Puščica 2016 junij by Srečko Štok

Šolsko leto 2015/2016, številka 2

PUŠČICA

Težko pričakovane in zaželene dolge počitnice se z raketno naglico bližajo svojemu koncu. Na to opozarjajo za nekaj stopinj nižje temperature (še posebej jutra so že »za dolge rokave«), brezdelna naveličanost otrok in neverjetna vztrajnost trgovcev, ki s popusti na šolske potrebščine mamijo k nakupu vsega na seznamu potrebščin za delo otrok v šoli. Sama se te dni ubadam z zavijanjem zvezkov in (predvsem) pisanjem imena na vsako izmed potrebščin (torej na vsako barvico, voščenko, svinčnik …) svojega sina. Mi je pa tokrat mnogo lažje, saj stvari počenjam že rutinsko in me ne preplavljajo vprašanja tako kot lani, ko je Jakob postajal prvošolec. Veselje in ponos so mi ves čas meglila vprašanja, ki najbrž begajo vsako mamo – Bo zmogel? Bo razumel? Bo uspel? Sem se prenaglila in bi bilo dobro počakati še kakšno leto, da ga bodo prstki ubogali, kot naj bi ga (pa ga kljub različnim vajam in pomoči strokovnjakov še ne)? Bo učiteljica zaznala vse njegove vrline in uspela (nekoliko) zatisniti oči, ko bo popustila koncentracija? Saj so me pomirjale lučke v očeh, ki so sporočale, da je že velik fant in naj ne skrbim … pa vendarle. In je zmogel in je šlo, celo odlično. S ponosom je ob koncu leta prinesel v mapi priznanje, ki si ga je »zaslužil« za vestno delo in

lep odnos do sošolcev. Prav slednje mi je pomenilo največ. Še ena potrditev, da je družina tista, ki otroku privzgaja osnovne moralne norme, učiteljica Marija (ki je človek z veliko začetnico!) in šola pa sta jih uspešno nadgrajevali. Jakobovi komentarji o šoli so bili zmeraj zelo pozitivni. Pravzaprav ni nikoli komentiral pouka (veliko vztrajnosti je bilo potrebno, da sem uspela izvedeti, kaj so počeli; no, zares težko se mu je zdelo le privajanje na sedenje), z navdušenjem je pripovedoval o vragolijah in igrah, ki so jih počeli z Veljkom, pa obema Janoma, Tajem, Iris, Niko, Majo … Užival je na planinskih pohodih, eksperimentiranju pri naravoslovnem krožku, pripovedovanju za Bralno značko (s pravo ihto je višal število predstavljenih knjig), obisku gradu na Ptuju, plavanju v Pristanu … Bil je ponosen na vse lepe misli in prijazne besede, ki so bile zapisane pod izdelki v zvezkih. Kot spužva je vpijal nenavadne besede in potem presenečal – svojega dedija je npr. vprašal, če je že kdaj našel kakšen artefakt na svojem vrtu, babici pa pojasnjeval, da je vrt zelo dober biotop za mravlje. Ja, tokrat skrbi niso več enake lanskim. BO zmogel, BO šlo, BO uspel. Če bo pa kje zmanjkalo energije, sedaj vem (in to pomirja), da je ob njem učiteljica, ki mu bo pomagala ponovno odpreti krila, da zajadra proti zastavljenim ciljem. Letos se resnično lažje veselim skupaj z Jakobom …

Martina Rajšp, mama drugošolca

PUŠČICA

V TEJ ŠTEVILKI Odličnost otroškega pevskega zbora OŠ Tabor I Maribor 3 Iz Arnoldovega kotička…..………………….……………………………………...4 Dan z Akademsko folklorno skupino.…...……………………………….….5 Mladi in denar…………………………………......…………………………...…….…..6 Obisk iz Doma pod gorco…………………………………………………………...7 Jesenski in pomladni tabor za nadarjene učence………...….….9 Tekmovanje za Cankarjevo priznanje za učence prvih razredov………………………………………………………………………..…….….10 Matematika malo drugače..………………...…………………………………….10 Študentka na pedagoški praksi…………………………………………….….11 Grem, jaz popotnik……..……….………………………………….………….……..12 Bodi eko…………………….……………..…………………………………………….…….13 Literarno-likovne strani……………………………………………...…………...14 Športni atomčki..……………………..…………………………………………………24

Puščica, šolski časopis OŠ Tabor 1 Maribor Šolsko leto 2015/2016 Uredila: Barbara Vindiš Štular, prof.

Avtorica slike na naslovnici:

Larisa Karničnik, 5. c

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 3

ODLIČNOST OTROŠKEGA PEVSKEGA ZBORA OŠ TABOR I MARIBOR Gospa Štefanija Meršnik je spregovorila o tem, kako doživlja uspehe otroškega pevskega zbora naše šole. Otroški pevski zbor Osnovne šole Tabor I spremljam že vrsto let. Še najbolj v času, ko sta z njim prepevali moji vnukinj Zala in Ajda. Radi sta mi pripovedovali o vajah in dogodkih v zboru. Pesmi, ki so jima bile posebej všeč, sta pogosto prepevali doma kar tako za dobro voljo. Po njunem pripovedovanju je bilo petje v zboru zabavno, dinamično, s potrebno mero dobre koncentracije ter pozornosti do interpretacij novih pesmi zborovodkinje ge. Anite Rauter. Te je zborovodkinja z izvirnimi dinamičnimi razponi in tudi koreografijo podala na umetniške ravni. Potrebno je bilo tudi primerno razpoloženje za veliko ponavljanj. Vsakega nastopa z zborom sta se veselili, kakor tudi ostali pevci. Zavedali so se, da so dobro pripravili nastop in tako vsakič odlično odpeli pesmi programa. Zato je zbor na občinskih revijah, ki sem jih spremljala nekaj let, izstopal v izvirnih interpretacijah programa. Po nastopih so bili pevci ponosni na svoje uspešno zapete pesmi. Ponosni so bili starši in stari starši. Slednji smo ob ponosu doživljali še posebno radost, ob zavedanju kako petje pomembno oblikuje otrokovo osebnost. Spomini na spremljanje zbora na državnih tekmovanjih v Zagorju so nekaj posebnega. Ker sem bila sopotnica pevcev na

avtobusu, sem pevce opazovala, kako so podredili potovanje navodilom zborovodkinje, kar je pomenilo poltih pogovor v času potovanja, da ne bi obremenili glasilk. Enako so pevci zbrano in odgovorno sledili vsem navodilom do nastopa.

boru, so pričeli spontano prepevati pesmi svojega tekmovalnega programa.

Izvajanje tekmovalnega programa našega otroškega zbora je bilo prežeto z lepoto melodije, z jasno izraženim temperamentom skladb, in s posebej občutenim petjem melodije.

To me je navdalo s posebnim veseljem ob spoznanju, kako prepričljivo je bil dosežen cilj delovanja vsakega otroškega zbora: razvijati veselje in ljubezen do petja kot načina glasbenega ustvarjanja vsakega posameznika ter do ubranega petja v zboru.

Zborovodkinja in pevci so bili v popolni harmoniji. Posebej se je izrazila samozavest pevcev. Zato so morale slediti najvišje ocene na tekmovanju, našemu otroškemu zboru.

Pesmi so bile zapete s posebnim žarom zanosa sreče in radosti ter v popolnoma korektni izvedbi. Prepevali so še med izstopanjem iz avtobusa.

Štefanija Meršnik

V pričakovanju razglasitev ocen sem opazila, da so bili pevci z nastopom zadovoljni in da so pričakovali dobro uvrstitev. Zato so se veselili zaključnega dela tekmovanja, na katerem so bile podane ocene nastopov zborov. Pevci so se odličij vsakič veselili in zajel jih je poseben zanos, v času zaključne skupne pesmi vseh nastopajočih zborov. Nepozaben je spomin na podoživljanje sreče pevcev po oceni »zlato priznanje z odličjem«. Ko smo se z avtobusom vračali v Maribor, so pevce spremljale učiteljice spremljevalke, brez zborovodkinje ge. Anite Rauter. Vso pot so pevci radostno čebljali, ko pa smo se bližali Mari-

"Iz glasbe prihaja čar, ob katerem se morajo upokojiti vse skrbi in vse bolečine srca." William Shakespeare

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 4

IZ ARNOLDOVEGA KOTIČKA V Arnoldovem razstavišču smo letos gostili več likovnih umetnikov, med katerimi je gotovo najbolj odmevno ime akademske slikarke, gospe Anke Krašna. Povabila jo je naša, sedaj že dobra znanka, mag. Saša Bezjak, akademska slikarka in kiparka, ki je že nekaj let povezana z nami. Z likovno pedagoginjo, gospo Jano Stropnik, sooblikujeta program v našem šolskem razstavišču, gospa Bezjak po potrebi sodeluje na taborih za nadarjene učence ter vodi likovni krožek za ljubiteljske slikarje. Akademska slikarka specialistka, gospa Anka Krašna, je v Arnoldovem kotičku pripravila razstavo s sproščenimi likovnimi zapisi občutkov in razpoloženj, ki nosijo v sebi specifiko krajev, v katerih so nastali, in jo poimenovala Ustvarjalne postaje od Strumice do Ehingena. Gospa Anka Krašna se je rodila leta 1950 v Mariboru. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani leta 1976 pri prof. Gabrijelu Stupici (slikarsko snovanje) in prof. Francu Kokalju (barvno okno – vitraj). Leta 1979 je zaključila specialistični študij za slikarstvo na ALU v Ljubljani pri prof. Jožetu Ciuhi in prof. Marjanu Tršarju. Svoja študijska potovanja po Aziji in Ameriki in po različnih deželah Evrope je zaokrožila z bivanjem v Cité Internationale des Arts v Parizu. Sedaj je redna profesorica za slikarsko oblikovanje na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Svoja likovna dela je razstavljala na preko 80 samostojnih razstavah ter na preko 180 skupinskih razstavah doma in v tujini. Predstavila se je v Avstriji, Italiji, Nemčiji, Franciji, Nizozemski, Madžarski, Poljski, Češki, Belgiji, Veliki Britaniji, Makedoniji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini in Cipru. Sodelovala je na številnih likovnih kolonijah in za svoja likovna dela prejela 10 nagrad in pri-

znanj, med njimi leta 1995 Odkupno nagrado Umetnostne galerije Maribor, leta 1996 in 2014 nagrado Društva likovnih umetnikov Maribor, leta 2015 nagrado Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, in med njimi najpomembnejšo leta 2004 Glazerjevo priznanje mesta Maribor za umetniške dosežke. Razmišljam, da ni preprosto postati ustvarjalec. Imeti moraš talent, žar, strast in seveda pogum … In je zelo preprosto, če imaš talent, žar, strast in pogum. Med obema skrajnostma je še veliko drugih okoliščin. Naklonjenost okolja, odzivi na delo, vzpodbude … Umetniške poti so redko lahke, preproste in logične. Ob otvoritvi razstave, ki je privabila veliko ljubiteljev umetnosti, je prof. Sonja Pelc prebrala dve pesmi iz svoje pesniške zbirke Singapur, Urban Čivre iz 9. a-razreda pa je, kot že velikokrat, obogatil naše druženje z glasbo. Zadnja leta so naša likovna srečanja postala stalnica. Za stekli našega malega razstavišča se pogosto najdejo dela, ki sprožajo različne občutke in čutenja, in nas spremljajo v mislih, tudi ko razstavišče zapustimo. Zahtevajo čas za razmislek, vzbujajo asociacije, spomine in pripovedujejo zgodbe. Vabljeni tudi v novem šolskem letu. Polona Zgaga, prof.

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 5

DAN Z AKADEMSKO FOLKLORNO SKUPINO Torkov dopoldan je bil na naši šoli drugačen kot običajno. Člani folklorne skupine AFS Študent so nam predstavili folkloro, in sicer različne plese, igre, pesmi, oblačila, šege in navade. Seznanili so nas tudi s tem, kako je organizirano njihovo delo. Potem smo bili na vrsti mi. V dvojicah smo se naučili dva plesa. Hitro smo usvajali plesne korake in pri tem uživali. Čeprav se je morda kdo v začetku spraševal, kako bo ta dan potekal, ali pa je bil nekoliko negotovih pričakovanj, je kaj kmalu ugotovil, da so pred njim prijetne ure, obogatene s plesom. Po tem, ko smo se po oddelkih naučili nekaj

plesov, smo se učenci od 5. do 9. razreda zbrali v telovadnici, kjer smo predstavili, s plesom seveda, kaj smo se naučili. Že tako vesele trenutke pa so nam s plesom popestrili člani folklorne skupine, ki so nam predstavili tudi posamezne narodne noše. Hvala predstavnikom AFS Študent, da so ta dopoldan poučno in ustvarjalno preživeli z nami. Sedmošolke Zarja, Nikolina, Anouk in Zala z mentorico Barbaro Vindiš Štular

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 6

MLADI IN DENAR V tem šolskem letu je na naši šoli kar nekaj mladih nabiralo znanje o tem, kako ravnati z denarjem. Učence smo želeli pripraviti na življenje, jim pomagati, da bodo postali finančno pismeni, neodvisni in samostojni. Mladi znanja, kako vestno ravnati z denarjem, kako ga plemenititi, zaslužiti, smotrno porabljati, večinoma žal nimajo. Tudi med odraslimi je

znanje o upravljanju osebnega premoženja v Sloveniji slabo. Finančna pismenost Slovencev je slaba. To so pred časom ugotovili v raziskavi in to ugotavljajo tudi v Nacionalnem programu finančnega izobraževanja. Mlade je treba naučiti, kako postaviti in doseči svoje cilje.

Vsebine, ki smo jih spoznali. 1.

Kaj moram spremeniti, da bom imel več denarja?

Starsi mi dajejo 100 evrov mesečne žepnine, a mi denarja vedno žmanjka! Zakaj?

Kako naj privarčujem ža nov telefon, avtomobil, stanovanje?

Rad bi žaslužil denar! Toda kako?

S spletnim nakupom do sportnih čopat! Kje jih dobim najčeneje?

Hm, žakaj v trgovini žapravim toliko denarja?

Rad bi sel na ižmenjavo dijakov v tujino.

Kako naj ižberem svoj sanjski poklič?

Rad bi opravljal „želeni poklič”! Kaj vse lahko počnem?

10.

V kateri banki varčevati, da bo to najbolj ugodno.

11. 12.

13.

Banka mi ponuja 300 evrov posojila ža poletno potovanje! Hm, žakaj pa ne? Zakaj ne potrebujem kreditne kartiče.

Kako iž 100 evrov v enem letu narediti 300 evrov – finančne piramide in prevare!

14.

Zakaj in katere davke moramo plačevati?

15.

Kako lahko tudi jaž pustim svoj ekonomski pečat v družbi?

Koliko smo se naučili, pa smo želeli preveriti tudi sami. In tako smo se v četrtek, 19. 5. 2016, odpravili v Ljubljano, kjer je na Ekonomski fakulteti potekalo državno tekmovanje iz finančne pismenosti mladih, ki ga je organizirala revija Moje finance. Tekmovanja se je udeležilo 64 učencev in dijakov iz 23 šol. Kot edina mariborska osnovna šola smo sodelovali tudi mi, OŠ Tabor I Maribor. Tekmovanja so se lahko udeležili le trije najboljši iz vsake šole. Ker pa so bili učenci naše šole na šolskem tekmovanju zelo izenačeni v zna-

nju, je bila izbira treh, ki so nas zastopali v Ljubljani, vse prej kot enostavna. Našo šolo so zastopali sedmošolci Gašper Dimnik, Zala Šenveter in Brina Poropat. Vsi trije so se odlično odrezali, saj so prejeli bronasto priznanje. Brini pa se je na koncu ob bronastem priznanju nasmehnila sreča, saj je prejela brezplačno vstopnico v vrednosti 170 € za prvo Poletno finančno šolo za najstnike, ki jo revija Moje finance letos organizira prvič.

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 7

Razlika med ŠOLO in PODJETNIŠTVOM Šola pravi tako, podjetništvo pravi drugače:



Šola: Bodi povprečen. Ne izstopaj. Podjetništvo: Bodi drugačen.



Šola: Nagrajen je trud, ne rezultati. Podjetništvo: Samo rezultati štejejo.



Šola: Odličnjake čaka zagotovo čudovita kariera, »cvekar« bo imel težave dobiti službo. Podjetništvo: Odličnjak in »cvekar« imata enake možnosti.



Šola: Za napake si kaznovan. Podjetništvo: Na napakah se učimo.



Šola: Samo uči se. Podjetništvo: Uči se, nato nauči druge.

“Tako kot ni bilo mogoče živeti v industrijski družbi brez pismenosti — sposobnosti branja in pisanja — tudi danes ni mogoče živeti brez finančne pismenosti. Ključna komponenta za popolno vključitev v današnjo družbo je finančna pismenost.” Annamaria Lusardi

Ali ste vedeli, da približno 60 odstotkov NBA igralcev v času 5 let po upokojitvi bankrotira?

Bojana Trunk, prof.

Kako je to mogoče, ko pa so celotno kariero dobivali milijonske plače? Razlogov je seveda več (tvegane naložbe, družinski problemi, vzdrževanje širšega kroga družine in prijateljev, nepotrebni stroški …) in vsak igralec je zgodba zase, a vsem je načeloma skupno to, da niso bili dobro poučeni o tem, kako upravljati s svojim denarjem.

OBISK IZ DOMA POD GORCO Konec meseca maja so učence 5.-a razreda obiskale gospe iz Doma pod gorco. Na našo šolo smo jih povabili, da bi se jim zahvalili za papir, ki so ga stanovalci doma starostnikov pridno zbirali za naše učence za šolo v naravi – zbrali so ga kar 350 kilogramov. Petošolci so gospe prijazno sprejeli in že se je začel pogovor. Učenci so se predstavili obiskovalkam ter z njimi poklepetali o šolanju in preživljanju časa v otroštvu. Čas je hitro mineval in bil je čas za kratek kulturni program. Učenci so pokazali delček tega, kar so se v letošnjem šolskem letu naučili. Za-

plesali so dva plesa in zapeli pesem, prisluhnili pa smo tudi deklamaciji pesmi Moje mesto. Gospe so navdušeno sodelovale in se prijetno zabavale. Otroci so se potrudili in nanje naredili izjemen vtis. Na koncu so obiskovalke še pogostili, nato pa jim pomahali v pozdrav. Zarja Romih Jelenc, Brina Poropat in Zala Šenveter, 7. b

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 8

V Domu pod gorco stanjem že dve leti. Tam se počutim prijetno in toplo. Zabave nikoli ne zmanjka, saj prosti čas preživljamo ob pogovoru, ob različnih družabnih igrah ter na sprehodu. Zaposleni so zelo prijazni in vedno pripravljeni pomagati. Vesela sem, da sem še samostojna in večino opravil naredim sama. Dvakrat na teden me pride obiskat družina, katere sem zelo vesela. Danes sem zelo uživala v družbi otrok, ki so mi s tem kratkim programom polepšali dan. Bilo je zelo prijetno, saj so me spomnili na moja otroška leta v osnovni šoli.

Pogovarjala sem se z gospo Marjano Rapp, ki mi je povedala, da je imela v osnovni šoli najraje zgodovino in zemljepis. Dokončala je ekonomsko šolo. Vprašala sem jo, katere aktivnosti imajo v domu in kako se tam počuti. Povedala je, da je aktivnosti veliko in da se vedno kaj dogaja. Obiskuje telovadbo, velikokrat obišče kakšno šolo ali vrtec, kar ji je všeč, saj se tako druži z mladimi. Z bivanjem v domu je zelo zadovoljna. Gospa je polna energije, kar je dokazal tudi s tem, ko je povedala, da je življenje treba sprejemati do konca, leta niso vedno pomembna. Njen nasvet vsem šolarjem je: Dobro se učite, saj vam bo to v življenju koristilo. Nikoli ne ostanite na mestu, ampak se vedno izobražujte!

gospa Neža Burazer (pogovarjala se je Zarja)

Brina

Bilo je zelo zabavno in lepo. Gospe so bile zelo prijazne, zanimive in domače. Za naš razred so stanovalci doma zbrali 350 kilogramov papirja za šolo v naravi.

Namen druženja je bila zahvala in sodelovanje. Od starostnikov se lahko veliko naučimo, saj imajo veliko izkušenj in modrosti.

Nika Ljeskovac, 5. a

Sonja Žnidaršič, razredničarka 5. a

(pogovarjala se je Zala)

(pogovarjala se je Brina)

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 9

Čas si krajšam z izdelovanjem punčk, s telovadbo … V domu dobro kuhajo, a sama še bolje. Iz časov, ko sem sama hodila v šolo, se najbolj spomnim lepih druženj s prijatelji, najhujša pa so bila cepljenja in vsako jutro žlica ribjega olja. V sobi sem s sostanovalko, s katero se zelo dobro razumem. Zelo sem vesela, ko me obišče družina, pa vnuki, na katere sem zelo ponosna. Danes sem med otroki zelo uživala, saj sem se spomnila svojih šolskih dni.

Bilo je zabavno, čeprav mi je bilo malo nerodno. Na začetku sem imela tremo, ampak veseli in nasmejani obrazi obiskovalk so mi pregnali strah in tremo. Vsi smo se potrudili in mislim, da je bil gospem naš nastop všeč. To je bila zame nova izkušnja, ki si jo bom zapomnila.

Gospa Marija Pluščec

Uršula Horvatič, 5. a

(pogovarjala se je Zala)

(pogovarjala se je Zarja)

JESENSKI IN POMLADNI TABOR ZA NADARJENE UČENCE V šolskem letu 2015/16 smo znova izvedli dva tabora za nadarjene učence. Na jesenskem taboru so učenci preizkusili svojo radovednost. V okviru ponujenih vsebin so spoznali tehnike pomnjenja, se pomerili v hitrem branju ter gradili na samopodobi in samospoštovanju. Mladi raziskovalci pa so iskali odgovore na zastavljena vprašanja. Cilj tabora je bil pridobiti nova znanja, spretnosti in veščine ter se naučiti drugačnih poti razmišljanja. Uspelo pa jim je zgraditi tudi nebotičnike, ki so segali skoraj do neba. Skupaj s starši so na koncu združili moči in se pomerili v kvizu, ki je od njih zahteval nove poti razmišljanja. Na pomladnem taboru pa so učenci v petek odšli svojo radovednost potešit na Fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Tam so merili električni tok, napetost in upor. Izdelali so svojo napravo, predstavljen jim je bil laboratorij za telekomunikacije, z anteno so odšli po sledi lisice, skritega oddajnika, ogledali so si lahko vožnjo računalniško vodene naprave, nato pa so s svojim glasom vozili avto. Na sprehodu po fakulteti so ugotovili, da so učilnice dobile imena po merskih enotah. Drugi dan so svoje znanje širili v delavnicah, ki so potekale v šolskih prostorih. Preizkusili so se v japonskih igrah in računanju, spoznali, kakšni so kot otroci bili nekateri slovenski in svetovni milijonarji, se preizkusili

v znanju o denarju, v delavnici osebnostne rasti pa so lahko s pomočjo izkustvenih vaj spoznali, kako pomembno je sodelovanje. Mladi raziskovalci so medtem zaključevali svoje naloge in se pripravljali na predstavitev. Le-te so predstavili v zaključnem delu tabora. Tudi v prihodnje si želimo, da bi nadaljevali po zastavljenih ciljih. Želimo si še veliko vaših idej, razmišljanj, kreativnosti in dobre volje ob pridobivanju vseživljenjskega znanja. Tim za nadarjene učence KAJ JE USPEH? R. W. Emerson Če se smejiš pogosto in veliko, če pridobiš spoštovanje pametnih ljudi in te imajo otroci radi, če zaslužiš priznanje poštenih kritikov in vzdržiš izdajstvo navideznih prijateljev, če ceniš lepoto, če v drugih vidiš najboljše, da pustiš svet za sabo malo boljši, pa naj bo z zdravim otrokom, obdelanim vrtom ali boljšim stanjem v družbi, če veš, da je vsaj eden v življenju dihal lažje, ker si tudi ti živel. TO POMENI, DA SI USPEL.

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 10

TEKMOVANJE ZA CANKARJEVO PRIZNANJE ZA UČENCE PRVIH RAZREDOV Organizatorji tekmovanja za Cankarjevo priznanje smo v začetku šolskega leta prejeli povabilo k poskusnemu tekmovanju za učence prvih razredov. V preteklih šolskih letih so mentorice in mentorji posredovali državni komisiji različne pobude v zvezi z vsebino in izvedbo tekmovanja za Cankarjevo priznanje, med drugim tudi željo, da bi na tekmovanju sodelovali tudi prvošolci, saj pridejo številni v prvi razred že opismenjeni. Čeprav v prvem razredu tudi tisti, ki znajo pisa-

ti, ne zmorejo napisati razlagalnega sestavka, je prav, da damo učencem, ki imajo v prvem razredu določene zmožnosti, tudi določene priložnosti. Primer s podrobno interpretacijo pristopov je prikazala gospa Katarina Grom v magistrskem delu Uvajanje Cankarjevega tekmovanja v prvi razred osnovne šole (2015). Po podobnem modelu je bil na podlagi pravljice Lonček, kuhaj! sestavljen tudi preizkus oziroma vaja pred šolskim tekmovanjem. Pridružili smo se torej šolam, ki

so sprejele povabilo k poskusnemu tekmovanju prvošolcev za Cankarjevo priznanje. Učenci so s svojimi učiteljicami prebrali knjigo Ele Peroci - Muca Copatarica in tekmovanje izvedli v začetku aprila. Učiteljice mentorice so po izvedenem tekmovanju izpolnile vprašalnik, ki se je nanašal na priprave, izvedbo in rezultate tekmovanja. V pogovoru so povedale, da je bilo tekmovanje za prvošolce kar zahteven zalogaj. Polona Zgaga, prof.

MATEMATIKA MALO DRUGAČE Pri matematiki so se podali v neskončno lepoto števil. Priredili so tekmovanje v pomnjenju števila »pi«. Število je iracionalno število, število z neskončno decimalkami. Absolutni šolski zmagovalec je Gregor Jerman iz 8. a-razreda, ki si jih je zapomnil kar 130. Bravo, Gregor! Spoznali smo tudi druge vrste poezijo, natančneje piezijo. PIEZIJA je poezija, ki združuje matematike in književnike. Število črk v n-ti besedi sestavka mora biti enako n-ti decimalki v desetiškem zapisu števila pi. Kadar imamo število 0, pa uporabimo besedo z desetimi črkami. Zapleteno? Niti ne! Na primer: za števko 3 mora biti beseda s tremi črkami, za števko 1 z eno, za števko 4 pa beseda s štirimi črkami in tako naprej. Izpod peresa Anteja Garmut je nastala pesnitev za prvih devet števk števila

Dan števila pi praznujemo 14. 3. Na ta dan je rojen tudi Albert Einstein. Naključje? Če pa pogledamo 3,14 v ogledalu, vidimo »pie«. Tako Angleži pečejo ta dan znamenite pite. Za drugo leto tudi mi načrtujemo obeležitev tega »pi day«. Metka Potočnik, prof. = 3,14159265…

ZORA Kam, 3, v 1 je 2

o 1 mirni 5 beseda 6

zora 4 otožnosti, 9 odšla? 5

Tam, 3, v 1 si 2

o 1 mirno 5 nosila 6

zora 4 življenje 9 slovo. 5

Vem, 3, v 1 ne 2

o 1 nežno 5 žalost – 6

zora 4 vzbrstelo, 9 srečo. 5

Anteja Garmut, 8. a

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 11

ŠTUDENTKA NA PEDAGOŠKI PRAKSI Tjaša Pisanec, študentka pedagogike in angleščine, je strnila svoja pričakovanja, preden je začela opravljati pedagoško prakso, nato pa nanizala vtise o dnevih, ki jih je kot študentka aktivno preživela na naši šoli. Od praktičnega usposabljanja na področju pedagogike sem pričakovala, da se bom seznanila z delovanjem svetovalne službe, s profili, ki jo sestavljajo, z načinom delovanja in vodenja celotne šole ter z dejavnostmi, ki potekajo na šoli zraven pouka, ter tako s praktičnim vidikom dopolnila teoretično znanje. Pričakovala sem tudi vpogled v raznolikost zadolžitev in nalog, ki jih pedagogi opravljajo. V času pedagoške prakse sem spoznavala in opazovala delo šolske svetovalne službe (delo z učenci, učitelji, različne oblike učne pomoči). Zanimivo je bilo prisostvovati različnim pristopom in prijemom, ki jih je pedagoginja uporabila pri delu z učenko (npr. igranje iger za izboljšanje koncentracije). Presenetilo me je to, da učenke moja prisotnost ni kaj posebej motila in je delo potekalo nemoteno. Razlog za to je bil tudi odnos pedagoginje, ki je s svojo potrpežljivostjo, odprtostjo in razumevanjem ustvarila pozitivno, prijetno ozračje. Izjemno sem vesela, da mi je ga. Trunk dovolj zaupala in mi dala priložnost, da se tudi sama preizkusim v vlogi pedagoginje. Ta izkušnja se mi zdi neprecenljiva, saj menim, da mi je omogočila še globlji vpogled v delo pedagoga ter vse spretnosti in osebnostne lastnosti, ki jih mora ta posedovati. Zanimivo je bilo prisostvovati tudi pri uri specialne pedagoginje, saj le-ta pokriva drugo področje dela kot ga. Trunk. Tako sem do neke mere dobila občutek, na katerih točkah se njuno delo razlikuje ter na katerih dopolnjuje. Prav tako sem opazovala nekaj aktivnosti, ki jih vodi ravnateljica. Pred nekaj leti sem bila učenka OŠ Tabor I in prav

dobro se spominjam, da so športni dnevi vselej bili dnevi dejavnosti, ki smo se jih vsi v razredu izjemno veselili. Takšna dejavnost ˝razbije˝ monotonost vsakdanjika, kar nekaterim predstavlja običajen šolski dan, in učencem omogoči dan, ki ga preživijo na prostem, ob razvijanju svojih telesnih zmožnosti in sposobnosti. Tudi športni dan, ki sem se ga tokrat udeležila, je bil kot eden izmed tistih, ki se jih spominjam. Sam potek in izvedba športnega dneva sta se mi zdela odlična. Ob začetku prakse si nisem predstavljala, da mi bo ta odprla obzorje do te mere, kot mi je. Skozi opazovanje dela pedagoginje sem namreč ugotovila, da je to res delo, ki bi ga, kljub obilici obveznosti, ki jih prinaša, z veseljem opravljala. Samo praktično usposabljanje je potekalo na izjemno zanimiv in nazoren način, zato ne bi v zvezi s potekom in vsebinami spreminjala ničesar. Skozi letega sem namreč prisostvovala ogromno dejavnostim, ki se odvijajo na šoli, ter podrobneje spoznala različne vidike delovanja šole in nudenja pomoči samim učencem. V okviru prakse me je presenetila predvsem raznolikost in dinamičnost dela šolske pedagoginje ter količina truda, ki ga le-ta vlaga v svoje delo. Nisem si zamišljala, koliko samoiniciativnosti, zavzetosti in vztrajnosti takšno delo dejansko zahteva. Moja izkušnja s praktičnim usposabljanjem se je tako izkazala za neprecenljivo, za kar je v veliki meri zaslužna ga. Trunk, ki mi je s svojo odprtostjo, zavzetostjo in prijaznostjo pokazala kvalitete uspešnega pedagoga. Prvič sem tudi razumela in uvidela, da se ˝pravo˝ učenje res prične šele po koncu študija, saj delo pedagoga zajema ogromno vidikov in situacij, na katere te učenje teorije na fakulteti niti približno ne more pripraviti.

Tjaša Pisanec, študentka pedagogike in angleščine

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 12

GREM, JAZ POPOTNIK Zaslužen ogled filma devetošolcev ob zaključku Bralne značke. V četrtek, 9. junija, so bili učenci, ki so opravili bralno značko, povabljeni k ogledu filma Grem, jaz popotnik. Film so s trudom in trdim delom pripravili devetošolci na podlagi pesniškega dela Šel je popotnik skozi atomski vek, ki ga je napisal Matej Bor. Učenci so hoteli z globoko vsebino filma prikazati, kako neprijetno je lahko odrivanje posameznika iz dru-

žbe. V filmski ekipi so sodelovali igralci Til, Staša in Anja. Dobrega filma pa ne bi bilo brez snemalca Mihe in dveh mladih, nadebudnih glasbenikov Zale in Davida. Ker je bila njuna izvedena glasba predvajana v ozadju filma, sta se kasneje tudi posamezno predstavila in nas očarala z igranjem na harmoniko in violino.

Temu projektu sem se pridružila, saj sem v devetem razredu hotela poskusiti nekaj novega. Priprave so bile kar naporne, a se je vse skupaj dobro izšlo. Ob predvajanju našega filma sem bila ponosna, saj smo morali vanj vložiti veliko truda. Čeprav rada nastopam, bi priložnost, da postanem prava filmska igralka, raje prepustila komu drugemu. Če bi še eno leto ostala na šoli, bi se ponovno z veseljem pridružila filmski ekipi in ustvarjala z njimi, saj sem letos zelo uživala. Anja Šegula, 9. razred

Ko sem bil povabljen k sodelovanju, sem se odločil za vlogo snemalca, saj že od nekdaj rad snemam. Priložnosti, da postanem igralec ne bi sprejel, ampak bi raje sodeloval še pri kakšnem filmu kot snemalec.

S tem odličnim filmom, ki je nastal v okviru projekta Slovenščina ima dolg jezik, so se učenci izkazali na regijskem tekmovanju in se kasneje tudi uvrstili na državno tekmovanje, kjer so dosegli lep uspeh. Kot se spodobi za vsak film, ki pride na platno, pa so prvo besedo dobile novinarke.

Čeprav v filmu nisem nastopala kot igralka, sem vesela, da sem lahko sodelovala in z igranjem na harmoniko sooblikovala film. Ker vedno rada pomagam, nove priložnosti ne bi zamudila. Film mi je zelo všeč, saj ima dobro sporočilo, ki se lahko dotakne vsakega. Zala Meršnik, 9. razred Zelo sem vesel, da sem lahko sodeloval pri tem projektu, saj je bila to dobra izkušnja. Ker sem v filmu imel glavno vlogo, sem imel na začetku nekaj treme, ki pa je po večkratnem predvajanju filma izginila. Če dobro pomislim, bi lahko spremenili nekaj tehničnih stvari, ampak kljub temu sem zadovoljen in ponosen na naše delo. To pa nam seveda ne bi uspelo brez učiteljice Mire Lorber in Simone Klinger, ki sta nas spodbujali, nam stali ob strani in nam pridobili različna dovoljenja. V naslednji filmski preizkušnji bi raje sodeloval kot snemalec. Po končanem snemanju tega filma smo od navdušenja posneli že dva nova in upam, da jih bomo še veliko.

Miha Verdonik, 9. razred Til Tertinek, 9. razred

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

Pri projektu smo morali biti enotni in strpni drug do drugega. Za priprave pa ni bilo veliko časa, saj ima vsak svoje obveznosti in se je bilo kar težko uskladiti. S filmom, ki je nastal, sem zadovoljna. Z veseljem bi se k projektu pridružila še naslednje leto, a ker bom to leto osnovni šoli pomahala v slovo, bom v prihodnje rade volje nadaljevala z igralskim nastopanjem. Zelo vesela bi bila priložnosti, da bi postala filmska igralka, ki bi jo seveda izkoristila. Staša Anders, 9. razred

STRAN 13

Ko me je učiteljica vprašala, če bi sodeloval pri tako zanimivem projektu, ponujene priložnosti nisem mogel zavrniti. V veselje mi je bilo sodelovati s starejšimi, saj sem se zaradi tega počutil pomembnejšega. Nad igranjem violine, ki jo igram že štiri leta, me je navdušila prijateljica. Ob igranju uživam, zato sem brez težav napisal skladbo za film. Te izkušnje ne bom pozabil. David Hovnik, 6. razred

Novinarki: Brina Poropat in Zarja Romih Jelenc, 7. b

BODI EKO Pri eko krožku smo se prijavili na nagradni natečaj ,,VEČ KOT EKO KOTIČEK,,. Izdelali smo eko pohištvo in eko igre za kratek čas. Od podjetja Snaga smo prejeli lepo darilo.

Smo mali ekologi, glavni smo pri tej nalogi. Smo pridno zbirali papir, pri zabojniku zdaj je mir. Vsak od nas je junak, saj prinesel je zamašek vsak. Pri eko kotičku bili smo nagrajeni, z magnetki počaščeni. Telefoni nabrali so se v vreči, veliko jih je bilo, k sreči. Izdelke naredili smo ta prave, za sejem in iz zabave. S smutijem se še nagradimo, se počitnic skupaj veselimo. učenci eko krožka

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 14

LITERARNO-LIKOVNE STRANI Sodelovanje na literarnem natečaju Bodi pisatelj. Nagrajena sta bila literarna izdelka Marise Zorec in Tine Hajdinjak.

ČASOVNI STROJ Pozdravljeni, sem Zoe. Ime imam sicer nenavadno. Vem, nič čudnega, saj mi ga je izbrala sestra, ki je takrat imela komaj tri leta. Zdaj je že v devetem razredu. Njeno ime je povsem normalno. Nika. To ime mami zveni tako lepo, nama pa malo preveč običajno. Vseeno pa je ime na nek način posebno. Nika je za svoja leta majhna, no, jaz sem jo skoraj prerasla! Nika je temnolaska, s prav tako temnimi očmi in komaj vidnimi pegicami na licih. Jaz imam veliko svetlejše lase, a nikoli niso bili popolnoma svetli. Imam zelene oči in olivno polt. Rada bi se naučila jahati, a ostajam pri plesu. V šoli mi gre, plezam po petkah, z vmesnimi štiricami. Ja, se strinjam, nisem ravno slaba učenka. Zdaj pa k stvari: tole sem začela pisati na največji dogodivščini sploh. Začelo se je, ko sva se z Niko uspeli izgubiti v sosednji ulici, ki jo sicer poznava kot lasten žep. Takrat sva spoznali čisto ponorelega, kaj ponorelega, zmešanega znanstvenika, doktorja Čas. Trdi, da je čas poimenovan po njem, ampak vsi vemo, da je to neumnost, saj je ime čas za čas že iz HMMMM … preteklosti? Tu pa napoči njegova posebnost: naj človeštvo še tako verjame, da je narediti časovni stroj nemogoče, kaj šele upo-

rabiti, bom jaz trdila drugače, saj je to dr. Času uspelo. Ja, na lastne oči sem videla pravi časovni stroj!!! »In kako veš, da je bil pravi?« bi takoj vprašali. Zato ker sem videla, kako je teleportiral tisti veliki modri diamant s Titanica. Ne, ne iz preteklosti, ti bučman, iz prihodnosti. Pa nikar ne glej tako, saj se ti bi že moralo posvetiti, da ga bodo v prihodnosti našli. In potem bo naenkrat izginil. Našli pa ga bodo samo zato, ker ga bo dr. Čas s časovnim strojem poslal v njihovo morje. Ta blazneš je prepričan, da obstajajo trije svetovi: Preteklost, Sedanjost in Prihodnost. Vsi so Zemlja, v različnih obdobjih. Njihov čas se preliva in kot celota tvorijo neskončnost. Pa saj sem rekla, da je zmešan. Niki pa se vse skupaj s to rečjo zdi neverjetno smešno. Trenutno z Niko sediva v časovnem stroju in se peljeva v čas Rimljanov. Zaenkrat samo v Ljubljano. Dr. Čas se je pomenil z mamo in ta je dovolila, da sva nekaj dni med počitnicami pri njem. Seveda se ni predstavil za to, kar je v resnici. Izdajal se je za učitelja naravoslovja, ki organizira taborjenje. Trenutno naju malo trese, zdaj rahlo premetava, vendar je kljub vsemu prijetno. V teh treh mesecih je dr. Čas postal pravi prijatelj. Še vedno pa ne odstopam: totalno je zmešan. Seveda na dober način. O, zdaj je pa za-

čelo piskati, mislim, da morava oditi v rimsko Ljubljano. Ko sva prišli v Ljubljano: povsem drugačna! Si vedel, da so jo takrat imenovali Emona? Prej sem pozabila omeniti, da sem nisva prišli kar tako, kot samomorilska zajčka, ampak s pomembno misijo, da rešiva Ljubljančane, Emonce pred katastrofo. Če nama ne uspe, bodo vsi Emonci mrtvi in tako v svetu Sedanjosti nikoli ne bo Slovencev, saj ne bodo imeli prednikov. V Sedanjost pa morava odnesti te predmete: zvitek rimskih popisov, diamantni prstan in vladarjevo krono. Čeprav sva že ugotovili, da vladar – Cezar – ne nosi krone, ampak nekaj temu podobnega. No, poleg vsega tega morava vzeti še dva predmeta po izbiri. ŠOK!!! Spoznali sva, da se ne znava sami vrniti domov!!! In ni enega človeka, ki bi se pustil pregovoriti, da je potrebno čim pred oditi. Imenujejo naju Deklici iz sanj. Kako lepo, a ne? No, midve želiva pomagati, dobiva pa tole: »Ne razburjajta se, punčki dragi. Dobili bosta vse, kar vama srce poželi. Ni potrebno, da se razburjata. Če se bo zgodila katastrofa, nas bodo bogovi posvarili. Z raznimi znaki, vesta? Če bo pa tako hudo, kot vidve pravita, pa bo že prišel božji odposlanec sam.« Lepo, ne? Čeprav zanikati ravno ne morem, po rokah naju nosijo. Tudi dobesedno.

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

Sobo, ja, sobo, ne sobico imava v palači. Pravzaprav je to že bolj dvorana. Ampak resnično udobna. So pa dosti bolj napredni, kot si mislimo. Imajo neke vrste računalnike na koleščkih. Pa njihovo orožje! In ja, tudi stole imajo. Mize pa so ravne površine skale. Pa imajo celo domače živali. Je pa res, da jih je večina veliko bolj divjih, kot sva midve z Niko vajeni, nisem pa rekla, da so nesramne. Samo več življenja imajo v sebi. Danes sem celo sprehajala udomačenega risa. Mislim, da je to bodoča mačka. Kar ne gre mi iz glave misel, kako se bova z Niko rešili. Tolažim se s tem, da naju bodo v Sedanjosti in Prihodnosti poznali kot POSEBNI Rimljanski deklici. Morda po nama poimenovana kakšna ljubljanska ulica. Nika sicer dvomi, da naju bo dr. Čas kar pustil tukaj, in je prepričana, da če opraviva svojo nalogo, letiva domov, jaz pa se nekako ne strinjam s tem. Najhuje pa je, da se bliža konec in res si morava izmisliti super načrt. Ja, kaj je, Nika (pardon, kliče me)??? U, zdaj pa ga imam. Načrt, mislim. Takole sva naredili. Ker je Nika prekršila eno pravilo, sva rešili Emonce. Vse nama verjamejo, samo da imava dokaz, pa naj bo še tako nesmiseln. Ker je Nika s seboj vzela še svoj telefon, je z vklopljenimi mobilnimi podatki lahko na YouTubu pokazala posnetek uničenja Pompejev. Rekla je, da je posnetek z vrha bogov in da jih na nek način svarijo, naj gredo z nama. In so šli. Imam pa res pametno sestro, ne? To si ver-

STRAN 15

jetno misli Nika, saj je bil načrt moj, ona ga je samo izpeljala. Nika je vključila zemljevid na telefonu. Odpravili smo se v smeri bodočega Maribora. Pa računaj, kako dolgo smo hodili in kako nas bolijo noge, ko še pospešeno hodimo, saj smo predolgo čakali. Na poti smo nabrali jagodičevja in ostale užitne rastline, skupina starejših lovcev pa je spustila »domače« živali na prostost, da so se najedle. In ti moški so jih hkrati tudi pazili. Ženske so nabrale nekaj zelišč in že smo hodili dalje. Ne, nismo jedli, le nabrali sestavine, da ko prispemo, vseeno ne umremo od lakote. Spet pretiravam? Niti ne. Pravkar smo odšli iz tabora Maribor. Največji tabor, kar sem jih videla. Seveda je bil postavljen, že preden smo prišli mi. Mi smo ga samo malo nadgradili in povečali. Noge komaj čutim, tako me bolijo. Nika me seveda samo jezno in hkrati zavistno gleda, ko me na majhnem »nosilniku« nosita dva orjaka z močnimi nogami. Medtem jaz pišem. Hej, kako bo, ko bom babica, svojim vnukom pa bom to grozoto opisovala tako: »Dragi moji vnučki, tole je najhujši del! Pozorno prisluhnite. Tega večera je bila polna luna. Bilo je svetlo kot podnevi. Živali, krave, konji, psi in mački so bili nekam čudno tiho, kot bi se poskrili pred prihajajočo hudo uro. Nenadoma so se priplazili temni oblaki in se spustili nad vas. Zapihalo je, vsul se je droben dež. Veter je postajal čedalje močnejši, zahrumelo je okoli vogalov, bliskalo se je

kot še nikoli doslej.« Mislili si bodo, kako zmešano babico imajo, medtem pa me bo najmlajši med njimi imel za Superbabico. Ja, malo preveč sanjarim, vem. Ampak ko je v resničnem svetu preveč stvari/grozot zame se začnem potapljati v sanjski svet … No, saj to se je včeraj dejansko zgodilo, je pa res, da je vse nekoliko prikrojeno. Spet sem zašla od bistva. Bistvo … točno, bistvo, ja: noge me bolijo. Prehodili smo velik del Slovenije, zdaj pa še na bodočo mejo z Avstrijo!!! Smo pa se rešili izbruha super vulkana, ki je sicer na Hrvaškem, ampak je izbruhnil v smer Emone in je še v Sedanjosti neodkrit, rešili pa smo se tudi Super nevihte, za katero zdaj ne bom razlagala, kaj je, bom pustila veselje dr. Času, ki bo vse temeljito razložil v Sedanjosti. Ali pa ne. Priznam, že prej sem hotela pobegniti v Sedanjost, ampak sem obtičala tukaj. Za zmeraj. Nika sicer te črnogledosti ne prenese in ves čas ponavlja, da lahko takoj, ko narediva nalogo, prideva domov. Ne, jaz sem mnenja, da sva obtičali v času Rimljanov. Nika verjame, da naju Čas ne bi pustil tu. No, kaj pa vem??? Če bomo prispeli še danes … Oho, kaj pa je to? Nika je rekla, da je naše poti konec. JEJ!!! Končno! Zdaj pa …? Naenkrat vsi pokleknejo in se zahvaljujejo nama in bogovom. Nika dobi vladarjevo krono. V zahvalo, je rekel. Uh, srečnica, zdaj pa je dobila kipec delfina. Tega mi bo pa dala. Jaz nič ne dobim, je pa bil načrt moj?! Prav, saj ne smem nič pričakovati. Mi je

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 16

pa Nika dolžna sladoled, ker sem ji navsezadnje rešila življenje. Trenutek … MENI so podarili srebrno tiaro z diamantno podobo risa. Rekli so, da to opiše moj značaj. Močen, trden, vendar lep in dragocen. Tiaro!!! Bi si kdo mislil, da so jih takrat že imeli??? No, zdaj pa čakam in pišem … Nika je rekla, da po opravljeni nalogi greva domov. Pa čakam. In postajam zaspana … Zbudim se v Časovnem laboratoriju. Zraven mene sta on in Nika, oba z velikanskim nasmeškom na obrazu. Nika mi v roko stisne tiaro. Katero tiaro? Kje jo je dobila? Točno, bila sem v Emoni. Vse dojemam počasi. Nato planem Niki v naročje in jo objemam.

Prišli sva nazaj. Nato objamem še dr. Časa, vrne mi krepak, a nežen objemček. Na glavo mi povezne tiaro. Šele sedaj dojamem, da je narejena posebej zame. Tako je lepa. V soncu se svetlika. Tako kot Nika. Nekaj novega je na njej. Ne, nima kipca. Kje pa si je vzela??? Mar je to…? Ne, tega ne bi hotela vzeti. Ali pač, ker očitno je. Izza nog se privleče ris. Pa ne tisti, ki sem ga sprehajala, ne to je mlada samička, ki smo jo našli v Mariboru in sem jo pozabila omeniti. S svojimi očkami me je pogledala, tako lepo, da sem se skoraj stopila kot sladoled na soncu. Potem se je privlekla do mene. Videla sem, da je imela neke vrste ovratnico. EMONA. Tako ji je

ime. Vsi sedemo in jo opazujemo. Tako je srčkana. Ampak, ali se bo mama res strinjala z njo? Takrat spregovori dr. Čas ter pove, da se je z njo že pomenil in je urejeno. Od sreče mi gre na jok. In, ali, ja, Emona je zamijavkala in se stisnila k moji nogi. Planila sem v smeh in jo vzela v naročje … Pomislila sem …Ti moji zapiski bi lahko tvorili knjigo. A ne? Samo, bi mi sploh kdo verjel? Nihče najbrž … Ali pa si ti izjema?

GOBI REŠUJE SVET

dobrosrčnost. Oni poskrbijo, da nam ni žal, če svoj bonbon podarimo nekomu, ki ga drugače nikoli ne bi dobil, ali da si med seboj nesebično pomagamo, tudi če za to ne dobimo nobenega plačila. V takih primerih nas nagradijo oni. Pošljejo nam znak, ki nas vedno znova razveseljuje, tisto nekaj, da preprosto vemo, da delamo prav. To Čvinčvagovci počno že tisočletja. Odkar obstaja človeštvo, obstajajo tudi oni. Toda zadnje čase se v Čvinčvagi pojavljajo resni problemi. Skoraj cela dežela je že posivela, cvetice venijo, ptice pojejo bolj po redko in v zraku plava čudna, temačna energija. S kavarnic so izginili klepetavi kupčki, s travnikov igrivi malčki, z ulic zabavni sladoledarji … Nikomur več ni do smeha in druženja, vsi le

posedajo doma in tarnajo. No, pa ne čisto vsi. V majhni hiški, čisto na koncu mesta, mladi Čvinčvagovec Gobi še ni izgubil upanja. Vsako minuto se trudi, da bi nasmejal vse okoli sebe. Premajhen je, da bi razumel, zakaj vsa ta žalost. Tako je nekega dne vprašal: »Mami, kaj se je zgodilo naši deželi? Zakaj se nihče več ne smeje? Rad bi, da bi bilo kot nekdaj.« Mama mu je po globokem vzdihljaju odgovorila: »Ah, ljubček moj, to je večja težava, kot si predstavljaš. Nič ne moremo, saj nismo mi krivi. Krivi so ljudje, ki jim zmanjkuje občutek za sočloveka. Nič več si ne pomagajo ali delijo, samo prepirajo se še!« »Ampak kako? To se še ni zgodilo, pa so ljudje že milijone let ljudje. Zagotovo lahko kaj ukrenemo.« »Daj no, razumi že! Samo upamo

Tam daleč, daleč stran obstaja dežela, imenovana Čvinčvaga. Nihče natančno ne ve, zakaj se tako imenuje, toda to ime se je ohranilo še iz pradavnine in ker gre prav dobro v uho, ni bilo nobenega razloga, da bi ga spreminjali. Njeni prebivalci so majcena enooka bitjeca, podobna puhastim žogicam. Ker domujejo v Čvinčvagi, jim pravimo Čvinčvagovci. Morda se sedaj sprašujete, kako to, da o njih še nikoli niste ničesar slišali. No, izdam vam zakaj. Za ljudi so namreč nevidni. Pa čeprav jih ne opazimo, imajo v naših življenjih ogromno vlogo. Oni namreč skrbijo za tisto iskrico v naših očeh. Tisto, ki se pojavi ob točno določenih trenutkih in samo takrat, ko igra največjo vlogo človeška

Marisa Zorec,, 6. a

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

lahko, da jih bo kmalu srečala pamet.« »Toda to zagotovo ni edini način. Prepričan sem, da …« »Dovolj! Vem, da je to zelo žalostno, toda tako je. Sedaj pa imam delo, še ogromno pošte moram pregledati,« je pogovor končala mama. Gobija je za trenutek stisnilo pri srcu, nato pa se je spomnil, da ne sme še sam postati slabe volje. Rekel si je, da mama tokrat gotovo nima prav. Mora obstajati rešitev in on jo bo našel! Za trenutek se je ozrl nazaj. Mama je bila zaposlena, očeta ni bilo doma. Pot je torej prosta, je pomislil. Zajel je sapo, si zaželel srečo in kot blisk smuknil skozi vrata. »Dobro, Gobi, to je to. Sedaj ali pa bo prepozno. Moram rešiti deželo! Konec koncev tudi človeško, ne le naše,« si je rekel in se odpravil na pot. Že po nekaj korakih se je pojavila prva težava. Kam sploh naj gre? Sedel je na bližnji kamen, da bi razmislil. Naenkrat je na svojem kožuhu nekaj začutil. Bilo je mokro, nekdo, ali bolje nekaj, ga je poškropilo. Pogledal je predse in tam si je pot utirala velika reka. »Hm, morda pa je to odgovor,« je na glas razmišljal. V glavo mu je šinila drzna misel. V šoli so se učili, da edina reka v Čvinčvagi, ki je bila očitno ta, pelje v svet ljudi. Sicer vsi Čvinčvagovci za prehod tja uporabljajo poseben portal, toda … En, dve, tri, že je bil v reki. »Aaaaaa, to pa gre hitro!« se je smehljal Gobi. Ni ga bilo strah. Kaj se mu sploh lahko zgodi? Najbrž bo, kot bi mignil, v človeškem svetu. In res! Pred njim se je

STRAN 17

razprostrla še neznana pokrajina. Bila je drugačna, toda lepa. Zlezel je iz vode in ni trajalo dolgo, da je opazil prvega človeka. Bil je točno takšen, kot si ga je predstavljal. Že je hotel skočiti za grm, pa se je pravočasno spomnil, da ga tako ali tako nihče ne vidi. Starejši moški se je približal drugemu, izgleda sosedu, ter ga ogovoril. Gobi je razbral, da ga prosi, če bi mu posodil grablje. Tisti drugi je zakrilil z rokami in pokazal, da jih vendar tudi sam potrebuje, ter odšel. Gobiju se je prvi mož zasmilil, toda čarati ni mogel. Potolažil se je z mislijo, da mož grabelj najbrž ne potrebuje tako nujno. Odpravil se je naprej. Pot ga je vodila do otroškega igrišča. Tam ga je razvedril pogled na otroke. »Oni že niso takšni. Majhni so še, zagotovo znajo deliti,« si je mislil. Pa je imel prav? Neka punčka je ravno odvila čokolado. Do nje je stopil fantek in jo prosil za košček. Ona ga je le grdo pogledala in mu obrnila hrbet. Gobija je dejanje zelo vznemirilo. Ko mu je mama razlagala o tem, ji skorajda ni verjel, sedaj pa … Vzdihnil je in si dejal: »Že prav, že prav, imam pač nesrečo. V tretje pa gre rado.« Odpravil se je naprej, kjer je pred ogromno stavbo, ki je izgledala čisto nova, opazil dva urejena gospodiča. Uganete, kaj sta delala? Seveda, prepirala sta se. Gobi se je hitro obrnil vstran. Ni mogel gledati tako žalostnih stvari. Na drugi strani ceste je na klopci posedal mlad par. Gobiju je ostal še kanček upanja. Takšna mlada golobčka se že ne bosta kar tako sprla, v to je bil pre-

pričan. A na žalost se je motil. Gobi je zajokal. Vse to je bilo zanj že preveč. Mama je imela očitno prav. Nič ne more, ti ljudje so nemogoči! Tako je obupal še zadnji Čvinčvagovec. Sedaj so se posledice pokazale tudi v človeškem svetu. Naenkrat so sonce na nebu zamenjali temni oblaki in razbesnela se je nevihta. Ljudje so začeli bežati vsak na svojo stran. Kričali so in iskali kaj za nad glavo. Gobi ni mogel nič, le gledal je lahko. Počasi se je začel vračati proti domu in jezno mrmral: »Ti ljudje, ti presneti ljudje! Sploh ne vedo, da so si sami skuhali to kašo. Za vse težave na tem svetu, prav za vse so krivi o…« Sredi stavka se je ustavil. »Čakaj malo,« si je rekel. »Niso vsega sami krivi. Jaz sem kriv in vsi mi, Čvinčvagovci. Mi smo nehali verjeti! Joj, kaj smo pa mislili, da smo za vse krivili njih. Mi moramo ukrepati, saj zato pa obstajamo!« Obrnil se je, pripravljen, da reši svet. A, kakor hitro je le pogledal nazaj, se je zgodilo nekaj pravljičnega. Neka deklica se je v naglici spotaknila ob vejo in padla na tla. K njej je še isti trenutek pristopil najbližji mladenič in ji nesebično pomagal. Čas se je ustavil. Gobija je prevzelo neizmerno veselje. Lepota trenutka mu je napolnila dušo. Dež je hipoma ponehal in prikazalo se je sonce. Hitel je proti domu. Mesto je nenadoma zažarelo v bujnih barvah; povsod na oknih so bile bleščeče rože, ljudje so se smejali, se objemali in poljubljali. Bil je dan veselja, dan prijateljstva, dan pričakovanja, dan neizmerne

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

sreče, notranje zapolnitve in miru. Bil je spokojen, srečen. Bil je kot duša brez telesa. Kakor zemlja spomladi, ko se pričenja novo življenje. Ko ga je reka pripeljala nazaj domov, je zagledal točno tisto, kar si je najbolj želel. V

STRAN 18

Čvinčvagi je vse kar žarelo. Vsi so bili zadovoljni in izgledalo je, da sploh nihče ni opazil, kako se je mali Gobi potepal. Že je želel vsem povedati o svoji dogodivščini, ko si je na lepem premislil. »Pa saj to ni moj praznik,« si je rekel.

»To je praznik najpomembnejše vrline tega sveta – DOBROSRČNOSTI!« Tina Hajdinjak, 8. a

Odraščanje Odraščanje kot knjiga se mi zdi, ko obračam slabe in dobre strani. Včasih strah in trepet te lovita, iz tebe slabe misli spodita. Odraščanje se nadaljuje, veselje se približuje. Tako za puncami začnemo gledat´ mi, vsi zaljubljeni. Čez nekaj časa ljubezen se zgodi, v odraščanju ljubezen obrodi. Na srečo punca nas pusti, saj smo siti njenih traparij. Zdaj odraščanje prosto pot ima, čaka na nekaj novega. Mogoče kakšno punco jaz spoznam, s katero se zaljubiva in si prihodnost narediva. Sergej Černčec, devetošolec

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 19

Šola v naravi V B-programu smo se lepo imeli, skoraj vsak dan v mesto smo odhiteli. V ponedeljek me v šoli ni bilo, zato ne vem, kako jim je šlo. V torek v knjižnici Nova vas smo bili, kjer smo knjigo prebrali, misli si predali in se tudi igrali. V galeriji prav fino je bilo, saj tam slike so bile, nekatere prav navihane. Tam sliko smo morali naslikati in par besed zraven dodati. To v sredo se nam je godilo, ko ogledali smo si Umetnostno galerijo. V četrtek na programu muzej je bil, kateri delat˙ maske nas je naučil. V skupine po tri smo se razdelili in na proge se razporedili. Najprej vaja je bila, nato pa se začela je igra ta. Ta teden za nas lep je bil, veliko nas je naučil. Nina Črnčec, 4. a

učenci 1. a

Počitnice Sonce hitro vzhaja, poletje že prihaja. Pouk zaključil se bo, mi pa na morje pojdemo. Na morju peščeni gradovi, sonce in morski valovi.

Hitro september bo, ko v šolo spet pojdemo. Maša Završnik, 4. c

Nedžma Jusić, 1. b

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 20

Petošolci so pisali morsko pravljico ... ŽARKO IN BINE Nekega sončnega poletnega dne si je sonce zaželelo prijatelja. Soncu je bilo ime Žarko. Ker je živel sam in ni imel prijatelja, mu je postalo dolgčas. Rad se je rekreiral. Poskusil je igrati košarko, nogomet, rokomet in odbojko, ampak v ničemer ni bil dober. Vsega je imel dovolj, zato se je odločil oditi na počitnice. Z motorjem se je odpeljal v Poreč. Tam je prenočil v luksuznem hotelu Kit. Zjutraj je odšel na zajtrk. Po zajtrku si je oblekel rožnate kopalke in se kopal v morju, dokler se ni naveličal. Odšel je nazaj v hotel in pojedel

BEGUNEC Pred časom so živeli trije sinovi. Oče jim je pred dnevom umrl, mame pa sploh niso poznali. Vse, kar jim je oče zapustil, je bila majhna ribiška barka, s katero se je vsak dan vozil in lovil ribe. Hiše niso imeli, saj so jim jo med vojno bombardirali brez razloga. Ostali so brez vsega. Vsak dan so se borili za preživetje. Bilo je izziv in prag med življenjem in smrtjo. Bili so obupani, ampak niso vrgli puške v koruzo zaradi neizmerne ljubezni do življenja. Poskušali bodo z ribiško barko prečkati morje, kjer jih bo čakal svet brez vojne. Odpravili so se na pot. Prvi dan potovanja je bilo sončno vreme. Drugi dan pa jih je zajela velika in močna nevihta. Barka se je potapljala iz minute v minuto bolj. S kapami so jo poskušali prazniti. Nekaj časa so

Ana Stamenčić, 5. c

kosilo. Zazdelo se mu je, da bi lahko odšel ribarit. Vzel je ribiško palico in začel ribariti. V silk se mu je zapletel deček, a ko ga je Žarko v celoti videl, je opazil, da ima namesto nog rep. Tako je vedel, da je to morski deček. Spoprijateljiva sta se in si obljubila, da se bosta spet videla. Morski deček po imenu Bine je takoj postal edini in najboljši Žarkov prijatelj. Po večerji se je Žarko oblekel v vijolične pajkice in črno majico ter pričel z večernim tekom. Bil je najbolj vesel, saj je našel pravega, edinega in najboljšega prijatelje. Kaja Juhart, 5. b

uspeli vzdrževati razmere, a ko je nevihta pokazala svoje prave razsežnosti, je niso mogli več obvladovati. Eden izmed sinov je od izčrpanosti umrl. Ostala sta samo še dva. Nevihta se je vedno bolj krepila, nato pa se počasi pričela umirjati. Končno, končala se je. Obema bratoma se je vrtelo od utrujenosti in izčrpanosti. Najmlajši je izgubil boj za življenje. Ostal je samo še eden. Tretji dan je zagledal kopno. Končno je barka nasedla. Rad bi vstal, a ni imel energije. Ko so ga našli, je bil še komaj živ. Rešili so ga pred smrtjo. Morje je naplavilo oba mrtva brata, pokopali so ju tako, kot se spodobi. To se dogaja tudi današnjim beguncem. Pomagajmo jim! Matjaž Mihael Mars, 5. b

Ajda Dovnik, 4. a

Analina Belec, 2. c

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 21

Likovno ustvarjanje na temo števila pi.

Anteja Garmut, 8. a

Zala Rebernik, 8. b

ZIMSKA ŠOLA V NARAVI Najprej smo se zbrali v razredu in komaj čakali, da gremo. Ko je prišel čas, smo se šli hitro preobut in oblečt. Nato smo odšli na avtobus. Veselo smo se pogovarjali, kako bo v šoli v naravi. Ko smo prispeli, smo šli v naše sobe. Zraven mene sta bili v sobi še Anja in Vita. Razpakirale smo, potem smo odšli na kosilo. Ko smo prišli s kosila, smo se oblekli za smučanje. Nato smo vzeli smuči in palice in odšli smučat. Po koncu smučanja

Xhenisa Sylejmani, 8. a

Aneja Šurina, 8. a

smo odšli na večerjo. Potem smo se pripravili za spanje in zaspali. Ko smo se zbudili, smo odšli na zajtrk in potem spet smučat. Po smučanju smo šli tekat na smučeh. Bili smo v parih, nato pa smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina je tekala na smučeh, druga skupina pa se je takrat sprehajala. Ko je prva skupina končala, smo se zamenjali. Jaz sem bila v drugi skupini. Ko je končala še druga skupina, smo odšli na kosilo, nato pa smo šli nazaj smučat. Po smučanju smo se odšli ko-

osmošolec

pat, nato pa na večerjo in spat. Ko smo se zbudili, smo se preoblekli in odšli na zajtrk. Nato smo imeli jutranjo telovadbo. Potem smo imeli tekmovanje v smučanju. Moja sošolka Tosja je bila prva. Nato smo šli spakirat oblačila in druge stvari. Potem smo imeli kosilo. Preden smo odšli, smo dobili priznanja. Daša Jager, 3. b

LOČUJEMO – ZMAGUJEMO Vsak dan ločujemo smeti, da okoli hiše ne smrdi. Ločujemo plastiko, bio odpadke in steklo, ne škodi tudi, da včasih dvorišče pometemo z metlo. Če smeti ločujemo, res zmagujemo! Saj imamo čisto okolje in počutimo se veliko bolje!

učenci 2. c

Melisa Dokl in Elma Hasanović, 6. c RDEČE ROŽE Prvošolci so ustvarjali.

Na oknu cvetijo rože rdeče, sonce jih greje, jim veter šepeče. K nebu dvigajo liste zelene, vabijo k sebi čmrlje rejene. Zakaj jim cvetovi nežno drhtijo? Glave rdeče si dežja želijo. Sonce na nebu pripeka, kmalu rumena bo cvetju obleka. Rože dehtijo, dežja si želijo, temni oblaki po nebu vršijo. V toči ledeni rože zaspijo … Naslednje poletje pa spet se zbudijo. Iva Milosavljević, 6. c

POMLAD Pomlad je pisana kot mavrica. Pomlad je vesela kot sonce, ki se smeje. Pomladi dežne kaplje plešejo in padajo k tlom. Pomlad je najlepša, ker ptički pojo in se ženijo. Patrik Martinec, 6. c

POHOD NA KOPE V soboto zjutraj, 18. 6. 2016, smo se ob 8. uri zbrali pred šolo in se javili učiteljici. Potem smo se z avtobusom odpeljali do Ribnice na Pohorju. Naša prva postaja je bila koča na Pesniku, druga Ribnica na Pohorju, tretja pa Črni vrh, najvišji vrh Pohorja. Ko smo pot nadaljevali, smo prišli do Kop. Tam sta me čakali mama in botrca. Privoščile smo si sladoled in odšle na Koroško. Lara Borak, 3. b

ŠOLSKO LETO 2015/20 16, ŠT EVILKA 2

STRAN 23

Sara Šemen, 4. c

Matija Milosavljević, 4. c

Maša Završnik, 4. c

MOJ HRČEK

KUŽEK BLEKI

Ime mu je Tačko in je samček. Ima sivo kožo in črne oči. Po sredini hrbta ima črno črto. Star je eno leto in pol. Zelo rad ima solato. Ne mara semen. Je nočna žival. Ponoči zato poganja kolo. Ima zelo veliko kletko. Jaz skrbim za njega in ga cartam.

Svojega kužka imam pri babici in dedku. Ime mu je Bleki. Je črnorjave barve in ima rjave oči. Visok je približno pol metra. Podoben je policijskemu psu. Na sprehod ga peljem s stricem Mirzelom. Ko mu v skledi zmanjka hrane, mu jo jaz ali stric dodava. Rad ga imam zato, ker je srčkan, in rad se z njim igram. On se najraje igra s teniško žogico.

Mika Marušič, 3. b

Liam Beganovič Taraj, 3. b

Ksenija Zrnko, 7. b

Lara Kadiš, 8. a

Kim Ivančič, 7. b

Eljesa Kajdomcaj, 8. a

ŠPORTNI ATOMČKI - OBČINSKA TEKMOVANJA ŠPORTNA PANOGA

DOSEŽENO MESTO – EKIPNO

V EKIPI SO IGRALI / DOSEŽENO MESTO POSAMEZNO: DISCIPLINA IN MESTO

UČENCI

UČENKE

UČENCI

UČENKE

KOŠARKA ST.

Tomažič, Potočnik, Batišta, Garmut, Meršnik Z. in A., Širec, Fermišek, Raiter, Savič, Jerman G. Dravčbaher, Pelemiš, Trstenjak, in L., Zapečnik, Črnčec, Drakšič Čokolič, Kolar, Krasič, Verdonik

KOŠARKA ML.

Tomažič, Rajter , Kamili, Polegek, Pelemiš, Jakopovič, Dravčbaher, Banjanin, Damiš, Martinec, Drak- Savič, Dokl, Verdonik, Šeruga, šič, Reher, Dimnik, Meršnik A., Namestnik, Zrnko

ODBOJKA ST.

Savič, Fermišek, Batišta Rantuša, Poznič, Kump, Janžič

ODBOJKA ML.

Rajter, Dimnik, Zapečnik, Reher, Pelemiš, Dravčbaher, Jakopovič, Ribič, Drakšič, Martinec, Tomažič Šeruga, Verdonik, Horvatič, Muršič

ROKOMET ST.

Črešnar, Frmišek, Rader, Rantuša, Meršnik A., Krasič, Drame, HerKump, Smolko, Batišta, Šimunič, man, Barada, Dokl, Cvetkovič, Rajter, Vagner, Poznič, Savič, Kolar, Jaki, Vajdič Tomažič

ROKOMET ML.

Rajter, Kryeziu E., Baumgartner, Meršnik A., Bedrač Plazovnik A., Bratovšek, Gorenjak, Ribič, Robič Jaki, Verdonik, Herman, Lakner, Šenveter, Hasanović

NOGOMET ST.

Kump, Rantuša, Poznič, Janžič, Bežan, Meršnik A., Bedrač PlaDjurovič, Mehmeti, Vagner, Smol- zovnik L., Dravčbaher, Kajdomko, Korošec, Savič caj, Bedrač Plazovnik B., Mihajlovič K.

NOGOMET ML.

Bajraj, Gorenjak, Korošec, Bijelič Bedrač Plazovnik L., Šenveter, D. in E., Ribič, Damiš, Vukovič, Zrnko, Jakopovič, Verdonik, Kump Lakner, Muršič, Jaki

ATLETIKA ST. EKIPNO

Rantuša, Mehmeti, Fermišek, Korošec, Savič, Janžič, Rojko, Smolko, Verdonik, Jerman G., Mesarec, Črnčec, Kryeziu, Batišta, Petelin, Poznič, Šket, Djurovič

ALPSKO SMUČANJE VELESLALOM

Dečki 03/04 8. m Ribič Maj 11.m: Rajter Tomaž St. dečki l 01/02 19. m : Rene Rantuša L. 21. m: Petelin Matej

Foster, Barber, Garmut, Šegula, Kraner, Poropat, Kampuš, Drame Bedrač Plazovnik B., Herman, Glavič, Muršič, Hajdinjak, Dravčbaher, Schaubach, Meršnik A. Deklice 03/04 1.m: Punčec Sara 14. m: Drame Petja Deklice 01/02 3. m Veljkovič Kristina 8.m: Širec Ema

PLAVANJE EKIPNO

Dušan Gligorevič Tomaž Rajter Nino Radovič Vagner Rene

Foster Vita Dokl Melisa Tyra Barada Iva Milosavljevič

Dobaj, Vele, Kampuš, Gajer, Grmek, Foster, Schaubach, Glavič

Kategorizirani: Posamezno 03/04 1.m: Miha Uduč

PLAVANJE POSAMEZNO GIMNASTIKA 1. TRIADA

2.m: Luka Matušan 11.m: Jaki Til 12.m: Bračko Tadej 13.m: Možič Jasmin

1.m: Anja Vide 2.m: Ajda Dovnik 4.m: Tosja Drame 6.m: Eva Kesič

GIMNASTIKA 2. TRIADA

19.m: Ervin Kryeziu 20.m: Niko Kump 22.m: Tilen Koren 24.m: Aljoša Vujaklija

Neregistrirane: 2.m: Sara Punčec 4.m: Tyra Barada 5.m: Rima Jaki 11.m: Lara Rukelj Registrirane: 1.m; Anja Vajdič

ŠPORTNI ATOMČKI - OBČINSKA TEKMOVANJA ŠPORTNA PANOGA

GIMNASTIKA 3. TRIADA

DOSEŽENO MESTO – EKIPNO

UČENCI

UČENKE

NAMIZNI TENIS STRELJANJE ST.

V EKIPI SO IGRALI / DOSEŽENO MESTO POSAMEZNO: DISCIPLINA IN MESTO UČENCI

UČENKE

12.m: Ian Kump 14.m: Nino Radovič 19.m: Jure Janžič 21.m: Sven Kotnik

13.m: Tina Hajdinjak 17.m: Tamara Jakopovič 31.m: Tjaša Kolar Kategorizirane: 3.m: Vita Foster

5.m: Gašper Dimnik 5.m: Jure Janžič

5.m: Vita Foster

11.m: Črešnar Nik 12:m: Janžič Jure 13.m: Mehmeti Ahmet

6. m: Foster Vita 8. m: Bedrač Plazovnik Bina 11. m: Širec Ema 5. m: Poropat Brina

STRELJANJE ML.

9.m: Rajter Tomaž 11.m: Štuklek Kokol Aljaž 16.m: Hovnik David

STRELJANJE 1 -5

6.m: Trep Dino 7.m: Rajter Matic 8.m: Koren Tilen

BADMINTON EKIPNO

Petelin, Adorno, Podjaveršek, Schaubach

TEK NA SMUČEH

Najml. dečki 07/09 1.m: Til Jaki 2.m: David Zrnko 3.m: Luka Matušan ml. dečki: 04/06 6.m: Jure Božič 7.m: Jan Luka Majhenič St. dečki /00/02 5. m: Rajter Tomaž 8. m: Banjanin Andrej

Najml. deklice 07/09 2.m: Lana Lešnik 4.m: Anja Vide ml. deklice 04/06 St. deklice 01/03 6.m: Uršula Horvat 7.m: Petja Drame 2.m: Foster Vita 5.m: Ksenija Zrnko 6.m: Ema Širec

ŠPORTNI ATOMČKI - PODROČNA TEKMOVANJA ŠPORTNA PANOGA

DOSEŽENO MESTO – EKIPNO

UČENCI

UČENKE

KOŠARKA ML.

NOGOMET ST.

ATLETIKA ST. EKIPNO

V EKIPI SO IGRALI / DOSEŽENO MESTO POSAMEZNO: DISCIPLINA IN MESTO UČENCI

UČENKE

Rajter, Tomažič, Polegek, Bijelič, Meršnik A., Pelemiš, Trstenjak Šimunič, Damiš, Korošec, Kamili, Z., Dravčbaher, Hasanović, SaDimnik, Drakšič, Reher, Martinec vič, Verdonik, Namestnik, Zrnko, Jakopovič, Šeruga, Dokl Kump, Rantuša, Poznič, Janžič, Djurovič, Mehmeti, Vagner, Smolko, Korošec, Savič

Rantuša, Mehmeti, Fermišek, Korošec Jure, Savič, Janžič, Rojko, Smolko, Verdonik, Jerman G., Mesarec, Črnčec, Kryeziu, Batišta, Petelin, Poznič, Šket, Djurovič

Foster, Barber, Garmut, Šegula, Kraner, Poropat, Kampuš, Drame Bedrač Plazovnik B., Herman, Glavič, Muršič, Hajdinjak, Dravčbaher, Schaubach, Meršnik A.

ŠPORTNI ATOMČKI - PODROČNA TEKMOVANJA ŠPORTNA PANOGA

DOSEŽENO MESTO – EKIPNO

UČENCI

UČENKE

V EKIPI SO IGRALI / DOSEŽENO MESTO POSAMEZNO: DISCIPLINA IN MESTO UČENCI

UČENKE

ATLETIKA ST. POSAMEZNO

Skok v višino: 12.m: Matej Petelin Daljina: 9.m: Verdonik Miha Vortex: 2.m: Rožman Rader 10.m: Rantuša L. Rene Krogla: 8.m: Kryeziu Arsen 300 m: 2.m: Črešnar Nik

Daljina: 4.m: Barber Janita 5.m: Kraner Laura Vortex: 2.m: Foster Vita 4 X 100 m: 4.m: Barber, Kraner, Foster, Abramovič

ATLETIKA ML. POSAMEZNO

Daljina: 12.m: Rok Tomasini Vortex: 13.m: Tomaž Šimunič 600 m: 5.m: Črt Vukovič Višina: 1.m: Jure Korošec 9.m: Tomaž Rajter 60 m: 15.m: Rok Drakšič

60m: 16.m: Lea Savič 17.m: Lara Rukelj 300m: 4.m: Tamara Jakopovič 7.m: Ema Verdonik Vortex: 16.m: Anouk Dravčbaher Daljina: 1.m: Alina Herman 6.m: Ana Muršič 7.m: Ksenja Zrnko 600 m: 4.m: Brina Poropat 14.m: Maša Varda Višina: 1.m: Petja Drame 11.m: Nikolina Pelemiš

Dečki 03/04 8.m Ribič Maj 11.m: Rajter Tomaž St. dečki 01/02 19. m : Rene Rantuša L. 21. m: Petelin Matej

Deklice 03/04 1.m: Punčec Sara 14.m: Drame Petja Deklice 01/02 3. m: Veljkovič Kristina 8.m: Širec Ema

Dušan Gligorijevič Tomaž Rajter Nino Radovič Vagner Rene

Foster Vita Dokl Melisa Tyra Barada Iva Milosavljevič

ALPSKO SMUČANJE VELESLALOM

PLAVANJE EKIPNO

Kategorizirani: Posamezno 03/04 1.m: Miha Uduč

PLAVANJE POSAMEZNO

SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI STAREJŠI

7. m: Ian Kump 19.m: Tadej Fijan 26.m: Sven Kotnik 26.m: Jurte Janžič

4.m: Vita Foster 38. m: Tamara Jakopovič 55. m: Tia Schabach

ŠPORTNI ATOMČKI - PODROČNA TEKMOVANJA ŠPORTNA PANOGA

DOSEŽENO MESTO – EKIPNO

UČENCI

UČENKE

SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI MLAJŠI

V EKIPI SO IGRALI / DOSEŽENO MESTO POSAMEZNO: DISCIPLINA IN MESTO UČENCI 16.m: Teo Unger 20.m: Timi Gregorc 22.m: Tilen Koren

UČENKE 4. m: Anja Vajdič 7. m: Sara Punčec 25.m: Rima Jaki 31. m: Tyra Barada 1.m: Anja Vide

SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI NAJMLAJŠI NAMIZNI TENIS

5. m: Gašper Dimnik 5.m: Jure Janžič

5.m: Vita Foster

TEK NA SMUČEH

Najml. dečki 07/09 1.m: Til Jaki 2.m: David Zrnko 3.m: Luka Matušan Ml. dečki 04/06 6.m: Jure Božič 7.m: Jan Luka Majhenič St. dečki 00/02 5. m: Rajter Tomaž 8. m: Banjanin Andrej

Najml. deklice 07/09 2.m: Lana Lešnik 4.m: Anja Vide Ml. deklice 04/06 St. deklice 01/03 6.m: Uršula Horvat 7.m: Petja Drame 2.m: Foster Vita 5.m: Ksenija Zrnko 6.m: Ema Širec

11.m: Črešnar Nik 12:m: Janžič Jure 13.m: Mehmeti Ahmet

6. m: Foster Vita 8. m: Bedrač Plazovnik Bina 11. m: Širec Ema 5. m: Poropat Brina

STRELJANJE ST.

STRELJANJE ML.

9. m: Rajter Tomaž 11.m: Štuklek Kokol Aljaž 16.m: Hovnik David

STRELJANJE 1 -5

6.m: Trep Dino 7.m: Rajter Matic 8.m: Koren Tilen

KROS - JESENSKI

l. 2009 9.m: Maks Pučko l. 2008 12.m: Urban Vezernik 16.m: Tine Hovnik l. 2007 13.m: Gašper K. Gmajner 14.m: N. Mihajlovič 212.m: David Zrnko l. 2006 6.m: Anej Hren l. 2005 1.m: Črt Vukovič 4.m: Tibor Kukovec 6.m: Matija Milosavljevič l. 2004: 14.m: Maj Ribič 17.m: Martinec Patrik l. 2002 16.m: Luka Jerman 21.m: Grega Jerman

l. 2009 5.m: Lija Zemljič 18.m: Nika Gorenjak l. 2008 1.m: Laura Pečanac 4.m: Anjana Ribič 12. m: Sara Šegula l. 2007 1.m: Lana Lešnik 6.m: Ajda Dovnik 10.m: Tosja Drame l. 2006 3.m: Ana Lenka Bedrač Plazovnik 5.m: Iva Purg 11.m: Kaja Hoctaler 17.m: Ela Krušec l. 2005: 2.m: Tamara Reicht l. 2004: 2.m: Alina Herman 5.m: Rima Jaki l. 2003: 6. m: Brina Poropat 11. m: Ksenja Zrnko l. 2002 1.m: Lara Kraner

ŠPORTNI ATOMČKI - PODROČNA TEKMOVANJA ŠPORTNA PANOGA

DOSEŽENO MESTO – EKIPNO

UČENCI

UČENKE

V EKIPI SO IGRALI / DOSEŽENO MESTO POSAMEZNO: DISCIPLINA IN MESTO UČENCI Dečki 2009: 3.m: Maks Pučko 6.m: Hren Žiga Dečki 2008: 6.m: Miha Čeh 8.m: Tai Poropat Dečki 2007: 18.m: David Zrnko Dečki 2006: 8.m: Vito Poznič Dečki 2005: 2.m: Črt V ukovič Dečki 2004: 11.m: Maj Ribič

KROS - SPOMLADANSKI

UČENKE Deklice 2009: 4.m: Lia Zemljič Deklice 2008: 3.m: Julija Pečanec 4.m: Anjana Ribič 18.m: Kiara Zorec Deklice 2007: 1.m: Lana Lešnik 11.m: Ajda Dovnik Deklice 2006: 3.m: Iva Purg 12.m: Kaja Hictaler Deklice 2005: 5. m: Tamara Reicht Deklice 2004: 6.m: Alina Herman 8.m: Lina Kraner Deklice 2003: 8.m: Ana Muršič 9.m: Ksenja Zrnko

ŠPORTNI ATOMČKI - DRŽAVNA TEKMOVANJA ŠPORTNA PANOGA

DOSEŽENO MESTO – EKIPNO

UČENCI

UČENKE

V EKIPI SO IGRALI / DOSEŽENO MESTO POSAMEZNO: DISCIPLINA IN MESTO UČENCI

KOŠARKA ML.

Tomažič, Rajter, Kamili, Polegek, Damiš, Martinec, Drakšič, Reher, Dimnik, Šimunič

NOGOMET ST.

Poznič, Janžič, Djurovič, Mehmeti, Vagner, Smolko, Korošec, Savič Daljina 20.m: Herman Alina

ATLETIKA ML. POSAMEZNO SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI STAREJŠI

UČENKE

16.m: Tadej Fijan 22.m: Ian Kump 27.m: Jure Janžič 35.m: Žiga Poznič 36.m: Nino Radovič 4

SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI MLAJŠI

6.m: Vita Foster

4.m: Anja Vajdič 14.m: Sara Punčec 23.m: Tyra Barada 26.m: Rima Jaki 34.m: Lara Rukelj

ORIENTACIJSKI TEK C

9. m: Rojko Rok 16.m: Miha Verdonik 29.m: Adorno Benjamin

16.m: Lara Podjaveršek 21.m: Sabina Pavrič 25.m: Anja Šegula

ORIENTACIJSKI TEK B

18.m: Mel Reher 44.m: David Černoga

5. m: Ana Muršič 20. m: Tamara Jakopovič 25.m: Brina Poropat

ORIENTACIJSKI TEK A

10.m: Matic Rajter 12.m: Črt Vukovič 19.m: Samo Valand

1.m: Ana Lenka Bedrač Plazovnik 5.m: Maša Vujaklija 9.m. Lana Kampuš