PARTNERSTVO ZA MLADINO: NAPROTI NOVIM UČNIM POTEM ZA BOLJŠO ZAPOSLJIVOST AKTIVNIH MLADIH DRŽAVLJANOV
NOVE UČNE IN IZOBRAŽEVALNE POTI ZA BOLJŠO ZAPOSLJIVOST AKTIVNIH MLADIH DRŽAVLJANOV
PRIPOROČILA IN PREDLAGANI UKREPI
NOVE UČNE IN IZOBRAŽEVALNE POTI ZA BOLJŠO ZAPOSLJIVOST AKTIVNIH MLADIH DRŽAVLJANOV PRIPOROČILA IN PREDLAGANI UKREPI
KAZALO
KAZALO .................................................................................................................................................... 2 1.
PRIPOROČILA IN PREDLAGANI UKREPI NA PODROČJU FORMALNEGA IZOBRAŽEVANJA................ 3
2.
PRIPOROČILA IN UKREPI NA PODROČJU NEFORMALNEGA IZOBRAŽEVANJA ................................. 6
1. PRIPOROČILA IN PREDLAGANI UKREPI NA PODROČJU FORMALNEGA IZOBRAŽEVANJA 1. Krepitev zavedanja med učitelji in učenci o pomembnosti učenja in seznanjanja dijakov glede problematike zaposlenosti in zaposlovanja mladih ter, širše, priprava na življenje po koncu izobraževalne poti posameznika. Glede na trend vse večje nezaposlenosti mladih ne le v Sloveniji, temveč tudi nasploh v Evropski uniji, je vprašanje iskanja zaposlitve mladih tematika, ki je relevantna tema tudi v okviru formalnega izobraževanja. Ker so mladi prepogosto soočeni s težavnostjo iskanja zaposlitve v trenutku, ko končajo izobraževalno pot, je potrebno tako izobraževalne delavce (učitelje/ice) kot tudi učence tekom izobraževalne poti, predvsem na ravni sekundarnega izobraževanja, postopoma seznaniti z omenjenimi vprašanji, kar bo zmanjšalo občutek nepripravljenosti in »izgubljenosti« v trenutku prehoda mladega posameznika od izobraževanja na trg dela.
2. Krepitev kritičnega odnosa učiteljev in učencev/dijakov do vprašanja posameznikove zaposljivosti in podjetnosti kot predpogojev za njegovo zaposlitev. V kontekstu krepitve vsebin, prek katerih so posamezniki v okviru formalnega izobraževanja seznanjeni s problematiko njihove (ne)zaposljivosti ter hkrati poudarjanjem podjetnosti (kot osebnostne drže in posedovanje primernih veščin ter znanj), je izjemno pomembno, da tako učitelji kot tudi mladi razvijejo kritičen odnos do omenjenih vprašanj oziroma pojmov. Podjetnost posameznika ne sme biti razumljena kot univerzalna rešitev, ki nudi takojšnjo odpravo problemov mladih glede njihove zaposljivosti, temveč jo morajo tako učitelji kot tudi učenci znati kritično ovrednotiti in razumeti njen pomen.
3. Zmanjševanje pritiskov na posameznika kot samo-odgovornega za lastno zaposlenost s poudarjanjem vlog in možnosti, ki jih imajo na polju socialnih politik, politik zaposlovanja, itd. akterji na lokalnih, regionalnih ter nacionalnem nivoju, vključno z delodajalci.
4. Vzpostavitev konkretnega učenja in seznanjanja učencev/dijakov tekom nižjega sekundarnega izobraževanja in višjega sekundarnega izobraževanja o pomembnosti zaposlitve za posameznika in njegovo življenje: a. Prehod od izobraževanja k zaposlitvi b. Iskanje zaposlitve c. Procesi in načini pridobivanja zaposlitve/zahteve delodajalcev d. Posameznikova znanja in veščine kot predpogoj njegove zaposljivosti e. Odgovornost delodajalcev Celovit kurikul ter medpredmetno povezovanje, ki bi obsegal zgoraj naštete elemente in vsebine mora biti utemeljen prek medsebojnega dela in povezovanja izobraževalne sfere in gospodarstva, pri čemer sodelovanje ne sme izhajati iz ideje »prilagajanja« izobraževanja gospodarstvu, temveč medsebojnem prilagajanju in upoštevanju lastnih specifik. Potrebno je vzpostaviti sodelovanje učiteljev/učiteljic ter delodajalcev iz zasebnega sektorja v smeri krepitve poznavanja okolja ter procesov v obeh okvirih – izobraževalnem in na trgu dela.
5. Krepitev izobraževanja o zaposlovanju in zaposlenosti prek obiskov v podjetjih in povezovanjem z gospodarstvom. V tujini je ena od primerov dobrih praks seznanjanja učencev o zaposlenosti in zaposljivosti prek ogleda podjetij, ki zaposlujejo mlade kadre. Z ogledom in pogovorom z delodajalci v okviru (na primer) pouka državljanske vzgoje lahko učenci pridobijo neposredno izkušnjo glede trga dela, glede potreb zaposlovalcev, hkrati pa tudi podjetja dobijo informacijo, kako formalno izobraževanje poteka, kaj učenci vedo in znajo ter kakšne veščine v določeni fazi izobraževanja že posedujejo. Predvsem v okviru poklicnih srednjih šol je tovrstno učenje/izobraževanje izjemno pomembno, saj učenci, ki se izobražujejo za določen poklic, pridobijo neposredno znanje o bodočem delovnem okolju ter se seznanijo z delovnim procesom v okviru opravljanja določenega poklica.
6. Krepitev povezovanja formalnega izobraževalnega sistema in javnih zaposlovalnih servisov (Zavod RS za zaposlovanje)
Formalni izobraževalni sistem se mora bolj povezati in poiskati nove možnosti ter priložnosti sodelovanja z zavodom z zaposlovanje. Tudi v okviru formalnega izobraževanja lahko zavod na raznolike načine bolj konkretno svetuje mladim glede zaposlitve, jim predstavi možnosti ter priložnosti ter svetuje glede karierne orientacije. Na ta način bodo mladi pridobili nove koristne napotke glede prihodnje zaposlitve ter se lažje orientirali potem, ko se bodo znašli na trgu dela. S tem se tudi zmanjšuje pritisk na mlade kot samo-odgovornih za lastno zaposlitev ter povečuje vključenost vseh mladih v smislu enakih možnosti glede zaposlitve.
7. Izdelava (serije) izobraževalnih/učnih gradiv za poučevanje tematik zaposlovanja in zaposlenosti. V Sloveniji so izobraževalna/učna gradiva, ki bi bila namenjena specifično uporabi v formalnem izobraževalnem sistemu praktično neobstoječa oziroma umanjkajo gradiva, ki bi celovito in preko inovativnih metod posredovanja znanja naslavljala prej omenjena vprašanja. Zato je potrebno sredstva nameniti razvoju gradiv, ki bi celovito, vendar hkrati tudi kritično naslovila pomembna vprašanja zaposljivosti, zaposlenosti in razvoja veščin za potrebe uspešnosti mladih na trgu dela.
8. Uporaba novih tehnologij za boljšo zaposljivost. Nove tehnologije morajo prispevati k izboljšavi možnosti mladih glede njihove zaposlitve, pri čemer jim formalno izobraževanje mora nuditi pogoje, v katerih bodo lahko razvili veščine uporabe novih tehnologij v kontekstu iskanja zaposlitve ter izboljšanja lastne zaposljivosti. Hkrati lahko nove tehnologije v okviru formalnega izobraževanja prispevajo k boljši dosegljivosti in vključevanju tudi tistih, ki imajo težavnejše življenjske okoliščine (so marginalizirani), kar bo zagotovilo enake možnosti za izobraževanje vseh in s tem tudi enake možnosti glede zaposljivosti.
2. PRIPOROČILA IN UKREPI NA PODROČJU NEFORMALNEGA IZOBRAŽEVANJA
Ukrepi na področju priznavanja neformalnega izobraževanja v formalnem izobraževanju:
1. PRIZNAVANJE KOMPETENC PRIDOBLJENIH V NEFORMALNEM IZOBRAŽEVANJU ZNOTRAJ VISOKEGA ŠOLSTVA Predlagamo doslednejši zapis in izvajanje pravilnikov o priznavanju neformalno pridobljenega znanja v visokošolskih ustanovah ter upoštevanju potrdil in sistemov, ki jim je bila s strani Univerz in drugih reprezentativnih institucij že priznana veljava za primernost dokazovanja neformalno pridobljenega znanja. Se pravi, kolikor posameznik pridobi določene kompetence in znanja v okviru neformalnega izobraževanja in so le te enakovredne zahtevanim kompetencam in znanjem znotraj študijskega programa, naj se mu le te formalno priznajo kot del obveznosti predmeta ali v celoti in primerno ovrednotijo z ECTS kreditnimi točkami. To velja tudi za opravljanje obvezne prakse v okviru izobraževalnega programa.
2. PRIZNAVANJE NEFORMALNEGA IZOBRAŽEVANJA V SREDNJIH ŠOLAH V kolikor se dijaki udeležujejo neformalnega izobraževanja v mladinskem delu naj se jim le to prizna, v celoti ali deloma, v okviru obveznih izbirnih vsebin. Prav tako naj se neformalno izobraževanje prizna kot možen način opravljanja z izobraževalnim programom predpisane prakse v primeru relevantnosti področja. Ker obstajajo vse potrebne podlage za priznavanje neformalno pridobljenega znanja v srednjih strokovnih in poklicnih šolah, bo potrebno takšno priznavanje v prihodnosti močno spodbujati, tako na strani izvajalcev formalnega izobraževanja, kakor tudi na strani potencialnih kandidatov v postopku ter drugih deležnikov. Nesporno dejstvo tudi ostaja, da bo priznavanje neformalno pridobljenega znanja tudi v prihodnje v srednjem strokovnem in poklicnem izobraževanju temeljilo na priznavanju neformalnega znanja v okviru izobraževanja odraslih. Formalnim izobraževalnim institucijam pa je potrebno zagotoviti, da ostanejo avtonomne pri
priznavanju neformalno pridobljenega znanja, saj jim le to zagotavlja ohranjanje specifike njihovega programa.
3. POMANJKANJE KARIERNE ORIENTACIJE Na vseh ravneh formalnega izobraževanja naj se uvede kakovostno karierno orientacijo v sklopu katere naj se mladim ustrezno predstavi neformalno izobraževanje kot pomembno opcijo načrtovanja lastne kariere in dopolnitev formalnemu izobraževanju.
4. FORMALNO – NEFORMALNO IZOBRAŽEVANJE Formalne izobraževalne institucije naj se povežejo z izvajalci neformalnega izobraževanja na skupnih in komplementarnih področjih za maksimizacijo učinkov. Primer dobre prakse je gostovanje Mladinskega sveta Slovenije pri relevantnih predavanjih na fakultetah, kjer del vsebine izvajajo trenerji in trenerke iz bazena trenerjev MSS ali pa izvajanje obveznih izbirnih vsebin na srednjih šolah. Tovrstno sodelovanje je potrebno okrepiti in stimulirati na vseh ravneh izobraževanja. Prav tako je potrebno razviti sistem poklicnih kvalifikacij, ki bo zajel nabor kompetenc, ki jih nudi neformalno izobraževanje v mladinskem delu, pri katerem je nujno sodelovanje ustreznih formalnih izobraževalnih institucij kot izvajalcev neformalnega izobraževanja.
Ukrepi na področju priznavanja neformalnega izobraževanja v gospodarstvu in na trgu dela:
1. PRIZNAVANJE KOMPETENC PRIDOBLJENIH V NEFORMALNEM IZOBRAŽEVANJU S STRANI DELODAJALCEV Neformalno izobraževanje opremi mlade z veščinami za življenje in konkretnimi kompetencami, ki jih delajo veliko bolj usposobljene za trg dela. Delodajalci naj prepoznajo dodano vrednost kompetenc pridobljenih skozi neformalno izobraževanje, izkazanih skozi
orodja beleženja pridobljenih kompetenc kot so med drugimi Nefiks, Moje izkušnje in YouthPass.
2. PRIZNAVANJE KOMPETENC PRIDOBLJENIH SKOZI NEFORMALNO PRIDOBLJENE DELOVNE IZKUŠNJE Delodajalci naj prepoznajo kompetence pridobljene skozi neformalne delovne izkušnje v enaki meri kot priznavajo kompetence pridobljene v formalnih delovnih izkušnjah. Prav tako naj priznajo neformalne delovne izkušnje enakovredno formalnim delovnim izkušnjam in naj pri zaposlovanju mladih ne upoštevajo zgolj kriterija delovne dobe.
Ukrepi na področju priznavanja neformalnega izobraževanja na sistemski ravni (ministrstva, pravna ureditev):
1. BELEŽENJE IN DOKAZOVANJE Država naj poskrbi za večjo prepoznavnost obstoječih orodij za beleženje neformalnih znanj in neformalnega izobraževanja (npr. Nefiks, YouthPass) in neformalnih delovnih izkušenj (Moje izkušnje) med mladimi, delodajalci in državo, za lažji vstop mladih na trg dela skozi izkazovanje neformalnega izobraževanja.
2. PRIZNAVANJE KOMPETENC PRIDOBLJENIH SKOZI NEFORMALNO PRIDOBLJENE DELOVNE IZKUŠNJE Država kot delodajalec naj upošteva obstoječe pravilnike kot je pravilnik iz Ministrstva za javno upravo o upoštevanju delovnih izkušenj in s tem izkaže formalno priznavanje kompetenc pridobljenih skozi neformalno delovno izkušnjo. Država naj sistemsko uredi dejansko priznavanje kompetenc pridobljenih skozi neformalne delovne izkušnje v celotni javni upravi in njenih podsistemih.
3. PRIZNAVANJE MLADINSKEGA DELA Država naj aktivno podpira ustvarjanje kapacitet za kakovostno mladinsko delo in naj prevzame odgovornost za vzpostavitev nacionalnega sistema usposabljanja in izobraževanja za mladinske delavce in mladinske voditelje v partnerstvu z akterji iz sektorja. Pri tem naj uradno prizna neformalno izobraževanje kot eno od poti usposabljanja in izobraževanja. Formalno naj se vzpostavi poklic »mladinski delavec« znotraj nacionalnih poklicnih kvalifikacij, pri čemer je smotrna tudi opredelitev pod-profilov kot je mladinski delavec – trener. Razviti je potrebno modele formalnih in neformalnih načinov izobraževanja za mladinskega delavca v Sloveniji ter izbirni predmet »mladinsko delo«, ki bi ga smiselno vključili v srednješolsko izobraževanje. Kot podlago za uveljavitev poklicnega profila mladinskega delavca je potrebno pripraviti tudi strokovne podlage in opredeliti nabor znanj in veščin mladinskega delavca ter vzpostaviti sisteme za preverjanje in priznavanje neformalno pridobljenih veščin, ki so relevantne za mladinske delavce. Dodatno naj država poskrbi za uveljavitev statusa mladinskega delavca na srednjih šolah in fakultetah (po zgledu statusa športnika, kulturnika).
4. FINANCIRANJE Država naj zagotovi trajnostno financiranje programov neformalnega izobraževanja v kolikor so certificirani po sistemu MiQ ali po drugem od države prepoznanem sistemu zagotavljanja kakovosti neformalnega izobraževanja, vključno z usposabljanjem mladinskih delavcev znotraj neformalnega izobraževanja. Prav tako je potrebno zagotoviti sistemsko financiranje izvajalcev neformalnega izobraževanja in usposabljanja izobraževalcev-trenerjev, saj se le tako lahko poskrbi za doseganje in nadgrajevanje vseh razsežnosti učinkov neformalnega izobraževanja kakor tudi ustrezno kvaliteto.
5. PREPOZNAVNOST NEFORMALNEGA IZOBRAŽEVANJA Država naj nameni več pozornosti promociji pozitivnih učinkov neformalnega izobraževanja v družbi in njenih podsistemih kot je izobraževalni sistem, javna uprava, kakor tudi med mladimi.
Ukrepi na področju priznavanja neformalnega izobraževanja v mladinskem sektorju:
1. SOCIALNA VKLJUČENOST oz. IZKLJUČENOST MLADIH Izvajalci neformalnega izobraževanja naj namenijo posebno pozornost neformalnemu izobraževanju v mladinskem delu, ki je namenjeno socialni vključenosti ranljivih skupin mladih, država pa mora zagotoviti ustrezno finančno podporo in mladim omogočiti priznavanje pridobljenih kompetenc.
2. STRAH PRED STANDARDIZACIJO IN FORMALIZACIJO Za ureditev polja priznavanja neformalnega izobraževanje je potrebno vzpostaviti mehanizme za zagotavljanje kakovosti, ki morajo operirati na podlagi skupnih imenovalcev, ki se ne ravnajo po najmanjšem skupnem imenovalcu, temveč stremijo k čim bolj celostnemu pristopu izvajanja neformalnega izobraževanja. Zato je potrebno, da mladinski sektor pripravi okvir, ki bo določil do katere mere je potrebno zagotavljati formalno priznavanje neformalnega izobraževanja po standardiziranih principih in kje je potrebno dopuščati svobodo in raznovrstnost pristopov.
Projekt je financiran s strani Evropske komisije v okviru programa Vseživljenjsko učenje. Vsebina publikacije je izključno odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.
Univerza v Ljubljani Fakulteta za družbene vede