Sledi št 10 za splet 2017

št. 10 september 2017 ISSN 1855-6167

tačk pomagačk

Slavica Mrkun

Branka Hobič

Ana Cukijati

Vesna Bidoli

Mojca Sajovic

Branka Hobič

Urška Ferletič

kity

l0ra

lady pikić

luna

erik wapi

diva

3 uvodnik 5 deset let puščamo sledi začetki - kratek potep 7 naši in nekaj postankov S HARMONIJO DO uspeha 9 IN RAZVOJA DRUŠTVA 10 kako razumeti psa 11 človek in pes 12vodnik terapevtskega psa 13 kaj psi zmorejo Gregor Geč

Martina Zalar

in pomen terapevtskega 15 Vloga psa v rehabilitaciji 16 terapevtski učinki psa vkLJUČEVANJE TERAPEVTSKIH PSOV VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNO DELO Z 18 VOSEBAMI S POSEBNIMI POTREBAMI 19 TAČKE, “VRTIČKARJI” IN ŠOLARJI 21 pEs terapevt v razredu 22 r.e.a.d. - beremo s tačkami vključevanje terapevtskega v vzgojno delo z otroki 23 psa z avtistično motnjo

25 Tačke pomagačke v 27 varstveno-delovnem centru 28 kam naprej? terapija s pomočjo psa 29 v domu upokojencev 31 zahvale k prvi številki revije 33 tačke pomagačke samo zdrav pes 34 je tudi varen pes

Maja Povše

Tačke pomagačke v lavričevi knjižnici

Milena Živec

Nataša Ogrin Jurjevič

Sanja Bekrić

Ana Cukijati

Lili Slavec

Mojca Trampuš

Maja Padar in Tina Ivetac

Jože Miklavčič

Helena Kokot Bujanović

Vesna Žerjal in Tina Pribac

Branka Hobič

1

2

Cvetka Gorjan

kazalo

Društvo Tačke pomagačke 10 let

aktiven član tačk 35 biti pomagačk je nekaj več kaj moramo paziti pri 37 Nasrečanju s psom malo je treba, da 38 kako nekomu polepšaš dan 39 Beri mi in se pogovarjaj z mano 40 le kaj delajo kužki na tej šoli? pes jih zaradi tega 41 ne gleda drugače 43 uresničitev velike želje Dragica Šuštar

Nadja Vrenk Hočevar

Urška Gorjan

Jera Telič

Maša Ražman Knap

UVODNIK

Gregor Geč, glavni urednik

Strani, ki so pred vami, so posvečene našim psom terapevtom, saj so oni naše največje bogastvo.

Brez njih ni terapij, brez njih ni aktivnosti, brez njih ni veselja in sonca.

pred vami je jubilejna revija SLEDI, ki jo izdajamo ob 10. obletnici delovanja Društva Tačke pomagačke. Veseli smo, da nam sledite in spremljate naše delo. Deset let je dolga doba za društvo, ki deluje prostovoljno. Mnogo poti smo prehodili, dosti ljudi razveselili, veliko smo se naučili in ponosno lahko povemo, da že nekaj vemo.

Bogatejši smo za nešteto z besedami neopisljivih trenutkov, ki nas delajo modrejše. A vedno znova nas presenetijo. Z veseljem, ljubeznijo, dobro voljo, zanosom.

Najprej naši kosmatinci, ki se odzovejo drugače v enaki situaciji. Potem naši uporabniki, ki kar žarijo ob pogledu na mahajoč rep. Strokovni sodelavci, ki pripravijo novo, zanimivo in poučno nalogo. In prav ti naši kosmatinci imajo lastnosti, ki so nam lahko za zgled: predanost, zvestobo, poslušnost, veselje do življenja, potrpežljivost, skromnost, brezpogojno ljubezen. Naši psi so nas izbrali, zato je edino prav, da jim sledimo in se od njih učimo. Če bi naši psi lahko govorili, bi pritrdili.

Strani, ki so pred vami, so posvečene našim psom terapevtom, saj so oni naše največje bogastvo. Brez njih ni terapij, brez njih ni aktivnosti, brez njih ni veselja niti sonca. Pa vendar. Na drugi strani povodca smo vodniki, ki v sinergiji z njimi opravljamo svoje prostovoljstvo.

Dobro razpoloženi vstopamo v ustanove, ki nas dobrodušno sprejmejo. Ni nam težko, saj nas spremlja sreča na štirih tacah. Zavezani smo tej sreči z mahajočim repom, pa naj sije sonce ali dežuje. Nič nas ne ustavi, vselej smo njihovi zvesti zagovorniki. In kar je najpomembnejše; poskrbimo, da se dobro počutijo vedno in povsod ter da z navdušenjem opravljajo svoje delo.

Ob okroglih obletnicah se običajno ozremo nazaj, preverimo, kaj smo storili, kaj smo dosegli, kje smo zgrešili; se vprašamo, kje smo, kam gremo. Nekatere modrosti so večne. Tako smo v revijo vključili tudi nekaj prispevkov iz starih Sledi, ki so dober odraz našega dela in veljajo še danes. Prepričani smo, da lahko s ponosom pogledamo na prehojeno pot in se z upanjem zazremo v prihodnost.

Zavedamo se, da opravljamo žlahtno poslanstvo, ki pa od nas zahteva veliko mero odgovornosti. Do vseh, ki jih srečujemo na že ustaljenih poteh, ali do tistih, ki jih srečamo in spoznavamo prvič.

Ogromno število opravljenih ur, veliko prostega časa, mnogo energije in dobre volje ter največja mera ljubezni do naših štirinožnih prijateljev so samo drobci v delovanju slehernega terapevtskega para Društva Tačke pomagačke. Želim in privoščim nam še veliko blatnih tac, slinastih poljubov, kosmatih oblačil, nedolžnih pogledov.

Predvsem pa, da bomo skupaj gradili mostove in s pomočjo naših psov ustvarjali družbo, ki bo verjela v boljši jutri. Še na mnoga leta, Tačke pomagačke

.

ina

10

Spoštovani,

3

4

10 Ko so prvi terapevtski pari našega društva v slovenskih ustanovah začeli orati ledino na področju uvajanja terapij s pomočjo psov – uradno leta 2007, neformalno in pod drugim imenom pa že nekaj let prej – so se pogosto soočali z nejevero in nezaupanjem.

Zagotovilom, da je pes lahko izjemen so-terapevt v procesu zdravljenja in rehabilitacije ter v močno oporo in podporo še zlasti osebam s posebnimi potrebami, mnogi niso verjeli. Takrat so bile v naši državi tovrstne terapije nekaj novega, drugačnega in nevsakdanjega, medtem ko so bile uveljavljene in razširjene zlasti v državah Severne Evrope in Severne Amerike že nekaj desetletij poprej. To je bilo našim tedanjim terapevtskim parom v moralno, predvsem pa v strokovno oporo.

Beseda predsednice društva Slavice Mrkun

Deset let obstoja, prostovoljskega dela, uspehov, spominov, puščanja sledi … Deset let od 6. avgusta 2007, ko so ustanovitelji na pristojni upravni enoti uradno registrirali Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke oz. s skrajšanim imenom Društvo Tačke pomagačke.

diva

DESET LET PUŠČAMO SLEDI 5

6

Začetniki uvajanja terapij s pomočjo psov v Sloveniji so bili smeli, pogumni in vztrajni. Trdno so bili prepričani, da se bodo dvomi postopoma razblinili in da bodo terapije s pomočjo psov v mnogih ustanovah postale zaželeno in učinkovito dopolnilo njihovih storitev. Število ustanov, ki so imele pogum in voljo terapije s pomočjo psov nuditi svojim uporabnikom, se je dalo dobro desetletje nazaj prešteti še na prste ene roke. Sedaj pa je iz uradnih podatkov razvidno, da terapevtski pari našega društva delujemo že v več kot 100 ustanovah po Sloveniji (vir: www. tackepomagacke.si – Kje delamo).

V Društvu Tačke pomagačke deluje 62 terapevtskih in 8 pripravniških parov (op. p.: stanje na dan 30. 06. 2017). Naš prispevek k prostovoljskemu delu je izjemen. V letu 2016 smo opravili skoraj 3.000 prostovoljskih terapevtskih ur. V desetih letih delovanja društva pa smo opravili prek 11.000 ur. Tu je treba omeniti, da je bilo število terapevtskih parov v prvih petih letih v povprečju okoli 20. Njihovo število se je znatno povečalo šele v drugi polovici delovanja društva. 11.000 ur pa je potrebno pomnožiti najmanj s številom tri. Zakaj? Ker za vsako opravljeno uro dela vodnik terapevtskega psa v povprečju potrebuje še najmanj dve dodatni uri za pripravo na delo (oprema, nega psa, prihod, odhod na delo ...). Torej smo Tačke pomagačke izvajanju terapij s pomočjo psov v desetih letih namenile prek 33.000 ur svojega prostega časa.

Komentar k tej številki bi bil odveč.

Poleg tega številni člani društva za nemoteno in dobro delovanje društva, za organizacijo izobraževanj, pripravo strokovnih besedil, publikacij itd. na-

menjamo na desetine ur svojega časa. Če bi beležili tudi te ure, bi se omenjeno število ur prostovoljskega dela še znatno povečalo. Seveda pa morajo za oprav­ljanje terapij s pomočjo psov vodniki in terapevtski psi poznati vsaj osnove različnih strokovnih znanj in biti praktično usposobljeni. Zato v druš­tvu namenjamo veliko pozornost tudi strokovnemu in kinološkemu izobraževanju oz. usposabljanju.

Prizadevno in sistematično delo članov je vodilo v nadgradnjo naše organiziranosti in k usvajanju novih znanj. Oboje je prispevalo k uvajanju novih terapevtskih programov. Zadnjih pet let jih imamo že šest. S programom Terapija s pomočjo psov (AAT) in s programom Aktivnosti s pomočjo psov (AAA) smo trenutno redno dejavni v okoli 50 usta-

izzive in nove cilje. Izpostavila bom le dva. Eden izmed njih je priprava standardov za terapevtske pse na nacionalni ravni. V pripravi standardov aktivno sodelujemo s še dvema sorodnima organizacijama. Priprave potekajo pod okriljem Slovenskega inštituta za standardizacijo. Po sprejemu standardov si bomo sodelujoči prizadevali za ureditev statusa terapevtskih psov še v slovenski zakonodaji. Na poti k ciljem bomo stopali korak za korakom, premišljeno, načrtovano in argumentirano. Kar so danes še sanje, bo morda, tudi z našimi prizadevanji, nekoč postalo resničnost. Upamo in si želimo, da bodo postale – v ne tako daljni prihod­ nosti – terapije s pomočjo psov tudi del državnih zdravstvenih storitev.

Desetletni mozaik Društva Tačke po-

Hvala našim zvestim kosmatincem za njihovo prijaznost, toplino, srčnost, ki jih nesebično razdajajo nam in drugim. novah (URI Soča, varstveno-delovni centri, domovi za ostarele ...). Program R.E.A.D. – Beremo s tačkami opravljamo v več kot 20 osnovnih šolah (tudi v šolah s prilagojenim programom) in v 13 knjižnicah. S programom Pes v šoli smo redno prisotni na eni srednji in na treh osnovnih šolah. Program Družabništvo občasno izvajamo v vrtcih, osnovnih šolah in tudi drugih ustanovah. S programom Osveščanje pa smo pogosto prisotni na številnih javnih prireditvah po vsej Sloveniji. V desetih letih je bilo v navedene programe vključenih prek 40.000 uporabnikov.

Naše delo je mogoče kvalitetno opravljati le ob dobrem sodelovanju s strokovnimi delavci. V ta namen smo v društvu skoraj vsako leto organizirali – in jih bomo tudi v prihodnje – strokovna izobraževanja za osebje, ki je v ustanovah odgovorno ali pa je vk­ljučeno v načrtovanje in vodenje terapevtske ure.

Na naših izobraževanjih se je v preteklih letih z osnovami dela s terapevt­ skim psom seznanilo skupaj prek 200 delovnih terapevtov, fizioterape­vtov, psihologov, logopedov, pedagoških delavcev ...

Društvo Tačke pomagačke se je s svojim strokovnim delom in etičnim odnosom do nemočnih in pomoči potrebnih ter do vseh, s katerimi smo v stiku v slovenskem prostoru, dobro uveljavilo v znatnem delu laične in strokovne javnosti. Pod blagovno znamko Tačke pomagačke je poznano in cenjeno. Prehojena pot nam je v spodbudo za nove

magačke so oblikovali in v njem puščali sledi tudi posamezniki, ki so morali navkljub želji z delom prenehati (iz osebnih razlogov ali bolezni oz. starosti psa). Žal jih je med njimi nekaj, ki so odšli onkraj mavrice. S hvaležnostjo se jih spominjamo.

Za uspešen razvoj društva in terapevt­ skega dela s pomočjo psov moramo znaten del zaslug pripisati sponzorjem in donatorjem, ki ste nas v preteklosti ali ki nas sedaj finančno podpirate. S podporo izkazujete svojo družbeno odgovornost in posredno prek nas pomagate tistim, ki so pogosto potisnjeni na rob družbene skupnosti. Hvala vam! Hvala tudi vsem, ki nam namenjate 0,5 odstotka dohodnine, in vsem, ki ste nam bili skozi vse desetletje v moralno oporo ali ste nam na kateri koli način pomagali. Za nas je še tako drobna pomoč velika pomoč. Hvala vsem, ki ste že od začetka verjeli v nas in naše delo in ki v nas še vedno verjamete ter nas spodbujate. Hvala našim zvestim kosmatincem, za njihovo prijaznost, toplino, srčnost...ki jo nesebično razdajate nam in drugim, ter seveda iskrena hvala vsem Tačkinim prostovoljcem, da ste to, kar ste.

Tačke pomagačke smo uspešno prehodile prvih deset let. Skupaj si bomo prizadevale, da bomo v drugem deset­ letju za sabo pustile še več sledi, ki bodo pripomogle k izboljšanju zdravja, počutja in k uspešnejši rehabilitaciji mladih in starejših

.

Budijo se spomini.

Res je, da se vse prične s prvim korakom, še bolj res pa je, da je enako pomembna tudi tisoča stopinja. Vsak prispeva bogastvo, ki mu je lastno. Že davno prej sem prebirala angleško in nemško literaturo o terapiji s pomočjo živali, šolala pa sem tudi pse vodnike slepih, tako da se moje življenje s psi ni vrtelo okoli razstav in tekmovanj, temveč me je najbolj zanimalo, kaj vse lahko pes in človek delata skupaj, v timu.

Ker moj pokojni pes Gustav, kraljevi koder, ni bil več primeren za psa vodnika, sem želela, da kljub temu opravlja neko delo, zanimivo zanj in zame, da bova oba uživala v učenju in delu skupaj. Ker imam »črni pas« iz kinologije in sem izvajala vzgojo in šolanje psov na Vrhniki, se je v kinološki tečaj poslušnosti vključila tudi Nataša Ogrin Jurjevič s svojim psom.

ljubitelj živali. Promovirali smo tudi pobiranje pasjih iztrebkov in spomnim se, kako mi je uslužbenec občine v Škofji Loki, potem ko sem mu predstavila naš program, predlagal, naj se raje zanimamo za to, da bo v Sloveniji več otrok in manj psov, saj je ravno na poti v službo pohodil »pasjo potičko« ...

Kmalu so vsi spoznali, da so uporabniki aktivnosti in terapijo v celoti z velikim navdušenjem sprejeli, prav tako pa tudi strokovni delavci ustanov, saj smo že kmalu pričeli z našim delom tudi v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna in v URI Soča.

Pred ustanovitvijo našega društva, torej pred desetimi leti, sem s svojim psom že dve leti hodila k Nataši v Dom upokojencev na Vrhniki, kjer je opravljala delo delovne terapevtke in jo je zanimala terapija s pomočjo psov. Vse več vodnikov psov iz Športno kinološkega kluba Vrhnika, kjer sem delala, in ki so imeli primerne pse, se je pričelo zanimati za tovrstno pomoč starejšim, kjer bi lahko skupaj s svojimi psi pomagali pri vsakdanu in rehabilitaciji uporabnikov v domu.

Vedeli smo, da moramo nekaj »premakniti« tudi pri najmlajših, jim poizkušati približati odnos pes – človek – narava – empatija. Pričeli smo naš »pohod« v vrtcih in osnovnih šolah, mladi so bili navdušeni. Potovali smo po vsej Sloveniji, tako da se je kaj kmalu porodila ideja, da bi ustanovili podružnice.

Pričelo se je z mariborsko in dolenjsko podružnico, kjer je bila psička terapevtka tudi kraška ovčarka, edina avtohtona slovenska pasma, kar mi je bilo v veliko veselje.

Tako se spomnim stanovalke, ki je izjavila, da bi bilo najlepše, če bi lahko Gustava imela ves čas ob sebi, celo v postelji, da bi ga božala, da je topel, mehek in lep, ter da sanja o njem (bila je slepa), kako hodita po cvetočih poljanah …

Znanje smo pridobivali na različnih področjih, psihologijo psov smo spoznavali ob predavanjih predstavnikov VBM iz Švice (Verein für Blindenhunde und Mobilitätshilfen). Predavanja so bila vedno dobro organizirana in tudi polno obiskana, saj so bili vodniki in psi željni znanja in nadgradnje svojega dela.

Najprej nas je bilo deset, vsi smo bili za nekaj zadolženi, pokojni Jože Miklavčič za statut, pogodbe, obrazce, sama sem vodila strokovni odbor, Nataša Ogrin Jurjevič je kasneje, ob uradnem začetku, postala naša prva predsednica. Literaturo smo pridobivali iz angleško govorečih območij, brskali po spletu, sestankovali ter z vsem entuziazmom, ki smo ga premogli, želeli, da se tudi uradno registriramo, saj je bilo naše preživetje odvisno izključno od donacij in dobrih ljudi, ki so nam veliko vsega postorili brezplačno (revija Sledi, obrazci ...).

Moje kratko poročilo ni sestavljeno iz grafov in letnih poročil, kar smo objavljali v reviji SLEDI, ki smo jo tudi želeli izdajati in tako širšo slovensko javnost obveščati o našem delu. Prvo številko je oblikovala Jurka Štajer, v celoti jo je z vsebino napolnil Jože Miklavčič, lektorja več prvih številk revije sta bila Zdenka Rudolf in Iztok Razdrih, ki je tačkam ob kozarčku rujnega tudi nadel ime »TAČKE POMAGAČKE«.

Rada bi se zahvalila vsem, ki so pomagali pri ustanovitvi in delu našega društva - nekaterih žal ni več med nami.

Pričeli smo s »samooglaševanjem«, pisali smo pis- In nazadnje hvala tudi vsem tistim terapevtskim psom, ki jih ma, kjer smo domovom upokojencev po vsej Sloveniji tudi ni več med nami. predstavljali naše delo – aktivnosti in terapijo s pomočjo psov – ter upali, da nas povabijo, kjer bi vsem zaposle- So pa z nami kot za čudež vdanosti med človekom in psom. nim, od snažilke, ki bo morala pospraviti tudi kakšno Da njihovo sonce večno sije na našem nebu. pasjo dlako, do kuharic, fizioterapevtov in delovnih tera- Moj pes je bil za božanje spočet. Nikoli ga ne bom pozabila pevtov, zdravnikov, medicinskih sester ter vodstva v ce- pogrešati. loti, predstavili noviteto v Sloveniji – terapijo s pomočjo psov. V začetku smo bili v domovih in ostalih ustanovah In kot je rekel Boštjan M. Zupančič: »Bog ne daj, da bi hrepeuspešni le, če je nekdo iz vodstva imel doma psa ali je bil nenje zares našlo samo sebe «

Branka Hobič

.

bach 7

Vedeli smo, da moramo najprej nekaj »premakniti« tudi pri najmlajših, jim poizkušati približati odnos pes – človek – narava – empatija.

8

Izvršni odbor Društva Tačke pomagačke je na svoji seji marca letos sprejel med častne člane društva Otta Blumerja iz švicarske fundacije Thoolen Foundation Vaduz, ki že sedem let skrbi za finančno in moralno podporo, ključno za obstoj in razvoj društva. Z njim smo na kratko poklepetali o delu fundacije in razvoju Društva Tačke pomagačke.

Ana Cukijati

S harmonijo do uspeha in razvoja društva Različne ustanove in humanitarne organizacije že več let prejemajo nesebično pomoč fundacije, v okviru katere delujete. Nam lahko poveste, v katerih državah je fundacija prisotna in kako stopite v stik z morebitnimi prejemniki donacij?

Thoolen Foundation Vaduz z donacijami podpira samo projekte, kjer lahko mi sami ali naši zaupniki v posameznih deželah s pomočjo obiskov pri prosilcih ocenimo upravičenost donacij. Člani sveta za podelitev donacij pri Thoolen Foundation Vaduz so osebno obiskali že približno 90 % vseh projektov v tujini. Stik z nami in zaupniki pa je 100-odstoten, saj, kot že omenjeno, ne odobrimo nobene donacije, ne da bi vzpostavili osebni stik (obisk).

Prvi in najpomembnejši korak k izgradnji močnega, zdravega odnosa z našim psom je razumevanje pasjega načina razmišljanja, čutenja in načina učenja.

Zahvaljujoč vedno novim znanstvenim dosežkom se naše poznavanje in razumevanje pasjih družabnikov nenehno razvija in nam tako nudi priložnost, da se zazremo globoko v pasji svet in tako odgovorimo na vse več neznank. To dokazuje, da je človek tesno povezan s psom. Danes vemo že veliko o pasjem zaznavanju sveta preko čutil. Izreden voh (govorimo lahko o pravi vonjski sliki), sluh in vid psov so tesno povezani s pasjim čustvovanjem. In ravno čustva so pogonska sila za veliko večino vedenj, tako človeških kot pasjih. Razumevanje pasjih senzornih zmožnosti je tako pot do razumevanja pasje izkušnje življenja in sodelovanja z ljudmi. Uporaba pasjih čutil za delo s psom (tudi za odpravljanje vedenjskih težav) je danes sredstvo, s katerim pasji trenerji vzpodbujajo pse k učinkovitemu učenju in krepitvi zaupanja.

Med discipline, ki so v zadnjih letih pridobile veliko pozornosti pri nas, sodi delo z nosom in šolanje prinašanja, obe namenjeni uporabi izrednih pasjih čutil. Eden najbolj vidnih načinov, kako psi komunicirajo med sabo in z nami – je telesna in glasovna govorica: za nas je to pot do komunikacije in razumevanja, kaj nam psi sporočajo.

Pogosto se dogaja, da so kretnje in gibanje psa popolnoma napačno razumljeni, kar ima lahko za posledico tudi hujše konflikte in v skrajnem primeru ugriz. Psi komunicirajo s pomočjo sofisticirane telesne govorice; ta nam lahko razkrije njihova čustva in razmišljanje. Telesno govorico psi uporabljajo za sprožanje reakcij pri drugih psih Vesna Bidoli (in ljudeh), tako zavedno kot nezavedno, z namenom zagotavljanja lastne varnosti. Nazoren primer predstav­lja človeška navada objemanje, ki jo psi popolnoma drugače interpretirajo. Dr. Stanley Coren, profesor psihologije na univerzi British Columbia, je izvedel študijo, v kateri je analiziral 250 fotografij, na katerih odrasli ali otroci objemajo psa, pozoren pa je bil na znake stresa. Na fotografijah je bilo videti srečne ljudi, ki objemajo večinoma nesrečne pse. Znaka stresa sta bila spuščena ušesa in obračanje glave, z namenom izogibanja očesnemu stiku. Če pes zapre oči in se oblizuje, je to lahko znak anksioznosti. Zehanje ali dviganje ene tačke je že lahko znak za alarm. Dr. Coren je odkril, da so kazali psi na več kot 80 odstotkov fotografij vsaj znake nelagodja, stresa in anksioznosti. Le sedem odstotkov psov je bilo videti zadovoljnih, deset odstotkov pa Uporaba pasjih čutil za delo s psom (tudi za odpravljanje nevtralno razpoloženih. Psi mnogokrat postanejo družinski člani in človekovi vedenjskih težav) je danes sredstvo, s katerim pasji trenerji sodelavci, kar pa ne pomeni, da so ljudvzpodbujajo pse k učinkovitemu učenju in krepitvi zaupanja. je. Zato se lahko na interakcije, kot je npr. objemanje, odzivajo različno. Psi sodijo v skupino »gibajočih se sesalcev« (eng. cursorial animals) kot štiri desetletja učenja živali (in ljudi) s to metodo, katerega živali, ki so grajene za gibanje in tek na daljše razdalje začetnica je Karen Pryor, postavlja učenje in življenje z živalmi z namenom iskanja hrane. To pomeni, da v stresnih tre- na višjo raven. Tako je v ospredju dobrobit živali: skrb za telesnukih prva reakcija ni uporaba zob, temveč sposobnost no in duševno zdravje, aktivnost ter učenje sobivanja z ostalimi bežanja. Vedenjski strokovnjaki verjamejo, da z objema- živalmi in ljudmi. njem (in s tem imobilizacijo) psu onemogočimo gibanje - Vsi vodniki psov si zagotovo želimo čimbolj jasno prepoznavaumik in s tem znatno povečujemo stopnjo stresa. Če sto- nje počutja psa in uspešno komunikacijo z našimi kosmatimi pnja stresa postane bistveno visoka, lahko pride tudi do prijatelji. Temeljnih načel prepoznavanja signalov, ki nam jih ugriza. Iz študije lahko razberemo, da bo bolje, da svoje posredujejo živali, in treninga s spodbudo se lahko učimo – vse objeme prihranimo za svoje bližnje na dveh nogah. Psa to znanje nam je na voljo na različnih tečajih v naprednejših kibomo veliko bolj razveselili, če mu naklonjenost namesto noloških društvih in literaturi. Naša odgovornost pa je, da bomo z objemom izkažemo z ustrezno igro z njim, s prijazno pri učenju naših kosmatežev pravilno uporabljali in potemtabesedno ali priboljškom, vse prepredeno z načeli pozitiv- kem ne bomo učili z grožnjami in s prisilo, temveč s pohvalo in ne spodbude (ki je tudi osnova za kliker trening). Že več nagrajevanjem 10

kako razumeti psa?

Ena izmed organizacij, ki jih podpirate, je tudi Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, v katerem poleg ostalega spodbujate tudi izobraževanje in izpopolnjevanje na različnih nivojih (kinološko, komunikacijsko, terapevtsko …). Kako ocenjujete napredek društva v teh letih?

bela

Slovensko društvo za terapijo s po- dela terapevtskih parov (izvedba), širitev močjo psov Tačke pomagačke je edi- terapije s pomočjo psov po vsej Sloveniji na organizacija v Sloveniji, ki jo pod- pa tudi na področju tesne medsebojne piramo že leta, kar izvira iz dobrega povezanosti vseh članov društva. Ta ussodelovanja z gospo Branko Hobič. peh je mogoč samo zaradi dobrega sodeDruštvo se je v tem obdobju razvilo lovanja posameznih terapevtskih parov na vseh področjih, kot so uprava, šo- in vodstva društva s predsednico Slavico lanje parov, terapevtska raven, stopnja Mrkun na čelu, ki je društvo povedla na Teamco Foundation Schweiz in Te- prepoznavnosti v Sloveniji, priznanje visoko raven na vseh področjih. amco Foundation Vaduz (sestrski fundaciji) podpirata projekte v Švici, Nam lahko izdate načrte in želje za naše društvo ob njegovi desetletnici?

Romuniji, Sloveniji, Avstriji, na Nizozemskem in v Liechtensteinu, letno dva do tri projekte pa podpremo tudi Želimo, da se to, kar je bilo doseže- na povezava med vsemi udeleženci no do sedaj, prilagodi nastajajočim še naprej tako dobro deluje. Društvo v Južni Ameriki. novim zahtevam, tako da bo druš­ se lahko razvija samo, če vlada harTeamco Foundation Schweiz deluje tvo lahko še naprej nadgrajevalo monija med terapevtskimi pari in pretežno v Švici in Romuniji, Thoo- svoj pomen in korist za Slovenijo. vodstvom. V takih okoliščinah bomo len Foundation pa v navedenih deže- Pomembno je, da lahko sedanje društvo tudi v prihajajočih letih še delo izvajajo prostovoljci in da tes- naprej finančno podpirali lah. Uprava obeh fundacij je v Švici.

.

9

.

haiti

ČLOVEK IN PES

Mojca Sajovic

S psi si delimo precej lastnosti, ki na prvi pogled niso zelo očitne, a so pomembne: imamo podoben bioritem hranjenja in spanja, način ohranjanja čistoče v bivalnem okolju, oboji smo pripadni »krdelu« in imamo potrebo po igri vse življenje.

Z novejšimi raziskovanji se doba, ko sta si človek in pes segla v roko in tačko, pomika vedno bolj v zgodovino.

Nedvomno pa je pes prva žival, ki se je povezala s človekom in jo je ta nato udomačil. Genetske analize kažejo, da se je pes razvil iz majhne skupine volkov, udomačene pred 15.000 leti.

Dolgo za psom, približno 10.000 let, je človek udomačil govedo, drobnico, kokoši. Najpozneje, pribl. 3.000 let pr. n. št. je udomačil konja, vendar je le s psom razvil pristen in popoln odnos.

Le tiste mladiče pasjega prednika, ki so se pustili prijemati in so bili dovzetni za stike s človekom, so zadržali in tako začeli s prvo vzrejno selekcijo.

Pes je bil učitelj, saj se je pračlovek od njega naučil tehnike lova. Bil je tudi higienik, čuvaj, vir toplote, opozarjal je človeka pred napadi zveri, mladiči so bili družabniki v igri, pes je bil partner v boju pa tudi delovna in obredna žival ter nenazadnje hrana.

Volk je postal pes in s tem del človeške družbe. Žal mu človek ni vedno pošteno vračal njegovih zaslug. Prvi zapisi o psih izvirajo iz Egipta, kjer je bilo psov sicer bistveno manj kot mačk, ki so imele poseben status. Najbolje je bilo poskrbljeno za pse v Babilonu, kjer so našli celo zapiske o zdravljenju psov in tako postavili zasnove veterinarske stroke. Stari Grki so skrbeli za načrtno vzrejo in definirali pojem kinologija.

Prepričani so bili, da so živali sposobne zdraviti bolezni, zato so imeli pse kot pomočnike pri terapijah v templjih.

Med zgodovinskimi najdbami iz Mezopotamije je podoba asirskega kralja z mastifom kot udeležencem bojnega pohoda. Tudi Aleksander Veliki je imel bojne pse, Rimljani pa so jih uporabljali v gladiatorskih igrah in pasjih bojih. Zelo malo takratnih zapisov govori o zdravju psov, več pa o hranjenju in selekciji.

Z nastopom krščanstva je pes »ostal brez duše«, v srednjem veku pa je postal celo osovražen, ker se je razpasla steklina. Razpustili so vzrejališča in pse postavili na črni seznam. Psi so zaradi uporabe pri lovu postali domena plemstva. Skupnega lova se je udeležilo tudi po 5000 psov hkrati. Oskrbnik psov je bil zelo pomembna oseba, enako pomembna kot glavni konjušnik.

Psi so bili pomembni kot čuvaji gradov in bojnih taborov, ponekod pa so postali pastirji in kmetje so morali plačati davek od vsakega pasjega repa. Zato so nekatere pasme ostale brez njih.

Prva pravila za lastnike psov so postavili na Kitajskem, kjer je bila vzreja zelo močna panoga z načrtno selekcijo.

Vzrejali so družne pse pa tudi borbene, uporabljali so jih celo za prehrano. Človek je vso zgodovino izkoriščal izjemne lastnosti psa. Njegov odličen vonj je še danes nenadomestljiv. Edinstven odnos in neprecenljivo vrednost danes predstavlja pes v vojaški službi.

Poleg odličnih čutil (voh) praktično vse vojske sveta izkoriščajo pasjo socialnost in pripadnost, saj pes brani tako vodnika kot skupino. Išče mine, eksploziv, sestreljene pilote, sodeluje pri nalogah vojaške policije, v gorah išče pogrešane. Cena šolanega vojaškega psa je izjemno visoka, vendar je njegovo življenje mnogokrat žrtvovano, da je rešeno človekovo.

S psi si delimo precej lastnosti, ki na prvi pogled niso zelo očitne, a so pomembne: imamo podoben bioritem hranjenja in spanja, način ohranjanja čistoče v bivalnem okolju, oboji smo pripadni »krdelu« in imamo potrebo po igri vse življenje. Nenazadnje pa nas druži zelo podobna komunikacija, tudi očesni stik. Sporazumevanje med človekom in psom daleč prekaša odnos »človek – žival«. S sodobnimi metodami so namreč dokazali temelje za poglobljen odnos psa s človekom, pa tudi to, da pes resnično zaznava človekovo razpoloženje in se nanj tudi odziva. Številne znanstvene raziskave so potrdile ugoden vpliva psa na človekovo počutje in zdravje. Seveda pa je vpliv psa odvisen od kvalitete odnosa, ki ga človek vzpostavi z njim. Pes ni zdravilo za vse bolezni in ne moremo ga »jemati« le, kadar smo bolni.

Pes je odlična terapevtska žival in pozitivno odstopa od drugih živali prav zaradi svoje zgodnje udomačitve, ker je krdelna žival in ima niz pozitivnih lastnosti: želi ugoditi človeku, je vdan in si želi človekove bližine. Zaradi vsega naštetega mu jo je človek tudi dolžan zagotoviti

.

11

Vodnik terapevtskega psa je najprej Prostovoljstvo pa je predana telesna in duhovna kondicija, v kateri svojo čloprostovoljec. večnost bogatiš, saj to počneš z vsem svojim bistvom. In to še skupaj s psom, ki te ima brezpogojno rad, ki ne graja, ne laže, ima vedno čas zate. Psu je vseeno, ali si star ali mlad, debel ali suh, bogat ali reven. Pes in vodnik sta dve osebnosti, ki tvorita celoto in se medsebojno dopolnjujeta.

Branka Hobič

Prostovoljstvo ni to, da si zapolniš čas, ni zgolj zadovoljevanje potreb po socialnih stikih, ko smo drugim v pomoč. Ne, to je več od tega. Počasi ugotavljaš, da potrebuješ veliko veščin in znanja. Da to ne koristi le občutku, da nekomu pomagaš, ampak da ta odnos pomaga tudi tebi, ker si z njim bogatejši.

Vse omenjeno pa je včasih tudi zelo naporno, a odtehta ves čas, voljo, trud, energijo, če le s pravim odnosom stopaš na pot tega žlahtnega početja.

Pa vendar mora vodnik terapevtskega psa izpolnjevati določene pogoje, da lahko opravlja terapijo/aktivnosti s pomočjo psa v našem društvu.

VODNIK TERAPEVTSKEGA PSA

Vodnik terapevtskega psa mora biti v prvi vrsti fizično in psihično zdrav, saj mora poskrbeti za psa, ga očediti, pripeljati do ustanove, biti aktivno vključen v potek dejavnosti ter razsodno oceniti morebitne tvegane situacije za psa in zase.

Imeti mora veliko potrpljenja, saj se v procesu izvajanja terapij srečuje z različnimi uporabniki, ki so lahko nepredvidljivi, težko bolni in zahtevni.

Pomembna lastnost vodnika je empatija do živih bitij, do ljudi, do uporabnikov, saj le tako lahko kvalitetno in sproščeno deluje kot prostovoljec in vodnik terapevtskega psa.

Spoštovanje vseh ljudi in živali je nas­ lednja vrlina, ki ne sme umanjkati vodniku.

Vodnik mora biti predan temu delu, odkrit, pošten, pristen, preprost, saj le tako lahko izpolni poslanstvo, za katerega se je odločil, skupaj s svojim štirinožnim prijateljem.

12

Vodnik mora imeti sposobnost opazovanja in vživljanja v življenjske situacije starostnikov, otrok, ljudi s posebnimi potrebami, saj le tako lahko doprinese h kvalitetnejši obravnavi v družbi psa.

Vodnik mora imeti smisel za delo z ljudmi in psi in s tem povezane lastnosti oz. sposobnosti, kot so kreativnost, komunikativnost, razumnost, strokovnost, iznajdljivost, osebna zrelost, samostojnost, odgovornost, odločnost, razsodnost, vztrajnost, dis­cipliniranost, odzivnost, prijaznost, solidarnost.

Pa vendar mora vodnik terapevtskega psa izpolnjevati določene pogoje, da lahko opravlja terapijo/aktivnosti s pomočjo psa v našem društvu.

Vodnik mora imeti tudi željo po novem znanju. Strokovno in kinološko znanje vodnik nadgrajuje v procesu vključevanja v terapevtsko delo ter na rednih izo­ braževanjih, ki jih vsaj enkrat letno organizira naše društvo.

Nagrada, ki jo vodnik prejme pri izvajanju aktivnosti/terapij, je dober občutek in razpoloženje, ko po terapiji z distance lahko opazuje, kako sta s psom uporabniku veliko pomenila, povzročila neizmerno veselje, osvetlila temne misli in dahnila žarek upanja v dolgočasni vsakdan bolezni, starosti, motenj čustvovanja v domovih za ostarele, šolah, bolnišnicah in drugih ustanovah

.

Urška Ferletič

Psi so od svojih volčjih prednikov podedovali marsikatere sposobnosti, ki jih ljudje s pridom izkoriščamo v različne namene. Mednje spadajo več kot odličen voh, plenski in obrambni nagoni, telesna vzdržljivost in seveda nagon krdela, brez katerega naše medsebojno sodelovanje sploh ne bi bilo mogoče.

Skozi zgodovino se je odnos med psom in človekom razvijal v različne smeri. Psi so bili pomočniki pri kmečkih opravilih, na lovu, marsikje pa »samo« družabniki in spremljevalci. V sodobnem času se je vloga psa precej spremenila; zaradi tehnološkega napredka, razen izjemoma, psi niso več nepogrešljivi za človekovo preživetje, še vedno pa ohranjamo sodelovanje na mnogih področjih. Oblik sodelovanja je veliko, zato se v tem prispevku omejimo na tiste najbolj pogoste oz. predvsem na tiste, ki so prisotne tudi v našem prostoru (v Sloveniji in sosed­ njih državah).

Pasji športi Lastnosti pasem, ki so jih v preteklosti razvili za pomoč na kmetiji in pri lovu, se danes uporabljajo predvsem v športne namene. Pašne in lovske pasme so bile razvite za hitrost, sposobnost dolgotrajnega dela, hitrega razmiš­ ljanja in sledenja navodilom vodnika. Te iste lastnosti psom danes omogočajo, da dosegajo uspehe v različnih športih.

Lov in paša se danes izvajata pretežno v tekmovalne in rekreacijske namene. Različna tekmovanja in preizkušnje so danes organizirani na podoben način, kot so te dejavnosti dejansko potekale v preteklosti. Ovce ali govedo mora pes zbrati in voditi v skladu z vodnikovimi navodili.

Divjad mora pes izvohati, jo »dvigniti« ter uplenjeno prinesti lovcu.

Pri agilityju morata pes in vodnik skupaj premagati določeno zaporedje približno 20 ovir v čim krajšem času in brez napak. Pes ovire preskoči oz. jih preteče, vodnik pa ga pri tem vodi in usmerja.

Obedience in rally obedience sta tekmovanji v poslušnosti, kjer vodnik psa vodi skozi parkur, sestavljen iz različnih vaj, ki jih mora pes pravilno izvesti.

IPO so preizkušnje poslušnosti, sledenja in obrambe na podlagi točno določenih pravil.

Pasji frizbi je mnogo več kot samo to, da vodnik vrže frizbi, ki ga pes ujame. Pri dosežku štejejo zahtevnost meta, dolžina meta, hitrost metanja in spretnost psa pri lovljenju frizbija.

Dock diving lahko dobesedno prevedemo kot »skoki s pomola« . Psi tekmujejo v tem, kdo izvede daljši skok v vodo.

Dogdancing ali »ples s psom« je aktivnost, kjer vodnik in pes pripravita predstavo na izbrano glasbeno podlago. Pes izvaja različne trikce, ki jih vodnik poveže v smiselno zaporedje. 1 3

shanti

bugi

KAJ PSI ZMOREJO

Psi v službi Čeprav je pse marsikje nadomestila tehnologija, jih poleg športa uporabljamo tudi za veliko resnejše namene.

V policiji in vojski jih že dolgo uporab­ ljajo za obrambo, sledenje pogrešanih, iskanje drog in razstreliva, odkrivanje podzemnih min in podobno.

Ravno tako se odlično obnesejo kot pomočniki ljudem s posebnimi potrebami. Slepe in slabovidne ljudi opozarjajo na ovire in jih varno vodijo na njihovih poteh. Invalidom pomagajo pri tistih opravilih, ki jih sami ne zmorejo izvajati (pobiranje stvari s tal, odpiranje predalov, prižiganje luči ipd.).

Diabetike opozarjajo na previsok ali prenizek nivo inzulina v krvi, še preden ga ti sami zaznajo. V zadnjem času se pse vse več uporabljajo tudi pri ljudeh, ki imajo lahko različne čustvene težave (avtisti, vojaki s posttravmatsko motnjo, hiperaktivni otroci, psihiatrični bolniki in drugi potencialni uporabniki). Pes lahko tem ljudem močno omili intenzivna čustvena stanja.

Zaradi svojega odličnega voha so psi v pomoč pri iskanju ponesrečencev v ruševinah in pod snegom ter izgubljenih ljudi v naravi. Uporabljajo jih tudi za reševanje iz vode.

Ena najbolj fascinantnih pasjih sposobnosti je ta, da zmorejo zavohati rakave celice. Na žalost disciplina še ni dovolj razvita, da bi lahko bila v splošni uporabi.

Psi terapevti Terapevtski psi v paru s svojim vodnikom so nam, članom Društva Tačke pomagačke, najbolj blizu, saj smo sami neposredno udeleženi v izvajanju terapij. Glavna in bistvena naloga psov terapevtov je v tem, da delujejo kot motivator pri različnih dejavnostih, ki jih morajo uporabniki izvajati v okviru svoje terapije.

Družabništvo Čeprav se ne sliši tako imenitno kot zaz­navanje rakavih celic ali vodenje slepih, menim, da je družabništvo osnovna in najpomembnejša odlika psov. Brez njihove pripravljenosti sodelovati s človekom, kjer se najprej vzpostavi tesen odnos med človekom in psom, tudi vse ostale aktivnosti ne bi bile mogoče

14

.

Vse to zmorejo psi. In še več. Naša naloga ostaja, da jih še naprej poskušamo razumeti in jim omogočimo polnejše življenje z ljubeznijo, kot nam jo psi brezpogojno vračajo.

lili

Proces rehabilitacije je usmerjen predvsem v izboljšanje prizadetih psihofizičnih sposobnosti posamez­ nika, ublažitev poteka bolezni ali poškodbe in pridobitev zmožnosti za aktivno vključitev v družbo z željo, da bolnik in njegova družina živi čim bolj kakovostno življenje. Rehabilitacijski programi so prilagojeni posamezniku, ciljno naravnani, z željo po bolnikovem aktivnem sodelovanju. Izvaja jih interdisciplinarni tim strokovnjakov z različnih strokovnih področij, po biopsihosocialnem modelu – k bolniku pristopamo z željo izboljšati vsa področja njegovega delovanja, tako fizično kot tudi psihično in socialno področje. Pri tem v proces rehabilitacije vključujemo mnogo različnih terapevtskih pristopov, med njimi tudi terapijo s pomočjo psa (AAT). Ta terapija postaja v rehabilitaciji ena izmed pomembnejših metod dela, saj je dokazano, da je pes lahko velik motivator.

Uporaba živali v terapevtske namene sega že daleč nazaj, v zadnjih letih pa terapevtski psi, ki so del terapevtskega procesa, dobivajo vedno večji pomen in veljavo. Relativno novo je organiziranje, sprem­ ljanje in dokazovanje terapevtskih učinkov živali na uporabnika, s čimer se ukvarja veliko strokovnih oseb. Dokazati, da je zgolj pes tisti, ki pomaga pri rehabilitaciji ali zdravljenju, je pri nas zelo težko, saj so uporabniki v ustanovah vključeni še v druge oblike terapij, ki v kombinaciji s programom, kjer je prisoten pes, uspešno napredujejo.

Motivacija je med rehabilitacijo izrednega pomena, saj pomaga premostiti, lajšati in sprejeti težave pacienta.

AAT lahko izvajajo terapevti različnih strokovnih smeri (psihologi, pedagogi, fizioterapevti, delovni terapevti, logopedi, medicinske sestre in socialni delavci), ki delujejo v procesu rehabilitacije, zato je tudi nabor ciljev, katerim med terapijo sledimo, zelo obsežen. Delo je individualno in ga ob posameznem pacientu izvajata terapevtski par (pes in njegov vodnik) ter strokovni delavec. AAT se ob vsakem srečanju terapevtskega para in terapevta s pacientom prilagaja trenutnim pacientovim zmožnostim, potrebam in željam. Zaradi potrebnega prilagajanja, tako pacientu kot pasjemu terapevtu, je lahko vsako srečanje drugačno, s ciljem z različnimi dražljaji in aktivnostmi doseči zastavljene terapevtske cilje in hkrati pacientu omogočiti prijetno izkušnjo.

Med terapevtskim programom potekajo dejavnosti za spodbujanje grobe in fine motorike (npr. zavezovanje rutice), naloge za izboljšanje senzibilitete (npr. božanje psa), vaje za ravnotežje in koordinacijo gibanja (npr. hoja čez psa), vadba hoje (npr. vodenje psa na povodcu), sproščanje (npr. dajanje priboljškov psu), izvajanje različnih funkcionalnih dejavnosti (npr. nega psa, oblačenje) kot tudi aktivnosti za spodbujanje govora (npr. poimenovanje delov telesa, dajanje navodil) in kognicije (npr. pogovor o psu). Cilji terapije so izboljšanje gibanja, budnosti, pozornosti, sporazumevanja, čustvenega stanja in motivacije. S pomočjo evalvacije, ki poteka že deseto leto, na osnovi opazovanja in pogovorov ugotavljamo, da ima AAT pozitivne učinke na večino pacientov, ki so vključeni v ta način terapevtske obravnave.

Opažamo izboljšanje gibanja, budnosti in pozornosti, izboljša se sporazumevanje kot tudi čustveno in motivacijsko stanje. Pacienti se AAT zelo veselijo, med samo terapijo pa zavzeto izvajajo načrtovane aktivnos­ ti. Po AAT imajo občutek sproščenosti, saj stik s psom na njih deluje blagodejno in pomirjujoče. Priporočamo vključevanje terapevtskih psov v programe rehabilitacije, saj odzivi pacientov kažejo, da je AAT koristna in uspešna dopolnitev ostalih terapevtskih pristopov

.

TERAPEVTSKI UČINKI PSA VLOGA IN POMEN TERAPEVTSKEGA PSA V REHABILITACIJI Maja Povše viš. fiziot., univ. dipl. ped.

15

16

Nataša Ogrin Jurjevič, diplomirana delovna terapevtka

Velikokrat pozitivnih učinkov ne moremo izmeriti, lahko pa jih opazimo in opišemo z besedami. Ene izmed teh so socialne interakcije.

Opazujemo in primerjamo lahko, kako se spreminja vzorec vedenja pri posameznikih med terapijami, kjer so prisotni terapevtski psi, in terapijami, ki so že utečene. Zakonca Corson sta izpostavila svoje paciente psom v različnih okoljih glede na njihove zmožnosti. Nekateri so imeli srečanje v pesjaku, drugi na oddelkih in nekateri ob posteljah.

Opazovanja so pokazala, da so bili pacienti manj zaprti vase, na vprašanja so odgovarjali hitreje in s polnimi stavki ter izgledali so srečnejši (Corson et al., 1977). Isto so opazili psihiatri, ki so primerjali terapije pacientov ob prisotnosti živali s terapevtskimi urami brez njih. Opazili so, da so pacienti ob prisotnosti živali lažje stopili v stik s psihiat-

rom, bolj so mu zaupali, povedali več in bili ves čas terapije aktivnejši (Beck et al., 1986). Opazovali so tudi skupino starejših ljudi z Alzheimerjevo boleznijo. Dokazali so, da je (začasna ali stalna) prisotnost psa izboljšala njihovo socialno vedenje, ki je vključevalo nasmešek, smeh, dotik, naslon, pogled, verbalizacijo, priklic imena in gibanje. Nasprotno so pacienti, ki niso imeli stikov s psom, ostali v istih vzorcih vedenja (Verderber, 1991).

Tudi pri nas so uporabniki različnih starosti pokazali veliko več socialnega vedenja, kadar so bili vključeni v programe, kjer so prisotni terapevt­ ski psi. Posamezniki s težavami v kognitivnih funkcijah so bili vključeni v vse tri oblike posredovanja s pomočjo psa, družabništvo, aktivnosti in terapije, kjer je bilo opaziti veliko več interakcije z okoljem. Pri družabništvu so prevladovali dotiki, objemi, božanje, ogovarjanje, nasmeh in priklic spomina po domačih živalih. Pri ak-

guba

grin

tivnostih s psom so bili dejavni v smislu hoje, pogovora, smeha in igre s psom.

V programih terapije so uporabniki ostali skoncentrirani daljše obdobje, sledili so navodilom, spremljali dogajanje ter si zapomnili, kaj se je zgodilo trenutek pred tem. Pri šoloobveznih otrocih s primanjkljajem pozornosti in motnjo hiperaktivnosti (ADHD) je bilo v programu terapije s pomočjo psa ravno tako opaziti daljše obdobje koncentracije na nalogo, večjo pozornost na psa in kasneje tudi interakcije z vodnikom. Znali so se osredotočiti na nalogo in jo rešiti, kljub zunanjim motnjam. Po opažanju učiteljev so otroci iz terapevtske ure v razred prihajali umirjeni in skoncentrirani na naslednjo učno uro. Prav tako je bilo pri otrocih z avtističnim spektrom in Downovim sindromom opaziti večjo uporabo govora (pravilna izgovorjava, več besed) in zdržali so daljše obdobje v interakciji s psom. Kot je opazil tudi Sams (2006), so bili otroci v interakciji s psom bolj igrivi kot z igračami. V terapevtskih programih, kjer so vključeni posamezniki v različne programe za dosego ponovne samostojnosti, je opaziti, da med seboj ne komunicirajo in ne vzpostavljajo stikov. Ob prisotnosti psa pa se med seboj spodbujajo, sodelujejo in ogovarjajo. Prisotni so nasmeh, pogled, komunikacija in pomoč drugemu.

Na osnovi dokazov iz tujine in nekajletnih opazovanj dela terapevtskih psov v Sloveniji lahko zaključimo, da tera-

aš

kellan

mini čar

Postopoma je moč opaziti spremembe pri udeležencih terapije, kot so: pozitiven odnos do učne snovi in šolskega dela, razvijejo se pozitivna čustva do področij, pri katerih je učenec imel predhodno težave, zmanjša se stres pri učencih, razvije se povečana motivacija za delo, izboljšajo se rezultati na kognitivnem in motoričnem področju. Prisotnost psa izključuje negativne dejavnike, ki se lahko razvijejo zaradi neuspešnosti pri šolskem delu.

pevtski psi pomagajo pri vzpostavljanju in ohranjanju socialnih interakcij ter delovanju otrok in odraslih, ki imajo različne omejitve pri vključevanju v življenje.

Naslednje področje, na katerem terapevtsko učinkujejo terapevtski psi, je agresivno vedenje. Raziskavi iz tujine sta pokazali, da prisotnost prijaznega psa v razredu zmanjšuje ali odpravlja agresivno in neprimerno vedenje učencev v razredu (Hergevich et al., 2002; Katrschal in Otbauer, 2003). Podobno so bile tudi pri nas izvedene šolske ure v razredu osnovne šole, ki je veljal za težavnega in nediscipliniranega. Opaziti je bilo, da ob prisotnosti psa pri urah angleščine ali matematike ni bilo klepetanja, učiteljica je lažje podajala snov, in ko je zazvonil šolski zvonec, so otroci mirno pospravili šolske potrebščine, eden za drugim pristopili k psu, se mu zahvalili za prisotnost in mirno nadaljevali pot skozi šolska vrata. Pred prihodom terapevtskega psa je bilo prisotno prerivanje skozi vrata, klepetanje med poukom, nespoštovanje reda in varnosti.

Opaziti je, da psi pomagajo pri zmanjšanju napetosti, tesnobe in zmedenosti.

Pri nas smo imeli možnost opazovati osebe z onkološkimi težavami. Terapevtski psi so bili za njih ventil, da so lahko sprostile svojo žalost, jezo, zmedenost, tesnobo, strah, ki jih pred svojci in otroki niso mogle. Po končanih tera-

pevtskih urah so se počutile lažje, sproš­ čene in z organiziranimi mislimi.

Terapevtski psi pomagajo zmanjšati stres, in sicer iz stališča endokrinoloških ali kardiovaskularnih parametrov. Ena izmed študij v tujini je pokazala, da se je samo z dotikanjem lastnega ali tujega psa znižal nivo kortizola v krvi (Odendaal and Meintjes, 2003). Za primerjavo je bila aktivnost branja brez prisotnosti psa, pri kateri pa se nivo kortizola ni znižal. Ravno tako so dokazali pozitivne učinke na področju kardiovaskularnih bolezni in rizičnih faktorjev, ki vplivajo na razvoj srčnih bolezni. Uporabniki, ki so bili v stiku s psi, so imeli nižje vrednosti holesterola, trigliceridov in sistoličnega krvnega pritiska od oseb, ki niso imeli stikov s psom (Dembicki in Andersen, 1996).

Opaziti je mogoče, da imajo terapevtski psi veliko pozitivnih učinkov, če sta uporabljena dobro pripravljen terapevtski program in pravi pristop.

Potrebna so še nadaljnja raziskovanja in dokazovanja pozitivnih učinkov terapevtskih psov na uporabnike. V raziskave je potrebno vključiti strokovne osebe različnih profilov. Ravno tako je potrebno razširiti krog delovanja terapevtskih psov. Ne samo v rehabilitaciji, ampak tudi v preventivo in kurativo je potrebno umestiti programe, ki bodo pomagali uporabnikom ohranjati kakovost življenja ali pospešiti proces zdravljenja

Sanja Bekrić

.

.

17

Na OŠ Kozara Nova Gorica se terapevtske pse v delo z učenci s posebnimi potrebami vključuje od šolskega leta 2012/13. Delo poteka individualno po pouku ali pa v razredu s skupino pri različnih predmetih.

Od strokovnih delavcev se pričakuje nekoliko več predvidevanja določenih situacij glede na posebne potrebe otrok. Vodnika psa je potrebno predhodno seznaniti z morebitnimi nepričakovanimi situacijami in samim potekom dela. Priporočljivo je, da delo poteka v prostorih, ki jih pes predhodno spozna, in da redno, vsaj dalj časa, prihaja v isti prostor. To je lahko razred, kabinet, telovadnica, senzorna soba, šolski atrij ... Pri terapijah se uporablja lahko različne pripomočke, kot so: rutice, ščipalke, knjige, žogice, kocke, glavnik – odvisno od načrta strokovnega delavca. Izhajati je potrebno iz načrtovanih ciljev, ki jih je strokovni delavec zastavil za tisto srečanje. Priporočljivo je, da terapija ne traja dlje kot traja šolska ura, med samo terapijo pa se psu omogoči sprostitev glede na zahtevnost dela

18

šapa

Prepričljivi odzivi otrok, ki jih obiščejo Tačke pomagačke, so bili osnova novi, razmeroma drzni ideji. Ob prebiranju tuje literature in ob brskanju po spletnih straneh smo nekateri vodniki psov spoznali, da so psi po svetu vključeni tudi v redno življenje in delo v šolah. »Ej, jaz bi tudi!« smo pomislili.

Tovrstno delo pa je res zahtevno in lotiti se ga ni mogoče čez noč. Temeljite priprave začnemo s pridobivanjem soglasij (vodstva šole, staršev, sodelavcev ...) in s skrbnim načrtovanjem. Nujno potreben je razmislek, v katerih okoliščinah je lahko učitelj hkrati vodnik psa, kdaj pa ob sebi potrebuje še strokovno osebo (učitelja, svetovalnega delavca ...). Ko so zagotovljeni potrebni pogoji, je najpomembnejša brezkompromisna skrb za varnost in dobro počutje vseh udeležencev, tudi psa. Redna prisotnost pri pouku je namreč za našega pasjega prijatelja zahteven zalogaj. Samo pomislimo na glasne učence, na številne vonjave, na gnečo v šoli, na mešanico prisotnih čustev – od sreče, veselja, do strahu, tesnobe, jeze. Vse to pes zaznava in predeluje vsak trenutek, ko nas spremlja. Poskrbeti moramo, da dražljajev ni preveč in da jih pes zmore prenesti.

Med otroke lahko pripeljemo samo psa, ki mu res zaupamo, ker je izkušen, toleranten, predvidljiv, krotek, naklonjen mladini. Otroci morajo poznati in upoštevati osnovna pravila vedenja ob psu in ravnanja z njim. Psu v šoli zagotovimo primeren prostor in možnost, da se umakne v miren kotiček, kadar ga potrebuje.

Naši pasji prijatelji, Tačke pomagačke, se med seboj v marsičem razlikujejo. Med njimi najdemo velike in majhne, radovedne in zadržane, kratkodlake in dolgodlake, živahne in umirjene kosmatince. Tudi njihovi vodniki, ki držimo v rokah drugi konec vrvice, nismo narejeni po istem kalupu. Tako ni težko razumeti, da delujemo v zelo različnih okoljih, vsak par pač dela na področju, kjer mu gre najbolje od rok in od tac. Prilagajamo se vabilom številnih ustanov, v zadnjih letih je med njimi vse več vrtcev in šol.

Pes – občasni obiskovalec Do nedavna so terapevtski psi prihajali v učilnice in igralnice le kot občasni obiskovalci. Tovrstni obiski ostajajo stalna praksa. Pogosto nas na obisk povabi učitelj ali vzgojitelj, včasih vodstvo šole oz. vrtca ali starši. Kadar je le mogoče, se povabilu odzovemo.

Praviloma gre za enkratna srečanja, katerih vsebino prilagodimo starosti, zanimanjem in sposobnostim otrok, upoštevamo tudi morebitne dodatne želje učitelja oz. vzgojitelja. Dejavnosti z otroki lahko nam­reč načrtujemo tako, da poudarimo vsebine, ki jih sicer obravnavajo pri pouku.

Osnovni namen naših obiskov v šolah in vrtcih ostaja vsa leta našega delovanja nespremenjen.

Mladim želimo predstaviti pse, njihovo vedenje in potrebe. Z otroki se pogovarjamo, kako skrbimo za kužka. Skupaj opazujemo, kaj nam pes sporoča s telesno govorico, opozarjamo na miritvene in svarilne signale. Otroke spodbudimo, da nam pokažejo svoj jezen obraz. Ko stisnjenih zob srepo gledajo predse, razumejo, da s krčevito zaprtim gobcem tudi pes ne sporoča nič dobrega.

Pri delu z mlajšimi otroki je lahko kuža aktivno vključen – seveda samo omejen čas, morda eno uro. Lahko pa je v šoli zgolj prisoten, tudi tako prispeva k spodbudnemu učnemu okolju. To potrjujejo številni mladi, ki imajo priložnost, da se med odmorom sprostijo ob kužku. Učitelji, ki smo ugriznili v novost, pa dodajamo, da pes v razredu sicer nima čarobne paličice, s katero bi premagal vse tegobe šolarjev. Vsekakor pa spodbudno vpliva tudi na najbolj plahe, zadržane, morda osamljene. Mimogrede umiri kakega razgrajača in otroke odvrne od vseprisotnih telefonov, saj ponuja kup zanimivih tem za pogovor. S psom ob strani učinkovito dosegamo vrsto učnih in vzgojnih ciljev.

Z nekaj spretnosti in iznajdljivosti nam kuža pomaga pri vseh predmetnih področjih – pri slovenščini, matematiki, pri naravoslovnih in družboslovnih vsebinah. Neprecenljiv je prispevek psa, ko želimo mladim približati vrednote. Z otroki se veliko pogovarjamo o dobronamernosti, spoštovanju, vztrajnosti, skromnosti in še in še. Besede so skoraj odveč, ko otroci spoznavajo, da kuža živi v skladu s temi vrednotami. Poznate (terapevtskega) psa, ki ni prijazen, strpen, ki renči vsevprek? No, v tem grmu tiči zajec.

Posebej zanimivo je, da zaznavamo koristi pasjega sodelovanja v šoli ne glede na populacijo. Oblike dela in cilje brez težav prilagodimo starosti (predšolski vrtičkarji, šolarji ali srednješolci), sposobnostim otrok (otroci s posebnimi potrebami ali »običajni« otroci) in številu (individualna obravnava ali delo v skupini).

Mojca Trampuš

Na travniku pripravimo tekaško tekmovanje in prepričamo vse nejeverneže, da so pasje tačke hitrejše od otroških nog. To dejstvo ponuja odgovor na vprašanje, kako ravnati ob srečanju s psom, ki se ga bojimo. Beg ni učinkovita rešitev. Otrokom povemo, naj obmirujejo, naj psa ne gledajo v oči; naj se vedejo kot drevo. Pomagamo si s plišastim kužkom, ki se zaganja v otroke. Opremimo se s fotografijami zaskrbljenih, jeznih, prestrašenih, razigranih psov in povabimo otroke k opazovanju in zaznavanju nebesednih sporočil.

Otroke prosimo, naj pasjemu obiskovalcu ponudijo vodo, in tako spodbujamo skrbno ravnanje s psom.

Tudi sicer poudarjamo pomen spoštljivega in ljubečega ravnanja z živalmi in dobronamernih odnosov nasploh. Otroci so pasjih obiskov vedno veseli, radi sodelujejo in se nevede naučijo marsikaj. Da se kužki res močno dotaknejo otroških src in glavic, nam potrjujejo tudi učitelji in vzgojitelji.

Mreža Šolski pes V slogi je moč. Da bi delo s psi v šolah poenotili, da bi s prehojeno potjo pomagali tudi drugim entuziastom, da bi drug z drugim delili izkušnje in zamisli, smo zasnovali Mrežo Šolski pes. Ustanovne članice so tri šole, v katerih delujemo Tačke pomagačke (Srednja vzgojiteljska 19

20

yumA

Mladim je namreč kuža pravi tovariš pri igri in učenju – razveseljuje, tolaži, opogumlja in lepša šolski vsakdan.

Pes – redni sodelavec, učiteljev pomočnik

šola in gimnazija Ljubljana in OŠ Pod goro, Slovenske Konjice) ter Ambasadorji nasmeha (CIRIUS Kamnik). Mreža združuje vzgojno-izobraževalne ustanove, v katerih redno dela terapevtski pes s svojim vodnikom. Vodnik je lahko na šoli zapos­ len, lahko pa je redni obiskovalec, ki sodeluje z učiteljem. Ker ima besedna zveza »terapevtski pes« v šolskem prostoru nekoliko vprašljivo konotacijo, smo se – tudi po vzoru projekta Schulhund – odločili za poimenovanje »šolski pes« in tako označili tudi mrežo šol. Želimo si, da bi se v mrežo vključile vse ustanove, ki izpolnjujejo pogoje za to. Delovanje mreže bo namreč močno sporočilo pristojnim ustanovam in snovalcem vzgojno-izobraževalnih vsebin, da je primerno usposobljen pes lahko učiteljev neprecenljivi pomočnik. Morda pa nam v prihodnje le uspe, da bo delo s psi v šolah tudi formalno priznano in sistemsko urejeno?

Mladim je namreč kuža pravi tovariš pri igri in učenju – razveseljuje, tolaži, opogumlja in lepša šolski vsakdan. Naj zapis o psih v šoli zaključi misel dijaka, ki se v učilnici in na šolskih hodnikih že več let redno druži s šolskim psom. »To je najboljši projekt naše šole. V vsaki šoli bi moral biti tudi pes, ker je ob njem vse laže.« Več bi si težko želeli

.

glory

bamm bamm

flirt Maja Padar, prof. spec. in rehab. ped.

Tina Ivetac, prof. spec. in rehab. ped., surdo-logo

V letošnjem šolskem letu smo imeli pes približa. Dovolimo, da nas povoha, učenci prvega in drugega razreda Cen- in mi ga pobožamo po hrbtu. Če se le tra za komunikacijo, sluh in govor Por- da, se glave ne dotikamo, saj tudi nam torož prav posebno srečo, saj sta nas ni prijetno, da nam kdo kuštra lase. enkrat mesečno obiskovala terapevtska Vemo tudi, kaj narediti, ko srečamo psička Diva ter vodnik Gregor. Diva je psa brez povodca. Najprej preverimo, vsakič magično obarvala hodnike, učil- če je vodnik v bližini. Če je vodnik blinice in igrišče. Učenci so ju z Gregorjem zu, postopek poznamo. Če ga ni, pa pričakovali in se veselili njunega obiska. Ure smo Z Divo smo se naučili prepoznati in se začenjali s pozdravom, pri katerem se je lahko odzvati na svoja čustva in čustva drugih. vsak učenec približal Ko vidimo psa na ulici, nas ni več strah. psu ter tako vzpostavil prvi stik. Nekateri so bili ob tem že na začetku šolskega leta spro- hitro roke v zrak, kričimo in tečemo ščeni, nekateri pa so to dosegli kasneje. stran? Neeee! Mirno hodimo naprej Telovadba, ki je sledila pozdravu, je bila in psa ne gledamo v oči. Z Divo smo se prav tako namenjena vzpostavljanju naučili prepoznati in se odzvati na svostika s psom in izgubi strahu pred do- ja čustva in čustva drugih. Ko vidimo tikom. Kdor še ni poskusil, ne ve, kako psa na ulici, nas ni več strah. Vemo, kaj zabavno je, ko Diva izvaja osmico okrog nam želi povedati in kaj čuti, ko maha tvojih nog in te ob tem skoraj zvrne na z repom, ko je rep skrit med nogami in tla. ko je rep usmerjen pokončno navzgor.

V začetnih urah smo se naučili, kakšna Ko maha z repom, je vesel. Ugotavljali so pravila vedenja ob psu. Ugotovili smo tudi, kaj mi počnemo, ko smo vesmo, da ni vseeno, če psa poznamo ali seli. Ko je rep skrit med nogami, je pes ne. Sedaj vemo, kaj lahko storimo, ko prestrašen. Spraševali smo se, kako mi srečamo psa na povodcu in ga želimo pokažemo, da nas je strah. Ko je rep pobožati. Najprej vprašamo vodnika, usmerjen špičasto navzgor, je pes ječe smemo pobožati njegovega štirinož- zen. Kaj pa mi počnemo, ko smo jezni? nega prijatelja. Vodnik preveri razpolo- Ker je Diva samo ena, nas pa je veliko, ženje psa in da dovoljenje. In takrat vsi smo se naučili počakati na vrsto. K srenaenkrat planemo na kužka? Neeee! Iz- či je psička zelo potrpežljiva. tegnemo roko in počakamo, da se nam S pomočjo terapevtskega psa smo urili

tudi šolske veščine. Diva je bila za učence velik vir motivacije, saj so pri nalogah vztrajali dlje, kakor če bi dobili ista navodila brez prisotnosti psa. Učenje črk in številk je bilo tako veliko lažje, računanje, sestavljanje zlogov, besed in povedi pa prijetnejše. Materiali za delo so bili v plišasti vrečki, ki jo je dobila Diva.

Učenci so morali za izpeljavo naloge psa najprej poklicati dovolj glasno, da se je ta odzval navodilu. Nato so morali poslinjeno vrečko odpreti, kar je bila na začetku šolskega leta težava predvsem pri otrocih z avtističnimi motnjami, ki se ne želijo dotikati mokrih in umazanih stvari. Po opravljeni nalogi si je Diva prislužila priboljšek, ki ga seveda ni smela pobrati s tal, ampak ga je morala dobiti na učenčevi roki. Nekateri so bili nad dajanjem priboljškov navdušeni, drugi pa so se temu upirali. Vsako uro je bilo lažje in na koncu šolskega leta je psička dobila priboljšek prav z vsake otroške roke.

Pomembno je, da je stik s psom stalen.

Opazili smo, da se je bilo treba po daljši prekinitvi (zaradi počitnic, bolezni itd.) ponovno naučiti pravil in znova vzpostaviti stik s psom.

Sodelovanje s Tačkami je v razred prineslo veliko zabave, smeha in novih znanj. Zahvaljujemo se Gregorju in Divi ter upamo, da bomo še naprej skupaj ustvarjali prijetnejše šolsko okolje

.

21

22

ponosni nase ter z obljubo sebi in kužku, da bodo doma nadaljevali z branjem in to naslednjič tudi dokazali. Vse to je bil več kot zadosten dokaz, da učenci, kuža in branje sodijo skupaj, in ni bilo dvoma, da bomo jeseni nadaljevali s tačkastim branjem. In smo. Bralne urice so potekale po programu R.E.A.D, kar pomeni, da je učenec zjutraj iz zbirke »pasjih« slikanic izbral knjigo, ki mu je bila všeč. Ko sta prišli Diva in njena vodnica Slavica, so se vsi trije namestili v mirnem in udobnem bralnem kotičku in učenec je glasno bral in medtem božal Divo. Tudi vloga vodnice je zelo pomembna, saj po potrebi spodbuja učenca, da Divi še enkrat prebere ali razloži kakšno težjo ali neznano besedo in preverja razumevanje prebranega. Kot pričakovano so bili odzivi učencev in njihovih staršev nadvse pozitivni, in sicer tako zelo, da so že vnaprej spraševali, ali bomo tudi v naslednjem šolskem letu nadaljevali z braHelena Kokot Bujanović, spec. ped. njem in druženjem s kužki. Hkrati pa je bila to spodbuda tudi zame, da s sodelovanjem s Tačkami ne samo nadaljujemo, ampak ga poglobimo in načrtujem še druge oblike dela z njimi.

V tem šolskem letu zato z našim branjem sodelujemo tudi pri inovacijskih projektih Zavoda RS za šolstvo z osrednjim ciljem spodbuditi bralni interes v razredu in doma.

Zato smo projekt res sistematično načrtovali in ga tako tudi izvajamo. V 2. b razredu sva z razredničarko branje s tačkami najprej predstavili na uvodnem roditeljskem sestanku. Nato smo v šolski knjižnici s pomočjo knjižničarke izbrali primerno »pasje« gradivo različne zahtevnosti.

Za ogrevanje smo se z Divo, njenimi štirinožnimi prijatelji in vodnicami srečali na družabni urici, kjer so nam predstavili pasje poklice in spretnosti, obnovili pa smo tudi rokovanje s psom. In branje se je začelo. Po dva učenca sta na štirinajst Kuža dejansko posluša, sodeluje s svojo neverbalno dni hodila na individualna bralna srečanja komunikacijo ter z mirnostjo, toploto bližine in telesno z Divo (vrstni red sva določali sproti glede bralne spretnosti – dogovorili smo se, da govorico otroka sprosti in ga spodbuja, da bere in da z na so najprej na vrsti tisti, ki že tekoče berejo, in tako postopoma do tistih, ki slabo ali pa branjem nadaljuje do konca zgodbe. sploh še ne berejo, kar je delovalo kot dodatna spodbuda). Srečanje z Divo je vedno Pred dvema letoma sem si v članku zastavljala vprašanje, kaj znova zelo pozitivno in učenci se veselijo ponovnega sreimajo skupnega otroci, branje in psi, ter ali je mogoče, da bi čanja – vsak si zastavi cilj, kaj bo do naslednjič izboljšal in bili na naši šoli otroci, branje in psi skupaj, v istem prostoru, pokazal Divi. Sama sem bralne urice ves čas spremljala, z veseljem, z užitkom. Od kod ideja? Vsakemu, ki mi le želi kot sicer preverjam bralni napredek pri učencih za priprisluhniti, povem zgodbo o svojem sinu, ki je iz čitalnice merjavo, in sicer nam glasno branje omogoča spremljanje Mestne knjižnice Kranj prišel pravi pasji navdušenec, ki se je napredka, pri čemer ocenjujemo štiri kriterije tekočnosti takoj želel prijaviti na novo branje. Pomembno dejstvo: fant branja: natančnost, ritem, tehniko in izraznost. Razlika je pred tem oboževal branje, a se je bal psov. Kaj se je zgo- kvalitete branja na začetku in koncu srečanja je bila pri dilo za žaluzijo, ne vem, a bilo je tako navdihujoče, da me je mnogih učencih očitna, učenci so brali pravilneje, bolj tepopolnoma prevzelo in prepričalo, da moram to preizkusiti koče, pri branju psu so bili sproščeni in aktivni, brali so z tudi v šoli. veseljem in se pogovarjali o prebranem. Psu in vodnici so Zakaj? Z učiteljico drugega razreda sva izvajali projekt »Su- z navdušenjem pripovedovali tudi o branju doma (kako, per bralec«, s katerim sva na različne načine spodbujali ot- s kom, zakaj). Sproščenost je bilo zaznati tudi v njihovi roke k branju, a nekaterim učencem ob koncu šolskega leta telesni drži, sicer običajno prisotna napetost je izginila. branje ni in ni »steklo«. Bi lahko bil kuža tisti, ki bi spodbudil Vsem pa je bilo skupno vztrajno glasno branje celih dvajše njih? In smo poskusili. Prvič, drugič… Kaj kmalu so želeli set minut in uživanje v prijetni družbi, slabšim bralcem vsi brati kužku, tisti, ki so že brali, pa so želeli brati ponovno. pa tudi ponos, da jim je uspelo.

Ker je kužku bolje brati, ker je topel, miren, mehek, ker ga Pri mesečnih analizah – refleksijah v razredu z bralnimi lahko med branjem božajo, ker se ne bojijo, da se bo kuža koledarji ugotavljamo, da se učenci doma pripravljajo smejal, če bodo počasi, zatikajoče ali narobe prebrali … Kuža na branje psu in opažamo pozitivno tekmovalnost med dejansko posluša, sodeluje s svojo neverbalno komunikacijo učenci. ter z mirnostjo, toploto bližine in telesno govorico otroka Sicer pa so Tačke pomagačke postale prava atrakcija naše sprosti in ga spodbuja, da bere in da z branjem nadaljuje do šole. Tudi drugi učenci in učitelji komaj čakajo, da se spet konca zgodbe. Tudi učenci, ki so kazali prve znake odpora pojavijo na naših hodnikih, in ti kratki trenutki stika s do branja, so doma vadili, ker bodo brali kužku, in so z bral- psom so najboljši dokaz, kako zelo nam primanjkuje stika ne urice odhajali sproščeni, pomirjeni, navdušeni, zasluženo z živimi bitji, brezpogojne ljubezni

.

tobi Mnoge raziskave so pokazale, kako živali blagodejno vplivajo na človeka, mu nudijo občutek varnosti, ugodja, sproščenosti in veselja. Nacionalni dokument Kurikulum za vrtce (1999) kot enega izmed globalnih ciljev navaja doživljanje in spoznavanje žive in nežive narave v njeni raznolikosti ter razvijanje naklonjenega, spoštljivega in odgovornega odnosa do nje, ki nas posred­no opomni na pomembnost stika predšolskih otrok z živalmi. Kot menita Marinšek in Tušak5, lahko žival otroku nudi in omogoča stvari, ki jih še tako kvalitetna knjiga in tehnologija ne moreta preseči. Predšolski otrok ob živali razvije večjo sposobnost empatije, vzpostavljanje stika z drugimi, zmožnost razumevanja in sprejemanja tako sebe kot drugih ter sposobnost sprejemanja in opravljanja svojih odgovornosti.

Glede na vrsto in stopnjo primanjkljajev, ovir ter motenj otrokom prilagajamo organizacijo, vsebino programa, način izvajanja ter metode in oblike dela. Otroci se med seboj razlikujejo po individualnih sposobnostih na področju motorike, zaznavanja, govora in jezika, vedenja in na področju kognitivnih sposobnosti. Zaradi kompleksnega razvojnega zaostanka in drugih primanjkljajev na vseh področjih funkcioniranja potrebujejo intenzivne spodbude. Z vključevanjem terapevtskega psa v nekatere vsakodnevne dejavnosti otrokom omogočamo, da odkrivajo, doživljajo in spoznavajo sebe in okolje.

Otroci s posebnimi potrebami so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja. Oblike predšolskih programov in populacijo otrok s posebnimi potrebami opredeljujeta dokumenta Zakon o vrtcih8 in Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami7.

Pojem avtizem oziroma avtističen izhaja iz grške besede autos, kar pomeni sam, lasten, vsebinsko usmerjen vase. Avtizem je bil sprva redka motnja v otroštvu, ki so jo povezovali z težjimi oblikami motnje v duševnem razvoju. Danes je avtizem definiran kot razvojna motnja, stanje, ki je povezano z biološkimi in nevrokemičnimi spremembami delovanja možganov; nevrološka in ne mentalna motnja, ki vpliva na vse vidike socialnega razvoja; njeno izražanje v vedenju se spreminja s starostjo in sposobnostmi; motnja, ki se začne v otroštvu in traja vse življenje. Spekter: klasični avtizem, Aspergerjev sindrom, pervazivna razvojna motnja.

Za osebe z motnjo avtističnega spektra so zna-

čilna tri področja primanjkljajev: senzorno področje; interakcija in komunikacija; vedenje, interesi in aktivnosti.

Področje socialne interakcije in socialne komunikacije vključuje naslednje: neustrezno vzpostavljanje očesnega kontakta (izogibanje, ohranjanje); neobičajna govorica telesa; pozornost je usmerjena na nesocialna področja (recimo na detajle, večje zanimanje za predmete kot za ljudi …); neustrezne reakcije v socialnih situacijah; nerazumevanje nenapisanih družbenih, socialnih pravil; slabše spretnosti pri sodelovalni igri in sodelovanju z drugimi; težje sprejemanje kompromisov; drugačen interes na področju komunikacije (vzpostavljanje stika le z namenom zadovoljitve svojih potreb); težave v razumevanju fraz, zaimkov, vprašalnic, abstraktnih izrazov, prenesenega pomena; nerazumevanje občutkov, potreb, misli drugih; neželeni vedenjski vzorci – zaradi nerazumevanja in težav v komunikaciji.

Ko govorimo o delu z otroki z avtistično motnjo, je vključevanje psa v vzgojno delo prepoznano kot nova in vsak dan bolj uporabna oblika učenja. Otroku z avtistično motnjo pes omogoča uspešnejšo socializacijo in razvijanje komunikacijskih spretnosti. Prav tako zmanjšuje tesnobo in nelagodja ter otroke hkrati spodbuja k aktivnemu sodelovanju v skupini.

Pes terapevt otroku pomaga pri razvijanju govornih sposobnosti in spretnosti ter izboljšuje dvosmerno komunikacijo. Otrok psa nagovori in mu poda navodilo. Otroka spodbujamo, da navodilo poda čim bolj jasno in razločno, da bi ga pes razumel. Otrok mora prav tako nadzorovati glas, saj naj ne bi šepetal ali kričal. Otrok se navadno potrudi, saj želi, da je pes aktiven. Otrok razvija besedišče, spomin in govorni nastop, ko psu pripoveduje zgodbo. Otrok je bolj sproščen, ko pripoveduje psu, saj ve, da ga le-ta ne bo prekinjal, popravljal ali priganjal, naj pripoveduje hitreje.

Naslednje področje, na katerem imajo otroci z avtistično motnjo veliko težav, je področje vedenja, interesov in aktivnosti. Ti otroci težje prehajajo med dejavnostmi; vztrajajo v določenem vedenjskem vzorcu; strogo upoštevajo pravila in težko razumejo izjeme; imajo veliko potrebo po vzpostavljanju reda – nefunkcionalni rituali; zanje je značilna pomembnost vrstnega reda aktivnosti ter upiranje spremembam že utečenih vzorcev. Najraje se igrajo sami, igra je brez domišljije in ni funkcionalna. Pri likovnem izražanju večinoma dlje časa ponavljajo isti motiv. Zelo so uspešni pri memoriranju zvokov, melodij in pesmic.

Na področju vedenja, interesov in aktivnosti pes otroku predstavlja zgled in motivacijo. Otroci

Vesna Žerjal, dipl. vzg.

Tina Pribac, prof. spec. in rehab. ped.

Z vključevanjem terapevtskega psa v nekatere vsakodnevne dejavnosti otrokom omogočamo, da odkrivajo, doživljajo in spoznavajo sebe in okolje.

Literatura

23

24

1 Bahovec, E. et al. (1999).

Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.

2 Hannah, L. (2005).

Učenje mlajših otrok z motnjami avtističnega spektra: Priročnik za starše in strokovnjake v rednih šolah in vrtcih. Maribor: Center Društvo za avtizem.

3 Maček, J., Rogič – Ožek, S., Stres – Kaučič, K., Turk – Haskić, A., Werdoning, A. (2015). Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami: Otroci z avtističnimi motnjami. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

skušajo posnemati in prevzeti posamezne oblike vedenja pri psu, kot so: mirno sedenje, čakanje, da pride na vrsto, poslušanje, ko drugi govorijo ali berejo. S pomočjo psa lahko strokovni delavci spodbujajo ustrezne oblike vedenja.

Na senzornem področju je opazno pretirano ali prešibko odzivanje na različne senzorne dražljaje. Na posamezne zvoke lahko otroci zelo burno odreagirajo ali jih sploh ne slišijo. Občutljivi so na posamezen vonj in prav tako na različno intenziteto dotika. Veliko težav jim povzročajo intenzivne barve, svetloba in različna tekstura hrane. Imajo slabšo kontrolo nad svojim telesom, večinoma so zelo statični. Zanje je značilna postopna senzibilizacija na nove dražljaje. Da bi preprečili neprimerno vedenje, izbruhe, jim moramo omogočiti možnost umika in počitek od posameznih stimulacij.

Največkrat se psu zaradi senzorne preobčutljivosti in strahu ali prevelikega poguma postopoma približujemo. Kadar je prisoten strah in zelo odklonilen odnos do psa, z otrokom psa opazujemo skozi zastekljena vrata. V vsaki terapiji se psu nekoliko približamo. Postopoma pridemo do tega, da se otrok psa dotakne, mu ponudi priboljšek in se ob tem ne vznemiri.

Ko načrtujemo uro z otroki z avtizmom in s terapevtskim psom, moramo izhajati iz individualnih značilnosti in posebnosti otrok. Na začetku izvajamo aktivnosti v individualni obliki. Ko otrok psa sprejme in se v njegovi bližin počuti sproščenega, lahko aktivnosti izvajamo v skupinski obliki, ko se posvetimo razvijanju skupinske dinamike.

Struktura ure mora biti vedno enaka, le vsebina dejavnosti se lahko spreminja, saj je prav rutina pri otrocih s posebnimi potrebami zelo pomembna. Otrokom namreč predstavlja varnost, boljšo organizacijo in lažje ter uspešnejše učenje. Otroci s težavami so uspešnejši, kadar jim omogočimo večkratno ponovitev določenih vsebin, zato dejavnosti navadno zamenjamo šele po določenem času.

Program srečanja je za skupino enoten, prilagajamo le način izvedbe in težavnost posamezne aktivnosti, ki potekajo v skupini ali individualno. Pri samem načrtovanju dejavnosti ima pomembno vlogo tudi vodnik psa, ki išče možnosti in načine, kje in kako vključiti psa v določeno aktivnost, da bo otroku v največjo pomoč, podporo ali motivacijo.

Ure s terapevtskim psom otrokom pomenijo predvsem popestritev njihovega vsakdana, motivacijo in intenzivno spodbudo na vseh področjih razvoja, novo obliko učenja ter utrjevanje že usvojenih učnih vsebin

4 Kroflič, R., Marjanovič – Umek, L., Videmšek, M., Kovač, M., Kranjc, S., Saksida, I., Vrlič, T., Denac, O., Krnel, D., Japelj Pavešić, B. (2001).

Otrok v vrtcu: Priročnik h kurikulumu za vrtce. Maribor: Založba Obzorja.

.

5 Marinšek, M., Tušak, M. (2007). Človek – žival: zdrava naveza. Maribor: Založba Pivec.

6 Zelko, K. (2015). Vključevanje terapevtskega psa v pedagoško prakso vrtca. Diplomsko delo. Ljubljana.

7 Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami.

Pridobljeno 30. 5. 2017, s https://www.uradni-list.si/ glasilo-uradni-list-rs/vsebina?urlid=201158&stevilka=2714.

8 Zakon o vrtcih. Pridobljeno 30. 5. 2017, s http://pisrs. si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO447.

kasha V Lavričevi knjižnici v Ajdovščini smo za program R.E.A.D. prvič slišali pred nekaj leti na strokovni ekskurziji, ko smo obiskali knjižnico Šiška, kjer so ta program že izvajali. Taka oblika dela z mladimi bralci se nam je sicer zdela zanimiva, a se zanjo še nismo odločili.

žnice pa na to opozarja poseben napis. Časopisno gradivo, ki si ga uporabniki in obiskovalci knjižnice pogosto izposojajo, postavimo na mizo pred čitalnico.

Uro pravljic v angleškem jeziku in projekt Beremo s tačkami v angleškem jeziku izvajamo le v Ajdovščini, in sicer poteka ura pravljic v mali sejni sobi, branje pa v sosednji pisarni. Pri uri pravljic sem prisotna tudi jaz, saj po njej skupaj z obiskovalci ustvarjam, terapevtka s psom pa izvaja program R.E.A.D.

Obvestilo o začetku izvajanja projekta smo objavili tudi na naši spletni strani in v našem lokalnem časopisu, z njim pa so bili seznanjeni tudi poslušalci preko radija.

Glede na zanimanje na sami predstavitvi smo se v knjižnici odločili, da bomo izvajali tako proV zadnjem času pa pri mladih uporabnikih knji- jekt Beremo s tačkami kot tudi Uro pravljic v anžnice opažamo, da imajo veliko težav z branjem. gleškem jeziku Beremo s tačkami.

V veliki večini si za branje izbirajo lažje berljivo gradivo z velikimi črkami, kratkimi vrsticami in z Knjižnico v Vipavi je vsako sredo popoldne obiveliko slikovnega gradiva. Med našimi obiskovalci skovala vodnica Cvetka Gorjan s psičko Varvi, so tudi otroci z disleksijo in učenci iz CIRIUS-a, oddelek v Ajdovščini pa vodnica Sanja Bekrić kar je za nas poseben izziv, saj se zavedamo, da z mešanko Gubo, ki jo je kasneje zaradi odsotjim predstavlja branje velik napor, zato se pri izbi- nosti nadomestila Ana Cukijati z angleško koker ranju gradiva zanje še posebej potrudimo. španjelko Gaio.

Na tednu štirinožnega prijatelja, ki ga v Ajdovščini že nekaj let zapored organizira Hiša mladih, se Otroci so lahko dvakrat mesečno ob četrtkih poje s svojo stojnico predstavilo tudi Slovensko dru- poldne prisluhnili pravljici v angleškem jeziku štvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. in po njej brali knjige v angleščini. Pravljice je Z veseljem so odgovorili na vsa moja vprašanja o brala in pripovedovala Jean McCollister, otroke možnostih in oblikah sodelovanja z našo ustano- pa je pri branju poslušal Bamm Bamm. vo ter mi dali telefonsko številko kontaktne osebe njihove goriške enote. Projekt sem kot novo obli- Ob sobotah dopoldne so lahko prijavljeni otroko dela z mladimi bralci predstavila na sestanku ci brali havanski bišonki Fii in njeni vodnici Lili zaposlenih in dobila njihovo podporo za nadalj- Mozetič. nje dogovarjanje.

Ker se program R.E.A.D. izvaja individualno in Knjižnica je društvu plačala članarino in z nji- so vanj vključeni otroci, ki imajo težave z brami podpisala pogodbo o sodelovanju, s članico njem, smo jim, da jim ne bi bilo nerodno in da društva Ano Cukijati pa smo se nato dogovorili jih drugi med branjem ne bi motili, namenili o primernem načinu začetka izvajanja programa prav za to priložnost preurejen prostor. Da bi R.E.A.D. bilo udeležencem programa druženje s psom prijetnejše, smo za knjižnico v Ajdovščini kupili Za uvod smo pripravili nekakšen spoznavni večer, tudi dve vreči za sedenje. Program R.E.A.D. se ki ga je spremljala otvoritev razstave portretov te- v Ajdovščini izvaja v mali študijski sobi, ki ima rapevtskih psov Slovenskega društva za terapijo prav zaradi tega na vratih napis, kdaj je prostor s pomočjo psov Tačke pomagačke avtorice Tanje rezerviran za to dejavnost. Iz prostora za to priRistič v Ajdovščini in Vipavi ter razstavo knjig, ložnost umaknemo odvečno pohištvo, da je več v katerih nastopajo psi. V knjižnico v Ajdovščini prostora, pustimo le mizo in dva stola ter dve smo povabili tudi članice goriške enote Društva sedežni vreči. Na mizo razporedimo knjižno Tačke pomagačke Cvetko Gorjan, Ano Cukijati, gradivo, ki smo ga pripravili za otroka, ki ima Saro Rovan in Jean McCollister. Vse štiri so s seboj bralno uro. Prostor zapremo, tako da je otroku pripeljale svoje terapevtske pse. Na kratko so se omogočena zasebnost. predstavile in povedale, na kakšen način dejavnost Beremo s tačkami poteka, da so si starši, ki za V Vipavi program izvajamo v čitalnici, ki v tem ta program še niso slišali, lažje predstavljali, kaj to času ostalim ni na voljo, ostale uporabnike knjije in kako poteka. Gospa Gorjan, ki je predsednica goriških Tačk, je predstavila svoje delo in društvo.

Jean McCollister je povedala, kako potekata ura pravljic in aktivnost Beremo s tačkami v angleščini. Starši otrok so jim z zanimanjem prisluhnili, otroci pa so komaj pričakali konec uradnega dela, Starši so nam povedali, da so njihovi otroci da so se lahko približali psom in jih spoznali. Po prireditvi smo razdelili prijavnice in zbirali prijaže pred dogovorjenim terminom vadili brave.

O začetku izvajanja programa pri nas smo z dopisom obvestili vse šole v naši okolici in jim na kratko predstavili program R.E.A.D. Kot smo izvedeli od ravnateljev, so šole povabilo posredovale vsem staršem. Na otvoritev razstave je prišlo tudi nekaj predstavnic šol.

Ker smo ugotovili, da se otrokom ob silnem naporu rada osušijo usta, jim je na razpolago tudi kozarec vode.

Kot koordinatorica projekta v naši knjižnici skrbim za dogovarjanje z izvajalci in uporabniki programa Beremo s tačkami, zbiram prijave, obveščam starše o terminih za njihovega otroka (po elektronski pošti jim sporočim datum in uro branja ter navedem terapevtski par, spomnim jih na obvezno najavo pri izposojevalnem pultu, dan prej pa jim na telefon pošljem sporočilo NE POZABI). Za vsakega otroka pripravim njegovi starosti, težavam in željam primerno gradivo za branje, ki ga terapevt dvigne pri izposojevalnem pultu.

Z vsakim staršem se ob prijavi otroka v program pogovorim o osnovnih težavah (disleksija, strah pred nastopanjem …) in obvladovanju branja (kaj otrok že bere). Otroke v podružnici Vipava poznam in lahko še bolje izbiram njim primerne knjige.

Martina Zalar, knjižničarka

Terapevtom sporočim imena in starost otrok za določen termin ter dopišem težavo, za lažjo izbiro pristopa do otroka. Morebitno odsotnost terapevti sporočijo meni, takrat skušam dobiti za nadomestilo drugega terapevta ali pa otrokom pošljem obvestilo o novem datumu.

V veliko pomoč mi je pri vsej koordinaciji službeni telefon in mail ter velika pripravljenost staršev za sodelovanje.

Ob morebitni odpovedi obiska otroka naročim drugega otroka. Včasih je za te zamenjave potrebnih kar nekaj klicev in sporočil. Ker terapevtski pari prihajajo k nam iz Nove Gorice, bi bilo namreč škoda, da bi prišli zaman, saj jim knjižnica preko društva povrne potne stroške. Konec meseca namreč skupaj s tajnico na posebnem obrazcu, ki so nam ga posredovali iz društva, pošljeva popis obiskov terapevtskih parov s kilometrino društvu. To nam izda račun, ki ga knjižnica nato plača društvu.

nje, da bodo lahko kužku lepše brali. Tudi dislektiki, ki pred začetkom niso bili preveč navdušeni, so radi prihajali.

Starši so nam povedali, da so njihovi otroci že pred dogovorjenim terminom vadili branje, da bodo lahko kužku lepše brali. Tudi dislektiki, ki pred začetkom niso bili preveč navdušeni, so radi prihajali 25

26

.

Vsa tri društva, ki se v Sloveniji ukvarjajo s terapijo s pomočjo psov, v tem času ob pomoči Slovenskega inštituta za standardizacijo (SIST) aktivno pripravljajo nacionalni standard za terapevtske pse, sicer pa so del slovenske skupine, ki sodeluje pri oblikovanju evropskega standarda za pse pomočnike (assistance dogs).

»Bamm Bamm mi prinese dobro voljo, z njim mi je res lepo.« »Z njim grem rada na sprehod, on je super.« »Je pameten in priden pes.« »On me razume, njemu lahko zaupam.« »Z njim se počutim bolj sigurno.«

kitty

Po izobrazbi sem zdravstvena tehnica, zaposlena kot delovna inštruktorica v VDC Koper, enota Sežana.

Vsa tri društva, ki se v Sloveniji ukvarjajo s terapijo s pomočjo psov, v tem času ob pomoči Slovenskega inštituta za standardizacijo (SIST) aktivno pripravljajo nacionalni standard za terapevtske pse, sicer pa so del slovenske skupine, ki sodeluje pri oblikovanju evropskega standarda za pse pomočnike (assistance dogs). Valentina Horvat Kokalj iz Zavoda PET je vodja podskupine, v kateri je po ena članica iz vsa-

S Tačkami pomagačkami sem se seznanila po naključnem srečanju z Jean McCollister sredi Sežane. Posredovala mi je vabilo za izobraževanje in tako se je leta 2012 vse skupaj začelo. Moja ljubezen do živali je dobila globlji pomen

.

27

28

kega od treh društev, ki je v prvi vrsti zadolžena za pripravo nacionalnega standarda za terapevtske pse, v prihodnje pa naj bi trojica društev sodelovala tudi pri oblikovanju nadgradnje nacionalnega standarda v evropski standard.

Evropska birokracija je namreč zahtevna, usklajevanja na ravni Evrope oziroma med veliko sodelujočimi državami pa pravi izziv. Pogovori glede oblikova-

kity

V Sloveniji namreč podobna zasebna klinika, kjer bi vodeno in strokovno izvajali fizioterapijo in delovno terapijo s pomočjo živali, ne obstaja. Na posameznih kmetijah in rančih na različnih koncih Slovenije izvajajo terapijo s pomočjo konjev hipoterapijo. Stroškov nobene od oblik terapije s pomočjo živali v Sloveniji ne krije zdravstvena zavarovalnica. Hipoterapije so plačljive, terapije in aktivnosti s pomočjo drugih živali (psov, oslov, zajčkov …) pa njihovi lastniki in vodniki izvajajo prostovoljno. Aktivnosti in terapije s pomočjo psov izvajajo tri društva - Slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha, ki velja za prvo slovensko društvo za terapijo s pomočjo različnih domačih živali; PET – Pasja enota terapevtov, Zavod za terapijo s pomočjo psov, ter Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke.

Merilo kakovosti dela je vsekakor zadovoljstvo uporabnikov, ki se kaže tudi v njihovih izjavah:

V naše delovno okolje je prihod terapevtskega psa prinesel veliko veselja, smeha, sproščenosti, na začetku mogoče tudi zadržanosti, kanček strahu. Zaupanje uporabnikov ter dobra komunikacija v kolektivu in s terapevtskim parom pa je kar hitro obrodila dobre rezultate.

Psa načrtovano vključujemo na različnih področjih, tako individualno kot skupinsko.

Obisk klinike za nevrološko habilitacijo in paraplegijo REHAB v Baslu v Švici je v marsikom od nas vzbudila vprašanje, kdaj bomo v Sloveniji lahko rehabilitacije dopolnjevali tudi s terapijo s pomočjo različnih živali.

Predvsem pa mora biti delo tako za uporabnike kot za psa sprostitev in razvedrilo.

layla

Ljudje smo družabna bitja, radi se počutimo varni, radi smo sprejeti … skratka radi smo srečni. Vse to velja tudi za osebe z motnjo v duševnem razvoju. Za doseganje teh občutij oziroma za zadovoljevanje teh potreb pri naših varovancih poznamo različne poti. Ena izmed njih je tudi terapija s pomočjo psov, ki jo v naši ustanovi izvajajo terapevtski pari Društva Tačke pomagačke in so nam pri našem delu v veliko pomoč.

Ana Cukijati

gaia

V naše delovno okolje je prihod terapevtskega psa prinesel veliko veselja, smeha, sproščenosti, na začetku mogoče tudi zadržanosti, kanček strahu.

Pes je odlična motivacija, ob njem se izboljšuje medsebojna interakcija v skupini, povečuje se zanimanje za vadbo in uspešnost je večja. Izboljšujeta se kondicija in motorika, ohranjata oz. izboljšata se ravnotežje in koordinacija gibov.

V svoje delo umeščamo tudi učenje odgovornosti in spoštovanja sebe, drugih, psa. Pes je lahko odličen soterapevt pri graditvi medsebojne komunikacije, pri vztrajanju, pri urjenju natančnosti izvajanja. Pes ne dela razlik, se ne posmehuje, ne kritizira. Te lastnosti vlivajo pogum, izboljšujejo samopodobo in dajejo občutek varnosti in pripadnosti. S skupinskim delom, družabništvom in sprehodi naredimo veliko tudi na individualnem področju. In pes nam je pri tem v veliko pomoč, saj z njegovo prisotnostjo lažje premagujemo ovire.

liza

lejla

Milena Živec, delovna inštruktorica

nja enotnega evropskega standarda potekajo tudi med člani ADEu (Assistance Dogs Europe) oz. ADI (Assistance Dogs International) in AAIi (Animal Assisted Intervention International), a do sedaj še ni bil povsem dosežen konsenz, ali naj se za terapevtske pse oz.

AAI oblikuje poseben standard, ali naj se jih vključi v standard o psih pomočnikih, ki je v nastajanju

.

29

Poleg občutkov veselja in zadovoljstva, ki se stanovalcem izriše na obrazu in se odraža v neverbalni govorici telesa, so prednosti terapije s psom v številnih pozitivnih učinkih, kjer je omogočeno sproščanje, zaželeno izražanje nežnosti (razneženost), občutena bližina – fizični stik.

sledi priboljšek za psa in pohvala stanovalcu. Pri izvajanju nalog moramo biti vedno pozorni na varnost stanovalca in ostalih sodelojočih.

Prednost vključevanja psa v terapevtski program je v tem, da pri izvajanju posameznih nalog delujemo na več področjih hkrati: na motoriki (ravnotežje, drža telesa, kontrola drže glave, obseg gibov, mišična moč itd.), senzoriki (dotik, vid, sluh, voh), percepciji (telesna shema, ločevanje levo – desno in položaja v prostoru itd.), kogniciji (orientacija, motnje spomina, zaporedja, reševanja problemov itd.), na emocionalno–socialnem področju (težave pri izražanju emocij, motena samopodoba, slabša socialna interakcija, sproščanje itd.), pri dnevnih aktivnostih (slabša samostojnost pri higieni, oblačenju itd.). Najpogosteje izpostavljamo večjo socializacijo, miselno in fizično aktivnost, razvedrilo, preprečevanje osamljenosti, pomoč pri depresiji in premagovanju strahov.

Opazno se izboljša govor, predvsem jasnost izgovarjave in višja glasnost. Velik učinek je zaznati v boljši motivaciji, stanovalci lažje izvedejo zadano nalogo, izboljša se gibljivost (se sklonijo, da lahko pobožajo psa), uživajo v družbi drugih, lažje steče pogovor, izražajo skrb za psa in samostojno začenjajo pogovor, izboljšajo se medsebojni odnosi, večje je zaupanje in pojavi se občutek povezanosti. Bolj se usmerjajo navzven (namesto o sebi ali svojih negativnih mislih se pogovarjajo o živalih), lažje navežejo stik, niso zadržani, samo dogajanje sproži priklic spomina, občutkov, ohranja se stik z zunanjim svetom, nemalo je razvedrila, pristnega smeha. Ne nazadnje ima terapija tudi fiziološke prednosti sprostitve, umiri se dihanje, znižata utrip in pritisk; na telo ima terapija s pomočjo psa pomirjujoč učinek.

Znanje psa in spretnosti, ki jih obvlada, je potrebno povezati s ciljem, ki bi ga radi dosegli pri stanovalcih.

Lili Slavec dipl. delovna terapevtka

kiki

kuba V sobivanju človek – pes pridobivata oba, tako v domačem okolju, še posebej veliko težo pa ima sožitje (sicer kratko, omejeno na tedenske enourne obiske) v domovih za upokojence.

Ljudje potrebujemo bližino živali. Marsikateri stanovalec je imel psa v svojem domačem okolju. V času bivanja v domu upokojencev svojega psa ne more imeti, zato pa je prihod terapevtskega para, ki ga sestavljata vodnik in njegov pes, enkratna priložnost: z njima se ustvarijo posebne vezi in kaj kmalu postaneta nepogrešljiva.

Pes s svojimi lastnostmi blaži bivanje v ustanovi. Je prijatelj, družabnik, tolažnik, ima vlogo spremljevalca, sodelavca in pomočnika terapevta. Občasno pa je »samo obiskovalec«, ki ga vsi pozdravljajo, ogovarjajo, se ustavljajo, da z njim pokramljajo, ga božajo, izražajo veselje in na tak način dobrodošlico, ki jim lajša občutke osamljenosti in pozabljenosti.

Pes je odličen medij, ponotranji naš nezavedni svet in obuja spomine. Ni bojazni, da bi nas obsojal. Zanj smo lahko takšni, kot smo v svojem bistvu, ne oziraje se na starost, nagubano kožo, morebitne primanjkljaje. Lahko smo veseli, žalostni, imamo bolezni, ki nam onemogočajo gibanje, smo na invalidskem vozičku, hodimo s hoduljo, smo redkobesedni, z manj interesa ipd. Pes razume naše razpoloženje, zazna barvo in jakost glasu, prepozna neverbalno govorico, ne obsoja. Je odličen motivator, ki spodbuja občutke in zanimanje,

da se odzovemo, opravimo zadano nalogo (aktivnost).

Pes daje toplino, njegova bližina nas sprosti in pomirja.

Vzbuja nam občutke pripadnosti, željo po ljubkovanju, z njim zadovoljujemo potrebo po telesni bližini.

Domu upokojencev taka oblika dela prinaša dodano vrednost, ki spremeni dinamiko terapevtskih programov.

Seveda je za to potrebna naklonjenost vodstva, hkrati pa mora imeti strokovni delavec, ki dela s stanovalci in je seznanjen z njihovimi potrebami in posebnostmi, za delo s terapevtskim psom potrebno znanje.

Za strokovnega delavca je pes pripomoček za izvedbo namenske aktivnosti, motivacijski element z določenimi cilji, v katerega je potrebno vložiti ogromen del sebe, znanja ter spretnosti usklajevanja znanj psa in vodnika ter analize potreb, sposobnosti, primanjkljajev, želja in interesov stanovalcev. Vključeni so stanovalci, pri katerih se pokaže potreba po obravnavi (stanovalci z določenimi težavami, ki jih omejujejo v neodvisnosti), ki so psom naklonjeni, se jih ne bojijo. Primerno rokovanje z večjo pozornostjo je potrebno pri stanovalcih z okužbami in morebitnimi alergijami. V domu upokojencev izvajamo lahko aktivnosti s pomočjo psa (AAA – Animal Assisted Activity), kjer je v ospredju druženje, sprostitev, brez določenega cilja za posameznika oz. skupino, ali terapijo s pomočjo psa (AAT – Animal Assisted Therapy), kjer je posredovanje ciljno. Pri tem strokovna oseba – delovni terapevt, fizioterapevt, socialni delavec – uporablja psa na področju svoje stroke ter skrbno načrtuje in po korakih zastavi namen ali cilj za posameznika ali skupino – od 8 do 10 stanovalcev. Znanje psa in spretnosti, ki jih obvlada, je potrebno povezati s ciljem, ki bi ga radi dosegli pri stanovalcih. Bodisi želimo vzdrževati stanje ali doseči izboljšanje stanja, se naučiti nekaj novega, že usvojeno znanje utrditi na drugi način, npr. s pripomočki. Pri tem upoštevamo področja (kognitivno, motorično, senzorno itd.), kjer so določeni primanjkljaji, izberemo pravi program, določimo nalogo, ki jo uskladimo z vodnikom, ter predvidimo sposobnosti stanovalca in spretnosti, ki so potrebne za izvedbo same naloge. Pred srečanjem dobi vodnik navodila, kako bo potekala terapevtska ura, da po potrebi utrjuje pri psu potrebne spretnosti.

Predvideti je potrebno, kje in kako se bo izvajal program, ter pripraviti primeren prostor. To je lahko soba, hodnik, lahko so skupni prostori, terapevtski prostori, zunanjost – okolica doma, kjer se izvaja terapijo brez motečih dejavnikov. Prostor mora biti svetel, zračen, primerne temperature ter dovolj velik. Glede na predvideni program pripravimo ustrezne pripomočke: tiste iz vsakdanjega življenja (torbice, glavnik, posodice idr.) in tudi didaktične pripomočke (rutke, vprašalnike, predloge itd.), sprostitvene (žoge, zvoke itd.), medicinsko-tehnične (bergle, voziček idr.). V veliko pomoč nam je lahko tudi zakladnica predmetov iz nahrbtnika, ki ga ima vodnik praviloma vedno s seboj. Sledi izvedba programa s terapevtskim parom in nato ocenjevanje ter evalvacija.

Navodila uporabnikom morajo biti kratka in jasna. Govorimo počasi, razumljivo, preverimo razumevanje pri stanovalcu, posredujemo eno navodilo naenkrat, nalogo pokažemo, besedno opišemo. Ne delamo namesto stanovalca, ampak z njim. Treba je omogočiti dovolj časa za izvedbo aktivnosti in dopustiti odmor – počitek. Po opravljeni nalogi 30

Izpostavimo lahko veliko prednosti, ki jih prinaša prihod terapevtskega para v dom upokojencev, pa vendarle moramo omeniti tudi moteče dejavnike, ki so pogosto prisotni.

Večkrat se zgodi, da so skupine prevelike. Pri izvajanju terapije s pomočjo psa ne morejo biti vključeni vsi stanovalci in potrebno je narediti izbor. To lahko pri stanovalcih sproža nelagodje. Veliko primernih opozarjanj je potrebnih, da se »disciplinira« zaposlene in obiskovalce, ki ogovarjajo psa in bi ga radi pobožali, medtem ko dela in je osredotočen na terapijo s stanovalci. Pes ima zelo razvit čut za zaznavanje vonjav, ki so v domu prisotne. Diši po hrani. V veliki vnemi lahko tudi posameznik da psu neprimeren priboljšek (bombon). Tudi pri psu se lahko pojavi utrujenost. Takrat potrebuje umik in počitek oziroma sprostitev, preden lahko nadaljuje terapijo.

Terapevtski par sčasoma postane del doma, vodnik in pes sta poleg izvajanja terapije tudi drugače vpeta v življenje v ustanovi. Njuna pripravljenost je izredno dobrodošla, od našega angažiranja pa je odvisno, v kolikšni meri bomo povezani. Zelo lepe izkušnje so pri prebiranju knjig v narečju, praznovanju rojstnega dne posameznega stanovalca, pomoči pri sodelovanju na igrah spretnosti in sposobnosti.

Domskih dogodkov, kjer je lahko aktivno prisoten terapevtski par, ne zmanjka.

Pozitivni učinki terapije s pomočjo terapevtskih parov pri stanovalcih doma, tudi pri osebah z demenco, se izražajo v zadovoljnih stanovalcih in obogatenem življenju vseh, ki smo vpeti v domsko dogajanje

.

zahvala Iskreno se zahvaljujemo za donacije in izkazano pomoč:

Tanji Ristić

Tini Pribac

Lei Leskošek

Vesni Žerjal

Maji Povše

Valentini Parovel

Loteriji Slovenije, d. d.

Nataši Ogrin Jurjevič

Agenciji Saatchi & Saatchi Slovenija

Helena Kokot Bujanović

Doget, d. o. o.

Ajdi Konjedic, dr. vet. med. CVA (IVAS)

Pele, d. o. o.

Lili Slavec

Seznam aktivnih članov in članic ter pripravnikov in pripravnic Društva Tačke pomagačke na dan 31. julijA 2017

... in vsem aktivnim članom ter članicam, ki s svojim dodatnim delom omogočajo kakovostno delovanje našega društva.

Veterinarske ambulante in centri

Božo Starašinič in Liza

Lara Hodej in Tara

Urška Ferletič ter Grin in Wapi

Breda Tesner in Kity

Dušanka Prelc Premate in Thor

Andreja Lenassi in Pikić

Irina Telban in Kimi

Marjetka Petrič Puklavec in Kellan

Gregor Geč in Diva

Dragica Šuštar ter Erik in Haiti

Jera Telič in Lejla

Tamara Valenčič in Chispa

Mojca Trampuš in Šapa

Sara Čotar in Boni

Barbara Simčič in Lora

Sonja Trček in Kasha

Cvetka Gorjan ter Varvi in Luna

Vendi Rupnik in Layla

Tatjana Alenka Pavlič in Lam

Ana Cukijati in Gaia

Anja Cerkvenik in Trilli

Ljuba Trontelj in Lili

Lili Mozetič in Fia

Valentina Parovel in Tačka

Slavica Mrkun in Diva

Sanja Bekrić in Guba

Ingrid Kren in Lia

Veterinarstvo Vidic, Vidic Oton s. p., Kromberška cesta 12, 5000 Nova Gorica

Andreja Bizjan Cvikič in Zoja

Tatjana Marvin in Rina

Maša Ražman Knap in George

Vesna Hude ter Erc in Cooper

Jean McCollister in Bamm Bamm

Irena Šeruga in Kitty

Vet Klinika Lesce d. o. o., Alpska cesta 49, 4248 Lesce

Alenka Godec in Neli

Sonja Radikon in Mini

Darja Jagodic in Luna

Meta Rupar in Bugi

Ljubka Antonova in Kan

Špela Štefe in Gaj

Tatjana Gombač in Yuma

Marinka Srebernjak in Glory

Ljubica Vouk Kovač in Shanti

Milka Golob in Kiki

Teja Martinovič in Maik

Vesna Stipetič in Tobi

Veterinarski center, Mateja PLEVNIK s. p.

Tovarniška cesta 10, 1370 Logatec

Veterinarska postaja d. o. o.

Slovenj Gradec, Celjska cesta 126, 2380 Slovenj Gradec

Veterinarska fakulteta Ljubljana, LABORATORIJ Cesta v mestni log 47, 1000 Ljubljana

PRVA-K Klinika za male živali d. o. o., Gorkičeva 6, 1000 Ljubljana

Klinika za male živali Maribor Osojnikova ulica 10, 2000 Maribor Veterinarska bolnica Ptuj Ormoška cesta 28, 2250 Ptuj Veterinarska ambulanta Vipava, Ivan Princes s. p.

Gradiška cesta 10, 5271 Vipava Veterinarska ambulanta Tačka, Prvomajska ulica 25, 3250 Rogaška Slatina Veterina Novo mesto d. o. o., Šmarješka cesta 2, 8000 Novo mesto Nabergoj veterinarski inženiring d. o. o., Dolga ulica 30, 9226 Moravske toplice

JANG veterinarska ambulanta d. o. o., Kandijska cesta 27, 8000 Novo mesto

Milan Šinko in Taja

Sara Rovan in Billy

Ambulanta za male živali LARA, Lara Kralj, Trgovska ulica 4, 6310 Izola

Anica Flat in Bach

Jana Miklič in Oli

Otilija Ravnjak in Car

Anja Kernc ter Bela in Simba

Sabina Miklavčič in Lady

Jasna Cajnko in Min

Janka Bergel Pogačnik in Honey

Veterinarska ambulanta Hrpelje-Dodič d. o. o., Ulica Dragomira B. Brkina 9, 6240 Hrpelje

Maša V. Ponikvar in Flirt

Mateja Slapnik in Kity

Tanja Hrkač in Aš

Tamara Jesenovec in Henrik

Vesna Bidoli ter Bela in Ina

Barbara Šömen in Čar

Margaret Davis in Timi

Silva Ferletič in Kuba

Nelly Lunaček Kranjc in Paco

Veterina Gorica d. o. o., Pri hrastu 18, 5000 Nova Gorica

Pripravniški pari Marjetka Petrič Puklavec in Čupa

Mojca Sajovic in Fellow

Blanka Jerman in Perla

Veterinarska ambulanta Rep, Iztok Rep s.p.

Pod Gradom 17, 8230 Mokronog

Irma Starman in Cindy

Maja Bregar in Linda

Sabina Smolej in Srečka

Slavko Ložar in Wendy

Ingrid Pergar in Sissy

Simona Tusun in Artemida

31

32

Jožef Miklavčič

Tako je v »uvodniku« k prvi številki, ki je izšla junija 2009 zapisal takratni sekretar društva Jožef Miklavčič.

33

Polletna preverjanja zdravstvenega stanja psa terapevta Izjemnega pomena za delo v ustanovah (domovi za ostarele, bolnišnice, varstveno-delovni centri, šole, vrtci, zavodi, zdravilišča) so redna preverjanja zdravstvenega stanja psov terapevtov, ki jih izvaja za to pooblaščena veterinarska klinika. Zdravstvena slika psa se preverja 2 krat letno in je za ustanove, kjer se terapija izvaja, razvidna iz posebnega obrazca »veterinarsko spričevalo psa terapevta« , in jo hrani tudi ustanova.

simba

Če bi dejal, da je najtežje začeti danes, bi bil krivičen do vseh naših prostovoljcev. Zamolčal bi, da svojo humanitarno dejavnost opravljamo že od leta 2004. Sedaj smo se odločili, da vse naše člane in širšo javnost sproti, dvakrat letno, obveščamo o delu društva tudi z našo revijo Sledi. Pisali bomo o aktualnostih, delovnih skupinah, terapevtskih parih in posameznikih ter o novostih s področja terapije s pomočjo psov.

Naše prostovoljce s svojimi terapevtskimi psi lahko srečujete v domovih za starejše občane, v rehabilitacijskih centrih, na pediatrični kliniki, v mladinskih zdraviliščih, šolah, vrtcih.

Nagrada za naše delo je lesk v očeh pričakovanja dopolnjenega dne v poznem starostnem obdobju; odziv na okolico, ki se po fizični rekonvalescenci ponovno pojavi pri osebi s poškodbo glave; hvaležnost staršev ob svojem otroku, ki hiti pripovedovati o ponovnem obisku kužka, ki mu je krajšal čas ob neprijetni terapiji; pozitiven odziv mladostnika, ki mu pred kužkom ni treba skrivati potlačenih čustev, zaradi katerih zavrača pogovor o svojih najstniških težavah; zavzeto razlaganje mladih šolarjev, ki po srečanju z našim strokovnim delavcem in skupno preživetim srečanjem drug drugemu zavzeto razlagajo, kako so brez strahu pobožali kužka, ga počesali in bodo sosedu povedali, da je tudi on čuteče bitje, potrebno pozornosti; čebljanje najmlajših, ki so se prvič srečali s kužkom in se ga niso bali, ko se jih je dotaknil s svojim mokrim smrčkom.

Za vsemi tem se skriva trdo delo naših prostovoljcev. Žrtvujejo sebe in svojega zvestega pasjega prijatelja, prosti čas in energijo, se redno usposabljajo, redno dvakrat letno veterinarsko preverjajo zdravje svojega psa, redno večkrat tedensko ali mesečno obiskujejo ustanove in šole ter usposabljajo druge strokovne kadre, ki bi želeli svoje delo, terapije in pristope obogatiti s preizkušenim znanjem naših članov.

Da smo na pravi poti, so nam potrdili najprej vsi, ki smo jih obiskali, in nato bralci revije Naša žena, ki so naše društvo izbrali za Dobrotnika leta 2008. To potrjujejo naši donatorji in sponzorji, ki pomagajo, da se obseg naše dejavnosti širi. To potrjujejo mediji, ki nas vabijo, da se podrobneje predstavimo v njihovih prispevkih. Potrditev in pomoč pa smo dobili tudi v tujini. Osrednja mednarodna švicarska šola za šolanje psov vodnikov slepih in ljudi s posebnimi potrebami VBM nam je omogočila usposabljanje naših strokovnih delavcev za pridobitev mednarodne licence. Humanitarna fundacija Thoolen Fundation Vaduz v Švici pa je sklenila, da nas bo tudi dolgoročno finančno podpirala.

Vse to je rezultat dela naših ustanovnih članov in vse večjega števila novih članov, ki se vključujejo v aktivno delo ali pa so samo podporni – pasivni člani društva. Zdaj nas je že več kot 120. Pridružite se nam, povabite še svoje prijatelje in znance.

Sledi Tačk pomagačk, Številka 2 november 2009 str. 35

Klinični pregled psa zajema: Splošni vtis, težo ter stanje prehranjenosti Stanje kože in dlake Sluznice Stopnja zobnega kamna Telesna temperatura ob pregledu Srce in krvožilni sistem Dihanje (pljuča) Okončine, hrbtenica (gibala)

Odsotnost bolečine Zadnje razglistenje (datum) Zadnje cepljenje (datum) Cepivo

Pregled blata z izvidom (parazitološka preiskava-datum)

Sredstva proti notranjim zajedavcem dajemo skrbniki terapevtskim psom 4 krat letno.

Doziranje sredstev proti zunanjim zajedavcem (bolhe, klopi) pa se izvaja po potrebi in skladno z letnim časom.

Spričevalo je podpisano in žigosano s strani veterinarskega centra in tako iz medicinsko veterinarskega stališča potrjeno, da je pes v dobrem zdravstvenem stanju za izvajanje terapije, oz. aktivnosti v ustanovah.

Nekateri ljudje so tudi alergični na pasjo dlako. Težavo v našem društvu rešimo tako, da oskrbovanca obišče eden od pudljev (toy, pritlikavi, srednji in veliki pudlji), saj ta pasma psov ne pušča dlak.

Kastracija/sterilizacija ni pogoj, v času gonitve, brejosti ali dojenja pa samicam ni dovoljeno opravljati terapije.

Psi so tudi izjemno negovani. Pred vstopom v ustanovo psu obrišemo tačke ter ga ponovno skrtačimo s kakovostnimi pomagali (krtače, glavniki, grabljice, posebne krpe, posebne rokavice). V slučaju dežja naši psi nosijo posebne plaščke. Moker pes ne more opravljati svojega poslanstva. Že doma očistimo uhlje, veterinar jim pristriže krempeljce.

Kako pogosto kopamo psa, pa ni pravila. Ker je čistoča izjemnega pomena, je potrebno psa terapevta skopati v naslednjih primerih: če se povalja po iztrebkih ali mrhovini, če je umazan in če ima neprijeten vonj.

Psi terapevti so pri zavarovalnici tudi zavarovani. Zahvaljujemo se Veterinarskemu centru Plevnik iz Logatca, ki nam nesebično pomaga pri rednih polletnih preverjanjih zdravstvenih stanj naših psov terapevtov, še posebej pa gospe Mateji Plevnik.

34

Branka Hobič Samo zdrav pes je varen pes. Dejstvo velja tudi za naše, terapevtske pse, s katerimi obiskujemo številne ustanove in delamo z ljudmi. V drugi številki, ki je izšla novembra 2009 preberemo v rubriki “nasveti”

Sredstvo proti zunanjim zajedavcem (datum)

kan

cooper

Sledi Tačk Pomagačk številka 1 junij 2009 str. 2

Sledi Tačk Pomagačk št. 4 DECEMBER 2010 str. 27 IN 28

Z Varvi sva najprej začeli obiskovati malo šolo, nato sva se osredotočili na učenje premagovanja ovir za disciplino agility, kar nama je šlo dokaj dobro od »nog«. Nastopati sva začeli v najnižjem razredu Al in po štirih tekmah sva izpolnili pogoj za prehod v višjo kategorijo A2. To pa ni kar tako, saj je potrebno tek opraviti brez kazenskih točk (kar pomeni, da morajo biti vse naloge opravljene brezhibno). Morda bova kdaj v prihodnosti zbrali še dva pogoja za prehod v A3; enega namreč že imava.

Ta prehod je še veliko zahtevnejši, saj morata biti pes in vodnik dobro usklajen par in še bolj vešča premagovanja ovir; to pomeni, da morata delo opraviti brez kazenskih točk in biti uvrščena med prve tri. Varvi pa ni samo uspešna športnica, bila je tudi že pridna »mamica«.

Pravijo, da ima vse, kar ti v življenju prekriža pot, svoj namen. Tako so meni pot prekrižale Tačke pomagač-

varvi

oli

erc

Zakaj?

Morda je to lepo ali sedaj moderno. Še veliko drugih odgovorov bi vam lahko naštela. Vendar bom raje napisala, zakaj je to poslanstvo nekaj več zame in za mojo psičko Varvi.

ke. Najprej sem o njihovem delu zgolj poslušala. Kmalu sem ugotovila, da se s tematiko z lahkoto poistovetim ter da si želim nekaj v tej smeri tudi narediti.

Eden izmed prvih korakov na najini poti do psa terapevta je bil opravljen izpit iz poslušnosti (BBH). Zato sem se med boleznijo, zaradi katere sem bila primorana opustiti večje telesne aktivnosti, odločila opraviti ta izpit. Vendar to še ni vse. Gospa Valentina je Varvi testirala še na vrsto drugih dražljajev, ki jih mora pes premagati, da bi lahko postal član velike družine Tačk. Nato sva se odpravili še na seminarje in delavnice ter na koncu dobili »diplomo«, s katero sva postali pripravnici pri Tačkah pomagačkah.

Sedaj pridno obiskujeva domove starejših in prinašava dobro voljo stanovalcem. Priznati moram, da sem do sedaj največ znanja in pozitivnih izkušenj pridobila v Domu starejših na Vrhniki.

Gospa Nataša, ki je tam vodja terapije,

ima neverjeten posluh za nas pripravnike in še bolj za stanovalce, kar se kaže v pogovorih in pripravah na terapijo. Zelo sem ji hvaležna za njeno nesebično pomoč in potrpljenje. S svojo vedrino je v moje delo in življenje nasploh vnesla žarek sonca, kanček sreče in še veliko lepega. Rečem si, Cvetka, pomagaj drugim, s tem pa pomagaš tudi sebi.

Tačke pomagačke smo začele obiskovati tudi dom upokojencev Pristan v Vipavi, kjer je veliko pozitiv¬ne energije in dobrega vzdušja. Zase lahko rečem, da mi čas med temi prijaznimi ljudmi kar prehitro mine. Gospa Mojca in drugo negovalno osebje ter stanovalci so nas že ob prvem obisku zelo lepo sprejeli.

Domov sem odšla polna zadovoljstva, ki ga drugače redko občutiš. Ob zadnjem obisku sva se z Varvi začasno poslovili od ene izmed stanovalk, ker se je preselila v drugo ustanovo. Obljubila sem ji obisk, vendar le, če nama bodo v ustanovi to dovo-lili. Ta gospa ima Varvi še 35

Cvetka Gorjan

pod stresom. Vendar je ravno nasprotno, saj se s stanovalci sproščeno druži, se z njimi igra, jih pelje na sprehod, pa še kaj se najde. Stanovalci jo za izvedbo »trikca« nagradijo, kar jo še bolj vzpodbudi, da sodeluje z njimi.

Morda bomo Tačke pomagačke tudi vam kdaj prekrižale pot. Ne spreglejte nas! Prav zagotovo lahko rečem, da je to poslanstvo izboljšalo kvaliteto mojega življenja. Prišel je čas, da z Varvi nekomu polepšava sivi vsakdanjik. Vam pa, ki berete ta prispevek, polagam na posebno rada. Spomnim se prvega obi- in rdeča lica; doživeti to, je več kot tisoč srce, in upam, da sem v teh nekaj beseska pri njej. Varvi smo dali na stol, da besed. Z Varvi se resnično radi vračava v dah uspela razložiti, zakaj je biti aktiven član Tačk pomagačk nekaj več. jo je lahko božala. To božanje jo je tako dom upokojencev Pristan. osrečilo, da so se ji smejali usta in oči, Sedaj se morda sprašujete, ali je tudi lica pa so se ji lepo pordečila. Tudi drugi Varvi zadovoljna s tovrstno terapijo oziterapevtski obisk pri njej je bil enak, le roma pomočjo? Ali je tudi njej to užitek, Biti aktiven član Tačk pomagačk je neda je bila Varvi tokrat pri njej na poste- ali zgolj izpolnjuje moje ukaze? Povem kaj več, pravi v svojem prispevku v četrti lji. Gospa je namreč po kapi hudo pri- vam, če ne bi bila vesela takega dela, bi številki revije Sledi, ki je izšla decembra zadeta. Ob prihodu jo je stisnila k sebi, to gotovo pokazala; najverjetneje me ne 2010, Cvetka Gorjan. Vodniki, ki s svojimi da ju je bilo veselje gledati. Mislim, da bi ubogala, bila bi nesproščena, skratka, psi doživljamo podobno izkušnjo kot ona bi vsak od nas rad doživel te srečne oči. obnašala bi se tako kot ljudje, ko smo s svojo Varvi, ji samo pritrjujemo.

36

PSOM VODIČEM SLEPIH, PSOM SPREMLJEVALCEM ALI TERAPEVTSKIM PSOM Ko so terapevtski psi opremljeni z oprsnico, pravimo, so v službi. Takrat veljajo v odnosih do njih posebna pravila, podobno, kot to velja za pse, ki opravljajo drugačne naloge.

Prispevek o tem je bil objavljen v tretji številki Sledi Tačk pomagačk, ki je izšla avgusta 2010.

Zaradi pomoči šolanih psov vodičev slepih, psov spremljevalcev gibalno oviranih ljudi in terapevtskih psov, ki delujejo v ustanovah, imajo slepi, slabovidni in ljudje s posebnimi potrebami ter bolni in ostareli večje možnosti vključevanja v družbo.

Pse, ki so v »službi«, spoznamo po posebnih oprsnicah, pse, vodiče slepih pa tudi po posebnem vodilu.

Ti psi lahko opravljajo svoje poslanstvo le tako, da jih pri delu ne motimo, kajti svoje delo morajo opravljati z najvišjo koncentracijo.

Ob srečanju s takim psom moramo upoštevati naslednja pravila : - svojega psa takoj pokličite k sebi in ga pripnite na vrvico; - s svojim psom se umaknite na razdaljo, ki psa vodiča ne bo motila; - izogibajte se kontakta s psom, ki nosi oprsnico ali vodilo; - ne kličite psa, ne božajte ga in ne hranite, saj ga to odvrača od naloge, ki jo opravlja;

- upoštevajte, da se pes ne sme prestrašiti (petarde, hupanje ...); - če želite invalidni osebi s psom spremljevalcem ali vodičem slepih pomagati, ogovorite osebo in ne psa. Spontano dotikanje osebe ali psa lahko povzroči pri obeh nelagodnost.

Napis na oprsnici, ki jo nosi pes pomočnik: »Vem, da sem vam všeč, toda, prosim, z ogovarjanjem, božanjem in hranjenjem me ne odvračajte od dela, ki ga pravkar opravljam.« Upoštevajte to pasjo željo !

Zavedajte se, da so osebe s posebnimi potrebami od tako usposobljenega psa odvisne in ga zato želijo nadzorovati.

Dovolite, da se taki psi gibljejo tudi tam, kjer drugače ni dovoljeno.

Najlepša hvala za razumevanje!

Sledi Tačk Pomagačk št. 5 SEPTEMBER 2011 str. 34

tačka

paco

Sledi Tačk Pomagačk številka 3 avgust 2010 str. 38

37

Vodniki vemo, da so naši psi tudi nam terapevti.

Ko smo žalostni, v stiski, osamljeni . . .

Kot terapevtski pari pomagamo tudi drugim.

Kdaj pa se zgodi tudi takšen primer, kot se je Dragici Šuštar. Svojo izkušnjo je opisala v peti številki Sledi Tačk pomagačk.

Sedaj verjamem, da se določene stvari v življenju zgodijo z razlogom. Drugače si ne znam in ne morem razlagati, zakaj sem si ravno letos in ne že pred leti tako zelo želela, da postaneva z Erikom terapevtski par pri Tačkah pomagačkah.

Doma imamo občasno legla, razstavljamo pse, pa sem si kljub vsemu tako zelo želela poskusiti tudi kot terapevt.

Ko sva z Erikom opravila tudi praktični preizkus in dobila diplomo, sem bila ponosna bolj, kot bi imela doma svetovnega prvaka v lepoti. Občutek, da bova nekomu z najinim delom polepšala dan in pomagala pri rehabilitaciji, je bil izjemen.

Potem se je zgodilo nekaj, za kar sem si mislila, da se nam ne more nikoli zgoditi. Moža Igorja je zadela možganska kap. Sesul se nam je svet, vsak dan smo čakali na novice ... Krvavitev v možgane je bila velika in na takem mestu, da je bila operacija tvegana. Zdravniki so

38

Želja, da Igor po skoraj treh mesecih vidi svojega Erika, je bila močna, zato sem se obrnila najprej na Tačke pomagačke, ki so imele razumevanje in potem še na oddelek, kjer leži Igor. Vsi so z veseljem odobrili obisk Erika pri Igorju v Soči.

Prvo srečanje je bilo natanko po štirih dnevih bivanja v Soči. Izbrali smo si kar prostor pred Sočo; veselje ob srečanju je bilo obojestransko. Naslednjič smo obiskali Igorja na oddelku v sobi. Takrat smo začeli tudi že s terapijo. Začeli smo z dajanjem priboljškov, seveda s prizadeto roko. V roki še ni bilo moči, zato so priboljški padali na tla, kar Erika seveda ni posebno motilo. Naslednjič je bilo že veliko bolje, Igor je roko obrnil in ponudil piškot v dlani. Ko smo vsi skupaj osvojili vajo, smo začeli z novo.

Začeli smo s povelji, kot so: sedi, daj tačko. Erik je delal, Igor pa je bil vidno zadovoljen z opravljenimi vajami.

Ponosen je bil nanj, saj sta skupaj hodila pol leta v pasjo šolo, a jima je bolezen izpit, ki je bil tik pred zdajci, preprečila. Tokrat bosta imela zaradi rehabilitacije malce daljši premor, a sta se na prvem obisku v Soči dogovorila, da bosta končala šolanje.

V Soči je Erik postal stalen gost. Ljudje si neverjetno želijo stikov s psom, da ga pobožajo, poklepetajo, povejo, kakšne pse so imeli ali jih imajo še doma. Do sedaj nisem naletela niti na enega, ki bi imel glede obiska Erika v Soči odklonilno mnenje. Lepo je pomagati drugim, jih osrečevati in polepšati njihove dneve bivanja na rehabilitaciji. Želela sem pomagati, res pa si tudi v sanjah nisem mislila, da bo prvi, ki ga bom obiskala ravno moj mož Igor. Z Erikom sva vesela in ponosna, da sva terapevtski parpri-

Dragica Šuštar

se odločili, da ga bodo dali v umetno komo. Ves čas smo ga obiskovali in se veselili vsakega najmanjšega izboljšanja. Ko se je začel prebujati, smo mu začeli prinašati slike psov in zdravniki na Nevrološki kliniki so menili, da je zanj pozitivno, če ga s tem motiviramo. Celo najljubšo Erikovo igračo smo mu občasno dali v roko. Stene sobe na kliniki smo polepili s slikami psov.

Po dveh mesecih in pol je bil Igor premeščen v Sočo. Vedela sem, da tja hodijo tudi naše Tačke pomagačke in sicer na oddelek po poškodbah glave.

pravnik Tačka pomagačka, saj vem, da z obiski neverjetno pozitivno vplivava na Igorjevo zdravljenje. Tako malo je treba, da je človek srečen in tega se premalokrat zavedamo.

Trenutno je Igorjeva rehabilitacija na prvem mestu, a ko Erikove pomoči ne bo več potreboval, bova začela obiskovati nove oskrbovance Soče ali kake druge ustanove.

Zakaj ne bi še komu polepšala dneva, saj sva TAČKA POMAGAČKA, na kar sva izredno ponosna in z veseljem opravljava svoje poslanstvo.

henrik

Sledi Tačk Pomagačk številka 6 MAREC 2013 str. 17

Urška Gorjan

V četrtek, 18. aprila, okrog 12. ure, se je po hodnikih OŠ Domžale slišal pasji lajež. Vsi so napeto opazovali in se spraševali, le kaj delajo kužki v šoli in kako to, da lahko psi sploh pridejo v šolo. A to so bili terapevtski psi iz Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke in namenjeni so bili na oddelek podaljšanega bivanja 2. a in 2. c razreda.

V razred je vstopilo pet kužkov s svojimi vodnicami, ki so se predstavile in povedale nekaj o svojih kužkih. Na obisk so prišli kraljevi koder Gustav, mejni ovčar (border collie) Erc, tibetanski terier Lam, srednji koder Tobi in Diva, pasme japonski špic. Vodnice so nam povedale, kako se moramo vesti ob kužkih in kako moramo do njih pristopiti.

Pogovarjali pa smo se tudi o skrbi za kužke. Gustav ali ljubkovalno Gusi nam je celo dovolil, da smo mu umivali zobe. Nato so bili na vrsti trikci. Lam se je pretvarjal, da spi in hodil po zadnjih tačkah. Erc pa je pravi cirkuški kuža, saj zna delati prevale, hoditi vzvratno in po zadnjih tačkah, se skrivati in narediti stojo. Tudi Gusi se je izkazal, ko je iskal skrito žogico in z nami vlekel vrv. Izvedeli smo, da moramo psu vedno dovoliti, da nas premaga, saj mu je le tako igra v veselje tudi naslednjič. Seveda smo lahko vse kužke tudi božali in jih objemali ter se pogovarjali z njihovimi vodnicami. Za konec pa smo svoje znanje obnovili tako, da smo kužkom odvezali rutico, ki je bila zavezana okrog njihovega vratu, in odgovorili na vprašanje, ki je bilo napisano na njej. Tudi mi smo se izkazali!

Po uri in pol pasjega druženja smo se morali posloviti in poslovili smo se v upanju, da bomo takšno srečanje še večkrat ponovili, saj smo se veliko naučili, nekateri pa so premagali tudi strah pred kužki in vsi smo zelo uživali.

Le kaj delajo kužki na tej šoli? Le kaj delajo v naši ustanovi? Se pogosto sprašujejo zaposleni in osebje, ko pridejo terapevtski pari na enkraten obisk ali začnejo z rednim delom. Kmalu postane jasno, da to niso navadni psi, o čemer priča že njihova oprsnica pa tudi njihovo obnašanje je drugačno kot obnašanje običajnih psov. Z našimi obiski razveseljujemo številne otroke, ki jim srečanje s psom poprestri dan, obenem se pa marsičesa naučijo.

39

40

zoja

Danes ima izkušnjo, kako je nekaj posebnega brati kužku, že veliko otrok, saj s terapevtskimi pari z licenco R.E.A.D berejo v knjižnicah, šolah in različnih drugih ustanovah. Prispevek na to temo je bil objavljen v šesti številki revije Sledi Tačk pomagačk.

luna

Ob tovrstnih srečanjih s svojo psičko Oli spoznavam, da se pes vsakega otroka razveseli. Med branjem Oli dobi zelo veliko pozornosti: otroci se je dotikajo, jo božajo ali pa se obrnejo k njej, da jih bolj razločno sliši. Vsekakor je pozitivno čustveno vzdušje pomembno, da se drug ob drugem dobro počutijo, da imajo dovolj prostora in udoben položaj. Srečanje je hkrati priložnost, da otrok prebudi bralno spodbudo in se ima lepo. Navadno zaključimo z igro, božanjem ali pa s kakšnim vprašanjem o psički. Oli dobi priboljšek ali dva, otrok pa kazalko za branje s slikicami naših kužkov. Čas nam vedno hitro mine, še posebej, če je vzdušje zanimivo in zabavno ...

tara

lam

Nadja Vrenk Hočevar

V Knjižnici Šiška v Ljubljani redno vsak mesec izvajamo program BRANJE S TAČKAMI. Terapevtski pari smo za izvajanje programa R.E.A.D. opravili dodatno strokovno izobraževanje in pridobili licenco pri organizaciji ITA - International Therapy Animals iz ZDA, pri kateri uspešno izvajajo tovrstni program že 11 let.

Program štejemo med terapevtske aktivnosti s pomočjo psov in podpira izboljšanje bralnih veščin ter hkrati odkriva veselje do branja. Branje poteka v sproščenem in prijetnem okolju, kjer nas vedno pričakajo zanimive knjige, prijazno osebje in radovedni pogledi otroških oči.

V knjižnici so dobrodošli vsi otroci, ki želijo sodelovati. Pogosto je za otroke, ki se učijo branja, to dokaj stresna dejavnost. Skrbi jih, da se ne bi zmotili, in se zaradi zaskrbljenosti navadno še težje osredotočijo na branje. Veliko otrok se npr. sooča tudi s strahom pred branjem na glas pred celotnim razredom. Kadar pa otroci berejo terapevtskemu psu, se sprostijo in pozabijo na svoje skrbi. Pes privabi pozornost in otrok se oddalji od problema. Psi so prizanesljivi, niso kritični, ne popravljajo in ne prekinjajo otroka med branjem, kar otrokom dviguje samozavest in samospoštovanje. Otroci začnejo uživati v bralni izkušnji in se veselijo naslednjega srečanja. Opažam, da se radi vračajo. Verjamem, da je pomembno, da doživi otrok katerokoli bralno izkušnjo kot osebno pomembno, saj je ta odlična popotnica v razvoj pozitivnih prepričanj o branju.

Za branje so aktualne knjige o živalih. Trudimo se predstaviti živali in njihovo vlogo na pozitiven način.

Kaj pravijo v knjižnici? »Gre za obliko dejavnosti, ki je namenjena naši osnovni dejavnosti — neposredni promociji branja in izboljšanju pismenosti. Za otroke je tako branje zabavno in sproščujoče. Ker je zanimanja veliko, so za udeležbo na programu obvezne predhodne prijave v Knjižnici Šiška. Srečanja potekajo v naši pravljični sobi, kjer je ustrezen prostor, odmaknjen od preostalih obiskovalcev.«

Sledi Tačk Pomagačk številka 7 MAREC 2014 str. 17

Sledi Tačk Pomagačk št.8 NOVEMBER 2015 str. 15

bela

car

Vzgojni zavod Planina je vzgojno izobraževalni zavod, v katerem so nameščeni otroci in mladostniki, tudi polnoletni, s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. K nam prihajajo iz cele Slovenije. Večina med njimi ima diagnosticirano tudi lažjo motnjo v duševnem razvoju ter raznolike duševne motnje in bolezni. Skupina otrok/ mladostnikov je zelo heterogena, tako glede na težavnost motenj, ki jih spremlja, kot tudi glede na razloge, zakaj so bili vključeni v naš zavod. Pri nas delamo na specifičen način. Mogoče se kdo sprašuje: »Kaj pa lahko pes doprinese tovrstnemu zavodu?« Iz izkušenj

neli

honey

Jera Telič

vseh nas, ki sodelujemo v tem projektu, lahko povem, da veliko. Naši otroci in mladostniki imajo običajno kakšen problem več kot njihovi vrstniki, vendar jih terapevtski pes Društva Tačke pomagačke zaradi tega ne gleda prav nič drugače. Velikokrat je prav on tisto, kar potrebujejo - nekoga, ki jih ima rad takšne, kot so v tistem trenutku.

Terapevtski pes ne razmišlja o njihovi preteklosti, napakah ali težavah. Sicer pa je enačba zelo preprosta - če si dober do psa, je on dober do tebe. Treba je dodati, da ti je občasno celo pripravljen pogledati skozi šape ...

Ko otroci in mladostniki zvedo, da jih bo kmalu obiskal kuža, se motivacija za opravila, ki jim niso preveč ljuba, precej poveča. Kot bi trenil, je vse prip41

ravljeno in pospravljeno, in to samo zato, da lahko potem pri vratih čakamo na obisk. S programom R.E.A.D., ki ga terapevtski pari Društva Tačke pomagačke izvajajo tudi v Vzgojnem zavodu Planina, so otroci in mladostniki veliko bolj motivirani in sproščeni pri branju.

Omeniti moram še eno pasjo lastnost! Psi jasno, brez ovinkarjenja, pokažejo, kaj jim je všeč in kaj ne. Povsem brez besed so se sposobni dogovoriti prav vse. »Včasih nam ni do govorjenja,« nam sporočajo naši otroci in mladostniki. In kaj bi si lahko človek želel lepšega kot to, da takrat pride mimo terapevtski pes in ti, ne da bi kar koli rekel, podari tisto, kar potrebuješ: poljubček, malo cartanja ali pa samo prisrčen pogled. Mogoče se komu od vas to ne zdi nič posebnega. Nam se zdi. Naše počutje je zaradi teh malenkosti, ki jih doživimo s psom, naenkrat občutno boljše. In to je tisto, kar si želimo za naše otroke in mladostnike - da bi se počutili ljubljene in srečne.

Hvala, Tačke pomagačke!

42

Tudi mi smo eni tistih srečnežev, ki jih vsak teden obiščejo simpatični kosmatinci terapevtski psi Društva Tačke pomagačke in njihovi vodniki. Ne vem, kako bi opisala stanje otrok in mladostnikov, medtem ko čakajo, da se pred vrati pokaže smrček. Zmeraj gre za zelo pozitivna čustva.

Pes zna vzpostaviti odnos s človekom, ki ga človek s človekom v določenih okoliščinah težko zmore. Kajti pes pokaže brezpogojno naklonjenost, spodbuja občutke sprejetosti in varnosti. Posebno se to pokaže pri delu z osebami, ki imajo težave, zaradi katerih morajo biti v posebni obravnavi.

Maša Ražman Knap

thor

lia

timi

Pes pripravnik zelo veliko dela. Prav zares pridobiva veliko različnih znanj. In učenje se nikoli ne konča.

Njegov spekter sega od medicinskih, fizioterapevtskih, psiholoških, pedagoških, defektoloških do edukativnih veščin, in še in še bi lahko naštevali! Obvladati mora razna kinološka znanja pa tudi specifične veščine, ki jih potrebuje za specifičnega uporabnika.

Če vam že na začetku razmišljanja odgovorim na vprašanje »Kaj pomeni biti pripravnica pri Tačkah pomagačkah?« Predvsem uresničitev velike želje.

Vsi smo že bili ujeti v trenutku, ko nam življenje ni kazalo prijaznega obraza, pa so nam ravno naši štirinožni prijatelji pokazali pot in nam vlili novih moči.

Zakaj pa ne bi pomagali tudi drugim? Čudovito je tudi dejstvo, da pri tej novi vlogi nisi sam, ampak imaš ob sebi svojega najboljšega prijatelja, ki ti stoji ob strani, te brezpogojno podpira in z migajočim repkom nakazuje pripravljenost za delo. Torej nisi sam, imaš partnerja. Kar nekaj velja! Z včlanitvijo v društvo v hipu pridobiš veliko somišljenikov, ki se nikoli ne naveličajo pogovorov o pasjih prigodah. Z veliko člani imaš podobne poglede na svet, podobne prioritete in hitro se razvije neka nevidna afiniteta. Na srečanjih nikoli ne zmanjka tem za pogovor, tako da se tema »Kakšno je danes vreme?« nikoli ne razvije. Kot pripravnica in moj kuža — pripravnik George — sva deležna veliko izobraževanj. Zelo kvalitetno zastavljenih in z jasnimi cilji. Rada se jih udeležujeva, veliko se naučiva in širijo se nama obzorja. Vendar pa je potrebno vse to izpeljati v praksi.

In tu nastopijo mentorji in ostali terapevtski pari, ki so nesebično pripravljeni deliti znanje in konkretne nasvete ter napotke. Na začetku pripravniškega dela si negotov, poln strahov in vprašanj. Z občudovanjem gledaš terapevtske pare. Hote ali nehote se pričneš primerjati z njimi, česa ne znaš ti, česa ne bo zmogel tvoj pes. Pričneš se spraševati, kaj sploh lahko ponudiš? Ali lahko tudi ti komu pomagaš? Vendar si po začetnih nerodnostih iz ure v uro bolj suveren, vedno boljše se znajdeš v situacijah in hitreje reagiraš. Vsaka kritika mentorjev je dobronamerna in nujno potrebna. Počasi se ne ukvarjaš več sam s seboj, ampak se lahko osredotočiš na uporabnika — tistega, zaradi katerega si prišel. In to je lep občutek. S svojim delom pričaraš nasmeh, dobro voljo, upanje in lahko tudi zaupanje v nov jutri. Nekomu obudiš spomine na lepe otroške dni, nekomu jih podariš, da jih bo lahko hranil še celo življenje.

In kako se pripravnik pes spopada s pripravništvom?

Za njega ni ničesar lažjega, to ima v DNK-ju, to ima v pogledu, v mehkem kožuhu in mrzlem smrčku. No, ni čisto tako lahko. Pes pripravnik zelo veliko dela.

Prav zares pridobiva veliko različnih znanj. In učenje se nikoli ne konča. Njegov spekter sega od medicinskih, fizioterapevtskih, psiholoških, pedagoških, defektoloških do edukativnih veščin, in še in še bi lahko naštevali! Obvladati mora razna kinološka znanja pa tudi specifične veščine, ki jih potrebuje za specifičnega uporabnika. Zato se vsak dan znova čudim mojemu terapevtskemu »partnerju« Georgu in sem hvaležna, da lahko skupaj potujeva po tej poti.

43

44

george

Sledi Tačk Pomagačk št. 9 NOVEMBER 2016 str.7

Terapevtski pari postanemo, ko opravimo zahtevano izobraževanje in usposabljanje, ki se pravzaprav nikoli zares ne zaključi. Ampak pridobivanje tovrstnega znanja je poseben izziv.

Sklenite preko spleta

Revija SLEDI

do 20% ugodneje.

Številka 10, september 2017 ISSN 1855-6167 Glavni urednik: Gregor Geč Odgovorna urednica: Slavica Mrkun Uredniški odbor: Gregor Geč, Branka Hobič, Ana Cukijati, Mojca Sajovic, Silva Ferletič Lektorica: Valentina Parovel Oblikovanje in prelom: Danica Sretenović Avtorici fotografij: Tanja Ristić in Branka Hobič (portret Otta Blumerja) Tisk: Tiskarna Present Naklada: 800 izvodov

Zavarovalnica Triglav

hofer_logo.indd 1

Ponosni sponzor

Osnovni podatki društva

Status

Društvo je vpisano v PRS, dne 6. 8. 2007,

Humanitarna organizacija, odločba R Slovenije Ministrstva za zdravje, št.: 093-63/2008-7, z dne 12. 8. 2009, oznaka razvida HO pri MZ: HO-SD 052.

Društvo, ki deluje v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva, ugotovitvena odločba R Slovenije Ministrstva za zdravje, št.: 093-37/2005, z dne 2. 6. 2015

pod št.: 317-102-03-8770/2007.

ID društva: 2198754 Davčna številka: 82939896, nismo davčni zavezanci.

IBAN: SI56 0202 7025 6690 427 Sedež društva: Šmartinska c. 152, Ljubljana

Izdelava spletnih strani, trgovin in aplikacij. www.arctur.si 05 3029070 info@arctur.si 45

46

www.tackepomagacke.si