Page 1

PARTNERSTVO ZA MLADINO: NAPROTI NOVIM UČNIM POTEM ZA BOLJŠO ZAPOSLJIVOST AKTIVNIH MLADIH DRŽAVLJANOV

ANALIZA SLOVENSKEGA IZOBRAŽEVALNEGA SISTEMA S POSEBNIM POUDARKOM NA OCENAH IN RAZISKAVAH POVEZANOSTI IZOBRAŽEVANJA IN TRGA DELA TER PRISOTNOSTI ZNANJ IN VEŠČIN ZA BOLJŠO ZAPOSLJIVOST IN ODPRAVLJANJE BREZPOSELNOSTI MLADIH RAZISKOVALNO POROČILO


ANALIZA SLOVENSKEGA IZOBRAŽEVALNEGA SISTEMA S POSEBNIM POUDARKOM NA OCENAH IN RAZISKAVAH POVEZANOSTI IZOBRAŽEVANJA IN TRGA DELA TER PRISOTNOSTI ZNANJ IN VEŠČIN ZA BOLJŠO ZAPOSLJIVOST IN ODPRAVLJANJE BREZPOSELNOSTI MLADIH RAZISKOVALNO POROČILO


KAZALO

KAZALO .................................................................................................................................................... 2 1.

UVOD ............................................................................................................................................... 3

2.

ORIS SLOVENSKEGA IZOBRAŽEVALNEGA SISTEMA ......................................................................... 8 2.1.

Uvod in krata opredelitev mladine .......................................................................................... 8

2.2.

Osnovni oris slovenskega izobraževalnega sistema ................................................................ 9

2.3.

Osnovnošolsko izobraževanje ............................................................................................... 12

2.4.

Srednješolsko izobraževanje ................................................................................................. 14

3. OCENE IN ANALIZE POVEZANOSTI IZOBRAŽEVANJA IN TRGA DELA TER PRISOTNOSTI VSEBIN ZA BOLJŠO ZAPOSLJIVOST V OKVIRU SLOVENSKEGA IZOBRAŽEVALNEGA SISTEMA.................................. 17 3.1. Učenje za podjetnost v Sloveniji: Eurydiceova študija »Entrepreneurship Education at School in Europe National Strategies, Curricula and Learning Outcomes« ...................................... 18 3.2.

Poročilo Mladina 2010: izobraževanje za zaposlovanje ........................................................ 19

3.3.

Nacionalni program za mladino 2012 - 2020 ........................................................................ 22

3.4. Mladi in trg dela: raziskava Zavoda RS za zaposlovanje v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ............................................................................ 25 3.5. 4.

Programski dokument Mladinskega sveta Slovenije: Izobraževanje mladih ........................ 27

VIRI IN LITERATURA ....................................................................................................................... 31


1. UVOD Nezaposlenost med mladimi je globalen problem. Po podatkih Mednarodne organizacije dela (ILO) je v letu 2009 bilo na svetovni ravni med 211 milijoni oseb, starih med 15 in 24 let, uradno nezaposlenih kar 40 odstotkov (okoli 81 milijonov). Problem nezaposlenosti je sploh v zadnjih letih, ko je kriza prizadele mnoge dele sveta, še bolj izpostavljen in pereč, sploh med mladimi pa je to eno izmed osrednjih vprašanj, saj je prehod od izobraževanja na trg dela eden od življenjskih korakov, ki je razumljen kot ključen za samostojno in dostojno življenje ter uresničevanje zastavljenih življenjskih ciljev. Tudi ILO je v svoji najnovejši raziskavi o globalnih trendih zaposlenosti med mladimi (Global Employment Trends for Youth 2013) ugotovil, da se je v letih 2012 in 2013 stanje glede možnosti zaposlovanja med mladimi še povečala ter da so, kot so se izrazili slikovito, čakalne vrste za prosta delovna mesta vse daljše in daljše (ILO, 2013). Kar so posledice tega je, da so mladi pogosto prisiljeni zasesti delovna mesta, ki sicer niso njihova prva izbira, se zaposlovati na negotova in začasna delovna mesta (prekarnost) ter se zaposlovati na delovna mesta z delnim (ne-polnim) delovnim časom. Socialna varnost v smislu gotovih in stalnih zaposlitev z nedoločenim delovnim časom so, kot izpostavlja ILO, mladim vse manj dostopna. Posledice tega so zmanjšani potencial gospodarske rasti držav, ter morda še bolj pomembno, apatija in rastoči raznovrstni družbenopolitični problemi med mladimi ter v družbah nasploh (ILO, 2013). Hkrati z omenjenimi problemi pa se je uvodoma potrebno ustaviti ob dejstvu, da so današnji svet in tudi nacionalna okolja, v katerih živimo, vse bolj kompleksna, medsebojno povezana ter prežeta z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami, ki med drugim pospešujejo pretok informacij, znanj in (gospodarskih, kulturnih, ipd.) tokov. V takih okoliščinah in v teh novih realnostih je izjemno pomembno, da posameznik, ki vstopa na trg dela in ki začenja s samostojnim življenjem, usvoji potrebna znanja in pridobi veščine, ki mu bodo olajšala prehod od (formalnega) izobraževanja na trg dela. S temi znanji in veščinami je, kot se pogosto izpostavlja, mlad posameznik bolj(e) zaposljiv in med delodajalci bolj cenjen kot potencialno zaposlena oseba. Čeprav je zaposljivost mogoče razumeti na različne načine, je morda najbolj pogosto zaposljivost enačena s sposobnostjo poiskati zaposlitev, hkrati s tem pa je, kot že rečeno, zaposljivost povezana s formalnim (pa tudi neformalnim) izobraževanjem. Toda ob tem velja poudariti, da gre pri zaposljivosti mladega posameznika za veliko več kot zgolj sposobnostjo pridobiti delovno mesto oziroma se zaposliti ter izobraževanjem. Zaposljivost


(mladih) pomeni tudi aktivno držo, voljo do izzivov, spremljanje in poznavanje družbenopolitičnih procesov, sodelovanje pri procesih in zadevah, ki zadevajo njihova življenja, imeti znanje in veščine, ki jim bodo omogočale ne le pridobiti, temveč tudi obdržati službo oziroma delovno mesto, ter jo tudi uspešno opravljati. Hkrati današnji svet/gospodarstvo zahteva t.i. fleksibilnega in prilagodljivega posameznika, ki zna uspešno manevrirati in se prilagajati spreminjajočim se razmeram, slednje pa zahteva neprestano izpopolnjevanje in neformalno izobraževanje, pri čemer so na primer veščine obvladovanja komuniciranja in reševanja kompleksnejših težav oziroma problemov, znanje tujih jezikov in informacijsko-komunikacijskih tehnologij izjemno zaželene. Toda že na tem mestu je potrebno kritično nasloviti te zgoraj omenjene imperative, saj mnogi opozarjajo, da gre pri tem za nov način prelaganja odgovornosti na posameznika ter s tem tudi za umik socialnih pravic oziroma odgovornosti oblasti, da zagotavlja posamezniku delo in dostojno življenje (Marinetto, 2003; Rose, 1996). V kratkem, gre za prelaganje odgovornosti na mlade, ki naj si, v kolikor želijo uspeti, sami zagotovijo delo ter se tem pogoje za samostojno in uspešno življenje. Kakorkoli, izobrazba in posedovanje veščin, ki smo jih predhodno omenili, je za posameznika v današnjem kompleksnem okolju in v okviru zahtev trga dela nekaj, kar ostaja pomemben del razumevanja, vrednotenja in zahtev v okviru gospodarstev, s tem pa mnogi, med drugim tudi ILO ugotavljajo, da je posledica brezposelnosti mladih tudi njihova neprilagojenost na zahteve trga dela, poleg tega pa so neprilagojeni tudi izobraževalni sistemi, ki bi morali bolj učinkovito, sistematizirano in celoviteje posredovati znanja in veščine za boljšo zaposljivost (ILO, 2013). ILO opozarja, da je neusklajenost posredovanih veščin in znanj z zahtevami trga dela postala vztrajen in naraščajoči trend. Pri tem problem ni le to, da so mladi premalo izobraženi ali da nimajo primernih znanj, temveč tudi, da so ponekod mladi, sploh v razvitejših državah sveta, v prevelikem odstotku visoko izobraženi, kar pomeni, da med mladimi primanjkuje delovne sile, ki bi zasedla tista delovna mesta, ki ne zahtevajo visoke izobrazbe. Ta hkraten pojav prenizke izobraženosti dela populacij in prekvalificiranosti drugega dela prinaša dodatne težave v kontekstu krize zaposlovanja med mladimi, hkrati pa je problem s tem tudi bolj kompleksen in težje rešljiv. Tak trend je mogoče opaziti tudi v Sloveniji, saj med drugim na to opozarjajo v Mladinskem svetu Slovenije, kjer v svojem programskem dokumentu Izobraževanje mladih iz leta 2010 opozarjajo, da se mladi soočajo z oteženim prehodom na trg dela (Slovenije, 2010). Medtem


ko je povprečna brezposelnost mladih v EU v januarju 2013 bila okoli 23,6-odstotna, pa je stopnja brezposelnosti mladih v Sloveniji med januarjem in decembrom 2012 narasla s 16,7 na 27,1 odstotka, kar nas poleg deleža zaposlenih mladih za določen čas, tudi po skoku brezposelnosti med mladimi uvršča v sam evropski vrh. Tako je bilo v Sloveniji februarja 29.399 registriranih brezposelnih mladih do 29 let. Položaj mladih pri vstopu na trg dela je bistveno zaznamovan s slabo povezavo med izobraževalnim sistemom in trgom dela. Prav tako je v dokumentu Nacionalni program za mladino 2012 – 2021 (Urad RS za mladino 2012), ki pa je trenutno še v obliki osnutka, saj ni medresorsko usklajen, v okviru področja izobraževanje izpostavljeno, da se mladi sicer v izobraževanje prvenstveno vključujejo z namenom pridobivanja znanja in sposobnosti, na podlagi katerih bodo lahko kasneje na trgu delovne sile pridobili zaposlitev ter si tako zagotovili dostojen socialni in ekonomski položaj v družbi, vendar pa je skozi celotno izobraževanje (primarno, sekundarno in terciarno) mogoče zaznati občutno pomanjkanje karierne orientacije, ki bi bila dostopna prav vsem mladim. To med drugim pomeni tudi, da je v Sloveniji zaznati pomanjkanje usmerjenosti posredovanja tistih znanj in veščin, s katerimi bi bili mladi lažje in hitreje zaposljivi. Zgolj identificirati problem razkoraka med izobraževalnim sistemom (vključujoč tako formalno kot neformalno učenje in izobraževanje) in potrebami trga dela seveda ni dovolj, nanj je potrebno neprenehoma odgovarjati in iskati rešitve; potrebno se je aktivno vključiti ter razumeti trenutne razmere, nastale situacije ter možnosti in priložnosti, ki obstajajo na nacionalni ravni pa tudi v okviru Evropske unije. Potrebno je v sinergiji z različnimi akterji in ključnimi deležniki na področjih izobraževanja, mladine in zaposlovanja poiskati najboljše možne poti ter pristope, ki bodo učinkovito odgovarjali na zaznani problem ter na ta način prispevali k vzpostavitvi novih možnosti ter učnih in izobraževalnih poti za prenos znanj ter veščin, učinkovitih pri iskanju zaposlitev med mladimi. Ob tem je posebno pozornost potrebno nameniti ne zgolj gospodarskim potrebam ter potrebam delodajalcev, temveč vzpostaviti okvir, v katerem bo aktivno državljanstvo, vključujoč kritično držo mladine, igralo osrednjo vlogo, saj le posameznik, ki razume delovanje družbenopolitičnega okvira, v katerem deluje, in zgolj posameznik, ki prispeva k solidarni družbi ter sodeluje pri procesih, ki zadevajo njegovo življenje, sestavlja mozaik celovitih rešitev za boljšo zaposljivost mladih.


V tej luči je namen pričujoče analize predstaviti kontekst, posebej slovenskega v okviru Evropske unije, izpostavljenega problema, torej razkoraka med izobraževalnim sistemom in potrebami trga dela. Analiza je razdeljena na dva dela. V prvem delu bomo najprej podali zgolj osnovno (in zato morda poenostavljeno) opredelitev mladine. Takšna opredelitev je smiselna, ker v okviru analize naslavljamo prav to družbeno skupino in jo je zato potrebno umestiti v kontekst premišljevanja izobraževanja in zaposljivosti mladih. Nato bomo orisali trenutno ureditev slovenskega izobraževalnega sistema. Ta je v kontekstu razumevanja osrednjega problema analize nujen, ker se, kot izpostavlja Nacionalni program za mladino1 (2012), mladi v izobraževalni sistem prvenstveno vključujejo z namenom pridobivanja znanja in sposobnosti, na podlagi katerih bodo lahko kasneje na trgu delovne sile pridobili zaposlitev ter si tako zagotovili dostojen socialni in ekonomski položaj v družbi. Izobraževalni sistem kot institucionalna ureditev je zato ključen okvir, s katerim se je potrebno podrobno seznaniti, da bi lahko razumeli, kaj so njegove trenutne prednosti, kaj mladim omogoča, na kakšen način se prilagaja novim družbenopolitičnim kontekstom ter realnostim ter tudi kaj so njegove problematičnosti v smislu vključevanja novih vsebin, prilagajanja kurikula itd. Ker v okviru projekta naslavljamo predvsem primarno in sekundarno izobraževanje, bomo v okviru analize bolj podrobno predstavili predvsem ta dva okvira izobraževanja. Ob tem velja poudariti, da bi bilo smiselno reflektirati tudi neformalno izobraževanje v Sloveniji, vendar ker bo neformalno izobraževanje posebej vključeno v eno izmed sledečih analiz v okviru projekta, ga v tej analizi puščamo bolj ali manj ob strani, naslovimo ga le v kontekstu njegovega povezovanja s formalnim izobraževalnim sistemom. V drugem delu analize (tretje poglavje) pa bomo predstavili trenutno stanje in ureditev ter strategije in konkretne odprte dileme ter vprašanja glede slovenskega izobraževalnega sistema kot okvira prenosa tistih znanj, veščin in kompetenc, ki neposredno naslavljajo oziroma zadevajo boljšo zaposljivost mladih. V tem okviru bomo reflektirali Eurydiceovo študijo »Entrepreneurship Education at School in Europe: National Strategies, Curricula and Learning Outcomes«, ki analizira prisotnost vsebin, povezanih z učenjem za podjetnost v državah Evropske unije oziroma v državah, ki so bile vključene v to raziskavo. Nadalje reflektiramo izjemno pomembno poročilo Mladina 2010, ki vsebuje analizo kontekstov mladih

1

Gre za osnutek Nacionalnega programa za mladino 2012 – 2020, ki ga v času opravljanja analize vlada še ni potrdila.


ter nasploh procesov, ki zadevajo ta del populacije, vključno z vlogo izobraževanja ter zaposlovanja mladine. V drugem delu analize prav tako analiziramo obstoječi osnutek Nacionalnega programa za mladino 2012 – 2020, ki ga je pripravil Urad RS za mladino in ki naslavlja problematike mladine ter ponuja konkretne predloge reševanja teh problematik. To seveda pomeni, da je v programu naslovljeno tudi izobraževanje ter možnosti izboljšav izobraževalnega sistema v luči boljše zaposljivosti mladih. Sledi še refleksija pred kratkim objavljene raziskave Mladina in trg dela, ki ga je pripravil Zavod RS za zaposlovanje v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ta raziskava morda ni toliko usmerjena na področje izobraževanja, vendar pa izpostavlja nekatere statistike in poglede na trenutno stanje glede mladine in trga dela, pri čemer pa izpostavlja tudi vlogo izobraževalnega sistema ter nekatere možnosti sprememb izobraževalnega sistema za boljšo zaposljivost mladih, kar pomeni, da je tudi to raziskavo v okviru pričujoče analize smiselno oceniti in interpretirati. Nazadnje v drugem delu reflektiramo še programski dokument Mladinskega sveta Slovenije iz leta 2010, ki neposredno odpira problematiko izobraževanja mladih – takšen je tudi naslov programskega dokumenta, torej Izobraževanje mladih. V velikem delu je ta dokument služil tudi kot eden od izhodiščnih za formiranje Nacionalnega programa za mladino 2012 – 2020 in kot tak ponuja še nekatere dodatne uvide na področjih izobraževanja, mladine in zaposlovanja v Sloveniji.


2. ORIS SLOVENSKEGA IZOBRAŽEVALNEGA SISTEMA 2.1.

Uvod in krata opredelitev mladine

V uvodu v pričujočo analizo smo izpostavili, da je izobraževalni sistem kot specifična institucionalna ureditev, v okviru katere potekajo izjemno raznoliki procesi, razumljena kot eden najpomembnejših okvirov za zagotavljanje usposobljenosti in znanja mladine, ki si v tej fazi življenja postopoma zagotavljajo samostojno življenje. Obdobje mladosti je namreč eno od življenjskih obdobij,

V kolikor se od kratke opredelitve obdobja mladosti in mladine kot posebne družbene kategorije vrnemo nazaj k pomenu izobraževanja oziroma izobraževalnega sistema, velja izpostaviti, da ureditev izobraževalnega sistema pomembno vpliva na uspešnost mladih pri prehajanju iz izobraževanja na trg dela in njihovo zaposlitev. V tem kontekstu je, kot pravi


Angela Ivančič (2010, p. 40), relevantno, kako je nek izobraževalni sistem strukturiran z vidika stopenj izobraževanja, vrst programov na posameznih stopnjah, umestitve v šole oziroma izobraževalne ustanove in načina njihovega izvajanja ter kakšne so možnosti za dostop do posameznih struktur in za prehode med njimi. V tej luči velja zato najprej preveriti in pokazati, kako je strukturiran in urejen slovenski izobraževalni sistem, na tej podlagi pa bomo nato prešli na drugi del analize, v katerem bomo predstavili trenutno stanje in ureditev ter strategije in konkretne odprte dileme ter vprašanja glede slovenskega izobraževalnega sistema kot okvira prenosa tistih znanj, veščin in sposobnosti, ki neposredno naslavljajo oziroma zadevajo boljšo zaposljivost mladih. V orisu slovenskega izobraževalnega sistema bomo izpostavili zgolj ključne institucionalne vidike in formalne ureditve, pri čemer bomo izhajali predvsem iz Eurydiceove2 analize slovenskega izobraževalnega sistema, ki je na voljo na spletnih straneh Eurypedie3, Evropske enciklopedije nacionalnih izobraževalnih sistemov.

2.2.

Osnovni oris slovenskega izobraževalnega sistema

V Republiki Sloveniji je sistem vzgoje in izobraževanja izvajan preko javnih in zasebnih zavodov ter zasebnikov s koncesijo, ki izvajajo javnoveljavne vzgojno-izobraževalne programe. Zakon določa, da je javna šola laična, hkrati pa je šolski prostor avtonomen; to pomeni, da so v javnih šolah oziroma vzgojno-izobraževalnih institucijah prepovedane kakršnekoli politične in konfesionalne dejavnosti. Izobraževanje v določenem delu opredeljuje tudi Ustava Republike Slovenije, ki v 57. členu pravi, da je izobraževanje svobodno. Drugi odstavek istega člena pravi, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev. Zadnji, tretji člen

2

Eurydice je evropsko informacijsko omrežje za izmenjavo podatkov o izobraževanju. Mreža je zgrajena iz enot v 33 evropskih državah in centralne enote v Bruslju, ki od leta 2008 deluje v okviru Izvršne agencije za izobraževanje, avdiovizualne vsebine in kulturo. Eurydice je vse od leta 1980 eden najpomembnejših strateških mehanizmov, ki so ga za spodbudo sodelovanja na področju izobraževanja ustanovili Evropska komisija in države članice z namenom prispevati k razumevanju izobraževalnih sistemov in politik. Med letoma 1995 in 2006 je omrežje Eurydice delovalo v okviru evropskega programa Socrates, od leta 2007 pa je del programa Vseživljenjsko učenje. Eurydice Slovenija deluje na Uradu za razvoj šolstva na Ministrstvu za šolstvo in šport in je nacionalna enota, ki skupaj z enotami drugih evropskih držav in centralno evropsko enoto v Bruslju sestavlja omrežje Eurydice (Eurydice Slovenija 2012). 3 Eurydpedia je najnatančnejši, najbolj obsežen in sprotno osvežen vir informacij o evropskih izobraževalnih sistemih. Eurypedia je spletna enciklopedija nacionalnih izobraževalnih sistemov, ki se je v prvi različici pojavila na spletu leta 2011, in jo neprestano osvežujemo. Enciklopedija omogoča pregledovanje sistemov po posameznih državah ali pa po različnih temah. Omogoča tudi prečni pregled, kar pomeni, da si lahko ogledate zapise posamezne teme za več različnih držav in torej ureditve zlahka primerjate. Zagotovo pa so med najbolj branimi članki tisti članki v Eurypediji, ki so objavljeni v poglavju Reforme in razvojne usmeritve, v katerega zajemamo informacije o nacionalnem dogajanju v zvezi z izobraževanjem v strategiji Evropa 2020, Strateškim okvirom "Izobraževanje in usposabljanje 2020" in o reformah in političnih pobudah na ravni države (Eurydice Slovenija 2012).


pa opredeljuje, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Euryidiceova analiza slovenskega vzgojno-izobraževalnega sistema izpostavlja, da so bile od sredine prvega desetletja v 21. stoletju prioritete na področju vzgoje in izobraževanja usmerjene na dvig izobrazbene ravni prebivalstva ter zagotavljanje enakih možnosti za vse državljane Slovenije, ne glede na rojstvo, kulturno ali jezikovno poreklo, zdravstveno stanje, družbeni položaj, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsekakor je v Sloveniji mogoče govoriti o velikem deležu mladih, ki je vpet v visokošolsko izobraževanje, kar kaže tudi analiza v okviru študije Mladina (Urad RS za mladino 2010). Slednja izpostavlja, da so leta 2008 študenti pomenili kar 41 odstotkov vseh mladih, starih med 19 in 26 let. V obdobju od 1996 do 2008 se je delež študentov v starostni skupini od 19 do 26 let skoraj podvojil (z 22 na 41 odstotkov). Nadalje raziskava Mladina ugotavlja, da imajo leta 2010 študenti (redni, izredni (samo nezaposleni) in pavzirajoči) v skupini 19–24 let skoraj 70-odstotni delež, kar je približno za 30 odstotkov več glede na desetletje prej. Še izrazitejše povečanje je opaziti, če opazujemo skupino 19–29 let (s 25,5 odstotka na 41 odstotkov). Tak delež je, v kolikor primerjamo z drugimi državami EU, izrazito visok. Zgovoren je podatek, da je bil v letu 2008 delež študirajoče mladine med 20. in 24. letom v Sloveniji med državami EU-27 daleč najvišji. Tako množična vpetost mladine v visokošolsko izobraževanje ima seveda določene razloge in posledice. Med drugim nekateri ugotavljajo, da je veliko mladih vpetih v študij zato, ker to predstavlja način, kako preložiti oziroma se izogniti dilemi iskanja zaposlitve in prehoda na trg dela. Če nadaljujemo z kratkim orisom slovenskega izobraževalnega sistema – omeniti velja, da je na področjih predšolske vzgoje, obveznega osnovnega šolstva, osnovnega glasbenega izobraževanja, srednjega in višjega šolstva, izobraževanja odraslih ter visokega šolstva opravlja naloge Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Država ima pri upravljanju javnih zavodov več vlog: je regulator, ustanovitelj, glavni financer in nadzornik (Eurypedia, 2012b).

V osnovi so v okviru formalnega vzgojno-izobraževalnega sistema naslednje ravni (Eurypedia, 2012b):


Predšolska vzgoja zajema varstvo ter vzgojo in izobraževanje otrok ter ni obvezna. V vrtec se lahko vpišejo otroci od prvega leta starosti do vstopa v šolo. Javne vrtce ustanavljajo in financirajo občine.

Obvezno osnovnošolsko izobraževanje je v Sloveniji organizirano kot enotna devetletna osnovna šola, v katero so vključeni učenci od šestega do petnajstega leta starosti. Ustanoviteljice javnih osnovnih šol so občine. Osnovno šolstvo se financira iz občinskega in državnega proračuna.

Srednješolsko izobraževanje traja od 2 do 5 let. Izobraževalni programi so poklicni, strokovni in gimnazijski (splošni). Sistem srednjega šolstva je centraliziran; o ustanavljanju in financiranju šol, sprejemanju in razmeščanju izobraževalnih programov se odloča na nacionalni ravni.

V terciarno izobraževanje spadata višješolsko izobraževanje in visokošolski študij. Višješolski programi trajajo dve leti in so poklicno naravnani.

Pravkar omenjene ravni izobraževanja so prikazane v spodnji shemi, pri čemer so te ravni razporejene tudi glede na standardno Mednarodno klasifikacijo izobraževanja4, ki jo razvija in izdaja UNESCO (United Nations Educational, Scientific, and Cultural Organisatiion – UNESCO Institute for Statistics).

4

ISCED prinaša vrsto izpopolnjenih definicij in meril, ki naj bi zagotovila mednarodno primerljivost v klasificiranju izobraževalnih programov po stopnjah in smereh izobraževanja. [TUKAJ LAHKO ŠE VEČ O TEM – vir: http://www.eurydice.si/images/stories/statistika/isced_97_prirocnik.pdf]; http://www.uis.unesco.org/Education/Pages/standards-and-methodologies.aspx


Shema 1 – Ravni in sistematizacija izobraževanja v Republiki Sloveniji

Ker se v okviru projekta usmerjamo predvsem v premislek možnosti novih izobraževalnih in učnih poti na nivoju primarnega in sekundarnega izobraževanja, bomo v nadaljevanju fokus usmerili na oris teh dveh ravneh.

2.3.

Osnovnošolsko izobraževanje

Že v uvodu v drugi del analize smo izpostavili, da je osnovnošolsko izobraževanje v Sloveniji obvezno, organizirano pa je kot enotna devetletna osnovna šola, po metodologiji ISCED pa osnovnošolsko izobraževanje zajema stopnji ISCED 1 in ISCED 2. V osnovno šolo so, kot je razvidno iz sheme, vključeni učenci od šestega do petnajstega leta starosti. Čeprav je večina osnovnih šol javnih, pa je potrebno poudariti, da obstajajo tudi nekatere zasebne osnovne šole, poleg tega pa osnovnošolski program izvajajo tudi zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Poleg tega, da je osnovnošolsko izobraževanje v Sloveniji obvezno, je zakonsko določeno tudi, da v javnih šolah ni dovoljeno izvajati verouka in verskih obredov, hkrati pa je osnovnošolski prostor avtonomen, kar pomeni, da v njej ne smejo potekati politične aktivnosti kot so agitacija, ipd. Osnovnošolsko izobraževanje se financira iz javnih sredstev, pri čemer pogoje za opravljanje osnovnošolske dejavnosti ter način upravljanja in financiranja šol ureja Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Eurypedia, 2012a).


Če je osrednje vprašanje pričujoče analize v kakšni meri so posredovana znanja in kompetence za boljšo zaposljivost mladih, potem je seveda na mestu, da orišemo, kaj so splošni cilji osnovnošolskega izobraževanja. Najprej velja izpostaviti splošne cilje osnovnošolskega izobraževanja (glej Eurypedia, 2012a). Glavni cilji osnovnošolskega izobraževanja so: zagotavljanje možnosti, da si učenci skladno s svojimi sposobnostmi in interesi pridobijo znanje in spretnosti; spodbujanje osebnostnega razvoja; pridobivanje zmožnosti za vseživljenjsko učenje in nadaljnje izobraževanje; razvijanje zavesti o državni pripadnosti, narodni identiteti in kulturni tradiciji kot tudi vzgajanje za obče kulturne vrednote; vzgajanje za spoštovanje človekovih pravic, za sprejemanje drugačnosti in strpnost; razvijanje sposobnosti za sporazumevanje v slovenskem kot tudi v tujih jezikih; vzgajanje za trajnostni razvoj, za odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja, do drugih ljudi in okolja; razvijanje podjetnosti ter inovativnosti in ustvarjalnosti. Cilji pouka in standardi znanja pri posameznih predmetih so določeni z učnimi načrti (glej Eurypedia, 2012a). Pomembno je razumeti, kako so predmetniki in učni načrti določeni, saj je to formalni način, na katerega je mogoče nova znanja in nove kompetence formalno vključiti v učne procese. Predmetniki in učni načrti so torej najprej določeni s strani Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje5, na tej podlagi pa je nato pristojni minister tisti, ki predlog učnega progama ali načrta sprejeme in zagotovi njegovo objavo. Predmetnik za osnovno šolo med drugim določa število ur pouka obveznih izbirnih predmetov ter predmetnih področij po razredih, izbirne predmete in minimalno število ur, ki so potrebne za uresničevanje učnega načrta. Učni načrt za posamezni predmet vsebuje cilje pouka pri predmetu, predlagane vsebine, standarde znanj (tudi minimalne standarde znanj). Učni načrti vsebujejo tudi didaktična priporočila za učitelje, hkrati pa določajo standarde znanja, cilje pouka ter okvire vsebine posameznega predmeta. Na osnovi učnega načrta lahko potem učitelj relativno prosto določi metode poučevanja ter učno snov posredujejo v kontekstu okoliščin oziroma okvirov njihovega poučevanja. Učni načrti vsebujejo tudi didaktična priporočila, kako je mogoče na kar

5

Za posamezna področja svojega delovanja strokovni svet lahko oblikuje komisije, ekspertne skupine in druga delovna telesa. Organizacijo in način dela ureja Poslovnik o delu Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje. Strokovna, administrativna, tehnična in druga dela za strokovni svet opravlja ministrstvo, pristojno za šolstvo. http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/urad_za_razvoj_in_mednarodno_sodelovanje/strokovni_sveti/str okovni_svet_rs_za_splosno_izobrazevanje/


najbolj učinkovit način posredovati vsebine tako, da bodo učenci snov zaobvladali, hkrati pa bili v učni proces aktivno vključeni.

2.4.

Srednješolsko izobraževanje

Osnovnošolskemu izobraževanju sledi neobvezno srednješolsko izobraževanje, ki traja od 2 do 5 let, najpogostejša populacija, ki je vključena v srednješolsko izobraževanje pa je od 15 leta starosti dalje. V okviru srednješolskega izobraževanja v Sloveniji so med drugim osrednji cilji omogočiti nadgradnjo osnovnošolske izobrazbe in pridobitev poklical vsemu prebivalstvu; omogočiti čim večjemu prebivalstvu omogočiti dvig znanja in nove veščine; na podlagi srednješolskega znanja in izobrazbe omogočiti nadaljevanje izobrazbe na nivoju terciarnega izobraževanja (Eurypedia, 2012c). V Sloveniji srednješolsko izobraževanje seveda ni enotno, temveč ga je mogoče razdeliti na t.i. splošno izobraževanje, pri čemer v to kategorijo spadajo predvsem gimnazijski programi, na drugi strani pa srednješolsko izobraževanja obsega poklicno in strokovno izobraževanje. Ena najbolj pogostih opredelitev razlike med splošnim izobraževanjem in poklicnim ter strokovnim izobraževanjem je, da je splošno izobraževanje namenjeno pripravi za nadaljevanje izobraževalne oziroma učne poti na univerzah, poklicno in strokovno izobraževanje pa je, kot pove že ime samo, namenjeno specializaciji in pridobitvi poklica za neposreden vstop na trg dela, čeprav je tudi v okviru poklicnega in strokovnega izobraževanja možen prehod v programe terciarnega izobraževanja (Eurypedia, 2012c). Srednješolsko izobraževanje se izvaja na srednjih šolah, ki lahko izvajajo več programov, ali pa so specializirane in se torej osredotočajo na izvajanje zgolj enega programa. V primeru izvajanja več programov so lahko srednje šole organizirane kot šolski centri, ki imajo tako več enot. Pomembno je, da se o srednjih polah oziroma njihovem ustanavljanju odloča na nacionalnem nivoju, kar z drugimi besedami pomeni, da srednje šolstvo ni v domeni lokalnih oblasti. Glede na razvejanost srednjega šolstva in glede na raznolikost programov, ki se izvajajo na srednješolskem nivoju izobraževanja je bolj ali manj logično, da ta nivo formalnega izobraževanja določa oziroma ureja več zakonov, med drugim Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Zakon o gimnazijah in Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (Eurypedia, 2012c).


Gimnazijske programe in programe maturitetnega tečaja pripravlja Zavod RS za šolstvo, predloge zavoda pa nato obravnava Strokovni svet RS za splošno izobraževanje. Slednji določi posebni del programov, za splošni del pa je predlagatelj. Strokovni svet nato poda predloge programov, ki ga sprejme resorni minister. S programom so v okviru srednješolskega splošnega izobraževanja določeni ime programa, cilji, trajanje izobraževanja, obvezni načini preverjanja in ocenjevanja znanja, pogoji za vpis v program, pogoji za napredovanje in dokončanje izobraževanja, predmetnik, učni načrti za posamezne predmete, standardi znanja, ki se preverja pri maturi, in znanje, ki ga morajo imeti izvajalci posameznega predmeta (Eurypedia, 2012c). Trenutno veljavni gimnazijski programi so bili sprejeti leta 1998, programa splošne in ekonomske gimnazije za izvajanje v športnih oddelkih pa dopolnjena leta. Od leta 2008 dalje poteka posodabljanje učnih načrtov, ki temelji na smernicah in načelih posodabljanja: aktualizacija ciljev in vsebin glede na razvoj znanosti; odgovornost in samoregulacija šole ter učitelja; fleksibilnost, odprtost in izbirnost učnega procesa; celostni pristop in interdi-sciplinarno povezovanje; učnociljni in procesno-razvojni pristop načrtovanja (Eurypedia, 2012c). Predmetnik določa tedensko in letno število ur pouka posameznega predmeta. Predmetniki posameznih vrst gimnazijskih programov se med seboj nekoliko razlikujejo, za vse pa je značilna osnovna struktura delitve na obvezni in izbirni del. Obseg prvega in drugega se razlikuje glede na vrsto programa. Obvezni del obsega od 81 % (v gimnaziji splošnega tipa) do 93 % vseh ur (v nekaterih smereh umetniške gimnazije); preostale ure so namenjene izbiri dijaka (Eurypedia, 2012c). Najmanj izbirnosti je v 1. letniku, največ v 4., ko se dijaki pripravljajo na maturo. Dijaki izbirajo med različnimi maturitetnimi predmeti, izbirnimi predmeti in izbirnimi vsebinami. Dijaki se odločajo za problemsko raziskovanje, delo na terenu ali interdisciplinarno projektno delo in načine dela, kot so ekskurzije, športni in raziskovalni tabori, projektni teden in podobno. Med izbirnimi vsebinami so tudi medpredmetne in obče teme, na primer: vzgoja za družino, mir in nenasilje, okolijska vzgoja, zdravstvena vzgoja, podjetništvo (Eurypedia, 2012c). V srednje strokovno izobraževanje se lahko vpiše, kdor je uspešno končal osnovno šolo ali nižje poklicno izobraževanje. V dveletne programe poklicno-tehniškega izobraževanja se lahko


vpiše, kdor je uspešno končal srednje poklicno izobraževanje. V enoletne poklicne tečaje se lahko vpiše, kdor je uspešno končal 4. letnik gimnazije ali zaključni letnik izobraževalnega programa za pridobitev srednje strokovne izobrazbe. Z izobraževalnim programom se lahko določijo tudi posebne nadarjenosti oziroma psihofizične sposobnosti, če so te potrebne za uspešno izobraževanje in opravljanje dela v določeni dejavnosti oziroma stroki. Priprava programov srednjega strokovnega izobraževanja je naloga Centra RS za poklicno izobraževanje, deloma (za splošnoizobraževalne predmete) pa tudi Zavoda RS za šolstvo. Programi morajo biti pripravljeni na podlagi skupnih izhodišč, ki jih določi Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za šolstvo. Predloge programov obravnava Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje, ki določi posebni del programov, za splošni del programov pa je predlagatelj. Na predlog strokovnega sveta programe sprejme minister z aktom o sprejetju. Ministrstvo ga objavi v Uradnem listu RS, celotne programe pa na svojih spletnih straneh (Eurypedia, 2012c). V srednjem strokovnem izobraževanju so s programom določeni: ime programa, cilji, trajanje izobraževanja, obvezni načini preverjanja in ocenjevanja znanja, pogoji za vpis v program, pogoji za napredovanje in dokončanje izobraževanja ter naziv strokovne izobrazbe, ki si ga dijak pridobi po uspešno končanem izobraževanju, predmetnik, katalogi znanja za posamezne predmete, standardi znanja, ki se preverjajo pri poklicni maturi, in znanje, ki ga morajo imeti izvajalci posameznega predmeta (Eurypedia, 2012c). V srednje poklicno izobraževanje se lahko vpiše, kdor je uspešno končal osnovno šolo ali nižje poklicno izobraževanje. Z izobraževalnim programom se lahko določijo tudi posebne nadarjenosti oziroma psihofizične sposobnosti, če so te potrebne za uspešno izobraževanje in opravljanje dela v določeni dejavnosti oziroma stroki.


3. OCENE IN ANALIZE POVEZANOSTI IZOBRAŽEVANJA IN TRGA DELA TER PRISOTNOSTI VSEBIN ZA BOLJŠO ZAPOSLJIVOST V OKVIRU SLOVENSKEGA IZOBRAŽEVALNEGA SISTEMA Splošno prepričanje je, da v Sloveniji obstaja šibko oziroma slabo povezovanje izobraževanja in trga dela. To z drugimi besedami pomeni, da je na eni strani izobraževalni sistem premalo orientiran k ponujanju znanj in veščin, ki bi povečal možnosti zaposlovanja mladih oziroma ki bi ponudil usmeritve k boljši zaposljivosti mladih. Hkrati pa je potrebno poudariti tudi, da ta šibka povezanost izobraževanja in trga dela pomeni tudi premalo iniciativ in konkretnih korakov delodajalcev, da bi v večji meri izkoristili potencial, ki prehaja od izobraževalnega sektorja na trg dela. Skratka, povezanost izobraževanja in trga dela v Sloveniji je večplasten problem, pri čemer nas v okviru projekta Partnerstvo za mladino zanima predvsem, kaj in na kakšen način ponuja mladim znanje in veščine, ki jim bodo koristile na trgu dela. V drugem delu analize bomo zato najprej pogledali, kako je izobraževalni sistem v Sloveniji urejen v smislu posredovanja znanja in veščin, ki naj bi zagotovili boljšo zaposljivost mladih. Pri tem se bomo osredotočili predvsem na študijo Eurydice (2012), ki je bila opravljena na evropski ravni in je analizirala prisotnost podjetnosti kot ene izmed ključnih kompetenc, ki naj bi jih pridobili vsi, ki so na različne načine vpeti v formalni ali neformalni izobraževalni sistem. Podjetnost je v tem smislu mišljena kot posameznikovo spodobnost, da spremeni svoje ideje v dejanja. To vključuje kreativnost, inovativnost, pa tudi prevzemanje odgovornosti oziroma rizika; hkrati pa podjetništvo pomeni tudi sposobnost načrtovanja, vodenja in upravljanja v namen doseganja konkretnih ciljev. Učenje podjetništva vključuje tudi bolj specifično posredovanje znanje o gospodarstvu, pri čemer je slednje prilagojeno glede na stopnjo izobraževanja (Eurydice, 2012, p. 5). Očitno je, da je torej študija Eurydice pomembna za razumevanje vpetosti vsebin, znanj in veščin za boljšo zaposljivost, saj je učenje podjetništva neposredno povezano s kreiranjem novih možnosti posameznika za njegovo boljšo zaposljivost. Poleg tega pa bomo premotrili še lotevanja problematike v poročilu Mladina 2010 ter v sicer medresorsko neusklajenem dokumentu Nacionalni program za mladino 2012 – 2021, ki ga je pripravil Urad za mladino, organ v sestavi Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. V nadaljevanju pa se bomo nato osredotočili še na raziskavo Zavoda TS za zaposlovanje, in sicer Mladi in trg dela ter na programski dokument Mladinskega sveta Slovenije z naslovom Izobraževanje mladih.


3.1.

Učenje za podjetnost v Sloveniji: Eurydiceova študija »Entrepreneurship Education at School in Europe National Strategies, Curricula and Learning Outcomes«

Krovni dokument, ki ga je mogoče razumeti kot eno od osnovnih podlag za vključevanje učenja oziroma izobraževanja za podjetnost je Strategija razvoja Slovenije, ki jo je v juniju 2005 sprejela vlada RS. V Strategiji so zapisani ključni razvojni cilji v obdobju med leti 2006 in 2013, in sicer trajnostno povečevanje blaginje in kakovosti življenja vseh posameznic in posameznikov; izboljšanje možnosti vsakega človeka za dolgo, zdravo in aktivno življenje z vlaganji v učenje, izobrazbo, zdravje, kulturo, bivalne pogoje in druge vire za uresničevanje osebnih potencialov; oblikovanje bolj dinamične in prilagodljive družbe, ki se bo sposobna hitreje odzivati na izzive globalizacije in enotnega evropskega trga; povečanje globalne konkurenčnosti s spodbujanjem inovativnosti in podjetnosti, razširjanjem uporabe informacijsko komunikacijske tehnologije ter učinkovitim posodabljanjem in vlaganjem v učenje, izobraževanje, usposabljanje in raziskave in razvoj. Strategija sicer v luči izobraževanja oziroma učenja za podjetnost v okviru akcijskega načrta uresničevanja Strategije izpostavlja, da mora biti podjetniški duh in aktivno učenje podjetniških veščin implementirano na vseh nivojih izobraževanja, hkrati pa se mora med mladimi spodbujati pozitiven odnos do podjetnosti. Strategija predvideva tudi, da je za uresničevanje zastavljenih ciljev potrebno vzpostavljeni treningi, ki bi zagotavljali prenos znanj o vodenju in upravljanj malih podjetij (samozaposlenost) in podjetniško znanje za mlade. Učenje oziroma izobraževanje za podjetnost je sicer v okviru formalnega izobraževanja v Sloveniji eksplicitno opredeljeno kot kroskurikularna/medpredmetna tematika in cilj ter del obveznih ter izbirnih predmetov. V okviru osnovnošolskega izobraževanja (ISCED 1-2) je bil leta 2007 sprejet nov učni načrt/kurikul, v katerega je bilo vključeno tudi izobraževanje za podjetnost. V učnem načrtu, ki je bil sprejet leta 2007 je kot eden izmed ciljev izpostavljen »razvoj podjetništva kot osebni odnos k učinkovitim dejanje, inovacijam in kreativnosti«, poleg tega pa je v letih 2011 in 2012 potekala nadgradnja oziroma prenovitev učnih načrtov za osnovnošolske predmete, kjer je bil vanje vključen kompetenčni pristop, ki vključuje tudi vsebine kot so podjetnost in iniciativnost. Več o izobraževanju za podjetnost mladih oziroma izobražujočih se otrok v okviru formalnega


izobraževanja bomo reflektirali in interpretirali v okviru napovedane analize formalnega izobraževanja za boljšo zaposljivost mladih (Eurydice, 2012).

3.2.

Poročilo Mladina 2010: izobraževanje za zaposlovanje

Raziskava Mladina 2010 je sicer nastala pod urednikovanjem Mirana Lavriča, izdalo in založilo pa jo je Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad RS za mladino. Raziskava je celovita študija slovenske mladine, katere namen je vzpostaviti novo razumevanje mladine in mladinskega sektorja ter na tej podlagi omogočiti primerne mladinske politike ter ukrepe na tem področju. V raziskavi so v tretjem poglavju izpostavljeni tudi podatki in ugotovitve glede izobraževanja in usposabljanja, v četrtek poglavju pa glede zaposlovanja in podjetništva. V namen naše analize bomo torej na kratko preverili, kakšne so ugotovitve v teh predhodno identificiranih poglavjih. Pri tem ne bomo izpostavljali vse pridobljene podatke, zajete v raziskavi Mladina 2010, temveč se bomo osredotočili predvsem na tiste, ki so relevantni za to uvodno analizo slovenskega izobraževalnega sistema in ki prikazujejo splošen uvid v problematiko izobraževanja za boljšo zaposljivost mladih v Sloveniji. Mladina 2010 (Urad RS za mladino 2010) tako uvodoma v tretje poglavje izpostavlja pomen izobraževanja ne samo v Sloveniji, temveč tudi v Evropski uniji in izpostavlja, da je izobraževanje postalo eden tistih okvirov, ki predstavlja pomembno funkcijo v razreševanju ključnih problemov v družbi, pri čemer sta ključna tudi zagotavljanje visoke ravni zaposlenosti v določeni družbi in seveda, povezano s tem, tudi zagotavljanje gospodarske rasti. Toda hkrati je ponujena tudi kratka, vendar jedrnata kritika, da je tovrstna vloga izobraževanja, ki mu je pripisana v evropskih družbah, pogosto problematična, saj se jo nereflektirano sprejema kot čarobno paličico, ki naj bi imela sposobnost odpravljati vse probleme v družbi. To seveda pomeni, da je v raziskavi Mladina 2010 izpostavljena kritika prevelikega naslanjanja celotnih družb na izobraževanje kot segmenta oziroma celostnega sistema, ki naj bi ob pravilni ureditvi deloval pozitivno, pri tem pa niso reflektirani tudi ostali segmenti družbe oziroma procesi, ki so z izobraževanjem povezani in ki izjemno vplivajo na njegovo ureditev. Izobraževanje je torej potrebno misliti, tudi v kontekstu zagotavljanja boljše zaposljivosti mladih, kot vpetega in tesno prepletenega z drugimi sektorji oziroma procesi v družbah in kot takega naslavljati celostno ter v navezavi, kot že rečeno na druge segmente in dejanskosti v družbah.


Slovenske mladina je, kar se tiče vpetosti v visokošolsko izobraževanje izjemno specifična, saj je v času nastanka raziskave bila na prvem mestu v EU-27. Kot pravi raziskava, v letu 2008 je bil delež študirajoče mladine med 20 in 24 letom v Sloveniji med državami EU-27 daleč najvišji. To kaže, da je v Sloveniji prišlo do izjemne rasti zajetosti mladine v terciarno izobraževanje, kar je sicer glede dviga izobraženosti slovenske mladine dobro, vendar se pokaže, da so na ta razvoj precej vplivala prizadevanja za zmanjšanje pritiska mladih na trg dela. Tudi to bi bilo upravičeno, če bi temu sledilo »ustrezno« zaposlovanje, ki bi izražalo vložen študij, vlaganja države in prizadevanja mladine. Toda prav tukaj se kaže, da ni prave povezave, včasih pa nobene povezave (Urad RS za mladino 2010, p. 100). To z drugimi besedami pomeni, da je veliko mladih, ki doštudirajo, postavljenih pred naporno iskanje zaposlitve, pri čemer se pogosto znajdejo v težavah. To je bilo mogoče razbrati tudi iz podatkov iz zadnjih nekaj let, ko se je pokazalo, da je visoka nezaposlenost med mladini problem predvsem (vendar ne izključno!) po 25. letu starosti. V luči percepcije zadovoljstva z izobraževanjem in s počutjem v šolah je raziskava Mladina 2010 ugotovila, da je slovenska mladina načeloma zadovoljna z izobraževanjem, pri čemer je zanimivo, da so nadpovprečno zadovoljni dijaki gimnazij in dijaki drugih srednjih šol in študenti. Med manj zadovoljne pa sodijo dijaki triletnih poklicnih srednjih pol. Avtorji raziskave ugotavljajo, da gre pri tem za povezanost splošnejšim problemom povezanosti med izobraževalnim sistemom in trgom dela, ki ga sicer prepoznava tudi uradna politika, prepoznavajo pa ga tudi mnogi mladi, s katerimi so bili v okviru raziskave opravljeni intervjuji. Ena od pomembnejših ugotovitev v tem kontekstu je, da je med problemi, ki jih mladi prepoznavajo v slovenskem šolstvu, treba opozoriti na (pre)šibko povezanost med izobraževalnim sistemom in trgom dela. Kar se tiče neformalnega izobraževalnega sistema oziroma sistematizacije tega sektorja, raziskava Mladina 2010 (Urad RS za mladino 2010) ugotavlja, da je to eno izmed ključnih področij v smislu nadgrajevanja formalnega sistema, saj v sodobnem kompleksnem gospodarstvu in ob vse hitrejšem spreminjanju delovnih razmer, strukture panog ipd., alternativne oblike izobraževanj ponujajo dodatno pridobivanje veščin ter znanj in kompetenc. To seveda pomeni, da raziskava Mladina 2010 uvršča formalno izobraževanja v tisti segment urejanja družb, ki je primarno usmerjen k dvigu posameznikovih veščin za njegovo boljšo zaposljivost.


Na podlagi izvedenih anket raziskava Mladina 2010 (Urad RS za mladino 2010) ugotavlja, da so med mladino najbolj razširjenimi tečaji, povezani z znanjem in veščinami, ki so neposredno koristni pri sedanjem oz. prihodnjem poklicu. Teh se je udeležilo je kar 43,7 odstotka anketirancev. Vprašanje pa je, ali anketiranci morda niso precej ohlapno razumeli pomena tega. Lahko gre le za nekajurno uvajanje v delo ali pa za večmesečni tečaj. Poleg tega raziskava ugotavlja, da se slovenski mladostniki zavedajo pomena neformalnega izobraževanja, vendar razen tujih jezikov in računalništva skoraj ne omenjajo sestavin, ki spadajo v podjetništvo, samozaposlovanje in izumiteljstvo. Eden od zaključkov raziskave v okviru analize neformalnega izobraževanja je, da anketiranci kažejo zanimanje za neformalno izobraževanje in da mladim v Sloveniji tovrstne oblike izobraževanja niso tuje. Udeležujejo se ga množično in se ga bodo tudi v prihodnje. Toda na podlagi tega lahko sklenemo tudi, da anketiranci ne dojemajo v celoti pomena in potenciala neformalnega izobraževanja v povezavi z delom in spremembami na trgu dela. V kontekstu zaposlovanja in trga dela raziskava Mladina 2010 (Urad RS za mladino 2010) ugotavlja, da je po začasnih zaposlitvah med mladimi Slovenija na prvem mestu v EU. To je pomembno, saj je povezana s starostno segmentacijo trga dela (ki je »prožnejši« za mlade), ta pa vodi do večje negotovosti glede stabilnosti zaposlitve, to pa vpliva na možnost polne ekonomske in socialne osamosvojitve (Urad RS za mladino 2010, p. 126). Ena od ugotovitev je še, da je trg dela v Sloveniji, predvsem ko gre za mlade, nadpovprečno prilagodljiv. Delež začasno in delno zaposlenih med delovno aktivnimi mladimi (15–24 let) v Sloveniji presega delež, ki ga v enakem segmentu izkazujejo gospodarsko najrazvitejše države Evrope (EU-15) oziroma Evropska unija v celoti (EU-27). Nadalje, Brezposelnost mladih je (v Sloveniji in EU) občutno višja v primerjavi s celotnim aktivnim prebivalstvom. Tudi za Slovenijo je torej značilen že omenjeni širši vzorec sorazmerno slabšega položaja mladih na trgu delovne sile (Urad RS za mladino 2010, p. 135). Kot smo že poudarili v refleksiji raziskave, je eden od pomembnejših izsledkov ugotovitev, da je velik delež mladih, ki so vpeti v visokošolsko izobraževanje, v kontekstu trga dela pa je relevantno, da postaja vse bolj pereče vprašanje brezposelnosti diplomantov na terciarni ravni. Čeprav za večino evropskih držav še vedno velja, da tveganje brezposelnosti upada z doseženo ravnjo izobrazbe, se vrednost diplome kot zagotovila za varen vstop na trg dela hitro zmanjšuje. Med brezposelnimi mladimi v starostni skupini med 25 in 30 let v obdobju 2000–


2009 izrazito narašča delež brezposelnih s končano VII. stopnjo izobrazbe. Pogled na absolutne številke razkrije, da se je število brezposelnih diplomantov v obdobju 2000–2009 povečalo za vrtoglavih 240 odstotkov, pri čemer je bilo povečanje še posebej izrazito pri ženskah (278 odstotkov). Glede na podatke je ugotovitev raziskave, da se bo v okviru mladinske politike potrebno soočiti z resnim vprašanjem, kako zagotoviti ustrezno zaposlitev mladim diplomantom in diplomantkam v luči njihovega rastočega števila.

3.3.

Nacionalni program za mladino 2012 - 2020

Ne glede na to, da Nacionalnega programa za mladino 2012 – 2020 v času nastajanja pričujoče analize vlada še ni sprejela, je vseeno relevanten dokument, saj bo v tem desetletju prestavljal enega osrednjih dolgoročnih dokumentov na področju mladine, kar pomeni, da bo igral vlogo toriščne osi, okoli katere bodo nastajale politike, povezane tudi z izobraževanjem in zaposlovanjem. Ravno iz tega vidika je smiselno, da preverimo, podobno kot pri raziskavi Mladina 2010, kakšne naj bi bile prihodnje orientacije glede izobraževanja v povezavi z iskanjem izobraževalnih in učnih poti ter usmeritev v kontekstu zaposlovanja mladih. V tej luči je področje izobraževanja, ki je osmišljeno v drugem poglavju dokumenta Nacionalni program za mladino 2012 – 2020 (Urad RS za mladino 2012), takoj predstavljeno kot tisti (institucionalni) okvir v družbi, ki mladim služi za pridobivanje znanja in spodobnosti, na podlagi katerih kasneje na trgu dela pridobijo zaposlitev ter si na ta način zagotovijo dostojen socialni in ekonomski položaj v družbi. Program izpostavlja, da je izobraževanje pogoj za zaposlovanje mladih, hkrati pa mladim v kontekstu vseživljenjskega učenja omogoča boljšo prilagodljivost pogosto nepredvidljivim razmeram na trgu delovne sile. Na ta način igra izobraževanja eno od ključnih vlog pri osamosvojitvenih korakih mladine, ob tem pa seveda služi njihovemu osebnostnemu razvoju ter uresničevanju ciljev, ki si jih mladi postavljajo v tem obdobju življenja. Izobraževanje je v programu prav tako opredeljeno v luči njegovega neprestanega razvoja ter usmerjenja k pridobivanju visoko oziroma kakovostno izobraženo delovno silo, pri čemer naj bi slednja pozitivno vplivala na razvoj gospodarstva, saj izboljšuje njegovo konkurenčnost ter učinkovitost. Program tako izpostavlja, da mora biti izobraževanje sistem, v katerega je smiselno vlagati, saj ponuja odgovore na nepredvidljive razmere v gospodarstvu. Program torej izobraževanju pripisuje natanko tisto vlogo, ki je v predhodno analizirani raziskavi Mladina 2010 postavljena pod kritiko; ta namreč izpostavlja, da


izobraževanje ne more biti vedno in edini odgovor na gospodarske razmere v družbah, če izobraževanja ne mislimo celovito in vedno v kontekstu z drugimi okviri oziroma sistemi ter procesi v družbi. Nadalje Nacionalni program ugotavlja (podobno kot raziskava Mladina 2010), da je vpetost slovenske mladine, sploh v visokošolski izobraževalni sistem, nad povprečjem EU ter izpostavlja, da je v Sloveniji trend naraščanja vključenosti hitrejši o povprečja EU (Urad RS za mladino 2012). K ‘masivizaciji’ terciarnega izobraževanja prispeva tudi sama dostopnost te ravni izobraževanja v Sloveniji. Program v nadaljevanju pomembno izpostavlja, da visoka vključenost v izobraževalni sistem še ne zagotavlja lahkega prehoda v zaposlitev, saj so mladi na trgu delovne sile zaradi pomanjkanja delovne zgodovine, delovnih izkušenj in strukture povpraševanja po delovni sili ter neprilagojenosti sistemov socialnega varstva novi družbeni realnosti še posebej ranljivi, zato obstaja večje tveganje, da bodo prav oni postali del družbenih margin (ne pa skupine na trgu delovne sile, ki so vanj že trdno integrirane). Kar kot pomemben vidik tega izpostavlja program je tudi povečevanje pritiska na mlade v smeri njihove zagotovitve čim večjega izobrazbenega kapitala za čim boljša izhodišča pri vstopu na trg delovne sile in zagotovitev čim boljšega položaja na njem, saj predstavlja trg delovne sile osrednje polje zagotavljanja materialne in socialne varnosti. Prav tako tudi program izpostavlja zdaj že relativno priznano tezo, da je nadaljevanje študija postalo nekakšen socialni korektiv za nekatere diplomante, ki ne vidijo realnih možnosti za zaposlitev, kar seveda pomeni, da so v študijski proces vpeti tudi taki, ki se želijo na ta način vsaj začasno izogniti dilemi iskanja zaposlitve (Urad RS za mladino 2012). V tej luči program predvideva cilj izboljšati kompetenčno opremljenost mladih, pri čemer je osrednje merilo dvig stopnje zaposlenosti mladih. V okviru tega cilja program predvideva naslednja prioritetna podpodročja (znotraj področja izobraževanja): (1) Vzpostavitev celostnega priznavanja neformalnih oblik znanj in izkušenj ter povezovanje formalnega in neformalnega izobraževanja; (2) Zagotoviti pogoje za povečanje deleža mladih, ki končajo študij; (3) Preprečevanje zgodnejšega opuščanja izobraževanja pri poklicnem in strokovnem srednješolskem izobraževanju; (4) Izboljšanje kakovosti izobraževanja na vseh izobraževalnih


stopnjah; (5) Vzpostavitev karierne orientacije za mlade 15–29 let; (6) Okrepitev štipendijske politike6. V okviru področja »Zaposlovanje in podjetništvo« Program izpostavlja pomembno okoliščino mladih, ki se nahajajo na prehodu od izobraževanja k iskanju zaposlitve, in sicer socialno in ekonomsko osamosvajanje, ki pa je ravno zaradi neugodnih razmer izjemno oteženo, to pa posledično prispeva k neuspešnemu finančnemu osamosvajanju in s tem neustrezno ureditev bivanjskih razmer. To nadalje vodi k odlašanju z ustvarjanjem družine, slabši razvejanosti socialne mreže in krepitvi socialnih odnosov in s tem k nagnjenosti k večji socialni izključenosti. Program izpostavlja, da je v Sloveniji glede na statistike o vpetosti mladih v izobraževalne procese delovni potencial mladih ob zaključku formalnega izobraževanja zelo visok in skupaj z veliko prilagodljivostjo, željo po delu in nadaljnjem učenju ter kreativnostjo in inovativnostjo tvori podlago za visoko učinkovitost pri delu. Ovire pri zaposlovanju mladih imajo zato mnogo dolgoročnih negativnih posledic za posameznike, družbo in državo. Mladi so ena izmed najbolj ranljivih družbenih skupin na trgu delovne sile, zlasti zaradi pomanjkanja formalnih delovnih izkušenj. Pogoji dela, v katerih se znajdejo pri prvih zaposlitvah, so nizka plačila, delo za določen čas, neskladnost dela s pridobljeno formalno izobrazbo in šibka socialna varnost. Mladi se med drugim zaposlujejo za nepolni delovni čas, opravljajo pa tudi občasna dela, honorarna dela ali študentsko delo ter se zaposlujejo v okviru ostalih negotovih oblik dela. Tovrstne oblike zaposlitve mladim ne omogočajo zadostne socialne in finančne varnosti. Pri premisleku o odpravljanju težav mladih pri iskanju zaposlitve program predlaga med drugim upoštevanje njihovih neformalnih delovnih izkušenj, saj te večinoma niso priznane s strani države, formalnih izobraževalni institucij ter zlasti delodajalcev. Neformalno izobraževanje, usposabljanje in pridobivanje delovnih izkušenj je ključna sestavina življenja večine mladih, ki se sicer izobražujejo preko formalnih izobraževalnih institucij. Mladi si v času šolanja nabirajo delovne izkušnje s prostovoljnim, študentskim delom, v prostem času pa se udeležujejo aktivnosti, izobraževanj in usposabljanj v organizaciji mladinskih in ostalih nevladnih organizacij, drugih organizacij in podjetij (Urad RS za mladino 2012, p. 22). Preko neformalnih delovnih izkušenj si mladi pridobijo najrazličnejše kompetence, ki prispevajo k njihovemu osebnemu razvoju, družbeni odgovornosti ter aktivnem državljanstvu in imajo predvsem velik pomen za razvoj delovnih sposobnosti in navad mladih. Kot take igrajo pomembno vlogo tudi 6

Več o ukrepih na naštetih prioritetnih področjih glej dokument (Urad RS za mladino 2012).


na trgu delovne sile, vendar pa je zaradi pomanjkanja sistemskega priznavanja njihova vloga pri zaposlovanju mladih odvisna od diskrecijske volje delodajalcev (Urad RS za mladino 2012, p. 22). V tem kontekstu program navaja cilj, in sicer olajšati mladim začetek delovne kariere. V okviru tega cilja pa so ključna naslednja prioritetna podpodročja, ki so povezana z učnimi in izobraževalnimi procesi oziroma področji: (1) Izboljšanje javnih politik omogočanja vstopa mladih na trg dela, (poudarek na mladih diplomantih in poznem vstopu na trg dela); (2) Spodbujanje inovativnosti, samoiniciativnosti, podjetništva in samozaposlovanja mladih ter povečevanja pomena razvijanja podjetniške naravnanosti in znanj; (3) Boljše povezovanje izobraževalnega sistema s potrebami trga dela (Urad RS za mladino 2012).

3.4.

Mladi in trg dela: raziskava Zavoda RS za zaposlovanje v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Zavod RS za zaposlovanje, sicer ena ključnih ustanov na trgu dela7, je maja 2013 objavila raziskavo z naslovom Mladi in trg dela (Zavod RS za zaposlovanje 2013), v katerem so predstavljene statistike ter trenutno stanje na tem področju. Hkrati so podana tudi priporočila, ki nakazujejo možne smeri ter konkretne korake k odpravi problematik na tem področju. Raziskava najprej naslavlja splošne makroekonomske razmere ter v tem okviru gospodarska ter demografska gibanja. Nadalje raziskava preverja vključenost mladih v izobraževanje kot enega ključnih elementov, ki vpliva na stanje mladih glede trga dela. V raziskavi je nato naslovljena delovna aktivnost mladih, brezposelnost mladih, vključevanje mladih v ukrepe na trgu dela. Sledi še mednarodna primerjava brezposelnosti mladih ter študija glede mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo ter študentsko delo. Glede na to, da se raziskava dotika tudi izobraževanja in usposabljanja v kontekstu zaposlovanja mladih, je smiselno preveriti, kako in na kakšen način je izobraževanje in učenje ter usposabljanje

7

Temeljne dejavnosti ZRSZ so (1) posredovanje zaposlitev in zaposlitveno svetovanje; (2) izvajanje karierne orientacije; (3) izvajanje zavarovanja za primer brezposelnosti; (4) izvajanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja; (5) izdajanje delovnih dovoljenj in zaposlovanje tujcev; (6) izdelava analitičnih, razvojnih in drugih strokovnih gradiv s področja dejavnosti Zavoda; (7) informiranje o trgu dela, informacije javnega značaja. Več glej http://www.ess.gov.si/o_zrsz/predstavitev.


razumljeno ter kakšna priporočila so predlagana glede sprememb v okviru izobraževanja ter učenja za boljšo zaposljivost mladih. Ena izmed pomembnih ugotovitev raziskave je, da se vedno več mladih izobražuje na terciarni ravni. V zadnjih dveh desetletjih se je vpis na univerze in druge visokošolske institucije močno povečal, na drugi strani pa se zmanjšuje zlasti vpis v srednje poklicne šole. Dolgoročno gledano se bodo tako strukturna nerazmerja med ponudbo in povpraševanjem po delavcih s poklicno izobrazbo še poglobila (Zavod RS za zaposlovanje 2013, p. 37). Raziskava torej ne ponudi kaj drugačne slike od tiste, ki je predstavljena v raziskavi Mladina 2010 in v programu, ki smo ga interpretirali v predhodnem podpoglavju. Očitno je, da je vpetost mladine v visokošolsko izobraževanje postalo problem, čeprav je seveda visoko izobražena delovna sila tista, h kateri naj bi stremela vsaka družba, ki želi konkurirati na globalnem trgu in ki si želi zagotoviti gospodarsko rast. Pomembno je še, da so mladi, ki se na Zavodu RS za zaposlovanje pogosto prijavijo kot iskalci prve zaposlitve, nadpovprečno izobraženi ter imajo kljub pomanjkanju izkušenj več možnosti za zaposlitev kot starejši iskalci zaposlitve. Na Zavodu so v povprečju prijavljeni krajši čas kot drugi iskalci zaposlitve, saj pogosteje sprejmejo zanje ne povsem ustrezno zaposlitev, ob kateri še nadalje iščejo zaposlitev, ki bi jim bolj ustrezala. Poleg tega je za našo analizo relevantno, da raziskava mlade opredeljuje kot tisto ciljno skupino, ki ima težave pri uspešnem nastopu na trg dela predvsem zaradi pomanjkanja ustreznih delovnih izkušenj in morejo biti zato vpeti v programe aktivne politike zaposlovanja. Brezposelni mladi se tako pogosto vključujejo predvsem v programe, kjer lahko pridobijo ustrezne delovne izkušnje, pri tem pa so v povprečju bolj uspešni kot druge starostne skupine brezposelnih (Zavod RS za zaposlovanje 2013). Raziskava sicer kot ključen razlog za porast obeh stopenj brezposelnosti mladih v drugi polovici leta 2012 navaja predvsem pomanjkanje ustreznih delovnih mest. Zaradi tega imajo mladi (ter tudi druge skupine prebivalstva) težave pri iskanju redne zaposlitve, zaradi česar narašča predvsem stopnja registrirane brezposelnosti, na porast anketne stopnje pa poleg pomanjkanja rednih zaposlitev vpliva tudi manjši obseg študentskega dela (Zavod RS za zaposlovanje 2013). Kaj pa so ključna priporočila, ki jih ponuja raziskava za boljšo zaposljivost mladih in za zmanjševanje brezposelnosti med mladimi? Ker je priporočilo izjemno relevantno v kontekstu naše analize, ga je smiselno povzeti v celoti:


»Analize brezposelnosti mladih že vrsto let opozarjajo na neusklajenost mreže izobraževalnih programov na srednješolskem in terciarnem nivoju s potrebami trga dela. Vpis mladih na poklicne in strokovne programe, po katerih trg dela stabilno povprašuje, je vse manjši ali je celo izginil. Eden od razlogov je izginjanje dualnega vajeniškega sistema v poklicnem izobraževanju, ki predstavlja najučinkovitejše povezovanje potreb delodajalcev z izobraževanjem mladih ter hkrati zagotavlja hitro prehajanje v redne zaposlitve. Države, ki so ohranile dualni vajeniški sistem ter visoko vključenost delodajalcev v celotno vertikalo poklicnega in strokovnega izobraževanja, imajo tudi v času krize najnižjo brezposelnost med mladimi v EU. Tudi zaradi tega je v evropski politiki zaposlovanja sprejeta pobuda članicam, da reformirajo svoje izobraževalne sisteme po zgledih uspešno delujočih sistemih sekundarnega izobraževanja. Terciarno izobraževanje se je v Sloveniji zelo razširilo, generacijske stopnje vključenosti v njegove programe so v samem vrhu EU, a sta ti dve značilnosti prehod mladih na trg dela predvsem prelagali, bistveno manj pa učinkovito zagotavljali. V zadnjih letih se je sicer manjšal delež družboslovnih smeri na račun več naravoslovja in tehnike, problem pridobivanja ustreznih praktičnih izkušenj med študijem in po njem v obliki (zakonsko in v kolektivnih pogodbah) urejenih pripravniških oblikah pa dejansko ni razrešen. Navedeno so ključni problemi našega izobraževalnega sistema, za katere bi morali skupaj iskati rešitve tako nosilci politike izobraževanja in zaposlovanja ter socialni partnerji, zlasti delodajalci. Brez izrazite vključenosti slednjih v vse faze priprave in izvedbe izobraževalnih programov ne moremo zagotoviti mladim kvalitetnega poklicnega in strokovnega izobraževanja ter prehajanja v zaposlitve preko pripravniških in podobnih shem praktičnega uvajanja v poklicno delo« (Zavod RS za zaposlovanje 2013).

3.5.

Programski dokument Mladinskega sveta Slovenije: Izobraževanje mladih

Glede na vlogo, ki jo ima Mladinski svet Slovenije (krovno združenje nacionalnih mladinskih organizacij in ključni partner v socialnem dialogu na področju mladine, ki si prizadeva za razvoj mladinskih politik in posledično izboljšanje položaja mladih), je smiselno reflektirati tudi njihov programski dokument Izobraževanje mladih (2010), katerega namen je opredeliti problematiko izobraževanja mladih, izpostaviti nekatere nedoslednosti v tem okviru, predvsem z vidika povezovanja izobraževanja s trgom dela, ter predlagati ukrepe za


izboljšanje. Prav zato je v okviru analize smiselno predstaviti tudi ta dokument nevladnega sektorja, ki je bil sicer sprejet na 18. redni seji Zbora Mladinskega sveta Slovenije leta 2010. V dokumentu je najprej izpostavljena in predstavljena vloga izobraževalnega sistema, v okviru predstavitve pa je zapisano, da se mladi v izobraževalni sistem vključujejo z namenom pridobivanja znanja in sposobnosti, na podlagi katerih bodo lahko kasneje na trgu dela pridobili zaposlitev ter si tako zagotovili dostojen socialni in ekonomski položaj v družbi. Dokument izpostavlja, da je izobraževanje v tem smislu pogoj za zaposlovanje mladih in s tem igra pomembno vlogo v kontekstu osamosvajanja mladih (Mladinski svet Slovenije 2010). V dokumentu so v nadaljevanju nato izpostavljeni ključni vidiki izobraževalnih sistemov s perspektive zaposlovanja in zaposljivosti mladih, pri čemer je najprej podana trditev, da kakovostno in učinkovito izobraževanje mladih omogoča razvoj ekonomskega in socialnega blagostanja v družbi. Dokument nato izpostavi, da formalni izobraževalni in učni sistemi ne morejo celovito zagotavljati prenosa znanja in kompetenc v smislu zagotavljanja boljše zaposljivosti mladih, zaradi česar je nujno povezovanje formalnega in neformalnega izobraževanja. Ob tem je nadalje izpostavljeno, da neformalno izobraževanje v mladinskem delu pomembno prispeva k procesu vseživljenjskega učenja. Na ta način mladi pridobijo pozitiven odnos do učenja in prevzemajo odgovornost za svoj učni proces in osvojeno znanje (Mladinski svet Slovenije 2010). Dokument v drugem delu izpostavi ključne problematike v okviru formalnega izobraževanja v Sloveniji in izpostavlja, da je skozi celotno izobraževanje (primarno, sekundarno in terciarno) mogoče zaznati občutno pomanjkanje karierne orientacije, ki bi bila dostopna vsem mladim. V tem kontekstu programski dokument nakaže, da mladi o vseh izobraževalnih in zaposlitvenih možnostih in priložnostih nimajo zadostnih in ustreznih informacij, na podlagi katerih bi se lahko odločali. Pomemben podporni mehanizem gladkemu prehodu mladih od izobraževalnega sistema na trg dela predstavlja kakovostna karierna orientacija v sklopu izobraževalnega procesa, ki pa je v Sloveniji kljub poskusom uvajanja zelo slabo razvita (Mladinski svet Slovenije 2010). Podobno kot v dokumentu Zavoda RS za zaposlovanje, ki smo ga reflektirali v predhodnem poglavju, je tudi v dokumentu Mladinskega sveta Slovenije izraženo prepričanje, da je v Sloveniji mogoče opaziti le šibko povezovanje izobraževanja in zaposlovanja, pri čemer je


posebej omenjeno tudi, da je najbolj problematično strukturno neskladje med izobrazbo mladih, ki so zaključili šolanje, in povpraševanjem po kadrih na trgu dela. To, skupaj s pomanjkanjem karierne orientacije v izobraževalnem sistemu, povzroča neskladje med ponudbo in povpraševanjem na trgu dela, zmanjšuje zaposljivost mladih in zavira njihovo osamosvajanje. Tako stanje v največji meri Mladinski svet Slovenije povezuje z neobstojem strategije izobraževanja in zaposlovanja kadrov na državni ravni ter nenaklonjenostjo formalnih izobraževalnih institucij do prilagajanja števila mest v posameznih programih dinamiki trga dela. Nadalje dokument med drugim izpostavlja, da je v Sloveniji opazno prisoten pojav osipništva pri poklicnem srednješolskem izobraževanju ter zlasti na terciarni ravni izobraževanja. Na takšno stanje opozarja tudi Nacionalni program za mladino 2012 – 2020, kjer je ena od prioritet tudi preprečevanje tega pojava oziroma problema. Če smo že omenili premajhno povezanost formalnega in neformalnega izobraževanja, ki ga izpostavlja dokument, pa velja dodati še oceno Mladinskega sveta Slovenije, da neformalno izobraževanje in usposabljanje ni formalno priznano s strani države, formalnih izobraževalnih institucij ter delodajalcev, kar onemogoča dopolnjevanje formalnih izobraževalnih procesov s pomembno učno komponento, hkrati pa zavira zaposljivost mladih, kar je v nasprotju s ciljem izobraževanja - pripravo mladih za vstop na trg dela. Poleg tega, kar dokument izpostavlja v svojem delu z naslovom »Neformalno izobraževanja in priložnostno učenje«, je ena od problematik tudi to, da je koncept neformalnega izobraževanja v slovenski družbi manj prepoznaven in posledično premalo cenjen. To vodi, kot izpostavlja dokument, v pomanjkanje financiranja izvajanja neformalnega izobraževanja (Mladinski svet Slovenije 2010). Preveriti še velja priporočila, ki sledijo ugotovljenim problematikam v formalnem in neformalnem sistemu v Sloveniji in ki predstavljajo odgovor tem ugotovljenim problematikam: (1) Bolj aktivno uvajanje vseživljenjske karierne orientacije in individualnega načrtovanja v osnovne, srednje ter višje in visoke šole; (2) izdelava kakovostne, dolgoročno naravnane in dinamiki tako slovenskega kot evropskega trga prilagojene nacionalne strategije izobraževanja kadrov ter skladnosti med izobraževanjem in zaposlovanjem; (3) uvedba praktičnega usposabljanja v vse izobraževalne programe in učne načrte za vse mlade, ki se izobražujejo; (4) državno postavljanje standardov kakovosti izobraževanja ter k nadzoru nad njihovim uresničevanjem; (5) vključevanje učenja osnovnih kompetenc za odgovorno samostojno življenje v redne učne načrte srednjih šol in tudi visokošolskih izobraževalnih


institucij; (6) obvezna usposabljanja učiteljev, pedagogov in profesorjev na področju uporabe nediskriminatornega diskurza v poučevanju; (7) vsem mladim zagotoviti dostop, sredstva in ustrezno podporo za sodelovanje v formalnem izobraževalnem sistemu; (8) aktivno povezovanje formalnih izobraževalnih institucij z nosilci neformalnega izobraževanja; (9) vzpostavitev sistema priznavanja neformalnega izobraževanja in usposabljanja (Mladinski svet Slovenije 2010).


4. VIRI IN LITERATURA Eurydice Slovenija. (2012). Kaj je Eurydice. Dostono na http://www.eurydice.si/index.php?option=com_content&view=article&id=1112&sho wall=1 Eurydice. (2012). Entrepreneurship Education at School in Europe: National Strategies, Curricula and Learning Outcomes. Eurypedia. (2012a). Slovenija: Osnovnošolsko izobraževanje. Dostono na https://webgate.ec.europa.eu/fpfis/mwikis/eurydice/index.php/Slovenija:Osnovno% C5%A1olsko_izobra%C5%BEevanje. Eurypedia. (2012b). Slovenija: Pregled vsebine. Dostono na https://webgate.ec.europa.eu/fpfis/mwikis/eurydice/index.php/Slovenija:Pregled_vs ebine. Eurypedia. (2012c). Slovenija: Srednješolsko izobraževanje. Dostono na https://webgate.ec.europa.eu/fpfis/mwikis/eurydice/index.php/Slovenija:Srednje%C 5%A1olsko_izobra%C5%BEevanje. ILO. (2013). Global Employment Trends for Youth 2013: A generation at risk. Geneva: International Labour Organization. Ivančič, Angela. (2010). Izobrazevanje in prve zaposlitve mladih = Opportunities of young people for entering matching first job : the role of education. Sodobna pedagogika(61), 38-58. Makarovič, Jan. (1983). Mladi iz preteklosti v prihodnost : pogled na zgodovino clovestva z vidika odnosov med generacijami. Ljubljana: Univerzum. Marinetto, Michael. (2003). Who Wants to be an Active Citizen?: The Politics and Practice of Community Involvement. Sociology, 37(1), 103-120. Mladinski svet Slovenije. (2010). Izobraževanje mladih: programski dokument. Nastran-Ule, Mirjana. (1996). Mladina v devetdesetih : analiza stanja v Sloveniji. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno srediste. Rose, Nikolas. (1996). The death of the social? Re-figuring the territory of government. Economy and Society, 25(3), 327 - 356. Urad Republike Slovenije za mladino. (2010). Mladina 2010: Družbeni profil mladih v Sloveniji M. Lavrič (Ur.)


Urad Republike Slovenije za mladino. (2012). Nacionalni program za mladino 2012 - 2020 (Delovni osnutek) Dostono na http://www.ursm.gov.si/fileadmin/ursm.gov.si/pageuploads/pdf/Knjiznica_PDF/naci onalni_program_za_mladino.pdf Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. (2013). Mladi in trg dela.


Projekt je financiran s strani Evropske komisije v okviru programa Vseživljenjsko učenje. Vsebina publikacije je izključno odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

Univerza v Ljubljani Fakulteta za družbene vede

ANALIZA SLOVENSKEGA IZOBRAŽEVALNEGA SISTEMA S POSEBNIM POUDARKOM NA OCENAH IN RAZISKAVAH POVEZANOSTI  
Advertisement