Page 1


Sabina Štrubelj

Hotel Lavanda »za povohat«

2


1. poglavje Driiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiing! Je zazvonilo pri vratih, ravno ko sem stopila izpod svoje vsakodnevne poslužbene prhe. Driiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiing! Driiiiiiing driiiiiiing! »Ja, ja, že grem, že grem!« Pograbila sem svoj najljubši in hkrati najgrši rožasti kopalni plašč, ki mi ga je za štirinajsti rojstni dan poklonila babica. Ovila sem se vanj in kot vedno zapredla ob njegovi mehkobi. Kako je lahko nekaj tako mehkega hkrati tako – grdo? Na njegovem rožnatem ozadju so bili posuti cvetovi vseh barv, kar si jih lahko zamislite – rdeče, modre, vijolične, rumene, oranžne …, skratka, umetnik ni kaj dosti razmišljal o barvnem ujemanju. Pogledala sem navzdol po plašču. Čakaj, malo, to pa prvič vidim. Je tam pri žepu celo cvet rjave barve? Ali pa gre za spominček na tisti kos čokolade, ki sem ga zadnjič pozabila v njem? Skomignila sem z rameni. 3


Driiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiing! »Oh, pa saj že prihajam! Kdo za vraga je tako siten?« sem bentila sama pri sebi, medtem ko sem si na hitro otirala mokre lase. Zares, kdo neki bi lahko stal pred vrati sredi popoldneva? Je David pozabil ključ? Ob tej misli sem se nasmejala. Ni bila smešna možnost, da bi pozabil ključ, temveč misel na to, da bi bil moj fant doma že ob štirih. Hmm, le kdaj se je to zgodilo nazadnje? Morda pred letom in pol, ko se je zastrupil s hrano v menzi in ni hotel, da bi ga slišali prdeti na službenem stranišču? Znova sem se namuznila in kar bosa stekla čez vežo do vhodnih vrat. Pogledala sem skozi kukalo in pred vrati uzrla lik, ki bi prav lahko ušel iz kakšne risanke. Bil je majhen, debelušen možic z debelimi okroglimi očali na ogromnem krompirjastem nosu. Okrog glave je imel venček sivih las, lica pa rdeča in dobro zalita. Nenadoma je levo roko odločno iztegnil k zvoncu, da se je po veži spet razlegel rezek driiiiiiiiiiiiiiiiiing, zato sem brž odklenila vrata in ga očitajoče pogledala. »Uničili mi boste zvonec!« Še enkrat sem premerila možica od glave do pet. Če ni ušel iz risanke, je pa iz preteklosti, sem sklenila ob pogledu na dvajset let staro sivo obleko s še bolj staromodno kravato. Ne le obleka, tudi on je bil videti kar precej star; tako na pogled bi mu prisodila dobrih sedemdeset let. 4


»Eeee, bonjour mademoiselle!« me je nato vrgel iz tira. Na široko sem odprla oči in ga debelo gledala. Seveda sem razumela, da je bil to pozdrav, kaj dlje od tod pa moje znanje francoščine ni seglo. Upala sem, da bo nadaljeval v kakšnem bolj razumljivem jeziku. »Eee, jaz odvetnik Nicolasa Duponta, vi dobite hotel!« se je trudil razlagati v polomljeni angleščini in se ob tem obilno znojil po čelu. Oči so se mi še za nekaj milimetrov bolj razširile, za novi posebni učinek pa je zdaj poskrbela še moja razprta čeljust, skozi katero pa še vedno nisem izdavila ne bu ne mu. Odvetnik je pokazal name in odločno ponovil: »Vi podedujete hotel! Vaš phijatelj Nicolas vam da hotel!« »Jaz nimam nobenega prijatelja Nicolasa,« sem mu naposled vendarle pojasnila po angleško, »verjetno ste se zmotili in zvonite pri napačnem stanovanju ...« »No, no! Hotel de monsieur Dupont je zdaj vaš!« Pred nosom mi je vneto mahal s šopom listov. »Glejte, nobenega monsieur-duponta ne poznam, poskusite pri sosedu. Hvala in lep pozdrav!« Nejevoljno sem zaloputnila vrata in pustila, da je čudni mož s pestmi tolkel po njih. Nisem se odmaknila od vrat, le namrščila sem čelo in razmišljala, kakšna potegavščina bi to lahko bila. So ga poslale prijateljice? David? A čemu neki bi to naredili? 5


Nimam rojstnega dneva niti nisem nikoli sanjala o kakšnem hotelu v Franciji. Ne, ne, to je bila prav gotovo nekakšna pomota! A še preden sem naredila prvi korak v smeri kopalnice, sem z druge strani vrat zaslišala: »Eeee, mademoiselle … Vi-vi-vi … Vi ste Valentina Kovač?« Okeeej ... Od kod ta neznanec pozna moje ime? Ustavila sem se in prisluhnila. »Monsieur Dupont umhe in hoče, da imate vi hotel. Hotel v Provansi, Gordes. Jaz pustim vizitka phed vhata.« Skozi vrata sem se mu prav po tiho spačila: »Bla bla, ti pustiš vizitka pred vrata. Bla bla bla. Kakšen norec.« Vendar nekaj mi ni dalo miru. Norec ali ne, poznal je moje ime. Še vedno je bilo možno, da me je hotel kdo potegniti za nos in je najel igralca, zagotovo pa možak ni zvonil pri napačnih vratih. Po prstih sem se odplazila do vrat in zelo previdno, da ne bi povzročala nepotrebnega hrupa, odškrnila pokrov kukala. Pogledala sem skozenj in ravno še ujela trenutek, ko se je neznančeva zalita zadnjica zamajala ter izginila za vogalom. Za vsak primer sem počasi preštela do sto in ves ta čas opazovala dogajanje na hodniku. Ker je ta ostal prazen, sem naposled le odprla vrata. S predpražnika sem pobrala šop listov z vizitko, na kateri je pisalo: 6


Pierre Bertrand, avocat. Spustila sem jo v žep kopalnega plašča in na poti do kuhinje zmedeno brskala po šopu dokumentacije. Prvi list je bil kopija oporoke v francoskem jeziku. Vsaj predvidevala sem, da gre za oporoko, ker tako ali tako nisem razumela prav ničesar, razen svojega imena, ki je bilo zapisano z odebeljeno pisavo. V kuhinji sem sedla za mizo in brala dalje – naslednji dokument je bil na mojo srečo v angleščini. Ugotovila sem, da možica, tega Pierra, nisem narobe razumela. Res mi je želel dopovedati, da sem od nekega Nicolasa Duponta iz Gordesa podedovala hotel v Franciji. Kaj tako trapastega pa še ne! »Kaj bom naredila z vami?« sem se glasno šobila nad papirji, ki sem jih razporedila po mizi pred seboj. Zaželela sem si, da bi bil David doma. Glede na to, da je odvetnik, bi že vedel, kaj storiti. Vstala sem in stopila k oknu. Njegovega avta seveda še ni bilo na parkirišču, veliko prezgodaj je bilo za to. Ura je pol petih, čez tri ure in pol se morda že prikaže, sem razmišljala. Moj fant je bil izredno zaposlen človek. Včasih sem se spraševala, kako da ne pregori. Vse dneve je preživljal v službi, njegov delovnik je bil dolg najmanj dvanajst ur. Včasih, k sreči le v nujnih primerih, je moral celo vikende preživljati v službi.

7


Zaposlen je bil v eni največjih odvetniških pisarn v naši mali državi in je v sedmih letih, odkar sva bila skupaj, napredoval že vsaj trikrat. Nisem bila povsem prepričana, na katerem položaju je, vedela sem le, da ima astronomsko plačo, kakršne jaz verjetno ne bom dočakala do konca življenja, in da vedno zastopa le največje stranke. Politike, estradnike in podobne velike ribe. In kljub temu da je bil v podjetju tako pomemben, je moral še vedno toliko delati. »Nisi dosegel že vsega, kar si želel?« sem ga vprašala zadnjič in že vnaprej poznala odgovor. On ne bo nikoli dosegel vsega, ker si bo vedno želel še nekaj več. Saj se ne pritožujem, s plačo, kakršno ima, sva lani preživela cel mesec na Kubi, vendar včasih bi si vendarle želela … Njega. Njega doma pred televizorjem, v starem razvlečenem puloverju in z roko okrog mojih ramen. Ah, saj vem, da samo sanjam. Zagrnila sem zaveso, sprijaznjena s tem, da njegovega avta še dolgo ne bo na parkirišču, in se končno domislila, kam grem lahko poiskat nekaj družbe. Domov! Obiskala bom starše v ljubljanskem predmestju in morda mimogrede še povprašala o tem Dupontu, sem sklenila. Morda pa tudi ne, bom videla!

8


2. poglavje »O, Valentina! Kakšno lepo presenečenje,« je zažgolela mama, ko mi je odprla vrata. Oblečena je bila v temno vijolično trenirko, glavo pa je imela polno navijalk. »Kaj te je prineslo?« se je pozanimala, nato pa obstala in me zaskrbljeno pogledala. »Je vse v redu?« »Seveda je vse v redu!« sem se zasmejala in jo objela čez rame. Vedno je bila tako zaskrbljena. »Potrebujem poseben razlog, da obiščem svoje starše?« »A, tako, k staršem si prišla? Potem pa jaz kar grem,« sem zaslišala znani glas. Babica, ki je neslišno prišla iz kuhinje, se je na videz užaljeno zdaj že vzpenjala po stopnicah proti svojim prostorom. Zahihitala sem se njeni šali in stekla za njo. »No, no, babica, brez drame, prosim,« sem zasopihala, ko sem jo ujela. Za svoja leta se je premikala izjemno hitro. »Dobro veš, da tebe od vseh najbolj pogrešam!« »Aha! Je že prav!« se je zdaj užaljeno našobila mama, nato pa se zasukala proti babici: »Mati, ti pa ne stoj na 9


stopnišču. Pomisli, kaj se ti lahko zgodi, če te obide slabost!« Babica me je z roko potrepljala po licu. »Vedno si mi znala popihati na dušo, Tinka-Valentinka. Želim si, da bi lahko enako rekla za tvojo mamo, ki me vedno z veseljem opomni na mojo starost!« Mama, ki je medtem že odšla v kuhinjo, se je zadrla: »Mati! Če nisem v istem prostoru kot ti, še ne pomeni, da te ne slišim! Nikar ne pozabi, kdo ti je danes zlikal perilo!« Babica se je namrdnila in mi tiho šepnila: »Zlikala bi ga sama, pa mi ni pustila, ker bi si lahko zlomila roko.« Zahihitala sem se, jo prijela pod roko in jo pospremila navzdol po stopnicah. »Saj veš, da ne misli slabo, kajne? Samo skrbi jo zate.« »Ah, skrbi, skrbi, skrbi. Dovolj imam teh njenih skrbi! Zdaj končno razumem, kakšen pekel si preživljala med puberteto,« je zavzdihnila. »Daj, no, gotovo ni tako hudo!« »Imaš prav,« se je strinjala in povohljala po zraku, ko je iz kuhinje priplaval vonj po enolončnici. »Kuha pa res kar dobro.«

***

10


Mama me je kot običajno kar brez besed posedla za mizo in, še preden sem lahko rekla, da pravzaprav nisem lačna, predme postavila krožnik kadeče se enolončnice. Sem rekla krožnik? Bila je kar cela skleda, medtem ko so mama, očka in babica jedli iz posod povsem normalne velikosti. Ko sem to opazila, sem se namrščila in vprašujoče pogledala babico. Ta je samo skomignila z rameni in zajela žlico svoje juhe. »Mama, s čim sem si zaslužila celo skledo enolončnice?« sem se pozanimala. »Ah, to,« je mama zamahnila z roko. »Samo tri čiste krožnike sem imela, ostali so v pomivalnem stroju. Upam, da ne zameriš.« A na njeno smolo jih je shranjevala prav v vitrini nad svojo glavo in le kratek pogled mi je povedal, da je tam cel kup povsem čistih krožnikov. Ko se je mama zavedela, kam gledam, je bila v zadregi. »No, prav, prav. Nekam suha se mi zdiš, pa sem si mislila, da ti ne bo škodilo, če se enkrat pošteno naješ.« Zahahljala sem se. Vedno je bilo enako, prav ob vsakem obisku me je obtoževala, da hujšam. V resnici sem bila vedno ista. Zahvaljujoč dobremu metabolizmu se nikoli nisem zredila, a prav tako nisem hujšala. Postava je bila pri mojem videzu edina zares dobra stvar.

11


To in pa čudežne zelene oči, ki so se spreminjale v skladu z razpoloženjem, česar mi nihče nikoli ni verjel. Neizrazit obraz, posut z drobnimi pegicami, in dolgočasni rjavi lasje mi po drugi strani niso ravno delali usluge. Kakor koli, mama me je očitno imela v spominu shranjeno nekoliko debelejšo, kot sem bila v resnici, zakaj bi sicer vsakokrat zaskrbljeno oznanila, da sem shujšala? »In ti si se me odločila napokati z enolončnico?« sem stvar raje obrnila na šalo. »Saj veš, da to ni ravno redilna hrana, kajne?« »Seveda ni, ampak kaj, ko se nikoli ne napoveš. Kako naj potem vem, kdaj moram pripraviti svinjsko pečenko? Sama sreča, da sem ravno danes spekla pecivo, sicer res ne vem, kaj bi ti dala jesti.« »No, no, Breda, ne govori tako,« se je zdaj prvič oglasil še očka. »Valentina nas res lahko obišče kadar koli, napovedana ali ne. Pa če kaj jé ali pa nič.« Levo roko je iztegnil od mize in me nežno potrepljal po hrbtu. Takšen je bil moj očka. V hiši s samimi ženskami je bil večino časa tiho, kadar pa se je oglasil, je imel običajno zadnjo besedo. S stavkom ali dvema je lahko dosegel, da smo končale prepir, utihnile ali pa zgolj zamenjale temo, tako kot tokrat. »Je tvoj fant spet v službi?« je vprašala mama. Ko sem prikimala, je nadaljevala: »Že dolgo ga nismo videli. Saj ni kaj jezen na nas?« 12


»Ne. Samo … Dela pač. Veliko dela, saj veš.« »Aaaha,« je pomenljivo razpotegnila besedo, in ni mi ušlo, kako je ob tem privzdignila obrvi. Ni ji bilo všeč, da me David tako pogosto pušča samo. Mislila je, da nisem zares srečna. Ali naj raje rečem: vedela je, da nisem zares srečna? Kajti nisem bila. Moje življenje je bilo daleč od tega, kar sem od njega pričakovala pred sedmimi leti, tik preden sem prvič srečala Davida. Takrat sem si mislila, da bom dopisnica iz New Yorka, Sydneyja, Hongkonga in drugih svetovnih prestolnic. Mislila sem si, da v nobenem mestu, v nobeni državi ne bom preživela več kot leto dni in da bo vsak dan mojega življenja svojevrstna in predvsem zabavna pustolovščina. Potem je prišel David. Pojma nimam, kako je tistega večera med mojimi manekenskimi prijateljicami, ob katerih sem se vedno počutila kot grda račka, opazil prav mene – a me je. In bil je tako lep, da mi je v hipu zmešal glavo in mi zamajal tla pod nogami. Nekaj let starejši je bil in ni delil mojega navdušenja nad spontanimi avanturami. Niso mu bili všeč izleti v neznano, naravnost sovražil je počitnice v zadnjem hipu, ni bil ljubitelj presenečenj in celo do seksa na javnih mestih je imel odklonilen odnos. Vse to pa se mi ni zdelo kritično, ker sem bila pač noro zaljubljena. Edino, kar se mi je zdelo res pomembno, je bilo to, da sva bila skupaj.

13


In prav zares sva se imela lepo. Čeprav so najini dnevi večinoma potekali po vnaprej določenih scenarijih, sva se imela čudovito. Potem pa sva se preselila v skupno stanovanje in stvari so se postopoma začele spreminjati. Še vedno sem oboževala trenutke, ki so bili samo najini, le da jih zdaj skoraj ni bilo več, moje življenje pa se je spremenilo v eno samo čakanje. Čakanje na Davida, da pride iz službe, da konča delovni teden, da usliši moje prošnje in končno greva skupaj iz stanovanja … Kot da vse življenje sedim v čakalnici železniške postaje in čakam na vlak, ki nikoli ne pride. Kako naj bom torej srečna? »Valentina!« je od nekod priplaval mamin glas. Zdrznila sem se in jo vprašujoče pogledala. »Tvoja pogodba?« Ker prismuknjen izraz še ni izginil z mojega obraza, me je sumničavo pogledala: »Za božjo voljo, Tina, kaj se dogaja s tabo?« »Ah, nič, malo sem utrujena, to je vse,« sem se nasmehnila. »O čem si govorila?« »Vprašala sem te, ali si že podaljšala pogodbo v službi. Ti ne poteče v kratkem?« »Oh, da, seveda mi. Ampak podaljšala je še nisem. Poteče mi z začetkom aprila, tako da bomo o tem verjetno razpravljali prihodnji teden.« »In, kaj misliš, boš ostala?« 14


Ogorčeno sem jo pogledala. »Mama! Takih stvari me vendar ne moreš spraševati! Ti bi morala vedno verjeti vame.« »Saj verjamem!« je brž odvrnila. »Zanimalo me je le, ali ti želiš ostati. Si zadovoljna?« »No, sem. Seveda sem zadovoljna. Delovnik je pretežno dopoldanski, sedim nasproti svoje najboljše prijateljice iz mladosti in pišem trače, za katere ni tako pomembno, ali so resnični – važno je, da so zabavni! In na začetku vsakega meseca dobim nakazilo v višini štirimestnega števila. Si lahko predstavljaš boljšo službo?« »Jaz si jo,« se je spet oglasil očka. »Na primer pisanje o politiki ali ekonomiji, nekaj, čemur bi dejansko lahko rekla novinarska služba. Kajti študirala si novinarstvo, ne tračarstvo.« Nasmehnila sem se. »No, to smo pa že slišali.« Vidite, moj očka res ni bil zatežen. Nikoli, ampak res nikoli mi ni zaradi ničesar sitnaril, ničesar mi ni očital. Dobila si cvek? Nič hudega. Napila si se? Nič hudega. Popraskala moj avto? Nič hudega. Le ena stvar na tem svetu mu je šla v nos, in sicer poklicna pot, za katero sem se odločila. Dopisništvo sem črtala, saj bi se Davidu zmešalo, če bi šla živet na drug konec sveta. Gospodarstvo me je odbijalo, notranja politika se mi je sicer zdela zanimiva, a depresivna, na zunanji redakciji niso potrebovali nikogar,

15


medtem ko je bilo prosto mesto v uredništvu z imenom Estrada. »Zakaj pa ne?« sem si rekla in sprejela službo. Očka pa si je očitno predstavljal, da bom kot novinarka reševala svet, in ko je videl, da sem povsem zadovoljna s tračarstvom, kot je rad imenoval mojo službo, sem ga prvič v življenju razočarala. Na to me rad opomni vsakokrat, ko le dobi priložnost. Babica je vstala in začela pospravljati krožnike, zaradi česar je mamo kar odneslo s stola. »Mati, sedi, prosim! Jaz bom pospravila!« Starka je zavila z očmi, da je bila za trenutek videti kot najstnica. »Poslušaj, Breda, če bom z mize umaknila nekaj krožnikov, ne bom nič prej umrla, kot če bom sedela pri miru in se dolgočasila.« Mama jo je tiho opazovala, ko je kup krožnikov odložila na kuhinjskem pultu. Nato se je babica obrnila k njej in dodala: »Se pa popolnoma zavedam, da me lahko ob zlaganju posode v pomivalni stroj uščipne v križu, zato bom to delo prepustila tebi.« Dostojanstveno je odkorakala proti svojemu stolu in sedla, medtem ko se je mama hvaležno lotila pospravljanja.

*** Vsi štirje smo sedeli za mizo in se v tišini mastili s pecivom, ki ga je spekla mama. 16


Takrat sem se domislila, da sem domače pravzaprav želela nekaj vprašati. Mogoče je pa bolje, da jih nisem? Čisto verjetno je, da je šlo za navadno nepomembno potegavščino. Nikogar ne bom ničesar spraševala, sem sklenila. Lepa, modra odločitev, ki pa ne pomaga kaj dosti, če v naslednjem trenutku vseeno blekneš, kot sem tedaj bleknila jaz: »Pozna kdo kakšnega Nicolasa Duponta?« Babici se je zaletelo, da je kašljala pet minut skupaj. Nagonsko sem jo začela tolči po hrbtu, a zdelo se je, da ji to bolj škodi kot koristi. Ko je nehala kašljati, je bila čisto zaripla, njene oči pa so se lesketale od solz. Na hitro sem jo objela in prislonila glavo k njeni. »Si zdaj dobro, babica?« Pokimala je, rekla pa ni ničesar. »Ljubica, si rekla Duponta?« se je tedaj oglasila mama. »Tako je, Nicolas Dupont. Samo prepričati sem se hotela, če je komu znano. Saj lahko, da ni nič.« Babica je še naprej brez besed strmela v mizo, kot da želi z očmi vanjo zvrtati luknjo. Mama je zožila oči. »Kaj ni bil Dupont tisti gospod, ki te je prišel obiskat kmalu po očetovi smrti, mati?« Babica ni dvignila pogleda. »Hm, ja, to bi bilo možno, res je bil Nicolas in pisal se je nekaj na D.«

17


Sumničavo sem jo pogledala. Se mi je samo zdelo ali se je res pretvarjala, da se ne spominja točnega imena? To ji ni bilo podobno. »Kdo pa je bil ta gospod, babica?« sem vprašala. »Ah, moj daljni sorodnik. Nisva imela veliko stikov.« Končno je dvignila glavo in me pogledala. »Kdo je že bil, tvoj bratranec, stric?« se je vmešala mama. »Jaz sem ga videla samo takrat, ko nas je obiskal. Nikoli prej nisem slišala ničesar o njem.« »Bil je moj bratranec. Saj pravim, da nisva bila v stikih,« je ponovila babica. »Nisi pred kratkim omenila, da je umrl?« je še naprej drezala mama. »Tako je, bil je bolan,« je potrdila babica in videti je bilo, da ji je neprijetno. Umrl je? Torej se vse ujema, sem razmišljala. Nicolas Dupont je obstajal, pred kratkim je umrl – torej je teoretično možno, da mi je res nekaj zapustil. Ampak hotel? In zakaj meni? Kdo je bil v resnici ta Nicolas? Kaj nam babica prikriva? Toliko vprašanj sem imela, a zdelo se mi je bolje, da jih prihranim za kakšno drugo priložnost. Za pogovor z babico – na štiri oči. Mama se je obrnila k meni. »In, Valentina, smem vprašati, zakaj te to sploh zanima?«

18


»Ah, kar tako. Zadnjič sem brskala po omari v dnevni sobi in naletela na neko razglednico s tem imenom. Samo radovednost me je mučila, nič drugega.« Z babico sva se spogledali in v njenih očeh sem videla dva velika vprašaja. Zakaj lažeš? me je spraševala s pogledom. Tudi mama ni bila povsem prepričana o moji iskrenosti. Namenila mi je še enega svojih ozkih pogledov in vprašala: »Mi jo pokažeš?« »Koga?« »Ja, razglednico, koga pa!« Oh, zdaj sem pa zabredla, sem pomislila. »Emmm, no, po nesreči sem jo spravila v žep in jo odnesla s seboj domov, tako da je ni tukaj. Jo bom pa zagotovo prinesla naslednjič!« Samo upala sem lahko, da bo do naslednjič mama pozabila na presneto razglednico.

19


3. poglavje Ko sem se tistega dne vračala domov, je ura kazala že sedem. Odlično, sem pomislila, še kaka urica ob dobri knjigi, in David bo doma. Upala sem, da tokrat s seboj ne bo prinesel dela, ker sem še bolj kot kdaj koli prej potrebovala razvajanje. In seveda njegovo trezno glavo, da mi pojasni, kdo za vraga je bil tisti hecni debelinko na mojih vratih danes popoldne. Če mi ne bi mama in babica zatrdili, da to ime poznata, bi se še vedno spraševala, ali ni bil morda Nicolas Dupont le plod moje zdolgočasene domišljije. Zdaj sem vedela, da je dejansko obstajal in moja razlaga, da je šlo zgolj za nekakšno potegavščino, se je nenadoma znašla na trhlih tleh. Pa tako lepo sem si že zamislila, da sem bila gotovo žrtev tistega radia, ki izvaja praktične šale po naročilu sorodnikov ali prijateljev! Ko sem se s svojim puntom pripeljala pred blok, sem razočarano ugotovila, da je nekdo zasedel moje običajno mesto prav blizu vrat, zato sem zapeljala naprej skoraj do naslednjega bloka. Tako daleč od vrat pa že dolgo nisem 20


parkirala, sem pomislila. Nekako mi je vedno uspelo dobiti enega izmed treh najboljših mest. Imam pač srečo, da se zgodaj vračam iz službe. Ko sem tako s škatlo maminega peciva v rokah hodila proti vhodu najinega bloka, nisem opazila znanega audija, ki ob tako zgodnji uri redko kdaj ugleda domače parkirišče. Če bi ga opazila, bi morda začela razmišljati že prej, morda bi bila pripravljena. Tako pa nisem bila. V peto nadstropje sem se kot po navadi odpravila kar peš, saj ne maram dvigal. Videla sem že preveč filmov, v katerih so dvigala obtičala med dvema nadstropjema in upravičeno sem domnevala, da bi sama v podobni situaciji doživela živčni zlom. Od nekdaj sem bila malo klavstrofobična. Zasopla sem se končno prebila do vrat najinega stanovanja in kot že tolikokrat poprej spet pomislila, da bi morala delati na kondiciji. Po žepu sem pobrskala za ključem in ga vtaknila v ključavnico. Nato pa sem presenečeno obstala, ko sem ugotovila, da je stanovanje – odklenjeno! Srce mi je začelo biti sto na uro, hkrati pa so se začeli pošteno napenjati tudi moji možgani. Misli, Valentina, misli, sem si prigovarjala. V tvojem stanovanju je najverjetneje vlomilec, si ga želiš zalotiti pri delu? Ko sem se že skoraj obrnila in na vso moč stekla proč, so se vrata nenadoma odprla in pred mano je stal – David! Razširila sem oči in se prestrašila še bolj, kot če bi videla vlomilca. Mislim, da me je kar takoj prešinila zla slutnja. 21


»Kaj pa ti že doma?« sem ga zaprepadeno vprašala. Nisem se več spominjala, kdaj se je nazadnje sredi tedna vrnil tako zgodaj. »Kaj pa ti čakaš tu pred vrati, namesto da bi vstopila?« mi je vrnil s podobnim, a prav nič prestrašenim tonom. »Mislila sem … no, da je vlomilec. Nisem pričakovala, da boš doma, saj je ura šele …« Pogledala sem na lepo bleščečo ročno uro, ki mi jo je kupil za novo leto. »Ura je šele sedem! Kaj te je prineslo tako zgodaj?« »Saj sem menda tukaj doma in lahko pridem, kadar želim, kaj praviš?« Še vedno je nosil službeno obleko in kravato. Pomislila sem, kako lep je takole urejen. »No, to je res,« sem negotovo potrdila. »Lahko vstopim?« »Seveda, izvoli.« Umaknil se mi je in z levo roko pomignil, naj stopim naprej, da bo lahko zaprl vrata. Samo to, ni me objel, ni me poljubil in niti sama se mu nisem želela približati. Nekaj mi je govorilo, da David-doma-ob-sedmiuri pač ni dober znak. Tudi izraz na njegovem obrazu ni mogel pomeniti nič dobrega. Mrščil se je, pa ne jezno, temveč nekako – žalostno. Je bil moj David žalosten? Kaj se mu je zgodilo? Naenkrat sem ga želela objeti in potolažiti. Stopila sem korak bliže in iztegnila roke k njegovemu obrazu. Prestregel je moj gib in stisnil moje dlani v svoje.

22


»Pogovoriti se morava,« je rekel in me pogledal globoko v oči. Takrat sem jo zagledala – mešanico obžalovanja, opravičevanja in dokončnosti, ki je taborila na njegovem popolnem obrazu. Takrat sem vedela, kaj bo sledilo. No, vsaj okvirno. Stavek, ki ga je nato izrekel, me je namreč vendarle ujel nepripravljeno. »Tega, kar ti imam povedati, ne boš niti najmanj vesela,« je dejal s tesnobo v glasu. Pomolčal je in me gledal z očmi, polnimi obžalovanja. »Ljubim drugo.« Kot okamnela sem obstala z odprtimi usti in nepremično proučevala njegov obraz. Je to spet kakšna šala? Ko mi je njegov skrušeni obraz povedal, da je – vsaj tokrat – popolnoma iskren, sem začutila mravljinčast občutek, ki se je od prstov začel z bliskovito naglico širiti po nogah navzgor. Preplavil je moja meča in stegna, nato pa se preselil v trup. Za trenutek sem pomislila, da me noge ne bodo zdržale in da bom nenadoma čmoknila na tla. Na srečo se to ni zgodilo. »Prosim?« sem ga vprašala z grozeče tihim glasom. Gledal me je prestrašeno, kot da bi pričakoval, da bom ravnokar eksplodirala. Zazdelo se mi je, da je celo stopil korak nazaj. »Prosim?« sem ponovila za odtenek glasneje. »Kaj si rekel? Kaj si pravkar rekel?« Še naprej je bil tiho, le prestrašeno me je gledal.

23


V meni so se občutki spreminjali tako bliskovito, da sem jim komaj sledila. Šok, ki je še malo prej mravljinčasto drevenel moje telo, se je zdaj preobrazil v srdito odločnost. Kar tako, meni nič, tebi nič, on pride iz službe in mi oznani, da je zaljubljen v drugo? Mislim, to se verjetno ni zgodilo ravnokar, kaj? Takšne misli so ena čez drugo brbotale v moji glavi in sploh jih nisem znala izklopiti. On pa – še kar tiho. »TEBE SPRAŠUJEM!!« sem se nenadoma zadrla z veličastnim glasom, za katerega sploh nisem vedela, da se skriva v meni. Kar stresel se je in stopil še dva koraka nazaj. S spačenim obrazom je pričakoval, da bom še enkrat zavpila nanj. A ker nisem, je končno zbral pogum: »Pravim, da ... da ... da sem zaljubljen v drugo. Rad ... rad bi bil z njo.« Počasi sem vdihnila in izdihnila. Pomiri se, sem si prigovarjala. David me je prestrašeno opazoval. Zrak med nama je bil od napetosti tako gost, da bi ga lahko rezal z nožem. Vdih, izdih. Ne, ne bo šlo, sem končno spoznala. »ZALJUBLJEN?!!« sem nazadnje zagrmela z vsemi pljuči in pri tem s škatlo peciva preteče pomahala proti Davidu. V pričakovanju bombe je kar zaprl oči. »TI SI ZALJUBLJEN?! Sploh veš, kaj je to ljubezen? Pojma nimaš! Pojma nimaš o tem, kako se ravna z žensko!« David me je še vedno prestrašeno opazoval in se zdrznil ob vsakem gibu roke, v kateri sem držala pecivo. Jaz pa 24


sem nekoliko mirneje nadaljevala: »No, zdaj mi je vsaj jasno, kje si bil vse popoldneve in sobote zadnje čase. Koliko ... Koliko časa že to traja?« V zadregi je pogledal v tla. »Dve ... Dve leti.« Izbuljila sem oči. Spet sem bila v elementu. »DVE LETI???! Hočeš reči, da me varaš že dve leti?! Veš, kaj si? BREZOBZIRNA SVINJA!!« In zdaj je letela, škatla s pecivom namreč. David je v zadnjem trenutku sprožil roko in prednjo obranil svoj obraz. Odbila se je od njegove podlakti in pristala na tleh. Ob padcu se je odprla, zmečkano pecivo pa je klavrno končalo na parketu. Jaz sem skrušena obstala s pogledom, zazrtim v tla. Torbica, ki sem jo spustila iz rok, je pomečkana ležala ob moji nogi. Nisem imela več moči za vpitje, bila sem le še neznansko razočarana. Začutila sem prvo solzo, ki mi je spolzela po licu, in nato še eno in še eno. Že v naslednjem trenutku sem glasno hlipala. David se je zdaj opogumil in stopil bliže k meni. Prijel me je okrog ramen ter me nežno potisnil proti dnevni sobi. »Sedi,« je nato pomignil proti kavču. Otresla sem se njegovega dotika, a se vseeno ubogljivo odpravila v smeri najine lepe bele sedežne garniture, na kateri si večino časa nisem upala sedeti, da je ne bi umazala. Hodila sem kot mesečnik. V glavi mi je ves čas odzvanjalo vprašanje: Je možno? Je možno, da me je ves ta

25


čas pravzaprav varal? Počutila sem se kot navadna trapa. Varal me je, jaz pa nisem niti – posumila? Sedel je na naslanjač in komolce naslonil na kolena. Zaskrbljeno me je pogledal. »Valentina, si dobro?« Samo pogledala sem ga s priprtimi očmi in nejeverno odkimavala. Proučeval me je s pogledom, kot da bi hotel preveriti, ali mu bom kaj naredila. »Poglej …« je začel, a se nato za trenutek ustavil. Še naprej me je zaskrbljeno opazoval, kot da mu je bilo res kaj mar. Vedela sem, da mu ni. Nato je, da bi prekinil napeto tišino, ne prav posrečeno nadaljeval s prvo temo, ki mu je prišla na misel: »Ona je … Ona dela v eni izmed pisarn v naši stavbi. V dvigalu sva se spoznala …« »Misliš, da me briga, kako sta se spoznala?!« sem nepričakovano vzrojila in sebe prestrašila še bolj kot njega. »Misliš, da hočem slišati celo ljubezensko zgodbo? Kaj vse si počel za mojim hrbtom? Kako si izdal moje zaupanje? V čem je ona boljša od mene? Misliš, da hočem poslušati o tem?! No, če še ne veš, ti bom pa jaz povedala: NOČEM!!« Kričala sem in kričala in nato znova planila v glasen, skoraj histeričen jok. Kako me je lahko tako izdal? Edini moški, ki sem ga kdaj ljubila? Imela sem polno glavo vprašanj, a 26


odgovorov nisem hotela vedeti. Hotela sem, da gre daleč proč od mene in se ne vrne več. A kako naj bi ga napodila iz njegovega lastnega stanovanja? Hotela sem vstati in oditi, a nisem mogla. Nisem imela moči. Kar sedela sem tam na belem kavču, glavo sem naslonila nazaj in enkrat za spremembo mi ni bilo mar, če so po naslonjalu tekle moje solze. David je vstal iz naslanjača in počepnil poleg mene. Nežno me je prijel za rame, jaz pa sem mu le zasikala: »Ne dotikaj se me!« in se izvila iz njegovega prijema. Uro nazaj se je s temi nežnimi rokami dotikal nje, sem pomislila in se obrnila proč. Ni vztrajal, le sedel je na rob kavča in dejal: »Valentina, prosim, oprosti mi. Nisi kriva ti, le zadelo naju je, mene in njo. To je bilo močnejše od naju. Ona je prava, vem, da je.« Še glasneje sem zahlipala. Bilo je, kot bi mi z vsako besedo zabodel nov nož v srce. »Ljubim jo in rad bi si ustvaril življenje z njo. Upam, da mi boš sčasoma lahko oprostila, res te nisem želel prizadeti.« Med hlipanjem sem lovila zrak in se spraševala: Zakaj? Zakaj? Zakaj? David je vstal s kavča, izginil je med vrati spalnice in se v naslednji sekundi iz nje vrnil s kovčkom v roki.

27


»Nekaj časa bom pri njej, ti pa ostani tu, dokler si česa ne najdeš. Pošlji mi sporočilo, ko se boš odločila iti, ključ pa pusti v nabiralniku, boš?« Ker od mene ni dobil odgovora, je rekel le še: »Oprosti.« In je odšel. Jaz pa sem obsedela na kavču kot kup nesreče, hlipala in se spraševala, kaj bom naredila s seboj. Kaj bom brez njega? Nato pa me je prešinilo. Ves ta čas. Celo leto ali še dlje. Dan za dnem sem ga čakala doma, z večerjo na mizi. Prala sem mu perilo, pospravljala stanovanje. Njega pa ni bilo, ker je bil Z NJO! Od ponedeljka do petka. Še ob sobotah, prekleto! Tolažila sem se, da ima pač tako službo, on pa je bil Z NJO! Kako sem bila neumna! To mi je dalo zaleta. S hrbtno stranjo dlani sem si obrisala solze in vstala s kavča. Niti trenutka nisem hotela več preživeti v tem stanovanju, kjer me je vse spominjalo nanj. Odšla sem v spalnico in iz omare privlekla svoj kovček. Nisem se trudila z zlaganjem – vanj sem zmetala, kar mi je prišlo pod roke: perilo, oblačila, knjige z nočne omarice … Vedela sem, da nisem pobrala vsega, kar je bilo moje, a mi ni bilo mar. Z veseljem mu bom pustila svoje umazane nogavice in spodnjice, sem zlobno pomislila. Naj jih obdrži za spomin. Glasno sem zaprla kovček in že hotela oditi, ko sem se domislila, da sem pozabila kopalni plašč. Brez njega nisem mogla oditi, zato sem stekla v kopalnico, si ga vrgla kar čez 28


podlaket, pograbila kovček in zapustila to hladno, vedno prazno stanovanje.

*** Prtljago sem zložila v prtljažnik svojega punta in sedla za volan. Šele tedaj sem se prvič vprašala, kam naj sploh grem. Pomislila sem, da bi šla k staršem, a maminega zaskrbljenega pogleda ne bi prenesla. Vsaj danes še ne, sem si rekla. Hotel? Ne, nikogar nočem videti, z nikomer nočem govoriti. Ne v takem stanju. Torej se bom vozila v neznano, sem sklenila in vžgala motor. Vendar nisem takoj speljala, domislila sem se namreč, da bi morala ključ pustiti v Davidovem nabiralniku. Prestavno ročico sem premaknila iz prve prestave v prosti tek, zategnila ročno zavoro in stopila iz avta. Skoraj sem se že napotila nazaj proti nabiralnikom, ko sem si nenadoma premislila. Ključ najinega, no, Davidovega stanovanja sem zalučala daleč po travniku pred sosednjim blokom. Zadovoljno sem si pomela roke in se hotela vrniti v avto, nato pa sem za živo mejo na koncu travnika opazila najino staro sosedo, ki je verjetno sprehajala svojo čivavo. Zelo čudno me je pogledala, jaz pa sem ji dvignila roko v pozdrav, sedla v avto in odpeljala s parkirišča. Ko sem peljala mimo bloka, ki je bil še pred nekaj urami malo tudi moj, sem upočasnila, da bi si ga še enkrat 29


ogledala. Preplavili so me spomini in znova so se od nekod vzele solze. Pred štirimi leti, ko sem se vselila v Davidovo stanovanje, sem bila najsrečnejše dekle na svetu. Imela sem 24 let in bil je skrajni čas za selitev na svoje. Jaz pa se nisem zgolj osamosvojila – živet sem šla k moškemu, v katerega sem bila po treh letih zveze še vedno noro zaljubljena. Ko mi je David tistega dne odprl vhodna vrata in mi nasmejan z rokami pokazal stanovanje, češ »to je zdaj tvoje«, sem se dvignila deset centimetrov od tal in na tej višini lebdela še najmanj cel naslednji mesec. Opremljala sem, krasila stene in se na vse načine trudila stanovanju dati svoj pečat, kar mi je nazadnje odlično uspelo. Ampak zdaj je tako vse zaman, sem pomislila med hlipanjem. Skozi sovoznikovo okno sem še zadnjič poiskala peto nadstropje in se v mislih poslovila, nato pa zapeljala na cesto. Brez cilja sem se vozila po mestnih ulicah, po širokih ljubljanskih štiripasovnicah in po ozkih enosmernih cestah. Morala bi biti žalostna, besna in kar koli je še takega, a v resnici nisem čutila ničesar več. Bila sem popolnoma otopela, kot bi mi nekdo iz prsi iztrgal srce in ga vrgel psom. Le še solze, ki sem jih vsake toliko časa čutila, kako so polzele po mojih licih, so me opominjale na mojo nesrečo. Sicer pa sem bila popolnoma odsotna, odmaknjena od resničnosti. Več kot enkrat sem pomislila, da je tako videti, ko se ženski zmeša. Če bi vedela, kakšni

30


odtenki zmešanosti me še čakajo, bi te misli takoj vzela nazaj. Ko sem se že drugič peljala mimo iste knjižnice, sem ugotovila, da mi je zmanjkalo mestnih ulic, in se odločila obrniti avto v smeri predmestja, predela, v katerem sem nekoč živela tudi sama. Vendar ne bom šla nazaj domov, sem bila še naprej odločena. Morda kdaj kasneje, morda že jutri, toda danes ne. Peljala sem mimo bara, v katerem sem prvič videla Davida. Ko sem se takrat, sedem let nazaj, vračala iz toalete in se mimogrede ustavila pri točilnem pultu, da bi natakarju predala novo naročilo, me je ogovoril. Rekel je, naj malo ostanem, da mi plača pijačo. Mislim, da bi redkokatero dekle moje starosti zavrnilo tako ponudbo, še posebej, če bi prišla od lepotca, kakršen je bil David. Svetli lasje, modre oči in ustnice, ki so kar klicale po poljubih. Še vedno sem ga videla pred seboj, oblečenega v elegantne hlače, belo srajco z zavihanimi rokavi in razrahljano kravato. Topila sem se ob njem in nisem se menila za ogorčene poglede prijateljic, ki so zaradi mene ostale brez pijače. Ko me je prosil za telefonsko številko, sem kar zazijala, a sem mu jo vseeno napisala na rob prtička. Nisem si mislila, da me bo res poklical, a me je. Stresla sem z glavo in še močneje pritisnila na plin, kot da bi tako lahko pustila spomine za seboj in nikoli več mislila nanje. A vedela sem, da ne bo tako lahko.

31


Kmalu sem ob cesti zagledala hišo mojih staršev. Luči so bile ugasnjene, le v dnevnem prostoru je migetala modrikasta svetloba televizorja. Predstavljala sem si mamo in očeta na kavču ter babico na naslanjaču. Babica verjetno drema, mama pa nenehno komentira dogajanje na televizorju. Pomislila sem, kako bi bilo, če bi parkirala na dovozu in se ob tej uri vsa poklapana prikazala v veži. Mama bi me napadla in vlekla iz mene, kaj je narobe. Ali pa bi kar sama uganila in poiskala Davida, da bi uredila zadevo. Ko sem ga predstavila domačim, je bil mami najprej strašno všeč. »Tako lep je!« mi je na skrivaj šepnila, ko sta se očka in moj fant zapletla v pogovor. Seveda ji je bilo všeč tudi to, da je imel stalno službo in bo tako lahko dobro skrbel za njeno edinko. Vendar sčasoma, ko je zaradi dela vedno pogosteje manjkal na družinskih srečanjih, je mama seveda postala sumničava. In ko ji je uspelo iz mene izvleči še, kolikokrat sem v stanovanju povsem sama, ji David sploh ni bil več všeč. Tega mi ni nikoli rekla, a sem vedela. Pomislila sem, da bo mama morda celo zadovoljna, ko bo ugotovila, da sem se znebila tega moškega. Nisem hotela vedeti, kaj bo, ko ji bom povedala, da se je pravzaprav on znebil mene. Še enkrat sem sklenila, da se niti po pomoti ne bom prikazala v domači veži. Peljala sem dalje, ne da bi v resnici vedela, kam sem namenjena. Nenadoma me je preplavila utrujenost in zdelo se mi je varneje, da se nekje ustavim. Zavila sem na makadamsko cesto in se odpeljala proti reki. V spominu sem imela, da je tu nekje piknik 32


prostor, kamor smo pogosto zahajali z družino, ko sem bila mlajša. Parkirala sem na peščenem parkirišču in upala, da sem na pravem mestu. Zadnje, kar sem si v tistem trenutku želela, je bil jezen lastnik zemljišča s puško in psom. Stopila sem iz avta, vdihnila svež zrak in si pomela oči. Solze so se posušile. Mogoče bom pa le preživela, sem pomislila in odprla prtljažnik. Pograbila sem kopalni plašč in jakno, ki sem ju prinesla s seboj, ter sedla na sovoznikov sedež, kjer je bilo več prostora za spanje kot za volanom. Sedež sem potisnila nazaj, se ogrnila v jakno in pokrila s toplim kopalnim plaščem. Pritisnila sem na gumb za zaklepanje vseh vrat in se naslonila na sedež. Tedaj pa sem v vzvratnem ogledalu opazila luči. Avto je pripeljal po isti makadamski cesti kot jaz, le da je na peščeno površino zavil nekaj deset metrov kasneje. Iz njega sta izstopili silhueti moškega in ženske, videti sta bila mlada, precej mlajša od mene. Začela sta se strastno poljubljati in ni kazalo, da bi sploh opazila mojega punta. Zavzdihnila sem, se čez glavo pokrila s kapuco kopalnega plašča in glasno zaihtela.

33


Kupi

Hotel Lavanda, 12,90 €

Spremljaj me

Facebook | Instagram

34

Profile for Sabina Štrubelj

Hotel Lavanda [za povohat]  

Prva tri poglavja romantične pustolovščine avtorice Sabine Štrubelj popolnoma BREZPLAČNO! [Vsebina] Valentina ima vse: popolnega moškega, le...

Hotel Lavanda [za povohat]  

Prva tri poglavja romantične pustolovščine avtorice Sabine Štrubelj popolnoma BREZPLAČNO! [Vsebina] Valentina ima vse: popolnega moškega, le...

Advertisement

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded