Puščica 2014

Šolsko leto 2013/2014

PUŠČICA

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.

Bistvo je očem nevidno.

(Exupery, Mali princ)

Branje osvobaja bralca in ga prestavi od branja knjige k branju samega sebe in življenja na splošno.

(Gabriel Zaid)

V mesecu aprilu, ki ga zaznamuje svetovni dan knjige, 23. april, prav tako pa v tem času potekajo tudi slovenski dnevi knjige, smo kot vsako leto v šoli zaključili Bralno značko. Kljub vsem »pastem«, ki lahko človeka, morda predvsem mladega, odvrnejo od branja knjig, otroci in mladi še vedno radi posegajo po njih. V nadaljevanju lahko preberete, kaj o branju menijo tako najmlajši kot tudi tisti starejši učenci kaj jim pomeni branje, zakaj berejo in zakaj bi branje priporočali še komu. In morda boste med njihovim najljubšimi knjigami našli tudi kakšno zase. Morda vas bo popeljala v otroški svet, kjer je pogled na življenje velikokrat drugačen, otroško preprost. Kjer se ob gledanju enakih stvari kot z odraslimi očmi kak košček vidi drugače, lepše.

Knjige so na nek način okno v svet, v življenje, prav tako pa nam pomagajo odstirati tančico, ki včasih zastira pogled samih vase.

PUŠČICA V TEJ ŠTEVILKI Bralna značka…………………………………………………………………………………………………………3 Na nebu ni meja……………………………………….…………………………………………………………...5 Na krilih filma…………...……………………………………………………………………………………….….5 Uspehi pevskega zbora se vrstijo……………………………………………………………………..5 Walter, zgodba o podgani………………………………………………………………………...…….…..7 Astronomski večer z ekipo Planetarium.si………………..………………………………….….9 Vesoljski center v Vitanju…………………………………………………………………………….….….9 Šola za mame.…………………………………………………………………………………………………….….10 Sončkov dan.……………………………………………………………………………………….………….……..11 Interdisciplinarni športni dan v naravi……………………………………………………….…….12 Veliki nemarni škornji……………………………………………………………………………….………….13 Bili smo na obisku v zbirališču odpadkov ………..…….…………………………………….…..14 Intervju z Italijanom……………………………………………………………………………………….…..15 Ekskurzija v Benetke………………………………………………………………………………………......16 Besedo imata devetošolki……………………………………………………………………………….…….17 Interesne dejavnosti………………………………………………………………………………….…………18 Uvrstili smo se v finale državnega prvenstva v košarki…………………….…………..23 Državno tekmovanje iz matematike za zlato Vegovo priznanje…………………..24 Tekmovanje iz znanja prve pomoči…………………………………………………………………….24 Eko dan……………………………………………………………………………………………………………………..25 Naravoslovni dan…………………………………………………………………………………………………….25 Šolska skupnost……………………………………………………………………………………………………...26 O blogu………………………………………………………………………………………………………………………26 Literarno-likovne strani………………………………………………………………………...……………..27 Atomčki iz znanja…………………………………………………………………………………………………..38 Športni atomčki……………………………………………………………………………………………………...40 Literarna priloga……………………………………………………………………………………………………..42

Puščica, šolski časopis

Avtorice slik na naslovnici:

OŠ Tabor 1 Maribor

Anouk Dravčbaher, Kim Ivančič,

Šolsko leto 2013/2014

Zoja Trstenjak Ramadani,

Uredila: Barbara Vindiš, prof.

Nikolina Pelemiš, 5. b-razred

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

BRALNA ZNAČKA Rada berem razvedrilne in zabavne ter smešne knjige. Branje se mi zdi zanimivo in mi veliko pomeni. Veliko se naučiš in širiš svoj besedni zaklad.

Najljubša knjiga: Supersestra Lola.

Vita Foster, 5. a Rada berem razburljive in smešne knjige. Branje je zabavno, veliko mi pomeni. Berem za krajši čas in za zabavo. Drugim bi priporočala branje, da bi imeli lepši besedni zaklad. Najljubša knjiga: Ne poljubljaj čarovnic.

Katja Horvatič, 5. a Rada berem pravljice. Berem, ker se vedno kaj novega naučim. Najljubša knjiga: Ni gospe Minke.

Lana lešnik, 1. a Ker so knjige zanimive, jih rada berem, in sicer vesele knjige. Najljubša knjiga: Živalska olimpijada.

Maša Čuk Hajdinjak, 1. c Branje je zelo pomembno, ker se lahko veliko naučiš. Rad berem knjige o zimi in o zmajih. Branje bi priporočal, ker si lahko važič, če poznaš črke in znaš brati.

Najljubša knjiga: Pogašeni zmaji.

Vid Pintarič, 1. c Rada berem zanimive, ljubezenske, strašne knjige. Branje je včasih bolj, včasih manj zabavno. Berimo, da bi spodbujali domišljijo in da bi izvedeli, kaj o pisatelju in o knjigi sami. Najljubša knjiga: Punce ga lovijo, punce jočejo.

Sabina Paurič, 6. b Rada berem pravljice, pa pustolovske, smešne, včasih romantične knjige …

Vse! Branje je super in mi veliko pomeni, saj me pomiri, pritegne me vsebina knjige … Težko se odločim za eno – Harry Potter, Skrivnostna dežela Droon, Grozni Gašper, Prismuknjene zgodbe.

Ker je branje zanimiva pustolovščina, ki jo doživljaš med plesom črk, se iz te pustolovščine kaj naučiš in krepiš domišljijo, bi ga vsem priporočala.

Marisa Zorec, 4. a

STRAN 3

Rada berem knjige o živalih in prebiram atlas. Branje je super!

Najljubša knjiga: 101 dalmatinec.

Katja Ferlinc, 2. a Berem, da se naučim brati in da mi je ob tem lepo. Rad berem o Jezerniku, Gregorju in dinozavrih. Tudi drugim priporočam, da berejo, da se naučijo branja in da ne bodo skakali, ko ni učiteljice. Najljubša knjiga: Bobek in barčica.

Gaber Gulič, 2. b

Branje je ena izmed najboljših stvari, mi zelo veliko pomeni. Zame so pustolovske, poučne, humorne knjige ter takšne v obliki stripa. Najljubše knjige: Enciklopedija Naš planet, Eko eko, 1000 odgovorov na vprašanja o tehnologiji.

Lara Rukelj, 4. a

Branje mi je všeč in mi veliko pomeni. Vsakokrat spoznaš druge stvari in se kaj naučiš. Rad berem knjige o groznem Gašperju. Najljubša knjiga: Grozni Gašper je zakanj.

Teo Unger, 3. a

Branje se mi zdi zanimivo in se pri tem zabavam, zato bi ga priporočala tudi drugim. Rada berem knjige o groznem Gašperju in princeski Lili.

Najljubša knjiga: Medvedek Pu. Lina Kraner, 3. c

Pri branju si vse predstavljam v domišljiji. Vaja dela mojstra, zato bi tudi drugim priporočal branje. Najljubša knjiga: Tintin, Tajno društvo PGC. Patrik Martinec, 4. c

Da se kaj naučim, rad berem poučne knjige, predvsem Enciklopedijo o živalih.

Matic Novak, 1. a

Smešne stvari me pri branju pritegnejo in to, da se veliko naučim ob tem. Najljubša knjiga: Peter Nos. Gal Babič, 2. c

Branje je zanimivo, ker si lahko v domišljiji ustvarim svojo predstavo. Knjige o pustolovščinah, čarovnijah, o športu so mi všeč.

Iz knjig se veliko naučiš. Najljubša knjiga: Čarovnica Lili, Grozni Gašper, Pika Nogavička.

Tyra Barada, 4. c

Berem, da bom lepo govoril.

Všeč so mi knjige o kraljih in kraljičnah. Najljubša knjiga: Rdeča kapica.

Leonid Gjurkovski, 1. b

Branje je včasih zanimivo, včasih pa zna biti tudi dolgočasno.

Rada imam napete, zanimive, resnične knjige. Ob branju se lahko kaj naučimo. Najljubša knjiga: Piškotek.

Lara Podjavoršek, 6. b

Rad berem znanstveno fantastiko. Branje je zabava. Priporočam ga za vajo in za hobi. Najljubša knjiga: Čarobna hišica na drevesu.

Jaka Vozlič, 3. c Rad berem o Petru Nosu. Branje je zabavno, zato ga priporočam tudi drugim. Najljubša knjiga: Svetleče pero.

Tim Babič, 2. a

Všeč mi je, da lahko sam berem. Berejo naj tudi drugi, da se bodo naučili brati in da bodo pametni. Rad imam knjige o levih in tigrih.

Filip Plahuta, 1. a

Branje se mi zdi poučno, pomeni mi pridobivanje besednega zaklada. Berem, da se naučim kaj novega, da se zabavam ter da se naučim lepo in tekoče brati. Najljubša knjiga: Artur in minimojčki.

Ana Muršič, 5. b

STRAN 4

Rada berem zabavne, napete, pustolovske in poučne knjige. Branje je sprostitev in zanimiva dejavnost. Z njim pridobivam besedni zaklad. Ko berem, se posvetim samo besedilu. Takrat me nič ne moti, sem čisto v drugem svetu.

Najljubša knjiga: Zguba dnevnik.

Zarja Romih Jelenc, 5. b

Če bi učenci brali knjige, bi se v šoli lažje učili. Meni so všeč smešne knjige. Najljubša knjiga: Grozni Gašper in božične želje.

Vid Rađevič, 4. b

Branje mi pomeni pomiritev.

Berem zaradi zanimanja, najraje avtobiografije. Najljubša knjiga: avtobiografija o Pepu Guardioli.

Zala Meršnik, 7. a

Branje mi je všeč in mi veliko pomeni, predvsem branje zabavnih in pustolovskih knjig.

Gal Dragšič, 4. b

Berite, da spoznate drugačna razmišljanja in da se odpoveste računalniku, televiziji … Sama berem, da si krajšam prosti čas in pot v avtu oz. na potovanjih, da bogatim svoj jezik.

Večinoma rada berem strašljive knjige in kriminalke, napete zgodbe in raznovrstne romane. Najljubša knjiga: Bojevniki – V divjino.

Heidi Toplak, 8. b

Berem, da si širim besedni zaklad in da mi ni dolgčas, in sicer najraje akcijske zgodbe in grozljivke. Najljubša knjiga: Ian Fleming: Samo za tvoje oči.

Simon Stare, 8. a

Branje včasih potrebujem, če sem pod stresom in ne morem zaspati. Všeč so mi znanstvene kriminalke ter knjige o resničnem življenju. Branje priporočam, ker je zabavno in lažje zaspiš.

Najljubša knjiga: Angeli in demoni.

Matjaž Robnik, 8. a

PUŠČICA

Branje ni le krajšanje prostega časa. Ko berem, vstopim v popolnoma nov svet in pozabim na realnega, v katerega se priplazim le takrat, ko knjigo zaprem. Knjige me obsedejo in preprosto tistih, dobrih nisem sposobna izpustiti iz rok. Berem, ker v branju uživam, se sproščam in pobegnem od vsega, kar me teži v tistem trenutku. Rada imam predvsem romane (fantazijske, romantične, mladinske …). Drugim bi rekla: berite in znašli se boste v drugi dimenziji. Prepustite se in vživite se v glavno osebo in branje ne bo več mučno. Pozabili boste vse okrog vas, če boste le našli knjigo, za katero boste lahko resnično rekli, da je izjemno zanimiva. Najljubša knjiga: serija Vampirska akademija, Od RTM do WTF, Na koncu mavrice, 49. 03. 39 …

Nikita Arslanovski, 8. a

Rada berem detektivske, napete, resnične … knjige. Pri branju spoznaš veliko novih besed. Berem, ko mi je dolgčas, ko izvem za kakšno zanimivo knjigo, za bralno značko in domače branje. Priporočam branje, da ljudje spoznajo dobre in slabe knjige, da spoznajo pisatelje, da spoznajo več novih besed …

Najljubša knjiga: Pigmejski gozd, Robinson Crusoe …

Janita Barber, 7. a

Branje je včasih zelo zanimivo, včasih pa tudi dolgočasno. Berem, kadar mi je dolgčas, večinoma zvečer. Rad berem napete in zabavne knjige. Najljubša knjiga: Soba nočne more ali kakšna avtobiografija.

Patrik Majcen, 8. a

Branje priporočam, ker pomeni sprostitev, ki lahko tvojo domišljijo ponese do skrajnih meja, kjer je mogoče vse, hkrati pa z branjem pridobiš veliko znanja in se naučiš marsikaj novega.

Sama rada berem grozljive, napet in pustolovske ter ljubezenske oziroma romantične knjige. Najljubša zbirka: Kurja polt in Soba nočne more, pa tudi zbirko Princeskin dnevnik.

Nastja Krepek, 8. a

Rada berem znanstveno fantastiko. Branje je pomembno za življenje in za besedni zaklad.

Berem zaradi zabave in zanimanja za knjige. Branje je zelo zanimivo, kadar te nihče ne prisili v to, saj če te zanima knjiga, ti bo branje zanimivo. Najljubša knjiga: Harry Potter.

Ana Koren, 7. b

Rada berem knjige iz sodobne književnosti, srednje dolge (okrog 200 strani), ljubezenske, srhljive, napete zgodbe, da te vleče naprej. Mislim, da je pametno kdaj pa kdaj vzeti v roke knjigo. Pa četudi ne bereš preveč rad. Branje mi včasih krajša čas. Včasih berem, ker moram, velikokrat pa iz lastnega zanimanja. Drugim bi priporočala branje, ker razvijaš svoj um in širiš besedni zaklad. Prideš tudi z drugačnimi stvarmi kot samo s televizijo (filmi), računalnikom in drugimi avdiovizualnimi sredstvi. Nimam priljubljene knjige, ampak zbirko: Kurja polt in Soba nočne more.

Ana Markovič, 8. a

Berem knjige o nogometu. Berem, ker mi je to všeč. Najljubša knjiga: Peter Pan. Anej Hren, 2. b

Drugim bi rekel, naj berejo knjige, da se ne bi dolgočasili, saj se mi branje zdi zabavno.

Rad berem knjige o zmajih, razbojnikih, živalih in o nogometaših.

Arti Bruči, 2. b

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

STRAN 5

NA NEBU NI MEJA Našo šolo že vrsto let zaznamuje pestro in bogato kulturno dogajanje. Tak je bil letos že prvi dan šolskega leta, ko smo na prireditvi Na nebu ni meja prisluhnili mislim iz knjige Jonatan Livingston Galeb in odkrivali, da je treba imeti krila in leteti – biti radoveden, odkrivati svet in ne pustiti, da bi te kaj ome-

jevalo, še najmanj pa sam sebe. Potrebujemo samo drobno majhno krilo … ki nas lahko ponese do sreče.

O njej so razmišljali četrtošolci in povedali, da je sreča, ko si vesel, ko ti nekaj uspe; je čustvo, je to, ko se naredi kaj dobrega za druge ali za sebe. In sreča je, ko si z nekom srečen.

NA KRILIH FILMA S PESMIJO SKOZI ČAS NAS NESEJO SPOMINI Če smo v začetku šolskega leta občutek svobode okušali z Jonatanom, pa smo v začetku januarja ponovno razprli krila in na ponovoletnem koncertu Na krilih filma s pesmijo skozi čas nas nesejo spomini prisluhnili izjemnemu petju otroškega in mladinskega pevskega zbora, s solističnimi izvajalkami. S pesmijo, z izbranimi besedami, plesom in zvoki harmonike smo se sprehodili med znanimi sloven-

skimi filmi in skozi čas so nas zares ponesli spomini.

USPEHI PEVSKEGA ZBORA SE VRSTIJO Ponovno velik uspeh otroškega pevskega zbora - zlato priznanje z odliko na državnem tekmovanju najboljših otroških in mladinskih pevskih zborov. Čestitamo vsem članom otroškega pevskega zbora, hkrati pa poglejmo, kaj so o petju povedali mladi pevci.

Petje mi je že od nekdaj všeč, tako me za pevski zbor nihče posebej ni navdušil, ampak sem sama hotela sodelovati pri zboru, kjer pojem že peto leto. Petje mi pomeni nekaj lepega, ob tem se počutim svobodno.

Rada pojem vse pesmi. Vsaka je nekaj posebnega.

Zarja Romih Jelenc, 5. b

Že od svojega četrtega leta obiskujem pevski zbor. Najprej sem pela v vrtcu, potem sem v šoli nadaljevala. Petje je zame del življenja in ob njem se najboljše počutim. Všeč so mi vse pesmi, ki se jih učimo, in tudi kakšne druge.

Sara Namestnik, 3. a

Rada pojem Mojčine pesmi.

Za pevski zbor sem se navdušila sama, ker mi petje veliko pomeni.

Lina Kraner, 3. c

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

Pred tremi leti me je za pevski zbor navdušila mama. Petje je zame veselje.

Rada pojem pesem Hud pesjan in Sirota Jerica.

Lana Marin, 3. c

Bratovščina sinjega galeba, Mojčina pesem, Kekčeva pesem in Sirota Jerica so moje najljubše pesmi, ki jih pojemo pri pevskem zboru, za katerega so me navdušili pevci šolskega zbora. Petje mi pomeni vse na svetu in ob tem se lepo počutim.

Tia Lara Sitar, 3. a

Petje je zame nadarjenost in ob tem se počutim zelo prijetno. Pred štirimi leti sem se sama odločila za petje pri zboru. Rada pojem vse pesmi.

Tina Vrca, 4. a

Za pevski zbor sem se odločila, ker rada pojem, in ga tudi zelo rada obiskujem, saj smo že veliko dosegli. Ničesar ne bi spremenila, rada bi le, da bi bilo še več nastopov.

Alina Majcen, 4. b

Za obiskovanje pevskega zbora, pri katerem pojem že dve leti, me je navdušila mama. Petje je del mojega življenja in se ob tem zelo dobro počutim.

Rada pojem katere koli pesmi.

Maša Vujaklija, 3. a

Za petje v zboru so me pred enim letom navdušile sošolke. Pri petju se počutim sproščeno. Rada pojem vesele, lepe, zabavne in živahne pesmi.

Tamara Reicht, 3. a

STRAN 6

Pri pevskem zboru, za katerega sta me navdušili mama in učiteljica pri pevskem zboru, pojem dve leti. Petje mi pomeni vse; sodelovati pri nečem, kar mi je všeč, ob tem se počutim zmagovalno, ker smo že velikokrat zmagali. Rada pojem navdihujoče pesmi.

Brina Novak, 3. c

Pri pevskem zboru pojem že tretje leto. Zanj me je navdušila mama. Rada pojem vesele, razigrane, visoke, hitre, poskočne … pesmi in ob tem se tudi tako počutim – veselo, razigrano …

Petje mi pomeni življenje.

Lucija Novak, 3. b

Pri pevskem zboru pojem eno leto, zanj pa so me navdušili pevci. Petje mi pomeni veliko veselje. Ob tem se počutim, kot da sem jaz tista vloga, o kateri pojemo v zboru. Rada pojem vesele pesmi.

Lara Melliwa, 3. a

Ko sem v šoli poslušala koncert pevskega zbora, sem se pred dvema mesecema odločila, da se zboru priključim tudi sama.

Ob petju se lepo počutim. Všeč so mi vse pesmi, ki jih pojemo.

Nuša Lakner, 4. a

Petje mi pomeni veselje. Za pevski zbor me je navdušila prijateljica Brina in Carmina. Ob petju se lepo počutim. Pesmi, ki jih najraje pojem, so Hud pesjan, Zadljivka, Naša pesem, Bratovščina sinjega galeba.

Anja Emeršič, 3. c

Ob petju se dobro počutim, zato sem pred enim letom tudi sprejela povabilo učiteljice Anite Rauter, da se priključim k pevskemu zboru. Naša pesem in Bratovščina sinjega galeba sta moji najljubši pesmi.

Lana Vajdič, 3. b

Že vseh devet let v osnovni šoli pojem pri pevskem zboru. Mislim, da me je zanj navdušila tudi učiteljica Anita Rauter, v večini pa sem se navdušila sama, ker rada pojem. Petje mi pomeni nek čisto nov, drug svet, saj se v različnih melodijah preprosto izgubim ter vstopim v svet brez vojn, lakote in prepirov – v nerealni svet. Rada pojem tuje pesmi, na primer bolgarske, skandinavske …, saj pri tem tuje kulture in načine petja.

Niha Reher, 9. b

Učiteljica Anita me je navdušila za pevski zbor. Petje je zame veselo življenje. Pri zboru pojem že dve leti. Moje najljubše pesmi so Mojčina pesem, Huda mravljica …

Tinka Gergič, 3. b

STRAN 7

PUŠČICA

WALTER, ZGODBA O PODGANI Naši mladi gledališčniki so znova poskrbeli za prijetno presenečenje. Ob slovenskem kulturnem prazniku, 8. februarju, so premierno predstavili gledališko igro z naslovom Walter, zgodba o podgani. Predstava govori o stari podgani z imenom Walter, ki je, odkar je pomnil zase, znal brati. Bil je strasten bralec, ki je prebral vse, kar mu je prišlo pod tačke.

Na stara leta je svoj dom našel v hiši ostarele in osamljene pisateljice, gospe Pomeroy.

Gledališko skupino Igramo se gledališče v šolskem letu

2013/14 oblikujejo osmošolke Marina, Tjaša, Janja, Ana in Amadea ter šestošolka Kristina.

Z vajami so pričele že v mesecu septembru. Delo je bilo vse prej kot lahko. Zaradi številnih dejavnosti, v katere so dekleta vključena, je bilo težko poiskati ustrezen čas za vaje, a kljub temu je nastala zgodba o dveh osamljenih bitjih, ki si delita isto streho. Bosta živela drug mimo drugega ali bosta svojo osamljenost presegla?

Predstavile so se že na 17. srečanju osnovnošolskih sku-

pin Z odra na oder, ki poteka že vrsto let na OŠ Leona Štuklja. Čaka jih še srečanje otroških gledaliških skupin in festival gledaliških sanj v Ljubljani.

Prav tako so ponovno vabljene v središče mesta Maribor na 17. Slovenske dneve knjige – Ko te napiše knjiga.

Prepričani smo, da bodo z uprizoritvijo predstave, kjer koli že bodo, uspešno pisale zgodbo o našem življenju.

Mentorici Simona Klinger in Bojana Trunk

Preberite, kaj so o gledališki predstavi in igranju povedale članice šolske gledališke skupine. Vprašanja za intervju je pripravila Marina Veljković.

Da se vpišem h gledališkemu krožku, sem se odločila, ker me zanima igra. A je to zame vseeno samo hobi in se v prihodnosti ne vidim kot igralka. Morda pa kot scenaristka.

Naša predstava ima globok pomen in je precej težavna. Tudi meni je kaj sporočila. V življenju je pomemben pogum, pa tudi enakopravnost. Nikoli ne obupaj, saj nisi nič manj vreden kot drugi.

V predstavi igram podzavest pisateljice Amande Pomeroy. Ona je

navzven zamišljena, »druga ona« pa skrbi zanjo. Pomaga ji vstati, razmišljati … Gospa Pomeroy je čustveno ranjena. Moj lik jo skuša postaviti nazaj na pravi tir.

Besedilo sem si večkrat prebrala in po nekaj vajah mi ni predstavljajo nobenega problema več. Skušala sem se čim bolj povezati z Amando Pomeroy in posledično z mojim likom. Igra je dobro tekla.

Večkrat sem poskusila vlogo odigrati malo drugače, dokler nisem ugotovila, kaj je najbolj primerno

za moj lik.

Najbolj mi je všeč, če vam svetijo žarometi, da ne vidim neskončnih oči, ki me gledajo. Na odru se dobro počutim. Na začetku me je bilo malo strah, potem pa sem se vživela v vlogo. Zdaj mi ni več težko stopiti na oder.

Veliko mi pomeni vez, ki smo jo spletle igralke med seboj.

Pa še to: gledalci, jaz igram podzavest pisateljice. Ne njene čistilke!

Igram gospo Pomeroy, ki je zelo stara gospa. Nesrečno zaljubljena in neurejena. Oklepa se preteklosti. Hkrati tudi zelo načitana in pametna. Všeč mi je, da piše knjige. O miših.

Walter, zgodba o podgani je globoka in čustvena predstava, čeprav sovražim svoje čevlje. Mogoče bi lahko bila malo bolj žalostna. Na predstave na sploh pa gledam … no, ja. Predstava je nekaj, v kar moramo vložiti veliko truda in to je treba spoštovati. Je tudi možnost, da si kdo drug in da za nekaj časa pobegneš pred realnostjo.

Na odru se počutim kot jaz, pa vseeno malo tudi kot moja vloga.

Najhuje je, če se zmotiš in se potem težko vživiš nazaj.

Učenje besedila ni težava. Naučim se ga kar na vajah in na koncu znam kar besedilo cele predstave na pamet. V vlogo pa se tudi ni težko vživeti, samo malo domišljije potrebuješ, pa tudi na vajah je veliko prostora, da lahko kriliš z rokami (vsaj jaz).

Najbolj me je nagovorila povezanost med igralci – igralke naše gledališke skupine se zelo dobro razumemo in se velikokrat tudi iz

srca glasno in dolgo smejimo (pa delimo bonbone).

Za gledališki krožek sem se odločila, ker mi je igranje v veselje in ker se tam vedno zabavamo. Mislim, da bi moja prihodnost lahko bila povezana z gledališčem.

Gledalci, poslušajte in glejte predstavo, ker se igralci in režiserji zanjo zelo trudijo. Poskusite jo tudi razumeti. In razumite, da je predstava kot film. Ob njej se lahko zjočete, vživite, jo razumete … In to je bistvo.

Janja Horvat, 8. b

Tjaša Šimunić, 8. b

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

STRAN 8

V gledališki predstavi ne predstavljam osebe, ki gledalcem razlaga pojme in kritizira ali pa hvali igralce. Sem misel, ki bo osebo spametovala.

Mislim, da je predstava poučna, a hkrati tudi zahtevna, saj tudi sama nekaterih besed nisem razumela.

Besedilo za predstavo sem velikokrat vadila doma, učila sem se ga na glas in se ga tudi hitro naučila.

Pogosto sem vadila stoje.

Sproščena, samozavestna, včasih pa tudi nervozna – takšna sem na odru. Uživam, zato sem se tudi odločila za gledališki krožek, saj me igranje zanima, vendar ne toliko, da bi se videla v tem poklicu.

Za dobro predstavo moraš veliko narediti. Kar nekaj ur smo bile odsotne v šoli, kasneje pa smo seveda morale vso učno snov

nadoknaditi. Tudi nekaj spanca je bilo treba žrtvovati, saj smo vaje imele zjutraj pred poukom. A se je splačalo, saj mislim, da je bila predstava uspešna. Če gledalci niso razumeli, kar so gledali, jim priporočam, da preberejo knjigo.

Gledališče je nekaj, kar te začara, kjer lahko vse odmisliš in začneš buden sanjati. Ker sem hotela biti tudi sama del te »pravljice«, sem se odločila, da se bom vpisala h gledališkemu krožku. Zelo rada bi tudi v prihodnje »sodelovala z gledališčem«.

Letošnja predstava se mi je zdela zelo globoka, vzbujala je globoka čustva in prinašala čudovite misli… Walter je zelo staar podgana, ki živi s pisateljico Amando Pomeroj.

Walter je že od rojstva znal brati.

Bral je vse, kar je našel na smetišču ali izmaknil iz knjižnične razprodaje knjig. Torej na kratko: bila sem stara podgana po imenu Walter, ki je rada brala.

Ko sem na odru, se počutim, kot da sanjam. Res sem čisto sproščena, ne zanima me, kaj se dogaja za odrom, med publiko. Po domače: »čisto noter padem«.

Z učenjem besedil že nasploh nima težav. Kar vtisne se v spomin že po nekaj vajah. Tudi z vlogo nisem imela težav. A takoj sem videla bo

predstava nekaj posebnega in da bo vse skupaj zelo zanimivo in zabavno.

Najbolj … najbolj … joj, ta beseda najbolj … Ne morem se odločiti, kaj me je najbolj nagovorilo, ker je vsaka misel, omenjena v knjigi, pomembna in po svoje lepa.

Vsem priporočam, da preberejo knjigo Walter, zgodba o podgani.

Za gledališki krožek sem se odločila, ker me igranje in predvsem nastopanje zelo privlači. Na odru se počutim tako, da lahko rečem, da je oder moj dom.

Predstava, ki smo jo uprizorili, se mi zdi zelo poučna. Se je pa treba poglobiti, če želiš razumeti predstavo, besedilo. Sama sem bila senca, odmev Walterja, v resnici sem bila del njega. Medtem ko sem se učila besedilo, sem se tudi vživljala v vlogo odmeva in spoznavala lastnosti vloge.

Sicer še nisem prepričana, kaj si želim početi v prihodnosti, a igranje, nastopanje je ena izmed možnosti. Vsem, ki so si ogledali predstavo, bi rekla, naj sledijo svojim san-

jam in naj nikomur ne dovolijo, da bi jim to preprečil.

Gledališka predstava v preteklem šolskem letu me je zelo pritegnila, zato sem se vključila h gledališkemu krožku. V letošnji gledališki predstavi sem pripovedovalka, ki povezuje vso besedilo in naredi vsebino bolj razumljivo za gledalce, saj je le-ta kar težko razumljiva.

Sicer mi je predstava zelo všeč; vanjo smo vložili tudi veliko truda.

Svojega besedila se sploh nisem učila doma, saj smo temu pri gledališkem krožku posvetili približno dva meseca. Glede na to, kakšno vlogo imam, ne morem vpletati preveč različnih čustev. Kot igralko me je najbolj nagovoril sam nastop. Ko sem bila na odru, me sploh ni bilo strah in nisem imela treme, kar je presenetljivo, saj me je vedno bilo

Ana Kastelic, 8. b

Marina Veljković, 8. b

Kristina Veljković, 7. b

strah nastopati v javnosti. Mislim, da je strah odpravilo tudi dobro znanje besedila. Gledalcem predstave bi priporočala, da bi prebrali knjigo, po kateri je nastala predstava, saj bi jo tako lažje razumeli.

Amadea Leščak, 8. b

STRAN 9

PUŠČICA

ASTRONOMSKI VEČER Z EKIPO PLANETARIUM.SI V petek, 28. marca 2014, je bil v šolskih prostorih postavljen največji in tehnološko najmodernejši planetarij v Sloveniji. Štiristo obiskovalcev je s pomočjo odlične ekipe Planetarium.si potovalo do planetov in zvezd, skozi meglice in galaksije.

V planetariju nam je g. Jakša prika-

zal kar najbolj realno sliko nočnega neba, opazovali smo dnevno in letno gibanje Sonca na različnih zemljepisnih širinah. Spoznavali smo nastanek ozvezdij in njihovo povezavo z grško mitologijo, lastnosti zvezde Severnice, planete in zodiakalna ozvezdja.

S teleskopi smo opazovali sončeve

pege in nočno nebo, preizkusili smo se v astronomskih delavnicah z izdelavo rakete in brali poezijo.

Večer je navdušil vse skupine obiskovalcev.

Jolanda Orgl

VESOLJSKI CENTER V VITANJU V ponedeljek, 25. 11. 2013, smo se nekateri učenci sedmih, osmih in devetih razredov odpravili na ekskurzijo v Vitanje v vesoljski center Hermana Potočnika Noordunga (KSEVT). Po eni uri vožnje smo se ustavili pred zgradbo, ki ni nekako sodila v okolico. Takoj smo vedeli, da smo prispeli na pravo mesto.

Po malici smo vstopili v okrogel prostor. Začeli smo z desetminutnim predavanjem Dragana Živadinova, ki je tudi sam občutil breztežnost. Pojasnil je, da je zgradba zgrajena po načrtih g. Noordunga, ki je želel v breztežnostnem prostoru ustvariti težnost. Z nami pa je ponovil nekaj lastnosti težnosti, ki so bile zelo uporabne pri kasnejšem delu.

Po tem predavanju pa smo se razdelili v skupine. V moji skupini so bili še štirje moji sošolci (Neža, Kaja, Amadej in Jure). Vsaka skupina je morala opraviti štiri nalo-

ge. Pri prvi nalogi smo v besedilo o težnosti vstavili besede. Pri drugi pa smo poiskali tri primere težnosti v vsakdanjem življenju. Naša skupina se je odločila za skakanje na trampolinu, saj imamo deklice to zelo rade, za odbijanje žoge, saj sta dečka športnika in pa »bungee jumping«, saj smo se vsi strinjali, da je to potrebno preizkusiti. Pri tretji nalogi smo ugotavljali, kaj vse vpliva na dolžino vektorja teže. Prišli smo do zaključkov, da sta to masa in premer vesoljskega telesa. Najbolj pa smo se zabavali pri sestavljanju dramske igre o tem, kako je Newton odkril težnost. Iz naših veliko (včasih celo preveč) izvirnih idej je nastala precej komična povest o stricu Newtonu.

Po predstavitvah dramskih iger pa smo si ogledali razstavo Herman Potočnik Noordung, 100 monumentalnih vplivov. Videli smo prvo znanstveno-fantastično risan-

ko, ki je prikazovala polet na Luno. Videli smo tudi del sonde Voyager, kar mi je bilo še posebej zanimivo. Najbolj zanimivo pa je bilo dejstvo, da je ta del sonde sestavljal Slovenec. Videli smo tudi vesoljsko obleko in pa hrano, s katero se prehranjujejo v vesolju.

Potem smo bile deklice kar malo razočarane, saj si nismo upale predstavljati življenja brez čokolade. Vendar pa nas je navdušilo to, da v vesolju hitro izgubiš odvečne kilograme. Na koncu smo si ogledali še film, posnet na Mednarodni vesoljski postaji.

Po končanem ogledu smo navdušeni zapustili Vitanje, nekateri posebneži pa smo sklenili, da bomo v svojem življenju vsaj enkrat občutili breztežnost.

Nina Varda, 9. b

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

STRAN 10

ŠOLA ZA MAME V letošnjem šolskem letu se je naša šola vključila v projekt Uspešnejše vključevanje otrok priseljencev (UVOP) in smo nosilci projekta v podravski regiji. V mrežo projekta je vključenih 65 osnovnih in srednjih šol po Sloveniji. Z različnimi aktivnostmi, ki so zapisane v programu UVOP, želimo pomagati pri hitrejši integraciji otrok priseljencev in njihovih staršev.

Aktivnost »ŠOLA ZA MAME« je bila izvedena v mesecu januarju.

Cilj so bile tematske delavnice za mame ali skrbnice otrok priseljencev za pridobivanje veščin sporazumevanja in njihovo integracijo ter integracijo otrok in družine v lokalni skupnosti ter širše v družbi.

Naše druženje je bilo medkulturno obarvano in naš urnik je bil zelo natrpan, a pester. Predmeti so se prepletali: likovna umetnost, zgodovina, geografija, glasbena umetnost, gospodinjstvo, slovenščina,

makedonščina, srbščina, bosanščina, slovaščina, albanščina …

Naj fotografije povedo, česar besede ne morejo.

Ob zanimivi predstavitvi jezikov, držav in glasbe nam je »zakrulilo v želodcu« in zato smo za zadnji dan našega druženja pripravili »MEDNARODNO KUHINJO« v gospodinjski učilnici.

Tega dneva smo se najbolj veselili tako otroci, mame kot tudi učitelji.

Zadišalo je po šolskih hodnikih in naše mame so skuhale in spekle …

Po končanem kuhanju, klepetanju, smehu in predstavitvi dobrot smo z največjim užitkom vse pojedli in si še čez vikend oblizovali prste.

Ta aktivnost je resnično prinesla same prijetne občutke in kar je najbolj pomembno: vsi smo naredili korak k boljšemu

razumevanju različnih narodov in kultur. Še več! Ugotovili smo, da se lahko drug od drugega še veliko naučimo in da je medkulturno druženje na tak ali drugačen način prava pot k medsebojnemu razumevanju in spoštovanju vsakega posameznika, ne glede na to, od kod ali zaradi kakšnega razloga prihaja v slovenski prostor.

Ena izmed mam je po izvedeni aktivnosti »ŠOLA ZA MAME« dejala: »Ta teden sem se prvič počutila kot doma. Tri leta že živimo v Sloveniji in nikoli se nisem počutila tako …

Hm, kako naj to povem?« Skupaj smo poiskali slovensko besedo.

Veste katero? SPREJETOST. Gospa se je prvič počutila kot doma, ker se je počutila SPREJETO. Multiplikatorka: Tamara Himelrajh

Slovenijo sem prišla pred dvema letoma in pol. Imam tri otroke. Najmlajši hodi v vrtec. Najstarejši Dušan hodi v šesti, hči Dajana pa v drugi razred.

V zadnjem tednu januarja je učiteljica Tamara Himelrajh organizirala »Šolo za mame«. Namen je bil uspešnejše vključevanje otrok priseljencev v slovensko družbo. V kratkih petih dneh smo se veliko naučili drug o drugem. Spoznali smo različne kulture, navade, jedi.

Ta projekt je zelo vplival na boljše počutje vseh nas, ki smo daleč od svoje domovine. Pomagal nam je, da bomo del celote. Moji vtisi so res lepi.

Rada bi spet sodelovala v takšnem projektu. Bila bi pripravljena pomagati drugim ljudem, ki so prišli v novo okolje, ki se jim je težko prilagoditi v novem okolju.

Aleksandra Gligorević

STRAN 11

PUŠČICA

SONČKOV DAN V začetku meseca februarja je v okviru Otroškega parlamenta potekal Sončkov dan. Tema letošnjega Sončkovega dne je bila Razmere v družbi. Na naši šoli so ta dan potekale različne delavnice in aktivnosti, povezane z medsebojno strpnostjo (glasbena, likovna, literarna, plesna, kulinarična, sociološka, taborniška, filmska …). Četrtošolci so na obravnavano tematiko pisali zgodbe.

V goste smo povabili tudi zunanje institucije, društva in posameznike, ki so z veseljem pripravili dela-

vnice in učence motivirali za aktivno delo. Na naše povabilo so se odzvali:  dr. Andrej Naterer (predavanje Bomži),  gospa Maja Krajnc Ružič,  Mladinski kulturni center Maribor (gospa Marja Guček),  Slovenska filantropija (gospa Tjaša Arko),  Srbsko kulturno društvo Maribor (Danijela Pečanac, Dalibor Ristić, Vesna Petrović),  Taborniški rod II. SNOUB Ljubo Šercer (Kaja Dragšič, Timi Kokol).

Folklora

Pot do uspeha

Nekoč je živel svetovni prvak v košarki. Ime mu je bilo Jaša. Jaša in njegova ekipa Šampioni so skoraj vsako tekmo zmagali.

Videl si jih v časopisu, na televiziji, kadar so se odpravili v tujo državo na tekmo, so jih celo pot spremljali novinarji. Jaša si je na tekmi proti Norvežanom zvil gleženj. Odpeljali so ga v bližnjo bolnišnico. Tam so ga operirali in ugotovili, da nikoli v življenju ne bo več mogel igrati košarke. Ko mu je doktor to povedal, je bil Jaša zelo žalosten. Čez nekaj dni so ga pustili domov. Nekega lepe-

ga jutra se je Jaša z opornimi palicami odpravil na sprehod. Tam je srečal simpatično dekle po imenu Sara. Takoj sta se spoprijateljila, čez nekaj časa tudi zaljubila.

Nekega dne je pri Jaši doma Sara Jašo vprašala, zakaj ima oporne palice. Jaša ji je zaupal svojo življenjsko zgodbo.

Sara je že od začetka bila odlična gimnastičarka. Sari se je Jaša zasmilil, zato je sklenila, da mu bo pomagala. Najprej sta poskusila brez opornih palic. Že v začetku mu je šlo odlično. Sara je videla, da ima Jaša v sebi talent, ki ga mora pokazati, če želi še kdaj igrati košarko. Njuna naslednja

Ob zaključku Sončkovega dne so predstavniki delavnic povzeli njihovo delo. Na zasedanju šolskega parlamenta so bile izvoljene tri predstavnice, ki so našo šolo zastopale na 24. regijskem Otroškem parlamentu, in sicer Nikita Arslanovski (8. a), Sergeja Topolšek (9. a) in Nika Reher (9. b). Učenke so z odgovornostjo sprejele vlogo mladih parlamentark na zasedanju parlamenta, za kar se jim najlepše zahvaljujemo.

Mentorica: Polona Dovečar

Predstavitev ene izmed delavnic

stopnja je bil počasen tek. Jaša je tudi to izvedel zelo dobro. Tretja stopnja pa je bil počasen tek z odbijanjem žoge. Četrta stopnja je bil fitnes. Tudi to je Jaša obvladal.

Naslednji korak je bil met na koš.

Ta preizkušnja je bila za Jašo najlažja. Najtežja je bila igra. Sčasoma je Jaši igra šla vedno boljše.

Tako je bilo cel mesec. Sara je ugotovila, da je Jaša pripravljen za prvi turnir. Čez en teden se je pridružil ekipi. Spet so postali svetovni prvaki.

Petja Drame in Iva Milosavljevič, 4. c

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

STRAN 12

Predstavitev ene izmed delavnic

Delavnica s taborniki

INTERDISCIPLINARNI ŠPORTNI DAN V NARAVI Vsako leto organiziramo številne športne dneve, a tokrat smo se odločili za drugačen pristop. Želeli smo otroke motivirati za pohodništvo, zato smo si zastavili cilj, da »dolgočasno hojo po Pohorju« popestrimo z zabavnimi učnimi vsebinami in poskrbimo, da bo učencem dan tudi v zabavo. Če bomo uspešno sledili cilju, nam bo morda uspelo, da bodo mladi pohodništvo vzljubili.

Prekrižarili smo torej Pohorje, ob tem pa bogatili znanje in se zabavali. Na pohorskih križpotjih smo se ustavljali, si pripovedovali zgodbe, dramatizirali, opazovali rastlinje, merili, šteli, fotografirali, zapisovali, tekmovali …

Nabrali smo si veliko novih znanj in informacij, praktično preizkusili svoje sposobnosti, merili smo si srčni utrip ter ob tem, ne da bi se tega pravzaprav zavedali, razgibali svoje telo.

V organizacijo interdisciplinarnega športnega dne je bilo vloženega veliko učiteljskega in mentorskega dela, pri učnih urah pa

smo nanj pripravili tudi učence.

Učenci imajo radi pestro dogajanje, različne pristope k delu in spremembe, zato je bilo zanimanje za drugačen športni dan pričakovano.

Z gradivom, ki smo ga na ta dan zbrali, smo se ukvarjali še v naslednjih dneh, tednih, tu in tam celo mesecih. Prebirali smo meritve, računali, pripravili turistične zloženke, razstave …

Kaj je pravzaprav interdisciplinarni športni dan? Zaupna, večsmerna, stalna komunikacija v raziskovalni skupini. Člani naše raziskovalne skupine smo strokovni delavci šole, saj smo vključeni v izvedbo športnih dnevov.

Naše delo usmerja strokovna delavka Zavoda RS za šolstvo, OE Maribor, gospa Špela Bergoč, profesorica športne vzgoje, ki je svoje prve pedagoške izkušnje nabirala prav na naši šoli. Pred začetkom šolskega leta smo se sestali ter zastavili cilje, nato pa poglobljeno razmišljali, katere vsebine bi izpostavili, kako bi jih medpredmetno povezali in pred-

vsem poskrbeli, da se bi mladi ob vsem navedenem tudi zabavali.

Po izvedenem športnem dnevu smo se ponovno zbrali in pretehtali prednosti in slabosti novega pristopa. In prav to, da programu nenehno sledimo, ga evalviramo, dopolnjujemo in izboljšujemo, mu daje status interdisciplinarnosti. Predvidevamo, da se bo projekt z nami razvijal in rastel. Letos smo se naloge lotili prvič, naslednje leto jo bomo izvedli drugič. Športni dan ne bo več prav tak, kot je bil letos, saj ga bomo izboljšali in dopolnili glede na ugotovitve iz letošnjega leta, pri čemer bomo poskušali upoštevati tudi predloge učencev.

Interdisciplinarni športni dan je tukaj in čaka, da ga naslednje leto dopolnimo, vnesemo še nekaj novosti in sprememb, ki bodo vsem udeležencem v zabavo in veselje.

Polona Zgaga, prof.

STRAN 13

PUŠČICA

VELIKI NEMARNI ŠKORNJI Z učenci drugih razredov smo se jeseni prijavili na vseslovenski projekt Veliki nemarni škornji. Gre za knjigo pisateljice Aleksandre Pinterič, v kateri je obravnavana predvsem ekološka vsebina. Ob sami vsebini se otrok sreča še s številnimi problemi, ki jih skuša reševati.

Vživeti se mora tudi v vlogo ilustratorja, saj je vsak učenec drugega razreda dobil knjigo Veliki nemarni škornji, v katerih je samo zapis zgodbe, ilustracije morajo dodati učenci sami.

Učenci skozi zgodbo, ki je razdeljena na štiri dele, spoznavajo gozdne prebivalce, ki pripovedujejo svoje zgodbe o nemarnežih, ki smetijo gozd.

Tako učenec iz perspektive maj-

hnih gobic, živali, škratov ...

spozna, da so ti škornji res zelo nemarni in da je potrebno čim prej ukrepati. Urijo se v razmišljanju, kako pomagati gobicam in kako povedati nemarnim škornjem, da to, kar počnejo, gobe boli in da trpijo.

Skozi projekt učenci urijo kreativnost, iznajdljivost, ustvarjalnost, aktivnost. Veliko je timskega sodelovanja, sprejemanja drugačnosti, kritičnega razmišljanja. Projekt vzpodbuja solidarnost, drugačnost, enakovrednost in odnos do sprememb. Častni ambasador projekta je predsednik republike g. Borut Pahor.

In smo se lotili ...

1.DEL V prvem delu spoznamo zgrožene gobice, ki so jih nemarni škornji pomendrali in jim polomili klobuke.

Učenci so morali razmišljati: kako bi velikim škornjem sporočili, naj bodo obzirni. Sara iz 2. c bi jim v škornje vrgla pismo, kjer bi jim rekla, da naj gledajo, kje hodijo.

Dan po branju prvega dela smo tudi mi šli v gozd, kjer smo pogledali, če tudi pri nas hodijo naokoli VELIKI NEMARNI ŠKORNJI.

3.DEL Spoznamo tri gozdne škrate Bukovčka, Borovčka in Hrastovčka, ki so bili prav tako deležni nemarnosti škornjev.

Učenci uživajo v vlogi ilustratorjev, zato se knjige že polnijo s pisanimi in najrazličnejšimi ilustracijami.

Pokusili smo se v izdelovanju 3D-slikanic, ki smo jih razstavili v kotičku za starše.

Iz projekta smo črpali veliko idej, znanja, do katerega smo prišli z veliko pogovora, dela in medsebojnega sodelovanja. Spoznali smo, da tudi okoli nas hodijo veliki nemarni škornji.

Mi smo svoje škornje že očistili.

Kaj pa vi?

Katija Čuješ Arko, prof.

2.DEL V drugem delu zgodbe spoznamo zajčka, ki si je na smeteh poškodoval tačko, polža, ki si je porezal nogo, in veverico, ki je lešnik zamenjala za baterijo in si tako zlomila zob.

Učenci so si dovolili potovati v domišljijo in tam so dali živalim super moči, s katerimi bi sigurno premagali nemarneže.

ART iz 2. b je naredil SUPER ZAJCA, ki mu je dal super klremplje, super skok, super hitrost, super ugriz, super nevidnost ...

S temi lastnostmi bi sigurno prepodil nemarneže iz gozda.

4.DEL Gozdnim prebivalcem pride na pomoč vila, ki jim da enkratno idejo: TABLA, KJER JE NAPISANO: Kaj početi v gozdu?

Filip iz 2.c je rekel, da na njej piše, da se lahko sprehajajo in občudujejo naravo.

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

STRAN 14

BILI SMO NA OBISKU V ZBIRALIŠČU ODPADKOV Prišla je pomlad. Vse cveti, zeleni, sonček nas greje. Na vrtovih so se pričela vrtnarska opravila. V sadovnjakih se obrezujejo drevesa in ureja trava.

Doma pospravljamo omare, čistimo okna, pospravljamo kleti. Ufff, kam pa naj dam star polomljen stol? Ali pa: kam odložim pokvarjen računalnik?

gume, baterije, kartuše, barve, led svetila ... Sem lahko pripeljemo tudi odpadno olje.

Svoje znanje smo oblikovali in razkazali na oglasni deski v kotičku za starše .

Veliko vprašajev, a le malo odgovorov. Zato smo se učitellljice drugih razredov odločile, da si poiščemo pomoč. Na Snagi so nam z veseljem prišli naproti. Lepega torkovega popoldneva smo se z učenci napotili proti zbirališču kosovnih odpadkov pod Pohorjem.

V čudovitem okolju, za veliko zeleno ograjo, se nahaja zbirališče odpadkov, katerega skrbnik je Snaga.

Razložili so nam, da imajo prebivalci Maribora in okolice možnost enkrat do dvakrat letno odložiti večje kose smeti v zbirališče. Velikokrat pa lahko večje dele zbiramo tudi na raznih akcijskih zbiranjih kosovnih odpadkov, ki se izvršijo v naselju.

Toliko pridobljenega znanja smo morali tudi nekako uporabiti. Oblikovali smo svoj kamion s super sposobnostmi.

Katija Čuješ Arko, prof.

Zbirališče je razdeljeno na posamezne večje kontejnerje, kjer je vsa roba ločena glede na material, iz katerega je. Tam se zbira les od starih omar, mali gospodinjski aparati, veliki gospodinjski aparati, stari hladilniki, televizorji, monitorji in tipkovnice, večji kosi plastike, biološki odpadki, kjer so manjši kosi ločeni od kosov vej dreves, steklo ...

Vsi odpadki so ločeni na nevarne in nenevarne.

Tisti, ki spadajo k nevarnim odpadkom, so: stare

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

STRAN 15

INTERVJU Z ITALIJANOM V ponedeljek, 14. aprila, je Italijan, študent s skrajnega juga Italije obiskal devetošolce pri izbirnem predmetu italijanščine. Ura je potekala v italijanščini. Če se nismo razumeli, smo spregovorili tudi v angleščini, nekaj besed pa je bilo tudi slovenskih. To uro nam je bil na voljo, da z znanjem italijanščine, ki smo ga pridobili v treh letih, izvemo čim več o njem. Postavljali smo mu vprašanja, na katera je odgovarjal s preprostimi odgovori, ki smo jih razumeli.

Buongiorno, come ti chiami? Dober dan, kako ti je ime?

Alberto.

Quanti hanni hai? Koliko si star?

28.

Hai un fratello o una sorella? Imaš brata ali sestro?

Ho due fratelli maggiori. Francesco ha 30 anni, Domenico ha 32 anni. No ho nessuna sorella.

Imam dva starejša brata. Francesco je star 30, Domenico pa 32. Sestre nimam.

Cosa fai nel tuo tempo libero? Cosa ti piace fare ? Kaj rad počneš v svojem prostem času?

Suono la chitara, mi piace fotografare …

Igram kitaro, rad fotografiram …

Di dove sei? Od kod si?

Vengo da Reggio Calabria, ma ho studiato economia a Milano. Non so dove vivro nel futuro. Ora partecipo in Leonardo da Vinci programma, sono in Slovenia per 2 mesi, ora vivo e lavoro a Maribor.

Prihajam s skrajnega juga Italije, zaradi študija sem se preselil v Milano. Ker sem s študijem zaključil, se še odločam, kje bom stalno živel. S projektom Leonardo da Vinci sem dva meseca v Mariboru.

Dove sei stato con Leonardo da Vinci? Kje vse si že bil s programom Leonardo da Vinci?

Sono stata in Spagna prima di venire a Maribor.

Bil sem v Španiji (na Kanarskih otokih) in zdaj sem v Sloveniji.

Come ti piace Slovenia? Kako ti je všeč Slovenija?

In Italia , specialmente nel sud, la gente e piu aperta, si incontrano in strada, siamo molto piu chaichieroni. Questo mi mancha in Slovenia. Ma il paese e bello, sono stato a Lubiana e Ptuj durante il carnevale.

V Italiji, še posebej na jugu Italije, kjer sem živel, sem vajen odprtih ljudi, ki se radi družijo na ulicah. Bolj smo klepetavi, v Sloveniji pa tega ni. To pogrešam. Obiskal sem Ljubljano in Ptuj med karnevalom.

Conosci qualche calcista sloveno? Ti piace la moda? Poznaš katerega slovenskega nogometnega igralca? Ti je všeč moda?

Mi piacciono le modelle no la moda , non conosco calcisti sloveni aparte Samir Handanovic.

Na žalost ne poznam slovenskih nogometnih igralcev, in tudi nad modo se ne navdušujem, nad modeli pa.

Kasneje smo se mu predstavili in tudi on nam je zastavil nekaj vprašanj. Ugotovili smo, da pozna nekaj slovenskih besed, kot so: dober dan, dobro jutro, čevapčiči … Nekaj besed smo ga naučili tudi sami. Ura se je iztekla in od Alberta smo se morali posloviti. Bilo je zabavno, poučno in upam, da bomo to še kdaj ponovili.

Pogovor opravili in zapisali: Onja Livić, Satja Škobalj, Eva Gregorinčič, Urška Velec, Matic Horvat in Patrik Arnuš, 9. razred

STRAN 16

PUŠČICA

EKSKURZIJA V BENETKE V petek, 11. aprila, smo se učenci izbirnih predmetov italijanščina, turistična vzgoja in likovno snovanje v organizaciji turistične agencije Sajko ponovno odpravili na vsakoletno ekskurzijo v Italijo. Tokrat smo obiskali Benetke. Odpotovali smo ob 5.00 zjutraj in nihče ni zamudil zgodnjega odhoda.

Z velikim udobnim avtobusom in dvema voznikoma, ki sta skrbela za našo varnost, smo hiteli proti našim zahodnim sosedom. Italijani smo druge na avtobusu učili osnov italijanščine: »Buon giorno.« »Quanto costa un gelato?« Ciao, come ti chiami?« »Via!« Zadnje velja žeparjem, a nas je učiteljica italijanščine, ga.

Tabak, poučila, kako varovati svoje stvari, in tovrstnih srečanj nismo imeli.

Po kratkem postanku v Sloveniji smo ob pol enajstih prispeli na Punta Sabbione, kjer nas je čakal motorni čoln (samo za nas!) in še bolj pomembno – sonce! Spremljalo nas je ves dan. Če hočeš v Benetke, moraš plačati posebno takso za avtobus. Pravila se kar naprej spreminjajo in še dobro, da naši spremljevalci in vodnica znajo italijansko in so se odlično znašli v birokratskih zapletih ob prihodu.

Po dvajsetih minutah vožnje z

ladjico smo zagledali 1300 let zgodovine. Vodnica Karin nas je z zanimivim pripovedovanjem zgodb in anekdot odlično pripravila na prve vtise, a so ti presegli naša pričakovanja.

Lepa stara dama – La Serenissima – se je bleščala v soncu , po njenih mostovih in uličicah pa so mimo spomenika Vittoriu Emanuelu, kralju združene Italije, hitele množice turistov z vsega sveta. Občudovali smo Most vzdihljajev, palače, spremenjene v hotele, Doževo palačo, se slikali ob maskah in občudovali predrznost golobov in galebov.

Markov trg, zvonik in ogromna bazilika so se zdeli kot dnevna soba sveta. Vodnici ni zmanjkalo zanimivosti o Benetkah. Še posebej nas je veselilo veliko število mladih, saj v aprilu veliko učencev iz romansko govorečih dežel obišče Benetke kot obvezen del geografske ekskurzije. Na Markovem trgu smo poslušali orkester, ki je s svojimi melodijami zabaval mimoidoče in goste restavracij. Vodnica Karin nas je v spremstvu naših učiteljev popeljala tudi do znamenitega mostu Rialto, uživali smo ob sprehodu po ozkih uličicah in mimo kanalov, gondol in serenad gondoljerjev, potem pa je prišel najlepši čas – prosti čas. Najstarejši slaščičarni v mestu, Quadro in Flori-

an, sta vabili, Hard Rock Cafe in vzpon na zvonik tudi, pa Ferrari trgovina in notranjost bazilike …

Mesto je raj za pešce in ima odlično označene smeri, ki vodijo k Markovemu trgu.

V skupinicah smo se odpravili raziskovat mesto in ponudbo hrane ter iskali spominke. Pizza, testenine in sladoled ter množica trgovin s spominki in muranskim steklom so vabili. Utrujeni, a zadovoljni in polni vtisov smo se ob pol petih popoldne zbrali pod spomenikom s krilatim levom na obrežju lagune (vsi smo bili točni!) in do prihoda naše ladje uživali v navideznem kaosu ljudi, bark, ladij, čolnov, trajektov, gondol in obrazov z vseh koncev sveta … Naša vodnica je poskrbela, da smo se vkrcali na pravo ladjo!

Na avtobusu so nam učitelji spremljevalci razdelili naloge, ki bodo ob lepih vtisih poskrbele tudi za dobro oceno. Hvala jim za potrpežljivo razumevanje najstniške živahnosti. Vožnja nazaj je minila prehitro, vrnili smo se okrog enajste ure zvečer in kako cool, da je naslednji dan bila sobota!

Učenci izbirnih predmetov ITA, TVZ, LSV

STRAN 17

PUŠČICA

BESEDO IMATA DEVETOŠOLKI Moje ime je Neža Borkovič in obiskujem 9. razred osnovne šole. Že od nekdaj sem dokaj pridna in delavna, rada pa se ukvarjam z več stvarmi naenkrat, da se šele nato zares odločim, kaj bi rada v resnici počela. Brati sem se naučila že v vrtcu, kar pomeni, da sem že v rosnih letih stopila v svet odraslih, v svet razumevanja. Takšna zagretost do učenja in spoznavanja me je gnala tudi naprej, v osnovni šoli.

Svojega znanja nikoli nisem imela dovolj. Želela sem ga več. Sem odličnjakinja, veljam pa za brihtno in razgledano punco, zato me učitelji radi večkrat »uporabijo« kot udeleženko na marsikaterem tekmovanju, s področja naravoslovnih ali družboslovnih ved.

V zadnjih nekaj letih sem na različnih tekmovanjih dosegla kar nekaj priznanj in nagrad. Nočem se hvaliti, ampak sem zares ponosna na svoje edino zlato priznanje, ki sem ga prejela na področju matematike, in sicer zlato Vegovo priznanje. Dobila sem tudi kar nekaj srebrnih in precej bronastih priznanj s področja matematike, logike, književnosti, kemije … Med drugim tudi rada sodelujem na marsikateri šolski in obšolski kulturni priredi-

tvi, saj zelo rada pojem, igram in se nasploh kulturno udejstvujem.

Ker sama nikoli nisem dovolj aktivna, sem se odločila za igranje klavirja v glasbeni šoli ter za petje pri pevskem zboru Carmina Slovenica. V sklopu zbora se udeležujem tudi ur solopetja.

Res je, da med tednom nimam veliko časa še za kakšno drugo prostočasno dejavnost, a čez vikende in počitnice se umirim in si nekoliko odpočijem. Takrat rada v roke vzamem kakšno knjigo in seveda, tako kot verjetno vsi ostali najstniki, obožujem dneve, ko lahko lenarim in ležim na kavču ob gledanju svojih najljubših televizijskih nadaljevank in filmov.

Zelo rada pa imam tudi naravo in živali. Z družino se velikokrat odpravimo na kakšen sprehod ali pa samo uživamo na majni zaplati trate za našo hišo. Svoj čas namenim tudi preživljanju lepih trenutkov z družino in s prijatelji. Mislim, da sedaj ni prav nič čudnega, zakaj pravim, da bi moral imeti dan nekaj več ur, kot jih sicer ima.

Pravijo, da je življenje vsakega nekaj posebnega in je po svoje zanimivo. To, kar počnem, imam rada in ne bi nikdar ničesar spremenila. Osnovna šola mi je res dala zelo lepo popotnico za naprej in mi omogočila odprt pogled na vse, kar sem do sedaj počela.

V teh letih sem iz dneva v dan rastla in želim si, da bi bilo tako tudi naslednje leto, ko bomo devetošolci že pridno poslušali profesorje in ne več učiteljev.

Neža Borkovič, 9. b

Raziskovalnemu delu rada nameni svoj čas devetošolka Helena, ki se lahko pohvali z dvema uspešnima raziskovalnima nalogama v preteklem šol. letu, letos pa je k temu dodala še eno, prav tako zelo uspešno.

Tudi v tem šolskem letu sem se lotila pisanja raziskovalne naloge. Tokrat sem raziskovala Mariboru v času druge svetovne vojne. V raziskovanje sem vključila tudi področje kulturne dediščine, saj sem raziskovala, kako je dandanes s Spominskim parkom Ledina, ki je bil nekoč strelišče ta lcev.

Kaj kmalu sem ugotovila, da je literature na temo Maribor v času druge svetovne vojne pre-

senetljivo malo, zato sem v roku dveh mesecev vsak dan po šoli obiskovala arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor, kasneje pa sem za pomoč zaprosila tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki mi je ponudil vpogled v register o Ledini. Ves čas mi je stala ob strani učiteljica Simona Klinger in moja odlična mentorica učiteljica Anja Zatezalo, ki me je neprestano spodbujala in mi

svetovala. Za raziskovalno nalogo sem prejela 1. mesto, prav tako pa sem izvedla spominsko uro za devetošolce naše šole in Zvezo borcev Maribor. Raziskavo bom predstavila tudi v Muzeju narodne osvoboditve Maribor, v Mestni četrti Nova Vas in na OŠ Pesnica.

Helena Ponudič, 9. b

STRAN 18

PUŠČICA

INTERESNE DEJAVNOSTI Učenci imajo možnost v šoli izbrati katero izmed številnih interesnih dejavnosti. Nekaj mentoric je predstavilo njihovo delo, učenci pa so povedali, kaj jih je nagovorilo k temu, da so si neko interesno dejavnosti izbrali, in kaj tam počnejo.

Recitatorski krožek Recitatorski krožek je namenjen učencem 4. in 5. razreda. Vanj so vključeni učenci, ki imajo radi poezijo in recitiranje.

Cilj interesne dejavnosti je otrokom predstaviti poezijo za otroke in jih s tem vzpodbuditi k branju in vrednotenju umetnostnega besedila, omogočiti jim lastno kreativnost in vzpodbuditi svobodno razmišljanje in razvijanje domišljije. Pri krožku spoznavamo moč in lepoto besede ter spoznavamo poezijo za različne priložnosti. Pesmi izbiramo glede na čustveno razpoloženje, aktualne dogodke v šoli, spominske in kulturne dneve, dneve »veselja in igre« …

Učenci se seznanijo z lepo slovensko besedo, recitativno berejo poezijo slovenskih pesnikov, pripravljamo krajše dramske prizore. Sami se tudi preizkusijo v pisanju pesmi oz. kreativnem pisanju. Urimo pravilno izreko, se učimo nastopati (preganjati tremo) in s tem pridobivamo samozavest in samospoštovanje. Prav tako sodelujemo na šolskih prireditvah.

Predvsem pa naše druženje poteka v veselem in optimističnem vzdušju.

Mentorica Nataša Kirbiš, prof.

Člani debatnega kluba

Tudi mi debatiramo ali Debatni klub V naši šoli je v tem šolskem letu začel delovati debatni krožek. Vanj se je vključilo devet učencev osmih in devetih razredov. Oblikovali smo tri debatne skupine, saj vsaka šteje tri debaterje.

Na uvodnih srečanjih smo se spoznali z debatnimi formati, kar kmalu pa smo teorijo preizkusili v praksi.

Začetki so bili nekoliko negotovi, a nam je delo hitro steklo. Odločili smo se, da se bomo udeležili prvega debatnega turnirja bolj v duhu »pomembno je sodelovati, ne zmagati«, a smo bili z rezultatom več kot zadovoljni, saj smo se med šestindvajsetimi šolami uvrstili v varno sredino.

Debatni turnirji so na osnovnošolski ravni organizirani enkrat mesečno od oktobra do aprila. Vsak debatni klub se sam odloči, na koliko turnirjih bo sodeloval: na vseh ali le na dveh ali treh. Število ekip, ki lahko sodeluje na turnirju, je običajno neomejeno – omejijo ga le v primeru, ko gostiteljska šola nima dovolj učilnic, da bi sprejela vse prijavljene. V marcu oz. aprilu imamo državni turnir, vsi ostali so regijski, vendar odprti za vse regije, tako da lahko na njih sodeluje, kdor koli želi.

Debatne trditve ter teme, o katerih se debatira, pripravi Za in proti, zavod za kulturo dialoga v dogovoru z mentorji in mentoricami debatnih klubov. Na vsakem debatnem turnirju je drugačna debatna trditev, večina debaterjev pa debatira v slovenskem jeziku.

Vsako leto je v marcu organiziran še vsaj en osnovnošolski mednarodni turnir. Na teh turnirjih sodelujejo debaterji in debaterke z vsega sveta, jezik debat je angleški.

Vsi regionalni turnirji in osnovnošolski državni turnir so enodnevni. Debate potekajo vzporedno, vsi debaterji in debaterke debatirajo tri debatne kroge, dva debatna kroga na pripravljeno debatno trditev in en debatni krog na “impromptu” debatno trditev. Najboljši debatni ekipi se nato pomerita v finalni debati.

Skupinam sodijo sodniki in sodnice – to so mentorji in mentorice debatnih klubov ter bivši debaterji in debaterke. Sodniki pri debatah ocenjujejo argumentacijo, strukturo in stil.

Našo debatno skupino osmošolk so sestavljale Nikita Arslanovski, Tjaša Šimunić in Janja Horvat. Nadele so si ime Kravžlike. (Imena skupin so navadno šaljiva, metaforična, pomenljiva.)

Med devetošolci sta nastali dve debatni skupini, in sicer skupina z imenom Mornarke v sestavi Neža Borkovič, Nina Varda in Nika Reher ter skupina Griffindor z Onjo Livić, Nikolo Krstanovićem in Evo Gregorinčič. Na enem izmed turnirjev je na mesto Nine Varda vskočila tudi Nina Urbanja ter uspešno prestala debatni krst.

Upam, da bomo tudi v naslednjem šolskem raziskovali različne teme, širili svoje obzorje in ostrili veščine kulturnega dialoga.

Mentorica Polona Zgaga, prof.

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

STRAN 19

Eko krožek

Skrb za živali

Pri eko krožku iščemo rešitve za ohranjanje narave, poglabljamo znanje o ekološkem ravnanju in izdelujemo iz odpadkov.

Naučili smo se, da vsak odpadek ni nujno smradek, velikokrat ga lahko zelo koristno uporabimo.

Zala in Zoja, učenki 5. b razreda, pridno izdelujeta eko kuhinjo.

Sestavljena je iz odpadnega materiala, namenjena 1. razredu za igro.

Na šoli že vrsto let poleg nas, ki v šoli iščemo in nabiramo znanje, bivajo tudi različne živali. Pred leti smo dobili urejen kotiček, v katerem danes bivajo degu, dve miški, dva hrčka in naša želvica, ki so jo otroci poimenovali Franček. V okviru interesne dejavnosti učenci 6.–9. razreda pridno negujejo te živali, jih hranijo, skrbijo za urejenost njihovih bivališč in jih seveda tudi razvajajo s cartljanjem in kakšnimi priboljški. V okviru dejavnosti želimo, da bi se otroci naučili primernega odnosa do živali in spoznali, da so živa bitja in da postanejo naša odgovornost, ko pridejo v naš dom. Vendar te živalce niso samo naša last. Ob vikendih in počitnicah razveseljujejo vse tiste, ki si jih zaželijo spoznati malo bliže.

Mentorica Saša Simonovič, prof.

Mentorica Mateja Bračko, prof.

Cici naravoslovci

Zoja in Zala z eko kuhinjo za igranje

Cici naravoslovci v urbanih vrtovih

»Šahiram, torej sem!« Vzgoja in izobraževanje sta vseživljenjska procesa; in izobraževanje ni le priprava na življenje, pač pa postaja način življenja. Vse bolj pomembne postajajo sposobnosti, ki človeku pomagajo pri samostojnem učenju in izobraževanju skozi vse življenje. Šah s komponentami športa, znanosti in umetnosti na igriv in zabaven način razvija intelektualne sposobnosti ter izjemno pozitivno vpliva na otrokovo osebnost in značaj. Vesela sem, da se vodstvo osnovne šole Tabor I, z gospo ravnateljico Jožico Rapac na čelu, zaveda pozitivnih lastnosti, ki jih ponuja šah, saj na šoli že tretje leto zelo uspešno izvajamo šahov-

Učenci so pri interesni dejavnosti spoznavali raznolikost narave, rastlin in živali, njihove življenjske potrebe, lastnosti živega in neživega, si oblikovali pozitiven odnos do narave, privzgojili skrb zanjo in začutili odgovornost ljudi za obstoj le-te.

Seznanjali so se z dogodki v svoji okolici ter s svetovnimi dogodki. Širili so si spoznanja o svoji domovini in o njeni zgodovini. Delo je potekalo predvsem na terenu: v gozdu, na travniku, ob vodah, na vrtu – skratka v vseh naravnih in umetnih življenjskih okoljih naše bližnje okolice. Raziskovali smo: Pekrski potok in Radvanjski ribnik, urbane eko vrtove, gozdove nae okolice, Betnavski grad in ribnik ob njem. V mesecu maju pa bomo odšli v mariborski azil za živali.

Na šolskem igrišču pa smo uredili tudi cvetlično gredo.

Mentorica Lilijana Kaučič

ski krožek. V lanskem šolskem letu smo se vključili v mednarodni projekt »Šah v vse slovenske šole« Svetovne šahovske organizacije FIDE in Šahovske zveze Slovenije, ob podpori Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Našo šolo in še kar 300 slovenskih šol so opremili z vsaj dvajsetimi šahovskimi kompleti in demonstracijsko šahovsko tablo.

V letošnjem šolskem letu na naši šoli šahira kar 70 učencev, največ iz prve triade. Šahovska igra jim je prirasla k srcu in vesela sem, da na krožek vsak teden prihajajo veseli in nasmejani, željni novih šahovskih izzivov.

Šahovski krožek prve triade Pri šahovskem krožku skozi igro vplivamo na koncentracijo, potrpežljivost in vztrajnost, ko skrbno in koncentrirano opazujemo, ne

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

popuščamo in se trudimo matirati nasprotnikovega kralja. Učimo se vizualizacije, saj si moramo predstavljati zaporedje dejanj, še preden se zgodijo. Učimo se načrtovanja, saj moramo najprej razmisliti, šele potem ukrepati. Načrtovati moramo vnaprej, pri čemer lahko pride tudi do spremembe načrta. Videti moramo posledice naših akcij. Tehtamo različne možnosti in se zavedamo, da ni treba narediti prve poteze, ki se je spomnimo, ampak stremimo k čim boljši, takšni, ki nas bo pripeljala do cilja. V partijah konkretno analiziramo in znanstveno razmišljamo, ko sistematično preučujemo več možnosti. Razvijamo prostorsko predstavo in abstraktno mišljenje, ko se trudimo videti širšo sliko. Iste vzorce uporabljamo v različnih situacijah in ob tem krepimo spomin. Spodbujamo logično mišljenje, saj šahist na osnovi računanja in logičnega sklepanja pride do odločitve za konkretno potezo oz. niz potez.

Spodbujamo kritično mišljenje z razumevanjem potez in različnih načrtov ter zagovarjanju le-teh.

Skozi šahovsko igro pri otroku vzporedno razvijamo domišljijo in ustvarjalnost, samomotivacijo – ko želimo najti najboljšo potezo, načrt , težimo k napredovanju, šah nas uči poštene igre in borbenosti, z uspešnimi partijami pa pridobivamo občutek samozaupanja in razvijamo pozitivno samopodobo. Razvijamo samostojnost, saj smo prisiljeni nenehno sprejemati odločitve in za njih tudi prevzeti odgovornost. Pri prvi uri šahovskega krožka se naučimo, da prvo figuro, ki jo primeš, moraš premakniti, in ko jo spustiš na določeno polje, je poteza izvršena. S tem se naučimo, da je treba najprej dobro premisliti o svoji potezi in pregledati ter pretehtati vse možnosti, šele potem se figure dotakniti in jo premakniti. Velikokrat se zgodi, da so prstki prehi-

STRAN 20

tri in v takšnih trenutkih sprejmemo posledice svojega dejanja ter se iz svojih nepremišljenih potez veliko naučimo. Skozi izgubljene partije se s stiskom nasprotnikove roke učimo častno prenesti poraz.

Znan je rek Casablance: »Veliko več se lahko naučimo iz izgubljene partije kot dobljene. Izgubiti je treba na stotine partij, preden postaneš dober igralec.« Seveda je šah poleg vsega naštetega tudi igra in zabava. Je družabna igra, ki povezuje in združuje.

Ob njej razvijamo občutek pripadnosti in komunikacijske spretnosti ter sposobnost vživljanja v druge.

Spoznavamo in pridobivamo nova in trdna prijateljstva, ki lahko trajajo vse življenje.

Na podlagi razvijanja vseh navedenih sposobnosti lahko z gotovostjo trdim, da so otroci, ki igrajo šah, uspešnejši v šoli in nasploh v življenju. In po besedah najboljšega slovenskega šahista Luke Leniča, ki priporoča, da se igre nauči vsak otrok, šahisti znajo »furati« življenje, saj je prepričan, da te šah nauči potrebne odgovornosti, spoštovanja in prenašanja porazov.

Posebnega predznanja za vpis k šahovskemu krožku ni treba imeti, ključnega pomena je veselje do šaha! S prizadevnostjo in voljo pri krožku spoznamo ali utrdimo osnovne šahovske pojme (šah, mat, pat in remi), osnovna šahovska pravila in primerno vedenje ob igranju šaha. Naučimo se pravilnega poimenovanja figur, začetne postavitve, spoznavamo premike posameznih figur in njihove vrednosti. Naučimo se matiranja s težkimi figurami, spoznamo osnovne matne slike ter posebne poteze, kot so rokada, promocija kmeta in en passant. Spoznamo osnovne kombinacijske elemente, npr. dvojni napad, odkriti napad, odkriti šah, vezava in podobno ter se jih trudimo uporabiti v partiji, s ciljem pridobiti materialno pred-

nost ali še bolje matirati nasprotnikovega kralja.

Z učenkami in učenci se pridno udeležujemo šahovskih osnovnošolskih turnirjev. Izstopajo predvsem dekleta, ki so marca 2014 na Področnem šahovskem osnovnošolskem prvenstvu v Sladkem Vrhu že tretje leto zapored osvojila 1. mesto.

OŠ Tabor I je imela na letošnjem prvenstvu daleč največ nastopajočih, kar 23 šahistov je bilo razporejenih v 5 ekip. Turnir je predstavljal izjemno lepo šahovsko izkušnjo. Spodbujali so drug drugega in dobro razvijali ekipni duh.

1. mesto v kategoriji deklic do 12 let, Sladki Vrh, marec 2014 Z leve proti: Aneja Markuš Vute, Ana Muršič, Nikolina Roškar V učencih se trudim predvsem prebujati ljubezen do šaha, jih plemenititi z odkrivanjem neskončnih razsežnosti in lepot v magični igri na 64 črno-belih poljih, jim predati čim več osnovnega šahovskega znanja, ob tem pa spodbujati samozaupanje in občutek lastne vrednosti ter uspešnosti, ki opogumlja tudi druga področja. Šah ima vse!

Gens una sumus, Tina Bukovec, mentorica šahovskega krožka

Interesna dejavnost v prihodnjem šolskem letu V šolskem letu 2014/15 bomo na naši šoli začeli z interesno dejavnostjo FINANČNO OPISMENJEVANJE. Učence želimo pripraviti na življenje, jim pomagati, da bodo postali finančno pismeni, neodvisni in samostojni. Mladi znanja, kako vestno ravnati z denarjem, kako ga plemenititi, zaslužiti, smotrno porabljati, večinoma žal nimajo.

Tudi med odraslimi je znanje o upravljanju osebnega premoženja v Sloveniji slabo. Finančna pismenost Slovencev je slaba. To so pred časom ugotovili v raziskavi in to ugotavljajo tudi v Nacionalnem programu finančnega izobraževanja. Mlade je treba naučiti, kako postaviti in doseči svoje cilje. Da se ne sme porabiti več, kot se zasluži. Ločiti dobre finančne produkte od slabih. Kako si izbrati sebi na kožo pisan poklic. Razumeti, zakaj je treba plačevati davke, in še veliko več.

Strokovnjaki namreč menijo, da je za otroka kar koristno, če se zgo-

daj v življenju kdaj opeče pri svojih – takrat še majhnih – nepremišljenih izdatkih, saj bo iz tega znal potegniti dragocene nauke za prihodnost.

Starši svoje otroke finančno vzgajajo vsak po svoji poti. Nekateri so pri tem bolj uspešni, drugi manj, dejstvo pa je, da na koncu, ko mladostniki odrastejo, večina potrebnega znanja nima, kar kažejo tudi omenjene raziskave. In to potrjuje tudi samo življenje, saj je znano, da so slovenski mladostniki med tistimi, ki najpozneje zapuščajo svoja gnezda, eden izmed glavnih razlogov pa je prav finančni vidik.

In o čem bomo govorili ter se učili? Naj navedem le nekaj vsebin: Kako mesec preživeti z žepnino; Do 18. leta bi rad privarčeval za avto; Kaj moram spremeniti, da bom imel več denarja; Kateri poklic je zame najbolj primeren; Starši mi dajejo 100 evrov mesečne žepnine, a mi denarja vedno zmanjka; Kako lahko pridobim

štipendijo za študij v tujini; S katerimi opravili lahko zaslužim pet evrov na uro; Med počitnicami bi rad delal v tujini; Zakaj ne potrebujem kreditne kartice, Zakaj moram plačevati davke, Kako odprem svoje podjetje …

Rad obiskujem matematični krožek, ker me zanima matematika.

Rešujemo različne naloge in se igramo igre.

Gašper Dimnik, 5. a

Tudi jaz obiskujem šahovski krožek. Pritegnil me je, ker je bil moj oče šahist in imam šah rad.

Velikokrat igramo šah, včasih pa se o njem učimo. Ničesar ne bi spremenil.

Jakob Krajnc, 3. c

Ker sem se hotel naučiti udarjati z nogo, sem se vpisal h karateju, kjer delamo trebušnjake, sklece in kate. Rad hodim h karateju, da se razgibam in da se družim s prijatelji.

Erazem Cokan Jus, 1. c

Da bi se naučil, kako se igra šah, sem se vpisal k šahovskemu krožku, kamor rad hodim, ker imamo super učiteljico.

Filip Krajnc, 1. c

Všeč mi je ples. Pri plesnem krožku plešemo in se veliko naučimo.

Tia Hergan, 2. c Pri likovnem krožku rišemo, režemo, barvamo, lepimo, trgamo …

Tihana Kleva, 3. c Hodim k šahu, saj ga zelo rad igram in se zabavam.

Jan Vid Gorenjak, 3. c

Eko krožek sem izbrala, da bi se naučila več na temo eko. Všeč mi je, ker se zraven učenja pri krožku tudi zabavam. Izdelujemo predmete iz rabljenih stvari, se pogovarjamo, sodelujemo na eko tekmovanju …

Nastja Šiler, 8. b

Všeč so mi vse pesmi, ki smo se jih naučili pri pevskem zboru, za katerega sem se sama navdušila. Ob petju se dobro počutim, pomeni mi veselje.

Tajana Krejač, 1. a

Bojana Trunk, prof.

Se splača otroke učiti o naložbah?

Benjamin Franklin je o tem povedal: Naložba v znanje vedno prinaša najvišje obresti.

Obiskujem knjižničarski krožek. Všeč so mi knjige, prav tako pa o poklicu razmišljam v tej smeri. Pri krožku pospravljamo knjige, si jih izposojamo in beremo.

Tine Bertole, 6. b

Hodim h gimnastiki, saj se rada ukvarjam s športom. Pri gimnastiki je zabavno in vedno se učimo novih elementov – prvin. Ob 14.30 se zberemo, se pogovorimo, kaj bomo delali, nato se ogrejemo, pripravimo blazine in ponjavo, nato pa se učimo novih prvin in se pripravljamo na tekme.

Tea Lovrenčič, 7. a

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

Rada hodim k nemščini in k plesnim, saj se hočem obojega naučiti.

Ana Dušak, 2. b

STRAN 22

Obiskujem nekaj krožkov, med njimi tudi Cicinaravnoslovce. Vpisal sem se, ker sem slišal, da bomo gledali živali.

Rad hodim k tem uram, ker je zanimivo. Učimo se o naravi.

Alex Furjan, 2. a

Da bi spoznala premikanje figur, sem se vpisala k šahu, kjer se učimo matirati, potem pa lahko gremo na turnir.

Teja Hohnec, 2. b

Da bi se naučil igrati šah, sem se vpisal k šahovskemu krožku, kjer se učim razmišljati, učimo se prestavljati figure in igramo šah.

Nino Grmek, 1. b

Odbojko sem izbrala, ker jo rada igram. Obiskujem pa tudi računalniški in matematični krožek.

Alina Herman, 4. b

Ker mi je všeč gledališče in dramska igra, sem se vpisala k recitatorskemu krožku, kjer pišemo pesmi, jih beremo ter igramo dramske prizore. Vse mi je zelo všeč, zato ne bi ničesar spremenila.

Iva Milosavljević, 4. c Za matematični krožek sem se odločila, ker obožujem matematiko, za male pohodnike pa sem se odločila, ker hočem spoznati več krajev. Obe interesni dejavnosti rada obiskujem, ker spoznam veliko novega.

Nika Ferš, 5. a

Obiskujem krožek Skrb za živali, ker imam rada živali in ker se tam naučimo veliko o njih. Prav tako tam skrbimo za živali: jim dajemo hrano, vodo, čistimo jim kletke, jih cartljamo …

Rada hodim h krožku tudi zato, ker sem tam z živalmi, ki jih doma nimam.

Tina Hajdinjak, 6. a

Hodim k računalništvu, da bi se naučil programirati. Zabavno je, zato ne bi ničesar spremenil. Žiga Djurovič, 6. a

Hodim k cici naravnoslovcem, k računalništvu ter na pevske in plesne vaje. Pri teh dejavnostih plešemo, pojemo, igramo igrice na računalniku in raziskujemo.

Kevin Ribarič, 2. a

Všeč mi je glasba, zato hodim h glasbenim uricam. Veliko pojemo, plešemo, igramo na instrumente.

Rada hodim h krožku.

Lara Borak, 1. b

Pri plesnem krožku se učimo plesne gibe in plese za nastope.

Ker rada plešem, sem se vpisala k plesu.

Anja Vide, 1. b

Pri računalništvu rišemo v programu Slikar. Rad hodim h krožku, ker je zanimivo, in ker rad igram igrice, sem se odločil zanj.

Urban Ekart, 1. b

Recitatorski krožek rada obiskujem, ker se veliko naučimo.

Pritegnil me je, ker rada recitiram in berem pesmice, pa še moja razredničarka ga vodi.

Deklamiramo pesmi, se zabavamo in se učimo recitirati. Pripravljamo pa tudi različne dramske prizore in se preizkušamo v pisanju pesmi.

Melisa Dokl, 4. c

Hodim k rokometu in k računalništvu. Izbral sem ju, ker imam rad šport in ker želim več izvedeti o računalniku, pa še prijatelji imajo dobro mnenje o njima. Pri rokometu se učimo pravila igre, včasih pa zraven rokometa igramo še druge igre. Pri računalništvu spoznavam delovanje programov.

Andrej Banjanin, 5. b

Za računalniški krožek sem se odločil, ker rad igram igrice. Učimo se tudi, kako delati z računalnikom. Hodim tudi k pevskemu zboru.

Jaša Truntič, 2. c

Pri pevskem zboru pojem en mesec.

Zanj me je navdušila učiteljica Suzana.

Rad pojem, predvsem pesmi z nizkimi toni. Ko pojem, sem vesel.

Jona Luketič, 1. b

Rada pojem otroške pesmi. Za obiskovanje pevskega zbora sem se sama navdušila. Ob petju se počutim lepo in sproščujoče.

Aneja Berglez, 1. b

Ker rada plešem, sem se vpisala k aerobiki. Rada jo obiskujem, ker je zabavno. Tam telovadimo in plešemo.

Julija Zajec, 4. a Hodim h košarki, zaradi tega, ker imam rada večino športov z žogo. Pritegnila me je, ker je intenzivna. Košarko rada treniram, saj tako naredim nekaj zase.

Zala Meršnik, 7. a Pritegnil me je Eko krožek, ker skrbimo okolje, ga čistimo in rešujemo. Rada hodim h krožku, ker delamo marsikaj zanimivega. Lepo je, ker veš, da si vsaj malo skrbel za okolje. Naredili smo plakate pri eko otokih, izdelali smo izdelke za božično-novoletni sejem, skrbimo za šolo, delali pa smo tudi smoothie iz sadja in zelenjave.

Nika Boštjančič, 8. b

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

STRAN 23

UVRSTILI SMO SE V FINALE DRŽAVNEGA PRVENSTVA V KOŠARKI 5. 3. 2014 smo si starejše deklice zagotovile udeležbo v finalu letošnjega tekmovanja v košarki – Košarkarski superšolar. V Vojniku, kjer je potekal polfinale, smo premagale domačo ekipo in košarkarice iz Šmarja. 27. 3. 2014 smo se torej zasluženo odpravile v Vipavo na veliki finale. Pomerile smo se s Škofjeločankami, nato pa še z domačo ekipo.

Starejše deklice smo imele letos zelo uspešno leto. Do velikega finala smo prišle brez poraza.

Bile smo občinske in področne prvakinje, in na koncu smo v državi zasedle odlično 3. mesto.

To smo nekako pričakovale, saj smo se pred dvema letoma prav tako uvrstile v veliki finale, v takšni postavi, kot smo igrale letos, le v kategoriji mlajše deklice. Bile smo raznolika ekipa, saj je bilo kar nekaj mlajših igralk, ki igrajo tudi za mlajše deklice. Igrale smo: Satja Škobalj, Neža Dvoršak, Lara Lah, Andreja Bežan in Urška Velec iz 9. a, Miša Hacin in Kaja Žvan iz 9. b, Nika Boštjančič in Heidi Toplak iz 8. b, Staša Anders in Zala Meršnik iz 7. a, Ema Širec iz 7. b ter Anteja Garmut in Tijana Krasič iz 6. a.

POLFINALE V VOJNIKU 5. 3. 2014 smo se z avtobusom odpeljale v Vojnik. Bile smo sproščene, ob tem pa tudi skoncentrirane in prepričane v to, da lahko posežemo po medalji v prihodnjem delu tekmovanja.

Najprej smo se pomerile z domačo ekipo. Tekma je bila odločena komaj v zadnjih desetih sekundah. Uspešne smo bile za črto prostih metov in tako premagale Vojničanke z rezultatom 21:20. Po krajšem premoru smo se podale v drugo tekmo proti Šmarju. Tudi ta tekma se je

v naše dobro prevesila v zadnjih minutah. OŠ Šmarje pri Jelšah smo premagale z rezultatom 25:22. Na teh dveh tekmah smo pokazale borbo, predvsem pa veliko željo po uvrstitvi med tri najboljše ekipe v Sloveniji.

VELIKI FINALE V VIPAVI Polne samozavesti smo se 27. 3.

2014 odpeljale v Vipavo. Ko smo prispele, je bila na vrsti predstavitev ekip in otvoritev zaključnega turnirja. Takoj za tem pa smo se pomerile s Škofjeločankami. Vso tekmo smo jim bile tik za petami, vendar nismo uspele povesti. To je bil naš prvi poraz te sezone. Izgubile smo z rezultatom 46:42. Bilo je prisotno manjše razočaranje, vendar smo imele še eno tekmo.

Proti domači ekipi nikakor nismo uspele najti načina, da bi povedle. Tako smo izgubile z rezultatom 63:48. Hotele smo seveda zasesti višje mesto, torej seči tudi po drugi barvi medalje, a nam žal ni uspelo. Se pa zavedamo, da je to vrhunski rezultat.

Kot na vsakem zaključnem turnirju, so tudi na tem izbrali najboljše igralke. Ena izmed naših igralk se je znašla v krogu najboljših. Satja Škobalj je bila za prikazano igro in borbo izbrana v prvo peterko turnirja in bila razglašena za najboljšo strelko turnirja. ˝Z ekipo do vrha je bilo nepozabno doživetje. To je bilo

naše zadnje leto skupaj, saj je veliko punc iz devetega razreda in bomo naslednje leto razkropljene po srednjih šolah. Zato sem neizmerno srečna za ves čas, ki smo ga preživele skupaj, in za vse tekme, na katerih smo dale vse od sebe in se borile.

Nikoli ne bom pozabila vseh naših skupnih doživetij. Ne glede na naše padce in vzpone, je ekipa vedno stala skupaj.

Moram pa se še zahvaliti učitelju Hermanu Novaku. Zaradi njega smo prišle tako daleč.

Vedno nas je podpiral in on je razlog, da je košarka sploh tako popularna na naši šoli. Upam, da bo OŠ Tabor I še leta tako uspešna šola, kot je sedaj,˝ je povedala Satja.

TRENINGI Trenirale smo dvakrat tedensko.

Na treningih smo se predvsem uigravale in vadile obrambo.

Treninge smo obiskovale redno in iz treninga v trening napredovale. Skozi vse treninge nas je vodil naš učitelj športne vzgoje, učitelj Herman Novak. Ves čas tekmovanja nas je spodbujal in vodil. Brez njega ne bi bile tako uspešne, kot smo bile.

Neža Dvoršak, 9. a

DRŽAVNO TEKMOVANJE IZ MATEMATIKE ZA ZLATO VEGOVO PRIZNANJE Na državno tekmovanje iz matematike, ki je bilo 12. aprila 2014 na OŠ Bojana Ilicha Maribor, so se uvrstili trije učenci naše šole, ki so bili že na šolskem in področnem tekmovanju med najboljšimi: Izvrstno matematično znanje sta pokazali Bina Bedrač Plazovnik in Kristina Veljković iz 7. brazreda, ki ju je od zlatega priznanja ločilo le nekaj točk.

V močni konkurenci 250 najboljših slovenskih osmošolcev v znanju matematike pa se je med dobitnike zlatih priznanj ponovno vpisal Matjaž Robnik iz 8. arazreda.

Še posebno smo ponosni, da se lahko pohvalimo z zlatim priznanjem iz matematike prav v jubilejnem letu, saj je letos potekalo že 50. državno tekmovanje za zlato Vegovo priznanje.

Državno tekmovanje osnovnošolcev v znanju matematike je eno najstarejših tekmovanj slovenskih osnovnošolcev v znanju katerega izmed šolskih predmetov, saj je bilo prvo, tedaj še republiško, tekmovanje organizirano že v šolskem letu 1964/1965. Sprva so na državnem tekmovanju tekmovali le učenci 8. razreda osemletne OŠ, od leta 1980/1981 dalje so na državnem tekmovanju sodelovali

tudi učenci 7. razreda osemletne OŠ, od šolskega leta 2007/2008 dalje pa na državnem tekmovanju sodelujejo učenci zadnjih treh razredov OŠ.

DIAMANTNI KENGURU Neža Borkovič iz 9. b-razreda je osvojila priznanje DIAMANTNI KENGURU, saj ji je v vseh devetih letih osnovnošolskega šolanja uspelo osvojiti bronasto priznanje na tekmovanju Mednarodni matematični Kenguru.

Metka Potočnik, prof.

TEKMOVANJE IZ ZNANJA PRVE POMOČI Na naši šoli je 10. aprila potekalo področno tekmovanje iz znanja prve pomoči, ki ga je organiziral Rdeči križ. Našo šolo smo ponosno zastopali Nikita Arslanovski, Ana Marković, Neli Šijanec, Matjaž Robnik iz osmega razreda ter Neža Dvoršak in Rok Kermel iz devetega razreda.

Tekmovalo je devet osnovnih šol iz okolice Maribora. Naša šola

se je uvrstila na peto mesto. Za ta dosežek je bila zaslužna tudi naša mentorica Nataša Štok.

Tekmovanje se je začelo ob 13.45 in se končalo v popoldanskih urah. Po uvodnem govoru predstavnika Rdečega križa se je pričel teoretični in praktični del tekmovanja. Pri teoretičnem delu smo reševali preizkuse o

nudenju prve pomoči ter o nastanku in delovanju Rdečega križa. Pri praktičnem delu pa smo se preizkusili v reševanju domnevnih poškodovancev.

Ana Markovič, Neli Šijanec, Nikita Arslanovski, 8. a

EKO DAN V ponedeljek 14. 4. 2014 smo za učence od 1. do 3. razreda izvedli eko dan.

Poučili smo se o mravljicah, si ogledali lutkovno predstavo Rusica pregnala grdinico iz lisičje hišice iz knjige Zverinice iz Rezije, izdelovali žuželko iz odpadne embalaže in nazadnje sodelovali pri eko igrah.

V sodelovanju z Lutkovnim gledališčem Maribor smo najbolj spretni izdelovali mravljice oziroma ,,RUSICE,,.

Saša Simonovič, prof.

Učenci 1. c-razreda so povedali, kaj jim je bilo všeč na eko dnevu: … ko smo delali kroglice za mravlje.

(Melanie Mojzer) … ko je mravljica pregnala grdinico.

(Kristina Dvanajščak) … ko je lisica dobila nazaj svoje otročičke. (Vita Frank) … risanje mravljic v naše zvezke. (Žan Pak) … izdelovanje mravelj. (Maša Menhart Jančič)

NARAVOSLOVNI DAN V začetku aprila pa so prvošolci imeli naravoslovni dan, ki so si ga učenci 1. c najbolj zapomnili po sledečem: - sejanje kreše v jajčka; - risanje na jajčka; - ko so delali sadno solato; - ko so pojedli svojo sadno solato.

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

STRAN 26

ŠOLSKA SKUPNOST Nekajkrat letno se predstavniki razredov, od četrtega do devetega razreda, zberemo na šolski skupnosti in se pogovorimo o dololčenih temah, ki bodo izboljšale in polepšale našo šolo.

Vsakič obravnavamo nekaj tem, ki so trenutno aktualne oziroma so povezane z nami in z našo šolo.

V letošnjem šolskem letu, smo do zdaj imeli štiri sestanke predstavnikov šolske skupnosti.

Sestanek se ponavadi začne v času predure navadno poteka v

učilnici. Zberemo se vsi predsedniki in podpredsedniki razredov. Učiteljica in mentorica šolske skupnosti, ga. Nataša Štok, že vnaprej pripravi teme, o katerih bomo razpravljali.

Teme, ki jih obravnavamo, so povezane z vsemi učenci šole (npr.: EKOLOGIJA, bonton, šolska prehrana ...). Po skupnem pogovoru in kratki učiteljičini predstavitvi predstavimo gradivo svojim sošolcem na razredni uri.

Eno izmed ur smo namenili tudi volitvi predsednika/ce in podpredsednika/ce.

Učenci predstavniki so za ti dve mesti izbrali Matjaža Robnika (podpredsednika) in Marino Veljković (predsednico).

Vsakič izvemo kaj novega, kaj lepega, zanimivega, kar potem poročamo svojem razredu. Ena izmed lepih novice, s katerimi smo se seznanili, je tudi zeliščni vrt, v katerem lahko najdemo tudi ginko. Pa preberite naprej, kakšna rastlina je to.

Marina Veljković, 8. b

Ginko Ginko je živi fosil, ki je skupni prednik listavcev in iglavcev. Fosili ginko so stari tudi do 200 milijonov let.

Ginko izvira iz Kitajske in v naravi ga skoraj ne najdemo več. Na veliko pa ga gojijo v raznih vrtovih.

Ima tudi številne zdravilne lastnosti, v čajih so ga uporabljali že v starodavni Kitajski, Indiji in na Japonskem.

Dočaka lahko več tisoč let. Temu drevesu lahko določimo spol, žensko in moško drevo se namreč razlikujeta.

Ginko je zelo lepa rastlina, ki krasi številne parke in vrtove in tudi naš zeliščni vrt. Priskrbela nam ga je učiteljica Mira Lorber.

Alen Gajer, Luka Abramovič, Rok Kermel, 9. a

Zeliščni vrt

O BLOGU Rada bi povedala nekaj o blogu, ki ga pišem. Pisati sem začela v začetku tega šolskega leta, torej ga še ne pišem dolgo. Pisanje bloga mi je predlagala učiteljica slovenščine in nisem videla razloga, zakaj ne bi poskusila. Objavim ga vsaj enkrat ali dvakrat na mesec, včasih bolj, včasih manj pogosto.

Na začetku nisem ravno vedela, o čem naj pišem in kako, zato mi je

učiteljica predlagala nekaj glavnih točk. Zdaj se večinoma že sama odločam za teme, o katerih pišem.

Govorim o vsakdanjem življenju v šoli, obšolskih dejavnostih ali o svojem življenju ter o raznih drugih dogodkih. Ob tem se počutim zelo posebno, saj se zavedam, da lahko to vidijo vsi ljudje, zato se poskusim čim bolj potruditi in biti izvirna. Vendar mi to vedno ne

uspe. Želim si, da bi se moji zapisi v prihodnje izboljšali in da bi pisala bolj redno. Pisala bi rada tudi o raznih nasvetih ali o zanimivih izkušnjah, ki sem jih doživela, vendar jih do zdaj še ni veliko. Včasih idejo za pisanje dobim tudi ob kakšni oddaji ali nadaljevanki, v kateri pišejo bloge.

Bina Bedrač Plazovnik, 7. b

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

STRAN 27

LITERARNO-LIKOVNE STRANI Mali vrabček

Fantek, ki zelo rad brca žogo

Nekoč v majhnem gnezdu je živel majhen vrabček. Okoli njega je bilo vse majhno. Pa se je nekega dne odločil, da bo odšel drugam, kjer bo vse veliko. In je res odšel. Hodil je in hodil in si rekel, ojoj, daleč je do velike dežele. Joj, kako si želim prevoz. Nato je zagledal zajčka in zakričal, hej, zajček, bi me nesel do velike dežele? Zajček je rekel, tudi jaz si želim tja. Vrabček je odgovoril, potem pa pridi z mano. No, prav, je rekel zajček. Ko sta prišla, sta se preselila in sta postala najboljša prijatelja.

Živel je majhen fantek po imenu Tine, ki se je rad igral z žogo na igrišču. Nekega dne je Tine hotel žogo vzeti iz garaže, a je sam ni našel. In potem jo je iskal in iskal in iskal. Blizu hiše je bil velik gozd. Mamo je vprašal, če lahko gre pogledat, če bi bila kje žoga. Mama mu je dovolila, da gre iskat žogo v gozd. Stopil je v temen gozd, kjer ga je postalo strah. Šel je naprej iskat žogo. A pred njim je bilo gromozansko trnje. Zagledal je majhno odprtino. Bil je tako suh, da se je lahko splazil skozi odprtino. Zagledal je žogo in postal vesel. Potem je šel domov veselo brcat žogo.

Manja Županič, 2. b

Art Romih Jelenc, 2. b

Zmaga Nekoč je živel fantič po imenu Anej Hren. Imel je sošolce Arta, Artija, Gabra, Miloša, Jureta, Nina … in potem so šli igrat nogomet. Zmagali smo, so vsi veselo vzklikali. Anej je šel nato domov. Stemnilo se je. Anej je šel v posteljo. Zbudil se je, zgodaj vstal in se umil. Njegov bratec Žiga ga je vprašal: Anej, greva ven? Anej je z veseljem rekel, ja, saj je sobota. Počil je lonec in pravljice je konec.

Nino Trstenjak Ramadani, 2. b

Gaber Gulič, 2. b

Anja Vide, 1. b

Gal Dragšič, 4. b

Aneja Markuš Vute, 5. a

JAZ PRVOŠOLEC V 1. B Meni je všeč, da se veliko učimo in da spoznavamo nove črke. Rad imam svojo mamo.

Nino Grmek Všeč mi je v šoli. Všeč mi je, da hodimo na planinske pohode. Računanje mi gre kar dobro. Malo mi je težko, ko je plus in minus. Všeč mi je bilo tudi, ko sem tekmoval za matematični kenguru.

Mika Marušič Všeč mi je, ko beremo in računamo. Na minus in plus je težko. Ati in mami mi pomagata, ko so računi težki in mamica mi napiše račune. V vrtcu mi ni bilo všeč, v šolo pa rad hodim, ker se učimo črke.

Maksim Juhart Rad hodim v šolo. Rad pišem črke in računam. Rad se igram s sošolci in rad rišem.

Juš Kores Šumandl

Rad hodim v šolo, ker računamo in se učimo nove številke in črke. Rad berem.

Tadej Bračko V šolo rada hodim, ker se učim lepo pisati, ker izdelujemo različne stvari in ker hodim na pohode. Vse mi je všeč. Rada hodim v šolo.

Anja Vide V šoli mi je vse všeč. Najraje delam test znanja. Rada hodim na pohode, tekme in rada tečem.

Daša Jager Najbolj mi je všeč, ko imamo matematični kenguru in ko pišemo matematične teste. Rada hodim na pohode in sem vesela, ko imamo dodatni športni program, ko se igramo športne igrice. Ni mi všeč, ko je sošolka tečna.

Aneja Berglez

V vrtcu mi je bilo bolj všeč, ker sem se tam lahko igral in se nisem učil.

Luka Žakelj

Rad sem v šoli zato, ker smo na športnem dnevu tekli. Na kratki progi sem zmagal v svoji skupini. V šoli rad računam, se igram s prijatelji, rad ustvarjam in hodim na pevske vaje. Rad hodim v šolo.

Til Jaki

Rad se učim. Zelo sem srečen, ker se učim črke in ker mi matematika zelo dobro gre. Všeč mi je, ker imam prijatelje. Igramo se. Tudi v vrtcu mi je bilo všeč, ker sem se cel dan igral .

Leonid Gjurkovski

Rada hodim v šolo. V šoli mi je vse všeč. Zelo rada računam.

Vita Žigart Rubelj

Meni je najbolj všeč pri pouku, ko računamo ali rešujemo naloge. Rad se igram. Rad rišem. Všeč mi je, ko gremo na kosilo, ker kuharice dobro kuhajo. Najraje imam čufte.

Jona Emanuel Luketič Všeč mi je, da sem v šoli. Všeč mi je , da hodim na dodatni športni program. Zelo rad se igram s sošolcem Jono. Rad se učim črke in že berem, ker me učiteljica tako dobro uči.

Urban Ekart

Meni je v šoli všeč, da se učimo, saj se v vrtcu nismo učili. Rad se učim pisati črke in rad spoznavam nove stvari. Rad se tudi malo igram.

Karim Naji Meni je všeč v šoli, da se učimo črke, številke in da se učimo. Rad se igram s prijatelji. V šoli mi ni všeč, ko kdo kriči, ker potem ne morem delati naloge.

Liam Beganović Taraj V šoli mi je všeč, ko nekaj delamo. Lepo mi je bilo, ko smo sejali krešo. Rada sem nastopala za starše.

Tjaša Klampfer

Vse mi je všeč v šoli. Najrajši rišem konje.

Lara Borak

Lucija Novak, 3. b

Tibor Kukovec, 3. b

Nejc Zavratnik, 3. b

MOJ BRAT Opisala bom svojega brata Aljaža. Star je 19 let. Visok je 167 cm in tehta 60 kg. Obraz ima podolgovat. Ima svetlo modre oči. Nad očmi ima kratke ravne lase. Ti so temno rjave barve. Njegova posebnost so očala z modrim okvirjem. Po navadi je oblečen v kavbojke, temno modro majico in jopico MOJA MAMA Moji mami je ime Helena. Visoka je 170 cm. Ima okrogel obraz, na katerem so velike rjave oči. Na uhljih so lepi uhani v obliki kroga. Obraz ji krasijo očala črno-rjave barve. Ima kratke temno rjave lase. Najra-

ali pulover. Obut pa je v superge. Pogosto je dobre volje in je zabaven. Z njim rada gledam risanke Dragon Ball.Aljaž hodi v četrti letnik II. gimnazije Maribor. Tam že dve leti vodi računalniški krožek. Najraje ima naravoslovne predmete, to so matematika, fizika in kemija.

Udeležil se je že veliko tekmovanj, s katerih je prinesel precej srebrnih in tudi nekaj zlatih

priznanj. prostem času se vozVi s kolesom, igra nogomet in najraje računalniške igre. Ko bo končal srednjo šolo, se bo vpisal na FERI – fakulteto za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, saj želi postati računalniški programer.

je nosi majice s kratkimi rokavi ter spodnji del trenirke. Ob posebnih priložnostih pa si obleče krilo ali kavbojke in dolgo ali kratko majico. Najraje ima obute športne copate ali balerinke. Na levi roki ima poročni prstan. Moja mami je po poklicu diplomirana medi-

cinska sestra. V prostem času se najraje vozi s kolesom.

Imam jo rada zato, ker mi rada pomaga in se igra z mano.

Upam, da sem jo dovolj dobro opisala, da si jo lahko predstavljate.

Lučka Filipič, 2. c

Zala Jeromel, 4. c

Hana Brečko, 4. c

Ana Vrca, 2. c

MOJ BRATEC

MOJA MAMA

Moj bratec se je rodil 12. 2. 2014. Zdaj je star dva meseca in nekaj dni. Smeje se že zelo. Ko mu kaj govoriš, dela UUU. Temenc ima dosti. Mama mu skoraj vsak večer s posebnim glavnikom praska temenca z glave. Luka pri tem spi. Luka je tudi zelo radoveden. Ko smo pri babici, psička Ruby zelo rada skače na Lukca. Zbuja se na tri do štiri ure. Ima pet kilogramov. Luka je že zelo težek, če ga držim v naročju. Piše se po atiju in meni. Včasih ga jaz previjem. To je moj bratec Luka.

Opisala bom svojo mamo Slavico. Ima rjave ravne lase, ki ji segajo do konca ušes. Obraz ji krasijo velike rjave oči in goste trepalnice. Nos je dolg in tanek. Ustnice so vedno rdeče in ozke. Na levi strani ustnic ima dve lepotični piki. Obrvi so svetlo rjave in redke. Celoten obraz je okrogel. Njena polt je svetlejša. Visoka je približno 154 cm. Je mirna, pogosto vesela in dobre volje. Dobra je po srcu, spoštljiva in pravična. Oblači se elegantno, včasih športno. Njena najljubša barva je rdeča. Posebna je zaradi tega, ker nosi uhane, včasih tudi očala. Zaposlena je kot prodajalka v drogeriji Tuš. Je zelo dobra mama.

Lara Namestnik, 3. a

Ilona Nedog, 4. c

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

MOJA SESTRA Moji sestri je ime Denisa in piše se Ridžal. Doma jo kličemo Deni. Stara je 13 let. Visoka je 168 cm in tehta 52 kg. Hodi v 8 razred na osnovno šolo Tabor 1.

Ima okroglo glavo in dolge svetle lase. Njen lepo oblikovan obraz je bled. Če jo pogledaš od POT V ŠOLO Živim nasproti šole, v ulici Staneta Severja 20. Vsako jutro od ponedeljka do petka se odpravim v šolo ob osmi uri. Skozi vhodna vrata stopim na hodnik s štirimi stanovanji. Odpravim se desno proti stopnicam. Po štiriinšestdesetih stopnicah pridem

STRAN 30

blizu, opaziš, da ima kratke trepalnice in velike rjave oči. Nad očmi ima ozke rjave obrvi. Sredi obraza je majhen navihan nosek. V rdečih srčastih ustih se svetijo lepo razporejeni beli zobje. Denisa je vitke postave in se rada moderno oblači. Rada ima ozke hlače in kratka krila. Njena najljubša barva je vijolična. Njen

hobi je odbojka. V prostem času rada drsa in pleše.

Denisa je zelo družabna. Pogosto je dobre volje in malokdaj se razjezi. Meni jo včasih uspe razjeziti. Ko jo razjezim, me skrega in zatoži mami. Vseeno jo imam zelo rad, saj je moja sestra.

v pritličje. Tam zavijem levo, nato skozi varnostna vrata in navadna lesena vrata. Pridem na dvorišče s travnikom in dvema klopema. Zavijem desno na pločnik. Grem mimo treh blokov.

Med njimi je tudi blok moje sošolke Uršule. Na moji desni je bar Winnie in jaz zavijem levo.

Pridem na manjšo cesto in jo

prečkam. Spet sem na pločniku, zavijem desno in počakam na zeleno luč. Pogledam levo in desno in prečkam večjo cesto.

Vidim šolsko parkirišče in grem okoli parkirišča mimo večjih dreves. Naravnost tu je moj cilj, OŠ Tabor 1 Maribor.

Patrick Majcen, 8. a

Ivana Centner Žiger, 1. a

Ajdin Ridžal, 3. c

Nika Ljeskovac, 3. a

Nuša Lakner, 4. a

Devetošolci so se po prebrani Romanci o žabah vživeli v žabe in pisali ženitne oglase.

Zelo poskočni zelenec išče za poročni venec dekle s kronico na glavi, da ogromno poljubov mu podari: čim prej deklina naj oglasi se, da zelenec (lahko) oženi se.

Sem žaba, več let uročena deklica. Že veliko časa hrepenim po tem, da bi se spet znašla v človeški koži. Zato potrebujem vašo pomoč. Sem rjavooka deklica, svetlo rjavih las in lepe postave. Za preklic uroka potrebujem fanta, ki bi me bil pripravljen poljubiti. Imeti mora lepo postavo in privlačen videz, modre oči ter prijazno in hrabro srce. Ustreznemu fantu pa obljubljam večno zvestobo in razvajanje in mu zagotavljam, da mu ne bo žal, če me bo vzel za ženo.

Najdete me vsak dan, pri treh ribnikih.

Kaja Žvan, 9. b Lara Lah, 9. a

Prvošolke o naravoslovnem dnevu Danes je bil super dan. V šoli smo pripravili sadno solato. Najprej smo si umili roke in oblekli predpasnik. Vzeli smo nože, na koščke smo narezali jabolka, jagode, hruške, ananas, pomaranče in banane. Sadju smo dodali smetano in se posladkali.

Nato smo se učili o sejanju in sajenju. V lončke smo posejali krešo, fižol, limono in pomarančo.

V sredo smo rezali sadje. Hruško, jagodo, ananas, jabolko in pomarančo pa smetano.

Potem smo sadili fižol.

Potem je učiteljica malo pustila limono, da smo jo lahko posadili, in potem smo to napisali v zvezek.

Hana Marin, 1. a

V sredo smo sadili in sejali. Na primer: krešo, limono, pomarančo in fižol. V lonček smo dali zemljo.

Nekatera semena smo zalivali, nekaterih pa nismo. Nekaj smo jih dali v omaro, nekaj pa na sonce.

Zdaj čakamo, da zrastejo. Tudi pogovarjali smo se, kaj bo najboljše raslo. Jaz mislim, da bo tisto, kar bomo zalivali in kar smo dali na sonce.

Ajda Dovnik, 1. a

Lana Lešnik, 1. a

RIBICA ZLATKA

Nekoč je živela ribica po imenu Zlatka. Zlatka je imela zelo rada kruh. Imela je odlično družino.

Tudi njeni prijatelji so bili dobri.

Enkrat pa se je zgodilo nekaj groznega. Prišli so smetarji in smeti vrgli v potok. Ribice so se ustrašile.

Smeti so se odpirale in spuščale strup. Ribe so odplavale daleč

stran. Potem pa jih je rešila majhna deklica Liza. Pobrala je vse smeti, filtrirala vodo in jim dala še kruh.

A drugi dan je bilo še slabše. Okrog vode so ležale plastenke, pločevinke, steklenice in še več. Liza je ostala brez besed. Hitro je začela pobirati smeti, ko je Zlatka zagledala Lizo, ji je rekla: Zakaj pa tako hitiš? Zato, ker bi rada, da je vse čisto. Si pa prijazna. Te smeti so

vrgli smetarji. Zato pa jih pospravljam in ločujem. Zlatka vpraša, kaj pomeni ločevanje. Liza reče, da ločevanje pomeni, da daš steklo v zaboj za steklo, pločevinke v zaboj za pločevinke. Razumem, je rekla ribica. Liza je vse očistila in vsi so bili srečni.

Kaja Hictaler, 2. a

Pismo velikim nemarnim škornjem Dragi VELIKI NEMARNI ŠKORNJI Veliki škornji, ni lepo, da metali ste smeti v gozdu, trgali in brcali gobe, polžu zlomili hišico, zajcu na pot nametali smeti. Ni lepo, da je veverica zaradi vas ugriznila v staro gumo in si polomila zobe. Škratom ste podrli domove, moti me, da v gozdu puščate smeti, lomite veje, uničujete

Moja mlečna pravljica V Mlečni deželi sta živela dva otroka, ki sta vsako jutro za zajtrk pila sadni napitek. Nekega dne pa je v Mlečni deželi zmanjkalo sadja.

Deček in deklica nista vedela, kaj bi zajtrkovala. Nato se je deček z imenom Miha spomnil, da gre razrešit to skrivnost. Sestra ga je ustavila. Zani-

gobe, strašite in preganjate živali ter vsa ostala živa bitja v gozdu. V gozdu se lahko sprehajate, spoznavate rastline, živali in opazujete naravo.

Hranite lahko veverice, ptice, srne.

Pobirate lahko smeti in jih odvržete v koš. V jeseni lahko naberete kostanje, opazujete sledi živali in bele veje dreves. Spomladi lahko opazujete naravo in živali pri prebujanju.

Poleti se lahko skrijete v gozdu pred

soncem. Ko greste v gozd, se morate držati določenih pravil. Držite se poti, pazite na rastline, da jih ne pohodite. Veje umikajte ne lomite, ne strašite živali. V gozdu ne kričite, skačite in tekajte vse naokrog. Spoštujte gozd, brez gozdov ni življenja na zemlji.

malo jo je, kam gre. Povedal ji je, da gre razrešit skrivnost o izginulem sadju. Deklica z imenom Metka je želela z Mihcem. Skupaj bosta rešila skrivnost o izginulem sadju. Sedla sta na kolesi in se odpeljala v gozd.

Tam sta slišala šumenje za grmom. Šla sta pogledat. Našla sta škrata.

Miha ga je zgrabil za majico, Metka pa mu je vzela košaro s sadjem.

Miha je zahteval nazaj vso sadje, ki ga je ukradel škrat. Škrat je obljubil, da nikoli več ne bo kradel sadja. Od tedaj naprej jesta Miha in Metka vedno za zajtrk sadje z mlekom.

Morda ga jesta prav zdaj.

Katja Ferlinc, 2. a

Matija Milosavljević, 2. c

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

STRAN 32

My school bag and I Modern and cool it is and it Yells it´s colour like greengrocer´s things.

My school bag is really big, You can put a lot of stuff in it.

So I love that its space is so wide, Company that made it it´s called Dakine.

Hey, it has got a skateboard bolder on its back Only thing that bothers me, it has a hole from a tack.

On the other side it is a backpack so I Love it because wherever I can take it.

Sure, I might not like the colours, but I Can´t think of a better school bag.

How can you ask me such a thing?

Of course it is better than the one you have to drag.

Oh, this bag means a lot to me, Lots of others may not agree.

Bag is mine, because I saw it in Berlin.

And I liked it that was clear.

Globe is the thing that it traveled with me around.

But there´s something about it, that I can´t explain, And it´s frustrating me, I can´t seem to Get the words on this paper, please help me.

And I don´t like to put it on the ground.

No way, I wouldn´t change it.

Day and night I´ll stay with it.

As for the end, I have a plan, I assure you it´s No scam, but I can say that my bag was made by Target.

Don´t laugh and point or I´ll make you a target.

I just love this school bag of mine, I just hope it could last more time.

It´s creepy how this makes no sense to me.

Nika Korat Dajčman, 8. a

Matjaž Robnik, 8. a My school bag is great, Yours is not, and this is a poem of mine, not yours.

My school bag is pink and very big, You can put in it world’s biggest thing.

So, it´s normal shape, the Colour of violet and black, big, However, not too big, it has more than One pocket, so I sometimes get lost, and more than One zip, so the things don´t get lost. I Love the pattern too, it has nice little squares, and I wouldn´t take it off.

Sometimes is really messy, Curious and little nasty.

However, it´s mostly nice, Once it got me a big surprise, On its pocket there was written, Look, I´m sorry, but I lost your red mitten.

Bag is the one I trust, to get all my things from home to school, And it´s an important job but is does it Great, so I don´t have to call someone for help.

A bag, no, more like human, None can compare to it, it Does everything right and it always listens to me.

˝Bag˝, I said, ˝I can´t be mad.˝ And then the bag miraculously said: ˝Good, I was a little worried, that you might be sad.˝ And then we tried to sing, Nothing couldn´t stop us, Doing that thing.

I have the best school bag in the world.

I love that I can take it wherever I go, and it doesn´t let me down, no matter how the trip is hard.

Marina Veljković, 8. b

Tjaša Šimunić, 8. b

Kaja Žvan, 9. b

Mika Marušič, 1. b

My school bag is pretty. It isn´t Yellow or pink. It´s purple and black.

M – stands for ˝my Y – stands for ˝yupy˝

Supersized. That´s the right name for my bag.

Could it be any bigger?

Holly elephant, NO. Overboard, sometimes my bag screams because I put in so many things.

Olive oil. I never put that in. I put in rulers and those things.

Look, how full of books and pencils I am, my bag says every time.

S – stands for ˝small˝ and C – stands for ˝colourful˝ H – stands for ˝hi˝ O – stands for NOT ˝ordinary˝ and O – stands for … wait, I’ve already told you that!

L - stands for ˝lovely˝

Big hug for you, bag, because you work so hard.

Always I give you some break, when holidays come.

Good for you and me, holidays will be.

B – stands for ˝books˝ A – stands for ˝amazing˝ G – stands for ˝grab and run to school˝

And don´t forget, I like you very much.

No. I couldn´t go to school without you.

Day after day you save my life.

A – stands for ˝all that I need˝ and N – stands for ˝nothing that I don´t need˝ D – stands for ˝dashing˝ and

I would leave everything home, if you would die.

I – stands for ˝I love my school bag and it´s real ly ???, I love everything about it and that´s it!

Nikita Arslanovski, 8. a Janja Horvat, 8. b

Ela Krušec, 2. a

Dear penfriend!

This is me in my bedroom. There's a white bed and orange, red and yellow bookcase and red and white cupboard.

I like white, red, yellow and blue colours.

There's a desk and on the desk there's a collection of figures and a magic horse. On the bookcase there's a radio.

What's in your bedroom?

Write soon.

From Stella Stella Svetličić, 4. b Dear penfriend!

Thank you for your letter.

This is me in my bedroom. There's a brown bed, a white desk, a white wardrobe, a white and black bookcase and a computer on a computer table.

What's in your bedroom?

Write soon.

From Timi Timi Gregorc, 4. b

Anej Hren, 2. b

Anže, Maj B., Maša Č., Kristina, Melanie, Jasmin, 1. c

POTOVANJE S ČUDEŽNO NAPRAVO V VESOLJE (domišljijski spis) Bila je sobota in ura je bila že toliko, da sem morala v posteljo in spat.

Legla sem in začelo se je moje potovanje na planet Neptun.

Spremenila sem se v fanta in si najprej ogledala svojo napravo, s katero naj bi se odpeljala na Neptun. Bila je zelo čudna, sploh ni imela vrat in najprej nisem vedela, kako naj sploh pridem v to napravo. Ko sem tako razmišljala o tem, sem se naenkrat

znašla v njej. Odločila sem se, da jo bom poimenovala Vsemogočna ladja.

Res je bila vsemogočna. V njej sem imela vse, od hrane, pijače in podobno. Na poti do vesolja sem se zredila za deset kilogramov, saj sem toliko pojedla. Naenkrat se je v mojo ladjo zaletelo nekaj velikega. Najprej me je bilo strah, vendar sem se spomnila, da sem zdaj fant in me ne sme biti ničesar strah. Pogledala sem ven in videla, da sem pristala na Luni.

Ampak Luna je bila roza barve in zraven mene so letele kokoši, ki so imele človeške glave. Spoprijateljili

smo se in si naredili piknik. Bilo nam je zelo lepo, ko sem naenkrat postala takšna tudi jaz. Naenkrat so me začeli ti, ki sem jih imela za prijatelje, napadati, in to hudo.

Nato je v mojo sobo stopila mama in moje sanje so se končale. Ko sem jih pripovedovala družini, mi niso verjeli, vendar sem jih v to prepričala in si za rojstni dan zaželela vsemogočno ladjo, da bi lahko obiskala planet Neptun.

Natalija Cvetković, 4. b

Jan Luka Majhenič, 3. c Stella Svetličič, 4. b

Miha Dušič, 4. b Lara Borak, 1. b POTOVANJE S ČUDEŽNO NAPRAVO V VESOLJE (domišljijski spis) Nekoč je živel fant po imenu Filip. Želel je zgraditi čudežno napravo, da bi poletel s svojim najboljšim prijateljem Gašperjem v vesolje.

Skupaj sta jo zgradila. Čez tri dni sta se odpravila v vesolje. Ustavila sta se

na prvem neznanem planetu. Okoli njiju je bil sam sladoled. Jedla sta in jedla, dokler nista bila popolnoma sita. Pot ju je vodila še do drugega neznanega planeta. Na njem je bilo polno različnih igrač. Nista se mogla načuditi takšni lepoti. Igrala sta se tako dolgo, dokler nista zaspala. Naslednji dan sta pot nadaljevala do tretjega planeta. Poimenovala sta ga

Melisa Dokl, 4. c

Čokoladni planet. Ko sta ga zagledala, so se jima kar cedile sline. Čokolada je bila v vseh barvah, oblikah in velikostih. Nista mogla verjeti svojim očem. Jedla sta in jedla …

Zbudil me je zvonec na budilki. Vstal sem in pogledal svoje roke. Bile so umazane od čokolade …

Filip Lan Horvat, 4. b

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

Kaj bo storil Jan? (nadaljevanje zgodbice) Jan si je po šoli pripravil nahrbtnik za pobeg. Vanj je dal čips, bonbone, čokolado, gazirano pijačo in kokice.

Odtihotapil se je ven in se napotil neznano kam. Popoldan, ko je bil že kilometre daleč, se je spomnil, da si ni vzel spalne vreče. Če bi šel nazaj, bi bil pobeg uničen. Ko se je spustila noč, je bil Jan v gozdu, ki mu pravijo Transilvanija, saj naj bi tam prebivali vampirji. Jana ni bilo strah, ker ni verjel v vampirje. Ponoči ga je zbudilo šumenje in čudno tarnanje, ki se je počasi bližalo. Kar naenkrat je pred njim stal zelo bled moški, ki si ga je ogledoval.

Jana je vprašal, če je vampir, saj je iskal moža, ki bi vzel njegovo hčer za ženo. Jan se je spet zlagal, da je vampir. Poklical je hčerko Viktorijo, naj si Bila sem pastirica Nekoč, že dolgo nazaj, so živeli pastirji. No … spet nisem povedala vsega. Živeli niso samo pastirji, temveč tudi pastirice. In jaz sem ena izmed njih.

Nekega dne sem se kot po navadi zbudila ob šestih. Hitro sem se uredila, ker bi že morala gnati živino na pašo. Hitela sem, da bi čim prej prispeli. Bila je pomlad in prvi sončni žarki so me greli. Legla sem na jaso in zadremala. Kmalu sem se zbudila.

Pogledala sem živino, ki se je pasla. Z njo je bilo vse v redu. Nato sem gledala drevo, na katerem sem včeraj

Nina Varda, 9. b

STRAN 35

ga ogleda. Bil ji je všeč, prav tako pa je bila všeč ona njemu všeč. Povabila sta ga k večerji. Jedli so Mihca, ki se je zlagal, da je vampir. Jana je zmrazilo.

Vampirju Donu (to je Viktorijin oče) je rekel, da mora na stranišče. A namesto na stranišče je zbežal ven. Pohitel je iz gozda na planoto Zombie. Tam je lepo zadremal. Ko se je zbudil, so ga Zomidi nosili v hotel, da bi ga lahko pojedli. Jan se je izmuznil in pohitel skozi gozd Transilvanija, a tam ga je dobil vampir Don. Na listek mu je načečkal: »Če si vampir, spij malo krvi.« Jan je odprl posodico s krvjo in jo nagnil v usta. Bila mu je zelo dobra.

Kar naenkrat je dobil vampirske zobe.

Izvedel je svojo prihodnost. On bo vampir, on je vampir! Odhitel je domov, da bi to novico razširil. Ko je prišel domov in je hotel novico sporočiti staršem, ga je mama, še preden bi

ji lahko povedal, zaprla v sobo. Jan je razmišljal, kako bi lahko postal slaven vampir. Bil bi bogat! Njegova vampirska kariera bi bila pravi čudež. Med sanjarjenjem ga je zmotila mama, ki mu je prinesla večerjo. Jan jo je pojedel, a takoj zatem so mu vampirski zobje izginili in izgubil je željo za krvjo, kajti mama je v hrano dala česen. In njegove vampirske kariere je bilo konec. Jan je skoraj počil od jeze.

Mama mu je uničila življenjsko željo.

Vrgel se je skozi okno, vendar se ni poškodoval, ker so se njegovi sosedje selili in so imeli zunaj vzmetnice. Jan je hotel pobegniti, ampak se mu je to zdelo nesmiselno. In tako je preživel teden.

poizkušala narediti gugalnico. Sklenila sem, da jo danes zagotovo dokončam.

Tako sem se lotila dela in kmalu je bila končana. Zadovoljna, da sem jo naredila, sem sedla nanjo. Veselo sem se zagugala. Naenkrat gugalnica spregovori in me prosi, naj jo pobarvam na rdeče. V zameno pa mi izpolni tri želje. Privolim, nato ji povem prvo željo. Ta je, da bi bilo moje delo dobro opravljeno. In res. Živina se je kmalu dobro napasla in tako sem morala iti domov. Naslednji dan sem si zaželela udobna oblačila. Kar sem si zaželela, sem dobila. Moja tretja želja je bila, da bi starši imeli več

denarja in bi me lahko vpisali v šolo, saj se tam dosti naučiš. In tako se je uresničila še ta. Ko sem se zvečer utrujena vrnila domov, mi je ati povedal, da je prodal posteljo, ki sem jo prerastla in mi bosta z mamico plačala šolo. Tega sem se zelo razveselila.

Zelo vesela sem se odpravila spat in kmalu zaspala, ter sanjala lepe sanje.

Ko sem pisala spis, sem se počutila lepo in veselo, saj imam rada živali in zato me delo pastirice ne bi motilo.

Nino Menciger Kocbek, 2. a

Lara Rukelj, 4. a

Marisa Zorec, 4. a

Alina Karolina Virtnik, 4. b

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

STRAN 36

Zgaga Jure

Miško razgrajač spet na cesti

Zgaga Jure, res nima prave kulture.

V šoli ne sedi, ampak ves čas nori.

Nalog ne dela, zato učiteljica ni vesela.

Ko k njemu stopi policaj, se važni Miško razgrajač opraviči, da je bil dirkač.

A ne prav dolgo, ta naš dirkač razgrajač, do ciljne črte hiti, da si zmago pribori.

Nogomet trenira na travi in v gol se rad postavi.

Malo misli, a ima dobre zamisli.

Ko se zjutraj zbudi, si pomane oči in takoj glasno govori.

Torbo si pripravi in v šolo se odpravi.

Rok Matic Sameja, Rene Šoštarić, Jure Korošec, Aneja Vute, Vanesa Dvoršič, 5. a

Na sprednje okno se mu usedejo ptički, zato zdrvi k svoji hiški.

V hiško pa se zaleti, v glavi se mu kar zvrti.

Vlečni avto prihiti, da se kar za njim kadi.

Odvlečejo ga na popravilo, saj zanj to bo najboljše zdravilo.

Zala Šenveter, Eva Rob, Brina Poropat, 5. b

Zgaga Pika Zgaga Pika ni takšna kot slika.

Ves čas nori in nič kaj ne sedi.

Ko je treba iti spat, bi se ona šla igrat.

Kdo ve zakaj, saj še ona ne ve, pa kaj. Če je zaspana, je sitna kot vrana. Če je naspana, pa je kot navita podgana.

Ko pa le končno mirno zaspi, se v sanjah sladko smeji.

Rok Matic Sameja, 5. a

Vid Banjanin, 8. b Počitnice Počitnic vsi se veselimo, da na morje odhitimo.

Kmalu plavali smo vsi, hobotnico smo videli.

Hobotnica je velika, kakor četrtina bika.

Hobotnico smo izpustili, da bi drugo ulovili.

Ker pa nismo imeli sreče, ulovili smo samo tri vreče.

Vreče smo shranili, da bi jih s školjkami napolnili. Školjke pa pretežke so, saj nam vreče strgajo.

Vreča uporabna ni, zato jo damo kar v smeti.

Ana Muršič in Ksenija Zrnko, 5. b, recitatorski krožek

Simon Stare, 8. a Zima

Janja Horvat, 8. b

Končno zima je prišla, snežinke padajo z neba.

Otroci se že veselijo, da na sneg odhitijo.

Pesem brez smisla

S streh visijo ledene sveče, kar je za ljudi zelo moteče.

Skoraj vsi se jih bojijo, da na njih ne priletijo.

Ko zaspim, poletim v lepe sanje, po oblakih drhtim, se spuščam vanje.

Otroci snežaka so naredili, in ga s šalom okrasili.

Rdeč lonec na glavi ima in se proti nam smehlja.

Preživel sem poletje in minila so kot sončni krik.

Pel sem kot punca Petja, ki je imela nežen dotik.

Ana Muršič in Ksenija Zrnko, 5. b

Benjamin Adorno, 6. a

ATOMČKI IZ ZNANJA Tekmovanje iz znanja matematike — Mednarodni matematični kenguru (1.—5. razred): Bronasto priznanje: 1. razred: Maj Bombek, Anja Vide, Vita Žigart Rubelj, Ivana Centner Žiger, Ajda Dovnik, Urban Ekart, Jona Emanuel Luketič, Žan Pak, Luka Žakelj 2. razred: Arti Bruči, Alex Furjan, Ana Vrca, Jure Božič, Art Romih Jelenc, Katja Hictaler, Lucija Matušan, Miloš Radaković, Jaša Truntič, Ana Lenka Bedrač Plazovnik 3. razred: Lucija Novak, Sara Punčec, Jan Vid Gorenjak, David Kos, Jakob Krajnc, Nino Menciger Kocbek 4. razred: Noa Mori Lazni, Lara Rukelj, Jan Zapečnik, Marisa Zorec, Neo Xander Kirbiš 5. razred: Vita Foster, Katja Horvatič, Ksenija Zrnko, Brina Poropat, Jana Radaković, Ana Muršič, Tamara Jakopovič, Andrej Banjanin, Tomaž Šimunić Čestitamo tekmovalcem in razredničarkam – mentoricam.

Tekmovanje iz znanja matematike — Mednarodni matematični kenguru (6.—9. razred): Bronasto priznanje: 6. razred: Tina Hajdinjak, Rok Rojko, Aneja Šurina, Tia Schaubach, Jure Janžič, Zala Rebernik, Žiga Djurovič 7. razred: Bina Bedrač Plazovnik, Petra Brenk, Kristina Veljković, Janita Barber, Anja Šegula 8. razred: Matjaž Robnik, Nikita Arslanovski, Vladimir Obradović, Tim Schaubach, Tjaša Šimunić

9. razred: Nina Varda, Amadej Slana, Jure Zavratnik, Luka Abramovič, Neža Dvoršak, Neža Borkovič Srebrno Vegovo priznanje: 7. razred: Bina Bedrač Plazovnik, Kristina Veljković, Anja Šegula 8. razred: Matjaž Robnik, Tim Schaubach 9. razred: Nina Varda, Amadej Slana, Neža Dvoršak, Neža Borkovič Zlato Vegovo priznanje: Matjaž Robnik iz 8. a-razreda. Čestitamo tekmovalcem in mentoricam ge. Metki Potočnik in ge. Poloni Dovečar.

Tekmovanje iz logike (3.—5. razred) Bronasto priznanje: 3. razred: Nika Ljeskovac, Nejc Zavratnik, Jan Vid Gorenjak, Ana Stamenčić, Sara Namestnik, Tilen Urbanc, Tamara Reicht, Tim Bratuša, Jakob Krajnc, Lucija Novak, Črt Vukovič, Alin Toplak, Tinka Gergič, Gašper Bunta, Larisa Karničnik, Neli Lana Goričan, Nino Menciger Kocbek 4. razred: Lara Rukelj, Maša Varda, Noa Mori Laznik, Vid Rađević, Marisa Zorec, Alina Herman, Jan Zapečnik, Mel Reher, Patrik Martinec, Lin Jug, Stella Svetličić, Melisa Dokl 5. razred: Rok Matic Sameja, Brina Poropat, Andrej Banjanin, Gašper Dimnik, Zarja Romih Jelenc, Jana Radaković, Katja Horvatič, Vita Foster, Zala Šenveter, Ana Muršič, Tamara Jakopovič, Nika Ferš, Tomaž Šimunić

Čestitamo tekmovalcem in razredničarkam – mentoricam.

Tekmovanje iz logike (6.—9. razred): Bronasto priznanje: 6. razred: Tina Hajdinjak, Aneja Šurina, Sven Kotnik 7. razred: Bina Bedrač Plazovnik, Kristina Veljković, Urban Čivre, Anja Šegula 8. razred: Tjaša Šimunić, Marina Veljković, Nastja Šiler, Simon Stare, Vid Banjanin 9. razred: Neža Borkovič, Nina Varda Srebrno priznanje (na državnem tekovanju): Nina Varda iz 9. b-razreda. Čestitamo tekmovalcem in mentorici ge. Metki Potočnik in ge. Poloni Dovečar.

Tekmovanje iz znanja fizike: Bronasto Stefanovo priznanje: 8. razred: Tjaša Šimunić, Anej Grašič, Tim Schaubach, Matjaž Robnik, Marina Veljković 9. razred: Dominika Holc, Nina Varda, Sergeja Topolšek Srebrno Stefanovo priznanje Tjaša Šimunić in Anej Grašič iz 8. razreda ter Nina Varda iz 9. razreda. Čestitamo tekmovalcem in mentorici ge. Jolandi Orgl.

ATOMČKI IZ ZNANJA Čestitamo tekmovalcem in mentorici ge. Nataši Štok.

Tekmovanje iz znanja biologije: Bronasto priznanje: Nikita Arslanovski, Nastja Krepek, iz 8. razreda ter Andreja Bežan, Dominika Holc, Neža Dvoršak in Nikola Krstanovič iz 9. razreda.

Tekmovanje iz znanja zgodovine: Bronasto priznanje: Tjaša Šimunić iz 8. razreda in Nina Varda iz 9. razreda.

Čestitke tekmovalcem in mentorici ge. Nataši Štok.

Tekmovanje iz znanja o sladkorni bolezni:

Srebrno priznanje: Tjaša Šimunić iz 8. b-razreda. Čestitamo tekmovalcem in mentorici ge. Anji Zatezalo.

Tekmovanje iz znanja angleškega jezika

Bronasto priznanje: Nikita Arslanovski, Matjaž Robnik in Neli Šijanec iz 8. razreda ter Nina Varda, Neža Borkovič, Nikola Krstanović in Miša Hacin iz 9. razreda.

Srebrno priznanje (na državnem tekmovanju): Matjaž Robnik iz 8. a-razreda. Čestitamo tekmovalcem in mentorici ge. Mateji Bračko.

Tekmovanje iz znanja prve pomoči: Nikita Arslanovski, Matjaž Robnik, Ana Markovič, Neli Šijanec iz 8. razreda ter Rok Kermel in Neža Dvoršak iz 9. razreda so prejeli priznanje za sodelovanje.

Bronasto priznanje: Nika Korat Dajčman, Tjaša Šimunić, Marina Veljković, Nikita Arslanovski, Matjaž Robnik, Ana Markovič, Janja Horvat iz 8. razreda ter Nina Varda, Neža Dvoršak in Nika Reher iz 9. razreda.

Srebrno priznanje (na državnem tekmovanju): Tjaša Šimunić iz 8. b-razreda in Nika Korat Dajčman iz 8. arazreda.

Tekmovanje za Cankarjevo priznanje Bronasto priznanje: 2. razred: Nino Trstenjak Ramadani, Ela Krušec, Jaša Truntič, Lana Špehar 3. razred: Neli Lana Goričan, Kaja Juhart, Matic Jontes, Lucija Novak, Tamara, Reicht, Tia Lara Sitar, Alin Toplak, Ana Stamenčić 4. razred: Stella Svetličič, Hana Brečko, Noa Mori Laznik, Marisa Zorec, Maša Varda 5. razred: Jana Radakovič, Zarja Romih Jelenc, Uršula Horvatič, Zala Šenveter Čestitamo tekmovalcem in razredničarkam – mentoricam.

6. razred: Lara Kadiš, Tina Hajdinjak, Aneja Šurina 7. razred: Urban Čivre, Anja Šegula, Bina Bedrač Plazovnik, Ana Koren

Zlato priznanje: Marina Veljković iz 8. b-razreda.

8. razred: Nikita Arslanovski, Janja Horvat

Čestitamo tekmovalcem in mentoricama, ge. Simoni Klinger in ge. Mirni Tabak.

9. razred: Helena Ponudič, Satja Škobalj, Neža Borkovič

Tekmovanje iz znanja kemije: Bronasto priznanje: Marina Veljković in Matjaž Robnik iz 8. razreda ter Nina Varda iz 9. razreda. Čestitamo tekmovalcem in mentoricama, ge. Nataši Štok in ge.

Mateji Bračko.

Helena Ponudič, 9. b

Srebrno priznanje: Nikita Arslanovski iz 8. arazreda in Helena Ponudič iz 9. b-razreda. Čestitamo tekmovalcem in mentorici ge. Poloni Zgaga.

ŠPORTNI ATOMČKI — OBČINSKA TEKMOVANJA ŠPORTNA PANOGA

DOSEŽENO

ŠPORTNIKI

MESTO

ATLETIKA EKIPNO st.

1/4

Toplak, Škobalj, Dvoršak, Boštjančič, Foster, Bedrač, Barber, Borkovič, Žvan, Šiler, Heinrich, Mihajlovič, Jemec Slana, Arnuš, Budja, Rantuša, Rozman, Tomažič, Šerbinek, Banjanin, Majcen, Mehmeti, Grašič, Kraut, Čokolič, Topolovec

ALPSKO SMUČANJE, veleslalom, učenke

2

cicibanke: 05 in mlajše: 4.m: Maša Vujaklija, ml. deklice 03/04: 7.m: Sara Punčec, 14.m: Petja Drame, 16.m: Maša Varda, ml. deklice 01/02: 1.m: Vita Foster, 3.m: Kristina Veljković, 5.m: Ema Širec, 12.m: Lara Kadiš, st. deklice 99/00: 1.m: Kaja Žvan, 6.m: Nina Varda, 12.m: Neža Dvoršak

ALPSKO SMUČANJE, veleslalom, učenci

2

Cicibani: 05 in mlajši: 5.m: Matic Rajter, 6.m: Jan Luka Majhenič, dečki 03/04: 2.m: Maj Ribič, 8.m: Tomaž Rajter, ml. dečki 01/02: 10.m: Benjamin Adorno, 34.m: Miha Verdonik, st. dečki 99/00: 22.m: Tim Soldo, 34.m: Izidor Budja

BADMINTON EKIPNO

6

Kaja Žvan, Andreja Bežan, Tim Tomažič, Benjamin Adorno

DESKANJE učenci

8

7.m: Žan Šumandl, 10.m: Jure Zavratnik

KOŠARKA st. učenke/učenci

1/1

Škobalj, Dvoršak, Žvan, Bežan, Anders, Hacin, Boštjančič, Lah, Ridžal, Toplak, Kolar, Garmut Tomažič T., Slana, Grašič, Vujačič, Majcen, Zavratnik, Gracej, Tomažič M., Zimet, Čokolič, Koren

KOŠARKA ml. učenke/učenci

1/4

Anders, Meršnik A., Krasič, Kolar, Širec, Garmut, Čokolič, Pelemiš, Trstenjak Ramadani Z., Šegula, Simonovič A. Batišta, Fermišek, Tomažič M., Verdonik, Rožman, Črešnar, Rantuša, Zapečnik, Savič, Mesarec, Rajter

ODBOJKA st. učenke/učenci

9/9

Hacin, Dvoršak, Šeruga, Uduč, Boštjančič, Bežan, Dobaj Slana, Tomažič, Kraut, Arnuš, Gluk, Rozman, Grašič, Vujačič, Banjanin, Schaubach

ODBOJKA ml. učenke/učenci

9/5

Vele, Dobaj, Grmek, Meršnik, Kolar, Garmut, Čokolič Fermišek, Savič, Potočnik, Batišta, Rantuša, Poznič, Kump, Janžič, Petelin, Adorno

ODBOJKA NA MIVKI učenke/učenci

7/8

Žvan, Dvoršak, Šeruga, Hacin Slana, Zavratnik, Gluk, Rozman

NAMIZNI TENIS NOGOMET st. učenke/učenci

ml. deklice 03/07: 2.m: Ema Verdonik, st. deklice 98/

5/7

Hacin, Dvoršak, Bežan A., Bežan E., Mihajlovič, Meršnik, Vele, Škobalj Arnuš, Slana, Rozman, Sakač, Gluk, Zimet, Korošec, Marhold kategorizirane: A3: 2.m: Maja Uduč, nekategorizirane: 2. triada: 5. m: Zala Šenveter, 10. m: Vita Foster, 12. m: Katja Horvatič, 17. m: Nikolina Pelemiš, 22. m: Sara Punčec, 3. triada: 1. m: Eva Heinrich

PLAVANJE POSAMEZNO učenke/učenci

Nekategorizirani: 2. m: Jan Luka Majhenič

PLAVANJE EKIPNO učenke/učenci

4

Boštjančič, Toplak, Hacin, Heinrich Koren, Soldo, Vujačič, Verdonik

ROKOMET st. učenke/učenci

2/2

Škobalj, Hacin, Dvoršak, Žvan, Toplak, Boštjančič, Bežan Slana, Zavratnik, Kraut, Budja, Tomažič, Šerbinek, Topolovec, Vujačič, Grašič

STRELJANJE st. učenke/učenci

3/2

7.m: Nika Boštjančič, 10.m: Miša Hacin, 12.m: Kaja Žvan 1.m: Jure Zavratnik, 7.m: Dario Zimet, 9.m: Nikola Krstanovič

STRELJANJE ml.

2

2.m: Vita Foster, 6.m: Nik Črešnar, 10.m: Ian Kump

TEK NA SMUČEH

2

najmlajše deklice 05/07: 4.m: Ana Lenka Bedrač Plazovnik, 5.m: Tia Lara Sitar, ml. deklice 02/04: 1.m: Vita Foster, 4.m: Brina Poropat, 10.m: Alina Herman, st. deklice 99/01: 2.m: Nina Varda, 4.m: Eva Heinrich, 8.m: Ema Širec najmlajši dečki 05/07: 4.m: Matic Rajter, 5.m: Jan Vid Gorenjak, ml. dečki 02/04: 7.m: Tomaž Rajter, 8.m: Benjamin Adorno, 13.m: Andrej Banjanin, 15.m: Rene Rantuša, st. dečki 99/01: 4.m: Amadej Slana, 6.m: Tim Tomažič, 9.m: David Rozman

ŠPORTNI ATOMČKI - PODROČNA TEKMOVANJA ŠPORTNA PANOGA

DOSEŽENO

ŠPORTNIKI

MESTO

ATLETIKA EKIPNO st. učenke/učenci

1/5

Poznič, Dovnik, Ličina, Žvan, Dvoršak, Toplak, Boštjančič, Heinrich, Škobalj, Vele, Borkovič, Hacin, Bedrač, Barber, Zapečnik, Emširovič Kolar R., Kalanj, Vedlin, Habulin, Koroša, Herman, Slana, Žagavec, Soldo, Novak J. P., Horvat, Krstanovič, Šerbinek, Slana, Vidovič, Novak Ž., Topolovec

KOŠARKA st. učenke/st. učenci

1/1

Škobalj, Dvoršak, Anders, Hacin, Boštjančič, Toplak, Meršnik, Pelemiš, Velec, Trstenjak Ramadani, Poropat Tomažič T., Grašič, Vujačič, Majcen, Zavratnik, Gracej, Čokolič, Koren, Rozman, Fermišek

KOŠARKA ml. učenke

1

l. 2007: 1.m: Lana Lešnik, 6.m: Tosja Drame, l. 2006: 1.m: Ana Lenka Bedrač Plazovnik, 5.m: Tea Hohnec, l. 2005: 1.m: Tamara Reicht, 4.m: Ana Stamenčič, 8.m: Uršula Horvatič, l. 2004: 1.m: Petja Drame, 2.m: Alina Herman, 4.m: Anja Vajdič, 11.m: Tyra Barada, l. 2003: 2.m: Ema Verdonik, l. 2002: 3.m: Vita Foster, l. 2000: 2.m: Eva Heinrich, 5.m: Zala Jemec l. 2007: 11.m: Patrik Shaff, l. 2006: 3.m: Nino Trstenjak Ramadani, 13.m: Kevin Ribarič, 14.m: Anej Hren, 18.m: Vito Poznič, l. 2005: 1.m: Črt Vukovič, 3.m: Tibor Kukovec, 9.m: Matija Milanovič, 14.m: Ervin Kryeziu, 16.m: Aljoša Vujaklija, l.

2003: 9.m: Rok Matic Sameja, 16.m: Nik Damiš, l. 2000: 8.m: Banjanin Vid, 16.m: Jan Čokolič, l. 1999: 3.m: Patrik Arnuš

KROS jesenski

ROKOMET st. učenke/učenci

Anders, Meršnik Z., Meršnik A., Krasič, Kolar, Širec, Garmut, Čokolič, Pelemiš, Trstenjak Ramadani

3/3

Škobalj, Dvoršak, Lah, Bežan, Hacin, Velec, Boštjančič, Toplak, Meršnik, Anders Slana, Zavratnik, Kraut, Budja, Tomažič, Šerbinek, Topolovec, Vujačič, Grašič

STRELJANJE ml.

STRELJANJE st. učenke/učenci

7 4/5

6.m: Vita Foster, 29.m: Nik Črešnar, 33.m: Ian Kump 12.m: Nika Boštjančič, 15.m: Miša Hacin, 17.m: Kaja Žvan 19.m: Jure Zavratnik, 30.m: Dario Zimet, 32.m: Nikola Krstanovič

ŠPORTNI ATOMČKI - DRŽAVNA TEKMOVANJA KOŠARKA st. učenke/učenci

3/17

Škobalj, Dvoršak, Žvan, Bežan, Lah, Anders, Hacin, Boštjančič, Meršnik, Velec, Kolar, Širec Grašič, Vujačič, Majcen, Koren, Šerbinek, Čokolič, Rozman, Fermišek, Tomažič M., Gracej

KOŠARKA ml. učenke

19

Anders, Meršnik, Širec, Čokolič, Kolar, Garmut, Krasič, Pelemiš, Trstenjak Ramadani, Vele, Dobaj

ORIENTACIJSKI TEK učenke/učenci A

1/7

5.m: Nika Reher, 9.m: Eva Gregorinčič, 12.m: Nina Varda, 21.m: Neža Dvoršak

ORIENTACIJSKI TEK B

3/3

13.m: Kristina Veljkovič, 15.m: Kaja Mihajlovič, 20.m: Eva Vele, 28.m: Lara Podjaveršek 11.m: Rok Rojko, 18.m: Nik Črešnar, 25.m: Žiga Djurovič, 31.m: Dušan Gligorevič

ORIENTACIJSKI TEK C

4/4

11.m: Nika Ferš, 15.m: Lea Savić, 21.m: Tamara Jakopovič

12.m: Amadej Slana, 21.m: Jan Čokolič, 31.m: Nikola Krstanovič

16.m: Noa Mori Laznik, 21.m: Mel Reher, 22.m: Rene Šoštarič, 27.m: Maj Tomažič

Vita Foster, 5. a

Julija Zajec, 4. a

STRAN 42

PUŠČICA

LITERARNA PRILOGA Polet v svet plesa »Jeee! Bravo! Tooo!« je odmevalo po baletni dvorani.

Na velikem odru je stala najmlajša skupina baletk in se ponosno priklanjala. Med njimi je bila tudi Katja Dolinar.

Pri šestih letih je bil to njen prvi pravi baletni nastop.

Seveda je pogosto plesala v dnevni sobi pred mamico in očkom, a to je bilo drugače. Ta dan je bil zanjo res poseben.

Poleg vsega pa je bil to tudi zadnji dan v vrtcu in začetek poletnih počitnic! »Čestitam, ljubica, čudovite ste bile!« je mama pohvalila Katjo ob prihodu iz garderobe.

Katja se je le nasmehnila in jo objela. Bila je presrečna. Ko pa ji je oče povedal, da gredo še v živalski vrt... »Juhu! Hvala, hvala, stokrat hvala vama,« je vzklikala. Tako rada je hodila v živalski vrt. Tam pa si ni ogledovala levov, kač, tigrov, medvedov, rib, slonov ali žiraf. Ne, ne, njen pogled se je vedno ustavil na arini kletki. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ob prihodu k ptičjim kletkam so Katjine oči zasijale in obstala je pred čudovito rdeče, modro, zeleno aro. Ta vrsta ptičev je ni navduševala le zaradi mavričnih barv, temveč je, odkar je plesala, poznala tudi tekmovanje mladih plesalcev v Riu de Janeiru. Imenovalo se je »Bird Challenge«. Tam so nastopali najboljši mladi plesalci z vsega sveta in se merili v različnih plesnih zvrsteh.

Najboljši v svoji kategoriji je osvojil pokal »zlata ara«. Že samo s sodelovanjem na tekmovanju si si lahko utrl pot do sveta plesa. Katja je hrepenela po njem.

Iz sanjarjenja jo je prebudil mamin glas: »Katja, naprej gremo.« Ker Katja ob tem ni pokazala nobenega navdušenja, so se s starši zmenili, da bosta onadva naredila manjši krog, ona pa bo počakala pri arini kletki. Deklica je opazovala vsak arin gib in si mislila, da žival pleše. Tako lahkotno je letala z ene na drugo stran kletke.

Stala je približno deset ali petnajst minut, toda ni bila sama.

Naenkrat je pogledala okrog sebe in videla neko deklico, kako, kot ona, stoji in nemo opazuje ptiča. Deklica je imela temne lase – tako kot ona, bili so dolgi, malo daljši od njenih.

Bila je velika približno kot ona in Katja je predvidevala, da ima tudi temne oči, kot jih ima sama. Dolgo sta tako stali.

Izmenjaje sta pogledovali druga k drugi. Nato pa: »Lili, mudi se nam, pridi že!« »Takoj,« je nežno spregovorila ona in že je ni bilo več. Preden so se s starši obrnili stran, je deklica pogledala Katjo in se ji prijazno nasmehnila. Katja je vrnila nasmeh. »Lili torej,« se je Katja tiho pogovarjala z aro. »Občutek imam, da se bova še srečali. Kaj pa ti meniš, ara?« Kmalu so prišli tudi njeni starši in skupaj so se odpravili domov.

Počitnice so minile v zelo poči-

tniškem duhu. Najprej nekaj ležernih dni, nato morje in še prehitro začetek šole.

Prvega septembra se je sicer zelo veselila, toda malce jo je tudi skrbelo, saj ni nikogar poznala. Ko so stopili v razred, pa je opazila, da poleg nje stoji dekle, ki ga je že videla. »Temni lasje, rahlo daljši od mojih, temne oči, enako velika ...,« je tiho razmišljala. »Da, se že spomnim. Srečali sva se pred poletnimi počitnicami v živalskem vrtu. Ali se me ona sploh še spomni?« se je spraševala Katja.

Lili ni bila pozabljiva, dobro se je je spominjala. Že čez nekaj tednov sta se bolje spoznali in postali nerazdružljivi prijateljici.

Kot že veste, je Katja trenirala balet. Kaj pa Lili? O, tudi ona je plesala – plesala je hip-hop.

In, kot že veste, sta imeli obe radi are. Najbolj zanimivo pa je, da sta imeli celo enak razlog za to. Tudi Lili si je zelo, zelo želela tekmovati na Bird Challengu.

Tako sta ti neverjetno podobni deklici odraščali. Vedno starejši sta bili, vedno več treningov sta imeli. Zato sta se izven šole družili bolj redko. Če pa sta le našli kaj prostega časa, sta ga zagotovo preživeli skupaj.

Katja je rada trenirala balet, čeprav je bilo včasih zelo naporno. Šola je zahtevala vedno več učenja, treningi pa so bili iz dneva v dan pomembnejši, če je želela uresničiti svoje sanje.

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

Katjina učiteljica baleta je bila grozna. Bila je zelo suha in zelo velika ženska. Prav zaradi tega se je je prijel vzdevek Koščenka, čeprav ji je bilo ime Aleksandra. Njene oči so spremljale vsak tvoj gib, ustnice so bile vedno rahlo namrščene ter, skupaj z nohti, živo rdeče obarvane, dolgi beli lasje pa so ji plosko padali po ramenih.

Sprehajala se je z enega na drugi konec dvorane s sklenjenimi rokami na hrbtu. Skratka, prava groza. Najhujši na njej pa je bil njen glas. Bil je oster in strašno visok. Pogosto ga je tudi povzdignila. Kadar pa je bila jezna ... Bolje bi bilo, da sploh ne razlagamo. Oči so se ji izbuljile, obraz je postal enake barve kot usta in glas je bil še višji in glasnejši. Aleksandra je sovražila Katjo. Nihče ni točno vedel zakaj. Večina je predvidevala, da je to zato, ker je imela Koščenka hčerko, ki je prav tako trenirala balet.

Tudi ona si je želela nastopati v Riu de Janieiru. To seveda ne bi bilo narobe, če ne bi bila Katja boljša od nje.

Aleksandra je pogosto kregala Katjo, toda ona je poskušala to preslišati in slediti poti do Ria. Vendar je bilo enkrat tudi njej dovolj. Že tako je imela slab dan (malo je spala, slabo pisala test) in nato jo je na treningu še kregala Koščenka.

Bilo je takole: Nekega dne, ko je bila Katja v šestem razredu, je kot vsak dan odšla na trening. Plesale so novo koreografijo, pri kateri je bilo veliko piruet, ki Katji niso šle najbolje od rok. Sploh

STRAN 43

pa je bila nenaspana in prejšnji teden, ko so se učili novo pirueto, je bila bolna. Tako je ni znala, saj sploh ni vedela, kaj naj naredi. Gdč. Koščenka pa ji ni niti povedala, kaj dela narobe in kako naj naredi, da bo prav. Le nadirala jo je in mislila, da se bo Katja sama od sebe naučila pirueto. Ko so imele lahko druge odmor, je morala ona ponavljati in ponavljati. Najprej se je trudila tlačiti žalost v sebi, a naenkrat ni več mogla. Bruhnila je v jok. Aleksandra jo je nekaj časa gledala, nato pa jo je le poklicala k sebi. »Zakaj pa jočeš?« je jezno vprašala. Katja je gledala v tla in molčala. »No, povej, ali pa pojdi delat,« je postajala Koščenka vedno bolj jezna. »Ker se toliko derete name,« je plaho priznala Katja. »Bi se pa naslednjič bolj potrudila,« je ugovarjala Koščenka. »Nič se ne potrudiš, razumeš, nič!« »Če pa ne znam piruete,« je hlipala Katja. »Zakaj pa si se potem delala bolno prejšnji teden? Hodila bi na treninge in bi znala.« »Nisem se delala.« »Ja, si se!« »Nisem.« »Utihni!« je pogovor zaključila Koščenka. Katja pa je stekla na stranišče.

Doma je mami vse povedala in odločili sta se, da, če se bo to ponovilo, bo Katja nehala z baletom.

Naslednji dan je odšla na trening še zmeraj malo jezna in slabe volje od včeraj. Kot po

navadi so se ogrevale, in ko so ravno začele s ponavljanjem koreografije brez glasbe, se je zgodilo nekaj posebnega. V dvorano je stopila neka ženska. Imela je srednje dolge rjave lase ter velike temne oči, ki so jih pokrivala očala.

Na trenutke je malo spominjala na sovo. Oblečena je bila v sivo trenerko in prijazno se je smehljala. »Lepo je videti, da se nekdo smeji v dvorani,« je pomislila Katja. Do ženske je stopila Koščenka in se začela z njo pogovarjati po rusko. Aleksandra je namreč prihajala iz Rusije kot vse njihove baletne učiteljice. Punce so se neprestano ozirale nazaj in poskušale kaj razumeti. To jim ni najbolje uspevalo, saj sta ženski govorili zelo hitro. »Hop, hop, ne glejte okoli!

Danes ne bomo ponavljale skupinsko, vsaka naj vadi svoj solo program,« je ukazala Koščenka. Punce so se razkropile po dvorani in delale. Nato so ponovno zaslišale Koščenkin glas: »Punce, malo posluha prosim. To je Olga, danes je tudi ona vaša učiteljica. Ubogajte jo!« Dekleta so nadaljevala. Olga se je, podobno kot Aleksandra, sprehajala gor in dol po dvorani, a se je pri tem smehljala. Prišla je do Katje in jo pozdravila. Katja je vrnila pozdrav. Olga jo je vprašala, kako je, in šele nato jo je začela učiti. Čeprav je vse zvenelo bolj čudno (bolj rusko kot slovensko), se je dalo razumeti. Olga je Katjo dejansko učila, kaj in

STRAN 44

kako naj naredi, da ji bo lažje, ni pa se niti enkrat zadrla na njo. Tako je imela deklica večje veselje delati in zato je delala tudi mnogo bolje. Olga je tako zadnjo uro treninga vadila le z njo. »Bilo je, kot bi imela osebno učiteljico in niti enkrat ni povzdignila glasu. Si misliš, mami?« je Katja navdušeno pripovedovala po prihodu domov. »No, to je pa res enkratno,« je odgovorila mama. »Ali sploh veš, kdo je ta Olga?« jo je vprašala mama. »Ne, veš ti?« »Da, gdč. Aleksandra je sporočila, da je prišla na vašo plesno šolo prostovoljno delat neka Olga. Pogledala sem na internetu in ugotovila, da je Olga ena najboljših učiteljic na svetu.« »Ali si prepričana?« »Da, seveda. Ona je učila tudi svetovno baletno prvakinjo in trikratno dobitnico zlate are.

Aja, pa tako je rekla tudi ravnateljica baletne šole. Danes sem jo srečala v mestu in sva malo poklepetali,« je še dodala mama.

Katja je bila zelo presenečena, česa takega res ni pričakovala.

In sedaj je bila tako zelo srečna, da je učiteljico Aleksandro kar pozabila. Da si prav tebe izbere učiteljica, ki je imela tako dobre balerine. To je bil res posebno dober občutek.

Sploh pa je še popolnoma brezplačno, ker to Olga počne iz veselja. »Kaj bi lahko bilo lepšega,« si je mislila Katja. Končno se ji je nasmehnila sreča.

Naslednjič je odšla na trening zelo vesela in polna volje za

PUŠČICA

ples.

Katja je zaradi Olge postajala boljša in boljša. Tudi Lili je šlo pri plesu zelo dobro. Toda šola ... Njene ocene niso bile tako lepe kot Katjine. Počasi pa se je bližal čas, ko se je bilo treba odločiti, na katero srednjo šolo boš odšel. Katja je z lepimi ocenami izbrala Drugo gimnazijo, Lili se je prebila na kuharsko srednjo šolo. Obe pa sta ostali plesalki z vročo željo nastopati v Riu. Ostali sta prijateljici, toda videvali sta se zelo redko. Ko je Lili zaključila šolanje, je postala odlična kuharica. Nekega dne je Katji zazvonil telefon. »Halo?« se je oglasila. »Zdravo,« se je zaslišalo na drugi strani. »O, Lili, ti si. Kako si kaj?« »Super! Povabili so me v Pariz, v restravracijo z dvema Michelinovima zvezdicama.« »Bravo. Čestitam! Ali si sprejela?« »Seveda sem. Naslednji mesec že odpotujem ... Joj, kliče me šef. Res moram dvigniti. Adijo,« in je odložila.

Lili je imela toliko dela, da je čisto pozabila poklicati Katjo.

Katja pa je bila tudi zelo zaposlena s študijem in baletom.

Tako sta počasi izgubili stike. Čeprav se nista videli že dve leti, si ni nobena našla boljše prijateljice.

Nekega dne, pri Katjinih dvajsetih letih, jo je Olga, ki se je v tem času že naučila slovensko, vprašala, ali bi rada, da jo od sedaj naprej uči le ona, saj z Aleksandro ne bo ničesar dosegla. Katji je bilo to zelo všeč in tako je dobila svojo učiteljico

baleta. Kmalu za tem so bile kvalifikacije za Bird Challenge.

Katja je ogromno trenirala in se uvrstila. Bila je zelo, zelo vesela. Končno so se ji uresničile sanje. Malo je bila žalostna le, da ni bilo zraven njene najboljše prijateljice Lili. »Prispeli ste v mesto karnevalov in pisanih ptic. Dame in gospodje, dobrodošli v Riu de Janieriu!« je navdušeno napovedala neka ženska, ko so z letalom pristali v Braziliji. Katja je bila nad mestom zelo navdušena. Po ogledovanju pa ji je ostal še en dan do tekmovanja, zato se je odločila, da obišče bližnji živalski vrt. Opazovanje ar jo je namreč pomirjalo pred tekmo. Ko pa je prišla do svoje najljubše ptičje kletke, je na njeno začudenje pred njo že nekdo stal. Bilo je dekle, ki je zelo zamišljeno opazovalo aro.

Katja si jo je dolgo ogledovala, nato pa vprašujoče vzkliknila: »Lili?!« Dekle se je ozrlo in jo pogledalo. »Katja?« je začudeno rekla.

Padli sta si v objem. Bili sta zelo, zelo veseli, da se spet srečata. »Kaj delaš tu?« je vprašala Lili. »Jutri tekmujem na Bird Challengu. Pa ti?« je odgovorila. »Tudi jaz jutri tekmujem,« je veselo povedala. Enkrat po tekmi se morava dobiti. V Parizu sem te zelo pogrešala,« je še dodala. »Prav imaš. Tudi jaz tebe,« se je še nasmehnila Katja.

Tako se je dekletoma uresničila otroška želja in skupaj sta poleteli v svet plesa.

Tina Hajdinjak, 6. a

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

STRAN 45

Otroške oči vidijo Sodelovanje na literarnem natečaju za Frkolinove nagrade. Nagrajeni sta bili pesmi Satje Škobalj in Neže Borkovič.

Moj svet

V otroških očeh …

Čas beži, beži mi pred očmi, jaz uloviti ga hočem, ga spraviti s poti.

Nekaj mi pove, nato pa obstrmi.

Razvlečejo se mu ustnice, jaz vrnem mu nasmeh, in že v naslednjem trenutku me vodi po skrivnih poteh.

V otroških očeh sanje spijo, tam so škrati veliki in velikani nemočno ždijo.

Tam videvam igrišča, polna otroškega vrišča in smeha, čas mi ne dovoli iti tja, in moja sreča upeha.

V otroških očeh je skrita resnica, tam veter je pesem in beseda je svobodna ptica.

Vprašam ga, zakaj se ne smem igrati, saj sem vendar otrok!

Zdaj si to želim početi, se kot drugi otroci smejati!

V otroških očeh je šotor palača, kristalčki se v zlato spremenijo in mivka postane okusna pogača.

Čas pa le tiho teče in me vodi naprej, jaz sem pa še zmerom z mislimi v igri, v najlepši, kar sem jih videla doslej.

Pa prideva do vrat; na njih piše ODRASLI SVET, radovednost me premaga, vrata odprem urno, ujeta ostanem za njimi, kjer je vse otožno in turobno.

To mi ni všeč, ta odrasli svet, zato oziram se nazaj, spet in spet. Čas še vedno teče, nič groznega se mu ne zdi, moje, zdaj žalostno srce, pa še vedno po igri hrepeni.

Marina Veljković, 8. b

V otroških očeh se luna sonca dotika, je topla ledena skala in mama je najlepša slika.

Zato se sprašujem in še vedno ne vem, zakaj se ljudje tako spremenijo, ko odrastejo, ko službe dobijo.

Zakaj jim obrazi okamenijo in oči se izpraznijo, ko nenehno hitijo. Želim ohraniti ta otroški pogled, želim, da bi vedno bil pisan moj svet, da vedno v očeh bi sonce nosila, in v srcu z upanjem v življenje hodila.

Satja Škobalj, 9. a

Ta kraj Otroštvo je kraj, kjer nihče ne umre, kraj, kjer čisto vsako je srce. kraj, kjer je dan noč in noč dan in kjer vsi živijo v meglici sanj.

V Otroštvu ni skrbi, nikoli nikogar nič ne teži, nikoli nikogar nič bremeni, ker tam vsak po svoje živi.

Ta kraj je čaroben, ker v njem noben ni hudoben, otroci v njem živijo sanje, ki jih popeljejo na noro potovanje.

Edini problem, ki Otroštvo pesti, je, da se slej ko prej kdo odseli, da se slej ko prej kdo izseli, da osebe preprosto več ni.

Dominika Holc, 9. a

Poseben Otroštvo, ta posebni čas, ko v srcu čutiš svobodo.

Pa ni vedno vse tako svetlo.

Nič ne veš in nič ne znaš in v tem svetu nič ne veljaš.

Tvoje ideje so nevredne, čeprav lahko rešile bi ljudi nevedne.

Po drugi strani, med vrstniki si nesrečen, ker ne smeš biti ti.

Na vsa vprašanja v strahu prikimavaš, da nekdo drug si, se pretvarjaš, ker bolj si poseben, manj si danes vreden.

Matjaž Robnik, 8. a

Kaj, kje, kdaj, zakaj?

Preprosto – vsakdanji FBI Skozi labirint betonskih ulic ljudje vsak dan hitijo.

Nič se ne ustavijo, nič ne govorijo.

Tako pa sploh ne vidijo, da nekaj se dogaja, vsepovsod (ali nikjer) očitno nekaj razsaja.

Ljudje, manjši in mlajši kot vsi ostali, tukaj se skrivamo, tukaj živimo.

Dokler ne postanemo malo starejši, pametnejši, in doma odkrijemo računalnik, gore domače naloge, raziskovalnih in tega nereda.

Potem je konec vseh skrivalnic, vseh lepih večerov, juter in noči, saj kupu dela vrha ni in ni.

In spet začne se skrivanje, igranje in šepetanje, tako kot prej.

Pobegnemo v svoj svet, na zelo oddaljen planet, skupaj s prijatelji.

In naj nas kliče mama, ata, brat, jih pustimo.

Ker pač nihče ne ve, vsi pozabijo, kako je, ko gledaš navzgor, ko je vse lepo in prav, in se vse v redu zgodi.

Takrat, ko se splaziš pod najnižjo smreko

in pred zlobno muho rešiš svet, ali ko v kartonasti škatli odpotuješ na spet kak drug planet.

Ko se vrneš v preteklost, pod mizo je jama, ali ko splezaš na drevo, da te ne vidi mama (ali pa: zlobna lama).

Ali pa takrat, ko dobiš kolo, in naenkrat postane raketno vozilo, ki ga nihče ne dobi, in oče leti za tabo, ko dol po hribu drvi.

Najboljše pa je takrat, ko se tvoja peresnica spremeni v družbo iz Barvarije, ko je Penkalec župan, in uganjaš same sanjarije.

In ko te mama zvečer pokrije, stopiš v deželo sanj, nihče se ne najde, nihče se ne skrije, in upaš, da nikoli ne pride dan.

Smo kot agenti, skriti, skrivnostni.

Z geslom, brez vprašanj.

In nihče ne sme videti, kam mi gremo.

Nihče ne sme slišati, kar mi vemo.

Tjaša Šimunić, 8. b

Preprosto, bodi to, kar si!

Vsako jutro, ko se zbudim, si nekaj lepega zaželim.

Pa naj bo to lep dan, stisk roke, ali pa predvsem, da bi bilo ljubezni in topline za vse.

Zaželim si neko stvar, nekaj, da me popelje drugam.

V prelepo otroštvo zrem s parom oči, mladih, navihanih, brez skrbi.

In ko naposled le dan se začne, začnem spoznavati svet podrobneje.

Opazim, da le ni vedno tako, kakor v mojih mislih bilo je predstavljeno.

Mnogokrat je bolj temno, monotono in slabo.

Res pa tudi je, da na svetu srečni so ljudje.

To mi daje moč in dokaz, da lahko srečna postanem tudi jaz. Čas pa brezhibno leti, in prelepo otroštvo vse bolj beži.

Začenja se novo, zdaj resnejše obdobje, ko spoznamo, da življenje je kakor eno samo polje.

Kar damo, to dobimo, le pazimo, da se ne izgubimo.

Sicer pa je otrok oseba, nekaj, kar v vsakem človeku preveva.

V nekaterih bolj, v nekaterih manj, ravno toliko, da se ima fajn.

Sergeja Topolšek, 9. a

ŠOLSKO LETO 2013/20 14

Kaj nogice nosijo V vrtec drobne nogice tekajo, na nogicah telo, na telesu glava, na glavi usta, ki se smehljajo, saj v vrtcu bo prava zabava.

Te nogice s telesom, z glavo pa tudi oči imajo, z njimi vidijo deželo pravo!

Sladoled teče v potokih, brez skrbi!

Kaj vse se še v tej deželi godi?

Pošasti zrastejo iz tal, škornji plešejo kar sami, do obzorja jahaš na pisani lami.

STRAN 47

»Kaj bom z lamo, če lahko letim?

Dotaknem se neba?

Nikoli ne stojim?«

Kaj pa se zgodi z vsevidnimi očmi?

Gredo v pozabo, niso več za zabavo.

Nogice nimajo meja!

Ko pa se glavi na telesu, na nogah zvrti, takoj zapre oči in hitro zaspi.

A ostanejo spomini na drobne oči, na tiste nogice in tudi na pisane skokice.

Kaj se pa zgodi, ko nogice zrastejo?

Niso več nogice, ampak noge, cele dneve jih najdeš sede.

Naj se zgodi, kar se zgodi, spomini ostanejo na otroške oči.

Janja Horvat, 8. b

Otroci dandanes …

Tanke niti sanj

Babice in dedki, mamice in očki mislijo, da dandanes otrokom je lahko, zaradi vseh novih stvari, o katerih so prej le sanjali.

A temu ni tako – prej ni bilo takšne krize, kot dandanes države grize.

Otroštvo je brezskrben čas, ko starše kar naprej skrbi za nas.

Najraje bi imeli nas pokrite, v celofan bi venomer imeli nas zavite.

Včasih so bili vsi prijatelji, vsi so bili med seboj enaki, se spoštovali in imeli radi, cenili drug drugega in to, kar imaš.

Danes pa moraš biti trdna osebnost in ne dvomiti vase.

V življenje je treba stopiti s trdnim korakom, sicer te slej kot prej odnese.

Kljub temu pa smo vsakdan siti in umiti, imamo oblačil čez glavo, vsi nove telefone in dobre bonbone.

A vseeno nam to še ni dovolj, vedno smo nezadovoljni, ne cenimo tega, kar imamo, ker je tega, kar imamo, preveč.

Vedno želimo še in še in se ne ustavimo, verjetno zato, ker ne poznamo življenja, ki je prej bilo.

Pa zakaj bi razpravljali, kdaj je bilo biti otrok lepše … zdaj ali prej?

Saj otroci dandanes …

Ni pomembno, otroštvo je in bo vedno nekaj čarobnega.

Ana Marković, 8. a

Kot majhni smo živahni, radoživi, smo veseli in igrivi.

Na nitkah staršev življenje živimo, ne pustijo nam, da z njih zbežimo.

A kot da nočejo nas razumeti, in niti malo v nas verjeti, da znamo sami postaviti se na lastne noge, premagati ovire, prepreke in nadloge.

Ko hočemo s širokimi krili v svet, s tankih niti se odpet, veže starše ljubezen, jih skrbi, misel na to, da ne bo nas z njimi, jih boli.

Opustite slabe in nesrečne misli, in naj obrazi nič ne bodo zgubani in kisli.

Vedite, neizmerno radi vas imamo, pa vendar, pustite nam, da še prostost spoznamo!

Vsi pravijo, kako prehitro mine, kako čas je tu, pa že izgine.

Rečejo, da zdi se, kot bilo bi včeraj, ne vedo pa, da v naših srcih čas ostal bo skrit za zmeraj.

Neža Borkovič, 9. b