Primeri dobrih praks izboljševanja sistemov usposabljanja in izobraževanja z namenom izboljševanja z by Politolog.si

PARTNERSTVO ZA MLADINO: NAPROTI NOVIM UČNIM POTEM ZA BOLJŠO ZAPOSLJIVOST AKTIVNIH MLADIH DRŽAVLJANOV

PRIMERI DOBRIH PRAKS IZBOLJŠEVANJA SISTEMOV USPOSABLJANJA IN IZOBRAŽEVANJA Z NAMENOM IZBOLJŠEVANJA ZAPOSLJIVOSTI MLADIH V EVROPSKI UNIJI

RAZISKOVALNO POROČILO

PRIMERI DOBRIH PRAKS IZBOLJŠEVANJA SISTEMOV USPOSABLJANJA IN IZOBRAŽEVANJA Z NAMENOM IZBOLJŠEVANJA ZAPOSLJIVOSTI MLADIH V EVROPSKI UNIJI (RAZISKOVALNO POROČILO)

Kazalo

Kazalo ...................................................................................................................................................... 2 1.

Uvod ................................................................................................................................................ 3

Izobraževalne politike Evropske unije – sodobni politični procesi in ureditev ............................... 5

WOW FACTOR – primer dobre prakse s Severne Irske ................................................................. 13

3.1.

Nekatere značilnosti izobraževalnega sistema Severne Irske ............................................... 13

3.2.

WOW Factor – splošen oris ................................................................................................... 16

3.3.

WOW Factor - primarno izobraževanje ................................................................................. 16

3.4.

WOW Factor – post-primarno izobraževanje........................................................................ 18

3.4.1.

WOW Factor – Year 8 (8 razred; Key Stage 3) ............................................................... 19

3.4.2.

WOW Factor – Year 9 (9 razred; Key Stage 3) ............................................................... 20

3.4.3.

WOW Factor – Year 10 (10 razred; Key Stage 3) ........................................................... 22

3.4.4.

WOW Factor – Year 11 (11 razred; Key Stage 4) ........................................................... 24

3.4.5.

WOW Factor – Year 12 (12 razred; Key Stage 4) ........................................................... 25

Viri in literatura ............................................................................................................................. 28

1. Uvod Vsaka država članica EU sama pripravlja in izvaja izobraževalno politiko, Evropska unija pa jih pri tem podpira prek postavljanja skupnih ciljev in izmenjavo dobrih praks. Gospodarski uspeh Evropske unije temelji na visoko izobraženi populaciji zato, da bomo lahko uspešno konkurirali na znanju temelječem globalnem trgu. 1 Iz zgornjega citata je mogoče razbrati, da je Evropska unija na področju izobraževanja relativno omejena, ko govorimo o postavljanju konkretnih in zavezujočih politik, ki bi formirale izobraževalni okvir držav članic. Toda ne glede na to, da so njene pristojnosti na področju izobraževanja omejene, obstaja interes in s tem tudi prakse v obliki strategij, mehanizmov ipd., prek katerih EU skuša vzpostavljati določen okvir, znotraj katerega naj bi države članice formirale svoje izobraževalne sisteme in jih na ta način prilagajale tako, da bi med njimi bilo čim več podobnosti, oziroma da bi bili izobraževalni sistem držav članic Evropske unije relativno primerljivi. V kontekstu premišljevanja oziroma refleksije primerov dobrih praks na področju izobraževanja za boljšo zaposljivost na ravni Evropske unije je potrebno, da bi kar najceloviteje razumeli njihov pomen in vlogo za oblikovanje izobraževalnih sistemov v smeri prilagajanja in vključevanja vsebin, povezanih z idejo podjetnosti in izboljševanja položaja mladih na prehodu iz izobraževanja na trg delovne sile, osmisliti vlogo dobrih praks. Primeri dobrih praks so v okviru Evropske unije postali mehanizem, prek katerih se skuša postavljati smernice, kako in na kakšen način je določeno področje smiselno ali zaželeno upravljati, v njegovem okviru delovati in kakšne politike so potrebne, da bi se evropska integracija na specifičnem področju kar najbolj udejanjala. V tem kontekstu bomo v pričujoči analizi najprej reflektirali, kakšni so sodobni politični procesi na področju izobraževanja v Evropski uniji ter kakšno vlogo imajo v tej luči primeri dobrih praks kot specifični mehanizme, kot rečeno, postavljanja in racionaliziranja delovanja ter naporov različnih akterjev na področju izobraževanja. V nadaljevanju analize pa bomo reflektirali primer dobre prakse izobraževanja za zaposljivost, WOW Factor, ki je bil pripravljen in izdelan s strani Severnoirskega Sveta za preverjanje in ocenjevanje kurikula. Severnoirski primer bomo 1

Glej http://europa.eu/pol/educ/.

podrobneje analizirali, ker celovito naslavlja vprašanje učenja/izobraževanja za podjetnost in zaposljivost, tudi preko konkretnih izobraževalnih priročnikov, ki usmerjajo učitelje pri obravnavi, naslavljanju in posredovanju tematik, povezanih z izobraževanjem za podjetnost in zaposljivost. Prav zato bomo prikazali, kako je WOW Factor sistematiziran, kaj so tematike, ki so naslovljene ter tudi kritično ocenili, kakšna znanja in veščine glede podjetnosti/zaposljivosti so posredovana v okviru specifičnega izobraževalnega nivoja (razredi).

2. Izobraževalne politike Evropske unije – sodobni politični procesi in ureditev Lizbonska strategija, sprejeta na začetku novega tisočletja je pomenila veliko prekretnico za razvoj evropskih integracij na področju izobraževanja. Čeprav je bil osrednje strateški cilj predvsem, da Evropska unija do leta 2010 postane najbolj konkurenčno, dinamično ter na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, je lizbonska strategija imela velik vpliv praktično na vsa policy področja. Cilj je bil postavljen zelo ambiciozno, vendar so se voditelji držav članic načelno dogovorili tudi, kako naj bi Evropska unija ta cilj zasledovala in kako naj bi ga skušala uresničiti. V ta namen je bila sprejeta nova metoda sodelovanja med državami članicami, in sicer odprta metoda koordinacije, prek katere naj bi se v prihodnje oblikovale politike na ravni Evropske unije, hkrati pa se prek nje meri napredek na določenem policy področju ter v skladu z ugotovljenim stanjem posodablja ali nadgrajuje cilje. Prek odprte metode koordinacije države članice izmenjujejo podatke, informacije, primere dobrih praks ter izkušnje, ter s tem usklajujejo medsebojne napore k zastavljenim ciljem, pa tudi zmanjšujejo morebitne razlike v pogledih na določene politike ali procese (Nóvoa & deJong-Lambert, 2002). V kontekstu analiz vzpostavljanja in delovanja odprte metode koordinacije velja izpostaviti interpretacije, ki pokažejo, da je ta mehanizem in specifične tehnologije, ki so vanj vpete, del neoliberalne politične racionalnosti, ki je pravzaprav način konstruiranja in sistematizacije družb na način, da se zasledujejo specifični cilji in prek katere se organizira delovanje ter ravnanje posameznikov ter serije drugih akterjev, ki so vpeti v različna politična polja, med drugim tudi v kontekst izobraževanja in usposabljanja. Takšen način formiranja oblastnih odnosov – kar organiziranje in usmerjanje delovanja, obnašanja in ravnanja gotovo je – je razpršeno prek celotne družbe in deluje prek pogosto nezaznavnih, torej neformalnih in posrednih elementov, pri čemer gre za konkretne prakse, tehnike, tehnologije in ne nazadnje tudi diskurze. Pri tem so na primer tehnike/tehnologije, kot so merjenja, standardi, revizije, ipd. konkretne operacionalizacije neoliberalne politične racionalnosti, usmerjene k optimizaciji delovanja prek produkcije samo-upravljanja. To pomeni, da so posamezniki in serija akterjev na raznolikih področjih razumljeni kot avtonomni subjekti, ki se morajo v konkurenčnem okolju venomer na novo prilagajati potrebam okolja/trga, se angažirati ter delovati tako, da pokažejo komparativne prednosti pred ostalimi subjekti (Gane, 2008; Haahr, 2004; Hodson & Maher, 2001).

V luči udejanjanja odprte metode koordinacije kot specifične tehnologije v okviru neoliberalne politične racionalnosti in dela Lizbonske strategije je smiselno preveriti, na kakšen način deluje oziroma kako so procesi v okviru odprte metode koordinacije zastavljeni. V prvi fazi odprta metoda koordinacije predpostavlja definiranje ciljev na ravni Evropske unije, ki naj bi bili skupni cilji skupnosti Evropske unije. Na ta način je določena smer upravljanja in reguliranja specifičnega področja, to smer pa morajo upoštevati praktično vsi akterji na določenem področju, države članice pa, v okviru druge faze odprte metode koordinacije, pošiljajo poročila in informacije, ki jih nato Evropska komisija v okviru tretje faze odprte metode koordinacije, nato preveri in evalvira. Posebej relevantna je druga faza, saj naj bi pri pripravi poročil sodelovali vsi akterji in deležniki prispevali k njegovi končni obliki in vsebini, pri tem pa to sodelovanje predstavlja korak k uresničevanju ene od osrednjih idej odprte metode koordinacije, in sicer, da na ta način države članice laže in bolj učinkovito razvijejo svoje politike na specifičnem področju na način, da sledijo zastavljenim skupnim ciljem (prva faza). Družba kot celovit amalgam akterjev in deležnikov je torej s strani Evropske unije razumljen kot vir zagotavljanja napredka, ki ga je mogoče učinkovito izkoristiti skozi partnerstvo in sodelovanje med njimi. Na ta način so akterji postavljeni v operabilno vlogo in predstavljajo člen v verigi subjektov, ki sicer skupaj, vendar vsak s svojimi koristmi sodelujejo pri uresničevanju zastavljenih ciljev, tudi tistih iz Lizbonske strategije. Posamezniki, skupine, različni akterji in deležniki so pri tem torej racionalizirani kot pomembni subjekti, čigar védnost, aktivnosti, zamisli ter delovanja služijo določenemu namenu, so torej vpeti v določen sistem političnih namenov, ki so postavljeni, opisani in konkretizirani že skozi opredeljene skupne cilje na ravni Evropske unije. Kot pravi Haahr (2004), je sodelovanje med akterji v okviru odprte metode koordinacije ena izmed posebnih , vendar pronicljivih in konsistentnih tehnologij, in sicer tehnologija kontraktualizma, ki pa ni tipične pravno-formalne oziroma juridične narave, temveč gre za specifično pogodbo, kjer se akterji, zaradi zavedanja o prednostih sodelovanja odločijo med seboj deliti informacije, vlagati skupne napore k postavljenim ciljem ipd. Pomembno pa je, da se na ta način akterji zavežejo delovati v točno tisti smeri, ki je postavljena s strani Evropske unije oziroma njenih institucij in/ali držav članic, na ta način pa je diapazon akterjev discipliniran v smislu njihovega usmerjenega ter reguliranega delovanja. Tehnologija kontraktualizma je torej specifična oblastna praksa regulacije akterjev ter njihova normalizacija v smislu doseganja norm, ki jih ne postavljajo sami, temveč jim praktično zgolj sledijo. Toda akterji niso le izvrševalci nalog ali nesamostojni

subjekti, ki slepo in nekritično pristanejo na takšno vlogo v tej verigi. V okviru odprte metode koordinacije kot specifične neoliberalne politične/oblastne racionalnosti jim je podeljena aktivna vloga, in sicer prek tistega, kar bi lahko poimenovali tehnologija involviranosti. Ta tehnologija omogoča, da se subjekti rezonirajo in tudi delujejo tako, (kot) da imajo proaktivno vlogo ter se jim dopušča relativna svoboda delovanja (vendar v okviru postavljenega okvira). Tehnologija involviranosti konstruira subjekte kot soudeležene in kot tiste, ki so v verigi akterjev pomemben člen. Akterji so skozi in prek te tehnologije upravljani kot kompetentni, kalkulirajoči, celo kritični subjekti, ki jim je pripisana vloga soupravljanja specifičnega področja. Ker se njihovo delovanje meri, na primer v kontekstu preverjanja uspešnosti držav članic glede implementacije zastavljenih skupnih ciljev, so vsidrani v logiko zasledovanja kar največje učinkovitosti in uspešnosti, prek česar se nadalje kot prevladujoča vzpostavlja logika optimizacije delovanja akterjev in deležnikov, njihova učinkovitost, produktivnosti in uspešnost, predvsem na trgu. Odprta metoda koordinacije je torej, v kolikor jo interpretiramo kot specifični okvir neoliberalne politične racionalnosti na ravni Evropske unije, pomemben instrument in specifična med seboj podpirajočih in dopolnjujočih se tehnologij, ki vplivajo oziroma učinkujejo v evropskem družbenopolitičnem in gospodarskem okolju na izjemno specifičen, vendar učinkovit način v smislu vzpostavljanja oblastnih odnosov na način disperzije prek celotnega spektra družbenopolitičnega okolja in delujočih subjektov v njem. Prek odprte metode koordinacije so regulirana delovanja akterjev tako na evropski kot tudi na nacionalnih in lokalnih ravneh, hkrati pa izjemno subtilno, vendar učinkovito prispeva k postavljanju okviru mogočega delovanja teh akterjev. Kot že rečeno, je bil kot eden ključnih ciljev Lizbonske strategije ustvarjanje delovnih mest, ta naj bi namreč prinesla hitrejšo rast in s tem razvoj evropskega gospodarstva. Ta osrednji cilj in že prej omenjena odprta metoda koordinacije sta imela velik vpliv tudi na področje izobraževanja in usposabljanja. Med drugim je Lizbonska strategija izpostavila, da izobraževanj in raziskovanje vplivata na rast in zaposlovanje. Pri tem je bilo izrecno izpostavljeno, da je vlaganje v izobraževanje usposabljanje in raziskave ter razvoj ključno, v kolikor želi Evropska unija dejansko uresničiti zastavljen cilj. Kar je bilo na Lizbonskem vrhu ključnega pomena je vizija celovite modernizacije izobraževalnih sistemov, kar pomeni, da morajo biti cilji povezani z vpeljevanjem novih tehnologij v izobraževalne in učne procese ter procese usposabljanja,

hkrati pa ves čas doizobraževati tudi učitelje in pedagoge, ki so ključnega pomena za prenos znanj in védnosti ter uporabo novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij v učno-vzgojne procese. Potreba po dojemanju izobraževanja kot četrtega stebra pri izgradnji Evropske unije, kot ga je kasneje opredelilo špansko predsedovanje v prvi polovici leta 2002, je konceptualen premik, ki poudarja pomen izobraževalne politike kot primarnih v okviru politik EU (Nóvoa and deJong-Lambert 2002, 41). Procese sodelovanja na področju izobraževanja, Anders Hingel (2001, 7) reflektira ne samo kot izgradnjo Evropskega izobraževalnega prostora, temveč po njegovem mnenju skupna načela, ki so bila dogovorjena med državami članicami vodjo v Evropski model izobraževanja.

2.6.1. Strateški okvir Izobraževanje in usposabljanje 2010 (Strategic framework for education and training) Kot posledica lizbonske strategije, je Evropski Svet zadolžil ministre za izobraževanje iz držav članic, da pripravijo konkretne predloge kako tudi prek izobraževanja in usposabljanja slediti zastavljenim ciljev v strategiji in kako ter na kakšen način prilagoditi izobraževalne sisteme, da bodo to uresničevanje ciljev omogočali. V tem kontekstu je bil pripravljen strateški okvir Izobraževanje in usposabljanje 2010 (Strategic framework for education and training), sprejet leta 2002, ki je izhajal iz treh strateških ciljev, in sicer ustvarjanje bolj efektivnih izobraževalnih sistemov ter njihovo izboljševanje; povečati dostopnost izobraževalnih sistemov ter ustvarjanje bolj odprtih izobraževalnih sistemov (Nóvoa & deJong-Lambert, 2002). V okviru prvega strateškega cilja so kot konkretni cilji bili navedeni izboljšanje usposabljanja učiteljev in trenerjev, razvoj ključnih kompetenc, dostopnost do IKT vsem, povečanje števila diplomiranih oseb iz znanosti in tehnologije in izboljšati uporabo obstoječih virov. V okviru drugega strateškega cilja so bili identificirani naslednji cilji: vzpostaviti odprto izobraževalno okolje, narediti izobraževanje in usposabljanje bolj atraktivno/zanimivo; krepiti aktivno državljanstvo, zagotavljati enake možnosti in krepiti družbeno kohezijo. V okviru tretjega strateškega cilja pa so bili identificirani naslednji konkretni cilji: krepiti povezave med znanostjo, gospodarstvom in družbo; razvijati duh podjetnosti; izboljšati učenje tujih jezikov; povečati mobilnost in izmenjav ter krepiti evropsko sodelovanje.

Omenili smo že, da je na Lizbonskem vrhu bila sprejeta tudi nova metoda sodelovanja, in sicer t.i. odprta metoda koordinacije. Ta metoda je bila sprejeta kot ključen princip sodelovanja tudi za področje izobraževanja in usposabljanja, države članice pa so se dogovorile, da bodo pri implementaciji te metode še vedno spoštovale princip subsidiarnosti. Konkretni cilji, ki so bili opredeljeni v Strateškem okviru Izobraževanje in usposabljanje 2010, so bili sprejeti na podlagi te nove metode, poleg tega pa je, po mnenju Pépinove (2007), ta metoda omogočila državam članicam bolj sistematično in usmerjeno izmenjavo dobrih policy praks. Poleg tega pa bi bile države, v kolikor te nove metode ne bi bilo, manj zavezane k sodelovanju in posredovanju informacij o stanju njihovih izobraževalnih sistemov in izvajanju reform. Za doseganje ciljev, zastavljenih v Strateškem okviru Izobraževanje in usposabljanje 2010 so bili formirani tudi konkretna merila (benchmarks), s katerimi bi lahko Evropska unija ugotavljala, kako učinkovito države članice ter drugi akterji izvajajo svoje dejavnosti v okviru nacionalnih kontekstov v smeri zastavljenih ciljev. Konkretno, gre za odločitev ministrov za izobraževanje iz maja leta 2003, ko so odločili o vzpostavitvi in uveljavitvi petih kazalcev, poimenovanih referenčne ravni povprečne evropske uspešnosti, merjenih prek 29 indikatorjev (zmanjšanih na 16 v letu 2007). Hkrati je bilo odločitvi dodano opozorilo, da ti kazalci kažejo le evropsko povprečje in ne definirajo nacionalnih ciljev, ki naj bi jih države članice dosegale in ne determinirajo nacionalnih politik ter ciljev na področju izobraževanja in usposabljanja. Indikatorji merijo na primer osipništvo, ključne kompetence, pismenost, itd. Ne glede na opozorilo pa je jasno, da gre za politično izjemno občutljivo polje, saj merjenja lahko kažejo na razlike v uspešnosti različnih izobraževalnih sistemov ter njihove pomanjkljivosti v primerjavi z drugimi. Poleg tega velja opozoriti, da nekateri kritični misleci pokažejo, da so prav statistična merjenja posebna oblika reguliranja in upravljanja različnih institucij in akterjev, tudi nacionalnih držav (Alonso & Starr, 1987; Emigh, 2002; Rose, 1991, 1999). Ideja tovrstnega upravljanja in reguliranja različnih institucije je, da se v okviru statistik in merljivih kazalcev definirajo nova polja, ki jih je potrebno na primer v okviru izobraževalnih politik urejati in upravljati, hkrati pa statistike in kazalci ne le definirajo, temveč tudi disciplinirajo akterje ter normalizirajo določene prakse in politike, ki naj bi bili najbolj primerni za ureditev oziroma upravljanje specifičnega vprašanja ali problema.

Omenili smo že, da je bilo ne glede na zavezo, tako splošno kot specifično za področje izobraževanja iz leta 2000, sčasoma, sploh pa po finančni krizi, ki je močno udarila leta 2008, povsem jasno, da zastavljeni cilji ne bodo doseženi. Tudi Evropska komisija je leta 2010 v svojem evalvacijskem poročilu ugotavljala, da je bila Lizbonska strategija sicer prinesla široko zavezo med državami članicami k uresničevanju zastavljenih ciljev in da je bil napredek narejen, vendar pa je obenem tudi izpostavila, da je prepad med zavezami (deklarativna raven) in udejanjanjem zastavljenih ciljev velik. Področje izobraževanje tej splošni oceni vsekakor ne uide, sploh glede na pet identificiranih meril, ki jih je Svet leta 2003 sprejel kot osnovo za merjenje napredka na tem področju. Evropska komisija v tem kontekstu opozarja, da je implementacija zavez in ciljev problematična predvsem na nacionalnih ravneh, kar je ključnega pomena, saj naj bi Strategija iz leta 2000 prinesla razvoj ter implementacijo potrebnih reform prav na nivoju držav članic, predvsem v smeri skupnih ciljev. Deficit v smislu obsega in kakovosti implementacije Strategije in na področju izobraževanja Strateškega okvira Izobraževanje in usposabljanje 2010 je bil opazen, predvsem pa je Evropsko komisijo skrbela premajhna vpetost različnih deležnikov pri aktivnostih povezanih z izvajanjem določenih ukrepov. V tem smislu deležniki niso bili niti dovolj niti sistematično vpeti v pripravo poročil glede izvajanja in implementacije strateškega okvira.

2.6.2. Strategija Evropa 2020 in Strateški okvir Izobraževanje in usposabljanje 2020 Takšne ugotovitve so močno prispevale k novemu premisleku in novim konkretnih idejam o tem, kako bi bilo potrebno stimulirati države članice ter druge akterje na področju izobraževanja k še bolj učinkovitemu implementiranju zavez in ciljev, ki so bili zastavljeni na evropskem nivoju. V juniju 2010, torej po koncu 10-letnega obdobja, ki je bilo določeno v Lizbonski strategiji, so voditelji držav članic Evropske unije potrdili strategijo, ki je bila identificirana kot naslednica Lizbonske strategije. Nova strategija, poimenovana Evropa 2020: Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast, predstavlja nov ambiciozen poskus nadaljevanja zastavljenih ciljev, vendar ob zavedanju, da je pomemben dejavnik gospodarska kriza, zaradi česar je primaren cilj nove strategije prav poiskati izhod iz krize, zagotovitev makroekonomske stabilnosti ter izvedba daljnosežnih strukturnih reform. Strategija v tej luči predlaga sedem vodilnih pobud (angl. flagship initiatives), in sicer inovativna Evropa, v okviru katere je posodobitev raziskovalne in inovacijske politike v Evropski uniji ter obvladovanje

novih družbenih pojavljajočih se izzivov; mladi v gibanju, v okviru katerega je cilj izboljšati kakovost in delovanje evropskega visokošolskega prostora in povečati njegovo privlačnost za tuje študente ter izboljšati zaposljivost mladih; digitalno poslovanje, v okviru katerega je cilj vzpostaviti enoten t.i. digitalni trg, ki naj bi prinašal širše družbene koristi ter nove storitve informacijsko-komunikacijske tehnologije; učinkovita raba virov, v okviru katerega je cilj vzpostaviti nizkoogljično gospodarstvo; nova industrijska politika, v okviru katerega je spodbujati podjetništvo, uporabo novih tehnologij, razvoj novih proizvodov in storitev z visoko dodano vrednostjo; novo znanje za nova delovna mesta, v okviru katerega je cilj vzpostaviti sodoben trg dela, ki bo bolj odziven in vključujoč ter bo omogočal več boljših zaposlitev; boj proti revščini na evropski ravni, v okviru katerega je boj proti socialni izključenosti posebnih skupin, na podlagi česar naj bi se zagotovila gospodarska, socialna in ozemeljska povezanost. Strategija Evropa 2020 je ključni dokument, ki je na evropski ravni postavil nove cilje, pomemben pa je tudi za področje izobraževanja, saj, kot smo pokazali, je eden od petih strateških ciljev neposredno povezan prav z izobraževanjem in usposabljanjem ter kot tak eden od osrednjih točk, na katere se morajo države članice Evropske unije orientirati pri izvajanju svojih politik ter pri strukturnih reformah, ki jih izvajajo v name preprečevanja nadaljnje krize. Eden od osrednjih problemov, ki jih je detektirala Evropska unija in na odpravljanje katerega je povsem osredotočena, je preprečevanje oziroma zmanjševanje osipništva med izobražujočo se mladino. V kontekstu priprave na izvajanje Strategije Evropa 2020, je Svet Evropske unije sprejel tudi strateški okvir za evropsko sodelovanje na področju izobraževanja in usposabljanja (Izobraževanje in usposabljanje 2020), ki logično velja za naslednico predhodnega Strateškega okvira. Še enkrat več je strategija na evropski ravni izpostavila potrebo po sodelovanju v okviru evropskih integracij v smislu podpore nadaljnjemu razvoju sistemov izobraževanja in usposabljanja, pri čemer naj bi ta razvoj zagotovil osebni, socialni in poklicni razvoj vseh posameznikov oziroma državljanov članic Evropske unije. Hkrati je osnovni cilj strategije podpora trajnostni gospodarski rasti, blaginji in zaposljivosti ob spodbujanju demokratičnega dialoga, demokratičnih vrednot, socialne kohezije, aktivnega državljanstva in medkulturnega dialoga. Osrednja ideja strategije Izobraževanje in usposabljanje 2020 je, da se evropsko sodelovanje do leta 2020 vzpostavi v okviru namere, da se sisteme izobraževanja in usposabljanja praktično v celoti vključi v perspektivo vseživljenjskega učenja kot temeljnega načela in podpora vseh oblik izobraževanja in

usposabljanja (formalno, neformalno in priložnostno) in na vseh ravneh (od izobraževanja v zgodnjem otroštvu in šol do visokošolskega izobraževanja, poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter izobraževanja odraslih). Strategija Izobraževanje in usposabljanje 2020 je formirana na podlagi štirih strateških ciljev, in sicer uresničevanje vseživljenjskosti učenja in mobilnosti v praksi; izboljšanje kakovosti in učinkovitosti izobraževanja in usposabljanja; promocija enakosti, socialne kohezije in aktivnega državljanstva; pospeševanje ustvarjalnosti in inovativnosti ter podjetništva na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja. Vseživljenjsko učenje, o katerem smo že precej napisali, je še enkrat več v ključnih dokumentih izpostavljeno kot primaren okvir vseh oblik izobraževanja in usposabljanja; je osnovno načelo, ki naj bi pomembno vlogo igralo tudi v smislu odgovarjanja na demokratični in participatorni deficit, ki velja kot črna pega oziroma lisa, tudi v kontekstu implementacije Lizbonske strategije. Ker je Evropska komisija detektirala problem nevključenosti različnih akterjev in deležnikov pri implementaciji strateškega okvira 2010, je tudi v novem strateškem okviru naslovila ta problem in ga izpostavila v smislu njegove nujne odprave. Participacija civilne družbe, socialnih partnerjev pri izvajanju aktivnosti v smeri uresničevanja strateških ciljev je tako identificirana kot prioriteta, saj naj bi ti akterji lahko doprinesli h konkretnih predlogom in rešitvam pri razvoju politik, implementaciji in evalvaciji doseženega.

3. WOW FACTOR – primer dobre prakse s Severne Irske V okviru pričujočega poglavja bomo podrobneje pogledali primer dobre prakse – WOW Factor. WOW Factor je kratica za World of Work, ki je del učnega načrta v okviru učenja za podjetnost. Preden pogledamo in opravimo refleksijo WOW Factorja kot primera dobre prakse, je smiselno pogledati, kakšen je izobraževalni sistem Severne Irske ter kako je izobraževanje za podjetnost umeščeno vanj.

3.1.

Nekatere značilnosti izobraževalnega sistema Severne Irske

Leta 1944 je bil v Angliji sprejet Butlerjev zakon (Zakon o izobraževanju 1944) in postavil temelje za sodobni angleški izobraževalni sistem. Odpravil je razliko med osnovnim in visokošolskim izobraževanjem ter vzpostavil enoten sistem prostega in obveznega šolanja vseh starih med 5 in 15 let. Vlada Severne Irske je uvedla podobne ukrepe v letu 1947. Sprejela je namreč Zakon o izobraževanju (na Severnem Irskem), ki je uvedla možnost srednješolskega in univerzitetnega izobraževanja za mnoge ljudi iz manj privilegiranih okolij. Čeprav je bilo celovito izobraževanje v Angliji uvedeno v 1960-ih, na Severnem Irskem podobnih ukrepov ni bilo, gimnazije pa so v tem sistemu ostale najbolj razširjene. Izbor za izobraževanje na gimnazijah temelji na sistemu transfernih testov za 11-letnike, prek katerih ocenijo njihove učne sposobnosti. Leta 1972 je bil parlament Severne Irske odpravljen in zakonodaja za Severno Irsko, vključno z izobraževanjem, je bila s sklepom prenesena na Westminster. Razprava o zakonodaji je bila omejena in reforme, ki so potekale v Veliki Britaniji so bile implementirane tudi na Severnem Irskem. Od leta 1986 je prišlo do štirih večjih sprememb zakonodaje na področju izobraževanja, ki je bilo pomembno tudi za Severno Irsko. Na primer, zakon o reformi izobraževanje na Severnem Irskem iz leta 1989 posnema veliko večino sprememb v zakonu o angleškem in valižanskem izobraževanju iz leta 1988, vključno z odprtim vpisom, statutarni učni načrt in lokalno upravljanje šol.

S ponovno vzpostavitvijo severnoirske skupščine leta 1999 je pravilo neposrednega vladanja nehalo veljati in pristojnosti za izobraževanje pa so bile ponovno prenesene na Severno Irsko. NI. To je pomenilo, da je lokalno izvoljen minister za šolstvo (Martin Maguinness, Sinn Fein) dobil zakonodajno odgovornost za izobraževanje. Severnoirsko ministrstvo je tistem obdobju uvedlo nekatere spremembe na področju izobraževanja. Skupščina je bila razpuščena v letu 2002, ponovno pa je bilo uvedeno neposredno vladanje. Januarja 2004 je vlada napovedala, da bodo prestopni testi konec leta 2008, kar je imelo velik vpliv na izobraževalni sistem na Severnem Irskem. Izobraževanje na Severnem Irskem se razlikuje od sistemov, ki se uporabljajo drugod v Združenem kraljestvu, čeprav je bolj podoben tistemu, ki se uporablja v Walesu, kot škotskemu. Severnoirski Izvršni oddelek za šolstvo (DENI) je odgovoren za izobraževalno politiko države, razen za višjo in nadaljnje izobraževanje, za katerega je odgovoren Oddelek za zaposlovanje in učenje (DEL). Ministrstvo za šolstvo skrbi za predšolsko, primarno, po primarni in posebno izobraževanje; servis za mlade; spodbujanje odnosov znotraj in med šolami; ter izobraževanje in plače učiteljev. Njena glavna zakonska dolžnost je, da spodbuja izobraževanje prebivalcev Severne Irske, in da se zagotovi učinkovito izvajanje izobraževalne politike. Izobraževanje na lokalnih ravneh je upravljano s strani petih lokalnih svetov v petih različnih geografskih področjih. Vloga svetov je zagotoviti visoko kakovost izobraževanja, mladine in podporne storitve knjižnic na vseh področjih. Vsakemu svetu se dodelijo sredstva, ki jih dodeljuje ministrstvo za šolstvo. Struktura izobraževalnega sistema na Severnem Irskem je kompleksna. Izobraževalni sistem administrira 10 z zakonom določenih organov, ki sodelujejo pri vodenju in upravljanju sistema, vključno z: •

Ministrstvo za šolstvo (DE)

•

Izobraževanje in Library Boards (Belfast, na severovzhodu, South-Eastern, južna in zahodna)

•

Svet katoliških šol (CCMS)

•

Severnoirski svet za kurikulum, izpiti in ocenjevanje (CCEA)

•

Služba Komisije za šolstvo in knjižnice odborov

•

Mladinski svet za Severno Irsko

Obstajajo tudi številne prostovoljne organizacije, ki igrajo pomembno vlogo pri upravljanju izobraževalnega sistema, vključno z: •

Severna Irska Svet za celostno izobraževanje

•

Comhairle na Gaelscolaiochta (Svet za irske srednje šole)

•

Združenje upravnih organov, ki predstavlja prostovoljne gimnazij

Ministrstvo za šolstvo je odgovorna za centralni upravi izobraževanja in s tem povezanih storitev v NI. Njeni glavni dajatve za spodbujanje izobraževanja mladih NI in da se zagotovi učinkovito izvajanje svoje politike v zvezi z opravljanjem storitve izobraževanja.

Do leta 1989 je imela Severna Irska le dve osnovni kategoriji šole: nadzorovane šole (ki jih upravlja ELB za območje) in prostovoljne šole (v lasti in administrirajo jih skrbniki, običajno lokalne cerkve). Obstajata dve vrsti prostovoljnih šol: prostovoljne vzdrževane (vključno s prostovoljnimi osnovnimi in srednjimi šolami) in prostovoljne gimnazije (ki so dovoljene na izbiro učencev glede na njihove sposobnosti in znanje). Večina prostovoljnih javnih šol je pod nadzorom katoliške Cerkve. Da bi olajšali upravljanje teh šol je z Education Reform (Northern Ireland) Order iz leta 1989 prenešena odgovornost za vse katoliško financirane šole na posebno telo, in sicer Svet za katoliške šole (CCMS). CCMS izvaja določene naloge v zvezi s katoliško financiranimi šolami, vključno s svetovanjem pri zadevah, ki se nanašajo na ta sektor in zaposlovanje učiteljev. Sklep iz leta 1989 uvaja tudi novo kategorijo šol, integrirano šolo, katere glavni cilj je zagotoviti versko mešano okolje, ki lahko pritegne tudi določeno število tako katoliških kot protestantskih učencev. Upravlja jih svet guvernerjev, v preteklih letih je prišlo do stalnega povečevanja števila teh šol.

3.2.

WOW Factor – splošen oris

Ko je bila leta 2002 izvedena prenova kurikula na podlagi raziskav tudi med otroci, je bilo ugotovljeno, da si otroci želijo izobraževanja, ki bo bolj relevantno za njihova življenja, da bi lahko povezovali tisto, kar se naučijo ter da bi jim tekom izobraževanja bilo predstavljeno tisto, kar lahko označimo kot priložnosti za aktivno sodelovanje pri učenju. Prav podjetnost je eden pomembnejših elementov prenovljenega kurikula, ki cilja k preseganju kulturnega razkoraka ki obstaja med tem, kar se dogaja izven učilnic in kar počnejo učenci in učitelji v razredu. Pri podjetnosti ne gre za spraševanje otrok, kaj si želijo postati, ko bodo veliki, temveč za prepoznavanje razumevanja otrok o svetu dela, ki jo v že zelo zgodnji fazi pridobijo prek medijev, kar slišijo v okviru družine in kar vlog, ki jih skozi igro simulirajo. Podjetnost gradi ne otrokovi zavesti o svetu okoli njega ter ponuja priložnosti za otroke da razumejo, da je šola pravzaprav njihovo delovno mesto. Na ta način pridobijo vpogled v pomembnost in relevantnost kurikula v vseh svoji širini, vključno z pismenostjo, matematiko, IKT ter veščin in odnosov, ki so pomembni v svetu dela.

3.3.

WOW Factor - primarno izobraževanje

Podjetnost oziroma zaposljivost je eden od elementov, ki podpirajo cilje učnega načrta in kot tak ne bi smeli razumeti kot dodaten ali kot zgolj priležen učnemu načrtu. Namesto tega je nanj najbolje gledati kot na temo, ki se utrjuje in usidra v vsakdanje učenje ter poučevanje, s tem pa ponuja novo in razburljivo razsežnost za učence. Pri oblikovanju učnega načrta je potrebno materiale pripravljati in osmišljati ter implementirati v kontekstu ciljev kurikuluma od vsega začetka. Potrebno se je potrebno v procesu priprave učnih gradi vprašati: "Na kakšen način to učenje podpira razvoj: • posameznika? • prispeva k razvoju družbi? • prispeva k gospodarstvu in okolju?

Za podporo šolam pri razvoju in učenju svojih učencev ki lahko "prispevajo k gospodarstvu", smernice, ki jih ponuja WOW factor, gredo v tri dimenzije za zaposljivost, ki jih je mogoče implementirati v učenje in poučevanje v osnovni šoli. To sestavlja okvir napredovanja, ki predvideva tudi napredovanje učencev iz primarnega v post-primarno izobraževanje. WOW factor na ravni primarnega izobraževanja postavlja v osrednje mesto sodelovanje s skupnostjo, saj naj bi prav izven šolske dejavnosti pa tudi skupnosti, ki so povezane s šolo, lahko prispevale k razvoju otroka tudi v kontekstu razvoja njegove podjetnosti in s tem tudi zaposljivosti v prihodnosti. Tako WOW factor izpostavlja vlogo družine. Od rojstva otroci se učijo od svojih staršev, na primer, s pomočjo komunikacije in izkušenj iz prve roke. Ko začne otrok hoditi v šolo, imajo starši pri vzgoji svojih otrok ključno vlogo. Starši so med tistimi, ki imajo največji vpliv na razvoj otrokovih vrednot, da se njihovi otroci učijo v vsakdanjem življenju. WOW factor tako izpostalvja, da si morajo učitelji prizadevati, da izkoristijo potenciale staršev v času otrokovega šolskega življenja. Pomembno je zagotoviti, da se starši zavedajo vrednot in etosa šole, nato pa izkoristijo dodane vrednosti, ki jih lahko dajo v izobraževanje svojih otrok. Šole bi morale opozori starše, da je zaposljivost ključna in jim pomaga razumeti učenje, ki poteka, ko so dimenzije izobraževanja za zaposljivost obravnavani v okviru učnega načrta. WOW factor nadalje v konktekstu primarnega izobraževanja izpostavlja obiske otrok na delovnem mestu. Zelo učinkovito učenje je iz prve roke in postaja vse bolj pomembno, saj se nanaša na resnični svet. Da bi dobili največ iz obiska ali od nekoga na delovnem mestu, je potrebno tovrstno oblikovanje priložnosti za učenje izkoristiti. Primeri lahko vključujejo relevantne vprašanja kot so: •

Kako so znanja, ki se uporabljajo v šoli, pomembne za osebe na specifičnem delovnem mestu?

•

Zakaj je pomembno, da se zavedamo zdravja in varnosti?

•

Je rutina pomembna pri delu?

•

Katere različne vloge so potrebne, da je delo opravljeno?

WOW factor nadalje usmerja k učenju namer. Priporočljivo, vendar ne vedno mogoče, je, da učitelji delovno mesto oziroma pred predstavitvijo poklica to delovno mesto obiščejo preden gredo tja z otroci. Stik z zaposleno oseb je bistvenega pomena. Pomembno je zagotoviti, da se določeno podjetje zaveda namere učenja, kar učencem omogoča, da se osredotočijo na specifična vprašanja med obiskom. Doseganje učne namere je običajno bolj uspešno, če so osredotočeni na omejeno število vprašanj. WOW factor nadalje izpostavlja, da se morajo učitelji zavedati, da je potrebno ustrezno obvestiti o vseh obiskih tako ravnatelje in starše. Učitelji se morajo pri načrtovanju in izvedbi obiskov nanašati na šolske pravilnike glede šolanja na obiskih ter glede varnosti in zdravja.

3.4.

WOW Factor – post-primarno izobraževanje

WOW Factor je serija učnih enot, ki so namenjene različnim starostnim skupinam. Vsaka od enot prinaša različne vidike izobraževanja in učenja za podjetnost in zaposljivost, pri čemer so enote strukturirane tako, da zagotavljajo tako vpogled v tematike tako z vidika učenja kot tudi poučevanja ter tudi ocenjevanja znanja s tega področja. V kolikor je vsaka enota posredovana v učnem okolju enkrat na teden, potem enota lahko traja od 4 do 6 tednov. To z drugimi besedami pomeni, da je vsaka enota sestavljena iz 4 do 6 delov. Izhodišče WOW Factor je predznanje, ki naj bi ga mladi pridobili v predhodnih fazah izobraževanja; v okviru Key Stage 1 in 2. WOW Factor sicer nudi šolam celovit program, ki naslavlja vse vidike izobraževanja za zaposljivost, širi pristop, ki temelji na pristopu, ki se osredotoča na učenca, hkrati pa vključuje tudi ključne vidike za boljše razumevanje pomembnosti dolgoročnega kariernega načrtovanja in vodenja. WOW Factor poudarja znanje in veščine, ki so povezane z boljšo zaposljivostjo, obenem pa izpostavlja nekatere težave in vprašanja, s katerimi so mladi pogosto soočeni, ko prehajajo iz formalnega izobraževanja na trg delovne sile. Glede na to, da so enote WOW Factorja izjemno razvejane ter da za različne starostne skupine različno naslavljajo tematike, povezane z boljšo zaposljivostjo, je seveda smiselno, da preverimo, kako so enote strukturirane, kakšne vsebine posredujejo, ter kako so didaktično opremljene. Prav tako se bomo v pregledu enot posvetili vprašanju, kako so tematike

približane mladini ter kako omogočajo ocenjevanje pridobljenega znanja. Nadalje je smiselno reflektirati tudi, kako učna gradiva WOW Factor služijo kot pomoč osebam, ki poučujejo oziroma izobražujejo mlade o tematikah zaposljivosti in podjetnosti. WOW factor oziroma izobraževalni materiali, ki so na voljo na spletni strani, so izdelani za učence od 8 do 12 razreda, kar pomeni, da so namenjeni mladim med 11 in 16 letom starosti. V nadaljevanju analize primera dobre prakse bomo predstavili vsakega od enot, ki so kot rečeno, razdeljeni po razredih (od 8 do 12 razreda; 8 – 10 razred so del nižjega sekundarnega izobraževanja, 11 in 12 razred pa višjega sekundarnega izobraževanja).

3.4.1. WOW Factor – Year 8 (8 razred; Key Stage 3) Za 8 razred (prvi razred na nivoju nižjega sekundarnega izobraževanja) je v okviru izobraževalnega materiala WOW Factor predvidenih 5 učnih enot, in sicer Unit 1 Employability Skills; Unit 2 - Being Enterprising; Unit 3 - My Town; Unit 4 - My Journey; Unit 5 - Employability Challenges. V uvodni enoti, ki obsega 40 strani, se učenci seznanjajo z veščinami, ki omogočajo lažjo zaposljivost, tovrstne lastnosti in vrednote. Predvsem spoznajo, kako se veščine za boljšo zaposljivost prevajajo oziroma prenašajo na konkretna delovna mesta, hkrati pa tudi prek prakse razvijajo omenjene veščine. V okviru te enote učenci spoznajo, kaj so veščine za boljšo zaposljivost, kaj to pomeni konkretno v okviru delovnega procesa ter se naučijo različnih veščin ter odnosa do zaposljivosti. Kot kriteriji so našteti: učenci znajo identificirati nekatere lastnosti, veščine in vrednote zaposljivosti, znajo opisati te lastnosti, veščine in vrednote, prepoznati pomen in pomembnosti zaposljivost na delovnem mesti in vedo, kako prakticirati ter razvijati te veščine. Enota je sicer razdeljena na 5 tematik, in sicer (1) Kaj so veščine, vrednote in lastnosti zaposljivosti, (2) Veščina komuniciranja, (3) Skupinsko delo, (4) Razreševanje problemov ter odločanje, (5) Zaposljivost in jaz. Za primer poglejmo še 5 in zaključno enoto na nivoju 8 razreda, in sicer izzivi zaposlenosti (Employability Challenges). V osnovi se prek enote učenci seznanijo z 5 različnimi zaposlitvenimi sektorji, raziskujejo delovne organizacije prispevajo k skupnosti, vadijo samopredstavitev in samo-promocijo kot veščini, ocenjujejo njihove osebne veščine in dosedanje dosežke ter identificirajo ter vadijo veščine podjetnosti.

Učni cilji te enote so: -

Učenci spoznajo, da imajo lahko delovne organizacije tako pozitiven kot negativen učinek na družbo oziroma skupnost;

Se naučijo, da delodajalci iščejo delavce, ki izkazujejo kar največ veščin podjetnosti

Se naučijo, da so veščine podjetnosti v svetu dela zelo cenjene.

V enoti učenci učne cilje pridobijo prek petih tematik, ki so predstavljene v enoti, in sicer (1) Novičarske vrstice, (2) Kupuj tukaj, (3) Projekt Grenlandije, (4) Projekt pametnih igrač, (5) Samov prigrizek. Prek vsake od tematik se, kot rečeno, učenci seznanjajo z zgoraj zastavljenimi učno-vzgojnimi cilji, ki v veliki meri ciljajo na krepitev podjetnostnih veščin posameznika. V prvi tematiki tako mladi raziskujejo medije in sektor zabavne industrije. V okviru tematike so postavljeni pred določenim izziv v katerem morajo spisati novico in jo tudi predstaviti. V drugi tematiki se seznanijo s trgovskim sektorjem, katerem so postavljeni pred izziv delovanja in upravljanja s trgovino v trgovskem centru. V okviru tretje tematike je predstavljen prostovoljski sektor, v katerem morajo učenci najti najbolj primerno metodo pridobivanja prostovoljcev za delo v lokalnem podjetju, ki skrbi za ohranjanje narave. V četrti tematiki se seznanijo z proizvodnim sektorjem, v okviru katerega morajo pokazati svojo podjetniško žilico. V zadnji, peti tematiki pa je predstavljen prehrambeni sektor, v okviru katerega skušajo prevzeti vlogo skrbnika proračuna podjetja in za proračun skrbeti.

3.4.2. WOW Factor – Year 9 (9 razred; Key Stage 3) Za 9 razred (drugi razred na nivoju nižjega sekundarnega izobraževanja) je v okviru izobraževalnega materiala WOW Factor predvidenih 5 učnih enot, in sicer Unit 1 - The Work Generator; Unit 2 - 21st Century Entrepreneurship; Unit 3 - First Steps; Unit 4 - The Ripple Effect; Unit 5 - Taste and See. Petim omenjenim konkretnim enotam predhodi uvod, v katerem je razloženo, kako se priročnik oziroma učno gradivo uporablja ter splošni namen in cilji gradiva. Poglejmo dve enoti priročnika za 9 razred, in sicer 2 enoto (21st Century Entrepreneurship) in zadnjo, peto enoto (The Ripple Effect).

Namen druge enote priročnika za deveti razred je naslovljen »podjetnost 21. stoletja«, namen pa je seznaniti učence z raznolikimi tipi podjetništva ter z značilnostmi podjetnega posameznika, prav tako pa se učenci seznanijo z podjetnostjo na delovnem mestu. Poleg teh osrednih namenov so specifični nameni te enote: -

Učenci spoznajo in se naučijo o različnih tipih podjetništva;

Učenci lahko identificirajo nekatere lastnosti podjetnega posameznika ter lahko analizirajo njihove lastne podjetne kvalitete;

Lahko opišejo nekatere prednosti in značilnosti tržnega podjetništva;

Učenci znajo opisati razloge, zakaj je podjetništvo na delovnem mestu pomembno.

Enota je posredovana prek 6 tematik, in sicer (1) kaj je podjentištvo; (2) Podjetniška miselnosti; (3) spreminjajoč obraz podjetništva; (4) podjetniško delovno mesto; (5) ali velike zmage zahtevajo velika tveganja; (6) podjetniški izziv. V vsakem od omenjenih tematik so učenci postavljeni pred določen izziv in v okviru tematike raziskujejo oziroma se seznanjajo z enim od vprašanj, ki je povezan s podjetništvom in podjetnostjo. Vsekakor izobraževalni priročnik ponuja odgovor, da je podjetnost in podjetništvo del naših življenj ter da posamenzik mora biti podjeten, sploh na delovnem mestu, v kolikor želi uspeti ter obdržati svoje delovno mesto. Hkrati na primer v 3 tematiki priročnik propad oziroma neuspeh posameznika v svetu dela ponuja kot del izobraževanja za življenje oziroma izhaja iz logike »na napakah se je potrebno učiti«. Zadnja, peta enota priročnika za deveti razred je naslovljena Izkusi in preveri, v njej pa učenci spoznavajo, kako je potrebno načrtovati kariero in kaj vse je ptoerbno predvideti, da posameznik uspešno pridobi delovno mesto. Osrednji cilj enote je tako okrepiti zavedanje učencev o pomembnosti kariernega planiranja in jih seznaniti, da je obstaja več kariernih poti napredovanja. Prisostvujejo kariernemu dogodku ter se iz prve roke seznanijo z naborom možnosti, ki jih imajo. Poleg teh osrednjih ciljev so specifični cilji še: -

Učenci spoznajo dostopne vire glede kariernega svetovanja in vodenja

Učenci spoznajo, da obstajajo različne možnosti glede napredka v karieri

Učenci spoznajo, kako lahko učenje pri 14 letu starosti vpliva na njihove karierne odločitve kasneje v življenju

Enota je posredovana prek 5 tematik, in sicer (1) Polje zlata; (2) možnosti; (3) Kdo ima odgovor?; (4) Za kaj pri vsemu skupaj gre?; (5) Arhiv učenja. V vseh tematikah se učenci seznanijo in aktivno sami participirajo pri spoznavanju pomena učenja in pridobivanja veščin za gradnjo kasnejše kariere ter se prek različnih primerov seznanijo, kako so posamezni delavci iz različnih sektorjev gradili svojo kariero.

3.4.3. WOW Factor – Year 10 (10 razred; Key Stage 3) Za 10 razred (tretji razred na nivoju nižjega sekundarnega izobraževanja) je v okviru izobraževalnega materiala WOW Factor predvidenih 5 učnih enot, in sicer Unit 1 - Reap The Awards; Unit 2 - My Choices; Unit 3 - It's All About You; Unit 4 - Work Smart; Unit 5 - The New Age of Employment. Petim omenjenim konkretnim enotam predhodi uvod, v katerem je razloženo, kako se priročnik oziroma učno gradivo uporablja ter splošni namen in cilji gradiva. Namen druge enote priročnika za deseti razred je naslovljen »Moje odločitve«, namen pa je seznaniti učence z raznolikimi odločitvami, ki jih bodo glede kariere in zaposlitve opravili po 14 letu starosti. V enoti raziskujejo in organizirajo informacije o teh odločitvah, kar jim pomaga pri odločitvah in načrtovanju. Poleg teh splošnih ciljev, so specifični cilji enote tudi: -

Učenci se zavedajo in spoznajo, da so prave odločitve v tem obdobju ključne za nadaljnjo kariero.

Učenci spoznajo, da obstajajo številne priložnosti nadgrajevanja znanja in veščin (bogatenja), v katerih lahko sodelujejo oziroma se jih udeležujejo;

Učenci se zavedajo, da obstajajo številni faktorji, ki vplivajo na njihove nadaljnje odločitve po 14 letu starosti;

Učenci se zavedajo, da učenje pri predmetih in pridobljeno znanje vplivajo oziroma so relevantni za njihovo zaposlitev;

Učenci se zavedajo, da imajo napačne odločitve hude posledice.

Poglejmo dve enoti priročnika za 10 razred, in sicer 2 enoto (Moje odločitve) in tretjo enoto (Vse je odvisno od tebe). Omenjeni enoti smo izbrali, ker eksplicitno poudarjata vlogo

posameznika oziroma učečega se mladega individuuma, kar je v logiki podjetnosti ključen element. Enota je posredovana prek šestih tematik, in sicer (1) Kaj si želim študirati; (2) Je moj študij/izobrazba relevanten/na?; (3) Faktorji vpliva; (4) Moje odločitve; (5) Moje odločitve – opcijske aktivnosti; (6) Čas odločitev. V okviru danih tematik je učencem posredovana logika ključnosti odločitev, ki jih sprejemajo v življenju, pri čemer je pomembno, da so te odločitev in ne nazadnje tudi formalni učni proces, v katerem so udeleženi, rezonirani kot temelj njihove nadaljnje aktivnosti na trgu dela. Vzpostavlja se zavedanje med učenci, da je vsekakor večina njihovih odločitev, ki so lahko pravilne ali nepravilne, bistvenih za nadaljnjo življenjsko pot in kariero kot zaposlenih posameznikov. Namen tretje enote, poimenovane Vse je odvisno od tebe, je posredovati učencem možnost refleksije kariernega planiranja ter njihovih prihodnjih možnosti glede zaposlitve. V tem kontekstu so učenci spodbujani, da reflektirajo njihove prednosti, reflektirajo njihove ambicije in želje ter da si postavijo cilje za samo-razvoj. Še dodaten ključni cilje je med učenci vzpostaviti zavedanje o pomembnosti lastne predstavitve, samo-promocije znotraj okvira oziroma konteksta njihove zaposljivosti. Poleg teh splošnih in krovnih ciljev so dodatni cilji tudi: -

Učenci se zavedajo, da je pomembno kontinuirano ocenjevati njihovo lastno zaposljivost in delovne kvalitete

Da obstajajo različne poti razvoja zaposlitvenih kvalitet in veščin;

Učence seznaniti z različnimi osebnostnimi profili, kar omogoča njihovo boljše razumevanje njih samih ter drugih posameznikov;

Učenci spoznajo, da obstajajo različni posamezniki z različnimi znanji, veščinami, možnostmi in preferencami ter interesi

Enota je posredovana prek petih tematik, in sicer (1) Grajenje veščin; (2) Moje osebne kvalitete; (3) Osebnost; (4) Ti kot tržna znamka/brand; (5) Izziv. Prek tematik se učencem posredujejo znanja in veščine, ki sledijo zastavljenim učno-vzgojnim ciljem enote, v okviru katerega se zdi, da je najpomembneje učencem usidrati logiko samo-promocije in trženja samega sebe kot učinkovita prijema pri iskanju zaposlitve. S tem učenci postavljajo sebe kot lastnike znanja in potenciala, s katerim zaposlovalci lahko na trgu izkoristijo prednosti.

3.4.4. WOW Factor – Year 11 (11 razred; Key Stage 4) Za 11 razred (prvi razred na nivoju višjega sekundarnega izobraževanja) je v okviru izobraževalnega materiala WOW Factor predvidenih 6 učnih enot, in sicer Unit 1 - What are my options?; Unit 2 - The right move; Unit 3 - What employers want; Unit 4 - Employ me; Unit 5 - Who wants to be an entrepreneur; Unit 6 - Into the workplace. Šestim omenjenim konkretnim enotam predhodi uvod, v katerem je razloženo, kako se priročnik oziroma učno gradivo uporablja ter splošni namen in cilji gradiva. Poglejmo dve enoti priročnika za 11 razred, in sicer 1 enoto (Kaj so moje možnosti?) in tretjo enoto (Kaj želijo zaposlovalci). V okviru enote 1 poučevanja zaposljivosti in podjetnosti z naslovom Kaj so moje možnosti?, je osrednji cilj vključiti učence v raziskovalne aktivnosti, prek katerih iščejo informacije o nadaljnjem izobraževanju, usposabljanju in kariernih možnosti, ki so jim na voljo. Naučijo se tudi uporabljati relevantne informacije ter navodila za izdelavo celovitega kariernega načrta. Poleg tega so ključni cilji tudi: -

Učenci spoznajo, da je karierno načrtovanje pomembno

Učenci znajo našteti nekatere konkretne karierne možnosti, ki jih bodo imeli po 16 letu starosti

Učenci znajo ločiti med različnimi kariernimi potmi in razumejo razlike med njimi

Učenci znajo identificirati nekatere za njih relevantne karierne poti

Enota je posredovana prek 6 tematik, in sicer (1) Želim si, da bi vedel prej; (2) Karierno načrtovanje; (3) Možnosti; (4) Izbire po 16 letu starosti; (5) Primerjava odločitev po 16 letu starosti; (6) Pomagaj mi pri odločanju. Tretja enota z naslovom Kaj želijo zaposlovalci? Ima kot osrednji cilj zabeleženo spoznavanje učencev z veščinami in kvalitetami, ki jih cenijo zaposlovalci ter kako uporaba teh veščin in kvalitet izgleda v praksi. Učenci znajo ceniti, da je šola tista, ki jih nudi krepitev znanj in veščin, ki so podobni tistim, ki jim bodo prišle prav na delovnem mestu. Poleg teg osrednjih ciljev so specifični cilji še:

Učenci spoznajo, da so pozitivni odnos in motivacija skupni značilnosti uspešnih ljudi v gospodarstvu;

Učenci znajo opisati veščine in kvalitete, ki so potrebne na delovnem mestu;

Učenci za zavedajo, da krepitev lastnih kvalitet dviguje njihove možnosti zaposlitve;

Učenci se naučijo glavne faze v procesu izbiranja kandidatov za določeno delovno mesto.

Priročnik je posredovan prek 6 izbranih tem, in sicer (1) kaj zaposlovalci zares želijo/iščejo; (2) motivirani na delovnem mestu; (3) idealen delavec; (4) metode izbiranja kandidatov za delovno mesto, (5) kako organizacije najdejo pravega kandidata; (6) iskanje pravega kandidata. Prek vseh tematik učenci pridobijo znanje o tem, da se morajo prilagoditi tistemu, kar iščejo zaposlovalci. Zaposlovalci so tisti, ki narekujejo lastnosti in potrebna znanja, posameznik pa je tisti, ki mora tem zahtevam zaposlovalcev slediti. S tem je prilagodljivost ena izmed tistih veščin ali lastnosti, ki posamezniku koristijo ter služijo v procesu pridobivanja dela oziroma iskanja zaposlitve.

3.4.5. WOW Factor – Year 12 (12 razred; Key Stage 4) Za 12 razred (drugi razred na nivoju višjega sekundarnega izobraževanja) je v okviru izobraževalnega materiala WOW Factor predvidenih 6 učnih enot, in sicer Unit 1 - Effective Working practice; Unit 2 - Support for Starting a Business; Unit 3 - Stressed out; Unit 4 - Social responsibility; Unit 5 - Going global; Unit 6 - Your Future – It’s in Your Hands!. Šestim omenjenim konkretnim enotam predhodi uvod, v katerem je razloženo, kako se priročnik oziroma učno gradivo uporablja ter splošni namen in cilji gradiva. Poglejmo dve enoti priročnika za 11 razred, in sicer 1 enoto (Učinkovita delovna praksa) in četrto enoto (Družbena odgovornost). V okviru enote 1, ki je naslovljena Učinkovita delovna praksa, je osrednji cilj učenca seznaniti z načinom, kako tako zaposlovalci kot zaposleni skupaj iščejo, razvijajo in ohranjajo učinkovito delovno okolje prek timskega dela, dobrega vodenja, pozitivnih delovnih odnosov, razvojnim odnosom do dela, spodbujanjem. Hkrati učenci spoznajo pravice in odgovornosti, ki jih imajo v okviru dela oziroma zaposlitve. Polega tega so specifični cilji tudi:

Učenci spoznajo in razumejo dejavnike, ki vplivajo na krepitev ali oviranje učinkovitosti delovnega procesa;

Učenci prepoznajo in razumejo učinkovite metode za razvoj na delovnem mestu;

Znajo našteti in razložiti vodstvene kvalitete, ki so potrebne na delovnem mestu;

Učenci znajo uporabiti lastno kreativnost, da rešujejo naloge na delovnem mestu;

Učenci se zavedajo pravic in dolžnosti, ki jih imajo na delovnem mestu oziroma v okviru zaposlitve.

Enota 1 je posredovana prek 6 tematik, in sicer (1) timsko delo; (2) razvoj pozitivnega delovnega okolja; (3) razvojni odnos na delovnem mestu; (4) vodstvo/vodenje; (5) kreativnost na delovnem mestu in (6) pravice na delovnem mestu. Enota 3 je naslovljena Družbena odgovornost, osrednji cilj enote pa je učence seznaniti, tudi prek njihovega samostojnega raziskovanja, o korporativni družbeni odgovornosti v organizacijah. Učenci spoznajo, kaj je korporativna družbena odgovornost in kako lahko korporativna družbena odgovornost prispeva k njihovemu lastnemu opolnomočenju kot delavcev ter tudi kot bodočih zaposlovalcev. Poleg osrednjih ciljev so specifični cilji tudi: -

Učenci spoznajo, da je korporativna družbena odgovornost vse večja prioriteta v mnogih organizacijah;

Učenci znajo našteti nekaj primerov, kako je lahko podjetje družbeno odgovorno;

Učenci vedo, kako so lahko tako delodajalci kot delojemalci družbeno odgovorni;

Učenci spoznajo, kaj so prednosti, če si družbeno odgovoren;

Učenci znajo identificirati, kako gospodarstvo lahko prispeva k razvoju lokalne skupnosti;

Učenci razumejo vlogo socialnega podjetništva.

Enota 3 je posredovana prek 6 tematik, in sicer (1) Korporativna družbena odgovornost; (2) Družbena odgovornost – delodajalci in delojemalci; (3) Družena odgovornost – okolje; (4) Zagate; (5) Socialno podjetništvo; (6) Gospodarstvo v skupnosti. V vseh tematikah je korporativna odgovornost prikazana v glavnem kot nekaj, kar je zadeva vseh, ki so v podjetju, odgovornost je torej deljena in preložena tudi na tiste, ki so zaposleni v podjetju. Zdi se, da je s tem posredovana logika, kjer zaposlovalci oziroma lastniki podjetij niso nosilci te odgovornosti, temveč so to tudi tisti, ki so v podjetju oziroma v gospodarski organizaciji

zaposleni. Poleg tega lahko govorimo o tem, da je vloga podjetij v lokalnih skupnostih idealizirana, saj prikazuje podobo, kjer podjetja ravnajo družbeno odgovorno ter pozitivno prispevajo k razvoju lokalnega okolja, čemur pogosto ni tako – spomniti je na primer potrebno tudi na onesnaževanje lokalnih okolij, sploh s strani tistih podjetij, ki se ukvarja s t.i. težko industrijo, itd.

4. Viri in literatura •

Alonso, William, and Paul Starr. 1987. "Introduction." In The Politics of Numbers, edited by William Alonso and Paul Starr. New York: Russell Sage Foundation Publications.

•

Emigh, Rebecca Jean. 2002. "Numeracy or Enumeration?: The Uses of Numbers by States and Societies " Social Science History no. 26 (4):653-698. doi: 10.1215/01455532-26-4-653.

•

Gane, Mike. 2008. "Foucault on Governmentality and Liberalism: The Birth of Biopolitics: Lectures at the College de France, 1978--1979 by Michel Foucault, trans. Graham Burchell Basingstoke: Palgrave Macmillan, 2008, pp. 346 Security, Territory, Population: Lectures at the College de France, 1977--1978 by Michel Foucault, trans. Graham Burchell Basingstoke: Palgrave Macmillan, 2007, pp. 401." Theory Culture Society no. 25 (7-8):353-363.

•

Haahr, Jens Henrik. 2004. "Open co-ordination as advanced liberal government." Journal

European

Public

Policy

no.

(2):209-230.

doi:

10.1080/1350176042000194403. •

Hingel, Anders J. 2001. Education policies and European Governance: Contribution to the Interservice Groups on European Governance. Development of Educational Policies, March, DG EAC/A/1. Brussels: European Commission.

•

Hodson, Dermot, and Imelda Maher. 2001. "The Open Method as a New Mode of Governance: The Case of Soft Economic Policy Co-ordination." JCMS: Journal of Common Market Studies no. 39 (4):719-746.

•

MIZŠ:

STRATEGIJA

IU2020.

Dostopno

na: http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/urad_za_razvoj_izobrazevanja/strat egija_iu2020/. •

Nóvoa, António, and William deJong-Lambert. 2002. The education of Europe: apprehending EU educational policies.

•

Pépin, Luce. 2007. "The History of EU Cooperation in the Field of Education and Training: how lifelong learning became a strategic objective." European Journal of Education no. 42 (1):121-132.

•

Rose, Nikolas. 1991. "Governing by numbers: Figuring out democracy." Accounting, Organizations and Society no. 16 (7):673-692.

•

RSC:

The

Education

System

Northern

Ireland.

Dostopno

na: http://www.rsc.org/ScienceAndTechnology/Policy/EducationPolicy/EdIssues/NIe ducation/. •

Spletna stran Evropske unije o izobraževanju. Na: http://europa.eu/pol/educ/.

•

Strategic

framework

–

Education

Training

2020.

Na: http://ec.europa.eu/education/policy/strategic-framework/index_en.htm. •

The School Run: An Overview of Northern Irish educational system. Dostopno na: http://www.theschoolrun.com/northern-irish-education-system.

•

WOW

Factor:

Post-Primary.

Dostopno

na:

http://www.rewardinglearning.org.uk/microsites_other/employability/post_primary /wow_factor.asp. •

WOW

Factor:

Primary.

Dostopno

http://www.rewardinglearning.org.uk/microsites_other/employability/primary/.

na:

Projekt je financiran s strani Evropske komisije v okviru programa Vseživljenjsko učenje. Vsebina publikacije je izključno odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

Univerza v Ljubljani Fakulteta za družbene vede