Razmišljanja 2018 by Vzgojni dom Veržej

G lasilo otrok V zgojnega doma V eržej Šolsko leto 2017/2018 25. številka

GLASILO OTROK OŠ VERŽEJ, ENOTA DOM Šolsko leto 2017/2018 25. številka

Uredniški odbor: Lidija Balažic, Andreja Gjerek Kreslin, Klavdija Paldauf

Naslovnica: Razmišljanja, Kim J. (barvice) Besedila: Otroci OŠ VERŽEJ, ENOTA DOM Mentorice: Lidija Balažic, Andreja Gjerek Kreslin, Klavdija Paldauf

Fotografije: Arhiv OŠ VERŽEJ, ENOTA DOM

Likovna oprema: Likovni izdelki otrok OŠ VERŽEJ, ENOTA DOM Mentorja: Marjan Šadl (šola), Lidija Košar (dom)

Računalniška obdelava, postavitev in prelom: Klavdija Paldauf

Naklada: 80 izvodov

Veržej, junij 2018

Uvodnik So poti, ki vodijo v nove kraje, so poti, na katerih se marsikaj doživi, so poti, ki vodijo v nova spoznanja in so poti, ki vodijo v srca ljudi.

Kačji pastirji, Žiga V. (flomaster)

Lepo je na novo začeti, ker so začetki nepopisan list, na katerega se lahko napiše najboljše mojstrovine, največje skrivnosti, najbolj izbrane besede. Tako pričnemo ustvarjati svet novih možnosti, ki jih prej še ni bilo.

Pa smo spet tam. Rahel vetrič, vedno daljši dnevi, toplo sonce, še zadnje šolske obveznosti in kmalu spričevalo v rokah. Potem se lahko poslovimo od šolskih obveznosti in se po napornih dnevih v šolskih klopeh zopet sprostimo. In na vrata potrkajo najboljši dnevi v letu – poletne počitnice. Večina vas že komaj čaka, da šolsko torbo vrže v kot in jo tam pusti do septembra. V prebiranje vam ponujamo vaše in naše domsko glasilo Razmišljanja. Letošnja številka je že 25. po vrsti, na kar smo lahko vsi skupaj zelo ponosni. V njih boste našli vaša doživetja, vaše rezultate, vaše projekte, vaše ustvarjanje, vaše spomine, vaše želje… Tukaj so le na papirju, verjamemo pa, da jih še več nosite v vaših srcih. Tako kot vsako leto, ste nas tudi letos znova prepričali, da vam pisanje spominov, doživetij, zgodb in pesmi gre odlično od rok. Tudi številni prispevki na naših zdaj že tradicionalnih literarnih natečajih dokazujejo, da imamo odlične pisce. Na drugi strani pa imamo tudi odlične ustvarjalce likovnih izdelkov, ki prav tako krasijo naša Razmišljanja. Ob koncu šolskega leta spet stojimo na razpotju neke poti. Skupaj smo prehodili pot tega leta in vsak od nas je položil košček v ta mozaik znanj, spoznanj, doživetij, skrivnosti, prijateljstva… Nekje je zapisano, da se otroci rodijo zato, da bi pisali in živeli svojo lastno zgodbo. Veseli nas, da smo vsi skupaj bili del vaše zgodbe. Želimo vam, da počitnice preživite s svojimi najdražjimi, se veliko pogovarjate, skupaj preživljate čas, se imate radi, se spoštujete in veselite. Ta čas izkoristite tudi za prebiranje Razmišljanj in si naberite novih moči za nov začetek. Nekateri boste jeseni z nami šli na novo pot spet pri nas, drugi pa tam, kamor vas bo vaša pot zanesla. Uredniški odbor

Euromet Jamboree - Pikku Syöte na Finskem 18. septembra 2017 smo se Blaž, Kevin, Vanessa in jaz, skupaj z vzgojiteljico Klavdijo in vzgojiteljem Andrejem za en teden odpravili na Jamboree srečanje na Finsko. Na pot smo šli že ob 6. uri in se tri ure vozili do letališča na Dunaju. Nato smo z letalom leteli dve uri in pol do Helsinkov, kjer smo šli tudi jest.

Potem smo čakali do naslednjega leta in z letalom leteli še eno uro do mesta Oulu. Od tam nas je čakala še dveurna avtobusna vožnja do našega hotela na hribu Pikku Syöte. Utrujeni smo zvečer prišli v hotel, kjer smo preživeli cel teden. Na Jamboree-ju mi je bilo zelo lepo. Teden je bil zelo zanimiv, saj smo se naučili veliko koristnega, predvsem, kako se znajti v naravi, s čim si pomagati, kaj vse lahko uporabimo… Naši dnevi so bili približno takšni. Zjutraj, ko smo se uredili, smo ob 8. uri odšli na zajtrk. Po zajtrku smo ponavadi dobili navodila za dejavnosti tistega dne. Do kosila smo imeli spoznavne igre, delavnice ali kaj podobnega. Po kosilu smo hodili ven in tam kaj delali. Že ob 17. uri smo imeli večerjo. Po večerji smo lahko igrali pink ponk, bilijard ali se družili in pogovarjali z drugimi. Zvečer smo imeli še večerni prigrizek in potem na razpolago še savno ali fitnes. Naša skupina je imela telefone le zvečer do 22.00 ure, potem smo šli spat. Na Finskem sem spoznala veliko novih prijateljic in prijateljev. Ostali mi bodo v lepem spominu. Morali smo se pogovarjati angleško, malo tudi nemško. Včasih sem govorila kar slovensko ali pa smo si pomagali z prevajalnikom na telefonu. Veliko zanimivega sem se naučila in bilo je lepo, da smo dobili priložnost, da smo šli na Finsko. Svetujem vam, da se celo leto trudite in mogoče vas bodo izbrali. Kar pojdite, ker vam ne bo žal. Izkušnja v tujini vam bo zelo všeč, verjemite. Nina L. Blaž, Nina, Kevin in jaz smo se z vzgojiteljem Andrejem in vzgojiteljico Klavdijo 18.9.2017 s kombijem odpeljali na Finsko. Ob 11. uri smo iz Dunaja leteli v Helsinke in potem od tam še v Oulu. Prvič sem letela z letalom, zato me je bilo zelo strah. A sem ta strah hitro premagala in bilo je prav zabavno. V Oulu so nas počakali še drugi udeleženci in z avtobusom smo se odpeljali do našega hotela v Pikku Syöte. Z Nino sva bili v

sobi skupaj z dvema nemškima puncama. Ker nista znali veliko angleško, smo se bolj težko pogovarjale. Malo nam je pomagala vzgojiteljica Klavdija, ki nam je prevajala nemško, ko nismo več znale naprej. V enem tednu sem se naučila veliko novih stvari. Še nekaj finskih besed sem se naučila. Spoznala sem nove ljudi, s katerimi sem se zelo zabavala. Naučili smo se izdelovati balzam za lase, kako zakuriti ogenj, izdelati čoln… Izdelali smo si tudi svoje majice, na katere so se nam drugi udeleženci podpisali. Vesela sem, da sem se lahko udeležila Jamboreeja. Škoda, da je hitro minilo. Vanessa Š. Naše potovanje na Jamboree, ki je bil letos na Finskem, se je pričelo 18.9.2017 zelo zgodaj zjutraj. Z avtom smo se odpeljali do Dunaja na letališče, kjer smo opravili vse potrebne stvari, da smo se lahko kasneje vkrcali na letalo. Seveda smo bili vsi veseli, da gremo na Finsko, ker je bilo to za vse nekakšna življenjska izkušnja. Kevina in Vanesso je bilo malo strah, ker še nista letela. Nina se je samo smejala. Mene pa ni bilo strah, ker sem letos že spoznal Finsko, ko sem bil marca na pripravah za Jamboree.

Zdaj smo bili namenjeni na tabor v Pikku-Syöte. Ko smo imeli razne tekmovalne igre, smo bili v ekipah pomešani po državah. Mene so izbrali, da sem bil član roza ekipe. Med tednom smo imeli več nalog in na koncu tedna je naša ekipa zmagala! Brez našega vodja iz Velike Britanije, dvomim da bi prišli do konca in bi nam uspelo. Imeli smo tudi veliko pohodov po naravi, po hribu, po gozdu, ker je bil namen Jamboree-ja, da spoznamo Finsko in njeno naravo. Na taboru sem srečal tiste mladostnike, s katerimi smo se srečali že marca. Vseeno sem navezal stike še z drugimi. Spoznal sem veliko novih, prijetnih ljudi iz različnih držav, ki so članice Eurometa. Presenetilo me je, da smo se vsi zelo hitro ujeli in začeli govoriti drug z drugim. Čeprav nekateri niso znali angleščine tako dobro, smo se dobro sporazumeli in si pomagali kar z rokami. Ko se je teden počasi bližal h koncu, bi jaz rajši še malo ostal. Mislim, da drugi tudi. Ampak vsega je enkrat konec in tako je bilo tudi tega tabora na Finskem. Hvaležen sem tistim, ki so mi omogočili, da sem lahko spoznal, kakšno je življenje drugod po Evropi in da sem imel možnost spoznati nove ljudi. Blaž V.

V ponedeljek, 18. 9. 2017 nas je vzgojiteljica Mateja zbudila že ob peti uri zjutraj, saj smo se morali pripraviti na potovanje, ki smo ga že nestrpno pričakovali. Spakirali smo »kufre«, vzeli malico, se poslovili in se s kombijem odpravili na pot. Na poti proti Dunaju smo imeli prvo malico, kjer so nas napadale ose. Bilo je smešno, saj so nas zasledovale po parkirišču. Ko smo prispeli na Dunaj, smo na letališču čakali na naše letalo za Helsinke. Vse je bilo malo strah pred letom, ampak ko smo vzleteli, ni bilo tako hudo. Leteli smo dve uri. Bilo je zanimivo in hitro sem pozabil na strah, ker sem sedel zraven Vanesse in Blaža. V Helsinkih smo šli na kosilo in potem smo spet čakali na naše letalo za Oulu. Ko smo pristajali, je bila ura že 19.00. Pričakal nas je avtobus in v dveh urah smo prispeli v Pikku Syöte. Razdelili so nam sobe in vsi smo

utrujeni hitro zaspali. Naslednji dan smo imeli predstavitev držav. Na Jamboree so prišli udeleženci iz Belgije, Velike Britanije, Nemčije, Poljske, Francije, Finske in Švedske ter seveda Slovenije. Mi smo bili na vrsti že prvi dan, drugi pa v naslednjih. Potem smo imeli zabavne spoznavne igre. Prvo finsko kosilo mi ni bilo prav všeč. Ko sem izvedel, da je bilo meso jelenovo, mi še bolj ni bilo všeč. Edino Blažu je bilo zelo dobro. Po kosilu so nas razdelili in pomešali v skupine po barvah. Tako smo tekmovali v različnih igrah ves teden. Seveda smo morali govoriti angleško. Večer smo preživeli z igranjem pink ponka, biljardom in v savni. Ob 22. uri smo morali iti spat. V sredo smo imeli dan preživetja v naravi. Dopoldan smo izdelovali čoln iz vej in folije. Naša skupina je prva končala in jaz sem se prvi podal na test. Bilo mi je všeč, zato sem pozneje šel

še enkrat. Punce si niso upale. Popoldan smo imeli pohod na vrh Pikku Syöte, kjer so nas na štirih točkah čakale naloge preživetja v naravi. Na prvi postaji smo morali zavreti vodo, na drugi, ki je bila na najvišjem vrhu smo se orientirali, naslednja točka je bila prva pomoč v naravi, na koncu pa smo morali še zakuriti ogenj. Za nagrado smo si tam lahko spekli penice. V četrtek smo imeli na razpolago štiri delavnice. Jaz sem se odločil za lokostrelstvo, kjer smo z lokom streljali na tarče in za cirkuško delavnico, kjer smo si najprej izdelali žogice za žongliranje, potem pa smo se učili žonglirati. Po kosilu smo šli na 6 km dolg pohod v Naravni park Syöte, kjer so nam pokazali filmček o finski naravi, ogledali pa smo si tudi razstavo ter se sprehodili po parku. Petek smo spet preživeli zunaj. Kljub mrazu in vetru, smo iz naravnih materialov izdelovali umetnine. Mi smo naredili veliko talno sliko, ki je predstavljala naš pogled na Finsko.

Popoldan smo si izdelali spominske majice in labelo. Ko smo se odpravljali spat, pa smo čisto slučajno zunaj videli polarni sij. Bil je zelenkasto bele barve in res čudovit. Vsi smo stali na terasah in zrli v nebo. Sobotni dan je bil bolj sproščen. Pripravljali smo se na zaključno prireditev in gala večerjo. Vsaka država je pripravila svojo značilno predjed ali sladico. Punce so z vzgojiteljico pripravile bučni namaz. Po kosilu so nas peljali v pravo finsko savno na drva, potem pa smo se »hladili« v mrzlem jezeru in še enkrat pogreli v jakuzziju. Večer se je zaključil z gala večerjo in zaključno prireditvijo, kjer smo si ogledali utrinke celotnega tedna in se še malo pozabavali v disku. Obiskal nas je celo Božiček. Daril ni imel, saj je rekel, da še ni čas za to.

Nedelja je bila za nas spet zelo dolga, saj smo se ves dan vozili do Veržeja in se vrnili šele ob polnoči. Meni je bila Finska zelo všeč. Če bi imel možnost, bi šel takoj še enkrat. Spoznal sem veliko novih prijateljev in nabral polno lepih spominov. Res je bilo »fajn«. Kevin S.

Pohod po Krpanovi poti V četrtek, 21. 9 2017 smo se že ob 7. uri odpravili na pohod v Logatec. Tam smo se zbrali poleg

osnovnošolcev še srednješolci iz več zavodov iz Maribora, Višnje Gore, Logatca, Veržeja. Po poti smo imeli več postaj. Na vsaki postaji sta sodelovala dva najboljša. Najboljša postaja mi je bila, ko smo metali podkve, saj smo tam sodelovali vsi: Nino, Andriy, Rene in jaz. Všeč mi je bilo tudi streljanje z zračno puško. Bila sem najbolj močna pri vleki konja in sem dobila priznanje za najmočnejšo Krpanko. Naša skupina je na koncu zasedla 3. mesto. Zelo sem se zabavala in ta dogodek bi še kdaj ponovila.

Zala G. V četrtek, 21. 9 2017 smo se odpravili na Krpanov pohod. Rene, Andriy, Zala in jaz smo se z vzgojiteljem Primožem odpravili v Logatec. Pot je bila zelo dolga, saj smo se vozili dve uri. Najprej smo nekaj malega pojedli, potem pa smo se odpravili na pohod, ki je bil dolg 11,3 km. Na poti so nas čakale različne naloge. Na prvi postaji smo sestavili Martina Krpana, nato smo se odpravili na drugo postajo in lovili ribe iz stiropora. Tretja postaja je bila kar zahtevna. Rene je povedal svojo telesno težo in mi smo morali na tehtnico naložiti uteži za njegovo težo. Zgrešili smo le za 3 kg. Na poti do naslednje postaje smo se odžejali in si malo oddahnili. Potem

smo skakali v daljino. Jaz sem dosegel najdaljšo daljino, ker sem skočil 195 cm. Pot do pete postaje je bila dolga. Na tej postaji smo morali čim hitreje sestaviti kobilo, saj so merili čas. Na šesti postaji smo podirali keglje z lesenim predmetom. Sedma postaja je bila žaganje smrekovega debla. Končno smo le prišli do zadnje postaje, kjer smo streljali z zračno puško. Vsi so zgrešili železne račke, le jaz sem eno zadel. Na koncu smo le prišli do zasluženega kosila. Po kosilu so razdelili nagrade in nato smo se lahko vrnili domov. Meni je bil pohod zelo všeč in upam, da se ga bom lahko še kdaj udeležil. Nino V.

Kostanjev piknik V torek 10. 10. 2017 smo v zavodu imeli kostanjev piknik. Naša 4. skupina je bila organizator. Vzgojitelju Marjanu sem pomagal pripraviti ogenj. Tudi kostanje sem pekel. Imeli smo različne igre: vlečenje vrvi, prenašanje jajc, luščenje koruze, košarko in prenašanje vode. Najbolj všeč mi je bilo prenašanje jajc na žlici, ki smo jo morali imeti v ustih in vlečenje vrvi. Pojedli smo veliko kostanjev in jabolčno pito, ki so nam jo spekle kuharice. Všeč mi je bilo, da smo se veliko družili in se pogovarjali. Največ sem se pogovarjal z obema Kevinoma. Na koncu sem vzgojiteljem pomagal pospraviti. Žan P. V torek po kosilu je bil kostanjev piknik. Ko se je piknik začel, smo najprej imeli tekmovalne igre. Na žlici smo nosili jajca, vlekli vrv, igrali košarko in prenašali vodo. Med odmorom smo pekli kostanje in jih tudi jedli. Meni je bila najljubša igra luščenje koruze. Pri igrah smo zbirali točke in na koncu smo dosegli drugo mesto. Na kostanjevem pikniku sem se imel lepo, ker smo pekli kostanje, jih jedli, se veliko igrali in se pri tem lepo imeli. Veselim se še kakšnega takšnega piknika. Patrik J.

Torkov popoldan je bil rezerviran za kostanjev piknik. Bilo je zanimivo. Najprej smo imeli različne igre. Vmes smo pojedli veliko kostanjev. Najbolj zanimivo mi je bilo luščenje koruze. Pri tem sem bila zelo dobra. Tudi pri vlečenju vrvi sem bila dobra. Vlekla smo vsa dekleta skupaj in premagale smo vse fante. Meni je bilo tako fajn, da bom tudi doma mami predlagala, da naredimo kostanjev piknik.

Ana Marija H. 10. 10. 2017 smo vse skupine imele kostanjev piknik. Vsaka skupina je pripravila eno igro in potem smo med seboj tekmovali. Luščili smo koruzo, vlekli vrv, prenašali jajca na žlici. Na pikniku mi je bilo lepo. Poleg tega sem bil vesel, ker sem izvedel dobro novico. Nino V.

V torek, 10. 10. 2017 smo imeli kostanjev piknik. Bilo je lepo. Igrali smo košarko, vlekli vrv, imeli poligon, prenašali smo jajca in vodo. Naša 5. skupina je bil najboljša. Dobili smo čokolado, čips in bonbone. Seveda smo na pikniku jedli tudi kostanje in vsi smo imeli črne roke. Tu na pikniku sem bil prvič, zato mi je bilo zanimivo in zelo všeč. Daniel K. P.

JESENSKI LITERARNI NATEČAJ PRIJATELJSTVO Prijatelj je tisti, ki se ne heca na tvoj račun. Je tisti, ki ti pomaga, ko si v stiski, ti svetuje kaj moraš spremeniti in je vedno prijazen do tebe. Prijatelje si pridobimo tako, da smo tudi mi prijazni, spoštljivi, pomagamo, jim svetujemo in jih ne tepemo.

Prijatelje obdržiš tako, da jim ne lažeš, jih ne tepeš, ne žališ in jim svetuješ. Pri njih cenim, da me ne žalijo, da me vedno sprejmejo v družbo in mi pomagajo, če dobim slabo oceno ali če česa ne

Jahanje, Larissa Š., (barvice)

znam ali ne morem narediti. Užalosti me, če se moj dobri prijatelj poškoduje, ga doma tepejo ali dobi slabo oceno. Enkrat se je zgodilo, da je moj prijatelj imel modro roko in mi je povedal, da je padel s kolesom. Bil sem zelo žalosten. Naslednji dan se je moja prijateljica zelo čudno vedla. Šepala je po eni nogi in pri športu ni telovadila. Zelo me je bilo strah zanjo, saj je ponavadi zelo rada telovadila. Ko smo šli iz šole mi je povedala, da je padla na poti v šolo. Takrat sem si zelo oddahnil. Amadej K. P. Kaj pomeni najboljši prijatelj? Meni najboljši prijatelj pomeni ogromno in mi je dobesedno kot družina. Zame je najboljši prijatelj tisti, ki ti stoji ob strani, ne samo takrat, ko imaš slabe dneve, ampak v slabih in dobrih časih. Prijatelj je tisti, ki te ne sodi po barvi kože, po tem, kakšen karakter imaš, kaj imaš oblečeno… Je tisti, ki te zna ob slabih dnevih spraviti v dobro voljo. Je tista oseba, ki te ne izda. Je tisti, za katerega veš, da lahko nanj vedno računaš in veš, da ti bo vedno pomagal.

Jaz imam eno takšno prijateljico, ki mi pomeni največ in upam, da ve, da bi zanjo naredila vse. Vedno ji bom stala ob strani ne glede na to, če so stvari dobre ali slabe. To je Nina. Ema M.

Zima, Aneja H. (barvice)

Jaz pri prijatelju najbolj cenim, da me ne žali, me podpira, se dobro razumem z njim. Lahko imam 100 ali 1000 prijateljev, ampak eden ali dva sta taka prava, kot v pesmici. Prijatelj je tisti,

Prijatelj je nekaj posebnega.

ki ti stoji ob strani.

Raste in raste

Prijatelj je tisti,

in nikoli ne spremeniš mnenja o njem.

ki zadrži skrivnost

Je takšen, kot je.

in ti pomaga,

Na njem te nič ne moti.

ko zabredeš v težave.

Te njegove besede

Prijatelj je tisti,

enake so in večne.

ki te ne dela nesrečnega,

Prijateljstvo med nama je večno,

ampak tisti,

jaz in on skupaj bova za vedno.

ki te razveseli.

To prijateljstvo bo za vedno, saj vedno prijatelja bova ostala. Andriy H. Zala G. in Aneja H.

MOJA DRUŽINA Ko sem bil doma, mi je brat rekel, da me ima rad. Rekel sem mu, da ga tudi jaz imam rad. Šla

sva v krizni center, kjer so naju lepo sprejeli. Dnevi so minevali in jaz sem bolj in bolj pogrešal mami. Brat mi je rekel, da bo vse v redu, če se bom potrudil. »Rad te imam,« sem mu rekel. Rad bi, da bi bila doma. Dnevi so minevali. Odšla sva v Ljubljano v Mladinski dom, kjer sem spoznal veliko prijateljev. Tam sva bila eno leto. Nato sva prišla v zavod Veržej, kjer sem tudi spoznal veliko prijateljev. Daniel K. P. V moji družini nas je pet. Živim z mamo, atijem in dvema bratoma. Jaz imam vse rad. Včasih, ko naredim kaj narobe, se mi zdi, da me nima sploh nihče rad. Moj brat Timotej je "fajn" dečko, razen ko ima neke čudne izpade. Takrat se mi zdi kot da se je kam udaril z glavo. Moj drugi brat Anže je tak moj mali "pikec". On je faca. Ko mu kaj naredim, obtoži Timoteja. Ko gleda Mašine strašljivke, ga je strah in ko gre Timotej k njemu, ga nažene stran in moram priti k njemu jaz. Ata je tudi super. Včasih se

Na njivi, Žiga V. (voščenke)

s Timotejem skregava in potem pride on in se zadere tako, da ga slišijo do Maribora. No, skoraj tako. Mama je moja najboljša mama na svetu. Njo najbolj ubogam, saj mi reče, da bo vse povedala v skupini. Kamorkoli gre, me vzame zraven. Skupaj preživljamo vikende in počitnice, kar je zelo lepo. Včasih pa tudi ni, predvsem takrat, ko se kdaj pa kdaj s Timotejem skregava. Ko moram nazaj v zavod oziroma v SS Dokležovje, mi je hudo, zlasti ko se vračam s počitnic. Včasih mi gre na jok, ampak se zadržim in se ne zjočem. Tako je to pri meni. Domen R. M.

V moji družini so zame pomembni starši, sestre, bratje, babici, dedka, bratranci, strici, tete. Mama me ima rada. Vsak petek me čaka v Ljubljani na avtobusni postaji in me tudi v nedeljo pripelje v Ljubljano. Z očetom se imam lepo, ker mu veliko pomagam pri delu, na primer pri popravljanju avtomobilov, koles in sekanju drv. S sestrama se pogovarjam, ko mi je dolgčas. Z bratoma igram nogomet, košarko in kolesarim. Dedku pomagam, ko grem v trgovino ali pa se z njim pogovarjam. S prijatelji igram nogomet in poslušam glasbo. Družino potrebujem zato, ker je to moj dom, kjer lahko spim, jem in se počutim varno. Mojo družino imam zelo rad in tudi oni me imajo zelo radi. Zlatko M. Z mamico se rad igram, ker je pri igri vedno poštena. Rad jo imam. Ko sem doma, se bratci igrajo z mano in se imamo lepo. Ko se igramo, nočem, da bi se igra končala. Med počitnicami gremo tudi na izlete. Ko sem doma, se lahko igram z mamico, bratci in atijem. Moja družina je zelo prijazna do mene, ker me ima rada. Moj brat Amadej me vedno sprejme v igro. Moj brat Vid Adrian se vedno rad igra z mano. Tudi moj brat Aleksander me ima zelo rad in se zelo rad igra z menoj. Mami Amanda je zelo prijazna do mene, ker me ima rada in ker noče, da sem v zavodu. Ati Aleksander je prijazen do mene, ker noče da sem v zavodu. Ko sem doma, smo vsi veseli. Vedno imam v mislih to, da me imajo radi. Ko sem doma, se veliko igramo. Daniel K. P.

Ribnik, Rene J. (flomaster)

Zdaj, ko sem v zavodu, razmišljam, kako je otrokom brez mame hudo. Mogoče je nekateri sploh ne poznajo, mogoče je komu mama umrla, medtem pa so sami odraščali. Kako hudo pa je šele tistim, ki spoznajo, da jih je njihova mama zapustila ali zavrgla in so jih morali reševati. Sama pri sebi sem »vklopila« možgane in si rekla: Hvala bogu, da imam takšno mamo, ki me ob rojstvu ni zapustila ali zavrgla, ki je ob meni in ni umrla. Hvala, mama, da si me obdržala in da me imaš rada! Res te nočem izgubiti! Saj ti si moja mama, ena in edina! Rada te imam! Anonimno

Imam mamo, očeta, dve sestri, brata, babici, prababico in dedka. Imam jih rad kot družino, čeprav smo včasih jezni drug na drugega, ampak se imamo kljub temu radi. Rad se družim z vsemi v moji družini. Zelo smo povezani. Skupne trenutke preživljamo zelo lepo in uživamo kot družina. Družina je toplina staršev, bratov, sester, starih staršev. Je zavetje in varen kraj. Družina mi zelo veliko pomeni, ker se Žabe, Žiga V. (flomaster)

počutim varnega. Družina mi vedno pomaga.

Anonimno Z mojo mamo preživljava skupne trenutke kar veselo. Igrava nogomet in se zabavava. Pri očetu je isto. Imam tudi starejšega brata, ki pa ne živi več pri nas, ampak se je odselil s svojo punco v Ljubljano. Imam tudi starejšo sestro, ki pa sem jo videl le preko spleta, saj živi na Irskem. Tam ima svojo družino. Ona ima hčerko Lucijo in čeprav sem star šele deset let, sem že stric. Alex K. KAJ SMO PODEDOVALI? Verjetno se nam velikokrat pojavlja vprašanje: »Kaj nam pomeni družina?«. Meni osebno beseda družina pomeni neko »skupnost« ljudi, ki jim lahko večino stvari zaupam, npr. če imam kakšne težave v šoli, s prijatelji ali pa če imam kakšno simpatijo. Seveda je ta »skupnost« ljudi velikokrat zelo majhna, ker obstaja zelo malo ljudi, ki jim res lahko zaupamo tiste stvari, ki se nam zdijo res pomembne. Velikokrat se zgodi, da kljub temu, da ima nekdo dobro družino ne upa povedati stvari. Raje zadrži v sebi ali pa počaka, da drugi kaj povedo o tem in jih potem le še nadgradi. To bi na nek način veljalo tudi zame, saj sem velikokrat sramežljiv.

Nekateri mladostniki žal nočejo poimenovati svojih staršev, sestre/brata ali kogarkoli drugega, ki je z njimi v sorodu kot »družino«. Ti mladostniki se velikokrat raje obrnejo na svoje dobre prijatelje. Za sebe vem, da velikokrat kaj povem prijateljem, ne pa družini, ker jim enostavno lažje povem. Sem pa ponosen na njih in obenem tudi vesel, da me niso pustili na cedilu, ko sem prišel v zavod. Glede starih staršev pa, rad grem k njim, ker jih sedaj ne obiskujem tedensko, ampak takrat, ko pač lahko. Pri njih velikokrat »padejo« pogovori o situaciji v šoli in preteklih dogodkih v tem obdobju, ko jih nisem obiskal. Prav tako s sestro in bratrancem. Ko bom šel iz zavoda, se bomo videvali večkrat, saj mislim, da je dobro, če ohranjamo stike z bližnjimi sorodniki.

Po mojem mnenju je to, kar sem podedoval po mami, mišljenje, da, ko se dela se dela, ko pa je prosti čas ali čas za počitek, se pa ne dava motiti. Blaž V. Jaz sem Žan in imam nekaj stvari, ki sem jih podedoval. Po atiju imam to, da se rad jezim, po dedku, ki je umrl pred štirimi leti, imam lastnost, da se rad pogajam z drugimi. Po babici sem podedoval to, da se rad ukvarjam z majhnimi otroki. Po mami

sem podedoval prijaznost, po stricu pa pridnost pri delu. Po teti sem podedoval hudobijo, do punce pa Metulj, Štefan Š. (voščenke)

izkazujem ljubezen. Po pradedku sem podedoval to, da rad jem. To so moji družinski člani. In kje živijo?

Teta in stric živita v Mariboru, dedek in babica v Gabrcu, naša družina živi v Galušaku, mama in njen partner pa v Kidričevem. Doma imam dva psa in eno mačko. Vsi so moji. Mali psički je ime Kaja, velikemu psu Rex, mačku Garfield. Tudi babica ima dva psa in eno muco. Tista muca je zelo lepa in se rada pocrklja z mano. Rad imam hišne ljubljenčke in seveda svojo družino. Žan P. V moji družini so pomembni: mama, sestra, stari straši, stric, teta… Pomenijo mi veliko, ker mi veliko pomagajo, svetujejo in me vedno spravijo v dobro voljo. Od njih sem podedovala različne lastnosti. Visoka sem kot ata, rjavo-zelene oči imam po mami, lepe ocene imam kot teta, prijazna sem kot sestrična. Mamina in očetova družina se ne razumeta dobro, ker sta se mama in ata pred dvema letoma ločila. Od družine moje mame sem podedovala, da je treba drugim pomagati, predvsem staršem in jih tudi ubogati. Od očetove družine sem podedovala to, da sem pridna, tako kot oni. Včasih pa sem lena, ampak tega nisem podedovala po nikomer. Vsega pač ne podedujemo, ampak je samo naša lastnost.

Človek potrebuje družino, da si pomagajo in stojijo ob strani. Najbolj pomembno pa je to, da SE IMAMO RADI. Nina L. VERONIKINA ZGODBA Veronika je stara 16 let in ima že eno leto fanta Matjaža, ki je prav tako star 16 let. Imata se zelo rada in bi rada imela spolne odnose, vendar imata s tem neki problem. Želita se zaščititi

pred nezaželeno nosečnostjo, vendar sta v dilemi, kako. Matjaž ne želi uporabljati kondomov, ker meni, da bo to zmanjšalo njegove užitke. Želi, da Veronika jemlje tablete. Veronika je vprašala svojo najboljšo prijateljico, kako bi prišla do tablet. Prijateljica je jezno reagirala, ozmerjala je Veroniko, da je še premlada za spolne odnose, in se o tem ni želela več pogovarjati… Mladostniki razmišljajo o tem… Veronika je najstnica, ki je stara 16 let. Ima fanta, ki mu je ime Matjaž in je prav tako star 16 let. Matjaž in Veronika si želita imeti spolne odnose. Ker pa se morata zaščititi pred spolno nalezljivimi boleznimi, morata uporabiti kontracepcijo (kondom). Matjaž ne želi uporabljati

kondoma, zato je Veroniko prosil, naj uporabi kontracepcijske tablete. Veronika je prosila prijateljico za pomoč pri nakupovanju teh tablet. Prijateljica jo je začela zmerjati, češ da je premlada in da je ne spoštuje več. Veronika se je obrnila na mamo. Mama se je sprva obotavljala, kasneje pa ji je z veseljem pomagala. Odšli sta v lekarno in sta prosili tablete. Tam so jima stvari razložili in sta tablete kupili. Matjaž in Veronika sta imela spolni odnos. Prišel je teden, ko je Veronika dobila bolečine v trebuhu. Z materjo sta odšli na pregled. Tam so jima povedali, da bo dobila otroka. Veronika sprva ni mogla verjeti in je povedala, da je jemala kontracepcijske tablete. Napoteni sta bili h ginekologu, ki je povedal, da ima Veronika v sebi zarodek in da je še mogoče narediti splav. S tem se Matjaž ni strinjal, vendar je Veronika vseeno naredila splav. Matjaž in Veronika sta se ločila, ampak sta še vedno prijatelja. Nino V.

Deklica, Andriy H. (flomaster)

Veronika vpraša svojo drugo prijateljico, če je že primerno imeti spolne odnose. Njena prijateljica ji svetuje, naj tega raje še ne počne, saj bo morala hoditi v bolnišnico in bo morala biti ves čas doma. Ne bo mogla hoditi v šolo in skrbeti za otroka. Vendar je Veronika vseeno hotela imeti spolne odnose. Njena mama je imela tablete in ona je ponoči vzela eno tableto in odšla k Matjažu. Veronika je pri Matjažu vzela eno tableto. Potem sta šla skupaj v posteljo. Matjažu to ni bilo všeč in ji je rekel, da on z njo ne bo imel spolnih odnosov, ker noče, da bi že pri 16 letih skrbela za otroka. Skupaj sta se odločila, da bosta spolne odnose imela, ko bosta hodila v službo. Rada se imata še danes.

Domen R. M. Veronikino vprašanje je prijateljico mučilo dneve in noči, dokler se ni končno odločila, da pove njenim staršem. Ko jima je povedala, sta bila najprej v šoku in nista mogla verjeti. Takrat sta bolj pozorno pazila na Veroniko in se želela z njo pogovoriti. Ko je Veronika izvedela, da starša vesta za njene težave, je pobegnila zdoma. Starša sta si mislila, da je zbežala k Matjažu, zato sta poklicala njegove starše in še njim razložila vso zadevo. Takoj so reagirali in se poskušali pogovoriti z njim. Tako kot Veronika je tudi on zbežal od doma in se dobil z Veroniko pri njegovem prijatelju. Starše je zelo skrbelo, zato so poklicali policijo. Ko sta onadva to izvedela, sta se skrila na samotni kraj. Ničesar nista imela za jesti in piti. Skrivala sta se pod mostom

pred gozdom. Nekega večera je prišel mimo gozda nek možakar in ju prepoznal. Ni se oziral na njiju, delal se je, kot da ju ni videl, a ko se je oddaljil, je poklical policijo. Po tem klicu so ju našli in odpeljali nazaj k staršem. Veronika je dobila prepoved druženja z Matjažem in prepoved zmenkov do osemnajstega leta. Matjaž se je s starši preselil v drugo mesto in od takrat se z Veroniko nista več videla. Kevin S. Takrat se je skregala s prijateljico in se je odločila, da bo ukradla tablete svoji mami. Tako se je zgodilo. Jemala je tablete in potem sta enkrat imela spolne odnose. Na koncu sta bila oba zelo vesela, ampak v Veronikinem telesu se je nekaj zgodilo. Tableta ni prijela. Veronika je zanosila. Ona se tega ni zavedala. Šele po enem mesecu se je začela slabo počutiti. Bolela sta jo glava in trebuh. Veliko je bruhala. Res se je ustrašila in je še isti večer preko FB vzpostavila stik s prijateljico. Povedala ji je za težave in da je imela spolne odnose. Njena prijateljica je bila starejša in že Pomladna igra, Štefan Š. (voščenke)

polnoletna. Skupaj sta šli v lekarno po nosečniški

test. Veronika si je ves čas govorila, da ni noseča, da je le prehlajena. Potem je vseeno naredila test. Ko je Veronika videla, da je test pokazal nosečnost, ji je postalo tako slabo, da je skoraj padla v nezavest. Prijateljica jo je hitro polila z vodo, da je prišla k sebi. Potem sta se pogovorili in prijateljica se je odločila, da bo prespala pri njej. Celo noč sta se pogovarjali. Prijateljica ji je svetovala, da naj mami tega ne pove. Čez tri dni se je odločila, da bo naredila splav. V bolnišnici je niso hoteli sprejeti, ker je bila mladoletna in ker je bila noseča z dvojčki. To je pa bilo že preveč. Potem sta s prijateljico sklenili, da bosta prosili njeno teto, da se v bolnišnici predstavi kot njena mama, ker vsega tega nista želeli povedati Veronikini mami. Tako se je tudi zgodilo. Dogovorili so se, da bo šla čez nekaj dni na splav, vendar je medtem Veronikina mama

izvedela za celo zgodbo. Mama sploh ni bila jezna, ampak je prepozno izvedela, saj je bila Veronika že v bolnišnici. Tam so jo že uspavali na operacijski mizi. Mama je prihitela tja in rekla, da naj ji ne naredijo splava. En zarodek so že dali ven, drugega pa mama ni pustila. Mamino željo so upoštevali. Ko je prišla domov, so se pogovorili in to sprejeli. Drugi otrok se je rodil živ in zdrav. Tudi Veronikin oče je to sprejel. Otrokovega očeta so poklicali in ga sprejeli v hišo. V šoli so na to malo čudno gledali, vendar so ga sčasoma sprejeli. Zdaj srečno živijo. Nikola R. Šestnajstletno dekle Veronika in njen fant Matjaž sta skupaj že eno leto in želita imeti spolne

odnose. Tukaj pa se pojavi problem. Veronika želi uporabiti zaščito, Matjaž pa je ne želi uporabiti in želi, da bi Veronika vzela kontracepcijske tablete. Veronika ne ve, kako bi prišla do njih, zato se posvetuje s svojo najboljšo prijateljico Vanesso. Vanessa je jezno reagirala, jo nadrla, da je še premlada za spolne odnose in se o tem ni hotela več pogovarjati. Minilo je nekaj tednov, ko je Matjaž spet predlagal spolni odnos. Veronika je bila v dvomih, kaj naj mu odgovori. Bilo jo je zelo strah in mu ni odgovorila. Minil je teden dni in Matjaž jo je vprašal, zakaj mu še zmeraj ni odgovorila. Nekaj trenutkov je molčala, nato pa mu je iskreno povedala: »Zelo me je bilo strah, saj želim uporabiti kondom, vendar ga ti ne želiš, zato sem se posvetovala z Vanesso, a mi je zelo grdo odgovorila, da sva premlada in ti nato v tej zmedi nisem odgovorila.« Matjaž jo je začudeno pogledal in ji je rekel: »Ni te potrebno biti strah, saj bi lahko imela spolni odnos s kondomom in ni pomembno, če jaz ne bi tako užival. Najbolj mi je pomembno, da te ne izgubim. Na prvem mestu si ti in ne spolni odnos.« Veronika se je zelo razveselila in ga takoj objela. Čez eno leto in tri mesece sta bila Veronika in Matjaž že polnoletna ter sta se dogovorila, da poskusita brez zaščite. Posledica je bila, da se je v Konj, Edi T. (voščenke)

Veronikino maternico ugnezdil zarodek.

To pomeni, da je zanosila in da bo dobila dojenčka. Matjaž se je ob tej informaciji zelo prestrašil in se prvič samopoškodoval. Veronika pa je bila zelo v skrbeh zanj in jo je še dodatno skrbelo, kaj bodo na nosečnost rekli starši. Odločila se je, da bo povedala hitro, kratko in jedrnato. Vas zanima kako so reagirali? Rekli so ji: » To je normalno, saj si polnoletna in sama skrbiš za svoje življenje!« Veronika je bila te reakcije zelo vesela. Devet mesecev je hitro minilo in Matjažu in Veroniki se je rodil majhen fantek z imenom Žan. Nauk moje zgodbe je: »Boljše je počakati s spolnimi odnosi. Na njih moraš biti dobro pripravljen in malo še moraš odrasti!« »Zala Larsson« Moja prijateljica Veronika je stara 16 let in ima že eno leto fanta, ki je prav tako star 16 let. Imata se zelo rada in bi že rada imela spolne odnose, a imata velik problem. Veronika bi rada imela spolne odnose s kondomom, Matjaž pa brez, ker se mu zdi, da ne bi bilo užitka. On želi, da bi ona jemala kontracepcijske tablete. Veronika se je obrnila name, ker ne ve, kaj naj naredi. Najprej sem bila jezna, ker sem rekla, da sta še premlada za spolne odnose. Povedala sem ji, da me je strah zanjo, da bi zanosila. Ona mi je rekla, da jo je strah, da bi jo Matjaž imel manj rad, če bi uporabila kondom ali bi jo zapustil. Svetovala sem ji, naj mu pove, da bi se vsi trije skupaj pogovorili. Ponudila sem, da bom jaz njemu razložila njene strahove in bi to skupaj nekako rešili. Vsi skupaj smo se potem res srečali

v parku. Veroniko je bilo strah, zato sem Matjažu jaz povedala o tem, kar mi je zaupala Veronika. Povedala sem mu tudi, da je bilo Veroniko strah govoriti o tem, a ker je moja najboljša prijateljica, to nekako morata rešiti. Povedala sem tudi, da se meni zdi najboljša ideja, da s spolnimi odnosi še malo počakata ali pa res uporabita kondom, kot pa, da bi Veronika zanosila. Veronika se mu je opravičila, ker si ni upala tega sama povedati. Matjaž je bil zelo začuden, a je Veroniko močno stisnil k sebi in ji rekel, da mu niso pomembni spolni odnosi, ampak mu je pomembna samo ona. Sklenila sta, da bosta še malo počakala in se kasneje odločila, kdaj je pravi čas za spolnost. Bila sem zelo ponosna na njiju in na sebe, da sem lahko pomagala pri rešitvi težave mojih prijateljev. Anonimno

Waves, Kevin S. (barvni linorez)

Glasbeni večer Glasba je del našega življenja. Spremlja nas vsepovsod. Vsi jo tako ali drugače poslušamo in ne glede na to ali se zavedamo glasbe okoli sebe in v sebi, ves čas vpliva na nas. Da bi pregnali dolge novembrske večere, smo pripravili glasbeni večer, ko smo si s pomočjo glasbe in plesa krajšali čas. Najprej smo jo poslušali, si izbirali najljubše in potem pridno vadili petje ali ples, da smo se pripravili na nastop. Eni so nastopali v skupini, drugi samostojno, tretji v parih, nekateri pa celo večkrat. Glasbeni in plesni izbor je bil zelo različen, tako da se je za vsakega nekaj našlo.

Čebelarji na tradicionalnem slovenskem zajtrku Fantje, ki obiskujemo čebelarski krožek, smo se že pred petkom pripravili na Tradicionalni slovenski zajtrk. Naredili smo plakat in pripravili vse za razstavo. V petek, 17.11.2017 smo se zjutraj oblekli v čebelarsko opremo in si nadeli čebelarski klobuk, obleko ter rokavice. V šoli smo pripravili čebelarski kotiček: knjige, revije,

satnice, panj in različne vrste medu. Na Tradicionalnem slovenskem zajtrku smo s tem predstavili delo čebelarja. Najbolj zanimivo je vsem otrokom bilo to, da so lahko poskusili različne vrste medu. Niki N., Rene J., Patrik J., Zlatko M., Luka F. in David B.

Jaslice Jan, Patrik, Kevin, Žan in jaz smo skupaj z vzgojiteljico Lidijo B. izdelovali jaslice iz naravnih materialov. Uporabili smo les, mah, ličje, koruzo in želod. Vsi smo imeli kakšne ideje, največ pa sva jih imela midva s Kevinom. Sestavili smo zelo lepe jaslice. Naredili smo hlev s figurami in pašnik z ovcami, pastirji, vodnjakom in ognjem. Izdelovanje mi je bilo zelo všeč. Najbolj mi je bilo všeč, da smo se poleg dela zabavali in veliko smejali. Jaslice je vzgojiteljica potem odnesla na razstavo v Center DUO. Zala G.

Mednarodna humanitarna akcija in 19. tekmovanje slikopleskarjev Slovenije Na OŠ Veržej, enota Dom je 24. novembra 2017 pod okriljem Sekcije slikopleskarjev, fasaderjev in črkoslikarjev pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije potekala mednarodna humanitarna akcija in hkrati tudi 19. tekmovanje slikopleskarjev Slovenije. Priprave na to akcijo in tekmovanje so potekale že cel mesec ob pomoči izvajalcev iz Območnih obrtnih zbornic iz Pomurja. Večino pripravljalnih del je opravila OOZ Ljutomer. Dela in tekmovanje je potekalo v naših štirih skupinah. Sodelovalo je 91 slikopleskarjev, poleg

slovenskih, tudi madžarski, avstrijski, slovaški in hrvaški, ki so prepleskali skupinske prostore, sobe otrok in obnovili lesene površine v sobah ter stopniščne ograje. Zjutraj so najprej začeli z zaščito tal, podbojev in okenskih okvirjev. Potem so morali obdelati razpoke, zbrusiti površine ter obdelati lesene obloge. Po barvni študiji JUB-ovih arhitektov je sledila priprava ustreznih odtenkov barv in dela so se lahko začela. Po končanju del okrog 17. ure so za seboj še počistili. V času akcije so tudi otroci sodelovali pri različnih dejavnostih. Poleg tega so lahko spoznali dejavnosti slikopleskarstva in poklic slikopleskarja ter se preizkusili v slikopleskarskih veščinah. Izkazalo se je, da imajo nekateri otroci žilico za to delo. Sponzorji so enemu ponudili tudi štipendijo za šolanje. Delo tekmovalcev je cel dan ocenjevala komisija, ki je zmagovalce razglasila na večerji, ki je

celodnevnemu delu sledila v bližnjih Termah Banovci. Otroci se zelo veselijo novih barv, ki pripomorejo k boljšemu počutju v naših prostorih. Vsi skupaj smo zelo zadovoljni, da so se v tej akciji odločili, da bodo prenovili naš Dom v OŠ Veržej in s tem predvsem razveselili naše otroke, ki bodo zdaj imeli barvit drugi dom, ki ga otroci in vzgojitelji skupaj ustvarjamo daleč od njihovih družin in domov.

Kaj pravijo otroci o akciji pleskanja in novih barvah? »V novo pobarvani sobi lažje zaspim, ker so stropi modri in me spominjajo na morje.« »Z novimi barvami na stenah se lažje zberem in učim.« »Pleskarski dan si bom najbolj zapomnil po tem, da sem se lahko igral z maskoto Bojanom.« »Moj odtis dlani je na steni in zato sem vesel.« »Pobarvana soba je lepa.« »Pri pleskanju smo se naučili veliko koristnega in novega. Zdaj bom lahko tudi doma pomagala, če bomo pleskali.«

»Vsi smo prišli na vrsto, da smo se lahko preizkusili v pleskarskih delih.« »Meni je bila akcija odlična, ker smo lahko sodelovali otroci, pa tudi ravnateljica, vodja doma in župan.« »Pleskar me je pohvali, da mi zelo dobro gre, čeprav sem punca.« »Všeč mi je bilo, da sem na nastopu za sodelujoče v akciji lahko pela s svojo najboljšo prijateljico.« »Ponosen sem na sliko, ki sem jo naredil skupaj s prijatelji.« »Barvna kombinacija modre, sive in bele barve je odlično uspela in sobe so enkratne.« »Najbolj častno nalogo akcije pleskanja je imel Tadej, ker je nad barvnimi žarki odtisnil svojo dlan.«

»Najboljše je, da bomo pustili sled na naši steni v holu.« »Čeprav je bilo treba delati, mi je bilo fajn.« »Po dolgem delovnem dnevu sem se navdušil za poklic pleskarja in nameravam se ga izučiti.« »Pleskanje je za vse nas bila nova izkušnja. Bilo je lepo, pa še koristno.«

Miklavž in parklji V torek smo šli s celotno skupino na večerni sprehod. Srečali smo Miklavža in nekaj parkljev. Prišli so do nas in nas pozdravili. Patrika so vprašali, če zna moliti in je na srečo znal. Ko je zmolil, je dobil pest bonbonov. Jaz sem se samo smejal, ker so bili zelo smešni. Z njimi smo se tudi poslikali. Na poti nazaj smo jih še enkrat srečali. Kevin K. P. Na Miklavžev večer smo šli na sprehod, da bi srečali Miklavža ali parklje. Ko sem jih zagledal, sem se najprej ustrašil. Eden me je prijel za roko in moral sem zmoliti. Za nagrado sem dobil pest bonbonov, Miklavž pa me je pohvalil. Na poti nazaj smo srečali še enega, a je šel naprej. Srečanje mi je bilo všeč. Patrik J. Zvečer smo šli z vzgojiteljico Natalijo na sprehod. Na poti smo srečali Miklavža in parklje. Patrika je bilo malo strah. Parkelj mu je dal roko in rekel, naj začne moliti. Ko je zmolil, mu je dal pest bonbonov in lahko smo šli naprej. Po poti smo srečali še dva parklja. Anonimno Ko smo v torek zvečer šli na sprehod, so nekateri bili zelo živčni, ker smo šli iskat parklje. Ko smo šli mimo cerkve, smo videli Miklavža in parklje. Bilo mi je smešno, ker sem jih videl prvič. Ko so prišli do mene, sem se smejal in so me spravili ob steno ter mi rekli, da naj zmolim. Ker

nisem hotel, so me potem spustili. Miklavž mi je dal bonbone in skupaj smo se slikali. Anonimno Včeraj je bil miklavžev večer in mi smo šli iskat parklje. Ko smo jih res našli, smo se zelo prestrašili. No, jaz sem se. Parkelj mi je rekel, da moram moliti, a jaz nisem znal in sem bil kregan. Potem je molil Patrik. Niki N.

Domsko tekmovanje v strelastiki KAJ JE STRELASTIKA? Je spretnostna igra za vse generacije, ki izvira iz srednjega veka in je bila spet odkrita. Je igra za dva igralca, za katero potrebujemo igralno ploskev z elastiko in ploščke. Nasprotnika si razdelita ploščke, tako da jih ima vsak na svoji strani elastike po osem. Ko sta pripravljena za igro, z dlanmi udarita skupaj, da je začetek pravičnejši. S prsti ploščke s pomočjo elastike streljata skozi luknjo na sredini igralne površine. Igra je končana v trenutku, ko enemu igralcu uspe sprazniti svojo igralno površino. V Domu je med 7. novembrom in 5. decembrom potekalo tekmovanje v strelastiki za

mladostnike starejše od dvanajst let. Zmagovalci posameznih skupin so se uvrstili v finalno tekmovanje, ki je bilo v torek, 5. decembra. Po šestih krogih finalnega tekmovanja, so se na državno tekmovanje v strelastiki uvrstili: Rok G., Leon L. in Andriy H. Mentor: Andrej Škrjanec

Državno tekmovanje v strelastiki V petek zjutraj smo se Leon, Andriy in jaz odpravili na državno tekmovanje v strelastiki, ki je potekalo v Kranju. Zbudil sem se ob šestih zjutraj. Po zajtrku smo odšli v Dokležovje po Andriya in potem smo se napotili proti Kranju. Ko smo prispeli v Kranj, smo dobili sendvič za moč. Potem smo šli v prvo nadstropje, kjer so povedali, kako bo tekmovanje potekalo in tekmovanje se je pričelo. Bilo je dvanajst tekem. Prvih nekaj tekem sem zmagoval, potem pa sem začel izgubljati. Ko nismo tekmovali, smo lahko gledali film. Po kosilu so nekateri odigrali še polfinale in finale. Jaz se tja nisem uvrstil, saj mi ni uspelo tako dobro odigrati. Po zadnji igri so razglasili

zmagovalce, ki so dobili posebne nagrade. Vesel sem, da sem se uvrstil na državno tekmovanje, škoda le, da nisem bil bolj uspešen. Rok G. Strelastika je zelo zanimiva. Imaš tablo na kateri igraš in žetončke. Tekmovali smo že v zavodu in sem bil zelo uspešen. Premagal sem vse, razen Roka. Tokrat pa je bilo tekmovanje med vzgojnimi zavodi. Ob deveti uri smo prispeli v Kranj. Dokler nismo bili na vrsti, smo lahko gledali film ali igrali namizni nogomet. Bilo je zelo v redu. Tekmoval sem samostojno. Najbolj hecno mi je bilo, ko sem moral spet tekmovati z Rokom. Po kosilu smo odšli, zato nismo izvedeli, katero mesto smo zasedli. Zaradi tega tekmovanja sem bil bolj pozno doma. Leon L.

ZIMSKI LITERARNI NATEČAJ Ljubezen je sreča, različno pobarvana.

Zakaj bi se trudila,

Včasih rdeča, včasih oranžna,

če itak te bom izgubila,

včasih rumena in včasih zelena.

zakaj bi te ljubila,

Ljubezen je punca, ki vstopi v srce,

če pa sem te komaj pozabila.

pospeši utrip in ti skuštra lase.

Rada bi pozabila trenutke,

Povzroča nemir, prekratke noči,

a to bo kar bolelo.

včasih tudi solze lijejo iz oči.

Ljubezen do tebe je zakleta

Zgodi se v hipu,

in nimam več prijateljev.

srečaš dekle,

Ni več teh občutkov,

na prvi pogled se zaljubiš

ker od tebe sem zadeta.

in potem zraste veliko srce. Zala Larsson Edi T.

Hej ti, spet si. Ko rože cvetijo in so oblaki na nebu. Hej ti, spet si tam, kjer punce hodijo. Želim si, da bi našel pravo rožo samo zase, da bi jo imel za cartat kot medvedka. Zimska pokrajina, Niki N. (barvice)

Hej ti, v ljubezni si, kjer se poljubljajo ves dan.

Ljubezen je kakor lepa roža,

Kje si,

ljubezen je kot velik zaklad.

ker nimaš dekleta, ki pelje te v raj.

Lahko jo čutiš do kogarkoli,

samo moraš jo prepoznat. Hej ti, v sramoti si,

Ljubezen je kakor morje in barka,

ker nimaš dekleta, da bi hodil z njo.

lahko je mirno ali nemirno.

Zdaj se ti vsi posmehujejo,

Ko je mirno, teče lepo,

zato ni pametno govoriti,

kot najmirnejša reka.

da rad imam svojo mamo

Ko pa je nemirno,

do smrti in še dalje.

je kot najmočnejši orkan. Žiga V.

Andriy H.

Ljubezen ni vse kar se sveti,

Ljubezen pomeni biti resen,

čeprav sta dva kakor milijonarja.

nežen, biti hvaležen.

Ta svet ne zna živet

Zaljubljeno srce je nekaj takega,

kot ljubezen spet.

kar pač ni za vsakega.

Kakor šla je ljubezen, je šla tudi bolezen.

Ljubezen je kot življenjska pesem,

Majhna sem bila in

a to moraš biti resen.

na ljubezen pomislila.

Ljubezen ni samoumevna,

Saj ko si zaljubljen,

ljubezen se včasih širi kot bolezen.

nikoli nisi jezen. Ko si včasih sam,

Anonimno

te je malo tudi sram. Ljubezen se lahko tudi pretaka in te počaka. Če zraven ni ovire, ki se zraven skrije. Za ljubezen sta potrebna samo dva. Fant in punca - pesem ljubezenska.

Ana Marija H. Zimski večer, Kevin K. P. (voščenke)

Nisem edina, ki se je zaljubila vate na ta zimski večer. Vse bi jaz naredila zate, ker jaz bom tvoja za zmer'. Zakaj bi te ljubila? Ti si moja simpatija,

Zakaj bi se trudila?

ki vedno bo ostala.

Spomni se najinih trenutkov.

Briga me, če je ona tvoja mala,

Razumeš, zakaj

in reče, da je to oslarija.

ne zgubim teh občutkov?

Padla bo bela snežinka na tla.

Bolelo me bo zelo,

Veselje je, nikjer več nobenega ni b'lo.

če srce uničilo se bo.

Rada bi ti še nekaj povedala,

Zapomni si zdaj to,

da čimprej bi le lahko te objela!

da končalo se ne bo.

»Ninna«

Aneja H.

Prvič sem te videla.

My love is you, I will never forget you.

Res bila sem hitra.

Love is the best part in my life.

Vedela sem, da prizadel me boš.

Over my life is now.

In vedela sem, da ne bo za skoz.

We are just friends. Every love has a start and the end.

Počasi čustva izginevala so. Oči tvoje najlepše so.

»Zala Larsson«

Ljubila sem jih z ljubeznijo. Ja, pač prebolela sem jih z boleznijo.

Včasih je težko.

Mrzla si zima. Resničnost se ti rima.

Bolečina boli zelo.

Zelo si prima, Ema M.

Bela snežinka pada. Ej, glej, tam pada.

Lepa kot balerina, Ampak mrzla si kot zmrzlina. Zrela si kot led

Leti mi iz glave lambada, Ampak ti boš moja ledena čokolada.

In tudi kakšen mrzli breg. Ma kaj ti naj zdaj jaz Ampak vseeno ti bom rekla bay, bay.

Sneži spet!

Ne ti že spet!

»Ninna«

Enkrat boš dojel, Že z ljubeznijo si zbolel.

Moj boš za vedno

In dojel boš

Ostal edini boš ti in

Najboljše si bil ti sneg.

Jaz ljubila te bom.

Kadar vidim te, Bube lube -

Ajaja ajej.

O srce mi že spet utripa, »Ninna«

Še vedno se ne neha. Figo ti bom dala, O tem sem tudi sanjala. Recimo da veš, Enkrat boš pa to dojel. Vedi, da te ljubim, Edini moj si ti, Resnico govorim ti.

Sneženje, Patrik J. (voščenke)

»Ninna«

Zmrzujem prav zares

Sonce zahaja,

In to je prav res.

ljubezen se maja,

Midva skupaj sva bila,

iskrice v očeh,

Ampak to je le še pravljica.

na licih tvoj smeh.

Bela snežinka pada.

Ljubezen iskrena,

Ena in edina, sama.

ovira ni nobena

Lepa bela snežinka,

virus moj si ti,

A vedno moja boš balerina.

enkrat bodo imeli ga vsi. Ema M.

Rada te imam, sonček zlat zame si ti,

SNEG

za vedno te imam, ful kul, ko ob meni si ti.

Zjutraj se zbudim, in se razveselim,

Aneja H.

saj zagledam sneg. Hitro ven se odpravim, se v sneg zapodim.

Res mi je mrzlo, ko snežinke padajo. Sanke vzamemo in se sankat odpravimo. Ko s sankami po snegu se podim, mi je lepo, saj sem z družino in se nikoli ne ločimo. Nebo razsvetljuje ognjemet,

Zima, Edi T. (voščenke)

jaz pa po snegu dirjam in se ne ustavljam. O, kako je lepa narava,

ROBERT KRANJEC

ko jo pogledam. Vidim bela drevesa,

Robert Kranjec je kralj,

prelepo svetlikajočo se travo

skočil bo preko 200 m v dalj.

in v snegu nekje bele zajčke in lisico.

Kako se reče uno pod Triglavom?

Zvečer pa ves utrujen

Aja, Planica, tam se skače dvestotica.

v naročju mame zaspim,

Sneg je trd kot ptica,

pod lepimi zvezdami in toplim kaminom.

Robert Kranjec, kje je malica?

Amadej K. P.

Anonimno

ZIMA A če nas tam ne bo, Zunaj mraz, zopet sneg.

prek TV-ja spremljamo.

Veselimo se že vsi, da se bomo sankali.

In ko prideš v Ljubljano

Spet prišel je čas veselja,

smrečica že tam stoji

čas nabritih vseh želja,

in po kuhančku diši.

čas, ko srečni smo vsi,

Osvetljene so vasi,

čas, ko svet se veseli,

potica pa v pečici že stoji

ko so beli travniki

in po celi hiši že diši.

in ko bele so gore.

Ta vonj oznanja nam, da so prazniki prišli k nam.

Koga briga, če je mraz, če nas zebe v obraz,

Blaž P.

ko pa nas ljubezen greje in nas znotraj ven segreje. ZIMA Beli zajček že skaklja, komaj da se vidi ga,

Zunaj je tako mrzlo,

zdaj medvedje trdno spijo,

da se kar tresem od mraza.

da spomladi se zbudijo in

Pri topli peči sedim,

odidejo v svet zopet novo srečo ujet.

gledam skozi okno, kako zunaj lepo sneži.

Peter Prevc že leti,

Zimo imamo radi,

brez premora, časa ni,

ker se po mehkem snegu kotalimo,

da ko pride spet Planica,

po bregu s sankami drvimo

on poletel bo kot ptica.

ter snežaka iz velikih kep naredimo. Z veseljem skočim v sneg,

Tine Maze žal več ni,

kakor snežinka iz neba,

a ko llka Štuhec že stoji,

ko postane mi mrzlo,

po dolini se spusti

skočim v toplo hišico nad vasjo.

in že zmaga nam diši.

Zima bela k nam letos še ni priletela, nestrpno čakamo jo vsi,

Olimpijske v Čajni so,

še najbolj pa otroci mi.

Slovenci kart žal nimamo, kako bomo do tam prišli, se sprašujemo že vsi.

Domen R. M.

PESMICA O ZIMI Zima vsa je bela, snežinke zdaj padajo na zemljo in strehe. Otroci veseli smo, ker padel je sneg. Veselo kepamo se zdaj, postavljamo snežake in igluje. Po snegu premetavamo se vsi,

Skakalec, David B. (voščenke)

veselo angelčke delamo, snežinke padajo na nos, zdaj na lička, zdaj s snegom obdan je že ves obraz. Daniel K. P.

Kulturni dan Ker je bil kulturni dan letos med tednom in otroci niso bili za praznik doma, smo ga organizirali kulturno, kot se za ta dan spodobi, dodali pa smo še pridih športa. Že en dan pred praznikom smo pripravili kulturni program z recitacijami in organizirali tradicionalni Prešernov kviz na temo Generala Maistra. Letos so prepričljivo zmagali fantje iz stanovanjske skupine Dokležovje. 8. 2. 2018 dopoldan nas je obiskala Alenka Kos iz Društva Vilinski ključ, ki je za nas in naše otroke organizirala delavnice s presenečenjem. Po kosilu smo nadaljevali s športnimi igrami, ki smo jih zaradi slabega vremena organizirali v domu in telovadnici. Preizkusili smo se v

dvoranskem nogometu, namiznem nogometu, balinanju in dvoranskem hokeju.

Vilinski ključ Ljubezni Na kulturni dan, 8.2.2018, nas je obiskala ustanoviteljica Društva Vilinski ključ Alenka Kos, ki se s pomočjo Vilinskega ključa Ljubezni bori za boljši svet, ker živimo na planetu, ki je edinstven in neponovljiv.

Ustanoviteljica društva, ki je tudi pisateljica, slikarka in predavateljica, si je zadala nalogo, da z Vilinskim ključem Ljubezni ustvarja dejanja za boljši svet. Pravi, da v življenju nikoli ni prepozno za uresničevanje idej, ki izhajajo iz nas in so del našega poslanstva. Pri tem se naslanja na sedem vrednot Vilinskega ključa Ljubezni: Odpuščanje, Lepota, Obilje, Hvaležnost, Sočutje, Ljubezen, Sreča in Harmonija. Svoj obisk je našim otrokom namenila na kulturni praznik in za nas pripravila delavnice, kjer je predstavila svojo vizijo in vseh sedem vrednot Vilinskega ključa Ljubezni. Želi, da bi se navdušili, da bi si podali roke in stopili v drugačen svet, kjer ne bo več ponorelega časa, ne – empatije in neodgovornosti. Otroci so bili navdušeni nad delavnicami, za nagrado pa je vsak izmed njih v dar dobil rokovnik Jaz -Ti & Ključ Ljubezni. Pogovarjali smo se tudi o drugačnosti, kar pa je že

tema naslednjega projekta, Drugačost združuje.

POMLADNI LITERARNI NATEČAJ V ŽIVLJENJU MI NAJVEČ POMENI Meni veliko pomeni moja mama. Mami lahko zaupam vse najhujše stvari. Vem, da mi bo mama vedno stala ob strani in me ne bo nikoli izdala. Mama mi bo vedno pomagala. Če kdaj naredim kaj narobe, mi to mama pove. Opomni me, da nisem naredil prav in jaz jo poslušam. Tudi mojemu prijatelju lahko zaupam. S prijateljem sem naredil veliko dobrih in slabih stvari. Vse to so najine velike skrivnosti. Vem pa, da je na svetu še veliko ljudi, ki jim lahko zaupam in

mi bodo vedno pripravljene pomagati. Nikola R. V življenju spoznamo veliko oseb npr. na morju, preko spleta, a samo malo je takšnih oseb, ki ti pomenijo veliko. Ko še nisem bila v zavodu, sem mislila, da je lahko vsaka sošolka moja najboljša prijateljica. Ko sem prišla v zavod, sem ugotovila, da razmišljam narobe. Ko sem prišla v zavod, sem spoznala dve posebni osebi. Najprej sem spoznala Emo, s katero sva na isti dan prišli v zavod. Čez čas je v zavod prišel moj sonček, po imenu Vanessa. Ona je res posebna. Lahko ji čisto vse zaupam in povem, kar mi pade na pamet. Vedno mi polepša dneve in trenutke. Nikoli ne bom pozabila trenutkov, ko sva šli skupaj na Ptuj in sem prespala pri njej. Tudi trenutkov na Finskem ne bom pozabila. Rada bi se zahvalila tudi vzgojiteljici Klavdiji in vzgojitelju Andreju, da sta me izbrala in omogočila, da lahko grem na Finsko. Šla sem s svojo prijateljico in tam spoznala tudi druge prijatelje ter novo okolje. Res sem se naučila veliko novega. Res se bi rada zahvalila Vanessi za vso njeno potrpljenje, da me spodbuja k pozitivnim mislim, da me vedno spravlja v dobro voljo, da je vedno, ko potrebujem pomoč, tu zame ter si vzame čas. Če ne bi bilo Vanesse, bi bila slabša oseba. Ponosna sem na Vanesso, saj mi je pomagala bolj kot katera koli punca iz skupine. Vsak lahko gre po njeni poti, ker bo prišel uspešno do

svojega cilja. Ne glede na vzpone in padce, jo imam najraje in je ne bi zamenjala za nič na svetu. Zelo sem vesela in ponosna, da je moja najboljša prijateljica in da jo imam lahko nenehno ob sebi. Ona je takšna oseba, ki bi si jo vsak želel imeti za prijateljico. »Ninna«

Pomlad, Zala G. (voščenke, vodene barvice)

V življenju mi največ pomeni prijateljica. Ko sem spoznala to osebo, sem dojela, da v življenju zmorem več, kot si predstavljam. Dojela sem tudi, da znam biti boljša oseba in da se znam potruditi za to, da postanem še boljša oseba. Ko sem spoznala to osebo, sem si zadala neke cilje v življenju. Res sem hvaležna, da sem jo spoznala, ker brez nje ne bi bila to, kar sem sedaj. Ta oseba mi zelo velikokrat pomaga, me spravi v dobro voljo, mi svetuje in vem, Modra in oranžna, Jaka K. (flomaster)

da me nikoli ne bi pustila na cedilu. Kot sem že povedala, sem si v življenju resnično zadala neke cilje.

Brez te osebe ne bi dosegla tega, kar sem do sedaj. Brez nje bi bila ista oseba, kot sem bila na začetku, ko sem prišla v zavod. Brez te osebe res, ampak res nikoli, ne bi postala boljša. Ta oseba je Vanessa. Res jo imam rada in je nočem nikoli izgubiti. Ema M. Osebe, ki meni največ pomenijo so mami, očim, sestrična, teta, stric in babica. Najrajši na celem svetu imam mamico. Ona je vedno skrbela za mene, me tolažila, mi

svetovala in me branila. Imam jo najbolj rada. Tudi očim je zelo fajn. Čeprav je veliko v tujini, mi tudi on svetuje, pomaga in mi včasih kaj prinese. Ko sem bila v četrtem razredu, sem bila zelo vesela, ko se je rodila moja sestrična. Bila je tako lepa. Vedno sem jo imela v naročju. Enkrat sem teto vprašala, če jo lahko previjem in mi je dovolila. Bilo mi je fajn. Zdaj je že zrasla in lahko se skupaj igrava, ko pridem domov. Rada imam tudi teto in strica, ki mi včasih kaj kupita. Včasih sem lahko tudi pri njih. Babica pa ni moja prava babica. To je babica od Inje, a mi dovoli, da jo tudi jaz kličem babi. Zakaj mi pomenijo največ? Ker me veliko naučijo, mi pomagajo, so prijazni in se imamo »ful fajn«, čeprav včasih pride tudi do tega, da se skregamo. Ana Marija H.

Pred hišo, Edi T. (voščenke)

Malo je oseb, ki bi nam pomenile res največ. Ponavadi so to naši najboljši prijatelji ali družina. Oseba, ki mi pomeni res ogromno, mi tudi stoji ob strani. Vem, da se lahko nanjo zanesem, mi lahko zelo pomaga samo s tem, da mi ponudi pogovor. Vem, da me ne bi izdala in me vzpodbuja, saj me ceni takšno, kot sem. Le redko se najde takšna oseba, zato sem vesela, da imam takšno možnost in tega ne bi za nič na svetu zamenjala. Za to osebo, ki mi največ pomeni, bi naredila vse, kar je možno, saj jo imam res neizmerno rada. V življenju mi največ pomenita mami in najboljši prijatelj. Oba sta me vedno spremljala v mojem življenju, ob vzponih in padcih. Delimo si nekaj krasnih spominov, pa tudi nekaj malo manj krasnih. Mami mi stoji ob strani že od rojstva. Prijatelj pa je ob meni od leta 2015. Z njim

sem preživela nekaj najlepših dni. Star je 16 let in hodi v srednjo šolo. Ima temno polt, črne lase in modre oči. Je suh in visok. Anonimno Takšno osebo moramo v življenju vedno postaviti na prvo mesto. Moramo jo spoštovati in ceniti takšno kot je in jo imeti neizmerno radi. Osebi, ki meni pomeni največ, bom vedno stala ob strani in ji pomagala, kolikor bo le v moji moči. Nikoli ne bi pomislila na to, da bi to osebo prizadela ali užalila. Kot ona meni, bom jaz njej vedno pripravljena pomagati, se pogovoriti ali prisluhniti, ko bo to rabila. Anonimno Vsako leto postajamo starejši, vedno bolj odraščamo, spoznavamo nove ljudi okoli sebe. Kaj je za nas najbolj pomembno? Na to vprašanje bi lahko odgovoril vsak po svoje. Eni bi odgovorili, da jim največ pomeni fant, punca, drugi bi dali prednost družini, tretji prijateljem. Meni največ pomeni družina, saj so me vzgajali, ko sem bila majhna. Ogromno mi pomenijo tudi prijatelji. Dokler še nisem bila v zavodu, sem mislila, da je vsaka oseba, ki jo spoznam najboljša oseba na svetu. A temu ni tako! Prijatelji so tisti, ki jim lahko zaupaš, jim pomagaš in oni tudi tebi. In v zavodu sem spoznala dve takšni osebi, to sta Ajša in Ema. Ajšo poznam štiri leta, Emo pa komaj eno leto in obe mi pomenita veliko. Obema lahko zaupam, ker vem, da me ne bi izdali. Vedno me spravita v dobro voljo, me spodbujata, da bi bila čim boljše volje in da bi razmišljala pozitivno. Res sem jima hvaležna za vse in ju imam najrajši! »Ninna«

Ljubezen, Zala G. (barvice)

MOJA ŽIVLJENSKA POT Naša življenjska pot se začne že od samega začetka, ko se rodimo. Že majhne nas starši učijo vsega. Spomnim se, da sem, ko sem bila majhna, počela veliko stvari, ki so me navdušile, za nekatere pa sem komaj čakala, da se jih znebim. Včasih imamo slabe dneve, velikokrat se skregamo s starši ali pa s prijatelji, a na koncu se ponavadi zavemo, da smo

naredili napako in ugotovimo, da se kregamo »brez veze«. Čeprav sem v življenju preživela različne

Snežena pokrajina, Srečko P. (barvice)

stvari in si zadala neke cilje, se je to spremenilo. Moja stara življenjska pot se je končala s prihodom v zavod in začela se je nova. Tukaj sem že skoraj dve leti. Zadala sem si nove cilje in ubrala novo pot. Na vsakem koraku sem doživela veliko novih izkušenj in se veliko novega naučila. Tu sem spoznala tudi svojo najboljšo prijateljico Vanesso in se veliko naučila od vseh. Dobila sem priložnost, da sem lahko šla na Finsko. Ne družim se s tistimi, ki slabo vplivajo name. Spremenila sem vedenje in ne govorim več grdih besed, čeprav mi včasih še kakšna vseeno uide. Redno hodim v šolo in izboljšala sem ocene. Čeprav sem si že prej zadala veliko ciljev, zdaj hodim po drugi poti. Želim uspešno

končati osnovno šolo in iti naprej. Srečna sem, da sem prišla v zavod, saj sem se spremenila na boljše. Vem, da me bodo vedno čakali kakšni novi cilji, novi izzivi. Najprej si želim dokončati šolo, kasneje dokončati še srednjo šolo in si poiskati službo. Ko pridem iz zavoda, se ne želim družiti s tistimi, ki slabo vplivajo na mene. Raje bom upoštevala mamo, učitelje in bila boljša, kot sem bila včasih. Vsako leto postajamo starejši, vsako leto postajamo odgovornejši za svoja dejanja. V življenju smo imeli in še bomo imeli vzpone in padce, a vsak od nas se pobere in mora dalje. Takšna je bila in bo moja življenjska pot. Kakšna pa bo vaša? »Ninna« Moja življenjska pot se je začela 25. 6. 2003, ko sem se rodil. Od takrat je minilo kar precej časa in zgodilo se je veliko dogodivščin, veliko vzponov in padcev, veliko sem se naučil, našel dobre prijatelje… Iz svojih zgodnjih let se ne spomnim veliko. O tem mi večino pripovedujejo drugi. Kako sem pri dveh letih odvrgel dudo in stekleničko, kako sem naredil svoje prve korake… Potem pa je prišla šola. Prvih pet let mi je šlo kar dobro, potem pa sem dobil tak odpor… Sošolci so me nadlegovali, z učitelji se nisem razumel in potem se je začelo obdobje, ko nisem hodil v šolo. Mama me je na vsak način poskušala spraviti v šolo, a ni nič delovalo. In to se je ponavljalo skoraj dve leti. Mogoče sem šel kak dan v šolo, a ne velikokrat.

Sedmi razred sem naredil le s popravnimi izpiti. Sledil je osmi razred. Prvi teden sem hodil v šolo, potem pa nič več. Nato pa so nastopile sankcije. Če ne bom hodil v šolo, grem v zavod, so sklenili. In to se je potem tako tudi zgodilo. Na koncu septembra sem izvedel, da grem v zavod. To je bil moj največji šok v življenju. Ko sem imel ogled, je bilo kar zanimivo. Sprejemu se nisem nič upiral. Po prvem vikendu

Polž, Edi T. (barvni linorez)

sem se začel pretvarjati, da sem bolan in to zavlačevanje se je

vleklo od oktobra, pa vse do februarja. Potem pa sem se vzel v roke, popravil ocene in zaključil osmi razred s prav dobrim uspehom. Trenutno sem v devetem razredu osnovne šole. Vpisal sem se že v srednjo šolo v M. Soboto, v program tehnik računalništva. To leto me še čakajo NPZ-ji, valeta in upam, da mi bo uspelo. Kevin S. Svoje življenje vidim v prihodnosti tako, da bom živel v hiši s svojo punco. Imela bova enega ali dva otroka. Tako bom imel lastno družino. Za svoje življenje se bom trudil tako, da bomo imeli polno denarja. Mogoče bom z njim kupil lamborginija za dirkanje po mestu. Moji cilji so

predvsem to, da se ne kregam s svojo punco in ne tepem svojih otrok. Ko bom odrasel, bom postal policist. Želim pa si tudi, da bi postal rekorder v sestavljanju katerekoli Rubikove kocke. Upam, da se bo kaj od tega dejansko uresničilo. Edi T. Ko bom končal osnovno šolo v Veržeju, bom šel v Kranj v srednjo slikopleskarsko šolo. Tam bom končal triletni program in za tem se bom zaposlil kot slikopleskar. Delal bom najprej v Sloveniji, nato pa si bom skušal najti službo v Avstriji. Tam si

želim delati do upokojitve. Medtem si bom ustvaril družino. Vse bo potekalo lepo. Ko se bom upokojil, se bom z družino preselil v Banja Luko. Tam bom obnovil staro hišo moje babice in tam živel naprej. Nikola R.

Prepletanje, Blaž V. (barvni linorez)

V življenju se nam včasih zdi, da nas nihče nima rad zaradi izgleda ali česa podobnega. Lahko se nam v življenju zgodi npr. da nam kdo umre, da dobimo kako bolezen, slabo oceno šoli. Ne glede na vse to, takšno je pač življenje. Če želiš, da bi bila tvoja pot v nadaljnjem življenju ravna, ubogaj starše in izkoristi čas z njimi, dokler jih še imaš. »Ninna« Vsak ima v življenju namenjeno svojo življenjsko pot, ki ti je podarjena že ob rojstvu. Že kot majhna deklica sem se zelo rada družila s svojimi vrstniki, se

igrala z njimi, prepevala, počenjala bedarije. Ko sem odraščala, sem vedno strmela k svojemu cilju, razmišljala, kaj bi želela postati. Želja me je vlekla k spoznanju sveta, potovanjem ter zbiranju novih izkušenj. Vendar se vedno bolj nagibam k temu, da bi poučevala predšolske otroke. Rada bi jim nudila svoje znanje in izkušnje, da bi lahko prebrodili svoje težave, nabirali lepe izkušnje in se usmerili na svojo življenjsko pot, da postanejo to, kar si sami najbolj želijo. Kar se tiče moje osebne življenjske poti, je moja največja želja, da zastavljen cilj uresničim in si poleg tega ustvarim popolno in srečno družino.

Svoje znanje moram ovrednotiti s svojimi dejanji in izkušnjami. Velika noč, Ema M. (voščenke)

Anonimno MOJA ZAČARANA DRUŽINA V moji družini smo mama, oče in jaz. Moj oče je po poklicu mizar. Moja mama nima službe, je gospodinja. Doma kuha, pospravlja. Jaz sem otrok in nič ne delam. No, pomagam očetu pri mizarstvu. Izdelujeva kuhinje, otroške sobe, dnevne prostore, spalnice. Mami pomagam pri pomivanju posode, posesam hišo, pobrišem prah. Naša družina je zame čisto v redu, takšna, kot je. Moti pa me to, da ko pridem za vikend domov, grem pogosto ven s prijatelji. Mama se ob tem jezi in potem ji razložim, da sem cel teden v zavodu in da potrebujem vikend, da se malo »zlaufam«. Želim, da to razume. Ko ji vse razložim, me potem razume. Pri moji mami me moti to, da me vedno, ko grem s prijatelji ven, kliče, kje sem. Pri očetu pa me moti to, da ko ga nekaj vprašam, rabi pet minut, da mi

Ježek teka teka, Ema M. (vodene barvice)

odgovori. Sicer pa je moja družina super, samo še eno stvar bi zamenjal pri njej. Namesto, da hodimo v Banja Luko za en mesec, bi raje šel v Bosno. Nikola R. Če bi lahko začaral svojo družino bi naredil, da bi šli lahko vsako leto na morje ali na bazen. Skupaj bi delali in si še bolj pomagali. Naredil bi, da bi bili vedno zdravi in veseli, in da bi se imeli še bolj radi. Želim si, da se ne kregamo, da si pomagamo, ko se kaj zgodi in da smo vsi prijazni do mame. Začaral bi, da bi šli taborit, brez da bi si otroci nagajali. Želim si, da bi lahko

šli še večkrat k babici in da bi nam mami lahko bolj zaupala, ne da bi jo kdaj izkoristili. Začaral bi, da bi se brat doma lepše vedel, da ne bi izzival in preklinjal. Začaral bi, da bi jaz imel več vzponov kot padcev. Želim si, da bi živeli ob obali in da bi imeli hišo zase. Amadej K. P. Vsak ima svojo predstavo glede začaranih likov. Imela bi dva otroka, dve punčki, po imenu Ajša in Jessi. Bili bi zelo v redu punci, ki bi vedno pomagali, če bi kdo potreboval pomoč. Živeli bi v Londonu v petnadstropni hiši. Vsak bi imel svojo sobo, svojo kuhinjo, svoj prostor, prostor za praznovanje rojstnega dne ali kaj podobnega. No, takšna bi bila moja začarana družina. Ajša M. Jaz mislim o svoji družini, da sem lahko srečen, da sem dobil tako v redu starše. Moja sanjska družina bi bila ista, kot je moja »stara« družina. Bi pa si želel imeti vsaj še eno sestro, ki bi bila mlajša od mene. Z mojo družino bi rad živel v gradu in da bi vsi skupaj imeli nov velik avto. Moja sanjska družina bi imela v hiši še jacuzzi in bazen. Grad, Kevin K. P. (vodene barvice)

Domen R. M.

JAZ KOT OČE Jaz kot oče bom strog, ker vem, kaj sem jaz dal skozi v življenju kot otrok in ne bom dovolil, da gre moj otrok po isti poti. Od svoje žene pričakujem, da bo dobra mama in da bo skrbela za najinega otroka. Ko bo moj otrok začel hoditi v šolo, od njega ne bom pričakoval odličnih ali prav dobrih ocen, ampak trojke, ne bom pa mu dovolil dobivati dvojk ali enk. No, dvojko lahko dobi, ker tudi jaz imam kakšno. Kdaj se tudi zgodi, da dobiš enko, vendar jo moraš hitro

popraviti. Želim si, da bi bil moj otrok vzoren, vljuden, pameten in da ne bi bil klošar. Ne želim si, da bi bil nesramen. Kot oče bom skrbel za njega in če bo priden, bo od mene dobil vse. Svojega otroka bom imel najraje na svetu. Nikola R. Rdeča in zelena, Kim J. (flomaster)

JAZ KOT MAMA Že kot otrok sem se rada igrala z otroci. Imam tudi dve mlajši sestrici, ki me imata zelo radi in jaz njiju. Nekoč bom tudi jaz imela otroka. Upam, da bosta dva, mlajša punčka in štiri leta starejši sin. Fantku bi dala ime Nejc ali Aldin, punčki pa Amila ali Lejla. Če bi bilo po moje, bi imela svetlo rjave lase in modre oči. Oba bi bila večje rasti. Fantek upam, da bi bil športnik, punčka pa glasbenica, ki bi igrala klavir. Zelo dobro bi bila vzgojena, bila bi radodarna in odličnjaka. Če bi bila pridna in ubogala, bi jima veliko dovolila. S svojim možem in otroci bi živela na vasi v gozdu. Ko bi otroka odrasla, si želim, da bi bila zdravnika, on bi bil hkrati vrhunski športnik, njen hobi pa bi bil glasba. Oba bi se ukvarjala tako s starejšimi kot z mlajšimi. Ko bi z možem ostarela, bi za naju poskrbela otroka. Tako nekako bi želela, da bi

izgledalo moje življenje. Anonimno Ko bom odrasla, bom imela družino. Imela bom dva otroka, punčki Jessi in Vanesso. Ko sem bila majhna, sem se rada igrala, zabavala in plesala in tudi moja otroka bosta takšna. Kasneje bosta obiskovala osnovno šolo na Ptuju, imela same odlične ocene, ne bosta se pretepala in se grdo obnašala ali prepirala. Poslušala bosta učitelje in učiteljice. Po končani osnovni šoli, bosta šla v srednjo šolo v Maribor. Vanessa bo šla na zdravstveno šolo, Jessi pa na gimnazijo. Tudi tam bosta uspešni. Ko bosta imeli svoje otroke, bom jaz ponosna babica, ponosna na svoji dve hčerki in vnuke. »Ninna«

Pomlad, Rene J. (voščenke)

Maraton Treh src Letos so se Ana Marija, David in Štefan iz Doma na OŠ Veržej udeležili 38. Maratona treh src v Radencih. S tekom smo začeli v sredini marca. Zastavili smo si cilj, da pretečemo celotno progo 5 kilometrov (Oazin tek), ne da bi vmes hodili. 19. maja 2018 je bil dan za maraton. Na startu sta se Ana Marija in David oddaljila, midva s Štefanom sva tekla skupaj. Po 3 km je David nekoliko upočasnil. Ko sva ga dohitela, je Štefan sam nadaljeval proti cilju, midva pa skupaj. Prva je na cilj pritekla Ana Marija, za njo je bil Štefan, kmalu za njima pa sva tudi midva z Davidom uspešno opravila s progo.

Otroci so bili na cilju ponosni, ker so uspešno opravili razdaljo, ki se jim je še pred kratkim zdela nemogoča. Ta izkušnja bo za vedno ostala z njimi in kdo ve, mogoče pa se drugo leto udeležimo teka na 10 kilometrov. Mentor: Primož Kralj - Ritonja

Jaz, Štefan, Ana in vzgojitelj Primož smo se že marca začeli pripravljati na maraton. Trenirali smo ob ponedeljkih in ob sredah. Čas teka smo daljšali in premagovali vedno daljše tekaške razdalje. 19. maja 2018 smo šli na Maraton treh src v Radence. Tekli smo Oazin tek, ki je dolg 5 kilometrov. Moja štartna številka je bila 5572. Začeli smo nekje med zadnjimi. Ana in jaz sva na začetku tekla naprej, a po 3 km sem jaz omagal. Srečal sem Nejca, kasneje učiteljico Majo, hitro pa sta me dohitela

vzgojitelj Primož in Štefan. Štefan je tekel sam naprej, jaz pa sem nadaljeval v vzgojiteljem in tekel naprej. Ko sem videl cilj, sem šprintal. V cilju smo iskali Ano, a ona je našla nas. Vsi smo dobili medalje. Poiskali smo še medicinskega tehnika Mateja. Na poti nazaj smo navijali za tiste, ki so tekli 10 kilometrov, med drugimi tudi za vzgojiteljevega sina Domna. Vzgojitelj Primož mi je ponudil, da lahko sodelujem pri maratonu in sem se odločil, da poskusim. Sodelovanje na maratonu mi je bilo fajn, ker rad tečem. To je bil moj prvi maraton. Vesel sem, da mi je uspelo. Upam, da se bom lahko udeležil še kakšnega maratona. David B.

Ker zelo rada tekam že od majhnega, sem bila vesela, da me je vzgojitelj Primož povabil, da se udeležim maratona. Na začetku treningov mi je bilo naporno, a z vsakim treningom je bilo bolje. V soboto, 19. maja 2018 smo šli v Radence. To je bil velik maraton, saj je bilo tam polno tekačev. Na maratonu smo tekli progo dolgo 5 km, ki se imenuje Oazin tek. Že po poti tja smo se zabavali. Najprej smo se ogreli, ko smo šli od parkirišča na start. Na začetku sva z Davidom šla naprej. Na polovici je David upočasnil, jaz pa sem tekla sama naprej. Prehitela sem nekaj ljudi. Na poti so me ljudje pozdravljali in mi ponudilo roko za petko. V cilj sem šprintala. Na cilju sem bila vesela, da sem premagala vse naše fante. Na cilju me je vzpodbujal in pričakal naš medicinski tehnik Matej. Srečala sem vzgojitelja Marjana in učiteljico Majo. To je bil moj prvi maraton in zato ga ne bom pozabila. Zelo rada bi še naprej trenirala tek in se udeležila še kakšnega maratona. Naslednji dan sem preverila rezultat in ugotovila, da sem bila na 42. mestu med 585 puncami, ki so tekle na 5 km. Ana Marija H.

Pohod po Jurčičevi poti Na Jurčičevo pot smo šli jaz, Kevin S., Luka F., Kevin K. P. in Rene. Z nami sta šla vzgojitelj Boris in vzgojiteljica Darinka. Zajtrkovali smo hot doge. Potem smo se z avtobusom odpeljali na Jurčičevo domačijo. Tam smo reševali kviz. Potem smo peš šli do postaje, kjer smo lovili ribice. Na naslednji postaji smo morali prepoznati rastline. Tam smo imeli tudi malico. Privoščil sem si šest ledenih čajev. Nadaljevali smo do postaje, kjer smo streljali z lokom. To nam je šlo zelo slabo. Jaz nisem zadel nič, ker sem prvič streljal z lokom. Bilo je težje kot je izgledalo. Pri gostilni smo dobili sladoled, potem pa smo se po bližnjici spustili do zavoda, kjer je bil cilj.

Sledilo je kosilo in karaoke. Od nas ni nihče pel, ker nismo dobri pevci. Kljub temu smo dosegli 4. mesto in polni vtisov šli domov. Leon L.

Polepšajmo čebelam domovanje Čebelarska zveza Slovenije je objavila natečaj poslikave panjskih končnic “Polepšajmo čebelam domovanje in spoznajmo čebelarje”. Namen natečaja je bil, da bodo poslikane panjske končnice izpod otroških rok dobile svoje mesto na pravih čebeljih panjih pri bližnjem čebelarju. Tako naj bi vsak otrok posvojil čebeljo družino in navezal stike s čebelarjem. Panske končnice so otroci domskega čebelarskega krožka pobarvali in okrasili ob pomoči mentoric čebelarskega in likovnega krožka. V petek, 20. 4. 2018, ko sta Zavod Marianum Veržej in Čebelarsko društvo Veržej pripravila Dan odprtih vrat “Spoznajmo naše prijateljice čebele”, so jih otroci predali svojemu namenu. Čebelnjak, ki ga krasijo naše panjske končnice stoji v parku Sonaravnega vrta pri Marijanišču v Veržeju. Mentorica: Branka Šemen

Tekmovanje mladih čebelarjev Fantje, ki sodelujejo v domskem čebelarskem krožku so se že nekaj časa intenzivno pripravljali na tekmovanje. Na 41. državnem tekmovanju mladih čebelarjev v Krškem, kjer je tekmovalo 750 udeležencev, so naši mladi čebelarji dosegli zlato in srebrno odličje. Na srednji stopnji sta David in Luka F. pridobila zlato odličje, Niki in Patrik pa na nižji stopnji srebrno odličje. Do zlatega odličja jima je zmanjkala le ena točka. Veliko dela, volje in prostega časa je prineslo velik uspeh. ČESTITAMO!

5. maja 2018 ob smo se jaz, Patrik, Niki in Luka že zgodaj zjutraj z vzgojiteljicama Branko in Karmen odpeljali s kombijem v Krško. Ko smo prispeli, smo dobili darilne vrečke in odšli v dvorano. V dvorani smo poslušali govor ravnateljice tiste šole, župana, predstavnika Slovenije v EU in predsednika Čebelarske zveze Slovenije, g. Noč. Po nagovoru smo se razdelili v skupine s številkami. Vsaka skupina je šla v svojo učilnico in tam smo tekmovali v parih. Jaz in Luka sva bila skupaj v paru. Po tekmovanju smo si ogledali razstavo živali, šli na pokušino medu, matičnega mlečka (ki je zelo grenak), pisali razglednice in pojedli kosilo. Po kosilu smo se odpravili v muzej. Kmalu je sledila podelitev. Dosegli smo zelo dober uspeh. Midva z Lukom sva dobila zlato priznanje, Patrik in Niki pa srebrno priznanje.

Zlato jima je za las ušlo. Za nagrado smo se na poti nazaj v Veržej ustavili še v McDonalds-u. David B. Ko smo se začeli pripravljati na tekmovanje, smo bili vsi nestrpni, kdaj se bo začelo. Vsi smo se zelo učili in ko je prišla prva majska sobota, je šlo zares. Ko smo se pripeljali na tekmovnje, smo dobili vrečke in v njih darila. Potem smo si ogledali igrišče. Bilo je zelo lepo. Nato smo se razporedili v skupine. Tam smo morali prepoznati med in čebelarska orodja, nato smo reševali teste. Ko smo končali, smo lahko jedli med. Okušali smo tudi matični mleček. Sledilo je kosilo. Ko smo se najedli, smo si ogledali kulturni dom in dobili smo medovite rastline. Jaz in Niki sva

dosegla drugo mesto. Prejela sva srebrno priznanje. Do zlatega nama je zmanjkala ena točka. Ko smo se vračali, smo se ustavili v McDonaldsu. Tako se je naš dan lepo zaključil. Patrik J. V tem šolskem letu smo veliko spoznavali čebele. Predvsem smo se učili o boleznih in življenju čebel. Sodelovali smo na Tradicionalnem slovenskem zajtrku na naši šoli. Najbolj so mi bili všeč panji in panjske končnice. Ko smo šli na tekmovanje, smo bili vsi napeti. Kljub temu smo dosegli zelo dober rezultat – zlato in srebrno priznanje. Niki N.

Stanovanjska skupina Dokležovje MOJA SELITEV V STANOVANJSKO SKUPINO Jaz sem Edi in rad bi vam povedal, kako sem se preselil v stanovanjsko skupino v Dokležovje. Bil sem presenečen, ko sem videl lepo veliko hišo. Takoj mi je bilo všeč. Imamo vse kar rabimo: kuhinjo, kopalnico, kabinet, štiri spalnice, dnevno sobo... Do šole imamo 10 minut. Okoli hiše imamo dvorišče, travo, grozdje, vrt… Čez vikende včasih grem domov, včasih ostanem tu. Pokositi moramo tudi travo okoli hiše. Včasih gremo tudi kolesarit po okolici ali do Veržeja. Najbolj všeč mi je grozdje. Že čakam, da dozori. Edi T. Ko sem prišel v stanovanjsko skupino, sem najprej občudoval hišo. Ful je lepa in ne znam vam opisati svojih občutkov, saj ima vsak svoj pogled na to. Najbolj všeč mi je, da sami skrbimo za veliko stvari. Tudi travo sami kosimo. Med vikendi večkrat sami kuhamo. Imamo zelo prijazne sosede. V skupini nas je malo, štirje smo in se ne kregamo, ampak se spoštujemo. Andriy H.

PRI NAS SE DOGAJA… 22. januarja sem praznoval svoj 13. rojstni dan. Ko sem prišel iz šole, so me vzgojitelji in prijatelji prijetno presenetili s torto. Na njej je bilo moje ime, zraven pa je gorela svečka. Od sreče sem zajokal. Skupaj smo se fotografirali in upihnil sem svečko. Zaželel sem si, da bi celo življenje bil srečen. Vedel sem, da mi je torto spekel vzgojitelj Leon, ker je za vikend bil v skupini. Torto smo narezali in se posladkali. Bili smo brez besed, ker je bila zelo dobra.

Želim si, da se moja želja uresniči. Za naslednji rojstni dan pa upam, da me spet čaka presenečenje. Edi. T Baje je peka krofov zahtevno opravilo, zato smo ga fantje v stanovanjski skupini preizkusili. Bila je pustna sobota. Jaz, Edi in vzgojiteljica Monika smo delali pustne krofe. Pravzaprav se krofi ne pečejo, ampak cvrejo. Pridno smo delali cel dopoldan. Čeprav je bilo

vse okrog nas umazano in vroče, je v hiši prijetno dišalo. Krofe smo ocvrli in bili so zelo dobri. Res je bilo naporno, a se je splačalo. Andriy H. Vsako sredo hodimo trije fantje jahat. Tam mi je zelo všeč, saj imam konje rad. Ko pridemo tja, moramo konja najprej počesati in pripraviti za jahanje. Vsak lahko jaha 15-30 minut, drugi pa ta čas poskrbimo za druge konje, jih češemo in urejamo. Ko končno pridem na vrsto, sem zelo vesel, saj zelo rad jaham. Ko sem na konju z njim vadim: se dotikam njegovega repa, se dotikam njegovih ušes, se dotikam leve noge z desno roko in obratno… Ko sem na konju in

jaham, se počutim sproščeno, čeprav je tudi naporno. Konj je lepa in mirna žival. Domen R.M. Šli smo raziskovat gozdne poti v Dokležovju. Iz gozda so nas zelo hitro spodili komarji, ki so bili zelo nadležni. Največ jih je bilo na lužah in teh je tam bilo veliko. Pohod smo nadaljevali po kanalu. Prišli smo do lovske opazovalnice. Splezali smo gor in si okolico ogledali skozi njihove oči. Ko smo nadaljevali pot, smo našli skrivnostno poslopje. Bili smo zelo radovedni in smo si ga pobližje pogledali. Strinjali smo se, da verjetno gre za gospodarsko poslopje. Na koncu smo si odpočili in pomalicali ob majhnem zalivu rokava reke Mure. Našli smo tudi zdravilno blato in se z njim obmetavali. Sigurno smo zdaj bolj zdravi. Andriy H.

Parada učenja 16. maja 2018 smo jaz, Ana, Aneja, Kevin S., Andriy in Nina šli z vzgojiteljico Natalijo na Parado učenja. Tam smo se predstavili kot skupina »BRES TREME«. Predstavili smo se s plesom ROLLING ON THE RIVER, nato pa smo se še odločili, da dodamo še ples I DON’ T CARE! Po plesu smo se odpravili na svojo stojnico. Tam smo predstavljali vsak svojo igro. Jaz sem zlagala ladjice, Larissa pa je zlagala labode iz papirja in igrala križec-krožec. Nina in Aneja sta skakali kolebnico. Andriy in

Kevin sta imela kamenčkanje, Ana in Kevin pa sta imela še OEM igro. Zelo sem vesela, da sem se lahko udeležila tega nastopa. Upam, da bomo še kje nastopali, ker je bilo zelo lepo! Ema M. V sredo, 16. maja 2018 smo z vzgojiteljico Natalijo in našo domsko plesno skupino šli v Ljutomer. Tam smo sodelovali na Paradi učenja. Šole in različne organizacije so se tam predstavljale. Mi smo pripravili plesno točko in

stare igre. Pripravili smo šest iger. Prva je OEM. Pri tej igri govoriš in zraven kažeš različne gibe s telesom. Potem smo predstavili še igro kamenčkanje, ladjice, križec-krogec, labodi, skakanje s kolebnico. Vsak je predstavljal eno ali dve in obiskovalci so sodelovali. Predstavljale so se tudi druge šole. Sprehodili smo se med stojnicami in si ogledali, kaj so pripravili drugi. Bilo mi je zelo fajn. Najbolj zanimivo mi je bilo, da smo lahko tudi preverili krvni sladkor in krvni pritisk. Ana Marija H. V sredo, 16. maja 2018 smo se odpravili na nastop v Ljutomer, kjer je potekala Parada učenja. Pred tem smo imeli nekaj vaj, da smo ponovili plesne točke. Pripravili smo šest iger. Aneja in

jaz sva predstavljali igro s kolebnico. Potem je napočil čas za plesni nastop. Plesali smo na dve pesmi, Rolling on the river in I don’t care. Po nastopu nas je čakala malica, potem pa smo nadaljevali z igrami. Zelo smo se imeli fajn. Vesela sem, da nas je vzgojiteljica Natalija pripravila na nastop in nas peljala, da smo se predstavili. Vsi smo se potrudili in upam, da gremo še kam nastopat. Nina H.

Odpustniki sporočajo Odpustniki so prišli do konca bivanja v domu. Nekateri so imeli daljšo, drugi krajšo pot. Vsi pa so na tej poti doživeli veliko različnih trenutkov, nabrali številne spomine, našli nove ali stare prijatelje, premagali težave, se soočili z različnimi izzivi…, ki bodo tako ali drugače zaznamovali njihova in naša življenja. A poti še ni konec, saj stojijo le na razpotju. Od tu naprej jih

čaka nova pot, nam pa so namenili nekaj besed za popotnico. Smerokaz, Kevin K. P. (barvni linorez)

1. Kaj ti bo ostalo v spominu, ko zaključiš bivanje v zavodu? »

Nekateri prijatelji.

Prijatelji, vzgojitelji. Delo na vrtu s tovarišico Moniko, rezanje vej s tovarišem Leonom, ko smo šli na bazen, glasbeni večer, čebelarstvo.

Naučil sem se, da življenje ni samo internet, igranje igric… temveč je pomembno, da imamo dobre prijatelje, katerim lahko zaupamo.

Da v zavodu v resnici ni bilo tako strašno, kot se mi je zdelo na začetku in da sem se

naučila ogromno dobrega. »

Prijatelji, to da sem se naučila veliko stvari od učiteljev in vzgojiteljev in da so tudi tukaj lahko zanimivi dnevi.

V spominu mi bodo ostali vzgojitelji in mladostniki.

Najbolj mi bodo stali v spominu moja skupina in moji sošolci.

Srečanje osebe, ki mi trenutno pomeni največ na svetu. 2. Kaj si se naučil v zavodu?

Razmišljati glede svoje prihodnosti.

Naučil sem se samonadzorovati in preslišati tisto, kar ni pomembno za moje življenje.

Naučila sem se, da je potrebno biti zadovoljen tudi z malimi stvarmi in da je družina najpomembnejša.

Naučila sem se spoštovati starše in vsa pravila, hoditi normalno v šolo, se še več učiti in kako se je treba obnašati.

V zavodu sem se naučil kontrolirati svojo jezo.

V zavodu sem se naučil postaviti zase in pa da je vse možno doseči, če verjameš v to.

Raketa, Vanessa Š. (barvni linorez)

Potrpljenja.

Da je bolje, če zadržiš pripombe zase in da narediš, kar ti je naročeno. 3. Bi kaj spremenil, če bi še enkrat prišel v zavod?

Ne, ne bi.

Spremenil bi to, da bi se bolj učil v šoli in v zavodu med učnimi urami.

Mogoče, ampak v tem letu in pol odkar sem v zavodu sem se naučila ogromno in tudi naredila ogromno iz sebe. Vsega tega ne bi mogla narediti sama, brez ljudi, ki so okoli

mene. »

Je, če bi še enkrat prišla v zavod bi prej pomislila na vse, kar sem počela.

Nič ne bi spreminjal.

Prej bi se bolj potrudil, da ne bi prišel v zavod. Saj ne rečem, da je tukaj slabo, a doma je najlepše.

Spremenil bi svoj odnos do sebe in do drugih. 4. Kaj bi sporočil mladostniku, ki je ravno prišel v zavod?

Ne zaupaj varovancem zelo hitro.

Ni tako hudo, kot se zdi na začetku.

Sporočil bi mu, da naj se ne ukvarja s problematičnimi otroki ali ljudmi, naj se ne jezi na vzgojitelje, ker so oni v tej službi tukaj, ker morajo postavljati meje.

Da čeprav se ob prihodu v zavod zdi grozno in strašno, bo vse OK, če bo ubogal učitelje in vzgojitelje in si bo zadal nek cilj, ki ga po poskušal uresničiti.

Sporočila bi mu, da naj se trudi za šolski uspeh, da naj se uči, ker drugače ne bo ničesar dosegel v svojem življenju in da naj ne dela lumparij. To lahko povem iz lastnih izkušenj.

Ko sem prišel v zavod je tudi meni bilo težko, ampak boš kmalu videl razlike v obnašanju.

Ubogajte vzgojitelje in tako boste daleč prišli.

Ta oseba, ki mu ti praviš prijatelj, se lahko vsak trenutek obrne proti tebi in postane

sovražnik. 5. Kaj želiš sporočiti vzgojiteljem, svetovalni službi, vodstvu? VZGOJITELJEM: »

Hvala za vse.

Hvala vsem vzgojiteljem za pomoč pri učnih urah in drugih aktivnostih.

Ko bom odšel vas bom pogrešal, upam, da se bomo še kdaj dobili na kakšnem soku ali kavi.

Rada bi se predvsem zahvalila našim vzgojiteljem, ker so bili vedno tu zame, ko sem jih potrebovala in ker niso obupali nad mano.

Hvala za vse, ker so me naučili veliko lepih stvari (kako se obnašati, učiti, pomagati …).

Vzgojiteljem se zahvaljujem, ker so me prenašali.

Vzgojitelji hvala, ker ste mi pomagali na moji poti, vse od začetka pa do konca.

Na morju, Edi T. (flomaster)

Karmen - tvoj odnos in tvoj nasmeh mi je tudi v najtežjih in najslabših trenutkih pomagal. Ostali - upam, da bom edini, ki ga ne boste pozabili, četudi bi hoteli. SVETOVALNI SLUŽBI:

Hvala za vse.

Hvala, ker ste me normalno sprejeli.

Zahvaljujem se vam za dobro družbo in pomembne nasvete za nadaljnje življenje.

Tudi ona mi je velikokrat prisluhnila in pomagala/svetovala, zato bi se ji rada zahvalila.

Hvala, sicer sama nisem hotela biti tukaj, ampak ste mi vseeno pomagali pri vsem, da

sem se izboljšala. »

Hvala, ker ste pomagali. VODSTVU:

Hvala za vse.

Hvala za pomoč pri nemščini.

Hvala, ker ste nas imeli pod nadzorom in nas spodbujali.

Hvala, ker mi je nudila pomoč, pogovore, mi svetovala.

Odkar sem prišla mi gre pri vsem na boljše, tako s starši,

kot s šolo. Hvala za pomoč. »

Hvala, ker se trudite za vse.

Velikokrat se nisem strinjal z vašimi odločitvami, a na koncu sem videl, da je vse v moje dobro.

Vrag, Zlatko M. (flomaster)

Odpustnikom na pot Dragi odpustniki! Zgolj še nekaj dni vas loči od zaključka vaše osnovnošolske poti. Nekateri od vas ste veseli in srečni, da ste tudi vi prišli do sem. Nekateri občutite strah in zaskrbljenost pred prihodnostjo, tretji ste morda celo žalostni, da se eno obdobje

vašega življenja zaključuje. Najverjetneje pa so se vsa omenjena čustva, vsaj v drobcenem odtenku, Barve in oblike, Nino V. (barvni linorez)

prikradla v doživljanje vsakega izmed vas. In zdi se, da je čisto prav tako.

Še posebej zato, ker je bila vaša pot življenja v marsičem drugačna od osnovnošolcev na ostalih, »normalnih« osnovnih šolah. Še posebej zato, ker ste v nekem trenutku te poti svojega življenja prišli do točke, ko enostavno ni šlo več naprej… Zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Še posebej zato, ker ste del svoje poti morali prehoditi sami, daleč stran od svojih najdražjih. In ko imamo sedaj v mislih vsakega izmed vas, ki odhajate, nas preveva občutek zadovoljstva, ponosa in hvaležnosti, da smo lahko kot vaši vzgojitelji bili del te poti. Prav zato si včasih lastimo to pravico, da vam pravimo, da ste tudi »naši otroci«. Da vas imamo… In, kot pravi Pam Brown, je imeti otroke tako, kakor da bi sejal seme iz neoznačenega zavojčka. Domnevaš, da boš dobil marjetice, namesto tega pa zrastejo orhideje, vrtnice, slak, sončnice… Toda vse lepe. Tako, kakor ste lepi vi. Zrasli ste v čudovite mlade ljudi, ki jim želimo vse dobro – posebno dar, da bi zmogli pozabiti hude stvari. Učite se iz bridkosti in napak. Nato pojdite naprej. Predvsem pa vam želimo poguma, kajti pogumni ljudje zaupajo in verjamejo vase. In ne pozabite, da se vedno zgodi tisto, v kar resnično verjamete. Želimo vam, da bi zmogli in znali uporabiti vse svoje znanje in izkušnje, ki ste jih doživeli do sedaj in da bi vaša pot življenja potekala tako, kot ste si jo začrtali. Prepričani smo, da imamo vsi sposobnost, da doživimo vsaj eno dogodivščino. A ne pozabite, da je tista prava, velika dogodivščina to, da se vsi brez izjeme iz dneva v dan soočamo s svojo odgovornostjo. Želimo vam moči, ljubezni in zaupanja vase, da bi bili tej dogodivščini kos kar največ dni svojih mladih življenj. Vse dobro! Vaši vzgojitelji