Sledi by Tačke pomagačke

št.11

št. 11 november 2018 ISSN 1855-6167

e i sledi ta č k pomagačk 20 Od mladička do terapevtskega psa puščamo sledi, ostajajo občutki in odnosi 34 42 Terapevtski pes zbuja občutek zaželenosti, pomembnosti in sprejetosti

tačke pomagačke

G lavn i ured n i k Gregor Geč O d g ovo rn a u r e dn i c a Slavica Mrkun Ured n iš k i o db o r

Gregor Geč, Branka Hobič, Silva Ferletič, Mojca Sajovic, Ana Cukijati, Mateja Jurič Le k t o ric a Valentina Parovel O b likova n j e Danica Sretenović Fo t o g rafij a n a n a s l ov n i c i Blaž Košak - Blayo Fo t o g rafij e Blaž Košak - Blayo, Tanja Ristić, Manca Srebernjak, arhiv društva T is k Tiskarna Cicero N ak lada 850 izvodov Os nov ni podat k i d r uš t va Društvo je vpisano v PRS, dne 6. 8. 2007, pod št.: 317-102-03-8770/2007. ID društva: 2198754 Davčna številka: 82939896, nismo davčni zavezanci. IBAN: SI56 0202 7025 6690 427 Sedež društva: Šmartinska c. 152, Ljubljana

Statu s Humanitarna organizacija, odločba R Slovenije Ministrstva za zdravje, št.: 093-63/2008-7, z dne 12. 8. 2009, oznaka razvida HO pri MZ: HO-SD 052. Društvo, ki deluje v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva, ugotovitvena odločba R Slovenije Ministrstva za zdravje, št.: 093-37/2005, z dne 2. 6. 2015.

02 11 sledi

Marinka Srebernjak intervju

Mojca Sajovic

tukaj in zdaj Gregor Geč glavni urednik

Jaz, pripravnik Boris Leskovar Ana Cukijati

Mateja Jurič

Mojca Trampuš

O mentorstvu Branka Hobič

Terapevtski pes v vrtcu Simona Tofolini

Thor v družbi najmlajših

Vloga strokovnega delavca pri izvedbi programa R.E.A.D. v splošni knjižnici

Dušanka Prelc Premate

Življenje s Timijem

Martina Zalar

Margaret Davis

Terapevtski pes zbuja občutek zaželenosti, pomembnosti in sprejetosti Jasna Cajnko

Rory’s Story/ Roryjeva zgodba Jo Musto (prevod Margaret Davis)

50 44

Nataša Požar Barut

V spomin Grinu

Sonja Trček

Urška Ferletič

spomin na wenayo Slavko Ložar

zahvala/ Seznam veterinarjev

Pomoč terapevtskega psa pri delu specialne pedagoginje v osnovni šoli Mateja Slapnik

Otroci s posebnimi potrebami v družbi terapevtskih psov

Gospod Blumer na Rakitni Kashi v spomin

Mentorstvo od začetkado konca in še dlje

Mreža Šolski pes

Lara Hodej, Jana Miklič, Silva Ferletič

Mateja Jurič

Pripravništvo pri Tačkah pomagačkah korak za korakom

Biti pripravnik, prvi vtisi

Branka Hobič

Barbara Sever

Od mladička do terapevtskega psa

Slavica Mrkun, predsednica društva

PUŠČAMO SLEDI, OSTAJAJO OBČUTKI IN ODNOSI

Margaret Davis

11 uspešnih let Tačk pomagačk

Intervju z Darjo Jagodic

Terme Krka in Tačke pomagačke Vesna Jankovič

sponzorji

Jaz učim

Maša Ražman Knap tačke pomagačke

Gregor Geč, glavni urednik

tukaj in zdaj Spoštovani, pred vami je nova številka revije Sledi, s katero poskušamo za zmeraj zapečatiti tiste čudovite trenutke, ki jih preživljamo z našimi terapevtskimi psi. V našem društvu te trenutke štejemo v tisočih urah, ki jih prostovoljno namenjamo vsem, ki si želijo družbe veselega, mahajočega repa v svoji bližini, kar jim polepša dan in izboljša kakovost življenja. Pa znamo zaužiti ta trenutek? Se znamo ustaviti? Smo se že kaj naučili od naših zvestih prijateljev? Hitimo, skrbimo, hlastamo za življenjem, se jezimo, a ne opazimo poleg sebe iskrenih bitij, ki živijo za sleherni trenutek. Ni pomembno kje, kako, zakaj, koliko, glavno je, da so z nami. A trenutki bežijo. Za nas, za naše kosmatince pa še toliko hitreje. In se ne vrnejo, zato so toliko vrednejši. Pa jih znamo ceniti, kot jih cenijo naši psi? Znamo biti iskreno veseli? Se znamo od srca nasmejati? Se zabavati? Se sproščeno igrati? Si upamo ustaviti ta trenutek sreče, ki ga že v naslednjem trenutku mogoče ne bo več? Prihajajo in odhajajo, trenutki in naši kosmatinci, ki imajo že pregovorno eno samo slabost – prehitro se poslovijo in odpotujejo na drugo stran mavrice. Tudi takšni trenutki so del našega, človeškega vsakdana. Za njih pa je to naraven proces. Tako kot za nas, le da ne znamo ali nočemo tega sprejeti kot del življenja, ki se konča ali pa na novo začne tam čez mavrico. Psi so krasni učitelji, naši terapevtski psi pa še toliko bolj, saj že znanstveno dokazano izboljšujejo kvaliteto človekovega življe04 11 sledi

nja in dobrodejno vplivajo na naše zdravje. Pa naj si bo to krvni tlak, ki se v njihovi prisotnosti zniža, ali pa njihovo zaznavanje bližajočega se epileptičnega napada, na katerega predčasno opozorijo. Primerov je še veliko. Oni enostavno so, tukaj in zdaj, polnokrvno. In razveseljujejo. Iskrenost, predanost, spontanost je le droben zbir čudovitih lastnosti, ki se jih lahko samo učimo od naših zvestih prijateljev. V vsakem trenutku svojega življenja so naši psi uživači, ki vedo, kaj je trenutek. In ga ne bodo nikoli zamudili, saj ga živijo tako polno in zavzeto, da včasih pozabijo, da so tudi sami že v letih. Leta ne štejejo, šteje trenutek sreče v najboljši družbi. Nikoli ne pozabijo na nas, ki so nas izbrali, da jim lahko sledimo. In spet – od njih se lahko le učimo. »Postoj, trenutek, kako si vendar lep!« je zapisal pesnik. In res je lep, če imaš ob sebi psa. Čeprav veš, da ga enkrat ne bo več, bo ostal pri tebi. S tabo. Tako ali drugače. Psi ne umrejo, oni samo zaspijo in se preselijo na oblak. In od tam nas gledajo. Nas ljudi ter svoje štirinožne prijatelje, ki še vedno razveseljujejo svoje vodnike in vse tiste, ki verjamejo v srečo, veselje, ljubezen, spoštovanje, iskreno moč mahajočega repa, ki ustavi trenutek in ga pozlati. Pričujoče strani zrcalijo le del našega poslanstva in veseli smo, da smo vedno bolj prepoznavni, vedno bolj sprejeti, vedno bolj dragoceni. Na povodcu vodimo bogastvo, ki nima cene. Uspeva nam zgolj in samo zaradi naših terapevtskih psov. Pa četudi samo za trenutek, ki ostane. Za zmeraj.

taÄ?ke pomagaÄ?ke

Slavica Mrkun, predsednica društva

11uspešnih let Tačk pomagačk »V društvu ničesar ne prepuščamo naključju.«

V začetku letošnjega avgusta je minilo 11 let od formalnega začetka delovanja Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. Od prvih negotovih korakov, ki smo jih pred 11 leti delali v slovenskem prostoru v oranju ledine na področju uvajanja terapij s pomočjo psov, smo danes dobro prepoznani prostovoljci - humanitarci, ki skupaj s svojimi štirinožnimi in zvestimi prijatelji pomagamo osebam s posebnimi potrebami in drugim, prinašamo veselje in zadovoljstvo v že 122 slovenskih ustanov (stanje na dan 12. 11. 2018) in smo pomemben dejavnik v procesu izboljšanja počutja, zdravja in rehabilitacije. Pot, po kateri smo Tačke pomagačke stru06 11 sledi

mno hodile v preteklih 11 letih, ni bila vedno lahka. Že ob ustanovitvi društva začrtani cilji, ki se jih je skozi vsa leta predvsem strokovno nadgrajevalo in dopolnjevalo, so vodili k uveljavitvi našega dela v laični in strokovni javnosti. Zato ni presenetljivo, da smo že nekaj let po prejemu odločbe o statusu humanitarne organizacije, ki nam ga je podelilo Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije, pridobili od istega ministrstva še odločbo o statusu društva, ki deluje v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva. Dober glas o našem delu pa je iz leta v leto pripomogel k vse večjemu zanimanju pisnih in elektronskih medijev, ki so širili (in še širijo) glas o pomenu in vlogi terapevtskih psov.

Koliko nas je? Sočasno s širitvijo in utrjevanjem zaupanja v terapevtsko delo s pomočjo psov se je povečevala tudi številčnost terapevtskih parov (ki jih sestavljata vodnik in pes). V prvih letih obstoja društva je bilo število terapevtskih parov le okoli 20, a se je v zadnjih nekaj letih znatno povečalo. Iz evidence društva je razvidno, da je bilo 31. decembra 2017 v društvu 179 aktivnih in pasivnih članov (31. decembra 2016 je bil 101), od tega 64 aktivnih terapevtskih parov in 4 pripravniški pari ter 2 častna člana. V začetku leta 2018 pa se je število še povečalo, in sicer je v društvu trenutno 58 terapevtskih in 14 pripravniških parov ter 128 pasivnih članov (slednji so večinoma ustanove, v katerih opravljamo terapije s pomočjo psov), kar je skupaj 200 članov. Žal se je število aktivnih terapevtskih parov v letošnjem letu v primerjavi s stanjem konec decembra preteklega leta znižalo za 5, in sicer zaradi starostne ali zdravstvene upokojitve psov, od tega v dveh primerih celo smrti. Enako se je dogajalo tudi v preteklosti. Še posebej sta s številnimi izgubami zaznamovani zadnji dve leti – skupaj v letu 2016 in 2017 ter v letošnjem letu do avgusta je z delom iz na-

vedenih razlogov prenehalo kar 15 terapevtskih parov. Za društvo je to izjemna izguba, še večja pa za vse tiste vodnike, ki jim je smrt odvzela ljubljenega in dragocenega družinskega člana.

Izobraževanja in druženja Uspešnost dela terapevtskih parov v veliki meri temelji na njihovih strokovnih in kinoloških znanjih, ki so nujna za opravljanje terapij s pomočjo psov. Zato v društvu veliko pozornost namenjamo strokovnim in kinološkim izobraževanjem z dobro premišljenimi in izbranimi vsebinami, ki so terapevtskim parom v pomembno oporo pri delu. V letu 2017 smo organizirali kar štiri izobraževanja. Marca je potekalo dvodnevno strokovno izobraževanje za pripravnike, strokovne delavce in terapevtske pare na temo Osnove dela s terapevtskim psom, maja smo se odpravili na tridnevno strokovno ekskurzijo za pripravniške in terapevtske pare v Basel v Švico, septembra smo pripravili izobraževanje za nove terapevtske pare za pridobitev licence R.E.A.D. in oktobra enodnevno izobraževanje na temo Alternativno zdravljenje živali. Tudi v letu 2018 ne bo nič drugače, saj smo že januarja imeli enodnevno izobraže-

tačke pomagačke

vanje za strokovne delavce ter terapevtske in pripravniške pare na temo Pes terapevt kot odličen pomočnik, marca dvodnevno izobraževanje za strokovne delavce, terapevtske in pripravniške pare, septembra izobraževanje za pridobitev licence za program R.E.A.D. in posvet mentorjev, ki smo ga zaključili še z družabnim delom. Za kvalitetno delo terapij s pomočjo psov so nam v veliko oporo strokovni delavci v ustanovah, ki se v vse večjem številu odzivajo na naša povabila na strokovna izobraževanja. Znanja za opravljanje terapij s pomočjo psov so posebna in jih ni mogoče pridobiti v rednem izobraževalnem procesu. Zato je ustrezen nivo kakovosti terapije s pomočjo psov mogoče doseči le, če imajo tovrstna znanja terapevtski pari in nujno tudi strokovni delavci – simbioza obeh pa vodi k želenemu cilju. Člani društva smo v letu 2017 namenili okoli 2000 ur za različna strokovna izobraževanja. Podobno število ur bomo za izobraževanje namenili tudi v letošnjem letu. Vendar ta podatek

08 11 sledi

ne zajema tridnevne strokovne ekskurzije v Basel niti praznovanja 10. obletnice delovanja društva. Poleg izobraževanj pa smo 23. septembra 2017 v Deželi Kozolcev v Šentrupertu organizirali praznovanje 10. obletnice uspešnega delovanja društva. Na praznovanju smo vsem terapevtskim in pripravniškim parom podelili pisno zahvalo za njihovo prostovoljsko delo. Podelili pa smo še dve zlati plaketi, in sicer častnima članoma Branki Hobič in Ottu Blumerju, ter zahvali za večletno podporo ustanovi Thoolen Foundation Vaduz in za večletno sponzorstvo Zavarovalnici Triglav.

Izjemno število prostovoljskih ur V letu 2017 je 68 terapevtskih in pripravniških parov opravilo 2914 prostovoljskih ur v naslednjih skupinah ustanov :

Število ur

Ustanove

489

Domovi za ostarele

606

Varstveno delovni centri, klinike

1108,5

Osnovne šole, vrtci, srednje šole in fakultete

142,5

Zavodi

388,5

knjižnice

društva

95,5

Prireditve, druženja

Drugo

2915

skupaj

Kljub temu da je v letu 2017 prenehalo z delom kar 6 terapevtskih parov, se je število prostovoljsko opravljenih ur, namenjenih terapevtskemu delu s pomočjo psov, v primerjavi z letom 2016 povečalo za 57 ur. V razpredelnici so zajete zgolj ure, ki jih opravimo v ustanovah. K tem uram je potrebno dodati še čas, ki ga vodniki terapevtskih psov potrebujemo za pripravo na delo, prihod in odhod domov. V povprečju za navedeno vsak vodnik nameni dodatno še okoli 3 ure, kar znese 8697 ur. Terapije s pomočjo psov smo v letu 2017 opravljali v 101 ustanovi, v prvi polovici letošnjega leta pa je število ustanov narastlo na 116, v katerih smo do konca junija opravili že skoraj 1800 terapevtskih ur. V društvu ničesar ne prepuščamo naključju. Delo temelji na programu dela, ki ga sprejemamo za mandatno obdobje in ga po potrebi tekoče dopolnjujemo. V izpolnitev programa, so poleg organov in vodstva društva, vključeni še vodje podružnic in številni posamezniki, ki na različne natačke pomagačke

čine pripomorejo k izpolnitvi posamičnih nalog in ciljev in v ta namen namenijo ogromno svojega prostega časa. V letu 2017 je bilo za vodenje društva, delo organov društva, pripravo revije Sledi, strokovnih prispevkov, gradiv za izobraževanja, kazalk, zloženk, letnega koledarja, testiranje kandidatov za vodnike terapevtskih psov, organizacijo izobraževanj, prevajanje, lektoriranje, delo vodij podružnic, udeležbo na strokovnih in kinoloških izobraževanjih … opravljenih 4052 ur (vir: letno poročilo društva). Glede na to, da podobne aktivnosti potekajo tudi v letošnjem letu v enakem ali celo večjem obsegu, bo tudi za leto 2018 število podobno.

FINANČNA PODPORA DONATORJEV IN SPONZORJEV Poleg prizadevnosti znatnega števila članov društva, ki svoj prosti čas namenjajo delu, ki je potrebno za udejanjenje omenjenih nalog, pa je za njihovo izpeljavo in nemoteno delo društva kot pravne osebe potrebno imeti na voljo tudi vsaj najnujnejša finančna sredstva. Ta pridobivamo s članarinami, 0,5 % dohodnin, 10 % od 10

11 sledi

prevoznih stroškov. V znatnem delu pa so nam pomagali še donatorji Thoolen Foundation Vaduz, Loterija Slovenija, GP Inženiring in Hofer ter sponzorji Zavarovalnica Triglav, Lek, d. d. in Arctur. Poleg omenjenih smo prejeli še nekaj manjših donacij od posameznikov in podjetij. Vsem podpornikom našega dela smo v društvu iskreno hvaležni. Ob tem pa je potrebno izpostaviti še dejstvo, da nam mnogi pomagajo tudi s svojimi brezplačnimi storitvami (fotografiranje, razmnoževanje …) ali z nižjimi cenami, npr. pri opremi za terapevtske in pripravniške pare, tiskarskih storitvah itd. O porabi sredstev se odloča izvršni odbor. Finančno poslovanje društva skladno s statutom dvakrat letno preveri še nadzorni odbor. Iz sklepov nadzornega odbora je razvidno, da poslovanje društva poteka skladno z zakonskimi in računovodskimi predpisi, da finančna sredstva uporabljamo namensko in gospodarno ter da je vodenje evidenc transparentno. Zaključni račun za leto 2017 je bil predložen v obravnavo in potrditev tudi rednemu letnemu občnemu zboru društva. Člani društva prejemajo pomembnejše informacije prek e-pošte in spletne strani društva. V oknu Za člane (vstop z geslom)

so objavljeni vsi zapisniki s sej organov društva, normativni akti, navodila in drugi pomembni dokumenti. V društvu ni težav z dostopom do informacij. V letu 2017 smo postali član Slovenskega inštituta za standardizacijo. Pod njegovim okriljem so stekle prve priprave standardov za terapevtske pse.

Novi terapevtski pari V letu 2017 je uspešno opravilo pripravništvo in zaključni izpit 13 pripravniški parov, ki so bili na pristojnih organih društva potrjeni za terapevtski par, in sicer: Jera Telič s psičko Lejlo, Marjeta Petrič Puklavec s psom Kellanom, Primož Podgoršek s psom Mondom, Irena Šeruga s psičko Kitty, Nelly Lunaček Kranjc s psom Pacom, Maja Bregar s psičko Lindo, Slavko Ložar s psičko Wendy, Mojca Sajovic s psom Fellowom, Irma Starman s psičko Cindy, Sonja Radikon Bratina s psičko Mini, Simona Tusun s psičko Artemido, Ingrid Kren s psičko Lio in Maša Ražman Knap s psom Georgem. Iz navedenega je razvidno, da članstvo v društvu narašča, kar posledično terja vse več dela in doslednosti pri administrativnih

nalogah in sprejemanju odločitev na organih društva. Uresničeni so bili vsi prioritetni cilji društva. Poleg tega pa se je dodatno opravilo še številne druge naloge. Število terapevtskih in pripravniških parov je v zadnjih letih (kljub vsakoletnemu osipu) znatno porastlo. Na organih društva je bila sprejeta usmeritev, da se tudi v bodoče prioritetno skrb namenja strokovnemu usposabljanju in izobraževanju terapevtskih in pripravniških parov, s čimer se zagotavlja večjo kakovost njihovega dela. Udeležba na izobraževanjih, najmanj 24 ur prostovoljskega dela in pisno preverjanje znanja so pogoji za obnovitev licence za terapevtske pare, ki se jo bo obnavljalo na dve leti. Tačke pomagačke imamo za sabo prvih 11 let, vstopile smo v 12. leto delovanja. Elana, motivacije in želje deliti našo srčnost, toplino in predvsem pomoč skupaj z našimi zvestimi in prijaznimi kosmatinci nam ne manjka. Vemo, da smo na pravi poti, na poti, ki je samo v lanskem letu okoli 40.000 uporabnikom polepšala dan, pomagala k izboljšanju počutja, zdravja in rehabilitacije. Tačke pomagačke smo pomemben del prostovoljske humanitarne dejavnosti v naši družbeni skupnosti. To nameravamo ostati tudi v prihodnje. Za nami je že mnogo sledi in mnogo jih še bo. tačke pomagačke

korak za korakom, pri Tačkah pomagačkah tačka za tačko Mateja Jurič

Pripravništvo Kot velika ljubiteljica živali, predvsem psov, sem letos izpolnila svojo dolgoletno željo in se prijavila na pripravništvo pri Tačkah pomagačkah. Ker zelo rada aktivno preživljam svoj prosti čas, po možnosti v družbi svoje psičke Belle, in ker rada pomagam pomoči potrebnim, se zdi terapevtsko delo prava odločitev zame. A od želje do dejanskega dela terapevta je potrebnih kar nekaj korakov. Z Bello se bližava koncu najinega pripravništva, čaka naju še zaključni izpit, da postaneva terapevtski par. Obdobje pripravništva je polno vznemirljivih in negotovih trenutkov, soočanja z novimi situacijami in konstantnega učenja. Je obdobje novih spoznanj in neprecenljivih izkušenj. Obdobje, ko se učimo, kaj pomeni biti dober in odgovoren vodnik svojemu psu, kako se primerno pripraviti in uspešno izpeljati terapevtsko uro in nenazadnje kako vse to opraviti s čim manj stresa in nasmehom na obrazu z zadovoljnim psom ob sebi. Pripravništvo je proces, skozi katerega gre vsak posameznik, ki si želi postati vodnik terapevtskega psa. Nekaj ključnih značilnosti tega obdobja, s katerim se kot pripravnica soočam tudi sama, navajam v nadaljevanju.

Ko želja postane realnost Najprej je bila le ideja. Zanimiva informacija, ki sem jo zasledila v medijih. Tačke pomagačke. Terapija s pomočjo psov. Spomnim se, da me je takoj zatem prešini12

11 sledi

la misel, da bi stopila v stik z društvom in se podrobneje seznanila z njihovim delom, a pogled na mojega preljubega seniorčka Žaka je bil dovolj zgovoren znak, da še ni pravi čas za kaj takega. Nekaj let kasneje pa je ideja postala realnost. Pred tremi leti sem posvojila nekajmesečno psičko Bello, ki je zelo kmalu pokazala znake vzornega in ljubečega psa. Bella tudi danes prekipeva od energije, obožuje otroke, je zelo učljiva in ubogljiva in se neizmerno rada igra. Zdi se kot naročena za delo terapevtskega psa. Pa je res?

Testiranje psa o primernosti za terapevtsko delo in pogovor s kandidatom Društvo Tačke pomagačke enkrat letno organizira testiranje psa o primernosti za terapevtsko delo, ponavadi je to v začetku leta. Ob prijavi morajo vsi kandidati za pripravnike priložiti potrdila, ki se nanašajo na psa, kot so kopija rodovnika ali kopija potnega lista za mešančke, izpis iz Centralega registra psov, iz katerega je razvidno, da pes nima statusa nevarnega psa, dokazilo o opravljenem izpitu A (za psa spremljevalca) ali izpitu B-BH (za psa spremljevalca s preizkusom obnašanja v urbanem okolju in strokovnim izpitom za vodnika). Poleg tega pa prijava vključuje tudi motivacijsko pismo, v katerem se kandidat na kratko predstavi in pojasni, zakaj

si želi opravljati delo terapevta s psom. Točna navodila so pravočasno objavljena na spletni strani društva, a priprava dokumentacije kljub temu terja nekaj časa in truda. Testiranje psa, ki mora biti v času testiranja star najmanj 12 mesecev, poteka na točno določen dan v prostorih društva, opravi pa ga kinološka inštruktorica z licenco Kinološke zveze Slovenije. Spomnim se, da je Bella testiranje precej bolje prenašala kot jaz sama. Ni se obremenjevala z drugimi kužki niti ne z odpiranjem dežnika v njeni bližini, ljubeče je sprejemala božanje kinologinje. Za njo sem prišla na vrsto jaz. Osebni pogovor s komisijo za izbor kandidatov za pripravnika - vodnika terapevtskega psa. Priznati moram, da je bil kljub moji predhodni vznemirjenosti pogovor izredno sproščen in prijeten.

dolgoletnih članov društva prisotni tudi strokovni delavci iz različnih ustanov, s katerimi društvo že sodeluje ali pa morda še bo, zato je to tudi čas za spoznavanje delovnega procesa ter različnih udeležencev v tem procesu. Terapija s psi poleg vodnika, psa in uporabnikov vključuje tudi pomemben člen, in sicer strokovnega delavca, ki pozna svoje uporabnike in s katerim se vodnik dogovori o vseh podrobnostih glede poteka ure. Prav tako pa je izobraževanje tudi odlična priložnost, kjer se kandidati za pripravnike seznanijo z mentorji in se lahko začnejo dogovarjati za pridobitev njihovega soglasja.

Strokovno izobraževanje vodnika in izbira mentorja

Naslednji korak na poti do pripravništva je opravljen veterinarski pregled psa in pridobitev veterinarskega spričevala, ki potrjuje ustrezno zdravstveno stanje psa. Društvo ima sklenjen dogovor s pooblaščenimi veterinarji, ki opravijo pregled psa. Del tega pregleda zajema tudi parazitološki pregled blata našega kosmatinca. Ko so vsa potrdila pridobljena in omenjene stopnje uspešno zaključene, vodnik in njegov pes lahko pričneta s pripravništvom. Pripravniški par mora opraviti najmanj 25 obiskov pod vodstvom mentorja, preden lahko opravja zaključni izpit in pridobi naziv vodnik terapevtskega para.

Če kandidat in pes dobita pozitivno oceno o primernosti za delo terapevtskega para, pride na vrsto strokovno izobraževanje vodnika, ki ga društvo organizira enkrat letno, običajno marca ali aprila. Izobraževanje poteka čez vikend, prvi dan je namenjen pridobivanju teoretičnih znanj in poteka brez psov, drugi dan pa kandidati za bodoče pripravnike pripeljejo tudi svoje pse. Na izobraževanju so poleg nekaterih

Veterinarski pregled psa in veterinarsko spričevalo

tačke pomagačke

Pripravljenost na delo in samoiniciativnost Čeprav gre za prostovoljno delo, ki je povezano s številnimi zabavnimi trenutki, pa to delo zahteva tudi precejšnjo mero odgovornosti vseh vpletenih v delovni proces, predvsem vodnika psa. Terapije večinoma potekajo v dopoldanskem času, kar od vod nika zahteva organiziranost, usklajevanje in doslednost. Zaposlene bremeni še toliko bolj. Pripravnik se mora uskladiti z mentorjem, se seznaniti z lokacijo, kjer se izvaja terapevtska ura, pripraviti vse potrebne pripomočke za delo in poskrbeti, da na uro pride s čistim, negovanim in sproščenim psom. Pred vsako uro je potrebno dati psu možnost, da se sprehodi in opravi tudi svojo potrebo. Pripravništvo je pot, na kateri se srečujemo s številnimi vprašanji in občutki. Sem vzela izkaznico? Imam veterinarsko spričevalo? Sem si zapisala pravi naslov? Vse to in še več se mi prepleta po mislih vsakokrat, ko se odpravljam na pot. Na začetku pripravništva je bila negotovost najin stalni spremljevalec. A dlje časa kot sva z Bello pripravnici, manj je je. Manj je vprašanj, saj so jih začele nadomeščati izkušnje, dragocene izkušnje. In z izkušnjami raste tudi samozavest. Terapija s psi je posebne vrste delo, saj nas ne nagradi z denarjem, ampak z ogromno mero hvaležnosti, toplih nasmehov in dobre volje. Nagradi nas s hvaležnostjo uporabnikov, s katerimi delamo, s hvaležnostjo psa, ki je del terapevtskega para, in nenazadnje s hvaležnostjo nas - vodnikov, ki opravljamo terapevtsko delo z našimi zvestimi psi.

14 11 sledi

Mojca Sajovic

MARINKA SREBERNJAK IN GLORY Marinka vodi maloštevilno dolenjsko podružnico že pet let. V tem času se je nabralo veliko zanimivih dogodkov in izkušenj, ki jih je vredno deliti. Marinka je dvonožni del terapevtskega para, druga polovica je škotska ovčarka po imenu Glory. V tokratni številki Sledi jima dajemo besedo.

Kako se je pričelo tvoje sobivanje s psi? Imeti psa, in to škotskega ovčarja, je bila moja želja že, ko sem kot majhna punčka gledala film »Lassie se vrača«. Najprej so bili pri nas mešanci s škotskim ovčarjem, počasi pa so prihajali tudi rodovniški: Skar, Glory, Jazzy, Winner, Dream. Vsi so postali enakovredni družinski člani, so način življenja, nas čustveno bogatijo in zaradi njih smo vsi srečnejši.

Prosim, predstavi nam svojo štirinožno pomočnico in njeno družbo! Glory je stara devet let in pol, prihaja iz znane slovenske psarne, po očetu je Francozinja in se dejansko vede kot prava »francoska dama«. Glory sem takoj vključila v šolanje v Novem mestu, uspešno je opravila A in B-Bh izpit. Z njo smo se udeležili nekaj razstav, vendar kljub perspektivnosti v tej smeri nismo nadaljevali, ker očitno to ni bil njen teren. Z osvojenim drugim mestom je bila zelo uspešna na izpitu pašnje ovac v Italiji. Je odlična čuvajka, prijazna, umirjena, inteligentna, ubogljiva in zanesljiva, včasih pravim, da kar preveč, saj mi že misli bere. Ima dober čut prepoznavanja ljudi. Njeno najljubše razvedrilo oziroma strast pa sta frizbi in žogica. Je neumorna in še iz tako kočljivega položaja ju bo ujela. Zelo rada ima sprehode na Gorjance, kjer na poti srečuje mnogo ljudi in otrok, ki jo občudujejo. To ji seveda godi. Na enem takih pohodov je imela tudi srečanje iz oči v oči z medvedom. Le zaradi prisebnosti vodnika in njene ubogljivosti se je vse dobro končalo. Glory se je po enem letu pridružila še Jazzy (ki je reševalna psička), njen triletni sin Winner je zelo uspešen razstavni pes, pred dobrim mesecem pa sem pripeljala s Švedske trimesečno Dream, za katero upam, da bo nadaljevala delo pri Tačkah pomagačkah, ko se bo Glory upokojila. tačke pomagačke

Katere živali še napolnjujejo tvoj vsakdan? Življenje moje družine popestrijo raznovrstne živali. Tako imamo kozo Rozi, katere odlično mleko in skuta sta namenjena tudi psom, enako tudi jajčka prepelic. Kozi delajo družbo tudi kamerunske ovce. Aktivna sem tudi v Društvu gojiteljev malih pasemskih živali Novo mesto kot tajnica. Za domača jajčka poskrbi kar nekaj vrst pasemskih kokoši, pegatke. V kletkah pa biva nekaj vrst pasemskih kuncev. Seveda brez muck in ribic v ribniku ne gre. Opravljaš zelo zahteven poklic v zdravstvu. Kako poteka tvoj delovni dan in kako usklajuješ zraven še prostovoljsko delo? Svoj poklic medicinske sestre imam zelo rada, z veseljem ga opravljam že vrsto let. Vedno rada poudarim, da se vse zmore, le da si moraš znati čas dobro organizirati. Da si napolnim »baterije«, si znam vzeti tudi čas zase: ker obožujem naravo, pohode v hribe … združim to z ljubiteljsko fotografijo. Potrebujem stik s zemljo, živalsko dlako, zato imamo doma manjšo kmetijo, s katero smo samooskrbni. Veliko mi pomeni zdrava prehrana in te so deležni tudi naši kužki . Kaj te je zaneslo med Tačke? Kako si se odločila za to vejo prostovoljstva? Na Evropski razstavi psov leta 2010 v Celju, kjer sem bila z Jazzy, sem opazila tudi stojnico »Tačk pomagačk«. Ker me je zanimalo, sem pristopila zraven in dobila kar nekaj informacij. Ko sem jih doma preučila, pa ocenila tudi sebe in Glory, sem ugotovila, da je to dejavnost, ki bi bila Glory »pisana na kožo«. Kar nekaj časa po končanem šolanju in izpitih sem zanjo iskala aktivnost, ki bi bila primerna njeni vedoželjnosti in delavnosti. Ker pa zelo rada delam z ljudmi in sem empatična, sem se našla v tej smeri prostovoljstva. Kot zdravstveni delavki je bila moja odločitev veliko lažja. Poiskala sem informacije in se ob prvem terminu prijavila na testiranje ter nato na izobraževanje. 16

11 sledi

S kakšnimi pričakovanji si se včlanila v društvo? Pred leti ni bilo na voljo toliko informacij, kot jih je sedaj. Na Dolenjskem je bilo bolj še vse v povojih, sama sem iskala informacije, za pripravniške ure sem se sama dogovarjala in iskala tudi za kasnejše delo primerne institucije. Začetki so bili vseeno malo lažji glede na moj poklic: ob stikih z bolnimi, z ljudmi z omejitvami ni bilo nelagodja, pač pa sem to videla kot novo izkušnjo. Tudi pričakovanja so bila realna. Predvsem pa sem čutila veliko motiviranost, da z Glory pomagava, spodbujava, marsikomu premagava strah in da je preprosto komu v družbi kužka lepo. V katerih ustanovah delata z Glory? Z Glory delava v DSO Novo mesto, DSO Trebnje, DSO Šmarjeta, redno R.E.A.D. program v Knjižnici Mirana Jarca, kjer pa zaradi dolgih čakalnih vrst naredimo tudi bralne urice, v CUDV Draga - enota Novo mesto, Termah Šmarješke Toplice, obiskujeva vrtce, osnovne in srednje šole v okolišu Novega mesta, sodelujeva na javnih prireditvah. Katero področje terapevtskega dela te je najbolj pritegnilo in zakaj?

Sta se našli tudi v programu R.E.A.D.?

V bistvu ne delam razlike, ker čutim, da je delo enakovredno in z veseljem opravljam delo, najsibo s starostniki, invalidi, kakor tudi z otroki in mladostniki. Tudi Glory se zna zelo prilagoditi in je rada v družbi enih kot drugih. Edino v VDC se ni dobro počutila, ker ji glasno vpitje in nekontrolirani gibi varovancev niso bili všeč, tako da sva hitro odnehali.

To je pa za mojo dušo - »češnjica na tortici«. Ko sva opravili izobraževanje, sem se dogovorila v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu za tedenske obiske. Zanimanje zaposlenih in po predstavitvi tudi otrok je bilo navdušujoče. Priznati pa moram, da sem imela od začetka cmok v grlu, kajti otroci so najbolj kritični in neposredni. Dostikrat se tudi jaz ob poslušanju zgodbic in pravljic povrnem v otroštvo. Zadovoljna sem, da je Glory odlična poslušalka, da so otroci ob in na njej sproščeni, njen mehek kožuh uporabljajo za blazino, s svojo prisotnostjo omili njihove težave, premaga strah in jim daje občutek enakovrednosti.

Ti je kakšen dogodek še posebej ostal v spominu? V vseh letih delovanja se je nabralo ogromno dogodkov, tako da bi kakšnega težko izpostavila. Glory je zelo priljubljena v DSO, kjer redno delava, tako da njena slika krasi marsikatero steno ob postelji oskrbovancev, tudi plišastega kužka v njeni velikosti si priskrbijo, da lažje pričakajo čas, ko jih znova obišče. Tudi solze ganjenosti tečejo, na plan privrejo spomini, pripovedovanje o mladosti varovancev pa tudi meni marsikdaj orosi oči. Radi se poistovetijo z Glory zaradi njene barve, ki je marmorirano siva, tako da marsikdo misli, da je tudi ona osivela od starosti. Veliko lepih trenutkov doživiva tudi v vrtcih in šolah, kjer se v vsaki skupini najde kakšen otrok, ki se boji kužkov, na koncu ure pa je strah premagan in sreča nepopisna.

V času pripravništva se terapevtski pari učijo in kalijo. Vaju je kakšen dogodek še posebej zaznamoval? Kar dolgo smo v naši podružnici čakali, da se opogumi še kdo in poveča našo maloštevilno članstvo. S pripravniškimi pari doživiš veliko zgodb, od začetne negotovosti, nezaupanja vase in kužka, strahu, kar pa tekom ur in obitačke pomagačke

skov ustanov počasi izzveneva. Zanimivo je spremljati, kako ti pari osebnostno rastejo, iz sebe in svojega psa potegnejo najboljše. Če ima kuža kakšno hibo, se uporabniki zelo radi poistovetijo z njim in se jim smili. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin, ko smo imeli izpit v DSO in je oskrbovanka rekla: »Vse bomo naredili in pomagali, samo da bosta izpit opravili«. Dostikrat od kosila prihranijo košček mesa, »samo da ga bo kuža dobil«. Zdaj si tudi sama mentorica društvenim pripravnikom. Kako se spopadaš s to zadolžitvijo? Biti mentor je zelo odgovorno delo, biti moraš koordinator, zgled, obenem pa pomagati in pokazati, kako lahko iz sebe in svojega kužka potegneš vse pozitivno. Trudim se, da pripravnike motiviram, ko imajo občutek, da ne gre tako, kot bi moralo, da jih usmerjam in tudi pohvalim. Meniš, da so ljudje dovolj seznanjeni z našo dejavnostjo? Na začetku mojega dela ljudje niso bili kaj dosti seznanjeni z našim prostovoljnim delom, z leti pa je rasla tudi prepoznavnost društva in hkrati poznavanje našega dela. Tudi sama sem se trudila za prepoznavnost na različne načine in rezultat je viden. Povpraševanju ne moremo več zadostiti, včasih je treba tudi koga odkloniti. Nekateri želijo prednost (brezplačnega) prostovoljstva tudi izkoriščati, ali pa jim pomenimo le »mašilo«, ko jim zmanjka idej. Kjerkoli pa se pojavimo s svojimi kužki, so ti v središču pozornosti, posebej jih navdušuje njihova poslušnost, predanost delu. Tako otroci kot odrasli občuti-

11 sledi

jo sproščenost, dodatno energijo, ki jo dajo psi, pomirjenost in sledi obvezno vprašanje, kdaj spet pridemo. Kaj bi svetovala lastnikom psov, ki razmišljajo o delu s terapevtskim psom? To je zelo plemenito delo, vendar se pa mora vse ujemati: tako vodnik kot pes morata biti primerna. Marsikdaj se kdo obrne name z vprašanji, na koncu pa sledi tudi: »Koliko je pa plačano?« S takimi hitro zaključim, saj vidim, da je interes drugje. V prvi vrsti mora biti kandidat za vodnika terapevtskega psa odgovorna oseba, znati mora sprejemati ljudi z različnimi omejitvami, biti komunikativna, med vodnikom in psom mora vladati zaupanje. Vedno poudarim, da ko nekomu pomagaš, s tem tudi sebe obogatiš, napolniš z energijo, imaš dober občutek koristnosti in posledično izpolnjenosti. Prosim, povej nam nekaj o delu dolenjske podružnice društva? V naši podružnici deluje šest terapevtskih parov in trenutno en pripravniški. Glede na to, da je Dolenjska po površini zelo velika podružnica in imamo povpraševanje tudi iz Bele Krajine in Zasavja, zaradi velikih razdalj ne moremo ugoditi vsem, ki si nas želijo. Zelo bi si želeli še kakšen terapevtski par. Vsem povpraševanjem v vrtcih in šolah ne moremo zadostiti, saj ko opraviš delo v več oddelkih v eni ustanovi, se kot blisk širijo novice in že te kličejo v naslednjo. Pa tudi čedalje več je zanimanja za redne obiske v institucijah. Marinka, lepa hvala za pogovor. Tebi in tvojim – tudi bodočim – terapevtskim psom pa želimo veliko izpolnjujočega veselja ob predanem delu.

taÄ?ke pomagaÄ?ke

V društvu je kar nekaj terapevtskih psov častitljive starosti, nekaj se jih že igra na belem oblaku. Vodniki si želijo novega psa, ki bi ga tudi radi usposobili za terapevtsko delo. Ker imam črni pas iz kinologije, me večkrat sprašujejo, kako izbrati mladiča za terapevtsko delo; ko že imajo določeno pasmo v mislih.

Vzreditelj Vzreditelj je oseba, ki ima pri Kinološki zvezi Slovenije in FCI prijavljeno psarno. Vzreditelj vzreja pse v določene namene, bodisi tekmovalne namene, le za družinske člane, za slepe, terapevte (pazite se prekupčevalcev). Hkrati tudi najbolj pozna samico in mladičke opazuje 8 tednov, zato je v prvi vrsti najbolje, da nam on pomaga pri izbiri z nasveti. Za terapevtsko delo izberemo mladiča s srednjo ravnjo energije. Veliko vlogo pri izbiri igra tudi naša ustanova, naša energija, naše srce, saj bo pes z nami živel 15 let in več. Ne pozabimo, da pes ni naša last, je osebek, ki je v družino prišel »le na posodo«. Vzreditelj v dobi vtisnjenja v leglu lahko že veliko postori (mladičke z mamo psico že seznani z avtom, drugimi ljudmi, otroki, drugimi domačimi živalmi, kvalitetno hrani pse, skrbi za dovolj miru in spanja, za čistočo, zdravje mladičev, cepljenja ...). To je tako imenovano tretje razvojno obdobje, čas učenja, v 5. do 7. tednu starosti mladičev. Česar se mladič v tem obdobju ne bo naučil oz. spoznal, bo v kasnejšem obdobju težje sprejel. V tem obdobju je sprejemanje in učenje psa najintenzivnejše in se v nobenem drugem obdobju ne more ponoviti v taki meri! 20 11 sledi

Če smo vešči prijemov testiranja, vzreditelja prosimo, če lahko vsakega psa posebej tudi opazujemo izven okolja, kjer biva (npr. na travniku ob hiši, v drugi sobi v stanovanju …) in ugotavljamo, kako se odziva na nas in kako nanj deluje »tuje okolje«. Za priklic taktilnih, akustičnih in optičnih dražljajev moramo objekte, s katerimi testiranje izvajamo, večkrat menjati (biti morajo različni). In znova poudarjam, da igra pri izbiri veliko vlogo občutek v našem srcu.

Mladič je zapustil leglo – četrto razvojno obdobje – prihod v naš dom Obstaja veliko literature, kako ravnati s psom, ko pride v naš dom. Brskajte po internetu, berite priročnike. Pomembno je, da je mladič čim prej sobno čist in da vemo, da ga bomo usmerili in peljali po poti, ki vodi v terapevtsko delo. Jasno nam mora biti, da mladič v prvih dneh zaradi zdravstvenih razlogov ne sme na daljše sprehode. To pa pomeni, da bomo v svojem dnevnem ritmu, aktivnostih in mobilnosti omejeni. V tem obdobju pričnemo že z delom na mizi, saj bo pes svoje delo opravljal tudi na mizi, postelji, stolu, invalidskem vozičku, šolskih klopeh ... Potrebno je vedeti, da mora imeti mladič le eno pozitivno izkušnjo na dan in ne deset ali več, saj mu moramo omogočiti, da gre po vsaki izkušnji počivat tja, kjer ga nihče ne moti, da lahko »predela in procesira« to novo izkušnjo. Vse dogodke mu predstavljamo po načelu postopnosti; ugotovimo, kako se ob dogodku počuti in kako se odziva ter čez dan, dva dogodek nadgradimo. Veliko skrbnikov ne poskrbi, da ima

Od mladička do terapevtskega psa Branka Hobič mladič dovolj spanja (15–17 ur/dan) in ga med spanjem celo moti, »ker je tako luštkan«, kar pa je nesprejemljivo. Pomanjkanje spanja lahko vodi v hiperaktivnost. Že od začetka postavimo psu jasne ločnice med tem, kaj je prav in kaj narobe. Lahko ga korigiramo, če se napačno obnaša. V tropu bi ga namreč po rangu višji osebek takoj prizemljil.

Peto razvojno obdobje Med 13. in 16. tednom, v petem razvojnem obdobju, je skrajni čas, da psa na razumljiv način poučimo o vsem, kar je bilo zamujeno pri socializaciji. Postavimo tabuje (neprizivna prepoved): pes ne sme v nek prostor v hiši. To mu pokažemo tako, da položimo roko pod njegov trebušček in ga rahlo »pahnemo« ven, brez besed. Tako korigira mladiče tudi samica, le da to naredi z gobcem. Tabuje postavimo tudi za posteljo, kavč, zofo – seveda če se tako dogovorimo z vsemi družinskimi člani. V tem času je tudi nujno poskrbeti, da mladič pridobi naslednje izkušnje: stiki z različnimi ljudmi, posebej z invalidi,

Pomembne izkušnje mladička bolnimi, otroki …; stiki z različnimi pomagali (hojica, invalidski voziček, bergle …); stiki z različnimi živalmi (ovce, konji, drugi psi, krave, kokoši ...); opazovanje utripa na različnih postajah (avtobusi, vlaki …); opazovanje vrvenja na frekventnih križiščih; vožnja z dvigalom; hoja po različnih podlagah; opazovanje utripa v institucijah (šole, vrtci, domovi za starejše …). Mladič mora našteto doživeti brez naše pomoči (nimamo ga v naročju ali torbi) ter brez sile in pritiska. Poskrbeti mo-

ramo, da ga ne bomo obremenjevali, da ne zahtevamo od njega preveč. Dnevno mu omogočimo le eno novo izkušnjo! Poleg vsega »dela, ki vodi v pravilen psihofizični razvoj bodočega terapevta« pa ne smemo pozabiti na igranje, božanje in crkljanje. Podlaga na pravilno, uravnoteženo nrav mladiča je v 16. do 17. tednu dokončno postavljena. Manjkajoče lahko kasneje nadomestimo le delno. Mladič ni igrača za otroke! Zaradi varovanja kolčne in komolčne displazije moramo psa vsaj do starosti 6 mesecev nositi po stopnicah. Čas je, da obiščemo pasji vrtec, pasjo malo šolo ter se dobro pozanimamo, kaj nam določen klub, društvo ali privatna oseba nudi in kakšne ima reference. To pa tako ali drugače takoj zaokroži po spletu. Kako vzgajati in šolati terapevtskega psa pa v naslednji številki Sledi. tačke pomagačke

Boris Leskovar

Občutek, kot da bi splezal na Mount Everest

Pes kot družinski član Vedno sem si želel hišnega ljubljenčka in zanj skrbeti kot za člana družine. Ta želja se mi je uresničila oktobra leta 2015, ko sem dobil bostonsko terierko Ulo. Čeprav je bila želja po psički velika, so me v začetku preplavljale negativne misli, a poslušal sem sebe in danes mi ni niti za sekundo žal, čeprav je začetek zahteval veliko dela in pozornosti. Na sprehodu po Gorici, kjer živim, so se ljudje kar ustavljali in poklepetali z menoj, a vendar je prvi sprehod z Ulo trajal več časa, kot sem pričakoval. V parku so ljudje kar pristopali do naju in pasji klepeti so kar deževali. Prav prijetno se je odpraviti na sprehod. In kdo je pripomogel k temu? Ula. Ko sem odšel na daljša potovanja, je Ulo pazila moja mama, ki je pred tem menila, da psi ne sodijo v hišo. A sedaj me vedno, ko se vrnem, vpraša, kdaj lahko znova popazi na Ulo, ki je v hišo prinesla smeh, zadovoljstvo, srečo in spremenila mnenje o psih. Kdo je pripomogel k temu? Ula. Ker Ule nisem hotel puščati doma, ko sem šel v službo, mi je direktor dovolil, da jo lahko imam ob sebi, dokler je majhna. Danes je še vedno z mano v službi, saj je ostala »majhna«. V kolektivu je zato bistveno manj stresa, ker nas Ula vedno nasmeje s 22 11 sledi

svojo mlado nerodnostjo. Stranke jo obožujejo in se vračajo, pa čeprav tudi samo pozdraviti Ulo. Družine z otroki, ki obiščejo Klet Brda, se z veseljem igrajo z Ulo in ona z njimi. Z lepimi občutki in spomini zapuščajo klet. In kdo je pripomogel k temu? Ula. Naštel sem le nekaj primerov, lahko bi jih še več.

Kako se je vse skupaj začelo Vse, kar je Ula dajala v tem času, sem hotel deliti še z ostalimi, ki so mogoče še bolj potrebni te pozornosti. Tako sem se pridružil Društvu Tačke pomagačke in začel kot pripravniški par. Nestrpno sem čakal prvi obisk. Bil je VDC v Stari Gori, v ozadju pa strah, kako bo to vplivalo name. Odpravil sem se do vhoda v ustanovo, kjer sem srečal starega prijatelja. Ime mu je Igor. Poti so naju ločile, svojo sem izbral sam, njegovo pa žal bolezen. Z grenkim priokusom sem vstopil in tako se je začela moja prva pripravniška ura pod vodstvom mentorice Ane Cukijati. Pozdravil sem Igorja ter ostale in pričeli smo z uro. Ulo so uporabniki veselo peljali na sprehod in ji metali žogico, z Igorjem sva poklepetala, obujala spomine. Ure je bilo hitro konec in odpravil sem se domov z neopisljivim notranjim zadovoljstvom. Ostanek dneva je

S psičko Ulo sem se v začetku leta pridružil Društvu Tačke pomagačke, kjer trenutno delujeva kot pripravniški par. Zakaj sem se odločil za to potezo? Pa zavrtimo čas nekoliko nazaj.

bil, kakor bi splezal na Mount Everest. Občutek, ki se ga ne da opisati. Terapija z Ulo je dobrodelna, a menim, da ni brezplačna. Resda nisem dobil novega telefona, tablice ali denarja za obisk, a v zameno sem dobil nekaj, česar se ne da kupiti. To sta notranji mir in zadovoljstvo. Jaz sem uporabnikom namenil eno uro, oni so meni podarili ves vikend. Ana mi je večkrat rekla, da ko obišče uporabnike, je njen dan »narejen«. Sprva tega nisem razumel, sedaj pa. Umirjen, spočit in pozitivno naravnan po pripravniški uri Ulo sprostim z njeno najljubšo igračo, frizbijem. Vsi skupaj smo pripomogli, da smo imeli lep vikend. Jaz, Ula, strokovni delavci in uporabniki VDC ter Ana. To je moja zgodba, moj dnevnik. Vsak kosmati štirinožec je lastniku terapevt, za obisk ustanov je potrebno tudi šolanje in potrdilo veterinarja. Če vam je vaš kosmatinec podaril podobno, delite to še s tistimi, ki so tega bolj potrebni. Plačilo ni materialno, še več – takšnega plačila se ne da kupiti.

Ana Cukijati, mentorica

Energijska bombica na štirih tačkah Ula je prva bostonska terierka v našem druš tvu in vedno je zanimivo spoznavati delo pasme psa, ki ga v društvu še nimamo. Ti psi veljajo za zelo energične in velikokrat ljudje rečejo, da pes, ki je živahen in zvedav, ni za terapevtsko delo. Ravno nasprotno. Energičen pes prinese med uporabnike novo energijo in dodatno voljo do rehabilitacije, dela, športa, ozdravitve. Prav pa je, da zna vodnik takega psa pred tem ustrezno šolati, na terapijah pa pravilno usmerjati in voditi, da je pasja energija v prvem planu dogajanja ob pravem času, na pravem mestu in z izbranimi uporabniki. S psi, ki so energični, lahko pogosteje izvajamo vaje, pri katerih je pes aktiven, z njim pa tudi uporabnik. In to z Ulo, ki je tudi mirnejše postopanje ob otrocih v vrtcu ne moti, s pridom izkoristimo. Uporabniki si tisto uro še posebej dobro zapomnijo, saj je bila obarvana s smehom in dobro voljo, ki jo je mednje prinesla prav psička. tačke pomagačke

24 11 sledi

Lara Hodej, Jana Miklič, Silva Ferletič

Mentorstvo od začetka do konca in še dlje Pot do terapevtskega para se prične s testiranjem. Ko ga vodnik in pes uspešno opravita, se udeležita izobraževanja. Nato pes pridobi veterinarsko spričevalo in zatem se začne 25-urno praktično usposabljanje pripravniškega para za delo z uporabniki. To je zahteven proces, ki poteka pod vodstvom izkušenega mentorja, ki bodočega vodnika terapevtskega psa usmerja, vodi z nasveti in pojasnili ter mu pomaga pri njegovem razumevanju in napredku.

Začne se s testiranjem Društvo Tačke pomagačke vsako leto v januarju izvede testiranje za bodoče terapevtske pare. Vodniki in psi, ki po mnenju kinologinje in nekaterih članov društva uspešno prestanejo testiranje, so marca povabljeni na dvodnevno izobraževanje. Na njem se vodniki seznanijo z osnovami dela s terapevtskimi psi, različnimi situacijami in populacijami ljudi, ki jih bodo najpogosteje srečevali v okviru pripravništva in na samostojni poti terapevtskega dela. Na izobraževanju smo prisotni tudi vodniki terapevtskih psov, nekateri izmed nas mentorji, ki nas bodoči vodnik terapevtskega psa lahko spozna in kaj vpraša. Z dnem izobraževanja začne teči tudi doba 18 mesecev, v kateri naj bi pripravnik pripravništvo zaključil, v izrednih okoliščinah pa se lahko podaljša za pol leta. Pripravnik si mentorja izbere s seznama mentorjev, navadno v podružnici, kateri sam pripada. Vodnik mora s psom pri določenem veterinarju opraviti še veterinarski pregled, da pridobi veterinarsko spričevalo, in praktično delo se lahko prične. Pripravništvo traja 25 ur oz. obiskov, od tega najmanj po 5 ur

oz. obiskov v treh različnih ustanovah. Ostale ure pripravniški par opravi na različnih prireditvah ali drugih dogodkih. Zaključek pripravništva je odvisen predvsem od pripravljenosti vodnika in psa za samostojno delo. Z mentorjem mora pripravnik opraviti vsaj 5 pripravniških ur, ostale ure pa v dogovoru z njim lahko opravlja tudi pri somentorjih, ki so bodisi drugi terapevtski pari ali strokovni delavci. Mentor pripravnika ves čas spremlja, z njim sodeluje in usklajuje njegovo pripravniško delo.

Vloga mentorja pred začetkom pripravništva Ko ima pripravnik izbranega mentorja, sledi prvo srečanje z njim. Na tem srečanju mentor pripravniku svetuje in mu poda navodila za delo: 1. Pripravnik naj si temeljito prebere Statut društva in vse pravilnike ter druge dokumente. Pripravnik mora pred vstopom v ustanovo poznati delovanje društva in njegove osnovne podatke, saj smo v ustanovah deležni marsikaterega vprašanja o tem. 2. Pripravnik naj si izbere ustanovo, kjer bo začel s pripravništvom. Pri izbiri ustanove za začetek pripravništva je ključtačke pomagačke

no predvsem, kje si pripravnik želi delati. Mentorji svetujemo, katere ustanove so primernejše za začetnike. To so ustanove, kjer delujejo usposobljeni strokovni delavci, ki dobro pripravijo in vodijo terapevtsko uro ter imajo pripravljenega veliko materiala za izvedbo ure. 3. Pripravnik in mentor skupaj pregledata dokumentacijo, ki jo pripravnik in mentor urejata v času pripravništva.Vsako opravljeno pripravniško uro zabeležimo v Obrazec o delu pripravnika in v obrazec Poročilo o opravljenih urah. Oba dokumenta izpolnjuje mentor oziroma somentor, pripravnik pa samostojno vodi Zbirnik pripravniških ur v različnih ustanovah, ki jih je opravil z mentorjem oziroma s somentorji. Ob zaključnem izpitu mentor in prisotna strokovna oseba izpolnita tudi Zapisnik za opravljanje zaključnega izpita pripravnika. 4. Kaj naj pripravnik da v torbo pred obiskom ustanove. Na uvodnem srečanju vsekakor ni odveč ponoviti že slišano z izobraževanja, in sicer, kaj ne sme manjkati v torbi, ko vstopimo v ustanovo. Obvezna oprema so: voda in posoda za vodo za kužka, priboljški, delovna oprsnica oz. trak pripravnik, dva povodca, ležišče za psa, veterinarsko spričevalo, društvena izkaznica in majica, brisača za brisanje pasjih šap, krtača za česanje psa. 5. Kakšen material naj si pripravi pripravnik. Mentorji imamo poleg osnovne opreme še veliko zanimivega materiala, ki smo ga dopolnjevali skozi leta in ga z veseljem pokažemo pripravnikom ter jim svetujemo, kje te pripomočke dobijo oziroma kako si jih pripravijo. 6. Pripravnik naj pripravi krajšo samopredstavitev. Zaželeno je, da pripravnik na prvem srečanju z uporabniki pripravi krajšo predstavitev. Vsebuje naj opis psa, značilnosti pasme, zanimivosti o psu ali pa kakšno simpatično anekdoto o njem. Priporočljivo je tudi, da vodnik zapiše, kaj pes zna (trikci) in to posreduje strokovnemu delavcu v ustanovi, da bo lažje načrtoval uro. 26 11 sledi

Kako poteka praktično delo? Kot že povedano morajo pripravniški pari opraviti obvezni del: trikrat po 5 ur v izbranih ustanovah z različnimi populacijami uporabnikov (z otroki, starostniki, osebami s posebnimi potrebami), kjer lahko pridobijo raznolike praktične izkušnje o možnostih, načinih in posebnostih vključevanja psa v terapevtski proces ali druge oblike obravnave, pri katerih sodeluje terapevtski par. Tudi sodelovanje na različnih dogodkih je pomembno, saj se pripravniški par uči samostojnosti, pridobiva organizacijske sposobnosti in veščine nastopanja v imenu Društva Tačke pomagačke. Strokovni delavci, s katerimi sodelujemo v ustanovah, imajo opravljeno izobraževanje o vključevanju terapevtskega psa v obravnavo uporabnika in si, podobno kot izkušeni vodniki terapevtskega psa, lahko pridobijo status somentorja. V tem primeru lahko pripravniško uro vodijo samostojno. Strokovni delavec poskrbijo, da terapevtska ura s psom poteka v primernih razmerah, o obisku pripravniškega para seznani uporabnike in v dogovoru z mentorjem pripravi ustrezen program dela za določen pripravniški par. Mentor poskrbi, da dobi pripravnik potrebne informacije o ustanovi, kjer bo potekala pripravniška ura, in o posebnostih uporabnikov, strokovni delavec pa informacije o pripravniškem paru in značilnostih psa. Prva ura je praviloma namenjena medsebojnemu spoznavanju, pogovoru in zanimivim informacijam o novem vodniku in psu ter kratkemu stiku s psom. Pripravniške ure se nato nadgrajujejo z novimi vsebinami in praktičnim učenjem. Posebnost mentorskega dela v času pripravništva za terapijo s pomočjo psa je, da se v ta proces uvaja vodnika in njegovega psa. Mentor oziroma somentor ima nalogo, da je pri posredovanju informacij in praktičnih izkušenj pozoren na odzive psa in vodnika pripravnika.

Pripravniki se zgledujejo po mentorjih Mentorstvo predstavlja izziv za komunikacijske in socialne veščine, saj zajema veliko mero prilagajanja in predstavlja ogromno odgovornost. Hkrati pa nam že obstoječim terapevtskim parom daje novo zagnanost in sveže ideje, zato nam je sodelovanje s pripravniki vedno v veselje.

Pes v času pripravništva pridobiva izkušnje stikov z različnimi ljudmi, ki se ga dotikajo, ga božajo, mu dajejo priboljške. Nauči se sprejemanja raznolikih pripomočkov, da ga vodi druga oseba, prilagojene hoje ob invalidskem vozičku, po stopnicah, spremljanja in vožnje z dvigalom, dela na mizi, na postelji … Vodnik psa in mentor morata biti pozorna na to, da bo pes novosti sprejemal in se jih učil postopno. Vodnik se nauči, kako pravilno voditi psa ob uporabniku, kako ga pridržati, kako se odzvati na različne situacije v odnosu do uporabnikov in drugih oseb. Ker so terapevtski psi zaradi svojih lastnosti praviloma zelo naklonjeni ljudem, se vodnik nauči ta odnos pravilno usmerjati. Nauči se prepoznavati in razumeti odzive psa in, če je potrebno, ga zaščiti oziroma umakne. Pripravniška pot se zaključi z uspešno opravljenim zaključnim izpitom, ki poteka v izbrani ustanovi pod budnim očesom strokovnega delavca in mentorja. Strokovni odbor na osnovi dokumentacije in mnenja mentorja potrdi pripravniški par v terapevtski par.

V času pripravništva s pripravnikom pogosto spletemo tesno vez, ki ostane tudi po končanem pripravništvu. Pravica mentorja je, da ima popoln nadzor nad delom pripravnika, zato pričakuje, da ga pripravnik redno obvešča o vseh dogovorjenih in o vseh že opravljenih obiskih. Hkrati je mentorjeva dolžnost, da prisluhne vsem morebitnim težavam, idejam ali izzivom pripravnika. Predvsem pa je dolžnost mentorja, da je dober zgled pripravniku. Tak mentor dela z navdušenjem in svoje veselje do dela prenaša na pripravnika, hkrati pa se drži vseh pravil in načel društva. Koliko smo kot mentorji pri svojem delu uspešni, je odvisno od številnih okoliščin. Nekateri pripravniki se že pred pričetkom opremijo z informacijami, drugi ne vedo prav veliko. Nekaterim se zdi, da ne bodo »nikoli« dosegli cilja, ker je njihov kuža preveč živahen, težje vodljiv … Vendar se psi že po nekaj urah umirijo, kajti hitro razumejo okoliščine in začnejo sodelovati pri (zanje včasih zelo zahtevnih) nalogah. Najbolj je uspeh seveda odvisen od želje vodnika, da se nauči posebnosti in veščin, kako psa vključiti v terapevtsko delo z uporabniki. 25 ur je kratek čas, vendar je danes na voljo že mnogo literature, veliko informacij je tudi na spletni strani Društva Tačke pomagačke. Seveda pa mentorji ostajamo na razpolago tudi potem, ko postanejo vodniki s svojimi kužki terapevtski pari in samostojno opravljajo svoje plemenito prostovoljsko poslanstvo. tačke pomagačke

Leta 2014 sem kot nova članica društva (a brez svojega kosmatinca) spoznala Darjo Jagodic. Že naslednje leto pa je postala moja mentorica – takrat sem »podedovala« krasnega pasjega prijatelja, 9-letnega Timija, ko se je njegova avstralska družina iz Ljubljane vrnila domov. In skupaj sva začela kot pripravniški par. Takrat sem še bolj doživljala Darjino izkušenost, živahno toplino in ustvarjalno organiziranost. Intervju z Darjo Jagodic

Kdaj si se včlanila v Društvo Tačke pomagačke in zakaj? Med Tačkami sva se z mojo psičko Luno znašli pred več kot šestimi leti, spomladi leta 2012. Luna je bila takrat stara dve leti. Najina včlanitev v društvo pa ni bila naključna. Iskala sem nekaj, kar bi še lahko skupaj počeli. Moja Luna je namreč labradorka z 'ogrooomno' energije, nikoli utrujena in vedno dobre volje. Že od malih tačk obožuje ljudi vseh starosti, praktično reagira na vsak nasmeh. To se ni do danes še nič spremenilo, naučila pa sem se, kako to njeno navdušenje kontrolirati. Takrat sva se ukvarjali s športno disciplino za prinašalce »Working test«, ampak želela sem si nekaj več. Ko sem brskala po spletu, sem nekje zasledila prispevek o Tačkah pomagačkah, se takoj navdušila in naju prijavila na tes tiranje. Priznati moram, da nisem dobro vedela, kako zahtevno je tovrstno prostovoljstvo, malo pa me je skrbela tudi Lunina živahnost. Izkazalo se je, da je bila skrb odveč … Luna se umiri, ko je to potrebno, in z veseljem sodeluje pri vsaki bolj dinamični aktivnosti. Koliko časa si vodja gorenjske podružnice in kako se je v teh letih razvijala? Naša podružnica je bila ob začetku mojega pripravništva še v povojih. Ledino smo orale Špela Štefe, Irena Šeruga in jaz, vse tri smo bile pripravnice. Edina strokovna opora je bila Mateja Stošicki v OŠ s posebnimi po28 11 sledi

trebami. Priznam, bilo je težko. Večinoma smo bile prepuščene same sebi. Nenehno smo iskale informacije po spletu, v knjigah, člankih, da smo lahko načrtovale naše aktivnosti. Leta 2013 so me na občnem zboru izvolili za vodjo naše podružnice. Takrat sta se nam že pridružili Vesna Stipetić in Ljubica Vouk. Najprej sem uvedla naša redna mesečna srečanja, ki so nas povezovala, na njih pa smo se sproti dogovarjale o vseh aktivnostih. Prošenj za naše obiske je bilo vedno več, tako za stalne kot tudi priložnos tne obiske v šolah in vrtcih. Številčno smo se okrepili, vsako leto se nam je pridružil še kakšen nov pripravnik. Trenutno šteje naša podružnica 9 terapevtskih in kar 6 pripravniških parov. Sedaj redno delujemo v 8 različnih ustanovah, v 5 osnovnih šolah in v 4 knjižnicah, poleg tega pa opravimo še veliko enkratnih obiskov v šolah in vrtcih ter se udeležujemo zunanjih prireditev, kamor smo povabljeni. Da naša podružnica živi in dela, pa je zasluga vseh nas. Kakšne zanimive izkušnje in tudi težave si imela kot vodja? Po začetni negotovosti kakšnih večjih težav ni bilo. Razpoložljivih terapevtskih parov za delo dopoldan je bilo vedno premalo, vendar smo se do sedaj še kar uspešno dogovarjali. Naše šole in vrtci pa so se lepo navadili, da je na naš obisk včasih potrebno malo počakati. Lani sta nas žal zapustila dva čudovita psa, vendar sta njuna vodnika sedaj ponovno pripravnika z novima pasjima sodelav-

Po terapijah se počutim srečno, zadovoljno in umirjeno Margaret Davis

cema. Veliko naših članov je pripravljenih vskočiti tudi za kakšno nepredvideno menjavo. Veseli me, da smo, in si želim tudi za naprej, da ostanemo povezani. Kaj bi še želela povedati bodočim članom društva o tem delu? Mene naše delo notranje bogati in osrečuje. Prepričana sem, da sem postala bolj strpna, razumevajoča in znam najti v življenju več zadovoljstva v majhnih vsakodnevnih rečeh. Pasji svet vidim in doživljam drugače, kot

če tega ne bi počela. Bolje razumem pasjo govorico in sem bolj pozorna na malenkosti. Veseli me, da moja Luna ne osrečuje samo mene in moje družine, ampak tudi vse, ki jih obišče. Vsakič, ko greva po zaključenih terapijah na sprehod in proti domu, se počutim srečno, zadovoljno in mirno. V tem današnjem norem svetu bi moral vsak od nas občasno posvetiti urico svojega časa nekomu, ki potrebuje družbo, pomoč ali majhno uslugo. Ob tem bi vsak ugotovil, da ni samo dal, ampak veliko dobil tudi nazaj. tačke pomagačke

30 11 sledi

Mateja Jurič

dragoceni trenutki novih spoznanj in hvaležnih nasmehov Pripravništvo je zelo dragoceno obdobje, ki ga sestavlja kopica raznolikih trenutkov.

Trenutek, ko sem se zavedla, da sem nahrbtnik, v katerem so pripravljeni vsi pripomočki in dokumenti za obisk ustanove, pregledala samo enkrat. Pred tem sem ga predlegala vsaj nekajkrat v želji, da ne bi česa pozabila. Trenutek, ko je Bellin zvedavi in malce negotov pogled pred odhodom na uro zamenjala mirna in potrpežljiva poza. Trenutek, ko je moja srčna in predana mentorica Jana Miklič v razredu odprla svoj velik fascikel, poln zakladov za pripravo ure. Ali pa, ko je Slavica v vrtcu na tla položila sestavljanko svoje Dive, ki so jo otroci hipoma začeli sestavljati. Trenutek, ko je otrok z avtizmom skrivoma prilezel izza drevesa, zgrabil žogico in jo začel navdušeno metati Belli, da jo je lovila. Takih in podobnih trenutkov je preveč, da bi jih lahko vse naštela. Jih pa z Bello obe čutiva. To so najine dragocene izkušnje in male zmage. Ker jih brez pomoči in predanosti moje Belle ne bi bilo. Del najinega pripravništva pa so tudi trenutki negotovosti in občasne nespretnosti. Trenutek v gruči energičnih otrok, ki bi ti radi vsi naenkrat povedali nekaj zelo pomembnega in v istem trenutku pobožali tvojo Bello, ti pa se trudiš umiriti svojo psičko, ki se je preveč navzela njihove energije in neposlušnosti. Trenutek, ko se voziš po neznanem terenu in iščeš pravo

zgradbo, čas pa nepošteno hitreje teče kot sicer. Tudi takih trenutkov je kar nekaj. A dejstvo je, da ima vsak od njih svoj namen. S pomočjo vseh teh trenutkov pogum zamenja strah, izkušnje zamenjajo negotovost, skrb nadomesti hvaležnost in veselje. In zaradi tega sva danes bolj samozavestni in osredotočeni ena na drugo. Z Bello postajava čedalje bolj uigran par. Par, v katerem je vsaki od naju čedalje bolj jasno, kaj je najina naloga. Moja je, da moram vedno poskrbeti najprej zanjo, njena, da sledi mojim navodilom in usmeritvam. Od časa do časa se še malce loviva. Meni osredotočenost uide kam drugam, medtem ko Bella rada izkoristi vsesplošno razposajenost v ozračju. Počasi pa bo nastopil trenutek, ko bova zaključili 25 ur obveznega pripravništva in šli na izpit. Takrat bo komisija odločila, ali sva pripravljeni na samostojno delo. Z mešanico različnih občutkov pričakujeva to dejanje. Hvala celotni ekipi Tačk pomagačk za požrtvovalnost, spodbudo, dobro energijo, razumevanje, nasvete in odlično družbo, ki naju spremlja na tej poti. Zaradi vas in vseh teh dragocenih trenutkov in bogatih izkušenj ne postajam le boljša pripravnica, ampak tudi boljši človek, Bella pa zlata vredna psička. tačke pomagačke

Branka Hobič

IZKUŠNJE MENTORJEV, ki Večkrat sem kot mentorica že doživela, da je bila vodnikova prva pripravniška ura v instituciji nekaj stresnega, saj si po teoretičnem delu redko kdo zna predstavljati, kako se bosta odzivala pes in tudi uporabnik. Prisotna so tudi večna vprašanja: ali bo ali ne bo, bom zmogel sam, bo zmogel pes? Šele po vseh 25 pripravniških urah se izkristalizira, predvsem pri vodniku, ali sta s psom zmožna nadaljevati kot terapevtski par. Kajti stres se prenaša tudi na psa.

Vtisi vodnice o delu v vrtcu Šentvid Mentor je oseba z veliko izkušnjami pri aktivnostih in terapijah. Do potankosti pozna svojega psa in je sposobna kinološke veščine prenašati na pripravnika in njegovega psa. To pa pomeni, da mora poznati vsaj pasemske značilnosti psa, ki prvič vstopa v proces, kjer si bo nabiral prepotrebne izkušnje. In vsak pes je tudi svet zase. Zato se je včasih potrebno posvečati bolj psu, drugič pa bolj pripravniku, da bi končno zaživela skupaj kot najboljši terapevtski tim. Tudi mentor je bil nekoč na enakem položaju. Začel je s prvo terapevtsko uro …, s prvimi pozitivnimi in tudi negativnimi izkušnjami. Ve, kaj vse mu je delalo težave in kje jih nikoli ni bilo. Mentor v prvi vrsti najprej ugotavlja, ali je okolje spodbudno za psa ali ne, zato mora poznati govorico telesa psa, kar pa je seveda tudi dolžnost vodnika, ki svojega psa najbolje pozna. Včasih traja kar nekaj časa, da mentor ugotovi, kje sta pes in vodnik že »dobra kot tim« in čemu mora posvečati več pozornosti, saj se večkrat zgodi, da 32 11 sledi

NAJ KRoŽIJO MED NAMI

vodnik »pozabi na psa«, ker bi rad ustregel uporabniku ali strokovnemu delavcu. Pa ga je potrebno opozoriti, naj najprej ustreže psu, saj za uporabnika skrbi strokovna oseba. Mentor usposablja, svetuje in prenaša svoje znanje in izkušnje na pripravnika in njegovega psa, usmerja vodnika in psa, motivira vodnika, daje nasvete, korigira vodnika, pomaga ugotoviti, česa vse je pes še zmožen, pa vodnik za to ne ve. Ob vsem tem pa ugotavlja motivacijo vodnika in motivacijo psa, točnost izvedbe naloge, pripravljenost vodnika, da si želi pozitivnih in tudi malo manj pozitivnih izkušenj, ki so lahko povezane s starostjo uporabnika in njegovim bolezenskim stanjem. Predanost prostovoljskemu delu je ključnega pomena. Zame kot mentorico je najbolj važno, da je pripravnik kreativen, da tudi sam ponuja znanja ter da povsem izkoristi znanje mentorja in aktivira svoje lastne zmogljivosti.

So pripravniki zadovoljni z mentorji? Tu nastopi trenutek resnice. Pripravniki so zadovoljni, če je mentor, ki jih vodi, brez svojega psa ter z dovolj terapevtskega in kinološkega znanja in časa. Čas je tisti, ki večkrat preprečuje negovanje odnosa pripravnik-mentor, ker ga vedno zmanjkuje. Pripravnik je zadovoljen, če se na mentorja lahko zanese v vseh pogledih, če dobi na vprašanja vse odgovore. In seveda, če ob koncu pripravniške ure tudi skupaj popijeta kavo in se o vsem pogovorita. tačke pomagačke

Puščamo sledi,

O s ta j a j O

občutki in odnosi

Veselje, negotovost, navdušenje, skrb, (ne)strpnost, hvaležnost, dvom, empatija, vznemirjenost, sproščenost … To so občutki, ki naju spremljajo. Večinoma se med seboj prepletajo, se izmenjujejo, dopolnjujejo. In če dobro opazujem, ugotovim, da se skoraj vedno pojavljajo pri obeh, pri Tori in meni, včasih z zamikom, večinoma pa kar usklajeno. To so najini začetki. Postajava par, terapevtski par. In v prvi vrsti sva terapija ena drugi. Tora je moja prva psička, zato je toliko bolj deležna moje vznemirjenosti, negotovosti in navdušenosti. Izkušnje pridobivava v različnih ustanovah, kjer sva obda-

34 11 sledi

ni z otroki, mladostniki, bolniki, invalidi in starostniki, pod budnim očesom mentorice Branke Hobič. Branka me od prvega dne s svojo srčnostjo in odločnostjo spodbuja in neutrudno ponavlja, naj v svoji zagnanosti ne pozabim na psičko, naj najprej poskrbim zanjo. Tako se učim opazovati, prepoznavati in predvideti njene potrebe, odzive na različne situacije, jo po potrebi pravočasno usmerjati in preusmerjati. Večinoma delava v paru z Mileno in Kristophom, ki sta prav tako pripravniški par, kar je svojevrsten izziv in velika obogatitev. V svoji zagnanosti ne samo, da ne pozabim na svojo psičko, misliti moram tudi

na Mileno in Kristopha, da ju po nepotrebnem, sredi dela ne vznemiriva. Zato je pomembno, da se z Mileno pred uro pogovoriva in uskladiva glede aktivnosti in poteka ure, ob koncu pa se skupaj z mentorico pogovorimo, kaj je bilo dobro in kako bi aktivnosti lahko še izboljšali.

VSAK OBISK JE NEKAJ POSEBNEGA Vsak obisk je nekaj posebnega, saj vedno stopiš v nek nov odnos. Odnos z najmlajšimi, ki se brez strahu približajo kužku, ga pobožajo, mu iz roke dajo priboljšek ... na drugi strani pa so otroci, ki iz varne razdalje opa-

Barbara Sever

zujejo in premagujejo strah ter negotovost in se ob koncu ure opogumijo, se kužku približajo ali pa tudi ne. Odnos z najstniki, ki se ob kužku sprostijo in odkrito spregovorijo o svojih najstniških težavah, pogledih in čustvih. Ko se prepustijo, da jih kužek, kot vodnik slepega, z zavezanimi očmi pelje na sprehod in potem spregovorijo o svojem občutenju varnosti, sprejetosti, zaupanju ... Odnos z invalidi in bolniki, ki jim kužek z naklonjenostjo ponudi svoj kožušček za božanje, zavezovanje rutice, zapenjanje sponk ... tistim, ki zmorejo, pa z mahajočim repkom ponudi sprehod po hodniku bolnice.

Odnos s starostniki, ki jim stik s kužkom v dolgočasen vsakdan prikliče prijetne občutke iz mladosti, prikliče tisočere spomine. Poleg občutka veselja, ki ga izražajo, se očitno dvigne motivacija tako pri izvajanju gibalnih kot miselnih izzivov. Iz ure v uro s Toro postajava samozavestnejši in se bolje in lažje osredotočava na uporabnika. Utrjujeva najin odnos in se vedno bolje dopolnjujeva. Sama pa skozi delo in ob vsej podpori mentorice in somentorjev intenzivno pridobivam znanja s področja kinologije, socialnih veščin, veterine, vodenja delavnic.

Hvala vsem, ki naju spremljate, nama svetujete in ste nama zgled na poti prejemanja in dajanja nasmehov, dotikov, prijetnih občutkov in odnosov. Na poti ponujenih tačk.

tačke pomagačke

mojca trampuš

mreža šolski pes Mreža Šolski pes je formalno zaživela januarja 2017. Ustanovili smo jo, da bi v slovenski vzgojno-izobraževalni prostor sistematično vpeljali redno, kontinuirano (ne samo priložnostno) delo terapevtskega psa kot učiteljevega pomočnika in sodelavca.

Od ideje do mreže

Šapa

Tačke pomagačke delujejo v šolah vse od svojih začetkov leta 2007. V preteklosti so to bili večinoma priložnostni, predstavitveni obiske. Otroci so bili kužkov vsakič veseli in tudi učitelji so bili nad obiski navdušeni. Vsi vpleteni so se strinjali, da terapevtski pes lahko v šolski prostor prinese veliko lepega in koristnega. Številne pridobljene izkušnje prejšnjih let so bile dragocena popotnica za snovanje mreže. Osebno me je povsem očaral prikaz dela Manje Vidovič (štajerska Tačka pomagačka), ki je s svojim Philom že takrat redno prihajala med svoje učence.

Zlata prinašalka Šapa in na drugi strani vrvice avtorica tega prispevka sva kot pripravnici našega društva prvič obiskali učence spomladi leta 2011. Ker je moje delovno mesto za katedrom, mi od takrat dalje ideja o psu v šoli ni dala miru. Tako sem ob podpori vodstva svoje šole (Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana – SVŠGUGL) že jeseni 2012 začela redno prihajati s Šapo med svoje dijake. Ogromno dela sem vložila v pripravo tega projekta – od informiranja staršev, dijakov, sodelavcev, vodstva, pristojnega ministrstva in Zavoda za šolstvo do priprav pogojev za prisotnost kužka med dijaki. Opredelila in označila sem Šapin prostor v učilnici, zapisala pravila varnega vedenja ob psu, oblikovala kup predstavitev in se seveda posvetila tudi operativnim pripravam. Tako sem Šapo pripeljala v učilnico že v avgustu, septembra pa sva z delom začeli postopoma. Da smo novost uokvirili še na formalni ravni, smo delo s Šapo prijavili kot inovacijski projekt na Zavodu RS za šolstvo. Ob nedeljenem navdušenju dijakov je kmalu postalo jasno, da bo projekt na naši šoli vztrajal in se širil. Tako sva že naslednje leto začeli načrtno delati tudi v programu predšolska vzgoja, kjer se šolajo bodoči vzgojitelji. Od samega začetka sem seveda delala z vednostjo in podporo pristojnih organov Društva Tačke pomagačke. In z neverjetno mero sodelovanja, zaupnosti in ljubeznivosti naše zlate Šape, ki je v tem

36 11 sledi

Namen mreže

projektu vsa leta glavna. Letos že sedmo šolsko leto. Jeseni 2013 sta se inovacijskim projektom priključila še dva »pasja« para – Mateja Slapnik s Kity (tudi članica našega društva) in Irma Golob z Alvinom (članica društva Ambasadorji nasmeha). Obe sta s svojima psoma že od jeseni 2012 delali vsaka v svoji šoli, Mateja v OŠ Pod goro v Slovenskih Konjicah, Irma pa v CIRIUS Kamnik. Tako so trije kužki povezali tri vodnice – prehodile smo podobno pot in kmalu smo navezale prisrčne strokovne in prijateljske stike. Številna vprašanja, ki smo jih dobivale, so dokazovala, da zanimanje za delo s psom v šoli močno narašča. Zato smo se ob podpori dr. Natalije Komljanc z Zavoda RS za šolstvo odločile, da vzpostavimo Mrežo Šolski pes. Mreža želi povezati vzgojno-izobraževalne ustanove, v katerih redno dela terapevtski pes s svojim vodnikom. Delo je sistematično, načrtovano, dokumentirano in evalvirano.

Osnovna namena mreže Šolski pes sta dva. Želele smo olajšati prve korake posameznikom, ki se odločijo za redno delo s psom v šoli. Vsaka od nas je potrebovala skoraj celo šolsko leto samo za priprave. Zato verjamemo, da zainteresiranim koristijo priporočila, kako začeti. Sistematičen pristop pač prihrani veliko časa in energije. Hkrati smo v okviru mreže načrtovale povezovanje učiteljev in vodnikov psov in izmenjavo izkušenj, gradiv. Ko smo snovale mrežo, smo želele poudariti dvoje, kar je po našem mnenju ključno: dosledno skrb za varnost in skrb za dobro počutje vseh vpletenih, vsekakor tudi psa. Omenim še poimenovanje šolski pes. Pogosto srečamo pomislek, da besedna zveza terapevtski pes v šolskem prostoru ni povsem ustrezna. Potrebno jo je pojasnjevati, saj pridevnik terapevtski večinoma povezujemo z bolnišnico in zdravljenjem. Tako smo se odločile za šolskega psa - tudi po vzoru uveljavljenega nemškega poimenovanja Schulhund. Šolski pes je torej pes, ki deluje v okviru mreže. Le terapevtski pes z veljavno licenco pri enem od slovenskih društev terapevtskih psov (živali) lahko postane šolski pes.

pogoji za člane mreže Dejavnosti, pri katerih je lahko v šoli aktivno in redno vključen tudi kuža, je cela vrsta. Zato so pogoji zastavljeni ohlapno, pa vendar dovolj natančno, da zagotavljajo najnujnejše. Opredeljeni so pogoji, katerim morajo ustrezati pes, njegov vodnik in ustanova/šola. V nadaljevanju navajam le najpomembnejše. Upoštevale smo dve različni možnosti. Vodnik psa je lahko hkrati učitelj in dela s psom v »svoji« šoli, lahko pa v šolo prihaja kot obiskovalec – prostovoljec s svojim psom in redno sodeluje z učiteljem. tačke pomagačke

Pes mora biti, kot rečeno, aktiven terapevtski pes. Torej preverjenega značaja, veterinarsko pregledan, brez zajedavcev, šolan, vzgojen, negovan, urejen, zavarovan. Pomembno je, da kuža z veseljem prihaja med mlade in da ima visok prag tolerance za dražljaje, ki se jim v šoli ni mogoče izogniti (hrup, nemir, množica, stres, čustveni odzivi). Tudi vodnik psa večino pogojev izpolnjuje avtomatično - kot aktiven vodnik terapevtskega psa. Ob tem mora skrbeti za varno druženje otrok s psom in upoštevati dogovore z učiteljem in vodstvom šole. Pogoji za ustanovo so najbolj razčlenjeni. Potrebno je namreč zagotoviti, da bo pes prihajal in delal v ustanovi, kjer so tovrstnemu delu močno naklonjeni. Le tako lahko pričakujemo, da bo psu v šoli prijetno. Ustanova mora biti pripravljena na nekatere prilagoditve (npr. urnik, prostor za psa, morebitna nadomeščanja, pridobivanje soglasij in podobno). Nujno je, da psu zagotovimo primeren prostor, možnost umika, svežo vodo, možnost izhodov in da z njim brezpogojno vsi ravnajo spoštljivo in obzirno. Poleg tega mora ustanova zagotoviti, da je delo s psom predstavljeno na šolski sple38 11 sledi

tni strani. Ob predstavitvi psa in vodnika so potrebni zapisi, zakaj pes prihaja med učence in kaj dela. Dobrodošli so fotografije, posnetki, didaktično gradivo in seveda povezava na spletno stran mreže Šolski pes. Ustanova, ki se želi pridružiti mreži Šolski pes, pošlje izpolnjeno pristopno izjavo, ki jo najde na spletni strani mreže. Podrobnosti o delovanju mreže najdete na

mreža šolski pes danes in jutri https://sites.google.com/view/mreza-solski-pes/. V avgustu 2018 je v mrežo vključenih že 16 ustanov, v katerih redno dela 19 terapevtskih psov z vodniki. V mreži najdemo osnovne šole, dve srednji šoli, dva zavoda za otroke s posebnimi potrebami, pridružil se nam je tudi že prvi vrtec. Še nekaj ustanov ureja zadnje podrobnosti, preden se priključijo mreži. Toplo vabljeni vsi, ki izpolnjujete pogoje! Do zdaj smo člani mreže izvedli dva posveta. Vodniki psov in učitelji smo predstavili svoje konkretno delo in izmenjali ideje. Srečanji enakomislečih sta bili izjemno prijetni, obe sta potekali na naši šoli (SVŠGUGL) in obakrat je zbrane prijazno nagovoril tudi ravnatelj. Seveda so bili ob

nas tudi naši kosmatinci, ki so dokazali, da petnajst vzgojenih psov brez težav preživi nekaj mirnih, ustvarjalnih ur v učilnici. In da znajo pravično podeliti tudi piškote. Dolgoročna vizija delovanja mreže je omogočiti izkušnjo učnih ur ob psu vsem, ki bi si tega želeli. Zavedamo se, da gre za (pre) drzen cilj, ki ga še dolgo ne bo mogoče doseči. A morda nekoč ... Upamo, da bodo naša prizadevanja pomagala ustvariti pogoje, v katerih stik šolarjev z usposobljenim psom ne bo več nekaj, kar je dosegljivo le redkim. Ob tem seveda čutimo potrebo, da bi delo s psi v šoli formalno priznali tudi na pristojnem ministrstvu. Zaenkrat namreč tovrstno delo ni nikjer uradno opredeljeno. Da ne zaidemo v težave, vsaka ustanova,

v kateri dela šolski pes, pridobi soglasja staršev. Želimo si sistemsko ureditev. In kaj na vse to pravijo šolski psi? Prav vsi – od najmanjše čivavice Mini pa do največjega bernskega planšarskega psa Fellowa – se med otroki dobro počutijo. Radi prihajajo v svoje šole, kjer sejejo srčnost, prijaznost, strpnost in žanjejo neskončne količine hvaležnosti, zaupnosti, nežnega ogovarjanja in božanja. In nobenega dvoma ni, da s svojim delovanjem pripomorejo k lažjemu doseganju raznovrstnih ciljev. Naj zaključna misel pripade nam, vodnikom teh krasnih pomočnikov – hvala, kužki, za vse lepo, kar prinašate v naš zasebni vsakdan in v življenja naših otrok, učencev, dijakov. Mreža Šolski pes je v resnici vaša mreža.

tačke pomagačke

Terapevtski pes v vrtcu Simona Tofolini, vzgojiteljica v Vrtcu Šentvid V lanskem šolskem letu sta v naš vrtec nekajkrat prišla terapevtski par Dušanka in Thor. Želeli smo ju vključiti v naše delo z deklico, staro 5 let, pri kateri smo zaznavali težave na področju čustvovanja in vedenja. Pri deklici smo zaznali tudi hudo jezo, težave pri komunikaciji z vrstniki, agresivno vedenje do otrok in odraslih. Zaradi njene še ne pojasnjene stiske sem predlagala individualno delo s terapevtskim psom, saj ima deklica zelo rada živali, še posebej pse. V stiku s Thorom smo želeli predvsem, da deklica pridobi občutek sprejetosti, izboljša samopodobo, se nauči pravil ravnanja s psom, pravilne komunikacije in da se ob Thoru dobro počuti, s čimer bi preprečili ali zmanjšali pogostost agresivnih in čustvenih napadov. Ob prvih stikih je bila deklica zelo zadržana in Thor je velik in razigran pes. Na kasnejših srečanjih se je deklica sprostila, Thora tudi pobožala in se ulegla zraven njega. Ob

40 11 sledi

dneh Thorovega obiska sem z deklico lažje spregovorila o dogovorih v skupini, saj se je Thora vedno zelo veselila in upoštevala navodila. Enkrat je deklica pripeljala Thora tudi v skupino in vsi prijatelji so jo z navdušenjem opazovali in občudovali. Takrat sta se najbolj opazila njena samozavest in pogum, ostali otroci pa so lahko dobili pozitivno izkušnjo z njo, saj jim je dovolila, da pobožajo in hranijo njenega velikega prijatelja. Deklica se je ob Thoru vedno počutila sprejeto in zaželeno, terapevtski par je videla kot ideal in kot prava prijatelja. Verjamem, da bi deklica ob dodatnih skupnih srečanjih še marsikaj pridobila, s pomočjo druženja s Thorom bi lahko vsa dejanja in pogovore o odnosih do Thora prenesli tudi na ostale otroke v vrtcu. Pomembno je bilo, da se je deklica druženja veselila, da se je ob Thoru dobro počutila in je zaradi njega imela novo temo za pogovor v skupini, kjer je lahko ponosno pripovedovala o svojem novem štirinožnem prijatelju. V novem šolskem letu si želimo še več sodelovanja s Tačkami pomagačkami in tako omogočiti otrokom še več stikov s psom.

Thor v družbi najmlajših Dušanka Prelc Premate

Vtisi vodnice o delu v vrtcu Šentvid Enota Vrtca Šentvid, v kateri sva s Thorom izvajala individualne terapevtske ure s pomočjo psa, ima odlične prostorske pogoje za delo. Poleg tega pa – kar je še pomembneje – imajo zaposleni zelo pozitiven odnos do dela in aktivnosti, ki jih vključujejo v delovni proces. Deklica – ki je po mojem mnenju zelo prijeten in bister otrok – je bila sprva res malo zadržana, saj je Thor velik in še posebej navdušen nad otroki. Vendar sta precej hitro vzpostavila stik. Vedno je bila ob deklici tudi strokovna oseba iz vrtca, tako da se je lahko počutila varno v novi situaciji. Na voljo smo imeli zares velik in miren prostor in naše druženje je potekalo neovirano. Deklica je Thoru prinesla plišastega kužka, preko katerega smo se pogovarjali o prijateljstvu. Narisala mu je risbico in, glej ga zlomka!, velik Thor se je po nesreči

usedel nanjo in jo malo pomečkal. To situacijo smo s pridom uporabili v smislu, da tudi prijatelji nehote delajo napake, pa jih zato nimamo nič manj radi in nismo jezni. Tudi deklici se pomečkana risbica ni zdela katastrofa. Na naslednjem srečanju je prinesla Thoru za darilo žogico. Torej se ji je druženje s Thorom vtisnilo v spomin in je o njemu razmišljala tudi izven vrtca. Po vsaki uri je Thora samostojno (pod mojim nadzorom) odpeljala ven, pot je vodila čez celoten vrtčevski hodnik. Njena drža je bila zelo ponosna. Zadnjo uro je predstavila Thora v skupini, kjer si je naju oba vzela za oporo. Bila je prijetno samozavestna, vodila je razporejanje, kdo in kdaj lahko Thora boža in hrani. Ob tem je bila popolnoma enakovredno sprejeta v skupini.Ob koncu je Thora spet odpeljala ven, kjer se nikakor ni mogla ločiti od naju. Obljubila sem ji, da se še enkrat vrnem. Za pogum sem ji prinesla medaljo Tačk pomagačk. Upam, da ji bo naše druženje ostalo v spominu in ji bo v oporo, ko in če je bo potrebovala. Zahvala tudi vrtcu za sprejem Tačk in prepoznavanje našega poslanstva. tačke pomagačke

Po nekaterih virih segajo začetki terapije s pomočjo živali že v antično Grčijo. O pozitivnem vplivu pestovanja kužkov piše Plinij starejši (1. stol. n. št.), v 16. stol. pa John Keyes. V 19. stoletju je pionirka na področju zdravstvene nege, britanska medinska sestra Florence Naghtingale, pisala o pozitivnem vplivu hišnih ljubljenčkov na bolnike. Danes je terapija z živalmi v tujini (v Avstriji, Nemčiji, Skandinaviji, ZDA) uveljavljena metoda podporne terapije pri zdravljenju in je lahko predpisana na zdravniško napotnico. V slovenskem prostoru opažamo v zadnjih letih večje zavedanje pozitivnega vpliva živali na psihično in telesno počutje ljudi, zlasti tistih s šibkim zdravstvenim stanjem. Tako so živali in terapevtski kužki v domovih za ostarele v zadnjem desetletju vse bolj pogosti.

42 11 sledi

Min v Domu starejših občanov Tezno

rapevtke. Terapije praviloma izvajamo 30 minut, kar je primerni časovni okvir za stanovalce kot tudi za psičko.

V Domu starejših občanov Tezno imamo živali že od pričetka delovanja, in sicer od leta 2004. V domu domujejo ribice, ptičke, muca in Min, terapevtska psička pasme šicu (shih tzu). Min je stara sedem let in pol in prihaja z menoj v dom vse od svoje rane mladosti. Kmalu sem namreč ugotovila, da je izjemno nežna in prilagodljiva psička in da ima rada ostarele ljudi. Po opravljenem osnovnem šolanju sva se vključili v Društvo Tačke pomagačke, v letu 2014 sva pridobili licenco za terapevtski par, v letu 2016 pa še licenco za program R.E.A.D. Z Min skupaj z našo fizioterapevtko Mojco izvajava individualno terapijo zlasti s stanovalci po kapeh in poškodbah zgornjih ekstremitet. Fizioterapevtka Mojca skrbi za stanovalce in načrtuje dejavnosti, ki izboljšujejo predvsem gibljivost stanovalcev (s hendikepirano roko božamo, mečemo žogice, vlečemo igračko s kužkom, zapenjamo sponke na pasji kožuh, krtačimo, kužku dajemo priboljške), jaz pa poskrbim, da Min postori, kar od nje pričakujemo, in skrbno pazim na počutje male kosmate te-

Občasno z Min obiščeva stanovalce, ki so težje gibljivi in večino časa preživijo v svoji sobi. Pri teh obiskih Min leži poleg stanovalca, ki jo boža in uživa ob dotiku. Pogosto govorimo prav o Min, ob tem pa pridejo na vrsto še mnoge druge teme.

Branje terapevtski psički Z dvema stanovalcema po možganski kapi in po poškodbi možganov z Min enkrat na mesec po metodi R.E.A.D. individualno bereva oziroma skušava obnoviti in utrditi bralne in komunikacijske sposobnosti, ki so zaradi bolezni oziroma poškodbe možganov otežene. Branje traja od 30 do 45 minut. Enkrat na mesec se z Min druživa s stanovalci ob branju. Ko prideva v skupino, Min pozdravi, kar stori rada, saj ob pozdravu dobi priboljšek. Ob branju Min leži na svoji rdeči deki sredi kroga in stanovalci jo opazujejo. Trenutno beremo knjigo Težave

da bi jo pobožali, tudi tisti stanovalci, ki tega običajno ne zmorejo. Min z veseljem crkljajo tudi sodelavci, včasih jo peljejo v domski park, da si oddahnejo.

Terapevtski zbuja občutek pes zaželenosti, pomembnosti in sprejetosti

mag. Jasna Cajnko, prof. soc. ped. direktorica DSO Tezno

in sporočila psička Pafija, avtorice Polonce Kovač. Stanovalci po branju povzamejo vsebino poglavja in razmišljajo, kakšne lastnosti imajo živalski junaki, ki skupaj živijo na kmetiji, kako poteka pogovor med njimi, kako v danih situacijah reagirajo ... in vse to je mogoče primerjati z življenjem v domu. Srečanje zaključimo z Min in njenimi doživljaji v preteklem mesecu, včasih nastopava in pokaževa nekaj trikcev. Še posebej so priljubljene delavnice z otroki sodelavcev, ki jih z Min izpeljeva vsaj dvakrat letno v času počitnic. Načrtovanje druženja in terapije psičke s stanovalci nikoli ni zaključeno. Porajajo se nove (za)misli in ideje ter predlogi. Takšne, ki bi najbolj ustrezale vsakemu stanovalcu, in seveda, ki ustrezajo mali pasji terapevtki. Število terapij in druženj omejujem, ker je Min pravzaprav nežna pasja gospodična. Poleg tega obiskujeva še otroke v Osnovni šoli Angela Besednjaka in na Centru za sluh in govor Maribor. Izkušnje preteklih let pa zanesljivo kažejo, da je prisotnost psičke v domu za vse stanovalce kot tudi sodelavce in obiskovalce prijetna in vznemirljiva. Pokaže se, da kadar greva »samo« skozi prostore, »hitreje stopijo« in se sklanjajo,

Pozitiven vpliv na samopodobo V domu ugotavljamo, da starostnikom bližina in druženje s terapevtsko psičko dajeta občutek zaželenosti, pomembnosti in sprejetosti, kar pozitivno vpliva na samopodobo starostnikov, ki je zaradi tegob, ki jih prinašajo starost in zdravstvene težave, slaba. Kaže se, da se starostniki med seboj več pogovarjajo, povezujejo in celo, da je med njimi manj konfliktov. Opažamo, da se naši stanovalci ob Min sprostijo, da so pozitivne reakcije tudi ob depresivnih razpoloženjih, saj psička zmanjšuje občutek izoliranosti in odtujitve. Pravzaprav v domu ni starostnikov, ki psičke ne bi imeli radi. Celo tisti, ki so v odnosu do živali bolj zadržani, uživajo ob njenem nastopu in norčijah. Sicer pa Min v pisarni, kamor z menoj vsak dan prihaja, večino časa spi v svoji posteljici ali na ležišču pri oknu, od koder ima nadvse lep razgled na domski park. Včasih najini »gostje« sploh ne opazijo njene prisotnosti, včasih jih Min z zanimanjem pozdravlja. Vsekakor pa vsak dan ob 11. uri sede ob moj stol in mi strmo zre v obraz. Na ta način išče mojo pozornost. In to počne tako vztrajno in tako dolgo, da vstanem in odprem vrata in temu sledi petminutni odhod v domski park. Do konca delavnika nato spet pridno leži na svojem prostoru do naslednjega dne. In tako mirno, počasi in predvidljivo tečejo dnevi male pasje terapevtke Min v Domu starejših občanov Tezno. Viri: Marinšek, M., Tušak, M. (2007): Človek-žival: Zdrava naveza. Maselj, B.: Magični odnos med človekom in živaljo, ki zdravi. Delo, 17. 10. 2015. Tetičkovič, E. (2016): Človek o psu - pes o človeku. Vodnjav, D. (2013): Aktivnosti in terapija s pomočjo živali – vpliv živali na počutje starejših ljudi, diplomsko delo. Tačke pomagačke, http://www.tackepomagacke.si/, julij 2018. tačke pomagačke

da se sprehodi in opravi tudi svojo potrebo. Pripravništvo je pot, na kateri se srečujemo s številnimi vprašanji in občutki. Sem vzela izkaznico? Imam veterinarsko spričevalo? Sem si zapisala pravi naslov? Vse to in še več se mi prepleta po mislih vsakokrat, ko se odpravljam na pot. Na začetku pripravništva je bila negotovost najin stalni spremljevalec. A dlje časa kot sva z Bello pripravnici, manj je je. Manj je vprašanj, saj so jih začele nadomeščati izkušnje, dragocene izkušnje. In z izkušnjami raste tudi samozavest. Terapija s psi je posebne vrste delo, saj nas ne nagradi z denarjem, ampak z ogromno mero hvaležnosti, toplih nasmehov in dobre volje. Nagradi nas s hvaležnostjo uporabnikov, s katerimi delamo, s hvaležnostjo psa, ki je del terapevtskega para, in nenazadnje s hvaležnostjo nas - vodnikov, ki opravljamo terapevtsko delo z našimi zvestimi psi.

OBISK NA RAKITNI Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna je v lanskem letu obeležilo 90-letnico obstoja in 10-letnico delovanja programa Šola zdravega odraščanja na Rakitni. Častitljiva jubileja so slavnostno praznovali sredi letošnjega junija po zaključku celovite energetske sanacije objektov. Na slovesnost smo bile vabljene tudi Tačke pomagačke, ki v MKZ Rakitna izvajamo terapije s pomočjo psov že 12. leto. Praznovanja častitljivega jubileja sta se udeležila tudi gospod Otto Blumer in gospod Gian Heim

44 11 sledi

iz švicarske fundacije Thoolen Foundation Vaduz, ki že več let finančno podpira tudi naše društvo. Ob tej priložnosti se je gospod Blumer na praznovanju pridružil tudi Tačkam pomagačkam. Predsednica društva Slavica Mrkun ga je seznanila z rezultati in uspehi našega dela, hkrati pa mu je predstavila tudi nekatere cilje, ki jih imamo za prihodnost. Gospod Blumer z velikim zanimanjem spremlja delo Tačk pomagačk. Vedno znova se razveseli naših uspehov. Ponosen je na nas in na delo, ki ga opravljamo.

taÄ?ke pomagaÄ?ke

Sonja Trček

Kashi v spomin BUŠMANSKA PESEM Na dan, ko umiramo, pride veter, da bi nas pometel s sveta in zabrisal sledove naših korakov. Veter dviga prah in z njim razsiplje sledi, ki smo jih puščali za sabo ... Lepo je bilo delati s teboj, Kasha. Bila si umirjena, pa vendar nagajiva, lena, pa vendar delavna. Mnogo skupnih prijateljev imava, ki tudi čutijo, kako hudo je brez tebe. Prišla bo nova princesa, nov značaj, nove navade, ušesa pa bo imela polna zgodbic o čudoviti psički, na katero se spomnim sleherni dan … Kasha, rada te imam.

46 11 sledi

Na začetku, ko zaspijo, se ves čas prebujajo, in zato seveda ves čas jočeš. Sčasoma spijo dlje časa naenkrat. Tudi vi bi veliko spali. Bili so PRIDNI psi, vse svoje življenje, in to vedo oni in veste vi. Naporno je biti vedno priden, posebej, ko postaneš star in te bolijo kosti in padaš na gobček in nočeš ven lulat, ko dežuje, ampak vseeno greš, ker si priden pes. Zato jih razumite, ko zaspijo v vašem srcu, bodo spali dlje in dlje. Toda naj vas ne skrbi. V resnici niso “mrtvi”. Tega v resnici sploh ni. Spijo v vašem srcu in se občasno prebudijo, ponavadi takrat, kadar jih najmanj pričakujete. Taki pač so. Zelo mi je žal za ljudi, ki v svojih srcih nimajo spečih psov. Toliko zamujajo.

Povzeto po: Ernest Montague, Dogs never die, http://www.dogheirs.com/dogs-never-die-sleeping-in-heart/

Urška Ferletič

Slavko Ložar

v spomin grinu

Spomin na Wenayo

12. 6. 2005 – 6. 6. 2018

s hvaležnostjo

Psi nikoli ne umrejo. Tega enostavno ne znajo. Postanejo utrujeni in zelo stari in bolijo jih kosti. Seveda ne umrejo. Če bi umrli, si ne bi želeli iti na sprehod. Tudi po tem, ko njihove ostarele kosti pravijo: “Ne, ne, to ni dobra ideja. Ne zmoremo,” si psi še vedno želijo na sprehod. Mogoče naredijo en sam korak, preden jih stare mišice sesujejo v kupček na tleh, toda taki pač so. Želijo na sprehod. Ko misliš, da je tvoj pes umrl, je v resnici samo zaspal v tvojem srcu. Zelo navdušeno maha z repom in zato te tako močno stiska v prsih in ves čas jočeš. Kdo ne bi jokal, ko pes maha z repom v njegovih prsih. Au! Tap, tap, tap, tap, tap. To boli. Ampak maha samo takrat, ko je buden. Takrat ti sporoča: “Hvala, šef! Hvala za topel kotiček, v katerem lahko počivam in ki je vedno ob tvojem srcu, najboljši možen kotiček.”

29. avgusta 2018 je minilo pet mesecev, odkar smo se s hudo bolečino v srcu morali posloviti od Wenaye. Bil je Veliki četrtek, 29. marca 2018, na Veterinarski kliniki v Postojni, ko smo izvedeli za kruto resnico, da Wenayi ne moremo več pomagati. Ni dočakala osmega rojstnega dne. Diagnoza: tumor v hrbtenjači. Skotila se je v Švici 8. avgusta 2010. Po treh letih je zamenjala dom in gospodarja, vendar so trdne vezi na stari dom in ljubeča skrbnika ostale ves čas do zadnje ure. Spomini na prijetne skupne ure, ki so trajale od jutra do večera, še vedno tlijo v podzavesti. Bila je prava bernka z nadgradnjo umirjenosti. Bila sva »zacoprana« drug v drugega. Nisva rabila besed za sporazumevanje, vse je teklo kot dobro naoljen stroj. Odločitev, da pomagava drugim, pomoči in pozornosti potrebnim, je bila več kot

na mestu. S pomočjo mentorice Jane in somentoric sva iz dneva v dan nadgrajevala znanje in na koncu šolanja uspešno opravila izpit za terapevtski par. Ob pogledu na sliko Wenaye z značko Tačke pomagačke – terapevtski pes, ki stoji na pisalni mizi, obujam spomine na prehojeno pot, ki bi lahko še trajala, a je usoda ubrala drugo pot. Naša bernka je imela tri imena. Njeno uradno ime je bilo Wenaya, pri prvi lastnici Mojci je bila Weny, v Kamniku pa je na pobudo otrok iz vrtca postala in ostala Wendy iz zgodbe Peter Pana. Pri obiskih starejših pa je bila »moja punca«, ker so si težko zapomnili njeno ime. Wendy je bila terapevt tudi svoji družini. Bila je njen član, živeli smo skupaj v stanovanju. Sprehodi, srečanja in druženja so z njeno pomočjo ustvarila nova znanstva, ki trajajo tudi sedaj, ko je Wendy odšla. V rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani je bila idealna terapevtska moč za individualno delo s pacienti, še posebno ob pasjih priboljških. Ješča je bila do zadnjega dne. Vroče pasje dni sva izkoristila za plavanje v Kamniški Bistrici. Uživala je v vodi in plavanju. Otepala se je le s problemi alergij na koži, dokler nismo dobili rezultatov testiranja in tako izvedeli, na katero hrano je alergična. Dolgost življenja naših kosmatih štirinožcev je žal krajša od našega človeškega življenja. Slovo je toliko težje, ker kosmatinka potrebuje tvojo vsakodnevno pomoč, zato ti še toliko bolj zleze pod kožo. Misel, da si storil vse, kar je bilo v tvoji moči, te hrabri in opogumlja. Kako naprej? Prepustimo času čas. Za konec sem dolžan zahvalo vodstvu društva Tačke pomagačke in članom za pomoč, razumevanje in naklonjenost. Iskreni prijateljski odnosi in jasne smernice nam dajejo moč za delo. Pa še moj namig. Naše poslanstvo potrebuje tudi sedmi čut. Jing in jang morata biti v ravnovesju, kamor sodita tudi počitek in polnjenje baterij. To velja zlasti za naše štirinožne kosmatince kot nosilce našega dela. »DOGS DO SPEAK BUT ONLY TO THOSE, WHO KNOW HOW TO LISTEN.« (Psi govorijo, a le s tistimi, ki jim znajo prisluhniti.)

Margaret Davis

Življenje s Timijem posebna radost Pri živahni, gostoljubni avstralski družini s tremi otroki je Timi (25. 8. 2005 – 16. 8. 2018) preživel svojih prvih devet let. Hči Nicki ga je peljala v pasjo šolo in ga navdušeno naučila cel repertoar trikov. Kadar pa so šli na kratek dopust ali daljšo odsotnost (v Avstralijo), je Timi (vsaj delno) prebival pri meni. Zelo sva potem uživala na dnevnih sprehodih po gozdu, občasnih izletih po hribih, tudi po lažjih zavarovanih poteh, enkrat pa sva se udeležila tudi tečaja agilitija. Ko so se prijatelji preselili nazaj domov, je ljubljeni Timi ostal pri meni in takoj (leta 2005) sva stopila na novo področje, k terapevtskemu delu kot pripravniški par. Nova mlada soseda je večkrat pripomnila, da Timi izgleda kot »medved« (bil je črn mešanec med labradorcem in nemškim ovčarjem), pa je bil v resnici povsod odraslim in otrokom prijazen in privlačen kuža. Bil je motivator, pomočnik, soigralec, miren poslušalec. Pri bolnikih in starejših je njegov dolgi hrbet z mehkim kožuhom učinkovito spodbujal gibalne aktivnosti (božanje in krtačenje); potrpežljivo počasi je hodil ob človeku s hoduljo ali na vozičku; zelo rad je iskal skrite priboljške in lovil žoge (brez težav je prinašal v gobčku dve žogi naenkrat). Po obiskih sva se sprostila na lepem sprehodu. In če je bila v bližini tekoča voda (potok, reka ali jezerce), je bilo njegovo veselje popolno. Zvesti, nepozabni Timi, kako se ti lahko dovolj zahvalim za najina leta skupnega življenja in terapevtskega sodelovanja? S terapijo želim nadaljevati tudi v tvoj spomin.

tačke pomagačke

Jo Musto

prevedla Margaret Davis

Roryjeva zgodba Rory’s story Imeti hišne ljubljence, večinoma pse in mačke, je bilo zame vedno tako naravno kot dihanje. In v družini so zmeraj imeli vlogo crkljivih, zabavnih družabnikov. Po selitvi v Slovenijo sem bila več let brez psa, kar je bilo nevzdržno zame. Končno sem klonila – nujno sem morala najti novega zlatega prinašalca, če le mogoče nezaželenega psa, ki bi potreboval nov dom. Tako je prišel v moje življenje tedaj triletni Rory , ki ni poznal ničesar drugega kot življenje v kletki. Ko je postopoma postajal takšen pes, kakršnega sem si želela, in ne divja zver na drugem koncu povodca, sem se odločila, da se z Roryjem prijavim na usposabljanje za terapevtski par – to bi mi dodatno pomagalo, da bi se v Sloveniji bolje vživela. Sprejem v Društvo Tačke pomagačke je bil zame velika spodbuda in začetek osmišljanja mojega odnosa tako z Roryjem kot s Slovenijo. Zaradi svoje slabe orientacije sem se morala temeljito pripravljati za vsako pot do ustanov, kjer sva se usposabljala – skrben načrt, GPS in tudi čiste brisače, saj je Rory po vsakem potovanju bruhal. Vožnja domov, postanek in Rory bruha. Peljeva se do reke, da lahko plava in uživa v svojem konjičku - opazovanju rib, Rory znova bruha. Moram reči, da je bila to njegova edina pomanjkljivost. Vem, da vsi mislimo, da so naši psi čudoviti. Ampak moj je bil resnično imeniten. Čim več sva delala skupaj, tem bolj sva postajala razumevajoča in prizanesljiva drug do drugega. Res je enkrat ali dvakrat lovil srne po gozdu, ampak po drugi strani je bil velika tolažba mnogim bolnikom v URI Soča in drugih obiskanih ustanovah. Če sem bila slabe volje, se je najraje kar skril, vendar je vedel, da se na srečanjih »English with Rory« (Angleščina z Roryjem) resnično zabavava. Dobro partnerstvo. Poslovil se je star šele 8 let, ko je v zgolj 30 urah prešel od navidezno zdravega psa do trenutka smrti. Vzrok: tumor na jetrih, ki se ga ni dalo operirati. Na koncu sem bila vesela, da je bil pri meni doma, z zadostno količino zdravil, da ga ni bolelo, in da sem mu lahko povedala vse, kar sem želela, ter da me je razumel in mu je bilo v tolažbo, ker sem bila pri njem. Navajena sem bila, da moji psi živijo 15 let. In čeprav je žalostno gledati, kako postajajo počasnejši in se starajo, je to pravzaprav na48 11 sledi

raven potek življenja. Čutila sem se ogoljufano zaradi Roryjeve zgodnje smrti, še posebej, ker je z delom v okviru Tačk pomagačk odraslim in otrokom prinašal upanje, spodbudo in veselje. Enako je bilo tudi v naši soseščini, kjer smo redno slišali vzklik »Ah, Rory«, kadar se je izmuznil na druženje s katero od 4 ali 5 družin, kamor je nezmotljivo prihajal prav v času obrokov. Rory je umrl pred 18 meseci in z menoj je že nova pasja generacija, Rosie in Freddy Mercury, ki se trudita, da postaneta prav tako odlična družabnika. Vendar … samo še en objem, Rory, prosim. Having pets, mainly dogs & cats, has always been as natural to me as breathing, and their role in the family has always been as cuddly, fun companions. Moving to Slovenia and being without a dog for several years was agony, so eventually I cracked and had to have another golden retriever, preferably an unwanted dog needing a new home. So Rory, then age 3, and not knowing anything of life outside a cage came into my life. As he gradually became the dog I wanted, and not a wild thing on the end of a lead, I decided that as another part of my settling into Slovenia I would apply for training as a therapy pair. Being accepted by Tačke Pomagačke was a great boost to me and the beginning of a purposeful relationship with both Rory & Slovenia. As I have very little sense of direction finding my way to institutions for training visits required great planning, a sat nav & clean towels because every time we arrived somewhere Rory would be sick. Drive back home, stop, and Rory was sick. Go to the river so he could swim & enjoy his hobby of fish watching, sick again. This, I have to tell you, was his only fault. I know we all think our dogs are wonderful, but mine truly was. The more we worked together the more understanding and forgiving of each other we became. Yes, one or twice he chased deer in the woods, but he brought great comfort to many patients at the Soča rehabilitation hospital, as well as the other places we both visited. If I was in a bad mood he would hide but he knew we had a lot of fun at the library doing ‘English with Rory’ sessions. A good partnership. He died when just 8 years old, going from seemingly well to dead in 30 hours. An inoperable liver tumour. At the end I was lucky to have him at home with me, well drugged for pain, but I was still able to say everything I needed

would regularly hear the cry of ‘ah, Rory’ as he slipped off to socialise with any of 4 or 5 families, timing his arrival impeccably to coincide with meals. It’s 18 months since he died and the next generation of dogs, Rosie & Freddy Mercury, are here with me and working to become great companions too. But.......just one more hug, Rory, please.

wenaya

to him & know he understood & took comfort from my being there. I was used to my dogs living for 15 years & while it is sad to see them slow down and age it is also life’s natural progression. I felt so cheated at Rory’s early death, especially of a dog who brought hope, encouragement and pleasure to adults & children through the Tačke Pomagačke work, but also in our neighbourhood where we

kasha

rory

timi

grin

Nataša Požar Barut, mag. prof. italijanistike

Otroci s posebnimi potrebami v družbi terapevtskih psov

Tako kot poučevanje je tudi učenje težko in zahtevno delo, zato mlade pogosto utrudi in jih odvrne od cilja. Takrat stopi v ospredje učitelj-motivator, ki lahko učencem pokaže, da za vsakogar obstaja pot do željenega cilja in da lahko vsak premosti svoje težave, če v to vloži dovolj truda. Tak motivator ni nujno oseba, lahko je učitelj na štirih tačkah. Prihod kužka v razred je vedno razlog za veselje. Ura s terapevtskim psom in njegovim vodnikom je navadno prijetna popestritev vsakodnevne šolske rutine. Učenci se zabavajo, se sprostijo in se navadno sploh ne zavedajo, da se učijo, naj bo to matematika, jezik ali etika. Sem profesorica italijanskega jezika na Centru za komunikacijo, sluh in govor Portorož. Na etnično mešanem območju slovenske Istre je italijanščina obvezen učni predmet, tako v osnovni kot v srednji šoli. Včasih smo na Obali živeli veliko bolj v stiku z italijanskim jezikom, saj nam je televizija nudila sprostitev in zabavo. Otroci smo se jezika naučili na zelo naraven način z gledanjem risank in poslušanjem glasbe. Danes ni več tako. Televizija in splet sta mladim bolj približala angleščino. Sama se zelo trudim, da bi italijanščino približala najmlajšim učencem in bi tako prispevala k pozitivnemu odnosu do jezika in kulture naših sosedov. Da bi se to zgodilo, se pri 50 11 sledi

pouku veliko igramo, poslušamo in pojemo pesmice, si pogledamo kakšno risanko in seveda v razred sprejmemo prijaznega psička.

Pred prihodom terapevtskega psa Pred prihodom psa v šolo so seveda obvezne priprave. Pridobiti moramo podporo vodstva in soglasja staršev ali skrbnikov učencev. Ugotoviti moramo morebitne alergije, strahove ali zadržke sodelujočih učencev. Učenci so povabljeni k sodelovanju, ki je zanje popolnoma prostovoljno. Učence na obisk psa predhodno vedno pripravimo: • opozorimo jih na občutljivost pasjih čutil, zato je potrebno govoriti tiho in umirjeno, kar je za mnoge pravi izziv, • potrebno je pozorno slediti navodilom učiteljice in vodnika psa, • opozorimo, da se psu približamo, ga pobožamo in hranimo samo z dovoljenjem vodnika, in sicer tako, da mu ne predstavljamo grožnje, • poudarimo, da psu ne naredimo ničesar, kar tudi nam samim ne bi bilo všeč. Naši učenci imajo različne težave, primanjkljaje in motnje. Nekateri se težko odprejo in sprostijo, drugi so hiperaktivni in se s težavo umirijo ali pa zelo težko sprejemajo spremembo dnevne rutine. Nekateri so preglasni, drugi pretihi in boječi. Pri delu

Poklic učitelja ni lahek. In vsak strokovnjak na svojem področju še ni nujno tudi dober učitelj. Predajanje znanja se lahko zgodi le, če predstavlja učitelj pozitiven vzor. Poleg poučevanja mora učence vzgajati, jih pogosto disciplinirati, predvsem pa jih mora motivirati. s terapevtskimi psi morajo vsi ti otroci premostiti svoje težave, če želijo sodelovati pri učni uri. Umirjeno morajo počakati in upoštevati navodila ter uporabljati primeren ton govora, če želijo, da se jim bo pes približal in ga bodo lahko pobožali, kar si seveda učenci zelo želijo. Ob tem se učimo nove besede, kar izgleda kot prijetna igra.

Splošni cilji, ki bi jih lahko izpostavili pri vključevanju psa v pedagoški proces, so: • razvijanje empatije, • zmanjševanje strahov, • zmanjševanje konfliktov, • telesni stik z živim bitjem in primerno ravnanje z njim, • povečevanje koncentracije, pozornosti in potrpežljivosti, • večja motiviranost za šolsko delo, • spodbujanje motoričnih in sporazumevalnih zmožnosti, • socialno učenje, • izboljšanje samopodobe učencev. Predvsem slednje je pri učencih s posebnimi potrebami zelo pomembno. Večinoma so to otroci, ki so svoje šolanje pričeli na drugih šolah, kjer pa so bili neuspešni in so bili zato prisiljeni spremeniti okolje, dobiti nove učitelje in nove sošolce. Psi so čudovita bitja. Če si z njim dober in sočuten, te pes sprejme ne glede na tvoje ocene, učne težave, priljubljenost, preteklost. Pes uči in vzgaja, nikoli pa ne ocenjuje, zato se učenci s pomočjo kužka sprostijo in pogosto premostijo svoje težave.

Primera dobre prakse Sama v razredu ne izvajam terapije, pač pa dejavnosti s pomočjo psa (Dog Assisted Activities), z namenom, da se otroci družijo s kužki in so bolje motivirani za učenje. Tako uro sem izpeljala v kombiniranem oddelku 2. in 3. razreda, kjer imajo otro-

ci prevladujočo govorno-jezikovno motnjo. V tem oddelku je pes pogost obiskovalec, saj je tudi njihova razredničarka strokovna delavka. Otroci zelo dobro poznajo pravila za delo s kužki in se jih skušajo držati po svojih najboljših močeh. Pri uri italijanščine sta nama Diva in njen vodnik Gregor pomagala utrjevati italijanska imena domačih in divjih živali, in sicer tako, da nam je Diva v žepku na svoji oprsnici prinašala sličice živali. Vsi učenci so z veseljem sodelovali in se potrudili, da so Divi lepo in razločno povedali ime živali na sličici. Vsi so počakali, da pridejo na vrsto in poslušali svoje sošolce. Pri uri sta bili prisotni tudi dve pripravnici: Fancy in njena vodnica Jerica, tako so imeli učenci dvojno veselje. Pozitivna izkušnja je bila tudi ura etike v 7. razredu, kjer imajo učenci zelo različne motnje (govorno-jezikovne motnje, motnje avtističnega spektra, hiperkinetično motnjo, čustvene motnje). Z Divino pomočjo smo obravnavali odnos do drugih živih bitij na planetu. Učenci so spoznali svoboščine živali, predvsem pa so govorili o svojem odnosu do drugih živih bitij. V omenjenem razredu prihaja pogosto do prepirov zaradi nestrpnosti posameznikov. V uri, ki smo jo preživeli s terapevtskim psom in vodnikom, so se učenci umirjeno pogovarjali, s sošolci delili svoje izkušnje, predvsem pa prisluhnili drug drugemu in tako dosegli zelo pomemben cilj socialnega učenja. Na Centru za komunikacijo, sluh in govor Portorož so terapevtski psi Društva Tačke pomagačke naši stalni obiskovalci. Učencem pomagajo najti svoj glas, premostiti njihove govorno-jezikovne motnje, pridobiti ali okrepiti zaupanje vase, premostiti težave pri branju, se zabavati in osebnostno rasti. Že samo vzgajanje učencev o ustreznem in etičnem odnosu do psov oziroma do vseh živali je razlog, zakaj bi moral pes vstopiti v sleherni razred. In temu načelu na CKSG Portorož tudi sledimo. tačke pomagačke

Vloga strokovnega delavca pri izvedbi programa R.E.A.D. v knjižnici Martina Zalar Terapevtski psi in njihovi vodniki v Lavričevo knjižnico Ajdovščina in Krajevno knjižnico Vipava, kjer izvajamo program R.E.A.D. (ali kot ga po slovensko imenujemo Beremo s tačkami), prihajajo že tri leta. So najboljši motivatorji za branje, kar bi si jih v knjižnici lahko želeli. Starši in otroci vedno najprej opazijo psa in na njegovega vodnika kar malo pozabijo, saj ta ni tako izpostavljen. Na otroka vodnik namreč deluje preko psa. Z vprašanji, kot so: »Luna ne razume, kaj ta beseda pomeni, ji mogoče ti lahko razložiš?«, preverjajo, če je otrok razumel prebrano. »Ji lahko še enkrat prebereš, veš slabše sliši,« spodbujajo otroke, ki pretiho ali napačno berejo. Za vsem tem je veliko veliko vodnikovega znanja in tankočutnosti, saj dela z otroki, ki jim branje dela manjše ali večje težave. Delo terapevtskega para v knjižnici poteka veliko lažje ob pomoči strokovnega delavca (knjižničarja). Ta ima prvi kontakt z otrokom oziroma z njegovimi starši, mogoče ga kot obiskovalca knjižnice pozna že od prej.

Ustanova se na dogodek pripravi Ob prijavi otroka v program R.E.A.D. in izpolnitvi prijavnice s podatki, ki jih potrebujemo za nadaljnje delo, se s starši vedno pogovorimo o otrokovih težavah, ki lahko vplivajo na njegov odnos do branja ali nastopanja in vzporedno na njegovo bralno sposobnost. Podatke si zapišemo, saj jih bo potreboval terapevtski par pa tudi strokovni delavec (knjižničar), ki pripravi gradivo (knjige) za posameznega otroka in mu pošlje vabilo na branje kužku. Knjižničarji pripravimo tudi prostor, kjer bo branje kužku potekalo, ter poskrbimo za obveščenost ostalih zaposlenih v knjižnici o dogodku (branju). Hkrati smo vir povratnih informacij za starše (pohvale, napredek …) 52 11 sledi

in vodnika psa (zadovoljstvo otroka, branje tudi doma …). Skrbimo za vrstni red otrok, ki so prijavljeni v program, da med posameznimi termini ni prevelik časovni razmik. Če je le možno, jih na branje naročamo enkrat mesečno, tako otroci boljše napredujejo. Ob tem bi se rada zahvalila vsem našim terapevtskim parom za njihovo fleksibilnost ob nadomeščanju odsotnih kolegov.

Pomemben je izbor knjig Radi bi opozorili na pomen poznavanja mladinske literature, saj je pri izbiri primernega gradiva to zelo pomembno. Mladinski knjižničarji dobro poznamo gradivo v knjižnici in lažje izberemo primerne knjige za posameznega otroka. Vemo, katero gradivo je lažje berljivo (večji tisk in razmak, krajše vrstice …) in katero gradivo je primerno za otroke z disleksijo. Otrokom, ki potrebu-

jejo pravzaprav le malo spodbude in »kilometrino«, izbiramo krajše zanimive knjige ali knjige s krajšimi, največkrat smešnimi zgodbami ter seveda tiste z večjim tiskom. Drobno potiskane strani namreč otroke s težavami pri branju rade prestrašijo. Med izbranimi knjigami nikoli ne pozabimo na tiste, v katerih nastopajo psi. Iz izkušenj: od mlajših do starejših Naš izziv so otroci prvega razreda, ki še ne poznajo vseh črk in pravzaprav še ne znajo brati. Zanje smo izbrali slikanice brez besedila (npr. Lahko noč gorila) in slikopise z velikimi tiskanimi črkami. Otroci so kužku le opisovali slike in mu na tak način pripovedovali. Pri slikopisu so brali slikico in kasneje krajše besede. Izbirali smo slikopise z velikimi črkami in z večjim razmakom med vrsticami (npr. Jan gre v šolo). Otrokom drugega razreda je bila najbolj všeč slikanica Zoja in Belka, v kateri nastopa deklica Zoja. Tej branje ne gre najbolje, zato se ji sošolci posmehujejo in knjižničarka jo povabi, da bere Belki, psički, ki prihaja v knjižnico. To knjigo so prebrali vsi drugošolci, ki so vključeni v program Beremo s tačkami, in so si jo po branju kužku izposodili še domov. Zanje smo v izbor vedno dali tudi knjigo iz zbirke Sončice (npr. Lačni lev, Rada imam črve!) in knjige, v katerih nastopajo psi (Črni pes,

Ta knjiga je pojedla mojega psa!, Psa pa že ne!, Bobi gre v šolo …). Za tretješolce in četrtošolce smo s formata slikanice prešli na manjši format. Še vedno smo izbirali knjige z večjim tiskom in presledkom. Knjiga je bila na videz debelejša, tekst pa le malo daljši od tistega v slikanici (Kje je Malka, Bobi sam doma, Čudežna bolha Megi in bernardinec Bernard, Franceve pasje zgodbe, Prihaja Ana Nas in Mini gre na morje). Izjema so slikanice o Petru Nosu, ki vsebujejo kratke smešne zgodbe, in slikanice o Žabcu (Žabec in zaklad), ki smo jih tudi vključili v izbor. Lažje berljivih in zanimivih knjig za otroke od petega do sedmega razreda je precej manj; v tej skupini je namreč veliko dislektikov in otrok z motnjo pozornosti. Zanje smo pripravili knjige založbe Malinc (Prodam očeta, Prodam mamo, Greta in Cirkus Simbo Jo-Jo, Jona v stiski), knjige iz zbirke Iziberi! založbe Miš (namenjene so večjim najstnikom), obvezno dodali Groznega Gašperja, knjigi Knjižničarka Mrcina ter Klic poslednjega volka. Poleg primernega tiska smo bili pri tej starostni stopnji posebej pozorni na zanimivost vsebine.

Iz izkušenj lahko povem, da je delo terapevtskega para v knjižnici pri izvajanju programa R.E.A.D. ob pomoči strokovnega delavca (knjižničarja) veliko lažje in prinaša boljše rezultate, zato je sodelovanje obeh strani zaželeno. tačke pomagačke

Pomoč terapevtskega psa pri delu specialne pedagoginje v osnovni šoli Mateja Slapnik

Individualne ure dodatne strokovne pomoči Kot specialna pedagoginja oz. defektologinja delam že več kot dvajset let z otroki, ki imajo različne motnje in primanjkljaje. V tem času se je nabralo kar nekaj delovnih izkušenj. Zadnjih pet let me na moje delovno mesto spremlja tudi terapevtska psička Kity. Je mešanka, stara 8 let, manjše rasti, ki ima neverjetno potrebo in željo po druženju z otroki. Terapevtski pes je že od leta 2013. Kity prihaja v šolo dvakrat tedensko. Največ časa sodeluje pri urah DSP v kabinetu specialne pedagoginje. Pri teh urah je pasivna opazovalka učnega procesa ali pa aktivna motivatorka pri razvijanju različnih učnih strategij (branje, pisanje, računanje) in razvojnih funkcij učencev (samokontrola, pozornost, potrpežljivost, aktivnost pri delu, samozavest). Vključu54 11 sledi

jemo jo tudi v proces učenja v razredih vseh treh triad. Največ sva sodelovali z učiteljicami in učenci prve triade. S pomočjo Kity se učenci učijo črke, števila, urijo branje, pisanje, računanje. V drugi triadi Kity vključujemo predvsem pri razrednih urah, kjer se pogovarjamo o odnosih do ljudi in živali, pristopu do živali ter razvijamo odgovornost učencev. V tretji triadi je Kity vključena kot motivatorka pri urah utrjevanja učne snovi pri matematiki, slovenščini in naravoslovju. Kot terapevtski par se udeležujeva tudi različnih dejavnosti v šoli. Sodelujeva na športnih dnevih, spremljali sva učence drugih in osmih razredov na bivanje v naravi. Sodelujeva tudi z učenci, ki obiskujejo podružnično šolo s prilagojenim programom. V tem primeru Kity spodbuja učence k večji aktivnosti pri učnem delu in gibalnih dejavnostih. Na osnovnih šolah imamo približno 8 odstotkov učencev s posebnimi potrebami. Da učenec pridobi tak status, mora

biti najprej izpeljan petstopenjski proces učne pomoči, ki jo zagotovi šola. Če kljub tej pomoči učenec ni uspešen, se poda predlog za usmerjanje. Mnenje izdajo komisije za usmerjanje otrok, končno odločbo pa izda Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Na podlagi teh odločb otroke razvrstimo glede na različne posebne potrebe: - otroci z motnjami v duševnem razvoju, - slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, - gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, - gibalno ovirani otroci, - dolgotrajno bolni otroci, - otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, - otroci z avtističnimi motnjami - ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. V OŠ imamo vključene otroke z vsemi naštetimi posebnimi potrebami, razen otroci z duševnimi motnjami so vključeni v druge vzgojno-izobraževalne enote.

predstavitev primera dobre prakse V šolskem letu 2017/2018 sem v mesecu januarju dobila v obravnavo deklico v prvem razredu, opredeljeno kot otroka z zmerno govorno-jezikovno motnjo in dolgotrajno bolnega otroka. Obravnava je potekala s pomočjo terapevtske psičke. Pri deklici se je zaradi zdravstvenih težav, ki jih je imela v svojem zgodnjem otroštvu na področju sluha, razvila govorno-jezikovna motnja. Zaradi številnih zdravstvenih težav se je pri deklici razvil delni selektivni mutizem. Selektivni (ali elektivni) mutizem je redka, vendar zelo kompleksna motnja, ki se pojavi pri manj kot enemu odstotku otrok in prizadene več deklic kot dečkov. Ti otroci so sposobni oblikovati govor, vendar so v določenih socialnih situacijah preprosto tiho in ne govorijo. tačke pomagačke

Selektivni mutizem lahko resno vpliva na življenje otroka. Zaradi kompleksnosti motnje jo pogosto odkrijejo šele z otrokovim vstopom v šolo. (K. Kesič – Viva) Z deklico smo postopoma začeli delati že, ko je bila vključena v vrtec. In sicer strokovna delavka, ki ji je nudila dodatno strokovno pomoč v vrtcu, jo je nekajkrat pripeljala, da spozna šolsko okolje, v katerega se bo vključila. Ob teh obiskih jo deklica že spoznala Kity. Že ob prvem kontaktu se je videlo, da ima neizmerno rada pse. Takoj sta se povezali in deklica je Kity božala in se z njo crkljala. To so bili obiski v tišini, kar pomeni, da se deklica kljub zadovoljstvu ni odzivala z verbalizacijo. Ni govorila, vendar se je na njenem obrazu izražalo zadovoljstvo. Ob vključitvi v prvi razred je deklico še naprej individualno obravnavala strokovna delavka iz vrtca, da ne bi bila deklica izpostavljena še večjim spremembam poleg novega okolja, šolskega reda in sistema, novih sošolcev, učiteljice in vzgojiteljice v razredu. Ker pa je z mesecem januarjem 56 11 sledi

odšla strokovna delavka na porodniški stalež, sem prevzela obravnavo deklice. Deklica ima po odločbi opredeljene 2 uri dodatne strokovne pomoči specialnega pedagoga, 1 uro logopeda, 1 uro učne pomoči, ki jo izvaja učiteljica razrednega pouka, in 1 uro svetovalne storitve. Glede na to, da je deklica prihajala k specialni pedagoginji dvakrat tedensko, sem ji urnik prilagodila tako, da je bila na obravnavi tiste dneve, ko je bila Kity prisotna v šoli. Prva srečanja Kity in deklice v šoli so bili obiski v razredu še preden sem prevzela individualno obravnavo. Z učiteljico sva se dogovorili za sistematične uvodne ure v razredu, da bi deklico spodbudili h govoru v razredu. To so bile ciljno naravnane ure, da bi jo spodbudili k verbalnemu odzivu v razredu, vendar je bilo verbalnega odziva zelo malo oz. nič. Prve individualne ure ob pomoči terapevtske psičke so bile zelo naporne, ker je bilo verbalnega odziva zelo malo. Deklica ni spregovorila besede več minut in se ni od-

zivala na vprašanja, čeprav sem uporabila Kity kot motivacijo.

Rezultati s pomočjo terapevtskega psa Neverjetno se ji je spremenil odziv na obrazu, ko je lahko psičko božala. To je bila zanjo nagrada, ker je prišla k individualni obravnavi. V kabinetu sem jo skušala s pomočjo Kity sprostiti, tako je z njo izvajala različne aktivnosti. To ji je bilo v veliko veselje. Nato sem ji pokazala, da se Kity odziva na povelja. Vendar morajo biti ukazi jasni in razločni. Neverjetno si je želela, da bi jo ubogala. Ob teh aktivnostih se ji je na obrazu pokazalo neverjetno zadovoljstvo in govor je počasi stekel. Seveda je njen govor še vedno nerazločen, vendar se sedaj pri individualnih urah verbalno odziva. Zadošča, da jo Kity gleda ali je prisotna. Pokazala sem ji, da čeprav Kity podam jasen ukaz, včasih ne izpelje vsega tako, kot bi morala, in moram ukaz ponoviti. S pomočjo tega sem ji razložila, da ni nič naro-

be, če mora kdaj kakšno besedo ali stavek ponoviti, da bo razumljena. Deklica ima težave tudi z grafomotoriko, njena motorika je okorna, prav tako fina motorika. Kity ji je prinesla različne grafomotorične vaje ali črtne slike psov, ki jih je morala dokončati. Ob vsaki uspešni učni aktivnosti je bila Kity prisotna, da jo je učenka pobožala in z božanjem sprostila svojo napetost. Največji uspeh je bil dosežen proti koncu šolskega leta, ker je bila ob vodeni pripravi doma in v šoli pripravljena stopiti pred razred v spremstvu Kity in mene ter imela govorni nastop, opis najljubše živali. Govorni nastop je opravila suvereno in brez večjih težav. Kity pa je samo sedela ob njej.

Načrti za nadaljnje delo Ker je primarna motnja slaba artikulacija glasov, bom v naslednjem šolskem letu delala na urjenju pravilne izgovorjave posameznih glasov in slušnem zaznavatačke pomagačke

nju glasov v besedah in pravilnem zapisu besed. Pri teh aktivnostih bom vsekakor vključevala terapevtskega psa. Sproti se mi bo pokazalo, pri katerih aktivnostih bo smiselno vključevati psa in s tem spodbujati govorni razvoj.

Pomembne povratne informacije Največ povratnih informacij o učnem napredovanju deklice mi je sproti podajala njena mama. Povedala je, da doma veliko pripoveduje o Kity, komaj je čakala ponedeljek in petek, ko je prihajala na individualno obravnavo. Občutek je imela tudi, da je deklica pri učnih aktivnostih bolj sproščena. Tudi doma bodo lahko še bolj delali na pravilni izgovorjavi glasov. Učiteljica je povedala, da se vedno bolj tudi govorno vključuje pri pouku in sodeluje brez zadržkov.

58 11 sledi

Pes – najboljši prijatelj Če se učiš ob pozitivnih čustvih, se učiš hitreje in znanje se globje vtisne v možgane. Zato še vedno zagovarjam, da je potrebno v šolsko okolje prinesti pozitivna čustva in s pomočjo njih spodbujati učenje. In če ima kdo pozitivna čustva v sebi, je to pes s svojo zvestobo in zaupanjem. Vso svojo delovno dobo sem imela željo, da bi pripeljala psa v šolo, in to je bila verjetno moja največja želja in najboljša ideja, ki sem jo izpeljala. Kuža je protiutež sodobni elektroniki in v ljudeh izzove reakcije in dejanja, ki jih drugače skrivajo v sebi. Pes te res ne ocenjuje in te sprejme takšnega, kot si. Vir: http://www.viva.si/Otro%C5%A1ke-bolezni-Pediatrija/563/ Selektivni-mutizem

taÄ?ke pomagaÄ?ke

Terme Šmarješke Toplice Šmarješke terme ležijo sredi gozdov in travnikov, zunaj urbanega naselja, v zavetju dolenjskih gričev. So sodobno slovensko termalno zdravilišče, znano po vrhunskih zdraviliških storitvah in izbrani ponudbi najsodobnejših storitev medicinskega velnesa. Center za rehabilitacijo pri boleznih srca in ožilja je cenjen zaradi učinkovitega zdravljenja srčnih bolezni, preventivnih programov za ohranjanje in krepitev zdravja za diabetike in koronarne bolnike, nadaljevalne rehabilitacije po infarktih in operacijah na srcu in ožilju ter po poškodbah gibalnega sistema in nevroloških boleznih. V sklopu zdravilišča deluje tudi sodoben diagnostični center s specialističnimi ambulantami, center medicinskega velnesa Vitarium Spa & Clinique pa slovi po celovitih programih za preprečevanje civilizacijskih bolezni, ki odkrivajo gostom rešitve iz začaranega kroga hitrega tempa vsakdana. In obetajo bolj zdravo in umirjeno življenje ...

Tačke pomagačke so velika popestritev

V Termah Krka, med katere sodi tudi šmarješko zdravilišče, so kakovostne storitve na prvem mestu - dobro počutje gostov-pacientov med medicinsko rehabilitacijo namreč bistveno pripomore k uspešnemu napredovanju zdravljenja. In zato želimo storiti vse in še več, da se pod šmarješko streho širita dobra volja in optimizem.

V Šmarjeških Toplicah smo tako že spomladi začeli s koristno terapijo – z rednimi mesečnimi obiski terapevtskega para Tačk pomagačk, ki jih zdaj v obliki družabnih uric vključujemo v animacijo za zdraviliške goste. Med temi prijetnimi obiski lahko gostje psa božajo, ga sprehodijo … Ob tem naj omenim, da gre pri tem za popolnoma prostovoljno dejavnost, ki je nadvse prijetna dopolnitev naših programov in popestritev bivanja gostov in ki ne predstavlja nobenega dodatnega stroška. Šli pa smo še nekaj korakov naprej - na posebno izobraževanje smo poslali fizioterapevtko in delovno terapevtko, ki sta danes že usposobljeni za izvajanje fizioterapije in rehabilitacije za naše paciente - skupaj s terapevtskim parom Tačk pomagačk, seveda. »Prispevali« pa smo še en terapevtski par – s psičko Savo sva namreč novopečeni strokovno in kinološko usposobljeni Tački pomagački, ki imava na domačem terenu še posebno veselje do dela.

Živali dobro vplivajo na človekovo razpoloženje. To je stara modrost, ki jo je dokazala tudi šmarješka muca Mini, ki zdraviliškim gostom že nekaj let dela prijetno družbo. Tako je tudi pobuda za sodelovanje s Tačkami pomagačkami izvirala iz tega spoznanja. Ljudje so v današnjem svetu

Vse, kar v Termah Krka delamo, delamo v zadovoljstvo gostov. In tako nam je tudi sodelovanje s Tačkami pomagačkami v ponos. Verjamemo namreč, da bo druženje naših gostov s pasjimi prijatelji pripomoglo k uspešnejšemu zdravljenju in boljšemu razpoloženju vseh, ki bivajo pri nas.

Muca Mini 'kriva' za sodelovanje s Tačkami pomagačkami

60 11 sledi

na žalost vedno bolj odtujeni, težko se povežejo, pogovarjajo, zapirajo se sami vase. Živali, predvsem psi - kot zvesti in nenadomestljivi družabniki - pa spodbudno vplivajo tudi na popolne neznance - razveseljujejo jih in opogumljajo, brišejo zadrege ob človeški zadržanosti in odločilno pripomorejo k sproščenemu vzdušju.

Vesna Janković, vodja Term Šmarješke Toplice Prvo slovensko zdravilišče, ki prostovoljno terapijo s Tačkami pomagačkami vključuje v animacijski program za goste

tačke pomagačke

KAKŠNA »SUPER PA JE TVOJA MOČ« ?

Maša Knap Ražman

JAZ UČIM,

V času od 23. 8. 2018 do 26. 8. 2018 sem se v Sarajevu udeležila 10. Regionalne konference edukatorjev »Učitelji v akciji« v organizaciji COI Step by Step s sedežem v Bosni in Hercegovini. Konferenca je bila prostor združevanja ljudi, nastajanja novih idej za skupno izgradnjo dobrega izobraževalnega sistema, ki ohranja radost otroštva za prav vsakega otroka. Na konferenci, kjer so sodelovali vzgojitelji, osnovnošolski in srednješolski učitelji ter drugi strokovni delavci iz Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije in Črne Gore, so bile obravnavane tri teme: vzajemno učenje in izmenjava dobrih praks, promocija učiteljskega poklica in profesionalni razvoj ter razvoj partnerstva za kvalitetno izobraževanje. S strokovno sodelavko Tačk

62 11 sledi

pomagačk Tjašo Klaj sva obe razredni učiteljici na OŠ Elvire Vatovec Prade pri Kopru in sva za konferenco pripravili strokovni prispevek Terapevski pes – motivacijski partner v učnem procesu. Predstavili sva zgodovinski razvoj psov, odnos med psom in človekom in delovne pse. Podrobno sva predstavili društvo Tačke pomagačke in delovanje Mreže šolski pes. Opisali sva terapevtskega psa in njegove značajske posebnosti. Nisva pozabili niti skrbi za varnost. Poudarili sva pomen partnerstva med vodnikom in psom. Prisotnim sva orisali široko delovanje društva, vendar se osredotočili na delo v naši šoli, kjer delujemo v treh oblikah: redna prisotnost psa pri pouku, individualna in skupinska učna pomoč ter dodatna strokovna pomoč.

primer dobre prakse

čudežna moč psa terapevta Ali je mogoče, da ena samo ura vse to spremeni? Da! Ker je bila ta ura skrbno načrtovana, izhajala je iz potreb posamezne učenke, prilagojena je bila samo njej. Čisto vsako naše srečanje z uporabniki je individualno, vendar je vsem skupno, da se razvija empatija, deluje motivacijsko, pomirja, zmanjšuje stres, spodbuja socialne stike. Prisotni na predavanju so z velikim zanimanjem spremljali čisto vsako najino besedo. Predvsem pa so ob vstopu v predavalnico z radovednimi in otročjimi očmi iskali kosmat kožušček in postali zelo razočarani, ker ga tokrat ni bilo z nami. Kar me je sprva malo presenetilo. Pa ja si niso mislili, da bo kuža z avtobusom prepotoval toliko kilometrov? Po premisleku pa me niti najmanj ne čudi. Kaj je tisto, kar danes človek najbolj potrebuje? Tisto, kar je potreboval že pračlovek: varnost, ljubezen in naklonjenost, pristnost in toplino. Seveda se vse to skriva v naših psih. Predstavili sva primer dobre prakse, saj sva opisali potek individualnega dela z učenko, ki je odklanjala prihod v šolo in imela slabo motivacijo za šolsko delo. Deklica je potrebovala dvig samopodobe in pozitivno izkušnjo s šolskim prostorom in delom. Tako je v interakciji s psom dobila občutek, da jo pes posluša, ji sledi, jo preverja, je prisoten in ji pomaga. Sproščenost, veselje, zgovornost, pogum in zbranost še kako pripomorejo k uspešnem učenju. Žal se tega vse premalo zavedamo. Učinka dela s terapevtskim psom ne moremo statistično izmeriti ali časovno opredeliti. Vendar pa je deklica že teden dni pred srečanjem nestrpno pričakovala druženje s tem tako »posebnim« bitjem, med uro zavzeto sodelovala in opravljala vse zahtevane naloge, tudi tiste najtežje in najbolj nemogoče. Zmogla je vse. Učinek pa je trajal in trajal. Interakcija med vsem vpletenimi je spremenila način komunikacije, postala je pristnejša, zasvetile so se oči in besede niso bile več potrebne.

super moč Predvsem ne smemo pozabiti na zaščito psa terapevta, ki ne sme biti preobremenjen, delati v slabih pogoji in pri dvomljivi varnosti. Uporaba terapije s pomočjo psa ni v vseh državah, iz katerih smo prihajali udeleženci konference, enako zastopana. Nekje se jo že vrsto let uporablja, nekje pa je ta oblika dela še zelo v povojih. Zelo pomembno je, da osveščamo širšo javnost, da taka oblika družbenega koristnega dela postaja vedno bolj prepoznavna. Pes je bitje, ki brezpogojno deli, njegovi vodniki pa moramo skrbno varovati njegovo nedotakljivost. Kot učiteljica razrednega pouka se vsako šolsko leto srečujem z novimi izzivi. A jaz imam »supermoč«. Jaz sem učiteljica v akciji in moja posebna »supermoč« je štiriletni terapevtski pes George. On je tisti, ki naredi šolo bolj zanimivo, zabavno, zaupljivo, šaljivo, sproščeno. tačke pomagačke

zahvala

Iskreno se zahvaljujemo sponzorjem: fundaciji Thoolen Foundation Vaduz, Zavarovalnici Triglav, družbi Lek, članu skupine Sandoz, podjetju Arctur. Iskreno zahvalo izrekamo tudi donatorjem: fotografoma Tanji Ristič in Blažu Košaku – Blayu, podjetju Gledring d.o.o. in njihovi spletni trgovini Withcar.si, podjetju Pele d.o.o., podjetju Birosistemi d.o.o., kinologinji Lei Leskošek ter vsem, ki nam namenite 0,5 % dohodnine. In zelo smo hvaležni tudi vsem aktivnim članom in članicam, ki s svojim dodatnim delom omogočajo kakovostno delovanje našega društva.

veterinarske ambulante in centri

1 Veterinarski center Mateja PLEVNIK s.p., Tovarniška cesta 10, 1370 Logatec

7 Veterinarstvo Vidic, ambulanta za male živali, Oton Vidic s.p., Kromberška cesta 12, 5000 Nova Gorica

2 Laboratorij Veterinarske fakultetea Ljubljana, Cesta v Mestni log 47, 1000 Ljubljana

8 VET KLINIKA Lesce d.o.o., Alpska cesta 49, 4248 Lesce

3 Klinika za male živali Maribor, Osojnikova ulica 10, 2000 Maribor 4 Veterinarska bolnica Vipava Ivan Princes s.p., Gradiška cesta 10, 5271 Vipava

9 JANG, veterinarska ambulanta, d.o.o., Kandijska cesta 27, 8000 Novo mesto 10 Veterinarski center Lara, Lax d.o.o., Trgovska ulica 4, 6310 Izola

5 Veterina Novo mesto d.o.o., Šmarješka cesta 2, 8000 Novo mesto

11 Veterinarska ambulanta Hrpelje, Dodič d.o.o., Ulica Dragomira Benčiča Brkina 9, Hrpelje, 6240 Kozina

6 Prva–K, klinika za male živali d.o.o., Gorkičeva 6, 1000 Ljubljana

12 Veterina Gorica d.o.o., Pri hrastu 18, Kromberk, 5000 Nova Gorica

64 11 sledi

13 Veterinarska ambulanta Rep, Iztok Rep s.p., Pod Gradom 17, 8230 Mokronog 14 Vetris veterinarska ambulanta d.o.o., Ulica IV. armije 19, 6250 Ilirska Bistrica 15 Veterinarski center Elbivet, d.o.o., Kolomban 34, 6280 Ankaran 16 Veterinarska ambulanta Zapuže, Capriola d. o. o., Zapuže 3a, 4275 Begunje na Gorenjskem 17 Veterinarska postaja Postojna, Gregorčičev drevored 21, 6230 Postojna 18 Veterinarska ambulanta Ajdovščina d. o. o., Goriška cesta 48, 5270 Ajdovščina

taÄ?ke pomagaÄ?ke

DRUZBENA_ODGOV_210x148_OUTL.indd 1

30. 07. 18 10.30

www.arctur.si

info@arctur.si

05 302 90 70

Izdelava in oblikovanje spletnih strani, aplikacij in razvoj naprednih spletnih reĹĄitev.

Web oddelek

66 11 sledi

Lahko noč, skrbi.

Zavarovanje psa je enostavna rešitev za primer neljubih dogodkov in z njimi povezanih stroškov zdravljenja.

Triglav komplet Združite zavarovanja cele družine in prihranite do 50 %.

tiskan_oglas_Triglav_komplet_148x210_psi.indd 1

20.07.2018 08:04:39

tačke pomagačke

68 11 sledi

WWW.TACKEPOMAGACKE.SI

Å¡t. 11 november 2018