__MAIN_TEXT__
feature-image

Page 1


Sabina Štrubelj

Pravi čas »za povohat«

2


Velikokrat razmišljam o tistem dnevu, ko sem te spoznal. V peskovniku pred blokom so se trije fantje odločili, da ti bodo vzeli neumno rožnato lopatko. Trije fantje proti mali nemočni deklici. Čeprav sem imel šele pet let, sem moral vskočiti. A ko sem se približal, si jih ti pravzaprav že sama odgnala. Stala si pokončno, z dvignjeno brado in grozeče stisnjenimi ustnicami. Le »Pustite jo pri miru,« sem se še utegnil zadreti proti njim, da bi bilo videti, da sem vsaj malo pomagal, in že so se razbežali. Ti pa si vrgla lopatko po tleh in mi pomignila, naj grem s teboj. »Kaj pa lopatka?« sem zmedeno gledal od tebe do uboge rožnate plastike, ki je klavrno obležala v pesku, in nazadnje do treh fantičev, ki so se oddaljevali od naju. »Sploh ni moja,« si odrezala, ne da bi se ti zdelo potrebno nadalje pojasnjevati. Rekel bi, da sem se morda že tistega dne malo zaljubil vate, čeprav takrat kot petleten fantič še nisem imel niti osnovne predstave o tem, kaj je ljubezen. Sem pa začenjal razumeti prijateljstvo, s teboj ob boku. Od tistega dne sva bila neločljiva, pa saj to že sama veš. Dobro veš, da sva bila ekipa, nerazdružljiva, drugim nedoumljiva. Takrat nisem vedel, kako sva si različna. 3


Da si ti Slovenka, iz dobre družine, da sem jaz Srb, in da je naš kavč raztrgan, ker nimamo denarja, vaš pa je lep, bleščeč in usnjen, ker ga imate. Ne, vse to so bile za naju samo stvari, bolj važno je bilo, da imava drug drugega. In to sem razumel. Razumel sem, da sva prijatelja, ki bi drug za drugega naredila vse. Nikoli prej in nikoli pozneje v življenju se nisem počutil, kot sem se počutil ob tebi, Antonija Pajek. Nikoli se nisem počutil močnega in nepremagljivega in sprejetega, natanko tak, kot sem. Nikoli nisem čutil, da sem bolj na pravem mestu kot takrat, ko si bila ob meni ti. In to drži kot pribito. Držalo je takrat, ko sem se pretvarjal, da sem zate odgnal tiste tri bebce, držalo je vsa dolga leta, ko sva bila najboljša prijatelja, držalo je, ko sva postala par, in držalo je, ko je življenje kruto poseglo med naju. In čeprav te zdaj ni ob meni, sem popolnoma prepričan, da drži še danes. Rad bi ti povedal, da bom zaljubljen vate, dokler bom živ. Še več: močno sumim, da bo moja ljubezen ostala živa še dolgo po tem, ko bo moje trohneče telo že zdavnaj nahranilo na stotine črvov. Kajti moja ljubezen do tebe ne more umreti. Če bi lahko, potem bi že.

4


Saj si videla, kako vztrajno jo je življenje poskušalo zatreti, kako vztrajno nama je nasprotovalo in na vse načine preprečevalo, da bi bila skupaj. Ti in jaz. Jaz in ti. In vendar še vedno upam. Star sem že in vsak pameten človek bi po vsem tem času dvignil roke v predaji. Jaz najbrž nisem pameten človek. Ampak zares upam, da se nekoč nekaj spremeni. Čeprav imaš zdaj moža in dve lepi hčerki. In čisto svoje življenje brez mene. In čeprav ti tega pisma pri mili volji ne bi upal odposlati, ga vendarle pišem. Zakaj? Ker trdno verjamem, da bo prišel dan, ko ti ga bom smel predati v branje. Da bo prišel dan, ko bo deklica z rožnato lopatko iz svojega življenja vendarle odgnala vse, kar ni pravo zanjo, in bo srce odprla meni. Tako kot mi ga je nekoč že. Verjamem v srečen konec, Antonija, in verjel bom do svojega zadnjega diha. Verjel bom še zate. Vedno sem bil in vedno bom tvoj, Ivan Dmitrović

5


1. poglavje »Zakaj se do mene obnašata, kot da me je treba paziti, ker se mi bo sicer zmešalo?« je po pričakovanjih zastokala mama, ko sem jo v petek pozno popoldne pobrala pred hišo, da bi jo peljala na pokopališče. Pred mesecem dni je umrl oče, s katerim sta preživela vse dneve zadnjih 35 let, in zdaj sva se s sestro izmenjevali – vsaka je bila en vikend pri njej. Ona pa je nergala, zakaj sva nenadoma tako pozorni. »Nočeva, da bi ti bilo dolgčas, mama,« sem ji odgovarjala čisto po resnici. »Ampak saj mi je bilo dolgčas že prej, pa nikoli nista imeli toliko časa zame!« Izognila sem se njenemu pogledu, ker je seveda imela prav, in tega me je bilo sram. Oče je bil po možganski kapi skoraj leto dni nepokreten, z njim je imela ogromno dela, naju pa ni bilo naokrog kaj dosti več, kot je bilo nujno potrebno. Vedno sva imeli take ali 6


drugačne izgovore. Sestra je za to po navadi uporabljala otroke, jaz pa službo, pa potovanja, pa fanta, če sem že kakšnega imela. Zdaj ga pravzaprav res nisem imela več. Niti fanta niti izgovora. Ostalo pa je tisoč vprašanj, ali mi je sploh namenjeno kdaj imeti nekoga za dlje časa, nekoga iskrenega, nekoga globokega, nekoga mojega. Ali mi je sploh namenjeno kdaj roditi otroka? Takšne stvari so mi hodile po glavi. Že res, da mi je pred mesecem umrl oče in grozno mi je bilo, ker nisem ves čas razmišljala o njem, a skoraj hkrati sem se razšla tudi z zadnjim gospodom Mogoče in pravzaprav me je obremenjevalo oboje. S Titom je vse potekalo tako naravno, tako prav se je zdelo in tako resnično, da sem po pol leta res že verjela, da sva par. Malo čudno se mi je zdelo, da še nisem spoznala njegovih staršev, od prijateljev pa mi je predstavil samo najboljšo prijateljico Matejo, ampak vseeno ... Govorila sem si, da greva pač malo bolj počasi, da se bo vse zgodilo ob svojem času. Precejšen šok sem doživela, ko sem ugotovila, da je bilo vse, kar je bilo med nama, pravzaprav en gromozanski, zevajoči, prekleto boleči nič. In ker se je vse skupaj zgodilo, tik preden je umrl očka, sem bolečino ter občutek zapuščenosti tako uspešno potlačila, da sta šele v zadnjem tednu znova 7


začela prihajati na plano. Vikend pri mami je bil zato čisto dobrodošel, pa čeprav se je že vnaprej obetalo, da bo ves čas nergala nad nelogično nerednostjo obiskov svojih hčera. Odpeljala sem jo na pokopališče, kamor je po očetovi smrti zahajala vsaj enkrat ali dvakrat na teden, da je zamenjala cvetje in prižgala svečko, ali pa je tudi samo postavala pri grobu in se pogovarjala z očkom, s katerim sta bila vedno dobra prijatelja. Nikoli se mi nista zdela zares strastna, nikoli se mi ni zdelo, da je njuna ljubezen nekako usodna ali neizbežna ali neukrotljiva, bolj kot to je bila mirna in prijazna, brez pretresov. Ko sem razmišljala o njiju, mi je bilo še manj jasno, kako neki sem si sama v ljubezni vedno izbirala drame, kako sem vedno našla nekakšno noro, neizbežno kemijo, nekakšno usojeno ljubezen, vsakič znova in znova in znova. Je sploh kaj čudnega, da sem na koncu vedno jokala na vse grlo? S takšno dramo, kot se je začelo, se je po navadi tudi končalo. Očka ni bil nikakršen manipulator, bil je trezen gospod, ki se je znal pogovoriti, če je šlo kaj narobe. Znal je pogledati v oči in povedati, da ga je polomil. Zdelo se mi je, da sem mu podobna, da sem čista in iskrena in poštena duša. In če pravijo, da vedno pritegnemo tisto, kar smo sami ... No, potem mi res ni 8


čisto nič jasno. Moji nekdanji frajerji, s Titom na čelu, so bili vse prej kot pošteni in čisti. Priznam, tistega spomladanskega vikenda pri mami sem bila v fazi, ko sem imela že malo dovolj lekcij vesolja, ker menda sem se pa po vseh teh letih že naučila vsega, kar je bilo treba, in počasi bi mi res lahko že dostavilo tistega moža, ki sem ga naročila že sto let nazaj in so ga očitno poslali na napačen naslov. »Dobro, gospodična, razumem, da ste prišli k meni iz nekakšnega usmiljenja, ampak če ste že tako usmiljeni, se vsaj pogovarjajte z mano,« je zarobantila mama in me zbudila iz nove epizode oddaje Kako se temeljito smiliti sama sebi (namesto da bi se vam smilila vaša osamljena mama). »Rekla sem: Če sem preživela mesece po njegovi prvi kapi, ko se me sploh ni spominjal in je bil le še nebogljena lupina tistega, kar je bil nekoč, potem bom preživela tudi zdaj, ko ga je smrt odrešila in vem, da je srečnejši, predvsem pa svobodnejši, kjer koli že je.« Lahko sem jo razumela, zdaj ko je to tako povedala. Jaz in sestra Katarina sva bili od vsega dogajanja nekako oddaljeni. Takrat, ko je zares žalovala, ko se je morala vsak dan znova sprijazniti s tem, da je njen mož sploh ne prepozna, takrat naju ni bilo na

9


spregled, vsaj ne tako pogosto, kot jo obiskujeva zdaj, ko je oče umrl. Mama pa naju je v resnici bolj potrebovala takrat, kot naju potrebuje zdaj. Pravi trapi sva, sem razmišljala. In če pomislim, da ji moram enkrat v tem vikendu povedati tudi to, da sem končno sprejela tisto premestitev v London, za katero so me v službi snubili že celo leto ... No, potem imam samo še bolj slabo vest! »Oprosti, mami, res sva slabi hčerki, kajne?« sem svoj žalostni pogled za kratek čas od ceste preusmerila k njej. »Ah,« je zamahnila z roko, »nista slabi, svoje življenje imata. Ničesar mi ne dolgujeta, poleg tega ne dovolim, da grdo govoriš o mojih puncah.« Pomežiknila mi je. »Res pa je, da ne razumem, od kod zdaj nenadoma vsa ta nuja, da sta kar naprej pri meni,« je dodala. »Hočeš reči, da te ni treba obiskovati in biti pri tebi po cele vikende?« Zahahljala se je. »Treba ni, je pa vseeno lepo. Vesela sem vajine nenadne duhovne preobrazbe. Le bodi no

10


malo bolj družabna, namesto da kot kakšen mutavec nepremično strmiš skozi vetrobransko steklo.« »Oh, oprosti,« sem ji navrgla, medtem ko sem zavijala na parkirišče ob vaškem pokopališču. »Res nisem imela najboljšega tedna. Niti meseca.« »Kaj pa je, ljubica?« sem začutila njen zaskrbljeni pogled. Zategnila sem ročno zavoro in jo debelo pogledala. »Poleg tega, da mi je umrl oče?« V istem trenutku, ko sem to izrekla, sem zavila z očmi. Prekleto, danes sem res navadna cmera, navadna žrtev, na katero se je spravil cel svet. »No, ni samo to, malo tečna sem, to je vse. Ampak zdaj bom boljše, in zvečer bova kot v starih časih pogledali eno romantično komedijo, da se dobro zjočeva, velja? Ko bo šlo vse ven, bom kot nova.« »Velja,« mi je pomežiknila.

* No, z najino romantično komedijo ni bilo nič. Zakaj ne? Takoj razložim.

11


Medtem ko sem nosila kup umazane posteljnine iz svoje stare sobe v pralnico, je pri vratih pozvonilo. »Bom jaz!« sem se zadrla po stopnicah navzgor, kjer je mama likala. Posteljnino sem vrgla v koš za perilo in, potem ko je še enkrat pozvonilo, vendarle odprla vrata. Na pragu je stal urejen gospod pri kakšnih šestdesetih letih, ki sem ga videla prvič v življenju. Nezaupljivo sem zožila pogled in bolj vprašala kot pozdravila: »Dober dan?« Preden je odgovoril, mi je vrnil enako nezaupljiv pogled, nato pa se je zmedeno popraskal po glavi. »Ali tukaj živi ... Antonija Pajek, no ... Mlekuž?« Hm, torej se ni zmotil, res je prišel k mami. Pajek je bil njen dekliški priimek, Mlekuž pa priimek, ki ga je prevzela od očeta. »Mhm, to je moja mama. Kdo jo išče?« »Ivan Dmitrović.« Ime se mi ni zdelo niti najmanj znano, a nisem komplicirala. Zasukala sem se na petah, ga pustila pred odprtimi vrati in se zadrla v zgornje nadstropje: »Mama, zate je!« »Kdo pa je?« je zavpila nazaj.

12


V naši družini pač nismo bili bog ve kako prefinjeni. »Neki Ivan Dmitrović!« Zdaj je zgoraj nastala tišina. Čakala sem, da zaslišim korake po stopnicah navzdol, in ko jih ni bilo, sem se zazrla v tega gospoda Ivana ter skomignila z rameni. Nisem ga povabila naprej. »Mama?« sem zavpila znova, a ni bilo odgovora. Ne da bi razmišljala, da je morda tale Ivan nekdo, ki naju je prišel oropat, ali kar koli je še takega, zlonamernega, sem ga pustila pred odprtimi vrati in z dolgimi koraki preskakovala po dve stopnici, da bi preverila, zakaj mi mama ne odgovarja. Našla sem jo v spalnici, sedečo na postelji in s hrbtom obrnjeno proti vratom. Likalna deska je samevala in likalnik je pritegoval pozornost z besnim sopihanjem. Zaman, mama je nepremično sedela in strmela skozi okno. Njenega obraza nisem videla. »Kaj se dogaja, mama? Ne boš prišla? Neki Ivan Dmi...« »Ni pravi čas,« me je odrezano prekinila. »Povej mu, da ni pravi čas. Naj gre.« »Mama? Si dobro?«

13


Nič ni rekla, le z roko je zamahnila čez ramo, češ naj jo pustim pri miru.

* »Ni pravi čas,« sem rekla Ivanu, kot mi je naročila mama, in nisem pričakovala, da bo reagiral, kot je. Njegov obraz se je pomračil, zajela ga je žalost, a takoj nato je zardel od jeze. »Ni pravi čas, ha? To vam je rekla ona, kajne? Točno te besede?« Zmedeno sem se namrščila. Kaj je vendar narobe s temi besedami? »No, povejte ji,« je nadaljeval po premolku, ko nisem odgovorila na njegovo vprašanje, »da bom čakal tu, dokler ne bo pravi čas. Pa magari če crknem na tem vašem pragu.« Odločno je privzdignil brado, se zavrtel okrog svoje osi in sedel na leseni podest pred hišo. Nekaj trenutkov sem še vsa osupla motrila njegov hrbet, nato pa zaprla vrata in ga pustila sedeti tam, čeprav sem vedela, da ne bo odšel. Preveč odločen je bil videti, preveč jezen, preveč naveličan vsega. Zares bo sedel tam, dokler ga mama ne sprejme, sem se zavedela. 14


Kdo za boga milega je tale Ivan? In kaj ima moja mama z njim?

15


2. poglavje Vrnila sem se v spalnico in našla mamo na natanko istem mestu, kot je bila prej, še naprej zazrto nekam skozi okno. Prav smešno se mi je zazdelo, da ona sedi tukaj, v hiši, s hrbtom obrnjena proti nekomu, ki s hrbtom obrnjen proti njej sedi na drugi strani hiše pred vhodnimi vrati, oba trmarita kot nekakšna nevzgojena mulca, jaz pa sem sredi med njima in nimam niti osnovne ideje, kaj bi se tu lahko dogajalo. Oče je vendar umrl šele pred enim mesecem, menda si mama že ni tako hitro omislila ljubimca? In tudi če bi si ga, se verjetno ne bi tako hitro sprla z njim. Oh, daj, no, Maja, sem si prigovarjala, res si trapasta in preveč bujno domišljijo imaš. Izklopila sem likalnik, preden bi s paro, ki jo je vztrajno izpihoval, v mamini spalnici naredil celo savno, in se z rokami, uprtimi v boke, ustopila pred njo.

16


»No, daj, povej mi,« sem jo dregnila na svoj brezkompromisni način. Ko je dvignila glavo, sem v njenih očeh zagledala solze. O, madona. Kaj se dogaja? Še vedno ni rekla ničesar, le neznansko žalostna je bila videti. Z zadnjico sem si naredila prostor na majhnem koščku med njo in robom postelje ter jo prijela za roko, ki jo je prej mencala v naročju. »Kdo je ta moški, mami?« sem tokrat rekla nekoliko nežneje. »Nekdo ... iz daljne preteklosti,« je odvrnila, ne da bi me pogledala. »Ljubimec?« sem poskusila. »Ne toliko ljubimec, bolj ... ljubezen.« Zadnjo besedo je tako poudarila, da me je zaščemelo pri srcu. Kot da bi skozi samo besedo začutila njeno resničnost, njeno usodnost, njeno neskončnost.

17


Ampak ... Kaj pa očka? Zakaj je ravnokar izrekla besedo ljubezen na tako usoden način v povezavi z moškim, ki sploh ni bil njen mož? »Tvojega očeta sem ljubila, Maja,« je dejala, kot da bi slišala moja vprašanja in dvome. »Ljubiš lahko različne ljudi na različne načine. Ampak verjetno je res, kar pravijo, da je samo ena tista ljubezen, ki je ne pozabiš. Ki bo vedno ostala, ki se bo vedno vračala. Ker pravzaprav nikoli ni zares odšla.« Pomolčala je in šele čez nekaj trenutkov zaključila: »To je zame Ivan.« Zdaj me je prvič pogledala. »Od ... od kod ga poznaš?« Bila sem presenečena, zmedena, če ne kar v čisto pravem šoku. »Od nekdaj. Ko sem še živela v Ljubljani, sta najini družini v bloku živeli v sosednjih stanovanjih. Vse sva počela skupaj. Vsak dan po šoli sem samo odvrgla torbo doma in nato tekla k njegovim vratom. Le na kratko sem morala potrkati, in že so se sunkovito odprla, skoznje je kot veter privršal on, me zagrabil za roko in skupaj sva tekla proti igrišču. Bil je sin srbskih priseljencev, precej revnejši so bili od nas, to sem ugotovila šele pozneje, a naju takrat to ni motilo. Kot rit in srajca sva bila.« 18


Molčala sem, ker nisem vedela, kako odreagirati. Nikoli mi ni govorila o njem. »Ko sva postala najstnika ... no, takrat so se stvari spremenile. Nisva bila več nedolžna otroka, postajala sva moški in ženska. Spreminjal se je v lepega moškega. In jaz sem bila privlačna ženska. In imela sva se rada. V tistem obdobju je ozračje med nama postalo napeto, mislim, da niti nisva razumela, zakaj.« Umolknila je in me v zadregi pogledala. »Nisem prepričana, ali res hočeš, da ti to pripovedujem.« »Res hočem, mami. Rada bi vedela, zakaj se je usedel na našo verando in pravi, da ne gre nikamor, dokler ne bo pravi čas.« Zgroženo se je zazrla vame. »Še vedno je tu?« Pokimala sem. »Ne razumem, zakaj ga odganjaš, če pa praviš, da je ljubezen.« Zdaj sem se morala nasmehniti sama pri sebi. Kaj ni bilo to, kar sem počela jaz, nekaj podobnega odganjanju ljubezni? Kaj si nisem vztrajno izbirala moških, s katerimi je bilo že od prvega trenutka jasno, da stvari ne vodijo nikamor? Kaj me ni sodelavka takoj zatem, ko je videla, kako so mi zažarele oči, ko mi je predstavila postavnega športnika Tita, šepnila: »Bodi previdna, tale menja ženske kot gate,« in ali 19


nisem vsega skupaj preslišala in potlačila nekam globoko in naslednjih šest mesecev verjela, da je z mano drugače? Kaj nisem od nekdaj zanalašč iskala moških, s katerimi se mi ne bi bilo treba odpreti? Kaj ni to po definiciji odganjanje ljubezni? O, bog, kakšno močno spoznanje! Mama ga seveda ni zaznala, saj o mojih ljubezenskih dogodivščinah ni vedela prav dosti. »Precej zapleteno je, veš ...« je odgovorila izmikajoče. »Torej sta se zaljubila že kot najstnika in ga nikoli nisi pozabila!« sem sklepala po svoje. »Zdaj pa je tu, pred tvojimi vrati. Veš, koliko let je minilo od takrat? Res bi ga lahko povabila vsaj noter na čaj, da ne bo zmrznil tam zunaj.« Res je bil marec in res so bili dnevi že toplejši, ampak večeri in noči niso bili tako prizanesljivi do starejših, na hišnih pragovih sedečih gospodov. Zamahnila je z roko in sunkovito vstala. Sledila sem ji po stopnicah navzdol, misleč, da se bo vendarle usmilila ubogega moškega, ona pa se je namesto tega čez pult nagnila bliže h kuhinjskemu oknu, s katerega je imela razgled na verando, s palcem in kazalcem razmaknila žaluzije in pogledala skozi špranjo.

20


»Prekleto,« je prhnila, se s hrbtom obrnila proti oknu in se z zadnjico naslonila na pult, »res sedi tam.« Nejeverno sem jo gledala. »Saj se hecaš, kajne? Kaj, če ti želi sporočiti kaj pomembnega?« »Oh, lepo te prosim! Kaj pomembnega bi lahko bilo po vseh teh letih?« Pretvarjala se je, da je neprizadeta, a se je takoj zatem spet obrnila in pokukala skozi okno. Ko sem ji neodobravajoče odkimala, je odvrnila: »Za božjo voljo, ravnokar sem izgubila moža! Saj ne pričakuje, da bom zdaj kar z njim ali kaj?« »Misliš, da je zato tukaj?« Komaj slišno je zarenčala skozi zaprta usta in se urno podala proti dnevni sobi. Jaz pa za njo. »Kot podrepna muha si!« je zagodrnjala, se butnila na kavč in pograbila po daljinskem upravljavcu. A bila je prepočasna, saj je bil daljinec že v mojih rokah, jaz pa na naslanjaču, in bila so me sama ušesa. »Daj, mama, govori,« sem bila neizprosna. »Zakaj misliš, da je prišel, ker hoče biti s teboj? Misliš, da te še ni pozabil?«

21


»Zagotovo me ni,« je pribila, nato pa se stegnila proti meni. »Daj mi daljinca.« Pravočasno sem ga umaknila. »Niti slučajno. Kako si lahko tako prepričana?« »Ker tudi jaz nisem njega!« me je dobesedno pribila v naslanjač. Umolknila sem in jo zbegano opazovala, kako se poskuša zbrati in najti besede, s katerimi bi vse skupaj pojasnila. »Ker se nenehno vrača,« je nadaljevala čez nekaj časa, »ker je obljubil, da me bo našel, ko bo čas pravi. Ker se že vse življenje loviva, prekleto!« Z vzdihom se je sesedla globoko v kavč. Nekaj časa sva bili obe tiho, nisem vedela, kako se odzvati. »Okej, mami, res mi boš morala pojasniti celo zgodbo,« sem ji nazadnje rekla. »Zdaj sem tako zmedena, da mi preprosto moraš povedati.« Z globokim vzdihom si je pomela oči in se vdala v usodo. »Dobro, ti pa bom. Saj drugače ne boš dala miru.« »Imaš prav,« sem se morala strinjati.

22


Kupi Spremljaj me

Pravi čas, 14,95 € Facebook | Instagram

23

Profile for Sabina Štrubelj

Pravi čas [za povohat]  

Prva tri poglavja kratke nostalgične romance avtorice Sabine Štrubelj popolnoma BREZPLAČNO! [Vsebina] Maja, razočarana nad moškimi in nad ži...

Pravi čas [za povohat]  

Prva tri poglavja kratke nostalgične romance avtorice Sabine Štrubelj popolnoma BREZPLAČNO! [Vsebina] Maja, razočarana nad moškimi in nad ži...

Advertisement