Siva dama [za povohat] by Sabina Štrubelj

Sabina Štrubelj

Siva dama »za povohat«

1. poglavje Lilo je kot iz škafa, zato mi lepi rdeči dežnik ni bil kaj prida v pomoč. V čevljih sem že čutila mokroto, ko sem stopala po pločniku, preko katerega se je voda valila kot kak gorski hudournik. Pa prav danes, pa prav zdaj, sem si v mislih ponavljala, ko sem s svojimi edinimi – a zdaj že uničenimi – salonarji čmokala po razmočenem asfaltu. Hitela sem na razgovor za novo službo. Ni bil prvi v letošnjem letu, o, ne, kje pa! Nisem slovela ravno kot oseba, ki bi znala obdržati službo. Ali moškega. Edina stalnica v mojem življenju je bila moja raztresena duša, ki ni nikoli vedela, kam jo bo odneslo naslednji dan. Človek bi si mislil, da ni nič narobe, če živim za sedanji trenutek in se ne obremenjujem s tem, kaj bo jutri. Ampak v resnici ni bilo čisto tako. Še kako me je skrbelo, kaj bo jutri. Bom še imela dovolj za najemnino? Bom imela za hrano? Si bom lahko kupila nove salonarje? S tem, da nimam sreče z moškimi, sem se pri svojih šestindvajsetih že nekako sprijaznila, a počasi sem imela dovolj tega, da sem vsake tri mesece menjala službo.

»Kako, da se mi to kar naprej dogaja?« sem se obupana tolkla po glavi, ko so me nazadnje odpustili. Iva, moja sostanovalka in najboljša prijateljica, me je pogledala, kot bi ji ravnokar rekla, da še vedno verjamem v dedka Mraza. »Saj se hecaš, kajne?« je roke uprla v boke. »Lana, jezikaš! In svojeglava si. In nepodredljiva. Popolnoma nepodredljiva. Mislim, da bi te še dalajlama odpustil, če bi denar iz blagajne delila svojim sodelavcem.« »To je bilo lani. In sploh si je tisti trapasti skopuh to popolnoma zaslužil. Kopal se je v denarju, medtem ko so bili njegovi natakarji na minimalcih! Še enkrat bi naredila isto.« »Ampak, Lana, bil je vendar tvoj šef! Sploh pa si tudi letos naredila nekaj neumnosti. Samo pomisli, prejšnjemu šefu si rekla, da je poročen s puhloglavko. In tokrat si v slaščičarni gostom glasno razlagala, da tortice niso sveže, ter jih pošiljala h konkurenci. Kaj ti je vendar bilo?!« »Vse to je bilo čisto res! Žena prvega je bila res prava kokoš. In tortice res niso bile sveže. Res ne, Iva!« »Verjamem, ampak odganjala si stranke! Menda si ne misliš, da bi lahko na tak način kjer koli obdržala službo? Moraš se spremeniti, Lana, sicer ti trda prede.« Pobesila sem glavo. Vedela sem, da ima prav. Ampak kaj, ko pa so bili moji možgani sprogramirani tako, da niso 4

prenesli laži in krivic. Kolikokrat se mi je zgodilo, da sem se res nameravala zlagati, pa me usta niso ubogala in ko sem jih odprla – je iz njih kar zletela resnica! V zadnjem takem trenutku sem imela smolo, da je mimo ravno takrat prišla šefica in me nagnala domov. »Zdaj mi je pa jasno, zakaj nam je upadel promet!« je zavpila za mano. Nisem si mogla kaj, da ji ne bi vrnila: »Oh, to je pa tudi meni kristalno jasno! Ker prodajate tri dni stare tortice!« Zabrisala mi je kuhinjsko krpo, a na srečo ni znala nič bolje metati kot skrbeti za svežino peciva. Zelo malo verjetno je bilo, da bi me na razgovoru, na katerega sem bila tokrat namenjena, tudi zares izbrali. Šlo je za veliko podjetje, obljubljena plača je bila kar solidna in potegovala naj bi se za mesto direktorjevega osebnega asistenta. Nobenega priporočila nisem imela – očitno! –, poleg tega pa tudi nobenih izkušenj z delom v tako velikem podjetju, kaj šele pri tako pomembni osebi, kot je direktor. A ker pravijo, da poskusiti ni greh, sem poslala prijavo in na svoje veliko začudenje kmalu prejela vabilo na razgovor. »Le glej, da se boš lepo oblekla,« mi je zjutraj, preden se je odpravila v službo, zabičala Iva. »In zadrži se. Ne. Jezikaj. Predvsem pa ne pozabi: Tvojega dela najemnine ne bom plačevala. Če do konca meseca ne dobiš službe, greš živet nazaj k mami.« 5

Brrr, to pa je bila grožnja! Iva je res poznala moje šibke točke, no, vsaj tisto glavno – mojo mamo ... Recimo, da z mamo nisva bili v najboljših odnosih. Če rečem, da z njo nisem govorila že sedem let, bo to verjetno dovolj zgovorno. Nisem bila čisto prepričana, da bi mi sploh odprla vrata, če bi skozi kukalo zagledala mene. Tokrat sem se torej morala zares izkazati. Vabila na razgovor ne dobiš prav zlahka, sploh če nisi ravno najprimernejši kandidat. Ampak – če tako pogledam – pogoji res niso bili nič kaj posebnega. Določeno je bilo le to, da mora biti oseba ženskega spola, prijetna, prijazna, stara od 25 do 30 let. Ni mi bilo čisto jasno, zakaj je slednje sploh pomembno, mislila pa sem si, da mora biti že kako povezano z delovnimi nalogami, vzdržljivostjo, kondicijo ali čim podobnim. Morda pa gre za res naporno službo, ki zahteva mladega človeka. Morda. Vsekakor ne pričakujejo do riti premočene osebe, sem žalostno zavzdihnila in še stoprvič to jutro preklela vreme. Odkar sem plačala zadnjo najemnino, je bilo stanje na mojem bančnem računu pod ničlo, zato nisem imela niti denarja za mesečno avtobusno vozovnico, za taksi pa še toliko manj. Ni šlo drugače, kot da se kljub neznosnemu vremenu proti centru mesta odpravim peš. Ko sem odhajala od doma, je le tu in tam padla kakšna kapljica dežja, zato sem si mislila, da bo čisto v redu, če obujem salonarje. V gumijastih škornjih tako ali tako ne bi naredila najboljšega vtisa. No, nazadnje se je z neba vlilo, kot da ne bi deževalo že stoletja in se je nebo res nujno, prav danes in prav v tem trenutku moralo iz vsega srca izjokati dol na 6

Ljubljano. Jaz pa sem bila ravno dovolj daleč, da se nisem imela časa vrniti domov in se preobuti, hkrati pa dovolj blizu, da sem morala prehoditi še polovico poti do kraja razgovora. Zdaj sem stala pred ogromno stavbo in, čeprav si nisem ničesar želela bolj kot stopiti skozi vrata na toplo, si vendarle nisem mogla kaj, da ne bi nagnila glave nazaj in stolpnice na hitro zaobjela s pogledom. Bila je tako ogromna, da sploh nisem mogla videti cele hkrati (morda bi mi to uspelo v primeru, da bi iznad glave odmaknila dežnik, česar pa raje nisem preizkušala). Zajela me je rahla panika. Kaj vendar počnem tu? Nikakor ne morem biti del nečesa tako gromozanskega! Za trenutek sem razmišljala, ali ne bi bilo morda bolje, če bi jo kar pocvirnala, nato pa sem se spomnila na Ivino grožnjo in predvsem resnost, s katero jo je izrekla, zato sem stisnila zobe in stopila v notranjost stavbe. Ni se mi zdelo, da bi receptor opazil, kako premočena sem. Ko sem vstopila, je zgolj rutinsko pokimal z glavo. Z zložljivega dežnika, ki je zdaj zaprt vihral ob meni, je v potokih tekla voda. Tudi to ga ni kaj dosti zanimalo. Odkašljala sem se, medtem ko sem z roko brskala po žepu in nato iz njega privlekla listič. »V šestindvajseto nadstropje moram, razgovor imam,« sem mu pojasnila, medtem ko sem stala pred vrtljivo ograjo, ki je na drugo stran očitno spuščala samo tiste s službeno kartico. 7

Pokimal je. »Ime?« »Lana Gregorčič.« Preiskoval je seznam pred seboj, nato pa znova pokimal in na njem nekaj označil s kemičnim svinčnikom. Nato je stegnil roko in pritisnil na nevidni gumb. Iz vrtljive ograje, razdeljene na niše, v katerih je bilo prostora le za eno osebo hkrati, sem zaslišala droben pisk. Receptor mi je z roko naveličano pomignil, naj stopim v enega izmed razdelkov, da se prebijem na drugo stran. Spoznala sem, da je s tistim nevidnim gumbom očitno povzročil, da je ograja postala prosto vrtljiva in kartica za zaposlene nenadoma ni bila več potrebna. Da ne bi zavlačevala še dlje, kot sem tako ali tako že, sem pohitela naprej v eno izmed niš, nato pa se le za hip zasukala, da bi se vratarju zahvalila za prijaznost, a prav takrat se je dežnik v moji roki na predobro znan način zganil – in se na vsem lepem odprl, da sem se skupaj z njim zagozdila v ograji. Stvar je bila v tem, da je bil ta presneti dežnik, podobno kot večina stvari v moji lasti, malo pokvarjen. Mehanizem za odpiranje ni povsem dobro deloval, zato se je tu in tam brez opozorila odprl kar sam od sebe. Na hitro sem ujela vratarjeve dvignjene obrvi, za seboj pa sem že čutila prisotnost nekoga drugega, zato sem v zadregi hitela reševat zagozdeno rdečo gmoto. V vsej svoji živčnosti seveda nisem bila kak biser spretnosti.

»Dovolite, gospodična,« sem izza hrbta zaslišala moški glas z očitnim muzajočim se prizvokom. Na dežniku sem nenadoma zagledala roke, ki niso bile moje, in kot bi mignil je bil spet varno zaprt. Jaz pa rdeča prav tako kot on, če ne še bolj. Kot dežnik mislim, ne kot moški, ki mi je pomagal. Oddahnila sem si, ko sem se končno lahko odmaknila s poti, in se zasukala, da bi se zahvalila svojemu dobrotniku. Lica so mi gorela od zadrege, tako sram me že dolgo ni bilo. »H-hvala,« sem zajecljala, visok moški pa zdaj, ko sem si ga dobro ogledala, ni bil videti prav nič posmehljiv, le prijazno se je nasmehnil in mi pomignil, naj stopim naprej, saj se je za nama naredila že kar prava mini vrsta. »Je že v redu,« mi je odvrnil, ko me je potegnil vstran, da sta živčni moški in njegova spremljevalka v dolgočasnem kostimu lahko nadaljevala pot. »Ste novi tukaj?« me je vprašal prijazni možak, medtem ko me je vodil do dvigala po isti poti, po kateri sta šla tudi moški in ženska. »Nisem še zares nova,« sem odvrnila. »Šele na razgovor sem namenjena.« Stopila sva v dvigalo poleg obeh preostalih prič moje sramote, mrkega moškega in ženske, ki se mi je potuhnjeno nasmihala.

»V katerem nadstropju imate razgovor?« je vprašal moj rešitelj. »V šestindvajsetem.« Privzdignil je obrvi, a ni takoj komentiral. Le pritisnil je na gumb s številko šestindvajset. »Kar pri direktorju, torej. Čedno, čedno ... Nisem vedel, da zaposlujemo.« Nerodno sem skomignila z rameni in se pri tem bežno zavedela, da še vedno čutim rdečico na obrazu – in mokroto v čevljih. Tole se res ni začelo najbolj obetavno. Tečen moški in ženska s potuhnjenim nasmehom sta naju zapustila nekje okrog dvajsetega nadstropja, medtem ko je moj sogovornik ostal ob meni vse do petindvajsetice. Nisva več govorila, le tu in tam sva se spogledala ter se drug drugemu v zadregi nasmehnila. Čeprav je bil visok in zagorel, je bil dokaj povprečnega videza, ne grd, ampak tudi preveč privlačen ne. Vsekakor pa izredno prijazen tip moškega, takšen, ki ga imaš po navadi za prijatelja. »Vso srečo pri razgovoru,« mi je navrgel, tik preden je izstopil. »In poskusite se upreti želji, da bi se zagozdili še med kakšna vrata.« Na široko sem se nasmehnila in iskreno upala, da se njegova želja uresniči.

*** Šestindvajseto nadstropje je bilo precej tiho v primerjavi z vrvežem, kakršnemu sem bila priča v obeh nadstropjih, v katerih se je poleg zadnjega še odprlo dvigalo. Po modri preprogi, ki je udušila moje stopinje, sem se sprehodila do receptorskega pulta, za katerim je sedela zdolgočasena stara gospa sivih las in bujne trajne. Nosila je velika debela očala in bila videti naravnost utrujena od življenja. »Vi ste ...?« je s počasnim in monotonim glasom vprašala, ko sem se postavila pred pult. »Lana Gregorčič.« »Ste ... prišli ... na razgovor?« Kot v počasnem posnetku si je nekaj zapisovala v zvezek, ne da bi me pri tem sploh ošinila s pogledom. »Tako je, na razgovor.« Čutila sem mokroto v čevljih in v hlačah od kolen navzdol. Nikoli ni bila bolj resnična kot zdaj, v tej topli sobi in na tej modri preprogi, kamor je kapljala voda z dežnika v moji roki. »Stopite naprej ... do naslanjačev ..., kjer boste počakali ... na vrsto. Dve kandidatki ... sta še pred vami.« Po počasnosti govora bi se lahko primerjala le še z Donom Corleonejem iz Botra, ampak ne vem, ali to šteje kot ista kategorija, glede na to, da je on Italijan, ki se trudi govoriti angleško. Tale gospa je morala biti samo zares ... utrujena.

Nerodno sem odcapljala do temno modrih, bogato oblazinjenih naslanjačev, ki so bili z dveh strani obdani z zelenimi lončnicami v človeški velikosti. Ni mi ušlo, s kako zaničljivim pogledom sta me premerili kandidatki. »Rajši mokra kot vzvišena,« mi je zletelo iz ust, a že v naslednjem trenutku sem pred seboj zagledala Ivin strogi obraz. Brzdaj se, sem si prigovarjala, le da je bil glas v moji glavi nenavadno podoben sostanovalkinemu. Sedla sem v prost naslanjač in si od strani ogledala svoji tekmici. Bili sta lepi ženski. Prva, ki je bila približno mojih let, je nosila dolge svetlo rjave kodre, druga, starejša, pa je bila še nekoliko temnejših las. Oblečeni sta bili poslovno elegantno, v različne odtenke bele in sive, njuna oblačila pa so že na daleč kričala, da so bila draga. Tudi moja so kričala, a ne zaradi visokih cen – kupila sem jih na razprodaji –, temveč zaradi barv. Rdeče, ravno krojene hlače, ujemajoč suknjič in rumena bluza, to je bil eden redkih »elegantnejših« kompletov v moji garderobni omari. Ko sem se zavedela, da tako s stajlingom kot s svojimi svetlimi lasmi in polnimi, rdeče našminkanimi ustnicami, najbrž kar bijem v oči, sem se v zadregi pogreznila še globlje v svoj naslanjač.

*** Pome je prišel isti moški z očali kot prej po vsako izmed mojih vzvišenih tekmic. 12

»Oprostite, ker ste morali čakati, malo se je zavleklo,« mi je mimogrede navrgel. »Ni problema,« sem odvrnila, čeprav se mi je dozdevalo, da zaradi mokrote v čevljih že počasi začenjam smrkati. Brrr, kako me je zeblo! Za vrati, na katerih je bil v zlato tablico vgraviran napis Direktor, je ob konferenčni mizi sedel mlad moški v temno sivi obleki s kravato. Glavo je zdolgočaseno naslanjal na svoje dlani, ko pa sem vstopila, se mi je zazdelo, da je njegova zdolgočasenost za trenutek izginila. To se mi z moškimi dogaja dokaj pogosto, zato nisem bila posebno presenečena. Očitno ni gej, dobro je vedeti. Zanimanje je na njegovem obrazu poblisnilo le za kratek čas, nato pa je odšlo neznano kam. Videti je bil kot kakšen mulček, ki je za droben trenutek pozabil, da kuha mulo – a se je k njej vrnil brž, ko se je na to spet spomnil. »Še zadnja današnja kandidatka, gospodična Lana Gregorčič,« me je predstavil očalar. »Mhmmmm,« je razvlečeno in nezainteresirano odvrnil oni za mizo. Takoj se mi je priskutil. Niti osnovnih manir nima! Moški z očali mi je pomignil, naj sedem, medtem ko je tisti drugi – očitno direktor – posmehljivo prhnil:

»No, gospodična Kdorkoližeste, nama boste razložili, zakaj ste povsem premočeni? Ste šli po zajtrku plavat v lužo?« Zoprno se je zahahljal svoji nedomiselni duhovitosti. »Oh, ni vam treba odgovarjati na to,« je pohitel njegov kolega, potem ko sem se več kot očitno obotavljala (in verjetno streljala s pogledom). »Saj vem, ti neotesani vozniki, ki se ne menijo za pešce in jih meni nič tebi nič zalijejo z lužo, ki je nastala na cesti. Nič hudega, nikar se ne obremenjujte.« »Ah, Maksimiljan, daj, no,« se je spet oglasil »Naj sama pove, če sem jo vprašal. Saj si rekel, da lahko vprašam kar koli hočem.« »Pripešačila sem z Dolgega mosta, če že morate vedeti,« sem brž odgovorila. Bilo je očitno, da mi kaj dosti drugega ne bo preostalo. Oba sta umolknila in me debelo pogledala. Od Dolgega mosta do centra Ljubljane, kjer je stala poslovna stavba AvanTela, je bilo kako uro hoda. No, uro in pol v petah. Če tako pomislim, bi si bolj kot posmehovanje zaslužila nagrado za posebni dosežek! »A na tem vašem Dolgem mostu taksiji ne vozijo?« je nesramnež spet posmehljivo prhnil. Niti sanjalo se mu ni, da je v meni tiktakala tempirana bomba. Jaz pa sem vedela: Ko bo odštevanje končano, bom izbruhnila, ne glede na vsa Ivina opozorila. In vedela sem tudi to, da bo ob takih izjavah odštevanje hitro zaključeno.

»Oh, vozijo že, nimamo pa vsi denarja zanje,« sem povedala po resnici. Tik-tak-tik-tak ... »No, za dezodorant na srečo imate, glede na to, da kljub jutranjemu pešačenju ne zaudarjate po znoju ...« Pomenljivo je pomolčal, nato pa dokončal: » ... preveč.« Ne vem, kaj je bilo tisto, kar me je tako razburilo. Odnos, ki ga je imel do mene že od samega začetka sestanka, zloba, s katero je po premolku izrekel zadnjo besedo, ali zaporedje nesramnosti, ki so bile hujše z vsakim stavkom iz njegovih ust. Vem samo to, da sem ga imela dovolj in niti za trenutek nisem več pomišljala. Bomba je eksplodirala. O, bog, kako je eksplodirala! »Veste, kaj,« sem začela prav počasi, čeprav je v meni vrelo. Takšne trenutke sem imela po svoje rada, ker sem znala biti nadvse teatralna in sogovornika pičiti na pravo mesto. Zato sem si vedno vzela vsaj nekaj trenutkov, da sem besede pravilno izbrala in jih razporedila. Na srečo so mi možgani delali hitro – vsaj v teh primerih. »Moje hlače so mokre in moja denarnica je prazna. Sem revna prebivalka obrobja Ljubljane, ena izmed tistih, ki jih tu, v tem prekletem šestindvajsetem nadstropju, tako prezirate. Nimam službe in nimam bleščeče prihodnosti. Ampak rajši, mnogo rajši sem vse to kot pa,« zdaj sem z glasom že presegla sobno jakost, »NAVADNA USRANA BOGATAŠKA REVA, KI SAM SEBI PRAVI MOŠKI – IN ŠE CELO DIREKTOR –, V RESNICI PA NE ZNA VODITI NITI JEBENEGA RAZGOVORA!« 15

Sunkovito sem vstala, da se je stol prekucnil za menoj, in – čeprav sem vedela, da sta služba in redna plača že splavali po vodi – uživala ob pogledu na direktorjevo pobešeno spodnjo čeljust, zaradi katere bi mu v usta prav lahko vtaknila debelo, sočno jabolko. Nekako sem se prekobacala preko zrušenega stola in se le še za trenutek obrnila k šokiranemu moškemu s kravato: »Vseeno me je veselilo. Opomnili ste me, kakšna nočem nikoli postati.« In sem besno odkorakala iz pisarne. Takoj sem zaslišala, da za menoj nekdo teče. Kar zdelo se mi je, da je očalar. »Gospodična, počakajte, prosim!« je zacvilil, ko me je dohitel. »Prisežem vam, da je danes izjemoma tako naporen. V resnici ... v resnici je prav v redu človek.« Ko sem kar hodila proti dvigalu, ne da bi se menila zanj, je postajal vse bolj živčen: »Prosim vas, razgovor še ni končan ... Še eno osebo morate spoznati. Gospodična!« Bila sem že tik pred dvigalom in pritiskala na gumb za priklic. Čutila sem, da se je očalar ustavil. Nato je srhljivo mirno rekel: »Nikamor ne morete brez službene kartice. Najprej boste šli z menoj, šele nato vas pospremim v dvigalo.« Nisem mogla verjeti, da to slišim. Počasi sem se zasukala in se mu srepo zazrla v oči. Stal je naslonjen na receptorski pult, kjer sta skupaj z zdolgočaseno receptorko strogo zrla vame, da sem se počutila kot kaka zajklja, ki zaman skuša 16

pobegniti iz ujetništva. Zmajala sem z glavo in, ne da bi se obrnila, še nekajkrat pritisnila na gumb za priklic dvigala. Nič se ni zgodilo. Očitno nisem imela izbire.

2. poglavje Zgodba na zaslonu, piše: V. S. Takoj ko je vstopila, je bilo nekaj drugače. Pri drugih kandidatkah je Aleks ostal popolnoma hladnokrven, pri njej pa ne. Njegov obraz se je komaj opazno razjasnil, presedel se je na stolu, jo malo premeril in kar slišala sem lahko, kako mu je srčni utrip narasel. Moj pa je ob tem za trenutek zastal. Stisnilo me je pri srcu, čeprav sem vedela, da bi morala biti vesela. V resnici sem bila. Bala sem se, da mu nobena od kandidatk ne bo niti približno zanimiva in resnici na ljubo je bilo veliko možnosti, da bi bilo tako. Potem bi ves načrt splaval po vodi. Aleks je bil zakompliciran moški in ne glede na to, kako veliko je lahko bilo njegovo srce, nikoli ni bilo preprosto doseči, da se je odprlo. Ena izmed teh žensk bo morala to doseči. Jaz bom morala to doseči. Pojma nisem imela, kako, ampak nekako mi bo uspelo. Jasno mi je bilo, da gre toliko stvari lahko narobe, ampak zdaj ni bilo več poti nazaj. Kar bo, pa bo.

Po nekaj sekundah je spet postal tak, kakršen je bil že vse dopoldne. Zdolgočasen, tečen, poln samega sebe. Vedela sem, da se na tak način brani, da se počuti prevaranega in zmanipuliranega. Maksimiljan jih je od njega na ta račun že toliko slišal in prav spoštujem tega moškega. Ni mu videti na prvi pogled, a tako zelo pogumen je, tako zelo zvest. Aleks misli, da je vse skupaj njegova muha, v resnici pa je zadaj veliko večji načrt. V resnici je ubogi Maksimiljan samo kurir, ki tako pogosto najbolj nastrada. Ampak stoično prenaša vse Aleksove izpade, ne da bi samo trenil z očesom. Ve, kaj je na kocki, ve, zakaj to počne. Zdaj sem na Aleksovem obrazu spet zagledala zlobo, ki je bila tokrat še za kanček bolj očitna kot pri prejšnjih kandidatkah. Zazdelo se mi je, da se bo zdaj začelo pravo dogajanje, zato sem brž pograbila slušalke in si jih začela vtikati v ušesa. Sliko sem raje opazovala brez zvoka, ker se mi je zdelo, da če izključim eno čutilo, mi bodo vsa druga toliko bolje delovala. Poleg tega zame teme pogovora niso bile pomembne, zanimalo me je zgolj to, kako bo Aleks reagiral na vsako kandidatko. Tale postavna blondinka ga je impresionirala in ko sem poslušala njun pogovor, sem bila o tem le še bolj prepričana. Bil je še bolj zloben kot do vseh poprej, prav pasji je bil, pravzaprav. In ko se mu niti približno ni pustila, sem vedela, da je prava. Takšno potrebujemo. »Pripelji jo k meni,« sem šepnila na mikrofon, prvič tisti dan.

Snela sem si slušalke in zaključek opazovala brez zvoka. Ko je dekle pobesnelo in se tako sunkovito dvignilo, da je stol zletel po tleh, je bil Aleksov obraz sprva šokiran, a ko jo je gledal, kako je odločno in jezno odtopotala iz pisarne, se je razlezel v širok nasmeh. Ne aroganten in samozadovoljen, ampak – očaran. »Ona je prava,« sem si rekla.

3. poglavje Konec je z mano, sem si mislila, medtem ko sem sledila očalarju po temnem hodniku. Na levi sem najprej zagledala ženske in nato moške toaletne prostore, midva pa sva bila namenjena še naprej. Ko je pritisnil na kljuko majhnih vrat takoj za sanitarijami, sem se že zasukala in v mislih uprizarjala pobeg stoletja. Nato pa sem se domislila, da ne morem nikamor. In tista trapasta baba na recepciji je na njegovi strani, sem se trezno opomnila. Takrat sem jo zaslišala. »No, ti je le uspelo?« je rekel globok ženski glas. »Komaj,« je priznal očalar. Tehtala sem. Kaj pa mi lahko naredita ženska in ta klavrni očalar, ki ni nič močnejši od kakšne slabo razvite najstnice? Odločila sem se, da prav nič (morda je pomagalo dejstvo, da nisem imela druge izbire), in stopila skozi vrata, ki mi jih je pridržal. Edina svetloba v utesnjeni sobi je prihajala iz šibke namizne svetilke. Ko so se mi oči privadile na polmrak, 21

sem najprej zagledala metle. Veliko različnih metel. Takšna z dolgim ročajem in takšna s kratkim, lesena in plastična, metla za prah, pa metla za pomivanje po tleh ... »Vau,« sem izdavila iskreno očarana in pri tem nenadoma pozabila na ves strah. »Sploh nisem vedela, da obstaja toliko različnih!« »Česa?« je začudeno vprašala ženska, ki je sedela za mizo. Šele zdaj sem jo opazila. Temne lase je imela spete na zatilju. Njen strogi obraz je bil videti bledikav in kljub temu da so se ji vzdolž čela zarezovale dolge vzporedne gube skrbi, ji ne bi pripisala več kot 35 let. Njen dolg vrat, ponosna drža in natančno zlikana oblačila, ki jih zagotovo ni kupila na razprodaji (in prav tako ne v H&M), so izdajali, da je ne pestijo nikakršne finančne težave, kar je uganko samo še povečalo in jo obdalo z meglico skrivnosti. Kaj, za vraga, počne ta ženska v sobi za čistila? Nenadoma sem se domislila, da gotovo že kako minuto butasto bolščim vanjo, ne da bi ji odgovorila na vprašanje. »Emmmm ... Metel,« sem zmedeno odvrnila. Ustnice je smešno stisnila in našobila v nekaj, kar bi lahko bil nasmeh. Lahko pa tudi ne. »Prosim, sedite,« je pokazala na stol nasproti sebe. Ubogljivo sem se približala, medtem pa je očalar zaprl vrata. Kar trznila sem ob srhljivem zvoku. Ženska je opazila.

»Brez skrbi, prosim. Veste, gospodična ...« Nadela si je očala, nato pa pogledala na ekran svojega tabličnega računalnika. »... Lana, tudi meni ni najbolj jasno, zakaj bi človek potreboval toliko metel, ko pa ima lahko le en sam robotski sesalnik.« Tokrat so se ji ustni kotički zagotovo privzdignili v nekakšnem samozavestnem ponosu ob šali, ki jo je ravnokar izrekla. »No, to pa je brez dvoma pravi nasmeh!« sem nameravala le pomisliti in se nato zgrozila, ko sem ugotovila, da sem misel izrekla kar na glas. Malo je manjkalo, pa bi se lopnila po glavi, ustavila me je misel, da pravzaprav nisem jaz tista, ki oblečena v kostim iz Sportine sedi v slabo osvetljeni sobi z metlami in tam sprejema kandidatke za službo. Torej se že ne bom jaz tepla po glavi! »Prosim?« je zmedeno pobuljila ženska. »Ah, nič, pozabite.« Končno sem se naveličano sesedla na stol poleg nje, medtem ko je ona skomignila z rameni in se posvetila svoji tablici. »Torej, gospodična Lana, prosim, da se ne ustrašite, saj vam bom postavila nekaj precej osebnih vprašanj.« Namrščila sem se. Osebnih vprašanj na razgovoru za službo? »Za začetek ... Kakšen je vaš status? Ste samski, imate kakšnega moškega?« 23

Zdaj sem kar ostrmela. Na kakšen čuden planet sem padla? »Prosim?« sem se nasršila, ko sem si opomogla od šoka. »Prav zares me to sprašujete? To so vendar zasebne informacije, ki se vas prav nič ne tičejo! Kdo sploh ste, da si jemljete pravico do zasliševanja?!« »Nekdo, od kogar je odvisno, ali boste dobili to službo ali ne,« je odvrnila povsem mirno, kot bi pričakovala podobno reakcijo. »To, da vas zdaj zaslišujem, je kar privilegij, če smem dodati. Večina vaših predhodnic sploh ni prišla do mene, ker se mi niso zdele primerne kandidatke.« Na hitro je potipkala po svoji tablici in mi nato pred nosom pomahala s sliko pisarne, v kateri sem bila pred kratkim in v kateri je tisti zoprni direktor zdaj besno tipkal po tipkovnici. Še preden sem natančno dojela, kar mi je ravnokar razkrila, sem odprla usta, da bi ji zabrusila nekaj v stilu, ali dva vikend ljubimca pomenita srečen samski stan ali zakomplicirano razmerje. Nenadoma pa sem se ustavila – zavedela sem se namreč, kaj je pravkar rekla. Globoko sem izdihnila in pustila, da nesramna pripomba splava po zraku. V stolu sem se naslonila nazaj in zmedeno pogledala najprej očalarja, ki je stal pri vratih, nato pa še njo. »Hočete reči – da še vedno lahko dobim to službo? Po vsem ...?« Nejeverno sem jo gledala in z glavo pomignila proti sličici na njenem ploščatem računalniku.

»Povsem nepomembno je, kaj si misli on,« je samozavestno odvrnila. »JAZ bom izbrala kandidatko.« Pogledala sem očalarja, ki mi je le na kratko pokimal. Pred očmi se mi je prikazal tisti smrdljivi, vase zagledani direktor, ki bi ga morala – če dobim službo – gledati vsak dan. Stresla sem se od gnusa. Toda potem sem zagledala še razočaran Ivin obraz, ki mi je brez besed govoril: Spet ti ni uspelo. Ni me čisto prepričala. Prepričal me je šele zadnji preblisk, v katerem sem zagledala z rdečo izpisano stanje na svojem bančnem računu in pomislila, da v takšnih deževnih dneh, kot je današnji, ne bi bilo prav prijetno spati v podhodu na glavni železniški postaji, pa čeprav bi bilo to še vedno boljše kot doma pri mami. Pogoltnila sem slino. »Okej. Saj vam bom povedala. Vse vam bom povedala.«

*** »Torej, imate partnerja?« »Nimam,« sem skopo odvrnila, čeprav bi ji lahko ure in ure razlagala o vseh svojih spodletelih razmerjih, o vseh moških, ki sem jim verjela, da z mano mislijo resno, pa so bili v resnici navadni bedaki. Običajno zasedeni, poročeni in njim podobne vrste bedaki.

Našobila je ustnice, kot da bi jo to presenetilo. »Tako privlačno dekle, pa brez moškega. Kako to?« Zavila sem z očmi. Vedno, vedno, vedno sem prej ali slej dočakala to super neizvirno vprašanje. VEDNO. »Ne prham se, pa jim očitno malo smrdim,« sem bleknila in pri tem poskrbela, da je bil sarkastičen ton še kako očiten. Ustnice so se ji tako ukrivile, da je prvič pokazala svoje snežno bele zobe, skoznje pa ji je ušel droben zvokec zadrževanega smeha. Še oči so se ji zasmejale, čisto prvič se mi je zazdelo, da se v njej skriva navaden, nepolikan, skoraj preprost človek. Lagala bi, če bi rekla, da se mi ni zdelo fino, kako sem jo čisto nehote uspela spraviti v smeh. »No, oprostite. Bom vprašala drugače. Si moškega sploh želite?« »Seveda si ga. Ampak takšnega, ki ni bedak. Do zdaj še nisem srečala veliko takih.« »Pa imate kakšno predstavo o tem, kakšen bi ta moški bil? Poleg te zelo pomembne lastnosti, ki ste jo navedli.« »Hm, seveda. Zagotovo bi moral biti visok. Ne samo višji od mene, ampak tudi višji od mene, kadar nosim pete. In rada imam zelo visoke pete. Temnolas. Moral bi imeti rjave oči in močne roke. Hmm, in prodoren, skoraj predrzen pogled. Nora sem na ljudi, ki si me upajo gledati v oči.«

Na njenem obrazu je spet zaigral drobcen nasmešek. Pomislila sem, da je prav lepa, ko se smeje. Veliko lepša kot takrat, ko se pretvarja, da je stroga. Nekaj si je zapisala na svojo tablico, nato pa pogled spet usmerila vame: »Torej bi lahko bil približno takšen, kot je Aleks?« Zmedeno sem jo pogledala: »Aleks?« »Oh, oprostite. Gospod Skvarča, direktor, s katerim ste govorili malo prej.« »Nisem vedela, da je Aleks ali gospod Skvarča. V tem podjetju se nimate navade predstavljati,« sem jo zbodla. Kar streslo me je, ko sem pomislila, da bi bil tisti zoprni imbecil v kakršnem koli intimnem razmerju z mano. Vendar sem morala priznati, da ima prav. Bil je temnolas, več kot za glavo višji od mene, imel je sloko, a športno postavo, njegov pogled pa je vsekakor bil zelo predrzen. In … ja, ja, ja, tudi prodoren. »Mogoče kvečjemu po videzu. Po značaju bi moral biti povsem, absolutno, čisto drugačen. On je preveč vzvišen, zoprn, nesramen, hudoben. Prepotenten je, čisto zares. Če bi slišali, kaj vse mi je rekel!« Namuznila se je. »Saj sem. In moram priznati, tudi jaz sem si o njem mislila nekaj podobnega, ko sem ga spoznala. Ampak dovolj o tem. Kakšen pa bi v resnici moral biti značaj vašega moškega?« »Vsekakor bi moral biti pogumen, samozavesten, odkrit ... In moral bi natančno vedeti, kaj hoče v življenju.« 27

Namrščila sem se. »Sem še vedno na razgovoru za službo ali sem se po nesreči znašla v kakšni ženitni posredovalnici?« Skoraj opravičujoče se je nasmehnila. »Še vedno je govora o službi. In še bolj nenavadna vprašanja sledijo ...« »Bi mi lahko, prosim, vsaj razložili, zakaj potrebujete vse te odgovore?« Zavzdihnila je. »Seveda. Delamo po novi ameriški metodi ocenjevanja kandidatove osebnosti. Po njej je kandidatovo zasebno življenje pri zaposlitvi enako ali še bolj pomembno kot profesionalno, saj je na ta način mogoče izredno dobro oceniti njegovo osebnost in predvideti njegovo obnašanje na delovnem mestu.« Prvič sem slišala za kaj takega, ampak seveda nisem bila kdo ve kako razgledana na področju ameriških metod. »Še vedno pa sem v igri za službo?« »Seveda!« »Torej, če se bo to dejstvo kdaj v kratkem spremenilo, mi prosim nemudoma sporočite, ker se v tem primeru res ne nameravam več sramotiti z dolgim in širokim opisovanjem svojega zasebnega življenja.« »Dogovorjeno. Torej, živite sami?« »S prijateljico živim, v najemniškem stanovanju.«

»Mhm.« Nekaj si je zapisala. »Za gospodinjstvo torej brez težav skrbite ali je to bolj prijateljičina domena?« »No, skupaj skrbiva zanj. Ona je res bolj redoljubna od mene, zato pa jaz toliko bolje kuham.« »Čistoča torej ni ravno vaša močna točka?« »Ne zdi se mi ravno najpomembnejša, to je res. Sem torej izločena iz izbora?« Po svoje sem upala, da bo odgovorila pritrdilno, zato sem pograbila torbo in se pripravila, da bi se dvignila s stola. »Kar počakajte, nikakor niste izločeni!« me je ustavila, da sem obsedela na svojem mestu. »Urejenost vam torej ni najpomembnejša vrednota,« je zaključila in skoraj malo preveč pomenljivo premerila moja živahna oblačila. Hotela sem planiti pokonci in ji povedati, da so moja oblačila mnogo bolj ženstvena in manj dolgočasna od njenih, pa sem se ugriznila v jezik. Ta novi, kontrolirani jaz je bil res nekaj ... drugačnega. Sploh nisem vedela, da se skriva v meni. Iva bi bila vsekakor ponosna! »Katere vrednote pa se vam zdijo najpomembnejše? Poskusite našteti tri.« »Iskrenost, pravica in prijateljstvo,« sem izstrelila. Za trenutek me je preiskovala s pogledom, kot bi hotela ugotoviti, ali mislim resno. Nato je odobravajoče pokimala in si spet nekaj zapisala v svoj računalnik.

»Kaj pa družina? Niste je omenili, pa kariere tudi ne. Se v prihodnosti vidite bolj kot družinskega človeka ali kot karieristko?« Postala sem previdna, kar mi ni bilo podobno. Očitno je bilo, da je to ključno vprašanje, in če zdaj rečem, da bi vso kariero takoj zamenjala za topel dom, kakršnega nisem nikoli poznala, bi bile to verjetno minus točke. »No, želela bi si imeti družino, seveda. Ampak kariero tudi! Oboje. Najbrž,« sem bila neprepričljiva. Opazila je. Dvignila je glavo in se mi zazrla v oči. »Torej, gospodična ...« je še enkrat pogledala v svoje zapiske. »Lana. Gospodična Lana, reciva, da ste na življenjskem razpotju. Imate solidno kariero, obeta se vam napredovanje. Poleg tega imate tudi čednega moškega, ki se želi poročiti in si z vami ustvariti družino. Ampak njegov dom in služba se nahajata tisoč kilometrov proč od vaše službe, zato se morate odločiti – družina ali napredovanje? Kaj izberete?« Vedela sem, da bi morala izbrati napredovanje, a le nekaj minut nazaj sem med svoje najvišje vrednote uvrstila resnico. Nisem mogla lagati. »Družino. Izberem družino.« Moj v usodo vdani pogled sem usmerila v tla namesto v sogovornico. Služba je verjetno res ušiva, pa vendarle – tako blizu sem ji že bila! A s kotičkom očesa sem vendarle začudeno opazila, da je ženska zadovoljno pokimala in si nekaj zapisala na tablico. 30

»Pojdiva še k vaši slabi plati,« je nadaljevala. »Gotovo imate kdaj slab dan?« »Seveda ...« Nisem vedela, kam meri. »Jih je veliko?« »Slabih dni? No, normalno število. Saj veste ... Ko te kdo razp... Oprostite, razjezi. Ali pa ko pride tisti čas v mesecu in si kar tako, brez razloga slabe volje.« »Vas dostikrat kdo razjezi?« Spregledala je moj besedni spodrsljaj. »Tu pa tam.« »Torej niste hitre jeze?« »Hm, ne prehitre. Če kdo preseže mejo, pa mu vsekakor brž povem, kar si zasluži. Tako kot tistemu tam.« Z glavo sem pomignila v smeri, kjer sem si mislila, da bi moral sedeti direktor. »In ko imate slab dan – kaj počnete, da ga izboljšate?« »To je lahko. Gledam film Boter. Tudi večkrat, če je treba.« Spet se je zazrla vame, tokrat z iskrenim presenečenjem. »Boter? Mislite film o mafiji?« »Tako je, to je moj najljubši film vseh časov. Nikoli se ga ne naveličam in vedno, čisto vedno me spravi v boljšo voljo. Vsakič, ko sem dobila odpoved, sem si ga pogledala takoj, ko sem se vrnila domov.« Ups, spet preveč informacij. 31

»Se vam ne zdi to ... nenavadno? Da dekle, kot ste vi, obožuje film o mafiji?« »Zakaj? Saj sem vam povedala, da visoko cenim pravico, ta film pa naravnost poveličuje pravico. In družino, ki si jo tudi že od nekdaj želim, takšno pravo, povezano družino. Ne nujno s pištolami in vsem tem ...« Namrščila se je. »Zanimivo ...« je zamrmrala in si nekaj zabeležila na tablico. »Mislim, da sva končali najin razgovor za danes. Če boste izbrani, vas obvestimo po telefonu.« Ponudila mi je roko in kar lep čas čakala, da sem tudi sama sprožila svojo. Pobešenih ramen sem vstala s stola. To je bilo torej to, kup neumnih osebnih vprašanj, odprla sem se, kot že dolgo nikomur, zdaj pa sem povedala eno dejstvo o sebi, ki ji ni bilo všeč in razgovora je kar takoj konec. Ampak bolje zdaj kot kdaj kasneje. Boter je del mene in nikoli se mu ne bi odpovedala. Niti za dobro plačano službo. Smešni očalar me je pospremil do dvigala ter ga aktiviral s pomočjo službene kartice. Opravičujoče in v zadregi se mi je nasmihal, medtem ko sva skupaj čakala, da se dvigalo pripelje do šestindvajsetega nadstropja, jaz pa sem mu le vračala srep pogled. Čisto nič raje ga nisem imela, ker je bil zdaj prijaznejši do mene. Nisem pozabila njegovega obnašanja – in najverjetneje ga nikoli ne bom. Ko sem stala v dvigalu in mi je nerodno pomahal ter zažgolel nekaj kot: »Hvala za vaš čas,« sem mu namenila še 32

zadnji morilski pogled in nato z njim za trenutek ošvrknila še staro receptorko. Varna za zaprtimi vrati sem skozi zobe iztisnila: »Kretenska firma,« nato pa se odpeljala navzdol, bližje domu, kjer se bom zleknila v posteljo in spet pogledala svoj najljubši film.

Kupi Spremljaj me

Siva dama, 9,90 € Facebook | Instagram