Vigenjc leto IV, 2004 by MUZEJI RADOVLJIŠKE OBČINE

Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi 20. stoletje. Industrijska zadruga

Leto IV, 2004

VIGENJC. Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi 20 stoletje. Industrijska zadruga

Izdali in založili Muzeji radovljiške občine Glavna in odgovorna urednica Verena Štekar-Vidic Urednica številke Saša Florjančič Lektorica Alenka Božič Prevajalec Wolfgang Zitta Oblikovalka Barbara Bogataj –Kokalj Natisnila tiskarna Medium d.o.o. Naklada 500 izvodov Kropa 2004

ISSN: 1580-6529

Slika na naslovnici: dopisnica Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, trideseta leta 20. stoletja. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja v Kropi. Fotografije in dokumenti v slikovni prilogi: fotodokumentacija in arhiv Kovaškega muzeja v Kropi, posamične fotografije so posredovali Anže Habjan in Tončka Jelenc iz Krope ter Cilka Pogačnik iz Kamne Gorice. Katalog kroparskega smučarskega okovja: fotodokumentacija in arhiv Kovaškega muzeja v Kropi, fotografije okovja iz zasebnih zbirk in depoja Kovaškega muzeja: Miran Kambič.

Izid glasila sta omogočila Ministrstvo RS za kulturo in Občina Radovljica 2

Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi

20. stoletje. Industrijska zadruga

Leto IV, 2004 3

Za Kovaški muzej v Kropi je izdaja Vigenjca, četrtega v zadnjih štirih letih, veliko delo. Brez jasno začrtanega programa in vizije, dobre organizacije dela in entuziazma to ne bi bilo mogoče. Če je pred več kot petimi desetletji, ko je muzej začel delovati v Klinarjevi hiši, veljalo, da se mora zavarovati in ohraniti kroparska fužinarska in kovaška dediščina, pa zdaj še vedno nadgrajujemo ugotovljeno z novimi spoznanji, njihovo predstavljanje pa posodabljamo. Teme, ki jih sprožajo Vigenjci, ustvarjajo širok krog sodelavcev Kovaškega muzeja in pomembno strokovno komunikacijo, kar kustosu, samemu na delovnem mestu, omogoča ustvarjanje intelektualnega okolja za pojasnjevanje novih vsebin in njegov lastni razvoj. Najvažnejši motiv vsega muzejskega dela v Kropi pa je predstavitev kroparske dediščine v obliki in na način, ki je razumljiv domačim in tujim obiskovalcem muzeja. Tudi teme, ki so obravnavane v tokratnem Vigenjcu, so namenjene najprej pojasnitvi kroparske zgodovine na poljudno-strokoven način, to pa bo kasneje podlaga scenarija za novo muzejsko postavitev o Kropi v 20. stoletju. Razstavo nameravamo v novem prostoru v drugem nadstropju postaviti leta 2008. Do tedaj bo izšlo še nekaj Vigenjcev, v katerih bomo predstavili kroparsko gospodarsko, politično in družabno življenje minulega stoletja. Vzporedno pa v sodelovanju z Občino Radovljica ter spomeniškovarstveno službo iz Kranja nastajajo tudi načrti za ureditev celotne hiše, ki naj bi nekoč dobila širše kulturno poslanstvo, postala naj bi informacijski center, dobila morda poročno sobo in prostor za manjše kulturne prireditve, prostor za projekcijo filmov, novi depo in muzejsko knjižnico ter prostor za osnovno zaščito muzejskih predmetov. Verena Štekar-Vidic direktorica MRO

BESEDA UREDNICE Ob koncu 19. stoletja sta svobodna trgovina z železom in konkurenca strojne proizvodnje žebljev segli tudi v stari železarski naselji Kropo in Kamno Gorico, na »konec sveta, ki ni imel orožja proti dobi strojev«, kakor je pozneje zapisal dolgoletni ravnatelj industrijske zadruge v Kropi Jože Gašperšič. Ko se po več kot petdesetih letih po prehodu zadruge v državno lastnino skušamo vživeti v življenjske zgodbe soustvarjalcev kroparske zadruge in zgodovine, spoznamo, da je bila moč takratne Krope v trdni volji po preživetju in vizionarstvu posameznikov. S tokratnim Vigenjcem začenjamo niz izdaj glasila, ki bodo spregovorila o pomenu in širših okvirih industrijske zadruge in njene naslednice tovarne Plamen v Kropi kot glavnih gospodarskih dejavnikov razvoja Krope v 20. stoletju in njun vpliv na razvoj kraja in okolice. Za celovito predstavitev obširne in zahtevne tematike smo k sodelovanju povabili nove sodelavce, ki so nam na podlagi ohranjenega gradiva o poslovanju zadruge v muzejskem in drugih arhivih pomagali umestiti kroparsko zadrugo v slovensko zadružništvo in gospodarsko zgodovino 20. stoletja. Znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino Slovenije dr. Žarko Lazarević, strokovnjak za gospodarsko zgodovino, ki mdr. raziskuje tudi razvoj industrializacije in zadružništvo na Slovenskem pred drugo svetovno vojno, umešča kroparsko zadrugo v slovenski zadružni prostor in ocenjuje njeno poslovno uspešnost. Dva prispevka govorita o poslovanju zadruge v času dveh pomembnih prelomnic v njenem obstoju. Toni Bogožalec, zgodovinar iz Krope, ki je življenju v Kropi v prvih dveh desetletjih 20. stoletja posvetil tudi svojo diplomsko nalogo, piše o delovanju zadruge v času prve svetovne vojne, drugi znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino Slovenije dr. Jože Prinčič, strokovnjak za gospodarsko zgodovino Slovenije in Jugoslavije po drugi svetovni vojni, pa nam predstavlja zadrugo v zadnjih dveh letih pred njenim podržavljenjem, vojno škodo in njeno gospodarsko obnovo. Predstavljamo tudi proizvodni program zadruge in tehniško opremljenost zadružne tovarne. Pregled razvoja tehniške opremljenosti tovarne na podlagi ohranjenih inventarnih zapisnikov zadruge in dokumentirano slikovno gradivo iz muzejskega arhiva prinaša prispevek mag. Tadeja Brateta, svetovalca za področje tehniške dediščine z Zavoda

za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Proizvodni program zadruge predstavljava Saša Florjančič, kustodinja Kovaškega muzeja, in mag. Tatjana Dolžan Eržen, višja kustodinja Gorenjskega muzeja v Kranju, in sicer sama predstavljam predvsem izdelke množične proizvodnje ter njihovo prodajo na jugoslovanskem in evropskem trgu in s tem tudi pomen kroparske industrijske zadruge v jugoslovanskem gospodarstvu pred drugo svetovno vojno, Tatjana Dolžan Eržen pa program smučarskega okovja, ki ga je zadruga začela razvijati v tridesetih letih 20. stoletja in ga je po drugi svetovni vojni nadaljevala tudi njena naslednica, tovarna Plamen. Zgodovinske, tehniške in etnološke obravnave zadruge zaokrožujejo spomini na žebljarsko zadrugo, ki jih je zapisal Joža Eržen, vodič in oskrbnik Kovaškega muzeja v Kropi. Zadnji prispevek prinaša popis biliografskih zapisov o Kropi in Kamni Gorici iz vzajemnega kataloga COBIB, uredil ga je Damjan Mulej, absolvent bibliotekarstva z Bleda. Leta 1944 je Jože Gašperšič v Kroniki Plamena do leta 1940, zapisal: »Besedo ima in bo imela zgodovina. Kronika zadruge za prvih 50 let njenega dela priča o naporih in žrtvah, uspehih in neuspehih, zmotah in spoznanjih, o rasti preko časa, pionirstvu in izkušnjah. Kronika je mišljena kot okvir in orodje bodočemu zgodovinarju, ki bo ločil zrno od plev in odkril bistvene poteze zadružne usode«. Veličina ljudi, ki so ustvarjali zadrugo in nato tudi Kovaški muzej, je tudi v tem, da so nam ohranili dragocen arhiv svojega poslovanja. Saša Florjančič

Dr. Žarko Lazarević

KROPARSKI ZADRUŽNI SVET Kropa je eden izmed slovenskih krajev, kjer močno cenijo lastno zgodovinsko dediščino. To se kaže v dejstvu, da je bila kroparska zgodovina predmet številnih predstavitev, sočasnih in poznejših, in to predvsem ljudi iz domačega okolja. Bistveni poudarek v raziskovanju kroparske preteklosti je bil in je na razvoju zadružništva v kraju. Natančneje, v središču zanimanja je kovaška zadruga, zaradi katere bo Kropa vselej prepoznavna. Zaznamovala je podobo kraja in se zapisala v zgodovinski spomin prebivalstva. Zato je bilo o kovaški/žebljarski zadrugi veliko tehtnega že napisano, in to z različnih vidikov. Prav tako so v sami zadrugi izdatno poskrbeli za dokumentiranje svoje dejavnosti. Na eni strani z lastnim glasilom, na drugi s Kroniko Plamena,1 prvovrstnim virom, ki povzema vse relevantno dogajanje v zadrugi in okrog nje. V Kroniki je na osnovi gradiva, ki je nastajalo ob vsakodnevnem poslovanju, podan celovit pregled razvoja zadruge do druge svetovne vojne. Zato na tem mestu ne bomo predstavljali zgodovine žebljarske zadruge, kajti to ne bi bilo smiselno, lahko bi samo ponavljali oziroma povzemali dosedanje izsledke in ugotovitve, se pravi že povedano in že zapisano. V nadaljevanju bomo raje poskušali v razpravljanje o žebljarski zadrugi vnesti nekaj elementov, ki so jih dosedanje obravnave puščale ob strani. V bistvu

gre za dvoje, in sicer najprej za umestitev kroparske žebljarske zadruge v slovensko zadružništvo, za iskanje skupnih in razlikujočih elementov. Nato pa bomo nekoliko pozornosti namenili analizi zadružnega poslovanja na podlagi nekaj kazalcev, ki jih je mogoče najti v bilančnih izkazih. Relativizacija bilančnih podatkov nam bo na podlagi skupnega imenovalca omogočila primerjavo poslovnega uspeha zadruge v različnih državno-političnih skupnostih in spreminjajočih se ekonomskih razmerah do druge svetovne vojne. *** Upravičenost historičnega spomina v Kropi je trdno utemeljena v naravi žebljarske zadruge. Poleg drugega je bila zadruga tudi središče, okoli katerega so nato nastale še druge, konzumna, kreditna, stavbna in gozdarsko-obrtna zadruga, ki so vse skupaj ustvarjale zaokroženo gospodarsko organizacijo v kraju. Zadruge so prebivalstvu omogočale zadovoljevanje različnih potreb na organiziran, bolj dostopen način kakor v drugačnih razmerah. Hkrati je bila kovaška zadruga v slovenskem zadružnem gibanju med izjemami. Dajali so jo za svetel zgled, da se je mogoče na zadružni podlagi lotevati tudi zahtevnejših proizvodnih in organizacijskih procesov. Dejstvo je, da so 7

v strukturi slovenskih zadrug glede na organizacijsko ustreznost in kapitalsko zahtevnost prevladovale bolj enostavne zadružne oblike. Največ je bilo kreditnih zadrug, sledile so jim kmetijske, mdr. mlekarske, živinorejske, strojne, vinarske, sadjarske zadruge, vendar so se le redke dvignile nad osnovne funkcije organiziranega zbiranja in posredovanja pridelkov. Proizvodnih zadrug, ki bi presegale obrtniško raven in že pridobivale industrijski značaj, ni bilo. Kroparska zadruga je bila za zadružno gibanje, ne samo za slovensko, temveč tudi za jugoslovansko, dokaz, da je mogoče z zadružništvom, utemeljenim na vzajemnosti in solidarnosti, uspešno preseči nasprotje med delom in kapitalom. Kazala je, kako je mogoče z združitvijo moči »nemočnih« poskrbeti za skupnost in za posameznika ter uspešno tekmovati s »kapitalistično« naravnanimi podjetji tudi na industrijskem področju. Pričala je tudi o moči solidarnostnega kolektivnega podjetništva, v katerem je bil dobiček sicer nujna kategorija, vendar brez težnje po skrajnem maksimiranju. Bila je model »podružbljanja/socializacije« gospodarstva, kakršnega so si predstavljali v okviru korporativne katoliške gospodarske doktrine. Zato tudi ni nenavadno, da je zadrugo sprejela v svoje okrilje v slovenski katoliški tabor uvrščena Zadružna zveza iz Ljubljane, ki je zagotavljala strokovno pomoč in s posojili omogočala razmah kovaške dejavnosti v Kropi. Čeprav je bila žebljarska zadruga izjema v slovenskem zadružništvu, pa je bila na drugi strani globoko vraščena vanj. Z njim je delila podobne izkušnje in tudi razvojne silnice. To velja na splošni ravni, v detajlih pa so zaradi žebljarske (kovinarske) dejavnosti seveda pomembne razlike. Ko se postavimo na izhodišče in si postavimo vprašanje, čemu in od kdaj se pojavljajo zadruge, lahko najdemo zanimive vzporednice med splošno slovenskimi in lokalnimi kroparskimi razmerami. Zadružništvo je bilo namreč reakcija na zaostrene gospodarske razmere, porojene s komercializacijo gospodarjenja, ki je povzročala ekonomsko prestrukturiranje in naglo socialno razslojevanje v slovenskih krajih, predvsem v drugi polovici 19. stoletja. Popoln prehod v denarno gospodarjenje je prizadel vse sloje, a najbolj predstavnike drobnogospodarskega sektorja (kmete, obrtnike, majhne trgovce), ki so prevladovali v slovenski gospodarski strukturi. Izhod iz latentno kriznih razmer je bil mogoč samo s prilagoditvijo danemu ekonomskemu sistemu. Da pa ta proces le ne bi potekal stihijsko, je bilo nujno najti pripomoček, ki bi omogočil znatno olajšano prilagoditev kapitalistični ekonomiji in izognitev velikim spremljajočim socialnim pretresom. Premostitev vrzeli kapitalističnega gospodarjenja oziroma komercializacije bi na začetku zagotovila ekonomsko preživetje in nato tudi nadaljnji razmah drobnogospodarskega sektorja. Kot možni in tudi udejanjani odgovor se je ponujalo zadružništvo, ki naj bi na podlagi vzajemnosti, solidarnosti in samopomoči kot zaokrožen gospodarski sistem v obliki 8

proizvodnih, prodajnih in nabavnih zadrug omogočalo organizirano nastopanje na trgu, kreditne zadruge pa bi to prizadevanje finančno podpirale. Glavne značilnosti razmer v Sloveniji so bile zaznavne tudi v Kropi. Kronika Plamena nam v uvodnem poglavju, v orisu razmer v desetletju pred zadrugo, to tudi potrjuje. Lokalni trg žebljarskih izdelkov je obvladovalo nekaj posrednikov, ki so določali pogoje in ceno dela, kar je zbujalo veliko ogorčenja in jeze. To je bila ustrezna podlaga, ki je omogočala mobilizacijo ljudi. Potreben je bil energičen in ugleden človek, ki bi mogel z avtoriteto svoje osebnosti in prepričevalno močjo združiti posameznike v zadrugo. V 19. stoletju so to vlogo na slovenskem podeželju navadno opravljali duhovniki in učitelji, ki so bili najbližje vsakodnevnim socialnim stiskam prebivalstva. Neravnodušnost, podprta s socialnim čutom, jih je silila v iskanje rešitev. Nemalokrat so bili ravno učitelji in duhovniki edini izobraženci, ki so lahko jasno razločili skupne interese od posameznih in jih z uporabo zadružnega modela povezali v dopolnjujočo skupnost. Tudi Kropa je morala dočakati odločnega moža z jasnim ciljem, da se je premaknilo. To se je zgodilo s prihodom Frana Hönigmana, ki je v letu 1893 prišel v Kropo za župnika. Hönigman je s številnimi intervencijami spodbudil tudi zanimanje deželnih oblasti za kroparske razmere. S tega mesta so Kroparjem oziroma obrtnikom tudi svetovali ustanovitev zadruge. Žebljarska zadruga je nato začela poslovati v maju 1895, v t.i. drugi dobi slovenskega zadružništva, zunaj prvega ustanoviteljskega vala v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja. Vpogled v zadružna pravila nam ponuja tudi paralelo z drugimi slovenskimi okolji. Glede na organizacijsko podlago uvrščamo žebljarsko zadrugo v tip tako imenovanih »mešanih zadrug«. Značilnost tega zadružnega modela je v njegovi vmesnosti med klasično delniško družbo in čisto zadružno formo. Po tem modelu so namreč zadružniki lahko imeli po več deležev in temu primerno število glasov, kar je dajalo odločilno težo pri upravljanju zadruge in delitvi dela dobička iz poslovanja. Vodstvo zadruge je bilo samoumevno nagrajevano za svoje delo. Ta zadružni model, povzet po zadružnem teoretiku in praktiku Schulze-Delitschu, je v nekoliko modificirani obliki prenesel v slovenski prostor Mihael Vošnjak. Teh zadrug se je zaradi vključevanja posameznih potez delniških družb vseskozi držal pridih »kapitalističnosti«. Intimno jih pretežni del slovenske zadružne javnosti ni nikoli povsem sprejel kot avtentično zadružno obliko. Večina teh t.i. »mešanih zadrug«, prevladovale so v začetnem obdobju zadružnega delovanja, je v poznejših desetletjih prešla na načelo statusne enakosti zadružnih članov, ki je veljal za pristno zadružno podlago. Nekoliko nenavadno zvenijo določila prvih pravil žebljarske zadruge, ki so delila članstvo na »prave« in »izredne« člane. Kriterij razločevanja ni bila veli-

kost vložka v zadrugo, temveč izvor članstva. Posameznik je lahko postal pravi član, če je bil opravilno sposoben, poleg tega pa je moral biti še Kropar ali Kamnogoričan, moral je stalno prebivati na območju teh dveh občin. Celo več, s pravili je bilo izrecno prepovedano oziroma onemogočeno, da bi Kroparji ali Kamnogoričani postali izredni člani. Take statutarne določbe so bile v nasprotju z zadružnimi ideali, ki so izpostavljali odprtost do vseh in demokratičnost notranjega življenja v zadrugi. Želje in stvarnost, iluzije oz. ideali in resničnost so mnogokrat v nasprotju. Življenje gre pač svojo pot. Da bi zadeve postale razumljivejše, jih moramo postaviti v širši kontekst. Namen teh določil je bila obramba zadruge pred kakršno koli možnostjo prevzema, ki so jo sicer omejevali, a ne povsem preprečevali tudi drugi statutarni členi. V pravila je bila vgrajena tudi konkurenčna določba. Z vstopom v zadrugo so se posamezniki odrekli prostemu opravljanju zasebne kovinarske obrti na območju radovljiškega okraja. Zato je bilo nujno obvarovati zadružnike pred nelojalno konkurenco na lastnem dvorišču. Še zlasti, če upoštevamo dejstvo, da je zadruga morala sprejeti v službo prav vsakega pravega člana in mu dodeliti delo v skladu z njegovo usposobljenostjo. Z zapiranjem dostopa v članske vrste so se zadružniki pravzaprav branili pred spremembo strukture članstva, da bi ohranili lokalni značaj zadruge. Hkrati so s tem dosegli, da so na občnih zborih odločali sami o sebi. Kajti samo pravi člani so imeli poleg aktivne še pasivno volilno pravico. Samo pravi člani, to je Kroparji in Kamnogoričani, so lahko volili in bili izvoljeni. »Izredni člani« so se lahko samo opredeljevali o predlogih, ki so jih predstavljali »redni člani«. Zadruge pa ni bilo treba varovati samo pred zunanjim svetom, vgraditi je bilo treba tudi varovalke, da si zadruge ne bi prilastili lokalni veljaki. Preprečiti je bilo treba, da bi se nato s pomočjo zadruge uveljavljala praksa, kakršne se je večina zadružnikov želela osvoboditi. Od tod določila, da ima vsak delež en glas, razen pri večjem številu deležev. Takrat je pet deležev pomenilo en glas, posameznik pa je lahko imel največ pet takih združenih glasov, maksimalno torej 25 deležev. V hotenju po zaščiti interesov zadružnikov niso bili v Kropi prav nič izjemni in izvirni. Tako je ravnala vrsta zadrug drugod po Sloveniji, ki so se uvrščale v kategorijo »mešanih zadrug« oziroma zadrug »mešanega ustroja«. Težnja, delno tudi skušnjava zavarovati interese trenutnih zadružnikov oziroma »sebične« interese, kot so trdili oponenti te zadružne forme, je bila močna in človeško razumljiva. Želja po zaslužku z dividendami (delninami), pa čeprav majhnem, in želja po uveljavitvi premoženjskih razlik je bila močnejša od priporočil zadružnih teoretikov in bolj socialno opredeljenih praktikov. Tako se je dogajalo, da so zadruge praktično onemogočale dostop v vrste po kroparsko »rednih«, drugače »glavnih« zadružnikov. Glavni deleži so se dedovali oziroma prodajali v

zaprtem krogu. Tudi v Kropi se je članstvo v zadrugi prenašalo znotraj družin iz roda v rod. Torej ni prav nič presenetljivo, da so »mešane zadruge« obtoževali »aristokratizma in kapitalizma« v zadružni preobleki. V tem kontekstu sodi kroparska žebljarska zadruga v širšo zgodbo o »aristokratih« in »demokratih« med slovenskimi zadružniki, v zgodbo o zagovornikih schulze-delitsch/vošnjakovega oziroma raiffeisen/ krekovega zadružnega načela.2 Omenili smo že, da so »mešane« zadruge z začetkom 20. stoletja prehajale na drugačno načelo, na raiffeisnova zadružna načela statusne enakopravnosti članstva. Vzrok za to je bila zadružna zakonodaja, ki je v zadnjih letih 19. stoletja priznavala davčne olajšave le tistim zadrugam, ki niso delile dobička, temveč so ga uvrščale v rezervni sklad. S tem problemom so se ubadali tudi kroparski zadružniki. V letu 1899 so namreč prejeli odločbo davčne uprave o odmeri davka, ki je imela podlago v predpisih o obdavčenju delniških družb. Nobene pritožbe in prošnje niso zalegle, davek je bilo, kot v drugih podobnih primerih, treba plačati. Jim je pa to dalo misliti, da se je nujno lotiti preoblikovanja zadružnih pravil. Ta proces ni bil enostaven, premagati je bilo treba številna nasprotja, ukoreninjene navade, pa tudi predsodke. Tako so za začetek v letu 1900 statutarna določila le nebistveno popravili. Pri deležih so se terminološko izenačili z drugimi zadrugami in govorili o glavnih in opravilnih deležih. Na ta način so omogočili, da so tudi zaposleni v zadrugi postali njeni člani, čeprav so bili opravilni deleži postavljeni zelo nizko, le po eno krono. Vendar to ni pomenilo, da so sprejeli tudi statusno enakopravnost članstva. Imetniki opravilnih deležev so bili namreč brez volilne pravice, aktivne in pasivne. Lahko pa so nastopali kolektivno, dvajset opravilnih deležev je dajalo pravico do enega glasu. Formalno so na ta način zadostili črki zakona, da v zadrugi delujejo samo člani. Bistvenega premika pa še zmeraj niso storili. Delitev polovice dobička se jim je zdela še vedno samoumevna, potem ko so izločili sredstva za obrestovanje deležev in dotirali rezervne sklade. Ker ni bilo spremembe na temeljni točki, je tudi davčna oblast žebljarsko zadrugo še zmeraj vodila v registru delniških družb in ji odmerjala temu primeren davek. S temi spremembami je kroparska zadruga postala tipična zadruga »mešanega« tipa, kakršnih je bilo na Slovenskem veliko. Do prave reforme statutarnih določil je prišlo čez štiri leta, in to na zunanji pritisk. V letu 1904 je zadruga zašla v velike likvidnostne težave in je hotela urediti stabilno financiranje prek ljubljanske Zadružne zveze. Poleg tega jo je obremenjevalo tudi vsakoletno plačevanje davkov, katerih so bile druge zadruge oproščene. Splet teh dveh okoliščin je pripomogel k odločitvi za temeljitejšo spremembo pravil. Odpravili so statusno ločevanje članov, ostali so samo redni člani, ni bilo več glavnih in opravilnih deležev. Zadružniki so bili tako v načelu izenačeni v 9

pravicah in dolžnostih. Praviloma so morali biti tudi zaposleni v zadrugi. Možnost delitve dobička med zadružnike je bila odpravljena, zaradi česar davčna uprava ni imela več podlage za obdavčenje po vzoru delniških družb. Tudi kroparski žebljarji so svoji zadrugi s tem sneli oznako »kapitalističnosti« in jo uvrstili med t.i. »demokratične« zadruge, ki so temeljile na načelu neposredne udeležbe in vzajemnosti. To so tudi glavni postulati, ki zadruge ločijo od drugih družb.3

stoletja je ta vsota v povprečju znašala prek 20.000 dinarjev, v skupnem pa je seštevek vplačanih deležev presegal 5 milijonov dinarjev, kar je bilo za tedanji čas in tedanje gospodarske razmere veliko denarja. Kljub temu pa je bila finančna zahtevnost organiziranja industrijske proizvodnje, čeprav v zadružni obliki, velika. Zato je zadrugi nenehno primanjkovalo sredstev, močno je bila odvisna od tujih finančnih virov, ki so zelo vplivali na poslovne rezultate. ***

Čeprav so bili vsi zadružniki na načelni ravni enakopravni, pa je tudi v tem primeru življenje šlo svojo pot. V zadrugah je prihajalo do številnih nasprotij med člani, pri čemer v Kropi niso bili nobena izjema. V zadružništvu je bila namreč sistemsko vgrajena osnova za konflikt med zadružniki zaradi njihovih različnih vlog (lastnik, upravljavec, delavec). V drugih, neproizvodnih zadrugah je bil ta konflikt manj izrazit. V sistemu industrijske proizvodnje pa je posameznik lažje menjal svoje vloge. Kot zadružnik je bil lahko član upravnega odbora in je imel priložnost dajati usmeritve operativnemu vodstvu zadruge, kateremu je bil v proizvodnem procesu podrejen. Skušnjave uveljavljati svoj prav so bile velike, kar je ob običajnih človeških lastnostih sprožalo obilico konfliktov. Teh sporov v zadrugah po navadi niso obešali na veliki zvon, zasledimo jih kot bežne omembe v sejnih zapisnikih uprave ali občnih zborov. Navadno so se razmerja urejala s spremembami pravil. Tak poskus je dokumentiran tudi v Kropi; proti koncu prve svetovne vojne so s statutarnimi spremembami hoteli radikalno omejiti operativne pristojnosti uprave, kar pa je preprečila intervencija Zadružne zveze iz Ljubljane. Zadružnike je opozorila na neskladnost njihovih namenov z zadružno zakonodajo, kar bi bil zadosten razlog, da bi pristojno sodišče taka pravila odklonilo. Kovaška zadruga je imela vsa leta svojega obstaja težave s financiranjem svoje dejavnosti, nenehno je primanjkovalo osnovnega kapitala in tekočih sredstev. To ni bila kroparska posebnost, temveč značilnost vsega slovenskega zadružništva. Osnovni kapital se je nabiral z deleži, ki so bili po navadi tako nizki, da so jih predstavniki drobnogospodarskega sektorja zmogli vplačati. Na ta način se prav veliko sredstev ni moglo nabrati, njihovo pomanjkanje pa je seveda omejevalo možnost širjenja poslovanja. Druge zadruge so si krepile poslovno verodostojnost z uvajanjem neomejenega jamstva (vsi zadružniki so jamčili za obveznosti zadruge z vsem svojim premoženjem). V Kropi so ubrali drugo pot, ves čas so vztrajali pri omejenem jamstvu. Zadruga je jamčila za svoje obveznosti le z lastnim premoženjem in z vplačanimi deleži, podobno kot običajne delniške družbe. Za okrepitev zaupanja med potencialnimi upniki je bilo zato nujno zvišati vsoto deležev. In ravno po višini vplačane vsote na posameznega zadružnika je kroparska zadruga nedvomno izstopala iz slovenskega zadružnega povprečja. Proti koncu tridesetih let 20. 10

Z omembo te tematike se nam odpira zanimivo vprašanje o donosnosti zadruge v dolgoročnem obdobju do drugega spopada svetovnih razsežnosti. Najti je potrebno odgovor na dilemo, katera so bila tista leta oziroma obdobja, ko so bili zadružniki najbolj zadovoljni z rezultati svojega dela. Da bi zadostili radovednosti, da bi spoznali dolgoročno gibanje donosnosti kovaškega dela, se moramo poglobiti v zadružne bilance, v letna zaporedja navidezno suhoparnih številk in opazovati dolgoročne trendne premike. A še pred tem, da bo naše opravilo lažje, si moramo izbrati določene kazalce, ki nam lahko ilustrirajo strukturne dolgoročne spremembe v zadružnem poslovanju. S prevedbo teh kazalcev v relativnostna razmerja se izognemo tudi opredeljevanju vrednostnih razmerij valut v času do konca druge svetovne vojne. V ta namen smo izbrali dva pokazatelja, in sicer stopnjo zadolženosti zadruge (Grafikon 1) in čisto donosnost zadružnega kapitala (Grafikon 2). Prvi kazalec govori o deležu oz. pomenu tujih sredstev oziroma dolgov pri poslovanju zadruge, izraženem v razmerju med dolgovi in bilančno vsoto. Drugi kazalec pa priča o donosnosti zadružnega kapitala, izračunani tako, da smo dobiček delili s seštevkom vsote deležev in dolgov. Kazalca smo preračunavali v petletnih zaporedjih, da bi tako pridobili vpogled v celotno obdobje poslovanja zadruge do druge svetovne vojne. Ko soočimo obe diagramski krivulji, opazimo tesno oziroma vzročno-posledično povezanost med donosnostjo in zadolženostjo. Nižja zadolženost se je takoj izrazila v višji donosnosti. Stopnja zadolženosti je bila v zadrugi velika. Povsem razumljivo, ker je zadrugi za širjenje obsega poslovanja primanjkovalo lastnega kapitala. Deleži so bili sicer za zadružne razmere visoki, a še zdaleč ne zadostni, da bi zadovoljili potrebe po kapitalu. Smer krivulj zadolženosti in donosnosti priča tudi o gospodarskem okolju, v katerem je poslovala zadruga. Čas do prve svetovne vojne je bil ustaljen in predvidljiv. Zadruga je v tem času počasi napredovala, bilančna vsota je vztrajno in enakomerno naraščala. Zadolženost, ki je nastala s prvim poslovnim dnem, je relativno nekoliko prehitevala rast bilančne vsote. Kljub počasnemu širjenju dejavnosti pa donosnost v času do konca prve svetovne vojne ni imela podobnih značilnosti. Njena krivulja se je vzpenjala in padala, po pravilu je rasti na naslednji kontrolni točki sledil padec. Zanimivo pa je,

Grafikon 1: Stopnja zadolženosti zadruge v letih 1895—1945

Grafikon 2: Čista donosnost zadružnega kapitala v letih 1895—1945

da teh padcev v zadrugi niti niso občutili, let upada donosnosti niso imeli za kritična, zdela so se jim kar ugodna. Prva svetovna vojna je na nek način mnogim gospodarskim subjektom, tudi kovaški zadrugi, prinesla olajšanje. Inflacijsko financiranje vojne je imelo močen vpliv na gospodarsko življenje. Z obiljem denarja, ki se je stekal v blagajno, je zadruga lahko odplačala stara posojila in znižala raven zadolženosti na eno najnižjih stopenj v svoji zgodovini. Tako so kroparski kovači dočakali jugoslovansko državo razbremenjeni in pripravljeni na nov vzpon. Dvajseta leta oziroma prvo desetletje jugoslovanske države je bilo po gospodarski plati, tako kot drugje v Evropi, obdobje stabilizacije, poleta in optimizma. Gospodarska rast je bila dokaj hitra. Vse to so izkusili tudi kroparski kovači. V poslovnem letu 1919/20 so dosegli tako visoko stopnjo donosnosti zadružnega kapitala, kakršne niso zmogli nikoli več. Rezultat je bil toliko bolj navdušujoč, ker so visoko stopnjo donosnosti dosegli ob eni najnižjih bilančnih vsot do druge svetovne vojne. In razlog za to? Da ne bi ugibali, dajmo raje besedo kronistu: »Zadružna trgovina je bila v pretečenem poslovnem letu tako živahna in dobra v vseh ozirih, kot še nikdar. Prodali so vse zadružne izdelke in zalogo, takorekoč kakor so hoteli. Toliko je bilo povpraševanja, da ni mogla zadruga nikdar vsem odjemalcem postreči,

zlasti ker je vedno primanjkovalo železa in drugih surovin.«4 To leto je ostalo le še lep spomin, saj so stopnje donosnosti v naslednjih letih upadle na znatno nižjo raven, tudi pod predvojno raven. Z upadanjem donosnosti je naraščala stopnja zadolženosti v zadrugi, ki je bila v dvajsetih letih absolutno in relativno mnogo višja kot v času habsburške monarhije. Vrhunec negativnih poslovnih izidov pa so zadružni računovodje izkazovali v tridesetih letih, zlasti v njihovi prvi polovici, v letih velike gospodarske krize. Čas prve polovice tridesetih let, čas velike gospodarske krize, je bilo nenavadno obdobje. Po besedah Prežihovega Voranca iz znamenite Jamnice je »vse gospodarstvo pričelo nekako gomazeti, in kar je dosihmal šlo samo od sebe, je postajalo z vsakim letom, z vsakim mesecem in dnem vedno otepavnejše«.5 Leto 1930 lahko štejemo za začetek krize v Jugoslaviji in z njo neizogibno tudi v Sloveniji. Velika gospodarska kriza se je tu začela z zamikom, vendar se je nadaljevala po enakem vzorcu kakor drugod. Najprej je pokazala zobe v kmetijstvu v letu 1930, se nato nadaljevala kot finančna kriza leto dni pozneje; ko pa se je sprevrgla še v industrijsko, je bila gospodarska dejavnost paralizirana. Tudi v Kropi so začeli zaskrbljeno in s strahom gledati v prihodnost, kajti leta 1930 je zadolženost dosegla najvišjo raven in vztrajala na tej ravni do okrevanja v drugi polovici 11

tridesetih let. Poglavitni razlog ni bilo novo zadolževanje, temveč dejstvo, da v spremenjenih razmerah niso zmogli uresničiti načrtovanega razdolževanja. O kaki donosnosti v teh letih ni bilo mogoče govoriti, srečni so bili, če že niso imeli izgube. Razmere so se obrnile na bolje v drugi polovici tridesetih let. Kriza je počasi prešla. K temu je pripomoglo še okrevanje v neposredni in oddaljenejši soseščini, znatno pa tudi jugoslovanske vlade, ki so se odločile za aktivnejšo gospodarsko politiko. Osredotočile so se na vzroke, in ne samo na posledice, kot so to počele nekaj let prej. Okrevanje in upanje na boljši gospodarski jutri so končno začutili tudi v Kropi. Poslovni izidi so se iz leta v leto rahlo izboljševali, bilančna vsota je ponovno naraščala. Zadolženost je padala, se približala tisti iz prvih let 20. stoletja in tako dosegla eno najnižjih vrednosti. Na žalost mnogih kovačev pa donosnost nikakor ni hotela ubrati nasprotne poti. Vztrajala je pri dokaj nizkih ravneh, podobnih tistim z začetka stoletja. Nizanje podatkov po posameznih letih zanemarja primerjalni pregled nad celotnim obdobjem do druge svetovne vojne. Zato moramo podatke nekoliko preurediti in jih predstaviti v tako, da bo jasno razvidno, katero obdobje je bilo najugodnejše za zadrugo s stališča zadolženosti in donosnosti. Pri presojanju nam bo v veliko pomoč spodnja tabela, v kateri so zapisane povprečne vrednosti obeh kazalcev v štirih različnih obdobjih.

analize poslovnih uspehov drugih proizvodnih zadrug. Zato naslednja primerjava z bančništvom oziroma z drugimi industrijskimi delniškimi družbami ne bo povsem stvarna, docela zgrešena pa tudi ne. Na osnovi izračunov kapitalske donosnosti slovenskih bank v letu 1930 lahko zatrdimo, da je bila donosnost kroparske kovaške zadruge nizka, celo zelo nizka. Povprečna vrednost donosa na kapital je bila v bankah namreč 8,2 %. Najmanj donosna banka je dosegala skoraj 5-odstotni donos, najproduktivnejša malo manj kot 13-odstotnega.6 Nič bolj spodbuden sklep o donosnosti kroparske zadruge ni mogoče izluščiti iz podatkov o donosnosti nekaterih delniških družb, ki so glede na višino izplačanih dividend, tudi izkazovale znatno višjo stopnjo kapitalske donosnosti.7

OPOMBE 1

Tabela 1: Povprečne vrednosti zadolženosti in donosnosti do druge svetovne vojne Zadolženost Do konca prve svetovne vojne Med obema vojnama dvajseta leta • • trideseta leta Od ustanovitve do druge svetovne vojne

Čista donosnost v%

4 5

70,4 83,8 86,0 81,6

1,6 1,3 2,2 0,3

77,7

1,4

V času pred prvo svetovno vojno je bila zadruga v najboljšem položaju, tako glede obsega zadolženosti kot stopnje donosnosti. Resda so bila dvajseta leta bolj obilna, predvsem po zaslugi enega leta. Hkrati je bila tudi stopnja zadolženosti znatno višja. O tridesetih letih pa bi bila vsaka beseda odveč. Ob koncu si velja zastaviti še vprašanje, kaj so zadružne stopnje donosnosti dejansko pomenile. Umestiti jih je treba v širši kontekst donosnosti slovenskega gospodarstva, kajti le tako lahko dobimo stvarne dimenzije. Žal tako podrobnih raziskav za posamezne panoge ali za gospodarstvo kot celoto v slovenskem zgodovinopisju še nimamo, prav tako ne 12

Vsi podatki, ki se nanašajo na žebljarsko zadrugo, so, če ni drugače navedeno, povzeti po knjigi Kronika Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v Kropi in Kamni Gorici, 1894−1940, Jesenice 1944. Podrobneje o teh zanimivih ideološko-političnih vidikih iz zgodovine slovenskega zadružništva glej Žarko Lazarević, »Aristokrati« in »demokrati« med zadružniki, v: Gestrinov zbornik, Ljubljana 1999, str. 351–364. Emil Čeferin, Pregled zadružnega prava, zlasti o kmetijskih zadrugah, v sto letih na slovenskem ozemlju, v: Zbornik Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, zvezek 24/1975, str. 39–40. Kronika Plamena, op. 1, str. 74. Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, Jamnica, Zbrano delo VII, str. 217. Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, Ljubljana 1964. Žarko Lazarević, Jože Prinčič, Zgodovina slovenskega bančništva, Ljubljana 2000, str. 76. Drago Potočnik, Donosnost slovenske industrije, v: Tehnika in gospodarstvo, št. 11/12, str. 245–251.

Toni Bogožalec

VSE PRESTRAŠENO;

VSE KLIČE VOJSKA!1

Kropa, poznosrednjeveški trg s koreninami v antični dobi, je zmogla v 19. stoletju še zadnji spev fužinarstva. To obdobje se je začelo z eno vojno nekaj let po tistih časih, »ko se je nenaravno, z revolucijami, svet spreminjal: Kropa se je seznanila tudi s francoskimi vojaki v času Napoleona Bonaparteja, ko so v času bojev z avstrijskimi četami prišli v Kropo. Ohranilo se je izročilo, da so kurili ognje na Placu in imeli vojaške vaje na Cuznarjevem polju (pod Kapelico, op. pisca).«2 Končalo pa se je z drugo vojno, prvo svetovno, z odhodom zadnjega Habsburžana, Karla I., s prestola cesarstva, v katerem so Kroparji živeli skoraj tričetrt tisočletja. Nekaj naslednjih strani tokratnega Vigenjca je namenjenih zelo zgoščenemu prikazu dogodkov med prvo svetovno vojno v Kropi s poudarkom na gospodarstvu. Mnogo obsežnejše delo, celostna obravnava Krope od druge polovice 19. stoletja do vključno drugega desetletja 20. stoletja, je v pripravi in v kolikor mu bodo rojenice naklonjene, bo v bližnji bodočnosti ugledalo luč sveta. Predvsem čas prve svetovne vojne je pomenil za Kropo in za življenje Kroparjev veliko prelomnico. Njenega pomena se zaradi pomanjkanja kompleksnih strokovnih del,3 ki bi obravnavala omenjeno temo, pa tudi zaradi relativno kratke časovne distance ne zavedamo v celoti.

ALI JE RAVNO ZDAJ BEDA V KROPI…? V drugi polovici 19. stoletja je kroparska »elita« na gospodarskem področju naredila iz »finfarja drobiž«, v večini primerov niti ne zavedno in niti ne samo po svoji krivdi. To je bila doba umišljene samozadostnosti, ki je rodila na propad obsojeno, vase zaprto kasto dedičev kroparskega obstoja in propada; ti so namesto na račun železarstva živeli na račun podedovanih fevdov fužinskih dni, vigenjcev, s trgovinami in gostilnami. Redki med njimi so razumeli in želeli, da ne bi bilo tako. Če pa je na eni strani gospodarstvo drvelo v skorajda pogubno krizo, se je na drugi strani razmahnilo politično in družbeno življenje. V neskladju z realnimi razmerami se je število prebivalstva Krope na začetku druge polovice 19. stoletja povzpelo na skoraj 1500 duš.4 Kroparski živelj se je vse bolj zanimal za politično delovanje in bil v marsičem med prvimi na slovenskem ozemlju: v obrambi in dvigu slovenstva,5 uvajanju čitalnic, organiziranju društev in združenj,6 kakor tudi v ostrem političnem boju med posameznimi protagonisti in celo goljufanju in poneverjanju volilnih izidov.7 Toda ta kroparska »renesansa« je bila seveda odvisna od gospodarstva. V sedemdesetih letih 19. stoletja je začelo število prebivalstva upadati, vztrajala je še peš13

čica trdoživih podjetnikov,8 vse več žena in deklet, pa tudi moških je iskalo delo v drugih krajih,9 tisti, ki so ostali doma, pa so vse bolj zahtevali spremembe, med prvimi na Slovenskem so celo organizirali delavsko stavko.10 Namesto da bi korenito preoblikovali gospodarstvo in se povezovali, so se kroparski fužinarji še vedno oklepali starega načina dela.11 Med njimi je najbolj izstopal Jurij (Georg) Magušar, ki ga lahko označimo za zadnjega močnega kroparskega fužinarja, vendar pa je bila njegova povzpetniška kariera kratka.12 S poglabljanjem krize se je končno začela uveljavljati zamisel o združevanju. Tako je bil leta 1883 ustanovljen začasni odbor Zveze kovaških mojstrov,13 leto kasneje je Okrajno glavarstvo predlagalo ustanovitev obrtne šole in povezovanje s sorodnimi železarskimi kraji (z Borovljami za razvoj puškarstva)14 in dalo pobudo za anketo – raziskavo o gospodarskem stanju v Kropi.15 V začetku leta 1888 je gospodarska kriza v Kropi dosegla višek. Januarja in februarja sta časnika Slovenec in Slovenski narod skoraj vsakodnevno poročala o dogajanju v Kropi. Zasebniki in ustanove so začele v Kropo pošiljati denar in živila.16 Zamotani klobčič kroparske krize se je začel počasi odmotavati šele spomladi leta 1894, ko so moči združili občinski odborniki kroparske občine in tedanji kroparski župnik;17 ob pomoči nekaterih politikov so sklenili ustanoviti gospodarsko zadrugo na temeljih Krekovega krščanskega socializma.18 Formalno je bila Prva zadruga za žebljarski obrt in druge izdelke iz železa v Kropi ustanovljena 16. novembra 1894,19 delati pa je začela spomladi naslednjega leta. Čeprav k Zadrugi ni pristopil najmočnejši podjetnik tedanje Krope Jurij Magušar,20 in so nekateri ustanovitelji že po nekaj letih odstopili, je ustanovitev Zadruge vseeno vzbudila tisto prepotrebno upanje na gospodarsko in socialno preživetje Krope. V ozadju ustanovitve Zadruge pa je, kot že omenjeno, stala tudi politika, politiki katoliške provenience. Dva dni po ustanovitvi Zadruge je v Kropi potekal shod Slovenskega katoliškega društva za radovljiški okraj ob prisotnosti pomembnih katoliških politikov: Vurnika, Ažmana, Žitnika in Gostinčarja.21 Čeprav se katoliška stranka sprva ni neposredno angažirala pri vodenju kroparske Zadruge, pa je bil njen prvi uspeh ustanovitev krajevnega Katoliškega kulturno prosvetnega društva.22 Katoliška napredna stranka (KNS, kasneje SLS, Slovenska ljudska stranka), si je na ta način utrjevala položaj v industrijskih krajih in Kropa je bila eden izmed redkih, v katerih je ta stranka prevzela vodilni položaj. Neizogibno prepletanje političnega in gospodarskega življenja ter z njim povezana vloga katoliške stranke sta bila za Kropo značilna vse do nasilnega podržavljenja relativno uspešnega, na krščanskem socializmu temelječega podjetja po koncu druge svetovne vojne. Prvo desetletje je bilo za Zadrugo desetletje boja za obstoj. Vzroki za to so bili nezaupanje in 14

trenja med zadružniki, zaradi katerih so Zadrugo zapustili celo nekateri ustanovitelji (Hönigman in Hafner),23 še v večji meri pa boj za prevlado v Zadrugi med vodilnima političnima strankama, liberalno in katoliško.24 Tako se je Zadruga po ustanovitvenem zagonu znašla v finančnih škripcih. Nekaj tekočih finančnih obveznosti so iz lastnega žepa lahko poravnali njeni člani,25 prepotrebna posojila pa sta ji lahko omogočili samo katoliška ali liberalna stranka, pod patronatom katerih so bile vodilne slovenske finančne ustanove. Leta 1899 je Zadruga pristopila v katoliško Gospodarsko zvezo, predhodnico Zadružne zveze. Posledica tega je bila odpoved posojil in finančne pomoči Kranjske hranilnice.26 Za prestop Zadruge v liberalni tabor se je močno trudila glavna dobaviteljica surovin, jeseniška Kranjska industrijska družba (KID) pod vodstvom daljnih kroparskih rojakov Luckmannov.27 Zadruga, katere politični botri ji zaradi »politične nezanesljivosti« nekaterih vodstvenih članov Zadruge niso želeli finančno pomagati, je bila postavljena pred dilemo: ali naj Zadruga postane akcijsko podjetje združenih delodajalcev iz Krope, ki naj vključi tudi druge, do tedaj še neodvisne podjetnike (to zamisel sta podpirala ravnatelj KID na Jesenicah in Kranjska trgovsko obrtna zbornica, op. pisca), ali pa naj Zadruga postane delavsko podjetje na podlagi načel krščanskega socializma, ki jih je zagovarjal dr. Krek.28 Pristaši liberalne stranke so s pomočjo nekaterih zaposlenih v Zadrugi in lokalne konkurence v dnevnem časopisju leta 1902 in 1903 obtožili Zadrugo poneverjanja uradnih listin (uradnih bilanc stanja podjetja).29 Katoliška stranka je takoj vrnila udarec in dosegla, da je njihova Gospodarska zveza pridobila izključno pravico do opravljanja revizije v Zadrugi, za protiuslugo finančni pomoči pa je zahtevala prenos tekočega računa Zadruge na Gospodarsko zvezo.30 Zadnjič, toda z najmočnejšim orožjem, je liberalna stranka skušala prevzeti kroparsko Zadrugo leta 1904, v času stavke kamnogoriških delavcev Magušarjevega podjetja. Dne 3. maja 1904 je izbruhnila stavka, ki so se ji pridružili tudi Magušarjevi delavci iz Krope.31 Stavka je sprožila pravi časopisni dvoboj med katoliškim in liberalnim tiskom: katoliški časnik Slovenec je poročal: »...da so delavci v Kropi dosegli uspeh povsod, razen v dveh primerih, ki se jih označi kot tuje oziroma potujčene podjetnike...«32 Iz liberalnega tabora je takoj sledil odgovor predsednika stranke dr. Ivana Tavčarja z izjavo »...da iz filantropske sentimentalnosti koketirajo z delavstvom. Klerikalna stranka išče svojo slavo v nahujskanih stavkah. Če danes pogori na Javorniku, poda se Gostinčar v Kropo, in če v Kropi ne bode ničesar opravil, preselil se bode v Ljubljano...« V drugi izjavi pa je dr. Tavčar dodal: »…delavec naj bi z eno besedo postal citrona, katero naj do zadnje kaplje ožme duhovniška roka, to je vsekdar prvi namen vsakega štrajka, kateregakoli sta zasnovala Krek in Gostinčar bodisi v Ljubljani, bodisi na Javorniku, v Kropi ali kjerkoli si bodi. Krek in Gostinčar pa ljubita samo tiste delavce, ki slepo in v največji zabitosti za njima capljajo.«33 Vodstvo katoliške stranke, v nje-

nem imenu dr. Janez Evangelist Krek, je poskrbelo še za zadnji korak k popolnemu prevzemu Zadruge. Odstranjeni so bili »nezanesljivi« kadri, prevetrilo se je nadzorstvo, ravnatelj Zadruge Fran Šolar pa se je kljub osebni naklonjenosti katoliški stranki, čeprav nasprotnega mnenja glede določenih vprašanj, uklonil pritisku in ostal na vodstvenem položaju. Poleg dr. Kreka, »drugega ustanovitelja Zadruge«34, je bil iz vrst katoliške stranke, povezane z Zadrugo, zelo pomemben tudi dr. Ivan Šušteršič, kasneje predsednik katoliške Slovenske ljudske stranke (SLS) in eden najpomembnejših slovenskih politikov.35 Katoliška Zadružna zveza, na katero je bila Zadruga finančno vezana, pa je za svojega zastopnika (v bistvu nadzornika) v Zadrugi imenovala župnika v Kropi Valentina Oblaka. Moč katoliške stranke SLS se je izrazila tudi na zadnjih predvojnih volitvah, ko so ji Kroparji namenili več kot 90% vseh oddanih volilnih glasov.36 Leto 1905 je Zadrugi prineslo prepotreben mir za nadaljnji razvoj. Iz leta v leto je povečevala proizvodnjo in zaposlovala okoli 2/3 za delo sposobnih moških in ženskih delavcev iz Krope in Kamne Gorice. Tik pred izbruhom prve svetovne vojne je v Zadrugi delalo nad 270 delavcev, od tega jih je bilo 197 zadružnikov, to se pravi članov Zadruge, ki so vplačevali zadružne deleže.37 V Zadrugi so izdelovali vse vrste ročno kovanih žebljev, količinsko pa so prvo mesto zavzemali tračniki (žeblji za železniške tire, im. tudi kladvice, op. pisca), sledili so jim stavbni in čevljarski žeblji, v manjši meri tudi verige. Izdelovanje raznega železnega orodja so kmalu po uvedbi proizvodnje opustili, vendar se je kot perspektiva pojavilo umetno kovaštvo. Zadruga je vse bolj prehajala od ročnega k strojnemu delu, s čimer je napravila velik korak naprej v primerjavi z lokalno konkurenco. Stavka leta 1904 je zlomila moč Magušarjev, zaposlovali so samo še nekaj deset delavcev, podjetji Hafner in Šolar sta tudi še nekaj časa vztrajali: Hafner do »jutra« druge vojne, Šolarca do »večernic« druge.

AVSTRO–OGRSKA NAPOVEDALA SRBIJI VOJSKO 28. junija 1914 so mladci srbske nacionalistične organizacije Mlada Bosna v Sarajevu umorili avstroogrskega prestolonaslednika, nadvojvodo Franca Ferdinanda. Kljub napovedim o bližajoči se vojni je vladal varljiv občutek miru, trajajoč do razglasa o delni mobilizaciji neaktivnih vojakov od letnika 1872 dalje.38 Mobilizacija je zajela enaintrideset Kroparjev,39 poleg vpoklicanih je še pet kroparskih fantov v tem času služilo redni vojaških rok, štirje pa so se javili prostovoljno. Vpoklicane je v ponedeljek, 27. julija 1914, ob 5. uri Kropa pospremila s Placa na njihovi poti do železnice v Podnartu.40 Čeprav vsi Kroparji, ki so bili poklicani pod orožje, niso bili sposobni za vojaško službo in so se vrnili domov, niso imeli jamstva pred nadaljnjimi vpoklici. Večina Kroparjev

– vojakov je bila razporejena v pehotni polk št. 17 (k.u.k. Infanterieregiment 17),41 domobranski polk št. 27 ter lovski bataljon št. 7. Drugi so bili razporejeni v topniške in tehnične enote ter v polke Landsturma.42 Prvemu vpoklicu so sledili stalno novi in novi,43 poleg tega pa je začel veljati odlok vrhovnih državnih oblasti, da imajo dijaki zadnjih letnikov vseh gimnazij in realnih šol pravico, da kadar koli lahko opravijo maturo za vse razrede, če se nato prijavijo v vojsko kot enoletni prostovoljci.44 Vlade najmočnejših evropskih držav so želele vojno za reševanje medsebojnih vprašanj, vendar pa so že prvi meseci spopadov pokazali preživetost do tedaj veljavne vojaške doktrine. To je bila vojna, kakršne še ni bilo. Potrebna je bila mobilizacija vseh gospodarskih in transportnih moči posamezne države ter praktično neusahljiv vir ljudi, vojakov za topovsko hrano. Pogoj za zmago v tej vojni je bila prilagodljivost gospodarstva.

DELO V ZADRUGI GRE ŠE DOSTI DOBRO Še pred izbruhom sovražnosti je časopis liberalne stranke Slovenski narod zaradi hujskaškega govora dr. Šušteršiča proti Srbiji pozival srbske trgovce, naj ne kupujejo železarskih izdelkov kroparske Zadruge.45 Ta »skrb« pa je po vojni napovedi tako ali tako odpadla; za kroparske izdelke je bil izgubljen srbski trg, pa tudi vsi drugi predvojni trgi zunaj meja avstroogrske monarhije. Splošna zmeda ob izbruhu vojne je skoraj ustavila proizvodnjo v Zadrugi, pa tudi pri drugih kroparskih podjetnikih. Kopičile so se zaloge, primanjkovalo je surovin, veliko delavcev je ostalo začasno doma. Ker so imeli popolno prednost vojaški transporti, je bil zelo otežen železniški promet.46 Konec avgusta je avstro-ogrska vlada objavila program za čim večjo gospodarsko učinkovitost podjetij, vezanih na vojaške potrebe. 24. avgusta je Zadruga dobila državno naročilo za izdelavo in dobavo enajst milijonov planinčarjev (jegrov, op. avtorja), žebljev za okovanje vojaških čevljev. Kasneje so začela prihajati naročila za stavbne žeblje in tračnike.47 Državna naročila so od avgusta leta 1914 do konca vojne leta 1918 zasedla vse proizvodne zmogljivosti Zadruge ter drugih kroparskih podjetnikov. Naročil zasebnih trgovcev in posrednikov zaradi prezasedenosti proizvodnje sploh niso sprejemali. Vodstvo Zadruge je sprejelo sklep, da se začasno uvede daljši delovni čas, potreben za nemoteno delo, čeprav je bilo to v nasprotju z zadružnimi pravili,48 saj je bilo za urejanje in reševanje te občutljive problematike potrebno soglasje večine zadružnikov. Zaradi mobilizacije številnih članov Zadruge občni zbor ni bil sklepčen in preostali zadružniki so sklenili, da zaradi vojnih razmer spremembe delovnega reda preložijo na poznejši čas.49 Na delo so bili poklicani vsi delavci, 15

zaposleni v Zadrugi, tudi če niso bili zadružni člani, in brez izjeme vse ženske do 35. leta starosti. Konec leta je Zadruga zaposlovala sto devetdeset delavcev, za nemoteno delo pa bi jih potrebovala vsaj še sto. Pomanjkanje delovne sile je bilo čutiti tudi v zasebnih podjetjih Magušar, Hafner in Šolar, ki so konec tega leta zaposlovala okoli štirideset delavcev. Vsa podjetja so zaradi pomanjkanja delavcev iskala kovače žebljarje tudi zunaj Krope.50 Vojna naročila v Kropi so obsegala ročno kovane žeblje, katerih proizvodnja je zahtevala ne toliko strokovno kot priučeno delovno silo (praktično že od malih nog dalje vzgajano ob kladivu in nakovalu, op. avtorja). Razum je veleval, da bi bili kroparski kovači veliko bolj koristni, če bi delali za nakovali, kakor da so popolnoma neizkušeni in neizurjeni stali v vojaških rovih. Ravnatelj Zadruge Fran Šolar je na štab III. korpusa v Gradcu naslovil zahtevo po vrnitvi kroparskih vojakov in novembra je od c.kr. Vojnega ministrstva na Dunaju prispela pozitivno rešena vloga s pripombo, da se odločanje, kateri delavci so nujno potrebni za nemoteno proizvodnjo, prepusti vodstvu Zadruge.51

DELAVSTVO STOJI POD VOJAŠKO KOMANDO Novo leto 1915 in prvi meseci tega leta so v Kropi minili v znamenju slabih obetov za prihodnost. Vse pogosteje se je omenjalo možnost vojne z Italijo, kar se je uresničilo v maju. Vojna se je preselila tudi na slovensko ozemlje. Kropa je spadala v tretjo obrambno linijo, saj je bila od prvih bojnih črt oddaljena samo štirideset kilometrov zračne linije. Mobilizacije vojakov so si sledile v nekajmesečnih razmikih, civilno prebivalstvo pa so najbolj pestile vse hujše podražitve in pomanjkanje živil. Vse bolj pa je primanjkovalo tudi denarja za financiranje vojne. V letu 1915 so bila za zapolnitev državne blagajne prvič razpisana vojna posojila. Občina Kropa je vplačala dve vojni posojili v skupnem znesku 2000 kron.52 Poleg občine so vojna posojila podpisovali tudi zasebni podjetniki in posamezni Kroparji, ki so vsega skupaj vplačali 3100 kron. Zadruga pa je v poslovnem letu 1914–1915 (za poslovno leto se šteje obdobje od 1. julija do 30. junija naslednje leto, op. pisca) podpisala 7000 kron vojnega posojila in nato v poslovnem letu 1915–1916 še nadaljnjih 7000 kron.53 Zadruga je resnično imela veliko dela, še več pa problemov z delavci. Primanjkovalo je 120 delavcev, na delovna mesta vpoklicanih so morali stopiti tudi ostareli kovači in kovačice ter trinajst do petnajst let stari otroci. Slabe delovne razmere in nezadostna prehrana so predvsem pri mladoletnih delavcih povzročile veliko zdravstvenih težav.54 Ugodna rešitev zadružne prošnje o oprostitvi vojakov ni bistveno spremenila stanja. Vojna poveljstva so namreč za vsakega posameznega vojaka zahtevala vlogo za oprostitev, toda te prošnje so bile razmeroma neuspešne.55 16

Obilica dela ter pomanjkanje delavcev na eni strani in limitirane cene izdelkov ter s tem povezana nezmožnost dviga delavskih plač na drugi strani, so v drugi polovici leta 1915 privedle do odkritega spora med delavci in vodstvom Zadruge. Plače so delavci sicer prejemali redno, toda zaradi stalne rasti cen živil in drugih potrebščin je njihova vrednost stalno padala. Kaplja čez rob je bila tako imenovana afera Feldbach. Žebljarska tovarna iz Feldbacha pri Gradcu na avstrijskem Štajerskem je kroparskim kovačem ponudila zaposlitev z boljšo plačo in preskrbo, kot so je bili deležni v Kropi, ter oprostitev vojaške službe. 12. oktobra je petnajst Kroparjev odšlo na delo v Feldbach, ravnatelj Zadruge je takoj poslal pritožbo c.kr. Vojnemu ministrstvu, to pa je zahtevalo vrnitev delavcev. »Grešnike« sta doma čakali izključitev iz vrst zadružnikov in denarna kazen, vendar se delavci takšni samovolji zadružnega ravnatelja niso uklonili. Njihova pritožba na c.kr. Vojno ministrstvo in Obrtno pospeševalni urad na Dunaju je bila uspešna, delavci so bili vrnjeni med zadružnike.56 Takoj zatem je v Feldbach odrinila nova skupina osemnajstih kovačev, odhoda pa jim po zmagi njihovih predhodnikov nihče ni poskušal preprečiti in so na delu v tujini ostali do konca vojne.57 V ozadju tega spora pa je vodstvo Zadruge brez vednosti zadružnikov pripravljalo daljnosežnejši ukrep: 5. novembra 1915 je bila Zadruga na prošnjo vodstva postavljena pod vojaško upravo. Okrajno poveljstvo na Jesenicah je za vodenje Zadruge imenovalo poročnika J. Müllerja in za njegovega namestnika dotedanjega ravnatelja Frana Šolarja. Čeprav korespondenčni viri med vodstvom Zadruge in Zadružno zvezo o teh dogodkih niso znani, pa lahko z veliko verjetnostjo sklepamo, da tega samovoljnega prehoda ni bilo mogoče izpeljati brez privoljenja Zadružne zveze. Prvega dne pod vojaško upravo je potekal že prej napovedani občni zbor. Na njem so bili tudi nadkomisar Zavoda za pospeševanje obrti in dva zastopnika Vojnega ministrstva z Dunaja. Poleg običajnih, rednih postopkov, o katerih je sklepal celotni občni zbor, je potekala še posebna zaprta seja, na kateri je novo vodstvo s pooblaščenci ministrstva sklenilo dogovor o prodajnih cenah in količinah žebljev in ostalih izdelkov.58 Brez dvoma je vodstvo Zadruge računalo, da bo s prehodom pod vojaško upravo rešilo bistvene probleme: njihovi delavci bi bili oproščeni vojaške službe in tako bi se zmanjšal problem delovne sile, pričakovali so lažji nakup in dobave surovin in goriva ter navsezadnje izboljšanje preskrbe delavstva z živili. K izboljšanju razmer naj bi pripomogel tudi konec leta ustanovljeni »penzijski zaklad«, tj. pokojninski sklad, iz katerega so imeli pravico do pokojnine vsi za delo nesposobni člani Zadruge, ki so bili zadružniki najmanj tri leta.59 Vojaški prevzem Zadruge pa je zelo hitro pokazal tudi temnejše plati. Po novem so vsi delavci do petdesetega leta starosti spadali pod vojni zakon in ob morebitni nedisciplini ali drugih prestopkih jih je imelo pravico kaznovati vojaško sodišče, druge delavce pa je v takšnih primerih na predlog vojaških

oblasti moralo kaznovati civilno vodstvo Zadruge. Zadružniki so izgubili praktično vso oblast nad svojim podjetjem in takoj je bil uveden celotedenski delovni red, brez praznikov in nedelj. Ta ukrep je sprožil val nezadovoljstva in odkritih uporov.60 Poseg vojnih oblasti pa se ni omejil samo na Zadrugo, podobno usodo so doživeli tudi drugi kroparski podjetniki. Podjetje Magušar je bilo tako od Vojnega ministrstva zgolj obveščeno, da prehaja pod vojaški nadzor, za katerega je določen nadporočnik Franz Gerstenmayer.61

dve: občinska aprovizacija in aprovizacija zasebnih podjetnikov), ki je živila dobivala tudi iz vojaških skladišč.71 Slabe oskrbe delavcev se je končno lotilo tudi Vojno ministrstvo. S pomočjo deželne vlade za Kranjsko je zahtevalo, naj vsa podjetja, ki spadajo pod vojaški zakon, namesto za dvigovanje plač raje poskrbijo za ureditev oskrbe – aprovizacije in oskrbnih trgovin – konzumov.72 Ustanovitev slednje je v Kropi prišlo na vrsto šele naslednje leto, vendarle pa je bil v Zadrugi na pobudo ravnatelja Frana Šolarja ustanovljen bolniški sklad (»bolniška blagajna«), prvi korak k izboljšanju zdravstvenega varstva delavcev.73

VSE DNI NA LETO JE DELAVNIK ZA DELAVCE – TAKO JE V VOJSKI

Vojna je kljub vsej krutosti Kropi prinesla več dobrega kot slabega, vprašanje je, kako bi se razvijalo kroparsko železarstvo brez medvojnega napredka. Kropa je bila preveč, skorajda življenjsko odvisna od železarstva, predvsem zadružnega. Poslovno leto 1916/17 je bilo od ustanovitve dalje celo prvo, v katerem je Zadruga poslovala brez kakršnih koli dolgov, ga zaključila z več kot petimi milijoni kron prometa in 42.000 kronami čistega dobička. Ne glede na takratno naglo zmanjševanje vrednosti državne valute je bil to lep gospodarski uspeh.74 Kljub oprostitvi večjega števila vojakov je še vedno primanjkovalo delovne sile. Zato je bil ustanovljen Kadrovski odbor za sprejem novih delavcev, ki je iskal delavce celo na Dolenjskem in Koroškem.75 Večji obseg dela je narekoval ureditev prostorskih zmogljivosti (v ta namen je Zadruga kupovala stavbe in zemljišča od lokalne konkurence in zasebnikov), modernizacijo strojnega parka (večinoma z nakupi v Nemčiji, deloma tudi v Avstriji) ter reševanje problema energetskih virov. Glavni energetski vir, vodne pravice na Kroparici, so imeli v lasti različni podjetniki in posestniki, predvsem družina Magušar. Spor med Zadrugo in lastniki vodnih pravic, ki teh niso hoteli prodati, ni bil rešen prav do konca vojne. Zadruga je šla celo tako daleč, da je za dosego svojega cilja sprožila sodni postopek, v katerem je zahtevala zakonsko razlastitev lastnikov vodnih pravic.76 Enako pomemben, dolgoročno celo večji, je bil problem transporta. Po makadamski cesti do prve železniške postaje v Podnartu je samo Zadruga v letu 1916 prevažala mesečno 15 železniških vagonov izdelkov in v drugi smeri dobivala do 20 vagonov surovin.77 Prošnje za popravilo in posodobitev ceste pa kljub podpori kranjskega deželnega glavarja dr. Šušteršiča in deželnega odbornika Josipa Pogačnika niso bile uspešne.78

Januarja 1916 so se dokončno pokazali dobri in slabi rezultati vojaškega prevzema kroparskega gospodarstva. Domov na delo se je vrnilo med štirideset in petdeset vojakov. Tako se je nedvomno zelo zmanjšalo število morebitnih žrtev vojne, toda med tistimi, ki so ostali v vojaški suknji, so bile najbolj boleče izgube med redkimi kroparskimi dijaki in študenti.62 Vojaki povratniki pa so doma naleteli na precej naelektreno ozračje. V nedeljo, 2. januarja, se je večje število delavcev uprlo zapovedi o celodnevnem delu.63 Čeprav je sprva kazalo, da bo uporništvo ostalo nekaznovano, so vojaške oblasti dva meseca kasneje ukrepale zelo odločno. 4. marca je posebna vojaška komisija zaslišala uporne delavce in nato 16. maja izrekla kazni: sedem delavcev je bilo obsojenih na enaindvajset dni zapora, trije na šesturno kazen špang (javno privezovanje), drugi pa na denarne kazni.64 Kršenje delovnega reda se v takšnem obsegu ni več ponovilo, vendarle pa so v času večjih cerkvenih praznikov predvsem ženske in starejši delavci samovoljno manjkali pri delu in bili zato denarno kaznovani. Za umiritev razmer so bile sprejete omilitve delovnega reda: nedelje so bile prosti dnevi za vse delavce, cerkveni prazniki pa za ženske. Nadzor nad delovno disciplino so prevzeli orožniki, ki so v nekaterih primerih celo iz cerkve odvedli kršitelje na delo.65 Razen župnika nihče od ožjega vodstva Zadruge (načelstva in nadzorstva) ni protestiral proti takšnim postopkom.66 Vojska pa ni imela težav samo z Zadrugo, temveč tudi s podjetjem družine Magušar, ki se ni hotelo povsem podrediti novi upravi.67 Odnos Kroparjev do vojaških oblasti in posredno do vodstva zadruge se je precej ohladil, dodatno negodovanje pa je povzročil ukaz o obvezni oddaji kovinskih predmetov meseca avgusta68 in nato pobiranje zvonov iz obeh kroparskih cerkev v novembru.69 Nezadovoljstvo z vojaškimi oblastmi, slabo oskrbo z živili in osnovnimi življenjskimi potrebščinami je Zadruga najprej odpravljala s t.i. »draginjskimi dokladami«, dodatki k plačam, ki so znašali od petindvajset do celo tristo kron na posameznega delavca, in z ustanovitvijo lastne oskrbne službe oz. aprovizacije70 (poleg zadružne aprovizacije sta delovali še

ZA ČASA VOJSKE ŽELEZNA OBRT CVETE V februarju 1917 je v Kropi potekal edini nabor v tem letu. Ker so bile človeške zmogljivosti izčrpane, so bili pod orožje vpoklicani komaj polnoletni mladeniči letnikov 1898 in 1899. Zaradi suma zlorabe vojnega zakona je začela posebna vojaška komisija preverjati izvajanje upravičenosti oprostitve vojaške 17

službe v Zadrugi. Odkritje štirih obveznikov, ki so se izogibali vpoklicu, je povzročilo stalno novo preiskovanje skozi vse leto 1917 in še v prvi polovici leta 1918. Predvsem na ravnatelja Frana Šolarja je letelo vse več očitkov zaradi protekcije in familiarnosti pri vpoklicih zadružnih delavcev.79 V Zadrugi sta še vedno ostajala v veljavi nekdanji delovni čas in red: delo vse dni v tednu, vključno s prazniki, edinole z manjšim popravkom, da je bilo dovoljeno ob sobotah in praznikih prenehati delo ob 16. uri, hkrati pa je bila opuščena delitev na poletni in zimski režim delovnih ur.80 Poleg tega so ostale v veljavi kazni za neizpolnjevanje zahtevane norme, čeprav so bili razlogi za to večkrat slaba kakovost surovin in polizdelkov ter pogoste okvare strojev, kakor pa nedisciplina.81 Kazni zaradi norme in plače so bile glavni vir nezadovoljstva delavcev. Neprikritega negodovanja niso preprečili niti draginjski dodatki k plačam in nižje cene živil, ki jih je subvencionirala Zadruga. Notranja nesoglasja pa njenega vodstva niso odvrnile od priprave osnutka novih zadružnih pravil; poslalo ga je v pregled Zadružni zvezi, s katero je skušalo še okrepiti dobre odnose s pristopom k njeni Zadružni centrali.82 Toda Zadružna zveza, ki je bila po svojem pooblaščencu župniku Oblaku obveščena o razmerah v Zadrugi, je nova pravila zavrnila z utemeljitvijo: »...moramo izjaviti, da bi nameravane izpremembe tako močno omejile pravice in delokrog načelstva, da je pač izključeno, da bi jih trgovsko sodišče odobrilo, ker niso združljiva z določbami zadružnega zakona.«83 Tihi prevzem Zadruge, ki ga je hotel izvesti ravnatelj Šolar, je padel v vodo, še preden so bila nova pravila predstavljena na občnem zboru. Kopičili so se tudi problemi, ki niso bili povezani z notranjimi razmerami v Zadrugi. Najprej so močni nalivi med 15. in 17. majem na nekaterih mestih podrli jezove in vodna korita ter ustavili oskrbo z vodno energijo za več kot teden. Dodatne skrbi so začele povzročati državne dobave. Železa je bilo zaenkrat še dovolj, primanjkovati pa je začelo koksa.84 Zato se je bilo treba vrniti k starim virom in ponovno so oživela nekatera kopišča za oglje na pobočjih Jelovice. Oglje po kvaliteti ni moglo nadomestiti koksa, vendar je bila njegova dobava nemotena in redna. Za rešitev še enega starega problema, cestne povezave s Podnartom, je Zadruga nakazala Deželnemu cestnemu odboru v Ljubljani 16.000 kron, vendar sprememb ni bilo, ne do konca vojne, pa tudi še dolga leta po tem ne.85 Bolje se je Zadruga odrezala pri ustanovitvi že leto poprej napovedane konsumne zadruge, kljub slabim izkušnjam podobnega podviga s konca 19. stoletja.86 »Konzum« je oskrboval zadružane iz Krope, Kamne Gorice in hribovskih vasi na Jelovici, hkrati pa tudi delavce, ki niso bili zadružni člani, z živili in potrebščinami po minimalnih cenah. V upanju, da bo s pomočjo konsumnih zadrug v Ljubljani lažje dobavljala živila, je Zadruga pristopila še k Vojni zvezi kranjskih konsumnih društev z desetimi deleži 18

v vrednosti 5.000 kron.87 Novi Konzum se je obdržal še dolga leta po prvi svetovni vojni v stavbi pri Klinarjevi hiši (zdaj hišna št. 10, op. pisca). Obupni poskusi izboljšati oskrbo kljub temu niso rodili večjih uspehov. Vse več je bilo kraj živil na poljih in njivah vasi v okolici Krope ter vlomov v hiše in stanovanja v Kropi sami.88 Po smrti cesarja Franca Jožefa, zadnjega monarha starega kova, je prestol zasedel zadnji cesar iz hiše Habsburg, Karel I., kateremu je ostala samo še nehvaležna naloga dokončati že veliko prej odločeno vlogo donavske monarhije po vojni. Vojni uspehi v letu 1917 so bili zgolj pirova zmaga. Razmerja sil ni bilo mogoče rešiti ne z oživitvijo političnega življenja v državi, pa tudi ne s sicer tajnimi pobudami za mirovni sporazum. Rešitev mnogih notranjepolitičnih problemov, ki jih ni bilo možno rešiti v mirnem času, je bila še toliko bolj oddaljena od rešitve v vojni. Spomladanska odjuga parlamentarnega življenja se je jeseni prenesla tudi na lokalne ravni. Slovensko in posredno tudi kroparsko je najprej zaznamovala smrt neformalnega vodje katoliške stranke SLS dr. Janeza Evangelista Kreka. Zaradi njegovih zaslug pri razvoju Zadruge je bil ustanovljen sklad »dr. Janeza Evangelista Kreka prva ustanova« z začetnim kapitalom 10.000 kron. Namen sklada je bil pomagati otrokom članov Zadruge, zaposlenih in upokojencev, pa tudi že pokojnih. Tisti otroci, ki so se izkazali z dobrim uspehom v ljudski šoli in so nameravali nadaljevati šolanje v trgovski, obrtni ali tehniški stroki, so bili upravičeni do podpore iz tega sklada pod pogojem, da po končanem šolanju deset let delajo v Zadrugi.89 Najpomembnejša pa je bila oživitev političnega življenja v Kropi, povezana z majniško deklaracijo.90 Prva zahteva Slovencev po avtonomiji, ki je sicer dobila primerni zagon šele z deklaracijskim gibanjem in propagiranjem jeseni 1917, je med drugim povzročila razkol v katoliški stranki SLS.91 Novembra je konservativna struja z dr. Šušteršičem na čelu ustanovila novo, Slovensko kmečko stranko (SKS), medtem ko so nasledniki »stare« SLS z dr. Antonom Korošcem na čelu poskrbeli za prevzem strankinih medijev in finančnih ustanov. S Kropo povezan je bil predvsem prevzem Zadružne zveze, katere pooblaščenec župnik Oblak je bil zagrizen »šušteršičijanec«. V svojih spominih majniške deklaracije ni niti omenil, veliko več prostora pa je namenil dogodkom v SLS. »…stranka (v tem primeru stranka brez Šušteršiča, op. pisca) silno vpije in kriči, polastila se je s silo in terorizmom vseh dosedanjih katoliških listov, v katerih svoje politične nasprotnike – razen liberalcev in socijaldemokratov – na najpodlejši način blati in zaničuje, tako da se vsem poštenim ljudem že to gabi. Zato ji starejša duhovščina ne more zaupati... Liberalci in nasprotniki vere bodo bogato želi! Žalostno!« 92 Razkol v vrhovih SLS in pobude o prihodnji državni ureditvi so povzročile prvo javno razhajanje

med vplivnimi Kroparji, ki so skupaj sedeli v vodstvu Zadruge, odboru občine Kropa, vojnooskrbnih oz. aprovizacijskih svetih, hkrati pa tudi v kroparski podružnici SLS. Občinski odbor z županom Matijo Lazarjem in odbornikom Franom Šolarjem je podpiral »novo«, župnik Oblak s svojimi pristaši pa »staro« strujo v SLS.93

ŽELEZOBRTNA ŽEBLJARSKA ZADRUGA JE ZA DOBROBIT NAŠEGA KRAJA VELIKEGA POMENA 28. aprila 1918 se je iz ruskega ujetništva naenkrat vrnilo triindvajset mož in fantov, do tega časa pa že med štirideset in petdeset. V večini primerov je bilo njihovo geslo: »Nikoli več vojne!« Povratniki se niso več hoteli vrniti v rove, nekateri med njimi so se celo izjavljali za prepričane boljševike.94 Vseeno pa je 10. junija moral na vojno odriniti zadnji kroparski vojak te vojne, Jožef Zupan, dodeljen 5. dragonskemu polku. Hvala bogu se je tudi vrnil domov.95 Vojaški neposlušnosti se je kmalu pridružila tudi civilna. Vladnega ukaza o obveznem praznovanju 1. maja Kroparji kljub zahtevam orožništva in vojaških oblasti niso spoštovali.96 Namesto tega so po starem kroparskem običaju praznovali na dan sv. Florijana, 4. maja. V tem primeru pa neposlušnost ni bila kaznovana. Oblast je vse bolj izgubljala tla pod nogami, saj so se istočasno pojavile prve vesti, da bo »stara Avstrija« propadla.97 Takšne govorice je popolnoma zavračala proavstrijska stranka, ki je nastale razmere pojasnjevala takole: »...razpoloženje netijo pri krščanskem ljudstvu liberalni in brezverni elementi, ki jih podpira svetovno framasonstvo in Avstriji sovražne sile.« Ravno tako je obsojala delovanje druge strani, ki se je javno izražala za majniško deklaracijo.98 Negotovost glede prihodnosti je še podkrepilo izredno pomanjkanje živil in razmere v Zadrugi. Kroparji so v vse večjem številu hodili v vasi po Gorenjskem, celo na Koroško in proti Hrvaški, kjer so menjali žeblje, sladkor in posodo za živila.99 Težave s preskrbo so bile tako hude, da je Zadruga obvestila vojaške oblasti, da bo delavstvo težko nadaljevalo delo, če se oskrba ne izboljša.100 Toda kroparski industriji je že mesec marec prinesel zastoj. Primanjkovalo je železa in koksa. Dva meseca so delavci prejemali nadomestilo za brezposelnost in izredno “draginjsko doklado” v višini 30% posamezne plače.101 Vrhu vsega so svoj glas dvignili tudi »zadružni tovorniki«, pogodbeni transportniki s konjskimi vpregami. Zato je Zadruga pri podjetju Sanzer na Dunaju za 48.000 kron kupila tovorno vozilo, ki pa do konca vojne še ni prispelo v Kropo.102 Bolj kot vse našteto pa je Kropo, krekovsko socialistično, hkrati pa tudi zasebno, zanimalo povišanje plač. Državna blagajna je bila, kljub dolgotrajni vojni dokaj reden plačnik naročenega blaga, toda odkupne cene

izdelkov so ostajale nespremenjene. Zadruga je s svojimi finančnimi zalogami še lahko poslovala, veliko huje pa je bilo z zasebniki. Ker monopoli slej ko prej vodijo k nazadovanju, so oblasti s posredovanjem Gospodarskega odbora dežele Kranjske prosile kroparski občinski odbor za pomoč pri prevzemu jamstva za dolgove in obresti zasebnih podjetnikov.103 Prazna občinska blagajna teh jamstev ni zmogla, Zadruga pa tudi ni hotela pomagati konkurenci. Podjetja Magušar, Hafner in Šolar, ki so v tem času zaposlovala 36 delavcev,104 so bila kljub obilici dela na robu obstoja. Magušarjevi dediči so tudi iz teh razlogov napovedali zaprtje podjetja s 1. januarjem 1919. Zadružni delavci, ki se zaradi vojnega zakona vseeno še niso upali odločiti za stavko, so julija in avgusta organizirali odbor, ki se je začel z vodstvom Zadruge pogajati o plačah.105 Zaradi neuspešnih pogajanj in novice, da so delavci na Jesenicah dosegli povišanje plač, so predstavniki kroparskih delavcev vložili pritožbo na Pritožilno komisijo za gospodarstvo pri deželnem glavarstvu v Ljubljani. Zadružniki, lastniki podjetja, so vse bolj stali na nasprotnih bregovih. Delavci zadružniki so v skladu z zadružnimi pravili zahtevali pravico do poštenega plačila, vodstvo Zadruge pa je ugovarjalo, da povišanje plač pomeni propad podjetja, če se močno ne povišajo odkupne cene.106 Oddelek XIII Vojnega ministrstva je konec avgusta odobril povišanje odkupnih cen; načelstvo in nadzorstvo Zadruge je obvestilo delavski odbor, da je možno povišati plače za okvirno 50%.107 Delavski odbor pa je sklenil počakati na odgovor Pritožilne komisije. Slednja je ugodila pritožbi delavcev in zahtevala od Zadruge, da plače poviša od 40–80%108 in uvede družinsko podporo.109 Pogajanja je prekinil konec vojne.

MED NAŠIM MIRNIM LJUDSTVOM VLADA VELIKA NEZADOVOLJNOST 29. oktobra 1918 je bila ustanovljena država Slovencev, Hrvatov in Srbov, 3. novembra pa je bilo zaradi notranjepolitičnih razmer (ne vojaškega poraza) podpisano premirje.110 Pomanjkanje dela, popoln zastoj transporta in demobilizacijo je Zadruga skušala rešiti z novim delovnim redom in denarno pomočjo, hkrati pa je zaprosila Narodno vlado v Ljubljani za finančno pomoč, dokler se gospodarsko življenje ne vrne v normalno stanje.111 Nova država in z njo povezane zahteve predsednika ZDA W. Wilsona (Kroparji so ga imenovali predsednik Vilfan, op. pisca) so zasenčili propad »Avstrije«. Kropa je bila okrašena s slovenskimi trobojnicami, nastopila je krajevna godba, ki jo je spremljalo prepevanje in veseljačenje.112 Kot nosilec nove oblasti je bil ustanovljen Narodni odbor, pod vodstvom ravnatelja Zadruge Frana Šolarja, ter Narodna straža, ki je štela 20 mož, pod vodstvom praporščaka Ivana Lazarja.113 Narodna straža je slav19

nostno zaprisegla novi državi 10. novembra v gasilskem domu. Odgovorna je bila za vzdrževanje reda in miru v Kropi ter za preprečevanje ropanja in kraj državnega premoženja na železniški postaji v Podnartu.114 Navdušenje ob koncu vojne je rodilo celo politične demonstracije: »Takratni kroparski župnik Oblak je bil starin, ’šušteršičijanec’, pozneje so take zmerjali še z ’avstrijakanti’. Demonstrativno smo 18. novembra 1918 napravili sprevod mimo župnišča s klici dol s Šušteršičem, dol z Avstrijo, živio Srbija in podobnimi. A on se je hitro znašel in na narodni javni proslavi 1. decembra 1918 odkrito govoril za novo državo.«115 Še prej, v začetku novembra, so nekdanji vojaki organizirali društvo Samopomoč. Pred vojno so člani društva večinoma pripadali Katoliškemu izobraževalnemu društvu, v novih razmerah pa jih je združila skrb za oskrbo Krope. Društvo naj bi bilo strogo stanovsko in nestrankarsko ter naj bi delovalo zgolj toliko časa, da se izboljšajo razmere. Za svojo glavno nalogo si je zadalo »posredovati med člani ter njih delodajalci…« in zato zahtevalo, da so vključeni v delo zadružne aprovizacije in v Narodni odbor. Čeprav naj bi bilo društvo nestrankarsko, pa se je zgodilo ravno nasprotno. Že na enem izmed prvih sestankov društva je bila dana za katoliško Kropo prav heretična pobuda, naj se društvo nasloni na socialdemokratsko stranko.116 Konec novembra je društvo organiziralo predavanje Jožeta Gašperšiča, ki je v svojem govoru poudarjal potrebo po nujnih spremembah v Zadrugi. Še neposredneje se je v svojem govoru z naslovom O oblasti in svobodi izrazil župnik Oblak, ki je v manj kot mesecu pozabil na svoje proavstrijske nazore, in je zadružno vodstvo, čeprav je tudi sam sedel v njem, označil za nesposobno.117 Poleg tega se je obregnil tudi ob kakršno koli politično delovanje, ki ni povezano z uradno politiko katoliške SLS, in označil Kroparje, da imajo o svobodi in oblasti »... jako zmešane pojme«.118 Skupina, zbrana okoli župnika Oblaka, in mladina iz Samopomoči je s tema predavanjema začela že dolgo pričakovan boj za prevlado nad gospodarskim in političnim življenjem v Kropi. Nasprotna stran je takoj vrnila udarec. Najprej so se zadružni uradniki 27. novembra pritožili vodstvu Zadruge in ga pozvali, naj ukrepa proti širjenju laži, obrekovanju in vzpostavi možnosti za nemoteno delo.119 Na podlagi tega dopisa je bil 3. decembra na združeni seji načelstva in nadzorstva Zadruge sprejet sklep: »Vsak delavec, delavka ali član odbora, kateri govori ali hujska proti odboru, proti pisarni ali proti uradništvu, naj si bodi član zadruge ali ne, ga mora načelstvo, združeno z nadzorstvom, na predlog posameznega odbornika, odbora ali na predlog gospoda ravnatelja ali skupne zadružne pisarne izključiti. Vsaka pritožba proti sklepom ali pravilom zadruge od posameznega člana, delavca ali delavskega društva naj se po g. ravnatelju kratkomalo zavrne.«120 O dogodkih so obvestili tudi Zadružno zvezo: »…pod20

pisano uradništvo si dovoljuje sporočati, da se je pri katoliško delavskem izobraževalnem društvu v Kropi ustanovila struja, katera dela proti pravilom žrebljarske zadruge, proti pravilom konsumnega društva, katero oskrbuje aprovizacijo žreb. zadruge in proti uradništvu istih, in to pod predsedstvom zastopnika zadružne zveze čast. gosp. župnika Val. Oblaka – zadrugam se tako jemlje samostojnost in uradništvu ugled in pravice, podeljene od pravil in odborov. Podpisano uradništvo prosi, da naj sporoči to zadružni odbor slavni Zadružni zvezi v Ljubljani, katera naj da potrebna navodila.«121

PREVRAT V ZADRUGI V senci dogodkov v Zadrugi so v prvih dneh leta 1919 ostali številni protestni zbori in manifestacije proti Italiji in Avstriji ter mobilizacija kroparskih vojakov, ki so bili napoteni na bojišče na Koroškem, v boj za severne meje nove države. Poleg vpoklicanih je v bojih sodelovalo tudi nekaj vojakov prostovoljcev, med katerimi je posebno mesto zavzemal vojni kurat (duhovnik) Jernej Hafner. Pridružil se je Koroški legiji122 in se odlikoval v bojih pri predoru Podrožca: »...v začetku januarja 1919 so se pri tunelu umaknili celo borci prednje črte, ker so mislili, da so jim Nemci prišli za hrbet. Ob času napada pa se z nekaj borci ni umaknil duhovnik, gg. Jernej Hafner, na desnem krilu, in je tu vztrajal celo noč.«123 Poleg borcev na frontnih položajih so Kroparji v bojih za severno mejo pomagali tudi s tovorjenjem vojaške opreme in orožja na koroško bojišče.124 Tako je bila prva svetovna vojna za kroparske vojake končana šele sredi leta 1919. Boj za prevlado v zadrugi pa je vrhunec dosegel v januarju 1919. Zadružna zveza, neformalna voditeljica in posredno tudi lastnica Zadruge, je odlašala z odgovorom zadružnim uradnikom in se zadovoljila z vlogo opazovalke. Razglas o prevzemu Zadruge s strani uradništva je med nekaterimi delavci povzročil tako odkrit upor, označen je bil za boljševističnega, da so morali posredovati celo orožniki.125 V takšnem ozračju so zadružni delavci pooblastili društvo Samopomoč oziroma pod njenim okriljem Jožeta Gašperšiča, naj pripravi vse potrebno za sklic izrednega občnega zbora Zadruge. Določeno je bilo, da se najkasneje do 26. januarja skliče zbor, na katerem naj se razpravlja o sklepih načelstva in nadzorstva, njuni odstavitvi, izvoli novo načelstvo in nadzorstvo, prekliče prokuro in morebiti podeli novo.126 12. januarja je Zadružna zveza poslala v Kropo svoja predstavnika, da bi se neposredno seznanila z razmerami. Odposlanca sta se pogovorila z delavci, z vodstvom Zadruge pa se nista hotela pogovarjati. Zahteve po odstavitvi Frana Šolarja so bile nato ponovljene še na zboru krajevnega odbora SLS, ki je bil na pobudo Katoliškega delavskega društva sklican istega dne.127 Pod pritiski delavcev in krajevne SLS je nato Šolar na seji načelstva in nadzorstva 14. januarja napovedal

svoj odstop.128 Tri dni kasneje, še pred zasedanjem izrednega občnega zbora, je načelstvo Zadruge odstavilo dotedanjega ravnatelja, kot novega vršilca dolžnosti imenovalo Antona Šmitka, odstavilo vse uradnike in namesto njih imenovalo Jožeta Gašperšiča in Vladislava Sadarja.129 Izredni občni zbor 26. januarja je v bistvu samo potrdil sklepe načelstva. Franu Šolarju odvzeto ravnateljstvo je bilo podeljeno Antonu Šmitku. Za novega načelnika Zadruge je bil izvoljen delavec in cerkovnik Gregor Gašperšič, za predsednika nadzorstva Zadruge župnik Valentin Oblak.130 Na zboru je bil glavni govornik Oblak, ki je v svojem govoru poudaril, da je dotedanji ravnatelj Fran Šolar s svojo samovoljo in preveliko oblastnostjo povzročil gospodarsko krizo v Zadrugi, kar je pripeljalo do sklica izrednega zbora. Kasneje je v cerkveno kroniko zapisal: »Bivšega ravnatelja Frana Šolarja ni bilo na obč. zboru, zbal se je delavstva. Bil je ravnatelj in vsemogočen v žeblj. zadrugi 24 let. Delavstvo je zelo veselo, da je postalo svobodno v zadrugi, tudi v Kamnigorici je bila večina zoper staro vlado v zadrugi, v Kropi pa vsi! Bogu hvala!«131 Podobnega mnenja je bil tudi drugi govornik, Jože Gašperšič, ki je med drugim dejal: »Izredni občni zbor ni bil sklican zaradi posameznikov, maščevalnosti, niti ne zaradi politike, da bi kdo v kalnem ribaril, pa tudi ne boljševizma, da morda bi potrebovali orožništvo – naše delavstvo je mirno in takega varstva pri nas nihče ne potrebuje… Od Zadruge je odvisen obstoj Krope. Resda je Zadruga v 24 letih obstoja zagotovila večini Kroparjev delo in kruh, toda Zadruga bi se lahko še bolje razvijala, če bi imela boljše vodstvo. Vodila pa se ni dobro, ker se ni vodila v duhu zadružništva, v dr. Krekovem duhu, saj delavstvo nikoli ni resnično soodločalo pri vodenju podjetja… Proti vsem zadružnim pravilom (odborom in nadzorništvu) je Zadrugo vodil ravnatelj (strogo, absolutno, samolastno, teroriziral ves odbor ali z lepo ali tudi s silo – če ne odstopim), kot v kakem kapitalističnem podjetju… Samovoljno in maščevalno je odpuščal delavce… Želel si je prilastiti Konzum… Med delavstvom ni bilo nikdar pravega zaupanja do njega, če je tudi prav imel, zato večen boj med delavstvom in pisarno; vedno prikrito zabavljanje čez odbor in kanclijo. Javno ni upal zabavljati nihče, ker se je bal maščevanja, odpusta, da dobi delavske bukvice. Med vojsko je bil absolutizem še hujši…«132 O samovolji Frana Šolarja je spregovorilo še nekaj delavcev (na tem mestu navajam samo nekaj obtožb, op. pisca): Tina Gašperšič je bila odpuščena zato »ker ji prehitro bog daje«, Jernej Mlakar na veliki ponedeljek ni delal in bil zato kaznovan s plačilom 5 K in 6 ur špang, Franc Legat, ki je bil na bolniški, je bil januarja 1916 zaprt zaradi tega, ker ni delal itd.133 Predstavnik Zadružne zveze dr. Jakob Mohorič je na zboru sicer podprl novo izvoljeno vodstvo Zadruge, hkrati pa je opozoril, da gospodarski uspeh ni odvisen samo od sposobnosti ravnatelja ali načelnika, temveč od lojalnosti in prizadevnosti vseh članov. Poleg tega je poudaril, da ne more pritrditi

obtožbam na račun bivšega ravnatelja, saj je Zadruga v času njegovega vodenja močno napredovala.134 Z izrednim občnim zborom pa še zdaleč ni bilo konca obračunavanja med »bivšimi« in »novimi« močmi v Zadrugi. Obtoževanja in celo ovadbe so se vlekle še dobri dve leti. Bivši ravnatelj Šolar je tako poslal občnemu zboru Zadruge 22. oktobra 1919 pismo. Pritožil se je zaradi izključitve iz zadružnega članstva, ki je bila po njegovem mnenju izvedena mimo zadružnih pravil, poleg tega je apeliral na občni zbor, naj dokončno prepreči izključevanje tistih zadružnih članov, ki se ne strinjajo s politiko novega vodstva.135 Nato je konec leta sledila afera z označevanjem starih avstro-ogrskih bankovcev, ko je bila komisija pod vodstvom župnika Oblaka obtožena poneverjanja. Člani komisije so bili aretirani, po nekaj dneh zapora pa zaradi pomanjkanja dokazov izpuščeni; ovadba pa naj bi bila delo Frana Šolarja: »Domneva se, da je bila aretacija iz političnih nagibov. Ko so zvedeli za župnikovo aretacijo, so politični nasprotniki zakurili kres in ploskali ob cesti, ko so župnika peljali v zapor. Ko se je zvedelo, da je župnik doma, so pa dobri farani zakurili kres.«136 Boj med Oblakom in Šolarjem se je nadaljeval s Šolarjevo ovadbo, poslano Predsedstvu poverjeništva za notranje zadeve v začetku leta 1920, v kateri je med drugim zapisal: »…župnik Valentin Oblak je povzročil odstranitev ravnatelja Frana Šolarja s hujskanjem delavstva zoper njega, župnik je delal v smeri, da v vodstvo zadruge pridejo njegovi zvesti “šuštercijanci”. V Zadrugi sedaj neomajno in brez gospodarskega duha gospoduje župnik. Slednji naj bi bil sokriv tega, da se v Kropi hujska zoper državo, sedanjo vlado, državne organe in še posebno zoper orožništvo. Da se v zadrugi slabo gospodari, so si po mnenju glavarstva edini vsi razsodni možje v Kropi in Kamni Gorici.« Zadruga oziroma Oblak je odgovor na obtožbe, ki jih je popolnoma zavračala, poslalo Poverjeništvu za notranje zadeve, pa tudi Okrajnemu glavarstvu in za pomoč prosilo Knezoškofijski ordinarijat v Ljubljani.137 Ovadbe so bile ponovno zavržene, epilog pa je sledil v objavah v časniku Večerni list 7. in 14. aprila 1920 pod naslovom Boj za pravico delavcev v Kropi. Navedeno je bilo: »…F.Š. in njegovi sorodniki naj bi s pomočjo liberalno demokratske vlade pričeli provocirati škandale, dolžiti Kroparje boljševizma, novoizvoljeno vodstvo zadruge nezmožnosti, delavske prijatelje denuncirati kot goljufe in zapeljivce ter nositi malenkosti v javnost, poleg tega so v svojo korist pričeli izkoriščati nagibanje enega odlomka delavcev k liberalcem, pozneje pa k socijalistom.«138 Naj bodo dejanja medsebojnega obtoževanja še tako osebna, pa so v svojem bistvu vseeno odslikovala razmere v Kropi.

KER SE POSEBNO SEDAJ PROTI ZADRUGI VELIKO BOLJ HUJSKA KAKOR KDAJ POPREJ Po januarskem izrednem zboru se je zelo hitro pokazalo, da je bilo veliko lažje izpeljati »prevrat« v Zadrugi, kakor pa jo voditi. Krizi v gospodarstvu, ki jo je med drugim povzročil tudi razpad velikega trga nekdanje habsburške monarhije, se novo vodstvo ni znalo upreti, čeprav je »podedovalo« dokaj urejeno tovarno. V Zadrugi je bilo v primerjavi s predvojnim obdobjem bolje poskrbljeno tudi za osebni položaj delavcev (bolniški in pokojninski fond, štipendijski sklad in živilska zadruga Konsum). Po koncu prve svetovne vojne je proizvodni program Zadruge obsegal žeblje dimenzij od 15 do 500 mm, žeblje za železniške tračnice, žičnike, zobe za brane, različne spojke za odre, okovje itd. V tem času je bila zadružna tovarna razdeljena v tri oddelke: oddelek za vlečenje večjih vrst žebljev, oddelek za strojno kovane žeblje in oddelek strojnega ključavničarstva. Poleg tega je v njenem sklopu obratovalo šest vigenjcev za ročno kovanje žebljev, imela je delavnico za ročno varjene verige, dve skladišči, pisarniške prostore ter še devet vigenjcev in skladišče v bližnji Kamni Gorici. V tem času je bilo v tovarni v pogonu 62 strojev.139 Pod novim vodstvom je delovna disciplina vse bolj upadala, vrstile so se prošnje, zahteve in celo grožnje s stavko in uporom.140 Dejanja, zaradi katerih je bil odstavljen bivši ravnatelj Zadruge, so se vse bolj ponavljala in celo zaostrovala. Izgovore za nastale razmere je novi predsednik nadzorstva Zadruge Oblak iskal vse drugje kakor pa pri ekipi, ki jo je ustoličil: »Ker se posebno sedaj proti zadrugi veliko bolj hujska kakor kdaj poprej, naj odbor posebno pazi in gleda na pravilnosti v smislu pravil in zakona. Zaradi odporov delavcev naj se uvede posebna knjiga o prestopkih delavcev, vendar z dodatkom, da naj se vsaka kritika ne smatra za uporništvo, medtem, ko naj se vse hujskače, takoj odpusti z dela.«141 Potrebno je bilo poiskati krivce, tako notranje kot zunanje. Tako so bili za slabe razmere v Zadrugi med drugim obtoženi tudi delavci, ki so se marca pridružili novoustanovljeni podružnici JSDS, Jugoslovanski socialdemokratski stranki, kar je krajevni odbor SLS označil za provokacijo in dejanje, ki podpihuje nesoglasja.142 Čeprav JSDS še zdaleč ni mogla ogroziti primata SLS, se je takoj razplamtel boj za vpliv med delavstvom,143 ki se ni omejil zgolj na politično obračunavanje; vse več je bilo groženj in šikaniranj, zaradi česar se je moralo nekaj delavcev celo izseliti iz Krope.144 Zadružna zveza je v želji po ureditvi razmer v Zadrugi na občni zbor 25. oktobra 1919 poslala vplivnega katoliškega politika dr. Jakoba Mohoriča.145 Medtem, ko je predsednik nadzorstva Oblak za težave krivil težke razmere, v katerih je novo vodstvo prevzelo posle, in poudaril: »da je vse bolj jasno, kdo so dobri in kdo slabi zadružniki«, načelnik Zadruge Gregor Gašperšič pa je vzroke za slabe razmere iskal 22

v transportnih problemih, draginji in v nezadovoljstvu delavcev, je te vzroke realneje orisal dr. Jakob Mohorič. Poudaril je, da morajo ostati vsi spori, ki nastanejo v Zadrugi, izključno stvar Zadruge. Spore naj vodstvo ali delavci ne postavljajo na politični nivo. Hkrati je vodstvu svetoval, naj odpravi številne pomanjkljivosti pri vodenju podjetja (natančno je potrebno voditi članske imenike in obračunavati deleže, urediti je potrebno knjigovodstvo, blagajno in skladiščne knjige, dostop do ključa blagajne naj imata samo ravnatelj in blagajnik itd).146 Vendarle pa se razmere niso bistveno spremenile. Številne prošnje, zahteve in celo resolucije, v katerih so delavci zahtevali spremembo zadružnih pravil, po katerih naj bi delavci vsakega tovarniškega obrata imeli svojega predstavnika, ki bi jih zastopal na sejah vodstva,147 so se vrstile skoraj vsakodnevno. Prošnje, individualne ali tiste, ki so jih pisali delavci, organizirani v sindikat Jugoslovanske strokovne zveze,148 so bile v večini primerov neuspešne. Enako tudi pozivi k zborovanjem in stavkam. Na tem mestu želim priobčiti enega izmed anonimnih pozivov delavcev, ki je zanimiv zaradi vsebine, prav tako pa tudi zaradi besedila samega (dobesedni prepis): »kovač danes je seja u Krop gre se za naše plače. Snoč so se u Krop skoraj stepli župnik je preklinjal pričo vsh delovcov u društvu vse je bilo nad nim in načelnikam in ravnatelnam ker jim nočjo dosti pridat. Na Jesenicah so jim pridal po 75 procentov je blo pisan u Naši moč nas pa kolnejo in vpijejo po 25 procentov majo dost to je naš načelnik ki vleče 500 kron na mesec zato pa je tako da drugim ni treba nič ker vočjo vse sami požret. Pomujejte se gre za naš krh u Kropi vse vre vse naskriž je vpilo nad njim in fajmoštrom pa nič ne pomaga dat nam nočjo pridite jutri vsi se združmo pred sejo u Krop pred kanclijo pa zahtevajmo kar nam gre!! Kovači iz Krope pridite usi vas čakamo!!!«149 Nad položajem v kroparski Zadrugi je končno obupala tudi Zadružna zveza. Tako je zadnji opomin in nasvet zadružnemu vodstvu njihov zastopnik na občnem zboru leta 1925 izrazil takole: »Zadruga je po vojni zamudila lepe prilike. Po vojni je bil čas, so bile take razmere, je bilo toliko možnosti, da bi bila zadruga prav lahko začela plavati s svojimi jadri, brez vsake tuje pomoči. Zadruga bi si mogla tedaj ustvariti lastni kapital in popolnoma odplačati tuji kapital. Dolg, ki ga je tedaj imela, je vsled inflacije skoraj skopnel; zaloge, ki so bile znatne, so pa ohranile zlato vrednost oziroma celo nekaj višjo radi visokih cen pri pomanjkanju blaga. Toda takrat vodstvo ni pregledalo položaja. Ne more uspevati zadruga, če so pogosto na redu neredi, tatvine, prepiri, nediscipliniranost, celo upornost članov. Držijo se nerentabilne panoge, kot npr. izdelovanje verig, ročno izdelovanje matic. Dela se na zalogo, samo, da so vsi delavci zaposleni, čeprav zadrugi radi prevelikih zalog nastaja očitna škoda. Delavske mezde se ne urejajo na podlagi točnega računa. Člani uprave, ki so sami zadružni delavci, pač ne bodo zniževali plač, ker bi jih morali znižati najprej samim sebi.

Pot do rešitve je le ena: treba je žrtev in močnega vodstva. Pet let ni bilo nikakih žrtev, sedaj je skrajni čas, da jih doprinesete, da rešite zadrugo.«150

4 5

NAMESTO ZAKLJUČKA Očitki in napotki niso in tudi niso mogli imeti nikakršnega rezultata. V prvih mesecih leta 1926 je Zadružna zveza zavrnila prošnje Zadruge za odobritev posojil, ravno tako pa ni sprejela predloga zadružnega vodstva, naj vodenje Zadruge prevzame Zadružna zveza.151 Namesto tega je slednja sklenila, da je skrajni čas za nov, toda veliko tišji prevrat, kakor je bil prejšnji. Vajeti ravnateljstva je prevzel Jože Gašperšič in pod njegovim vodstvom je Zadruga začela doživljati drugačne čase. Toda to je že predmet druge razprave. Kropa je od druge polovice 19. stoletja do drugega desetletja 20. stoletja, predvsem pa v času prve svetovne vojne prehodila eno izmed najburnejših in najusodnejših poti v svoji zgodovini. Pomanjkanje, ki so ga bili Kroparji vajeni že brez vojnih in povojnih dogodkov, pa ni vplivalo na bogato družabno življenje v Kropi. Gledališke predstave, pevski nastopi in ohranjanje številnih avtohtonih običajev in navad je še vedno bogatilo kroparski vsakdan. Padli in umrli v vojni so bili pokopani, vojni invalidi so se navajali na novo življenje, ostali Kroparji pa so s svojim značilnim humorjem spremljali številne razprtije v Zadrugi in na političnem področju. Nove državne meje, novi vladarji, novo vodstvo Zadruge preprostim kroparskim delavcem in obrtnikom niso prinesle bistvenih sprememb, čeprav so oni nosili breme največjega pomanjkanja in dali največ življenj v nesmiselnih bojih prve svetovne vojne.

9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19

20 21

OPOMBE 1 2 3

Naslovi posameznih poglavij oziroma sklopov so povzeti in prilagojeni iz zapisov v Kroniki župnije Kropa 1914–1919, Župnijski urad Kropa. Zadrugar, glasilo Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni gorici (Zadrugar), maj 1940, leto III, št. 2, str. 71. Več avtorjev, predvsem Jože Gašperšič, se je v svojih delih in člankih posredno dotaknilo tudi posameznih segmentov tega obdobja, za katerega pa je potrebno reči, da mu posamezni politični sistemi niso bili naklonjeni, predvsem zadnji pa ga je popolnoma zavračal, razen seveda v tistih delih, katere je iztrgal iz konteksta in jih priredil lastnim potrebam.

22 23 24 25 26 27 28 29 30

Dokument o širitvi kroparske farne cerkve pri sv. Lenartu, Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi (Arhiv KM), fond Krajevna uprava IX/1. Dokument o zapisu Joža Levičnika iz Železnikov v časopisu Slovenija, Arhiv KM, fond Krajevna uprava IX/1. Zadrugar, marec 1935, leto II, št. 5, str. 62, Zadrugar, maj 1935, leto II, št 6/7, str. 72–74 in rokopis Valentina Šolarja, Arhiv KM, fond Fužinarstvo, deležniki, kroparske družine II/3. Dušan Kermauner, Politična zgodovina Gorenjske I, Ljubljana 1974–75, str. 93–94, Dopis okrajnega glavarstva, Arhiv KM, fond Fužinarstvo, deležniki II/4, mapa Tomaž Šušteršič. Janez Šmitek, Kroparski kovaški podjetniki, v: Plamen, Glasilo Tovarne vijakov Plamen Kropa, Kropa 1982, leto XI, št. 10, 11, 12 ter dokumenti v Arhivu KM, fond Krajevna uprava IX/1 in fond Fužinarstvo, deležniki, kroparske družine II/3. Dokumenti o iskanju zaposlitve kroparskih deklet in žena v Celovcu, Arhiv KM, fond Krajevna uprava IV/1. Kermauner, op. 7, str. 96. Zadrugar, januar 1934, leto I, št. 3, str. 26–27. Dokument o Juriju Magušarju, Arhiv KM, fond Krajevna uprava IX/1. Zadrugar, november 1934, leto II, št. 1/2, str. 13. Zadrugar, januar 1934, leto I, št. 3, str. 26–27. Anketa – rokopis, Arhiv KM, fond Zgodovinopisje III/2a, mapa Jože Gašperšič. Kermauner, op. 7, str. 132. Zadrugar, maj 1935, leto II, št. 6–7, str. 72–74, razmišljanja Valentina Šolarja. Kronika Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v Kropi, Jesenice 1944, str. 8. Od sedaj dalje uporabljam krajši izraz Zadruga. Čeprav so ustanovitelji Zadruge želeli k delu pritegniti tudi sosednje Kamnogoričane, pa v prvih letih k Zadrugi le ti niso pristopili, še manj pa so bili med ustanovitelji Zadruge, kakor se interpretira v nekaterih delih. Kronika Plamena, op. 18, str. 7 in Zadrugar, november 1935, leto II, št. 10/11/12, str. 74–75. Časnik Slovenec, glasilo Katoliške napredne stranke (KNS) z dne 20.11.1894. opomba pisca: drugega tovrstnega društva na slovenskem etničnem ozemlju. Prvi je bil dobro leto pred tem ustanovljen v Idriji. Kronika Plamena, op. 18, str. 36 in Pripombe h Kroniki Plamena, rokopis Franja Šolarja, Arhiv KM, fond Zadruga I/3. Kronika Plamena, op. 18, str. 28. Pripombe h Kroniki Plamena, rokopis Frana Šolarja, Arhiv KM, fond Zadruga I/3. Kronika Plamena, op. 18, str. 28. Prav tam, str. 36. Prav tam, str. 44–45. Spomini Valentina Šolarja, rokopis, Arhiv KM, fond Fužinarstvo, deležniki, kroparske družine II/3. Kronika Plamena, op. 18, str. 30–33. 23

31 Dušan Kermauner, Politična zgodovina Gorenjske II, Ljubljana 1974–75, str. 38. 32 Prav tam, str. 39. 33 Prav tam, str. 50–52. 34 Kronika Plamena, op. 18, str. 42–48. 35 Prav tam, str. 30–33. 36 Gorenjec, leto XIV., št. 49 in 50, z dne 5. in 12.12.1913. 37 Kronika Plamena, op. 18, str. XXXIII. 38 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 1. zvezek, str. 193. 39 Prav tam, str.194–196. 40 Prav tam, str. 193 ter Zadrugar, julij 1935, leto II, št. 9, str. 120. 41 op. avtorja: oznaka k.u.k. (poslovenjeno: cesarsko in kraljevo) je v avstro-ogrski monarhiji označevala vse državne in vladne službe, tako mirnodobne kot vojaške. Uradni slovenski prevod se je glasil c.kr. (cesarsko in kraljevo). V razpravi uporabljam obe oznaki, odvisno od oznake v virih. V te polke so bili praviloma vpoklicani fantje in možje v starosti od 20 do 30 let. 42 Janez Švajncer, Svetovna vojna 1914–1918, Ptuj 1988, str. 31. 43 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 1. zvezek, str. 202, 204–208. 44 Prav tam, str. 206. 45 Gorenjec, leto XV, št. 29, z dne 17.7.1914. 46 Kronika Plamena, op. 18, str. 64. 47 Prav tam, str. 64. 48 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici (Zapisnik seje načelstva in nadzorstva) z dne 2.9.1914, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, str. 217–218. 49 Zapisnik rednega občnega zbora Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici (Zapisnik občnega zbora) z dne 31.10.1914, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov 1905–1932, str. 36–37. 50 Dokument z navedbami kroparskih podjetnikov, Arhiv KM, fond Krajevna uprava IX/1. 51 Prošnja za oprostitev delavcev vojaške službe, rokopis, Arhiv KM, fond Krajevna uprava IX/1. 52 Zapisnika sej občinskega odbora Kropa z dne 9.6.1915 in 4.11.1915, Arhiv KM – Zapisniki sej občinskega odbora 1904–1928. 53 Kronika Plamena, op. 18, str. 65 in 67. Za primerjavo: sredi leta so oblasti maksimirale cene osnovnih živil in tako je npr. 1 kg govejega mesa stalo 3,60 krone, 1 kg krompirja in bele moke pa 0,8 krone; vir Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zvezek, str. 16. 54 Joža Bertoncelj, Kroparske zgodbe, Kranj 1973, str. 31. 55 Vloga za oprostitev (verzeichnis über enthobene wehrpflichtige personen), Arhiv KM, fond Krajevna uprava IX/1. Vloge za oprostitev so naslavljala tudi zasebna kroparska podjetja. 56 Kronika Plamena, op. 18, str. 66. 57 Bertoncelj, op. 54, str. 100. 24

58 Zapisnik rednega občnega zbora z dne 6.11.1915, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov 1905–1932, str. 39–40. 59 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 13.12.1915, Arhiv KM – Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, str. 247. 60 Kronika Plamena, op. 18, str. 66–67. 61 Ukaz o vojaškem prevzemu podjetja Magušar, Arhiv KM, fond Krajevna uprava IX/1. 62 op. avtorja: od 25 padlih in umrlih (bolezni) kroparskih vojakov med prvo svetovno vojno so med padlimi, aktivno sodelujočimi v bojih izključno mlajši v starosti od 19 do 26 let. Takšnih žrtev vojne je bilo 11, medtem, ko je ostalih 14 umrlo predvsem zaradi bolezni in izčrpanosti, samo trije med njimi pa tudi neposredno v boju. Vir: Kronika župnije Krope in Arhiv KM, zbrano v neobjavljenem delu Toni Bogožalec, Vse vpije vojna… 63 Kronika Plamena, op. 18, str. 67. 64 Prav tam, str. 67 in Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zvezek str. 35 in 44. 65 Kronika župnije Kropa 1914−1919, 2. zvezek, str. 51. 66 Kronika Plamena, op. 18, str. 68 in Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zvezek, str. 44−45. 67 Dopis Oddelka št. 13 (Abt. 13) Vojnega ministrstva št. 30243 z dne 20.4.1916, Arhiv KM, fond Krajevna uprava IX/1. 68 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zvezek, str. 56. 69 Prav tam, str. 70. 70 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 12.12.1916, Arhiv KM − Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, str. 287. 71 Prav tam, seja 14.12.1916, str. 294. 72 Dopis deželne vlade za Kranjsko (k.k. Landesregierung für Krain) z dne 7.6.1916, Arhiv KM, fond Fužinarstvo, deležniki, kroparske družine, mapa II/36. 73 Zapisniki seje načelstva in nadzorstva z dne 30.5.1916, Arhiv KM – Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, str. 267–277. Na tem mestu velja omeniti, da so bila pravila bolniškega sklada zelo napredna za tisti čas: do pomoči so bili upravičeni vsi delavci Zadruge, v primeru bolezni so dobivali denarno nadomestilo, ob primeru smrti pa svojci denarno nadomestilo za kritje stroškov, ženske so imele pravico do nadomestila 4−20 tednov po porodu, sklad je plačeval po nalogu zdravnika zdravila in terapevtske pripomočke. 74 Kronika Plamena op. 18, str. 69. V tem obdobju so bile povprečne cene osnovnih živil (vse na 1 kg): kaša 2.60 krone, fižol 2, maslo 17, prašičje meso 5, koruzna moka 2 krone. Vir: Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zvezek, str. 83, 86, 88. 75 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 18.1.1916, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, str. 252.

76 Zapisnika sej načelstva in nadzorstva z dne 31.1.1916 in 17.2.1916, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, str. 257 in 262. 77 Kronika Plamena, op. 18, str. 68. 78 Zapisnik seje načelstva z dne 27.12.1916, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva 1905–1927, str. 10. 79 Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zvezek, str. 90. 80 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 30.5.1917, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 20–21. 81 Prav tam, seja z dne 15.11.1917, str. 40. 82 Prav tam, seja z dne 28.3.1917, str. 6. 83 Kronika Plamena, op. 18, str. 69–70. 84 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 28.6.1917, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 22. 85 Prav tam, seja z dne 29.11.1918, str. 69. 86 Zadrugar, maj 1934, leto I, št. 6/7, str. 74. 87 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 20.9.1917, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 36. 88 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zvezek, str. 117. 89 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 15.11.1917, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 37–38. 90 Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zvezek, str. 111. 91 Bogo Grafenauer et al., Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 598. 92 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zvezek, str. 134–136 in 139–140. 93 Zapisniki sej občinskega odbora Kropa z dne 12.11.1917, Arhiv KM, Zapisniki sej občinskega odbora Kropa 1904–1928. 94 Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zvezek, str. 141–143. 95 Prav tam, str. 162. 96 Prav tam, str. 157–158. 97 Prav tam, str. 158–161. 98 Prav tam, str. 174–175. 99 Prav tam, str. 143 in 146. 100 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 20.6.1918, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 53. 101 Prav tam, seja z dne 14.3.1918, str. 45–48. 102 Prav tam, seja z dne 26.6.1918, str. 52 in Zapisnik seje načelstva z dne 11.1.1918, Arhiv KM – Zapisniki sej načelstva 1905–1927, str. 12–13. 103 Zapisnik seje občinskega odbora Kropa z dne 5.4.1918, Arhiv KM, Zapisniki sej občinskega odbora Kropa 1904–1928. 104 Listina z navedbami kroparskih podjetnikov, Arhiv KM, fond Krajevna uprava IX/1. 105 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 5.8.1918, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 56. 106 Prav tam, seja z dne 26.9.1918, str. 62–63. 107 Prav tam, seja z dne 22.8.1918, str. 58.

108 Prav tam, seja z dne 26.9.1918, str. 62–63. 109 Kronika Plamena, op. 18, str. 71. 110 Janez Čuček et al., Stoletje svetovnih vojn, Ljubljana 1981, str. 104. 111 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 29.11.1918, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 70–72. 112 Joža Bertoncelj, Zabrisane slike, v: Zadrugar, november 1935, leto II, št. 10, 11, 12, str. 152. 113 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zvezek, str. 181–182 in op. pisca: v zvezi s formiranjem Narodne straže v Kropi konec oktobra 1918 sem iskal podatke v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani (AS), kjer hranijo poimenske sezname posameznih krajevnih Narodnih straž. Na žalost med njimi ni seznama članov kroparske Narodne straže, med ostalimi pa je seznam članov Narodne straže v bližnji Kamni Gorici. 114 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zvezek, str. 184. 115 Prevrat v zadrugi Plamen, rokopis Jožeta Gašperšiča, Arhiv KM, fond Jože Gašperšič, fascikel 2/a. 116 Društvo Samopomoč, rokopis Jožeta Gašperšiča, Arhiv KM, fond Jože Gašperšič, fascikel 2/a. 117 Prav tam. 118 Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zvezek, str. 186. 119 Prepis dopisa, ki je bil dodan sklepom seje načelstva in nadzorstva z dne 3.12.1918, Arhiv KM , Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 72. 120 Zapisniki sej načelstva in nadzorstva z dne 3.12.1918, Arhiv KM, Zapisnik sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 74. 121 Dopis uradništva Zadružni zvezi, Arhiv KM, fond Zadruga I /4. 122 AS 1193, osebni fond: Ude Lojze, zap. št. 14/566. 123 AS 1193, osebni fond: Ude Lojze, zap. št. 14/563. O vlogi in delu duhovnika Jerneja Hafnerja, sina kroparskega podjetnika Luke Hafnerja bo več govora v že napovedani monografiji Krope v času prve svetovne vojne (op. pisca). 124 Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zvezek, str. 195. 125 Dopisa uradništva Načelstvu in nadzorstvu prve Žebljarske in železoobrtne zadruge z dne 14.1.1919, tipkopis, Arhiv KM, fond Zadruga I/4, in Pismo Franja Šolarja Načelstvu in nadzorstvu Zadruge z dne 9.1.1919, tipkopis, Arhiv KM, fond Zadruga I/4. 126 Društvo Samopomoč, rokopis Jožeta Gašperšiča, Arhiv KM, fond Jože Gašperšič, fascikel 2/a. Zahtevo za sklic izrednega občnega zbora je podpisalo 116 zadružnikov (vseh je bilo v tem času 185). 127 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zvezek, str. 188. 128 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 14.1.1919, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 79–80. 25

129 Prav tam, seja z dne 17.1.1919, str. 14−15. 130 Zapisnik izrednega občnega zbora z dne 26.1.1919, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov 1905–1932, str. 49−52. 131 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zvezek, str. 189. 132 Govor Jožeta Gašperšiča na izrednem občnem zboru dne 26.1.1919, rokopis, Arhiv KM, fond Jože Gašperšič, fascikel 2/a. 133 Pritožbe, Arhiv KM, fond Zadruga I /4. 134 Zapisnik izrednega občnega zbora z dne 26.1.1919, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov 1905–1932, str. 49–51. 135 Dopis Franja Šolarja občnemu zboru Zadruge, Arhiv KM, fond Zadruga I/3 in Pripombe Franja Šolarja ob izidu Kronike Plamena. 136 Zdravko Bahor, Do zadnjega diha (spomini na župnika Valentina Oblaka), Preska 1991, str. 12−15. 137 Dopis vodstva Zadruge Poverjeništvu za notranje zadeve, tipkopis, Arhiv KM, fond Zadruga I/4. 138 Dopis časniku Večerni list, tipkopis, Arhiv KM, fond Zadruga I/4. 139 Kronika Plamena, op. 18, str. 71, 70–76 in XXXVII. 140 Pritožbe, Arhiv KM, fond Zadruga I/4. 141 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 13.9.1919, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 121.

142 Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zvezek, str. 190. 143 Prav tam, str. 193. 144 Janez Šmitek, Kroparska kronika NOB, Radovljica 1985, str. 7. 145 Zapisnik seje načelstva z dne 29.10.1919, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva 1905–1927, str. 19. 146 Zapisnik občnega zbora z dne 25.10.1919, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov 1905–1932, str. 52–57. 147 Resolucija delavcev strojnega oddelka in ključavničarjev, Arhiv KM, fond Zadruga I/4. 148 Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zvezek, str. 190 in Prošnja JSZ za povišanje plač, Arhiv KM, fond Zadruga I/4. 149 Anonimni razglas, Arhiv KM, fond Zadruga I/4. Nepodpisan razglas, v obliki plakata, je bil izobešen na neznani lokaciji v Kropi pred eno izmed sej načelstva ali nadzorstva Zadruge. Datum nastanka razglasa do zdaj še ni ugotovljen, je pa na vsak način iz obdobja pred uvedbo nove valute dinarja. 150 Zadrugar, november 1934, leto II, št.1/2, str. 8–9, govor dr. Jožeta Basaja. 151 Govor ravnatelja Antona Šmitka na izrednem občnem zboru leta 1926, Arhiv KM, fond Fužinarstvo, deležniki, kroparske družine II/2.

Dr. Jože Prinčič

KOVINARSKA ZADRUGA PLAMEN

NA KONCU SVOJE POTI (1945–1947)

Spremembe, ki so se po drugi svetovni vojni zgodile v Sloveniji, niso bile ugodne za nadaljnji razvoj Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v Kropi in Kamni Gorici. Komunisti, ki so prevzeli oblast, so si namreč prizadevali gospodarsko življenje čim prej prilagoditi sovjetskemu zgledu. To je pomenilo odpravo zasebne lastnine in tržnih zakonitosti ter njihovo nadomestitev z državno lastnino, kolektivnim podjetništvom in planskim gospodarstvom. Predvidena pa je bila tudi opustitev manjše industrije in njena združitev v velike industrijske kombinate. Novi snovalci razvojne politike so bili prepričani, da je bila slovenska industrija pred drugo svetovno vojno »skrpucalo«, razmetana in neorganizirana« in da je služila le »čim večjemu dobičku kapitalistov«.1 Odločitev državnega in partijskega vodstva za postopno »dušitev« zasebnega sektorja, ki so jo vsiljevale predvsem zunanje razmere, je le podaljšala životarjenje zasebnih gospodarskih subjektov, med katere je spadala tudi kovinarska zadruga v Kropi. Prilagajanje Plamena novim gospodarskim razmeram ter proces njegovega postopnega podržavljanja sta bila posebnost v prvih letih po drugi svetovni vojni. Zato sta vredna, da si ju pobliže ogledamo.

VOJNA ŠKODA Vojna vihra in okupacija kovinarski zadrugi nista prizanesli. Svoje uničujoče sledi so pustile vse vojskujoče strani. Vojska kraljevine Jugoslavije je pred začetkom kratke aprilske vojne leta 1941 zaplenila zadrugi konje in vozove ter izkopala velik protiletalski jarek na tovarniškem zemljišču. Avgusta 1942 je Gorenjski odred poškodoval ali uničil stroje in naprave za proizvodnjo tračnikov, vijakov in matic; tako je zaustavil glavni del proizvodnje,2 ki je potem »počivala« do poletja 1945.3 Zadruga je do konca vojne oskrbovala partizanske enote in ustanove s svojimi izdelki in storitvami. Nasprotna stran si je večkrat samovoljno prilastila tovarniški inventar in izdelke. Največ škode je napravila 27. marca 1945, ko so domobranci dopoldne iz tovarniških skladišč odnesli različno orodje, pogonske jermene, elektrotehniški in še drug material. Popoldne istega dne pa so bili krivi, da je pogorel žagarski obrat z različno opremo ter stanovanjski prizidek.4 V vojnem času je morala zadruga nekaj opreme odstopiti drugim podjetjem. Najbolj jo je prizadela izguba transformatorja, ki ga je dobila Kranjska industrijska družba (KID) na Jesenicah. Leta 1942 je izkoristila priložnost ter od nemške 27

vojne komande na Jesenicah kupila nekaj strojev, odpeljanih iz tovarne v Kraguljevcu. Poleg vojaških posegov vojskujočih se strani so prispevali k temu, da so bili finančni rezultati kovinarske zadruge v Kropi z vsakim novim vojnim letom slabši in da je konec vojne dočakala z izgubo in dolgom, še drugi razlogi. Leta 1944 so v podjetju (po teži) izdelali le še eno tretjino tistega, kar so leta 1939. Prometni zastoji so bili vse pogostejši, vedno bolj je primanjkovalo surovin, pomožnega, pogonskega in drugega materiala ter obratnih sredstev. Vrednost denarja in prodaja izdelkov sta se zmanjšali, vedno več je bilo neplačanih dobavnic, predvojne terjatve so bile zamrznjene. Zadruga je morala odplačati svoj dolg pri Zadružni zvezi in Narodni banki v Ljubljani ter povečati socialne dajatve in podpore družinam zadružnih članov, ki so bili zaprti. Likvidnostne težave je odpravljala tako, da je vzela kredit pri Mestni hranilnici v Radovljici ter povečala »izposojila« pri svojih članih. Število zaposlenih se je od 262 v letu 1941 zmanjšalo na 190 v letu 1944.5 Skupaj je do konca vojne izgubilo življenje 63 zadružnih članov.6 Kovinarska šola je bila od leta 1942 zaprta. Prvi popis vojne škode v novi državi je bil napravljen junija 1945. Poročilo o ugotovljeni vojni škodi je zadruga 6. junija 1945 poslala federalnemu ministrstvu za industrijo in rudarstvo.7 Skupno škodo je ocenila na 6,210.870,77 din. Največji delež so imele bilančne izgube, izgube dobička in izgubljene terjatve v letih 1942–1945. Preglednica 1: Podatki o vojni škodi v Plamenu Vrsta škode Vrednost v din poškodbe poslopij 134.388,00 poškodbe inventarja (stroji, oprema, orodje) 902.712,20 poškodbe blaga (surovine, reprodukcijski material, izdelki) 184.390,67 izgube pri gotovini in na terjatvah 1,236.377,60 škoda pri prenosu delavnic v Radovljico, na Jesenice in nazaj 602.240,00 bilančne izgube 1942–1945 1,350.762,00 izpad dobička od septembra 1942 do aprila 1945 1,600.000,00 stroški za za zagon proizvodnje 200.000,00 Če primerjamo škodo, ki so jo prijavila druga podjetja kovinske industrije v Sloveniji, potem je bila kovinarska zadruga iz Krope med bolj prizadetimi. Pred njo so bila precej večja podjetja, npr. KID Jesenice, Westen Celje, Tovarna verig Lesce in še nekaj drugih.8 Drugi popis vojne škode se je v Jugoslaviji začel avgusta in potem trajal skoraj vse do konca leta 1945. V Plamenu so ga končali 9. septembra. Ugotovljeno 28

škodo so razdelili na tri dele. V prvem je bila premoženjska škoda (ta je znašala 1,846.217,60 din), sledili sta škoda pri surovinah, pogonskem materialu, orodju in izdelkih (1,638.605 din) in škoda zaradi zmanjšanja dobička podjetja (17,432.960,96 din). Skupna vrednost vojne škode se je tako povzpela na 20,917.783,53 din.9 Deset dni kasneje je zapisnik o vojni škodi potrdila okrajna volilna komisija v Radovljici. Prijavljena vojna škoda je postala skoraj največja postavka na aktivni strani bilance za leto 1945. Zadružno vodstvo ni verjelo, da bo odškodnina izplačana v bližnji prihodnosti, upalo pa je, da bo zadruga dobila ugodno obnovitveno ali investicijsko posojilo. Zadruga je več kot leto dni čakala, da ji republiška vlada z odločbo potrdi ugotovljeno vojno škodo. Ko odgovora ni bilo, se je obrnila na ministrstvo za industrijo in rudarstvo LRS ter ga prosila, naj ji »sporoči, kako je s to stvarjo«.10 Vendar tudi od tu ni bilo odgovora.

OBNOVA IN PRIČAKOVANJA Republiško ministrstvo za industrijo in rudarstvo ni izpolnilo načrta: v letu in pol se industrijska proizvodnja v Sloveniji ni dvignila »vsaj« do predvojne ravni. Zaradi splošnega pomanjkanja materialnih in denarnih sredstev, pičlih zveznih kreditov, zakasnelih trgovinskih sporazumov ter vrste drugih razlogov so bili konec leta 1946 obnovitveni rezultati pod pričakovanji. Proizvodnja v kovinski industriji je za deset odstotkov zaostajala za obsegom iz leta 1939. Kovinarska zadruga iz Krope je delila usodo podjetij, ki niso bila deležna različnih oblik državne pomoči, temveč sta bili popravilo poškodovanega inventarja in oživitev proizvodnje odvisni od razpoložljivih zadružnih sredstev ter prepuščeni iznajdljivosti vodstva in prizadevnosti zadružnih članov. Do 19. junija 1945 so zadrugo predstavljali ravnatelj Jože Gašperšič, trije člani načelstva: Alojz Pesjak, Filip Kavčič in Jakob Bohinc, predsednik nadzorstva pa je bil Jernej Praprotnik. 19. junija je Pesjaka v načelstvu zamenjal Miha Rajgelj. Konec leta 1945 se je načelstvo preimenovalo v upravni odbor, za njegovega predsednika je bil 21. novembra izvoljen Filip Kavčič. Zadružno vodstvo je že 24. maja 1945 obvestilo svojo nadrejeno oblast, to je odsek za trgovino in industrijo pri pokrajinskem odboru OF za Gorenjsko, da je njegova prednostna naloga obnoviti proizvodnjo vijakov.11 Lokalna oblast ji je obljubila vso pomoč. Pričakovala pa je, kot je junija med obiskom zadruge povedal sekretar okrajnega odbora OF Radovljica, da bo proizvodnja čimprej stekla, da se bo povečala in da bo zadruga izdelovala »solidno« blago.12 Prva velika ovira na poti do obnovitve proizvodnje vijakov je bilo premajhno število kvalificiranega

osebja. »Surovin imamo dovolj,« je zapisala zadruga v svojem poročilu sredi maja 1945, »nimamo pa mojstrov in ključavničarjev in sploh na stroje privajenih delavcev, ki bi lahko popravili poškodovane stroje in na novo organizirali proizvodnjo«.13 Odsek za trgovino in industrijo pri pokrajinskem odboru OF za Gorenjsko je zadrugi »svetoval in ji naložil«, naj v tem primeru »razpoložljive delavce rabi več kot osem ur«. Zadružno vodstvo je ta »nasvet« zavrnilo z utemeljitvijo, da je težko izvedljiv, ker je večina delavcev v proizvodnji starejših, »stalno bolehajočih, ki so za taka dela neuporabni«.14 Zato mu ni preostalo drugega, kot da doseže predčasen odpust nekdanjih delavcev, ki so bili takrat v partizanskih enotah ali enotah jugoslovanske vojske. Zadruga je vse poletje vojaškim enotam vztrajno pošiljala prošnje za demobilizacijo svojih članov. Ta prizadevanja niso prinesla pričakovanega izida. Neizpolnjen je ostal tudi načrt, da bi že v drugi polovici leta 1945 zaposlili več inženirjev za vodenje posameznih proizvodnih enot in učnega programa v strokovni šoli. Opravili so veliko razgovorov, dogovorili pa so se le z nekaterimi. Med njimi je bil tudi ing. Janez Šmitek iz Krope. Druga velika ovira, ki je preprečevala obnovitev proizvodnje v kovinarski zadrugi, je bilo pomanjkanje strojev, orodja in različnega materiala. Junija je zadruga dobila od Komande mesta Kranj precej potrebne opreme (hidravlično stiskalnico, kompresor, vrtalne in druge stroje, pogonske jermene itn.), tako da je že naslednji mesec usposobila kovalni stroj in več stiskalnic za matice. Avgusta je kupila nekaj elektromateriala v Ljubljani, s Strojno tovarno v Kranju pa se je dogovorila, da ji izdela svedre, nože in še drugo posebno orodje. V tem mesecu se je z več zagrebškimi podjetji dogovarjala za nakup orodnih strojev in stružnice, nekaj orodja in precej starega železa pa je dobila iz skritih zalog, ki jih je OZNA odkrila pri trgovcih na Vrhniki in drugod. Septembra si je zadruga izposodila radialni vrtalni stroj pri KID na Jesenicah. Bil pa je prevelik za njihovo delavnico, zato je morala popraviti starega. Septembra je naročila nekaj strojne opreme v Tovarni letal v Mariboru ter se lotila popravila dveh stružnic in stiskalnice za matice. Do decembra je zadruga dobila nekaj elektromotorjev iz Ljubljane, ni pa se ji posrečilo vrniti transformatorja z Jesenic. Železarna je na njene zahteve odgovorila, da bi to pomenilo ustavitev proizvodnje v več obratih. V drugi polovici leta 1945 so v zadrugi nadomestili še druge člene proizvodnega procesa, ki so bili med vojno pretrgani ali načeti. Zagotovili so manjkajoče surovine (palično ploščato železo, kisik, bukova drva, strojno olje itn.) ter obnovili poslovne stike s podjetji v Sloveniji in v drugih federalnih enotah. Na začetku decembra je zadružno vodstvo z zadovoljstvom ugotovilo, da so se njegova prizadevanja v celoti uresničila. Obnovilo je proizvodnjo vijakov in matic ter doseglo predvojno višino izdelanih ton blaga.15 V takratnih razmerah je bil to velik dosežek, zlasti če upoštevamo, da je zadruga sama zagotovila

potrebna sredstva v višini 598.980 din.16 V drugi polovici leta1945 je zadruga dosegla še eno »obnovitveno zmago«. Septembra je bil obnovljen redni pouk v njeni strokovni šoli, ustavljen leta 1942. V prvem razredu je bilo 20 učencev, od tega 17 vajencev. Ti so v poletnih mesecih obiskovali pripravljalni tečaj iz računstva in jezika, potem pa opravili sprejemni izpit. Kako pa je bilo z obnovo požganega žagarskega obrata in stanovanjske hiše? Junija 1945 je zadruga obnovo obeh objektov prestavila na kasnejši čas, češ da je za zadrugo pomembnejša obnova »splošnih družbenih objektov« v Kropi. Tudi v naslednjih mesecih zadružno vodstvo tega vprašanja ni načelo. Ko je decembra 1945 okrajni NOO zbiral prijave za obnovitvena dela v naslednjem letu, mu je zadruga sporočila, da »obeh poslopij na istem mestu ne bo obnovila«.17 Obnovo porušenega žagarskega obrata je prestavila v naslednje leto, končala pa naj bi se 30. junija 1947. Zadruga je predvidela, da bo za to naložbo potrebnih 490.500 din.18 Ob koncu druge svetovne vojne in v mesecih po njej so se v zadrugi večkrat vprašali, kakšne so njene možnosti v bližnji bodočnosti. Sprva so bila njena razmišljanja omejena na lastna hotenja in želje, konec leta 1945 pa so morali svoja pričakovanja povezati z deklariranimi družbenimi cilji in potrebami. Težišče proizvodnje naj bi ostalo na proizvodnji vijakov, to proizvodnjo pa naj bi dopolnili in posodobili, najprej z uvedbo proizvodnje svetlih in jeklenih vijakov. Zadruga se je zavedala, da mora za večjo in sodobnejšo proizvodnjo povsem spremenili notranjo in zunanjo podobo podjetja. Delala je načrte za gradnjo novih delavnic, skladišč, obratnih pisarn z izložbenimi prostori, šolskega poslopja in še drugih objektov. Pripravljala se je na mehaniziranje transporta ter nakup novih peči, kotlov in strojnih naprav, ki naj bi jih uvozili iz Zahodne Nemčije. Bila je pripravljena avtomatizirati proizvodnjo v obratu za umetno kovaško obrt, urediti strugo potoka Krope, povečati zmogljivosti tovarniške elektrarne, zgraditi sto stanovanj in začeti »permanentno« izobraževanje delavcev. Upoštevala je tudi, da bo morala, tako kot v preteklosti, nositi precejšnje breme stroškov za izboljšanje življenjskih razmer v Kropi. To je predpostavljalo dodatna sredstva za posodobitev cestnih povezav, vodovodne, električne in telefonske napeljave, zgraditev poslopja nižje gimnazije in zdravstvenega doma.19 Zadruga ni pozabila tudi na napredek v obratu v Kamni Gorici, kjer naj bi zgradili novo strojno delavnico.20 Vodstvo kovinarske zadruge je verjelo, da proizvodna usmeritev Plamena ustreza novim zahtevam. Računalo je, da bo v novi državi še večje povpraševanje po različnih vijačnih izdelkih ter žebljih. Število proizvajalcev tega blaga se je namreč zmanjšalo, podjetja so imela majhne zaloge teh izdelkov, večja možnost uvoza pa ni bila verjetna.21 Bolj črnogledo pa je bilo, ko se je primerjalo z lastniško strukturo konku29

renčnih podjetij, od katerih je v drugi polovici leta 1945 delala le Splošna stavbena družba v Mariboru, medtem ko sta največji tovarni v Novem Sadu zaradi pomanjkanja materiala začasno ustavili proizvodnjo. Konkurenčna podjetja so bila že v državnih rokah, kar je pomenilo, da bodo kmalu imela »marsikatero prednost pred našo zadrugo«.22 V zadrugi so verjeli, da imajo dovolj »sil, sposobnosti in izkušenj«, da se spustijo v tržno »tekmo« z državnim sektorjem. Zlasti še, ker naj bi nova gospodarska ureditev bolj podpirala sodelovanje med tržnimi tekmeci, zato da bi se povečala storilnost in dosegli še drugi učinki, ki bi bili v »prid narodov in državi«.23 V drugi polovici leta 1945 so zadružniki z mešanimi občutki spremljali družbene spremembe. Še vedno so bili pripravljeni verjeti parolam, da je »zadružništvo v državi cenjeno in poklicano k soustvarjanju novega reda« in na njih utemeljevati upanje, da bo zadruga lahko uresničevala svoje želje in potrebe. Hkrati pa je v njihovo zavest vse bolj prodiralo spoznanje, da so se stvari okoli njih začele hitro spreminjati in da je nastopil nov čas, v katerem bodo gospodarstvo urejala drugačna pravila kot v preteklosti. Nastajanje novega je predsednik upravnega odbora Filip Kavčič na novembrskem zasedanju zadružne skupščine predstavil z besedami: »…velike stvari so na kocki in vsi smo poklicani k odgovornemu delu.« Upoštevati je treba, je menil, da so »pomembne naloge pred njimi: vzajemnost, narodna strnjenost, edinost in bratstvo v državi.« Poročilo je končal z opozorilom, da lahko nov položaj prinese zadrugi tudi težave.24

PRILAGAJANJE NOVI GOSPODARSKI UREDITVI Zaradi nerešenih notranjih in zapletenih zunanjih razmer je morala oblast pristati na postopno uvajanje nove gospodarske ureditve. Poleti 1945 so ministrstva na novo registrirala podjetja, jih silila, da poročajo o svojem delu, ter sama začela razdeljevati blago. Septembra 1945 so v industrijo in še na nekatera druga področja uvedli mesečne proizvodne in finančne plane. Kovinska industrija je bila med panogami, ki so imele v prehodnem obdobju največ težav. Stalno in splošno pomanjkanje vseh vrst surovin, pomožnega in drugega materiala, strokovne delovne sile, denarnih in drugih sredstev je bilo deloma tudi posledica vojnih razmer. Veliko težav in zmede so povzročili novi gospodarski ukrepi. Podjetja so bila najbolj nezadovoljna zaradi neprestanega spreminjanja cen osnovnih surovin in nejasnih davčnih predpisov. Kovinska zadruga Plamen iz Krope ni prišla pod neposredni državni nadzor. S polnim delovnim časom (od 6. do 14. ure) je začela delati 14. maja 1945. Kot je zadružno vodstvo pričakovalo, je bilo povpraševanje po njenih izdelkih iz meseca v mesec 30

večje. Velika naročila niso prihajala le iz vseh delov Slovenije, temveč tudi iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Srbije; v Beogradu je imela zadruga svojega pooblaščenega prodajalca do začetka leta 1947. Poleti je bilo največ naročil za spojke in vijake za zidarske odre ter žeblje za čevlje, jeseni pa za smučarsko okovje in druge izdelke. Ob velikih in stalnih naročilih je proizvodnja »razveseljivo rasla«.25 Oktobra je zadruga sprejela potrebo po večji proizvodnji z uvedbo druge izmene in z avtomatizacijo nekaterih delov proizvodnje. Slednje je bilo potrebno zato, ker so ročni izdelki postajali predragi.26 Med težavami, ki so v drugem polletju 1945 bremenile proizvodnjo in poslovanje zadruge, sta izstopali dve. Prva je bila stalno pomanjkanje surovin (zlasti koksa in jekla), raznih potrebščin, orodja, strojev in kvalificirane delovne sile. Druga, nič manjša, pa je bilo neredno plačevanje prodanega blaga. Slednja se je pojavila julija 1945, ko je zadruga prodala za 810.000 din različnega blaga, plačano pa dobila le za 96.000 din. Za zadrugo je bil za tako stanje najbolj odgovorno ministrstvo za industrijo in rudarstvo LRS, ki je delovanje trga nadomestilo s sistemom »planske distribucije« blaga. Največji slabosti tega sistema sta bili prepočasno izdajanje nakazil za posamezno blago ter zamujanje pri določanju novih cen izdelkom. Zaradi opisanih pomanjkljivosti so še nekaj časa po koncu vojne veljale začasne prodajne cene izpred vojne, ki so bile za 150–200% nižje, kot pa bi morale biti v novih okoliščinah. Zadruga je zaman večkrat prosila nadrejeno ministrstvo, naj ji dopusti prosto prodajo posameznih izdelkov oziroma poveča njihove cene. Zaradi nerednih plačnikov je zadruga imela likvidnostne težave. Da je lahko redno izplačala mezde (nove mezde je zadružni sindikat potrdil 10. septembra 1945) in plače ter visoke prispevke za socialne in še druge dajatve, je morala zadruga avgusta, septembra in decembra najeti večmilijonsko posojilo pri Denarnem zavodu Slovenije. Pri obravnavi ukrepov nove oblasti, ki so v prvih povojnih mesecih usmerjali zadružno poslovanje, je treba začeti z draginjskimi razredi, uvedenimi konec junija 1945. Kropa je bila najprej uvrščena v tretji draginjski razred. To je med prebivalstvom povzročilo veliko negodovanje, saj je menilo, da sodi Kropa kot industrijski kraj v prvi razred.27 Nezadovoljstvo krajanov so delili tudi v Plamenu, saj je bil draginjski razred izhodišče za določitev urnih mezdnih postavk, ki so bile v tretjem razredu za tretjino nižje kot v prvem. Drugi ukrep je bila zamenjava denarja julija 1945. Po oceni Plamena tečaj rajhsmarke do dinarja (1 RM za 60 par) ni bil pravičen, saj ni ustrezal pravi vrednosti (precejšnjih) zalog izdelkov, železa ter tudi drugega premičnega in nepremičnega premoženja zadruge.28 Zaradi prenizkega menjalnega tečaja je zadruga izgubila del obratne glavnice. Tretji ukrep je bila valorizacija, s katero je nova oblast hotela preseči problem nerealnih vrednosti izdelkov in zalog pred julijem 1945, torej pred denarno reformo in

vodenjem knjigovodstva v dinarjih DFJ. V Plamenu je valorizacija trajala od decembra 1945 do sredine januarja 1946. Najprej so ocenili predvojne in medvojne naložbe, nato pa tovarniške zaloge pred 1. julijem 1945.29 Zadruga je morala na potrditev valorizacijskega poročila čakati do pozne jeseni 1946. To je bil tudi razlog, da so bilanco za leto 1945 obravnavali šele decembra 1946.

V PLANSKEM GOSPODARSTVU Leta 1946 je jugoslovansko gospodarstvo že dobilo obliko velikanskega podjetja, v katerem ni bilo nič prepuščeno naključju oziroma »stihijskemu« delovanju trga in nepredvidljivih ekonomskih zakonitosti. Najvišji zvezni in državni organi so začeli podrobno načrtovati proizvodnjo in razdeljevanje kakih 16 000 skupin izdelkov za vso državo, usmerjati denarne in druge tokove ter si podrejati vse oblike gospodarskega poslovanja. Podjetja so bila čisto na dnu tako hierarhično zasnovane ureditve. Državni organi so jim predpisovali proizvodne in druge načrte, določali cene izdelkom, plače zaposlenim, potrjevali ali namesto njih sklepali različne pogodbe in posle. Uvajanje planskega gospodarstva se je začelo s sestavljanjem gradbenega in proizvodnega načrta ter vpeljavo enotnega računovodstva in knjigovodstva, nadaljevalo s centralizacijo in spremembami v davčnem in kreditnem sistemu, sprejemom zakona o splošnem državnem načrtu in državnih organih za planiranje ter prizadevanjem za uvedbo enotnih cen za najpomembnejše izdelke. Julija 1946 je bila ustanovljena Uprava kovinske industrije LRS, to je t.i. administrativno operativni voditelj, ki je prevzel nadzorstvo in vodenje podjetij kovinske industrije. Tako kot za druga zasebna podjetja je bilo tudi za kovinarsko zadrugo iz meseca v mesec manj možnosti za samostojnejše odločanje. Lahko rečemo, da ji je zmanjkovalo časa za prilagajanje novim pravilom poslovanja, premalo pa je bilo tudi politične podpore. Februarja je zadruga dobila proizvodni načrt za prvo četrtletje, po katerem je morala izdelati 300 ton različnega vijačnega blaga in žebljev. Ta načrt je po besedah ravnatelja pomenil, da je bila zadruga »vključena v državni gospodarski načrt«. S tem so zadružniki dobili priložnost, da pokažejo »odločnost in oduševljenje za nov napredek« ter »veliko jasnost in načrtnost do vsake podrobnosti«.30 Marca je morala zadruga sestaviti proizvodni načrt za drugo četrtletje ter se vključiti v prvomajsko tekmovanje, v katerem so si podjetja zadala cilj, da bodo podaljšala obvezni delovni čas, izboljšala kakovost izdelkov, znižala proizvodne in druge stroške. Aprila je morala zadruga vpeljati obratne obračunske liste (OBOL). V tem mesecu so v Sloveniji načeli razpravo o novi ureditvi proizvodnje vijakov. V ta sklop sodi tudi ogled zadruge, ki ga je avgusta 1946 opravil Franc Leskošek, član najožjega slovenskega političnega vodstva in minister za industrijo in rudarstvo. Leskošek je ob

tej priložnosti zavrnil zadružne zahteve in grajal kakovost njenih izdelkov. V naslednjih mesecih se je morala zadruga odreči še zadnjim oblikam svoje poslovne samostojnosti. Dne 5. septembra 1946 je postala gospodarsko podjetje republiškega pomena, 5. novembra pa je sklenila pogodbo z Upravo kovinske industrije LRS. S to pogodbo se je zadruga obvezala, da bo v »vseh pogledih« izpolnjevala načrte in naloge Uprave ter po njenih naročilih sklepala pogodbe in pomagala drugim podjetjem. S to pogodbo je zadruga skrb za tekočo proizvodnjo prenesla na Upravo kovinske industrije LRS.31 Decembra 1946 je bilo nekaj zadružnih izdelkov (strojni žeblji za čevlje) že vključenih v popolno načrtno razdeljevanje. Do sredine leta 1947 je moral planski sistem dobiti svojo zaokroženo obliko. Da bi se to zgodilo, so glavne uprave, novi administrativno operativni voditelji, dobesedno zasipale podjetja z novimi zahtevami in obveznostmi. Podjetja so morala sestavljati dnevne plane o povečanju storilnosti in proizvodnje, znižanju polne lastne cene, proizvodnih in drugih stroškov, sprejemati večmesečne investicijske, finančne in druge plane, izdelati nove normative in o rezultatih podrobno obveščati pristojno glavno upravo. Iniciativni zadružni odbor za Slovenijo (IZOS) je januarja 1947 prekinil vse stike s kovinarsko zadrugo v Kropi. Čeprav je bila šele julija 1947 de iure vključena v državni sektor, pa je glavna uprava kovinske industrije LRS od nje zahtevala podobna poročila kot od državnih gospodarskih podjetij. Zadružna uprava se je znašla pred velikimi težavami, ko je bilo treba proizvodnjo meriti in načrtovati z novimi pokazatelji. Največ preglavic so ji povzročali finančni plan in normativi za izdelke. Tesnejša povezanost Plamena z državnim gospodarskim sektorjem je zadrugi zagotovila državna naročila. Takšen odnos pa je zahteval, da so imela državna naročila prednost pred drugimi naročili. Do sredine leta 1946 je zadruga še sprejemala vsa naročila, ki so prihajala iz vseh delov države. Ko pa je od državne uprave dobila veliko naročilo za stavbne žeblje za Bosno in Hercegovino, je morala druga naročila odkloniti. Konec septembra 1946 je imela zadruga za 99 vagonov naročil, to je skoraj za deset mesecev naprej. Leta 1946 naj bi bila proizvodnja v Plamenu za več kot 300 ton večja kot leta 1939 in znašala 1333 ton (400 ton vijakov, 700 ton žebljev, tirefondov in vijakov za železniške proge, 60 ton kovanih žebljev za gradbeništvo in 100 ton žebljev za čevlje).32 Tega načrta pa zadruga ni izpolnila. Količina izdelkov, po katerih je bilo povpraševanje največje, ni dosegla zahtevane ravni.

Preglednica 2: Proizvodnja glavnih izdelkov v Plamenu leta 194633 Izdelek vijaki in matice romarji drugi kovani žeblji zakovice

I. četrtletje 150 904 8304 134 532 18 010

II. četrtletje 135 422 12 774 53 042 49 532

Proizvodni plan Plamena za leto 1947 je bil manjši kot v preteklem letu in je znašal 1296 ton izdelkov (540 ton vijakov in matic, 42 ton romarjev in strojnih žebljev, 606 ton drugih kovinskih žebljev, 108 ton drugih izdelkov).34 Med letom se je pokazalo, da so potrebe po izdelkih, zlasti po planinčarjih, večje kot so načrtovali, zato so letni proizvodni načrt povečali; planinčarjev naj bi izdelali dvakrat več kot leto poprej. Leta 1947 je zadruga dobila veliko naročil. Med večjimi je bilo naročilo 250 ton vijakov in 180 ton tirefondov za železniško progo Šamac–Sarajevo, ki je prišlo maja 1947. Zadruga je že v prvem četrtletju zaostajala za proizvodnim planom za 4%, junija je bil zaostanek že 10%. Tudi izvozni načrti Plamena so ostali neizpolnjeni. Leta 1946 bi moral Plamen izvoziti 341 ton različnih planinčarjev ter 33 ton strojno in ročno kovanih žebljev.35 To pa se ni zgodilo. Pri načrtovanju izvoznega plana za leto 1947 je ministrstvo za industrijo in rudarstvo LRS zadrugi še posebej »priporočilo«, naj obnovi predvojni izvoz planinčarjev in stavbnih žebljev. Plamen je pripravil načrt, po katerem naj bi leta 1947 izvozil v tujino 67 ton izdelkov.36 V prvi polovici leta 1947 je Plamen zaman iskal primerne tuje kupce, ki bi bili pripravljeni z njim skleniti kompenzacijsko pogodbo. Leta 1947 se je kakovost Plamenovih izdelkov poslabšala,37 kar pa zagotovo ni bil vzrok za neuspeh na izvoznem področju. Problem je bil ekonomske narave. Za Plamen izvoz v Švico ali Švedsko cenovno ni bil izvedljiv, razen če bi si zagotovil subvencijo zvezne vlade v Beogradu, za kar pa skorajda ni bilo možnosti. Cenovno sprejemljiv je bil le izvoz (in z njim povezan uvoz) v Avstrijo. Toda razmere v tej razdeljeni državi so bile še zelo negotove, pa tudi povpraševanje po Plamenovih izdelkih ni bilo več tako veliko kot pred drugo svetovno vojno. Odločilnega pomena pa je bilo, da takšen posel ni ustrezal niti eni niti drugi državi. Avstrija je v tem času bolj kot žeblje potrebovala mast in olje, Jugoslavija pa papir, elektrotehnične in druge potrebščine. Glavni razlog za neizpolnjevanje proizvodnega načrta za leti 1946 in 1947 je bila nezadostna in neredna oskrba z osnovnimi surovinami, kot so bili kakovosten livarniški in kovaški koks, železo, različne vrste jekla, žica, šamotna opeka, nafta itn. Primanjkovalo je orodja in strojne opreme, najbolj za matice in za vlečenje žice. Ni bilo zadosti delovne sile, zlasti kvalificiranega osebja. Leta 1946 je bilo premalo strojnih ključavničarjev, orodjarjev ter k žebljarskim strojem priučenih delavcev. Zadruga v tem letu ni mogla za32

III. četrtletje 172 605 7 031 88 964 23 472

IV. četrtletje 164 000 8 906 78 493 32 703

Skupaj kg 622 931 37 015 364 031 114 717

posliti 96 novih delavcev in uradnikov, zaradi česar je morala uvedbo druge in tretje izmene prestaviti na poznejši čas. Do junija 1947 je bil primanjkljaj delovne sile odpravljen, saj se je število zaposlenih dvignilo na 319, kar je bilo več, kot so načrtovali za to leto. Ostal pa je problem mojstrov in kvalificirane delovne sile. Marca je podjetje prvič (junija pa drugič) zaprosilo za strokovnjake med nemškimi ujetniki, ki so bili sposobni za delo pri strojih. Velike težave je imela zadruga s prevoznimi in finančnimi sredstvi. Leta 1946 ni dobila investicijskega posojila, manjkajoča obratna sredstva pa je morala pridobiti s posojili pri Investicijski banki Jugoslavije, Državni hipotekarni banki in tudi pri članih zadruge. Do konca leta je dolg narasel na štiri milijone din. Likvidnostno stanje bi postalo kritično, če ne bi odlašala s plačilom valorizacijskega presežka cen (3,4 milijone din), davka za leto 1945 ter prispevka IZOS. Računski zaključek za leto 1945, ki so ga sprejeli šele decembra 1946, je pokazal še druge slabe plati finančnega stanja zadruge. Aktivna stran bilance zadružnega vodstva ni skrbela, saj je imela tri četrtine svojega premoženja naloženega v zalogah, zlasti v železu in obratnih potrebščinah. Skrbele je niso niti precejšnje terjatve do kupcev v tujini, ker je veljalo, da so »zanesljive«.38 Zaskrbljujoča pa je bila pasivna stran bilance, ki je pokazala, da zadrugi ostanejo premajhna sredstva za normalno poslovanje. Po zadružnem izračunu bi moral Plamen na leto ustvariti 5 milijonov din dobička, da bi mu na koncu ostal 1 milijon za nujne lastne potrebe. Tako pa je leta 1945 zadruga ustvarila 2,3 milijona din dobička, od česar ji je, zaradi velike (70%) obdavčitve in še drugih odtegljajev, ostalo le 20%. Šele februarja 1947 je republiško ministrstvo za finance nakazalo Plamenu milijon din na račun investicij v letu 1945 in 1946. To pa finančenga položaja ni izboljšalo, saj so kupci zelo zamujali pri izplačilih, republiški organi pa pri potrditvi novih cen. Da bi bile finančne razmere še težje, so aprila iz zadružnih vrst začele prihajati zahteve po izplačilu deleža. Do junija se finančno stanje zadruge ni popravilo, zato je Narodna banka njen račun začasno blokirala. Poseben problem so bile prodajne cene. Večino zadružnih izdelkov so prodajali še po cenah iz avgusta 1945, ki so bile izračunane na podlagi nižjih cen železa, kuriva in mezd. Postopek za pridobitev novih cen je bil dolgotrajen, saj je predlog najprej obravnavala Uprava kovinske industrije, potem odsek za kontrolo cen pri ministrstvu za industrijo in rudarstvo

in nato urad za cene pri predsedstvu vlade LRS. Šele aprila 1946 so zadrugi dovolili zvišanje cen za planinčarje in kladvice, septembra pa odobrili nove cene še za nekatere druge izdelke. Vodstvo Plamena se je po svojih najboljših močeh trudilo, da bi zagotovilo boljše možnosti za proizvodnjo in prodajo zadružnih izdelkov. Ta prizadevanja v glavnem niso bila poplačana. Leta 1946 si je Plamen zaman prizadeval, da bi mu železarna na Jesenicah vrnila med vojno izposojeni transformator. Brez otipljivega rezultata so bila tudi pogajanja za nakup koksa na Poljskem in Češkem. Leta 1947 je Plamen poskušal pridobiti brusilni stroj, ker brušenega materiala takrat ni bilo mogoče več uvoziti. V tem času je moral rešiti tudi problem nadomestne stiskalnice za matice, ker so se tiste v Kropi pogosto kvarile. Nadomestno stiskalnico, ki je bila sicer rabljena, so najeli v tovarni vagonov v Slavonskem Brodu. Zadruga je svoje strokovnjake poslala na oglede v sorodna podjetja. Leta 1946 je poslala ing. Karla Kunaverja v novosadsko tovarno vijakov z nalogo, naj prouči proces kurjenja z nafto pri stiskalnici matic. Naslednje leto pa je ing. Janezu Šmitku naročila, naj v isti tovarni preriše stiskalnico in valjalni avtomat. V zadružnem vrhu je 9. decembra 1946 prišlo do sprememb. Za predsednika upravnega odbora je bil izvoljen Anton Lazar, podpredsednik je postal Jakob Bohinc, tajnik pa Justin Ažman. Naloge tega upravnega odbora sta na začetku naslednjega leta prevzela likvidacijski odbor in strokovni svet, ki je delal po navodilih glavne uprave kovinske industrije. Ravnatelj Jože Gašperšič je še ostal, vendar njegov položaj ni bil več tako trden. Zahteve po njegovi zamenjavi, češ da novi čas zahteva nove ljudi, so prihajale od zunaj in od znotraj. 12. septembra 1946 je Gašperšič upravnemu odboru predlagal svojo razrešitev. Kot glavni argument je navedel zahteve po omejitvi pristojnosti ravnatelja. Potem ko upravni odbor njegovega predloga ni sprejel, je ravnatelj »priporočil« svojim kritikom, da naj v bodoče skrbneje pregledajo tiste strani zadružne kronike, na katerih so navedene pristojnosti vodstva zadruge.39 Leta 1946 so se zaostrili odnosi med zadružnim vodstvom in sindikatom. Zadružno vodstvo je menilo, da sindikat v zadrugi ne more imeti take vloge kot v državnem podjetju.

INDUSTRIALIZACIJA IN PRVI PETLETNI NAČRT Pospešena industrializacija je bila proces, s katerim naj bi druga jugoslovanska država v nekaj letih odpravila razvojni zaostanek in dohitela gospodarsko razvite države. V Sloveniji se je ta proces začel že v času obnovitvenih del, končal pa se je 8. julija 1947, ko je republiška skupščina sprejela zakon o petletnem planu za razvoj narodnega gospodarstva LRS v letih od 1947 do 1951. S tem zakonom je industrija republiškega pomena postala prednostno gospo-

darsko področje. Med posameznimi industrijskimi panogami naj bi se do leta 1951 najhitreje razvijali kovinska in kemična industrija. V kovinski industriji naj bi posodobili proizvodnjo, osredotočili zmogljivosti in jih »pravilno« razmestili. Ta panoga naj bi postala »baza« za razvoj drugih panog. O načrtih za posodobitev proizvodnje Plamena ter iskanju kraja, kjer bi zgradili novo tovarniško poslopje in upravne prostore, je pisala že Nada Holynski.40 Če strnemo njene argumentirane ugotovitve, potem lahko rečemo, da sta si stala nasproti dva načrta. Prvi je bil sad spoznanja zadružnikov, da se je treba prilagoditi novim zahtevam, sicer bo šel razvoj mimo njih ali pa jih bo povozil. Marca 1946 so na izredni skupščini Plamena podprli predlog, da je treba zgraditi novo tovarno z vsemi pritiklinami ob začrtanem industrijskem tiru v Lipnici. Ta načrt so hkrati z možnostjo, da ostane proizvodnja v Kropi in Kamni Gorici, zadružniki podpirali vse do vključitve podjetja v državni sektor. Drugi načrt je bil načrt republiškega ministrstva za industrijo in rudarstvo o združitvi vse slovenske proizvodnje vijakov v eni tovarni, ki naj bi se zgradila v Podnartu. Po ugotovitvah avtorice naj bi zadružniki o gradnji te tovarne prvič slišali na sestanku 26. junija 1946. Novembra istega leta pa so jim povedali, da je tovarna v Podnartu že v investicijskem načrtu za leto 1947. K povedanemu lahko dodamo še nekaj novih ugotovitev. Najprej o premestitvi zadružne proizvodnje v drug kraj. Kljub podpori IZOS je bil načrt Plamena za tovarno na novi lokaciji že od začetka obsojen na neuspeh. Za izdelavo idejnega načrta, za priglasitev del in pridobitev investicijskega posojila je Plamen potreboval soglasje pristojnega ministrstva. O tem pa ministrstrstvo ni bilo pripravljeno razpravljati, dokler Plamen ne zagotovi zadostnih denarnih sredstev in izboljša likvidnostnega položaja. Tega dejstva se je upravni odbor Plamena dobro zavedal.41 Načrt ministrstva za industrijo in rudarstvo za združitev vseh obratov za izdelavo vijakov in podobnih izdelkov v Sloveniji ter zgraditev nove tovarne v Podnartu je imel stvarno podlago. Združeno in sodobno opremljeno novosadsko podjetje Petar Drapšin je že leta 1946 začelo agresivno nastopati na jugoslovanskem trgu in si kot podjetje zveznega pomena prilaščati velik del razpoložljivih surovin in drugih potrebščin. V republiškem ministrstvu za industrijo in rudarstvo so izračunali, da je v državi prostora za dve, največ tri velika podjetja in da bi eno lahko bilo v Sloveniji. Če pa bi se za to odločili, potem bi morali združiti proizvodnjo vijakov na enem mestu, jo posodobiti in še pridobiti položaj zveznega podjetja.42 Zamisel o gradnji skupne tovarne v Podnartu je živela do poletja 1947, vendar očitno ni nikoli presegla idejnega okvira. Uprava kovinske industrije LRS se je izogibala razpravi o tem projektu celo ob obravnavi investicijskega načrta za leto 1947. Predstavniki Plamena so s tega sestanka poročali, da niso »dobili vtisa, da se državna tovarna vijakov v Podnartu za vsako ceno 33

forsira in da bi šla kovinska dejavnost iz Krope«.43 Februarja 1947 je predsednik te uprave predstavnikom Plamena sporočil, da bodo obrati v Kropi in Kamni Gorici ostali in da jih bodo posodobili. Na vprašanje o graditvi tovarne v Lipnici pa ni odgovoril.44 Opozoriti je treba, da je obstajala še tretja možnost za razvoj Plamena; zastopala jo je posebna komisija ministrstva za industrijo in rudarstvo LRS. V njej so bili Mirko Jamar, dr. Vaso Škapin, Dionizij Majer in drugi. Komisija je po ogledu Plamena ugotovila, da je njegova proizvodnja zastarela in da v bližnji prihodnosti ne bo mogel rešiti energetsko-pogonskega, kadrovskega, prometnega in stanovanjskega vprašanja. Predlagala je, naj se proizvodnja vijakov in žebljev prenese v tovarno verig v Lescah, v Kropi pa naj bi razširili obseg ročnega kovaštva ter se preusmerili na finomehaniko. Izdelovali naj bi precizna merila ali pa budilke in različne druge ure.45 Poudariti je treba tudi, da si je Plamen ne glede na obravnavane razvojne načrte, prizadeval povečati zmogljivosti obstoječih obratov v Kropi in Kamni Gorici. Leta 1946 si je zadal, da bo zgradil pisarniške prostore, skladišče in garažo. Po republiškem investicijskem načrtu za leto 1947 naj bi v Plamenu zgradili orodjarno, galvanizacijski oddelek, oddelek za vlečenje žice, internat in pisarniške prostore, v Kamni Gorici pa novo delavnico za ročno kovanje žebljev in skladišče.

PODRŽAVLJANJE Maja 1946 je ministrstvo za industrijo in rudarstvo LRS začelo pritiskati na Plamen, naj se prostovoljno vključi v državni sektor. Svoj pritisk je na različne načine stopnjevalo do konca leta, ko je zadruga popustila in na izredni skupščini sprejela sklep o izročitvi vsega premoženja državi. Podpis izročilne pogodbe, ki je eden od pomembnejših mejnikov v zgodovini Plamena, se je zavlekel do avgusta 1947. Ta proces je v svoji razpravi že osvetlila Nada Holynski.47

OPOMBE 1 2 3

Petletni plan razvoja narodnega gospodarstva LRS je odprl novo stran v razvoju Plamena. Do leta 1951 naj bi se njegova proizvodnja vijakov, žebljev in zakovic povečala za 50% in se dvignila na 2400 ton. V tem času naj bi Plamen znižal proizvodne stroške za 25% ter se postopoma preusmeril na izdelavo vijakov in matic. Teh naj bi do leta 1951 izdelali 1600 ton, kar je bilo trikrat več kot leta 1947. V prvi petletki je bila država pripravljena vložiti v Plamen znatna sredstva. Zgradili naj bi novo tovarniško poslopje z upravnimi prostori, garderobo in umivalnico v skupni površini 2000 m2.46

Poleti 1947 je Plamen prevzel del strojev in opreme iz podržavljenega žebljarskega podjetja Ivan Lazar iz Kamne Gorice. Ta ukrep je bil pričakovan že od jeseni 1945, ko je Plamen predlagal priključitev podjetja iz Kamne Gorice. Do tega pa takrat ni prišlo, ker taka rešitev ni ustrezala niti zaposlenim v podjetju Ivan Lazar niti okrajnemu ljudskemu odboru, ki je imel s tem podjetjem svoje načrte. Ker pa je podjetje v Kamni Gorici v naslednjem letu in pol poslovalo nerentabilno in vseskozi imelo velike težave s surovinami in prodajo svojih izdelkov, je moral okrajni ljudski odbor Jesenice popustiti in aprila 1947 sam predlagati njegovo priključitev k Plamenu. Plamen s takšno odločitvijo ni bil zadovoljen, ker je ljudski odbor sklenil obdržati mehanično delavnico. Tako je tudi ostalo.

5 6

9 10 11 12

Jože Prinčič, Slovenska industrija v jugoslovanskem primežu, Novo mesto 1992, str. 47. Janez Šmitek, Kroparska kronika NOB, Radovljica 1985, str. 76. Dopis Plamena Komandi vojne oblastri 4. jugoslovanske armade, 12.6.1945, Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL)–OLO Jesenice-Radovljica (RAD14), KLO Kropa, šk. 5. Seznam poškodb v OOF Radovljica, 8.8.1945, Zgodovinski arhiv Ljubljana ZAL–RAD–14, Obnova, šk.1. Janez Šmitek, 1985, op.1, str. 77. Zaključna analiza popisov strojev tovarne Plamen v Kropi, Arhiv republike Slovenije (AS) − Glavna direkcija kovinske industrije LR Slovenije (279), šk. 46. Poročilo o vojni škodi, 6.6.1945, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi (Arhiv KM), fond Zadruga I/ 1. Glej tudi: Zapisnik 21. seje načelstva Plamena, 27. 9. 1945, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946. Ocena vojne škode, AS − Ministrstvo za industrijo in rudarstvo LR S (226), šk. 209. Obnova industrije, AS − Planska komisija LRS (284), šk. 1. Vojna škoda na kovinski zadrugi Plamen, 19.9.1945, Arhiv KM, fond Zadruga I/1. Dopis Plamena ministrstvu za industrijo in rudarstvo LRS, 18.1.1947, Arhiv KM, fond Zadruga I/ 1. Zapisnik 15. seje načelstva Kovinske zadruge Plamen, 24.5.1945, Arhiv KM, Zapisnik sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1964. Zapisnik 16. seje načelstva Kovinske zadruge Plamen, 15.6.1945, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946. Dopis oddelku za trgovino in industrijo pri

14 15 16 17

18 19

20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30

POOF za Gorenjsko, 14.5.1945, Arhiv KM, fond Zadruga I/1. Prav tam. Zapisnik 58. redne skupščine Plamena, 8.12.1945, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov Plamena 1945−1946. Obnova industrije, 1946, AS-284, šk. 2. Podatki o splošnih prilikah, o stanju porušenosti, obnovi, gradbeni delavnosti in zmogljivosti v ONOO Jesenice, 12.12.1945, ZAL-RAD-14, Obnova, šk. 1. Obnova industrije, 1946, AS-284, šk. 2. Podatki o kovinski industriji, 1.3.1945, AS-226, fasc. 1, Zapisnik 21. seje načelstva Plamena, 27.9.1945, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946. Podatki o Kropi, 6.12.1945, ZAL-RAD-14, Obnova, šk. 1. Dopis Plamena odseku za trgovino in industrijo pri POOF za Gorenjsko, 14.4.1945, Arhiv KM, fond Zadruga I/1. Zapisnik 18. seje načelstva Plamena, 1.8.1945, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946. Prav tam. Zapisnik 57. redne skupščine Plamena, 17.11.1945, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov Plamena 1945−1946. Zapisnik 20. seje načelstva Plamena, 30.8.1945, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 26.11.1946. Zapisnik 5. skupne seje načelstva in nadzorstva, 4.10.1945, Arhiv KM, Zapisniki upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946. Uvrstitev trga Kropa v drugi draginjski razred, 10.7.1945, ZAL-RAD-14, Obnova, šk. 1. Zapisnik 58. redne skupščine Plamena, 8.12.1946, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov Plamena 1945–1946. Zapisnik 5. seje upravnega odbora Plamena, 17.1.1946, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946. Zapisnik 8. seje upravnega odbora Plamena,

31 32 33 34 35 36 37 38 39 40

41 42 43 44 45 46 47

28.2.1946, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946. Pogodba med Plamenom in Upravo kovinske industrije, 5.11.1946, AS-226, šk. 49. Proizvodnja leta 1939 in 1946, 27.10.1945, AS226, šk. 18. Letno poročilo za 1946, 25.2.1947, AS-226, šk. 12. Plan proizvodnje za 1947, 20.9.1946, AS-226, šk. 18. Izvoz za leto 1946, AS-226, šk. 2. Predviden izvoz podjetij kovinske industrije LRS v letu 1947, AS-226, šk. 2. Zapisnik obratne konference Plamena, 28.2.1947, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena 1946–1947. Zapisnik 58. redne skupščine Plamena, 8.12.1946, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov Plamena 1945–1946. Zapisnik 22. seje upravnega odbora Plamena, 12.9.1946, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946. Nada Holynski, Kako je bila ukinjena kovinarska zadruga Plamen v Kropi, v: Kroparski zbornik. Ob 100-letnici Plamena, Kropa, Radovljica 1995, str. 106–113. Zapisnik 23. seje upravnega odbora Plamena, 27.9.1946, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946.. Promemoria o položaju v jugoslovanski industriji vijakov, 14.6.1947, AS-279, š. 46. Zapisnik 27. redne seje upravnega odbora Plamena, 22.11.1946, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946. Zapisnik obratne konference Plamena, 28.2.1947, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena 1946−1947. Zaključna analiza popisa strojev tovarne Plamen, AS-226, šk. 46. Poročilo o planu modernizacije in izpopolnitve Plamena, 8.10.1947, AS-226, šk. 8. Nada Holynski 1995, op. 40, str. 106–113.

Mag. Tadej Brate

TEHNIŠKA OPREMLJENOST KOVAŠKE

ZADRUGE V V KROPI, KASNEJE TOVARNE PLAMEN OD NASTANKA DO PODRŽAVLJENJA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI UVOD Nastanek kovaške zadruge v Kropi in njena zgodovina sta bili – kot kaže – v zadnjih letih priljubljena tema raznih avtorjev. V Kroparskem zborniku najdemo obilico navedb, zapisov in opisov o nastanku zadruge, o ljudeh, ki so delali v njej, o proizvodih in taki ali drugačni zgodovini te svojevrstne tovarne. Avtorji so svoje delo vedno opravili korektno in njihove zapise je prav prijetno brati, saj povedo o zadrugi mnogo nenavadnega. Nekaj delovanja v zgodovini tovarne pa se je nekako izmaknilo proučevanju in objavi. Tako ugotavljamo, da je zelo malo ali pa sploh nič preštudirano in zgodovinsko obdelano področje tehniške opremljenosti zadruge, razvoj nabave opreme in strojev ter uporabe delovnih sredstev. Prav področju tehnike in tehnologije so se dosedanji avtorji zapisov zgodovine zadruge in drugi pisci ogibali tako temeljito kot hudič križa! Le zakaj? Na prošnjo sodelavcev Kovaškega muzeja v Kropi sem prevzel nalogo preučiti in zapisati vse,

kar je mogoče najti in izvedeti o tehniški opremljenosti zadruge, o orodnih strojih za proizvodnjo in vzdrževanje, njihovi uporabi, zastarelosti ali sodobnosti itd. Nadvse zanimiva naloga, sem si mislil in zagrizel v dokumentacijo. Pa bolj ko sem grizel, manj sem pregrizel! Šment, šele sedaj mi je začenjalo postajati jasno, zakaj so se drugi avtorji ogibali te teme ali pa se vrteli okoli nje kot mačka okrog vrele kaše. Je pa bila ta kaša res vrela, pa še popoprana povrhu! Raziskovalce zgodovine kovaške zadruge je zanimalo vse povprek, od ljudi, njihovega življenja in usod, do komerciale, izkoriščenosti podjetja, posebnosti, izdelkov itd. – le strojev se niso dotikali, saj je bilo to področje v resnici skrajno neurejeno, podatki o njem pomanjkljivi, zapisi in viri dokaj nepopolni. Največji problem so informacije, ki se med seboj ne ujemajo in dajejo občutek zmede. Prav tako v starih dokumentih ni enotnega poimenovanja strojev, kar vodi k dvoumnosti ali pa k upravičenim dvomom o različnosti oz. enakosti naprav.

TERMINOLOGIJA OZ. POIMENOVANJE STROJEV IN NAPRAV Posebna težava pri pisanju je bila prvenstveno slovenska strokovna terminologija, ki je bila v prvih letih po prvi svetovni vojni dobesedno še v plenicah. V avstro-ogrski državi so bila imena strojev skoraj praviloma v nemščini. Naši ljudje, mnogi nevešči nemščine, so nemške izraze predelali za lastno uporabo in lažjo izgovarjavo. Poslovenjenja imen strojev takrat skoraj niso poznali. Naj navedemo nekaj najznačilnejših izrazov: dreponk, iz nem.: die Drehbank = stružnica frezmašina, iz nem.: die Fräsmaschine = rezkalni stroj hoblmašina, iz nem.: die Hoblmaschine = skobeljni stroj bormašina, tudi borverk, iz nem.: die Bohrmaschine, das Bohrwerk = vrtalni stroj , borverk je veliki vrtalni stroj fedrhamer, iz nem: der Federhammer = vzmetno kladivo, šnajtklupna, iz nem.: die Gewindeschneidvorrichtung = vreznica za navoje šubler, iz nem.: die Schublehre = kljunasto merilo Itd., itd.,… spisek se vleče v neskončnost. Naj opozorimo na potrebo, da bo treba v bližnji bodočnosti izdelati slovar slovensko-nemških tehniških popačenk, ki naj bi kasneje pripomogel k dešifriranju starih zapisov. Poimenovanja strojev v spiskih kovaške zadruge so bila v raznih primerih različna, v popisih so manjkale oznake, ime proizvajalca, letnica izdelave, tovarniška številka in posamični tehniški opisi strojev. Vsemu temu očitno ni nihče posvečal večje pozornosti, saj se je zdelo, da vsi vse razumejo – seveda v tistih časih. Dober dokaz za to obupno stanje so uradni spiski strojev, med katerimi še leta 1936 najdemo nekatera poimenovanja v nemščini, pa še ta neredko nepravilno zapisana ali v komaj razumljivi obliki. Nihče ni posvečal pozornosti pravilnemu poimenovanju strojev v slovenščini. Srečni okoliščini gre zahvala, da je bil avtor teh vrstic v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nekaj časa zaposlen v tovarni lokomotiv v Floridsdorfu na Dunaju in se tam naučil štokglajzarske delavniške nemške latovščine starih mojstrov. Šele na osnovi teh znanj je bilo mogoče nekatera poimenovanja strojev vendarle dešifrirati, v nekaterih primerih pa o njih intuitivno sklepati. Šele temeljit študij proizvodne tehnologije in zaporedje uporabe strojev sta končno nakazala smer za njihovo pravilno poimenovanje v današnji terminologiji. Ne glede na dokaj temeljit pristop k raziskavi napake niso izključene, zato vljudno prosimo bralce, ki bi jih našli, da nam jih blagohotno odpustijo in sporočijo popravke. Stroje in naprave smo poimenovali z današnjo tehniško terminologijo, v oklepajih pa so izjemoma zapisana tudi nekatera lokalna (do38

mača) ali pa nemška poimenovanja, ki so običajno komplicirana. Zapisi so urejeni tako, da omogočajo nedvoumno razumevanje zapisanega, pa čeprav zaradi različnih virov prihaja morda do podvajanja ali nejasnosti (npr. nabava dizelskega motorja in druge lokomobile). Na take primere posebej opozarjamo, rešljivi pa bodo morda nekoč v bodočnosti. Žal se v nekaterih primerih nismo mogli znebiti dvoumnosti zapisa predvsem zato, da smo ohranili domače, lokalno slovensko poimenovanje. Tako najdemo v zapisu mdr. »stroj za pobijanje«, kjer pa je seveda mišljen stroj za pobijanje (potolčenje) glave žeblja, ne pa za neko dejansko pobijanje vsega živega tam okoli! Kar pa se tiče »brusnic«, so to po naše tiste rdeče jagode, ki rastejo v gozdu in so primerne za izdelavo marmelade, hkrati pa so seveda mikavnejše od kroparskih, na katerih se je brusilo to in ono. Poimenovali bi jih verjetno lahko tudi brusilnice, brusilke ali brusniki, pa tudi brusilni stroji. Temeljni problem splošnega poznavanja strojnega parka tovarne je bil tudi v tem, da strojem oz. njihovim opisom in zapisom o njih nihče ni posvečal posebne pozornosti. Le zakaj bi jo, saj so stroje vsi vendar dobro poznali. Če je kdo zapisal npr. »stružnica v orodjarni«, se je vendarle točno vedelo, za katero stružnico gre. Za tisto v orodjarni, mar ne? Saj vsi vedo zanjo! Vedo že, vedo, pravzaprav so vedeli to TAKRAT, ne pa DANES! Ali je šlo za majhno ali veliko stružnico, morda za revolversko, preprosto z enim vretenom in brez Nortonovega zobniškega predležja, ali pa morda z Nortonom in možnostjo rezanja navojev, s pogonom s transmisijo ali posamičnim elektromotornim pogonom itd.? Kdo ve? Opisovalci strojev in orodja so bili mnogokrat zelo nenatančni, pravzaprav kar površni, kar dokazujejo posnete fotografije delovišč v primerjavi z zapiski. Neredko se slike z delovišč bistveno razlikujejo od tega, kar je zapisano na inventarnih spiskih. Ko zberete vse dosegljive podatke in jih primerjate z ohranjenim slikovnim materialom, pa dobite tako zmešnjavo, da se je Bog usmili. Da bi vendarle stvari nekako prišli do konca, je bilo treba reči bobu bob in pač nekje začeti.

POGLED V OHRANJENO DOKUMENTACIJO Kot temeljno izhodišče raziskave smo vzeli inventarno listino s popisom vseh strojev in predmetov tovarne iz obdobja kmalu pred drugo svetovno vojno. Inventarni spisek ima datum Kropa, 5.3.1936 in podaja vrednosti vseh premičnih predmetov in naprav v kovaški zadrugi. To je bil čas svetovne gospodarske krize, ko si tovarna ni mogla nabavljati veliko novega. Enako velja tudi za čas druge svetovne vojne in čas po osvoboditvi, ko nabav novih strojev sploh ni bilo. Iz vsega lahko sklepamo, da je bila tovarna nekako na vrhuncu strojno-tehnične opremljenosti v času kapitalizma. Šele dolga leta po osvoboditvi so nastale nove možnosti za širitev in modernizacijo

proizvodnje, kar pa je že časovno področje, ki je izven okvira naših tokratnih raziskav. Inventarni spisek smo obdelali tako, da smo iz njega izločili vse tisto, kar s proizvodnjo nima neposredne zveze (stoli, mize, blagajne, fotelji, kanapeji, stenske ure, peči, svečniki, koši za papir in druga, v glavnem pisarniška navlaka), nato pa smo po letnicah nabave razvrstili in popisali vso tehniško opremo tovarne. Vse skupaj smo primerjali z zapiski o kroniki podjetja in fotografijami – in rezultat, ki smo ga dosegli, se zdi kar v redu. Res je, da nikoli do zadnje potankosti ne bomo vedeli prav za vse stroje, njihov izvor in starost, toda v temeljnih obrisih nam bo postalo jasno, kako je rasla opremljenost tovarne in s kakšno tehniško opremo je izdelovala končne izdelke – to pa je ob nepopisni zmedi podatkov vendarle nekaj! Vse kaže na to, da so v zadrugi kupovali večinoma rabljene stroje, torej stroje iz druge roke. S tem so si zmanjševali stroške nabave, v spisku pa so večji stroji, ki so bili nabavljeni novi, navadno označeni z besedico nov. Toda teh je bilo razmeroma zelo malo, kar je seveda razumljivo, če poznamo težke razmere, skozi katere se je kovaška zadruga morala prebijati v času svojega delovanja. K omenjenemu inventarnemu spisku smo dodali še vse tiste nabave strojev in tehniških naprav, ki smo jih evidentirali iz zapisov v kroniki podjetja. Seveda je bilo treba skrbno paziti, da se ob tem informacije niso podvajale in bi nazadnje imelo podjetje po tem zapisu dvakrat več strojev kot v resnici. To nevarnost smo, kot kaže, izključili.

IZLOČANJE STARIH STROJEV IZ PROIZVODNJE Za konec vseh pojasnil pa še pomembno opozorilo. Pri pisanju so nam bili na voljo le podatki o nabavah strojev, ničesar pa ni bilo mogoče izvedeti ali najti o izločanju strojev iz proizvodnje. Kaj se je zgodilo s starimi in odsluženimi stroji, lahko le ugibamo. Glede na ustaljeno prakso, da je zadruga večinoma kupovala rabljene stroje, so zagotovo stare stroje po določenem času zavrgli med staro železo. Vprašanje je, kdo bi takrat bil tako naiven in odkupil do konca izrabljen in zastarel stroj za svojo proizvodnjo. Prav gotovo so vsi stari stroji končali v »reni« železarne na Jesenicah kot surovina. Nikjer pač ni podatkov, da bi kdo odkupoval stare stroje ali odpadne surovine od kovaške zadruge. Pri spisku nabav strojev je torej treba vedeti tole: ob nabavi sodobnejšega stroja se je starejši stroj, ki je opravljal enako ali podobno delovno funkcijo, moral umakniti iz proizvodnje. Zdi se verjetno, da so stare stroje hranili še nekaj let, predvsem za rezervne dele za stroje istega tipa, ki so še bili v uporabi, nato pa so jih razdrli in odprodali kot staro železo. Glede primerjave slikovnega materiala iz različnih časovnih obdobij sklepamo, da so nekako po prvih petnajstih letih delovanja zadruge začeli z

občasno zamenjavo starih strojev z novimi. Žal točne dinamike zamenjav strojev in naprav nimamo in se moramo zadovoljiti z domnevo »nov stroj v hišo, stari stroj iste vrste pa ven«. Če bi le seštevali vsakoletne nabave strojev in ne bi upoštevali stalnega odpisa, bi ob začetku druge svetovne vojne imela kovaška zadruga v Kropi v uporabi vsaj toliko strojev kot železarna Jesenice, če ne celo več! Takega stanja pa v Kropi seveda nikoli ni bilo.

NASTANEK KOVAŠKE ZADRUGE O nastanku kovaške zadruge v Kropi je bilo napisanega že dovolj, zato je to področje zgodovine razmeroma dobro znano. Ne glede na to si bomo dovolili vendarle na kratko obuditi spomin na tiste čase, saj menimo, da je ta zapis pomemben za razumevanje celotnega razvoja podjetja, obenem pa bi radi opozorili na dejavnike, ki so pripeljali tako daleč, da se je organizacija kovaške zadruge Kroparjem vsiljevala kar sama po sebi. Nadvse pomembno je dejstvo, da je na Gorenjskem stoletja dolgo tekla železarsko-kovaška obrt ne glede na nenavadno okoliščino, da v teh krajih pravzaprav sploh ni bilo rudnikov v tisti obliki in obsegu kot to velja za takšna podjetja v tujini. Klasična rudnika z rovi in ustreznimi transportnimi napravami sta bila rudnika železove rude v Savskih jamah in rudnik mangana na Begunjščici. Kasneje je nastal še rudnik živega srebra v Sv. Ani pod Ljubeljem – in konec! Nadvse zanimivo je dejstvo, da so potrebe po surovini, torej rudi, zadovoljevali v največji meri s kopanjem v rudosledih, jamah in zemeljskih razpokah z navadno najprimitivnejšimi sredstvi. Prevladujoči bobovci (limonitna železova ruda), na katerih je temeljilo gorenjsko železarstvo, so bili sorazmerno bogati z železom in lahko taljivi v primerjavi z drugimi železovimi rudami, vendar so se nahajali le v manjših koncentracijah po kraških razpokah in breznih. Lopata, rovnica in kramp, vedro, vitel, nekaj vrvi in desk ter podpornega lesovja, nabranega v okolici, je bila vsa rudarska tehnologija skozi stoletja. Ko je v kaki razpoki zmanjkalo rude, si rudar s tem ni preveč belil glave in se trudil, da bi kopal dalje v goro, temveč je poiskal drugo najdišče. Očitno je ta filozofija pridobivanja rude več stoletij zadovoljevala potrebe po rudi v tisti meri, kot so je bile sposobne predelati lokalne fužine. Obstajali so sicer poizkusi vrtanja globoko v goro (mdr. pri Kamni Gorici), ki pa so se končali neuspešno. Očitno je geološka struktura Gorenjske takšna, da tu ni pričakovati večjih koncentracij železove rude, primerne za obsežnejši rudarski odkop in predelavo. Z nastankom industrijske revolucije in industrializacijo v 18. stoletju, še močneje pa v 19. stoletju, tak način pridobivanja rude ni bil več ne rentabilen ne mogoč. Pravzaprav se zdi prav čudno, da je Kropa s svojimi fužinami in ročnimi kovači zdržala pritiske 39

množične izdelave železa po nizkih cenah svetovne konkurence vse do konca 19. stoletja, prav tako pa tudi konkurence cenene strojne izdelave žebljev, ki se je že širila v svetu. Kot kaže, je v našem primeru šlo za vztrajanje pri starem načinu dela predvsem na račun nizkega zaslužka delavcev in s tem povezane kvalitete življenja, za katero pa vemo, da je bila takrat na zelo nizki stopnji. Zdi se, da sta bila glavna vzroka za propad gorenjskega železarstva prav trmasto vztrajanje pri starih delovnih postopkih, obenem pa zanemarjena skrb, da bi se na Gorenjskem odprl rudnik kvalitetne železove rude, ki bi zadovoljeval potrebe gorenjskega železarstva in s tem kroparskega žebljarstva še v prihodnje. Res je tudi, da na Gorenjskem ni bilo mogoče najti večjih oz. pomembnejših zalog železove rude, ki bi se jih splačalo izkoriščati s sodobnimi rudarskimi metodami. Temeljna surovinska baza se je izčrpala oziroma je dajala le še zanemarljive količine železa, ki v množični proizvodnji 19. stoletja ni imela več kaj iskati na tržišču.

1883 Poizkus ustanovitve Zveze kovaških mojstrov ni bil uspešen, je pa nakazal smer razvoja dogodkov.

Ker kovači pač niso znali početi drugega kot kovati, so se trmasto oprijemali svoje obrti. Tako je nastanek kovaške zadruge logična posledica tedanjega stanja, splošnih veščin in izobrazbe domačih ljudi. Vse kaže, da preprosto drugače ni moglo biti, zadruga pa je le posledica in nadaljevanje večstoletnih tradicij na področju obdelave, predelave in oblikovanja železa. Namesto da bi še naprej kovali svoje, doma pridobljeno železo, je bilo treba poseči po polizdekih drugih proizvajalcev železa in jih s svojim delom in znanjem oplemenititi tako, da so spet dajali zaslužek kot nekoč. Kot kaže, je ta preobrazba kljub izrednim težavam in žrtvam kroparskim kovačem dobro uspela ter ohranila obrt in večstoletne mojstrske spretnosti prav do sedanjosti.

1896 Delalo se je le v vigenjcih, saj tovarniških prostorov zadruga še ni imela. Nabavili so: dvanajst primežev.

INVENTARNI PREGLED NABAVLJENE STROJNE OPREME, UREJEN PO LETIH NABAVE (sestavljeno na podlagi inventarne listine z dne 5. 3. 1936 in kronike podjetja) s pomembnejšimi opombami iz zgodovinskega razvoja tovarne) Da bi nekako pojasnili, kaj se je dogajalo v kovaški zadrugi, kako je napredovala in se razvijala, smo pripravili kronološki pregled nabav in dobav strojne opreme v polstoletnem obstoju tovarne. V naslovu omenjeni spisek strojev nam je bil v temeljno oporo in tako smo lahko spremljali vzpone in padce podjetja, ki so nastajali deloma po lastni krivdi, večinoma pa zaradi svetovnih dogodkov (vojne, gospodarska kriza itd). Čeprav morda ta metoda raziskave ni najidealnejša, se zdi zaradi velikega pomanjkanja ustreznih virov za raziskavo edina primerna.

1894 Dne 16. novembra 1894 je bila ustanovljena Prva zadruga za žebljarski obrt in druge izdelke v Kropi. Petnajst obrtnikov, žebljarjev in posestnikov je prijavilo skupaj 112 deležev po 100 goldinarjev, in sicer v denarju, pa tudi v surovinah ali v ognjiščih (1 ognjišče = 100 gld = 1 delež). 1895 Dne 1. maja 1895 je bil prvi občni zbor zadruge, delati pa so začeli naslednjega dne na desetih kovaških ognjiščih na raznih deloviščih v vigenjcih. Več let je zadruga odkupovala ognjišča (ješe) in do leta 1920 odkupila večji del še delujočih ognjišč v Kropi in Kamni Gorici (37 od 55, kolikor jih je bilo ob koncu 19. stoletja).

1897 Ker je Spodnja fužina nehala obratovati, so jo postopno odkupili in začeli graditi tovarniške prostore. Obstoječa vodna moč je bila namenjena pogonu strojev v tovarni. Nabavili so: vrtalni stroj, ročni vrtalni stroj, štiri primeže. 1898 Zadruga je spet odkupila 12 ognjišč (ješ) in Srednji mlin. Nabavili so: ročno stiskalnico, tehtnico za tehtanje do 50 kg. 1899 Poleg novih pravil dobi podjetje novo ime: Prva žebljarska in železoobrtna zadruga v Kropi in Kamni Gorici. Nabavili so: štiri velike štoke za tračnike v skladišču v Kamni Gorici, štiri štoke za tračnike v kovačiji v Kamni Gorici. 1900 Z posojilom Cesarsko-kraljevega obrtno pospeševalnega urada v višini 10 000 gld so pripravili program za nabavo novih strojev, odkupili pa so tudi 27 deležev Spodnje fužine. Večjih nabav to leto še ni bilo.

1901 Kot kaže, so bili prvi stroji že nabavljeni, a ni jih bilo mogoče namestiti na novo delovišče, ker zadruga Spodnje fužine še ni imela v celotni lasti. Nabavili so: peč za ključavničarje, nakovalo, težko 151 kg, nakovalo, težko 76 kg, srednje veliko peč za delo pri stiskalnici. 1902 Končno je bila dograjena in odprta prva tovarniška zgradba. V njej je bila nova strojna delavnica. Nabavili so: kovaško kladivo, verjetno težko ročno kladivo (ni opisa), tri brusilne stroje. 1903 Odkupljenih je bilo še zadnjih 16 deležev Spodnje fužine, Florjančnekov vigenjc pa preurejen v delavnico za izdelavo verig. Nabavili so: srednje veliko frikcijsko (torno) stiskalnico, ekscentrično stiskalnico št. 3, ventilator z vgrajenimi krogličnimi ležaji, mali ventilator, večjo stružnico, transmisijo, voziček za rezanje. 1904 Nabavljeni so bili le štirje mali štoki za tračnike v Kamni Gorici. 1905 Kupili so Spodnji mlin in nabavili vzmetno kladivo AJAX velikosti št. 1. 1906 Tega leta so v Kamni Gorici zgradili skladišče in uredili zadružno pisarno v Spodnjem mlinu v Kropi. Nabavili so: ekscentrično stiskalnico št. 2, škarje za rezanje pločevine deb. do 11 mm, Scherb Brüder, Dunaj, dva kompletna brusa, primež, tri nakovala za ključavničarje, dve ključavničarski mizi, tehtnica za tehtanje do 250 kg za skladišče v Kamni Gorici, deset velikih štokov za tračnike v Kamni Gorici, eno toporiščno kladivo, Schoeler und Co., Unzmarkt. 1907 Kupljen je bil dizelski motor, izdelek podjetja Plewa Emil z Dunaja (imenovan motor na surovo olje) moči 20 KM, za dodatni pogon strojne delavnice s transmisijskim pogonom strojev in urejena ključavničar-

ska delavnica. Zdi se, da je bil dizelski pogon drag in problematičen, zato so ga čez 10 let odprodali. Najverjetneje je bil motor dejansko nabavljen leta 1908, leto 1907 pa je le leto njegove izdelave, kar vnaša določeno zmedo med podatke iz kronike. Verjetno je večino njegovega dela prevzela kasneje dobavljena parna lokomobila. Nabavili so: ekscentrično stiskalnico (škarje) št. 1, Scherb Brüder, Dunaj, tehtnico za tehtanje do 250 kg za skladišče v Kamni Gorici, dvanajst velikih štokov za tračnike v kovačijah v Kamni Gorici, komplet vodne turbine z gonilnikom in jermenico za elektrarno v Kropi. 1908 Pomembna pridobitev za tovarno je bila montaža francisove horizontalne vodne turbine moči 39 KM, ki jo je izdelala Strojna tovarna Leobersdorf pri Dunaju (Leobersdorfer Maschinenfabrik) s pripadajočim dovodnim kanalom pogonske vode. Turbina je dolga leta gnala stroje vse tovarne. Gnala pa je tudi dinamo za proizvodnjo enosmernega toka (tehniške podrobnosti niso znane), toda le za potrebe razsvetljave. Sprva so z obločnimi svetilkami razsvetljevali le svoja delovišča. Namesto mehov so uvedli ventilator, ki je enakomerneje vpihoval zrak v kurišča. Po nekaterih virih naj bi se je to zgodilo šele leto kasneje, kar pa je manj verjetno. Odkupili so tudi ješe v Pungartu in Na mlečju, koliko jih je bilo, pa se ne ve. Nabavili so: ekscentrično stiskalnico št. 4, Scherb Brüder, Dunaj, ekscentrično stiskalnico št. 5, Scherb Brüder, Dunaj, dve tehtnici za tehtanje do 550 kg, tri večje štoke za tračnike, ključavničarsko mizo, sedem velikih štokov za tračnike za skladišče v Kamni Gorici, šestnajst velikih štokov za tračnike v kovačijah v Kamni Gorici, transmisijo s predležjem za HE Kropa, peresno oz. vzmetno kladivo, izdelek podjetja Anton Žabkar, Ljubljana. 1909 Nabavili so: tri peči za segrevanje odkovkov za kladiva AJAX, ventilator na krogličnih ležajih, Lehman und Leyrer, Dunaj, aparat za prečiščevanje olja, dve dvigalki, stroj za robljenje, dve transmisiji, ključavničarsko mizo opremo ročnega orodja za mizarsko delavnico. 41

Vgrajena je bila francisova vodna turbina, izdelek Strojne tovarne Leobersdorf pri Dunaju z dovodnim kanalom in pripadajočo transmisijo za pogon strojev. 1910 Nabavili so: brusilni stroj. Nabavljene naj bi bile še škarje za železo in stroj za kalibriranje verig, a jih v popisu iz leta 1936 ni! 1911 Pomembno za razvoj tovarne je bilo odprtje Obrtno nadaljevalne šole, ki je skrbela za bodoči kader tovarne. Nabavili so: peč (očitno gre za peč za segrevanje odkovkov, vendar ne vemo, za kaj je bila uporabljena in kje; predpostavljamo, da gre za peč za segrevanje odkovkov za eno od AJAX kladiv), vodno turbino za vodno žago v Kropi, stroj za preizkušanje (verjetno kalibriranje) verig. V kroniki se omenja nakup vzmetnega in padnega kladiva, ki pa se v inventarnem spisku nabav strojev do leta 1936 pojavita se šele leta 1912. 1912 Zgradili so novo dodatno skladišče, saj so naročila zaradi balkanske vojne naraščala ne glede na to, da se je na območjih vojskovanja ustavila vsa prodaja kovaških izdelkov. Nabavili so: vzmetno kladivo AJAX velikosti št. 2, Schmidt Rudolf und Co., padno (zapisano: padalno) kladivo, Thiemer Max und Co., Dresden, ekscentrično stiskalnico oz. škarje št. 2, Scherb Brüder, Dunaj, večji štok za tračnike, pet velikih štokov za tračnike v kovačijah v Kamni Gorici, stroj za špičenje kladvic (stroj za izdelovanje konice tračnikov), brusilni stroj, Dania Ernest, Dunaj, strojno kladivo (? morda vzmetno kladivo – ni točnejših podatkov), Roth A.G., frikcijsko (torno) stiskalnico, Scherb Brüder, Dunaj. 1913 Dograjen je bil nov strojni obrat ob potoku. Podjetje je poleti t.l. prejelo ponudbo g. Erhardta Künzla iz Arlberga, da ta prodaja svojo tovarno žebljev v Schlaggenwaldu na Češkem. Ko je vodstvo proučilo vse informacije in dobilo ustrezen brezobresten kredit, se je na hitro odločilo za nakup. Skupaj 18 na novo nabavljenih strojev se pojavi v obratovanju naslednje leto. Nabavili in postavili v obrat pa so: malo torno (frikcijsko) stiskalnico, malo peč za stiskalnico, kovalni stroj (hammermaschine), 42

večji pobijalni stroj, tri vozičke za prevoz koksa, kladivo za kovanje verig, Semler Simon, škarje za železo, Schulz und Goedel. 1914 Stroji iz Schlaggenwalda so prispeli 18. aprila t.l. Postavili so jih v nov, prav zanje sezidan objekt. Strojna oprema tovarne se je močno povečala, proizvodne zmogljivosti pa tudi, kar je bilo pričakovati. Prva svetovna vojna oz. vojaška industrija sta terjali vedno več izdelkov in podjetju je šlo prav dobro. Ob novem obratu so postavili še manjšega za strojno ključavničarstvo oz. orodjarno. Iz Krope so mobilizirali 42 ljudi, od tega polovico zadružnih delavcev. Nabavili so: peč za segrevanje odkovkov za AJAX kladivo, padno kladivo, škarje za rezanje železa (profilov?), ventilator z vgrajenimi krogličnimi ležaji, štiri manjše pobijalne stroje, tri večje kovalno-pobijalne stroje dva kovalna stroja brez pobijanja, stroj za mrzlo špičenje, stroj za mrzlo cvikanje (odsekavanje), stroj za ravnanje žice, dve železni brusnici (brusilki), brusilni stroj, manjšo stružnico, skobelni stroj šeping, večji vrtalni stroj, manjši vrtalni stroj, rezkalni stroj (stroj za frezanje), dve tehtnici za tehtanje do 250 kg, dvigalnik, transmisijo. 1915 Vojna je stvari v veliki meri postavila na glavo. Sedaj je bilo naročil in dela preveč, ljudi pa premalo. Tovarno in delo v njej je nadzorovala vojska in kaznovala vsakogar, kdor je kršil disciplino. Nabavili so: veliko peč za stiskalnico, vzmetno kladivo AJAX velikosti št. 2, dva brusilna stroja, tri sode za luženje žice, peč in kotel za žarenje žice, transmisijo. 1916 Vojna je še trajala in dela je bilo dovolj in preveč, zato pa je bil zaslužek dober. Nabavili so: veliko torno (frikcijsko) stiskalnico, padno kladivo, kovalni stroj (zelo verjetno vzmetno kladivo vrste AJAX), kompletno cinjarijo (naprava za pocinkavanje žebljev in drugih izdelkov), voziček za prevoz koksa,

stroj za mletev gramoza za žago v Kropi, krožno žago za žago v Kropi. 1917 Nabavili so nov parni stroj (lokomobilo), a ga niso vključili v obratovanje (glej leto 1919). Dizelski motor so prodali. Nabavili so: vzmetno kladivo AJAX velikosti št. 1, vzmetno kladivo AJAX velikosti št. 2, padno kladivo, kovalno kladivo (zelo verjetno gre za težko ročno kladivo), dve stiskalnici oz. stroja za izdelavo žičnikov, stiskalnico za vezenje drv na žagi v Kropi. 1918 Konec vojne je prinesel draginjo in pomanjkanje živil. Konec avstro-ogrske države je pripeljal do zastoja proizvodnje, saj je tržišče razpadlo. In vendar so nabavili opreme komaj za vzorec: dve dvigalki, elektromotor z dodatno opremo 1/2 kW. 1919 Tovarna se je znašla v novih razmerah, ki se jim je morala prilagoditi ter obnoviti tržišče. Iz Magušarjeve zapuščine so odkupili nepremičnine in vodne pravice. Nabavili so le: stroj za izdelavo brezglavih vpetnikov. V sušnih obdobjih francisova turbina ni zmogla zadostiti celotni obremenitvi obrata, proizvodne zahteve pa so se ob koncu vojne še večale. Da bi tovarna lahko nemoteno obratovala, so končno po dveh letih priključili leta 1917 kupljeno enocilindrsko prevozno lokomobilo češke izdelave tovarne KOVARIK, tov. št. 345?, kakršne so uporabljali kmetje za pogon mlatilnic. Moč stroja je bila 25 KS in je bil nabavljen kot rabljen. Napravo so menda čez nekaj let prodali. Kdaj, se ne ve. 1920 V Srednjem mlinu so zgradili malo hidroelektrarno moči 10 KM (7,5 kW). Postavitev elektrarne je začetek intenzivne elektrifikacije tovarne med obema vojnama, ne glede na to, da so elektriko v majhnih količinah proizvajali že prej. Nabave: transformator, elektromotor. Tovarna je torej po prvi svetovni vojni pristala v novi državi, ki je hotela imeti natančen pregled nad stanjem v industriji. Zahtevala je točna poročila o trenutnem stanju podjetij in tovarn. Tako iz zapisa Okrajnemu glavarstvu v Radovljici z dne 15. novembra 1920 izvemo za tedanji obseg proizvodnje in celoten pregled nad strojnim parkom, zato ga podajamo v celoti:

Podjetje se je takrat imenovalo: Prva žebljarska in železoobrtna zadruga Kropi in Kamni Gorici. Tovarna v Kropi je imela štiri oddelke, ki so zavzemali 200 m2 površine tovarne: – oddelek za vlečenje večjih vrst žebljev pod kladivi in razrez železa, – oddelek za strojno kovane žeblje, njihovo brušenje in glajenje in mazanje (pacanje) žice za podajanje v stroje, – oddelek za prešanje žebljev za pritrjevanje železniških tirnic, – oddelek za ključavničarstvo. Poleg tega je bila v Kropi tudi delavnica za ročno varjene verige. Delavci so delali še po starem tudi v devetih manjših ročnih delavnicah za kovanje žebljev v Kropi in šestih v Kamni Gorici. Tovarna je imela tudi dve skladišči za končne izdelke, in to po eno v Kropi in eno v Kamni Gorici. Iz zapisanega je razvidno, da je ročna proizvodnja žebljev že zamirala. Najtežja dela, npr. izdelavo železniških žebljev, so že prevzemali stroji, prav tako so izdelavo enostavnih žebljev prevzeli preprosti avtomatski kovalni stroji. Seveda pa so posebni žeblji še zahtevali ročno izdelavo, enako tudi drugi izdelki, npr. zobje za brane, spojke za odre, okovje za okna itd. Strojni park je bil takrat v celoti takle: Tovarno sta takrat neposredno poganjali francisova vodna turbina z vodoravno osjo moči 39 KM in pomožna enocilindrska prevozna kmečka lokomobila z močjo 25 KM, ki sta gnali sistem transmisijskih gredi, te pa so prek jermenic in jermenov poganjale posamezne stroje. Kot kaže, takrat še noben stroj ni imel posamičnega lastnega pogona. Tu so bili še: dve torni stiskalnici (preši), dve kladivi, verjetno težki ročni kladivi, (?, ni opisa), dvoje strojnih škarij (sicer ekscentrične preše, uporabljene za razrez materiala), štiri vzmetna strojna kladiva AJAX, tri padna kladiva, velike škarje za razrez pločevine, pet malih ekscenterskih preš, ki so delovale kot škarje, škarje za razrez paličnega železa, ventilator za dovod zraka v kovaška ognjišča, dvanajst avtomatskih strojev za kovanje in pobijanje strojno kovanih žebljev, brusilni stroj za žeblje in verige, pet avtomatskih strojev za izdelavo žebljev – žičnikov, dve stružnici in vrsta manjšega ročnega ključavničarskega orodja za tekoča popravila in izdelavo novih orodij. Zadruga je v tem času zaposlovala 65 ljudi, izključno moških. Iz zapisa je razvidno, da je bila tovarna takrat solidno opremljena z avtomatskimi stroji in težko mehanizacijo in po svoji opremljenosti ni zaostajala za podobnimi podjetji doma ali v tujini. Res je sicer, 43

da so v svetu obstajale tudi sorodne tovarne z večjimi proizvodnimi zmogljivostmi s še več enakimi stroji, toda zavedati se moramo, da je bila oprema tovarne v Kropi takrat prirejena možnosti prodaje in zaposlitve delavcev, bila pa je tudi na povprečno sodobni ravni podobnih tovarn v svetu. O kaki zastarelosti ali tehnološkem zaostajanju za drugimi ni mogoče govoriti. 1921 Pokazalo se je, da vodna moč Kroparice ne zadošča več za pogon vseh strojev, zato je bil naročen načrt za še eno elektrarno pod Zgornjim bajerjem. Kupljen je bil prvi stroj za izdelovanje vijakov. Nabavili so: škarje za rezanje železa, stroj za vrezovanje navojev na vijake, Oton Koutny, Ljubljana, tri stroje za izdelavo žebljev za čevlje, stroj za izdelavo žebljev za čevlje 100¨, stroj za izdelavo žebljev za čevlje 75¨, stroj za pobijanje žebljev za čevlje, stroj za plavljenje čevljarskih žebljev, stroj za vlečenje žice. 1922 V Lescah so odprli tovarno verig, ki je konkurirala Kropi. Cene izdelkov so padale. Nabave strojev so bile minimalne: mali ventilator premera 125 mm, dinamo (generator). 1923 Zaradi češke in madžarske konkurence je občasno primanjkovalo dela. Neurejene gospodarske razmere so zavirale delo in prodajo. Vlaganj v strojni park in nabav ni bilo. 1924 Edina dobra novica je bila ta, da je podjetje po mnogih letih spet postalo likvidno. Zato pa vlaganj v strojni park in nabav ni bilo. 1925 Zdi se, da je opremljenost tovarne bila za ta čas zadostna in je zadovoljevala vse zahteve po izdelavi. Nabave v strojni park so bile minimalne: ventilator z vgrajenimi krogličnimi ležaji, stroj za vrezovanje navojev na vijake. 1926 Nastajale so nove konkurenčne tovarne v Ljubljani, Koprivnici in Novem Sadu, a za izvoz ni bilo ustreznih spodbud. Nabavili so spet: stroj za obrezovanje matic, stroj za vrezovanje navojev v matice, stroj za toplo stiskanje (prešanje) matic, stroj za hladno stiskanje matic, peč za segrevanje matic, transmisijo.

1927 Povečali so proizvodnjo vijakov in matic ter zato nabavili vrsto novih strojev: dva stroja za vrezovanje navojev na vijake, dva primeža, stroj za navijanje matic, dve predležji, vodilno vretence, dve železni jermenici, stružnico, tri strojčke za vrezovanje matic, stroj za obrezovanje matic, ventilator, dva mikrometra, dva nova brusa, stroj za krivljenje železa, stroj vrste Hübner za vrezovanje navojev na vijake dimenzij 3/4 cole SG IV. 1928 Elektrifikacija podjetja se je širila. Domači viri elektrike niso več zadostovali in podjetje se je priklopilo na električno omrežje HE Završnica. Začeli so opuščati pogone z transmisijami. Nabavljali so elektromotorje, stroje pa začeli preurejati na posamične pogone. Dela so opravili tako, da so vsakemu prigradili elektomotor, ki so ga povezali z njim s kratkim jermenskim prenosom. Zaradi priključka na javno omrežje se je ustavila vodna turbina moči 10 KM v Srednjem mlinu. Vlaganja v strojni park so se spet povečala. Nabave strojev so bile obsežne. Nabavili so: stružnico, skobelni stroj šeping, stiskalnico za vroče stiskanje matic do premera 1 1/4 cole, škarje za železo, stroj za vrezovanje navojev v tirfone, stroj za ostrenje konic tirfonov, stroj za špičenje čepov, stroj za obrezovanje glav, manjši ventilator št. 6, večji ventilator št. 7, kompletno transmisijo s 60 železnimi jermenicami in 29 konzolami z ležaji, tri delovne garniture orodja za peči k stiskalnici za matice, štirivretenski stroj za vrezovanje navojev v matice do 1 1/4 cole, torno stiskalnico VP III vrste Vincent, s predležjem, dva stroja za ostrenje čepov BAM II, dva stroja za vrezovanje navojev na vijake D.G.S. III do premera 7/8 cole, dva stroja za vrezovanje navojev na vijake D.G.S. II do premera 1 1/4 cole, kovaški stroj za kovanje sorničnih (valjastih) glav vijakov (Bolzenkopfschmiedmaschine) B.S. III, tri sesalke z motorjem moči 15 KS, manjši stroj za obrezovanje glav vrste A.G.,

malo stružnico, dve stopničasti jermenici z jermeni, nov stroj za hladno valjanje KGW III, stroj za postruženje stebel vijakov A.s. II s predležjem, stroj za kovanje glav vijakov B.S: IV, tri trovretenske stroje za vrezovanje navojev v matice H.M. Sch. 3, torno stiskalnico oz. prešo Vincent P.V. IV, stiskalnico za stiskanje vročih matic do premera 5/8 cole vrste W.M.P. II., phalni stroj s predležjem (Stossmaschinne), jermenico k stružnici, dve krožni peči, trinajst jermenic, železnih, osem različnih elektromotorjev, torno stiskalnico oz. prešo Vincent do 1/2 cole, dva vzporedna primeža, lokomobilo. 1929 Tovarna se je pospešeno elektrificirala. Elektrika je gnala predvsem nekatere transmisije. Cela Kropa je dobila električni tok. Nabavili so: brusilni stroj s predležjem, sireno, vzporedni primež, univerzalno stružnico za popravila, transformator 100 kW, vrezovalni stroj za po dve glavi vijaka SG II b do premera 1/2 cole, sani za škarje, skobeljni stroj šeping, stroj za struženje stebel vijakov, štajerski primež (zelo verjetno kovaški primež), primež, elektromotor, tehtnico za tehtanje do 150 kg za skladišče v Kamni Gorici. 1930 Zadruga je bila sposobna zadovoljiti približno 1/4 vseh slovenskih potreb po vijakih. V tovarni je začel delati prvi avtomat za vrezovanje navojev v matice s posamičnim pogonom. Nabavili so: prešo za stiskanje hladnih matic dimenzije 5/16 cole, stroj za šivanje kartonov, elektromotor tipa ADDW 4,5 KS – 3,3 kW za mizarsko delavnico, dve nakovali za kovačije v Kamni Gorici. 1931 Gospodarska kriza je uničevala podjetja in kvarila posel. Cene so padale, zato so v tovarni racionalizirali proizvodnjo. Proizvodnja in prodaja sta padli za 30%, cene za 8%. Med drugim so nabavili dvoudarno stiskalnico za hladno stiskanje matic. Nabave in vlaganja v stroje so se drastično zmanjševala.

Nabavili so: skobeljni stroj za železo, prešo za hladno stiskanje do 1/2 cole, prešo za hladno stiskanje do 8 mm, prešo za hladno kovičenje z enim hodom do premera kovic 13 mm, vreteno za cirkularko za mizarsko delavnico, podajalno valjčnico z zobniškim predležjem vrste AW, stroj za valjanje navojev, avtomatski stroj za kovičenje, napravo za čelno rezkanje, univerzalni rezkalni stroj L.Ur6825, stroj za ostrenje konic lesnih vijakov, več kosov drobne opreme. 1932 Gospodarska kriza se tokrat najbolje odraža v spisku nabavljene strojne opreme za tovarno. Nabavljenega ni bilo skoraj nič! Letna poraba v Evropi se je zmanjšala za 50%, kar je tudi v Kropi pripeljalo do skrajševanja delovnega čas in neplačanih dopustov. Nabavili so le: ploščo za žarjenje strojnega (obdelovalnega?) jekla, nekaj drobne opreme. 1933 Kriza je povzročila pravo opustošenje in zmanjšala število delavcev za več kot polovico. Začela se je proizvodnja smučarskega okovja in plezalnih klinov. Nabavili so le: elektromotor in drobno opremo, elektroštevec. 1934 Podjetje se je počasi spet postavljalo na noge, kljub nizkim plačam in težavam. Denarja za investicije ni bilo več! Nabavili so le: elektromotor 1,3 kW 1935 Začeli so razmišljati o postavitvi kovaškega muzeja in naročili maketo vigenjca Vice. Nabav in vlaganj v strojni park ni bilo. Nabava žarilnega kotla Poldi. 1936 (Do tega leta smo se striktno držali že omenjenega spiska strojev z dne 5. 3. 1936, od tod dalje pa smo podatke o strojnem parku črpali iz kronike podjetja.) Začela je delovati kovinarska strokovna šola. Pripravljal se je oddelek umetnega kovaštva. Objekt kovačije za izdelavo verig pri Zgornji fužini so podrli, ker se obnova ni splačala. Nabav strojev ni bilo.

1937 Za tovarno so spet prihajali boljši časi. Zaposlenost je naraščala in presegla 200 ljudi. V decembru je začela delovati delavnica umetnega kovaštva v najjužnejšem adaptiranem prizidku tovarne. Spet so se začele nabave strojev in orodja. Nabavili so: vzmetno kladivo AJAX, avtomatski stroj za izdelavo stavbnih žebljev s 120 vrtljaji na minuto, stružnico, izdelek podjetja Dolze-Slotta, avtomatsko žago za razrez jekla, znamke Gutberlett. 1938 Nemčija si je priključila Avstrijo, kar je otežilo izvoz izdelkov in onemogočilo uvoz železa iz okupiranih držav. Zadruga je razstavila prve umetnokovaške izdelke na obrtni razstavi v Beogradu in za to prejela zlato medaljo. Začetek komercializacije umetnega kovaštva. Novih nabav strojev ni bilo. 1939 Podjetje se je preimenovalo v Plamen, kovinarska zadruga, z.o.j. Začela se je druga svetovna vojna. Več tovarn za izdelavo vijakov je odkupilo rabljene stroje nemškega podjetja Zephir. V Kropo so bili dobavljeni tile stroji: stiskalnica za hladno stiskanje matic 1/2 cole, škarje za razrez železa Hasenclever, dva vrezovalna stroja Wagner. Tudi iz stečajne mase Strojnih tovarn in livarn v Ljubljani so bili nabavljeni rabljeni stroji, orodja in elektromotorji. Podrobnega spiska nabav nimamo, ve se le, da so med drugim nabavili tudi: radialni vrtalni stroj (borverk), rezkalni stroj (brez dodatnih pojasnil). 1940 Začeli so se poizkusi za mrzlo stiskanje tračnikov. Spet so pognali turbino moči 10 KM (7,5 kW) v Srednjem mlinu; energijo so oddajali v omrežje KDE, kadar je zadruga ni potrebovala. Velika pridobitev je bil prvi transformator za induktivno segrevanje odkovkov. V celoti so jih nabavili pet. Na zahtevo banske uprave se je uredila nova ročna žebljarna. Priprave na vojno je zajemal odlok o zatemnitvi in določitev zaklonišč. Nabavili so še: dvigalo DEMAG, parni kotel za nizek tlak za lužilnico, tri stružnice Fischer, skobeljni stroj šeping, aparat za električno varjenje, šest elektromotorjev moči 1–3 kW. Nekaj strojev naj bi orodjarna izdelala sama (podatkov ni).

1941 Vojna tudi v Jugoslaviji. Okupacija je prinesla nove težave. Kropa je postala del nemškega rajha, proizvodnja pa je tekla. Nabav strojev ni bilo. 1942 Konec avgusta so partizani napadli tovarno, poškodovali stroje ter zaplenili orodja in surovinski material. Proizvodnja je bila ustavljena, delavci pa premeščeni na Jesenice in v Kranj, v Kropi in Kamni Gorici so ostale le še kovačice. 1943 Mobilizacije v nemško vojsko, pa tudi med partizane je močno zmanjšala število kovačev. Jeseni so se žebljarske delavnice vrnile z Jesenic domov. Obnovljena proizvodnja je obsegala le še 50% prvotne količine proizvodnje. Nabav novih strojev ni bilo. 1944 Tovarna je delovala z zmanjšano močjo. Vojne razmere so zahtevale svoje. Nabav strojev ali uvajanj novosti ni bilo. Natisnjena je bila knjiga Kronika Plamena avtorja Jožeta Gašperiča, po kateri povzemamo tudi podatke za to delo. 1945 Vojne je bilo konec in optimizem v boljše čase je vzpodbujal vse, da so se trudili, da bi tovarna spet delala s polno močjo. Vojne škode je za 43%! Obnavljali so poškodovane stroje. Nabav strojev in opreme ni bilo. 1946 Življenje in standard po vojni sta se urejala in boljšala. Na izredni skupščini 23. decembra je bil sprejet sklep o »prostovoljnem« prehodu zadruge v družbeni sektor. Zlobneži so podržavljenje imenovali »prostovoljni mus« ali »hočeš – nočeš, moraš!«. Taka je bila pač nova politična usmeritev države in storiti ni bilo kaj drugega kot ubogati nove oblastnike. Administrativno vodstvo zadruge je prevzela Glavna direkcija kovinske industrije. Stare tovarne s tem ni bilo več! 1947 Likvidacijski odbor je izvedel prehod zadruge v državni sektor s pogodbo, podpisano 1. julija t.l. Nastopil je nov čas novih odnosov. Kaj pa vplačani deleži posameznikov v zadrugo? Le kaj bi tisto – so rekli – to je vendar kapitalistična miselnost, ki je preživeta! To je sedaj vendar vse naše, pozabimo na denar, ki ste ga vplačevali v zadrugo, saj je že davno tega! Mi gremo lepši bodočnosti naproti… Kam je peljala ta politika in kam je to pripeljalo kroparsko kovaštvo, vemo! Takoj po kronološkem zapisu nabav strojev in naprav kovaške zadruge moramo seveda zapisati, da je navedeni prepis selektiven in zajema res le tisto, kar lahko smatramo kot investicija v osnovna

sredstva tovarne. Drobno orodje kot oprema k strojem, električna instalacijska oprema, kot so kabli in stikala, jermeni, deske ali vezane plošče, dodatni deli transmisij, razne osi, čepi, lesene jermenice, dodatna zobata kolesa in podobno, so iz spiska namerno izpuščeni, ker menimo, da gre za strojne elemente, ki le dopolnjujejo osnovne stroje oz. tehniške naprave in so v večini primerov njihovi sestavni deli. Tako imamo npr. pri starih stružnicah vrsto dodatnih zobnikov, namenjenih le za rezanje navojev. Strugar mora izbrati par, ki bo omogočal pravilno vrtenje vretena in točno določen pomik noža na suportu. Podobno je tudi pri nekaterih drugih strojih. Prevelika količina drobnega orodja bi zameglila dejansko podobo strojne opremljenosti tovarne. Prav tako je izpuščena oprema skladišč oglja, koksa in premoga, skladišč izdelkov Kropi, skladišča orodja v Kropi, delno vodne žage v Kropi, mizarske delavnice v Kropi, skladišča izdelkov v Kamni Gorici, skladišča železa in koksa v Kamni Gorici, oprema tujske sobe in zadružnega doma ter konjska in hlevska opreme ter stroji za krmila v Kropi. Vsi predmeti s spiska, najdeni na naštetih lokacijah, niso imeli neposredne zveze s proizvodnjo in tehniško opremljenostjo tovarne.

kratnimi evropskimi normami, v proizvodnjo pa so se vnašale novosti in izboljšave, ki so jih ugotovili ali pa prinesli s sejmov in strokovnih ekskurzij. Tovarna je bila v bistvu industrijska klasika tedanje srednje Evrope. Pomanjkanje prometnih povezav s svetom, lokalizem in s tem povezana majhnost podjetja pa so omogočali zadrugi le skromno preživetje, ne pa tudi industrijske ekspanzije in bogatenja. Tovarna je, kolikor mogoče ob gospodarskih nihanjih svetovne ekonomije, izpolnjevala osnovne cilje, ki so jih pričakovali od nje: Kropi in njenim prebivalcem je dajala v glavnem le socialno varnost in skromno preživetje – in nič več!

Pri popisu strojev smo, kjer je bilo mogoče, zapisali tudi njihovega proizvajalca, žal pa za vse stroje teh podatkov ni. Neredko se letnica nabave stroja ne ujema z letnico začetka uporabe stroja, zato pa je enoletna razlika med nabavo in uporabo običajna. Nekateri stroji, dobavljeni v začetku leta, so z delom začeli še to leto, tisti, nabavljeni ob koncu leta, pa šele naslednje leto. Zmedo med dobavami in dejansko uporabo smo skušali urediti tako, da smo upoštevali letnice vključitve stroja v delovni proces, letnica nabave v teh primerih pa ni bila pomembna. Poleg tega so v Kroniki Plamena za nekatera obdobja podjetja letnice in dogodki zapisani za čas od poletja določenega leta do poletja naslednjega leta (npr. poslovno leto 1935/36). Tako naš zapis do neke mere odstopa od ostalih spiskov in navedb in je v bistvu popolnoma nova varianta pogleda na dinamiko nabav in uporabe strojev v proizvodnji. Seveda pa je vrsta netočnosti in zmede v starih zapisih vzrok za to, da smo se morda tudi mi kje zmotili. Kakor koli že: verjamemo, da je tokrat tovrstna tematika obdelave zgodovine strojnega parka vendarle do neke mere točna in v glavnem zadovoljuje vprašanja o stanju strojne opreme in naprav v tovarni v obdobju pol stoletja.

Listina s popisom inventarja Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, Kropa, 5.3.1936, Arhiv KM, fond Zadruga I/6.

ZAKLJUČEK Iz vsega zapisanega lahko izpeljemo več spoznanj in trditev. Ne glede na skromne začetke in težave se je kovaška zadruga skozi 50 let vendarle opremljala s stroji, ki so bili klasika v tedanji industrijski proizvodnji in predelavi železa. Spremljali so razvoj sodobnih strojev in so jih – če je bilo le mogoče – tudi nabavljali. Delalo se je v skladu s ta-

Viri in literatura

Slikovno gradivo iz fototeke Kovaškega muzeja v Kropi. Kronika Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v Kropi in Kamni Gorici, 1894−1940, Jesenice 1944. Kroparski zbornik. Ob 100-letnici Plamena, Kropa, Radovljica 1995. Prodajni katalog podjetja ECCO z Dunaja (Emanuel Kohn & Co, Wien I, Börsenplatz 6), okrog leta 1910. Zdenko Skuhala, Mehanska tehnologija II. Obdelovalni stroji, Ljubljana 1960. Friedrich, Tabellenbuch für das Metallgewerbe, VEB Fachbuchverlag, Leipzig 1961. Blacksmith shop and Iron Forging, ponatis dela iz leta 1906, Lindsay Publ. Bradley III, 1983. T.K. Derry, Trevor I. Williams, A Short History of Technology, Oxford University Press, 1960, Dover edition. Carl Graf von Klinckowstroem, Knaurs Geschichte der Technik, Droemersche Verlagsanstalt Th. Knaur Nachf, München, Zürich 1959. Glavni cjenik, broj 34 (1934) in 40 (1936), Henrika Štolca sinovi, Tehnička veletrgovina Novi Sad, Kralja Aleksandra ul. 20. 47

Janez Jereb, Vrtanje, grezenje, povrtavanje, Ljubljana 1980. Priročnik za kovinarje (priredba iz nemške knjige Fachkunde für metallverarbeitende Berufe), prevod Zdenko Skuhala, Ljubljana 1974. Karl Meyer, Technologie des Maschinentechnikers, J. Springer, Berlin 1919. R. Georg, Das Maschinenbau, Verlag Heinrich Killinger, Leipzig & Nordhausen, četrta izdaja, 1920.

SLIKOVNA PRILOGA

USTANOVITEV

Zapisnik ustanovnega shoda Prve zadruge za žebljarski obrt in druge izdelke iz železa v Kropi z dne 16. novembra 1894. Ustanovni zapisnik zadruge, ki je nastala kot poskus izhoda iz krize fužinskega železarstva ob koncu 19. stoletja, je podpisalo 15 obrtnikov, posestnikov in žebljarjev iz Krope.

Spominska plošča na Kapusovi hiši v Kamni Gorici v spomin na žebljarsko stavko in pristop žebljarjev iz Kamne Gorice k zadrugi leta 1905.

ZADRUŽNIKI ZADRUGO SO SOUSTVARJALI

Zadružni verigarji, 1905.

Fran Šolar, tajnik zadruge 1894—1904, nato ravnatelj do leta 1919, prokurist 1908—1919.

Tovarniški delavci z mojstrom in načelnikom (1904—1919) Valentinom Šolarjem, 1912.

Zadružni člani in članice ob 25-letnici zadruge. Pred stavbo zadružne tovarne v Kropi, 4. julija 1920.

ZADRUŽNIKI ZADRUGO SO SOUSTVARJALI

Anton Šmitek, ravnatelj zadruge 1919—1926, prokurist 1919—1936.

Zadružno uradništvo z ravnateljem Antonom Šmitkom ob 25-letnici zadruge, 1920. Zadaj desno, v orlovski uniformi, stoji uradnik Jože Gašperšič, kasnejši ravnatelj zadruge.

Tovarniški delavci leta 1921. V sredini sedita zadružni načelnik Gregor Gašperšič (1919—1924) in mojster Valentin Šolar.

Nadzorstvo zadruge ob zadružni 30-letnici. Spredaj desno sedita ravnatelj Anton Šmitek in Gregor Gašperšič, zadaj (tretji z leve) stoji Valentin Oblak, kroparski župnik in kot predstavnik Zadružne zveze v Ljubljani dolgoletni član (od 1910) in predsednik nadzorstva zadruge (1919–1926). Kropa, 1925.

ZADRUŽNIKI ZADRUGO SO SOUSTVARJALI

Jože Gašperšič, ravnatelj in prokurist zadruge 1926—1947. Vabilo k občnemu zboru in proslavi 40-letnice ustanovitve zadruge, 24. novembra 1934 v zadružnem domu v Kropi. Proslave so se udeležili številni pomembni gostje, med njimi predstavnika Zadružne zveze v Ljubljani, ravnatelj načelstva Franc Gabrovšek in tajnik dr. Jože Basaj, Danilo Goriup kot predstavnik Zveze industrijcev v Ljubljani, Joško Rozman in Josip Gostinčar kot predstavnika Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ), Valentin Oblak kot nekdanji zastopnik Zadružne zveze v nadzorstvu zadruge in Janez Majeršič, načelnik usnjarske zadruge Runo iz Tržiča.

Skupinski fotografiji delavcev, članov in upokojencev zadruge ob zadružni 40-letnici: levo zadružni člani, delavci in upokojenci z nekaterimi gosti, desno zadružne članice, delavke in upokojenke. Kropa, 24. november 1934.

ZADRUŽNIKI ZADRUGO SO SOUSTVARJALI

Vabilo na proslavo zadružne 50-letnice, 17. novembra 1945.

Okrašeni tovarniški prostori ob 50-letnici zadruge in ravnatelj Jože Gašperšič z gosti med ogledom tovarne. Proslave so se med drugimi udeležili pomočnik ministra za notranje zadeve LRS dr. Boris Kocijančič, predsednik Iniciativnega zadružnega odbora Slovenije Maks Krmelj, predsednik Nabavne in prodajne zadruge v Ljubljani dr. Milan Lemež, pomočnik ministra za socialno politiko LRS Tone Toman in zvezni poslanec Srečko Žumer.

Zadružni člani in članice z gosti ob zadružni 50-letnici. Kropa, 17. november 1945.

PRVA SVETOVNA VOJNA KROPA IN ZADRUGA V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE

Razglednica, ki jo je svojim sorodnikom na Javorniku pri Jesenicah poslal zadružni delavec Ivan Kalan, ki je v času prve svetovne vojne služboval kot prevoznik vojnega materiala, izdelanega v vigenjcih v Kamni Gorici, na železniško postajo v Podnartu, 1915.

Razglednica Leobna, ki jo je kroparskemu župniku Valentinu Oblaku, preden se je odpravil na rusko bojišče, poslal kroparski vojak Franc Ažman (r. 1880). Vpoklican je bil poleti 1915 in je bil sprva razporejen v 43. pehotni polk, nato pa v 22. domobranski polk.

Skupina avstro-ogrskih vojakov v paradnih uniformah, med njimi je tudi kroparski vojak Ivan Bertoncelj (1890— 1916, spredaj tretji z desne). Ob začetku vojne je služil redni vojaški rok, bojeval se je na vzhodnem in soškem bojišču. Padel je pri Doberdobu.

PRVA SVETOVNA VOJNA KROPA IN ZADRUGA V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE

Vojaki snemajo zvon iz zvonika farne cerkve sv. Lenarta v Kropi. Vojaki so med 11. in 17. novembrom 1916 sneli in odpeljali iz Krope tri zvonove, oba manjša zvonova iz podružnične cerkve Matere Božje in največji zvon iz farne cerkve.

Spomenik padlim in umrlim kroparskim vojakom v prvi svetovni vojni v zidu farne cerkve sv. Lenarta v Kropi. Največ Slovencev, tudi večina kroparskih vojakov, je služilo v 17. pehotnem polku in 27. domobranskem polku. Vpoklicanih je bilo čez sto Kroparjev, iz vojne se jih ni vrnilo petindvajset.

Kronika župnije Kropa je med najpomembnejšimi dokumenti zgodovine Krope v času prve svetovne vojne. Takratni župnik Valentin Oblak je med leti 1914 in 1919 še posebno skrbno zapisoval vse pomembnejše dogodke v kraju, sledil poročilom z bojišč in se dopisoval s kroparskimi vojaki, precej pa je pisal tudi o poslovanju zadruge, katere član nadzorstva je bil od leta 1910. Kroniko v dveh vezanih zvezkih hrani Župnijski urad Kropa.

IZ VIGENJCA V TOVARNO PROSTORSKI RAZVOJ Vigenjca Na bajerju in Nava v Kropi leta 1905. Sprva so kovali v glavnem na ješah, ki jih je zadruga nakupovala postopoma, v prvi polovici leta 1985 jih je imela šele osem. Ješe je zadruga odkupovala iz potrebe po širitvi proizvodnje, pa tudi zaradi konkurenčnega boja z domačimi kovaškimi podjetniki, ki niso pristopili k zadrugi.

Pogled na Kropo v začetku 20. stoletja z ostanki leta 1897 opuščene Spodnje fužine, ki je bila nazadnje preurejena v valjarno. Že leta 1899 se je za njeno lastništvo začela prizadevati zadruga, da bi tam vpeljala strojni obrat in postavila turbino za izrabo vodne sile k fužini pripadajočega vodnega zbiralnika. Načrt za preureditev Spodnje fužine in namestitev novih strojev je izdelal Obrtno-pospeševalni urad c.kr. trgovinskega ministrstva na Dunaju.

Benkov ali Spodnji mlin, ki ga je zadruga odkupila leta 1905 za izgradnjo prve zadružne elektrarne, namenjeni razsvetljavi tovarne. Načrte za prezidavo mlina in izrabo pripadajočega vodnega padca je izdelal Obrtno-pospeševalni urad na Dunaju. Tu so bili tudi upravni prostori zadruge.

Tovarniške prostore so znova razširili z nakupom prve večje skupine strojev za hladno proizvodnjo žebljev v letu 1913. Novi oddelek za strojno kovane žeblje in ključavničarska delavnica sta bila dograjena leta 1914, tokrat je načrte izdelal Zavod za pospeševanje obrti v Ljubljani.

IZ VIGENJCA V TOVARNO PROSTORSKI RAZVOJ

Nova tovarna na mestu porušene Spodnje fužine je bila zgrajena leta 1908. Načrte zanjo je izdelala Strojna tovarna iz Leobensdorfa, ki je tudi dobavila francisovo vodno turbino za transmisijski pogon strojev. Posnetka iz 1908 in 1914.

Naslednje večje prezidave in preureditve proizvodnih prostorov so bile izpeljane leta 1928 po preusmeritvi dela proizvodnje v vijačno industrijo zaradi smotrnejše razporeditve strojev za izdelovanje vijakov in matic. Načrte za te preureditve je izdelal zadružni obratovodja ing. Stanko Hladnik (načrt preureditve na str. 62), zgrajena sta bila dva nova prizidka. Leta 1931 je bil proizvodni proces dopolnjen še z oddelkom za hladno stiskanje vijakov in zakovic (MPVZ). Fotografiji iz tridesetih let 20. stoletja in leta 1945 kažeta zaokroženo podobo tovarniškega kompleksa v Kropi, ki se je v razvoju širil severno od prvotne zasnove tovarne na mestu Spodnje fužine.

IZ VIGENJCA V TOVARNO PROSTORSKI RAZVOJ

Načrt preureditve tovarne v Kropi, 1928.

IZ VIGENJCA V TOVARNO PROSTORSKI RAZVOJ

Pogled na vhod v tovarno in t.i »fužino« (topli oddelek) po drugi svetovni vojni.

Klinarjeva hiša (zdaj Kovaški muzej), v kateri je bila leta 1894 ustanovljena Prva zadruga za žebljarski obrt in druge izdelke iz železa v Kropi in zadružni dom od leta 1934. Tu je bila knjižnica in čitalnica za zadružne delavce, prostor za zborovanja, od leta 1936 tudi Kovinarska strokovno-nadaljevalna šola.

Prekuhovčev vigenjc v Kropi, po drugi svetovni vojni. Na njegovem mestu je zdaj delavnica podjetja UKO.

Od leta 1912 je zadruga imela tudi svojo žago, ki je pripravljala les za izdelovanje zabojev za izdelke. Žaga je bila v zgornjem delu Krope, med drugo svetovno vojno je bila požgana.

IZ VIGENJCA V TOVARNO PROSTORSKI RAZVOJ

Zadružni kaberneli (skladišča za oglje) ob vigenjcu Vice, 1938 in vigenjc Vice danes. V Vicah je Zadruga že od ustanovitve dalje imela dve ješi, lastnica tretje je bila do konca druge svetovne vojne kovaška podjetnica Katarina Šolar, p.d. Pivkova. Vigenjc Vice je kot muzejski objekt odprt za obiskovalce.

Vigenjci v Kamni Gorici, pred drugo svetovno vojno. Med obema vojnama je bilo v Kamni Gorici še deset vigenjcev. Večinoma so kovali za zadrugo, samostojno dejavnost je opravljal kovaški podjetnik Ivan Lazar.

Skladišče izdelkov, pred drugo svetovno vojno, in novi čevljarski oddelek v Kamni Gorici, ki je bil zgrajen leta 1948 na nekdanjem zadružnem travniku, za skladiščem izdelkov. Sem so iz Krope premestili stroje za izdelovanje čevljarskih žebljev in uredili kovaško linijo s »trafo« nakovali za kovanje planinčarjev. Čevljarski oddelek v Kamni Gorici je bil ukinjen leta 1963.

IZ VIGENJCA V TOVARNO TEHNIŠKA OPREMLJENOST

Vigenjc Na bajerju v Kropi leta 1905 in 1929. Prva leta so delavci delali le na zakupljenih kovaških ognjiščih, in to le ročno brez uporabe strojev. Ročno delo v vigenjcih in tovarni je do začetka prve svetovne vojne obsegalo več vrst podkovskih in čevljarskih žebljev, žebljev za gradnje in potrebe železnic, ki pa so se postopoma opuščali zaradi konkurence strojno izdelanih žebljev in uvajanja strojne proizvodnje tudi v Kropi.

Florjančnekov vigenjc leta 1905, preurejen v verigarno. Verige so do leta 1920 imele pomembno mesto med ročno kovanimi izdelki, izdelanimi v zadrugi. Po izdelavi so bile zahtevnejše od žebljev, za izučitev v tej stroki je bila predpisana učna doba in delavnica za izdelovanje verig je bila prvi zadružni obrat, ki je imela mojstra in vajence.

Kovanje planinčarjev, žebljev za okovanje pohodnih, vojaških in delovnih čevljev v Kamni Gorici, pred drugo svetovno vojno. Razmah kovanja planinčarjev v Kropi in Kamni Gorici po letu 1930 je bil povezan z razvojem gorništva v Evropi in posledicami svetovne gospodarske krize. Pred drugo svetovno vojno je v obeh krajih izdelovalo planinčarje okrog sto kovačev in kovačic, v času najhujše brezposelnosti med leti 1931 in 1933 so za kladiva prijeli celo zadružni ključavničarji.

IZ VIGENJCA V TOVARNO TEHNIŠKA OPREMLJENOST

Priprava - ravnanje polizdelkov za izdelavo planinčarjev (kramarjev ali rezancev), po drugi svetovni vojni. Leta 1932 je zadružnemu mojstru Filipu Legatu uspela racionalizacija proizvodnje planinčarjev z uvedbo strojnega rezanja polizdelkov. Novost so dali tudi patentirati.

Kovaška linija s »trafo« nakovali za izdelovanje planinčarjev v Kamni Gorici po drugi svetovni vojni. Novost tik pred drugo svetovno vojno, 1939, je bila uvedba električnega indukcijskega ogrevanja polizdelkov za izdelavo planinčarjev, ki jo je izpeljal zadružni obratovodja ing. Karel Kunaver.

IZ VIGENJCA V TOVARNO TOVARNA

Razrez materiala (železna palica) pod manjšo ekscentrsko prešo, 1901. Podajanje materiala je bilo ročno in dokaj nevarno.

Vzmetno kovaško kladivo Ajax (v sredini), zadaj peč za žarenje odkovkov. Desno od Ajaxa stoji električni mehanski motorgenerator za obločno varjenje z elektrodami. Pred drugo svetovno vojno.

Prvi strojni obrat, kovačnica, 1909. Stroje žene klasična transmisija z jermenskimi prenosi. Notranjost je že električno razsvetljena z žarnicami, vendar so delavci močno na tesnem. Tako surovci (železne palice) ležijo kar po tleh, prav tako se kopičijo izdelki pod stroji v visoke razmetane kupe železa. Na sliki so od desne proti levi: a. vajenec pri kovaškem ognjišču, b. velika mehanska torna preša (stiskalnica) z valjastim glavnim sojemalnim kolesom na vretenu, c. mala ekscentrična preša, ki je verjetno delovala kot škarje za razrez materiala d. še ena manjša namizna ekscentrična preša, morda za obrezovanje odkovkov e. kovaški mojster stoji ob velikem nakovalu za ročno kovanje, f. pred njim stoji mlajši delavec, ki v posebni peči greje železne palice, surovce pred začetkom kovanja.

Kovačnica, verjetno iz sredine dvajsetih let. Od leve proti desni: delavec sedi in segreva odkovke, ki jih podaja kovaču, ki jih oblikuje na kovaškem vzmetnem kladivu AJAX, sledi delavec, ki ročno kuje. Poleg njega kovač, ki kuje na padnem kladivu. Vse stroje poganja transmisija pod stropom.

IZ VIGENJCA V TOVARNO TEHNIŠKA OPREMLJENOST

Kovanje z vzmetnim kladivom Ajax, po drugi svetovni vojni.

Oddelek za vlečene gradbene žeblje in rezanje pločevine leta 1920. Zaradi težav z osvetlitvijo prostora so levo komaj vidna padna kladiva, desno pa so v glavnem razne male ekscentrične preše (štance), namenjene za razrez materiala. Odprti stroji nimajo zavarovanih pogonskih zobnikov v ohišjih, poganjajo jih jermenski pogoni s transmisije.

Stari obrat vijakov, tirfonov in matic. Spredaj desno stojijo tri manjše torne preše s stožčastimi tornimi kolesi, v ozadju je vidna transmisija, ki poganja avtomatske korizontalne kovalne stroje (za izdelavo žičnikov) in kovaška ognjišča. Pred drugo svetovno vojno.

Torna preša s stožčastimi tornimi kolesi in veliko protiutežjo, ki je omogočala lažje dviganje orodja pri povratnem gibu stroja. Delavec segreva odkovek na ognjišču levo.

IZ VIGENJCA V TOVARNO TEHNIŠKA OPREMLJENOST

Levo in desno dve torni preši (stiskalnici), v ozadju pri vratih peč za beljenje tirfonov, okrog 1920.

Torna preša s stožčastimi tornimi kolesi starejše vrste, ki jo delavec pravkar podmazuje. V ozadju peč za segrevanje odkovkov.

Stiskanje glav vijakov na dveh vrstah tornih preš, 1953. Preša levo ima valjasta torna kolesa, desno pa stožčasta. Ob vsaki je peč za segrevanje odkovkov, ki ji streže pomočnik kovača. Preše imajo že prigrajene posamične (individualne) električne pogone. Izdelovanje tirfonov (železniških vijakov), po drugi svetovni vojni.

IZ VIGENJCA V TOVARNO TEHNIŠKA OPREMLJENOST

Vroče stiskanje matic na prešah, im. »nurke«: segrevanje konic železnih palic za izdelavo matic pred obdelavo v stroju in obdelava železne palice v stroju, ki je potekala le ročno in je bila zato nevarna. Posebnost strojev »nurk« je bilo silno ropotanje, največjo se je slišalo do vrha Kroparske gore.

Avtomat za izdelavo matic,1930.

Obrat za vrezovanje navojev vijakom in maticam, pred drugo svetovno vojno.

IZ VIGENJCA V TOVARNO TEHNIŠKA OPREMLJENOST

Vrezovanje navojev vijakom, pred drugo svetovno vojno.

Oddelek ročičnih in ekscentričnih stiskalnic (štanc), kjer so izdelovali smučarsko okovje, podložke in druge izdelke iz pločevine. Pred drugo svetovno vojno.

Izdelovanje podložk na ekscentrski preši. Podajanje pločevine je bilo ročno in odvisno od izvežbanosti in natančnosti delavke.

IZ VIGENJCA V TOVARNO TEHNIŠKA OPREMLJENOST

Notranjost obrata za strojno kovane žeblje leta 1920. Štirje stroji so v bistvu preproste mehanske ekscentrske preše oz. t.i. »štance«, ki jih poganjajo jermenski pogoni s transmisije, ki je nameščena pod stropom.

Bližnji pogled na »štance« za izdelavo žebljev za čevlje. Pogoni strojev so transmisijski. Podajalnih naprav za material takrat še ni bilo, zato so to opravilo zaposlovali vajence oz. mladino. Za varnost ni bilo kdove kako poskrbljeno, saj jermenski pogoni visijo prosto v zraku, brez zaščitnih kletk. Posnetek iz leta 1920.

Velika ekscentrska preša (stiskalnica), v ozadju nekaj manjših podobnih strojev.

Tri starejše preše (štance) za odrezovanje oz. izrezovanje predmetov (navadno iz pločevine).

Avtomatski stroji za izdelovanje žebljev. Pred drugo svetovno vojno.

Delavec pri avtomatu za izdelavo žebljev. Spredaj levo je dobro vidna naprava za ravnanje in avtomatsko podajanje žice. Po drugi svetovni vojni.

IZ VIGENJCA V TOVARNO TEHNIŠKA OPREMLJENOST

B Pogled v orodjarno leta 1920. Zanimiva je razsvetljava, urejena z obločno električno svetilko. V delavnici so: a. klasična stružnica b. vertikalni vrtalni stroj c. strojna žaga za razrez železnih profilov ali materiala d. veliki kamniti brus za brušenje rezil e. stebelni vertikalni vrtalni stroj

Pogled v orodjarno leta 1940, vendar z drugega zornega kota. Spredaj vrsta kovaških primežev. Pri stroj z leve proti desni je križni klasični rezkalni stroj (frezmašina), zraven stoji brus za brušenje rezil, dalje klasična, že znana stružnica, križni rezkalni stroj in na koncu še ena modernejša klasična stružnica. V drugi vrsti stojijo rezkalnik, skobeljnik šeping, stružnica in dva manjša brusilna stroja.

Pogled v orodjarno leta 1938 kaže na precejšnji napredek pri uporabi strojev. Res sicer vidimo še stare stroje, ki jih poznamo že s posnetka iz leta 1920, in sicer so tu klasična stružnica (a.) in strojna žaga (b.) za razrez profilov, toda tu je skrajno levo še skobeljni stroj šeping (c.), v sredini pa veliki »borverk«, to je veliki vertikalno-radialni stroj (d.). Zadaj pod oknom stoji nova moderna univerzalna stružnica (e.).

IZ VIGENJCA V TOVARNO TEHNIŠKA OPREMLJENOST

Prevozna enocilindrska parna lokomobila, navadno uporabljena za pogon mlatilnic kot pomožni pogonski stroj v energetskem delu tovarne, ok. 1920. Posnetek vodnega vtoka za francisovo vodno turbino, izdelan v celoti iz lesa. Turbina je bila dolga leta osrednji pogonski vir tovarne. V ozadju je videti še vodno kolo, ki je verjetno gnalo enega od brusilnih strojev. Posnetek iz leta 1909.

Pogled v energetsko strojnico z drugega zornega kota. Tu je glavni pogonski jermen zaščiten z dokaj nenavadno varnostno napravo, ki ščiti le navzdol, navzgor pa je odprta. Pogled v energetsko strojnico tovarne, pred drugo svetovno vojno. Videti je še ohišje francisove vodne turbine z direktnim jermenskim pogonom do pod stropom nameščene transmisije. Od tod gre dodatni jermenski pogon navzdol do malega električnega generatorja malih moči. Zraven stoji električna stikalna omara z voltmetrom in ampermetrom zgoraj in stikalnimi ročicami spodaj. Električne instalacije so nadometne.

IZ VIGENJCA V TOVARNO TEHNIŠKA OPREMLJENOST

Industrijski tir v zadružni tovarni v Kropi, pred drugo svetovno vojno. Kontrola planinčarjev pred pakiranjem v kartone, ok. 1935. Nadzor nad kvaliteto izdelave planičarjev je bil zelo strog: slabše kose so morali odbrati že sami kovači, nato sta jih še enkrat pregledali izbiralki v skladišču.

Skladišči izdelkov v Kropi in Kamni Gorici, ok. 1935.

PROIZVODNI PROGRAM ROČNO IN STROJNO KOVANI ŽEBLJI, VERIGE

Zadružni cenik No. 5 iz začetka 20. stoletja.

Predstavitev zadruge na razstavi Obrtno-pospeševalnega urada na Dunaju, 1909.

Različni strojno kovani žeblji iz proizvodnega programa zadruge, trideseta leta 20. stoletja.

Tehnične risbe tračnikov (železniških žebljev za pritrjevanje tirnic na železniške pragove) in numeratorjev za označevanje letnice vgradnje železniških pragov, telefonskih in drugih drogov, iz zadružnega cenika No. 7 iz leta 1912.

PROIZVODNI PROGRAM PLANINČARJI

S uvedbo strojnega rezanja polizdelkov za izdelavo planinčarjev v letu 1932, ki so jo tudi patentirali, se je večala skrb za prepoznavnost izdelka. Planinčarji, izdelani v zadružnih delavnicah v Kropi in Kamni Gorici, so dobili komercialno oznako »REX«. Ročno kovani čevljarski žeblji planinčarji za okovanje planinskih, vojaških in delovnih čevljev, trideseta leta 20. stoletja.

Reklamno gradivo za povečanje prodaje planinčarjev na domačem trgu iz tridesetih let 20. stoletja.

PROIZVODNI PROGRAM VIJAKI, MATICE, ZAKOVICE

Različni vijaki, matice in podložke, trideseta leta 20. stoletja.

Naslovnica reklamnega kataloga zadruge, trideseta leta 20. stoletja.

Ljubljanski velesejem, 1935.

Predstavitev zadruge v okviru kartela Novikromar, združenja jugoslovanskih proizvajalcev vijačnega blaga. Beograd, 1937.

PROIZVODNI PROGRAM SMUČARSKO OKOVJE Naslovnica reklamnega kataloga za prestavljive smučarske čeljusti LATO, patentiranih leta 1934.

Del športnega programa smučarskega okovja in drugih izdelkov za smučanje in alpinizem, ki so ga v zadrugi razvijali po letu 1932.

Reklamno gradivo in cenik smučarskega okovja in drugih športnih izdelkov, trideseta leta 20. stoletja.

PROIZVODNI PROGRAM UMETNO KOVAŠTVO

Reklamna vizitka umetnokovaške delavnice, po drugi svetovni vojni.

Državna obrtna razstava v Beogradu leta 1938, na kateri je zadružna delavnica za umetno kovaštvo prejela zlato medaljo. Ljubljanski velesejem, 1939.

Kovan lestenec za občinsko stavbo v Kranju, po načrtu arhitekta Danila Fürsta, 1942.

Nagrobni križ, izdelek Alojza Justina, prvega mojstra zadružne delavnice za umetno kovaštvo, 1938.

PROIZVODNI PROGRAM

IZOBRAŽEVANJE

Tečaj za umetno kovaštvo Obrtno-pošpeševalnega urada na Dunaju leta 1901, ki sta se ga udeležila zadružna delavca Ignac Blaznik in Ivan Zupan.

Ravnatelj Jože Gašperšič in obratovodja ing. Stanko Hladnik v Leipzigu, ob obisku tehniškega velesejma, 1928. Zadružni vajenci, trideseta leta 20. stoletja.

Glasilo Zadrugar, ki je s presledki izhajalo med letoma 1933 in 1946. Namenjeno je bilo in izobraževanju in vzgoji zadružnih delavcev v zadružništvu, prinašalo pa je tudi zgodovinske članke, krajevno kroniko in novice iz gospodarstva in razvoja tehnike.

IZOBRAŽEVANJE

Učilnica Kovinarske strokovno-nadaljevalne šole v Kropi, ki je začela delovati v šolskem letu 1936/37 v prostorih zadružnega doma (Klinarjeva hiša) za izučitev vajencev v kovinarskih poklicih: strojni in stavbni ključavničar ter umetni kovač.

Spominska fotografija na učenje umetnega kovaštva v Kropi leta 1938 pod vodstvom dunajskega učitelja Alexandra Nehra.

Razstava izdelkov učencev Kovinarske strokovno-nadaljevalne šole v Kropi, 1939. Zadružno vodstvo je od leta 1934 dalje za svoje delavce pripravilo več poučnih predavanj s skioptičnimi slikami, med drugim tudi o zgodovini kroparskega železarstva in razvoju zadruge. Leta 1938 in 1940 sta bila v ta namen izdelana dva diafilma.

POVEZOVANJE GOSPODARSTVA

Predstavitev zadruge na razstavi ob 25-letnici Zadružne zveze v Ljubljani in državnega zadružnega kongresa v Ljubljani leta 1929. Industrijska zadruga v Kropi je od 1904 poslovala v okviru Zadružne zveze v Ljubljani, osrednje slovenske katoliške zadružne organizacije. Dopis Zadružne zveze v Ljubljani iz leta 1930 s podpisom dr. Jožeta Basaja, ki je kot zastopnik Zadružne zveze med 1921—1940 spremljal poslovanje zadruge.

Dr. Anton Korošec, mdr. predsednik Zadružne zveze v Ljubljani in predsednik Glavne zadružne zveze v Beogradu, na obisku v Kropi leta 1939.

Zahvala dr. Antona Korošca za darilo zadruge, ki so mu ga poslali v zahvalo za več posredovanj v prid boljšega poslovanja zadruge in večjega upoštevanja domače industrije, 1939.

POVEZOVANJE GOSPODARSTVA

Načelnik ministrstva za trgovino Milan Lazarević in generalni tajnik Zbornice za trgovino, obrt in idustrijo Ivan Mohorič, na obisku v Kropi, 1936.

Čestitke Mednarodne zadružne zveze v Londonu, v katere članstvo je bila sprejeta leta 1934, ob zadružni 40-letnici.

Obisk jugoslovanskega ministrskega predsednika Dragiše Cvetkovića v Kropi, 1939.

Zadružni ravnatelj Jože Gašperšič z direktorji jugoslovanskih tovarn v Düsseldorfu, 1939.

DRUGA SVETOVNA VOJNA KROPA IN ZADRUGA MED DRUGO SVETOVNO VOJNO

Razglas nemških oblasti po partizanskem napadu na zadružno tovarno, 1942.

Poziv delavcem zadruge po napadu na tovarno, 1942.

DRUGA SVETOVNA VOJNA POVOJNI ČAS

Osrednja prireditev Partizanskega dne na Placu v Kropi, ki so se je udeležili Vencelj Perko, generalni direktor zvezne direkcije kovinske industrije, dr. Miha Kambič, minister za gradnjo in ing. Stane Oswald, pomočnik ministra za industrijo LRS.

Partizanski dan v Kropi, 5. avgust 1945.

Žalna slovesnost v spomin padlim borcem v drugi svetovni vojni. Padlo ali drugače umrlo je petdeset predvojnih delavcev in vajencev zadruge ali šestina zaposlenih.

Sklepni račun zadruge za leto 1945.

Saša Florjančič

PROIZVODNI PROGRAM IN PRODAJA IZDELKOV INDUSTRIJSKE ZADRUGE V KROPI UVOD Kovinarska zadruga Plamen, s prvim imenom Prva zadruga za žebljarski obrt in druge izdelke iz železa v Kropi, je bila v prvi polovici 20. stoletja najpomembnejši gospodarski dejavnik razvoja Krope in bližnje Kamne Gorice. Njen vpliv pa ni bil samo lokalni, zadruga je pred drugo svetovno vojno imela tudi pomembno mesto v jugoslovanski kovinski industriji. Zadružne izboljšave pri izdelovanju ročno kovanih žebljev planinčarjev, ki so v prvi polovici 20. stoletja postali simbol kroparskega in kamnogoriškega žebljarstva, so omogočile nadaljevanje žebljarske tradicije še v industrijski čas, preusmeritev dela proizvodnje v izdelovanje vijakov in matic pa industrializacijo naselja, ki se je nadaljevala po drugi svetovni vojni v okviru Tovarne vijakov Plamen v Kropi. Industrijska zadruga v Kropi je bila med konkurenčnimi jugoslovanskimi tovarnami vijakov in matic izjemna po načinu poslovanja, utemeljenem v produktivnem zadružništvu po načelih krščanskega socializma, poleg tega pa je bilo tovarn s podobno proizvodno usmeritvijo, ki so poslovale samo z domačim kapitalom, malo. V prispevku obravnavam predvsem pomen industrijske zadruge v Kropi v jugoslovanskem gospodarstvu, saj se zaradi imena

Prva žebljarska in železoobrtna zadruga v Kropi in Kamni Gorici, ki ga je imela med leti 1904 in 1939, v dosedanjih obravnavah jugoslovanskega gospodarstva pred drugo svetovno vojno pogosto omenja le kot podjetje, ki je izdelovalo kovaške izdelke, manj pa je znano, da je bila hkrati tudi zgled srednje velike jugoslovanske tovarne vijakov in matic in da se je s takšno proizvodnjo začela ukvarjati med prvimi v nekdanji jugoslovanski državi.

ZADRUGA NA JUGOSLOVANSKEM IN EVROPSKEM TRGU Razvoj proizvodnje in prodaje izdelkov industrijske zadruge v Kropi kaže na tesno povezanost z vsemi pomembnejšimi svetovnimi dogodki (svetovni vojni) ter svetovnimi in evropskimi gospodarskimi gibanji (svetovna gospodarska kriza, evropska carinska politika). Že prva leta po ustanovitvi je zadruga velik del svoje proizvodnje izvozila, v naslednjih letih pa svoj proizvodni program zelo razširila in ga prilagodila povpraševanju na domačem in evropskem trgu. Po svetovni gospodarski krizi je zavzela pomembno mesto na jugoslovanskem vijačnem trgu 87

in s svojo aktivno vlogo v kartelizaciji jugoslovanske kovinske industrije tudi presegla lokalni pomen tovarne, z izvozom čevljarskih in stavbnih žebljev pa se je uveljavljala tudi na evropskem trgu. Hkrati je osnovni namen obstoja zadruge ostajal predvsem nadaljevanje železarske tradicije zaradi zaposlovanja številnega delavstva iz Krope in Kamne Gorice. Ob veliki konkurenci na jugoslovanskem vijačnem trgu v obdobju med svetovnima vojnama so se ročno kovanje posebnih čevljarskih žebljev planinčarjev, uvajanje novosti na področju izdelave smučarskega okovja in druge opreme za gorništvo, ustanovitev umetnokovaške delavnice in velika skrb za izobrazbo tehničnega kadra kratkoročno kazali kot možnost odpravljanja naraščajoče brezposelnosti, daljnoročno pa predvsem v tem, da se je tudi mlajšemu prebivalstvu in še posebej njegovemu kvalificiranemu delu omogočila zaposlitev v domačem kraju. Zaradi odvisnosti od cen surovin na domačem in evropskem trgu, prometne odmaknjenosti zadružne tovarne in velike konkurence na vseh področjih kovinske industrije je na poslovanje zadruge vseskozi močno vplivala carinska politika v vsej Evropi. Takoj po prvi svetovni vojni je zadruga imela opraviti z razlikami med cenami železa v novi državi in na evropskem trgu ter z visokimi carinami za uvoz letega (na oblikovanje cen železa je še posebej močno vplival kartel srednjeevropskih železarn), hkrati pa z vdorom tuje konkurence, ki je na jugoslovanskem trgu uspevala predvsem zaradi nižjih cen surovin. Po letu 1920 si je zadruga večkrat prizadevala opozoriti pristojne institucije na težek položaj domače kovinske industrije in doseči večjo zaščito domače industrije (po vzoru Češkoslovaške, ki je uvoz kovanih žebljev omejila z visoko carino), znižati tarifne postavke za uvoz železa, koksa in kovaškega premoga, za vzpostavitev predvojnega obsega izvoza pa znižanje izvoznih carin za kovane žeblje in verige ter sklenitev meddržavnih trgovinskih sporazumov z Avstrijo, Madžarsko, Grčijo in Italijo.1 Večja zaščita domače industrije je bila dosežena šele leta 1925 z novo carinsko tarifo, vendar so bile carinske stopnje za uvoz izdelkov kovinske industrije še vedno sorazmerno nizke glede na druge gospodarske panoge.2 Interese posameznih industrijskih panog je od leta 1919 zastopala Zveza industrijcev za Slovenijo s sedežem v Ljubljani, članica Zveze industrijskih korporacij Jugoslavije s sedežem v Beogradu, ki je od leta 1928 imela tudi sekcijo železarskih podjetij. Leta 1926 je bila ustanovljena posebna komisija za ugotovitev zmogljivosti jugoslovanske kovinske industrije glede carine prostega uvoza železa v enakovredni vrednosti predvidenega izvoza posameznih tovarn, ki je bil zadrugi odobren po posredovanju državnega poslanca ing. Dušana Serneca, poznejšega prvega slovenskega bana, v Beogradu.3 Kljub temu je jugoslovanska industrija vijakov in žebljev še naprej ostajala stisnjena med visoke cene domačega železa in nizke cene avstrijske in druge tuje ponudbe kovinskih izdelkov, ki so temeljile na do 70% nižjih cenah 88

surovin,4 in s tem domači industriji konkurirale tudi pri velikih državnih naročilih za potrebe železnic, od katerih so bili odvisni vsi jugoslovanski proizvajalci vijakov in žebljev, poleg tega pa se je pomemben del državnih potreb po kovinskih izdelkih še vedno zadovoljeval z reparacijskim blagom iz Nemčije.5 Po letu 1928 so se tudi jugoslovanski proizvajalci vijakov in žebljev začeli povezovati v kartele, gospodarska združenja proizvajalcev s podobno proizvodno usmeritvijo, namenjena doseganju večje zaščite domače industrije na področju carinske politike, prav tako pa tudi večje vloge pri oblikovanju cen, dobavnih in plačilnih rokov ter omejitve tuje konkurence na državnih razpisih.6 V poslovanju zadruge sta bila pomembna predvsem dva kartela: kartel za državne dobave železnicam, imenovan tudi Ebis, in kartel Novikromar za prodajo vijačnega blaga zasebnikom, ki so ga leta 1931 ustanovile tri takrat najpomembnejše jugoslovanske proizvajalke vijačnega blaga, med njimi tudi kroparska zadruga. Pozneje so h kartelu pristopale še druge tovarne vijakov, ki so se po svetovni gospodarski krizi odpirale na novo ali pa so se znova gospodarsko okrepile na podlagi domačega in tujega kapitala; do leta 1938 je omenjeni kartel povezal že sedem članic.7 Razmerja med članicami kartela ter razmerja med kartelom ter drugimi jugoslovanskimi in tujimi ponudniki vijačnega blaga so se še posebej spreminjala tik pred drugo svetovno vojno, kljub temu pa se je kartelu leta 1939 posrečilo nadzorovati skoraj polovico uvoza vijakov na jugoslovanski trg (nemški, avstrijski in madžarski proizvajalci so na jugoslovanski trg izvozili 419 ton vijakov, 464 ton je bilo uvoženih brez carin za potrebe ladjedelnic, železnic in konstrukcij – plačevanja carin so bile oproščene ladjedelnice in nekatere tuje družbe, ki so oskrbovale železnice).8 Tudi nasploh je bilo področje jugoslovanske metalne industrije eno tistih, na katerih se je kartelizacija močneje uveljavila, samo na področju kovinske predelovalne industrije je leta 1938 delovalo kar deset kartelov.9 Prodaja vijačnega blaga, izdelanega v Kropi, je bila skoraj izključno namenjena jugoslovanskemu trgu, kar je razumljivo glede na to, da so bile močne evropske proizvajalke in izvoznice takšnega blaga že bližnje države, Avstrija, Nemčija in Madžarska, poleg tega je izmenjavanje vijačnega blaga oviralo neenotno izdelovanje vijakov in matic med posameznimi državami. Jugoslovanski proizvajalci vijakov so sprva prevzeli stare avstrijske tehnične predpise za izdelavo vijačnega blaga – norme ali standarde (državne predpise za poenotenje modelov, mer in kakovosti izdelkov), nato pa nemške standarde DIN, ki jih je prevzela tudi državna uprava jugoslovanskih železnic.10 Standardizacija jugoslovanske vijačne industrije se je začela pripravljati šele tik pred drugo svetovno vojno,11 po njej so bili uveljavljeni standardi JUS. Tudi tovarna v Kropi se je morala prilagajati zahtevam standardov, s tem pa tudi izpopolnjevati tehnologijo in kvaliteto izdelave vijakov in matic.

Grafikon 1: Proizvodnja industrijske zadruge v Kropi, kasneje Tovarne vijakov Plamen 1895–1952

Vrednost prodaje zadružnega blaga se je po preusmeritvi dela proizvodnje v vijačno industrijo precej povečala, od 5,505.000 dinarjev v poslovnem letu 1924/25 na 10,800.000 dinarjev v poslovnem letu 1929/30, nato je spet upadala zaradi posledic svetovne gospodarske krize; takrat so zaradi pomanjkanja povpraševanja po vijačnem blagu znova pospeševali

ročno kovanje planinčarjev in tudi pri tem povečevali produktivnost z izboljšavami, ki so delo že približale industrijski proizvodnji. Pred drugo svetovno vojno, v poslovnem letu 1938/39, se je vrednost proizvodnje znova povzpela na 10,156.000 dinarjev, od tega je polovica vrednosti prodanega blaga odpadla na vijačno blago, četrtina na proizvodni program pred letom

Grafikon 2: Vrednost prodaje 1924–1939

1926 (tračniki in strojno kovani žeblji) in četrtina na planinčarje.12 Prodaja zadružnih izdelkov (predvsem železniških žebljev in vijakov) na jugoslovanskem trgu je po letu 1924 potekala s posredovanjem pooblaščenega zadružnega zastopnika ing. Aleksandra Neumanna v Zagrebu, po letu 1928 pa je posle v zvezi z državnimi dobavami železnicam prevzel zadružni zastopnik dr. Marijan Wolf v Beogradu. Prodaja vijačnega blaga na privatnem trgu se je od leta 1931 vršila prek prodajnega urada kartela Novikromar v Zagrebu. Skoraj ena tretjina prodaje zadružnega blaga je bila izdelana za potrebe državnih naročil (železnice, rudniki, elektrifikacija), tretjino so prodali prek kartelnega urada Novikromar, ostanek je odpadel na izvoz in direktno prodajo.13 Po prvi svetovni vojni si je zadruga močno prizadevala obnoviti trgovske zveze, vzpostavljene še v času avstro-ogrske monarhije, ko je svoje izdelke prodajala predvsem v avstrijskem in nekaj manj v ogrskem delu monarhije, poleg tega pa še na Balkanskem polotoku in v Dalmaciji, Grčiji, Italiji, Romuniji in na Bližnjem vzhodu, skupaj okrog 80 vagonov izdelkov letno (pri skupni produkciji od 150 do 200 vagonov izdelkov), vendar pa je leta 1924 izvozila iz nove države le okrog 4 vagone izdelkov, od tega polovico v Avstrijo. Za pospeševanje izvoza je bil za zadrugo pomemben državni ukrep iz leta 1926, s katerim je bil tovarnam izvoznicam dovoljen brezcarinski uvoz železa glede na ocenjeno letno količino njihovega izvoza (istega leta je zadruga dobila dovoljenje za uvoz 200 ton železa, ukrep je leta 1934 preklicala carinska direkcija v Beogradu).14 Izvoz zadružnih izdelkov se je znova okrepil šele po letu 1930. Čeprav so strojno in ročno kovane žeblje na trgu vse bolj nadomeščali cenejši žičniki, so ti žeblji za zadrugo pomenili pomembno izvozno blago, še posebej v času svetovne gospodarske krize, ko je povpraševanje po vijačnem blagu na jugoslovanskem trgu skorajda zamrlo. Za prodajo stavbnih in čevljarskih žebljev (planinčarjev) je zadruga po letu 1933 pooblastila več svojih zastopnikov v tujini, za severno Nemčijo, Dansko in Finsko Fritza Künzla v Münchnu, za Avstrijo Ferdinanda Opletala na Dunaju, za Švico Charlesa Widmerja v Bernu, za Holandijo podjetje Erste Tehn. Handels Agentur (E.T.H.A.) v Gravenhagu, za t.i. Levanto je zadružne izdelke na svoj račun proti proviziji nekaj časa jemalo podjetje Nicolo Anastassi v Trstu. Na prodajo zadružnih izdelkov na evropskem trgu so v veliki meri vplivala nova politična razmerja po nastopu Hitlerjeve oblasti v Nemčiji: možnosti izvoza v Nemčijo, ki je bila tudi sama močna proizvajalka strojno izdelanih žebljev (podjetje Röcker na Würtenberškem),15 so bile vse manjše in tudi druge države so začele postavljati uvozne kontingente. Med letoma 1930 in 1937 je zadruga v različne evropske države izvozila nekaj manj kot 300 ton izdelkov (od tega dve tretjini v Avstrijo), skoraj izključno stavbnih in čevljarskih žebljev in le nekaj malega vijakov. Leta 1939 je izdelala 960 ton izdelkov, od tega jih je 71 ton izvozila: 68 ton žebljev (največ v Avstrijo, Švico in Bolgarijo) in 3 tone vijakov (v Holandijo).16 90

PREGLED PROIZVODNEGA PROGRAMA PO IZDELKIH Tračniki (železniški žeblji) Tračniki, žeblji za pritrjevanje tirnic na železniške tramove, so bili prvi dve desetletji zadružnega obstoja najpomembnejši zadružni izdelek, tako po teži kot tudi po vrednosti proizvodnje. Prve tračnike ali kladvice oz. kladuca, kot so jim zaradi njihove značilne oblike pravili v Kropi in Kamni Gorici, so tu posamezni kovaški podjetniki začeli izdelovati po letu 1875,17 zadruga pa je prvo večje naročilo za izdelovanje tračnikov dobila že leta 1899, od c. kr. Državnih železnic na Dunaju. Proizvodnja tračnikov je naraščala od leta 1905, ko je bilo izdelanih 655 ton tračnikov ali 63% celotne teže proizvodnje do viška proizvodnje leta 1913 (1110 ton ali 73% celotne teže proizvodnje). Po prvi svetovni vojni je proizvodnja tračnikov postopoma upadla na tretjino celotne teže proizvodnje, od 200 do 400 ton letno. Po letu 1928 so jih v zadružni proizvodnji nadomeščali tirfoni, železniški vijaki z lesnim navojem, z letno količino od 500 do 800 ton. Leta 1940 so izdelali le še 210 ton tračnikov, po drugi svetovni vojni, med letoma 1948 in 1955, pa se je proizvodnja tračnikov znova nekoliko povečala, in sicer na nekaj več kot 300 ton letno.18 V tem času so tračniki skupaj s tirfoni še vedno sestavljali več kot polovico celotne teže proizvodnje, iz prodajnega programa pa so se umaknili šele leta 1973. Čeprav so bili tračniki prvi strojno kovani žeblji v zadrugi, so manjše tračnike (do 10 x 100 mm) kovali ročno še nekaj let po drugi svetovni vojni, v obratu v Kamni Gorici. Ročno kovanje tračnikov je bilo zelo naporno kovaško delo zaradi vročine, pa tudi zaradi nizkega akordnega zaslužka glede na cenenost izdelka. Postopek ročnega kovanja tračnikov je obsegal obdelavo na posebnem kovaškem nakovalu za izdelavo stebla in glave žeblja ter ponovno žarjenje za kovanje konice. Takšen način izdelovanja tračnikov se je ohranil do leta 1955 v Kamni Gorici, medtem ko so v Kropi po drugi svetovni vojni tudi manjše tračnike začeli izdelovati strojno, po hladnem postopku. Strojno kovane tračnike (do 16 x 160 mm) so izdelovali na dva načina, z izsekovanjem (štancanjem) iz pločevinastih trakov, ki pa se ni obneslo zaradi velikega odpadka, ali po toplem postopku. Ta je obsegal rezanje palic kvadratnega profila v polizdelek (»rezanje«) s strojnimi škarjami, izdelovanje glave žeblja na vijačni stiskalnici, obrezovanje glave na ekscentrični stiskalnici in v zadnji fazi koničenje štirikotnega stebla in žigosanje (standard in letnica proizvodnje) na hitro tekočem kovalnem stroju.19 Tračniki so se glede na uporabo delili na ozkotirne (za rudniške in dekovilske tire) v velikostih od 7 x 70 mm do 12 x 120 mm ter normalnotirne v velikostih od 12 x 120 mm do 16 x 160 mm. Največji odjemalec prvih je bila v obdobju med obema vojnama Trboveljska premogokopna družba z rudniki v Trbovljah, Hrastniku,

Grafikon 3: Proizvodnja tračnikov 1905–1951

Zagorju ter Kočevju, drugih pa direkcije državnih železnic v Zagrebu in Beogradu. Poleg tračnikov so v zadrugi izdelovali tudi druge izdelke za železnice, t.i. pasjeglavce, žeblje, ki so imeli enako funkcijo kot tračniki, le da so imeli osemkotno steblo in posebno, psu podobno oblikovano glavo, ter numeratorje, žeblje za označevanje letnice vgradnje železniških pragov in telefonskih drogov. Glave teh žebljev so bile oblikovane ploščato, vanje pa je bila vtisnjena letnica izdelave. Že ob koncu 19. stoletja so se na območju Avstro-Ogrske proizvajalci istovrstnih železnih izdelkov začeli združevati v kartele oz. združenja gospodarsko samostojnih podjetij, ki so se zato, da bi obdržala monopolni položaj in izključila konkurenco, medsebojno sporazumela o razdelitvi proizvodnje po kvotah in glede prodajnih cen. Leta 1888 je bil ustanovljen kartel za žico in žičnike, ki pa se je kasneje razširil še na druge izdelke iz železa; del proizvajalcev se je leta 1892 specializiral na izdelovanje vijakov in žebljev za železnice. Član tega kartela je bil tudi kroparski kovaški podjetnik Jurij Magušar, leta 1902 pa je h kartelu pristopila tudi zadruga.20 Predmet sporazuma so bili železniški žeblji in vijaki za železnice v vseh avstroogrskih deželah, s posebnim dopolnilom glede razdelitve prodaje med avstrijsko in ogrsko skupino proizvajalcev v Bosni in Hercegovini. Sporazum je sklenilo 13 podjetij, najmočnejša so obvladovala program železniških žebljev in tudi vijakov (Erzherzogliche IndustrieVerwaltung, Tešin v Šleziji, Schrauben- und Schmiedewarenfabriks-Aktiengesellschaft Brevillier & Co. und A. Urban & Sohne, Dunaj, Ternitzer Stahl- und Eisenwerke von Schöller &Co (Schrauben- und Muternfabrik), Neunkirchen). Pet podjetij je imelo določene fiksne letne kvote, med izdelovalci tračnikov je imelo

najvišjo kvoto Magušarjevo podjetje (270 ton) in s tem tudi največ glasov v skupini (10 od 23, del svoje kvote je po žebljarski stavki leta 1904, ki ga je gospodarsko oslabila, prodalo tuji konkurenci). Podjetjem v drugi skupini so bili določeni deleži glede na celotno prodajo, ločeno za proizvodnjo železniških žebljev (tračnikov) ter proizvodnjo železniških vijakov (tirfonov in tirefondov). Med proizvajalci tračnikov je zadruga imela najmanjšo kvoto, le 6,3% in 6 od 200 glasov. Največjo kvoto je imela tovarna vijakov in matic Schöller iz Neunkirchna z 22,6%, ki je imela največji delež tudi med proizvajalci železniških vijakov. Kartelna pogodba je veljala za dobo 10 let, od 1. julija 1902 do 30. junija 1912. Zadruga nove kartelne pogodbe, po izteku prve, ni obnovila. Po prvi svetovni vojni so za naročila tračnikov sodelovali na licitacijah direkcij državnih železnic (Ljubljana, Zagreb, Beograd, Subotica), leta 1928, ko so tudi v zadružni proizvodnji tračnike začeli zamenjevati železniški vijaki (tirfoni), pa je bil ustanovljen Ebis, kartel za državno oskrbo z vijaki in tračniki. Zaradi ostre tuje konkurence, ki je na licitacijah državnih železnic zaradi ugodnejših cen železa ponujala tudi do 40% nižje cene, so se jugoslovanske tovarne vijakov in tračnikov že leta 1926 začele pogovarjati o skupnem nastopu vseh jugoslovanskih proizvajalcev vijakov in tračnikov, s čimer naj bi dosegli dogovor glede zaščitnih carin in na licitacijah za državno oskrbo dosegli večje upoštevanje domačih tovarn. K poskusnemu kartelu za vijake in tračnike so pristopile štiri takrat največje jugoslovanske tovarne takšnih izdelkov, poleg kroparske zadruge še Prva jugoslovenska tvornica šarafa v Koprivnici, ki je bila pobudnica sporazuma, Novosadska tvornica šrafova in gvozdene robe v Novem Sadu in Lokomašin v Beo91

gradu ter dve manjši tovarni, Splošna stavbna družba iz Maribora in Osiječka ljevaonica željeza i tvornica strojeva iz Osijeka. Kartel Ebis je zaživel šele dve leti kasneje. Zadruga je kot drugi največji proizvajalec v kartelu (za Koprivnico) dobila 10-odstotni delež pri tračnikih in tirfonih, pri vijakih 26-odstotnega in pri podložkah 15-odstotnega,21 po letu 1930 pa je tudi v Ebisu občutila konkurenco dunajskega proizvajalca Brevillier Urban & Co, ki je z nakupom tovarn v Novem Sadu in Koprivnici prevzel tudi njun delež, skupaj 37 odstotkov. Okrepilo se je tudi Srbsko akcionarsko rudarsko topioničko industrijsko društvo (Sartid) iz Smedereva, s sedežem v Beogradu, ki je z nakupi tovarn Lokomašin v Beogradu, Ferrum v Subotici in Brodske tovarne vagonov v Slavonskem Brodu postalo največji deležnik v Ebisu, medtem ko je zadruga obdržala 15,4-odstotni delež. Posle v zvezi z državnimi dobavami železnicam je leta 1928 prevzel zadružni trgovski zastopnik dr. Marijan Wolf, uradnik na notranjem ministrstvu v Beogradu. Zastopstvo je obsegalo informacije o razpisih in udeležbo na licitacijah za državno oskrbo v Beogradu ter zastopanje zadruge pri evidenčnem uradu Ebisa v Beogradu (pri podjetju Sartid), glede pridobivanja informacij o razdelitvi naročil, cenah in tudi siceršnje varovanje interesov zadruge v kartelu. Ebis je državnim železnicam med leti 1929 in 1930 priskrbel med 20 in 22 milijoni dinarjev izdelkov letno, leta 1931, v času gospodarske krize, pa le še 3,5 milijona. Istega leta je bil sprejet državni ukrep, ki je omogočil pravico pristopa k prvim licitacijam za državne dobave samo domačim tovarnam, vendar ga je država v posameznih primerih tudi obšla, npr. v zvezi z državnimi naročili pri gradnji železniških prog Bihać–Knin in Veles–Prilep, ko so jugoslovanski proizvajalci železniškega materiala precej izgubili na račun francoskega podjetja Batignolles.22 Po letu 1934, ko je bil Ebis zaradi vladne uredbe o kartelih začasno odpravljen, ta kartel v poslovanju zadruge ni imel večjega pomena, po letu 1936 pa je njegovo vlogo prevzel širše zasnovani kartel jugoslovanskih proizvajalcev vijakov in železniškega pribora, im. Novikromar, s posebnim pododdelkom za državno oskrbo železnic (t.i. gornjegradbeni material). Kroparska zadruga je v tej skupini izdelkov imela 15,4-odstotni delež , druge kvote pa so si razdelile: novosadska podružnica Brevillier Urban & Co. 35%, Sartid 23%, Splošna stavbna družba Maribor 12%, tovarna vagonov v Slavonskem Brodu 8,3%, livarna v Osijeku 5,3%, med manjšimi proizvajalci je kvoto 3,6% dobil tudi kamnogoriški podjetnik Ivan Lazar.23 Kljub združevanju in nenehnem opozarjanju na večje upoštevanje domače industrije je kartel izgubljal boj s tujo konkurenco, kar je še pospešil finančni zakon za leti 1936/37, s katerim je bil ministrstvu za promet dovoljen brezcarinski uvoz vseh gornjegradbenih izdelkov, kot so tirnice, tračniki, tifoni itd.24 Ročno kovane tračnike so v obdobju med obema vojnama izdelovali tudi nekateri kroparski in kamnogoriški kovaški podjetniki, in sicer Luka Hafner (do 1935) in Katarina Šolar (do 1948) v Kropi ter Ivan Lazar (do 1948) v Kamni Gorici , ki so skupaj izdelali do 400 ton 92

tračnikov letno.25 Leta 1929 je v obeh krajih kovalo tračnike 47 kovačev, od tega 26 za zadrugo, 10 za Lazarja, 8 za Šolarjevo in 3 za Hafnerja. Tračniki manjših dimenzij so bili hrbtenica domače konkurence, ki je z nizkimi cenami tudi zadružno proizvodnjo istega izdelka potiskala na spodnjo mejo rentabilnosti. Zadruga je po letu 1926 večkrat poskusila doseči ustanovitev posebnega, t.i. domačega kartela za izdelovanje tračnikov za rudnike in železnice (izvzeta oskrba Ebisa), a večji del neuspešno ali pa le za kratko obdobje.

Vijaki, matice, podložke, zakovice Ko je zadruga leta 1921 začela izdelovati vijake in matice, je na domačem trgu – med jugoslovanskimi tovarnami je bila med prvimi, ki je začela izdelovati vijačno blago – izhajala kljub pomanjkljivi strojni opremi in dragi izdelavi. V nekaj naslednjih letih je v Jugoslaviji začela delovati vrsta novih tovarn vijakov, istočasno pa so tudi nekatera obstoječa železarska in livarska podjetja zaradi zaokroženja svoje ponudbe za potrebe železnic razširila svoj proizvodni program še na izdelavo vijakov. Nove tovarne so se po velikosti in tehnični opremljenosti precej razlikovale, po svetovni gospodarski krizi so se obdržale le najmočnejše, in sicer na račun združevanja ali vpliva tujega kapitala. Med prvimi specializiranimi tovarnami vijakov sta po letu 1924 nastali Prva tvornica šarafa v Koprivnici (Hrvaška) in Novosadska fabrika šrafova i gvozdene robe v Novem Sadu. Tudi v Sloveniji sta nastali dve novi tovarni vijakov, Tova in Bloudek, ki pa sta kmalu propadli. Jugoslovanskim proizvajalcem vijakov in matic je najmočneje konkuriral avstrijski proizvajalec Brevillier Urban & Co.26 Prehod na konkurenčno hladno proizvodnjo vijakov in matic je bil postopen. Da bi zaustavili naraščajočo brezposelnost, so že kmalu po prvi svetovni vojni razmišljali o gradnji tovarne lesnih vijakov, vendar zadruga zaradi tedanjega splošnega gospodarskega zastoja in tudi sicer neurejenega poslovanja ni zmogla večjih investicij. Sprva so vijake in matice izdelovali na precej zamuden in drag način: s frikcijskimi (tornimi) stiskalnicami in padalnimi kladivi, navoje pa so jim vrezovali ključavničarji na stružnicah in z vrtalnimi stroji. Izdelki na tak način niso mogli biti natančno izdelani, a do leta 1924, ko se je tudi na jugoslovanskem vijačnem trgu pojavila konkurenca, je povpraševanje presegalo ponudbo in so prodali tudi takšno blago. Prizadevanja zadruge za pospešen prehod na konkurenčno izdelovanje vijakov in matic so se stopnjevala šele po letu 1926, ko so z nakupom 30 strojev za toplo in hladno proizvodnjo vijakov in matic na račun izdelovanja tračnikov močno povečali izdelovanje vijačnega blaga. Do takrat pa je zadruga že izgubila večjo vlogo v karteliranju, ki se je začelo pripravljati tudi pri prodaji vijakov in matic zunaj državnih razpisov. Kljub temu je leta 1930 zadovoljevala četrtino slovenskih potreb po vijakih in maticah, po obsegu proizvodnje s 700 do 800 tonami letno27 pa je bila drugi največji jugoslovanski

proizvajalec takšnih izdelkov, za tovarno v Koprivnici.28 Proizvodni program vijačnega blaga v Kropi je obsegal tudi nekatere vrste lesnih vijakov (v izdelovanje le-teh se je specializirala zadružna konkurentka Splošna stavbna družba v Mariboru), med njimi so se najdalj, še po drugi svetovni vojni, obdržali tirfoni (železniški vijaki) in »zeta« vijaki. Ob uvajanju strojnega dela so naraščale potrebe po električni energiji in leta 1920 zgrajena elektrarna v Srednjem mlinu (zdaj Kropa 28 a/b) ni več zadoščala. Po številnih zasilnih rešitvah (lokomobila, ki jih je stala tudi 1000 dinarjev dnevno) ob poletnih sušah in drugih težavah je bil leta 1928 zgrajen daljnovod, s katerim se je Kropa povezala z električnim omrežjem Kranjske državne elektrarne (KDE) v Završnici. Do takrat so bile že izpeljane tudi prezidave in preureditve proizvodnih prostorov za izdelovanje vijakov in matic po pododdelkih glede na proizvodni proces: – toplo stiskanje (prešanje) vijakov – VP, – toplo stiskanje matic – MP, – obrezovanje in vrezovanje matic – OM in VM, – vrezovanje vijakov – VV. Proizvodni proces je bil leta 1931 dopolnjen z oddelkom za hladno stiskanje vijakov in zakovic (MPVZ), kar je bil tudi pogoj za izboljšanje konkurenčnosti podjetja. Delež vijakov in matic se je že po letu 1930 povzpel čez polovico celotne proizvodnje zadruge in je še naraščal, v letu 1935 je sestavljal 63% ( leta 1923 šele 7%), čeprav je bila dejanska proizvodnja vijakov in matic v istem letu sorazmerno nizka zaradi posledic svetovne gospodarske krize (427 ton vijakov in matic, celotna proizvodnja 680 ton v skupni vrednosti 6,5 milijonov dinarjev).29 Nov zagon je vijačna proizvodnja v Kropi dobila tik pred drugo svetovno vojno, strojni park je bil posodobljen, veliko so vlagali v izobraževanje tehničnega kadra (tuji inštruktorji, strokovne ekskurzije, lastna strokovna kovinarska šola). Po letu 1945, ko so izdelali le 168 ton vijakov in matic

ter 327 ton drugih izdelkov, je proizvodnja močno narastla. Ob nacionalizaciji zadruge leta 1947 so izdelali že 1030 ton vijakov in matic, kar je pomenilo 69% celotne teže proizvodnje, leta 1955 pa že 2755 ton (3358 ton vseh izdelkov). Največjo težo v tej skupini izdelkov so še vedno dajali tirfoni. Tudi v prodaji raznovrstnega vijačnega blaga je bila zadruga, podobno kot drugi jugoslovanski proizvajalci vijakov, odvisna predvsem od državnih naročil za železnice, po letu 1930 pa tudi v zvezi z elektrifikacijo države. Med pomembnejšimi odjemalci zadružne vijačne proizvodnje so bile tedaj Kranjske deželne elektrarne. Ob začetku svetovne gospodarske krize je bila nasičenost trga z vijačnim blagom že tako velika, da so tovarne svoje izdelke začele ponujati po deficitarnih cenah. Do 1.11.1931, ko je bil zaradi potreb po ustalitvi cen med tovarnami vijakov sklenjen prvi sporazum o ustanovitvi skupne prodajne organizacije Novikromar d.d. v Zagrebu za prodajo vijakov in matic na zasebnem trgu, se je že izoblikovalo novo razmerje med jugoslovanskimi proizvajalci vijakov in matic. Moč se je z združevanjem manjših tovarn skoncentrirala v rokah avstrijskega proizvajalca Brevillier Urban & Co ter srbskega Sartid, med slovenskimi tovarnami vijakov sta se obdržali zadruga v Kropi in Splošna stavbna družba v Mariboru, ki se je specializirala za proizvodnjo lesnih vijakov. Prvi sporazum v kartelu Novikromar d.d. so sklenile zadruga ter tovarni v Mariboru in Novem Sadu. Sprva so se dogovorili le za delitev kvot (Novi Sad 60%, Kropa 24%, Maribor 16%)30, kasneje pa deloma tudi prodajnega programa. Ko sta naslednje leto pristopili še podjetji Sartid in Lapp-Finze iz Gradca, je kartel povezal vse pomembnejše ponudnike vijačnega blaga na jugoslovanskem trgu. Kartel Novikromar d.d. za trgovinu šarafskom, željeznom i metalnom robom je bil po začasni razpustitvi vnovič registriran 28.12.1935. Organiziran je bil na način delniške družbe z nadzornim in upravnim svetom, ki so ga sestavljali zastopniki karteliranih tovarn. Prodaja vijačnega

Grafikon 4: Proizvodnja vijakov 1924–1955

blaga je tekla preko skupnega prodajnega urada v Zagrebu, ki ga je odkupovala na lasten račun, izjema je bila oskrba države. Glede na proizvodni program je bil kartel razdeljen v 3 skupine: 1. splošna vijačna roba, 2. lesni vijaki in 3. gornjegradbeni material. Vsaka skupina je imela svoj izvršilni odbor. Zadruga je imela kvoti v 1. in 3. skupini, in sicer v 1. skupini 20% in v 3. skupini 15,4% (opis pri tračnikih). Tudi v tem kartelu je bil najmočnejši Brevillier Urban & Co.31 Leta 1944 so imele prve tri ustanovne članice kartela skupno 10 000 delnic, od tega 6000 tovarna v Novem Sadu (preim. v Petar Drapšin, fabrika zavrtnjeva, žične i gvozdene robe), Kropa 2200 delnic (preim. v Plamen, kovinarska zadruga) in Maribor 1800 delnic (preim. v Tovarna splošnih metalnih konstrukcij in vijakov). 32 Kartel je bil likvidiran v začetku leta 1948.

žeblje). Po dolžini stebla so se ločili v dve skupini, od 35 do 100 mm in od 120 do 200 mm; ti so zaradi svoje velikosti potrebovali še precej ročnega dela: steblo je bilo izdelano pod vzmetnim kladivom, glava pa sprva še ročno, nato pa s padalnim kladivom (oddelek za vlečenje večjih žebljev pod kladivi oz. oddelek za toplo kovanje žebljev). Kot stavbne žeblje so jih največ prodali v Bosno, kjer se je uporaba ločljive zveze vijakov in matic počasneje uveljavljala, kot ladijske pa ladjedelnicam v Dalmaciji (mdr. Jadransko brodgradališče v Splitu). Proizvodnja gradbenih žebljev se je s hitrim razvojem strojev za izdelavo žičnikov postopoma zmanjševala, po drugi svetovni vojni, v začetku petdesetih let, so izdelali le še okrog 20 ton ladijskih žebljev letno. Med gradbene žeblje so uvrščali tudi numeratorje. Tudi te so v manjših količinah izdelovali še po drugi svetovni vojni.

Za tovarno v Kropi in tudi za večino predvojnih jugoslovanskih tovarn s podobno proizvodno usmeritvijo je bilo značilno, da so imele zelo širok program vijačnih in drugih izdelkov za spajanje materialov. V Kropi je npr. obsegal veliko vrst vijakov in matic (različnih po velikosti, obliki in navoju), poleg tega pa tudi podložke, zakovice in izolatorske opornice. Izdelovanje podložk je bilo, skupaj s smučarskim okovjem, vključeno v oddelek za štancanje pločevine (STP). Prve zakovice so najbrž začeli izdelovati že po nakupu frikcijskih stiskalk, v glavnem so bile to debelejše zakovice za ladjedelnice in jeklene konstrukcije. Izolatorske opornice, potrebne pri elektrifikaciji, so izdelovali po letu 1930.

Program strojno izdelanih čevljarskih žebljev, ki so jih od leta 1921 izdelovali v zadružnem čevljarskem oddelku, im. tudi »šuštarca«, je obsegal t.i. romarje ali pifelce, zvezdnike in cvikovce. Ti žeblji so imeli podoben namen kot ročno kovani čevljarski žeblji planinčarji, namreč utrditi usnjen podplat vojaških, pohodnih in delovnih čevljev, le da so bili manjši in lažji. Večji pomen v proizvodnem programu tovarne je izdelovanje romarjev dobilo šele po drugi svetovni vojni, ko so leta 1948 iz Krope premestili nekaj čevljarskih strojev v Kamno Gorico in tam z nakupi nekaj strojev z Jesenic uredili strojni oddelek za čevljarske žeblje. Obrat je imel zmogljivost 200 ton čevljarskih žebljev letno, ki pa so jo le redko dosegli (181 ton v letu 1951),33 saj je povpraševanje upadalo z uvajanjem nove tehnologije izdelave čevljev z gumijastimi podplati. Skupaj z ročno izdelanimi planinčarji so bili po letu 1960 umaknjeni iz prodajnega programa.

V nadaljnjem razvoju tovarne v Kropi po nacionalizaciji zadruge so iz proizvodnje vijakov izločali tržno nezanimive izdelke, kot so bili vijaki z metričnim navojem nad M 16, matice z navojem nad M 20, tirfoni za Jugoslovanske železnice in razni drugi izdelki tople proizvodnje. Leta 1973 so z gradnjo novega matičnega obrata na mestu nekdanje »fužine« dokončno prešli na hladno preoblikovanje s tehnologijo obrezovanja. Specializirali so se za izdelavo vijakov za lesno, pohištveno, elektro- in motorno industrijo ter belo tehniko. V 70. in 80. letih 20. stoletja je bil kroparski Plamen med vodilnimi jugoslovanskimi proizvajalci standardnih vijakov in matic srednjih dimenzij, poleg tega pa je izdeloval tudi veliko nestandardnih posebnih veznih elementov in odkovkov. Proizvodnja je bila večji del usmerjena v izvoz.

Strojno izdelani žeblji Nadomeščanje ročnega kovanja žebljev s strojnim se je v zadružni tovarni začelo s strojnim izdelovanjem večjih tračnikov, nadaljevalo pa z nakupom strojev za izdelovanje gradbenih žebljev v letu 1914 in strojev za čevljarske žeblje v letu 1921. Gradbeni (tesarski) žeblji so se po uporabi delili na stavbne in ladijske, po obliki pa se praktično niso razlikovali; celotno skupino gradbenih žebljev, t.i. okroglavcev, so imenovali kar »šifneglni« (domač izraz za ladijske 94

Zadruga je po letu 1914 izdelovala tudi žičnike (žeblje, izdelane iz valjane in vlečene žice), vendar v manjšem obsegu. Žičniki so bili prvi strojno izdelani žeblji, industrijsko so jih v Evropi začeli izdelovati že v prvi polovici 19. stoletja. Zaradi enostavne izdelave in mnogovrstnosti uporabe so postali najbolj množično izdelan kovinski izdelek in so kmalu izpodrinili ročno izdelane žeblje. Že od leta 1870 so jih izdelovali v Kamniku in Ljubljani, od leta 1890 na Jesenicah, po letu 1872 pa tudi v neposredni bližini Krope, v Lipnici, kjer je Franc Pirc s sinovi odkupil staro fužinico ter jo predelali v obrat za vlečenje žice in izdelavo žičnikov. Tovarna žičnikov Simon Pirc v Lipnici je bila leta 1948 nacionalizirana in priključena kroparskemu Plamenu. Že leta 1950 so tovarniške stroje za žičnike premestili v tovarno verig v Lescah, kjer so nameravali centralizirati tudi proizvodnjo žičnikov iz železarne Jesenice. Obrat v Lipnici se je nato preusmeril v proizvodnjo stenskih ur Tulip in je bil leta 1956 priključen kranjski Iskri.34

Ročno kovani žeblji in verige V prvih treh desetletjih obstoja zadruge, ko je še prevladovalo delo v vigenjcih, je proizvodni program obsegal več vrst ročno kovanih podkovskih in čevljarskih žebljev, žebljev za gradnje in potrebe železnic ter žebljem podobnih izdelkov: razne spojke za ladje, splave in odre, kljuke in kavlje, zobe za brane, okovje za okna in drugo. Zadružni cenik iz leta 1912 navaja več kot 50 vrst žebljev, največjo skupino so sestavljali gradbeni žeblji. Med njimi je bil še vedno pomemben t.i. levantinski sortiment, to je žeblji za prodajo na sredozemskem trgu (Italija, Grčija, Bližnji vzhod), ki pa je v zadružnem proizvodnem programu izgubil na pomenu leta 1914, z nakupom prvih žebljarskih strojev. Druga večja skupina ročno kovanih žebljev so bili podkovski žeblji ali konjaki za pribijanje podkve na konjsko kopito. Posebnost med njimi so bili t.i. kamelarji za prodajo na dalmatinskem, bosanskem in turškem trgu. Ti žeblji so imeli ploščat ramenski nastavek s kockasto ali slemenasto oblikovano glavo, njihovi ledniki pa visoko koničasto glavo. Zadružni cenik iz leta 1912 je razločeval še med nemškimi in italijanskimi ter bosanskimi, turškimi in dalmatinskimi podkovskimi žeblji, nato pa je strojna proizvodnja zajela tudi te žeblje – od številnih različic podkovskih žebljev so v proizvodnji ostali le še s strojno izdelani konjaki z ugreznjeno glavo. Produkcija ni bila obsežna, saj je pri izdelavi manjših strojno kovanih žebljev zadrugi konkuriral skandinavski monopolist Mustad s podružnico v Karlovcu. Podobno usodo so doživljali tudi ročno kovani čevljarski žeblji; tudi te so nadomeščali strojno izdelani, z izjemo planinčarjev, ki jim zaradi pomembnosti v zadružnem proizvodnem programu namenjam posebno poglavje. Pomembno mesto med ročno kovanimi izdelki so do leta 1926 imele verige, ki so bile po izdelavi zahtevnejše od žebljev: za izučitev v tej stroki je bila predpisana učna doba in delavnica za izdelovanje verig je bila prvi zadružni obrat, ki je imela mojstra

in vajence. Zaposlovala je okrog 12 delavcev, ki so obvladovali širok program v ognju varjenih verig: od najmanjših za tehtnice ter za potrebe zaporov in žandamerij, močnejših za vpreganje in privezovanje živine, do najmočnejših ladijskih; po letu 1925 so izdelovali tudi kalibrirane verige. Proizvodnja je naraščala od 13,5 ton v letu 1905 do 37,7 ton v letu 1911, nato pa je začela upadati; leta 1924 so izdelali le še 10 ton verig. Po letu 1921 je zadružna verigarna močno čutila konkurenco nove tovarne verig v Lescah z naprednejšim električnim varjenjem verig, leta 1927 pa je bila po dogovoru med tovarnama o delitvi proizvodnega programa proizvodnja verig v Kropi opuščena.

Planinčarji Planinčarji, žeblji za okovanje planinskih čevljev, so v prvi polovici 20. stoletja postali simbol kroparskega in kamnogoriškega ročnega žebljarstva. Po selekcioniranju proizvodnega programa zadruge, zaradi katerega se je nekdanja raznovrstnost oblik ročno kovanih žebljev spreminjala v poenostavljene oblike strojno izdelanih žebljev, so bili planinčarji s svojo značilno krilato obliko, izdelano s 13 do 15 točno umerjenimi udarci kladiva, tipičen izdelek ročnega žebljarstva, ki ga kljub velikemu napredku na področju strojne izdelave žebljev mehanizacija ni mogla dokončno nadomestiti. Planinčarji so se uporabljali za zaščito planinskih čevljev proti obrabi na skalnatih terenih in v grušču, z njimi so bili okovani podplati, robovi in še posebej pete planinskih čevljev. Značilna oblika žeblja za planinske čevlje naj bi bila uveljavljena že v sredini 19. stoletja v Švici, ki je bila tudi v prvi polovici 20. stoletja med najmočnejšimi izdelovalci teh žebljev. V Kropi so jih posamezni kovaški podjetniki izdelovali že na prehodu iz 19. v 20. stoletje, v proizvodnem programu zadruge pa so se uveljavili šele v času prve svetovne vojne. Planinčarjev je bilo več vrst, od enostavnejših enokrilnih, ki so jih imenovali

Grafikon: Proizvodnja verig 1905–1924

tudi jegri (iz nem. die Jägernägel) do zahtevnejših dvokrilnih. Po letu 1930, ko je zadruga zaradi posledic svetovne gospodarske krize v planinčarjih našla tržno nišo in možnost za zaposlitev večjega števila brezposelnih delavcev, se je njihov izbor razširil še na planinčarje s kratkim in dolgim steblom, na planinčarje z gladko, nasekano (pozecano) in ostro (slemenasto) glavo, posebnost je bil planinčar z dvema glavama za okovanje ogla planinskega čevlja, skupaj torej 20 vrst v težah od 1 do 7 kg za tisoč kosov. Najpogosteje prodajan artikel med njimi je bil dvokrilni planinčar z gladko glavo (art. 6). Po letu 1913, ko je zadruga po naročilu c.kr. vojnega ministrstva izdelala 1 085 000 kosov planinčarjev, se je njihova proizvodnja za potrebe avstrijske vojske povečala na več milijonov kosov letno, vendar točnejših podatkov o produkciji ni. Kronika Plamena prinaša podatek, da je zadruga leta 1914 od c.kr. monturnega depota v Göstingu prevzela naročilo za skoraj 11 milijonov ročno kovanih žebljev za vojaške čevlje in da je bilo dela za vojaške potrebe toliko, da ni bilo mogoče zadostiti potrebam privatnih trgovcev.35 Od novembra 1915 do oktobra 1918 je bila zadruga v celoti pod vojnodajatvenim zakonom in zato prisiljena delati le za vojaške potrebe: v vigenjcih žeblje za vojaške čevlje in rudnike, v tovarni pa stavbne žeblje, spojke za odre in železniške žeblje. Obsežna naročila avstrijske vojne uprave so sicer zaposlila večje število brezposelnih kovačev in kovačic in zadruga je kljub vojnim razmeram dobro poslovala, vendar pa je zaradi vpoklicev vojaških obveznikov manjkalo delovne sile. Leta 1915 so poročali: »Dela le 121 moških in 65 ženskih delavcev, potrebovali pa bi najmanj 245 moških in 94 ženskih delavcev«.36 Pomanjkanje delavcev je bilo zaradi nujne oskrbe vojske tako veliko, da se zadružno vodstvo leta 1915 preko Obrtnopospeševalnega urada na Dunaju celo dogovarjalo z Obrtnopospeševalnim uradom v Gorici glede povezave s kovaškimi delavnicami v Lokovcu

Grafikon: Proizvodnja planinčarjev 1912–1959

pri Čepovanu. Zadruga v Kropi je bila pripravljena od lokovških kovačev odkupovati enokrilne in dvokrilne žeblje za vojaške čevlje, in če bi ti morali opustiti svojo dejavnost zaradi bližine bojišča, bi jih nekaj sprejela na delo in jim za čas velikih naročil za vojsko v Kropi zagotovila tudi stanovanje.37 O dejanskem sodelovanju med krajema ni podatkov. S koncem vojne je takoj nastopilo pomanjkanje naročil, delo je bilo omejeno v vseh zadružnih obratih, naročil za ročno kovane čevljarske žeblje pa ni bilo več: »Izdelovanje kovanih žebljev za čevlje, ki so, dasi nekoliko dražji kakor pa strojni izdelki, dosti trpežnejši od zadnjih (najmanj za polovico), se je moralo popolnoma opustiti, vsled česar je čez 130 delavk brez dela in zaslužka. Temu je kriva vojna uprava, ki pusti tovarnam čevljev naročati strojne žeblje za vojaške čevlje iz inozemstva in drugih domačih tovarn, brez upoštevanja velike trpežnosti ročno kovanih žebljev. (Prejšnja vojna uprava je to izprevidela in porabo strojnih žebljev za vojaške čevlje sploh prepovedala; dobavljali smo že pred vojsko več milijonov kovanih žebljev za vojaško upravo, med vojsko pa se je stavilo na nas tako ogromne zahteve, da istim kljub najhujšemu pritisku nismo mogli zadostovati.)«38 Naprej v istem dokumentu navajajo, da podjetje med vojno sicer ni utrpelo škode, a da jim je ob koncu vojne ostalo v zalogi skoraj 1 600 000 kosov žebljev za vojaške gorske čevlje, ki pa jih ne bodo mogli prodati, tudi s precejšnjo izgubo ne, ker so za navadne čevlje preveliki in se ne morejo predelati. Proizvodnja planinčarjev se je znova okrepila po letu 1926, takrat so jih izdelali 4 100 000 kosov, kar pa je bilo le 1,5% (12,3 ton) od celotne teže zadružne proizvodnje. Zares velik pomen so planinčarji v proizvodnem programu zadruge dobili šele v času svetovne gospodarske krize, katere posledice so v poslovanju zadruge čutili še v začetku tridesetih let 20. stoletja. Brezposelno delavstvo in zmanjšanje povpraševanja po vijačnem blagu je zadružnemu

vodstvu nalagalo skrb, da proizvodnjo racionalizira in prilagodi povpraševanju na evropskem trgu. Čeprav se je zadruga mnogo let trudila povečati delež strojnega dela, je leta 1931 kazalo, da naraščajočo brezposelnost lahko omejijo le s povečano prodajo ročno kovanih planinčarjev. Večje povpraševanje po planinčarjih je bilo povezano z razmahom gorništva v 20. stoletju. Leta 1931 je podjetje Grenacher iz Etzgena v Švici po slovenskih časopisih iskalo žebljarje za izdelavo planinčarjev. Še isto leto si je ravnatelj Jože Gašperšič ogledal omenjeno podjetje in se domenil za poslovno sodelovanje. Naročila podjetja so zaposlila okrog 25 kovačev in nekaj kovačic, vendar pa je bilo treba kvaliteto izdelave bistveno izboljšati. Za izdelavo planinčarjev je bil urejen vigenjc na mestu današnjega podjetja UKO; v njem je zadruga združila izdelovanje planinčarjev iz več kroparskih vigenjcev, kar je olajšalo nadzor nad izdelavo. Zaradi strogih zahtev pri izdelavi planinčarjev za švicarski trg se je vigenjca oprijelo ime Pana.39 Leta 1932 sta ravnatelj in mojster Filip Legat prepotovala bližnje alpske dežele in ugotovila, da v Srednji Evropi izdeluje planinčarje nad 800 žebljarjev v Italiji, Švici, Nemčiji in na Češkoslovaškem; skupaj so izdelali do 150 milijonov planinčarjev letno, povpraševanje pa je še naraščalo. Analiza evropskih izdelovalcev teh posebnih čevljarskih žebljev je pokazala, da kroparski planinčarji – sprva so jih izdelovale le ženske in starejši kovači – po kvaliteti zaostajajo za izdelki čeških (iz okolice Plzna) in italijanskih kovačev (iz okolice Comskega jezera) in da bi zadruga ob ustreznih izboljšavah mogla zaposliti od 80 do 100 kovačev, ki bi lahko izdelali od 20 do 30 milijonov planinčarjev letno. Še v istem letu je mojstru Legatu uspela racionalizacija proizvodnje z uvedbo strojnega rezanja polizdelkov za izdelavo planinčarjev, ki so imeli steblo že izdelano in je bilo treba žeblju ročno izdelati le še glavo. Izboljšava je temeljila na podobnem postopku pri izdelavi strojno izdelanih čevljarskih žebljev (pifelcev), ki pa so imeli zaradi enostavnejše oblike strojno izdelano tudi glavo. Polizdelke so izdelovali iz žice s pravokotnim presekom, ki so jo na žicovleku kalibrirali na presek jajčaste oblike, nato pa na žebljarskem stroju iz nje narezali rezance ali t.i. kramarje; pri tem je vsaka velikost planinčarjev imela svoj vlečni profil. Z izboljšavo se je proizvodnja planinčarjev močno pocenila, produktivnost pa močno povečala. Novost so dali tudi patentirati. Naslednja izboljšava je bila sprememba žarjenja polizdelka, v ta namen so namesto dotedanjih ješ (vigenjc Pana je že imel ventilator na električni pogon) uvedli šamotne žarilne pečice. Te so imele vzdolžno odprtino, v katero so vlagali vrsto polizdelkov, namesto oglja pa so v pečicah kurili zdrobljen koks na ventilatorsko sapo.40 Produkcija se je leta 1933 povečala že na 11,2 milijonov planinčarjev (33,5 ton ali, po teži, 9,2% proizvodnje).

Z vse večjim pomenom, ki so ga dobivali planinčarji v zadružnem proizvodnem programu, se je večala tudi skrb za prepoznavnost izdelka. Planinčarji so dobili komercialno oznako REX in trgovsko znamko (vodno kolo z letnico 1558). Nadzor nad kvaliteto izdelka se je še poostril: izdelano blago je moral pregledati in odbrati že sam žebljar in nato kos za kosom še dve izbiralki v skladišču. Planinčarje so pakirali glede na velikost po 1000, 500 ali 250 kosov v rjave škatle z rumenimi etiketami, na katerih so bila s številkami označena kontrolna znamenja: številka žebljarja in čas izdelave, ki so služile preverjanju reklamiranega blaga. Velike zahteve zaradi napornega in natančnega ročnega dela (20 000 do 30 000 udarcev kladiva dnevno, zaradi zahtevne izdelave žeblja je bilo potrebno več let vaje – paziti je bilo treba na lepo obliko in prave mere glave, prednjih kril in stebla žeblja) so bile vzrok stalnih nesoglasij med kovači in zadružnim vodstvom, ki je še posebej ostro ukrepalo ob odkritih primerih preprodajanja manj kvalitetnega blaga zadružni konkurenci. Pričakovanja zadruge glede prodaje planinčarjev na evropski trg so se le delno uresničila, saj so Švica, Avstrija in Italija kmalu omejile uvoz in tako zaščitile lastne proizvajalce, kot so bili švicarski Grenacher, italijanski Boghi in žebljarska zadruga v Fulpmesu pri Innsbrucku.41 Med leti 1933 in 1940 so planinčarji s povprečno 18 milijonov kosov letno predstavljali od 8 do 9% skupne teže izdelkov, od tega so jih več kot polovico izvozili (največ v Avstrijo in Švico, manjše količine pa tudi v Francijo, Italijo in Bolgarijo).42 S povečano reklamo se je prodaja planinčarjev usmerila tudi na domači trg, med največjimi odjemalci so bila čevljarska podjetja ter trgovine z usnjem in železnino (mdr. Anton Hofbauer v Celju, Prager Braća v Zagrebu, Anton Gantar in Čevljarska gospodarska zadruga v Žireh, Josip Petelinc in Schneider & Verovšek v Ljubljani, Peko in Runo v Tržiču, Jelenc in Rakuš v Celju, manjše odjemalce za planinčarje je zadruga imela tudi v Sarajevu, Banja Luki, Zagrebu, Beogradu in celo v Kosovski Mitrovici).43 Hkrati s povečano proizvodnjo planinčarjev je zadruga v svoj proizvodni program po letu 1933 začela uvajati tudi nove športne artikle: patentirano smučarsko streme LATO, natezalce Strict, konice za smučarske palice, alpske plezalne kline in žeblje za smučarske tekaške čevlje; te izdelke so skupaj s planinčarji, med drugim namenjenim izdelavi obutve za planinski in zimski šport, prodajali tudi specializiranim športnim trgovinam (Andrej Čufar na Jesenicah, Gorec v Ljubljani, Turistički magazin Fruška Gora, Polde Bezlaj – Turist, sport, moda in Nimrod, trgovina oružjem, municijom i sportskim priborom v Beogradu). Podobno kot so veliko pozornosti posvečali razvoju športnega programa, so skušali nadgraditi tudi proizvodnjo planinčarjev. Za zahtevnejše odjemalce so leta 1936 razvili planinčarje, izdelane iz specialnega nerjavečega jekla, ki bi bili še trpežnejši in ne bi razjedali usnja,44 vendar pa ti ob dragi in težki izdelavi niso prodrli na trg. 97

Zadnjo izboljšavo pri izdelavi planinčarjev, električno indukcijsko segrevanje polizdelkov, je leta 1939 izpeljal ing. Karel Kunaver, obratovodja zadružne tovarne (od leta 1936). Izdelal je majhen transformator z ustrezno jakostjo toka, med dve horizontalni elektrodi vpel glavo polizdelka, da se je ožarila do sijaja, potrebnega za ročno kovanje. Žebljar je naložil polizdelke v pokončni žleb (šaržer), po katerem so se spuščali med elektrodi, ki sta se vklapljali s pedalom. Po novem postopku je en delavec v 8 urah izdelal do 3000 planinčarjev.45 Leta 1940 so v zadrugi izdelali kar 25 milijonov (75 ton) planinčarjev, največ v vseh letih proizvodnje. Planinčarje so kovali v Kropi in od leta 1932 tudi v Kamni Gorici, in sicer moški in ženske. Število kovačev planinčarjev se je od svetovne gospodarske krize (1932) povečalo od okrog 40 na skoraj 100, od tega 20 v Kamni Gorici. V času vojne se je število kovačev še nekoliko povečalo, saj je zadruga sprejemala v delo tudi dijake in jih tako zavarovala pred obvezno delovno službo (Arbeitsdienst) in vojaščino. Ob koncu druge svetovne vojne je zadruga zaposlovala kar 113 žebljarjev, to je ob ohromljeni proizvodnji v tovarni zaradi vojne škode in drugih posledic vojne pomenilo kar dve tretjini vseh delavcev.46 Leta 1948 je bil v Kamni Gorici zgrajen nov čevljarski oddelek (za skladiščem izdelkov), kamor so poleg strojev za čevljarske čevlje postavili tudi kovaško linijo z 18 »trafo« nakovali, vendar pa je proizvodnja po letu 1951 naglo upadala. Skupaj s kroparskimi so obratovali do leta 1963, ko je bil čevljarski oddelek v Kamni Gorici ukinjen. V tovarni so jih še skušali nadomestiti s strojno izdelanimi trikuni, a so uvedbo proizvodnje prehitele novosti pri izdelavi obutve z gumijastimi podplati. Številne izboljšave pri postopkih izdelave planinčarjev, rezultat domačega znanja, so prebivalstvu Krope in Kamne Gorice omogočile nadaljevanje žebljarske tradicije še v industrijsko dobo, hkrati pa je bil mogoč dokončen prehod iz vigenjca v tovarno. Planinčarji si kot zadnji predstavniki ročno kovanih žebljev in še posebej zaradi pomena, ki so ga imeli v času svetovne gospodarske krize in obeh svetovnih vojn, zaslužijo posebno mesto v zgodovinskem spominu obeh krajev.

3 4

5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17

OPOMBE 1

Dopis Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici Okrajnemu glavarstvu v Radovljici z dne 1.9.1920, Arhiv KM, fond Zadruga I/6 (trgovina, zastopstva, karteli). Žarko Lazarević, Nova carinska tarifa, v: Slovenska kronika XX. stoletja, 1900–1991, str. 309.

22 23

24 25

Zapisnik 28. seje načelstva z dne 23.6.1926, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva od 4.9.1905 do 23.6.1927. Dopis s podatki o stanju jugoslovanske vijačne industrije Dragu Potočniku, uredniku Slovenca z dne 11.5.1932, fond Zadruga I/6 (trgovina, zastopstva, karteli). Dopis je najverjetneje sestavil zadružni ravnatelj Jože Gašperšič, ki je, sodeč po več dopisih s podobno vsebino, želel na tak način opozoriti javnost na položaj domačih tovarn glede tuje konkurence. Spomenica o teškočama naše industrije u 1936 g., Beograd 1937, str. 18. Kronika Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v Kropi in Kamni Gorici, 1894–1940, Jesenice 1944, str. 98. Ivan Crnić, Die jugoslavische Eisenidustrie im Rahmen der jugoslavischen Volkswirtschaft, Köln 1938, str. 73. Kronika Plamena, op. 6, str. 152. Crnić, op. 7, str. 74. Zadrugar, Glasilo Plamena, kovinarske zadruge v Kropi (Zadrugar), leto III, št. 4 (dec. 1940), str. 154. Prav tam. Zadrugar, op. 10, leto III, št. 2 (maj 1940), str. 39. Prav tam. Kronika Plamena, op. 6, str. 86. Kronika Plamena, op. 6, str. 119. Dokument s podatki o izvozu Plamena pred drugo svetovno vojno, Arhiv KM, fond Zadruga I/6 (trgovina, zastopstva, karteli). Jože Gašperšič, Vigenjc. Vodnik po zgodovinskih žebljarskih kovačnicah v Kamni Gorici, Kolnici, Kropi in Železnikih, zbirka Vodniki Tehniškega muzeja Slovenije VI, Ljubljana 1956, str. 48. Splošni podatki o investitorju - dokument s splošnimi podatki in historiatom podjetja Plamen, tovarne vijakov in žebljev v Kropi iz leta 1955 (za obdobje 1895–1955). Dokument v lasti Janeza Šmitka, Kropa. Rokopisno gradivo Janeza Šmitka s pregledom proizvodnje in tipov žebljev (sredozemski žeblji, planinčarji, tračniki, podkovski žeblji, žičniki), Arhiv KM. Dokument o razdelitvi kvot v kartelu avstro-ogrskih proizvajalcev železniških žebljev in vijakov z dne 27.8.1903, Arhiv KM – fond Zadruga I/6 (trgovina, zastopstva, karteli). Zapisnik 1. seje načelstva in nadzorstva z dne 21.11.1928, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva (upravnega odbora) in nadzorstva od 24.11.1921 do 18.4.1941. Kronika Plamena, op. 6, str. 111. Dopis Zadružni zvezi z obvestilom o razdelitvi kvot v kartelu Novikromar z dne 27.2.1936, Arhiv KM, fond Zadruga I/6 (trgovina, zastopstva, karteli) Spomenica, op. 5, str. 19. Vigenjc, op. 17, str. 50.

26 Kronika Plamena, op. 6, str. 87. 27 Splošni podatki o investitorju, op. 18. 28 Zapisnik 3. redne skupne seje načelstva in nadzorstva z dne 25.11.1926, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva od 24.11.1921 do 18.4.1941. 29 Obvestilo s podatki o višini proizvodnje v letih 1934 in 1935, dopis Trgovskemu muzeju zavoda za napredek zunanje trgovine v Beogradu z dne 11.2.1936, Arhiv KM, fond Zadruga I/6 (trgovina, zastopstva, karteli). 30 Kronika Plamena, op. 6, str. 111. 31 Dopis Zadružni zvezi z obvestilom o registraciji in razdelitvi kvot v kartelu Novikromar z dne 27.2.1936, Arhiv KM, fond Zadruga I/6 (trgovina, zastopstva, karteli). 32 Osnutek zapisnika redne skupščine kartela Novikromar d.d. iz leta 1944, Arhiv KM, fond Zadruga I/6 (trgovina, zastopstva, karteli). 33 Splošni podatki o investitorju, op. 18. 34 Janez Šmitek, Iz tehnične zgodovine Plamena, v: Plamen 80 let, posebna izdaja tovarniškega glasila Plamen, Kropa 1975, str. 6. 35 Kronika Plamena, op. 6, str. 64.

36 Kronika Plamena, op. 6, str. 65. 37 Fotokopije dokumentov, ki jih je posredovalo Turistično društvo Lokovec, Arhiv KM. 38 Izpolnjen vprašalnik s podatki o poslovanju zadruge z dne 22.11.1920, Arhiv KM, fond Zadruga I/6 (trgovina, zastopstva, karteli). 39 Zadrugar, leto I, št. 9 (julij 1934), str. 97 40 Rokopisno gradivo Janeza Šmitka, op. 19. 41 Kronika Plamena, op. 6, str. 123. 42 Dokument o prodaji planinčarjev leta 1938 po državah, Arhiv KM, fond Zadruga 1/6 (trgovina, zastopstva, karteli). 43 Dokument o prodaji planinčarjev na jugoslovanskem trgu, Arhiv KM, fond Zadruga 1/6 (trgovina, zastopstva, karteli). 44 Reklamni dopis s pojasnilom novosti – jeklenih planinčarjev z dne 5.11.1936, Arhiv KM, fond Zadruga, fond Zadruga 1/6 (trgovina, zastopstva, karteli). 45 Rokopisno gradivo Janeza Šmitka, op. 19. 46 Poročilo Pokrajinskemu odboru OF o materialnih pogojih za začetek proizvodnje po drugi svetovni vojni, Arhiv KM, fond Zadruga I/1.

100

Mag. Tatjana Dolžan Eržen

LATO • SMUK • RAK • KUM

V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje

Kropa je staro železarsko in kovaško naselje. Njeni prebivalci so zelo radi preživljali prosti čas v naravi. V začetku 20. stoletja jih je pritegnilo smučanje v vseh oblikah – spusti, skoki in tek. Zgradili so kar nekaj skakalnic in prirejali tekmovanja. S svojo navezanostjo na železo so našli tudi v športu možnost za ustvarjanje.

RAZVOJ SMUČARSKIH VEZI V EVROPI V času med obema svetovnima vojnama sta smučanje in smučarska oprema v Evropi doživljala živahen razvoj. Smuči so bile lesene, vanje je bilo sicer možno vdelati kovinske robnike, vendar je bila večina smuči brez njih. Pomembnejši tehnični izziv je bil način pritrjevanja čevljev na smuči. V začetku 20. let 20. stoletja sta bili na voljo dve možnosti: mehka in trda. Mehka so bila t.i. norveška stremena v več variantah: Huitfeldova (navadna ali z eno dolgo stremenico), Gesinova in norveška vojaška. Mehka so jih imenovali zato, ker so bila iz usnja, čevlje pa so vezala na smuči precej gibljivo. Trda stremena, izdelana iz železa, so bila Bilgerijeva, lilienfeldska in dunajska.

Te vezi so precej tehtale, vendar so smuči razmeroma togo povezovale s čevljem in je bilo v njih lažje zavijati. Pisec smučarskih priročnikov Rudolf Badjura je za naše razmere in zlasti za novince tedaj bolj priporočal trda stremena.1 Že v dvajsetih letih se je nato pojavilo na trgu mnogo različnih vezi s skupnim imenom zeidlova vez; čevelj je bil vpet v kovinske čeljusti in pritrjen z dvema smučem vzporednima jermenoma z zapenjalcem brez vzmeti. To kar precej gibljivo vez so leta 1928 izboljšali z zapenjalcem s kovinsko vzmetjo in nastale so t . i. bildsteinove vezi (po avtorju zapenjalca inž. Albertu Bildsteinu). Zeidlove in tudi bildsteinove vezi so omogočale vzporeden vlek in dvigovanje pete, torej še vedno veliko gibljivost in težje krmarjenje. Izboljšanje bildsteinovih vezi je pomenilo dodajanje ušesc pod čeljusti in čevelj, da so lahko vanje pritrdili jermenje in tako dosegli tudi diagonalni vlek. V času med svetovnima vojnama so bile bildsteinove najboljše vezi, čeprav so jih po letu 1933 že izpodrinjale nove vezi, vezi kandahar.2 Zanje je bila značilna pletena žica z žičnato vzmetjo, ki jo je smučar trdno napel okoli čevlja s pomočjo napenjalca. Žica je bila na stranskem robu smučke pod čevljem na dveh mestih zataknjena v ušesca, da je pritiskala čevelj trdno k smučki; tako so dosegli delni 101

diagonalni vlek, ki je močno zmanjšal dvig pete in izboljšal vodljivost smuči. Naslednja vez – izboljšana huitfeldova z dolgim jermenom, imenovana zato kar langriemen – je omogočila zelo togo povezavo čevlja in smuči, zaradi česar so si smučarji pogosto zlomili noge. V petdesetih letih 20. stoletja so zato smučarske vezi razvijali predvsem v iskanju večje varnosti pred zlomi. Leta 1956 so začeli prodajati vezi, ki jih je leta 1952 H. Marker patentiral kot prve prave varnostne vezi; pri njih je čevelj namesto v čeljust vpet v vrtljivo trikotno glavo. Sodobne vezi so nastale, ko so tudi vezi kandahar nadomestili z varnostno glavo za vpenjanje pete čevlja.3

DOMAČA IZDELAVA SMUČARSKIH POTREBŠČIN V KROPI Lesene smuči so izdelovali kolarji ali mizarji, na primer stari Lenc, Janez Pogačnik (1903–1972), na Srednji Dobravi. Od leta 1937 do vojne je sodobne lesene smuči (tudi z robniki) za tekmovalce in zahtevnejše smučarje izdeloval tudi kroparski smučarski skakalec Rudi Finžgar (1920–1996) v očetovi mizarski delavnici (zdaj hiša št. 72). Železni del smučarskih vezi so si Kroparji in okoličani navadno izdelali sami, saj je večina obvladala preproste tehnike oblikovanja železa, v Zadrugi pa so imeli tudi vse potrebno orodje. Takšne so na primer smuči Filipa Kordeža z Jamnika, ohranjene v Kropi v zbirki Albina Kordeža. Izdelal si jih je skupaj z vezmi po modelu zeidlovih po letu 1920. Čeljusti so sestavljene iz dveh kosov debelejše železne pločevine, na polovici prepognjenih. Ker oba konca pritrdimo v smuči poljubno narazen, je mogoče širino čeljusti prilagoditi čevlju. Na pokončnem delu je odprtina za jermenček čez konico čevlja, na strani pa je z vijakom gibljivo pritrjena železna zanka za namestitev s smučmi vzporednih jermenčkov ob obeh straneh čevlja čez peto. Na sredi je nanj vpeta zaponka za nastavljanje dolžine jermenčkov. Na stiku obeh petnih jermenčkov je pritrjeno zapiralo brez vzmeti. Takšne čeljusti, vendar pozneje vijugasto izrezane na tisti strani, kjer se pritrdijo na smuči, so imele številne predvojne smuči v Kropi in okolici. Jermenje je smučarjem izrezoval kroparski čevljar Banža, Anton Gašperin (1893–1977), in pri njem je bilo mogoče naročiti tudi primerne smučarske čevlje.

OSNOVANJE INDUSTRIJSKE PROIZVODNJE V kroparski žebljarski zadrugi so v obdobju med vojnama iskali nove izdelke za obogatitev proizvodnega programa. Ena od možnosti je bilo smučarsko okovje, za katerega je potrebno veliko znanja in je bila tudi cena zato lahko višja od žeblja ali strojno izdelanega vijaka. V tridesetih letih 20. stoletja so v tem zaslutili eno od možnosti prodora na trg. Naj102

prej so leta 19324 začeli tovarniško izdelovati čeljusti in zapenjalce po modelu zeidlovih smučarskih vezi. Želeli pa so jih tudi izboljšati in ponuditi kaj novega. Kovinske čeljusti so na lesene smuči pritrjevali z vijaki in ob zamenjavi čevljev je bilo potrebno prestaviti tudi čeljusti, tako so bile smuči kaj kmalu poškodovane. Novost bi bile prestavljive čeljusti, katerih širino bi lahko prilagodili čevlju, ne da bi bilo zato potrebno ponovno luknjati smuči. Dobro rešitev je našel tedanji obratovodja kroparske kovaške in žebljarske zadruge Anton Lazar (1901–1966). Zamislil si je ploščico, ki se za stalno namesti na smučko, nanjo pa se potem pritrdijo čeljusti iz dveh delov, ki jih je mogoče premikati glede na širino in oblikovanost konice čevlja. Ta izdelek so v Zadrugi poimenovali streme LATO (po njegovem izumitelju Lazar Tonetu) in ga leta 1935 tudi patentirali doma v Beogradu in v tujini (verjetno v Berlinu). V nekaj letih so zasnovali proizvodnjo neprestavljivih in prestavljivih stremen za moške, ženske in otroke, več oblik zapenjalcev, konice smučarskih palic, žeblje za tekaške čevlje in druge smučarjem potrebne železne opreme, pa tudi dereze za planince in aplinistične kline, skupaj 24 proizvodov. Namestili so jo v zadružni stavbi, imenovani Kajže, v kateri so s pomočjo ekscentričnih in ročičnih stiskalnic, po domače štanc, izrezovali razne izdelke iz pločevine. Večinoma so bile pri teh delih zaposlene ženske pod vodstvom moškega delovodje, dlje časa sta bila na tem mestu Stanko Legat (1906–1955), oče slikarja Kamila, in na drugi izmeni Valentin Šparovec iz Kamne Gorice. Ohranjeni dokumenti v arhivu Kovaškega muzeja pričajo o prizadevanjih za razvoj takšne, čeprav majhne, proizvodnje. Iskali so še nove izdelke in dodelovali oblike starih. V dopisu z dne 25. septembra 1936 piše ravnatelju Zadruge Jožu Gašperšiču Stane Šporn iz Beograda, da mu je kot vzorec brez vrednosti po pošti poslal obljubljene vzorce. V nadaljevanju Šporn ocenjuje obliko kroparskih izdelkov – tekaške žeblje in varovalke po vzorcu tipa »Perfect«.5 V Zapisniku 2. seje načelstva z dne 5. oktobra 1936 beremo, da so od Andreja Čuferja z Jesenic kupili za tri tisoč dinarjev patent njegovih smučarskih robnikov in da jih bodo začeli izdelovati.6 Čuferjevi pismi z dne 10. in 14. decembra istega leta pričata, da je bilo to sodelovanje ustvarjalno; prve izdelane robnike je Čufer preizkusil in jih ocenil. Pomanjkljivosti robnikov in tudi drugih izdelkov iz Cenika 102 je opisal v pismu in se 16. decembra 1936 tudi osebno oglasil v tovarni.7 Maja 1937 so prejeli tudi oceno reprezentata Cirila Pračka: »Streme je odlično glede na tehnični učinek ter se lahko brez nadaljnjega primerja z Bildstein in Kandahar stremenom.« Pač pa opozarja na žico, ki naj bi bila prešibka, tako da bi morala biti v kompletu še ena rezervna.8 Prvotni izdelek so posodobili tako, da so stremena ostala enaka, zapenjalec, bolje natezalec, pa so verjetno oblikovali po modelu bildsteinovih vezi. Nadaljnji razvoj je nejasen, zaradi

dveh pisem Staneta Virška iz Galicije pa lahko domnevamo, da so si prizadevali za izboljšave. V prvem z dne 19. oktobra 1937 izvemo, da je Zadrugi poslal svojo zamisel turističnih derez, ki bi jo bil rad prodal. Čez nekaj tednov, 5. novembra, pa drugo pismo omenja pripravo novih smučarskih vezi s stremeni Lato.9 Reklamna risba iz obdobja od 1939 do druge svetovne vojne (ima napis Plamen, kovinarska zadruga z o.j. Kropa) prikazuje derezice, tri vrste smučarskih čeljusti in bildsteinov natezalec Strict.10 Ni pa dokazov, da bi že pred drugo svetovno vojno oblikovali vezi kandahar.

UVELJAVLJANJE NOVEGA IZDELKA Jeseni 1933 beremo v zapisnikih sej načelstva in nadzorstva Zadruge ugotovitev, da so se »... za prodajo smučarskih potrebščin letos tehnično in komercialno premalo pripravili«, saj so imeli preveč dela z naročili za železnico. Naslednje leto naj bi »... s podvojeno silo prijeli za to priliko«.11 Vseh 24 izdelkov za smučarje in dva tipa plezalskih klinov so nazorno predstavili v t.i. Ceniku 102 z naslovom Zimski sport turistika12. Iz njega izvemo, da je bilo streme Lato za moške izdelano iz 3-milimetrske pločevine, za ženske pa iz 2,5-milimetrske. Vsa stremena so ponujali v treh ali dveh izvedbah: surov izdelek (cena za Lato 52 din), pocinkan (56 din) in kadmiran (61 din).13 Precej cenejša je bila starejša neprestavna okova s prodajnim imenom Jela – 11 din za pocinkano in 14 din za kadmirano. Za otroke so prodajali tri vrste stremen: prestavljivo Eci po 20–26 din in dvoje neprestavljivih, streme Filius in navadno streme s prerezanimi čevljustmi. Izdelovali so tri vrste zapenjalcev za usnjene stremenice, v dveh velikostih: navadnega (1,8–2,2 din), kombiniranega (3,5–5,15 din) in le v eni velikosti kombiniranega s podaljškom (6,6–5,4 din). Za stremena Lato in Eci je bilo možno kupiti tudi nadomestne dele. Poleg okove so ponujali še spojke za jermen, kljukice, oplatnice, pokrovec za streme Lato, podnožne plošče za okove, obpetni ščitek za smučke in ščitke za smučarske čevlje, jeklene vložke za tekaške čevlje, konice za smučarske palice in tekaške žeblje. Cenik je zelo lepo oblikovan, natisnjen v temnomodri barvi, vsebuje fotografije vseh izdelkov. Na platnicah je jasno zapisanih devet dobavnih in plačilnih pogojev. Iz njihove vsebine in iz cen, navedenih za 100 kosov, je razumeti, da je bil cenik namenjen trgovinam, ki so nabavljale na debelo. Ohranjeni dopis z dne 18. avgusta 1936 brez naslovnika, gotovo pa je bil namenjen trgovcem, ki so jim poslali Cenik 102, pravi: »Krepki razmah našega belega sporta nas je navdal s pogumom, da smo pripravili za nastopajočo sezono več novosti. Kot prva domača tovarna smo pred štirimi leti začeli izdelovati v malem obsegu neprestavna stremena. Toda med navadno »Seidelco« in novim »Lato« stremenom je razdalja, ki jo je bilo mogoče skrčiti le s trudom in stroški. Zato smo tem bolj veseli, da

je prestavno streme »Lato« naš izum, ki smo ga dali patentirati – naletelo na vsestransko zanimanje in odobravanje. Naši najboljši smučarji so ga preizkusili in ga brez izjeme hvalijo.« 14 Stremena Lato so želeli uveljaviti med vrhunskimi smučarji. Jeseniški trgovec Andrej Čufer je posredoval prestavljiva stremena Lato najboljšim smučarjem na Jesenicah. V dopisu z dne 5. februarja 1936 je Čufer poročal, da so na tekmovanju v GarmischPartenkirchnu opremljeni s stremeni Lato tekmovali štirje smučarji: tovarniška delavca Ciril Praček in Emil Žnidar, akademika (t. j. študenta) Hubert Heim in Jože Novak, na tekmovanju v Banjski Bistrici pa se jim je pridružil še Albin Jakopič.15 Ti smučarji so v juliju istega leta nato dosegli na tekmi za Akom prvo, drugo in četrto mesto; listek s takšnim obvestilom pa je vodstvo Zadruge dodajalo v izvode Cenika 102.16 Čuferjevo pismo z dne 27. januarja 1937 poroča, da je osem tekmovalcev opremljenih z okovjem Lato, poleg že naštetih še akademik Davorin Žvan, tovarniški delavec Jože Volčina in smučarski učitelj iz Kranjske Gore Jože Košir. Dodal je, da še ni bilo nobenih težav z njihovimi vezmi in nobenega popravila. Njegovemu pismu so priložene pisne izjave naštetih tekmovalcev, ki hvalijo vezi Lato in se zanje zahvaljujejo.17 Naveze s smučarji so vzdrževali tudi Kroparji – študenti in smučarji, na primer Janez Šmitek – Žane in Rudi Finžgar. Žane je streme Lato predstavil tudi članom Alpinskega športnega kluba »Gorenjec« na Jesenicah, kakor dokazuje dopis z dne 23. februarja 1937, v katerem prosijo za nekaj parov vezi za nagrade zmagovalcem na mladinskem propagandnem tekmovanju v slalomu ali smuku na Črnem vrhu nad Jesenicami. »Tako uveljavimo med našo mladino in javnost, da je naš domač izdelek boljši od importiranega.« Rokopisna pripomba s svinčnikom priča, da jim je ravnateljstvo odobrilo dve pocinkani garnituri vezi Lato.18 V arhivu Zadruge najdemo še nekaj zahvalnih pisem smučarjev, ki jim je Zadruga v letu 1937 stremena Lato podarila: Drago Ulaga z Ministrstva za fizičko vaspitanje naroda, tekmovalci Marjan Masterl, Ciril Praček, Franci Herle (sicer študent prava), Janko Sicherl.19 S Čuferjevo pomočjo so slovenski reprezentatje z Jesenic še naprej dobivali nove okove Lato, še posebno tisti, ki so sami (s posredovanjem Čuferja ali osebno) prosili zanje. Fantovski odsek Kropa se je zahvalil za dve kompletni garnituri Lato stremen, ki jim ju je Zadruga podarila ob otvoritvi smučarske skakalnice v Kropi 27. februarja 1938.20 Z njima so nagradili dva najboljša skakalca z otvoritvene tekme – najboljšega kroparskega skakalca Rudka Finžgarja in najboljšega gostujočega skakalca Jožeta Janežiča iz Kamnika.21 Med ohranjeno korespodenco v arhivu Kovaškega muzeja v Kropi se najde tudi potrdilo Zveze Sokola kraljevine Jugoslavije v Beogradu, da so prejeli dva para stremen kroparske žebljarske zadruge, ki so jih njihovi strokovnjaki ocenili kot dobre, zato jih bo 103

Zveza Sokola priporočala vsem svojim enotam. Takšna pot uveljavljanja kroparskega izdelka je obrodila podobne sadove tudi v vladi kraljevine Jugoslavije. Dne 5. februarja 1937 so namreč poslali prošnjo in vzorce stremen Lato tudi Ministrstvu za športno vzgojo (Ministarstvo za fizičko vaspitanje naroda). Odgovor so prejeli 18. novembra; stremena je pregledala posebna komisija (sestavljena iz treh članov: D. Ulaga, B. Polič (?, slabo čitljivo) in J. Kavčič) in ugotovila, da so trdna, praktična, cena je nizka in izdelek domač, torej jih je treba priporočiti vsem ustanovam, ki se ukvarjajo s smučanjem, posebno pa naj se uporabljajo na smučarskih tečajih Ministrstva za športno vzgojo.22 Svojo okovo so Kroparji decembra leta 1936 ponudili tudi vojski. Prvi odgovor so iz Prvega planinskega pešadiskega puka v Škofji Loki prejeli v enem mesecu – pa čisto uraden; obljubili so jim, da bodo vezi preizkusili, ko bo dovolj snega, vendar mora župan obvestiti upravnika Zadruge, naj dostavi v Škofjo Loko kolek za pet dinarjev, kot to narekuje Zakon o taksah. Zapisnik 5. seje načelstva z dne 19. januarja 1937 pa pravi, da sta se za streme Lato začela zanimati tudi vojaštvo in žandarmerija, ki je tudi že kupila – sicer posredno – 100 parov.23 Uspešno uveljavljanje na jugoslovanskem trgu je vodstvo Zadruge opogumilo za raziskovanje možnosti prodora na tuji trg. Zanimali so se predvsem za bližnjo Avstrijo. Od svojega predstavnika pa so z Dunaja prejeli nič kaj vzpodbuden odgovor, ki se je ohranil le v prepisu24. Navajam ga v celoti v slovenskem prevodu: Prepis Ferdinand Opletal, Dunaj

Dunaj, 4. februar 1937

Smučarske vezi: Dosedaj sem slišal (izvedel) naslednje: Obstaja ok. 40–50 vezi. Po nastavljivih vezeh je povpraševanje manjše, saj so že zastarele, ker se uveljavljajo togi, cenejši sistemi. Cene so takšne: od 1,90 do 3,30 šilingov na drobno. Naš Lato spominja na češkoslovaški vzorec »L.Z.« in »Allgaeu«, katerega zadnje vezi so čisto prave nemške, njihova cena je bila sploh od 4 do 4,5 šilinga na drobno. Kadmiran par stane 1 šiling neto. Boljše bi bilo kupiti 99 kosov cenejših, togih vezi kot en par nastavljivih vezi. Naše vezi so pretežke in sploh niso nikakršna novost. Kupili bi jih morda le, če bi stale 3 šilinge na debelo. Večjega povpraševanja po njih pa ni. Vsaka športna trgovina daje prednost kakšni posebni znamki, katere izdelke naroča neposredno iz prve roke. Torej vidite, da na žalost s tem artiklom ni kaj narediti. V slovenskem in jugoslovanskem merilu so bile vezi Lato vendarle dobra možnost za smučarje, ki so jim bile tuje vezi sicer težko dosegljive. A tudi tu verjetno ni šlo vse zlahka. Samo ugibamo lahko, kaj je bilo razlog za negativen odgovor družbe A. Gorec iz 104

Ljubljane. »Vljudno Vas obveščamo, da smo Vam vrnili 100 komadov okov za smuči (pripisano s svinčnikom), ker so preozki in jih ne moremo rabiti.«25

RAZVOJ NOVIH VRST SMUČARSKEGA OKOVJA Po drugi svetovni vojni je Zadruga Plamen obnovila proizvodnjo in je med drugim ponovno izdelovala tudi čeljusti Lato za moške in ženske, konice za palice, vzmetni bildsteinov natezalec, kombinirane natezalce s podaljškom in navadne, plezalne kline raznih vrst po naročilu, kar vse ponuja katalog izdelkov tovarne Plamen iz leta 195226. Sicer pa je povojno proizvodnjo oviralo pomanjkanje materiala, proizvodnja leta 1948 se je na primer lahko začela šele v jeseni, potem ko so v oktobru in novembru dobili hladno valjane trakove pločevine, ki je bila osnovna surovina.27 Vpliv spremembe lastništva in vodstva podjetja Plamen na razvojne usmeritve ni bil očiten kar takoj. Leta 1952 so potrdili, da želijo dotedanjo proizvodnjo še naprej razvijati: »Podjetje predvideva bodoči razvoj tovarne tako, da bi se uvedlo v Lipnici proizvodnjo novih vrst ur in vodovodnih števcev, v Kropi pa razširjen sortiment sedanje proizvodnje, uvedba novih športnih artiklov ter graverski in cizelerski proizvodi pri umetni kovačiji.«28 Sredi petdesetih let so bili delovni, saj so v poročilo o poslovanju zapisali: »Smuško okovje: Za sezono 1954/55 smo bili zelo slabo pripravljeni, saj smo z dobavami pričeli šele v decembru mesecu, morali pa bi pričeti proti koncu septembra. Sreča, da sneg ni zapadel novembra-decembra, ker bi sicer gotovo imeli opravka z arbitražo vsled nerednih dobav.«29 V tem obdobju so nastale čudovito oblikovane reklamne fotografije smučarskih vezi, spete v album s spiralo30, ki nam predstavljajo prenovljeno ponudbo (spremenili so tudi proizvodne številke izdelkov). Od starega so izdelovali neprestavljivo streme Jela in prestavljivo Lato za moške in ženske ter natezalec Strict in podaljšan zapenjalec, tekaške žeblje, konice za smučarske palice in plezalne kline. Na novo so oblikovali otroško streme Lato Pionir in kandahar vezi Smuk in Pionir ter čeljusti za tekaške smuči rotefela. Prizadevanja za razvoj so bila stalna, vendar ne v ospredju pozornosti vodstva podjetja. Tako se vajenci Industrijske kovinarske šole (IKŠ) spominjajo, da so v poletnih počitnicah pred letom 1950 izdelovali čeljusti rotefela za tekaške smuči; nekaj jih je še ohranjenih z napisom Plamen in celo IKŠ Plamen. Izdelovali so tudi drsalke, štirizobe dereze krampeže in različne sisteme proti zdrsavanju za pritrjevanje na čevlje, kot na primer t.i. tricoune – ploščice, ki so jih nabili na čevlje namesto žebljev planinčarjev. Vseh teh izdelkov ne najdemo v nobenem katalogu. Kdor izmed vajencev je bil priden delavec, si je smel sam s tovarniškim orodjem izdelati napenjalec kandahar. Tomaž Lazar, nečak avtorja čeljusti Lato Antona Lazarja, je kot uče-

nec Industrijske kovinarske šole izdelal načrt za vezi kandahar s stopenjskim natezalcem, ki se je zapenjal naprej. Nekaj takšnih vezi je tudi izdelal. Tudi drugi smučarji, kovinarji tovarne Plamen, so razmišljali in konstruirali smučarske vezi, to je bilo tema medsebojnih pogovorov in polje osebne ustvarjalnosti. Andrej Resman in Damijan Hafner sta tako izdelala tudi nekaj parov smučarskih palic iz jeklene pločevine, kar je bila neverjetna novost, saj so vsi uporabljali lesene. Koliko znanja in vneme je bilo v teh poskusih! Za vse izdelke so si morali sami narediti tudi potrebno orodje. Končno se je na to ustvarjalnost svojih delavcev spomnilo tudi vodstvo podjetja. V poročilu k zaključnemu računu za leto namreč 1956 beremo: »Z dobavami smuškega okovja potrošnika nismo povsem zadovoljili z našo kvaliteto. Na sestankih Trgovske zbornice so bile v tem pogledu izrečene ostre kritike. V cilju poboljšanja kvalitete in asortimenta je podjetje razpisalo natečaj na nove modele smuškega okovja, kateri predlogi se bodo v tem letu vsekakor upoštevali.«31 Ker arhiv tega razpisa ni ohranjen, lahko o njem poročamo le po spominih nekdanjih delavcev tovarne Plamen, tudi smučarjev Albina Kordeža, Damijana Hafnerja, Marjana Gašperšiča. Med več prijavljenimi je bil izbran izdelek orodjarja Andreja Resmana. Novo streme, oblikovano za vezi kandahar, so na predlog Marjana Gašperšiča imenovali Rak (Resman Andrej, Kropa). Na istem natečaju so izbrali tudi natezalec kandahar, kasneje poimenovan Kum, ki ga je prijavil Damijan Hafner. Zadnji katalog tovarne Plamen, ki ponuja športno okovje, je iz leta 195932. V njem sta s fotografijo predstavljeni le dve vezi kandahar: streme Lato z natezalcem Smuk in streme Rak z natezalcem Kum. Smuk je imel žično vzmet za peto, natezalec pa se je zapenjal nazaj proti čevlju. Pleteno žico so pod čeljustmi in pod čevljem zatikali v par ušesc na vsaki strani smuči. Kum je imel sistem žičnih vzmeti z vijakom pred napenjalcem, ki se je zapenjal naprej. Oba sistema kandahar imata svoje ime vtisnjeno na vidnem mestu. Cena za par pri dobavi na debelo je navedena: 530 din za Pionir, 600 din za navadno Lato, 750 din za boljšo izvedbo ter 1800 din za vezi kandahar Smuk. Okova Rak je stala 700 din, kandahar Kum pa 1550 din. Zgolj v seznamu so navedeni še drugi izdelki: natezalci strict, natezalci s podaljškom ali brez in brez podaljškov (tri različne variante torej), robniki, ščitniki za peto in konico smuči, podložne ploščice in konice za smučarske palice. V opombi piše še: »Izdelujemo tudi otroške okove »Špik«. Ohranjen par te okove v izvirni embalaži v Kovaškem muzeju v Kropi je izdelan po modelu čeljusti Rak. Omenimo še vezi Rufi, ki se jih tudi smučarji spominjajo kot kroparskih vezi. Imenovane so po Rudiju Finžgarju, Kroparju, smučarskem skakalcu, ki je kot prvi Slovenec preskočil magično mejo 100 m, sicer pa je bil med ustanovitelji tovarne Elan in tudi njegov prvi direktor. Leta 1952 je prijavil iznajdbo »otroško smučarsko streme«, ki je bila v Beogradu na Zvezni upravi za

iznajditeljstvo Zvezne planske komisije – vpisana pod številko 229, leta 1956 pa je bil ta patent tudi objavljen v časopisu »Pronalazništvo« na strani 141. Otroško streme Rufi sestavljajo nastavljive čeljusti, pokončni stranici čeljusti imata zadaj v različnih višinah dvoje ušes za namestitev jermena, na sprednjem koncu pa prost podaljšek, ki se da prilagoditi krivini podplata. Pred stremenom je na smučki nameščen poseben natezalec, pritrjen vrtljivo in s prevrtom za jermen. Čevelj se v to streme pritrdi z usnjenim jermenom in z natezalcem togo napne. Vse to lahko opravi otrok sam. Decembra 1951 je Finžgar dal to okovo proti odškodnini v uporabo tovarni Elan, ki je nato v naslednjih letih izdelala več kot 10.000 garnitur.33 Nekaj parov modrih ali rdečih otroških smuči z okovjem Rufi je tudi ohranjenih.

OBSEG PROIZVODNJE V razvoju tovarne Plamen so se deset let po drugi svetovni vojni še uresničevale predvojne usmeritve, med katerimi je bila tudi proizvodnja smučarskega okovja. Vendar takšne skrbi in strokovnosti pri vodenju ni bilo več; zaprli so tudi tovarniško strokovno šolo. Tovarna je imela kar precej težav z organizacijo proizvodnje, investicijski program pa ni bil sprejet. Kljub zastarelosti strojev se je povečevala proizvodnja vijakov, vse druge programe pa so izločali in so se osamosvajali (npr. umetno kovaštvo leta 1956). Čeprav se je količina izdelkov povečevala, je kljub načrtom in izbiri novih izdelkov s pomočjo razpisa leta 1956 proizvodnja smučarske okove nazadovala in leta 1957 ni obsegala niti 5% proizvodnje. Za leto 1959 so načrtovali izdelavo 56,6 t športnega okovja, a so dosegli le 60,25 % te količine, kar je bilo tudi 40 % manj kot v letu 1958.34 Leta 196035, ko je celotna proizvodnja dosegla 3.685,7 t, smuško okovje pa manj kot 1 % tega, so program opustili. Ob 70. obletnici tovarne Plamen leta 1965 so zapisali, da je »zaradi specializacije proizvodnje do leta 1963 proizvodnja športnega okovja postopoma prenehala.«36 Tabela: Obseg proizvodnje športnega okovja v Zadrugi oz. tovarni Plamen v Kropi v letih 1940–195937 Leta

Proizvodnja v tonah

1940

1947

16,5

1948

22,5

1949

12,5

1950

1951

17,4

1952

1953

32,6

1955

17,2

1958

56,6

1959

34,138

105

DEDIŠČINA KROPARSKIH SMUČARSKIH VEZI V spominih smučarjev ostaja kroparsko kovinarstvo povezano tudi s smučanjem. »... za tiste čase prav dobre vezi, so izdelovali tudi pri nas v Kropi z imenom »Lato«, piše smučarski učitelj prof. Marjan Jeločnik v svoji knjigi Šola alpskega smučanja leta 1966.39 Spominja se predvsem vezi tipa bildstein, predstavnik mlajše generacije smučarjev Aleš Guček pa v svoji knjigi Po smučinah od pradavnine ve za kroparske vezi kandahar: »Tako je pred drugo vojno Kropar Tone Lazar nagovoril kovinarje iz Krope, da so pričeli izdelovati kovinske čeljusti sistema »LA-TO« (Lazar Tone). Čeljustim je bila dodana še pletena žica in prve slovenske kandahar vezi so občutno spodrinile tuje proizvajalce.«40 Vendar pa sem ob pisanju tega članka odkrivala mnogo novega in ugotavljala, da je znanje o smučarskih vezeh, ki so jih izdelovali v Kropi, razdrobljeno. Še največ vedo posamezni Kroparji, ki so sodelovali pri proizvodnji, in Kroparji smučarji. O kroparskem okovju pripovedujejo s ponosom in radostjo kot o zmagi duha, saj je bilo za njegovo izdelavo potrebnega veliko čisto posebnega znanja in spretnosti. Zlasti je za ohranjanje spomina pomembna zbirka smuči in smučarskih vezi Albina Kordeža, ki je kot Plamenov orodjar v petdesetih letih izdeloval orodja za proizvodnjo smučarskih okov, zdaj pa kot član kroparskega kluba Talesenih še vedno smuča na lesenih smučeh. Leta 2002 je klub Talesenih njegovo zbirko s poudarkom na kroparskih smučarskih vezeh tudi razstavil kot spremljevalno prireditev ob srečanju starodobnih smučarjev v Kropi. Ta razstava je pravzaprav dala pobudo za članek, ki ga berete. Veliko zbirko lesenih smuči s starimi smučarskimi vezmi ima tudi drugi član Talesenih, Marjan Jelovčan. V opremi starodobnih smučarjev in v njihovih zasebnih zbirkah se pravzaprav najde še največ starih smuči in smučarskih vezi. Na skupnih srečanjih na različnih krajih v Sloveniji in v Avstriji si izmenjujejo znanje o svoji opremi. Zato je prav, da nekaj najznačilnejših kombinacij kroparskih smučarskih vezi opišemo v obliki kataloga. Kroparski izdelki morajo biti prepoznavni med drugimi, tujimi, da bomo nanje še naprej lahko ponosni. V njih je naše znanje in so zato domači, naši, slovenski. Ne nazadnje si je Marjan Dermota, eden od učencev kroparske Industrijske kovinarske šole (1945–1951), poznejši delavec Plamena in zdaj član kluba Talesenih, že v šestdesetih letih sam predelal varnostne vezi tako, da si jih je lahko zapenjal in odpenjal stoje. Šele precej let kasneje je bilo takšen sistem vezi, uvoženih iz tujine, mogoče tudi kupiti. Kroparji so imeli znanje in zanimanje, a dodana vrednost proizvodnje tedaj še ni bila zanimiva. Zato ima zgodba o kroparskih smučarskih vezeh tudi za ščepec grenkega okusa.

106

Opombe 1 2 3 4

5 6 7 8 9 10

11 12

14 15 16 17 18

Rudolf Badjura, Smučar. Smuška teorija in praksa za začetnike in izvežbane, Ljubljana 1924, str. 23–25. Marjan Jeločnik, Šola alpskega smučanja, Ljubljana 1966, str. 78–79. Aleš Guček, Po smučinah od pradavnine. Zgodovina smučanja, Ljubljana 1998, str. 181. Letnico sem pridobila iz dopisa zadruge trgovcem z dne 18.8.1936, Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi (Arhiv KM), fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. Dopisnica z dne 25.9.1936, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. Zapisnik 2. seje načelstva z dne 5.10.1936, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva od 24.10.1935 do 31.1.1940. Pismi in zadružni zapisnik o obisku in pripombah, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. Pismo z dne 3.5.1937, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. Pismi z dne 5.9. in 19.10.1937, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. V arhivu Kovaškega muzeja v Kropi hranijo mapo z izrezki slikovnih prilog izpred druge svetovne vojne, namenjenih objavam v Zadrugarju, Glasilu prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici z o.j. Zapisnik 1. seje načelstva in nadzorstva z dne 16.11.1933, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva od 15.7.1927 do 13.9.1935. Cenik A5 velikosti ni datiran, je pa izdan še z imenom Prva žebljarska in železoobrtna zadruga v Kropi in Kamni Gorici, torej pred letom 1939. Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. Navedene so cene na debelo, kot zanimivost naj navedem, da je bil na primer leta 1934 povprečen zaslužek v kroparski Zadrugi 636 Din mesečno, leta 1937 pa 798 Din. Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. Dopis v Arhivu KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. En izvod Cenika s takšnim dopolnilom se je ohranil tudi v Arhivu KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. Dopis Alpinsko sportni klub Gorenjec – Jesenice velecenjenemu ravnateljstvu Žebljarske zadruge z dne 23.2.1937, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje.

19 Vse zahvale v Arhivu KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. 20 Dopis Fantovskega odseka Zadrugi z dne 28.2.1938, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. 21 Dopis z dne 28.2.1938, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. 22 Dopis z dne 18.11.1937, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. 23 Zapisnik 5. seje načelstva z dne 19.1.1937, Arhiv KM – Zapisniki sej načelstva od 24.10.1935 do 31.1.1940. 24 Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. 25 Dopisnica z natisnjeno glavo A. Gorec, družba z o. z., Ljubljana z dne 15.12.1937 in žigom podjetja, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje. 26 Arhiv KM, fond Tovarna Plamen I/2, Ceniki, katalogi. 27 Poročilo k bilanci za leto 1948, Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), enota za Gorenjsko Kranj, fond Plamen Kropa RAD-89, a. e. 292. 28 Zapisnik komisije za pregled zaključnega računa podjetja »Plamen«, tovarna vijakov in žebljev, Kropa, za leto 1952, Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), enota za Gorenjsko v Kranju, fond Plamen Kropa RAD-89. a.e.294, str. 2. 29 Poročilo o poslovanju k zaključnemu računu podjetja »Plamen« Kropa za leto 1954, Zgodovinski

30 31 32 33

34 35 36 37 38 39 40

arhiv Ljubljana (ZAL), enota za Gorenjsko Kranj, fond Plamen Kropa RAD-89, a.e.294, str. 6. Arhiv KM, fond Tovarna Plamen I/2, Ceniki, katalogi. Poročilo k zaključnemu računu 1956, ZAL, enota za Gorenjsko Kranj, fond Plamen Kropa RAD89, a.e.295, str. 9. Arhiv KM, fond Tovarna Plamen I/2, Ceniki, katalogi. Vse podatke o okovi Rufi sem dobila iz dokumentov o tem patentu, ki jih hrani ga. Marija Finžgar v Novi vasi pri Begunjah. Kopija je tudi v arhivu Kovaškega muzeja v Kranju Tovarna vijakov Plamen Kropa, poslovno poročilo k zaključnemu računu za leto 1959, str. 26. Arhiv KM, fond Tovarna Plamen I/1, Splošno. Janez Šmitek, Sto let Plamena 1894–1994, v: Kroparski zbornik. Ob 100-letnici Plamena, Kropa, Radovljica 1995, str. 99. Tovarna vijakov Plamen ob 70-letnici ustanovitve podjetja, Kropa, maj 1965, str. 7. Splošni podatki o investitorju (obdobje direktorja Plamena L. Petrača). Dokument v lasti inž. Janeza Šmitka, Kropa. Podatke za leto 1958 in 1959 sem našla v Zaključnem računu za leto 1959, op. 34, str. 25 in 26. Jeločnik, op. 2, str. 79. Guček, op. 3, str. 182.

107

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Smuči Filipa Kordeža z Jamnika so opremljene s čeljustmi in vezmi po vzoru zeidlovih, a domače izdelave, okrog leta 1920. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Čeljusti Jela z zeidlovim zapenjalcem, zgodnja trideseta leta 20. stoletja. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa. Takšne čeljusti so prodajali še sredi petdesetih let, kot kaže reklamna fotografija. Iz albuma v arhivu Kovaškega muzeja v Kropi.

Trije zapenjalci za zeidlove smučarske vezi, iz Cenika 102 Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, pred letom 1938. Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi.

108

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Čeljusti Jela z napisom AGE in bildsteinovim zapenjalcem Strict so starejša kombinacija iz tridesetih let 20. stoletja. Iz zbirke družine Eržen, Kropa. Tretja fotografija prikazuje nove čeljusti Jela z napisom AGE, iz zbirke Kovaškega muzeja v Kropi. V cenikih so čeljusti Jela vedno brez napisa, o pomenu napisa AGE nismo uspeli izvedeti ničesar.

Sestavni deli čeljusti Lato, reklamna fotografija iz albuma tovarne Plamen, petdeseta leta 20. stoletja. Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi.

Čeljusti LATO so po napisu sodeč iz tridesetih let 20. stoletja in so najstarejše nam znane ohranjene. Iz zbirke Marjana Jelovčana, Kropa.

109

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Čeljusti LATO PATENT in zapenjalec bildstein STRICT z vzmetjo. Tako oblikovanega napisa na čeljustih Lato ni v nobenem katalogu ali reklami, ohranjenih pa je največ. Smuči je izdelal stari Lenc, Janez Pogačnik s Srednje Dobrave pri Kropi. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Prva kroparska vez z žično pletenico, ki se je zapenjala na zunanji strani pete, verjetno iz obdobja pred drugo svetovno vojno (glej članek Tatjane Dolžan Eržen – pismo Cirila Pračka o prešibki žici iz maja 1937). Fotografija iz arhiva Kovaškega muzeja v Kropi.

Smuči Jelovica sprint s čeljustmi LATO PATENT in vezmi kandahar kroparske domače izdelave, iz let po drugi svetovni vojni. Čeljusti Lato imajo ušesca za zatikanje žice, kar omogoča delni diagonalni vlek. Z njimi je smučal olimpijec Matevž Kordež, doma z Jamnika. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

110

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Par čeljusti Lato in vezi kandahar Smuk z ušesci za vodenje žice in petno vzmetjo. Napis Smuk je bil odtisnjen na zapenjalu, ušescih in na obeh straneh vzmeti. Fotografija iz arhiva Kovaškega muzeja v Kropi. Kroparsko smučarsko okovje iz petdesetih let 20. stoletja: (z desne) čeljusti za tekaške smuči rotefela in stremena Lato z različnimi vezmi – bildstein vezmi z zapenjalcem Strict, vezmi kandahar Pionir in kandahar Smuk, povsod je nameščena podnožna ploščica z napisom PLAMEN. Fotografija iz arhiva Kovaškega muzeja v Kropi.

Čeljusti Lato z napisom LATO PATENT v kombinaciji s starejšimi vezmi kandahar Smuk brez vodila. Smuči z napisom proizvajalca J. Cvijetiča, Sarajevo, je dobil Matevž Kordež za nagrado na enem izmed tekmovanj okrog leta 1955. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Čeljusti Lato s posebno oblikovanim napisom kot na fotografijah iz srede petdesetih let 20. stoletja. Iz zbirke Marjana Jelovčana, Kropa.

111

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA Čeljusti Lato Pionir, izdelek tovarne Plamen Kropa iz srede petdesetih let 20. stoletja. Iz zbirke Marjana Jelovčana, Kropa. Reklamna fotografija za takšne čeljusti iz srede petdesetih let je iz albuma v arhivu Kovaškega muzeja v Kropi.

Čeljusti Lato iz srede petdesetih let (trikoten napis), vezi kandahar Kum in aluminijasta ploščica za pod čevelj z napisom Elan, na smučeh z robniki. Ker čeljusti Lato niso prilagojene za vezi kandahar, so na smuči pritrjena tudi ušesca za pleteno žico Smuk. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Čeljusti Lato iz srede petdesetih let 20. stoletja z vezmi Kum. Za potrebni diagonalni vlek, da se peta boljše drži smuči in manj dviga, so nameščena tudi ušesca za pleteno žico. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

112

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Okovje za tekaške smuči rotefela, ki se ga spominjajo nekdanji učenci Industrijsko kovinarske šole (IKŠ) v Kropi, ker so ga kot vajenci izdelovali v času počitnic. Nameščene so na novejših – ožjih smučeh. Ena čeljust ima napis IKŠ PLAMEN, druga pa PLAMEN. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Čeljusti Rak z vezmi kandahar Kum so kombinacija iz prodajnega kataloga leta 1959. Skupaj z Elanovo ploščico za pod čevelj na smučeh z robniki. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Čeljusti RAK in najmlajša varianta vezi kandahar SMUK z izboljšano konstrukcijo napenjalca, na Elanovih smučeh Jet. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

113

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Čeljusti Rak in vezi kandahar Pionir starejše izdelave, ki so si jih ob koncu štiridesetih let 20. stol. pridni Plamenovi vajenci smeli sami izdelati kot nagrado. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Čeljusti Rak in vezi kandahar Pionir iz srede petdesetih let 20. stoletja. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Kroparske vezi kandahar Kum skupaj s sodobno prednjo vrtljivo glavo Tyrolia so bile kombinacija za skakalne smuči. Kroparske vezi kandahar so skakalci uporabljali še dolgo v drugo polovico 20. stoletja. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

114

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Otroške čeljusti in zeidlove vezi z zapenjalcem s podaljškom, iz tridesetih let 20. stoletja. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Otroške čeljusti Rufi s preprostimi usnjenimi vezmi na modrih smučeh, zamisel Kroparja Rudija Finžgarja in izdelek tovarne Elan, iz petdesetih let 20. stoletja. Iz zbirke družine Eržen, Kropa.

Mladinske čeljusti Špik in čeljusti Rak iz petdesetih let 20. stoletja v izvirni embalaži. Iz zbirke Kovaškega muzeja v Kropi.

115

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA Različni Plamenovi izdelki iz programa športnega okovja: štirizobe dereze, plezalni klini in konice za smučarske palice. Iz zbirke Kovaškega muzeja Kropa.

Standardne varnostne vezi iz šestdesetih let 20. stoletja, predelane tako, da jih je možno odpenjati stoje s palico. Izdelava in last Mar jana Dermote, Kroparja iz Kranja.

Tricouni, namenjeni za podplate planinskih čevljev namesto žebljev, so izdelek tovarne Plamen, ki ga ni v nobenem prodajnem katalogu. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

116

Joža Eržen

SPOMINI NA ŽEBLJARSKO ZADRUGO Zbiranje spominov je vedno zanimivo delo. Ob pripovedovanju ljudi, ki so doživljali to, česar se zdaj spominjajo, se čas pomakne v njihovo dobo. Pred očmi vstanejo ljudje in dogodki, ki jih opisujejo. Velikokrat se zgodi, da se prvotna tema razširi ali pa sploh zaide čisto drugam, in takrat mi je pripovedovalca žal prekiniti. Ura ali dve mineta kot le nekaj trenutkov. Nikoli mi ni težko poslušati zgodbe in spominov, kajti vedno so povedani z žarom in spoštovanjem do ljudi in življenja doma ali v službi. Včasih so znali biti bolj duhoviti in se na pošten način pošaliti na svoj ali koga drugega račun. Nekaj takih utrinkov sem zapisal v tem članku in upam, da udeleženci ne bodo hudi, pač pa se bodo spomnili dni, ko se je vse to dogajalo in mi še oni povedali kako zgodbo za naslednji članek. Prvi, ki je začel načrtno zbirati »narodno blago« v Kropi, je bil Radivoj Poznik (1850–1891). Kar nekaj gradiva je zbral, objavil pa ga je dr. Karel Štrekelj v Slovenskih narodnih pesmih (štirje zvezki 1895–1898). Veliko spominov je v času svojega izhajanja objavljal tovarniški časopis Zadrugar. Svoje spomine je v njem bogato popisal Valentin Šolar (1862–1954). Veliko

je še vedno v rokopisu napisanih spominov izpod peresa Joža Šolarja. Največ pa jih je otel pozabi Joža Gašperšič. V novejšem času je bil vesten zapisovalec in zdaj nepogrešljiv pripovedovalec kroparski kronist inženir Janez Šmitek. Žal pa bo tudi precej spominov šlo v pozabo. Ker so nam jih povedali, pa jih nismo zapisali. Spet odhaja zadnji vlak za ohranitev spominov na obdobje med obema svetovnima vojnama. Tudi spomini v tem članku segajo od tridesetih let pa do nacionalizacije, le nekaj zgodb je iz petdesetih let. Po nacionalizaciji so nastali drugačni časi. Lahko bi kot zadnje leto starega kovanja označili leto 1973, ko so podrli še zadnji ostanek »fužine«. V tem delu toplega oddelka so bili še šuštarca, VV – vrezovanje vijakov, paca – topla zaščita vijakov, elektro delavnica s turbino, kajže pa so desetletje prej pogorele. V sami fužini so bili stroji za izdelovanje kladvic – žebljev za železnico, tirfonov – vijakov za železnico, ki so jih začeli izdelovati leta 1927, in norec – vzmetno kladivo. Stroji so delovali na transmisijski pogon. Zadnji mojster je bil Alojz Žaberl. Pri kopanju temeljev za nov obrat pa so naleteli na ostanke talilne peči pri Spodnji fužini. 117

Modrovanje starega Kroparja ... Po čmu nej bo zadruj taparu štk Klinarjove hiše, tače cimra pa taka belajhtnga. Tist k so vndar visok štdiral, pravjo, da se bojo kovač pa delovc tam brihtal. Mal jenejte, čmu pa je treba tačm ldem brihtovnost! Poj pa ta prav telegent nobene velave na bo več jmov. Vzemimo kar gospoda ravnatlna. Ja, se so dargač kar vornž gospod. Samo zrajtáva nimajo tapravga, zrajtáva. Čé pa se rajma za anga derehtarja, da kovašče pa delovšče ldi uči pét, pa ta druje kunšt. Se še štinglc pa ta druj tak tič, pa jest, Štinglcov Gustl, znamo, če nas prov ni voben učiv. Gospod fajmoštar majo pa tud ta falar, da nase nč na daržejo. Kokar z anmo komaratam se z navadnárjem zgovarjajo, al pa jm u zadružn šol nemšno pa druje tače arči u glavo zabijajo. Jenejte no, a na morjo tga zase vobdržat, kar so se po šolah navučl! Se po jo pa delovc še gospodje ratal. Ti gospod, jest gospod, i, kdo bo pa kovav? Čmu nam je pa treba zadružne šole, se mamo še ane preveč. Če sta se srena pa šndarmarija s Krope zbasala, nej se pa še šola kam zbaše, če jo le kdo voče. Štinglcov Gustl, Zadrugar, 1935

Pripovedovanje Ane Zupan Moja mladost se je odvijala v vigenjcu in okoli njega. Poleti smo se lovili in letali okoli vigenjca Na bajerju, pozimi pa, ko sem prišla iz šole, sem se vsedla na lesen zaboj (trugo) na Jelši, da sem se posušila. Vmes sem še malo pojedla. Hrana je bila slaba, enolična. Največkrat je bil poleti ješprenj, fižolovec, zabeljen podmet, kakšen krompir v oblicah. Fižolovec je bil kuhan s koruzno, pa tudi s pšenično moko. Včasih so ata skuhali žonto, ko smo mi šli k maši. Skuhali so jo z jetri, plučmi in vranco. To smo jo z veseljem pojedli. V vigenjcu Na bajerju so kovale samo ženske; Petračeva in Kalšanova Tinca, Cila Habjanova, Suzana Kržišnikova in Marica Gašperinova. Bil je najslabši vigenjc. Še danes imam pred očmi Marico, ki je kovala zraven stene, po kateri je tekla voda.V Navi pa so kovali samo moški; moj ata in stric Joža, Vosov Jaka ... Tudi ta vigenjca sta bila v lasti Zadruge. Ata in mama sta kovala v Zadrugi od njene ustanovitve. Ata je bil sicer verigar in je koval najprej v vigenjcu, ki je bil nasproti Vic; v ... kjer je danes Pivkov vrt. Ko so nehali delati verige, so šli kovat v vigenjc Nava. Delali so 65 let. Nekoč jih je videl Lazar, ko so s težavo peljali butaro, v šop povezane cajne (železne palice, iz katerih so kovali žeblje), jih je poslal domov, v penzijo. Domov so prijokali in so rekli, da jih je spodil. Pa bi lahko še delali. Ko sem bila stara 14 let, sem začela delati. Moje prvo delo je bilo v vigenjcu Pana. Spomnim se, da je ena izbirala, dve pa sva štele in pakirale planinčarje. Delovnik je trajal od 5. do 13. ure. Pozimi pa je bil deljen. Dopoldne od 8. do 12.ure. Ko sem prišla vmes domov, sem najprej šla prat na studenec, mama pa so 118

pripravili kosilo. Potem pa nazaj na delo. Popoldne pa smo delali od 13. do 17. ure. Ampak tak delovni čas je trajal samo eno leto. Če se je mudilo, pa smo delali cel dan, že od tretje ure zjutraj, vendar je mojster prej povedal. V soboto smo se umili ter preoblekli in šli h Prešič, nad Trbuskarjevim znamenjem. Mama so nam dali malo narezanega sira s kruhom, z atom pa sta spila kakšen kozarček vina. Bilo je prav prijetno druženje. Zvečer smo pa družno šli k večernicam. V prvem delu delovne dobe sem najprej delala do leta 1934 v skladišču. S tem letom pa se je začela doba presežka delavcev. Ostala sem doma. Na srečo je bilo veliko borovnic in smo jih tudi veliko nabrali in s tem malo ublažili mojo brezposelnost. Doma sem bila samo pol leta in spet sem delala v Prekuhovčevem vigenjcu, kjer sem kovala planinčarje (jegre). Vigenjc je bil je še vedno brez elektrike. Tudi na kajžah sem delala, kjer smo izdelovali smučarsko okovje Lato. V drugem delu sem kovala do 1941. leta. Zaradi rojstev otrok sem med vojno ostala doma. Enkrat je ravnatelj Gašperšič prišel pogledati sina. Ime mu je tako, kot njegovemu sinu. Med vojno so partizani uničili stroje. Kovači so hodili kovat na Jesenice in tudi v Kranj. Umetni kovači pa v Radovljico.V Plamenu so delali le še stari nad 50 let, drugi so bili v partizanih ali so bili mobilizirani v nemško vojsko. Ata in Bolta sta delala v Vicah. Enkrat so prišli Nemci. Vse so preiskali in na koncu v kabarnelu (skladišču oglja in železa) našli plašč. Bil je od Matijinega Petra. Povod za preiskavo je bil pobeg partizana, ki je v Žagi skočil čez škarpo v vodo. Ta plašč so nesli na Potočnikovo dvorišče in ga zažgali. Naenkrat je začelo pokati. Plašč je bil poln nabojev. Partizana so Nemci ujeli in sta ga ata in Bolta morala v samokolnici peljati v Radovljico.

Spomini inž. Janeza Šmitka Moj oče je postal ravnatelj Prve žebljarske zadruge prav v tistem letu, ko sem se jaz rodil; leta 1916. Nasledil je Matevža Šolarja. Zadrugo je vodil do leta 1926. Moji spomini so zelo tehnične narave. Veliko sem objavljal, največ v tovarniškem časopisu Plamen, ki je naslednik predvojnega in dveh številk po vojni, Zadrugarja. Objavil sem članek, v Plamenu, Kako so Kroparji in Kamnogoričani prišli ob Jelovico, zdaj pa bi lahko nadaljeval Kako so prišli ob Zadrugo. Kajti Plamen je bil dvakrat prodan. Leta 1947, ko je bil nacionaliziran, in potem še v devetdesetih letih. Ko je bil v stečaju, smo trije zadružniki dali zahtevek za izplačilo zadružnih deležev. Vplačevanje deležev v Zadrugi je bilo bistvo in sestavni del pravil in ko je bil Plamen nacionaliziran, ti deleži niso bili v celoti izplačani, zato dolg tovarne do delavcev obstaja še danes. Zahtevkov nismo podali zato, da bi nam osebno izplačali deleže, ampak da bi ostali v tovarni kot delež pri dokapitalizaciji podjetja. Škoda, ko smo dobili certifikate - če bi jih vsi delavci vložili v Plamen, bi bilo v stečajnem postopku zelo drugače. Posebno vprašanje je tudi intelektualna lastnina podjetja, za-

nimiva pa bi bila še sociološka obdelava nacionalizacije. Zaključni račun je bil leta1939 v slovenščini, 1945 pa v nemščini. Na podlagi zaključnih računov sem izračunal, da so bili šestina celotne vrednosti Zadruge vplačani deleži. Tako je bil naš zahtevek ob denacionalizaciji 6,000.000 tolarjev. Kovaški podjetniki, ki se niso vključili v Zadrugo, so razglašali, da v španoviji vse propade. Vendar pa so se ušteli. Zadruga je bila ustanovljena na osnovi krščanskega socializma. Razprtij in drugih nesoglasij nekateri niso mogli premagati in so se raje izselili, največ v Lesce. Težave zaradi neplačevanja svojim delavcem so privedle do stavke v Kamni Gorici 1904. leta. Kovači so se uprli Magušarju. Ob tej priložnosti je precej žebljarjev prestopilo h Zadrugi. Moji pragmatični vidiki so bili, da bi delal v Kropi. Zato sem študiral strojništvo. Ker pa 1939. leta še ni bilo te smeri na ljubljanski univerzi, sem študiral do 1941 v Zagrebu. Po vojni sem dobil dekret o premestitvi. Dve leti sem bil z družino na Reki. Toda moje vodilo je bilo, da sem študiral za Plamen. Za konec pa še pesem, ki jo je napisal Jože Gašperšič 1939. leta ob odhodu mojega očeta v pokoj: Poslednji bodo prvi, pomisli, ko Kropa vedno je še v čisli, da konec je sveta. Tam na začetku konca zdaj devljejo zate iz lonca, pri Jarmu se tam pravi. To pismo si dobil. Z njim se izkaži in discipline zakon potolaži! Potem se mirno vsedi na koncu, oglu ali sredi! Ne izbiraj kota, mize, stola! Že ljudska Ti povedala je šola, da prvi lahko so poslednji. Si s kruhom, ribo glad uteši, a vino trpkost Ti srce odreši. To Ti privošči, saj ni šment tovariš Tvoj, ki je abstinent. Povabljeni so vsi člani in upokojenci vsi naši delavci in učenci (a vsakdo le po enkrat in le zase) ki v delu se potijo družno, poučiti, kar nudeno jim je uslužno. Na lepi ta november sedemnajsti nihče nikogar naj ne opetnajsti, združime se ob mizi skupni častni. Začnemo pa po zborovanju, tako po štirih se zberemo pri nove noči virih. Nožič, konzervni odpirač in čepovlak prinese naj s seboj, kdor ima ga, vsak! Domov pa pravzaprav bi nesti smel vsakdo le to, kar v sebi bo imel. Pa to spreglejmo. Boš kavcijo položil

za steklenico dvajset din, da nihče ne bo Te tožil. Ko flaško vrneš, vrneta se Ti kovača. V vseh stvareh naj vsak se na reditelja obrača. Po toliki besed povodnji ob uri pozni ali zgodnji zakličimo: naš Plamen gori naj dolgo. Amen.

Nurka Za izdelavo žebljev za železnico, »kladuca«, so imeli tri stiskalnice, »preše«. Največjo so imenovali nurka. Ko je ta začela delati, so se njeni udarci slišali na vrh Gore. Okoli nje pa se je vse treslo. Več pripovedovalcev

Zadružni plašč France je vozil s konjem železo z železniške postaje v Podnartu. Nekoč ga je na sredi poti dohitel preprodajalec. Ponudil mu je plašč za markota (t.j. kondom). France pa mu je odgovoril, da mu je plašč kupila Zadruga in da drugega ne rabi.

Zlomljeno navojno vreteno France je delal pri stiskalnici. Nesreča nikoli ne počiva. Zlomilo se mu je navojno vreteno; to je del stroja, po katerem se s pritiskom na ročico dvigne ali pade zgornji del stiskalnice. To je bil tudi del stroja, od katerega je olje, s katerim je bil namazan, najbolj brizgalo. To je bilo zelo zoprno. Pomagali so si tako, da so na stiskalnico pritrdili karton. Prišel je mojster Filip in rekel Francetu, da je to zaradi tega, ker ga je preveč mazal. France pa mu je odgovoril, da mu lahko verjame, da ga že pol leta ni namazal. Mojster ga je s svojo trditvijo zavedel in tako na lahek način izvedel pravi vzrok nesreče.

Meso v loncu Tinaka je bil »kovaški inšpektor«. Po vigenjcih je hodil gledati, kaj kuhajo. Bil je nevoščljiv, če je kdo bolje jedel. Enkrat je Boštjan dal v lonec krunkel (poleno). Ko je Tinaka prišel mimo in privzdignil pokrovko, je notri videl en kos. Ker ni bilo podobno žgancem ali polenti, si je seveda razlagal po svoje in rekel : »Mmm, Barundel bo pa danes msce jedel!« Joža Zupan

119

Popravilo stroja Zgodilo se je, ko sem bil že izučen, da sem popravljal stroj. Ker sem želel, da bi stroj čimprej delal, sem ga kar sam priklopil na električno omrežje. Bil sem pač prepričan, da sem si zapomnil zaporedje vezav elekričnih žic, zato sem s toliko večjo korajžo potegnil stikalo. Pa je bilo narobe. Samo posvetilo se je, takoj za tem pa je bilo vse v temi. Ko sem prišel iz delavnice, so ženske, ki so me zagledale, zakričale in zbežale. Pozneje sem šele videl, zakaj, ko sem se pogledal v ogledalo. Bil sem čisto črn po obrazu. Zaradi tega kratkega stika je bilo pol Krope v temi. Ugotovili so, da je bilo zvezano pravilno, le premajhna moč elektro motorja je bila vzrok močnega kratkega stika. To me je rešilo pred kaznijo.

Na ples Napredoval sem v mojstra Remonta. Ves teden smo delali po najboljših močeh. Takrat smo delali normalno tudi ob sobotah. In tisto soboto je bil v novo zgrajenem sindikalnem domu ples. Odločil sem se, da se bom s svojo ekipo udeležil tega plesa. Po malici smo pospravili delavnico in šli. Nisem pomislil, da bi se v preostanku delovnega časa tistega dne lahko kaj pripetilo. Pa se je ravno to zgodilo. V ponedeljek me je takoj zjutraj obratovodja Lazar poklical k sebi in mi rekel, da nisem več mojster. Tako sem bil za mojstra v Remontu samo teden dni. Ampak tisto soboto smo pa le plesali.

Popravilo v Kamni Gorici Pod Plamen je spadala še delavnica v Kamni Gorici. Dobil sem nalogo, da moram cev, ki je pod stropom in je bila del transmisijskega pogona, popiliti, da bo premer manjši. Ker sem po naravi bolj lene sorte, po drugi strani pa iznajdljiv, sem si že v Kropi pripravil, da sem vse skupaj opravil v dobri uri. Vzel sem konjička; to je del stružnice in vanj vpel rezilni nož. Konjička sem pritrdil na cev in ko sem ga vrtel okoli cevi, sem z rezilnim nožem stružil. Tako sem delo hitro zaključil in šel nazaj v Kropo. Seveda so me hitro opazili, da se sprehajam po delavnicah in ni dolgo trajalo, ko me je obratovodja Lazar poklical k sebi. Zagovarjati sem se moral, zakaj nisem v Kamni Gorici. Kljub zagotavljanju, da sem delo že opravil, mi ni verjel, dokler ni dobil sporočila iz kamnogoriške delavnice, da je delo resnično že opravljeno. Marjan Dermota

Nekaj spominov Valentina Šparovca Moja mati so bili zadnji, ki so v Kamni Gorici kovali žeblje. Kovali so planinčarje. Ob koncu proizvodnje so delali v vigenjcih: Na pan pred Golidovcem, Na pan ta star – ali Muhovčevega ata, Tinetov in

120

Tehantov. Največ jih je imela Zadruga, potem so bili še Lazarjevi in Šolarjevi (Pivkovi). Ko je prenehala proizvodnja, smo na mojo pobudo kamnite podstavke dali v Kropo. To so tisti, ki so postavljeni pred muzejem. Nekaterim sicer to ni bilo po volji, ampak je bolje, kot da bi ležali v vodi ali drugod.

Kralj in župan Kralj Aleksander je večkrat obiskal Kamno Gorico. V tistem času je bil župan Jaka Varl. Nekoč je kralj hotel videti župana. Ko so poslali ponj v vigenjc, sprva ni hotel pred kralja, saj je bil ves umazan od dela. Pozneje se je le odločil in šel h Kapusu, kjer se je kralj večkrat ustavil. Ko sta se rokovala, je kralj rekel, da je ponosen, da so v njegovi državi župani, ki imajo delavske roke, in še je rekel, da bo ob vsaki priliki to povedal. Dal mu je 15–20 dinarjev. To je bilo za tisti čas kar precej denarja, saj so s kovanjem dobri kovači zaslužili le 10 dinarjev. Kralj je takrat še pogledat šel, kje kuje kamnogoriški župan.

Poskusno delo Nekoč, ko sem bil že mojster, sem v svoj oddelek dobil Ciganko. Cigani so bili zelo nezanesljivi delavci in redko kateri je zdržal dva tedna. V pisarno me poklical direktor Majcen in mi obljubil višjo plačo, če mi jo uspe obdržati mesec dni. Po tem sem se z njo pogovoril in ji tudi obljubil pomoč, če jo bo rabila. No, prve dni je bilo vse v redu. Potem pa je prišla k meni in želela en dan dopusta. Ko sva se pogovarjala, sem zvedel, da je dogovorjena za zmenek. Povedal sem ji, da dopusta ne more dobiti, lahko pa tisti dan prinese noter, da bo delala dva dneva po dvanajst ur. Takoj, ko se je razvedelo, da ona lahko dela nadure zato, da bo prosta, so se mi ostali delavci začeli pritoževati. Mene pa je zanimalo, če sem sposoben pregovoriti človeka, pa tudi višja plača je bila mikavna. Bila je vsa cvetoča, ko se je po prostem dnevu vrnila. Spet je bilo nekaj dni v redu, toda kmalu je bila ponovno pri meni, da bi rada še enkrat šla. Rekel sem ji, naj malo potrpi, ker je šele bila prosta. Seveda je bila nevarnost, da je zato, ker ji nisem odobril prostega dneva, naslednjega dne ne bo na delo. Zaključek meseca dni njene zaposlitve se je vse bolj bližal. Vendar vse do zadnjega dne nisem bil prepričan, ali bom zmagal. Njena vnema za delo je vse bolj popuščala. Predlagal sem ji, naj bo vsaj en mesec zaposlena. S tem bo dobila tudi več denarja. Res je zdržala samo en mesec. Že naslednji dan je ni bilo več na delo. Tudi direktor je bil presenečen, da mi jo je uspelo toliko časa obdržati in mi je dal dogovorjeno povišano plačo. Ko sem šel s potrdilom k računovodji, je rekel, da sem prvi, ki bo na tak način več zaslužil.

Prvo delo

Dobrotnež

Leta 1944 sem petnajstleten fantič že začel delati v vigenjcu Vice. Ker sem bil zaposlen, mi ni bilo treba delati v Arbeitsdienstu. Naučil sem se delati planinčarje. Ni bilo lahko, ampak veliko bolje, kot delati na tujem in za tuje.

Našemu očetu so pravili Dobrotnež. Bil je pripravljen vsakomur pomagati. Posebno med drugo svetovno vojno je marsikoga rešil pred nemškim vpoklicem, tudi Kropo je obvaroval pred Nemci, da je niso požgali.

Janko Peternel

Rok Gašperšič

Izplačani deleži Ne spomnim se, katerega leta je bilo. Vem le, ko je oče prinesel domov izplačane deleže, smo lahko kupili pujsa. Za nas je bil to pravi praznik. Janez Rešek

Pokojnina Spominjam se, da je upokojeni oče sedel pred cerkvijo pri Kapelici in govoril, da to ne more več dolgo iti, češ: »Jaz tukaj sedim, pa vseeno dobim plačo.«

Spomini so hvaležna tema za poslušalce. Velikokrat združujejo etnologijo in zgodovino. Čas pomaknejo v obdobje resničnega doživljanja pripovedovalca, za poslušalce pa so to zgodbe. Velikokrat je bila meja med delom in zasebnim življenjem zelo tanka, in to je bilo čutiti tudi pri srečanjih z mojimi pripovedovalci. Iskrivost v dejanjih in besedah je povezovala sodelavce, pa včasih povzročila tudi nejevoljo. Vendar Kroparica teče dalje, slaba volja je bila pozabljena in iskrivost je spet zasvetila. Delavnik v Zadrugi se je sčasoma skrajšal, a je bilo delo še zmeraj težko. Zanimivo je, da so delavci v Zadrugi našli tudi priložnosti, da so skupaj preživljali celo prosti čas. Ampak to so že druge zgodbe, bolj osebne ...

Leopold Dermota (1990)

121

122

Damjan Mulej

BIBLIOGRAFIJA KROPE IN KAMNE GORICE UVOD Bibliografija pomeni urejen popis vsega gradiva o določenem kraju, osebi, tematiki itd. Ta bibliografija zajema bibliografske zapise del, ki govorijo o Kropi in Kamni Gorici, podjetjih in osebah, ki so povezani s tema krajema ali pa so avtorji del doma iz Krope ali Kamne Gorice. Treba pa je opozoriti, da vsi zapisi niso vključeni v to bibliografijo, ampak le tisti, ki jih najdemo v vzajemnem katalogu. Popisana pa so tudi tista dela, ki v vzajemnem katalogu niso obdelana, jih pa hrani knjižnica v Kovaškem muzeju v Kropi. Zato bi lahko rekli, da to ni prava bibliografija, ampak popis literature o Kropi in Kamni Gorici. Sicer pa je bibliografija razdeljena na bibliografijo Krope in Kamne Gorice ter diplomska dela o obeh krajih. Znotraj posameznega kraja je razdeljena na bibliografske zapise monografij, člankov in drugih sestavnih delov, kartografsko gradivo, zvočne posnetke, serijske publikacije, slikovno gradivo in notno gradivo. Bibliografski zapisi si sledijo kronološko, in sicer od najstarejšega do najmlajšega. Po pregledu že samo teh virov gre ugotoviti, da se o Kropi in Kamni Gorici veliko piše. Nekaj več sicer

o Kropi, a veliko del hkrati obravnava oba kraja. Kot zanimivost naj omenim veliko število člankov iz druge polovice devetdesetih let, ki govorijo o Plamenu ter pojavljanje Krope v pesmih (Župančič). Opaziti gre tudi, da iz teh krajev izvirajo številni ljudje, ki veliko pomenijo v slovenskem prostoru in tudi v svetu.

1.0 KROPA 1.1 MONOGRAFIJE 1

1897 Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica / Josip Lavtižar. – V Ljubljani : samozal. , 1897. – 148 str. ; 21 cm 1909 Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien : von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts : mit 177 Illustrationen, einem Faksimile und einer Karte im Text / Alfons Müllner. – Wien ; Leipzig : Halm und Goldmann, 1909. – 763 str., pril. : ilustr. ; 28 cm. – (Geschichte des Eisens in Inner–österreich von der Urzeit bis zum Anfange des 19. Jahrhunderts. Abt. 1. Krain, Görz und Istrien) 123

6 7

1924 Kropa in Kamna Gorica : krajepisno–zgodovinski poizkus / Rudolf Andrejka. – V Ljubljani : samozal. , 1924. – 36 str. : ilustr. ; 21 cm

14 Slovesnost prenosa čudodelne podobe in blagoslovitve velikega oltarja matere božje v Kropi in pridiga o čaščenju in ljubezni... – V Ljubljani : cerkev matere božje, 1969. – 39 str. ; 14 cm

1940 Kronika Plamena : kovinarske zadruge z o.j. v Kropi do leta 1940. – [Kropa : Plamen, 1944]. – 175, XXXVIII str. ; 22 cm

1973 15 Kroparske zgodbe / Joža Bertoncelj. – Kropa : [samozal.], 1973. – 155 str. ; 20 cm

1953 Socialne razmere našega delavstva v Kropi, Kamni gorici in Železnikih proti koncu XIX. stoletja / Rudi Kyovský. – Ljubljana : Zgodovinsko društvo, 1953. – 81–89 str. : ilustr. ; 29 cm 1954 Kropa. – [Kropa : Turistično društvo, 1954]. – 6 str. : ilustr. ; 17 cm Slovenska peč v Dnu nad Kropo / Franjo Baš. – Ljubljana : Tehniški muzej Slovenije, 1954. – 54 str. : ilustr. ; 21 cm. – (Vodniki Tehniškega muzeja Slovenije ; 2) Čelni nasl.: Slovenska peč v Dnu nad Kropo / Franjo Baš. – Vsebina na nasl. str.: Odkrivanje, čas nastanka in obratovanja Slovenske peči v Dnu nad Kropo / Franjo Baš ; Slovenska peč v Kropi, naš železarski spomenik / Ciril Rekar 1955 Eine historische Schmiedesiedlung in Kropa (Jugoslawien) / Franjo Baš. – [S.l. : s.n. , 1955]. – 1394–1397 str. : ilustr. ; 29 cm. – (Ponatisi in posebni odtisi ; 17) 1956 Vigenjc : vodnik po zgodovinskih žebljarskih kovačnicah v Kamni gorici, Kolnici, Kropi in Železnikih / Jože Gašperšič. – Ljubljana : Tehniški muzej Slovenije, 1956. – 104 str., [1] zganjena f. pril. : ilustr. ; 20 cm. – (Vodniki Tehniškega muzeja Slovenije ; 7)

1965 10 Ob 70-letnici ustanovitve podjetja : 1895 / Tovarna vijakov Plamen. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen, 1965. – 26 str. ; 20 x 20 cm 11 Plamen : 1895 : 80 let / Tovarna vijakov Plamen. – [Kropa : Plamen, 1965]. – 51 str. ; 29 cm 1969 12 Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem. Knj. 1, Doba samoniklega železarstva : od pradob do ugasitve plavžev in opustitve rudarjenja na Karavankah / Ivan Mohorič. – V Ljubljani : Mladinska knjiga, 1969. – 434 str. ; 25 cm 13 Katalog izdelkov = Catalogue of products = Catalogo dei prodatti = Katalog der Erzeugnisse. – Kropa : Umetno kovinska obrt Kropa, 1969 (Maribor : Reklampublic). – 50 str. : ilustr. ; 21 cm 124

1976 16 Kovaški muzej v Kropi / Janez Šmitek. – V Mariboru : Obzorja, 1976. – 30 str. : ilustr. ; 16 cm. – (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije ; 68) 17 Naš plamen kulture / Egi Gašperič. – Kropa : Komorni moški zbor KUD Stane Žagar, 1976. – 46 str. : ilustr. ; 19 × 23 cm 1977 18 Jelovica 77 : 1942–1977 : Dražgoše – Kropa. – Kropa : Plamen, [1977]. – [24] str. : ilustr. ; 30 cm 1978 19 Tausendundein Abend : mein Sängerleben / Anton Dermota. – Wien ; Berlin : P. Neff, cop. 1978. – 357 str., [24] str. pril. s črnobelimi fotogr. ; 21 cm Repertoire: str. 340–342. – Diskographie: str. 343–352. – Kazalo 1980 20 Katalog izdelkov = Katalog proizvoda = Katalog der Erzeugnisse = Catalogue of products = Catalogue des produits / Umetnokovinska obrt. – Kropa : UKO, [198?]. – [33]f. ; 30 cm 21 Kovaški muzej v Kropi / Šmitek Janez. – [2. izd.]. – V Mariboru : Obzorja, 1980. – 30 str. : ilustr. ; 16 cm. – (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije ; 68) 1981 22 Kovaški muzej v Kropi : oddelek NOB / Janez Šmitek. – [Kropa : Kovaški muzej, 1981]. – 1 zgibanka (6. str.) : ilustr. ; 16 str. 1984 23 Smučarski tek patrol : v spomin narodnega heroja Staneta Žagarja, [18. 2. 1984 na Dobravi pri Kropi] / [gradivo za bilten zbrali in uredili Ciril Rozman, Janez Šmitek, Franc Horvat ; foto Jaka Rotar]. – [S.l.] : Organizacijski odbor, 1984 (Radovljica : Knjigoveznica tiskarna). – [12] str. : ilustr. ; 20 cm Ov. nasl. 1985 24 Kroparska kronika NOB / Janez Šmitek. – Radovljica : Skupščina občine, 1985. – 84 str. : ilustr. ; 25 cm 25 Tisoč in en večer : iz življenja poklicnega pevca / Anton Dermota ; [v sodelovanju z avtorjem

prevedel Marijan Lipovšek]. – Celje : Mohorjeva družba, 1985 ([Ljubljana] : Delo). – 230 str. : ilustr. ; 18 cm. – (Zbirka Naši ljudje ; 1) Prevod in priredba dela: Tausendundein Abend : mein Sängerleben. – 38.000 izv. – Biografije slovenskih glasbenikov in duhovnikov: str. 224–227 26 Smučarski tek patrol : v spomin narodnega heroja Staneta Žagarja, [26. 1. 1985 na Dobravi pri Kropi] / [gradivo za bilten zbrali in uredili Ciril Rozman, Janez Šmitek, Franc Horvat, Miro Albinini; foto Joža Rotar]. – [S.l.] : Organizacijski odbor, 1985 (Radovljica : Knjigoveznica tiskarna). – [12] str. : ilustr. ; 20 cm Ov. nasl. 1987 27 Smučarski tek patrol : v spomin narodnega heroja Staneta Žagarja, [14. 12. 1987 na Dobravi pri Kropi] / [gradivo za bilten zbrala in uredila Miro Albinini in Ciril Rozman; [foto] Jože Rotar]. – [S.l.] : Organizacijski odbor, 1987 (Radovljica : Knjigoveznica tiskarna). – [8] str. : ilustr. ; 20 cm Ov. nasl. 1988 28 Anton Dermota / Marjana Mrak, Francka Slivnik ; [prevod v nemščino Štefan Vevar]. – Ljubljana : Slovenski gledališki in filmski muzej, 1988 (Kočevje : Kočevski tisk). – 207 str. : ilustr. ; 21 x 23 cm. – (Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, ISSN 0351–2959. letnik 23 ; 1988) Zusammenfassung 29 Iz zgodovine osnovne šole v Kropi : [ob razstavi decembra 1988] / [tekst Verena Štekar-Vidic]. – [Radovljica] : Muzeji radovljiške občine, 1988 (Radovljica : Knjigoveznica tiskarna). – [23] str. : ilustr. ; 21 × 23 cm 30 Kolednice iz Krope in Kamne Gorice / Egi Gašperšič. – [Kropa : s.n., 1988], 8, 45 str. ; 20 x 30 cm 1989 31 Jože Gašperšič : [razstava v Kovaškem muzeju v Kropi, oktober 1989] / [tekst Alenka Klemenc]. – Kropa : Muzeji radovljiške občine, Kovaški muzej, 1989 (Radovljica : Knjigoveznica tiskarna). – [26] str. : ilustr. ; 21 cm Avtorica navedena v kolofonu. – Bibliografija J. Gašperšiča: str. [24]. – Bibliografija: str. [24–25] 1991 32 Do zadnjega diha : spomini na župnika Valentina Oblaka / zbral Zdravko Bahor. – Preska : Župnijski urad, 1991. – 103 str. : ilustr. ; 20 cm 1992 33 Gorenjska industrija od manufaktur do danes : tovarne in njihovi izdelki / Nada Holynski v sodelovanju z Majdo Žontar [[in] Monika Kokalj–Kočevar] ; [in drugi sodelavci Vesna Muravec ... [et

al.] ; prevod povzetka v angleščino Monika Kokalj–Kočevar]. – Kranj : Gorenjski muzej, 1992 (Kranj : Gorenjski tisk). – 96 str. : ilustr. ; 30 cm 1.000 izv. – Povzetek ; Summary

1993 34 [Sto] 100 let Gasilskega društva Kropa : 1893 – 1993 / [tekst uredila Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Gasilsko društvo, 1993 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – 24 str. : ilustr. ; 25 cm 1994 35 Eva Gašperšič : reliefi, slike, plastike, 18. december 1994 – 18. januar 1995 / [foto Verena ŠtekarVidic]. – [Radovljica] : Muzeji Radovljiške občine, [1994] (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – [4] str. : ilust. ; 21 cm. – (Naši kraji in ljudje) Ov. Nasl. – Na vrhu nasl. str.: Kovaški muzej Kropa, Koledva ´94 36 Gorenjska A–Ž : priročnik za popotnika in poslovnega človeka / besedilo Marko Vidic ... [et al.] ; [uredila Bela Sever, Jože Ternar ; zemljevid Geodetski zavod Slovenije ; fotografije Miran Kambič ... et al.]. – Murska Sobota : Pomurska založba, 1994 (Murska Sobota : Pomurski tisk). – 295 str., [22] str. pril. : ilustr. ; 23 cm. – (Zbirka Slovenija total) Ilustr. na spojnih listih. – Kazali 37 Kropa z okolico skozi objektiv fotografskega društva Radovljica / [priprava zgibanke Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Muzeji radovljiške občine, Kovaški muzej, 1994 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – 1 zgibanka ([8] str.) : ilust. ; 24 cm 1995 38 Eva Gašperšič : slike, plastike in reliefi : Muzej Jesenice, Liznjekova domačija v Kranjski gori, 29. september – 29. oktober 1995 / Maruša Avguštin. – Jesenice : Muzej, 1995 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – [4] str. ; 21 cm Ov. nasl. 39 Kroparski zbornik : ob 100 letnici Plamena : 1894 – 1994 / [glavna urednica Verena ŠtekarVidic ; prevajalec v nemški jezik Wolfgang Zitta, prevajalca v italijanski jezik Sandro Kravanja, Ines Perkavac]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995 (Radovljica : Medium). – 257 str. : ilustr. ; 26 cm Bibliografija ter povzetek v nem. in it. pri vseh prispevkih 1998 40 Kamilo Legat : 1935–1995 : [Galerija Šivčeva hiša, 19. februar – 29. marec 1998] / [avtorji besedil Cene Avguštin... [et al.] ; prevajalka iz nemščine Sonja Klemenc ; fotograf Miran Kambič]. – [Radovljica] : Muzeji radovljiške občine, [1998] (Postojna : ČukGraf). – [23] str. : barvne ilustr. ; 21 cm Nasl. v kolofonu: Spominska razstava akadem125

skega slikarja Kamila Legata 1935–1995. – Razstavišča navedena v kolofonu 41 Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja / Jože Gašperšič...[et al.] ; urednik Jože Dežman ; fotografije v prilogi so iz fototeke Kovaškega muzeja v Kropi]. – Radovljica Občina, 1998. – 114 str. : ilustr. ; 30 cm. – (Gorenjski biografski leksikon : poskusni zv. 1) Blibliografija pri nekaterih prispevkih 42 Mikrotopinimi v Kropi in bližnji okolici / Jožica Škofic. – Ljubljana : [ZRC SAZU], 1998. – Str. 47–71 ; 23 cm Literatura; str. 69–70. – P. o.: Jezikoslovni zapiski 4 (1998) 1999 43 A t Karlovc gori? : priložnostna razstava v Bertoncljevi sobi Kovaškega muzeja, 21. maja 1999 / avtorici razstave Saša Florjančič, Jožica Škofic [tudi avtorica besedila]. – Radovljica : Muzeji radovljiške občine, 1999. – [4] str. ; 21 cm 44 Geološko geotehnično mnenje o pogojih izdelave dostopnih poti do stanovanjskih hiš v Kropi št. 16 in 19 ter št. 25 : št. poročila: ip 572/99 / Franc Čadež. – Ljubljana : IRGO, 1999. – 3 f. , 1 pril.: graf prikazi ; 30 cm 45 Rpečnekova vučca : folklorne pripovedi visoke Gorenjske (in iz Kanalske doline) / [zbral] Marjan Zupan ; [ilustrirala Melita Vovk]. – Ljubljana : Kmečki glas, 1999. – 210 str. ; 20 cm 2000 46 Kropa : kulturno turistični vodnik = a cultural and tourist guide / [tekst Verena Štekar-Vidic ; prevedla Cilka Demšar ; fotografije Miran Kambič… et al.]. – Radovljica : Občina : Muzeji radovljiške občine ; Kropa ; Krajevna skupnost, 2000 ([Radovljica] : Tiskarna knjigoveznica). – 44 str. : ilustr. ; 21 cm Vzpor. slov. besedilo in angl. prevod. – Avtorica navedena v kolofonu. – Potiskane notranje str. ov. – Bibliografija: str. 44 47 Kroparski vzdevki / Jožica Škofic. – Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2000. – Str. 115–123 ; 24 cm Ov. nasl. – Bibiliografija: str. 123. – Izvleček ; Abstract ; Summary. – P.o.: Traditiones, 29/1, 2000 48 Kroparski vzdevki : oddaja Dober dan, slovenščina : Radio Slovenija 1 / Jožica Škofic. – Ljubljana, 13. 5. 2000 49 Le kdo bi razumel te Kroparje : kontaktna oddaja : Radio Triglav Jesenice / Jožica Škofic ; [pogovor vodila] Suzana Adžič. – Jesenice, 2. 7. 2000 50 Predstavitev mlade raziskovalke Jožice Škofic : rubrika aktualno : Radio Triglav Jesenice / Jožica Škofic ; [pogovor vodila] Alenka Bole Vrabec. – Jesenice, 9. 7. 2000 51 PZI sanacije dveh usadov Jamnik na regionalni cesti R3 – 635 Lipnica–Kropa–Rudno, odsek 1122, od km 5,000 do km 7,500 : po reviziji : št. projekta: ic 330/2000 / Likar Jakob…[et al.]. 126

– Ljubljana : IRGO Consulting, 2000. – 1 mapa (4 zv. , loč. pag.) : graf. prikazi, načrti ; 30 cm 2001 52 Govorica jih izdaja : skica govora kovaške Krope / Jožica Škofic ; [prevod Ingrid June Dua ; fotografinja Jožica Škofic]. – 1. izd. – Kropa : Tomco, 2001 (Radovljica : Tiskarna knigoveznica). – 65 str. : ilustr. ; 22 cm Bibliografija: str. 58–61. – Zusammenfassung: Ihre Sprechart charakterisiert sie / übersetzt von Ingrid June Dua 53 Kovanje umetnosti – umetnost kovanja / Kovaški dnevi Joža Bertonclja, Kropa, 5. – 7. julija 2001 = [Joža Bertonceljs Schmiedetage, Kropa, 5. – 7. Juli 2001] ; [besedilo] Jože Dežman, Črtomir Frelih ; urednik Jože Dežman ; fotografija Janez Pelko ; prevod Alenka Bole Vrabec]. – Radovljica : Lokalna turistična organizacija, 2001 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – 49 str. : ilustr. ; 22 cm Na ov. in v kolofonu tudi nasl. v nem.: Schmieden der Kunst und Kunst des Schmiedens. – Besedilo v slov. in delno nem. prevod. – Bibliografija pri dveh prispevkih 54 Kroparske zgodbe / pripoveduje Joža Bertoncelj ; [predgovor Jože Hudeček ; spremna beseda Jožica Škofic, Toni Bogožalec ; fotografija Miran Kambič, arhiv]. – 2. izd., posodobljena verzija. – Kropa : Tomco, 2001 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – 176 str. : ilust. ; 21 cm Podatek o izd. v CIP–u. – Joža Bertoncelj / Jože Hudeček: str. 5–8. – Joža Bertoncelj–Janeza / Toni Bogožalec: str. 156–157. – O jezikovnem urejanju Kroparskih zgodb / Jožica Škofic: str. 158–161 55 „Nehavanje“ : zgodovinske povezave železarske Krope s sorodnimi kraji na avstrijskem Koroškem / Toni Bogožalec. – 1. izd. – Kropa : Tomco, 2001 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – 34. str. : ilustr. ; 22 cm Podatek o izd. naveden v CIP–u. – Bibliografija: str. 32–33. – Zusammenfassung: Beedingung 56 PGD, PZI sanacije plazu Dražgoše na regionalni cesti R3–635/1122 Lipnica–Kropa–Rudno v km 11.450 : št.: ic 498/2001 / odgovorni vodja projekta in projektant Franc Žigman ; strokovni sodelavci Franc Čadež ...[et al.]. – Ljubljana : IRGO Consulting, 2001. ‑– 2 mapi, (4 zv., loč. pag.) : graf. prikazi, načrti, zemljevid; 30 cm 2002 57 Fužinarstvo : zgodovina : [raziskovalna naloga] / Miha Markelj. – Kranj : [M. Markelj], 2002. – 25 f. pril. : ilustr. ; 30 cm. – ([Raziskovalne naloge]) Naloga za Gibanje znanost mladini. – Mentorica Mojca Kranjc Zevnik. – Bibliografija: f. 25. – Povzetek. – Raziskovalna nal., Ekonomska šola Kranj 58 PID sanacije dveh usadov Jamnik na regionalni cesti R3 – 635 Lipnica–Kropa–Rudno, odsek 1122

od km 5,000 do km 7,500 : št. projekta: ic 573/ 2002 / odgovorni vodja projekta in projektant Franc Žigman ; sodelavka Urška Žigman. – Ljubljana : IRGO Consulting, november 2002. – 1 mapa (3 zv., loč. pag.) ; 30 cm : graf. prikazi, načrti 59 Razstava likovnih samorastnikov ustvarjalcev v kovini : vabilo na odprtje razstave, 6. decembra 2002 v Kovaškem muzeju v Kropi. – Kropa ; Ljubljana : Kovaški muzej Kropa : Sekcija umetnostnih varilcev, kovačev in livarjev Plamen pri Društvu za varilno tehniko Ljubljana, 2002. – 1 zloženka ([4 str.]) str. : ilustr. ; 21 cm 2003 60 Kovaški šmaren, Kropa, 4. in 5. julij 2003. – [Kropa : Turistično društvo], 2003. – 1 zloženka ([6] str.) : ilustr. ; 21 cm Besedilo v slov., kratka predstavitev tudi v ang. – Zloženka ob prireditvi, v sklopu katere je tudi „Razstava kroparskih kovaških kolonij – kovanje umetnosti in umetnost kovanja“ 61 Liza Hribar v Kropi / [priprava razstave in kataloga Saša Florjančič]. – Radovljica : Muzeji radovljiške občine, 2003. – 16 str. : ilustr. ; 15 x 21 cm 62 Podajmo si roko in pesem : 40 let sodelovanja Kropa – Radiše / urednik Egi Gašperšič. – Kropa : Kulturno društvo, 2003 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – 52 str. : ilustr. ; 21 cm Na ov. tudi: Radiše – Kropa, 1963 – 2003. – Ilustr. na notr. str. ov. 63 Razstava likovnih samorastnikov ustvarjalcev v kovini : vabilo na odprtje razstave, 13. februarja 2003 v Kosovi graščini, Titova 64, na Jesenicah. – Kropa ; Ljubljana : Kovaški muzej Kropa : Sekcija umetnostnih varilcev, kovačev in livarjev Plamen pri Društvu za varilno tehniko Ljubljana, 2003. – 1 zloženka ([4]) str. : ilustr. ; 21 cm 64 Zemeljska bogastva Lipniške doline / [glavna in odgovorna urednica Verena Štekar-Vidic, urednica številke Saša Florjančič ; prevajalca Cilka Demšar in Simon Pirc ; oblikovalka Barbara Bogataj – Kokalj]. – Radovljica : Muzeji radovljiške občine, 2003 (Birografika Bori). – 129 str. : ilustr. ; 30 cm. – (Vigenjc : Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, ISSN 1580–6529 ; leto 3, 2003) Bibliografija na koncu člankov. – Summaries 65 Žlaki peresa : Academia Croppensis / [uredniški odbor Toni Bogožalec, Tomaž Peternel, Tomislav Kržišnik ; fotografije Žiga Miljavec…[et al.] ; prevod Brita Sodja, Tina Ulcar, Evropa Bled]. – Kropa : Društvo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Kropp, 2003 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica)

1.2 ČLANKI IN DRUGI SESTAVNI DELI 1925 66 Križem Slovenije. – Ilustr. – V: Ilustrirani Slovenec. – ISSN 1580—7967. – Letn. 1, št. 24 (7. 6. 1925), str. 4. Na eni izmed fotografij je Valentin Šolar, ustanovni član zadruge iz Krope. 67 Naša zadružna organizacija (1. del). – Ilustr. – V: Ilustrirani Slovenec. – ISSN 1580–7967. – Letn. 1, št. 11 (8. 3. 1925), str. 2–3. Fotografje prve žebljarske in železno-obrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici. 68 Naša zadružna organizacija (2. del). – Ilustr. – V: Ilustrirani Slovenec. – ISSN 1580–7967. – Letn. 1, št. 25 (14. 6. 1925), str. 2–3. Fotografija Žebljarske zadruge v Kropi in Kamni Gorici. 69 Spomini na stari slovenski domači obrt. – Ilustr. – V: Ilustrirani Slovenec. – ISSN 1580–7967. – Letn. 1, št. 11 (8. 3. 1925), str. 1. Fotografiji ostankov plavža in vigenjcev v Kropi. 1926 70 Slovenke in slovensko slovstvo / Minka Govekarjeva in druge. – V: Slovenska žena / zbrala in uredila Minka Govekarjeva. — V Ljubljani : Jugoslave Express Réclame Company, 1926. — Str. 81—127. Ilustr. 1927 71 Slike iz zgodovine slovenske obrti in industrije. – Ilustr. – V: Ilustrirani Slovenec. – ISSN 1580– 7967. – Letn. 3, št. 27 (3. 7. 1927), str. III. Slika pogleda na Kropo v 17. stoletju. 1931 72 Kropa. – V: Gorenjska : letoviška : industrijska : trgovska : obrtna / uredil Karol Mohorič. – Novo mesto : »Progres«, 1931, str. 201–203. 1945 73 Ravnatelj Joža Gašperšič / J. Ažman. – V: Zadrugar, 1945, str. 27. 1953 74 Iz zgodovine hiše v Kropi : (prispevek za podobo delavskih stanovanjskih razmer v zgodnji kapitalistični dobi) / Franjo Baš. – Zusammenfassung. – V: Zgodovinski časopis. – ISSN 0350– 5774. – Letn. 6–7, (1952–1953), str. 619–649. 75 Kovaški muzej v Kropi / B. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 1, št. 2 (1953), str. 144. 76 Socialne razmere našega delavstva v Kropi, Kamni gorici in Železnikih proti koncu XIX. stoletja / Rudi Kyovsky. Ilustr. – Viri. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 1, št. 2 (1953), str. 81–89.

127

77 Trg v Kropi / Jože Brtoncelj. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Leto 1, št. 1 (1953), str. 63–64.

ratura: str. 22. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 11, št. 1 (1963), str. 12–22.

1954 78 Vodniki Tehniškega muzeja Slovenije / J. Š. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 3 (1954), str. 213.

1965 93 Joža Gašperšič / Andrej Pavlovec. – V: Loški razgledi. – ISSN 0459–8210. – Letn. 12 (dec. 1965), str. 116–117.

1957 79 Dajte športnikom več športnih naprav! / Janez Wagner. – V: Tržiški vestnik. – ISSN 1580–9048. – Letn. 6, št. 10 (15. jun. 1957), str. 4 80 Loški žeblji in žebljarji / Joža Gašperšič. – V: Loški razgledi. – ISSN 0459–8210. – Letn. 3 (1957), str. 35–40. 81 Vigenjc : vodnik po zgodovinskih žebljarskih kovačnicah v Kamni Gorici, Kolnici, Kropi in Železnikih / O., Jože Gašperšič. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 1 (1957), str. 51.

1968 94 Janez Krstnik Potočnik (1749–1834) / Olga Zupan. – Ilustr. – Bibliografija: str. 12. – V: Snovanja. – ISSN 1318–4474. – Letn. 2, št. 1 (7. feb. 1968), str. 10–12.

1959 82 Gorenjsko železarstvo v 14. in 15. stoletju / Jože Gašperšič. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 1 (1959), str. 5–10. 83 Nastanek in delo Kovaškega muzeja v Kropi / Jože Gašperšič. – Ilustr. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 7, št. 1 (1959), str. 54–55. 1960 84 Ferdinandejski rudarski red za fužine pod Jelovico / Jože Gašperšič. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 3 (1960), str. 140–158. 85 O Jelovškem rudarstvu / Joža Gašperšič. – V: Loški razgledi. – ISSN 0459–8210. – Letn. 6 (1960), str. 63–74. 86 O nekdanjem žebljarstvu na bivšem Kranjskem / Jože Gašperšič. – Ilustr. – Literatura: str. 20. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 8, št. 1 (1960), str. 9–20. 1962 87 Kroparji / Oton Župančič. – V: Mehurčki / Oton Župančič. – 3. natis. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1962. – Str. 32. 88 O tehniki in opremi nekdanjih rudarjev na Jelovici / Jože Gašperšič. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 1 (1962), str. 9–19. 89 Rudarsko poklicno znamenje »kladivo in klin« / Jože Gašperšič. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 3 (1962), str. 157–163. 90 V spomin zadnjim rudarjem na Jelovici / Jože Gašperšič. – V: Loški razgledi. – ISSN 0459– 8210. – 1962, str. 104–149. 91 Iz vigenjca in fužine v tovarno : ustanovitev žebljarske zadruge v Kropi leta 1894 in njen razvoj do stavke v 1. 1904 / Jože Gašperšič. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 11 (1963), št. 3, str. 148–166. 1963 92 Novo železarjenje v fužinah pod Jelovico v XIX. stoletju in njegov konec / Jože Gašperšič. Lite128

1969 95 O oglarstvu na Jelovici / Joža Gašperšič. – V: Loški razgledi. – ISSN 0459–8210. – Letn. 15 (1969), str. 98–108. 1971 96 Mi, kar nas je kovačev ... / Joža Bertoncelj. – V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva. – ISSN 0351–2908. – Letn. 12, št. 2 (1971), str. 12. 1972 97 Kropa : etnografski spomeniki / P. F. – V: Varstvo spomenikov. – ISSN 0350–9494. – 1972, str. 226. 98 Otroške igre v stari Kropi / Zmago Šmitek. – V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva. – ISSN 0351–2908. – Letn. 13, št. 2 (1972), str. 9–13. 1975 99 Kropa : etnografski spomeniki / P. F. – V: Varstvo spomenikov. – ISSN 0350–9494. – Letn. 17–19, št. 2 (1975), str. 185, 200. 1977 100 Joža Bertoncelj, Kroparske zgodbe. Kropa 1973 / Kuret. – V: Traditiones. – ISSN 0352–0447. – Letn. 4, 1977, str. 320. 101 Kladivo jim v roki pleše, pesmi poje, iskre kreše / E. Gašperšič. – V: Glasilo Plamena. – Št. 10 (1977), str. 57–61 1978 102 Fužinska in občinska uprava : Kropa v 19. stoletju / Janez Šmitek. – V: Snovanja. – ISSN 1318– 4474. – Letn. 12, št. 3 (18. apr. 1978), str. 42–45. 1980 103 Anton Dermota / Primož Kuret. – V: Glasbena mladina. – ISSN 0351–8841. – Let. 11, št. 1 (3. 10. 1980), str. 21. 1984 104 Iz zgodovine hiše v Kropi : (prispevek k podobi delavskih stanovanjskih razmer v zgodnji kapitalistični dobi) / Franjo Baš. – V: Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju / Franjo Baš. – Ljubljana : Slovenska matica, 1984. – (Razprave in eseji ; 28). – str. 29–52.

1985 105 Prispevki za zgodovino Krope / Janez Šmitek. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 2/3 (1985), str. 198–199. 1987 106 Dermota Anton / I.G.G. – V: Enciklopedija Slovenije / [glavni urednik Marjan Javornik. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987–2002. – ISBN 86–11–14288–8. – Zv.2 : Ce–Ed ; str. 238. 1988 107 Monografija o znamenitem Slovencu : Marjana Mrak, Francka Slivnik: “Anton Dermota” / Jože Sivec. – V: Naši razgledi. – ISSN 0547–3276. – Letn. 37, št. 18 (23.IX.1988), str. 545. 108 Umetniška pot Antona Dermote / Marjana Mrak. – Ilustr. – V: Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja. – ISSN 0351– 2959. – 23, št. 48/49 (1988), str. 17–142. 1989 109 Fužinsko tovorništvo (Mitnica v Bači 1536) / Janez Šmitek. – Zusammenfassug. – V: Loški razgledi. – ISSN 0459–8210. – 1989), str. 23–31. Ilustr. 110 Razstava iz zgodovine osnovne šole v Kropi / Majda Žontar. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 37, št. 3 (1989), str. 316–317. 111 Spomin na Joža Gašperšiča / Alenka Klemenc. – V: Loški razgledi. – ISSN 0459–8210. – (1989), str. 126–127. Portret. 1990 112 Jože Gašperšič ali zadružništvo kot alternativa delničarstvu / Alenka Klemenc. – Žebljarska zadruga v Kropi v letih 1926–1947, ko je bil njen ravnatelj Jože Gašperšič. – V: RR. – ISSN 0352–7832. – Letn. 6, št. 1 (1990), str. 20–23. 113 Ob sedemdesetletnici Rudija Finžgarja, junaka Planice / Drago Ulaga. – V: Delo. – ISSN 0350– 7521. – 32, št.104 (7.V.1990), str. 13. Portret. 114 Poročilo o dejavnosti Muzejev radovljiške občine / [Maruša Avguštin]. – V: Argo. – ISSN 0570–8869. – 29/30 (1990), str. 131–132. 115 Poročilo o delu Kovaškega muzeja v Kropi v letu 1989 / Verena Štekar-Vidic. – V: Argo. – ISSN 0570–8869. – 29/30 (1990), str. 133–134. 116 Razstava »Iz zgodovine osnovne šole v Kropi« / Verena Štekar-Vidic. – V Kovaškem muzeju v Kropi, decembra 1988. – V: Argo. – ISSN 0570– 8869. – 29/30 (1990), str. 82–84. 117 Slikar Peter Žmitek življenje in delo / Barbara Zupančič. – Zusammenfassung. – V: Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. – ISSN 0351–224X. – 1990. 118 Visoko priznanje slovenskemu fiziku pri NASA dr. Petraču / [Dušan Petrač ; pogovarjal se je] Sandi Sitar. – Ilustr. – Intervju z dr. Dušanom Petračem. – V: Rodna gruda. – ISSN 0557–2282. – Letn. 37, št. 11 (november 1990), str. 34.

1991 119 Delniška družba in delavska zadruga / Janez Šmitek. – O razvoju železarstva na Kranjskem. – Zusammenfassung. – V: Jeklo in ljudje. – ISSN 0448–9896. – 6 (1991), str. 53–60. Ilustr. 120 Dr. Joža Lovrenčič o Kropi / Joža Eržen. – Članek vsebuje tudi Lovrenčičevo pesem Ob štiridesetletnici. – Predavanje na srečanju ob stoletnici rojstva pesnika dr. Jože Lovrenčiča v samostanu na Sveti gori 16.10.1990. – Riassunto ; Abstract. – V: Goriški letnik. – ISSN 0350–2929. – Št. 18 (1991), str. 109–116 = Lovrenčičev zbornik. 121 Fužinsko kladivo / Janez Šmitek. – Viri. – V: Jeklo in ljudje. – ISSN 0448–9896. – 6 (1991), str. 311–313. Ilustr. 122 Opis železarske Krope / Tomaž Kristan. – V: Rudarsko—metalurški zbornik. – ISSN 0035–9645. Letn. 38, št. 3 (1991), str. 479–482. 123 Žmitek (Šmitek) Peter / Klemenc. – V: Slovenski biografski leksikon. – V Ljubljani : Zadružna gospodarska banka, 1925–1991. – ISBN 86–7131– 047–7. – Knj. 4, zv. 15 (1991), str. 991–992. 1992 124 Iz zgodovine kranjskih trgov. 5, Kropa. – V: Vertec. – ISSN C503–2983. Letn. 52, št. 1/2 (1992), str. 17–20. Letn. 52, št. 3/4 (1992), str. 41–43. 125 Izvirna oblika, kakovost in lepota češnjevega lesa : Delova mednarodna nagrada za oblikovanje Marjanu Gašperšiču / Marjan Gašperšič ; Marijan Zlobec. – Ilustr. – V: Delo. – ISSN 0350– 7521. – Let.34, št.114 (20.V.1992), str. 13. 126 Kako dolgo bo Kropa še otok pozabe? : kulturna dediščina / Drago Medved. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 34, št. 29 (5. 2. 1992), str. 11. 127 Kroparski žebljarji / Bata Ozmec. – V: Slovenec. – ISSN 0354–0960. – Letn. 76, št. 39 (18. II. 1992), str. 10. 128 Preč je zdaj to staro leto : 45 kolednic iz Krope in Kamne gorice v priredbah Egija Gašperšiča / M. G. – Preč je zdej to staro leto. Ocena knjige. – V: Naši zbori. – ISSN 0027–8270. – Letn. 44, št. 3/5 (1992), str. 58. 1993 129 Anton Dermota / Juan Vasle. – V: Pevci so tudi ljudje / Juan Vasle. – Koper : Ognjišče, 1993. – (1993), str. 63–70. 130 Barčice – star kroparski običaj na Gregorjevo / Joža Eržen. – V: Didakta. – ISSN 0354–0421. – Letn. 2, št. 9 (1993), str. 11. 131 Današnje praznovanje Gregorjevega / Andrej Zupanc. – Na Osnovni šoli Staneta Žagarja Lipnica. – V: Didakta. – ISSN 0354–0421. – Letn. 2, št. 9 (1993), str. 12 132 Preč je zdej to staro leto Kroparjev in Kamnogoričanov : koledniki / Vlasta Felc. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 35, št. 303 (30. XII. 1993), str. 12.

129

1994 133 Bo Plamen zagorel ali ugasnil? : cerkev je te dni vložila zahtevek, saj hoče polovico Krope / Dragica Manfreda. – V: Dnevnik. – ISSN 1318–0320. – Letn. 44, št. 303 (8. jun. 1994), str. 5. 134 Drugačnost, ki bo potrebovala čas : nove občine / A. Žalar. – Gorenjska. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 47, št. 41 (27. maj 1994), str. 13–43. 135 Kropa v fotografskem objektivu / Damir Globočnik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 47, št. 23 (25. mar. 1994), str. 7. 136 Kroparski Plamen ne bo ugasnil : Plamen bo država verjetno odprodala / Sašo Jevšnik ; [pogovarjala se je] M. Volčjak. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 47, št. 69 (2. apr. 1994), str. 9. 137 Rod Prešernov živi v številnih krajih, seveda tudi v Kropi : ljudje, ki verujejo narodov spomin / Vlasta Felc. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 36, št. 29 (4. feb. 1994), str. 12. 138 Vigenc Vice : Kropa / V. K. – Ilustr. – Vzp. slovensko besedilo in angl. prevod. – V: Po poteh ljudskega stavbarstva Slovenije / [tekst, text Eda Benčič Mohar...[et al.]. – Ljubljana : Ministrstvo za kulturo, Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1994. – ISBN 961–6037–09–9. – (1994), str. 50–51. 1995 139 Anton Dermota : (Kropa, 4. 6. 1989) / Francka Slivnik. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 181–189. 140 Danes po vseh krajih zemlje nekah nov´ga se godi / Egi Gašperšič. – Zusammenfassung ; Riassunto. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – str. 228–239. 141 Iz Krope do zvezd / Dušan Petrač ; [pogovarjal se je] Andrej Guštin. – Ilustr. – V: Spika. – ISSN 1318–0541. — Letn. 3, št. 7/8 (jul. – avg. 1995), str. 301–303. 142 Domača hišna imena v Kropi / Joža Eržen. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 198–205. 143 Fužinski, cajnarski in vigenjski mehovi in pihala / Janez Šmitek. – Zusammenfassung. – V: Jeseniški zbornik. – ISSN 1318–7317. – (1995), str. 173–183. Ilustr. 144 Geografija doline Lipnice in sosednjih Dobrav na desnem bregu Save / Nadja Gartner-Lenac. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 13–29. Ilustr. 145 Geološka podoba Lipniške doline / Nadja Zupan-Hajna. – V: Kroparski zbornik : ob 100 130

146

147

148

149

150

151

152 153

154

155

156

letnici Plamena : 1894–1994 / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic ; prevajalec v nemški jezik Wolfgang Zitta, prevajalca v italijanski jezik Sandro Kravanja, Ines Perkavac]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995 (Radovljica : Medium). – Str. 30–38. Gozd in Kropa / Rok Gašperšič. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 54–71. Iz žebljarske manufakture v vijačno industrijo : ob sto letnici »Plamena« v Kropi / Janez Šmitek. – V: Organizacija in kadri. – ISSN 0350–1531. – Letn. 28, št. 1 (1995), str. 58–59. Izguba večja od načrtovane, ker niso razrešili presežkov delavcev : Kroparski Plamen bo maja letos praznoval 100-letnico obstoja / Sašo Jevšnik ; [pogovarjala se je] M. Volčjak. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 48, št. 7 (24. jan. 1995), str. 9. Jezikovne in imenske značilnosti okrog Krope in v dolini Lipnice / Dušan Čop. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 190–197. Kako je bila ukinjena Kovinarska zadruga Plamen v Kropi / Nada Holynski. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar–Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 106–113. Kamilo Legat : v spomin / Cene Avguštin. – Kamilo Legat, slovenski slikar, roj. 1935 v Kropi. Nekrolog. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352– 6666. – Letn. 48, št. 80 (10. maj 1995), str. 8. Kropa / o slovenskih božjih poteh piše Franci Petrič. – V: Družina. – ISSN 0416–3885. – Letn. 44, št. 22 (28. maj 1995), str. 16. Kropa / Maja Topole ; [fotografija Igor Maher]. – V: Krajevni leksikon Slovenije / [priprava in urejanje] Milan Orožen Adamič, Drago Perko, Drago Kladnik. – Ljubljana : DZS, 1995. – ISBN 86–341–1141–5. – Str. 206. Kratek zapis o arheoloških izkopavanjih na Pustem gradu (Waldenberg) nad Zgornjo Lipnico / Barbara Ravnik-Toman. – V: Kroparski zbornik : ob 100 letnici Plamena : 1894–1994 / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic ; prevajalec v nemški jezik Wolfgang Zitta, prevajalca v italijanski jezik Sandro Kravanja, Ines Perkavac]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995 (Radovljica : Medium). – Str. 246–250. Kroparji na ptičji ohceti / Joža Eržen. – O obnovljenem običaju »Gregorjevo« na Kroparici. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 37, št. 60 (14. mar. 1995), str. 16. Kroparski urarji in njihove ure v 19. stoletju / Vesna Bučić. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena

157

158

159

160

161

162

163 164 165 166

167

Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 148–158. Leški vijaki v Plamenu : proizvodnjo vijakov v Plamenu in Verigi bodo združili / M. Volčjak. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 48, št. 91 (21. jun. 1995), str. 11. Lipniška dolina v 16. stoletju / Janez Šmitek. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 114–127. Osnovna šola v Lipniški dolini po drugi svetovni vojni / Stane Mihelič. – V: Kroparski zbornik : ob 100 letnici Plamena : 1894–1994 / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic ; prevajalec v nemški jezik Wolfgang Zitta, prevajalca v italijanski jezik Sandro Kravanja, Ines Perkavac]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995 (Radovljica : Medium). – Str. 240–245. Podrobno o Lipniški dolini z Dobravami in Kropo : izšel je Kroparski zbornik / M.A. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 48, št. 52 (4. jul. 1995), str. 15 = Dežela 15. Pomemben del kulturne dediščine se hrani v muzejih : Kovaški muzej / Verena Štekar–Vidic. – Viri in literatura. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 251– 256. Rastlinski in živalski svet Lipniške doline in njene ekološke značilnosti / Mihael J. Toman. – V: Kroparski zbornik : ob 100 letnici Plamena : 1894–1994 / [glavna urednica Verena ŠtekarVidic ; prevajalec v nemški jezik Wolfgang Zitta, prevajalca v italijanski jezik Sandro Kravanja, Ines Perkavac]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995 (Radovljica : Medium). – Str. 39–53. Rodoslovje in demografija / Janez Šmitek. – V: Drevesa. – ISSN 1318–6221. – Letn. 2, št. 10 (okt. 1995), str. 24–25. Rudi Finžgar / Stane Valant. – Nekrolog. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – 37, št. 159 (12.VII.1995), str. 2. Portret. Rudi Finžgar / Miloš Rutar. – Ob smrti. – V: Dnevnik. – ISSN 1318–0320. – 45, št. 188 (13.VII.1995), str. 18. Portret. Slikar Peter Žmitek / Barbara Zupančič. – V: Kroparski zbornik : ob 100 letnici Plamena : 1894–1994 / [glavna urednica Verena ŠtekarVidic ; prevajalec v nemški jezik Wolfgang Zitta, prevajalca v italijanski jezik Sandro Kravanja, Ines Perkavac]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995 (Radovljica : Medium). – Str. 168–180. Slovenci pri osvajanju vesolja / Milan Markelj. – V: Dolenjski list. – ISSN 0416–2242. – 46, št. 22 Priloga 22 (1. VI. 1995), str. 13. Portret.

168 Spomeniki cerkvene arhitekture / Damir Globočnik. – Viri in literatura. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar–Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 128–137. 169 Stanovanjske razmere in notranja oprema stanovanj v Kropi od tradicije k sodobnosti / Anka Novak, Tatjana Dolžan. – Viri in literatura. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 206–219. 170 Sto let Plamena 1894–1994 / Janez Šmitek. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 89–105. 171 Sveti Gregor »luč v vodo vrže« / Tita Porenta. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 220–227. 172 Uprava Radovljiškega območja : (1849–1994) / Janez Kopač. – V: Kroparski zbornik : ob 100 letnici Plamena : 1894–1994 / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic ; prevajalec v nemški jezik Wolfgang Zitta, prevajalca v italijanski jezik Sandro Kravanja, Ines Perkavac]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995 (Radovljica : Medium). – Str. 72–88. 173 Z barčico na ptičjo ohcet : ko v Kropo pride pomlad / Igor K. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352– 6666. – Letn. 48, št. 21 (14. mar. 1995), str. 9. 174 Zbornik za preteklost in certifikat za prihodnost : sto let kroparskega Plamena / C. Zaplotnik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 48, št. 36 (9. maj 1995), str. 11. 175 Znamenite osebnosti iz Begunj in okolice / Jure Sinobad. – V: Gora in ljudje. 2, Begunjščica. — Begunje [i. e. Radovljica] : [Planinsko društvo], 1995. – (1995), str. 87–110 : ilustr. 176 Že več kot dve desetletji v vesoljskem programu ZDA : naš znanstvenik v JPL – prof. dr. Dušan Petrač / Miloš Krmelj. – V: Delo. – ISSN 0350– 7521. – 37, št. 2 (4.I.1995), str. 14. Ilustr. 177 Železno skulpturo kuje kovač iz Krope : v Mauthausnu bo stal “dvojnik” izmučenega taboriščnika z Ljubelja / C. Zaplotnik. – Po originalu Borisa Kobeta ga izdeluje umetni kovač Adam Kržišnik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – 48, št. 30 (14.IV.1995), str. 5. 1996 178 Glasoslovne značilnosti govora Krope na Gorenjskem / Jožica Škofic. – V: 1. mednarodni dialektološki simpozij, Pedagoška fakulteta, 9. in 10. februarja 1996. – Maribor : [s. n.], 1996. – [1. str.]. 179 »Kaj bom hodil v Ameriko, ko pa še Krope ne poznam« : Janez Šmitek, mladi raziskovalec / 131

180

181

182 183 184

185

Jože Dežman. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 49, št. 23 (22. mar. 1996), str. 18–23. Kropa / Maja Topole. – Popravljeno in dopolnjeno besedilo Krajevnega leksikona Slovenije, 1995. – V: Priročni krajevni leksikon Slovenije / [priprava in urejanje] Milan Oražem Adamič, Drago Perko, Drago Kladnik. – Ljubljana : DZS, 1996. – ISBN 86–1719–7. – Str. 160. Kroparski zbornik : ob 100-letnici Plamena : 1894–1994, Radovljica 1995, 257 strani / Majda Žontar. – Ocena knjige. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 44, št. 1 (1996), str. 101–103. Mazolli / Jože Gašperšič. – V: Drevesa. – ISSN 1318–6221. Letn. 3, št. 3/4, priloga (1996), str. 4–7. Od štirih do ene, od štirih do ene... / Jurij Popov. – V: DE. – ISSN 0011–7722. – Letn. 55, št. 16 (4. apr. 1996), str. 14–15. Onemitev in oslabitev samoglasnikov v kroparskem govoru / Jožica Škofic. – Bibliografija. – Summary. – V: Slavistična revija. – ISSN 0350– 6894. – Letn. 44, št. 4 (1996), str. [471]–479. Plamen vse bolj plamti : Kropa postaja železarsko središče izdelave vijakov / M. Volčjak. – Sanacija kroparskega Plamena bo letos končana, kar je pred dvema letoma malokdo verjel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 49, št. 57 (19. mar. 1996), str. 11.

1997 186 »Od štirih do ene, do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh« : slovenski muzeji: Kropa / Mateja Ribarič ; fotografija: Peter Škofic. – Ilustr. – V: Gea. – ISSN 0353–782X. – Letn. 7, št. 3 (marec 1997), str. 6–9. 187 Ali za Plamen res ni druge rešitve kot stečaj? / U. P. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 68 (29. avg. 1997), str. 23. 188 Bili smo napadeni, branili pa se nismo! : petstoletna žebljarska tradicija Krope – meglena prihodnost / Nada Mavrič ; foto Marjan Ciglič. – Ilustr. – Ljudje so otopeli, prihodnost je, toda kakšna in za koga. – V: Dnevnik. – ISSN 1318– 0320. – Letn. 47, št. 52 (24. feb. 1997), str. 10. 189 Fonološki opis govora Krope (SLA 202) / Jožica Škofic. – Izvleček ; Abstract. – Bibliografija: str. 188. – V: Jezikoslovni zapiski. – ISSN 0354–0448. – Št. 3 (1997), str. 175–189. 190 Gregorčki v pozdrav pomladi : obujanje starih tradicij v Železnikih / Š. Žargi. – Ilustr. – Prireditev Turističnega društva Železniki »Luč v vodo«. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 21 (14. mar. 1997), str. 13. 191 Kropa / [Darko Perko]. – V: Veliki splošni leksikon / [urednica Marija Javornik]. – Ljubljana : DZS, 1997–1998. – ISBN 86–341–1284–5. – Knj. 4: Ka–Ma (1997), str. 2152. 192 Kropa – kraj s tradicijo : kaj vse imajo v Kropi / pripravili Milka Bizovičar in Alenka Bevk. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 56 (18. avg. 1997), str. 6. 132

193 Kropa : podružnična cerkev Matere usmiljenja »pri kapelici« / Franci Petrič ; fotografije Marije Smerke. – V: Duša, le pojdi z mano / Franci Petrič. – Ljubljana : Družina, 1994–2000. – ISBN 961–222–000–X. – Knj. 4. – Str. 54–57. 194 Kroparske jaslice na poštnih znamkah : Božič je pred vrati, prav tako pa tudi priložnostne znamke / U. Špehar. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352– 6666. – Letn. 50, št. 91 (21. nov. 1997), str. 11. 195 Kroparski govor med drugimi gorenjskimi govori / Jožica Škofic. – V: Janko Kersnik in njegov čas / Strokovno posvetovanje Slavističnega društva, Kranj, 2. – 4. oktober 1997. – Kranj : Mestna občina Kranj, 1997. – [1]f. 196 Kroparski Plamen ugasnil : katastrofa za Lipniško dolino, saj bo brez dela ostalo dvesto ljudi / U. P. – Skupščina potrdila predlog stečaja. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 72 (12. okt. 1997), str. 23. 197 Kroparski Plamen ugaša v plamenu izgube : za kovači prihajajo prisilni upravljitelji in etnologi / Marjan Korinšek ; [tekst] Bogo Sajovic. – V: Manager. – ISSN 0353–8079. – Št. 9 (september 1997), str. 30–32. 198 Kroparski ptičarji / Jože Eržen. – Summary ; Résumé. – V: Etnolog. [Nova vrsta]. – ISSN 0354– 0316. – Letn. 7, št. 58 (1997), str. 361–369. 199 Ljubljančani se otepajo Kroparjev : Ali združitev Plamena in Tovila res lahko reši kroparsko podjetje? / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352– 6666. – Letn. 50, št. 17 (28. feb. 1997), str. 29. 200 Marjan Gašperšič, Opus Eurotrade : Jakopičeva galerija, mali salon, 10.12.1996–31.12.1996 / Matija Murko. – V: Les. – ISSN 0024–1067. – Let. 49, št. 3 (1997), str. 65–66. 201 Metamorfoza železa : Adam Kržišnik, umetnostni kovač / Lea Mencinger. – Ilust. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 56 (18. avg. 1997), str. 8. 202 Neodgovorno »reševanje« Plamena : SKEI in svet delavcev Plamena Kropa trdita, da bo podjetja v štirinajstih dneh konec / Vlasta Felc. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 39, št. 238 (14. okt. 1997), str. 2. 203 Novost ima že kar trden korak : kultura in turizem na Venerini poti / Lea Mencinger. – Srečanje projektne skupine Venerine poti po Sloveniji v Kropi. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 53 (8. jul. 1997), str. 8. 204 Od galvanske opreme preko kletk za živali do ekologije : Anton Rajgelj, podjetnik iz Krope / U. Peternel. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 53 (8. jul. 1997), str. 14. 205 Plače morebiti v sredo : stavka v kroparskem Plamenu se nadaljuje / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 20 (11. mar. 1997), str. 13. 206 Plamen izgublja zadnje kupce : SKEI in svet delavcev Plamena Kropa napisala alarmantno sporočilo / M. V. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352—6666. – Letn. 50, št. 82 (17. okt. 1997), str. 15.

207 Plamenovci ne bodo postali Ljubljančani : jutri pred sindikati nov predlog o reševanju Plamena / U. Peternel. – Plamen Kropa. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 30 (15. apr. 1997), str. 13. 208 Po ljudeh gor in po ljudeh dol : Kroparske družine. – Ilustr. – Študijski krožek Rodoslovje deluje v Gorenjskem muzeju. V njem so se zbrali ljudje, ki se ukvarjajo s proučevanjem rodov – tako svojih kot tudi drugih. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 52 (4. jul. 1997), str. 9. 209 Stavka v kroparskem Kovaču, pred stavko tudi Plamen / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 52 (4. jul. 1997), str. 15. 210 Stečaj Plamena spravil v težave tudi druga podjetja : Kroparsko podjetje je bilo edini proizvajalec posebnih izdelkov za našo industrijo / U. P. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 75 (23. sept. 1997), str. 17. 211 Stečaj, prodaja ali kaj tretjega : delavci o stavki, direktor pa o prodaji dela Plamena nemškemu kupcu / (dm). – Bojan Gašperšič, direktor Plamena, ne more uspešno voditi dveh firm. – V: Dnevnik. – ISSN 1318–0320. – Letn. 47, št. 239 (4. sept. 1997), str. 10. 212 Vigenjc Vice : tehniška dediščina / Tadej Brate. – Fotogr. – V: Gea. – ISSN 0353–782X. – Letn. 7, št. 8 (avgust 1997), str. 36. 213 Zakaj je nastala Kropa pod Jelovico? / Jožica Škofic. – V: Gea. – ISSN 0353–782X. – Letn. 7, št. 3 (marec 1997), str. 9. 1998 214 Božična noč kovaških Kroparjev / Ančka Tomšič. – V: Naša žena. – ISSN 0350–9737. – Št. 12 (december 1998), str. 30–31. 215 Delavci preprečili lastniku podjetja, da bi odpeljal del strojev drugam : v dolini solz in revežev / Vlasta Felc. – Plamen Kropa. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 40, št. 78 (3. apr. 1998), str. 5. 216 Delavci preprečili odvoz strojev : hudi spori na Plamenovem pogorišču / M. V. – Plamen Kropa. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 26 (3. apr. 1998), str. 56. 217 Igra svetlobnega škrata je postala kroparska žaloigra : Kropa močno občuti posledice propada Plamena / C. Zaplotnik. – Gorenjski glas na obisku v Kropi. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 48 (23. jun. 1998), str. 12. 218 Kropa je dolina solz in revežev : delavci Rezkarja vidijo rešitev v stečaju, lastnik Poklukar v preselitvi orodjarne na novo lokacijo / M. Volčjak. – Plamen Kropa. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 27 (7. apr. 1998), str. 7. 219 Kroparji bi radi ohranili svoje umetno kovaštvo / Vlasta Felc. – UKO Kropa. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 40, št. 5 (8. jan. 1998), str. 4. 220 Kroparski priimki od 15. do začetka 20. stoletja / Saša Šlegel. – V: Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja / [Jože Gašperšič...[et al.]. – Radovljica : Občina, 1998. – (Gorenjski

biografski leksikon ; poskusni zv. 1). – ISBN 961–90375–2–9. – Str. 100–103. 221 Kupnino plačali v nekaj dneh : stečajni postopek Plamena pri koncu / Dragica Manfreda. – V: Dnevnik. – ISSN 1318–0320. – Letn. 48, št. 315 (20. nov. 1998), str. 8. 222 Mikrotoponimi v Kropi in bližnji okolici / Jožica Škofic. – Izvleček ; Abtract ; Summary. – Opombe tekoče pod besedilom. – Bibliografija: str. 69–70. – V: Jezikoslovni zapiski. – ISSN 0354–0448. – Št. 4 (1998), str. 47–71. 223 Najprej bodo poplačani delavci in banka : kupnina za nakup Plamena v stečaju poravnana / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 51 (3. jul. 1998), str. 11. 224 Nemci »prižgali« Novi Plamen : Plamen Kropa v stečaju prodan nemškemu podjetju Moehling / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352– 6666. – Letn. 51, št. 49 (26. jun. 1998), str. 21. 225 Plamen bo najprej poplačal banko : prodaja premoženja Novemu Plamenu / Vlasta Felc. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 40, št. 149 (1. jul. 1998), str. 4. 226 Plamenovi upniki terjajo poplačilo : prvi narok za preizkus terjatev Plamena / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 13 (17. feb. 1998), str. 7. 227 Poročilo o delu Kovaškega muzeja v Kropi v letu 1997 / Saša Florjančič. – Rubrika : Obzorja stroke. – V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva. – ISSN 0351–2908. – Letn. 38, št. 1/2 (1998), str. 73. 228 Prebujanje iz kovaškega sna : v Kropi je bil spet Kovaški šmaren / C. Zaplotnik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 52 (7. jul. 1998), str. 5. 229 Radovljica praznuje : priloga Gorenjskega glasa ob občinskem prazniku / C. Zaplotnik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 97 (11. dec. 1998), str. 19–20. 230 Sanke, smuči, kozolci in gobelini : Obisk pri »praktičnem upokojenskem paru« v Kropi / U. Špehar. – Ilust. – Albin in Malči Kordež. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 7 (27. jan. 1998), str. 13. 231 Stroj, ki je pokopal Plamen, po šestih letih le pognali : Novi Plamen, d. o. o., uspešno posluje / U.P. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 92 (24. nov. 1998), str. 7. 232 Toliko je dala, a odšla je praznih rok : pesnica Kristina Šuler / Vlasta Felc. — Ilustr. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – 40, št. 190 (19.VIII.1998), str. 9. 233 Ugaša še zadnji delujoči del Plamena : delavci Rezkarja od petka stavkajo / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 8 (30. jan. 1998), str. 7. 234 V UKO Kropa iščejo dokapitalizatorja : UKO Kropa ob polletju že pozitivno / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 56 (21. jul. 1998), str. 7. 133

235 Vigenjško besedje v kroparskem govoru / Jožica Škofic. – Ilustr. – Izvleček ; Abstract ; Summary. – Bibliografija str. 229. – V: Slovensko naravoslovno-tehnično izrazje / zbrala in uredila Marjeta Humar. – Ljubljana : Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, 1998. – ISBN 961–6182–51–X. – Str. 217–229. 1999 236 Dan, ko so veselo »pogrk´kval« : v Kropi so praznovali Kovaški šmaren / U. P. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 52, št. 53 (6. jul. 1999), str. 5. 237 Desetletje poezije v lesu / Marjan Gašperšič ; [pogovarjala se je] Marjana Ahačič. – Ilustr. – Arhitekt in oblikovalec Marjan Gašperšič. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 52, št. 68 (27. avg. 1999), str. 15. 238 Domača hišna imena in vzdevki v Kropi / Jožica Škofic. – V: Simpozij Slovenska lastnoimenskost. – Pišece : Komisija »Maks Pleteršnik« : Strokovni odbor »Maks Pleteršnik«, 1999. – [2]f. 239 Duša le pojdi z mano, z menoj na božjo pot : 2000 let krščanstva / Franci Petrič ; [pogovarjal se je] Cveto Zaplotnik. – Ilustr. – Romanja na Gorenjskem. – V: Gorenjska. – ISSN 1318–5586. – (1999/2000), str. 80–87. 240 Hotel sem videti, kaj je na drugi strani hriba : prof. dr. Dušan Petrač, Kropar, ki ga je želja po znanju pripeljala med vrhunske znanstvenike ameriške vesoljske agencije NASA / Dušan Petrač ; [pogovarjal se je] Jože Košnjek. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 52, št. 76 (24. sept. 1999), str. 25–26. Portret. 241 Iz prve roke: Luna smrdi! / Dušan Petrač ; sprašujeta Tina Horvat, Urša Splichal. – Ilustr. – V: Ona. – ISSN 1318–3028. – Letn. 1, št. 19 (14. sept. 1999), str. 10–14. 242 Kroparji so kostume odlično oživili : kako so nastajala kroparska fužinarska in kovaška oblačila / Urša Peternel. – Ilustr. – Uprizoritev besedila Jožeta Bertonclja Pero proti kladivu. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 52, št. 59 (27. jul. 1999), str. 12. 243 Kroparskim kovačem je vroče / Vlasta Felc. – Podjetje Umetnokovinska obrt. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 41, št. 155 (8. jul. 1999), str. 6. 244 Muzeji radovljiške občine – Kovaški muzej Kropa : poročilo o delu v letu 1998 / Saša Florjančič. – Rubrika: Obzorja stroke – poročila. – V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva. – ISSN 0351–2908. – Letn. 39, št. 1 (1999), str. 68–69. 245 Nekatere glasoslovne značilnosti govora Krope na Gorenjskem / Jožica Šofic. – Izvleček ; Summary. – V: Logarjev zbornik / uredili Zinka Zorko, Mihaela Koletnik. – Maribor : Slavistično društvo, 1999. – (Zora ; 8). – ISBN 961–6320– 00–9. – Str. 99–108. 246 Pesnica Kristina Šuler dobila zatočišče v Slovenskih goricah : po stopinjah ozkosrčnega časa : grenka usoda nezakonske matere / Franček Šte134

fanec. – Ilustr. – V: Vestnik. – ISSN 0351–6407. – Let. 51, št. 52 (30.XII.1999), str. 11. 247 Valentin Oblak: Župnijska kronika Krope, 1914–1918 / Janez Šmitek. – V: Borec. – ISSN 0006–7725. – Št. 577–578 (1999), str. 39–55. 2000 248 En kovač ograje kuje – v Kropi : umetno kovaštvo v Kropi se upira modernemu »železokrivstvu« / Primož Knez. – Ilustr. – V: Dnevnik. – ISSN 1318–0320. – Letn. 50, št. 133 (18. maj 2000), str. 34. 249 Govori in govorci Lipniške doline in Dobrav : vsaka vas ima svoj glas / Jožica Škofic. – Ilustr. – Bibiliografija. – V: Radovljiški zbornik. – ISSN 1318–2986. – 2000, str. 220–233. 250 Kropa ima kulturno turistični vodnik : pred kovaškim šmarnom / C. Zaplotnik. – Kropa, kulturno turistični vodnik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 51 (30. jun. 2000), str. 4. 251 Kroparski vzdevki / Jožica Škofic. – Izvleček ; Abstract ; Summary. – Opombe z bibliografijo tekoče pod besedilom. – V: Traditiones. – ISSN 0352–0447. – Letn. 29, št. 1 (2000), str. 115–123. 252 Med talesenimi je bil tudi Jure Košir : telesen so v Krop spet naredl goland / Urša Peternel. – Ilustr. – Pokal kolednik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 3 (11. jan. 2000), str. 6. 253 Na bajerju se je gugalo več kot osemdeset svetlečih barčic : kroparsko spuščanje luči v vodo / Vlasta Felc. – Ilustr. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 42, št. 61 (14. mar. 2000), str. 7. 254 Nagrajena črnilnik in svečnik / V. F. – Ilust. – Nagrado Združenja spominkarjev Slovenije in Turistične zveze Slovenije za turistične spominke je prejelo tudi podjetje Umetnokovaška obrt UKO Kropa. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 42, št. 225 (27. sept. 2000), str. 9. 255 Od krajevnega govora h knjižnemu jeziku v literarnem delu / Jožica Škofic. – V: Sodobna slovenska narečna poezija; Ciril Kosmač in razvoj povojne slovenske proze / Slovenski slavistični kongres v Kopru, 5. – 7. oktober 2000. – [Koper : Slavistično društvo Slovenije, 2000]. – [1]f. 256 Okoli Krope : povabilo k ogledu – s Koledarjem PD v rokah / Janez Šmitek. – Ilustr. – V: Prešernov koledar. – ISSN 0556–1418. – Letn. 52 (2000), str. 146–153. 257 Panoramska cesta okrog Jelovice : Železniki, Dražgoše, Jamnik, Kropa / Drago Kralj. – Ilustr. – V: Slovenske novice. – ISSN 0354–1088. – Letn. 10, št. 44 (23. feb. 2000), str. 15. 258 Priznanje svečniku in črnilniku iz Krope : v UKO Kropa izdelali nagrajeni turistični spominek / Urša Peternel. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 76 (26. sep. 2000), str. 8. 259 Slovenska peč, najstarejši tehniški spomenik : tehniška dediščina / Tadej Brate. – Fotogr. – V:

Gea. – ISSN 0353–782X. – Letn. 10, št. 11 (november 2000), str. 57. 260 Slovenski fizik v Pasadeni : dr. Dušan Petrač / Dušan Petrač ; pogovarjal se je Edvard Kobal. – Ilustr. – V: Gea. – ISSN 0353—782X. – Letn. 10, št. 8 (avg. 2000), str. 68–69. 261 UKO Kropa je lani posloval z dobičkom : težko delo, ki ne prinaša velikih zaslužkov / Marija Volčjak. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 34 (28. apr. 2000), str. 7. 262 UKO Kropa uspešno skozi minulo leto / Vlasta Felc. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 42, št. 85 (11. apr. 2000), str. 7. 263 Dežela in Dobrave med Jelovico in Karavankami / Nadja Gartner-Lenac. – Ilustr. – Literatura. – V: Radovljiški zbornik. – ISSN 1318–2986. – (2000), str. 35–55. 264 Utrip nekdanjih časov v okolju starodavne Krope : kovaški šmaren / C. Zaplotnik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 52 (4. jul. 2000), str. 4. 265 Več turizma in razvoj kmetijstva : program CRPOV za desni breg Save / C. Zaplotnik. –V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 86 (3. nov. 2000), str. 10. 266 Zamisel muzealcev : vodnik, kakršnega Kropa še ni imela / Vlasta Felc. – Novi kroparski vodnik, ki je tudi slikovno bogat, predstavlja tisto, kar je v Kropi mogoče tudi doživeti. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 42, št. 144 (23. jun. 2000), str. 7. 267 Župnija Kropa / Anton Vidmar. – Ilustr. – V: Radovljiški zbornik. – ISSN 1318–2986. – (2000), str. 378. 2001 268 Dežela in Dobrave med Jelovico in Karavankami : občina Radovljica / Majda Odar. – Ilustr. – V: Lipov List. – ISSN 0352–4353. – Letn. 43, št. 1 (jan. 2001), str. 4–6. 269 Filip Legat – žlahtni starosta kroparskih žebljarjev : portret stoletnika – in memoriam / Marija Cvetek. – Portreti. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 54, št. 48 (22. jun. 2001), str. 13–15. 270 Hišna imena v Kropi / Jožica Škofic. – Izvleček ; Abstract ; Summary. – Bibliografija in pisni viri: str. 39. – V: Zbornik simpozija ´99 v Pišecah / Simpozij Slovenska lastnoimenskost. – Pišece : Komisija »Maks Pleteršnik« ; Novo mesto : Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, 2001. – ISBN 961–6297. – Str. 21–40. 271 Iz kroparske umetnokovaške terminologije / Jožica Škofic. – Ilustr. – Zusammenfassung. – Bibliografija: str. 88. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 1 (2001), str. 77–88. 272 Kovinarska šola v Kropi / Tatjana Dolžan Eržen. – Ilustr. – Ob 100. obletnici rojstva Joža Bertonclja. – Zusammenfassung. – Bibliografija: str. 76. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 1 (2001), str. 61–76. 273 Kovaški muzej = Iron Forging Museum : Kro-

pa. – V: Muzeji na Gorenjskem = Museums of Gorenjska / [gradivo pripravil uredniški odbor Mirina Zupančič...[et al.] ; prevajalci Monika Kokalj—Kočevar...[et al.] ; fotografije Miran Kambič... [et al.]. – 3. izd. – [Slovenija] : Muzeji Gorenjske, 2001 (Kranj : Žnidarič). – str. 17. 274 Kroparske zgodbe Joža Bertonclja / Zmago Šmitek. – Bibliografija: str. 16. – Zusammenfassung. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 1, št. 1 (2001), str. 13–16. 275 Linhartovo plaketo podelili kroparskim pevcem : pečat občine je prejela Zlata Gašperšič Ognjanovič, medalje AMD Radovljica, Niko Rupel in Elizabeta Demšar Zupan, študentsko nagrado pa Samo Pirc / U. P. ; foto Tina Dokl. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 54, št. 97 (11. dec. 2001), str. 5. 276 Narečno besedje v Kroparskih zgodbah / Jožica Škofic. – Zusammenfassung. – Bibliografija in viri: str. 28–29. – Opombe pod besedilom. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 1 (2001), str. 17–19. 277 O jezikovnem urejanju Kroparskih zgodb / Jožica Škofic. – V: Kroparske zgodbe / pripoveduje Joža Bertoncelj. – Kropa : Tomco, 2001. – ISBN 961–90928–0–5. – Str. 158–161. 278 O ptičjem lovu in ptičarstvu po kroparsko / Jožica Škofic. – Fotogr. – Bibliografija in pisni viri: str. 166–167. – Izvleček ; Abstract ; Povzetek ; Summary. – V: Slovenski jezik. – ISSN 1408– 2616. – Št. 3 (2001), str. [135]–168. 279 Od krajevnega govora h knjižnemu jeziku v literarnem delu / Jožica Škofic. – Povzetek ; Abstract. – Bibliografske opombe na koncu prispevka. – Bibliografija in viri: str. 128. – V: Sodobna slovenska narečna poezija ; Ciril Kosmač in razvoj povojne slovenske proze / Slovenski slavistični kongres, Koper, [5. – 9. oktober] 2000. – Ljubljana : Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2001. – (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, ISSN 1408–3043 ; 11). – ISBN 961–243–378–0. – 2001, str. [115]–130. 280 Poslovanje z dobičkom : v UKO Kropa še kar vztrajajo pri ročni izdelavi kovaških izdelkov. – V: Dnevnik. – ISSN 1318–0320. – Letn. 51, št. 83 (27. mar. 2001), str. 13. 281 Predstavitev Krope in kovaštva : novi prispevki k prepoznavnosti Krope / Igor K. – Predstavitev treh publikacij, ki so izšle v okviru projekta Kroparska kovaška delavnica. V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 54, št. 82 (19. okt. 2001), str. 14. 282 Rokodelstvo da izdelku dušo : Umetnokovaška obrt UKO: kovač je težak poklic / Vlasta Felc. – Ilustr. – V: Delo. – ISSN 03507521. – Letn. 43, št. 53 (6. mar. 2001), str. 7. 283 Samo ven ga pelji, hudiča, če ne, ne bom več vstal : glasilo Kovaškega muzeja Kropa : ob stoletnici rojstva umetniškega kovača Joža Bertonclja / Eva Senčar. – Portret. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 54, št. 52 (6. jul. 2001), str. 14–15. 135

284 Seznam narečnih besed v Kroparskih zgodbah / Jožica Škofic. – V: Kroparske zgodbe / pripoveduje Joža Bertoncelj. – Kropa : Tomco, 2001. – ISBN 961–90928–0–5. – Str. 162–174. 285 Študijski krožek Kroparsko umetno kovaštvo : pomen ustnega vira pri raziskovanju kroparske zgodovine / Metka Kavčič. – Ilustr. – Ob 100. obletnici rojstva Joža Bertonclja. – Zusammenfassung. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 1 (2001), str. 89–92. 286 Umetno kovaštvo v Kropi (1901–1991) / Saša Florjančič. – Ilustr. – Ob 100. obletnici rojstva Joža Bertonclja. – Bibliografija: str. 59. – Zusammenfassung. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 1 (2001), str. 51–60. 287 Žmitek, Peter / A. Kle. – V: Enciklopedija Slovenije / [glavni urednik Marjan Javornik. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987–2002. – ISBN 86–11–14288–8. – Zv. 15: Wi–Ž (2001), str. 373. 2002 288 Anton Dermota (4.6.1910 – 22.6.1989) / [Franc Križnar]. – Portret. – V: Sto slovenskih glasbenikov / Franc Križnar. – Ljubljana : Prešernova družba, 2002. – (Sto slovenskih ; knj. 23). – ISBN 961–6186–61–2. – Str. 34–35. 289 Bertoncljevina : Joža Bertoncelj (1901–1976) je bil kovač umetnik, ki je med vsemi slovenskimi kovači železo najbolj povzdignil. V počastitev stote obletnice mojstrovega rojstva je izšel Vigenjc, glasilo Kovaškega muzeja v Kropi. Dragocen kulturni podvig je bil tudi ponatis njegovih Kroparskih zgodb, ki jih je izdal v samozaložbi leta 1973 / Dežman Jože ; fotografije arhiv Franceta Jelenca. – Ilustr. – V: Albert. – ISSN 1580–2957. – Letn. 3, (jun. 2002), str. 44–46. 290 Bogata kroparska dediščina / Tatjana Dolžan Eržen. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 75–81. 291 Častni senator dr. Dušan Petrač : zlata, srebrna in bronasta odličja UM, rektorjeve in Perlachove nagrade / (pz). – Ilustr. – Podelitev nagrad ob praznovanju rektorjevega dne Univerze v Mariboru. – V: Večer. – ISSN 0350–4972. – Leto 58, št. 235 (11. okt. 2002), str. 11. 292 Kaj in kako delamo, kaj načrtujemo v Kovaškem muzeju / Verena Štekar-Vidic. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 71–74. 293 Kako rešiti osiješko letovišče / Katja Dolenc. – V: Gorenjski glas.– ISSN 0352–6666. – Leto 55, št. 89 (19. nov. 2002), str. 4. 294 Knjiga o govoru Krope u Sloveniji : (Jožica Škofic, Govorica jih izdaja, Javni zavod Linhartova dvorana Radovljica, Kropa, 2001) / Josip Lisac. – Ocena knjige: Škofic Jožica. Govorica jih izdaja (2001). – V: Kaj. – ISSN 0435–1116. – God. 35, br. 3 (2002), str. 117. 295 Kovaški muzej v Kropi, prvi tehniški muzej na Slovenskem / Vladimir Vilman. – Bibliografija: str. 16–17. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 9–17. 136

296 Kovaški muzej, muzej, vreden ogleda / Metka Kavčič. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 83–87. 297 Kroparji imajo nov letni bazen : ob veliki podpori občine Radovljica so po osmih mesecih popolnoma prenovili letni bazen v Kropi. Vsak dan pričakujejo nekaj tisoč kopalcev, ki se bodo kopali po sprejemljivih cenah / Darinka Sedej. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 55, št. 45 (11. jun. 2002), str. 1. 298 Kroparski vedež inženir Janez Šmitek / Jože Dežman. – Portret. – Bibliografija: str. 107. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 101–107. 299 Občina večinska lastnica Klinarjeve hiše / C. Z. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 55, št. 89 (19. nov. 2002), str. 4. 300 Obnova fasade na Pibrovčovi oz. Petračevi hiši, Kropa št. 13 / Vladimir Knific. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 99–100. 301 Ohranjanje tehniške kulturne dediščine / Joža Eržen. – Bibliografija: str. 93. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 89–93. 302 Ohranjanje železarske sledi : v Kropi bodo do 29. novembra na ogled dela varilcev, kovačev in livarjev / Maja Roš. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 44, št. 280 (5. dec. 2002), str. 7. 303 [Petdeset] 50 let Kovaškega muzeja / Saša Florjančič. – Bibliografija: str. 37–40. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 19–40. 304 [Petdeset] 50 let Kovaškega muzeja v Kropi / Katja Dolenc. – Ob odprtju razstave 50 let Kovaškega muzeja v Kropi ob 50. obletnici delovanja muzeja. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 55, št. 49 (28. jun. 2002), str. 1. 305 [Petdeset] 50 let Kovaškega muzeja v Kropi : zakladi slovenskih muzejev / Saša Florjančič ; fotografija Miran Kambič. – Ilustr. – V: Gea. – ISSN 0352–782X. – Letn. 12, št. 9 (sept. 2002), str. 6. 306 Pismo profesorja Necker-Saussura o železovih rudnikih na Kranjskem Alexandru Brongniartu = Extrait de la Lettre de M. le professeur Necker-Saussure a M. Alexandre Brongniart, au sujet des breches en méme temps osseuses et ferrugineuses des mines de fer de la Carniole / Franc Cimerman. – Ilustr. – Literatura: str. 423. – V: Proteus. – ISSN 0033–1805. – Letn. 64, št. 9/10 (maj–jun. 2002), str. 417–423. 307 Pol stoletja Kovaškega muzeja : za jubilej so v kovaškem muzeju uredili dodatne prostore in priložnostno razstavo / Vlasta Felc. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 44, št. 146 (28. jun. 2002), str. 7. 308 Spomin na Joža Bertonclja / Joža Eržen. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 1 (2001), str. 31–35. 309 Poročilo o delu Kovaškega muzeja v letu 2001 / Saša Florjančič. – Ilustr. – V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva. – ISSN 0351–2908. – Letn. 42, št. 1/2 (2002), str. 77–78.

310 Ta leseni smučarji : srečanje starih smučarjev v Kropi / foto Vojko Klančar. – Fotogr. – V: Bloški korak. – ISSN C503–7956. – Letn. 3, št. 2 (marec 2002), str. 13. 311 Talesen so spet naredl´ goland : tekma za Pokal kolednik in Pokal svinjska glava v Kropi / Urša Peternel ; foto Aljoša Korenčan. – Ilustr. – V Kropi so smučali v starodavnih oblačilih in smučarski opremi. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 55, št. 4 (15. jan. 2002), str. 12. 312 Umetno kovaštvo je doma v Kropi : likovni samorastniki, ustvarjalci v kovini razstavljajo v Kovaškem muzeju v Kropi / Igor Kavčič. – Ilustr. – V petek je bila v Kovaškem muzeju v Kropi odprta razstava del likovnih samorastnikov ustvarjalcev v kovini. Nov korak k uveljavitvi Krope kot središča umetnega kovaštva v Sloveniji. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 55, št. 95 (10. dec. 2002), str. 8. 2003 313 Čigar je zemlja, tega je ruda, ali Komu je pripadalo bogastvo Hada / Irena Lačen—Benedičič. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 13–21. 314 Devet sonc za veliko srečo : v družini Mediževčevih iz Krope je devet otrok. Najmlajša Špelca je dan po božiču dopolnila eno leto, najstarejši Andrej je enaindvajset let starejši. Vmes jih je še sedem. Polni pričakovanj so se tudi letos pripravljali na najlepši družinski praznik / Renata Škrjanc. – Portreti. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 56, št. 102 (30. dec. 2003). 315 Dediščina kroparskega rudarjenja / Tatjana Dolžan Eržen. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 23–29. 316 Geologija Lipniške doline z geološkim krožkom Bobovec / Peter Urbanija. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 79–84. 317 Govorica jih izdaja / Jožica Škofic. – V: Perspektive slovenistike ob vključevanju v Evropsko zvezo / [Slovenski slavistični kongres, Bled, 2. – 4. oktober 2003]. – Ljubljana : Slavistično društvo Slovenije, 2003. – (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, ISSN 1408—3043 ; 14). – ISBN 961–91015–1–0. – Str. 368–369. 318 Jeloviška dediščina / Joža Eržen. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 31–33. 319 Kalcit iz Peči pri Kropi / Miha Jeršek. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 75–78. 320 Kamnine in fosili (radiolariji) iz kamnoloma Kamna Gorica / Dragomir Skaberne, Špela Goričan, Jože Čar. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 85–99. 321 Kovaški praznik Kroparjev / Renata Škrjanc ; foto Tina Dokl. – Portreti. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 56, št. 53 (8. jul. 2003), str. 1. 322 Kroparske zgodbe / Jožica Škofic. – V: Perspektive slovenistike ob vključevanju v Evropsko zvezo / [Slovenski slavistični kongres, Bled, 2.

– 4. oktober 2003]. – Ljubljana : Slavistično društvo Slovenije, 2003. – (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, ISSN 1408–3043 ; 14). – ISBN 961–91015–1–0. – Str. 369–370. 323 Mineralne surovine za gradbeništvo v Lipniški dolini / Simon Pirc. – V: Vigenjc. – ISSN 1580– 6529. – Letn. 3 (2003), str. 101–108. 324 Narečno kovaško strokovno besedje in Slovenski lingvistični atlas / Jožica Škofic. – V: Slovenski dialekti v stiku / [urednici Rada Cossutta, Karin Marc Bratina]. – Koper : Univerza na Primorskem, Znanstveno raziskovalno središče, 2003. – F. 12. 325 O zemljepisnih imenih Krope, Lipnice, Kamne Gorice in Dobrav / Jožica Škofic. – Summary. – Opombe na koncu prispevka. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 109–121. 326 Obisk frankfurtskega geologa Friedricha Kinkelina v Kropi in okolici poleti 1888 / Franc Cimerman. – Opombe na koncu prispevka. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Leto 3 (2003), str. 41–43. 327 Pismo profesorja Necker-Saussurja Alexandru Brongniartu o železovih rudnikih na Kranjskem / Franc Cimerman. – Opombe na koncu prispevka. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Leto 3 (2003), str. 35–40. 328 Poženi Helena, poženi... : »Počak´, počak´, da najprej zavijem,« se je slišalo s proge. V pravi zimski idili z nekaj sonca, veliko snega in še več mraza, je na 5. tekmi za pokal Koledniki v Kropi nastopilo 65 ljubiteljev starodavnega smučanja iz različnih koncev Slovenije / Igor Kavčič. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 56, št. 4 (14. jan. 2003), str. 5. 329 »Rado se zgodi, da gredo noge po svoje« / Vlasta Felc. – Ilustr. – 5. tekmovanje starodobnih smučarjev za pokal Koledniki v izvedbi kluba talesenih Kropa. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 45, št. 9 (13. jan. 2003), str. 5. 330 Raziskovanje narečne terminologije v času globalizacije = Exploring dialectal terminology at the time of globalization / Jožica Škofic. – V: Povzetki / Znanstveno srečanje Terminologija v času globalizacije, Ljubljana, 6. in 7. junija 2003 = Scientific Conference Terminology at the Time of Globalization, Ljubljana, 6th and 7th June 2003. – Ljubljana : Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, [2003]. – Str. 14. 331 Riglerjeve Akcentske variante in naglasne različice v moški sklanjatvi kroparskega govora / Jožica Škofic. – Summary. – Bibliografija: str. 116. – V: Glasoslovje, besedoslovje in besedotvorje v delih Jakoba Riglerja / [uredili Zinka Zorko, Mihaela Koletnik]. – Maribor : Slavistično društvo, 2003. – (Zora ; 25). – ISBN 961–6320–18–1. – Str. 108–117. 332 Rudne jame in rudarski rovi Jelovice / Janez Šmitek. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 7–12. 333 Rudniki nekoč življenje, danes zgodovina : nova številka Vigenjca in zanimiva razstava o zemelj137

skih bogastvih Lipniške doline / Igor Kavčič ; foto Gorazd Kavčič. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352—6666. – Letn. 56, št. 57 (22. jul. 2003), str. 7. 334 UKO Kropa ostaja kroparski : večinski lastnik podjetja UKO Kropa je radovljiški Rubico / Renata Škrjanc. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 56, št. 56 (18. jul. 2003), str. 15. 335 V Kropi razstava Lize Hribar / I. K. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 56, št. 99 (16. dec. 2003), str. 5. 336 V Kropi so spustili luči v vodo : na bajerju je zaplavalo okoli 140 barčic, pa tudi v Kamni Gorici na vaškem potoku / Vlasta Felc. – Ilustr. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 45, št. 58 (12. mar. 2003), str. 7. 337 V Kropo in na višine nad njo : Skozi veličasten hribovski amfiteater pod Jelovico teče reka, ki je nemirna kot krop v loncu. Zato se je reke oprijelo ime Kroparica, kraja ob njej pa Kropa / [besedilo in fotografiji] Dario Cortese. – Ilustr. – V: Naša žena. – ISSN 0350–9737. – Letn. 63, št. 12 (dec. 2003), str. 32–33. 338 Zemljepisna lastna imena na Dobravah med dolinama Lipnice in Save / Jožica Škofic. – V: Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika – slovenska zemljepisna imena. – [S.l.] : Društvo Pleteršnikova domačija : Strokovni odbor, [2003]. – [1]f. 339 Železo in ogenj za praznovanje / Renata Škrjanc ; foto Tina Dokl : v Kropi so minuli konec tedna pripravili Kovaški šmaren, na katerem so obudili utrip minulih časov. – Portreti. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 56, št. 53 (8. jul. 2003), str. 4. 2004 340 Diafilma o zlatih kroparskih časih : “lahko trdim, da omenjeni film predstavlja najboljši predvojni filmski dokumentarec pri nas,” razmišlja njegov restavrator Borko Radešček / Igor Kavčič. — Ilustr. — K letošnjim Dnevom Evropske kulturne dediščine se je Kovaški muzej v Kropi pridružil s predstavitvijo Diafilma o zgodovini kroparskega železarstva in razvoju Kovinarske zadruge Plamen v Kropi, ki ga je letos pomladi restavriral Borko Radešček. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Leto 57, št. 77 (28. sep. 2004), str. 9. 341 Klicar nove Evrope : novi zvon pri kroparski “kapelci” / Joža Eržen. – Ilustr. V: Družina. – ISSN 0416–3885. – Letn. 53, št. 20 (16. maj 2004), str. 2. 342 Konec tedna že osmi kovaški šmaren : v Kropi se bo spet slišal zven kladiva in nakovala, manjkalo ne bo niti pristne kroparske govorice / Primož Knez. – V: Dnevnik. – ISSN 1318–0320. – Leto 54, št. 177 (1. jul. 2004), str. 11. 343 Kovaški šmaren : v Kropi se začenja tradicionalna prireditev Kovaški šmaren. Nova gledališka predstava, kovaška kolonija in filma o zgodovini kroparskega železarstva / Renata Škrjanc. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Leto 57, št. 52 (2. jul. 2004), str. 8. 138

344 Kovaški šmaren bil je živ : umetnine kovaške kolonije tudi na Dunaju. Premierna predstavitev diafilmov o zgodovini kroparskega železarstva / Renata Škrjanc ; foto Tina Dokl. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Leto 57, št. 53 (6. jul. 2004), str. 32. 345 Kropa srce umetnega kovaštva : pretekli petek je društvo Kropp – Kropa v Višji tehniški šoli v Borovljah predstavilo zbornik Academia Croppensis in razstavo izdelkov s kroparske kovaške kolonije / Jože Košnjek. – Portreti. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Leto 57, št. 15 (24. feb. 2004), str. 4. 346 Slovenec, ki živi med Kropo in vesoljem : slovenski znanstvenik, ki onstran luže pomaga iskati planete, podobne Zemlji / Damjan Franz. – Portret. – V: Nedeljski dnevnik. – ISSN 1318–0339. – Letn. 43, št. 2218 (18. jul. 2004), str. 14–15.

1.3. SERIJSKE PUBLIKACIJE 347 Plamen. – Kropa : SŽ–Tovarna vijakov „Plamen“, 1972–1989. – 30 cm 348 Vigenjc : glasilo Kovaškega muzeja v Kropi. – Radovljica (Linhartov trg 1) : Muzeji radovljiške občine, 2001–. – 30 cm 349 Zadrugar : glasilo “Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamnigorici”. – Leto 1, št. 1 (16. nov. 1933) – leto 2, št. 10–11 (nov. 1935); leto 3, št.1–4 (feb. 1940–feb. 1941); leto 4, št. 5 (feb. 1941); leto 5, št. 2 (16. nov. 1946). – V Kropi : Zadruga, 1933–1946 (Tiskarna Tiskovnega društva). – 25 cm Urednika Joža Gašperšič in Justin Ažman. – Podnaslov od 1940 “Glasilo ‘Plamena’ kovinarske zadruge v Kropi”. – Občasno

1.4 SLIKOVNO GRADIVO 1995 350 Vode 1996 [Slikovno gradivo] / oblikovanje Žare Kerin in Matjaž Lazar ; fotografije Bogdan Kladnik. – Ljubljana : Kompas MTS, [1995] (Kranj : Gorenjski tisk). – 1 koledar (13 listov) : barve ; 45 x 62 cm 2002 351 Mi smo pa – od tu doma [Slikovno gradivo] : 2003. – [S.l. : s.n., 2002] ([Celje] : Fotolik). – 1 koledar (14 listov) : barve ; 40 x 46 cm Koledar z umetnostnimi reprodukcijami Janeza Medveška. – Poleg slik pesmi. – Na zadnji strani besedilo J. Medveška, naslovi in podatki slik ter fotografija slikarja z A. Šuštarjem 2003 352 Umetnost kovanja [Slikovno gradivo] : Kropa 2004 / oblikovanje Klemen Rodman ; fotografije Žiga Miljavec. – Kropa : Društvo za ohranjanje

kulturne in zgodovinske dediščine Kropp, 2003 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). 1 koledar (14 listov) : barve ; 22 x 18 cm

1.5 KARTOGRAFSKO GRADIVO 1991 353 Gozdnogospodarska karta 1990–1999 [Kartografsko gradivo] : K. o. Zaloše, Dobrava, Kamna Gorica, Kropa, Češnjica. – 1 : 10.000. – [S.l. : s.n., 1991]. – 1 zvd. : barve ; 87 x 62 cm na listu 100 x 71 cm

1.6 NOTNO GRADIVO 1990 354 Preč je zdej to staro leto [Glasbeni tisk] / [zbral in uredil Egi Gašperšič]. – [Ljubljana : s. n.], 1990 (Robo plast). 75 str. : ilustr. ; 30 cm

2.0 KAMNA GORICA 2.1 MONOGRAFIJE 1859 355 Spomin na zlato mašo in slovesno obhajanje godu visokočastitega Jerneja Uršiča, fajmoštra v Kamni gorici itd., 24. velikega srpana 1859. – [S. l. : s. n., 1859?] (v Ljubljani : Jožef Blaznik). – 15 str. ; 19 cm 1876 356 Dr. Lovro Toman. – [Ljubljana] : Založila in izdala Matica slovenska v Ljubljani, 1876 ([Ljubljana] : Natisnili J. Blaznikovi dediči v Ljubljani). – 180, [3] str., [1] list s tablom ; 23 cm. Tomanovo življenje / Popisal Andrej Praprotnik : str. 3–78 357 Dr. Lovro Toman. – V Ljubljani : Matica slovenska, 1876. – 180 str., 1 sl. ; 22 cm Vsebina: Tomanovo življenje / popisal Andrej Praprotnik Tomanove pesmi 358 Dr. Lovro Toman. – V Ljubljani : Matica slovenska, 1876. – 180 str., 1 sl. ; 24 cm Izdaja na boljšem papirju in v večjem formatu Vsebina: Tomanovo življenje / popisal Andrej Praprotnik Tomanove pesmi 1928 359 Lovski spomini : Vladimira Kapusa. – Kropa : samozal., 1928 ( v Ljubljani : M. Horvatin). – 120 str. , 20 cm

1934 360 Naši misijonarji : iz prejšnjih stoletij (jezuitje Mesar, Kapus, Ratkaj) / spisal I. M. – V Ljubljani : Unio Cleri, 1934. – 75 str. : ilustr. ; 19 cm. – (Unio cleri missionaria pro Jugoslavia ; knj. 8) Kazalo 1977 361 [Petindvajset] 25 let zavoda Matevža Langusa Kamna gorica / [uredila Santina Bezjak ; fotografije Slavko Vengar]. – Kamna gorica : Zavod Matevža Langusa, [1977] (Radovljica : Knjigoveznica tiskarna). – 33 str. : ilustr. ; 21 cm 1979 362 Geokemične značilnosti keratofirsko-spilitne asociacije : spremembe triadnih vulkanskih kamenin na sirsem območju Selc in Kamne Gorice : 3. faza. – Projekt mezozoik. – Ljubljana : RSS, 1979. – 35 str. Številka pogodbe: C–215–7728–78 1988 363 In rodila se je pesem... / Ana Solce ; [besedila pregledala, uredila in dopolnila Olga Kavzar]. – Kamna gorica : Ana Solce, Dom slepih Stara Loka, 1988 (Ljubljana : Pleško). – 111 str. : ilustr. ; 21 cm Tiraž 200. – Beležka o piscu: str. 108 1989 364 Deponijski plin na področju opuščene gramoznice ob cesti Radovljica–Kamna Gorica : strokovno poročilo / Emil Žerjal, Igor Gros. – Maribor : ZZV, 1989. – 14 str. + 2 cit. lit. 365 Distribucija CaCO3 v ležišču tehničnega gradbenega kamna Velika Pirešica / nosilec Iskra Miran s sodelavci. Geološke raziskave pobočnega grušča na območju Avžlak nad Ajdovščino za potrebe gradbeništva / nosilec Iskra Miran s sodelavci. Geološke raziskave dolomita na Prevalu Drnulk nad Čepovanom / nosilec Iskra Miran s sodelavci. Geološke raziskave eruptivnih kamnin za potrebe cestogradnje / nosilec Jerše Zmago s sodelavci. – Ljubljana : RSS, 1989. – 1 zv. (loč. pag.). – (Raziskave mineralnih surovin za gradbeno industrijo) (Nekovinske mineralne surovine) Številka pogodbe: C7–6635 1990 366 Iz zgodovine osnovne šole v Kamni Gorici, na Dobravi, na Ovsišah : [ob razstavi novembra 1990] / [tekst Verena Štekar-Vidic]. – [Radovljica] : Muzeji radovljiške občine, 1990 (Radovljica : Knjigoveznica tiskarna). – [24] str. : ilustr. ; 21 x 23 cm Ov. nasl. – Avtorica navedena v kolofonu. – 200 izv. – Bibliografija: str. [24]

139

1993 367 Ivan Varl : [monografija] / [avtor [besedila] Tatjana Pregl Kobe ; dokumentacija Tatjana Pregl Kobe, Marjan Miklavc, Milenka Pungerčar ; prevod Katarina Poša ; fotografija Egon Kaše]. – Sežana : Kulturni center “Srečka Kosovela”, 1993 (Nova Gorica : Grafika Soča). – 97 str. : večinoma barvne ilustr. ; 31 cm Podnasl. v kolofonu. – 500 izv. 1999 368 Elaborat o klasifikaciji, kategorizaciji in izračunu zalog tehničnega gradbenega kamna dolomita in keratofirja v kamnolomu Kamna Gorica s stanjem 31. 12. 1988 : št.: ip 824/1999 / nosilec naloge Franc Čadež ; sodelavci Mojca Videnič… [et al.]. – Ljubljana : IRGO, december 1999. – 1 zv. (loč. pag.) ; 30 cm : načrti 369 Kamna Gorica na nakovalu časa : ob 500 letnici prve neposredne omembe kraja v pisnih virih / Marjan Kunej ; [prevod povzetka v nemškem in angleškem jeziku Amidas ; fotografije Mihael J. Toman...[et al.]. – Kranj : Gorenjski muzej, 1999 (Žabnica : Pro grafika). – večinoma barvne fotogr. ; 25 cm. – (Gorenjski kraji in ljudje ; 9) Spremna beseda / Barbara Ravnik Toman: str. 8–9. – O piscu: str. 223. – Bibliografija: str. 224–227. – Zusammenfassung ; Summary 370 Prostovoljno gasilsko društvo Kamna Gorica : 100 let : 1899–1999 / [avtorji besedil Janko Pogačnik...[et al.] ; uredila Janko Pogačnik in Marjan Kunej ; fotografije dokumentacija PGD Kamna Gorica, Damijan Kunej in Mihael J. Toman]. – Kamna Gorica : Prostovoljno gasilsko društvo, 1999 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – 40 str. : ilustr. ; 21 cm 2000 371 Izpod vreč / Valentin Šparovec ; [fotografiji Anica Tomanič]. – Kamna Gorica : samozal., 2000 (Domžale : Vovk). – 105 str. ; 21 cm

2.2 ČLANKI 1898 372 Zgodovina kamnogoriške fare / Anton Verbajs. – V: Zgodovinski zbornik. – Ljubljana : Martin Pogačar, 1888–1908. 11, št. 42 (1898), stolpec 669–672. 11, št. 43 (1898), stolpec 673–688. 11, št. 44 (1898), stolpec 689–700. 1925 373 Poslanci prvega kranjskega deželnega zbora po padcu absolutizma petdesetih let. – Ilustr. – V: Ilustrirani Slovenec. – Ljubljana : Fran Kulovec, 1924–1932. – 1, št. 37 (1925), str. 3. 1926 374 Naša orlovska organizacija (II. del). – Ilustr. – V: 140

Ilustrirani Slovenec. – ISSN 1580–7967. – Letn. 2, št. 30 (25. 7. 1926), str. 157. 1931 375 Kamna Gorica. – V: Gorenjska : letoviška : industrijska : trgovska : obrtna / uredil Karol Mohorič. – Novo mesto : »Progres«, 1931, str. 203–205. 1970 376 Kamna gorica / P. F. – V: Varstvo spomenikov. – ISSN 0350–9494. – Letn. 13/14: 1968/1969 (1970), str. 255. 1973 377 Slikar Matevž Langus na Loškem / Emilijan Cevc. – V: Loški razgledi. – ISSN 0459–8210. – 20 (1973), str. 137–146. 1975 378 Kamna gorica : etnografski spomeniki / P. F. – V: Varstvo spomenikov. – ISSN 0350–9494. – Letn. 17/19, št. 2 (1975), str. 199. 1979 379 Kamna gorica in Bled / Mirko Kambič. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 1 (1979), str. 69–70. 1993 380 Monografija o Ivanu Varlu / Marijan Zlobec. – Ob izidu monografije “Ivan Varl” avtorice Tatjane Pregl-Kobe. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – 35, št.186 (13.VIII.1993), str. 7. Ilustr. 381 Retrospektivni razstavi slik Ivana Varla : v Kulturnem domu Srečka Kosovela v Sežani in v Galeriji Šivčeva hiša v Radovljici / Maruša Avguštin. – V: Primorska srečanja. – ISSN 0350–5723. – Letn. 18, št. 150 (1993), str. 768–769. 382 V Jelplastu prejeli šele julijsko plačo : hude težave v Jelplastu Kamna Gorica / D. Sedej. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 46, št. 89 (16. nov. 1993), str. 5. 1994 383 Razvili so prapor : gasilci v Kamni Gorici proslavili 95-letnico / A. Žalar. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 47, št. 54 (12. jul. 1994), str. 4. 1995 384 Kamna Gorica / Maja Topole ; [fotografija Jože Hanc]. – V: Krajevni leksikon Slovenije / [priprava in urejanje] Milan Orožen Adamič, Drago Perko, Drago Kladnik. – Ljubljana : DZS, 1995. – ISBN 86–341–1141–5. – Str. 180. 385 Marcus Antonius Kappus: the first Slovenia— born poet in America / Janez Stanonik. – O latinski pesnitvi M. A. Kappusa na čast španskemu kralju Filipu V. – Povzetek. – V: Acta neophilologica. – ISSN 0567–784X. – 28 (1995), str. 59–68.

386 Matevž Langus / Emilijan Cevc. – Bibliografija. – Povzetek v nem. in it. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 138–147. 387 Občina zaračunava, cestno podjetje se pritožuje : spor zaradi kamnoloma v Kamni Gorici / C. Zaplotnik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 48, št. 27 (4. apr. 1995), str. 13 = Dežela 13. 388 Slikarja Carlo Cignani in Matevž Langus / Ksenija Rozman. – Ilustr. – V: Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. – ISSN 0351–224X. – Let. 31/32 (1995/1996), str. 103–107. 389 Spomini na vigenjc / Urška Šprogar. – Tomanova hiša v Kamni Gorici. – V: Naš dom. – ISSN 0547– 3039. – Letn. 29, (avg./sept. 1995), str. 4–9. 390 Začetki slovenskega političnega življenja in Lovro Toman / Vasilij Melik. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 159–167. 1996 391 Kamna Gorica / Maja Topole. – Popravljeno in dopolnjeno besedilo Krajevnega leksikona Slovenije, 1995. – V: Priročni krajevni leksikon Slovenije / [priprava in urejanje] Milan Orožen Adamič, Drago Perko, Drago Kladnik. – Ljubljana : DZS, 1996. – ISBN 86–341–1719–7. – Str. 141. 392 Toman, Lovro / FB. – Bibliografija. – V: Slovenska književnost / [uredili Janko Kos, Ksenija Dolinar in Andrej Blatnik. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 1996. – (Zbirka Sopotnik). – ISBN 86–361–0929–9. – Str. 471. 393 Tudi Vladimir Kappus pl. Pichelstein je bil ubit v XIII. bataljonu / A. Paulin. – V: Slovenec. – ISSN 0354–0960. – Letn. 80, št. 3 (5. jan. 1996), str. 5. 1997 394 Lotričevi iz Kamne Gorice so mormoni : na Gorenjskem živijo tri mormonske družine / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 93 (28. nov. 1997), str. 17. 395 Pisma Josipine Urbančič in Lovra Tomana ob veliki noči / Nataša Budna Kodrič. – V: Tretji dan. – ISSN 1318–1238. – 26, št. 5–6 (231–232) (maj–junij 1997), str. 144–145. 396 “Pogumni Leonida, sin slovenske Šparte” : politik in (ali) pesnik? / Marijan Rupert. – Portret. – O Lovru Tomanu (10. avgust 1827 – 1870). – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Let. 39, št. 187 (14.VIII.1997), str. 13–14. 397 Prostora za deset dvoran, ne premorejo pa niti ene : obisk v Kamni Gorici / Cveto Zaplotnik. – Gorenjski glas na obisku v krajevni skupnosti. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 30 (15. apr. 1997), str. 8–9. 1998 398 Bolj ta stare sorte človek : Valentin Šparovec, do-

mačin iz Kamne Gorice / U. Peternel. – Portret. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 60 (4. avg. 1998), str. 18. 399 Kamni Gorici so rekli kar male Male Benetke : branje v čast 500-letnice prve neposredne omembe Kamne Gorice v pisnih virih / Marjan Kunej ; [pogovarjala se je U. Peternel. – Portret. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 60 (4. avg. 1998), str. 17. 400 Spominska plošča slikarju Varlu. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 85 (30. okt. 1998), str. 6. 401 Svetloba in globoko doživetje : spominjamo se Ivana Varla / Eva Senčar. – Ob odkritju spominske plošče na rojstni hiši v Kamni Gorici. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 86 (3. nov. 1998), str. 6. 1999 402 Cvetkova fužina – sekirarica : tehniška dediščina / Tadej Brate. – V: Gea. – ISSN 0353–782X. – Letn. 9, št. 4 (apr. 1999), str. 28. 403 Gorenjski kraji in ljudje / Jože Dežman. – Ilustr. – Izbor iz gorenjskih zbornikov (Kamna Gorica, Preddvor, Bohinj). – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 52, št. 102 (24. dec. 1999), str. 15. 404 Marcus Antonius Kappus / (J.S.). – V: Slovenska izseljenska književnost / uredila Janja Žitnik s sodelovanjem Helge Glušič. – Ljubljana : ZRC : Rokus, 1999. – ISBN 961–6182–69–2. – Zv. 2: Severna Amerika, str. 411–412. 405 Radovljica praznuje : priloga Gorenjskega glasa ob občinskem prazniku. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 52, št. 62 (6. avg. 1999), str. 20–21. 406 Slovenians in the USA / Marjan Drnovšek. – V: SLO weekly. – ISSN 1318–3001. – (Jun. 1999), str. 13 (special edition). 407 Slovarček narečnih izrazov/lokalizmov iz Kamne Gorice / [zbral] Valentin Šparovec ; [jezikovno pregledala in slovarček preuredila] Jožica Škofic. – V: Kamna Gorica na nakovalu časa / Marjan Kunej. – Kranj : Gorenjski muzej, 1999. – (Gorenjski kraji in ljudje ; 9). – ISBN 961–90311–4–8. – Str. 213–217. 408 Toman Lovro / Stane Granda. – Bibliografija. – V: Enciklopedija Slovenije / [glavni urednik Marjan Javornik. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987–2002. – ISBN 86–11–14288–8. – Zv. 13: Š–T (1999), str. 276. 2000 409 »Barčice« in »gregorčki » v pozdrav pomladi : ko pride sveti Gregor, vržejo v krajih z obrtniško tradicijo luč v vodo / S. Saje. – Tradicija kavačev, žebljarjev, čevljarjev in krojačev se je ohranila v več grenjskih krajih. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 21 (14. mar. 2000), str. 6.

141

410 Na ruševinah starega zgradili nov dom : Radovljica je praznovala, z njo pa tudi Kamna Gorica / Š. Ž. – Ilustr. – Dom krajanov. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 97 (12. dec. 2000), str. 5. 411 Najlepše je bilo ob cerkvenih praznikih : 95 let Tončke Žbontar / Igor K. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 11 (9. feb. 2000), str. 11. 412 Nov dom v Kamni Gorici : ob prazniku radovljiške občine / C. Zaplotnik. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 96 (8. dec. 2000), str. 5. 413 Priznanja za občinski praznik : v Kamni Gorici razdelili plakete za dosežke v kulturi, vzgoji in izobraževanju / Vlasta Felc. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 42, št. 288 (12. dec. 2000), str. 7. 2001 414 Kamna Gorica je praznovala svoj prvi krajevni praznik : Langusovi dnevi v Kamni Gorici odslej vsako leto okrog 9. septembra / Katja Dolenc ; foto Gorazd Kavčič. – Ilustr. – Krajani so se odločili praznovati svoj krajevni praznik 9. septembra, na dan, ko se je v Matijevi hiši rodil njihov rojak in znan slovenski slikar Matevž Langus. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 54, št. 71 (11. sept. 2001), str. 4. 2002 415 Posebno priznanje domu Matevža Langusa : ob krajevnem prazniku so pripravili tudi slikarsko kolonijo, v kateri je ustvarjalo osem slikarjev amaterjev / Urša Peternel. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 55, št. 71 (13. sept. 2002), str. 5. 416 Tovornjaki načenjajo živce : zaradi neznosnega prometa tovornjakov, polnih materiala iz kamnoloma v Kamni Gorici, prebivalcem vasi od Lipnice do Bistrice počasi popuščajo živci. Tovornjaki mimo grmijo od pol šestih zjutraj do noči, v petek in svetek... / Urša Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 55, št. 73 (20. sept. 2002), str. 4. 2003 417 Jubilej duhovnika Valentina Tomana / J. K. ; foto Gorazd Kavčič. – Portreti. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 56, št. 14 (18. feb. 2003), str. 6. 418 Odšel je dr. Vinko Rozman... / Mirko Geršak. – V: Les. – ISSN 0024–1067. – Let. 55, št. 11 (2003), str. 407. 419 Priznanje ambasadorju : ob Langusovih dnevih priznanja krajanom. V Kamni Gorici bodo morali obnoviti vodovod in urediti kanalizacijo / Renata Škrjanc ; foto R. Š. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0353–6666. – Letn. 56, št. 71 (9. sept. 2003), str. 3.

142

420 Vinko Rozman (1938–2003) / Jože Kovač. – Nekrolog. – V: Delo. – ISSN 0350—7521. – Letn. 45, št. 277 (1. dec. 2003). – ISSN 1580–7584 (1. dec. 2003), str. 14. 421 Zgodba Josipine Turnograjske in Lovra Tomana / Nataša Budna Kodrič. – Zusammenfassung. – Arhivski viri. – Literatura in objavljeni viri. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 51, št. 2 (2003), str. 197–216.

2.3 ZVOČNI POSNETKI 2003 422 Slavimo čudež ta [Zvočni posnetek] : stare slovenske ljudske božične pesmi / [Vokalna skupina Echo]. – Celje : Mohorjeva družba ; Ljubljana : Kulturno društvo Vokalna skupina Echo, 2003 ([Ljubljana] : Racman). – 1 zvočna kaseta : [stereo] Vsebuje pesmi iz Kamne Gorice. 423 Slavimo čudež ta [Zvočni posnetek] : stare slovenske ljudske božične pesmi / Vokalna o ; [umetniški vodja Nataša Knez]. – Celje : Mohorjeva družba Celje ; Ljubljana : Kulturno društvo Vokalna skupina Echo, 2003 ([Ljubljana] : Racman AVS). – 1 CD (44 min, 14 sek) : stereo ; 12 cm Vsebuje pesmi iz Kamne Gorice.

3.0 DIPLOMSKA DELA, DOKTORSKE DISERTACIJE KAMNE GORICE IN KROPE 1968 424 Geografija doline Lipnice in sosednjih Dobrav na desnem bregu Save : diplomsko delo / Miroslav Pretnar. – Ljubljana : [M. Pretnar], 1968. – 94 f. : ilustr. ; 30 cm 1973 424 Vpliv industrializacije na življenje delavske skupnosti v Kropi (1890—1940) : diplomsko delo / Zmago Šmitek. — Ljubljana : [Z. Šmitek], 1973 – 124 f. : ilustr. ; 30 cm Bibliografija f. 106—109. 1981 425 Analiza in dograditev sistema osnov in meril za vrednotenje dela in delitve sredstev za OD v SŽ Tovarni vijakov “Plamen” Kropa : diplomsko delo [višješolskega študija] / Jozo Galič, mentor Ilija Jurančič. – Kropa : [J. Galič], 1981. – 133 f. : graf. prikazi ; 30 cm 426 Iz ročne obdelave materialnega poslovanja v Tovarni vijakov „Plamen“ Kropa na računalniško obdelavo : diplomska naloga [visokošolskega študija] / Zvonka Fajfar ; mentor Zdravko Kaltenekar. – Ljubno : [Z. Fajfar], 1981. – 113 f. : graf. prikazi ; 30 cm

427 Proučitev sistemov vzdrževanja delovnih priprav v Tovarni vijakov »Plamen« Kropa : diplomsko delo [višješolskega študija] / Anton Potočnik ; mentor Branko Peternelj. – Kamna Gorica : [A. Potočnik], 1981. – 77 f. : graf. prikazi ; 30 cm Bibliografija: f. 77 1983 428 Programiranje in organizacija varstva delavcev pri delu v delovni organizaciji Slovenske Železarne – Tovarna vijakov “Plamen” Kropa, na podlagi analize dela in dejavnikov delovnega okolja ter pokazateljev o bolezni in poškodbah delavcev. : diplomsko delo [višješolskega študija] / Stanislav Habjan ; mentor Mario Kocijančič. – Kropa : [S. Habjan], 1983. – 78 f. : graf. prikazi ; 30 cm Bibliografija: f. 77–78 1992 429 Analiza razvojnih možnosti in dologoročne usmeritve v “Tovarni vijakov Plamen Kropa” : diplomsko delo visokošolskega študija / Marjan Butorac ; mentor Bogomir Koželj. – Kranj : [M. Butorac], 1992. – 102 f. : graf. prikazi ; 30 cm Bibiliografija: f. 102 1994 430 Analiza uspešnosti poslovanja podjetja “UKO” Kropa v letih 1992 in 1993 : diplomska naloga poslovne šole / Elizabeta Potočnik. – Ljubljana : [E. Potočnik], 1994. – II, 27 f. ; 30 cm 1996 431 Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora Krope na Gorenjskem : doktorska disertacija / Jožica Škofic. – Ljubljana : [J. Škofic], 1996. – 443 str. : ilustr. ; 30 cm + 1 popr. Bibliografija: str. 427‑–434. 1997 432 Geografska oznaka KS Kropa : diplomsko delo / Mojca Bergant. – Ljubljana : [M. Bergant], 1997. – 112 f. : ilustr., graf. prikazi ; 30 cm 433 Otroštvo kovaških otrok v Kamni Gorici med

obema svetovnima vojnama : diplomska naloga / Lea Zlodej. — Ljubljana : [L. Zlodej], 1997. — 76 f. ; 30 cm Bibliografija: f. 74—76. — Univ. Ljubljana, Fak. za družbene vede

1998 434 Geografija Krope : diplomska naloga / Saša Šlegel – Florjančič. – Zg. Lipnica : [S. Šlegel – Florjančič], 1998. – 159 f. : ilustr. ; 30 cm Bibliografija: f. 153–156. – Abstract. – Kazalo 1999 435 Kropa v prvih dveh desetletjih XX. stoletja : diplomska naloga / Toni Bogožalec. – V Kropi : [T. Bogožalec], 1999. – 151 f. : ilustr. ; 30 cm 2000 436 Organizacija vzdrževalnih del v UKO d.o.o. Kropa : diplomsko delo višješolskega študija / Samo Cotelj ; mentor Janez Marolt. – Kranj : [S. Cotelj], 2000. – 79 f. 2001 437 Izobraževanje kovačev v UKO Kropa : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija / Vesna Ogrinec. – Kranj : [V. Ogrinec], 2001. – 60 f. : ilustr. ; 30 cm Bibliografija: f. 59–60 2002 438 Kulturna dediščina Krope v turističnem produktu “Vsak je sam svoje sreče kovač” : diplomska naloga / Nataša Filipčič. – Bled : [N. Filipčič], 2002. – 55 f., [5] f. pril. : ilustr. ; 30 cm 2003 439 Predlog prenove vodenja projektov v UKO Kropa d.o.o. : diplomsko delo visokošolskega študija / Samo Cotelj. – Kranj : [S. Cotelj], 2003. – 69 f., [1] f. pril. : graf. prikazi Bibliografija: f. 69

143

4.0 IMENSKO KAZALO

A. Žalar glej Žalar, Andrej Ahačič, Marjana 160 Andrejka, Rudolf 3 Avguštin, Cene 40, 151 Avguštin, Maruša 38, 114, 381 Ažman, J. 73 B. glej Baš, Franjo Bahor, Zdravko 32 Basaj, Jože 67, 68, 374 Baš, Franjo 7, 8, 74, 75, 104 Benedičič, Irena Lačen- glej Lačen-Benedičič, Irena Bergant, Mojca 432 Bertoncelj, Joža 15, 54, 77, 96 Bertoncelj, Jože glej Bertoncelj, Joža Bezjak, Santina 362 Bizovičar, Milka 192 Bogožalec, Toni 55, 436 Brate, Tadej 212, 259, 402 Bučić, Vesna 156 Budna Kodrič, Nataša 396, 421 Butorac, Marjan 429 Buttolo, Frančiška 392 C. Z. glej Zaplotnik, Cene C. Zaplotnik glej Zaplotnik, Cveto Cevc, Emilijan 377, 378, 386 Cimerman, Franc 306, 326, 327 Cortese, Dario 337 Cotelj, Samo 436, 439 Cvetek, Marija 269 Čadež, Franc 44 Čadež, Franci glej Čadež, Franc Čop, Dušan 149 D. Sedej glej Sedej, Darinka Dermota, Anton 19, 25 Dežman, Jože 41, 179, 289, 298, 403 Dolenc, Katja 293, 304, 414 Dolžan Eržen, Tatjana 272, 290, 315 Drnovšek, Marjan 406 E. Gašperšič glej Gašperšič, Egi Eržen, Joža 120, 130, 141, 155, 198, 301, 308, 318, 341 Eržen, Jože glej Eržen, Joža Eržen, Tatjana Dolžan glej Dolžan Eržen, Tatjana FB glej Buttolo, Frančiška Fajfar, Zvonka 426 Felc, Vlasta 132, 137, 202, 215, 219, 225, 232, 243, 253, 254, 262, 266, 282, 307, 329, 336, 413 Filipič, Nataša 438 Fister, Peter 97, 99, 376 Florjančič, Saša 43, 61, 64, 227, 244, 286, 303, 305, 309 Florjančič, Saša Šlegel – glej Šlegel – Florjančič, Saša Franz, Damjan 346 Galič, Jozo 425 Gantar – Godina, Irena 106 Gartner-Lenac, Nadja 144, 243 Gašperič, Egi 17, 62, 101, 140, 354 Gašperšič, Eva 35, 38 Gašperšič, Joža glej Gašperšič, Jože Gašperšič, Jože 9, 41, 80, 82, 83, 84, 85, 86, 88, 89, 90, 91, 92, 95, 182 Gašperšič, Marjan 125, 237 Gašperšič, Rok 146 Geršak, Mirko 418 Globočnik, Damir 135, 168 Gobec, Matija 128 Godina, Irena Gantar – glej Gantar – Godina, Irena Granada, Stane 408 Gros, Igor 364 Guzej, Jožica glej Škofic, Jožica

144

Guzej, Jožica Škofic – glej Škofic, Jožica Habjan, Stanislav 428 Hajna, Nadja Zupan- glej Zupan-Hajna, Nadja Hinterlechner-Ravnik, Ana 362 Holynski, Nada 33, 150 I.G.G. glej Gantar – Godina, Irena I. K. glej Kavčič, Igor Igor K. glej Kavčič, Igor Iskra, Miran 365 J. K. glej Konjšek, Jože (J. S.) glej Stanonik, Janez J.Š. glej Šorn, Jože Jeršek, Miha 319 Jevšnik, Sašo 136, 148 Kambič, Mirko 379 Kapus, Vladimir 359 Kavčič, Igor 173, 281, 312, 328, 333, 335, 340, 411 Kavčič, Metka 285, 296 Kerin, Žare 350 Klemenc glej Klemenc, Alenka Klemenc, Alenka 31, 111, 112, 123, 287 Knez, Primož 248, 342 Knific, Vladimir 138, 300 Kodrič, Nataša Budna glej Budna Kodrič, Nataša Konjšek, Jože 345, 417 Kopač, Janez 172 Korinšek, Marjan 197 Kovač, Jože 420 Kralj, Drago 257 Kristan, Tomaž 122 Križnar, Franc 288 Krmelj, Miloš 176 Kunej, Marjan 369, 370, 399 Kuret glej Kuret, Niko Kuret, Niko 100, 103 Kyovský, Rudi 5, 76 Lačen-Benedičič, Irena 313 Lavtižar, Jos glej Lavtižar, Josip Lavtižar, Josip 1 Lavtižar, Jožef glej Lavtižar, Josip Lazar, Matjaž 350 Legat, Kamilo 40 Lenac, Nadja Gartner- glej Gartner-Lenac, Nadja Likar, Jakob 51 Lisac, Josip 294 M. A. glej Ahačič, Marjana M.G. glej Gobec, Matija M. V. glej Volčjak, Marija M. Volčjak glej Volčjak, Marija Manfreda, Dragica 133, 211, 221 Markelj, Miha 57 Markelj, Milan 167 Mavrič, Nada 188 Medved, Drago 126 Melik, Vasilij 390 Mencinger, Lea 201, 203 Mihelič, Stane 159 Mohorič, Ivan 12 Mohorič, Karol 72 Mrak, Marjana 28, 108 Murko, Matija 200 Müllner, Alfons 2 Novak, Anka 169 O. glej Otorepec, Božo Odar, Majda 268 Ogrinec, Vesna 437 Otorepec, Božo 81 Ozmec, Bata 127 P.F. glej Fister, Peter Paulin, Alojz 393

Pavlovec, Andrej 93 Perko, Drago 191 Peternel, Urša 187, 196, 199, 204, 205, 207, 209, 210, 223, 224, 226, 231, 233, 234, 236, 242, 252, 258, 275, 311, 394, 398, 415, 416 Petrač, Dušan 118, 141, 240, 241, 260 Petrič, Franci 152, 193, 238 Podlogar, Leopold 124 Pogačnik, Janko 370 Popov, Jurij 183 Porenta, Tita 171 Potočnik Elizabeta 430 Potočnik, Anton 427 Pretnar, Miroslav 424 Pric, Simon 323 (pz) glej Zemljič, Petra Ravnik, Ana Hinterlechner glej Hinterlechner-Ravnik, Ana Ravnik, Ančka Hinterlechner- glej Hinterlechner-Ravnik, Ana Ravnik-Toman, Barbara 154 Ribarič, Mateja 186 Rodman, Klemen 352 Roš, Maja 302 Rozman, Ksenija 388 Rupert, Marijan 396 Rutar, Miloš 165 S. Saje glej Saje, Stojan Saje, Stojan 409 Sedej, Darinka 297, 382 Senčar, Eva 283, 401 Sinobad, Jure 175 Sivec, Jože 107 Skaberne, Dragomir 320 Slivnik, Francka 28, 139 Solce, Ana 363 Stanonik, Janez 385, 404 Š. Ž. glej Žargi, Štefan Š. Žargi glej Žargi Štefan Škofic – Guzej, Jožica glej Škofic, Jožica Škofic, Jožica 42, 43, 45, 48, 47, 49, 50, 52, 178, 184, 189, 195, 213, 222, 235, 238, 245, 249, 251, 255, 270, 271, 276, 277, 278, 279, 284, 317, 322, 324, 325, 330, 331, 338, 431 Škrjanc, Renata 314, 321, 334, 339, 343, 344, 419 Šlegel – Florjančič, Saša 434 Šlegel, Saša 219 Šmitek, Janez 22, 24, 102, 105, 109, 119, 121, 143, 147, 158, 163, 170, 247, 256, 332 Šmitek, Zmago 98, 274, 424 Šorn, Jože 78 Šparovec, Valentin 371, 407 Špehar, Uroš 194, 230 Šprogar, Urška 389 Štefanec, Franček 246 Štekar-Vidic, Verena 29, 34, 37, 39, 46, 64, 115, 116, 161, 292, 366 Toman, Barbara Ravnik- glej Ravnik-Toman, Barbara Toman, Lovro 356, 357, 358 Toman, Mihael J. 162 Tomšič, Ančka 214 Topole, Maja 153, 180, 384, 391 U. P. glej Peternel, Urša U. Peternel glej Peternel, Urša U. Špehar glej Špehar, Uroš Ulaga, Drago 113 Urbanija, Peter 316 V. F. glej Felc, Vlasta V.K. glej Knific, Vladimir Valant, Stane 164 Varl, Ivan 367 Vasle, Juan 129 Verbajs, Anton 372 Vidic, Marko 36

Vidic, Verena Štekar- glej Štekar-Vidic, Verena Vidmar, Anton 267 Vilman, Vladimir 295 Vinko Rozman 418, 420 Volčjak, Marija 157, 185, 206, 216, 218, 261 Wagner, Janez 79 Zaplotnik, Cene 299 Zaplotnik, Cveto 174, 177, 217, 228, 229, 250, 264, 265, 387, 397, 412 Zemljič, Petra 291 Zlobec, Marjan 380 Zlodej, Lea 433 Zupan, Marjan 45 Zupan, Olga 94 Zupanc, Andrej 131 Zupančič, Barbara 117, 166 Zupan-Hajna, Nadja 145 Žalar, Andrej 134, 383 Žargi, Štefan 190, 410 Žerjal, Emil 364 Žigman, Franc 56, 58 Žontar, Majda 110, 181 Župančič, Oton 87

4.1 IMENSKO KAZALO KORPORACIJ Gasilsko društvo (Kropa) 34 Joža Bertonceljs Schmiedetage (2001 ; Kropa) glej Kovaški dnevi Jožeta Bertonclja (2001 ; Kropa) Kovaški dnevi Jožeta Bertonclja (2001 ; Kropa) 53 Kovaški šmaren (2003 ; Kropa) 60 Plamen, tovarna vijakov (Kropa) glej Tovarna vijakov Plamen (Kropa) Prostovoljno gasilsko društvo (Kamna gorica) 371 Tovarna vijakov Plamen (Kropa) 10, 11 Smučarski tek patrulj v spomin narodnega heroja Staneta Žagarja (4 ; 1984 ; Dobrava pri Kropi) 23 Smučarski tek patrulj v spomin narodnega heroja Staneta Žagarja (5 ; 1985 ; Dobrava pri Kropi) 26 Smučarski tek patrulj v spomin narodnega heroja Staneta Žagarja (6 ; 1987 ; Dobrava pri Kropi) 27 Umetno kovinska obrt (Kropa) 13 Vokalna skupina Echo 422, 423 Zavod Matevža Langusa (Kamna Gorica) 361

5.0 NASLOVNO KAZALO „Nehavanje“ 55 »Barčice« in »gregorčki » v pozdrav pomladi 409 »Kaj bom hodil v Ameriko, ko pa še Krope ne poznam« 179 »Od štirih do ene, do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh« 186 “Pogumni Leonida, sin slovenske Šparte” 396 »Rado se zgodi, da gredo noge po svoje« 329 100 let gasilskega društva Kropa 34 25 let zavoda Matevža Langusa Kamna gorica 361 50 let Kovaškega muzeja 303 50 let Kovaškega muzeja v Kropi 304, 305 At Karlovc gori? 43 Ali za Plamen res ni druge rešitve kot stečaj? 187 Analiza in dograditev sistema osnov in meril za vrednotenje dela in delitve sredstev za OD v SŽ Tovarni vijakov „Plamen“ Kropa 425 Analiza razvojnih možnosti in dologoročne usmeritve v „Tovarni vijakov Plamen Kropa“ 429 Analiza uspešnosti poslovanja podjetja „UKO“ Kropa v letih 1992 in 1993 430 Anton Dermota 28, 103, 106, 129, 139

145

Anton Dermota (4.6.1910—22.6.1989) 288 Barčice – star kroparski običaj na Gregorjevo 130 Bertoncljevina 289 Bili smo napadeni, branili pa se nismo! 188 Bo Plamen zagorel ali ugasnil? 133 Bogata kroparska dediščina 290 Bolj ta stare sorte človek 398 Božična noč kovaških Kroparjev 214 Cvetkova fužina – sekirarica 402 Častni senator dr. Dušan Petrač 291 Čigar je zemlja, tega je ruda, ali Komu je pripadalo bogastvo Hada 313 Dajte športnikom več športnih naprav! 79 Dan, ko so veselo »pogrk´kval« 236 Današnje praznovanje Gregorjevega 131 Danes po vseh krajih zemlje nekah nov´ga se godi 140 Dediščina kroparskega rudarjenja 315 Delavci preprečili lastniku podjetja, da bi odpeljal del strojev drugam 215 Delavci preprečili odvoz strojev 216 Delniška družba in delavska zadruga 119 Deponijski plin na področju opuščene gramoznice ob cesti Radovljica—Kamna Gorica 364 Desetletje poezije v lesu 237 Devet sonc za veliko srečo 314 Dežela in Dobrave med Jelovico in Karavankami 263, 268 Diafilma o zlatih kroparskih časih 340 Distribucija CaCO3 v ležišču tehničnega gradbenega kamna Velika Pirešica 365 Do zadnjega diha 32 Dober dan, slovenščina, 13.5.2000 glej Kroparski vzdevki Domača hišna imena in vzdevki v Kropi 238 Domača hišna imena v Kropi 142 Dr. Joža Lovrenčič o Kropi 120 Dr. Lovro Toman 356, 357, 358 Drugačnost, ki bo potrebovala čas 134 Duša le pojdi z mano, z menoj na božjo pot 239 Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem 12 Eine historische Schmiedesiedlung in Kropa (Jugoslawien) 8 Elaborat o klasifikaciji, kategorizaciji in izračunu zalog tehničnega gradbenega kamna – dolomita in keratofirja v kamnolomu Kamna Gorica s stanjem 31. 12. 1988 368 En kovač ograje kuje – v Kropi 248 Eva Gašperšič 35, 38 Exploring dialectal terminology at the time of globalization glej Raziskovanje narečne terminologije v času globalizacije Ferdinandejski rudarski red za fužine pod Jelovico 84 Filip Legat – žlahtni starosta kroparskih žebljarjev 269 Fonološki opis govora Krope (SLA 202) 189 Fužinarstvo 57 Fužinska in občinska uprava 102 Fužinski, cajnarski in vigenjski mehovi in pihala 143 Fužinsko kladivo 121 Fužinsko tovorništvo (Mitnica v Bači 1536) 109 Geografija doline Lipnice in sosednjih dobrav na desnem bregu Save 144, 424 Geografija Krope 434 Geografska oznaka KS Kropa 432 Geokemične značilnosti keratofirsko—spilitne asociacije 362 Geologija Lipniške doline z geološkim krožkom Bobovec 316 Geološka podoba Lipniške doline 145 Geološko geotehnično mnenje o pogojih izdelave dostopnih poti do stanovanjskih hiš v Kropi št. 16 in 19 ter št. 25 44 Geschichte des Eisens. In Krain, Görz udn Istrien 2 Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora Krope na Gorenjskem 431 Glasoslovne značilnosti govora Krope na Gorenjskem 178 Gorenjska industrija od manufaktur do danes 33 Gorenjska A–Ž 36 Gorenjski kraji in ljudje 403 Gorenjsko železarstvo v 14. in 15. stoletju 82

146

Govori in govorci Lipniške doline in Dobrav 249 Govorica jih izdaja 52, 317 Gozd in Kropa 146 Gozdnogospodarska karta 1990—1999 353 Gregorčki v pozdrav pomladi 190 Hišna imena v Kropi 270 Hotel sem videti, kaj je na drugi strani hriba 240 Igra svetlobnega škrata je postala kroparska žaloigra 162, 217 In rodila se je pesem... 363 Ivan Varl 367 Iz kroparske umetnokovaške terminologije 271 Iz Krope do zvezd 141 Iz prve roke: Luna smrdi! 241 Iz ročne obdelave materialnega poslovanja v Tovarni vijakov „Plamen“ Kropa na računalniško obdelavo 426 Iz vigenjca in fužine v tovarno 91 Iz zgodovine hiše v Kropi 74, 104 Iz zgodovine kranjskih trgov 124 Iz zgodovine osnovne šole v Kamni Gorici, na Dobravi, na Ovsišah 366 Iz zgodovine osnovne šole v Kropi 29 Iz žebljarske manufakturre v vijačno industrijo 147 Izguba večja od načrtovane, ker niso razrešili presežkov delavcev 148 Izobraževanje kovačev v UKO Kropa 437 Izpod vreč 371 Izvirna oblika, kakovost in lepota češnjevega lesa 125 Janez Krstnik Potočnik (1749—1834) 94 Jelovica 77 18 Jeloviška dediščina 318 Jezikovne in imenske značilnosti okrog Krope in v dolini Lipnice 149 Joža Bertoncelj, Kroparske zgodbe 100 Jože Gašperšič 31, 93 Jože Gašperšič ali zadružništvo kot alternativa delničarstvu 112 Jubilej duhovnika Valentina Tomana 417 Kaj in kako delamo, kaj načrtujemo v Kovaškem muzeju 292 Kako dolgo bo Kropa še otok pozabe? 126 Kako je bila ukinjena Kovinarska zadruga Plamen v Kropi 150 Kako rešiti osiješko letovišče 293 Kalcit iz Peči pri Kropi 319 Kamilo Legat 40, 151 Kamna Gorica 375, 376, 378, 384, 391 Kamna gorica in Bled 379 Kamna Gorica je praznovala svoj prvi krajevni praznik 414 Kamna Gorica na nakovalu časa 369 Kamni Gorici so rekli kar male Male Benetke 399 Kamnine in fosili (radiolariji) iz kamnoloma Kamna Gorica 320 Katalog izdelkov 13, 20 Kladivo jim v roki pleše, pesmi poje, iskre kreše 101 Klicar nove Evrope 341 Knjiga o govoru Krope u Sloveniji 294 Kolednice iz krope in kamne gorice 30 Konec tedna že osmi kovaški šmaren 342 Kovanje umetnosti – umetnost kovanja 53 Kovanje umetnosti in umetnost kovanja glej Kovanje umetnosti – umetnost kovanja Kovanje umetnosti, umetnost kovanja glej Kovanje umetnosti – umetnost kovanja Kovaški muzej 273 Kovaški muzej v Kropi 16, 21, 22, 75 Kovaški muzej v Kropi, prvi tehniški muzej na slovenskem 295 Kovaški muzej, muzej, vreden ogleda 296 Kovaški praznik Kroparjev 321 Kovaški šmaren 343 Kovaški šmaren bil je živ 344 Kovaški šmaren, Kropa, 4. in 5. julij 2003 60 Kovinarska šola v Kropi 272 Kratek zapis o arheoloških izkopavanjih na Pustem gradu (Waldenberg) nad Zgornjo Lipnico 154 Križem Slovenije 66

Kronika Plamena 4 Kronika Plamena 1894—1940 glej Kronika Plamena Kropa 6, 46, 72, 97, 99, 152, 153, 180, 191, 193 Kropa – kraj s tradicijo 192 Kropa ima kulturno turistični vodnik 250 Kropa in Kamna Gorica 3 Kropa je dolina solz in revežev 218 Kropa srce umetnega kovaštva 345 Kropa v fotografskem objektivu 135 Kropa v prvih dveh desetletjih XX. stoletja 435 Kropa z okolico glej Kropa z okolico skozi objektiv fotografskega društva Radovljica Kropa z okolico skozi objektiv fotografskega društva Radovljica 37 Kroparji 87 Kroparji bi radi ohranili svoje umetno kovaštvo 219 Kroparji imajo nov letni bazen 297 Kroparji na ptičji ohceti 155 Kroparji so kostume odlično oživili 242 Kroparska kronika NOB 24 Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja 41 Kroparske jaslice na poštnih znamkah 194 Kroparske zgodbe 15, 54, 322 Kroparske zgodbe Joža Bertonclja 274 Kroparski govor med drugimi gorenjskimi govori 195 Kroparski Plamen ne bo ugasnil 136 Kroparski Plamen ugasnil 196 Kroparski Plamen ugaša v plamenu izgube 197 Kroparski priimki od 15. do začetka 20. stoletja 220 Kroparski ptičarji 198 Kroparski urarji in njihove ure v 19. stoletju 156 Kroparski vedež inženir Janez Šmitek 298 Kroparski vzdevki 48, 251 Kroparski zbornik 39, 181 Kroparski žebljarji 127 Kroparskim kovačem je vroče 243 Kulturna dediščina Krope v turističnem produktu „Vsak je sam svoje sreče kovač“ 438 Kupnino plačali v nekaj dneh 221 Le kdo bi razumel te Kroparje 49 Leški vijaki v Plamenu 157 Lipniška dolina v 16. stoletju 158 Liza Hribar v Kropi 61 Ljubljančani se otepajo Kroparjev 199 Loški žeblji in žebljarji 80 Lotričevi iz Kamne Gorice so mormoni 394 Lovski spomini 359 Marcus Antonius Kappus 404 Marcus Antonius Kappus: the first Slovenia—born poet in America 384 Marjan Gašperšič, Opus Eurotrade 200 Matevž Langus 386 Mazolli 182 Med talesenimi je bil tudi Jure Košir 252 Metamorfoza železa 201 Mi, kar nas je kovačev ... 96 Mi smo pa – od tu doma 351 Mikrotopinimi v Kropi in bližnji okolici 42, 221 Mineralne surovine za gradbeništvo v Lipniški dolini 323 Monografija o Ivanu Varlu 380 Monografija o znamenitem Slovencu 107 Muzeji radovljiške občine – Kovaški muzej Kropa 244 Na bajerju se je gugalo več kot osemdeset svetlečih barčic 253 Na ruševinah starega zgradili nov dom 410 Nagrajena črnilnik in svečnik 254 Najlepše je bilo ob cerkvenih praznikih 411 Najprej bodo poplačani delavci in banka 223 Narečno besedje v Kroparskih zgodbah 276 Narečno kovaško strokovno besedje in Slovenski lingvistični atlas 324 Nastanek in delo Kovaškega muzeja v Kropi 83

Naš plamen kulture 17 Naša orlovska organizacija (II. del) 374 Naša zadružna organizacija (1. del) 67 Naša zadružna organizacija (2. del) 68 Naši kraji in ljudje glej Eva Gašperšič Naši misionarji 360 Nekatere glasoslovne značilnosti govora Krope na Gorenjskem 245 Nemci »prižgali« Novi Plamen 224 Neodgovorno »reševanje« Plamena 202 Nov dom v Kamni Gorici 412 Novo železarjenje v Fužinah pod Jelovico v XIX. stoletju in njegov konec 92 Novost ima že kar trden korak 203 O Jelovškem rudarstvu 85 O jezikovnem urejanju Kroparskih zgodb 277 O nekdanjem žebljarstvu na bivšem Kranjskem 86 O oglarstvu na Jelovici 95 O ptičjem lovu in ptičarstvu po kroparsko 278 O tehniki in opremi nekdanjih rudarjev na Jelovici 88 O zemlejpisnih imenih Krope, Lipnice, Kamne Gorice in Dobrav 325 Ob 70—letnici ustanovitve podjetja 10 Ob sedemdesetletnici Rudija Finžgarja, junaka Planice 113 Občina večinska lastnica Klinarjeve hiše 299 Občina zaračunava, cestno podjetje se pritožuje 387 Obisk frankfurtskega geologa Fridericha Rinkelina v Kropi in okolici poleti 1888 326 Obnova fasade na Pibrovčovi oz. Petračevi hiši, Kropa št. 13 300 Od galvanske opreme preko kletk za živali do ekologije 204 Od krajevnega govora h knjižnemu jeziku v literarnem delu 255, 279 Od štirih do ene, od štirih do ene… 183 Odšel je dr. Vinko Rozman... 418 Ohranjanje tehniške kulturne dediščine 301 Ohranjanje železarske sledi 302 Okoli Krope 256 Onemitev in oslabitev samoglasnikov v koprskem govoru 184 Opis železarske Krope 122 Organizacija vzdrževalnih del v UKO d.o.o. Kropa 436 Osnovna šola v Lipniški dolini po drugi svetovni vojni 159 Otroške igre v stari Kropi 98 Otroštvo kovaških otrok v Kamni gorici med obema svetovnima vojnama 432 Panoramska cesta okrog Jelovice 257 Pesnica Kristina Šuler dobila zatočišče v Slovenskih goricah 246 PGD, PZI sanacije plazu Dražgoše na regionalni cesti R3—635/ 1122 Lipica—Kropa—Rudno v km 11.450 56 PID sanacije dveh usadov Jamnik na regionalni cesti R3 – 635 Lipica—Kropa—Rudno, odsek 1122 od km 5,000 do km 7,500 58 Pisma Josipine Urbančič in Lovra Tomana ob veliki noči 395 Pismo profesorja Necker-Saussurja Alexandru Brongniartu o železovih rudnikih na Kranjskem 327 Pismo profesorja Necker-Saussaura o železovih rudnikih na Kranjskem Alexandru Brongniartu 306 Plače morebiti v sredo 205 Plamen 11, 347 Plamen bo najprej poplačal banko 225 Plamen izgublja zadnje kupce 206 Plamen vse bolj plamti 185 Plamenovci ne bodo postali Ljubljančani 207 Plamenovi upniki terjajo poplačilo 226 Po ljudeh gor in po ljudeh dol 208 Poženi Helena, poženi... 328 Podajmo si roko in pesem 62 Podrobno o Lipniški dolini z Dobravami in Kropo 160 Pol stoletja Kovaškega muzeja 307 Pomemben del kulturne dediščine se hrani v muzejih 161 Poročilo o dejavnosti Muzejev radovljiške občine 114 Poročilo o delu Kovaškega muzeja v Kropi v letu 1997 227 Poročilo o delu Kovaškega muzeja v letu 1989 115

147

Poročilo o delu Kovaškega muzeja v letu 2001 309 Posebno priznanje domu Matevža Langusa 415 Poslanci prvega kranjskega deželnega zbora po padcu absolutizma petdesetih let 373 Poslovanje z dobičkom 280 Prebujanje iz kovaškega sna 228 Preč je zdaj to staro leto 128 Preč je zdej to staro leto 354 Preč je zdej to staro leto Kroparjev in Kamnogoričanov 132 Predlog prenove vodenja projektov v UKO Kropa d.o.o. 439 Predstavitev Krope in kovaštva 281 Predstavitev mlade raziskovalke Jožice Škofic 50 Prispevki za zgodovino Krope 105 Priznanja za občinski praznik 413 Priznanje ambasadorju 419 Priznanje svečniku in črnilniku iz Krope 258 Programiranje in organizacija varstva delavcev pri delu v delovni organizaciji Slovenske Železarne—Tovarna vijakov “Plamen” Kropa, na podlagi analize dela in dejavnikov delovnega okolja ter pokazateljev o bolezni in poškodbah delavcev 428 Prostora za deset dvoran, ne premorejo pa niti ene 397 Prostovoljno gasilsko društvo Kamna Gorica 370 Proučitev sistemov vzdrževanja delovnih priprav v Tovarni vijakov „Plamen“ Kropa 427 PZI sanacije dveh usadov Jamnik na regionalni cesti R3 – 635 Lipica–Kropa–Rudno, odsek 1122, od km 5,000 do km 7,500 51 Radiše – Kropa, 1963–2003 glej Podajmo si roko in pesem Radovljica praznuje 229, 405 Rastlinski in živalski svet Lipniške doline in njene ekološke značilnosti 162 Ravnatelj Joža Gašperšič 73 Raziskovanje narečne terminologije v času globalizacije 330 Razstava »Iz zgodovine osnovne šole v Kropi« 116 Razstava iz zgodovine osnovne šole v Kropi 110 Razstava likovnih samorastnikov ustvarjalcev v kovini 59, 63 Razvili so prapor 383 Retrospektivni razstavi slik Ivana Varla 381 Riglerjeve Akcentske variante in naglasne različice v moški sklanjatvi kroparskega govora 331 Rod Prešernov živi v številnih kranjih, seveda tudi v Kropi 137 Rodoslovje in demografija 163 Rokodelstvo da izdelku dušo 282 Rpečnekova vučca 45 Rudarsko poklicno znamenje »kladivo in klin« 89 Rudi Finžgar 165 Rudne jame in rudarski rovi Jelovice 332 Rudniki nekoč življenje, danes zgodovina 333 Samo ven ga pelji, hudiča, če ne, ne bom več vstal 283 Sanke, smuči, kozolci in gobelini 230 Schmieden der Kunst und Kunst des Schmiedens glej Kovanje umetnosti – umetnost kovanja Seznam narečnih besed v Kroparskih zgodbah 284 Slavimo čudež ta 422, 423 Slikar Matevž Langus na Loškem 377 Slikar Peter Žmitek 166 Slikar Peter Žmitek življenje in delo 117 Slikarja Carlo Cignani in Matevž Langus 388 Slike iz zgodovine slovenske obrti in industrije 71 Slovarček narečnih izrazov/lokalizmov iz Kamne Gorice 407 Slovenci pri osvajanju vesolja 167 Slovenec, ki živi med Kropo in vesoljem 346 Slovenians in the USA 406 Slovenke in slovensko slovstvo 70 Slovenska peč, najstarejši tehniški spomenik 259 Slovenska peč v Dnu nad Kropo 7 Slovenski fizik v Pasadeni 260 Slovesnost prenosa čudodelne podobe in blagoslovitve velikega oltarja matere božje v Kropi in pridiga o čaščenju in ljubezni... 14 Smučarski tek patrol 23, 26, 27 Smučarski tek patrol v spomin n.h. Staneta Žagarja glej Smučarski

148

tek patrol Smučarski tek patrol v spomin narodnega heroja Staneta Žagarja glej Smučarski tek patrol Smučarski tek patrul glej Smučarski tek patrol Smučarski tek patrulj v spomin n.h. Staneta Žagarja glej Smučarski tek patrol Smučarski tek patrulj v spomin narodnega heroja Staneta Žagarja glej Smučarski tek patrol Socialne razmere našega delavstva v Kropi, Kamni gorici in Železnikih proti koncu XIX. stoletja 5, 76 Spomeniki cerkvene arhitekture 168 Spomin na Joža Bertonclja 308 Spomin na Joža Gašperšiča 111 Spomini na stari slovenski domači obrt 69 Spomini na vigenjc 389 Spomin na zlato mašo in slovesno obhajanje godu visokočastitega Jerneja Uršiča, fajmoštra v Kamni gorici itd., 24. velikega srpana 1859 355 Spominska plošča slikarju Varlu 400 Stanovanjske razmere in notranja oprema stanovanj v Kropi od tradicije k sodobnosti 169 Stavka v kroparskem Kovaču, pred stavko tudi Plamen 209 Stečaj Plamena spravil v težave tudi druga podjetja 210 Stečaj, prodaja ali kaj tretjega 211 Stroj, ki je pokopal Plamen, po šestih letih le pognali 231 Sveti Gregor »luč v vodo vrže« 171 Svetloba in globoko doživetje 401 Sto let Plamena 1894 – 1994 170 Študijski krožek Kroparsko umetno kovaštvo 285 Ta leseni smučarji 310 Talesen so spet naredl´ goland 312 Tausendundein Abend 19 Tisoč in en večer 25 Toliko je dala, a odšla je praznih rok 232 Toman Lovro 408 Toman, Lovro 392 Tovornjaki načenjajo živce 416 Trg v Kropi 77 Tudi Vladimir Kappus pl. Pichelstein je bil ubit v XIII. bataljonu 393 Ugaša še zadnji delujoči del Plamena 233 UKO Kropa je lani posloval z dobičkom 261 UKO Kropa ostaja kroparski 334 UKO Kropa uspešno skozi minulo leto 262 Umetniška pot Antona Dermote 108 Umetno kovaštvo je doma v Kropi Umetno kovaštvo v Kropi (1901–1991) 286 Umetnost kovanja 352 Uprava Radovljiškega območja 172 Utrip nekdanjih časov v okolju starodavne Krope 264 V Jelplastu prejeli šele julijsko plačo 382 V Kropi razstava Lize Hribar 335 V Kropi so spustili luči v vodo 336 V Kropo in na višine nad njo 337 V spomin zadnjim rudarjem na Jelovici 90 V UKO Kropa iščejo dokapitalizatorja 234 Valentin Oblak 247 Več turizma in razvoj kmetijstva 265 Veliki šmaren v Kamni Gorici Vigenc Vice 138, 212 Vigenjc 9, 81, 348 Vigenjško besedje v kroparskem govoru 235 Vinko Rozman (1938–2003) 420 Visoko priznanje slovenskemu fiziku pri NASA dr. Petraču 118 Vode 1996 340 Vodniki Tehniškega muzeja Slovenije 78 Vpliv industrializacije na življenje delavske skupnosti v Kropi (1890–1940) 424 Z barčico na ptičjo ohcet 173 Začetki slovenskega političnega življenja in Lovro Toman 390 Zadrugar 349

Zakaj je nastala Kropa pod Jelovico? 213 Zamisel muzealcev 266 Zbornik za preteklost in certifikat za prihodnost 174 Zemeljska bogastva Lipniške doline 64 Zemljepisna lastna imena na Dobravah med dolinama Lipnice in Save 338 Zgodba Josipine Turnograjske in Lovra Tomana 421 Zgodovina kamnogoriške fare 372 Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica 1 Znamenite osebnosti iz Begunj in okolice 175 Že več kot dve desetletji v vesoljskem programu ZDA 176 Železno skulpturo kuje kovač iz Krope 177 Železo in ogenj za praznovanje 339 Žlaki peresa 65 Žmitek, Peter 287 Žmitek (Šmitek) Peter 123 Župnija Kropa 267

6.0 PREDMETNO KAZALO apnenec 320 arheologija 154 arheološka najdišča 154 arhitekti 237 astronavtika 141 Auersperg, Anton 373 Avžlak 365 bajerji 253 balos 121 barčice 336, 409 Basaj, Jože bazeni 297 Begunje 114, 175, 268 Bertoncelj, Joža 283, 289, 308 besedišče 52, 431 biografije 19, 25, 28, 31, 50, 70, 94, 108, 118, 123, 141, 165, 166, 232, 240, 246, 287, 314, 356, 367, 385, 386, 390, 396, 398, 411, 417 Bistrica 416 blagoslov oltarja Bled 1 Bleiweis, J. 373 Blejski otok 239 Bloke 310 Bogožalec, Toni: Nehavanje 281 Bohinj 114 božič 214 božje poti 152, 193, 239 Brezje 239, 268 cerkve 1, 168, 193, 239 cerkvena arhitektura 168 certifikati 174 ceste 257 cestni promet 416 Cestno podjetje Kranj 387 Cignani, Carlo 388 Codeli, Anton 373 Crngrob 239 Crpov 265 Cvetkova fužina 402 Češnjica 168 čistilne naprave 204 črnilniki 254 dajatve 158 delavske zadruge 91 delavstvo 5, 76, 183 delovna sredstva 436 delovno okolje 428 denacionalizacija 133

deponijski plin 364 Dermota, Anton 19, 25, 28, 103, 106, 107, 108, 129, 139, 288 diafilmi 340 dialektologija 52, 317, 322, 431 diskografije 28 Dno nad Kropo 259 Dobrave 249, 366 dokumentarni filmi 340 dolomit 320, 365, 368 Dom Matevža Langusa 361 domača obrt 127 domovi 361, 410 dostopne poti 44 Dražgoše 257 društva 217, 397 Društvo za varilno tehniko Ljubljana 312 družine 41, 314 duhovniki 355, 417 duševno prizadeti 361 ekonomska zgodovina 33 ekonomski učinek 427 etimologija 149 etnografija 98, 99, 140, 155, 171, 369 etnologija 96, 155, 198, 214, 227, 244, 274, 278, 309, 328, 343, 344, 424 etnološki spomeniki 97 faktografija 427 fevdalna posestva 158 Finžgar, Rudi 113, 164, 165 fizika 141 fonetika 52, 317, 331 fonologija 189 fosili 64, 320 fotografija 135 fotografski motivi 37 fužinarska oblačila 242 fužinarstvo 4, 5, 57, 69, 71, 76, 91, 92, 121, 138, 143, 150, 170, 343, 344 fužine 57, 102, 109, 143 fužinska uprava 102 galerije 114 gasilska društva 34, 370, 383 Gašperšič, Egi 132 Gašperšič, Jože 31, 73, 93, 111, 112 Gašperšič, Marjan 125, 200, 237 genealogija 41 geografija 144, 263 geografija naselij 180, 434 geografija prebivalstva 180 geokemija 362 geologija 64, 145, 316, 326, 362, 365 geološko – geotehnične raziskave 44 glasoslovje 178, 184, 195, 245, 431 globalizacija 330 gozdarske karte 353 gozdarstvo 146 gradbeništvo 365 gradovi 154 gramoznica 364 grbi 175 gregorčki 171, 190, 409 Gregorjevo 171, 173, 186, 190, 336 heraldika 175 hiše 74, 104, 183, 389 hišna imena 142, 270 hišni posestniki 74 Homec pri Kamniku 239 Hribar, Liza 61, 335 hrup 416 Idrija 71

149

imenoslovje 121, 149, 220, 222, 238, 270 industrija 33 industrijski izdelki 33 industrijsko oblikovanje 125 investicije 419 izleti 256, 337 izobraževanje 437 izseljenstvo 404, 406 Jamnik 168, 257 Janez Šmitek jaslice 61, 194 javna uprava 171 javne zgradbe 293 Jelovica 92, 95, 257 Jelplast 382 Jesenice 1 jezikoslovje 43, 47, 48, 50, 178, 189, 195, 220, 222, 235, 238, 245, 249, 251, 255, 270, 271, 278, 279, 324, 407 jubileji 303, 305, 307 kadri 429 kakovost 174 kalcit 319 Kamna Gorica 3, 4, 5, 71, 76, 92, 128, 131, 132, 140, 158, 168, 171, 190, 265, 320, 336, 354, 355, 361, 366 kamnine 64, 320 kamnogoriška fara 372 kamnolom Kamna Gorica 368 kamnolomi 320, 387, 416 kapelice 168, 341 Kappus pl. Pichelstein 360, 393, 397 Kappus, Marcus Antonius 404 Kapusova graščina 397 karbonatne karmnine 320 katalogi 13, 20 kategorizacija 368 katoliška društva 374 Kinkelin, Georg Friendrich 326 kipi 177 Kiš, Ljiljana kladiva 121 Klinarjeva hiša 299 klomatologija 263 Klub talesenih Kropa 329 kmečke hiše 300 kmetijstvo 265 kolednice 132, 140 koledniki 128, 132, 140, 328, 329, 354 Kolnica 9 komunalni odpadki 364 Kordež, Albin 230 Kordež, Malči 230 korenspondenca 327, 395 kostumi 242 Kovač 209, 437 kovači 243, 269, 283, 289 kovačije 402 kovačnica 212 kovane mreže 53 Kovanje umetnosti in umetnost kovanja 281 kovaška oblačila 242 kovaška obrt 4, 150, 170 Kovaški dnevi Joža Bertonclja 53 kovaški izdelki 280 kovaški muzej 16, 21, 22, 61, 64, 75, 83, 115, 161, 186, 227, 244, 290, 292, 295, 296, 298, 301, 303, 304, 305, 307, 312, 333, 335, 340 Kovaški šmaren 203, 228, 236, 264, 321, 333, 339, 342, 343, 344, 345 kovaštvo 9, 16, 21, 69, 71, 96, 183, 235, 248, 271, 274, 283, 285, 289, 309, 321, 324, 337, 339, 343, 344, 345 Kovinarska šola 272

150

Kovinarska zadruga Plamen 340 krajepisi 3, 124, 268, 369 krajevne skupnosti 217, 397, 419 krajevni prazniki 192, 414, 415, 419 krajinarstvo 151 Kranj 208 Kranjska reber 362 kranjski deželni zbor 373 kristalografija 319 kronika 24, 247 Kroparica 155 Kroparska kovaška delavnica 281 kroparske družine 208 kroparski govor 43, 47, 48, 49, 50, 178, 184, 195, 245, 251, 255, 276, 277, 279, 284, 317, 325, 331, 338, 431 kroparski zbornik 39, 160, 174, 181 Kržišnik, Adam 201 kultura 203 kulturna dediščina 126, 138, 438 kulturna zgodovina 438 kulturne prireditve 60 kulturni domovi 412 Kulturno društvo (Kropa — 1963—2003) 62 kulturno turistični vodnik 250, 266 Kunej, Marjan 399 Kunej, Marjan: Kamna Gorica skozi čas 399 Lancovo 168 Langus, Matevž (1792—1855) 361, 377, 386, 388 Langusovi dnevi 414, 415 lastna imena 325, 338 lastništvo 298 Legat, Filip 269 Legat, Kamilo (1935—1995), slovenski slikar 40, 151 Lesce 157, 268 letovišča 293 likovna umetnost 312 Lipnica 154, 159, 416 Lipniška dolina 144, 145, 149, 158, 162, 249, 316 Lipniški grad 154 Ljubljana 199 ljudska arhitekturra 138, 300 ljudske pesmi 128, 140, 354 ljudski običaji 60, 130131, 155, 171, 253, 369 lokalna samouprava 134 loško ozemlje 377 Lotrič, Bine 394 lov 198, 278 Lovrenčič Joža 120 Luč v vodo 190 materialno poslovanje 426 Mazolli 182 Mediževec 314 mednarodno kulturno sodelovanje 62 Medvešek, Janez mehovi 143 Mengeš metalurgija 143 mezozoik 362 mikrotoponimi 43 mikrotoponimija 42, 222, 238, 279 mineralne surovine 365 mineralogija 319 montaža 436 mormoni 394 mormonska vera 394 muzeji 16, 21, 22, 75, 83, 114, 161, 186, 227, 244, 290, 295, 296, 301, 304, 307 muzejske zbirke 16, 21 muzeologija 309 nabava 429

naglaševanje 322 nagrade 254, 275, 419 naravna dediščina narečja 43, 47, 48, 49, 52, 54, 149, 178, 184, 189, 195, 235, 245, 249, 251, 255, 271, 276, 278, 279, 284, 294, 317, 324, 322, 407, 431 narečna terminologija 330 NOB 24 Novi Plamen 217, 224, 225, 231 občina Radovljica 297, 298 občine 134, 412 občinska priznanja 275, 413 občinska uprava 102 občinski prazniki 410, 412 običaji 190, 214, 310 Oblak, Valentin 32, 247 obletnice 312 oblikoslovje 431 oblikovalci 237 obnove 300 obratna sredstva obrti 96, 286, 309 ocene in poročila 100, 116, 128, 242, 281, 294, 335, 399 oglarstvo 95 onemitev 184 onomastika 42, 121, 142, 149 operni pevci 28, 288 orli 374 orlovska organizacija 374 osebni dohodek 425 osnovna šola 29, 116, 131, 159, 366 Otoče 168 otroške igre 98 otroštvo 433 Ovsiše 168, 366 Peči pri Kropi 319 Petrač, Dušan (28.I.1932 —), fizik 118, 141, 167, 176, 240, 241, 260, 291, 346 Petračeva hiša 300 pevci 19, 25, 28, 288 pevski zbor KUD Stane Žagar Kropa 275 pevski zbori 62 Pibrovčeva hiša 2, 300 plakete 275 Plamen 4, 10, 11, 39, 133, 136, 148, 150, 157, 170, 174, 181, 185, 187, 188, 196, 197, 199, 202, 205, 206, 207, 209, 210, 211, 215, 216, 217, 218, 221, 223, 224, 225, 226, 233 plavž 69, 92, 259 plaz Dražgoše 56 podjetja 133, 136, 148, 157, 185, 187, 196, 197, 199, 202, 204, 205, 206, 207, 209, 210, 211, 215, 216, 218, 219, 221, 223, 224, 225, 226, 231, 233, 234, 258, 261, 262, 280, 282, 334, 382 podjetniki 204 podnebje 263 pohištva 200 pokal kolednik 252, 311, 329 pokal svinjska glava 311 poklicne šole 272 politično nasilje 32 politično življenje 390 politika 390 poročila 227, 244, 309, 317, 335 Potočnik, Frančiška 208 Potočnik, Janez Krstnik 94 prazniki 228, 321, 339 prebivalci 74, 183, 188, 217 predstavitev knjige 322 predstavitve 281 prenova 297 Preval Drnulk 365 priimki 41, 220

priložnostne poštne znamke 194 Primskovo 239 pripovedke 15, 100, 322 prireditve 190, 192, 203, 228, 236, 252, 264, 268, 311, 321, 328, 333, 336, 339, 342, 343, 344, 408, 412, 414 priznanja 413, 415, 419 prodornine 320 programiranje 428 projekt 439 projektni management 439 Prostovoljno gasilsko društvo Kamna Gorica Prva zadruga za žebljarsko obrt in druge izdelke iz železa v Kropi 4 ptice 278 Pusti grad 154 Radovljica 1, 172, 203, 244, 263, 265, 268, 275 Rajgelj, Anton 204 rastlinstvo 162 raziskovalne naloge 57 raziskovanje vesolja 167 razstave 59, 61, 63, 116, 135, 200, 201, 237, 304, 312, 333, 335, 345, 381 razstavni katalogi 31, 33, 37, 40, 61, 366 Rdeči križ Osijek 293 regionalna geografija 180, 424, 434 restavratorstvo 340 Rezkar 233 rodbina Kapus 360, 393 rodoslovje 163, 182, 208 rodovniki 41 romanja 152, 193,239 Romi 293 Rozman, Vinko (1938—2003) 418, 420 Rubico 334 rudarstvo 64, 84, 85, 88, 89, 90, 306, 315, 326, 327, 332 samoglasniki 184 sanacija 51, 56, 58 Schulze, Herman sejmi 343 Sekcija umetnostnih varilcev, kovačev in livarjev 312 sekirarice 402 seznami plošč 19 Sinobad, Jure sistem 425 skladiščenje 426 skrilavci 362 slamnikarska zadruga slikarji 94, 123, 151, 287, 335, 377, 400 slovarji 276 slovenščina 42, 43, 47, 48, 49, 50, 52, 54, 142, 149, 178, 184, 189, 195, 222, 235, 238, 245, 249, 251, 255, 270, 271, 276, 277, 278, 279, 284, 294, 317, 324, 325, 331, 338, 407 slovenska glasba 31 slovenska književnost 70, 276, 277, 284, 322 slovenska literarna zgodovina 120 slovenske drame 242 Slovenske železarne 157 slovenski duhovniki 32 slovenski misionarji 404, 406 slovensko slikarstvo 166, 367, 377, 381 slovensko slikarstvo 40, 386 slovstvena folklora 100, 322 smučanje 311, 328, 329 smučanje po starem 252 smučarski skakalci 164 smučarski tek 23, 26, 27 socialna zgodovina 5, 76, 433 socialne razmere 183 spomeniki 177 spomini 19, 25 spomini 32

151

spominske plošče 400, 401 Srednja Dobrava 168 stanovanja 169 stanovanjska arhitektura 74, 104 stanovanjske razmere 74, 104, 169 stanovanjske zgradbe 74, 104 stanovanjski najemniki 74 stanovanjsko gospodarstvo 104 stare obrti 69 starosvetno smučanje 245, 310 statistični pregledi 296 stavbe 397 stečaji 197, 221 strategija 429 stratigrafija 145, 362 svečniki 53, 254 Škofic, Jožica 50 Škofic, Jožica: Govorica jih izdaja 281 Škofja Loka 377 Šlolar, Valentin 66 Šmitek, Janez 137, 179, 298 šolstvo 159, 272 Šparovec, Valentin 398 šport 79 športne prireditve 79 Šuler, Kristina 232 tehniška dediščina 212, 259 tehniški muzeji 295 tekmovanja 23, 26, 27, 79, 328 telesno prizadeti 361 telovadna društva 374 terminologija 235, 271, 278, 324, 330 terminološki slovarji 330 tipizacija 426 Toman, Lovro 373, 390, 392, 395, 396, 408, 421 Toman, Miha 389 Toman, Valentin 417 Tomanova hiša 389 toponimi 42 toponimija 222, 238, 270 tovarne 33 Tovil 199 tovorništvo 109 tovornjaki 416 tradicija 310 trgi 77 triadne kamnine 362 Tržič 79, 171 turistični spominki 254, 258 turistični vodniki 256 Turistično društvo Lesce turizem 203, 265, 438 Turnograjska, Josipina 395, 421 Turnograjska, Josipina 70 udeleženci v projektu 439 UKO 219, 234, 242, 248, 254, 258, 261, 262, 280, 282, 334, 430 umetna obrt 53, 127, 343, 344, 345 umetniški kovači 283, 289 umetno kovaštvo 53, 65, 188, 201, 219, 283, 286, 289, 312, 437 umetnokovinska obrt 13, 20, 242, 262 umetnostni spomeniki 97 uporabna umetnost 53 urarstvo 156 Urbančič, Josipisna 395 urbarji 158 ure 156 urejanje podeželja 265 Uršič, Andrej 355 usad Jamnik 51, 58 uspešnost poslovanja 430

152

ustni viri 285 vabila 59, 63 Valentin Oblak varilci umetnostni 59, 63 Varl, Ivan 367, 380, 381, 400, 401 varstvo delavcev 428 varstvo spomenikov 402 Velesovo 239 Velika Pirešica 365 Venerina pot 203, 344 Veriga 157 Vest, Jožef 208 Vidergar, Leon vigenjci 9, 69, 81, 91, 138, 143, 212, 301 viri 285 vodniki 9, 46, 78 Vošnjak, Mihael vrednotenje dela 425 vulkanske kamnine 320, 362 vzajemna posojilnica vzdevki 47, 48, 251 vzdrževanje 427, 436 Waldenberg 154 zadruge 119, 150 zadružništvo 4, 112 Zavod Matevža Langusa 361 zbiratelji 230 zbirateljstvo 230 zborniki 32, 53, 65, 345 zeleni skrilavci 362 Zemeljska bogastva Lipniške doline 333 zemljepisna imena 325, 338 zemljiška gospostva 158 zgodbe 100, 274, 322 zgodovina 5, 30, 55, 57, 76, 124, 369, 372, 393, 435 zgodovina šolstva 110, 272 zgodovinski pregledi 4, 16, 21, 22, 34, 55, 119, 146, 150, 156, 159, 170, 172, 267, 272, 286, 340, 366, 370, 390 zgodovinski prikazi 116, 213 zgodovinski razvoj 82, 112 zgodovinski viri 285 zloženke 60 znamenite osebnosti 396 znamenitosti 268 znamenja 168 znanstveniki 167, 240, 346 zvonovi 1, 341 Žagar, Stane (1896–1942) 23, 26 Žbontar, Tončka 411 žebljarji 127, 198 žebljarska zadruga 67, 68, 91, 112 žebljarstvo 9, 86, 91, 150, 183, 188, 198, 337 žeblji 212 železarstvo 12, 55, 57, 82, 92, 119, 122, 183, 259, 302, 303, 305, 337, 340 Železniki 5, 9, 57, 71, 92, 171, 190, 257 železova ruda 306, 326, 327 življenje 188 Žmitek, Peter 117, 123, 166, 287 župnija 267 župnija Zlato polje 417 župnijske kronike 247

POVZETKI ZUSAMMENFASSUNGEN

153

Dr. Žarko Lazarević

Toni Bogožalec

Genossenschaftsmodell Kropa

Alles ruft schreckerfüllt: Krieg!

Der Beitrag behandelt die Entwicklung der Industriegenossenschaft in Kropa unter zwei Aspekten, die von bisherigen Darstellungen unberücksichtigt geblieben sind. Es geht um die Einordnung in das slowenische Genossenschaftswesen und um die Relativierung der Bilanzdaten für einen Vergleich des Geschäftserfolgs der Genossenschaft in den verschiedenen staatlich-politischen Gemeinschaften und den sich ändernden ökonomischen Verhältnissen bis zum Zweiten Weltkrieg. Die Industriegenossenschaft von Kropa stellte unter den slowenischen und jugoslawischen Genossenschaften ein einmaliges Beispiel des Herangehens an schwierigste Produktions- und Organisationsprozesse auch auf genossenschaftlicher Grundlage und gleichzeitig das Beispiel eines solidarischen kollektiven Unternehmertums dar, in dem der Gewinn eine zwar notwendige Kategorie, jedoch ohne Streben nach absoluter Gewinnmaximierung war. Kennzeichnend für die ersten Geschäftsjahre der Genossenschaft war ihre Einordnung in den Typus der sog. gemischten Genossenschaften. Das Charakteristikum dieses an den Theoretiker und Praktiker Schultze-Delitsch anknüpfenden Genossenschaftsmodells war seine Zwischenstellung zwischen klassischer Aktiengesellschaft und reiner Genossenschaftsform. In diesem Kontext gehört die Industriegenossenschaft von Kropa zum breiteren Aspekt der „Aristokraten“ und „Demokraten“ unter den slowenischen Genossenschaftlern, zum Aspekt der Verfechter des Genossenschaftsmodells nach Schultze-Delisch/Vošnjak bzw. Raiffeisen/Krek. Zu Beginn des 20. Jahrhunderts gingen die „gemischten“ Genossenschaften zu einem anderen Grundsatz über, zum Raiffeisen-Grundsatz der Gleichberechtigung der Mitgliedschaft. In Kropa geschah dies 1904, auf äußeren Druck hin, als die Genossenschaft aufgrund von Liquiditätsproblemen eine stabile Finanzierung über die zentrale slowenische katholische Genossenschaftsorganisation, den Genossenschaftsverband in Ljubljana, erreichte. Die relativistische Bewertung zweier Indikatoren, der Verschuldung und der Gesamtkapitalrentabilität der Industriegenossenschaft von Kropa, weist auf einen Kausalzusammenhang zwischen Rentabilität und Verschuldung und auf die Ereignisse im wirtschaftlichen Umfeld hin, in dem sie tätig war. Die Genossenschaft war im gesamten Zeitraum hoch verschuldet, die Rentabilität war bis zum Ende des Ersten Weltkriegs am höchsten und in der Zeit der Weltwirtschaftskrise am niedrigsten. Im Vergleich zu den Berechnungen der Gesamtkapitalrentabilität der slowenischen Banken im Jahr 1930 (Durchschnittswert 8,2 %) war die Rentabilität der Industriegenossenschaft von Kropa niedrig, sogar sehr niedrig (vom niedrigsten Wert von 0,3 % in den 30er Jahren bis zum höchsten Wert von 1,6 % in der Zeit bis zum Ende des 1. Weltkriegs).

In der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts ging in Kropa die traditionelle Eisenverhüttung zu Ende, die jahrhundertelange Grundlage des Aufschwungs von Kropa als einem bedeutenden Ort der Eisenerzeugung in der Habsburger Monarchie. Die Wirtschaftskrise hatte zunächst keinen Einfluss auf die einzigartige Entwicklung des kulturellen und politischen Lebens und auf das trügerische Gefühl der Autarkie. Zahlreiche Initiativen zur Lösung der Krise stießen auf taube Ohren, und erst Massenarbeitslosigkeit, Armut und Abwanderung veranlassten die Mitglieder des Gemeindeausschusses Kropa 1894 zu energischerem Handeln. Die Gründung der auf den Prinzipien des christlichen Sozialismus beruhenden Nagelschmiedegenossenschaft bedeutete eine langfristige Lösung der wirtschaftlichen Situation von Kropa. Die ersten zehn Jahre der Nagelschmiedegenossenschaft waren geprägt vom Überlebenskampf. Die chronischen finanziellen Probleme konnten nur mit Unterstützung der liberalen oder der katholischen Partei gelöst werden. Nach entschlossener Vermittlung von Janez Evangelist Krek kam die Genossenschaft unter das Patronat der katholischen Partei. Während des Ersten Weltkriegs kam die Nagelschmiedegenossenschaft endgültig wieder auf die Beine. Trotz der traditionellen Befreiung vom Wehrdienst mussten an diesem Krieg auch die Schmiede aus Kropa teilnehmen. Bereits in den ersten Monaten der Feindseligkeiten war ganz Kropa von Kriegsaufträgen überhäuft, die jedoch aufgrund der Einberufung der kriegstauglichen Schmiede sehr schwer zu erfüllen waren. Der Mangel an Arbeitskräften und die Engpässe in der Rohstofflieferung und der Lebensmittelversorgung führten dazu, dass die Genossenschaft und die privaten Unternehmen unter militärische Verwaltung gestellt wurden. Mit diesem Schritt verbesserte sich die Versorgung teilweise, und immer mehr Soldaten aus Kropa wurden vom Kriegsdienst befreit, damit sie an ihre Arbeitsplätze zurückkehren konnten. Die Unterordnung unter das Kriegsgesetz bedeutete eine vorläufige Aufhebung der Genossenschaftssatzung, was eine größere Willkür der Genossenschaftsleitung vor allem auf dem Gebiet der Arbeitsordnung ermöglichte. Die Anordnung der Arbeit an allen Tagen in der Woche und an allen Feiertagen hatte eine offene Revolte zur Folge, die jedoch von den Militärbehörden mit drakonischen Strafen sofort niedergeschlagen wurde. Nach dem Kriegseintritt Italiens verschärfte sich das Militärregime noch weiter. Die günstige Wirtschaftslage ermöglichte es der Genossenschaft, die Produktion zu modernisieren und Maschinen und zahlreiche Immobilien anzuschaffen. Mit der Gründung eines Kranken-, Renten- und Stipendienfonds sowie der Verkaufs-

154

und Einkaufsgenossenschaft „Konsum“ wurden die Grundlagen zu einer Verbesserung der sozialen Lage der Arbeiter geschaffen. 1917 begannen sich auch die ersten großen Veränderungen abzuzeichnen. Der Auftritt des letzten Habsburgerkaisers, die Siege auf dem Schlachtfeld und die Belebung des politischen Lebens deuteten auf ein baldiges Kriegsende. Das politische Leben im heimischen Umfeld wurde in diesem Jahr von der sog. Maideklaration und der Spaltung in der größten slowenischen Partei, der Slowenischen Volkspartei (SLS), maßgeblich beeinflusst. Die militärischen Siege erschöpften das alte Kaiserreich endgültig. Aus der russischen Gefangenschaft zurückgekehrte Soldaten kamen größtenteils nicht mehr einer neuerlichen Einberufung nach, die Verteuerung und der Lebensmittelmangel erreichten ihren Höhepunkt. Die Verknappung und die Spaltung im bis dahin einheitlichen katholischen Lager löste große Spannungen in der Genossenschaft aus. Das Kriegsende bedeutete in Kropa den Beginn des Kampfes um die Vorherrschaft in der Genossenschaft, in dem sogar das Einschreiten der Gendarmerie nicht fehlen durfte. Der Opportunismus einiger alter und zugleich neuer Akteure, die ihre Fähigkeiten stark überschätzten, verursachte eine rückläufige Entwicklung der Genossenschaft, die erst durch das energische Durchgreifen des Genossenschaftsverbandes saniert wurde. Dr. Jože Prinčič

Metallgenossenschaft Plamen am Ende ihres Weges (1945–1947) Die Metallgenossenschaft Plamen aus Kropa erlebte das Ende des Zweiten Weltkriegs mit eingeschränkter Produktion, Schulden und Verlusten. Nichtsdestoweniger blickten die Genossenschaftler mit Optimismus in die Zukunft, gab es doch große Nachfrage nach ihren Erzeugnissen. Sie waren jedoch rasch zu der Überzeugung gelangt, dass in dem neuen Wirtschaftssystem kein Platz war für private Initiative. Die Genossenschaft war bei der Sicherung der Mittel für die laufende Produktion benachteiligt, ihre Vorschläge zur Erneuerung und Modernisierung der Produktion wurden nicht akzeptiert. Über die Produktion und den Verkauf ihrer Erzeugnisse entschieden staatliche Planungsbehörden. Es entstanden mehrere Pläne zur Verlegung des Betriebs und zur Änderung der Produktion. Die Genossenschaftler entschieden sich noch rechtzeitig für eine Eingliederung in den staatlichen Wirtschaftssektor. Im Sommer 1947 wurde Plamen ein staatliches, für den slowenischen Raum bedeutendes Wirtschaftsunternehmen.

Mag. sc. Tadej Brate

Technische Ausrüstung der Schmiedegenossenschaft in Kropa, der späteren Fabrik Plamen, vom Beginn bis zum Ende des Zweiten Weltkriegs Die Wende vom 19. zum 20. Jahrhundert bescherte Kropa große Veränderungen sowohl in der Arbeitsweise als auch im Leben der Menschen. Mit der Auflassung der Eisenproduktion in den lokalen Schmelzöfen und der Bindung an neue Rohstoffquellen waren die Schmiede indirekt gezwungen, sich enger zusammenzuschließen. Das Ergebnis dieser Tendenz ist die Gründung einer Schmiedegenossenschaft in Kropa, die später in Fabrik Plamen umbenannt wurde. Die in der Genossenschaft vereinigten Schmiede konnten mit ihren Erzeugnissen wieder vollberechtigt auf dem Markt auftreten, wurde doch die Genossenschaft bzw. Fabrik mit modernen halb- und vollautomatischen Maschinen ausgerüstet, die die Herstellung der Erzeugnisse zu konkurrenzfähigen Preisen ermöglichten. Die Schmiede erweiterten auch das Sortiment: Außer verschiedenartigen Nägeln, Schrauben und Muttern wurden auch Ersatzteile, Ketten, Skibindungen und sogar Kunstschmiedearbeiten hergestellt. In all den Jahren wurde die Fabrik mit Maschinen ausgerüstet, die dem damaligen Entwicklungsstand dieser Branche in Europa entsprachen. Aus dem Inventarverzeichnis der Maschinen, Geräte und Ausrüstungen aus dem Jahre 1936 konnte die Dynamik der Anschaffungen rekonstruiert und so eine Übersicht über den Maschinenpark der Fabrik erstellt werden. Leider fehlen die Angaben über die Aussonderung alter und verschlissener Maschinen, was die genaue Aufstellung zum Teil verunklart. Aller Wahrscheinlichkeit nach wurde etwa nach 15 Jahren sukzessive begonnen, die alten Maschinen durch neue zu ersetzen. Die Schmiedegenossenschaft in Kropa war bis zur Vergesellschaftung nach dem Zweiten Weltkrieg ein modernes und geordnetes Eisen verarbeitendes Unternehmen, das den damaligen europäischen Standards eines durchschnittlich entwickelten, modernen Betriebs entsprach. Die Kleinheit und räumliche Beschränktheit garantierten den Fabrikarbeitern zwar soziale Sicherheit und Lebensunterhalt, nicht jedoch eine Verbesserung der Verhältnisse oder gar Wohlstand.

155

Saša Florjančič

Produktionsprogramm und Verkauf der Erzeugnisse der Industriegenossenschaft in Kropa Die Übersicht über die Entwicklung der Produktionsorientierung der 1894 gegründeten Industriegenossenschaft in Kropa zeigt eine enge Verknüpfung mit allen bedeutenderen weltpolitischen Ereignissen (Erster und Zweiter Weltkrieg) und weltweiten und europäischen wirtschaftlichen Tendenzen (Weltwirtschaftskrise der 30er Jahre des 20. Jahrhunderts, Zollpolitik der europäischen Staaten). Das Produktionsprogramm umfasste in den ersten Geschäftsjahren der Genossenschaft vor allem Erzeugnisse, die eine Fortführung der jahrhundertelangen Tradition der Nagelschmiede in den ehemaligen Hammerwerksiedlungen Kropa und Kamna Gorica bedeuteten, d. h. handgeschmiedete Nägel und Nägeln ähnliche Produkte, unter denen das sog. Mittelmeersortiment der Bau- und Schiffsnägel am wichtigsten war. Schon die erste Satzung der Genossenschaft aus dem Jahr 1895 sah den schrittweisen Übergang zur maschinellen Arbeit und die Einführung neuer Produkte vor, die ersten maschinell erzeugten Nägel waren Schwellennägel (zur Befestigung der Schienen an den Bahnschwellen), mit deren Produktion 1899 auf Bestellung der k. u. k. Staatsbahnen Wien begonnen wurde. Aufgrund der großen Konkurrenz auf dem Gebiet der Herstellung der verschiedenen Erzeugnisse für den Eisenbahnbau, in kleinerem Umfang auch für die Bergwerke, schlossen sich die österreichisch-ungarischen Hersteller derartiger Produkte bereits Ende des 19. Jahrhunderts zu einem Kartell wirtschaftlich selbständiger Unternehmen mit dem Zweck zusammen, eine Aufteilung der Produktion der einzelnen Hersteller nach Quoten und die Verkaufspreise zu vereinbaren. Mitglied dieses Zusammenschlusses war auch die Genossenschaft in Kropa. Nach dem Ersten Weltkrieg, der für die Genossenschaft auch eine Umstellung vom breiteren österreichisch-ungarischen zum engeren jugoslawischen Markt bedeutete, nahm sie für die Bestellungen von Schwellennägeln an der öffentlichen Ausschreibung der Staatsbahnen (Ljubljana, Zagreb, Belgrad) teil, und 1928, als auch in Kropa begonnen wurde, die Schwellennägel durch Schwellenschrauben zu ersetzen, wurde für die staatlichen Lieferungen von Schrauben und Schienen das Kartell Ebis gegründet. Vier der damals größten Fabriken derartiger Produkte (außer der Genossenschaft in Kropa, des zweitgrößten Herstellers in dem Kartell, noch die Erste jugoslawische Schraubenfabrik in Koprivnica, die Schrauben- und Eisenwarenfabrik in Novi Sad und die Fabrik Lokomašin in Belgrad) traten dem Kartell mit dem Ziel bei, die heimischen Fabriken stärker zu schützen. Die Industriegenossenschaft in Kropa war 156

eine der ersten jugoslawischen Hersteller von Schrauben und Muttern, und zwar schon seit 1921. In den folgenden Jahren entstanden im jugoslawischen Raum einige neue Schraubenfabriken und als eine der ersten spezialisierten Schraubenfabriken im Jahr 1924 die vorhin genannten Fabriken in Koprivnica und Novi Sad, während unter den ausländischen Konkurrenten der österreichische Hersteller Brevillier Urban & Co am stärksten war. Auch im Verkauf der verschiedenartigen Schrauben war die Genossenschaft, ähnlich wie die anderen jugoslawischen Schraubenfabriken, vor allem von den staatlichen Aufträgen für die Eisenbahnen und nach 1930 auch für die Elektrifizierung des Landes abhängig. Für den Verkauf der Schrauben auf dem privaten Markt gründeten 1931 die Industriegenossenschaft in Kropa, die Schrauben und Eisenwarenfabrik in Novi Sad und die Allgemeine Baugesellschaft in Maribor das Kartell Novikromar. Das Kartell verband vor dem Zweiten Weltkrieg alle wichtigeren Schraubenhersteller auf dem jugoslawischen Markt und auch einige ausländische Fabriken. Der Verkauf der Produkte der Industriegenossenschaft in Kropa war in der Zwischenkriegszeit vor allem für den jugoslawischen Markt bestimmt, der Export nahm erst nach 1930 zu, als die Nachfrage nach Schrauben auf dem Binnenmarkt aufgrund der Weltwirtschaftskrise fast zum Erliegen kam. Wichtigere Exportartikel wurden maschinell geschmiedete Baunägel und mit der Entwicklung des Bergsteigens auch handgeschmiedete Nägel für Bergschuhe, zu deren Verkauf in Deutschland, Österreich, den Niederlanden und in der Schweiz die Genossenschaft nach 1933 mehrere eigene Vertreter autorisierte. Einen neuen Aufschwung erhielt die Schraubenproduktion in Kropa kurz vor dem Zweiten Weltkrieg, als der Maschinenpark modernisiert und viel in die Ausbildung des technischen Personals investiert wurde. Auch neue Produkte kamen auf den Markt: Skibindungen nach 1933 und Schmiedekunst nach 1937. Den endgültigen Übergang von der Nagelschmiede zur Fabrik ermöglichten die Verbesserungen im Herstellungsverfahren der Nägel für Bergschuhe, die den Bewohnern von Kropa und Kamna Gorica die Fortführung der Nagelschmiedetradition noch in der Zeit der Industrieproduktion ermöglichten und bis 1960 auf halb industrielle Weise hergestellt wurden. Bis 1973 stellte man die Produktion auch einiger anderer Erzeugnisse ein und ging dann endgültig zur Kaltumformung von Schrauben und Muttern im Rahmen der Schraubenfabrik Plamen Kropa über, die aus der 1947 verstaatlichten Industriegenossenschaft hervorgegangen war.

Mag. sc. Tatjana Dolžan Eržen

Joža Eržen

LATO – SMUK – RAK – KUM

Erinnerungen an die Nagelschmiedegenossenschaft

In Kropa stellte man Mitte des 20. Jahrhunderts Skibindungen her In der Nagelschmiedegenossenschaft von Kropa wurden in der Zeit zwischen den beiden Weltkriegen neue Erzeugnisse zur Erweiterung des Produktionsprogramms gesucht. Eine der Möglichkeiten waren Skibindungen, die viel Know-how erforderten, aber deshalb auch einen höheren Preis als Nägel oder maschinell hergestellte Schrauben erzielen konnten. So begann man 1932 in der Fabrik mit der Herstellung von Backen und Spannvorrichtungen nach dem Modell der Zeidl-Bindungen. In wenigen Jahren wurde die Produktion verstellbarer und nicht verstellbarer Backen für Herren, Damen und Kinder, mehrere Formen von Spannvorrichtungen für ZeidlBindungen, Skistockspitzen, Dornen für Laufschuhe und sonstige, für Skiläufer notwenige Ausrüstungsgegenstände wie auch Steigeisen und Haken für Bergsteiger, insgesamt 24 Erzeugnisse, entwickelt. 1935 wurde in Belgrad und im Ausland das neue Erzeugnis eines verstellbaren LATO-Backens patentiert und gegen Ende der 30er Jahre die Bildstein-Spannvorrichtung Strict hergestellt. Es gelang, sich unter den anspruchsvollen slowenischen (und jugoslawischen) Ski- und Rennläufern durchzusetzen, für die ausländische Bindungen kaum erschwinglich waren. Nach dem Zweiten Weltkrieg verbesserte die Fabrik Plamen die Produktion der Skibindungen, konnte jedoch mit der modernen Entwicklung nicht Schritt halten. Erst 1956 wurde auf Verlangen der Handelskammer ein Wettbewerb für neue Skibindungen ausgeschrieben. So begann man mit der Herstellung der Kandahar-Bindungen Smuk und Kum und des Backens Rak und entwickelte auch die Bindungen Pionir und Špik für Junioren. 1958 wurden die meisten Bindungen produziert – 56,6 Tonnen, was jedoch im Vergleich zur Gesamtproduktion von Plamen von über 3000 Tonnen eine Bagatelle darstellte. Die Entwicklung des Unternehmens verlief eben in Richtung maschineller Massenproduktion und nicht kleiner Serien, für deren Erzeugnisse viel Know-how und Handarbeit nötig waren. Ende 1960 wurde die Produktion der Skibindungen eingestellt. Obwohl seit damals schon fast ein halbes Jahrhundert vergangen ist, kann man noch mancherorts auf alte, in Kropa hergestellte Backen und Spannvorrichtungen treffen. Viele werden von Liebhabern alter Skiausrüstungen aufbewahrt, insbesondere von zwei Mitgliedern des „Klub talesenih“ aus Kropa, Albin Kordež und Marjan Jelovčan. Aus deren Sammlungen und aus der Sammlung des Schmiedemuseums Kropa werden in dem Beitrag einige typische, in den Jahren 1932–1960 in Kropa hergestellten Kombinationen beschrieben.

Die Erinnerungen sind ein dankbares Thema für die Zuhörer. Des öfteren verbinden sie Ethnologie und Geschichte. Sie rücken das Jetzt in die Zeit des tatsächlichen Erlebnisses des Erzählers, und für die Zuhörer sind sie Geschichten. Die Grenze zwischen Arbeit und Privatleben war oft sehr schmal, was auch bei den Zusammenkünften mit den Erzählern zu spüren war. Sprühendes Temperament in Wort und Tat verband die Mitarbeiter, löste jedoch auch Missmut aus. Doch der Kroparica-Bach plätscherte dahin, die schlechte Laune war vergessen, und die fröhliche Stimmung gewann wieder die Oberhand. Mit der Zeit verkürzte sich der Werktag in der Genossenschaft, die Arbeit war aber noch immer schwer. Interessant ist, dass die Arbeiter in der Genossenschaft auch Gelegenheit fanden, sogar ihre Freizeit zusammen zu verbringen. Doch das sind schon andere Geschichten, persönlichere …

Damjan Mulej

Bibliographie von Kropa und Kamna Gorica Eine Bibliographie ist ein Verzeichnis des gesamten Schrifttums über einen bestimmten Ort, eine Persönlichkeit, Thematik usw. Die vorliegende Biographie enthält bibliographische Angaben von Publikationen, die von Kropa und Kamna Gorica handeln, von Unternehmen und Personen, die mit diesen beiden Orten in Verbindung stehen oder Verfasser von Schriften sind, die hier zu Hause sind. Es ist jedoch anzumerken, dass nicht alle Daten enthalten sind, sondern nur jene, die in der Datenbank des slowenischen Verbundkatalogs (cobib.si) aufscheinen. Verzeichnet sind auch jene Veröffentlichungen, die in dem Verbundkatalog nicht aufgenommen wurden, jedoch in der Bibliothek des Schmiedemuseums in Kropa aufbewahrt werden. Man könnte deshalb sagen, dass dies keine echte Bibliographie sei, sondern ein Verzeichnis der Literatur über Kropa und Kamna Gorica. Die Bibliographie ist in ein Verzeichnis von Kropa und Kamna Gorica und in Diplomarbeiten über beide Orte und innerhalb des einzelnen Orts in bibliographische Daten über Monographien, Aufsätze und sonstige Schriften, kartographisches Material, Tonaufzeichnungen, Schriftenreihen und Bild- und Notenmaterial gegliedert. Die bibliographischen Angaben sind in chronologischer Reihenfolge angeführt, und zwar von der ältesten bis zur neuesten. 157

Nach Durchsicht schon allein dieser Quellen lässt sich feststellen, dass über Kropa und Kamna Gorica viel geschrieben wird, zwar etwas mehr über Kropa, doch behandeln viele Schriften beide Orte gleichzeitig. Interessant ist, dass zahlreiche Aufsätze aus der zweiten Hälfte der 90er Jahre von Plamen handeln und dass Kropa in Gedichten vorkommt (Župančič). Weiter ist zu beobachten, dass aus diesen beiden Orten viele Persönlichkeiten stammen, die im slowenischen Raum und auch in der Welt von Bedeutung sind.

158

KAZALO Kroparski zadružni svet, dr. Žarko Lazarević................................................. 7 Vse prestrašeno; vse kliče vojska! Toni Bogožalec....................................... 13 Kovinarska zadruga Plamen na koncu svoje poti (1945—1947), dr. Jože Prinčič.......................................................................................................27 Tehniška opremljenost kovaške zadruge v Kropi, kasneje tovarne Plamen od nastanka do podržavljenja po drugi svetovni vojni, mag. Tadej Brate....................................................................... 37 Slikovna priloga......................................................................................................49 Proizvodni program in prodaja izdelkov industrijske zadruge v Kropi, Saša Florjančič......................................................................................87 Lato - Smuk - Rak - Kum. V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje, mag. Tatjana Dolžan Eržen.........................................101 Spomini na žebljarsko zadrugo, Joža Eržen............................................... 117 Bibliografija Krope in Kamne Gorice, Damjan Mulej............................ 123 Povzetki / Zusammenfassungen........................................................................153

159

160

Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi

20. stoletje. Zapisi o lovu, življenju in ljudeh v Lipniški dolini

Leto VIII, 2008