Razmišljanja 2015 by Vzgojni dom Veržej

Verjamem v večno resnico, da je dom osnovna celica družbe. Verjamem v brezmejne možnosti za vsakega fanta in dekle. Verjamem v domišljijo, zaupanje, upanje in ideale, ki so v srcih vseh otrok. Verjamem v lepoto narave, umetnosti, knjig in prijateljstva. Verjamem v zadovoljstvo ob opravljanju dolžnosti. Verjamem v drobne, preproste radosti vsakdanjega življenja. Barve (flomaster, papir, plastika), Karolina A.

(O. Davis)

Verjamemo, da si tudi v tem šolskem letu spoznal/spoznala veliko novega, zanimivega, včasih bolj, včasih manj prijetnega. Verjamemo, da je bilo v teh desetih mesecih pred teboj veliko izzivov, ki si jim bil/bila kos. Verjamemo, da je za teboj verjetno tudi nekaj grenkih izkušenj, ki bi jih najraje skril/skrila pred svetom. Ne sramuj se jih, saj so del tebe – del tvojega življenja. Verjamemo vate – v vsakega izmed vas posebej – in smo iskreno ponosni, na vse tvoje dosežke, pridobljena znanja, veščine in spremembe, ki si jih dosegel/dosegla. Veliko tega si zapisal/zapisala tudi v glasilu, ki ga držiš v rokah. Letošnja, že dvaindvajseta številka glasila Razmišljanja, je še posebej obsežna in vredna ogleda. Vemo, da si z vsakim prispevkom, risbico, fotografijo dal/dala vanj delček svojih občutenj, razmišljanj, vtisov – delček sebe. S tem glasilo bogatiš in ga delaš privlačnega, berljivega, otroško razigranega in mladostniško drugačnega. Vemo, da je velikokrat težko preliti svoje misli na papir. Veliko bolj zabavno je tekati po igrišču za žogo ali klepetati s prijateljico o najrazličnejših stvareh. Vendar ti vedno znova uspe, da se usedeš, premisliš in zapišeš drobec tistega, o čemer razmišljaš. Vedno znova s presenečenjem ugotavljamo, kakšen zaklad nosiš v sebi. In nenazadnje vemo, da si iskreno vesel/vesela, da se približujejo poletne počitnice. Dolgi dnevi, polni lenarjenja, smeha, neskončnih doživetij okoli hiše ali pa ob morju, nekje v gorah, na peščenih plažah, na igrišču, s kolesom ob robu gozda ali pa kar tako doma na kavču. Želimo ti, da jih izkoristiš v sproščenem in pozitivnem vzdušju. Zajemi jih s polno žlico! Naj bodo res tvoje! Vse dobro! Uredniški odbor

Na počitnicah s svojo družino sem zelo užival. Zabavali smo se in se imeli lepo. Bili smo tudi na morju. Voda je bila topla, meni je bilo lepo, okrog nas pa je bilo polno turistov. Prebivali smo v hotelu z bazenom. Z bratom sva bila večino časa v vodi. Po dveh tednih uživanja na morju, smo se vrnili domov. Ker ima moj očim veliko kmetijo, sem večino časa preživel tam. Delala sva v gozdu, vozil sem traktor in nabiral gobe. V velik užitek mi je bilo po planini jahati konje. Dobival sem se tudi s prijatelji, skoraj vsak dan sem se vozil z motorjem. Igrali smo nogomet. Imeli smo se lepo. Proti koncu počitnic smo se še enkrat odpravili na morje. Vozili smo se počasi zaradi dolgih kolon in zastojev na cesti. Spali smo v prikolici, kar je bilo tudi zabavno. Kmalu je bilo lepih počitnic konec, začel sem se pripravljati za vrnitev v zavod. Bil sem malo žalosten in tudi malo vesel, ker sem se veselil srečanja s prijatelji iz skupine.

Mark S. Moje počitnice niso bile nič kaj posebnega, ker sem večino časa preživel doma. Skoraj čisto vsak dan sem razmišljal, kako bo, ko bom prišel na novo v Veržej, ampak sem se tolažil, da bo že nekako. Čedalje hitreje se je bližal konec počitnic in vedno bolj sem bil živčen. Na koncu pa me je mami potolažila, da v tem ni nič strašnega in da ji bom mogoče hvaležen ter da sem naredil zelo velik korak. Z mamo sva si šla ogledat dom in šolo v Veržeju. Prvi vtis je bil zelo v redu, kajti okolica je lepo urejena. Nazadnje sem bil vesel, da se je čakanje končalo. Blaž V. Moje počitnice so bile super. En teden smo bili na Češkem. Bil sem priden, ubogljiv in vljuden. Zelo pogrešam mamico in sestrico, zato se moram še naprej truditi, da bom čim večkrat doma. Zelo sem bil vesel počitnic, ampak ko sem prišel v zavod, se mi je takoj zazdelo, da je vse nekako domače. Na k etiji vode e arvi e , Eva der P. Č.

Lukaš S.

Moje počitnice so bile polne novih doživetij, a so hitro minile. Skoraj prekratke so bile, saj sem bila kar trikrat na letovanju. Takoj na začetku počitnic sem se udeležila tabora v Veržeju. Bilo je zanimivo, ker smo spali v zemljankah. To so posebne lesene hišice. Imeli smo veliko poletnih dejavnosti. Enkrat smo se šli tudi

Štorklja

arvi e , Aljoša V.

kopat v Banovce. Potem sem bila nekaj časa z bratom pri babici, potem pa sem šla v Portorož. Veliko smo se kopali in imeli različne delavnice. Spoznala sem nekaj novih prijateljev, saj smo bili tam otroci iz vse Slovenije. Meni sta bila najbolj všeč izdelovanje zapestnic in vožnja z ladjo. Tudi hodili smo veliko. Enkrat smo šli peš celo do Pirana. Potem sem bila spet pri babici. Zadnja dva tedna počitnic pa sem šla na letovanje v Baško. Srečala sem nekaj starih prijateljev, saj sem tja šla že večkrat. Vedno je lepo in zanimivo, veliko se dogaja.

Sara D. Počitnice sem preživel zelo dobro. Bil sem na morju, v košarkarskem taboru in pri babici. Na morju sem bil že en teden pred počitnicami, v Biogradu. Tam sem se zelo zabaval. Moje drugo letovanje pa je bilo na Rogli v košarkarskem kampu Gorana Dragiča, kjer sem pa res užival. Spoznal sem svojega vzornika ter veliko dobrih prijateljev. Kamp je trajal en teden. Bilo je super in nepozabno. Moje zadnje potovanje je bilo za deset dni k babici v Varaždin. Tudi tam je bilo lepo, saj sem videl babico po skoraj letu dni. Seveda počitnice ne bi bile prave brez ljubezni, saj se vedno pojavi kje kakšno dekle, ki ti zmeša glavo. Tukaj je tudi bila še moja mama, ki jo imam najraje in brez nje ne bi bil tako priden in pameten. To so bile moje lepe posebne počitnice.

Matic G.

VIZ Logatec vsako leto organizira jesenski pohod – Popotovanje po Krpanovi poti. Tokrat sta se na pot v četrtek, 18. 9. 2014 odpravili 1. in 3. skupina s svojimi vzgojitelji. Na popotovanju so opravljali različne naloge, ki jih je moral opraviti že Martin Krpan. Dan je bil lep in otroci bodo ohranili spomine polne lepih doživetij… Ko nam je vzgojiteljica sporočila, da gremo na pohod, nismo bili navdušeni. Naporna večurna hoja nas je odbijala. Kljub pomislekom, smo odšli na pot. Na poti smo poslušali glasbo in se sproščeno pogovarjali, razmišljali, koga vse bomo tam srečali, če bo mogoče tam kateri od naših nekdanjih gojencev. Upala sem, da bom tam srečala svojo prijateljico. Ko smo se okrepčali, smo odšli na pohod. Pot je bila precej naporna. Vmes smo obupavali, ker nismo našli prave poti, saj so nam druge skupine nagajale in skrivale kažipote. Naloge so bile zabavne in vsi smo jih hoteli opravljati. Ko smo prišli na cilj, so nas pogostili s hrano in pijačo. Vsaka skupina je dobila priznanje in nagrado. Ko smo potovali domov, smo si želeli, da bi pot trajala čim dlje, da bi zamudili čim več učnih ur. Sreča je bila na naši strani, saj je bilo kar nekaj zastojev. V Veržej smo se vrnili precej utrujeni in smo komaj čakali, da gremo spat.

Valentina T.

Zelo sem užival, ko sem hodil po Krpanovi poti. Šli smo v Logatec. Do tja smo se vozili kar dve uri in pol. Zelo mi je bilo všeč, saj sem videl različne rože, njive, gozd in sodeloval pri igricah. Na poti smo imeli zemljevid, kjer so bile označene točke. Tam smo se ustavljali. Pri vsakem postanku nas je čakala zanimiva igra. Najbolj smešno je bilo, ko sem za rep vlekel kozo iz hleva. Še posebej pa mi je bilo všeč, da so nas tako lepo sprejeli in da smo dobili tako zajtrk kot kosilo. Kuharice so se zelo potrudile in so zelo dobro skuhale. Zelo sem bil zadovoljen. Lukaš S.

Vstali smo zjutraj ob šesti uri. Ko smo se najedli in uredili, smo se odpravili v kombi in se odpeljali po avtocesti proti Logatcu. Na pohod smo šli skupaj s 1. skupino. Pot je bila dolga in še sreča, da sem imel knjigo. Takoj ko smo prišli, so nas pospremili na malico. Potem smo šli na pot. Na prvi točki smo sestavljali sestavljanke. Naš čas je bil 1 minuto in 44 sekund. Na drugi točki smo sodelovali pri ribištvu. Tam smo zbrali 6 točk. Nato smo hodili po hribih in dolinah, med gozdovi in njivami. Na zadnji točki smo morali streljati račke. Pravilo je bilo tako, da bi morali postreliti vseh šest. Račke seveda niso bile prave. Jaz sem zadel samo eno. V Logatcu sem srečal tudi člane skupine iz Mladinskega doma Maribor, v kateri sem bil pred prihodom v Veržej. Na pohodu mi je bilo zelo všeč in upam, da bom še kdaj šel na tak izlet. Žiga K.

Ko smo šli na pot, smo se imeli super. Peljal nas je hišnik s kombijem. Vozili smo se tri ure. Med potjo sva se z Žigom pogovarjala o premierah (najnovejših filmov). Ugotovila sem, da naju zanimajo podobne zvrsti. Ko smo prispeli, sem bila presenečena, da je bilo tam že kar nekaj ljudi. Videli smo tudi nekatere naše nekdanje gojence (Ajdin A. S., Žan Tr., Žan To.). Po malici smo se odpravili na orientacijski pohod. Na poti smo se večkrat izgubili, ker nobeden izmed nas ni imel dobre orientacije. Zaradi tega sem bila jezna, saj smo velikokrat ubrali daljšo pot, a nam je vseeno čas hitro mineval, saj nas je zabaval Žiga s svojimi šalami. Na različnih točkah so opravili različne naloge, ki so se sprva zdele otročje lahke, ko pa smo se jih lotili, smo ugotovili, da so kar zahtevne. Sodelovala sem pri večini iger in s tem naši skupini prislužila kar nekaj točk. Ko smo prispeli na cilj, nas je čakalo zelo dobro kosilo. Med kosilom je bilo zelo zanimivo, saj nas je obkrožala gruča zelo lepih fantov. Na koncu je dobila vsaka skupina priznanje in zraven nekaj sladkega. Pot domov nas je večina prespala. Vrnili smo se polni lepih spominov in bolečih nog.

Mojca B.

Astellas Pharma je v Domu Malči Beličeve v torek, 23. 9. 2014 organiziral prav poseben dan. Poimenovali so ga Changing Tomorrow Day 2014. Skupaj z drugimi mladostniki in vzgojitelji smo preživeli krasno popoldne v Ljubljani.

Hej! Povedal bi vam nekaj o izletu. Zbudili smo se ob 7. uri. Ko smo se najedli in uredili, smo odšli na avtobus. Pot je bila dolga. Vozili smo se dve uri in prispeli v Ljubljano. Organizatorji so bili presenečeni, da smo tako hitro prispeli. Oni so komaj pripravljali vse potrebno za piknik. Težko sem čakal, da pridejo še mladi iz drugih zavodov. Mladinskega doma Maribor sem bil zelo vesel, saj sem poznal vse mladostnike. Družili smo se ves dan. Najbolj sem pogrešal člane svoje nekdanje skupine. Tega piknika ne bom nikoli pozabil. Žiga K. Zjutraj ob devetih smo šli na avtobus. Peljali smo se v Ljubljano. Srečal sem se s prijatelji. Potovali smo dve uri. Sedel sem na prvem sedežu, ker mi je pogosto slabo. Med vožnjo smo se zabavali in pogovarjali. Ko smo prispeli, smo pojedli golaž in si šli ogledat dom. Tja smo prišli prvi. Ko so prišli še drugi otroci, smo se začeli igrati. Sodeloval sem pri karaokah, nogometu in odbojki. Najbolj od vsega pa smo vsi čakali na piknik. Najedli smo se slastnih jedi. Na koncu nam je voditelj dal darilo – namizni nogomet in balone. Potem smo se odpravili domov. Na izletu sem zelo užival. Najbolj so mi bile všeč karaoke. Pel sem pesem Justina Bieberja, Baby. Tudi vsi ostali so zelo lepo peli. Všeč mi je bilo tudi ustvarjanje. Izdelal sem dve lepi ogledali. Naredil sem eno srebrno, drugo pa pisano. Na tem srečanju mi je bilo zelo lepo. Takšnih dni si še želim. Lukaš S.

Zjutraj, ko smo se uredili in pripravili, smo sedli na avtobus in se odpeljali v Ljubljano. Prispeli smo predčasno, zato smo šli na kratek sprehod. Dobili smo tudi majice z imenom njihovega sponzorja. Ko smo se razgledali, so nam postregli zgodnje kosilo. Potem so se začele igre. Sicer smo še čakali na učence iz Maribora, ampak kljub temu je bilo že zanimivo. Ko so končno prišli, sem najprej stekla v objem Ajdinu, nato pa smo sodelovali v igrah. Igrali smo odbojko, nogomet, badminton, peli na karaokah in sodelovali v igrah z vodo. Vmes so za nas še pekli na žaru, tako da smo se kasneje najedli čevapčičev. Srečala sem veliko prijateljev in prijateljic, s katerimi se že dolgo nismo videli. Skratka bilo je SUUUPER! Kljub dolgi vožnji bi vse skupaj z veseljem ponovila.

Ajda M.

Ko smo prispeli v Ljubljano, smo imeli kosilo. Potem smo vlekli vrv in skakali v vrečah. Prišli so še otroci iz Maribora. Skupaj smo lahko igrali nogomet, odbojko, badminton in imeli karaoke. Pozneje smo imeli večerjo. Na koncu smo dobili nagrado, in sicer namizni nogomet. Dobili smo tudi balone s helijem. Potem smo šli domov. Na avtobusu sem spala, nekateri so gledali risanko. Imela sem se lepo. Tak izlet v Ljubljano bi še ponovila.

Sara D. Meni je bilo najbolj lepo, ko smo prišli tja in smo dobili balone. Čas bi zavrtela nazaj, ker je bilo res lepo. Všeč mi je bila tudi glasba. Tudi kosilo je bilo dobro. Vožnja je bila dolga. Malo smo gledali risanko, da nam je čas hitreje minil. Tudi igre so bile zabavne – nogomet, odbojka, vleka vrvi in skakanje v vreči. Dobili smo tudi nagrado. Zelo mi je bilo všeč. Še enkrat bi šla v Ljubljano.

Kasandra H.

Ko smo se zjutraj zbudili, smo pojedli zajtrk in opravili svoja dela. Dekleta smo se tudi urejale in pripravljale na odhod. Ko smo bili na avtobusu, smo se pogovarjali in se zabavali. Ko smo prispeli v Ljubljano, smo najprej dobili vsak svojo majico in malico. Ko smo se najedli, smo za ogrevanje malo vadili. Nekaj časa za tem so prišli tudi udeleženci iz Maribora. Z njimi je prišel tudi moj brat Ajdin. Bila sem zelo vesela. Spoznala sem Ajdinove prijatelje in vzgojitelje. Zelo sem se zabavala, najbolj takrat, ko smo vdihovali helij in sem se smejala sama sebi. Ko je bilo vsega konec, sem si želela, da bi vse še enkrat ponovili. Nikoli ne bom pozabila tega dne.

Ajdina A. S.

Zjutraj smo se odpravili v Ljubljano. Tam smo se zbrali z otroci iz Maribora in Ljubljane. Vlekli smo vrv in igrali nogomet, badminton, odbojko ter nekaj iger za ogrevanje. Jaz sem vse fotografiral. Na avtobusu smo gledali risanko.

Dario E.

V Ljubljani je bilo zabavno. Najbolj so mi bile všeč igrice in nogomet. Nekateri so peli na karaokah. Družili smo se z mariborsko skupino, v kateri sta bila naša bivša člana Ajdin A. S. in Žan To. Na koncu smo dobili nogometno mizo in balone, polnjene s helijem. Potem smo se vrnili v zavod. Luka Š.

V Ljubljani je bilo zelo zabavno. Tekmovali smo v različnih športnih igrah. Na začetku smo se ogreli s skakanjem v vrečah, vleko vrvi in zajemanjem vode s samokolnico. Še prej smo ob prihodu jedli golaž. Nato smo začeli igrati nogomet, odbojko in badminton ter se ob tem zelo zabavali. Ves dan je bilo tako. Na koncu smo dobili balone s helijem in se varno vrnili v Veržej. Blaž V.

Ob 9. uri smo se z avtobusom odpeljali proti Ljubljani. Na poti sem zaspal. V Ljubljani smo, preden se je vse začelo, šli na sprehod. Potem smo dobili malico. Jedli smo golaž. Srečali smo tudi Žana To. in Ajdina. Pomerili smo se v različnih igrah. Jaz sem zaradi poškodovane roke lahko igral samo badminton. Peli smo in plesali. Na koncu je vsaka skupina dobila namizni nogomet pa tudi balone, polnjene s helijem. Na avtobusu smo gledali risanko Khumba. Imeli smo se res fino.

Matic I. Ko smo prišli v Ljubljano, smo jedli golaž. Potem so bile igre. Igrali smo nogomet, odbojko, badminton, vlekli vrv in peli pesmi. Tam smo dobili še balone in kosilo. Na avtobusu smo gledali televizijo. Meni je bilo zelo lepo.

Danilo K.

Kostanjev piknik v Domu Veržej Na kostanjevem pikniku sem zelo užival. Pekli smo kostanj, jedli kruh z zaseko in pili sok. Bilo je zelo dobro. Nato smo se šli različne igre. Smejal sem se in užival. Upam, da bomo tak piknik še imeli. Na koncu smo za posladek dobili še pito. Vzgojiteljici sem jo pomagal razdeliti po skupinah. Bila je zelo okusna. Edino, kar je zares manjkalo, sta bila glasba in ples. Najbolj zanimiva je bila igra, pri kateri smo luščili koruzo. Moteči so bili piki komarjev. Ko smo prišli v skupino, smo se pogovarjali, kako smo se imeli na pikniku. Lukaš S. V torek, 30. 9. 2014, smo imeli piknik. Začeli smo s prvo igro luščenja koruze in smo dosegli zadnje mesto. Skoraj ves popoldan se je odvijal v znamenju različnih iger: pobiranje vode s kozarci, odnašanje kostanja v vrč, pobiranje ping-pong žogice z žlico, streljanje na gol, skakanje v vrečah. Pri večini iger smo zmagali, razen pri luščenju koruze in streljanju na gol. Najbolj všeč mi je bilo pobiranje vode s kozarci. Na koncu pa smo mi (5. skupina) ZMAGALI. Dobili smo nagrado. Blaž V. Na pikniku je bilo lepo, pogrešal sem le glasbo. Družil sem se s puncami in sodeloval pri različnih igrah: luščenje koruze, skakanje v vrečah, prenašanje žogice na žlici. Upam, da bomo še kdaj imeli takšen piknik. Žiga K.

Na pikniku mi je bilo lepo, ker rada sodelujem pri različnih igrah. Pomerili smo se v luščenju koruze, skakanju v vrečah, streljanju na gol, prenašanju kostanja čez ovire, prenašanju žogice za namizni tenis z žlico v ustih in prenašanju vode s kozarcem. Pri luščenju koruze sicer nisem sodelovala, ampak mi je bila vseeno všeč, ker so bile pomembne tehnika, moč in hitrost. Pri skakanju v vrečah pa sem sodelovala in igra je bila zelo zabavna, ker sem vmes izgubljala ravnotežje in sem cilj dosegla s padcem. Pri streljanju na gol sem se zelo dobro odrezala, čeprav ne treniram nogometa. Prenašanje kostanja čez ovire mi ni bilo všeč, ker me ja na sredini igre začelo dušiti in je igro morala speljati do konca Valentina. Prenašanje žogice za namizni tenis z žlico v ustih pa se mi je zdelo zelo zanimivo, čeprav me je potem bolela čeljust. Pri prenašanju vode s kozarcem so se vsi prerivali okoli vedra in polivali vse naokrog. Bilo mi je všeč, ker smo se med seboj družili vsi mladostniki in tudi zato, ker je bil tam moj fant. Na koncu je bila podelitev nagrad in zraven smo jedli jabolčno pito in kostanj. Dan je tako zelo hitro minil. Veselim se novih podobnih dogodkov.

Mojca B.

Kostanji v Dijaškem domu Murska Sobota V 2. skupini smo si letos omislili, da se bomo skušali povezovati in spoznavati z ljudmi v drugih ustanovah. Najprej smo se povezali z Dijaškim domom Murska Sobota in povabili so nas na kostanjev piknik v sredo, 15. oktobra 2014. Otroci in vzgojitelji obeh domov smo preživeli krasno jesensko popoldne ob druženju, igri, zabavi in jesenskih dobrotah. Za lep popoldan se zahvaljujemo vsem, predvsem pa organizatorjem iz Dijaškega doma Murska Sobota.

V sredo smo se odpravili na kostanjev piknik v Mursko Soboto. Spoznali smo fante in dekleta, ki bivajo v dijaškem domu. Skupaj smo se imeli zelo lepo ob kostanju, igrah in pogovoru.

Ajdina A. S.

Ker sem rad koristen, sem se javil, da bom jaz pekel kostanje. Za to sem poskrbel tudi na kostanjevem pikniku v domu. Tako sem pripravil ogenj in spekel kostanje, ki so jih pripravili vzgojitelji. Pekli smo tudi kruh in ga namazali s česnom in zaseko.

Dario E.

V četrtek, 2. oktobra, je vzgojitelj Leon v zavod povabil svojo znanko, gospo Andrejo, ki izdeluje mila. Sodelovala je tudi učiteljica Vanda. Ga. Andreja nam je najprej predstavila sestavine: olivno olje, sončnično olje, kokosovo olje, natrijev hidroksid in vodo. Olja smo zmešali in segreli na 70°C. Potem smo počakali, da se malo usede. Natrijev hidroksid smo dali v mrzlo vodo in mešali dve minuti, da je zmes postala vroča. Potem smo vse sestavine dali v eno posodo in z ročnim mešalnikom mešali 10-15 minut. Na koncu smo zmes dali v modelčke in počakali, da se milo strdi. Izdelovanje mila mi je bilo všeč. Pa še skrajšane učne ure smo imeli!!!

Mojca B.

Ste že bili kdaj na Jeruzalemu? Ste videli kako lep je od tam razgled? Prav zaradi tega se vsako jesen otroci, vzgojitelji in ravnatelj odpravimo tja na pohod. 14. oktober je bil topel jesenski dan in kot nalašč za pohod in opazovanje krasne jesenske pokrajine.

Sara D.

Po novici, da si bomo ogledali nogometno tekmo v Stožicah, smo bili seveda vsi zelo vznemirjeni, saj smo vedeli, da nas čaka nepozabno doživetje. Ta posebni dan je bil torek, 18. 11. 2014. Vožnja iz Veržeja v Ljubljano je trajala dve uri. Naš prvi postanek je bil v BTC City-ju, kjer smo igrali igrice in šli na pico. Že to je bilo super. Potem pa se je začelo. Peljali smo se proti stadionu. Vsepovsod na cesti je bila velika gneča. Stadion v Stožicah je bil OGROMEN. Komaj smo našli pravi vhod in svoje sedeže. Ko smo jih še iskali, smo zaslišali slovensko himno in tekma se je že začela. Slovenija je igrala s Kolumbijo. Močno smo navijali, saj smo si vsi želeli zmage za naše. Sicer so dobili prvi gol že v prvem polčasu, zato smo začeli še bolj navijati za Slovenijo. Na koncu je bil izid 1:0 za Kolumbijo. Škoda, da naši niso zmagali, a je tekma vseeno bila zelo dobra. Obisk nam je vsem ostal v lepem spominu. Vožnja do Veržeja je bila naporna. V avtu smo vsi zaspali z lepimi vtisi tega dne. Ko smo prišli nazaj v zavod, smo utrujeni popadali v svoje postelje. Vse pohvale vzgojitelju Dejanu, ki nam je priskrbel karte in tudi vzgojiteljicam Branki, Mateji in Katji, saj so nam vsi skupaj omogočili ta nepozabni dan.

Otroci 4. skupine

“Glasba je tista, ki lahko izboljša človeški um s tem, da ga gane in tako spremeni človeške navade.”

Knjiga sprememb

Siv jesenski večer smo 27. novembra 2014 spremenili v glasbeni dogodek, poln veselja in zabave. Skupine in posamezniki smo se ob glasbi in plesu sprostili in poveselili. Z nami je zaplesal in zapel celo še vzgojitelj Andrej. To je bilo nekaj prav posebnega. Punce smo bile navdušene, ostali pa so vsi navijali za nas. Pia L. in Ajda M.

25. novembra 2014 smo v 5. skupini že četrto leto zapored priredili Dan odprtih vrat. Ker je to poseben dogodek naše skupine, se pripravljamo že od septembra. Zberemo ideje, naredimo plan, potem pa na delo. To pomeni tudi, da hodimo v gozd in v naravo, kjer nabiramo razne uporabne pripomočke, kot so mah, lubje, storži, želod, orehi, listje … Material potem uporabimo za izdelovanje božično-novoletnih aranžmajev in okraskov. Delo si razdelimo. Nekatere stvari delamo mi sami, druge pa vzgojitelji, ki nam pomagajo. Največ je adventnih venčkov in aranžmajev ter voščilnic, pripravljamo pa tudi izdelke iz gline in odlitke iz mavca. Najtežje je lepiti orehove lupine na venčke. Tudi za lubje rabiš spretne roke, saj se z lepilno pištolo lahko hitro opečeš. Čeprav je videti, da je najlažje izdelovanje voščilnic, tudi to ni res. Tam pa je potrebno zelo veliko natančnosti in seveda nič packanja.

Svoje izdelke smo izdelali in razstavili. Za povabljene smo pripravili tudi sladke prigrizke in čaj. Z njimi smo se pogovarjali in jim predstavili svoje delo in skupino. Čeprav je s pripravami veliko dela, smo na koncu vedno veseli, da nam uspe. Všeč nam je, da tudi drugi lahko vidijo, kaj znamo in zmoremo, s svojimi izdelki pa še komu naredimo veselje.

Otroci in vzgojitelji 5. skupine

V teh daljših, temnih pozno jesnenskih večerih imamo več časa zase in za pogovore. Otroke smo povabili, da malce razmišljajo o sebi. Morda imajo kakšne posebne spomine na pomembne dogodke, mogoče imajo prav poseben prostor samo zase, mesto pod soncem … Ali pa se mogoče najdejo v kakšnem filmskem junaku… Moje najljubše mesto pod soncem Moje najljubše mesto je v sobi, ko piha veter. Moja soba je obarvana modro s črnimi črtami. Povsod so nalepljeni posterji s slikami plaž. Tam imam tudi morskega prašička Frajerja. Moja soba mi je všeč zato, ker v njej najlažje razmišljam in se posvetim delu. Če sem žalosten, sem rad tudi sam. Drevo vošče ka, vode e arvi e , Lukaš S.

Lukaš S. Pred davnimi časi Pred davnimi časi se mi je nekaj zgodilo. Zgodilo se mi je to, da sem prišla v zavod. Doma sem delala bedarije in nisem hodila v šolo. Zelo sem bila žalostna, ko sem zapuščala dom, ni mi bilo vseeno za starše. V zavodu sem sedaj že približno dve leti. No, malo sem se že navadila, edino ko včasih ostanem tu, sem žalostna. Trudim se z ocenami in pri vedenju v šoli in v skupini. No, saj bo. Veliko se o tem pogovarjam tudi s svojo mamo. Mama je vesela, da sem v zavodu, da hodim v šolo in imam dobre ocene in nisem v slabi družbi. Pomembno je, da se bom potrudila in da dokončam osnovno šolo in grem naprej v srednjo šolo. Pohvaliti moram tudi učitelje, da nam pomagajo. Hvaležna sem za to, kar so me naučili. Upam, da si bom kaj od tega zapomnila. Pogrešala bom učitelje, prijatelje in zavod, ko bom odšla.

Kasandra H. Pomlad (barvice), Kasandra H.

Moram priznati, da oseba, ki jo bom opisala ni ravno iz mojega najljubšega filma, vendar mi je zelo podobna. Ta oseba je Hazel Grace, mlada igralka v filmu Krive so zvezde. Hazel je 17-letna punca, ki ima raka na pljučih. Nikoli se ni preveč trudila vključevati v družbeno življenje. Mislim … ali ji sploh lahko zamerimo, da je bila taka? Da se je upirala? Mislim, da ne.

Medvedji prijatelji svi č ik , Pia L.

Hazel je edinka in doma nimajo težav razen skrbi, kdaj bo treba prijeti telefonsko slušalko in poklicati zdravniško pomoč. Kaj ni čudno, kako nam uspeva, da je na zunaj marsikatera družina videti kot iz pravljice, v resnici pa znotraj razpada? Mama je vztrajala in nazadnje se je Hazel vseeno dala prepričati, da se bo udeležila srečanj mladostnikov z rakom. Tam je spoznala fanta Gusa. Gus je zaradi raka izgubil nogo in na koncu še življenje, vendar do tega še pridemo. Medtem ko Gus in Hazel skupaj preživljata čas, se zaljubita do ušes, pa spet ni vse v rožicah. Hazel se stanje poslabšuje, njenemu prijatelju pa tudi. Skupaj sta se odpravila v Amsterdam, da bi Hazel spoznala svojega najljubšega pisatelja. Skupaj sta želela izvedeti, kako se nadaljuje knjiga, katere nadaljevanja nikoli ne bo. Izkazalo se je, da je pisatelj totalen butec in obisk pri njem potrata časa. Njun čas v Amsterdamu pa vseeno ni bil zaman, saj sta se tam zbližala in postala par. Ko prideta nazaj domov, se stanje Gusu zelo poslabša in mora biti na vozičku. Zmenita se, da bosta drug drugemu napisala pogrebni govor. Nekega dne se dobijo v cerkvi. Hazel predstavi svoj (pred)pogrebni govor za Gusa. On pa ga še ni napisal, ker ni ravno najboljši pisec. Že sama misel, da ima nekdo raka, da ve, da ne bo prihodnosti in da se lahko vse, kar ima, konča zaradi zdravila minuto prepozno, da se ubada s tako težkim življenjem … Vsa čast! Na koncu filma Gus umre, vendar Hazel vseeno dobi obljubljeni pogrebni govor. Tega namesto prijatelja napiše pisatelj, ki sta ga obiskala v Amsterdamu. To ji daje moč, da se bori, pa čeprav ne ve, kako dolgo še. No, pa smo tukaj … Zakaj mislim, da mi je Hazel podobna? Ne zato, ker ima raka, saj ga jaz nimam in upam, da ga nikoli ne bom dobila. Če ga bom … bom s tem morala živeti, obupala pa ne bom nikoli! No, to zdaj ni važno …

S Hazel sva si podobni v tem, da sva muhasti, imava težave, ki jih rešujeva na svoj način, in velikokrat se ubadava tudi s težavami drugih. Obe imava visoko samozavest in sva močni osebi, pa naj bo bolečina še tako močna. Boriva se in ko bova na koncu z upanjem, s solzami v očeh, bova zbrali še zadnje moči, da svetu Črte (flomaster), Ajdina A. S.

dokaževa, da sva v redu. Strinjava se tudi v tem, da je treba svoja čustva zavarovati.

Redko kakšno osebo pustiva blizu. Ona zaradi skrbi, kako bo tej osebi, ko nje več ne bo, jaz pa, ker enostavno preveč boli, ko te neka oseba zapusti, pa čeprav ne namerno. Osebe kot je Hazel spoštujem, pa ne samo v filmu, tudi v resničnem življenju. Nikomur ne privoščim, da mora živeti s tako bolečino, ampak … kaj pa lahko naredimo? Življenja si ne izbiramo sami. Lahko se mu samo prilagodimo in tako nekako ob tem začutimo, da ni vse slabo. Ne glede na to, koliko napak imamo, moj oče pravi: »Živeti z napako je lažje kot umreti sam«.

Pia L. Izbral sem filmskega junaka po imenu Jackie Chan, in sicer zato, ker je smešen kot jaz. Je zelo iznajdljiv in se ne tepe brez potrebe. Rad ima ljudi. Že od otroštva trenira kitajski karate, ki je v knjigah zapisan že tisočletja. Rad ga gledam že od malih nog. Je moj vzornik, ob njem pa se tudi od srca nasmejim. Žiga K.

Maska (barvni linorez), Danilo K.

Črte flo aster , Lukaš S.

Čeprav Titanik ni ravno eden izmed mojih najljubših filmov, se mi zdi, da bi mi glavna igralka Rose lahko bila kar podobna. No ja, Rose je punca v približno dvajstetih letih in je torej starejša od mene. Zdi se mi malce vzvišena, ampak ne tako kot njen zaročenec. Mislim, da mi je zelo podobna, saj je zelo muhasta in ne pusti, da bi ji kdorkoli govoril, kaj naj počne. Vedno vse naredi po svoje in tako kot se njej zdi prav. Je ognjevita in samozavestna. Ko pa jo enkrat spravijo na tla, se z veliko pomoči komaj spet postavi na noge. Tudi ko je bila že na robu, ji je uspelo. Ko se ji vdrejo tla pod nogami, je pripravljena stopiti na rob Titanika, pozabiti na vse druge težave in se prepustiti hladnim tokovom morja. Na njeno srečo je tam bil Jack, prikupen mladenič nižjega družbenega razreda, ki jo s svojimi bistrimi besedami prepriča in le spravi nazaj na palubo. Tako sta se spoznala ta dva prisrčna zaljubljenca. Mislim, kdo si ne bi želel spoznati svoje sorodne duše, ko stoji 70 m nad ledenim morjem, pripravljen na skok v vodo? Jaz bi si že. No, kakorkoli že … Mati je Rose prepovedala, da bi se dobivala z Jackom. Imela je druge načrte s hčerko. Za njene pojme je bil »out of her league« in zato sta se začela dobivati na skrivaj. Na začetku je bilo vse prijateljsko, dokler Rose ni Jacka, ki je zelo dobro risal, povabila v svojo kabino, da jo golo naslika. Po tem sta bila ljubimca. No, dovolj zgodbe, saj si jo lahko gledate sami. Huh, življenje ni lahko, kaj? Prepričana sem, da na svetu ni človeka, ki bi mu bilo lahko, pa tudi če ne pokaže svoje bolečine. Z Rose sva si zelo podobni tudi zato, ker težko skrivava svoja čustva in težko sprejemava okolico okoli sebe. Verjamem, da si včasih, tako kot jaz, tudi ona zaželi, da bi zbežala pred vsemi težavami, se skrila v majhno luknjo, točila solze, pa čeprav samo za pet minut. Vendar vsi vemo, da srečni konci obstajajo samo v pravljicah. Pa tudi beg nič ne pomaga. Čeprav ti življenje ne nudi vedno vsega najboljšega, ti je pripravljeno prizanesti. Samo ne upiraj se!

Ajda M.

Prijateljstvo mi pomeni to, da je nekdo prijazen do drugega. In da se ne krega. Aljoša V.

Prijateljstvo mi pomeni zelo veliko, ker lahko tej osebi veliko zaupam. Pravi prijatelj je tisti, ki te spodbuja k dobrim delom in te tolaži, ko si slabe volje. Prijateljstvo (flomaster), Danilo K.

Aleksander B. Prijateljstvo mi pomeni življenje, kajti če nimaš prijateljev, težko živiš. Če imaš prave prijatelje, je življenje lepše. Na primer, če nimaš dovolj denarja, ti lahko prijatelj pomaga.

Leon V.

Prijateljstvo mi pomeni:

• da si dva lahko zaupata,

• da me nekdo osreči,

• da ti vedno nekdo stoji ob strani,

• da jaz osrečim druge,

• da te nikoli ne bodo prizadeli.

• da sem zunaj in se igramo. Tadej Š.

Kenan H.

Jaz izdelujem letala. Zelo dobro letijo. Pri izdelovanju letal so mi pomagali prijatelji. Letala izdelujem iz papirja, tako da jih zgibam. Pomagam si s knjigo. Knjigo sem si izposodil v skupini. Moje najljubše letalo se imenuje sabljekrilec. Za to, da sem ga izdelal, sem potreboval 10 minut. S tem se ukvarjam že nekaj časa. Če si želite ogledati super letala, pridite v 3. skupino. Aleks K.

V četrtek, 4. decembra naša skupina ni imela učnih ur. Juhu! Šli smo v dijaški dom Murska Sobota, kjer so pripravili prednovoletne delavnice. Tam smo izdelovali voščilnice ter smrečice in okraske iz odpadnih materialov. Poleg tega smo krasili tudi kekse in se jih pri tem tudi preveč najedli. Tudi mi smo na obisk prinesli čokoladne kroglice, da smo se lahko skupaj posladkali. Med ustvarjanjem smo se veliko smejali, se fotografirali in družili z otroki iz doma. Imeli smo se lepo. Pa še dolgih učnih ur nismo imeli :)

Punce iz 2. skupine

Vzgojiteljica Marijica me je povabila k izdelovanju jaslic. Skupaj s fanti iz 6. skupine in smo izdelovali kvačkane jaslice. Jaz sem delala ovčke. Ker rada kvačkam, mi je šlo hitro od rok. Fantje so izdelali hlevček, skupaj pa smo potem naredili še Sveto družino in živali. Vzgojiteljica nam je zelo pomagala. Mene je še posebej pohvalila in mi obljubila, da za nagrado lahko nakvačkane ovčke po razstavi odnesem domov. V petek, 5. decembra 2014, smo vsi skupaj šli na otvoritev razstave jaslic, kjer so razstavljene tudi naše. Rada sem sodelovala in vesela sem, da bodo tudi drugi lahko videli, kaj smo naredili. Sara D.

Sodelovanje nas otrok z upokojenci iz Gornje Radgone je zdaj že utečeno. Večkrat jih obiščemo. V predprazničnem času, v sredo, 10. 12. 2014, smo na obisku pri njih izdelovali okraske iz lesnih oblancev in z njimi okrasili jelko v skupnem prostoru. Ogledali smo si lahko tudi njihove božično-novoletne izdelke. Bilo je zelo lepo.

Ajdina A. S., Sara D. in Kasandra H.

Tudi pri nas decembra diši po cimetu in keksih, družimo se z najbližjimi, vse je praznično okrašeno, kmalu bodo počitnice … V petek, 12. decembra 2014, smo se družili na prednovoletnih kreativnih delavnicah. Obiskali so nas starši, rejniki in socialni delavci. Za obiskovalce smo najprej pripravili kratek kulturni program, potem pa smo jih povabili v skupine. Tam smo si otroci in vzgojitelji skupaj s starši, rejniki in socialni delavci vzeli čas za druženje. Prijetno smo klepetali, se veselili, tudi posladkali in bili pri tem še ustvarjalni.

Z gledališko skupino vadimo celo leto. 10. februarja smo šli v radgonski Dom starejših občanov. Pričakalo nas je veliko število starejših ljudi, zaposlenih in direktor doma. Zaigrali smo našo predstavo o kulturnem dnevu in spominu na dr. Franceta Prešerna. Po predstavi smo se posladkali s krofi in sokom. Pozdravil pa nas je direktor, gospod Marjan Žula. V domu mi je bilo prijetno, saj sem videla, da smo starejšim polepšali dan. Splačalo se je.

Pia L.

V sredo, 11. 2. 2015, smo v počastitev kulturnega praznika pripravili poseben program. Začeli smo z recitalom, ki je predstavil Prešernovo življenje in nekatere njegove bolj znane pesmi. Potem nas je z igro pritegnila naša domska gledališka skupina, ki je igrala predstavo o Prešernovi Urški, ki se je znašla v podvodnem svetu.

Sledila je razglasitev nagrajencev letošnjega literarnega natečaja. Prispevkov je bilo zelo veliko, zato je bilo nagrajencev kar šest. Po počitnicah jih čaka ogled kino predstave. Na koncu smo se skupine pomerile še v Prešernovem kvizu. Tokrat so zmagali fantje iz 4. skupine. Valentina T. in Pia L. Meni se je prireditev zdela čudovita. Najbolj napeto je bilo, ko smo čakali na razglasitev zmagovalcev. Zmagala je 4. skupina, ki je dobila veliko knjig in polno košaro sadja. Vsi ostali so dobili tolažilne nagrade. Užival sem, ko smo reševali kviz in odgovarjali na vprašanja. Predstava bi bila lahko bila bolj živahna, ampak mi je bila vseeno všeč. Lukaš S. Mislim, da je v igrici najlepše zaigrala Karolina. Bila je lepa. Meni osebno se je zdela kot pravljična vila. Malo pretiravam, vendar upam, da mi ne bo zamerila.

V hladnih januarskih dneh smo v literarnem natečaju razmišljali o življenjski poti, ki nas je pripeljala do trenutka, kjer smo sedaj ter o tistih, ki nam stojijo ob strani in so pomembni v našem življenju.

Kaj je pravi nasvet? To, da mi nekdo reče lepo in prijazno besedo. Svetujejo mi moji starši ali prijatelji. Svetujejo mi, kaj je prav in kaj ni. Nekega dne mi je mama svetovala, da naj neham kaditi in če hočem, naj grem v Veržej. Na drugi dan sem šla k socialni delavki, ki mi je ponovno dajala nasvete in mi pokazala slike od zavoda. Potem sem rekla, da bom šla in se odhoda veselila. Ko pa sem prišla, sem bila žalostna.

Prijatelja svi č ik , Pia L.

Kasneje sem se navadila. Tu mi dajejo prave nasvete. Lepo mi je.

Kasandra H. Bil sem zelo problematičen fant, vendar sem se spremenil. Dojel sem, da nimam nič od tega. Neumno je, da pljuvaš v svoj krožnik. Nič nimaš od tega, le dve uri zabave. Tako pač je: kar si skuhaš, moraš tudi pojesti. Ni pravi način za zabavo, če piješ alkohol in kadiš travo. To ni zabava primerna za nas. Prava zabava za nas je, ko gremo v kino, na nogomet, odbojko, igramo igrice, kaj takega. V zavodu sem že dve leti. Na začetku, ko sem prišel sem, sem se smilil sam sebi, vendar sem čez nekaj časa dojel, da to nima smisla, saj sem pravzaprav sam odgovoren, da sem tu. Moj prvi nasvet je, da poslušaš starše in druge sorodnike. Noben človek te ne more popraviti, sam pri sebi moraš razčistiti stvari. Drugi nasvet pa je ta, da vedno stokrat prej premisli, ali se ti določeno dejanje splača narediti ali ne. Poskušaj sam sebi in drugim dokazati, da si zmožen biti priden.

Neimenovani avtor

Kot vam naslov pove, bom pisal o upanju in zaupanju. Edina oseba, ki nikoli ni in upam, da tudi nikoli ne bo izgubila upanja, da bo kaj iz mene, je moja mami. Čeprav se mi zdi to, da me je poslala v tri vzgojne ustanove, kot kazen, tega ni mislila tako, ampak je hotela, da zaupanje vame, ki ji je še ostalo, ne izgine. Včasih sem še sam mislil, da zame na tem svetu ni več upanja. Torej sem se začel obnašati tako ... Ne, nisem ponosen niti na eno slabo dejanje, ki je mojo mamo prizadelo. Ne vem kako sem lahko bil tak »kreten«, da sem delal takšne »kozlarije«. Sploh se nisem zavedal, da za vsako mojo veliko napako nastrada tudi moja mama. Nikoli je nisem mislil prizadeti, a ko sem delal lumparije, očitno nisem mislil na svojo mamo. NIHČE ji ni delal škode, edino jaz, ko so jo vsak dan klicali učitelji, vzgojitelji, celo ravnatelj. S svojimi dejanji sem dosegel, da je moja mama včasih vsak večer jokala pred spanjem. SAJ SEM JAZ KRIV! Kriv sem tega, da nisem bil spoštljiv do nje. Ko sem to spoznal, sem se začel samopoškodovati. Ni pomagalo, niti meni, niti njej. Celo poslabšalo je vse. Katera mama pa ne joka, ko se njen sin »reže«? Potem sem se odločil: »Moja mama je najboljša na svetu in to ji moram tudi pokazati!« Prej nisem nič delal, igral sem igrice na PS in računalniku, ležal, jedel, pil, hodil okrog, a mami nisem pomagal pri delu. Od trenutka, ko mi je naredilo »klik« v glavi, pa se je marsikaj spremenilo. Začel sem ji pomagati, skrbeti za stvari, se lepše vesti. Ampak to bi se moralo zgoditi že prej, ker mi je vedno stala ob strani, ne glede na to, kakšne stvari sem počel ali kako sem bil nesramen do nje. Moja mama je edinstvena, nikjer na svetu ji ni enake. Vsak sin bi moral tako misliti! Mama kot mama! Ko ji rečeš (če ji rečeš), da jo sovražiš, se zavedaj, da je ta ženska, prav ta posebna ženska, ki te je spravila na svet in skrbela zate, v dobrem in slabem, vedno nekje tam zate in ji ni NIKOLI vseeno zate. ☺ Moja mama je kot sonce – moj svet se vrti okoli nje. Ploskanje (barvni linorez), Mojca B.

Verjamem, da sem zelo uspešen v življenju. Svoje bližnje imam rad in oni mene. Drug drugega podpiramo. Vase in v svoje sposobnosti zelo zaupam.

Kenan H.

Vem, da sem zelo uspešen in zelo pameten. Vem, da sem vsega sposoben in da lahko naredim nekaj iz sebe, samo če jaz to hočem, čeprav trenutno nimam podpore svojih bližnjih. Tadej Š.

Vame verjamejo moji starši. Verjamejo, da bom v življenju uspel. Vame verjamejo moji sošolci. Verjamejo, da se bom potrudil. Tudi vsi iz moje prejšnje šole verjamejo, da bom premagal ovire v življenju. Vame verjameta tudi moja babica in dedek. Verjameta, da bom priden in da se bom potrudil v življenju. »Rok T.«

Zame so najbolj pomembne osebe moji prijatelji. Če ne bi imela prijateljev, ne bi bila jaz. Bila bi zelo drugačna oseba. Brez prijateljev si ne predstavljam sveta. Moje najboljše prijateljice so: Katja K., Sara H. in Suzana P. Imam jih najraje na svetu. Odkar sem zapustila prejšnjo šolo, jih pogrešam vsak dan bolj. Vsi mi pomagajo v stiski. S Katjo se poznava največ časa, saj sva »bestici« že od vrtca. Upam, da nikoli ne bova preveč narazen.

Zala G.

Meni je pomemben tisti, ki mu lahko zaupam in mojih besed ne prenese drugim. Najbolj pomemben človek v mojem življenju je moja mama. Skrbi zame, me čuva in mi je mama in oče, kajti očeta nimam že pet let. Umrl je ravno v februarju za pusta, sedaj bo od tega šest let. Tudi on je bil zelo pomembna oseba v mojem življenju. Prijateljici (flo aster , Lukaš S.

Kasandra H.

V življenju se v različnih situacijah srečujemo z mnogimi osebami. Spoznavamo se, se zbližujemo in se veselimo, vendar dostikrat tudi razočaramo. Vsak ima nekoga, ki ga sprejema, posluša, pomaga, včasih tudi razjezi ali nasmeji. Rajši imam enega pravega prijatelja kot pa sto tistih, ki pridejo in odidejo. Prijateljstvo je najlepše čustvo in najdragocenejša stvar, ki jo človek lahko dobi. Brez prijatelja sem čisto drugačna oseba. Čisto vsak potrebuje koga, ki mu popolnoma zaupa. Pravi prijatelji te branijo, spoštujejo tvoje odločitve, ti svetujejo, ko se ne znaš odločiti, te nasmejijo, ko si slabe volje. Pravega prijatelja lahko pokličeš kadarkoli. Srečen sem, da imam takšno osebo, ki pa ni čisto brez napak. Zato mi je lepše, ker se lahko tudi kregava, naslednji hip pa se ponovno pobotava in se vsemu nasmejiva. Že od zgodnjega otroštva se druživa. Postal je zelo pomembna oseba v mojem življenju. Luka Š. V mojem življenju obstaja veliko pomembnih ljudi. K njim prištevam starše, brata in sestre ter seveda prijatelje. Prav posebno mesto pripada moji najboljši prijateljici Neji, ki jo poznam že vse svoje življenje. Prvič sva se srečali že takoj po rojstvu, ko sva morali biti obe v inkubatorju. Potem so se najine poti prepletale skozi ves vrtec, osnovno šolo in še v prostem času. Tudi moj odhod v Veržej ni prekinil najinega prijateljstva. Vsak vikend, ko pridem v Ribnico, se odpravim do njenih staršev, kjer jo skupaj počakamo ter si krajšamo čas s kakšno igro. Neja namreč že živi pri fantu v Novem mestu. Ko sva skupaj, si imava veliko povedati, saj je teden brez nje zelo dolg. Pripovedujeva si, kaj vse lepega ali grdega se nama je zgodilo, ko se nisva videli. Obujava spomine na stare dni, se zraven smejiva in noriva. Čas z njo prehitro mine in že je konec vikenda, ko se moram vrniti v zavod. Upam, da bo najino prijateljstvo trajalo dolgo, saj je s prijatelji, posebej v težkih trenutkih, vse lažje. Komaj takrat spoznaš pravega prijatelja. Saj vem, da imam veliko prijateljev le takrat, ko mi je lepo. Neja pa se je že večkrat izkazala tudi v težavah, ne le v lepih trenutkih.

Ajdina A. S. Tulipani (vošče ke , Lukaš S.

Rodila sem se 1. 2. 2000 v porodnišnici v Postojni. Sedaj imam 15 let. Ko sem bila majhna, sem bila baje pravi mali razgrajač. Pretepala sem fante. Verjetno zato, ker so mi bili všeč. Bila sem tudi zelo razvajena punčara, kar mi je pa kasneje povzročalo veliko težav. Mislim resno? Verjetno si nihče, ki je bil blizu moje družine, ni mogel predstavljati, da bo tako. Navzven smo namreč delovali kot popolna družina. Še sedaj se včasih spomnim našega zadnjega skupnega božiča. Na žalost se mi dozdeva, kot bi bilo včeraj. Vendar ne vidim razloga, da bi kaj objokovala in se pretirano ukvarjala s tem, kar se je zgodilo v preteklosti. Verjemite, veliko lažje se je ukvarjati s sedanjostjo, saj nanjo lahko vplivaš. Za vse tiste, ki me ne poznate dobro (teh je veliko) ... Brez skrbi, saj spuščam druge osebe v svojo bližino. Nisem od nekdaj tako uporniška in samosvoja. Ampak kaj pa naj? Saj sem vendar najstnica in uporništvo naj bi baje spadalo k mojemu odraščanju. Do sedaj sem se selila štirikrat, kar mislim, da je zelo malo. Marsikateri otrok se je selil celo svoje otroštvo, kar pa ni prav nič vznemirljivega. Moje uporništvo se je začelo, ko sem bila stara približno 10 let. Takrat se je zgodila prelomnica v naši družini. Moj oče je odšel v zapor, kjer še sedaj prestaja zaporno kazen. Mama in oče sta se prvič na smrt skregala, nato je prišlo do ločitve. Preselili smo se. V družini so se začele pojavljati laži, lažna upanja. Stiki med družinskimi člani so se do konca prekinili. Jaz, mami in moja mlajša sestra Lana smo se preselile iz Škofje Loke v Ljubljano. In tam sem zabredla v slabo družbo. Začelo se je s »špricanjem« v šoli, na začetku samo kakšna ura, nato že kar vse dni v tednu. Verjetno se sprašujete, kaj sem počela cele dneve v Ljubljani. Dokler sem izostajala skupaj s sošolko, sva dopoldneve preživeli v »kafičih«. Ko sem se pa začela družiti s slabo družbo, sem se srečala tudi z drogami. Nato sem bila cele dopoldneve sama doma, popoldneve in noči pa sem prebila zunaj. Lahko rečem, da sem bila prava nočna ptica. Čeprav z mami nisva imeli dobrih odnosov, mi je skušala pomagati, ko pa je spoznala, da ji stvari do konca uhajajo iz rok, se je obrnila po pomoč na socialno. Tam so odnose med mano in mojo mamo nekaj časa opazovali, ukrepali so šele, ko sem izginila od doma za nekaj dni. Poslali so me v Veržej. Ko sva prišli sem »kao« samo na ogled, so priporočali, da kar ostanem in takrat sem mislila, da se mi dogaja nočna mora. Po mesecu dni

Punca (oglje), Karolina A.

tukaj sem se že vpeljala in bila zelo dobro sprejeta med vrstniki. Po treh mesecih sem bila mami hvaležna za takratno »napako« - pot v Veržej. Če bi ostala v Ljubljani, bi verjetno tako nizko padla, da dvomim, da bi se še kdaj lahko pobrala. Veržej pa ni pomagal samo pri mojem odraščanju, temveč tudi pri odnosih v družini. Seveda imamo še vedno vzpone in padce. Življenje pač ni ravna cesta. Sedaj hodim v 9. razred OŠ Veržej. Nadaljevala bom v zdravstveni šoli v Mariboru. Ustvarila sem si načrte za prihodnost. Nimam še izdelanih vseh življenjskih ciljev, vem le to, da se bom trudila, da ne bi delala istih napak kot moji starši. Ne smem pa pozabiti, da se ljudje iz napak učimo. Tudi v družini smo se nekako pobrali. Z Lano sva spletli zelo dobre vezi in ne moreva druga brez druge. Čeprav mi gre na trenutke na živce, moram priznati, da je najboljša sestrica. Z mamo sva trenutno kar na mirni vodi. Mislim, da je lahko ponosna name in tudi jaz sem nanjo, kajti obe sva se postavili na noge in pokazali, da sva močni ženski. Hmm, ja ... mojemu očiju se sedaj izteka zaporna kazen. Glede na to, da sem bila od nekdaj očijeva princeska, ne glede na to, da smo izgubili zaupanje, bom, ko bo prišel iz zapora, živela pri njem. Čeprav vem, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo, bom skušala ohraniti močne stike med vsemi člani naše družine. Drugače pa želim svoji mami vse najboljše z njenim fantom, saj je mlada in nikoli ni prepozno za spremembe. Očiju želim, da začne znova, tokrat s pametjo. Vsem svojim vrstnikom, starejšim in mlajšim pa bi rada povedala: Nikoli ne obupajte. Čeprav bo pot, po kateri hodite, temna, se ne bojte, saj so tudi v temi zvezde, ki žarijo. Če kdaj ne boste videli poti, si jo narišite sami, samo nikoli ne obupajte! AFTER EVERY RAINY DAY, THERE IS A SUN SHINING ABOVE! ☺

Pia L. Moja življenjska zgodba je zabavna in vesela. V njej se dogaja veliko stvari. Odraščal sem kot vsi ostali. Ko sem bil majhen, sem hotel samo jesti in spati, danes pa je čisto drugače. Doživljal sem veliko različnih stvari, dobrih in slabih. Zgodilo se mi je nekaj, kar me je zelo presenetilo. Nikoli si nisem mislil, da mi bo delo na kmetiji všeč in da ga bom rad opravljal. Zdaj na kmetiji uživam. Rad imam delo in živali. Zgodilo se mi je tudi nekaj slabih stvari, ki se ne bi smele. Delal sem neumnosti s prijatelji in nisem hodil v šolo. Zato sem moral v zavod. Veliko sem razmišljal o svojih težavah. Odločil sem se, da bom popravil svoje vedenje, da se bom bolj potrudil, kakor sem se do sedaj. Žal mi je, da nisem že prej poslušal mame, ki mi je zmeraj govorila, da to, kar počnem, ni prav. Moja največja želja je, da končam osnovno šolo in se potem vpišem na kmetijsko šolo, ker me delo na kmetiji veseli in osrečuje.

Mark S. Ko sem bil star 9 let, sem hodil po svetu. Bilo je težko, a ne zame, ampak predvsem za mojo mamo. Menjaval sem šole, kraje, hiše, prijatelje, sošolce in učitelje. Potem sem spoznal, da nekateri kraji in ljudje niso bili zame in ne za mamo. Nekega večera sva bežala iz hiše, ker naju je lovil neki norec z motorno žago v rokah. Bila je noč in en sam vir svetlobe. To je bila hišna luč. Z mamo sva zbežala v koruzo in nisva vedela, kam tečeva. Ko sva se ustavila, nisva upala dihati, saj je bil tisti človek blizu. Mami sem rekel, naj se nekam skrije, da je ne bo ujel in ubil. Mama je stekla naprej in poiskala pomoč. Jaz sem se medtem malo zagovoril z njim. Imel sem srečo, da me ni napadel, saj me je imel rad in tudi spoštoval me je. Ko je mama poiskala pomoč, je prišla policija in ga odpeljala. Čez nekaj mesecev je prišel po naju neki gospod, ki ga je mama imela zelo rada. Izvedel sem, da je on moj ati. To me je najbolj presenetilo. Moj oče je mami uredil stanovanje, meni pa je omogočil, da grem z njo. Čez tri leta je spoznala novega partnerja. Bil je prijazen. Imel me je rad kot svojega sina. Vendar so se začele težave. Oče mi je ponudil, da grem v rejniško družino. Sprejel sem, vendar mi ni bilo lepo. Potem sem šel v drugo rejniško družino, kjer so me pretepali, zato so me premestili v Mladinski dom v Mariboru. Tam sem bil kar dolgo, a sem zaradi bedarij, ki sem jih počel, moral oditi. Zdaj sem tukaj in sam bog ve, kaj bo še z mano.

DJ Rodil sem se v Rakičanu pri Murski Soboti. Doma sem v Selu. Tam sem bil do osmega leta. Bilo mi je lepo. Delal pa sem tudi probleme. Nekega dne me je mama zbudila in me spremila do kombija. Ko sem prišel v šolo, sem bil malo pri pouku, potem pa so pome prišli ljudje iz Kriznega centra. Jokal sem in klatil z rokami. Mama ni vedela, da bodo mene in mojega brata odpeljali, zato je bila zelo jezna. V Kriznem centru je bilo zelo lepo. Potem

Jesensko listje (vodene barvice), Danilo K.

so nama našli rejnike. Zelo grdo so ravnali z nama. Moj brat je bil veliko tepen, jaz pa tudi. Delati sva morala kot sužnja. Potem se je Jožek uprl in vse povedal očetu, pokazal mu je tudi modrice, ki jih je imel. Tam sem zelo trpel. Ker nisem vedel, koliko je ura, me je rejnik nekoč udaril tako močno, da sem z glavo zadel ob mizo in ulila se mi je kri iz nosa. Potem sva z bratom šla spet v Krizni center. Tam sva bila tri mesece. Ko so nama našli novo rejnico, sva imela spet smolo. Niso bili pošteni do naju, svojim otrokom so vse

pustili, nama pa ničesar. Vse so nama vzeli. Ko sva šla od njih, so mene dali v zavod, ker sem bil nevaren, kot je rekla rejnica. V zavodu sem bil en vikend, potem so mi našli novo rejnico. Tam je še zdaj lepo. Včasih sem tudi poreden. Če ne bi prišel v zavod, ne vem, kaj bi bilo. Učitelji in učiteljice mi pomagajo pri učenju in pri vsem, kar potrebujem. Ko bom velik, bom kuhar. In še nekaj moram zapisati - da brez učiteljev in učiteljic ne bi postal takšen, kot sem sedaj.

Danilo K.

V mojem življenju se je zgodilo že veliko dobrega in tudi slabega, zato sem se marsičesa naučil. Po narodnosti sem Slovak. Rodil sem se na Slovaškem. Moje ime je Lukaš. Ko sem bil majhen, sem zelo rad nagajal. Z odraščanjem se je to spremenilo. Zdaj ubogam, sem vljuden in priden. Iz Slovaške smo se preselili na Češko in potem v Slovenijo. Tukaj si je mama našla partnerja, ki pa ni bil prijazen. Od takrat naprej se je začelo vse spreminjati. V šoli so se začele težave, tudi doma je bilo vse narobe, zato so me dali v zavod. Tukaj ni slabo, z drugimi otroki se razumem, tudi z vzgojitelji se razumem. Začetek je bil zelo hud, nikogar nisem poznal. Saj je vsakomur težko, če nekam pride, pa nikogar ne pozna. Ko sem bil tukaj dva dni, sem se začel seznanjati z drugimi, nato smo se začeli pogovarjati, tudi šaliti, in takoj je bilo vse v redu. Po novem letu sem se začel prepirati z drugimi in kaditi, a sem ugotovil, da s tem ničesar ne rešim, ampak si samo nabiram minuse. Zato sem se odločil, da bom še naprej ubogal in se trudil, saj ni vredno, da zaradi enega prepira ali cigareta ostajam tu za vikende. Ko sem to sklenil, sem bil vesel in zadovoljen. Zdaj sem na dobri poti, trudim se, tudi v šoli gre bolje na ta način. Odločil sem se, da ne bom obupal. Trudil se bom, ker me tudi doma pogrešajo in me želijo videti. Zapomnite si: cigarete niso vse in tudi lumparije niso vse. Rajši se potrudite, da ne zabredete v težave. Ni lahko nositi posledic za slaba dejanja. Lukaš S. Oko (barvice), Karolina A.

Začnimo z letom 2007. Bil sem majhen. Moji problemi so se začeli takrat, ko sem spoznal slabe prijatelje. Že od malega sem kradel, vdiral, razbijal, se pretepal in kuril. Imel sem velike težave. Šolo sem obiskoval v Piranu. Zaradi zelo velikih neumnosti in pretepov v šoli so me izključili. Tako sem se preselil na drugo šolo. Seveda je pomagalo, vendar samo na Če el jak (barvice), Aldin M.

začetku. Dobil sem veliko ukorov, po enem letu pa so me spet izključili.

Tako sem že od leta 2009 v zavodu. Na začetku je seveda bilo zelo zelo slabo. Pretepal sem se in se spravljal na vse. Še vedno so bili moji vzorniki v Piranu. Pa še nekaj sem mislil na začetku: »Ah, saj bo vse isto.« Ampak ni res. Tukaj imaš postavljene meje – kaj lahko in česa ne smeš. Povzročal sem tako velike težave, da sem ostajal v zavodu po cele mesece. Enkrat mesečno sem lahko obiskal domači kraj Piran, kar je za zavod pomenilo velike stroške. Po petih letih bivanja v zavodu me je končno srečala pamet. Zdaj lažje rešujem probleme in sem tudi bolj miren. Ne zmoti me vsaka malenkost, tega se z bivanjem doma ne bi naučil. Tukaj v zavodu so določeni pogoji, in če se jih ne držiš, ne dobiš nič. Zdaj ko sem starejši, grem vsak vikend domov. Ko bom zapustil zavod, bom obrnil novo stran v svojem življenju. Upam, da bo šlo tako naprej kot sedaj. Vsak od nas si zasluži novo priložnost v življenju, samo poskusiti je treba.

Dario E. V mojem življenju se je zgodilo marsikaj, veliko slabega in tudi veliko dobrega. V ranih letih mojega otroštva se je moj oče ločil od moje mame. To me je zelo razžalostilo in velikokrat sem se čutil krivega za to. Mama si je našla novega partnerja in se z njim tudi poročila. S tem moškim se nisem prav dobro razumel, za nerazumevanje je bil kriv alkohol. Trpel sem, vendar sem nekako preživel, čeprav pogosto v žalosti. Začel sem hoditi v šolo. V tistem času smo se tudi preselili. Težko sem se navadil na novo okolje. V šoli sem se pogosto prepiral in tudi pretepal, zato sem bil pogosto kregan in kaznovan. To je vodilo do velikih težav. Pristal sem v zavodu. Ni mi bilo lahko. Zdaj sem v osmem razredu. Dosti razmišljam, kaj bi v življenju počel, kaj bi me veselilo. Sanjam o lepem življenju in dobrem poklicu. Če bi se moral odločiti danes, bi bil medicinski tehnik. Rad bi vozil rešilno vozilo in tako reševal življenja ljudi. Morda pa je to moja dokončna odločitev in se bodo moje sanje uresničile. Matic I.

Moji prijatelji me poznajo pod vzdevkom J.P. Za tiste, ki me ne poznate tako dobro, pa sem Ajda. Kepica sem postala 15.3.2000 v porodnišnici v Celju. Sem posvojena. Verjetno se to marsikomu sliši grozno, vendar niti ni. Ravno nasprotno – to je prav pogumno dejanje ... mislim, da postaneš oče oziroma mama otroku, ki mu to pravzaprav v resnici nikoli ne boš, vendar ga boš vse svoje življenje odobraval, kot da je tvoj. Zato sem jaz zelo ponosna na svoje starše in se mi svojih bioloških staršev ne mudi spoznati. Sedaj imam 14 let. Trenutno obiskujem OŠ Veržej. Verjetno vas zanima, zakaj sem prišla v zavod. No ja, hah ... Večina mojih vrstnikov je sem prišla zaradi družine, drog, jaz pa zato, ker enostavno nisem prenašala šole. No ja, priznam, tudi doma ni bilo vse v najlepšem redu. Ko sem prišla v Veržej, sem rabila nekaj časa, da sem se navadila na »novo življenje«. Moram pa vam priznati, da sem se, ne glede na to, kako je zavod dobra rešitev zame, tukaj od vrstnikov naučila marsikatere stvari, ki jih, če bi bila doma, pri teh letih verjetno še ne bi izkusila. Ne morem reči, da sem na to ponosna, vendar kar je bilo, je bilo. Za nazaj je nemogoče spreminjati stvari, zato poskušam biti vsaj v prihodnje malo pametnejša oseba. Moram pa se še pohvaliti, da mi šola dela veliko manj težav in tudi doma, seveda kadar nisem preveč uporniška, se najde kakšen dan, ki ga vsa družina preživi nasmejana. Jaz vem, da moja mami ni bila ponosna name, da jo je skrbelo zame tudi takrat, ko sem sama obupala nad sabo. Tudi če ni prav, bi se zato veliko raje popravila zaradi nje kot zaradi sebe, saj sta njen nasmeh in iskrica v očeh toplejša od kakršnega koli zimskega večera pred pečjo. Da mi upanje. Pove mi, da se bom, ne glede na to, kje bom in kakšna bom, vedno lahko vrnila k njej. No, pa naj bo dovolj o družini. O svoji prihodnosti še ne vem veliko, nisem niti prepričana, na katero srednjo šolo bi raje šla. Sem pač malo »zgubljena« oseba. Ampak, dajte no, saj imam še čas! Vesela sem, da sem v Veržeju, saj sem tukaj spoznala nove prijatelje in nekateri mi zelo veliko pomenijo. Pogrešala jih bom. Želim si le, da si zapomnijo, da v življenju vedno obstajata dve poti: ena, ki vodi naravnost in na njej vidiš cilj, in druga, ki je zavita in zato cilja ne vidiš. Upam, da boste izbrali zavito, kajti če boste šli po poti, na kateri boste gledali le cilj, ne boste prispeli. Če pa boste šli po poti, kjer cilja ne boste videli, boste doživeli vzpone in padce z vonjem po dogodivščinah. In vsi vemo, da je vse, kar se doseže s

Dom (vošče ke , Kasa dra H.

trudom in potrpljenjem, nagrajeno. HEAD UP, STAY STRONG, FAKE SMILE, GO ON! ☺ Ajda M.

Pač … rodil sem se in ... Vrtec, potem 1. razred. Že takrat sem imel težave. Nekako na polovici šolskega leta sem postajal tako jezen, da sem prevračal mize, stole, izzival starejše in podobno. Nadaljevalo se je do 4. razreda. Stoli in mize so sicer ostali pri miru, moje pesti in jezik pa ne. Ne pravim, da sem ponosen nase, pravzaprav sem samega sebe sovražil zaradi takih trenutkov. Pretepi in nasilje so se končali v 6. razredu, ko sem šel v Stično. Zdi se mi, da vsa moja jeza, pretepi, vse negativno izhaja iz tega, da sem sovražil očeta, ki mi je »stisnil šako«. Za te stvari mu nisem in mu nikoli ne bom oprostil. Ker si NIHČE ne zasluži za vsako majhno napako dobiti

Regrat (vodene barvice), Kenan H.

»batin«. Res je, v Stični sem že na začetku spoznal, da sem naredil veliko hudega s svojimi izpadi. Ne samo sebi, ampak osebi, ki ji nikoli ni bilo vseeno zame. Moji mami. Nikoli, prav NIKOLI ni obupala nad mano. Ampak jaz, ki sem navzven kazal, da mi je vseeno zanjo, ko so jo vsak dan klicali iz šole, sem jo vedno in jo vedno bom imel najraje. V Stični sem se na začetku zdel lep, prijeten, prijazen fant, ampak zaradi moje preteklosti so bili nezaupljivi do mene. Na začetku sem bi priden ... Potem pa sem postal pravi mali »satan«. Zaradi tega so me vrgli iz ustanove. In potem so se stvari ponavljale. Poslali so me na PPO v Ljubljani. Tam spet ista zgodba kot v Stični. Naslednja postaja – mariborski Mladinski dom. Tam tako kot prej – takoj na začetku priden, potem so se pojavile težave zaradi cigaret in alkohola. Zaradi tega (in še tega, da nisem hodil v šolo), so me spet nagnali. Mislil sem si: »Pi**a, vse zaj****. Vsepovsod so me vrgli ven in jaz še kar ne odneham. Vse vzgojne ustanove mi niso nič pomagale.« Medtem, ko sem bil v Mariboru, sta se moja starša ločila. Po Mariboru so se pojavile še samopoškodbe. Zatem sem na začetku 9. razreda prišel sem, v Veržej. Sam se sem tako odločil. Ne šola, ne socialna delavka, ampak jaz. Tu sem spoznal ljudi, ki so imeli podobne težave kot jaz. Na začetku sem bil spet priden, nekje v tretjem, četrtem tednu pa se je ponovilo: izpadi jeze, jezikanje, prvi pretep. Čudno je le, da so se tu težave deloma ustavile. Po mesecu in pol, kar sem tu, se mi je zgodilo, da je zavora, ki se je pokvarila že v 1. razredu, spet magično začela delovati. Boljše kontroliram jezo, ne »špricam« pouka, ne jezikam več, kletvice, ki so bile prej vsakodnevni običaj, so nekam izginile. Vem, da je moja mati ponosna name. Tu sem dobil novo priložnost za življenje, možnost za nove spremembe, nove cilje. Moj cilji so sedaj, da se vpišem v srednjo šolo, opravim študij, imam ženo in otroke ter da ne bom nikoli pozabil, kaj sem se tu, v Veržeju, naučil. RM

Prišla je pomlad, čas ljubezni, veselja, radosti in sončnih dni. Narcise in tulipani že cveto in nas veselo vabijo medse. Pomladno veselje smo si 3. aprila 2015 privoščili ob druženju na pomladnih delavnicah za starše in delavce Centrov za socialno delo. Malenkosti, kot so nasmeh, prijazen pogled, prisrčen pozdrav, prijazna beseda, so drobci, ki gradijo veličino dneva. Prepričani smo, da je vsak, ki se je udeležil naših delavnic, začutil nekaj tega z nekom ob sebi. Skupaj smo ustvarjali, klepetali, pekli, se pogovarjali ali šli na sprehod.

Starši skušajo svoje otroke z ljubeznijo, mirnostjo in modrostjo voditi in učiti vrlin za življenje. Ker otroci vedno ne znajo svojih čustev pokazati, so za svoje starše pripravili prav posebno sporočilo. Na zelo izviren način so pripravili majhno pozornost in pokazali, da jih imajo radi.

Končno je tudi v našo pokrajino prišla pomlad. Vsi smo jo že težko pričakovali. Mogoče je že komu ogrela srce ali pa še bo? Glavno je, če lahko uživamo v trenutkih… S pomladjo je prišel tudi čas za pomladni natečaj. Prejeli smo veliko prispevkov, ki nam vsem popestrijo branje.

Obiskovala sem 2. razred. Nekoč sem zbolela in morala sem iti v bolnišnico. Ker me starši niso vzeli domov, so me prišli iskat iz Centra za socialno delo. Peljali so me v Krizni center Murska Sobota. Poiskali so mi rejniško družino v Središču ob Dravi. Ponavljala sem 2. razred. Pri rejnikih sem bila tri leta. Ker se nismo več razumeli, sem na polovici 4. razreda spet pristala v Kriznem centru.

Hiša

arvi e , Mati I.

Želela sem si novo rejniško družino, ampak mi je niso našli, zato sem prišla v zavod. To je bilo 1. 9. 2012. Prvi dan smo se zmenili, kje bom preživljala vikende in počitnice. Čez vikend sem hodila k očetu Ivanu. Želela sem tudi drugam, zato so mi rekli, da bi lahko hodila še k babici. Tako sem bila izmenično en vikend pri očetu, drugi vikend pri babici. Tako je šlo kaki dve leti. Zaradi očetove prijateljice nisem mogla več hoditi k njemu, zato sva se tudi sprla. Ostala mi je še babica. Mamo sem samo občasno videvala, ampak vedno se je samo kregala in zato sva se nehali srečevati. Zdaj sem spet pri babici. Z očetom Ivanom sva se pobotala. Vikende preživljam z babico in vsak vikend se videvam še z očetom.

Neimenovana avtorica Ko sem prišel v Veržej, sem v sebi čutil sovraštvo in jezo do svojih staršev, ker sem mislil, da so me oni »strpali« v ta zavod. Čez čas sem dojel, da sem sam kriv. To sem naredil sam s svojim početjem. Razbijal sem, kričal na druge in bil poreden. Vsi so mi govorili, da bom šel od doma, a nisem verjel. Potem je to postalo resničnost. Na poti sem jokal, kričal, da hočem domov, ampak ni šlo.

Zdaj sem tukaj že tri leta in imam svoje dolžnosti in pravice. Imam cilje za svoje življenje. Vem, da so uresničljivi, če bom vložil dovolj truda.

Matic I. Na poti v zavod sem naredil veliko nepremišljenih napak. Nekatere so bile presenečenje, druge pa je bilo mogoče pričakovati. Ampak življenje je kot igra - enkrat zmagaš, drugič izgubiš. In se iz porazov učiš. Začetek moje poti je bil nenavaden že v prvih treh razredih. Stoli, mize, sošolci, sošolke na tleh, pretepi, metanje predmetov čez in v glave. Mislil sem: Sami so si krivi. Ampak niso bili, jaz sem bil, ker se nisem znal kontrolirati. O tem več kasneje. Agresija in pesti so bile moje »BFF« v otroštvu. No ja, saj sem še vedno otrok, le kontrolirati se zdaj znam boljše. To se je spremenilo, ko sem v 6. razredu šel v Stično. Začetek je bil v redu, a kasneje je bilo vse spet po starem. Nisem ponosen na pretepe, a včasih bi se prileglo, da bi koga, ki te živcira, udaril. Zdaj razumem, da je to nesprejemljivo. Ne vem, kaj mi je bilo. Spoznal sem, da tako več ne more iti naprej. Rekel sem si, da se bom poboljšal, ne samo zaradi sebe ampak zaradi družine. Videl sem, da tako več ne gre. Tukaj je bil tudi moj bratranec Kevin in sem si rekel: Če so njemu pomagali, bodo tudi meni. Zdaj sem v Veržeju. Priznam, da včasih tudi tu ne vem, kaj bi. Toda tu je drugače. Zavod ti da veliko priložnosti. To ne pomeni, da lahko delaš, kar hočeš. To pomeni, da nikoli ne obupajo nad tabo in moram reči, da so edini ljudje, ki jim je uspelo iz mene izluščiti dobro, prijazno osebo. »Svaka jim čast!«. Tu sem vse sprejel in tudi mene so sprejeli. Sicer smo vsi malo čudni, a smo vsi čudni skupaj. Smejemo se ostalim, ker mislimo, da so čudni oni. Prihajajo vzponi in padci. A vzponov je 80%, padcev samo 20%. Od mene je odvisno, ali bom pomoč sprejel in kako. Priznati moram, da se počutim »ful kul« in moji vzgojitelji so najboljši. Ne bi jih zamenjal, čeprav se včasih pohecam in rečem, da so tečni. Pravzaprav pa so bogovi. Vidijo te v dobri in slabi luči. Od bogov pa se razlikujejo po tem, da ti ponudijo roko in tvojo majhno lučko povečajo za 1000000%. Če si dovolj zrel in dorasel, ponujeno pomoč sprejmeš. Tu sem najbolj srečen, resnično sprejet in viden. Hvala vsem mojim vzgojiteljem, ki me razumete =)

RM Ribnik (vode e arvi e , Lukaš S.

Ko sem se preselila k očetu, sem nekaj časa hodila v šolo, potem pa se je začelo. Nihče mi ni hotel pomagati pri domačih nalogah in šolski snovi, zato se mi je šola zdela brez veze. Ni se mi več dalo hoditi k pouku, z bratom sva bila raje doma in se skrivala pred očetom, če je slučajno prišel prej domov. Z očetom se nisem razumela, ker sem bila včasih zelo trmasta ali pa je bil on. Zaradi kreganja sem nekajkrat zbežala od doma in šla k svoji prijateljici Neji. Kljub temu da mi je bilo vseeno za šolo, pa sem imela rada treninge. Moje neumnosti so trajale do petega razreda. Nekega jutra me je poklicala šolska svetovalna delavka, ki mi je sporočila, da ima zame dobro novico. Odpravila sem se v mesto, do šole, do socialne delavke. Zanimalo me je, kaj mi ima povedati. Najprej je spraševala, kako je z mano, kako je doma, kako se počutim. Bila sem kar osorna, saj me je veliko bolj zanimalo, kaj ima ona povedati meni. Ves čas je nekaj iskala na internetu, kar se mi je zdelo čudno.

Pot vošče ke, vode e arvi e , Ke a H.

Potem mi je rekla, naj pridem bližje, da mi nekaj pokaže. Rekla je: »Ajdina, to bi bilo zate.« Pokazala mi je Vzgojni zavod Veržej. Bila sem jezna, kričala sem, se prepirala, da ne grem nikamor, sploh pa ne od doma. V prvomajskih počitnicah smo bili na morju. Ko smo se vrnili, je k nam prišla socialna delavka, saj naj bi šli na ogled zavoda. Ajdin se je takrat skril. Tako sem sama, brez njega, z očetom in socialno delavko prvič obiskala zavod. Ni mi bilo všeč. Nisem si želela od doma, nekam tako daleč pa sploh ne. Čez en teden je oče nekega večera obema z bratom povedal, da greva v zavod, v Veržej. Prinesel nama je potovalki, da sva spakirala. Sploh mi ni bilo jasno, kaj se dogaja. Nisem vedela, kaj naj storim. Sem pa bila vesela, da ne bom sama, ker gre tudi brat z menoj. Tako sva 4. 5. 2012 prišla v zavod. Bil je petek. Zelo hitro sem se navadila na novo okolje, na skupino, ljudi. Edino, kar se mi zdi še danes smešno, je narečje. Zdaj se počutim boljše. Delam za šolo, se trudim, učim in spreminjam. Letos Ajdina ni več tu, ker je že v srednji šoli. A nisem sama, saj sem spoznala nove ljudi. Ostala bom še eno leto, dokončala osnovno šolo in se potem vpisala še v srednjo. Ni preprosto, a je dobro zame. Bivanje v Veržeju je del mojega življenja. Hočem iti naprej, si zastaviti nove cilje, zamenjati okolje. Ko bom končala srednjo šolo, pa si bom lahko uredila življenje po svoje. Ajdina A. S.

Najprej sem sedem let živela v rejniški družini na Gortini. Razmere so se začele slabšati in prišla sem v Mladinski dom v Mariboru. Tam sem se zaljubila v fanta po imenu Pavel. Kljub temu, da sem v Mladinskem domu naredila veliko napak, so mi dali še eno priložnost. Vedela sem, da bodo slej ko prej izvedeli, da sva s Pavlom par. To je bila moja zadnja in usodna napaka. S Pavlom sva se morala odločiti, kdo bo Mladinski dom zapustil. Odločila sem se, da grem jaz. Vedela sem, da se lahko popravim in pridem nazaj. Pavlu te možnosti niso dali in on zagotovo ne bi več prišel nazaj. Sprejela sem odločitev, da se podam na novo pot. Ko sem morala spakirati kovčke, da grem v drugo enoto, sem dva dni neprestano jokala kot dež. Bilo mi je zelo težko, saj mi je bil Mladinski dom zelo pri srcu. Mislila sem, da bom v Veržeju le do konca šolskega leta. Šokiralo me je, ko sem spoznala, da moram ostati še naslednje šolsko leto. Bilo mi je težko in začela sem se rezati. A počasi gre na bolje. Metulj (vode e arvi e , Lukaš S.

Ajla G.

Začelo se je v petem razredu, ko sem nehal hoditi v šolo. Najprej sem manjkal en dan, dva dni, potem že ves teden. Sploh se nisem zavedal, kaj delam. Nekoč sem šel v Maribor, v bolnišnico, in tam mi je bilo všeč. Ko so mi rekli, da bom šel ven, smo se zmenili, da bom hodil v šolo še dva tedna. Ampak jaz nisem šel. Potem so se začele počitnice. Večino časa sem bil sam, zato ker mi je vse »šlo na živce«. Tudi z mamo se nisva ravno najbolje razumela, ker sem bil jezen nanjo. Med počitnicami smo se s Centrom za socialno delo zmenili, da grem v Veržej. Strinjal sem se, ker sem mislil, da še do nadaljnjega ne bo treba hoditi v šolo. Mama se je tudi strinjala, ker je mislila, da ne bom zmogel. Zavod sva si ogledala dva tedna pred koncem počitnic. Bilo mi všeč, skrbelo me je edino, ali me bodo drugi dobro sprejeli. 2. septembra sem tako prišel v Veržej. Prvih nekaj dni sem bil žalosten, pogrešal sem domače. Zdaj se mi zdi v redu, da sem tu. Bilo je vredno zbrati pogum in priti v zavod. Zdaj se tu počutim v redu. Trudim se in se bom še dalje, da bom rešil svoje težave. Blaž I.

Jaz: Ko sem bila majhna deklica, sem imela vse, kar bi si katerikoli otrok želel. Imela sem igračke, hišne ljubljenčke, ljubezen, super starše (čeprav ločene), veliko potovanj … Vse je bilo odlično do mojega devetega leta. Babica: Babica je pač kot babica, a veliko strožja kot navadne babice. Ona je gospa enolična. Hotela je, da bi bilo vse po njeno. Je pa res, da mi je ponujala to, česar si drugi niso mogli privoščiti. Oče: Moj oče je zvest, prijazen, zaupljiv, zaščitniški in nekoliko strog. On je moj vzor, glede na to, kaj vse je že doživel. Za njega nimam kritike, ker je dober moški in ljubeč ata.

Zdaj pa sledi zgodba o moji mami, ki je hkrati tudi moja zgodba.

Ko sem bila stara osem let, je moja mama zelo hudo zbolela. Ime ji je bilo Darinka. Vsakič, ko slišim to ime, me zmrazi, saj se spomnim nanjo. Ker sem bila tako majhna, se nisem zavedala, kako hudo je moja mami zbolela. Bila je v različnih bolnišnicah, ampak nikjer ji niso mogli pomagati, saj je imela raka na ledvicah. Bil je lep sončen jesenski dan, ko sem plezala po drevesih. Zaslišala sem, da me oče kliče v hišo. Vsa zadihana sem sedla na kavč. Oče in babica sta me že čakala. Preprosto sem vprašala, kaj je. Babici je na lice padla solza in rekla je: »Tvoje mamice ni več.« Takrat sem mi je za 10-15 sekund ustavilo srce. Bila sem v šoku, brez besed, nisem mogla priti do sape. Jokala sem solze, večje od slona. Kričala sem v vzglavnik, se metala po tleh … a nič ni pomagalo. Čez nekaj mesecev sem si v šoli, ne vem, kaj mi je bilo, izmislila posilstvo. Pristala sem v bolnici v Mariboru. Tam sem si izmislila še, da nočem biti doma, in tako sem odšla v Mladinski dom Malči Beličeve. Začela sem se rezati, začela sem kaditi, piti … Vse to se je zgodilo zaradi izgube mame. Vem, da to ni najhujša zgodba, je pa ena hujših. Hotela sem se pridružiti mami in tudi poskusila. Ni mi uspelo, in obžalujem to. Pot me je spet pripeljala v bolnico in potem v vzgojni dom v Veržeju. Vem, da sem naredila napako, zato vam pravim: »Ne poizkušajte!« Za vedno bom upala,

Morje (flomaster), Kristjan V.

da je mami slišala moj zadnji »Adijo, rada te imam!«, čeprav je bila že skoraj mrtva. Tudi če koga izgubiš, nisi nič drugačen od ostalih. VZTRAJAJTE!!! Taša H. Živim v Ljubljani. Člani moje družina so: mami, tati, sestra in jaz. Največkrat se igram s sestro in z očetom. Rad ustvarjam, igram nogomet in se gugam. Večkrat gremo ven, da se igramo, včasih tudi lovimo. Najbolj se razumem z očetom, ker me večkrat pelje ven. Radi gremo na počitnice in na morje. Včasih pa gledamo televizijo in se imamo tudi tako lepo.

Aleks K. V moji družini nas je deset in dva polbrata. Naša družina smo: Kristjan, David, Konrad, Julija, mama, ati, stric, polbrata Matic in Jan, dedek in babica ter jaz. Babica in dedek živita v Velenju, mama pa na Koroškem. Z dedkom zelo rad grem na sprehod. Hodiva okrog jezera, kjer je veliko pripomočkov za telovadbo (lahko hodiš na primer po tankih palicah za ravnotežje, se dviguješ nad brado …). Z mamo poleti velikokrat gremo na sladoled. Ko nas pride obiskat ati, nas pelje na pico in pijačo, včasih pa še na sladoled ali kremšnito. Moja starejša brata David in Konrad me včasih peljeta v McDonalds. Najmlajša je sestrica Julija. Rada se igra s plišastimi igračami. Moj stric pa ima čisto pravo sovo. Rad imam svojo družino.

Leon V.

Konji (barvni linorez), Mark S.

Moja družina je iz Češke. Vsi smo bolj preprosti ljudje. Jaz sem Lukaš. Najraje plešem in pojem. Moja mama je Beata. Imam sestrico. Ime ji je Nika. Mama se rada ukvarja z nama. Najlepše je, kadar se zunaj igrava z žogo ali kolesariva pred blokom. Imam očima Marka. Tudi on se rad ukvarja z nami. Doma imamo ovce. Za njih skrbi očim. Velikokrat jih opazujem zunaj na travniku. To smo mi.

Lukaš S.

Moja družina so ati, mami, Tina, Kevin, Nejc in jaz. Rad imam šport - nogomet, košarko, tek. Moji hišni ljubljenčki so psi in mački. Imam štiri pse, to so Tara, Reks, Lina in Medo. Mojega psa sem dobil leta 2004. Imam ga rad in on ima mene rad. Zdaj je star že 10 let. Dobil sem ga za rojstni dan. S psom se najraje igrava z žogo. Včasih se igram tudi z muco in svojim bratcem. Žan P.

Ko sem bil mlajši, sem si vedno želel psa. Očetu sem to vedno govoril. Potem je po radiu nekdo rekel, da podari psičke, in to v bližini mojega doma. Komaj sem čakal, da jih gremo gledat. Ko smo prišli, mi je bila ena psička takoj všeč. Seveda sem jo želel imeti in tako so nam jo podarili. Bil sem zelo srečen. Moji psici je ime Gina. Dobil sem jo pred pol leta. Je mešanka med bernskim planšarjem in nemškim ovčarjem. Še vedno hodim s psičko na obisk k družini, ki nam jo je podarila. Pravijo, da je v dobrih rokah. Luka Š.

Pes (orig. linorez), Timotej D.

Imela sem psa po imenu Piki. Bil je majhen in srčkan. Rada sem ga imela, vendar smo ga dali stran, ker ga mama ni mogla več imeti. Pri babičini sestri smo imeli še dva psa, Pikija in Runa. Oba sta bila črna, pri vratu pa sta imela bele lise. Ker se je babica preselila, smo tudi ta dva psa morali dati stran. Zdaj sta pri sorodnikih.  Zdaj imam veliko živali, a najraje imam svoje ribice, ker so prav srčkane. Rada jih imam, ker so majhne in živijo v vodi. Všeč so mi, ker imajo luske tako zelo hrapave. Doma imam pajčolanki in dva čistilca. Ribice so v akvariju v obliki diamanta. »Poly«

Le zakaj sem pustila prvo stran prazno? Mogoče zato, ker je ta stran takšna, kot je moje življenje. Ima črte, vendar nič napisanega. Prva vrstica je izbrisana brez razloga. Ob robovih je vijolična črtica, ki mi bo postavljala meje. Stran je prazna najbrž zato, ker ima zvezek toliko strani, da lahko marsikdaj obrnem list in začnem znova. Resnica je, da ima vsak zvezek svoj konec, ne glede na to, koliko strani ima - petdeset ali sto. Pomembno je, kako boš ravnal s temi stranmi. Sedim v prostoru z zvezkom pred nosom, s peresnico in z zvezki na mizi … Razmišljam o tem, da zvezek ne bi imel svojega bistva, če ne bi bilo različnih pisal, s katerimi pišemo, pacamo po njem. Ne bi bilo črk, ki zapolnjujejo zvezek, ga popestrijo, mu dajejo zunanjo podobo. Sledi izbrisanega pisala … To je tisto, kar je bilo zbrisano. Če ponovno napišemo na isto mesto določeno besedo, vidimo, da je tisto, kar je napisano na tem mestu, popravljeno, vendar ni čisto tako, kot je bilo prej. Črke niso več tako čiste, razlivajo se po papirju, čeprav je nam pomembno le to, da smo zbrisali napako. Ne glede na to, ali je posledica tega na papirju lepa ali ne, torej vse pusti za seboj sled, in večkrat so to naše napake. Te sledi so napake, ki so oproščene, a nikoli pozabljene in pustijo prav takšno grdo sled, kot jo je pustil madež izbrisanega. Torej je papir življenje, brisalci so čas, pisala pa so lahko ljudje, ki pišejo naša življenja. Vendar papir smo mi in naše življenje. Če ne bi bilo papirja in pisal, ne bi mogli pisati in s tem tudi posledično brisalec ne bi mogel brisati. PAPIR NI ENAK PAPIRJU! Že po sestavi, po črtah, barvah črt, po molekulah, ki ga sestavljajo, se razlikujejo. In tudi roka, ki zapisuje, ni vedno enako mirna, včasih se trese, piše hitreje, lahko tudi z različnimi pisavami. Odvisno je od človekovega počutja.

Karolina A.

Moje besede

Življenje

V življenju se ti kaj pripeti,

Zakaj bi žalovali za tistim, kar je mimo?

kaj groznega zgodi.

Zakaj bi se predali?

Ampak je treba pozitivno razmišljati,

Raje novemu sledimo!

si nekaj dobrega prilastiti.

Življenje teče, kakor ura brez kazalcev,

Ni nujno, da vedno dobro je,

saj to je vendar igra,

lahko je tudi tako ali tako,

igra brez kazalcev.

a ptičica nam poje,

Vsak si svojo pot utira,

da razmislek o pozitivnem dober je.

a življenje nas zavira,

Zaženi se v dobro.

kot da ni dovolj nemira.

Zaženi se v slabo.

Zato moramo se zbrati,

Ne veš, kaj dobiš,

kot ekipa delovati,

ampak verjetno lahko poletiš.

saj življenje je prelepo in z dobrotami odeto,

Taša H.

če skupaj se držimo, na vse slabo pozabimo. Taša H.

Nov dan Nariši nov dan, obriši skrbi, preženi žalost od včerajšnjih dni. Tisti ljudje

Nariši si sonce, dež ali sneg,

Bili so tam, ljudje v meglici.

pozabi na čas

Bili so tisti, ki ušli so resnici.

v svojih dlaneh.

Gledali so me, z zlom in obupom, utišali so temo z nemim hrupom.

Ptičke žvrgolijo,

Brez nežnosti iztrgali so me

pomlad se prebuja,

iz objema luči.

zdaj je nov čas,

Pregnali svetlobo in ji vzeli moči.

nov svet se prebuja!

V hipu, ko prijeli so me za roko, Naj svet bo lepši kot prej,

Vpijejo po svobodi v mojem jeziku,

naj obdaja ga smeh

ki ne poznam ga; najbližje je kriku.

v tvojih očeh, naj sliši se petje v otroških pogledih in naj zaigra v srcih vrelih. Taša H.

je grozna tišina obdala Zemljo.

Srce se razpara, saj glas je preplitek. Sesuje telo se mi lahko v večni počitek. Taša H.

Slika

Megla v glavi je, ko ne vemo, kaj bi napisali na list

Gledam tvojo sliko

papirja, in se dolgočasimo. Med tem bi pa lahko

in sprašujem se,

počeli kaj drugega. Lahko bi šli ven, se peljali s

kaj ti sploh pomenim,

skirojem ali kolesom, pospravili in pometli. Namesto tega se dolgo mučimo z eno samo

ali ljubiš me. Slika črno–bela opazuje me.

stvarjo.

Pravi, da si tam,

Hitro se utrudimo in razmišljamo, dokler lahko.

a ti ne javiš se.

Dolgo smo v enem prostoru. Včasih rečemo, da se

Samo se počutim,

nečesa ne da narediti. Dolgo premišljujemo. Težko

ko vidim, da te ni.

se zberemo. Narobe razumemo. Počasi postajamo

Vsa barva, kot na tvoji sliki,

zelo utrujeni. Težko nam gre kaj v glavo. Pozabimo na druge stvari. Iščemo rešitev. Pokličemo koga, ki nam bo pomagal.

na svetu mi zbledi. Svet je nem in prazen, kot slika brez barvil. Ne vem, kaj naj še rečem, zato raje molčim.

Kristjan V. Taša H.

Kaj, ko bi se rodila znova… Ali bi bilo življenje lažje? Ali bi bilo drugačno ali težje … ali ga celo ne bi bilo? Bi bila karakterno enaka ali ne, na videz enaka ali ne? To je še vedno najzanimivejše vprašanje … Pravzaprav verjamem v to, da odgovorov na ta vprašanja ne bom dobila … Bi bilo življenje tisto, kar bi imela rada? Če bi se znova rodila, bi prvo, kar bi naredila, bilo … niti sama ne vem, kaj bi bilo. Toliko sem dosegla v življenju, toliko stvari spoznala, pridobila toliko izkušenj, da ne vem, če bi sploh rada kakšno drugačno življenje … Ok, to, da sem v Veržeju, ni ravno najboljše, je pa tudi izkušnja več. Ne bom gledala samo z negativne plati. Torej, če bi se še enkrat rodila, ne bi hotela živeti drugače, ne glede na to, kar je bilo, kar je in kar bo. Kaj bi pa si še želela v življenju? Le več, mnogo več izkušenj!

Karolina A.

Kočija orig. li orez , Dario E.

Šola v naravi Letos smo petošolci odšli v šolo v naravi v Libeliče. Večina se je je veselila, jaz pa ne. Čeprav je trajala pet dni, se nam je na koncu zdela prekratka. Zjutraj smo vstajali približno ob sedmih. Po zajtrku smo se polni energije odpravili v gozd. Tam smo opazovali živali, najmanjše smo preučevali skozi povečevalni lonček, spoznavali smo drevesa, se igrali in sprehajali. Ob enih smo imeli kosilo. Potem smo se igrali družabne igre in imeli nekaj prostega časa zase. Do večerje so bile spet organizirane aktivnosti. Vozili smo se s kanuji, v gozdu pekli klobase na ognju, ki smo ga sami zakurili. V torek smo nastavili pasti za žuželke. Večerja je bila ob šestih zvečer. Po njej smo bili prosti, v četrtek pa smo imeli kviz. Spat smo hodili ob desetih zvečer. Upam, da bomo še kdaj šli v šlo v naravi. Lukaš S.

Rudarji (flomaster), Kristjan V.

Pohod v planine Prvo smo prispeli v gostilno, kjer smo se okrepčali. Najprej smo šli na prvo goro. Mene je bilo strah in nisem šel gor. Na drugo goro mi je pomagal učitelj. Tam sem dobil štampiljko. Potem sem šel na vse vrhove. Tudi tam sem dobil štampiljke. Ko smo prišli nazaj sem jedel in pil. Potem smo se malo igrali in se vrnili nazaj v Veržej.

Aleks K.

V sredo, 22. aprila 2015, je bil pri nas organiziran 2. tradicionalni nogometni turnir imenovan Dobri asi. Na turnirju je sodelovalo 6 ekip: Vzgojni dom Slivnica, Vzgojno-izobraževalni zavod Smlednik, Center Janeza Levca, Dom Antona Skale, Zavod Glazija in Vzgojni zavod Veržej. Ekipe so igrale po sistemu vsak z vsakim tako, da je vsaka ekipa odigrala pet tekem. Naši so igrali zelo dobro, saj smo trikrat zmagali, enkrat izgubili in enkrat igrali neodločeno. Zmagala je ekipa Slivnice, ekipa Veržeja je zasedla odlično drugo mesto. Ostala mesta so si razdelili: Center Janeza Levca – tretje mesto, četrti je bil Dom Antona Skale, peti Smlednik in šesti Glazija. Našo ekipo so sestavljali naslednji fantje: Marko P., Mark S., Luka Š., Aldin M., Nejc V., Tadej Š., Danilo K., Žiga K. in Robert M. Za zapisnikarsko mizo je sedel Matic I., za fotografije je poskrbel Dario E.. Turnir je potekal v športnem duhu, poškodb in konfliktov ni bilo. Turnirju je sledil piknik, za katerega so naše kuharice pripravile odlične hamburgerje s prilogami. Po pikniku smo se poslovili do naslednjega leta. Določili smo, da turnir Dobri asi 2016 organizira Zavod Smlednik. Vodja turnirja: Primož Kralj Ritonja

Letos smo se na Pohod po Jurčičevi poti podali fantje iz 3. skupine z vzgojiteljicama Andrejo in Natalijo ter vzgojiteljem Andrejem. V Višnjo Goro smo se odpravili v četrtek, 14. maja 2015.

Na pohodu je bilo lepo. Tekali smo po gozdu. Hodili smo 17 kilometrov. Najprej smo se dogovorili, kje bo kdo sedel. Vzgojiteljici sta rekli, da bosta Aleks in Žiga spredaj, jaz, Lukaš in vzgojiteljica Natalija v sredini, Robi, Nejc in vzgojiteljica Andreja pa zadaj. Na pohodu smo imeli štiri postaje. Na prvi smo igrali igrico. Na drugi so Nejc, Robi in Aleks plezali skozi pajkovo mrežo, potem smo prepoznavali zdravilne rastline. Na zadnji postaji smo ribarili. Jaz sem bil najboljši. Ujel sem največ rib. Jaz sem se na pohodu počutil zelo dobro. Nič se nismo prepirali. Veliko smo jedli. Imeli smo zajtrk, kosilo in malico. Žan P. Vstali smo ob 5.30. Potem smo se oblekli in šli po zajtrk. Ob pol sedmih smo se odpravili proti Višnji Gori. Vozili smo se dve uri in pol. Ko smo prispeli, smo pojedli malico in se odpravili do začetka Jurčičeve poti v Muljavi. Tam smo zaigrali odlomek iz romana Deseti brat. Nato smo se odpravili na pot. Pot je bila dolga 17 kilometrov in po njej smo hodili tri ure. Med pohodom so bile postaje, kjer smo morali opravljati različne naloge. Na koncu smo dobili zasluženo kosilo. Ogledali smo si še prireditev Višnja Gora ima talent in se nato vrnili proti Veržeju.

Nejc V.

Šli smo na pohod v Višnjo Goro. Ko smo prišli tja, smo najprej jedli hot-dog. Potem sem videl, da je prišel tudi moj brat Gregi, in sva se pogovarjala. To mi je bilo zelo všeč, ker se že nekaj časa nisva videla. Krasno je bilo še to, da nismo imeli pouka. Igre so bile nore: najprej dramatizacija, potem prepoznavanje rastlin, pajkova mreža in še in še in še. Pajkova mreža je bila zame najboljša. Tega izleta ne bom nikoli pozabil. Žiga K.

Hodili smo štiri ure. Najprej smo se najedli. Zelo smo se utrudili. Najbolj mi je bilo všeč, ko smo nastopali. Mene so posebej pohvalili. Potem smo šli na naslednjo točko, kjer smo morali splezati skozi pajkovo mrežo. Naprej smo hodili skozi gozd, nato pa smo na naslednji točki lovili ribice. Na eni točki smo še spoznavali zdravilne rastline. Ustavili smo se v neki gostilni, kjer smo pojedli sladoled. Na koncu poti sem se za kratek čas izgubil. Neki fant mi je pomagal, da sem se vrnil. Ko sem prišel nazaj, so bili vsi malo jezni name, ker sem jim povzročal skrbi. Aleks K.

Rad hodim na krožek s psi. Vodita ga gospod Vitko in vzgojiteljica Stela. Z nami sta psički Zeta in Raki. Gospod Vitko ju pripelje v avtu, v posebni kletki za pse. Pripravimo različne naloge, ki jih potem skupaj izpeljemo. Raki pozna nemške ukaze. Sitz pomeni, naj se usede. Platz pomeni, da se uleže na tla. Frei pomeni, da lahko prosto gre. Fuss pomeni, da hodi ob tebi. Zeta je mlada in se ukazov še uči. Največkrat teka za Raki in ponavlja za njo. Psi za nagrado dobijo brikete. Mi pa gremo včasih po dobro opravljenem delu skupaj na čaj. Za pse poskrbimo tako, da jih skopamo in počešemo ter jim pripravimo hrano in vodo. Včasih jih peljemo na sprehod. To je všeč njim in meni, saj smo radi v naravi.

Kristjan V. Rad grem na krožek, da se naučim kaj novega o psih. Doma imam tudi psa in gospod Vitko mi svetuje, kako naj ravnam z njim. Včasih gremo med krožkom do ribnika. Mi lovimo ribe, psička pa skače okrog. Takrat sem sproščen in uživam v naravi. Spoznal sem, da so psi pametne živali, bolj kot si ljudje mislimo. Tudi čustva imajo, le kažejo jih na svoj način.

Luka Š.

Pasja lju eze

orig. li orez , Lukaš S.

Meni je zelo všeč krožek, ker se družimo z psi. Ko gremo k ribniku, tam lovimo ribe in si namakamo noge. Zelo rad imam Raki. Stisnem se k njej in se z njo igram. Zeta pa je še mlajša. Z njo igramo nogomet tako, da si v krogu podajamo žogo, ona pa jo lovi. Ko ji to uspe, jo zgrabi z zobmi in z glavo miga, kot bi ujela plen. Gospod Vito je prijazen. Z njim in njegovimi psi se imamo vedno lepo. Danilo K.

Rad imam živali, predvsem pse. Ob njih se pomirim. Na krožku mi je lepo. Z Raki sem bil že večkrat na sprehodu. Včasih gremo lovit ribe. Raki rada lovi palico, ki ji jo mečem in potem mi jo prinese nazaj. Včasih za palico skoči tudi v vodo. Z nami je tudi Zeta, ki je mlajša. Ona se vode še boji. Kenan H. Pri tem krožku se sprostim. Zelo mi je všeč, ker smo s psi. Enkrat smo šli tudi lovit ribe. Raki smo vrgli palico v vodo in je skočila za njo ter jo prinesla. Zeta pa se boji vode in ni hotela iti noter. Za Raki in Zeto pripravljamo hrano in vodo. Z njima delamo vaje izpolnjevanja ukazov: sedi, poleg, ulezi se, prinesi in prosto. Včasih gremo z njima na sprehod. Za priboljšek imata radi brikete ali salamo. Ko pridem s krožka, sem v skupini bolj sproščen. Blaž V. Na krožku se imamo v redu. Dobro se razumem z Raki. Jaz ji nekaj povem, ona pa mi zalaja nazaj. Točno čuti, če smo dobre volje. Potem je tudi ona dobre volje. Ko pa sem slabe volje, pa je tudi ona. Z njo se učimo ukaze. Ukaze uboga. Včasih se samo igramo. Včasih se z njo tudi pogovarjam. Z Raki gremo do ribnika. Ko vidi ribo, zalaja, da še mi vemo, da jo je našla. Igramo se tudi v parku. Želim si, da bi tudi naslednje leto lahko hodil na krožek. Aleks K.

Vsako leto konec maja otroci OŠ Veržej in Vzgojnega doma Veržej pripravimo javno prireditev Radi bi vam povedali. Tema letošnje tradicionalne prireditve je bila ljubezen, primerna za maj, mesec ljubezni. O ljubezni so otroci govorili, peli, plesali in igrali 21. maja 2015 v Kulturnem domu Veržej.

Poleg otrok iz občine Veržej smo se na prireditev pripravljali še otroci iz doma. Matic, Pia, Ajla in Zala smo vadili za ta nastop kar nekaj časa. Najprej so Matic, Ajla in Zala zaigrali igrico Nekoga moraš imeti rad. Potem sta Zala in Ajla ob spremljavi vzgojitelja Leona zapeli pesem Svet je tvoj. Sledil je še recital ob pesmih Neže Maurer, kjer smo Ajla, Matic in Pia predstavili razmišljanja otrok iz Doma. Mentorici, vzgojiteljici Zora in Darinka, pa sta na trnih čakali, kako se bomo odrezali. Nastopajoči

Kaj ti bo najbolj ostalo v spominu iz bivanja v Domu?  vzgojitelji in družba  nič, vse bom pozabil, ko stopim ven  družba  pogovori s tovarišem Škrjancem do poznih ur, proste ure pri Sonji, vse kar mi je krajšalo čas  prijazni vzgojitelji, izleti, okolje, prijatelji  prvi dan v Domu  moj prihod v Dom  vzgojitelji in gojenci  druge punce  veliko prepirov v skupini

Če bi še enkrat prišel/la v Dom… Bi kaj naredil/a drugače?  Ne.  Ne vem.  Nekaterih stvari se ne da narediti drugače, nekatere pa pač moramo pustiti, da so takšne, kakršne so.  Ja – bolj bi se trudil kot sedaj in bi bolj spoštoval pravila.  Bolj bi se učil.  Mislim, da ne.  Zagotovo ne bi delal istih traparij, ki sem jih delal prej.  Ne, ne bi, vse bi naredil isto, ker mi je zelo všeč biti v zavodu.  Če bi čas lahko zavrtela nazaj, bi prej šla v šolo.

Kaj ti si se naučil/a v Domu? Nič Vse kontrolirati jezo, izboljšati počutje veliko reči kaditi, piti, bežati od doma, preklinjati mogoče malo manj agresivno odreagiram kako pospraviti sobo in druge stvari da sem prišel zaradi napak, ki sem jih delal da moram biti bolj strpen in prijazen do drugih sprejemati veliko stvari in upoštevati pravila dobro je upoštevati navodila 60

Kaj bi sporočil/a nekomu, ki je pravkar prišel v zavod?  Sprva bodo vsi tečni, čez čas pa bo boljše.  Ubogajte učitelje in vzgojitelje.  »Uklop se«.  Upiranje ne pomaga, čeprav na trenutke mora biti; to spada k tvojemu odraščanju.  Tak kakršen boš ti do vzgojiteljev, takšni bodo oni do tebe!  Hodi po svoji poti in ne delaj bedarij, kot sem jih jaz.  Navadi se, uči se in ubogaj.  Splača se potruditi.  Ubogajte učitelje in vzgojitelje, ne prepirajte se z njimi in spoštujte pravila.  Brigajte se zase.  Trudite se, da boste čim hitreje lahko zapustili zavod!

Prijatelja (barvni linorez), Ajdina A. S.

Kaj želiš sporočiti vzgojiteljem, učiteljem, svetovalni službi, vodstvu Doma?  Zakon ste! ☺ ČISTO VSI  Hvala za vse.  I am you're nightmare, dressed like a daydream  Pridem vas pogledat, držite se !!!  Imejte se fajn in še naprej ne zgubljajte živcev  Hvala, ker ste me vzgojili, učili, mi svetovali in me zaščitili.  Ne vem.  Lepo mi je bilo in pogrešal vas bom, ko me več ne bo.  Pogrešal vas bom – ne preveč ☺  Psihologinji Maji: Hvala, ker ste me razumeli, mi pomagali in svetovali.  Vzgojiteljem: Hvala, ker ste me prenašali, me poslušali, mi pomagali in mi povedali kaj delam narobe, me razumeli.  Vodstvu: Hvala, da Ste nas razumeli in nam prisluhnili.

Nobena pot ni ravna, nobena pot ni revna, a vsaka je zahtevna in tvoja ena sama – GLAVNA.

Tone Pavček

Nekoč i da es barvni linorez), Pia L.

Dragi odpustniki! Pa ste le dočakali »konec« kot sami veliko krat rečete. Kaj pa je konec? Česa se veselite? Pravzaprav je konec samo nekega kratkega obdobja v vašem življenju, pa se že začenja neko novo obdobje. Spet si morate zastaviti nove cilje in na novo načrtovati poti! Veselite se, ker je za vami neka prehojena pot, pot spoznanj, izkušenj in tudi preizkušenj. Veselite se, da greste svobodi nasproti, ko boste o marsičem odločali sami in ne bodo nad vami stalno bdeli vzgojitelji. Naj vas ta svoboda in nešteto izbir ne zavedeta, da bi obhodili vse bližnjice in stranpoti ter se tako oddaljevali od svojega zastavljenega cilje. Upamo, da ste spoznali, da nobena napaka, spodrsljaj ni razlog za obupavanje nad življenjem. Vsak padec je priložnost za učenje in nov začetek! V prihodnje vam želimo, da pogumno stopate v življenje, se potrudite zase in za ljudi, ki vam veliko pomenijo! Vaši vzgojitelji

GLASILO OTROK OŠ VERŽEJ – ENOTA DOM Šolsko leto 2014/2015

UREDNIŠKI ODBOR: Lidija Balažic, Andreja Gjerek Kreslin, Klavdija Paldauf

Lektoriranje besedil: Vanda Novak Računalniška obdelava: Klavdija Paldauf

Likovna oprema: Likovni izdelki otrok OŠ VERŽEJ – ENOTA DOM Mentorji: Marjan Šadl (šola), Katja Golob in Lidija Košar (dom)

Naslovnica: Ajda M., (barvice), Best friends forever

Fotografije: Arhiv OŠ VERŽEJ – ENOTA DOM Fotografiral: Dario E. Mentorica: Klavdija Paldauf Veržej, junij 2015

Črte flo aster , Leo V.