Sledi, številka 8, november 2015

št. 9 november 2016 ISSN 1855-6167

tačk pomagačk

1 Tisk Tiskarna Present Naklada 700 izvodov Osnovni podatki društva Društvo je vpisano v PRS, dne 6. 8. 2007, pod št.: 317-102-03-8770/2007.

ID društva: 2198754 Davčna številka: 82939896, nismo davčni zavezanci.

IBAN: SI56 0202 7025 6690 427 Sedež društva: Šmartinska c. 152, Ljubljana.

Status Humanitarna organizacija, odločba R Slovenije Ministrstva za zdravje, št.: 093-63/2008-7, z dne 12. 8. 2009, oznaka razvida HO pri MZ: HO-SD 052 Društvo, ki deluje v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva, ugotovitvena odločba R Slovenije Ministrstva za zdravje, št.: 093-37/2015, z dne 2. 6. 2015.

kazalo

Številka 9, november 2016, ISSN 1855-6167 Glavni urednik Gregor Geč Odgovorna urednica Slavica Mrkun Uredniški odbor Gregor Geč, Branka Hobič, Ana Cukijati, Tamara Jesenovec Urednici Otroškega kotička Barbara Šömen in Jera Telič Ilustratorka Nataša Gregorič Lektorica Ksenija Funa Oblikovanje in prelom Danica Sretenović Avtorji fotografij Tanja Ristić, člani in člani­ce Društva Tačke pomagačke, arhiv Društva Tačke pomagačke, Tanja Maver Jamšek, Helena Kokot Bujanović, arhiv Goriške knjižnice Franceta Be­ vka, arhiv VDC Koper, enota Sežana.

Fotografija na naslovnici Tanja Ristić

2 3 4 6 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 25 27 28 29 30 31 31 32 33 34 34 35

Zgovorno Odgovorno Gregor Geč moj prvi intervju DIVA, ZAPISALA slavica mrkun moj prvi šolski dan KImI, ZAPISALA irina telban pripravništvo s čarom Barbara Šomen pod drobnogledom odgovorne mentorice Branka Hobič uresničitev velike želje Maša Ražman Knap gustav na belem oblaku Branka Hobič Naši terapevtski psi v dobri psiho-fizični kondiciji Vesna Bidoli DELO NA MIZI Z MLADIM PSOM, BODOČIM TERAPEVTOM Branka Hobič Z Divo je učenje lažje vesna žerjal , tjaša geržević ko pride mini Sanja Bekrić TAČKA POMAGAČKA TRILLI MED PRAV POSEBNIMI OTROKI Tina Pribac KUŽA, MOTIVATOR ZA UČENJE Mateja Slapnik Računamo s Šapo Mojca Trampuš NEVERJETNI DUET Hana Kokot Bujanović PASJE ŽIVLJENJE NA VRTOVINSKI PODRUŽNICI Tanja Maver Jamšek TERAPEVTSKI PES NAS POVEZUJE Sanja Bekrić , Sonja Radikon , Janja Žnidarčič gradimo odgovoren odnos Milena Živec TAČKE POMAGAČKE V OBALNEM DOMU UPOKOJENCEV KOPER Lili Slavec BOLNIKI Z DEMENCO in njihove prijateljice TAČKE POMAGAČKE Tatjana Cvetko tačke pomagačke na bledu Sonja Trček Najlepši so odzivi, ki ne zajemajo besed Ana Cukijati otroški kotiček STRAH PRED PSOM Darja Jagodic V Zagreb po nova znanja Špela Štefe Zdaj bivaš vrh višave jasne Slavica Mrkun Otroci berejo Varvi, terapevtskemu psu Cvetka Gorjan 10. Goriški dnevi knjige gostili tudi Tačke Ana Cukijati Beremo s psičkom Fanči Klobučar Po delu z otroki še skok v Sočo gaia, zapisala Ana Cukijati OBISK USTANOVE REHAB V BASLU Branka Hobič Zahvala donatorjem in sodelavcem Zahvala veterinarskim ambulantam Poročilo o delu Društva Tačke pomagačke v letu 2015 do 30. 9. 2016 Slavica Mrkun

2

ZGOVORNO ODGOVORNO Spoštovani, veseli me, da ste se v današnjem hitrem tempu življenja ustavili in vzeli v roke revijo SLEDI. Mogoče jo boste le prelistali, morebiti tudi prebrali ali pa samo pogledali fotografije v reviji, ki izpričuje naše delovanje – delovanje Slovenskega Društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke ali krajše Društvo Tačke pomagačke. Radi se poimenujemo tudi Tačke in Tačkoni, s tem mislimo nase in naše pse.

Vsem, ki delujemo v tem društvu, je skupna ljubezen do živih bitij, do živali, do psov. Naši psi so naša sreča, naše veselje pa tudi velika odgovornost. Z njihovo pomočjo, z njihovo bližino, z njihovim mahajočim repom in vlažnim smrčkom je naše ži­ vljenje bogatejše.

Imamo številne zavidljive lastnosti: smo lepi, smo prijazni, smo iskreni, smo neposredni, smo simpatični, smo nagajivi, ne grajamo, ne ocenjujemo, vlivamo življenjsko moč, ljubimo bre­ zpogojno. Ne, ne govorim o ljudeh. Govorim o naših druža­ bnikih, o psih, ki nas učijo vsak dan. Vsak dan se naučimo kaj novega, od njih pa tudi skupaj z njimi. Gradimo trdno vez, ki prerašča v veliko odgovornost do vseh, ki jih kot terapevtski pari obiskujemo.

Sprašujem se, če smo kot družba dovolj odgovorni do živih bitij, ki sobivajo z nami, okoli nas, v naši neposredni bližini? Člani Društva Tačke pomagačke se trudimo, da smo in da bomo ostali odgovorni. Zato gremo še dlje. Odgovorno in s polno mero empatije obiskujemo vse, ki si želijo v svoji bližini štirinožnega kosmatinca. Skupaj premagujemo majhne korake, toda dosegamo velike zmage.

Vsi smo prostovoljci, prostovoljno prostovoljci. Zato še toliko bolj odgovorno počnemo stvari, ki nam in vam v družbi ko­

smatincev lepšajo dni. Samo tako ima delovanje našega dru­ štva smisel, naše delo visoko dodano vrednost. »Pes ne sodi na verigo,« čivkajo že ptički na drevesu. Prav nasprotno, pes je naš družinski član. »Pes mora jesti, mora piti, mora na sprehod, mora k veterinarju, če je bolan, za njim pobiramo kakce …« To je le nekaj modrosti, ki nas velikokrat presenetijo iz ust naših najmlajših prijateljev, otrok, ki jih obiskujemo po vrtcih in šolah.

In tukaj se vse začne – pri vzgoji otrok, ki velikokrat vzgajajo svoje starše. Tudi to je odgovornost. Živimo tukaj in zdaj. Izbiramo poti, ki niso vedno tlakovane. Po poti nas nekateri zapustijo in se preselijo na bel oblak. In nas opazujejo. In mi njih. Prebijamo se po ozkih in strmih poteh, pademo in se spet poberemo. Smo kot otroci. Zvedavi in polni navdušenja. Neprestano iščemo nova znanja. Radi se učimo.

In rastemo. Skupaj z našimi psi. Želimo jih dodobra razumeti, da bomo kot njihovi odgovorni vodniki lahko ponudili vedno več sonca, da bomo lažje osmislili pot nekaterim, ki so izgubili upanje.

Upanje ostaja, saj pri svojem delu, odgovornem poslanstvu, vztra­jamo že 9 let. Več kot zgovorno pa je tudi to, da nas je ve­dno več, ki osmišljamo vedno bolj kvalitetnejše sobivanje s psom. Pričujoča prenovljena podoba revije naj bo naš skupni začetek praznovanja, ko bomo prihodnje leto na torti Društva Tačke pomagačke upihnili 10 svečk. A razlog za praznovanje imamo že danes, že ta trenutek! Prav vsak izmed nas si zasluži velik kos torte, ki bo le sladka skromna zahvala za vse požrtvovalne prostovoljne ure, ki jih preživljamo v družbi naših kosma­tincev in tistih, ki so jih še posebej veseli. Naši kosmatinci pa si zaslužijo vsak svojo torto, vsak dan, za vsak trenutek, ko nas in vas imajo radi.

uvodnik

Gregor Geč, glavni urednik

3 DIVA, ZAPISALA slavica mrkun

moj prvi intervju Ko sem napenjala svoje sive možganske celice (v katere sicer marsikdo dvomi), o čem naj pišem (naročeno je bilo, da mora biti tokrat prispevek nekaj posebnega, drugačnega …), sem pomislila, da bi tokrat pisala o svojem prvem intervjuju.

Takole je bilo. Nekega dne, datuma se ne spomnim (ker številke niso moje najboljše prijateljice), sem svojo vodnico Slavico pripeljala na Osnovno šolo Prežihov Voranc v Ljubljani. Ja, jaz sem jo pripeljala. No, priznam, vodila, kajti pot zelo dobro poznam, saj v to šolo tačkam že tretje leto. Kot vedno naju je tudi tokrat pričakala nadvse prijazna in ustrežljiva specialna pe­ dagoginja Helena. O njej vam moram pohovhovati, da je čisto tačkasta. To pomeni, da je nad terapevtskimi psi Društva Tačke pomagačke zelo navdušena in da o nas govori vsakomur, ki jo le hoče poslušati. Domači so ji že zagrozili, da ji bodo za rojstni dan kupili psa, če o nas ne bo prenehala peti hvalospevov. Poleg vseh lepih in izjemnih značajskih odlik je Helena tudi izjemno domiselna in kreativna. Mene, kosmatinko, zna vključiti v različne dejavnosti in mi naloži različne naloge, ki jih z veseljem opravim. Mimogrede vam zaupam, da sem bila že dedek Mraz, da o tem, da so me izbrali za tajnico inšpektorja Henrika, sploh ne hovhovam – o tem morda naslednjič!

Torej, Helena je tistega dne izrazila željo, da tokrat ne bi poslušala pravljic in zgodbic. Temu nisem prav nič nasprotovala, saj nekatere znam že na pamet. Tokrat naj bi deček Manu z mano opravil čisto pravi intervju. Seveda sem bila, tako kot vedno, takoj za akcijo, saj mi gre vse lažje od nog kot ležanje. Lotili smo se priprav in si razdelili naloge. Na mojo delovno oprsnico je Slavica pripela torbici, v katero je Helena vložila listke z različnimi vprašalnicami (kdaj, koliko, zakaj …). Ker pa je potre­ bno vprašano in odgovorjeno zapisati, je moral Manu pripraviti pisalo in list papirja. Slavica je na mizo pogrnila še blazino, ki je sicer namenjena za izvajanje ure Beremo s tačkami. Povsem jasno je, da je bila blazina zame, saj imam vso pasjo pravico biti v času intervjuja iz oči v oči z novinarjem. Helena je vzela v roke še fotoaparat, saj je poleg vseh drugih obveznosti tudi dvorna fotografinja. Končno smo bili vsi pripravljeni, predvsem pa jaz, ki me je razganjalo od radovednosti, kaj me bo novinar Manu kot glavno šolsko pasjo zvezdo spraševal.

Prvo novinarjevo vprašanje je bilo: »Kako dolgo si že terape­ vtski pes?« Prav profesionalno sem odgovorila, da sem svojo kariero pri Društvu Tačke pomagačke začela pred slabimi štirimi leti. Najprej sem uspešno opravila pripravništvo, pozneje pa še vse za pridobitev licence R.E.A.D. Nato me je vprašal: »Koliko sodelavk in sodelavcev imaš?« Priznam, ob tem vprašanju me je rahlo spravil v zadrego, saj nisem bila, in še vedno nisem, povsem prepričana v pravilnost odgovora. Pohovhovala sem, da imam 43 pasjih sodelavk in 28 pasjih sodelavcev. Sledilo je vprašanje: »Kje delate terapevtski psi?« V odgovoru na to vprašanje mi je od ponosa zrastel greben. Manuju sem odgovorila, da terapevtski psi Društva Tačke pomagačke delamo v več kot 80 ustanovah po Sloveniji, od tega celo v 26 osnovnih šolah.

Vprašanja: »Kaj znate terapevtski psi?«, sem se pa še posebej razveselila. To, da vsi, ki imamo skupaj s svojimi vodniki licenco R.E.A.D., pazljivo poslušamo, da ne kritiziramo napak, četudi

branje ne steče gladko, ostajamo nadvse prijazni itd., je vedel že iz osebnih izkušenj. Zato sem mu ponosno hovhovala, da znamo poleg tega še marsikaj. Na primer: ubogljivo sledimo poveljem svojih vodnikov in oseb, ki so vključene v terapije s pomočjo psov, in da – vsaj večina – obvladamo še veliko pasjih veščin – trikcev. Hitro sem izkoristila priložnost in mu jih nekaj pokazala. Nad mojim znanjem je bil navdušen. Za Manuja je pomenil prikaz mojih pasjih vragolij predah pri napornem opravljanju novinarskega dela, za mene pa je bila to dobrodošla sprostitev, saj je biti v vlogi intervjuvanke res naporno.

Po kratkem predahu sva z intervjujem nadaljevala. Sledila so še tri vprašanja, s katerimi vas ne bom utrujala. Zaupam vam le to, da so bila tudi ta nadvse zanimiva. Povedati vam moram še cilj in namen intervjuja. Manu ima šolo rad. Ampak prav nič ne bi nasprotoval, če bi se s seznama šolskega učenja in obveznosti črtalo vse, kar je povezano s pisanjem. V intervjuju pa je moral na osnovi vprašalnic najprej oblikovati vprašanje, ga nato zapisati in seveda je moral kasneje zapisati še moj odgovor. Če ne bi videla Manujevega zadovoljstva v času pisanja oziroma celotne ure, namenjene intervjuju (vi pa ga lahko vidite na fotografiji), ne bi verjela, da bo Manu pisal z veseljem in nasmehom na obrazu. Še večje presenečenje zame je bilo to, da je intervju na koncu prebral, sam našel nekaj drobnih napakic, jih popravil in obljubil, da bo doma samo za mene izdelal še plakat. Obljubo je izpolnil. Če med vami še kdo dvomi, da psi delamo čudeže, potem vam na ves glas hovhovam, da je imela Helena ob koncu ure od ganjenosti skoraj solzne oči. Zakaj? Zato ker ni še nikoli videla Manuja pri pisanju tako zelo sproščenega in zadovoljnega in zato ker je pisal z velikim veseljem, ob vsem tem skoraj brez napak! K temu je pripomogla izključno moja navzočnost. Torej, to je dokaz, da smo lahko terapevtski psi v izjemno podporo otrokom pri njihovih zelo raznolikih šolskih obveznostih, kakor tudi odraslim v drugih ustanovah, kot so bolnice, varstveno-delovni in vzgojni centri, domovi za ostarele – povsod, kjer nas potrebujejo za oporo, motivacijo, sprostitev, tolažbo, pomiritev, krepitev samozavesti in še bi lahko naštevala. Pogosto slišim, da smo psi zakon! Če ste do sedaj v to trditev dvomili, verjamem, da se vam je sedaj dvom razblinil

.

moj prvi intervju

4

KIMI, ZAPISALA irina telban

MOJ PRVI ŠOLSKI DAN Danes sem šel prvič v šolo. Ne, ne, ničesar nisem zamudil, pa tudi bolan nisem bil, vam bom vse pojasnil. Sem pripravnik pri Društvu Tačke pomagačke in moja vodnica Irina me že dolgo uči pasjega bontona oziroma lepega vedenja, kjer koli sem. To pomeni, da ne smem lajati na vsakogar, ki mi ni všeč, ali me namerno draži. To že znam preceniti – to vem, ker me vodnica nagradi za lepo vedenje. Seveda glasno pozdravim poštarja, obiske in moje pasje prijatelje, ampak to samo na kratko, sicer me grdo pogleda, kar je znak, da sem pretiraval.

Pred šolo sva se s kosmatim prijateljem Pikićem malo sprehodila, prebrala sva vsa pasja sporočila okrog dreves. Takoj sva ugotovila, da tu veliko pišejo, saj sva porabila kar precej časa z branjem pasjih novosti.

Pred učilnico smo morali počakati, da je pozvonilo, kar me je malce motilo, saj je bilo to zvonjenje zelo glasno. Dobro, da me je moja vodnica imela v naročju in sem se lahko skril pod njeno roko in počakal, da je zvonec utihnil. Potem pa ... Joj, koliko otrok je hitelo mimo! Nekateri so me hoteli božati, pa jim Irina ni dovolila, zato sem jo hvaležno pogledal. To, da vsi segajo po meni, mi ni všeč, še manj pa, da me božajo po glavi, tega res ne maram. Spet je pozvonilo in hodnik je bil hitro prazen. Iz razreda je stopila učiteljica, nas vse lepo pozdravila in povabila v razred, ki ga obiskuje šest učencev. V razredu je pred tablo sedelo vseh šest učencev, obrnjeni so bili stran in zelo čudno se mi je zdelo, da me niso pozdravili in se mi predstavili. A začela se je njihova naloga. Moja vodnica je sedla za njimi in odgo­ varjala na njihova vprašanja: Kakšen je kužek? Koliko je star?

Ali je majhen? Kakšno dlako ima? Kdo ga hrani? Koliko hrane potrebuje? Ali se hitro uči? Kje stanuje s svojim vodnikom? Teh

vprašanj je bilo kar veliko. Meni se je vse to zdelo dolgočasno, zato sem se ulegel in, priznam, malce sem zadremal. Všeč mi je bilo, da je učiteljica moje ime KIMI zapisala z velikimi črkami na sredo table, pa še obkrožila ga je, okrog imena pa je pisala odgovore moje vodnice, in tudi risala je nekaj. Na to se pač ne spoznam.

Naloga se je nadaljevala. Otroci so imeli v rokah liste z vpraša­ nji, ki so jih zastavljali moji vodnici, nekaj pa so se jih kar sproti spomnili. Jaz sem se hotel približati in povohati otroke, pa mi moja vodnica še vedno ni dovolila. Pa nič, sem si mislil in protestno zaspal. Nisem spal, samo delal sem se, da spim, v re­snici sem ves čas pogledoval, kdaj mi bo dovolila, da se pridružim otrokom.

Končno je učiteljica otrokom dala navodilo, naj obrnejo stole tako, da me bodo videli. To so storili brez ropota, kar mi je bilo sila všeč, saj ne maram hrupa. Tako so me učenci končno zagledali in razumeli odgovore, ki jim jih je dajala moja vodnica Irina.

Pozabil sem vam povedati, da je bila v razredu tudi vodnica mojega kosmatega prijatelja Pikića, Andreja, ki je pozorno opazovala, kaj počnem. Kar nekam resno je delovala, take je še nisem videl, tudi Pikić je mirno ležal zraven nje. To se mi je zdelo zelo nenavadno, tudi to, da nismo šli na sprehod. Pikić že ve, kako je treba, on že dolgo hodi v to šolo, zato sem sklenil, da bom še bolj pozorno opazoval, kdaj se bom lahko igral ali pokazal, kaj znam.

Andreja je nekaj prišepnila Irini in takoj sem pomislil, da sem ga kaj polomil. Ko pa sta se mi nasmehnili, sem si oddahnil. Oči­ tno sta bili ponosni name, še posebno moja vodnica. Seveda bi bil raje v njenem naročju, ampak v šoli bi otroci mislili, da sem mevža in razvajen. No ja, o tem ne bi nič govoril, priznam pa, da se tam počutim varno in udobno.

Ura je hitro minila, učiteljica je nekaj razlagala obema vodnicama, Pikić je veselo mahal z repom, jaz pa sem poln vtisov gledal mojo Irino, kdaj mi bo dala znak, da greva domov. Šola je naporna, veste. Le poskušajte celo uro sedeti pri miru na tleh! Ni prijetno, zato sem se moral pošteno pretegniti na domačem terenu. Tam me je čakal jogurtov lonček, s katerim se tako rad igram, pa še tako lepo ropota na tlakovcih, prava zabava zame. Upam, da bom še lahko hodil v šolo v Postojno, saj mi je bilo všeč, pogrešal sem le to, da se nisem smel igrati z otroki in Pikićem. Mogoče se bom pa igral prihodnjič

.

5 Barbara Šomen

PRIPRAVNIŠTVO S ČAROM 3

Po prvih tednih skupnega življenja sem začela razumevati, da so za Čara, poleg dolgih sprehodov, vaj poslušnosti in igre, pomembne tudi druge psiho-fizične aktivnosti. Vedela sem, da so lahko kužki odlični motivatorji pri delu z zdravimi otroki in otroki s posebnimi potrebami.

branka hobič

Pod drobnogledom odgovorne mentorice Čas.

Skoraj vedno ga je premalo.

Tudi pri pripravi pripravnika in njegovega psa na resno in odgovorno delo.

6 Čar je 2 leti in pol star kuža pasme coton de Tulear. Za pasmo me je navdušil njegov starejši bratec Bači, ki je pravi “mojster zena”. S Čarom si sicer delita skupno leglo, po karakterju pa sta si povsem različna. K “razigranosti” je gotovo prispevala tudi moja nevednost, saj je Čar moj prvi kuža. Prijatelji se radi šalijo, da sem kot specialna pedagoginja usposobljena tudi za delo z živahnimi, tako verjamem, da mi je bil Čar res namenjen ...

Po prvih tednih skupnega življenja sem začela razumevati, da so za Čara, poleg dolgih sprehodov, vaj poslušnosti in igre, pome­ mbne tudi druge psiho-fizične aktivnosti. Vedela sem, da so lahko kužki odlični motivatorji pri delu z zdravimi otroki in otroki s posebnimi potrebami. Pomislila sem, da bi lahko v Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani svoje delo defektologinje opravljala tudi v sodelovanju s Čarom. 1. 2. 2015 sva opravila testiranje pri Društvu Tačke pomagačke, nato sva začela s pripravništvom. Le-to je bilo izjemna priložnost za učenje, tako za Čara kot zame. Po uvodnem seminarju pa je moj pogum precej splahnel. Na seminarju sem se namreč soočila z zahtevnostjo terapevtskega dela s psom in mojo nevednostjo. Nekako sem zbrala pogum in se odločila, da s Čarom, navkljub mojim strahovom, dvomom in začneva s pripravniškimi urami. Pri tem mi je pomagala Branka Hobič, ki je postala moja mentorica.

Sredi poletja sva začela pripravništvo v MKZ Rakitna, kjer sva imela s Čarom možnost spoznavati in sodelovati pri delu s terapevtskim psom in otroki. Somentorice in njihovi kužki so bili zelo podporni, kar mi je zelo pomagalo. Z veseljem je bilo opazovati Čara, ki je s svojo radovednostjo navduševal otroke in mladostnike. Jeseni 2015 sva s pripravniškimi urami nadaljevala v URI Soča.

Vedela sem, da bo delo v tej ustanovi za naju velik zalogaj, a sem hkrati želela doživeti in videti, kako se bova znašla v bolj stresnih situacijah. No, priložnosti za stres res ni manjkalo, zato pa sva dobila številne priložnosti, da sva se ob potrpežljivem usmerjanju mentorice naučila novih prijemov, načinov vodenja in sodelovanja. Pripravniške ure sva pozimi 2015 in pomladi 2016 opravljala tudi v vrtcih, šolah, bolnišnici in domu za starejše občane. Vsako okolje je prineslo nove izzive in možnosti za učenje nečesa novega. Spoznala sva različne oblike dela: od terapije s psom, aktivnosti s pomočjo psa, družabništva in aktivnosti osveščanja. Čeprav v začetku pripravništva nisem zares verjela, da je možno priti do konca, sva s Čarom v juliju 2016 uspešno opravila zaključni izpit. In ko je pred dnevi Čar dobil oprsnico za terapevtsko delo, sem začutila, da sva oba na začetku zelo zanimive poti.

Iskreno sem hvaležna za izkazano zaupanje in priložnost učenja v času pripravništva. Hvala mentorici in vsem somentoricam, ki so me opozarjale, usmerjale in spodbujale. Res sem vesela, da bova s Čarom tudi znotraj terapevtskega dela lahko odkrivala nova “ozemlja in galaksije” sodelovanja med psom in človekom

.

Vsak terapevtski pes, ki opravlja pripravništvo, je z vstopom v ustanovo preplavljen z dražljaji, ki so zanj veliki, včasih preveliki motilci. Zato je pomembno, da pred prvo pripravniško uro pes, vodnik in mentor opravita le obisk, namenjen predvsem psu, da se na miren način seznani z vonjavami, vizualnimi podobami, z gnečo, strukturo tal, kjer se bo gibal ...

Vsak pripravnik in terapevtski par ima takega psa, kot ga potrebuje. Neka­ teri se o psu, njegovih reakcijah, razumevanju njegovih odzivov soočijo šele na samih pripravniških urah, saj so bili prej prepričani, da je njihov pes primeren za tovrstno delo. Pes pa dela le, kar zmore, in ne, kar mora! Lahko ga sicer »prisilimo, da izvaja neko aktivnost«, ne moremo pa ga prisiliti, da jo RAD izvaja, in kako se ob tem počuti. Vedno moramo biti pozorni na to, kako se počuti PES (to, kako se počuti uporabnik, je delo strokovne osebe) ob izvedbi določenih nalog pri terapiji, saj se pes največ nauči le iz resničnih situacij. Mi mu moramo biti v takih situacijah v POMOČ in ne v breme.

Kot mentorica pripravniškim parom sem vedno znova ugotavljala, da so vsi vpleteni, razen psa, želeli ustreči drug drugemu, psa in njegovo razpo­ loženje pa so v večini primerov prezrli. Na to sem jih sproti opozarjala.

Opozorilo bi moralo upoštevati tudi strokovno osebje, pa ni bilo vedno tako.

Pripravnik se šele na intenzivnih urah opravljanja 25 ur sooči z vsem, kar spada pod aktivnosti in terapijo.

Nekateri (beri tekst Barbare Šomen) se odgovornosti in dela tudi prestrašijo ali zavedajo šele, ko ugotovijo, da to delo ni le božanje, česanje, hoja ob nogi uporabnika, igrice, skrivalnice ...

Večkrat je delo oteženo tudi zavoljo različnih bolezni in neaktivnosti uporabnika samega, zato je vsem v veliko podporo, če je tudi strokovna oseba v ustanovi pripravljena in motivirana za terapevtsko delo. Čas. Skoraj vedno ga je premalo. Tudi pri pripravi pripravnika in njegovega psa na resno in odgovorno delo. Zato se bomo morali mentorji bolj potruditi, da delo, ki ga opravljamo, približamo pripravniškemu paru na čim ustreznejši način. Moramo jim biti v večjo oporo, kot smo jim bili doslej

.

7

Maša Ražman Knap

Uresničitev velike želje

Če vam že na začetku razmišljanja odgovorim na vprašanje “Kaj pomeni biti pripravnica pri Tačkah pomagačkah?”. Predvsem uresničitev velike želje. Vsi smo že bili ujeti v trenutku, ko nam življenje ni kazalo prijaznega obraza, pa so nam ravno naši štirinožni prijatelji pokazali pot in nam vlili novih moči. Zakaj pa ne bi pomagali tudi drugim? Čudovito je tudi dejstvo, da pri tej novi vlogi nisi sam, ampak imaš ob sebi svojega najboljšega prijatelja, ki ti stoji ob strani, te brezpogojno podpira in z migajočim repkom nakazuje pripravljenost za delo. Torej nisi sam, imaš partnerja. Kar nekaj velja! Z včlanitvijo v društvo v hipu pridobiš veliko somišljenikov, ki se nikoli ne naveličajo pogovorov o pasjih prigodah. Z veliko člani imaš podobne poglede na svet, podobne prioritete in hitro se razvije neka nevidna afiniteta. Na srečanjih nikoli ne zmanjka tem za pogovor, tako da se tema »Kakšno je danes vreme?« nikoli ne razvije. Kot pripravnica in moj kuža – pripravnik George – sva deležna veliko izobraževanj. Zelo kvalitetno zastavljenih in z jasnimi cilji. Rada se jih udeležujeva, veliko se naučiva in širijo se nama obzo­ rja. Vendar pa je potrebno vse to izpeljati v praksi. In tu nastopijo mentorji in ostali terapevtski pari, ki so nesebično pripravljeni deliti znanje in konkretne nasvete ter napotke. Na začetku pripravniškega dela si negotov, poln strahov in vprašanj. Z občudovanjem gledaš terapevtske pare. Hote ali nehote se pričneš primerjati z njimi, česa ne znaš ti, česa ne bo zmogel tvoj pes.

Pričneš se spraševati, kaj sploh lahko ponudiš? Ali lahko tudi ti komu pomagaš? Vendar si po začetnih nerodnostih iz ure v uro bolj suveren, vedno boljše se znajdeš v situacijah in hitreje reagiraš. Vsaka kritika mentorjev je dobronamerna in nujno potrebna. Počasi se ne ukvarjaš več sam s seboj, ampak se lahko osredotočiš na uporabnika – tistega, zaradi katerega si prišel. In to je lep občutek. S svojim delom pričaraš nasmeh, dobro voljo, upanje in lahko tudi zaupanje v nov jutri. Nekomu obudiš spomine na lepe otroške dni, nekomu jih podariš, da jih bo lahko hranil še celo življenje. In kako se pripravnik pes spopada s pripravništvom? Za njega ni ničesar lažjega, to ima v DNK-ju, to ima v pogledu, v mehkem kožuhu in mrzlem smrčku. No, ni čisto tako lahko. Pes pripravnik zelo veliko dela. Prav zares pridobiva veliko različnih znanj. In učenje se nikoli ne konča. Njegov spekter sega od medicinskih, fizioterapevtskih, psiholoških, pedagoških, defektoloških do edukativnih veščin, in še in še bi lahko naštevali! Obvladati mora razna kinološka znanja pa tudi specifične veščine, ki jih potrebuje za specifičnega uporabnika.

Zato se vsak dan znova čudim mojemu terapevtskemu »partnerju« Georgu in sem hvaležna, da lahko skupaj potujeva po tej poti

.

Z občudovanjem gledaš terapevtske pare.

Hote ali nehote se pričneš primerjati z njimi, česa ne znaš ti, česa ne bo zmogel tvoj pes.

8 Velikokrat gledam v nebo. Saj ne bi pisala o tem, če se ne bi pravkar postavili oblaki na nebu tako, da se je izrisal Gustav. Tak, skuštran, potreben pasjega frizerja.

Pred leti je kolegica napisala članek »Spomni se, da bom umrl« in opisala odhod psa dobermana. Vseh 15 let sem se velikokrat spomnila na to pisanje. Zakaj bi sploh takrat, ko je pes v najlepših letih, tarnali, da bo nekoč umrl, ko pa imajo skoraj vsi psi ta privilegij, da mi ostanemo brez njih in ne obratno. Pa se me je članek takrat vseeno zelo dotaknil in sem zadnje leto, ko Gustav ni bil več aktiven terapevtski pes, večkrat razmišljala o tem. Ali bom vedela, kdaj je čas? Pa saj ne bo moj prvi pes, ki bi preminil … Ampak Gustav, ta delček mene? … Pa sem sklenila, da mi bo sam povedal, na nek svoj način, da prihaja čas za skok na bel oblak. Zakaj na bel oblak?

Moj prijatelj, 7-letni deček Nilay mi je povedal, da vsi psi gredo na bel oblak in potem skačejo z enega na drugega in se imajo lepo. Rada ga imenujem Nilayček Himalaj­ ček, ker njegov oče prihaja izpod Himalaje. Nilayu je babica razložila, da vsi psi, ko je čas, odidejo na bel oblak in pri 7 letih mu je bilo to jasno. Sprejel je dejstvo, da psa nikoli več ne bo na zemlji. Babica je Nilaya naučila tudi lepe navade. Za vsak rojstni dan, ko mu je za darilo ponudila denar, ki naj bi ga shranil v hranilnik, je Nilay polovico vedno namenil zavetišču za zavržene živali.

Ko pa je svoji mami predlagal, da bo potrebno ponovno varčevati, ga je vprašala, zakaj. »Za streho,« je odgovoril. »Streha ne potrebuje popravila,« je odvrnila njegova mama. »Zdaj še ne. A bo nastala zelo velika luknja v strehi, ko bo babi odšla na bel oblak!« In kaj pomeni beseda Nilay v indijskem jeziku sanskrt? Nebo!

In potem se je zgodilo. Gustav dva dni ni jedel. Dva dni ni pil. Vse življenje je bil poleg mene. Tisti zadnji večer pa mi je povedal …

Odmaknil se je od mene, šel počivat v drugi prostor in se vso noč ni vrnil k meni. Zjutraj sem ga pustila na ležišču zunaj, tako da je lahko gledal, kdaj bom prišla domov. Ko sem stopila iz avta, mi ni pritekel nasproti. V trenutku sva se odločila … Ko sem ga položila v jamo pod našo hruško, je zapel sosedov Janko, petelin. In vse kokoši so bile okoli njega. »Pogrebci, Gusi,« sem mu rekla. Še bom gledala v nebo

.

Branka hobič

Gustav na belem oblaku

Velikokrat gledam v nebo.

9

Vesna Bidoli

Vsi vodniki terapevtskih psov in pripravniški pari si želimo dobro vzgojenega in pripravljenega psa, s katerim bomo brez skrbi odšli na terapevtsko delo. Zato se moramo dobro pripraviti na to zahtevno, vendar izjemno hvaležno delo. Terapevtski in pripravniški pari Društva Tačke pomagačke imamo številna izobraževanja, kjer pridobivamo številna znanja, med drugim tudi kinološko znanje. Izobraževanja vsebujejo tudi konkretno, praktično delo.

Pozitivno in plodno izkušnjo za vse nas je predstavljal niz kinoloških izobraževanj v organizaciji naše, Obalno-kraške podružnice Društva Tačke pomagačke. V preteklem letu smo v sodelovanju z Ljudsko univerzo Koper za širšo javnost izvedli kinološka predavanja z različnimi predavatelji.

V prvi polovici tega leta smo pričeli z rednimi mesečnimi srečanji, na katerih smo izmenjali izkušnje pri našem terapevtskem delu, se učili novih veščin in se v juniju srečali na zaključnem preverjanju znanja. Ta srečanja so bila pomembna tako za vodnike kot tudi za naše pse, ki so se srečevali in tudi delali skupaj z ostalimi kosmatinci, s katerimi se potem srečujejo tudi pri terapevtskem delu.

Osnovna poslušnost, kakovostna igra in dober odnos vodnika do psa je tista osnova, na kateri gradimo tudi zahtevnejše vaje, ki so potrebne za dobro delo in zadovoljstvo vseh udeleženih.

Pomemben dejavnik uspešno izvedene terapevtske ure je priprava vodnika in psa na konkretno terapevtsko uro. Vodniki se moramo dobro seznaniti o uporabniku, h kateremu odhajamo. Razmisliti moramo, katere rekvizite bomo pri uri potrebovali in se o tem pogovoriti s strokovnim delavcem v tisti ustanovi. Če bomo na uri sodelovali z drugimi terapevtskimi pari, se že vnaprej dogovorimo, kdo bo predstavil naše delo in poslanstvo, kdo bo napovedal osrednji del, delo ipd. Če se moramo naučiti neke nove veščine, se hitro lotimo dela, po potrebi se posvetujemo s kinologom ali vodjo podružnice. Poleg že naštetega je zelo pomembna priprava psa na uro. Kuža mora biti pred delom

Naši terapevtski psi v dobri psiho-fizični kondiciji Pomemben dejavnik uspešno izvedene terapevtske ure je priprava vodnika in psa na konkretno terapevtsko uro. sprehojen in iti na potrebo. Psa in sebe z določenimi opravili-rituali (se umirimo, psa osredotočimo na delo, nadenemo mu oprsnico, očistimo tačke, izrečemo določeno/-e besedo/-e itn.) pripravimo na prihod v ustanovo oziroma k uporabnikom. Vaja »dolgi prostor« je pri delu ena od ključnih vaj – med vodnikovo razlago mora biti pes sposoben mirno ležati tudi dlje kot eno minuto.

Osnovna kinološka znanja vodniki pridobijo v kinoloških malih šolah in nadaljnjem izobraževanju, kasneje pa jih nadgrajujejo in bogatijo pri terapevtskem delu. Letošnjo pomembno novost predstavlja zahteva po opravljenem kinološkem izpitu A – izpit za psa spremljevalca.

Pripravljenost na kinološko izpopolnjevanje je ključnega pomena za kakovostno delo in sodelovanje vodnika in psa pri vseh dejavnostih, tudi pri terapevtskem delu

.

10 Branka hobič

DELO NA MIZI Z MLADIM PSOm, BODOČIM TERAPEVTOM Do 6. meseca starosti moramo psa na mizo in z nje dajati sami.

Miza nam nudi dobro priložnost, da psa naučimo na različne slušne zahteve. Ob učenju na mizi pes ne more pobegniti. Mizo uporabljamo pri delu z mladim psom na dva načina: 1. Z delom na mizi gradimo dober odnos med psom in vodnikom, predvsem pa ZAUPANJE med njima. S posebno masažo (TT in druge vrste masaž), ki psu dobro dene, se pes sprosti tako psihično kot fizi­ čno. Pravilnemu dotiku je potrebno posvetiti veliko pozorno­sti (kdaj, kako, koliko časa ...).

Mladiča – mladega psa na mizi zlahka naučimo odzive na zahteve: sedi, prostor, stoj, levo, desno, počakaj ...

Seveda, vse po načelu postopnosti. In to brez besed.

Zveni neverjetno?

Ko učimo psa odzive na naše zahteve, sedimo pri mizi tako, da smo v istem nivoju s psom. Naenkrat učimo le eno stvar, psu se mora vaja „usesti“, kajti po vadbi mora počivati, da si na ta način v glavi in v miru uredi vse „novitete“.

2. Kontrola zdravstvenega stanja psa in predpriprava na preiskave na mizi pri veterinarju. Predhodno smo ga doma na mizi stalno pregledovali in ga dotiki po raz­ ličnih delih telesa ne motijo.

Kaj lahko dnevno v eni ali dveh minutah „pregledujemo“ na mizi? Stanje oči, ustne votline, uhljev, krempeljcev, stanje kože.

Kako pravilno postopamo?

Uhlji: vonj iz uhljev je rahlo kiselkast. Če iz njih zau­

darja ali so umazani, je potrebno uporabiti vodo za čiščenje uhljev.

Vroči uhlji ali otresanje z uhlji so znak vnetja ušesa ali tujka v njem, zato je obisk veterinarja nujen.

Oči: beločnica je bledo rožnate barve, če je pordečena in se iz oči cedi, je to znak, da moramo obiskati veterinarja.

Ustna votlina: kontrola vonja iz nje, kontrola zobnega kamna.

Tačke-krempeljci: krempeljce postriže veterinar, vendar se jih vseeno dotikamo, da postane dotik za psa nemoteč.

Koža: dlaka se mora svetiti, ne sme biti prhljaja (v stresnih situacijah je normalno, da ga pes ima, vendar mora izginiti v kratkem času), pregledujemo, če ima pes klope, bolhe, poškodbe na koži.

Delo s psom na mizi mora biti in ostati za psa POZITIVNA izkušnja.

Do 6. meseca starosti moramo psa na mizo in z nje dajati sami. Kasneje, ko pes odraste, jo uporabljamo pred stanovanjem ali hišo in bo takrat rad skočil nanjo sam, saj je na njej doživel le lepe in pozitivne stvari.

Tako ga lahko na lahek način, ne da bi se sklanjali, očistimo, potem ko se vrnemo z vsakodnevnih sprehodov

.

11 V šolskem letu 2015/2016 smo v CKSG Portorož izvajali dejavnosti s terapevtskim psom Divo in njenim vodnikom Gregorjem Gečem. Enourne dejavnosti so potekale 1x tedensko v skupini predšolskih otrok z motnjami avti­ stičnega spektra (MAS).

S pomočjo terapevtskega psa smo obravnavano učno snov še dodatno utrdili. Namreč, otroci so tekom tedna spoznavali določene vsebine, katerih naloge, načine reševanja in besedišče so na koncu tedna že deloma usvojili. Z Divo smo snov ponovili, s čimer smo dosegli ne samo dodatno znanje, ki je tako potekalo po več čutnih poteh, ampak tudi interakcijo med psom in otrokom. Nenazadnje je Diva otroke motivirala v tolikšni meri, da so ji z navdušenjem pokazali, kaj vse so spoznali med tednom.

Dejavnosti so potekale individualno z vsakim otrokom posebej. Tak pristop se nam je zdel najbolj primeren zaradi same narave dela z otroki z MAS, saj le-ti potrebujejo posebno obravnavo. Otroci so bili tako veliko bolj sproščeni in mirnejši, kot če bi bili v skupini.

Obravnavali smo dele telesa, domače in gozdne živali, njihova bivališča ter predloge. Npr. med obravnavanjem delov telesa so imeli otroci priložnost primerjati svoje in Divino telo ter v živo videti raz­like med njima. Ves uporabljen material (piktogrami, fotografije, plišaste domače živali …) smo na začetku položili na tla igralnice, stran od Dive, potem smo ga počasi približevali psu, dokler nam ga ni uspelo pripeti na Divino oprsnico ali ga postaviti v njeno neposredno bližino.

V času, ko smo se pogovarjali o gozdnih živalih in njihovih bivališčih, smo med Divinim obiskom na njeno oprsnico pripeli slike gozdnih živali, okoli nje pa položili pladnje s slikami bivališč. Otrok je tako moral najprej vzeti imenovano žival z oprsnice (izbiral je najprej med dvema, kasneje med štirimi) in jo pravilno razvrstil na ustrezen pladenj. Na tak način je bilo doseženih več ciljev, in sicer, da se je otrok psu približal, vzel imenovano žival z oprsnice in ji našel ustrezno bivališče.

Ena izmed priljubljenih dejavnosti je bilo tudi metanje kocke s predlogi. Namreč na vsaki strani kocke je bil napis z določenim predlogom in sliko, ki je prikazovala, kako naj bi bil predlog uporabljen (kocka pod mizo, kocka na stol, kocka v škatlo …). Otrok je kocko vrgel in glede na to, kaj je kocka pokazala, jo je postavil na ustrezno mesto. Enako je za njim ponovila Diva.

Pri otroku, katerega močno področje je govor, smo spo­ dbujali dvosmerno komunikacijo, tako da je vodniku z zanimanjem zastavljal vprašanja o Divi ali pa ga je vodnik spretno, po predhodnem dogovoru z vzgojiteljico, pri­ pravil do tega, da je deček odgovarjal na njegova vprašanja, medtem ko je svojo pozornost posvečal Divi. Na tak način je nezavedno bogatil svoje besedišče.

S tako načrtovanimi dejavnostmi krepimo razvoj sku­pi­n­ skega dela in igre ter ob tem spodbujamo ustrezno vedenje in socialno interakcijo. Posebna pozornost je namenjena tistim sposobnostim otroka, ki so ključnega pomena za razvoj socialnih in komunikacijskih veščin ter za razvoj govora in jezika. Prav zato je tovrstna pomoč terapevtskega psa in njegovega vodnika za celotno skupino izjemnega pomena, saj poleg tega, da popestri naš vsakdan, na igriv in sproščen način prispeva k bogatenju splošne razgledanosti otrok in medsebojnih odnosov.

V prihodnje si seveda želimo še več tovrstnih izkušenj, ki nam jih nudi sodelovanje z Društvom Tačke pomagačke in se jim obenem zahvaljujemo za vse trenutke, ki so jih preživeli z nami

.

Pri otroku, katerega močno področje je govor, smo spodbujali dvosmerno komunikacijo, tako da je vodniku z zanimanjem zastavljal vprašanja o Divi ali pa ga je vodnik spretno, po predhodnem dogovoru z vzgojiteljico pripravil do tega, da je deček odgovarjal na njegova vprašanja, medtem ko je svojo pozornost posvečal Divi.

Vesna Žerjal, dipl. vzg. in Tjaša Gerževič, prof. spec. in reh. ped.

Z Divo je učenje lažje

12 Mini je dolgodlaka čivava. Večina vas najbrž najprej pomisli na majhno, vseskozi lajajoče bitje, ki bi jo najraje nosili v okrasni torbici. Toda Mini je drugačne sorte čivava.

S svojo vodnico Sonjo sta kot pripravniški par Društva Tačke pomagačke maja redno prihajali na OŠ Kozara Nova Gorica, v kombinirani oddelek posebnega programa V/VI, pridobivali izkušnje in pokazali veliko znanja. Mogoče se nekateri sprašujete, kaj sploh lahko počne strokovna oseba in kako naj si zastavi uro s tako majhnim psom … Upam, da boste našli nekaj dobrodošlih idej med branjem tega prispevka.

V razredu, kamor je Mini prihajala, ima večina učencev težave z ohranjanjem pozornosti za dalj časa. Nekateri učenci so gibalno ovirani in so na vozičkih, večina učencev pa se težko skloni, kar lahko še poveča odkrenljivost pozornosti od dela, ki je zastavljeno na nižjem nivoju od torza.

Velikost Mini je bila ravno pravšnja za delo na mizi. Vsi učenci so se posedli okoli velike ovalne mize, na sredini pa je na svoji dekici kralje­vala Mini. Takrat so se vsi v hipu osredotočili nanjo.

Psička je prevzela vodilno vlogo učitelja, učitelj pa je postal samo lik v ozadju, ki usmerja in daje navodila.

Pri eni od učnih ur so učenci utrjevali snov o človeških organih, drugič pa osvajali snov o ekosistemih. Mini je vsakič do enega izmed učencev prišla s sliko, ki je bila pripeta na njeno rutico, ki jo je nosila okoli vratu. Slika je učencu pomagala, da je oblikoval krajše besedilo, ki se je ujemalo s sliko. Primer: slika človeškega srca – Človeško srce bije celo življenje in črpa kri. Ko je bila tema ekosistem, smo Minino vodnico prosili za fotografije iz Mininega življenja. S temi fotografijami smo povzeli, kaj potrebuje dolgodlaka čivava za življenje in tako spoznali njeno življenjsko okolje.

Mini se je izkazala tudi kot dobra učiteljica športne vzgoje. Ker se je Mini prikupila tudi najmlajšim učencem posebnega programa, so se nam pri tej aktivnosti pridružili tudi oni. Osvajali smo veščine poligona, ki je vseboval prestop čez nižjo oviro, hojo po začrtani poti, obrat okoli palice, predklon z božanjem psa. S temi aktivnostmi sem želela pri učencih razvijati koordinacijo, orientacijo, ravnotežje.

Delo z Mini sem razvijala postopno, kajti pes mora najprej spoznati prostor in sebe, s katerimi se srečuje. Opažala sem, da je bilo delo z Mini učencem zanimivo, saj se s takšno pasmo ne srečajo pogosto. Večina prisotnih je spremenila mnenje o čivavah. Sedaj vemo, da lahko dolgodlaka čivava postane dober delovni pes!

sanja bekrić

Ko pride Mini

Psička je prevzela vodilno vlogo učitelja, učitelj pa je postal samo lik v ozadju, ki usmerja in daje navodila

13 Petkova jutra v CKSG Portorož so bila preteklo šolsko leto težko pričakovana. Psičko Trilli in njeno vodnico Anjo je na hodnikih šole pozdravilo precejšnje število otrok. Obiska pasje terapevtke pa so se še posebno veselili otroci, pa tudi vzgojiteljici predšolskega oddelka, saj sta se ljubka yorkshirska terierka in njena vodnica tam zadržali nekoliko dlje.

Ko je potrkalo po vratih igralnice in se je skozi šipo pokazal smrček, je bilo slišati le še smeh, ploskanje in vriskanje. Otroci so že sedeli v krogu, pripravljeni na novo doživetje s kosmato gostjo. Srečanje s Trilli in njeno vodnico se je začelo zelo burno in vznemirljivo, vendar se je hitro prevesilo v mirno, vodljivo in strukturirano uro, ki je otroke obogatila z novo izkušnjo.

Petkove enourne dejavnosti s terapevtskim psom so potekale v skupini predšolskih otrok s prilagojenim programom. Otroci se med seboj razlikujejo po individualnih sposobnostih, razvojni in starostni stopnji. Otroci, stari od 3 do 6 let, imajo raz­ lične težave, ki se kažejo na področju motorike, zaznavanja, govora in jezika, vedenja in na področju kognitivnih sposobnosti. Zaradi kompleksnega razvojnega zaostanka in drugih primanjkljajev na vseh področjih funkcioniranja potrebujejo intenzivne spodbude. Z vključitvijo terapevtskega psa v nekatere vsakodnevne dejavnosti smo poskušali otroke še dodatno vzpodbuditi na vseh področjih razvoja.

Potek srečanja, s ciljno usmerjenimi aktivnostmi, sta pripravili vzgojiteljica in strokovna delavka. Struktura ure je bila vedno enaka, le vsebina dejavnosti se je spreminjala, saj je prav rutina pri otrocih s posebnimi potrebami zelo pomembna. Otrokom namreč predstavlja varnost, boljšo organizacijo in lažje ter uspešnejše učenje. Otroci s težavami so uspešnejši, kadar jim omogočimo večkratno ponovitev določenih vsebin, zato smo dejavnosti zamenjali šele po določenem času.

Program srečanja je bil za skupino enoten, prilagodili smo le način izvedbe in težavnost posamezne aktivnosti, ki so potekale v skupini ali individualno. Vodnica Anja je iskala možnosti in načine, kje in kako vključiti psičko Trilli. Ob pomoči in podpori pasje terapevtke smo izvajali različne aktivnosti, ka­ terih cilj je bil: - povečati pozornost in koncentracijo pri delu, - povečati aktivno sodelovanje, - izboljšati koordinacijo in ravnotežje,

TAČKA POMAGAČKA TRILLI MED PRAV POSEBNIMI OTROKI

Tina Pribac, prof. spec. in reh. ped.

- izboljšati govorno izražanje in razumevanje - vplivati na otrokovo vedenje in počutje v skupini in - vplivati na razvoj socialnih interakcij.

V tednu pred prvim obiskom psa terapevta in njene vodnice Anje smo otroke pripravljali na njun obisk, saj so otroci s posebnimi potrebami bolj občutljivi na njim neznane situacije. Z otroki smo si ogledovali slike različnih psov, posnemali oglašanje in gibanje psa. Nato smo jim pokazali sliko, na kateri sta bili Anja in njena psička Trilli ter naznanili, da nas bosta obiskali. Sliko smo skupaj z otroki pogledali vsak dan. Otroci so pokazali na Anjo ali Trilli in ju poimenovali.

V prvem sklopu srečanj so otroci ob prihodu psa sedeli v krogu na tleh. Psa in vodnico smo najprej pozdravili in jima zapeli pesmico Kuža pazi. Nato je vsak izmed otrok poklical psa (Trilli, pridi), mu ponudil priboljšek ter ga pobožal. Namen dejavnosti je bil ta, da otroci navežejo stik s psom in se v njegovi bližini počutijo ugodno in sproščeno. Dejavnost je prav tako spodbujala razvoj govora. Dva otroka sta potrebovala več srečanj, da sta psu popolnoma zaupala in se ga dotaknila, saj sta oba hipe­ rsenzibilna. Priboljšek sta mu na primer ponudila tako, da sta roko položila pod mojo, pobožala pa tako, da sta roko položila na mojo. Pri naslednji dejavnosti smo želeli spodbuditi gibanje.

Vodnica je psičko vodila po prostoru, otroci pa so ji sledili in pri tem posnemali gibanje psa. Nato je sledila gibalna aktivnost na poligonu, ki je potekala individualno. Medtem ko so ostali otroci z vzgojiteljico čakali na blazini, je eden od otrok psa držal za povodec in pes ga je vodil skozi enostaven poligon.

Poligon je bil zelo kratek, da bi otrok uspel pozornost usmeriti na dogajanje in ostali otroci počakati na vrsto, saj sta pozornost in koncentracija izredno odkrenljivi, potrpežljivost in zmožnost obstanka na mestu zelo kratki. Sčasoma smo trajanje poligona povečevali. Sledila je aktivnost, ki je zajemala orientacijo na sebi in na drugemu. Otroci so iz vrečke, ki jo je držala vodnica Anja, izvlekli fotografijo dela telesa. Otroci so pokazali in poimenovali določen del telesa na sebi in na psu. Z nalogo smo otrokom pomagali pri razvijanju telesne sheme in zavedanju svojega telesa. Hkrati smo razvijali matematične pojme, kot so zgoraj, spodaj, spredaj, zadaj ter razvijali sposobnost izražanja.

Uro smo zaključili tako, da se je Trilli usedla na svojo odejico v krog z otroki in skupaj smo zapeli pesmico Kuža pazi. Nato smo Trilli in njeno vodnico Anjo pospremili do vrat ter jima pomahali. Tudi Trilli je dvignila tačko v pozdrav.

Dejavnosti ob obisku terapevtskega para smo prilagajali glede na obravnavan tematski sklop iz kurikuluma. Kljub temu smo ohranili strukturo ure enako, zato sta bila uvod in zaključek vsakič enaka. Skozi srečanja smo ugotavljali, da pes otroke zelo pomiri in uspe preusmeriti pozornost nase. Otroci se aktivnosti niso naveličali, bili so aktivni in vztrajni, kar pripisujemo psu terapevtu.

Trilli je bila otrokom velika motivacija pri vseh aktivnostih, ki smo jih izvajali. Poleg tega pa je pes otrokom popestril dan v vrtcu in jih obogatil z novimi in pozitivnimi izkušnjami.

14 Mateja Slapnik

KUŽA, MOTIVATOR ZA UČENJE Na konjiški OŠ Pod goro od septembra 2013 izvajamo inovacij­ ski projekt Kuža, motivator za učenje. Projekt spremlja projektna skupina na šoli in Mojca Trampuš kot konzulentka s strani zavoda. Projekt poteka pod okriljem Zavoda za šolstvo Republike Slovenije (ZRSŠ). Šolan pes svojo terapevtsko vlogo upravičuje tudi v številnih šolah po svetu. Izkušnje, ki jih imajo na primer v Nemčiji in Avstriji (projekt Schulhund), kažejo, da prisotnost psa v razredu ugodno vpliva na vzdušje med mladimi. Prisotnost psa v razredu je protiutež procesom, ki so vse bolj usmerjeni v individualno delo, IKT, e-učenje, storilnost.

Lastnosti psa, ki jih lahko uporabimo v vzgojno-izobraževalnem procesu za doseganje zastavljenih ciljev: - Pes ima vse osebe enako rad in jim kaže naklonjenost.

-Oseb ne ocenjuje po sposobnostih, opravljenih nalogah, znanju, zunanjosti, zato se ljudje ob psu počutijo sprejeti.

-Ne kritizira in je tiho, če narediš kaj narobe, prebereš ali izračunaš narobe.

-Pes te spodbuja h gibanju. Če počiva, se najprej pretegne in ti da vedeti, da imaš tudi ti hrbtenico – sprehodi s psom.

-Je vedno zvest, naklonjen, prizadeven, vesel in vztrajen.

-Pes se vedno vrača, četudi ga skregaš.

-Kadar ima kdo slab dan in je tiho, pes sedi ob njem in ga nežno boža s svojim smrčkom ali pogledom.

-Pes je dober poslušalec, ki ne deli sodb.

-Prijazen in ubogljiv kuža prežene strah pred psi.

-Delo s psom nas uči, da moramo biti vztrajni in odločni pri doseganju zastavljenih ciljev.

-Pes spodbuja komunikacijo med osebami in tudi z živalmi; spodbuja osebo k razločnosti govora.

-Pes zmanjšuje stres.

Izvajanje projekta Glavna akterka inovacijskega projekta je psička Kity, ki je bila na začetku projekta stara tri leta. Kity je psička manjše rasti, je vodljiva, ubogljiva in ima neizmerno rada družbo otrok. Sem Kityjina vodnica in družabnica, po poklicu profesorica defektologije in na šoli izvajam individualno strokovno pomoč za učence z učnimi težavami. Sprejela sem vlogo vodje projekta.

Najprej smo seznanili strokovne delavce z idejo in potekom inovacijskega projekta na šoli, nato smo zbrali soglasja staršev, da dovoljujejo svojemu otroku neposreden stik s psom. Kolegi v zbornici so bili nad idejo navdušeni, prav tako ni bilo težav z zbiranjem soglasij učencev. Učenci in starši so se strinjali, da je psička lahko prisotna pri učnem procesu v šoli.

Kity je igriva, vodljiva, urejena psička, vajena stikov z različnimi ljudmi. Je aktiven terapevtski pes Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. Poleg tega ima ameri­ ški certifikat R.E.A.D. (Reading Education Assistance Dog), ki potrjuje, da je usposobljena za izvajanje programa, s katerim

Glavna akterka inovacijskega projekta je psička Kity, ki je bila na začetku projekta stara tri leta. Kity je psička manjše rasti, je vodljiva, ubogljiva in ima neizmerno rada družbo otrok.

pomagamo pri spodbujanju branja. Ker je terapevtski pes, je vsako leto dvakrat veterinarsko pregledana, kar zagotavlja, da je primerna za bližnje stike z ljudmi, da nima zajedavcev.

Zastavljeni cilji projekta Ob prisotnosti psa: 1. izboljšati motivacijo pri učnem delu (pri pridobivanju različnih učnih strategij) v skupini in individualno 2. lažje vzpostaviti socialne stike med učenci 3. spodbujati branje.

Kity prihaja v šolo dvakrat tedensko. Med individualnimi urami počiva na svojem ležišču. Če je smiselno, jo vključujem v vzgojno-izobraževalni proces, in sicer pri: -urjenju branja, -sproščanju učencev, -urjenju fine motorike pri učencu, ki je gibalno oviran (cerebralna paraliza), -spodbujanju govora pri učencu z avtizmom, -spodbujanju vztrajnosti in samokontrole pri učenki, ki je slabovidna (urjenje vidne pozornosti – poligon; izvajanje in učenje trikov psa – urjenje vztrajnosti in samokontrole).

15

Matematiko za predšolske otroke je potrebno pravilno razumeti: ne gre za »enainenajedve«, tudi ne za »ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem ...«. Pomembno pa je, da otroka spodbujamo pri usvajanju veščin, ki so kasneje osnova matematičnemu razmišljanju.

Mojca Trampuš

Računamo s Šapo Za tiste, ki je ne poznate: gost kožušček, moker smrček, nežne tačke, mehek srček. Taka je naša Šapa, na tem svetu od 6. 7.

2008. Očitno je načrtovala življenje z matematiko, še preden se je rodila. Je prava prinašalka, njenemu obzirnemu prinašanju ne uide nobena palica, storž, žoga ali plišasta igračka. In prav zares je zlata – sicer skoraj belega kožuha, a zlate čudi, prijazna, potrpežljiva, dobrohotna. Zlata prinašalka, kot bi jo vzel iz priročnika o terapevtskih psih.

Pet polnih let že hodiva v šole in v vrtce. Učim na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana, Šapa je z mano pri pouku nekajkrat tedensko. Srednješolska matematika ji, z izjemo logaritmov, gre dobro.

Z dijaki programa predšolska vzgoja nekajkrat mesečno obiskujeva tudi otroke v bližnjem vrtcu Jelka. Tam se skupaj »igramo matematiko«, kot rečejo otroci. Tole je pravzaprav zvijača. Pregovorno nepriljubljeno matematiko povežemo z obiski kužka, ki se ga otroci iskreno razveselijo. In naenkrat postanejo matematične naloge dobrodošel izziv. Ob tem pogosto prese-

netimo starše (in tudi kakega vzgojitelja), kako prijazno in igrivo je lahko razmišljanje, ki je kasneje osnova matematičnih znanj.

Tudi moji dijaki, nekateri med njimi bodoči vzgojitelji, navdušeno spoznavajo možnosti, kako »podtakniti« otrokom matema­ tiko in jim hkrati omogočiti vzgojno in prijetno spoznavanje nežnega kužka.

Matematiko za predšolske otroke je potrebno pravilno razumeti: ne gre za »enainenajedve«, tudi ne za »ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem ...«. Pomembno pa je, da otroka spodbujamo pri usvajanju veščin, ki so kasneje osnova matematičnemu razmiš­ ljanju. V predšolski dobi so to, na primer: primerjanje, urejanje, razvrščanje, logično sklepanje, merjenje, orientacija v ravnini in prostoru.

Konkretni primeri matematičnih vsebin za malčke Te vsebine pozna vsak vzgojitelj in vodniki terapevtskih psov se ne obremenjujemo z njimi. Vendar je v naših vrstah veliko iznajdljivih, razmišljujočih, tudi ročno spretnih posameznikov, ki svoje delo radi popestrijo s primernimi nalogami za malčke. Ti vodniki morda v nadaljevanju najdejo kakšno uporabno zamisel, kako obisk s kužkom obogatiti z matematiko za predšolske otroke. Navedene primere sama večkrat izvedem, prav vsi so preizkušeni. K pripravi potrebnih gradiv in k izvedbi delavnic spodbujam tudi svoje dijake. Delo seveda prilagodimo starostni skupini, ki jo obiščemo.

Primerjanje: pripravim fotografije različnih psov, vsak otrok izbere eno. Primerja »svojega« kužka s Šapo. Poišče naj nekaj, v čemer se kužka ujemata in nekaj, v čemer se razlikujeta. Na primer: tudi moj kužek ima povešena uhlja, tako kot Šapa. Vendar ima moj kuža krajši gobček. Na koncu še ugotovimo, kaj je skupno vsem kužkom.

Urejanje: Šapa prosi otroke, naj vsak prinese s seboj žogo (ali pa jih pripravi vzgojitelj v vrtcu). Žoge uredimo od najmanjše do največje. Ali pa od najsvetlejše do najtemnejše. Ali pa jih »Špelca« uredi od tiste, ki ji je najbolj všeč, do tiste, ki ji je najmanj všeč.

Razvrščanje: Pripravim veliko število Šapinih pripomočkov (krtača, povodec, knjižica o cepljenju, nagobčnik, vrečke za kakce ...), otroci pa jih razvrstijo. Na primer, v prvo košaro dajo pripomočke, ki jih Šapa potrebuje večkrat dnevno, v drugo košaro tiste, ki jih potrebuje vsak dan, v tretjo pripomočke, ki jih potrebuje vsak teden in v zadnjo košaro tiste, ki jih potrebuje le redko. Ali pa jih razvrstijo glede na material, iz katerega so narejeni: plastika, kovina, blago ...

Logično sklepanje: S Šapo gremo na sprehod. Otroke vprašam, zakaj Šapo pripnemo na povodec (da ne bi stekla na cesto, da se je na ulici ne bi kdo ustrašil, ker so taka pravila), zakaj smo vzeli s seboj posodo in vodo (ker bo Šapa žejna, saj je topel dan, ona pa ima gost kožuh, ker bomo šli na sladoled in si bomo potem oplaknili roke, ker želimo opazovati sledi mokrih šap na asfaltu), zakaj se Šapa usede vsakič, ko se ustavimo (ker sem jo tako naučila, ker raje sedi kot stoji). Ali pa na vrtu skrijem različne Šapine fotografije, vsak otrok poišče eno. Otrok pove, kaj je na fotografiji in doda še kak sklep. Npr: na moji fotki je Šapa mokra. Zakaj? Ker je deževalo ali pa se je kopala. Ali: na moji fotografiji ima Šapa povito tačko. Zakaj? Ker si je na sprehodu ranila blazinico na tački. Na moji fotografiji je Šapa videti prestrašena. Zakaj? Kaj naredimo, da je ne bo več strah?

Merjenje: otrok naj izmeri, kako dolg je Šapin rep, tace, uhlji.

Pa tudi, koliko je visoka, kadar stoji na štirih tacah in koliko, če se vzpne na zadnji dve. Izmerimo še otroke. Pripravim kose (neraztegljive) vrvice, dolžine kosov ustrezajo višinam Šape in otrok. Otroci naj prirejajo (vsakemu otroku pravo vrvico), primerjajo (katera vrvica je daljša), urejajo po velikosti (od najkrajše vrvice do najdaljše) ...

Orientacija v ravnini in prostoru: Otrok naj razporedi igrače v skladu z navodili: kocko naj položi pred Šapine tačke, medvedka pod razgrnjeno rutko, priboljške v torbo, povodec za Šapin rep ... Ali pa naj večjo sestavljanko sestavi s pomočjo pripravljene tabele:

16 košček z rdečim trikotnikom sodi v vrstico, označeno s trikotnikom in v stolpec, označen z rdečo barvo.

Aktivna vloga kosmatinca Otrokom so naloge seveda najbolj zanimive, če jim Šapa pri reševanju pomaga. Za to ni težko poskrbeti, možnosti je veliko.

Navajam nekaj primerov.

Otrok Šapi pripne povodec; vodi jo v skladu z mojimi navodili (»pet korakov naravnost, obrnita se desno, dva koraka naprej...«) do vreče, v kateri ga čaka naloga.

Naloge razporedim v košare. Otrok z žogo zadane košaro in tako izbere, od kod bo vzel nalogo. Šapa mu žogo prinese nazaj.

Iz žepka na Šapini ovratni rutki otrok potegne listek in prebere ime otroka, ki bo z igro nadaljeval.

Kupčke nalog označim s šestimi barvnimi odtisi tačk – modra, rdeča, bela ... Otrok vrže kocko, izdelano posebej v ta namen (večja, mehka kocka z barvnimi ploskvami). Položaj kocke določi, s katerega kupčka naj otrok vzame nalogo. Naslednji otrok pokliče Šapo, da mu prinese kocko in nadaljuje z izbiro.

Otrok se s Šapo umakne iz prostora. Nekdo skrije vrečko z nalogo, v vrečko dodam Šapin priboljšek. Otrok se s Šapo vrne v prostor in usmerja Šapo, kje naj išče vrečko. Ko jo najdeta, otrok reši nalogo.

Otrokom označim levo roko, tako da jim na hrbtno stran dlani odtisnem žig, npr. odtis pasje tačke. Naloge označim s simboli (živali ali geometrijski liki ali barve ...), simbole narišem na trikotne rutke, ki jih Šapi privežem okrog tačk. Otroku povem, s katere tačke naj odveže rutko (npr. leva sprednja, desna zadnja...). Otrok poišče nalogo z ustreznim simbolom in jo reši.

Pripravim poligon, ki ga otrok premaguje skupaj s Šapo ali neposredno za njo (splezata preko široke klopi, preskočita zarisan jarek, se splazita skozi tunel, vzpneta na stol, obkrožita mizo ...).

Naloge so lahko sestavni del poligona ali pa čakajo ob končni postaji. Šapi oblečem ogrinjalo s številnimi žepki. Otroci razvrščajo kartončke s podobami živali: gozdne v prvi žepek, vodne v drugega, živali s kmetije v tretjega ...

Otrokom povem, katera povelja pozna Šapa. Peter naj z znanimi povelji Šapo pripravi do tega, da se bo ulegla ob odejo, da bo položila tačke na rame, da bo šla med mizo in stolom, da bo glavo položila pod roko, da bo s tačko segla skozi obroč, da bo šla okrog vzgojitelja ...

Najpomembneje na koncu Ob obisku otrok seveda upoštevamo vsa načela, ki veljajo pri delu s terapevtskim psom: pridemo z urejenim psom, skrbimo za varnost vseh prisotnih. Otrokom, ki si to želijo, omogočimo, da psa pobožajo, opazujejo, in povedo kakšno svojo izkušnjo.

Dosledno skrbimo za svojega pasjega prijatelja, s katerim ravnamo strpno, prijazno in brez prisile! Naj mu bo med otroki lepo.

Zanesti se mora, da mu bomo priskočili na pomoč, če mu bo neprijetno. Pozor na miritvene signale, na katere opozarjamo tudi otroke!

Pred obiskom psa se dogovorimo z vodstvom vrtca in z vzgojiteljem. Če nameravamo za otroke pripraviti posebne vsebine (kar igre, opisane v tem prispevku, so), se uskladimo z vzgojiteljem, da ne bo nepotrebnih presenečenj ali razočaranj. In pove­ jmo svoja pričakovanja. Vzgojitelj naj med obiskom sodeluje!

Naj skrbi za ravnanje otrok, ki pogosto težko upoštevajo, da psa ne smejo nenehno ljubkovati, se ga dotikati. Skrb za morebitnega nemirnega otroka, razreševanje napetosti med otroki, in še kaj, niso, in ne smejo biti, naloga vodnika psa.

Tudi če se nameravamo z otroki »igrati matematiko«, se seveda ne moremo (in ne želimo) izogniti bistvenim poudarkom obiska s kužkom. Z malčki se pogovarjamo o skrbi za psa, o odnosu do živali, spodbujamo razumevanje potreb drugih živih bitij. Izkoristimo prisotnost kužka, ki otrokom nazorno sporoča, kaj šteje v življenju. Zvestoba, prijateljstvo, dobronamernost, vztrajnost, radovednost, veselje, nežnost. Otroci to dobro razumejo. Tudi zato je vsako srečanje z njimi ena sama radost

.

Himna Tačk pomagačk na OŠ Prežihov Voranc Ljubljana Hana Kokot Bujanović, 15 let

NEVERJETNI DUET Inšpektor Henrik med klopmi caplja in skrivnostno se smehlja.

Tajnici svoji, nadarjeni Divi, nameni pogled iskrivi.

Učenci so delali marljivo, zato zaslužijo si nagrado vabljivo.

Henrik, ta je ugleden tip, vse izve še isti hip.

Diva, ona je dama ta prava, njena popolna je postava.

Zdaj ta duet prišel vas je objet, po licu vas obliznit.

Da navdušenja ne bo rabil hlinit, barvice naj bodo ošiljene, torbe vse pospravljene.

Henrik in Diva pripravila bosta šov, skupaj vsi boste vpili: HOV, HOV, HOV!

TERAPEVTSKI PES NAS POVEZUJE

17

nas pri tekmovanju za čiste zobke in krasijo naš hiTanja Maver Jamšek, UČITELJICA Spodbujajo gienski kotiček, novičke o njih pa polnijo našo oglasno desko.

PASJE ŽIVLJENJE NA VRTOVINSKI PODRUŽNICI Že pogled na to negovano in uglajeno psičko je otroke čisto očaral. Želja, da bi jo pobožali, ni mučila le njih, ampak tudi nas, učiteljice. Vendar nas je vodnica Ana takoj podučila, da je Gaia v službi in da se je treba v družbi psa drugače obnašati.

Hišni ljubljenček na ljudi vpliva terapevtsko, v to ne dvomi več nihče. Za otroka je lahko žival neverjetna tolažba, saj z besedami težko opiše morebitne stiske in bolečine, ki jih doživlja, in ga odrasli ne razumemo. Žival pa čuti z njim, ne potrebuje besed.

Imela sem srečo, da so moji stari starši živeli na deželi in imeli kmetijo, jaz pa sem lahko preživela pri njih večino počitniških in šole prostih dni. Danes ima le malo otrok tako srečo. Njihovi stari starši so še v službi, le malo jih ima kmetijo, ki vključuje različne živali. Družine si v mestih težko privoščijo žival v stanovanju morebiti zaradi stiske s časom morebiti s prostorom. Prav zaradi tega sem se kot učiteljica male podružnične šole odločila, da bom v naši šoli dala otrokom možnost, da občutijo toplino in korist brezpogojne pasje ljubezni. S podporo vodstva in kolegov dobravljske šole sem se podala na pot voditelja terapevtskega psa.

Na naši podružnični šoli nas kužki spremljajo na vsakem kora­ ku. V razredu je del bralnega kotička posvečen psom, kjer se lahko učenci srečujejo z nasveti pasjim lastnikom. Psi so tudi botri bralni znački in prvim angleškim besedam, to pomeni, da so prisotni pri bralni znački in pri začetnem angleškem jeziku.

Preko različnih didaktičnih iger učenci spoznavajo pasme psov in njihove lastnosti. Učijo se, kako se obnašati ob srečanju z neznanim psom ali kako se obnašati do svojega kužka. Vedo, kaj kuža potrebuje, da je srečen in oni ob njem.

Fotografije, pa naj so še tako nazorne in ljubke, ne morejo nadomestiti topline in izkušenj, ki jih lahko občutijo ob pravem psu, zato smo na šolo povabili nekaj kužkov. S svojima lastnikoma sta nas obiskala Tootsie, šolana psička, in Flu, reševalni pes. Otroci so spoznali delo reševalnega psa in njegovega vodnika ter uživali ob trikih, ki sta jih izvajala oba pasja obiskovalca. Obiskal nas je tudi pasji mladiček Flash in nazorno podučil otroke, koliko nege, pozornosti in ljubezni pasji mladiček potrebuje. Na šoli smo gostili tudi psičko Gaio in njeno vodnico Ano. Skupaj tvorita terapevtski par iz Društva Tačke pomagačke. Že pogled na to negovano in uglajeno psičko je otroke čisto očaral. Želja, da bi jo pobožali, ni mučila le njih, ampak tudi nas, učiteljice. Vendar nas je vodnica Ana takoj podučila, da je Gaia v službi in da se je treba v družbi psa drugače obnašati. Z njima smo se naučili veliko novega, tudi to, kako pobiramo pasje kakce. Učenci so preizkusili položaj drevesa, ki ga zavzamejo, če se jim bliža neznan in nevaren pes in položaj želvice, če se dva psa v bližini kregata. Gaio so poskušali tudi česati, lahko so jo tudi ljubkovali. Za nagrado pa so dobili čisto pravo pasjo masažo in unikatno knjižno kazalo.

Ko sta Gaia in Ana odhajali, so učenci že spraševali, kdaj nas spet obiščeta.

Naša šola stoji na podeželju, tako se s kužki srečujemo vsakodnevno. Na sprehodu, pa tudi pred šolo, srečujemo pasje nadobudneže, ki jo kar sami, ali v družbi lastnika, mahajo na sprehod. Včasih nas obiščejo tudi kužki, ki so svojega malega lastnika zjutraj pustili v šoli in ga že pogrešajo. V takem prime­ ru jih potolažimo in jim povemo, da bo lastnik kmalu doma, poleg pa jim ponudimo še skodelico sveže vode, da se lahko mirno vrnejo domov, mali lastniki mirno nadaljujejo z nabiranjem novega znanja.

Veliko raziskav je bilo že opravljenih o prisotnosti psa v razredu. V družbi psa je dan lepši in bolj sončen. Ozračje je bolj sproščeno, učenci se lažje učijo brati (R.E.A.D. program) in računati. Situacij, ki bi jih učenci opisali kot stresne, je manj.

Pes jih ne kritizira, ne ocenjuje, sprejema jih takšne, kot so in jih ima takšne tudi rad. Ob psu se ozračje sprosti in nemirni otroci se umirijo. Gibalno oviran učenec ob kužku pozabi na svoje trenutne težave in uživa, ko se z rokami dotika kožuha.

Učenki, ki sta se psov prej bali in jim nista zaupali, zdaj mirno in pravilno pristopita k njim. Tudi ostali učenci že razumejo, da pes ni igrača in je velika odgovornost. Tako znanje in sprejemanje odgovornosti lahko otrok prenese tudi na druga področja svojega življenja, kar je tudi eden od pomembnejših ciljev naše šole

.

18

TERAPEVTSKI PES NAS POVEZUJE Sonja Radikon - OŠ FRANA ERJAVCA Nova Gorica Janja Žnidarčič - OŠ FRANA ERJAVCA Nova Gorica Sanja Bekrić - OŠ Kozara Nova Gorica Uvod Med psom in človekom od nekdaj obstaja posebna vez. To že dolgo časa opažamo pedagogi, ki v svoje delo vključujemo terapevtske pse in s pomočjo njih dosegamo pomembne premike v svoji stroki. Mehek kožuh, prijazne oči in mahajoči rep človekovega najboljšega prijatelja nam pomaga hitreje dosegati zastav­ ljene cilje pri našem delu. Odkritje novih, zanimivih poti, kako terapevtskega psa vključiti v raznolike aktivnosti in v delo z novimi osebami, nas lahko pripelje do nepozabnih doživetij. Preko psa se lahko med učenci sodelujočih šol pa tudi med učitelji zgradijo nove vezi.

Predstavitev OŠ Kozara Nova Gorica in inovacijskih projektov Osnovna šola Kozara Nova Gorica je devetletna osnovna šola, ki izvaja 3 programe: prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, posebni program vzgoje in izobraževanja in program mobilne specialno pedagoške službe. Šola izvaja številne projekte, med katerimi sta kot inovacijska projekta vodena Gradimo mostove med bregovi različnosti, ki ga vodi Janja Žnidarčič, in Tačke pomagačke – s psom do večje motivacije za vzgojno-izobraževalno delo, ki ga vodi Sanja Bekrić. Oba projekta se v nekaterih dejavnostih prepletata, dopolnjujeta in vzajemno bogatita.

Vključevanje terapevtskih psov v vzgojno-izobraževalni proces se je pričelo s šolskim letom 2012/13. Do danes se je takšen pristop k učenju izkazal kot izjemno plodno in močno motivacijsko sredstvo. Leta 2012 je šola pričela sodelovati s Slovenskim društvom za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, od pričetka leta pa z društvom kot strokovna sodelavka sodeluje Sanja Bekrić, pri čemer vključuje v delo tudi svojega psa, ki je s strani društva potrjen kot terapevtski pes.

V okviru projekta Gradimo mostove med bregovi različnosti nenehno iščemo nove priložnosti za vključevanje in povezovanje učencev s posebnimi potrebami z vrstniki v šolskem okolju in zunaj njega, zato da bi izboljšali socialno integracijo vseh sodelujočih. Dejavnosti s terapevtskimi psi Društva Tačke pomagačke so sprva potekale kot dodatna aktivnost po končani delavnici, kjer so sodelovali učenci naše šole in učenci večinske osnovne šole. Psi so imeli motivacijsko in povezovalno vlogo. V letošnjem šolskem letu pa je bila psička Guba glavna akterka Gibalnih uric s psom, na katerih so se srečevali in sodelovali učenci posebnega programa in prvošolčki sosednje večinske osnovne šole. Psička je na uricah poskrbela za sproščeno vzdušje. Učenci obeh šol so imeli preko gibalnih aktivnosti priložnost spoznavati drug drugega, učenci s posebnimi potrebami pa so lahko suvereno nastopili pred gostujočimi učenci, saj so svojo pasjo prijateljico že dobro poznali. Tako je terapevtski pes postal nekakšen mostiček v komunikaciji med učenci, ki so si med seboj tako zelo različni.

O projektu na OŠ Frana Erjavca Na OŠ Frana Erjavca Nova Gorica od šolskega leta 2007/2008 izvajamo šolski inovacijski projekt »Sprejemanje vidne drugačnosti«. Vključeni so vsi oddelki prve triade. Namen projekta je otroke spodbujati k strpnosti in tolerantnosti do drugačnosti že v zgodnji dobi. Pri otrocih želimo drugačnost prikazati kot

zmožnost razvijanja drugih potencialov, talentov in spretnosti.

V okviru programa se naši učenci srečujejo z vrstniki OŠPP Kozara, s člani Društva gluhih in naglušnih Nova Gorica, s člani Društva slepih in slabovidnih Nova Gorica ter VDCjem Nova Gorica. Z aktivnostmi v okviru projekta želimo otroke seznaniti s skupinami posameznikov (slepimi, gluhimi, naglušnimi, osebami z nižjimi intelektualnimi sposobnostmi), ki žal niso del njihovega vsakdana, saj so odmaknjeni na rob družbenega delovanja, izolirani v svojih društvih, delavnicah.

Skupna druženja in predstavitev njihovega delovanja, težave, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju, njihova prisrčnost ipd. so otrokom, učiteljicam in staršem pomembna izkušnja, ki je ne bodo nikoli pozabili.

Gibalna urica s psom V šolskem letu 2015/16 so se vsak torek učenci posebnega programa vključevali v interesno dejavnost Gibalna urica s psom, ki je potekala v šolski telovadnici. Namen krožka je bil učencem dvigniti motivacijo za gibanje. Izvajali smo vaje za: krepitev mišic, razvijanje ravnotežja, razvijanje koordinacije gibov, tek, plazenje, usmerjanje pozornosti, hojo, gibčnost, orientacijo v prostoru …

Učenci sosednje šole, OŠ Frana Erjavca, so se športnim dejavnostim priključili trikrat, vedno so spoznali drugačno aktivnost. Prva skupina je z Gubo tekla skozi poligon, ki je terjal znanje hoje po klopi, plazenje skozi tunel, met žogice v tarčo, tek skozi slalom. Guba je vsakega otroka spremljala med aktivnostmi in prinesla žogico, ko se je odbila na drugi konec telovadnice. Učenci druge skupine so se igrali na tleh igro, znano pod imenom Petelinček, in morali paziti, da Guba ne dobi žoge. Po tej aktivnosti so se razdelili v več majhnih skupin in tekmovali v teku z Gubo. Nekaterim jo je tudi uspelo prehiteti. Zadnje druženje je potekalo tako, da so učenci sami postali ovire, ki jih je Guba morala preskočiti, med njimi voziti slalom.

Gubo je lahko čez te ovire peljal učenec, ki si je to želel. Vsako druženje se zaključi z vlakcem: otroci se posedejo na tla, en za drugim, in vsakič se en otrok poslovi od psa, ga poboža, se z njim pogovori …

Izjave otrok dokazujejo, da je bil cilj druženja dosežen. »Ko je prišla učiteljica Sanja, je poklicala psičko, da je prišla na blazino. Psička nam je dala tačko, učiteljica pa nam je pripovedovala o pasjih tekmovanjih. Nato smo se učenci spremenili v ovire. Največja ovira je bil tunel, narejen z nogami. Jaz sem se pa ulegel in psička me je preskočila. Na koncu smo se s psičko pogovarjali in jo božali. Bilo mi je lepo.« (Ivan Čadež Mačkić) »Meni je bilo najbolj zanimivo, ko smo psički vrgli žogico, ona pa jo je šla iskat. Rad bi še šel na srečanje s Tačkami pomagačkami.« (Sebastjan Cussini,) »Meni je bila psička Guba všeč. Bila je zelo lepa. Z njo mi je bilo zabavno. Učiteljica Sanja je rekla: Tri, štiri,” in psička je stekla. Tudi mi smo stekli. Psička nas je vse prehitela, razen nekega dečka, ki je bil hitrejši. Bilo mi je lepo.« (Taša Vrabec) Kot spomin na skupno druženje so učenci posebnega programa OŠ Kozara Nova Gorica izdelali plakat z utrinki s srečanj in ga izročili učencem, ki so z njimi sodelovali pri Gibalnih uricah s psom.

Zaključna misel Naše izkušnje kažejo, da je terapevtski pes zelo učinkovit motivator pri učenju, izvajanju gibalnih in drugih nalog, istočasno pa tudi mediator v komunikaciji med različnimi skupinami učencev. Skupne dejavnosti, ki potekajo v družbi terapevtskega psa, ugodno vplivajo na pridobivanja novih socialnih izkušenj pri otrocih s posebnimi potrebami, kot tudi tistih brez njih.

Vedno več je učiteljev, tako tistih, ki delajo z učenci s posebnimi potrebami, kot tudi tistih, ki delajo v večinskih šolah, ki prepoznavajo vrednost tovrstnih sodelovanj, saj se preko njih izboljšuje medsebojno sprejemanje, komunikacija, empatija, toleranca ipd.

Bližina osnovnih šol OŠ Kozara Nova Gorica in Frana Erjavca Nova Gorica omogoča učencem ene in druge šole, da dnevno prečkajo ta most med bregovi različnosti. Včasih se osebe, na eni ali drugi strani, bojijo prečkati ta most, zaradi predsodkov in stereotipov pri enih ali drugih, zato potrebujejo spodbude.

Sopotnik in spremljevalec na tej poti je lahko terapevtski pes.

Pes je tisti, ki se ne ozira na sposobnosti posameznika, njegovo srce je brezmejno odprto do vsakega čutečega živega bitja in nas uči, da tudi mi sprejemamo druge z enako srčnostjo

.

TATJANA IN RINA

19

Milena Živec, DELOVNA INŠTRUKTORICA

JEAN IN BAMM BAMM

BARBARA IN LARA

Gradimo odgovoren odnos

Pogoj, da to dosegamo, je dobra komunikacija med vodnikom terapevtskega psa in strokovno osebo.

V VDC Koper, enoti Sežana, sodelujemo s Društvom Tačke pomagačke od leta 2013. Redno, enkrat tedensko, k nam prihaja terapevtski par Jean Mc Collister in Bamm Bamm.

V našem delovnem okolju, pri delu z osebami z motnjo v duševnem razvoju, je pomemben učinek, ki vpliva na njihovo kakovost življenja, tako v VDC-ju kot tudi v domačem in širšem okolju. V vsem tem času opažamo veliko pozitivnih učinkov tega sodelovanja, ki pa žal vsa niso merljiva.

Ob prihodu terapevtskega psa v enoto se poveča motivacija za sprehod, saj je vodenje psa po mestu zelo pomembna in odgovorna naloga. Opažamo, da se ob prisotnosti psa izboljša medsebojna komunikacija, poveča se sposobnost koncentracije, pozornost. Gradimo odgovoren odnos in izboljšujemo samopodobo.

Pogoj, da to dosegamo, je dobra komunikacija med vodnikom terapevtskega psa in strokovno osebo. Strokovna oseba je dol­ žna načrtovati aktivnost, terapijo in narediti načrt. Ta je lahko individualen, skupinski, lahko pa gre tudi le za družabništvo, ki naj bo vodeno s strani strokovne osebe. Potrebno je poskrbeti oz. zagotoviti varnost uporabnikov, imeti spoštljiv odnos, omogočiti tako okolje, da smo vsi enako sprejeti, da imamo enake možnosti. V takem okolju se bo terapevtski par dobro počutil in posledično tudi dobro delal.

V vseh teh letih smo pri nas omogočili obisk večjemu številu pripravniških parov, da so se pod mentorstvom in somento­ rstvom učili. Vsak par je za uporabnike nov izziv. Ko spoznavajo nove vodnike, različne pse (pasme, velikosti ...), so na preiz­ kušnji prilagajanja, saj vsak pes zahteva svoj pristop. Večinoma nam hitro uspeva, psi nas ubogajo, kar nam daje še posebno zadovoljstvo

.

20 Pred petimi leti je v našem domu pričela izvajati terapijo s psom Silva Ferletič z labradorko Kubo, ki smo ju ob izdatni podpori vodstva sprejeli z odprtimi rokami. V programe, ki jih izvajamo, sta vnesli novo vsebino in jih zelo obogatili. Ne le pri delu s stanovalci. Njihovo odzivnost, navdušenje in veselje, ki ga pokažejo ob njunih obiskih, občutimo tudi zaposleni in svojci.

Zame kot delovno terapevtko pomeni prisotnost psa motivacij­ ski element, da se izvede aktivnost z določenimi cilji, v katero moraš vložiti ogromen del sebe, znanja ter spretnosti usklajevanja znanja psičke Kube in vodnice Silve ter analize potreb, sposobnosti, primanjkljajev, želja in interesov stanovalcev.

Pri vključevanju psa upoštevamo posebnosti uporabnikov Prav od vsega začetka izvajamo terapijo s pomočjo živali s posameznikom, v skupini z osebami z demenco. Pri njih so prisotni različni simptomi. Ne gre za prisotnost ene same izolirane motnje, temveč za prizadetost različnih funkcij, ki jih okolica zaznava kot spremenjene osebnosti. Opazna je večja pozabljivost, težave imajo s priklicem besed, s prepoznavanjem predmetov in oseb, časovno in krajevno orientacijo, s presojo in reševanjem problemov, postavljajo ponavljajoča vprašanja, opazne so motnje v komunikaciji, pozornosti, ki je kratkotrajna, občutijo zaskrbljenost. Vse to moramo pri svojem delu upoštevati in odnos graditi na zaupanju. Stanovalci, ki so vključeni v terapevtski program, se ne bojijo živali, so jim naklonjeni, zvedavi, radi pridobijo informacije o psu in vodniku, nimajo odpora do dotikov, so empatični.

Načrtovanje programa Kuba veliko zna, njeno znanje in spretnosti povežem s ciljem, ki bi ga rada dosegla pri naših stanovalcih. Pri tem upoštevam področja (kognitivno, motorično, senzorno, socialno), kjer so določeni primanjkljaji. Izberem pravi program, določim nalogo, ki jo s Silvo uskladiva ter predvidim sposobnosti in spretnosti, ki so potrebne, da uporabniki izvedejo nalogo. Obiski terapevtskega para potekajo enkrat tedensko. Z vodnico se dogovoriva o dejavnostih, ki jih bomo izvajali tistega dne, predvidim, kako in kje se bo izvajal program, pripravim prostor ter izberem pripomočke. Sledi sama izvedba programa s terapevtskim parom in nato ocenjevanje ter evalvacija. Pri načrtovanju terapije s pomočjo psa, upoštevam znanje in spretnosti Kube ter postavim realen in smiseln cilj za osebe z demenco. Morda želim vzdrževati stanje, doseči njegovo izboljšanje ali pa jih naučiti nekaj novega.

Pomembna je izbira vaj in primerna komunikacija Glede na predviden program pripravim pripomočke iz vsakdanjega življenja (torbice, glavnik, posodice), didaktične pripomočke (rutke, vprašalnike, predloge) sprostitvene (žoge, zvoke, tunel, obroč), medicinsko tehnične (bergle, voziček). V veliko pomoč nam je neizčrpna zakladnica nahrbtnika, ki ga ima vodnica Silva vedno s seboj. Pri podajanju in razlagi same naloge upoštevamo napotke komunikacije z osebami z demenco. Navodila morajo biti jasna in kratka. Govorim počasi, razumljivo, preverim razumevanje pri stanovalcu, posredujem eno navodilo naenkrat, nalogo pokažem, besedno opišem, ne delam namesto stanovalca, ampak z njim. Potrebno mu je omogočiti dovolj časa za izvedbo aktivnosti in dopustiti odmor – počitek. Po opravljeni nalogi sledi priboljšek za Kubo in pohvala stanovalcu. Vedno smo pozorni na varnost uporabnikov.

Prednosti vključevanja terapevtskega psa Prednost vključevanja Kube je v tem, da pri enem srečanju delujemo na več področjih hkrati: na področju motorike (ravnotežje, drža telesa, kontrola drže glave, obsega gibov, mišične moči), senzorike (dotik, vid, sluh, voh), percepcije (telesna shema, ločevanje leva–desna, položaja v prostoru), kognicije (orientacija, motnje spomina, zaporedja, reševanja problemov), emocionalno-socialno področje (težave pri izražanju emocij, motena samopodoba, slabša socialna interakcija, sproščanje), dnevne aktivnosti (slabša samostojnost pri higieni, oblačenju).

Najpogosteje izpostavljamo večjo socializacijo, miselno in fizično aktivnost, razvedrilo, preprečevanje osamljenosti, pomoč pri depresiji in premagovanju strahov.

Prisotnost psa se, poleg občutkov veselja in zadovoljstva, ki se uporabnikom izriše na obrazu in odraža v neverbalni govorici telesa, kaže v številnih pozitivnih učinkih, kjer je omogočeno sproščanje, zaželeno izražanje nežnosti (razneženost), občutenje bližine – fizični kontakt. Opazno se izboljša govor, jasnost izgovarjave in glasnost. Motivacija je boljša, stanovalci lažje iz-

Lili Slavec, univ. dipl. FIZIOTERAPEVTKA

TAČKE POMAGAČKE V OBALNEM DOMU UPOKOJENCEV KOPER vedejo zadano nalogo, izboljša se gibljivost (sklonijo se, da lahko pobožajo Kubo), uživajo v družbi drugih. Pogovor steče bolj spontano, izražajo skrb za Kubo in samostojno začenjajo pogovor z njo. Izboljšajo se tudi medsebojni odnosi, večje je zaupanje in občutek povezanosti.

Opažam tudi, da se bolj usmerjajo navzven (namesto o sebi ali svojem negativnem razmišljanju, se pogovarjajo o živalih), lažje navežejo stik, niso zadržani, samo dogajanje sproži priklic spomina, občutkov, ohranja se stik z zunanjim svetom. Med terapevtsko uro se pogosto nasmejemo in razvedrimo. Terapija s psom ima tudi fiziološke prednosti: udeleženci se sprostijo, njihovo dihanje se umiri, zniža se utrip in krvni tlak.

Pes prinaša novo kvaliteto v delo s stanovalci Mineva pet let, odkar v našem domu izvajamo terapijo s pomočjo terapevtskih parov. V tem času smo postali tudi učna baza za pripravnike – vodnike in njihove pse, ki pri nas pridobivajo znanja, potrebna za samostojno delo. Lahko smo ponosni na naše sodelovanje, na novo kvaliteto, ki je prišla k nam s kužki in njihovimi vodniki, kar se najbolje kaže v zadovoljnih stanovalcih in obogatenem življenju vseh, ki smo vpeti v dom­ sko dogajanje

.

21 ki demonstrira aktivnosti delovne terapije in fizioterapije v mag. Tatjana Cvetko, dr. med. specialistka splošn medicine, varstvu, svojci pa v izobraževalnem programu, s Predsednica Društva za pomoč pri demenci – Primorske spominčice dnevnem poudarkom na pridobivanju znanja o bolezni in preprečevan-

BOLNIKI Z DEMENCO in njihove prijateljice TAČKE POMAGAČKE

Terapevtski pari in pripravniki Obalno-kraške podružnice že kar nekaj let sodelujemo z društvom Primorske spominčice. Naše delo smo najprej predstavili na strokovnem srečanju v Izoli, peto leto pa smo sodelovali na Šoli demence, ki jo enkrat letno organizirajo na Debelem rtiču. Pridružimo se jim tudi na Sprehodu za spomin, ob svetovnem dnevu demence, to je 15. septembra. Zelo so nas veseli.

Delo z osebami z demenco je pravzaprav sestavni del naših vsakokratnih obiskov v domovih upokojencev. Prvi dom, kjer smo pred petimi leti začeli z našimi obiski, je bil Obalni dom upokojencev Koper.

V nadaljevanju si preberite, kako vidita naše sodelovanje delovna terapevtka Lili Slavec in predsednica društva Primorske spominčice, zdravnica Tatjana Cvetko.

Demenca pogosta spremljevalka ljudi v zrelih letih Demenca je degenerativna napredujoča bolezen možganov, ki je povezana s starostjo, ni pa del normalnega staranja. Motnje spomina, vedenja, čustvovanja in presoje zaznamujejo človekovo življenje tako, da se z upadanjem teh sposobnosti počasi v svojem okolju ne znajde več.

Bolezen ne pride naenkrat, v življenje se prikrade počasi in kar nekaj težav imamo, da bolezen prepoznamo in jo začnemo zdraviti. Običajno so prvi znaki povezani z osamljenostjo, izgubo zanimanja za okolje in depresivno sliko, kasneje pa se pridružijo še težave s spominom, iskanje izgubljenih predmetov, spremembe v obnašanju in osebnosti. Pogosto je bolezen prepoznana šele v fazi zmerne demence, ker prej vse težave svojci in okolica dobrohotno pripišejo starosti in na demenco pomislimo šele, ko prihaja do hujših konfliktov.

Po postavitvi diagnoze in uvedbi zdravil se stanje običajno umiri, doma pa se je potrebno reorganizirati, kajti bolezen z leti pripelje v popolno odvisnost od okolice. Poskrbimo, da imajo bolniki stabilno in varno okolje, kjer jih podpiramo pri aktivnostih, ki jih še zmorejo.

V Društvu za pomoč pri demenci – Primorske spominčice – poskrbimo za ozaveščanje laične in strokovne javnosti o demenci. Organiziramo redna srečanja skupine za samopomoč, kjer se pogovarjamo o problemih, ki jih prinaša demenca ter iščemo rešitve za vsakega od obiskovalcev. Željo, da bi se v ravnanju z bolniki preizkusili še v praksi, smo uresničili z organizacijo Enodnevne šole o demenci, ki jo zadnjih 5 let organiziramo na Debelem Rtiču. Na šolo povabimo bolnike z demenco in njihove svojce. Program je zasnovan paralelno, tako da bolniki sodelujejo v terapevtskem programu,

ju izgorelosti. Skupne aktivnosti se tekom dneva prepletajo, od skupne postrežbe pri kavi, skupnega kosila v restavraciji, do zaključka s prepevanjem in mazanjem sladkih palačink.

Ob zvokih harmonike pa nekateri tudi zaplešejo.

Vsa leta hodijo z nami v šolo o demenci tudi terapevtski psi Društva Tačke pomagačke.

Namreč – sobivanje z živalmi, pa naj bodo to ptički, muce ali kužki, obogatijo življenje doma, starejšim na stara leta pa tekom dneva pogosto ostanejo edini tihi sogovorniki, ki jih potrpežljivo poslušajo in se jih vedno razveselijo. Zato smo naše dotedanje sodelovanje z Društvom Tačke pomagačke okrepili in vključili sodelovanje terapevtskih psov v program za bolnike že na naši prvi šoli, to je bilo leta 2012. Že prvo srečanje s kužki se je izkazalo kot zelo sproščujoče in navdihujoče za bolnike. Bolniki so z veseljem sodelovali pri igri z žogo, brcali ali metali žogo, ki so jo kužki pridno prinašali nazaj. Bolniki so sledili navodilom terapevtov in dajali povelja kužkom, počasi, pravilno, dovolj na glas …in počakati smo morali.

Ob spremljanju njihove igre smo se nehote zamislili, kako hiteč skozi življenje ne znamo niti počakati, da bolniki povedo svojo misel do konca. Kužki pa so vedno počakali in nagrada je bila slastna za oba – za bolnika, ki je pohvalil, in za psa, ki je uspešno izvedel nalogo. In prav za te trenutke medsebojne pozornosti in naklonjenosti je vredno organizirati ta srečanja.

Za tiste bolnike, ki imajo izkušnjo z domačim kužkom, in tudi za tiste, ki se s strahom soočijo z živaljo in so mogoče prvič v življenju začutili njeno naklonjenost in radost, ko mu ponudi nagrado za opravljeno nalogo.

Ob spremljanju njihove igre smo se nehote zamislili, kako hiteč skozi življenje ne znamo niti počakati, da bolniki povedo svojo misel do konca. Kužki pa so vedno počakali in nagrada je bila slastna za oba – za bolnika, ki je pohvalil, in za psa, ki je uspešno izvedel nalogo.

In prav za te trenutke medsebojne pozornosti in naklonjenosti je vredno organizirati ta srečanja.

Tačke kot ambasadorji humanega ravnanja z bolniki z demenco Zato smo v društvu Primorske spominčice vedno veseli njihove družbe tudi na drugih naših srečanjih in prireditvah.

Vsako leto nas septembra spremljajo na Sprehodu za spomin, ko s kratkim sprehodom – kolikor pač naši bolniki zmorejo, obeležimo svetovni dan demence in evropski teden mobilnosti. Spremljajo nas in nam pomagajo čez cesto. Verjamem, da se na skupnih srečanjih vsi učimo ravnanja z bolniki. Vodniki terapevtskih psov postajajo naši ambasadorji znanja in humanega ravnanja z bolniki z demenco, s tistimi, ki jih bolezen pusti v preteklosti, jim odvzame prihodnost in ostanejo v zraku le drobni trenutki sreče in pod roko občutek stika z mehko dlako

.

22

Sonja Trček

tačke pomAgačke na bledu Drugo leto zapovrstjo sva bili vodnici Tatjana in Sonja s svojima terapevtskima psoma Lamom in Kasho po­ vabljeni na Campfest Bled.

Letošnja tema kampa so bile živali. Naši obiskovalci so bile večinoma družine z otroki. Svoj kotiček sva si uredili na travniku, kjer se običajno največ dogaja. S seboj sva prinesli društvene zloženke ter kratek opis društva in našega dela v italijanskem, nemškem in angleškem jeziku. Najina predstavitev je trajala približno eno uro, poudarek sva dali na spoznavanju psa, negi psa in odgovornosti do psa.

Čeprav se je naše druženje podaljšalo za dobro uro, Lam in Kasha nista bila prav nič utrujena.

Tako je sledil skok v vodo.

Malo drugačna terapevtska ura se je tako končala mokro, vendar lepo.

Čeprav se je naše druženje podaljšalo za dobro uro, Lam in Kasha nista bila prav nič utrujena. Tako je sledil skok v vodo. Malo drugačna terapevtska ura se je tako končala mokro, vendar lepo.

Tudi drugo leto se nameravava udeležiti tega kampa. Želiva si, da bi se nama še kdo pridružil, s tem bi lahko pokazali še več zanimivosti. Pripravljava tudi kratek 15-minutni program z naslovom Telovadimo s Tačkami pomagačkami – otroci bodo telovadili tako, kot bo to pokazal kuža

.

23 Že nekaj let te v društvu poznamo v dvojni funkciji – kot vodnico terapevtskega psa in kot strokovno delavko na Osnovni šoli Pod goro v Slovenskih Konjicah. Kako poteka usklajevanje obeh funkcij?

K temu, da sem prišla v društvo in začela delati s terapevtskim psom, je zagotovo pripomogla moja strokovna izobrazba. Sem namreč profesorica defektologije, na Osnovni šoli Pod goro pa sem zaposlena kot specialna pedagoginja. Odkar sem začela delati z otroki, sem si želela, da bi pripeljala med njih tudi psa. Ideja je v moji glavi zorela deset let. Na začetku sem delala kot strokovna delavka in tako vplivala na učence. Kasneje, ko sem postala vodnica terapevtskega psa, pa sem se v učno-vzgojni proces vključevala kot vodnica terapev­ tskega psa. Na šoli, kjer delam, sem hitro pridobila na svojo stran nekaj učiteljic, ki so se udeležile izobraževanja v društvu in delujejo kot strokovne delavke, jaz pa kot vodnik psa. Tega se poslužim, če se s Kity pojavim v razredu, kjer je več otrok.

Pri svojem delu, kjer delam »ena na ena«, je situacija drugačna. Takrat sem v eni osebi oboje in moram reči, da sem se od začetka malo lovila, ker sem mislila, da mora biti pes neprenehoma v akciji. Danes vidim, da je dovolj, če je psička samo prisotna v prostoru in jo občasno vključim v vzgojno-izobraževalni proces Kje in kako deluješ v prvi ter kje in kako v drugi vlogi?

V obeh vlogah delam, kjer koli se pojavim, ker ne morem iz svoje kože. Ko pridem do otrok, vedno delujem s svojega strokovnega stališča in nato dodajam še vodnika in psa. Trenutno sem največkrat prisotna na osnovnih šolah. Povabijo me na različne dneve dejavnosti, kot so naravoslovni dnevi, noč branja, predstavitev društva in terapevtskih psov in podobno.

Najino osrednje delo pa poteka na OŠ Pod goro v Slovenskih Konjicah, in sicer Kity tja prihaja ob ponedeljkih in četrtkih.

Ti je katera od vlog ljubša, in zakaj?

Oboje rada počnem, a če bi morala izbirati, sem raje vodnik terapevtskega psa, saj mi je prijetno v družbi psa in pri delu v tej vlogi vse teče bolj sproščeno in umirjeno.

Katera pa je težja, in zakaj?

Težje je vsekakor delati s strokovnega stališča, ker je potrebno pri otrocih z različnimi motnjami doseči neke zastavljene cilje. Poleg tega so velikokrat ti cilji, ki jih postavi okolica (starši), previsoko zastavljeni glede na otrokove sposobnosti.

Kot vodnik terapevtskega psa pa se zavedam odgovornosti, ko pripelješ psa v neko ustanovo, saj je treba v prvi vrsti poskrbeti za to, da je psu v tem okolju prijetno, da lahko deluje z uporabniki.

Kakšni so odzivi vajinih uporabnikov?

V mojem primeru so uporabniki osnovnošolski otroci, občasno tudi predšolski otroci. Odzivi so pozitivni. Najlepši so odzivi, ki ne zajemajo besed, na primer, ko razbereš zadovoljstvo z obraza učenca oz. katerekoli osebe, ki je v kontaktu s psom. Ta iskren nasmeh in zadovoljstvo povesta vse. Pa tudi, ko srečaš učenca, ki je v družbi psa negotov, čez nekaj časa pa vidiš, kako postane suveren in z lahkoto pristopi k psu in ga poboža.

Obenem je zanimivo, da tudi učenci višjih razredov, čeprav že vse vedo, in so zelo pametni, ob psu postanejo drugačni, spoštljivi in lažje vodljivi za različne dejavnosti.

Zelo pozitivna je bila tudi letošnja izkušnja s sodelavci. V avgustu se naši učitelji spremenijo v

učence in prihajajo k učnim uram. Ena izmed teh ur je bila ura s terapevtskim psom. Vsi so lahko sami izkusili, kaj pomeni, če pri pouku sodeluje pes (jaz sem bila vodnik, sodelavka pa strokovna delavka). Čisto vsi sodelavci, tudi tisti, ki ne marajo psov oz. se jih bojijo, so sodelovali in njihovi obrazi so vse povedali. Zadovoljstvo, sproščenost, zaupanje, ki so ga dobili vase, in podobno.

Katere cilje največkrat zasledujete v šoli? Če sodelujem v razredu, potem načrtujem skupaj z učiteljico, in sicer ona pove temo oz. enoto učne snovi, jaz pa sodelujem s pasjimi idejami (kar Kity zmore narediti). V nižjih razredih je to velikokrat urjenje branja, opisi živali, utrjevanje računanja, ločevanje odpadkov … V višjih razredih delamo na temo odgovornosti, spoštovanja in še bi se našlo.

Pri mojih individualnih urah Kity v veliko primerih upo­rabim kot motivacijo oz. nagrado za dokončanje neke učne naloge. Velikokrat je pri urjenju branja poslušalka R.E.A.D.® Pri Zavodu za šolstvo že tretje leto vodim inovacijski projekt Kuža motivator za učenje in v kratkem bomo dosegli zadnjo, peto stopnjo. S tem bo projekt sklenjen, nam pa je v tem času uspelo učence spodbuditi, motivirati za delo ter izboljšati branje pri otrocih z učnimi težavami. Na to smo zelo ponosni.

Se spomniš kakšne posebne anekdote z dela s psom?

Seveda, v tretjih razredih izvajam krožek Tačke pomagačke. Nekoč je prišel oče po učenca in še preden je vstopil v prostor, sem ga slišala, kako je na glas komentiral, kje imamo zdaj tega plišastega psa!? Ko je zagledal pravega psa, mu je postalo zelo neprijetno.

Z učenci drugih razredov greva v šolo v naravi in najraje imajo, če jih Kity pospremi spat, jim zaželi lahko noč in jih nato zjutraj zbudi v posteljah.

V obravnavi imam dečka z avtizmom, ki ima velike težave s sprejemanjem okolja. Odkar prihaja k meni na obravnavo in je Kity prisotna pri urah, ima ob sebi v šoli vsak dan plišastega psa, ki mu pomaga.

Zadnji dve leti pa tvoj čas zapolnjuje tudi ena od vodstvenih funkcij v društvu. Kakšne so tvoje naloge kot predsednica strokovnega odbora (SO) društva?

Kot predsednica SO društva sem predvsem koordinatorka določenih aktivnosti. Delo poskušam urediti tako, da nemoteno teče. Ob sebi imam v SO še pet članov društva, s katerimi sestankujemo, potrjujemo določene sklepe, prošnje, prirejamo izobraževanja …

Imaš v tej vlogi kakšne posebne cilje, ki bi jih želela z ekipo doseči? Želimo si urediti pravila in pravilnike društva, da bodo uporabni. In predvsem čim bolje izobraziti člane s kinološkega vidika.

Kdaj in zakaj si se odločila za članstvo v Društvu Tačke pomagačke?

To ni bila odločitev, to je bil slučaj. Gospod Tone Hočevar me je napotil do društva, ker sem se nanj obrnila za informacijo, kako in kje v Sloveniji delujejo terapevtski psi. Vedela sem namreč, da bom morala nekaj storiti v tej smeri, če bom hotela psa pripeljati v šolo.

Kakšne lastnosti odlikujejo tvojo psičko?

Moja psička Kity je stara šest let in je mešanka z maltežanom. Je posebna, igriva, vodljiva in imam občutek, da ve, kdaj in kdo jo potrebuje, saj v razredu velikokrat najde oz. poišče učenca, ki jo potrebuje. Je zelo prijazna in tudi vztrajna, če si kaj zaželi. Ne znam opisati občutka, toda ugotavljam, da mi daje energijo, ki jo potrebujem. Ko pa se moram umiriti, me umiri.

Verjetno enako vpliva na ostale ljudi v okolici

.

24

Kot vodnik terapevtskega psa pa se zavedam odgovornosti, ko pripelješ psa v neko ustanovo, saj je treba v prvi vrsti poskrbeti za to, da je psu v tem okolju prijetno, da lahko deluje z uporabniki.

Ana Cukijati

NAJLEPŠI SO ODZIVI, KI NE ZAJAMEJO BESED

Mateja Slapnik je članica Društva Tačke pomagačke že štiri leta. Njena šestletna psička Kity redno razveseljuje učence osnovne šole Pod goro v Slovenskih Konjicah, kjer Mateja dela in se poleg vodnice terapevtskega psa večkrat prelevi tudi v tamkajšnjo strokovno delavko. Dvojna funkcija je za članico štajerske podružnice in mamo treh otrok mala malica, pred dvema letoma pa je postala tudi predsednica strokovnega odbora društva. Ob naštetih vlogah se najbolje znajde kot vodnica psičke Kity, ki ji vliva potrebno energijo in jo, podobno kot učence, s svojo bližino pomirja. .

25

Koliko tačk ima kuža?

S čim maha kuža?

KAJ VEMO O KUŽKIH? Pri vsakem vprašanju obkroži po eno črko, ki stoji ob sličici, ki predstavlja pravilen odgovor.

Na koncu iz črk sestavi geslo.

Katero čutilo kužku najbolj koristi?

Česa se kuža boji?

Česa kuža ne sme jesti?

Kaj naredimo, če kuža teče proti nam?

Kaj kuža pije?

Kje kuža na svojem telesu ne mara božanja?

S čim poberemo pasji kakec?

Kdo pregleda kužka, ko je bolan?

S čim peljemo kužka na sprehod?

GESLO: Katera pasma psa nastopa v filmu Beethoven? __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __

26

TAČKA, TAČKON, ŠE EN TAČKON IN POLETNI DAN Poletno jutro Tačka in dva Tačkona izkoristijo za sprehod.

Ko spleza _ _ _ _ _ že visoko na nebo, se umaknejo v senco. Muči jih žeja, zato zavijejo v trgovino. V košaro naberejo nekaj plastenk vode, potem pa Tačkon – meni nič, tebi nič – pograbi še pločevinko piva. Ko plačajo, blagajničar vzklikne: »Narobe svet! Ne samo, da psi nakupujejo, zdaj bojo še _ _ _ pili! Kaj bo pa zame ostalo?« Vendar so kužki spili samo vodo, saj so imeli pred sabo delovni dan.

Obiskat so šli prijazne otroke.

Kaj sodi med delovno opremo Tačk? Premeči črke besed, ki si ju dopolnil zgoraj! In dobil boš rešitev.

Rešitev _ _ _ _ _ _ _ _

Mednarodno srečanje

Tačke povabijo na srečanje Italijana, Albanca, Poljaka, Angleža, Kanadčana (iz francoskega dela Kanade), Latvijca, Estonca, Čeha in Nemca, same poznavalce psov. Vsak od njih zapiše, kako se reče »pes« v njegovem jeziku. Zapiši države, iz katerih prihajajo kinologi, ob ustrezni besedi. Prve črke držav povedo, kaj so obiskovalci zvečer pripravili svojim štirinožnim prijateljem - sladkosnedim Tačkam.

PIES ___________________________ QEN ___________________________ SUNS ___________________________ DOG ___________________________ PES ___________________________ CANE ___________________________ HUND ___________________________ CHIEN ___________________________ KOER ___________________________ Rešitev _ _ _ _ _ _ _ _ _

REBUS 1

REBUS 2

27

Darja Jagodic

STRAH PRED PSOM

Dvojčici Ulo in Živo sem spoznala lani maja na Paradi učenja v Kranju. Pripeljala sta ju njuna starša in se želela pogovoriti o njuni težavi, o neverjetnem strahu pred psom.

K meni jih je napotila moja prijateljica Meta, ki je s svojo labradorko Lizo terapevtski par pri društvu Ambasadorji nasmeha. Dvojčici sta se pred našim srečanjem z Meto in Lizo že nekajkrat dobili in punci sta se Lize že malo navadili. Meta mojo labradorko Luno zelo dobro pozna in ve, da sta najini psici, čeravno iste pasme ' in starosti, popolno nasprotje tako po energiji kot po barvi (Liza je mirna, bela labradorka, Luna pa energična črna psička). Presodila je, da bi bilo za Ulo in Živo dobro, da spoznata še mojo Luno. Tako smo se s starši dogovorili za prvo srečanje, sprehod v bližini mojega doma, čez travnike in v gozd.

Moram priznati, da si niti v sanjah nisem predstavljala, kaj naju z Luno čaka in sem šele na sprehodu dojela, s kako veliko težavo se spopada cela družina. Punci sta doživljali prave panične napade pri vsakem srečanju s psom, ki nam je prihajal nasproti, pa naj je bil majhen ali velik, pravzaprav je bilo še huje, če je bil pes majhen. Če pa je majhen kuža še zalajal, je bilo pa sploh hudo. Če smo hotele sprehod nekako zaključiti, sem morala marsikaterega mimoidočega s psom prositi, če se nam lahko umakne s poti. Punci sta na koncu sprehoda Luno vseeno skrtačili, samo za gobec sem jo morala držati. Po pogovoru z mamico sem spoznala, da kot družina ne morejo skoraj nikamor, ker danes srečujemo pse povsod, tako v mestu kot pri obisku hribov.

Dogovorili smo se za naša redna srečanja.

Na začetku sem izbirala poti, kjer srečujem malo drugih psov. Z Luno smo hodile na sprehod z dvojnim povod­ cem, pozneje smo vadile poslušnost. Izkazalo se je, da je za punci najbolj strašljivo prihajanje psa proti njima, če pa ima ta pri tem še odprt gobček in opleta z jezikom (zaradi vročine ali pa veselja), je bilo pa sploh grozno.

Pogovarjale smo se o telesni govorici psov. Včasih sem se dobila z obema dvojčicama hkrati, včasih pa tudi posamično. Luno smo čez čas uspele tudi odpeti s povodca.

Ko smo po celoletnem druženju (s krajšimi premori) že zelo napredovale, sem si želela, da obiščemo park Tivoli v Ljubljani, ker tam srečuješ zelo veliko psov, med njimi tudi veliko spuščenih. Prosila sem Vesno, tudi vodnico terapevtskega psa, če se nama s psom Tobijem lahko pridružita. Sama si, priznam, z obema puncama nisem upala v park. Vesno in njenega psa Tobija sem izbrala zato, ker vem, da tako kot Luna Tobi ob srečanju z drugimi psi ostaja miren in nikoli ne laja.

S puncama smo se letos med počitnicami samo dvakrat dobile, vendar je napredek očiten in ni videti nazadovanja. Ula in Živa vsako leto obiščeta kolonijo na morju in na moje veliko veselje letos prvič niso čutili potrebe, da vzgojitelje posebej opozorijo na njun strah pred psi.

Ravno tako pa me je razveselilo sporočilo staršev, da se pri hoji v hribe in srečanju s spuščenim psom punci lahko kontrolirata. Še se bomo srečevale

i

J

'"

Dia JuvaVl

'

i

Izkazalo se je, da je za punci najbolj strašljivo prihajanje psa proti njima, če pa ima ta pri tem še odprt gobček in opleta z jezikom (zaradi vročine ali pa veselja), je bilo pa sploh grozno...

J

'"

Dia JuvaVl

…

28

Njeni psi so različnih pasem – ima labradorce, pudlje, mešance. Vseh 10 psov je na kliniki prisotnih ves čas, naenkrat pa običajno dela samo eden, ostali so na svojih ležiščih oz. v boksih, kjer počivajo.

V kolikor se kuža med terapijo utrudi in potrebuje počitek, ga zamenja z drugim. Špela Štefe

V Zagreb po nova znanja Konec maja 2015 se nas je »6 Tačk« (od tega 5 na dveh in 1 na štirih nogah) udeležilo 3-dnevnega seminarja v Zagrebu z naslovom Animal Assisted Therapy. Predavanja in delavnice je vodila Američanka Melissa Winkle.

Melissa Winkle, po izobrazbi delovna terapevtka, pse v delo vključuje v svoji praksi v Novi Mehiki, v Združenih državah Amerike. Svojih 10 kosmatincev vključuje pri terapijah z otroki z motnjami v duševnem razvoju, invalidi, osebami s cerebralno paralizo, mladostniki s čustveno-vedenjskimi težavami in še bi lahko naštevali. Veliko o terapiji s pomočjo psa predava in poučuje. Izdala je že veliko knjig s praktičnimi napotki za izvajanje terapije s pomočjo psa. Je tudi predsednica organizacije Animal Assisted Intervention International.

Vse tri dni smo delali zelo intenzivno. Predstavila nam je nekaj teorije, veliko pa je bilo praktičnih vaj. Velik del seminarja je bil posvečen praktičnemu delu v majhnih skupinah, kjer smo morali sami pripraviti aktivnost in jo analizirati, oziroma pripraviti aktivnost za določeno okvaro in z določenim ciljem.

Predstavila nam je svoj način dela. Ko se prvič sreča z novim uporabnikom, z njim opravi diagnostični intervju, v katerem skozi vprašanja spozna klientovo zgodovino do živali in psov ter ugotovi, kakšne namene in želje ima ta uporabnik od terapije. Med vsako uro beleži napredek posameznika. Vedno si zada merljive cilje (koliko metrov lahko prehodi brez opore, kako visoko lahko dvigne roko, čas, v katerem lahko naredi nalogo ipd.). Kot pripomočke rada uporablja vsakodnevne predmete (žlico, krožnik, žogo ipd.). Pri terapijah ji velikokrat pomagajo prostovoljci, ki so pri njej na izobraževanju ali pa so sami uspešno zaključili terapije pri njej in jim je bilo tako všeč, da se želijo k njej še vedno vračati in vključevati v terapije.

Njeni psi so različnih pasem – ima labradorce, pudlje, mešance.

Vseh 10 psov je na kliniki prisotnih ves čas, naenkrat pa običajno dela samo eden, ostali so na svojih ležiščih oz. v boksih, kjer počivajo. V kolikor se kuža med terapijo utrudi in potrebuje počitek, ga zamenja z drugim.

Vsaka terapija (seansa) temelji na naslednjih vprašanjih: 1.

Kaj je cilj/so cilji aktivnosti?

2.

Kako jo lahko spremenim ( olajšam ali otežim)?

3.

Kako jo merim?

4.

Kaj mora pes znati?

5.

Kaj moram predvideti, da se lahko zgodi ( pri uporabniku, pri psu, med uporabnikom in psom, v prostoru)?

Prav simpatična pa je bila predstavitev aktivnosti s pomočjo psa, ki jo je Melisa poimenovala Doga. Gre za izvajanje elementov joge s psom, z namenom globoke sprostitve osebe in psa v sproščenem vzdušju. To izvaja ob vedno isti glasbi, ki psu sčasoma že sama po sebi asociira na sproščanje. Priporočala je, da jo s svojim psom preizkusimo, ko pa jo je kuža že navajen, jo lahko vključujemo tudi v terapijo.

Seminar smo zaključili z manj prijetno temo, ki se ji pa nikakor ne moremo izogniti v današnji družbi (predvsem pa v ZDA), in sicer nasilju nad živalmi. Kot nam je že vsem znano, imajo tam tudi policijske enote, ki pomagajo živalim v stiski. Mellisa v svoji kliniki sicer tudi pomaga osebam, ki so trpinčile živali.

Izobraževanje nam je vlilo veliko entuziazma za naše nadaljnje delo, hkrati smo pa dobili potrditev, da naše društvo že sedaj deluje na visokem nivoju strokovnosti in da je potrebno to delo ustrezno ovrednotiti, sistematizirati in postaviti kot temelj dela s terapevtskimi psi v Sloveniji. Zahvaljujemo se društvu za to enkratno izkušnjo in možnost, da smo spoznali osebo, kot je Melissa Winkle, ki je s svojo energijo in ljubeznijo do tega dela dodala tudi nam še več medu za nadaljnje delo

.

27

Draga Gabriella, že ob tvojem zadnjem slovesu aprila 2016 sem ti dejala, da te vedno, ko se spomnim nate, vidim s tvojim prisrčnim nasmehom, poleg tebe pa je tvoja psička Baloo, s katero sta bili neločljivi in močno povezan tandem. Vidim te oblečeno v modro majico, ki jo nosimo člani in članice Društva Tačke pomagačke. Ti si jo nosila z veseljem in ponosom, celo na fotografiji na dan dokončnega slovesa si bila v njej.

Ko smo se na občnem zboru društva le nekaj dni po tvoji smrti poklonili tebi v spomin, so me zaprosili, naj o tebi po­ vem nekaj besed. Najprej sem pomislila, da si bila najbolj pogumna oseba, kar jih poznam, in da smo se nate vedno brezpogojno zanesli. Če si rekla, da prideš na terapevtsko uro ali katero drugo »tačkasto« srečanje, si prišla, saj te nič in nihče ni mogel ustaviti. Bila si tiha in nevsiljiva.

Toda če smo s tabo vzpostavili kontakt, smo imeli zgovorno, razgledano, odprto, iskreno in prisrčno sogovornico.

Naša članica si bila vse od leta 2009, naj­ prej s psičko Sleepy in v zadnjih treh letih z Baloo. V teh letih si opravila na stotine ur prostovoljnega dela z mladimi in starej­ šimi, ki so potrebovali tvojo prijaznost, tvoj nasmeh, tvojo toplino in predvsem tvojo iskrenost, s katero si vedno uspela vstopiti v še tako zaprta srca.

V letih, ko si bila v naši »tačkasti« druščini, si se že spopadala z boleznijo. Svojih težav, strahov, čustvenih in fizičnih bolečin nisi kazala navzven. Z vsem tem, in še s čim, si se sama hrabro spoprijemala. Če je bil kdo kdaj izjemen borec ali borka, potem si bila to ti, Gabriella. Kako ti je to uspevalo, smo se mnogi vedno znova spraševali in te iskreno občudovali. Zato ni presenetljivo, da je bilo veliko

Slavica Mrkun, predsednica društva

Zdaj bivaš vrh višave jasne Zdaj bivaš vrh višave jasne, kjer ni mraka, kjer ni noči.

Tam sonce sreče ti ne ugasne, resnice sonce ne stemni.

(Simon Gregorčič)

takih, ki so te dolga leta poznali in niso vedeli za tvojo neozdravljivo bolezen. O njej so izvedeli šele v zadnjih mesecih, ko ti je le-ta vse močneje črpala življenjske moči, ko se je prvič v vseh letih zgodilo, da si sporočila, da z Baloo ne moreta priti na uro Beremo s tačkami.

Vsi, ki smo te poznali, smo občudovali tvojo neizmerno življenjsko energijo in zmožnost vztrajati tudi tedaj, ko bi večina že omagala. Zate, Gabriella, ni bilo nikoli nemogočih stvari. Tega smo se od tebe nalezli še drugi in zato srčno upali ter si želeli, da boš še dolgo med nami. Vemo, da si bila v mislih z nami vse do konca – enako kot mi s teboj. Le dan poprej si nam poslala tople pozdrave. Upali smo, da se nam boš lahko spet pridružila na naših srečanjih in nas, kot vedno, »pocrkljala« s svojimi slastnimi sladicami.

Toda ostaja nam le tvoja dediščina. To je tvoja širina srca, predvsem pa zgled o dobroti, srčnosti, preprostosti, pogumu, jekleni volji in vztrajnosti. Kako močan pečat si pustila za sabo, so v dokaz tudi besede, ki so jih zapisali v tvoj poklon na Osnovni šoli Prežihov Voranc iz Ljubljane: »Draga Gabriella, hvala za vse nepozabne in neprecenljive trenutke, ki si jih z Baloo de­li­ la z učenci in mnogim pomagala najti pot nazaj k veselju do branja in šole. Za vedno boš ostala del nas, in kar je še pomembneje, del otroških src. Plakati v razredih, nalepke Baloo v peresnicah in fotografije tvojih obiskov na šoli so le del tvoje nesebične zapuščine.« Draga Gabriella, vse zapisano ni zapisano zato, ker se to spodobi, ampak zato, ker je vse to res. Taka si bila in taka ostajaš z nami v naših mislih in v srcih.

Gabriella, hvala za vse, počivaj v miru

.

30

Otroci so ob Varvi sproščeni, zato gre vse lažje, boljše in hitreje. Naše pol ure še kako hitro mine!

Ker so otroci Varvi zaupali, da jih lahko posluša, je sedaj na vrsti ona.

Cvetka Gorjan in Varvi

Otroci berejo Varvi, terapvtskemu psu V letu 2016 sva bili s psičko Varvi zelo veseli povabila v podružnico Lavričeve knjižnice v Vipavi, kjer nama je knjižničarka Martina pripravila sobico, namenjeno uram branja.

Vas zanima, kako so potekale naše bralne urice?

Otroci so se nama pridružili v spremstvu staršev, vendar se mali junaki lotijo branja brez njih. Vsak teden sva z Varvi v bralno sobo dobili obisk kar dveh nadobudnih obiskovalcev, ki jih je Varvi pozorno in z zanimanjem poslušala. Prebirala sta ji zgodbice ali pesmice; za pozorno poslušanje pa sta se ji zahvalila z božanjem, ki ga Varvi obožuje.

Bralnih uric se udeležijo otroci z različnim znanjem branja, Varvi pa vse z zadovoljstvom posluša, saj ne dela razlik med tistimi, ki se s črkami komaj spoznavajo, in tistimi, ki so že dobri bralci. Nenazadnje je cilj vseh nas, da z vajo postajamo vedno boljši!

Kaj storimo, če se kdaj zatakne?

Varvi otroke pozorno posluša. Če nam katera beseda povzroča poseben izziv, se pri njej ustavimo in jo poskušamo razložiti. Nato jo shranimo v svoj besedni zaklad, naslednjič pa nam ne povzroča čisto nobene težave več. Otroci so ob Varvi sproščeni, zato gre vse lažje, boljše in hitreje. Naše pol ure še kako hitro mine! Ker so otroci Varvi zaupali, da jih lahko posluša, je sedaj na vrsti ona. Otrokom se zahvali s poklonom ali kakšnim drugim zabavnim trikcem. Preden se pogumna bralca odpravita s starši domov, skupaj pospravimo igrače in prostor, ki so nam ga v knjižnici namenili.

V vipavski knjižnici nama je bilo res lepo in zato upam, da jih bova v naslednjem šolskem letu zopet redno obiskovali. Delček našega dela in veselje otrok ob branju si lahko ogledate na http://otroski. rtvslo.si/bansi/prispevek/4381 (Infodrom, Bansi POZNATE TAČKE POMAGAČKE?)

.

31 Ana Cukijati

Goriške dneve knjige prireja založba Educa v sodelovanju z Goriško knjižnico Franeta Bevka, Nova Gorica. Deseta izvedba tedna, ki je bil odet v knjige vseh oblik in barv, so potekali od 18. do 25. aprila na številnih lokacijah v Novi Gorici in okolici.

“Vse več organizacij se želi predstaviti in sodelovati na Goriških dnevih knjige,” je spomladi ugotavljala Tina Podgornik, vodja delovne skupine Goriških dnevov knjige. Tudi Društvo Tačke pomagačke je bilo med njimi, saj v knjižnici že nekaj let redno izvaja R.E.A.D. program. V okviru jubilejnega knjižnega dogodka pa so Branju s Tačkami namenili kar dve uri in tako program branja psu predstavili tistim, ki ga še ne poznajo.

Psička Gaia je že prvi dan knjižnega tedna z veseljem prisluhnila najljubšim zgodbam treh mladih bralcev. Tedanja prvošolka Maja ji je povedala pravljico Princese ne moreš pojesti, nato pa je Gaio tudi počesala in se z njo še malce poigrala. Petošolca iz okolice Nove Gorice pa sta Gaio navdušila z odlomki iz mladinskih romanov

.

10. Goriški dnevi knjige gostili tudi Tačke V okviru jubilejnega knjižnega dogodka pa so Branju s Tačkami namenili kar dve uri in tako program branja psu predstavili tistim, ki ga še ne poznajo.

Fanči Klobučar, učiteljica

DNEVI KNJIGE

Beremo s psičkom Rezultati so bili vidni ob sprotnem preverjanju rezultatov. Pri učencih smo opazili napredek bralnih in komunikacijskih sposobnosti. Postali so boljši bralci. Pozabili so na svoje omejitve,ki jih spremljajo ob branju.

Prebrano so lažje razumeli, se več pogovarjali. Postali so socialno spretnejši, manj ranljivi.

Na OŠ DBB Hrpelje smo v šolskem letu 2014/15 izvajali nacionalni in mednarodni projekt Beremo s psičkom (R.E.A.D.), v sodelovanju z Društvom Tačke Pomagačke, njihovim terapevtskim parom Andrejo Lenassi in psičkom Pikičem.

Terapevtski par je na šoli vsak teden pomagal brati izbranim učencem 3. razreda s težavami pri branju. Učence sta izbrali njihovi učiteljici. Vsak otrok je enkrat na teden bral terapevtskemu paru pol ure. Bilo jih je šest. »Dobivali smo se (se še vedno) v zato posebej izbranem prostoru poleg knjižnice, ki je miren, svetel in slikovito porisan z otroškimi freskami – pravljičnimi motivi. Na vratih je pripet motiv, ki opozarja, da beremo Pikiću.

Vsak otrok je s Pikićem od razreda do knjižnice prehodil pot, na kateri sva se sprostila (pogovor, vodenje psa mimo sošolcev, kar se je otrokom zdelo zelo imenitno – kot nagrada, razne gibalne igrice s psom po hodniku, ki je bil prazen, in govorne igrice za širjenje besednega zaklada, utrjevanje nepoznanih besed ...),« je povedala vodnica terapevtskega psa Pikića, Andreja Lenassi.

Andreja je opravljeno delo, otrokovo branje kužku, vsakič zabeležila in se o svojih opažanjih pogovorila z nami, učiteljicami. Rezultati so bili vidni ob sprotnem preverjanju rezultatov. Pri učencih smo opazili napredek bralnih in komunikacijskih sposobnosti.

Postali so boljši bralci. Pozabili so na svoje omejitve, ki jih spremljajo ob branju. Prebrano so lažje razumeli, se več pogovarjali.

Postali so socialno spretnejši, manj ranljivi. Z veseljem so posegali po novih knjigah. S terapevtskim parom smo poleg programa R.E.A.D. izvedli razne aktivnosti in družabništvo na šoli. Učenci so ob tem spoznali odnos do živali, odgovornost, čutili sprostitev, sprejemanje, zbliževanje, motivacijo, sočustvovanje. Prihod terapevtskega para na šolo določenega dne je postal za otroke praznični dan. Srčno so se ga veselili. Maja 2015 smo z otroki in s terapevtskim parom izvedli zaključno prireditev v knjižnici, kjer so naše delo videli starši in krajani. Na šoli nas je snemala TV Koper. Prispevek je bil objavljen v oddaji Primorska kronika.

Projekt se mi zdi zelo pomemben za otroke, zato ga bomo na šoli izvajali še naprej

.

32

GAIA, ZAPISALA Ana Cukijati

Po delu z otroki še skok v Sočo »Učenci komaj čakajo, kdaj bodo na vrsti,« mi je zaupala učiteljica Mateja Ivančič Leban, ki si je za naše skupno delo zastavila tudi nekaj ciljev, in sicer zmanjšati strah pred psi, naučiti se primernega ravnanja s psi, varno peljati psa na sprehod, povečati pozornost, umiriti se, utrjevati učno snov, spodbujati hojo, govor, sprostiti se in uživati ter igrati se s psom. Vse to nam je seveda uspelo. Že v prejšnji številki revije Sledi sem vam zaupala nekaj o sebi in delu z otroki, ki ga imam najraje. Po dveh intenzivnih letih dela na Osnovni šoli Kozara Nova Gorica sem tedaj strnila nekaj vtisov iz individualnih ur z Laro, Hano in Gajo, obljubila pa sem vam tudi, da vam delo na osnovni šoli Franceta Bevka v Tolminu opišem v tokratni izdaji Sledi.

Podružnična šola za izobraževanje in usposabljanje otrok s posebnimi potrebami OŠ Franceta Bevka Tolmin je na našem seznamu ustanov, kjer redno delamo, že nekaj let. Z vodnico Ano Cukijati tja redno odhajava na terapije drugo šolsko leto.

Seveda se morava na pot odpraviti precej zgodaj, saj pot iz Nove Gorice do Tolmina traja skoraj eno uro. Na cilju pa nas vedno pričaka pisana druščina tamkajšnjih učencev in učiteljev, saj ravno zaključujejo z odmorom za malico.

Delo v Tolminu poteka izmenično v dveh skupinah otrok. V prvi je razred petih učencev z avtistično motnjo. Tilen, Tadej, Janez Elija, Stela in Sara so vključeni v posebni program I., II. in III. stopnje. Mojega prihoda so vedno zelo veseli in komaj čakajo, da začnemo z delom. Učiteljica Mateja Ivančič Leban jim namreč že na začetku tedna pove, da jih v četrtek obiščem, in tako hitro začnejo zbirati ideje, kaj bi lahko skupaj počeli.

Z vodnico Ano sva se do sedaj vedno trudili, da so bile ure zanimive, zabavne in poučne. Ana namreč v svoji torbi skriva veliko pripomočkov, ki pridejo pri delu z otroki še kako prav. »Terapije smo prilagajali individualnim potrebam učencev.

Prisotnost terapevtskega psa v razredu ustvarja prijetno razpoloženje, spodbuja govor in pripravljenost za delo. Učenci komaj čakajo, kdaj bodo na vrsti,« mi je zaupala učiteljica Mateja Ivančič Leban, ki si je za naše skupno delo zastavila tudi nekaj ciljev, in sicer zmanjšati strah pred psi, naučiti se prime­ rnega ravnanja s psi, varno peljati psa na sprehod, povečati pozornost, umiriti se, utrjevati učno snov, spodbujati hojo, govor, sprostiti se in uživati ter igrati se s psom. Vse to nam je seveda

uspelo. V učilnici smo večkrat pripravili tudi telovadni poligon ali preverjali znanje učencev s pomočjo kartončkov, ki sem jih prinesla v nahrbtniku.

V skupini otrok s težjo motnjo pa so se z mano družili Anej, Jan, Vesna, Kristina in Tanita. »Delali smo na sproščanju, taktilni integraciji, proprioceptivnih elementih, vajah za izboljšanje ravnotežja, koordinacije ter za spodbujanje vstajanja in hoje,« je povedala fizioterapevtka Anita Lipušček, ki je vsakič, ko smo prišli v razred, že imela pripravljene vaje za vsakega izmed njih.

Jan in Vesna sta bila z mano precej aktivna. Sprehajali smo se in premagovali poligone z različnimi ovirami. Vesna mi je spretno metala žogico, ki sem jo prinašala, z Janom pa smo tudi hodili s pomočjo hodulje. Pri delu s Kristino, Anejem in Tanito pa sem se morala skoncentrirati in umiriti, saj sem morala sočiti k njim na posteljo in mirno ležati ob njih. Z Anitino pomočjo so me nežno božali in tako sproščali svoje mišice po vsem telesu.

Vedno sem bila zelo vesela, ko sem slišala Anito reči, kako se učenci najbolje sprostijo, ko delajo z mano. Dotik mojega mehkega kožuščka jim je namreč zelo všeč in nanje deluje precej blagodejno.

Ko z Ano zadovoljni zapuščava učence v Tolminu, jim v slovo pomaham s »pa-pa«. Nato pa se greva sprostiti k sotočju Tolminke in Soče, ki je v bližini šole. Tam brezskrbno tečem in skačem v vodo, ki je sicer zelo mrzla, a meni ne pride do živega.

Nato pa sledi pot domov in zaslužen počitek

.

33

branka hobič

OBISK USTANOVE REHAB V BASLU

Tam ne čutiš nobene utesnjenosti. Med stezicami, potkami, drevesi, tratami, rožami se nahaja tudi kompleks s pokritimi lesenimi zgradbami, ki so namenjene terapiji s pomočjo živali.

V letošnjem juniju sva z gospodom Ottom Blumerjem obiskala bolnišnico za nevrorehabilitacijo in paraplegijo REHAB v Baslu (ustanova je podobna naši ustanovi URI SOČA). Bolnišnica ima vsega skupaj 90 postelj ter velik in veličasten prostor okoli same stavbe, ki ga uporabljajo pacienti bolnišnice za pridobitev čim boljše neodvisnosti med samim zdravljenjem. Tudi sama bolnišnična zgradba daje vtis domačnosti, s širokimi in svetlimi hodniki, obdanimi z notranjim dvoriščem, kjer rastejo vitke in visoke breze. Tam ne čutiš nobene utesnjenosti. Med stezicami, potkami, drevesi, tratami, rožami se nahaja tudi kompleks s pokritimi lesenimi zgradbami, ki so namenjene terapiji s pomočjo živali. Kompleks so zgradili z donacijami, letno pa potrebujejo za njegovo delovanje okoli 200.000 švicarskih frankov. Med donatorji je tudi dolgoletni in največji donator našega Društva Tačke pomagačke.

Kompleks, imenovan Tiergarten (živalski vrt), nama je razkazala dr. Karin Hediger, ki je našim članom v Ljubljani predavala o terapiji s pomočjo živali, ki jo izvaja v tej ustanovi. Takrat me je povabila, da ob priliki obiščem REHAB in si sama pogledam aktivnosti in terapijo s pomočjo živali, ki je sicer tudi znanstveno raziskovalni projekt. Terapije izvajajo s konji, psi, kokošmi, osličkom, morskimi prašički, zajčki, kozicami, pujski. Domovanje teh živali je izredno lepo urejeno, vse je čisto, saj en zaposlen skrbi za dobro počutje živali, jih hrani (pa ne z briketi!), počisti za njimi.

Sredi vsega omenjenega je velik prostor, kjer postavijo parkur in oskrbovanci vodijo (aktivnost/terapijo) eno od živali po parkurju. Vse živali so mirne, vodljive, naučene, čiste, prilagodljive.

V prostor, na primer, kjer je družina morskih prašičkov, pripeljejo oskrbovanca/pacienta na invalidskem vozičku, ki ga potisnejo pod mizo tako, da ima pacient z rokami dostop in možnost, da prašičke, boža, jih hrani. V naslednjem koraku pacienta postavijo na noge tako, da ima pred seboj spet isto situacijo, samo da mora sedaj stati in stoje božati, hraniti prašičke. Vsi prostori z živalmi so temu prilagojeni, tako kot napreduje pacient, tako napreduje in se stopnjuje tudi terapija s pomočjo živali

.

34 Društvo Tačke pomagačke

Zahvala Iskreno se zahvaljujemo za donacije in izkazano pomoč:

Iskreno se zahvaljujemo naslednjim veterinarskim ambulantam, klinikam, bolnicam, postajam … za brezplačne veterinarske preglede naših terapevtskih psov in druge kakovostno opravljene storitve v letu 2016:

Agenciji Saatchi&Saatchi Slovenija Vrtnariji Najdi, d. o. o., Podskrajnik - Cerknica Doget, d. o. o.

Pele, d. o. o., Ulica Željka Tonija 2, Ljubljana Tanji Ristič, http://tanjar.wix.com/fototanjaristic Mr. Pet – Trgovina za vaše ljubljenčke Margaret Davis Barbari Simčič Tini Arnaut Bersan Sari Rovan Branki Hobič Lei Leskošek Maji Povše Nataši Ogrin Jurjevič Heleni Kokot Bujanović Mojci Trampuš Bredi Tesner Gregorju Geču Mileni Živec Sanji Bekrič Ani Cukijati Katji Logar Mateji Plevnik Veterinarski center, Mateja PLEVNIK s. p., Tovarniška cesta 10, 1370 Logatec Veterinarska fakulteta Ljubljana, LABORATORIJ, Cesta v mestni log 47, 1000 Ljubljana Klinika za male živali Maribor, Osojnikova ul. 10, 2000 Maribor, Veterinarska bolnica Ptuj, Ormoška c. 28, 2250 Ptuj Veterinarska ambulanta Vipava, Ivan Princes s. p., Gradiška c. 10, 5271 Vipava Veterinarska ambulanta Tačka, Prvomajska ulica 25, 3250 Rogaška Slatina Veterina Novo mesto d. o. o., Šmarješka cesta 2, 8000 Novo mesto Nabergoj, veterinarski inženiring d. o. o., Dolga ulica 30, 9226 Moravske toplice Veterinarska postaja d. o. o. Slovenj Gradec, Celjska cesta 126, 2380 Slovenj Gradec PRVA-K Klinika za male živali d. o. o., Gorkičeva 6, 1000 Ljubljana Veterinarstvo Vidic, Vidic Oton s. p., Kromberška cesta 12, 5000 Nova Gorica Vet Klinika Lesce d. o. o., Alpska cesta 49, 4248 Lesce JANG veterinarska ambulanta d. o. o., Kandijska cesta 27, 8000 Novo mesto Ambulanta za male živali LARA, Lara Kralj, Trgovska ulica 4, 6310 Izola Veterinarska ambulanta Hrpelje-Dodič d. o. o., Ulica Dragomira B. Brkina 9, 6240 Hrpelje Veterina Gorica d. o. o., Pri hrastu 18, 5000 Nova Gorica

35 Osnovni podatki o društvu: Društvo je bilo ustanovljeno leta 2007 kot humanitarna in prostovoljska organizacija. Iz evidence je razvidno, da je bilo na dan 31. 12. 2015 v društvu 91 članov, od tega 56 aktivnih terapevtskih parov, 13 pripravniških parov in 16 pasivnih članov. Za primerjavo: v decembru 2014 je bilo 40 terapevtskih parov. V letu 2015 je 5 terapevtskih parov zaradi različnih vzrokov prenehalo z delom (2 zaradi starosti psov, 1 zaradi smrti psa in 2 zaradi osebne preobremenjenosti vodnic). Dve vodnici sta ostali aktivni kot mentorici.

Podružnice: V večini podružnic poteka delo dobro, še zlasti v gorenjski, goriški in obalno-kraški podružnici. V letu 2015 je zaživela ljubljansko–notranjska podružnica, rezultati dela so bili hitro vidni. Delo v dolenjski in štajerski podružnici je zaradi malo številčnosti članov manj aktivno – člani se ne sestajajo.

Sodelovanje med organi je korektno in konstruktivno.

Program dela društva: Osnova za delo društva je bil Program dela za mandatno obdobje 2015–2017, ki ga je obravnaval in potrdil izvršilni organ – izvršni odbor društva – na 1. redni seji, 11. 6. 2015. Prog­ ram je bil izdelan na osnovi izhodišč in usmeritev, ki so bila 6. marca 2015 predstavljena na rednem letnem občnem zboru društva in dopolnjen na občnem zboru aprila 2016.

Finančno stanje: Finančno stanje društva je bilo skozi vse leto pozitivno in stabilno. Sredstva, ki smo jih zbrali s članarinami, 0,5 od­ stotka dohodnin, s kotizacijami od izobraževanj in 10 % od kilometrin, ne bi zadoščala za pokrivanje stroškov poslovanja društva. Zato smo podporo iskali tudi pri donatorjih in sponzorjih.Finančno poslovanje društva je skladno s statutom dvakrat letno preveril nadzorni odbor. Iz njegovih sklepov je razvidno, da poslovanje društva poteka skladno z zakonskimi in računovodskimi predpisi in da je v celoti transparentno.

Delovanje društva, njegovo poslanstvo in cilji so: Terapevtski in pripravniški pari redno izvajajo terapevtske programe v 82 ustanovah po Sloveniji (stanje na dan 22. 8.

2016, op. p.). Izmed šestih programov so najpogosteje izvajani programi: AAT, AAA in Beremo s tačkami. V letu 2015 je bil s strani osnovnih šol opazen porast povpraševanja po terapevtskih parih z licenco R.E.A.D. Še pred dobrim letom se je ta program izvajalo le v nekaj šolah, sedaj se ga že v 24.

V letu 2015 je 73 terapevtskih in pripravniških parov opravilo 2742,5 prostovoljskih ur v naslednjih skupinah ustanov:

Ure po skupinah ustanov Število ur Domovi starejših občanov 434,0 Varstveno delovni in vzgojni centri, 776,0 mladinski centri Osnovne šole 757,0 Knjižnice 169,0 SVŠG Ljubljana 57,0 Vrtci 86,0 URI Soča Ljubljana 128,0 Psihiatrična bolnica Ljubljana 10,0 Drugo 531,5 (festivali, sejmi, prireditve, enkratni obiski v zavodih ...)

Skupaj 2742,5

Poročilo o delu Društva Tačke pomagačke v letu 2015 do 30. 9. 2016

Slavica Mrkun, predsednica

V letu 2016 je bilo na stanje 31.7. opravljenih 1655 terapevtskih ur. Podrobnejši prikaz po ustanovah bo izdelan za letno poročilo za tekoče leto.

Testiranje psov za nove terapevtske pare – pripravnike: V začetku leta 2015 smo opravili dve testiranji o primernosti psov za terapevtsko delo. Testiranje je opravila kinološka inštruktorica z licenco Lea Leskošek. Testiranih je bilo 32 psov.

Uspešno je testiranje opravilo 30 psov. Na izobraževanje za nove pare se je kasneje prijavilo 17 vodnikov s svojimi psi.

Konec januarja in nato še februarja 2016 smo opravili testiranji o primernosti psov za terapevtsko delo, ki ga je prav tako opravila Lea Leskošek. Na testiranje je bilo prijavljenih 19 psov.

Med kandidate za pripravnike za terapevtske pare je bilo sprejetih 15 parov (vodnik in pes).

Izobraževanja in druženja - V letu 2015 smo marca organizirali izobraževanje v CUDV Draga, enota Mavrica, za nove pripravniške pare in strokovne delavce. Izobraževanja se je udeležilo 17 pripravniških parov in 28 strokovnih delavcev.

- Društvo je 16. 5. organiziralo strokovno enodnevno izobraževanje z naslovom Terapevtski pes v šolah in vrtcih, na katerega smo povabili tuji predavateljici, eno iz Švice – dr. Karin Hediger, eno iz Nemčije, Meike Heyer, in Mojco Trampuš, člani­co našega društva. Nad odzivom učiteljev srednjih in osnovnih šol ter drugih strokovnih delavcev smo bili navdušeni, saj se je izobraževanja udeležilo 67 slušateljev, poleg njih pa še 62 aktivnih članov društva.

- Šest naših terapevtskih parov se je 22.–24. 5. udeležilo tridnevne delavnice, z naslovom: Animal Assisted Therapy, ki ga je organizirala Hrvatska udruga za školovanje pasa vodiča i mobilitet iz Zagreba. Delavnico je vodila priznana ameriška strokovnjakinja za terapijo s pomočjo psov, Melissa Winkle.

- 5. septembra je v Mladinskem zdravilišču in letovišču RKS Debeli rtič društvo organiziralo strokovno izobraževanje in družabno srečanje terapevtskih in pripravniških parov, ki se ga je udeležilo 24 članov. Kinološka vsebina je bila namenjena boljšemu razumevanju pasje govorice, skrbi za psa terapevta

36 v letu 2016. Na našo prošnjo o možnosti prevoza terapevtskih psov v javnem potniškem prometu mesta Ljubljana so nam iz kabineta župana Mestne občine Ljubljana pomagali, da so v podjetju LLP spremenili in dopolnili 40. člen Splošnih prevoznih pogojev za prevoz potnikov in prtljage v mestnem linijskem prevozu potnikov, ki jih opravlja Javno podjetje Ljubljanski potniški promet. Navedeni splošni prevozni pogoji, ki veljajo od 23. 10. 2015, omogočajo tudi terapevtskim psom (do sedaj le psom vodnikom slepih in psom – pomočnikom invalidov) brezplačen prevoz brez časovnih omejitev in brez nagobčnikov na avtobusih Ljubljanskega potniškega prometa.

Decembra je bila na pristojno Upravno enoto vložena vloga za spremembo sedeža društva (pozitivno rešena v januarju 2016).

in poročilu o vsebini delavnice v Zagrebu. Popoldanski del je bil namenjen druženju članov.

- Zaradi velikega povpraševanja po programu Beremo s tačkami (R.E.A.D.®), smo 7. novembra v Ljubljani, v Knjižnici Šiška, izvedli izobraževanje za pridobitev licence za nove terapevtske pare. Vseh 10 kandidatov je pridobilo licenco za izvajanje programa.

- V novembru in decembru je bilo organizirano izobraževanje po podružnicah (nekatera se je zaradi časovne stiske opravilo v januarju oz. februarju 2016), in sicer: - Tellington TTouch© izkustvena delavnica pod vodstvom Darje Žnidaršič, - Vedenje in komuniciranje psov, predavateljica Karmen Zahariaš, - Podporna terapija za pse, ki jih je opravila Jana Bedenk – Animal.si V letu 2016 do vključno septembra smo uspešno izvedli: - 9 enodnevnih delavnic po 8 terapevtskih in pripravniških parov, na temo: Vodenje terapevtskega psa pod vodstvom Nataše Ogrin Jurjevič - v marcu 2016 dvodnevno strokovno izobraževanje za pripravnike, strokovne delavce in terapevtske pare, na temo: Osnove dela s terapevtskim psom (predavateljice: Maja Povše, Milena Živec, Katja Logar, Slavica Mrkun, Mojca Trampuš, Sanja Bekrić, Branka Hobič, Lea Leskošek) - v maju enodnevno strokovno izobraževanje za terapevtske in pripravniške pare, na temo: Homeopatsko zdravljenje psov in veščine javnega nastopanja, predavateljice Mojca Sajovic in Mateje Kozole - v juniju 2016 dvodnevno delavnico za strokovne delavce: Priprava, izvedba in ocenjevanje terapije s pomočjo psa pod vodstvom Nataše Ogrin Jurjevič - v juliju 2016 začetek kinološkega izobraževanja terapevtskih parov in pripravnikov, ki jih vodijo kinologinje oz. inštruktorice: Branka Hobič, Vesna Bidoli, Cvetka Gorjan in Ana Cukijati - september 2016: strokovno izobraževanje Beremo s tačkami o disleksiji in drugih motnjah pri branju (predavateljice: Breda Tesner, Mojca Trampuš, Gojmir Lešnjak-Gojc, Helena Kokot Bujanović in dr. Milena Košak Babuder).

Finančna sredstva za večino zgoraj naštetih izobraževanja je namenil donator Thoolen Foundation Vaduz.

S strani Ministrstva za zdravje RS smo pridobili odločbo, s katero so društvu priznali status: društvo, ki deluje v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva.

S Centrom za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVSO), ki deluje v okviru Ministrstva za javno upravo, smo sodelovali v projektu Trženje poslanstva. Projekt smo pripravljali skupaj z BTC City in Agencijo Saachi & Saachi, zasedli smo 2. mesto. Z vsemi udeleženci se trudimo, da bi projekt zaživel

Zaključni izpit iz pripravništva: V letu 2015 je uspešno opravilo pripravništvo in zaključni izpit 12 pripravniških parov, ki so bili na pristojnih organih društva potrjeni za terapevtski par, in sicer: - Anica Flat in kuža Bach, Marija Sajovic in psička Tildy, Jo Musto in kuža Rory, Milan Šinko in psička Taja, Jana Miklič in kuža Oli, Tatjana Gombač in psička Yuma, Tadeja Slavic in kuža Ajk, Breda Bertalanič in kuža Jon, Maša V. Ponikvar in kuža Flirt, Sabina Miklavčič in psička Lady, Tamara Valenčič in psička Chispa in Milka Golob s psičko Čupo.

Do septembra 2016 je uspešno zaključilo pripravništvo in zaključni izpit 13 pripravniških parov, in sicer: - Sara Rovan s psom Billyjem, Vesna Bidoli s psičko Ino, Barbara Simčič s psičko Laylo, Tamara Jesenovec s psom Henrikom, Janka Bergel Pogačnik s psičko Honey, Anja Kernc s psičko Belo in Simbo, Vendi Rupnik s psičko Laylo, Margaret Davis s psom Timijem, Tanja Hrkač s psom Ašom, Anja Cerkvenik s psičko Trilly, Lara Hodej s psičko Taro, Barbara Šomen s psom Čarom.

Zaključek: Iz navedenega je razvidno, da je število članov v društvu iz leta v leto višje, kar terja veliko dela in doslednosti pri administrativnih nalogah in pri sprejemanju odločitev v organih društva. Uresničeni so bili vsi prioritetni cilji druš­ tva, poleg tega pa se je dodatno opravilo še številne druge naloge. Število terapevtskih in pripravniških parov je znatno naraslo. V organih društva je bila sprejeta usmeritev, da se vlaga prizadevanja v izobraževanje terapevtskih in pripravniških parov, in s tem v dvig kakovosti njihovega dela ter nekoliko manj v povečevanje števila novih pripravniških parov.

V društvu zadovoljni opažamo, da se povečuje število posameznikov, ki so pripravljeni prevzeti organizacijske, tehnične in strokovne naloge (Mojca Trampuš, Gregor Geč, Ana Cukijati, Silva Ferletič, Jana Miklič ...). Brez njihove pripravljenosti nekaterega predhodno navedenega dela ne bi bilo mogoče opraviti. Še posebej pa izpostavljamo članico, Branko Hobič, ki uspešno pridobiva donacije pri Thoolen Foundation Vaduz. Z doniranimi sredstvi smo organizirali različna izobraževanja, poleg tega pa pokrili stroške najemnine za poslovni prostor do vključno leta 2018. Poseben prispevek nameni tudi kinologinja Lea Leskošek, ki vsa leta opravlja testiranja o primernosti psov za terapevtsko delo, v celoti pa se v korist društva odpoveduje honorarju. Veliko dela za društvo je v preteklem letu opravila pripravnica Sara Rovan, ki je oblikovala in pripravila za tisk članske izkaznice, tehnično pripravo 3 zloženk in 1 novo, oblikovanje in tehnična priprava za tisk revije Sledi, kazalk za program Beremo s tačkami, napisi za na oprsnice itd.

37

LEK 70 LET_SLEDI_A5_lezece_OUTL_PRESS.indd 1

26. 08. 16 11:46

Sklenite preko spleta do 20% ugodneje.

Zavarovalnica Triglav

38

Industrijska cesta 1a

www.tackepomagacke.si