Vigenjc Leto IX, 2009

Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi

Rodbina Kappus pl. Pichlstain

Rodbina Kappus pl. Pichlstain

Leto IX, 2009

Kapusova graĹĄÄ?ina v Kamni Gorici leta 2009.

1

VIGENJC. Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi Rodbina Kappus pl. Pichlstain Izdali in založili Muzeji radovljiške občine Glavna in odgovorna urednica Verena Štekar-Vidic Urednica številke Kaja Beton Lektorica Alenka Božič Prevajalec Wolfgang Zitta Oblikovalka Barbara Bogataj-Kokalj Natisnila tiskarna Medium d.o.o Naklada 300 izvodov Kropa 2009

ISSN 1580-6529 Slika na naslovnici: grb rodbine Kappus pl. Pichlstain, del listine o plemenitenju, hrani Gornjesavski muzej Jesenice.

Fotografije in dokumenti v slikovni prilogi: fotodokumentacija in arhiv Kovaškega muzeja v Kropi, Gornjesavskega muzeja Jesenice, Zavoda za varstvo kulturne dediščine RS (enota Kranj), Jelena Rezar, Kaja Beton.

Izid glasila sta omogočila Ministrstvo RS za kulturo in Občina Radovljica 2

Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi

Rodbina Kappus pl. Pichlstain

Leto IX, 2009 3

V Kovaškem muzeju z Vigenjci že deveto leto odstiramo preteklo podobo območja na desnem bregu Save v radovljiški občini. Z vidika človeštva stoletje ali nekaj stoletij predstavlja zanemarljiv čas, z vidika človeka pa zelo dolgo dobo, dovolj dolgo, da se sledi življenja zbrišejo iz spomina. Le deloma jih lahko rekonstruiramo po arhivskih virih, nekatere tudi po literaturi. Za našo kulturno zavest pa je raziskovanje naše zgodovine velikega pomena.

Tokratni Vigenjc prinaša v največji meri skupaj zbrano vedenje o kamnogoriških Kapusih (Kappusih), rodbini, ki že nekaj časa vznemirja našo radovednost in od katere smo doslej poznali predvsem nekatere proslavljene protagoniste. S prispevki o Kapusih se dopolnjuje poznavanje preteklega življenja med Jelovico in Karavankami na Gorenjskem in povsod po svetu, kjer so posamezniki iz te vitalne rodbine puščali sledi svojega delovanja.

4

Verena Štekar-Vidic, direktorica Muzejev radovljiške občine

BESEDA UREDNICE Veseli me, da Vam lahko predstavim novo, že deveto številko Vigenjca. Ne le zato, ker je tako za nami še eno pomembno raziskovalno delo in ker lahko bralcem ponudimo nov, svež izvod. Tokratnega Vigenjca se veselim predvsem v upanju, da bomo z njim ne le predstavili do zdaj z vidika strokovnega raziskovanja prezrto rodbino Kappus plemenito Pichlstain, ampak hkrati opozorili tudi na problematiko njene zapuščine.

Rodbina Kappus (Kapus), ki je dolga stoletja živela na mogočnem posestvu v Kamni Gorici, ni le rodbina s plemiškim naslovom. Prispevek etnologinje Nadje Gartner Lenac nazorno priča o tem, da so bili Kappusovi del višjega družbenega sloja, o čemer pričajo poročne zveze in vpliv posameznikov v širši družbi takratnega časa. Temeljit rodbinskim pregled je nastal s pomočjo primarnih arhivskih virov in je izhodišče pri raziskovanju družine Kappus.

Pomembna okoliščina v zgodovini rodbine je bila prav gotovo podelitev plemiškega naslova, kar opisuje v prispevku Klemen Bohinc. Leta 1693 je namreč cesar Leopold I. takratnemu gospodarju posestva v Kamni Gorici, fužinarju Johannu (Janezu) Kappusu, podelil plemiški naslov Pichlstain. S tem je družina postala ena redkih fužinarskih rodbin v slovenskem okolju, ki je pridobila plemiški naslov. Brat omenjenega Janeza Kappusa je bil Marko Anton Kappus, jezuitski misijonar v Mehiki, ki ga v prispevku predstavlja mag. Tomaž Nabergoj, kustos za visoki in pozni srednji vek v Narodnem muzeju Slovenije; v prispevku se osredotoči na delovanje jezuitskih misijonarjev v Mehiki in še posebej na delo in zapuščino Marka Antona Kappusa, rojenega v Kamni Gorici leta 1657.

V svojem prispevku predstavljam zadnje generacije Kappusov v Kamni Gorici. Adolf Kappus pl. Pichlstain je bil župan, gostinec, poštar, trgovec, pa tudi ribogojec, ribič, lovec. Kot vsestransko aktiven je v Kamni Gorici predstavljal njeno vez s širšim slovenskim okoljem. Sin Vladimir, ki je prevzel gospostvo, je del teh aktivnosti opustil, a ostal strasten lovec, ribič in publicist. Drugega sina, Antona, je službena pot zanesla v Makedonijo, kjer je s fotoaparatom in objavljanjem lovskih zgodb in drugih zapisov v slovenski periodiki dokumentiral in predstavil življenje takratnega makedonskega podeželja. Njegovo delo nam predstavlja etnolog dr. Zmago Šmitek, redni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

5

Bratoma Vladimirju in Antonu Kapusu je namenjen še en prispevek. Skupaj z dr. Zmagom Šmitkom sva zbrala in uredila bibliografijo, v kateri so navedena tista njuna dela, ki so izšla v periodičnih glasilih Lovec (glasilo Slovenskega lovskega društva), Ribič (glasilo ribiškega društva) ter Življenje in svet (tedenska priloga Jutra). Čeprav v bibliografiji niso zajeta vsa njuna besedila, predstavlja bogat fond publicističnega delovanja Kapusov, ki ga je začel že Adolf Kappus pl. Pichlstain.

Najvidnejša zapuščina rodbine Kapus ostaja njihova graščina v starem jedru Kamne Gorice, ki nezaslišano propada. Razmišljanje dr. Petra Fistra, rednega profesorja na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, je lahko v opomin pristojnim varovalcem te kulturne dediščine, ugotovitve in meritve, ki jih predstavljajo študentke zadnjega letnika arhitekture Cilka Hosta, Ana Pezdirc, Katja Pogačar in Maja Žust, pa so lahko vodilo k njeni obuditvi in revitalizaciji.

Zadnji prispevek smo namenili v letu 2008 preminulem etnologu in umetnostnem zgodovinarju Vladimirju Knificu, konservatorskem svetniku Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Kranju, ki je v zadnjem obdobju svoje strokovno delo namenjal obnovi Krope in bil njen zagovornik pri ohranjanju nepremične dediščine. Prispevek v njegov spomin je napisal Joža Eržen.

Tudi tokratno številko Vigenjca spremlja slikovna priloga. V njenem prvem delu predstavljamo nekaj arhivskih virov ter slikovnega gradiva o njenih prebivalcih in graščini. Obsežen del slikovne priloge je namenjen dokumentarnemu gradivu, ki ga je zbral Anton Kapus v Makedoniji. Velik del fotografij je bil do zdaj še neobjavljen, posamezne fotografije pa so bile objavljene skupaj s članki Antona Kapusa. Originalne fotografije hranijo potomci, del fotografij, posnetih na steklenih ploščah, je letos prešel v oskrbo Kovaškega muzeja.

Ob tokratnem Vigenjcu se moram posebej zahvaliti gospe Jeleni Rezar, roj.

Kapus, eni potomk zadnjih Kapusov, za pomoč pri zbiranju gradiva, Saši Florjančič, kustodinji Kovaškega muzeja za pomoč pri uredniškem delu in vsem neimenovanim, ki so kakorkoli pripomogli, da je Vigenjc in z njim rodbina Kappus ponovno med nami.

Ob vseh predstavljenih prispevkih ne pretiravam, če povzamem, da je bila družina Kappus nosilka razvoja Kamne Gorice ter njena vez s širšim svetom in Slovenijo. Ob pomembnih posameznikih, kot so bili Lovro Toman, Matevž Langus, Lovro Pogačnik in morda še kdo, je bila rodbina Kappus stalnica v njenem razvoju. Upam, da bomo z vsebino tokratnega Vigenjca spodbudili še koga k njenemu nadaljnjemu raziskovanju. Še bolj pa, čeprav to ni v domeni Kovaškega muzeja, upam, da bomo s to prvo osredotočeno predstavitvijo rodbine vzpostavili odgovoren odnos do njene zapuščine.

Kaja Beton, etnologinja in kulturna antropologinja

6

Nadja Gartner Lenac

RODBINA KAPPUS Primarni vir za raziskavo rodbine Kappus so bile cerkvene in civilne matične knjige: rojstne oziroma krstne, poročne in mrliške. Sekundarni vir podatkov so bili popis prebivalstva župnij Radovljica in Kamna Gorica iz leta 1754, knjige župljanov (Status animarum), privatna pisma rodbine, dokumenti in napisi na nagrobnikih.

Kamna Gorica je bila do leta 1751 del župnije Radovljica. Najstarejša matična knjiga župnije Sv. Petra v Radovljici je mrliška knjiga za čas od leta 1657 do leta 1723. Prvi vpis v knjigi je iz 3. februarja 1657.

Knjiga je nepopolna, manjkajo vpisi za cela leta (sklenjeno je pisana od leta 1700). Ta knjiga vsebuje še vpise porok od 26. avgusta 1683 do 27. maja 1688.

Najstarejša rojstna knjiga obsega čas od 1. januarja 1667 do 4. julija 1680. Knjiga je delno poškodovana.

V tej knjigi so vpisane tudi poroke od 22. maja 1673 do konca leta 1675 ter poroke za leti 1678 in 1679.

Prva poročna knjiga obsega čas od 12. avgusta 1686 do leta 1737.

Cerkvene matične knjige za župnijo Radovljica so pisali nepretrgano od konca 17. stoletja, zato je sorodstvene vezi pred tem obdobjem nemogoče odkrivati in jih rekonstruirati.

Upoštevati je bilo treba, da so zapisovalci priimek Kappus v različnih obdobjih pisali različno. Poleg najpogostejše oblike Kappus se pojavljajo še različice: Kapus, Capuss, Cappus, Khappus in Khapus.

Priimek Kappus je bil v preteklosti eden najpogostejših priimkov v Kamni Gorici. Do leta 1729 ga v radovljiški župniji zasledimo le v Kamni Gorici, tega leta pa se je prvič pojavil tudi v Studenčicah.

Ko je bil leta 1754 izveden prvi popis prebivalstva župnije Kamna Gorica, je v Kamni Gorici poleg družine Kappus pl. Pichlstain živelo še 18 družin s priimkom Kappus. Kar 15 gospodarjev teh družin je bilo žebljarjev.

Priimek Kappus je bil v pisnih virih omenjen prvič leta 1579, ko je bil v reformiranem urbarju med drugimi fužinarji v Kamni Gorici imenovan tudi Lovrenc (Laure) Kappus.1 Fužinarja Lovrenca Kappusa (Lorenz Capuss) in Matijo Kappusa (Mathias Capuss), oba iz Kamne Gorice, zasledimo med podpisniki pisma nadvojvodi (Karl), v katerem so ti zahtevali od Paula Junauerja (iz Škofje Loke), da se poteguje za rudarskega nadsod­ nika. V pismu nadvojvodi 27. julija 1588 pravi­jo, da izražajo podporo Junauerju in naj se služba nadsod­ nika dodeli njemu.2 Znana je pritožba fužinarja in rudarskega sodnika Matije Varla ter Lovrenca Kappusa iz leta 1595 proti opatinji Magdaleni v Velesovem, ki ni dovolila nabirati rude na redovniškem zemljišču. V tej pritožbi se imenovana sklicujeta, da so njihove fužine Bratje Albert Marko, Adolf in Janez Kappus pl. Pichl­ stain, ok. 1875.

7

že nad 400 let stare in da drugod ne morejo priti do rude.3 Med fužinarji, ki so se sestali 17. septembra 1616, po smrti rudarskega sodnika Asslerja iz Železnikov, je bil poleg Jakoba Gašperina (Jacob Casperin) tudi Matija Kappus mlajši (Matthias Capuss den Jüngeren), oba iz Kamne Gorice.4 Leta 1663 sta bila v listinah zapisana Matija Kap­pus (Matthias Capuss) in Jurij Kappus (Georg Kapuss) iz Kamne Gorice. Janez Gašperlin (Hans Gasperlin) in Matija Kappus, nekdanja rudokopa gospostva Radovljica, sta bila zaradi škode, povzročene zemljiškemu gospodu, kaznovana vsak s po 12 zlatimi dukati kazni. Jurij Kappus je moral plačati 8 zlatih dukatov kazni, ker je bil dolžan zemljiškemu gospodu.5 Leta 1667 je bil v listini zapisan Jurij Kappus (Georg Kapus), fužinar iz Kamne Gorice, kot eden od treh kandidatov za rudarskega nadsodnika.6 Po vsej verjetnosti je le nekaj let kasneje fužinar JURIJ (tudi JANEZ JURIJ) KAPPUS iz Kamne Gorice že živel v Ljubljani. Vsaj v letih 1671–77 je bil član mestnega notranjega sveta. Kakšna je bila njegova sorodstvena zveza z Janezom Kappusom, fužinarjem iz Kamne Gorice, ki je bil leta 1693 povzdignjen v plemiški stan, ni znano, ker so se matične knjige za župnijo Radovljica (samostojna župnija Kamna Gorica je bila ustanovljena leta 1751) začele voditi šele v drugi polovici 17. stoletja, redno pa so bile pisane od konca 17. stoletja. Janez Jurij Kappus je omenjen tudi v pismu misijonarja Marka Antona Kappusa, ki ga je ta pisal iz Mehike svojemu bratu Janezu (leta 1693 pl. Pichlstain) v Kamno Gorico. V pismu, datiranem z dne 20. januarja 1691, misijonar Marko Anton Kap­ pus naroča bratu Janezu, naj izroči pozdrave tudi gospodu Janezu Juriju.

Janezu Juriju Kappusu in njegovi ženi Korduli Julijani (datum in kraj poroke nista znana) so se v Ljubljani rodili trije sinovi: 28. maja 1671 Janez, 2. aprila 1675 Jurij Ambrož in 26. junija 1677 Pavel Jeremija. Žena Kordula Julijana je umrla okoli leta 1688.

Vdovec Janez Jurij Kappus (Cappus) se je 3. maja 1688 v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani poročil z Margareto Lukrecijo, vdovo pokojnega Janeza Petra Grauvilla. Zakonca nista imela otrok. Janez Jurij Kappus je umrl pred letom 1694 neznano kje. Njegovo vdovo Margareto Lukrecijo je 22. februarja 1694 v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani vzel za ženo plemenitaš Janez Martin Barath.

Jurij Ambrož, rojen v prvem zakonu, je leta 1719 postal nižji špitalski mojster (oskrbnik špitalskega premoženja) in bil od leta 1729 v notranjem svetu. Od marca leta 1740 do 1748 je bil župan Ljubljane in od 15. julija 1749 podžupan z župansko plačo. Nakazovati so mu jo morali vsako leto sproti, ker se je skliceval na svoje zasluge in revščino.

20. januarja 1700 se je v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani poročil s plemenito gospodično Marijo Ignacijo von Schiviz (tudi Schwiz in Schwitz). Rojena 8

je bila 1. avgusta 1684 v Ljubljani očetu Pavlu Valeriju Schivizu, doktorju prava, in materi Ceciliji.

Zakoncema Kappus se je rodilo 15 otrok: 9. aprila 1701 Marija Cecilija (umrla 7. julija 1767 v Ljubljani, samska), 30. junija 1702 Peter Pavel, 12. oktobra 1704 Marija Terezija (umrla 23. maja 1768 v Ljubljani, samska), 4. julija 1706 Ana Margareta (11. februarja 1754 se je v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani poročila s Sebastjanom Kumarjem), 20. julija 1707 Suzana Magdalena (umrla 26. maja 1724 v Ljubljani, samska), 2. oktobra 1708 Frančišek Jožef (umrl 19. julija 1709 v Ljubljani), 24. junija 1710 Janez Krstnik Jurij, 7. marca 1712 Frančiška Jožefa (umrla 14. januarja 1770 v Ljubljani, samska), 14. junija 1713 Marija Ignacija (umrla 4. marca 1721 v Ljubljani), 12. oktobra 1714 Katarina Kordula, 22. februarja 1716 Marija Jožefa, 30. aprila 1717 Marija Ana (umrla 8. maja 1764 v Ljubljani, samska), 14. avgusta 1718 Marija Rozalija (umrla 21. novembra 1719 v Ljubljani), 27. februarja 1721 Marija Elizabeta in 13. avgusta 1723 Marija Rozalija (umrla 26. avgusta 1725 v Ljubljani).

Jurij Ambrož Kappus je umrl 9. decembra 1753 v Ljubljani, star 79 let. Žena Marija Ignacija, roj. Schiviz, ga je preživela za dve leti, umrla pa 25. maja 1755 v Ljubljani, v starosti 71 let.

Sin Peter Pavel je študiral bogoslovje. Vstopil je med frančiškane in prevzel redovniško ime Žiga.

Svojo misijonsko pot je začel leta 1728 v Egiptu in ostal v Kairu 22 let, s krajšim vmesnim bivanjem v Etiopiji. Umrl je 1. oktobra 1769 v Nazarjah.7 Sin Janez Krstnik (Baptist) Jurij je bil čevljarski mojster v Ljubljani. 9. februarja 1733 se je v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani poročil z Ano Marijo Praun, hčerko pokojnega Pavla Prauna. Zakoncema se je rodilo sedem otrok: 6. januarja 1734 Gašper Miha Boltežar (umrl 26. julija 1739 v Ljubljani), 9. januarja 1735 Anton, 23. julija 1736 Marija Ana (25. februarja 1759 jo je v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani vzel za ženo vdovec Jožef Rieber), 17. maja 1738 Janez Feliks, 24. februarja 1741 Matija Jožef (umrl 12. oktobra 1742 v Ljubljani), 15. januarja 1743 Marija Neža in 11. januarja 1747 Marija. Čevljarski mojster Janez Krstnik Jurij Kappus je umrl 9. avgusta 1749 v Ljubljani. Njegovo vdovo Marijo Ano, roj. Praun, je 19. januarja 1750 v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani vzel za ženo čevljarski mojster Peter Group.

Marija Neža Kappus, hči čevljarskega mojstra Janeza Krstnika Jurija in Marije Ane, roj. Praun, se je 8. junija 1767 v cerkvi sv. Petra v Radovljici poročila z vdovcem Venčeslavom Linhartom, nogavičarskim mojstrom v Radovljici. Postala je mačeha takrat enajst­letnemu Antonu Tomažu Linhartu. Mož Venčeslav Linhart je bil po rodu moravski Čeh. Rojen je bil 20. septembra 1719 v Ivančicah blizu Brna očetu Ludviku in materi Mariji, roj. Nidl. V Radovljico je prišel okoli leta 1750. Zakoncema so se v petindvajsetih letih zakona rodili sinova in hčeri. Nogavičar Venčeslav Linhart je umrl kot gostač 20. oktobra 1792 v Predtrgu št. 35 (zdaj Gubčeva ulica št. 9). Kakšna je

bila usoda žene Marije Neže, roj. Kappus, se ne ve, ni pa umrla v Radovljici.8

RODBINA KAPPUS PLEMENITA PICHLSTAIN9 Rodbina Kappus je prav gotovo najslavnejša in najpomembnejša rodbina v zgodovini kamnogoriškega železarstva. Kappusi, ki so se sčasoma povsem poslovenili, so edina slovenska fužinarska rodbina, ki ji je bilo podeljeno plemstvo.

Nemški cesar Leopold I. (1658–1705) je 15. oktobra 1693 povzdignil v plemiški stan (von Pichlstain) fužinarja in rudarskega podsodnika za Kamno Gorico Janeza (Johanna) Kappusa, in sicer za njegove osebne zasluge in zasluge njegovih prednikov pri razvoju fužinarstva v tem kraju in širše.10 Nabožni pisatelj in misijonar MARKO ANTON KAPPUS je bil mlajši brat Janeza Kappusa, ki je leta 1693 dobil plemiški naziv von Pichlstain. Marko Anton je bil rojen 12. aprila 1657 v Kamni Gorici (starši niso znani). Osnovno izobrazbo je dobil v jezuitskih šolah. Leta 1676 je stopil v jezuitski red na Dunaju in nato učil latinščino v jezuitskih kolegijih v Ljubljani (1679), Leobnu (1680–81) in Zagrebu (1682). V Gradcu (1683) in Milanu (1684–85) je študiral teologijo ter bil nato posvečen v duhovnika (1686).

Leta 1687 je odšel v Mehiko in postal misijonar v pokrajini Sonora, med indijanskim rodom Opata ter deloma med rodovoma Seri in Pima. Od leta 1715 je bil vodja vseh misijonov v Sonori. Leta 1694 se je udeležil ekspedicije iz Sonore do Kalifornijskega zaliva in se povezal z raziskovalci južne Arizone in južnih delov Kalifornije.

Leta 1708 je v Ciudadu de México objavil zbirko pesmi IHS: Enthusiasmus sive solemnes ludi poetiki. Z latinsko poezijo in ohranjeno korespondenco v latinščini, nemščini in španščini se uvršča med prve znane slovenske literarne ustvarjalce v Ameriki. Umrl je 30. novembra 1717 v Arivechiju (Mehika), okoliščine njegove smrti niso znane.11

JANEZ KAPPUS plemeniti PICHLSTAIN Fužinar Janez Kappus je bil rojen okoli leta 1640 v Kamni Gorici neznanim staršem. Leta 1671 je bil imenovan za rudarskega podsodnika za Kamno Gorico.12 Fužine je imel tudi v Kropi, leta 1690 je bil vpisan v rudarsko knjigo kot imetnik rudarskih pravic.13 Leta 1693 je bil povzdignjen v plemiški stan (von Pichlstain). Ob ponovnem vpisu v rudarsko knjigo, leta 1698, je že imel plemiški naslov von Pichlstain.14 Okoli leta 1663 se je neznano kje poročil z Ano Katarino Mazoll iz znane kroparske fužinarske rodbine. Žena je bila rojena 14. februarja 1645 v Kropi fužinarju Štefanu Mazollu in njegovi ženi Heleni, roj. Papler. Ženina nečakinja (hči njene sestre Marije Magdalene) Ana Katarina Hofstetter se je leta 1685

poročila z veletrgovcem, finančnikom in mecenom Jakobom Schellom (leta 1696 je dobil plemiški naslov von Schellenburg). Sorodstvena povezava Kap­ pusov z Mazolli je številnim kasnejšim rodovom Kap­ pusov omogočila, da so se šolali s Schellenburgovo štipendijo.

Zakoncema Kappus se je rodilo enajst otrok: 24. oktobra 1664 Karel Jožef15, 8. februarja 1667 Matija, 24. maja 1669 Anton Zaharija, 8. marca 1671 Janez Andrej, 23. novembra 1673 Zaharija, 21. februarja 1675 Andrej, 3. aprila 1678 Ana Marija, 26. avgusta 1680 dvojčka Frančišek Žiga in Marko Anton, 1. julija 1683 Marko Lovrenc in 26. maja 1686 Marija Elizabeta. Krstni botri otrok so bili med drugimi kamnogoriška fužinarja Matija Kappus in Janez Krištof Gašperin ter njegova žena Marija Gašperin.

Fužinar Janez Kappus pl. Pichlstain je zadnja leta svojega življenja preživel v Kropi, kjer je 6. marca 1714 tudi umrl, star 74 let. Žena Ana Katarina, roj. Mazoll, je umrla 29. avgusta istega leta prav tako v Kropi.

Sin JANEZ ANDREJ je bil jezuit. V jezuitski red je stopil 2. oktobra 1688. Nižje študije je končal v Ljubljani in tu najprej poučeval na nižji stopnji. 1704–06 je bil profesor fizike in matematike v Zagrebu, nato pa je poučeval cerkveno pravo v Ljubljani in Gorici.

V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani hranijo rokopis njegovih ljubljanskih predavanj iz leta 1710. V letih 1708–09 ter 1712–13 je bil vodja jezuitske knjižnice v Ljubljani, obenem je predaval še polemično teologijo in zapisoval zgodovino kolegija.

Umrl je 7. junija 1713 v Ljubljani.16 Tudi sin ZAHARIJA se je odločil za jezuitsko kuto. V šolskem letu 1708/09 je postal četrti profesor fizike v Ljubljani, v letih 1719–26 je bil knjižničar v Celovcu in 1737–51 knjižničar v Steyrju. Umrl je 9. septembra 1751 v Steyrju.17 Hčer ANO MARIJO je 6. februarja 1701 v cerkvi sv. Petra v Radovljici vzel za ženo ljubljanski meščan Janez Mihael Florjančič de Grienfeld. Mož je bil rojen 2. septembra 1671 v Ljubljani očetu Adamu Florjančiču, pravniku, in materi Mariji Elizabeti. Zakonca sta živela v Ljubljani. Tu se jima je 13. januarja 1705 rodil sin Leopold Jožef. Marija Ana je umrla 31. marca istega leta, stara komaj 27 let. Mož se je kasneje še enkrat poročil in si ustvaril novo družino.

Najmlajši sin MARKO LOVRENC je bil duhovnik. Bogoslovje je študiral v Ljubljani. V mašnika je bil posvečen v Trstu leta 1707. V letih 1712–14 je bil kaplan v Kropi, potem pa do svoje smrti 30. decembra 1727 župnik v Kropi. V oporoki je župni cerkvi v Kropi zapustil gozd, njive, fužine in drugo premoženje, kar je bilo takrat ocenjeno na 12 766,23 goldinarjev.18 Hči MARIJA ELIZABETA je bila poročena z ljubljanskim plemenitašem in doktorjem prava Antonom Leopoldom Kasimirjem (tudi Casimir).

Rojen je bil 14. novembra 1665 v Ljubljani doktorju 9

prava Janezu Mihaelu Casimirju in ženi Mariji Elizabeti. Zakonca Kasimir sta živela v Ljubljani. Anton Leopold Kasimir je umrl 11. maja 1715, žena Marija Elizabeta, roj. Kappus, pa 18. julija istega leta.

v Kropi, kjer je bil njun sin Anton Frančišek župni upravitelj. Umrla je 11. maja 1728 v Kropi, v starosti 55 let. Prepeljana je bila v Ljubljano in pokopana na frančiškanskem pokopališču.

Sinova Karel Jožef in Frančišek Žiga sta bila pravnika, družini sta si ustvarila v Ljubljani in tu pustila tudi pomembne sledi v političnem in javnem življenju. Sin Marko Anton je nasledil očetove fužine in z družino živel v Kamni Gorici.

Sin MARKO JOAHIM je nižje šole končal v Ljubljani leta 1710 in stopil v jezuitski red. Dolga leta je bil slovenski pridigar v Ljubljani, Trstu, Gorici in Celovcu, nato je bil imenovan za rektorja kolegija v Varaždinu, vendar je 5. novembra 1752, tik pred nastopom, umrl.22

KAREL JOŽEF KAPPUS plemeniti PICHLSTAIN Pravnik dr. Karel Jožef Kappus je bil rojen 24. oktobra 1664 v Kamni Gorici19 kot najstarejši sin Janeza Kappusa in Ane Katarine, roj. Mazzoll.

Imel je pomembno mesto v Kranjskem deželnem glavarstvu in rudarskem sodstvu na Kranjskem.

Leta 1690 je kandidiral za rudarskega nadsodnika za Kranjsko in Goriško grofijo. Rudarski nadsodnik je postal Janez Krstnik (Johann Baptist) Terlingo, ki pa je večino časa živel na Dunaju. Njegov namestnik je bil v letih 1702–12 dr. Karel Jožef Kappus pl. Pichlstain. Leta 1712 je dobil častno in vplivno mesto tajnika Kranjskega deželnega glavarstva.20 To službo je opravljal do smrti leta 1720.

Odločilno je sooblikoval podobo javnega življenja na Kranjskem. Bil je član Dizmove bratovščine v Ljubljani (1689–1801), ki je združevala priznane javne in kulturne delavce. V bratovščinsko knjigo se je vpisal 4. maja 1694 z vzdevkom Pokončni in z življenjskim geslom Revež je prepuščen tebi, Gospod.

Prav tako je bil med ustanovnimi člani znamenite Academie Operosorum – Akademije delavnih, t.i. operozov, v Ljubljani.21 9. maja 1690 se je v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani poročil z Ano Marija Kristino (tudi Ana Kristina) Frey de Freizenfeld. Žena je bila rojena 23. junija 1673 v Ljubljani. Bila je hčerka deželnega lekarnarja Jakoba Freya de Freizenfelda in njegove žene Marije Ane, roj. Hefing. Zakonca Kappus sta živela v Ljubljani. V 30 letih zakona se jima je rodilo devet otrok: 28. februarja 1691 Filip Jožef, 27. avgusta 1692 Marija Katarina, 5. septembra 1693 Marko Joahim, 17. marca 1695 Marija Ana, 19. novembra 1697 Marija Elizabeta, 17. aprila 1700 Katarina Terezija, 25. maja 1701 Ivana Antonija, 24. januarja 1704 Anton Frančišek in 19. septembra 1708 Marija Jožefa. Krstni botri otrok so bili premožni ljubljanski meščani: stolni prošt Janez Krstnik Prešeren, grof Frančišek Anton Lantieri, Ana Katarina Schell plemenita Schellenburg (žena veletrgovca Jakoba Schella pl. Schellenburga in sestrična Karla Jožefa po materini strani) in fužinar Matija Henrik Schweiger. Krstni boter Ivane Antonije in Marije Jožefe je bil rudarski nadsodnik za Kranjsko in Goriško grofijo Janez Krstnik Terlingo.

Dr. Karel Jožef Kappus pl. Pichlstain je umrl 11. aprila 1720 v Ljubljani. Žena Ana Marija Kristina, roj. Frey, je zadnje mesece svojega življenja preživela 10

Hčer MARIJO ANO je 3. marca 1715 v cerkvi sv.

Nikolaja v Ljubljani vzel za ženo Janez Tobija Smrekar plemeniti Lichtentall. Rojen je bil 31. maja 1672 v Ljubljani očetu Tobiji in materi Sidoniji. Njun zakon je trajal le šest dni, ker je mož umrl. Marija Ana je 31. decembra istega leta rodila sina Silvestra Jožefa Ksaverja. Ni se več poročila, umrla je 11. marca 1754 v Ljubljani, le nekaj dni pred svojim devetinpetdesetim rojstnim dnem.

Hčer IVANO ANTONIJO je 10. septembra 1721 v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani vzel za ženo plemenitaš Peter Anton Zenetti, rojen 15. junija 1681 v Škofji Loki fužinarju Jerneju in njegovi ženi Mariji Jakobi.

Najmlajši sin ANTON FRANČIŠEK je bil duhovnik. V mašnika je bil posvečen 29. decembra 1726. Od adventa 1727 do aprila 1728 je bil župni upravitelj v Kropi.23 Umrl je 6. maja 1728 v Ljubljani, star komaj 24 let.

FRANČIŠEK ŽIGA KAPPUS plemeniti PICHLSTAIN Pravnik dr. Frančišek Žiga Kappus pl. Pichlstain je bil rojen 26. avgusta 1680 v Kamni Gorici fužinarju Janezu Kappusu in Ani Katarini, roj. Mazzoll.

Po končanem študiju na Dunaju se je vrnil v Kamno Gorico in 1706–09 opravljal službo upravnika proštijske nadarbine v Radovljici. Potem se je preselil v Ljubljano in bil 1712–17 namestnik rudarskega nadsodnika za Kranjsko. 14. aprila 1717 je zasedel mesto rudarskega nadsodnika za Kranjsko. Podelitveno listino so mu izdali 12. junija 1717 v Gradcu, službo pa je nastopil 20. novembra in jo opravljal do leta 1729.

Istega leta izdana listina v Ljubljani izpričuje, da je z 21. novembrom prestopil k višjemu uradu kot višji prejemnik davkov.24 Prvič se je poročil okoli leta 1706 neznano kje z Marijo Frančiško Katarino Grembs de Liffering. Rodilo se jima je enajst otrok: 18. decembra 1706 Frančišek Žiga, 16. januarja 1708 Anton Jožef (tudi Anton Leopold, umrl 25. maja 1708 v Kamni Gorici), 12. novembra 1709 Anton Leopold (tudi Anton Jožef), 16. oktobra 1710 Ferdinand Jožef (umrl 10. aprila 1711 v Ljubljani), 28. marca 1712 Marija Katarina, 18. julija 1714 Ana Aleksandra, 2. julija 1716 Marija Ana, 9. septembra 1717 Marija Regina (umrla 12. junija 1745, v Ljubljani, samska),

4. julija 1720 Teodor Anton (umrl 21. januarja 1721 v Ljubljani), 12. oktobra 1722 Frančišek Anton (umrl kot študent 6. januarja 1739 v Ljubljani) in 12. februarja 1724 Janez Nepomuk Friderik (umrl 9. septembra 1724 v Ljubljani). Sinova Frančišek Žiga in Anton Jožef sta se rodila v Kamni Gorici, drugi otroci pa v Ljubljani. Krstni botri otrok so bili poleg bogatih in uglednih sorodnikov, kot je bila Ana Katarina Schell plemenita Schellenburg (sestrična Frančiška Žiga po materini strani), tudi ugledni ljubljanski meščani: vitez Peter Anton Codelli plemeniti Fahnen­ feld, grof Frančišek Anton Lantieri in stolni kanonik (izvedenec za cerkveno pravo) Jurij Andrej Gladič. Žena Marija Frančiška Katarina, roj. Grembs de Liffering, je umrla 21. junija 1724 v Ljubljani, štiri mesece po rojstvu najmlajšega sina, stara 38 let.

Najstarejši sin FRANČIŠEK ŽIGA je študiral bogoslovje. Stopil je v cistercijanski red in prevzel redovniško ime Bernard. Bil je profesor v Stični. V poročni knjigi radovljiške župnije ga zasledimo 9. novembra 1732, ko je z dovoljenjem radovljiškega vikarja v kamnogoriški cerkvi poročil svojo sestrično Julijano Jožefo Viktorijo Kappus plemenito Pichlstain (hčerko strica Marka Antona) s škofjeloškim meščanom Janezom Jurijem Kosom. Umrl je 18. novembra 1732 v Ljubljani, star komaj 26 let.

Hči ANA ALEKSANDRA se je 14. februarja 1734 v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani poročila s Frančiškom Jožefom Kolblom. Kje sta po poroki živela zakonca, ni znano, nista pa živela v Ljubljani.

Hčer MARIJO ANO je 9. novembra 1733 v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani vzel za ženo ovdoveli plemenitaš in ljubljanski meščan Jožef Anton Weber.

Zakoncema se je rodilo 7 sinov in 5 hčera. Marija Ana Weber, roj. Kappus pl. Pichlstain, je umrla 3. julija 1771 v Ljubljani.

Sin ANTON LEOPOLD (tudi Anton in Jožef Anton) KAPPUS pl. Pichlstain je šel po očetovih stopinjah, doktoriral je iz prava. Opravljal je službo cesarsko-kraljevega fiskala (zdaj državni tožilec) na Kranjskem. Baron Michelangelo Zois, ki je bil poročen z njegovo teto Ivano Katarino, roj. Kappus pl.

Pichlstain (očetovo polsestro), ga je izbral za razsodnika po svoji smrti.

23. novembra 1733 se je v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani poročil z Marijo Ano Tomšič, rojeno 20. avgusta 1703 v Ljubljani očetu Leopoldu in materi Katarini. V 16 letih zakona se jima je rodilo sedem otrok: 10. avgusta 1734 sin Ignac Lovrenc, 25. februarja 1738 Marija Konigunda (umrla 6. decembra 1738 v Ljubljani), 12. avgusta 1739 Marija Jožefa Suzana (umrla 12. avgusta 1741 v Ljubljani), 22. oktobra 1740 Marija Kajetana Kordula (umrla 24. maja 1743 v Ljubljani), 17. marca 1742 Jožef Alojzij (umrl 28. junija 1744 v Ljubljani), 12. marca 1745 Marija Jožefa Leopoldina in 14. novembra 1746 Franc Salezjan Leopold Jožef.

Najmlajši sin Franc Salezjan je nižje šole končal v Ljubljani 1766 in bil sprejet v jezuitski red. Tri leta je poučeval kot magister na nižjih šolah v Ljubljani, nekaj mesecev še po razpustu reda. Nato je odložil redovno obleko in šel na Dunaj študirat pravo.25 Marija Ana Kappus, roj. Tomšič, prva žena pravnika Antona, je umrla 23. marca 1750 v Ljubljani, on pa se je že 29. junija istega leta poročil z Uršulo Faidiga, hčerko pokojnega Mihaela. V drugem zakonu se je rodilo še šest otrok: 18. avgusta 1751 Benedikt Alojzij Anton, 29. oktobra 1753 Narcis Maksimiljan, 19. januarja 1756 Marija Sara, 6. julija 1758 Peter Izaija (umrl 19. maja 1759 v Ljubljani), 22. aprila 1760 Soter Albert (leta 1776 je bil dijak Državne gimnazije v Ljubljani) in 29. junija 1763 Pavla Petronila. Uršula Kappus, roj. Faidiga, druga žena pravnika Antona Kappusa pl. Pichlstaina je umrla 28. avgusta 1779 v Ljubljani, Mesto št. 174, stara 57 let.

Kdaj in kje je umrl pravnik Anton Leopold Kappus pl. Pichlstain, ni znano.

Benedikt Alojzij Anton (tudi Alojz), najstarejši sin Antona in Uršule Kappus, je prav tako diplomiral iz prava. Bil je knjigovodja deželne deske (zdaj zemljiška knjiga) in odvetnik bratranca Žige Zoisa. Leta 1781 je zanj izdelal novo pogodbo za tlako na gospostvu Brdo pri Kranju. Bil je tudi med pobudniki ustanovitve ljubljanske prostozidarske lože leta 1792 in njen začasni sekretar. Poročen je bil s Petronilo de Milano. Živela sta v Ljubljani, Mesto št. 341. Tu so se jima rodili tudi trije otroci: 2. septembra 1782 Marija Elpidia, 14. julija 1784 Henrik Alojzij in 13. oktobra 1785 Kolmana Elizabeta (umrla 31. marca 1789 v Ljubljani, Mesto št. 341). Hčer Marijo Elpidio je 5. januarja 1801 v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani vzel za ženo grof Janez Nepomuk Barbo pl. Waxenstein.

Benedikt Alojzij Anton Kappus pl. Pichlstain je umrl 16. novembra 1803 v Ljubljani, Mesto št. 221, star 52 let. Kakšna je bila usoda njegove žene Petronille, roj. de Milano, ni znano.

Sin Narcis Maksimiljan je doktoriral iz kemije in se posvetil kristalografiji. Umrl je samski 19. januarja 1780 v Ljubljani, Mesto št. 174, star komaj 26 let.

Hči Marija Sara se je 16. marca 1783 v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani poročila z navigacijskim inženirjem Jožefom Marijo Šemrlom. Mož je bil rojen 26. marca 1754 v Ljubljani očetu Antonu, upravniku skladišč pri carinskem uradu, in materi Mariji Katarini, roj. Rebhuen. Njegova krstna botra sta bila bodoči tast Anton Kappus pl. Pichlstain in njegova polsestra baronica Ivana Zois, kar pomeni, da sta se Marija Sara Kappus in Jožef Marija Šemrl poznala že kot otroka.

Zakonca Šemrl sta najprej živela v Ljubljani, Mesto št.

321 (zdaj Breg 16), kjer so se jima rodili dva sinova in tri hčere.

Jožef Marija Šemrl se je še pred letom 1799 na Dunaju uveljavil kot arhitekt in načrtovalec prekopov. Bil je kameralni inženir, deželni cestni inšpektor, nato direktor pri deželni direkciji za stavbe in ceste v Ljubljani ter svetnik dvorne komisije. Leta 1811 se je povzpel v plemiški stan, dodeljen mu je bil naslov pl. Leytenbach. Umrl je leta 1844.26 11

Dr. Frančišek Žiga Kappus pl. Pichlstain se je kmalu po smrti prve žene Marije Frančiške Katarine Grembs de Liffering neznano kje poročil z Marijo Felikso (tudi Marija Beata) Pollini. Druga žena je bila kar 29 let mlajša od njega. Rojena je bila 12. decembra 1709 v Komendi očetu Andreju Pavlu Feliksu Polliniju in njegovi ženi Ivani, roj. Codelli. Njena mati je torej izhajala iz znane ljubljanske družine, oče je bil še pred poroko meščan Gorice, v letih 1705–10 je imel v zakupu župnijo Sv. Peter v Komendi, v letih 1711–32 je bil zakupnik proštijske nadarbine v Radovljici. Pred njim je bil upravnik proštijske nadarbine v Radovljici njegov bodoči zet dr. Frančišek Žiga Kap­ pus pl. Pichlstain. Polliniji in Kappusi so se očitno dobro poznali in imeli stike že pred to poroko, saj sta bila krstna botra ženinih mlajših sester Marije Uršule, Marije Neže in Marije Ane Ludvike, ki so bile rojene že v Radovljici, Marko Anton Kappus pl. Pichlstain (brat Frančiška Žige) in njegova žena Katarina Jožefa.

Zakonca Kappus sta živela v Ljubljani, kjer se jima je rodilo 11 otrok: 18. julija 1725 hči Ivana Katarina, 10. junija 1726 hči Ana Terezija (umrla 5. septembra 1727 v Ljubljani), 9. junija 1727 sin Anton Avgust, 19. februarja 1729 sin Jožef Žiga (umrl 10. decembra 1731 v Ljubljani), 22. avgusta 1730 sin Janez Nepomuk (umrl 23. avgusta 1731 v Ljubljani), 30. oktobra 1731 sin Wolfgang Karel, 21. novembra 1733 dvojčici Marija Katarina in Marija Cecilija, 31. avgusta 1735 hči Marija Ana Rozalija (umrla 2. januarja 1737 v Ljubljani), 2. novembra 1737 sin Karel Jakob (umrl 22. marca 1739 v Ljubljani) in 10. maja 1741 sin Janez Nepomuk Feliks Žiga (tudi Žiga). Krstni boter otrok je bil poleg bogatih in uglednih sorodnikov tudi Janez Jakob Schilling, generalni vikar ljubljanske škofije.

Pravnik dr. Frančišek Žiga Kappus pl. Pichlstain je umrl v Ljubljani 20. februarja 1749, star 68 let. Druga žena Marija Feliksa, roj. Pollini, ga je preživela za 25 let, umrla je 7. novembra 1774 v Ljubljani, Mesto št. 195, v starosti 65 let.

Najstarejšo hčer iz drugega zakona IVANO KATARINO je 1. februarja 1747 v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani vzel za ženo vdovec baron Michelangelo Zois pl. Edelstein. Po ženitovanjski pogodbi z dne 19. decembra 1746 je prinesla v zakon 2000 goldinarjev dote. Michelangelo Zois je v Ljubljano prišel najverjetneje prek Trsta in se zaposlil pri veletrgovcu Petru Antonu Codelliju. Okoli leta 1727 je v Ljubljani pridobil meščansko pravico. Pozneje je ustanovil trgovsko družbo in postal veletrgovec. Postal je lastnik fužin in rudnikov na Gorenjskem, v njegovi lasti je bila železarna v Mislinji na Štajerskem. Kupil si je več hiš v Ljubljani in jih nekaj združil v enotno palačo. Nepremičnine je imel še v Trstu. Prav tako je postal gospodar nekaterih fevdalnih gospostev na Kranjskem. Najlepše je bilo Brdo pri Kranju. Zaradi zelo velike poslovne uspešnosti je leta 1739 prejel plemstvo in s tem naslov pl. Edelstein. Leta 1760 je postal še baron. Michelangelo Zois je opravljal tudi

12

najuglednejše funkcije v trgovskih združenjih, njegove nasvete pa so upoštevali tudi na dunajskem dvoru.

Zakoncema se je rodilo osem sinov in tri hčere.

Najstarejši je bil Žiga, podjetnik, preroditelj, mecen in mineralog. S sinom Jožefom se je začela veja kranjskih, s sinom Francem pa veja štajerskih Zoisov.27 Baron Michelangelo Zois je umrl 27. avgusta 1777 v Ljubljani, Mesto št. 302 (zdaj Breg št. 22), star 85 let. Ovdovela Ivana Katarina se je še enkrat poročila. 11. avgusta 1782 jo je v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani vzel za ženo baron Janez Wolfgang pl.

Aichelburg (tudi Eichelburg). Zakonca sta skupaj preživela 16 let. Baron Janez Wolfgang plemeniti Aichelburg je umrl 2. junija 1798 v Ljubljani, Mesto št.

331, star 71 let. Žena Ivana Katarina, roj. Kappus pl.

Pichlstain je umrla 14. novembra istega leta v Ljubljani, Mesto št. 334, stara 73 let.

Sin ANTON AVGUST je bil doktor prava. Okoli leta 1752 se je neznano kje poročil z Marijo Katarino Antonijo (tudi Antonija) Zorn pl. Mildenhaimb. Žena je bila rojena 7. junija 1735 v Ljubljani.

Bila je hčerka doktorja prava in odvetnika ljubljanske stolnice Ignaca Antona Zorna pl. Mildenhaimba in žene Marije Katarine.

Zakoncema Kappus se je rodilo 15 otrok: 24. avgusta 1753 Avgust Žiga Jernej (leta 1771 je bil dijak Državne /Terezijanske/ Gimnazije v Ljubljani), 11. februarja 1755 Žiga Valentin (leta 1774 je bil dijak Državne /Terezijanske/ Gimnazije v Ljubljani, umrl je 2. oktobra 1779 v Ljubljani, Mesto št. 195), 20. februarja 1756 Anton (umrl 17. julija 1756 v Ljubljani), 2. septembra 1757 Anton Mihael Jožef, 17. oktobra 1758 Elizabeta (tudi Elizabeta Terezija, umrla 16. marca 1760 v Ljubljani), 3. marca 1760 Jožef Joahim Mihael (umrl 18. marca 1760 v Ljubljani), 10. junija 1762 Žiga Angel (umrl 16. avgusta 1763 v Ljubljani), 22. marca 1764 Marija Jožefa Feliksa (umrla 13. marca 1768 v Ljubljani), 30. marca 1765 Ivana Marija Jožefa (umrla 30. novembra 1767 v Ljubljani), 5. junija 1766 Žiga Frančišek Vincencij (umrl 2. septembra 1767 v Ljubljani), 4. julija 1768 hči Feliksa Marija Ana, 28. junija 1769 Ivana Marija Alojzija (umrla 2. junija 1772 v Ljubljani, Mesto št. 195), 13. marca 1771 Jožef Žiga Dizma (umrl 12. junija 1774 v Ljubljani, Mesto št. 195), 31. marca 1773 Žiga Frančišek Pavel (umrl 30. septembra 1773 v Ljubljani, Mesto št. 195) in 9. januarja 1777 Alojz Žiga Ignac (umrl 6. marca 1778 v Ljubljani, Mesto št. 195).

Pravnik Anton Avgust Kappus pl. Pichlstain je umrl 14. julija 1798 v Ljubljani, Mesto št. 270, star 61 let. Žena Marija Katarina Antonija, roj. Zorn pl. Mildenhaimb, je umrla 26. novembra 1791 prav tako v Ljubljani, Mesto št. 270, stara 56 let.

Tudi najmlajši sin JANEZ NEPOMUK FELIKS ŽIGA je doktoriral iz prava. Živel je na Dunaju, kjer je opravljal različne uradniške službe, med drugim službo dvornega svetnika. Umrl je po letu 1793 na Dunaju.

MARKO ANTON KAPPUS plemeniti PICHLSTAIN Fužinar Marko Anton Kappus pl. Pichlstain se je rodil 26. avgusta 1680 fužinarju Janezu Kappusu in njegovi ženi Ani Katarini, roj. Mazoll. Na svet je prijokal skupaj z bratom dvojčkom Frančiškom Žigom. Krščen je bil za Antona, kasneje je verjetno v spomin na strica Marka Antona Kappusa, znanega misijonarja, prevzel še ime Marko.

Fužine je imel tudi v Kropi; leta 1720 je bil vpisan v rudarsko knjigo kot imetnik rudarskih pravic.28 Fužinarji v Kamni Gorici in Kropi so se kot lastniki deležev združevali v fužinske skupnosti; vsaka fužina je bila razdeljena na 48 deležev ali fužinskih dni. To je omogočalo fužinarjem, da so v medsebojni konkurenci preizkušali svojo gospodarsko sposobnost.

Leta 1747 je od 48 kovaških dni Marku Antonu Kap­ pusu pl. Pichlstainu pripadalo v Kamni Gorici 1529, v Kropi pa 14 kovaških dni30.

Marko Anton Kappus pl. Pichlstain se je okoli leta 1709 neznano kje poročil s plemenito gospodično Katarino Jožefo Wagner, rojeno 1. novembra 1692 v Ljubljani očetu Janezu Juriju in materi Katarini Barbari, roj. Frey de Freidenfeld. Katarina Barbara je bila sestra Marije Ane Kristine, poročene z Antonovim bratom Karlom Jožefom. Zakoncema Kappus se je rodilo 13 otrok: 25. septembra 1710 Fortunat Jožef, 27. maja 1712 Anton Jožef (tudi Jožef), 12. februarja 1715 Julijana Jožefa Viktorija, 16. decembra 1716 Otilija Marija Jožefa (umrla 16. aprila 1719 v Kamni Gorici), 13. oktobra 1718 Terezija Jožefa, 11. novembra 1720 Marija Elizabeta Jožefa (umrla 2. aprila 1784 v Kamni Gorici št. 33, samska), 2. marca 1723 Matija Jožef Ignac, 28. aprila 1724 Marija Jožefa Katarina, 4. junija 1726 Marija Ana Jožefa (tudi Ana Marija), 19. julija 1728 Blaž Jožef Ignac, 18. junija 1731 Janez Urban (tudi Janez Alojz), 1. novembra 1733 Jožef Karl Leopold (umrl 2. novembra 1744 v Kamni Gorici) in 18. aprila 1737 Albert Jožef Žiga. Krstna botra otrok sta bila ženina mati Katarina Barbara Wagner in fužinar Matija Žigan (Shigan ali Shiggon) iz Krope, ki je bil v letih 1691, 1700, 1708 in 1716 tudi fužinski sodnik v Kropi.

Fužinar Marko Anton Kappus pl. Pichlstain je umrl 1. decembra 1753 v Kamni Gorici, star 73 let. Žena Katarina Jožefa, roj. Wagner, ga je preživela za 15 let. Umrla je 29. junija 1771 v Kamni Gorici št. 33, v starosti 79 let.

Sin ANTON JOŽEF (tudi Jožef) je po končani jezuitski gimnaziji v Ljubljani odšel študirat pravo na Dunaj. Leta 1733 je doktoriral iz klasičnega in rimskega prava. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je najprej delal kot odvetnik in pravni zastopnik. Potem je do leta 1784 opravljal službo cesarsko-kraljevega komornega prokurista za deželo Kranjsko.

10. januarja 1747 se je v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani poročil z Marijo Katarino (tudi Katarina) Bonaventura plemenito Weisell. Rojena je bila 1. maja 1729 v Ljubljani očetu Andreju, doktorju prava,

in materi Mariji Ani Frančiški. Zakoncema Kappus se je rodilo pet otrok: 28. maja 1747 Jožef Anton (leta 1764 se je šolal na jezuitski šoli v Ljubljani), 18. avgusta 1749 Jožef Evzebij (leta 1765 je obiskoval jezuitsko šolo v Ljubljani), 14. decembra 1750 Marija Jožef (umrl 31. marca 1752 v Ljubljani), 22. aprila 1753 Jožefa Katarina (umrla 2. februarja 1796 v Ljubljani, Mesto št. 199) in 19. februarja 1755 Marija Jožefa Valburga.

Dr. Anton Jožef Kappus pl. Pichlstain je umrl 26. aprila 1802 v Ljubljani, Mesto št. 189, star skoraj 90 let. Žena Marija Katarina, roj. Bonaventura pl. Weis­ sell, je umrla 24. februarja 1802 v Ljubljani, Mesto št. 234, v starosti 73 let.

Hči JULIJANA JOŽEFA VIKTORIJA se je 9. novembra 1732 v kamnogoriški cerkvi poročila s škofjeloškim meščanom Janezom Jurijem (tudi Jurij) Kosom, uradnim slugo na sodišču. Mož je bil rojen 12. maja 1703 v Škofji Loki uradniku Janezu Jakobu Kosu in njegovi ženi Barbari. Zakonca sta po poroki živela v Ljubljani, kjer je Julijana Jožefa Viktorija 26. decembra 1752 tudi umrla. Mož se je še enkrat poročil, vendar je obdržal stike z njeno družino. Njegovim otrokom iz drugega zakona je bil krstni boter njegov svak Anton Jožef Kappus pl. Pichlstain. Jurij Kos je umrl 20. januarja 1780 v Krakovem št. 38.

Hčer TEREZIJO JOŽEFO je 8. februarja 1750 v cerkvi sv. Petra v Radovljici vzel za ženo ljubljanski meščan, ovdoveli plemenitaš Janez Andrej Auerperger (tudi Averperger, Averberger). Mož je bil doktor prava in je v Ljubljani delal kot odvetnik. Po poroki sta zakonca živela v Ljubljani. V nekaj več kot dveh letih zakona sta se jima rodila sinova: 30. decembra 1750 Janez Frančišek (umrl 13. junija 1759 v Radovljici) in 23. septembra 1752 Frančišek Hieronim, ki je umrl le dva dni po rojstvu. Dan po smrti mlajšega sina je, verjetno za posledicami poroda, umrla tudi Terezija Jožefa. Mož je ohranil stike z njeno družino.

Njegova hči Marija Ivana, rojena v prvem zakonu, se je leta 1768 poročila s Terezijinim bratom Janezom Alojzijem. Janez Andrej Auerperger se je leta 1754 iz Ljubljane preselil v Radovljico, kjer je v letih 1754–76 opravljal službo upravnika gospostva Radovljica. Poročil se je še dvakrat. Okoli leta 1774 je v Radovljici kupil hišo Mesto št. 39 (zdaj Linhartov trg št. 15). V tej hiši je 25. avgusta 1786 tudi umrl, star 65 let.31 Hči MARIJA JOŽEFA KATARINA je ostala samska. V času popisa prebivalstva radovljiške fare leta 1754 je živela v Radovljici pri družini pokojne sestre Terezije Jožefe in skrbela za nečaka Janeza Frančiška.

Ko se je svak Janez Andrej Auerperger, upravnik gospostva Radovljica, leta 1757 znova poročil, se je vrnila domov v Kamno Gorico. Umrla je 18. februarja 1805 v Kamni Gorici št. 33, stara 81 let.

Hčer MARIJO ANO JOŽEFO (tudi Ana Marija) je 6. februarja 1746 v cerkvi sv. Petra v Radovljici vzel za ženo plemenitaš Samuel Leopold Possetski, sin 13

pokojnega Jožefa Štefana. Kje sta po poroki živela zakonca, ni znano.

Sin JANEZ URBAN (tudi Janez Alojzij) je bil 1768–81 upravnik fužine Čabar na Hrvaškem. Leta 1781 se je po tridesetih letih službovanja upokojil s pokojnino 400 florintov.32 13. novembra 1768 se je v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani poročil z Marijo Ano (tudi Marija Ivana) Auerperger, rojeno 27. januarja 1747 v Ljubljani.

Bila je hčerka njegovega svaka pravnika Janeza Andreja Auerpergerja in njegove prve žene Ane Marije.

Zakoncema sta se v Čabru rodila vsaj dva sinova: okoli leta 1772 Friderik in okoli leta 1776 Alojzij.

Friderika najdemo v seznamu dijakov Državne (Terezijanske) gimnazije leta 1789, Alojzija leta 1793.

BLAŽ JOŽEF IGNAC plemeniti PICHLSTAIN Antonu Marku pl. Pichlstainu je na domu sledil sin BLAŽ JOŽEF IGNAC, rojen 19. julija 1728 v Kamni Gorici. Leta 176433 in 1779 je bil rudarski podsodnik za Kamno Gorico34. Prav z njim so se Kappusi začeli umikati iz fužinarstva. Leta 1787 je prodal večino svojih deležev (»svojo smrekovo, pri fužini prav pri ježi stoječo šupo za oglje in skladišče rude pri peči na volka s pralnico«) fužinarju Andreju Tomanu za 200 goldinarjev in 4 cekine. Tako so imeli kasneje le še cajnarski obrat v Žagi, z izjemo rudne jame, in delež pri rudniku Vreče (2/48).35 Okoli leta 1758 se je neznano kje poročil z Marijo Notburgo Wutt. Rodilo se jima je devet otrok: 28. septembra 1759 Marija Ana Jožefa, 4. marca 1765 Marija Jožefa, 17. maja 1766 Janez Nepomuk Jožef, 10. februarja 1768 Marija Alojzija (umrla 23. julija 1769 v Kamni Gorici), 8. aprila 1771 Žiga Albert Jožef (umrl 9. junija 1771 v Kamni Gorici št. 33), 16. avgusta 1772 Ana Marija Frančiška Ludvika (umrla 13. septembra 1774 v Kamni Gorici št. 33), 5. oktobra 1775 Frančišek Ksaver Jožef Alojzij (umrl 21. marca 1776 v Kamni Gorici št. 33), 27. julija 1781 Ignac Jožef in 21. aprila 1783 Žiga Vincenc Jožef (umrl 22. maja 1784 v Kamni Gorici št. 33). Kako visoko na družbeni lestvici je bila rodbina Kappus pl. Pichl­stain ob koncu 18. stoletja, se vidi tudi v izbiri krstnih botrov otrok. Med krstnimi botri otrok lahko beremo imena: Jožef Ignac baron Gallenfels, Karel Alojzij baron Gallenfels (v njihovi lasti je bil dvorec v Podvinu) in upravnik gospostva Radovljica Andrej Auerperger.

Fužinar in zemljiški posestnik Blaž Jožef Ignac Kappus pl. Pichlstain je umrl 6. oktobra 1794 v Kamni Gorici, št. 33, star 67 let. Žena Marija Notburga, roj. Wutt, ga je preživela za dve leti; umrla je 14. decembra 1796 v Kamni Gorici št. 33, stara 59 let.

Starejši hčeri MARIJA ANA JOŽEFA in MARIJA JOŽEFA sta ostali samski. Živeli sta doma, pri družini brata Ignaca Jožefa. V rojstni knjigi župnije Kamna Gorica sta večkrat vpisani kot krstni botri bogatim in tudi revnim župljanom. Marija Ana Jožefa je 14

umrla 14. februarja 1820 v Kamni Gorici št. 33, stara 60 let. Mlajša Marija Jožefa jo je preživela za devet let, umrla je 15. junija 1829 tudi v Kamni Gorici št. 33, stara 64 let.

Sin JANEZ NEPOMUK JOŽEF je opravljal službo vodje cesarsko-kraljevega carinskega urada v Ljubljani.

Okoli leta 1796 se je neznano kje poročil z Anastazijo Redange (tudi Redangi). Rodilo se jima je enajst otrok: 29. januarja 1797 Janez Danijel, 25. oktobra 1798 Marija Karolina (umrla 12. decembra 1798 v Ljubljani, Mesto št. 275), 16. oktobra 1799 Viljemina Anastazija, 26. novembra 1800 Albert Rajmund, 6. aprila 1802 Marija Karolina Zofija (umrla 29. aprila 1816 v Ljubljani, Mesto št. 206), 6. septembra 1803 Edvard Karl (leta 1822 je bil dijak Državne gimnazije v Ljubljani, šolal se je s Schellenburgovo štipendijo), 20. oktobra 1804 Frančiška Henrika Julijana (umrla 21. januarja 1805 v Ljubljani, Mesto št. 321), 18. februarja 1806 Marija Jelena Klementina, 13. avgusta 1807 Marija Klara, 13. oktobra 1812 Anton Padovanski Ferdinand (umrl 12. maja 1815 v Ljubljani, Mesto št. 206) in 6. avgusta 1816 Anton Karl Rajmund (leta 1833 je bil dijak Državne gimnazije v Ljubljani, šolal se je s Schellenburgovo štipendijo).

Uradnik Janez Nepomuk Jožef Kappus pl. Pichl­ stain je umrl za pljučnico 11. novembra 1838 v Ljubljani, Glavna ulica št. 237, star 72 let. Žena Anastazija, roj. Redange, je umrla 22. avgusta 1833, torej že pred njim; stara je bila 54 let.

Najstarejši sin Janez Danijel je opravljal službo cesarsko kraljevega uradnika. 4. novembra 1823 se je v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani poročil z dvaindvajsetletno Karolino Gandin pl. Lilienstein, hčerko Janeza Nepomuka in njegove žene Karoline. Zakonca sta živela v Ljubljani, Židovska ulica št. 179. Tu sta se jima rodili tudi hčerki: 20. aprila 1826 Anastazija Danijela Karolina (umrla 18. decembra 1830 v Ljub­ljani, Židovska ulica št. 179) in 26. decembra 1829 Albina Marija Štefanija.

Sin Albert Rajmund je delal kot cesarsko-kraljevi uradnik pri zemljiški knjigi. 9. julija 1835 se je v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani poročil z Amalijo Franc (Franz), rojeno 23. novembra 1810 v Ljubljani.

Bila je hčerka stotnika cesarsko-kraljeve vojske Franca Franz in njegove žene Ane, roj. Matzel. Zakoncema Kappus se je 13 aprila 1835 v Ljubljani, Salendrova ulica št. 193, rodil sin Gustav Henrik Franc.

Hčer Marijo Jeleno Klementino je okoli leta 1835 neznano kje vzel za ženo Peter Konrad pl.

Thelen, cesarsko-kraljevi nadzornik špitala v Ljubljani. Zakoncema se je 26. februarja 1836 v Ljubljani, Na trgu št. 8, rodil sin Friderik Viljem Anton Konrad.

Družina se je kasneje preselila v Gradec.

Hči Marija Klara se je 3. marca 1832 v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani poročila s petintridesetletnim doktorjem prava Antonom Edvardom Krušičem.

Zakoncema se je 11. marca 1834 v Ljubljani, Na trgu št. 8, rodil sin Otmar Anton Edvard.

IGNAC JOŽEF KAPPUS plemeniti PICHLSTAIN Fužinarju in posestniku Blažu Jožefu Ignacu pl.

Pichlstainu je na domu sledil mlajši sin Ignac Jožef.

Ko mu je umrl oče, je bil star komaj 13 let, dve leti kasneje mu je umrla še mati, 15 let starejši brat Janez Nepomuk Jožef je z družino živel v Ljubljani.

Posestnik Ignac Jožef Kappus pl. Pichlstain je bil poročen dvakrat. Prvič se je poročil 6. novembra 1805 v Begunjah z Jožefo Trebar. Žena je bila hčerka oskrbnika gospostva Begunje Pavla Trebarja in njegove žene Marije Ane, roj. Gorzevel. Rodila se je kot Marija Ana Jožefa Katarina 12. januarja 1777 v Begunjah.

Zakoncema Kappus sta se v 18 letih zakona rodili dve hčeri: 19. januarja 1807 Karolina Marija Amalija Jožefa in 25. junija 1810 Jožefa Alojzija Marija. Mlajša hči je umrla 14. decembra 1828 v Kamni Gorici št. 33, stara 18 let. Njena mati Jožefa je bila takrat že pet let pokojna, umrla je 14. januarja 1823.

Kmalu po smrti žene Jožefe se je Ignac Jožef Kap­pus neznano kje poročil z Ano Marijo Taferner, rojeno 25. decembra 1803 v Beljaku. Bila je kar 22 let mlajša od njega. Rodila mu je še dva otroka: 16. decembra 1824 Jožefa Alberta in 2. aprila 1832 Amalijo.

Zemljiški posestnik Ignac Jožef Kappus pl.

Pichl­stain je umrl 12. avgusta 1855 v Kamni Gorici št. 33, star 74 let. Žena Ana Marija ga je preživela za 39 let. Umrla je 10. decembra 1894 v Kamni Gorici št. 33, stara skoraj 91 let.

Hčer KAROLINO MARIJO AMALIJO JOŽEFO, rojeno v zakonu z Jožefo, roj. Trebar, je okoli leta 1829 neznano kje vzel za ženo fužinar Gašper Pibrovec (tudi Pibrouc, Pibrovc) iz Krope. Rojen je bil 5. januarja 1801 fužinarju Tomažu Pibroucu in njegovi ženi Mariji, roj. Resman. Gašper Pibrovec je bil v ljubljanski normalki in gimnaziji sošolec Franceta Prešerna. Ni še raziskano, koliko je študiral, bil pa je v Kropi veljaven mož, fužinar (nekaj časa tudi ravnatelj Spodnje fužine) in vsaj v času svoje smrti tudi župan.

Zakonca Pibrovec sta živela v Kropi št. 9 (zdaj Kropa št. 80); rodilo se jima je deset otrok. Gašper Pibrovec je umrl za kolero 27. avgusta 1855 v Kropi št. 9, star 54 let. Žena Karolina Marija Amalija Jožefa, roj. Kap­ pus pl. Pichlstain, ga je preživela za deset let; umrla je za pljučnico 30. junija 1865, prav tako v Kropi št. 9.

Hči AMALIJA, rojena v zakonu z Marijo Ano, roj.

Taferner, se je 16. februarja 1859 v Kamni Gorici poročila z dvainštiridesetletnim trgovcem Antonom Pospichalom iz Ljubljane. Zakonca sta živela v Ljubljani.

JOŽEF ALBERT KAPPUS plemeniti PICHLSTAIN Posest v Kamni Gorici je nasledil Jožef Albert Kappus plemeniti Pichlstain, edini sin Ignaca Jožefa, rojen v njegovem drugem zakonu.

29. januarja 1851 se je v cerkvi sv. Lenarta v Kropi poročil z Elizabeto Šuler (Schuller). Žena je bila rojena 28. oktobra 1817 v Kropi št. 71 (zdaj Kropa 27a) fužinarju in županu Francu Schullerju (leta 1844 se je s svojimi kovaškimi izdelki predstavil na industrijski razstavi v Ljubljani), in njegovi ženi Mariji, roj. Fister.

Zakoncema so se rodili štirje otroci: 25. aprila 1852 Albert Marko, 29. decembra 1853 Adolf, 9. oktobra 1855 Ljudmila in 15. decembra 1856 Janez. Žena Elizabeta, roj. Šuler, je umrla za vnetjem pljuč 23. junija 1882 v Kamni Gorici št. 33, stara 64 let. Posestnik Jožef Albert Kappus pl. Pichlstain je po ženini smrti živel v Radovljici v Predtrgu št. 42, kjer je 13. junija 1889 tudi umrl. Bil je prepeljan v Kamno Gorico in pokopan na tamkajšnjem pokopališču.

Sin ALBERT MARKO je opravljal vojaško službo. Bil je desetnik (desetar) cesarsko-kraljeve vojske.

Ko je bil na vojaškem dopustu, je zbolel za vročico in 4. septembra 1876 umrl v domači hiši, star komaj 24 let. Umrl je samski in brez otrok.

Hči LJUDMILA je bila poštna uradnica. 13. januarja 1907 se je pri enainpetdesetih letih v cerkvi sv.

Lenarta v Kropi poročila z Valentinom Žmitkom.

Mož je bil rojen 4. februarja 1867 v Kropi žebljarju Simonu Žmitku in njegovi ženi Mariji, roj. Hrovat. Bil je privatni uradnik Prve žebljarske zadruge v Kropi in kapelnik gasilske godbe pred 1. svetovno vojno. Njun zakon pa ni trajal dolgo, saj je Ljudmila 6. decembra 1911 umrla. Valentin Žmitek se je kasneje odselil iz Krope. Umrl je v Ljubljani leta 1966. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Sin JANEZ je bil gozdarski komisar. Umrl je samski 7. avgusta 1883 neznano kje, v starosti 27 let.36

ADOLF KAPPUS plemeniti PICHLSTAIN Adolf, sin Jožefa Alberta Kappusa in Elizabete, roj. Šuler, je po končani realki nadaljeval šolanje na gozdarski šoli v Idriji. Po smrti svojih bratov, Alberta Marka in gozdarskega komisarja Janeza, je prevzel posestvo v Kamni Gorici. Zanimal se je za botaniko, bil navdušen zbiralec hroščev in zaradi poznavanja železarske preteklosti svojega kraja tudi sodelavec Alfonsa Müllnerja, kustosa Deželnega muzeja v Ljubljani. Bil je tudi dolgoletni kamnogoriški župan in hkrati poštar. Kapusova graščina v Kamni Gorici je bila shajališče prirodoslovcev in literatov; večkrat je gostil tudi kraljevo družino. Ljubezen do narave je privzgojil tudi svojim otrokom.

16. oktobra 1882 se je v cerkvi sv. Lenarta v Kropi poročil s Frančiško Jalen. Žena je bila rojena 4. oktobra 1860 v Kropi št. 90 (zdaj Kropa št. 2) posest­ niku in fužinarju Jožefu Jalnu in njegovi ženi Mariji, roj. Kalan. Zakoncema Kappus se je rodilo pet otrok: 23. avgusta 1883 Ljudmila, 30. aprila 1885 Vladimir, 11. marca 1887 Frančiška, 1. junija 1889 Janez in 2. junija 1895 Anton.

15

Posestnik Adolf Kappus pl. Pichlstain je umrl za črevesnim rakom 17. marca 1930 v Kamni Gorici št.

33, v starosti 77 let. Žena Frančiška, roj. Jalen, ga je preživela za pet let. Umrla je za vodenico 15. februarja 1935 prav tako v Kamni Gorici št. 33, stara 75 let.

Hči LJUDMILA (tudi Milica) je bila učiteljica v Kropi. 8. julija 1907 se je v cerkvi sv. Lenarta v Kropi poročila z Josipom Pleničarjem, učiteljem in šolskim nadzornikom v Kropi. Mož je bil rojen 12. decembra 1886 v Novem mestu očetu Francu Pleničarju, uradniku na sodišču, in materi Pavli, roj. Karlin.

Josip Pleničar je bil učitelj v Kropi v letih 1906–20 in 1925–26. Dejaven je bil tudi na kulturno-prosvetnem področju. Zakonca Pleničar sta stanovala v Kropi št.

30 (takrat stavba šole, zdaj Kropa št. 58). Tu sta se jima 3. junija 1908 rodila dvojčka Josip (umrl 15. junija 1908 v Kropi št. 30) in Anton. Učiteljica Ljudmila Pleničar, roj. Kappus pl. Pichlstain, je umrla za jetiko 15. septembra 1909 doma v Kamni Gorici št.

33, stara komaj 26 let. Pokopana je na pokopališču v Kamni Gorici. Mož se je še enkrat poročil. Umrl je v Ljubljani leta 1970.

Sin VLADIMIR je služboval kot železniški urad­ nik v Trstu, Bosanskem Brodu in Zagrebu. Ko se je leta 1922 upokojil, se je posvetil publicistiki. Tako kot oče in brat Anton je bil tudi on velik strokovnjak na področju lova in ribogojništva. Z bratom Antonom sta veliko objavljala v Lovcu ter prilogi Jutra Življenje in svet. Kot plodovit lovski pisatelj je v samozaložbi izdal Lovske spomine (1928) in Pesmice iz prirode (1932).

11. septembra 1916 se je v frančiškanski cerkvi v Ljubljani poročil s Hermino Dekleva. Z njo ni imel otrok. Zakonca sta se ločila. Drugič se je poročil 9. februarja 1936 v pravoslavni cerkvi v Kranju z Olgo Katzianer, rojeno 23. aprila 1900 v Slovenj Gradcu.

Tudi ta zakon je bil brez otrok. Zakonca sta se ločila.

Vladimir Kappus je umrl oktobra leta 1943 v gozdu nad peskolomom pod Vodicami. Za mrtvega je bil razglašen s sklepom okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 11. novembra 1946.

Hči FRANČIŠKA (tudi Franica) je bila poštna uradnica. Ostala je samska. Umrla je 4. marca 1968 v bolnišnici na Golniku, le nekaj dni pred svojim devetinsedemdesetim rojstnim dnem. Pokopana je na pokopališču v Kamni Gorici.

Sin JANEZ (tudi Žan) je bil dirigent (direktor) Jadranske banke v Kranju. Leta 1919 se je neznano kje poročil s Stanko Švigelj z Brega pri Borovnici.

Rodili so se jima trije otroci: Vlasta in dvojčka Janez (tudi Jani) in Stanka. Janez Kappus pl. Pichlstain je umrl za tuberkulozo in vnetjem ledvic 4. novembra 1923 doma v Kamni Gorici, št. 33, star 35 let. Pokopan je v Kamni Gorici.

Sin ANTON je bil pravnik. Služboval je kot vojaški sodnik in okrajni glavar v Makedoniji, in sicer 16

v Štipu, Kačaniku, Skopju in Strugi. V času službovanja v Makedoniji je s svojimi zapisi in fotografskim aparatom ustvaril bogato dokumentarno gradivo o značilnostih in podobah takratnega makedonskega podeželja.

25. januarja 1925 se je v Štipu poročil z domačinko Magdaleno Hadži Pecovo, rojeno 16. septembra 1902. Zakoncema so se rodili trije otroci: 14. novembra 1925 Boris (umrl 6. decembra 2001 v bolnišnici Petra Držaja v Ljubljani), 15. februarja 1927 Igor in 11. januarja 1932 Jelena. Sinova sta se rodila v Štipu, hči v Skopju. Pravnik Anton Kapus (priimek je poslovenil in opustil plemiški naslov) se je leta 1941 z družino vrnil v Slovenijo. Najprej so živeli doma v Kamni Gorici, potem pa v Radovljici.

Umrl je 3. oktobra 1959 v Radovljici, Prešernova ulica št. 17, star 64 let. Žena Magdalena, roj. Hadži Pecova, je umrla 5. decembra 1995 v bolnišnici na Jesenicah. Oba sta pokopana na pokopališču v Kamni Gorici.

Uporabljeni viri Nadškofijski arhiv Ljubljana, NŠAL: župnija sv. Jakoba Škofja Loka: Rojstni matični knjigi (RMK): 1663–1683, 1702–1717.

Nadškofijski arhiv Ljubljana, NŠAL: župnija sv. Lenarta Kropa: Rojstne matične knjige (RMK): 1800–1812, 1812–1823, 1843–1873; Poročna matična knjiga (PMK): 1834–1899; Mrliški matični knjigi (MMK): 1708–1738, 1837–1861.

Nadškofijski arhiv Ljubljana, NŠAL: župnija sv. Nikolaj v Ljubljani: Rojstne matične knjige (RMK): 1669–1678, 1678–1686, 1686–1692, 1692–1699, 1700–1712, 1712–1722, 1722–1731, 1731–1740, 1740–1747, 1748–1755, 1755–1762, 1762–1770, 1771–1791, 1784–1795, 1795–1805, 1806–1820, 1820–1835, 1836–1850; Poročne matične knjige (PMK): 1682–1718, 1718–1745, 1745–1770, 1771–1812, 1816–1846; Mrliške matične knjige (MMK): 1658–1735, 1735–1770, 1771–1812, 1812–1835, 1836–1866.

Nadškofijski arhiv Ljubljana, NŠAL: župnija sv. Petra Komenda: Rojstna matična knjiga (RMK): 1685–1728.

Nadškofijski arhiv Ljubljana, NŠAL: župnija sv. Petra Radovljica: Rojstne matične knjige (RMK): 1667–1680 (knjiga

vsebuje še PMK 1673–1675), 1680–1689, 1689–1701, 1701–1720, 1720–1732, 1732–1740, 1740–1749, 1749–1758; Poročni matični knjigi (PMK): 1657–1737, 1737–1773; Mrliške matične knjige (MMK): 1657–1723 (vsebuje še PMK 1683–1860), 1724–1744, 1744–1768, 1861–1897.

Nadškofijski arhiv v Ljubljani, NŠAL: župnija sv. Trojice Kamna Gorica: Rojstni matični knjigi (RMK): 1751–1812, 1835–1873; Poročni matični knjigi (PMK): 1816–1861, 1862–1908; Mrliški matični knjigi (MMK): 1752–1812, 1843–1875.

Nadškofijski arhiv Ljubljana, NŠAL: župnija sv. Urha Begunje: Poročna matična knjiga (PMK): 1793–1815.

NŠAL, NŠAL 572, Zapuščina duhovnikov, Zapuščina Franc Pokorn, Župnija Kropa, šk. 377.

NŠAL, Popis prebivalstva župnije Kamna Gorica iz leta 1754, fasc. 116.

NŠAL, Popis prebivalstva župnije Radovljica iz leta 1754, fasc 116.

NŠAL, Status animarum Radovljica 1799–1941, fasc. 2.

NŠAL, Status animarum Radovljica 1798–1880 (Predtrg, Lancovo), fasc. 2.

Upravna enota Radovljica, Matični urad: župnija sv.

Lenarta Kropa: Rojstna matična knjiga (RMK): 1873–1914; Poročna matična knjiga (PMK): 1899–6.10.1940; Mrliška matična knjiga (MMK):1862–1928.

Upravna enota Radovljica, Matični urad: župnija sv.

Trojice Kamna Gorica: Rojstna matična knjiga (RMK): 1874–1924; Mrliška matična knjiga (MMK): 15.5.1945–29.5.1967.

Urad župnijske cerkve v Ivančicah, Register, zvezek 2, str. 456.

Literatura Franc M. Dolinar, Das Jesuitenkolleg in Laibach und die Residenz Pleterje 1597–1704, Dissertatio ad docturatum in Facultate Historiae Ecclesiasticae Pontificiae Universitatis Gregorianae, Ljubljana 1976.

Jože Eržen, Domača hišna imena v Kropi, v: Kroparski zbornik. Ob 100-letnici Plamena (1894–1994), Kropa, Radovljica 1995, str. 198–205.

Nadja Gartner Lenac, Radovljiške družine v 18. stoletju, Muzeji radovljiške občine, Radovljica 2007.

Stanislav Južnič, Knjižničarji in knjige o matematičnih vedah v knjižnici ljubljanskega jezuitskega kolegija, v: Knjižnica 49/3, Ljubljana 2005, str. 160.

Stanislav Južnič, Gabriel Gruber in navigacijski inženir Jurij Vega, v: Arhivi. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, Ljubljana 2003, str. 74.

Bogdan Kolar, Na misijonskih brazdah Cerkve. Oris zgodovine slovenskega misijonstva, Mohorjeva družba, Celje 1998.

Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja, Gorenjski biografski leksikon. Poskusni zvezek 1, Radovljica 1998.

Marjan Kunej, Kamna Gorica na nakovalu časa. Ob 500-letnici prve omembe kraja v pisnih virih. Gorenjski kraji in ljudje IX, Kranj 1999.

Irena Lačen Benedičič, Čigar je zemlja, tega je ruda, ali komu je pripadalo bogastvo Hada, v: Vigenjc.

Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, leto III, Kropa 2003, str. 13–29.

Ivan Mohorič, Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem, I. del, Ljubljana 1969.

Alfonz Müllner, Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts, Wien, Leipzig 1909.

Osebnosti. Veliki slovenski biografski leksikon I–II, Mladinska knjiga, Ljubljana 2008.

Slovenski biografski leksikon, 1. zv., Ljubljana 1925–32.

Verena Štekar–Vidic in Nadja Gartner Lenac, Radovljica v času Linhartovega otroštva, v: Anton Tomaž Linhart: Jubilejna monografija ob 250 letnici rojstva, Ljubljana 2005.

Opombe 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11

12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24

Müllner 1909, str. 302.

Prav tam, str. 149–151.

Mohorič 1969, str. 66.

Müllner, op. 1, str. 159–160.

Prav tam, str. 164–165.

Prav tam, str. 169.

Kolar 1993, str. 36–37.

Gartner Lenac 2007, str. 4.

Prvotno je bil njihov naslov pl. Pichlstain, kasneje se je uporabljal tudi v različicah pl. Pichlstein, pl. Pichelstein.

Müllner, op. 1, str. 303.

Slovenski biografski leksikon (SBL), str.

426–427, in Osebnosti, 2008, str. 445.

Müllner, op. 1, str. 302.

Prav tam, str. 293.

Müllner, op. 1, str. 293.

SBL, op. 11, str. 427.

Južnič 2005, str. 160 in Dolinar 1976, str. 167.

Južnič, op. 16, str. 160.

NŠAL, Zapuščina duhovnikov, Pokorn.

SBL, op. 11, str. 427.

Müllner, op. 1, str. 175–178.

Kunej 1999, str. 69–70.

SBL, op. 11, str. 427.

NŠAL, op.18.

Müllner, op. 1, str. 178–185.

17

25 SBL, op. 11, str. 426 26 Južnič 2003, str. 74.

27 Müllner, op. 1, str. 754–758 in Mohorič 1969, str. 112–114.

28 Müllner, op. 1, str. 293.

29 Prav tam, str. 302.

30 Prav tam, str. 294.

18

31 32 33 34 35 36

Gartner Lenac, op. 8, str. 9.

Müllner, op. 1, str. 594–597.

Prav tam, str. 550.

Prav tam, str. 302.

Prav tam, str. 302–303, in Mohorič, op. 27, str. 68.

NŠAL, Status animarum Radovljica 1799–1941.

Dr. Klemen Bohinc

PRIDOBITEV

PLEMIŠKEGA NASLOVA

Rodbina Kappus je imela v okolici Kamne Gorice na Gorenjskem vsaj od 12. stoletja plavž in železove rudnike. Zaradi zaslug pri razvoju fužinarstva v Kamni Gorici in širše je bil rodbini podeljen plemiški naslov. Cesar Svetega rimskega cesarstva Leopold I. je z diplomo 15. oktobra 1693 povzdignil fužinarja in rudarskega sodnika Janeza (Johanna) Kappusa v žlahtni plemiški stan z naslovom Pichlstain1 (von Pichlstain). Kappusi spadajo med enega od redkih poslovenjenih fužinarskih rodov s plemiškim naslovom. Vsebina pričujočega besedila je vezana na diplomo o podelitvi plemstva. Po kratki predstavitvi širšega zgodovinskega orisa tistega časa in ekonomskih razlogov za podelitev plemiškega naslova bo predstavljena vsebina listine.2

ORIS ČASA Čas pridobitve plemiškega naslova sovpada z obdobjem absolutizma, to je neomejene monarhove oblasti.3 Obenem je to čas turških vpadov. Po zmagi nad Turki se je Avstrija povzpela v velesilo. Dunaj ni bil več samo obmejno mesto, temveč se je razvil v cvetočo metropolo. To je bil čas visokega baroka, za katerega je značilno čezmerno upodabljanje čustev in blišča. Potekala je baročna prenova mest, pred-

vsem s pomočjo italijanskih umetnikov. Na Dunaju so med drugim zgradili Schönbrunn, leopoldinski trakt Hofburga in Karlovo cerkev. V tem obdobju je bila zgrajena tudi cerkev v Kamni Gorici (1652).

Leopold I. je bil rojen na Dunaju leta 1640 kot sin cesarja Ferdinanda III. in španske infantinje Marije Ane. Leopold I. je bil naprej izbran za kleriški stan. Tako je dobil temeljito teološko-znanstveno izo­ brazbo. S svojo razgledanostjo si je odpiral pogled na veliko področij. Govoril je tri jezike in razumel več slovanskih jezikov. Zanimala ga je literatura, znanost, zgodovina. Med drugim je ustanovil univerzi v Innsbrucku in Vroclavu. Bil je glasbeno nadarjen, igral več instrumentov, ustvaril 230 skladb ter bil dirigent komornemu orkestru. Ustanovil je časopis, ki se je pozneje preimenoval v Wiener Zeitung. Zaradi smrti brata Ferdinanda je moral zapustiti kleriški stan. Za cesarja Svetega rimskega cesarstva je bil izvoljen in kronan v Frankfurtu leta 1675, pri svojih 17 letih; cesar je ostal do smrti leta 1705. Ker ni bil politično šolan, je v prvi polovici vladanja prepuščal državne posle knezoma Auerspergu in Lobkowitzu ter kanclerju Prva stran listine o podelitvi plemstva Johannu Kap­pusu,1683. Hrani Gornjesavski muzej Jesenice.

19

Hocherju. V zadnji polovici vladanja je sam prevzel vodenje. Bistvene značilnosti njegovega vladanja so bile nasprotovanje Franciji, boj proti Osmanskemu cesarstvu, centralizem in strogo zasnovan katolicizem.4 Cesar je podpiral merkantilizem. To je ekonomska teorija, ki krepi lastne gospodarske in vojaške zmogljivosti z načrtnim razvojem gospodarstva in zunanje trgovine. Z merkantilistično gospodarsko politiko so hotele absolutistične države 17. in 18. stoletja utrditi vlogo osrednjih državnih organov in vladanja. Vir bogastva so na dvoru videli v kopičenju denarja in dragih kovin, od držav pa se je zahtevalo, da imajo presežek izvoza nad uvozom. Z upravnimi reformami so države pospeševale trgovino in industrializacijo na manufakturni osnovi, se organizirale v enotno gospodarstvo, zato zmanjševale notranje carine ter jih pomikale na državno mejo. Z ustrezno carinsko in trgovinsko politiko so pospeševale uvoz in preprečevale izvoz surovin oz. omejevale uvoz končnih izdelkov, hkrati pa pospeševale izvoz blaga, narejenega v lastnih manufakturah. Merkantilizem se je najprej pojavil v Franciji, njegove temeljne ideje je razvil in jih nato praktično izvrševal Jean Baptiste Colbert, med drugim finančni minister francoskega kralja Ludvika XIV.5 V Lipniški dolini na Kranjskem so v tem obdob­ ju obstajale ugodne okoliščine za razvoj fužinarstva.

V bližini so bila nahajališča železove rude in gozdovi na Jelovici. Lipnica, ki teče po dolini, je omogočala vodni pogon koles za kladiva in mehove. Talilne peči so začeli postavljati v dolini ob vodnih strugah in začele so nastajati prve fužine. Prav te danosti so že znali izkoristili Ortenburžani, pobudniki razvoja železarstva na tem območju.6 Ortenburški rudarski red, ki ga je leta 1381 izdal Friderik Ortenburški, ureja razmerja in odnose med zemljiškim gospodom, rudarskimi mojstri in delavci na področju rudarstva in železarstva.7 Natančno določa premoženjska vprašanja, položaj posameznikov, organizacijo obratovanja, sodne zadeve in kazensko pravo. Ortenburžane so leta 1420 nasledili Celjski grofje in potrdili veljavnost reda. Med vladavino Habsburžanov (po letu 1456) sta bila železarstvo in rudarstvo podrejena vladarjevemu uradništvu in s tem je bila zemljiškim gospodom odtegnjena pravica do rudnega regala. Zaradi tega je prišlo večkrat do sporov z deželno gosposko.

Fužinarji so se pritožili pri nadvojvodi Ferdinandu in leta 1550 dosegli, da je bil podpisan prvi Ferdinandov rudarski red za Kranjsko, ki je veljal za fužine v Kropi, Kamni Gorici, Lipnici in Kolnici.8 Red vsebuje 71 členov, med njimi policijski, rudarski in železarski člen. Sledil je še Ferdinandov rudarski red za Nižjeavstrijske dežele z 208 členi, izdan maja 1553. S tem redom je bilo ustanovljeno višje rudarsko sodstvo za deželo Kranjsko. Leta 1575 pa je nadvojvoda Karl potrdil nov rudarski red (Karlov rudarski red), ki je bil v veljavi več kot dvesto let, in sicer za vse fužine na Kranjskem in Goriškem.9 20

Naravne danosti, urejeni rudarski redi in pojav merkantilizma so samo pospeševali rast in razvoj manufaktur. Takšne okoliščine so prav gotovo spodbudile podelitev diplome, s katero je cesar utrdil fužinarstvo v Kamni Gorici in širše. Za vse skupaj pa so predvsem zaslužni Kappusi, rod, ki je v nadaljnjih stoletjih utrdil fužinarstvo na področju Kamne Gorice in vzgojil precejšnje število izobražencev.

Kappusi so pisemsko plemstvo, ki je prejelo naslov formalno s plemiško diplomo leta 1693.10 To je enostavno (netitularno) plemstvo. Uradno so se plemiči imenovali plemiči Svetega rimskega cesarstva.

Pravico do podeljevanja plemiških naslovov je imel praviloma cesar. Ker je bila podelitev plemiškega naslova združena s pridobitvijo posameznih ugodnosti, je prihajalo do zlorab. Omejiti so jih poskušali s plemiškim pravom, ki je temeljilo na salijskem pravu, to je pravnem kodeksu salijskih Frankov. Ta je nastal v 5. stoletju v Galiji. Izdal ga je Klodvik, ponovno pa je izšel pod Karolingi. Vseboval je civilne in kazenskopravne določbe in odmerjal globe za prestopnike.

Temelj tega prava je bila zakonska zveza in z njo povezano dedovanje po moški strani. Plemiški stan so lahko podedovali le zakoniti dediči, otroci, rojeni v zakonski zvezi. Ženska, ki se je poročila s plemičem, je lahko prevzela plemiški naslov. Plemkinja, ki se je poročila z neplemičem, je pri poroki naslov izgubila.

Tudi otroci, rojeni v takšnem zakonu, so ostali neplemiči. Pri povzdigu v plemiški stan so rodbini Kappus v priimku dodali naslov, izpeljan iz imena kraja Kamna Gorica, s predlogom pl. (nemško von). Tako se je po novem priimek rodbine glasil Kappus pl. Pichlstain.

DIPLOMA O PODELITVI Diploma o podelitvi plemiškega naslova je pergamentna listina in obsega 15 strani, napisanih v gotici. Besedilo je sestavljeno iz zelo dolgih stavkov, kar je značilno za besedila iz obdobja visokega baroka.

V diplomi je tudi risba Kappusovega grba. Ohranjen je tudi pečat, s katerim je bila listina zapečatena. Diplomo so od izdaje naprej hranili v Kappusovi hiši v Kamni Gorici; po letu 1952 jo hrani Gornjesav­ski muzej Jesenice.

Na začetku diplome se najprej predstavi cesar Leopold I.: »Mi, Leopold, po božji milosti izvoljeni rimski cesar vseh časov, množivec kraljestva, kralj v Nemčiji, na Madžarskem, na Češkem, v Dalmaciji, na Hrvaškem in v Slavoniji, nadvojvoda Avstrije, vojvoda Burgundije, Brabanta, Štajerske, Koroške, Kranjske, Luksemburga, Würtemberga, zgornje in spodnje Šlezije, knez Švabske, mejni grof svetega rimskega cesarstva v Burgauu, na Moravskem, zgornje in spodnje Lužnice, pokneženi grof Habsburški za Tirolsko, Pfird, Kyburg in Gorico, deželni grof v Alzaciji, gospod za slovensko marko, Pordenone in Salins.«11

V nadaljevanju je zapisano, da se s to listino cesar javno izpoveduje kot rimski cesar, postavljen po volji Vsemogočnega. To stori v čast svetemu rimskemu cesarstvu, dednim kraljestvom, kneževinam in deželam. Ker je spoznal delavnost, pravičnost, dobre navade in kreposti rodbine, ji je želel s plemiškim naslovom podeliti posebne svoboščine in dovoljenja.

V diplomi je eksplicitno prvič omenjen Johann Kappus v odstavku: »Ko milostno ogledujemo in spoznavamo spodobnost, poštenost, plemiške dobre nravi, kreposti, razumnost, s tem pohvalimo našega zvestega dragega Johanna Kappusa in njegovo pokončnost. Ob tem tudi pokorščino, pokončnost, koristnost, zvesto služenje njegovih staršev tako v vojnih časih kot v mirnih časih v splošno korist in korist ljubi domovini in naši slavni vladarski hiši Avstriji. Predniki Vašega imena so že pred več kot tristo in več leti postavili fužino v Kamni Gorici, ki so jo ustanovili in z lastnimi stroški postavili pokonci. Za njeno vzdrževanje so imeli veliko stroškov. Komori so iz leta v leto prispevali znatni dobiček prek različnih uradov in komisij.«12 Pomoč komore z znatnimi vsotami denarja je bila v veliko korist vladarski hiši predvsem v švedski vojni (1630–35). Zaradi poguma, nasvetov in velikega znanja so bile Johannu Kappusu podeljene posebne milosti in svoboščine. Zapisano je, da to velja za vse zakonite dediče po moški in ženski strani za vse večne čase. Plemenitenje zagotavlja uživanje višjega položaja v družbi in v Svetem rimskem cesarstvu ter kraljestvu, kneževini in deželnih fevdih. S to diplomo so postali Kappusi izenačeni z vitezi oziroma plemiči.

Diploma natančno opiše plemiški grb: »Dragocenost naj za vedno sledi takole: Štiridelni ščit, v njegovem prednjem zgornjem in zadnjem spodnjem delu na rumenem ali zlatem polju dva enaka zravnano stoječa rudarja, oba obrnjena v desno, rdeče ali rubinaste barve, modro ali azurno oblečena, z belo ruto okoli vratu, modrim suknjičem, modrimi hlačami, rdečimi nogavicami, levo roko oprto na pas, v desnici rudarsko kladivo, komolec oprt na bok; desni zgornji in levi spodnji del: dve zeljnati glavi na modrem polju na strmi skali ali hribčku; nad ščitom turnirsko pokrivalo, na desno z rumeno ali zlato modro ali lazurno barvo, toda levo belo ali srebrno in zeleno navzdol viseče slemno pregrinjalo; zgoraj rumena ali zlata kraljeva krona, nad njo že v ščitu opisani rudar, obrnjen proti desni, noge skrite za pokrivalom. Dragocenost je narisana v sredini pisma in s pravimi barvami pobarvana.«13 Kappusovemu rodu je bila s to diplomo podeljena milost. Na podlagi podeljenih svoboščin so imeli v skupnosti Svetega cesarstva, dednega kraljestva, kneževin in dežel, pravico do plemiškega življenja.

Na podlagi tega pisma lahko torej plemeniti Kappus z vsemi svojimi dednimi nasledniki moškega in žen-

skega spola za vse večne čase v spisih, govorih, naslovih, pečatih, poslih in uradih uporablja naslov Kappus plemeniti Pichlstain. Cesar v nadaljevanju listine sporoča, naj bo taka titula ali naziv izdana tudi iz vseh cesarskih pisarn.

Stanovom priporoča: »Nato zapovedujem vsem: volilnim knezom, knezom, duhovnim in svetnim prelatom, grofom, baronom, vitezom, vojaškim najemnikom, mestnim namestnikom, deželnim gradiščanom, deželnim glavarjem, deželnim maršalom, deželnim namestnikom, glavarjem, vicedomom, gradiščanom, skrbnikom, namestnikom, deželnim sodnikom, uradnikom, vaškim županom, svetnikom, grboslovcem, heroldom, meščanom in občinam ter poleg tega vsem drugim našim: cesarstvu, našemu dednemu kraljestvu, kneževinam in deželnim podložnikom in vsem zaupnikom, da zares in v soglasju s tem pismom Vi spredaj omenjeni Johann Kappus pl.

Pichlstain in vsi njegovi zakoniti telesni dediči po moški in ženski strani za vse večne čase uživate pridobitve: sveto cesarstvo, tudi naše dedno kraljestvo, kneževine in dežele, užitke, ki jih prinašajo fevdi in turnirji plemenito rojenim. In viteške plemiče in vse duhovne in svetne stanove in stvari, kot stoji, sprejeti, držati in ceniti, in vse zgoraj omenjene našega cesarja: kraljeve in nadvojvodove milosti in plemenitimi svoboščinami…«14 Vsakdo, ki bi storil težko nemilost proti zgoraj zapisanemu, bo kaznovan. V diplomi je predpisana globa 30 mark lotov zlata za tiste, ki bi zapisano kršili.

Na koncu diplome je zapisano, da so dragocenosti in pravice zaščitene z listino, zapečateno s priloženim cesarjevim pečatom. Diploma s cesarjevim pečatom je bila izdana na Dunaju 15. oktobra tisoč šeststotriindevetdesetega leta po rojstvu Kristusa. To je 36 let po izvolitvi Leopolda I. za svetega rimskega cesarja, 39 let po izvolitvi za madžarskega kralja in 38 let po izvolitvi za češkega kralja.

Opombe 1 2

3

Kasneje so naslov zapisovali tudi z različicama Pichlstein, Pichelstein.

Za pomoč pri transkripciji plemiške listine se zahvaljujem Marku Mugerliju, za strokovni pregled teksta pa doc. dr. Matjažu Ambrožiču in doc. dr. Mihi Preinfalku.

Brigitte Vacha, Die Haubsburger. Eine Europäische Familiengeschichte, Verlag Styria, Graz, Wien, Köln 1996, str. 229–276.

21

4 5 6 7 8

22

Prav tam, str. 260–262.

Prav tam, str. 237–239.

Jože Gašperšič, Gorenjsko železarstvo v XIV. in XV. stoletju, v: Kronika VII (1959), št. 1, str. 5–10.

Ortenburški rudarski red, Gornjesavski muzej Jesenice, Jesenice 2001, str. 10–12.

Janez Šmitek, Lipniška dolina v 16. stoletju, v: Kroparski zbornik. Ob 100-letnici Plamena (1894–1994), Kropa, Radovljica 1995, str. 114–127.

9 10 11 12 13 14

Jože Gašperšič, Ferdinandejski rudarski red za fužine pod Jelovico, v: Kronika VIII (1960), št. 3, str. 149–158.

Miha Preinfalk, Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRFC SAZU, Ljubljana 2005, str. 21–30.

Plemiška listina Johanna Kappusa, Arhiv Gornjesavskega muzeja Jesenice, 1693.

Prav tam.

Prav tam.

Prav tam.

Mag. Tomaž Nabergoj

MARKO ANTON KAPPUS (1657–1717):

misijonar, ki je odkrival Mehiko

V letu Gospodovem 1685 je general jezuitskega reda oče Karl de Noyelle prejel pismo, ki mu ga je 7. avgusta v Milanu napisal neki Marko Anton Kappus.

Ta se je v začetku tistega leta ponudil za kitajski misijon. Zdaj pa, piše, sliši od očeta nemške asistence, da je prosta pot v Zahodne Indije in da so tam zaželeni očetje izpod oblasti avstrijske krone. Ker pot na Kitajsko ni prosta, se Kappus ponuja za to odpravo in tudi ne ocenjuje za oviro, da bo šele naslednjega septembra posvečen v duhovniško službo.1 Kdo je bil ta jezuit, ki si je želel na Kitajsko, pa ga je pot vodila v Zahodne Indije, točneje v severozahodno Mehiko, in je bil tam misijonar 30 let? Njegovo življenje in delo sta predvsem po zaslugi Janeza Stanonika že dovolj raziskana, da lahko ponudimo kratko biografsko skico in temeljna spoznanja o Marku Antonu Kappusu, nekaj odlomkov iz njegovih pisem ter nekaj še neobjavljenih drobcev iz ohranjenih dokumentov. S tem želimo opozoriti na pomen Marka Antona Kappusa za zgodnjo kolonialno zgodovino mehiške pokrajine Sonore in tudi za védenje o Mehiki med Slovenci. Misijonar Kappus pa ima prav tako posebno mesto v zgodovini svojega rodnega kraja Kamne Gorice in rodbine Kappusov.

BIOGRAFSKA SKICA Jezuit Marko Anton Kappus, rojen leta 1657 v Kamni Gorici na Kranjskem, je od leta 1688 do smrti leta 1717 deloval med Indijanci v Sonori na severozahodu Mehike in je prvi misijonar s slovenskega ozemlja v Novem svetu (če ne upoštevamo leta 1647 na Ptuju rojenega Ivana Rattkaya iz ogrsko-hrvaške plemiške rodbine, delujočega med Indijanci Tarahumara v Mehiki v letih 1680–83). Razen misijonskega dela je z vodilnim misijonarjem tiste dobe Eusebiom (Evzebijem) Franciscom Kinom (1645–1711) pomembno sodeloval pri zemljepisnih raziskavah Kalifornije in o tem prvi obvestil srednjo Evropo, v svojih pismih je opisoval naravo in prebivalce Sonore, kot avtorja zbirke latinskih pesmi pa ga lahko štejemo tudi za začetnika literarne ustvarjalnosti Slovencev v obeh Amerikah.

Zemljevid Sonore in Kalifornijskega zaliva iz leta 1701, ki ga je Kino posvetil Kappusu z besedami: Prečastitemu p. Marku Antonu Kappusu DJ, rektorju kolegija v Mátapeju, pospeševalcu in dobrotniku teh novih pokrajin in misijonov.

23

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

1657: 12. aprila se je rodil v Kamni Gorici pri Radovljici 1676: stopil v jezuitski red na Dunaju 1679–80: učil latinščino v jezuitskem kolegiju v Ljubljani 1680–82: učil latinščino v jezuitskem kolegiju v Leobnu 1682–83: učil latinščino v jezuitskem kolegiju v Zagrebu 1683: študiral teologijo v Gradcu 1684–85: študiral teologijo v Milanu 1685: v začetku leta neuspešno zaprosil za odhod v »kitajske misijone« 1685: 7. avgusta zaprosil za odhod v »indijske misijone« 1686: posvečen v duhovnika 1687: 30. junija odpotoval iz španskega Cádiza prek Kanarskih otokov v Mehiko 1687: 8. avgusta prispel v pristanišče Aguadilla v Portoriku 1687: 15. septembra prispel v Vera Cruz v Mehiki 1687: konec leta odpotoval iz Ciudada de Méxica v Sonoro 1688: 11. marca prišel v Sonoro 1688–1696: misijonar v kraju Cucurpe med Indijanci Ópata 1689: skupaj z jezuitom Eusebiom Franciscom Kinom na odpravi k Indijancem Pima ob zgornjem toku reke Magdalena 1691: odprava k Indijancem Seri in Tepoke 1694: od 9. do 22. februarja na odpravi h Kalifornijskemu zalivu 1694: padre rector rektorata Nuestra Se ora de los Dolores, ki je združeval sedem misijonov 1696–1704: rektor kolegija v kraju Mátape 1701: novi zemljevid Kalifornije, ki ga je izdelal Kino, poslal v Avstrijo 1704: misijonar v kraju Arivechi 1705: vice-rektor kolegija v kraju Mátape 1707–1708: rektor misijonskega območja San Francisco Borja s sedežem v Arivechiju 1715: padre visitador – nadzornik vseh misijonov v Sonori 1717: 30. novembra umrl v kraju Arivechi v Sonori v Mehiki

Antona Kappusa kapitan Juan de Armental zapisal: »Visok, vitek, rdečelas in modrook«.2 Kakšen človek je bil po značaju, pa razkriva nekaj zanimivih oznak o njem v seznamih misijonarjev iz posameznih misijonskih provinc, ki jih hrani Arhiv Jezusove družbe v Rimu. V enem izmed zgodnjih so zapisane Kappusove osebne karakteristike: nadarjenost oziroma razum – najboljša (Ingenium: Optimus); razsodnost – srednja (Iudicium: Mediocre); znanje – majhno (Prudentia: Exigua); izkušenost – nikakršna (Experientia: Nulla); napredek oziroma uspeh v pismenosti – najboljši (Profectus in litteris: Optimus); obseg nravi oziroma značaj – zmeren (Complexio: Temperata); talent – za spovedovanje in uradovanje (Talentum: Ad confessiones et ministeria).3 To subjektivno oceno neznanega zapisovalca, verjetno Kappusovega predstojnika, nam tu in tam dopolnjujejo različni dokumenti in pisma, ki jih je pisal sodelavcem oziroma predpostavljenim ter prijateljem in sorodnikom. Ti so glavni vir za poznavanje Kappusovega življenja in dela.

VIRI IN LITERATURA O MARKU ANTONU KAPPUSU

Večina doslej znanih dokumentov o Marku Antonu Kappusu je neobjavljena in ni preučena, zato bi jih bilo treba najprej zbrati, transkribirati, prevesti in ustrezno objaviti, kar pa zahteva načrtno in sistematično delo ter sodelovanje raziskovalcev v različnih ustanovah in državah.7 Glede na navedbe v Kinovi kroniki in obseg korespondence med jezuiti misijonarji (v Sonori oziroma Mehiki ter z dopisovalci iz Evrope in iz drugih delov sveta) je mogoče pričakovati odkritja novih dokumentov, predvsem v Mehiki (arhivi v Ciudadu de Méxicu in Puebli, morda v Sonori), Italiji (jezuitski arhiv v Rimu), Španiji (arhiv Indij v Sevilli), prav tako v srednji Evropi. Morda se glede na omembe v ohranjenih dokumentih tudi v

Pošta Slovenije je ob 500. obletnici Kolumbovega »odkritja« Amerike leta 1992 poleg poštne znamke, posvečene Krištofu Kolumbu, izdala tudi znamko z motivom Marka Antona Kappusa. Na njej je na levi strani prikazan zemljevid Sonore, na desni pa v stilizirani podobi misijonar z dvema Indijancema. Sicer se ni ohranila nobena Kappusova upodobitev, a kakšen je bil videti, si po enem izmed virov lahko predstavljamo. V seznam potnikov, ki so 30. junija 1687 na ladji Campechan de San Román odpluli iz španskega Cádiza proti Novi Španiji, je namreč ob imenu Marka 24

Zdaj vemo za 60 ali 61 dokumentov, povezanih neposredno s Kappusom; skoraj vse je napisal on sam v španščini, latinščini ali nemščini. V celoti jih je ohranjenih 45, 15 ali 16 pa le omenjenih ali delno citiranih, posebno v znameniti Kinovi kroniki Favores Celestiales iz leta 1710.4 To so predvsem pisma, a tudi seznami, komentarji ipd., pa tudi zbirka pesmi v latinščini (zaenkrat znana žal le po naslovu in bibliografskih podatkih). Poseben vir je krstna knjiga z vpisi krščenih oseb s konca 17. stoletja, v kateri je tudi 20 Kappusovih vpisov iz let 1689–94.5 To je razmeroma veliko dokumentarnega gradiva, ki se je ohranilo v arhivih in knjižnicah v tujini, posebno v Mehiki in ZDA ter Italiji, štiri pomembna pisma tudi v Sloveniji.

Podatke o tem je, z izjemo gradiva pri nas, v veliki meri zbral avstrijski raziskovalec dr. Bernd Hausberger, ki je dopolnil starejše bibliografske preglede in izdal dve zelo pomembni monografiji o jezuitih misijonarjih iz srednje Evrope oziroma o sistemu jezuitskih misijonov v kolonialni Mehiki.6 Njegovo delo, utemeljeno na poprejšnjih raziskavah mehiških in ameriških raziskovalcev, predvsem pa na sistematičnem študiju arhivskega gradiva, je bistveno za razumevanje delovanja jezuitskega reda in zgodovinskih okoliščin v tedanji Mehiki.

Sloveniji kje skriva še kako Kappusovo pismo, morda pa je bila njegova zapuščina uničena v požaru, ki je zajel jezuitski kolegij v Ljubljani leta 1774.

O življenju in delu Marka Antona Kappusa je največ objav prispeval akademik Janez Stanonik, najboljši poznavalec tematike v Sloveniji, posebno v slovenski znanstveni reviji Acta Neophilologica.8 V letih od 1986 do 1997 je v njej objavil šest študij o posameznih Kappusovih pismih. Dve sta bili znani in objavljeni že prej: pismo v nemščini bratu Janezu Kappusu iz kraja Mátape v Sonori 20. junija 1699 je bilo leta 1728 vključeno v prvo knjigo iz serije Der Neue Welt-Bott, ki je v letih 1728–61 v petih zvezkih, izdanih v Augsburgu, Gradcu in na Dunaju, javno predstavila vrsto pisem misijonarjev jezuitov iz različnih delov sveta.9 Drugo pismo, napisano v latinščini, je Kappus iz Mátapeja z datumom 8. junij 1701 poslal na Dunaj jezuitu Philippusu Alberthu. Posebej pomembno je zato, ker mu je Kappus priložil Kinov novi zemljevid Sonore in Kalifornijskega zaliva, naslovljen Passo por tierra in posvečen prav Kappusu, »pospeševalcu in dobrotniku teh novih pokrajin in misijonov«. Zemljevid s pismom je bil objavljen v Hamburgu in Leipzigu leta 1707, in sicer v nemški reviji Nova litteraria Germaniae aliorumque Europae regnorum anni MDCCVII collecta. Kappus je bil tako prvi, ki je o novih geografskih odkritjih obvestil srednjo Evropo.10 Štiri Kappusova pisma na Kranjsko je Janez Stanonik našel v t. i. dolskem arhivu, zbirki dokumentov za zgodovino Kranjske, ki jih je zbral botanik, zbiralec starin in literarni zgodovinar Jožef Kalasanc Erberg (1771–1843). Pisma so se ohranila v prepisih, ki so nastali v začetku 18. stoletja in jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Najzgodnejše izmed njih je Kappus napisal v latinščini še na poti v Ameriko, na Kanarskih otokih, 10. julija 1687 in ga poslal Mihaelu Dell Potae, članu jezuitskega kolegija v Ljubljani.11 Drugo pismo, napisano v nemščini in datirano v kraju Cucurpe 30. aprila 1689, je Kappus poslal Frančiški Adlmann, opatinji samostana v Škofji Loki.12 Dne 20. januarja 1691 je v kraju Cucurpe napisal dve pismi, eno v nemščini bratu Janezu v Kamno Gorico in eno v latinščini Janezu Gregorju Dolničarju (Joannes Gregorius Thalnitscher de Thalberg), pravniku, kronistu in zgodovinarju v Ljubljani, eni najpomembnejših osebnosti v tedanjem javnem življenju in kulturnem dogajanju na Kranjskem. Pismi sta zanimivi predvsem zato, ker obravnavata upor Indijancev Tarahumara leta 1690.13 Posebno študijo je Stanonik posvetil Kappusovi zbirki pesmi, pravzaprav kronogramov v latinščini, izdanih leta 1708 v Ciudadu de Méxicu.14 Leta 2007 je v isti reviji ponovno ovrednotil dotedanje raziskave, pri čemer je poleg kratkega orisa Kappusovega življenja v Sonori in pregleda slovenskih študij o njem poudaril predvsem zgodovinski okvir njegovega življenja pred odhodom v Ameriko. Izvor v podjetni družini, ki se je v Kamni Gorici tradicionalno ukvarjala z že-

lezarstvom, ter sodelovanje Kappusov v javnem oziroma kulturnem življenju in upravi na Kranjskem so Marku Antonu omogočili dobro izobrazbo, na izoblikovanje njegove osebnosti pa so vplivale tudi splošne družbene in politične razmere – vse to je bilo pomembno za njegovo poznejše delovanje v Sonori.15 S Kappusom so se sicer ukvarjali raziskovalci v Sloveniji (Zmago Šmitek, Irene Mislej, Jerneja Petrič, Aleksandra Mrdavšič) in tudi v zdomstvu, posebno v ZDA (Ivan Martelanc, Stanley Žele, Erik Kovačič, Edi Gobec, John Zaplotnik).16 Znanstvena monografija o Marku Antonu Kappusu pa ostaja cilj in izziv.17

PADRE KAPPUS – MISIJONAR MED INDIJANCI ÓPATA Kappus je v Sonori deloval v sistemu jezuitskih misijonov, ki so bili del globalnega projekta Katoliške cerkve, utemeljenega s teološko doktrino in misijonskimi metodami. V nasprotju s kompleksnimi družbami Mezoamerike so bila domorodna ljudstva Sonore na vseh področjih neprimerno slabše razvita in so se tudi močno upirala španskim osvajalcem. Nalogo pacificirati in pokristjaniti severozahodne pokrajine so dobili jezuiti, ki so v Mehiko prišli leta 1572, v Sonoro pa začeli prihajati v 20. letih 17. stoletja. Vzpostavili so sistem misijonov kot samozadostnih poljedelsko-živinorejskih podjetij, dotlej pogosto nomadske ali polnomadske Indijance pa zbrali v stalnih naseljih (reducciones), kar je omogočalo nadzor, organiziranje domače upravne strukture in vojaške obrambe proti upornim plemenom. Hkrati s tem so jezuiti uvajali nove vrste ekonomije, delno povezane z novo naseljenimi španskimi rudarji, posestniki, vojaki in trgovci. Vzporedno z družbeno-gospodarskimi spremembami kot sestavnim delom kolonizacije je potekal drugi bistveni proces: evangelizacija in ob tem izkoreninjenje indijanskih verovanj, predstav in tradicij. Od začetkov se je torej krščanstvo širilo ne le kot religija, ampak hkrati kot politični, kulturni in gospodarski sistem.

Kappus je življenje svojih Indijancev, različne dogodke in tudi naravo Sonore opisoval v pismih, ki jih je pošiljal drugim misijonarjem v Mehiki ter prijateljem in sorodnikom v Evropo. Vendar je še vedno ohranil svoje zanimanje za Kitajsko in si več let dopisoval z dvema tamkajšnjima misijonarjema, Pedrom van Hamejem in Engelbertom Fridellijem, kakor nam pokaže Kappusovo pismo Juanu de San Martínu 24. januarja 1716.18 Kot misijonar je deloval skoraj izključno med Indijanci Ópata in Eudebe, ki so živeli v osrednji Sonori, predvsem ob zgornjih tokovih rek San Miguel, Sonora, Batuc in Yaqui. Plemeni sta živeli skupaj v istih naseljih in govorili zelo sorodna jezika iz uto-azteške jezikovne skupine; raziskovalci ju večinoma obravnavajo kot pleme Ópata. Ti Indijanci so bili od vseh v Sonori najnaprednejši. Ukvarjali so se s poljedelstvom, imeli stalne naselbine in izdelovali različne obrtne izdelke. V pismu Frančiški Adlmann, opatinji samostana v Škofji Loki, je Kappus 30. apri25

la 1689 zapisal: »Ta dežela je večinoma razdeljena s hribi in gorami, ravnine je malo; zato se polja obdeluje le v dolinah in zelo blizu rek, kjer je namreč mogoče za pomoč uporabiti vodo, saj drugače zemlja, izsušena od vročine in pomanjkanja dežja, ne bi dala nobenega plodu. Moji Indijanci so zelo predani delu, posebno poljedelstvu. Zame pridelajo dovolj pšenice in koruze (to je indijansko žito, in ni nič drugega kot turška pšenica), kakor tudi fižola. Dva vrtova v misijonu sta obilno preskrbljena z različnim sadjem, posebno s kutinami, granatnimi jabolki, figami in breskvami; imam tudi majhen vinograd in letos sem posadil nekaj majhnih hrušk in pomaranč. Moji vrtnarji so marljivi tudi v drugih vrstah vrtnarstva, kakor je sejanje in sajenje čebule, česna, solate, redkve, zelja; letos so zame posejali tudi sladkorni trs in zelo veliko polje bombaža, saj tu ni lanenega semena; in Indijanke izdelujejo in tkejo iz bombažne volne zelo lepe namizne prte in prtičke, vendar brez kakršnih koli tkalskih priprav, kar je gotovo presenetljivo.«19 Druga ljudstva v Sonori oziroma na severozahodu Mehike so se preživljala s primitivnim poljedelstvom, nabiralništvom, lovom in ribolovom ter bila pretežno polnomadska, s slabo razvitimi produkcijskimi sredstvi in družbenimi odnosi. Najbolj preprosto in pogosto zelo sovražno do Špancev so kot lovci in nabiralci živeli Indijanci ljudstva Seri v puščavskih obalnih območjih ob Kalifornijskem zalivu, ki jih je Kappus tudi sam poznal. V omenjenem pismu Frančiški Adlmann iz leta 1689 je še zapisal: »Vsi Indijanci, ki so mi podrejeni, so krščeni in hodijo naokrog oblečeni, ampak moji sosedje, ki živijo proti zahodu, pa so vsi pogani in govorijo najtežji jezik, kar jih je v Indijah, da, celo na vsem svetu, zakaj njihovo govorjenje je, kakor bi stalno kašljali in bi se hoteli izkašljati. To ljudstvo je imenovano Seri in Tepoke, živijo brez védenja o našem Stvarniku, niti ne molijo kakšnega malika, sploh nič ne delajo, ne obdelujejo polj, živijo v najbolj nerodovitni pokrajini, njihovo življenje se skoraj v ničemer ne razlikuje od živali, vendar pa so zelo prijazni, ne naredijo nobenega zla mojim Indijancem, med katerimi preživijo najboljši del leta; pred 14 dnevi smo jim dali kos zemlje, saj želijo ostati med nami, sprejeti pravo vero in biti krščeni. Začeli so že obdelovati zemljo in med zadnjimi velikonočnimi prazniki sem, da bi ustvaril v njih veliko željo po svetem krstu, krstil na njihove dolgotrajne in nujne prošnje kakšnih 20 otrok, in ko sem odhajal naslednji dan v drugi misijon, mi je 4 milje sledilo nekaj njih in njihovih otrok, da bi tudi oni bili krščeni, kar sem tudi storil z največjo tolažbo, posebno ker sem opazil takšno vnemo med njimi. Potem sem šel k mojemu sosedu, ki je od mene oddaljen slabe 4 nemške milje. Je nemški oče, ime mu je oče Evzebij Kino, in midva sva zadnja v tem delu Indij. In nihče več ni pred nama, ampak samo pogani. Večina njegovih Indijancev je poganov in živijo proti severu, nekateri tudi med severom in zahodom in se imenujejo Pima.«20 26

Problem tujih jezikov je bil za misijonarje eden večjih. V prvi fazi so učili španščine domače prevajalce, sčasoma pa so se sami naučili domorodnih jezikov.

Uporabili so misijonsko metodo akomodacije (prilagoditve): znanje teh jezikov jim je omogočilo dostop do religije in kulture Indijancev, s tem pa spoznavanje njihove družbene strukture. Kino v svoji kroniki Favores Celestiales poroča, da je bil 11. marca 1701 na obisku v misijonu v Kaliforniji. Molili in peli so v različnih jezikih: španščini, latinščini, italijanščini in tudi kalifornijščini; šest domačinov, štirje odrasli in dva otroka, ki jih je imel s seboj oče rektor Juan María Salvatierra, je bilo tako dobro poučenih, da so za očetom peli molitve, prevedene v lepe verze v kalifornijskem jeziku. Dva dni pozneje je isti padre pridigal vojakom v španščini, Indijancem Pima pa v njihovem jeziku.21 A prvi znak spreminjanja identitete indijanskih skupnosti so bila nova, krstna imena. Kappus je v pismu Frančiški Adlmann o svojem delovanju s Kinom zapisal: »Iz njegovega misijona sva šla na pot k poganom, ki živijo v dolini reke Himeris; sprejeli so naju z največjo ljubeznijo in nasled­njega dne sva pripravila slovesnost in po peti maši sem krstil 61 odraslih in otrok, ki so želeli biti kristjani in ki so že bili poučeni. To je bilo 18. aprila v tem tekočem letu 1689. Na isti slovesnosti je bilo prisotnih tudi pet poganskih poglavarjev Indijancev, od katerih sem enega, ki je bil prvi med njimi, takrat krstil. In želel je biti imenovan Jožef Ignacij, ni pa manjkalo drugih, ki sva jim dala imena bratov in znancev, kot tudi imena gospa, kakor Frančiška, Terezija, Ludvika, Jožefa, Antonija, Barbara, Marija Magdalena, Katarina, Kordula, Julijana, in še druga podobna imena v spomin na prijatelje in znance.«22 Poimenovanje ob krstu po sorodnikih misijonarjev ali kar po njih samih je bilo v navadi. Tako sta npr.

15. februarja 1702 v kalifornijskem kraju San Rafael de Actun misijonarja Manuel Gonzáles in Eusebio Francisco Kino krstila dva otroka: eden je postal Manuel, drugi Eusebio.23 Domorodna poimenovanja so ostala le kot priimki, kakor nam pričajo vpisi v zgoraj omenjeno krstno knjigo za Cucurpe in Saracachi za leta 1689–94. Kappus je npr. za leto 1689 vpisal: »Mihaela. 23. septembra sem svečano krstil Mihaelo, posmrtno hčer Manuela Chiguuma, volovskega pastirja, in Marije Nidanu. Botra Lucija Moruisar.

Marko Anton Kappus, S. J., služabnik (krščanskega, op. T.N.) nauka po Njegovem veličanstvu.«24 Kappusov tovariš, češki misijonar Adam Gilg (1653–1709), ki je od leta 1688 delal v težavnem misijonu med ljudstvom Seri na jugozahodu Sonore, v nekem pismu iz leta 1692 omenja napete odnose med različnimi indijanskimi skupnostmi. Zaradi njih je Gilg leta 1691 moral prepričati skupnost Indijancev Tepoke (Tepocas), ki je spadala k Indijancem Seri, da je zapustila puščavo in ustanovila nov zaselek »prav na mestu, kjer se je v prejšnjih časih prikazoval hudič«. Ustanovitev naselbine ali misijona na kraju, kjer so Indijanci opravljali svoje obrede, je bila zelo pogosta in je demonstrirala nadvlado krščanske

vere nad njihovimi verovanji. Gilg piše, da je »padre Marcus Kappus« priskrbel hrano za te Tepoke in da je bral sveto mašo za novo skupnost. »Njegov misijon je dve uri hoda od mojega in pogosto obišče ta misijon. Poučujeva jih (Indijance, op.) v sveti veri in jim pomagava zgraditi bivališča in tej vasi sva dala ime po sv. Tadeju. Tu sva ustanovila še drugo vas z imenom sv. Evstahija, vendar so jo tistega dne popoldne, ko sem se vračal v svoj misijon, uničili (Indijanci, op.) Cocomacaketzen. Mojega spremljevalca, ki je bil Indijanec, so v temi ubili na poti, ko je hodil poleg mene.«25 Indijanci različnih plemen pa se niso spopadali le med sabo oziroma trpeli vdorov plemen, kot so bili Apači, ampak so se upirali tudi misijonarjem.

Kappus je tak primer navedel v pismu bratu Janezu 20. januarja 1691: »Letos je prišlo med Indijanci Tarahumara, ki živijo vzhodno od nas, do grozne revolucije; večina njih se je združila v zaroto, da bi pokončala vse patre, ki živijo med njimi v različnih misijonih. 29. marca so začeli to izvrševati v Yepómeri in navsezgodaj zjutraj obkrožili hišo očeta s toliko ognja in dima, da je bil prisiljen priti iz hiše.

In čim se je prikazal na vratih, so ga ničvredneži napadli s puščicami in ga usmiljenja vredno ustrelili do smrti. Oče se je imenoval Didacus Ortiz de Foronda. Takoj nato so požgali tudi cerkev in hišo ter odšli, da bi enako naredili v naslednjem misijonu, kjer so se skupaj našli trije očetje; neki zvesti Indijanec je prišel pred njimi in je pravočasno opozoril očete, da so lahko pobegnili. In ti ubogi (očetje, op.

T.N.) so se v vsej naglici umaknili k zvestim Indijancem. Medtem so slabe novice dosegle Yécoro, misijon, ki ga je upravljal nemški oče s Češkega z imenom Maksimilijan Amarell, ki je bil moj tovariš na poto­vanju (po cesti, op. T.N.) iz Méxica. Za gosta ali bolje za tolažbo je imel nekega očeta iz sosednjega misijona, ki se je, čim je izvedel za dogodke, odpravil, da bi iz svojega misijona vzel kelih in cerkvena oblačila. A barbari so ga na poti napadli in ko se je zavedel, da je veličastna smrt blizu, je pokleknil in s sklenjenimi rokami prosil dobrega Boga za svoje sovražnike. In ko je tako kleče molil, je eden izmed barbarov zaplesal proti njemu in naredil navidezne vbode pred njim, in končno ga je z rezilom prebodel od desne strani na levo stran, skozi in skozi, enkrat in dvakrat, dokler ga ni zabodel do smrti. Te dni mi je oče vizitator pokazal obleko blaženega očeta, kako je bila prebodena. Umorjeni oče je bil Španec z imenom Emanuel Sanchez. Na enak način bi prelili nedolžno kri osmih drugih očetov, če ne bi bili ti pravočasno po Božji volji opozorjeni od več zvestih Indijancev, kako in kje naj zavarujejo svoja življenja. Ko je bilo vsak dan bolj in bolj slišati te žalostne novice, so me moji Indijanci svarili in prosili, naj ne pobegnem in jih zapustim, česar v resnici nisem mislil. Ker so se želeli – če bi prišlo tako daleč – ponosno in možato boriti za vero, in so rekli, kaj bo, ko naj bi končno mi vsi umrli. Umrli bomo za Boga in za vero, in ti bi dejansko umrl šele, ko bi bili mi

vsi že pobiti. Njihova zvestoba me je nadvse razveselila in ne dvomim, da so govorili iz srca. Zdaj je hvala Bogu spet vse mirno, saj se je zbralo več sto Špancev in ob pomoči zvestih Indijancev so pobili več sto barbarov, ostale pa pognali v beg.«26 Pismo o uporu Indijancev Tarahumara zanimivo razkriva Kappusov odnos do te »grozne revolucije« in mučeniške smrti »blaženega očeta« ter do »njegovih« oziroma »zvestih« Indijancev na eni strani in »barbarov« (prav tako Indijancev) na drugi strani. Tak odnos je bil glede na ohranjene vire značilen tudi za druge misijonarje, vključno s Kinom: če so se njemu zaupani Indijanci izkazali za podvrgljive in odprte za krščansko vero, jih je pohvalil kot miroljubne, prijazne in blage ljudi, nasprotniki pa so bili prikazani kot kruti barbari, ki jih je treba izslediti in kaznovati. Evropski misijonarji so seveda obravnavali Indijance kot kulturno in civilizacijsko močno podrejene, hkrati pa so se zanje čutili odgovorne, kar po svoje kaže tudi izraz padre (oče).27

KAPPUS IN RAZISKAVE KALIFORNIJE Geografski in politični položaj Sonore sta bila strateškega pomena za Španijo od Cortésovega odkritja Kalifornije leta 1533 do oblikovanja neodvisne mehiške države leta 1810. Sonora je mejila na ozemlje neciviliziranih plemen Yuma, Pápago in Apache, ki so vdirala čez mejo in jih je bilo treba pokoriti. V njej so bila nahajališča rude (srebro, zlato), pomembna pa je bila njena vojaška in gospodarska podpora Spodnji Kaliforniji kot izhodišču pomorskih poti do španskih Filipinov oziroma na Daljni vzhod. Svoj interes so tu našli tudi jezuiti, ki so pod vodstvom Eusebia Francisca Kina odločilno pomagali raziskati severozahod Mehike. Kino je že 1683–85 kot kraljevi kartograf raziskoval Kalifornijo (današnja Baja California), od leta 1687 pa je deloval v Sonori kot najpomembnejši misijonar tiste dobe.

Kino je položil temelje kolonizacije Arizone in severne Kalifornije (Alta California) ter v več raziskovalnih odpravah dokazal, da je južna (spodnja) Kalifornija (Baja California) polotok, in ne otok, kakor so dotlej mislili. Kappus je Kinu pri tem večkrat pomagal, posebno pri odpravi v Kalifornijski zaliv leta 1694, in je, kot smo že omenili, o tem odkritju leta 1701 prvi poslal poročilo v srednjo Evropo skupaj s Kinovim novim zemljevidom Sonore in Kalifornijskega zaliva.

Kartografi 16. stoletja, kot je bil Mercator, so Kalifornijo prikazovali kot velikanski polotok, ki se je širil neomejeno proti severozahodu in katerega notranjost je bila skoraj povsem neznana. Abraham Ortelius v svojem atlasu Theatrum Orbis Terrarum, ki je izšel v Antwerpnu leta 1589 in pozneje, na karti »Maris pacifici, (quod vulgo Mar del Zur) cum regionibus circumiacentibus …« prikazuje Kalifornijo 27

kot polotok.28 V 17. stoletju pa se je uspešno razširila napačna ideja, da Kalifornija ni polotok, ampak otok, ter da severno od nje morska ožina Anián povezuje Pacifik z Atlantikom. Tako jo prikazuje npr. zemljevid v atlasu Prospect des ganzen Erdkreisses in Fünff absonderlichen Carten…, izdanem v Nürnbergu leta 1686.29 Zdi se, da je prva natisnjena karta z napačnim prikazom tista, ki jo je izdal Anglež Henry Briggs leta 1625 kot »The North part of America Conteyning Newfoundland, new England, Virginia, Florida, new Spaine, and Noua Francia …«, in sicer v delu Samuela Purchasa Hakluytus Posthumus or Purchas his Pilgrimes… (London 1625). Prikazuje Kalifornijo kot otok in z besedilom pod karto: »California sometymes sup­ posed to be a part of ye westerne continent, but scince by a Spanishe Charte taken by ye Hollanders it is found to be a goodly Ilande«. Ta zmota se je pojavljala na kartah od 1622 (ko je bila karta verjetno prvič natis­ njena, čeprav se prvič pojavi v Purchasovi zbirki potopisov iz leta 1625) do vsaj tako pozno kot leta 1806, čeprav je bila napaka dotlej že dolgo ovržena oziroma ugotovljena.30 Očitno je bil Briggs odgovoren za razširjanje mita o Kaliforniji kot otoku, čeprav je bila na prvih kartah prikazovana kot polotok. A okrog leta 1620 je karmeličanski pater Antonio Ascension narisal karto Kalifornije, na kateri jo upodablja kot otok, in kopijo poslal v Španijo; na poti so ladjo in karto zajeli Holandci, karta se je razširila po Holandiji in ko je primerek dobil Briggs v Londonu, je to védenje široko razširil. Presenetljiva ni le dolgoživost mnenja o otoku Kaliforniji, ampak tudi navdušenje, s katerim so kartografi sprejeli to mnenje; Anders in Hendrick de Leth sta še okrog leta 1720 v Amsterdamu v posebni objavi »Carte Nouvelle de la Mer du Sud,…« Kalifornijo prikazala kot otok.31 Kino je v 24 letih svojega delovanja v Pimeriji na okrog 40 odpravah naredil 31 kart, od tega 28 o Kaliforniji in Pimeriji. Leta 1698 je na odpravi k rekam Gila in Kolorado od domorodcev dobil v dar modre polže morskih ušes rodu haliotis. Ker je videl takšne polže že na pacifiški obali Kalifornije, ko je bil tam 1683–85, jih je imel za možni dokaz stikov po kopnem med Indijanci ob Koloradu in tistimi na pacifiških obalah Kalifornije. Leta 1698 se je povzpel na goro Cerro del Pinacate in videl, da se morje na severu končuje oziroma da do Kalifornije vodi zemeljski prehod, da je torej Kalifornija polotok. Po odpravi k reki Kolorado leta 1700 je Kino poslal Kappusu v dar nekaj modrih »školjk«. Kappus mu je v pismu odgovoril: »Modre školjke cenim bolj kot svoje oči, posebno tisto veliko, ki je res redek primerek. Naj prečastiti živi tisoč let! Včeraj mi je oče rektor Juan Maria Salvatierra poslal štiri školjke z nasprotne obale in te niso prav nič drugačne vrste in izvora.«32

28

KINO, KAPPUS IN »SVETI EKSPERIMENT« JEZUITOV Geografske raziskave Sonore in Kalifornije so se prepletle s težnjami po pokristjanjevanju in širjenju evropske krščanske kulture. V ta namen je Kino pravzaprav napisal »Kroniko Zgornje Pimerije« z naslovom Favores Celestiales oz. »Nebeške pomoči Jezusa in najsvetejše Marije in najslavnejšega apostola Indij Frančiška Ksaverija«. V njej je prikazal pokrajine in njihove naravne danosti, indijansko prebivalstvo, uspehe pri pokristjanjevanju in različne pomembne dogodke od leta 1687, ko je začel pokristjanjevati Indijance Pima, do leta 1705. Kroniko je leta 1708 posvetil Filipu V., kralju Španije in Indij, in ga prosil za finančno podporo, ki bi omogočila izpolniti potrebo po še 50 novih misijonarjih.

Kino se je pohvalil, kaj vse ta pokrajina Pimerija premore: plodno zemljo za pridelovanje pšenice, koruze, fižola itd., vodnate reke; veliko posestev z govedom, drobnico in konji; odlične vrtove in vinograde za mašno vino; podnebje, »podobno kot v večini Evrope«; delavne Indijance; rude; podrejeni so že Indijanci Pima, ki se lahko zmagovito borijo proti napadalcem Sonore, npr. Apačem, ljudstvoma Jocomes in Janos; ob Kalifornijskem zalivu so tudi bogate soline in ribolovna območja, imajo pa tudi zdravilni sadež jojobo; žetev tako številnih duš je že tako zrela, da prihajajo s širših, oddaljenih območij prosit za pokristjanjenje in za očete misijonarje, ki bi zanje skrbeli in upravljali njihove skupnosti. V 21 letih so misijonarji v Pimeriji spreobrnili v katoliško vero več kot 30 000 duš.33 Kino in drugi misijonarji so skupaj z Indijanci v svojih misijonih zgradili cerkev in »hišo« (za misijonarja), vzpostavili so verouk in redne molitve, vodili krstne knjige in odprli šole za pevce. Organizirali so obdelovanje zemlje, sadilnice oziroma drevesnice itd. Vendar so marsikje naleteli na nasprotovanje Indijancev. Ti so npr. slišali, da misijonarji ukazujejo obesiti ali ubiti ljudi; da nalagajo toliko dela in setve za njihove cerkve, da Indijanci ne morejo sejati zase; da ukazujejo pripeljati toliko živine, da so se zaradi njihovih potreb osušila napajališča; da s svetimi olji ubijajo ljudi; da zavajajo Indijance z lažnimi obljubami.34 Pogosto so Indijance proti jezuitom podpihovali španski kolonisti, ker so jih hoteli imeti kot sužnje na plantažah, v rudnikih ipd. Nasprotja med domorod­ nim prebivalstvom in kolonialnimi oblasti oziroma španskimi naseljenci so jezuiti želeli preseči tako, da so skušali skrbeti za Indijance in upravljati njihove skupnosti neodvisno od oblasti. Pri tem so se obračali na španskega kralja. Kino je že pred odhodom v Sonoro dobil od oblasti v Guadalajari zagotovilo, da spreobrnjenim Indijancem pet let ne bo treba prisilno delati na podlagi »pečatov«, to je nalogov kolo-

nistov.35 Dne 14. maja 1686 pa je kralj Karel II. izdal listino (Real cédula), ki jo je poslal podkralju Nove Španije ter upraviteljem in sodnikom posameznih provinc (Audiencias Reales) v Ciudadu de Méxicu, Guadalajari in Gvatemali, kakor tudi v Novi Vizcayi.

Listina je zahtevala, naj čim bolj blago in učinkovito poskrbijo za »reduciranje« in pokristjanjenje Indijancev, ki je naloženo duhovnikom. Kralj je tudi določil, da Indijancem, ki se bodo odtlej pokristjanili, 20 let ne bo treba plačevati davkov niti služiti na posestvih in v rudnikih.36 V praksi je bilo seveda drugače; to kaže tudi Kappusovo pismo Kinu 25. novembra 1690, v katerem navaja pomanjkanje ljudi v krajih Cucurpe in Toape za delo na poljih, saj jih je v nekaj letih veliko umrlo za boleznijo. »In razen tega so z neuničljivimi žigi (eternos sellos) Indijanci odvedeni na delo v kraljeve rudnike, in to preštevilno glede na razmerje vasi; zgodi se ne le, da se ti nesrečniki komaj spočijejo, ampak mnogi izmed njih večkrat zamudijo čas setve koruze, saj jim ne dajo počitka v nobenem delu leta.«37 Prisilno oziroma suženjsko delo Indijancev v rudnikih, na plantažah in v gospodarskih obratih je bilo torej del vsakdanje prakse in ga je kraljevi patent le začasno ustavil (vsaj na papirju celo za 20 let), sicer pa dopuščal.38 Kino je v Favores Celestiales opozarjal tudi na pomen severnoameriških (španskih) misijonov kot stopnice do še večjih (las muy grandísimas) azijskih misijonov na Marijanskih otokih in na Kitajskem, pa tudi na Japonskem in v Mongoliji (gran Tartaria).

Indijanci v ameriških misijonih so, ker nimajo drugih duhovnikov, »kakor tabula rasa ali bel papir, na katerega se z lahkoto napiše ali nariše kar koli dobrega ali se vtisne dobri nauk naše svete katoliške vere«. Ljudje velike Kitajske in Japonske pa so »kot papir, že popisan s slabimi nauki njihovih duhovnikov, ki ga je treba najprej očistiti madežev (črnila)«, to pa je bilo v toliko stoletjih, kolikor so poskušali (katoliški misijonarji), nemogoče.39 Tu je treba dodati, da je misijonska metoda tabula rasa v kolonialni Latinski Ameriki nasploh vključevala nasilno izkoreninjenje avtohtonih religioznih kultov, pogosto podprto z enotami konkvistadorjev, to je z mečem.

Ta Kinova primerjava ni bila edina, s katero je hotel vladarja prepričati o smiselnosti podpore »svetemu eksperimentu« jezuitov. Medtem ko je bilo treba v veliki Kitajski plačati mandarinom z različnimi darili, da bi dovolili očetom misijonarjem oznanjati katoliško vero, so Indijanci, ki niso mogli dobiti misijonarjev, spraševali, koliko srebra bi bilo treba plačati za nakup enega očeta misijonarja, da bi jih krstil in vodil k njihovi večni odrešitvi. In na Japonskem so bila vrata katoliški veri kruto zaprta, misijonarji, ki so hoteli vstopiti in oznanjati vero, pa naj bi najprej pohodili (podobo) Kristusa. V nedavno spreobrnjenih območjih, kakršna je bila Sonora, pa so prebivalci z vso vdanostjo prihajali k vratom misijonarjev prosit za sveto vero, krst in evangeljske očete, četudi so zato morali prehoditi 100, 150 ali 200 in več milj poti. V

veliki Kitajski in na Japonskem so bili ob tolikšnem odporu vrsto let vrata, mesta in hiše zaprti za oznanjevanje evangelija: »... tu v novoosvojenih in spreobrnjenih krajih, kjer pišem, pa nas prebivalci celo iz notranjosti dežele ne le kličejo in prijateljsko vabijo v goste, ampak nas, kadar jih pridemo pogledat v njihova naselja (rancherías), tudi če so še vedno pogani, sprejmejo z vso prijaznostjo, s križi, postavljenimi ob poteh, s katerimi so pregnali zle duhove, s slavoloki, s plesi in pesmimi, z nadvse dobrohotno pripravljenimi jedmi, z izjemno ljubeznijo in željo postati kristjani«.40 Kinovi dokazi, primerjave in prepričevanja v kroniki Favores Celestiales, nemalokrat povsem propagandne narave in v nasprotju z dejanskimi razmerami, za podporo nadaljnjemu razvoju misijonov v Sonori tudi po njegovi smrti leta 1711 niso obrodili uspehov. Težave jezuitov z oskrbovanjem misijonov in predvsem v odnosu do prevladujočega kolonialnega sistema so v 18. stoletju vse bolj kazale neskladje med misijonskimi ideali in resničnostjo. Podobno je bilo drugod v Ameriki, kjer so jezuiti imeli suverenost v svojih misijonih, posebno v Paragvaju na območju reke Paraná. Tam je sredi 18. stoletja v 30 redukcijah živelo približno 200 000 Indijancev pod »blago diktaturo« jezuitov. Dober vir za poznavanje misijonskega dela jezuitov in organizacijo tamkajšnjih redukcij so poročila tirolskega jezuita Antona T. Seppa, ki je v letih od 1691 do 1733 deloval med Indijanci Guaraní v današnji Argentini; zanimiva so tudi za primerjavo s sočasnimi razmerami v Sonori.41 A »jezuitska država« v Paragvaju je bila obsojena na nenadni propad: zaradi intrig, ki so v zvezi z davki obremenjevale jezuite, in zaradi očitkov o zaroti, češ da gradijo lastno kraljestvo, je bil jezuitski red leta 1767 izgnan iz Amerike, tako tudi iz Sonore.42 Takšne okoliščine so določale Kappusovo misijonsko poslanstvo in življenjsko izkušnjo. Po eni strani se v njegovih pismih in prav tako v Kinovih navedbah o Kappusu iz njegove kronike Favores Celestiales kaže Kappusova umeščenost v hierarhično strukturo jezuitskega reda, po katerega pravilih je bil vzgajan od mladih let. Glede na misijonske teorije, ki so jih člani Jezusove družbe razvijali od 16. stoletja naprej, posebno najpomembnejši teoretik José de Acosta, bi mogli reči, da je imel Kappus do Indijancev kot »barbarov« dokaj mehek, razmeroma pozitiven odnos. O tem sicer iz njegovih ohranjenih pisem in drugih dokumentov lahko le približno sklepamo. Sočutje v odnosu do izkoriščanih Indijancev (»nesrečnikov«) kot prisilne delovne sile v kraljevih rudnikih se kaže v njegovem pismu Kinu 25. novembra 1690. Podoben pozitiven odnos vidimo v dokumentu iz leta 1715, ko je Kappus kot padre visitador sprejel ukrepe proti pastirjem španskih kolonistov, ki so uničevali polja Indijancev iz krajev Oposura in Cúcumas (proti temu se je že leta bojeval njihov misijonar Čeh Daniel Januske).43 Bratu Janezu pa je Kappus v pismu 20. junija 1699 pisal: »S svojimi 29

Indijanci živim kar dobro, in potem ko sem se jih zdaj že navadil, sem na zgornji ali stari svet skoraj tako pozabil, da se mi zdi kot stvar, o kateri se mi je pred davnimi časi le sanjalo; k temu nemalo prispeva velika razlika med enim in drugim svetom.«

KONEC POTI MARKA ANTONA KAPPUSA Kappus je vendarle imel do doma in domačih v Kamni Gorici topel in ljubeč odnos, posebno do brata Janeza, če sklepamo po pismih. Žal se ta za zadnje obdobje njegovega delovanja v Sonori niso ohranila. Tako ni znan konec njegove življenjske poti niti njegov grob v Sonori, le datum smrti: 30. november 1717. V pismu bratu Janezu v Kamno Gorico je 20. januarja 1691 zapisal: »Prosim samo, da bi se me moj gospod brat vedno spominjal v svoji sveti molitvi. Tudi ne pozabim prvega in zadnjega dne vsakega meseca darovati maše po namenu mojega gospoda brata, razen tega da se dnevno spomnim mojega gospoda brata in vseh naših ob darovanju svete maše. Gospod brat naj me nadvse prijateljsko priporoči vsem našim ljudem, posebno svoji gospodinji, ki se je tudi pogosto spomnim, gospe Frančiški in Mariji Tereziji, očetu Zahariju, gospodu Hansu Georgu, gospe sestri Frueperger, gospe Adlmann, če je še živa, in vsem prebivalcem Kamne gorice, mojemu gospodu Karlu Jožefu in Joahimu. Vesel sem,da je Hänsel postal jezuit in da Zöcherl študira tako dobro, a žalosti me zgodnja smrt naše gospe svakinje Kordelije: dnevno se je spominjam v svojem Mementu. Naj nam Gospod v svoji neskončni dobroti da svojega svetega blagoslova in milosti, da se vsi najdemo skupaj v drugem in trajnem življenju ter ostanemo skupaj v večnosti. Amen. Cucurpe, 20. januarja 1691.

3 4

5

Mojemu najdražjemu bratu zvest do smrti in vedno se ga spominjajoč

Marko Ant. Kappus S. J.« 6

Opombe 1

2 30

Archivum Romanum Societatis Iesu, Roma, Fondo gesuitico 755 (Indipetae scatola 24), fol. 354.

Pismo iz Arhiva Jezusove družbe v Rimu mi ni bilo dostopno, le regest, za katerega se, tako kot za druge navedene dokumente iz tega arhiva, najlepše zahvaljujem patru prof. dr. Milanu Holcu iz Rima.

“Alto, delgado, de pelo rubio, ojos azules.” Gle-

7

de različnih citatov vira prim. Tomaž Nabergoj: A Letter of Marcus Antonius Kappus to Eusebius Franciscus Kino (Sonora in 1690), v: Acta Neophilologica XXXI, Ljubljana 1998, str.

68. Podatki o datumu odhoda in imenu ladje v različnih objavah sicer tudi niso enotni; tu so povzeti po: Stanonik 1987, glej op. 8, str. 31–33.

Drugačno ime, Santo Cristo de San Román, je navedeno v poročilu Aleksandre Mrdavšič o arhivskih dokumentih v Sevilli; glej A. Mrdavšič: Sevilja, Španija, v: Evidentiranje arhivskega gradiva, ki je izven države ter zadeva Slovenijo in Slovene, v letu 2006 (popisi in poročila), Obvestila Arhiva Republike Slovenije, letnik XXIII, št.

1, Ljubljana 2007, str. 61 in 65. Prav tako se razlikujejo nekateri arhivski podatki o Kappusovem življenju. Tako npr. dokument z naslovom Missio S. Francisci Xaverii in Sonora v jezuitskem arhivu v Rimu (Archivum Romanum Societatis Iesu, MEX. VI, f. 64v, No. 459) pod imenom P. Marcus Cappus navaja napačen kraj rojstva: Labac in Carniolia. Ta podatek je (po L. Lukácsu) očitno uporabil tudi Bernd Hausberger v svoji študiji Jesuiten aus Mitteleuropa im kolonialen Mexiko. Eine Bio-Bibliographie, v: Studien zur Geschichte und Kultur der Iberischen und Iberoamerikanischen Länder. Estudios sobre historia y cultura de los paises ibericos e iberoamericanos, Bd./Vol. 2, Wien, München 1995, str. 194 in op. 375.

Dokument hrani Archivum Romanum Societatis Iesu, Rim, MEX. VI, f. 34r, No. 216, ter f. 22r z imenom Marcus Capus.

Eusebio Francisco Kino, Crónica de la Pimería Alta. Favores Celestiales, Sergio Calderón Valdés, ur., Hermosillo 1985. Glede števila pisem prim. Nabergoj 1998, op. 2, str. 66.

Podatke o krstni knjigi za kraja Cucurpe in Saracachi sem dobil na spletni strani ameriške ustanove National Park Service (U.S. Department of the Interior). Knjiga ni bila objavljena, leta 1962 pa je bila v lasti očeta Santosa Sainza iz Magdalene v Sonori. http://home.nps.gov/applications/ tuma/Detail.cfm?Personal_ID=3804 (obiskano 6. 12. 2009).

Hausberger 1995, op. 2. Prim. oceno Matevža Koširja v reviji Arhivi XX, Ljubljana 1997, str.

278–279. Bernd Hausberger: Für Gott und König. Die Mission der Jesuiten im kolonialen Mexiko, Studien zur Geschichte und Kultur der Iberischen und Iberoamerikanischen Länder.

Estudios sobre historia y cultura de los países ibéricos e iberoamericanos, Bd./Vol. 6, Wien, München 2000.

Najlepše se zahvaljujem dr. Berndu Hausbergerju, raziskovalcu v Colegio de México, Ciudad de México, ki mi je posredoval fotokopije nekaj še neobjavljenih Kappusovih pisem, shranjenih v ustanovi Archivo General de la Nación v Ciudad de Méxicu. Prav tako se prisrčno zahvaljujem dr. Stanislavu Zimicu, profesorju na Universi-

8

9

10 11 12

13 14 15 16

17

ty of Texas v Austinu, za fotokopijo še enega Kap­pusovega pisma, ki ga hrani Beinecke Rare Book and Manuscript Library v New Havnu, Connecti­cut.

Janez Stanonik, Letters of Marcus Antonius Kappus from Colonial America, Part I, v: Acta Neophilologica XIX, Ljubljana 1986, str. 33–57; Part II, v: Acta Neophilologica XX, Ljubljana 1987, str. 25–38; Part III, v: Acta Neophilologica XXI, Ljubljana 1988, str. 3–9; Part IV, v: Acta Neophilologica XXII, Ljubljana 1989, str. 39–50; Part V, v: Acta Neophilologica XXIII, Ljubljana 1990, str. 27–37; Part VI, v: Acta Neophilologica XXX, Ljubljana 1997, str. 43–57.

Joseph Stöcklein, Der neue Welt-Bott mit Allerhand Nachrichten derer Missionariorum Soc. Jesu, Augsburg, Graz 1728, str. 86–88, št. 56; izvod knjige hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Za celotni naslov knjige in podatke o zbirki glej Stanonik 1987, op. 8, str.

29–30, za objavo pisma pa Stanonik 1989, op. 8.

Stanonik 1997, op. 8.

Stanonik 1987, op. 8.

Stanonik 1986, op. 8., na str. 51 glede na pismo navaja, da je bila to teta Marka Antona Kappusa.

Genealoške raziskave rodbine Kappus tega doslej niso potrdile. Za informacijo se zahvaljujem Kaji Beton in Nadji Gartner Lenac.

Stanonik 1988 in Stanonik 1990, op. 8.

Janez Stanonik, Marcus Antonius Kappus: the First Slovenia-born Poet in America, v: Acta Neophilologica XVIII, Ljubljana 1995, str. 59–68.

Janez Stanonik, Marcus Antonius Kappus: A Reevaluation, v: Acta Neophilologica 40. 1–2, Ljubljana 2007, str. 61–74.

Npr. Jerneja Petrič, Naši na tujih tleh (Our People in Foreign Lands). Antologija književnosti Slovencev v severni Ameriki (Anthology of the Slovene Literature in North America), Ljubljana 1982; Zmago Šmitek, Poti do obzorja.

Antologija slovenskega potopisa z neevropsko tematiko, Ljubljana 1988, str. 31–35 in 387. Še eno Kappusovo pismo, ki ga je pisal Eusebiu Franciscu Kinu in ga hrani Generalni mehiški arhiv v Ciudadu de Méxicu, pa je objavil pisec tega članka; glej Nabergoj 1998, op. 2. Prim. Stanonik 1986, op. 8, str. 33, in Stanonik 2007, op.

15, str. 73–74. Dr. Edi Gobec je v okviru izseljenske ustanove The Slovenian Research Center of America v ZDA nedavno za objavo v angleščini pripravil knjigo pokojnega dr. Johna Zaplotnika o Kappusu.

Spodbudo temu in sploh večjemu zanimanju za Marka Antona Kappusa sta pomenili tudi prireditev ob 350. obletnici njegovega rojstva, ki jo je 14. aprila 2007 v Kamni Gorici organiziralo Kulturno društvo Kamna Gorica skupaj z Muzeji radovljiške občine, ter priložnostna razstava, ki jo je v dneh od 6. do 15. aprila 2009 v okviru festivala Viva Mehika – mehiška kultura v živo v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravil pisec

18 19 20 21 22 23 24

25

26 27

28 29 30 31 32 33 34 35

36

37

teh vrstic. Na njej so bili poleg nekaj predmetov in dokumentov o rodbini Kappus ter izbranih knjig o Sonori in Indijancih na ogled tudi prepisi štirih Kappusovih pisem, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije.

Hausberger 1995, op. 2, str. 82.

Prevod T. Nabergoj. Glej Stanonik 1986, op. 8, str. 55.

Prevod T. Nabergoj. Glej Stanonik 1986, op. 8, str. 56.

Kino 1985, op. 4, str. 77.

Prevod T. Nabergoj. Glej Stanonik 1986, op. 8, str. 56.

Kino 1985, op. 4, str. 99.

Micaela. En 23 de septiembre bautizé solemnemente a Miguela, hija póstuma de Manuel Chiguum, boyero, y de María Nidanu. Madrina Lucia Moruisar. Marcos Antonio Kappus, S. J. Ministro de la Doctrina por Su Majestad; krstna knjiga za Cucurpe in Saracachi 1689–1694, Archivo de Padre Santos Sainz, Magdalena, Sonora.

Julio César Montané Martí, Una carta del Padre Adam Gilg S. J. sobre los Seris, 1692, v: Revista de El Colegio de Sonora, Vol. VII, No. 12, Hermosillo 1996, str. 148–149. Cocomacaketzen ali Cocomaques, Cocomacaque oziroma Tecomacaque so skupina Indijancev Pima (Bajos).

Prevod T. Nabergoj. Glej Stanonik 1988, op. 8, str. 8–9.

Albrecht Classen, Padre Eusebio Kino – ein österreichisch-italienischer Missionar aus Tirol in Sonora/Mexiko und Arizona, v: Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, št. 105. Band, Heft 3–4, Wien, München 1997, str. 459 in 461.

Ashley and Miles Bayton-Williams, New Worlds.

Maps from the Age of Discovery, London 2006, str. 44–45.

Atlas hrani knjižnica Narodnega muzeja Slovenije, sig. IX 115.

Bayton-Williams 2006, op. 28, str. 70–71.

Bayton-Williams 2006, op. 28, str. 98–99 in 136–137.

Kino 1985, op. 4, str. 75, II./IV. Kino 1985, op. 4, str. 13–16.

Kino 1985, op. 4, str. 21–22; I. / 1. / VI. Kino 1985, op. 4, str. 19; I. / 1. / V.: »una real provisión para que en cinco a os no se sacase el trabajo con sellos naturales algunos adonde yo entrase a su conversión.« Kino 1985, op. 4, str. 19–20; I. / 1. / II.: »... que, desde luego, se trate de su reducción y conversión por los medios más suaves y eficaces que se pueden disponer y discurrir... ofreciéndoles de mi parte a todos los que nuevamente se fueren convirtiendo que hasta pasados los primeros veinte a os de su reducción no se les obligará a tributar ni a servir en haciendas o minas, por ser ésta una de las cosas porque ruegan su conversión.« Nabergoj 1998, op. 2, str. 76–77, 80.

31

38 39 40 41

32

Classen 1997, op. 27, str. 458–459.

Kino 1985, op. 4, 164–165.

Kino 1985, op. 4, str. 165.

Antonio Sepp S. J., Relación de viaje a las misiones jesuíticas, Tomo I, Buenos Aires 1971; Continuación de las labores apostólicas, Tomo II, Buenos Aires 1973; Jardín de flores paracuario, Tomo III, Buenos Aires 1974; (Edición crítica de las obras del padre Antonio Sepp S. J., misionero

en la Argentina desde 1691 hasta 1733, a cargo de Werner Hoffmann).

42 Prim. Beate Rudigier, Das »Heilige Experiment« – der Gott der Weißen. Über die Christianisierung der Neuen Welt, v: Amerika 1492–1992.

Neue Welten – Neue Wirklichkeiten, Essays, str.

53–60.

43 Hausberger 1995, op. 2, str. 195.

Kaja Beton

SPOMIN NA KAPUSE

Vsestranska aktivnost zadnjih kamnogoriških generacij

Rudolf Andrejka je leta 1924 rod Kapusov označil za »brezdvomno najslavnejši in najpomembnejši v zgodovini kamnogoriškega železarstva«.1 Družina je dolga stoletja živela v tedaj najimenitnejši stavbi v osrednjem delu vasi. Mimo njihovega posestva je po eni strani tekel potok Lipnica, po drugi pa manjša umetna vodna struga (rake), po kateri je voda tekla na kolesa dveh vigenjcev in kovačnice v neposredni bližini.

Kapusova graščina ima tloris v obliki črke U. Stavba je dvonadstropna s kletjo. V hišo vodijo trije vhodi, od katerih sta dva obrnjena proti vasi, eden pa na notranje dvorišče. Na majhen trg med hišami gleda bogat glavni vhod s portalom. Ta vhod vodi v obokano vežo, v katero je na drugi strani, naravnost od glavnih vrat, tudi vhod z dvorišča. Tretji vhod je obrnjen proti umetni strugi, ob kateri so nekdaj stali trije kostanji.

»Družina Kapusova je imela zelo veliko posestvo in zelo lep vrt.«2

Večji del prostorov v pritličju je bil namenjen pridobitni dejavnosti. Skozi vhod s strani potoka se je vstopilo v vežo s trgovino. Naravnost je bila kuhinja, iz kuhinje desno so bila majhna vrata in stopnice v klet. Iz veže se je nekaj stopnic vzpelo na levo, v gostilniški prostor.

Polkrožna glavna vrata s portalom vodijo v obokano vežo, od koder so desno najprej stopnice navzdol v klet in poleg njih navzgor v gostilniški prostor ter v višja nadstropja. Na levi so vrata v še eno klet in

GRAŠČINA IN NJENA OKOLICA Graščina stoji tako, da dve fasadi gledata na vaški prostor. Glavna fasada (jugozahodna) je odprta proti manjšemu trgu med hišami, druga (jugovzhodna) gleda proti vigenjcem na drugi strani rak. Na severozahodni strani je bil urejen manjši zelenjavni vrt in za njim potok Lipnica, na severovzhodni strani je bil travnik s sadnim drevjem, ki se je prav tako končal ob Lipnici.

Razglednica Kamne Gorice, ki jo je leta 1900 založil Adolf pl. Kappus.

33

nekoliko dvignjen prostor, v katerem je prebival hlapec. Iz veže je možno izstopiti tudi na notranje dvorišče, tam pa posebna vrata vodijo v prostor, v katerem je bila pošta.

Stopnišče v vrhnje prostore je bilo lepo urejeno, s preprogo na stopnicah. Na stopnišču je stala lesena omara in v njej številni krožniki za goste: globoki, plitvi, desertni, podolgovati za ribe, in drugi, vsaki v visok kup zloženi drug poleg drugega.3 V prvem nadstropju so bile sobe za člane družine. V spominu je ostala predvsem soba v prvem nadstropju, opremljena v modrem: »…vse je bilo v plavem, zavese, velike in mogočne, kavč, fotelj, miza s prtom, to je bilo vse plavo. Nikdar nismo rekli drugače kot pa 'ta plav cimr'.«4 Vhod v 'ta plav cimr' je bil iz zgornje veže.

Iz sobe so vrata vodila naprej v kamro, iz kamre pa se je lahko stopilo na balkon nad dvoriščem. V drugem delu prvega nadstropja je bila nad gostilniškim prostorom »zgornja hiša«, oziroma salon z zelenimi stenami, poleg nje spalnice in kasneje kopalnica.

V mansardi, kamor vodijo ožje in strmejše stopnice, so bile urejene soba za deklo in nekaj letnih sob za goste.

Graščina je imela tri kleti. V eno od kleti je bil vhod iz kuhinje, in tam so imeli predvsem zalogo hrane in pijače za gostilno. V drugih dveh so shranjevali krompir, repo in druge poljedelske pridelke.

V zadnjem obdobju, ko je v graščini prebival Vladimir (1885–1943) s svojo ženo, se je v graščini precej obnovilo, največ po zaslugi žene Olge. Ta naj bi med drugim na novo opremila tudi salon, v katerega je postavila črno pohištvo. Takrat so bile narejene tudi frčade v letnih sobah v mansardi. Vladimirju je ob vseh popravilih zmanjkalo denarja, kar ga je prisililo v prodajo dela svojih posesti. Zaradi finančne krize si je denar izposojal tudi pri mlajšem bratu Antonu (1895–1959), ki je tedaj služboval v Makedoniji.5 Ob glavni vhodni fasadi se je graščine držal »magazin«, v katerem so imeli shranjene sode in razno vrtno orodje. Na zadnji strani je ob graščini stala šterna na poteg, poleg nje pa je bil zelo lepo urejen zelenjavni vrt. Stezice so bile obdane s pušpanom, ob robu je stala vrtna uta. Na eni strani se je ute držala lesena drvarnica. Ob njej je vodila steza do potoka Lipnica, kjer so imeli Kapusi brv čez vodo in na drugi strani vrtiček. To je bila pot, ki so jo uporabljali, da so najhitreje prišli na svoje posesti na drugi strani potoka. Valentin Šparovec se spominja: »Kapsova brv, katere sedaj ni več, je peljala ob vrtu Kapusove hiše preko velikega potoka na drugo stran. Tam so imeli še manjši vrt pod sedanjo Trčkovo hišo. Od vrta stran kakšne štiri metre je bila velika smreka, pod katero je izviral zelo mrzel studenec. Za tiste čase in ljudi kovače je bil to pravo ohladilo. V veliki vročini si si imenitno ohladil žejo od tega studenca. Moral pa si od Kapusovih imeti dovoljenje, da si sploh smel preko te brvi in še posebno pa po vodo. Pred brvjo 34

so imeli napravljena vrata s ključavnico, da kovači niso mogli motiti njihovih gostov.« Brv je bila zelo ozka in je imela dolgo časa ograjo. Med drugo svetovno vojno so jo Kapusi zaprli z obeh strani, po vojni pa se je podrla. Za vrtiček na drugi strani je skrbela in ga pogosto obiskovala »Kapusova gospa«, Franja Kappus (roj. Jalen, 1860– 1935). V vrtičku je bilo tudi Marijino znamenje, najprej le z Marijino sliko, kasneje pa so jo nadomestili s kipcem. Kapusova gospa je vsak dan hodila v vrtiček na drugi strani potoka, ob znamenju redno menjala cvetje in ob praznikih prižgala svečo. Tam je bil prostor nekdaj precej širši, pri gradnji glavne ceste pa so breg postopoma zasuli; zdaj so ohranjena le drevesa tik ob potoku.

Nižje ob Lipnici je bil v hribu »Kapsov štolm«.

To je bil v skalo izklesan prostor v velikosti vsaj 50 m2, v katerem so imeli naravno hladilnico. V njem so shranjevali predvsem pivo, ki so ga pripeljali iz pivovarne do Podnarta z vlakom, nato pa z vprežnim vozom (tajselj) v Kamno Gorico. Pri rakah s strani polj je bil narejen dovoz do potoka, potem pa je pot šla po levem bregu tik ob potoku prav do štolma. Jelena Rezar, roj. Kapus, se spominja le ozke, morda meter široke poti. Med potjo in potokom so bile zasajene vrbe. Pivo so v sodih vozili v večernem in nočnem času, da se med potjo ne bi preveč segrelo. Ohlajeno pivo so Kapusi nato razvažali in prodajali po Gorenjski. Da so ledenico še dodatno ohladili, so pozimi izpod rak čez Lipnico, kjer je voda vedno zamrznila, rezali ledene kose in jih prevažali v štolm.

Od graščine proti pobočjem Zijavke je bil travniški sadovnjak, v katerem so rasle hruške tepke in nizke jablane. Potok Lipnica na koncu posesti naredi ovinek in tam je bil »Kapsov bajer«. V njem so se po drugi svetovni vojni, ko Kapusov v graščini ni bilo več, poleti kopali otroci in mladina iz vasi.

DRUGE POSESTI Poleg posesti tik ob graščini so imeli Kapusi polja tudi po dobršnem zgornjem delu vasi. Njihova posest se je začela pod Zijavko in zajemala skorajda celotno območje današnjega novejšega naselja in športnih igrišč Na polju. Njihova sta bila tudi Kapunova dolina za zdajšnjo tovarno Cometal ter sedanji Barbni kot v bližini smučišča. Poleg tega so imeli Kapusi tudi gozdne parcele, katerih meje so bile označene s kamenjem in mejniki, na katerih je bila izklesana črka K.6 Na številnih poljih (»V dolini«, »V nivci«, in »Za bajerjam«, kot jih imenuje Adolf pl. Kappus), pa tudi »V vrtu« ob hiši so gojili rž, oves, koruzo, ječmen, pšenico, fižol, zelje, krompir in deteljo.7 Za Kapusove posesti sta skrbela hlapec in dekla, ki je bila hkrati tudi gospodinja. To nalogo je štiri desetletja opravljala stara mama Tilke Kalan. Skrbela je za graščino in polja; z delom si je pridobila naklonjenost Kapusovih in

ti so ji predvsem s poznanstvi pomagali pri nakupu skromne hiše v zgornjem delu vasi.8 Zelo dolgo je pri Kapusovih delala Antonija Čufer - Polančeva, doma iz Podlonka. Najprej je bila dekla, nato kuharica. Med deklami je bila tudi Nacetova Mara, ki se je po poroki z Jakom Štalcem preselila v Kropo. Med hlapci se Valentin Šparovec spominja Cirila, ki je bil med drugo svetovno vojno ustreljen v Bistrici. Še v času, ko je bil Adolf pl. Kappus (1853–1930) študent v Ljubljani, je bil pri Kapusovih hlapec neki Jur, ki je Adolfa in druge študente pred počitnicami hodil iskat z vozom v Ljubljano.9 Poleg hlapca in dekle so imeli Kapusovi tudi pestunjo.10 Ob graščini je stalo gospodarsko poslopje, v katerem so imeli Kapusi svojo živino. V hlevu so imeli konje in nekaj živine, v zadnjem delu pa so bili svinjaki. Vsako leto so kupili nekaj prašičev, jih poleti redili in v zimskem času zaklali, proizvode pa prodali.11 V šupi poleg poslopja so imeli pospravljene vozove.

Leta 1938 je stavbo zajel požar, a so uspeli rešiti živino in omejiti ogenj, tako da je pogorelo le ostrešje, ki so ga po požaru popravili.12

RIBOGOJNIŠTVO Ob ustanovitvi Kranjskega ribarskega društva 1. decembra 1880 v Ljubljani je bil med 31 ustanovitelji tudi Adolf pl. Kappus. Društvo je želelo v Savi, Ljubljanici in Krki pomnožiti žlahtne ribe s pomočjo ribogojništva. Kappus je imel tedaj v Kamni Gorici svoje vališče, bil pa je tudi društveni odbornik. Zaradi finančnih težav je društvo že po desetih letih nehalo delovati, člani pa so se na novo organizirali v novem Ribarskem odseku Kmetijske družbe.13 V Kamni Gorici je Adolfa pogosto obiskal tudi prof. risanja Ivan Frank , avtor prvega načrta o ribiških okrajih in osnutka prvega ribiškega zakona ter začetnik slovenskega strokovnega ribogojstva, ki je sodeloval tudi pri ustanovitvi Kranjskega ribarskega društva in bil od 1883 društveni gospodar.

Vališče je imel Kappus v zgornjem delu vasi, Na polju, kjer je imel pet ribnikov, povezanih z malim potokom. Dva ribnika sta bila večja, trije manjši. V teh so bile ločeno velike ribe, male ribe in ikre. Kot pripoveduje Šparovec, so bili ribniki betonski, na vrhu so bili zaščiteni z mrežo in ključavnico, ki ju je izdelal Franc Šparovec. Poleg teh ribnikov so imeli še »kolperne« (zaboje) z ribami v velikem potoku za graščino. Ti so bili mrežasti, tako da je skoznje ves čas tekla voda, v njih pa je bilo vedno kakih 50–60 postrvi.14 V malem potoku ob graščini je bil še manjši zaboj z ribami, ki so bile namenejne za sprotno pripravo v gostilni. Ribe so prodajali sveže ujete iz ribnikov ali pa že pripravljene v svoji gostilni.

Nad ribištvom sta se navdušila tudi sinova Anton in Vladimir, z gojenjem postrvi pa se je še ukvar-

jal Vladimir. Valentin Šparovec se spominja, da je imel Vladimir v zakupu vso vodo in v Kamni Gorici je smel loviti le on. Nekateri so vseeno na skrivaj lovili, vendar so morali potem tudi kosti dobro skriti, da jih Vladimir ni videl.15 »Razen vsega premoženja so Kappusovi imeli v vasi še pošto, trgovino in gostilno.« 16

POŠTA Pri Kapusovih je bila tudi prva pošta v Kamni Gorici. »Še preden je stekla gorenjska železnica, je nosil pošto h Kapusu okrajni kurir. Ko pa je stekla železnica, je bil glavni poštni urad v Podnartu. Takrat si je Kapus nabavil poštni voz, s katerim je dvakrat na dan vozil pošto na relaciji Kamna Gorica–Kropa–Podnart in nazaj. Poštni voz je prevažal tudi ljudi. Voznik oz. poštar je svoj prihod in odhod oznanjal s trobento.«17 Poštni urad je bil v pritličju zadnjega dela stavbe, vhod pa je bil z notranjega dvorišča. Na oknih so bila kovinska polkna, vrata pa so bila železna s prečno železno palico in ključavnico. Poštar je bil ob koncu 19. stoletja gospodar Adolf, kasneje pa njegova hči Franica (1889–1968). Ko je ta odšla živet v Ljubljano, so pošto pri Kapusih zaprli in jo preselili k Lazarjevim v spodnjem delu vasi. V prostoru nekdanje pošte je Vladimir uredil lovski muzej ter v njem prikazoval svoje trofeje in staro orožje.

GOSTILNA IN TRGOVINA Kappusi so imeli tudi trgovino in gostilno s prenočišči. Vhod v trgovino je bil skozi vrata nasproti potoka. V trgovini je bil pult in nekaj polic, na desni strani pa so bili po steni nameščeni obešalniki za odlaganje oblačil. Med drugo svetovno vojno se Jelena Rezar spominja, da je bila tu velika miza, pri kateri so jedli ona, njena dva brata in starši.

Gostilna je bila v deloma dvignjenem prostoru v pritličju. Vhoda sta bila dva. Prvi je bil iz trgovine, drugi iz stopnišča v veži. Vhod v vežo so uporabljali tudi, kadar je bilo treba v klet po pijačo. Pod gostilno je bila namreč klet, v katero je bil vhod iz notranje veže graščine. V njej so imeli velike 500-litrske sode za vino, ki so jih v klet zvalili na posebnih nosilcih.18 V gostilniškem prostoru, ki so mu rekli kar »hiša«, je bilo več miz s stoli. Na pletenem gugalniku ob vratih je vedno sedel Adolf pl. Kappus. Stol je le izjemoma prepustil komu drugemu. Ob stolu je bila krušna peč, ki so jo kurili iz kuhinje. Verjetno je to tisti stol, ki ga Vladimir omenja v pripovedi o praznovanju božiča. »Oče je sedel na starodavni stol, ki stoji še danes tam, kamor so ga postavili morda pred dve sto leti.« V nadaljevanju je ob opisovanju božičnega večera omenil še nekaj podrobnosti o prostoru: »Ves večer je v izbi, nazvani hiša, gorela na belo pogrnjeni mizi voščena sveča kot simbol, da je bil to noč 35

rojen Zveličar, Luč sveta. V kotu ob jaselcah je tupatam zaprasketal majhen plamenček dušice, plavajoče v rdeči čaši. Božično drevesce pa pri nas ni bilo v navadi; mi smo obhajali božič po domačem, slovenskem običaju.«19 V gostilni so se srečevali domačini in pomembnejši gostje iz okolice. Že Varl se je spominjal, da so v gostilno zahajali »zelo ugledni ljudje«.20 Med gosti so bili pogosto Adolfovi lovski prijatelji, politiki in uradniki iz Radovljice, Kranja, pa tudi gostje iz Ljubljane.

Pogosto so graščino obiskovali tudi razni diplomati, ki so letovali na Bledu. Gostje so prihajali z ženami ali družinami na ribe, lovski prijatelji in vaščani pa so v gostilni radi igrali karte (tarok). Gostov je bilo več v poletnih mesecih, in takrat so bile na vrtu zanje pripravljene tudi mize s klopmi. Prav poseben prostor je bila vrtna uta. Na vseh štirih vogalih ute je stal velik gaber, ob vhodu pa še na vsaki strani po en manjši.

Med gabri so bile klopi, v sredini pa miza. V tej uti je po izročilu večkratni gost pri Kapusih, Oton Župančič, napisal Žebljarsko.21 V gostilni so potekale tudi seje društev in ustanov22, občasno tudi zborovanja kovačev. V letu 1896 so se večkrat zbrali kovači, ki so kovali za Jožeta Svetino, očitno nezadovoljni s svojimi razmerami.23 Tu se je začela tudi stavka kamnogoriških kovačev maja 1904.24 Gostilna je slovela predvsem po okusnih postrvih. »Plemeniti Kappusi so bili priznani gostinci za peko rib. Tja so prihajali vsako leto v gostišče visoki državni voditelji – od kralja, kraljice, princev, dvornih dam. Vsem smo otroci znali popestriti s kakšno novostjo in tudi kakšen dinarček si nato dobil.«25 Šparovec se tudi spominja, da je imela vsaka riba na krožniku odprta usta in v njih peteršilj. Kuharica je bila dolgo časa Antonija Čufar, ki je pri Kapusih najprej delala kot dekla. Ribe je znala zelo dobro pripraviti. Postrežene so bile na ovalnem krožniku, postavljene pokonci, za prilogo so bili domači rezanci, krompir ali riž.

Kapusovi so imeli vsaj deloma v graščini že v 19. stoletju urejene tudi spalnice za goste. V Kroniki kamnogoriške fare tako piše, da je ob bolehanju kamnogoriškega župnika Lovra Bernika tam prebival več mesecev nadomestni, sicer upokojeni župnik Karel Lapajne, ki je bil pri Kapusih tudi »na hrani«.26 Prav tako goste v sobah omenja ob koncu 19. stoletja gospodar Adolf Kappus pl. Pichlstain v svojih ohranjenih dnevnikih.27

KARAĐORĐEVIĆI NA OBISKU Kot se je spominjal Varl, je bil v gostilni po prvi svetovni vojni »zelo reden gost kralj Aleksander, ki je iz svoje letne rezidence na Gorenjskem hodil na Kapusov vrt na malico. Tam so mu vedno postregli z divjačino, raki ali ribami.«28 Kraljeva družina Karađorđević je vsako poletje počitnikovala v svoji 36

vili na Bledu in se od tam pogosto odpravila tudi na obisk v Kamno Gorico. Večkrat je prišla celotna družina, kralj Aleksander, žena Marija in otroci Peter, Tomislav in Andrej. Valentin Šparovec se obiskov spominja takole: »…ob takih priložnostih smo se zbrali šolarji pred Kapusovo hišo, mahali s papirnatimi zastavicami, vzklikali smo in vpili v pozdrav gostom. Nekoč je prišel eden izmed kraljevih otrok z mošnjico delit denar – kovance po 25 par in ker smo jih hoteli dobiti vsi naenkrat, on pa jih ni mogel razdeliti vsem hkrati, je segel v mošnjico in jih zalučal med nas.«29 O dveh obiskih kraljeve družine leta 1933 je šolski upravitelj Ivan Žagar zapisal: »8. avgusta popoldne se je pripeljala v vas Njeno Veličanstvo kraljica Marija v spremstvu dvorne dame Eleonore dr. Šorljuga ter šla na Kapusov vrt. Sprehajala se je po vrtu kakih 20 minut, nato pa si je ogledala v hiši starinsko pohištvo. Ko se je kraljica Marija odpeljala z avtom, ki ga je sama vodila, jo je kamnogoriška množica burno pozdravljala.« Naslednji zapis pa govori: »19. avgusta je prišel v Kamno gorico Njegovo Veličanstvo kralj Aleksander I. Vstopil je v vigenc pred Kapusovo hišo ter gledal, kako kujejo žeblje.

Stal je pri ješi žebljarja Jerneja Varl. Nato je šel v Kapusovo hišo, kamor je dal poklicati g. župana Jakoba Varl in občinskega tajnika g. Lovrenca Pogačnik.

Po razgovoru z njima in g. Vladimirjem Kapusom je izročil kralj županu 3.000 Din za revne žebljarje.

Ko je odhajal, ga je množica burno pozdravljala.«30 Nekoliko drugačna je zgodba, ki se je ohranila v ustnem izročilu in jo je zapisal tudi Joža Varl. Ob enem od obiskov pri Kapusih je kralj Aleksander želel govoriti s kamnogoriškim županom. »Kapus je odšel ponj v vigenjc, kjer je župan koval v svoji slabi delovni obleki, ves umazan od saj. Želel se je umiti in preobleči, vendar je Kapus zatrjeval, da mora čim prej k njemu tak, kakršen je. Stari Kapus je potem kralju predstavil župana in po rokovanju z njim se je zanimal za življenje žebljarjev in drugih vaščanov. Župan mu je povedal, da je delo žebljarjev zelo naporno in da je občina bolj revna, ker prejema zelo malo državnih dotacij. Kralj Aleksander mu je poklonil 20.000 din za občinske reveže. Župan se je za darilo zahvalil in povabil kralja, naj si ogleda delo žebljarjev. Vabilu se je odzval in odšla sta v najbližji vigenjc, kjer je kralj hodil od ješe do ješe, se rokoval z delavci in se pogovarjal. Pri slovesu so mu za spomin poklonili nekaj ročno kovanih žebljev.

Zanimivo je, da so otroci v vasi kraljev avto bolje poznali kot žandarji, in sicer zato, ker je kraljica Marija vedno delila bonbone in čokolado in celo pustila, da so se njeni otroci igrali z vaškimi.«31

KAPUSI IN KROPA Zadnje generacije Kapusov so imele s Kroparji dobre in pogoste stike. Žena Alberta pl. Kappusa

je bila Elizabeta Šuler iz Krope, tudi njegova polsestra se je poročila v Kropo, z Gašperjem Pibrovcem.

Hči Milica se je poročila z Valentinom Žmitkom, sin Adolf, ki je očeta nasledil na posestvu v Kamni Gorici, pa je za ženo vzel Frančiško (Franjo) Jalen. Adolfova hči Milica se je poročila z Josipom Pleničarjem, nadučiteljem v Kropi.

Vse te kroparske družine so bile pogosto v gosteh pri Kapusih v Kamni Gorici, prav tako je Adolf z ženo Franjo skoraj vsak teden, včasih tudi večkrat na teden, odhajal v Kropo, kjer je obiskoval predvsem Jalnove, pa tudi druge znance in prijatelje. Od vseh njegovih znancev je v dveh dnevnikih s konca 19. stoletja najpogosteje omenjen Karel Pibrovec, s katerim sta imela mnogo skupnih interesov. Oba sta bila aktivna v krajevnih šolskih svetih, se zanimala za mineralogijo in zgodovino ter skrbela za revne šolarje.32 Oba sta bila tudi lovca in sta pogosto odhajala skupaj na lov in ribolov.33 »Kot plemeniti so imeli pri svetni gospodi od Kamnogoričanov vedno prvi glas.«34

KRAJEVNA POLITIKA Adolf pl. Kappus je bil vrsto let župan občine Kamna Gorica. Na funkciji sta se menjala s Francem Žvanom, le nekaj let pred Adolfovo smrtjo pa je župan postal Jakob Varl. Tudi ko Adolf ni bil župan, je vseeno imel ključno vlogo v naselju. Župnik Anton Verbajs je svoj prihod v faro opisal takole: »V Podnartu so novega župnika pozdravili g. Adolf Kappus pl.

Pichelstein in g. Silvester Pesjak kot zastopnika Kamniške občine. /…/ Pred vasjo ga pričakuje občinski svet z ogromno množico ljudi in šolsko mladino pod vodstvom g. učitelja Andreja Jakovec. Župnika pozdravi župan Franc Žvan v imenu občine, v imenu šolske mladine učenka Milica Kappus pl. Pichelstein in tudi g. učitelj. Ljudstvo spremi župnika v cerkev, kjer jim je podelil blagoslov z Najsvetejšim. Zvečer so mu štirje pevci: Adolf Kappus pl. Pichelstein, brata Zupana Janez in Ignac, orglarja in mošenjski učitelj g. Rozman zapeli podoknico.«35 Podobno je bil dve leti kasneje sprejet knezoškof dr. Jakob Missia, ki mu je naproti prišel takratni župan Adolf pl. Kap­ pus, v vasi pod lipo pa ga je v imenu šolske mladine spet pozdravila Milica pl. Kappus.36 Adolf pa očitno ni imel želje, da bi se politično udejstvoval na širšem področju. Kandidaturo za deželnega in državnega poslanca je nekajkrat odklonil.37 Kappusi so domačinom priskočili na pomoč tudi v okoliščinah, ko so s svojimi zvezami in poznanstvi hitreje in lažje uredili uradne zadeve. Ko je Tilki Kalan umrla stara mama (mati ji je umrla že v zgodnjem otroštvu), je njen varuh postal Adolf pl. Kappus. Skupaj sta odšla k pravniku v Radovljico, kjer ji je pomagal urediti papirje za prepis hiše, ki jo je podedovala po stari mami. Takrat je dobila občutek, da so gospoda tudi v Radovljici spoštovali, tako kot ga je ona.

ŠOLSTVO Kapusi so bili v življenje Kamnogoričanov vpleteni na različne načine, med drugim tudi v šolstvu.

Leta 1859 je osnovno izobraževanje v poslopju poleg kaplanije vodil Albert pl. Kappus (1824–1889).38 Leta 1869, ko je z novim šolskim zakonom kamnogoriška enorazrednica postala ena od dvajsetih šol v radovljiškem šolskem okraju, je postal predsednik krajevnega šolskega sveta. Svet je za njim vrsto let vodil njegov sin Adolf, ki je bil tudi odbornik v okrajnem šolskem svetu v Radovljici.39 Sodeloval je pri šolskih prireditvah, ki so jih občasno pripravljali tudi na njegovem vrtu, na primer pri zabavi ob zaključku šolskega leta 1894.40 Tudi za šolske potrebščine revnejših otrok so ob koncu 19. stoletja skrbeli Adolf pl. Kappus, Anton Toman in Jurij Magušar.41 Ob Adolfovi smrti je bilo v šolski kroniki zapisano: »18. marca 1930 je v 77 letu starosti umrl Adolf Kappus pl. Pichlstain. Rajni je bil povsod priljubljen, ki so ga vsi spoštovali in ga skozi 30 let volili za župana. Bil je velik prijatelj šolske mladine. Dolgo vrsto let je bil predsednik krajevnega šolskega sveta v Kamni Gorici ter odbornik okrajnega šolskega sveta v Radovljici.«42 Učiteljica je bila tudi Adolfova hči Milica (1883–1909). V kroniki šole v Kropi je bilo ob njeni zgodnji smrti zapisano: »Pokojnica je službovala edino le v Kropi in sicer od l. 1903, kjer si je z njeno ji lastno ljubeznivostjo pridobila vsa srca občanov, posebno mladine. Njena prva skrb in največje veselje ji je bila šola in mladina. /…/ Koliko dobrega semena je vsejala v mlada neizkušen srca! In kako jo je ljubila mladina!« V nadaljevanju je opisan pogreb, ki ga je vodil radovljiški dekan Ivan Novak in se ga je udeležilo zelo veliko ljudi. Poleg številnih domačinov, raznih odbornikov iz Krope in Kamne Gorice in stanovskih kolegov se ga je udeležil tudi cesarsko-kraljevi okrajni glavar Fran Župnek, državni poslanec Josip Pogačnik ter drugi uradniki iz Radovljice.43

PUBLICISTIKA IN LITERATURA Adolf pl. Kappus in predvsem kasneje brata Vladimir in Anton Kapus so postali širše pomembni zaradi svojega publicističnega delovanja. V dnevnem časopisju so bili objavljeni številni njihovi zapisi o dogajanju v Kamni Gorici, o njenih šegah in navadah.

Vladimir in Anton sta o svojih lovskih prigodah, spominih na lov z očetom ter tudi o vprašanjih takratnega lova in divjadi nasploh pisala članke predvsem za revijo Lovec. Po vsej verjetnosti je bil Adolf tista »veleugledna oseba«, ki je leta 1908 poročala iz Kamne Gorice o dogajanju ob padanju meteorita prek Gorenjske v dolino Soče.44 Sicer pa je Adolf prijateljeval tudi s Simonom Jenkom (Šimen), Franom Erjavcem, Franom Levcem.45 Vladimir Kapus je v samozaložbi izdal knjižici Lovski spomini (1928) in Pesmice iz prirode (1929, 1932). Valentin Šparovec se spominja časa, ko je Vla37

dimir izdal knjižico pesmi. Prve pesmice se je Valentin, ki je imel takrat sedem let, hitro naučil. Ko je Vladimir prišel nekega dne, tako kot po navadi, na obisk v kovačnico, v kateri je delal Valentinov oče Franc, se mu je ta hitro pohvalil: »No, Vladimir, a veš, da naš Tinček že zna vašo ta prvo pesmico.« »Ja, to pa ne verjamem,« je dejal, »jaz še nikogar nisem slišal«.

Valentin se je priklonil in povedal pesmico Pisan močerad: »Močeradek, dober dan, / ves si skrevlen, pošvedran. / Ali tebi pod zemljo je postalo prehudo? / Črnožolti močerad, kaj bi neki zopet rad? / Prosit sem prišel Boga, / da nam hladen dežek da.« Vladimir ga je objel, šel domov in se vrnil s knjižico v roki.

Na svojo veliko žalost je Valentin Šparovec kasneje knjižico izgubil. Spominja pa se, da je Vladimir dal cel nahrbtnik teh knjižic enemu od svojih sosedov, da jih je ta nesel prodajat na Brezje. Tam je tudi vse prodal in tako nobena ni ostala v vasi.

PRIRODOSLOVJE IN DOMOZNANSTVO Zanimanje za naravo in zgodovino je bilo pri Kapusih stalnica. Dva od Albertovih treh sinov sta svoje šolanje posvetila naravi. Janez je postal gozdarski komisar, Adolf pa se je šolal na gozdarski šoli v Idriji.

Zaradi smrti obeh bratov se je moral vrniti in voditi posestvo v Kamni Gorici. Sam je preučeval botaniko in zoologijo, bil je prijatelj cvetlic, »ki jih je večino poznal kakor malokateri učenjak«.46 Dopisoval si je z mnogimi botaniki, zbiral je hrošče in s prirodoslovcem Mikličem v bližini Kamne Gorice odkril redkega hrošča, ki je dobil ime Oriotus Miklici, s kustosom Alfonsom Müllnerjem pa sta odkrila novega jamskega pajka (Milnéra). V mladih letih je prijateljeval s pesnikom Rudolfom Baumbachom in botanikom ter planinskim pisateljem Juliusom Kugyjem.47 Adolf je bil poverjenik deželnega muzeja za ohranjanje starin in spomenikov.48 Za ohranjanje zgodovine Kamne Gorice in okolice je pomembno njegovo sodelovanje z Alfonsom Müllnerjem, kustosom Deželnega muzeja v Ljubljani, katerega obisk je vpisal tudi v svoj dnevnik junija 1895. Alfons Müllner je na podlagi svojih dognjanj, ki jih je pridobil s preučevanjem arhivskih virov in informatorjev, napisal temeljno delo o zgodovini železarstva na Kranjskem, Goriškem in v Istri do 19. stoletja, Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts49. Podatke o Kamni Gorici je pridobil predvsem po zaslugi Adolfa pl. Kappusa, podatke za Kropo pa mu je posredoval Karel Pibrovec.

Rudolf Andrejka je Adolfa označil za »visoko naobraženega in velezaslužnega moža, ki je živa zgodovina svojega rojstnega kraja. Kdor se hoče o zgodovinskih in prirodopisnih, geoloških in narodopisnih prilikah teh krajev natančneje poučiti, naj ga ne zamudi posetiti.«50 Po njegovem pripovedova38

nju je Andrejka zapisal pravljice o rojenicah, škratih ter Pustem gradu,51 ki so bile kasneje zapisane tudi v monografiji o Kamni Gorici.52 Tudi njegov sin Anton opisuje, kako je ob božičnih večerih ob peči pripovedoval zgodbe: »Pri topli peči je oče zbral lovske tovariše, pripovedoval zgodbe o medvedu z Mežaklje, ki je kradel hruške in na vozičku zdrsnil v dolino, o roparjih v Gobovcah, o kroparskem mlinarju »Bela moka«, kako je kradel jerebe in na Barigli i pod Jamnikom čakal l. 1848. ogrske huzarje, o dijaških letih, ko sta z Antonovim Tomažem lovila na Jelovici medveda. Pili smo »Ješčevo kopanče« in čakali polnočnice. Na sv. večer gre samo divji lovec čakat zajca pod stog, so rekli oče.«53

LOV IN RIBOLOV Kappusi so bili že po izročilu lovci. Albert Kap­ pus je rad lovil zajce.54 Lovec je bil nato predvsem njegov sin Adolf, prvorojeni sin Albert (1852–1876) pa je lov opustil po dogodku, ki ga je kasneje Anton Kappus opisal takole: »Oče mi je pripovedoval, da sta šla z bratom Albertom kot realca na lov v otoško gmajno. Albert je ustrelil z novo prednjačo v bukov štor. Po strelu je pomolila izza štora glavo stara ženica in vprašala, ali so oni gospod Bertl streljali. Ni bila ranjena, pač pa je imela preluknjan rob predpasnika z nekoliko šibrami. Takoj po tem dogodku je Bertl opustil lov.«55 »Spominjam se, da je Adolf pl. Kappus imel v zakupu obsežna lovišča na Jelovici, Kroparsko goro in vso okolico Kamne Gorice. Prav tako je imel v zakupu za ribolov precej voda. Za čuvanje vsega tega je imel celo svoje čuvaje.«56 Adolf pl. Kappus, lovec in ljubitelj narave, je njene lepote kazal ne le svojim otrokom, temveč tudi drugim mladim v vasi. »Popoldne pred svetim večerom smo odšli ž njim na lov, in sicer večina vaških študentov. Kazal nam je lepote zimske prirode in nas opozarjal na razne zanimivosti, mimo katerih bi bili šli, ne da bi jih opazili, kaj šele razumeli.«57 Ne le lovsko znanje, tudi lovske puške so Kapusi delili z drugimi lovci.58 O Adolfovi zavezanosti lovstvu pričajo tudi številni zapisi v njegovem dnevniku, saj so bili odhodi na lov med najpogosteje zabeleženimi. Predvsem v zimskem času je lovil skoraj vsak dan, odpravljal se je tudi na lov za gamsi v Tamar, poleti pa je veliko ribaril na reki Savi. Lovca in ljubitelja narave sta postala tudi njegova sinova Vladimir in Anton.

V spomin na lovce Kapuse sta ostali tudi dve ledinski imeni na Jelovici. Izročilo pravi, da je Adolf pl. Kappus na lovski brakadi izgubil svoje rokavice.

Ker je to ugotovil šele doma, so se trije lovci takoj podali nazaj na Jelovico in rokavice res našli, kraja pa se je prijelo ime »Rokavice/V rokavicah«. Po pripovedovanjih naj bi bil to tudi kraj, kjer je bil leta 1943 ubit Vladimir Kapus. Drugo ledinsko poimenovanje

po Kapusih je »Kapsov štant« v Kroparski gori. Tam je Adolf pl. Kappus vedno sedel v zasedi in čakal, da so goniči proti njemu prignali plen, ki ga je nato z veseljem ustrelil.

KAPUSOVE GOSPE Adolfove žene Franje se je Tilka Kalan spominjala, kako je vsak večer hodila v cerkev, ogrnjena v črn satenast plet. Spominja se tudi dne, ko ji je stara mama, ki je bila gospodinja pri Kapusovih, tam dala skodelico kaše. »Odšla sem na stopnice, ki peljejo na pod, se usedla nanje in jedla. Ko je mimo prišla Kapusova gospa, mi je dejala: »Jej, Tilka, kaj pa je delala Micka, kaj pa je mislila, da ti je na stopnišče prinesla kašo.« Odpeljala me je v kuhinjo in tam sem do konca pojedla, nikdar pa ne bom pozabila, da sem na Kapsovih stopnicah jedla kašo.« Olga Kappus, Vladimirjeva žena, je bila po rodu Nemka. Slovensko je znala bolj slabo, Kamnogoričani pa jo ohranjajo v dobrem spominu, saj je za graščino in tudi za vaščane veliko naredila. Nekaj Kamnogoričanov, ki so bili zaprti v Begunjah, je s pomočjo svojih poznanstev celo rešila iz zaporov. Ob pol štirih nekega dne je prišel ukaz, naj jih izpustijo, in prvi se je v vas vrnil Valentin Šparovec. Naslednjega jutra so v Begunjah ustrelili talce in Šparovec je prepričan, da bi bil brez pomoči gospe Kapusove med njimi tudi on.

OSTALA JE LE GRAŠČINA IN SPOMIN Kappusi so pokopani na pokopališču v Kamni Gorici, in sicer je njihov družinski grob takoj pri vhodu na desni strani, ob pokopališkem zidu. Kljub veličini družine se spomenik po videzu bistveno ne loči od drugih starih nagrobnikov. Posebnost spomenika je, da so prvi Kappusi napisani na zadnji strani. Ko je namreč zmanjkalo prostora za imena, so ga obrnili in nadaljevali na drugi, sedaj prvi, strani.

Ob smrti Adolfa pl. Kappusa je župnik v kroniki zapisal: »17.3. tega leta (1930, op.) je umrl daleč na okrog znani Adolf pl. Kappus, »Zadnji kamnogoriški gospod«, zabaven družabnik in marsikomu dobri svetovalec.«59 Ob smrti njegove žene leta 1935 pa je duhovnik zapisal, da je umrla »Kapusova gospa, Franja pl. Kappus, vdova po +Adolfu, znana po svoji dobrotljivosti.«60 Med drugo svetovno vojno sta v graščini živela Vladimir in Olga Kappus ter nekaj mesecev v letu 1941 tudi Anton Kappus z ženo in tremi otroki. Anton se je še istega leta z družino preselil v stanovanje v Radovljici. Po pričevanju je Vladimirja oktobra leta 1943 na Jelovici likvidiral pripadnik partizanske vojske.61 Po vojni je tudi Olga odšla v Avstrijo. Gra-

ščina je bila tako kot druge posesti rodbine Kappus podrža­vljena. Vanjo so se kmalu naselili novi prebivalci. V prostorih, kjer so bile nekdaj trgovina, gostilna in kuhinja, je več desetletij živela družina Lukan. V prvem nadstropju so bili Ropiči, v mansardi so živeli Cetovi. V nekaj prostorih so živele uslužbenke Zavoda Matevža Langusa, ki je po vojni začel delovati v Kamni Gorici.

Večina opreme je bila iz graščine odtujena postopoma v letih po svetovni vojni. Ena od omar iz graščine je bila prenesena v prostore takratnega Prosvetnega društva, tam pa je bila v času, ko je dom propadal, uničena. Nekaj predmetov iz zapuščine je bilo prodanih na dražbi in le za manjšino zdaj vemo, kje se nahajajo. V devetdesetih letih preteklega stoletja se je večina prebivalcev odselila. Leta 2009 v graščini (v mansardi) stalno živi le ena družina. Še eno stanovanje, prav tako v mansardi, je urejeno, a njegovi zadnji prebivalci živijo v Veliki Britaniji. Že vrsto let so graščina in nekatere posesti Kapusov v denacionalizacijskem postopku, ki ga zavira tudi veliko število dedičev.

Iz otroštva se Kapusove graščine oziroma »Kapsarije« spominjam predvsem kot hiše, v kateri je v pritličju, tam kjer je bila nekoč gostilna, živel eden od mojih sovrstnikov. Le enkrat, morda dvakrat sem bila tam notri in spominjam se velike veže, od koder se je prišlo naravnost v kuhinjo. V kotu je stal divan, na sredini miza s stoli. Sicer pa smo otroci veliko bolj poznali in uporabljali velik vrt za graščino. Tisti travnik je bil kraj, na katerem smo se igrali takrat zelo popularno igro skrivanja z žogo. Zelen travnik in ob njem graščina z gospodarskim poslopjem ter še nekaj sosednjimi objekti so bili idealen kraj za igro skrivalnic in predvsem poleti nas je bilo tam polno.

Opombe 1 2 3

4 5

Rudolf Andrejka, Kropa in Kamna Gorica. Krajepisno-zgodovinski poizkus s šestimi lesorezi Vladislava Benescha, Ljubljana 1924, str. 30.

Jožef Jože Varl, Iz zgodovine železarstva v Kamni Gorici, v: Glas, 8.1.1969.

Tukaj se opiram na spomine pokojne Matilde/ Tilke Kalan, roj. Mohorič, ki sem jih zabeležila ob pogovoru na njenem domu v Kamni Gorici leta 2002. Podatki se navezujejo na stanje v prvi polovici 20. stoletja.

Tilka Kalan.

Tukaj se tako kot še večkrat opiram na spomine Jelene/Lenčke Rezar, roj. Kappus, stanujoče v Radovljici.

39

6 7 8 9 10 11

12 13

14 15 16 17 18 19 20 21

22 23 24 25 26 27 28 29 30

40

Tukaj se tako kot še večkrat opiram na spomine Valentina Šparovca, stanujočega v Kamni Gorici.

Kdaj so pripravljali njive, sejali in pobirali pridelke, je v dnevnikih pisal Adolf Kappus (glej op. 11).

Tilka Kalan.

Vladimir Kapus, Kako smo božičevali, v: Lovec 1931, str. 434–435.

Anton Kappus, V spomin, v: Lovec 1932, str. 15.

Adolf Kappus pl. Pichlstain, Geschäfts-Vormerk-Blätter für das Jahr 1895 in Geschäftsvormerkblätter für das Jahr 1896, Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi.

Prostovoljno gasilsko društvo Kamna Gorica.

100 let: 1899-1999, Janko Pogačnik, ur., Kamna Gorica 1999, str. 31.

Sladkovodno ribištvo Slovenije v stodesetih letih razvoja in konec drugega tisočletja: 1888–1998, Ribiška zveza Slovenije, Ljubljana 1998, str. 11–13.

Jožef Jože Varl, op. 2, 8.1.1969.

Valentin Šparovec.

Jožef Jože Varl, op. 2, 8.1.1969.

Jožef Jože Varl, op. 2, 15.2.1969.

Valentin Šparovec; po pripovedovanju Jelene Rezar so imeli v tej kleti le poljedelske pridelke.

Vladimir Kapus, op. 9, str. 439.

Jožef Jože Varl, op. 2, 8.1.1969.

Marjan Kunej, Kamna Gorica na nakovalu časa. Ob 500-letnici prve omembe kraja v pisnih virih, Gorenjski kraji in ljudje, Kranj 1999, str. 190–192.

Adolf Kappus omenja seji Ustanove Matevža Langusa in Ustanove Lovra Tomana.

Adolf Kappus pl. Pichelstain, Geschäftsvormerkblätter für das Jahr 1896, Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi.

Kaja Beton, Življenje v Kamni Gorici v prvi polovici 20. stoletja, v: Vigenjc. Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, Kropa 2005, str. 46.

Valentin Šparovec Kronika župnije Kamna Gorica od leta 1890 do decembra 1917, Arhiv Župnije Kamna Gorica.

Adolf Kappus pl. Pichlstain, op 11.

Jožef Jože Varl, op. 2, 8.1.1969.

Marjan Kunej, op. 20, str. 91.

Kronika enorazredne (od 15. septembra 1909 dvorazredne) ljudske šole v Kamnigorici, ZAL, RAD-75, a.e. 4, 1902–1940.

31 Jožef Jože Varl, op. 2, 26.2.1969.

32 Šolska kronika OŠ Kropa 1907–1925, ZAL, RAD-79, a. e. 1.

33 Adolf Kappus pl. Pichlstain, op.11.

34 Valentin Šparovec.

35 Kronika župnije Kamna Gorica od leta 1890 do decembra 1917, op. 26.

36 Prav tam.

37 Adolf Kapus, nekrolog, Jutro, 19.3.1930.

38 Kronika enorazredne ljudske šole v Kamnigorici, ZAL, RAD-75, a.e. 3., 1868–1901.

39 Verena Štekar-Vidic, Iz zgodovine osnovne šole v Kamni Gorici, na Dobravi, na Ovsišah, Radovljica 1990, str. 8.

40 Kronika enorazredne ljudske šole v Kamnigorici, op. 38.

41 Prav tam.

42 Kronika enorazredne (od 15. Septembra 1909 dvorazredne) ljudske šole v Kamnigorici, op.

30.

43 Šolska kronika OŠ Kropa 1907–1925, op. 32.

44 Še nekaj o »kroglji iz Italije«, v: Slovenec, 8. april 1908.

45 Adolf Kapus, op. 37.

46 Prav tam.

47 Prav tam.

48 Prav tam.

49 Dunaj in Leipzig, 1909.

50 Rudolf Andrejka, op. 1, str. 31.

51 Rudolf Andrejka, op. 1, str. 33–36.

52 Marjan Kunej, op. 21, str. 181–182, 210–212.

53 Anton Kapus, Božično potovanje, v: Lovec 1940, str. 235–236.

54 Vladimir Kappus: Klokanje kokoši velikega petelina znak za odstrel petelinov, v: Lovec, 1931, str. 127.

55 Anton Kappus, op. 10, str. 15.

56 Jožef Jože Varl, op. 2, 8.1.1969.

57 Vladimir Kapus, op. 9, str. 434.

58 Prav tam, str. 436.

59 Kronika župnije Kamna Gorica od leta 1917 (decembra) do leta 1932. Arhiv župnije Kamna Gorica.

60 Kronika župnije Kamna Gorica od leta 1933 dalje. Arhiv župnije Kamna Gorica.

61 Kunej, op. 21, str. 85.

SLIKOVNA PRILOGA

41

RODBINA KAPPUS PODELITEV PLEMSTVA

15. oktobra 1693 je cesar Leopold I. poplemenitil Janeza (Johanna) Kappusa, fuĹžinarja v Kamni Gorici. Z listino je bil Janezu in potomcem dodeljen naslov pl. Pichlstain.

Listino hrani Gornjesavski muzej Jesenice.

PeÄ?at rodbine Kappus pl. Pichlstain. Hrani Gornjesavski muzej Jesenice.

42

RODBINA KAPPUS MARKO ANTON KAPPUS

Znamka, posvečena Mar­­ ku Antonu Kappusu ob 500. obletnici odkritja Amerike. Izdala Pošta Slo­venije, 1992.

Zadnja stran pisma Marka Antona Kappusa misi­ jonarju E. F. Kinu, Cucurpe, 25. novembra 1690.

Hrani Archivo General de la Nación/Osrednji državni arhiv, Cuidad de México, Mehika.

Prva stran knjige Der Neue Welt-Bott iz leta 1728; vanjo je Joseph Stöcklein vključil tudi Kappusovo pismo bratu Janezu, napisano v kraju Mátape v So­ nori 20. junija 1699. Hrani Narodna in univerzite­ tna knjižnica v Ljubljani.

KAREL JOŽEF KAPPUS PL. PICHLSTAIN

Emblem člana Academie Operosorum dr. Karla Jožefa Kappusa pl. Pichlstaina z vzdevkom Pokončni (Exquisi­ tus) in Namig k simbolu: »Kakor čebela med pisane rože leti in na tisto séde, ki bolj kakor vse druge omamno diši, naš Exquisitus takó razne vrste medú poizkuša, s tisto nazdravlja, ki poln vonj po Modrosti ima. Ni mu dovolj, doklèr ni napolnjen uljnjak, da za zmeraj točil bi med nam, ki bolj kákor vse drugo diši.« (Akademske čebele ljubljanskih operozov, Ljubljana 1988)

43

RODBINA KAPPUS ZADNJE KAMNOGORIŠKE GENERACIJE

Družba (drugi z leve je Adolf Kappus pl. Pichlstain) ob kon­ cu 19. stoletja.

Družba lovcev leta 1861. Prvi z leve sedi Albert Kappus pl. Pichlstain.

Na izletu v okolici Kamne Gorice, 1908.

Josip in Milica Pleničar, roj. Kappus, z Miličinim mlajšim bratom Antonom, 1908.

44

RODBINA KAPPUS ZADNJE KAMNOGORIŠKE GENERACIJE

Anton Kappus (drugi z leve v spodnji vrsti) med sošolci na Terezianišču na Dunaju.

Anton Kappus ob stari brvi čez Savo, pred prvo svetovno vojno.

Janez (Žan) Kappus pl. Pichlstain (1889—1923).

Družina Janeza (Žana) Kappu­ sa: žena Stanka, roj. Švigelj, hči Vlasta ter dvojčka Janez in Stan­ ka, ok. 1922.

Anton Kappus z nečakom Antonom Pleničarjem, kateremu je bil birmanski boter.

Družinske fotografije so last Jelene Rezar.

45

RODBINA KAPPUS ZADNJE KAMNOGORIŠKE GENERACIJE

Sedita Adolf Kappus pl. Pichlstain z ženo Frančiško, roj. Jalen, zgoraj v sredini Anton Kappus z ženo Magdaleno, roj. Hadži Pecova, levo gospodinja Antonija Čufer, desno Tilka Kalan, ok. 1925.

Vladimir Kapus (skrajno desno) in Olga Ka­ pus (skrajno levo) z Olgino sestro in starši na vrtu za graščino, ok. 1937.

Osmrtnica Adolfa Kappusa pl. Pichlstaina, »zadnjega kamnogoriškega gospoda«, 1930.

Vladimir Kappus z ženo Olgo, roj. Katzianer, v vrtu, po 1936.

46

RODBINA KAPPUS ZADNJE KAMNOGORIŠKE GENERACIJE

Vladimir Kappus pl. Pichlstain (1885—1943).

Vladimir Kappus ob graščini.

Anton Kappus pl. Pichlstain (1895—1959).

Družinske fotografije so last Jelene Rezar.

Nagrobnik rodbine Kappus pl. Pichl­ stain na pokopališču v Kamni Gorici, 2008.

47

RODBINA KAPPUS KAPUSOVA GRAŠČINA

Kapusova graščina, vhodna fasada. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi.

Vhod v Kapusovo graščino s polkrožnim porta­ lom z levjo glavo v sklepniku, nad vhodom štuka­ tura in bifora (dvojno okno), 1970. Dokumentaci­ ja ZVKDS, enota Kranj.

48

Kapusova graščina, desna stranska in vhodna fasada, 1970.

Dokumentacija ZVKDS, enota Kranj.

Štukature pod okni v prvem nadstropju leta 1967. Štukatu­ re so bile kasneje odstranje­ ne in jih hranijo v Restavra­ torskem centru v Ljubljani.

Doku­mentacija ZVKDS, eno­ ta Kranj.

RODBINA KAPPUS KAPUSOVA GRAŠČINA

Pogled na graščino s Polja.

Fotografijo je na stekleno ploščo posnel Anton Kapus med obiskom v Kamni Go­ rici pred 2. svetovno vojno.

Od leta 2009 hrani Kovaški muzej.

Polje, na katerem sta zdaj športno igrišče in novo naselje, leta 1918, ko je bilo še del posesti družine Kappus pl. Pichlstain.

Hrani Jelena Rezar.

Vigenjci ob Kapusovi graščini. Fotografijo je na stekle­ no ploščo posnel Anton Kapus med obiskom v Kamni Gorici. Od leta 2009 hrani Kovaški muzej.

Vrt za Kapusovo hišo po 2. svetovni vojni. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi.

49

RODBINA KAPPUS KAPUSOVA GRAŠČINA

Blagoslov nove motorne črpalke PGD Kamna Gorica pred vhodom v graščino, 1939. Fotote­ ka Kovaškega muzeja v Kropi.

Fotografija Kamne Gorice iz leta 1959. Stavba v ospredju z vrtom je Kapusova graščina, pred njo je streha gospodarskega poslopja. Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi.

Postavitev spominske plošče na pročelje Kapusove graščine ob 50. obletnici stavke kovačev, 1954. Foto­ teka Kovaškega muzeja v Kropi.

50

RODBINA KAPPUS GRAŠČINA V ZAČETKU 21. STOLETJA

Graščina leta 2008.

Gospodarsko poslopje leta 2008.

Nekdanja posest Kapusov v Kamni Gorici z gospodarskim poslopjem in graščino leta 2008.

51

RODBINA KAPPUS ZAPUŠČINA

Omari iz druge polovice 19. stoletja, nekdaj del spalnice.

Leta 1947 sta bili dodeljeni uslužbencu z Jesenic. Zaseb­ na last.

Stola iz druge polovice 19. stoletja, leta 1947 dodeljena uslužbencu z Jesenic. Pred nekaj leti sta bila na novo pre­ oblečena z blagom, originalno leseno ogrodje pa utrjeno.

Zasebna last.

Nekaj ohranjenega servisa iz Kapusove graščine. Za­ sebna last.

52

RODBINA KAPPUS ZAPUŠČINA Naslovnica drugega zvezka Pesmic iz prirode. Zbirko 40 pesmic je Vladimir Kapus izdal leta 1932 v samozaložbi, natisnila pa tiskarna Slovenija v Ljubljani.

Naslovnica in notranjost knjižice Lovski spomini.

Leta 1928 jo je v samozaložbi izdal Vladimir Kapus, natisnila pa Tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.

Železni možnar, 1947 dode­ ljen uslužbencu z Jesenic. Za­ sebna last.

Adolf Kappus pl. Pichlstain je vrsto let pisal dnevnik.

Ohranjeni so trije, za leta 1895, 1896 in 1924.

53

MAKEDONIJA

NA FOTOGRAFIJAH ANTONA KAPUSA

Anton Kapus je v času službovanja v Makedoniji s foto­ grafskim aparatom ustvaril bogato dokumentarno gradivo takratne Makedonije. Del nastalih fotografij je objavil ob člankih, velik del gradiva pa je še neobjavljen. Ohranjene so fotografije na steklenih ploščah, negativi in črno-bele fotografije ter sepije. Večino zapuščine hranijo njegovi de­ diči, ki so leta 2009 94 fotografij na steklenih ploščah da­ rovali Kovaškemu muzeju. Za manjši del ohranjene fotodo­

kumentacije sta lokacija in datacija znani, dokumentiranje preostalih pa ostaja naloga prihodnjih raziskav.

V Vigenjcu objavljamo izbor ohranjenega gradiva; del gra­ diva je iz arhiva Kovaškega muzeja, del v zasebni lasti.

Na prvi fotografiji je Antonova žena Magdalena Hadži Pe­ cov z njunimi tremi otroki Jeleno, Borisem in Igorjem ter s svojim bratom Trajkom Hadži Pecov, 1932. Na drugi foto­ grafiji je Anton Kappus z družino okrog leta 1935. V sredi­ ni stoji lovski prijatelj Jordan.

STAVBARSTVO IN POKRAJINA

54

MAKEDONIJA

NA FOTOGRAFIJAH ANTONA KAPUSA

55

MAKEDONIJA

NA FOTOGRAFIJAH ANTONA KAPUSA

ŽIVLJENJE IN LJUDJE

56

MAKEDONIJA

NA FOTOGRAFIJAH ANTONA KAPUSA

57

MAKEDONIJA

NA FOTOGRAFIJAH ANTONA KAPUSA

LOV, RIBOLOV IN RIBOGOJNIŠTVO

58

MAKEDONIJA

NA FOTOGRAFIJAH ANTONA KAPUSA

59

60

Dr. Zmago Šmitek

MAKEDONIJA V ZAPISIH

ANTONA KAPPUSA

V srednji in zahodni Evropi se je zanimanje za makedonske razmere zbudilo po rusko-turški vojni in berlinskem kongresu (1878). Tedaj so si začele Makedonijo lastiti sosednje Srbija, Bolgarija in Grčija ter spodbujati verske in etnične delitve. Ti dogodki so pustili sled tudi v slovenski zgodovini. V Pirinski Makedoniji je v protiturški vstaji 1878 in 1879 sodeloval slovenski prostovoljec Miroslav Hubmajer ter postal celo načelnik štaba uporniških sil. Ob ilindenski vstaji (1903) so posamezniki na Slovenskem zbirali pomoč ter vzdrževali stike z uporniki in begunci v Bolgariji.1 Omeniti je treba še slovenske dobrovoljce v Srbiji v času balkanskih vojn in med prvo svetovno vojno (solunska fronta).

V tem času je etnolog in antropolog Niko Zupanič objavil dve znanstveni razpravi o Makedoniji.2 Ugotovil je, da jo naseljujejo skoraj vsa balkanska ljudstva, ki sestavljajo na sorazmerno majhnem prostoru »najbolj pisan mozaik, ki se sploh nahaja na svetu«. Opozoril je tudi, da se literatura o etnični sestavi Makedonije »odlikuje bolj po mnogobrojnosti nego po vrednosti in zanesljivosti«. Tako stanje naj bi bilo posledica rivalstva sosednjih narodov in njihovih osvajalnih teženj. »Zato toliko publikacij in četudi so opremljene s kritičnim aparatom, ki naj bi zakril njih neutemeljeno tendencijoznost, vendar spozna bistro oko njih prevarljivo luč in jih mora z objektivnega stališča zavreči«.3 V nadaljevanju je

orisal zgodovino, kulturo in etnično strukturo prebivalstva; pri tem se je oprl predvsem na srbskega antropogeografa Jovana Cvijića. Posebno pozornost je namenil makedonskim Slovanom in jih obravnaval tudi s fizičnoantropološkega in jezikoslovnega vidika. Na koncu je primerjal in analiziral še statistične podatke o posameznih kategorijah prebivalstva. Kasneje je bila slovenska javnost dobro obveščena o poteku balkanskih vojn, med drugim tudi s knjigama Antona Bezenška ter soavtorjev Antona Sušnika in Vinka Šarabona.4 Dokaz za to, da se je ob političnem začel oblikovati tudi znanstveni interes, je bil projekt mladega slovenskega slavista in jezikoslovca Vatroslava Oblaka, ki se je v začetku novembra 1891 s štipendijo dunajske univerze napotil v Makedonijo. Njegov namen je bil raziskati makedonske dialekte in potrditi domnevo svojega profesorja Vatroslava Jagića, da je bila slovanska govorica iz okolice Soluna sredi 9. stoletja osnova starocerkvenoslovanskega jezika.5 Po napornem potovanju z vlakom prek Beograda je sredi novembra prispel v Solun. Oblakov prvi vtis o tem »egejskem biseru« pa ni bil ugoden: »Čisto nič evropskega, nobene znane duše, s katero bi se lahko razgovarjal; da ne bi imel nikakršne odgovornosti, Anton Kappus med lovom na race na Katlanskem jezeru v Makedoniji.

61

bi jo bil že davno iz tega ljubeznivega orijenta popihal«.6 Slabo mnenje je imel o meščanih in tudi o prebivalstvu okoliških vasi. Zaradi slabih varnostnih razmer je moral že na začetku omejiti načrtovani obseg svojih potovanj. A še preden se je zares odpravil v notranjost Makedonije, so ga turške oblasti obdolžile vohunstva in »panslavistične agitacije« ter mu onemogočile nadaljnje delo. V začetku marca mu tako ni preostalo drugega, kot da se vrne na Dunaj. Rezultati njegovega raziskovanja pa so bili kljub vsem oviram dovoljšnji in tako pomembni, da so bili objavljeni v izvestjih dunajske akademije znanosti.7 Pred prvo svetovno vojno je bilo pri gradnji železnic na Kranjskem udeleženih veliko makedonskih delavcev,8 razmere pa so se obrnile v povsem drugo smer po ustanovitvi Kraljevine Jugoslavije. Tedaj so velikosrbske oblasti iz asimilacijskih in delno tudi strateških namenov naseljevale v Makedoniji (tedanji »Južni Srbiji«) koloniste iz vseh delov države, med njimi tudi Slovence. Tako so po letu 1929 prišle v Makedonijo skupine primorskih Slovencev. Njihovo najpomembnejše naselje je bila Bistrenica ob Vardarju, kjer je sredi leta 1932 resda živelo le 26 ljudi, vendar se je število nenehno spreminjalo zaradi odseljevanja in novega doseljevanja. Nekateri so pri tem tudi prestopili v pravoslavje in si spremenili priimke.9 Po popisu 1931 je bilo Slovencev, rojenih v Dravski banovini in prebivajočih v Vardarski banovini, 1493, vsi drugi Slovenci so torej prišli od drugod, predvsem s Primorskega.10 Po podatkih skopske škofije je leta 1939 živelo v Makedoniji okoli 4000 Slovencev. Škofijo je v tem času (1924–39) vodil Slovenec Janez Frančišek Gnidovec, slovenski in hrvaški jezuiti pa so tedaj vodili v Skopju tudi gimnazijo.

V ta zgodovinski okvir lahko umestimo tudi življenje in delo kamnogoriškega rojaka Antona Kap­ pusa v Makedoniji. Kappus je bil rojen 2. 6. 1895 v stari plemiški družini v Kamni Gorici, vendar je bil precej svobodomiselnih nazorov. Študiral je pravo na dunajskem Terezijanišču in diplomiral v Zagrebu.

Kot pripravnik se je zaposlil na sodišču v Kočevju.

Med prvo svetovno vojno je bil poslan na italijansko fronto. Ohranjena sta dva zvezka njegovega dnevnika iz tega obdobja in fotografije. V Lovcu in tedenski prilogi Jutra je objavil avtobiografski črtici z bojne črte na Rombonu.11 Po vojni je stopil v jugoslovansko vojsko in sprva služboval v Bosni. V začetku julija 1923 je bil premeščen v Skopje. O Makedoniji dotlej ni vedel veliko, »Makedonce« pa je prvikrat videl na Jesenicah in v Bohinju pri gradnji bohinjske proge.

Po letu dni življenja v novem okolju je zapisal: »Nisem si mislil, /…/ ko sem prestopil prag mesta carja Dušana, da se bom tako hitro privadil njegovemu makedonsko-orientalskemu značaju, neurejenim ulicam, polnim prahu ali blata, neznosni vročini in še drugim enakim neugodnostim. Pa kaj ne stori ljubezen do spoznanja novih razmer, novih krajev, do narave! Že od mladih nog vedno po svetu, se nisem 62

prav nič uplašil prvotnega vtisa, ki ga je na mene napravilo Skoplje«.12 Ob drugi priložnosti je k temu dodal: »Ko sem prišel v Skoplje, sem na srečo imel za seboj že bosansko prakso in se mi vsaj mesto ni zdelo tako tuje, kakor sem pač pričakoval. Z ljudmi je bilo že precej drugače. Drug duševni ustroj, način življenja, nezaupljivost do »došljaka« in še mnogo drugega – vse to je oviralo ožje poznanstvo«.13 Tako se je najprej družil predvsem z rojaki. Med njimi omenja prijatelja Kovača, ki ga je spremljal na lovske izlete in z njim pletel mreže in vrše za rake, nekega Sajovca, klobučarskega mojstra Andreja iz Domžal, veterinarskega polkovnika dr. Ivana Kebra in »slavnega muzika« Emila Adamiča. Povezan je bil tudi s Francetom Mesesnelom, kustosom Muzeja Južne Srbije v Skopju, in ga spremljal na ogledih različnih makedonskih zgodovinskih spomenikov kot fotograf.14 Skopski Slovenci so se shajali v gostilni pri parku »Islahana«, saj je le tam hirajoče raslo nekaj borovcev in smrek, ki so spominjale na ožjo domovino. V bližnji okolici mesta tedaj ni bilo pravih gozdov, hribi pa so kazali gola pobočja. Zato so prvi izlet naredili v skoraj 50 kilometrov oddaljeno Tetovo po ozkotirni železnici, ki so jo zgradili Nemci, kar je pomenilo pet ur naporne vožnje in še več kot tri ure pešačenja. Vse to zato, da bi lahko uživali v gozdu.15 Avgusta leta 1924 je bil Kappus premeščen v Štip kot »sudski kapetan II. klase« v štabu Vardarske divizije. Tam je spoznal Magdaleno/Magdo Hadži Pecovo, dekle iz pravoslavne trgovske družine v »Starem konaku«. Njeni starši so se ukvarjali z vinarstvom ter gojenjem bombaža in opija za farmacevtsko industrijo.

Magdina mati je poleg tega vodila še sviloprejsko dejavnost in izdelovanje svilenih in bombažnih tkanin.

Poleg Magde je bilo v družini še 14 otrok. Anton se je z njo v enem mesecu zaročil in poročil. Poroka je bila 25. januarja 1925 v pravoslavni cerkvi; šele kasneje sta se odločila za katoliški obred. V Štipu sta se jima rodila sinova Boris (14. novembra 1925) in Igor (15. februarja 1927), v Skopju hčerka Jelena (11. januarja 1932). Antonova soproga je večkrat spremljala moža na službenih obiskih makedonskih vasi, sicer pa je doma skrbela za družino. Med obiskovanjem gimnazije v Ohridu sta Boris in Igor prebivala v internatu.16 Jeseni 1926 se je Anton zaradi bolezni (malarije, ki jo je dobil med svojimi lovskimi pohodi ob reki Bregalnici) vrnil na nekajmesečni dopust v Kamno Gorico. Malarijo je po pričevanju hčerke Jelene/Lenčke prvič prebolel že v prvi svetovni vojni ob reki Piavi. Bolehal pa je še po vrnitvi v Štip, januarja, februarja in marca 1927, kar je verjetno prispevalo k njegovi ponovni premestitvi v Skopje17. Tam je ostal kot uslužbenec na vojaškem sodišču do pomladi 1930, nato pa je od marca tega leta opravljal službo v Kačaniku. Odločil se je za prestop v civilno službo in delal od leta 1932 v Skopju kot banski svetnik, od 1937 v Strugi ob Ohridskem jezeru in od 23. decembra 1939 v Rostuši, obakrat kot okrajni glavar (sreski

načelnik).18 V tem dinamičnem obdobju si je na službenih in lovskih potovanjih ogledal skoraj vse dele Makedonije.

V Štipu se je Kappus družil s češkim dentistom Bohušem Fričem, ki je bil tudi lovec in je s svojim fordom vozil prijatelje na Ovče pole, v Zletovsko reko in druga lovišča. Zanimivo je, da je bil v tej lovski družbi tudi šejk Mustafa, predstojnik bratovščine dervišev pri Šareni tekiji v Štipu. Iz Kačanika je poročal, da so ga obiskali češki, nemški in francoski turisti in raziskovalci. Maja 1936 je v gostišču samostana Svete Bogorodice v Šiševem ob reki Treski po naključju srečal lovskega pisatelja, novinarja in fotografa Franza grofa Zedtwitza iz Berlina, ki je pred tem obiskal že tudi lovišča barona Borna na Slovenskem. Zaposlen je bil pri znani založbi Ullstein in je pripravljal knjigo o Balkanu19. Na Kappusovo pobudo se je že naslednjega dne kot gost udeležil vaške »slave« pri samostanu Svetega Nikole v Šiševem. Tam je napravil »več izredno lepih folklornih fotografij« in podaril Kappusu kopije.20 Čez nekaj več kot leto dni je Kappus knjigo prebral in jo takole ocenil: »Sploh je ves 'Čaroviti Balkan' poln netočnih podatkov, pač pa zelo lepo oprem­ljen – prvorazredna propagandna knjiga, pisana od človeka, ki nas še vedno gleda skozi skeptično in kriti­ čno prizmo 'visokokulturnega nordijca'«.21 Kappus je tudi med bivanjem v Rostuši odhajal v bližnje hribe na lov. Ob eni takšnih priložnosti je s skupino spremljevalcev iz Beograda ponovno obiskal Galičnik. Tedaj je zapisal tudi zgodbo članice te odprave, primorske Slovenke: njena družina se je leta 1923 preselila v Bosiljgrad, od tod pa je bil oče kot sreski gozdar premeščen v Homoljske planine na meji med Srbijo in Bolgarijo. Ker je bil vesten in strog, se je domačinom zameril in novembra 1939 postal žrtev hajduškega vodje Babejića. Vdova in hči sta se nato preselili v Beograd.22 Tako nam je Kappus ohranil še en zapis o usodah slovenskih izseljencev v južne jugoslovanske pokrajine. Sam pa se je vse več družil z Makedonci, saj se je hitro naučil njihovega jezika in imel tudi veliko opravkov na podeželju. Tako je Galičnik, ki ga omenja v zgornjem članku, poznal že iz časov, ko so tam kupovali ovčarske pse za vojaštvo.23 Da se je Kappus dobro ujel z lokalnim prebivalstvom, kaže tudi dejstvo, da je opisal le en resen incident, in še to prav na začetku svojega službovanja v Makedoniji. Konec septembra 1924 se je s prijateljem Kovačem in še enim lovcem napotil v Skopsko Crno goro. Na polju so opazili dva velika ovčarska psa in Kappus je streljal na enega od njiju. Čeprav ni zadel, je nekoliko pozneje nekdo od domačinov iz zasede ustrelil Kovača in ga ranil, k sreči ne smrtno.24 Pastirji ovčjih čred tudi sicer niso radi videvali lovcev in so nanje pogosto naščuvali pse, da so se morali umakniti. Neki vlaški pastir je Kappusa celo prijavil na sodišču, da mu je ustrelil psa, a je tožbo izgubil, ker je bilo dejanje storjeno v silobranu.25

Takšna »bližnja srečanja« so bila lahko tudi zabavnejša: po končanem lovu na Ovčem polju je Kap­ pus avgusta 1924 obiskal vas Pavlešenci v družbi lovcev iz Štipa, med katerimi so bili veterinar, trgovec, pek. Obstopili so jih kmetje in občudovali njihovo orožje, obleko in plen. Sreski načelnik jim je razlagal prednosti evropske kulture, na to pa je neki domačin dejal: »E, gospodine načelniče, mi sme budale, nezname kako da spavame, nezname da jedeme, da robotame kućete, nesme kulturni, mi sme goveda – a vi ste naša braća!«26 Kot velik ljubitelj narave se je Anton Kappus posvečal lovu in ribolovu, zato se je včlanil v Zvezno lov­ sko združenje v Skopju (Savezno lovačko udruženje u Skoplju). V Lovcu je leta 1924 poročal o delovanju tega združenja, ki je bilo ustanovljeno leta 1921 in je v času zapisa imelo samo med meščani več kot 200 članov. Tedanji predsednik združenja je bil odvetnik Dimitrijević. Člani so si prizadevali za uskladitev interesov znotraj svojih vrst, pa tudi za nadzor nad količinami uplena. Tako so leta 1924 prepovedali lov v nekaterih krajih na desni obali Vardarja, kjer je bila divjačina že zelo iztrebljena. Glede učinkovitosti te uredbe pa je bil Kappus vendarle skeptičen, saj je zapisal, da »ima skoraj vsak makedonski kmet skrit kakšen star ali tudi nov pihavnik v svoji bajti in si včasih poželi divjačine v lonec. Pastirji pa itak redno nastavljajo zanke in stave za jerebice in kotorne, naj bo dotični kraj v prepovedi ali ne.«27 Združenje je imelo v Skopju svoj gostinski lokal »Kasina kod lovca«. V njem so se zbirali člani na pogovore »pri čaši črne kave in mlačnega piva«. Vsako leto so v predpustu priredili lovsko zabavo, ob odprtju lovne sezone (po 25. juliju) pa svečani skupni lov. Takšnega lova se je leta 1924 udeležilo več kot 80 lovcev, med katerimi so bili po Kappusovem pričevanju »vsi sloji naroda, od razcapanega seljaka iz Turske male do gospoda ravnatelja kakšne skopljanske banke«.28 Zaradi čezmernega lova (niti registriranim lovcem niso bile predpisane kvote za odstrel divjadi) ter zaradi različnih bolezni in okoljskih razmer se je že v Kappusovem času močno zmanjšalo število lovnih živali.29 V enem od svojih prispevkov v Lovcu je Kappus omenil Karla Maya in njegove knjige »Po deželi Škipetarjev«, »V gorah Balkana« in »Žuti«. Očitno jih je prebral že kmalu po tem, ko je izšel njihov slovenski prevod.30 V eni od epizod je nemški avtor opisal, kako je med rekama Tresko in Vardarjem skupaj s svojim spremljevalcem in služabnikom Halefom uplenil velikega medveda. To je bila seveda tudi spodbuda za Kap­pusov pustolovski duh, saj je deželo sam prehodil po dolgem in počez.31 Ugotovil je, da so zemljepisni podatki točni le v prvem delu knjige, zato je menil, da May ni potoval čez Vardar in da je kraje onstran te reke opisoval le po informacijah iz druge roke.32

63

V sezoni, ko ni bilo lova, torej na pomlad in poleti, se je Kappus ukvarjal z ribolovom. Tudi na tem področju si je nabral bogate izkušnje. Sam je sicer ribaril s trnkom, vendar se je hitro seznanil z lokalnimi posebnostmi. Po vojni vihri, ki je v Makedoniji trajala od leta 1912 do 1918, je v skladiščih ostalo veliko bomb in razstreliva, veliko tega pa so našli tudi kmetje na nekdanjih bojnih črtah. Ribe so zato radi lovili z dinamitom, na manjših potokih so jih omamljali z »ribjo travo«, na Črnem Drimu pa so jegulije lovili v preproste ograde »daljane«. O vsem tem je pisal v Ribiško-lovski vestnik.33 Pomemben del njegove pisne zapuščine sestavljajo članki z zemljepisno tematiko. Značilni prispevki te vrste so: Na Ljuboten, najvišji vrh Šarplanine34, Na Solunsko glavo35, Katlansko jezero36, Od Ohridskega jezera37, Za šarplaninskimi ovčarji38, Na Drimu39 ipd. Namen teh člankov je bil med drugim zbujanje zanimanja slovenskih turistov, lovcev in planincev za Makedonijo.

Zanimala ga je tudi zgodovinska pričevalnost pokrajine. Pri tem so bili zanj gotovo koristni zlasti stiki s Francetom Mesesnelom. Slednji je od leta 1928 kot kustos Muzeja Južne Srbije v Skopju raziskoval srednjeveško umetnost in se posvečal varstvu spomenikov. V letih 1931–32 je vodil izkopavanja v Suvodolu pri Bitoli. Leta 1930 je postal dopisni član »skopskega naučnega društva«, istega leta tudi honorarni učitelj in 1933 docent umetnostne zgodovine na skopski filozofski fakulteti.40 Mogoče malce pod njegovim vplivom Kap­ pus v članku o Kačaniku omenja rimske nagrobnike in druge zgodovinske spomenike: kačaniško mošejo, bližnjo tekijo, imenovano po Musi Kesedžiji, in ruševine krščanskih cerkva. V istem prispevku je posvetil pozornost še opisu življenjskih in kulturnih razmer v vaseh okoli Kačanika, mdr. gospodarski, izobrazbeni in folklorni problematiki. Omenil je tudi malomaren odnos tamkajšnjih albanskih kmetov do okolja, npr. uničevanje gozdov z nesmotrnim izsekavanjem in s pašo kozjih čred.41 V obširnem članku je obravnaval zgodovino Štipa.42 Da so ga zanimale kulture drugih ljudstev, je razvidno še iz njegove omembe, da je prijatelju na lovu ob neki priložnosti razlagal »o različnih ljudskih stanovanjih od Eskimov na severu do Bušmanov v vroči Afriki«.43 O etnoloških značilnostih Makedonije je objavil serijo člankov v prilogi ponedeljkovega Jutra, imenovani Življenje in svet. Tako je npr. pisal o družbenem položaju žensk, nosečnosti in porodu.44 Podrobno je opisal snubitev, priprave na poroko, potek svatbe, pa tudi ugrabitev nevest, ki je bila tedaj še v navadi v odročnih hribovskih vaseh. Pri tem je pojasnil še pomen pobratimstva in krvnega maščevanja.45 Zanimiva so njegova poročila o obredu obrezovanja46, o »kurbanih«47, o kriptokatolikih v Skopski Crni gori48, o »turških Ciganih«49 in o različnih vaških praznovanjih50.

64

Na lovske in ribiške izlete je nosil fotoaparat in notes za zapisovanje. Njegovi natisnjeni članki so bili skoraj vedno opremljeni tudi z njegovimi fotografijami. Veliko fotografskega gradiva je ohranjenega pri sorodnikih, delno tudi na steklenih ploščah. Pogosto so to družinski prizori in različni družabni dogodki, v precejšnji meri pa tudi posnetki pokrajine, vaške in cerkvene arhitekture, slike z lova (večkrat v spremstvu obeh sinov) in ribolova, npr. lova z mrežami in s pomočjo pregrad ob Ohridskem jezeru. Del teh fotografij je mogoče identificirati tako, da jih primerjamo z objavljenimi, ki so vselej podnaslovljene. Čeprav v tehničnem smislu niso vedno prvovrstne in kompozicijsko izdelane, so vendarle dobrodošla dokumentacija nekega zdaj že oddaljenega časa.

V mirno življenje Kappusove družine je zarezala druga svetovna vojna. Prve težave so se pojavile po italijanski zasedbi Grčije. Sledila je zapora grške in albanske meje, vpoklici v vojsko, napetosti in nemiri. Na velikonočno soboto, 12. aprila 1941, so čez mejo proti Strugi vdrli Italijani, nemški tanki pa so se pomikali po cesti od Gostivarja proti Debru.51 Na cvetno nedeljo so Nemci zasedli Skopje in predali oblast Bolgarom.

Jugoslovanska kraljeva vojska je kapitulirala in razpadla. Anton je bil sprva v ujetništvu v Bitoli, nato pa se je z družino odločil za preselitev v Slovenijo. Kasneje je zapisal: »Tudi meni se je med večkratnim bivanjem v tujini pripetilo, da so se pojavili znaki domotožja, postal sem otožen, zasanjan, slabe volje. Vleklo me je nazaj v domači kraj, v našo ljubo Gorenjsko«.52 Z zadnjim železniškim transportom in z nekaj imetja so Kappusovi prišli do Podnarta in nato do Kamne Gorice. Tam so najprej pol leta prebivali v Kappusovi hiši, nato do konca vojne pri Magušarjevih v Radovljici. Anton je upal, da bo dobil službo na radovljiškem sodišču, vendar se to zaradi političnih razlogov ni zgodilo. Pri nemških oblasteh je bil slabo zapisan in bil leta 1942 zaradi verbalnega delikta celo nekaj časa zaprt v Begunjah. Da bi se izognil pritiskom, se je zaposlil kot prevajalec pri celovškem časopisu Karawanken Bote. Po koncu vojne je dobil stanovanje v bloku ob Prešernovi ulici v Radovljici, ki so ga Nemci zgradili za svoje uradnike, vendar je svoje prostore moral deliti še z drugimi podnajemniki. Zamenjal je več služb, nazadnje je bil zaposlen pri socialnem zavarovanju na Jesenicah. Umrl je 3. oktobra 1959. Njegova žena ga je za dolgo preživela (umrla je 5. decembra 1995), oba pa sta pokopana v Kamni Gorici.

Leta 1960 je bil v reviji Ribič objavljen kratek nekrolog s fotografijo Antona Kappusa.53 Nekaj podatkov o njem je v pregledu lovstva pod Jelovico priobčil Rok Gašperšič.54

Opombe 1 2

3 4

5

6

7

8 9 10

11 12 13 14 15 16 17 18 19

Redakcija ES, Makedonsko-slovenski odnosi, v: Enciklopedija Slovenije 6, Ljubljana 1992, str.

376.

Niko Zupanič, Mazedonien und das tűrkische Problem, 1903, str.…. Ibid., Macedonija. Etnografska skica, v: Zbornik znanstvenih in poučnih spisov 1904, str. 71–101. Etnografska skica je bila v prevodu natisnjena leta 2001 v Skopju.

Macedonija. Etnografska skica, op. 2, str. 71–72.

Anton Bezenšek, Balkanska vojska po bulgarskih, srbskih, črnogorskih in drugih virih ter po lastnem opazovanju, Družba sv. Mohorja v Celovcu 1913; Anton Sušnik – Vinko Šarabon, Vojska na Balkanu 1912/13, Ljubljana 1914.

Več o Oblakovih strokovnih izhodiščih in dognanjih glej v: Ljubov V. Kurkina, Pannonskaja problematika v trudah V. Oblaka, v: Vatroslav Oblak, Mednarodni simpozij, Obdobja 17, Ljubljana 1998, str. 13–21.

Janez Cvirn, »To so dvonogate, kričeče in smrdljive bestije«. Oblakovo potovanje v Makedonijo 1891/92, v: Acta Histriae 17 (2009), št. 1–2, str. 117.

Vatroslav Oblak, Macedonische Studien, v: Sitzungsberichte der Philosophisch-historischen Classe der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften, Wien 1896, str. 1–156.

Ervin Sorč, Skrivnosti Bohinjskega predora, Ljubljana 2006.

Branislav Rusić, Vilko Novak, Slovenci v Bistrenici v Makedoniji, v: Traditiones 2 (1973), str.

177–202.

Vera Kržišnik – Bukić, O Slovencih na območju Jugoslavije izven Slovenije po popisih prebivalstva 1921-1991, v: Razprave in gradivo, Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, 26–27 (1992), str. 177. Primerjaj tudi zbornik Slovenci in Makedonci v Jugoslaviji/Makedoncite i Slovencite vo Jugoslavija, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, Inštitut za nacionalno zgodovino – Skopje, Ljubljana – Skopje 1999.

Spomini na Rombon, v: Lovec 1925, str. 406– 408; Mara, v: Življenje in svet 1935, knj. 17, str. 387–388.

Leto dni nedeljski lovec in ribič v Skoplju, v: Lovec 1924, str. 336.

Deanova strugara, v: Lovec 1953, str. 173.

Mesesnela se spomni tudi Lenčka/Jelena Rezar.

Deanova strugara, op. 13, str. 173–174.

Tu in še ponekod se opiram na pripovedovanje hčerke Jelene/Lenke Rezar v Radovljici in se ji na tem mestu lepo zahvaljujem.

Nekaj o kljunačih, v: Lovec 1933, str. 198.

Lov v južni Srbiji, v: Lovec 1931, str. 215, 223; Pod Bistro, v: Lovec 1940, str. 513.

Franz Graf Zedtwitz, Zaubervoller Balkan: Sűdost-Europa zwischen gestern und morgen, Berlin: Ullstein 1937 (s 47 fotografijami).

20 Na Sokolovcu, v: Lovec 1937, str. 60.

21 Od Ohridskega jezera, v: Ribiško-lovski vestnik 1938, str. 69.

22 Rostuša, v: Lovec 1947, str. 253.

23 Na Ohridsko jezero, v: Lovec 1937, str. 326.

24 Leto dni…, op. 12, str. 338.

25 Za šarplaninskimi ovčarji, v: Življenje in svet 1934, knj. 15, str. 379.

26 Po bregalniški oblasti, v: Lovec 1927, str. 263.

27 Savezno lovačko udruženje u Skopju, v: Lovec 1924, str. 401.

28 Prav tam, str. 402.

29 O upadanju divjadi v Južni Srbiji, v: Lovec 1934, str. 12–14.

30 Karl May, Po deželi Škipetarjev, zv. 1–4, Maribor 1932.

31 Medved, ris in druge nevarne živali, v: Lovec 1934, str. 347.

32 Ali je bil Karl May na Balkanu, Življenje in svet 1935, knj. 17, str. 159–161.

33 Nekaj podatkov o ribištvu v vardarski banovini, v: Ribiško-lovski vestnik 1937, str. 130.

34 Življenje in svet 1928, knj. 4, str. 370–373.

35 Življenje in svet 1934, knj. 16, str. 19–20, 56–58, 80–82.

36 Življenje in svet 1929, knj. 5, str. 437–439.

37 Ribiško-lovski vestnik 1938, str. 69–72.

38 Življenje in svet 1934, knj. 15, str. 379–381, 405– 407, 427–430.

39 Življenje in svet 1938, knj. 24, str. 134–135.

40 France Mesesnel, Slovenski biografski leksikon, Druga knjiga, Ljubljana 1933–52, str. 102.

41 Lov v južni Srbiji, op. 18, str. 179–184, 214–223.

42 Štip, mesto komitaških spominov, v: Življenje in svet 1927, knj. 2, str. 933–940.

43 Na Sokolovcu, v: Lovec 1937, str. 60.

44 Kako živi makedonsko ljudstvo, v: Življenje in svet 1927, knj. 2, str. 964–968.

45 Ljubezen in ženitev v Makedoniji, v: Življenje in svet 1927, knj. 2, str. 1000–1005. Glej tudi: Svatba na jugu, v: Življenje in svet 1935, knj. 17, str. 588–591.

46 Na Vnebovhod ob Lepencu, v: Lovec 1931, str.

255–258.

47 Kozarevo, v: Življenje in svet 1935, knj. 17, str.

460–463.

48 O Laramanih pod Lokmo, v: Življenje in svet 1936, knj. 19, str. 243–245, 259–260.

49 O ostankih suženjstva v Južni Srbiji, v: Življenje in svet 1936, knj. 19, str. 316–318.

50 Badnji dan, v: Lovec 1932, str. 47–49; Proščenje v Višnjah, v: Življenje in svet 1938, knj. 24, str.

8–9; Bogojavljenje, v: Življenje in svet 1939, knj.

25, str. 40–42.

51 Deanova strugara, op. 13, str. 181.

52 Ropar sulec, v: Ribič 1959, str. 84.

53 Ribič 1960, str. 26.

54 Rok Gašperšič, O loviščih, lovu in lovcih pod Jelovico, v: Vigenjc VIII. Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, Kropa 2008, str. 25–26.

65

66

Dr. Zmago Šmitek, Kaja Beton

BIBLIOGRAFIJA VLADIMIRJA

IN ANTONA KAPUSA v periodičnih glasilih Življenje in svet, Lovec in Ribič

UVOD Brata Anton in Vladimir Kappus sta objavljala predvsem kot strastna lovca in ribiča. Ta bibliografija ne zajema vseh njunih objavljenih del, temveč le prispevke, objavljene v periodičnih revijah Lovec (glasilo Slovenskega lovskega društva, izhaja od 1910), Ribič (glasilo ribiškega društva, izhaja od 1934, sprva imenovan Ribiško-lovski vestnik) in Življenje in svet (tedenska priloga Jutra, izhajala je od 1927 do 1938).

Pri pridobivanju obsežne bibliografije Antona in Vladimirja v glasilu Lovec je bila pripravljavcema v veliko pomoč bibliografija glasila Lovec 1910–1994, ki je izšla pri Lovski zvezi Slovenije leta 19951. Anton in Vladimir sta se pod svojimi prispevki podpisovala tudi s psevdonimi in inicialkami. Vladimir je uporabljal psevdonime Petelinar, Gošar, Kamnogoriški, Vladimir in inicialke V. pl. K., V. K., Vl. K, pa tudi kombinacijo imena, priimka ter omenjenih psevdonimov in inicialk (V. Kapus). Anton se je podpisoval tudi kot Tone Kapus (Kappus) ali Tone Podvrečar in z inicialkama T. K. in T. P. Vladimir Kapus je bil med letoma 1932 in 1934 urednik Lovca in je v tem času objavil

več nepodpisanih prispevkov, od katerih v tej bibliografiji objavljamo le tiste, za katere smo prepričani, da so njegovo delo.

Anton Kapus je v Lovcu med leti 1924 in 1953 objavil 94 prispevkov. Precej je kratkih zapisov oziroma poročil, dolgih komaj nekaj vrstic, v rubriki 'Iz lovskega oprtnika', nekateri članki imajo po več strani ali celo več nadaljevanj. V Ribiško-lovskem vestniku in Ribiču je skupaj objavil 6 besedil, v Življenju in svetu 21. Vladimir je v Lovcu med leti 1910 in 1938 objavil kar 164 krajših in daljših prispevkov, od tega 38 pesmi. V prilogi Življenje in svet je objavil 23 člankov.

Bibliografiji vsakega od avtorjev sta navedeni ločeno. Prav tako so ločene posamezne publikacije, prispevki pa so urejeni kronološko, od najstarejšega do najmlajšega. Pri prispevkih je naveden psevdonim oziroma inicialka, uporabljena pri posamezni objavi.

Naslovnica Lovca leta 1934, ko je bil urednik Vladimir Kappus.

67

Kaja Beton

VLADIMIR KAPUS LOVEC 1910 1.

V. Pl. K, Kresni večer (pesem), letnik I (1910), str. 15.

2.

Petelinar, Petje divjega petelina jeseni, letnik III (1912), str. 76.

3.

Vl. pl. Kappus, Kamna gorica, letnik V (1914), str. 32.

Vl. pl. K., Prihod pomladi, letnik V (1914), str. 69.

Vl. pl. K., Iz Trsta, letnik V (1914), str. 70.

V. pl. K., Za veliko uharico, letnik V (1914), str.

153–154.

Vladimir Kappus, Spomini na jerebji lov, letnik V (1914), str. 147–149, 164–165.

1912

1914

4.

5.

6.

7.

1919 8.

Vl. K., Neplašljivost živali, št. 7–8, letnik V (1919), str. 126.

1920 Vladimir Kapus, V gorah, letnik VII (1920), 37– 39.

10. Vl. Kapus, Iz slavonskih lovišč, letnik VII (1920), str. 78–80.

9.

1921 11. Vl. Kapus, Ruševec (pesem), letnik VIII (1921), str.

160.

1922 12. Vl. Kapus, Ptice roparice v radovljiškem okraju, letnik IX (1922), str. 139–140.

13. Vl. K., Napačni nazori, letnik IX (1922), str. 203.

14. Vl. K., O zastrupljevanju živali, letnik IX (1922), str. 227.

1923 15. Vl. Kapus, Srnjad 1923, letnik X (1923), str. 285.

16. Vl. Kapus, Srna in lisica, letnik X (1923), str. 285.

17. Vl. Kapus, Lansko klicanje srnjaka, letnik X (1923), str. 285.

18. Vl. Kapus, Skalni jereb in drugo, letnik X (1923), str. 285–286.

68

1924 19. Vl. Kapus, Volčji lov na Gorenjskem, letnik XI (1924), str. 23–26.

20. Vl. Kapus, Usode polni čevlji, letnik XI (1924), str. 39.

21. Vl. Kapus, Jerebi 1923, letnik XI (1924), str. 40–41.

22. Vl. K., Kako so letos prezimile divje koze in srne, letnik XI (1924), str. 129–130.

23. Vlad. Kapus, Kljunači, letnik XI (1924), str. 130.

24. Vl. K., Zaostalost v naravi, letnik XI (1924), str.

130.

25. Vl. Kapus, Nekaj črtic o petelinjem lovu, letnik XI (1924), str. 130–131.

26. V.K., Lovski spomini s Storžiča, letnik XI (1924), str. 162–165.

27. Vl. K., Pomen solnic, letnik XI (1924), str. 170–171.

28. Vl. K., Nekaj o lovskih izrazih in običajih, letnik XI (1924), str. 224–226.

29. Vl. Kapus, Lisičji lov pri obločnici, letnik XI (1924), str. 245–246.

30. Vl. K., Ali naj ščitimo veverico?, letnik XI (1924), str. 389.

31. Vl. K., Razpoloženje, letnik XI (1924), 429–430.

1925 32. Vl. Kapus, April (pesem), letnik XII (1925), str. 121.

33. Vl. Kapus, Maj (pesem), letnik XII (1925), str. 157.

34. Vl. Kapus, Ivanu Rakovcu (pesem), letnik XII (1925), str. 186.

35. Vl. Kapus, Junij (pesem), letnik XII (1925), str.

234.

36. Vl. K., Delni albinizem pri divjih petelinih, letnik XII (1925), str. 243–244.

37. Vl. K., Kako je, ako sta petelin in lisica dogovorjena, letnik XII (1925), str. 244–245.

38. Vl. K., Nekaj o podlasicah, letnik XII (1925), str.

245–247.

39. Vl. Kapus, Julij (pesem), letnik XII (1925), str.

295.

40. Vladimir Kapus, Glasovi in klici srnjadi, letnik XII (1925), str. 332–340.

41. Vl. Kapus, Avgust (pesem), letnik XII (1925), str.

340.

42. Vl. K., Na kanjinem gnezdu, letnik XII (1925), str. 364.

43. Vl. Kapus, September (pesem), letnik XII (1925), str. 408.

44. Vl. K., O razmnoževanju lisic, letnik XII (1925), str. 421.

45. Vl. Kapus, Oktober (pesem), letnik XII (1925), str. 429.

46. Vl. K., Kako lovijo srnjake, letnik XII (1925), str.

460–461.

47. Vl. Kapus, November (pesem), letnik XII (1925), str. 498.

48. V.K., Kako moramo pripraviti divjad za železniški transport, letnik XII (1925), str. 505–506.

49. Vl. Kapus, December (pesem), letnik XII (1925), str. 509.

50. Vladimir Kapus, Življenje in konec starega goščarja, letnik XII (1925), str. 535–539.

51. Vl. K., Volkovi v kočevskih gozdovih, letnik XII (1925), str. 543–545.

52 Vl. K., O božiču, letnik XII (1925), str. 546–548.

1926 53. Vl. Kapus, Januar (pesem), letnik XIII (1926), str. 1.

54. Vl. K., O naših izrazih, letnik XIII (1926), str. 27.

55. Vl. Kapus, Februar (pesem), letnik XIII (1926), str. 55.

56. Vl. Kapus, Marec (pesem), letnik XIII (1926), str. 81.

57. Vl. K., Z zimskih pohodov, letnik XIII (1926), str. 161-162.

58. Vl. Kapus, Lovska odškodnina, letnik XIII (1926), str. 212–218.

59. Vl. Kapus, Ing. Janku Hajnriharju (pesem), let­ nik XIII (1926), str. 223.

60. Vl. K., Nekaj o domačih mačkah, letnik XIII (1926), str. 293–294.

61. Vl. Kappus, Jesenski dnevi, letnik XIII (1926), str. 323–329.

62. Vl. Kapus, Kdaj prijemajo sulci?, letnik XIII (1926), str. 354–358.

63. Vl. Kapus, Kvaterna nedelja (pesem), letnik XIII (1926), str. 394.

64. Vl. Kapus, Sulec (pesem), letnik XIII (1926), str.

397.

65. Vl. K., Kvatrna nedelja, letnik XIII (1926), str.

401.

1927 66. Vl. Kapus, O uporabi daljnogleda na lovskih puškah, letnik XIV (1927), str. 10–16.

67. Gošar, Lisičji bonbončki, letnik XIV (1927), str.

57–60.

68. Kapus, K svojemu članku o porabi daljnogleda na lovskih puškah, letnik XIV (1927), str. 165.

69. Vl. Kapus, Še enkrat o uporabi daljnogledov na lovskih puškah, letnik XIV (1927), str. 269–271.

70. Gošar, V današnjih časih, letnik XIV (1927), str.

310–311.

71. Gošar, Čuden srnjak, letnik XIV (1927), str. 344.

72. Gošar, Iz naših lovišč, letnik XIV (1927), str.

369.

73. Vl. Kapus, V mojem svetišču (pesem), letnik XIV (1927), str. 374.

74. Vl. Kapus, Gozdni svišč (pesem), letnik XIV (1927), str. 375.

75. Gošar, Jerebarski klub, letnik XIV (1927), str.

424–427.

76. Gošar, Lovska idilica, letnik XIV (1927), str.

438–439.

1928 77. Gošar, Te presnete lisice, letnik XV (1928), str.

86–87.

78. Vladimir Kapus, Ob zeleni Krki, letnik XV (1928), str. 113–117.

79. Gošar, Kaj je petelinji lov, letnik XV (1928), str.

124–125.

80. Gošar, Kako naj streljamo divjega petelina, let­ nik XV (1928), str. 125–126.

81. Gošar, Kako pojmujejo naši ljudje lovstvo in kdo sme biti lovski zakupnik?, letnik XV (1928), str. 164.

82. Gošar, Lepa nedelja, letnik XV (1928), str. 165– 166.

83. Gošar, Streljanje srnjadi s šibrami, letnik XV (1928), str. 201–202.

84. Gošar, Razmere v naših loviščih, letnik XV (1928), str. 271–272.

85. Vlad. Kapus, Ko dehti po ajdi (pesem), letnik XV (1928), str. 328.

86. Vlad. Kapus, Na poletu (pesem), letnik XV (1928), str. 350.

87. Gošar, Ferdinand Polak, letnik XV (1928), str. 366.

88. Gošar, Zanimiva lovska dogodbica, letnik XV (1928), str. 368.

1929 89. Vlad. Kapus, Predpustna noč (pesem), letnik XVI (1929), str. 58.

90. Gošar, Medvedje v Veliki gori, letnik XVI (1929), str. 77–78.

91. Gošar, Kaj pišejo, letnik XVI (1929), str. 78.

92. Vlad. Kapus, Zadnji večer (pesem), letnik XVI (1929), str. 125.

93. Vl. Kapus, Letošnja opazovanja na srnjakovem rogovju, letnik XVI (1929), str. 279–281.

94. Vladimir Kapus, O gamsovih rogljih, letnik XVI (1929), str. 329–339.

95. Goščar, Franu Dolencu ob šestdesetletnici (pesem), letnik XVI (1929), str. 347.

1930 96. Vladimir Kapus, Naši razstavi v letu 1930, letnik XVII (1930), str. 92–95.

69

97. Vladimir Kapus, Lovska razstava v Lipskem, let­ nik XVII (1930), str. 239–244.

98. Vladimir Kapus, Lovska razstava 1930, letnik XVII (1930), str. 351–361.

1931 99. Vladimir Kapus, Lovstvo v 20. stoletju, letnik XVIII (1931), str. 15–19, 53–59, 96–100, 169– 175, 207–213, 238–241, 276–282, 315–319, 350– 353, 422–427.

100. Vladimir Kapus, O ribjih vabah, letnik XVIII (1931), str. 28–30, 68–70.

101. Vladimir Kapus, Ko odpada listje, letnik XVIII (1931), str. 66–67, 105–107, 388–393.

102. Gošar, Lovstvo, ribištvo in žurnalistika, letnik XVIII (1931), str. 74–75.

103. Gošar, Klokanje kokoši velikega petelina – znak za odstrel petelinov, letnik XVIII (1931), str. 127–130.

104. Vladimir Kapus, O veliki noči, letnik XVIII (1931), str. 145–149.

105. Gošar, Divji lovci in zankarji, letnik XVIII (1931), str. 165–169.

106. Gošar, Škodljivci lovišč, letnik XVIII (1931), str.

243–249.

107. Gošar, Rogovje okrnjeno zaradi pomanjkanja apna, letnik XVIII (1931), str. 282–286.

108. Vl. Kapus, September (pesem), letnik XVIII (1931), str. 313.

109. Vl. K., Planike, letnik XVIII (1931), str. 336–337.

110. Vl. K., Kako smo božičevali, letnik XVIII (1931), str. 434–439.

1932 111. Vladimir Kapus, Prezimovanje jerebic, letnik XIX (1932), str. 3–8.

112. Gošar, Klicanje lisic, letnik XIX (1932), str. 40–46.

113. Vladimir Kapus, O puškah za kroglo in risanicah, letnik XIX (1932), str. 49–53.

114. Vladimir, Joža Zupančič, major – zrakoplovec, umrl, letnik XIX (1932), str. 61.

115. urednik, V pojasnilo, letnik XIX (1932), str. 65.

116. Gošar, Divji prašiči, letnik XIX (1932), str. 75– 79, 121–129.

117. Vl. Kapus, Pomladno rajanje (pesem), letnik XIX (1932), str. 90.

118. Vlad. Kapus, Svatovanje v bičevju (pesem), letnik XIX (1932), str. 133.

119. Vl. Kapus, V maju/Črni kos (pesem), letnik XIX (1932), str. 174.

120. Vladimir Kapus, Ravnatelj Ivan Zupan – petdesetletnik, letnik XIX (1932), str. 196–197.

121. Vladimir Kapus, Priročnost puške, letnik XIX (1932), str. 207–209.

122. Vl. Kapus, Planinski orel (pesem), letnik XIX (1932), str. 210.

70

123. Vladimir Kapus, Prostovoljni izpiti za lovce, let­ nik XIX (1932), str. 244–249.

124. Vladimir Kapus, Dr. Stanko Erhatič je umrl, let­ nik XIX (1932), str. 265–266.

125. Vladimir Kapus, Ob naši dvajset-petletnici, let­ nik XIX (1932), str. 333–335.

126. Vladimir Kapus, (4:2), (4:0), letnik XIX (1932), str. 368–369.

127. Vl. Kapus, Jelen (pesem), letnik XIX (1932), str.

386.

128. Vl. Kapus, Ujeti kozorog, letnik XIX (1932), str.

401.

1933 129. urednik, Naše glasilo, letnik XX (1933), str. 40–41.

130. Vlad. Kapus, O učinku izstrelkov, letnik XX (1933), str. 55–59.

131. Vl. Kapus, Vstajenje (pesem), letnik XX (1933), str. 117.

132. Junij, letnik XX (1933), str. 217.

133. Julij, letnik XX (1933), str. 246.

134. Vladimir Kapus, V poletnem soncu (pesem), let­ nik XX (1933), str. 261.

135. Gošar, Selitev srnjakov, letnik XX (1933), str.

274–276.

136. Avgust, letnik XX (1933), str. 278.

137. Gošar, Kako se vrši prsk pri srnjadi, letnik XX (1933), str. 309–310.

138. September, letnik XX (1933), str. 316.

139. Oktober, letnik XX (1933), str. 347.

140. Vladimir Kapus, Jerebji lov v Bohinjskih planinah, letnik XX (1933), str. 348–356.

141. November, letnik XX (1933), str. 394.

142. Gošar, Ob koncu leta 1933, letnik XX (1933), str.

405–411.

143. December, letnik XX (1933), str. 429–430.

1934 144. Januar, letnik XXI (1934), str. 25.

145. Gošar, Zapiski in študij lovišč, letnik XXI (1934), str. 37–41.

146. Februar, letnik XXI (1934), str. 54.

147. Vladimir Kapus, Novoletna idila, letnik XXI (1934), str. 55–56.

148. Marec, letnik XXI (1934), str. 87.

149. April, letnik XXI (1934), str. 130.

150. Maj, letnik XXI (1934), str. 170.

151. Vladimir Kapus, Podedljivost na rogovju, letnik XXI (1934), str. 213–217.

152. Gošar, Lovstvo in slikarstvo, letnik XXI (1934), str. 267–274.

153. Vl. Kapus, Trofeje (pesem), letnik XXI (1934), str. 275.

154. Vl. Kapus, Planinske cvetke (pesem), letnik XXI (1934), str. 315.

155. Vlad. Kapus, Lovec (pesem), letnik XXI (1934), str. 351.

156. Vladimir Kapus, V kraljestvu »Zlatoroga«, letnik XXI (1934), str. 393–398.

157. Vladimir Kapus, Priroda žaluje (pesem), letnik XXI (1934), str. 398.

158. Vladimir Kapus, Ko tratice ozelene… (pesem), letnik XXI (1934), str. 414.

159. Gošar, Ob važnem razdobju, letnik XXI (1934), str. 419–425.

1936 160. Kamnogoriški, Na veliki šmaren, letnik XXII (1936), str. 300–302.

1938 161. Vladimir Kapus, Kune (Spomini z Jelovice), let­ nik XXV (1938), str. 6–11.

162. Vladimir Kapus, Grobar črni krokar, letnik XXV (1938), str. 44–45.

163. Vladimir Kapus, Zadnja zima (pesem), letnik XXV (1938), str. 52.

164. Vladimir Kapus, Omejeni odstrel srnjadi in gamsov, letnik XXV (1938), str. 144–146.

ŽIVLJENJE IN SVET 1927 165. Vladimir Kapus, Za gamsovo dlako, letnik I (1927), knj. 1, str. 36–38.

166. Vl. K., Antonovo, letnik I (1927), knj. 1, str. 86– 87.

167. Vl. K., Ali živali mislijo in sklepajo?, letnik I (1927), knj. 1, str. 88–90.

168. Vladimir Kapus, Lov na lisice v mesečini noči.

Slika iz gorenjske prirode, letnik I (1927), knj. 1, str. 165–167.

169. Vl. K., Iz kočevskih gozdov in poljan, letnik I (1927), knj. 1, str. 210–212.

170. Vl. Kapus, Pred pomladjo, letnik I (1927), knj. 1, str. 230–231.

171. Vl. K., Jeleni in njih rogovje, letnik I (1927), knj.

1, str. 281–282.

172. Vl. Kapus, Pomlad je prišla…, letnik I (1927), knj. 1, str. 329–330.

173. Vladimir Kapus, Veliki teden na Gorenjskem, let­nik I (1927), knj. 1, str. 370–372.

174. Vl. K., Krotke ptičice, letnik I (1927), knj. 1, str.

486–487.

175. Vl. K., Naše največje ptice, letnik I (1927), knj. 2, str. 683–685.

176. Vl. K., Kako smo občutili na Gorenjski italijansko fronto. Nekaj spominov na odmeve z italijanske fronte v naših gorenjskih krajih po oblet­nici kobariške bitke, letnik I (1927), knj. 2, str. 1085–1086.

1928 177. Vladimir Kapus, Rjava skala in njeni gostači, letnik II (1928), knj. 3, str. 184–187.

178. Vl. K., Iz življenja divjega petelina, letnik II (1928), knj. 3, str. 570–571.

1929 179. Vl. Kapus, V snegu na planinah in dolinah, let­ nik III (1929), knj. 5, str. 33–35.

180. Vl. K., V hudih dneh, letnik III (1929), knj. 5, str.

107–109.

181. Vl. K., Živali, ki jim preti izumrtje, letnik III (1929), knj. 5, str. 331–334.

182. Vl. K., Pomladansko potovanje rib, letnik III (1929), knj. 5, str. 495–496.

183. Vl. Kapus, Kozorogi, letnik III (1929), knj. 5, str.

660–662.

184. Vl. K., Kinologija – sport in moda, letnik III (1929), knj. 5, str. 730–732.

185. Vl. K., Lov na gamse med Slovenci, letnik III (1929), knj. 6, str. 93–96.

1930: 186. Vl. Kapus, V jesenskem gozdu, letnik IV (1930), knj. 8, str. 470–471.

1934 187. Vlad. Kapus, Ribarjenje z umetno muho po naših vodah, letnik VIII (1934), knj. 15, str. 608– 609, 630–631.

71

a

Dr. Zmago Šmitek, Kaja Beton

NTON KAPUS

LOVEC 1924 1.

2.

3.

Tone Podvrečar, Leto dni nedeljski lovec in ribič v Skopju, letnik XI (1924), str. 336–340.

Tone Kapus, Vzdržljivost prepelice pred psom, letnik XI (1924), str. 389–390.

Tone Podvrečar, Savezno lovačko udruženje u Skopju, letnik XI (1924), str. 400–402.

1925 4.

5.

6

Tone Podvrečar, S hribov in poljan Makedonije, letnik XII (1925), str. 18–25.

Tone Podvrečar, Spomini na Rombon, letnik XII (1925), str. 406–408.

A. K., Iz Štipa, letnik XII (1925), str. 38, 459–460.

1927 Tone Podvrečar, Spomini na kamnogoriške ptičarje, letnik XIV (1927), str. 17–19.

8. Tone Podvrečar, Pismo iz Štipa, letnik XIV (1927), str. 122–123.

9. Tone Podvrečar, V zemunici, letnik XIV (1927), str. 206–207.

10. Tone Podvrečar, Po bregalniški oblasti, letnik XIV (1927), str. 260–265.

11. Tone Podvrečar, Mitrov dan, letnik XIV (1927), str. 265–268.

12. Tone Podvrečar, Mačje zgodbe, letnik XIV (1927), str. 405–406.

7.

1928 13. Anton Kappus, Društvu ''Zoo'', letnik XV (1928), str. 30.

1931 14. Tone Kappus – Podvrečar, Lov v južni Srbiji, let­ nik XVIII (1931), str. 179–184, 214–223.

15. Tone Kappus, Na vnebohod ob Lepencu, letnik XVIII (1931), str. 255–258.

16. Tone Kappus, Katlansko jezero, letnik XVIII (1931), str. 319–323.

17. A. Kappus, Iz Kačanika, letnik XVIII (1931), str.

374–375.

1932 18. Tone Kappus, V spomin, letnik XIX (1932), str.

15–16.

19. Tone Kappus, Badnji dan, letnik XIX (1932), str. 47–49.

72

20. Tone Kappus, Potrebna zaščita risa in medveda, letnik XIX (1932), str. 219.

21. T. P., Lovstvo Vardarske banovine, letnik XIX (1932), str. 327.

1933 22. Tone Kappus, Dropljica, letnik XX (1933), str.

10–12.

23. Tone Kappus, Nekaj o kljunačih, letnik XX (1933), str. 197–201.

24. Tone Kappus, O risu v južni Srbiji, letnik XX (1933), str. 269–274.

25. A. Kappus, Skrb za muzeje v Srbiji, letnik XX (1933), str. 345–346.

26. T. Kappus, Iz Skopja, letnik XX (1933), str. 399– 400.

1934 27. Tone Kappus, O upadanju divjadi v južni Srbiji, letnik XXI (1934), str. 12–14.

28. Tone Kappus, Droplje v okolici Skopja, letnik XXI (1934), str. 76–78.

29. A. K., Iz Skopja, letnik XXI (1934), str. 137.

30. Tone Kappus, Štorklje, letnik XXI (1934), str.

228–230.

31. T. Kappus, O krokarju in jastrebih, letnik XXI (1934), str. 264–266.

32. Tone Kappus, Medved, ris in druge nevarne živali, letnik XXI (1934), str. 347–349.

33. Tone Kappus, Grlice, letnik XXI (1934), str.

428–431.

1936 34. A. K., Lovske razmere v Vardarski banovini, let­ nik XXIII (1936), str. 145–149.

35. A. K., Nekaj o jerebu, letnik XXIII (1936), str.

342–345.

36. K., Iz Vardarske banovine, letnik XXIII (1936), str. 361.

37. A. K., Lovcem vzgojiteljem, letnik XXIII (1936), str. 464–465.

38. Anton Kappus, Izjava, letnik XXII (1936), str.

483.

1937 39. A. K., Na Sokolovcu, letnik XXIV (1937), str. 59–62.

40. A. K., Iz Vardarske banovine, letnik XXIII (1937), str. 161–162.

41. A. K., Liske love na trnek, letnik XXIII (1937), str. 211–212.

42. A. K., Struga na Ohridskem jezeru, letnik XXIII (1937), str. 256–257, 359.

43. A. K., Na Ohridsko jezero, letnik XXIII (1937), str. 323–328, 388–393.

44. A. K., Nekaj podatkov o medvedih v Vardarski banovini, letnik XXIII (1937), str. 500–501.

1938 45. A. Kappus, Iz Struge, letnik XXV (1938), str. 296.

46. A. K., Kako pišejo časopisi, letnik XXV (1938), str. 333–334.

47. A. K., Iz Struge na Ohridskem jezeru, letnik XXV (1938), str. 374–375.

48. A. K., Na race, letnik XXV (1938), str. 400–405.

49. A. K., O volkovih in drugem, letnik XXV (1938), str. 427–431.

1939 50. A. Kappus, Zapis, letnik XXVI (1939), str. 278–280.

51. A. K., Na Stogovo, letnik XXVI (1939), str. 418–423.

1951 65. Tone Povrečar, Rosoki, letnik XXXIV (1951), str.

260–269.

66. A. K., Kako se zmotiš pri cenitvi daljave, letnik XXXIV (1951), str. 363.

67. A. K., Prvi dan pomladi, letnik XXXIV (1951), str. 364.

68. A. K., Da planinski orli niso preveč redki…, let­ nik XXXIV (1951), str. 365.

69. A. K., Na radovljiško-leškem polju, letnik XXXIV (1951), str. 365.

70. A. K., Kanibalizem pri šojah, letnik XXXIV (1951), str. 366.

71. A. K., Invazija z juga, letnik XXXIV (1951), str. 366.

72. A. K., Po našem tisku, letnik XXXIV (1951), str. 366.

73. A. K., Sive čaplje, letnik XXXIV (1951), str. 367.

74. A. K., Vidra, letnik XXXIV (1951), str. 413.

75. A. K., Na Blejskem jezeru, letnik XXXIV (1951), str. 413.

1952 1940 52. A. K., Božično potovanje, letnik XXVII (1940), str. 235–236.

53. A. K., Pod Bistro, letnik XXVII (1940), str. 513–515.

1946 54. T. P., Ob lisini, letnik XXIX (1946), str. 389–390.

1947 55. Tone Podvrečar, Rostuša, letnik XXX (1947), str.

95–102, 146–154, 200–207, 249–260, 297–301.

56. T. P., Selitev srnjadi, letnik XXX (1947), str. 215–216.

57. Tone Podvrečar, Ko kliče golob, letnik XXX (1947), str. 346–349.

58. A. K., Štorklje, letnik XXX (1947), str. 422.

59. T. P., Uharica, letnik XXX (1947), str. 481–485.

60. Tone Podvrečar, Kakšen naj bo lovec, letnik XXX (1947), str. 493–494.

1948 61. Tone Podvrečar, Lokma, Biljak, Studen, letnik XXXI (1948), str. 143–147, 205–208.

62. Tone Podvrečar, Na Solunsko glavo, letnik XXXI (1948), str. 433–437, 481–486, 520–528, 580–583.

1949 63. Tone Podvrečar, O pticah in njih potovanjih, letnik XXXII (1949), str. 15–19, 64–68, 110–113, 147–150, 196–198, 229–231, 274–278, 315–317, 351–353, 381–383.

1950 64. Tone Podvrečar, Šakal, letnik XXXIII (1950), str.

7–11.

76. Tone Podvrečar, Kunec, letnik XXXV (1952), str.

37–41.

77. A. K., Volk?, letnik XXXV (1952), str. 93.

78. A. K., Golobov grivarjev ni bilo mnogo…, letnik XXXV (1952), str. 95.

79. Tone Podvrečar, Katlanovsko jezero, letnik XXXV (1952), str. 106–110.

80. A. K., Jerebi, letnik XXXV (1952), str. 143.

81. A. K., Grlice, letnik XXXV (1952), str. 143.

82. A. K., Sivih vran in kavk…, letnik XXXV (1952), str. 144.

83. A. K., Pozna zima, letnik XXXV (1952), str. 144.

84. A. K., Jereb – kljunač, letnik XXXV (1952), str.

190–191.

85. A. K., Gadi, letnik XXXV (1952), str. 191.

86. Tone Podvrečar, Antrax, letnik XXXV (1952), str. 366–368, 412–418.

1953 87. Tone Podvrečar, Jerebarji, letnik XXXVI (1953), str. 77–79.

88. Tone Podvrečar, Deanova strugara, letnik XXXVI (1953), str. 173–181.

89. Tone Podvrečar, Svizec, letnik XXXVI (1953), str. 222–225.

90. Tone Podvrečar, Na ruševca po Ratitovcu, let­ nik XXXVI (1953), str. 252–257.

91. Tone Podvrečar, Nekaj opomb k čl.10 zakona o posesti in nošenju orožja, letnik XXXVI (1953), str. 330–221.

92. Tone Podvrečar, Sraka, letnik XXXVI (1953), str.

475–476.

93. Tone Podvrečar, Jelovški spomini, letnik XXXVI (1953), str. 504–511, 533–539.

73

1954 94. Tone Podvrečar, Dve obletnici, letnik XXXVII (1954/55), str. 275–277.

1934 107. T. P., Za šarplaninskimi ovčarji, letnik VIII (1934), knj. 15, str. 379–381, 405–407, 427–430.

108. Anton Kappus, Na Solunsko glavo, letnik VIII (1934), knj. 16, str. 19–20, 56–58, 80–82.

RIBIŠKO-LOVSKI VESTNIK 1937 95. A. K., Nekaj podatkov o ribištvu v vardarski banovini, letnik IV (1937), str. 128–139.

1938 96. A. K., Od Ohridskega jezera, letnik V (1938), str.

69–72.

1939 97. A. K., Od Ohridskega jezera, letnik VI (1939), str. 71–72.

RIBIČ 1953 98. Tone Podvrečar, Sava na Gorenjskem in njene ribe, letnik XII (1953), str. 76–78.

99. Tone Podvrečar, Kako se je razvijalo umetno ribogojstvo, letnik XII (1953), str. 100–102.

1935 109. Anton Kappus, Ali je bil Karl May na Balkanu, letnik IX (1935), knj. 17, str. 159–161.

110. Anton Kappus, Mara, letnik IX (1935), knj. 17, str. 387–388.

111. Anton Kappus, Kozarevo, letnik IX (1935), knj.

17, str. 460–463.

112. Anton Kappus, Svatba na jugu, letnik IX (1935), knj. 17, str. 588–591.

1936 113. Anton Kappus, O Laramanih pod Lokmo, letnik X (1936), knj. 19, str. 243–245, 259–260.

114. Anton Kappus, O ostankih suženjstva v Južni Srbiji, letnik X (1936), knj. 19, str. 316–318.

115. Anton Kappus, Uharica, letnik X (1936), knj.

20, str. 243–244, 263, 277–278.

1937 116. Anton Kappus, Šakal, letnik XI (1937), knj. 21, str. 52–54, 67–77.

1959 100. Tone Podvrečar, Ropar sulec, letnik XVIII (1959), str. 84–86.

ŽIVLJENJE IN SVET 1927 101. T. Podvrečar, Štip, mesto komitaških spominov, letnik I (1927), knj. 2, str. 933–940.

102. A. K. (Skopje), Kako živi makedonsko ljudstvo, letnik I (1927), knj. 2, str. 964–968.

103. A. K. (Skopje), Ljubezen in ženitev v Makedoniji, letnik I (1927), knj. 2, str. 1000–1005.

1938 117. A. K., Proščenje v Višnjah, letnik XII (1938), knj.

24, str 8–9.

118. A. K., Na Drimu, letnik XII (1938), knj. 24, št. 9, str. 134–135.

1939 119. T. P., Rezervist Poljanec, letnik XIII (1939), knj.

25, str. 14–15.

120. T. P., Bogojavljenje, letnik XIII (1939), knj. 25, str. 40–42.

121. T. P., Godovanje, letnik XIII (1939), knj. 25, str.

169–170.

1928 104. T. P., Staro in novo Skopje, letnik II (1928), knj.

4, str. 305–309.

105. T. P., Na Ljuboten, najvišji vrh šarplanine, let­ nik II (1928), knj. 4, str. 370–373.

1929 106. T. P., Katlansko jezero, letnik III (1929), knj. 5, str. 437–439.

74

Opombe 1

Anton Šivic in Franc Šetinc, Bibliografija glasila Lovec 1910–1994, Lovska zveza Slovenije, 1995.

KAPUSOVA GRAŠČINA Dr. Peter Fister Kapusova graščina – kulturni spomenik Kamne Gorice Kamna Gorica s svojo lego v dolini pod pobočji Jelovice in s svojo v jedru še ohranjeno značilno prostorsko zasnovo je skupaj s Kropo eno od redkih naselij na Slovenskem, ki predstavljajo sicer maloštevilna najzgodnejša industrijska naselja. Arheološke najdbe iz rimske dobe že pričajo o pomembni lokaciji, ki se je dokončno uveljavila proti koncu srednjega veka. V Kamni Gorici je od 14. stoletja živela železarska obrt, najprej s plavži do 1872, nato do srede 20. stoletja z ročnim žebljarstvom. Tudi konkurenca bližnje Krope z dodanim umetnim kovaštvom je ostala v izročilu bolj kot zabavni simbol, in manj kot resnična konkurenca. Nekaj posebnosti Kamne Gorice je naselje dvignilo iz anonimnosti in med temi je do zdaj prav gotovo še vedno obstoječa Kapusova graščina kot poseben, neločljiv del naselja, kot posebna oblika dvorca in kot dom nekaterih zelo pomembnih prebivalcev.

Kot dvorec je bila graščina zasnovana v poznogotskem ali morda renesančnem obdobju v začetku novega veka, v 16. stoletju, in njeni lastniki Kappusi so jo v začetku 19. stoletja preoblekli še z bogato

klasicistično fasado, ji dodali štukaturne reliefe z mitološkimi prizori in ji tako skupaj z župno cerkvijo sv. Trojice, sezidano sredi 17. stoletja ter povečano sredi 18. stoletja, dali tisto posebno vlogo v sicer majhnem naselju značilnih gorenjskih in fužinarskih hiš, vlogo zgleda za to, kako naj bo oblikovana krajevna arhitektu­ra. Sredi naselja sta bili tako vsaka na svoji strani ustvarjeni arhitekturni dominanti, ki sta zelo domiselno izoblikovali podobo kraja, stavbam v njem pa ponudili vzorec za zdaj žal le ponekod ohranjene fasade s portali in okenskimi okviri iz zelenega gorenjskega tufa ter s tedaj moderno baročno stensko poslikavo.

Vse to je ustvarilo enkratno podobo kraja in v njem tudi povsem jasno izstopajočo arhitekturo in položaj Kapusove graščine. Kamno Gorico je sicer 1828 močno prizadel požar, vendar so bile stavbe v naselju hitro obnovljene. Graščina je dobila tudi nove likovne sestavine in je še do konca stoletja predKapusova graščina, glavni vhod, 1. polovica 20. stoletja.

75

stavljala ne le lokalno najkvalitetnejšo arhitekturo, ampak je bila znana tudi v širšem slovenskem okolju kot shajališče nekaterih najpomembnejših Slovencev tistega časa.

Ker je bila rodbina Kappus pomembna ne le lokalno, ampak v najširšem merilu, in ker se je do zdaj od tega spomina v vasi žal ohranila le slabo vzdrževana nekdanja graščina, je gotovo utemeljena potreba, da bi ta simbol Kamne Gorice, pomemben tudi v slovenskem okviru, ohranili. Kapusi so bili že leta 1693 povzdignjeni v plemiški stan zaradi svojih zaslug za razvoj železarstva in obrtništva. Marko Anton Kappus je v tem času kot jezuit deloval v različnih prestolnicah po Evropi, najdlje pa kot misijonar v Mehiki, in je bil s svojim literarnim delom verjetno prvi slovenski ustvarjalec v ameriškem okolju. Tudi Karel Jožef Kappus je bil v istem obdobju kot član akademije operozov med najpomembnejšimi slovenskimi intelektualci. Poleg tega je bila Kamna Gorica tudi rojstni kraj drugih pomembnih Slovencev, med njimi baročnega slikarja Matevža Langusa, pomembnega pesnika in politika iz srede 19. stoletja Lovra Tomana, in še bi jih lahko naštevali.

In tako je Kapusova graščina vedno znova gostila vrhove slovenske inteligence, umetnosti in tudi gospodarstva. Ali je prav tu nastala končna odločitev o trasi gorenjske železnice, ne vemo zagotovo, njena usmeritev mimo izliva Lipnice v Savo, ki je stoletja dolgo poganjala stroje v Kamni Gorici, namesto da bi bila speljana po kranjski ravnici in mimo Tržiča, pa kaže, da so k temu prispevali prav dogovori v Kapusovi graščini v Kamni Gorici. Če ne bi bilo takega središča znanja, ustvarjalnosti in vizionarstva, kakršno je bila v tem času prav Kapusova graščina, bi najbrž ne bilo toliko in tako pomembnih oseb, ki so svoje zmožnosti in ustvarjalnost lahko razvili le ob podpori, dobljeni v tem središču.

Ko so se v Kamni Gorici zaradi konkurence in pomanjkanja železove rude v 19. stoletju kljub ohranitvi žebljarske obrti začele zmanjševati njene prednosti, je sicer kot naselje še ohranila svoje osnovne značilnosti. Kljub temu je bila do nedavna zavest o pomembnosti njene preteklosti vse prevečkrat potisnjena v ozke okvire političnega ali komercialnega merila. Pozabljeno je bilo dejstvo, da je lahko center, kakršen je nekdaj bila Kapusova graščina, s svojo posebno vsebino stoletja omogočal velik pomen kraja in dajal njegovim prebivalcem in tudi obiskovalcem visoke možnosti za življenje. Pozabljeno je bilo tudi merilo, kako naj bi se oblikovalo naselje in kako naj značilna arhitektura v njem ustvarja tisto identitetno (razpoznavno) podobo, zaradi katere je bila tako široko znana in priljubljena.

Vendar je kljub tem ugotovitvam ostalo nekaj, kar marsikje drugje pogrešamo. To je želja prebivalcev ali tudi poznavalcev in prijateljev Kamne Gorice, da bi tu ohranili spomin na preteklost ne le kot 76

muzejski prikaz, ampak kot možnost, da se naselje in v njem najpomembnejši deli njegovega spomina ponovno razvijejo v privlačno okolje, ki bo pritegnilo domačine in obiskovalce, ki bo predstavilo preteklost kot pomemben dosežek in ki bo omogočalo nadaljevanje te uspešnosti tudi v prihodnje.

Ohranitev, prenova in ponovna obuditev Kapusove graščine je zato za Kamno Gorico prva in največja priložnost za povezovanje preteklosti s prihodnostjo. Graščina je bila zasnovana kot značilna poznogotska ali še bolje renesančna stavba, v kateri je bilo pritličje namenjeno delu, nadstropje bivanju in gostom ter mansardni del dodatnim bivalnim prostorom. Glavna fasada je bila povabilo in hkrati merilo za oblikovanje središča naselja, zadnji del stavbe je bil kot odprto dvorišče usmerjen v za kraj značilno naravo. Tudi spremembe v 19. stoletju tega koncepta niso bistveno spreminjale. Ne vemo sicer, kako so bili v podrobnostih opremljeni posamezni prostori, vendar je jasno, da je bila zasnova povzeta po pomembnih renesančnih arhitekturni zasnovah v Italiji. Ker je to pomenilo, da so graditelji ustvarjali arhitekturno podobo po najsodobnejših in širokih evropskih načelih svojega časa, obenem pa vzorcev niso kopirali, ampak so stavbo zgradili (in jo kasneje tudi dooblikovali) v regionalno značilnih sestavinah, je bila graščina, če jo ovrednotimo s sodobnimi načeli vrednotenja, odlično arhitekturno delo v svojem posebnem prostoru in v svojem času. To naj bi bil še eden od vzrokov za to, da jo moramo ohraniti in obnoviti.

Drugi vzrok za nujnost obnove in ohranitve Kapusove graščine pa je njena vloga v prostoru. Najprej je to nemerljiva duhovna vloga v zgodovini tega dela Slovenije (ali Evrope), takoj nato pa še vloga v posebnem naravnem okolju. Od Radovljice prek Pustega gradu nad Lipnico in dalje prek Krope do pokrajinsko najbolj vedutno izpostavljene cerkvice na Jamniku je graščina skupaj z župno cerkvijo v Kamni Gorici ena od osrednjih in ključnih dominant, ki ustvarjajo neponovljive vrednote Lipniške doline in pobočij Jelovice. V naselju samem pa, kot je bilo že povedano, je graščina osrednje merilo za razpoznavno strukturo naselja, ki se je z obema v sredino postavljenima dominantama tako odlično vključevalo v naravne danosti prostora ob vodi kot izhodišču za značilno krajinsko podobo, in je hkrati omejevala širitev naselja v pobočja.

Take so oblikovne vrednote graščine. Prenovljena in obenem ohranjena graščina pa bi hkrati morala ponuditi prebivalcem in obiskovalcem vsaj približno nekaj podobnega kot nekdaj. Z ustrezno vsebino, ki mora nuditi možnosti tako za prebivalce kot obiskovalce, bi namreč šele lahko resnično zagotovili upravičenost njene ohranitve. Tudi prve študije so pokazale, da kompleks ponuja vrsto možnosti udejanjenja.

Ker je zdaj svet odprt in je tudi kulturna dediščina »last vsega človeštva« (Unesco), so seveda možnosti

za povezave s svetom še toliko večje. Le pravilno je potrebno razumeti, kaj v resnici pomeni ohranitev takšnega kulturnega spomenika (ne le kot muzeja, ampak živega v sedanjosti in za prihodnost), pa bo Kapusova graščina zaživela kot nekoč in bo priprav­ ljenost za njeno oživetje in ohranitev še toliko večja. Študijo o Kamni Gorici, stanju graščine in raziskavi možnosti za njeno prenovo ter hkratno ohranitev so izdelali slušatelji zadnjega letnika arhitekture kot posebno nalogo v okviru raziskovalnega projekta, ki na Fakulteti za arhitekturo teče pod naslovom »Korpus slovenske arhitekture – kvalitetno bivalno okolje«. V tem okviru so obravnavani deli slovenske

pa tudi evropske stavbne in naselbinske dediščine, rezultati pa so usklajeni z Ministrstvom za kulturo, Zavodom za varstvo kulturne dediščine RS (ZVKD) ter Ministrstvom za okolje in prostor. Predvsem pa se je v tem okviru razvijal v povezavi z mednarodnimi strokovnimi merili in vzorci tak način dela, ki naj bi pritegnil zlasti pogosto vse prevečkrat zapostavljene lastnike, uporabnike in investitorje v kulturno dediščino. Tako naj bi tudi raziskava o možnostih prenove Kapusove graščine bila predvsem pobuda za neposredne uporabnike in lastnike, za javnost in odgovorne institucije ter hkrati tudi pomoč pri pridobivanju sredstev za prenovo.

Cilka Hosta, Ana Pezdirc, Katja Pogačar, Maja Žust Kapusova graščina: konservatorstvo in prenova1 TEHNIČNO POROČILO LOKACIJA Kapusova graščina stoji v središču Kamne Gorice, na parceli številka 133/0 k.o. Kamna Gorica, obkrožajo pa jo parcele 121/1, 121/2, 132/1, 132/2, ki so del gospodarstva. Skupna površina je 4 469 m2. Na parceli št. 133 stoji na osrednjem delu graščina, na vzhodnem pa gospodarsko poslopje. Parceli 121/1 in 121/2 v skupni površini 2 813 m2 sta na severovzhod­ nem delu površine. Obsegata travnik s sadnimi drevesi in obdelovalne površine. Parceli 132/1 in 132/2 z manjšimi obdelovalnimi površinami sta na severozahodnem delu. Na severnem in severovzhodnem delu omejuje parcele potok Lipnica.

OBJEKT Objekt je štirinadstropen (klet, pritličje, piano nobile, mansarda), večkrat obnovljen in spremenjen.

V preteklosti ena najlepših in najbogatejših renesančno-baročno-klasicističnih hiš v Kamni Gorici je zdaj na robu propada; stavba močno razpada in je na nekaterih delih že več let le podprta s podporniki, tako da se ne zruši sama vase.

Stavba ima tlorisno zasnovo v obliki črke U, z reprezentančnima glavno in stransko fasado ter skromnejšim dvoriščnim delom. Zgrajena je pretežno iz kamna in apnenega veziva, prizidki so iz opeke in betona. Pri fasadi so uporabljali živo apno, ki pa je zdaj v že zelo slabem stanju, predvsem na frontalni fasadi.

PROBLEMI Največji problem v zvezi z graščino je nerešen denacionalizacijski postopek. Ker ni znan lastnik, se

na stavbi, ki je v precej slabem stanju, zelo slabo izvaja redno vzdrževanje. Velik problem je tudi vlaga, ki se pojavlja v večini prostorov, kar pomeni nujno temeljito sanacijo in izoliranje objekta.

— (NE)STABILNOST OBJEKTA: Zaradi zmanjšane stabilnosti so bile že v preteklosti nameščene jeklene vezi. Tak način utrjevanja so uporabili kot preventivno jačanje zidnih konstrukcij. Z njimi so dosegli zahtevano protipotresno varnost in splošno statično sanacijo.

— ODPADANJE OMETA: Na večini delov stavbe, še posebej na frontalni fasadi, omet močno odpada. Zunanja fasada objekta je že močno načeta, viden je spodnji sloj, kamen. S fasade so bili sneti tudi štukaturni reliefi in so zdaj shranjeni na Zavodu za varstvo kulturne dediščine.

— KRUŠENJE OBJEKTA: Nehomogenost ali večplastnost kamnitih zidov je vzrok za zmanjšano nosilnost; osnovni vzrok temu je kapilarna vlaga, ki razkraja vezno malto.

— RAZPOKE NA ZUNANJI FASADI: Na zunanji fasadi so vidne vertikalne razpoke, nastale zaradi posedanja temeljev, in poševne razpoke, ki so verjetno posledica potresa.

— RAZPOKE V NOTRANJOSTI: Razpoke so vidne na stropu in stenah, v notranjosti so tudi neprimerne dozidave.

— NEPRIMERNO UMEŠČENE PREDELNE STENE: Dozidane so bile v obdobju po vojni in so neprimerne za celovito podobo stavbe.

1

Prispevek je nastal kot del praktične naloge pri predmetu Konservatorstvo in prenova na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani pod mentorstvom profesorja dr. Petra Fistra.

77

— — — —

— —

UDRT STROP: V prvem nadstropju je udrt strop.

RAZPOKANE STOPNICE: Stopnice so močno dotrajane.

ODPADANJE OBLOŽNEGA KAMNA: Kamnita obloga odpada.

NEREŠEN PROBLEM VLAGE: Zaradi neizoliranosti temeljev je prišlo do kapilarnega srka vlage naprej po zidu navzgor ter v notranjost stavbe.

Težava so tudi slabo izolirani zidovi in neuporaba stavbe (stavba tudi ni ogrevana), zato je velik problem tudi vlaga v notranjosti stavbe.

NEPOVEZANOST STREŠNEGA DELA: Strešni del ni povezan z nosilnimi zidovi.

NEPRAVILNA SANACIJA POŠKODB: Poškodbe, ki so s časom nastale na objektu, niso bile pravilno sanirane in zdaj kazijo podobo graščine (porušen balkon je bil zalit z betonom, poškodovana vrata zamenjana z neprimernimi).

OCENE IN KRITERIJI ZA PRENOVO VARSTVENI REŽIM Na območju obravnavane zemljiške parcele veljajo prostorskoureditveni pogoji za naselje Kamna Gorica. Graščina je v območju »staro jedro«, ki spada pod varovalni pas javne infrastrukture in v območje varstva kulturne dediščine. Dopustni objekti v tem območju so stanovanjske stavbe, stavbe za upravne in storitvene dejavnosti, enostavni objekti ter gradbenoinženirski objekti. Gradnja novih objektov je možna le s soglasjem pristojnega zavoda za varstvo kulturne dediščine, prav tako nadomestna gradnja, rekonstrukcija objektov.

Varstveni režim predpisuje naslednja funkcionalna, oblikovna merila in pogoje: — pri določanju gradbene mase stavbe je potrebno upoštevati oz. se prilagajati razmerjem neposrednih sosednjih stavb; — horizontalnih in vertikalnih gabaritov ni dovoljeno povečevati; — naklon strehe ostane nespremenjen; — potrebno je ohraniti prvotne elemente členitve fasade (oblika in izvedba stavbnega pohištva, omet, obdelan kamen, barva fasade in stavbnega pohištva) in likovne elemente (dekorativni elementi, izvedeni v ometu, dekorativno oblikovanje prezračevalnih lin, stenske slike, posebno dekorativno oblikovanje vratnih in okenskih kamnitih ali lesenih okvirjev); — pri orientaciji stavbe se upošteva prevladujoča smer sosednjih stavb; — z rekonstrukcijo objekta, ki pomeni spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta, se bistveno ne sme spreminjati njegova velikost, zunanjščina in namembnost, spreminjajo pa se lahko konstrukcijski elementi in zmogljivost ter izvedejo druge izboljšave; 78

—

z rekonstrukcijo objekta se ne smejo rušiti urbanistične in arhitekturne značilnosti stavbe (slemenska os, gabariti, kritina, gradbeni material, arhitekturni detajli, fasadne kompozicije).

LIKOVNI KRITERIJI Kapusova graščina s hišno številko 29 se kot lep arhitekturni zgled harmonično staplja s podobo okoliških objektov. V njenem arhitekturnem izrazu sta opazni mogočnost in pomembnost, ki so jo imeli graščina in njeni lastniki Kappusi v času svojega življenja v objektu. Odseva družbeno kulturo življenja od obdobja kovaštva in fužinarstva do druge svetovne vojne. Na objektu je tudi nekaj likovnih elementov.

Najpomembnejša je jugozahodna fasada. S te strani je glavni vhod s trikotnim čelom in izzidano frčado v osi pročelja, poudarjenega s portalom in biforo v nadstropju. V podokenskih parapetih so bile lepe štukature, ki so zdaj odstranjene in jih hranijo na Restavratorskem centru ZVKD RS v Ljubljani, saj bi zaradi zelo slabega stanja fasadnega ometa propadle.

Nekaj posebnega je tudi sklepni kamen vhodnega portala, okrašen z levjo masko. Na jugovzhodni fasadi je stranski vhod, ki je vodil v trgovino in gostilno.

Na tej fasadi je tudi spominska plošča o pridružitvi fužinarjev iz Kamne Gorice k Žebljarski zadrugi v Kropi. Žebljarska stavka leta 1904, ki je bila povod za to dejanje, je namreč potekala v prostorih gostilne v graščini.

ZGODOVINSKI KRITERIJI Graščina je bila verjetno nekajkrat dozidana in malenkostno spremenjena v notranjosti. Današnja podoba izvira iz druge polovice 18. stoletja, polkrožno sklenjeni portal s posnetim robom je iz 16. stoletja, stavba pa je bila obnovljena še tudi v 19. in 20. stoletju. Zgrajena je iz nekdaj najdostopnejših in najuporabnejših materialov, kot sta kamen in les, kasneje tudi opeka. Zdaj je objekt že dodobra načela starost. Je poškodovan, že na zunaj je mogoče videti razpoke zaradi posedanja in manjših potresov, ki so načeli sicer močno kamnito osnovo. Graščina je potrebna temeljite obnove, pri kateri je nujno ohraniti vse njene kvalitete in značilnosti, znamenja časa in gosposkost ljudi, ki so jo uporabljali.

VSEBINSKI KRITERIJI Objekt stoji v središču vasi in se s severovzhodno fasado odpira na velik vrt, ki ga omejuje potok Lipnica. V Kamni Gorici je v bližini Kapusove graščine več zgradb, ki pričajo o zgodovinski pomembnosti kraja. Razvito fužinarstvo je v kraj pripeljalo različne ljudi. Plemiška rodbina Kappus je bila pomembna tudi v širšem okolju in je gostila nekatere pomembne osebe. Tukaj je Oton Župančič napisal slavno Žebljarsko, na obisk je z Bleda prihajala tudi družina Karađorđević. Zaradi veličine lastnikov je objekt izražal gospodarski in kulturni napredek v kraju in bil med najpomembnejšimi v kraju. Zaradi vsega tega,

pa tudi zaradi bogate arhitekturne dediščine, ki jo stavba zaradi slabega stanja skriva, je prenova zelo potrebna. Z vidika prenove programa je v prostor potrebno vdahniti življenje ob misli, da je tukaj živela pomembna gosposka družina.

— — —

TEHNIČNI KRITERIJI S tehničnega vidika je prenova objekta nujna zato, ker bo v takem stanju, kot je, prehitro razpadel. Vlaga, ki prihaja iz tal in z vrha zaradi zamakanja strehe, hitro načenja objekt. Škodujejo mu tudi neustrezne sanacije, izvedene zaradi varnosti ljudi, ki prebivajo v objektu in so se prenove lotili sami, vendar pri posledicah in ne pri izviru problema. Kamnite stene so tehnično verjetno v zadovoljivem stanju, kljub temu pa razpoke na fasadi kažejo, da jih je treba utrditi. V notranjosti so problematični leseni stropi, ki se na nekaterih mestih udirajo. Potrebni so delne zamenjave in utrditve. Pozneje postavljene sanitarije v hodniku kvarijo videz in so nesprejemljive. Z vidika uporabe objekta jih je treba umestiti nekam drugam.

Obnoviti je treba tudi vse instalacije in druge napeljave, zamenjati streho in odstraniti predelne stene, ki kvarijo prvotno zasnovo objekta.

VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE Varstvo kulturne dediščine je ohranjanje materialnih in vsebinskih lastnosti predmetov, skupin predmetov oziroma objektov ali območij, ki so opredeljeni kot kulturna dediščina ali kulturni spomenik, skrb za njihovo celovitost in neokrnjenost ter poudarjanje in zagotavljanje pomena, ki ga imajo kot bistvena sestavina sodobnega življenja.

Temeljna vsebina in cilji varstva kulturne dediščine so: — vzdrževanje in obnavljanje kulturne dediščine ter preprečevanje njene ogroženosti; — zagotavljanje materialnih in drugih možnosti za uresničevanje kulturne funkcije dediščine, ne glede na njeno namembnost; — zagotavljanje javne dostopnosti dediščine ter omogočanje njenega proučevanja in raziskovanja; — preprečevanje posegov, s katerimi bi se utegnile spremeniti lastnosti, vsebina, oblike in s tem vrednost dediščine; — skrb za uveljavljanje in prepoznavanje dediščine.

Varstvo kulturne dediščine je zaradi njenega zgodovinskega in kulturnega pomena v javnem interesu. Temeljna funkcija kulturne dediščine je njeno neposredno vključevanje v sodobno življenje, predvsem v vzgojo, gospodarstvo in turizem, posredovanje znanja iz preteklih obdobij, krepitev narodove samobitnosti in kulturne identitete.

Cilji varstva kulturne dediščine so: — zagotoviti dostopnost celovitih informacij o kulturni dediščini; — vključevati kulturno dediščino v sodobno življenje in razvoj;

izboljšati dostopnosti dediščine, povečati njen identifikacijski in vzgojni potencial; zagotoviti dediščini vlogo dejavnika v gospodarskem razvoju ter vlogo spodbujevalca trajnostnega razvoja in kakovosti življenja; povečati vključenost Slovenije v svet s pomočjo kulturne dediščine.

PREDLOGI PROGRAMSKE PRENOVE Namen prenove, programske in tudi materialne, je ohraniti in ponovno oživiti nekdaj znamenito hišo rodbine Kappus. Pri programski prenovi je nujno stavbi vrniti življenje, ki ga je imela v preteklosti. Zdi se pomembno, da graščini poizkusimo vrniti nekdaj pomembno družbeno vlogo. Z ustrezno umestitvijo vsebine bo obnovljena Kapusova graščina spet pridobila nekdanji sloves zbirališča in reprezentančnega objekta naselja.

V nadaljevanju predstavljamo nekaj programskih idej za vsebine v obnovljenem objektu, ki so nastale kot del študijskega in raziskovalnega programa »Korpus slovenske arhitekture« na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani.

1. GOSTIŠČE IN PROSTORI ZA DRUŽENJE STAREJŠIH KRAJANOV IN MLADINE (Maja Žust) Glede na to, da je v preteklost v tej graščini že bilo gostišče, se zdi smiselno, da ga ponovno umestimo v pritlične prostore. Poleg gostinskih prostorov bi v pritličju uredili tudi prostor krajevnega društva.

V kleti bi lahko gostom postregli z znamenitim močeradovcem in izbranimi vini.

V prvem nadstropju bi urediti prostore za druženje, namenjene mladini in starejšim občanom (bralnica z manjšo knjižnico, prostori za likovno ustvarjanje, multimedijski prostor, prostori za razstave likovnih del). Na ta način bi tudi združili dve generaciji, ki se v tem, čeprav manjšem kraju oddaljujeta druga od druge, hkrati pa z zanimivim programom obogatili in dvignili nivo in kvaliteto življenja prebivalcev Kamne Gorice. V mansardi bi uredili kvalitetno stanovanje.

2. GOSTIŠČE IN PROSTORI ZA UMETNIKE (Cilka Hosta) Kraj je znan tudi po mnogih umetnikih in slavnih osebnostih, ki so se rodile tu.

V spodnjih prostorih, ki se odpirajo pri stranskem vhodu, je že nekdaj delovalo gostišče, ki bi ga skušali oživeti. V lepo obokani kleti bi hranili najboljša vina, ki bi jih tam tudi degustirali.

V nadstropju bi bil del namenjen razstavam, na katerih naj bi se predstavljali različni umetniki, v njem pa bi bile tudi različne delavnice za krajane. V drugem delu in v mansardi bi uredili apartmaje, ki bi 79

jih oddajali različnim umetnikom, ki si želijo ustvarjati v miru in v tako lepem ambientu, kot ga nudi Kapusova graščina. V stavbi bi lahko uredili od tri do pet apartmajev ali sob. V drugih sobah v pritličju bi bile urejene delavnica za umetnike, ki za svoje delo potrebujejo tudi nekaj težjega orodja, kot sta čopič in svinčnik.

Tak program bi dajal možnost uporabe graščine ljudem iz drugih delov Slovenije in tujine, krajani pa bi imeli lep prostor za druženje.

3. GOSTIŠČE IN LUKSUZNI APARTMAJI (Katja Pogačar) V stavbibi lahko uredili luksuzne apartmaje, namenjene visoki ali višji družbi, s čimer bi bil objekt ponovno namenjen druženju in širši javnosti V prvi kleti bi bilo lahko skladišče ali shramba, v kleti pod gostiščem pa bi bil lahko prostor za shranjevanje in pridelavo domačega žganja. V pritličnih prostorih bi bila vhodna avla, recepcija, prostori za javno rabo in gostišče. Vsi ti prostori bi bili namenjeni domačinom, naključnim obiskovalcem in gostom apartmajev. V njih bi lahko prirejali razna predavanja (potopisna, znanstvena), obiskovalci pa bi lahko prisluhnili tudi predstavitvam kraja ter njegove okolice.

Ti prostori bi se lahko uporabili tudi za večje kulturne prireditve. V prvem nadstropju in mansardi bi bili umeščeni večji apartmaji s pogledi na Jelovico in stari del naselja. Namenjeni bi bili zahtevnejšim gostom, ki bi prišli sem na poletni ali zimski oddih. Ponudbo zanje bi lahko razširili z raznimi kulturnimi storitvami (muzeji, galerije) in športnimi dejavnostmi (konjeništvo, smučanje, pohodništvo).

4. GOSTIŠČE S PROSTORI KRAJEVNIH SKUPNOSTI IN PROSTORI ZA PROSTOVOLJNA DRUŠTVA (Katja Pogačar) V stavbo bi lahko umestili prostore krajevne skupnosti Kamna Gorica in raznih krajevnih društev.

V spodnjih prostorih bi bil program lahko bolj odprte narave – se pravi za vse domačine in goste. V kleti bi bile shrambe. V pritličju bi bilo lahko gostišče ali manjša restavracija, na drugi strani pa prostori za prirejanje raznih zabav, kongresov, sejnih razprav, predavanj, lahko pa bi se predvajali tudi predstavitveni filmi o kraju in obrti ali filmi o drugih bližnjih zanimivih krajih in običajih. To bi bile večnamenske sobe za javno uporabo. V nadstropju bi bili prostori krajevne skupnosti in prostori raznih domačih društev (kulturno društvo, športno društvo, umetniško društvo, društvo upokojencev). V mansardi pa bi bili lahko luksuzni apartmaji za poslovne stranke ali pomembnejše goste v tem naselju.

80

5. IZOBRAŽEVALNA USTANOVA (Katja Pogačar) Pogoj za to, da bi stavba ponovno zaživela, je program, pri katerem bi se ljudje čim bolj menjali. Hiša bi bila namenjena izobraževanju, organiziranju raznih delavnic, tečajev, srečanj ipd. Graščina bi bila v dopoldanskih urah na razpolago šolarjem iz cele Slovenije, ki bi tu imeli delavnice in predavanja o Kamni Gorici, bližnji Kropi in drugih zanimivih krajih. Tu bi bile lahko organizirane likovne ali tehniške (železarstvo) delavnice. V popoldanskih urah bi bili prostori namenjeni predvsem domačinom, ki bi imeli tu prostore za tečaje, predavanja, pogovore, družabne igre.

Prostori v kleti bi bili namenjeni shrambam. V pritličju bi bile večje predavalnice in sobe za razne projekcije, namenjene širši javnosti, v nadstropju manjše sobe za tečaje, delavnice in krožke, ki bi bili lahko enkratni ali stalni. V mansardi bi bile manjše pisarne in kabineti za shranjevanje materiala in raznih rekvizitov, ki omogočajo potek delavnic in krožkov.

6. GRAŠČINA KOT REPREZENTANČNI OBJEKT ZA PODJETJA (Ana Pezdirc) Objekt bi po obnovi uporabljala predvsem podje­tja, ki bi ga najemala za svoje poslovne dogodke in goste. V mansardi bi uredili dva apartmaja za poslovne stranke, ki bi lahko poslovna potovanja tudi podaljšali in uživali v naravnih in kulturnozgodovinskih znamenitostih okolice. V prvem nadstropju bi bili sprejemni prostori in sejna soba, v pritličju pa kuhinja v kateri bi pripravljali hrano za sprejeme in goste, ki bi stanovali v mansardi. Poleg tega bi bila v pritličju jedilnica in servisni prostori objekta.

S takšnim programom bi se v Kapusovo graščino vrnila podobna družba kot v njeni preteklosti.

7. SEDEŽ KRAJINSKEGA PARKA (Ana Pezdirc) Zaradi bližine neokrnjene narave in pomembnih zgodovinskih in kulturnih znamenitosti se lahko v kratkem na tem območju ustanovi krajinski park.

Ta potrebuje svoje delovne prostore in ti bi bili umeščeni v Kapusovi graščini. V pritličju bi deloval manjši turističnoinformacijski center, ki bi obiskovalce usmerjal po krajih in znamenitostih v okolici in tudi drugje. V prvem nadstropju bi bila uprava krajinskega parka, dve sobi pa bi bili namenjeni delavnicam in predavanjem. V mansardi bi lahko uredilo eno ali dve stanovanji.

S takšnim programom bi graščina ponovno postala osrednji prostor Kamne Gorice. Tu bi se ustavljali obiskovalci in pa tudi strokovnjaki, ki bi prišli raziskovat zgodovinske, arhitekturne, etnološke in naravne znamenitosti.

PRILOGA V sklopu študijskega raziskovalnega programa »korpus slovenske arhitekture« so bile ponovno narejene meritve objekta in izrisane arhitekturne skice fasad, tlorisov in prerezov graščine. Študentke so si pri delu pomagale z meritvami, ki jih je izdelal ZVKDS Kranj (odgovorna konservatorka Nika Leben).

JUGOZAHODNA FASADA

JUGOVZHODNA FASADA

81

SEVEROVZHODNA FASADA

SEVEROZAHODNA FASADA

82

PREREZ AA

PREREZ BB

83

TLORIS PRITLIČJA

TLORIS PRVEGA NADSTROPJA 84

POVZETKI ZUSAMMENFASSUNGEN

85

Nadja Gartner Lenac

DIE FAMILIE KAPPUS Der Familienname Kappus wird urkundlich erstmals im Jahr 1579 erwähnt, als im reformierten Urbar unter anderen Hammerwerkern in Kamna Gorica auch Lovrenc Kappus genannt wird.

1667 wird in einer Urkunde Jurij Kappus erwähnt, ein Hammerwerker aus Kamna Gorica, der vermutlich bald darauf nach Laibach (Ljubljana) übersiedelte. In welchem Verwandtschaftsverhältnis dieser mit dem Hammerwerker Johann (Janez) Kappus aus Kamna Gorica stand, der 1693 in den Adelsstand erhoben wurde, ist nicht bekannt, da mit der Führung von Taufregistern für die Pfarrei Radmannsdorf (Radovljica), zu der damals auch Kamna Gorica gehörte, erst in der zweiten Hälfte des 17. Jahrhunderts begonnen wurde. Sein Sohn Jurij Ambrož (1675–1753) war Verwalter des städtischen Armenhauses und in den Jahren 1740–1748 Bürgermeister von Laibach. Dessen Sohn Peter Pavel (1702–1769), mit Mönchsnamen Žiga, war Franziskaner und Missionar in Afrika. Die Enkelin von Jurij Ambrož, Marija Neža, die Tochter seines zweiten Sohnes Janez, war mit Venčeslav Linhart verheiratet, einem Strumpfwirkermeister in Radmannsdorf. Sie war die Stiefmutter des Dramatikers, Historikers und Schulinspektors Anton Tomaž Linhart.

1693 verlieh der römisch-deutsche Kaiser Leopold (1658–1705) der Familie Kappus den Adelstitel (von Pichlstain); in den Adelsstand wurde Janez Kappus (um 1640–1740) erhoben, Hammerwerker und Unterbergrichter für Kamna Gorica. Dessen Bruder Marko Anton Kappus (1657–1717) war Jesuit und kam als religiöser Schriftsteller und Missionar in Mexiko zu Ansehen.

Der Hammerwerker Janez Kappus von Pichlstain war mit Ana Katarina geb. Mazoll (1645–1714) verheiratet, die einer Familie von Hammerwerkern aus Kropa entstammte. Aus der Ehe gingen neun Söhne und zwei Töchter hervor.

Die Söhne Janez Andrej (1671–1713) und Zaharija (1673–1751) waren Jesuiten. Janez Andrej war Professor für Physik und Mathematik in Agram (Zagreb) und für Kirchenrecht in Laibach und Görz, er leitete auch die Jesuitenbibliothek und zeichnete die Geschichte des Jesuitenkollegiums auf, sein jüngerer Bruder Zaharija war Professor für Physik und Bibliothekar in Klagenfurt und Steyr.

Die Söhne Karel Jožef und Frančišek Žiga waren Doktoren der Rechtswissenschaft, der Sohn Marko Anton (1680–1753) war Hammerwerker in Kamna Gorica.

Der Jurist Dr. Karel Jožef Kappus von Pichlstain (1664–1720) war in den Jahren 1702–1712 stellvertretender Oberbergrichter für Krain und die Grafschaft Görz und daraufhin Sekretär der Landeshauptmannschaft Krain. Als Mitglied der Dismasbruderschaft und der Academia operosorum Labacensis gestaltete er auch das Erscheinungsbild des öffent86

lichen Lebens in Krain entscheidend mit. Er war mit der Laibacherin Ana Kristina geb. Frey de Freizenfeld (1673–1728), der Tochter des Landesapothekers, verheiratet. Aus der Ehe gingen drei Söhne und sechs Töchter hervor. Der Sohn Marko Joahim (1693–1752) war Jesuit und der Sohn Anton Frančišek (1704–1728) Geistlicher.

Der Jurist Dr. Frančišek Žiga Kappus von Pichlstain (1680–1749) war in den Jahren 1712– 1717 stellvertretender Oberbergrichter und dann bis 1729 Oberbergrichter für Krain. Im selben Jahr wechselte er als höherer Steuernehmer zu einer höheren Behörde. Seine erste Frau war Marija Frančiška geb. Grembs de Liffering (um 1686–1724), die ihm sieben Söhne und vier Töchter schenkte. Der Sohn Anton Leopold (1709–?) war Doktor der Rechtswissenschaft und als kaiserlich-königlicher Fiskal in Krain tätig. Er war zweimal verheiratet. Mit seiner ersten Frau, der Laibacherin Marija Ana geb. Tomšič (1707–1750), hatte er drei Söhne und vier Töchter und mit seiner zweiten Frau Uršula geb. Faidiga (um 1722–1779) noch vier Söhne und zwei Töchter. Deren Sohn Benedikt Alojzij Anton (1751–1803) war Jurist und arbeitete als Buchführer der Landtafel.

Er war auch einer der Initiatoren der Gründung der Laibacher Freimaurerloge im Jahr 1792 und deren interimistischer Sekretär. Seine Frau Petronilla geb. de Milano gebar ihm einen Sohn und zwei Töchter.

Dr. Frančišek Žiga war in zweiter Ehe mit Marija Feliksa geb. Pollini (1709–1774) verheiratet, der Tochter des Verwalters der Propstei von Radmannsdorf, die ihm noch sechs Söhne und fünf Töchter schenkte. Die Tochter Ivana Katarina (1725–1798) ehelichte den Großkaufmann, Unternehmer und Mäzen Baron Michelangelo Zois von Edelstein (1692–1777). Der Sohn Anton Avgust (1727–1798) war Doktor der Rechtswissenschaft. Er war mit der Laibacherin Marija Katarina Antonija geb. Zorn von Mildenhaimb verheiratet, die einer Juristenfamilie entstammte und ihm zehn Söhne und fünf Töchter gebar. Dessen jüngerer Bruder Janez Nepomuk Feliks Žiga (1740–?) war Hofrat in Wien.

Marko Anton Kappus von Pichlstain übernahm die Hammerwerke seines Vaters in Kamna Gorica und Kropa. Er war mit Katarina Jožefa geb. Wagner (1692–1771) aus Laibach verheiratet, die ihm sieben Söhne und sechs Töchter schenkte. Der Sohn Janez Alojzij (1731–?) war in den Jahren 1768–1781 Verwalter eines Hammerwerks in Čaber in Kroatien. Er war mit der Laibacherin Marija Ana geb. Averperger (1747–?) verheiratet. Der zweite Sohn Anton Jožef (1712–1802) war Doktor der Rechtswissenschaft und als kaiserlich-königlicher Kammerprokurist für Krain tätig. Dessen Frau war Marija Katarina geb. Bonaventura von Weisell, die einer Laibacher Juristenfamilie entstammte und ihm zwei Söhne und drei Töchter gebar. Die Hammerwerke des Vaters Marko Anton übernahm dessen jüngster Sohn Blaž Jožef Ignac (1728–1794), mit dem der Rückzug der Familie Kappus aus der Eisenverhüttung seinen Anfang nahm. Er war mit Marija Notburga geb. Wutt (um

1737–1796) verheiratet, der ihm fünf Söhne und vier Töchter schenkte. Der Sohn Janez Nepomuk (1766–1838) war Leiter des kaiserlich-königlichen Zollamtes in Laibach. Dessen Frau Anastazija geb. Redange (1779–1833) gebar ihm fünf Söhne und sechs Töchter. Der Besitz in Kamna Gorica ging auf den jüngerer Bruder Ignac Jožef (1781–1855) über, der zweimal verheiratet war. Seine erste Frau Jožefa geb.

Trebar (1777–1823) schenkte ihm zwei Töchter, seine zweite Frau Ana Marija geb. Taferner (1803– 1894) noch einen Sohn und eine Tochter. Den Besitz übernahm der Sohn Jožef Albert (1824–1889), der mit Elizabeta geb. Šuler (1817–1882) verheiratet war, die einer Familie von Hammerwerkern aus Kropa entstammte und ihm drei Söhne und eine Tochter gebar. Der älteste Sohn Albert Marko (1852–1876) war Soldat und starb als Junggeselle. Der Sohn Janez (1856–1883) war Forstingenieur und starb ebenfalls als Junggeselle. Der Besitz ging auf den Sohn Adolf (1852–1876) über, der auch langjähriger Bürgermeister von Kamna Gorica und zugleich Briefträger war.

Er interessierte sich für Botanik, war ein begeisterter Käfersammler und großer Kenner der Geschichte der Eisenverhüttung seines Heimatortes. Sein Herrenhaus war Treffpunkt von Naturwissenschaftlern und Literaten; auch die Königsfamilie war mehrmals zu Gast bei ihm. Er war mit Frančiška geb. Jalen (1860–1935) aus Kropa verheiratet, mit der er drei Söhne und eine Tochter hatte. Der Sohn Vladimir (1885–1943) war Eisenbahnbeamter und Publizist.

Als produktiver Jagdschriftsteller veröffentlichte er im Selbstverlag »Lovske spomine« (Jagderinnerungen, 1928) und »Pesmice iz prirode« (Gedichte aus der Natur, 1929, 1932). Er blieb kinderlos. Der Sohn Janez (1889–1923) war Direktor der Jadranska banka in Kranj. Der Sohn Anton (1895–1959) war Militärrichter und Bezirkshauptmann in Mazedonien. In der Zeit seiner Tätigkeit in Mazedonien hielt er mit Aufzeichnungen und Fotoapparat das Erscheinungsbild der ländlichen Gegend Mazedoniens fest.

Dr. Klemen Bohinc

ERHEBUNG IN DEN ADELSSTAND Der Habsburgerkaiser Leopold I. (1640–1705) erhob am 15. Oktober 1693 Johann (Janez) Kappus, Hammerwerker in Kamna Gorica, in den Adelsstand.

Als Begründung für die Verleihung des Adelstitels wurden die Verdienste der Familie Kappus um die Entwicklung der Eisenverhüttung in Kamna Gorica, ihr breiteres Tätigkeitsfeld und die Unterstützung des Hofes angeführt. Die Verleihung des Adelstitels fällt in die Zeit des Absolutismus, d. h. der unbeschränkten Staatsgewalt des Monarchen. Die Hauptmerkmale der Regierung Leopolds I. waren die Gegnerschaft gegen Frankreich, der Kampf gegen das Osmanische Reich, der Zentralismus und der gegenreformatorisch angelegte Katholizismus. Der Kaiser

förderte den Merkantilismus, d. h. eine Wirtschaftspolitik, die die eigenen wirtschaftlichen und militärischen Potenziale durch eine planmäßige Entwicklung der Wirtschaft und des Außenhandels stärkt.

In Kropa und Kamna Gorica war dies die Zeit der Eisenverhüttung, die durch Bergordnungen geregelt war (Ortenburger Bergordnung 1381, Bergordnung Erzherzog Ferdinands für Krain 1550, Bergordnung Erzherzog Karls 1575).

Nach der Erhebung in den Adelsstand wurde dem Familiennamen Kappus das aus dem Ortsnamen Kamna Gorica abgeleitete Adelsprädikat “von Pichlstain” hinzugefügt. Die Familie Kappus war eine der wenigen Familien von Hammerwerkern im slowenischen Raum, die in den Adelsstand erhoben wurde.

Die Urkunde der Verleihung des Adelstitels ist in Fraktur auf Pergament geschrieben und umfasst 15 Seiten. Sie enthält außer dem Text auch eine Skizze des Wappens, das aus einem Schild mit vier Feldern besteht, in denen zwei Krautköpfe und zwei Bergarbeiter dargestellt sind, über dem Schild befindet sich ein weiterer Bergmann. Teile der Urkunde, die im Museum des Oberen Savetals in Jesenice aufbewahrt wird, wurden vom Verfasser des Beitrags ins Slowenische übersetzt.

Mag. sc. Tomaž Nabergoj

MARKO ANTON KAPPUS (1657–1717)

Der Missionar, der Mexiko entdeckte Der Jesuit Marko Anton Kappus, der am 12. April 1657 in Kamna Gorica im Kreis einer bedeutenden Familie von Hammerwerkern geboren wurde, wirkte von 1688 bis zu seinem Tod 1717 unter den Indianern Ópata und Eudebe im Bundesstaat Sonora im Nordwesten von Mexiko. Er ist der erste Missionar slowenischer Abstammung in der Neuen Welt. Es ist kein Bild von ihm bekannt, doch auf der Liste der Passagiere, die am 30. Juni 1687 den spanischen Hafen Cádiz in Richtung Neu-Spanien verließen, wurde er als »groß, schlank, rothaarig und blauäugig« beschrieben. Neben seiner Missionstätigkeit arbeitete er mit Eusebio Francisco Kino (1645–1711), dem führenden Missionar jener Zeit, bei geographischen Forschungsaufgaben Sonoras und Kaliforniens mit. Kino wies auf mehreren Expeditionen nach, dass Niederkalifornien (Baja California) eine Halbinsel und keine Insel ist, wie man bis dahin geglaubt hatte. Kappus schickte 1701 als erster über diese Entdeckung einen Bericht nach Mitteleuropa zusammen mit Kinos neuer Landkarte Sonoras und des Golfs von Kalifornien. In seinen Briefen beschrieb er Sonoras Natur und Einwohner, und als Autor einer Sammlung lateinischer Gedichte kann er als Vorreiter der literarischen Produktivität der Slowenen in beiden Amerikas betrachtet werden.

87

Kappus’ Leben und Arbeit wurde in Slowenien vor allem von Dr. Janez Stanonik erforscht, während im Ausland für den historischen Rahmen von Kappus’ Tätigkeit die Studien von Dr. Bernd Hausberger über die Jesuitenmissionare aus Mitteleuropa bzw. über die Organisation der Jesuitenmissionen im kolonialen Mexiko am wichtigsten sind. In dem Beitrag werden die Biographie und die grundlegenden Erkenntnisse über Marko Anton Kappus skizziert und einige Auszüge aus seinen Briefen und einige noch unveröffentlichte Details aus den erhaltenen Dokumenten angeführt. Damit soll auf Kappus’ Bedeutung sowohl für die frühe Kolonialzeit der mexikanischen Region Sonora als auch für das Wissen von Mexiko unter den Slowenen hingewiesen werden.

Die Hauptquelle für die Kenntnis von Kappus’ Leben und Arbeit sind Dokumente und Briefe, die er seinen Mitarbeitern bzw. Vorgesetzten in Mexiko sowie seinen Freunden und Verwandten in Europa bzw. im damaligen Krain schrieb. Bekannt sind 60 oder 61 Dokumente (Briefe, Listen, Kommentare), die er fast alle selbst in Spanisch, Latein oder Deutsch verfasste. Davon sind 45 vollständig erhalten, die übrigen werden nur erwähnt oder teilweise zitiert, insbesondere in Kinos bedeutender Chronik »Favores Celestiales« aus dem Jahr 1710. Nach dem Titel und den bibliographischen Angaben ist Kappus’ lateinische Gedichtssammlung bekannt, und eine besondere Quelle stellt das Taufbuch mit Eintragungen der getauften Personen vom Ende des 17. Jahrhunderts dar, das auch 20 Eintragungen von Kappus aus den Jahren 1689–1694 enthält. Diese Dokumente sind in den Archiven und Bibliotheken in Mexiko, den USA, Italien und Spanien erhalten und im Weiteren vier wichtige Briefe in Abschriften auch in Slowenien.

Die meisten Dokumente sind unveröffentlicht und unerforscht, es wäre daher notwendig, sie zuerst zu sammeln, zu transkribieren, zu übersetzen und dann in einer wissenschaftlichen Monographie entsprechend zu veröffentlichen.

Kappus arbeitete in Sonora in der Organisation der Jesuitenmissionen, die ein Teil des globalen, auf theologische Doktrin und Missionsmethoden gegründeten Projekts der katholischen Kirche waren. Er leitete die Missionen in den Orten Cucurpe, Mátape und Arivechi, war Rektor der Missionsgebiete und erreichte am Ende die höchste Position als Inspekteur aller Missionen in Sonora. In Kappus‘ Briefen und ebenso in den Angaben über Kappus in Kinos Chronik »Favores Celestiales« zeigt sich seine Einordnung in die hierarchische Struktur des Jesuitenordens, nach dessen Regeln er seit seiner Jugend erzogen wurde. Im Hinblick auf die von den Mitgliedern der Jesusgesellschaft seit dem 16. Jahrhundert entwickelten Missionstheorien könnte man sagen, dass Kappus gegenüber den Indianern als »Barbaren« eine ziemlich weiche, mehr oder weniger positive Haltung einnahm. Trotz der Distanz hatte er

88

nach den Briefen zu urteilen eine warme und liebevolle Beziehung auch zu seinem Elternhaus und seinen Verwandten in Kamna Gorica, insbesondere zu seinem Bruder Janez. Leider sind aus der letzten Zeit seiner Tätigkeit in Sonora keine Briefe erhalten.

So ist weder das Ende seines Lebenswegs noch sein Grab in Sonora bekannt, nur das Datum seines Ablebens: 30. November 1717.

Kaja Beton

ERRINNERUNG AN DIE FAMILIE KAPPUS Vielseitige Aktivität der letzten Generationen von Kamna Gorica Die Familie Kappus lebte jahrhundertelang im damals herrschaftlichsten Haus im Dorfzentrum von Kamna Gorica. Das Erdgeschoss war für die Erwerbstätigkeit und die Unterkunft des Knechts bestimmt.

In drei Kellergeschossen wurden Getränke, Feldfrüchte und Nahrungsmittel für die Gastwirtschaft aufbewahrt. Im ersten Stock lagen die Räume für die Familienmitglieder, und in der Mansarde befanden sich eine Kammer für die Magd und spätestens Anfang des 20. Jahrhunderts auch Gästezimmer. Beim Herrenhaus lag ein gepflegter Gemüsegarten mit einer Gartenlaube für die Gäste. Daneben verlief ein Pfad zum Bach, über den ein Steg zu einem kleinen Garten mit einer kalten Quelle und einer Marien­ skulptur führte. Eine in der Nähe liegende natürliche Felsenhöhle diente als Kühlraum für das Bier.

Beim Herrenhaus lagen auch ein Obstgarten und ein Wirtschaftsgebäude. Außer dem Gut nannten die Kappus’ noch einige Äcker im oberen Bereich des Dorfs ihr Eigen. Für den Grundbesitz sorgten ein Knecht und eine Magd, die auch den Haushalt führte. Die Familie beschäftigte sich auch mit Fischzucht, besaß sie doch schon zu Ende des 19. Jahrhunderts ein eigenes Brutrevier.

Bei den Kappus‘ befand sich auch die erste Post in Kamna Gorica, sie nannten auch einen Laden und ein Wirtshaus ihr Eigen. In der Gastwirtschaft kamen Einheimische und prominente Gäste aus der Umgebung zusammen, auch aus Krainburg (Kranj) und Laibach (Ljubljana). Das Wirtshaus wurde vor allem wegen seiner schmackhaften Forellen geschätzt und deshalb mehrmals auch von der Königsfamilie Karađorđević besucht, die jeden Sommer in ihrer Villa in Veldes (Bled) Ferien machte.

Die Mitglieder der Familie Kappus machten sich auch um die Erhaltung der mündlichen Überlieferung und die Popularisierung der Geschichte des Ortes verdient. Adolf von Kappus, der sein Wissen in Botanik und Zoologie autodidaktisch erwarb und die Natur und Mineralien liebte, arbeitete auch mit dem Forscher Alfons Müllner, dem Kustos des Landesmuseums in Laibach und Verfasser der Schrift

»Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts« (Leipzig 1909), und Rudolf Andrejka zusammen und schickte auch interessante Neuigkeiten aus seinem Heimatort an die Tagespresse. Noch aktiver beschäftigten sich seine Söhne Vladimir und Anton mit Publizistik. Adolf war viele Jahre auch Bürgermeister der Gemeinde Kamna Gorica und so wie sein Vater Albert jahrelang Vorsitzender des örtlichen Schulrats sowie auch Ausschussmitglied des Bezirksschulrats in Radmannsdorf (Radovljica). Die Kappus’ waren auch passionierte Jäger. Das Familiengrab befindet sich auf dem Friedhof in Kamna Gorica. Beim Ableben Adolfs von Kappus hielt der Pfarrer in der Chronik fest, dass der »letzte Herr von Kamna Gorica« gestorben sei.

Das Gut wurde nach dem Zweiten Weltkrieg verstaatlicht, und in den Herrensitz zogen neue Bewohner ein. Die Einrichtung des Gebäudes wurde in den Nachkriegsjahren sukzessiv weggebracht; mit Ausnahme nur eines geringen Teils ist nicht bekannt, wo sie sich befindet.

Dr. Zmago Šmitek

MAZEDONIEN IN DEN AUFZEICHNUNGEN VON ANTON KAPPUS Anton Kappus (Kamna Gorica 1895 – Radovljica 1959) nimmt unter den relativ zahlreichen Slowenen, die in der Zeit des Königreichs Jugoslawien als Staatsbeamte, Kaufleute, Handwerker, Militärbedienstete oder Gutsbesitzer nach Mazedonien gelangten, einen besonderen Platz ein. Mit dem Übergang Mazedoniens von der türkischen Herrschaft in den Rahmen dreier Staaten (Serbien/Jugoslawien, Bulgarien und Griechenland) begann man sich in den europäischen (und slowenischen) wissenschaftlichen Kreisen, aber auch in der breiteren Öffentlichkeit für dieses wenig bekannte und rückständige Land zu interessieren.

Diese Gelegenheit nutzte Kappus, indem er während seines Militär- und Zivildienstes in verschiedenen Gegenden Mazedoniens in den Jahren 1923–1941 einigen slowenischen Zeitungen und Zeitschriften literarische Beiträge schickte. Diese umfassten ein breites Spektrum des Wissens vom damaligen Mazedonien: von der Ökologie (vor allem der Problematik von Jagd und Fischerei), geographischen Beschreibungen und Reiseberichten bis zu diversen Themen aus der mazedonischen Geschichte und Volkskunde.

Kappus’ Schreibstil war populärwissenschaftlich und für verschiedene Zielgruppen bestimmt: Jäger, Fischer, Bergsteiger, potenzielle Touristen.

Er hinterließ wertvolle Aufzeichnungen über das Leben in Skopje und auf dem Land, wo er mit seiner mazedonischen Frau und drei Kindern lebte.

Dokumentarischen Wert haben auch die Angaben

über slowenische Einwanderer, mit denen er gern zusammenkam. Seine Bibliographie ist schon nach den bisherigen Feststellungen umfassend und wird vermutlich noch ergänzt werden können. Die meisten Artikel sind mit Fotos ausgestattet, die er selbst machte.

Für den vorliegenden Beitrag stellten die Artikel von Kappus die ergiebigste Quelle dar, teilweise konnte sich der Verfasser auch auf Gespräche mit Kappus’ Tochter Lenčka-Jelena stützen, die in Radovljica lebt. Einen Teil des Archivmaterials besitzen die Verwandten, zum anderen Teil befindet es sich im Schmiedemuseum Kropa.

Dr. Zmago Šmitek, Kaja Beton

BIBLIOGRAPHIE VON ANTON UND VLADIMIR KAPPUS IN DEN PERIODISCHEN ZEITSCHRIFTEN »ŽIVLJENJE IN SVET«, »LOVEC« UND »RIBIČ« Die Brüder Vladimir (1885–1943) und Anton Kappus (1895–1953), die Söhne Adolfs von Kappus, wurden im Elternhaus in Kamna Gorica geboren.

Beide waren so wie ihr Vater und Großvater passionierte Jäger und Fischer. Sie veröffentlichten etliche Artikel über Jagderlebnisse, Erinnerungen, über die Jagdproblematik, das Wild und die Entwicklung des Jagdwesens im slowenischen Raum. Anton, der einen Teil seiner Karriere als Beamter in Mazedonien verlebte, veröffentlichte auch Artikel über das damalige Leben und die Verhältnisse in der Fischerei und im Jagdwesen. Gelegentlich schrieben sie auch über das Brauchtum in Kamna Gorica.

In der vorliegenden Bibliographie sind nur jene Arbeiten angeführt, die in den periodischen Zeitschriften »Lovec« (Zeitschrift des Slowenischen Jagdvereins, die seit 1910 erscheint), »Ribič« (Zeitschrift des Fischereivereins, die seit 1934 erscheint, anfangs als »Ribiško-lovski vestnik«) und »Življenje in svet« (wöchentliche Beilage der Zeitschrift »Jutro«, die von 1927 bis 1938 erschien).

Anton Kappus veröffentlichte in den Jahren 1924–1953 in »Lovec« 94, in »Ribiško-lovski vestnik« und in »Ribič« 6 sowie in »Življenje in svet« 21 Artikel. Vladimir Kappus veröffentlichte in den Jahren 1910–1938 in »Lovec« 164 kürzere und längere Artikel, davon 38 Gedichte, und in der Beilage von »Življenje in svet« 23 Artikel. Von 1932 bis 1934 war er Redakteur des »Lovec«. Die Biographien der beiden Autoren sind getrennt angeführt, ebenso die einzelnen Publikationen, die Artikel sind in chronologischer Reihenfolge geordnet. Bei den Artikeln sind so wie im Original das Pseudonym bzw. die Initialen angegeben.

89

Dr. Peter Fister

HERRENHAUS KAPPUS KULTURDENKMAL VON KAMNA GORICA Das Herrenhaus wurde im 16. Jahrhundert erbaut und stammt aus der Spätgotik oder vielleicht Renaissance. Zu Beginn des 19. Jahrhunderts erhielt es eine klassizistische Fassade mit Stuckreliefs mit mythologischen Szenen und spielte damit in der Siedlung der charakteristischen Hammerwerkhäuser eine besondere Rolle. Es repräsentierte die beste lokale Architektur und war auch im breiteren slowenischen Umfeld bekannt als ein Ort, wo einige der prominentesten Slowenen jener Zeit zusammenkamen. Das Herrenhaus Kappus schuf mit seinem besonderen Inhalt jahrhundertelang die Voraussetzung für die große Bedeutung des Ortes und bot seinen Bewohnern und auch Besuchern große Lebenschancen. Neben der Pfarrkirche der Hl. Dreifaltigkeit stellte es zugleich jene Dominante in Kamna Gorica dar, die die Gestaltung und die Struktur der ganzen Siedlung bedingte. Die Erhaltung, Renovierung und Revitalisierung des Herrenhauses ist deshalb für Kamna Gorica die beste und größte Gelegenheit, die Vergangenheit mit der Zukunft zu verbinden. Mit einem entsprechenden Inhalt, der sowohl für Einwohner als auch Besucher konkrete Möglichkeiten bieten muss, wäre nämlich die Berechtigung seiner Erhaltung erst wirklich gesichert.

90

Cilka Hosta, Ana Pezdirc, Katja Pogačar, Maja Žust

HERRENHAUS KAPPUS - KONSERVIERUNG UND RENOVIERUNG Der Beitrag entstand als Teil einer praktischen Arbeit beim Lehrfach Konservierung und Renovierung an der Fakultät für Architektur der Universität Ljubljana unter der Mentorschaft von Professor Peter Fister.

Das Herrenhaus Kappus, das im Zentrum von Kamna Gorica steht, ist ein viergeschossiges Gebäude (Keller, Erdgeschoss, Beletage, Mansarde), das mehrmals renoviert und verändert wurde. Eines der ehemals schönsten und vornehmsten gotischen Häuser in Kamna Gorica steht nun am Rande des Verfalls. Das Gebäude ist vom Einsturz bedroht und an einigen Stellen schon mehrere Jahre lang nur mit Stempeln gestützt. Die regelmäßige Instandhaltung weist sehr große Mängel auf. Die Probleme des Herrenhauses sind ungelöste Reprivatisierung, Feuchte, geringe Stabilität, Herabfallen des Putzes, Risse in den Wänden, ungeeignete Erweiterungsbauten und Schadenssanierungen, eingestürzte Decke, keine feste Verbindung des Dachbereichs.

Trotzdem spiegelt das Herrenhaus das gesellschaftliche und kulturelle Leben von der Zeit des Schmiedehandwerks und der Hammerwerke bis zum Zweiten Weltkrieg wider. Das Ziel der inhaltlichen und auch materiellen Renovierung ist, das einst vornehme Haus der Familie Kappus zu erhalten und zu revitalisieren. Bei der inhaltlichen Renovierung muss das Gebäude mit dem Leben, mit dem es in der Vergangenheit erfüllt war, unter Berücksichtigung der denkmalpflegerischen Bedingungen und Richtlinien wiederhergestellt werden. Wichtig scheint zu versuchen, dem Herrenhaus die einst bedeutende gesellschaftliche Rolle zurückzugeben und zugleich seine exzeptionelle Beziehung zum Raum zu erhalten. Mit der Schaffung eines entsprechenden Inhalts wird das revitalisierte Herrenhaus wieder zum einstigen Renommee eines Treffpunktes und repräsentativen Gebäudes kommen. Am Schluss des Beitrags werden einige inhaltliche Ideen für das revitalisierte Gebäude präsentiert (Neubelebung der Gaststätte, Räume für lokale Vereine und gesellige Zusammenkünfte der Ortsbewohner, Räume für Künstler, Bildungsprogramme, Appartements, repräsentative Räume eines Unternehmens).

DODATEK

91

92

Joža Eržen

V SPOMIN

Vladimir Knific 1950–2008

Ko je ameriški pisatelj Ernest Hemingway poročal z bojišč prve svetovne vojne, je napisal: Z vsakim padlim je košček mene manj. Tako bi tudi mi zdaj lahko rekli: Z odhodom Vladimirja Knifica je Kropa izgubila zagovornika.

Kropa je bila po drugi svetovni vojni prvi kraj, ki so ga leta 1953 kot kulturni spomenik z odlokom zavarovali pred spreminjanjem. Po eni strani je bilo to priznanje, po drugi pa je odlok prinesel ljudem težave. Obnavljanje starih, velikih hiš, kot so kroparske, je velik zalogaj za lastnike, spomeniško varovanje pa je stroške še povečalo. Marsikdo je želel svojo hišo obnoviti ceneje, brez ohranjanja prvotnih oblik, pa so ga najprej sokrajani prepričali, da ni spreminjal arhitekturne zasnove hiše. Ta zavest Kroparjev je bila močna. Toda z mačehovskim odnosom zavoda za spomeniško varstvo se je začela krhati. Začeli so spoznavati, da je najlažje nekaj prepovedati, nič pa pomagati. V Kropi je nastal pregovor: Če koga nimaš rad, mu daj staro hišo.

Odnosi so se začeli spreminjati, ko je Kovaški muzej želel intenzivnejše dogovarjanje o obnovi Slovenske peči in drugih objektov, ki so v njegovi pristojnosti. Takrat smo raziskovali tudi možnost, da bi

s Kropo kandidirali na seznam Unescove kulturne dediščine. V zadnjem desetletju je skupaj s financiranjem (t.i. kulturni tolar) obnovo Krope močno zaznamoval vodja Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) v Kranju, gospod Vladimir Knific (od leta 2006 konservatorski svetnik v tem zavodu).

Pomagal je pri izpolnjevanju številnih administrativnih obrazcev in svetoval pri obnovi. Kot umetnostni zgodovinar in etnolog z obsežnim znanjem in večdesetletnimi izkušnjami konservatorja za nepremično kulturno dediščino je vedel, kako obnavljati, da bo stavba omogočala kakovostno življenje med včerajšnjim in jutrišnjim. Še več je bil z nami, ko je vodil obnovo drugega nadstropja in nazadnje pritličja Klinarjeve hiše – Kovaškega muzeja. Vsi sodelujoči smo začeli spoznavati širino njegovega znanja. Vsak teden smo se sestali, da smo pregledali opravljeno delo. Kjer so gradbeniki naredili drugače, kot je bilo dogovorjeno, ni odstopal. Ko je bil že v bolnici, mi je vsakokrat rekel, da mu je žal, da ni zahteval popravila tlaka. Vedel je za vsak prostor, čemu je služil in tudi kakšen je bil v prvotni Vladimir Knific (v sredini) med sestankom ob obnovi pritličja Klinarjeve hiše, 2008.

93

gradnji. Brez njega bi obnova potekala povsem drugače, stavba bi izgubila veliko sledi preteklosti, ki jo zdaj žlahtnijo.

Po hudi povodnji leta 2007 pa je, kot bi slutil finale, svoje delo usmeril le v obnovo Krope. Za marsikoga je bil moteč, vendar je s svojim znanjem in zahtevnostjo ohranil marsikaj, kar bi sicer spregledali ali pa ne bi razumeli pravega pomena. Zaradi njega imamo lepo obnovljen Bodlajev vigenjc, ki še čaka na vsebinsko oživitev. Velikokrat ga je kdo od krajanov klical sredi sestanka, da bi mu svetoval, kako naprej z obnovo. Takoj po zaključku sestanka je gospod Knific šel do njegove hiše in kot v rimskem pregovoru Prišel, videl, zmagal je povedal, kaj je treba narediti.

Bil je tako rekoč vse dni v Kropi. Samo še posteljo bi si moral prinesti.

Tudi zaradi Lukovega mostu (tudi Koruzni most, kot so ga začeli imenovati ob katastrofalni povodnji leta 1937, ko so morali denar, namenjen za koruzo, porabiti za obnovo tega mostu) so se lomila kopja.

Ob vseh predlogih, ki so se pojavili, je on predlagal dvižnega, saj ni odstopil od ohranitve oblike struge Kroparice. Ker bi bila pri nas to novost, ki so se je vsi bali, predlog ni bil sprejet.

Ko je bil že v bolnici, sem ga večkrat obiskal in ga seznanjal s kroparskimi zadevami. Prinesel sem mu fotografiji o izdelavi železnega, začasnega Lukovega mostu in o na novo prekritem skrilastem zvoniku. Za drugo je dejal, da se tu ve, kdo, in le eden, odloča in je tako stvar hitro narejena in dobro narejena. Obe fotografiji je poslal na ZVKD Kranj s komentarjem, da ne bodo imeli v službi občutka, da nič ne dela.

Ob prvi obletnici povodnji je s Turističnim društvom Kropa pripravil fotografsko razstavo o nesreči, ki se je zgodila Kropi. Bogato slikovno gradivo, ki je bilo pregledno postavljeno v sveže obnovljenem pritličju Kovaškega muzeja, je zbudilo veliko zanimanje.

Na koncu je, kot da bi slutil, da je zadnjič v Kropi, ostal še po programu v prijetnem druženju. Nihče ni slutil, da se bomo tako hitro poslovili.

Zusammenfassung

IN MEMORIAM VLADIMIR KNIFIC 1950–2008 Der Beitrag ist dem Konservator Vladimir Knific (1950–2008) gewidmet, der im letzten Jahrzehnt seines Wirkens für die Revitalisierung des denkmalgeschützten Kropa sorgte. In dieses Projekt investierte er sein ganzes Wissen und seine langjährigen Erfahrungen und ermöglichte so eine effiziente Erhaltung vieler Elemente der alten Hammerwerkshäuser. Leider wurde die Arbeit des anerkannten Ethnologen und Kunsthistorikers durch sein Ableben zu schnell beendet, wodurch das erhaltenswerte Bauerbe von Kropa seinen Befürworter verlor. Vladimir Knific hat sich nämlich in seinem letzten Lebensabschnitt zur Gänze Kropa gewidmet, war dort fast jeden Tag anzutreffen und hat die zur Erhaltung des Kulturerbes aufgerufenen Eigentümer bei den Renovierungsarbeiten beraten, wobei er von seinem fachmännischen Urteil nicht abgewichen ist.

94

KAZALO RODBINA KAPPUS, Nadja Gartner Lenac .....................................................7 PRIDOBITEV PLEMIŠKEGA NASLOVA, dr. Klemen Bohinc ............... 19 MARKO ANTON KAPPUS (1657–1717): misijonar, ki je odkrival Mehiko, mag. Tomaž Nabergoj ................... 23 SPOMIN NA KAPUSE Vsestranska aktivnost zadnjih kamnogoriških generacij, Kaja Beton................................................................................................................... 33 SLIKOVNA PRILOGA............................................................................................ 41 MAKEDONIJA V ZAPISIH ANTONA KAPPUSA, dr. Zmago Šmitek...................................................................................................... 61 BIBLIOGRAFIJA VLADIMIRJA IN ANTONA KAPUSA v periodičnih glasilih Življenje in svet, Lovec in Ribič, dr. Zmago Šmitek, Kaja Beton........................................................................... 67 KAPUSOVA GRAŠČINA – KULTURNI SPOMENIK KAMNE GORICE, dr. Peter Fister......................................................................................... 75 KAPUSOVA GRAŠČINA: KONSERVATORSTVO IN PRENOVA, Cilka Hosta, Ana Pezdirc, Katja Pogačar, Maja Žust................................... 77 Povzetki /Zusammenfassungen............................................................................ 85 V SPOMIN, Vladimir Knific, 1950–2008, Joža Eržen............................ 93

95

96

Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi

Rodbina Kappus pl. Pichlstain

Rodbina Kappus pl. Pichlstain

Leto IX, 2009