Narava in družba
Živi svet pred domačim pragom IRENA KODELE KRAŠNA
Nočni rogovilež
Dnevi se nezadržno krajšajo, listje na drevesih spreminja barvo in ni več dvoma, da je jesen tu. Namesto večernega sprehoda in hladne pijače sta nam postala bolj všeč topel čaj in odeja na kavču. Kot polhi se bomo zavili vanjo… Zavit kot polh, sit kot polh, spi kot polh … Polh se prikrade v marsikatero našo primerjavo in tudi v leposlovju kar pogosto naletimo nanj. Ob tem običajno pomislimo na veverici podobno sivo živalco, s košatim repom in velikimi črnimi očmi, ki jih poudari še črn kolobar okrog njih. To je navadni polh, a le malokdo ve, da v Sloveniji živita še drevesni polh in podlesek, občasno pa se pojavi tudi vrtni polh. Polhi so zelo starinska skupina sesalcev, saj so že pred 50 milijoni let šli v razvoju svojo pot (za primerjavo: razvojni poti šimpanza in človeka sta se ločili pred 5 milijoni let). Lahko bi rekli, da so živi fosili med glodavci, njihovi glavni značilnosti pa sta kopičenje velikih podkožnih zalog maščobe in zimsko spanje, ki pri nas traja tudi do 7 mesecev. Vsi polhi so izvrstni plezalci in njihov življenjski prostor je bolj ali manj gozd. Navadni polh (Glis glis) živi predvsem v listnatih in mešanih gozdovih na zakraseli podlagi, pa tudi v sadovnjakih. Med nočnim potepanjem in stikanjem za hrano pride včasih tudi na skedenj ali podstrešje, kjer s svojim rogoviljenjem marsikomu požene strah v kosti. V slast mu gredo predvsem žir, želod, in gabrovi oreški, teknejo pa mu tudi bolj sočni plodovi in hrana živalskega izvora. V letih, ko bukev in hrast ne plodita, polhi že junija ustavijo razmnoževanje in nimajo mladičev. Če pa je leto bogato s hrano, lahko samica julija skoti tudi do 11 mladičev. Gnezdo si običajno naredi v drevesni duplini, ki jo skrbno postilja s travo, dlako in perjem. Mladički se skotijo zelo nebogljeni, težki 2 grama, slepi in gluhi, a se hitro razvijajo. Konec avgusta si znajo že sami poiskati hrano in so povsem samostojni. Precej manjši od navadnega je drevesni polh (Dryomys nitedula). Prepoznamo ga po črni očesni maski, ki se vleče od smrčka do osnove uhlja in sivo- do rumenorjavi dlaki po hrbtni strani telesa. Zaradi črne maske preko oči mu je zelo podoben vrtni polh (Eliomys quercinus), katerega rep je proti koncu črn z belim čopom. Kljub imenu je tudi to gozdna vrsta polha, ki pa je vedno redkejši. Naša najmanjša vrsta polha je podlesek (Muscardinus avellanarius). Z rdečerjavim kožuščkom in veliko manj košatim repom, kot ga imajo ostali polhi, je zelo podoben miški. Neopazno se smuka med gostim grmovjem in najraje se zadržuje na gozdnih posekah, ob gozdnem robu ali mejicah, kjer je dovolj raznolikega grmičevja z obilo različne hrane. V grmovju si splete iz lubja, suhih trav in listja gnezdo, ki zelo spominja na ptičje. Srečanja z njim v naravi so zelo redka, njegovo prisotnost pa lahko prepoznamo po gladko obgrizenih lešnikovih lupinah. V Evropi vse vrste polhov ogroža predvsem krčenje gozdov in mejic ter s tem izgubljanje njihovega življenjskega prostora. Prav zato so vse vrste polhov v večini Evropskih držav zavarovane. V Sloveniji ni zavarovan samo navadni polh, lov nanj pa je dovoljen od 1. oktobra do 15. novembra. Kot kulinarično posebnost so navadnega polha cenili že Rimljani in tudi na območju Slovenije ima lov na polhe že najmanj dvatisočletno tradicijo. Kako pomemben je bil za slovenskega kmeta v preteklosti lov na polhe pričajo dajatve gospostvu za lovino. Prve take omembe najdemo že v urbarju Vipave iz leta 1499. Polhanje je bilo v preteklosti najznačilnejša zvrst kmečkega lova, saj je do 20. stoletja polhe lovilo le kmečko prebivalstvo. Poglavitna razloga za lov sta bila predvsem pridobivanje hrane in krzna za obleko. V srednjem veku pa se je razmahnila trgovina s krznom in s tem je postalo polharjenje tudi vir zaslužka. Danes lov na polhe ni več nujno potreben za preživetje, pač pa je postal predvsem družabni dogodek in turistična atrakcija. Dokler bomo imeli obsežne bukove gozdove, naših polhov tak lov ne ogroža. Ali je zabava v jesenskih nočeh dovolj upravičen razlog za uboj polha pa je vprašanje, na katerega si mora vsak sam odgovoriti. OKTOBRSKI NARAVOSLOVNI IZZIV Sprehodite se po gozdu in ob živih mejah, kjer rastejo orehi, leske, kostanji… Poiščite obgrizene plodove in poskušajte ugotoviti, katera žival jih je obgrizla. Prepoznate lešnike, katere je obgrizel podlesek?
Št. 25 • 15. oktober 2013
21
Cécile Brünner – drobna vrtnica, ki seže do srca Cecile Brunner je majhna vrtnica, tako po obliki grma in kot po velikosti cveta, a to svojo majhnost več kot nadoknadi z bujnim cvetenjem. Njeni svetlo roza cvetovi merijo dobre štiri centimetre v premeru, po obliki pa spominjajo na cvetove miniaturnih hibridnih čajevk. Podolgovati zašiljeni popki se odprejo v polnjen rozetast cvet, ki se čez par dni spremeni v kuštrav pompon. Odlična vrtnica, ki je nekoč v gumbnici krasila marsikateri suknjič. Zaradi nizke rasti in številnih majhnih cvetov v šopkih jo uvrščamo v skupino mnogocvetnic – poliant, čeprav je po obliki rasti bolj podobna bengalkam. Leta 1880 jo je vzgojila francoska žlahtniteljica Marie Serlin, bolj znana kot vdova Ducher. Bila je pogumna ženska, ki je uspešno nadaljevala delo svojega moža. V sedmih letih je vzgojila petnajst sort vrtnic, Cecile Brunner pa je bila zadnja med njimi. Vdova Ducher je umrla februarja 1881, še preden je bila vrtnica predstavljena javnosti. Ime je dobila po hčerki Ulricha Brunnerja, gojitelja vrtnic iz Lausanne. Na vrtu jo posadite v ospredje gre-
de. Lepo se bo vključila med druge rastline, še posebno dobro pa se bo počutila med nizkimi trajnicami. To vrtnico si lahko privoščite tudi, če nimate vrta, saj se jo z lahkoto goji v posodi. Cecile Brunner lahko vzdržujete kot grmiček visok nekaj čez pol metra, če pa je ne boste obrezovali, bo sčasoma zrasla kak meter višje. Nežni zeleno rjavi poganjki z redkimi trni so pravo nasprotje togih in močno trnatih hibridnih čajevk, zato vas ne bo »cukala« za obleko in otroci se bodo lahko v njeni bližini brezskrbno igrali. Zaradi svoje nežnosti in trpežnosti je v kombinaciji s trajnicami primerna tudi kot okras grobov. Taka zasaditev nam ne bo dala veliko dela, grob pa bo cvetoč in urejen skozi vse leto. Vroča poletja ji ne povzročajo težav, prav tako ne nizke zimske temperature ali pomladanska moča. Na bolezni je zelo odporna in pepelasta plesen pobeli njene poganjke le v res izjemnih razmerah. Svetovna zveza društev ljubiteljev vrtnic je Cecile Brunner uvrstila v dvorano slavnih zgodovinskih vrtnic (Old Rose Hall of Fame), kamor uvrščajo zgodovinsko pomembne sorte
Urejanje grobov pred prazniki
Pred nami je praznik vseh svetih, 1. november in spomin na naše preminule. Da bodo grobovi na praznični dan lepo urejeni, se je urejanja treba lotiti pravočasno. Ob načrtovanju zasaditev in drugih preurejanj pa je ob modnih smernicah, predvsem na Vipavskem, smiselno pomisliti tudi
na vremenske pogoje. V edini vrtnariji tod okoli, v Vipavskem Križu, kjer Vida Jejčič vzgaja cvetje, predvsem enoletnice, je v teh dneh pisano in barvito. Popki krizantem se počasi odpirajo, v različnih barvah in oblikah, z velikimi in majhnimi cvetovi, take za šopke in
Prišli, tekmovali, zmagali V soboto, 22. Septembra, se je odvijal zadnji rally starodobnikov v prvenstvu SVS, tradicionalna 15. nagrada Podutika. Organizator je bil tudi letos Codelli classic & sport car klub iz Ljubljane. V traso so bili vključeni deli cest, po katerih so se že pred drugo svetovno vojno in po njej, odvijale motociklistične in avtomobilske dirke. Iz Podutika je peljala v center mesta, čez Prešernov trg, in potem proti Škofljici in Grosuplju. Od tam pa čez Muljavo, Rašico, skozi Ig in zopet v center, na Muzejsko ploščad na Metelkovi ulici. Skupni imenovalec rally-ja je bilo „kolo“, v povezavi z odkritjem najstarejšega kolesa na svetu (iz približno 3200 p.n.š.), ki so ga našli na
Ljubljanskem barju, in je razstavljeno v Mestnem muzeju, kamor smo bili na ogled povabljeni udeleženci. Rally-ja se je udeležila tudi številčna ekipa našega društva (11 posadk), saj je bil ključen za končno uvrstitev društva v prvenstvu zveze SVS. Udeležba je bila po tej plati zelo uspešna, saj smo osvojili pokal za množičnost in prvo mesto v ekipnem tekmovanju prvenstva za leto 2013. S tem bo v našo last za eno leto prišel prehodni pokal, ki ga bomo prejeli na svečani podelitvi ob zaključku tekmovalne sezone. Tudi posamično smo se na rally-ju dosegli lepe uspehe v svojih kategorijah. V domačih vitrinah so spravljeni spravljenih štirje zlati in po en srebrn ter bronast pokal.
in tiste, katere ostajajo med ljubitelji vrtnic priljubljene še številna leta po njihovem »krstu«. Do sedaj si je to slavo zaslužilo le deset sort, kar dokazuje, da je Cecile Brunner res nekaj posebnega. Poleg grmičaste obstaja tudi plezava oblika, ki ima prav tako drobne cvetove, v vseh ostalih pogledih pa ji ni prav nič podobna. Plezava Cecile Brunner je zelo krepko rastoča vrtnica, ki lahko povsem preraste pergolo, steno ali drevo, na katerega se je povzpela. Po prvem valu cvetenja v začetku poletja, bo cvetenje do zime še nekajkrat ponovila. Tretja oblika iste vrtnice je 'Bloomfield Abundance'. Zraste preko metra in pol v višino. Je krepke rasti, njeni cvetovi pa nas prav tako kot cvetovi Cecile Brunner razveseljujejo od pomladi do pozne jeseni. Pa še sklanjati se nam ni treba, da bi uživali v njihovem vonju. Cecile Brunner, Bloomfield Abundance ali katero drugo zgodovinsko sorto vrtnic lahko kupite v spletni trgovini www.vrtnicekodele.si ali pri Ireni Kodele Krašna v Budanjah (tel. 040 560 955).
tiste, zasajene v loncih, ki lepo nadomeščajo ikebane. V polnem razcvetu pa so mačehe, živahnih in pisanih barv, z različno velikimi cvetovi, ki jih Vida tudi sicer najbolj priporoča za zimske zasaditve grobov. Zdržijo zelo nizke temperature, dolgo in hvaležno cvetijo, po kakšnih vremenskih ujmah pa si hitro opomorejo, odlično se ujemajo z drugim okrasjem. Velja pa jih zasaditi čim prej, da bodo do praznikov lahko lepo pokrile njim namenjeno gredico Nasploh se pravočasno lotite urejanja grobov, saj vas bo čakanje na zadnji trenutek lahko stalo tako časa, kot tudi denarja. Vida svoje cvetje ob dopoldnevih prodaja na ajdovski tržnici, ki bo v dneh pred praznikom obratovala v podaljšanem urniku. Popoldan pa jo najdete v rastlinjakih v Vipavskem Križu, kjer bo pred prazniki prav tako stalno dežurstvo.
Posebno bi izpostavil našega člana Antona Fabjana, ki je pri svojih 86 letih prišel na start v Ljubljano sam, in uspešno izpeljal 103 km dolgo traso brez sovoznika, za kar je tudi prejel posebno priznanje. Pozornost pa je vzbujalo tudi njegovo vozilo Fiat 508 Balilla iz leta 1932. Miro Štrancar