Page 1

KADAR ČLOVEK IN PES ŽIVITA V SOZVOČJU PES IMA POZITIVEN UČINEK IN TO BREZ BESED


ŠTEVILKA 13, OKTOBER 2020 ISSN 1855-6167 GLAVNI UREDNIK: Gregor Geč ODGOVORNA UREDNICA: Slavica Mrkun UREDNIŠKI ODBOR: Slavica Mrkun, Gregor Geč, Branka Hobič, Silva Ferletič, Ana Cukijati, Urška Ferletič, Jana Miklič, Tamara Boštjančič, Mateja Jurič LEKTOR: Vito Poredoš OBLIKOVALKA: Tisa Praprotnik FOTOGRAFIJE: Maja Lesar (ML Photography), Tanja Ristić, arhiv društva TISK: Tiskarna Present NAKLADA: 800 izvodov OSNOVNI PODATKI DRUŠTVA Društvo je vpisano v PRS, dne 6. 8. 2007, pod št.: 317102-03-8770/2007. ID društva: 2198754 Davčna številka: 82939896, nismo davčni zavezanci. IBAN: SI56 0202 7025 6690 427 Sedež društva: Šmartinska c. 152, Ljubljana STATUS Humanitarna organizacija, odločba R Slovenije Ministrstva za zdravje, št.: 093-63/2008-7, z dne 12. 8. 2009, oznaka razvida HO pri MZ: HO-SD 052. Društvo, ki deluje v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva, ugotovitvena odločba R Slovenije Ministrstva za zdravje, št.: 093-37/2005, z dne 2. 6. 2015.


4 6

ČAS, KI TEČE DRUGAČE Gregor Geč, glavni urednik

DOVOLJ JE ŽE DOTIK

50

PREGLED OD SMRČKA DO KORENA REPA Lara Kralj, dr. vet. med.

Jana Miklič, Mateja Jurič

52

ALI SMEMO ŽALOVATI ZA KUŽKI?

TAČKE POMAGAČKE SMO VELIKA »DRUŽINA«

54

ENKRAT DIVA, VSELEJ DIVA

18

KADAR ČLOVEK IN PES ŽIVITA V SOZVOČJU

56

CHISPI

23

»PRIROČNIK SEM PRIPRAVLJALA Z VESELJEM«

57

MOJI PUNČKI TRILLI V SPOMIN

58

BAMM BAMM

Cvetka Gorjan

60

VARVI V SLOVO

»NOMINACIJO SPREJEMAM KOT IZJEMNO PRIZNANJE ZA DELO, KI GA OPRAVLJAMO TAČKE POMAGAČKE«

61

ERIK PEČNIKOV

62

GEORGEU

Branka Hobič, kinološka inštruktorica

63

KITY V SPOMIN

SMISELNOST VKLJUČEVANJA PSOV V UČNE DEJAVNOSTI

64

ZAHVALA

65

VETERINARSKE AMBULANTE IN CENTRI

66

SPONZORJI

13

Slavica Mrkun, predsednica društva Branka Hobič

Ana Cukijati

27 32

PES IMA POZITIVEN UČINEK IN TO BREZ BESED

Ana Cukijati

37 40

NAVZOČI V TRENUTKU, KO SE UČIMO, KO VADIMO IN KO IZVAJAMO TERAPIJO

Silva Ferletič

44

OBISK, KI NAM JE VEDNO ZNOVA NARISAL NASMEH NA OBRAZ Anija Skrt

PRIHOD TERAPEVTSKIH PAROV JE POVZROČIL VAL NAVDUŠENJA

Viljana Bizjak Kočevar, knjižničarka na OŠ Koper

Maja Kvartič in Jerica Penko Gregor Geč

Tamara Boštjančič Anja Cerkvenik

Jean McCollister Cvetka Gorjan

Dragica Šuštar

Maša in Edi Ražman Knap Breda Tesner


Gregor Geč, glavni urednik »Juhu, moj vodnik je kar doma! … A danes pa ne gre v službo? … Ooo, že spet se bova igrala z žogico! … Uuu, koliko prijetnih rok na mojem kožuhu! … Kar vsi člani mojega krdela so doma. Kako prijetno! … Hov, že na četrti sprehod greva! … A danes bodo spet vsi doma? Kar naprej bulijo v tisto škatlo. … Prav prijetno je imeti vodnika in njegovo krdelo ob sebi dan za dnem, neprestano, ampak a ne grejo nič po opravkih, v službo, šolo? …« Takšne in podobne misli so se najbrž pletle po glavah naših štirinožnih kosmatincev, ko smo nenadoma prisiljeno ostali doma. Vsaj večina od nas. Zaradi tako drobcene stvari, ki je ne vidiš s prostim očesom. Virus nam je obrnil svet na glavo. Nevarnost, ki je lahko za nekatere bolj in za druge manj usodna, preti na vsakem vogalu. »Kaj pa zdaj? Kako bomo pa zdaj živeli?« smo se spraševali, ko smo dnevno spremljali priporočila, ukrepe, omejitve, prepovedi. Nenapovedano in hkrati dobrodušno se je pojavil čas, ki teče drugače. Čas za razmislek. Čas za peko kruha na sto in en način. Čas za predčasno generalno čiščenje. Čas za branje knjig, ki že dolgo čakajo na polici, da pridejo na vrsto. Čas za odkrivanje novih talentov, ki jih skrivamo v sebi. Čas za inventuro vrednot. Ko smo se nekako že privadili na novo, drugačno življenje, pa so se od nekod prikradle še črne misli, tesnoba, strah, nevarnost. Kljub vsemu smo se poskušali razvedriti z mnogoterimi vsebinami, ki so jih ponujali raznorodni mediji. Še enkrat smo počistili stanovanje. Ponovno smo spekli kruh. Zašili še nekaj mask. A tudi to ni bilo dovolj.

Ponovno, kot že neštetokrat doslej, se je izkazalo, da ima družba kosmatinca na štirih tačkah neverjetno zdravilno moč. Prežene skrbi, potolaži, razveseli, nasmeje … Skratka, celostno terapijo opravi že samo z mahajočim repom in vlažnim smrčkom. Zato ne preseneča podatek, da je število posvojitev psov iz zavetišč v času karantene strmo naraslo. Še bolj razveseljujoče dejstvo pa je, da je upadlo število zapuščenih živali, kar je v poletnem času žalostna resnica. »Kdaj bomo spet obiskali tiste majhne ljudi z zvedavimi velikimi očmi, ki komaj čakajo, da se igrajo z nami? … Kdaj bomo spet šli k starejšim ljudem, ki jim že dotik smrčka ali dlake nariše nasmeh na obraz?« so nas z ljubečimi očmi spraševali naši terapevtski psi. Zato smo tudi v društvu sprejeli izziv in se kljub razdalji poskušali približati našim uporabnikom. Na čelu z našimi kosmatinci, seveda. Pripovedovali smo jim pasje zgodbe, pošiljali pasja pisma, snemali utrinke s sprehodov, se povezovali preko novih tehnologij in se preizkusili tudi v branju kužkom na daljavo. Tako so tudi naši kosmatinci do neke mere usvojili nove komunikacijske poti, da bi se le nekako približali uporabnikom, ki so jih neskončno pogrešali. A smo se kaj naučili v tem izrednem stanju? A vemo, kaj je sploh tisto, kar naj bi se naučili? Če imamo ob sebi psa, je to že dober začetek, saj imamo ob sebi odličnega učitelja. »A lahko, prosim, nehaš govoriti in tipkati po tipkovnici, da greva končno lahko na sprehod?« so povedale nagajive pasje oči in mahajoči rep.


Pa pojdimo, v upanju, da bomo lahko spet kmalu sejali nasmehe in veselje med naše uporabnike ter skupaj v kosmati družbi preživljali tisti čas, ki nas neizmerno bogati. Na plaži ob sončnem zahodu julija 2020.


DOVOLJ JE ŽE DOTIK Jana Miklič, Mateja Jurič Pojav koronavirusa je ohromil svetovno dogajanje in korenito posegel v življenje slehernega posameznika. Virus pa je ostro posegel tudi v delo našega društva. A našli smo način, da kljub samoizolaciji in omejevanju osebnih stikov ohranimo povezavo z našimi uporabniki in se jih dotaknemo na daljavo. Zbrali smo nekaj primerov novih praks sodelovanja z našimi partnerskimi ustanovami.

Nepričakovani pojav pandemije je naš svet obrnil na glavo. Življenje, kot smo ga bili vajeni, se je v trenutku ustavilo, skupaj z njim pa so se zaključili tudi obiski naših kužkov v ustanovah, kamor sicer redno zahajamo. Sprva se nismo najbolje znašli v tej negotovi situaciji, redno smo spremljali poročila in si želeli le to,

da ostanemo zdravi. Mi, naši svojci in prijatelji kot tudi naši uporabniki. Še prav posebno nas je skrbelo za oskrbovance domov za starejše in tiste uporabnike, ki so zaradi virusa najbolj ogroženi. Seveda smo mislili tudi na naše strokovne sodelavce po domovih. Ves čas se je poudarjalo, da je dotik eden od primarnih načinov prenosa virusa, prav ta pa je bistven del naših terapij s pomočjo psov. Dotik, bližina, objemi so ključnega pomena pri terapiji s pomočjo psov, še prav posebno pri starejših v domovih, kjer so ponavadi najbolj prikrajšani za fizično bližino. Prav zato so naši kosmatinci tam deležni največ objemov.


Pasjih dotikov torej ni bilo, se je pa ponovno pokazalo, kako nenadomestljivi so psi. Ljudje bi dejansko precej težko shajali brez pomoči naših izurjenih pomočnikov na štirih nogah. Kot vemo, se pse lahko izuči kot pasje pomočnike za številna področja, zdaj pa znanstveniki raziskujejo tudi možnosti medicinskega urjenja psov za odkrivanje okuženih z virusom SARS-CoV-2, predvsem pri tistih, ki ne kažejo znakov bolezni. Pri bolnih se namreč spremeni vonj telesa, kar so v preteklosti že ugotovili pri nekaterih boleznih, kot so malarija, rak, Parkinsonova bolezen, epilepsija. Ker psi zelo dobro vohajo, znanstveniki upajo, da bi na podoben način psi lahko pomagali tudi pri hitrem testiranju na koronavirus.

Dotik na daljavo Psihologi so nam ves čas dopovedovali, da fizična distanca ne pomeni tudi socialne distance. Tako smo v našem društvu začeli snovati načrte in ideje za delo na daljavo v želji, da najdemo stik z našimi uporabniki. Mnoge ideje so bile plod sodelovanja strokovnih delavcev in vodnikov in začele so nastajati nove oblike sodelovanja. Videoklici, snemanje filmov in zgodbic, branje kužkom na daljavo in pisanje pisem so postali povezovalni elementi. Kljub stiku na daljavo pa dotik pasje dlake ostaja nenadomestljiv in zato ves čas dobivamo informacije o tem, da si naši uporabniki zelo želijo, da se kužki kmalu spet vrnejo v ustanove. Pravijo namreč, da je za lepši dan dovolj že dotik mehkega pasjega kožuščka. Z vami delimo nekaj zanimivih aktivnosti, ki so nastale kot posledica zapovedane samoizolacije in nezmožnosti običajnega delovanja naših članov. V Društvu Tačke pomagačke pa smo tudi preverili, kako so se z odsotnostjo naših obiskov soočili v nekaterih ustanovah, s katerimi sodelujemo.

So se njihove aktivnosti oziroma programi, ki jih sicer izvajajo z našo pomočjo, spremenili? Ali jih enostavno ni?

Svet skozi pasje oči »Svet skozi pasje oči je nastal v karanteni, ko sem kot samozaposlen v kulturi ostal brez vsakršnega dela. Pa se je bilo treba nekako zaposliti. Prvi impulz mi je dalo gledališče Koper, saj so pravljice postale del njihovega programa na spletu. Pravljice sem zapisal, dodal še podnapise za gluhe in naglušne poslušalce. Kmalu zatem so vsebino zgodb želeli poznati tudi moji italijanski prijatelji. Tako sem z njihovo pomočjo zgodbe prevedel še v italijanščino in dodal tudi italijanske podnapise. Od prvega posnetka do končnega izdelka je bila dolga pot, tako je čas v izolaciji hitro mineval. Pa še mnogo sem se naučil, še najbolj, kako rokovati z novo tehnologijo in pripraviti vsaj korekten avdiovizualni izdelek. Predvsem pa me je vodil vzgib, da te zgodbe postanejo trajni poklon moji lani preminuli labradorki, zlati Divi Divuški Divini Divotni.« (Gregor Geč)

Tora – filmska zvezda v Vrtcu Montessori »V času korone sem otrokom iz vrtca vsak teden poslala nov filmček z naslovom Beremo s Toro. To so zgodbe za prvo branje iz zbirke Sončice, ki so izšle pri DZS leta 1998. Tora otroke na začetku s kratkim posnetkom ali fotografijo uvede v zgodbo in na koncu zgodbo tudi zaključi. Vsebina je preprosta, zabavna, sproščujoča. Stavki so kratki. Otroci lahko zgodbo samo poslušajo, zraven lahko berejo, če pa se izklopi zvok, pa jo lahko preberejo tudi samostojno. Starši so mi sporočili, da so otrokom filmčke predvajali večkrat in da jih tudi po koncu samoizolacije še vedno radi pogledajo.


Zanimivo je, da zdaj, ko so otroci spet v vrtcu, večkrat igrajo vloge na temo katere od predstavljenih zgodb. V teh igrah ima vedno eno od vlog Tora, ki jo odigra eden izmed otrok.« (Barbara Sever)

Bello na OŠ Božidarja Jakca zelo pogrešajo »Na OŠ Božidarja Jakca z navdušenostjo pričakujemo vsako srečanje s terapevtskim parom in njeno psičko Bello. Nekateri učenci so z njuno pomočjo med šolskim letom premagali strah pred glasnim branjem, drugi so v sproščenem vzdušju svoje branje nadgradili. Vsakega obiska se učenci neizmerno veselijo in takoj, ko so prišli nazaj v šolo, so me vprašali, kdaj ju bodo lahko spet videli. Poleg urjenja branja jim srečanja omogočajo tudi širjenje znanja o živih bitjih (psih), skrb za njih, spoznavanje Društva Tačke pomagačke in njihovega poslanstva ter učenje na malo drugačen način v spodbudnem učnem okolju. Za njih so to posebna doživetja, ki jih v času, ko je potekalo šolanje na daljavo, niso bili deležni. Zato si res želimo in upamo, da bomo s srečanji lahko nadaljevali čimprej, ker je učenje preko stikov učencev in psov nekaj posebnega.« (Maruša Matelič)

Na URI Soča tudi v času koronavirusa ne počivajo »V času koronavirusa se je program terapije s pomočjo psa na oddelku C URI Soča prenehal izvajati. Vendar se je pogovor o terapevtskih psih nadaljeval, saj na steni visi vaš koledar. Tega so pacienti z veseljem pogledali in prelistali. Marsikateri izmed njih ni pogrešal samo svojcev, ampak tudi svojega štirinožnega prijatelja, ki ga ni smel videti.


Pojavljala so se vprašanja, ali me bo prepoznal, ali mi bo zameril, ko me že tako dolgo ni domov, ali se me bo ustrašil, ali bo pritekel k meni … Solza v očeh ob teh vprašanjih ni bila tuja. Delo, ki smo ga opravljali v času pandemije, ni obsegalo samo dela s pacienti, ampak tudi poučevanje na daljavo. Tako sem s pomočjo krasnih treh terapevtskih parov (Milana in Taje, Neje in Loxa ter Jane in Olija) pripravila strokovno predavanje za študente magistrskega študija univerze San Jose iz Kalifornije. Terapevtski pari so morali posneti veščine, ki so potrebne za delo s pacienti. Verjemite mi, bili so pravi hollywoodski zvezdniki! Hvala vam še enkrat za vaš čas in energijo. Brez vas predavanje ne bi bilo tako uspešno, kot je bilo.« (Nataša Ogrin Jurjevič)

Zvesta poslušalka Diva zgodbe

»V času šolanja na daljavo smo s pomočjo naše zveste poslušalke Dive in njene vodnice Slavice izvedli nekaj ur branja preko Vibra. Starše sem namreč obvestila o možnosti branja na daljavo, ti pa so se potem sami odločili, ali bodo to priložnost tudi izkoristili. Odzivi tistih, ki so sodelovali, so bili nadvse prisrčni, včasih tudi zabavni. Sama sem jim v času šolanja na daljavo poslala tudi kakšno Divino sporočilce in spodbudo k branju. Namesto tradicionalnega bralnega zaključka smo Tačkasto branje zaključili z branjem Divinega pisma in obujanjem spominov na urice branja. Tisti, ki so brali preko Vibra, pa bodo to izkušnjo predstavili tudi sošolcem. Drage Tačke, iskrena hvala za vse skupne trenutke na blizu in od daleč!« (Helena Kokot)


Pristni stik s psom je težko

Učiteljica Ula zastavlja raziskovalna

»Na naši OŠ dr. Jožeta Pučnika Črešnjevec z Društvom Tačke pomagačke sodelujemo že dve leti in tako učenci kot tudi ostali strokovni delavci se zelo veselimo obiskov terapevtskega para. Tovrstne obiske skrbno načrtujemo, na njih se učenci in učitelji dobro pripravimo. Z njimi želimo predvsem utrditi pozitivne medvrstniške odnose in spodbujamo dobro šolsko klimo. V času koronavirusa z društvom nismo sodelovali niti nismo organizirali sodelovanja na daljavo, saj menimo, da pristnega stika s psom in učenci ni mogoče nadomestiti. Načrtovane aktivnosti bomo tako izvedli v naslednjem šolskem letu. Vsi že komaj čakamo na ponovno druženje s Tačkami.« (Nina Globovnik)

»Sem učiteljica 4. razreda na Podružnični šoli Begunje. Ker smo z učenci dva meseca in pol delali na daljavo, se nam je ob tem pridružila tudi Tačka pomagačka Ula. Z Ulo sva vsak teden posneli video, v katerem je učencem postavila raziskovalno vprašanje, ki ni bilo neposredno povezano z učno snovjo. Tako je vsako ponedeljkovo jutro učence pričakala Ula in delo na daljavo je lažje steklo, kar so potrdili tudi njihovi starši. Delo na daljavo s pomočjo Ule se je odlično obneslo.« (Nataša Vreček)

Kužki otroke opozarjajo na pomen varnosti, higiene in fizične aktivnosti

»Najprej bi rada povedala, da terapevtskih obiskov v živo nikakor ni mogoče zamenjati s čimerkoli. Vesela sem, da smo uspešno izpeljali vsaj prvi del srečanj. Žal nas je koronavirus prehitel in v tem šolskem letu nismo uspeli realizirati bolj individualnih obiskov, ki jih je sicer deležna peščica otrok, a ti obiski otrokom res VELIKO pomenijo. Če povem po pravici – tudi meni! V koronačasih sem posameznim učencem pošiljala zgodbice iz Sveta skozi pasje oči. Moram povedati, da so jim učenci in njihovi starši z veseljem prisluhnili. Tudi sama sem se navadila, da je torek dan za novo zgodbico – moj nekajminutni odklop od ostalih stvari.« (Vita Valenčak)

»V času korone krožkov nisem izvajala na šoli. Posnela sem štiri kratke filmčke, ki sem jih pošiljala tedensko strokovnim delavkam šole in učencem. Učenci so mi nato sporočali svoje odzive. S pomočjo filmčkov sem jih nagovarjala, kako morajo skrbeti za svojo varnost in higieno kot tudi za fizično aktivnost. Na njihove odzive sem jim vedno odgovorila. Posredovala sem jim tudi povezave na Gregorjeve pravljice, objavljene na Facebook profilu Društva Tačke pomagačke. Učenci so bili ob ogledu pravljic navdušeni. S filmčki sem nagovarjala vse učence prve triade, učence OŠPP in učence, ki obiskujejo krožek, dostop do posnetkov so imeli vsi strokovni delavci šole in so jih lahko posredovali učencem za ogled pri razrednih urah, kar so nekateri tudi storili.« (Mateja Slapnik)

Torek – dan za novo pasjo zgodbico


Olijevo pismo razveseli stanovalce Zavoda sv. Rafaela Vransko »V našem domu na srečo nismo imeli pozitivno testiranih stanovalcev niti zaposlenih. Kljub temu je delo potekalo individualno po sobah. Stanovalci se med seboj niso družili. Zelo so bili veseli pisma, ki nam ga je poslala naša Jana, še bolj pa jih je razveselila slika njenega – in tudi malo našega – Olija. Stanovalci so zelo pogrešali druženja in skupinske aktivnosti, ki jih še vedno ne izvajajo. Kužki so jim prirasli k srcu in vsi si zelo želijo nadaljnjih terapij. Kot delovna terapevtka sem bila zelo zelo zaposlena z videoklici svojcev, razdeljevanjem paketov in izvedbo obiskov. Vsaj enkrat tedensko sem poizkušala izvesti individualno obravnavo tistih, ki jo najbolj potrebujejo. Občasno smo igrali tudi družabne igrice, brali in reševali križanke, a vse individualno. Način dela se je povsem spremenil. Večkrat sem se počutila nemočno, ker nisem mogla v svoje delo zajeti vseh stanovalcev, a

žal je naš kolektiv premajhen. Upam, da se stvari hitro uredijo in da ponovno pričnemo s prejšnjim načinom dela. A glede na videno, to še dolgo ne bo možno.« (Liljana Koban) Glede na trenutne razmere težko predvidimo, na kakšen način bodo terapije s pomočjo psov potekale v prihodnje. Vsi si želimo in upamo, da se z našimi kužki čimprej vrnemo v ustanove, kjer s hvaležnostjo in veseljem sprejmejo nasmehe na naših obrazih ter mahajoče repke naših kužkov. A tudi če nam druženje v živo še nekaj časa ne bo omogočeno, nas veseli in hrabri dejstvo, da uspešno ohranjamo stike z našimi uporabniki tudi na daljavo. Vsi se strinjamo, da je varnost vseh na prvem mestu, zato pazite nase in ostanite zdravi. Mi pa v mislih že rišemo prizore veselja in sreče, ko se vas spet dotaknemo v živo.


TAČKE POMAGAČKE SMO VELIKA »DRUŽINA« Slavica Mrkun, predsednica društva Kako zelo smo Tačke pomagačke vpete v ritem dela in življenja v številnih ustanovah po Sloveniji, je bilo občutiti in zaznati letošnjo pomlad po sprejemu varnostnih ukrepov proti širjenju koronavirusa. Če je do tedaj prevladovalo mnenje, da smo Tačke pomagačke pomemben člen družbeno koristne brezplačne aktivnosti, ki jo s svojim delom, znanjem in izkušnjami namenjamo v izboljšanje kakovosti življenja posameznikov ali skupin, se je v času izolacije izkazalo, da smo v okoli 135 slovenskih ustanovah postali nepogrešljiva dodana vrednost. Zakaj? Zato, ker smo v letu 2019 s skoraj 3600 opravljenimi urami prostovoljskega dela (11 % več kot v letu 2018) pripomogli k izboljšanju počutja, zdravja, učnih uspehov itd. okoli 46.000 otrokom in odraslim, ker smo jih motivirali k miselnim in fizičnim aktivnostim, ker so naši kosmatinci v pogosto monotone vsakdane prinašali veselje in drugačnost, ker so doprinesli k boljšemu razpoloženju, koncentraciji, motivaciji, k spoštovanju reda in pravil, ker so blažili tesnobo, napetost, strah, jezo, stres … In nenazadnje zato, ker so naši terapevtski pari dali velik doprinos k učinkovitejšim izvedbam številnih učnih in fizioterapevtskih programov.

Delo Tačk pomagačk v ustanovah Programi terapij s pomočjo psov so postali v mnogih ustanovah nepogrešljiv del njihovih storitev. Tega se zavedamo tudi Tačke poma-

gačke, ki letos stopamo v 14. leto aktivnega in družbenokoristnega dela. Naše poslanstvo se zaradi psov razlikuje od številnih drugih prostovoljskih dejavnosti. Kljub velikemu številu prostovoljskih ur, ki jih je v letu 2019 v povprečju opravilo okoli 70 terapevtskih parov, se žal nismo mogli odzvati na vsa povpraševanja, ki so jih na nas naslavljale ustanove z željo po rednem medsebojnem sodelovanju. Njihova povabila razumemo kot priznanje našemu delu in hkrati priznanje vlogi in pomenu terapevtskih psov na področju izboljšanja počutja, zdravja, učenja in rehabilitacije vseh starostnih skupin.

To je zagotovo tudi posledica znanj, ki jih pridobivajo strokovni delavci (fizioterapevti, delovni terapevti, pedagogi …) na naših strokovnih izobraževanjih. Njihova pripravljenost na pridobivanje tovrstnih znanj je za nas zelo dragocena. Namreč le dobro usposobljen strokovni delavec in terapevtski par lahko skupaj dosegata želene rezultate pri uporabnikih.


Zap. št.

Ustanove

Število ur

1

Domovi za ostarele

528

2

Varstveno delovni centri, klinike

638,5

3

Osnovne šole, vrtci, srednje šole in fakultete

1478,5

4

Zavodi

183,5

5

Knjižnice

451,5

6

Društva

67

7

Prireditve, druženja

76

8

Drugo

120,5

SKUPAJ

3543,5

Tačke na izobraževanjih V marcu 2019 smo organizirali dvodnevno izobraževanje, na katerem so bile podane vse­bine iz osnov dela terapevtskih psov. V zgo­dnji jeseni smo pripravili še izobraževanje o delu z osebami, obolelimi za demenco. Hkrati smo spoznali tudi načine, kako poma­ gati otrokom, ki imajo težave pri branju in ra­ zumevanju prebranih vsebin. Izobraževanja se je udeležilo tudi 32 strokovnih delavcev. Na marčevskem izobraževanju smo namenili pozornost predvsem 21 novim pripravniškim parom, ki so se po uspešno opravljenem testiranju odločili stopiti na prostovoljsko pot in se usposobiti za opravljanje terapij s pomočjo psov. Njihova pot do pridobitve licence ni lahka. Poleg tega, da morajo za usposabljanje nameniti veliko svojega časa, je potrebna tudi njihova pripravljenost na učenje in seznanitev z društvenimi strokovnimi standardi in etičnimi pravili, normativnimi akti in navodili. Sprejeti morajo tudi zavezo, da bodo varovali zaupne podatke društva in osebne podatke, s katerimi se bodo seznanili pri opravljanju prostovoljskega dela ter da bodo ustanovam

zanesljiv in odgovoren partner. Vstop v društvo slehernega posameznika zavezuje k strpnosti do sebe in drugih ter do vzorne in odgovorne oskrbe svojega psa doma in na javnih mestih. Tačke pomagačke smo v letu 2019 izobraževanju namenile okoli 900 ur svojega časa.

Novi terapevtski pari V letu 2019 je uspešno opravilo pripravništvo in zaključni izpit 15 pripravniških parov, ki so bili na strokovnem in izvršnem odboru društva potrjeni za terapevtski par, in sicer: - Margaret Davis s psičko Shadow, Nika Ogorevc s psičko Luno, Boris Leskovar s psičko Ulo, Damijana Bitežnik s psičko Alfo, Jerneja Rojc s psičko Justice, Monika Hamler s psičko Brino, Andreja Tinta s psičko Orfejo, Jerica Penko s psičko Fancy, Petra Sosič s psičko Eli, Ingrid Pergar s psičko Sissy, Katarina Seničar s psičko Ellie, Sonja Hojkar s psičko Lajko, Tina Bole s psičko Kim, Matjaž Reisner s psom Lordom, Petra Antolin s psičko Amy. Skladno s programom dela društva so bile v oktobru 2019 podaljšane tudi licence osmim terapevtskim parom generacije 2017, ki so izpolnjevali naslednje pogoje: - udeležba na najmanj 3 izobraževanjih v zadnjih dveh letih, - opravljenih najmanj 48 ur terapevtskega dela, - uspešno opravljen pisni test. Tačke pomagačke smo svoje poslanstvo tudi v letu 2019 izvajale s šestimi različnimi programi. Iz društvenih podatkov je razvidno, da je še vedno največ povpraševanj po izvajanju programa terapije s pomočjo psa (AAT) in po programu R.E.A.D. – Beremo s tačkami. Zanimanje za slednji program vsako leto močno narašča še zlasti v knjižnicah in v


osnovnih šolah. Navkljub temu, da smo imeli v preteklem letu kar 38 terapevtskih parov z licenco R.E.A.D. (Reading Education Asisstance Dogs), ki jo po uspešno opravljenem strokovnem izobraževanju in izpitu podeljuje ameriško združenje Intermountain Therapy Animals (ITA), jih je bilo za vse potrebe še vedno premalo. Društvo Tačke pomagačke ima po uradnih podatkih združenja ITA največ licenciranih terapevtskih parov za izvajanje programa R.E.A.D. na svetu. V društvu uspemo število terapevtskih parov z omenjeno licenco vsako leto povečati.

Koliko nas je? Tačke pomagačke smo zares velika ‘družina’, v slovenskem prostoru med sorodnimi društvi največja. Trenutno nas je okoli 90. Blizu tej številki nas je bilo tudi v lanskem letu, v katerem smo žal zaradi starosti in celo prezgodnje smrti psov izgubili šest strokovno in kinološko usposobljenih terapevtskih parov. Smrti psov boleče občutimo vsi v društvu in sočustvujemo z vodniki, ki so ob izgubi svojega zvestega prijatelja izpostavljeni močni čustveni bolečini.


Veliko število članov terja tudi veliko operativnega dela, zlasti na področju vodenja društva in podružnic, dela organov društva (izvršni, strokovni, uredniški odbor), administracije, priprave strokovnih prispevkov in gradiv, lektoriranja itd. V ta namen je bilo v letu 2019 narejenih okoli 3600 ur, ki so jih opravili v organe imenovani posamezniki ali pa so jim bile z njihovim soglasjem naložene posebne zadolžitve. Lep primer slednjega je priprava priročnika Tačke na delu – Priročnik za vodnike terapevtskih psov in strokovne delavce. Za vsebino priročnika gredo zasluge naši članici Mojci Trampuš, za fotografski material pa članu Borisu Leskovarju. Vsekakor se ne sme zaobiti dela naših terapevtskih parov, ki so za vsako terapevtsko uro, ki so jo opravili v ustanovi, v povprečju porabili še najmanj dve uri in več svojega časa za pripravo na delo, prihod in odhod. Skratka, Tačke smo v lanskem letu namenile prostovoljskemu delu slabih 17.000 ur in smo kar nekajkrat presegle povprečje prostovoljskega dela slovenskih društev.

Sponzorji in donatorji Prizadevnost dobršnega dela članov za nemoteno delovanje društva in za zagotavljanje pogojev dela pa ni dovolj. V ta namen potrebujemo tudi finančna sredstva, ki jih deloma namenjamo člani društva (članarina in 10 % od potnih stroškov, ki jih plačajo ustanove TP za terapevtsko uro), del sredstev dobimo iz naslova 0,5 % dohodnine, glavnino pa sta nam namenila sponzorja Zavarovalnica Triglav in farmacevtska družba Lek ter donatorja Thoolen Vaduz Foundation in Loterija Slovenije. Poleg zbranih finančnih sredstev, ki jih porabimo izključno za zagotavljanje pogojev za delovanje društva in za delo terapevtskih in pripravniških parov, pa nam še nekateri prijazno priskočijo na pomoč s svojimi storit-

vami. Tudi v letu 2019 je fotografije za revijo in koledar za leto 2020 doniral fotograf Blaž Košak – Blayo, za vzdrževanje spletnih strani pa je skrbel naš sponzor podjetje Arctur iz Nove Gorice. Brez vseh omenjenih ne bi zmogli. Vsakemu izmed njih se v imenu celotnega društva lepo zahvaljujem za podporo in pomoč. Ob vsem zapisanem pa je najpomembnejše, da Tačke pomagačke naše poslanstvo opravljamo z veseljem in s predanostjo. Ključni pri našem delu so naši kosmatinci, ki so najpomembnejši del dvojice – terapevtskega para. Prav oni osvajajo srca otrok in odraslih, mi vodniki smo le na drugi strani vrvice. Zato je treba prav njim pripisati zasluge za rezultate, ki jih dosegamo pri naših uporabnikih. Vir: Poročilo o delu društva v letu 2019


KADAR ČLOVEK IN PES ŽIVITA V SOZVOČJU Intervju s Tatjano Pavlič

Branka Hobič

Tatjana ima vse živali rada. Pred kratkim ji je miška delala škodo v njihovi hiši, pa ji ni mogla vzeti življenja in jo je raje hranila. Na sprehodih vedno pobira gliste in polže in jih odstranjuje s ceste, da jih kdo ne pohodi ali povozi. Edina žival, ki jo zavestno pokonča, je klop. No, včasih tudi kakšnega komarja. Od nekdaj so doma imeli živali, no, sprva ne, ker je še živela v Ljubljani. Je pa zato odšla k sosedom in tam pestovala kokoške, jih božala ter se z njimi pogovarjala. Želvo je pasla, z mucami, morskim prašičkom in skakačem pa so poleti redno odhajali skupaj na dopust. Kraško ovčarko Uršo je šolala v kinološkem društvu. Pred Lamom je živel v njihovi družini najdenček – mešanček Tačko. 20 let mu je bilo, ko je preminil. Potem pa se pri svojih 65 letih ni več hotela zavestno odločiti za še enega psa, saj je razmišljala, kako bo z njim, ko nje ne bo več. Tatjano je po treh mesecih brskanja po spletu »poklical« Lam. Kar takoj se je odločila zanj. Kar še istega dne je bilo treba ponj. In ni ji žal. Dal ji je toliko, kot še noben kuža doslej. Vse je imela rada, toda Lam je poseben. Svet.


Kdaj si se odločila vstopiti v naše društvo?

sva si zelo različni, sva se zaradi ljubezni do živali

priprave doma, v začetku sem pripravljala tudi sugestije strokovnim delavcem v ustanovah, predvsem da sem vnaprej povedala, kaj Lam vse zna in zmore in česa ne. Tako je strokovno osebje lahko uspešno načrtovalo terapevtsko uro s psom. Ker ga po tolikih letih sedaj skoraj vsi že poznajo, lahko ugotavljajo le, da se mu glede na starost nekatere izvedbe zdijo pretežke oz. predolge. Ima 11 let in mu je zato dovoljeno, da se lahko včasih tudi malo »spunta«, pa ne za dolgo. Sedaj ga bolj vključujem v program R.E.A.D., saj je res izvrsten poslušalec. Včasih med branjem kar zaspi, medtem ko otrok, ki mu naglas bere, tega sploh ne opazi, ker so njegove oči vedno skrite za dlako. Krasno, da imamo pri Tačkah tudi program »Beremo s tačkami«, da so lahko starejši psi še aktivni pri terapijah, saj tudi za nas, upokojence, ni dobro, da kar odrežemo vsakdanje delovne obveznosti. Tako pa se lahko tudi psi počasi in neboleče upokojijo.

potrpežljiva, ki se je ne sliši pogosto niti v pogo-

»Novi pristopi k vzgoji in šolanju psov žgečka-

najbrž njeno pravo nasprotje. Je druga najstarej-

Tatjana je z Lamom obiskovala malo šolo, tečaj

Tatjana: Že kar nekaj časa sem spremljala razvoj terapevtskega dela s psi v Sloveniji, predvsem delo Tačk pomagačk in Ambasadorjev nasmeha. Odločila sem se za Tačke, saj sem ugotovila, da bo Branka lahko tudi moja mentorica in me bo uvajala v delo z otroki in starejšimi, pa še veliko »pasjega znanja« ima. Tudi to me je privlačilo, da me bo v skrivnosti terapevtskega dela s psi uvajal nekdo, ki mu svet psa ni tuj in se bom od nje lahko naučila tudi še kaj drugega o psih in ne le o terapevtskem delu. To je bilo pred osmimi leti. Zadovoljna sem, da sem izbrala Branko, saj sva postali v vseh teh letih tudi dobri prijateljici. »Spoznala sem jo na seminarju Tačk na Rakitni, pa nisem niti vedela, da sva iz istega kraja. Čeprav

in predvsem do psov takoj ujeli. Ona tiha, mirna, vorih o terapevtskih psih, medtem ko sem sama ša vodnica terapevtskega psa v našem društvu.«

Kaj meniš o prostovoljstvu in o predanosti kvalitetnemu terapevtskemu delu z Lamom? Tatjana: Prostovoljstvo dojemam kot nek obračun same s sabo. Ker imam rada ljudi vseh starosti, tiste s posebnimi potrebami in otroke, sem vedela, da tu ne bo ovir. Mogoče na začetku nisem stoodstotno zaupala v svojega Lama, predvsem ne njegovim morebitnim reakcijam ob stiku z različnimi uporabniki in dražljaji, pa me nato ni nikoli razočaral. S postopnim uvajanjem sva se »ujela«, kot da so najini vdihi in izdihi eno. Predvsem pa moraš imeti za terapevtsko delo s psom veliko časa. Letno v povprečju prevozim preko 4000 km le za izvajanje terapij, zaradi česar se je v teh 8 letih dela pri Tačkah tudi avtomobilskemu števcu življenje odvijalo hitro. Najprej

jo njeno radovednost – kljub njenim 76 letom. poslušnosti, opravila izpit BBH, trenirala »agility«, »obedience«, opravila tri tečaje dela z nosom.«

Kje vse sta bila z Lamom prisotna? Tatjana: Da ne naštevam vseh ustanov, s katerimi sva sodelovala, ker jih je bilo mnogo, naj omenim le podatek, da sva delala v ljubljanski in notranjski regiji, le nekajkrat »službeno« pa sva bila tudi na Bledu in Prevaljah. Redno pa še obiskujeva Rakitno, kjer je Lam postal že pravi inventar. Velikokrat nadomeščam tudi druge terapevtske pare, predvsem zato, ker se terapije in aktivnosti odvijajo največkrat v dopoldanskem času, ko imava jaz in Lam dovolj časa, popoldanskih aktivnosti pa ni veliko. Tako sem želela dati vodnikom terapevtskih psov, ki so v službah, priložnost, da lahko izvajajo aktivnosti v njihovem prostem času.


»Kar pri njej vedno znova očara, je volja do novih

znanj in spoznanj, vezanih na vzgojo in šolanje

psov. Z izrednim entuziazmom se pogovarjava o

novih dognanjih na področju psihologije psov, česa vsega so zmožni. Potem pa poslušava v par-

lamentu, ko se pogovarjajo o tem, ali ima pes

dušo ali ne, pa obe v en glas potrdiva, da jo ima. In da čuti. Središče mora žarčiti, da se čuti celo-

ta. In da razmišlja. V svojem svetu. Je sicer malo

drugačen od našega, pa vseeno. Pes je sicer v prvi vrsti res najprej žival, toda ko se Tatjana sla-

bo počuti, se Lam dobesedno namesti na njen

trebuh, da jo tam greje, in prav nič ne tečnari.

Čuti, kako je z njo. Kako diha, kako ji bije srce, ... To se zgodi samo takrat, kadar človek in pes živita v sozvočju, se nekako dopolnjujeta, spoštujeta in cenita. Tako kot besed ne moreš površno preb-

rati, tudi čutiti ne moreš površno. Površno čutiti? Nemogoče!«

Kje se Lam in ti počutita najbolje? Je primeren pes za vse uporabnike? Tatjana: Uživava v vrtcih in šolah. Lama množica otrok nikoli ni motila. Napisala sem si program, kaj bom kateri od starostnih skupin otrok povedala, da bodo razumeli in da bodo sodelovali. Vedno pa povsod pričnem s predstavitvijo našega društva, potem predstavim na dolgo in široko Lama, značilnosti te pasme in nazadnje še na kratko povem, kako mi je ime. Postavim vprašanje, kje je Tibet, in nato predstavim pasmo, ki so jo izključno zase vzredili menihi (lame), in sicer zaradi verovanja, da so v tej pasmi psov reinkarnirane duše umrlih menihov. Zanje je to sveta žival. To me je zelo ganilo, ko sem izbirala pasmo. Še danes je izredno težko dobiti tibetanskega terierja iz njegove domovine Tibeta. Otroci so radovedni in nikoli ne zmanjka različnih tem, o katerih se pogovarjamo, včasih tudi o občutljivih tematikah (smrt psa, poskusi na živalih), zato je treba tudi o teh stvareh govoriti odprto, vendar primerno razumeva-

nju otrok, ki postavljajo taka vprašanja. Otroci namreč vedo več, kot si mislimo mi starejši. Danes po spletu vse preberejo, vse vidijo, tako pozitivne kot tudi negativne strani vzreje, šolanja, uporabe in tudi zlorabe psa. Z Lamom imajo lahko fizični kontakt, saj dovoli dotike po vseh delih telesa. Skupaj se pogovarjamo o sončnih in senčnih straneh »nabave« kužka, saj ob pogledu na Lama, ki izvaja trikce in je ubogljiv in crkljiv, še ne pomeni, da se je pes s takšnim znanjem že rodil, temveč da je treba za psa skrbeti, da je po eni strani obveznost, po drugi pa veliko veselje. Vedno pa uro v vrtcih in šolah končam s prošnjo, da petarde ob novoletnih praznikih niso primerne niti za ljudi niti za živali, saj se pes strahu pred petardo ne more znebiti vse življenje. Vprašanje za vse starostne skupine otrok pa je: »Poznate slovensko pasmo psa?« Si vpeta tudi v organih društva? Tatjana: Trenutno sem članica nadzornega odbora Društva Tačke pomagačka. Vesela sem, da imamo tako vodstvo, da so papirji, podpisi, nakazila vedno v urejenem stanju, kar se moramo zahvaliti naši marljivi predsednici in vsem strokovnim organom, da opravljajo delo, ki skoraj nikogar ne veseli. »Z Lamom se odpravljata na veliko sprehodov. Sprehod je zanjo podarjena možnost, da lahko

v miru razmišlja in je srečna, ker se še lahko premika in ji je to v veselje. Če Lama ne bi bilo, bi

se gibala manj. Tako puščata svoje letne čase na

potkah pod Slivnico, na naskokih na Hasberg in okoli Cerkniškega jezera, kjer jima je lepo.«


Ker je Lam pes z dolgo in gosto dlako, kako ga neguješ in kako skrbiš za njegovo zdravje? Kako ga hraniš? Tatjana: Nekaj je dnevne nege, ki vključuje česanje dlake in obenem še masažo psa. Nego pred terapevtsko uro nadgradim že doma, saj ga skopam, pred vstopom v ustanovo mu še obrišem tačke in ga ponovno počešem. V banji pa se obnaša kot »kup nesreče«. Prav tu se vidi, kako sva povezana, ker že ob sami misli: »Aha, sedaj ga pa še skopam,« steče v kot in se skrije. To sem preizkusila že neštetokrat in vedno je tako. S čim mu to sporočam? Sva telepatsko povezana? Spremenim svoje geste, mi trznejo mišice, se spremeni energija v meni, me tako zelo pozna? Lam je zavarovan. Redno se udeležujem vseh pregledov, ki jih Tačke organizirajo in nudijo terapevtskim psom. To zelo cenim, saj je samo zdrav pes varen pes. Z njim hodim na akupunkturo, na masažo, na pregled zobovja ter dvakrat letno na obvezne veterinarske

preglede, kjer ocenijo, ali je pes še primeren za delo z ljudmi. Redno mu na tri mesece odpravljam tudi notranje in zunanje zajedavce, skrbim, da nima klopov, bolh in ostalih nadlog. Resnejših zdravstvenih težav v vseh 11 letih Lam ni imel, pazim le, da se mu ne ponavlja vnetje sečil. Skrbim, da se redno in veliko gibljeva. Včasih tudi trikrat dnevno. Po navodilih veterinarja mu obroke kuham. V riž, kvinojo in ječmen zakuham meso kunca, kokoši in telička (dobro, da je manjše rasti) z veliko sezonske zelenjave, ki jo pridelamo doma. Obrok dopolnim z lanenim ali olivnim oljem. Hranim ga dvakrat dnevno, saj se mi zdi, da je tako bolje. »Ko se ustavita in se Tatjana milo in nežno dotak-

ne Lamovega kožuha, tedaj povsod – v soncu, vetru, oblakih, v šumenju dreves, gladini Cerkniškega jezera – čutita oba, da sta eno. Da pripadata drug drugemu. In samo to je pomembno. In kot je zapisal pesnik Janez Menart: ''Zase je potreb-

no poiskati stezico, pot, ki še pelje k roži, vetru, soncu – to je lahko za vse samo in edinole DAR.''«


»PRIROČNIK SEM PRIPRAVLJALA Z VESELJEM« O novem priročniku Tačke na delu z avtorico Mojco Trampuš Ana Cukijati Letos smo se v društvu razveselili priročnika Tačke na delu, ki ga je pripravila in uredila Mojca Trampuš. Z zlato prinašalko Šapo sta prepoznavni in aktivni članici Društva Tačke pomagačke že deset let. »Ko sva začenjali z delom, sva spremljali izkušene pare, brskala sem po literaturi in internetu, iskala nove ideje v pogovorih z uporabniki in izkušenimi vodniki psov. Učili sva se od nekaterih strokovnih delavcev, ki znajo obisk terapevtskega psa učinkovito vključiti v delo z uporabnikom. Opazovali sva, kaj vse uporabljajo pri svojem delu in kako te predmete prilagodijo štirinožnemu sodelavcu,« se svojih začetkov spominja Mojca. Ko sta načrtovali obiske, je Mojca v Šapino torbo zložila vsakič več rutic, kartončkov, vrvic, palic, posodic, vrečk, blazinic … »Iz blaga, različnih prej, naravnih materialov, kartona in s pomočjo škarij, tiskalnika, šivalnega stroja, kvačke, lepil in še česa je v naši kuhinji v teh letih nastal kup pripomočkov,« dodaja. Ob številnih pobudah članov društva, še posebej pa strokovnega odbora, se je s sodelavci lotila priročnika, ki bo marsikateremu vodniku terapevtskega psa in strokovnemu delavcu olajšal delo.

Podobne literature v slovenščini ni »Pogosto občudujem domiselnost prostovoljcev, ki za delo s svojim kužkom uporabljajo čudovite domače izdelke. Zamisel, da bi ideje za pripomočke delili z vsemi, ki bi jih to utegnilo zanimati, zato ni presenetila. Skupaj smo ugotavljali, da podobne literature v slovenščini ni, celo v tujih jezikih je ponudba skromna. Ko so nas novi člani društva, neizkušeni vodniki psov, spraševali po idejah za delo, smo zato vedno improvizirali z zasebnimi seznami, zabeležkami in fotografijami. Tudi zato smo bili mnenja, da bi bil priročnik koristen,« še pravi. Odločitev o izdaji priročnika je spremljalo imenovanje uredniškega odbora – v te čevlje

so stopili Slavica Mrkun, Gregor Geč in Mojca, torej predsednica društva, predsednik strokovnega odbora in avtorica priročnika. K sodelovanju so povabili vodnike in strokovne delavce, ki sami izdelujejo in uporabljajo pripomočke. »Odziv je bil šolski primer odličnega sodelovanja. Vsak, ki sem ga nagovorila, je namreč hitro in dobrovoljno prispeval svoj delež.« Boris Leskovar je ponudil fotografiranje gradiv, svoje izdelke pa so poleg avtorice prinesli Maja Bregar, Silva Ferletič, Lara Hodej, Darja Jagodic, Jana Miklič, Slavica Mrkun, Valentina Parovel, Miha Papež, Tatjana Pavlič, Sonja Radikon


Bratina, Mirjam Režek, Mojca Sajovic in Milena Živec. »To je bila prava razstava domiselnosti, ročnih spretnosti in iznajdljivosti,« poudari Mojca.

Privlačen in uporaben priročnik Delo je nato steklo kot namazano. Boris je uredil fotografije, avtorji pripomočkov pa posredovali zapise z navodili za uporabo izdelkov. »Datoteke s fotografijami in komentarji so se potem v mojem računalniku kar dobro udomačile, preden sem poleti našla čas, da sem vse poenotila in uredila. Koncept priročnika sem gradila sproti, ko sem spreminjala in dodajala določene vsebine. Pripravljala sem ga z veseljem, saj me navdušuje vse, kar je povezano z našimi kužki,« še pove in doda: »Želeli smo pripraviti priročnik, ki bo tudi privlačen, ne le uporaben. Zato smo besedilo popestrili s fotografijami naših psov, ki jih je naredil Blaž Košak – Blayo. Za pomoč sem prosila še svojo dijakinjo Nežo Avbelj, ki je narisala pregledne in povedne simbole.« Ko je bilo besedilo spisano, ga je prevzel urednik Matic Lombar iz Založbe Narava. »Vsi (z izjemo založbe) smo sodelovali kot prostovoljci. Vsak je po svojih močeh prispeval k skupnemu projektu društva, v katerega verjamemo. Izdaja priročnika je bila vseeno finančni zalogaj, saj tisk ni zastonj. Sredstva smo črpali iz podpore, ki nam jo zagotavljajo naši donatorji in sponzorji.«

Brezpogojna skrb za varnost in za dobro počutje vseh udeležencev V začetku leta je v nakladi 500 izvodov priročnik ugledal luč sveta in pot našel do vseh članov društva, strokovnih delavcev in dru-

gih. Poleg predstavitve doma izdelanih pripomočkov je pomemben obsežnejši uvodni del, ki prinaša osnovne informacije o delu s psi, kratko predstavi osnovne pojme, poimenovanja in načela dela s psi. »Kot vedno sem tudi v priročniku poudarila najpomembneje, česar pri svojem delu ne smemo spregledati: brezpogojne skrbi za varnost in za dobro počutje vseh udeležencev. Torej naših uporabnikov, strokovnih delavcev, vodnika psa, naključnih prisotnih in tistega, brez katerega terapija s psi ni mogoča, torej našega psa. V priročnik smo uvrstili fotografije psov, ki že vrsto let razveseljujejo uporabnike. Bralec bo opazil, da so zelo različni – drobižki in velikani; skuštrani kosmatinci in kratkodlaki; pasemski in tisti mešano mešanega porekla. Vsi po vrsti najboljši in najlepši, naša najbolj učinkovita reklama.« V sklepnem delu je še spisek naslovov knjig, ki obravnavajo širšo tematiko: znanja in zanimivosti o psih (ne samo terapevtskih) in nekaj naslovov zgodb, ki vabijo mlajše bralce.

Raznovrstne dejavnosti za stare in mlade uporabnike »Predstavljene dejavnosti so raznovrstne. S skupnimi močmi smo izbrali pripomočke, ki so lično izdelani in uporabni. Vse dejavnosti, prikazane in opisane v priročniku, so bile pred tem preizkušene. Nekatere so prilagojene dinamičnim psom, nekatere tistim z gostim kožuhom, nekatere zaspancem – vsak vodnik lahko najde dejavnost, ki ustreza prav njegovemu psu in njunim uporabnikom,« še pojasni. Pripomočki so pogosto večnamenski, poleg tega jih je mogoče z nekaj iznajdljivosti uporabiti na povsem drugačen način. »Namesto za urejanje po določenih kriterijih, sem se odločila za oznake. Te opozorijo na glavne značilnosti opisane dejavnosti. Oznaka tako


pove, da je posamezna dejavnost primerna za delo s posameznikom oziroma skupino; da spodbuja bralno pismenost ali gibalno spretnost; da je primerna za delo s starejšimi in podobno.« V priročniku je predstavljenih skoraj 60 pripomočkov. Vsakemu pripada fotografija in opis. Ta v dveh delih kratko povzame, KAJ potrebujemo in predlaga, KAKO dejavnost izvedemo. »Dejavnosti so namenjene starim in mladim uporabnikom, vendar je vsak opisan pripomoček mogoče uporabiti na številne načine. Prav prilagajanje je izziv za strokovnega delavca (pa tudi za vodnika psa).« Nekateri pripomočki so opremljeni s prilogami, ki jih bralec najde ob koncu knjige. Večinoma gre za predloge, kakšna vprašanja zastavimo uporabnikom ali kakšne naloge jim prinese kuža. Z nekaj domiselnosti te predloge spremenimo, tako da ustrezajo konkretnim uporabnikom in seveda psu, s katerim delamo.

»Pri načrtovanju je torej najpomembneje, da opredelimo cilje in upoštevamo sposobnosti in omejitve na obeh straneh – pri uporabnikih in pri psu,« še meni avtorica priročnika. »Sama sem z izdelkom zadovoljna, zavedam pa se, da gre le za kamenček v mozaiku našega dela,« se zaveda. »Idej zlepa ne zmanjka,« Mojca ne izključuje možnosti za še kakšno knjižno izdajo v prihodnosti. Poleg priročnika sta s Šapo soustvarili že tri knjige: Terapevtski pes v šoli – učiteljev pomočnik in šolarjev sopotnik, Šapa se predstavi in Naša Šapa. Ob izidu priročnika se ponovno zahvali vsem sodelujočim: »Tudi kužkom, ki so v tej zgodbi glavni junaki. Samoumevno. Človek s psom ob strani zmore več, saj je kuža dragocen pomočnik, motivator, tolažnik, sopotnik in najboljši prijatelj.«


PES IMA POZITIVEN UČINEK IN TO BREZ BESED Predstavitev goriške podružnice Tačk pomagačk Cvetka Gorjan Najprej smo bili primorska podružnica Tačk pomagačk. Število članov te podružnice se je večalo in nakazovalo potrebo po delitvi na manjše. Moteče so bile tudi velike razdalje med nami. Glede na velikost teritorija so nam naša srečanja (sestanki) vzela veliko časa, prevoženih kilometrov in energije. Zato smo se na srečanju v Ritomečah dogovorili, da se razdelimo na obalno-kraško in goriško podružnico. Naše poslanstvo pa ostaja enako. V goriški podružnici nas je trenutno osem terapevtskih parov in trije pripravniški pari. Vsako leto se nam pridružijo novi pripravniki. Eni dokončajo pripravništvo in postanejo samostojni terapevtski pari, nekaterim pa vmes zmanjka energije, saj pot do samostojnega terapevtskega para zahteva od vodnika in psa kar nekaj dela. Člani naše podružnice se srečujemo enkrat mesečno v prostorih DU Nova Gorica. Direktor doma upokojencev Bojan Stante nam je velikodušno odstopil prostore za naša srečanja in sestanke. V imenu vseh nas zatorej iskrena hvala gospodu Bojanu. V letošnjem letu tako praznujemo deseto obletnico nekdanje primorske in sedanje goriške enote.

sproščena, zato sem ji razložila, kako bova skupaj

pobožali Varvi. Prijela sem jo za roko in jaz sem

božala Varvi. Z Varvi sva ji pokazali še par trikcev, ki jih je deklica z veseljem pokazala očetu in povedala, da tudi njo Varvi uboga (kljub temu, da

je do psičke še vedno ohranjala razdaljo). S tem

smo zaključili drugi obhod. Ko pa je oče v tretje

pripeljal punčko, mi je ta rekla nekaj, česar celo življenje ne bom pozabila (zato tudi opisujem ta dogodek): „Jaz sem pogumna deklica.“ Kako

lepo je bilo to slišati. Tisti trenutek sem vedela,

da sva z očetom najino nalogo opravila odlično. Kaj bova pa sedaj delali z Varvi (pomislila sem

na trikec)? Ampak njen odgovor je bil: „Pobo-

žala bom Varvi.“ Zmagali smo. Kako lepo je bilo gledati, kako srečna in nasmejana punčka boža Varvi. Takšni dogodki naše delo obogatijo in nam dajo zagon za naprej.

Cvetka

zelo boji psov. Tako njen oče kot tudi jaz sva bila

V tem času smo organizirali predavanja in izobraževanja za vodnike in pse. Skupaj z obalno-kraško podružnico smo se udeleževali supervizijskih srečanj. Na teh srečanjih ali druženjih smo se še bolj spoznali, povezali med sabo, izmenjali izkušnje pri delu in zastavili nove cilje. Supervizija je dosegla svoj namen in lahko rečem, da je bila za vse udeležence zelo pozitivna.

ku, da premaga strah pred psom? Z gospodom

V varstveno delovnem centru (VDC) Nova Gorica

obisku smo se z otrokom pogovarjali in risali.

ki, najpogosteje po poškodbi glave. Obiskujemo

Oče je pripeljal hčerko in mi zaupal, da se punčka

pred izzivom. Ali nama bo uspelo pomagati otrosva se naloge lotila zelo odgovorno. Pri prvem Varvi je služila kot model za risanje. Nato sta

odšla na ogled psov, ki so bili na razstavi. Čez čas sta se vrnila. Punčka je bila že bolj vesela in

– Enota Stara Gora delamo s starejšimi uporabnijih že več let, saj se tam zelo dobro počutimo, zelo dobrodošli so tudi pripravniški pari. Upo-

rabniki so vedno zelo hvaležni za naše obiske, s


katerimi jim krajšamo čas, polepšamo popoldne-

sodili. A ne Alfa – Alfa je njegova brezpogojna

strokovni delavki Vaneja in Suzana, ki dobro poz-

Nisem te razumela.« Ob njej je samozavesten in

ve in pospešimo terapije. Aktivnosti pripravljata nata tamkajšnje stanovalce. Sta zelo inovativni in

odprti za nova znanja. Najlepši del naših obiskov so zadovoljni in nasmejani obrazi uporabnikov, ki v terapevtskih psih vidijo zaveznike in najboljše

prijatelje. Nekateri uporabniki se psom tako zelo posvetijo, da jih lahko brez prestanka v tišini božajo ali nežno češejo.

Ana

Vedno več ustanov in medijev prepoznava naše delo in nas vabi k sodelovanju. Redno obiskujemo naslednje ustanove: VDC Stara gora, VDC Nova Gorica, DC Žarek, DU Podsabotin, Dom starejših občanov Ajdovščina, OŠ Frana Erjavca v Novi Gorici, knjižnico v Ajdovščini in v Vipavi, OŠ Franceta Bevka v Tolminu in šolo za izobraževanje in usposabljanje otrok s posebnimi potrebami v Tolminu, Zavod Cirius v Vipavi, DU Gradišče, VDC Sežana, Hišo dobre volje v Mirnu in Desklah.

prijateljica, ki ga nikoli ne vpraša: »Kaj si rekel? počuti se brezpogojno sprejet, tako da se v njeni družbi neverjetno razgovori. Ko pride Alfa, ne

poseda več sam v kotu, zaprt v svojem varnem oklepu, ampak skoči kvišku in glasno ter razločno

pozdravi in se z Alfo nemudoma pogovori. Ona je presrečna v njegovi družbi in prav zato je srečen tudi on.

Damijana

sotnosti Alfe se očitno lažje učijo in to vedno z

Odzovemo se tudi na povabila, kjer predstavljamo naše delo in naš vzgojno-izobraževalni program. Vzorno sodelujemo z Lavričevo knjižnico v Ajdovščini in Vipavi. Knjižničarka Martina vedno poskrbi, da imamo Tačke pomagačke ob prihodu pripravljeno vse, kar potrebujemo pri našem delu. Največ povabil za predstavitve dobimo iz osnovnih šol in vrtcev. Z veseljem se odzovemo tudi vabilu na Žurnalov festival, kjer nas obišče ogromno otrok in odraslih. Tačke pomagačke smo se predstavile tudi na mednarodni razstavi psov v Vrtojbi. Lepo je bilo videti, kako se naši psi brez težav povezujejo z otroki, gibalno oviranimi osebami, jih nasmejijo ob določenih trikih, se sprehodijo z njimi in zaplešejo. Veliko imamo zanimivih dogodkov, veliko zgodbic iz našega dela. Sreča in veselje otrok ter odraslih tudi nas napolnita s pozitivno energijo. Vse to in še več si povemo na naših mesečnih srečanjih (letos zaradi koronavirusa žal odpovedana).

zgodbe, spoznavajo različne poklice ljudi in psov

V Ciriusu v Vipavi, kjer se izobražujejo otroci s

spoštovati, saj niso le najboljši prijatelji, ampak

kot delovna terapevtka. Že nekaj let nas obisku-

V Dnevni center Žarek prihajajo otroci z učnimi težavami, tako da predstavljata Damijana in Alfa

neke vrste super učiteljici. Alfa je s svojo kosmato dušo za otroke dodatna motivacija, saj so za-

njo pripravljeni narediti veliko več kot za še tako

odličnega učitelja. Skupaj rešujejo razne uganke, sestavljajo sestavljanke in z drugimi igrami razgibavajo možgane in krepijo koncentracijo. V pri-

nasmeškom na obrazu. Zelo radi poslušajo pasje in se tako naučijo, da je pse treba vsesplošno

tudi pomembni pomočniki. Da je Alfa zanje res

zelo pomembna zavetnica, ki dviguje samozavest in vrača pozitivno samopodobo, dokazuje fant, ki zelo težko govori. Ker ga vrstniki ne ra-

zumejo, se je obrambno zaprl vase in skoraj ni-

koli ne spregovori, saj se vedno počuti tako, kot bi ga vsi ocenjevali, se iz njega norčevali, ga

posebnimi potrebami, sem zaposlena že vrsto let jejo različni terapevtski kužki. Ker sem videla, da

kuža na otroke vpliva zelo pozitivno, sem se tudi

sama odločila, da postanem vodnica s svojim kužkom Andyjem pri Društvu Tačke pomagačke.

Lansko leto sva bila z Andyjem pripravnika in pod budnim očesom mentorice Jean McCollister uspešno zaključila pripravniško dobo v raz-


ličnih ustanovah. Po novem letu sva z Andyjem

šoli Frana Erjavca Nova Gorica ter v Lavričevi

otrok je Andyja sprejelo z navdušenjem. Nekateri

udeleživa dogodkov, ki so namenjeni druženju

začela izvajati terapijo v Ciriusu v Vipavi. Večina pa so se s kužkom srečali prvič, zato je bilo treba

najprej premagati strah in se naučiti spoštljivega ravnanja z živalmi. Tisti, ki imajo več izkušenj

s kužki, pa so spoznavali, kako je treba skrbeti za

kužka in kakšno nego potrebuje. Nenazadnje pa

jim je dajal tudi veliko motivacijo za dosego težjih ciljev, kot je npr. zavezovanje čevljev ali zapenjanje gumbov.

Lucija

knjižnici Ajdovščina. Če nama čas dopušča, se ali osveščanju ljudi in otrok o pravilnem, spoštlji-

vem in odgovornem odnosu do psa oz. do vseh živali. Glavnino terapevtskega dela z velikim veseljem opravljava v OŠ Frana Erjavca Nova Gorica. Mini vsak torek pred kletko veselo maha z

repom, saj ve, da jo bom odpeljala v šolski vrvež. Tudi učenci so se že navadili, da so torki rezervirani za druženje z Mini. Če me vidijo oblečeno v modro majico z logotipom Društva Tačke pomagačke, že od daleč kričijo: »Danes bo prišla Mini!

Strokovni delavci, s katerimi sodelujemo, nam povedo, da določeni oskrbovanci ali stanovalci komaj čakajo na prihod psa. Ob terapiji s psom so uporabniki veliko bolj aktivni in zadovoljni. Pes ima pozitiven učinek in to brez besed. Nekoč mi je rekla ena od fizioterapevtk, da je tudi tišina terapija. Seveda je, saj je tudi v tišini božati psa nekaj neprecenljivega.

Danes se moramo še bolj držati pravil, drugače

Kot terapevtski par opravljava terapevtske pro-

Sonja

grame v Domu upokojencev Gradišče, v Osnovni

Mini ne bo prišla v razred …« Mini ima naloge za učence spravljene v žepku, ki je pritrjen na njeno ovratnico. Dejavnosti je nešteto –

učenci ji berejo, jo opisujejo, jo naslikajo, jo pe-

ljejo na sprehod, jo negujejo, z njo utrjujejo se-

števanje, odštevanje, utrjujejo opismenjevanje … Po vsaki dejavnosti so učenci nagrajeni z Minino petko ali tačko in to jih še dodatno vzpodbudi, da naloge opravijo natančno in pravilno.


Razdelitev primorske podružnice se je izkazala za dobro, saj za naša srečanja prevozimo krajše razdalje, pa tudi ustanove, ki nas povabijo, so nam bližje. Seveda pa ne bi bili tako učinkoviti, če ne bi dobivali tako dobre podpore iz centrale društva.

Ob 10-letnici enote bi se rada zahvalila tudi tistim, ki so bili z nami prav na začetku naše poti. Očitno se bili temelji našega dela dobro postavljeni, saj smo z našimi kužki in našim delom vse bolj prepoznavni in zaželeni obiskovalci različnih ustanov.


»NOMINACIJO SPREJEMAM KOT IZJEMNO PRIZNANJE ZA DELO, KI GA OPRAVLJAMO TAČKE POMAGAČKE« Pogovor s Slavico Mrkun, predsednico Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke in nominiranko za Ono desetletja Ana Cukijati Odločna, neustavljiva in skromna je Slavica Mrkun, ki že tretji mandat drži v rokah vajeti Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. »Pri Tačkah sem le Tačka in vse tisto prej ni pomembno,« večkrat pove, pa vendar ne moremo mimo njenih izkušenj, ki jih je kot generalna sekretarka in svetovalka uprave nabirala v različnih slovenskih podjetjih in ji pri uspešnem predsednikovanju največjega tovrstnega društva v Sloveniji pridejo še kako prav. Po rodu Dolenjka, a že desetletja zaprisežena najprej Ljubljani in sedaj Zaplani, kjer z možem in psičko Divo in dvema mačkoma najde svoj mir. Že dobro leto je tudi babica vnuka Luke, ki jo ob številnih društvenih obveznostih popelje v brezskrben svet otroških radosti. Tik pred obdobjem epidemije zaradi novega koronavirusa pa je Slavica, ki danes šteje 64 pomladi, med svoje dosežke pripisala še nominacijo za Ono desetletja, ki jo podeljujeta reviji Ona in Ona plus. Uredništvo je izbralo deset izjemnih žensk, ki so pomembno zaznamovale dekado slovenske družbe, naziv pa podelilo zdravnici Jožici Maučec Zakotnik.


Spomladi smo se v društvu razveselili tvoje nominacije za Ono desetletja in močno stiskali pesti, da bi naziv pripadel tebi, saj si ga še kako zaslužiš. Kako si izvedela, da si med nominirankami? Novico o nominaciji za Ono desetletja mi je proti koncu letošnjega februarja po telefonu sporočila glavna urednica revij Ona in Ona plus Sabina Obolnar. Iskreno priznam, da sem zaradi presenečenja ostala čisto zares brez besed, kar se mi zgodi silno redko. Presenečenje je bilo še toliko večje zaradi načina zbiranja predlogov. Predloge namreč skozi leto povsem samostojno nabira štiričlanska strokovna komisija revije Ona, torej ni zunanjih predlagateljev. Izmed okoli 60 predlogov je nato komisija nominirala deset kandidatk za Ono desetletja. Katera je bila tvoja prva misel ob tem in kako se je nato nadaljeval postopek izbora? Moja prva misel je bila, da gre zagotovo za pomoto. Ko mi je gospa Obolnar le uspela dopovedati, da sem čisto zares ena izmed desetih nominirank, sem jo skušala prepričati, da bi bila za nominacijo primernejša katera izmed ostalih članic našega društva. Moje otepanje je bilo zaman, kajti strokovna žirija je izbiro oprla tudi na kriterij, da je uspeh društva vezan na uspešno delo predsednice. Ja, presenečenje je bilo zares veliko in minilo je kar nekaj dni, preden sem sprejela novico za dejstvo. Verjetno je brez uradne pisne potrditve, ki sem jo prejela po telefonskem pogovoru, ne bi in bi telefonski pogovor vzela za malo ‘nenavadno šalo’. Nekaj dni po uradnem obvestilu me je poklicala novinarka Katja Cah z uredništva revije Ona. Povedala mi je, da želi z mano opraviti intervju in da bi me s fotografom obiskala na domu. Intervju je bil objavljen v marčevski reviji Ona plus.

Kakšno je bilo vzdušje na tako slavnostnem dogodku v družbi ostalih nominirank? Ja, 3. marca je bila v dvorani Grand hotela Union slavnostna prireditev, na kateri je bilo okoli 1000 vabljenih gostov. Prireditev je potekala na zelo visokem in profesionalnem nivoju. Med vidnejšimi gosti je bil predsednik države Borut Pahor, ki je bil tudi slavnostni govornik. Ker je bil seznam nominirank s strani Oninega uredništva skrbno varovana skrivnost, ki je nismo poznale niti nominiranke, sem pred začetkom slavnostne prireditve doživela še eno izjemno presenečenje. Ko sem namreč videla, da so med nominirankami svetovno znane osebe, kot so dr. Lučka Kajfež Bogataj, dr. Jožica Zakotnik Maučec, dr. Renata Salecl itd., sem si končno uzavestila veličino nominacije, ki jo že od samega začetka sprejemam kot nominacijo ustanoviteljev Društva Tačke pomagačke, vseh nekdanjih in sedanjih terapevtskih parov, sponzorjev, donatorjev in vseh, ki so društvu v vseh letih na kakršen koli način pomagali, moje družine, za katero mi marsikdaj zaradi dela pri Tačkah primanjkuje časa, in seveda moje ljubljene Dive, saj če ona ne bi prišla v moje življenje, potem tudi moje nominacije ne bi bilo. Z globoko hvaležnostjo sem torej nominacijo sprejela v imenu vseh in jo še vedno razumem kot izjemno priznanje za delo, ki ga opravljamo Tačke pomagačke. V tvojem večletnem predsednikovanju največjemu društvu, ki se v Sloveniji ukvarja s terapijo s pomočjo psov, si postavila številne mejnike. Katere od teh bi izpostavila? Društvo Tačke pomagačke vodim že tretji mandat, pred tem pa sem bila en mandat predsednica strokovnega odbora in namestnica predsednika društva.


V času predsednikovanja strokovnemu odboru je bilo moje prioritetno delo usmerjeno v pripravo nekaterih pomembnejših aktov društva, kot je pravilnik o delu pripravniških parov, pravilnik o celostni grafični podobi društva, pravilnik o delu strokovnega odbora, pravilnik o delu občnega zbora ter posodobitev pravil in navodil društva. S pripravo in sprejemom omenjenih aktov smo določili pravila delovanja članov društva s ciljem, da se jih brez izjem dosledno upošteva. Ko sem prevzela funkcijo predsednice društva, pa tudi že pred tem, sem veliko prizadevanj vložila v pridobivanje finančnih sredstev, saj je bila društvena blagajna tako rekoč prazna in je bil obstoj in razvoj društva na kritični točki. Že na samem začetku prvega mandata je bila ena izmed pomembnejših nalog usmerjena v pridobitev ustreznega poslovnega prostora za potrebe društva, v dopolnitev uredbe o ljubljanskem mestnem avtobusnem prevozu potnikov, ki ga smejo sedaj brez nagobčnika uporabljati tudi terapevtski psi, v prepoznavnost društva z ustrezno opremo naših terapevtskih in pripravniških parov, ki se od ostalih ločimo po naši kraljevsko modri barvi, v medijsko prepoznavnost, v organizacijo strokovnih in kinoloških izobraževanj za člane društva, v pridobivanje novih kandidatov za terapevtske pare, v prenovitev spletnih strani, ki jih imamo sedaj na voljo v štirih jezikih, v pridobitev statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva, in bilo je še mnogo drugega. Posebej pa sem si za cilj zadala, da se moramo člani društva med sabo tudi osebno poznati (v ta namen organiziramo tradicionalno jesensko druženje), da društvo deluje na vseh področjih skrajno transparentno in da pravila igre brez izjeme veljajo za vse enako. To so tudi pogoji za dobro vzdušje v društvu, za katero lahko rečem, da je v zadnjih letih vsekakor dobro.

Kako ocenjuješ trenutni položaj statusa terapij s pomočjo psov v Sloveniji in kakšen bi moral biti naslednji korak na državnem nivoju? Kako lahko politika in državne institucije pomagajo pri tem? Terapije s pomočjo psov so v slovenskem prostoru postale zelo dobro sprejete med strokovno in laično javnostjo in so prepoznane kot velika dodana vrednost programom, ki jih nudijo ustanove svojim otrokom, varovancem in bolnikom. Nujno je treba dokončati izdelavo strokovnih standardov za terapevtske pse, ki jih pripravlja strokovna skupina pri Slovenskem inštitutu za standardizacijo. V skupini aktivno sodeluje tudi naša predstavnica. Po pripravi standardov bo naš naslednji korak usmerjen v dopolnitev 13. člena Zakona o zaščiti živali, ki ga želimo dopolniti tudi s terminom ‘terapevtski psi’. Seveda pa je dopolnitev zakonodaje v rokah politike. Prav tako je v njenih rokah tudi naš cilj, da bi bile terapije s pomočjo psov sestavni del državnih zdravstvenih storitev in da bi bila prisotnost terapevtskega psa v šolah del šolskih učnih načrtov. Kaj vse ti je v minulih letih prineslo vodenje Društva Tačke pomagačke? Številne izkušnje in znanja, ki so mi bili v oporo še v času moje redne zaposlitve, s pridom uporabljam tudi pri vodenju društva. V preteklih slabih osmih letih sem spoznala mnogo novih srčnih in delu predanih ljudi. Vedno znova sem se razveselila slehernega društvenega uspeha ali uspeha kateregakoli člana. Vodenje je bilo in vedno bo zahtevno, kajti smo izjemno heterogeno in številčno članstvo (trenutno nas je skoraj 100), različnih starosti, osebnih izkušenj, znanj, pričakovanj, percepcij … za nameček pa še razkropljeni po vsej Sloveniji. Vendar pa vse nas odlikuje ena sama želja:


opravljati programe terapij s pomočjo psov in s tem pomagati sočloveku ne glede na njegovo starost, družbeni status, drugačnost … Ali morda o(b)staja še kakšna neizpolnjena želja na seznamu obveznosti v času tvojega predsedovanja društvu? Seveda še ostajajo želje in cilji. Nekateri so odvisni vsaj deloma od mene, nekateri od državne politike, o čemer sem že govorila.

Iz izkušenj vem, da je pri sleherni izgradnji pametno stopati korak za korakom, strpno in premišljeno. V svojem življenju sledim načelu, da je treba biti odgovoren do sebe in svojih dejanj ter da delo vedno obrodi sadove. Slednje vedno znova dokazujemo tudi Tačke pomagačke.


NAVZOČI V TRENUTKU, KO SE UČIMO, KO VADIMO IN KO IZVAJAMO TERAPIJO Od mladiča do terapevtskega psa, 3. del Branka Hobič, kinološka inštruktorica Psa smo v dobršni meri vzgojili, mu tudi v njegovih pubertetniških časih nudili čim več kvalitetnih informacij v njegovi pasji knjižnici, mu privzgojili določene navade in odzive, ki jih potrebuje pri aktivnostih in terapijah. Izvajali smo jih v različnih okoljih z različnimi vplivi, tako da smo ga nekako »utrdili«, da bo lahko brez težav in z veseljem opravljal svoje poslanstvo terapevtskega psa. Pes potrebuje čas za svoj razvoj, s pomočjo vodnika naučeno utrdi in se tako v največji meri tudi predvidljivo obnaša.

Vedeti ne pomeni vedeti vsega Vprašajte se, kako bi odgovorili na zastavljeno vpraša­nje: »Ali vaš pes ve, kaj mora storiti, ko to od njega zahtevate?« ali pa: »Zna sesti pod vsemi pogoji v vseh krajih, ob vseh motnjah?« Če vprašam 50 vodnikov, bodo njihovi odgovori vedno pritrdilni. Pravo vprašanje potem ni, ali pes pozna zahtevo »sedi«, temveč kako zanesljiva je njegova reakcija v različnih pogojih! Vedeti, kako mora pes (tudi mi) nekaj narediti, še ne pomeni, da bo to storil vsakič in pod vsemi pogoji. Ker zanesljivi psi niso rojeni. So narejeni. Odvisno je od tega, ali pes osebo poleg sebe spoštuje in ali ima ta oseba voditeljske sposobnosti. Je ta oseba vselej korektna, dosledna, zna spoštovati tudi psa? Vodnik naj psu pomaga razumeti, kaj od njega želi, in naj to naredi tako, da bo v veselje in zadovoljstvo obema, pri terapijah pa v zadovoljstvo vsem štirim: psu, vodniku, uporabniku in strokovni osebi. Tudi vodnik ni že po naravi »programiran« za terapevtsko delo z različnimi uporabniki.

Zato je tudi on ves čas v procesih učenja, odkrivanja, razumevanja, prilagajanja, odpuščanja, potrpljenja. Dobro je, če se zna sam opazovati. Vodnik naj posveti čas tudi svojemu vedenju in ne samo vedenju psa, saj reakcije psa povzroča predvsem vodnik. Vse kar namreč ta počne, za psa nekaj pomeni. Zato naj iz svojega repertoarja izbriše odvečne besede, tako bo psa »prisilil«, da ga bo moral podrobneje opazovati. Če smo psu pokazali, da obstajata dva svetova – eden, ki je z vodnikom in je zato LEP, in drugi, v katerem ga ni in je zato GRD – smo na dobri poti, da bomo z njim živeli v sinergiji. Če gre pes stran od vodnika, torej v svet, ki ni lep, se mora takoj vrniti k njemu, ker je tam svet lepši. V grdi svet pa gresta z vodnikom skupaj, saj je tako nevarnost manjša. Psa ne smemo nikoli izdati na način: »Glej, kaj imam v roki … pa tam ni ničesar.« Vodnik naj stremi za tem, da bosta vrvica in ovratnica vedno ohlapni, medtem ko naj svoj glas in vedenje uskladi z zahtevo, ki jo pričakuje od psa. V to mora vodnik prepričati tudi uporabnika.


Biti v toku (H. Garcia in F. Miralles,

- Navzoči v trenutku, ko se učimo, ko vadimo in ko izvajamo terapijo. - Popolnoma zatopljeni v neko opravilo (kaj zmorem in kaj hočem). - Stopimo se z neko dejavnostjo (vaja »pridi sem«) – konkretna naloga. - Ni nam mar za nič drugega (telefon je v avtu). - Naša zavest je »disciplinirana«.

Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da smo »navzoči v trenutku (Ikigaj)« - Vem, kaj delam (izziv ne sme biti pretežak – načelo postopnosti). - Vem, kako to delam. - Posvečam se eni sami nalogi (okolje, kjer ni motenj). - Imam konkreten in jasen cilj (vem, kaj hočem doseči). - Ne pustim se zmotiti – v času, ki si ga vzamem za vadbo, je moja naloga najpomembnejša stvar na svetu. Zakaj ne bi bilo učenje prijetno? Takšno ne more biti, če je prisiljeno!

Koliko vsakodnevne vadbe potrebuje pes? Ko me udeleženci tečajev to vprašajo, je moj odgovor vedno enak: »Toliko, kolikor vrednosti pripisuješ psu!« Pri vadbi gre za to, da se v možganih in teleščku psa sprožajo vedno nove povezave (posledično pa tudi pri vodniku).

Potreba po vadbi je osnova, ker je lažje in humanejše tisto učenje, ki ga pospremimo z igro. In pes si zato vadbe vedno želi. Treba jo je le časovno pravilno odmerjati. Če smo postavili trdne temelje, postane vadba vsakdanja rutina, ki jo opravimo »mimogrede«. Tu sodelujeta oba, saj gre tudi pes kot socialno bitje raje na sprehod z vami kot pa sam. Suhi trening (brez psa) za ohlapno vrvico, za korekcijo, suhi trening vašega glasu in opozorilnih znakov so sestavni deli učenja vodnika. Ko pa suhi trening prenesete na psa (predvsem delo z vrvico in glas, s katerim nekaj zahtevamo), je potrebno prijetno vzdušje in vodnikovo potrpljenje. Biti mora prijazen, dosleden in sproščen, saj so to vrline, ki jih od njega pričakuje tudi njegov pes.

Povzetek z zadnje delavnice Praktično delo s terapevtskim psom - Vedenje psa: Hoja ob vodniku, vstop v dvigalo, hoja na vodnikovi levi in desni strani, med vodnikom in uporabnikom, vodenje z dvema vrvicama, hoja med večjim številom ljudi, približevanje neznanca, psu se približuje invalidski voziček, kako pes pravilno sprejme uporabnika … - Zadrževanje v poziciji: Sedi, prostor, stoj, iz sedi v prostor ali stoj, v vseh teh pozicijah na mizi, vodnik izven vidnega polja psa, pes na stol, na mizo … - Predanost dotikom: Deli pasjega telesa, dotiki vodnika, dotiki uporabnika, razposajenih otrok, česanje, nega z različnimi materiali v različnih pozicijah psa, pravilna masaža, brisanje pasje sline … - Vznemirjen pes in kako ga umirimo: Pokazatelji stresa in vznemirjenosti pri psu, vaje za umiritev psa, poznavanje govorice pasjega telesa, obnašanje vodnika ob vznemirjenem psu …


- Kako zaključimo aktivnosti oz. terapijo: Izpolnjevanje morebitnih obrazcev, uporabnika očistimo pasjih dlak, pes se zahvali uporabniku z enim od trikcev, ki ga lahko izvede vodnik ali uporabnik. - Po odhodu iz ustanove: Psu ponudimo vodo, ga odpeljemo na sprehod, ga masiramo, če je pripravljen na kratko igro, se z njim poigramo, omogočimo mu MIR in POČITEK. - Izvajanje različnih vaj, pomembnih pri aktivnostih in terapiji z različnimi uporabniki.


SMISELNOST VKLJUČEVANJA PSOV V UČNE DEJAVNOSTI Pogovor z Nino Dobrovič, avtorico magistrske naloge Silva Ferletič Terapija s pomočjo psov je mlada dejavnost in morda je tudi to eden izmed razlogov, zakaj se veliko študentov v svojih diplomskih oz. magistrskih nalogah posveča raziskovanju prav tega področja. Za nas, terapevtske pare iz Društva Tačke pomagačke, je povabilo k sodelovanju pri raziskovalnih nalogah posebno priznanje, saj te predstavljajo dragocen vir informacij o učinkih in rezultatih našega dela. O učinkih terapije s pomočjo psov govori tudi magistrsko delo Nine Dobrovič, ki je svoj študij v okviru programa Specialna in rehabilitacijska pedagogika na smeri Posebne razvojne in učne težave na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani zaključila z magistrsko nalogo z naslovom Vpliv prisotnosti psa na motivacijo pri splošni poučenosti v posebnem programu vzgoje in izobraževanja. Delo prinaša poglobljene informacije o tem, kakšne so motnje v duševnem razvoju, o vzgoji in izobraževanju otrok, ki imajo takšne motnje in o pomenu motivacije, o odnosu človek-žival skozi zgodovino, o terapevtski vlogi živali in psov ter zanimivo analizo lastnih opažanj. Te je zbirala na Osnovni šoli Miroslava Vilharja v Postojni v sodelovanju s terapevtskima paroma Barbaro Simčič z Loro ter Petro Sosič z Eli.


Zakaj odločitev, da bo tvoje zaključno delo namenjeno raziskovanju učinkov vključevanja psov pri pouku in zakaj Tačke pomagačke? Že od malih nog me v vsakdanjem življenju spremljajo hišni ljubljenci (psi in mačke) in o njih večkrat razmišljam kot o terapevtih, ki vedno izboljšajo moje razpoloženje. Med študijem sem imela nekajkrat priložnost opazovati terapevtske pse pri konkretnem delu z otroki – njihovi nasmejani in navdušeni obrazi so me prepričali, da si želim vpliv živali na človeka nekega dne natančneje raziskati. Magistrsko delo je bila moja prva (in definitivno ne zadnja) priložnost, ob kateri sem podrobneje spoznavala in ugotavljala dobrodejne učinke psov. Terapijo s pomočjo psov sem spoznala ravno s Tačkami pomagačkami pri opravljanju pedagoške prakse v 3. letniku študija. Pristop in odnos vodnika ter terapevtske psičke do otrok me je navdušil – bil je vključujoč, sprejemajoč, topel in sproščen, kar me je prepričalo v to, da si želim s Tačkami sodelovati tudi pri svojem magistrskem delu. Naslov tvoje naloge je Vpliv prisotnosti psa na motivacijo pri splošni poučenosti v posebnem programu vzgoje in izobraževanja. Predmet splošna poučenost ni zelo znan, povej nam kaj več o njem! Predmet splošna poučenost se izvaja v posebnem programu vzgoje in izobraževanja, v katerega so vključeni posamezniki z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju. Sam predmet vključuje vsebine, postopke in procese, preko katerih učenci spoznavajo sebe in svet. Učne vsebine tako zajemajo teme iz matematike, jezika in spoznavanja okolja ter se povezujejo s socialnim učenjem.

V čem se otroci z motnjo v duševnem razvoju razlikujejo od učencev, ki teh težav nimajo? Pravzaprav se ti otroci ne razlikujejo zelo od svojih vrstnikov, ki teh težav nimajo. Tudi oni imajo namreč prav enake potrebe kot otroci značilnega razvoja, torej potrebe po sprejemanju, potrditvi, vključenosti, ljubezni … Zato nisem zagovornica izraza »posebne potrebe«. Kljub temu pa je pomembno poudariti, da imajo ti učenci nižje intelektualne sposobnosti in odstopanja v prilagoditvenih spretnostih, kar vpliva na upočasnjen razvoj, zato potrebujejo več časa in prilagojen način dela, da dosežejo določene razvojne mejnike. Katera vprašanja si si postavila v svoji nalogi? Z raziskavo sem želela ugotoviti, ali vključenost psa v učne dejavnosti splošne poučenosti pomaga povečati tako interes in motivacijo za predmet kot tudi samo zbranost (koncentracijo). Poleg tega sem opazovala tudi to, kako pes vpliva na otrokovo pripravljenost za delo in na njegovo splošno počutje. Kako si pridobila sodelavce? Kdo so bili učitelji, učenci? Kako si izbrala terapevtske pare? Glede na to, da prihajam iz Izole, sem najprej preverila, katere šole na Primorskem, ki izvajajo posebni program vzgoje in izobraževanja, že sodelujejo s Tačkami pomagačkami in imajo posledično vzpostavljene vezi s terapevtskimi pari, saj je bilo tako sodelovanje lažje izvedljivo. Ko sem izbrala šolo, sem se po pogovoru z učitelji povezala z razredničarko oddelka 1. stopnje. Pogovarjali sva se o učencih, katerih motivacija je šibka točka in ki imajo obenem naklonjen odnos do živali. Na njen predlog sem izbrala učenca, ki sem ga nato opazovala pri pouku splošne poučenosti.


Kako je raziskava potekala? Kakšna je bila metodologija? Skupno je bilo opravljenih 20 opazovanj. V polovici primerov je specialna pedagoginja učno uro izpeljala brez psa, 10 obiskov pa je bilo opravljenih z njegovo prisotnostjo. Opazovanja so potekala 2x tedensko, pri obeh je bila obravnavana vsebinsko enaka oz. primerljiva učna snov zaradi večje primerljivosti znakov motiviranosti za delo. Pri opazovanju sem si pomagala s kontrolnimi listami, ki so zajemale postavke konkretnih vedenjskih znakov s področja motivacije. Med opazovanjem sem v obliki anekdotskih zapisov beležila tudi pomembna konkretna vedenja. Beležila sem, katere potrebe je učenec največkrat pokazal, kateri tip motivacije se je pojavil, kakšno je bilo njegovo počutje, posebnosti v vedenju, med drugim pa tudi to, katere dejavnosti so mu bile všeč. To vprašanje sem mu zastavila vsakič po končani učni uri, ko sem se z njim pogovarjala, kaj mu je bilo všeč oz. zanimivo. Kar je opazovani učenec povedal, je dodatno podkrepilo pomen podatkov, pridobljenih iz opazovanja. Kako so se v delo vključevali terapevtski psi? Terapevtski psički sta bili aktivno vključeni v učne dejavnosti različnih učnih vsebin. Naj podam konkretni primer: Pri učni temi slušne analize glasov je terapevtska psička sodelovala tako, da je učenec z njo na povodcu šel po poligonu do kupa kartic s slikami. Tam je izžrebal svojo kartico, pri čemer je moral psički jasno in glasno povedati, kaj je upodobljeno na sliki. Ko je vsebino slike tudi uspešno zapisal z besedo, jo je moral pokazati psički, ki je delovala kot ocenjevalka njegovega dela. Psički pa sta lahko služili tudi kot nagrada. Npr. če je učenec uspešno končal nalogo, mu je psička ali dala tačko ali pa jo je učenec lahko pobožal.


Raziskavo si delala v skupini otrok. Kako so se odzvali drugi otroci?

Kateri naziv si pridobila z zaključkom študija?

Že takoj ko je terapevtski par vstopil v razred, se je spremenila celotna dinamika. Učenci so postali pozornejši, mirnejši in predvsem vedrejši. Prisotnost psa jih je spodbudila k delu in k temu, da so se še bolj trudili pri izvajanju nalog.

Z zaključkom študija sem pridobila naziv magistrica profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike, posebne razvojne in učne težave.

Opravljenim opazovanjem je sledila podrobna analiza. Kaj je pokazala? Analiza je v glavnem pokazala, da sta se pri otroku, ki ima sicer težave z motivacijo pri splošni poučenosti, ob prisotnosti psa motivacija in zbranost (koncentracija) povečali. Poleg tega sem ugotovila tudi to, da je otrok bolj pripravljen delati, ko je v učne dejavnosti vključen pes in da je ob njegovi prisotnosti razvidnih več prijetnih (pozitivnih) čustev. Otrok se je torej s psom v razredu počutil veliko bolj sproščen, vesel in pozitivno vznemirjen kot sicer. Vse več vzgojno-varstvenih ustanov vključuje terapevtskega psa v pedagoško delo, kar pritrjuje ugotovitvam tvojega magistrskega dela, ki so lahko le spodbuda, da bo teh ustanov še več. Tako je. Vse več pedagoških delavcev sodeluje s terapevtskimi pari, saj se zavedajo dobrodejnih učinkov, ki jih ima žival na otroka oz. celotno skupino. Žal pa imajo številni še vedno zadržke do vključevanja živali v pouk, saj s tem nimajo izkušenj. Zlasti zaradi tega upam, da bo moja raziskava spodbudila vodstva vzgojno-izobraževalnih ustanov k sodelovanju z društvi, ki izvajajo tovrstne aktivnosti in terapijo. Prav konkretne izkušnje pedagogov namreč pomembno vplivajo na spremembo negativnega mnenja o terapiji s pomočjo psov.

Boš tudi sama pri delu s šolarji delala s terapevtskim psom? Morda tudi kot vodnica? Absolutno razmišljam o tem in si želim, da bi pri svojem delu čim več vključevala terapevtske živali, še posebej pse, saj so zelo interaktivna bitja in zatorej zelo primerna za aktivno vključevanje v učne dejavnosti. Spogledujem se tudi z idejo, da bi nekega dne postala vodnica. To se bo verjetno uresničilo takrat, ko bom tudi sama posvojila psa.


OBISK, KI NAM JE VEDNO ZNOVA NARISAL NASMEH NA OBRAZ Anija Skrt, diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok V vrtcu prevladuje predvsem spontano učenje. Gre za obliko učenja preko igre in drugih dejavnosti, pri katerih lahko pes poskrbi za dobro vzdušje in odlično motivacijo. V lanskem šolskem letu so nas tako v skupini obiskali člani Društva Tačke pomagačke in takoj sem vedela, da želim njihov način dela vnesti v svojega. V letošnjem šolskem letu smo se zato v Vrtcu Jožefe Maslo Ilirska Bistrica odločili za aktivno sodelovanje s tem društvom. Pri obisku Tačk je nato sodelovala skupina otrok, starih tri do štiri leta.

Kaj vse se je dogajalo pri nas, ko so nas obiskale Tačke? Na začetku šolskega leta smo si zastavili nekaj ciljev, ki so nas vodili skozi vse leto, in sicer da bi se otroci ob prisotnosti psa lahko sprostili in mu pustili, da se jim približa, ter da bi se ga otroci tudi dotaknili in se navadili na delo z njim, pri čemer pa naj bi se seveda tudi zabavali. Pripravili smo 10 srečanj, na katerih smo izvajali najrazličnejše dejavnosti, se spoznavali z novimi izrazi, premagovali strahove in ovire ter se neizmerno zabavali. V mesecu oktobru sta nas sprva obiskovala dva terapevtska para: Chispa in vodnica Tamara ter Fancy in njena vodnica Jerica. Izvedli smo prvo srečanje, kjer smo se dogovorili, kako se ob prisotnosti psa obnašamo. Nato smo spoznali učni pripomoček ˝Tačjo škatlo˝, v kateri se je za otroke vedno skrivalo kakšno presenečenje ali naloga, povezana s psom. Z njim smo tudi plesali, in sicer ob pomoči ˝Tačje kocke plešem˝, in spoznavali različne dele njegovega telesa. Na posebni kocki iz pene ˝Tačji kocki plešem˝ je bilo prikazanih šest fotografij, ki so ponazarjale, kako se pes giba.

Po tem, ko se je glasba ustavila, smo vrgli kocko in ponazorili njegovo gibanje, pri tem pa opazovali Fancy, ki se je z nami premikala istočasno. Na drugem srečanju smo s pomočjo knjig spoznali pripomočke, ki jih uporabljamo pri psih, se igrali ˝pasji spomin˝ in skrivalnice. S psom smo tudi telovadili na poligonu, se igrali s padalom, brali pravljice, zajtrkovali, iskali zaklad in se igrali tržnico. Na enem izmed srečanj so otroci spoznavali različne vzorce, kot so vijugaste in cikcakaste črte, ki smo jih narisali na tla in po njih vodili psa. Fancy so na primer prijeli za oprsnico in hodili po črti, zraven pa so ji dajali navodila. V nadaljevanju smo dejavnost otežili, tako da smo otroku prevezali oči, nakar je psa prijel za oprsnico in se mu pustil voditi. Zanimivo je bilo opazovati, kako so se nekateri otroci sprostili in se popolnoma prepustili vodenju, medtem ko so bili drugi še vedno nekoliko zadržani.


Na žalost pa smo morali izvesti tudi srečanje, na katerega sem se pripravljala kar dolgo časa, saj nisem natančno vedela, kako naj se ga lotim. Vedela sem, da nas bo obiskala vodnica Tamara in skupaj naj bi se poslovili od psičke Chispe, ki so jo zaradi bolezni morali uspavati. Porajala so se mi različna in težka vprašanja, na katera sem morala hitro poiskati odgovore, saj so me otroci vsakodnevno spraševali, kdaj nas bo obiskala Chispa. Vedela sem, da bo srečanje polno čustev in da ni nič narobe, če ta čustva delimo z drugimi. Naposled sem se odločila za branje pravljice, ob kateri bi lahko razložila, kaj se je zgodilo s Chispo. Izbrala sem delo z naslovom Pip in Mavrica želja, s katerim sem jim želela predvsem sporočiti, kako posebna je bila Chispa in da je odšla za mavrico. Kljub temu da je med prebiranjem pravljice priteklo kar nekaj solz, so otroci sporočilo sprejeli zelo dobro. Bili so mirni in so pravljici pozorno sledili. Bila sem presenečena, kako dobro in razumevajoče so sprejeli izgubo. Tamara je otrokom podelila bleščice, ki jim jih je poslala Chispa, in nekaterim je ta gesta pomenila veliko. Roke, na katero so prejeli bleščice, si sploh niso upali premikati. Eden izmed dečkov je ves čas ponavljal, da je bila Chispa zares posebna, ker ji je uspelo priti na mavrico, in da je žal ne bo več nazaj. Nihče ni vprašal, zakaj jokamo, saj so vsi razumeli sporočilo.

Deklica, ki se ne more ločiti od psa V skupini je bila tudi deklica, ki je s psičko Fancy spletla prav posebno vez. Deklica je prišla v vrtec prvič septembra. Z otroki in odraslimi je težko navezovala stike oz. jih sploh ni bilo. Ob kontaktu se je namreč zaprla vase in se ni odzivala; pogled je usmerila v tla, kjer je lahko ostal zelo dolgo. Deklica nam je torej predstavljala velik izziv, saj do nje nikakor nismo našli prave poti. Ob prisotnosti psa

pa se je spremenila. Pri prvih srečanjih tega najprej sploh nisem opazila, saj je dogajanje opazovala ob strani in je prav tako nismo silili v ospredje, da je ne bi spravljali v nelagodje. Nekje pri četrtem srečanju pa smo opazili velike spremembe. Deklica ni upoštevala navodil igre, temveč je sledila le psu. V očeh so bile vidne iskrice in pogled je bil dvignjen. Od takrat naprej se je deklica začela sproščati. Ob prisotnosti psa smo z deklico celo brez težav vzpostavili očesni stik. Vedeli smo, da se počuti sproščeno in da ji je lepo. Vedno je hotela biti ob psu, sledila mu je in se ob njem smejala, dajala mu je povelja in ga z veseljem vodila. Ko se ozrem na preteklo delo, menim, da so otroci ob obisku Fancy in Jerice neizmerno uživali. Od trenutka, ko sem jim povedala, da nas naslednji dan obišče Fancy, so jo komaj čakali in po njej ves čas spraševali. Tudi v njihovi prosti igri so bile vidne sledi Tačk. Pogosto so se igrali simbolno igro, ki je bila povezana s psi. Med samimi obiski pa so otroci predvsem potrebovali čas, da se sprostijo in navadijo na tak način dela. Nekaterim je bilo sprva nerodno, medtem ko drugi niso vedeli, kako naj se približajo. V poplavi vseh informacij občasno niso vedeli, kaj lahko počnejo in česa ne. Pri vsem dogajanju pa je bilo kljub temu mogoče opaziti veliko spoštovanja tako s strani terapevtskega para kot tudi s strani otrok in drugih strokovnih delavk. Otroci so rasli in napredovali iz obiska v obisk. Bili so zelo uvidevni in strpni, pa čeprav skoraj vedno neučakani. Na vsakem srečanju smo želeli vzpostaviti individualen stik med otrokom in psom. To nam je tudi dobro uspevalo, vendar smo bili zaradi velikega števila otrok včasih na tesnem s časom. Otroci so bili zato zaposleni tudi z drugimi dejavnostmi, čeprav jih te v bistvu niso zanimale in so samo čakali, da pridejo na vrsto za aktivnost s psom. Pravila, ki smo jih postavili, smo ves čas ponavljali in otroci so jih postopno usvajali.


Ravno tako so se tudi postopno navajali na delo s psom in ga dodobra usvojili, pa čeprav je bila to zanje povsem nova izkušnja. Zastavljene cilje smo več kot dosegli, poleg njih pa so otroci ob delu s psom ves čas krepili in razvijali fino in grobo motoriko. Ko razmišljam o pozitivnih učinkih teh srečanj, moram izpostaviti predvsem deklico, ki je premagala strah pred psom, in Fancy, ki je pomagala premostiti razdaljo z drugo deklico, ki je imela težave z vključevanjem. Tudi zame kot strokovno delavko je bila to nova izkušnja in nova oblika dela. Ves čas sem

iskala ideje, kako psa vključiti v dejavnosti, pri čemer so mi zagotovo pomagale tudi izkušnje iz zasebnega življenja. Tudi sama imam namreč psa in mi je bilo zato morda lažje vpeljati določene dejavnosti v delo z otroki. Zaključim lahko z mislijo, da je delo s terapevtskim parom zelo pozitivno, poučno in izpopolnjujoče. Pes je zelo dober motivator, saj pomirja in usmerja pozornost, predvsem pa spodbuja ter zabava, kar so nenazadnje potrdili prav otroci, ki so bili ob njegovi prisotnosti sproščeni, motivirani in vedno pripravljeni sodelovati.


PRIHOD TERAPEVTSKIH PAROV JE POVZROČIL VAL NAVDUŠENJA Viljana Bizjak Kočevar, knjižničarka na OŠ Koper Terapevtski pari obiskujejo kar lepo število šol po Sloveniji. Med njimi je tudi Osnovna šola Koper, ki je z Društvom Tačke pomagačke povezana že približno deset let. Vendar so bila prva leta to bolj občasna srečanja z učenci na šoli, v mestni knjižnici ali na prireditvah ob dnevu knjige. Z organiziranim in rednim sodelovanjem smo pričeli pred štirimi leti.

Učencem smo nove dejavnosti predstavili s pomočjo plakatov s fotografijami, na katerih so upodobljeni terapevtski pari obalno-kraške podružnice in njihovo delo, in z besedili o terapiji s psom, o namenu tovrstnih obiskov ter tudi o tem, kako se sploh obnašati s terapevtskim psom. Gradivo je razstavljeno na steklenih stenah šolske knjižnice, ki je stična točka naših skoraj tisoč učencev in njihovih številnih učiteljev. Prihod terapevtskih parov je povzročil val navdušenja in večina je želela pse takoj pobožati. Sčasoma so se tako učenci kot učitelji navadili, da je do psa potrebno pristopiti uvidevno z vprašanjem: »Ali ga lahko pobožam?« Kljub temu se še vedno najde kakšen nadebudnež, ki bi kosmatinca rad kar takoj objel. Z vodniki smo se dogovorili, da bomo s terapevtskimi psi delali v dveh programih: R.E.A.D. in z učenci, ki so v obravnavi pri šolski svetovalni službi. Ker pa je bilo zanimanje za stike s psom zelo veliko, smo se kasneje odločili, da bomo ob začetku vsakega šolskega leta v knjižnici izvedli enkratno srečanje s terapevtskim parom za oddelke prvega trile-

tja. Srečanja so namenjena pogovoru o namenu obiskov terapevtskih psov na naši šoli in o primernem obnašanju do njih ter seveda splošnim informacijam o odgovornem odnosu do psov in drugih živali. Te urice vsebujejo tudi vaje in delo s psom, pri čemer učenci z veseljem sodelujejo – tudi tisti, ki so na začetku bolj zadržani in plašni. Organiziramo tudi srečanja za predstavnike učencev 4. in 5. razredov, ki potem sošolcem pri razredni uri poročajo o srečanjih in se o njih tudi pogovarjajo. Kot rečeno, pa so dejavnosti, ki jih izvajamo s pomočjo terapevtskih parov, večinoma individualne narave glede na programa R.E.A.D. in A.A.E., kjer učenci s pomočjo psa ponavljajo in utrjujejo šolsko snov z različnih predmetnih področij. Srečanja največkrat izvajamo v šolski knjižnici, ki nam nudi prijeten ambient za delo, raziskovanje in skrivalnice. Kako izberemo učence za tako obliko dela? Ob koncu šolskega leta pošljem svetovalnim delavkam, socialni pedagoginji, specialni pedagoginji ter razrednikom sporočilo, v katerem jih pozovem, naj razmislijo, kateri učenci bi potrebovali dodatno spodbudo za učenje, branje, sproščanje in pridobivanje drugih so-


cialnih veščin s pomočjo psa. Ko prejmem seznam, se z vodniki dogovorimo o načinu sodelovanja in pripravimo urnik poteka dela za celotno šolsko leto. Učenci, ki sodelujejo v programu dejavnosti s terapevtskim psom, morajo imeti soglasje staršev ali skrbnikov. Z lanskim letom nas obiskujejo tudi pripravniški pari, kar pomeni, da pripravniki opravljajo obvezne pripravniške ure pod mentorskim vodstvom na naši šoli. Pripravniki so nam še posebej obogatili srečanja, saj je tako imel učenec privilegij delati kar z dvema psoma. Učenci zelo radi sodelujejo, so motivirani za učenje in branje v družbi psa, kar nekaj učencev je premagalo strah pred kosmatinci. Žal pa mnogi, ki niso vključeni v srečanja in v tovrstno delo, ob vsakem prihodu psa prosijo, ali bi lahko tudi oni brali in delali na ta način. Sodelovanje s terapevtskimi psi se je pri učencih izrazilo na različne pozitivne načine. Opazen je napredek in povečan interes pri branju, saj so učenci pogosteje zahajali v knjižnico po nove knjige. Nekateri, ki najprej niso hoteli sodelovati pri bralni znački, so nato presenetili svoje starše in se je udeležili. Učenci, ki so imeli težave s selektivnim mutizmom, so Tačkam lepo brali in se tudi pogovarjali z vodnikom. Učenci priseljenci so obogatili svoj besedni zaklad in postali boljši pri uporabi slovenskega jezika. Tudi starejši učenci iz zadnjega triletja so štirinožcem radi zaupali svoje stiske in čustva. Vse to so zaznali tako učitelji kot strokovni delavci, saj je zanimanje za sodelovanje vsako leto večje. Rezultat sodelovanja je tudi predstavitev dejavnosti društva in praktični prikaz dela z učenci na strokovnem srečanju programa »Soočanje z izzivi medkulturnega sobivanja«, ki ga je organiziral ISA institut na naši šoli.

Tačke so bile aktivne tudi v času epidemije, ko so učenci ostali doma, saj je Gregor, ki je s svojo Divo tudi obiskoval našo šolo, v tem času pisal in bral zgodbe o svoji psički, medtem ko sem sama preko šolske spletne strani pripravila povezavo, preko katere so lahko vsi prisluhnili njegovim zgodbam. Te so bile primerne predvsem za mlajše učence, ki še niso vešči branja, medtem ko so se starejši lahko urili v branju podnapisov. Lepo bi bilo, če bi lahko imeli več terapevtskih parov oziroma psa v razredu, kot ga imajo nekatere šole, saj tak način dela zelo obogati učence, jim olajša marsikatero stisko in skrb. Čas, ki ga preživijo skupaj, je namenjen samo njim in je zato dragocen ter pomemben, saj se počutijo srečni ob pogledu na prijazne pasje oči in v stiku z mehkim kožuščkom. Upam, da bo naše sodelovanje še dolgo trajalo in da bodo vodniki Vesna, Silva, Valentina, Tamara in Gregor s svojimi štirinožnimi spremljevalci (pozdrav in zahvala gre tudi onkraj mavrice) omogočili učencem še veliko prijetnih srečanj, meni pa bili še naprej dobri vodniki v pasji svet.


Polletni klinični pregledi za terapevtske pse Lara Kralj, dr. vet. med. Veterinarski center Lara

Pri izvajanju terapije s pomočjo psa je zelo pomembno, da z našimi aktivnostmi ne ogrožamo zdravja uporabnikov. Nekatere skupine, s katerimi delamo, so še posebej ranljive (npr. starostniki, hospitalizirani bolniki). Zaradi tega je bistvenega pomena, da so naši psi zdravi in čisti. Hkrati je treba poudariti, da je delo z uporabniki za psa stresno in naporno. Če pes ni v dobri psihofizični kondiciji, ga lahko take obremenitve sčasoma pripeljejo v bolezensko stanje. V ta namen naše kužke dobro opazujemo in varujemo. Ob tem so dvakrat letno deležni tudi temeljitega veterinarskega pregleda, ob katerem se opravi še parazitološki pregled blata. V primeru, da kuža ni v primernem stanju za terapijo (ima bolečine, težke kronične bolezni, druge zdravstvene težave) ali če parazitološki izvid ni ustrezen, s kužkom začasno prekinemo delo z uporabniki, dokler ne ozdravi oziroma dokler parazitov ne odpravimo z ustreznimi zdravili.


V našem veterinarskem centru dvakrat letno opravljamo klinične preglede terapevtskih psov Društva Tačke pomagačke. Del pregleda predstavlja tudi parazitološka preiskava blata, ki jo izvede Veterinarska fakulteta v Ljubljani. Pregled se začne že pri vstopu psa v ambulanto: opazujemo gibanje (morebitno šepavost), hranjenost (telesno težo izmerimo na tehtnici v čakalnici) in odlakanost (kvaliteta dlake veliko pove o počutju psa). Klinični pregled nato opravimo od smrčka do korena repa. Pregledamo ustno votlino, ocenimo količino zobnih oblog in v primeru, da jih je preveč, vodniku svetujemo, da psa naroči na ultrazvočno čiščenje ali na morebitne ekstrakcije zob. Ustna votlina lahko namreč postane velik rezervoar bakterij in te se lahko preko lizanja prenesejo na uporabnike, s katerimi terapevtski pes prihaja v stik. Pregledamo tudi oči in z otoskopom notranjost ušes. Vneta ušesa so lahko zelo boleča, zaradi česar se lahko pes tako kot pri vsaki drugi bolečini odzove neprimerno, če se ga dotikamo na prizadetih mestih telesa. Pretipamo sprednje in zadnje tačke, da ugotovimo, ali so neboleče, in nato ocenimo izteg in upogib posameznih sklepov. Nohtki morajo biti kratki, saj lahko pes uporabnika nehote popraska. S stetoskopom poslušamo srce in pljuča, pri srčnem popuščanju so slišni šumi, za pljučna obolenja pa hropci med dihanjem. Psi s kardiorespiratornimi motnjami se prehitro utrujajo in zato niso zmožni večjih naporov, ki so potrebni pri raznih terapijah z uporabniki. Ročno nato pretipamo hrbtenico in okolno muskulaturo. S palpacijo trebušne votline ocenimo morebitne bolečine v želodcu, črevesju, ledvicah ali mehurju. Če je kuža bolj vitek, lahko v mehurju zaznamo tudi morebitne tvorbe ali kamne.

Če se nam karkoli zazdi sumljivo, opravimo nadaljnje ultrazvočne, RTG ali krvne preiskave in pregled urina. Zelo pomemben je tudi pregled kožuščka, pri čemer nad korenom repa običajno odkrijemo bolhe, medtem ko se na drugih mestih lahko skrivajo tudi klopi ali pršice. Pri alergikih prihaja do pogostih vnetij kože, ki s tem predstavljajo možen vir okužb za uporabnike. Na koncu še izmerimo temperaturo, pregledamo rep in spodnji del trebuščka za morebitne popkovne ali ingvinalne hernije. Pri samčkih je zelo pomembna palpacija testisov. Na njih lahko opazimo tvorbe ali vnetje; lahko se pa celo zgodi, da je mošnja brez enega ali obeh testisov. Takšnim samčkom pravimo kriptorhidi in za njih je značilno, da se jim testisi pred rojstvom ne spustijo iz trebušne votline v mošnjo. Na nespuščenih testisih je tako možnost za razvoj rakastih obolenj zelo visoka, zato svetujemo, da se kirurško odstrani vsaj zaostali testis. Ko pregled končamo, kužka nagradimo, da nas bo do naslednjič ohranil v lepem spominu, vodnika pa še povprašamo o preventivi proti klopom, bolham in srčnim ter črevesnim glistam. Na izvid tudi zapišemo, do kdaj veljajo redna cepljenja. Nekaj dni po opravljenem pregledu dobimo rezultate parazitološke preiskave in če je bilo na pregledu vse v redu in če je preiskava negativna, dobi terapevtski pes pozitivno oceno za nadaljnje delo za dobo šestih mesecev.


Maja Kvartič in Jerica Penko Marsikdo, ki je imel ali ima v svojem življenju kosmatega štirinožnega prijatelja, se najbrž strinja, da kuža na nek način postane del družine, v kateri živi. S seboj prinese radost, sproščenost in prav posebno zmožnost povabila v odnos. Prav zaradi tega in zaradi večletnega skupnega bivanja v neki družini, kjer postane zvest sopotnik in pomemben član, je soočanje z izgubo kužka prav tako težko kot z drugimi izgubami v življenju. Povsem normalno je, da človek ob izgubi nekoga, na katerega je navezan, žaluje – pa naj bo to oseba ali žival. Čustvo žalosti se torej prebudi ob vsaki izgubi, hkrati pa nam pokaže tudi to, kaj nam je v življenju zares pomembno. Zato žalost ni nekaj negativnega, temveč je pokazatelj, da nam je bil kuža dragocen in da je v našem življenju pustil pomembno sled. Žalovanje je torej edinstvena izkušnja vsakega posameznika, ki pa vsekakor ni enostavna. Proces žalovanja je pomemben, saj pripomore k temu, da lažje sprejmemo realnost izgube, jo prebolimo, se ponovno prilagodimo okolju brez kužka in nato na novo nadaljujemo z življenjem. Skozi proces žalovanja je normalno, da nas spremljajo določeni občutki, telesni odzivi, miselne reakcije in vedenjski odzivi: - Občutki: žalost, jeza, krivda, tesnoba, osamljenost, utrujenost (apatija, brezvoljnost), nemoč, šok, hrepenenje, olajšanje, otopelost. - Telesne reakcije: praznina v želodcu, tiščanje v prsih, tiščanje v grlu, preobčutljivost za zvoke, občutek depersonalizacije, občutek pomanjkanja sape, mišična oslabelost, pomanjkanje energije, suha usta. - Miselne reakcije: Izkušnja soočanja z izgubo kužka lahko v nas prebudi mnoge be-

gajoče misli o poginulem kužku, nezaupanje (nesprejemanje realnosti izgube kužka), zmedenost, preokupiranost z mislijo na kužka, občutek prisotnosti, da je še vedno ob nas ter halucinacije, ki so značilne v začetni fazi procesa žalovanja in ki nato sčasoma izginejo. - Vedenjski odzivi: motnje spanja, motnje prehranjevanja, raztresenost, umik iz družbe, sanje o kužku, vzdihovanje, nemir ali pretirana aktivnost, jok, vračanje na kraje, ki spominjajo na kužka, velikokrat obdržimo stvari, ki so pripadale kužku oziroma jih povezujemo z njim. Kljub težkim in intenzivnim občutkom ob izgubi pa se je skoraj nujno potrebno soočiti z določenimi fazami in nalogami, ki jih s seboj prinaša proces žalovanja. Te nastopijo tako v primeru, ko kuža doseže visoko starost in je njegov odhod pričakovan, kot tudi in predvsem tedaj, če kuža odide nenadoma zaradi poškodb, bolezni ali nesreče, pri čemer nam je še težje sprejeti dejstvo, da se ne bo več vrnil. Skoraj vedno je prisoten občutek, da se izguba sploh ni zgodila. V prvi fazi žalovanja je tako značilno, da nam naši preživetveni mehanizmi pomagajo tako, da otopimo. Ta otrplost, ki jo doživlja večina ljudi ob izgubi pomembne osebe ali živali, nam omogoči, da se nam vsaj za kratek čas ni potrebno soočiti z intenzivnostjo bolečih občutkov ob izgubi. Zato je v prvi fazi najpomembneje to, da imamo dovolj časa, da se z resničnostjo izgube kužka soočimo ne le na razumski ravni sprejemanja tega dejstva, temveč tudi na čustveni ravni, ko se je potrebno čustveno ločiti od pomembne osebe ali živalice. V drugi fazi je glavna naloga ta, da uspemo bolečino začutiti


in jo predelati. Čustvo jeze ima v tej fazi pomembno vlogo, saj nam daje energijo, da se lahko prebijemo skozi bolečino. V naslednji fazi lahko sledijo še dezorganiziranost, zmedenost in obup, kar nam otežuje opravljanje vsakdanjih opravil. Zato je za nadaljevanje procesa žalovanja potrebna prilagoditev okolici, v kateri ni več kužka. Kasneje, v zadnji fazi, pa je pomembno najti način, kako kužka ohraniti v lepem spominu, medtem ko gre naše življenje naprej. Ob soočanju z izgubo kužka se okolica pogosto sprašuje, kako podpreti žalujočega v žalovanju, zato podajamo nekaj priporočil in napotkov: • Poslušajte žalujoče. • Ne dajajte nasvetov. • Vzemite si čas za žalujoče, tudi ko drugi že pozabijo. • Govorite o tej izgubi. • Naredite si album fotografij s kužkom. • Pišite dnevnik. • Poiščite si razumevajoče socialno okolje. • Dovolite si soočiti se z bolečino. Ob vsem tem se nam lahko porodi vprašanje, kdaj pa je proces žalovanja zares zaključen. Na to najbrž nihče nima pravega odgovora, lahko pa sklepamo, da je dober pokazatelj prebolele izgube ta, da uspemo o kužku razmišljati brez premočne bolečine in da smo sposobni najti ustaljen ritem vsakdana ter veselje do nadaljnjega življenja.

Reference:

Cvetek, Mateja. 2014. Živeti s čustvi: čustva, ču-

stveno procesiranje in vseživljenjski čustveni razvoj. Ljubljana: Teološka fakulteta.

Worden, J. William. 2018. Grief counseling and

grief therapy: A handbook for the mental health practitioner. Springer Publishing Company.


… Tako je moj zadnji dan potekal običajno kot drugi dnevi. Že zelo težko sem vstala, saj mi je tudi do posode z zajtrkom moral pomagati moj vodnik. A sem z veseljem vse pojedla. Ko se je moj vodnik uredil, je bil čas za sprehod. Naložil me je na ramo in sva se spustila po stopnicah. Po travniku pred blokom sem zmogla še nekaj korakov, da sem opravila vse potrebno. Več pa ni šlo. Zato sva se vrnila domov. »Hop!« na ramo in sva se povzpela v peto nadstropje. Sledilo je prevezovanje boleče tačke, ki je vedno bolj krvavela. Priznam, da me je tudi bolela. A moj vodnik je bil tako ljubeč in nežen, da sem kar pozabila na bolečino in se prepustila njegovim poljubčkom. Moj vodnik je zlezel v mojo posteljo. Čisto zares. Teh norčij se je najbrž naučil od mene. Kot vsak dan svojega življenja sem tudi danes bila prava Diva. Pozirala sem v vsej svoji lepoti, moj vodnik pa je pritiskal na sprožilec. Nagrajena sem bila s poljubčki in objemi, ki jim ni bilo videti konca. Vmes sem še pomalicala in se spet vrnila v vodnikovo naročje. Pozno popoldne se nama je pridružila še ena človeška prijateljica. »To pa poznam,« sem pomislila. Bila je moja veterinarka. Tako kot zmeraj je bila tudi tokrat prijazna in pozorna. Pobožala me je in me narahlo zbodla, kot da bi me pičila čebela. A v vodnikovem naročju mi je bilo neizmerno prijetno. Nič mi ni manjkalo. Še več. Imela sem vso ljubezen tega sveta. Ni me bilo strah, nič več me ni bolelo. Ob sebi sem imela najboljšega vodnika, najboljšega skrbnika, najboljšega prijatelja, najboljšo družino, najboljše krdelo. On je zame vse.


Veke so postajale čedalje težje. »Prav, bom pa mirno zadremala, saj imam ob sebi ljubečega vodnika. Čutim ga, voham ga, tu je, moj je, za zmeraj.« Bila sem najsrečnejši pes na svetu. Hvaležna za vse. Na ušesu sem čutila še nekaj mokrega. Najbrž so bile vodnikove solze, a mene so že prevzemale čudovite sanje. Srečna in brez bolečin sem veselo odplavala v svet sanj, kjer sva se po neskončnih mavričnih travnikih lovila z mojim srčnim vodnikom. Hvala. Hvala za vse. Za vsak trenutek sreče. Sanjala sem in sanjala, skakala po oblakih, z vodnikom sva uganjala norčije in oba neizmerno uživala. Z mano bo ostal za zmeraj, jaz pa z njim, kajti to zmore samo Ljubezen. (Gregor Geč, odlomek iz zgodbe Zadnji dan)


Spomnim se prvega dneva. Dišala si po mleku in zaspala na meni. Takoj si bila moja. Od takrat naprej sva bili nerazdružljivi, vedno v paru, bila si moj daemon in brez tebe si nisem znala predstavljati življenja. Spomnim se tistega dneva, ko sem začutila, da si res nekaj posebnega. Čez dan so igrali hokej, tekala si med nogami in med palicami, divjala za pakom. Zvečer pa, ko so otroci odprli darila in si podajali žogico, si mirno sedela ob strani in samo radovedno in nežno obračala glavo v smeri žogice. Zaradi tistega trenutka sva pozneje postali Tački pomagački. Bila si rojen terapevtski pes, živahna in iskriva, z ljubeznijo, nežnostjo in navdušenjem do vseh ljudi. Odšla si veliko prezgodaj. Žal mi je, da nisi doživela več – več kopanja v blatu, več plavanja, več kraj žogic, več sadja in priboljškov, več ležanja na sončku, več neumnosti, več sproščenih sprehodov in svobode. Žal mi je, da ne boš z nami v tem obdobju, ki prihaja. Pogrešamo te vsak dan. Tamara Boštjančič


Topline polna je bila tvoja bližina, Radoživost pa tvoja vrlina. Iskren pogled v spominu ostaja, Ljubezen neskončno si nam dajala. In ta traja in traja …

Anja Cerkvenik


Bamm Bamm je bil miren, lepo vzgojen in izjemno prijazen do vseh ljudi. Zaradi svoje prijetne narave je bil to pes, ki sem ga lahko povsod vzela s sabo. Tako kot moji ostali psi je bil šampion v disciplini lovljenja frizbija, se udeleževal tekmovanj širom Evrope in celo ZDA ter si prislužil marsikatero zmago. Za razliko od ostalih mojih psov je imel tudi karakter, ki je bil idealen za psa terapevta. Terapija s pomočjo živali me je že dolgo zanimala, vendar pred Bamm Bammom nisem imela primernega pasjega partnerja za to dejavnost. Tačkam pomagačkam sva se pridružila v začetku leta 2011 in redno opravljala prostovoljne terapevtske ure naslednjih 8 let. Pogosto mi je pomagal tudi pri poučevanju angleščine, prisoten je bil na vseh mojih učnih urah, posebej so ga imeli radi na poletnih taborih v CŠOD Dom Ajda, skupaj z mano se je pa udeležil tudi nekaj strokovnih konferenc za učitelje angleščine, kjer sem predavala in izvajala delavnice na temo poučevanja s pomočjo psa ter pokazala različne vaje z Bamm Bammom.

Njegov nežen in ljubeč karakter se je dotaknil mnogih življenj, na stotine otrok se je z njegovo pomočjo učilo angleščine in poslušalo pravljice. Od vseh ustanov in krajev, ki sva jih obiskovala in kjer sva delala, pa je imel najrajši VDC Sežana. Tam sva kot terapevtski par začela in tudi zaključila svojo terapevtsko pot. Bamm Bamm je to ustanovo imel za svoj drugi dom, uporabnike za člane svoje družine, najraje pa je imel strokovno delavko Mileno Živec.


V svojem zadnjem letu življenja je na žalost imel pogoste epileptične napade, najverjetneje zaradi počasi rastočega tumorja v možganih. Imel je boljše in slabše dneve, saj je bolezen poleg epileptičnih napadov povzročila tudi spremembe v njegovem vedenju in je lahko iznenada postal nemiren, obseden s hrano in netoleranten do psov, ki mu niso bili domači. Ena taka epizoda se je pripetila, ko sva bila na obisku v VDC Sežana, vendar sva z Mileno uspeli tudi to izkoristiti za pogovor z uporabniki o boleznih, staranju in umiranju. Tako je tudi v svoji bolezni pomagal ljudem. Najin zadnji obisk v VDC Sežana je bil 17. oktobra 2019. Bamm Bamm se je odlično počutil, bil je sproščen in zbran in z veseljem sodeloval z uporabniki, s katerimi smo se sprehodili skozi sežanske parke, saj je bil za oktober nenavadno topel in sončen dan. V sledečih dneh se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, imel je več zaporednih epileptičnih napadov in se je izredno slabo počutil. Ker je bilo jasno, da gre lahko samo na slabše, sem ga odpeljala na zadnji sprehod po jesenskem Krasu in nato k veterinarju, kjer smo mu pomagali čez mavrico. Zelo ga pogrešamo.

Jean McCollister


Varvara Seta del Oro Majhna, čisto majhna pesem je šla o prvem mraku po ozki stezici in se izgubila v polju zelenem. Kdo ve, diši zdaj po trobenticah, ali po maku, diši po plavici, ali po vsem izgubljenem? (Tone Pavček, Vprašanje) Varvi, hvala ti. Cvetka Gorjan


Kogar imaš rad, nikoli ne umre. Le daleč daleč je … Že ob rojstvu si bil nekaj posebnega – edini čisto črn samček v leglu 6 mladičev. Takoj si postal ljubljenček vseh. Vedno sem govorila, da bom v leglu obdržala rdečo samičko, a tvoj pogled, prikupnost in navezanost na družino je bila zmagovalna kombinacija. Prav zaradi tvojega karakterja sem se želela prepričati, ali bi bil primeren za terapevtsko delo. Leta 2011 sva tako šla na testiranje, ki sva ga uspešno opravila. Takrat sem bila zelo ponosna nase in nate, saj sem vedela, da bova skupaj dober terapevtski par. Kmalu zatem je mož Igor doživel hudo možgansko kap. S svojo pozitivno energijo si neverjetno vplival na rehabilitacijo na URI Soča in kasneje v domačem okolju.

Osrečeval si starostnike v domovih za ostarele, kjer so te prav vsi imeli radi. Tam si bil »ta glavni« in tega si se seveda zavedal. Prav tako si hodil k otrokom na Beli obroč, pa v knjižnice v Dobrepolju, Grosupljem in Trebnjem, na OŠ Franceta Prešerna v Ribnico, več let tudi v Vzgojni zavod na Planino pri Rakeku. Večkrat sva se udeležila tudi javnih prireditev. Mnogim si s svojo prikupnostjo pričaral nasmeh na obraz. Bil si preprosto takšen, da te je vsak moral imeti rad. Erik, zelo te pogrešamo. Naj ti bo lepo za mavrico in naj ne mine dan, da se ne bi spomnili nate. Hvala ti za vse, kar si naredil za nas, za oskrbovance v domovih za ostarele, za bralce v knjižnicah in otroke v šoli. Verjemi mi – vsi te bodo pogrešali, saj si za sabo pustil lepe in trajne spomine ter osrečil mnogo ljudi. Dragica Šuštar


V čast nama je bilo, George! V najino življenje si vstopil kot drobna lučka. Ti, drobno bitje z velikim srcem. Nežno in tiho, z dostojanstvom velikana. S toplimi in globokimi očmi si odpiral vsa vrata, tudi v katedralo v Salernu. Povezal si naju z novimi, dobrimi ljudmi. Spoznala sva nove prijatelje. Zaradi tebe sva postala boljša človeka. Najini najlepši trenutki so povezani s teboj. Z nama si potoval, raziskoval, plaval, se sankal, se potepal po gozdovih, mestih in podeželju. Vsak naš sprehod naju je spremenil. Z menoj si ponosno hodil v službo. Že tvoja prisotnost je spremenila vzdušje na šoli. Otrokom si bil zaveznik, sodelavkam si risal nasmeh na obraz, vse si nas učil brezpogojne ljubezni. A najraje sva objeta in prepletena preživljala zimske dni. Pričela sem sovražiti poletje, ker je bilo našega stiskanja manj, enostavno je bilo prevroče. Bila sva si zadosti. Vedno skupaj. In zvečer, ko se je svet umiril in ko se je slišalo tvoje dihanje in vzdihe, me je napolnila neizmerna spokojnost bivanja. Iz male lučke si zrastel v svetilnik. Tvoj odhod je bila strašanska zatemnitev. Vse se je ustavilo.

Nato je počasi, počasi spet pričela svetiti luč. Sprva sramežljiva, nato pa vedno bolj intenzivna. Luč, ki nas opozarja, da moramo izkusiti tudi temo, preden lahko zares cenimo svetlobo. George, v čast nama je bilo! Ljubezen ne umre. Naj živi kralj! Tvoja Maša in Edi Ražman Knap


V naš dom si prišla načrtovano. Želeli smo veliko psičko s čim daljšo življenjsko dobo in pasmo, ki je bila takrat v naši deželi redkost. Kljub mojim izkušnjam z lastništvom kar nekaj psov si bila že na začetku drugačna od vseh. Ne samo po velikosti, temveč tudi po nežnosti, milini in senzibilnosti. Ob tvojem šolanju sem se naučila vztrajnosti, umirjenosti in osredotočenosti, kajti tudi to so bile tvoje vrline. Kjer koli si se pokazala, povsod so občudovali tvojo velikost in prečudovito dlako, medtem ko je tvoj mil pogled očaral prav vsakogar. Zaradi vseh teh lastnosti sva se skupaj posvetili prostovoljstvu pri Tačkah pomagačkah, kjer si dobrih deset let razveseljevala tiste, ki so v tebi videli več kot samo veliko prijazno psičko. Koliko si pomenila meni in domačim ter koliko so tvoji obiski pomenili posameznikom, ki so te poznali, bi lahko pisala na dolgo in široko. Dovolj bo le kratek in zgovoren zapis uporabnika, h kateremu si hodila zadnja tri leta svojega Tačkastega dela:

»Kity mi je dajala samozavest, veselje in upanje ter voljo do življenja. V njej sem videl pot. Vedno me je bila iskreno vesela in me sprejela takšnega, kot sem. Ob njej sem se počutil sproščeno, varno, samozavestno in vedno dobrodošel. Ob njej sem se lažje osredotočal na branje. Zelo sem ji hvaležen. In vedno ji bom. Hvala Kitty, zelo te pogrešam. V srcu boš vedno ob meni.« Drago B. (VDC Mavrica) Breda Tesner


Tačke pomagačke smo prostovoljno društvo, zato je naše delovanje odvisno tudi od sponzorjev. Najlepše se zahvaljujemo sponzorjem in donatorjem: fundaciji Thoolen Fundation Vaduz, Zavarovalnici Triglav, farmacevtski družbi Lek, članu skupine Sandoz, podjetju Arctur in Studiu Mars, ki nam pomagate pri izvedbi našega poslanstva. Prav tako se zahvaljujemo dobrim ljudem, ki nam darujete svoje znanje in čas, saj v našem delu prepoznavate plemenitost in vam ni vseeno za nas. Še prav posebej se zahvaljujemo fotografinji Maji Lesar (ML. Photography), lektorju Vitu Poredošu, študentki Tini Geč, kinologinjama Lei Leskošek (Lepo vzgojen pes) in Branki Hobič. Posebna zahvala gre uredniškemu odboru ter številnim članom in članicam društva, ki poleg rednega terapevtskega dela opravite še nešteto prostovoljnih ur za kakovostno delovanje našega društva. Iskrena zahvala tudi vsem vam, ki nam že ali pa nam še boste namenili 0,5 % dohodnine.

Iskrena hvala prav vsem.


Veterinarske ambulante in centri, ki nam velikodušno donirate polletne veterinarske preglede za naše terapevtske pse. Iskrena hvala. • Veterinarski center, Mateja PLEVNIK, s. p., Tovarniška cesta 10, 1370 Logatec • Veterinarska fakulteta Ljubljana, LABORATORIJ, Cesta v mestni log 47, 1000 Ljubljana • Klinika za male živali Maribor, Osojnikova ul. 10, 2000 Maribor • Veterinarska ambulanta Vipava Ivan Princes, s. p., Gradiška c. 10, 5271 Vipava • Veterina Novo mesto, d. o. o., Šmarješka cesta 2, 8000 Novo mesto • Prva-K Klinika za male živali, d. o. o., Gorkičeva 6, 1000 Ljubljana • Vet Klinika Lesce, d. o. o., Alpska cesta 49, 4248 Lesce • JANG veterinarska ambulanta, d. o. o., Kandijska cesta 27, 8000 Novo mesto • Ambulanta za male živali LARA, Lara Kralj, Trgovska ulica 4, 6310 Izola • Veterinarska ambulanta Hrpelje – Dodič, d. o. o., Ulica Dragomira B. Brkina 9, 6240 Hrpelje • Veterina Gorica, d. o. o., Pri hrastu 18, 5000 Nova Gorica • Veterinarska ambulanta Rep, Mokronog • Vetris veterinarska ambulanta, d.o.o., Ulica IV. armije 19, 6250 Ilirska Bistrica • Veterinarski center Elbivet, d. o. o., Manžan 73, 6000 Koper • Capriola veterinarstvo, d. o. o., Zapuže 3a, 4275 Begunje na Gorenjskem • Veterinarska postaja Postojna, d. o. o. , Gregorčičev drevored 21, 6230 Postojna • Veterinarska ambulanta Ajdovščina, d. o. o., Goriška c. 48, 5270 Ajdovščina • LOVETerina, Ozana Leban, s. p., Prvačina 48, 5297 Prvačina • Veterinarska postaja Sevnica, Cesta na Grad 14A, 8290 Sevnica • Veterinarska ambulanta Izola - Dobrava 1c, 6310 Izola • MOJ VET, klinika za male živali, Celovška c. 258, 1000 Ljubljana


www.arctur.si

info@arctur.si

05 302 90 70

Izdelava in oblikovanje spletnih strani, aplikacij in razvoj naprednih spletnih rešitev.

Web oddelek

Izognite se visokim stroškom veterinarja Prvo vseživljenjsko zdravstveno zavarovanje psov

Več na triglav.si


Profile for Tačke pomagačke

Sledi, št. 13, oktober 2020  

Advertisement
Advertisement
Advertisement

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded