Puščica januar 2015

Šolsko leto 2014/2015

PUŠČICA Zdi se, da se je šolsko leto še komaj začelo, pa smo že zakorakali v njegovo drugo polovico. Za nami je kopica novih spoznanj, odgovorov na zastavljena vprašanja, zapisanih besed, rešenih nalog, igrivih trenutkov, pa tudi kakšen padec, razočaranje, neuspeh.

Pa je tudi to del poti do uspeha. Skrivnostni ovinki, ki nam jih na poti nariše življenje. Ali pa si jih zarišemo sami, če pogled usmerimo vstran od cilja. Nešteto drobnih, vztrajnih korakov je včasih potrebnih, da pridemo tja, kamor želimo priti ali pa je prav in dobro, da bi prišli. Vztrajnost, pogum, pozitivna naravnanost naj bodo naši spremljevalci ob naših vsakdanjih, majhnih in velikih korakih.

"Edina

človeška lastnost, ki nam vliva upanje in daje tolažbo, je vztrajnost, saj po prizadevnem delu vztrajnost vedno rodi svoje sadove."

Charles Dickens

PUŠČICA

V TEJ ŠTEVILKI Božično-novoletni sejem v besedi in sliki…………………………………3 Nadarjeni učenci………….……………………….……………………………………...4 Memoriada……...…………...…………………………...……………………………….….5 Interdisciplinarni športni dan v naravi……………………………………..7 Intervju s prof. matematike in fizike…………………………...…….…..8 Intervju s prof. slovenščine……………………..…………………………….….9 Postopno uvajanje prvega tujega jezika v 2. razredu…..….….10 Šola v jutranjih urah……………………………………………………………….….11 Srečanje staršev in učiteljic………………………………….………….……..11 Šola v naravi……………………………..…………………………………………….…….12 Literarno-likovne strani……………………………………………...……………..14 Atomčki iz znanja………………………………………………..……………………..28 Zahvala……………...……………………..…………………………………………………..29

Puščica, šolski časopis OŠ Tabor 1 Maribor Šolsko leto 2014/2015 Uredila: Barbara Vindiš, prof.

Avtorice slik na naslovnici:

Sara Punčec, 4. b Sarah Polšak, 4. b Alin Toplak, 4. b

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

STRAN 3

BOŽIČNO-NOVOLETNI SEJEM V BESEDI IN SLIKI Na sejmu sem že četrto leto.

Kot vsako leto je tudi letos veliko ljudi, le da je letošnji sejem še bolj zanimiv kot lanski. Začetna prireditev mi je bila zelo všeč, saj je bilo veliko petja in plesanja.

Že vrsto let prihajam na sejem. Res mi je všeč vzdušje in ta radost, ki jo prinesejo obiskovalci. Všeč pa mi je tudi izvirnost prodajalcev, saj so izdelki prekrasni in uporabni. Če bi jaz organizirala sejem, bi dodala samo še poseben prostor, kjer bi lahko obiskovalci obesili plašče. Zadovoljna sem s sejmom in upam, da bo tudi prihodnje leto tako.

Uršula Horvatič, 4. a

Mojca Horvat Na sejmu sem se imela zelo lepo. Vse mi je bilo všeč. Kupila sem si srečko in dobila malico. Naredili so mi tudi tatu.

Lara Borak, 2. b

Ob vstopu v šolo sem bila dobre volje. Prišla sem sama, brez sorodnikov. Dodala ne bi nobene stojnice.

Najbolj mi je bila všeč stojnica z bonsaji, kjer sem tudi sama prodajala. Kupila sem obeske za smreko, na srečelov pa nisem šla. Sejem mi je bil všeč, saj se ga je udeležilo veliko ljudi in ker smo veliko prodali. Na sejmu sem bila do konca.

Ko sem prišla na sejem, se bila vesela, saj je na sejmu bila tudi moja hčerka, ki je prodajala, in ker sem se veselila ponudbe izdelkov. Prišla sem z vso družino. Zelo mi je bila všeč kavarna Pri vročem loncu. Dodala bi še kakšno stojnico z aranžmaji, saj jih je bilo letos premalo.

Kupila sem srečko, hčeri pa sem plačala urejanje frizure. Zaradi pestre ponudbe in prijaznih prodajalcev mi je bil všeč celoten sejem. Tudi če bi imela to možnost, sama ne bi imela svoje stojnice.

Lani Grgič, 6. b

Alenka Gačanović

Na sejmu sem se imela lepo. Še posebej so mi bili všeč venčki.

Kupila sem tudi srečko, dobila pa lepilo in obesek. gospa Andreja

Začetna predstava me je zelo navdušila. Izdelki so izvirni; še boljši so tisti, ki so domači, ročno izdelani. Ničesar ne bi dodal, saj sem bil z vsem zadovoljen. Rad bi pohvalil vse prodajalce za dobro opravljeno delo. zelo sem navdušen.

Tone Romih

Na sejmu mi je bilo zelo všeč. Počutim se odlično, saj imajo prodajalci dober odnos do kupcev. Vsak ima drugačen odnos, a vsi dovolj dobrega, da se lahko dobro sporazumevamo. Vse stojnice so zelo zanimive, vsaka je za drug okus. Najbolj sem bila navdušena nad stojnico s pecivom, saj sem po naravi sladkosneda. gospa iz soseščine

Z obiskovalci sejma so se pogovarjale mlade novinarke, šestošolke, ki obiskujejo novinarski krožek, Ana Muršič, Zala Šenveter, Lea Savić, Anja Matuš, Zarja Romih Jelenc, Lana Šimpl, Anouk Dravčbaher in Nikolina Pelemiš.

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

STRAN 4

NADARJENI UČENCI V šolskem letu 2014/15 smo se odločili, da delo z nadarjenimi učenci popestrimo. Učencem želimo omogočiti, da razvijajo kompetence, ki so ali bodo vse bolj potrebne v sodobni družbi. Hkrati pa želimo nameniti pozornost tudi tistim stebrom znanja, ki so jih cenili že naši predniki. V mislih imamo pomnjenje, retoriko, raziskovalno delo idr.

Na kratko — učence izzivamo: »Postavi se na glavo – nauči se konstruktivno, osredotočeno in kreativno razmišljati.« Mag. Nastja Mulej je v prevodu de Bonove knjige Naučite svojega otroka razmišljati zapisala: »Inteligentnost je potencial. Razmišljanje je veščina, s katero ta potencial izkoriščamo. Največje

darilo, ki ga lahko podarimo otrokom, je sposobnost, da znajo razmišljati z lastno glavo.« Ali kot pravi latinski izrek: Non scholae, sed vitae discimus.

NE UČIMO SE ZA ŠOLO, AMPAK ZA ŽIVLJENJE. Osnovna usmeritev šole za delo z nadarjenimi učenci je predvsem zagotavljanje kakovostnega pouka, pri katerem učenci preživijo največ časa, nato pa posebej organizirane dejavnosti za te učence. Ob šolskem delu se izvajajo posebne dejavnosti, ki so raznolike in zanimive. Učenci imajo možnost sodelovati pri številnih dogodkih in aktivnostih, ki razvijajo njihova močna področja.

V tem šolskem letu pa smo izvedli tudi prvi tabor za nadarjene

učence. Učenci so se s svojimi mentorji družili v razgibanih delavnicah osebnostne rasti, kreativnega razmišljanja, tehnik pomnjenja, finančnega opismenjevanja, raziskovalnega dela in likovnega ustvarjanja. Pridobivali so kompetence za sodobno družbo.

Uživali so ob potopisnem predavanju o Ameriki in ob mladi podjetnici spoznali, da so vse kompetence, o katerih so se učili, potrebne za uspeh. Seveda niso manjkale didaktične sprostitvene dejavnosti. Veseli smo bili, da so se pridružili tudi starši in potelovadili z možgani.

Bojana Trunk, prof.

Tabor za nadarjene učence V petek, 7. 11., in soboto, 8. 11.

2014, je prvič v zgodovini naše šole potekal tabor za nadarjene učence. Bil je množično obiskan s strani učencev in njihovih staršev. Ravnateljica ga. Rapac pa je ob koncu zaključne prireditve povedala tudi, da je zadovoljna z velikim uspehom te novosti.

PRVI DAN, PETEK Delo se je pričelo ob 17. uri, ko so prispeli učenci in se razdelili v skupine, v katere so se prijavili pred taborom.

Delavnice, ki so se jih učenci udeležili, so bile: - Osebnostna rast - Memory tehnike - Kreativno razmišljanje - Mladi in denar Vsaka delavnica je trajala 30 minut, učenci in starši pa so po

končanih delavnicah imeli tudi prigrizek.

Ko so se udeleženci okrepčali, nam je prof. Mira Lorber v sliki in besedi pripovedovala o svojem potovanju po Ameriki.

Sestavila je kratke »filmčke« in nam za vsako obiskano mesto predstavila svoja doživetja.

Po končanem predavanju so se udeleženci odpravili domov, vendar nam je vseeno uspelo pridobiti izjavo učenke devetega razreda, ki pravi, da je uživala ob potopisnem predavanju, vendar si je tekom dneva želela več delavnic.

DRUGI DAN, SOBOTA Učenci so skupaj s starši v šolo prispeli ob pol deveti uri, pojedli zajtrk in se sprostili na sprostitveni dejavnosti. Nato so se ločili, starši so se udeležili delavnice, namenjene le njim, učenci pa so obiskali enake delavnice

kot prejšnji dan. Organizatorji so dodali tudi likovno delavnico, ki je imela veliko udeležbo.

Ker vsi vemo, da naši možgani niso zmožni stoodstotno delovati brez hrane, je bil organiziran prigrizek tudi za ta dan.

Sledilo je predavanje ga. Ajde Gregorčič, ki je predstavila in povezala vse, kar so počeli na taboru, prav tako pa je povedala tudi nekaj o svojem poklicu in spletni strani. Je grafična oblikovalka, ki ustvarja in ureja spletno stran Artida. Svojo predstavitev je dopolnila tudi s svojimi izdelki.

Tabor se je zaključil s podelitvami diplom za udeležence ter daril in zahval za organizatorje.

Nikita Arslanovski in Neli Šijanec, 9. a-razred

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

STRAN 5

MEMORIADA MISELNI ŠPORTI Svetovna tekmovanja v pomnjenju sta leta 1991 v Londonu osnovala Tony Buzan in Raymond Keene Obe, šahovski velemojster, da bi promovirala spomin kot »miselni šport«. Oblikovala sta 10 disciplin, ki so dandanes priznane kot svetovni standard za mednarodna tekmovanja.

Pomembni cilji tovrstnega tekmovanja so še:  filantropija — mladim po vsem svetu sta želela priskrbeti orod-

Miselni športi v Sloveniji

 

ja za učenje ter jim omogočiti, da se naučijo, kako se je treba učiti; obuditi umetnost spomina v družbi, ki je vse bolj globalizirana; novo območje delovanja in priložnost za zvezde pomnjenja in vzornike.

Katere discipline so uvrščene v tekmovanje oz. kaj je potrebno pomniti?

datumi, abstraktne slike, binarna števila, naključne besede in imena, obrazi.

Discipline so oblikovane tako, da merijo zgolj spominske sposobnosti, ne pa posameznikovega znanja iz posameznega področja. Discipline tudi niso specifične za nobeno kulturo ali jezik, tako da so zagotovljeni enaki tekmovalni pogoji za mednarodno konkurenco.

Govorjena števila, igralne karte,

 leta 2014 je bila uvedena kategorija ot roci in juniorji (sodelovala sta učenca naše šole); prvo šolsko tekmovanje bo izvedeno prvi četrtek v mesecu marcu 2015.

Ideja je nastala v hotenju, da se v slovenski prostor vnesejo sodobna dognanja in metode pomnjenja in da se ljudi vzpodbudi k treniranju spomina, ki je ključen za uspešno učenje.



Pomembni dogodki:  leto 2009 je bilo prelomno, takrat je potekalo prvo državno tekmovanje Memoriada;

Namen in cilji tekmovanja:  pokazati ljudem, da je možno s treningom spomina le-tega izboljšati;  širjenje in poglabljanje znanja s

področja pomnjenja in učenja;

 spodbujanje in utrjevanje krea   

tivnega mišljenja in prostorske predstavljivosti; popularizacija orodij za učenje; odkrivanje za miselne športe nadarjene učence in dijake; spodbujanje druženja mladih iz različnih šol in okolij; priprava učencev ter dijakov na sodelovanje v mednarodnih tekmovanjih in mednarodnih

STRAN 6



PUŠČICA

miselnih kampih; obuditi umetnost spomina v družbi.

Na šolskem tekmovanju MemoŠOLA lahko sodelujejo učenci vseh razredov OŠ in dijaki vseh letnikov srednje šole. Sodelujejo lahko v eni ali več tekmovalnih disciplinah.

Vsako tekmovanje je samostojna celota. Zmagovalec posamezne MemoŠOLE je oseba, ki ima največje število točk v skupnem seštevku.

Na državno tekmovanje se lahko uvrstijo praviloma najboljši prvi trije iz vsake kategorije z regijskih tekmovanj v skupnem seštevku.

Vir: Peter Cokan, Vanja Jus: MemoryTRENER TIM : priročnik za trenerje. Univerza Minerva, september 2014.

Tisk in objava: Univerzum Minerva.

Ana-Marija Jeličić, prof.

PRIMERI NALOG DISCIPLINA NAKLJUČNE BESEDE Dobro si oglej navedene besede v zaporednem vrstnem redu. Čas pomnjenja besed je 5 minut.

Po 5 minutah prikrij besede in jih zapiši v pravilnem vrstnem redu. Čas spominjanja je 10 minut.

POMNJENJE BESED Besede: 5 min pomnjenje 10 min spominjanje

listek za pomnjenje

PULOVER

BRISAČA

IGRAČA

PASTA

KITARA

POLICIST

MIZA

KRAVA

STOL

KRUH

DEŽ

PAS

KINO

URA

LOPATA

TRAMPOLIN

KLOVN

ROŽA

TRGOVINA

DREVO

DISCIPLINA ŠTEVILA Pomnjenje številk temelji na vizualni podobnosti med števili in objekti ter na asociacijah.

Sistem ŠTEVILO - OBLIKA

Razmisli, katerim števkam (od 0 do 9) pripada sličica.

(Rešitev: a: 1, b: 2, c: 3, č: 4, d: 5, e: 6, f: 7, g: 8, h: 9, i: 0.) Še sam/a poišči slike iz narave, ki te spominjajo na določeno števko.

Naloga: Zapomni si število

67301529484259

Namig: Iz sličic, ki predstavljajo določeno števko, sestavi čim bolj nenavadno zgodbico. Ko jo boš pripovedoval svojim sošolcem, boš razmišljal o slikah ter tako s pomočjo slik priklical v spomin števke. naloge pripravila Polona Dovečar, prof.

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

STRAN 7

INTERDISCIPLINARNI ŠPORTNI DAN V NARAVI Že drugo leto zapovrstjo smo imeli športni dan, ki je nekoliko drugačen kot drugi športni dnevi, saj zraven ciljev s področja športa uresničujemo še mnoge druge cilje z različnih področij. Odpravili smo se na Pohorje ali na bližnje griče, na poti pa imeli zabavne in poučne aktivnosti - raziskovali smo, merili, si pripovedovali zgodbe, improvizirali, pa tudi telovadili. Preberite, kaj so o tem dnevu povedali učenci, s katerimi so se tudi tokrat pogovarjale mlade novinarke.

Preden smo prišli do koče Luka, smo kar veliko hodili, a smo se tudi zabavali. Na cilju pri koči smo se igrali pantomimo, malo skakali in se slikali, nato pa se počasi odpravili proti domu. Šestošolec

Na športni dan smo se odpravili na planoto Habakuk. Bilo je zabavno in zanimivo, pa k sreči ni deževalo.

Ko smo prispeli do vrha, smo pojedli malico in šli plezat.

Vita Frank, 2. c

Pot do Trikotne jase na Pohorje se je vzpenjala in tisti, ki smo bili malo hitrejši, smo vzpodbujali počasnejše. Na cilju smo pomalicali, nato pa legli v travo in uživali v razgledu.

Gal Babič, 3. c

Bili smo na Pekrski gorci. Ko smo prispeli na vrh, smo jedli in pili. Da nam ne bi bilo dolgčas, smo zraven prinesli še knjige in jih brali. Všeč mi je bilo, ko smo se sladkali s čokolado. Ni pa mi bilo všeč, da sem bil predebelo oblečen. Če bi lahko kaj dodal, bi se na vrh povzpeli s konji. Zelo smo se vznemirili, ko smo pogledali luknjo, ki smo jo sami našli.

Teodor Pelemiš, 1. a

Na Pohorju smo iskali jesenske plodove in listje. Ko smo prišli do cilja, smo malicali. Zelo mi je bilo všeč, ko smo našli kostanje. Sicer pa mi je ves dan bil všeč.

Šli smo do koče Luka. Najbolj mi je bilo všeč, da smo hodili in se igrali. Če bi lahko, bi spremenila le to, da bi sošolci hitreje hodili.

Urban Ekart, 2. b

Ema Širec, 8. b

Na športnem dnevu smo se igrali, jedli in pili. Šli smo na Trikotno jaso. Občudovali smo razgled na Maribor.

Bolj všeč mi je bila pot navzdol kot navzgor. Lahko pa bi se odpravili še do koče Luka.

Odšli smo na Pohorje do Trikotne jase. Zabaval sem se predvsem pri hoji navzgor, osrečil pa me je tudi pogled na ves Maribor. Čeprav je bilo super, bi dodal še plezanje v adrenalinskem parku.

Manja Županič, 3. b

Jaša Truntič, 3. c

Naš športni dan je bil pohod na Pekrsko gorco. Najbolj všeč mi je bilo, ko smo se vračali dol, saj sem lahko ves čas hodila ob učiteljici. Ko smo prispeli do vrha, smo najprej potešili svojo žejo s pijačo, nato smo jedli. Potem smo se šli igrat. Meni je bilo všeč vse, razen tega, da smo se ustavljali, ko smo šli dol.

Bili smo na planoti Habakuk.

Najbolj mi je bilo všeč, ko smo videli žabico. Pravzaprav se mi ni nič zgodilo, vse je bilo v redu in ne bi ničesar spremenil.

Zelo je bilo zabavno in zanimivo.

Luka Matušan, 2. a

Urška Filipič, 1. c

Športni dan smo preživeli na Pekrski gorci. Na vrhu smo se odpočili in pomalicali. Najbolj sem uživala, ko smo se posladkali s sladkarijami, saj jih imam zelo rada. Bilo je res zelo zabavno in niti v sanjah ne bi nič spremenila.

Eva Kesič Gmeiner, 1. b

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

STRAN 8

INTERVJU S PROF. MATEMATIKE IN FIZIKE Poučevanje je eden izmed glavnih in najnujnejših »opravil« dandanes. Ker pa poučevati ne more vsak, moramo učitelje in profesorje, ki z nami delijo znanje, zelo spoštovati. Učitelji niso le roboti, ki vse vedo, so tudi pedagogi, ki nas poleg naših staršev pripravljajo na življenje v odraslem svetu. Torej, pred vami je intervju z eno izmed učiteljic matematike na naši osnovni šoli, ki ni le odlična naravoslovka, temveč tudi dobra pedagoginja, Metko Potočnik.

Pozdravljeni. Pri izbirnem predmetu šolsko novinarstvo kot soustvarjalci šolskega časopisa prispevamo tudi svoje članke. Dobili smo nalogo, da intervjuvamo učitelja, ki poučuje na naši šoli.

Vam torej lahko zastavim nekaj vprašanj?

Seveda.

Osnovnošolska izobrazba je že iz časa Marije Terezije pomembna. Tako pa ni s srednješolsko izobrazbo, saj se za le-to še danes ne odločijo vsi.

Ker pa je vsem jasno, da učitelji oz. profesorji potrebujejo osnovnošolsko in srednješolsko izobrazbo, poleg tega pa še zaključeno fakulteto, me zanima, katero osnovno in srednjo šolo ter fakulteto ste obiskovali vi?

Osnovno šolo sem obiskovala v svojem rojstnem kraju, torej v Hočah. To je OŠ Dušana Flisa, nadaljevala sem na srednji šoli s kar dolgim imenom: ŠŠPKU (Srednja šola pedagoške in kulturne usmeritve). To bi bila sedanja 3. gimnazija. Študij matematike in fizike sem nadaljevala na Pedagoški akademiji v Mariboru.

Ali ste navedeno srednjo šolo in fakulteto izbrali iz posebnih razlogov?

Vedela sem, da želim biti učiteljica in da je matematika moj favorit. Ponudba programov je bila takrat precej manjša, kot jo imate devetošolci sedaj, tako da izbire veliko ni bilo.

Odkar sem zamenjala »šolske strani« in vstopila v šesti razred, pomnim, da me matematiko poučujete vi. Kaj vas je pritegnilo za poklic učitelja?

Dinamično in nikoli dolgočasno delo z mladimi.

Zakaj ste se odločili ravno za poučevanje matematike? Že v osnovni šoli je bila matematika moj najljubši predmet. Svet števil je zanimiv, logičen in urejen. Že v otroških letih me je za njo navdušil starejši brat, ki mi je venomer zastavljal uganke in zanke, v osnovni šoli pa je moje navdušenje še stopnjevala moja učiteljica matematike.

Delo z odraščajočimi najstniki s ponorelimi hormoni, bodimo iskreni, ni enostavno. Ali ste kadar koli pomislili o opravljanju katerega drugega poklica? Če ste, katerega?

Preden sem se odločila za študij matematike, sem razmišljala še o študiju farmacije in angleščine.

Svojih let nikoli ne izdate, pa je tako tudi s časom poučevanja? Kako dolgo že redno poučujete?

Od leta 1989, torej dobrih 25 let.

Učence od šestega do devetega razreda poučujete matematiko, vendar velikokrat učencem pomagate tudi pri fiziki in kemiji. Za poučevanje katerih predmetov ste izšolani?

Za matematiko in fiziko.

Zakaj redno ne poučujete fizike in kemije?

Za poučevanje kemije nisem izšolana.

V Mariboru in okolici je veliko šol, delovnih mest pa malo. Ali ste poučevali še na kateri drugi šoli? Kateri?

Da, na OŠ Leona Štuklja, ki se je najprej imenovala OŠ Veljka Vlahoviča 2, nato pa OŠ Tabor 2.

Letos ste razredničarka 9. a-razredu. Ste bili že kdaj postavljeni v vlogo razrednika?

Seveda, kolikokrat, pa ne vem natančno.

Kakšno je vaše mnenje o vodenju in usmerjanju razreda? Ali mislite, da bi to lahko počel vsak?

Vsak, ki zaključi ustrezen študij pedagoške smeri, je za vodenje oddelka usposobljen. Seveda pa še posameznik doda »nekaj sebe«. Vzgoja je dolgotrajen proces in vztrajnost se izplača. Vsak dan se zgodi toliko novih in drobnih stvari. Postavljajo se meje, ki jih učenci vztrajno premikate. Če vaša »akcija« ni v skladu s poslanstvom šole, je potrebno poseči tudi po ukrepih, ki pa učitelju nakopljejo veliko dodatnega in administrativnega dela. Ko pa kot učiteljica in razredničarka vidim, da besede in dejanja padejo na plodna tla, je zadovoljstvo še toliko večje.

Poklicu učitelja je poleg več kot poldnevnega delovnika potrebno nameniti tudi veliko časa in pozornosti doma. Ali kljub temu radi opravljate svoje delo?

Da. Odnos z učenci je pomemben. Učitelje je treba spoštovati in upoštevati. Kakšen je vaš odnos z učenci, ki jih poučujete?

Deluje po načelu »akcija – reakcija«.

Vsako leto se poslovite od ene generacije učencev. Kakšen nasvet bi dali učencem, ki odhajajo

STRAN 9

iz osnovne šole?

Slediti zastavljenim ciljem in srcu …

In VEDETI, KJE ZAČETI, VEDETI, KAM SI ŽELIŠ PRITI, NAREDITI NAČRT, KI TE BO TJA PRIPELJAL, SLEDITI NAČRTU in tako biti srečen.

Hvala za pogovor.

PUŠČICA

Z učiteljico se je pogovarjala Nikita Arslanovski, učenka 9. a-razreda.

INTERVJU S PROF. SLOVENŠČINE V nadaljevanju lahko preberete intervju z učiteljico Polono Zgaga, zaposleno na naši šoli. Izvedeli boste več o poklicu in o učiteljičini odločitvi zanj ter o debatnem klubu, ki ga imamo učenci možnost obiskovati.

Gospa Zgaga, postavila vam bom nekaj vprašanj, saj me zanima več o poklicu in Vašem pogledu na debatni krožek.

Kako dolgo že učite na OŠ Tabor 1 Maribor?

V OŠ Tabor I Maribor učim že 22 let. Že od začetka ste učili samo slovenščino, kajne?

Ali vam je bila slovenščina kot predmet blizu tudi, ko ste Vi obiskovali osnovno šolo?

Ne, na začetku svoje poklicne poti sem učila etiko in družbo (predmet je večkrat spremenil svoje ime) in slovenščino. Zadnjih deset let (morda malo več) učim samo še slovenščino. Ja, slovenščino sem imela rada že v osnovni šoli. Še prav posebej sem rada pisala.

Kdaj ste se odločili za poklic učitelja in zakaj?

Pravzaprav sem si želela postati novinarka, a je bila ustrezna šola v Ljubljani. Moji starši so bili prepričani, da bi bilo bolje, če ostanem v Mariboru. Tako sem iskala šolo, ki bi me povezala s pisanjem. Vpisala sem se na pedagoško akademijo ter študirala slovenščino in sociologijo.

Mislim, da je bila odločitev prava. Danes sicer ne pišem, temveč uživam ob tem, kar napišejo mladi, ki jih učim.

Kateri del poklica učitelja Vam je najbolj pri srcu? Lahko navedete razlog?

Svežina pedagoškega poklica. Nenehna povezava z mladimi ljudmi in mladimi idejami.

Kakšne dolžnosti še prinaša poklic učitelja, razen poučevanja?

Poklic učitelja je … Ves dan bi se dalo govoriti, kaj skriva v sebi poklic učitelja. Tako kot je pomembno, da učitelj sledi vzoru spoštovanja, pravičnosti, doslednosti in drugih vzgojnih elementov, je pomembno tudi, da čim bolje predaja učencem učne vsebine. Med pomembne, za učitelje pa morda manj prijetne, dolžnosti sodi tudi določena birokracija, ki jo mora voditi oziroma

izpolnjevati. Učitelji pripravljajo svoje učence tudi na razna tekmovanja, jih nanje spremljajo, pripravljajo in organizirajo različne dejavnosti.

O, še bi lahko naštevala.

Lani ste na šoli ustanovili debatni krožek, ki poteka tudi letos. Zakaj ste se za to odločili?

Vedno sem imela rada takšna druženja, ki so bogatila učence in učitelje. Ko sem se pozanimala, kaj so debatni krožki (na nekaterih šolah jih imenujejo klubi), me je spočetka malo skrbelo.

Naučiti smo se morali debatirati v določenem debatnem formatu, s čimer sem imela nekaj težav, in raziskati določene »nove« življenjske vsebine, kar me je navduševalo.

Letos ste začeli debatam tudi soditi. Kako Vam je bilo všeč?

Soditi sem pričela že v preteklem šolskem letu.

Pred prvim sojenjem sem imela veliko treme.

Sodniki morajo biti zelo dobri poslušalci, ničesar ne smejo preslišati. Danes je za menoj že šest turnirjev. Rada sodim. Ker poznam debatne trditve, me zelo zanimajo argumenti debaterjev in njihova podpora, način debatiranja ... Nekatere debate so izjemne in kar verjeti ni mogoče, da so debaterji stari trinajst, štirinajst let. Sicer pa turnirji potekajo ob sobotah, vsak pa je sestavljen iz treh debat. Moram priznati, da sem včasih ob tretji debati, ko se ura bliža šestnajsti, že malo utrujena.

Hvala za pogovor!

Z učiteljico se je pogovarjala Janja Horvat, učenka 9. b-razreda.

POSTOPNO UVAJANJE PRVEGA TUJEGA JEZIKA V 2. RAZREDU V letošnjem šolskem letu na naši šoli poteka projekt Postopno uvajanje prvega tujega jezika v 2. razredu. V ta projekt so vključeni vsi učenci 2. razredov, le-ti pa imajo v urnik vključeni 2 uri angleškega jezika na teden.

Vsebine pri pouku angleškega jezika se tesno povezujejo s cilji, vsebinami in dejavnostmi pri drugih šolskih predmetih. Cilje uresničujemo skozi različne dejavnosti, kot so: petje pesmi, ples, gibanje po navodilih, igra, tvorjenje dialogov, ogled animiranih filmov, branje in poslu-

šanje pravljic, oblikovanje zgodb po slikovnem gradivu, risanje in ustvarjanje po navodilih … Delovni jezik med učno-vzgojnim procesom je večinoma tuji jezik. Učenci so pri uri aktivni, pouk pa ne bo potekal samo v učilnici, ampak tudi v okolici šole, v prometu, v telovadnici in drugih šolskih prostorih.

Učenci so se na pouk angleškega jezika zelo pozitivno odzvali. Pa naj še sami povedo, zakaj je temu tako in nad čim so najbolj navdušeni učenci 2.b.

Daša: Najbolj mi je všeč, da učiteljica govori v angleškem jeziku, da pridno delamo in se veliko naučimo.

Isabel: Všeč mi je, da poznam barve in števila v angleščini.

Til in Tosja: Uživam, ko si ogledamo kakšno pesem ali risanko v angleškem jeziku.

Anja in Vita: Všeč mi je vse.

Lara: Zelo rada se igram igrice in pojem pesmice v angleščini.

Urban: Zelo veliko znam povedati v angleškem jeziku in na to sem ponosen.

Karim: Všeč mi je, da znam šteti in računati v angleškem jeziku.

Janja Horvat, prof., učiteljica angleščine v 2. razredu

Znanje je zaklad, ki venomer spremlja svojega lastnika.

Kitajski pregovor

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

STRAN 11

ŠOLA V JUTRANJIH URAH V ponedeljek zjutraj, sredi novembra, smo se učenci šolskega novinarstva odpravili po šolskih hodnikih. Opazovali smo, kaj se v jutranjih urah dogaja.

Predura se je že začela, zato v šoli vlada tišina.

Nekateri otroci na razredni stopnji imajo jutranje varstvo, spet drugi s šolskimi torbicami, oprtanimi na ramah pridno prihajajo v šolo, nekateri pa imajo pouk. Med temi so tudi učenci tretjega razreda, ki imajo nemščino. Poučuje jih učiteljica Mirna Tabak. Povedo nam, da se danes učijo številke od enajst do dvajset.

Ko se sprehajamo po hodnikih, lahko opazimo številne eko kotičke, stene so polne s plakati, na klopeh že posedajo učenci, ki čakajo na pouk, prostore pa krasijo tudi raznovrstne rastline.

Na stenah visijo slike in risbe učencev in povsod so razstavljeni njihovi izdelki. Ker je sedaj tak čas, so v večini jesenske ali na temo noči čarov-

nic. Razni barvni jesenski listi, drevesa, pajki in mreže. Te slike res narišejo nasmeh na obraz.

Tudi Arnoldov kotiček je umetniško obarvan.

Razstavljene so namreč slike. Te so zelo zanimive, saj so barvite in se pri njih ustavljajo mnogi učenci ter si jih ogledujejo.

V kuhinji za našo prehrano že skrbijo naše kuharice, ki se žal niso hotele slikati. Zagotovo pa bodo poskrbele, da tudi tokrat ne bomo ostali lačni.

Tako hitro čas mine in že se oglasi zvonec, ki napove konec šolske ure. Čas je, da se pripravimo na naslednjo uro. Pa nasvidenje do naslednjič!

devetošolci Tjaša Šimunić, Patrik Marhold, Denisa Ridžal in Janja Horvat

SREČANJE STARŠEV IN UČITELJIC Na drugem roditeljskem sestanku za starše učencev 2. a-razreda smo starši izdelovali božična presenečenja za svoje otroke. Le-te bo dedek Mraz izročil otrokom, ko jih bo obiskal v šoli. Učiteljici Sabina in Mojca sta s prijetno glasbo pričarali praznično vzdušje in nas bodrili pri ustvarjanju ter nam pomagali z nasveti, ko se je komu kje zataknilo. Skupaj smo preživeli prijetno urico in se domov vračali zadovoljni ter z nasmeškom na obrazu, saj smo vedeli, kako bodo naši otroci presenečeni nad darili.

Andreja Pinter, Enejeva mamica

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

STRAN 12

ŠOLA V NARAVI Sedmošolci so nekaj novembrskih dni preživeli v Vojskem. Preberete lahko, kaj so o svojih doživetjih zapisali v dnevnike.

Ponedeljek, 17. november 2014 Danes smo se ob 8. 15 odpravili izpred šole v Idrijo (Vojsko). Med vožnjo sem poslušal glasbo in gledal Vampirske dnevnike. Med vožnjo mi je bilo malo slabo, pa tudi neprijetno, saj sem se bal, da bo avtobus v kakšnem ovinku padel v globel. Videl sem tudi prelep hudournik, za katerega sem menil, da je slap. Ko smo se pripeljali v Idrijo, sva se s Tio pogovarjala, da stojijo hiše visoko v hribih in pogosto čisto na previsnih robovih, kjer si jaz ne bi želel živeti. Ko smo izstopili, bi morali vzeti vsak en kovček, saj bi si jih v domu zamenjali.

Ponedeljek, 17. november 2014 Dragi dnevnik!

Danes je bil res zanimiv dan. Že zgodaj zjutraj smo se odpravili v težko pričakovano šolo v naravi, v CŠOD Vojsko pri Idriji. Dolga vožnja z avtobusom je bila zelo zabavna. Čas smo si namreč krajšali s slikanjem ter opazovanjem okolice. Ko smo prišli, nas

Torek, 18. november 2014 Ves dan je deževalo. To ni pošteno! Ves čas smo bili v dvorani.

Igrali smo namizni tenis. Proti večeru se je vreme zjasnilo, zato smo se po večerji odpravili na pohod. Zelo, zelo sem bil jezen, ko sem slišal, da je imel aTorek, 18. november 2014 Dragi dnevnik!

Danes je že drugi dan šole v na-

Jaz sem raje čakal na svojega. Čeprav sem imel oblečeno bundo, se mi je zdel zrak leden. Po sestanku, ki smo ga imeli, sem bil že lačen, a smo si morali najprej pripraviti postelje in pospraviti oblačila v omare. No, potem je bilo končno kosilo. Jedli smo rezance z odlično omako in govedino. Po kratkem počitku smo šli na lokostrelstvo, kjer sem zmagal z 78 točkami, čeprav sem prvič streljal z lokom. Kmalu smo se pričeli pripravljati na pohod, a smo ga že po nekaj sto metrih odpovedali, saj je pričelo liti kot iz škafa. Bili smo premočeni, zato smo tekli nazaj v dom.

Hitro sem slekel jakno in jo dal

na radiator, da bi se posušila.

Upal sem, da ni povsem premočena. Tudi nočni pohod je bil zaradi preobilice dežja odpovedan. Mentorji so nam pripravili Kviz 101. Nekaj časa sem tekal in iskal vprašanja, nato sem se utrudil in odnehal. Kmalu smo se odpravili v sobe in se pripravili za večerno tuširanje. Malo sem čakal v vrsti. Dušan mi je pokazal tuš s toplo vodo, za kar sem mu bil hvaležen, saj mi je bilo lažje. Preden sem zaspal, sem igral monopoli z Dušanom, Nikom in Jakšem, saj sem z njimi v sobi. Nato smo zaspali.

je pričakal dež. Za razliko od narave je bila dobrodošlica v domu veliko prijaznejša.

Popoldne smo preživeli v učilnici za naravoslovje. Najprej smo izdelovali papirnate domišljijske rože in verjamem, da bi bile všeč tudi tebi, dragi dnevnik.

Najboljše pa je bilo, ko smo se lahko igrali z raznimi živalcami. Čeprav mi kače niso ravno pri

srcu, mi je bil Boris prav všeč.

Po večerji smo imeli smešni kviz. V domu je bila prava zmeda, ko smo iskali listke z vprašanji. Tudi večer se je torej lepo končal. Mislim, da bo v šoli v naravi še zelo zanimivo. Komaj čakam, da izvem, kaj bomo počeli juti.

razred prosto, igrali so namizni tenis in uporabljali so lahko telefone, ko smo bili mi na pohodu.

Ko so bili oni na pohodu, smo morali mi pisati dnevnike! Zakaj?!

No, naučil pa sem se klekljati.

To je bilo kar kul. Naredil sem si zapestnico. Imeli smo tudi kro-

žek o elektriki, si ogledali video o električnih vetrnicah ter preizkušali avtomobilček na električni in vodni pogon. Ugotavljali smo prednosti in pomanjkljivosti enega in drugega. Kul!

ravi. Že zopet smo se zgodaj zbudili, a bila sem bolj spočita kot včeraj. Takoj po zajtrku so nam povedali, da bomo danes

klekljali. Najprej sem mislila, da bo dolgočasno, a je bilo še kar zabavno. Naredila sem zapestnico, medtem ko je Laura ustvar-

Tine Betole, 7. b

Tina Hajdinjak, 7. a

Žiga Poznič, 7. b

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

STRAN 13

jala neko novo tehniko klekljanja. Še prehitro je bilo kosilo, po njem pa smo se odpravili na pohod. Močno je pihalo, zato smo hitro prišli nazaj in se preizkusili v lokostrelstvu. Tega sem se najbolj veselila, čeprav mi

sprva ni šlo najbolje. Na srečo sem se kmalu navadila in kasneje na tekmovanju pristala na petem mestu.

Po popoldanskih aktivnostih nihče ni imel pojma, kaj nas čaka zvečer. Kmalu smo ugotovili. Igrali smo zanimive in zabav-

ne igre in enkrat sem se celo javila kot prostovoljka. Bila sem zelo živčna. Zabavni večer se je kmalu končal in spet smo morali v sobe. Ni bilo slabo in že komaj čakam na jutri.

Sreda, 19. november 2014

mešali, smo naredili centimetrske kroglice. Zamesili smo še testo, ga razvaljali in narezali na majhne koščke. Kroglice nadeva smo nato ovili s testom. Žlikrofe, ki smo jih pripravili, so kasneje kuharice pripravile za kosilo, priložile pa so še okusno pečeno meso. Po kosilu smo odšli na travnik. Tam smo si podajali osem balončkov, napolnjenih z rižem. Igrali smo se tudi samuraje in testirali svojo pozornost.

Ko smo končali, smo se odpravili do plezalne stene. Zeblo nas je v prste na rokah, zato smo težko plezali. Mislila sem, da bom priplezala do vrha, a sem kmalu ugotovila, da to ne bo

mogoče.

Najbolj všeč mi je bil večer, ko smo igrali štafetne igre in na tabornem ognju pekli hrenovke in kose kruha. Tia mi je rekla, da lahko vzamem nekaj njenega kruha, ki ga je pekla na ognju v velikem dimu. Ko sem ga poskusila, mi je šlo na bruhanje. Zdi se mi, da se je Tia zabavala.

Komaj čakam na disko. Šola v naravi je bila v začetku brezvezna, vendar je sedaj zelo zabavno. Igramo steklenico resnice, z Niko kartava in naš razred se druži.

o njih tudi nekaj naučili. Kasneje smo odšli še do potoka, kjer smo prav tako iskali živali, saj smo imeli naravoslovni dan. Ko smo z delom zaključili, smo se odpravili na kosilo. Z veseljem smo pojedli naše žlikrofe. Po kosilu smo imeli štafetne igre.

Bilo so zelo napete in zanimive, zato smo se kmalu utrudili. Za las je nasprotna ekipa premaga-

la našo. Še pred spanjem smo se dobili pred domom, oblečeni v bunde in jakne. Dobili smo hrenovke in palice. Hrenovke smo nataknili na palice in si jih spekli na tabornem ognju. Pojedli smo jih, se vmes pogovarjali in zabavali, nato pa se odpravili na zasluženo spanje.

Dnevnik!

Naš dan se je začel z jutranjo telovadbo, sledi je zajtrk in potem izlet k potoku. Pri potoku smo malo raziskovali in iskali živali, ki živijo v potoku. Našli smo veliko pijavk in drugih majhnih bitij. Lovili smo jih s cedilom, nato pa jih položili v posodo z vodo ter jih opazovali.

Potem smo jih izpustili nazaj v potok in se odpravili proti domu.

Sledilo je pripravljanje žlikrofov.

Najprej smo naredili polnilo iz krompirja, pražene čebule, slanine, drobnjaka, majarona, popra in soli. Ko smo ga temeljito preSreda, 19. november 2014 Ko smo se danes zbudili, smo imeli telovadbo. Po telovadbi smo kuhali idrijske žlikrofe. Lačni smo pripravili sestavine, jih zmešali in jih poslali v kuhinjo, da jih kuhar pripravi. Pred kosilom smo se s tremi učiteljicami odpravili v gozd iskat različne živali, ki smo si jih ogledali in se

Aneja Šurina, 7. a

Zala Rebrnik, 7. b

Žiga Poznič, 7. a

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

STRAN 14

LITERARNO-LIKOVNE STRANI Pri pouku slovenščine so drugošolci spoznali zgodbo Beli medvedek, kam greš? Odločili so se, da se bodo spremenili v male pisatelje in zapisali svojo zgodbico.

BELI MEDVEDEK PRVIČ SREČA KAČO

Beli medvedek je pod bananovcem videl veliko banano. Dobro si jo je ogledal. Izgledala je slastno in dišala zelo mamljivo.

Hitro je zagrizel v banano. Banana mu ni bila všeč. Takoj jo je izpljunil. Opica pa mu je nato povedala, da se olupek ne je.

Nekega dne je Beli medvedek kolesaril. Bil je zelo utrujen in si je želel odpočiti. Potem se je spomnil, da bi poklical prijatelje. Povabil jih je na sprehod.

Srečali so opico, ki je jedla banane. Beli medvedek je tudi želel poskusiti banano. Bila je zelo okusna.

Erazem Cokan Jus, 2. c

Melanie Mojzer, 2. c

Maj Semenič, 2. c

BELI MEDVEDEK PRVIČ POSKUSI BANANO

BELI MEDVEDEK SE ZABAVA V GOZDU Beli medvedek se je igral v gozdu. Srečal je zajčka. Medvedek ga je vprašal, če bi se igral z njim. Zajček pa mu je rekel: Seveda. Začela sta se igrati. Igrala sta se na ovijalkah. Potem sta se poslovila in se razšla.

Vita Frank, 2. c

Nekoč je Lars srečal kačo. Bila je rjave barve. Imela je črne lise. Lars je pobožal kačo. Potem pa je kača zlezla v grmovje in nikoli je ni več videl.

Nekoč je živel beli medvedek z imenom Piki. Drugače je živel na severnem tečaju z mamico in očkom, a se je enkrat odpravil na potovanje v Afriko. Tam se mu je vse zdelo čudno. Bilo je tako zelo toplo, da je mislil, da se bo skuhal.

Na drevesih so bili tako čudni sadeži, da medvedku ni bilo nič jasno. Najbolj mu je bil všeč sadež, ki je bil podoben luni. A težava je bila v tem, da ga ni dosegel. Poklical je žirafo in jo prosil, da mu da z drevesa sadež. Žirafa mu je zaradi prijaznosti podala sadež. Medvedek je sadež nekaj časa gledal, potem je vanj zagrizel. A je ugotovil, da olupka ne more ugrizniti, zato je pojedel sredico. Potem je poklical slona in ga vprašal, kateri sadež je to. Slon je odgovoril, da je to banana. ˝Aha˝, je rekel beli medvedek. Nato se je odpravil nazaj na severni tečaj. Zraven pa je odnesel tudi banane.

Maša Čuk Hajdinjak, 2. c

Lulzana Memeti, 2. c

Maj Bombek, 2. c

Erazem Cokan Jus, 2. c

Valentina Lazić, 2. c

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

STRAN 15

V novo leto z željami otrok

Želja je ena sama in nikoli izdana, z mislimi spočeta, z radostjo objeta.

Vsi si nekaj želimo in se božiča veselimo, nekateri upihnejo na torti sveče in zaželijo dosti ljubezni, znanja in sreče.

Včasih se želja uresniči, včasih pa tudi ne, zato ne bodi žalosten in počakaj, da pride drug božič, ali pa da se svečka na torti spet prižge.

Zoja Trstenjak Ramadani, 6. b

Želje

Ko prispeš domov in te pričaka vonj po

Želje, želje, vesele želje. Želje, želje, prelepe želje. Želje v srcu vsakogar so, le močno si moraš želeti in uresničilo se ti bo.

cimetu in piškotih, pomisliš, da ni nič lepšega na svetu …

Ko te pod smrečico čakajo darila …

Ko zvečer na nebu vidiš zvezdni utrinek in si zaželiš nekaj lepega …

Se bo uresničilo?

Seveda se bo!

Rene Šoštarić, 6. a

Anouk Dravčbaher, 6. b Bliža se konec leta. Vsako novo leto je nov začetek in obetajo se novi uspehi.

Včasih se tudi kaj zalomi, a če izpolnjujemo svoje dolžnosti, se trudimo in si pomagamo, se vse obrne na bolje. Sedaj v predprazničnem času si lahko postavimo nove cilje in si nekaj zaželimo.

Rok Matic Sameja, 6. a

Ob novem letu si bližnji izmenjujejo darila in si voščijo lepe, prijazne in iskrene želje. Res je: radi se moramo imeti, ne smemo se prepirati, pretepati in sovražiti, pa bo za vse nas lepo in dobro.

V novem letu, upam, da bodo z nami hodili Spoštovanje, Zadovoljstvo, Mir, Poštenost, Hvaležnost in drugi prijazni sopotniki. Vem, da bodo, če bomo k temu tudi sami pripomogli.

Gašper Dimnik, 6. a

Veliko skrivnosti je, ki jih ni odkril še nihče.

Morda med prazniki, kdo ve, skrita čaka kakšna na te.

Prva je po vrsti, s snežno haljo pricaplja.

To je naše zdravje, ki nam nudi življenje in zunaj listov šelestenje.

A ko pride zima, listje kar izgine, saj sneg se v vrsto vrine.

Hribe, ravnine in nižine z belim snegom obdari ter jih z dobro voljo vse poblešči.

Druga, tretja, četrta in peta …

Te želje vse izginejo, če zdrav nisi ti.

Otroci se bomo zunaj igrali, starši pa doma pošteno garali.

Priprave na božič so vendar velike, da tudi praznovanje bo vredno slike.

Prazniki pa prinesejo tudi darila, ki so tako lepa in velika, da sta se starša pošteno potrudila, da sta jih skrila.

Ana Muršič, 6. b

Katja Horvatič, 6. a

Tomaž Rajter, 6. a

Pet želja

Prazniki kmalu bodo prišli, mi pa z veseljem iz šole odšli.

Prinesli bodo veliko lepega, kar pa pomeni tudi malo snega.

Za božič si želim, da bi bili ljudje srečni.

Jaz imam velike želje, tako kot drugi ljudje. lahko so majhne ali velike in prav različne oblike.

Upam, da moja želja uresničila se bo in drugim ljudem prav tako.

Urška Filipič, 1. c Nikolina Pelemiš, 6. b Želim si, da bi bili tudi ljudje brez denarja ter reveži srečni vsak dan.

Julija Brezner, 1. c Za božič si želim, da bi imeli vsi otroci igrače in oblačila.

Tina Hozjan, 1. c

Saj ko bolan si, želiš samo eno: da bi ozdravel in lepo praznike preživel.

Zarja Romih Jelenc, 6. b

Ana Stamenčič, 4. c

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

Včasih je drugače, kot se zdi Spet on. Ah, bolje, da grem od začetka. Sem Naja in to je on.

Albert. Tako zastarelo ime, taka tečnoba. Pa grd je … Ja, Albert je moj sošolec, svetlolas, rjavook, ima majhna usta ter štrleča ušesa. Je majhne postave in spominja na škrata. Vedno ga opazim v knjigarni ali knjižnici.

Navadno s sabo nosi knjigo. Ima sestro, kateri vedno kupi knjižico iz zbirke Ančka Lančka. Je tečen in totalno zatrapan vame. Že res, da rada berem, ampak ne enciklopedij! No, zdaj pa več o meni … Sem zelenooka, svetlolasa, lasje mi segajo do pasu, hodim v 6. a in sem visoka 150 cm. Albert ima stare finte (niso več smešne) in če mu povem, da so zastarele, mi kaže še starejše. In ja, sovražim ga! Najbolj je nadležen, ko vse okoli sebe opozarja, naj govorijo knjižni jezik. Če se lovim, se vedno pridruži igri in me ne lovi (misli, da mi je to všeč), jaz pa se dolgočasim.

Sem v knjižnici in spet je tu.

Skrivam se in pazim, da me ne vidi. Opazil me je! Groza! Že sem hotela telefonirati mami, da me ob štirih še ne bo domov, ko je pristopil Albert in me vprašal, če grem na sok ob pol petih.

V obraz je bil rdeč kot kuhan rak. Povedal mi je, da bodo tam

STRAN 16

vsi sošolci in večina sošolk ter Miha iz 8. a s prijatelji. Poskočila sem, mu povedala, da me lahko pričakuje in pohitela domov.

Najbolj me je vznemirilo, da bo tam moja simpatija, jupi! Lepo sem se uredila in že sem bila tam. Tudi Albert se je lepo uredil in za spremembo mu ušesa niso štrlela. Bil je kar čeden, vendar je bil Miha desetkrat lepši. Super je bilo! Tudi bowlali smo. Ko je prišel čas za odhod, sem bila žalostna.

Naslednje jutro je bila sobota in spala sem do devetih. Zbudila me je mami in mi povedala, da sem dobila sošolcev paket. Zaspano sem ga pogledala, vendar sem bila v hipu budna, saj sem videla, da je pisava Mihova.

Kmalu sem izvedela, da me vabi na sok. Moj prvi zmenek! Ko sva hodila iz šole, sem bila zasanjana, tako nisem opazila, da Miha hodi čez cesto pri rdeči luči. Puf! Obrnila sem se. Miho je zbil avto! Počasi se je pobral, pri tem mu je pomagala sošolka. Še dolgo sta se pogovarjala, nato je končno zavil v restavracijo, jaz pa za njim. Odšla sva v najbolj oddaljen kot. Povedal mi je, da ne misli resno, bila je le šala.

Jezno sem ga pogledala, medtem ko se je smejal, in odšla.

Albert si me nikoli ne bi tako privoščil. Ali pač? Nimam več simpatije. Miha je prevelika zlo-

Vid Banjanin, 9. b

ba. Zdaj se zmenim samo še z Majo. Tudi za Alberta nimam več niti malo časa. »Tečnoba na vidiku!« zašepetam Maji. Vsaka si v ušesa vtakne slušalke in da glasbo kar se da na glas. Albert nekaj razlaga, a ne vem kaj. Po mimiki predvidevam, da govori, da na Marsu ni pogojev za življenje. Tečno …

Danes je sreda, na urniku je tehnika in jo sovražim še bolj kot Alberta. Sedem in klepetam z Majo. Pride učiteljica. Utihnemo. Nato ponovimo zadnjo snov. Dooolgčas. Učiteljica pove, da pišemo nenapovedano kontrolno. Kaj?! Nič se nisem učila!!! Vsi pišejo, jaz pa strmim v strop. Učiteljica gre v toaleto, Albert pa mi nekaj dopoveduje.

Pove, naj se spomnim razlage prejšnje ure. Upoštevam nasvet in rešim vse. Morda z nekaj napakami, a vsaj enke ne dobim.

Dobila sem štirico. Albert me je rešil enke in mi pomagal priti do štirice. Po pouku se mi opraviči za tečnobo in me prosi, če sva lahko prijatelja. Rade volje prikimam. Torej mu morda nisem bila tako všeč, vendar je bil osamljen. Pritrdil je.

Pozivam vas, knjige ne sodite po platnicah.

Marisa Zorec, 5. a

Janja Horvat, 9. b

PRI BABICI IN DEDKU V soboto je babica poklicala Toma in vprašala: »Ali pridete jutri na kosilo?« Tom je rekel, da bo vprašal mamo, in mama se je strinjala. Naslednji dan je bil zelo sončen. Na srečo je hiša babice in dedka zelo blizu. Zato so se odPri babici in dedku Babica je poklicala Tomovo družino.

Oglasila se je mama. Babica jih je povabila na kosilo. Mama je povabilo takoj sprejela. Drugi dan je mama sedla na kolo. Oče jo je vprašal: »Kam greš?« Mama je hotela, da bi bilo pre-

pravili s kolesi. Ko so prišli k babici in dedku, je mama Leona in Toma objela svojo mamo. Prinesli so darilo. Pojedli so kosilo. Babi je Leona in Toma prosila, naj gresta v kurnik po jajca. Zelo sta bila vesela, zato sta odšla. Pobrala sta jih. Tomu sta padli dve jajci iz rok.

Prišel je dedek. Tom je povedal, kaj se

mu je zgodilo, ampak dedek ni bil jezen, ker se lahko to zgodi vsakomur.

Ko so prišli domov, je Tom poklical babico in rekel, da se je imel zelo prijetno.

senečenje in mu je rekla, da naj pokliče Tima in Toma, potem pa naj ji sledi s kolesom. Ko so kolesarili, je Tim zatarnal, da je lačen. Ko so prišli k babici, se jih je razveselila in jih je že čakala s kosilom. Po kosilu sta si fanta zaželela carski praženec. Babi ju je poslala v kokošnjak. Tim je nabiral

jajca in jih zlagal v košaro. Pri tem mu je eno padlo na tla. Prišel je dedek in mu pomagal pospraviti. Ko so se vrnili domov, je Tom poklical babico in ji sporočil, da so se imeli lepo.

Lana Lešnik, 2. a

Ivana Centner Žiger, 2. a

Šel bi k babici in dedku in tam prespal. Skozi okno bi gledal ognjemet. Gledal bi televizijo. Igrali se bi.

Luka Žakelj, 2. b

Teja Hohnec Roškar, 3. b

V moji družini so štirje člani. Živimo v bloku. Pomagamo si pri čiščenju. Prosti čas je za televizijo.

Moj ata ima službo v Ljubljani. Mama si išče službo. Moja sestrica Neža obiskuje vrtec.

Luka Žakelj, 2. b

Art Romih Jelenc, 3. b

MOJA DRUŽINA

Moja družina

MOJA DRUŽINA

Moja družina šteje 4 člane. Moja družina stanuje v bloku. Ati dela v elektrarni. Njegov hobi so kaktusi. Ima jih več kot 100. Moja mami je po poklicu učiteljica v šoli. Uči slovenščino in angleščino. V prostem času rada bere knjige. Julija je moja sestrica in se zelo rada druži z otroki. Jaz sem Julijina sestra in mi ime je Lara.

V moji družini je pet članov. Živimo v ulici Pregarčevih 10. Pomagamo si za mizo. Prosti čas preživljamo v Ranjini sobi. Moji mami je ime Petra, mojemu atiju je ime Bojan in moji starejši sestri je ime Petja.

Moji mlajši sestrici je ime Ranja.

Meni je ime Tosja.

V moji družini so štirje člani. Živimo v bloku, v Staneta Severja 5.

Pomagamo si pri čiščenju. V prostem času igramo igrice. Mojima staršema je ime Karmen in Vlado, sestrica je Maja in jaz sem Tadej. Moja sestrica hodi v vrtec, jaz hodim v šolo.

Lara Borak, 2. b

Tosja Drame, 2. b

Tadej Bračko, 2. b

Čarobni božič Na ledenem polu se je božiček pripravljal na predbožični večer.

Ko je želel odnesti darila na sani, daril ni bilo tam, kjer bi naj bila. Ojej, jejhata … je božiček vzklikal. Kdo je vzel darila? Kdo, le kdo? Nato se je spomnil, da ga škratje prvega avgusta niso Čarobni božič Nekoč pred davnimi časi je živel Božiček. Točno na božični večer je zbolel. Palčki niso vedeli, kaj naj storijo, in Božiček jim je naročil, naj sami raznesejo darila. Niso vedeli, kako pripeti jelene na sani. Šli so v hlev in lovili jelene.

Tako dolgo so se mučili, da je ura

ukanili. Mogoče so jih kam skrili. A ko jih je vprašal, so rekli, da niso nič videli daril. Ubogi božiček je iskal in iskal, a našel ni nič. Naenkrat pa v vreči na saneh vidi staro darilo. Vprašal se je, za koga je le to darilo. Na darilu je pisalo: Velik zmaj. Božiček je šel k velikemu zmaju in ga vprašal, zakaj je vzel vsa da-

rila. Zmaj mu je rekel, da ni dobil svojega darila, zato je vzel vsa ostala. Božiček je rekel, da ima njegovo darilo. Notri je bil medo. Zmaj je bil zelo vesel.

Božičku je vrnil vsa darila in božiček jih je dal pod božične smrekice.

odbila polnoč. Prišel je čas, da raznesejo darila. Vsi so bili zelo potrti. Jeleni so to videli in si pripeli sami. Palčki so bili zelo veseli.

Sedli so na sani in se odpeljali. Ko so začeli dostavljati darila, se je začel snežni metež. Bil je zelo močan in nekaj časa niso ničesar videli. Od daleč so zagledali rdečo svetlobo. Nasproti jim je letel

Rudolf. Vsi so se ga razveselili.

Rudolf jim je svetil, palčki pa so raznašali darila. Ko so prišli nazaj na severni pol, so izvedeli, da je Božiček ozdravel. Zelo so se razveselili in srečno živeli do konca svojih dni.

Lana Špehar, 3. c

Ana Vrca, 3. c

Anja Abramovič, 7. a Tina Hajdinjak, 7. a

ČAROBNA PRAVLJICA Na severu Finske živi mož, ki ga prijatelji in znanci kličejo Božiček. Rad ima ljudi, zimo in živali. Še posebej otroke. Zato se je odločil, da bo vsako leto obdaroval otroke širom sveta. Svoje udomačene jelene je naučil leteti, da bi v čim krajšem času obkrožil svet. Božiček je imel

moč, da je slišal otroške sanje.

Božiček je želel uresničiti vse otroške sanje, zato se je odpravil na potovanje s svojimi jeleni.

Najprej so se odpravili proti Evropi, nato proti Aziji. Prepotovali so ves svet, dokler niso prišli do Amerike. Tam so ugotovili, da nimajo darila za punčko.

Manjkalo je kolo. Božiček je poklical v svoje skrivališče. Palčki

so videli darilo. Hitro so šli po jelene in se odpravili v Ameriko.

Darilo so dali Božičku, ki ga je položil pod jelko. Ko je Božiček prepotoval cel svet, je dobil izkušnjo. Tako se je končal božič.

Matija Milosavljevič, 3. c

Slovenska ljudska: Mojca Pokrajculja Kaj bi storil, če bi na tvoja vrata potrkali: žabica, huda mravljic, čebelica in vrabček?

V ponedeljek ob enih zjutraj je na moja vrata potrkal vrabček. Bil je ves od snega. Vprašal me je, če lahko vstopi. Dovolila sem mu. Za njim so pa prikorakali: žaba, huda mravljica in marljiva čebela. Obstala sem in ga vprašala, kdo so to.

Vrabček mi je povedal, da so to njegovi prijatelji. Tudi njim sem dovolila, da so pri meni. Ponoči je zagrmelo in je vrabček zajokal. Vprašala sem ga, ali ga kaj boli. Rekel

je, da ga je strah. Stisnila sem ga k sebi in mu zapela pesmico. Ko je zaspal, je spet zagrmelo. Zbudil se je in spet zajokal. Povedala sem mu, da smo v hiši in da se mu ne bo nič zgodilo.

Drugo jutro je vrabček prvi vstal.

Nato pa še drugi. Zraven vrabčka je bila vrabčica. Povedala sta, da spomladi dobita mladiče. Ostala sem brez besed. Vrabček je vprašal, če lahko ostaneta tukaj. Dovolila sem

jima. Povedala sem jima, da se bomo morali stisniti. Meseci so minili in prišla je pomlad. Vrabčica pa je izvalila tri jajca. Kmalu so se izvalili trije fantki. Eden je bil zlatkast, zato mu je bilo ime Zlatko. Drugi je bil sivkast ,zato je bil Sivko. Tretji pa je imel rumen trebušček in mu je ime Rumenko.

Bila je sobota in žabica Regica je potrkala na moja vrata. Rekla je, naj jo spustim noter. Rekla sem ji, da jo spustim k sebi, če obljubi, da bo pridna in delovna. Rekla je, da bo, in sem jo spustila noter. Čez nekaj časa je na vrata potrkala huda mravljica. Rekla je, naj jo spu-

stim k sebi. Vprašala sem jo, če bo pridna in delovna. Tudi ona je obljubila, da bo pridna in delovna, tudi njo sem spustila noter. In potem je spet nekdo potrkal na vrata. Bila je srnica. Zeblo jo je in prosila me je, naj jo spustim k sebi, da se pogreje.

Rekla je, da zna tudi šivati. Spustila

sem jo noter. Za nekaj časa smo zaspale. In spet nekdo potrka na vrata. Bila je zajčica Rebeka. Prosila me je, naj jo spustim k sebi, ker jo lovi lisica. Rekla je, da je šivilja.

Spustila sem jo noter.

Kaja Hictaler, 3. a

Katja Ferlinc, 3. a

Slovenska ljudska: Povodni mož Kaj bi storil, če bi se znašel v kraljestvu povodnega moža?

Znašel sem se v stekleni sobi. Videl sem moža, ki je sedel ob meni. Bil je ves zelen, imel je dolge lase ter dolgo zeleno brado. Rekel sem mu, da bi rad šel domov. On pa mi je odgovoril: »Ne moreš kar tako oditi,

osamljen sem, dolgčas mi je.« »Aha, že vem, lahko prideš k nam domov.« »Ne bom! Tukaj je lepše, vi ste pa revni, tukaj imam zlate, srebrne in steklene sobe, ter velik kup biserov!« Jaz pa sem mu povedal,

da se mi v družini imamo radi in da je pri nas zabavno. Nato je popustil, šel je k nam domov. In potem smo bili vsi srečni.

Nekega večera sem se sprehajala ob reki. Spodrsnilo mi je in sem padla v vodo. Nekaj me je povleklo navzdol na dno reke. Na dnu sem zagledala podvodnega moža. Rekel mi je, če bi ostala pri njem in mu delala družbo. Povedala sem mu, da bi si samo ogledala njegovo kraljestvo, potem si želim domov. Strinjal se je. Najprej sva odplavala do

palače. Ko sva vstopila v palačo, sem zagledala veliko dvorano. Bila je srebrne barve. Luči so bile iz kristalov, stoli in miza so bili iz lesa.

Nato mi je pokazal spalnico, ki je bila zlate barve. Postelja je bila prekrita z modrim pregrinjalom. Odšla sva v kopalnico. Bila je svetlo zelene barve. Umivalnik je bil iz biserov.

Odpeljal me je na balkon. Videla

sem ribe različnih barv. Povedala sem mu, da mi je tukaj zelo lepo.

Spomnila sem se na starše in sem si zaželela domov. Bil je žalosten.

Obljubila sem mu, da še pridem.

Nato sva odplavala na površje.

Hodim ob robu jezera tedaj me oplazi nekaj iz vode. Naenkrat me povleče v vodo in znašel sem se v kraljestvu. Nenadoma vidim okli sebe samo steklo. Tedaj zagledam čudno osebo in polno igrač. Ker pogrešam dom, začnem jokati . Od utrujenosti zaspim. Nenadoma me povodni mož odnese srečno domov. Okoli sebe zagledam same

srebrne igrače. Nato pomislim na brate in sestre, ker so oni moje bogastvo. Te misli me odnesejo v spanje. Medtem me povodni mož odnese v zlato sobo. Ko se zbudim, se začudim. Okoli mene je samo bogastvo. A nato se spomnim na mamo in očeta in začnem jokati.

Med tem mi je povodni mož šel zlate kristale in me vprašal ali mi ta

zaklad pomeni več kot tvoja družina? Jaz mu odgovorim , seveda ne!

Potem se povodni mož odloči , da me bo odpeljal na breg in takrat mi je napolnil žepe polne kovancev.

Nato je moja družina živela srečno naprej.

Miloš Radaković, 3. b

Kaja Hictaler, 3. a

Art Romih Jelenc, 3. b

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

STRAN 20

Natečaj Evropski dan jezikov FACEBOOK FIGHT

WHEN DOES CHICKEN SAY CLUCK?

Twitter´s tweeting - tweet, tweet and cats and dogs on facebook are poking.

Meow, meow, woof, woof, smack, hiss, crash, bash, the fight began.

Rumble, growl, the cat said ouch.

The dog´s the winner and a huge sinner.

Woof, woof.

Once I asked a chicken: »Good day dear lady, what’s with all that?« But she didn’t answer me.

She just wanted to show me her brand new hat.

Ana Marković, Neli Šijanec, Nikita Arslanovski, Eva Heinrih, Matjaž Robnik, 9. a

Then suddenly, she saw a little worm, and she ran after it very, very fast.

That thing didn't end good, she failed on that test.

Did she catch it?

No, she didn't have any luck.

Now her legs hurt and all we can hear is: »Cluck, cluck, cluck.« Marina Veljković, 9. b

WHAT? Quack, quack is this a duck? No, it’s not, it’s a fire truck!

Chirp, chirp is this a bird? Yes it is, it is a bird.

Clip-clap-clip-clop; clippety clop, is this a horse or am I wrong? Yes, it’s a horse, writing in Morse.

Woof-woof, bow-wow, is this a dog, or is it a cow? Yes, it’s a horse, not a cow.

Hee-haw, is this a fly, or just an old donkey eating pie? It’s not a fly, it’s just an old donkey eating pie.

Patrick Majcen and Simon Stare, 9. a

Nika Korat Dajčman, 9. a

A CAT AND A DOG Once there was a cat, named Meow which only said meow. And then came a dog, named Woof. Then Meow said meow and ran away. It ran over the road and the car hit the brakes. Screech!! But it was too late. Boom!!!

THE END! Izidor Budja, Tim Soldo, Jan Čokolič, Tim Schaubach, 9.b, in Matic Crnkovič Lazić, 9. a

La mia giornata Il lunedì matina mi sveglio alle 6.30. Vado a scuola. Il pomerrigiostudio per scuola.

Il martedì pomerrigio metto in ordine la mia camera. Alle 17.30 ascolto la musica. La sera vadoo a letto alle 22.00.

Il mercoledì matina mi alzo alle 7.00. Mi faccio colazione. Vado a scuola alle 7.40.

Il giovedì pomerrigio uso il computer. La sera guardo la tv. Alle 21.45 ascolto la musica.

Il venerdì vado al concerto. Alle 23.25 leggo il libro. Scrivo il fanfiction.

Il sabato pomerrigio vado al cinema. La sera uso il computer. Scrivo il fanfiction.

La domenica matina guardo la tv. Il pomerrigio esco con gli amici. Dipinto alle 19.15.

Nika Korat Dajčman, 9. a

La mia settimana tipica Il sabato matina mi alzo alle 10:00. Poi ho sono. Alle 10:30 faccio colazione.

Il pomeriggio studio, vado la chinema o esco con mi amice. Alle 14:00 faccio il pranzo. Per tutta la giornata sono pigro e non c'è la faccio piu.

Il sabato sera guardo la tv o leggo. Alle 7:30 faccio la cena. Io vado a letto alle 11:30. La domenica e simile.

La domenica matina mi sveglio alle 10:00. Io faccio colazione alle 10:15.

Tutto pomeriggio stranza ordinata, io leggo, guardo la tv, esco con mi amice e studio di scuola. A volte ho performance di danza. Alle 13:30 faccio il pranzo.

La sera mi lavo e fare una doccia. Io faccio la cena alle 7:30 e alle 8:00 ascolto la musica. Alle 10:30 io vado a letto.

E tale e mia settimina!

Janja Horvat, 9. b

MEIN TAGESABLAUF Am Montag und Freitag stehe ich um 6.30 Uhr auf. Dann mache ich mein Bett und gehe ins Badezimmer. Ich putze meine Zähne und wasche Gesicht. Dann gehe ich in die Küche. Ich frühstücke.

Um 7.10 Uhr gehe ich in die Schule mit meiner besten Freundin Neja. Der Unterricht fängt um 7.30 Uhr an.

Ich bleibe in der Schule ungefähr fünf Stunden. Dann gehe ich meine Schwester Sara holen und wir gehen nach Hause.

Sara spielt oder sieht fern und ich esse zu Mittag. Dann mache ich meine Hausaufgaben und lerne. Wenn ich fertig bin, sehe ich fern. Um 15.30 Uhr kommt meine Mutti nach Hause. Wir sprechen über den Tag. Um 16.45 Uhr gehe ich ins Schwimmbad. Ich trainiere schwimmen mit meiner besten Freundin. Training dauert bis 19. Uhr. Ich dusche mich und trockne meine Haare. Meine oder Nejas Mutter kommt uns abholen.

Ich komme um 19.50 Uhr nach Hause. Dann bereite ich meine Schultasche vor. Von 20.30 bis 22.00 sehe ich fern. Zwischen den Werbungen putze ich meine Zähne. Um 22. Uhr gehe ich ins Bett. Bis 22.30 Uhr surfe ich im Internet und dann gehe ich schlafen.

Am Dienstag und Mittwoch stehe ich um 7.00 Uhr auf. Der Unterricht fängt um 8.20 Uhr. Jeden Tag ist Wassertraining um 17.30 Uhr, aber am Dienstag und Donnerstag haben wir Trockentraining um 16. Uhr. Am Wochenende ist Tagesablauf anderes. Ich schlafe bis 9.30 Uhr. Dann ich sehe fern. Wir essen zu Mittag um 13.00 Uhr. Am Nachmittag spiele ich mit meiner Schwester. Ich lerne für den Schultest. Am Abend sehe ich fern. Ich liebe Wochenende!

Anja Šegula, 8. a

CHRISTMAS Last year I was at the Christmas carnival with my family. I appreciated it a lot, because it was amazing buying all the gifts, wrapping them in the wrapping paper and then the next day giving them to my closest friends and family. It was very cold and the best part was that it was snowing. I was very happy when I saw little children trying to eat snowflakes. It was cute. There were also other children singing. I enjoyed it so much that I also had to sing myself.

It was beautiful walking down the streets and looking at people while they were singing, dancing, some of them selling their home-made products. I was even happier when I saw a man purposing a woman by giving her a beautiful diamond ring. All the money people made at the carnival went to people that are poor, don’t have enough money. That’s why I donated my old winter coat and my other clothes. The rest of my family did the same.

Kristina Veljković, 8. b

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

STRAN 23

NAMREČ Namreč gre na izlet, danes ob treh gre na Bled, tam bo poskusila led. Ko prispe, tekati prične, ko jo policaj ustavi, jo vpraša, zakaj tako na noge se zanaša. Namreč pa odgovori, da to fino se ji zdi, policaj pa se zasmeji in Namreč brž izpusti. Namreč pa si v glavi zapiše, da se ji dobro piše, tako našo Namreč zanaša policaj, te grozne zmaje, da se kaj bi ji pripetilo in zabavo izpustilo, potem bi jo vsi pozabili, jo iz družbe spodili. Ta naša Namreč pa je res v skrbeh, da je prijatelji ne bi pozabili, saj nima nič skrbeti, ji reče soseda Beti, kajti prijatelji nikoli ne pustijo prijatelja na cedilu. Namreč pa je vesela, saj prav ima Beti Krajeti, da prijateljev ne prodaš za desetaka ali manj.

Nika Ljeskovac, 4. a

JUHA Juha brez trebuha je kot zelenjavna juha. Suha je, a brez trebuha ,zato se hitro skuha. Suha je, a ne presuha, pred njo se skrije vsaka muha. Da je juha ostala brez trebuha, ne zanima potepuha.

MOTOR Motor je nor zdirjal po stopnišču navzdol. Je vzel palačinke od tete Zinke in hitro zdirjal domov. Motor je kot nor zdirjal v lisičji dol. So bile tam lisice, ki so tatice, zato je motor, kot nor zdirjal po stopnišču navzgor.

LILIJA Lilija je bela, je zelo vesela. Rada bi zapela, a ji glas ne dela, je čisto obnemela in kmalu odcvetela.

Namreč ni več, je skril se v neko reč. Bo treba vzeti meč, se pred tem preobleči v zlikano reč. Tam skriva se namreč čisto svetleč, saj to je pravi skeč.

Lara Melliwa, 4. a

Natalija Cvetkovič, 5. b

Neja Menciger Kocbek, 8. a

Eva Čokolič, 7. a

PROTIDEŽEVNA JUHA

A LADYBIRD

Zlati lonec, vroče sonce, kozja slina in še kaj.

Ti deževnik mrtev boš, jaz te v lonec dala bom.

Ko pa pride še en maček, kožuha več ne bo imel, saj na koncu nič kožuha, ampak lonec bo imel.

Levji nohti, kozja brada, čudna juha za recept.

Tale dež že nehal bo, sonce posijalo bo.

It is black.

It is red.

It is very cute.

You know what it is. It is …

Yes, you are right.

It’s a ladybird.

Now, that you know.

I can tell you what it is like.

It is smaller than a snake but taller than a worm.

It can fly and run But it can't swim.

Uršula Horvatič, 4. a

Ilona Nedog, 5. c

MOTOR Ta motor je zelen kot bor.

Bil je brez zavor in ko je pripeljal v Maribor, se je zaletel v semafor.

Zato je prišel v zapor, kjer srečal je še en motor, s katerim imata pevski zbor, ki se imenuje Grad motor.

LILIJA To je naša lilija, ki diši kot vanilija, a je nekaj kot tortilja, če vprašate soseda Vanilija, njegova je Tilija lepša kot katera koli lilija.

NAMREČ Rima namreč, ne vem prav nič več, sem čisto že preč, sama sebi odveč, želim si namreč znanja čim več.

Sara Namestnik, 4. a

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

Miško Razgrajač spet na cesti (nadaljevanje pesmi)

Sedaj važni Miško Razgrajač ne želi biti več dirkač.

Ko iz avta stopi policaj, se jezik mu zatakne in pogleda z njega ne umakne.

Tedaj reče Miško: Oprostite, gospod policaj, ali lahko vzamem čas nazaj, da popravim ta moj direndaj?

Policaj njegovi želji ne ugodi, zato Miško hitro vstran zbeži.

A policaj se za njim zapodi.

Mimo tržnice tako hiti, da slona Balona niti opazil ni.

Na prehodu se babici ne mudi, Miško mimo nje odhiti, policaj pa mora ustaviti.

Babica se na policaja razjezi, zakaj reda naredil ni.

MIŠKO PA ŠE VEDNO PO CESTAH DRVI!

STRAN 24

Recept za čarovniško juho

ZAHVALA Maribor, 19. 11. 1014 Draga bivša sošolka Katarina!

Zahvaljujem se ti, ker sem lahko tri dni med jesenskimi počitnicami preživel pri tebi. Vesel sem, da sem bil v tvoji družbi in se zabaval. Najbolj všeč mi je bila vožnja s čolnom po Bohinjskem jezeru. Res ti hvala za to izkušnjo.

V naslednjih počitnicah si vabljena k meni.

Lepo te pozdravljam!

Jaka Jaka Vozlič, 4. c

Potrebujemo: Plesniv sir, 4 kose Gnili paradižnik, 2 kosa Voda, 3 žlice Čili, 6 stekleničk Kopriva, 5 listov Žabji kraki, 1 par Navodila: V lonec damo plesniv sir in ga kuhamo pri 120 stopinjah 5 minut. Ko se sir stopi, dodamo en par žabjih krakov, na katere posipamo vse stekleničke čilija. Vse skupaj kuhamo pri 50 stopinjah 3 minute. Ko se vse skupaj skuha, dodamo 5 listov koprive in jih kuhamo tako dolgo, dokler ne spustijo tekočine, ki jo imajo v sebi. Ko to naredimo, vsem sestavinam dodamo 2 gnila paradižnika. Da ne bo vse skupaj pregosto, dodamo 3 žlice vode.

Naredili smo vse, kar je treba, zdaj si moramo le še zaželeti dober tek.

Ana Stamenčić, 4. c

Tyra Barada, 5. c

Larisa Karničnik, 4. c Anja Vajdič, 5. b

Pesmi, nastale na naravoslovnem dnevu - Ločevanje odpadkov Biološki odpadki

Pet plastenke, pločevinke in stare kovine Pet plastenke, pločevinke so se spraznile, umile, pohodile in se dogovorile, da bodo vsaka v svoj keson skočile.

Papir Papir je treba ločevati in ga v rdeč zabojnik metati.

To niso steklenice in ne plastenke, tja noter spadajo kartoni in lepenke.

Prišle so še stare kovine, da čas hitreje mine, pa mimo priteče Tine in kovine v keson porine.

Vse je treba ločevati in v ustrezne koše metati.

Tako bomo pomagali svetu in ljudem in rešili velik problem.

Brina Poropat in Jana Radaković, 6. b

Anja Matuš in Nika Ferš, 6. a

Keson rjave barve je, vanj mečemo biološke odpadke vse.

Ogrizek jabolčni noter poleti ter bananini olupki vsi.

V tem košu veliko krompirjevih ostankov je, zato v njem velika gneča je.

Iz tega lahko tudi kompost naredimo in se kaj naučimo.

Ko koš za biološke odpadke poln je, pride smetar, ki redoljuben je in počisti prav vse.

Lana Šimpl in Katja Hrovatič, 6. a

NEKEGA DNE Nekega ponedeljka je Tom šel v šolo. Imel je dve psički. Eni je bilo ime Tinkara, drugi pa Ana. Obe sta bili rjavi. Ko je Tom imel pouk, je razmišljal o svojih dveh psičkah.

Pouk je hitro minil. Tom se je odpravil v trgovino. Ko je bil v trgovini, je kupil krompir, papriko, paradižnik in cvetačo. Nato je zagledal izgubljeno psičko in je pomislil, da jo lahko odpelje domov. Vzel jo je domov.

Mama je rekla, naj jo obdrži. Tom je rekel: tebi bo ime Lara.

Ko je Tara šla iz kina, je zagledala malega črno-belega kužka. Skupaj sta šla domov. Mama mu je v skledico dala malo briketov. Tara je kužku dala ime Tači. Naredila mu je udobno posteljico.

Nato sta skupaj odšla v trgovino kupit nekaj igrač. Ko sta se vrnila domov, sta se igrala. Pri večerji je Tara Tačiju v posodico nalila malo mleka in dodala kruh. Nato sta skupaj šla v posteljo.

Naslednji dan je mama Tari povedala, da Tači lahko ostane pri njih. Tara je bila zelo vesela.

Hana Marin, 2. a

Ajda Dovnik, 2. a

Salko Muharemovič, 5. c

Bina Bedrač Plazovnik, 8. b

Lejlana Ursini Konjgjeli, 1. b

Rima Jaki, 5. a

Nekega dne, ko sem se vračal iz šole, sem srečal tri psičke. Eden je bil tako prestrašen, zato sem jih peljal domov. Ko sem prišel domov, sem jim dal ime. Prvemu sem dal ime Rej, drugemu Baks in tretjemu Tine. Spali so v moji sobi. Radi so se igrali in hodili na sprehod. Zelo radi so plavali, še posebej Rej, zato sem ga vpisal v plavalni krožek.

Enej Slana, 2. a

Tijana Krasić, 7. a

Tara Pongrac, 1. a

Jon Lesnik, 3. c

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

Strahovi Četrtek, 4. december, je bil zelo deževen in meglen dan, zato smo z družino ostali doma. Ura je bila sedem zvečer, ko sem mami še vedno pomagala pospravljati stanovanje.

Ati in moj brat Aljaž sta naju okrog osmih z mamico poklicala, da bi z njima gledali film. Ko se je film končal, sem se odpravila v kopalnico, kjer sem se stuširala in si umila zobe. Moja spalna oblačila so bila v moji sobi v mansardi. Povedala vam bom resnico. Mene je vedno

STRAN 26

bilo in me je še zdaj strah teme.

Mislim si, da se bo pred menoj pojavil duh ali kakšen lopov in me bo naenkrat ustrelil ali ugrabil. Tako me je bilo strah, da sem poklicala mamo, saj ne bi mogla zaspati.

Mami je pohitela k meni in sva se pogovorili, da duhovi ne obstajajo, in hitro mi je bilo lažje. Na obe lički mi je dala lubčka in se odpravila k atiju. Zaspala sem in naenkrat se je pred menoj pojavil nek neznanec. V svoji desni roki je držal pištolo in me ustrelil. Zbudila sem se in zakričala. Vsi trije člani moje družine so prihiteli, kakor hitro so jih noge nes-

le. Povedala sem jim zgodbo, nato je mami rekla, da bo malo ostala z mano. Končno sem zaspala. Zazvonila je budilka, vstala sem, bilo me je še vedno strah, zato sem bila v obraz zelo bleda. Umila sem si zobe in se odpravila v šolo.

O tem dogodku nerada govorim, a pozabila ga tudi ne bom. Od takrat naprej vedno hodim v sobo z svojim bratom.

Alina Herman, 5. b

Ana Vrca, 5. a

Noa Laznik, 5. c

Tako sem se naučila voziti kolo Danes bom pripovedovala o tem, kako sem se naučila voziti kolo.

Bila sem stara pet let in še vedno nisem znala voziti kolesa.

Nekega dne smo se s starši odločili, da me bodo naučili voziti kolo. Najprej me je bilo malo strah gledati očeta, kako odstranjuje pomožna kolesca, a strah sem sčasoma premagala. Odšli smo pred trgovino Mercator, ki je na našem dvorišču. Usedla sem se na kolo in začela loviti ravnotežje. Recimo, da mi je uspelo …

Nato sem poskušala s pedali poganjati. Poganjanje mi je šlo, a

prihajal je najtežji del – vožnja.

Komaj sem uspela čisto malo pognati, že sem padla in začela bridko jokati. Odšli smo domov, očistili rano in vse je bilo v redu.

Naslednji dan smo se odpravili pred šolo Tabor 1. Ko smo prispeli, sem sedla na kolo in se začela voziti. Drvela in drvela sem kot metulj po zraku. Bilo je zabavno do trenutka, ko mi je nadležna mušica začela letati okoli obraza.

Imela sem jo pred očmi, zato sem zamižala in zavpila: »Maaaamiiiii!« Mušica mi je med tem časom priletela naravnost v usta. Odprla sem oči, ustavila kolo in si jezik brisala v robček ter

se na vse glas smejala. Ko sem se nehala smejati, sem ponovno sedla na kolo in se veselo odpeljala. Naslednji dan sem spet šla pred trgovino Mercator in se vozila gladko z enim samim hecnim padcem. Če pogledam dobro stran, sem se zaradi padca naučila zavijati.

Te dni sem preživela veselo in hkrati tudi malo žalostno. Mislim, da je bilo to pravo doživetje.

Tanaja Tranpa, 3. a

Gaja Kocbek, 3. a

Lucija Matušan, 3. a

Stella Svetličić, 5. b

ŠOLSKO LETO 2014/20 15

STRAN 27

Čudežno pero Sodelovanje na literarnem natečaju za Frkolinove nagrade. Nagrajena pravljica Neli Šijanec.

Nekoč so se v nam neznanem kraju dogajali čudeži. Ampak kako? Saj se čudeži vendar ne dogajajo! O, seveda se, vendar le, če imaš v lasti čudežno pero. Živela je deklica po imenu Lucija, kar pomeni luč oziroma svetloba. Živela je sama, vendar je bila srečna in zadovoljna, saj je vedela, da v svojem življenju ne potrebuje princa na belem konju. Zadovoljna je bila z drobnimi stvarmi, saj se je zavedala, da je to vse, kar potrebuje za življenje.

Vendar so na tem svetu tudi ljudje, ki ne cenijo teh stvari. Takšni so na primer vilinci, ki že od nekdaj iščejo čudežno pero, saj ga želijo uporabiti za svojo korist.

Lucija se je nekega dne odpravila v mesto, kjer je kupila semena za zelenjavo na vrtu, ki ga redno obdeluje. Njena največja želja je bila imeti v lasti žival, za katero bi lahko skrbela in si tako krajšala čas ob dolgih deževnih dnevih.

Zato si je pri ženički kupila gos, ki je bila najmanjša izmed vseh, a denarja za večjo gos ni imela dovolj. Ko je prispela v svojo majhno in skromno kočo čisto na robu gozda, je opazila, da se pri gosini glavi nekaj čudno svetlika.

Gos si je pobližje ogledala in ugotovila, da ima gos na sebi eno samo srebrno pero. Lucija se ga je dotaknila in izginila neznano kam. Takoj po izginotju Lucije so v njeno hišo prišli vilinci, ki so si zadali prav posebno nalogo: pregledati prav vse hiše na svetu ter najti gos s čudežnim peresom.

Imeli so srečo, da ni bilo potrebno preiskati prav veliko, da bi našli gos, saj je bila tukaj. Ker so vilinci izredno radovedne narave, so se prav tako kot prej dekle dotaknili peresa in izginili.

Na drugi strani tega sveta so vilinci in Lucija skupaj pristali na trdnih tleh sredi močno osvetljenega mesta s tisočimi avtomobili in ljudmi, ki brezglavo tekajo ter si ogledujejo majhne naprave, nekaj tipkajo in se pogovarjajo sami s seboj.

Vilinci so se pričeli razburjati na Lucijo, češ da je to njena krivda, ter da ima doma očitno slabo kopijo tiste prave gosti in tako dalje brez konca in kraja.

Lucija je samo skomignila in povprašala mimoidočo ženičko, ki se ji je zdela sumljivo znana, če se ji kaj svita o gosjem peresu, ki te ponese na čudežni kraj. Starka je

Ana Dušak, 3. b

odgovorila, da je to le stara legenda, ki pravi, da se lahko vrne domov le tisti, ki poišče vodnjak na robu gozda in vanj skoči. Lucija se je vljudno nasmehnila ter pokimala ženički, ki se je medtem že odpravila.

Lucija je vodnjak iskala sedem dni in sedem noči ter se medtem izogibala vilincem, ki so ji brezglavo sledili noč in dan, z željo, da bi jo ubili, ter s pomočjo slabe kopije gosi poiskali pravo gos.

Niso pa vedeli, da je tista gos, ki jo imajo za napačno, v resnici prava.

Lucija je po naporni poti končno našla vodnjak in brez pomisleka skočila vanj. Ni ji bilo mar, če je pravi ali ne, želela si je le oditi in si odpočiti od vsega skupaj. Preštela je do tri ter odprla oči. Spet se je znašla v svoji skromni koči in kar poskočila od veselja in radosti, da je končno spet doma.

Vilinci še danes iščejo pot domov in se sprašujejo, kam neki se je skrilo dekle. Medtem je Lucija gos vrnila in jo zamenjala z drugo, ki je bila na srečo gos brez čudežnih peres.

Neli Šijanec, 9. a

Gaber Gulič, 3. b

ATOMČKI IZ ZNANJA Tekmovanje iz logike (3.—5. razred): Bronasto priznanje: 3. razred: Katja Ferlinc, Gaber Gulič, Miloš Radaković, Nino Trstenjak Ramadani, Jure Božič, Manja Županič, Ana Lenka Bedrač Plazovnik, Ana Vrca, Kaja Hictaler, Timotej Skrober, Arti Bruči, Teja Hohnec Roškar, Rene Murko, Gal Recek, Alex Furjan, Anej Hren 4. razred: Jan Vid Gorenjak, Nika Ljeskovac, Tim Bratuša, Tamara Reicht, Lucija Novak, Jakob Krajnc, Kaja Juhart, Nino Menciger Kocbek, Nejc Zavratnik, Alin Toplak, Sara Namestnik, Gašper Bunta, Tilen Urbanc 5. razred: Maša Varda, Emanuel Horvat, Vid Rađević, Alina Herman, Neo Xander Kirbiš, Noa Mori Laznik, David Hovnik, Lara Rukelj, Jan Zapečnik, Zala Jeromel, Maj Premzl, Stella Svetličić, David Černoga, Gal Dragšič, Mel Reher, Lin Jug, Melisa Dokl, Marisa Zorec, Julija Zajec

Srebrno priznanje (na državnem tekovanju): Aneja Šurina iz 7. a-razreda.

mentorici ge. Simoni Klinger.

Čestitamo tekmovalcem in mentorici ge. Metki Potočnik in ge. Poloni Dovečar.

Bronasto priznanje: 8. razred: Anja Šegula, Kristina Veljković

Tekmovanje iz znanja biologije:

9. razred: Nikita Arslanovski, Ana Markovič, Matjaž Robnik

Bronasto priznanje: Nikita Arslanovski, Ana Markovič in Neli Šijanec iz 9. a-razreda. Čestitke tekmovalcem in mentorici ge. Nataši Štok.

Tekmovanje iz znanja o sladkorni bolezni: Bronasto priznanje: 8. razred: Anja Šegula, Kristina Veljković, Zala Meršnik 9. razred: Nikita Arslanovski, Heidi Toplak, Marina Veljković, Neli Šijanec, Nika Boštjančič, Matjaž Robnik in Ana Markovič

Čestitamo tekmovalcem in razredničarkam – mentoricam.

Srebrno priznanje (na državnem tekmovanju): Anja Šegula iz 8. a-razreda in Kristina Veljković iz 8. b-razreda.

Tekmovanje iz logike (6.—9. razred):

Čestitamo tekmovalcem in mentorici ge. Mateji Bračko.

Bronasto priznanje: 6. razred: Jana Radaković, Tomaž Šimunić, Ana Muršič, Vita Foster, Brina Poropat, Zala Šenveter, Katja Horvatič 7. razred: Aneja Šurina, Tina Hajdinjak, Nino Radović, Jure Janžič, Rok Rojko 8. razred: Anja Šegula, Kristina Veljković, Bina Bedrač Plazovnik, Urban Čivre, Petra Brenk 9. razred: Tjaša Šimunić, Tim Schaubach, Vid Banjanin, Marina Veljković, Matjaž Robnik, Simon Stare, Anej Grašič, Nastja Šiler, Jan Čokolič, David Rozman, Patrick Majcen

Tekmovanje iz znanja angleškega jezika: Bronasto priznanje: 8. razred: Kristina Veljković in Urban Čivre 9. razred: Marina Veljković, Nikita Arslanovski, Tjaša Šimunić, Matjaž Robnik, Janja Horvat, Ana Markovič, Nastja Šiler Srebrno priznanje (na državnem tekmovanju): Urban Čivre iz 8. a-razreda. Čestitamo tekmovalcem in

Tekmovanje iz znanja kemije:

Čestitamo tekmovalcem in mentoricama, ge. Nataši Štok in ge. Mateji Bračko.

Tekmovanje za Cankarjevo priznanje: Bronasto priznanje: 3. razred: Ema Šinkovec, Ana Vrca, Tia Hergan, Katja Hictaler, Teja Hohnec Roškar, Lučka Filipič, Miloš Radaković, Nino Trstenjak Ramadani, Evelyn Šafarič, Jaša Truntič 4. razred: Neli Lana Goričan, Alin Toplak, Sara Namestnik, Matic Jontes 5. razred: Lara Rukelj, Petja Drame, Stella Svetličić, Jan Zapečnik Čestitamo tekmovalcem in razredničarkam – mentoricam.

6. razred: Jana Radakovič, Zarja Romih Jelenc, Katja Horvatič, Ksenija Zrnko 7. razred: Tina Hajdinjak, Lara Kadiš, Aneja Šurina, Matej Petelin 8. razred: Anja Šegula, Bina Bedrač Plazovnik 9. razred: Tjaša Šimunić, Nikita Arslanovski, Marina Veljković Srebrno priznanje: Nikita Arslanovski iz 9. a-razreda. Čestitamo tekmovalcem in mentoricama ge. Poloni Zgaga in ge.

Barbari Vindiš.

ZAHVALA Vsako leto konec novembra začnemo s pripravami na tradicionalni Božično-novoletni sejem. Tudi letos je bilo tako. Zbirali smo ideje, izdelovali, pekli, dekorirali, zbirali sredstva za srečelov. Bili smo zelo pridni.

Uspelo pa nam ne bi, če ne bi delali skupaj — saj veste, vsi za enega, eden za vse. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem sodelavcem, še posebej pa pridnim učencem. Brez vas letošnji sejem ne bi bil tako uspešen, kot je bil. Zbrali smo ogromno sredstev, ki jih bomo polovico namenili za nadstandardno opremo naše šole, polovico pa za pomoč socialno šibkejšim družinam naših učencev. HVALA! Katija Čuješ Arko, prof.

Učenci 1. razredov: Kaja Radović, Anjana Ribič, Urban C. Jus, Aleksej Škobalj, Iza T. Perović, Filip Klinc, Tim Polšak, Lana Kos, Analina E. Belec, Julija Brezen, Aleksandra Šetinc, Tina Hozjan

Učenci 4. razredov: Matic Rajter, Dino Trep, Tilen Koren, Jaka Vozlič, Ana Stamenčič, Jan V. Gorenjak

Učenci 8. razredov: Sara D. Florjančič, Tea Lovrenčič, Anja Šegula, Miha Verdonik, Petra Brenk, Ivana Gustinčič, Staša Anders, Janita Barber, Anja Šegula, Urban Čivre, Neja M. Kocbek, Vanessa Savec, Eva Grmek, Aleksandra Vujanović, Nika Junc, Kristina Veljković

Učenci 9. razredov: Nikita Arslanovski, Grega Gluk, Zala Jemec, Anja Sakač, Jovana Panić, Luka Žuraj, David Rozman, Ana Markovič, Neli Šijanec, Matjaž Robnik, Matic Crnković Lazić, Nastja Krepek, Eva Heinrih, Merisa Durović, Simon Stare, Anej Grašič, Sara Cvetković, Patrick Majcen, Nika Boštjančič, Nastja Šiler, Marina Veljković, Heidi Toplak, Tjaša Šimunić, Janja Horvat, Vladimir Obradović, Izidor Budja, Žan Šumandl, Izabela Rizvanaj, Iris Kraut, Neli Hedžet

Učenci 2. razredov: Ajda Dovnik, Liam B. Taraj, Luka Žakelj, Vita Ferk, Maša Č. Hajdinjak, Erazem C. Jus, Žan Pak, Maj Bombek

Učenci 3. razredov: Tim Babič, Kaja Hictaler, Lucija Matušan, Gaja I. Kocbek, Ema Šinkovec, Karin Maček, Matija Milosavljević, Eva Kalin, Gal Babič, Rene Murko

Učenci 6. razredov: Ajla Memeti, Ema Verdonik, Lani Grgič, Nikolina Pelemiš, Dimnik Gašper, Nik Damiš, Aneja M. Vute, Lana Šimp, Vanesa Dvoršič, Zarja Romih Jelenc, Lea Savić, Anouk Dravčbaher, Brina Poropat, Jana Radaković

Učenci 7. razredov: Rok Radić, Rene Vagner, Rok Rojko, Žiga Djurović, Lara Kadiš, Laura Kraner, Eva Čokolič, Matej Petelin, Žiga Poznič, Tia Schaubach, Zala Rebernik, Elena U. Bežan, Lara Glavič, Jakša K. Čiča, Jure Janžič