Page 1


Sabina Štrubelj

Hotel Lavanda 2 Poslednja skrivnost »za povohat«

2


1. poglavje Valentina

»Boste še malo kavice?« sem si na silo nadela prijazen nasmešek in prijetnima starčkoma iz Nemčije pokazala na prosojen vrč z vročo črno tekočino, ki sem ga držala v roki. Gospa – mislim, da ji je bilo ime Greta – je pokimala in me pogledala s tistim ležerno-zamaknjenim počitniškim pogledom, ki sem ga tako dobro poznala. Čisto vsi moji gostje so ga imeli, če ne že takoj na začetku, pa vsaj malo pred koncem svojega bivanja v Hotelu Lavanda. Ponosna sem bila, da ima moj hotel tak učinek na ljudi! »Tako zelo ste prijazni, gospodična,« se mi je namesto zahvale iskreno zazrla v oči, njen mož pa ji je prikimaval. »Tako lepo skrbite za naju, da se počutiva kot kralja!« Utrujeno sem se ji nasmehnila in prikimala, a moja reakcija ni bila mlačna zato, ker ne bi bila zares iskreno vesela pohvale, temveč zato, ker sem bila na smrt utrujena. Že peto noč zapored nisem skoraj nič spala in ni bilo 3


videti, da bo kmalu kaj bolje. Michel se še vedno ni oglašal na telefon. Pravzaprav je bil njegov mobilnik zdaj nem, vse klice je preusmerjal naravnost v telefonski predal. Ni mi odgovarjal na sporočila, in sploh je vse kazalo, da je med nama zares konec. Greta in njen mož kako-mu-je-že-ime sta bila te dni skupaj z mojim hotelom tisto, kar me je držalo pokonci. Provansa mi je res dala novega zagona in delo v hotelu mi je bilo veliko bolj pisano na kožo, kot sem si kdaj koli mislila, da mi bo. Res pa je, da je bila vsa sreča tako močno povezana z Michelom, da zdaj enostavno nisem mogla razmišljati o ničemer drugem kot o tem, kako bi bilo v tem trenutku, če se med nama ne bi zgodilo, kar se je. Verjetno bi mi tako kot po navadi pred zajtrkom prišel pritisnit poljub na usta, nato pa bi odšel na dvorišče ali na vrt za hotelom, kjer se je zadnje čase ves posvečal svojemu novemu projektu. Za hotelom je urejal ogromen cvetlični vrt, kakršen bi bil v ponos celo Nicolasu, med cvetjem pa je nameraval zgraditi dve luksuzni leseni kamping hišici za prav posebno turistično izkušnjo. Tretja izmed načrtovanih hišic je bila že napol zgrajena – postavljena je bila pred hotelom, in sicer prav v krošnji Nicolasovega ljubljenega hrasta. Gostje se bodo tako lahko v poletna jutra prebujali z razgledom na čudovito cvetoče polje sivke.

4


V hišice sva vložila velik del denarja, ki mi je ostal od Nicolasove dediščine. Med drugim sva z njim kupila tudi zajeten kos zemlje za hotelom, tako da se je zadnje dvorišče nenadoma podaljšalo, Michel pa ga je preoral, da bi na njem zasadil izbrane cvetoče trajnice. Nadarjen je bil za vrtnarjenje, poleg tega je v tem tako užival, da je takoj prevzel projekt in si zadal, da bo vrt nared še pred vrhuncem turistične sezone. Zdaj pa je vse stalo. Zaradi mene. Ker sem ista kot babica. Zdrznila sem se, ko sem zunaj zaslišala avtomobilski motor, nato pa odpiranje in zapiranje avtomobilskih vrat. Je on? Opravičujoče sem se nasmehnila zakoncema in kar s kavo v roki pohitela na vrt. Razočarano sem ugotovila, da na cesti ni Michelovega poltovornjaka, temveč samo taksi in … »Babica!« sem zavpila skoraj presenečeno, čeprav sem pričakovala, da pride danes. Zagotovo pa ne ob tako zgodnji uri! »Kaj pa ti že tukaj?« »Rana ura, zlata ura!« je zavpila sredi francoskih besed, namenjenih taksistu, ki ji je iz prtljažnika ravnokar privlekel njen rožnati kovček in bleščečo srebrno torbo. Nisem si mogla kaj, da ne bi že spet pomislila, kako zelo je ta starka zadnje čase pomladila svoj stil. Nosila je temno modro obleko do kolen, na glavo pa si je kot prava Francozinja poveznila bel klobuk s širokimi krajci.

5


In – se mi je samo zdelo ali se je res spogledovala s taksistom, pol mlajšim od nje? Ob tej misli sem zmajala z glavo in se skoraj zasmejala. Ko se je končno ločila od mladca in kovček privlekla za seboj do vhoda hotela, sem jo lahko objela samo z eno roko, saj sem v drugi še vedno držala vrč z vročo tekočino. »Kakšna je bila pot?« sem jo vprašala, ko se je izvila iz mojega objema. Hotela sem jo priti iskat na letališče, pa mi ni pustila. Nekam čudno najstniško je uživala v tem, da se vedno in povsod znajde sama, že od tistega jesenskega pobega v New York je bila čisto spremenjena. Mama je vsakič znova, ko sva govorili po telefonu, samo tarnala nad njo. Namesto da bi mi odgovorila, je obstala in se mi zagledala v oči. »Tinči, kaj je s tabo?« je strogo preiskovala moj obraz. »Nekaj je narobe.« Pobesila sem pogled. Presneto, pozabila sem že, da me babica vedno bere kot odprto knjigo. Zavzdihnila sem in spustila ramena, da je vrč smešno obvisel v moji desnici, nato pa komaj opazno odkimala in gledala nekam mimo babice, medtem ko sem zbirala besede. »Jaz ... ne živim več pri Michelu, babica. Vrnila sem se v hotel ...« 6


Šele zdaj sem zbrala pogum in pogledala njen obraz. Se mi je samo zdelo ali sem na njem zagledala razočaranje? »Tukaj živiš? Torej ne bom sama v apartmaju?« Ne, ni se mi samo zdelo. Moje razpoloženje se je v trenutku spremenilo. V zadnjem hipu sem se komaj utegnila zadržati, da nisem zavila z očmi. Michel me je napodil iz hiše, nato pa izginil neznano kam. Še sreča, da imam hotel, da sem imela kam iti. In tale moja pubertetniška babica se zdaj hoče pritoževati, ker ne bo imela zasebnosti? Res ji je hudo v življenju. »Trenutno nismo polni, tako da boš dobila svojo sobo. Prosim te za malo potrpljenja. Ni mi lahko, da veš.« Zasukala sem se na peti in odkorakala proti jedilnici, medtem ko so mi solze že vrele na oči. Pri tem sem skoraj treščila v odhajajoča Nemca in se jima poskusila nasmehniti, a po Gretinem pomilujočem odzivu sem predvidevala, da sta namesto nasmeha zagledala zgolj nekakšno skrivenčeno grimaso. »Hej, počakaj!« je za mano sopihala babica. »Kaj se je zgodilo med vama?« je vprašala, ko sem treskoma odložila preklemanski vrč in ostala s hrbtom obrnjena proti njej. Kaj naj bi ji rekla? Da se je zgodila kri-ni-voda-situacija? Da sem prav takšna lažnivka kot ona? Da je bila krilatica o jabolku in drevesu zadnje, kar mi je Michel rekel, tik 7


preden me je objokano pognal čez prag? In – naj za konec še povem, da sem se z njim povsem strinjala? Oh, seveda ji nisem mogla reči česa takega. »Sprla sva se, babica,« sem se počasi zasukala proti njej in jo pogledala skozi zaveso solz, »tako zelo sva se sprla. Pognal me je čez prag, in potem je še sam odšel.« Nekaj minut pozneje sva druga zraven druge sedeli na kavču v sprejemnici. Če bi bila dovolj pri sebi, bi nama verjetno skuhala čaj. In če bi bila še malo boljša gostiteljica, bi se domislila postreči tudi z domačimi piškoti iz sivke in borovničeve marmelade, ki sem jih imela vedno na zalogi za posebne priložnosti. Ampak ker nisem bila nič od tega – niti pri sebi niti zelo dobra gostiteljica –, babice sploh nisem vprašala, ali je po dolgi poti morebiti žejna ali lačna. »Kar šel je!« sem krilila z rokami, medtem ko je ona profesionalno kimala. Pa saj ko tako pomislim, je imela že kar nekaj izkušenj s poslušanjem mojih dram. »Najprej je vpil name kot na kakšnega psa, nato me je spodil iz hiše, in potem je izginil. Ni ga! Že pet dni ga ni.« »Kako je mogoče, da je po vsem tem času kar čez noč odšel? Nazadnje, ko sem bila tukaj, je bilo videti, kot da te ima iskreno rad,« se je mrščila babica in nato, kot da bi ji nenadoma vse postalo jasno, zožila oči. »Valentina, kaj si ušpičila?«

8


»Jaz?!« sem se takoj postavila v obrambno pozicijo, a se že v naslednjem trenutku domislila, da ima prav. Res sem bila kriva jaz, in tokrat sem kar konkretno zamočila. Ampak ne, nisem še bila pripravljena, da bi komu povedala o tistem telefonskem klicu, na katerega se je oglasil Michel in je pravzaprav spremenil čisto vse, celo tisto, kar je bilo lepo. Nenadoma nisem bila več prepričana, ali so bili vsi ti čudoviti meseci z moškim mojega življenja sploh resnični ali pa so bili le dolge, lepe sanje. Samo sklonila sem obraz in rekla nekam v tla: »Nočem govoriti o tem.« »Draga moja, če si naredila napako, jo moraš popraviti,« me je babica pogladila po tisti roki, s katero si nisem brisala solz. Lahko bi ji rekla: »Prava se oglaša,« pa ji nisem. Zdaj sva bili obe zločinki. In zdaj sem jo nekako lažje razumela. Najbrž je res, da v življenju vedno dobiš servirano tisto, zaradi česar najbolj strastno obsojaš druge. Toliko sem ji imela povedati, ko je postalo jasno, da nam je vsa ta leta skrivala, kdo je bil pravi oče moje mame, in zdaj sem jaz naredila nekaj tako podobnega. Ne sodi, ker boš sojen, sem v glavi zaslišala rek, za katerega sploh nisem vedela, od kod ga poznam, ampak je tako dobro opisoval to, kar se je dogajalo meni. Kdaj se bom naučila? »Nisem prepričana, da lahko to sploh kako popravim,« sem nazadnje odvrnila.

9


»Oh, ljubica,« me je nežno pogledala, »seveda lahko popraviš, vse lahko popraviš.« Odkimala sem. »Čisto vsega ne.« In res, tega, kar sem storila, nisem mogla popraviti. Nisem mu mogla vrniti časa. Nisem ga mogla vrniti sebi. Če bi ga le lahko ... Potem bi ga zavrtela nazaj do tistega poletnega dne, ko sva se pobotala in sva skupaj ležala v viseči mreži na njegovi terasi. V drugo bi ravnala drugače, res bi. Ampak kako naj mi zdaj to pomaga?

10


2. poglavje Valentina

»Valentina!« sem zaslišala znani glas, ko sem prosti čas pred kuhanjem večerje izkoriščala za obrezovanje grmičkov lavande pred hotelom. Ugotovila sem, da moram ves čas nekaj početi, saj sem sicer preveč razmišljala. Delo na majhnem polju sivke, ki mi ga je lani zasadil Michel, je bilo kot nalašč za to, da sem se zamotila. Vonj sivke me je pomirjal in zamisel o tem, da bo pridelek spet tako bogat kot lansko leto, me je navdajala s srečo. Pa čeprav sem imela hotel še vedno poln ogromnih kozarcev posušenih cvetov od lanske žetve, ker preprosto ni bilo mogoče skuhati toliko čaja in speči toliko piškotov, da bi jih lahko v celoti porabila. Dvignila sem glavo in zagledala Julie, ki je sopihajoč potiskala voziček po cesti proti meni. Dvignila sem se iz prisilne drže in si snela klobuk z glave, da sem jo lahko boljše videla.

11


»O, poglej ju,« sem se nasmehnila, precej kislo, kar je bilo značilno zame v zadnjih dneh. »Kako je mali Adam?« Juliejin in Andréjev sin se je rodil sredi februarja, dva tedna prej, kot se je napovedal. Korakali smo proti koncu marca, torej je imel zdaj že skoraj mesec in pol. Odkar je bil na svetu, me je vsakokrat, potem ko ga kak teden nisem videla, presenetil z zelo očitno večjo različico sebe. »Raste kot vedno!« mi je Julie odvrnila, kot sem pričakovala. Snela sem si rokavice in ji prikorakala nasproti čez celotno polje sivke. Brž ko sva stali druga poleg druge, se je zresnila in mi postavila že prevečkrat slišano vprašanje: »Je kaj novega v zvezi z Michelom?« Zavzdihnila sem. »Jaz sem pa upala, da imaš ti kakšno informacijo.« Julie je odkimala. »Kaj sta imela, Valentina?« se je nato resno zazrla vame. »Še vedno ne morem verjeti, da te je kar pognal čez prag. Nekaj hudega je moralo biti.« Nekaj hudega, ja. Nisem ji povedala. Niti Julie nisem povedala o tistem prekletem telefonskem klicu, ki je razkril vse. Nisem mu mogla zameriti ... Če bi bila situacija obratna, bi storila enako. Pravzaprav sem ga že za njegov molk glede zaboja, ki mi ga je zapustil Nicolas in se je ves

12


čas skrival pri Michelu, kaznovala z nekajtedenskim molkom. Moja laž je bila mnogo hujša. In vendar, ko sem sama prekinila stike z njim, je on vseeno naredil vse, da me je rešil iz Alphonsovih krempljev. Kaj pa, če tudi on zdaj potrebuje mojo pomoč? Kaj, če se mu je kaj zgodilo? me je znova obšla misel, ki se mi je tega dne pogosto svaljkala po glavi. Bi ga morala poiskati? »Misliš ...« se je obotavljala Julie. »Misliš, da se mu je kaj ... zgodilo?« »Kot da mi bereš misli,« sem obupano zmajala z glavo. »Julie, rada bi ga šla poiskat. Rada bi ... ugotovila, kje je. Samo da vem, da je dobro. Me razumeš?« Mrzlično je prikimala. »Pojdiva, Valentina, poiščiva ga. Zdaj ga poiščiva!« Pogledala sem najprej njo in potem voziček. »Se hecaš? Kaj boš storila z Adamom?« »Kaj boš pa ti s hotelom?« mi je vrnila. Saj res! Zdaj, ko ni bilo Michela, Julie pa je bila na porodniškem dopustu, sem postala nenadoma sama za vse. Nikakor nisem mogla za cel dan zapustiti hotela. Babica je sicer prišla natanko zato, da mi bo namesto Julie pomagala na recepciji, zdaj ko se je turistična sezona počasi začela prebujati. Ampak kaj mi to pomaga, ko pa je že prvi dan odšla neznano kam? 13


»Presneto, prav imaš,« sem se zamišljeno našobila. »Babica se je nekam potepla, komaj je prišla, pa je že izginila. Zdaj bi mi res prišlo prav, če bi vskočila. Samo še danes smo skoraj prazni, jutri se nam pridruži italijanska družina.« »Julija je že tu?« je zacvilila Julie. Oboževala je svojo slovensko soimenjakinjo. Prikimala sem. »Danes zjutraj je prispela. Najprej je bila videti povsem razočarana, ker ne bo imela vsega hotela zase, nato pa je skrivnostno pobrala šila in kopita in odšla. Ko sem jo vprašala, če naj jo kam odpeljem, je samo zamahnila z roko in rekla, da bo šla na avtobus.« Skomignila sem z rameni. »Takšna je postala, vidiš. Sploh ne vem, če se še lahko zanesem nanjo.« »Kaj pa, če ta čas izkoristiva za to, da narediva načrt?« se je že prerinila mimo mene in po tlakovani potki med grmički sivke voziček potiskala proti hotelu. Kristus, sem pomislila, zdaj se je zbudila detektivka. In brez vsakega dvoma bo v naslednji fazi iz mene poskusila izvleči celo zgodbo. »Julie, daj no,« sem jo poskusila odvrniti od tega, »saj veš, da se tokrat ne moreš igrati detektivske preiskave. Mama si.« Zadnji stavek sem nehote izrekla z dovolj očitajočim podtonom, da je moja prijateljica obstala sredi koraka in 14


se prav počasi zasukala proti meni. Poslala mi je tako strupen pogled, da so mi zaledenele kosti. Mislim, da sem v tistem hipu nagonsko stopila korak nazaj. Nikoli je še nisem videla tako nevarno srepeti v kogar koli, še najmanj pa vame. »Praviš,« je začela počasi, »da se je moje življenje končalo, ko sem postala mama?« »Ne, ne, seveda ne,« sem zajecljala in se skušala izvleči iz zoprne situacije. Šit, pa ne, da sem ga spet polomila. Zadnje čase mi tole ne gre preveč dobro. »Ampak ... Adam nima še niti dveh mesecev in ... mogoče ... mogoče te bolj potrebuje kot Michel ...« Dvignila je brado, se zasukala tako, da sem ji spet gledala v hrbet, in pribila: »Saj nisem rekla, da ga bom pustila samega. Z nama bo šel.« Potem je odkorakala v avlo hotela. Odločno. Brezkompromisno. Z vozičkom pred sabo. Misija se je začela. Zdaj sem morala zares zbrati svoje misli. Sem pripravljena, da ji povem vse?

15


*** Ko sem poklapano in sprijaznjeno z usodo prikorakala v sprejemnico, je bil voziček bočno parkiran ob kavču, na katerem je sedela Julie, pripravljena na razlago. Pomignila mi je, naj sedem v naslanjač, in ne da bi počakala, da to tudi zares storim, ustrelila: »Torej, se ti kaj sanja, kje bi lahko bil?« V resnici se mi je čisto konkretno dozdevalo, kje se nahaja Michel, ampak dobro sem vedela – če ji povem to, ji bom morala povedati celo zgodbo. Moje obotavljanje si je povsem pravilno razložila. »Saj veš, da mi boš enkrat morala povedati, kajne?« me je pogledala izpod čela. Zavzdihnila sem, preprijela rokavice, ki sem jih držala v roki, in se sesedla v naslanjač. Nagnila sem se naprej ter se s komolci naslonila na kolena. Julie me je ves čas opazovala z dvignjenimi obrvmi in dvema utripajočima vprašajema v očeh. »Oni dan ...« sem obotavljaje začela kar na začetku. »Oni dan je zazvonil telefon. Hišni telefon, ne mobitel. Že celo večnost nisem slišala tega predirljivega zvonjenja. Tudi Michel je potreboval nekaj časa, preden se je orientiral in ugotovil, kje se mora oglasiti.« Nasmehnila sem se ob spominu na njegov zmedeni obraz in obračanje po kuhinji, potem ko je preveril žep svojih 16


kavbojk in ugotovil, da v njem nič ne vibrira. To je bil verjetno zadnji prijetni trenutek najinega odnosa. Zadnji lep spomin nanj, sem grenko pomislila. »Jaaaa?« je Julie nestrpno spodbujala nadaljevanje. »Kmalu potem ko se je oglasil in prekinil predirljiv zvok, sem si zaželela, da se ne bi. Rajši bi v nedogled poslušala najbolj zoprno zvonjenje na svetu, kot pa doživela vse, kar je prišlo zatem.« »Kaj pa je prišlo zatem?« me je strogo pogledala Julie. Čisto pravilno je ugotovila, da skušam zavlačevati. In čisto po njeno mi tega ni nameravala dovoliti. »No, najprej se je prepiral z osebo na drugi strani, češ da gre za pomoto in da so vsi njegovi sorodniki že davno mrtvi. Takrat se mi je že svitalo, za kaj gre, mislim, da sem približno v tistem trenutku začutila cmok v grlu. Potem je rekel, še posebej razjarjeno: ‘Me imate za bedaka?’ – in treskoma odložil. Ko se je zasukal k meni, je zmajeval z glavo: ‘Klicali so iz samostana, kjer živi tista Nicolasova prijateljica … tista Eloise, in me skušali prepričati, da umira in da kliče po meni, njenem – vnuku? Kakšne neumnosti so to?’ Čeprav sem že prej slutila, za kaj gre, sem zdaj, soočena z njegovim ogorčenim pogledom, okamnela, in nenadoma je zagledal resnico v mojih očeh.« »Valentina!« se je zdaj zgrozila Julie. »Rekla si, da si mu povedala!«

17


Težava je v tem, da se, ko enkrat začneš lagati, nikoli ne konča pri prvi laži. Julie ali André, ki sta poleg babice in mene edina poznala resnico o Michelovih prednikih, bi lahko spraševala, zato sem Julie natvezila, da je bil Michel ob novici tako prizadet, da je bolje, če mu ne omenjata ničesar. Ker je novica govorila o tem, da je bil njegov pokojni oče pravzaprav sin redovnice Eloise in kriminalca Alphonsa, ki me je lansko leto celo noč držal v ujetništvu, in ker je bil povrh vsega Michel hitre jeze ter neodpustljive narave, je bilo to lahko verjeti. Pobesila sem pogled, ona pa je oči in z njimi svoj celoten obraz razširila v tako grozljivem izrazu, da me je kar streslo. »Valentina!« »Nameravala sem mu povedati, Julie. Celo rekla sem mu že, da mu moram nekaj povedati, ko sem z balkona zagledala, da je na obisk prišla Eloise. Le da potem ...« »Potem – kaj, Valentina?« je strogo vrtala vame. Lansko leto, kmalu zatem ko sem prišla v Gordes, sva z Julie napravili celo preiskavo o tem, zakaj bi mi popoln tujec po imenu Nicolas lahko zapustil cel hotel. No, poleg romance med njim in mojo babico sva izbrskali tudi to, da je bila njegova prijateljica Eloise v času, ko je bila moja babica v Gordesu, noseča – njen otrok pa ni bil nihče drug kot Michelov oče! 18


»No, potem je ta Eloise pravzaprav hotela govoriti z mano, ne z njim. Vztrajala je, naj se sprehodim z njo, in na tistem sprehodu mi je dala vedeti, da ne želi biti Michelova babica. Da je njeno življenje samostan in da me prosi, naj ji tega ne zapletam. Potem sem razmišljala ... Kaj ni Michel v življenju že dovolj trpel? Ali res mora vedeti, da ima nekje babico, ki ga v resnici noče, in dedka, ki je v zaporu?« Juliejin pogled se je omehčal. »In zato ... mu nisi povedala,« je tiho zaključila. Nisem odgovorila, le pustila sem glavi, da je z dviganjem in spuščanjem ustvarjala drobne kimljaje, medtem ko sem sama strmela nekam v prazno. Julie se je nagnila k meni in se dotaknila moje dlani. Ničesar ni rekla, vendar sem razumela sporočilo: Zdaj me razume. Ne obsoja me več. »Ampak morala bi povedati resnico, Julie!« sem napol vzrojila sama nad sabo. Tako zelo sem se obsojala, da se mi je zdelo njeno razumevanje skoraj bogokletno. Če bi bila situacija obratna – če bi torej on lagal meni – zagotovo ne bi imela milosti zanj. In zato si je tudi jaz nisem zaslužila. »Morala bi povedati,« sem zavzdihnila. »Tako pa sem se, ko sem se vrnila s sprehoda in me je vprašal, kaj je hotela nuna, zlagala, da je izvedela za moje pravo poreklo in se je hotela z menoj pogovarjati o Nicolasu.« »In kaj je rekel, ko je izvedel resnico?«

19


Pogledala sem jo, kot da je padla z lune. »Kaj misliš? Znorel je. Strgalo se mu je. Začel je vpiti name. Rekel mi je, da sem lažnivka, da nisem nič drugačna od babice. Drl se je name kot na kakšnega psa.« Ob spominu na to so mi v oči privrele solze. Še vedno sem čutila vse, kar sem čutila takrat – krivdo, obžalovanje in neskončno žalost ob spoznanju, da se odnos z nekom, ki ti pomeni vse, lahko iz pravljice v hipu spremeni v pekel. »In potem,« sem zdaj že hlipala, »potem me je nagnal iz hiše. Mi rekel, naj mu izginem izpred oči.« Julie se je nagnila k meni, da bi me potolažila, a prav v tistem hipu se je iz vozička oglasil Adam. Očitno je slišal, da se tu joče, in ni želel manjkati na zabavi. Moja kodrolasa prijateljica je, kot bi jo nekaj pičilo v tazadnjo, v hipu poletela k vozičku in začela z njim podrsavati sem ter tja. Očitno je bilo to tisto, česar si je malček želel, saj je njegov jok po nekaj minutah zlagoma potihnil. Julie se je odkašljala. »Torej misliva, da bi Michel lahko bil ...« »Pri Eloise v samostanu,« sem dokončala. Med vztrajnim podrsavanjem z vozičkom je odsotno gledala v daljavo. »Torej morava ugotoviti, kje to je,« je rekla bolj sebi kot meni.

20


3. poglavje Valentina

Za večerjo sem pripravila korenčkovo juho in gratinirane palačinke s skuto. Nisem bila pri volji za kaj bolj visokoletečega, a nič zato. Nemca očitno nista bila prav zahtevna jedca in sta med cmokanjem kar tekmovala, kdo bo bolj hvalil mojo kuho. V zahvalo sem se jima nasmehnila, nato pa pohitela iz jedilnice, saj sem v žepu svojega predpasnika čutila vibriranje telefona. Moje vznemirjene misli so šle nekako takole: Michel? Babica? Nato pa je sledilo razočaranje, saj sem na zaslonu zagledala samo: Julie. Ne da je nisem rada slišala, le zares sem bila zaskrbljena – zdaj ne le zaradi Michela, temveč tudi zaradi babice, ki je že ves dan ni bilo domov. Šla je kmalu po zajtrku, in zdaj je bila ura sedem. Saj se ji ni kaj zgodilo? »Poslušaj, malo sem razmišljala,« je Julie začela kar brez pozdrava. »Mislim, da bi morali najprej preiskati Michelovo hišo. Saj veš, da dobiva kakšno informacijo.

21


Morda o tem, kje se nahaja samostan. Jutri pa greva lahko tja!« »Julie, ne morem kar pustiti hotela in oditi. Sama sem.« »Se tvoja babica še ni vrnila?« se je začudila. »Ni se,« sem kratko odvrnila. »Presneto. Počakaj.« In je odložila. Brez pozdrava, brez razlage. To je bila moja Julie. Deset minut zatem je že pomolila nos v kuhinjo, kjer sem po večerji zlagala umazano posodo v pomivalni stroj. Nemca sta zdaj ob buteljki črnega vina sedela na kavču v avli. »Zamenjala te bom,« si je Julie že vihala rokave. »Julie? Kje pa imaš ...« »Adam se je lepo nahranil in zaspal – zdaj pa nanj pazi očka. Daj, umakni se,« me je odrinila proč od pomivalnega korita. »Pojdi k Michelu domov. Poišči sledi.« Nato je nenadoma obstala. »Saj ... imaš ključ, kajne?« Pravzaprav sem ga po vsej verjetnosti res imela. Michel je rezervni ključ hranil v hotelu in kolikor vem, ga ni nikoli prišel iskat. »Valentina? Imaš ključ?« me je nestrpno dregnila, ko se nisem odzvala.

22


»Imam,« sem odvrnila. »No, pojdi torej! Tukaj bo vse pod kontrolo,« je pograbila krožnik in mi z drugo roko nakazala, naj končno odidem. Ubogala sem jo, a se med vrati vendarle ustavila in se ozrla k njej, da bi preverila, ali misli resno. »Pojdi že,« je živčno zamahnila z roko.

*** Ko sem se vozila po tolikokrat prevoženi osamljeni poti, sem v prsih čutila težko kepo žalosti. Zavedala sem se, da tokrat na koncu poti spet ne bom padla Michelu v objem, temveč bom po vsej verjetnosti naletela na hladno, prazno hišo, enako kot pred nekaj dnevi, ko sem se želela z njim pogovoriti o najinem prepiru in sem nazadnje razočarano ugotovila, da ni niti njega niti njegovega poltovornjaka. Tedaj pri sebi nisem imela ključa, zdaj ga imam. Je prav, da brez dovoljenja vdiram v njegovo hišo? Saj je ne nazadnje tudi moja, sem se morala strogo opomniti. Že jeseni sem se namreč preselila k njemu in večino prostega časa preživljala tam. Res je, da sem bila prelena, da bi iz hotelskega stanovanja preselila čisto vse svoje stvari hkrati, a vseeno je bilo pri Michelu kar nekaj mojega – oblačila, kozmetika, celo moj prenosni računalnik, saj sem tistega dne odšla v naglici. Ne smem ga pozabiti, sem si v hipu nastavila miselni opomnik. 23


In poleg tega je bilo tam tudi toliko spominov. Pomislila sem na zdolgočasen dan še ne tako dolgo, morda največ mesec dni nazaj. V hotelu nekaj dni nismo imeli gostov in zato sem dneve preživljala doma, oblečena v razvlečeno trenirko, medtem ko je imel Michel nekaj manjših gradbenih opravil pri strankah, preostali čas pa je brkljal okoli hotela in dežural za vsak primer, če bi tja zataval kak osamljeni zimski turist in iskal prenočišče. Imela sem poln kufer svojega dolgčasa in tečnobe in v nekem trenutku sem se že odločila, da se usedem v punta ter obiščem Michela v hotelu. Vendar sem si o tem brž premislila, ko sem v ogledalu zagledala svoj bledi obraz z globokimi temnimi kolobarji pod očmi in zdolgočasenim izrazom, ki bi zlahka prestrašil naključne mimoidoče. Mogoče je bolje, če preprosto počakam, da ta dan mine, sem pomislila. Nekaj ur zatem sem se nenormalno zgodaj oprhala in legla v posteljo že ob osmih, še preden se je Michel vrnil domov. Ta dan bi mi lahko za vedno ostal v spominu kot tečen in siv, če me ne bi moj fant čez nekaj ur prebudil s poljubom in mi šepnil: »Daj, vstani in se toplo obleci. Nekaj lepega bi ti rad pokazal.« Če bi mi to rekel nekaj ur prej, bi ga verjetno zavrnila, tako pa sem bila zaradi spanja ravno prav zmedena, da sem pozabila na svojo tečnobo. Vdihnila sem vase njegov vonj, ki sem ga tako oboževala, in nastavila ustnice, da me je lahko znova poljubil.

24


Med oblačenjem sem ugibala, kam me bo peljal sredi noči. Naj se oblečem športno? Elegantno? Udobno? Na koncu sem se odločila za kompromis in sem nase navlekla kavbojke ter pulover, povrh pa še svoj debeli zimski plašč in si na glavo nadela vijolično kapo s cofom. To bo menda zaleglo, sem razmišljala, pa čeprav sem v tem trenutku, vsa neprespana, še bolj občutljiva na mraz kot običajno. V popolni bojni opravi sem v kuhinji zamežikala vanj, ki je bil prav tako videti pripravljen. Oblečen v jakno, a brez kape na glavi, je pograbil dve skodelici in mi pomignil, naj mu sledim. Šele zdaj sem ugotovila, da v kuhinji vse diši po kuhanem vinu! In še po nečem ... »Palačinke!« sem vzkliknila, ko sem na pultu zagledala krožnik sladkih zvitkov. Pograbila sem ga in sledila Michelu na teraso, kjer je na odkritem delu brez strehe za naju pripravil dva ležalnika in mizo. »Kaj mi boš pokazal?« sem se mu radovedno zazrla v oči, ko sem krožnik s palačinkami odložila na mizo. »Poglej,« je pomignil nekam nad seboj. Sledila sem njegovemu pogledu in se zazrla v enega najlepših prizorov, kar sem jih kdaj videla. Na to temno noč brez lune je bilo jasno nebo posejano s tisoči svetlih zvezd. Bile so kot majhne, svetlobna leta oddaljene hišice ogromnega, a očarljivega mesta na nebu. »Vau,« sem očarano vzdihnila.

25


»Noč, ki je nočeš prespati, kajne?« je pristopil k meni, se z roko nežno dotaknil mojega lica in me počasi poljubil. Ko sem mu pol ure zatem sedela v naročju in sva hihitaje izmenično jedla isto palačinko z mojo najljubšo borovničevo marmelado, sem razmišljala, kakšna neverjetna sreča je imeti ob sebi moškega, ki ti je sposoben še tako temačen dan spremeniti v enega najlepših v tvojem življenju. Kaj, če nikoli več ne bom doživela takšnih trenutkov z njim? sem grenko pomislila, ko sem parkirala pred njegovo hišo. Kot sem pričakovala, je bila videti zapuščena. Dovoz je bil prazen, okna so bila temna, in kolikor sem z avtomobilskimi lučmi obsvetila trate, ta Michelu, ki je vedno vzorno skrbel za okolico, zagotovo ne bi bila v ponos. Šele pet dni je bil odsoten, trata pa kot da je podivjala. Očiten znak, da se sploh ni vrnil domov. Na dovozu, kjer je običajno stal Michelov poltovornjak, sem ugasnila motor, luči pa pustila prižgane, da so mi razsvetljevale stopnišče, ki je vodilo do vhodnih vrat. Kakšno minuto sem še posedela za volanom in pri tem v rokah stiskala ključ. Medtem ko sem si ogledovala stopnišče, sem v resnici le zbirala pogum. Vdih. Izdih. Gremo.

26


*** Tipala sem po steni za stikalom – in končno razsvetlila hodnik z lučjo. Bil je natanko tak kot pred petimi dnevi. Michelovi delovni čevlji so ležali prav na sredi, kot jih je najraje puščal, da sem se vedno znova spotikala obnje. Po navadi sem se ob pogledu nanje ujezila, tokrat pa sem začutila samo to, da ga pogrešam. Vse v hodniku se je zdelo enako, le njegove jakne ni bilo. In športnih copatov prav tako ne. V kuhinji sem takoj zavohala smrad. Seveda, sem rekla sama pri sebi, saj je skleda od najine zadnje skupne večerje še vedno nepomita stala v pomivalnem koritu. Torej ga zagotovo ni bilo domov. Da bi čevlje pustil na istem mestu, se mi ni zdelo nič čudnega, skledo pa bi pomil, enkrat v petih dneh zagotovo. Približno pol minute sem se poskušala odvrniti od pomivanja posode, saj bo tako Michel hitro ugotovil, da sem mu stikala po hiši – nato pa sem se vdala in že drgnila skledo, ki je pet dni nazaj vsebovala solato s tuno. Naj pa izve, sem si mislila, saj slabše med nama tako ne more biti. In ko pomijem? Kaj bom? sem razmišljala ter vedno bolj ugotavljala, da svoje hišne preiskave nisem najbolj vestno načrtovala. Poskušala sem se domisliti, kaj bi storili detektivi v kriminalnih serijah, ki sem jih gledala kot najstnica. Zagotovo ne bi pomivali posode, sem se prijela za glavo, potem ko sem si roke obrisala v kuhinjsko krpo. 27


Morda pa je Michel kam zapisal naslov samostana? Na polički poleg telefona je stala kocka malih belih lističev, ki je bila enako velika skoraj ves čas, odkar sem poznala Michela. Nisem se mogla domisliti niti ene situacije, v kateri bi ga videla pisati po njih, zato se nisem prav nič začudila, ko sem kocko zagledala nedotaknjeno, v bližnji in daljni okolici pa ni bilo videti nobenega lističa z zapiski. Razmišljujoč o kriminalnih serijah sem pograbila svinčnik in nežno pobarvala zgornji listič v kocki, da bi našla odtis tistega, kar je bilo nazadnje napisano. Res so se prikazale besede. Kruh. Limone. Kava. Nakupovalni listek, napisan z mojo pisavo. Presneto, saj sem vedela, da Michel že ne bi kracal po lističih. Iz kuhinje sem se podala v spalnico. Postelja je bila brezhibno postlana, vrhnja rjuha nedotaknjena. Majica in spodnji del trenirke, ki ju je Michel nosil na večer najinega prepira, sta visela čez naslonjalo lesenega stola v kotu. Očitno se je pred odhodom preoblekel. Ampak – ali je s seboj vzel tudi druga oblačila? Odprla sem garderobno omaro. Če me spomin ni varal, je bilo vse videti kot nazadnje, ko sem pogledala vanjo. Tudi njegova stara, zguljena potovalka je zmečkana ležala na njenem dnu. To pomeni, da ni spakiral oblačil in torej ni načrtoval večdnevne odsotnosti. Stisnilo me je pri srcu. Kaj se mu je zgodilo? 28


Nekaj časa sem brez pravega cilja strmela v njegove srajce na obešalnikih, razporejenih po prečki, nato sem zavzdihnila in zaprla omaro. Namesto da bi preiskava ponudila odgovore, je prinesla še več vprašanj. Namesto da bi me pomirila, me je še bolj vznemirila. Kje si, Michel? Preden sem se vrnila v kuhinjo, sem z vrha nočne omarice na moji strani postelje vzela svoj prenosni računalnik in ga spakirala v torbo. Vedela sem, da je v hiši še cel kup mojih oblačil in drugih osebnih reči, vendar jih tokrat nisem nameravala odnesti. To bi pomenilo, da sem sprejela konec med nama. Pa ga nisem. Kaj mi sploh preostane? sem razmišljala, ko sem se vrnila v kuhinjo. Tod naokoli ni ničesar, kar bi mi lahko pomagalo ugotoviti, kje se nahaja samostan ali kam je odšel moj moški. Razen ... Hm, kaj pa, če pokličem na zadnjo številko, ki je klicala na stacionarni telefon? Michelov telefon je bil relativno moderen in je omogočal vpogled v zgodovino klicev. Težava je bila v tem, da ga sama nisem pogosto uporabljala, zato sem potrebovala kar nekaj časa, preden sem odkrila čarobno tipko. Nikjer ni bilo datumov, le številke so bile izpisane po vrsti. Izbrala sem prvo in pritisnila tipko Kliči. »Prosim?« se je na drugi strani oglasil ženski glas v francoščini.

29


»Eeee,« sem nekako spravila iz sebe in zraven preklinjala svojo neumnost, da se nisem vnaprej odločila, kaj bom rekla. »Torej, dober večer ... Ali lahko govorim z Eloise?« Tišina. »Halo, se slišiva?« »To bo pomota, tukaj nimamo nobene Eloise.« »Torej ... nisem poklicala v samostan?« Na drugi strani sem zaslišala hehet. »Samostan? Kakšen samostan neki?« »Oh ... oprostite,« sem še izdavila, tik preden se je oglasil signal za prekinjeno zvezo. Preklemansko, torej zadnji klic sploh ni bil iz samostana! Je Michel po tem govoril še s kom? Skoraj nisem mogla verjeti, da bi stacionarni telefon uporabil dvakrat v enem dnevu. Večino časa se vendar sploh nisva zavedala, da ga imava! Poskusila sem še z drugo številko na seznamu. Na drugi strani se je oglasil avtomatski odzivnik: »Poklicali ste telekom. Pritisnite ena za informacije.« Presneto. Skoraj prepričana sem bila, da ga pred odhodom niso klicali še s telekoma, še bolj gotova pa sem bila, da on ni klical njih. Morda pa je s telefonom kaj narobe in ni pravilno zabeležil zadnje številke?

30


Ne glede na to, v čem je bila v resnici težava, sem ostala povsem brez sledi. Kako naj zdaj vem, kje iskati dalje? In kaj bom rekla Julie? Saj me bo spasirala kot paradižnik, če ji povem, da nisem našla ničesar, medtem ko je ona samo zaradi tega pustila svojega dojenčka samega z Andréjem. Saj res, koliko je ura? Kar ostrmela sem ob pogledu na mobilnik, ki mi je povedal, da sem v Michelovi hiši preživela debelo uro. Debela ura – in niti ene sledi? Groza. Prenosnik sem si oprtala čez ramo, pogasila luči in stopila na prosto. Med zaklepanjem vrat pa me je zadelo. Seveda! Saj sem vendar trapasta. Znova sem odklenila vhodna vrata in kar obuta stekla naravnost v spalnico. »Kje te imam?« sem se pogovarjala sama s seboj, medtem ko sem brskala po papirjih na dnu svoje nočne omarice. Tam sem shranjevala vso mogočo šaro. Resda sem pri Michelu živela šele nekaj mesecev, ampak šare se je nabralo za več let. »Aha!« sem zmagoslavno vzkliknila, ko sem jo končno držala v rokah – tanko modro mapo, ki je bila nekakšen dosje Hotela Lavande. V njej sem shranila vse, kar sva z Julie uporabljali pri najini prvi preiskavi, med drugim tudi listič s številko, na katero sem nazadnje klicala Eloise. Bingo!

31


Kupi

Hotel Lavanda 2: Poslednja skrivnost, 12,90 € Spremljaj me

Facebook | Instagram

32

Profile for Sabina Štrubelj

Hotel Lavanda 2: Poslednja skrivnost [za povohat]  

Prva tri poglavja drugega dela romantične pustolovščine avtorice Sabine Štrubelj popolnoma BREZPLAČNO! [Vsebina] Leto dni je minilo, odkar j...

Hotel Lavanda 2: Poslednja skrivnost [za povohat]  

Prva tri poglavja drugega dela romantične pustolovščine avtorice Sabine Štrubelj popolnoma BREZPLAČNO! [Vsebina] Leto dni je minilo, odkar j...

Advertisement

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded