Slika 11: Zemlja kot bledo modra pika

vsak zaljubljen parček, vsaka mati in oče, upajoč otrok, vsak izumitelj in raziskovalec, vsak učitelj morale, vsak podkupljiv politik, vsaka filmska zvezda, vsak vrhovni voditelj, vsak svetnik in grešnik v zgodovini naše vrste je živel tam na pikici v sončnem žarku.

Zemlja je zelo majhna pika v veliki kozmični areni. Pomislite na reke krvi, prelite zaradi generalov in cesarjev, zaradi slave in zmage, da bi postali trenutni lastniki delčka majhne pikice. Pomislite na neskončne krutosti, ki so jih pretrpeli prebivalci enega dela pikice, ker so se razlikovali od prebivalcev na drugem koncu, kako pogosti so njihovi nesporazumi, kako se zavzemajo, da bi ubili drug drugega, kako goreče je njihovo sovraštvo. Naša samopodoba, naš egoizem, blodnje, da smo v privilegiranem položaju v vesolju, so izzvana z velikostjo te majhne pikice.

Naš planet je osamljen drobec v veliki kozmični temi. In v tej naši mračnosti in v vsej prostranosti vesolja ni namiga, da bi prišla pomoč in nas rešila pred nami samimi. Zemlja je edini planet, za katerega do sedaj vemo, da omogoča življenje. Trenutno nikjer drugje ni kraja, kamor bi se naša vrsta lahko preselila. Obiskala, da. Naselila, ne še. Če nam je všeč ali ne, v tem trenutku je Zemlja edino, kar nam preostane. Bilo je rečeno, da astronomija uči ponižnosti in vpliva na značaj človeka. Verjetno ni boljše predstavitve norosti človeške domišljavosti, kot podoba našega malega sveta iz daljave. Zame to poudarja našo odgovornost, da smo bolj prijazni drug do drugega in da ohranimo in bolj cenimo našo bledo modro piko, edini dom, ki smo ga kdaj poznali.

Slika 11: Zemlja kot bledo modra pika

Edini dom, ki smo ga kdaj poznali. To je pretresljivo spoznanje. V meni miruje spoznanje, da je to edini dom, ki ga imamo in ga bomo imeli večno. Bo naš ekosistem večen, ne vem in tudi vem, da tega sedaj ne vemo. Vem pa, da bo to, kar bo ostalo od mene po končanju projekta mojega življenja, domovalo tu na mojem sedanjem domu. Večno.

Razmišljanja za konec in za naprej

Ob vsem, kar sem spregovoril v omejenem obsegu o globalnih strateških krizah, o vzrokih za njihov nastanek, zelo, zelo strjeno omenil projekte razvoja človeštva, nakazal malega od tega, kar nas čaka, če ne bomo pravočasno nadaljevali in pričeli izvajati vse, tudi projekte, kar je potrebno, da ….. Kako naj nadaljujem po »,da …..«? Naj rečem, da zaustavimo pojavljanje globalnih strateških kriz, da dosežemo, da ne bo več novih posledic teh kriz, da se ne bodo pojavljale nove krize, da ….. Zopet ne vem nadaljevati. Izpostavil bi samo eno spoznanje, naj izpade bolj kot vprašanje. Lahko Zemljo mi ali »nekdo« toliko ohladi, da se nekoč večni led ne bi več topil, da se ne bi več dvigovala gladina morja. Kakšna rešitev bo ali naj bi bila potrebna da temperatura na Zemlji ne bi več naraščala? In kakšna naj bodo rešitve, da se ne bodo več pojavljali požari, silovita neurja, poplave, pomanjkanje vode, snežni plazov kot posledica segrevanja ozračja, kar je zaznamovalo letošnjo leto.

Postajamo NEMOČNI in čaka nas življenje, da to NEMOČ zmanjšujemo in z njo živimo naprej. Narediti moramo vse, da se nemoč človeštvo ne bi tako razraščala. To je in bo nova stalnica našega življenja.

Če ob tem spoznanju dodam in vključim v tekst besede »žal«, »žal je tako«, »treba bo nekaj storiti« in podobno, nismo naredili nič.

VSI BI SE MORALI ZAVEDATI, DA PRIHAJA OBDOBJE RAZRAŠČANJA NEMOČI ČLOVEŠTVA, DA MORAMO VSAKO USTVARJANJE IN PROJEKTE IZVAJATI TAKO, DA SVOJO NEMOČ NE POVEČUJEMO IN TAKO PRIPOMOREMO K OHRANJANJU ZEMLJE ZA NAS, ZA CELOTEN EKOSISTEM, SAJ VSI DRUGEGA DOMA NIMAMO.

Postaviti si moramo STRATEGIJO ZMANJŠEVANJA NAŠE NEMOČI in jo s projekti in drugimi ukrepi uresničevati. To je naša dolžnost. Z uresničevanjem te strategije bomo lažje, učinkoviteje reševali in rešili vplive in posledice globalnih strateških kriz. Ocenjujem, da mora to biti prednostno delovanje v življenju človeštva. Samo človek lahko ukrepa, ostali del ekosistema se bo samo prilagajal ali pa zaradi vseh posledic tudi izumrl.