Sledi, št. 12 by Tačke pomagačke

št.12

ta č k pomagačk

št. 12 november 2019 ISSN 1855-6167

i i sle d i

48 S psom do novih znanj/ terapevtski pes kot dober motivator

Predstavljamo podružnice Društva 10 Tačke Pomagačke

Razvijanje bralne funkcije

16 s pomočjo terapevtskega psa

tačke pomagačke

G l av nA u r e d n ic a Mateja Jurič Od g ovor na ur e d n ic a Slavica Mrkun U r e d ni ški od b o r

Tamara Boštjančič, Ana Cukijati, Silva Ferletič, Urška Ferletič, Gregor Geč, Branka Hobič, Jana Miklič L e ktor i ca Valentina Parovel Obl i kova nj e cablabdesg Fotog r a fi j a n a n as l ov n ic i Blaž Košak - Blayo Fotog r a fi j e Blaž Košak - Blayo, David Kovačič, Tanja Ristič, arhiv društva T i s k Tiskarna Cicero Na kl a da 850 izvodov

Os nov ni podat k i d r uš t va Društvo je vpisano v PRS, dne 6. 8. 2007, pod št.: 317-102-03-8770/2007. ID društva: 2198754 Davčna številka: 82939896, nismo davčni zavezanci. IBAN: SI56 0202 7025 6690 427 Sedež društva: Šmartinska c. 152, Ljubljana

Statu s Humanitarna organizacija, odločba R Slovenije Ministrstva za zdravje, št.: 093-63/2008-7, z dne 12. 8. 2009, oznaka razvida HO pri MZ: HO-SD 052. Društvo, ki deluje v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva, ugotovitvena odločba R Slovenije Ministrstva za zdravje, št.: 093-37/2005, z dne 2. 6. 2015.

02 12 sledi

RAZVIJANJE BRALNE FUNKCIJE S POMOČJO TERAPEVTSKEGA PSA IN PROGRAMA R.E.A.D.

VIDIMO, SLIŠIMO, ČUTIMO Mateja Jurič glavna urednica

podružnice tačk pomagačk Silva Ferletič

Pozitivni učinki terapije s pomočjo psov pri starejši populaciji Teja Dežman, Miha Papež

Branka Hobič

razlika v kvaliteti branja je očitna

diva in gregor geč

Helena Kokot Bujanović

Silva Ferletič

več avtorjev

Od mladička do terapevtskega psa

Slavica Mrkun, predsednica društva

podporne terapije za pse

Mojca Trampuš

Tačke pomemben del prostovoljne mreže

Mateja Slapnik

strokovno srečnanje mreže šolski pas

s psom do novih znanj Nina Tratnik

več avtorjev

56 aktivnosti terapevtskih psov

ljubi beli v spomin

ustvarjali smo skupaj s kužki in njihovimi vodniki

Vesna Bidoli

glory

73-75

Martina Zalar

sponzorji

Marinka Srebernjak

tačke na oš franceta bevka tolmin

s pomočjo psa do aktivnega učenja

prihodnost terapije

več avtorjev

Anja Hribar

mag. Tjaša Kanalec

zahvala/ Seznam veterinarjev

tačke pomagačke v hiši otrok srečnih rok več avtorjev

tačke pomagačke

MATEJA JURIČ, glavnA uredniCA

VIDIMO, SLIŠIMO IN ČUTIMO Z VAMI IN ZA VAS! Dragi bralci in bralke, pred vami je nova številka revije Sledi, v kateri vam predstavljamo le del opravljenega prostovoljskega dela naših marljivih in požrtvovalnih terapevtskih parov kot tudi tistih, ki so na dobri poti, da to še postanejo. Žal vseh ur in trenutkov, ki jih vodniki in njihovi psi opravimo med letom, ne moremo strniti na nekaj strani. Kljub temu upamo, da bo tokratni raznolik nabor vsebin pritegnil vašo pozornost, vam morda narisal nasmeh na obraz ali pa pri vas vzbudil zanimanje, da o našem delu in društvu izveste še več. Živimo v času, ki od nas zahteva veliko. Na trenutke morda celo preveč. Ritem življenja se bliskovito pospešuje, mi pa se v skladu z novimi okoliščinami in potrebami ženemo do skrajnih zmožnosti, velikokrat tudi preko njih. Zahtevni smo do drugih, še bolj pa smo zahtevni do sebe. Zmanjkuje nam časa za počitek, za sproščen klepet ob kavici ali za sprehod v naravi. Naprezanjem po uspehu in dokazovanju ni konca ne kraja. Žal preobremenjenost terja svoj davek. Zato je požrtvovalno delo naših Tačk še bistveno bolj potrebno kot kadarkoli prej. Obiski ustanov, s katerimi sodelujemo, so vedno napolnjeni z radostjo in željo po druženju, a vendar za naše kužke terapevtsko delo ni vedno enostavno. Hrupno okolje javnih prireditev in mnogi drugi moteči dejavniki, ki se lahko pojavijo med našim delom, kužkom lahko povzročijo stres in nelagodje. Kljub temu naši terapevtki psi svoje delo opravljajo srčno in potrpežljivo. Ker to zmorejo. Zmorejo 04 12 sledi

ogromno mero potrpežljivosti, topline in nesebičnosti. Spremljajo vsak naš gib, slišijo vsak naš ukaz oziroma prošnjo in začutijo vsak naš občutek. Predano in odgovorno opravljajo svoje delo vsakič, ko se z vodniki odpravijo na delo. In to delajo z veseljem in brez zahtev. Seveda pa se radi predajajo tudi pasjim radostim. Radi so aktivni, radi tečejo, lovijo žogice, delajo z nosom, preskakujejo ovire na poligonu in še mnoge druge reči, ki so jim na voljo. Prav tako pa si kužki radi tudi vzamejo čas za počitek. Žal je njihova življenjska doba bistveno krajša od naše, zato se moramo od katerega od naših zvestih prijateljev posloviti, a dragocenih trenutkov in njihove srčnosti nikoli ne pozabimo. Oni so tisti, ki nas s svojo milino, igrivostjo in predanostjo ohranjajo aktivne, nas sproščajo, nam rišejo nasmeh na obraz, predvsem pa nas sprejemajo takšne, kot smo. Učijo nas, da resnično vidimo, slišimo in čutimo drug drugega. Prav tako kot to počnejo oni. Veseli nas, da naše društvo iz leta v leto raste, število terapevtskih parov se redno povečuje, prav tako pa se daljša tudi seznam ustanov, kjer si želijo našega sodelovanja. To nas veseli, nas navdaja s ponosom in nam daje zagon, da vztrajamo dalje.

Iz srca hvala, ker ste z nami!

taÄ?ke pomagaÄ?ke

Slavica Mrkun, predsednica društva

Tacke pomemben del prostovoljske mreze Prostovoljci Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke iz leta v leto postajamo vse pomembnejši dejavnik v slovenski mreži prostovoljskih organizacij. Terapije s pomočjo psov so zlasti v minulem desetletju (mi stopamo že v 13. leto delovanja) prepoznane kot pomembna dopolnilna dejavnost na področju izboljšanja počutja, zdravja in rehabilitacije v izjemno velikem številu ustanov po vsej Sloveniji. V večini izmed njih so postale stalnica njihovih dopolnilnih programov ali dejavnosti, ki jih nudijo otrokom, mladostnikom in odraslim. V Sloveniji je prostovoljstvo v najrazličnejših oblikah zelo razširjeno in pomembno prispeva k družbeni blaginji in napredku. Iz poročila o prostovoljstvu Ministrstva za javno upravo za leto 2018, ki ga je predložilo v seznanitev Vladi Republike Slovenije, je razvidno, da je

06 12 sledi

1.660 prostovoljskih organizacij vpisanih v vpisnik RS, med katerimi je tudi Društvo Tačke pomagačke (skrajšano ime, op. p.) v letu 2018 opravilo skoraj 10 milijonov prostovoljskih ur, od tega 354.000 ur na področju zdravja, kamor po odločbi Ministrstva za zdravje sodimo tudi mi.

Delo Tačk pomagačk v letu 2018 Iz navedenih podatkov je mogoče sklepati, da je posamična prostovoljska organizacija v lanskem letu opravila v povprečju 6.024 ur. Prostovoljci našega društva znatno odstopamo od izračunanega povprečja. V preteklem letu smo namreč opravili prek 9.600 prostovoljskih ur, ki smo jih namenili zgolj terapijam s pomočjo psov. Podatek zajema terapevtske ure v ustanovah, čas potreben za pripravo, prihod in odhod z dela. Poleg prostovoljskih ur, namenjenih strokovnemu in kinološkemu usposabljanju terapevtskih

parov (le-teh je bilo okoli 900), je bilo za operativno delo društva (delo članov organov, priprave različnih poročil, vlog, strokovnih gradiv, lektoriranje, prevajanje, priprava revije Sledi, zloženk, letnega koledarja, kazalk, urejanje spletne strani itd.) opravljenih še okoli 6.200 ur. Seštevek navedenega (16.700 ur) kaže, da prostovoljci Društva Tačke pomagačke za skoraj 3-krat presegamo povprečje števila ur prostovoljskih organizacij, ki so oddale svoja poročila o delu in so vpisane v vpisnik RS. To izjemno delo je v minulem letu opravilo 62 terapevtskih in 11 pripravniških parov (vodnik in pes). Ob tem posebej poudarjam, da delo terja od terapevtskih parov zelo veliko strokovnega, praktičnega in kinološkega znanja, od vodnikov terapevtskih psov pa še sposobnosti empatije, potrpežljivosti, srčnosti, pozitivne naravnanosti, strpnosti, iznajdljivosti, prilagodljivosti, pripravljenosti na medsebojno pomoč itd.

Tačke v ustanovah in na izobraževanjih Tačke pomagačke smo v preteklem letu izvajale šest različnih terapevtskih programov s pomočjo psov v 123 ustanovah po Sloveniji, od tega v 9 vrtcih, 46 osnovnih šolah (tudi šolah s prilagojenim

programom), 3 gimnazijah, 16 knjižnicah, 18 varstveno-delovnih centrih, 28 domovih za ostarele, v enih termah in v Psihiatrični bolnišnici v Ljubljani ter v Uri Soča. Med letom je bilo v različne terapevtske programe vključenih okoli 42.000 uporabnikov, med njimi je bil znaten del oseb s posebnimi potrebami. V društvu nenehno namenjamo pozornost in skrb strokovni, praktični in kinološki usposobljenosti terapevtskih parov. V ta namen smo v lanskem letu organizirali štiri strokovna izobraževanja, in sicer: -januarja 2018 enodnevno izobraževanje za strokovne delavce ter terapevtske in pripravniške pare na temo Pes terapevt kot odličen pomočnik, -marca 2018 dvodnevno strokovno izo braževanje za pripravnike, strokovne delavce in terapevtske pare na temo Osnove dela s terapevtskim psom, -septembra 2018 izobraževanje za pridobitev licence R.E.A.D., -septembru 2018 posvet mentorjev. Poleg tega je bilo v nekaterih regijskih podružnicah društva organizirano še dodatno kinološko usposabljanje. Tu še zlasti izstopa Obalno-kraška podružnica, ki na mesečnih kinoloških uricah še dodatno usposablja terapevtske pse.

tačke pomagačke

Poleg tega da v izobraževanje vključujemo člane društva, je bilo v januarju enodnevno in v marcu dvodnevno izobraževanje namenjeno tudi strokovnem delavcem iz ustanov, v katerih že potekajo programi terapij s pomočjo psov ali si jih želijo v prihodnje. Izobraževanja se je udeležilo okoli 50 strokovnih oseb (delovni terapevti, fizioterapevti, pedagogi, knjižničarji …), kar je še posebej razveseljivo in pohvalno. Zakaj? Zato ker so le strokovna in kinološka usposobljenost vodnikov terapevtskih psov in ustrezna strokovna usposobljenost z osnovami znanja o terapijah s pomočjo psov, ki jih ni mogoče pridobiti v rednem izobraževalnem procesu, temelj za dobro izvedbo terapevtske ure. Zato smo v društvu odziva strokovnih delavcev na naša izobraževanja še posebej veseli, kajti njihovi zagnanost in pripravljenost pridobivati tovrstna znanja sta nepogrešljivi za dobro medsebojno sodelovanje, od katerega imajo neposredno korist uporabniki.

- Neja Trbižan s psom Loxom, Mateja Jurič s psičko Bello, Barbara Sever s psičko Toro, Mojca Sajovic s psičko Fanny, Ljubica Jelovšek s psičko Tito, Milena Čuk s psom Kristophom, Marjeta Cvetko s psičko Lomo, Vesna Jankovič s psičko Savo, Ines Kvaternik s psom Casperjem, Sabina Smolej s psičko Srečko, Primož Podgoršek s psom Quantom. Ker povpraševanje po terapevtskih parih nenehno narašča, smo v društvu v drugi polovici januarja 2018 opravili testiranje o primernosti psov za terapevtsko delo, ki sta ga opravili kinologinji Lea Leskošek in Branka Hobič. Na testiranje je bilo prijavljenih 26 psov. Za kandidate za pripravnike za terapevtske pare je bilo potrjenih 23 vodnikov s psom. Večina izmed njih je na poti usposabljanja vztrajala in od društva pridobila licenco za terapevtski par.

Licence za terapevtske pare

Društvo je kot prostovoljska organizacija odvisna od finančnih virov, ki jih pridobivamo s članarinami, 0,5 % dohodnin, 10 % od prevoznih stroškov, donacijami in sponzorstvi. Brez znatne pomoči donatorja Thoolen Foundation Vaduz ter sponzorjev Zavarovalnice Triglav, farmacevtske družbe Lek, d. d. in Arcturja bi bilo nemogoče zagotoviti pogoje za delo terapevtskih in pripravniških parov, organizirati strokovna izobraževanja in povečevati število terapevtskih parov. Vsem podpornikom našega dela smo v društvu iskreno hvaležni. Ob tem moramo omeniti še nekatere posameznike, ki nam pomagajo s svojimi brezplačnimi storitvami (fotografiranje Blaž Košak - Blayo, razmnoževanje Birosistemi Logatec …) ali z nižjimi cenami, npr. pri opremi za terapevtske in pripravniške pare, tiskarskih storitvah itd. O porabi sredstev se odloča izvršni odbor. Finančno poslovanje društva skladno s statutom dvakrat letno preveri še nadzorni odbor. Iz sklepov nadzornega odbora je razvidno, da

Skladno s programom dela društva so bile v oktobru 2018 podaljšane licence terapevtskim parom, ki so izpolnjevali naslednje kriterije: - udeležba na najmanj 3 izobraževanjih v zadnjih dveh letih, - opravljenih najmanj 48 ur terapevtskega dela, -uspešno opravljen pisni test. Licenca je bila podaljšana do leta 2020 terapevtskim parom, ki so opravili zaključni izpit leta 2015 ali prej. Od 62 terapevtskih parov (stanje oktober 2018, op. p.) je bilo skladno s Pravilnikom o podaljševanju licence za delo vodnika s terapevtskim psom podaljšanih 33 licenc, od tega do oktobra 2020 29 terapevtskim parom in pogojno do oktobra 2019 4 terapevtskim parom. V letu 2018 je uspešno opravilo pripravništvo in zaključni izpit 11 pripravniških parov. Po potrditvi na pristojnih organih so pridobili naziv terapevtski par: 08 12 sledi

Finančna podpora donatorjev in sponzorjev

Društvo je včlanjeno v: -Intermountain Therapy Animals, USA, -Mrežo Šolski pes, -Slovensko filantropijo, -Center nevladnih organizacij (CNVOS), -Slovenski inštitut za standardizacijo. Prispevek zajema grob prikaz našega dela, naše vključenosti v življenje ljudi, ki znaten del svojega časa, nekateri pa neprekinje-

no, preživljajo v različnih ustanovah. Za vse njih smo zelo dragoceni, zaradi psov pa še posebej zaželeni in težko pričakovani. Prav psi so pri delu, ki ga opravljamo, najpomembnejši. S svojimi toplimi pogledi, veselimi repki, negovanimi kožuhi, s potrpežljivostjo in naklonjenostjo dosegajo pri uporabnikih boljše učne rezultate, izboljšanje počutja, zdravja in napredek v rehabilitaciji pogosto na meji verjetnosti. Seveda brez požrtvovalnega dela njihovih vodnikov ne bi bilo psov v ustanovah. Zato si oboji tudi na tem mestu zaslužite največjo možno pohvalo in zahvalo za svojo prostovoljsko humanitarno delo, za srčnost in nesebičnost, ki jo namenjate dobrobiti uporabnikov.

Viri: Poročilo Ministrstva za javno upravo Poročilo o delu Društva Tačke pomagačke

poslovanje društva poteka skladno z zakonskimi in računovodskimi predpisi, da se finančna sredstva uporabljajo namensko, gospodarno in da je vodenje evidence transparentno.

tačke pomagačke

Silva Ferletič

PREDSTAVLJAMO PODRUŽNICE DRUŠTVA TAČKE POMAGAČKE Zaradi velikega števila članov oziroma terapevtskih in pripravniških parov Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke (68 terapevtskih in 20 pripravniških parov na dan 13.9.2019) statut društva omogoča, da se člani organiziramo tudi v regijske podružnice društva. Pogoj je, da je v regiji najmanj 5 članov. Člani regijske podružnice izmed sebe imenujejo vodjo podružnice. Glavna naloga regijskih podružnic je namenjena koordinaciji dela terapevtskih in pripravniških parov, organizaciji in pomoči vključevanja terapevtskih psov v različne ustanove regije in spremljanju dela terapevtskih parov v društvu in v ustanovah. Društvo Tačke pomagačke ima trenutno šest podružnic, izmed katerih kot prvo predstavljamo

obalno kraško Podružnico Na začetku smo bile Primorske tačke, potem smo ugotovili, da je primorski prostor zelo obsežen in smo se dogovorno na skupnem srečanju v Ritomečah junija 2013 razdelili na dve enoti, goriško in koprsko, in da bi bilo bolj jasno, smo si nadeli ime Obalno-kraška ali OK podružnica. Posameznikom, ki smo na tem območju začeli z delom s kužki v drugi polovici leta 2011, so se dokaj hitro začeli pridruževati novi, in sedaj kar ponosno povemo, da nas je že 20 vodnikov s psi, ki obiskujemo ustanove na območju od Ilirske Bistrice, Postojne in Sežane do Kopra, Izole in Pirana 10

12 sledi

(v letu 2018 smo obiskovali 39 ustanov in opravili skoraj 700 prostovoljskih ur). Kmalu se je pojavila želja po druženju, zato smo na začetku najprej organizirali srečanje ob zaključku delovnega leta – piknik. Pokazalo pa se je, da je to za večino premalo. Ne samo zaradi želje, da bi se družili, marveč tudi zaradi potrebe po dodatnem znanju - tako s področja kinologije kot tudi praktična in teoretična znanja, povezana s terapijo s psom. Tako smo se dogovorili za mesečna srečanja, ki so postala stalnica in sestavni del našega dela. V zimskem času nam brezplačno omogoči uporabo zunanje sejne sobe Inštitut za javno zdravje – enota Koper, ko postane topleje, pa se preselimo na poligon Kinološkega društva Obala. Zelo lepo je videti, ko se zbiramo in se, tako kot mi vodniki, pozdravijo in razveselijo drug drugega tudi psi. Naša srečanja so praviloma razdeljena na dva dela. Uvodoma imamo praktične kinološke vaje, vedno z namenom utrjevati vedenje in položaje, povezane z našim delom z uporabniki. V drugem delu pa obravnavamo različne teme. Včasih si pripravimo kakšno predavanje, spet drugič se pogovarjamo o vprašanjih in izkušnjah pri terapevtskem delu. Pogovarjamo se tudi o zdravju in skrbi za naše pse. Vprašanj ne zmanjka. Vodniki, ki komaj začenjajo svojo prostovoljsko pot s kužkom, so radovedni glede dela z uporabniki, v skrbeh, da njihov kuža ne bo zmogel, pogovarjamo

se o posebnostih različnih skupin uporabnikov. Terapevtski pari z daljšim stažem se soočajo s starostjo in upočasnjenostjo svojih psov, z izgubo psa. Pogovarjamo se tudi o tem, si svetujemo in se podpiramo. V teh letih smo postali zelo povezana skupina. K naši povezanosti so prispevala tudi supervizijska srečanja, ki smo jih organizirali v sodelovanju z vodniki goriške podružnice. Ker te možnosti niso bili deležni vodniki, ki so s kužki postali terapevtski pari kasneje, bomo ta srečanja vsekakor ponovili. Aktivni smo tudi na področju posredovanja znanj. V sodelovanju z Ljudsko univerzo Koper smo leta 2015 organizirali sklop predavanj Večeri s tačkami. Priznani strokovnjaki so nam posredovali znanja z različnih področij poznavanja in ravnanja s psom. Vsebine so bile namenjene zunanjim obiskovalcem pa seveda tudi nam, vodnikom. Čeprav smo kar oddaljeni drug od drugega, smo v stiku, bodisi za odgovore na različna vprašanja glede dela in organizacije, za pomoč pri izvedbi terapevtske ure, za dogovor o sodelovanju na predstavitvah, za sodelovanje pri podpori pripravnikom.

Kot OK podružnico Društva Tačke pomagačke nas poznajo tudi kinološki inštruktorji v našem okolju, s katerimi dobro sodelujemo. Ker vedo, kaj je terapija s psom in katere lastnosti je potrebno spodbujati pri psu, so v pomoč vodnikom, ko se pri delu s psom v odnosu do uporabnikov soočijo s kakšno posebnostjo. Pogosto se zgodi, da se nam na kinološki urici pridružijo zunanji vodniki s svojim psom, ki jih zanima, kaj delamo. Največkrat tudi ostanejo in se, ob naši podpori, vključijo v priprave na testiranje in kasneje podajo na pot, ki jih pripelje do licence za eno od najlepših prostovoljskih del – terapijo s pomočjo psa. Naše delo opazijo tudi mediji. Včasih nas poiščejo sami, da nas predstavijo v sklopu katere od svojih oddaj. Vedno se odzovejo, ko jim želimo predstaviti kakšno novost, na primer, ko uvajamo branje s kužki v kateri od knjižnic. Podružnična organiziranost se izkazuje kot dober način delovanja društva, ki iz centrale društva nudi materialno in drugačno podporo svojim članom. Ti pa morajo na terenu poiskati svoje oblike delovanja, da lahko ob medsebojni povezanosti in podpori opravljajo svoje delo kakovostno in uspešno.

tačke pomagačke

Branka Hobič

Od mladička V prejšnji številki revije Sledi smo govorili o razvojnih obdobjih v mladičevem življenju in o pomembnih izkušnjah, ki naj bi jih pridobival do tretjega meseca starosti počasi, brez sile in pritiska.

Do preprostih, vsakdanjih navad – tako za psa kot vodnika/skrbnika – pridemo le z majhnimi koraki, ki jih utrjujemo v različnih okoljih in življenjskih situacijah. Predana vadba s polno pozornostjo (sama pravim temu „tako mimogrede“, da pes še opazi ne, da se uči, niti vodnik, da uči) in majhnimi koraki do želenega cilja, omogoča vodniku in psu, da ostaneta osredotočena. Počasi pričneta pes in vodnik to početi brez napora in naravno, tako rekoč podzavestno, saj veščina postane navada. Upoštevajte načelo postopnosti! Vsak delček vaje vedno znova ponavljamo, šele potem napredujemo na naslednji korak. Sčasoma vodnik ne razmišlja več, ker delovanje postane samoumevno, prav tako je pri psu. O nečem ne razmišljamo več, kako narediti, ampak je odziv avtomatski – oba, telo in um, sta si zapomnila, kaj početi in kako ravnati, brez ali z zelo malo zavestnega naprezanja. In take izkušnje samo bogatijo knjižnico v glavi vodnika in tudi psa (vaja: pred vrati pes čaka na naša navodila). Obilje dražljajev, ki jih ustvarja zunanji svet, tako za vodnika in tudi psa, povzroča zmedo dražljajev, nista osredotočena, oba se odzoveta s stresom, ki deluje pri vadbi kot motilec. Torej če nismo mirni, tudi pes ne more biti, ker smo energetsko sinhronizirani. Večkrat pravim, da je treba vaditi tudi brez besed, v tišini, da se vodniki zavedo svoje energije. Dobra vaja, poskusite! Psa vzgajamo in šolamo s pozitivnim spodbujevanjem – notranji zemljevid psa tvorijo spomini in občutki. 12

12 sledi

vzgoja in šolanje terapevtskega psa

Potrpežljivost je ključ do uspeha Občutki so končni izdelek izkušenj. Kar želimo, da pes naredi, nagradimo, kar pa ne želimo, prezremo (ignoriramo). To pa je dejanje čudežev. Samo potrpežljivi moramo biti. Vse se uredi. Noben pes ne skače v vodnika ali druge ljudi, če od vodnika (drugega človeka) ni odziva. Samo vedeti moramo, kaj pomeni za psa odziv: premik naše roke/noge/telesa, pogled, nasmeh, karanje, parlamentiranje s psom, božanje, trepljanje, kričanje, žuganje s prstom ... Če ostanete „drevo“, na svetu ni psa, ki bi še skakal, saj pes nikoli ne dela v prazno! Ne prinese mu koristi! Odneha. Preprosto, kajne. Le vaditi je potrebno. Odzovemo se šele takrat, ko ima pes vse 4 tačke na tleh. Ponavljanje pa telo izuri, da si zapomni določeno čustveno stanje (če čakam pred vrati na navodila vodnika, bom šel na sprehod). Pes si zapomni določeno število oblik vedenja, odzivov, navad, veščin, pogojnih odzivov, zaznav, čustvenih stanj, povezav med tem in onim ... nauči se načinov, kaj daje rezultate … Vedenje ali občutek, ki ga pes dovoljkrat ponovi, postane samodejna nezavedna NAVADA. Vodnik mora stremeti za tem, da so navade v pozitivno ne pa tudi v negativno plat (iztrebljanje v stanovanju, pesjaku ...). Pravilen odmerek pohvale, pravilen odmerek in pravočasna korekcija, jasna navodila psu, kaj je prav in kaj ne, kakšna je zakonodaja v človeškem tropu, kamor spada tudi on, jasno izražene zahteve (sedi, prostor, počakaj, pusti, prinesi, poleg ...).

do terapevtskega psa Če želimo psa usmeriti v vedenja, ki so zahtevana pri opravljanju aktivnosti ali terapije, moramo že v začetku resno pristopati k izvedbi vaj, torej: ali takoj (2 sekundi) pohvalimo ali pa korigiramo (ali prezremo) odgovor psa na našo zahtevo. Brez odvečnih besed. Ali „ja“ (klik) in igra/nagrada ali „ne“ in korekcija ali pa postanemo „drevo“ (vedenje ignoriramo). Med vadbo torej ustrezno krmarimo med popustljivostjo in strogostjo. Seveda pa mora biti bodoči pes terapevt vedno pod našim budnim nadzorom. Veseli in navdušeni nad vedenjem psa moramo biti, ko pes nekaj naredi prav, in nasprotno, strogi (zven besed, drža telesa), ko je prav, da smo in nas pes skuša „prinesti okoli“. Vadimo doma, na tečaju, v drugih okoljih, med drugimi psi in različnimi ljudmi, v različnih ustanovah, dvigalih ... Vaša domišljija naj deluje v prid psa, da si pridobi čim več ustreznih izkušenj. Ker pes terapevt v nobenem primeru ne sme puščati odtisov svojih zob na uporabniku, priporočam suhi trening (brez psa), povezan predvsem z igro, ker ravno pri napačnem igranju pes pridobiva izkušnje, da lahko svoje zobe odtisne tudi na naši roki. Pes mora sam ugotoviti, da se igra konča, če uporablja zobe. Eden od možnih načinov: ko prvič uščipne ali grize, obmirujemo kot drevo, brez besed za vsaj 10 sekund. Če se pes umiri, ga mirno pohvalimo. Če se ne umiri, ga usmerimo v kletko brez oštevanja in brez besed ter mu ponudimo uhelj ali bikovko, ki jo bo lahko grizel, ob tem pa tudi kletke ne bo jemal kot kazen. Da bodoči pes terapevt ne bi pobiral s tal hrane, tablet in podobnega (predvsem pri otrocih, domovih za starejše), mora obvladati tudi zahtevo „pusti“. Kako ga naučimo? V pest damo nekaj priboljškov. Očesnega kontakta s psom ne smemo imeti. Pes bo pričel s svojim pohodom, da si pridobi priboljšek: se bo z gobčkom dotikal naše roke, jo lizal, grabil za pest, lahko

tudi s kremplji. Trdno moramo držati zaprto pest. Ko se pes umiri (ni dosegel svoje), ga pohvalimo in mu ponudimo priboljšek iz druge roke (v kateri imamo boljši priboljšek) tako, da pest odpremo in se pes sam nagradi. Kasneje ob ponavljanju dodamo še zahtevo „pusti“.

Kaj moramo psa naučiti? Da bo pes izvajal aktivnosti in terapijo z veseljem in radostjo, ga je potrebno fizično in mentalno zaposliti ter naučiti: da se ne zaletava v druge pse, da samostojno izvaja terapijo tudi, če je v prostoru drug pes, hojo ob nogi na popuščenem povodcu (rak rana številnih psov), tarčenja (dotikanje „tarče“), pusti, odpoklic (pridi sem – tudi k uporabniku), sedi (tudi daljše sedenje), prostor (tudi daljše ležanje), ležanje, sedenje, ko vodnika ni več v vidnem polju psa, da nežno vzame priboljšek, da mu je udobno, ko ga božamo, češemo, masiramo ali izvajamo različne gibe na njegovem telesu (npr. otroci mu povežejo nogo), da mu je prijetno hoditi ob invalidskem vozičku in vseh pripomočkih, ki jih upo rabljajo starejši, bolniki, ljudje s posebni mi potrebami, da mu je udobno v dvigalu, da mu je udobno ob ljudeh s specifičnim vonjem (domovi – plenice), da pozna vse pripomočke, ki jih uporabljamo pri izvedbi terapij (različni materiali, strukture, oblike ...), da ga seznanimo z ozkimi prehodi, da spozna in je pripravljen delati tudi v gneči, ob vpitju otrok ..., da pozna zvok sirene, rešilne ga avtomobila ... itd. tačke pomagačke

Vzgoja in šolanje se odvijata vsak dan, vsako uro, vsako minuto, ko smo s psom. In ko smo s psom, bodimo res z njim. Še o vznemirjenosti psa Samo umirjen pes je srečen pes. To je pes s samokontrolo. Sposoben je kontrolirati svoje impulze, torej ima nadzor nad svojimi naglimi reakcijami. Vzburjenje/vznemirjenje je stanje telesa in čustev, ko živci prevajajo vzburjenje do možganov. Reaktivnost je moč reakcije, odzivnosti, reagiranja; govorimo o psih, ki izberejo obnašanje iz strahu, frustracije, so preveč vzburjeni in to uporabljajo kot strategijo, ki pri terapevtskem psu niso zaželeni (lajanje, grizenje ...). Vznemirjenost, vzburjenje vpliva na čustva, na vsako odločitev, ki jo pes sprejema, posledično pa seveda na to, kako se bo odzval. Kolikšno stanje vzburjenosti priporočamo pri izvajanju terapije? Nizko vzburjenje, se strinjate?

14 12 sledi

Umirjen, nevtralen odziv pripelje do nizkega nivoja vznemirjenosti, tudi stresa, in varuje psa pred razvijanjem neželenih oblik vedenja in ohranja zdravo psihično stanje psa. Zaželen pa ni niti negativen niti pretiran odziv psa. Vedeti moramo: da se vznemirjenje akumulira, da se pozitivni in negativni dogodki zbirajo, da se nivo vznemirjenosti zniža na normalno stanje, lahko traja tudi do 72 ur. Metode umirjanja: dovolj pasivnega počitka, dovolj spanja, umirjene aktivnosti, masaže, glasba, Bachove, baldrijanove kapljice, nežno gladimo psa po plečnici. Telo psa je ob tem mehkejše, normalno giblje oči, lahko tudi globoko zavzdihne. Takemu stanju moderno rečemo, da je pes na „off“. Pa naslednjič kaj več.

Pravilen odmerek pohvale, pravilen odmerek in pravočasna korekcija, jasna navodila psu, kaj je prav in kaj ne, kakšna je zakonodaja v človeškem tropu, kamor spada tudi on, jasno izražene zahteve (sedi, prostor, počakaj, pusti, prinesi, poleg ...).

tačke pomagačke

Branje je, pravijo strokovnjaki, najpomembnejša socialna sposobnost. Učenje branja pa ni lahka naloga. Kot navaja ameriški pisatelj John Steinbeck, je učenje branja največji samostojni napor, ki ga prestane človeški um, in to v otroštvu. Številni terapevtski pari z licenco R.E.A.D. se srečujemo z učenci, ki jim zaradi različnih okoliščin ta veščina ne gre najbolje od rok. Izkušnje nam kažejo, da gre s pomočjo kužkov veliko lažje. Saj vemo, pes je pri branju čudovit prijatelj, pomaga pri sprostitvi, pozorno posluša, ne kritizira in ne vzbuja strahu. Le mirno in toplo leži poleg malega bralca. V veliko pomoč pri našem delu nam bodo teoretično znanje in praktični napotki v prispevku Mateje Slapnik

Razvoj govora Predpogoj za dobro razvito bralno funkcijo oz. razvito branje z razumevanjem je dobro razvit govor. Otrokov govor je »nosilec« višjih psihičnih procesov oziroma otrokovo simbolno orodje, s katerim vstopa v svet predstavljivosti, spominskih strategij in metaprocesov. Vigotski navaja, da je predšolsko obdobje obdobje intenzivnega razvoja spoznavnih zmožnosti in razvoja višjih psihičnih procesov. Malčki v zgodnjem otroštvu uporabljajo jezik za pretvarjanje zaznavnega sveta, razvijajo pozornost, prve spominske strategije, domišljijo, predstavljivost in predpojme. Za razvoj govora in višjih psihičnih procesov je potrebna interakcija med otrokom in odraslo osebo, in sicer v prvotni fazi preko igre in komunikacije s pomočjo igre. Na govorni razvoj otroka zelo vpliva vzorec govora, ki ga otrok zaznava v svojem zgodnjem otroštvu. Če starši uporabljajo pri govoru besedne zveze, ki so bogate, stavke, ki imajo bogato besedišče, otroci to sprejemajo in tudi sami pričnejo svoj govor graditi na teh osnovah. 16

12 sledi

Koncepti in razlage povezanosti govora in pismenosti segajo že daleč nazaj. Pojem celostnega jezika se nanaša na komunikacijski proces, v katerem so govor, poslušanje, branje in pisanje medsebojno prepleteni. Pogoji za normalen razvoj govora ter kasneje branja in pisanja so (Hohmann in Weikart, 1995): uporaba govora za sporazumevanje; otrokova govorna kompetentnost in pismenost se razvijata skozi otrokovo dejavno vključevanje v okolje – zaželeno je, da je okolje simbolno bogato; otrokov govor in pismenost se razvijata med interakcijo z drugimi – otroci se naučijo govoriti, brati in pisati zato, ker se želijo sporazumevati z drugimi; okolje, v katerem se od otrok pričakuje, da bodo tiho, in okolje, v katerem večinoma govorijo odrasli, ni spodbudno za razvoj otrokove govorne kompetentnosti in pismenosti, saj otrok ne prikrajša le za govorne interakcije, pač pa zavira tudi njihovo željo po sporazumevanju.

mateja slapnik

RAZVIJANJE BRALNE FUNKCIJE S POMOČJO TERAPEVTSKEGA PSA IN PROGRAMA R.E.A.D. Strokovnjaki ugotavljajo, da branje v zgodnjih razvojnih obdobjih ne temelji le na temeljnih bralnih spretnostih, temveč tudi na govorjenem jeziku, zlasti na razvoju besednjaka. Otroci sprva oblikujejo koncepte o povezanosti med govorjenimi in pisanimi besedami ter spoznajo pomen besede s črkovanjem le-te. Najprej razvijejo: abecedno znanje (npr. poznavanje črk in povezovanje med črkami in glasovi); fonološko zavedanje oziroma procese (npr. prepoznavanje posameznih glasov v besedah, zmožnost rabe fonemov); pravopisne spretnosti (branje, pisanje). Izsledki raziskav vedno bolj nakazujejo, da izpostavljenost otrok otroški literaturi v zgodnji otroški dobi pozitivno vpliva na njihov govor in kasnejše branje. Ta izpostavljenost ima že pred formalnim začetkom poučevanja branja zelo pozitiven vpliv na kasnejši razvoj bralne funkcije oziroma učenja branja. Temu rečemo pozitivno družinsko okolje za razvoj pismenosti.

ga okolja (obisk knjižnice). Pri razvoju govora morajo imeti starši pozitiven pogled na pomen razvoja otrokovega govora. Pomembno vlogo ima tudi vzor, koliko so starši izpostavljeni knjigam in koliko berejo. Če otrok vidi, da starši veliko berejo, pridobi otrok do te rutine pozitiven vidik. Pri razvoju govora imajo velik vpliv tudi: spodbujanje otrokovega govora in pojasnjevanje; vključevanje v skupno branje; obiskovanje lutkovnih in gledaliških predstav; obiskovanje knjižnice; spodbujanje otrokovega govornega izražanja med vsakodnevnimi rutinskimi dejavnostmi in skupnimi dejavnostmi med starši in otrokom.

Vpliv družinskega okolja na govor in branje

Na razvoj otrokovega govora ima ključen vpliv tudi govor odraslih, kateremu je otrok izpostavljen. Pomembno je, da odrasli otroku pojasnjujejo določene besede, jih uporabljajo v različnih konceptih, tvorijo bogate povedi. Otroku razlagajo, kar ga zanima, in seveda otroka poslušajo.

Družinsko okolje, predvsem z vidika socialnih, ekonomskih in kulturnih značilnosti, je eden od najpomembnejših dejavnikov otrokovega govora v različnih obdobjih razvoja. Pomembno vlogo imajo dostopnost do knjižnega gradiva (otroška literatura), spodbujanje otrokovega govora med različnimi dejavnostmi ter dostopnost spodbudnih dejavnosti in materialov zunaj družinske-

V različnih raziskavah je zaznati, da ostaja učinek izobrazbe staršev na govor otroka/mladostnika pomemben tudi v poznejših razvojnih obdobjih (npr. Davis-Kean, 2005).V domačem okolju, ko starši otrokom berejo otroško literaturo, otroci pridobijo veliko novih besed, več kot pri drugih interakcijah s starši (npr. pri igri ali ostalih dnevnih rutinah), s tem branjem spod-

tačke pomagačke

bujajo bralno razumevanje in že v obdobju zgodnjega otroštva omogočajo razvoj bralnih tehnik. Otroci, ki so bili izpostavljeni takšnemu branju, kasneje raje berejo in tudi pogosteje sami pričnejo brati in lažje razvijejo bralno rutino, pri tem pa iz knjig spoznajo več besed, ki jim omogočajo še nadaljnji razvoj branja in večji užitek pri njem. Otroške kakovostne knjige vključujejo trikrat več besed kot otroške televizijske oddaje ali pogovarjanje odraslih z otroki. Skupno branje staršev in otrok ima zelo velik pozitiven vpliv na kasnejše razvoj bralne tehnike.

Razvoj branja v prvem triletju osnovne šole Izurjen bralec ima dobro razviti dve sposobnosti: sposobnost identifikacije (dekodiranja) posameznih besed, sposobnost razumevanja prebranega. Tak bralec bere hitro, brez posebnega napora s povprečno hitrostjo med 200 in 300 besedami na minuto. Pot k temu končnemu cilju – samostojnemu branju – pa se začne s procesom sistematičnega opismenjevanja oz. razvoja bralnih zmožnosti otrok v prvem triletju osnovne šole. Otrok mora imeti razvite naslednje stopnje bralne funkcije: 1. razvitost koncepta knjige, branja in pravil o branju, 2. sposobnost fonološkega zavedanja, 3. sposobnost branja (tehnika branja), 4. sposobnost razumevanja pri branju, 5. motivacijo za branje (Marjanovič Umek, Fekonja Peklaj, Pečjak, 2012).

Pomen poznavanja koncepta knjige in pravil o branju Poznavanje koncepta tiska in s tem povezanega koncepta knjige pomeni začetek na poti razvijanja bralne zmožnosti otroka. V okviru porajajoče se pismenosti je to ena od prvih zmožnosti, ko otrok postane pozoren na tiskano gradivo. Prepoznava ga v svetu, ki ga obkroža (PET18

12 sledi

ROL, LIDL, WC …). Otrok najprej začne ločevati slikovno gradivo od pisanega in nato črke od številk. K hitrejšemu razvoju te sposobnosti vpliva otrokovo okolje. Pogosteje kot se otrok srečuje z različnimi tiskanimi gradivi in ima možnost manipuliranja z njimi, hitreje se pri njem razvija »funkcija zavedanje tiska«. Enako velja za oblikovanje koncepta knjige in branja. Tisti otroci, ki jim odrasli pogosto berejo zgodbe, kmalu spoznajo, da je tisk (besedilo) nosilec sporočila. Tisti, ki imajo večkrat v rokah knjige (slikanice), kmalu uvidijo tudi razliko med sliko in pisanim delom. Ko opazujejo odrasle pri branju zgodb, kmalu razumejo, kako poteka proces branja (npr. da odrasli pričnejo brati zgodbe na vrhu strani, da berejo od leve proti desni od zgoraj navzdol …). Mnogi otroci imajo ta koncept že razvit pri vstopu v šolo, kaj je knjiga in kaj ljudje počnemo z njo pri branju, vendar še vedno ima prib-

ližno 40 odstotkov otrok težave z razumevanjem tega, zakaj ima knjiga naslov in s poznavanjem knjižne/jezikovne terminologije (npr. pokazati besedo, črko in v besedi s štirimi črkami prešteti število črk). Približno 25 odstotkov otrok ima težave z razlikovanjem slik in besedila.

Vključevanje terapevtskega para Terapevtski pari se pri branju v večini primerov srečujejo z otroki, ki imajo težave na tem področju. To so otroci, ki obiskujejo prvi ali drugi razred. Na branje s psom jih v večini primerov prijavijo starši ali strokovni delavci šol, ker zaznajo pri njih težave pri branju. Večina vodnikov terapevtskih psov nima pedagoške izobrazbe, vendar so v tej smeri ozaveščeni s pridobitvijo licence za program R. E. A. D. Reading Education Assistance Dogs je licenčni program registriran pri Intermountain Therapy Animals USA. Je svojstven program, ki pomaga otrokom izboljšati bralne in komunikacijske sposobnosti s pomočjo posebne metode: otrok bere psu. Pes v programu R.E.A.D.® je izšolan terapevtski pes, ki skupaj s svojimi vodnikom obiskuje šole, knjižnice in ostale ustanove, kot poslušalec otrok, ki berejo. (Povzeto po http://www.tackepomagacke.si/terapevtski_programi/beremo_s_tackami_read/) Program poteka individualno. Predpogoj za izvajanje tega programa je usposobljen terapevtski par, primeren miren prostor in primero izbrana literatura glede na starost otroka in njegove bralne sposobnosti. Če se sreča terapevtski par z otrokom, ki ne ve, kako bi se lotil branja knjige, ne ve, kje je naslov knjige, ne prične brati na začetku vrstice ali morda knjigo postavi na glavo, lahko izvede terapijo tako, da vodnik psa prebere knjigo/slikanico, po branju otrok knjigo natančno pregleda in: se pogovorita, kje je začetek/konec knjige, se pogovorita o naslovu knjige (zakaj ima knjiga naslov, zakaj ima točno tak naslov, kakšen naslov bi še lahko imela …), skupaj prelistata knjigo in se pogovorita, kje je slikovni del in kje je napisano besedilo,

se pogovorita o tem, kje knjigo začnemo brati (na začetku, na vrhu strani, od leve proti desni, zakaj ravno tam, kako bi bilo, če bi brali drugače …), pregledata, kako je videti napisna beseda, prepozna kakšno črko … Od otroka, ki ima takšne začetne težave pri branju ne bomo zahtevali, da nam bere in se ob branju utrudi, ker bomo izgubili tisti začetni zagon pri branju. Pri vključevanju psa v bralno situacijo želimo terapevtski pari dejansko otroke motivirati za branje in zanje ustvariti prijetno okolje in pozitivno motivacijo, ki jo pričara pes. Pri otroku želimo s pomočjo psa priklicati pozitivna čustva. Dejavnosti, ki se jih učimo ob pozitivnih čustvih, se jih naučimo hitreje in lažje. Naš namen je, da vzpostavimo pozitivna čustva za funkcijo branja in iz tega vidika vplivamo na otroka. Ob branju mora doživljati ugodje, pozitivne emocije in pogojno ga bo to privedlo, da bo raje posegal po različni literaturi in pričel sam brati.

tačke pomagačke

Sposobnost fonološkega zavedanja Fonološko zavedanje je tista funkcija pri branju, ki napoveduje uspešnost otroka pri učenju bralne tehnike. Fonološko zavedanje je dekodiranje črka – glas (učenec mora prepoznati posamezne črke in jih pretvoriti v glasove) in sposobnost združevanja posameznih glasov v besedo. Zato pomenijo dobro razvite sposobnosti fonološkega zavedanja (zlasti sposobnost glaskovanja in združevanja) temeljni potencial za uspešen začetek učenja branja. Nekateri otroci ne razvijejo sposobnost fonološkega zavedanja brez neposrednega poučevanja. Zato bi moralo biti fonološko zavedanje sestavni del pouka začetnega branja. Če te funkcije ne razvijemo, bo imel otrok in kasneje odrasla oseba nenehne težave pri branju. Bell in McCallum (2008) navajata šest ravni fonološkega zavedanja: izolacija glasu (od učenca zahteva prepoznavanje posameznega glasu v besedi; npr. kateri sta prvi in zadnji glas v besedi nos); prepoznavanje več glasov (od učenca zahteva prepoznavanje skupnega glasu v različnih besedah; npr. kateri glas se pojavlja v vseh besedah: nos, dan, okno, učilnica – glas n); 20 12 sledi

razvrščanje glasov (od učenca zahteva med tremi besedami izločitev besede, ki ne spada mednje npr. katera beseda ne spada sem: obala – oblak – ata) prepoznavanje glasov (od učenca zahteva, da slišane glasove poveže v besedo: npr. katera beseda je, če rečem s/k/o/d/e/l/i/ c/a - skodelica); razčlenjevanje besede (od učenca zahteva, da slišano besedo razčleni v posamezne glasove, tako da ob tem ploska ali udarja s svinčnikom in tako šteje glasove); odstranjevanje glasu (od učenca zahteva, da pove besedo brez glasu, ki ga mora odstraniti: npr. taca brez t je …aca).

Vloga terapevtskega para pri otrocih s fonološkimi težavami Pri razvoju fonološkega zavedanja imamo terapevtski pari veliko prednost pred klasičnim učenjem te funkcije, ker imamo prisotnega psa, ki ga lahko izkoristimo za izvajanje najrazličnejših nalog s tega področja. Pes nam je lahko v veliko pomoč, kajti vse naštete faze fonološkega zavedanja lahko izvajamo s pomočjo psa. Seveda je potrebno slediti temu, da pričnemo razvijanje fonološkega zavedanja od preprostejših nalog, kot so npr. določanje posameznega

glasu v besedi, do zahtevnejših nalog, kot je npr. zamenjava in izpuščanje določenih glasov. Postopnost izvajanja posameznih vaj: prepoznavanje prvega glasu v besedi, prepoznavanje zadnjega glasu v besedi (pričnemo z imenom psa, npr. Kiti – prvi glas je k, zadnji glas je i; to lahko nadgrajujejo z besedami za pasje pripomočke, imeni drugih psov …); glaskovanje posamezne besede (npr. beseda rep; r-e-p, povodec; p-o-v-o-d-e-c; glasove poimenuje in jih s pomočjo ploskanja tudi prešteje, beseda povodec ima 7 glasov; pričnemo s krajšimi besedami in nato dolžino stopnjujemo); prepoznavanje posameznih glasov v besedi (npr. poveš črkovano besedo k-u-ž-a; otrok jo prepozna in pove kuža); prepoznavanje določenega glasu v nizu besed (otrok mora v slišanih besedah ugotoviti, kateri glas imajo skupen; npr. v besedah oprsnica, pes, povodec, rep je skupen glas p); prepoznavanje rime (vodnik psa lahko bere otrokom besede, ki se rimajo, in tiste, ki se ne, otrok ugotavlja, katere besede se rimajo npr. rep – kost – most – taca – maca – uho …, otrok išče pare besed, ki se rimajo); razčlenjevanje povedi v posamezne besede (otrok slišano poved razčleni na posamezne besede in prešteje število besed, npr. otrok v povedi KUŽA PAZI Z REPKOM MIGA prepozna pet besed in zato petkrat zaploska ali udari z nogo ob tla); tvorjenje rime (otrok sam tvori rimo na določeno besedo npr. dlaka – tlaka – mlaka …). Otrok lahko dobi za izhodišče urjenja fonoloških sposobnosti tudi slikovni material z narisanimi podobami (npr. živali, pasji pripomočki, osebe, rastline …). Najprej poimenuje narisane stvari na sliki, nato pa v skladu z navodili vodnika vadi zlogovanje, išče rime, išče glasove, izloča besede … tačke pomagačke

22 12 sledi

Sposobnost branja (tehnika branja) Kaj sploh pomeni brati? Branje je proces, pri katerem poteka pretvorba vidnih znakov (črk) v slušno obliko (glasove). To imenujemo tudi proces dekodiranja. Brati torej pomeni, da zna posameznik iz napisanega besedila ali njegovih delov (povedi, besed) hitro in natančno priklicati slušno podobo teh vidnih znakov ter tudi pomen zapisanih besed in povedi. Sodobni model, ki razlaga proces branja, se imenuje model dveh poti (Colheart, Rastle, Perry, Langdon in Ziegler, 2001). V skladu s tem modelom poteka prepoznavanje besed pri branju po dveh poteh. Prva je direktna leksična pot, pri kateri si bralec pomaga s poznavanjem pravila/zveze črka – glas. Pri branju preprosto pretvori vse vidne znake v glasove, jih poveže in prebere besedo. Tako lahko prebere vse besede (znane, neznane, nebesede), pri čemer ni nujno, da prebrano razume. Druga je indirektna neleksična pot, pri kateri si bralec lahko pomaga ali s semantičnim znanjem, tj. poznavanjem pomena besed ali skladenjskim znanjem, tj. poznavanjem pravilnega skladenjskega zapisa besede. Tako bere znane besede, tj. besede, ki so že v njegovem pomenskem in/ali skladenjskem besedišču. Ko otrok prične brati besede (besedilo), se sočasno sprožita obe poti. Večje kot ima otrok svoje notranje besedišče, bolj mu to – poleg poznavanja zveze med črko in glasom pomaga pri procesu branja. Da se otrok nauči brati, da usvoji tehniko branja so pomembne različne sposobnosti, ključni za začetno branje pa sta: poznavanje črk (ali uporaba glasovnega ključa), sposobnost predvidevanja (ali uporaba semantičnega in sintaktičnega ključa). Sama sposobnost branja se kaže v tehniki tihega in glasnega branja (glasno branje je težje, zahtevnejše).

Vključevanje terapevtskega para pri otrocih s težavami prepoznavanja črk Menim, da lahko izkušen vodnik terapevtskega psa naredi učenje ali tudi samo utrjevanje prepoznavanja črk zelo zanimivo in privlačno. Ponovno lahko izhajamo iz psa in začnemo med narejenimi črkami na kartončkih ali med lesenimi ali magnetnimi črkami iskati črke, ki sestavljajo ime psa, ime otroka, pasjih pripomočkov … Otrok bo to delal z veseljem, če bo kuža vse to nato pregledal in ga na določen način pohvalil. Poznavanje črk lahko preverimo na različne načine: otroku ponudimo serijo črk, ki jih mora hitro prepoznati in poimenovati – ta hiter glasovni priklic omogoča otroku dostop do pomena, pisanje črk, ki kaže na samostojen priklic vidne podobe črke ali celo na povezavo glas – črka, otroku ponudimo črke, med katerimi poišče začetnico svojega imena, začetnico pasjega imena, to nadgradimo s poznavanjem ostalih črk v imenih, otrok lahko sam izdeluje črke iz kartona, papirja in različnih drugih materialov, v besedilu, ki ga skopiramo, lahko otrok išče določene črke, ki mu jih povemo (npr. poišči vse črke b in jih pobarvaj ali obkroži z modro barvico, to počne eno minuto in nato prešteje število najdenih črk), imamo vrečko s pasjimi pripomočki in črke na kartončkih, otrok izvleče predmet in poišče npr. črko, na katero se predmet začne, konča, poišče črke, ki so v besedi ... Vsi, ki pomagamo otrokom do boljšega branja, se moramo zavedati, da je učenje branja proces, ki zahteva vztrajnost, kar pomeni, da mora potekati kontinuirano – vsak dan in kratko, kar pomeni »MALO IN POGOSTO«. tačke pomagačke

24 12 sledi

Vključevanje terapevtskega para pri otrocih s težavami sposobnosti predvidevanja Otroci lahko za branje besed poleg glasovnega ključa uporabljajo še druge ključe: semantični ali pomenski ključ (otrok si pri branju povedi pomaga s tem, da manjkajočo besedo dopolni s pomensko smiselno besedo); sintaktični ključ ali skladenjski ključ (ot rok si pri branju besed pomaga s tem, da prebere besedo na način, ki je skladenj sko, ortografsko ustrezen), grafo-fonetični ali glasovni ključ (učenec posamezne črke pretvarja v glasove in jih povezuje med seboj). Za bralce začetnike je značilno, da pri branju največ uporabljajo predvsem glasovni ključ, s čimer preobremenijo svoj delovni spomin z dekodiranjem, tako da ne morejo hkrati spremljati in predvidevati pomena prebranega. Sam proces dekodiranja lahko nekoliko sprostijo, če si pri branju pomagajo še s preostalima ključema – torej s predvidevanjem ali ugibanjem besed, ki so pomensko ali pravopisno ustrezne. Za razvoj semantičnega/pomenskega ključa in sintaktičnega/skladenjskega ključa je pomembno bogato besedišče, ki ga pa pridobivamo z branjem. Vaje, ki jih lahko vključimo v razvoj semantičnega in sintaktičnega ključa, so: Vodnik otroku bere nepopolne povedi, ta pa jih smiselno dopolnjuje npr.: Kuža Muri spi v pasji ……. Muri je …….. barve. Najraje …. klobaso. Na ……. rad teka za žogo. Vodnik bere besedilo, v katerem ključno besedo v besedilu zamenjuje z nesmisel no besedo, otrok posluša besedilo in poizkuša ugotoviti pomen nesmiselne besede npr.:

Če bi rad imel socko, moraš doma urediti njegov prostor. Moraš kupiti sockino uto, posode za hrano in vodo. O socki se moraš prej pozanimati in kaj prebrati, da boš vedel, kaj vse moraš narediti, ko pride k hiši. Socko je potrebno vsak dan peljati na sprehod. Socka je …… Vodnik pove dve ali tri besede, otrok nato tvori povedi, ki so skladenjsko pravil ne, te povedi lahko tudi zapiše, na po doben način lahko to izvedemo tudi s sli kovnimi predlogami, slike mora predhod no najprej poimenovati npr.: pes – povodec Psa pelješ na sprehod s povodcem.

Vključevanje terapevtskega para pri otrocih s težavami glasnega in tihega branja Otroci načeloma najprej osvojijo tehniko glasnega branja in nato preidejo na tiho branje. Pomembno je, da otroci obvladajo obe tehniki branja, ker ju uporabljajo ločeno v določenih situacijah. Vedeti moramo, da je tiho branje tisto funkcionalno branje, ki ga uporabljamo večino časa v dobi učenja in nato v odrasli dobi. Glasno branje je pomembno predvsem na začetku učenja branja, ker na tak način lahko spremljajmo otokov napredek pri branju. O avtomatiziranem branju v osnovni šoli lahko govorimo, ko otrok prebere nekje od 100 do 120 besed v minuti. Kako lahko ugotovimo, da je otrok dober glasni bralec? Spremljamo: hitrost branja (v besedah na minuto), ritem branja, napake pri branju (število in vrste napak), natančnost branja (število pravilno prebranih besed oz. odstotek pravilno prebranih besed), izraznost pri branju (Pečjak idr., 2011). tačke pomagačke

Tekoče branje za otroka ni naporno in zaradi tega se pogosto v prostem času zateka k branju. Drugače je z otrokom, ki ima težave pri branju; zanj je branje naporno, branju se izogiba ali pa si poišče drugačne tehnike izogibanja branju. Ali pri branju uporablja drugačne tehnike branja, kot je izpuščanje kratkih besed, predvidevanje – branje na pamet in narobe, polglasno branje, nerazločno branje, da bi prikril svoje napake pri branju. Pri takšnem otroku pride v veliki meri v poštev vključevanje terapevtskih psov, da jim branje naredijo prijaznejše. V takšnem primeru lahko vodnik terapevtskega psa otroku bere knjigo, kajti s tem mu daje vedeti, da je branje pomembno, kajti bolj in več, kot so otroci izpostavljeni glasnemu tekočemu branju odraslih oseb, bolj se jim izboljšuje glasno branje. Vodnik lahko bere tako leposlovna dela kot tudi poljudnoznanstvena besedila. Vodnik lahko izvaja branje knjig na tri načine: bere knjigo otroku, bere skupaj z otrokom (pri branju se dopolnjujeta), posluša otroka, ki bere terapevtskemu psu (vodnik samo posluša branje in sprva ne korigira napak). Ker je tehnika branja spretnost, zahteva veliko časa in vsakodnevno vajo, ki naj traja od 5 do 10 minut.

Sposobnost razumevanja prebranega besedila Glavni cilj branja je razumevanje prebranega besedila. Bralec vedno bere besedilo, da bi ga razumel. Kajti šele s tem ima branje svojo uporabno funkcijo. In to funkcijo uporabljamo vso svoje življenje. Seveda je najbolj izpostavljena v obdobju učenja (osnovna šola, srednja šola in fakulteta). Kdaj lahko rečemo, da bralec razume preb26 12 sledi

rano? Bralec razume prebrano, ko mu uspe ustvariti mentalno (miselno) predstavo o stvareh, o katerih je bral. To pomeni, da je sposoben v prebranem besedilu osmisliti osebe, jih postaviti v neko časovno obdobje, jim dodati karakter in ugotoviti dogajanje in interakcijo med njimi. Če to prestavimo v branje poljudnoznanstvenih besedil, to pomeni, da mora bralec poznati pojme, ki se v njem pojavljajo, da jih lahko med seboj smiselno poveže in izlušči bistvo iz besedila. Zaradi teh funkcij je pomembno, da imajo otroci bogat besedni zaklad. Tudi če ne poznajo vseh pojmov, lahko s povezovanjem znanih pojmov predvidevajo pomen določenega novega pojma, ki ga srečajo v besedilu.

Vključevanje terapevtskega para pri otrocih s težavami razumevanja prebranega besedila Pri razumevanju prebranega besedila lahko najbolj vplivamo na otroka tako, da izvajamo dejavnosti za širjenje besednega zaklada. Če se to dogaja v prijetnem okolju ob psu, smo naredili velik korak k boljšemu razumevanju prebranih besedil. Kako lahko razvijamo besedišče? Z vprašanji pred branjem skušamo ugotoviti, kakšno je otrokovo predznanje o branem besedilu; če besedilo predhodno poznamo in predvidevamo, kakšno je znanje otroka, mu poskušamo razložiti težje oz. nove besede, ki se pojavijo v besedilu; z vprašanji med branjem ugotavljamo razumevanje delno prebranega besedila; ob koncu branja s postavljanjem vprašanj preletimo vso prebrano besedilo in preverimo razumevanje prebranega besedila.

V vse te aktivnosti lahko aktivno vključimo psa kot spraševalca ali razložimo otroku, da pes določenih besed ne pozna, naj mu jih razloži. Ali morda rečemo, da pes ni dobro slišal in ga prosimo za razlago besede … Postopnost razlage neznanih besed v besedilu: po prebrani zgodbi povemo neznano besedo otroku, otrok neznano besedo ponovi, vodnik pojasni pomen neznane besede s pomočjo opisa ali drugih besed, vodnik neznano besedo uporabi v novi povedi, v novem kontekstu, otrok sam poizkuša novo besedo uporabiti v povedi, otrok ponovi novo besedo in razloži njen pomen. Vse te aktivnosti izvajamo ob psu, ki ga spretno vključujemo v to dejavnost. Branje je najpomembnejše sredstvo učenja, dobro razvita bralna zmožnost (tekoče, avtomatizirano branje) pa eden od ključnih ciljev poučevanja v prvem triletju osnovne šole. Bralno slabši učenci se izogibajo branju, kar posledično vodi k manjši učni uspešnosti in slabi samopodobi. Zato je pomembno, da pri učencih, ki imajo bralne težave, poizkušamo na vse načine izboljšati notranjo motivacijo za branje. In menim, da ni boljšega recepta kot miren, prijazen, zvest kosmat poslušalec, ki te ne ocenjuje, popravlja in reče: Še moraš brati.

Literatura: L. Marjanovič Umek, U. Fekonja Peklaj, S. Pečjak (2012). Govor in branje otrok: ocenjevanje in spodbujanje. http://www.tackepomagacke.si/terapevtski_programi/beremo_s_tackami_read/

tačke pomagačke

28 12 sledi

Helena Kokot Bujanović specialna pedagoginja

Razlika v kvaliteti branja je očitna Zdaj že vrabci na mogočni tisi pred Osnovno šolo Prežihov Voranc iz Ljubljane čivkajo, da z nami že pet let berejo in se učijo Tačke pomagačke. Vsi poznajo Slavico z Divo in Jano z Olijem in njuno »klapo«, ki se nam kdaj pa kdaj pridruži. V projektu Branje s tačkami (bralne urice potekajo po programu R.E.A.D.) redno sodelujejo učenci in učiteljice 2. razredov. Z leti se je pokazalo, da je idealno izvesti po dve bralni urici z vsakim učencem med šolskim letom, saj le tako lahko tudi pasjima prijateljema pokažejo svoj napredek; vsak učenec si zastavi cilj, kaj bo do naslednjič izboljšal in pokazal Divi oz. Oliju (osredotočamo se na štiri kriterije tekočnosti branja: natančnost, ritem, tehniko in izraznost). Razlika kvalitete branja na začetku in koncu srečanja je pri mnogih učencih očitna. Učenci berejo pravilneje, bolj tekoče, pri branju psu so sproščeni in aktivni, berejo z veseljem, razložijo kakšno težjo ali neznano besedo in se tudi pogovarjajo o prebrani vsebini ter tako pokažejo razumevanje prebranega. Odzivi učencev in njihovih staršev so vsa leta nadvse pozitivni, in sicer tako zelo, da že vnaprej sprašujejo, ali bomo tudi v naslednjem šolskem letu nadaljevali z branjem in druženjem s kužki. Hkrati pa je to ves čas spodbuda zame, da s sodelovanjem s Tačkami ne samo nadaljujem, ampak ga poglobim in načrtujem še druge oblike dela z njimi.

Zakladnica tačkastega učnega gradiva V preteklem šolskem letu sem te ideje končno lahko realizirala v pravi obliki, saj sta Diva in Oli k nam prihajala vsak teden, kar mi je omogočilo izvedbo branja po načrtu, kakor tudi prave terapevtske in učne ure predvsem z učenci, s katerimi kot šolska specialna pedagoginja sicer delam bodisi individualno ali v paru, kakor tudi ure aktivnosti s pomočjo psa, ki smo jih izvedli v oddelkih. Seveda pa so za te ure potrebne čisto drugačne priprave kot za branje, pa tudi vloga strokovnega delavca, v tem primeru mene, je neprimerno večja kot pri branju, kjer sem zgolj opazovalka, organizatorka. Pomembno je poznati psa, njegove osebnostne lastnosti, navade in veščine, ki jih obvlada. Izjemno pomembni se mi zdijo povezanost med vodnico in mano, komunikacija, prilagajanje … In nenazadnje je izjemnega pomena, da učenca in njegove osebnostne lastnosti, primanjkljaje in močna področja pravočasno predstavim vodnici. Večinoma so to učenci z disleksijo, govorno-jezikovnimi motnjami, motnjami pozornosti in nekateri s hiperaktivnostjo, motnjami avtističnega spektra. Skupaj se odločamo, kateri od naših štirinožnih prijateljev je primernejši za posameznega učenca. Dejstvo je, da je že prisotnost psa pri uri dodatne strokovne pomoči sama po sebi tačke pomagačke

motivator, spodbujevalec, pomirjevalec in še bi lahko naštevala. A moj, naš skupni cilj je, da se med uro vsi tudi kaj naučimo. Pa ne samo z zvezki, delovnimi zvezki, učbeniki, knjigami, tablo … Sama sem tudi sicer velik zagovornik konkretnega dela, učenja z gibanjem, z verbalizacijo, z raznovrstnimi materiali, v učilnici, na hodniku, stopnišču, zunaj. V ta namen izdelam veliko didaktičnega materiala in seveda je bila naravna posledica, da pripravim za naše pasje učne ure takega čisto tačkastega. In ker smo vsako uro počeli kaj novega, odvisno od snovi v razredu, primanjkljaja in interesov učenca, je sčasoma nastala kar mala zakladnica tovrstnega materiala, ki ga sproti uporabljamo in dopolnjujemo. Material je izdelan tako, da z uporabo urimo vsa tista občutljiva področja, ki nas lahko ovirajo pri branju, pisanju, računanju, osredotočanju … Kar me še dodatno spodbuja k ustvarjanju, pa so vse pozitivne povratne informacije učencev, staršev ter drugih strokovnih delavcev in vodnic oz. vodnikov, ki ga koristno uporabljajo pri svojem delu. Trudim se, da material spodbuja lastno aktivnost učenca, komunikacijo, razmišljanje, motivacijo za delo ter hkrati služi premagovanju primanjkljajev in poskrbi za sproščeno, tudi zabavno učenje preko igre. Večino materiala se da uporabljati bodisi v celoti ali po delih, zahtevnost je od najosnovnejših različic za najmlajše do zahtevnejših različic, kar daje možnost napredovanja z istim materialom. Če se ga natisne na kompaktnejši papir ali plastificira, je primeren za ponovno uporabo in ga ni potrebno tiskati in izrezovati vsakič znova (razen material za rezanje). Vsega najdete na http://voranc. si/sl-SI/10400/solska-svetovalna-sluzba-helena-kokot-bujanovic-specialna-pedagoginja-tacke-pomagacke-pri-pouku

30 12 sledi

Tako lahko za spodbujanje branja, komunikacije, urjenje opazovanja, vidnega zaznavanja in spomina uporabimo tačkaste bralne kartice (nekatere zahtevajo opis situacije in je poudarek na zaporedju dogajanja, zgradbi opisa … druge pa od učenca zahtevajo točno določene informacije, ki so si jih morali zapomniti ob opazovanju sličice - čas opazovanja prilagajamo potrebam otroka), kartice sličica – poved, ki urijo branje z razumevanjem in vidno razlikovanje. Za urjenje vidnega razlikovanja in pomnjenja je na voljo več različic spomina, z besedami ali samo sličicami, sencami ter domine. To področje lahko urimo tudi s predlogami Poišči tačkasto besedo ter Poišči in preštej, ki spodbujajo še branje in usmerjanje pozornosti. Zabavamo se z glasovi, imeni in pasmami je cela zbirka Tačk pomagačk, njihovih imen in pasem, za naše prvošolčke oziroma vse tiste, ki se podajajo na pot slušnega zaznavanja - zavedanja, razlikovanja … Uporabimo ga lahko konkretno ali pa z zapisovanjem simbolov - črk. Kocke s kužki so pripomoček za zabavno in razgibano urjenje štetja in računanja za najmlajše, prepoznavanje čustev, gibanje in spodbujanje govornega in pisnega izražanja, bogatenje besednega zaklada. Zlasti pri gibalni kocki ne smemo pozabiti, da je z nami kuža, kar pomeni, da se s tem pripomočkom gibljemo skupaj z njim, lahko priredimo celo pravo malo tekmo - to je pri nas še posebej zabavno. Pri čustveni kocki je nadvse uporabno ogledalo, kjer lastne izraze lahko opazujemo, opisujemo počutje ob posameznem izrazu, čustvu in ga primerjamo s situacijami iz pasjega življenja. Kocko za spodbujanje govornega in pisnega izražanja lahko uporabimo za kratke tačke pomagačke

opise sličic, lahko najprej tudi samo z besedami, kasneje pa prilagajamo pravila, npr. ena poved z vsaj štirimi besedami, vsaj dve povedi, povej in zapiši … Tačkaste škarjice služijo urjenju fine motorike in koordinacije oko – roka, lahko pa jih plastificiramo in uporabljamo kot predlogo za grafomotorične vaje - otrok s pisalom ali polaganjem plastelina sledi črti. Seveda ne smemo pozabiti na orientacijo material s predlogi in grafičnimi podobami je uporaben skoraj na tisoč in en način. Ker vsi vemo, da so naši štirinožni prijatelji zelo pripravljeni in pripravni za usvajanje in urjenje številskih predstav in matematičnih pojmov, problemov, sem izdelala tudi nekaj

32 12 sledi

za to področje. Tačke štejejo in računajo do 10 je pravzaprav zelo obsežna sestavljanka, ki jo prav tako lahko uporabljate po delih ali v celoti. Divini in Olijevi računski znaki pa služijo sestavljanju računov po potrebi od najenostavnejših do zapletenih računskih izrazov. Predstavila sem nekaj najpogosteje uporabljanih pripomočkov. Zagotovo jih imamo vsi kar nekaj, nekatere sem imela možnost sama videti na zadnjem srečanju Mreže šolski pes. Omejitev za nadaljnje ustvarjanje pa je zgolj nebo, bi lahko rekli. Pustimo domišljiji, ustvarjalnosti in motivaciji v podobi Tačk prosto pot in verjamem, da lahko skupaj ustvarimo bogat nabor materiala, ki ga lahko skupaj uporabljamo v dobro naših otrok.

STROKOVNO SREČANJE MREŽE ŠOLSKI PES Mojca Trampuš

Odkar je v začetku leta 2017 formalno zaživela Mreža Šolski pes, se nam je pridružilo lepo število šol. Tako je trenutno v mreži aktivnih kar 21 vzgojno-izobraževalnih ustanov. Vsakoletnih srečanj mreže se udeležujejo učitelji, vzgojitelji in drugi strokovni delavci, ki skrbijo za teoretično in formalno plat dela. In seveda vodniki terapevtskih psov s svojimi pasjimi prijatelji, ki so v resnici glavni junaki Mreže Šolski pes. Ena od kvalitet mreže je tudi uspešno, prijateljsko sodelovanje društev Tačke pomagačke in Ambasadorji nasmeha. Marca 2019 smo člane mreže prvič povabili na dvodnevno srečanje. Gostoljubje so nam ponudili v CŠOD Medved na Medvedjem Brdu, kjer se niso ustrašili dejstva, da ima velik del udeležencev štiri tačke. Tako smo petek in soboto preživeli v domu na prelepem razglednem travniku, v prijetni oskrbi in ustvarjalni družbi zanesenja-

kov, ki verjamemo v čudežno moč pasjih smrčkov med šolskimi klopmi. Udeležba je presegla pričakovanja, saj se nas je zbralo skoraj 30, ob nas pa je z repi mahalo deset psov. Prisluhnili smo predstavitvam dobrih praks z vseh koncev Slovenije, ogledali smo si številne (večinoma avtorske, doma izdelane) didaktične pripomočke za delo. Naša hrvaška gosta sta nam predstavila, kaj s psi v šolah delajo na njihovi strani meje in s kakšnimi zadregami se pri tem srečujejo. Veseli smo bili predstavitve diplomske naloge, katere osnova so bili obiski terapevtskega psa v vrtcu. Pravo bogastvo idej, dobre volje, ustvarjalne moči in strokovnih rešitev! Tudi na Medvedjem Brdu smo poudarjali, da pri delu s psi v šolah ne smemo nikdar pozabiti na skrb za varnost in na skrb za dobro počutje vseh prisotnih, tudi kužkov! No, med našim druženjem ni bilo nobenega dvoma o dobrem počutju – naši pasji prijatelji so nam zvesto prisluhnili, medtem pa so nam hvaležno nastavljali v čehljanje svoje kožuhe. Med odmori, ko smo obhodili okoliške travnike in griče, pa so se naigrali in navohljali po mili volji. Težko se je odločiti, kateri del srečanja je bil bolj prijeten – uradne predstavitve v učilnici ali druženje izven formalnega programa. Snovi za klepet nam ne bi zmanjkalo, tudi če bi srečanje raztegnili še za dan ali dva! Od slovesu smo se vsi po vrsti strinjali, da smo preživeli dva dneva, ki bi ju želeli v kratkem ponoviti. PS: Šapa pravi, da so ji drugi kužki zagotovili, da je bilo tudi njim všeč na Medvedjem Brdu! tačke pomagačke

Pozitivni učinki Teja Dežman, diplomirana delovna terapevtka Miha Papež, diplomirani delovni terapevt

V Domu starejših občanov Ljubljana Vič – Rudnik, enota Bokalce terapije s pomočjo psov potekajo že pet let. Z dobrim sodelovanjem z Društvom Tačke pomagačke smo v vseh teh letih spletli pristne odnose, kar se kaže tudi v rednem in številčnem obisku, predvsem pa v zadovoljstvu in dobrem počutju stanovalcev, ki se udeležujejo terapije ali družabništva s pomočjo psa. O pozitivnih učinkih, ki jih prinašajo živali človeku, pišejo različni avtorji. V nekaterih virih zasledimo, da lahko živali na starostnika celo bolje učinkujejo kot zdravila, da imajo stiki z živaljo sproščujoč in terapevtski učinek. Dokaz, da vse to velja, je zadovoljstvo in potrditev stanovalcev DSO Bokalce, ki se vključujejo v skupinsko ali individualno terapijo s pomočjo psov, ki v

34 12 sledi

terapije s pomočjo psov pri starejši populaciji domu poteka v okviru delovne terapije. Stanovalci pravijo, da med terapijo pozabijo na vsakdanje tegobe, ki jih prinaša starost, da so med druženjem s kosmatinci osredotočeni le na čas, ki ga preživljajo s psom. Največ pozitivnih učinkov, ki jih pes prispeva starostniku, znajo našteti tisti starostniki, ki so tudi pred bivanjem v domu starejših imeli psa kot hišnega ljubljenčka. Med terapijo s pomočjo psa se pogosto vračajo v čas mladosti in preteklega življenja, saj jim stik s psom obudi spomine na pretekle dogodke, ki so jih doživeli s svojimi ljubljenčki. Delovni terapevti v domu opažamo pozitivne učinke tudi na socialnem področju, saj pes spodbuja odnose in interakcijo med samimi stanovalci. Pogovor stanovalcev o srečanju s psom se pogosto nadaljuje še v čas, ko je terapija že končana.

Z vidika delovne terapije se pomembni rezultati kažejo tudi na področju vzpodbujanja in vzdrževanja procesnih (spomin, koncentracija, sledenje navodilom …) ter motoričnih spretnosti. Naloge, ki jih starostniki izvajajo s psom, ohranjajo različne funkcije in spretnosti, ki jih nato stanovalci prenašajo v vsakodnevne aktivnosti. Psi so izrednega pomena za starostnike, saj je njihov pozitivni učinek zaznati na telesnem, duševnem in socialnem področju. Poleg skupinskih terapij v domu poteka tudi individualna terapija s pomočjo psov. Terapevtskega psa želimo približati tudi sta-

Odnos in dotik psa ne more nadomestiti dotika človeka, daje pa občutek toplote in pripadnosti, ki pripomore k zmanjševanju tesnobe ali morebitnega občutka osamljenosti. Dotik psa deluje pomirjajoče in prispeva k vzpostavitvi duševnega ravnovesja.

novalcem, ki zaradi bolezni ali starosti svoj dan preživijo v postelji. Pri nepomičnih stanovalcih je izrednega pomena že sam stik s psom ter odnos med človekom in živaljo. Odnos in dotik psa ne more nadomestiti dotika človeka, daje pa občutek toplote in pripadnosti, ki pripomore k zmanjševanju tesnobe ali morebitnega občutka osamljenosti. Dotik psa deluje pomirjajoče in prispeva k vzpostavitvi duševnega ravnovesja. Ključ do pozitivnih rezultatov in uspešne terapije s pomočjo psov je uspešna usposobljenost terapevta in terapevtskega para (pes in njegov vodnik). Pri terapiji moramo upoštevati specifike starostnikov ter različnih bolezenskih stanj. Potrebno je vedeti, kako moramo pristopati na primer k stanovalcem po preboleli možganski kapi ali k stanovalcem z demenco. Stanovalca moramo primerno pripraviti na stik s psom, pomemben je tudi prostor oziroma okolje, kjer se bo terapijo izvajalo. Ob upoštevanju že naštetega ter upoštevanju želja in potreb posameznega stanovalca bomo s terapijo s pomočjo psa dosegali pozitivne učinke in s tem pripomogli h kvaliteti bivanja v domu starejših.

tačke pomagačke

DIVA IN GREGOR GEČ

Silva Ferletič

Gregor Geč je s svojo psičko Divo terapevtski par pet let. Je igralec, režiser in gledališki pedagog. V svojem profesionalnem življenju se srečuje z odraslimi in otroki, kar nekaj predstav je režiral tudi z nastopajočimi, med katerimi so bile tudi osebe s posebnimi potrebami. S podobno populacijo se srečuje oziroma se je srečeval tudi kot prostovoljec s svojim psom: v domu upokojencev, na Centru za komunikacijo, sluh in govor v Portorožu, na osnovni šoli, v knjižnici. S svojim nastopom zna spodbuditi k sodelovanju, ima veliko znanja, je prijeten sogovornik. Diva, svetla labradorka, ga spremlja že dobrih 15 let. Zaradi njegovega specifičnega načina življenja je z njim pogosto tudi v zaodrju gledališča, kjer ga potrpežljivo čaka, sodelovala pa je tudi v kar nekaj predstavah. A le kot asistentka in terapevtka. Dolgo in lepo izkušnjo sobivanja imata za seboj. In veliko terapevtski obiskov, s katerimi sta razveseljevala in pomagala številnim uporabnikom

36 12 sledi

Opomba: V času nastanka revije je Diva prenehala s terapevtskim delom in odšla čez mavrico.

tačke pomagačke

Gregor, pozdravljen. Dajva na začetku pogovora pozornost najprej Divi. Tvoja psički se ponaša z imenom, ki označuje slavno, oboževano osebo, naj bo pevka ali igralka v filmu, gledališču ... Glede na tvoj poklic je bil izbor imena namenski ali naključen?

V izboru imena sta bili dve možnosti. Druga možnost je bila Patsy Darling iz znane serije Absolutely Fabulous. Vedel sem, da bo Diva svetla, blond. Hkrati sem vedel, da bo vedno z mano, se pravi v svetu gledališča, umetnosti. Bila je najlepša v leglu, bila je blond, skratka, prava Diva. Drugo ime sem opustil, saj je ime Diva kratko, bolj praktično, bolj učinkovito.

Zakaj si se odločil za to pasmo? Drži, da ljudje izberemo psa po sebi? Ko sem izbiral psa, sem veliko prebral o psih. Pes zame mora biti velik in velikost labradorca se mi je zdela primerna zame. Po izgledu ima vse, kar pes potrebuje. Dlaka je enostavna za nego, ima simpatičen pogled. Seveda so to najlepši psi na svetu. (Smeh) Poleg tega sem v obdobju službovanja v SSG Trst imel priliko spoznati še eno labradorko, Alice, ki je bila tudi kasneje povod za odločitev za to pasmo. In prav Alice se je v problematičnih trenutkih izkazala kot terapevtka, saj smo skupaj z njo hodili na sprehode in se neizmerno zabavali. Seveda sta ob prihodu Dive v moje življenje postali najboljši prijateljici. Diva se je ogromno naučila od Alice, tudi neumnosti. Na primer, da je jedla sneg. (Smeh) Je Diva tvoj prvi pes? Ja, Diva je moj prvi pes. Želja je bila prisotna že prej. A smo živeli v bloku in moji starši so izhajali iz »stare šole« v smislu, da pes ne sodi v stanovanjski blok. Kasneje je Diva osvojila srci mame in očeta in je bila večkrat pri njiju na počitnicah. Ko sem se pa odločil, da tudi sam želim imeti psa, me je dokončno prepričala prijateljica, vodnica Alice, ki mi je rekla: »Gregor, pes ima lahko vrt, uto, hišo. A če nima družbe, nima nič.« In prav je imela. Potem sem se lotil branja in prebral vse mogoče o psih. Ko sem bil prepričan, da sem pripravljen na to odgovornost, sem začel

Diva je najboljši in najlepši pes na svetu, itak (smeh). Res je tipična labradorka. Velikokrat rečem, da je Diva pes iz knjige. Skoraj vse, kar sem prebral o labradorcih, o psih, o obnašanju, karakterju, vzgoji, šolanju, vse to drži za Divo. Res je tudi, da sva po nasvetih iz mnogih knjig šla v pasjo 38 12 sledi

iskati vzreditelje. Želel sem imeti psa z rodovnikom. Predvsem zato, da vem, kaj dobim. Zdaj vem, da sem imel srečno roko pri izbiri, saj je vse preveč prekupčevanja in biznisa s psi. Divini vzreditelji so bili čisto pravi, takšni, kot jih opisujejo vse pasje knjige. Skrbni, postavljajo več vprašanj kot ti, ki boš bodoči vodnik. In ne bom pozabil prvih dveh nasvetov, ki so mi ju dali: »Pobiraj kakce za Divo! In če je ne boš mogel več imeti, jo pripelji k nam nazaj, ne pusti je na cesti!« Nekajkrat sem jo šel pogledat, se z njo igral, da sva se počasi privajala drug na drugega. In tako je napočil dan, ko se je majhna blond princeska znašla v mojem življenju in jaz v njenem.

Je tipična labradorka – pomeni umirjena, prijazna, ješča? Nam jo predstaviš nekoliko bolj podrobno?

šolo, začetni tečaj in nadaljevalni tečaj poslušnosti. Izpitov pa nisva opravila, saj je bila Diva zmeraj za nekaj dni premlada, da bi ustrezala kriterijem za opravljanje izpita. Sam sem pomislil, da je to samo

papir, zato se nisva gnala za njim. Z Divo sva osvojila osnove poslušnosti za mirno in sproščeno sobivanje. Kar je najpomembnejše po moje, je vzajemno zaupanje. Psi komunicirajo na njihov način. In če uspemo razumeti njihovo govorico, smo veliko dosegli. Midva se zelo dobro sporazumevava, lahko rečem, da sva zelo močno povezana. Tako kot sva začela, ko je bila

Diva še mladič, s kretnjami in potem povelje, se zdaj na njena stara leta spet vračava na »kretanje«, saj je gospa Diva že naglušna. Drugače pa ji rečem »socialna služba«, saj želi vsakega pozdraviti, vsakega razveseliti s svojim mahajočim repom. Tudi na sprehodih, če nisva bila sama, se je pojavil »pastirski« nagon, saj je potrpežljivo počakala, če se je kdo od sprehajalcev zadržal in ni bil v skupini, krdelu. Veliko je zgodb, anekdot, za katere zdaj ni prostora. Mogoče pa bodo kdaj izšle v knjigi.

Diva te spremlja povsod, tudi v gledališče, na vaje ali predstavo, in te počaka v zaodrju, dokler ne zaključiš. Je lepo imeti takšnega tovariša? Tovariš je mogoče preblaga beseda. V bistvu ne obstaja beseda, s katero bi lahko označil to sobivanje, prijateljstvo, vzajemnost, ljubezen. Ja, Diva me je pri mojem delu spremljala skoraj zmeraj in povsod. Njena prva izkušnja gledališča je bila pri njenih petih mesecih, ko sem pripravljal predstavo s skupino na Proseku nad Trstom. Na premieri je bila z mano, ležala je pod mojim stolom, saj sem v predstavi skrbel tudi za tehnično plat. Ves čas predstave se ni ganila, celo zaspala je. Se pravi je predstava ni kaj dosti zanimala. Ob koncu je publika vstala, takrat je tudi ona začutila,

da je mogoče čas, da bi se zbudila, vstala je, se pretegnila in tako je uspešno preživela ognjeni gledališki krst. Druga anekdota pa je povezana z njenim pasjim prijateljem Pašo, ki je, žal, letos odšel na drugo stran mavrice. Bila sta dobra prijatelja, tudi vrstnika. Naključje, če sploh obstaja, je naneslo, da sva s prijateljico Alenko, tudi igralko, ki je bila vodnica Paše, skupaj nastopala v neki predstavi. In oba sva psa vodila na vaje. Neverjetno je bilo, da sta bila Diva in Paša v isti garderobi, vsak na svojem prostoru in se nista ganila, dokler so bile vaje. Ko pa je napočil čas za odmor, smo skupaj odšli na bližnji travnik, se igrali, zdivjali in se vrnili nazaj. Diva in Paša vsak na svoj prostor v garderobi, midva s prijateljico pa na oder. tačke pomagačke

Kaj vaju je pripeljalo v tačkaste vode? Kaj se je zgodilo, da si pričel razmišljati o prostovoljskem delu s psom? Najprej sem se začel zavedati, da mi družba psa odgovarja. In sprehodi z labradorko Alice, ki sem jih že omenjal, so tudi name delovali terapevtsko, blagodejno, prijetno, veselo in še in še. Diva je bila »pes iz knjige«, kar rad poudarjam, prijazna, prijetna, dobrodušna, simpatična, igriva. Name je tako ali tako pozitivno vplivala že samo s svojo prisotnostjo, razveseljevala moje prijatelje in znance, slušatelje in mimoidoče, tako da me je vse to navedlo k razmišlja-

nju, zakaj pa ne bi Diva še komu naredila kaj dobrega. Začel sem brskati po spletu, naletel na tri društva, ki se ukvarjajo s terapijo s pomočjo psov. Stopil sem v stik z Ambasadorji nasmeha, pa komunikacija nekako ni stekla. Z Divo sva bila tudi na testiranju pri PET-kah, a tudi tam me nekaj ni prepričalo. Takrat sem že mislil, da iz tega ne bo nič. In spet naključje, če obstaja, sva se srečala midva, Silva. Spomnim se, da ste imeli predstavitev na Centru za komunikacijo, sluh in govor v Portorožu, kjer sem vodil gledališki krožek. Ravnatelj Marko naju je povezal in začela se je naša skupna zgodba.

Kaj se je spremenilo v vajinem življenju, ko sta postala terapevtski par?

Kje delata, je katero okolje, za katerega lahko rečeš, da vama najbolj leži?

Kar veliko se je spremenilo. Odgovornost

Z Divo sva delala v šoli, domu upokojen-

je postala še večja, po drugi strani pa sva

cev, VDC-ju, knjižnici. Moram reči, da je

oba veliko pridobila. Spremenila se je or-

zelo prijazna z vsemi uporabniki. Nisem

ganizacija dnevnih opravkov, saj terapija

opazil, da bi bila kdaj nemirna, pod stre-

zahteva kar veliko časa. Tako pred odho-

som. Seveda pa sva zdaj, v njenih častit-

dom od doma, ko je treba Divo očediti, in

ljivih letih, terapijo prilagodila in obiske

po terapiji, ko je treba Divo sprostiti. Pred-

omejila.

vsem pa se je spremenil pogled na svet. Veliko tudi bereta, z otroki v knjižnici v Sežani in na šoli v Kopru. Rada posluša zgodbe? Res je. Diva je odlična poslušalka. Še raje pa se prepusti razvajanju. Bralci zelo radi božajo Divo, medtem ko berejo. Sedaj je Diva že naglušna, tako da imajo bralci še težjo nalogo, saj morajo brati glasneje – za pasjo gospo v letih. (Smeh) 40 12 sledi

Kako se počutiš kot prostovoljec s psom, kako doživljaš obiske pri uporabnikih, kaj ti pomenijo? Kar veliko se je spremenilo. Odgovornost je postala še večja, po drugi strani pa sva oba veliko pridobila. Spremenila se je organizacija dnevnih opravkov, saj terapija zahteva kar veliko časa. Tako pred odhodom od doma, ko je treba Divo očediti, in po terapiji, ko je treba Divo sprostiti. Predvsem pa se je spremenil pogled na svet.

Pogled nazaj na začetek – so se pričakovanja, predstave o tem, kaj naj bi se zgodilo, ko boš s psičko terapevtski par, uresničila? Nisem imel nobenih pričakovanj, saj terapije s psi nisem poznal od blizu. Razen, kar sem lahko prebral iz knjig oziroma na spletu. Bolj sem bil radoveden in tudi malce prestrašen, če bova z Divo primerna za tako odgovorno delo. Že na izobraževanju pri Tačkah so se ideje začele kristalizirati in vedno bolj všeč mi je postajalo. Priznam, da sem bil po zaključku izobraževanja malo razočaran, saj sem pričakoval več. Hkrati pa sem

se zelo hitro pomiril, ko sva z Divo začela opravljati pripravniške ure. To je bila prava nevihta informacij, izkušenj, občutenj, zadreg, strahu, a hkrati zelo veliko znanja, ki sva ga s pridom pridobivala in zelo hitro opravila pripravništvo. Šele ko sva postala TP, se je delo zares začelo. Takšno delo zahteva od prostovoljca polno idej, iznajdljivosti, potrpežljivosti, empatije, nenazadnje velikansko mero odgovornosti. In če v tem delu najdeš še kanček užitka in zadovoljstva, je krog zaključen. Vsi deležniki v procesu smo bogatejši. tačke pomagačke

S prostovoljskim delom si Društvo Tačke pomagačke obogatil tudi kot predsednik strokovnega odbora. Ta odbor je strokovni temelj in desna roka izvršnega odbora in predsednika društva. Odgovorno delo, bi rekla, ki terja veliko znanja pa tudi časa.

Vse je res, kar praviš. Še večja odgovornost in še več časa. Na srečo imam odlične sodelavke v strokovnem odboru, kjer »več glav, več ve«. Zelo dobro sodelujemo in se nenehno trudimo, da vse poteka po zastavljenih ciljih. A hkrati se trudimo, da je delovanje našega društva vedno na višjem nivoju strokovnosti. V vseh pogledih. Vesel sem, da kot strokovni odbor nismo skoraj nikoli zadovoljni. Hočem reči, da si vsi želimo zrasti, vsi se želimo še vedno učiti, iščemo nova znanja in jih ponujamo še drugim članom društva. Predvsem pa sem vesel, da smo vnesli precejšnjo mero discipline v društvo, kar nekaterim ne diši preveč. A pri tolikšnem številu članov, ki se iz leta v leto povečuje, je red neizogiben, če hočemo, da sistem deluje po zastavljenih poteh za dosego željenih ciljev. Bil si tudi glavni urednik revije Sledi, revije, v kateri tokrat nastopaš kot gost. Vnesel si posodobljeno podobo glasila, na katerega smo, zaradi kvalitetnih vsebin, Tačke zelo ponosne. Ja, tudi ta naloga mi je bila zaupana. Sam sem bil čisto neuk in nevešč glavnega urednikovanja revije. A ob pomoči izvrstnega uredniškega odbora sem se hitro znašel in zastavil nove kriterije. Izhajal sem iz predpostavke oziroma vprašanja: »Komu je revija Društva Tačke pomagačke namenjena?« Na podlagi jasnih odgovorov na to vprašanje sem začel razmišljati o reviji Sledi. Na srečo sem imel ob sebi odlično oblikovalko Danico, ki mi je odprla oči tudi v svet 42 12 sledi

oblikovanja in predvsem povezovanja vsebine z obliko in obratno. Moram priznati, da sem se veliko naučil ob urednikovanju revije. Seveda, kvalitetna revija zahteva tudi veliko časa, tako je uredniško delo velikokrat prišlo na vrsto pozno v noč. Štafeto glavnega urednika sem predal naprej, a ostajam v uredniškem odboru, saj želim še vedno sodelovati pri nastajanju revije. Hkrati sem pa vesel, da prihajajo nove moči in člani, ki znajo tudi kaj več in so pripravljeni pomagati tudi na drugih področjih in ne samo na področju terapije. Ni vas prav veliko vodnikov moškega spola med Tačkami. Kaj meniš, zakaj? Nimam pojma, zakaj je temu tako. (Smeh) Lahko bi naredili sociološko študijo. Lahko ugibam, da so mogoče ženske bolj potrpežljive? Mogoče si znate vzeti več časa za takšne aktivnosti? Mogoče ste bolj pozorne? Mogoče moški ne vidijo v tem nič posebnega? Mogoče bi ob tem trpela njihova moškost? (Smeh) Seveda prisoten sem izvzet iz tega, ker jaz vse te lastnosti imam. (Smeh) Ni važno, katerega spola smo, če delamo dobro in se razdajamo, da še drugim polepšamo dan. Diva je sedaj že gospa v letih, čeprav, kot praviš, se še vedno zelo razveseli, ko ji nadeneš delovno oprsnico in ji poveš, da gresta delat. A počasi zmanjšujeta obveznosti. Zdaj pa se dotikava občutljive teme. Ja, Diva ima že krepkih 15 let in v zadnjem letu se je opazno postarala. Najine obiske že nekaj časa prilagajava njenim sposobnostim, tako da še vedno uživa, ko dela. Zadnje čase je bila velikokrat opazovalka, ko so uporabniki izvajali določene vaje in naloge. Kot sem povedal že nekje na začetku, je neverjetno, kako se spremeni vzdušje ob prisotnosti psa. In v tem sta-

rejšem, zrelejšem obdobju psa dajem v ospredje njeno prisotnost, ki je prav tako blagodejna. Čeprav mi Diva še ni očitno pokazala in povedala, da pa ona ne bi več delala, ker bi zame naredila vse, sam intenzivno razmišljam, da jo bom najbrž jeseni upokojil. Evo, pa sem povedal na glas. Tega še nihče ne ve, niti Diva. A vse ob svojem času. Bova videla, kako bova preživela poletje. Mogoče bova pa jesen nadaljevala z branjem in poslušanjem mladih bralcev. Živita v petem nadstropju, v stavbi brez dvigala. Diva ima kar nekaj težav s sklepi. Pomeni, da jo zjutraj, opoldne in zvečer objameš, dvigneš in neseš po stopnicah do zelenice pred blokom?

Res je. Diva težko hodi, zato se objemava še več, tudi po stopnicah. Gor in dol. In tako je spet poskrbela zame, za mojo kondicijo. Jaz pa zanjo. Pomagam ji, da bo svojo starost preživljala na najbolj prijeten način. Ležišče je bolj mehko in toplo, tla so obložena s preprogami, da ji ne drsi, za vroče dneve ima hladen kotiček z vlažno brisačo. Ima tudi nov plavalni jopič, saj je plavanje dobra terapija za njene mišice in sklepe. In z jopičem lažje plava. Za malico ji kuham zelenjavo na sopari, ki jo izboljšam s skuto in lanenim oljem, ki je bogato z omega 3 maščobnimi kislinami. V zadnjem času dobiva tudi protibolečinske tablete, da lajšajo njene tegobe. Hodiva tudi na akupunkturo. Skratka želim, da se ima lepo, da čuti in ve, da je moja in edina, tudi ko je že v letih. A ostaja prava gospa, kot praviš. Diva. Če pogledaš z izkušnjo, ki jo imaš po dobrem desetletju in pol bivanja z Divo, kaj bi rekel, česa vse te je naučila, kaj ti je dala?

Predvsem me je naučila živeti na drugačen način. Živeti tukaj in zdaj, vsak trenutek na polno. Naučila me je, kaj pomenijo neizmerna ljubezen, potrpežljivost, vdanost, iskrenost, neposrednost, prijateljstvo za celo življenje. Naučila me je vzajemnosti, zaupanja. In me dokončno prepričala, da so živali čuteča bitja.

Želim vama, da bi še vztrajala in bila aktivna. Za zaključek morda še vprašanje: vsi imamo kakšno zanimivo zgodbo, ki se nam je pripetila med obiskom in delom z uporabniki. Katera je tebi ostala najbolj v spominu?

Veliko jih je, ki mi bodo ostale v spominu. Recimo, v domu upokojencev smo imeli terapevtsko uro in gospod na vozičku je prišel na vrsto, da Divo pelje na sprehod. Naši psi so naučeni in navajeni hoditi tudi ob vozičkih, hojicah, berglah. Kar smo gospodu tudi povedali. Diva se je že namestila ob vozičku, da bosta šla skupaj na sprehod. Takrat pa se gospod odloči, da bo vstal. Delovna terapevtka je začudeno pogledala, saj je gospod bil že dlje časa na vozičku in ni sam hodil. Še enkrat je preverila pri njem, če so njegovi nameni resni. In je rekel: »Seveda! Kje ste pa še videli, da psa pelješ na sprehod z vozičkom!« In je vstal, ob pomoči naredil tistih deset, dvajset korakov po prostoru. In tako peljal Divo na sprehod, kot se spodobi. Kot se spodobi za gospoda in kot se spodobi za gospo Divo. tačke pomagačke

PODPORNE TERAPIJE ZA PSE Psi zbolevajo za podobnimi boleznimi kot ljudje. Lahko imajo težave s sklepi, mišicami, živčnim sistemom, prebavili, alergijami, imajo psihološke ali vedenjske motnje in tako dalje. Veterinarji pri diagnostiki uporabljajo podobne naprave in pripomočke, prav tako predpisujejo tudi določena zdravila, s katerimi zdravijo v humani medicini. V zadnjem času se pri zdravljenju psov uveljavljajo nekatere metode, ki so se kot učinkovite izkazale pri zdravljenju ljudi. Med temi so akupunktura, bioresonanca in osteopatija, o čemer preberemo v naslednjem prispevku.

akupunktura A j d a K o n j e d i c , d r . v e t. m e d . , C VA

Veterinarska akupunktura je metoda zdravljenja po tradicionalni kitajski veterinarski medicini (TKVM), ki ima večtisočletno tradicijo. Poleg akupunkture k TKVM sodi še zdravljenje s kitajskimi zelišči (fitoterapija), zdravljenje s pomočjo naravne hrane in masaža akupunkturnih točk (Tui-na). Akupunktura nima stranskih učinkov in je varna metoda zdravljenja Po TKVM je bolezen posledica energijskega neravnovesja v telesu. Z vstavljanjem iglic v akupunkturne točke, ki so na meridianih ali zunaj njih, sprožimo pretokenergije »Qi« in s tem telesu pomagamo, da doseže energijsko ravnovesje in samoozdravitev. Akupunktura deluje protibolečinsko (v telesu se sprostijo protibolečinske snovi, ki so močnejše od morfina), protivnetno, sprošča mišice, uravnava delovanje imunskega sistema, stimulira živce ter povečuje pretok krvi. Pri prvi terapiji akupunkture veterinar akupunkturist pregleda morebitne izvide psa (RTG, CT, MRI, krvi, urina …) in se temeljito pogovori s skrbnikom. Pozanima se o tem, kdaj so se težave začele, v katerem obdobju so bolj izrazite, kakšen je karakter psa, ali mu bolj ustreza hladnejša ali toplejša podlaga, s kakšno vrsto hrane se prehranjuje ipd. Akupunkturist psu pregleda jezik, potipa pulz ter diagnostične točke. Pri terapiji akupunkture se uporabljajo akupunkturne iglice, ki so prevlečene s silikonom in zelo tanke, da je vbadanje iglic za psa čim manj boleče. Veliko psov se med terapijo popolnoma sprosti, nekateri celo zaspijo. Terapija v povprečju traja od 45 do 60 minut. Pri akutnih težavah je potrebno izvajati manj terapij, pri kroničnih pa več terapij, ki se po začetnem zdravljenju največkrat obnavljajo enkrat mesečno. 44 12 sledi

Kaj je akupunktura?

Kako akupunktura deluje?

Kako poteka terapija akupunkture?

Kdaj psa pripeljati na terapijo?

• bolezni mišic in sklepov (artritis, artroza, spondiloza, komolčna in kolčna displazija, vnetje kit ...); • bolezni dihal; • bolezni živčnega sistema (paralize in pareze živcev prednje in zadnje okončine, paraliza n. facialisa, vestibularni sindrom, epilepsija, encefalitis, poliradiculonevritis, miastenia gravis, hernija diska, kapi hrbtenjače, Wobblerjev sindrom ...); •a vtoimuna obolenja (avtoimuna hemolitična anemija, suhi keratokonjuktivitis, mastikatorni miositis …); • bolezni kože (alergije …); • bolezni prebavil (gingivitis, gastritis, barborigizem, anoreksija, zaprtost, kronične driske …); • urogenitalna obolenja (kronična ledvična odpoved, ponavljajoča se vnetja mehurja, ledvični in sečni kamni ter kristali, neplodnost …);

• endokrinološka obolenja (obolenja ščitnice, sladkorna bolezen …); • rane, ki se težje celijo; • težave starejših živali (nespečnost, oteženo vstajanje ter težave s hojo po stopnicah, inkontinenca blata in urina …); • po operacijah (križnih kolenskih vezi, operacijah na hrbtenici …) in poškodbah; • deluje preventivno. potipa pulz ter diagnostične točke. Pri terapiji akupunkture se uporabljajo akupunkturne iglice, ki so prevlečene s silikonom in zelo tanke, da je vbadanje iglic za psa čim manj boleče. Veliko psov se med terapijo popolnoma sprosti, nekateri celo zaspijo. Terapija v povprečju traja od 45 do 60 minut. Pri akutnih težavah je potrebno izvajati manj terapij, pri kroničnih pa več terapij, ki se po začetnem zdravljenju največkrat obnavljajo enkrat mesečno. tačke pomagačke

„Vse ima frekvenco ... Medicina prihodnosti bo medicina frekvenc.“ Albert Einstein

Bioresonanca je holistična metoda, s katero pomagamo živim bitjem, da ponovno vzpostavijo ravnovesje v organizmu, kar pripelje do samoozdravitve organizma. Je popolnoma neboleča, hitra in izjemno učinkovita holistična metoda diagnosticiranja in terapiranja bolezni vseh domačih živali. S pomočjo bioresonance ugotavljamo stanje organov, elektromagnetne frekvence, toksine, bakterije, viruse, alergene in druge dejavnike, ki škodijo živali. Z njo neboleče, hitro in natančno odkrijemo skrite vzroke bolezni. Sama uporabljam bioresonanco v kombinaciji s klasičnimi veterinarskimi metodami, homeopatijo, nutricionistiko in Bachovimi kapljicami.

BIORESONANCA A n d r e j a R u s j a n , d r . v e t. m e d .

Kaj je bioresonanca?

Po uvodnem diagnostičnem testiranju sledi pogovor z lastnikom in izdela se načrt za prihodnja srečanja. Živali med terapijo uživajo, se sprostijo, včasih tudi zaspijo. Zelo pomemben je pogovor med lastnikom živali in terapevtom. Terapija ponavadi traja 1 uro, žival ima na hrbtu ali vratu položeno elektrodo, preko katere prehajajo njene informacije v Bicom aparat, ki jih analizira in pošilja spremenjene frekvence preko druge elektrode v organizem, s tem pa spodbuja samozdravljenje.

Kako poteka terapija?

Najpogosteje ga uporabljamo za diagnosticiranje in odpravljanje alergij, kožnih boleznih, pri ekcemih, hot-spotih, za krepitev imunskega sistema, pri boleznih prebavil in urinarnega trakta, metaboličnih obolenjih in boleznih jeter, limfatičnega sistema, kot podporna terapija pri kroničnih in avtoimunih obolenjih, bakterijskih, virusnih in parazitskih obolenjih, pri nevroloških boleznih in bolečinah, kot podporna terapija pri tumorjih ... Veliko se uporablja tudi pred in po cepljenju živali, da se prepreči neželene učinke cepljenja. V zadnjem času bioresonanco uporabljam tudi pri psiholoških in vedenjskih motnjah, predvsem v kombinaciji s homeopatijo in Bachovo cvetno terapijo.

Zakaj se BICOM uporablja?

V kateremkoli življenjskem obdobju, najbolje pa takoj, ko se težave pojavijo. Kronične bolezni so namreč težje rešljive in pot do uspeha je daljša. Pri akutnih težavah pa je včasih dovolj ena sama terapija, da se težava odpravi. Moja misel in vodilo: nič ni tako hudega, da se ne bi dalo pomagati, in za vsako bolezen se vedno najde rešitev. 46 12 sledi

Kdaj bioresonanca BICOM?

taÄ?ke pomagaÄ?ke

48 12 sledi

Bolečine v sklepih in hrbtenici so zelo pogosta težava, s katero se soočajo skrbniki psov. Klasična veterinarska medicina v osnovi lahko pri tem pomaga s protibolečinsko terapijo (analgetiki) ter v hujših primerih s kirurškimi posegi. Energijska osteopatija pa ponuja nekoliko drugačen pristop. S pomočjo dotikov, pritiskov, raztezanj in drugih prijemov omogoča sprostitev »zategnjenih« predelov, ki izzovejo boleče gibanje, ter aktivira slabo prekrvavljene in slabše oživčene predele.

ENERGIJSKA osteopatija Špela Suhač, dr. vet. med., EHOS terapevtka

Kako izgleda terapija?

Osteopatija je umetnost. Umetnost prilagajanja, opazovanja, čutenja in pravilne izbire tehnik. Je umetnost sprožanja pravih impulzov, ki bodo živali najbolj učinkovito pomagale najti lastno ravnovesje in tako izboljšale samozdravilne sposobnosti organizma. Osteopatija ponuja različne tehnike, ki se med seboj lahko dopolnjujejo. Pri izbiri tehnik se prilagajam individualnim potrebam posameznika in tako kolikor mogoče učinkovito zagotovim trajni rezultat terapije. Na začetku se osredotočam predvsem na strukture (tkiva), ki so neposredno povezane z gibalnim aparatom, kasneje pa se osredotočim tudi na globlje blokade (kraniosakralni sistem, organi). Parietalna osteopatija se usmerja predvsem na gibalni aparat, to se pravi na kosti, sklepe, mišice, fascije, vezi. Visceralna osteopatija je usmerjena v notranje organe. S to metodo ugotavljam in odpravljam spremembe napetosti na notranjih organih, spremembe v dinamiki (gibanju) organov ter spremembe na ovojnicah in pritrditvenih sistemih organov (fascije, vezi). Preverim pa tudi medsebojno gibljivost organov. Kraniosakralna osteopatija je posebna tehnika. Beseda »kranialna« se navezuje na lobanjo, beseda »sakralna« pa na križnico (sakrum). Lobanjske kosti, hrbtenica in križnica se pri zdravi živali med seboj usklajeno gibljejo v lastnem ritmu, ki ni povezan z utripanjem srca ali žil niti z ritmom dihanja. To je kraniosakralni ritem in je fenomen, ki ga z izostrenim čutom lahko zaznamo povsod na telesu. Energijske tehnike niso del klasične osteopatije, so pa odlična dopolnitev. Mednje uvrščamo akupresurne tehnike ter masažo meridianov, s katerimi si pomagam sprostiti mišice in sklepe ter izboljšati pretok energije po telesu. Osteopatski pregled se tesno prepleta s samo terapijo, zato je včasih težko postaviti mejo med preverjanjem gibljivosti in odpravljanjem blokade. Večinoma je tako, da med pregledom najdene blokade sproti tudi odpravljam. Pregled je sestavljen iz analize gibanja živali (po potrebi) in pregleda živali v mirovanju. Vedno se s skrbnikom živali tudi natančno pogovorim o težavi, zaradi katere se je obrnil name. tačke pomagačke

Kako lahko vsak skrbnik sam poskrbi za zdravje svojih zvestih psov?

Če bomo ohranjali zdravo telesno težo in psu omogočili veliko sproščenega gibanja, smo že naredili prvi in pomemben korak. Igra s psom je seveda zelo dobrodošla, vendar pa je metanje žogic in drugih igrač pogost vzrok za kronične poškodbe mišic, sklepov in hrbtenice. Zato naj bo takšna igra zelo omejena in vedno nadzorovana. Še bolje je, da si najdemo drug način, ki bo psu ponujal veselje in hkrati ohranjal zdrave sklepe in hrbtenico. Na primer delo z nosom in podobne sprostilne aktivnosti. Za zdrave sklepe so pomembne zdrave mišice. Te pa morajo biti spočite, če želijo dobro delovati. Zato sta primeren počitek in zadostna regeneracija enako pomembna dejavnika kot gibanje. To velja predvsem za pse, ki so po naravi zelo aktivni in se težko umirijo ter stalno prosijo za aktivnost. Kljub njihovi želji in volji jih je potrebno pravi čas umakniti iz aktivnosti ter jim omogočiti miren prostor, da se sprostijo in spočijejo. 50 12 sledi

Metoda je blaga in psi jo večinoma zelo dobro sprejemajo, še posebej, ko vidijo, da se po njej ali že v času terapije bolje počutijo. Energijska terapija je lahko povsem samostojna metoda odpravljanja bolečin oziroma težav z gibanjem, lahko pa se kombinira z klasičnimi veterinarskimi posegi.

ENERGIJSKA osteopatija

Špela Suhač, dr. vet. med., EHOS terapevtka

Kako izgleda terapija?

Kdaj priti na terapijo?

Nekaj znakov bolečin v sklepih/mišicah:

Med pregledom živali v gibanju se osredotočim predvsem na: - delo posameznih okončin, - gibanje hrbtenice, - razporeditev teže telesa, - voljo do gibanja, - prisotnost bolečin med gibanjem. V mirovanju žival pretipam ter ugotavljam razlike v napetosti in premičnosti oz. gibljivosti tkiva na območju posameznih sklepov in vretenc. Žival pregledam od glave do repa in od hrbtenice do šapk. Vzrok za težave se namreč ne skriva vedno na mestu, kjer se je pojavila bolečina, in sprostiti želim tudi najmanjše napetosti, ki povzročajo blokade. Glavni razlog za prihod na terapijo so težave z gibanjem. Seveda pa so dobrodošli tudi preventivni pregledi. Napetosti v mišicah in nepravilne obremenitve se lahko kopičijo dolgo, preden izbruhne težava. To še posebej velja za kronična obolenja hrbtenice, s katerimi se pri svojem delu najpogosteje srečujem. Menim, da bi marsikatero obolenje hrbtenice (tudi raščanje vretenc in ožanje hrbteničnega kanala lahko preprečili ali vsaj zelo omilili z enostavnimi preventivnimi ukrepi in občasnimi preventivnimi obiski pri osteopatu. - počasnejše gibanje, - oklevanje ali odpor do skoka v avto ali na kavč, - pes redkeje vstaja iz ležišča in hodi za nami (če nam je prej pogosto sledil), - previdnejše uleganje ali vstajanje, - zgrbljena drža, - izguba mišičnine na določenih predelih (npr. zadnje noge postanejo manj omišičene ali pa vidimo razliko med levo in desno stranjo), - pes noče več na sprehod, - spotikanje/klecanje, - razbremenjevanje noge/šepanje. Pri hudih bolečinah seveda lahko pes ob določenem gibu tudi zajoka, vendar pa to ni vedno pogoj. Če pes nikoli ne zajoka, še ne pomeni, da ga nič ne boli.

tačke pomagačke

Nina Tratnik, mag. prof. inkluzivne pedagogike

S psom do novih znanj/ terapevtski pes kot dober motivator

Obiski terapevtskega para Gaie in njene vodnice Ane so vsak mesec v našo skupino v Vrtcu Nova Gorica prinašali neverjetno veselje, sproščenost in radoživost tako otrok kot tudi strokovnih delavk. V našo skupino je bilo vključenih 19 otrok, starih od 3 do 4 leta. V prvih mesecih, ko sta nas obiskali, sem pri otrocih želela spodbuditi predvsem pozitiven čut in odnos do živali. Spoznavali smo pripomočke, ki jih Ana in Gaia potrebujeta pri svojem delu. Skupaj smo oblikovali tudi pravila ob obisku psa v naši igralnici. Otroci so pravila zelo hitro usvojili, saj je bil ta obisk zanje velika motivacija in so se trudili, da so jih upoštevali. Večkrat so se kar sami med seboj spodbujali, da počakajo z božanjem, govorijo tišje, da se Gaia ne bi prestrašila. To je bila odlična vaja za krepitev njihove koncentracije, Tačka Gaia pa je bila tudi super motivatorka za nekaj otrok, ki so nemirni in glasni. Bila je tudi navijačica, saj je otroke spodbujala pri premagovanju ovir na poligonu. Skupaj z njo smo se učili in spoznavali barve, veliko pozornosti pa smo v naši skupini posvetili tudi čustvom. V ta namen sem skupaj z vodnico Ano oblikovala različne fotografije čustev otrok in psov. Ob njih smo se pogovarjali, kako se v določenih situacijah počutimo ljudje pa tudi psi. Opazovali smo veselje terapevtske psičke Gaie ob prihodu na obisk v našo skupino. Fotografije so bile kar nekaj časa obešene v skupini in otroci so tudi na ta način spoznavali svoja čustva, fotografije psov pa so jih večkrat spodbudile k razmišljanju, kako bi se pes na posamezni fotografiji lahko počutil. Ob zaključku šolskega leta smo se skupaj z Ano in Gaio odpravili na sprehod in se obema zahvalili za prijetne obiske in nasmehe, ki jih prinašata med vse nas. Res je, kar pravijo, da je pes terapija za človeka in dela čudeže. Pri nas se že veselimo, da jih bomo v novem šolskem letu znova deležni.

52 12 sledi

MALO ZGODOVINE Terapija je pogosto naporen in morda tudi strašljiv proces, zato je bližina nekoga, ki pomaga skozi ta proces, pomirjujoča. Prisotnost živali, ki te brezpogojno sprejema in ti zaupa, ima pozitiven vpliv. Prvi zapisi pomoči živali pri človekovem osebnostnem razvoju segajo v pozno 18. stoletje in zgodnje 19. stoletje. William Tuke je s pomočjo živali pomagal bolnikom v umobolnicah, da je spodbujal samokontrolo, pozitivno ojačevanje in odgovornost, medtem ko so pacienti skrbeli za živali. Prav tako so kmalu ugotovili, da imajo živali pozitiven učinek na paciente tudi v splošnih bolnišnicah - s pomočjo psov, mačk in ptic so pri pacientih spodbujali razvoj samokontrole, samospoštovanja in socializacije. V psihoterapiji je o terapiji z živalmi začel govoriti dr. Boris Levinson v 60. letih prejšnjega stoletja. Zaradi očitnih pozitivnih posledic interakcije med ljudmi in živalmi so te pogosto poimenovali »terapija«, čeprav terapevt ni bil prisoten. Kasneje so se s tovrstnimi intervencijami začeli ukvarjati načrtno akademsko. Aleša Brejc (Šenčur) Kristina Ferjančič (Nova Gorica) Nastja Galič (Brežice)

Prihodnost terapije? Smo študentke 1. letnika magistrskega študija psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in smo med študijem predstavile seminar na temo terapije z živalmi. To je vrsta terapije oziroma dodatna podporna terapija, s katero s pomočjo živali skušamo pozitivno vplivati na človekovo mentalno stanje. V svojem seminarju smo se osredotočile predvsem na izboljšanje psihološkega stanja ljudi s pomočjo živali.

Vrste živali, primerne za terapijo V literaturi smo zasledile, da ima terapija s psi pozitiven učinek na ljudi s shizofrenijo in na bolnike s kardiovaskularnimi obolenji. Prav tako se je stanje bolnikov s hudimi zdravstvenimi težavami v roku pol leta izboljšalo, po tem, ko so dobili psa. Terapija s psi pa nima učinka na psihološko blagostanje bolnikov z rakom ali pa na paciente s hudimi psihičnimi motnjami. Raziskava z delfini je pokazala pozitivne učinke na zmanjšanje simptomov depresije pri ljudeh s srednje hudo obliko depresije. Podobno so ugotovili pri terapiji s pomočjo ptičev, mačk in oslov. Zelo razširjena je tudi terapija s konji, ki naj bi izboljšala psihično in fizično stanje bolnikov, ima pa tudi pozitivne učinke pri posttravmatski stresni motnji. V taki terapiji sodelujejo trije enakopravni člani - konj, konjski izvedenec in psihoterapevt. Najprej se je razvilo terapevtsko jahanje, dandanes pa prevladujeta dva pristopa, ki tačke pomagačke

sta se uveljavila v terapiji s konjem - EAGALA in PATH. Prvi se osredotoča na delo s konjem ‘na tleh’, pri čemer je poudarek na psiholoških težavah bolnikov ter na njihovi čustveni rasti. Drugi pristop pa ima drugačne cilje in se je razvil iz terapevtskega jahanja.

KAKO POTEKA TERAPIJA Nekakšnega univerzalnega poteka terapije ni. Lahko se uporablja v mnogih različnih situacijah, zato je tudi glede na njih drugačna, a običajno se najprej postavi bolnikovo diagnozo, nato se ga seznani z živaljo (na to se ga predhodno pripravi), kasneje pa sledijo vaje, aktivnosti z živaljo in pogovor. Živali lahko uporabljamo pri otrocih, ki so posebej ogroženi ali pa mladih psihiatričnih pacientih, pri vojnih veteranih ter zapornikih. Običajno se terapijo uporablja kot dodatek k že obstoječi terapiji ter se jo temu primerno prilagaja. Zato lahko rečemo, da ima vsaka praksa terapije z živalmi svoje individualne posebnosti. Vsesplošno pa je terapija pogosto prisotna že od začetka zdravljenja, saj lahko s sproščanjem napetosti pomaga pri vzpostavitvi terapevtskega odnosa, ki pa je eden najpomembnejših delov terapije.

Kakšni so pozitivni učinki? 54 12 sledi

Avtorji navajajo osem splošnih ugodnosti oziroma pozitivnih učinkov terapije z živalmi za človekovo rast, in sicer na področju motivacije, odpornosti na stres, kot alternativna oblika vzgoje, fizično pomirjanje, pristno sprejemanje, uživanje v interakciji, povečano zaupanje in povečano opogumljanje za premagovanje ovir. Terapija je primerna za paciente, ki so anksiozni, depresivni, imajo PTSD, druge duševne in razvojne motnje ter paciente, ki imajo težave s prepoznavanjem ter uravnavanjem stresa in čustev. A to ne pomeni, da tovrstna terapija pomaga vsakomur in za vsako duševno motnjo ali stisko. Pomembno lahko vpliva na zmanjšanje čustvene vznemirjenosti, razvoj čustvene stabilnosti, izboljšanje pozitivnih socializacijskih spretnosti in povečanje motivacije pri uporabnikih.

odziv na olija na seminarju Na naš seminar smo povabili terapevtski par Društva Tačke pomagačke Jano in njenega psa Olija. Menimo, da je bil prvič v petih letih našega študija naš seminar zelo zanimiv tudi za ostale študente, ker je Olijeva prisotnost zares 'prebudila' poslušalce. Oli se je sprehajal po predavalnici in vsi so ga božali, kar je ustvarilo prijetno vzdušje. Ko nam je Jana pokazala primere njunih aktivnosti z uporabniki, smo jo vsi pozorno poslušali. Tako zbranih poslušalcev na seminarju res nismo videle, odkar študiramo.

taÄ?ke pomagaÄ?ke

RAZSTAVE Sara Rovan in Billy Z Billyem že vrsto let sodelujeva na lepotnih tekmovanjih, na državnih ter mednarodnih razstavah vseh pasem v Sloveniji in tujini. Pravzaprav sva najprej brodila in osvajala tiste vode. Všeč mi je bilo pokazati mojega posebneža, saj so malamuti bele barve izredno redki, in večina ljudi ne ve, da sploh obstajajo. Bilo mi je všeč širiti poznavanje pasme. Njemu pa je bilo všeč spoznavanje novih ljudi, saj ima zelo rad stike z ljudmi. Tako da sem ga na koncu prijavljala na razstave skoraj samo še iz tega razloga, da ga je kak sodnik lahko »prečohal«. V Klubu 5 – Špici in pratipski psi sem spoznala Slavico Mrkun, takrat je bila predsednica strokovnega odbora Društva Tačke pomagačke, ki mi je predstavila delo terapevtskih psov. In tako se je vse skupaj začelo ...

TRIKCI

CANICROSS

Neja Trbižan in Lox

Neja Trbižan in Lox S svojimi psi za kondicijo treniram canicross - to je tek s psom. Pes je vprežen v udobno vlečno oprsnico in pripet na pas vodnika. Hitrost teka je lahko zelo velika, odvisno od teže psa in koliko pač vleče. Moj pes ima približno 18 kg in povprečno hitrost teka imava okoli 15 km/h. Če vprežem dva psa, potem gremo še hitreje. Proge so kratke, nekje med 4 in 8 km, da se pes ne pregreje ali poškoduje blazinic. Teči sem začela primarno zaradi psov, ker mi je bila vleka priporočena kot dobra rehabilitacija po poškodbi enega od psov pri skoku za frizbijem. Pes pri vleki načeloma ne dela sunkovitih gibov in zavojev, ampak vleče enakomerno, zato je možnost poškodb, v primerjavi z veliko drugimi pasjimi športi, minimalna. Tek je seveda dobra kardio vadba tako za psa kot za vodnika in oba ohranjata dobro kondicijo za morebitne druge športe in aktivnosti. Verjamem v načelo »Utrujen pes je priden pes!«, zato se trudim biti s psi aktivna tako fizično kot mentalno. 56 12 sledi

Ko vzgajam mladiča, ga mentalno zaposlim tako, da ga naučim poleg osnovnih povelj tudi zelo veliko drugih vedenj - lahko jim rečemo triki. To se mi zdi nujen proces za vzgojo poslušnega psa, saj menim, da je pes veliko bolj pozoren na vodnika, če od njega lahko pričakuje veliko različnih povelj, ne zgolj »sedi, prostor, čakaj«. Vodnik je veliko bolj zanimiv in prepričljiv, če od psa zahteva različne stvari - pri vzgoji mladiča takšna vadba stke močnejšo vez med psom in vodnikom, poleg tega je kravžljanje možgančkov odličen način, da mladič porabi odvečno energijo. Pri odraslih psih naučene trikce le vzdržujem (vsake toliko jih povadimo in jih nagradim), mnoga vedenja pa uporabljamo vsakodnevno: prinesi časopis/ posodo, podajanje vsake posamezne tace pri frotiranju, stanje na različnih podlagah oz. vadbenih blazinah za različne vaje za krepitev določenih mišic (za potrebe športne kinologije) ipd.

DODATNE AKTIVNOSTI TERAPEVTSKIH PSOV IN NJIHOVIH VODNIKOV

REŠEVANJE Marija Trontelj in Lili Šolanje reševalnega psa in delo z njim temeljita na zaupanju. Ko pes išče pogrešano osebo, se oddalji od vodnika tudi nekaj sto metrov in vodnik nima nadzora nad njim. Zaupa mu, da dela. Če pes naloge ne more opraviti, se sam vrne k vodniku po nova navodila, ki ga bodo, če jih bo upošteval, morda pripeljala do nagrade. Psu je motivacija za delo nagrada. Med šolanjem pes postane poslušen, vztrajen, stabilen in samostojen. Tak je primeren za iskalne akcije in za vse vrste dela. Vodnik sčasoma privzame do psa partnerski odnos, ki se poglablja na iskalnih akcijah, ko sta skupaj utrujena, mokra, prezebla. Kaj si o tem misli pes, ne vem. Najbrž mu je vodnik dobavitelj priboljškov in igrač, za katere se je vredno potruditi. Z mojo psičko Sabo sva se po sedmih letih šolanja in številnih iskalnih akcijah v Enoti reševalnih psov pri KZS pridružili Tačkam pomagačkam. Lastnosti, ki jih je Saba pridobila pri reševalnem delu, so se pokazale kot dragocene pri dejavnostih, ki jih opravljajo Tačke. Stabilna je bila v ne-

predvidljivih okoliščinah, potrpežljiva in poslušna pri terapevtskem delu. Delo z njo je bilo užitek. Čeprav nisem več aktivna pri reševalcih, tudi novo psičko šolam za reševalnega psa in obenem delava kot terapevtski par. Lepo je imeti reševalnega in terapevtskega psa.

RALLY OBEDIENCE Ines Kvaternik in Casper Casper je radoveden in zelo igriv pes z veliko energije. Da bi lahko dobro opravljal svoje poslanstvo kot Tačka pomagačka, je potrebno najprej zadovoljiti njegove potrebe po gibanju, igri in delu. Po opravljenih tečajih in izpitih iz poslušnosti, sva poskusila kar nekaj športnih aktivnosti – od pasjega frizbija, mantrailinga in na koncu pristala pri Rally Obedience (RO). RO ali »igriva poslušnost« je športna disciplina, pri kateri pes in njegov vodnik na igriv način izvajata določene vaje in pri tem izboljšujeta medsebojno komunikacijo, vadita poslušnost in utrjujeta odnos. Tako se med letom, enkrat tedensko, odpraviva na poligon pasje šole VIP Koper, kjer trenirava pod vodstvom najine inštruktorice Veronike Valentin. Zaenkrat le rekreativno. Ko bova pridobila dovolj samozavesti, pa bova opravljala izpit iz RO1. Casper postaja bolj umirjen in zadovoljen, jaz pa bolj pozorna na njegove reakcije in počutje.

PASJI FRIZBI Jean M c Collister in Bamm Bamm Kot tipičen predstavnik svoje pasme border collie Bamm Bamm zelo uživa pri športnih aktivnostih. Z njim, kakor tudi z ostalimi svojimi psi, sem se do sedaj največ ukvarjala s športom pasji frizbi. V svoji športni karieri je Bamm Bamm med drugimi uspehi dobil naziv evropskega in svetovnega prvaka. A bolj kot njegovi pokali in nazivi mi ostajajo v lepem spominu tiste ure, dnevi in meseci pred nastopom in po njem – zame je bil pasji frizbi predvsem način aktivnega in kakovostnega preživljanja časa ter sobivanja s svojimi najboljšimi prijatelji. tačke pomagačke

Dejstvo je, da je bila ta aktivnost eden izmed razlogov, zakaj je najino pripravništvo trajalo dlje, kot bi sicer. V tem obdobju sem namreč vložila veliko truda in časa v trening, tekmovanja in izobraževanje, posledično je ostalo toliko manj časa za druge dejavnosti. Po drugi strani je bila njegova spretnost pri lovljenju frizbija velik plus za najino delo pri Tačkah: tam, kjer je bil teren primeren, je bil njegov freestyle nastop vedno atraktivna točka na predstavitvah društva. Poleg tega je Bamm Bamm občasno užival medijsko pozornost zaradi svojih tekmovalnih uspehov, pri čemer smo lahko promovirali tudi Društvo Tačke pomagačke. Nenazadnje je njegova vseživljenjska športna aktivnost pomembno prispevala k ohranjanju dobre telesne kondicije in njegovemu zdravju na sploh, tako da je lahko še danes pri 14ih letih še vedno delovno aktiven terapevtski pes, četudi je že nekaj let upokojen od športa.

DELO Z NOSOM Irma Starman in Cindy Delo z nosom je pasja disciplina, pri kateri psi zelo uživajo, saj pri njej zadovoljujejo svoj pasji nagon. Prav zaradi tega sva že v prvem letu starosti Cindy in jaz začeli z obiskovanjem tečaja Delo z nosom. Kasneje sva opravili vse tri stopnje. Že prvi obiski in naloge so naju obe pritegnili. Cindy je uživala, ko je vonjala in iskala vonjave, jaz pa sem z zanimanjem opazovala njeno delo in iskanje vonjev. To sva delali tudi doma in pridno vadili. Ta pasja disciplina je tudi zelo dobrodošla v deževnih dneh, ko dolgi sprehodi niso izvedljivi. Takrat Cindy skrijem vonje po hiši, ona pa jih išče. Pri tem se zelo utrudi, saj se njeno bitje srca pri tej aktivnosti poveča in nato utrujena zaspi. Priporočava jo vsem, ki želijo popestriti pasje življenje in delati s psom. Udeležili sva se tudi tekem Dela z nosom in dosegli tri druga in dve tretji mesti. 58 12 sledi

PAŠNJA Urška Ferletič in Wapi Ovčarski psi so bili stoletja vzrejani za to, da svoje nagone uporabijo za pomoč pastirjem pri zganjanju drobnice in živine. Ti nagoni so globoko zakoreninjeni v njih, zato se mi je zdelo prav, da svoji psički, pasme borderski ovčar, omogočim kontrolirano izražanje, uporabo in razvijanje prirojenega pašnega nagona. Obstajajo različni načini pašnje. Borderski ovčarji lahko zberejo ovce v čredo, jih pripeljejo k vodniku ali »potiskajo« pred sabo. Praktični namen pašnje je, da lahko gredo iskat ovce, ki se pasejo na oddaljenem pašniku, jih premikajo iz enega pašnika na drugi in jih spravijo v hlev (ali iz hleva). Kljub temu, da so pašna vedenja prirojena, je potrebno psa za pašnjo tudi marsikaj naučiti – pridobiti mora izkušnje z različnimi ovcami, tereni, predvsem pa se mora naučiti in poglobiti sodelovanje z vodnikom. Pomembno se mi zdi, da se pes in vodnik povezujeta na različnih nivojih, ravno tako se mi zdi pomembno, da pes lahko uporablja čim več različnih sposobnosti, ki jih ima. Zato se s svojo psičko poleg terapije udeležujem različnih dejavnosti. Pašnja je ena od tistih, kjer se povezujeva na zelo primarnem nivoju, saj ona počne tisto, za kar je bila rojena. Treningi so zanjo fizično in psihično naporni, vendar so pomembni, saj se po njih počuti pomirjena in izpolnjena. Taka tudi lažje opravlja svoje terapevtsko poslanstvo.

AGILITY Ana Cukijati in Gaia Ker še kako drži že večkrat slišana trditev, da je utrujen pes zadovoljen pes, je prav, da svojega pasjega prijatelja uvedemo v neko pasjo disciplino, pri kateri bo zadovo-

ljil svoje nagone. Izbira je seveda odvisna od pasme, njegovih nagonskih zasnov, potreb, velikosti, starosti, zato skušamo najti zaposlitev, ki bo ustrezala tako psu kot vodniku in jima bo v veselje. Po zaključenih tečajih male šole in poslušnosti v pasji šoli je Gaia pri letu in pol glede na njeno kokeršpanjelsko lovsko naravo prekipevala od energije, česar ni mogla skriti niti na testiranju za terapevtskega psa. Spogledovali sva se s športno disciplino agility, pri kateri vodnik teče s psom mimo zaporedno postavljenih ovir in ga z vidnimi in slušnimi ukazi vodi, da čim bolj natančno in hitro premaguje ovire (skoki, tunel, gugalnica, most, palisada, zid …). Hitro se je izkazalo, da jo premagovanje ovir veseli, iz treninga v trening pa je disciplina zasvojila tudi mene. Prav spomnim se, kako sem inštruktorici na začetku rekla, da bova agility trenirali le rekreativno, ampak naju je kmalu prepričala, da sva se poizkusili tudi na kakšnem tekmovanju. Agility je z leti tako postal aktivnost, pri kateri se Gaia sprosti, ohranja kondicijo in je zato v dobri telesni pripravljenosti. Treninge in tekme odlikujejo rekreacija, zabava in druženje, seveda pa je na prvem mestu varnost psa in vodnika. Poglobila se je tudi vez med nama, kar je zelo uporabno pri terapevtskih urah, kjer včasih pokaževa tudi najino agilitaško znanje. tačke pomagačke

Vesna Bidoli

L JUB I B E L I V SPOMI N

V začetku pomladi si odšla, naša čudovita zlatka Bela, le čez par tednov bi dopolnila častitljivih 17 let.

sprejela z velikim veseljem: ob tebi je zrasel v fanta, ki se je naučil imeti rad, spoštovati in ceniti naravo, živali, ljudi.

Ko si prišla v moje življenje, sem bila še dekle, navdušeno, da se je končno osamosvojilo in da je lahko v svoje življenje pripeljalo tako težko pričakovanega kužka. Začetki so bili težki, saj je šolanje takrat še potekalo z uporabo sile, ki pa sva se je na srečo kar hitro otresli, ko sva nadaljevali šolanje kot reševalni par. Komaj si dopolnila dve leti, ko sva opravili (takratni) B-bh izpit, kmalu zatem pa, po predanem delu, še reševalske izpite, kar me je navdajalo z velikim ponosom. Kasneje sva imeli čast sodelovati pri več reševanjih.

Ko sem pred desetletjem zasledila zelo zavzeto in kvalitetno delo Tačk pomagačk, sva se kasneje z veseljem pridružili. Veliko let si prinašala čisto radost v šole, knjižnice, domove upokojencev, vrtce. Še posebno rada si se stisnila k učenki/učencu, ki ti je kaj prebral, ti kaj pripovedoval. Marsikdo, ki je doživel tvojo prijaznost in sposobnost sprejemanja, se te tudi danes z veseljem spomni.

Leta so minevala in spoznavala sem, kako rada imaš ljudi, živali, sploh vsa bitja. Tudi rojstvo in prihod sina Jana – novega člana tropa – si

60 12 sledi

Ljuba Bela, hvala za vso srečo, ki si jo prinesla v življenje vsem, ki smo te imeli čast spoznati, živeti in rasti ob tebi. Naj ti bo lepo na večni strani mavrice, skupaj s Kano, Maksom, Bobijem, Macijem in Shanel.

V Gloryjinem imenu zapisala Marinka Srebernjak

GL O RY 29.10.2008 – 6.8.2019 V ljubečo družino sem prišla stara dva meseca. Kako so me oboževali, crkljali, hodila sem v pasjo šolo, spoznala male in velike prijatelje. Domači so me povsod jemali s seboj, na izlete, obiske, hribe, njive, največ pa sem imela sprehodov na Gorjance. Veste, tam sem srečala pravega medveda pa se ga nisem nič ustrašila. Potem pa sva z Marinko pričeli svoje poslanstvo. Njej se je namreč zdelo, da bi se iz mene dalo kaj dobrega narediti še za druge ljudi. Seveda sem bila ZA. Kako sem uživala, ko me je osem let vodila po domovih, šolah, vrtcih, prireditvah, zavodih, v knjižnici … Ko mi je nadela oprsnico, sem že nestrpno čakala, da greva. Oboževala sem otroke, njihove dotike, spontanost. Mislim, da smo imeli nekaj skupnega: igro. Oboževala sem žogico, in to rdečo. Ujela sem jo v vseh nemogočih položajih. Pa frisbi. Pa še polno torbo raznih pripomočkov je imela Marinka s seboj … da naredi prijetno urico. Bila sem do vseh prijazna, sočutna, marsikomu sem premagala strah, mu vlila samozavest, ga motivirala. Tudi solze sreče sem pri marsikomu opazila, naskrivaj sem poškilila in videla.

In se mi je zdelo, da so zaradi mene. Pa na koncu urice sem dobila marsikje spominek, risbico, priboljške, še po pošti je kdaj kaj prišlo. Aha, pa v DSO me ima marsikateri uporabnik na steni ob postelji. Pa v knjižnici v Novem mestu, tam so me imeli za svojo tako zaposleni kot otroci. Branje … koliko preglavic dela otrokom, jaz sem jih pa poslušala, popravljala … rekli so, da nisem stroga učiteljica in so radi prihajali. Ves čas sem bila zdrava, pred nekaj meseci so se pa pričele težave, hoja je bila počasna, težko sem vstajala, marsikdo bi rekel: starost. Obiskala sem veterinarko, dobila zdravila, pa še podpornih zdravljenj sem bila deležna, ampak sem nekako čutila, da se moj čas izteka. Winner je prevzel moje naloge. Ponosna sem nanj, dala sem mu dobro popotnico in dostojno bo nadaljeval moje poslanstvo. Poslovila sem se od vseh domačih in pasje druščine. Mirno, spokojno je moja duša odšla v mavrična nebesa. Če sem malo samovšečna, sem si jih zaslužila.

V vrtcu Lepa zgodba smo se za sodelovanje z Društvom Tačke pomagačke odločili iz čisto preprostega razloga. Otrokom smo želeli omogočiti redni stik s kužkom in na ta način doseči veliko pozitivnih učinkov, med njimi predvsem socialne interakcije in aktivno učenje v vzgojno-izobraževalnem procesu. Mesečne obiske terapevtskega para smo si zadali kot prednostno nalogo vrtca, saj veliko otrok dandanes nima možnosti živeti skupaj s kužki in priti v tesen stik z njimi. Otrok ob stiku z živaljo razvija sposobnost empatije, saj se v tem procesu nauči razumeti, kaj žival čuti. Med odraščanjem in stalnim stikom z živaljo se bo sposobnost empatije prenesla tudi na otrokov odnos do ljudi in ravno to je razlog, da smo se odločili za obiske kužka že pri najmlajših otrocih, v starostni skupini 1–2 leti. Otrokom sem želela preko novih doživetij, izkušenj in spoznanj približati odnos do kužka in jim zagotoviti spodbudno učno okolje. Z gospo Mojco sva se nekaj dni pred obiskom dogovorili o aktivnostih, ki so bile odvisne od števila otrok, tematike in dinamike skupine v prihajajočem tednu. Glavni cilj je bil zagotovo, da otroci razvijejo pozitiven odnos do živali in uživajo pri opazovanju in v neposredni bližini kužkov v vzgojnem procesu. 62 12 sledi

Mojca in Fellow sta zelo prijeten terapevtski par. Ob prvih obiskih so bili otroci zadržani, saj je bil kuža zares velik, vendar neizmerno prisrčen in umirjen. Prvih nekaj obiskov smo ga spoznavali. Otroci so ga božali, tipali, raziskovali dele njegovega telesa, ga hranili in se z njim igrali preproste igre (podajanje žog, skrivalnice ...). Navdušenja nad kužkom niso skrivali. Res, da so nekateri potrebovali več časa, da so se navadili na njegovo bližino, saj so se najprej nekaj minut po prihodu kužka v igralnico skrivali v varnem naročju odraslih. Večkrat smo se odpravili tudi na sprehod po bližnji okolici vrtca, poskrbeli za higieno njegovih zob in odtisnili njegove šape, da smo jih primerjali s svojim odtisom dlani. Povabili smo ga tudi k branju pravljic in ugotovili, da je kuža lahko prisoten skoraj pri vseh opravilih, ki jih izvajamo dnevno tudi mi. Vsakič smo poskrbeli, da je imel kuža na voljo svoj prostor v igralnici, kamor se je lahko umaknil in se tam odpočil, ko je bilo zanj dovolj dražljajev. Zagotovili smo mu svežo vodo in

ga nahranili skupaj z vodnico Mojco. Kuža je otroke motiviral k skupnemu delu tudi pri različnih gibalnih dejavnostih, saj smo oponašali njegovo hojo in tek. Otroci so bili sproščeni, nasmejani in zadovoljni. Naučili smo se tudi nežnega ravnanja s kužki, medtem ko smo ga krtačili in raziskovali njegov rep, smrček, tačke, ušesa in zobe.

S pomočjo psa do aktivnega učenja Anja Hribar, dipl. vzgojiteljica dejavnosti težje vključujejo, ob psu hitreje vključili brez večje motivacije, saj jih je že bližina kužka in njihova radovednost sama po sebi pritegnila in bila dobra motivacija.

Otroci so bili zelo nežni in so se ga z veseljem dotikali, tudi tisti malce bolj občutljivi, ki nad prijemanjem različnih predmetov niso bili najbolj navdušeni. Starši so celoletni projekt zelo pozitivno sprejeli in podprli. Na uvodnem roditeljskem sestanku sem jih seznanila z delovanjem društva in okvirnimi dejavnostmi, ki so bile v načrtu. V vpogled so dobili tudi zdravniško potrdilo kužka in podpisali soglasja za nemoteno delo. Na pogovornih uricah so mi celo povedali, da so opazili napredek otroka v odnosu do živali (»otrok je bolj nežen in kužka previdno poboža« ...). Znanje o psu in njegova bližina se mi zdita zelo pomembna, saj že najmlajši tako spoznavajo okolje in naravo okrog sebe. Stik s psom otroke čustveno senzibilizira v odnosu do živali, kar vsestransko pozitivno vpliva nanje in njihovo ožje in širše družbeno okolje. Izkazalo se je, da so bili otroci, ki so že imeli kužka doma, bolj pogumni, čeprav ni bilo vedno tako. Tisti radovednejši po naravi niso imeli strahu in so se takoj pridružili, ne glede na to, ali imajo doma psa ali ne. Hkrati so se otroci, ki se v vsakodnevne

Aktivna prisotnost kužka v skupini se je izkazala kot zelo primerna, saj je prinesla veliko pozitivnih učinkov: - premagovanje strahu pred psom, - veselje, navdušenje, - aktivno sodelovanje, - poslušanje, - večjo koncentracijo, - občutek pomembnosti (skrb za vodo, vodenje na sprehodih ...), - povečanje samozavesti, - spodbujanje gibanja, - spodbujanje govora, - sodelovanje. Kot glavno ugotovitev projekta lahko dodam, da so otroci uživali in vzpostavili pozitiven odnos do živali, kar je bil tudi naš glavni cilj. Kljub temu, da je to najmlajša skupina, jim je bil umirjen karakter kužka pisan na kožo, ravno tako vodnica Mojca, ki je znala prepoznati potrebe otrok in odziv kužka. Otroci so bili motivirani in z veseljem čakali vsak njegov obisk. V igralnici smo imeli stalno nalepljen tudi plakat z našimi fotografijami o druženju s kužkom in otroci so se vsakodnevno vračali in opazovali ter opisovali fotografije. Na ta način so z razširjali svoj besedni zaklad in krepili govor. Drugo leto bomo s projektom in sodelovanjem nadaljevali in svoje dosedanje znanje nadgradili in prilagodili dejavnostim, starostni skupini in interesu otrok. Vsem v društvu se še enkrat zahvaljujem za vse, še posebno vodnici Mojci. Literatura: 1.Bahovec, E. et al. (1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. 2.Zelko, K. (2015). Vključevanje terapevtskega psa v pedagoško prakso vrtca. Diplomsko delo. Ljubljana. tačke pomagačke

Barbara Sever, Romana Kogovšek, Maša Zor Velikonja

Tačke pomagačke v Hiši otrok srečnih rok Dobrodošli v Hiši otrok srečnih rok, kjer se učimo živeti v sozvočju z naravo, z drugimi in samim seboj. Želimo si razumeti življenje, v zavedanju, da je narava najboljša učilnica raziskovalnega, ustvarjalnega in tudi kritičnega učenja. Bolj ko naravo spoznavamo, bolj jo tudi spoštujemo. Maria Montessori je želela, da vzgoja otroku posreduje kulturo, ki mu omogoča, da se razvije v celovito osebnost, zlito s časom in okoljem. Da bi mu omogočili tak razvoj, mora imeti otrok veliko priložnosti, da življenje okrog sebe raziskuje, z vsemi čuti občuti, se zave, da mu pripada in ga pričenja razumeti. Z aktivnim raziskovanjem otrok pridobiva prve izkušnje in začne se pot razumevanja življenja. V našem vrtcu želimo otrokom ponuditi čim več izkušenj iz realnega, vsakdanjega življenja. Že od samega začetka pred devetimi leti skupaj z otroki obdelujemo zelenjavni vrt in zeliščne grede. V rastlinjaku se zgodaj spomladi iz semen prebujajo prve rastline, ob katerih so tablice z njihovimi imeni in imeni otrok, ki so jih pospremili na njihovo pot. Postopoma so se rastlinam pridružile tudi živali. Postavili smo hotel za žuželke in netopirnico. V kompostniku so našli svoj dom črvi in gliste. Obiskuje nas ježek, kosovka pa vsako leto na našem vrtu splete gnezdo. Čudimo se, kako da ravno pri nas. Je ne moti otroški vrišč? V hiši imamo akvarij z ribicami, dnevno pa se v vrtec »vozi« morski prašiček. Po opravljenem izobraževanju strokovnih delavk Maše in Romane ter opravljenem pripravništvu ravnateljice Barbare in 64 12 sledi

njene psičke Tore se je pred dobrim pol leta začela naša »Tačkasta« zgodba. Delo poteka v manjših skupinah, do 8 otrok. Uvodne ure so bile namenjene usvajanju pravil in spoznavanju kužka. Tora je otrokom domiselno napisala pismo, v katerem sporoča, kaj ji je všeč in česa ne mara. Vsaka ura s Toro je načrtovana. Včasih nadgradimo prejšnje, drugič pa uvedemo nekaj novega. Navodila, ki jih damo otrokom, so jasna in kratka. Vedno preverimo, če jih razumejo. Dosledno skrbimo za varnost in dobro počutje vseh, otrok in psičke Tore. Glede na potrebe otrok v uro vključujemo različne dejavnosti, kot so gibanje, slušno zaznavanje in razumevanje, bogatenje besednega zaklada, telesni stik s kužkom ... Ob koncu ure pa otroci podelijo tudi svoje občutke. Otroka privlačijo druga živa bitja, rad jih opazuje in skrbi zanje. S tem se v njem prebuja zaščitniški odnos in čut za odgovornost. Če opazujemo in spremljamo njegovo zanimanje, mu lahko zaupamo konkretne naloge, ga opremimo z napotki in pridobil bo bogate izkušnje o svetu, ki ga obdaja. Rast in razvoj otroka na tej poti lahko povzamemo v naslednjih stopnjah:

Opazovanje in odkrivanje »Noben opis ali podoba v knjigi ne moreta nadomestiti pogleda na resnična drevesa v gozdu in na življenje, ki se odvija pod njimi in okrog njih.« Maria Montessori Otroci z zanimanjem opazujejo Toro: kako diha, ko ji je vroče, skoči, ko lovi

žogico, posluša in izvede navodilo, kako se odzove ob božanju ali krtačenju, kako vzame priboljšek iz roke in kako se trudi priti do priboljška, skritega v didaktični igrači ...

Na uvodnih urah se pogovorimo o pravilih, ki jih ob obisku kužka spoštujemo: govorimo tišje, kužku se približamo, ko nam vodnica to dovoli, kužka lahko boža samo eden naenkrat ...

Pogledamo, kaj vse se skriva v Torinem nahrbtniku (krtače, igrače, pregrinjalo, zdravniško spričevalo, stetoskop, zobna pasta, vazelin, brisačka, umetni pasji iztrebki, vrečke ...) in ugotavljamo, zakaj vse to potrebuje. Z otroki se pogovarjamo o različnih pasmah psov in iz fotografij ugotavljamo, kakšne so razlike med njimi ...

Spoznavamo, kakšne so osnovne potrebe kužka: hrana, sprehod, nega ... Otroci Tori postrežejo z vodo, jo skrtačijo, skupaj gremo na sprehod in pobiramo pasje iztrebke.

Otroci opazujejo in iščejo odgovore. S pozornim opazovanjem odkrivajo zakonitosti življenja. Njihovo radovednost lahko spodbujamo na zelo preproste načine.

Skrb in odgovornost »Otroci živijo zelo oddaljeni od narave in le redko se jim ponudi priložnost, da vstopijo v intimen stik z njo in iz nje črpajo neposredne izkušnje.« Maria Montessori

Če je kužek bolan, ga peljemo k veterinarju: s stetoskopom poslušamo Torin srčni utrip, umijemo ji zobke, z vazelinom namažemo blazinice na tačkah ... Da kužka primerno vzgojimo, sta potrebna dosledna vzgoja in šolanje: Tora pokaže nekaj vaj poslušnosti in za razvedrilo na koncu še kakšen trikec. Pogovarjamo se o čustvih, kot so veselje, strah, jeza, žalost in kako se v posameznih občutjih obnaša kuža in kaj doživljam jaz oziroma otrok. Otrok ugotovi, da so živali in rastline, za katere smo odgovorni, odvisne od nas, in tačke pomagačke

želi sodelovati pri skrbi zanje. Dovolimo mu, da se nam pridruži in naložimo mu drobne odgovornosti.

Delovanje in predvidevanje »Od otrok moramo pričakovati, da bodo spontano raziskovali zunanji svet. Vsako novo odkritje otroka napolni z veseljem.« Maria Montessori Kuža je motivator, ki otroke spodbuja k dejavnostim, k vztrajnosti in spretnosti. S Toro otroci rešujejo uganke, se urijo v pripovedovanju zgodb in poslušanju, razvrščajo, prirejajo, štejejo, se orientirajo v prostoru. Bogatijo besedišče, ki zajema življenje kužka in drugih povezovalnih okolij kužkovega življenja. Pri aktivnostih, kot so česanje, božanje, dajanje priboljškov iz različnih posodic, odvezovanje rutk z vprašalnicami, vlečenje vrvi, premagovanje ovir, plazenje ..., se urijo v grobi in fini motoriki. Otroci, mlajši od dveh let, že po uniformi vodnice prepoznajo in predvidijo, da bo tisti dan na obisk prišla Tora in vodnico Barbaro naslavljajo kar z imenom Tora. Skozi pogovore o tem, kako poteka Torin 66 12 sledi

dan, spodbudimo otroke k razmišljanju in primerjanju dogodkov njihovega vsakdana. Želja po druženju s kužkom je izredno velika. Ko se pripravljajo na Torin obisk, se čas urejanja igralnice in oblačenja v garderobi skrajša vsaj za polovico, brez besed se postavijo v vrsto in mirno počakajo. Skušajmo prebuditi otrokovo radovednost in odgovorimo na njihova vprašanja. Glede na njihovo zanimanje in odzivnost pripravimo primerno zahtevne izzive za naslednja srečanja.

Medsebojna soodvisnost »Vsaka stvar je del univerzuma, vse pa so povezane med seboj in oblikujejo eno samo veliko celoto.« Maria Montessori Obravnavamo odnos do živali, narave, prijateljev. Pogovarjamo se, kako odgovorno skrbimo za hišne ljubljenčke, kaj se od njih lahko naučimo in kaj od njih dobimo. Tora otrokom sporoča, da ni le hišni ljubljenček, ampak kar član družine. Rada se igra in crklja, nas spodbuja k aktivnemu preživljanju časa in potrebuje veliko nege. Otroci

obožujejo povezovanje v skupinskih igrah, kjer se s Toro igrajo skrivalnice, preizkušajo se v vlečenju vrvi, pantomimi ... in tako razvijajo socialne veščine. Na tej stopnji se z otroki pogovarjamo, kako smo živa bitja med seboj povezana in kako smo povezani tudi z našim življenjskim okoljem. Otroke ozaveščamo o trenutnem stanju na našem planetu, v naši okolici, o tem, da smo lahko dobri skrbniki okolja in kaj lahko vsak dan za to naredimo. Poleg veselja ob doživljanju lepote raznolike narave, soočanju s spremenljivostjo in povezanostjo, otrok ugotovi, da je del te celote tudi sam. Občutek povezanosti rodi spoštovanje do živega z željo, da bi se v ta proces neposredno in dejavno vključil.

Kultura in vzgoja za mir »Sprostite potencial svojega otroka in spremenili ga boste ... in z njim ves svet.« Maria Montessori Opažamo, da so otroci udomačili in vzljubili Toro. Postali so pogumnejši, strah pred kužkom je izginil. Vznemirjanje ob dotiku Torinega mokrega smrčka, mehke dlake,

hrapave blazinice na tački je neprecenljivo. Otroci so neizmerno ponosni, ko premagajo zavore, strahove: ko se Tore dotaknejo, ponudijo priboljšek iz roke, ob kužku spregovorijo ... in tako krepijo svojo samopodobo. Skozi izkušnje s kužkom se otroci soočajo z lastnimi čustvi in potrebami, kar jim pomaga tudi pri vživljanju v druge ljudi. Vse to intenzivno doživljanje od njih zahteva notranjo umirjenost in dolgotrajno pozornost, kar v današnjem času predstavlja poseben izziv. V predšolskem obdobju se intenzivno razvijajo otrokova samostojnost, radovednost, ustvarjalnost, sposobnost razmišljanja in izražanja ter pozitivna podoba o sebi. S celotnim bitjem otrok vsrkava in posnema kulturo, jezik, vedenje odraslih ..., otrok se uči z lastnim udejstvovanjem v okolju, v katerem živi. Okolje otroka oblikuje. Odgovornost odraslih, da pripravimo ustrezno okolje, v katerem bo otrok razvil svoje potenciale, je velika. Na tej poti je kuža čudovit družabnik, ki lahko zelo obogati otroštvo. tačke pomagačke

Tačke pomagačke na OŠ Franceta Bevka Tolmin od ideje do izvedbe Novost, ki smo jo vpeljali v preteklem šolskem letu, je vključevanje terapevtskega psa v bralne dejavnosti. Cvetka Gorjan iz novogoriške enote Društva Tačke pomagačke se je prijazno odzvala naši pobudi o sodelovanju. Uskladili sva načrt, cilje in termine in že se je pričelo nepozabno skupno soustvarjanje. Staršem smo na roditeljem sestanku predstavili oblike vključevanja terapevtskega psa v pouk, naše cilje in način izvajanja ter pridobili njihova soglasja.

Spoznavanje s terapevtskim psom in vključevanje v dejavnosti v razredu Sprva smo v vsakem razredu izvedli aktivnosti s pomočjo psa. Učenci so se spoznali s terapevtskim psom: se naučili rokovanja in pravil obnašanja ob psu, dogovorili smo se za pravila, kako pristopamo k terapevtskemu psu, ki je v službi v šoli, ter se poučili o skrbi in negi psa doma. Dejavnostim smo dodali zanimive naloge, ki so jih morali opravljati otroci skupaj s psom. Otroci se niti niso zavedali, da urijo branje, ko so morali na kocki na primer prebrati skupno nalogo. Vodnica psa je na tak način spoznala otroke. Pes se je privadil novemu okolju. Opazovali smo odzive otrok in bili pozorni na posebnosti, ki smo jih upoštevali pri nadaljnjem načrtovanju dejavnosti.

Odzivi učencev Marsikateri otrok je premagal strah pred psom. Odzivi učencev so bili zelo pozitivni. Otroška radovednost in interes sta bila ne68 12 sledi

Mag. Tjaša Kanalec, specialna pedagoginja OŠ Franceta Bevka Tolmin

verjetna. Vodnica je komajda odgovarjala na vsa vprašanj, ki so jih zastavljali učenci. Ni manjkalo niti kopice izkušenj, ki so jih otroci pripovedovali in vrednotili. Učenci so se različno vključevali v dejavnosti, nekateri so bili vajeni stika s psom in so bili zelo aktivni in v neposredni bližini psa, drugi so bili lahko bolj v ozadju.

Beremo s tačkami – nepozabna izkušnja za več kot 60 otrok Drugi del vključevanja terapevtskega psa je bil ciljno usmerjen na področje individualnega branja. Zastavili smo si cilj, da bi vsak otrok bral psu in na tak način pokazal svoj celoletni bralni napredek. V okviru bralnega projekta smo spremljali napredke vseh otrok, jih vrednotili in organizirali potrebne oblike pomoči. Želeli smo si, da bi vsi učenci maksimalno napredovali. V projektu Berem s tačkami je sodelovalo preko 60 drugošolcev s centralne in obeh podružničnih šol.

Petek – dan za branje z Varvi in Luno Petki so bili v mesecu marcu in aprilu najljubši dan učencev 2. razreda, saj so vedeli, da je to dan, ko nas obiščeta terapevtski par Cvetka in njeni psički Varvi ali Luna. V manjših skupinicah, ki smo jih premišljeno oblikovali, smo skozi strukturirano srečanje učencem pričarali prav nepozabne trenutke. Izkušnje so pokazale, da prav majhne skupine in zavedanje, da je za sicer kratek čas, a vendar, pes samo moj poslušalec, neprecenljivo. Učenci so se ob branju izredno sprostili. Ponosni so bili, da lahko pokažejo svoj bralni napredek na tak način in da imajo ob sebi zvestega poslušalca. Pes ne obsoja, ne popravlja, deluje pomirjujoče in

Drugošolci na Osnovni šoli Franceta Bevka Tolmin so že druga generacija učencev, ki so celo šolsko leto 2018/2019 v okviru bralnega projekta urili branje preko različnih dejavnosti v šoli, iger in domačih bralnih treningov.

vse to pozitivno vpliva na mladega nadobudnega bralca.

Prav posebni zaključki našega sodelovanja Zaključno srečanje smo izvedli kot skupinsko dejavnost v razredu. Učenci na podružnični šoli Volče so nas presenetili z lastno igrico, učenci v Tolminu z deklamacijo pesmice o kužku, na PŠ Kamno pa so izdelali majhna darilca. Zagotovo so bili poleg bralnega napredka vseh otrok največja nagrada nasmehi na obrazih učencev.

Sledi Tačk pomagačk bodo ostale Slogan »Tačke puščamo sledi« je še kako živ, prepričani smo, da je bila to za vse drugošolce nepozabna izkušnja. Ob tej priložnosti se zahvaljujem Cvetki in njenima psičkama Luni in Varvi ter vsem, ki delujete v društvu, saj opravljate izredno plemenito poslanstvo. Veselimo se že novega sodelovanja. tačke pomagačke

Martina Zalar, knjižničarka

Ustvarjali smo skupaj s kužki in njihovimi vodniki V šolskem letu 2018/2019 je Lavričevo knjižnico v Ajdovščini v okviru sodelovanja z Društvom Tačke pomagačke obiskovalo pet terapevtskih parov. Otroci od petega do enajstega leta so v družbi Bamm Bamma in njegove vodnice Jean poslušali angleške pravljice in na neformalen način utrjevali znanje angleščine. Zaradi velikega zanimanja (prijavljenih je bilo namreč 22 otrok, idealna skupina za delo pa je 12 udeležencev) smo oblikovali dve skupini. Jean je s pomočjo Bamm Bamma otroke (kljub različnemu predznanju jezika) odlično motivirala za sodelovanje. Po pravljici smo likovno ustvarjali in tudi na ta način utrjevali naučene besede. V skupini je bil vedno prisoten tudi strokovni delavec knjižnice, ki je skrbel, da so se otroci in kuža pri nas prijetno počutili. Pravljico izvajamo v veliki sejni sobi, ki jo opremimo z barvnimi blazinicami

70 12 sledi

za sedenje in ima tudi veliko mizo, na kateri lahko ustvarjamo. Dejavnost traja eno uro in jo izvajamo dvakrat mesečno. Ostali štirje terapevtski pari prihajajo v knjižnico enkrat tedensko. V Ajdovščini in v krajevni knjižnici Vipava otroci kužku lahko tudi berejo. V program R.E.A.D. Beremo s tačkami se je prijavilo 35 otrok v starosti od 6 do 10 let. Z zbiranjem prijav smo začeli septembra, brali pa so od oktobra do konca maja. Otroci z večjimi težavami pri branju (disleksija, motnje s pozornostjo …) so kužku brali enkrat mesečno, ostali pa od enkrat do trikrat v šolskem letu. Pogosto smo v Ajdovščini gostili dva terapevtska para hkrati, ki sta program izvedla v ločenih prostorih. Vsakemu otroku je bilo na voljo pol ure. Kužki so različnih pasem in velikosti, vsi so zelo prijazni, lepo vzgo-

a) nariši majhno glavo s koničastimi ušesi, b) nariši veliko okroglo glavo s potlačenim nosom, c) nariši glavo z dolgim gobcem in visečimi ušesi … Potem je sledilo risanje trupa, nog, repa in dlake. Nastali so zanimivi izdelki. Eden od otrok ni hotel risati in je svojo nalogo odstopil prijatelju. Vodniki so lahko pomagali z nasveti, pes pa je služil kot model, če je bilo to potrebno. Po končanem risanju je vsaka skupina s skupnimi močmi še določila pasmo psa in mu izbrala ime. Nastale so tudi nove pasme, kot so: knjižni, bralni čopasti hrt, kodrasta dolgodlaka čivava … Po končani nalogi so skupine predstavile svoj izdelek ostalim.

jeni in ne boste verjeli, vsi radi poslušajo, če jim bereš. Včasih jim je treba besedo, ki je ne poznajo, tudi razložiti. Otrokom je branje kužku zelo všeč, zato ni čudno, da so pogosto spraševali, kdaj bodo spet na vrsti.

Na koncu smo otrokom podelili pohvale in se zahvalili terapevtskim parom. Srečanje smo zaključili z veliko torto, ki jo je krasila fotografija, na kateri seveda ni manjkalo kužkov. Kužki in njihovi vodniki so odšli na zaslužene počitnice.

Šolsko leto smo zaključili na malo drugačen način. Otrokom smo ponudili možnost, da spoznajo še ostale kužke, ki prihajajo k nam. V knjižnico smo v četrtek, 30. maja 2019, ob 17.30 povabili vse terapevtske pare, ki so k nam prihajali med šolskim letom, in vse otroke, ki so kužkom brali ali z njim poslušali pravljico v angleškem jeziku. Male udeležence smo razdelili v pet skupin, in sicer tako, da so ob prihodu iz vrečke izvlekli sliko psa, ki so se mu pridružili. V skupini je bilo tako 5 do 7 otrok, pes in njegov vodnik. Vsako skupino so že čakale voščenke in šeleshamer papir velikosti A1. Sledila so navodila in risanje se je lahko začelo. Vsak otrok je izbral listič, na katerem so bila navodila, kaj naj nariše. Risali smo psa. Prva naloga je bila risanje glave, navodila pa so bila naslednja: tačke pomagačke

zahvala

Iskreno se zahvaljujemo sponzorjem: fundaciji Thoolen Foundation Vaduz, Zavarovalnici Triglav, družbi Lek, članu skupine Sandoz, podjetju Arctur. Iskreno zahvalo izrekamo tudi donatorjem: fotografoma Tanji Ristič in Blažu Košaku – Blayu, podjetju Gledring d.o.o. in njihovi spletni trgovini Withcar.si, podjetju Pele d.o.o., podjetju Birosistemi d.o.o., kinologinji Lei Leskošek ter vsem, ki nam namenite 0,5 % dohodnine. In zelo smo hvaležni tudi vsem aktivnim članom in članicam, ki s svojim dodatnim delom omogočajo kakovostno delovanje našega društva. veterinarske ambulante in centri

1. Veterinarski center Mateja Plevnik s.p., Tovarniška cesta 10, 1370 Logatec

8. JANG, veterinarska ambulanta, d.o.o., Kandijska cesta 27, 8000 Novo mesto

2. Laboratorij Veterinarske fakultete, Ljubljana, Cesta v Mestni log 47, 1000 Ljubljana

9. Veterinarski center Lara, Lax d.o.o., Trgovska ulica 4, 6310 Izola

3. Klinika za male živali Maribor, Osojnikova ulica 10, 2000 Maribor

10. Veterinarska ambulanta Hrpelje, Dodič d.o.o., Ulica Dragomira Benčiča Brkina 9, Hrpelje, 6240 Kozina

4. Veterinarska bolnica Vipava Ivan Princes s.p., Gradiška cesta 10, 5271 Vipava

11. Veterina Gorica d.o.o., Pri hrastu 18, Kromberk, 5000 Nova Gorica

5. Veterina Novo mesto d.o.o., Šmarješka cesta 2, 8000 Novo mesto

12. Veterinarska ambulanta Rep, Iztok Rep s.p., Pod Gradom 17, 8230 Mokronog

6. Prva–K, klinika za male živali d.o.o., Gorkičeva 6, 1000 Ljubljana

13. Vetris veterinarska ambulanta d.o.o., Ulica IV. armije 19, 6250 Ilirska Bistrica

7. VET KLINIKA Lesce d.o.o., Alpska cesta 49, 4248 Lesce

14. Veterinarski center Elbivet, d.o.o., Kolomban 34, 6280 Ankaran

72 12 sledi

15. Veterinarska ambulanta Zapuže, Capriola d. o. o., Zapuže 3a, 4275 Begunje na Gorenjskem 16. Veterinarska postaja Postojna, Gregorčičev drevored 21, 6230 Postojna 17. Veterinarska ambulanta Ajdovščina d. o. o., Goriška cesta 48, 5270 Ajdovščina 18. LOVETerina, Ozana Leban s.p., Prvačina 48, 5297 Prvačina 19. Veterinarska postaja Sevnica, Cesta na grad 14a, 8290 Sevnica

taÄ?ke pomagaÄ?ke

DRUZBENA_ODGOV_210x148_OUTL.indd 1

30. 07. 18 10.30

www.arctur.si

info@arctur.si

05 302 90 70

Izdelava in oblikovanje spletnih strani, aplikacij in razvoj naprednih spletnih reĹĄitev.

Web oddelek

74 12 sledi

Izognite se visokim stroškom veterinarja

Prvo vseživljenjsko zdravstveno zavarovanje psov

Več na triglav.si

tiskan_oglas_psi_210x148.indd 1

31.05.2019 11:30:45

Poslovne rešitve

Certificiran Canon partner z vami že 35 let

• SERVIS CANON IN HP • TRGOVINA Z BIRO OPREMO • TISK IN FOTOKOPIRANJE • VEZAVA IN PLASTIFICIRANJE • SISTEMSKE REŠITVE S TEM LETAKOM IMATE

50 ČRNO BELIH FOTOKOPIJ BREZPLAČNO

tačke pomagačke

76 12 sledi

Å¡t. 12 november 2019 ISSN 1855-6167 www.tacke pomag acke.si