Puščica 2017 junij 2 by Srečko Štok

Šolsko leto 2016/2017

PUŠČICA »Pogled bom usmerila proti cilju. Previdno, a odločno bom stopala po poti, ki je pred menoj. Verjela bom vase.« devetošolka

Nekaj novega. Na novo se odpirajo vrata in s tem nove priložnosti, novi izzivi, tudi vzponi in padci. Eva Čokolič, 9. a

Tih veter, sijoče sonce in spričevalo na mamini mizi so ključni »dejavniki« za pričetek najboljših dni v letu. Seveda, govorim o poletnih počitnicah. A kako sploh zgleda moj običajen dan med počitnicami? Odgovor: preprosto. Zjutraj me prebudi toplo sonce, ki me poboža po rami. Nato smuknem v kopalnico, se uredim in preoblečem. Zazvoni telefon. To je znak, da me zunaj nestrpno pričakujeta prijatelja. Skupaj se odpravimo do potoka, kjer voda drsi čez majhne skale in migota mnogo čudes. Pot zavije naravnost do pekarne. Omami nas slasten vonj peciva, ki se mu ne moremo upreti. Tako vsak izmed nas zadovoljen hodi domov s štručko v roki. Ko je cilj dosežen, vsak zleze v svoj brlog. Napoči čas kosila. Usta so zaprta. Zadovoljno hrustamo in kmalu krožnik ostane brez ene same drobtinice. Ko so želodčki polni, je čas za počitek. Tudi preostanek dneva ponavadi preživim v družbi svojih najboljših prijateljev. Zvečer pa si najraje privoščim kak film. Julija Zajec, 7. a

PUŠČICA

V TEJ ŠTEVILKI Arnoldov kotiček ………………………………………………...………………………3 Najbolj športna šola v Mariboru ……….……………………………………..4 Zdrav življenjski slog..…………………………...……………………………….….4 Tradicionalni slovenski zajtrk…………….……………………………………..5 Nova stara državna prvakinja v hitrem branju ……………..………6 Predstava Kdo je napravil Vidku srajčico .…………………...…….….7 Naj bralni kotiček ………………………………………….…………………………...8 Posadili smo lipo ……………...……………………………………………...…..….…..8 Že tradicionalni Sončkov dan …………………….………………………….….9 Zmagovalni poster na razstavi Prehod Merkurja …..…….……..10 Literarno-likovne strani ……………………………………………...……………11 Športni atomčki…………………………………………………………………………..26

Puščica, šolski časopis OŠ Tabor 1 Maribor Šolsko leto 2016/2017 Uredila: Barbara Vindiš Štular, prof.

Avtorica slike na naslovnici: Nina Županič, 2. b

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

STRAN 3

ARNOLDOV KOTIČEK Osnovna šola Tabor I Maribor stoji na koncu ulice, poimenovane po znanem mariborskem umetniku Arnoldu Tovorniku. Po njem smo že pred mnogimi leti poimenovali rokav našega šolskega hodnika – Arnoldov kotiček in pričeli z organizacijo različnih predvsem kulturnoumetniških dogodkov. Zvrstila se jih je že dolga vrsta: od literarnih večerov do izobraževalnih predavanj o zdravju v okviru Male šole zdravja, priložnostnih informativnih prireditev, potopisnih predavanj, predstavitev raziskovalnih nalog, filmskih večerov in še česa. Skozi leta so se nekatere vsebine spremenile, manj pomembne so usahnile, pomembnejše, kot so na primer predavanja o zdravju, pa so se začele izvajati v okviru drugih šolskih projektov. Od vseh dejavnosti, ki jih izvajamo v Arnoldu, pa so skozi vsa leta ostale stalnica razstave oziroma otvoritve le -teh. Arnoldov kotiček je pripraven prostor za izvedbo različnih manjših dogodkov, prav tako pa tudi šolska galerija. Vsako leto povabimo v goste različ-

ne ustvarjalce, fotografe in ljubiteljske slikarje. S pomočjo akademske slikarke in magistre kiparstva, gospe Saše Bezjak, ki sodeluje z našo šolo, ter učiteljice likovnega pouka, gospe Jane Stropnik, nam je že nekajkrat uspelo povabiti v goste tudi priznane slikarje oziroma slikarke. Tako smo v preteklem šolskem letu gostili priznano slikarko in predavateljico risarskega in slikarskega oblikovanja na Pedagoški fakulteti, gospo Anko Krašno, v tekočem šolskem letu pa akademskega slikarja Milana Ketiša. Vsaj dvakrat v šolskem letu zapolnimo galerijo tudi z razstavami učencev. Zelo zanimiva je bila zadnja letošnja razstava, ki je bila postavljena ob dnevu žena. Svoje fotografije je razstavljala ga. Jasmine de Veras pod skupnim naslovom Na pol popolni svet. Enajst zanimivo in bogato opremljenih stekel je vabilo številne ogledovalce: učence, ki so se med odmori sprehajali po hodnikih, in njihove starše, ki so v popoldanskih urah čakali na pogovorne ure.

Gospa De Veras je Angležinja španskih korenin. Pred nekaj leti se je z možem preselila iz Londona v bližino Gornje Radgone. Ker še ne govori slovensko, je pogovor potekal v angleščini. Naši mladi obiskovalci so lahko na otvoritvi razstave preverili svoje znanje. Klepet je bil še toliko bolj zanimiv, ker je gospa deset let poučevala v angleški šoli. Večer je bil prekratek, veliko vprašanj je ostalo neodgovorjenih, zato smo jo povabili, da nas še enkrat obišče. Obljubila je, da bo prišla v maju k angleškim učnim uram. Večino dogodkov, ki jih organiziramo v Arnoldovem kotičku, načrtujemo že pred začetkom šolskega leta, a v skupno zadovoljstvo izkoristimo tudi vse tiste priložnosti, ki se ponudijo priložnostno in nepričakovano. Prepričani smo, da se bo do konca šolskega leta v Arnoldu še »dogajalo«. Polona Zgaga, prof.

NAJBOLJ ŠPORTNA ŠOLA V MARIBORU V športni dvorani Ljudski vrt Luknja je februarja potekala že 44. prireditev Športnik leta 2016 v Mariboru, kjer so se na enem mestu zbrali vsi najboljši športniki našega mesta. V preteklem šolskem letu je naša šola po nekaj letih ponovno dosegla največ točk v tekmovanju za najboljše šolsko športno društvo v Mariboru. Tekmovanja so razdeljena na starejše in mlajše dečke in deklice. Za osnovne panoge smo določili: atletiko, plavanje, gimnastiko, smučanje in vse štiri športne igre. Za točkovanje za najbolj športno šolo v Mariboru šola izbere štiri najboljše ostale športe na občinskem nivoju, v katerih sodeluje. Naši športniki tekmujejo še v teku na smučeh, badmintonu, namiznem tenisu, bordanju, streljanju z zračno puško, šahu in v odbojki na mivki. Upošteva se tudi državno prvenstvo – toda samo ena disciplina. Tu smo vsa

leta dobri v skokih na mali prožni ponjavi, akrobatiki in v orientacijskem teku. Dobre rezultate so učenci dosegali na vseh tekmovanjih in na koncu zbrali največ točk med mariborskimi šolami. Herman Novak, športni pedagog

ZDRAV ŽIVLJENJSKI SLOG Zdrav življenjski slog je športni program s področja šolske športne vzgoje. Na naši šoli se izvaja prvo leto. Vanj je vključena dobra tretjina vseh učencev šole. Udeležba je prostovoljna. Izvaja se v času po rednem pouku, prav tako pa tudi v času pouka prostih dni, torej ob sobotah in med počitnicami. Izpostaviti velja naslednje prednosti projekta: dodatna, za učence od 1. do 9. razreda brezplačna ponudba organiziranih športnih vsebin v obsegu najmanj dveh ur tedensko; popestritev časa, ki ga učenci preživljajo v času podaljšanega bivanja, s športnimi vsebinami;

spoznavanje različnih športnih panog na izkustven način; predstavitev športnih društev, ki delujejo v širšem in ožjem šolskem okolju; predstavitev urbanih športov ter predstavitev možnosti za izvajanje športnih vsebin v prostem času učencev v bližnjem šolskem okolju. Prav tako želimo z redno vadbo učinkovati na s športom bogat življenjski slog učencev, ki bo imel pozitivne posledice na njihov zdravstveni status. Jernej Stremecki, prof.

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

STRAN 5

učenci pri spoznavanju različnih športnih panog

TRADICIONALNI SLOVENSKI ZAJTRK Tradicionalni slovenski zajtrk je osrednje dogajanje Dneva slovenske hrane, ki ga je razglasila Vlada Republike Slovenije in ga obeležujemo tretji petek v novembru. V letošnjem šol. letu je bilo to v petek, 18. novembra. Otroci so zajtrkovali črn kruh, med, maslo, domače mleko in jabolko – vse slovenskega porekla. Namen projekta je izobraževati, obveščati in ozaveščati šolajočo mladino o pomenu zajtrka v okviru prehranjevalnih navad, o pomenu in prednostih lokalno pridelanih živil oziroma živil, ki so pridelana oziroma predelana v Sloveniji, o pomenu kmetijske dejavnosti in čebelarstva za pridelavo, okolje, gospodarske dejavnosti in za širše okolje, o pravilnem ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri vsakodnevnih dejavnostih, ter o racionalnem ravnanju z embalažo.

Pomembno je tudi splošno ozaveščanje mladine o zdravem načinu življenja, vključno s pomenom gibanja in izvajanja športnih aktivnosti. Hrana iz lokalnega okolja je sezonsko dostopnejša, sadje in zelenjava imata več vitaminov in posledično višjo hranilno vrednost. Zaradi bližine proizvodnje se lahko uporablja manj aditivov, kot so konzervansi, barvila ipd., taka živila pa so prepoznavna po bogatem in tradicionalnem okusu. S tem se tudi zagotavlja trajnostna raba površin, namenjenih pridelavi hrane, ohranjajo se delovna mesta na podeželju, hkrati pa se dviga stopnja samooskrbe s kakovostno, lokalno pridelano hrano ter tako izboljšuje prehranska varnost prebivalstva. S spodbujanjem kmetijske dejavnosti se prav tako zagotavlja ohranje-

nost in obdelanost podeželja. Projekt smo izvedli prvo šolsko uro. V oddelkih tretjega razreda je gospa Lidija Inkret iz čebelarskega društva Maribor predstavila čebelarstvo ter pomen čebel za okolje in pridelavo hrane. V oddelkih petega razreda je gospa Marjeta Miklavc iz Kmetijsko-gozdarskega zavoda Maribor predstavila ekološko, integrirano pridelavo hrane ter pomen uživanja lokalno pridelane hrane. Z otroki smo izvedli različne aktivnosti z naslednjimi vsebinami: pomembnost uživanja lokalno predelane hrane, pomembnost zajtrka v prehrani ter kultura prehranjevanja. Lidija Rakić, organizatorica prehrane v šoli

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

STRAN 6

NOVA STARA DRŽAVNA PRVAKINJA V HITREM BRANJU Učenka Brina Poropat ponovno najhitrejša bralka. V soboto, 14. januarja 2017, je v Murski Soboti potekalo 3. državno tekmovanje iz hitrega branja. Na državno tekmovanje se je od prijavljenih 260 tekmovalcev uvrstilo 66 tekmovalcev iz vse Slovenije. Hitri bralci so tekmovali v branju 3 člankov, ki so bili tematsko zelo različni in so zahtevali visoko stopnjo koncentracije. Tekmovalci so morali vse tri članke prebrati v hitrem tempu in kasneje odgovoriti na zastavljena vprašanja. Zmnožek hitrosti branja in odstotek obnove sta uvrščala posamezne tekmovalce. Našo šolo so na državnem tekmovanju zastopali: Erazem Cokan Jus (4. c), Sara Namestnik in Jakob Krajnc (6. a) ter Gašper Dimnik (8. a) in Brina Poropat (8. b). Dosegli so izjemne rezultate. V kategoriji JUNIORJI je nova stara državna rekorderka Brina PORO-

PAT brala s hitrostjo 3928 besed na minuto in popravila svoj lanskoletni državni rekord, 1874 besed na minuto. Drugo mesto je zasedel Gašper DIMNIK s 3744 prebranimi besedami na minuto. O njuni odličnosti priča podatek, da je tekmovalka, ki je bila na 3. mestu, brala s hitrostjo 1160 besed na minuto. V kategoriji OTROCI pa je 3. mesto osvojil Jakob KRAJNC, ki je bral s hitrostjo 1309 besed na minuto. Izjemen uspeh sta s svojim rezultatom dopolnila še Sara Namestnik in Erazem Cokan Jus, saj sta prav tako presegla mejo branja s 1000 besedami na minuto. Bojana Trunk, prof.

Sredi februarja je župan dr. Andrej Fištravec v svojem kabinetu sprejel Brino. Zanimali so ga izzivi, s katerimi se bralci srečujejo pri osvajanju hitrega branja in tehnik, ki jih je potrebno poznati za doseganje dobrih rezultatov. Spregovorila sta tudi o Brinini prihodnosti. Prijeten pogovor sta zaključila z županovo čestitko za izjemen uspeh ter z izmenjavo spominskih daril.

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

STRAN 7

PREDSTAVA KDO JE NAPRAVIL VIDKU SRAJČICO Le kdo je napravil Vidku srajčico? Že morda, da so ovčke dale volno, ki so jo grmi razčesali, pajki spredli in raki ukrojili, a v resnici so jo oblikovali v 1. c-razredu. Zaključna prireditev za starše, ki so jo pripravili naši najmlajši z razredničarko, gospo Natašo Šergan, učiteljico Suzano Dvoršak ter učiteljico angleškega in nemškega jezika, gospo Petro Orgl, je požela navdušene aplavze. Veliko dela in energije je bil deležen naš Videk, preden je stopil na oder in se nam predstavil. Za njim so bile dolge vaje, povezane z znanjem in številnimi spretnostmi, kakršnim se v šoli ni mogoče izogniti, s plesom in petjem … Scena, ki so jo pripravili, je najprej pritegnila našo pozornost. Številne otroške risbice, ovčice, ljubki grmički, pajek, rožice … le kako dolgo je trajala Vidkova »likovna delavnica«? Z mladimi igralci, pevci in plesalci iz 1. crazreda je Levstikova pravljica zaživela. Na pomoč pa jim je priskočila tudi učenka Petja

Drame iz 7. c-razreda s kitaro. Revni deček Vid je bil oblečen v najbolj ponošeno srajčko, ki so jo pred njim nosili že njegovi bratje in sestrice, pa še ta se mu je nekega dne raztrgala. Zeblo ga je in želel si je nove. Na polju je srečal ovčke, dale so mu volno, ki so jo grmički razčesali. S plesom in pesmijo smo potovali od pajkov, ki so volno stkali, do rakov, ki so blago ukrojili. Otroci so se brez težav in brez napak predstavili in zapeli izštevanke v angleškem in nemškem jeziku in že sta ptičici Vidku sešili srajčico. Ni bilo lahko, govoriti, peti in plesati in brzdati radoživost in smeh, ko te gledata mama in ata, tutor ali prijatelj iz drugega razreda, a vse se je obrestovalo. Aplavz je bil na vsaki predstavitvi, in teh je bilo kar nekaj, iskren, glasen in dolg. Polona Zgaga, prof.

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

STRAN 8

NAJ BRALNI KOTIČEK V letošnjem šolskem letu smo se v podaljšanem bivanju z učenci 1. b in 1. c-razreda priključili projektu Naša mala knjižnica. V sklopu projekta smo sodelovali na natečaju za NAJ bralni kotiček. Komisija je za NAJ bralni kotiček izbrala prav naš kotiček. Bili smo presenečeni, a hkrati tudi navdušeni. Proste trenutke bomo še naprej z veseljem preživljali ob prebiranju knjig.

Rebeka Kolar, prof.

POSADILI SMO LIPO Zavod za gozdove RS in Čebelarska zveza Slovenije sta slovenskim vrtcem in osnovnim šolam podarila sadike lipe. Namen te akcije je otrokom že v šolah dvigniti zavest o pomenu sajenja medovitih rastlin, ki čebelam kot drugim opraševalcem nudijo vir medičine in cvetnega prahu. V mesecu aprilu smo tako od Čebelarskega društva Jože Hribar Maribor – Tabor prejeli sadiko lipe. Na šolski skupnosti smo se dogovorili, da bomo lipo kot simbol truda, vztrajnosti in znanja čim prej posadili. Izbrali smo prostor ob šoli, kjer bo čez nekaj let moč uživati v

njeni poletni senci. Pri zasaditvi so pomagali tudi učenci 7. razreda v okviru predmeta naravoslovje. Pri pripravi orodja in kopanja nam je bil v pomoč Rolando Brezočnik, naš hišnik. Učenci so z veseljem sodelovali in se ob tem tudi poučili o postopku zasaditve drevesa. Lidija Rakić, organizatorica prehrane Nataša Štok, prof.

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

STRAN 9

ŽE TRADICIONALNI SONČKOV DAN V torek, 24. 1. 2017, smo na šoli izvedli Sončkov dan, ki spada pod okrilje šolskega parlamenta, katerega glavna tema je letos bila »Otroci in načrtovanje prihodnosti«. Delavnice, ki so ta dan potekale, so se prav tako dotaknile teme prihodnosti, predvsem pa so se navezovale na naše okolje, zdravje, na poklicno usmerjenost ter na vrednote, ki so v življenju pomembne. Nekatere delavnice so izvajali učitelji razredniki, obiskali pa so nas tudi prostovoljci iz Mladinskega kulturne-

ga centra ter g. Andrej Pešec, strokovnjak za odnose, vzgojo in osebnostni razvoj, ki je s svojimi izkušnjami nagovoril šesto- in osmošolce. Predstavniki razredov so tisto, kar so učenci v tem dopoldnevu ustvarili, predstavili na šolskem parlamentu, nekatere izdelke pa smo razstavili po šoli.

Petra Orgl, prof.

Tudi mi prihajamo v svet odraslih. Iz dneva v dan smo starejši, zato nas kmalu v življenju čakajo pomembne odločitve. Ena izmed njih je izbira srednje šole. Devetošolci smo se na Sončkovem dnevu srečali s temo izobraževanja in karierne orientacije. Pridobili smo veliko novih informacij, ki nam bodo pomagale pri vpisu na željeno srednjo šolo in nas nenazadnje popeljale do sanjskega poklica. devetošolka

ZMAGOVALNI POSTER NA RAZSTAVI PREHOD MERKURJA V Ljubljani je med 27. in 29. septembrom 2016 v prostorih Kemijskega inštituta, v sodobnih prostorih Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, potekal 22. slovenski festival znanosti z mednarodno udeležbo "Opazujem, raziskujem razlagam". Pripravila ga je Slovenska znanstvena fundacija v partnerskem sodelovanju s Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo, Univerzo v Ljubljani in Kemijskim inštitutom. Festival je postregel tudi z astronomskimi vsebinami in dogodki. Osrednji astronomski dogodek je bila razstava Prehod Merkurja preko Sončeve ploskve, na kateri je sodeloval naš devetošolec Matej Petelin. Razstava je bila odprta do 10. oktobra 2016 in je bila dobro obiskana. Mednarodna komisija Slovenske znanstvene fundacije v sestavi dr. Edvard Kobal (predsednik), dr. Dušan Petrač (član) in častni doktor znanosti Howie Fith (član) je za najboljši poster razstave izbrala izdelek Mateja Petelina. Ponosni smo na njegove uspehe! Jolanda Orgl

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

STRAN 11

LITERARNO-LIKOVNE STRANI VSE JE ENKRAT PRVIČ Življenje je kot pot, po kateri stopa vsak izmed nas. Nekateri izberejo zavito, dolgo pot, polno preprek, drugi raje ubirajo bližnjice. Deloma na izbiro naših poti vpliva okolica. Razni zunanji vplivi nas nagovarjajo in postavljajo pogoje naši izbiri. V veliki večini pa svoja življenja krojimo sami. Lahko se ustavimo že pri vsakem najmanjšem problemu ali pa nas zmotijo le tisti največji. Seveda pri življenjskih odločitvah pomagajo tudi izkušnje. Ko smo pred neko težavo postavljeni prvič, še ne vemo, kako naj ji bomo kos. In prav vse je enkrat prvič. Se spominjate, kako je bilo, ko ste v roke prvič dobili vilice in nož ter niste imeli pojma, kaj bi s tem počeli! Jaz se pravzaprav ne. Naš spomin žal ne seže tako daleč. Gotovo pa še veste, kako je bilo prvič stopiti v šolo ali kako ste spoznali svojega prvega prijatelja. Spomini na pomembnejše dogodke našega življenja so lahko lepi ali žalostni. V veliki meri pa so zabavni in zanimivi. Nekateri od njih nam še prav posebej ostanejo v spominu. Tokrat bom predstavila enega, ki se ga bom z veseljem spominjala vse življenje. Do svojega šestega leta sem bila edinka. Vedno sem si želela prijatelja, ki bi bil ob meni vse življenje. Želja se mi je izpolnila,

ko sem dobila sestrico Mašo. Prvi trenutek, ko mi je mama povedala, da se nam bo pridružil nov družinski član, me je prevzelo eno samo čustvo – veselje. Bila sem iz sebe, da bom dobila sestrico. Po nekaj tednih te neizmerne sreče pa se je v mojo dušo prikradlo tudi nekaj umazanega, temnega, a na srečo čisto rahlega. Bil je občutek zaskrbljenosti, ljubosumja. »Prvič v življenju ne bom več edina ljubljenka svojih staršev. To mesto bom morala deliti«, sem razmišljala. Kot vsakič, ko se nam nekaj zgodi prvič, so me prevevali mešani občutki. 11. 11. 2007 pa je dokončno zmagala sreča. Naj vam povem, kako mi bo ta dan za zmeraj ostal v spominu. Noč je. Noč iz desetega na enajsti november. Spala sem pri mami v spalnici. Ne bi več znala povedati zakaj. Toda sploh ni pomembno. Ko se malo čez polnoč prebudim, poleg sebe zagledam babico. S pogledom tavam po sobi, a o mami niti sledu. Zbudim babi in jo vprašam, kaj se dogaja. Uganite, kaj mi je povedala. »Mama je odšla v bolnišnico, da ti bo rodila sestrico,« je rekla. Bila sem vsa iz sebe in takoj sem jo želela iti obiskati. Babica me je prepričala, da sva počakali do jutra. Enajstega novembra sem torej neučakana stopila v porodniško sobo in jo zagledala. Tam je ležala drobcena, rahlo slinasta

Nika Gorenjak, 2. b

kepa odej, iz katere je kukal prikupen obrazek. »To je to, moja sestrica, moja Maša, moj doživljenjski prijatelj!« sem pomislila ob pogledu nanjo. Takrat je bilo prvič, da sem jo ugledala, pa se občutek ni spremenil vse do danes. Tudi ko se prepirava, v njej vidim nekaj posebnega. Veže naju posebna sestrska vez. Kot nogometaša in žogo veže športna vez in znanstvenika ter njegove poskuse znanstvena vez. Veš, da ti nekaj pomeni ogromno, skoraj kot življenje, in vsakič, ko prideš v stik s tem, se ti porodijo vsi občutki, ki so se ti, ko je bilo prvič. To se dogaja vsem ljudem, le da nekateri tega ne opazijo. Ti sčasoma pozabijo na posebne vezi in so vse življenje nesrečni. Zato je prav, da prve spomine obujamo znova in znova, ne glede na to, koliko časa je že preteklo od njih. Tega nikar ne pozabite, saj je izjemno pomembno pri izbiri življenjske poti. Spominjajte se, ohranjajte lepe trenutke, bodite pozitivni in stopajte skozi življenje srečni. Naj vam ne bo žal, da ste se »narobe« odločili. Vse je enkrat prvič in takrat pač ne moremo videti, kaj je »prav«. Ta »prvi« občutek ohraniti za vedno in pot pred vami se bo naenkrat zdela lažja. Tina Hajdinjak, 9. a

Zara Gregorc, 2. b

Petošolci so z mislimi odpotovali v prihodnost. Preberite, kaj so zapisali, stari dobrih 50 let - JAZ ČEZ 40 LET. Moje življenje 50–letnice je razburljivo. Danes bodo k meni na piknik prišli moji družinski člani z Dolenjske. Prišli naj bi ob petih, a so poklicali in opozorili na zamudo. Med čakanjem nanje bom pripravila hrano za pet lačnih ust ter pogledala ponovitev Usodnega vina, se malo ulegla in zaspala ter jih pričakala na kavču. Medtem ko sem gledala serijo,

so me klicali vnuki, jaz pa zaradi prevelike utrujenosti in polovičnega spanca nisem slišala telefona. Saj je razumljivo, starejši si, slabše slišiš, težje se gibaš, ampak vseeno se delaš zmožnega za vse, kar si nekoč počel zlahka. Čez en mesec bom imela enainpetdeset let, ki bodo prinesla še več slabih lastnosti in bodo še dodatno otežila moj način življenja. Moja

služba farmacevtke bo za polovico težja, ampak jaz bom še vedno rade volje pomagala ljudem. No, končno so prišli moji nečaki in njihova družina. Pogostila sem jih in lepo smo se pogovarjali. Oni so zadovoljni odšli domov, jaz pa v posteljo in potop v globok spanec.

Živim v Mariboru, v hiši, ki je svetlo rumene barve. Imam travnik in enega psa. Danes se bo v mestu odvijala zabava, na katero gre moja prijateljica Kristina. Jaz pa grem v kino gledat film Taksi na cesti. Po končanem filmu grem nazaj domov. Kmalu za tem me pokličejo iz ambulante in povedo, da je prispel nov pacient. Ko prispem, ugotovim, da gre za mojega bratranca. Ugotovim, da ima na modrostnem zobu karies. Hitro

ga odstranim in poseg je zaključen. Imam tudi hčerko Valentino, ki je stara 21 let. Ima fanta, ki je star 22 let. Oba živita v Murski Soboti, zato prideta redkokdaj na kosilo. Moja mama živi nekaj kilometrov dlje od mene in lahko pride večkrat na kosilo. Med božičnimi počitnicami pride moj mož Robi iz petdnevne misije, saj je vojak. Prideta tudi Valentina in njen fant Luka. Nekaj dni pred božičem grem po svojo mamo, saj ne

more več voziti avta. Za božič postavimo jelko, jo okrasimo in pripravimo hrano: meso, juho, francosko solato, zelenjavni riž in sladico. Za božič smo vsi veseli in srečni.

Večkrat me obišče najboljša prijateljica Amila. Skupaj popijeva kozarček soka, včasih pa tudi kavico, kar nama pa zdravnik odsvetuje. Tia Lukić, 5. c

Glorija Recek, 5. b

Tako se jaz vidim čez 40 let. Ana Dušak, 5. b

Star sem 51 let in vsak dan je bolj naporen. Moj vnuk Matej ima jutri rojstni dan. Patrik Anželj, 5. c

Sobotno jutro je moje najljubše jutro, saj spim do 12.00. Popoldne se bom odpravil na smučanje z mojim prijateljem Galom in njegovo ženo. Matija Milosavljević, 5. c

Vstal sem in pogledal na uro. Ura je kazala pet zjutraj. Kako težko je oditi v službo na svoj abraham, sem pomislil. Spomnil sem se tudi na zabavne šolske dni. Rene Murko, 5. c

Moja vnukinja Lina je odprla vrata. Do večera sem ji pripovedovala o svojem otroštvu. Zvečer je le prišla moja hčerka in končno sva se objeli. Lana Špehar, 5. c

Star sem 50 let in hodim v službo. Delam kot kirurg v UKC Maribor. V službi me je lepo presenetila mama, ki je prišla na obisk. Sašo Kampl, 5. c

Opazovala sem otroke, ki so se smejali in igrali. To me je spomnilo na mlada leta, ko sem se tudi sama tako zabavala. Vsi spomini so mi zelo dragoceni. Ana Vrca, 5. c

Prav danes sem stara 50 let. Zazvonil je zvonec pri vratih in sorodniki so mi zavpili PRESENEČENJE. Prinesli so mi lepo darilo, kozarec z napisom najboljša mama, babica na svetu. Maša Završnik, 5. c

Penzijo dobim vsak mesec. Plačam elektriko in vodo, z ostankom denarja pa kupim vnukom darila in jih povabim na kosilo. Ognjen Ristić, 5. c

Ura je 7.30. Peljem se in en avto se skoraj zaleti vame. Na srečo prispem v službo v enem kosu. Na robotu delam še zadnje teste. Jaša Truntič, 5. c

Čez vikend sem dobil pismo najboljšega prijatelja Matije. Odšel sem k njemu na obisk. Matiji in njegovi ženi sem dal darilo. Gal Babič, 5. c

Prispem v službo, kjer sem pred 28 leti spoznal svoje nove službene prijatelje. V službo hodim z veseljem. Avto še vedno vozim brez težav. Filip Vukelić, 5. c

Tako kot vsak dan pozdravim svojo hčerko, ki gre v službo. Spet ostanem sama. Pripravim si dober zajtrk. Amila Tursunović, 5. c

Delam v pisarni kot računovodkinja. Še vedno se rada družim s prijateljicami iz osnovne šole. Imam tudi svojo družino. Lučka Filipič, 5. c

Vsako jutro me zbudi petje ptic. Vstanem, popijem kavo in že sem s prijateljem na smučišču. Jon Lesnik, 5. c

Še vedno imam isto službo, ki mi je zelo všeč. Nenadoma zazvoni. Iz šole je prišla najstarejša hči Lana. Tia Hergan, 5. c Pred 40 leti sem si želela postati slaščičarka. To se mi je uresničilo. Nazadnje sem bila v Londonu, pri prijateljici. Za rojstni dan sem ji prinesla torto z okusom maline. Ema Šinkovec, 5. c

Iva Purg, 5. a

Ko začnem pospravljati, najdem staro škatlo. Radovedno pokukam vanjo. Najdem slike svojega otroštva. Evelyn Šafarič, 5. c Vsako jutro me zbudi kravji zvonec. Popijem kozarec mleka in odhitim v službo. Davor Kovačević, 5. c

Eva Gradišnik, 1. a

Osmošolci pa so si zamišljali, kakšno bo njihovo življenje čez 20, 30 let ... Stara sem 33 let. Od časa moje zgodnje mladosti, ko sem bila stara dobrih 13 let, se je veliko spremenilo. Doživela sem veliko novega, preživela tudi težke čase, a se tudi veliko veselila. Predvsem pa zaživela v čisto novem svetu, ki ga prej nisem poznala. Poskušam živeti svoje sanje, izpolnjevati cilje, ki sem si jih zastavila kot najstnica.

Star sem 39 let. Imam družino. Trenutno imam službo. Ukvarjam se s popravilom koles in motorjev. V tem poslu sem nov. Prej sem bil poklicni kolesar, a sem to opustil zaradi družine in starosti. V dosedanjem življenju sem dosegel večino zastavljenih ciljev, nekateri pa so še vedno ostali neuresničeni.

Nikolina Barbara Roškar, 8. a

Rok Matic Sameja, 8. a

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

Moje ime je Vita. Stara sem 34 let. Imam moža in sina, ki mu je ime Tine. Živimo v dvonadstropni hiši s teraso in bazenom. V kleti imamo prostor za telovadbo in orodja za fitnes. Naša ulica je zelo mirna, saj živimo v predmestju. Po poklicu sem fizioterapevtka. Svoj prosti čas preživljam z družino ali pa v telovadnici mlajše otroke treniram gimnastiko. Pred kratkim smo z družino kupili nov avto. Ta je zelo velik, saj pričakujemo novega družinskega člana. Imamo tudi majhnega kužka iz zavetišča pa imenu Piki. Cilje, ki sem si jih zastavila, sem izpolnila. Zelo sem srečna in zadovoljna s tem, kar imam in kar sem dosegla.

STRAN 14

S svojo družino živim v hiši. Imam dva otroka. Že kot majhen sem prestal hudo bolezen in komaj preživel. Sedaj živim lepo življenje. Delam od doma, preverjam in programiram računalniške igre. Čim manj skušam razmišljati o slabih stvareh. Otroka in žena mi prinašajo radost ter me spodbujajo k delu, pri tem mi veliko pomagata tudi starša. Sin hodi v 5. razred in ima odličen uspeh, hči pa v osmega in se prav tako trudi po svojih najboljših močeh. Kadar imam čas, s prijatelji igram odbojko. Največ časa preživim z družino, saj mi pomeni največ. Ne razmišljam preveč o preteklosti in prihodnosti, ampak živim v sedanjosti.

Vita Foster, 8. a Gašper Dimnik, 8. a Star sem 43 let in živim ob morju. Za menoj je dolga košarkarska kariera, od katere imam dovolj denarja za življenje, pa vendar še vedno vodim svoj lokal. Zraven vsega sem se izobrazil tudi za učitelja športne vzgoje, vendar je bilo to le za primer, če mi to, kar mi je, ne bi uspelo. V šoli sem imel vedno odličen uspeh, vendar nisem niti enkrat pomislil na delo v kakšni pisarni, kot na primer odvetnik, direktor … V življenju sem imel srečo, saj mi je uspelo priti v NBA-ligo. Zaradi tega sem si lahko privoščil sanjsko življenje ob obali s hišo in oljčnim nasadom, prav tako pa imam avto znamke Mustang, ki sem si ga vedno želel. Tomaž Rajter, 8. a

Juri Muri v Afriki - ustvarjali učenci 1. a

Danes sem star 35 let. Delam kot fizioterapevt v bolnici. To delo z veseljem opravljam, saj rad vidim, da pomagam ljudem okrevati. Nik Damiš, 8. a V poklicu, ki ga bom opravljal, bom uspešen – a do uspeha vodi le veliko trdega dela. Stefan Ristič, 8. a

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

STRAN 15

Sedmošolci in tema vesolje pri angleščini. Four days ago we had a lot of interesting presentations about space in 7. b. The themes were: The solar system, UFO’s, Planets and their names, Landing on the Moon and A journey to space. We had a lot of fun making those probes, space ships and speeches. We were separated into 5 groups. We’ve learned new information about space, planets, Greek and Roman gods. We got very good grades and we are proud of them. We’ve spend a lot of time making everything together. So we’ve earned those excellent grades. In the presentations about the solar system we’ve learned everything important about all the planets and some advanced facts. We’ve also learned that Ufo means unidentified flying object and a lot of people saw them. I learned that almost every planet has a name of a Roman or a Greek god. And it’s very interesting. And

that Neil Armstrong landed on the Moon in 1968. And all the presentations made us smile. Neo Xander Kirbiš, 7. b

MY FAVOURITE SCHOOL SUBJECT

My favourite school subjects are Art and P.E. Art is my favourite because I like to draw and create different things. We have it on Monday. P.E. is my favourite because I like exercise and it is fun. We have it on Monday, Tuesday and Friday. Tihana Kleva, 6. c

My favourite school subjects are Science and History. I like History, because we don’t learn only about years. From teacher Ms. Anja Zatezalo we learn about stories from the past. We’ve got History on Fridays. I like nature. On Tuesday and Wednesday we have Science with Ms. Mateja Bračko. She is great. This subject is easy for me.

My favourite school subjects are English and German because I like lerning foreign languages and because I have my favourite teacher, Ms. Sabina Stauber for both subjects. I've got English on Mondays, Wednesdays, Thursdays and Fridays. And I've got German on Tuesdays and Fridays. I like lerning about time and the school timetable. Have a good day,

Jaka Vozlič, 6. c

Brina Novak, 6. c

Gašper Krajnc, 6. c

My favourite school subject is English. It is lots of fun. I like reading, writing,talking and singing. But most of all we have a funny, amazing and awesome teacher.

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

STRAN 16

SRCE ME BOLI Te brce v srce zelo bole. Vsak dan jih dobivam, ko pomislim na té. Ognjemeti letijo, ljudje pa sedijo in se ljubijo. Mene pa srce boli, ker tebe ni. Erin Herič Dobaj, 2. a

Videl sem te stati z njim tam, jaz pa ostal bom zavedno sam. Moje srce ni srečno, življenje brez tebe je prav tečno. Miloš Radaković in Nino Trstenjak Ramadani, 5. b Ranja Drame, 1. b

NAŠ RAZRED 8. b, to smo mi, v eni skupnosti povezani vsi. Vedno skupaj držimo, in drug drugega razvedrimo. Nekateri smo se že od malih nog igrali, do sedaj pa nepozabni prijatelji postali. V osmih letih smo se kar dobro spoznali, veliko klepetali, še več pa se smejali. Nič nam ni treba skrbet`, saj smo se v šolo prišli fajn imet. Naš cilj je veliko se naučiti, ter čim več novega znanja pridobiti.

Ajda Dovnik, 4. a

Veliko lepih trenutkov skupaj smo doživeli, ter si jih vedno še več želeli. Počitnic se že zelo veselimo, prvega septembra pa polni energije nazaj prihitimo. Ksenija Zrnko, 8. b Maksim Juhart, 4. b

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

STRAN 17

Osmošolci so se poigrali z angleško kratico LOL (ki sicer pomeni `smejati se na ves glas` - laughing out loud). LOL Lahko obstaja ljubezen. – Ana Muršič Lepo obsijana luna. – Vita Foster Lepa otroška ljubezen. – Ema Verdonik Ljudje ovijajo ljudi. – Gašper Dimnik

Ljubezen odgovarja ljudem. – Gašper Dimnik Lahko obrnete list. – Nik Damiš Ljudje ob ljudeh. – Maj Tomažič Lahko odklopite logiko. – Tim Miodragović Lots of love. – Zala Šenveter

KAJ JE LEPŠE, KOT ODRAŠČATI OB NEKOM, KI GA IMAŠ RAD ... osmošolka

OKO Oko je na svetu zato, da vidi. Velikokrat nam lepo pa tudi grdo predstavi. Oko je tudi daljnogled, ki vidi cel širni svet. Bere stripe in revije, prebere tudi bedarije.

učenci 3. c

REVŠČINA

Brez očesa smo zgubljeni, v črni temi pogubljeni. Med poukom je zaspano, po pouku razigrano.

Je zelo pogosta. Uničuje življenja. Če smo uspešni, je ne doživimo. Je nesramna. Ponižuje ljudi.

Urška Filipič, 3. c Lučka Filipič, 5. c

Dino Trep, 6. a

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

STRAN 18

Kaja Truntič, 2. c

Vitja Kit, 2. c Maks Pučko, 2. c

ŠOLSKO LETO SE BLIŽA KONCU Šolsko leto se približuje koncu. Četrti razred je minil veliko hitreje, kot sem si mislila. Lani septembra sem bila v skrbeh, ker bomo dobili novo razredničarko – predvsem zato, ker sem prva tri leta šolanja imela isto razredničarko, ki sem se je navadila in sem jo imela zelo rada. Prav tako pa mi je skrbi povzročal četrti razred, saj sem se bala, da bo precej težji od tretjega. Že na prvi šolski dan so se moje skrbi razblinile. Učiteljica Sonja je bila veliko bolj prijazna, kot sem si predstavljala. Povedala nam je, kaj vse nas to leto čaka in kaj se bomo učili, tako sem spoznala, da so bile moje skrbi odveč. Že septembra smo najprej ponovili učno snov tretjega razreda, predvsem množenje in deljenje. Predmet spoznavanje okolja se je razdelil na naravoslovje in tehniko ter družbo. Takrat še nisem vedela, da bo naravoslovje postalo moj najljubši predmet. Izbrali smo si tudi neobvezni izbirni predmet. Večina sošolcev si je izbrala šport, jaz pa sem tako kot lani tudi letošnje šolsko leto obiskovala pevski zbor in fakultativno nemščino. Na začetku leta smo se

učili o človeku in delovanju našega telesa, kar se nam je vsem zdelo na moč zanimivo. Nekaterim je bilo precej nerodno, ko je učiteljica razlagala o spolnosti, zato so se smejali, en učenec je celo padel s stola. Vsi počasi prihajamo v puberteto, zato je pomembno, da smo seznanjeni, kako se bo naše telo in čustva razvijala. Jesen je prehitro minila in kaj kmalu smo se učenci že veselili božično-novoletnega sejma. Takrat, ko smo že imeli načrte za nove izdelke za prodajo na sejmu, so nas na naše presenečenje obvestili, da sejma zaradi davčne zakonodaje ne bo. Vsi smo bili zelo potrti, saj radi nastopamo in prodajamo izdelke, ki smo jih sami naredili. Malce smo se potolažili šele v prazničnem decembru, ko so nas obiskali trije dobri možje. Prinesli so nam veliko daril, sladkarij in dobre volje. Nekateri so bili obdarovani tudi od vseh sorodnikov. Jaz pa sem se veselila še praznovanja svojega rojstnega dne, ki je v začetku leta. V zimskih počitnicah se nas je kar nekaj učencev udeležilo zimske šole v naravi. Sama sem se precej bala, da bodo smučarske proge zame prestrme. Na moje veliko veselje se je izkazalo, da dovolj dobro smučam in sem na tekmova-

nju zadnji dan osvojila tretje mesto. Sošolci, ki so ostali doma, pa so se zabavali na bowlingu, ob gledanju filmu in kepanju ter igri na prostem. Kaj kmalu je napočila pomlad. Poleg vseh šolskih obveznosti so me čakale tudi naporne vaje pri pevskem zboru, saj smo vadili za nastop na reviji pevskih zborov. Ker zelo rada pojem, sem se vseh vaj udeležila in nastop na reviji smo izpeljali zelo dobro. Imeli smo tudi športni dan, na katerem smo skakali v daljino ter tekli na 600 in 60 metrov. Kot vsako leto je zmagala Lana, ki trenira atletiko. Med fanti je zmagal Timon. Šolskega leta bo kmalu konec. Vsi učenci 4. a smo nestrpno pričakovali zaključno ekskurzijo. Šli smo v Muzej premogovništva v Velenju. Prikazali so nam, kako naporno in umazano je bilo nekoč delo rudarjev. Pripravili smo tudi zaključno prireditev, na kateri bomo prikazali naše znanje. Z nestrpnostjo pa pričakujemo tudi počitnice in odhod na morje ali v gore. Ivana Centner Žiger, 4. a

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

STRAN 19

Odraščam, nisem več otrok - ali ko se pogled na odraščanje včasih razlikuje.

Oče, zdaj odraščam, nisem več majhna kepica radosti. Odraščam, ampak ne v tvojih očeh, zato ne opaziš. Drugače se obnašam, oblačim, drugačna sem. Kljub daljini dobro veš, da sem drugačna, a ne priznaš, ne veš, kaj delam. Ne hodim več v drugi razred kot v tvojih mislih, zdaj sem šesti, pravzaprav ga končujem. Ne vidiš mojega pritiska, solz in znoja. Ob misli na mlajšo mene se počutiš veselega in tam si obtičal. Ob misli name se ti zasolzijo oči. A zakaj? Mar sem grozna v tej podobi ali si samo vesel, da me spet vidiš? Samo še to, odraščam, a ni se ti treba bati, da me boš izgubil, saj bom vedno s tabo. In še vedno boš dobival lubčka na lička in objeme. Saj odraščanje ne pomeni izgube. Rada te imam.

Tai Poropat, 3. a

Sara Degoricija, 6. a Iza Kajzer Zorenč, 2. a

NISEM VEČ OTROK Natanko pred dvanajstimi leti sem prišla na svet, saj danes praznujem dvanajsti rojstni dan. A moj problem je ta, da me imajo še vedno za majhnega otroka. Danes mi je ati spet rekel, naj pazim, da grem čez ceste, jaz pa sem samo zavila z očmi ter mu rekla, da nisem več dojenček. Tudi mama me ima za dojenčka, saj ko se recimo spotaknem in

padem, nisem jaz, ampak mama v kaotičnem stanju. Da ne govorim o babi. Ona me skorajda ne spusti v trgovino, saj je gledala poročila in ugotovila, da so ropali trgovino v Kopru. Edino moja mlajša petletna sestrica me razume. Ona ve, da sem jaz starejša in da je ona mlajša, zato me ima že skoraj za odraslo. Ampak vrnimo se nazaj k atiju. Tisti dan sem imela glasbeno šolo in ko sem končala, sem ga poklicala ter mu rekla, da sem

Anja Vide, 4. b

končala in če želi, lahko grem do avtobusne postaje, da se mu ni treba toliko voziti. On pa mi je rekel, da ne smem, saj se je na tem mestu tisti dan zgodila prometna nesreča. Podobnih primerov je še toliko, da bi lahko napisala knjigo. Po drugi strani pa sem vesela, da me imajo za otroka, saj tako vem, da jim je mar zame. Lara Melliwa, 6. a

Lucija Centner Žiger, 2. a

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

KO BOM VELIKA Ko bom velika, bom zdravnica. Ne, ne, ne, ko bom velika, bom, bom plesalka. Eh, brez veze. Ko bom velika, bom, to pa čisto zares, delala v nekem velikem podjetju, zagotovo na visokem položaju. …devet let kasneje… Če bi jaz vedela, kaj si želim biti, bi bil svet stokrat lepši. Pa zakaj sem jaz edina, ki nima pojma, kaj bi rada postala, ko odrastem. (Pa čeprav ves čas vem, da nisem edina.) Pa ta šola in starši. Šolo zanima moje znanje, starše pa, kako je šola moje znanje ocenila. Zakaj imajo starši zmeraj toliko vprašanj? Vedno jih zanima: Kaj ste delali v šoli? Koliko si dobila ono in koliko tisto? Kdaj pišeš tisti test? Kdaj pa tega? In še seveda tisto vprašanje, ki se ponavlja in ponavlja vseh devet let: »Si bila na kosilu?« No, potem pa mi res lahko začne brbotati in počasi vreti. Mislim, da je to, da nam kri zavre, razlog, zakaj so nekateri rdeči, ko so jezni. Moji odgovori so že na pamet naučeni, kot vsa besedila

STRAN 20

popularnih pesmi, ki kar brez razloga obležijo v glavi in jih preprosto znam. Zakaj ne more biti tako preprosto s kemijo in zgodovino? Moji odgovori so zmeraj zelo kratki kot: »Ja, ne, v redu, sem bila na kosilu …« Zraven si pa zmeraj mislim: »Jaz pa že ne bom taka. Jaz svojim otrokom že ne bom tako težila. Ko bom jaz odrasla, bom delala vse čisto drugače kot kateri koli odrasli na tej zemlji. Seveda, to bo uspelo prav meni. Točno tako bo.« Sama ne bom zase uporabila besede velika. Velika nisem in niti ne bom. Upam, da odrastem čim kasneje, ker vsi pravijo, da ni tako lepo. Saj veste, da ko dopolniš 18 let, še nisi odrasel. Pa tudi za tisto, kar sem napisala prej. Saj vem, da ni res … In da ne bo tako. Ali pa mogoče, saj je v Pandorini skrinjici ostalo upanje, kajne? Lara Kadiš, 9. a

Nikolina Roškar, 8. a

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

STRAN 21

Osnovni šoli v slovo. KO SE ZAVEŠ, DA ODHAJAŠ Deseti junij in le še slab teden nas devetošolce loči od valete. Iztekajo se naše zadnje ure v osnovni šoli, ki smo jih nestrpno pričakovali vse naše šolanje. In kaj sedaj, ko so dejansko tukaj? Smo še tako veseli? No, ja, oblivajo nas mešani občutki. Tudi mene, ki sem se vse leto čudila sošolcem, ko so govorili, kako hudo jim bo ob koncu šolskega leta, kako jih je strah srednje šole, koga in kaj vse bodo pogrešali … Prav zares so se mi zdeli smešni ob vseh teh govorih. Tudi sama sebi sem se rahlo čudila, saj me takšne in podobne stvari sploh niso skrbele. Zdi se mi namreč popolnoma normalno, da se bom z osebami, ki jih bom pogrešala, še velikokrat srečala. Tudi panika okoli srednje šole me ni grabila, zato sem mirno čakala, kdaj bo še mene zagrabila nostalgija. Ko sem že mislila, da nisem človek, temveč kakšen hladnokrvni robot, pa se me je prejšnjo sredo, v šolski knjižnici polotil čuden občutek. Imeli smo prosto uro in s prijateljico sva brezciljno tavali med policami z otroškimi pravljicami. Čisto iz dolgčasa sem jih nekaj odprla in prelistala. Spomnile so me na veliko smešnih, veselih, žalostnih, predvsem pa lepih prigod, ki sem jih doživela v šoli. Naenkrat me je prešinila želja, da bi rada ponovno prebrala nekatere izmed teh pravljic, da bi se sprehodila po vsej šoli ter nežno pobožala klopi, stole, omare in celo tiste grdo zelene table. Nato sem se spomnila na svojo zadnjo pridobljeno oceno v osnovni šoli, na svojo zadnjo uro zgodovine,

svoj zadnji končni izlet … Vse to je že za mano, pa se mi zdi, da sem še lani sedela v prvem razredu. »Ja, Tina, nostalgija je tukaj!« sem pomislila. Sedaj, ko pišem ta zadnji osnovnošolski spis, moji spomini in ideje kar letijo. Ne morem se odločiti, o čem naj pišem, ne morem se skoncentrirati zgolj na eno stvar, en sam dogodek. V teh devetih letih sem namreč spoznala toliko izjemnih ljudi in doživela toliko izjemnih dogodkov, da bi lahko napisala cel roman! Sošolci, učiteljice, moji mali prijatelji tutoranti … Prepričana sem, da se od večine njih ne bom poslovila za zmeraj, temveč le za določeno obdobje. Če pa se s katerim od teh nikoli več ne bom videla, jim bom do konca življena želela srečo in jim bom hvaležna za vse, ker so storili zame! Ja, samo še pet dni, pa nas bo devetošolce, naša devetletna gostiteljica, osnovna šola, usmerila skozi svoja vrata ter nas poslala v svet. Gotovo se sprašuje, ali nas je dobro pripravila na ta korak. Veste, kaj jo po mojem mnenju najbolj skrbi? Ali jo bomo pozabili. Gotovo si ne želi biti pozabljena, ko pa je tako lepo skrbela za nas vsa ta leta. In brez skrbi, šola naša draga, nikdar, ampak res nikdar te ne bomo pozabili! Celo, če bomo kot starci in starke pozabljivi, boš za vedno ostala v naših srcih! Tina Hajdinjak, 9. a

učenci 4. b

ŠOLSKO LETO 2016/201 7

STRAN 22

Tudi v letošnjem šolskem letu so učenci sodelovali na literarnem natečaju Bodi pisatelj. Sodelujoči se preizkusijo v pisanju kratke zgodbe - v svojo zgodbo pa morajo spretno vključiti odlomek znanega avtorja (v zgodbi učencev označeno s krepkim tiskom). V nadaljevanju preberite dve izmed sodelujočih zgodb. V ISKANJU SVOBODE Neke črne nevihtne noči, ko so bliskale strele in je zavijal veter, je pred vrati sirotišnice v Rotterdamu ležalo drobceno dete. Poleg starih cunj, v katere je bilo zavito, je ležal premočen listek z otrokovim imenom. Majhnega otroka so čudni zvoki okoli njega strašili in pričel je jokati. Vrata sirotišnice so se odprla in dete je na svoji hladni in premočeni koži začutilo toplino roke. S svojimi sinje modrimi očmi se je zazrlo proti svetlobi, ki je prihajala iz petrolejke, nato pa zaslišalo jezen glas starejše ženice: » Še ena lačna usta, ki jih bo potrebno nahraniti! « Ženica je z jezo pobrala dete in zaloputnila vrata sirotišnice. In tako se je pričela Thomasova, tako je bilo namreč dečku ime, življenjska zgodbo, polna strahu in žalosti. V sirotišnici je bil osamljen, prijateljev ni imel. Bil je majhen in šibak ter zaradi tega pogosto tepen, tako od starih nun kot tudi od starejših dečkov. Temne sobe sirotišnice so bile njegov edini dom. Zunanjega sveta ni poznal, saj so sirotišnico zapuščali le redko. Svojemu nesrečnemu življenju je ušel tako, da je splezal na streho sirotišnice in opazoval življenje v bližnjem pristanišču. Občudoval je ladje in parnike, ki so pluli po prostranem morju. Najbolj pa je zavidal galebom, ki so letali pod soncem, se dotikali oblakov in bili svobodni. Pogosto je v svoji hladni in mračni sobici na podstrešju razmišljal, kako bo nekega dne pobegnil iz sirotišnice in sledil galebom v

svobodo. Kadar je bil tepen ,se je z ihtečim glasom prepričeval, da se mora opogumiti in pobegniti, a za to ni imel moči. Nekega popoldneva, ko je izčrpan pomival okna, je opazil, da je stara oskrbnica vrata sirotišnice pozabila zapreti. Radoveden in nekoliko prestrašen se je približal svetlobi in kolikor hitro so ga noge nosile pobegnil proti pristanišču. Ni se obračal nazaj ali mislil na strah, vedel je, da mu je uspelo. Ko je prispel do morja, je občutil svobodo in veselje, ki jih poprej še ni. Sedel je na klopci, opazoval sončni zahod in si obljubil, da bo, ko bo večji, s parnikom odplul po širnem morju in izpolnil svoje sanje. Vedel je, da je še premajhen in prešibak za takšno pot, zato je stekel nazaj proti sirotišnici. Ko je prispel do vrat, je opazil, da so ta še odprta, in z olajšanjem stekel v sobo. V sobi pa p ni bil sam. Tam so ga pričakali vsi starejši otroci, skupaj z nuno prednico. Še preden se je zavedel, je bil, pretepen do krvi, potisnjen v omaro. Tam je nemočen obležal. Sklenil je da bo svojo željo izpolnil kar zdaj. Takšnega življenja ni mogel prestajati in vedel je, da svet skriva še veliko več in predvsem tudi veliko lepega. Preoblekel se je v debelejša oblačila, si obrisal solze in očistil krvaveč nos ter v majhno torbico stlačil nekaj prihrankov. Na posteljo je položil listek ter nanj napisal : » Šel sem iskat svobodo! « Neustrašno je stekel v sobo starejših dečkov ter pograbil ključe debelih vrat sirotišnice. Ta je

odprl, se zazrl v luno ter stekel k morju. Ker je bil utrujen in zaspan, je sedel na klopco in omagal. Tistega jutra se je zbudil svoboden in vesel. Na klopci je poleg njega sedel starejši gospod, ki je imel v rokah časopis. Na eni izmed strani je bilo na veliko zapisano : » Pridite s parnikom v Ameriko, deželo svobode! « Poln navdušenja je odšel proti parnikom ter si izbral najlepšega in največjega. Gospe s kartami je pokazal svojo koščeno pest in ta je opazila le nekaj kovancev. Začela se je krohotati, ga pogledala in dejala : » S tem drobižem še k tovoru ne moreš!« Thomas se je ponovno počutil potrto in ponižano. Veselje in radost sta počasi ugašali, saj je vedel, da so njegove sanje padle v vodo. Oblit s solzami je sedel na pomol in pogledal proti morju. Takrat je zagledal galebe, ki so letali nad majhnim tovornim parnikom z ameriško zastavo. Od veselja je zavriskal, saj so mu beli prijatelji pokazali pot v svobodo. Še istega večera se pritihotapil na parnik in se skril pod ponjavo ob enem izmed kontejnerjev. Prostora je bilo bolj malo in vonj dima je bil neznosen, ne glede na vse, pa je bil Thomas tisti trenutek najsrečnejši deček na svetu. Naslednje jutro ga je prebudilo nekakšno čivkanje. Thomas se je ozrl in v kotu kontejnerja opazil gnezdo. Gnezdo je bilo galebje in v njem je ležal drobcen galeb. Thomas še nikoli poprej ni videl galeba od blizu, zato je potreboval kar nekaj časa, da si ga je upal prijeti. Že čez nekaj dni ga je vzljubil ter mu pripovedoval o

svojih dogodivščinah in težkem življenju. Ko so mornarji spali, je Thomas iz shrambe pernatemu prijatelju prinašal ribe, sebi pa kruh, zelje in vodo. Čeprav je bil pogosto lačen, je bil prvič v življenju srečen. Prvič se je počutil ljubljenega, saj sta bila z galebom nerazdružljiva, bila sta prijatelja. A Thomasova sreča ni trajala dolgo. Nekega jutra se ni prebudil zaradi čivkanja pernatega prijatelja, temveč zaradi brc v njegovo drobno telo. Nad seboj je zagledal skupino besnih mornarjev,

katerim je kradel hrano. Mornarji ki so bili tudi sami izkoriščani, utrujeni in pogosto lačni, so se znesli nad šibkim dečkom, ki ni nikomur storil hudega, ter ga brcali tako dolgo, dokler ni njegovo drobno telo negibno obležalo. Thomas ni vedel, kako dolgo leži na tleh. Zdelo se mu je, da je na krovu majhnega parnika ostal sam. Kako čudno, skoraj neverjetno, bil je nekako srečen. Sonce je pripekalo. Ostal bo na palubi, se je odločil. Prevzelo ga je šumenje vode, razumel ga je: svojo prvo odločitev bo moral sprejeti

daleč od ljudi. V daljavi je zagledal galeba, svojega prvega in edinega prijatelja. Letel je visoko proti soncu. Thomasova strta duša se je odločila. Sledila bo galebu visoko v nebesne modrine. In Thomas bo končno svoboden …

NE OBUPAJ

ni vedel, kaj načrtuje … Morda prav zato njena mama ni opazila nič čudnega, ko jo je ta dan peljala v šolo. Čeprav je tudi sama imela vozniški izpit, si niso mogli privoščiti še enega avta in vožnja z mamo je bila vseeno boljša od avtobusa, kljub temu, da se je morala pretvarjati in kramljati z njo, kot da je vse v redu. Ne spomni se, kdaj je nazadnje res bilo tako. »Nina, imaš vse, kar potrebuješ?« jo je iz misli predramila mama. »Saj veš, ocene so pomembne, še posebej zdaj v zadnjem letniku. Nočeš zdaj vsega uničiti, kajne?« se je nasmehnila. Mamo je vedno skrbelo za njo. Ja, pa še kaj! Vedno jo je skrbelo za njene ocene in delo v šoli. Vprašanja so bila vedno enaka – si se učila, si naredila nalogo? Niti enkrat je ni slišala vprašati: Nina, si v redu? Kako se počutiš? In zakaj je bilo tako? Ker je bilo mami vseeno za njo. Edino, kar jo je skrbelo, je bilo to, da bo njena 'punčka' imela dobre ocene in se lepo obnašala. Kot šolski pomočnici ravnatelja ji je namreč bilo pomembno le to, da si ne pokvari ugleda. A kljub temu, da se je Nina vedno počutila, kot da sploh

nima družine in da sta njena starša le sostanovalca, se nikoli ni pritoževala. Zakaj bi se? V čem je smisel? Vedno je, tako kot danes, na ista vprašanja odgovorila z enakimi odgovori. »Vse je urejeno,« se je nasmehnila, »in tudi za ocene je poskrbljeno, ne skrbi.« Sicer pa, je še dodala sama pri sebi, moje ocene kmalu ne bodo več pomembne. Ista zgodba se je ponavljala v šoli. Kot vsak dan sta jo pri starih razpadajočih omaricah pričakali njeni dve 'najboljši prijateljici'. Lahko bi rekli, da njeni edini. »Nina! Zdravo!« je prva k njej pohitela Hana. V svojih visokih petkah in kratkem krilcu se je komaj premikala, a nekako se ji je uspelo prebiti do Nine. »Hej,« je odzdravila Nina in ji vrnila objem, iz katerega jo je kmalu iztrgala Lea, ki jo je potegnila k sebi. »Predolgo se že nismo videle,« je zajokala in se ji tudi ona vrgla v naročje. Nina tega nikoli ni razumela. Vsega tega veselja in objemanja. A se je vedno samo nasmehnila in v istem tonu odgovorila: »Vem, ja! Ta dodaten teden počitnic je bil res predolg. Pogrešala sem vaju,« se je zlahka zlagala. Resnica je bila, da je bila prav

Kaj sploh je smisel življenja? To je bila njena prva misel, ko je odprla oči in se začela pripravljati na prihajajoč dan, v katerem nikakor ni mogla najti pomena. Vprašanje se je vrnilo vsakič, ko se je prisiljeno nasmehnila in zagotovila, da je vse v redu, da je samo utrujena. In to je bilo zadnje, na kar je pomislila vsak večer, ko je zaprla oči in si želela, da ji jih nikoli več ne bi bilo treba odpreti. Jutro se je začelo običajno. Kljub svoji volji je vstala in se prisilila stopiti do kopalnice, kjer je kot vedno opravila svojo jutranjo rutino. Najprej strmenje v svoj odsev v ogledalu, v upanju, da se je morda kaj spremenilo. Ampak ne. Njeni temni lasje so ji še vedno prazni in brez življenja segali do ramen, njene temno zelene oči je še vedno prekrival sivkast mrak. Zavzdihnila je in nadaljevala z opravili. Umivanje zob. Urejanje pričeske. Oblačenje. Nanašanje ličil. Kaj še manjka? Prisiljen nasmešek in zaigrana dobra volja. Bila je namreč odlična igralka. Nihče ni vedel, da je z njo kaj narobe in kaj se z njo dogaja. Nihče

Matej Petelin, 9. b

srečna, ko ji ju ni bilo treba prenašati. Z njima se zadnje čase druži samo v šoli, pa še to zato, da ne ostane čisto sama. Hana in Lea sta tisti tipični srednješolski 'barbiki'. Mar jima je le za obleke, pričeske in fante. In Nini res ni mogoče zameriti, če se ji ne ljubi pogovarjati le o tem, kako 'dober' je nek tip in kaj si je katera kupila. »Nina, a me ti sploh poslušaš?!« je naenkrat ogorčeno zavpila Hana. Hm? Sploh se ni zavedala, da je Hana kaj govorila, kaj šele, da je govorila z njo. Ja, njene razlage so po navadi tako zanimive, da jih Nina sploh ne sliši. »Ja, seveda te,« se je narejeno zasmejala. Hana jo je skeptično pogledala, potem pa se odločila, da ji verjame, in nadaljevala. Nina se je tokrat potrudila poslušati. »No, kot sem že rekla, mislim da 'totalno' moramo iti! Kdo bi lahko zamudil takšen 'party', kajne?« »Že, ampak kdo priredi zabavo v ponedeljek zvečer?« je Lea ubesedila Ninine misli. »Saj vseeno,« se je uprla Hana. »Glavno je, da vsi pridejo in zato moramo biti tudi me tam! Pa še Žan pride, te priložnosti res ne smem zamuditi.« »Kot želiš,« je z rameni skomignila Lea. »Nina saj prideš ne?« Nina ni vedela, kako se naj reši iz tega. Če pridem na zabavo s plehkimi puncami in pijanimi fanti, ki želijo samo zvezo za eno noč? Seveda, kaj sploh sprašuješ! In ja, ne skrbi, tudi moja mama bo navdušena in mi bo zagotovo pustila na zabavo med tednom, je sarkastično pomislila, a tega seveda ni rekla. Sicer pa, nič od tega kmalu ne bo več pomembno. Če bo šlo vse po načrtih, bo do konca meseca že vsega konec. In sita je bila ukvarjanja s posledicami. Zato je prikimala: »Seveda.« Tisti večer je že urejena sedela na postelji in strmela skozi okno svoje sobe. Imela je še nekaj minut do odhoda. Staršem ni povedala,

da se kam odpravlja, ampak saj ne bodo opazili. Verjetno ju niti ni doma. Večino časa sta v službi, ali pa delata v domačih pisarnah. Zavzdihnila je in počasi vstala ter se pripravila na odhod. Že je hotela oditi skozi vrata, ko je uzrla majhen žepni zvezek, ki je sameval na njeni mizi. Že dolgo ni pisala vanj. Pa je sploh še vredno? Stopila je do zvezka in ga previdno pobrala. Preletela je skozi vse že zapolnjene strani, vse popisane z istim namenom. Z istim vprašanjem in stotinami odgovorov, med katerimi ni in ni bilo pravega. Tudi zdaj odgovora ni imela, a je kljub temu pobrala pisalo in začela pisati. V čem sploh je smisel življenja? Ali obstaja tisto nekaj, za kar je vredno živeti? To zagotovo niso obleke, ličila in zabave, čeprav se s tem slepi na tisoče deklet. Ko tukaj stojim v popolnih čevljih s previsoko peto, odeta v preozko rdečo obleko, do potankosti urejeno pričesko in ličili, nisem nič bolj srečna kot ponavadi. In ko čakam na prevoz do zabave, na kateri bodo vsi, ki jih poznam, pa tudi tisti, ki jih ne, nisem prav nič vznemirjena in prav nič me ne vleče tja. Zavzdihnila je in odložila pisalo skupaj z zvezkom. Še en nesmiselni sestavek. Kot da jih nima že milijon. Preden pa bi lahko še dalje razmišljala, ji je zazvonil telefon, kar je naznanilo, da jo Lea in Hana že čakata pred vrati. Zaprla je vrata svoje sobe in se napotila proti avtu, ki je stal pred hišo. Brez da bi razmišljala, je sedla vanj. »Punca, si pripravljena na najboljšo noč svojega življenja?!« je bilo prvo, kar je slišala. Tokrat ji ni bilo treba razmišljati o posledicah, saj se ji z njimi ne bo treba soočati. »Sem,« je pritrdila. Takoj, ko je stopila v prostor, kjer se je odvijala zabava, je vanjo butnil vonj po alko-

holu in znoju. Kamor koli se je ozrla, je zagledala že tako pijane ljudi, ki so plesali po mizah ali pa vase zlivali še več alkohola. Nič kaj privlačno, kajne? »Jaz nam grem po pijačo,« je slišala reči Leo, ki je že naslednjo sekundo izginila v množici. Nina se je ozrla za sabo, a tudi Hane ni bilo nikjer. Super, je pomislila, že tako nisem želela priti sem, zdaj pa sem še ostala sama. Ni ji preostalo drugega, kot da se pomeša z množico, saj sta bili Lea in Hana njen prevoz domov in dokler ju ne najde, je ujeta tukaj. Ne spomni se, kako dolgo je stala tam. Prav tako se ne spomni, kdo ji je v roko porinil prvo pijačo in zakaj točno jo je spila. Ve le, da je po drugi pijači začela plesati z ljudmi okoli sebe. In zdi se ji, da je nekje po četrti do nje stopil fant, katerega je prepoznala kot Žana. Najprej je začel plesati z njo, potem pa jo je prijel za roko in jo odvedel nekam v zgornje nadstropje. Lahko bi se upirala, pa se ni. Saj je vseeno, vsega bo kmalu konec. Zadnje, česar se spomni, je Hanin zgrožen obraz, ko ju je videla skupaj, potem pa je zaprl vrata spalnice in od takrat naprej je vse skupaj ena sama tema. Zbudila se je s prevelikim glavobolom in premalo spomina na prejšnjo noč. Ozrla se je okoli sebe in ugotovila, da je doma, v svoji postelji. Kako je to mogoče? Kaj niso včeraj šle na zabavo? Kaj se je sploh zgodilo? In takrat se je spomnila. Brez besed je vzela pisalo in zvezek ter začela pisati. V čem sploh je smisel življenja? Zagotovo ne v fantih, čeprav so večini deklet še tako pomembni. Včeraj sem preživela noč s fantom, ki velja za enega najlepših na naši šoli in o katerem sanjajo vse punce. Ampak kaj imam od tega? Čisto nič. Večino noči se ne spomnim, tisto, kar pa se, pa sploh ni omembe vredno.

Iz pisanja jo je predramilo zvonjenje telefona. »Halo?« se je oglasila. »Upam, da veš, da je konec med nami!« se je z druge strani zaslišal jezen Lejin glas. »Če si mislila, da se lahko 'vlačiš' po Haninem fantu in ti bova kar oprostili, se pošteno motiš! In ja, ali si mislila, da te bo poklical in bosta skupaj živela srečno do konca svojih dni? Ne morem verjeti, da si tako naivna. Hana mu je že zdavnaj oprostila in spet sta par. In če-« Linija je bila prekinjena. Nina je le odložila telefon in se vrnila v posteljo. Res se nima časa ubadati s tem. Zamudila je dan pouka? Pa kaj. Njeni prijateljici jo sovražita? Tudi prav, tako ju nikoli ni marala. Kmalu nič več ne bo pomembno. Smisla življenja tudi ne moreš najti v prijateljih. Vsi trdijo, da so tako pomembni, a niso. Jaz jih očitno nikoli nisem imela ali pa le -ti niso bili pravi. To je bilo še zadnje, kar je napisala, preden je spet odtavala v globok spanec. Naslednjih nekaj tednov je potekalo normalno. Vsak dan je vstala, se uredila in odšla v šolo. Doma se je pretvarjala, da je srečna, v šoli pa ji tega več ni bilo treba. Hana in Lea sta jo ignorirali. Ignoriral jo je tudi Žan, ampak to je pričakovala. Ravnovesje se je porušilo, ko je nekega dne njen prvi postanek namesto kopalnice bilo stranišče. Ko je prvič izbruhala vsebino večerje minulega večera, se ji še ni zdelo nič čudnega. Ko pa se je to zgodilo drugič, tretjič in potem že petič, jo je začelo skrbeti. Saj ne more biti …? Kljub temu da je bila prepričana, da ni nič, je naslednji dan s sabo domov prinesla majhno napravico. Sledila je navodilom za uporabo in nestrpno čakala na rezultate. Najprej ni mogla verjeti. In ko je končno dojela, ji spet ni bilo jasno. Pozi-

tivno!?V paniki je stekla iz hiše. Hladen zrak je butnil vanjo in tla so rezala v njena bosa stopala, a se ni ustavila. Bilo je, kot da bi se vsa čustva naenkrat vrnila v njeno telo. Leta ni čutila ne veselja ne žalosti, za vse ji je bilo vseeno. Zdaj pa je vse prišlo nazaj. Strah, presenečenje, jeza, žalost. Vsako negativno čustvo, ki obstaja, ona ga je takrat občutila. In sovražila je ta občutek. Želela je nazaj, nazaj v otopelost in brezčutnost. To je treba končati, enkrat za vselej. In zdaj je pravi čas. Noge so jo same nesle proti pečini, katero so včasih obiskovali, ko je bila mlajša. Vedno se je tam kar drlo ljudi, tokrat pa je bilo vse prazno. Že odkar je načrtovala konec, si je želela, da bi se zgodil na tej pečini, da bi osamljeno drevo, ki stoji tam, bilo zadnje, kar bi videla. In tokrat se ji je zdelo, kot da jo razburkani valovi kar sami vabijo k njim, naj se jim pridruži. Tako je prav, tako mora biti. Si je ponavljala, ko je stala na robu pečine, pripravljena, da stvar enkrat za vselej konča. Hladen veter ji je nosil lase v vse smeri in samo spustiti bi se morala, pa bi bilo vsega konec. Vseh teh čustev, ki jih ni bila vajena. Ampak, ko je tako stala tam, preprosto ni mogla. Zavedala se je, da si je to želela. Da je to načrtovala. Ampak v svojem načrtu ni bila preplavljena s vsemi temi neznanimi čustvi in še pomembneje, ni bila noseča. Ko je to načrtovala, se je šlo samo zanjo, zdaj pa sprejema odločitve za dva. In zaradi tega, preprosto ni mogla. Zgrudila se je na tla in začela jokati. Ne spomni se, kdaj je nazadnje jokala. Ampak tokrat je in kar ni in ni ji zmanjkalo solz. Ko se je le umirila, je legla pod senco drevesa in ni si mogla pomagati, misli so se ji kar same vrnile k tistemu pomembnemu vprašanju, na kate-

rega je še vedno iskala odgovor. Tokrat s seboj ni imela zvezka, a je bilo, kot da bi zapisovala s svojimi mislimi. Kaj je smisel življenja? Kaj sploh je življenje samo? Lahko bi si ga predstavljali kot ladjo, ki pluje po morju v neznano. In ti si kapitan, ki ladjo usmerja, čeprav nikoli ne veš, kje boš pristal. Vsi prijatelji in družina so potniki, ki lahko prostovoljno vstopijo ali pa izstopijo. In tudi ti imaš to možnost. Lahko ostaneš na ladji življenja in se boriš in jo usmerjaš skozi vse nevihte in razburkane valove. Lahko pa obupaš in sam postaneš eden od njih. Svojo ladjo življenja si je predstavljala kot majhen parnik, ki trenutno izgubljeno tava po morju in ne ve, ali ga bo njegov kapitan zapustil ali ne. In zdelo se ji je, da je na krovu majhnega parnika ostala sama. Kako čudno, skoraj neverjetno, bila je nekako srečna. Sonce je pripekalo. Ostala bo na palubi, se je odločila. Prevzelo jo je šumenje vode, razumela ga je: svojo prvo veliko odločitev bo morala sprejeti daleč od ljudi. Zagotovo bo končala šolo, saj je do konca le še nekaj tednov. Potem pa se bo umaknila nekam na samo in poskušala ravnati prav. Kam jo bo plul njen parnik? Kdo ve? Jasno je le to, da na ladji ne bo več dolgo sama – kmalu se ji bo pridružil še en majhen kapitanček, za katerega bo poskrbela, da nikoli ne bo zapustil svoje ladje. In skupaj bosta poiskala smisel življenja. Aneja Šurina, 9. a

ŠPORTNI ATOMČKI - OBČINSKA TEKMOVANJA ŠPORTNA PANOGA

DOSEŽENO MESTO – EKIPNO

V EKIPI SO IGRALI / DOSEŽENO MESTO POSAMEZNO: DISCIPLINA IN MESTO

UČENCI

UČENKE

UČENCI

UČENKE

KOŠARKA ST.

Tomažič M., Raiter, Jerman G. in L., Zapečnik,, Drakšič, Smolko, Poznič, Kump, Vagner

Garmut, Dravčbaher, Pelemiš, Krasič, Verdonik, Šeruga, Namestnik, Zrnko, Jakopovič, Savič, Trstenjak

KOŠARKA ML.

Rajter , Kamili, Trep, Kryeziu, Drakšič, Reher, Kumer, Škobalj, Kajdomcaj, Ribič, Zapečnik, Koren,

Meršnik A., Namestnik, Drame, Vajdič, Herman, Novak, Mihajlovič, Juhart, Reicht, Punčec, Breznik, Vujaklija, Horvatič

ODBOJKA ST.

Rantuša, Poznič, Kump, Janžič, Rajter T., Tomažič, Dimnik

Kampuš, Namestnik, Zrnko, Schaubach, Flamiš, Foster, Jakopovič

ODBOJKA ML.

Zapečnik, Reher, Ribič, Drakšič, Martinec,

Meršnik A., Herman, Drame, Vajdič, Reicht, Mihajlovič

ROKOMET ST.

Rantuša, Kump, Smolko, Šimunič, Meršnik Ajda, Herman, KamRajter, Vagner, Poznič, Tomažič, puš, Dravčbacher, Pelemiš, Djurovič, Janžič, Bijelič D. Šenveter, Foster, Jakopovič, Bedrač Lenka, Verdonik, Čokolič

ROKOMET ML.

Kryeziu E., Baumgartner, Gorenjak, Ribič, Drakšič, Uduč, Reher, Bratuša, Milosavljevič, Černoga, Vukovič

NOGOMET ST.

Kump, Rantuša, Poznič, Janžič, Bežan E, Meršnik A., Plazovnik Djurovič, Mehmeti, Vagner, Smol- Lenka, Foster, Šenveter, Karničko, Korošec nik, Jakopovič, Barada

NOGOMET ML.

Gorenjak, Bijelič E., Ribič, Vuko- Plazovnik Lenka, Meršnik, vič, Kump N, Černoga, Gulič, Glavnik, Mihajlovič, Ljeskovac, Hren, Kukovec, Ribarič Goričan, Punčec. Reicht, Karničnik

ATLETIKA ST. EKIPNO

Rantuša, Kryeziu A, Petelin, Poznič, Djurovič, Premzl, Banjanin, Gligorevič, Vukovič, Bedrač, Ošlak, Adorno, Miodragovič

Foster, Jakopovič, Garmut, Kraner, Poropat, Kampuš, Drame, Herman, Muršič, Dravčbaher, Schaubach, Meršnik A., Reich, Kšela, Rukelj, Čokolič, Vute, Glavič, Šenveter

ALPSKO SMUČANJE VELESLALOM

Dečki 04/05 Ribič Maj St. dečki l 02/03 Adorno Benjamin Petelin Matej Rajter Tomaž

Deklice 04/05 Registrirane: 4. m. Punčec Sara Tamara Reich Maša Varda Deklice 02/03 Brina Poropat Zrnko Ksenija Vita Foster

PLAVANJE EKIPNO

Meršnik Ajda., Jaki, Herman, Elma Hasanovič, Dokl, Drame, Ljeskovac, Mihajlovič, Reicht, Goričan

Dušan Gligorijevič, Tomaž Rajter, Foster Vita, Dokl Melisa, Iva Grmaš Gavro, Jure Božič Milosavljevič, Zala Šenveter

PLAVANJE POSAMEZNO

Kategorizirani: Posamezno 02/04 4.m: Miha Uduč 05/07 2.m: Kos David

1 triada: 4. m: Izza Perovič Kategorizrani: 05/07 1.m: Elinn Muraus

GIMNASTIKA 1. TRIADA

2.m: Urban Horvat 4.m: Ivano Kleva 5.m: Alex Karničnik 8.m: Miha Čeh

4.m: Analina Belec 5.m: Neža Brečko 6.m: Julija Braeznar 21.m: Izza Toplak

GIMNASTIKA 2. TRIADA

11.m: Luka Matušan 22.m: Teo Unger 23:m: Art Romih Jelenc 24.m: Tibor Kukovec 25.m: Tilen Koren

4.m Eva Kesič 6.m: Anja Vide 10.m: Iva Purg 12.m: Tea Hohnec 29.m: Tamara Reicht 31.m: Anina Černoga

ŠPORTNI ATOMČKI - OBČINSKA TEKMOVANJA GIMNASTIKA 3.TRIADA

7.m: Benjamin Adorno 9.m: Nino Radovič 10.m: Sven Kotnik 14.m: Žiga Poznič

NAMIZNI TENIS

Registrirani: 2. m: Gašper Dimnik Neregistrirani: 5.m: Jure Janžič 9.m: Maj Tomažič

STRELJANJE ST.

2.m: Rajter Tomaž 4.m: Štuklek Kokol Aljaž 10.m: Luka Polegek

STRELJANJE ML.

1.m: Trep Dino 2.m: Rajter Matic 6.m: Krajnc Jakob 7.m: Bratuša Tim 6.m: Matej Petelin

BADMINTON POSAMIČNO 1

BADMINTON EKIPNO

Petelin Adorno Podjaveršek Foster Čokolič

ŠPORTNI ATOMČKI - PODROČNA TEKMOVANJA ŠPORTNA PANOGA

DOSEŽENO MESTO – EKIPNO

UČENCI

UČENKE

V EKIPI SO IGRALI / DOSEŽENO MESTO POSAMEZNO: DISCIPLINA IN MESTO UČENCI

KOŠARKA ST.

UČENKE Čokolič, Krasič, Garmut, Šeruga, Dravčbacher, Meršnik, Pelemiš, Zrnko, Namestnik, Verdonik, Jakopovič, Foster

KOŠARKA ML.

Rajter , Kamili, Trep, Kryeziu, Reher, Kumer, Škobalj, Kajdomcaj, Ribič, Koren,

Meršnik A., Namestnik, Drame, Vajdič, Herman, Novak, Mihajlovič, Juhart, Reicht, Punčec, Breznik, Vujaklija, Horvatič

NOGOMET ML.

Gorenjak, Bijelič E., Vukovič, Kump N, Černoga, , Hren, , Ribarič,

Plazovnik Lenka, Meršnik, Glavnik, Mihajlovič, Ljeskovac, Goričan, Punčec. Reicht, Karničnik

ATLETIKA ST. EKIPNO

Rantuša, Kryeziu A, Petelin, Poznič, Djurovič, Premzl, Banjanin, Gligorevič, Vukovič, Bedrač, Ošlak, Adorno, Miodragovič,

Foster, Jakopovič, Garmut, Kraner, Poropat, Kampuš, Drame, Herman, Muršič, Dravčbaher, Schaubach, Meršnik A., Reich, Kšela, Rukelj, Čokolič, Vute, Glavič, Šenveter

60 m: 24.m: Rojko Rok 27.m:Nik Damiš Skok v višino: 13.m: Ian Kump Daljina: 14.m: Sven Kotnik Vortex: 34.m: Adorno Benjamin Krogla: 9.m: Kryeziu Arsen 18.m: Tomaž Šimunič 300 m: 24.m: Banjanin Andrej Štafeta 4x100m: 12.m: Adorno, Damiš, Rojko, Kryeziu

60 m: 7.m: Tia Schaubach 9.m: Ksenija Zrnko 11,m: Elma Hasanovič 300 m: 2.m: Liza Kšela 6.m:Nika Kampuš 100 m: 2.m: Kraner Laura 4.m: Brina Poropat Višina: 4.m: Pelemiš Nikolina 6.m: Anteja Garmut Daljina: 6.m: Muršič Ana Vortex: 2.m: Foster Vita 4 X 100 m: 1.m: Schaubach, Kampuš, Kšela, Zrnko Krogla: 6.m: Dravčbacher Anuk 9.m: Zala Šenveter

ATLETIKA ST. POSAMEZNO

ŠPORTNI ATOMČKI - PODROČNA TEKMOVANJA ATLETIKA ML. POSAMEZNO

ALPSKO SMUČANJE VELESLALOM

Višina: 5.m: Rajter Matic Vortex: 4.m: Kryeziu Ervin 600 m: 3. Črt Vukovič 24.m: Jontes Matic 31.m: Vujaklija Aljoša 60 m: 4.m: Miha Uduč 17.m: Gulič Gaber 300 m: 14.m: Poznič Vito

60m: 4.m: Ajda Meršnik 7.m: Anja Vajdič 300m: 1.m: Maša Varda 7.m: Ana Stamenčič Vortex: 2.m: Alina Herman 13.m: Jaki Rima 16.m: Nuša Lakner Daljina: 10.m: Sara Punčec 11.m: Lana Kampuš 16.m: Melisa Dokl 600 m: 3.m: Lina Kraner 4.m: Tamara Reicht Višina: 2.m: Petja Drame 10.m: Tara Mihajlovič

Dečki: 04/05 Ribič Maj

Deklice 04/05 Registrirane: 4. m. Punčec Sara Tamara Reich Maša Varda Deklice 02/03 Brina Poropat Zrnko Ksenija Vita Foster

St. dečki l 02/03 Adorno Benjamin Petelin Matej Rajter Tomaž

PLAVANJE EKIPNO PLAVANJE POSAMEZNO

Dušan Gligorijevič, Tomaž Rajter, Grmaš Gavro, Jure Božič

Foster Vita, Dokl Melisa, Iva Milosavljevič, Zala Šenveter

Kategorizirani: Posamezno 02/04 4.m: Miha Uduč 05/06 2.m: Kos David

1 triada: 4. m: Izza Perovič Kategorizrani: 05/07 1.m: Elinn Muraus

AKROBATIKA ST.

3.m: Vita Foster 5.m: Sara Punčec 6.m: Anja Vajdič 19.m: Tyra Barada 21.m: Lara Rukelj 27.m: Rima Jaki 29.m: Tamara Jakopovič 39.m: Tina Hajdinjak 45.m: Katja Horvatič

AKROBATIKA ML.

20.m: Anja Vide 38.m: Tjaša Matuš 55.m: Teja Hohnec Roškar 60.m: Eva Kesič 74.m: Ajda Dovnik

SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI ST.

14.m.: Jure Janžič 14.m.:Tadej Fijan 19.m.: Sven Kotnik 20.m.: Ian Kump 30.m.: Nino Radovič

3.m.: Anja Vajdič 11.m.: Sara Punčec 13.m.: Vita Foster 41.m.: Rima Jaki 45.m.: Lara Rukelj

SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI ML.

19.m.: Niko Kump 29.m.: Teo Unger 38.m.: Luka Matušan 49.m: Tibor Kukovec 69.m.: Til Jaki

27.m.: Teja Hohnjec 38.m.: Eva Kesič Gmajner 52.m.: Anja Vide 52.m.: Ajda Dovnik 78.m.: Tjaša Matuš 88.m.: Tamara Reicht

SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI NAJMLAJŠI

NAMIZNI TENIS STRELJANJE ST.

STRELJANJE ML.

1.m: Analina Belec 11.m.: Neža Brečko 26.m: Julija Brezner 62.m.: Iza Toplak 5.m: Vita Foster 5.m: Ema Verdonik

9.m: Maj Tomažič 6.m: Jure Janžič

18.m: Rajter Tomaž 20.m: Štuklek Kokol Aljaž 26.m: Luka Polegek

5. m: Foster Vita 9. m: Jakopovič Tamara 10.m: Poropat Brina

14.m: Trep Dino 17.m: Rajter Matic 27.m: Krajnc Jakob 30.m: Bratuša Tim

4.m: Alina Herman 5.m: Jaki Rima 6.m: Barada Tyra

L 2010. 2.m: Nik Kosec 4.m: Tian Emeršič 12.m: Mai Erik Polanec L 2009 6.m: Maks Pučko 18.m: Kit Vitja l.2008 10.m: Tai Poropat 15.m: Brin Novak l.2007 17.m: Gašper K. Gmajner 20.m: David Zrnko 22.m: Til Jaki l.2006 8.m: Vito Poznič L2005 1.m: Črt Vukovič 7.m: Tibor Kukovec 2004: 15. m: Maj Ribič l. 2002 9.m: Luka Jerman 10.m: Grega Jerman

KROS - JESENSKI

Dečki 2005: 1. m: Črt V ukovič Dečki 2002: 6.m: Djurovič Žiga 16.m: Luka Jerman

KROS - SPOMLADANSKI

L2010: 7.m: Lara Rudolf 19.m: Eva Šket L 2009 4.m: Lija Zemljič 19.m: Ana Purg L2008 1.m: Julija Pečanac 5.m: Anjana Ribič 7.m: Taja Brezec 11.m: Sara Bruči 12.m: Kiara Zorec l. 2007 1.m: Lana Lešnik 8.m: Ajda Dovnik 17.m: Eva Kesič l.2006 1.m: Iva Purg 27.m: Vita Frank L2005: 4. m: Tamara Reicht 12.m: Uršula Horvatič 2004: 3.m: Alina Herman 2003: 5.m: Liza Kšela 6.m:Ksenija Zrnko 7.m: Ana Muršič L2002 1.m: Laura Kraner

Deklice 2005: 2. m: Tamara Reicht Deklice 2004: 6. m: Alina Herman 8. m: Lina Kraner Deklice 2003: 2.m: Brina Poropat Deklice 2002: 1.m: Laura Kraner

ŠPORTNI ATOMČKI - DRŽAVNA TEKMOVANJA ŠPORTNA PANOGA

DOSEŽENO MESTO – EKIPNO UČENCI

UČENKE

V EKIPI SO IGRALI / DOSEŽENO MESTO POSAMEZNO: DISCIPLINA IN MESTO UČENCI

KOŠARKA ML.

UČENKE Meršnik A., Namestnik, Drame, Vajdič , Novak, Mihajlovič, Juhart, Reicht, Punčec, Breznik, Vujaklija, Horvatič Vortex: 6.m: Herman Alina

ATLETIKA ML. POSAMEZNO SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI ST. 3. TRIADA

19.m: Jure Janžič 27.m: Tadej Fijan

9.m: Anja Vajdič 14.m: Vita Foster 20.m: Sara Punčec 27.m: Rima Jaki 32.m: Tamara Jakopovič

ORIENTACIJSKI TEK C – 8. in 9. r

9. m: Rojko Rok; 12.m: Sven 11.m: Ana Muršič; 14.m: Brina Kotnik; 19.m: Žiga Djurovič Poropat; 17.m: Anja Abramovič 23.m: Adorno Benjamin; 34.m: Ksenija Zrnko; Sabina Pavrič Nino Radovič; 39.m: Rene Vagner

ORIENTACIJSKI TEK B – 6. in 7. r

17.m: Noa Laznik; 35. m: Mel Reher; 43.m: Jan Luka Majhenič Gal Drakšič; Matic Rajter

9.m: Maša Vujaklija; 15.m: Petja Drame; 17.m: Melisa Dokl 29.m: Hana Brečko; Sara Namestnik

ORIENTACIJSKI TEK A – 4. in 5. r.

8.m: Matija Milosavljevič; 17.m: Arti Bruči; 19.m: Art Romih Jelenc; 20.m: Anej Hren

7.m: Ana Lenka Bedrač 15.m: Tea Hohnec 24.m: Manja Zupančič

ORIENTACIJSKI TEK, EKIPNO

AKROBATIKA ST.. 3. TRIADA

KROS – POSAMIČNO IN EKIPNO

13.m: Sara Punčec; 15.m: Vita Foster; 31.m: Lara Rukelj 33.m: Rima Jaki 35.m: Tamara Jakopovič Dečki 2005: 1. m: Črt Vukovič Dečki 2002: 35.m: Djurovič Žiga 102.m: Luka Jerman

Deklice 2005: 18. m: Tamara Reicht Deklice 2003: 27.m: Brina Poropat Deklice 2002: 11.m: Laura Kraner