Vigenjc leto VIII, 2008 by MUZEJI RADOVLJIŠKE OBČINE

Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi

20. stoletje. Zapisi o lovu, življenju in ljudeh v Lipniški dolini

Leto VIII, 2008

Igre Za Dolgo njivo na velikonoÄ?ni ponedeljek, ok. 1938.

VIGENJC. Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi 20. stoletje. Življenje v Kropi in Kamni Gorici, 1. del.

Izdali in založili Muzeji radovljiške občine Glavna in odgovorna urednica Verena Štekar-Vidic Urednica številke Saša Florjančič Lektorica Alenka Božič Prevajalec Wolfgang Zitta Oblikovalka Barbara Bogataj-Kokalj Natisnila tiskarna Medium d.o.o Naklada 500 izvodov Kropa 2005

ISSN: 1580-6529

Slika na naslovnici: Peter Žmitek, V vigenjcu. Risba s svinčnikom, 1932. Izvirnik risbe je muzeju leta 2004 poklonil Marjan Gašperšič. Fotografije in dokumenti v slikovni prilogi: fotodokumentacija in arhiv Kovaškega muzeja v Kropi, arhiva Župnijskih uradov v Kropi in Kamni Gorici; društvena pravila: Arhiv Republike Slovenije. Posamične fotografije so posredovali Marija Finžgar, Majda in Janez Šmitek ter Valentin Arh.

Izid glasila sta omogočila Ministrstvo RS za kulturo in Občina Radovljica 2

Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi

20. stoletje. Življenje v Kropi in Kamni Gorici 1.del

Leto V, 2005 3

BESEDA UREDNICE Peta številka Vigenjca prinaša devet prispevkov o življenju v Kropi in Kamni Gorici od konca 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne. Osredotočili smo se na dediščino fužinarske dobe, ki se je prenesla v začetek 20. stoletja, in na spremembe v življenju ljudi po propadu železarstva. Osrednja nit večine člankov ostaja industrijska zadruga, ki smo jo ji posvetili lansko številko glasila, in njeni vplivi na življenje delavskih skupnosti v Kropi in Kamni Gorici. Čas na prehodu iz 19. v 20. stoletje označujejo največje spremembe v razvoju prebivalstva Krope in Kamne Gorice. Na podlagi vpisov v župnijske kronike in matične knjige za obdobje med letoma 1890 in 1940 sem ga z demografskimi kazalci osvetlila Saša Florjančič, kustodinja Kovaškega muzeja v Kropi. Dr. Zmago Šmitek, redni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, v svojem prispevku o družbeni kulturi v Kropi v prvi polovici 20. stoletja opisuje, kako so spremembe v gospodarskem, družbenem in političnem življenju vplivale na preoblikovanje javnega delovanja posameznih družbenih skupnosti. Tudi otroštvo kovaških otrok je bilo poseben, z odraslim svetom tesno povezan del kolektivnega življenja. Sociologinja Lea Zlodej iz Kamne Gorice je za svojo diplomsko nalogo zbrala spomine osmih Kamnogoričanov, ki so preživljali otroštvo v času med obema svetovnima vojnama. Drugi prispevek o Kamni Gorici, pripravila ga je Kaja Beton, absolventka etnologije in kulturne antropologije, tudi govori o spremembah v življenju kraja v začetku 20. stoletja: o njegovi povezanosti z žebljarsko zadrugo v Kropi in o drugih dejavnostih, v katerih so Kamnogoričani našli možnost preživetja po propadu železarstva (razvoj letoviške dejavnosti). Osrednja tema, ki ji je posvečena tudi slikovna priloga, je raziskava društvenega življenja v Kropi in Kamni Gorici od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne. Obsežno raziskavo je na podlagi dokumentov v arhivu Kovaškega muzeja, vpisov v župnijske in šolske kronike ter društvenih pravil, ki se hranijo v Arhivu Republike Slovenije, opravila Saša Poljak Istenič, mlada raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU. V začetku 20. stoletja je katoliški tabor prevzel dokončno pobudo na vseh področjih javnega življenja v Kropi. Dogodke, ki so pripeljali do političnega spopada za prevlado v žebljarski zadrugi v desetletju po prvi svetovni vojni, v katerem so se poleg domačinov

močno angažirale vse tedanje politične stranke, je opisal Toni Bogožalec, zgodovinar iz Krope. Zadruga si je ves čas prizadevala opravljati tudi svojo socialno vlogo. Oblike socialnih pomoči zaposlenim v zadrugi, vezane na državno zakonodajo, in tudi vse druge, uveljavljene v okviru zadruge, je predstavila Marjana Žibert, kustodinja za starejšo zgodovino v Gorenjskem muzeju v Kranju. Dr. Jožica Škofic, znanstvena sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, je pripravila še eno imenoslovno in narečjeslovno razpravo o Kropi, njenih prebivalcih in njihovem govoru, tokrat je to jezikoslovna obravnava lastnoimenskega gradiva v Statusu animarum župnije Kropa. Zadnji prispevek so anekdote kroparskega kulturnika Joža Šolarja o Kroparjih in njihovem življenju, ki deloma segajo še v 19. stoletje. V spomin jih je obudil naš muzejski sodelavec Joža Eržen. Skupaj s sodelavci smo za tokratno izdajo Vigenjca pregledali precej arhivskega in drugega gradiva, ki do zdaj še ni bilo raziskano ali objavljeno, in dobili iztočnice za nadaljnje raziskave življenja v Kropi in Kamni Gorici v 20. stoletju. Tej temi bomo posvetili še eno številko muzejskega glasila. V njej bomo predstavili tudi obsežno slikovno in drugo dokumentarno gradivo, ki smo ga v zadnjih letih zbrali v sodelovanju s krajani in drugimi, ki so na različne načine povezani z dediščino Krope in Kamne Gorice in jim njeno ohranjanje tudi veliko pomeni. Saša Florjančič

Saša Florjančič

DEMOGRAFSKIKAMNE RAZVOJ KROPE IN GORICE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE UVOD Čas od propada fužinarstva ob koncu 19. stoletja do konca svetovne gospodarske krize v 30. letih 20. stoletja je bil čas največjih sprememb v razvoju prebivalstva Krope in Kamne Gorice. Na podlagi dokumentov iz župnijskih arhivov v Kropi in Kamni Gorici (župnijske kronike, status animarum, zapisniki škofijskih vizitacij) in vpisov v matične knjige za obdobje med leti 1890 in 1940, ki se hranijo na Matičnem uradu Upravne enote RS v Radovljici, sem skušala osvetliti osnovne značilnosti razvoja prebivalstva v obeh krajih v preteklih stoletjih s posebnim poudarkom na času po propadu fužin.

SPLOŠNO O RAZVOJU PREBIVALSTVA V 18. IN 19. STOLETJU O razvoju prebivalstva pred 18. stoletjem raziskovalci sklepajo le posredno, največkrat iz podatkov o številu prebivalstva v mestih, posplošenih na širša območja.1 Mestno prebivalstvo je odslikavalo gospodarsko in kulturno stanje dežele, vendar pa je bilo v primerjavi s podeželskim bolj izpostavljeno spremembam. Raziskave kažejo, da je prebivalstvo

Kranjske številčno naraščalo izrazito valovito in da so zastojem zaradi poslabšanja življenjskih razmer in povečanja umrljivosti (vojne, lakota, epidemije nalezljivih bolezni) sledila obdobja pospešenega naraščanja števila prebivalstva. Po podatkih, preračunanih na ozemlje Kranjske pred prvo svetovno vojno, je tu leta 1754 živelo okrog 320 000 ljudi, do leta 1800 pa je število naraslo na 373 000.2 Anton Melik ugotavlja, da so bila nekatera območja na Slovenskem že zgodaj dobro poseljena, vendar pa je število prebivalstva naraščalo neenakomerno in počasneje od evropskega povprečja, še zlasti po industrijski revoluciji. Število pebivalstva na Kranjskem se je med leti 1800 in 1921 povečalo le za 41%, na 524 300 ljudi, medtem ko se je evropsko prebivalstvo povečalo za ok. 140%.3 Počasno naraščanje števila prebivalstva je bilo značilno za celotno vzhodnoalpsko območje, še zlasti v nemško-avstrijskih deželah, zaradi prevlade samotnih kmetij in posestne nedeljivosti. Tudi za slovenski alpski svet s pretežno kmečkim prebivalstvom je bilo do začetka 20. stoletja značilno enakomerno, a počasno naraščanje števila prebivalstva. Družina Jurija in Terezije Legat (Jurčkovi) iz Krope, ok. 1910. 7

Največja nihanja v demografskem razvoju so bila ugotovljena prav v nekdanjih fužinarskih naseljih na Gorenjskem, ki so bila od 15. stoletja dalje osrednje slovensko fužinarsko območje.

ŽUPNIJSKE MATRIKE – PRVI VIR DEMOGRAFSKIH PODATKOV O KROPI IN KAMNI GORICI O razvoju prebivalstva fužinarskih naselij Krope in Kamne Gorice pred prvimi uradnimi popisi prebivalstva lahko deloma sklepamo po zapisih v t.i. matrikah, ki so jih vodile posamezne župnije. Prvi vpisi v rojstni knjigi župnije Kropa se začnejo z letom 1627, že naslednje leto se je začela voditi tudi poročna knjiga, mrliška knjiga pa nekoliko pozneje, leta 1654. Kropa je postala samostojna župnija že leta 1620, medtem ko so se fare v njeni okolici šele formirale. Zato vpisi v kroparske matične knjige v 17. in 18. stoletju v ne tako redkih primerih zajemajo tudi krščene, poročene in umrle iz bližnjih krajev (Češnjica, Brezovica, Dobrava, Poljšica, Ovsiše, celo Besnica), npr. že prvi vpis krsta v kroparski rojstni knjigi je bil vpis krsta otroka s Poljšice4 iz ovsiške fare, ki se je osamosvojila šele leta 17315, pri drugem vpisu v kroparski krstni knjigi pa se navaja otrokov boter Matija Mazoll iz Krope. Za našo raziskavo to pomeni, da iz števila vpisov v matičnih knjigah župnije Kropa, povzetih v prvem zvezku župnijske kronike, ne moremo razbrati dejanskega gibanja števila rojenih in umrlih v Kropi, pač pa obstoječi zapisi nazorno kažejo splošne zakonitosti demografskega razvoja v času, ko se je Kropa že izoblikovala v značilno gorenjsko železarsko naselje s številnimi posebnostmi, ki so jo ločile od agrarne okolice. Že prvi vpisi v kroparske župnijske matrike kažejo na veliko občutljivost kraja na epidemije bolezni in slabe letine v agrarnem zaledju, ki so povzročale smrt zaradi lakote. Za leto 1650 je župnik Popall zapisal: »To leto smrt in bolezni razsajale, za lakoto

mrli!«6 Po številu vpisanih rojstev bi za prvo polovico 17. stoletja lahko sodili, da je bilo to obdobje rasti števila prebivalstva. Brez večjih nihanj se je na leto rodilo med 30 in 50 otrok in tudi število porok se je gibalo med 7 in 15 letno. Prvi opaznejši zastoj v demografskem razvoju je prineslo že leto 1649, ko je bilo krščenih le 27 otrok in tudi poroke ni bilo nobene. V prej omenjenem hudem letu 1650 je bilo rojenih samo 15 otrok, poročena pa sta bila le dva para. Prebivalstvo si je nekoliko opomoglo šele po letu 1666, ko se je število rojstev znova povzpelo nad 40 v posamičnem letu. Zanimiva je opomba, vpisana za leto 1663, namreč zabeležena je smrt domačina, ki je dosegel nenavadno visoko starost, kar 98 let.7 Za časa župnikovanja Petra Felicijana Tomažina (1655–80) naj bi fara štela 526 ljudi.8 Farna cerkev sv. Lenarta v Kropi je bila leta 1694 povečana, kar je tedanji župnik utemeljil z naslednjimi razlogi: »1. ker je bila cerkev premajhna – ker se je prebivalstvo povečalo, kar se kaže ob nedeljah in ob shodih karmelske bratovščine; 2. ker je pred tremi leti (1691, op. p.) potres zelo poškodoval cerkev; 3. ker se je zavezala občina (najbrž mišljena fužinska skupnost, op. p.) plačati del stroškov!« Po podatkih v župnijski kroniki se je število kroparskega prebivalstva do leta 1742 povečalo na 936 ljudi. V 18. stoletju je število prebivalstva še naprej naraščalo. Za celo stoletje je bilo značilno povprečno višje število rojstev od števila umrlih, čeprav je število mrličev v posamičnih letih močno preseglo povprečne vrednosti. Prva večja dokumentirana epidemija, ki je prizadela predvsem otroke (opomba, da je bilo en dan kar šest otrok pokopanih), je leta 1709 povečala število smrtnih primerov na 93. Tudi v naslednjih letih je smrtnost izrazito nihala – v času epidemij se je neredko povzpela čez 90 in celo do 110 smrti letno. Največ smrtnih primerov je vpisanih ob epidemijah črnih koz, ki so se vrstile na vsakih nekaj let. V 18. stoletju so bili v Kropi najhujši izbruhi te bolezni v letih 1727, 1740 in 1793.

Graf 1– Naravno gibanje prebivalstva v Kropi v 18. stoletju 160 140

število

120 100 80 60 40

leto krščeni

umrli

1797

1800

1791

1794

1788

1785

1782

1776

1779

1773

1767

1770

1761

1764

1758

1755

1749

1752

1746

1743

1740

1737

1731

1734

1728

1725

1719

1722

1716

1710

1713

1707

1701

1704

Graf 2– Naravno gibanje prebivalstva v Kropi v 19. stoletju 160 140

število

120 100 80 60 40

1897

1900

1897

1900

1891

1894

1888

1885

1882

1876

1879

1873

1867

1870

1861

1864

1858

1855

1852

1849

1846

1843

1837

1840

1831

1834

1828

1825

1819

krščeni

1822

1816

1810

1813

1807

1801

1804

leto

umrli

Graf 3– Naravno gibanje prebivalstva v Kamni Gorici v 19. stoletju (podatki za celotno župnijo) 160 140

število

120 100 80 60 40

krščeni

umrli

Povečana smrtnost zaradi epidemij je v sredini 18. stoletja povzročila najprej začasen upad števila rojstev, nato pa ponovno zelo veliko povečanje števila rojenih, ki je skorajda doseglo višek v začetku stoletja, ko je bilo v kroniki omenjenih povprečno 70 rojstev letno (največ leta 1728 – 88 rojstev). Ob koncu 18. stoletja je bila rodnost še vedno sorazmerno visoka, vendar pa se je zaradi vojn, splošnega pomanjkanja in nalezljivih bolezni povečevala tudi smrtnost do te mere, da je skoraj dosegla število rojenih, na prehodu v 19. stoletje pa je bilo število smrtnih primerov celo bistveno višje od števila rojstev (v desetletju 1801–20 je bilo rojenih povprečno 71,7 otrok, povprečno število umrlih pa je doseglo 83,3 ljudi letno). Še zlasti hudo je bilo leto 1801, ko so v Kropi »… koze, griža, ošpice razsajale« in je umrlo kar 155 ljudi! Epidemija koz se je za nekaj let umirila šele po letu 1803, leta 1807 pa je skupaj z grižo znova izbruhnila in se ni umirila do leta 1813 (leta 1810 vpisanih 111 smrtnih primerov). Med letoma 1814 in 1816 je sledila epidemija ošpic in za leto 1816 je tedanji župnik zapisal: »… v tem letu nič porok, slabo leto, lakotni«. V naslednjih dveh desetletjih je sledilo obdobje povišane rodnosti in rasti prebivalstva. Podobno sta-

1894

1891

1888

1885

1882

1879

1876

1873

1867

1870

1864

1861

1858

1855

1852

1849

1846

1843

1837

1840

1834

1831

1828

1825

1822

1819

1816

1813

1810

1807

1801

1804

leto

nje je veljalo za celotno Kranjsko, saj je raziskovalec Lippich že leta 1834 ugotavljal izredno povečanje števila rojstev v letih po končanih vojnah (napoleonske vojne, francoska okupacija Kranjske) in po letih s povišano umrljivostjo zaradi nalezljivih bolezni. Epidemije bolezni, ki so zajele širša območja Kranjske, so si sledile leta 1793, 1801, 1807 in 1810.9 Hkrati je bilo to obdobje vsesplošne gospodarske krize, ki je zaradi pretrganja tradicionalnih gospodarskih vezi in francoske celinske zapore močno prizadela kraje na Slovenskem.10 To je še toliko bolj veljalo za kraje, ki so bili tako kot Kropa in Kamna Gorica odvisni od ekonomskega in političnega stanja svojega trga.

FRANCOSKE CIVILNE MATICE Podrobnejše podatke o razvoju prebivalstva v Kropi in okoliških krajih v času Ilirskih provinc (1809–13) predstavljajo vpisi v civilne matične knjige, ki so bile uvedene januarja 1812. Župnim uradom je bilo začasno odvzeto vodenje matičnih knjig in so jih morali izročiti predstojnikom novoustanovljenih občin, ki so bile najnižje upravne enote (županstva, merije). Merija Kropa je obsegala župnije Kropo, Dobravo pri Kropi, Ovsiše in Kamno Gorico (brez agrarnega dela). Francoske civilne matične knjige, ki 9

so se po ponovni avstrijski zasedbi hranile v kroparskem župnijskem arhivu, je že pred drugo svetovno vojno natančno preučil župnik Franc Kanduč in jih primerjal z župnijskimi.11 Kanduča je še posebej zanimala demografska statistika. Ohranjeni viri so mu omogočili primerjal-

Župnijske matice 1811-20

2,76

Francoske civilne matice 181230.6.1814 2,46

0,82

OBČINA KROPA (skupaj) Francoske Župnijske civilne ma- matice tice 1811-20 181230.6.1814 6,23 2,36

13,23

13,88

1,26

4,43

9,88

11,96

13, 27

16,17

9,74

7,39

4,91

11,56

9,34

34,44

32,81

21,64

11,11

10,16

25,31

23,66

20,26

25,32

21,64

33,56

35,46

25,81

25,79

KROPA SMRTNOST DOJENČKOV (infantilna mortaliteta)

Župnijske matice 1811-20

3,49

% umrlih v 1. 15,15 mesecu življenja % umrlih pred 11,14 izpolnjenim 1. letom življenja SKUPAJ (v %) 32

17,58

POVPREČNA STAROST UMRLIH (v letih)

18, 56

Župnijske matice 1811-20

KAMNA GORICA Francoske civilne matice 181230.6.1814 10,52

% mrtvorojenih

Francoske civilne matice 181230.6.1814 5,71

no raziskavo demografskega razvoja Krope, Kamne Gorice in kmečke okolice v času francoske okupacije. Za železarski naselji Kropo in Kamno Gorico je ugotovil nadpovprečno visoko smrtnost dojenčkov in nižjo povprečno starost umrlih v primerjavi s podatki za kmečki del občine:

Smrtnost dojenčkov je eden najzanesljivejših pokazateljev socialno-ekonomskih in socialno-medicinskih okoliščin življenja. Predvidevamo lahko, da je bila smrtnost dojenčkov v obeh fužinarskih krajih tudi sicer višja kot v kmečki okolici, ne samo v času francoske okupacije, je pa ta čas še ostreje pokazal na različne možnosti glede stanovanja, prehrane in nege dojenčkov, kar je še poslabšalo vsesplošno pomanjkanje zaradi gospodarske krize, ter na večjo dovzetnost za širjenje nalezljivih bolezni. V primerjavi s kmečkim delom francoske občine Kropa je opazen zlasti visok delež mrtvorojenih in otrok, umrlih v prvem mesecu življenja, skupaj kar 20,9% v Kropi (21,1 % v obdobju 1811–20) in 23,8% v Kamni Gorici (16,1% v obdobju 1811–20) ali kar dve tretjini vseh umrlih dojenčkov do dopolnjenega prvega leta starosti. Smrtnost dojenčkov v kmečkem delu občine je bila dvakrat nižja, 11,11% v času francoske občine in 10,2% v obdobju 1811–20; največji delež je odpadel na umrle dojenčke po dopolnjenem prvem mesecu življenja, čeprav je res, da je bil v primerjavi s Kamno Gorico in Kropo ta delež še vedno precej manjši. Tudi sicer je bila umrljivost otrok visoka. Po podatkih za mesto Kranj in okoliške vasi je bila do sredine 18. stoletja najvišja umrljivost (tudi 50 do 60%) prav v starostni skupini do 15 let.12 Zaradi visoke umrljivosti otrok je bila nizka tudi povprečna starost prebivalstva. V času francoske okupacije je bila povprečna življenjska doba v Kropi samo 18 let 10

KMEČKI DEL OBČINE

in deset mesecev. Sodeč po podatkih za celotno desetletje 1811–20 so se življenjske razmere postopno začele izboljševati, saj se je povprečna starost umrlih popravila na 20 let. Podobno, nekoliko višjo povprečno starost (21 let) so dosegali tudi v Kamni Gorici. Precej višjo povprečno starost (35 let) so v istem obdobju dosegali v kmečkem zaledju, takšna povprečna življenjska doba pa je bila značilna tudi za Kranj in okolico v sredini 19. stoletja.13 V župnijski kroniki je zabeleženo, da je župnija v Kropi leta 1811 štela okoli 1200 prebivalcev. V dveh letih in pol francoske civilne matice zabeležile 175 rojstev v Kropi ali 58 novorojencev na 1000 prebivalcev v enem letu. Za isto obdobje Kanduč ni zapisal števila smrtnih primerov, pač pa je navedel, nasproti podatkom o nizki povprečni življenjski dobi, da so posamezniki v Kropi in Kamni Gorici doživeli tudi visoko starost: francoske civilne matice navajajo za Kropo kar šest mrličev starih nad 80 let (enega celo 94 let starega), in za Kamno Gorico štiri, za vse druge dele občine pa samo enega.

RAZVOJ PREBIVALSTVA PO FRANCOSKI OKUPACIJI Jeseni leta 1813 so Avstrijci ponovno zasedli Kranjsko, občinska uprava pa je delovala po francoskem vzoru do 26. junija 1814. Avstrijci so občinam

odvzeli upravne funkcije, a obdržali razdelitev na občine, ki so jih še naprej razdelili na podobčine. Leta 1817 je bil izveden neuraden avstrijski popis (za ljubljansko okrožje im. Haupt-Ausweis über Eintheilung des Laibacher Gouvernementsgebietes), v katerem je bilo popisano število prebivalcev in hiš po naseljih, sestavnih delov katastralnih občin (Untergemeinden).14 Podatki za občino Kropa in njene podobčine so naslednji:15

Podobčina

KROPA KAMNA GORICA

ČEŠNJICA

DOBRAVA

ZALOŠE

SKUPAJ

OBČINA KROPA Števi- Število prebiObseg lo hiš valcev 1133 povprečno trg Kropa 98 11,7 stanovalcev v eni hiši 719 Kamna Gorica poprečno 12 (brez agrarnega 60 stanovalcev v dela župnije) eni hiši Brezovica 5 21 Češnjica 17 116 Rovte 7 42 Poljšica 20 125 Ovsiše 14 66 Dobravica 4 28 389 povprečno 5,8 SKUPAJ 67 stanovalcev v eni hiši Zgornja Dobrava 27 158 Srednja Dobrava 7 36 Lipnica 13 22 Prezrenje 11 65 353 povprečno 5,6 SKUPAJ 63 stanovalcev v eni hiši Podnart 7 41 Zaloše 15 85 Mišače 15 75 Otoče 14 75 276 povprečno 5,4 SKUPAJ 51 stanovalcev v eni hiši 2879 povprečno 8,5 339 stanovalcev v eni hiši

V dobi francoske okupacije in prva desetletja ponovne avstrijske uprave je občina Kropa zajemala pretežni del Lipniške doline in sosednjih Dobrav na desnem bregu Save, zunaj nje je bilo le Lancovo. V železarskih naseljih Kropa in Kamna Gorica je bilo kar 64% prebivalstva občine, čeprav sta obsegali le manjši del občinske površine. Bili sta tudi najgosteje

naseljeni, saj je povprečno v eni hiši v Kropi in Kamni Gorici živelo od 11 do 12 ljudi, v okoliških vaseh pa povprečno polovico manj. Statistik Fran Zwitter je ocenil, da se je prebivalstvo Kranjske v tridesetih letih v predmarčni dobi pomnožilo skoraj za četrtino.16 Tudi v Kropi in Kamni Gorici je prebivalstvo številčno znova naraščalo, a zagotovo ne v tolikšni meri. Za sredino 19. stoletja ni z zanesljivih podatkov o številu prebivalcev v Kropi in Kamni Gorici – za Kropo navaja Dobovšek 1244 prebivalcev v letu 185417 ali desetino več kot leta 1817. Iz podatkov o številu rojstev v prvem desetletju ponovnega miru je v obeh krajih opazno povišanje števila rojstev, ki pa je bilo le začasno in je bilo posledica naravne reakcije prebivalstva na leta vojne in dolgotrajnejše poslabšanje življenjskih razmer. Leta 1860 je župnik ugotavljal, da v Kropi »ni niti 1200 ljudi, da pa je bilo nekdaj 1400 ljudi.« Podobno je stanje v kraju opredelil Jože Gašperšič v opisu življenja kroparskega fužinarja in trgovca z žeblji Fortunata Warla, vulgo Nata (1818–99): »Gospodarske razmere, okrepljene po 33-letnem zunanjem miru, so se poboljšale. Sredi 19. stoletja in še nekaj čez so naše fužine živahno delale, a tistega povzdiga, kakor ga je Kropa doživela v prejšnjih stoletjih, ni bilo več.« Približno razmerje med rodnostjo in smrtnostjo moremo ugotoviti le za Kropo. Rodnost je bila zelo visoka, v prvih dveh desetletjih 19. stoletja se je rodilo povprečno 58 novorojencev na 1000 prebivalcev letno (v absolutnih številkah med 46 in 98 vpisanih rojstev v enem letu). Naravnega prirastka ni bilo, saj je smrtnost – 64 umrlih na 1000 prebivalcev letno – presegala število rojstev. Najslabše razmerje med številom rojenih in umrlih je izkazano za leto 1817: rojenih je bilo le 49 otrok (43 na 1000 prebivalcev), umrlo pa je 91 ljudi (80 na 1000 prebivalcev). V naslednjih treh desetletjih so se razmere nekoliko izboljšale in se je število prebivalstva znova povečalo – rodnost je sicer nekoliko upadla, vendar se je postopno začela zniževati tudi smrtnost. Med leti 1841 in 1850 je bilo povprečno v enem letu rojenih 53 otrok (42 na 1000 prebivalcev), umrlo pa 51 ljudi (41 na 1000 prebivalcev). Oba kazalca demografskega razvoja sta precej višja od slovenskega povprečja: sredi stoletja je rodnost slovenskega prebivalstva znašala 32‰, smrtnost pa 29‰.18 Pri tem je treba upoštevati, da se je demografski razvoj po pokrajinah precej razlikoval – najvišji naravni prirastek (visoka rodnost in manjša smrtnost) je bil značilen za Primorsko in nato za Kranjsko, najnižji pa za slovensko Koroško. Tudi če bi oba demografska kazalca, rodnost in smrtnost, preračunali na 1400 prebivalcev, kolikor naj jih bi po izročilu živelo v Kropi v sredini 19. stoletja, bi oba še vedno presegla slovensko povprečje: v tem primeru bi bila rodnost v Kropi 37‰ in smrtnost 36‰. Za leti 1869 in 1880 obstaja s popisoma pridobljeno uradno število prebivalstva v Kropi – 1119 in 1110 prebivalcev. Za leto 1869 je bilo vpisa11

nih 44 rojstev in prav tako 44 smrti, torej 39 na 1000 prebivalcev. Med letoma 1861 in 1880 se je število rojstev gibalo med 42 in 61 ali povprečno 49 v enem letu, torej 44 na 1000 prebivalcev. Število smrti se je gibalo med 31 in 57 ali povprečno 46 v enem letu oz. 41 na 1000 prebivalcev. Rodnost in smrtnost v Kropi sta tako do leta 1880, ko se je demografski razvoj za-

čel razvijati v čisto drugo smer, ostali razmeroma na nivoju prve polovice 19. stoletja s tendencami stagnacije. Tudi število prebivalstva ni več naraščalo in je že nakazovalo začetek ‘praznjenja’ Krope, ki se je zaključilo šele po koncu svetovne gospodarske krize v 30. letih 20. stoletja.

Graf 4– Povprečno število rojenih in umrlih v Kropi (1701–1940) 100

število

80 60 40

povprečno število rojenih

1931-40

1921-30

1911-20

1901-10

1891-1900

1881-90

1871-80

1861-70

1851-60

1841-50

1831-40

1821-30

desetletje povprečno število umrlih

KOLERA IN DRUGE NALEZLJIVE BOLEZNI Gosto naseljeni Kropa in Kamna Gorica sta bili v 19. stoletju še vedno pogosto izpostavljeni številnim nalezljivim boleznim. Epidemije koz na Kranjskem so se postopno umirjale, saj je bilo leta 1803 uvedeno obvezno cepljenje, ob njih pa so razsajale še razne vročinske bolezni, tifus (legar), garje, griža in kolera. Sploh kolera je v zgodovinskem spominu Krope in Kamne Gorice zapisana kot pretres, ki je znova pokazal na tanko mejo med življenjem in smrtjo, čeprav je bilo število žrtev manjše kot ob drugih epidemijah v prejšnjih stoletjih. Kolera je akutna nalezljiva črevesna bolezen, ki se je v Evropi pojavila prvič leta 1829 in se je širila predvsem po krajih z vlažnim podnebjem in neurejenimi higienskimi in komunalnimi razmerami.19 Na Slovensko, kjer je bolezen prvič izbruhnila leta 1831, so jo zanesli vojaki, ki so se vračali iz Italije, v fužinarske kraje pa morda tudi domači trgovci in tovorniki, ki so tam trgovali z žeblji. Kroparji in Kamnogoričani so se izbruha bolezni bali že leta 1836, ko je razsajala v Železnikih, niso pa se izognili največji epidemiji kolere na Slovenskem v letu 1855. Bolezen se je najprej pojavila julija 1855 v Kamni Gorici in že v začetku avgusta tudi v Kropi, v okoliških vaseh pa le v posamičnih primerih. Smrtni primeri so se nato vrstili do sredine septembra v Kropi in do konca oktobra v Kamni Gorici. Bolezen, ki so jo kroparske matrike imenovale tudi Brechdurchfall in Bruchruhr 12

1811-20

1801-10

1790-1800

1780-90

1771-80

1761-70

1751-60

1741-50

1731-40

1721-30

1711-29

1701-10

mit Krämpfen (griža z bruhanjem in krči) ter Zehfieber, je torej tudi tu »... razsajala samo v gosto naseljenih, z obilno revščino oblagodarjenih delavskih krajih, kjer ni bilo zadostne pažnje, hrane in nege in kjer izolacija ni bila mogoča. Opaziti se more tudi to, da je bilo čez 97% mrličev iz revnih ali nepremožnih družin, ki so stanovale, kakor vemo, natlačene po podstrešnih kamrah in ozkih ‘hišah’.«20 V Kropi je zbolelo okrog 150 ljudi, avgusta jih umrlo 42 in septembra 14. Kolera je v letu 1855 povečala število smrtnih primerov v Kropi na 94, medtem ko so v drugih letih desetletja 1851–60 pokopali povprečno polovico manj mrličev. Zapis iz leta 1889, ko je bil še močno živ spomin na izbruh bolezni, nam ponazarja občutja prebivalcev Krope, ki so se soočali s smrtjo: »Grozna morilka je neusmiljeno gospodarila med gosto naseljenimi in z živežem slabo preskrbljenimi kovači. Posebno s šnopsu udanimi je opravila navadno prav hitro v štirih do osmih urah. Pri nekateri hiši sta oče in mati oba en dan zbolela, ali pa tudi oba en dan umrla. Delati se nikomur več ni ljubilo. Ljudje so klavrno okoli tekali in pri Mariji pomoči prosili pa k spovedi hodili, ne da bi jih bil kdo silil.«21 Prej omenjeni Fortunat Warl je leta 1855, med kolero, pisal svojemu bratu: »Tudi to ti moram povedati, da je v Kropi zdaj zelo lepo živeti; vsi sovražniki so zdaj najboljši prijatelji; nebesa so prišla med nas; ne sliši se nič drugega kakor Bog nam pomagaj, Njegova volja naj se zgodi.«22 V času bolezni so se Kroparji organizirano upirali širjenju bolezni predvsem z razdeljevanjem

hrane revnim. Kot zanimivost naj omenimo delovanje tedanjega župnika Henrika Kahla, ki je zdravil s homeopatskimi metodami. Še huje je kolera morila v Kamni Gorici, kjer je vzela 58 življenj in v istem letu povečala število pogrebov na 97.23 Pomrlo je vse neodporno prebivalstvo, saj je naslednje leto v Kamni Gorici umrlo le 19 ljudi (24 v celi fari).24 Bolezen je v obeh krajih povzročila začasen upad rojstev in tudi porok je bilo manj. Znova je izbruhnila ob epidemiji leta 1866, a z manj žrtvami. Epidemija kolere leta 1855 je bila v Kropi in Kamni Gorici zadnja v nizu epidemij, ki so v kratkem času po izbruhu bolezni povečale smrtnost za več deset ljudi. Najpogostejši vzrok smrti zaradi nalezljivih bolezni na Slovenskem je v 19. stoletju postala tuberkuloza. Prva omemba te bolezni v Kropi je vpisana leta 1817, in sicer je za to boleznijo umrla 60-letna kuharica v župnišču.25 Težko presodimo, koliko je bila bolezen razširjena že prej, saj naj bi se prve epidemije tuberkuloze na Slovenskem v 16. stoletju najprej razširile prav v gosto naseljenih fužinarskih krajih.26 Zapisi o življenju v Kropi pravzaprav dajejo misliti, da tuberkuloza, ki je bila sicer množična bolezen proletariata v industrijskih središčih, v tukajšnjih krajih do konca 19. stoletja, ko je slovenske dežele zajel drugi močen val te bolezni, ni bila bolj razširjena kot drugod.

DOBA STROJEV Po letu 1880 se je začelo praznjenje Krope in Kamne Gorice. Za leto 1886 je kroparski župnik zapisal: »Obrt zastaja, dela ni, konjakov z roko delanih se ne more spraviti v promet. Delavci se izseljujejo, če nočejo od lakote umreti. Ljudstva vedno manj, se rapidno manjša!«27 Podobno je bilo tudi v Kamni Gorici. Razkroj strukture fužinarskih naselij pod Jelovico se je pravzaprav začel že stoletje prej, ko se je v Evropi začelo obdobje pospešenega tehničnega napredka, opazno neskladje z razvojem prebivalstva Zgornje Gorenjske pa se je začelo v drugi polovici 19. stoletja. Do takrat je število gorenjskega prebivalstva počasi, a dokaj enakomerno naraščalo. Večjim demografskim spremembam so bili še najbolj podvrženi fužinarski kraji, kjer so se menjavale tendence naraščanja in upadanja prebivalstva, ki pa dolgoročno niso vplivale na njihovo demografsko podobo. Po letu 1880 te sorazmernosti ni bilo več. Značilno je bilo hitro naraščanje števila prebivalstva Jesenic (po letu 1900 tudi Bleda in Bohinja), medtem ko je v Kropi in Kamni Gorici upadalo. V drugih krajih, predvsem tam, kjer je prevladovalo kmečko prebivalstvo, je bil še naprej opazen trend počasnega naraščanja števila prebivalstva.28 Tudi iz primerjave gibanja števila prebivalstva v Lipniški dolini in sosednjih Dobravah je razvidno, da

so bila nihanja v obdobju med letoma 1869 in 1931 v agrarnem okolju manj izrazita kot v nekdanjih železarskih naseljih Kropi in Kamni Gorici. Ti dve sta leta 1869 sestavljali kar 51% prebivalstva celotnega območja, leta 1931 pa le še 36%.29 Predvsem zaradi občutnega zmanjšanja števila prebivalstva v Kropi in Kamni Gorici se je skoraj za tretjino zmanjšalo tudi celotno število prebivalstva Lipniške doline (od 3892 na 2852 prebivalcev), medtem ko je prebivalstvo po okoliških vaseh večidel številčno stagniralo. Druga polovica 19. stoletja je bila sicer obdobje rasti števila slovenskega prebivalstva. Povečevala se je rodnost, hkrati pa se je z izboljševanjem zdravstvene oskrbe zniževala smrtnost, pri čemer slovenske dežele niso odstopale od splošnega evropskega razvoja.30 Druga značilnost tega obdobja je bilo množično izseljevanje s slovenskega ozemlja. Določene vzporednice lahko ugotovimo tudi za obravnavano območje. Demografska podoba Krope in Kamne Gorice se je ob koncu 19. stoletja spremenila predvsem zaradi izseljevanja. Žebljarsko proizvodnjo v Kropi so ogrožali novi stroji za podkovske žeblje, ki so bili glavni izdelek moških kovačev v Kropi, podobno so ženskemu delu konkurirali strojno izdelani čevljarski žeblji. Kopičenju zalog pri delodajalcih so sledila odpuščanja; mlajši delavci so iskali delo pri železnici in na Jesenicah, dekleta v tobačni tovarni v Ljubljani ali kot služkinje.31

INDUSTRIALIZACIJA JESENIC Leta 1869 je bila ustanovljena Kranjska industrijska družba (KID) s sedežem v Ljubljani, ki je do leta 1871 združila vse jeseniške fužine. Po zgraditvi železniške povezave med Ljubljano in Trbižem leta 1870 ter po iznajdbi feromangana v javorniškem plavžu leta 1872 je družba dobro poslovala, Jesenice pa so se hitro industrializirale. »Jesenice so velik obljuden kraj, ki ima še lepo prihodnost. V zadnjih letih so se hitro povzdignile zaradi tovarn, katere dajejo delavcem dober zaslužek,« je leta 1897 pospešeno demografsko rast Jesenic opisal Jožef Lavtižar.32 Število prebivalcev župnij Jesenic in Koroška Bela se je od leta 1880, ko sta šteli 2454 prebivalcev, do leta 1900 povečalo na 5266 in do leta 1910 že na 8125. Svoje delovne moči so Jesenicam dali zlasti Kropa, Kamna Gorica, Bohinj in deloma tudi Kranjska Gora.33 Iz Krope se je večje število fantov in deklet izselilo leta 1888 in 1889, ko jih je brezposelnost prignala na rob preživetja. Takrat so se v slovenskem časopisju kar vrstila poročila o hudi revščini v Kropi. »Iz tega časa ima Kropa ime lačna luknja, prebivalci pa berači,« pravi eden od spominov na ta čas. Izseljevanje je potekalo razpršeno, največ v na novo nastajajoča slovenska industrijska središča, pa tudi v Trst in Celovec. 13

Zaposlovanje na Jesenicah, v tovarni na Savi, je bilo za kroparske in kamnogoriške delavce zaradi železarskega znanja in bližine še najprimernejše. Poročilo iz Kamne Gorice iz leta 1897 pravi, da gre največ mladih kamnogoriških delavcev v tovarno na Savi, »… dasi ondi stanujejo in imajo zaslužek, prihajajo ob nedeljah in praznikih v Kamno Gorico obiskovat svoje sorodnike in rojake – znamenje, kako priljubljena jim je rojstna vas.«34 Ohranjanje rednih stikov z domačim krajem vsaj pri tistih, ki si še niso ustvarili lastne družine, je bilo za kroparske in kamnogoriške delavce značilno tudi pozneje. V Kamni Gorici tako niso bili redki primeri, da so mladi izseljenci še naprej zavzeto sodelovali v domačih društvih. Pogoste so bile poroke z dekleti iz domačega kraja, ki so se po poroki preselile k možem na Jesenice ali drugam. Izseljevanje v Ameriko ni imelo večjega obsega, posamični primeri so omenjeni šele po letu 1905. Družinski očetje se po večini niso izseljevali. Poročilo iz Kamne Gorice iz leta 1903 pravi, da jih je »… nekaj samo na Jesenicah, ki pa velikokrat pridejo domov.«35 Drugi so skušali preživeti tudi kot sezonski delavci, kot težaki pri gradnji železnic ali, kot so rekli, so hodili delat na oberpau (iz nem. Oberbau, gornje gradnje pri železnici)36 na Koroško, Dolenjsko in Štajersko. Na jesen so se vračali domov in zimo preživeli doma.

BREZPOSELNOST IN POMANJKANJE PO PROPADU FUŽIN Ustanovitev zadruge v letu 1894 je ublažila izseljevanje, ni ga pa zaustavila. Z ljudskim štetjem leta 1910 je bilo popisanih le še 704 ljudi v Kropi in 576 v Kamni Gorici. Za zadnji dve desetletji 19. stoletja je bila za oba kraja značilna visoka umrljivost, ki je presegla število rojenih.37 Število rojstev je upadalo sorazmerno z izseljevanjem prebivalstva v rodni dobi. Med letoma 1881 in 1890 je bilo v Kropi rojenih povprečno 40 otrok letno, v naslednjem desetletju pa le še povprečno 32 otrok letno. Če držijo podatki za leto 1900, da je takrat v Kropi živelo okrog 780 ljudi, je bila stopnja natalitete 41‰ ali le malo manj kot v sredini 19. stoletja. Kljub težkim življenjskim razmeram je bila rodnost še vedno nad slovenskim povprečjem ob koncu 19. stoletja (35 ‰) in tudi sprememb v rodnostnem obnašanju še ni bilo zaznati. Nasprotno je bil je pomenil veliko razliko v demografskem razvoju glede na slovensko povprečje visok delež umrlih. Umrljivost se je do konca 19. stoletja v vseh slovenskih pokrajinah zmanjšala pod 30‰.38 V Kropi je bilo v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja povprečno 40 pogrebov letno ali kar 51 na 1000 prebivalcev! Razlog je zato je bilo staranje kroparskega prebivalstva zaradi izseljevanja in tudi siceršnje slabe življenjske razmere, ki jih je ustvarilo vsesplošno pomanjkanje. 14

Zaradi visoke smrtnosti dojenčkov in mlajših otrok je bila zelo nizka tudi povprečna starost umrlih, v zadnjem desetletju 19. stoletja le 28,1 let. Polovico umrlih so sestavljali otroci do dopolnjenega 15. leta. V prvem letu starosti je umrl vsak tretji dojenček (32% vseh umrlih), pa tudi precej otrok (19% umrlih), največ do 5. leta starosti. Vzroki za tako visoko umrljivost so bili podhranjenost otrok in njihovih mater, otroške in črevesne bolezni, pa tudi prirojene hibe (mehki udi, srčne napake) in jetika. Življenjske razmere so bile tako slabe, da se je precej otrok rodilo mrtvih ali zaradi šibkosti kmalu po porodu (velikokrat se kot vzrok smrti navaja prezgodnji porod). Po visokem deležu infantilne mortalitete (smrtnosti dojenčkov), še posebej perinatalne (neposredno pred porodom in po njem) izstopajo zlasti leta 1895, 1896 in 1897. Povprečno je Kropi v zadnjem desetletju 19. stoletja umrlo 10 dojenčkov do dopolnjenega 1. leta letno, v navedenih letih pa od 14 do 17. Najhuje je bilo leta 1896, ko je umrlo 17 od 30 novorojenčkov, od teh je bilo kar 11 mrtvorojenih (kot vzroka smrti navedena težek ali prezgodnji porod). Med letoma 1893 in 1900 se je v Kropi brez znakov življenja rodilo 27 otrok ali 118 na tisoč živorojenih (od tega 20 ali kar 265 na tisoč živorojenih med letoma 1895 in 1897) in še 7 takoj po porodu. Pri otrocih, ki so umrli kot dojenčki ali v prvih letih življenja, je kot vzrok smrti najpogosteje navedena božjast ali fras. To je bila sicer huda bolezen dojenčkov in mlajših otrok, ki niso bili dojeni in so jih hranili s kravjim ali kozjim mlekom, zato so imeli krče, driske in so telesno propadali,39 v matičnih knjigah Krope in Kamne Gorice pa jo zaradi posploševanja vpisovalca težko ločimo od drugih akutnih obolenj, ki so povzročila otrokovo smrt (npr. vročinski krči). Dojenčki in mlajši otroci so umirali tudi zaradi nalezljivih črevesnih (gliste, griža) in otroških (ošpice, davica, oslovski kašelj) bolezni. Huda je bila zlasti epidemija davice v letu 1896, zaradi katere je umrlo 9 kroparskih otrok, mlajših od pet let. Jetika kot vzrok smrti je vpisana tudi pri nekaterih dojenčkih, čeprav gre verjetno za telesno šibke otroke bolnih mater, pri nekoliko starejših otrocih in šolarjih pa je vpisana tudi oblika bolezni – največkrat pljučna tuberkuloza (sušica), pa tudi kostna tuberkuloza in skrofuloza (škrofelni). Odrasli v Kropi so ob koncu 19. stoletja umirali povprečno okrog 55 let stari, vendar je bil vsak četrti starejši od 70 let ( 20% starih nad 70 let in 6% starih nad 80), kot vzrok njihove smrti se največkrat navaja starostna oslabelost. Največ jih je umrlo med 50. in 70. letom (36%), in sicer največkrat zaradi jetike, vodenice, pljučnice ali hudega prehlada, v posamičnih primerih pa tudi zaradi kapi ali raka. Precej jih je umrlo tudi med 20. in 40. letom (25%), skoraj vsi zaradi jetike ali pljučnice, nekaj mater pa tudi ob porodu ali po njem.

Graf 5 – Umrli po starostnih skupinah v Kropi (1893–1940) 50

30 20

1935

1937

1931

1933

1939

1933

1927 1923

1929

1925 1921

1931

1923 1919

1927

1921 1917

1929

1919 1915

1925

1917 1913

1915

1913

1911

1909

1907

1905

1903

1901

1897

1893

1899

10 1895

število umrlih

leto dojenčki

otroci

odrasli

Graf 6 – Smrtnost dojenčkov v Kropi (1893–1933) 20

število

15 10

1911

1909

1907

1905

1903

1901

1899

1897

1893

1895

leto neposredno pred in po porodu

v 1. mesecu življenja

RAZŠIRJENOST TUBERKULOZE Za tuberkulozo so umirali v vseh starostnih skupinah. Najbolj razširjena je bila pljučna oblika bolezni – ta je ob koncu 19. stoletja postala najbolj smrtonosna bolezen na Kranjskem (15% vseh smrti že med letoma 1881 in 189040). V Kropi sledimo povišani smrtnosti zaradi tuberkuloze po letu 1890

v 1. letu življenja

z 9 do 14 smrtnimi primeri letno, kar je sestavljalo 25% vseh vzrokov smrti. Povišana obolevnost je bila povezana z načinom širjenja bolezni (senčna lega naselja, neprimerna in vlažna stanovanja) in splošnim zdravstvenim stanjem prebivalstva v tem času (podhranjenost).

Graf 7 – Smrtnost v Kropi zaradi tuberkoloze glede na druge vzroke smrti in smrtnost dojenčkov (1893–1933)

40 20

1919

1917

1915

1913

1911

1909

1907

1905

1903

1901

1899

1897

1895

0 1893

število umrlih

leto tuberkoloza

ostali vzroki

smrtnost dojenčkov

V začetku 20. stoletja je tuberkuloza postala socialna bolezen. Obolevnost se je manjšala z ukrepi zdravstvene službe in izboljšanjem življenjskih razmer po prvi svetovni vojni. Tudi v Kropi je število umrlih zaradi tuberkuloze upadalo, vendar zelo počasi. V prvem desetletju 20. stoletja je bila smrtnost še vedno zelo visoka (nad 40‰), delež umrlih zaradi tuberkuloze pa se je gibal okrog 20% (leta 1909 in 1910 celo 36%). Smrtnost v Kropi se je slovenskemu povprečju začela približevati šele po letu 1910, s ponovnim dvigom v času prve svetovne vojne. Takrat je prišlo do zadnjega vala te bolezni v Kropi, in sicer je leta 1918 in 1919 zaradi tuberkuloze umrlo 22 ljudi (39% vseh smrti). V naslednjih letih se je bolezen pojavljala le še v posamičnih primerih. Leta 1940 je tako zdravnik pregledal delavce zadruge, člane OUZD, in ugotovil, da »… jetike ni, pač pa le nekaj primerov prestanih pljučnih obolenj.«41

ZAČETEK 20. STOLETJA V prvem desetletju 20. stoletja se je razmerje med številom rojenih in umrlih v Kropi izenačilo

na povprečno 32 rojstev in smrti letno. Rodnost in smrtnost sta bili še vedno zelo visoki, nad 40‰. Povprečna starost umrlih se je popravila na šele 31 let, saj so umrli dojenčki še vedno sestavljali 29% vseh umrlih, skupaj z otroki do 15. leta pa 44% vseh umrlih. Še vedno je do dopolnjenega prvega leta umrl skoraj vsak tretji dojenček (29% od vseh rojenih). Brez opaznejšega razloga se je smrtnost dojenčkov močno povečala leta 1908, ko je v Kropi umrlo kar 18 dojenčkov, od teh jih je bilo 6 mrtvorojenih. Razen v omenjenem letu se je znižala perinatalna mortaliteta – neposredno pred porodom in po njem je umrlo 22 ali 7% vseh novorojenčkov (med letoma 1893 in 1900 je takoj ob rojstvu umrlo 32 ali 12% novorojenčkov). Tudi v naslednjem desetletju se razmere niso bistveno popravile oz. so se v času prve svetovne vojne še poslabšale. Naravnega prirastka ni bilo, smrtnost (37‰) je bila celo nekoliko višja od rodnosti (33‰). Med umrlimi je bil še vedno visok delež dojenčkov (24%) in otrok do 15. leta (20%). Delež dojenčkov, umrlih v prvem letu starosti, se je šele po letu 1915 znižal pod 20% vseh rojenih.

Graf 8 – Naravno gibanje prebivastva v Kamni Gorici (1901–1940) 40

število

30 20

rojeni

1940

1937

1934

1931

1928

1925

1922

1919

1916

1913

1910

1907

1904

1901

leto

umrli

Graf 9 – Naravno gibanje prebivastva v Kropi (1901–1940) 50 40

število

30 20

rojeni

umrli

1940

1937

1934

1931

1928

1925

1922

1919

1916

1913

1910

1907

1904

1901

leto

POSLEDICE PRVE SVETOVNE VOJNE Posledice dolgotrajne vojne so se z vsakim novim vojnim letom vse bolj čutile tudi med civilnim prebivalstvom. Razmere in oskrba prebivalstva z aprovizacijami v Kropi v času prve svetovne vojne so podrobneje opisane v lanski številki Vigenjca v prispevku Tonija Bogožalca,42 v kroparski župnijski kroniki pa so zapisani številni opisi hudega pomanjkanja, ki je zlasti v zadnjim dveh vojnih letih sililo ljudi k beračenju in celo tatvinam. Navajam enega najbolj povednih iz leta 1917: »…Delavstvo pri nas – in najbrž povsod – strada, zelo strada. Nima druzega za jesti, kar dobi pri delavski oz. občinski aprovizaciji. In to je zelo malo. Delavska aprovizacija deli svojim članom po 6 ozir. 8 kg na mesec vsega živeža, ostalim pa občina, a le po 4 kg mesečno. Tudi sladkorja zelo primanjkuje. Nekatere družine pojedo vse to prav hitro, potem pa – jedo solato in črno kavo oziroma s cikorijo pobarvano vodo in bolezen je tu. Mnogi bolehajo na želodcu vsled pokvarjene in slabe moke, še bolj pa na črevesnem kataru – griži, mnogi tudi objednom ‘dajejo čez’ (kolerina) in v sosedstvu je tudi že marsikdo vsled te bolezni umrl – pri nas hvala Bogu – še ne. Ljudstvo hodi kar trumoma po kmetih iskat živil, a jih za denar ni mogoče dobiti, kvečem za prav previsoke cene, lažje je dobiti kaj malega zastonj…«43 S slabšanjem življenjskih razmer so se na Slovenskem znova razširile nalezljive bolezni, zlasti griža, vročinske bolezni in ponekod tudi koze. Zlasti huda je bila epidemija griže v letih 1920 in 1921, ki je terjala žrtve tudi v Kropi in Kamni Gorici (v obeh letih 12 smrtnih primerov, 10 v Kropi in 2 v Kamni Gorici).44 Presenetljivo pa je pandemija španske gripe, zaradi katere je v letih 1918 in 1919 umrlo ok. 20 milijonov ljudi po vsem svetu, tukajšnje kraje skorajda obšla: »Na Kranjskem še vedno zelo umirajo za to boleznijo okrog in okrog, pri nas je skoro ne poznamo,« pravi zapis iz leta 1919.45 V Kropi sta zaradi španske gripe umrla samo 2, v Kamni Gorici pa 5 ljudi.

MED SVETOVNIMA VOJNAMA Po prvi svetovni vojni je trajalo še celo desetletje, da so se kazalci demografskega razvoja Krope in Kamne Gorice približali slovenskemu povprečju. Smrtnost v Kropi se je že med letoma 1921 in 1930 znižala na 22‰, v naslednjem desetletju pa na 14‰ (takšno je bilo tudi slovensko povprečje leta 193846). Smrtnost se je začela zniževati po letu 1925, ko se je število smrtnih primerov v Kropi znižalo pod 20 letno in se je nato do začetka druge svetovne vojne gibalo med 4 in 11 letno, predvsem zaradi zniževanja smrtnosti dojenčkov in otrok. Med letoma 1921 in 1925 je v prvem letu življenja še vedno umrlo 25% dojenčkov, med letoma 1926 in 1930 pa le še 15% dojenčkov (od vseh rojenih). Še bolj se je smrtnost dojenčkov znižala

v naslednjem desetletju, in sicer na do 2 primera letno (7% od vseh rojenih), kar je bilo manj od slovenskega povprečja (11% v letu 1938). Z zniževanjem smrtnosti dojenčkov in otrok se je popravila tudi povprečna starost umrlih – v prvem povojnem desetletju je znašala 36 let, v drugem pa 46 let (med letoma 1921 in 1930 je delež umrlih dojenčkov in otrok do 15. leta še vedno znašal 40% vseh umrlih, med letoma 1931 in 1940 pa le še 25% umrlih). Čeprav se je zniževala tudi rodnost, je bil naravni prirastek (smrtnost je presegala rodnost že od začetka 19. stoletja z izjemo desetletja po francoski okupaciji) po več kot stoletju spet pozitiven. Po letu 1926 se je število rojstev v Kropi znižalo pod 20 letno. Zmanjševanje števila otrok v družinah je že leta 1924 opazil kroparski župnik, ki je v župnijsko kroniko zapisal, da se »… zadnje čase hoče tudi po naši župniji širiti pregreha, da se v zakonu branijo otrok.«47 Rodnost se je med letoma 1921 in 1930 znižala na 31‰, med letoma 1931 in 1940 pa na 25‰ (slovensko povprečje leta 1938 je bilo 21‰). Svetovna gospodarska kriza v 30. letih 20. stoletja je bila še en mejnik v demografskem razvoju Krope in Kamne Gorice. V tem času je število prebivalcev doseglo najnižjo točko v večstoletnem obstoju obeh krajev: s popisom prebivalstva leta 1931 so v Kropi našteli le še 587 ljudi in 432 v Kamni Gorici. S koncem krize se je v Kropi končalo tudi dolgoletno izseljevanje (v nekaterih primerih začasno ali za stalno tudi v Ameriko, sicer pa v Tržič, Kranj in Maribor, v nasprotju z Kamnogoričani, ki so se izseljevali zlasti na Jesenice). Izseljevanje je bilo večinoma gospodarsko utemeljeno, z dokončno prevlado krščanskosocialne usmeritve v Zadrugi pa tudi zaradi drugih nazorskih prepričanj (primeri izseljevanja nekaterih kroparskih družin v Kranj in Lesce med letoma 1931 in 1932). S koncem krize so se predvsem za Kropo začeli boljši časi. Program preusmeritve proizvodnega programa Zadruge, začrtan leta 1927 z novim zadružnim vodstvom, se je začel uresničevati. Tovarna v Kropi je postala pomemben del jugoslovanske vijačne industrije, z razmahom kovanja planinčarjev so se za nakovala vrnili tudi mnogi brezposelni kovači v Kropi in Kamni Gorici. Ročno kovanje žebljev je v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno doseglo svoj zadnji višek – zanj ni bila potrebna šolska izobrazba, ampak leta izkušenj za nakovali. Na drugi strani sta modernizacija tovarne in uvajanje novih proizvodnih izdelkov (smučarsko okovje, umetno kovaštvo) v Kropi zahtevali kvalificirano delovno silo: zadruga je delavcem omogočala različne oblike priučevanja, za izobraževanje vajencev – strojne ključavničarje in umetne kovače – pa je ustanovila strokovno šolo. Sestava zaposlenih v zadrugi se je precej pomladila. Leta 1932 je bilo v zadrugi zaposlenih le 4% starih od 20 do 30 let in 23% starih od 31 do 40 let, največ, 34%, pa je bilo delavcev, starih med 51 in 60 leti. Leta 1939 je bilo med zaposlenimi že 38% starih med 20 17

in 30 leti in 30% starih med 31 in 40 leti, skupaj je bilo torej v Zadrugi v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno zaposlenih že več kot dve tretjini delavcev, mlajših od 40 let.48 V zadnjem predvojnem desetletju je kroparska zadruga postala glavni razvojni dejavnik Krope, ne pa tudi Kamne Gorice. Že v začetku 30. let je Zadrugar zapisal, da Zadruga »pokriva 80% kroparskega prebivalstva«, ali drugače, od Zadruge je bilo v Kropi ekonomsko odvisnih več kot 400 ljudi (zaposlenih z družinskimi člani). Kamna Gorica je bila po številu prebivalstva pred drugo svetovno vojno le za ok. 10% manjša od Krope, v skupni zadrugi pa je bilo med delavci povprečno le 25% Kamnogoričanov, ki so večinoma še vedno delali kot kovači v vigenjcih. Načrte za postavitev strojnega obrata tudi v Kamni Gorici, za kar so si Kamnogoričani prizadevali že od pristopa k Zadrugi leta 1905, je ustavila druga svetovna vojna. Vpliv zadruge je bil tu tudi sicer manjši in zlasti mlajšim delavcem se je zaposlitev v tovarni na Jesenicah mnogokrat zdela ustreznejša kot zaposlitev v Zadrugi. To se je kazalo tudi v demografskem razvoju – izseljevanje se je znova nekoliko okrepilo zlasti v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno in tudi demografski kazalci so bili v primerjavi s Kropo nekoliko slabši:49

Demografski kazalec Rodnost (letno povprečje na 1000 ljudi) Smrtnost (letno povprečje na 1000 ljudi) Povprečni naravni prirastek (letno povprečje na 1000 ljudi) Povprečna starost umrlih

Kropa Kamna Slovenija 1931– 40 Gorica 1938 1931– 40 25‰ 23‰ 22‰

14‰

16‰

14‰

12‰

7‰

7,5‰

46 let

44 let

–

KAMNA GORICA Tudi sicer podatki v kamnogoriških matičnih knjigah kažejo, da si je naselje po propadu fužin ob koncu 19. stoletja v demografskem pogledu opomoglo šele v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno. V prvem desetletju 20. stoletja je bil razvoj prebivalstva v Kamni Gorici še zelo podoben kroparskemu: rodnost in smrtnost sta bili izenačeni na ok. 40‰ in tudi povprečna starost umrlih je bila zelo

Graf 10 – Število prebivalstva v Kropi po popisih (1869–2002)

1000 800 600 400

1971

1981

1991

2002

1971

1981

1991

2002

1961

1953

1948

1931

1921

1910

1880

200 1869

število prebivalcev

1200

leto popisa

Graf 11 – Število prebivalstva v Kamni Gorici po popisih (1869–2002)

1000 800 600 400

leto popisa

1961

1953

1948

1931

1921

1910

1880

200 1869

število prebivalcev

1200

podobna – 32 let. V drugem desetletju 20. stoletja, ki ga je zaznamovala prva svetovna vojna, se je število rojstev v Kamni Gorici prepolovilo: med letoma 1901 in 1910 se je v enem letu povprečno rodilo 23 otrok, med letoma 1911 in 1920 pa le še 11 ali 21 na 1000 prebivalcev v enem letu. Rodnost je bila nizka zlasti v vojnih letih – od 2 do 5 rojstev letno. Umrljivost se ni bistveno zmanjšala in je močno presegla število rojenih: povprečno je v enem letu umrlo 19 ljudi ali 36 na 1000 prebivalcev. Izstopata leto 1911 (15 rojenih in 30 umrlih,od teh 15 zaradi jetike), in vojno leto 1918 (5 rojenih in 25 umrlih, od teh 4 zaradi španske gripe in 6 zaradi jetike). Tudi v naslednjem desetletju (1921−30) se je smrtnost zmanjševala zelo počasi, število rojstev pa se je znova nekoliko povečalo. Čeprav sta se rodnost in smrtnost izenačili pri meji ok. 12 rojstev in smrti letno oz. 28 na 1000 prebivalcev, je število kamnogoriškega prebivalstva še naprej upadalo zaradi izseljevanja. Do leta 1931 se je število prebivalstva glede na popis prebivalstva v letu 1880 zmanjšalo skoraj za polovico – od 816 prebivalcev na 432 prebivalcev.

SKLEP Podatki o naravnem gibanju prebivalstva kažejo, da se je obdobje pospešene številčne rasti prebivalstva v Kropi in Kamni Gorici končalo že ob koncu 18. stoletja. Do takrat je bilo značilno povprečno višje število rojstev od števila umrlih, čeprav se je število mrličev v posamičnih letih močno povišalo, predvsem zaradi epidemij nalezljivih bolezni. Največ smrtnih primerov je vpisanih ob epidemijah črnih koz, ko se je število mrličev v Kropi povzpelo tudi čez sto v enem letu. Obdobjem povišane smrtnosti je sledil začasen upad števila rojstev, nato pa ponovno zelo veliko povečanje števila rojenih (npr. po napoleonskih vojnah in francoski okupaciji Kranjske). V drugi polovici 19. stoletja prebivalstvo Krope in Kamne Gorice ni več številčno naraščalo in je že nakazovalo začetek ‘praznjenja’ obeh krajev, še posebej po letu 1880. Izseljevanje je potekalo razpršeno, največ v na novo nastajajoča slovenska industrijska središča (Jesenice, Tržič, Kranj) in po letu 1905 v posamičnih primerih tudi v Ameriko. Čeprav je smrtnost ob koncu 19. stoletja na Slovenskem že upadala (pod 30‰), je bila za zadnji dve desetletji 19. stoletja za oba kraja značilna visoka umrljivost (v Kropi 51‰), ki je presegla število rojenih. Vzrok zanjo je bilo staranje prebivalstva zaradi izseljevanja in tudi vsesplošno poslabšanje življenjskih razmer, kar je vplivalo tudi na povišano smrtnost dojenčkov in dovzetnost za okužbe s tuberkulozo. Z izseljevanjem prebivalstva v rodni dobi se je zmanjševalo število rojstev, vendar pa je bila rodnost (stopnja natalitete v Kropi 41‰ v letu 1900) še vedno precej nad slovenskih povprečjem ob koncu 19. stoletja (35‰) in tudi sprememb v rodnostnem obnašanju še ni bilo zaznati. Trend relativnega zmanjševanja števila rojstev z manjšim

številom otrok v družini se je slovenskemu povprečju začel približevati šele po letu 1925. V zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno se je stopnja natalitete v Kropi in Kamni Gorici približala slovenskemu povprečju (22‰ v letu 1938). Z naraščajočim gospodarskim pomenom žebljarske zadruge v Kropi, ki je v obdobju med obema vojnama zaposlila večino delavcev iz Krope in nekaj manj tudi iz Kamne Gorice, se je zaustavilo tudi izseljevanje. Možnost za delo in izobraževanje so dobili tudi mlajši delavci. Število prebivalstva, ki je v obeh krajih doseglo najnižjo točko v času svetovne gospodarske krize v 30. letih 20. stoletja, se je v zadnjem predvojnem desetletju v Kamni Gorici ustalilo, v Kropi pa začelo ponovno naraščati. Trend hitrega naraščanja števila kroparskega prebivalstva se je nato nadaljeval v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni zaradi industrializacije kraja in z njo povezanega priseljevanja. Za zapisanimi številkami – kazalci splošnega razvoja prebivalstva – se skrivajo številne osebne zgodbe. Podatki v matičnih knjigah Krope in Kamne Gorice za obdobje po propadu fužinarstva ob koncu 19. stoletja do konca prve svetovne vojne so potrdili številna pričevanja o hudem pomanjkanju v tem času. Pretresljivo je bilo slediti staršem, ki so izgubljali otroke drugega za drugim, in mladim ljudem, ki so umirali za jetiko. Delček bolj osebnega doživljanja tega časa je opisan v naslednjih člankih. Čas je bil tudi za veselje.

Opombe 1

2 3 4

5 6 7 8

Marijan Dobovšek, O gibanju prebivalstva Kranjske in posebej radovljiške dekanije od Valvazorja do danes, v: Geografski vestnik , letnik X (1934), št. 1–4 , str. 106. Dobovšek, op. 1, str. 108. Anton Melik, Slovenija, 1., splošni del, Ljubljana 1963, str. 341. Izpiski iz matrik župnije Kropa, Kronika župnije Kropa, 1. zvezek. Izpiski obsegajo podatke o številu rojstev, smrti in porok za obdobje od 17. do 20. stoletja in so del zgodovinskih opisov fare v župnijski kroniki , ki se začenja z letom 1893. Hrani Župnijski urad Kropa. Jožef Lavtižar, Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica, Ljubljana 1897, str. 111. Izpiski iz matrik župnije Kropa, op. 4. Izpiski iz matrik župnije Kropa, op. 4. Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 62. Hrani Župnijski urad Kropa. 19

9 Dobovšek, op. 1, str. 109. 10 Ilirske province, v: Enciklopedija Slovenije (ES), 4. knjiga, Ljubljana 1990, str. 111. 11 Franc Kanduč, Mairie de Kropp, v: Zadrugar 1934, št. 10, str. 104. 12 Marjana Žibert, Družina v Kranju. Kruh in srce, Kranj 2003, str. 43. 13 Prav tam. 14 Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni, v: Razprave znanstvenega društva v Ljubljani, Ljubljana 1936, str. 40. 15 Kanduč, op. 11, str. 104. 16 Zwitter, op. 14, str. 58. 17 Dobovšek, op. 1, str. 111. 18 Jasna Fisher, Slovensko narodno ozemlje in razvoj prebivalstva, v: Slovenska novejša zgodovina, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 19. 19 Kolera, v: ES, 5. knjiga, Ljubljana 1991, str. 199. 20 Jože Gašperšič, Kolera v Kropi in Kamni Gorici pred 80 leti, v: Zadrugar, str. 109. 21 Kropa, v: Gorenjska: letoviška, industrijska, trgovska, obrtna, Novo mesto 1931, str. 201. Gre za prepis odstavka iz knjižice Janez Ažman, Jožef Zupan, stolni prošt ljubljanski, Ljubljana 1889, v kateri je mdr. opisana Zupanova pomoč Kropi v času kolere. 22 Gašperšič, op. 20, str. 110. 23 Anton Verbajs, Zgodovina kamnogoriške fare, Ljubljana 1898, str. 5–6. 24 Gašperšič, op. 20, str. 110 in Verbajs, op. 22, str. 5. 25 Izpiski iz matrik župnije Kropa, op. 4. 26 Tuberkuloza, v: ES, 13. knjiga, Ljubljana 1999, str. 27 Izpiski iz matrik župnije Kropa, op. 4. 28 Dobovšek, op. 1, str. 113. 29 Nadja Gartner-Lenac, Geografija doline Lipnice in sosednjih dobrav na desnem bregu Save, v: Kroparski zbornik, Kropa, Radovljica 1995, str. 20. 30 Jasna Fisher, op. 18, str. 19. 31 Zmago Šmitek, Vpliv industrializacije na razvoj delavskih skupnosti v Kropi (1890–1940), diplomska naloga na Oddelku za etnologijo, Ljubljana 1973, str. 14. 32 Lavtižar, op. 5, str. 71. 33 Dobovšek, op. 1, str. 111–112. 34 Verbajs, op. 23, str. 3. 35 Kronika župnije Kamna Gorica, 1. zvezek. Hrani Župnijski urad Kamna Gorica. 36 Ostanki žebljarstva na Kranjskem. Kropa (priobčuje Kropar), v: Gorenjec št. 19/1915 (7.5.11915).

37 Podatki o naravnem gibanju prebivalstva v Kropi in Kamni Gorici v nadaljevanju prispevka so izračunani glede na vpise v rojstnih in mrliških knjigah Krope in Kamne Gorice za obdobje med leti 1893 in 1940 (glej Vire) in podatkov o številu prebivalstva po popisih 1880, 1910, 1921, 1931 in 1948. 38 Obolevnost, v: ES, 8. knjiga, 1994, str. 69; Zwitter, op. 14, str. 94. 39 Milan Kirn, Iz zdravstva na Kamniškem (18811940), Ljubljana 1997, str. 46. Avtor navaja, da so ljudje šele pozneje spoznali, da nerazredčeno kozje in kravje mleko ni ustrezna prehrana za dojenčke. 40 Zvonka Zupanič Slavec, Epidemije na Slovenskem. Lakote, kuge in vojne reši nas, o Gospod!, v: Množične smrti na Slovenskem, 29. zborovanje slovenskih zgodovinarjev, Izola 1998, Ljubljana 1999, str. 204. 41 Kronika Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v Kropi in Kamni Gorici 1894–1940, Jesnice 1944, str. 156. 42 Toni Bogožalec, Vse prestrašeno; vse kliče vojska!, v: Vigenjc, Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi. 20. stoletje. Industrijska zadruga, leto IV, 2004, str. 13–26. 43 Župnijska kronika Krope, 2. zvezek. 44 Podatki iz mrliških knjig Krope in Kamne Gorice (glej Vire). 45 Župnijska kronika Krope, 2. zvezek. 46 Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 483–448. 47 Župnijska kronika. 3. zvezek. 48 Grafikon Življenjska piramida starosti zadružnikov, v: Zadrugar, št. 3/1940, str. 92.

Viri -

Župnijske kronike Krope (3 zvezki) in Kamne Gorice (3 zvezki) in zapisniki škofijskih vizitacij, hranita Župnijska urada Kropa in Kamna Gorica. Rojstne in mrliške knjige Krope: matična rojstna knjiga 1873–1914 in 1915–1940, mrliška matična knjiga Kropa 1862–1928 in 1928–1941, hrani Matični urad, Upravna enota Radovljica. Rojstne in mrliške knjige Kamne Gorice: matična rojstna knjiga 1872–1940, mrliška matična knjiga 1876–1941, hrani Matični urad, Upravna enota Radovljica.

Dr. Zmago Šmitek

DRUŽBENA KULTURA KROPE

V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA

DRUŽINA Družino kot osnovno gospodarsko in družbeno skupnost lahko preučujemo iz več zornih kotov. Na tem mestu nas zanima predvsem njena vloga v javnem življenju in njen odnos do drugih lokalnih skupnosti. Ko se je delavec oženil in si ustvaril družino, so v vrsti njegovih potreb in interesov nastale bistvene spremembe. Delavec, ki je imel ženo in otroke, je bil navadno mobilnejši in je imel večje možnosti priti v prijateljske ali konfliktne odnose z drugimi, zlasti prostorsko najbližje stanujočimi prebivalci. Na vrsto in vsebino družinskih potreb oz. interesov je vplivala tudi starost otrok (predšolski, šoloobvezni, odrasli). Družine z otroki prav zaradi specifičnih potreb in interesov, ki so jih imele in jih še imajo, tvorijo neko širšo skupnost, ki pa se na zunaj kaže le ob redkih priložnostih (npr. zbiranje staršev ob javnih otroških nastopih, na šolskih sestankih). Žebljar se je dostikrat poročil že zato, da mu je žena pomagala pri delu. Če je bilo le mogoče, je cela družina kovala pri isti ješi. Na ješi je gospodinja tudi skuhala hrano za vso družino, le ob nedeljah in deloma tudi dnevih nehavanja so ženske kuhale doma.

Najmlajšim otrokom, ki so ostali v varstvu pesterne, so nesle matere jed domov, vsi drugi člani družine pa so jedli v vigenjcu. Samski moški in ženske so navadno prosili kako družino, da jih je sprejela na hrano in stanovanje. Ženske so ves dan kovale skupaj z možmi, zvečer pa jih je čakalo še šivanje, pranje in druga gospodinjska dela. Poleg tega so se, kolikor so pač utegnile, posvečale vzgoji in izobrazbi otrok. Večinoma so bile matere tiste, ki so otroke najbolj silile v šolo in cerkev ter skušale doseči, da bi se otrok povzpel v življenju kar najviše. Očetje za to navadno niso dosti skrbeli. Vzgoja otrok je bila še posebno pomanjkljiva v času pred ustanovitvijo Zadruge zaradi celodnevne zaposlenosti žensk, slabih stanovanjskih razmer in splošne revščine. Vzgoja družine je temeljila predvsem na strahu otrok pred fizično kaznijo. Odnos med možem in ženo je bil na videz precej hladen. Če sta šla mož in žena npr. po opravkih kam izven Krope, je mož hodil spredaj, žena pa nekaj korakov za njim, kot da se sploh ne bi poznala. Med Igre Za Dolgo njivo na velikonočni ponedeljek, ok. 1938. 21

možem in ženo je dostikrat prihajalo do prepirov, posebno če je mož prišel iz gostilne pijan. V kroparskem ljudskem izročilu je precej pesmi in anekdot, ki pripovedujejo o prepirih med zakoncema. Večkrat se je tudi zgodilo, da je pod vplivom alkohola mož ženo pretepel. To seveda ni ostalo skrito sosedom in sodelavcem v vigenjcu, ki so naslednji dan dražili moža, češ da so pri njih snoč pobijal (kot da je mesar pobil živino), ženo pa so zbadali, rekoč: A'j kej dober meso, po čem pa kej bo? Alkoholizem je bil nekdaj v Kropi precej razširjen. Zaradi revščine in neurejenih družinskih razmer so delavci zapuščali stanovanja in iskali rešitve življenjskih težav ter utehe v pijači. O tem, kako so slabe življenske razmere vplivale na pijančevanje, priča tudi kroparska pesem: »Snoč sem pa k birtu šel, da sem vse zapil, zadnjič me j's palico s hiše podil. »Prav je imel, prav je imel, kaj s'pa pri njem imel? Mar bil doma pri svoj' ženi ostal.« »Doma pa soli ni, moka se že dobi, otroci se jokajo, kruha nič ni.«1 Seveda to ni veljalo za vse družine. V nekaterih so glavno besedo imele ženske, to je gospodinje, ki so tudi skrbele, da mož ni imel denarja za pijačo. Razmeroma hladen odnos moža do žene in otrok bi se mogoče dal pojasniti z nekdanjo veliko umrljivostjo. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje ni bilo malo kovačev, ki jim je zapored umrlo več otrok. Povprečna življenjska doba v Kropi je bila v desetletju 1811–20 le dvajset let in tri mesece, do leta 1934 pa je zrasla na štirideset let. Zaradi čezmernega dela in podhranjenosti so epidemije koz, griže, kolere in ošpic terjale veliko umrlih. Hladnejši odnos med člani družine je ob morebitni smrti posameznika drugim pomagal hitreje preboleti izgubo in je postal tako nekakšna obramba pred udarci usode. Izguba enega ali več članov družine je tudi povečala vdanost v 'božjo voljo' (slovo mora priti) in vplivala na religioznost, kar je v tem primeru spet pomenilo olajšanje duševne stiske. Odnos moža do žene in otrok v bistvu ni bil tako grob, kot bi se dalo sklepati po obnašanju in govorjenju. Način izražanja je bil v Kropi dokaj značilen, poln pejorativnih izrazov, ki pa med domačimi niso imeli tako ostrega pomena. Poleg tega precej dejstev potrjuje domnevo, da so bile nekdaj zaradi skupnega dela in gospodinjstva vezi med člani posamezne družine še posebno močne.

Po prvi svetovni vojni so zaradi vse večjega vključevanja moških in mladine v razne kulturne in politične organizacije postajale družinske vezi ohlapnejše. Posamezni družinski člani so vse več časa preživljali zunaj okvira družine. Poleg tega se je zlasti po prvi svetovni vojni v Zadrugi z uvedbo strojev, delovnih izmen in novih delovnih mest razkrojila nekdanja oblika skupnega dela družinskih članov. Kljub temu pa je bila tudi še v obdobju med vojnama družina kot skupnost razmeroma močna. Navada je bila, da so zaposleni otroci, pa tudi odrasli, ki so živeli v skupnem gospodinjstvu, dajali ves zaslužek v domačo 'skupno blagajno', ki jo je vodila mati. Ob sobotah in nedeljah so od matere dobili manjši znesek za žepnino. Starejši sinovi ali hčere, ki so že zaslužili, so navadno pomagali mlajšim bratom in sestram pri šolanju. Člani iste družine so skupaj hodili na romanja v bližnjo okolico, na nedeljske odhode v naravo 'okoli Gore', na praznovanje velikonočnega ponedeljka Za Dolgo njivo itd. Otroci iste družine so hodili skupaj na kopanje in skupno sodelovali pri raznih igrah, skupaj so hodili v gozd po drva in opravljali druga dela. Pravih družinskih šeg je bilo v Kropi bolj malo, kar kaže na močno navezanost Kroparjev na širše skupnosti. Pred božičem je bilo družinsko delo postavljanje jaslic. Sam božič in veliko noč so preživeli večinoma v domačem krogu. Na božični večer po avemariji so na mizo postavili gorečo svečo, oče in mati z otroki pa sta šla po vseh prostorih v hiši, jih pokadila in poškropila z blagoslovljeno vodo. V postu so molili vsak večer križev pot, v adventu v hiši dnevnice sv. Frančiška Ksaverja. Na predvečer praznika sv. Janeza Krstnika so v kuhinji in po sobah prekrili tla s praprotjo in ivanjščicami, češ da ponoči svetnik leže nanje. Največji družinski praznik je bil god. Ob godovih staršev so se zbrali vsi domači, tudi poročeni sinovi in hčere z družinami. Če je bil god sredi tedna, so proslavo navadno prestavili na nedeljo popoldan. Voščit so prišli tudi bližnji prijatelji in botri. Voščili so z besedami: Voščim srečo, zdravje, dolgo življenje, po smrti pa nebesa. Darovi niso bili v navadi, pač pa so pri hiši spekli piškote, šarkelj in pripravili zakusko. Sinovi in hčere so sedli k mizi na svoja stara mesta (če so bili poročeni, je zraven njih sedela še žena oz. mož), mati pa je le redkokdaj sedela, ker je stregla. Navadno so godove praznovali pri slavljencu doma, nekateri moški pa poleg tega še v gostilniški moški družbi. Prijatelji ali sodelavci v vigenjcu ali tovarni so godovnika dvakrat ali trikrat dvignili v zrak in mu čestitali. Družina in družinska vzgoja sta vplivali tudi na politično in kulturno udejstvovanje posameznika. Manjši posestniki in obrtniki so bili politično v glavnem pristaši liberalne stranke, medtem ko so bogatejši in revnejši sloji prebivalstva iskali opore predvsem v konservativnih in katoliško orientiranih

strankah. Značilno je, da je bilo pred prvo svetovno vojno in tudi še po njej v liberalni stranki precej članov iz vrst drobne buržoazije, prav tako tudi pozneje v vsedržavnem Sokolu in komunistični partiji. Pojemanje religioznosti je bilo opazno med prvo svetovno vojno zlasti pri vojaških dopustnikih, pa tudi med mnogimi drugimi krajani je bilo razširjeno mišljenje, da molitev nič ne pomaga. K temu so prispevali tudi povratniki iz ruskega ujetništva, ki so »prišli … domov prepojeni z revolucijskim duhom in z duhom nepokorščine do vseh predstojnikov«.2 Politično prepričanje je določalo tudi okvir kulturnega udejstvovanja, saj je večina kulturnih organizacij temeljila na ideološki osnovi. Na uveljavitev člana družine v širši skupnosti je vplivala tudi šolska izobrazba. Premožnejši domačini so imeli glede tega boljše možnosti – več časa in denarja za šolanje. Zato so se lahko sinovi bogatejših odločali za razne poklice, kot npr. inženir, advokat ipd., revnejšim študentom pa je največkrat ostala le ena sama izbira: poklic duhovnika. Končno je družina vplivala na udeležbo posameznika v skupnosti tudi z oblikovanjem njegovega značaja. Uveljavitev v skupnosti je bila namreč ob vseh drugih kriterijih odvisna tudi od tega, ali je bil posameznik npr. delaven ali len, zgovoren ali tih, veseljak ali vase zaprt, spreten ali neroden, dobrodušen ali prepirljiv ipd.

SORODSTVO IN BOTRINA Če upoštevamo velikost kroparskih družin in pogosto sklepanje porok v domačem kraju, lahko rečemo, da je bil krog sorodstva zelo širok. Domačini so včasih pol za šalo pol zares rekli, da je vsa Kropa v sorodu. Sorodstvo so le redko šteli dlje kot do tretjega rodu. Sodelovanje in pomoč sorodstva med žebljarji ni bilo v navadi, ker je zaradi revščine vsak gledal predvsem nase. To potrjuje tudi kroparski izrek : Žlahta je strgana plahta. Kaže pa, da je bilo drugače v bogatejših rodbinah, v katerih je sorodstvo pomenilo oporo pri gospodarskem in političnem vzponu posameznika. Tako npr. piše Slovenec o volitvah ob koncu leta 1882, pri katerih sta si stali nasproti dve stranki, »stranka družine X je zmagala, ona družine Y je propadla. Pa ne da bi se poslednja vdala, ampak... protestirala je zoper volitve… in je oporek pri vladi vložila. Vlada je volitve potrdila. Stranka X je to dvojno zmago neki s streljanjem prosljavljala.«3 Gospodarsko sodelovanje sorodstva v bogatejših rodbinah je temeljilo na skupnih koristih. Nekdanji ravnatelj Zadruge Fran Šolar, ki je bil nekaj let tudi krajevni župan, je npr. zaposloval v pisarni svoje sorodnike, prevozništvo za Zadrugo pa dodelil možu svoje najbližje sorodnice.

Bližnje sorodstvo se je sestajalo v revnejših družinah le ob poroki ali smrti svojca, deloma pa tudi ob večjih praznikih in praznovanjih godov. Na godovanje so poleg ožjih sorodnikov povabili tudi botre in prijatelje. Godove so praznovali doma, zvečer pa so jih moški še posebej zalili v gostilni. Sorodstvo dveh družin, nastalo s poroko, je bilo lahko tesno ali ohlapno, odvisno pač od tega, kako so sprejeli primoženo ženo ali priženjenega moža na novem domu. Ko je k hiši prišla ta mlada, je od ta stare – to je od tašče – zahtevala burklje, da bo v prihodnje ona gospodinjila. Burklje so pomenile oblast gospodinje v hiši. Če je pri tem prišlo do prepira, so sosedje rekli : Za burklje se dajejo.4 V splošnem je veljalo, da je bil mož bolj povezan s svojim sorodstvom in žena s svojim. Tako si je npr. mož šel izposodit denar vedno le k svojim sorodnikom. Dostikrat je v prepiru med nožem in ženo beseda nanesla tudi na sorodstvo, češ: Moji so več vredni kot tvoji. Pomembne in tesne medsebojne vezi, ki so jih imeli za enakovredne ožjemu sorodstvu, so nastajale tudi z botrovstvom ali botrino. Botrina je bila krstna in birmanska: krstna botra sta bila dva, in sicer moški in ženska. Kdo od staršev izbere botra ali botro, ni bilo določeno. Enega od njiju je navadno izbral otroku oče iz svojega sorodstva, drugega mati iz svojega. Največkrat sta dve družini izmenjali botre med sabo. Tako je npr. otroku oče izbral svojo sestro za krstno botro, mati pa moža svoje sestre za krstnega botra. Mati je bila obenem tudi botra otroku svoje sestre (glej skico).

A - oče O1- otrok prve družine B - mati O2- otrok druge družine C - očetova sestra D - materina sestra E - mož materine sestre F - brat E-ja Boter in botra sta šla skupaj z babico in otrokom h krstu, ki je bil takoj ali najpozneje naslednjega dne po rojstvu. Po krstu so ju vpisali poleg novorojenca v krstno knjigo. Kot darilo so prvemu, ki so ga srečali, poklonili t. im. kos (kos šarklja z rozinami), po obredu pa so krst tudi zalili. Vezi med botrom in družino krščenca so trajale do smrti. Krstna botrina se je štela za ožji prijateljski krog. Če je boter prišel na obisk, je vedno prinesel otroku kako darilo. Sodeloval je tudi pri raznih družinskih praznikih, npr. pri godovanju. 23

Birmanski boter je bil le eden, in to za dečke moški, za deklice pa ženska. Krstni in birmanski boter je bil včasih eden in isti, lahko pa tudi drugi. V večini primerov ga je izbrala mati, včasih pa se je sam ponudil. Boter je bil navadno bližnji ali daljni sorodnik ali uglednejši rojak iz Krope ali širše okolice, lahko pa tudi kdo iz dobrega sosedstva ali prijateljstva. Tako sta bila npr. botra eden drugemu dva prijatelja – družinska očeta. Nekateri kovači so za botra izbrali kar svojega delodajalca. Boter je moral biti premožnejši, vsaj iz istega, če že ne iz višjega socialnega sloja. Tisti, ki mu je bilo botrovstvo ponujeno, ga ni smel odkloniti, sicer so mu zelo zamerili. Za Rome, ki so včasih bivali v Kropi, je znano, da jim nihče ni šel rad za botra, zato je moral botrovstvo prevzeti župan kot predstavnik občine. Boter je lahko imel tudi po več birmancev iz različnih družin naenkrat. Boter je svojega varovanca obdaroval, navadno mu je podaril uro, obleko, denar in mašno knjižico, deklicam tudi zlato verižico, in ga peljal na sejem, na katerem mu je kupil še sladkarij. Če je bil iz oddaljenega kraja in ni mogel priti sam, je v Kropi določil svojega namestnika in poslal darilo. Po birmi je boter povabil birmanca k sebi domov na kosilo. Tudi ob svojem godu je povabil krščenca ali birmanca in njegove starše na praznovanje, in obratno: če so imeli starši ali otrok god, so povabili tudi botra. Ob božiču ali novem letu je šel birmanec k botru voščit in bil ob tej priložnosti obdarovan. Pri poroki svojega nekdanjega birmanca je bil med svati vedno tudi boter, prav tako je ob smrti birmanca boter nesel svečo pri pogrebu. Ker je bil boter lahko za vse otroke ene dužine isti, so se te zveze še dolgo ohranjale. Ta običaj je bil trden zlasti na kmetih, medtem ko se je v Kropi ta tradicija že rušila – to je, izbirali so tudi po več botrov. Otroci so botra spoštovali, prav tako ali pa še bolj kot starše. To je razvidno tudi iz spoštljivega naziva za tujca – boter. Boter naj bi bil nekakšen skrbnik, ki bi pomagal pri otrokovi vzgoji in ga v življenju usmerjal na prava pota. Na zunaj je bilo botrovstvo pod močnim vplivom Cerkve, imelo pa je tudi globlji pomen, saj je med družinami vzpostavljalo tesne zveze. Botrina (u botrin so) je bila v očeh domačinov enakovredna najožji krvni povezanosti. V preteklosti je bila celo osnova za gospodarsko sodelovanje med družinami. Pozneje pa je botrovstvo vse bolj izgubljalo pomen in veljavo ter temeljilo le bolj na materialnih koristih. Ni čudno torej, da je otrok o botru vedel le to, da nov gvant kupjo. Tako je v času med obema vojnama mislilo v Kropi tudi že precej odraslih.

SOSEDSTVO Sosedstvo v Kropi nikoli ni pomenilo podlage za nastanek kake trdnejše skupnosti. Tudi v tem se kaže razlika med Kropo in raztresenimi kmečkimi naselji. Prej kot za združevanje je bila soseska vzrok za razne 24

prepire. Odnos do sosedov je bil – vsaj v starejši dobi – tudi zelo tekmovalen. Ob koncu 19. stoletja, v času stanovanjske stiske, so si sosedje takorekoč gledali eden drugemu v lonec. Takrat je na veži kuhalo istočasno tudi po šest kovaških gospodinj hkrati med mestejami ali pozimi v peči. Če je katera imela kaj boljšega, je že lahko nastala zamera, prikrita nevoščljivost in prepir. Posebno na veliko soboto so pazili, da kosilo ni bilo slabše kot pri sosedu. Revščine niso radi kazali. Stari ljudje pravijo, da je gospodinja ob pomanjkanju mesa vrgla v lonec kar kakšno leseno grčo samo zato, da bi morebitni obiskovalci mislili, da je meso pri hiši. Prav tako se je zgodilo, da je na veliko soboto katera od revnih družin dala dekletu v jerbas za žegen namesto velikonočnih dobrot kar poleno ali kaj podobnega, da je izgledal s prtičem pokriti jerbas lepo poln. Na cvetno nedeljo so med sabo radi primerjali bigavnce in na božični večer po hišah jaslice. Pri sosedstvu je treba omeniti tudi odnos najemnikov do lastnika stanovanj. Ta odnos je bil navadno zaradi neporavnanih stanarin hladen in prepirljiv. Ob bolezni ali večjem delu ni bilo v navadi, da bi sosedje priskočili na pomoč. Sodelovali pa so ob smrti, ko so prišli kropit in nesli umrlega na pokopališče, oziroma sodelovali v žalnem sprevodu; eden od sosedov je v njem navadno nesel svečo. Deloma so bili udeleženi tudi pri ženitovanju – bodisi kot gledalci ali kot povabljenci. Dobri sosedje so se včasih med seboj povezali z botrino, pošten in ugleden sosed je sodeloval tudi kot priča pri oporoki, soseda pa kot kuharica na svatbi. Med seboj so se sosedje le redko obiskovali. Vpliv sosedstva je izgubljal pomen predvsem zato, ker je kot majhna prostorsko-družbena enota lahko zadovoljevalo le najsplošnejše in najbolj vsakdanje potrebe prebivalcev. Ti so bili z vsemi zahtevnejšimi potrebami navezani na širše skupnosti. Zato je tudi razumljivo, da je bila prostorska bližina pomembna le za družbeno udejstvovanje tistih slojev ljudi, ki so imeli v manjši meri izoblikovane razne specializirane potrebe. To pa so bili v prvi vrsti otroci, gospodinje in stari ljudje.5 Z večanjem družbene delitve dela in z vse večjo diferenciacijo potreb je prostorska bližina v začetku 20. stoletja vse bolj izgubljala pomen.

PRIJATELJSTVA Prijateljstva niso ustvarjala kake posebne, ostro ločene skupnosti, ampak so nastajala in se ohranjala v okviru najrazličnejših drugih obstoječih skupnosti. Večina prijateljstev je nastala v fantovski ali dekliški dobi in se kot dediščina te dobe ohranila vse življenje. Prijatelji iz nekdanje fantovske družbe so vzdrževali stike tudi še potem, ko so se poročili ali osamosvojili, takorekoč do smrti. Vpliv nekdanjih

fantovskih oz. dekliških družb je bil tudi ta, da so se prijateljski odnosi navezovali bolj s predstavniki istega spola. Tako je bil npr. zakonski mož s svojimi moškimi prijatelji dokaj ostro ločen od žene z njenimi prijateljicami. Poročen moški po takrat veljavnih načelih ni smel imeti prijateljic, še manj pa poročene ženske prijateljev. Moški so se zbirali v gostilni, kjer so posamezne skupine imele že kar določene prostore za mizami. Ženske v gostilno niso zahajale. Tisti, ki niso imeli toliko denarja, da bi hodili v gostilno, so imeli druga shajališča. Tako so npr. hodili (do leta 1923) v tesarsko delavnico k Štangelnu. V tej delavnici so se posebno pozimi radi zbirali okrog gorke peči nekateri starejši možaki, pa tudi mnogi mlajši. Če je bil obiskovalec tujec, je lahko v tej hiši za pečjo prenočil.6 Ob prostih popoldnevih (to je bilo v času vigenjcev ob ponedeljkih, četrtkih in sobotah) so manjše skupinice ali posamezniki hodili s košem, sekirico, verigo ali vrvjo v gozd po drva. To je bil lahko oče s sinom ali po nekaj otrok skupaj, starejši pa so navadno hodili sami. Po končanem delu so si radi privoščili še malico: po dva ali trije so se zbrali, dali vsak tri nove, kakor so rekli krajcarjem, in poslali kakega otroka po špirit. Nato so špirit zalili z vodo, ga postavili v vodo, da se je ohladil in se potem ob pijači pogovarjali.7 Ženske so bile s prijateljstvi manj povezane kot moški. Vzrokov za to je več. Čeprav so bile večinoma zaposlene z delom v vigenjcu oziroma tovarni in jim je doma ostajalo le malo prostega časa, pa je pri njih mogoče govoriti o določeni pasivnosti. Navadno niso imele več kot eno ali dve dobri prijateljici še iz dekliške dobe, s katerimi so se pogovorile ob nedeljah zjutraj na poti od maše, v trgovini ali ob srečanju na cesti. Pri tem je bilo pomembno tudi to, da so k prvi nedeljski maši ob šestih zjutraj hodile skoraj same gospodinje, ob desetih pa starejši in mladina, ki so zjutraj radi še nekoliko poležali. Možje so hodili deloma k prvi, deloma k drugi maši. Značilna kroparska navada, ki je temeljila na prijateljskih odnosih, je bila nedeljska hoja v naravo. Ob nedeljah popoldne po večernicah (okrog 14.30) so ob lepem vremenu odhajale manjše skupinice ljudi na Cgánsk, na Jamo, na Vrh póla ali v Hrinovec nad Kropo. Vsako skupinico so sestavljale dve, tri družine, ki so jih družile prijateljske vezi. Ni bilo nujno, da bi bili sosedje ali sorodniki. S seboj so nesli malico in merico žganja, večkrat pa so skupno kupili kar majhen sodček piva. Sedeli so v travi, se pogovarjali, šalili in prepevali prav do večera. Večje, podobno sestavljene družbe so enkrat na leto, na dan sv. Ane, šle tudi na pot 'okol Gore'. Družbe prijateljev so odhajale ob praznikih kurit kresove, starejši na romanja in koledovanja, shajali so se pri studenčku pod kapeliško cerkvijo, pred šupo blizu Jarmove gostilne in še ob nekaterih drugih priložnostih.

Zunanji izraz prijateljskih stikov je bilo tudi medsebojno pozdravljanje. Če sta se prijatelja srečala na poti, je bilo običajno vprašanje Kam pa zdaj? ali Kam pa greš? Če je prijatelj srečal drugega z motiko, ga je vprašal: A greš kmétvat?, če je bil s košaro, pa: A greš nabávlat? Ker je bilo vse to izrečeno bolj kot pozdrav, nihče niti ni pričakoval kakega določnejšega odgovora. Te 'pozdrave' so v svojem žargonu prilagajali situaciji – npr. za tistega, ki je počasi ali nerodno hodil: Kam pa klambáš?, Kam krevláš? ali Kam koleštráš?, za urnega: Kam pa devetláš?, za nemirneža, ki je bil stalno na poti: Kam te spet pes nese?, za tistega, ki je kaj prenašal, pa Kam to bajtráš? ipd. Ti in še drugi podobni izrazi, ki bi bili nasproti ljudem drugega socialnega sloja zbadljivi ali celo žaljivi, pa so med prijatelji dobili pomen domačnosti in prisrčnosti. Na navezavo prijateljskih stikov so vplivale tudi stanovanje, delovne, socialne in kulturne razmere. Od prehoda v novo stoletje je tudi vse bolj živahno politično delovanje, ki je doseglo svoj vrh v obdobju med vojnama in vplivalo na medsebojne odnose. Prijateljstva, ki so se prej sklepala večinoma v fantovski in dekliški družbi ali na delovnem mestu, so v tem času nastajala tudi med člani dramskih skupin, telovadnih društev, pevskih zborov, raznih tečajev itd. Hkrati so se prijateljstva širila tudi zunaj krajevne skupnosti.

OTROŠKE DRUŽBE Ženske se zaradi napornega dela v vigenjcu in doma, zlasti pred prvo svetovno vojno, niso mogle dovolj posvečati vzgoji otrok. Ti so bili večinoma prepuščeni sami sebi. Zato je imela pri oblikovanju njihovega značaja skupnost veliko večji vpliv kot vzgoja staršev. Družba je vplivala na vzgojo otrok najbolj s svojimi institucijami: Cerkvijo in šolo ter nekaterimi primarnimi skupnostmi (otroška skupnost, delovna skupnost, sosedstvo idr.). Cerkev je spremljala otrokov razvoj od začetka. Skušala ga je voditi in vzgajati po svojih načelih. Določeno vlogo je pri tem imela tudi žena – mati, ki je v družini skrbela za versko-vzgojni pouk otrok in je bila na splošno konservativnejša in bolj religiozna od moža. S krstom je bil otrok vključen v lokalno cerkveno skupnost, ki je bila skoraj identična s krajevno skupnostjo. Tudi izbira dveh krstnih in pozneje birmanskega botra je dokaj tesno povezovala novorojenca s skupnostjo. Obenem z vstopom v šolo v osmem letu starosti je župnik začel pripravljati otroke na prvo obhajilo. Prvo obhajilo je bilo na praznik sv. Alojzija, ki je bil simbol čistosti in nedolžnosti. Tega dne so se otroci praznično oblečeni zbrali pred šolo (deklice v belih, fantje v modrih oblekah). Uvrstili so se v sprevod in skupaj z učitelji odšli k slovesni maši. Pred sprevodom je eden od starejših učencev nosil bandero. Po maši so odšli še v župnišče na skromno 25

pogostitev in ob tej priložnosti dobili svete podobice. Prvoobhajanci so tvorili v otroški družbi posebno, čeprav ne ostro ločeno skupino, enako tudi starejši, ki so se že udeležili birme. Posebna manjša skupina so bili ministranti. Izbral jih je župnik izmed pridnejših in mirnejših učenev prvega in drugega razreda, službo pa so opravljali do zaključka šole – to je do 12. ali 14. leta starosti. Tudi pri imenovanju ministrantov je na izbiro večkrat vplivala otrokova mati s prošnjo ali priporočilom. Ministrantsko službo so namreč šteli za častno, ker je po splošnem prepričanju otroka bolj približala Bogu in cerkvenim predstojnikom. Ministrantov navadno ni bilo več kot šest. Imeli so poseben pouk in vaje, posebno mašno obleko in določena pravila, kar jim je dajalo status samostojne majhne skupnosti. Približno do leta 1925 je bil njihov edini dohodek denar, ki so ga zbrali ob koledovanju, pozneje pa so bili plačani iz cerkvene blagajne po številu opravljenih maš. Tako kot Cerkev je tudi šola povezovala predvsem otroke iste starosti. Od osem do štirinajstletni otroci so kot pomočniki že delali v vigenjcih. Šola jih je za nekaj ur dnevno iztrgala iz škodljivega okolja, od prenapornega dela in ugodno vplivala na njihovo vzgojo. Iz starih fužinskih listin je razvidno, da so v Kropi že leta 1770 in prej izplačevali honorarje za privatne učitelje. Kot enorazrednica je bila šola v Kropi ustanovljena leta 1790, aprila 1888 je bila uvedena dvorazrednica in aprila 1922 trorazredna šola. Z letom 1874 je bila uzakonjena tudi ponavljalna šola, in sicer po štiri ure tedensko za dečke in dve uri za deklice. Šolo v Kropi so obskovali tudi nekateri učenci iz okolice. Tako je npr. leta 1888 obiskovalo šolo v Kropi 139 otrok, med njimi 18 iz okolice.8 Slovenski pouk je bil uveden leta 1829, kljub temu pa so nekateri učenci obiskovali neobvezna predavanja v nemščini. V šolskem letu 1911/12 je pouk v nemškem jeziku poslušalo 35 učencev. Po razpadu avstro-ogrske države so v šole kot obvezni predmet uvedli slovenski jezik in pouk v slovenščini. Ob koncu 19. stoletja je učitelj v Kropi stanoval v mežnariji, ker je opravljal tudi mežnarski poklic. Kot plačilo za to je imel na razpolago del polja, njivo in travnik. Redil je tudi kravo. Odnos domačinov do učitelja je bil v tistem času dober, saj je učitelj J. Peršè leta 1854 v Šolskem prijatelju poročal takole: »V Kropi imam lepo, prostorno stanovanje in prav pripravne shrambe. Da so pa tudi Kroprčanje dobri in postrežljivi ljudje in očitne pohvale vredni, se iz tega vidi, ker so me koj sim v Kropo prišel, s potrebnimi rečmi iz lastniga nagiba kakor z dervami itd. previdili, tudi brez denarnih doneskov ni bilo. In ko sim o sveti Lucii navadno biro, kar je samo le v denarjih, pobiral, so mi nekateri iz dobre volje še več dali.« Po ločitvi šole od Cerkve leta 1869 in ureditvi zakona o zamudah na ljudskih šolah leta 1875 je 26

nastopilo strožje izvajanje predpisa o rednem obiskovanju šolskega pouka. To je bilo za mnoge v Kropi nadležno in težavno, ker je marsikdo pri kovanju potreboval svojega desetletnega otroka že za hlapca. Ko je moral učitelj javiti zamudnike šolskemu svetu in je bil marskikdo kaznovan, je vladalo proti šoli in učitelju kar neko sovraštvo.9 Skupnost učencev in učiteljev se je še posebej kazala ob zaključku šolskega leta. Avgusta 1873 so na trati pri Koroščku prvič priredili šolsko veselico. Poleg šolskega osebja in učencev se je je udeležilo tudi mnogo domačinov. Odlične učence so vpisovali v t.i. Zlato knjigo, leta 1890/91 pa so odličnjaki poleg pohval in čitanja iz Zlate knjige prvič prijeli iz rok predsednika krajevnega šolskega sveta knjige in v trakove všite srebrne krone. Take trakove s kronami so podeljevali do prve svetovne vojne. Ob koncu šolskega leta 1893/94 so imeli učenci veselico na Jarmovem vrtu, kjer so bili pogoščeni s štruklji, krofi, slaščicami in vinom. Take proslave so imeli še leta 1897, 1902 itd. Po pogostitvi so nastopili s telovadbo, raznimi igrami, deklamacijami in petjem. Maja 1900 so učenci v šoli uprizorili igro v korist revnih šolarjev. V navadi je bilo tudi vsakoletno božično obdarovanje revnejših učencev. Šola je imela tudi svoje praznike in svojo zastavo, dar Jurija Magušarja. Z dvanajstim letom so otroci šolo zaključili, nekateri so dvakrat tedensko (ob nedeljah in četrtkih) obiskovali še dvoletno ponavljalno šolo. Otroci premožnejših so odhajali iz Krope v višje šole, revnejši pa so se zaposlili v vigenjcih, sprva kot sodelavci – hlapci pri starejših, pozneje pa so postali samostojni kovači. Tudi v Zadrugi je sprva delalo precej otrok od 12. leta starosti dalje. V tovarni se je iz mlajših članov izoblikovala plast vajencev. V času vigenjcev je poklicno-vzgojno funkcijo imela predvsem družina, z uvedbo strojev pa te vloge ni mogla več izpolnjevati. Zadruga je za izboljšanje strokovne izobrazbe ustanovila najprej Obrtno-nadaljevalno šolo (1912–25), nato pa Zadružno strokovno šolo (1928–31) in Kovinarsko strokovno nadaljevalno šolo (1936–42). Vzgoja družine je temeljila na nagrajevanju oz. kaznovanju. Kazen je bila verbalna, večkrat pa tudi fizična. Tako je bilo ob koncu 19. stoletja: »Cokla bo pela, so mi neštetokrat zapretili mati. In zgodilo se je, da so me položili čez koleno, sezuli desno coklo, jo prijeli za peto in je padalo po meni.«10 Očetje so vzgojo otrok in skrb za šolanje prepuščali materam. Deklice so le malokrat tepli, dečke pa pogosteje, npr. če ob avemariji niso bili doma. V nasprotju z višjimi socialnimi sloji je bila v delavskih družinah še posebno trdno postavljena zahteva, naj otrok v obnašanju kolikor mogoče posnema očeta oz. mater. Zato tudi ni bilo navade, da bi se starši igrali z otroki, pač pa so zahtevali, da jim otroci od določene starosti dalje pomagajo pri delu. Dečki so pomagali v vigenjcih, pasli koze, krmili zajce, zalivali vrt, hodili na Dobravo ali Jamnik po mleko ipd., deklice pa so pazile otroke, pomagale

pri kuhi, pospravljanju stanovanj itd. Medtem ko so se morali ob navzočnosti staršev obnašati kot odrasli, pa so se otroci lahko toliko bolj sprostili v družbi sovrstnikov. Take družbe so v polni meri lahko zaživele le na 'nevtralnem' terenu, brez nadzora staršev. Starejši dečki so se npr. poleti in v zgodnji jeseni hodili kopat v hladne tolmune k sotočju Kroparice in Lipnice. Razvrstili so se po znanju plavanja: pri prvi skali v globlji vodi so bili plavalci, pri drugi tisti, ki so znali le nekaj zamahov, pri tretji pa neplavalci.11 Ob vodi so tudi kurili ognje in pekli koruzo, krompir in nalovljene ribe. Ločeno od dečkov so se kopale tudi deklice, in to ožje sorodnice ali prijateljice iz šole. Pozimi so se drsali po železnih šincah, ki so jih po eno ali dve nabili vzdolž podplatov cokel. Prave kupljene sanke so imeli le 'gosposki' ljudje, zato so se otroci večinoma sankali na doma narejenih saneh. Okrog leta 1920 so začeli tudi smučati na smrekovih deščicah ali dogah od sodov. Poznali so nešteto različnih iger in tekmovanj.12 V obdobju med vojnama je igre vse bolj nadomeščala organizirana športna dejavnost v okviru Orlovskega društva oz. Fantovskega odseka in Dekliškega krožka. Tisti, ki še niso hodili v šolo, so se igrali blizu vigenjcev, kjer so kovali starši, na najmlajše pa so doma pazile sestre ali starejše ženice − pestrne, ki so si s tem služile kruh. Nekatere matere so prinesle otroke kar v vigenjc. Medtem ko so kovači kovali, se je otrok zibal obenem z vzvodom za kovaški meh, na katerega je bila zibelka privezana. Iz šole otroci niso odhajali domov, pač pa v vigenjc, kjer sta kovala oče in mati. Zjutraj in opoldne so tudi kuhali in jedli kar v vigenjcu. V nekaterih delavnicah so imeli v tla zabite lesene mizice z dvema klopema, drugod so postavili jed na nekakšen zaboj, se stisnili okrog sklede in hitro pojedli, neredko pa je oče sedel kar na kladivo, ki ga je s toporiščem postavil na tla in držal posodo na kolenih. Kroparske otroke je voda delila na leve in desne. Tako deljeni so npr. hodili nabirat gobe in borovnice, bili so skupaj pri smučanju in imeli vsak svojo drčo. Če se je pridružil sosed, so mu svetovali: Pojdi na svoj konec! S štirinajstim ali petnajstim letom so se fantje med seboj pomešali. Lahko torej rečemo, da so z doseženo šolsko izobrazbo in izoblikovanjem različnih interesov potrebe otrok presegle ozki teritorialni okvir. Začeli so si iskati družbe v nekoliko širši okolici, s tem pa so dotedanjo teritorialno povezanost nadomestile skupnosti prijateljev. Ta socializacija je potekala v štiriletni oz. šestletni šolski dobi, med katero so otroci spoznavali svoje sovrstnike, starejše učence in učitelje. Z desetim do dvanajstim letom so se otroci tudi že začeli zanimati za sovrstnike nasprotnega spola. Otroška skupnost je sodelovala tudi v raznih šegah in navadah – npr. pri nošnji bigavnic na cvetno nedeljo, raznašanju blagoslovljenega ognja po hišah, ragljanju ali strašenju boga na veliki četrtek in veliki

petek, šemljenju v času pusta, spuščanju barčic na predvečer sv. Gregorja, straženju ob znamenjih na predvečer in praznik Janeza Nepomuka ter pri nekaterih romanjih in procesijah. Največji otroški praznik je bil sv. Miklavž. Imel je izrazito vzgojno sestavino: pridni otroci so dobili več darov, poredni pa manj, pridne je Miklavž pohvalil, poredne pa so plašili, da jih bo odnesel parkelj. Na predvečer so otroci nastavljali na okna peharje, sklede ipd., da bi zjutraj v njih našli darila. Miklavž s svojim spremstvom je do konca prve svetovne vojne hodil po hišah. V času med vojnama so v Kropi prirejali miklavževe večere. Oblačila za Miklavža, Luciferja, angele in parkeljne so si izposojali v Ljubljani. Otroci so se zvečer zbrali v zasilni dvorani v Zadružnem skladišču, Miklavž pa jim je razdelil darila, ki so jih prispevali starši. Tako so otroci iz premožnejših družin dobili imenitnejša darila, revni pa skromnejša. Družbe otrok so hodile še do druge svetovne vojne koledovat po kmečkih okoliških vaseh. Tako so npr. hodili v Selško dolino do Dražgoš za tri kralje in pusta dvanajst do trinajstletni koledniki iz Krope. Manjša skupina dečkov (ministrantov) je za tri kralje igrala staro trikraljevsko igro, katere obrazec pa se je že porušil z zmanjšanjem števila nastopajočih (od pet na tri). Tako sta vlogi angela in Herodota prevzela kar dva od kraljev. Vzrok za zmanjšanje števila nastopajočih je bila verjetno revščina, saj je šlo za to, da bi nabrani denar delili med čim manj igralcev. Na revščini je temeljila tudi navada, da so na praznik sv. Volbenka otroci po Kropi in okolici nabirali prešce (ržene hlebčke s premerom 15–20 cm). Pri premožnejših hišah so dobili tudi jabolka in denar. Po prvi svetovni vojni so namesto prešc dajali žemlje ali navaden kruh. Z večanjem blaginje je ta navada že pred drugo svetovno vojno zamrla. Pred božičem so hodili otroci v gozd nabirat mah za jaslice. Na praznik sv. Gregorja so proslavljali ptičjo ohcet, in sicer so odšli v gozd, se tam lovili, plezali po drevesih in oponašali ptičje petje.

DRUŽBE FANTOV IN DEKLET Fantovska skupnost je bila verjetno najaktivnejša primarna skupnost v Kropi. Vanjo so bili vključeni fantje od birme do poroke. Dekliška skupnost je bila veliko manj izrazita in je prihajala do veljave največkrat le v povezavi s fantovsko družbo. Fantje in dekleta so se srečevali pri igrah, na plesih, izletih, na domovih in romanjih, v vigenjcih, pri kopanju itd. Ob teh priložnostih so se navezovali prvi stiki med pripadniki obeh skupnosti. Pred prvo svetovno vojno so se fantje in dekleta domenili, da se sestanejo v kaki hiši, kjer so peli in plesali v spremstvu harmonike ali orglic, a brez pijače. Pozimi so se sankali na oglarskih saneh z Jamnika 27

v Kropo, potem pa včasih zavili še v gostilno na ples. Skupaj so tudi odhajali kurit kresove ob različnih praznikih na obronke nad Kropo. Ti podatki mojih informatorjev so v nekakšnem nasprotju z mnenjem tedanjega župnika Valentina Oblaka, ki je zapisal, da o plesu »pred vojsko in začetkom vojske ni bilo slišati«, takoj zatem pa je dodal, da je ples »znova oživel«. K temu so na svoj način prispevali priseljeni ciganski muzikanti.13 Po prvi svetovni vojni so odhajali tudi v okoliške kmečke vasi jest kislo mleko in plesat. Določen družabni pomen je imela tudi proslava ptičje ohceti na praznik sv. Gregorja in velikonočna procesija, ki se je zaradi domnevnega 'pohujšanja' mladine župnik ni udeleževal. V tej procesiji so namreč fantje in dekleta hodili v mešanih parih.

ga fantje z dekleti potem porabili za skupno zabavo in ples v gostilni. Ploh so vlačili nekako do leta 1925.

Na Gorenjskem so včasih dejali o žegnanju, da je to semenj za fante in dekleta. To je veljalo tudi za kroparsko žegnanje oz. za praznik nageljnovga ali ta lepga sejma (16. julija). V soboto zjutraj pred praznikom so dekleta med prvimi prišla v vigenjc. V nakovala, kjer so kovali fantje, so zataknile nageljne z rožmarinom, zraven pa položile še šopek s trakom povezanih cigar (viržink). Naslednji dan pa so se fantje oddolžili za nageljne in viržinke s tem, da so peljali dekleta na sejem in jim kupili kako darilce (prstan, lectovo srce, primeren obesek, ruto, blago za bluzo ipd.). Že pred poldnem so se zbrali pri spodnjih vigenjcih na Mlečju. Ko je odbilo poldne, so dekleta stekla proti Stočju, fantje pa za njimi, dokler jih niso ujeli. Kdor je ujel dekle do določene meje, se je lahko z njo ob prvi priložnosti poročil. Seveda se dekle ni pustilo ujeti takemu, ki ji ni bil všeč. Po drugi verziji je tek potekal na praznično popoldne na znak najstarejšega kovača.14 To šego poznavalci povezujejo z nekdanjim fantovskim snubljenjem ob žegnanju.15

Vasovat so navadno hodili ob sobotah, nedeljah in praznikih, vendar pa je bilo ob božiču in ob smrti, bolezni ali žalovanju v hiši vasovanje prepovedano. Vasovali so najprej pod oknom, pozneje pa so prišli v kuhinjo. Pred vasovanjem so na Placu ali na kakem drugem kraju prepevali. Fant, ki je bil dober pevec, je bil včasih sprejet v fantovsko družbo že pred dopolnitvijo določene starosti.

V teh dneh so bili nageljni skriti v najvišjih oknih, da jih niso ponoči ukradli fantje. Tudi velikonočni čas je bil predvsem praznik mladine. Na veliki četrtek je bil spet sejem, na katerem so fantje in dekleta na štantih kupovali darila (verižice, lectova srca, konjičke in druge figure iz dražgoškega malega kruhka). Na velikonočni ponedeljek so fantje pobirali pirhe pri svojih dekletih. To je trajalo do 10. ure dopoldne – to je do velike maše. Dekleta so jim dajale potico in pirhe, včasih pa namesto tega šop viržink (toda vedno neparno število, 5, 7 ali 9) povezanih s trakom. Istega dne popoldne so bile že prej omenjene družabne igre Za Dolgo njivo. Stara navada je bila tudi, da so za novo leto prišli fantje k dekletom koledovat, ob svetih treh kraljih pa dekleta k fantom. Za Miklavža so preoblečeni fantje (Miklavž in parklji) zvečer strašili otroke in dekleta. Dekletu, ki se v predpustu ni možilo, so na pepelnico fantje, oblečeni v maškare, privlekli pod okno ploh in prebrali posmehljiv govor na njen račun. Dekle se je moralo odkupiti z denarjem, ki so 28

S sedemnajstim letom je fant lahko začel vasovati. Za vasovanje sta se z dekletom domenila že pred tem, na poti od maše, med prazničnimi sprehodi in ob drugih priložnostih. Včasih pa se je hči kar sama izmuznila iz hiše z izgovorom, da gre s škafom po vodo. Če je prišel kdo nepovabljen vasovat, so ga fantje spodili in pretepli. Če pa jih je še sam izzival s tem, da si je za klobuk zataknil krivce (petelinova peresa), je pred prvo svetovno vojno lahko prišlo tudi do pretepa z nožem. Zaradi medsebojnega rivalstva je bilo še posebno nevarno vasovanje v okoliških vaseh.

Kot zanimivost naj omenim ciganske poroke, ki so se leta 1917 v Kropi zvrstile kar tri: tako je bil 8. junija krščen 49-letni Cigan Rajhard, rojen v gozdu blizu Judenburga. Pri krstu je dobil ime Bogumil, za botra pa mu je bil kroparski trgovec Luka Hafner. Po krstu je moral opraviti spoved, nato pa je sklenil zakon z nevesto, 44-letno Ciganko Ano Taubman, s katero je živel 18 let v konkubinatu. V župnijski kroniki je zapisano še, da sta novoporočenca po poroki dobila v župnišču zajtrk…16 V času med obema vojnama so fantje z dvajsetim letom odhajali na nabor ali štelngo. Že nekaj mesecev pred naborom so se bodoči rekruti – fantje istega letnika – začeli shajati in skupno proslavljati odhod od doma. Pridružili so se jim tudi tisti, ki so ostali od prejšnjih naborov še nepotrjeni. Večer pred naborom so še posebej proslavljali s pijačo in petjem. Naslednji dan zjutraj je vsak fant odšel k svojemu dekletu in ona mu je na suknjič pripela pušeljc (nagelj in rožmarin). Vendar pa je to storil bolj na skrivaj, tako da je le malo ljudi vedelo, pri katerem dekletu je bil. Potem so pripravili lojtrni voz in vanj vpregli Potočnikovega ali Jarmovega konja. Konja so okrasili s pisanimi trakovi iz papirja in z rožami, voz pa včasih s smrekovimi vejami. Konja je ravnal lastnik vprege. Na vozu se je skupaj z naborniki peljal tudi župan oz. njegov namestnik, s seboj pa so vzeli tudi godca – harmonikarja. Naborniki so bili oblečeni v temne praznične obleke. Za klobuki so nosili krivce in sveže ali suhe pušeljce. Tak pušeljc je vsak nosil tudi na suknjiču. Ob igranju harmonike in vriskanju so se z vozom najprej zapeljali okrog Krope, nato pa na-

daljevali pot proti Radovljici. Po zaključnem naboru v Radovljici so tisti, ki niso bili potrjeni, takoj sneli krivce s klobukov, dali svoje pušeljce potrjenim fantom in se večinoma hitro izmuznili domov, medtem ko so drugi odšli v gostilno k Kunsteljnu ali Lectarju. Popoldne so se z vozom pripeljali domov. Zvečer so priredili pri Potočniku zabavo s plesom. Dekliška skupnost je bila veliko manj izrazita od fantovske in se je samostojno kazala le ob redkih priložnostih. Na takšno odmaknjenost deklet od javnega udejstvovanja so močno vplivali tradicionalni ljudski nazori, ki so temeljili v misli, naj se ženska posveča predvsem domu in družini. Med obema vojnama se je večje število deklet vključilo v razne prosvetne organizacije, precej pa jih je bilo tudi v Marijini družbi. Če se je kakšna posebno priljubljena članica te družbe omožila, so ji druge članice pele pri poroki. Dekleta so pela tudi ob mrliškem odru, če je umrlo dekle. Sodelovale so pri večini življenjskih, delovnih in letnih šeg, posebno še pri nošenju žegna v cerkev k blagoslovu na cvetno nedeljo, umivanju obraza na veliko soboto zjutraj, ko so odvezali zvonove itd. Največkrat pa so dekliške družbe nastopale v povezavi s fantovskimi na raznih izletih, plesih, zabavah in praznovanjih. Vendar pa pri večini teh prireditev niso smele sodelovati članice Marijine družbe. O Marijini družbi deklet je župnik Oblak leta 1918 zapisal, da resda niso najbolj vzorne, vendar jih je bilo (po sprejemu 15 novih članic) tega leta 49. To je bilo za tedanje število krajanov (ok. 630) kar zgledno. Pač pa tedaj v Marijino družbo skorajda ni bilo mogoče pridobiti moške mladine; še tisti redki so bili v Družbi le do polnoletnosti ali nabora. Zato je župnik tožil o »podivjanosti, svojeglavosti in razposajenosti« kroparskih mladeničev. Najbrž se pri tem ni dalo nič storiti, saj je fantovski odsek že do leta 1924 zamrl. Marijina družba za žene je leta 1918 štela 70 članic. Vanjo je bilo vpisanih še 29 odraslih mož, od katerih so mnogi zanemarjali svoje dolžnosti in se družili s tistimi, ki so pozno v noč igrali karte. Kljub vsemu pa je bilo moralno življenje v župniji po mnenju njenega pastirja »še dovolj dobro«, saj sta bila leta 1923 rojena le dva nezakonska otroka od šestindvajsetih, leta 1922 en sam, leto poprej pa sploh ni bilo nezakonskega otroka.17

DRUŽBE ODRASLIH Nedvomno so bili odrasli prebivalci v Kropi najbolj vplivna skupnost, ki je odločala o vseh važnejših skupnih in privatnih vprašanjih. V tej skupnosti pa so med posamezniki in manjšimi skupinami opazne velike razlike, temelječe na stopnji izobrazbe, socialnem položaju, političnem prepričanju in še najrazličnejših drugih dejavnikih. Zato je izraz 'skupnost odraslih moških in žensk' le zasilna oznaka, ki ne

pomeni homogene, jasno izoblikovane skupnosti, ampak razpade v več manjših skupin. Naj zato nanizam le nekaj splošnih ugotovitev. Prebivalstvo Krope se je najprej delilo po spolu. Spol otroka je že v zgodnji mladosti vplival na način vzgajanja. Tradicionalne vrednote (prepričanja, šege in navade, družbene norme) so imele pri vzgoji hčere pomembnejšo vlogo kot pri vzgoji sina. Ženske so tudi preživljale več časa v družini skupaj s starši in sorodniki, ki so glavni prenašalci tradicij. Zaradi nižje izobrazbe in manjše udeležbe v javnem življenju je bila delavčeva žena na splošno konservativnejša od svojega moža. Ohranila je nekatere praktike, ki jih je mož že zdavnaj opustil. To velja predvsem za šege, ki se tičejo zdravilstva, družinskega življenja ipd. Zaradi pomanjkanja denarja za zdravnika in bolniško oskrbo se je žena omejevala na preventivno zaščito pred boleznimi. Ohranjevala je šege ob raznih cerkvenih praznikih (npr. določena hrana ob določenih praznikih), ob rojstvu, poroki in smrti. Žena je bila konservativnejša tudi v nazoru o političnih akcijah, ki so jih vselej vodili moški. Najbolj konservativna pa je bila v odnosu do narave (vera v naravne sile, duhovi ipd.). Za obrambo pred odpustitvijo moža iz službe ali proti nesreči v tovarni žena ni imela nobene opore v starih praktikah, zato se je še bolj oklenila tradicionalne religioznosti in v njej skušala vzgajati tudi svoje otroke. V nekaterih družinah je nastala svojevrstna simbioza med religiozno ženo ali materjo in nereligioznim možem ali sinom. Družbe Kroparjev so se rade zbirale ob nedeljah dopoldne pred mašo ob cerkvi. Manjše skupine odraslih moških so po nedeljskih mašah ostajale na Placu približno do dvanajste ure, ko je bil čas kosila. Udeležba pri vsaki od teh skupin se je ravnala po določenih interesih in potrebah (npr. pogovor med člani iste delovne skupine, samskimi, bolniki, sosedi ipd.). Kakor so se ti interesi spreminjali, tako se je spreminjala tudi sestava teh skupin. Na poti v cerkev in iz cerkve so se pogovorile med seboj tudi ženske. V mešanih družbah so se odrasli Kroparji redko zbirali, in še to vedno le zakonski pari. Prijateljske vezi med odraslimi so bile omejene večinoma na pripadnike istega spola. Ker so može od družine odtegovala zlasti gostilna in razna društva, so se žene včasih znašle in poskrbele za kozarec vina tudi doma. V tem primeru je vsak od gostov prispeval svoj delež denarja za pijačo. Vendar pa se na domovih možje niso radi sestajali.

DRUŽBE STARCEV Kdor je zaradi starosti ali bolezni moral pustiti delo v vigenjcu, ta se je znašel v zelo težkem položaju. V času fužin so dajali fužinarji onemoglim kovačem in kovačicam miloščino v znesku šest krajcarjev, ki pa jo je dobilo le omejeno število žebljarjev. Zato so morali mnogi čakati toliko časa, dokler ni kdo od tistih, ki so jo prejemali, umrl.18 V Zadrugi so sicer že leta 1908 ustanovili pokojninski sklad, ki je bil namenjen le zadružnim delavcem. Sklad je bil zelo skromen in ni mogel bistveno vplivati na izboljšanje življenja upokojencev. Zanje je bil še posebno težak čas prve svetovne vojne in prva povojna leta. Pozneje so se sicer pokojnine nekoliko povečale, a že leta 1931, v času gospodarske krize, spet padle na eno četrtino, leto pozneje pa je celo šestdeset upokojencev ostalo brez podpore.19 Leta 1934 je pisalo v Zadrugarju, da v Kropi »od milih darov živi 18–20 oseb. Občina jim daje majhne podpore, drugo pa dobri ljudje doma in v okolici.«20 Še leta 1936 so zadružni upokojenci prejemali za štiridesetletno delo le po 12–25 din na mesec.21 Tisti, ki niso imeli nobene pomoči, so živeli s svojimi poročenimi otroki v skupnem gospodinjstvu, samski ali vdovci pa so se preživljali z beračenjem in opravljanjem lažjih priložnostnih del (npr. z varovanjem otrok). Družbe revežev so v Kropi na določen dan v tednu hodile po hišah pobirat miloščino. Prihajali so tudi v vigenjce žeble brat. Vsak kovač jim je dal nekaj žebljev. Ko so jih nabrali večje število, so jih na kmetih zamenjali za živež. Ob petkih so hodili beračit v Radovljico in na kmete. Hodili so v skupinah, in sicer moški zase in ženske zase. Morali so biti dobri pevci, ker so kot koledniki hodili na razna proščenja, sejme, godovanja, ženitovanja, ob praznikih in v času kolin pa po okoliških kmečkih naseljih. Enkratno koledovanje na vandri je v predpustnem času trajalo tudi do štirinajst dni. S koledovanjem v času kolin in o božiču ter s pobiranjem prešc na sv. Volbenka so si mnogi napravili vsaj borno zalogo hrane za čez zimo. Bivališče starih, ki niso imeli sorodnikov, je bila v Kropi občinska hiša, ki so jo imenovali špital. Medtem ko so tuji berači ali vandorovci spali večinoma na senu v gostilni pri Jarmu ali v farovžu, so se stari domačini pozimi zbirali v zakurjeni tesarski delavnici pri Štanglnu. Poznali so jih večinoma po vzdevkih: Híšenk, Mekl, Kadét, Vájš, Jánček, Cápla itd. Bili so brez ožjega sorodstva, za daljne se niso ogrevali in se jim tudi sami niso vsiljevali. V delavnici so imeli že kar določena mesta, na katerih so sedeli ali stali in se pogovarjali. Tja so prihajali tudi drugi domačini. Leta 1923, ko je stari tesar Štangl umrl in ga je nasledil sin, je tako zbiranje samo od sebe zamrlo. Do konca 19. stoletja so se pozimi radi hodili gret tudi v fužine, kjer je bilo toplo in vedno dovolj ljudi. Marsikak revež, ki ni imel toplega doma, je prebil zimo večji del v fužini. 30

Starejši možakarji so se radi zbirali tudi pri studenčku pod Kapeliško cerkvijo. S seboj so vzeli nekaj žganja, da so ga zalili z vodo in ohladili. Tam so sedeli, se pogovarjali in včasih tudi peli. Prav tako so se ob sončnih, toplih dnevih sestajali pred šupo blizu Jarmove gostilne. Večkrat so zraven prisedli tudi fantje, ki so radi poslušali razgovor, vendar pa vmes niso posegali. Tisti, ki so imeli več denarja, so se shajali zlasti ob nedeljah in praznikih v gostilni.

SKLEP V Kropi so na prehodu iz 19. v 20. stoletje in v začetku slednjega nastajale velike spremembe v gospodarskem, družbenem in političnem življenju. Primarne družbene skupnosti, ki so bile poleg nekaterih cerkvenih združenj dotlej edina oblika javnega udejstvovanja, so vse bolj izgubljale veljavo, krepila pa se je moč različnih društev in organizacij. Tako so npr. vlogo tradicionalnega ljudskega izročila prevzela bralna društva, petje na vasi in pri delu je nadomeščala udeležba v pevskem zboru, trikraljevske igre so našle naslednika v uprizoritvah na dramskem odru, družabne igre pa v športnih društvih. Društva so v družabnem pogledu vse bolj prevzemala funkcijo fantovskih, dekliških in drugih družb. Najmočnejše primarne skupnosti so bile otroška in fantovska skupnost ter skupnost starih moških. Močna je bila tudi po sestavi heterogena delovna skupnost. Ker so moški sestavljali že v primarnih skupnostih družbeno aktivnejši del prebivalstva, so se množično vključevali tudi v nastajajoča društva. Manj kot odrasli moški in fantje so v društvih delovali starejši moški, še manj dekleta in ženske, najmanj pa starejše ženske in otroci. Po prvi svetovni vojni so se v društva v večjem številu začela vključevati tudi dekleta. Starejši prebivalci, otroci in nekateri drugi prebivalci Krope z manjšimi interesi in potrebami pa so ostali še naprej navezani predvsem na primarne skupnosti. Ob teh splošnih zaključkih se kaže družbena struktura Krope v obravnavanem časovnem obdobju kot zapleten splet posameznikov ter različnih primarnih in sekundarnih skupnosti, ki so se med seboj prepletale, se dopolnjevale in si nasprotovale.

9 10 11 12

Viri in literatura 1 2 3 4 5 6 7 8

Karol Štrekelj, Slovenske narodne pesmi, zv. 3, Ljubljana 1904–1907, str. 487, št. 6003. Promemorija župnije Kropa ob priliki škofijske vizitacije dne 18. junija 1918, Župnijska kronika, knj. 2, str. 169–170, Župnijski urad Kropa. Slovenec, št. 13, 30.1.1883. Justin Ažman, Kmečka peč in mesteje v Kropi, Glasnik SED 1972, št. 1, str. 7. Zdravko Mlinar, Lokalne skupnosti, Ljubljana 1963, str. 3. Joža Bertoncelj, Kroparske zgodbe, Kropa 1973, str. 38. »Prpovdvane starega Kroparja«, tipkopis v arhivu Kovaškega muzeja v Kropi. Kronika ljudske šole v Kropi, knj. 1 (za obdobje 1874–1907), Arhiv KM.

13 14 15 16 17 18 19 20 21

Valentin Žmitek, Spomini, v: Zadrugar 3 (1940), št. 2, str. 73. Zadrugar 2 (1934–35), št. 1–2, str. 31. Peter Colnar, Nekaj spominov Rudija Finžgarja, Dnevnik 30.1.1969, str. 17. Primerjaj: Zmago Šmitek, Otroške igre v stari Kropi, v: Glasnik SED 13 (1972), št. 2, str. 9–13. Promemorija, op. 2. Rudolf Andrejka, Kropa in Kamna gorica, Ljubljana 1924. Boris Orel, Slovenski ljudski običaji, v: Narodopisje Slovencev I, Ljubljana 1944, str. 344. Župnijska kronika Kropa, 2. zvezek, str. 108– 109. Promemoriji župnije Kropa ob škofovskih vizitacijah 18. junija 1918 in 1. junija 1924, Župnijska kronika, zv. 2, str. 165–166, 3. zvezek, str. 22–23. Rudi Kyovský, Socialne razmere našega delavstva v Kropi, Kamni gorici in Železnikih proti koncu XIX. stoletja, Kronika 1 (1953), zv. 2, str. 87. Jože Gašperšič, Kronika »Plamena« 1894–1940, Jesenice 1944, str. 114. Gospodarske in socialne razmere v Kropi, v: Zadrugar 6/7 (1934), str. 59. Ljudska pravica 24.1.1936, št. 2.

Lea Zlodej

OTROŠTVO KOVAŠKIH OTROK V

KAMNI GORICI V DVAJSETIH IN TRIDESETIH LETIH 20. STOLETJA

Razpadajoč in hkrati edini ohranjeni vigenjc ter stare hiše v Kamni Gorici nemo pričajo o vrvežu in vsakdanu kovačev, ki so se tu rodili, si našli zaposlitev in ustvarili družine. Le še nekaj jih je, potomcev kovačev, ki so še živeli to življenje in bili priča neizprosnemu in revnemu, vendar polnemu vsakdanu. Z njihovimi življenji pa se izteka tudi nema pripoved časa, ki ga ni več.

eden od njihovih staršev koval, kar pa je skoraj avtomatično pomenilo, da so z njim kovali tudi njihovi otroci.

Veliko je že bilo napisano o kovaštvu v Kamni Gorici in Kropi – o zgodovini, življenju in predvsem delu, pa o množici žebljev, orodju, vigenjcih…, skoraj nič pa o otroštvu kovaških otrok.

Z menoj so delili spomine iz otroštva Valentin Arh, Franc Kapus, Janez Kralj, Franc Smrekar, Marija Šlibar - Plevnik, Valentin Šparovec, Marija Varl in Cecilija Varl - Pogačnik.

In ravno ta zastrti segment njihovega življenja me je tako pritegnil, da sem z diplomsko nalogo želela raziskati in ohraniti vsaj delček osebne zgodovine še živečih posameznikov, ki sta jih povezovala geografska utesnjenost in poseben način življenja – kovaštvo. Osredotočila sem se na rojstvo, bivanjske razmere, hrano, praznike, igro, delo in šolo. O tem so vaščani s časovno distanco in neidealizirano pripovedovali svoje 'otroške' zgodbe. V izbor sem vključila tiste ljudi, ki so preživljali otroštvo v letih od 1918 do 1941 in od katerih je vsaj

Tako sem pozimi 1996–97 pripovedi osmih vaščanov snemala na magnetofonski trak in jih v kolokvijalnem jeziku prenesla v nalogo. Če bi jih snemala zdaj, bi imela le še pet informatorjev.

ROJSTVO Vsaka noseča ženska, ki je kovala, je imela na trebuhu deščico, da se ni udarila v trebuh, saj so kovale, dokler niso dobile popadkov; zgodilo se je tudi, da je katera rodila na poti domov. Pri porodu je bila zraven vaška babica, ki je bila zlata vredna. Mnogim ženam je kuhala in vsem posodila oblačila za h krstu. Po porodu so mame ostale doma le kak teden ali še Pred vigenjcem Kofara v Kamni Gorici, ok. 1931. 33

manj, odvisno, koliko je bilo dela. Porod jim je pomenil 'nujno zlo', ki pa so ga mimogrede opravile in po sili razmer hitele vihteti kladivo, da bi mož ne bil v zamudi. Za otroka bo že poskrbljeno, so pričakovale. V.A. pripoveduje: Mama je vso nosečnost kovala. Ko je mama rojevala, smo otroci ostali doma, seveda pa v drugi sobi. Se spomnim, ko je bil mlajši brat rojen, smo bili v zgornji kamri. Teta je prišla domov in rekla, kar pridni bodite, bo voda prinesla bratca ali pa sestrico, mi smo pa prav nestrpno čakali, kdaj bo voda kaj prinesla. Med menoj in sestro oz. bratom je 11 in 10 let razlike. Tisti otroci, ki so bili vmes, so vsi umrli – gotovo jih je bilo pet. Eden je umrl, ko je od mame vse šlo. Ko je babica prišla, je od mame vse šlo, kar lahko gre takrat, ko rodi. Ata so šli v Radovljico peš po dr. Ovsa. On se je s kočijo pripeljal in mami dal eno inekcijo, potem pa je rekel, da ne more nič več pomagat in da bo treba v Ljubljano. Bil je tako dober, da je posodil kočijo, da je ata lahko peljal mamo v Podnart na vlak. Ko sta prišla v porodnišnico, so rekli, da od tisočih ena ostane živa. Otrok je bil mrtev, mama pa je ostala živa. Rekla je, da je nikoli na svetu ni tako zeblo kot v tistem poletnem času, ko je sedela na klopi, zavita v rute. Ko je po enem tednu prišla domov, je ata že toliko nakoval, da mu je morala pomagati špicat, se spominja V.Š. Stekleničke so imeli, denarja pa nikoli ni bilo dovolj, da bi kupili dude. Kovaški dojenčki so namesto dud imeli punkeljce, cunce so jim rekli, iz blaga, in če je bilo kaj sladkorja, ga je mama zavila noter. Bilo je zavezano, da sladkor ni padel ven, in tisto je otrok žvečil. Naredilo se je tudi, da je cunco kateri od otrok pojedel in se na ta način zadušil. Nekaj plenic je že bilo, za h krstu in zdravniku, drugače pa pretrgane rjuhe in stare cunje. To je bilo vse razkošje. Tudi posebnih oblačil za dojenčke niso imeli, ampak so bili dojenčki oblečeni v zanje prevelike obleke starejših otrok. Shodili so bosi. Kot je bilo v tistem času v navadi, so tudi kamnogoriške mame dojenčke tesno povijale s povoji, da jim je bilo gibanje čim bolj onemogočeno. Pravili so, da če ne bo povit, bo pa krulov.

BIVANJE Pri Arhovih so spodaj imeli spodnjo hišo, kamro in kuhinjo, ki ni bila več črna, ampak navadna, s starinskim štedilnikom. S kuhinje se je kurilo tudi za v krušno peč. Zgoraj je bila zgornja hiša, kamra in še dve sobi. V zgornji hiši je spal samo stric, kadar je prišel domov, bila je samo njegova. V zgornji kamri pa sta bili teti, kadar sta prišli na obisk. Pohištvo je bilo skromno. Poleg postelje, če so jo premogli, so imeli kako skrinjo za obleke. Ob peči 34

je bila klop, v kuhinji mentrga namesto mize in stoli. Redki so že imeli železen štedilnik, saj so prevladovale črne kuhinje, in omaro, v katero so spravili nekaj loncev, lubensko skledo in jedilni pribor – aluminijaste žlice. Otroci so jeseni hodili h kmetom koruzo majit, tako da so iz tega dobili slamo, natrgali liste, jih sušili in s tem polnili slamarce. Uživali so, ko je šumelo, ko so lezli v posteljo. To slamo so vsako leto menjali, če pa že ne, pa vsaj dodajali, ker so otroci še dolgo posteljo močili, saj so bili vse dni v vodi. Mokre slamarce so potem sušili zunaj. Če je družina premogla, je najmlajši imel špampet (otroška posteljica z leseno ograjico) in v njem spal skoraj do desetega leta, drugi otroci pa so spali po dva na eni slamnjači. Prizori zakonskega življenja so se dogajali tudi pred radovednimi otroškimi očmi, saj so zaradi pomanjkanja prostora vsi spali v isti sobi, razen nekaterih očetov, ki so zaradi posledic vojne in težaškega dela imeli odprte rane, iz katerih je tekel gnoj in so zato imeli privilegij spati v svoji postelji, če ne celo v svoji sobi. Zaradi neločenosti in pomanjkanja postelj oziroma ležišč je bilo težko ohraniti zasebnost, kaj šele intimnost. Ata in najstarejši brat sta zase spala v sobi. Najstarejši sestri sta pa tudi že šli služit. Ostali smo spali v kuhinji – z mamo smo štirje najmlajši spali. Ostali so spali v slamarcah – v kuhinji, ki je bila pozimi zakurjena, da nas ni zeblo, se spominja C.P. Bili smo štirje otroci in smo spali po dva in dva, vsi v isti sobi. Če je bilo le mogoče, je ata sam ležal, ker je bilo nevarno zaradi noge. Pri mami je pa ležal majhen otrok, pravi M.V. V.Š. je z bratom spal skupaj do druge svetovne vojne, ker ni bilo postelje: Kot otroci smo bili pol življenja v vodi, kjer smo se tudi prehladili, tako da sem ponoči večkrat polulal brata, ker sva skupaj spala. Ata in mama sta spala v sobi, skupaj z mlajšo sestro, starejša sestra je pa že šla na služenje, ker ni bilo nič denarja. Ko sem bi jaz večji, so bile žimnice. Še dobro vem, ko sva z mamo šla žimo cufat. Vendar vem, da so bile zame najboljše slamnate spodnje blazine, ker so bile nebeško tople. Spali smo na slamnačah. Jaz sem spal na butarah, pa dva koca sta bila čez. Če je bilo pa mraz, smo se pa s starimi cunjami pokrili. Ata in mama sta pa v postelji spala. Kasneje smo imeli provizorične postelje, v katerih smo tudi trije spali. Pa bile so take velike škarje, smo rekli, da so jih zasadili na kraje, da ni deka ven padla, je povedal F.K. Pri Kraljevih so spali vsi v isti sobi. Ata in mama sta ležala v postelji, otroci pa na slamaricah. Če so bili

malo bolj pridni, so lahko šli k njima ležat, drugače pa ne.

OBEDOVANJE Jedilnik kovaških družin je bil skromen in enoličen. Preden so začeli jesti, so vedno molili. Ata je vedno prvi začel jesti. On je tudi razdelil hrano, pomolil, potem so pa začeli jesti. Tudi od mize je najprej vstal oče, potem pa še drugi. Ta red so vsi spoštovali. Kruh smo vedno imeli. Jaz se še spomnim, da je mama vedno dala tudi sosedovi hčeri kruh, če je bila pri nas, ker so bili večji reveži, saj niso imeli mame, pripoveduje M.V. Imeli so srečo, da kruha niso stradali, vendar so do njega imeli spoštljiv odnos; rezala sta ga samo ata in mama, otroci nikoli. Če si popoldan rekel mami za kos kruha, je rekla: »Kruh spi. Čez dve uri bo večerja.«, se spominja F.K. Mama je ob sobotah pekla kruh. Ata je vedno dobil hlebček in ga pomakal v olje. Vedno ga je pojedel sam. Nikoli ga ni dal nam, otrokom, se spominja F.S. Tudi druge hrane otroci niso smeli sami vzeti. Žgance so pa tako vsi iz ene sklede jedli in navadno je bila od sklede do otroških ust cesta, saj so vsi hiteli jesti. Če so bili hitri, so se najedli, za počasne je bolj malo ostalo, saj niso prišli zraven. F.S. se spominja, da je bila ob štirih popoldne malica – kos kruha. In če si zamudil, še kruha nisi dobil. Mama je ob sobotah spekla tri hlebe kruha za cel teden. Potem je bil pa pod ključem – in dolgo časa je mama rezala kruh, vsem. Lahko si desetkrat rekel, da si lačen, ampak nisi dobil nič ekstra za jest. Ni bilo. Mi smo dolgo časa skupaj jedli. Najraje sem jedel žgance in polento, sem se vsaj najedel. Enkrat sem zelo delal, pa je mama rekla, da mi bo naredila jajce. To je bilo razkošje, vendar pa se nisem najedel. Ko smo bili večji, nam je pa na kruh dala mast in sladkor, če je bilo. Meso je bilo samo ob nedeljah, pa še takrat ga je vsak dobil samo en košček. Najboljši kos je pripadal očetu. Ko smo imeli meso, je oče točno podelil, kaj bo kdo imel. Otroci smo dobili majhen košček, pa toliko več krompirja. Zase je vzel največ, pravi J.K. Pri Arhovih so bili petki, kar se hrane tiče, malo drugačni, saj so pri njih največkrat jedli makarone in pili lipov čaj, v katerega je ata dal otrokom eno majhno žličko borovničevega likerja, kar se jim je vedno dobro zdelo – zato da je bil čaj pobarvan. V nedeljah so vedno malicali mesene klobase: ata pol klobase, mama od druge polovice večji košček, od otrok pa je vsak dobil en kolešček. In en kozarec malinovca. Pri Kraljevih je bila zjutraj kava in kruh, opoldne juha, navadno prežganka in krompir. Če je slu-

čajno ostalo kaj od kosila, so pojedli zvečer, največkrat pa so imeli krompir v oblicah, rekli so mu tudi krompir v hlačah, saj ga niso nič olupili. Kruh je bil pod ključem. Sladkor dvakrat pod ključem. Točno je bilo odrejeno, koliko se poje. Če ne bi bilo zaklenjeno, bi verjetno na skrivaj hodili krast. Enkrat me je oče dobil. Ko sem odprl skrinjo, da bi vzel sladkor, mi je pokrov spustil na roke. Vse sem imel posnete od pokrova. Rekel mi je: »Kar še malo zdrži, da boš vedel, kdaj si kradel,« pravi J.K. Otroci so komaj čakali pusta, ko so starejši začeli pravit, da so gospodinje med noge zakurile. Imeli so namreč posode, ki so imele tri ali štiri noge in tam spodaj se je zakurilo, pa flancati so se cvrli. Še tople so jih lahko pojedli, kar so jih hoteli. Mama jim je samo prepovedala čez piti vode. Za mrzle flancate je bilo pa treba prosit. F.S: Ko je bil čas za cvrenje krofov, je ata rekel: »Danes imajo ta boljše gospodinje bel predpasnik,« kar je pomenilo, da bo treba cvret. Vendar, če ni bilo, mama tudi cvreti ni mogla. V poletnem času so nabirali gobe, maline in borovnice, vendar se jih niso mogli najesti, ker so jih hodili k bogatim v Radovljico prodajat. Iz zaslužka za prodane borovnice so kupili moko, mleko. Ker so jih nabirali vsak dan, so imeli malo zaloge, saj so prinesli denar domov in redki srečneži so dobili dovoljenje, da so si lahko kaj kupili. M.V. si je za 1 dinar kupila črni kruh. Dan za dnem smo nabirali borovnice in otrokom se je to zelo vleklo in smo bili naveličani. Smo rekli mami: »Danes bo pa dež.« Mama pa: »Otroci, na vrhu Jelovice bo jasno.« In res je bilo. Mama je nabirala zelo lepe borovnice, naše so bile pa vse speštane – in te je bilo teže prodati, pravi C.P. Ko so bila jeseni zrela jabolka in hruške, so jih otroci skrivaj hodili rabutat in gorje, če bi jih dobil gospodar ali oče. Niso smeli priti z jabolkom domov, saj bi bili najbrž tepeni. Otroci so to skrivali drug pred drugim – to so počeli posamezno in na skrivaj. Nič pa ni bilo narobe, če je po vodi priplavalo kako jabolko, tistega so lahko vzeli. V Bukovljah so bile prima češnje, se spominja F.K. Zmenili smo se, in ob štirih zjutraj smo šli nanje. Šest nas je bilo gor, ko nas dobijo Svetinova mama. Vprašala nas je, če nas je Toman poslal, ker nas ni spoznala. Rekli smo, da ja, in tako smo se rešili.

OBLEKA IN OBUTEV Kjer je bilo več otrok, so seveda obleke ponosili eden za drugim. Pa tudi podedovanih oblek pokojnih tet in stricev se niso branili. Tudi bogate gospe so revnim rade dale kak kos obleke. Mame so vedno gledale, da so bile obleke zašite in oprane. Eno oble35

ko so imeli za vsak dan, ena je bila zakmašna, ena pa praznična, in gorje, da bi to obleko imeli otroci eno uro prej oblečeno. Spodnje perilo je bilo že luksuz.

'purfl' (strelivo), cel teden sem ga pil z mlekom in se pozdravil. Zdravnik je rekel, da če ne bi videl, da ne bi verjel. Bilo je neverjetno.

V tretji razred sem hodil, ko me je oče k žnidarju peljal, da mi naredi 'hlače na skok' – bile so tako narejene, da so bile po hrbtu dol odpete, da ko je otroka na stranišče, je samo počepnil, saj spodnjega perila nismo imeli, se spominja J.K.

Če pa je bilo kaj resnega, so šli v Radovljico. Enkrat se spomnim, mi je tako kri tekla iz nosa, da se je je čez noč do jutra tri četrt lavorja nabralo. Peljali so me v Radovljico, peš. Zamašili so mi nos in rekli, da bi bilo najbolje, da bi se nazaj peljal. Ja kako naj se pa peljem, se je spraševal V.Š.

Fantje so pozimi in poleti nosili kratke hlače. Pozimi so nosili volnene nogavice nad koleni. Vendar je bilo še vedno, poleti in pozimi, del stegen golih. Dekleta so nosila obleke, čez pa predpasnike. Če jim je šivilja zašila obleko, jo je običajno do tal, da so jo čim dalj nosile. Zato so včasih pri pomerjanju malo počepnile, da so bile manjše in s tem je bila mogoče malo krajša tudi obleka. V glavnem so bili bosi. Čevlji so bili redkost, pa še ti so bili ponošeni in sta jih navadno nosila dva. Sicer so pa imeli cokle iz lipovega lesa, oblikovane po nogi, ravne spodaj in zgoraj. Bilo je okoli pusta in vem, da so rekli, če greš bos na Zijavko, dobiš rdeče čevlje. Bili smo še otroci, in to nam ni šlo v glavo. To so nam starši pripovedovali, pa nismo pogruntali. Potem smo pa ugotovili, da te tako v noge zebe, da imaš od tega rdeče noge. Jaz nisem šla nikoli na Zijavko, pripoveduje M.P., ki se tudi spominja, na kakšen način je vsako leto imela nove čevlje. Spomnim se, da je potem, ko sem že hodila v šolo, hodil en čevljar k hiši in ti je čevlje pomeril. Za današnji čas se to zdi malo čudno, vendar tako je bilo. Pomeril nam je stopala, da smo za veliko noč imeli nove čevlje. Naslednje leto pa je te čevlje' foršibal', so rekli. Pustil je zadnji del in peto, sprednji del je pa naredil nov.

BOLEZNI Če so bili bolni, nihče od staršev ni ostal doma, samo mama je večkrat hodila domov gledat; delat je bilo vedno treba. Največ so uporabljali domača zdravila – gorski mah in zdravilne rože, ki so jih nabirale mame. Trpotec je bil reden obliž otroških ran. Če so jih bolela ušesa, so vanje zlili toplo olje. Pa brinove jagode za želodec. Za zbijanje vročine so jim zavezali kisove obkladke s koruzno moko na stopala, da je vročino ven potegnilo. Če pa je bila vročina zelo visoka, so jih ovijali v ledeno mrzle mokre rjuhe. Veliko so se igrali okoli vode, zato so imeli tudi veliko kožnih bolezni. Bili so garjavi, imeli so gnojne rane, šen. To so zdravili z lipovim sokom iz lubja. Jaz sem preživel dva taka šena, pri katerem se mi je gnojilo od kosti ven. Skoraj bi umrl, saj ni bilo zdravnika, pravi J.K. Ni dosti manjkalo, pa bi umrl tudi F.S.: Imel sem pljučnico in so mislili, da bom umrl. Skoraj so mi že jamo skopali. Pa je ata rekel, da mi bo dal 36

Svojo zgodbo ima tudi F.K: Bilo mi je 8 let. S sosedom sva v potoku lovila ribe in nabodel sem na žico. Vse se je zastrupilo. Dve leti nisem mogel na noge stopiti. Mama me je s koreto ali pa na ramenih nosila v Radovljico. Vem, da si je želela, da bi umrl in ji tako prihranil peklenske muke. In sebi tudi. Šele l. 45 sem šel na operacijo, da so mi nogo operirali.

IGRA Igra kot ena izmed najpomembnejših kategorij modernega pojmovanja otroštva je že zastopana v vsakdanjih prizorih kovaških otrok, vendar se bistveno razlikuje od sodobnih formulacij svobode igre. Saj ne, da bi kovaškim otrokom starši narekovali, katere igre naj se igrajo, pač pa so jim čas trajanja in kraj igre določali z nevidno vrvico, ki je otroke držala v nenehni pripravljenosti biti staršem na razpolago. V igri so bili otroci izredno iznajdljivi, saj niso imeli na voljo toliko vrst igrač, kot jih imajo otroci zdaj, zato so se šli igre, pri katerih niso potrebovali posebnih pripomočkov. Njihove igrače so bile narejene po domišljiji, označevali sta jih izvirnost in uporabnost v času in prostoru. V prostem času so si izmišljali najrazličnejše zabave, od kopanja in drsanja do lovljena ptičev. Vse to seveda z vednostjo staršev. Ker je bilo v vasi speljanih veliko potočkov, so se otroci veliko zadrževali ob vodi in tako so se tudi igrali veliko ob njej in v njej. Izdelovali so vodne mlinčke, spuščali ladnjice, opazovali vodne živali in podobno. Na Zijavki so se šli zbijanje koze – postavili so tronožec iz lesa in metali palico. Kdor je zbil kozo, je bilo dobro, drugi so pa čakali okrog in kdor je letel po palico, so ga nabili; tako so večkrat prihajali domov z modricami. Starejši fantje so imeli tekmovanje s kolesi. Bila so železna, premera 60 cm, in kdor je znal, ga je zvaril. Imeli so potiskavnice, s katerimi so potiskali kolo in tekli za njim. Potegnili so črto, potem pa je približno 10 fantov teklo do označenega cilja. Po celi vasi so se podili. Če se jih je več zbralo, so se šli igrico ali je kaj trden most ali pa očka, očka, jaz pa ne bom ležal. Otroci so se zbrali na kupu in vsi ležali, ni bilo važno, kje. Eden je bil pa glavni in ta je bil očka. Potem so pa nagajali. Eden je vstal pokonci in rekel: »Očka, očka,

jaz pa ne bom ležal.« Očka je prišel k njemu in če ni že ležal, potlej je moral on biti očka. Poleti so radi skakali risentanc in se zelo veliko čiškali – frnikulali, tudi deklice. S peto so naredili luknjico, pred stojiščem pa črto. Frnikule so bile iz ilovice. Delali so jih pozimi, potem so jih pa spekli in z barvami pobarvali. Dalo se jih je tudi kupiti, vendar so bile zelo drage in strašno veliko vredne: Če si izgubil 5 navadnih in če si dal 1 kupljeno, si dobil nazaj 5 navadnih. Na bližnjo Vrčico so se otroci hodili kopat. Fantje v fantovski tonf, ki je bil malo večji, dekleta pa v manjšega, dekliškega. Kopalk niso imeli, samo obleko so malo gor potegnili in jo zavezali. Tam so tudi kurili ogenj in pekli nalovljene rake. Radi se se tudi gugali. V.A. pripoveduje: Pri Šimnovih je bila gugalnica pod streho. Tako je bila narejena, da si skozi okno ven priletel. Če bi kdo skozi okno padel, bi bil samo še pogreb. Osem do deset otrok se nas je gugalo. Drugače so bile gugalnice na več krajev. Prav nam je prišla tudi kakšna veja v gozdu, ki je visela dol in smo se malo pogugali. Pozimi so se, če so na coklah imeli nabite šince, drsali, še več pa sankali. Starejši brat je imel velike sanke, s katerimi je vozil koks. In če ga ni bilo doma, smo mlajši vzeli te sani in se šli sankat. Spominjam se, da sem mu jih enkrat ukradla in se šla sankat. Bil je trd sneg, jaz pa brez žab in spodnjih hlač, in sem padla, tako da sem imela cel stegen do krvi podrsan, ima nesrečne spomine C.P. F.S. je bil eden redkih otrok, ki mu za igranje sploh ni bilo, saj tega ni bil vajen. Raje je delal, kot pa se igral. Kje pa, da bi imel kakšne igrače. Mogoče je bilo kaj iz lesa skupaj zbito, to je bilo vse. Tudi nisem imel krtiča (sani), da bi se sankal, tako kot drugi. Samo stal sem in jih opazoval. Nikoli nisem rekel atu, da bi rad imel krtiča, saj sem vedel, da to ni mogoče, poleg tega ga tudi nisem hotel s tem obremenjevati. Enkrat sem imel smuči, ne pa tudi čevljev. Tako sem smučal samo s coklami. Če je smuča ušla, je šla z njo tudi cokla, jaz sem pa bos letel ponju.

IGRAČE Denarja je bilo komaj za moko, zato je bila igrača že razkošje. Imeli so jih, če so jih sami naredili ali jim jih je prinesel kakšen sorodnik. Igrali so se z mečami - žogami iz blaga, napolnjenimi z žaganjem. Punčke so bile iz cunj. Veliko razkošje je bilo imeti kupljeno punčko. Pri Šparovčevih je Bog skozi taveliko okno pogledal, da so imeli takega dobrega strica v Ljubljani, ki je vsako leto za Miklavža otrokom nekaj kupil. Med drugim sem od njega dobil fantka, ki se je navil in

so se na zadnjem kolesu iskrice kazale. Enkrat mi je pa prinesel gasilce, tudi za navit. Še zdaj imam enega ptička iz pleha in 6 kegljev. Tako lepih igrač, kot so bile tiste, danes nikjer ne dobiš. V.A. pravi, da od igrač niso imeli kaj posebnega. Imeli smo enega medveda na kolescih, s katerim smo se vsi vozili. K meni je večkrat prišel bratranec in smo se igrali v hiši. Ko je bil brat še majhen, smo ga dali na posteljo, mi pa smo se s tistim vozičkom vozili. Na tleh smo imeli steklenico kisa. Ne vem, kdo se je za tisto steklenico prijel, da se je prekucnila na tla in se je veliko kisa zlilo. Potlej je tisti bratranec takoj odšel, ker je vedel, da bo malo 'zaropotalo', midva s sestro sva pa vzela stare cunje in tisto pobrisala, da se ni nič videlo, samo smrdelo je. Ko sta prišla ata in mama domov, sta pogruntala, da je nekaj narobe. Bili smo kregani.

OTROŠKO DELO Življenje kovačev in njihovih družin se je pretežno vse življenje vrtelo okoli vigenjcev. V njem so cele dneve delali, izvedeli vse novice, nekaterim pa je bil tudi kuhinja in jedilnica. Le spali niso v njem. Kovaški otroci so v Kamni Gorici delali še med obema vojnama. Ker so bile družine dokaj številčne, je bila velika starostna razlika med sorojenci, tako da so se lahko popazili med seboj. Največji delež pa so prispevali s svojimi drobnimi rokami, ko so obračali polizdelke in s tem omogočili staršem hitrejše in produktivnejše delo. Ves dan so morali biti na razpolago staršem, saj je bilo vedno treba kaj malega postoriti. Kako so se ob tem počutili otroci, ni bila starševska skrb, vendar so upoštevali otrokovo fizično šibkost in jim nalagali njihovim letom in zmogljivostim primerna bremena. Kar so naredili oni, ni bilo treba njihovim staršem, zato so bila to za odrasle drobna opravila, za otroke pa napor. Otroci za svoje delo niso bili plačani. Če sta kovala oba starša, so morali otroci v vigenjcu več delati, morali so tudi pomagat kovat. Delo v vigenjcu je bilo za otroke samoumevno, tako kot delo na kmetih kmečkim otrokom. Otroci so večkrat kar sami v vigenjc skočili, ker je bilo tam zelo zanimivo. Gledali so, kako so delali ladijske žeblje, ki so bili dolgi pol metra. V vigenjcu je bilo tudi zelo pestro, saj so kovači vedeli prav vse, kar se je v vasi dogajalo. Bilo je veliko smeha in nikoli dolgčas. Drugače pa je bilo, ko so otroci v vigenjcu morali delati. Pozimi, ko je bilo zelo mraz in je zamrznil potok, kolesa niso več gonila mehov, so naredili na pihanje – samopih. In tukaj so bili glavni otroci. Preden so začeli z delom, so morali razbijati led, ga topiti z gorečimi 37

butarami in ga polivati s kropom. Otroci so včasih morali tolči led, vedno pa so gonili samopih sem in tja, da so mehovi dajali sapo in so starši lahko kovali. Nihče ni ugovarjal, da ne bi. Palica je igrala vlogo, ne beseda. In otroci so delali, premrli in prezebli. V.Š. ima na samopih grozne spomine: To samo še zmrznil nisi. To je bil en tak debel kol, ki je stal pokonci in si ga moral tako goniti, da so se mehovi spet vzdigovali. To se ne da osem ur gonit – en meter in pol hodiš naokoli. To smo delali otroci: dva sta gonila vsak na svojo stran. Če si predstavljaš, kako sem bil oblečen, pa so bili drugi še slabše, pa v coklah. Saj to je bilo grozno. Vsak je prišel k svoji ješi skozi svoja vrata, ko se je malo bolj belilo in se je začela delat tema, je pa kdo od otrok ven ušel. »Zakaj pa nisi gonil?« »Me je tako zeblo, da sem mislil, da bom zmrznil.« Če so stari ata pihal, je bilo treba toliko žganja, če ne so bili pa sam hudič. Potem je pa ata naredil, da je bilo toliko višje, pa en velik suknjič mi je dal. Na ješo je dal veliko tresk in zakuril, da me ni zeblo. Dobra 4 leta sem bila stara, ko sem že pihala. Ampak drugje so pa morali večji, zato ker je bilo treba par korakov naredit. Pri nas je bilo pa tako fino, da nisi nič trpel, delat si pa moral. Pihati je bilo treba ves čas, dokler so kovali. Ponavadi je bilo tako mraz, da so šele sredi dopoldneva lahko začeli delat, ko se je malo otoplilo, se spominja M.V., ki je z enajstimi leti začela kovati namesto mame, ki ji je v oko priletela žareča sponka in je nanj oslepela. Tisto leto smo bili pa reveži, saj je bila mama sedemkrat v bolnici in sem morala namesto nje kovat. Kovala sem skupaj z očetovo sestro in atom. Vsak je svojo ješo imel in smo okoli kovali. Med delom smo spregovorili samo kakšno besedo, saj smo morali trdo delati in za govorjenje ni bilo časa. V.A. v vigenjcu ni kaj dosti delal, ker je samo mama kovala. Delala je manjše žeblje, ki jih je vedno samo eden delal. Pomagal sem toliko, da sem polizdelke ravnal, da jih je hitreje na ogenj dajala, da ji jih ni bilo treba obračat in izbirat. Ata je delal v skladišču, kjer pa pravzaprav ni bilo ničesar za pomagat. Včasih, ko je tam delala še ena stara teta, je bilo treba ta velike tračnike ravnat po zabojih in to sem ji večkrat pomagal. Ni bilo težko, saj si samo skladal tako, da jih je čim več šlo v zaboj. Pomagal sem bolj prostovoljno, ni bilo nujno – rad sem delal, pa kakšno jabolko sem za to dobil. Za delo me niso posebno prosili – če sem dol prišel, sem rad pomagal. Kar se dela tiče, smo v naši družini otroci imeli prednost, saj nam ni bilo treba toliko delat v vigenjcu kot ostalim. Poleg tega so otroci morali tolči koks, zlagati krajnike – polizdelke, ki so jih dobili iz tovarne Plamen, iz katerih so izdelovali planinčarje (žeblje za gojzerje), da so bili vsi v eno smer obrnjeni, preden so jih dali v vigenjc, tako da je bilo hitreje. Se spomnim, da sta se ata in mama zaradi krajnikov enkrat 38

zelo skregala. Bilo je tako mraz, da se mi je rok prijemalo, jaz sem pa morala zlagat. Tisto zimo me je potem ata k stari mami vozil, da sem tam na toplem tisto nabirala, pripoveduje M.V. S tem pa otroškega kovaškega dela še ni konec, saj so poleg vsega tega morali pomagati špicat – žebljem, ki so jih skovali očetje, so delali špice, če mama ni utegnila. Tako tega ni bilo treba delat očetu in je lahko več in hitreje naredil. Kar so udarili, je bilo bolje kot nič. Za 10-letnega otročiča je bilo to težko delo. Včasih je bilo treba ošpičit tudi 500 žebljev in bilo je zelo naporno. Tam, kjer je bilo veliko otrok in so špicali, je en otrok lahko končal šele takrat, ko je dobil bratovo ali sestrino zamenjavo. V.Š.: Atu sem pomagal špice delat za tisti čas, ko ni bilo šlosarije. Jaz bi seveda raje okoli hiše letal, kot pa očetu pomagal. Da otroka pripraviš, da ti dve uri goni kladivo, da na koncu že ne veš, ali bo špica ratala, ali bo okroglo ali ploščato, mu ne moreš zamerit. Če dela takrat, ko je zelo vroče, je ves moker, če je pa mraz, je pa ves zmrznjen. Če drugam ne, je v noge zeblo. Najbolje je bilo pravzaprav takrat, ko je deževalo. F.S. je začel kovati z 8 leti. Vendar je tudi že prej atu pomagal: nesel mu je hrano, odnašal pepel in kaj podobnega. Potem je pa že poskušal kovat. Ata mu je nekajkrat pokazal, kako se dela, potem je pa moral kar sam delati. Ko je ata videl, da mu gre, je pa kar namesto mame koval. Jegre se je moral sam naučiti kovati. Prav tako je enemu, ki je imel tudi trgovino, pomagal špice delat. Po šoli je šel tja in bil tam tudi celo popoldne. Delal je zastonj, samo mama je v trgovini dobila kakšno stvar več. Vstajal sem ob pol šestih in šel v vigenjc kovat. Potem sem šel pa v šolo. Po šoli sem spet koval. Toliko časa sem moral biti v vigenjcu, dokler časa je bil ata. Prej sem šel lahko le, če sem imel nalogo. Brat pa ni tako rad delal. Včasih je kar ušel, potem je pa zvečer prišel domov in je bil tepen. V vigenjcu smo samo delali. Tam ni bilo nobenega govorjenja. Vsi so bili zatopljeni v delo, pa tudi slišalo se ne bi nič. Sicer pa, jaz sem bil otrok in kaj naj bi se jaz z njimi pogovarjal. V parih besedah, pa smo bili zmenjeni. Drugače se je pa v vigenjcu vse zvedelo. Če je imel kdo god, je prinesel pijačo, potem so pa imeli debato. Otroci smo pa delali. Enkrat se spomnim, da je imel eden od kovačev god, pa je prinesel špirit. Žeblje je prodal za špirit. Mene je pa ata poslal k studencu, ki je bil grozljivo mrzel, po vodo, da so ga razredčili. Prav tako sem moral rovnat krajnike. Ko sem bi star 13 let, sem že vozil stokilske zaboje. Delal sem vsak dan, zato je bilo za igro bolj malo časa. Če ne bi otroci pomagali delati, bi bilo še slabše. Jaz sem imel srečo, ker sem rad delal. S 14. leti sem že v tovarni Plamen delal in sem tudi po 200% presegel normo.

Kovači so otroke zelo radi izkoriščali za kake stvari: Enkrat so me pripravili do tega, da sem šel v Radovljico po pivo. Pri Kovaču sem dobil voz, pa sem šel. Kako sem nastradal. Pripeljal sem ga 50 l. Krčmar mi je dal gor led, ker je bilo poleti, pa sem hitel, da se pivo ne bi segrelo. Ko sem prišel, pa namesto da bi mi dali vsaj en požirek, me je eden od njih zagrabil in me obesil na žebelj, da sem gledal, kako so ga pili. F.S je šel s tem namenom, da bi vsaj kaj dobil, drugače ne bi šel. F.K. se je kot otrok izognil težkemu kovaškemu delu, vendar pa je kasneje kovanje postalo njegov kruh. Pri nas je samo ata koval. Veliko sem bil pri njem v vigenjcu in večkrat prišel domov bolj umazan, kot če bi koval. Imeli smo malo zemlje, ki jo je bilo treba obdelovat, zato kot otrok nisem koval. Če ni bilo oglja, smo nabirali borove storže, da so z njimi kurili. To smo pa morali delati. Sem se pa šel učit za kovača. Pokojni mojster Jože Bertoncelj je prišel k mojemu očetu in rekel: »Tegale ti bom pa jaz vzel.« Mislil je name. In tako je bilo. Če bi bil danes še enkrat mlad, bi spet šel za kovača. Prav tako se je J.K. izognil težkemu kovaškemu delu. Poleti, ko so kmetje k očetu pripeljali konje podkovat, sem moral muhe odganjat. Če sem bil priden, sem dobil kakšen dinar od kmeta, pa še tega sem moral takoj atu dati. Otroci smo bili brez denarja. Kakšno težko fizično delo, dokler nisem zrasel, mi ga ni bilo treba opravljat. Moral sem hodit v gozd po drva, butare nosit, drugače me pa ata ni pustil delat toliko časa, dokler nisem odrasel. Pozimi pa se je tudi on težko izognil samopihu. Oče je pozimi velikokrat zvečer delal, saj so šele takrat kmetje pripeljali konje za podkovat. Takrat sem tudi jaz moral pomagati. In če je bila voda zamrznjena, sem moral gonit meh – ure in ure. Rad ali ne – moral sem. Včasih me je prišla zamenjat mama, ali pa sestre.

SKRB ZA DRVA Ob sredah in sobotah so v Kamni Gorici kovači končali delo prej kot druge dni in se odpravili v gozd po drva. Vedno so šli z njimi tudi otroci. Suha drva so lahko nabirali kjerkoli. Nabiranje drv je bilo prijetnejše kot pa delo v vigenjcu, saj so se otroci zraven lahko tudi igrali, medtem ko je ata delal butare, za vsakega primerne velikosti.

sem šel z atom, sem šel pa s teto, ki jo je bilo v gozdu zelo strah. Jaz sem najraje v listju spal. C.P. se spominja, da so vsak dan šli v Bukovje po drva. Nosili so jih od Save gor in jih trikrat prekladali. Hodili so s starejšim bratom, vsi otroci, do najmlajšega. Če pa kateri ni hotel iti, se je brat razjezil, sekiro okoli obrnil in jih s štilom po riti namahal. Da otroci ne bi imeli preveč odvečnega časa, so morali pomagati tudi doma. Ob sobotah so kovali samo dopoldan, popoldan pa so postorili hišna opravila. Hišna dela so opravljale predvsem deklice. Če pa jih ni bilo, so morali tudi fantje prati, ribati ali čistiti čevlje. V.A.: Otroci smo pomagali, seveda. Ob sobotah je bilo treba hišo poribat, ker je bil lesen pod. To sem pa še jaz precej, največkrat s sestro. To nisem rad delal. Raje bi se zunaj igral. Ribali so s krtačo – po širokih, špranjastih dilah, pribitimi s kovaškimi žeblji. Potem so tla prekrili s časopisom. Največkrat je potem ata prišel domov s kovaškimi coklami, pa je bilo spet umazano. To mi nikoli ni bilo treba delat – ribanje in podobno. To so imele sestre na čez. Pomagale so mami. Ribanje je bilo ob sobotah – bili so leseni podni, ribali pa so s krtačami, brez mila. Toliko časa je bilo treba drgnit, da je vse šlo stran. Takrat se ljudje niso nič pazili. Ko je bilo poribano, je oče prišel noter v coklah, sestre so bile hude, pa ni nič pomagalo, se spominja J.K. Perilo so prali ročno. Tudi otroci, predvsem punčke, stare okrog 10 let. Perilo so skuhali, dali noter malo radiona, ko se je ohladilo, so ga pa odnesli k perišču na potoku. Potem so s perilom udarjali po kamenju ali pa so imeli s seboj leseni perišnik in so tam prali, navadno rjuhe. Če drugega ne, so morali otroci mami pomagat nesti na perišče. Najmlajša sestra je bila stara dve leti, ko je mama oslepela, zato sem ji bila kot druga mama. Poleg tega sem delala še vsa gospodinjska dela. Morala sem tudi ribati in prati – najprej v škafu, potem pa v potoku. Nikoli se nisem imela časa igrati, ampak sem morala samo delati, pripoveduje M.V.

VAROVANJE MLAJŠIH OTROK

Hoditi po drva se mi ni nič hudo ali težko zdelo. Hodili smo ob sredah. Ata je sekal, z mamo sva pa nosili. Ta debele konce je pa ata znosil. Imeli smo vozek, s katerim smo drva pripeljali domov. Večji del jih je mama scepila, samo ta debele, ki se niso mogle s sekiro, sta skupaj z atom požagala, se spominja M.P.

Večinoma so se otroci popazili kar med seboj in mimogrede, saj so bile družine dokaj številčne, starša pa zaposlena. Prav preveč jih nihče ni pazil. Kaj potem, če so se malo drli. Če je bilo kaj strašno narobe, so pa prileteli povedat v vigenjc. Bili so obuškani, neštetokrat so padli v vodo, potem pa so se šli v vigenjc na ješo posušit. Niso pa padali samo v vodo. Spomnim se, ko je brat padel v gnojnico; samo lase sem še videl. Hitro sem ga zagrabil, če ne bi utonil, pravi F.S.

V.Š.: Mi smo šli v gozd skoraj vsak dan. Po kosilu smo vzeli vrvi in šli vsak po svojo butaro. Če ni-

Mama je rekla: »Jaz zdaj grem. Glej, da se komu ne bo kaj zgodilo,« pripoveduje F. K. Imeli smo 39

pletene košare na 4 noge, da se je lahko gugalo. Spomnim se, da smo jih gugali in potem poslušali, ali se bo otrok začel dreti ali ne. Pa sem enkrat tako močno zagugal, da je mlajši brat ven padel. Potem me je pa mama obtožila, da sem ga hotel ubiti. Vozil sem tudi mlajšega brata. Po cesti pa je bil makedam. Punce so se zadrle: »Avto!« Jaz sem sunkovito zapeljal na kraj, pa se je voz prevrnil in z njim mlajši brat. Padel je v vodo, jaz pa sem letel naprej in ga pri mostu ven potegnil. Ker je bil J.K. najmlajši, so ga varovale starejše sestre. Spomnim se, da so me sestre morale vozit po vasi v vozičku in jaz nisem hotel iz vozička. Velikokrat so me tudi stresle in potolčenega domov pripeljale in vedno rekle, da sem sam padel. Tudi V.A. je varoval mlajšega brata in to imel za zabavo: Z vozkom smo letali okrog. In če je bil srobret, smo ga še okrasili. Voz je imel štiri železna kolesa in pleteno košaro. Vse skupaj je bilo kar precej visoko. In tako smo letali gor pa dol po cesti. Tudi več otrok skupaj. V. Š. pa je varovala starejša sestra Micka. Ata je rekel, da komur bo Tinček shodil, bo dal 10 dinarjev. In med igro sem shodil. Ko je prišla domov, je Micka pozabila povedat, da sem shodil. Naslednji dan je pa me je ata na noge postavil in sem shodil. Micka je rekla: »Ata, saj je meni shodil, samo pozabila sem vam povedat.« Ata pa je rekel: »To ti pa ne verjamem, saj bi ti gotovo prvo sekundo to prišla povedat.«

VZGOJA IN KAZNOVANJE Starši so svoje otroke strogo vzgajali. Vzgajali so jih v poštene, delovne ljudi. Na splošno so bili kovači zelo pošteni, kar se je kazalo tudi v tem, da so čez dan imeli hišna vrata na stežaj odprta, ponoči pa odklenjena. Tudi vigenjcev niso zaklepali. Nikoli ni nihče nič ukradel. In otroci so to spoštovali. Spoštovanje so izražali tudi z onikanjem staršev in starejših ljudi. Vedeli so, kaj lahko in česa ne smejo. In tega so se držali, zato niso bili veliko tepeni. Nikoli nismo bili tepeni brez razloga; če smo vedeli, da smo kaj ušpičili, smo se bali, saj smo vedeli, kaj smo naredili narobe, pravi F.S in dodaja: Ata me je samo nekajkrat udaril, ker nisem znal udarit po žeblju in sem zraven udaril. Potem sem se pa tako pazil, da sem jih 50 kg na dan naredil. V.Š. pravi: Saj noben oče ni imel časa otroka nabit. Kdaj naj ga pa nabije? Zjutraj ob petih so šli kovat. Do opoldneva je koval. Če si opoldne prišel domov in povedal, kaj si ušpičil, ali naj bi za tiste pol ure, ko je bil doma in si odpočil, še tebe pretepel? Saj mu še na misel ni prišlo. Ata so večkrat rekli: »Frdamen se ti nabirajo!« Ampak natepli me pa niso nikoli. 40

Enkrat se spomnim, da sem nekaj ušpičil, pa se ne spomnim več, kaj. Ata mi je obljubil, da me bo namahal. Imeli smo ravno seno in še nekaj drugih del. Cel dan sem zelo delal, sem mislil, mogoče bom pa odslužil. Zvečer, ko smo povečerjali, pa sem jih ravno tako dobil. Rekel sem si, da ne bom jokal, vendar je ata toliko časa udarjal, da sem se zajokal, potem je šele nehal. Kar je bilo obljubljeno, je bilo treba do konca speljat. Niso nas veliko tepli, samo včasih sem jih pa dobil. Od mame nikoli, od ata sem jih pa včasih. Saj ni bil tako strog, samo če je pa nekaj rekel, je držalo, je pripovedoval V.A. Tepena je bila tudi M.P.: Edino spomnim se, da me je ata natepel, ko sem imela rojstni dan, ker sem se zlagala. En stric mi je dal 10 dinarjev, jaz sem pa doma povedala samo za 5 dinarjev. Takrat sem kupila bonbone in jih razdelila drugim otrokom, vendar nisem bila za to tepena, ampak ker sem zamolčala 5 dinarjev. Svojo zgodbo ima J.K. V vasi je bil pek Miha, ki je imel pekarno. Istočasno je bil kovač – imel je svojo ješo in svoje ljudi. Bil je vaški posebnež. Nobenemu otroku ni nič dal, če si ga prosil. Je rekel: »Ali imaš denar?« Vedno sem ga vprašal: »Stric Miha, ali imate žemljico?« »Janezek, denar.« Denarja pa nisem imel. Prosil sem ga v nedogled. Spomnim se, da sem našel lepilo za gumo, ki je fino gorelo. Ko je Miha prišel mimo, sem ga spet vprašal, če mi da žemljico, pa je rekel ne. Jaz sem šel za njim, prižgal lepilo, ga vrgel v koš in zbežal. Oče me je pa videl. Če me pek ne bi videl, jaz ne bi nič kasiral. Ko se je pa pek obrnil, je videl mene in očeta. Jaz sem šel k atu. Nič ni rekel, samo metlo je vzel. Ko je pek prišel, sem jih jaz že dobival. In to zelo. Takrat sem bil tepen prvič in zadnjič. Ko je ata videl, da me je preveč, je pa še peka. Tako da sva bila oba tepena. Od takrat me je Miha opazil. V cerkvi sem bil ministrant in mi ni hotel nič v pušco dati. Dregnil sem ga enkrat, dvakrat. Ko sem ga tretjič, se je stegnil v suknjič, spustil v pušco in nič ni zacvenketalo. Noter je dal gumb. Jaz sem pa tisti gumb ven vzel in mu ga nazaj vrgel. Župnik je pa to videl. Po maši sem moral počakati. Župnik me je najprej okaral, potem mi je pa kovača dal. To je bilo takrat 5 kg kruha. Denar sem nesel domov. Otroci se kaznovanju niso mogli izogniti v šoli. Učitelj je imel tudi eno bambusovo palico, ki jo je zvijal. To je bila groza. Mislim, da sem bil že v zadnjih razredih, ko je pred menoj sedela ena punca, kar dobro razvita. Z Jožem sva jo spraševala, naj pokaže, kako je nekaj naredila, pa ni hotela. Potem sva jo pa začela s peresom štokati, ona pa naju je zatožila učitelju. Učitelj naju je pa s tisto bambusovo palico natepel. Nobenega konja nisem videl tako tepenega, kot je on naju tepel – kamor je priletelo. Čez tri dni, ko so me doma v lavorju umivali, so rekli, da je bil ves hrbet plav. Jaz pa še nisem nič povedal. Atu je bilo grozno povedat to resnico. Drug dan je ata šel v šolo in rekel učitelju : »Ivan, saj ga lahko nabiješ,

samo ubiti mi ga pa ni treba!« Od tistega časa pri Žagarju nisem bil nikoli več tepen, se spominja V.Š. Slabe spomine, kar se tepeža učitelja Žagarja tiče, ima tudi F. S: Veliko nas je tepel. Enkrat smo mu palico narezali, pa nas je zaprl. Ušli smo mu, naslednji dan smo pa klečali. Ker smo vedeli, da nas bo spet s palico, smo jo spet narezali. Ko je udaril, se je palica razletela, on je pa besnel, nas zmerjal in vpil. Natepel nas pa potem ni. Doma smo povedali, da smo bili tepeni. Starši so vedeli, da ne brez razloga. Mama pa je dejala: »Nič ne bo z vami, nihče noče ubogat.« Tudi J.K. je učitelju narezal palico. Enkrat me je učitelj prosil, naj mu prinesem štiri metrske leskove palice in naj jih lepo obdelam. Ko sem jih doma delal, mi je oče namignil, naj jih zarežem, da ne bo preveč bolelo. Seveda sem to naredil, in učitelj je palice najprej na meni preizkusil. Seveda so se razletele, zato je drugemu naročil, da je cele prinesel. Učitelji pa niso kaznovali samo porednosti, ampak tudi neznanje. Koliko je 8 x 8, se je najbolje zapomnil V.Š. Spomnim se, ko je učitelj Žagar spraševal poštevanko. On je rekel 'naštevanko'. Vprašan sem bil, koliko je 8 x 8. Ker nisem takoj odgovoril, me je udaril z ravnilom in mi dal za kazen, da moram do naslednjega tedna 500 krat napisat 8 x 8 = 64. Ko sem prišel domov, sem povedal, kaj je bilo v šoli. Oče je rekel, da naj rečem nadučitelju, da mi da papir, potem bom pa napisal. Ko sem to rekel nadučitelju, me je poslal h Katici v trgovino po dva velika škrniceljna, češ da gre gor ravno 500 računov. Jaz sem seveda malo pogoljufal in mislil, kako bom učitelja okrog prinesel. Vendar pa me je le učitelj. Rekel je, da ker ne znam šteti do 500, moram še 300 krat napisati. Od takrat naprej sem ob kateri koli uri vedel vso poštevanko, še posebej pa, koliko je 8 x 8.

PRAZNIKI V tistem času so praznovali samo cerkvene praznike, ki so s svojimi obredjem med seboj močno povezali družinske člane. Otroci so se jih še prav posebej veselili, saj jim niso razbili le enoličnih vsakdanov, ampak so od njih imeli tudi koristi. Kar so dobili, jim ni bilo treba dati staršem, ampak so lahko sami obdržali – največkrat pojedli. Otroci so si najbolj zapomnili Miklavža, božič in veliko noč. Pri Arhovih so otroci za Miklavža dobili orehe, hruške, kakšen zvezek in svinčnik, drugega ni bilo. Redno, vsako leto, je Miklavž prinesel tudi palico. Vsakemu svojo. Zvečer so molili: Svet' Miklavž, posuj, posuj z nebes zares orehov, jabolk, hrušk! To so včasih molili po pol ure, odvisno od tega, koliko so bili pridni – če so bili bolj pridni, je prej posul. Valentin je do tretjega razreda verjel, da Miklavž posuje, da pa prinese, pa do prvega.

C.P. na Miklavža nima lepih spominov. Spomnim se, ko sem bila v prvem razredu, so drugi Miklavžu pisali, potem sem mu pa še jaz, kaj naj mi prinese. Sošolki, ki je bila premožna, je Miklavž res skoraj vse tisto prinesel. Jaz pa, ki sem v sveti veri živela, da res prinese Miklavž, sem pa listek pustila v šoli. Drugi dan pridem v šolo, otroci so se hvalili, kaj jim je prinesel Miklavž, meni pa ni nič prinesel. Pogledam pod klopjo, je bil pa listek še vedno tam. Prijokam domov in rečem: »Vsem je Miklavž prinesel, meni pa prav nič.« Mama pravi: »Že nisi pridna.« Jaz pa kar jokam in jokam. Verjetno sem se ji zasmilila in mi je rekla: »Sv. Miklavž sta ata in mama. Če imata denar, kaj kupita, če ga pa nimata, pa ne moreta.« Od takrat sploh nisem bila več navdušena nad Miklavžem in ni mi bilo čisto nič do tega. Okoli Miklavža smo bili izredno pridni. Sosedova Mara je rada delala za dom larfe. Enkrat je šla mimo naše hiše in slišala, kako smo se notri drli. Potrkala je na vrata in pokazala larfo. Ježeš Marija. Za pečjo smo bili tako na miru, kot da bi bili pribiti. Ata so prišli iz kovačnice vsi začudeni, kaj da je tako tiho. Rekli smo mu, da je bil parkelj, on pa je odgovoril, da ga je srečal, se spominja V.Š. Božič je bil najljubši praznik kovačev, saj so se takrat lahko posvetili družini. Na božični večer so radi prepevali. Po večerji so šli otroci po vasi od hiše do hiše, peli in gledali jaslice. Zbralo se jih je pet ali šest. Povsod so bila odprta vrata – do desetih. Teta je ves dopoldan ribala pod, zvečer so pa otroci prišli pogledat jaslice in so vse pomazali. Vendar ni bil nihče hud, saj so zelo cenili hišne jaslice. Ko je brat postavljal jaslice, je sigurno pri vsakem pastirčku vsaj eno pesmico zapel; postavljal jih je pa dva dni, pravi V.Š. Pripravili smo se delat jaslice – postavljali smo jih otroci in se kregali, kje bo kaj stalo. Imeli smo že tudi drevešček. Ker pa ni bilo denarja za obeske, smo nanj dajali orehe, zavite v zlat papir, in deščice, se spominja J.K. Velikonočni prazniki so se praznovali po predpisih. Začeli so se na velikonočni torek, na sredo smo šli v cerkev z ragljami. Jaz sem imel ropotec. Ropotali smo pred cerkvijo, pa na stopnicah in po vasi, pred vigenjci. Kjer jih je bilo več, bolj smo ropotali. Takrat so tudi kovači malo prenehali z delom in poropotali. Kovači so ob poldne prenehali s kovanjem in počistili vigenjce. Veliki teden je bil čas pospravljanja. Vsa vas je bila pometena – bila je pripravljena za procesijo. Na soboto je bil žegen in procesija. Veliki ponedeljek je bil pa mladinski praznik. Govorili smo, da gremo v Emavs na Lipnico. En del mladine je šel na Polico, drugi pa na Vreče. Tisti, ki so bili že malo zaljubljeni, jim je bilo na Vrečah še posebej lepo. Igrali smo se igrice – kozo smo zbijali, gnilo jajce smo se šli, trden most. Starejši so fucali, mi smo pa pirhe takalali. Štrucanja je bilo veliko. Eni so celo leto jajca zbirali, da so bila čim trša, se spominja V.Š. 41

Nanjo smo se pripravljali. Začelo se je že na cvetno nedeljo. Obvezna je bila izdelava butarc. Nabirali smo več vrst lesa za izdelavo. Delali smo jih zase. Če te je imel kakšen kmet rad, ti je dal še jabolko, da si imel lepo okrašeno, če je bila gor pomaranča, je bilo pa že nekaj posebnega. Cel teden do velike sobote smo šli po žegnan ogenj. Otroci smo pripravili gozdno gobo. Dali smo jo v ogenj in leteli domov, da smo prižgali ogenj v kmečki peči, da se je spekla potica. Popoldan se je neslo k žegnu. Po žegnu smo dobili vsak en košček potice, en jajc, košček mesa in hren. To je bilo najslajše in najboljše, kar je bilo. Na veliki ponedeljek nas je oče peljal v Emavs na Lipnico, kjer smo malicali, če je bil denar, drugače pa nič. Otroci smo se lovili okrog, starši so bili okoli miz in kaj pili. Ker so bila jajca v 'božjih rokah', je vsak otrok dobil samo en pirh ali dva. Pirhe smo hodili iskat tudi h kmetom. Vedno smo dobili tudi pirhe pri eni mami, ki je imela vse otroke 'zamerkane' – če si prišel dvakrat, naslednje leto nisi dobil pirha, pripoveduje J.K. M.P. pravi: Z možnarji so streljali. Za veliko noč nismo hodili nikamor. Samo na veliki ponedeljek smo hodili na Lipnico v Emavs – to je po cerkvenem pripovedovanju. Tam smo malo pojedli.

SEJEM Na dan zavetnikov fare in za birmo so v vas prišli kramarji in Pod lipo postavili stojnice, na katerih so prodajali različne stvari: copate, sponke, konjičke, ki v riti piskajo (piščalke), mačke v žaklju (škatla, v kateri je bilo kakšno presenečenje) bombone, piškote, obeske, rožne vence, drobnarije. Ljudje so le na sejmih kupovali take stvari. In to je bilo za otroke posebno doživetje. Hodili so okrog stojnic in kdor je imel denar, je kaj malega tudi kupil. Večinoma pa so samo gledali, kakšne lepe stvari prodajajo. Starši so najraje videli, da so se stojnicam otroci kar izognili, da niso videli, kaj vse imajo, saj so le redki dobili denar, da so si kaj lahko privoščili. Jaz sem vedno kupil eno cigaro iz sladkorja, ki je stala 50 par. Nekateri pa so kupili tudi 'mačka v žaklju', ki je stal 1 dinar, pa še kakšen nožiček. Jaz pa ne. Meni se je vedno zdelo škoda denarja, pravi V.A. Enkrat mi je samo malo zmanjkalo, da bi lahko kupil mačka v žaklju. Pa se me je tisti gospod usmilil, in mi ga podaril. Ne spomnim se več, kaj sem dobil, vem pa, da sem bil tako vesel, da sem takoj letel domov mami pokazat, se spominja F.S.. To je bila posebno počaščena zadevščina. Takrat so bile ene pištole, v katere si dal zamašek in je počilo. Kako sem s tisto pištolo pokal! Ko me je Bohinčev kmet vzel s seboj, da sva šla po pesek, se je konj ustavil sredi klanca. Jaz sem pa na petelina pritisnil in je tako počilo, da se je konj na vrhu komaj ustavil, tako se je ustrašil, pove V.Š. 42

ŠOLA V življenju kovaških otok med obema vojnama je šola igrala veliko vlogo, saj jim je zagotavljala 'podaljšano' otroštvo. Vsaj za pol dneva jih je iztrgala iz sveta dela in odraslih ter jim omogočala nadomestek za vse tiste stvari, ki se niso mogle realizirati v družini. Bili so skupaj z vrstniki in se učili tistih drobnih, vendar pomembnih stvari, ki so jih lahko uporabili v vsakdanjem življenju in za katere starši niso imeli časa, da bi jih naučili (ročna dela, izdelovanje barčic...). Tudi staršem je šolanje otrok veliko pomenilo, saj v večini sami niso bili izobraženi in so ta svoj primanjkljaj skušali nadomestiti pri svojih otrocih – v večini družin je bila šola vedno na mestu pred delom. Šola je otrokom pomenila tudi vez z zunanjim svetom, predvsem za tiste, ki so pozneje šolo obiskovali v Radovljici. Tisti pa, ki so ostali v vaški šoli, so hrepeneli po tistem dnevu, ko bodo šli na šolski izlet. V šolo so šli s sedmimi leti. Šola je bila v Kamni Gorici, in sicer višja dvoletna, kar je pomenilo 8 razredov. Prvi in drugi razred sta bila združena, prav tako tretji in četrti razred. Potem je bila pa ponavljalna šola, kamor so hodili do 15. leta. V šoli so bili od pol osmih do približno dveh. K pouku so hodili z nahrbtnikom, v katerem so imeli mapo, pivnik, zvezke in peresnico. Vse knjige so ostale v šoli, kar so potrebovali za domačo nalogo, so prepisali v zvezke. Konec leta je učitelj stare knjige prodajal, kdor je pa želel imeti novo, je dal učitelju denar in ta mu je v naslednjem letu priskrbel knjigo. Učili so se računati, slovenščine in lepopisja. Zelo radi so imeli ročna dela, ker so se veliko naučili in so ga vsi znali. Dekleta so vse znanje o gospodinjstvu dobila v šoli. Vsaka hiša je imela svojo ptičjo hišico, ki so jo naredili v šoli. Tudi drevesa so se učili cepiti, četudi v vasi ni bilo veliko sadnih dreves. Prav tako tudi dekleta, čeprav so one imele svoje reči: vezenje, pletenje, krpanje. Ko so se učili krpat nogavice, so jih kar od doma prinesli in v šoli zakrpali. Iz volne so delali verižice, ki so jo potem dali v knjigo za označevanje strani. V.A.: Jaz sem hodil tri leta tukaj v Kamno Gorico, potem pa dve leti v Radovljico, ker je bil učitelj tukaj zmeraj enkrat bolan in je bilo malo pouka, zato so nas nekatere prepisali v Radovljico. V Radovljico smo radi hodili, saj je bila dolga pot in smo včasih hodili tudi po tri ure. Vse sorte je bilo treba opraviti med potjo. Doma smo bili kregani, ker so vedeli, da se v eni uri pride, in če smo hodili več, so vedeli, da smo med potjo kaj počeli. M.P.: Jaz sem do 10. leta hodila v Kamno Gorico, potem je bila pa ponavljalna šola. Vsi tisti, ki smo nameravali še hodit v šolo oz. so doma pogruntali, da bi lahko šli, smo hodili peš v Radovljico v

šolo. Dve leti smo hodili v Radovljico, potem sem šla pa jaz na Jesenice v meščansko šolo – hodila sem tri leta, potem se je pa vojna začela. V.Š. o učiteljih pripoveduje: Vsak učitelj, ki je prišel z učiteljišča, je moral dve leti opravljati staž zastonj. Učitelji so bili kakor skozi sito dani. Bili so modri ljudje, ko so toliko otrok učili. Imeti 60 otrok v razredu in jih na 4 dele razdelit, pa vse naučit, ni lahko. Učitelj je bil zelo dober. Vendar je tudi tepel. Iz šole nisi šel, dokler nisi znal. Šolski učitelj je poznal situacijo v vasi in ni kaj dosti dal na to, kako si bil oblečen. Pri njih doma je bila šola na prvem mestu. Moj oče je bil privatni mojster, ki je z odliko naredil izpit, vendar ni bil tako šolsko izobražen kot mama, ki je odlično računala. Ata so vedno rekli: »Otroci, pojdite se domov učit, meni tega manjka!«

Če moderno pojmovanje otroštva smatra otroka osvobojenega produktivnega dela, tega nikakor ni mogoče trditi za kovaške otroke v Kamni Gorici pred drugo svetovno vojno, saj je bila njihova vloga pri doseganju visoke produktivnosti zelo velika. Lahko pa rečemo, da je iz 'otroškega dela', ki so ga opravljali kovaški otroci, jasno razviden pojem otroštva, saj se kaže v prepoznavanju razlik, ki so jih delali starši med odraslimi in otroki. V obdobju med obema vojnama so v Kamni Gorici že obstajali zametki modernega razumevanja otroštva, ki se kažejo v ločenosti narave otrok od narave in vedenja odraslih.

ZAKLJUČEK Po sledeh spomina lahko otroštvo v Kamni Gorici dojamemo kot poseben, vendar ne ločen segment kolektivnega življenja. Poseben zato, ker je obstajala zavest o otroški posebnosti, hkrati pa otroci niso imeli toliko osebne svobode, da bi prosti čas lahko preživeli neodvisno od starševskega nadzora.

Pričujoči prispevek je nastal na podlagi diplomske naloge Lee Zlodej, Otroštvo kovaških otrok med obema svetovnima vojnama, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 1997.

Kaja Beton

ŽIVLJENJE V KAMNI GORICI

V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA

Ritem življenja v Kamni Gorici je tako kot v Kropi od nekdaj narekovalo žebljarstvo. Vsakdanjik je bil še v prvi polovici 20. stoletja natrpan s kovanjem in zvokom vode ter kladiv. Kljub napornemu vsakdanu pa so ljudje vedno radi praznovali in se poveselili ob vsaki priložnosti. Večina praznovanj se je navezovala na verske praznike in svetnike, v njih pa se je hkrati izražalo staro izročilo žebljarjev. Prva polovica 20. stoletja je bila obdobje propadanja ročnega kovanja in čas, ko se je obrt iz Kamne Gorice dokončno preselila v sosednjo Kropo. Kamno Gorico sta oblikovali prostorska utesnjenost in pomanjkanje obdelovalnih površin. Na kraju, kjer se ne prav široka dolina, po kateri vijuga Lipnica, najbolj zoži, se je med hrbtom Jelovice na jugu in visoko teraso Vrečami na severu razvilo gručasto naselje, nad katerim dominira gmota baročne cerkve sv. Trojice. Pot skozi jedro vasi je imela nekoč tudi širšo povezovalno vlogo, saj je bila sestavni del medkrajevne ceste Radovljica–Kropa. S konstrukcijo nove cestne trase, ki poteka severno nad vasjo in se jedru naselja izogne ter ga tako nekako izolira, je stara komunikacijska mreža postala del notranjega omrežja. Najzgodnejše pisne podatke o kraju najdemo – takrat pod imenom Steinpüchel v prvem radovlji-

škem urbarju iz leta 1498.1 Prvič pa jo je na zemljevidu upodobil Valvasor na karti Kranjske z Istro in Slovensko marko iz leta 1689 pod imenom Steinpuchell.2 Prvo fužino so v Kamni Gorici postavili bolj zaradi bližine rudnih nahajališč na Vrečah kot zavoljo potoka Lipnica. Ta ima namreč že od izvira tako skromen padec, da so morali napraviti dolg vodni jarek od jezu pred vasjo do fužine sredi naselja, da so dobili višino, potrebno za pogon mehov in kladiv. 16. stoletje je bilo doba železarskega vzpona. Kamna Gorica je imela tedaj verjetno okrog 500 prebivalcev, sto manj kot sosednja Kropa, proti koncu stoletja pa se je njihovo število še povečalo. Vas je imela plavž za taljenje železove rude, ki je stal v neposredni bližini dveh mogočnih lip sredi vasi, dve fužinici in več žebljarskih delavnic. Zaradi tehnične zaostalosti, neizpolnjenih materialnih pogojev in ekonomskih težav je proti koncu 19. stoletja propadla večina fužin na slovenskem ozemlju. Za Kamno Gorico pa je bilo usodno že leto 1828, ko je junija izbruhnil močen požar. Škoda je bila ogromna, saj je uničil 35 stanovanjskih hiš, delavnic in skladišč. OdZborovanje ob 50- letnici žebljarske stavke v Kamni Gorici, 1955. 45

tlej žebljarstvo v tem kraju ni več doseglo nekdanje ravni in je le še životarilo. Dodaten udarec je bila kolera leta 1855.3 Plavž, fužine in žebljarske delavnice so dajale kruh delavcem v Kamni Gorici več stoletij, dokler niso zaradi pomanjkanja železove rude leta 1875 opustili plavža. Takrat so paličasto železo začeli dobivati iz plavžev v Bohinju, ko je tamkajšnja tovarna leta 1890 pogorela, pa z Jesenic.4 Konec 19. stoletja je zaznamovalo pomanjkanje dela in manjšanje števila prebivalstva. Grozilo je popolno pomanjkanje dela in zaslužka, čeprav so kovali po 15 ur na dan. Strojni proizvodnji žebljev ročna ni več mogla konkurirati. Kamnogoriški župnik Anton Verbajs je stanje leta 1898 opisal takole: »… dandanes je vsa ta obrt v propadu in le životari, čakajoč, da bo zaspala. Časi se spreminjajo!«.5

ZADRUGA IN DRUGA ŽEBLJARSKA OBRT Medtem ko je bilo za Kropo odločilno leto 1894, ko so kovači po letih bede ustanovili Prvo zadrugo za žebljarski obrt in druge izdelke iz železa v Kropi, je za kamnogoriške kovače sprememba nastopila pozneje. V prvem desetletju obratovanja je bila zadruga namreč delniška družba skupine podjetnikov iz Krope in čeprav se je leta 1898 preimenovala v Prvo žebljarsko in železnoobrtno zadrugo v Kropi in Kamni Gorici, v njej Kamnogoričani še vedno niso delali. Še leta 1904 je bila večina kamnogoriških kovačev zaposlenih pri podjetniku Juriju Magušarju iz Krope ter nekaterih drugih domačih podjetnikih. Podjetniki sicer žebljarjev niso več tako izkoriščali kot pred ustanovitvijo Zadruge, vendar pa so zaradi hudega tekmovanja med Zadrugo in njenimi konkurenti manjšali plače. Kamnogoričani so zato v ponedeljek, 1. maja 1904, ustavili delo v vigenjcih in odšli k županu Adolfu Kappusu, pri katerem so za voditelje stavke določili Matija Miklja, Marka Arha, Andreja Žvana in Florijana Varla. Popoldan so odšli v Kropo, kjer so se jim pridružili tamkajšnji delavci. Zahteve stavkajočih, ki so jih njihovi zastopniki formulirali v pisni obliki, so 4. maja sprejeli vsi delodajalci razen Jurija Magušarja v gostilni pri Bajžlju v Kamni Gorici. Ker Magušar ni hotel pristati na zahteve delavcev, so ga ti zapustili in začeli v večjem številu pristopati k Zadrugi. Magušarjeva poslovna moč se je zato precej zmanjšala. »Stavka je omejila konkurenco, nevarno zadrugi, zlomila je tradicijo žebljarskih gospodov, rodila je več zanimanja in zavednosti za zadrugo in pripeljala v zadrugo žebljarje iz Kamne Gorice ter vsem žebljarjem olajšala gmotni položaj,«6 je zapisal Jože Gašperšič. V Zadrugo je bil po stavki primoran stopiti tudi kamnogoriški delodajalec Jože Svetina, saj so 46

se vanjo vključili vsi njegovi žebljarji. Zadrugi je odstopil tudi staro pocinkovalnico, ki jo je imel na vrtu. Vendar pa so nekateri delodajalci ostali privatniki in so kovače izkoriščali še naprej. To so bili Luka Lazar, Ignac Bajželj in Katarina Šolar, doma iz Kamne Gorice, a poročena v Kropo. Tako na primer Jože Varl piše, da je delodajalec Bajželj »izkoriščal in pretepal« njega, njegovo mater in brate, »ker mu nismo nikoli dovolj naredili«. Ko se mu je uprl najstarejši brat, so zapustili delo v njegovem vigenjcu in odšli v Kropo »v zadrugo prosit za delo«. Ravnatelj jih je sprejel in, kot pravi Varl, se je zanje takrat, leta 1907, začelo boljše življenje. »Zadruga je namreč plačevala mnogo bolje in kar je bilo še važnejše – pošteno je plačevala.«7 Pri privatnih delodajalcih se je tedaj delalo po 14 ali 16 ur dnevno ali celo več, razen ob sredah in sobotah, ko so v Kamni Gorici delali samo do kosila. V Kropi so bili taki dnevi ponedeljek, četrtek in sobota. Vendar tudi ti popoldnevi za kovače niso pomenili počitka. Takrat so od oglarjev nabavljali oglje, pripravljali drva in železne palice, popravljali orodje in pospravljali v vigenjcih. Kovači, ki so kovali za zadrugo, so imeli skrb manj, saj je za njihovo orodje skrbela Zadruga. Sobotni popoldnevi so bili tudi dan prodaje žebljev, ki so jih lastniki ješ prodajali fužinarjem ali Zadrugi, ta pa je z njimi poslovala naprej. V prostih popoldnevih so žebljarji pripravljali tudi drva za zimo in opravljali druga opravila. Delodajalci so imeli v začetku 20. stoletja v Kamni Gorici tudi vsak svojo trgovino, v kateri so bili njihovi delavci prisiljeni kupovati vse življenjske potrebščine in zaslužek se je največkrat obračunal kar z blagom v trgovini. V začetku leta 1917 je Zadružna zveza ustanovila v Kropi in Kamni Gorici konzumno društvo s sedežem v Kropi, v vsakem kraju pa odprla svoj konzum oziroma trgovino, v kateri so člani društva kupovali življenjske potrebščine, zaposleni v žebljarski zadrugi pa so bili upravičeni do posojila. Prostore je društvo najelo pri Zadrugi, ki je skrbela tudi za prevoz blaga iz železniške postaje v Podnartu.8 Ustanovitev Zadruge je tudi za Kamnogoričane pomenila ogromno izboljšanje življenjskih razmer, predvsem za žebljarje in njihove družine.9 Vendar pa je Zadruga dolgo vlagala le v izgradnjo novih obratov v Kropi, s čimer se Kamnogoričani niso strinjali. Kljub večkratnim poizkusom prepričevanja vodstva Zadruge, naj se zgradi obrat v Kamni Gorici, se to ni zgodilo. Posledica tega je bilo naraščajoče nezadovoljstvo z Zadrugo in odseljevanje, saj v Kamni Gorici dela in tehničnega napredka ni bilo. Zadruga se je leta 1934 končno odločila za razvoj industrije tudi v Kamni Gorici in leta 1939 kupila zemljo za nov obrat, vendar je gradnjo je preprečila druga svetovna vojna. Tovarna za strojno izdelovanje čevljarskih žebljev v Kamni Gorici je bila tako odprta šele aprila 1948. Vigenjci v Kamni Gorici so bili leseni in tudi stanovanjske hiše so bile krite s skodlami. V vasi so imeli

zato nočnega čuvaja, skromno plačanega uslužbenca občine. To so bili navadno starejši ljudje, ki so od desetih zvečer do štirih zjutraj pregledovali vigenjce, da ne bi kje zagorelo. Kadar je pihal močan veter, je moral čuvaj prepovedati nadaljnje kovanje, da ne bi prišlo do požara. Zadnji čuvaj v vasi je leta 1918 utonil, nasledil pa ga ni nihče.10 Po prvi svetovni vojni je splošna kriza zajela tudi Zadrugo. Naročil za žeblje ni bilo veliko in brezposelnost je narasla predvsem med ženskami, saj so kovali vse bolj le še moški. Zato je Zadruga s pomočjo Državne obrtne šole v Ljubljani in kamnogoriške občine vpeljala jeseni 1920 tečaj čipkarstva in pletilstva za brezposelne. K obiskovanju tečaja za čipkarstvo se je priglasilo 41 mlajših žensk, za pletilstvo pa 100 žensk in dečkov iz Krope in Kamne Gorice. Obrtna šola v Ljubljani je poskrbela za orodje, surovine in učitelje, Zadruga pa je prispevala prostor za tečaj, stanovanje za učitelje, kurjavo, razsvetljavo in čiščenje prostorov. Čipkarska in pletilska šola je v Kamni Gorici delovala vsaj do leta 1930; nadaljnja usoda iz zapisov ni znana, verjetno pa je, da je zamrla, saj se je proizvodnja v žebljarskih obratih nekoliko dvignila in ker je bil zaslužek boljši, so se mnoge žene vrnile za kovaška nakovala. Leta 1924 je bilo 95od 280 zadružnih delavcev zaposlenih v strojnih obratih, drugi pa v ročnih delavnicah, skladiščih, pisarnah.11 Andrejka opisuje stanje istega leta optimistično: »Danes je usoda Kamne Gorice tesno povezana z uspevanjem Prve žebljarske in železoobrtne zadruge. Žilavemu, podjetnemu in nadarjenemu prebivalstvu Krope in Kamne Gorice se bo s skupnimi močmi posrečilo, ne le ohraniti svoje železarske obrate na stari višini, temveč jih vsled solidarnosti in trpežnosti svojih proizvodov še dvigniti in razširiti sloves jugoslovanske pridnosti in poštenosti po širnem svetu, kakor nekoč v starih fužinarskih časih«.12 Optimistične napovedi pa niso bile dovolj za ohranitev večstoletne tradicije. Pred drugo svetovno vojno so se ljudje v Kamni Gorici spet začeli množičneje izseljevati, predvsem na Jesenice, kjer je bilo delo v železarni dobro plačano in lažje kot v domačih kovačnicah.13 Mladih je bilo v vigenjcih vedno manj. Po drugi svetovni vojni so podrli še večino preostalih vigenjcev in za starim gasilskim domom zgradili dolgo pričakovano tovarno za čevljarske žeblje. Tedaj je bil delovni čas že skrajšan na osem ur, spremenilo pa se je tudi delo; iz tovarne so dobili že izdelane konice, tako da je bilo treba oblikovati le še glavo žeblja.14

OBRTNIKI Žebljarstvo je do druge svetovne vojne zaposlovalo večino kamnogoriškega prebivalstva, ni pa bilo edina obrt v naselju. V Kamni Gorici so se razvile še številne druge obrti, ki so večinoma prehajale iz

roda v rod in zaposlovale družinske člane, nekatere pa tudi več drugih delavcev. Verbajs opisuje stanje leta 1898 takole: »Štacunarjev je v fari dvanajst; čevljarji trije; krojač jeden; konjederec jeden; mesar jeden; mizarja dva; tesarska mojstra dva; mlinarja dva; strojar jeden; sodar jeden; zidar jeden; sobni slikar jeden; ključavničarja dva; konjski kovač jeden«.15 Raznovrstno orodje, tesarsko in kmetijsko, je izdeloval Janez Cvetko, ki je prišel iz Krope in kupil skirarijo pred vasjo. Dela je bilo do krize leta 1939 dovolj tudi za vse tri njegove sinove. Mlina sta bila pri Mujovih v spodnjem delu vasi in Tomanov Na polju (tega je v tridesetih letih kupil Alojz Šuštaršič in ga predelal v žago). Ključavničarja sta bila najprej Rihtaršič in Špendov (Šliber), Matevž Rihtaršič pa je svojo obrt pozneje prodal Francu Šparovcu, ki je delo nadaljeval. Podkovska kovača sta bila Kralj, po domače Kovačev, ki je izdeloval tudi železje za vozove, in Bertoncelj, ki je podkoval predvsem vole. Največji čevljar v vasi je bil Janez Kalan z dvema pomočnikoma in vajencem. Drugi je bil Jožef Trpin, ki je izdeloval lepše čevlje za premožnejše. Čevljarstvo je bilo tudi pri Šuštarjevih, Jurjevih in Pristavčevih. Pri Mežnarjevih so imeli mizarstvo in so izdelovali vse za hiše ter krste. Franc Pogačnik je izdeloval pohištvo, Franc Varl pa je bil tesar. Uspešno pletilsko obrt je imel Janez Varl, ki je po prvi svetovni vojni odprl obrat v središču Kamne Gorice. Sprva je pletla le njegova žena, on pa je izdelke prodajal. Obrt je uspevala in se razširila (6, po drugih podatkih celo na okoli 15 delavk), gospodar pa je na žalost vse zapil; stavbo je na dražbi leta 1930 kupila Zadruga in vanjo preselila konzum.16 Krojač je bil Tone Berce, ki je imel zaposlena enega ali dva pomočnika. Šivilji sta bili Frančiška Trpin in Pepa Bohinc, vsaka pa je imela zaposleno kako pomočnico in vajenko. Dela so imeli krojači in šivilje precej predvsem pred velikimi prazniki, saj so ljudje takrat kupovali nove obleke. Pekarno je imela pri Kosovih Marija Toman, mesarja pa sta bila Viktor Hrovat in Nace Marinšek. Viktor Hrovat je imel hladilnico v leseni stavbi na dvorišču. Pozimi so izpod rak, ki so bile vedno zaledenele, rezali ledene kose ter jih z vozom vozili do hladilnice. Njeno notranjost so obložili z ledom, ki se ni stopil do julija. Že konec 19. stoletja sta po Sloveniji zaslovela izdelovalca orgel, brata Ignac in Ivan Zupan, rojena v Kropi in poročena v Kamno Gorico. V dveh delavnicah v Kamni Gorici je dobilo delo precej ljudi iz bližnjih vasi, v njih pa so poleg orgel izdelali tudi precej harmonijev. Po smrti Ivana leta 1900 je njegov brat Ignac nadaljeval delo do smrti leta 1915. Njuna delavnica je izdelala po Sloveniji in drugod 127 orgel.17 47

Gostiln je bilo kar nekaj. Župnik Anton Verbajs piše, da je krčem v kamnogoriški fari trinajst, »pač preveč za tako maloštevilno faro,« od teh dve na Spodnji Lipnici, dve pa v Kamni Gorici, in dodaja, da so v štirih točili samo »pogubni 'eruš'«.18 Mnogo gostiln je pozneje propadlo in v prvi polovici 20. stoletja so bile bolj pomembne štiri: pri Naceljnu (Bajželj), kjer so imeli tudi kegljišče, pri Kappusu, pri Boterc Pod lipo (Kalan) in gostilna v Pensionu Jelovica. Naceljnovi gostilničarji so zaradi »zadolženih pijančkov marsikdaj zarubili tudi hišo.« Bogastvo so si sicer ustvarili s prodajo lesa, gostilne pa se je držala tudi trgovina, ki so jo zaprli sredi tridesetih let 20. stoletja. Tudi gostilna, v kateri so praznovali tudi 'okrogle gasilske proslave', je propadla še pred drugo svetovno vojno.19 Poleg konzuma je bilo v vasi še več drugih trgovin. Ena je bila pri Barbnemu, njena lastnica je bila Marija Šlibar. Trgovin z živili je bilo še sedem, med njimi trgovine vseh treh gostilničarjev: Bajžlja, Kappusa in Kalana.

DRUŽBENE RAZMERE Prebivalce je Jože Varl razdelil po gmotnem in družbenem položaju v štiri skupine. Veliki posestniki so imeli sicer malo obdelovalne zemlje, vendar velike travniške in gozdne površine, od živine pa predvsem veliko konj. Imeli so hlapce, dekle in tudi druge pomožne delavce. Sledili so jim obrtniki, ki so ravno tako imeli pomožne delavce in vajence. Manjši posestniki pa so bili lastniki ješ v vigenjcih, večina pa je imela tudi nekaj gozdnih površin in manjše vrtičke. Najrevnejši sloj so bili stanovalci oziroma delavci, ki so morali poleg stanovanja plačevati tudi mesto pri ješi, da so sploh lahko kovali.20 Takšne so bile družbene razmere do začetka 20. stoletja. Najimenitnejši posestniki so bili lastniki plavžev in fužin. V 19. stoletju so bili to Tomani in Globočniki. Premožni so bili tudi lastniki vigenjcev in ješ, posameznih ognjišč v vigenjcih. Med njimi so bile družine Globočnik, Žvan, Kappus, Varl, Bohinc in Svetina. V začetku prejšnjega stoletja so nekaj časa še ohranjali svoj nadrejeni položaj, kmalu pa so se razmere začele spreminjati. Vlogo pri tem je imela predvsem Zadruga, saj je zmanjšala njihovo moč in izkoriščanje kovačev, ki so se delodajalcem uprli. Še bolj sta na razmere vplivali splošna kriza po prvi svetovni vojni in druga svetovna vojna. Kamnogoriška občina je imela v lasti več pašnikov in gozdnih parcel, do katerih pa je imelo srenjsko pravico le okrog 40 premožnih posestnikov v vasi. Izjema je bilo Bukovje, kjer so lahko tudi tisti Kamnogoričani, ki niso imeli svojega gozda, nabirali les za kurjavo.

DRUŽINSKO ŽIVLJENJE Družine v vasi so bile po navadi mnogoštevilne, čeprav je bila tudi umrljivost otrok zelo velika. Ženske so kovale, dokler so lahko, in to je bilo navadno vse do zadnjih dni nosečnosti. Pri delu so se zavarovale z leseno deščico, da se niso udarile po trebuhu. Pri porodu je pomagala vaška babica, ki je mnogim ženam tudi kuhala in jim posojala oblačila za h krstu. Po porodu so mame ostale doma le kak teden, potem pa so se čim prej vrnile za kovaško kladivo.21 V začetku 20. stoletja je v posamezni hiši živelo več družin. Zadrževale so se v spodnjih prostorih, spale pa v kamrah pod streho. Med obema vojnama se je prebivalstvo številčno zmanjšalo in hiše so se razbremenile. Odtlej sta bili v hišah največ dve družini, od katerih je bila ena podnajemniška. Pohištvo je bilo skromno, hiše pa so imele tedaj po večini še črno kuhinjo. Postelj ni bilo dovolj, pa tudi prostora zanje ne. Pogosto so le starši spali v postelji, otroci pa na slamarcah – slamnjačah, t. j. velikih vrečah, napolnjenih s slamo, ličkanjem, listjem ali žaganjem, pozneje pa po dva ali trije skupaj v posteljah. Slamo in ličkanje za polnilo so otroci dobili pri kmetih, ki so jim jeseni pomagali pri delu. Najmlajši so spali tudi v predalih, ki so jih potegnili iz omare in so bili napolnjeni s slamo.22 Večer je bil čas, ko se je družina zbrala okoli peči in se pogovarjala o dnevnih dogodkih. Takrat so tudi peli, brali, pripovedovali zgodbe ali se šli razne igre. Vsak večer pa so molili rožni venec, celega ali samo pol. Družina je bila vseskozi pomembna pomoč predvsem pri kovaškem delu. Kovali so moški in ženske, pa tudi otroci. Moški so kovali ves dan, žene pa odvisno od časa in dela. Moški je koval večje žeblje in glavico žeblja, medtem ko je njegov pomočnik, po navadi žena ali otrok, na sosednjem nakovalu izdelal konico. Žene in otroci so sami izdelovali tudi manjše žeblje. Otroci kovačev so delali v vigenjcih še med obema vojnama. Pomagali so izdelovati konice žebljev očetu in zlagali polizdelke, da je delo hitreje teklo. Pozimi so zjutraj razbijali led, ki je onemogočil vrtenje koles, ga topili z gorečimi butarami in polivali s kropom. Tudi mehove so ročno poganjali otroci. Ne glede na to, kako so se preživljali starši, je bilo otroško delo dobrodošel del dodatnega zaslužka. Tako so otroci v poletnem času nabirali gobe, maline in borovnice, ki so jih hodili prodajat v Radovljico. Iz izkupička so kupili moko in mleko, preostanek pa prinesli domov; le redki so si lahko za dobiček kaj privoščili.23 Otroci so opravljali priložnostna dela, pomagali pri hišnih opravilih, varovali mlajše brate in sestre. Za svoje delo niso bili plačani, temveč so dobili kvečjemu kako malenkost v blagu.

PREHRANA Hrano so kuhali v litoželeznih loncih. Še v prvi polovici 20. stoletja so kovaške družine precej kuhale in tudi jedle kar v vigenjcih, kjer so celotne družine preživele veliko svojega časa. Družine so ne glede na to, kako velike so bile, jedle skupaj iz ene lončene sklede, imenovani lubenska skleda, ker je bila izdelana v bližnjem Ljubnem. Prehrana delavcev je bila enolična. Za zajtrk in večerjo so navadno jedli žgance, na katerih se je menjal le preliv. Za kosilo, ki je bilo med prvo in drugo uro popoldan, so vsaj štirikrat na teden jedli ješprenj, v katerem je le redko 'zaplaval' kos prekajene svinjske glave. Največkrat so ješprenju dodali žlico zaseke. Druge dni so jedli lečo, fižol ali krompirjevo kašo z mlekom. Nedeljsko kosilo je bilo odvisno od gmotnih razmer družine. Včasih je bil riž na juhi, včasih pražen krompir, meso in poleti solata. Za malico so imeli navadno kar v vigenjcih pečen krompir, starejši možje pa frakelj špiritovega žganja in kos kruha.

deljah je bila navada, da so kadili dolge tenke cigare, ki so jih imenovali viržinke ali brazilke.27

POMOČ REVEŽEM Do druge svetovne vojne je bil vaškim revežem v veliko podporo denar, ki jim ga je ob svoji smrti namenil domačin, advokat in politik dr. Lovro Toman (1827–70). Pri okrajnem sodišču v Radovljici je vložil veliko vsoto denarja. Del so ga porabili za vaške reveže, del pa za štipendiranje nadarjenih učencev ter revne šoloobvezne otroke, ki so jeseni dobili obleko in čevlje. S svojo vlogo v blagajno za ubožne pa je dr. Toman poskrbel tudi za revne vdove, ki so dobivale mesečno podporo.

Kruh so pekle ženske po navadi ob sobotah v domačih pečeh. Valentin Šparovec se spominja posebne vrste kruha, pisančka, ki ga je pekla gospodinja pri Pikeljcu. V mentrgi je zamesila belo moko in posebej črno ali rženo. Ko je testo vzšlo, ga je pomešala in spekla. Takšen kruh je bil zelo okusen in cenejši, saj ni bil narejen samo iz najdražje bele moke.24

Z delom Tomanove zapuščine je občina kupila majhno hišo, ki so jo preuredili in v njej ustanovili vaško ubožnico, špital. »Po štirideset ali več letih garanja se je /…/ človek popolnoma izčrpal, da ni bil za nobeno rabo več, potem pa so ga 'uradno', ali, kakor smo takrat rekli, po 'šubu', poslali v matično občino, ki je morala prevzeti zanj vso skrb.« V ubožnici je bilo prostora približno za deset oseb, na podstrešju pa je imela stanovanje oskrbnica, ki je poleg brezplačnega stanovanja dobivala tudi nekaj plače, da je skrbela za ostarele ljudi. Občina je določila, da morajo posestniki iz vasi dajati hrano, za izvajanje tega pa je skrbela oskrbnica.28

Na Hotinju, ravnini pod Jelovico oziroma pred vasjo, so imeli nekateri vaščani njive. Na njih so pridelovali repo, zelje in krompir. Otroci so v potokih lovili rake in ribe. Ker je bil ribolov prepovedan, so lovili zvečer, ribje ostanke pa so po jedi zakopali.25 Jeseni so se sladkali tudi s sadjem, ki so ga predvsem otroci rabutali, pri tem pa jih ni smel dobiti ne gospodar ne oče.

Med drugo svetovno vojno je ostanek Tomanega denarja občinski svet dal za vojno posojilo, kar je Varl komentiral takole: »Namesto, da bi denar služil za podpore revežem, je tako pomagal pri ustvarjanju novih revežev, ki jih vsaka vojna poraja.«29 Ubožnica je delovala še tudi po drugi svetovni vojni, vendar je bila v vse slabšem stanju in okrog leta 1960 je dokončno propadla.

Za praznike se je tudi prehrana nekoliko spremenila oziroma obogatila. Za pusta so gospodinje cvrle flancate, za božič in veliko noč pa je bila obvezna potica. Če orehov ni bilo, so jih gospodinje nadomestile z rožiči. Na veliki petek je bila glavna jed aleluja. Že jeseni so repo olupili in olupke posušili. Večer pred velikonočnim petkom so jih namočili in jih v petek skuhali skupaj s kašo. Pitno vodo je bilo v začetku 20. stoletja mogoče dobiti iz osemnajstih vodnjakov – štern, ki pa so bile v lasti premožnejših posestnikov, ki niso vedno dovolili, da bi vodo zajemali tudi drugi. Zaradi številnih pritožb je Zdravstveni zavod v Ljubljani naredil po prvi svetovni vojni dva javna vodnjaka in dostop do pitne vode so imeli vsi vaščani.26 Kot se spominja Varl, so med delom redki kadili. Največkrat so žvečili tobak – čikali, po delu pa so starejši navadno kadili pipe ali cigare, mlajši pa cigarete. Žene so njuhale (šnufale) drobno mlet tobak. Ob ne-

TURIZEM IN GOSTINSTVO Kamna Gorica je bila pred drugo svetovno vojno poleg Bleda med prvimi letoviškimi kraji pod Jelovico. Mestna občina Ljubljana, katere načelnik je bil tedaj dr. Riko Fux, je leta 1929 od Antona Pogačnika iz Podnarta (ta je bil lastnik od leta 1926) kupila v Kamni Gorici Tomanovo stavbo z zemljiščem. V enonadstropni zgradbi z mansardo so uredili Pension Jelovica, ki ga je upravljala Bolniška blagajna ljubljanskih mestnih nameščencev, oskrbniki pa so se menjavali vsakih nekaj let. Počitniški dom s sobami, kuhinjo in restavracijo je v poletnem času gostil uslužbence z družinami in kolonije njihovih otrok. Da bi skrajšal pot letoviščarjev z radovljiške železniške postaje v Kamno Gorico je dr. Riko Fux pridobil denar za novo brv čez reko Savo, ki je ločevala kraja. Odprtje brvi je bilo leta 1932, brv pa je zelo skrajšala pot tudi domačinom, predvsem šolarjem in delavcem. 49

Upravitelji in oskrbniki so poskrbeli za to, da gostom ni bilo dolgčas. Kaj vse so dajali na razpolago letoviščarjem, lahko razberemo iz inventarnih seznamov iz leta 1939: v penzionu so imeli radio, gramofon in nekaj plošč, šah, domino, karte za marjaš, garnituro krogel za balinanje, za otroke pa tudi športno opremo, kot so razne žoge, mreža za odbojko in oprema za namizni tenis. Restavracija odprtega tipa je imela poleg desetih manjših gostilniških miz tudi deset miz s po štirimi stoli na verandi, v urejenem parku pa je bilo še dodatnih deset vrtnih miz s kar petinsedemdesetimi stoli in desetimi klopmi, ob tem pa še enajst raztegljivih ležalnih stolov. Penzion je imel tudi knjižnico, ki je imela decembra 1939 118 slovenskih in 75 tujih knjig. V prospektu penziona Jelovica je zapisano, da je v tej lepi stavbi »več velikih, solnčnih in zračnih spalnic, opremljenih s po dvema posteljama z žičnimi vložki, otomanami in ostalo udobno opravo. V vse prostore je napeljana električna razsvetljava. Zgradba ima lasten vodovod s provovrstno gorsko pitno vodo. Letoviščarjem je na razpolago obsežen, z eksotičnim drevjem gosto zasajen senčnat park.« Gostom priporočajo kopanje v dvajset minut oddaljeni reki Savi ob brvi, v zimskem času pa jih vabijo na smučanje in sankanje na bližnje travnike in pobočja.30 Bolniška blagajna ljubljanskih mestnih nameščencev je vsako poletje v Kamni Gorici organizirala dve vrsti skupinskih letovanj. Vsako leto so iz počitniško-okrevališčnega sklada poravnali stroške za tri do štiri skupine rekonvalescentov, v katerih je bilo od trideset do štirideset »okrepitve zdravja potrebnih zavarovancev in šolo neobveznih otrok«,31 ter za dve po spolu ločeni dvotedenski koloniji otrok zavarovancev v starosti od 6 do 14 let. Rekonvalescenti so prebivali in se hranili v penzionu, otroške kolonije pa so bile nastanjene v prostorih kamnogoriškega prosvetnega doma tik ob penzionu; prehranjevali so se petkrat dnevno v pensionu Jelovica. Sobe penziona so celo leto oddajali v najem vsem svojim zavarovancem ter drugim letoviščarjem. Iz spisov, ki sta jih napisala dva udeleženca kolonije, je razvidno, da so ljubljanski otroci uživali predvsem v naravi in na izletih, ki so jih imeli, pa tudi pri športnih dejavnostih. Takole je opisoval dan v Kamni Gorici Jožko, ki se je udeležil kolonije julija 1933: »Oh, tam na raki, kakor mi pravimo, je vse živo, ko si sedemintrideset dečkov sveži telo z mrzlo vodo /…/ Hitro se umijemo in že stojimo v ravni vrsti, da nas dežurni pregleda. No, koga že doleti, da mora iti na novo porcijo vode. Nato vsak postelje svojo posteljo in dežurni pregleda, če je vse v redu. Potem pa hajdi na gimnastične vaje. Vsi strumno telovadimo in celo mali Marjanček pokaže, da je kos vsem nalogam. /…/ Zajutrk je že pripravljen. To tekne. Komaj smo žlice obrnili, je že vse prazno. Vse 50

smo že obhodili. Pri sv. Materi Božji na Brezjah smo bili, v Kropi, v Radovljici, na Mošenjski planini, ah, tu, prav tu je bilo tako prijetno, da nihče ni hotel iti domov.«32 Letoviščarji so si v Kamni Gorici ogledali tudi kovaške delavnice in kovače pri delu, včasih pa so tudi sami skušali skovati kak žebelj. Domačini pa se še tudi spominjajo, da so v parku ob penzionu poleti prirejali plesne večere. Penzion je deloval do leta 1943, vendar pa je praktično nehal poslovati že leta 1941. Penzion so v začetku druge svetovne vojne zasegli Nemci in vanj namestili vojne ujetnike. Poleg Tomanove je bila ena premožnejših kamnogoriških družin tudi Kappusova (Kapusova) rodbina. Kappusom je cesar Leopold I. leta 1693 podelil plemiški naziv. Sredi vasi so imeli veliko posestvo z lepim vrtom. Dolgoletni kamnogoriški župan Adolf pl. Kappus je do prve svetovne vojne imel v zakupu obsežna lovišča na Jelovici in vso okolico Kamne Gorice ter tudi precej ribolovnih voda. V vasi so imeli Kappusi pošto, trgovino in gostilno, kamor so zahajali zelo ugledni gostje,33 med njimi Oton Župančič, ki je prihajal skoraj vsako leto in ki je prav tam dobil navdih za Žebljarsko.34 Posebej so bile znane ribe, ki so jih gojili v petih ribnikih Na polju in jih prodajali naprej na Bled, pripravljali pa so jih tudi v svoji gostilni. Ribe, največ postrvi, so bile lepo postrežene, vsaka pa je imela nekoliko odprta usta in v njih zelenje. Po prvi svetovni vojni je bil reden gost celo kralj Aleksander I. Karaoević (1888–1934), ki je iz svoje letne rezidence na Gorenjskem hodil na divjačino, rake ali ribe na Kappusov vrt.35 Njegovih obiskov so se veselili tudi otroci, saj jim je kraljica Marija vedno delila bonbone in čokolado,36 Valentin Šparovec pa se spominja, da so ob njegovih obiskih šolarji pred Kappusovo hišo mahali z zastavicami in vpili v pozdrav gostom.37 Tudi sicer so v Kapusovo gostilno hodili »zmeraj kakšni boljši možakarji«, kot se spominja Matilda Kalan, ki je služila pri Kappusovih. Možje iz Kamne Gorice in Lipnice so imeli tam pogosto družabne večere ob igranju kart.

PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA Nedelja se je razlikovala od drugih dni v tednu. Že zjutraj so odšli k šesti maši vaščani iz Kamne Gorice, Zgornje in Spodnje Lipnice ter Ravnice, po maši pa so se skoraj vsi moški zbrali Pod lipo sredi vasi. Na enem koncu so stali moški iz obeh Lipnic, na drugem tisti iz Kamne Gorice. Vsako nedeljo je tam občinski sluga prebral razne razglase, potem pa so mnogi moški odšli v bližnjo gostilno, 'k Botrci', kjer so se ravno tako ločili po omizjih moški z Lipnice in domačini. Vsak je imel pred seboj svoj 'frakelj' žganja, beseda je tekla tudi o gospodarskih stvareh in kupčijah, vse skupaj pa se je zavleklo do kosila.38 Takšna zborovanja so zamrla na začetku druge svetovne vojne.

Poletne nedeljske popoldneve so preživljali z družinami v naravi. Varl šteje za zelo staro navado v Kamni Gorici tudi malicanje v Kapunovi dolini. »Vsak je prinesel s seboj nekaj malice, možje pa v notranjih žepih še vsak svojo 'flaško' z žganjem/…./ Kapunova dolina je bila zelo prikladna za nedeljsko popoldansko razvedrilo. Na koncu doline je bil lep gozdiček, kjer je bila senca, /…/ za konec pa so vedno zapeli več narodnih pesmi. Otroci pa so se igrali razne igre: ravbarje in žandarje, ali je kaj trden most, zbijati kozo itd. Dekleta in fantje so največkrat hodili na Zjavko (Zijavko), od koder je lep razgled po vasi, dalje na Frtalo in na Milpogled.«39 Prijetna sprostitev in predvsem ohladitev je bilo kopanje v poletnih dneh. Ob Lipnici je bilo več kopališč. Najbližje lipniškemu mostu je bilo kopališče Požiravka, kjer je bil vrtinec in voda precej globoka. Nekaj deset metrov nižje proti jezu se je kopališče imenovalo V bradi; tu je bila skala, s katere so pogumni skakali v vodo. Veliko se jih je sončilo in kopalo tudi pri jezu, najbolj obiskan pa je bil Pulejov tonf, dolg približno deset metrov in širok do pet metrov. Na tem kraju so se večkrat srečevali tudi mladi pari in zaljubljenci. V vasi pa je bil na ovinku Lipnice na koncu Kapusovega vrta Kapusov tonf, kjer so se kopali uglednejši vaščani in gostje Kappusov, ki so smeli zahajati na njihov vrt. Tam so se kopali tudi otroci iz kolonije. Vaščani so se hodili kopat tudi v Vrčico, v kateri je bila voda toplejša, bila pa sta tam dva tolmuna: 'fantiški' in 'dekliški', slednji je bil zelo plitek. Ob jesenskih in zimskih nedeljskih popoldnevih so se možje zbirali v stanovanjih in igrali karte ali domino, s seboj pa so prinesli tudi malico.40 Premožnejši so se zbirali v gostilni in tam imeli svoje družabne večere ob igranju kart.

OTROŠKA IGRA IN ŠOLA Jože Varl opisuje spomine na šolo takole: »Leta 1904, ko sem začel hoditi v šolo, nas je bilo vseh učencev 86. Prvi in drugi oddelek sta imela pouk dopoldne, tretji in četrti pa popoldne. Imeli smo samo eno učiteljico, ki je bila zelo stroga, vendar nas je veliko naučila. Pouk je bil, kakor danes pravimo, kombiniran. Prva dva oddelka sta imela takrat še tablice, 'štilček' za pisanje in gobice za brisanje. /…/ Tretji in četrti oddelek pa sta že imela zvezke in tudi pisali so s črnilom.«41 Šola je bila v prvih letih 20. stoletja v stavbi poleg kaplanije, kmalu pa je postal prostor premajhen, tako da so v šolskem letu 1906/07 prva dva oddelka preselili v zasebno hišo, ki Janezovi Mini (zdaj Pri Kos), kjer je bila v pritličju gostilna, v nadstropju pa pouk. Leta 1908 so za šolo odprli na novo zgrajeno poslopje, v katerem je pouk potekal do leta 1957, ko so odprli šolo v Lipnici.42 Zdaj je v stavbi vrtec. V šolo so šli otroci s sedmimi leti, po končanem obveznem šolanju se jih je večina zaposlila. Revnim nadarjenim študentom so poma-

gali premožnejši domačini. V začetku 20. stoletja so bili to Tomani, pa tudi posestnik Bajželj in trgovec Globočnik. Za mnogo otrok šola ni bila edina obveznost. Otroci so bili primorani zgodaj delati, bodisi pomagati v kovačnicah ali poprijeti za kako drugo delo, tako da je bilo prostega časa le malo. Eden izmed vaščanov, čigar oče je bil kovač, je začel kovati pri osmih letih. Pripovedoval je: »Vstajal sem ob pol šestih in šel v vigenjc kovat. Potem sem šel pa v šolo. Po šoli sem spet koval.«43 Otroci pa so seveda komaj čakali, da so se lahko igrali. Igre so bile preproste in zanje niso potrebovali posebnih pripomočkov, če se je le dalo, pa so se igrali na odprtem. Med fanti je bila priljubljena igra ravbarji in žendarji. Igrali so se tudi ali je kaj trden most in očka, očka, jaz pa ne bom ležal. Poleti so radi skakali risentanc in čiškali – frnikulali. Frnikole, ki so pravili čiške, so izdelali iz ilovice, potem pa so jih spekli in pobarvali. Premožnejši so lahko kupili steklene v trgovini pri Kapusu. Ena takšna je veljala za pet navadnih. Na Zijavki so se šli zbijanje koze. Lesen tronožnik ali vejo so postavili na določeno razdaljo in vanjo metali palico, dolgo približno 60 cm. Kdor je s palico zbil kozo, je zmagal, drugi pa so čakali v krogu in tistega, ki je tekel po palico, nabili. Starejši fantje so tekmovali s kolesi, ki so imela premer okrog 60 cm. S palicami so potiskali kolesa pred seboj in kdor je prvi prešel razdaljo, je zmagal. Ker je bilo v vasi precej potočkov, so se veliko zadrževali ob vodi in v njej. Izdelovali so vodne mlinčke, spuščali ladjice, opazovali vodne živali. Veliko so bili tudi v gozdu, kjer so gradili hiše, fantje pa so radi lovili ptiče na lepilo. Za to so uporabili bela omela, ki so jih skuhali v olju. Ptiče so jeseni lovili tudi kovači, da so jim čez zimo peli v stanovanjih, spomladi pa so jih spustili. Poleti so se otroci hodili kopat v Vrčico, ob kateri so tudi kurili in pekli rake. V zimskih dneh pa so se predvsem sankali. Zlasti fantje pa so na cokle pogosto pribili šine in se drsali po cesti ali zaledenelem potoku. Tudi igrače so bile preproste in navadno domače izdelave. Tako na primer meče – žoge iz blaga, napolnjene z žaganjem, in punčke iz cunj. Kupljene igrače so bile razkošje in po navadi so jih prinašali otrokom sorodniki iz mesta.

STRELJANJE Z MOŽNARJI Streljanje z možnarji je bilo del vseh večjih praznovanj. Za to so imeli nekdaj 24 možnarjev, ki so jih skovali v fužini. Bili so različnih velikosti, v lasti pa 51

so jih imeli posamezni posestniki, ki so jih hranili na svojih domovih. Strelce je sestavljalo šest mož, ki so imeli svojega vodjo. Ta je skrbel za varnost, pri okrajnem glavarstvu pa je moral vložiti prošnjo za vsako streljanje. Organiziral je tudi pobiranje prostovoljnih prispevkov za smodnik, ki so ga kupovali v Kamniku. Strelišče je bilo in je še zdaj na Zijavki nad Kamno Gorico; tja so možnarje nosili vsakič znova, po končanem streljanju pa jih vračali lastnikom v vasi. Kak posestnik je navadno daroval vrečo oglja, s katerim so kurili in belili dolge železne drogove za 'zažiganje' možnarjev. Možnar je imel na vrhu odprtino za polnjenje in eno spodaj za zažiganje; to so med polnjenjem zamašili. V možnar so najprej nasuli smodnik, nato žaganje in zdrobljeno opeko, ki so ju nato z velikimi kladivi 'zabili'. Spodnjo odprtino so odmašili, vanjo vsuli še malo smodnika in možnar je bil pripravljen za streljanje. Pri cerkvenih slavjih so strelci, ko so dobili znak z rutico iz cerkvenega zvonika, prijeli vsak svoj železni drog z razbeljeno konico in zažgali možnarje. Ob večjih praznikih so po navadi skupaj z ljudmi, ki so pritrkovali, napravili bučno jutro, ki je prebudilo vse vaščane. Ker je bilo stalno prenašanje možnarjev zelo naporno, so pozneje na Zijavki naredili poseben betonski bunker, v katerega so shranili možnarje.44

DRUŠTVA IN SKUPNOSTI Kot piše Jože Varl, je bilo v Kamni Gorici »kulturno in družabno življenje vse do druge svetovne vojne zelo razgibano.«45 Od leta 1900 je v Kamni Gorici delovalo Katoliško prosvetno društvo. V prvih dveh desetletjih so se člani društva zbirali ob nedeljskih popoldnevih po raznih hišah v vasi, se pogovarjali o kulturnem delu; med drugim so se odločili za nakup knjig za zametek knjižnice, za ustanovitev pevskega odseka in dramske skupine. Dramski odsek so vodili študentje, kajti precej mladih iz Kamne Gorice se je tedaj šolalo v Ljubljani in drugod. Vsako leto so se naučili dve do tri igre, ki so jih zaigrali po premiernem nastopu še teden dni pozneje, v nedeljo. Ker ni bilo potrebnih prostorov, so morali igre uprizarjati na prostem. Oder so si zgradili sami: zastor so sešili iz posteljnih rjuh, kulise in rekvizite pa so dobili v naravi. Stole so si po vasi izposojali in pobirali otroci, ki so imeli zato prost vstop. Igre so bile vedno dobro obiskane, pred njimi in po njih pa so nastopili tudi pevci.46 Ti so peli cerkvene in posvetne pesmi ob spremljavi harmonija, brezplačno pa jih je na svojem domu vodil samouk, žebljar in organist Anton Kapus.47 Predstave so imeli večinoma samo pozimi, saj poleti za to ni bilo časa. Ko je žebljarska zadruga leta 1908 zgradila veliko skladišče za žebljarske surovine in žeblje v vasi, so se razmere tudi za prosvetno društvo izboljšale. Dramski odsek je imel v skladišču zložljiv oder, nekaj preprostih kulis in zastor in tam so odtlej prirejali 52

predstave, problemi s stoli pa so ostali. Leta 1908 je vas dobila novo dvorazredno šolo in društvo se je takrat preselilo v staro šolo poleg kaplanije, nastopali pa so še naprej v skladišču. Leta 1926 je prosvetno društvo kupilo nekdanje Tomanovo gospodarsko poslopje (štalo), ki so ga so preuredili v dvorano, naredili stalni oder ter stanovanje za hišnika. Člani društva so finančno podprli prenovo zgradbe, poskrbeli za sedeže in predstave so se iz skladišča preselile v novo dvorano.48 Prosvetno društvo je skrbelo tudi za knjižnico in imelo tamburaški orkester, ki je bil ustanovljen leta 1926. Takrat je Zadruga zaposlila Jožeta Miklja kot uradnika z namenom, da bi v Kamni Gorici organiziral tamburaše. Orkester, ki je imel kar okrog 30 glasbenikov, je deloval okrog devet let.49 V okviru prosvetnega društva sta po letu 1935 delovala tudi dekliški in fantovski krožek. V krožkih so bili neporočeni fantje in dekleta, ki so se ravno tako učili iger ter sodelovali pri vaških praznovanjih. 8. januarja 1899 je bilo ustanovljeno Prostovoljno gasilsko društvo Kamna Gorica s 26 člani; k ustanovitvi je pripomogla obilica požarov, ki so konec 19. stoletja vse pogosteje grozili in povzročali vse več škode.50 Gasilstvo je bilo dobro organizirano in tudi na kulturne dejavnosti ni pozabljalo. Veliko gasilcev je bilo hkrati članov prosvetnega društva. Tudi pevovodja moškega pevskega zbora Anton Kapus je bil hkrati član gasilskega društva. Z zborom so nastopali na vseh prireditvah v fari in kot prva pesem je vedno zadonela gasilska himna Bratje, mi kot krepka četa, bodi dan al'bodi noč, brez bojazni, brez trepeta brat gre bratu na pomoč.51 Gasilci so posebej častili svojega zavetnika sv. Florjana, ki goduje 4. maja. V cerkvi so postavili stranski oltar sv. Florjana in mu zaupali, da jih varuje pred nesrečo, cerkvena oblast pa se je zaobljubila, da bo na ta dan celodnevno farno čaščenje. Ob osmi uri zjutraj se je zbralo pred Kappusovo hišo od 30 do 40 gasilcev v paradnih uniformah. Postrojili so se in po stopnicah odkorakali k jutranji maši, ki je bila na ta dan izjemoma ob 9. uri in je bila darovana s prošnjo sv. Florjanu, naj jih varuje pred ognjem, ter za pokojne gasilce. Po njej so gasilci odkorakali na zborno mesto, kjer jim je poveljujoči dal prosto. A le malo se jih je takoj odpravilo proti domu, večina jih je odšla še na kozarček v gostilno. Tedaj bi morala biti 'po uradni dolžnosti' veselica, ki pa so jo skoraj vedno prestavili na nedeljo po sv. Florjanu. Bila je na vrtu Naceljnove gostilne, združena s srečelovom in nastopom domačih godcev, ki so igrali za ples in razvedrilo.52 Veselico so gasilci prirejali tudi ob drugih priložnostih, na primer ob nakupu nove opreme, da so z izkupičkom lahko vsaj deloma pokrili stroške nakupa, veselico pa je vedno spremljal tudi srečelov. Za

'okrogle gasilske proslave' je domačin Miha Pogačnik iz Ljubljane pripeljal železničarsko godbo na pihala Sloga, katere dirigent je bil on sam. Sloga je imela na Naceljnovem vrtu slavnostni koncert. Predsednik gasilskega društva je z odra pozdravil muzikante, potem pa poročal o njegovem finančnem poslovanju in delu ter se zahvalil dobrotnikom za pomoč. Jubileju in muzikantom v čast so po stari navadi zagrmeli možnarji z Zijavke.53 V prvi polovici 20. stoletja so v Kamni Gorici delovala tudi telovadna društva. 25. septembra 1908 je bil ustanovljen odsek radovljiškega Sokola,54 leto kasneje pa je pod okriljem prosvetnega društva začel delovati Orel, ki je imel leta 1912 27 članov55 ter bil bolj množičen od Sokola. Po besedah Varla so Sokolovi telovadci telovadili v Radovljici,56 kasneje pa so imeli ograjen prostor ob Antonovem bajerju. Orli, ki so delovali skupaj s prosvetnim društvom, so si uredili telovadnico v stari šoli v Kamni Gorici.57 Svojo točko so imeli tudi na prireditvah prosvetnega društva. Leta 1899 je bila vzpostavljena tudi Marijina družba. Ločena je bila na štiri oddelke: Marijino družbo moških, žensk, deklet in fantov. Člani družbe so se srečevali nekajkrat letno, skupaj molili, peli verske pesmi, poslušali duhovnikove pridige in nasvete ter opravili spoved. Pravila te družbe so bila stroga, saj je bil tudi ples za njene člane grešno dejanje, zato ni bilo nenavadno, če so člane izključili zaradi neudeleževanja shodov, ponočevanja, nemoralnega življenja in podobno. V vasi je delovala tudi bratovščina Presvetega Rešnjega telesa, ki je ok. leta 1900 štela 200 članov.

PRAZNOVANJA Praznovanja so vaščanom pomenila predvsem dela proste dneve in čas za druženje, zabavo in sprostitev, hkrati pa je bila takrat miza bolje obložena. Največjo pozornost so namenjali cerkvenim praznovanjem, med njimi predvsem veliki noči, božiču in vaškemu semnju na dan sv. Trojice. Ob veliki noči so po cerkvenih obredih precej časa preživeli v naravi in ob igranju raznih velikonočnih iger, v navadi je bila hoja v Emavs, vezanje zvonov v zvoniku in večerno zganjanje trušča z ragljami. Največji praznik v vasi je bil prvo nedeljo po binkoštih, to je na nedeljo sv. Trojice, zavetnika cerkve. Praznovati so začeli že na semanjo soboto, ko so žene pekle, dekleta pa so fantom v vigenjc nesle šopek. Nedeljsko jutro se je začelo z zvonjenjem in streljanjem z možnarji ob peti uri. Uro pozneje so šli ljudje prvič v cerkev, in potem še ob desetih in popoldan ob pol treh. Pod lipo je cel dan potekal sejem, na katerem so ponujali svoje blago obrtniki iz

Kamne Gorice in okolice. V četrtek po sv. Trojici, na dan sv. Rešnjega telesa, so vas okrasili z zelenjem in jo pripravili za telovsko procesijo, ki je šla mimo štirih oltarjev, okrašenih s cvetjem in trakovi, pri vsakem pa so peli nabožne pesmi in evangelij. V mraku na dan velikega šmarna (15. avgust) so se zbrali vaščani na spodnjem koncu vasi, pred zidanim znamenjem prepevali stare nabožne pesmi, potem pa se odpravili še k znamenju Na polju in tudi tam peli. Pred dnevom vseh svetih (1. november) so otroci pobirali prešce, male hlebčke kruha, z obvezo, da bodo molili za umrle svojce. Na dan vseh svetih pa so se ob zvonjenju avemarije moški zbrali pod Policami in ko je potem začelo zvoniti z vsemi zvonovi, so se po gozdnih stezah odpravili prek Polic in mimo Milega pogleda, od koder je lep razgled na radovljiško pokopališče, do lipniškega mostu, najstarejši med njimi pa je molil rožni venec.58 Sv. Barbaro (4. december) so častili rudarji, plavžarji, fužinarji, žebljarji in oglarji. To je bil dela prost dan in v vasi je bil podoben sejem kot na dan sv. Trojice.59 Miklavževo je bil predvsem praznik za otroke. Že ves teden pred sv. Miklavžem so po vasi hodili parklji, katerim so otroci morali povedati svoje grehe, za kazen pa so jih ob večerih strašili.60 Že teden pred praznikom so otroci prav tako zvečer doma pred vrati v sobi klečali in molili: »Sveti Miklavž, posuj, posuj z nebes zares. Oče naš…«, dokler ni eden od staršev vrgel v sobo pest suhih hrušk in orehov. Zvečer pred sv. Miklavžem so na mizo postavili posode, vanje pa jim je Miklavž nasul darila, po navadi jabolka, suhe hruške, orehe in redkeje bonbone in piškote, pri bogatejših pa tudi kak krajcar. Božič so praznovali predvsem kot družinski praznik in se zadrževali doma, razen tedaj, ko so šli v cerkev. V vseh hišah so postavili jaslice, ki so jih navadno izdelovali sami. Največ jih je bilo iz ilovice in spečenih v krušni peči. Dopoldan pred svetim večerom so po hiši urejali vse potrebno za praznovanje, postavili jaslice v 'domači kot', vmes pa prepevali božične pesmi. Ob večernem zvonjenju, ki je oznanjalo začetek božičnega praznovanja, so v jaslicah prižgali lučko, vsa družina pa je obšla hišo, jo pokadila s kadilom in poškropila z blagoslovljeno vodo. Pri tem so molili rožni venec, potem pa pojedli božično večerjo. Pili so domačo medico, ki so ji rekli tastrden. Zvečer so odšli k polnočnici. Otroci pa so na ta dan hodili od hiše do hiše, zapeli kako pesem in si ogledovali jaslice. Koledniki v Kamni Gorici so bili najprej odrasli, pozneje pa otroci, ki so na dan pred božičem, novim letom in pred tremi kralji hodili od hiše do hiše in prepevali božične pesmi. Obdarovani so bili s suhim 53

sadjem, orehi ali kako drugo dobroto. Te obhode so imenovali koleda. Šega, ki se ni navezovala na cerkveno, temveč na kovaško tradicijo, je bilo predvsem spuščanje barčic na predvečer sv. Gregorja. Praznovanje je 11. marca okrog šestih zvečer začel kovač v prvem vigenjcu, nato so nadaljevali drugi. Sprva je bila ta barčica stara cokla s smolo, ki so jo zažgali in spustili v vodo, da je potonila. S tem so izrazili veselje ob pomladanskem daljšanju dneva, saj odtlej ob delu niso več potrebovali umetne svetlobe leščerb. Ob spuščanju so s kričanjem in hrupom odganjali zimo oziroma zle duhove. Po prvi svetovni vojni, ponekod pa že prej, so šego spuščanja luči po vodi prevzeli otroci, stari do 12 let, in vajenci. Po vaški strugi so spuščali barčice v obliki hišic, cerkvic in šmarnih križev, razsvetljenih s svečkami, ki so na vodi zgorele.

PO VOJNI Franc Toman je že leta 1965 ugotavljal, da »Moderni ritem časa /…/ udarja tudi v to vasico. Prav je, da vaščani sprejemajo, kar je koristnega, kar izboljšuje njihovo življenje, gotovo pa ni prav, da vsi ti lepi običaji počasi minevajo. To je staro narodno blago, ki se ne bi smelo kar tako izgubiti.«61 Kamna Gorica pa iz druge svetovne vojne ni več prišla enaka kot prej. Dela ni bilo, obrtniki so izginjali, letoviščarji se niso vrnili. Sčasoma se je vas spremenila v spalno naselje, Na polju, kjer so bili nekdaj ribniki za gojenje postrvi, je zraslo enolično naselje enodružinskih hiš delavcev tovarne Plamen v Kropi, v starem vaškem jedru pa so nekdaj bogate fužinarske hiše le še bleda senca nekdanjih dni. Modernemu ritmu življenja se tudi Kamna Gorica ni mogla upreti. Vendar pa kovaška tradicija vztrajno živi v spominu starejših vaščanov in sicer močno ogroženi materialni dediščini. Nekajkrat na leto pa smo vseeno še lahko priča drobcem, ki so preživeli. Verjetno ni prebivalca, ki se na veliko nedeljo ne zbudi ob strelu iz možnarja in ni otroka, ki v marčevskem večeru po potoku ne spusti svoje barčice.

Opombe 1

2 3 4 5 6

7 8 9

10 11

12 13 14 15 16 17

18 19 20 21

22 23 24 25 26 27 28 29

Marjan Kunej, Kamna Gorica na nakovalu časa. Ob 500-letnici prve omembe kraja v pisnih virih, Gorenjski kraji in ljudje IX, Kranj 1999, str. 16. Prav tam, str. 20. Prav tam, str. 48–49. Prav tam, str. 47. Anton Verbajs, Zgodovina kamnogoriške fare, ponatis iz Zgodovinskega zbornika, Ljubljana 1989, str. 43. Jože Gašperšič, Iz vigenjca in fužine v tovarno: ustanovitev žebljarske zadruge v Kropi leta 1894 in njen razvoj do stavke leta 1904, v: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 11 (1963), št. 3, str. 148–166. Prav tam. Konzumno društvo v Kropi in Kamni Gorici, v: Zadrugar 1934/št. 6–7, str. 74–75. Jože Varl, Iz zgodovine železarstva v Kamni Gorici, v: Glas, 9.11.1968, str. 15. Niz prispevkov v nadaljevanjih, objavljenih v Glasu od začetka novembra 1968 do konca februarja 1969. Prav tam. Nataša Herlec, Razkroj tradicionalne kulture, stopnja njene ohranjenosti in uvajanje novosti v Kamni Gorici od zadnjih dveh desetletij preteklega stoletja naprej, seminarska naloga na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, Ljubljana 1983, str. 6–7. Rudolf Andrejka, Kropa in Kamna Gorica. Krajepisno-zgodovinski poizkus s šestimi lesorezi Vladislava Benescha, Ljubljana 1924, str. 32. Kunej, op. 1, str. 34–35. Herlec, op. 11, str. 7–8. Verbajs, op. 5, str. 9. Herlec, op. 11, str. 7–8. Egi Gašperšič, Ignac in Ivan Zupan, v: Plamen, glasilo Tovarne vijakov Plamen v Kropi, 1977/ št. 10, str. 57–61. Niz prispevkov o kulturnem življenju v Kropi pred drugo svetovno vojno s skupnim naslovom Kladivo jim v rokah pleše, pesmi poje, iskre kreše. Verbajs, op. 5, str. 9. Herlec, op. 11, str. 9. Varl, op. 9, 18.12.1968, str. 11. Lea Zlodej, Otroštvo kovaških otrok v Kamni Gorici med obema svetovnima vojnama, diplomska naloga na Oddelku za sociologijo Fakultete za družbene vede, Ljubljana 1997, str. 24. Prav tam, str. 26–27. Prav tam, str. 30. Kunej, op. 1, str. 92. Zlodej, op. 21, str. 30. Kunej, op. 1, str. 92. Varl, op. 9, 22.2.1969, str. 21. Varl, op. 9, 28.12.1968, str. 17. Prav tam, str. 17.

30 Pension Jelovica. Gorsko letovišče Kamna Gorica v radovljiškem srezu (500 m), reklamna knjižica penziona, Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), fond LJU 510, šk. 2. 31 Okrožnica vsem zavarovancem bolniške blagajne mestnih nameščencev ljubljanskih 271/1937, Ljubljana, 26.4.1937, ZAL, fond LJU 510, šk. 2. 32 Jožko, Življenje ljubljanskih kolonistov v Kamni Gorici, Kamna Gorica 1933, ZAL, fond LJU 510, šk. 2. 33 Varl, op. 9, 8.1.1969, str. 13. 34 Kunej, op. 1, str. 192. 35 Varl, op. 9, 8.1.1969, str. 13. 36 Varl, op. 9, 26.2.1969, str. 19. 37 Kunej, op. 1, str. 91–92. 38 Varl, op. 9, 18.1.1969, str. 13. 39 Varl, op. 9, 15.12.1968, str. 13. 40 Varl, op. 9, 22.2.1969, str. 21. 41 Varl, op. 9, 8.2.1969, str. 25. 42 Prav tam. 43 Prav tam. 44 Varl, op. 9, 7.12.1968, str. 23.

45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61

Varl, op. 9, 23.11.1968, str.13. Prav tam. Kunej, op. 1, str. 11. Varl, op. 9, 23.11.1968, str. 13. Kunej, op. 1, str. 13. Prostovoljno gasilsko društvo Kamna Gorica. 100 let: 1899–1999, Kamna Gorica 1999, str. 11–12. Prav tam, str. 19. Prav tam, str. 19–20. Prav tam, str. 20. Kulturna društva na Gorenjskem v letih 1860 do 1914, katalog razstave Gorenjskega muzeja v Kranju, Kranj 1980, str. 57. Prav tam, str. 67. Varl, op. 9, 23.11.1968, str. 13. Prav tam. Varl, op. 9, 11.12.1968, str. 11. Varl, op. 9, 15.1.1969, str. 9. Herlec, op. 11, str. 23. Franc Toman, Stari običaji v Kamni Gorici, Glas, 24.9.1965.

SLIKOVNA PRILOGA

ZAČETKI DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA ČITALNICA, NAŠA SLOGA

Radivoj Poznik (1850–1891), gradbeni inženir in zbiralec narodnega blaga, član društva Slovenija na Dunaju. Za zapisovanje ljudskega izročila je leta 1869 v Kropi ustanovil društvo Narodova ušesa. Člani so zapisovali ljudske pripovedke in pesmi – te je objavil Karel Štrekelj v zbirki Slovenske narodne pesmi.

Pravila društva Čitalnica v Kropi, 1878. Arhiv Republike Slovenije

Vabilo na prireditev društva Naša Sloga v Kropi, 1879.

Nastopajoči v igri V Ljubljano jo dajmo, ki jo je ok. leta 1879 uprizorilo društvo Naša Sloga v Kropi.

KATOLIŠKA DRUŠTVA PRED PRVO SVETOVNO VOJNO

Moški pevski zbor žebljarjev iz Krope, ok. 1900. Po razpadu moškega pevskega zbora Odmev, ki ga je do ok. leta 1894 vodil učitelj Marko Kovšca, se je pevski zbor na novo organiziral leta 1897 z ustanovitvijo katoliškega izobraževalnega društva v Kropi.

Vabilo na prireditev katoliškega izobraževalnega društva v Kropi, 1903. Sprva se je imenovalo Slovensko katoliško delavsko društvo, s preoblikovanjem Slovenske krščansko-socialne zveze v Prosvetno zvezo po prvi svetovni vojni pa se je leta 1924 preimenovalo v Katoliško prosvetno društvo v Kropi.

Luka Arh (1876–1936), duhovnik in profesor latinščine na škofijski gimnaziji v Šentvidu (Ljubljana), soustanovitelj katoliškega izobraževalnega društva v Kamni Gorici.

Pravila Izobraževalnega, bralnega in pevskega društva na katoliški podlagi v Kamni Gorici, 1898, Arhiv Republike Slovenije. Društvo je začelo delovati leta 1900, ko je predložilo nova pravila kot Delavsko bralno društvo v Kamni Gorici.

KATOLIŠKA DRUŠTVA PRED PRVO SVETOVNO VOJNO

Slovensko delavsko pevsko društvo Kropa z zborovodjo Josipom Pleničarjem, 1909. Pevci so nastopali pražnje oblečeni, s slovenskimi trakovi čez prsi in na čepicah. Spominska diploma z imenovanjem Frana Šolarja, ravnatelja žebljarske zadruge v Kropi, za ustanovnega in podpornega člana Slovenskega delavskega pevskega društva Kropa.

Igra Turški križ, ki jo je leta 1907 uprizoril dramski odsek Delavskega bralnega društva v Kamni Gorici.

KATOLIŠKA DRUŠTVA PO PRVI SVETOVNI VOJNI

Matija Mikelj, osrednja osebnost društvenega življenja v Kamni Gorici pred drugo svetovno vojno, ob cerkvenem zvonu, ki ga je leta 1916 vzela vojska.

Miklova Zala, 1920, režiser Janez Lazar.

Orkester Zvezda z dirigentom Jožetom Gašperšičem (v sredini), 1923.

Deseti brat, Ljudski oder v Kropi, 1919, režiser Josip Pleničar. Uprizoritev Desetega brata je bila ena najuspešnejših društvenih predstav. Joža Šolar je o njej zapisal: »Uprizoritev Desetega brata je pomenila v merilu kulture delavskega kraja pravo prelomnico in korak naprej, pričela se je nova stran v zgodovini domačijske delavske ustvarjalnosti.«

KATOLIŠKA DRUŠTVA PO PRVI SVETOVNI VOJNI

Udeleženci koncerta mešanega pevskega zbora in orkestra Zvezda v cerkvi Matere Božje (pri Kapelici) v Kropi, 5. julij 1924, dirigenta Jože Gašperšič in Vinko Rupret. Izkupiček koncerta je bil namenjen nakupu cerkvenih zvonov, ki naj bi nadomestili odpeljane v prvi svetovni vojni.

Program cerkvenega koncerta za nakup novih zvonov pri Kapelici, 1924.

Tamburaški orkester v Kamni Gorici, 1927. Orkester je 1926–1935 vodil kamnogoriški rojak Jože Mikelj.

Nastop društvenikov iz Krope na Radiu v Ljubljani, 1929. Dirigent Jože Gašperšič.

KATOLIŠKA DRUŠTVA LJUDSKI ODER V KROPI

Vabila na prireditve ljudskega odra pri katoliškem izobraževalnem društvu v Kropi, pred letom 1930.

KATOLIŠKA DRUŠTVA LJUDSKI ODER V KROPI

Uprizoritev pasijonske igre V času obiskanja, prirejene po dramskem delu Edvarda Gregorina, 1937; režiser in glavni igralec Joža Šolar. Pri predstavi, ki je bila vrhunec ljubiteljskega gledališkega ustvarjanja v Kropi med svetovnima vojnama, je sodelovalo več kot 100 ljudi.

Vabilo na ponovitev pasijonske igre V času obiskanja na Brezjah, 1938.

KATOLIŠKA DRUŠTVA OREL

Spominska plošča dr. Lovru Pogačniku, postavljena na njegovi rojstni hiši v Kamni Gorici z naslednjim napisom: »V tej hiši se je rodil dne 16. avgusta 1880 dr. Lovro Pogačnik, narodni poslanec in prvi predsednik Orlovske zveze. Čast njegovemu delu za prebujo krščanskega ljudstva. Kam. Gorica, 16.8.1921.« Dr. Lovro Pogačnik (1880–1919), pravnik in politik, prvi predsednik Zveze Orlov. Kot sodelavec J. E. Kreka je sodeloval v Slovenski krščansko-socialni zvezi; leta 1907 je prevzel predsedstvo njenih telovadnih odsekov (od leta 1909 imenovanih Zveza Orlov).

Slovesnost ob odkritju spominske plošče dr. Lovru Pogačniku na njegovi rojstni hiši v Kamni Gorici, 16. avgust 1921. Govor je imel Franc Smodej, urednik Slovenca, sledili sta slovesna maša Pod lipo, ki jo je vodil prof. Luka Arh, in telovadba na Tomanovem travniku.

KATOLIŠKA DRUŠTVA OREL

Poslovnik telovadnega odseka Orel v Kropi, 1920.

Priznanji Orliške podzveze oz. Slovenske orliške zveze kroparskim orlicam ob srenjskih tekmah v Ljubljani leta 1927 in 1928.

Orli in orlice v Kropi, 1926. V sredini ob župniku Valentinu Oblaku sedi učiteljica na kroparski osnovni šoli Minka Žerovnik, vaditeljica dekliškega orlovskega krožka.

KATOLIŠKA DRUŠTVA FANTOVSKI ODSEK, DEKLIŠKI KROŽEK

Tik pred drugo svetovno vojno so si članice dekliških krožkov in člani fantovskih odsekov v Kropi in Kamni Gorici priskrbeli nove, leta 1937 predpisane kroje.

Procesija ob obisku škofa Gregorija Rožmana v Kropi jeseni 1940.

Fantovski odsek in Dekliški krožek v Kropi, ok. 1940.

KATOLIŠKA DRUŠTVA FANTOVSKI ODSEK, DEKLIŠKI KROŽEK

Pravila Fantovskega odseka v Kamni Gorici, 1939. Arhiv Republike Slovenije.

Fantovski odsek in Dekliški krožek v Kamni Gorici, ok. 1940.

KATOLIŠKA DRUŠTVA FANTOVSKI ODSEK V KROPI

Fantovska vrsta Fantovskega odseka Kropa, ok. 1939.

Diploma Zveze fantovskih odsekov Fantovskemu odseku Kropa ob okrožni tekmi v Ljubljani 4. maja 1940.

Tekma Zveze fantovskih odsekov in Jugoslovanske zimskošportne zveze ob odprtju prenovljene 32-metrske skakalnice v Kropi, izdelane po načrtu inž. Stanka Bloudka, 17. marec 1940. Nastopilo je 44 tekmovalcev, med njimi uveljavljeni smučarji in skakalci Jože Nedok, Smučarski klub Ljubljana, Janez Polda in Ferdo Lihteneger, FO Mojstrana, Lojze Razinger in Tone Pogačnik, Bratstvo, ter domačin Rudi Finžgar, FO Kropa, državni reprezentant v smučarskih skokih.

KATOLIŠKA DRUŠTVA DEKLIŠKI KROŽEK V KROPI

Udeleženke gospodinjskega tečaja v Kropi, ok. 1935. V sredini sedi voditeljica dekliškega krožka Iva (Rika) Rihar.

Zapisnik ustanovnega shoda Dekliškega krožka pri Prosvetnem društvu v Kropi, 8. oktober 1935.

Razstava gospodinjskega tečaja v salonu Klinarjeve hiše v Kropi, ok. 1938.

Predstavi za otroke, režiserka Iva Rihar, ok. 1938.

Udeleženke higienskega tečaja v Kropi, ok. 1939.

DRUGA DRUŠTVA SVOBODA, SOKOL

Izlet somišljenikov Svobode iz Krope na Jelovici, ok. 1926.

Zapisnik ustanovnega občnega zbora društva Svoboda v Kropi, podružnice Delavske telovadne in kulturne zveze Svoboda za Slovenijo z dne 16. maja 1926.

Zlet Gorenjske sokolske župe v Radovljici, junij 1938. O delovanju sokolov v Kropi in Kamni Gorici med svetovnima vojnama ni ohranjenih dokumentov; kamnogoriški sokoli in sokolice so delovali večinoma v okviru radovljiškega Sokola.

Moški pevski zbor društva Svoboda v Kropi z zborovodjo Srečkom Gostičem, 1929.

DELAVSKE STROKOVNE ORGANIZACIJE JUGOSLOVANSKA STROKOVNA ZVEZA

Delavci zadružne tovarne v Kropi leta 1921. Zadružni delavci so se v večjem delu vključevali v društva v okviru Jugoslovanske strokovne zveze, ki je povezovala krščanskosocialne strokovne organizacije in po letu 1927 postala delavski sindikat.

Dopis Skupine Strokovne zveze tovarniškega delavstva v Kropi vodstvu Zadruge glede praznovanja delavskega praznika 1. maja, ok. 1926.

Pravila Strokovne skupine kovinarjev v Kamni Gorici, 1929. Arhiv Republike Slovenije.

hUMANITARNA DRUŠTVA GASILSKO DRUŠTVO

Parada Prostovoljne požarne brambe v Kropi, 1901.

Ob krstu nove gasilske brizgalne v Kropi, 1930.

Gasilska čelada, del slavnostne uniforme Prostovoljne požarne brambe v Kropi, zač. 20. stoletja.

Blagoslov nove motorne brizgalne pred cerkvijo v Kamni Gorici, 1939.

Kamnogoriški gasilci na dvorišču penziona Jelovica, 1929.

hUMANITARNA DRUŠTVA GASILSKO DRUŠTVO

Gasilska godba v Kropi s kapelnikom Francem Potočnikom in učiteljem Josipom Pleničarjem, 1910.

Vabilo na predstavo Cvrček v izvedbi kroparskega gasilskega društva, ok. 1938.

Gasilska koračnica Pozdrav Kropi, avtor Henrik Šejnost, kapelnik gasilske godbe v Kropi ok. 1905.

RDEČI KRIŽ

Društveniki kroparske po družnice Rdečega križa, 1940. Podružnico je vodil radovljiški zdravnik dr. Anton Slivnik. Podmladek Rdečega križa je deloval tudi na osnovni šoli v Kropi in Kamni Gorici.

VERSKE DRUŽBE MARIJINA DRUŽBA

Vabilo na prireditev dekliške Marijine družbe v Kropi, ok. 1901. Društvenice so izkupiček od prodanih vstopnic namenile za nakup nove društvene zastave.

Pravila Marijine družbe za može in žene v Kamni Gorici z dne 4. junija 1900. Župnijski urad Kamna Gorica

Zapisnik Marijine družbe mladeničev in deklet v Kamni Gorici od leta 1899 do leta 1912 (za mladeniče) oz. do leta 1933 (za dekleta). Župnijski urad Kamna Gorica.

VERSKE DRUŽBE SVETA VOJSKA, VINCENCIJEVA KONFERENCA

Pravila abstinenčnega društva Sveta vojska protialkoholno društvo v Kamni Gorici, 1913. Arhiv Republike Slovenije.

Telovska procesija v Kropi, ok. 1928. Procesije so bile med drugim priložnost za predstavljanje društvenega življenja v kraju: orli in orlice (pozneje pa člani fantovskih odsekov in dekliških krožkov) so se jih udeleževali v društvenih uniformah (krojih).

Pravila Vincencijeve konference sv. Lenarta v Kropi, 1933. Arhiv Republike Slovenije.

Saša Poljak Istenič »Za igro je bil pa zmeraj denar!«

DRUŠTVENO ŽIVLJENJE V KROPI IN

KAMNI GORICI KONEC 19. IN V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA UVOD Društvo je organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje, deluje po določenih pravilih in je uradno registrirana. V društva se ljudje združujejo zaradi strokovnih, znanstvenih, kulturnih, prosvetnih, gospodarskih, umetniških, športnih, humanitarnih, verskih, družabnih in drugih potreb.1 Najstarejša društva, združbe in združenja so delovala na osnovi društvenih norm, zbranih v društvenih redih, država pa se je v nastajanje začela vmešavati šele, ko so društva postala vplivna, to je v prvi polovici 18. stoletja. Leto 1848 pomeni začetek 70-letnega obdobja boja Slovencev na vseh področjih narodne dejavnosti – politike, narodnega prebujanja, gospodarstva, socialnega varstva, razvijanja družabnosti – pa tudi obdobja nastajanja prvih slovenskih političnih strank in z njimi povezanih društev. Z uveljavitvijo pravice do svobodnega združevanja so nastala politična, narodna in narodnoobrambna, izobraževalna, kulturnoprosvetna, umetniška, znanstvena, delavska, humanitarna in podporna društva, telovadne organizacije, športna in druga družabna društva. Zaradi ideološke, strankarske in nacionalne diferenciacije prebivalstva je bila na Slovenskem pri ustanavljanju društev zna-

čilna dvojnost (nastajala so slovenska in nemška društva z enakimi osnovnimi dejavnostmi), na številčno rast slovenskih društev pa je poleg političnih razmer, nemškega nacionalnega pritiska, gospodarskih in socialnih gibanj, potreb po izobraževanju in kulturnem ozaveščanju vplival tudi idejni razcep slovenskega političnega vrha.2 Na razširjenost društev v mestih in na podeželju v prvi polovici 20. stoletja in številčno članstvo opozarjajo podatki iz društvenih katastrov v Ljubljani in Mariboru, po katerih je leta 1927 delovalo 4372 društev oziroma na vsakih 250 Slovencev po eno društvo.3 Društva so sicer le ena od oblik združevanja ljudi, vendar gotovo najbolj razširjenih. V njih ljudje opravljajo ali razvijajo določene aktivnosti, ki so zanje relevantne, pogosto pa so koristne za celotno družbo. Na podlagi društev so se v preteklosti in se še zdaj razvijali in dograjevali različni družbeni temelji, kot so znanost, kultura, izobraževanje, šport ipd.4 Gledališki zastor Katoliškega prosvetnega društva v Kropi, izdelan po naročilu leta 1913. 81

Zgodovina društev na Slovenskem ima dolgo in bogato tradicijo. Razvoj društev in njihovo delo sta neločljivo povezana z nacionalno zgodovino, s temeljnimi razpotji in procesi, z zaostajanji in revolucionarnimi dejanji, narodnim prebujanjem, oblikovanjem narodne samobitnosti in narodne zavesti, delavskorazrednim zaveščanjem in narodnoosvobodilnim bojem. V društvenem življenju pa so se – vsebinsko ali organizacijsko – izražale tudi vse pomembnejše politične in idejne diferenciacije, polarizacije in usmeritve v družbi in njenih vodilnih silah.5 Nanj so vplivale politične stranke in Cerkev, pa tudi ustavne in pravne norme, mednarodna združenja in zveze združenj ter mednarodne pravne norme.6 Po vaseh so se še pred prehodom 19. v 20. stoletje močno razširila različna kulturna, cerkvena, strokovna in humanitarna društva (še posebno telovadna, pevska in gasilska), ki so nadomestila prejšnje oblike združevanja – fantovske in dekliške skupnosti. Takšna vaška društva so pomembno oblikovala in krepila lokalno identiteto ter pripomogla k izboljšanju kakovosti življenja v kraju. »Za igro je bil pa zmeraj denar!« se spominjajo starejši Kroparji, ki so kljub dolgemu delavniku vedno našli čas za obiskovanje kulturnih ali športnih dejavnosti. V Kropi in Kamni Gorici so zrasli številni znani kulturniki in športniki, mdr. operni pevec Anton Dermota, smučarski skakalec Rudi Finžgar ter pravnik, politik in prvi predsednik Zveze Orlov dr. Lovro Pogačnik. Iz društvenih pravil, ki jih hranijo v Arhivu Slovenije, iz zapisov v župnijskih in šolskih kronikah ter iz spominov Kroparjev in Kamnogoričanov smo skušali rekonstruirati razvoj društvenega življenja v Kropi, pri tem pa je bil naš glavni namen opozoriti na neverjetno bogato ustvarjalnost in uspešnost kulturnih in športnih društev na tem območju. Hkrati smo želeli ugotoviti mesto kroparskih in kamnogoriških društev med podobnimi društvi v bližnjih krajih in na Slovenskem ter z društveno dejavnostjo prikazati tudi način življenja v krajih in njuni okolici.

DRUŠTVENO ŽIVLJENJE V KROPI Prve organizirane skupnosti v Kropi Kulturna, prosvetna, izobraževalna, umetniška in znanstvena društva so opravila najpomembnejšo vlogo pri spodbujanju narodne zavesti, razvoju kulturne in izobrazbene ravni Slovencev. Število kulturnih in izobraževalnih društev se je začelo povečevati po odpravi absolutizma, v ustavni dobi.7 V Kropi naj bi po izročilu že sredi 19. stoletja pomožni učitelj Jože Podobnik vodil cerkveni zbor in cerkveno godbo, ki je sicer kmalu po Podobnikovem odhodu razpadla, posamezni njeni člani pa so 82

še ok. 1880 kot godci nastopali na svatbah.8 Podobnikov zbor in godbo lahko razumemo kot organizirani skupnosti, podobni društvu. Enako lahko trdimo za naročnike knjig Mohorjeve družbe, ustanovljene leta 1860 v Celovcu. Leta 1862, ko je imela družba v celi radovljiški dekaniji 14 članov, so bili v društvo včlanjeni že trije Kroparji, vsi trije fužinarji: Fortunat Warl, Janez Evangelist Zupan in Luka Pavlič. Leta 1873 je bilo včlanjenih že 22 Kroparjev, leta 1883 30, leta 1916 56. Naročniki so pripadali različnim socialnim slojem (župnik, učitelj, kovači). Kljub postopnemu upadanju prebivalstva je do okrog 1925 število naročnikov Mohorjeve družbe ostajalo približno enako. Spisek članov je bil vsako leto objavljen v koledarju. Po prvi svetovni vojni so se pojavile še druge knjižne zbirke, v katere so bili včlanjeni tudi Kroparji: zbirke Vodnikove in Cankarjeve družbe, Slovenske in Planinske matice, Modre ptice in Lepo slovne knjižnice.9 Leta 1868 je Radivoj Poznik v Kropi ustanovil zasebno društvo Narodova ušesa za zapisovanje ljudskega izročila, ki je bilo prvo te vrste v Sloveniji. Člani društva so zapisovali ljudske pripovedke in pesmi, ki jih je Karel Štrekelj pozneje objavil v zbirki Slovenske narodne pesmi. Poleg Poznika je bilo v društvo včlanjenih še pet ljudi.10

Kulturna društva Bralni društvi Čitalnica in Naša Sloga V ustavni dobi so narodno zavest začele buditi predvsem čitalnice, ki so širile tudi kulturo in prosveto. Razcvet takšnih društev je povezan z obdobjem po letu 1870, ko so konservativci in liberalci začeli ustanavljati svoja bralna in izobraževalna društva.11 To je bil čas propadanja železarstva v Kropi in Kamni Gorici ter s tem povezane pavperizacije prebivalstva. Kljub temu pa so v Kropi konec 70. let ustanovili kar dve bralni društvi s popolnoma enakimi cilji; pri ustanavljanju društva je namreč prišlo do razcepa med člani pripravljalnega odbora. Zamisel za bralno društvo se je porodila skupini študentov (med njimi so bili Benjamin Šuler ml., Lovro Magušar ml. in Jurij Jelenc), ki je leta 1876 ustanovila moški zbor in za dirigenta pridobila učitelja Marka Kovšco, ker se je zavedala, da je za sistematično delo in trajnost nujna organizirana društvena oblika. Pri izboru društvenih prostorov pa je prišlo do spora z Zupanovimi (izdelovalci orgel in organisti); ti so namreč želeli, da društvo gostuje v hiši njihovega strica Janeza Zupana namesto pri Matevžku sredi trga. Ker se niso mogli domeniti, je del na pobudo zbiralca narodnih pesmi Matije Kokalja in nekaterih Kamnogoričanov ustanovil Čitalnico, del pod vodstvom učitelja Marka Kovšce pa bralno društvo Naša Sloga.12 Ustanovni občni zbor Čitalnice je bil 31. marca 1878.13 O njeni ustanovitvi je fužinar in žebljarski trgovec Fortunat Warl svojemu sinu Tomažu pisal:

»Bral si v 'Narodu' o pevskem društvu (Slogi, op. p.); a to vse ni dosti vredno, ker sta vpeljala Kovšca in Mina Šolarica na kljub Nacetu (Zupanu, organistu, op. pis.) in župniku. Matija Kokal je bil zdaj 2 mese ca v Kropi (sicer je bival v Gradcu, op. p.) in je toliko napravil, da bomo imeli čitalnico; ravno danes je prišlo dovoljenje deželne vlade. Kolovodje so Matija Kokal, Janez in Ignac Zupan v Kropi, Adolf pl. Kap pus, Tomaž Šušteršič in Mihael Pesjak v Kamnigori ci in se bo imenovala Čitalnica v Kropi in Kamni gorici. Janez Zupan bo dal 2 sobi 1 leto brezplačno; če se bo držalo, bomo videli pozneje.«14 V društvo se je vpisalo 74 članov, večinoma so bili to premožnejši Kroparji in Kamnogoričani, tako da je bilo pravzaprav ekskluzivna skupnost. Predsednik društva je postal Ignac Zupan ml.15 V Pravilih društva Čitalnica v Kropi so zapisali, da je njen namen »… skrbeti za izobraževanje in zabavo svojih udov. V dosego tega namena bo društvo skrbelo za časnike, knjige, nepolitične podučne govore (predavanja), za be sede in druge veselice.« Člani so lahko v društvenih prostorih brali knjige in časnike, si jih z dovoljenjem odbora izposodili na dom, lahko pa so se tudi udeleževali »podučnih govorov« in zabav »ali sami ali s tistimi udi svoje rodovine, ki še niso samostojni.« V zameno za ugodnosti so morali pospeševati namen društva, braniti njegovo čast in lastnino, izpolnjevati zahteve odbora in predsednika ter plačevati članarino. Častni udje so imeli enake pravice kot drugi, bili pa so »prosti vseh doneskov«. Članstvo je prenehalo po enem mesecu, če je ud naznanil izstop iz društva, po treh mesecih neplačevanja članarine ali po sklepu odbora, če je član nasprotoval društvu ali mu »nečast delal«. Nečlanom je odbor lahko dovolil osem dni brezplačnega obiskovanja Čitalnice. Za časnike in berilo je skrbel tajnik, obvestila o društvenih zadevah pa so objavljali v društvenih prostorih.16

nega izseljevanja. Tudi Čitalnica je čutila posledice neugodnih gospodarskih razmer in je konec 80. let zgolj životarila.19 Leto po ustanovitvi je namreč imela le še 35 članov, tretje leto delovanja 17, četrto 10, peto in šesto leto pa le še po 6 članov.20 V Pravilih je bilo določeno, da po razpustu premoženje Čitalnice pripade šolski knjižnici v Kropi, če se v enem letu ne ustanovi novo društvo z enakim namenom.21

Dva meseca pozneje kot Čitalnici so tudi bralnemu društvu Naša Sloga potrdili društvena pravila. Vanj se je včlanilo 66 članov, prostore pa so imeli pri Matevžku.17 Namen društva je bilo izobraževanje članov, kar so nameravali doseči s ponudbo časopisov in knjig, petjem ter prirejanjem podučnih govorov, dramatičnih predstav in skupnih izletov. Tudi Naša Sloga je omogočala branje v svojih prostorih in izposojo knjig ali časopisov na dom, njeni člani so lahko poslušali petje in se udeleževali zabav. Pristopnina je znašala 20 krajcarjev, mesečna članarina 15.18 V društvenih pravilih je bilo določeno, da lahko društvo razpade zaradi premajhnega števila članov ali po sklepu tretjine vseh društvenikov, vendar pa je bil vzrok za prenehanje delovanja društva kljub temu drugačen: zaradi vpliva Čitalnice, ki je pri okrajnem glavarstvu v Radovljici dosegla njegovo razpustitev, je delovalo le dve leti. Ob razpustitvi je podarilo šolski knjižnici 65 knjig. Najmočnejša sekcija bralnega društva Sloga je bila pevski zbor, ki je tudi po ukinitvi društva pod vodstvom Marka Kovšce še nekaj let nadaljeval delo v novoustanovljenem moškem pevskem zboru Odmev, dokler ni v razpadel zaradi množič-

Pevski zbor (Moški pevski zbor žebljarjev) je bil ena najmočnejših sekcij v kroparskem društvu. Sprva ga je vodil Jurij Legat, po 1906 (ali 1907) pa učitelj Josip Pleničar, ki je služboval v Kropi od 1905–1920 in 1925/26.25 S Pleničarjem se je začel še večji razcvet kulturnega življenja v Kropi. Poleg tega, da je dirigiral pevskem zboru (ki se je preimenoval v Slovensko delavsko pevsko društvo Kropa26), se je ukvarjal z režijo, postal pa je tudi nekakšen mentor leta 1905 ustanovljene godbe na pihala. Po razpadu Podobnikove godbe v Kropi več kot pol stoletja – predvsem zaradi pomanjkanja sredstev za nakup in vzdrževanje inštrumentov – ni bilo organiziranega pihalnega orkestra. Šele 1905 so člani gasilskega društva pod načelnikom Franjem Šolarjem (Matevžkom), ki je odstopil tudi prostor za vaje, zbrali denar za inštrumente, notna stojala in note. Godbeni dirigenti so bili V. Žmitek, F. Potočnik, H. Šejnost, C. Trpik, Murovčev z Brezovice in Z. Šolar. Godba je uporabljala tudi prostore pri Blazniku, pri Jarmu in v Fovšaritnici. Precej skladb kaže na to, da je godba skrbela za spored, ki je utrjeval narodno zavest, dokler ni njenega delovanja ustavila prva svetovna vojna.27

Slovensko katoliško delavsko društvo v Kropi, poznejše Katoliško prosvetno društvo Ko so katoliški krogi v 90. letih 19. stoletja, v času živahnega delovanja socialne demokracije, kulturno-prosvetno delovanje usmerili med delavski sloj prebivalstva, se je zamisel o krščanskosocialni delavski organizaciji po zaslugi dr. Janeza Evangelista Kreka kmalu razširila tudi na Gorenjsko. Prvo delavsko katoliško prosvetno društvo na Gorenjskem so leta 1897 ustanovili prav v Kropi.22 Sprva se je imenovalo Slovensko katoliško delavsko društvo, leta 1924 pa se je preimenovalo v Katoliško prosvetno društvo. Njegov namen je bil »izobraževati delavce, prirejati jim pošteno zabavo in jih gmotno podpirati«, zato so organizirali poučna predavanja in zabavne shode, ustanovili svoj pevski zbor in lastno knjižnico ter po zmožnostih podpirali svoje člane. Člani so morali biti stari najmanj 16 let in so morali plačati 25 krajcarjev vpisnine ter mesečno članarino 20 krajcarjev. Članstvo je prenehalo, če ud tri mesece ni plačal članarine, razen če je bil bolan ali brez dela, vzrok za izključitev iz društva pa je bilo nasprotovanje društvenim namenom.23 Kot je razvidno iz Pravil, je imelo društvo (vsaj na papirju) tudi socialno funkcijo: člani so lahko po šestih mesecih zaprosili tudi za podporo, premoženje društva pa naj bi po njegovi razpustitvi pripadlo »ubogim kropinske občine«.24

Konrad Ažman (Štangelnov) v svojih spominih omenja naslednje podrobnosti iz zgodovine kroparske godbe: »Dasiravno je bilo petje že na visoki stopnji, klasične godbe pa še ni bilo, čeprav je bila velika želja po nji, se je pri Gasilskem društvu (takratni načelnik Franc Šolar, Matevžek) ustanovilo leta 1905 godbo na pihala (blagajnik pa je bil Anton Šmitek, uradnik pri Žebljarski zadrugi v Kropi, ki je bil tudi gasilec, in Josip Pleničar, nadučitelj osnovne šole v Kropi) […] Z velikim trudom in težavami smo z združenimi moč mi zbrali denar za inštrumente in note, pa še pulte je bilo treba. Prostor za vaje nam je brezplačno odstopil eno sobo Franc Šolar, za kurjavo smo pa plačali tri krajcarje za en večer. Ker smo skoraj vsi morali delati po 12 ur, smo imeli vaje le zvečer. Godba pa tudi ni bila pobožnjakom všeč in so rekli, vi godete samo za ples in za zapravljanje in pohujšanje, pevci pa pojejo za božjo čast in slavo. Godci smo se pa radi teh očit kov še bolj učili, da bi prej kaj znali. Mojster Tinač nas je tudi lepo pohvalil, rekel je, ne znate drujga kakor Tora! Tora! Tora! Ta! Ta!, pa še to vse fouš! Pra vega kapelnika nismo mogli dobiti, da bi znal kak vodilni instrument. Valentin Žmitek, Šimnov Balant, nas je učil igrati in peti – Eno devojko bom ljubil, eni vedno zvest ostal, … Oj ta vojaški boben itd. Tako da smo godli, vmes pa še zapeli, in smo že toliko znali, da smo nastopili v Železnikih, pri telovadbi Sokola. Za dobrega kapelnika godbe smo bili vedno v zadre gi, ker ga nismo mogli plačevati ali mu dati dobro službo, za božji lon pa ni hotel noben priti. Za nekaj časa nas je rešil Franc Potočnik, Turkov iz Poljščice, ki je igral že pri vojaški godbi in znal sam tudi več in strumentov igrati. Bil je odličen kapelnik, ako bi on ostal, bi nas naučil, da bi igrali kakor vojaška godba in vojaške discipline. Žal pa mu to v Kropi ni uspelo, čeprav smo ga radi imeli in ubogali, pa nas je zapu stil in odšel na boljše mesto. Pa smo spet iskali kapel nika, zvedeli smo, da je v Radovljici pri glavarstvu en Čeh, Šajnost, imena ne vem. Šolar in Jalen sta se peljala k njemu, se pogodila z njim, da pride pod po gojem, da ga pride Jalen s kočijo iskat, po vaji pa zo pet nazaj v Radovljico pelje. To pa je bil res izvežban godbenik in dober kapelnik, znal je skoraj na vse in strumente, posebno pa odličen fligelhornist, ki je kar z instrumentom v ustih dirigiral. Pisal je tudi note in jih prinesel za lahke koračnice, polke in valčke in te naučil, tako da so nas še prosili za sodelovanje za razne gasilske in druge prireditve. […] Takrat je bila godba na pihala nekaj posebnega na Gorenjskem, kdor ni videl in slišal vojaške godbe, je bila zanj kroparska kar posebnost. Lepo godete, so nas hvalili, tako da smo bili že kar prevzetni in ponosni. Pa se nam je zgodila nesreča. Z dvema vozoma so prišli iz Podbrezij v Kropo, po godbo. Tam smo igrali pri igri »Dimnikarji«. Po igri so hoteli, da jim igramo še za ples, to pa smo odklonili in prosili, da nas peljejo tudi nazaj, kar je pa bilo že težje … Končno smo le dobili en lojterni voz, nabasali nanj, da je konj komaj po tegnil. Ko smo se pripeljali v Gobovce, tam je pa cesta z brega dol, je pa kar hitro začelo iti. Na enem ovinku pa, resk! Lojtra se je zlomila, mi pa smo se valjali ob 84

cesti in smo kar več instrumentov pomečkali, tako da smo jih morali poslati na Češko v popravilo. Pa so jih še prav lepo speglali in popravili, tako da so prišli nazaj kakor novi. Ljudje so pa rekli, da smo imeli več sreče kakor pameti, da od godbenikov nobeden ni bil hin. Od takrat pa Potočnik (Turkov) ni hotel več priti v Kropo. Pa smo kar sami, brez kapelnika šli v Leše igrat na gasilko veselico in jim godli vso noč, šele zju traj smo se vračali peš v Kropo. Ljudje so bili z nami in godbo kar zadovoljni. Postregli so nam z obilo pi jače in jedače […] Ponudb in povpraševanj za godbo je bilo na pretek, takrat smo že znali koračnice, polke in valčke, tako da smo že za ples koncert naredili. V Kropi pa nismo želi odobravanja, ampak kakšno za frkancijo od mojstra Tinača, ki je rekel, sedaj pa že več znate, zdaj pa ni več Tora, tora, ta, ta, zdej je pa že bum, ta, ta, bum, ta, ta … Zato tudi noben kapelnik ni dolgo ostal. Obljubili smo Gasilskemu društvu Gaštej v Stražišču pri Kranju, pa smo dobili kapelnika iz Domžal, ki je prišel proti plačilu. Igrali smo pri spre vodu, nato še koncert, ker smo imeli narejeno veliko plesišče, bi ljudje radi plesali, so čakali in hodili v parih po plesišču in ploskali, da bi mi začeli igrati. Prosili smo kapelnika, on pa je odgovoril, mi nismo nobeni lajnarji, in res je šele po vsaki polurni pavzi vzdignil taktirko in rekel, zdaj pa le začnimo. Ker so bili presledki res predolgi, so končno dobili enega harmonikarja, mi pa smo odšli proti kolodvoru, fantje pa so bili zato jezni in začeli zmerjati. Šmitek Anton je bil hrust, velik in močan, stopi prednje in zakriči, tiho, če ne bom jaz enega zagrabil, in mi smo ga komaj umirili, da se ni pričel pretep.«28 Josip Pleničar je združeval pevce, godbenike in odrske igralce, da so prirejali skupne nastope in predstave. Pevci so pri igrah sodelovali s pevskimi vložki. Bil je tudi pobudnik sodelovanja med gasilskim in katoliškim prosvetnim društvom, kar je še obogatilo kulturno življenje v Kropi. Po dogovoru med društvoma je ljudski oder dobil polovico prostorne gasilarne.29 V Kroniki župnije Kropa je župnik za 15. avgust 1913 zapisal: »Otvoritev ljudskega odra v gasilskem domu, ki ga je postavilo s pomočjo dekl. Mar. družbe in nekaterih dobrotnikov slov. kat. del. društvo. Stal je okrog 1900 din.«30 Dvorano so uredili v zadružnem skladišču. V zameno je moralo prosvetno društvo gasilcem plačati 20% od čistega dohodka vsake predstave. Pogodbo med društvoma so obnovili leta 1919, ko so gasilci dali prostor na razpolago za 50 let, zahtevali pa so 10% od dobička. Do konca prve svetovne vojne so bili društveni prostori v Fovšaritnici, pri Vrenkotu, nato so jih prenesli čez vodo na trg, kjer je imel Troha gostilno (v Vretenovo hišo, v kateri so pozneje bivali Legatovi).31 Sodeč po zapisih iz Kronike župnije Kropa so bile predstave, ki so jih prirejali, zelo dobro obiskane.32 Konec leta 1919 je župnik zapisal: »Leto smo srečno končali. V gmotnem oziru in verskem in mo ralnem leto ni bilo slabo! Fantje iz vojske došli so slabi. Ustanovilo se je socijaldemokratično društvo. Naspro

tno se je pa poživilo katoliško prosvetno društvo, mlaj ši fantje so se ga z veseljem oprijeli, kakor tudi dekleta. Prihodnje leto bodo fantje že ustanovili društvo Orel. Gibljemo se dobro in upamo,da bo še boljše, če tudi se nasprotniki vere in Cerkve hudo rujejo.«33 Leta 1920 so takoj po novem letu, 11. januarja, v društvu ustanovili ženski odsek, ki mu je začela predsedovati Pleničarjeva žena Ana, 20. februarja pa še orlovski odsek, ki se je po letu 1921 z ustanovitvijo Jugoslovanske orlovske zveze osamosvojil.34 Kot je razvidno iz rezultatov volitev v konstituanto leta 1920, ki jo v župnijski kroniki navaja župnik, je večina volivcev (202 od 352) iz Krope, Kamne Gorice in Lancovega volila predstavnike Slovenske ljudske stranke (SLS). Za Kropo je župnik ugotavljal, da jih je več kot 80 volilo za SLS, okrog 40 pa za komuniste. Ti so v vseh treh krajih dobili 59 glasov, kar pomeni, da je večina pristašev komunistične stranke na tem območju prebivala v Kropi. Rezultati sovpadajo z velikim številom članstva v t. i. krščanskih društvih v nasprotju z životarjenjem liberalno ali komunistično usmerjenih društev, npr. poznejšima Svobodo ali Sokolom.35 V začetku 20. let 20. stoletja je na glasbenem področju v Kropi prevladoval salonski orkester Zvezda. Zasluge za njegovo ustanovitev je imel Jože Gašperšič, ki je želel popestriti glasbeno življenje, potem ko mu je Josip Pleničar prepustil zbor. Ko se je maja 1921 vrnil z Dunaja, kjer je študiral, je prinesel nekaj violin, kupili pa so še violo, violončelo, kontrabas in nekaj pihal. Le redki glasbeniki so že poznali note in po malem znali igrati na kako glasbilo. Gašperšič jih je učil igrati na flavto, klarinet, godala in trobila. Skupne vaje so bile sprva v Potočnikovi hiši, pozneje pri Cenetu. Prvič so nastopili že pozimi 1921/22. Igrali so ob različnih priložnostih, največkrat med odmorom med odrskimi uprizoritvami, pa tudi na kaki gasilski veselici. Gasilsko društvo jim je dovolilo uporabljati inštrumente in pohištvo, ki je ostalo od godbe (mali in veliki boben, triangel, činele, flavto, taktirko, 10 pultov in 20 stolov). Leta 1926 je nekaj članov odšlo k vojakom, dirigent Gašperšič pa je prevzel vodstvo Zadruge, tako da je orkester prenehal delovati. Po mnenju Egija Gašperšiča je bila Zvezda po kakovosti eden »največjih dosežkov bližnje amaterske izvajalske prakse v 20. stoletju«.36 Po nekajletnem premoru, leta 1929, je nato glasbeno ustvarjanje v društvu poživil poznejši operni pevec Anton Dermota, ki je kratek čas vodil moški pevski zbor in z njim pripravil dve opereti. Kvartet Kropa, ki so ga sestavljali pevci društvenega zbora, je nastopal še nekaj časa po njegovem odhodu iz Krope (1930). Društveni zbor pa je Jože Gašperšič kljub vodenju Zadruge še vedno pripravljal za pomembnejše nastope in proslave, mdr. za praznovanje 40-letnice žebljarske zadruge leta 1934 in 40-letnice društva leta 1937. Josip Pleničar je bil aktiven tudi v gledališkem ustvarjanju. Člani t.i. ljudskega odra so igre sprva

prirejali na zasilnem odru v salonu pri Klinarju, leta 1913 pa so društveni delavci s posojilom hranilnice in posojilnice v Kropi v skladišču Žebljarske zadruge postavili stalen oder s pravimi kulisami. Na tem odru so prvič igrali 15. avgusta 1913. Uprizorili so igro Strah v grajskem stolpu. Oder so 1928 premestili v prostore Srednjega mlina, ki so ga spomladi 1936 prezidali v gledališko dvorano.37 Društvo je vsako leto uprizorilo tri do štiri igre. Izpisovali so si jih iz knjig, ki so jih dobivali pri Prosvetni zvezi v Ljubljani, kjer so si izposojali tudi kostume. Za Pleničarjem so se kot režiserji menjavali župnik Valentin Oblak, Jože Gašperšič, Janez Lazar, Janez Rajgelj in še kdo. Med najbolj uspešni igri, ki jih je uprizorilo društvo, lahko uvrstimo Desetega brata (1919) in V času obiskanja (1937). O uprizoritvi Desetega brata je Joža Šolar zapisal: »Uprizoritev Desetega brata je pomenila v merilu kulture delavskega kraja pravo prelomnico in velik korak naprej, pričela se je nova stran v zgo dovini domačijske delavske ustvarjalnosti.«38 Med drugim so igrali tudi Veroniko Deseniško, Rokov njače, Miklovo Zalo, Za pravdo in srce, Domen, Pri belem konjičku, Mati, Kovačev študent, Potopljeni svet, Naša kri, Tri sestre, Dr. Vseznal, Revček Andrej ček, Duh prababice, Deseti brat, Vagabundi, Divji lovec, Veriga, Vest, Na ogledih, Mlini pod zemljo, Stric v toplicah, Kje je meja?, Pijanec – brrr…!, Kmet Herod, Ulica št. 15, On in njegova sestra, Gospodje sinovi idr.39 Leta 1924 se je društvo preimenovalo v Katoliško prosvetno društvo v Kropi in se včlanilo v Prosvetno zvezo v Ljubljani. Njegov namen je bil v novih Pravilih Katoliškega prosvetnega društva v Kropi opredeljen zelo podobno kot v Pravilih Slovenskega katoliškega delavskega društva: skrbeti za strokovno izobrazbo svojih članov in jim prirejati zdravo, pošteno zabavo, poleg tega pa jih navajati k varčnosti in treznosti ter, kot najpomembnejše (omenjeno na prvem mestu), »krepiti med člani versko, narodno in gospodarsko zavest, izobraževati jih na temelju naukov katoliške Cerkve, zlasti še krščanskosocialnih načel, umsko, pravno in telesno«. Raznolikost društvenega delovanja je razvidna iz navedbe sredstev, ki jih je društvo potrebovalo za doseganje namena: v tistem času so imeli čitalnico in knjižnico, prirejali so poučna predavanja, shode, izlete in tečaje, za »pošteno zabavo« pa so prirejali nastope s petjem, godbo, igrami, gledališkimi predstavami, deklamacijami, telovadbo ipd. Starostni pogoj za članstvo so znižali za leto dni, tako da so se v društvo lahko vpisali že 15-letniki. Za vsakega umrlega člana je društveni odbor na pogrebu poskrbel za častno spremstvo z zastavo in za sveto mašo, ki so se je po možnosti udeležili vsi člani.40 V letu preimenovanja (1924) je imelo društvo svoj godbeni odsek z 18 člani in dramatični odsek z bogato knjižnico.41 Zapis iz župnijske kronike z dne 5. julija 1925 kaže na kakovost glasbenikov v društvu. Na koncertu, od katerega čisti dobiček se je daroval za nakup novih zvonov pri Kapelici, so izvedli 14 85

točk, deloma za mešani zbor s spremljanjem orgel in orkestra, deloma za orgle in orkester, deloma za orgle same. Izvedli so dela različnih skladateljev, med drugim dela Haydna, Mendelssohna, Guiltmanna, Premrla, Sattnerja, Hochreiterja, Sachwaba in Mava. Na orgle je igral Jože Gašperšič, ki je vodil tudi orkester, pevski zbor pa je vodil učitelj Vinko Rupret.42 Leta 1928 si je društvo kupilo tudi »trocevni ra dioaparat, ki ga je instaliralo na Srednjem mlinu, ki je last zadruge, in kjer so fantje priredili dvorano za silo in v njo prenesli oder. Prva prireditev je bila tam 21. oktobra,« piše v kroniki župnik Franc Kanduč. V tistem času je bilo v Kropi še šest takšnih aparatov.

Največji dosežek dramskega ustvarjanja v Kropi pred drugo svetovno vojno je bila uprizoritev pasijonske igre v sedmih dejanjih V času obiskanja po dramskem tekstu Edvarda Gregorina, v katerem je nastopilo več kot sto ljudi. Pasijon je ob režijski pomoči avtorja besedila, gledališkega igralca Edvarda Gregorina, člana ljubljanske Drame, ki je napisal več iger z biblijsko snovjo in je redno sodeloval z ljudskimi odri, režiral Joža Šolar. Pasijon so prvič uprizorili leta 1937 v Kropi in ga nato naslednje leto še trikrat ponovili na Brezjah.

Podružnica Svobode, delavske kulturne in telovadne zveze za Slovenijo

Leta 1933 je bilo društvo razpuščeno. V Pravilih Katoliškega posvetnega društva v Kropi je bilo opredeljeno, da premoženje po razpustitvi društva pripade Prosvetni zvezi v Ljubljani, ki ga mora porabiti za ustanovitev novega društva z enakim ali podobnim namenom v Kropi. Če se društvo v treh letih ne bi moglo ustanoviti, pa vse premoženje pripade župnemu uradu v Kropi, da ga izroči društvu z enakim ali podobnim namenom, ki se ustanovi v treh letih po razdružitvi v Kropi. Če tudi to ne bi bilo mogoče, bi se premoženje porabilo »v namene krščanske dobro delnosti«.43

Socialni demokrati so v začetku leta 1892 v Ljubljani ustanovili Splošno delavsko izobraževalno pravovarstveno in podporno društvo z delovnim območjem za vso Kranjsko. Društvo, ki je opravljalo strokovno-sindikalne, pa tudi izobraževalne naloge, je lahko ustanavljalo podružnice.48 Leta 1909 so takšna društva povezali v Splošno delavsko zvezo Vzajemnost, po njeni razpustitvi leta 1913 pa je vodstvo socialnodemokratske stranke takoj predložilo pravila za novo, trdnejšo izobraževalno organizacijo. Z ustanovnim občnim zborom je tako 21. septembra 1913 nastala Svoboda.49

Dve leti po razpustitvi, torej leta 1935, ko je bilo spet dovoljeno Slovensko katoliško prosvetno društvo, je bilo delovanje katoliškega prosvetnega društva obnovljeno. Na občnem zboru 17. avgusta 1935 je bil za predsednika društva izvoljen Tone Kržišnik.44 Kot poroča Zadrugar, je prosvetno delo kmalu zaživelo. Med drugim je začel delovati tudi dekliški krožek prosvetnega društva, ki je organiziral gospodinjske tečaje in skrbel za žensko izobrazbo.45 Dekliški krožek je ravno tako imel telovadni odsek, skupaj s fantovskim odsekom pa je prirejal literarne večere in predavanja, predvsem o krščanski vzgoji. Delo krožka je usmerjala Iva (Rika) Rihar, absolventka trgovske akademije in uradnica pri Žebljarski zadrugi, doma iz Polhovega Gradca. Sicer pa so se dekleta zbirala v prostorih Srednjega mlina, kjer je bil prosvetni dom, in se tu učila raznih ročnih spretnosti. Skupaj s fantovskim odsekom je dekliški krožek prirejal literarne večere in predavanja, predvsem o krščanski vzgoji.46

Podružnica Svobode v Kropi je po nasvetu učitelja Staneta Žagarja in na pobudo komunistično usmerjenih delavcev kovačev nastala šele leta 1926, in sicer namesto stranke, za katero ni bilo dovoljenja. V Pravilih so svoj namen opredelili takole: »Podružnica pospešuje v svojem okrožju duševni in gospodarski napredek ter varuje, izvzemši poli tične zadeve, v vsakem oziru kulturne, socialne in gospodarske koristi svojih članov in delavskega stanu sploh.«50 Ustanovitve, ki je bila 16. maja, se je udeležil tudi predsednik Zveze Svobod za Slovenijo Henrik Tuma.51 V poročilu ustanovnega občnega zbora podružnice Svoboda v Kropi je zapisano, da je govornik poudarjal »veliko potrebo združiti vse delavsko kmetske mase v kulturno zvezo Svoboda, katera nudi ustvaritev boljšega in pravilnejšega družabnega reda.«52 Da bi prikrili politične ambicije društva, za predsednika niso izbrali prvotno mišljenih Florijana Resmana ali Janeza Strgovška, ampak Franca Pesjaka. Strgovšek je postal predsednik leta 1928.53 K društvu je pristopilo 30 rednih članov in članic,54 spodnja starostna meja za včlanitev je bila 14 let.55 Zapisi iz tistih časov kažejo, da jih ne fara ne posestniki niso prijazno gledali. Na člane društev so pritiskali tudi v službi. Kroparji so se pritoževali, da imajo mojstri, ki povsem soglašajo z vodstvom, zlasti na piki 'svobodaše'.56

Društvo je leta 1937 slovesno praznovalo 40letnico delovanja; na proslavi je Fran Saleški Finžgar govoril o državljanski in narodni zavesti.47 V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno je društveno življenje v Kropi doživelo svoj vrh na področju gledališkega ustvarjanja. Kot režiserji društvenih predstav so se uveljavili mlajši društveni delavci: Stanko Šmitek, Justin in Iva (Rika) Ažman (predvsem kot režiserka predstav za otroke), Lojze Gašperšič in Joža Bertoncelj, največ pa je režiral Joža Šolar. Programski razpon je bil širok, od komedij do zahtevnih uprizoritev Cankarjevih del. 86

Ustanovitev društva Svoboda omenja tudi župnik Valentin Oblak, ki se huduje, ker »ljudstvo ne razsodno to društvo preveč podpira; bomo kmalu spoznali zle sadove tega društva«.57

Podružnica je namen svojega delovanja videla v ustanavljanju in vzdrževanju knjižnice in čitalnice; izdajanju okrožnic, publikacij in posredovanju časopisov; prirejanju shodov, predavanj, razgovorov; ustanavljanju odsekov, klubov, krožkov, prirejanju veselic in vzdrževanju poučnih tečajev; sklepanju in vlaganju resolucij, odpošiljanju deputacij in udeležbi na nepolitičnih volitvah; gojitvi športa, npr. telovadbe, turistike, nogometa, lahke atletike, plavanja ipd.; moralni podpori svojih članov ter brezplačnem pravnem varstvu v sporih, ki izvirajo iz delovanja za Zvezine cilje.58 V prvem letu delovanja so se člani zbrali na osmih društvenih sejah in na štirih sestankih. Organizirali so več prireditev: vrtno veselico, nastop z burko Zdravnikov strežnik (z njim so zaslužili 304,50 din), Miklavžev večer in Silvestrov večer. Knjigovodsko-gospodarski tečaj je obiskovalo 18 članov. 59 Svobodaši v Kropi, ki so sodelovali v moškem pevskem zboru pod vodstvom jeseniškega krojača Srečka Gostiča, so se zbirali enkrat tedensko. Vaje so najprej imeli pri Šolarju, ki je dal na razpolago prostor in harmonij, nato so vadili v drugem nadstropju Klinarjeve hiše.60 Kot vsi delavski pevski zbori so peli predvsem narodne in delavske pesmi. Nastopali so na delavskih prireditvah v Lescah, na Jesenicah in po okoliških vaseh. Skupni nastop delavskih pevskih zborov, na katerem je poleg zborov Svoboda in Sava z Jesenic ter Vintgar z Dobrave nastopil tudi kroparski zbor Svobode, je bil 1. maja 1927 na Jesenicah. Septembra 1927 so zbori nastopili ob prenovitvi delavskega doma na Jesenicah.61 V začetku avgusta 1928 pa so vse gorenjske podružnice Svobode pripravile na Olipovem vrtu v Lescah skupno prireditev Gorenjski festival. Festival so oblasti sprva dovolile, tik pred začetkom pa prepovedale. Žandarji so preprečili le dopoldanski program, ko pa so se z opoldanskimi vlaki pripeljali pevci in drugi člani Svobod z Javornika, Blejske Dobrave, Jesenic, iz Krope in Gorij ter kovinarska godba z Jesenic, so se morali umakniti in svobodaši so izvedli kulturni progam.62 Med drugim so pevci nastopili tudi 11. novembra 1928 v Kropi in 8. decembra v Dražgošah.63 Kroparski svobodaši so bili aktivni tudi na gledališkem področju, žal pa so uspeli pripraviti eno samo predstavo. Ker niso dobili prostora doma, so z Zdravnikovim strežnikom nastopali v Sokolskem domu v Dražgošah. Predstavo je režiral Franc Gašperšič.64 Na sejah so člani dajali pobudo tudi za telovadbo mladine. Za vaditelja so izvolili Jerneja Drmoto in Terezijo Škriba, vendar ni podatkov, da bi telovadba zaživela.65 Janez Šmitek v svojih spominih omenja, da je imelo društvo telovadbo samo v naslovu.66 Tudi z uvajanjem množičnejšega praznovanja prvega maja niso imeli posebnega uspeha: leta 1928 niso mogli izvesti proslave po zastavljenem programu, ker Zadru-

ga ni ugodila društveni interpelaciji, da se na ta dan ne bi delalo, poleg tega pa jim je načrte prekrižalo tudi slabo vreme.67 Posrečilo pa se jim je organizirati svojo knjižnico. Glede na zapisnike sej so svobodaši naročali delavske časopise in pretežno marksistične knjige, imeli so svojega knjižničarja, knjige pa so hranili v posebni omari. Za posojilo knjig čez zimo so prosili tudi Sokolsko društvo Dražgoše.68 Vse gorenjske podružnice so konec 20. let 20. stoletja občutile posledice gospodarske krize. Tudi nekateri člani kroparske Svobode so odšli na delo v druge kraje.69 Leta 1928 so drugi člani ugotavljali, da je število članstva nemogoče povečati, treba pa je poskrbeti, da ostanejo dejavni vsaj dosedanji člani.70 Poleg tega je zaradi političnega položaja v začetku leta 1929 dejavnost pojemala. Julija je načelstvo sreza v Radovljici poslalo sklep o razpustitvi društva. Upravni odbor se je sicer pritožil z ugovorom, da je bil namen društvene dejavnosti kulturno-prosvetno izobraževanje, vendar ni uspel. Avgusta 1929 je bila kroparska Svoboda kot prvo tako društvo na Slovenskem razpuščena in prepovedana.71

Športna društva in odseki Zametki športne vzgoje v Kropi segajo v leto 1914, ko je učitelj Josip Pleničar na šolskem dvorišču postavil telovadno orodje.72 Do razmaha telovadbe v Kropi pa je prišlo po prvi svetovni vojni z ustanavljanjem Orlov in za kratek čas tudi Sokolov.

Orli in Fantovski odsek Po ločitvi med liberalci in klerikalci na političnem področju je društvo Orel kot protiutež Sokolu ustanovil dr. Janez Evangelist Krek. Zamisel o klerikalni telovadni organizaciji je dobila potrdilo na letnem zborovanju Slovenske krščanskosocialne zveze 3. in 4. septembra 1905 v Mariboru, na katerem so sklenili začeti organiziranje telovadnih odsekov.73 Orli so bili po sklepu klerikalnega vodstva sprva organizirani kot odsek obstoječih katoliških izobraževalnih društev. Prvi telovadni odsek na Slovenskem so ustanovili pri katoliškem delavskem društvu na Jesenicah, in sicer leta 1906, nato pa je njihovo ustanavljanje pri osrednji katoliški društveni zvezi – Slovenski krščansko-socialni zvezi – spodbudila in pospešila dokončna prevlada narodno-liberalne politične usmeritve pri do takrat vsenarodnem Sokolu.74 Leta 1908 so na letnem zborovanju Slovenske krščanskosocialne zveze v Škofji Loki sklenili, da orlovstvo ne sme biti izključno telovadna, temveč splošna kulturna organizacija slovenske krščanske mladine. Tako so orlovski odseki prirejali javno telovadbo, imeli so okrožne in vseorlovske zlete, uprizarjali so ljudske igre in pripravljali zabavne prireditve.75 Leta 1909 se je katoliška telovadna organizacija uradno preimenovala v Zvezo Orlov. Prvi predsed87

nik orlovske zveze je bil pravnik in politik Lovro Pogačnik iz Kamne Gorice; vodil jo je do svoje smrti leta 1919. Zveza je delovala pod okriljem Slovenske krščansko-socialne zveze, dokler se ni oktobra 1921 z ustanovitvijo Jugoslovanske orlovske zveze organizacijsko osamosvojila. Jugoslovanska orlovska zveza je bila na Slovenskem organizirana v Orlovsko pod zvezo (za moške) in Orliško podzvezo (za ženske). Slednja se je osamosvojila leta 1926 in prevzela ime Slovenska orliška zveza. Leto pozneje se je osamosvojila tudi Orlovska podzveza, ki se je preimenovala v Slovensko orlovsko zvezo. Po zadnji društveni statistiki iz leta 1928 je imela organizacija 8262 članov in 7073 članic, skupaj torej 15 335. Slovenski orlovska in orliška zveza sta bili razpuščeni ob izdaji zakona o ustanovitvi Sokola Kraljevine Jugoslavije konec leta 1929. Orli se v novo organizacijo niso vključili, čeprav jim je zakon to omogočal, temveč so v okviru katoliške prosvetne zveze raje začeli ustanavljati fantovske odseke.76 Med obema vojnama je tako tudi v Kropi začelo delovati telovadno društvo Orel, sprva kot odsek Slovenskega katoliškega delavskega društva, po odpravi Slovenske orlovske zveze pa kot fantovski odsek. Na ustanovnem shodu 20. februarja 1920 je k odseku pristopilo 20 fantov, slovesnosti pa so udeležili tudi orli iz Kamne Gorice ter orli in orlice iz Kranja in Radovljice. Zbrane je nagovoril dr. Kržan, podpredsednik Orlovske zveze. Zagon delovanja Orla v Kropi je pospešil duhovnik Jernej Hafner iz Krope, po prvi svetovni vojni kaplan v Kranju, ki je mdr. vodil elitni dijaški odsek kranjskega Orla. Že naslednje leto, 19. junija 1921, je radovljiško orlovsko okrožje v Kropi priredilo okrožno telovadbo, ki so se je udeležili orli in orlice iz Radovljice, z Jesenic in Koroške Bele, iz Tržiča ter Kamne Gorice; pozdravni govor je imel dr. Jože Basaj, predsednik ljubljanske Orlovske podzveze. Zaradi slabega vremena so telovadbo namesto na prostem pri Jarmu izvedli v zadružnem skladišču. Kot je ugotovil župnik Valentin Oblak, je bil moralni uspeh dober.77

Mokorel, ki je prišel v Kropo kot učiteljski pripravnik. K razmahu smučanja je pripomoglo tudi izdelovanje smučarskega okovja v tovarni Plamen. Smučarske skoke so vadili na skakalnicah za Jarmom in na Stočju.79 Kot kažejo zapisi v Kroniki župnije Kropa, je odsek prirejal akademije z godbo, petjem, deklamacijami in govori ter prosto in orodno telovadbo članov in naraščaja. Od 26. do 28. avgusta 1923 se je 20 orlov in 76 drugih Kroparjev udeležilo katoliškega shoda v Ljubljani.80 Člani so se sestajali na tedenskih telovadnih urah (poleti na letnem igrišču v Polju) in na mesečnih fantovskih večerih, na katerih so se pripravljali na prosvetne tekme s predpisanimi vsebinami, deklamirali (Joža Šolar, Stanko Šmitek), izvajali različna predavanja (Joža Bertoncelj) in peli.81 S prihodom učiteljice Minke Žirovnik v Kropo leta 1925, ki je že imela izkušnje z vodenjem orlic v Šentvidu pri Ljubljani, je začel delovati tudi dekliški Orlovski krožek Kropa kot del slovenske Orliške podzveze. Njeno delo je po letu 1928 do razpustitve Orla nadaljevala učiteljica Katarina Hlebec.82 Po razpustitvi Orla so Kroparji telovadbo gojili v fantovskih odsekih pod okriljem prosvetnega društva, ki je bilo leta 1933 razpuščeno, dve leti pozneje pa vnovič obnovljeno. Leta 1937 so se fantovski odseki osamosvojili in se povezali v Zvezo fantovskih odsekov, kar je še spodbudilo razvoj in razmah telovadne dejavnosti na Slovenskem. Fantovski odseki so se ukvarjali predvsem s športom, sprva zlasti z lahko atletiko, ki jo je že prej, a manj sistematično gojila orlovska organizacija. Po letu 1937 je Zveza fantovskih odsekov (ZFO) prirejala športne tekme v lahki in težki atletiki ter odbojki.

Odsek je prirejal akademije z godbo, petjem, deklamacijami, govori ter prosto in orodno telovadbo članov in naraščaja. Leta 1924 je orlovski odsek v Kropi štel 22 rednih članov, pet starešin in okoli 30 naraščajnikov – kot je ugotavljal župnik Oblak, »več ino naših fantov«. Odsek je vodilo »akademično iz obraženo uradništvo iz ob. zadruge«, mdr. uradnik Valentin Oman iz Škofje Loke. Župnik je imel Orle zelo v časteh: po njegovih ugotovitvah so bili fantje »varčni, trezni, moralno neoporečni, nekateri na ravnost zgledni. So utemeljen up boljšega rodu.«78

Leta 1935 je tajnik in pozneje predsednik fantovskega odseka Kropa (FO Kropa) postal znani smučarski skakalec (tedaj 15-letni) Rudi Finžgar.83 V Kropi so bratje Kordež z Jamnika uvajali treninge smučarskih tekov in skokov, med poletnimi športi pa se je poleg atletike najbolj uveljavila odbojka, ki sta jo leta 1934 v Kropo prinesla Tone in Žane (Janez) Šmitek, dijaka kranjske gimnazije. Mladina – t.i. fantovska vrsta, večidel v sestavi Jernej Praprotnik, Filip Kavčič, Slavko Ažman, Drago Zupan, Ivan in Rudi Finžgar, Janez Eržen ter Janez Šmitek – je v glavnem telovadila na igrišču za gasilskim domom, kjer je bil postavljen telovadni drog, urejeni so bili igrišče za odbojko, jama s stojali za skok v višino in daljino ter prostori za met krogle in dviganje uteži. Leta 1940 so igrišče razširili do brega pod Studenčkom. V hudih zimah so na igrišču pripravljali tudi ledeno ploskev za drsališče.84

Na tedenskih telovadnih urah so vadili proste vaje, lahko in težko atletiko, igrali odbojko, plavali, priljubljena sta bila telovadba na drogu in smučanje. Smučanje se je začelo razvijati okoli leta 1924 na pobudo Filipa Legata, leta 1929 pa ga je poživil Viktor

V Zadrugarju je kar nekaj poročil o razmahu športne dejavnosti v Kropi in uspešnosti kroparskih športnikov tik pred drugo svetovno vojno: »Zimski, t.j. smučarski šport se je v zadnjem času dobro raz mahnil. Poleg 35 met. stalne skakalnice v dolini, ki

je doživela 17. marca letos svoj krst, so lani zgradili fantje na Vodicah v malo dneh dve skakalnici in s tem pokazali veliko vnemo. Sad teh naporov bodo dobri smučarji, med katerimi se odlikuje sedanji odsekov predsednik Rudko Finžgar, ki je letos v Pla nici s skokom 84 m postavil jugoslovanski rekord.«85 Tudi 'poletnih' športov niso zanemarjali: »Fantovski odsek v Kropi je nastopil na športnih tekmah Z. F. O. v Ljubljani. V odbojki je bil premagan od zmago valne vrste F. O. Trnovo. Lepše uspehe pa je dosegel v težki in lahki atletiki. Tako je Rudko Finžgar skoraj brez treninga vrgel kopje 44,54 m in dosegel tretje mesto. Če upoštevamo, da pravega kopja preje še ni imel v rokah, potem je to vsekakor lep uspeh. Ob palici je skočil 2.60 m. V težki atletiki je potegnil Až man Slavko enoročno 61 in pol kg od tal nad glavo. Skupno sta dvignila s Kavčičem po 251 kg. Kavčič je tudi sunil v mladčevski tekmi 5 kg težko kroglo 12,38 m in dosegel drugo mesto. Če bi imeli vsaj nekaj mesecev reden trening, potem bi bil rezultat gotovo še boljši. Tako so pa žal šli nepripravljeni. Pazimo za drugič!«86 Najboljše rezultate so mladi športniki, člani FO Kropa, dosegali v smučanju, še posebej Rudi Finžgar, Matevž Kordež (z Jamnika) in Filip Kavčič. Ti so redno nastopali na smučarskih tekmah Zveze fantovskih odsekov in kot njeni predstavniki tudi na tekmah Jugoslovanske zimskošportne zveze ter tudi tu dosegali vidne uspehe: Kordež predvsem v teku na smučeh in kombinaciji, Kavčič v alpskem smučanju, Rudi Finžgar, ki je začenjal pot odličnega smučarskega skakalca (mdr. je leta 1947 kot prvi slovenski smučarski skakalec preskočil 100 m), pa se je v javnosti že uveljavil kot eden najperspektivnejših državnih reprezentantov. Najvidnejši predvojni uspeh je dosegel marca leta 1940 na tekmovanju v poletih v Planici, kjer je nastopil prvič in pred tisočglavo množico s 84 m dosegel najboljši jugoslovanski rezultat in vidno uvrstitev v mednarodni konkurenci. Odlični rezultati kroparskih smučarjev so pripomogli tudi k odmevni prireditvi ob odprtju prenovljene skakalnice v Kropi 17. marca 1940. Na 32-metrski skakalnici, izdelani po načrtu ing. Stanka Bloudka, se je na tekmi ZFO in medklubski tekmi Jugoslovanske zimskošportne zveze pomerilo 44 tekmovalcev, med njimi tudi uveljavljeni športniki (Jože Nedok, Smučarski klub Ljubljana, Janez Polda in Ferdo Lihteneger, FO Mojstrana, Lojze Razinger in Tone Pogačnik, Bratstvo). Skakalnico je odprl dr. Miha Krek kot predstavnik Zveze fantovskih odse kov, zbrane pa je pozdravil tudi Franc Volk, zastopnik Gorenjske zimskošportne podzveze. Pred drugo svetovno vojno in po njej so telovadbo gojili tudi v kovinarski strokovni šoli Plamen. Fantje, zaposleni v tovarni, so leta 1940 osvojili pokal na športnem festivalu KID na Jesenicah.87

Sokoli Sokolstvo je bilo nacionalistično telovadno gibanje slovanskih narodov, ki je nastalo zaradi nasprotovanja nemški nacionalistični telovadni organizaciji Turnverein. Prvo Sokolsko društvo so leta 1862 ustanovili v Pragi, na Slovenskem pa je pod imenom Južni Sokol nastalo že leto pozneje (1863), in sicer v Ljubljani. Leta 1964 so v Kranju ustanovili prvo podružnico, ki se je leto pozneje že osamosvojila. Zaradi spopada z ljubljanskimi Nemci so Južnega Sokola leta 1867 razpustili in ga naslednje leto obnovili podi imenom Ljubljanski Sokol. V 70. letih so zaradi nemškega političnega, kulturnega in gospodarskega pritiska sokolska društva z izjemo ljubljanskega prenehala delovati. Sokolsko gibanje se je nato začelo trajneje širiti v 80. letih. V Kranju so konec leta 1895 spet ustanovili Gorenjskega Sokola, ki je bil nadaljnjih osem let edino sokolsko društvo na Gorenjskem. Leta 1903 se mu je pridružil Sokol v Tržiču, 1904 na Jesenicah in v Kamniku, 1905 v Kranjski Gori in Domžalah, 1906 na Javorniku, v Škofji Loki in Žireh, 1908 v Železnikih z odsekom v Dražgošah ter v Radovljici z odsekom v Kamni Gorici, leta 1909 pa na Bledu in v Bohinjski Bistrici. Še več sokolskih društev je nastalo med leti 1919 in 1939.88 Že leta 1905 so se društva povezala v Slovensko sokolsko zvezo. Po ločitvi slovenskega narodnega gibanja na liberalno in katoliško je sokolstvo dobivalo vedno bolj liberalen značaj, v njem je prevladal vpliv Narodno napredne stranke, kar je spodbudilo osamosvojitev katoliških telovadnih odsekov (Orlov) leta 1906. Leta 1907 je bila Slovenska sokolska zveza sprejeta v Mednarodno telovadno zvezo, od leta 1908 pa je sodelovala tudi v takrat ustanovljeni Slovanski so kolski zvezi. Članstvo je v desetletju 1903–13 naraslo od 2000 na 6600, število društev od 16 na 115, na četrtino vseh članov pa se je pred začetkom prve svetovne vojne povečalo tudi število aktivnih telovadcev. Sokoli so imeli enotne uniforme, poleg telovadbe pa so organizirali tudi sokolske zlete, se ukvarjali z lutkarstvom in odrsko igro, ustanavljali pevske zbore, tamburaške skupine, pihalne godbe in salonske orkestre, prirejali različne prireditve in sodelovali na vseh pomembnejših narodnih manifestacijah. Med prvo svetovno vojno so oblasti delovanje sokolskih društev onemogočile, že junija 1919 pa je nastala Sokolska zveza Srbov, Hrvatov in Slovencev s sedežem v Ljubljani, ki so jo leto pozneje preimenovali v Jugoslovansko sokolsko zvezo. V to zvezo je bilo na Slovenskem včlanjenih 135 društev (od 361 v celotni Jugoslaviji), v katerih je sodelovalo 17.300 članov (45 %). Zaradi spolitiziranosti sokolskega vodstva je število članov do leta 1929 upadlo na okoli 12.500, po uvedbi diktature pa je bil decembra 1929 ustanovljen Sokol Kraljevine Jugoslavije in vsa druga telovadna društva razpuščena. V 30. letih se je politični vpliv v društvu samo še stopnjeval, glavni namen je postajalo širjenje jugoslovanskega nacionalizma med mladino. Čeprav se je število članstva do leta 1935 89

povečevalo, pa je število aktivnih telovadcev upadalo. Sokolske organizacije v Dravski banovini so bili razpuščene takoj po okupaciji leta 1941.89 V Kropi je bilo delovanje Sokola zaradi močne klerikalne zavesti in usmeritve zelo kratkotrajno. Justin Ažman v svojih spominih piše, da so mu v času gospodarske krize (1932–33) obljubili službo, če se vpiše v telovadno društvo Viteški Sokol Kraljevine Jugoslavije, »kar sem tudi storil, a sem moral opra viti še 6-mesečno pripravljalno dobo. Predno pa sem preskusno dobo dovršil, so Sokola v Kropi razpusti li, češ, da ljudje le radi kruha vstopajo v Sok. in tako ni bilo ne s Sokolom ne s službo nič.«90 Kot ugotavlja v svojem pregledu zgodovine športa v Kropi, Sokol »vsled neugodnih pogojev ni mogel razviti svoje de javnosti«91 in je že po pol leta prenehal delovati. Vanj je bilo včlanjenih kakih ducat naraščajnikov, ki jih je Ažman (po svojih besedah) bolj kot telovadnih dejavnosti učil osnovnih pojmov marksizma.92

Športna dejavnost po vojni Druga svetovna vojna je med kroparskimi športniki partizani, člani fantovskega odseka in tudi med pristaši Sokola oz. skojevci, terjala visok davek. Po drugi svetovni vojni, že oktobra 1946, so se kroparski telovadci spet organizirali v društvu, ki so ga poimenovali Fizkulturno društvo v Kropi. To se je leta 1948 preimenovalo v TVD Partizan Kropa, leta 1970 pa v Športno društvo Plamen. Takoj po vojni je Rezka Lazar začela poučevati folklorne plese, v kovinarski strokovni šoli je Janez Šmitek začel uvajati košarko, razmahnilo se je sankanje, zelo priljubljeno je bilo še vedno tudi smučanje (predvsem skoki in teki). V Kropi so leta 1953 zgradili poletni bazen, leto pozneje pa v njegovi okolici uredili še košarkarsko igrišče, prostor za skoke in mete ter 20-metrsko smučarsko skakalnico. Sredi 60. let se je začel razvijati nogomet. Leta 1969 je bila odprta telovadnica v OŠ Staneta Žagarja v Lipnici. Istega leta je društvo začelo na Natovem robu urejati smučišče, ki so ga leta 1975 opremili z vlečnico.93

Verska društva in bratovščine Velik pomen za kraj so imela tudi društva, ki so bila povezana z verskim življenjem in Cerkvijo. Po podatkih iz Kronike župnije Kropa, ki jo hrani Župnijski urad Kropa, so leta 1901 v Kropi delovale številne združbe, ustanovljene na verski podlagi. Največ članov je imela Karmelska bratovščina, in sicer 620, sledili pa sta ji Bratovščina Naše ljube gospe s 323 člani in Marijina družba žena s 130 članicami. Zelo številčna je bila tudi Bratovščina sv. družine, v kateri je sodelovalo 164 družin. Manj kot sto članov pa so imele Bratovščina sv. Rešnjega telesa (97), Ma rijina družba deklet (42), Bratovščina III. reda (16) in Družba sv. Mohorja (60 članov).94

Marijina družba Marijine kongregacije in družbe so začele nastajati po letu 1563, ko je flamski jezuitski pater Johannes Leunis v Rimu začel vzgajati dijake v marijanskem duhovno-apostolskem duhu. Prvo leto se je v družbo včlanilo 70 dijakov, po šestih letih delovanja pa je bilo članov že toliko, da so družbo razdelili na več oddelkov. Zaradi pozitivnega vpliva družbe na versko življenje jo je papež Gregor XIII. leta 1584 tudi uradno ustanovil in potrdil kot kongregacijo Marijinega oznanjenja.95 Gibanje, ki je sprva zajelo samo dijake, se je po letu 1587 razširilo na vse družbene stanove. Marijine družbe so se hitro širile po Evropi, že ob koncu 16. stoletja pa so začele nastajati tudi na drugih celinah. Do leta 1751 so bili člani Marijine družbe lahko samo moški, tega leta pa je papež Benedikt XIV. dovolil ustanavljati družbe za dekleta in žene. Širjenje Marijinih družb je pospešilo tudi v prvi polovici 19. stoletja sprejeto določilo, ki je omogočalo ustanavljanje Marijinih družb po vseh župnijah, in ne le po cerkvah, ki so jih upravljali jezuiti.96 Razpust jezuitskega reda po jožefinskih reformah leta 1773 je začasno ustavil delovanje Marijinih družb; zadnja na Slovenskem je dokončno prenehala delovati leta 1783. Nova družba se je na Slovenskem ustanovila šele osem desetletij pozneje, in sicer leta 1858, ko jo je nunski katehet Jožef Kerčon ustanovil pri redovnicah v Škofji Loki. Številčno so kmalu začele prevladovati Marijine družbe zunaj jezuitskega reda. V prvem desetletju 20. stoletja je ustanavljanje Marijinih družb po župnijah v manjših krajih doseglo vrhunec, hkrati pa so družbe prihajale v domeno ženskega spola.97 V Kropi je bila Marijina družba ustanovljena leta 1899, in sicer za dekleta,98 vsaj leta 1901 pa se je že delila na dekliško in žensko.99 Poleg tega zapisi v Kroniki kažejo, da so pozneje ustanovili tudi deško (mladeniško) in moško Marijino družbo. Leta 1924 so ustanovili Marijin vrtec, ki pa se je še isto leto združil s Karmelsko bratovščino.100 V Marijino družbo so vsaj enkrat letno sprejemali nove člane, ki so morali biti ustrezne starosti in stanu. V dekliške Marijine družbe so npr. sprejemali dekleta od 14. do 25. leta.101 Splošna družbena pravila so poudarjala tri glavne namene Marijinih družb: 1. družbeniki gojijo posebno gorečo pobožnost, spoštovanje in otroško ljubezen do blažene Device Marije; 2. z Marijino pomočjo doseči, da postanejo družbeniki dobri kristjani, ki si prizadevajo za popolnost krščanskega življenja; 3. pospeševati apostolsko delo družbenikov oz. skrb družbenikov za zveličanje drugih ter obrambo Cerkve Jezusa Kristusa pred napadi brezbožnih ljudi.102

Marijine družbe na Slovenskem so imele v prvi polovici 20. stoletja pomembno vlogo na kulturnem področju. Člani družb so organizirali različne kulturne prireditve, na katerih so uprizarjali dramske igre 'primerne' vsebine, recitirali pesmi, peli ali celo igrali na kake inštrumente.103 Marijine družbe so sodelovale z Orli in Katoliško akcijo, ustanavljale abstinenčne odseke, med prvo svetovno vojno pomagale vojakom na fronti, organizirale telovadne odseke ter taborjenja in počitniške kolonije za otroke.104 Kar nekaj zapisov o delovanju Marijinih družb v Kropi najdemo v župnijski kroniki. V njih župnik Valentin Oblak poroča o delovanju družb, a se pri tem veliko bolj posveča opozarjanju na pomanjkljivosti, kot pa poudarjanju pozitivnih plati obstoja takšnih društev. V zvezi z delovanjem deške Marijine družbe postavlja v ospredje predvsem pomanjkanje zanimanja za vključevanje. Članov je bilo zelo malo, čeprav so se konec prve svetovne vojne skoraj vsi ponavljalni šolarji po župnikovem naročilu morali redno udeleževati mesečnih shodov družbe. Medtem ko je bil v času pouka obisk dokaj zadovoljiv, pa »dečki to v poletnem času, ko ni ponavlj. šole, zelo opuščajo, ker mnogi starši za to popolnoma nič ne store.«105 Po župnikovem mnenju je bil še poseben problem slabo sodelovanje starejših fantov: »Od 14–17-letni dečki imajo vsak ponedeljek od oktobra do konca aprila reden pouk iz krščanskega nauka v obrtno nadalj. šoli, kar je zanje zelo velikega pomena. Izprašuje se jih nedeljska pridiga in kršč. nauk, dajejo se jim času in letom primerna navodila, pridobiva se jih za čaščenje Marije in vabi v Marijino družbo, dasi skoro brezuspešno. Vseh 9 let se trudim, da bi vzgojil za Ma rijo kaj mladeničev, jih napeljujem v družbo Mariji no od ljudske šole, ukažem ponavljavcem, da obis kujejo shode Marijine družbe, a vse zastonj; zadnji čas se udeležuje shodov Marijine družbe 2–4 fantov, pa še nekaj fantičev iz ponavljavne šole. Navadno ostanejo v Marijini družbi fantje do 18., 19. leta ozir. do nabora, kar velja zlasti zadnji čas ...«106 Najpozneje do leta 1924 je deška Marijina družba zamrla.107 Glede na kroniške zapise bi lahko sklepali, da je bilo vključevanje v Marijino družbo, vsaj po župnikovem mnenju, tudi eno od meril za moralnost deklet. Kot je zapisal, so bila dekleta, vključena v Marijino družbo, boljša od deklet zunaj nje: »O dekletih izven Marij. družbe tudi ne morem izreči dobre sodbe z malo izjemo. Zelo rada so občevala z vojaštvom ... Dekleta Marijine družbe so boljša, dasi ne vzorna! Nekaterim ni veliko na tem, če jih izbrišem iz druž be. Slabo za družbo je, da prerade prav prijateljsko občujejo z dekleti izven družbe in se tako počasi po slabšajo, da so preveč nečimrne in preveč prijazne v občevanju z drugim spolom ...« Dekleta v družbi so vsaj enkrat mesečno prejemala zakramente in tudi med vojno so se »držale dosti dobro, v tem ozi ru je bila Marij. družba za župnijo velika dobro ta.«108 Julija 1917 so članice dekliške Marijine družbe na ljudskem odru priredile svojo veselico, na kateri

so deklamirale (Soči) in igrale prizore iz dveh iger (Planšarica, Sv. Jurija igrokaz). »Veselica je prav dobro izpadla. Od čistega dobička so darovala de kleta za goriške begunce 46,42 K,« je zapisal župnik Oblak. Sodelovale so tudi ob obisku knezoškofa 17. junija 1918.109 Proti koncu prve svetovne vojne, maja 1918, so v družbo na novo sprejeli 15 deklet, tako da se je število članic povečalo na 49. Marijina družba žena je v tistem času štela 70 članic, okrog deset od teh jih je prihajalo iz drugih župnij; število se je nenehno zmanjševalo zaradi smrtnosti žensk in pomanjkanja naraščaja. V splošnem so se ljudje ob koncu prve svetovne vojne vse manj dejavno vključevali v cerkvene družbe ali v njih sodelovali; kot ugotavlja župnik, je imela Bratovščina III. reda takrat zelo malo članov, upadala pa sta tudi članstvo in zavzetost za Družbo sv. družine.110 Dekliška Marijina družba je 13. julija 1924 praznovala četrt stoletja obstoja. Župnik je o tem zapisal: »Dekanijski voditelj g. Matej Ahačič, župnik iz Leš, je imel popoldne ob 4. uri pri kapelici govor. Prišlo je na povabilo tja tudi nekaj društvenic iz Kamnegori ce in par iz Dobrave. Po govoru so bile pete litanije ob navzočnosti 30h domačih gospodov in g. župni ka iz Leš in kamnogoriškega g. Zorko-ta.«111 Leta 1933, ko je v radovljiški dekaniji delovalo 38 Marijinih družb s 1876 člani, v Marijin vrtec pa je bilo vključenih 1456 otrok, sta v Kropi delovali Marijina družba za dekleta in za žene. Prva je imela 27 članic, druga 36. V Marijin vrtec je bilo vključenih 58 otrok.112 Marijine družbe, ki so pred začetkom druge svetovne vojne delovale domala po vsem slovenskem ozemlju, so po koncu vojne zamrle; po mnenju Draga Zalarja predvsem zaradi močno spremenjenih verskih razmer, ki so bile posledica odklonilnega odnosa oblasti do Cerkve. Edino dekliška Marijina družba v Velesovem je zaradi poguma duhovnika in tolerantnejšega odnosa lokalne oblasti delovala do 60. let. Z daljšim delovanjem se lahko pohvali le Marijina kongregacija duhovnikov in bogoslovcev v Ljubljani, ki je tudi edina Marijina kongregacija na Slovenskem, ki deluje še zdaj.113

Vincencijeva konferenca v Kropi Leta 1833 je pariški študent Friderik Ozanam ustanovil prvo t.i. Konferenco ljubezni in za njenega zavetnika izbral sv. Vincencija Pavelskega. Cilj Vincencijeve konference je bil živeti v skupini, da bi pomagali posameznikom in družinam v stiskah in težavah. Konference so se razširile po vsem svetu in so zdaj združene v Vincencijevo zvezo dobrote. Njena predhodnica je bila Vincencijeva družba. Prvo konferenco v Sloveniji sta leta 1876 ustanovila kanonik in gimnazijski profesor dr. Janez Gogala in profesor 91

Josip Kronberger s pomočjo usmiljene sestre Leopoldine Hoppe. Do leta 1912 so Vincencijeve konference ustanovili že v vseh ljubljanskih župnijah. Leta 1936 je imela družba 31 delovnih konferenc, v katerih se je zbiralo 264 delovnih članov. Njihovo delo je podpiralo 2056 dobrotnikov. Vincencijeva družba je ljudem pomagala na različne načine: revnim in ostarelim so plačevali stanarino, dijakom šolanje, bolnikom so omogočili, da so jih sprejeli v bolnišnico ter zanje skrbeli po zdravljenju. Družba je ustanavljala zavetišča in sirotišnice, organizirala tečaje za izobrazbo bolniških strežnic na deželi ter poravnavala stroške počitnic za revne otroke. Konference so bile po drugi svetovni vojni nasilno razpuščene, vsako karitativno delovanje pa prepovedano. Šele leta 1994 so lazaristi po Sloveniji vnovič začeli ustanavljati Vincencijeve konference.114 Vincencijeva konferenca je nekaj časa delovala tudi v Kropi. V navezavi s Cerkvijo je bila ustanovljena leta 1933 pod imenom Konferenca sv. Vincencija Pavelskega oz. krajše Vincencijeva konferenca sv. Lenarta v Kropi. Namen društva je bil predvsem socialni in verski: v pravilih, ki jih je kraljeva banska uprava Dravske banovine potrdila 11. aprila 1933, so društveni namen opredelili kot: »a) dejansko izvrševati krščansko ljubezen do bliž njega, in sicer s tem, da podpira uboge družine, bolnike, vdove in sirote, zlasti tudi zanemarje ne otroke, posreduje brezposelnim delo in se sploh zavzema za duhovni in telesni blagor bednih in pomoči potrebnih, ter b) netiti tako v članih ljubezen do Boga in do bliž njega.«115 Člani so se delili na delovne in podporne člane ter na dobrotnike. Medtem ko so bili delovni člani lahko samo moški (»vsak moški krščanskega življe nja, ki je voljan posvetiti svoj čas, svoje imetje in svojo osebnost službi ubogih«), pa so bili podporni člani in dobrotniki lahko tudi ženske. Dolžnost vsakega člana je bila udeležba na konferenčnih shodih, spremljati konferenčno poslovanje in pospeševati dela krščanskega usmiljenja. Zanimivo je, da v pravilih navajajo materialna in duhovna sredstva za doseganje društvenega namena; med duhovnimi naštevajo pouk, tolažilno besedo, dober zgled, molitev in druga duhovna sredstva krščanskega usmiljenja. Družba je bila včlanjena v Vincencijevo družbo v Ljubljani. Tej naj bi po morebitni razpustitvi kroparske konference pripadlo tudi njeno premoženje, ki naj bi ga namenila za prostovoljno oskrbovanje siromakov in za varstvo mladine v Ljubljani.116

Katoliška akcija V Kropi je v 30. letih 20. stoletja delovala tudi Katoliška akcija, organizacija za sodelovanje v apostolskem delu Cerkve. Leta 1927 jo je ustanovil papež Pij XI., v ljubljanski škofiji pa jo je leto pozneje organiziral škof Anton Bonaventura Jeglič. V prvih letih 92

ni bila samostojna organizacija, ampak je skrbela za vzajemno sodelovanje že obstoječih verskih združb in katoliških društev. Osamosvojila se je leta 1936, ko je postala elitna organizacija za krščansko prenovo življenja.117 V Kropi je bila dejavna predvsem med leti 1933 in 1935, ko so bila katoliška društva v okviru Prosvet ne zveze razpuščena. Eden redkih zapisov o njej je poročilo iz Zadrugarja, po katerem je 7. aprila 1935 priredila materinsko proslavo z dramatičnimi in pevskimi točkami ter z recitacijami deklet in otrok.118

Strokovna in humanitarna društva Gasilsko društvo 26. julija 1893, 24 let po ustanovitvi prvega gasilskega društva na Slovenskem (v Metliki), je bila ustanovljena Prostovoljna požarna bramba v Kro pi.119 Njen namen je bil »braniti pri požarih imetje tržanov, po možnosti požare gasiti in zmanjševati nevarnost ognja.«120 V društvo je bilo včlanjenih precej premožnejših in pomembnejših Kroparjev. Med člani so bili na primer posestnik in gostilničar Jožef Jalen, podjetnik in načelnik zadruge Valentin Šolar, posestnik in ravnatelj Zadruge Franc Šolar, posestnik in izdelovalec decimalnih tehtnic Franc Pibrovec, župan, podjetnik in trgovec Luka Hafner, obrtnik Franc Ažman, posestnik, župan, ravnatelj Zgornje fužine, občinski nadzornik, predsednik krajevnega šolskega sveta in šolski nadzornik Karel Pibrovec in drugi.121 T.i. »redni izvršujoči ud« je lahko postal vsak, ki je načelništvu naznanil svoj pristop k društvu, se zavezal, da bo ostal član vsaj eno leto, natančno izpolnjeval povelja ter se spodobno in pravilno vedel. Star je moral biti vsaj 18 let, »brez telesne hibe in ne udan pijančevanju in pretepavanju«.122 Ustanovitev društva so finančno podprli kroparski rojaki s po deset in 20 goldinarji podpore, dva goldinarja podpore pa so po tri leta plačevali podporni člani društva. Poleg tega se je društvo financiralo tudi s prispevki občine in gasilskega sklada ter z veselicami.123 Prvi gasilski dom, gasilarna, je bil v fužinskem skladišču, ki je bil last Karla Pibrovca. Ob ustanovitvi je društvo kupilo dve mali ročni gasilski brizgalni, leto pozneje pa še veliko brizgalno. Imeli so tudi vprežni voz, na katerega so lahko naložili orodje in lestve. Leta 1904 so na prostoru sedanje ambulante s prispevki kroparskih podjetnikov zgradili nov dom, v začetku 30. let pa so se gasilci preselili v prenovljeno nekdanje skladišče jekla nasproti svojega doma, ki ga je prevzela Zadruga. Leto dni po preselitvi sta na pobudo rojaka, izdelovalca gasilske opreme Andreja Zupana iz Ljubljane, Jože Šolar in Filip Legat s pomočjo Janeza Gašperšiča v domači tovarni izdelala prvo motorno brizgalno. To je Zupan leta 1936 brezplačno za-

menjal s sodobnejšo, Zadruga pa je društvu podarila še manjšo motorko. Kroparsko društvo je bilo tako do druge svetovne vojne precej dobro opremljeno124 in tudi precej številno. Zadrugar je npr. leta 1935 poročal, da je bilo po ugotovitvah 42. občnega zbora z dne 20. januarja v gasilski četi 40 članov.125 Redni člani so se delili na plezalce in gasilce, poleg tega pa je društvo že v prvem letu delovanja imelo tudi varuhe in trobentača. Med letom so imeli redne vaje, suhe na orodjih in mokre. Člani so bili dejavni tudi v kulturi: prepevali so v pevskem zboru Odmev in igrali v gasilski godbi, za katero so plačevali kapelnika (pred prvo svetovno vojno), bili pa so tudi navdušeni dramski igralci. S Katoliškim delavskim izobraževalnim društvom so se celo dogovorili o uporabi njihovih prostorov.126 Zadnji predvojni občni zbor gasilskega društva je bil 19. januarja 1941, med vojno pa društvo ni delovalo. Po vojni so se gasilci vnovič sestali na občnem zboru 13. januarja 1946 in nadaljevali delo.127

Kroparska skupina Jugoslovanske strokovne zveze Jugoslovanska strokovna zveza (JSZ) je bila ustanovljena 28. septembra 1909 kot centrala krščanskosocialnih strokovnih organizacij Slovenske ljudske stranke, v katero so bila vključena posamezna strokovna društva. Njen namen je bil strokovno-izobraževalni in humanitarni. S širjenjem mreže teh društev, zlasti med tobačnim, papirniškim, kovinarskim in tekstilnim delavstvom, je socialnokrščansko delavsko gibanje, sprva izrazito politično, začelo dobivati pretežno sindikalni značaj. Konec leta 1913 je bilo na Kranjskem 61 skupin s 4772 člani, vendar je bila dejanska vloga JSZ v tedanjem slovenskem strokovnem gibanju zaradi sestave članstva, med katerim je bilo le malo pravega industrijskega delavstva, in zaradi pretežno humanitarnega delovanja manjša kot njena številčna moč. Njihovo glasilo je bilo Naša moč, od leta 1922 Pravica, od leta 1928 dalje pa Delavska pravica. Zveza je po letu 1927, ko je dobila novo vodstvo, sprejela nov statut in postala pravi moderni delavski sindikat, ki se je vedno bolj oddaljeval od vodstva Slovenske ljudske stranke in se junija 1932 z njim dokončno razšel. Septembra 1940 je bila JSZ po sporazumu s Komunistično partijo Slovenije vključena v delo Društva prijateljev Sovjetske zveze, aprila 1941 pa v Osvobodilno fronto.128 V Kropi se je skupina oziroma plačilnica Ju goslovanske strokovne zveze ustanovila leta 1914. V Kroniki župnije Kropa je župnik Valentin Oblak za 29. marec zapisal: »V prostorih katoliškega prosvetnega društva ustanovitev nove plačilnice jugoslovanske strokovne zveze (JSZ), govoril urednik Slovenca g. Kerhne – tajnik JSZ. Izvolil se je predsednikom pla čilnice predsednik kat. del. društva France Petrač,

blagajnik Jakob Šlibar, nadzornikom pa župnik.«129 V Kroniki nato do leta 1919 ni zapisov o delovanju JSZ; za 9. februarja 1919 pa je zapisana vnovična ustanovitev skupine v Kropi: »Ustanovila se je skupina J. S. Z. (jugoslovan. strokovne zveze), ki šteje do 100 članov. Ljudstvo se zaveda važnosti združevanja. Govoril je na delav. sestanku dr. Šilar.«130 Prvi zapis o sestankih kroparske skupine JSZ je datiran z 2. majem 1919. Udeležila sta se ga urednik A. Komlanec in Kogoj iz Ljubljane, ki sta predavala. »Udeležba zelo dobra!«, je zapisal župnik.131 Kogoj je skupaj še z drugim zastopnikom JSZ Cviklom in s poslancem dr. Lovrenčičem govoril tudi septembra istega leta na shodu kroparskih delavcev v zadružnem skladišču. Do shoda je prišlo, ker je zadruga zaradi pomanjkanja koksa, železa in izvoza ustavila delo. Dan pozneje je krščanskosocialno delavstvo v Ljubljani priredilo tudi protestni shod v korist kroparskih delavcev. Kot odposlanci so se tega shoda udeležili trije delavci iz Krope.132 V letu 1924 je bilo v kroparsko skupino JSZ včlanjenih le še kakih 50 ljudi; takratni blagajnik skupine je bil župnik Valentin Oblak,133 predsednik pa Praprotnik.134 Leta 1927 so iz Jugoslovanske strokovne zveze »v svrho naprave reda in mira« oziroma »vsled hudih prekrškov« izključili t.i. »največje nemirneže«, in sicer Kamnogoričane Franca Šparovca, Joža Tomaževiča, Urha Bevca ml. ter ženi prvih dveh Ivano Šparovec in Marijo Tomaževič (Jožovo).135 Hkrati so bili našteti delavci odpuščeni z dela. Prva žebljarska in železo-obrtna zadruga v Kropi in Kamni Gorici je v svojem dopisu Strokovni zvezi tovarniškega delavstva z dne 24. novembra 1927 izključitev in odpust naštetih delavcev upravičevala z naslednjimi vzroki: »Vzroki za odpust iz dela, ki je predvsem kazenska stvar, so isti kot za izključitev. Pridruži pa se jim še pomanjkanje dela, ki se že javlja in ki bo prav gotovo iz raznih vzrokov, ležečih izven območja vodstva, čez zimo in kasneje še večje. […] Posebno je o izključenih članih dognano, da so že več mesecev kršili disciplino, rovarili zoper namene zadruge, jemali ugled in kredit zadrugi; tudi po občnem zboru niso mirovali, temveč so svoje tem no delo podvojili, sramotili vodstvo, se norčevali iz onih, ki so na občnem zboru glasovali za zastavljene predloge (vsi izključeni so glasovali proti), grozili po izključenju, da ne bodo prej odšli, dokler ne napravi jo stotisoč škode, da bo kri tekla itd. Šparovec je med drugim že pred občnim zborom agitiral za odpad od zadruge in je skušal bivšo konkurenco napraviti za oživljanje podjetja, Bevc je pogosto naglašal, da bo zadrugo povsod v slabo luč spravljal, Tomaževič pa je pred občnim zborom med drugim govoril, da mora vse plavati, da je treba napraviti konec zadrugi itd., ženski pa sta pri tem hujskanju pomagali. Šparo vec se je norčevala iz France Potočnik, ki je glasovala za predloge, pa je bilo potem njenemu sinu vsled po trebe delo odpovedano: zdaj pa imaš, ko si glasovala za ravnateljeve predloge! Itd., itd. Po vsem tem izklju čitev ni mogla več odlašati. Že pred časom so namreč opozarjali resni, inteligentni možje iz Kamnegorice, ki nimajo sicer pri zadrugi ničesar, da se nemirneži 93

morajo izključiti.«136 Zoper odpust je sicer protestiralo 30 članov Zadruge, ki so se tudi podpisali na protestni dokument;137 izključeni člani so proti izključitvi vložili ugovor, Zadruga je celo sklicala razpravo, na kateri so se pogajali o sprejetju izključenih in odpuščenih članov nazaj v Zadrugo in na delo ter o izplačilu deležev odpuščenim članom, vendar »z ozirom na disciplino pri zadrugi kakor tudi z ozirom na finančno stanje in pravilnik zadruge na morejo ustreči zgornjim pred logom, obljubijo pa, da bodo delali na to, da se v krat kem skliče občni zbor zadruge, na katerem se bode sklepalo o sprejemu izključenih članov, o izplačanih deležih ter ostalih gorenjih zadevah.«138 Dogodek je prerasel lokalne okvire na občnem zboru Jugoslovanske strokovne zveze v začetku naslednjega leta (1928). Zapiski o občnem zboru poleg nesoglasja med Kroparji in Kamnogoričani razkrivajo tudi nesoglasja med centralo in skupinami ter odražajo tudi tedaj težke socialne in gospodarske razmere v Kropi in Kamni Gorici. O občnem zboru se je v župnijski kroniki obširneje razpisal kroparski župnik Franc Kanduč, ki je (v tej funkciji) leta 1927 nasledil Valentina Oblaka. »8. januarja je bil občni zbor Jugoslovanske strokovne zveze, skupina Kropa. Kot delegat centrale je prišel iz Ljubljane Lombardo, ki je bil prej po enakem poslu v Kamni gorici. Tam so ga izključeni člani zadruge se veda po svoje informirali in na občnem zboru v Kro pi je pričel hujskati delavce proti sedanjemu vodstvu zadruge, dolžil precej neprikrito ravnatelja, da ima z zadrugo nepoštene namene, trdil, da se člani prema lo zavedajo, da so delavci in da se jim zna zgoditi, da bodo lepega dne res samo še delavci, ne pa gospodarji zadruge. Ker so seveda naši delavci o položaju bolje poučeni, so ga skušali prepričati, da je napačno in formiran in da so se člani ravno tega vedno premalo zavedali, da so člani, in da so vsled tega dolžni tudi žrtvovati za zadrugo, temveč so vedno mislili samo na višje plače. A prepričevanje je bilo brezuspešno. In ko je ravnatelj zahteval od centrale zadoščenje, ga ni dobil. Mene je to obnašanje frapiralo, ker mislim, da bi strokovna zveza ne smela stati na principijelnem stališču, da ima vedno le delavec prav, ker to stališče mora vsako produktivno zadrugo ubiti. In ravno zadruge bi morale igrati v boju za pravičnejši gospo darski red odlično vlogo. To pa bodo mogle le, če bodo imele požrtvovalne člane, ki ne bodo gledali samo na svojo trenutno korist. Bojim se, da je tudi med naše delavstvo zašla demagogija in da mislijo nekateri vo ditelji z licitiranjem v “odločnosti v borbi za delavske koristi” pridobiti marksiste za krščanski socializem. To bi bilo zmotno. Resnica nas bo osvobodila. Mislim, da bi bilo našemu delavstvu več koristilo, če bi se bil Lombardo točneje informiral in delavcem svetoval, naj bodo res dobri za žrtve pripravljeni člani, če ho čejo sebi in potomcem dobro.«139 Nastop strokovnega tajnika JSZ Lombarda na občnem zboru v Kropi je sprožil val dopisovanja med 94

Prvo žebljarsko in železoobrtno zadrugo v Kropi in Kamni Gorici, Lombardom in Jugoslovansko strokovno zvezo. »Prisiljeni smo v interesu ugleda vodstva in notranjega, zadrugi tako potrebnega miru naj odločneje ugovarjati nastopu Vašega poročevalca g. Lombarda na občnih zborih skupin vKropi in Kamnigorici preteklo nedeljo,« so v dopisu z dne 11. januarja 1928 zapisali v Zadrugi. Vzrok za spor so videli v egoizmu nekaterih delavcev, ki naj bi ga podpihovali tudi demagogija in politika; v zvezi s sporom v nadaljevanju dopisa namreč pišejo: »Znano vam je, da je zadruga delavska – last nameščencev. Isti ljudje so – vsak zase – delodajalci in – kumulativno podjetniki. Že naravni, toda moralno še opravičljivi egoizem se prepogosto udari s principom solidarno sti; interesi posameznika pa so v zadrugi neločljivo združeni z uspehi celote; kaj šele, če se k omenjeni sebičnosti pridruži še nevoščljivost, pravi grdi ego izem, nerednost, nevednost in druge napake. In če te instinkte še podpihujejo demagogi, hoteč iz tega ali onega vzroka prekucijo. In če k vsem pristopi še politični boj!«140 Lombardo je takoj naslednjega dne odgovoril na dopis. V odgovoru zadrugi je zapisal, da so nekateri ljudje njegova izvajanja na občnih zborih v Kropi in Kamni Gorici napačno razumeli in da ni imel »nobenega zlega namena niti povoda, še najmanj pa naročila od Jugoslovanske strokovne zveze v kakrš nemkoli smislu nastopiti proti zadrugi.« Od svojega mnenja, ki ga je izražal na občnih zborih, ni odstopil: »[...] lahko dokažem, da so bila moja izvajanja le v korist zadrugi, v kolikor sem se je v svojih izvajanjih sploh dotaknil.«141 Zadruga je kot odziv na Lombardov odgovor 16. januarja Jugoslovanski strokovni zvezi v Ljubljani poslala dopis, v katerem so pojasnili, da Lombarda niso dolžili zlih namenov, pač pa zgolj tega, da »ni prihranil očitkov, dokler bi se ne poučil o resnici.«142 Jugoslovanska strokovna zveza je nato v dopisu z dne 26. januarja 1928 zapisala, da Lombardu niso dali nikakršnega naloga za nastop proti zadrugi, »ker ni namen in naloga organizacije, da se vmešava v notranje spore kake zadruge, razen, če bi se zadeva tikala nje direktno. V Vašem sporu pa ni bil podan ta slučaj.« V dopisu so pojasnili, da iz pisma zadruge niso mogli natanko zaznati, »kaj naj bi govoril tova riš tajnik direktno in hotoma proti zadrugi, pred vsem, ker odločno zanika dejanja, katera mu napr tujete. Po lastni izjavi je govoril kot strokovni tajnik o strokovni organizaciji. Pri tem je zastopal stališče, da ne more biti isti odbor pri Strokovni organizaciji in pri vodstvu zadruge, ker ni demokratično. O tej zadevi upamo, da ni spora med Vami in tovarišem Lombardom.« Dopis so zaključili s prepričanjem, da je šlo za nesporazum, in zapisali: »Želimo, da bi korigirali svoje stališče napram naši organizaciji v Kropi. Priznati morate, da ne boste ublažili s takim postopanjem morebitnih nasprotstev med svojimi ljudmi, ker bodo videli v vodstvu svoje odkrite na sprotnike. Kar se pa tiče organizacije, odnosno smeri našega delovanja v organizaciji, bo šla vedno za ci ljem, da se ustvari čim odkritosrčnejši sporazum.«143

Mnenje članov kroparske skupine JSZ izvemo iz zapisnika sej načelstva z dne 26. 1. 1928: »Spor s Strokovno zvezo v Ljubljani zaradi neresničnih trditev njenega zastopnika Lombarda v Kropi in Kamni Gorici še ni poravnan. Zadruga ne bo odne hala, dokler ne dobi primernega popravka; seveda smatra, da je bil poročevalec le napačno informiran po Šparovcu, Viktorju Šolarju etc.«144 Iz zapisnikov nadaljnjih sej lahko sklepamo, da do poravnave s centralo Jugoslovanske strokovne zveze sicer ni prišlo, je pa kroparska skupina JSZ »pismeno obsodila na stop centralnega poročevalca, nakar smo ji dovolili prejšnje ugodnosti. Centrala prej ko slej taji, da bi bil g. Lombardo kaj napačnega govoril.«145 Tudi pozneje je še prihajalo do sporov med kamnogoriškimi in kroparskimi člani zadruge oziroma Jugoslovanske strokovne zveze, npr. zaradi člankov v Delavski pravici konec leta 1929, odpusta članov družine Varl (Pintovih) iz Kamne Gorice leta 1930146 itd., vendar noben nesporazum ni več dosegel tolikšnih razsežnosti kot spor zaradi odpusta petih Kamnogoričanov v letu 1927.

Podružnica Rdečega križa Začetki humanitarne organizacije Rdeči križ na Slovenskem segajo že v leto 1866, iz več humanitarnih društev pa je bilo leta 1921 ustanovljeno enotno društvo Rdeči križ Kraljevine SHS, ki je delovalo do leta 1941.147 Leta 1939 so v tudi Kropi ustanovili podružnico Rdečega križa. Štela je 48 članov.148 Kot poroča Zadrugar, se je na »dvatedenskem nižjem sa marijanskem tečaju […] izvežbalo okrog 30 članov društva v prvi pomoči.«149 Podružnico Rdečega križa v Kropi je vodil zdravnik dr. Anton Slivnik, ki je prihajal iz Radovljice. Podmladek Rdečega križa je deloval tudi na osnovni šoli.

DRUŠTVENO ŽIVLJENJE V KAMNI GORICI Prvo društvo – Poddružnica kropinskokamnogoriške družbe sv. Cirila in Metoda Po zaostritvi narodnih nesoglasij v drugi polovici 19. stoletja so h krepitvi slovenske narodne zavesti močno prispevale narodnoprebudne in narodnoobrambne organizacije. Ena najpomembnejših je bila leta 1885 ustanovljena slovenska zasebna šolska narodnoobrambna organizacija Družba sv. Cirila in Metoda, ki se je skušala postaviti po robu

nemškemu in italijanskemu raznarodovalnemu delovanju v šolstvu.150 V Pravilih družbe so ustanovitelji zapisali, da jo ustanavljajo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko (Goriško, Trst in Istro); vodstvo in sedež sta bila v Ljubljani. Namen družbe je bil »vse stranski podpirati in pospeševati slovensko šolstvo na katoliško-narodni podlagi. V ta namen družba za slovenske otroke napravlja in vzdržuje šole in otroške vrtove ali pomaga napravljati in vzdrževati jih, nastavlja učitelje, dovoljuje podpore in nagrade, izdaja primerne spise in knjige.«151 V Pravilih je bilo tudi določeno, da se lahko v vsakem kraju, kjer je najmanj 20 družbenikov, ustanovi podružnica.152 Podružnice niso bile zgolj ‘nabiralniki’ finančnih sredstev iz članarin, daril, izkupičkov veselic in podobnega, pač pa so imele veliko širši narodnoprebudni in splošni kulturni pomen. Leta 1886 se je ustanovilo kar 55 podružnic, med njimi tudi Poddružnica kropinsko-kamnogoriške družbe sv. Cirila in Metoda (in sicer 30. marca 1886), ki je bilo prvo društvo s sedežem v Kamni Gorici. Njegov prvi predsednik je bil župnik Lovrenc Bernik, drugi odborniki pa se omenjajo šele po letu 1890, čeprav naj bi bili po raziskavah Andreja Vovka leta 1887 v podružnico včlanjeni štirje ustanovniki, 39 letnikov in deset podpornikov (pokroviteljev ni bilo) – skupaj torej 53 ljudi. Med predsedniki po letu 1890 mdr. najdemo župnega upravitelja na Dobravi Valentina Aljančiča, posestnika Josipa Pogačnika iz Podnarta, kamnogoriškega izdelovalca orgel Ignaca Zupana, kroparskega posestnika in trgovca Jurija Magušarja ter župana in posestnika Antona Pogačnika iz Podnarta. Med drugimi odborniki so bili tudi Adolf Kappus pl. Pichelstein iz Kamne Gorice, kroparska nadučitelja Josip Korošec in Marko Kovšca, tajnik žebljarske zadruge v Kropi Frančišek Šolar, zasebni uradnik Zdravko Žmitek, železniški mojster Lev Jerše iz Podnarta, posestnik in gostilničar Ivan Markelj iz Otoč, kamnogoriški učitelj František Lavtižar in nadučitelj Ivan Žagar, trgovec in posestnik Luka Lazar, trgovec Mihael Pesjak in nadučitelj Josip Pleničar.153 Člani družbe so bili lahko moški in ženske.154 Med odborniki so se prve ženske pojavile leta 1908, kar sovpada z letom vnovičnega povečanja članstva (v primerjavi z letom 1907 se je število članov podvojilo). Med odbornicami so bile Ana Božič, Minka Medič in Ljudmila Pleničar (vse tri so kot odbornice delovale do leta 1910).155 Gibanje članstva v društvu med leti 1887 in 1914 prikazuje naslednja tabela:156

Leto Št. članov

1887 53

88 49

89 49

90 41

91 42

92 42

93 42

94 42

95 41

97 49

1900 49

Leto Št. članov

1901

03 12

04 12

05 12

06 12

07 12

08 25

09 12

10 35

11 36

12 36

13 35

1914 35 95

Sodeč po Pravilih poddružnice kropinsko-kamnogoriške družbe sv. Cirila in Metoda je društvo prirejalo besede, zabavne shode, dramatične in »druge dopuščene« igre, branje beril in razlage pomembnih družbenih vprašanj. Te prireditve so bile eno od sredstev za zbiranje denarja. Druga dva načina sta bila sprejemanje daril in članarina oziroma podpora: podporniki so morali plačati »enkrat za vselej« najmanj 100 goldinarjev, ustanovniki pa deset; letniki so plačevali en goldinar na leto, podporniki pa letno po deset krajcarjev.157 V vseh letih delovanja je društvo matični družbi prispevalo malenkost manj kot 2.177 kron.158 Delovanje (osrednje) Družbe sv. Cirila in Metoda sta okrnila prva svetovna vojna in razkosanje slovenskega ozemlja po letu 1918, kljub temu pa je v medvojnem obdobju pomembno spodbujala delovanje javnih slovenskih šol na Kočevskem, ob severni meji, v Prekmurju, pa tudi zamejske Slovence. Po drugi svetovni vojni je kljub obnovi delovanja in pomoči zamejskim Slovencem njeno delovanje praktično zamrlo.159

Kulturna društva Izobraževalno, bralno in pevsko društvo v Kamni Gorici Ne dolgo za Kroparji, komaj leto dni pozneje (30. maja 1898), so društvo na katoliški podlagi ustanovili tudi v Kamni Gorici. Iz Pravil Izobraževalnega, bralnega in pevskega društva v Kamni Gorici (kot ugotavlja Madja Žontar, so bila večinoma enaka kot pravila vseh podobnih društev160) izvemo, da je bil njegov namen: a) vzbujati veselje do čitanja dobrih knjig, časo pisov in tiskovin, koje so pisane v versko-na rodnem in avstrijsko-patrijotičem duhu, b) društvenike napeljevati k lepemu nravnemu vedenju, jih odvajati od morilnega žganjepitja in strastne pogubonosne zakotne igre, c) pospeševati in poučevati lepo in dostojno petje in blažiti srce z lepo slovensko pesmijo, d) pojasnjevati namen raznih pogubonosnih društev, časopisov in knjig, kateri spodkopa vajo temelj človeški družbi, veri in državi in begajo mladino delavskih stanov.161 Društvo je začelo delovati leta 1900, ko je predložilo nova pravila, vendar pod imenom Delavsko bralno društvo v Kamni Gorici.162 Po podatkih iz glasila Zadrugar je bil ustanovni občni zbor društva 1. aprila. Njegova ustanovitelja sta bila tedanji modroslovec Luka Arh (umrl 1936) in pravnik Lovro Pogačnik (umrl 1919).163 V novih pravilih je bil društveni namen opredeljen nekoliko ožje: »… pospeševati bra nje dobrih časnikov in knjig, ki so pisane v duhu katoliške vere, in s tem skrbeti za pravi krščansko omiko udov, ter jim prirejati pošteno zabavo.« V ta 96

namen je društvo naročalo »dobre, katoliške« časopise in ustanovilo lastno knjižnico; vsak član je imel pravico brati društvene časopise in knjige v prostorih društva ali si jih po posebnem knjižničnem redu izposoditi na dom. Društvo je prirejalo tudi poučna predavanja in zabavne shode.164 Že leta 1905 so vnovič spremenili društvena pravila. Tokratni namen društva je bil »pospeševati medsebojno podpiranje v izboljšanje plačilnega in delavnega razmerja svojih članov, gojiti med njimi zavest skupnosti in jih vzgajati v verskem in narod nem duhu.« Da bi doseglo svoj namen, si je društvo zadalo, da bo skušalo doseči uravnavo delovnega časa in potrebam ustrezno plačo, da bo »na pristojna oblastva« vlagalo peticije o delovnih in službenih zadevah, sodelovalo pri sestavljanju in izvrševanju delavskega varstva v občini in skušalo odpraviti »po greške v krajih, kjer se opravlja delo«, skrbelo za strokovno izobrazbo svojih članov, članicam pa priskrbelo pouk o ženskih ročnih delih, prirejalo shode in predavanja z nepolitično vsebino, gojilo petje in prirejalo predstave, priskrbelo brezplačno pravno varstvo »v vseh spornih slučajih, izvirajočih iz plačil nega in delovnega razmerja«, osnovalo »blagajnico za podpore v slučaju smrti«, po sklepu odbora in če bodo to dopuščala vsakokratna denarna sredstva v vsakem posameznem primeru dodelilo podporo za čas bolezni, napravilo knjižnico, naročalo časopise, ki ustrezajo njegovemu namenu, in se udeleževalo volitev »v nepolitične korporacije«.165 Po mnenju župnika Verbajsa je katoliško delavsko društvo pripomoglo k izboljšanju verskega in moralnega življenja, in sicer zato, ker »udje dobivajo v roke katoliške liste in pošteno berilo.«166 Leta 1912 je bilo v društvo včlanjenih okrog 60 krajanov, moških in žensk, in župnik Ažman je menil, da je delovanje društva »precej živahno«.167 Med prvo svetovno vojno oz. vsaj leta 1918 društvo ni delovalo, »ker so vsi mladi ljudje v vojski, če pa ne, so pa v tovarni na Jesenicah,« je zapisal župnik. Napovedal je, da po vojni ne bo težko oživeti bralnega društva in Orlov, kar se je pozneje izkazalo za upravičeno napoved.168 V društvu so delovali pevski odsek, ki ga je mdr. vodil cerkveni organist Anton Kapus, tamburaški orkester, ki so ga po pripovedovanju Valentina Šparovca ustanovili leta 1926, devet let – do svojega odhoda iz Kamne Gorice, ki je povzročil razpad orkestra – pa ga je vodil Jože Mikelj169 (sicer pa župnik Ažman že leta 1912 navaja, da v društvu deluje »pevski – tambu rašni« odsek170), ter dramska skupina, ki so jo vodili kamnogoriški študentje.171 Leta 1905 je župnik Verbajs v Kroniko župnije Kamnogoriške zapisal, da je društvo pod vodstvom Luka Arha in Lovrenca Pogačnika uprizorilo dve predstavi.172 Tudi sicer je dramski odsek naštudiral dve do tri premiere na leto, mdr. Finžgarjevo igro Divji lovec in Molièrove Scapinove zvijače.173 Pod okriljem društva je nekaj časa deloval tudi telovadni odsek.174 Društvo je imelo svojo knjiž-

nico; za leto 1912 v Promemorii najdemo podatek, da je imela okoli 500 knjig.175 V prvih dveh desetletjih je društvo – ki se je leta 1924 tako kot kroparsko preimenovalo v Prosvetno društvo – gostovalo po različnih hišah. Prvi sedež je imelo v Šimnovi hiši (hišna št. 4), kjer so se po pripovedovanju Valentina Šparovca člani shajali ob nedeljskih popoldnevih. Ko je žebljarska zadruga v vasi zgradila veliko skladišče za žebljarske surovine in žeblje, so člani dramskega odseka tja prenesli zložljiv oder, kulise in zastor. Po dograditvi nove dvorazredne ljudske šole leta 1908 pa se je društvo preselilo v staro šolo; kljub temu so igralci še vedno nastopali v skladišču.176 Župnik Ažman v Promemorii leta 1912 piše, da je nekdanjo šolo cerkvena oblast odkupila leta 1911 »in je stara šola dovolj velika tudi za razne shode in predavanja.«177 Leta 1926 je društvo od gospe Hlava kupilo nekdanje Tomanovo gospodarsko poslopje, ki ga je preuredilo v »lep in velik« prosvetni dom.178 S tem v zvezi v župnijski kroniki za leto 1926 najdemo naslednji zapis: »8. 12. 26 se je Prosvetno društvo slovesno posvetilo presvetemu Srcu Jezusove mu v društvenem domu. Društvo se je doslej potikalo po zasebnih stanovanjih, to leto pa je kupilo bivši Tomanov hlev in za enkrat zasilno priredilo hlev za društveno dvorano in telovadnico.«179 Dve leti pozneje so hlev prezidali v društveni dom, ki so ga odprli v jeseni. »Dasi so ljudje radi prispevali in – zlasti Orli – tudi s kulukom180 precej pomagali, je vendar dol ga nad 70.000 din. Društveno življenje se zdaj bolj razvija,« je o tem v kroniki pisal župnik Ažman. V letu 1934 je društvo priredilo šest gledaliških predstav. Leto dni pozneje (1935) Zadrugar navaja, da je v društvo včlanjenih 49 moških in 35 žensk.181 Pod njegovim okriljem je do leta 1937 deloval Fan tovski odsek, ki je po tem letu postal samostojno društvo. Leta 1938 so oživili tudi Dekliški krožek, ki je bil konec 30. let precej dejaven.182 Zaradi izseljevanja je bilo delovanje društva konec 30. in v začetku 40. let okrnjeno, kljub temu pa so od časa do časa prirejali igre.183 »Prosvetno društvo, Fantovski odsek in Dekliški krožek so imeli v septembru občne zbore. Iz poročil vidimo, da društva kar dobro delujejo, vzlic časom, v katerih živimo. Odbori so ostali z nekate rimi spremembami stari. Prosvetno društvo je upri zorilo v nedeljo, 24. novembra, burko Trije Tički,« so v Zadrugarju zapisali konec leta 1940.184

Športna društva Orli in Fantovski odsek Na kroparsko-kamnogoriškem območju je bila v političnem življenju vodilna katoliška usmeritev in tako je bilo tudi v športu: Orli so bili precej bolj aktivni kot Sokoli. Na radovljiškem območju so začeli orlovske odseke ustanavljati leta 1908, dve leti po ustanovitvi prvega katoliškega telovadnega društva

Orel na Jesenicah. Tega leta so ustanovili odseke v Radovljici, na Brezjah in v Kamni Gorici, naslednje leto še v Podbrezjah.185 Ustanovitev telovadnega odseka v Kamni Gorici je bila mdr. odgovor na delovanje domačina dr. Lovra Pogačnika, ki je leta 1907 prevzel predsedstvo telovadnih odsekov pri Slovenski krščansko-socialni zvezi, vseskozi pa je spremljal tudi delovanje izobraževalnega katoliškega društva v svojem rojstnem kraju.186 Tako je tudi, poleg poslanca Josipa Gostinčarja, spregovoril zbranim na ustanovnem shodu telovadnega društva Orel v Kamni Gorici 19. septembra 1908. K društvu je ob ustanovitvi pristopilo 16 udov – telovadcev in 28 naraščajnikov, vodstvo odseka pa je prevzel Matija Mikelj.187 Najmočnejši in najbolj dejaven v radovljiškem okrožju je bil prav kamnogoriški odsek, njegova dejavnost v letih pred prvo svetovno vojno je bila vsestranska.188 Svojo telovadnico je imel v stari šoli.189 V letu 1912 je imel odsek 27 članov oz. 12 telovadcev.190 Čeprav med prvo svetovno vojno oz. vsaj proti njenemu koncu katoliško delavsko društvo in s tem tudi Orli niso delovali, je župnik Ažman pravilno napovedal, da po vojni Orlov ne bo težko oživiti.191 Do vnovičnega razcveta telovadbe je prišlo po letu 1926, ko so nekdanji Tomanov hlev preuredili v društveno dvorano in telovadnico. Orli so s prostovoljnim delom precej pripomogli k temu, da so do leta 1928 preurejeni hlev prezidali v društveni dom.192 Ob izdaji zakona o ustanovitvi Sokola Kraljevine Jugoslavije leto dni pozneje je bila Slovenska orlovska zveza razpuščena. Orli so, namesto da bi se vključili v novo organizacijo, raje začeli v okviru katoliške prosvetne zveze ustanavljati fantovske odseke.193 Kamnogoriški Fantovski odsek je bil kot društvo registriran leta 1937. Njegov namen je bil »skrbeti za nravno, umsko in telesno vzgojo članov in za poglo bitev narodnega, državnega in socialnega čutenja, mišljenja in razumevanja.« V Pravilih je izrecno navedeno, da društvo ni politično. Svoj namen so člani nameravali doseči s tečaji, predavanji, sestanki, javnimi nastopi in akademijami, sredstva za svoje delovanje pa so pridobivali s članarino, darovi, volili in z dohodki od prireditev. Člani so se delili na redne in podporne; redni člani so bili fantje, ki so dopolnili vsaj 16 let.194 Člani Fantovskega odseka so imeli uniformo, določeno v društvenih pravilih: »Člani društva nosijo pri skupnih nastopih sledeč kroj: - kratek suknjič in športne hlače (pumparice), ki segajo do sredine meč, oboje iz sivega sukna; - srajco, ki je za odtenek svetlejše sive barve od hlač in suknjiča, ovratnik srajce je obrobljen z rdečo vrvico; - klobuk iste barve kot suknjič in hlače, krajci so ozki, tulec je oblikovan na tri ogle; za rdečo vrvico je zataknjen krivček; - pas iz usnja, rdeče barve z zaponko, ki je iz bronze; 97

nogavice iste barve kot srajca in črne nizke čevlje.«195

Fantovski odseki so se ukvarjali predvsem s športom, sprva zlasti z lahko atletiko, ki jo je že prej, a manj sistematično, gojila orlovska organizacija. Po letu 1937 je Zveza fantovskih odsekov prirejala športne tekme v lahki in težki atletiki ter odbojki. Tudi fantovska odseka v Kropi in Kamni Gorici sta imela svoji telovadni vrsti. V Kamni Gorici so vadili na telovadišču ob novem prosvetnem domu. Še posebno dejaven je bil Urh Bevc.196

Sokoli Gorenjski Sokol v Kranju je bilo osem let po svoji osamosvojitvi (1895) edino Sokolsko društvo na Gorenjskem. Nato so ustanovili društvi v Tržiču (1903) in na Jesenicah (1904), nadaljnje nastajanje društev pa je pospešila ustanovitev Slovenske sokol ske zveze (1905), ki je bila podlaga za enotno in množično sokolsko organizacijo na Slovenskem. V Žireh in Škofji Loki so sokolsko društvo ustanovili 1906, v Železnikih, kjer so imeli tudi odsek v Dražgošah, pa leta 1908.197 Tega leta so ustanovili tudi društvo Sokol v Radovljici, in sicer 23. februarja. Člani radovljiškega društva so si zastavili dve poglavitni nalogi: gojiti redno telovadbo in pospeševati narodno prebujanje v občini. Svoje cilje so želeli doseči tudi z ustanavljanjem sokolskih odsekov v okoliških krajih. Prva dva so 25. septembra 1908 ustanovili na Bledu in v Kamni Gorici. Odsek v Kamni Gorici je sprva kazal veliko zavzetost; po ugotovitvah Majde Žontar naj bi se mu priključilo kar 35 članov,198 medtem ko je kamnogoriški župnik Simon Ažman v župnijsko kroniko napisal, da jih je kakih 20. Župnik na ustanovitev liberalnega telovadnega odseka ni gledal z odobravanjem; za njegove člane je v župnijski kroniki leta 1908 zapisal, da so »velik kvar župniji [...] vsi bolj slabi kristja ni, ki se ne zmenijo dosti za obisk. službe božje in prejem sv. zakr.«199 Vendar župnikovo prizadevanje proti društvu, kot sam ugotavlja, ni obrodilo sadov: »Župnik je pač dvakrat prebral škofov pastirski list, ki govori o veliki nevarnosti sokolskih društvih, in ga temeljito razložil, a ni nič pomagalo. Svoja zbira lišča imajo Sokoli v gostilni Ignacija Bajželj, ki na vso moč pospešuje to društvo. V njegovi gostilni se tudi zelo pleše in igra.«200 Kamnogoriški Sokoli so tudi po prvi svetovni vojni delovali v okviru radovljiškega Sokola, občasno pa so telovadili na Antonovem travniku v Kamni Gorici. Glede na Orle so imeli malo pristašev, v glavnem gostilničarje in obrtnike, medtem ko se je delavstvo, še posebej tisto, ki je bilo zaposleno pri žebljarski zadrugi v Kropi, večidel vključevalo v katoliška društva. Tudi županstvo kamnogoriške občine je bilo pod vplivom katoliške politike in izvolitev sokola Ignacija Bajžlja za župana leta 1921 je bila presenečenje za pretežno katoliško usmerjeno Kropo in Kamno Gorico.201 O delovanju sokolov v Kamni Gorici, glede 98

na to, da je pristaše Sokola že takoj ob začetku druge svetovne vojne začel zapirati gestapo, ni dokumentov202 razen redkih ohranjenih zapisov v župnijski in šolski kroniki. Kljub ugotovitvam Majde Žontar, da kamnogoriški sokolski odsek ni razvil kake večje dejavnosti,203 ne moremo spregledati znatne vloge tega telovadnega odseka v kamnogoriškem javnem življenju. Zapisi v Šolski kroniki osnovne šole Kamna gorica 1902–40 namreč kažejo, da so kamnogoriški sokoli v vaškem javnem življenju aktivno sodelovali še sredi 30. let. Ko je bila 18. oktobra 1934 v Kamni Gorici »žalna služba božja po blagopokojnem Viteškem kralju Aleksandru I. Ujedinitelju,« so v žalnem sprevodu po maši korakali tudi Sokoli. »Na čelu med občinskima svetovalcema (Alojzij Šušteršič iz Kamne gorice in ing. Jernej Zupanc iz Lancovega) je stopal starosta Sokola (Franc Lukan iz Sp. Lipnice), noseč v rokah ovenčano in s črnim trakom prerezano sliko pokoj nega vladarja. Za njim so se uvrstili kamnogoriški gasilci, za temi so korakali Sokoli, za Sokoli šolska mladina, prosvetno društvo in slednjič velike mno žice faranov iz Kamne gorice in Lipnice. Po cesti so še ležali sneženi plazovi, ki so bili zdrknili s streh. To in pa žalostno znamenje, ki se je silno otožno razlivalo na plakajočo pokrajino, je bilo kakor črn mrtvaški okvir veliki boli, ki jo je nosil v srcu sleher ni faran. Moleč se je premikala množica skozi vso vas in odšla pred starodavno Kapusovo hišo, katero je bil posetil kralj in je bila še v zadnjem poletju kraljica Marija. Pred omenjeno hišo je stal oder s sliko pokojnega viteškega kralja, obdan z zelenjem in cvetjem. Čez državno trobojnico je bil razpet črn trak, na črno pregrnjeni mizi pa so izgorevale veli ke sveče. Na oder je stopil prvi starosta Sokola. Za njim je predaval o življenju in smrti velikega pokoj nika, ki je bil vprav tisti dan pokopan na Oplencu, g. Franc Jaklič iz Radovljice. Spomine na kraljeve obiske v Kamni Gorici, ki mu je bila gotovo zelo draga, je opisal domačin g. Vladimir Kappus. Za prosvetno društvo je govoril Kamnogoričan Matija Mikelj.«204 1. decembra istega leta je sokolska četa – s šolsko mladino in učitelji, gasilsko četo, prosvetnim društvom in drugimi – sodelovala tudi pri vsaditvi spominske lipe v počastitev začetka kraljevanja Petra II.205

Verska društva in bratovščine Marijina družba Leta 1899 je župnik Verbajs za dan 16. september v Kroniko župnije Kamnogoriške od leta 1890 do decembra 1917 vpisal: »V praznik sladkega ime na Marijinega je bilo 41 deklet sprejetih v Marijino družbo, ki se je v tej župniji vpeljala. Slovesnost je opravil domači župnik, pomagal mu je g. Luka Arh. Dekleta so šle iz župnišča v parih v cerkev, nosile na blazinicah svetinje in knjižice. Po poklicu sv. Duha

v cerkvi je imel župnik govor o dolžnostih Marijinih otrok in razložil čednosti Marijine ter vnemal Mari jine otroke, naj jih posnemajo. Potem je bilo sloves no sprejetje, pete litanije in zahvalna pesem. Prelepi obredi so navzoče ginili do solz in marsikdo je rekel: Take slovesnosti še ni bilo v Kamni gorici.«206 Mladeniči so bili v Marijino družbo sprejeti manj kot dva meseca pozneje; 8. decembra je župnik zapisal: »Da nes popoldne je bilo 17 mladeničev tukajšnje fare sprejetih v Marijino družbo, ki se je tudi za fante tu kaj ustanovila. Slovesnost je opravil domači župnik A. Verbajs kakor v praznik slad. imena Marijinega pri sprejetju deklet.«207 Leto pozneje (1900) so ustanovili tudi Marijino družbo žena in Marijino družbo mož. Posebna pravi la Marijine družbe za može in žene v Kamni gorici z dne 4. junija 1900, ki jih je potrdil Knezoškofijski ordinariat v Ljubljani 1. junija 1900 (odlok št. 2165), so določala: »1. Možje in žene te družbe so postavljeni pod brambo preblažene Device Marije VII žalosti in ima jo za glavni družbeni praznik Marije Device VII žalo sti, in sicer možje cvetni petek (ozir. cvetno nedeljo), žene pa 3. nedeljo mesca septembra. 2. Posebni namen družbe je častiti Marijo kakor tudi pospeševati to častenje s posnemanjem njenih čednosti, zlasti ponižnosti, potrpežljivosti, vdanosti v božjo voljo, molčečnosti in ljubezni – da se tudi drugi, ki izgledno življenje Marijinih otrok vidijo, posvetijo. Zlasti naj se možje ogibajo igre ter varuje jo pijančevanja, žene pa nepotrebnega pregrešnega govorjenja. 3. Da udje svoj dvojni namen dosežejo, namreč svoje posvečenje in posvečenje drugih, imajo vse do brote, kakor jih imajo druga društva, in dragi zaklad mnogobrojnih odpustkov, s katerimi so od sv. Očeta obdarovani. Odpustki pa so ravno tisti, ki so podelje ni društvu Marijinih otrok z naslovom: Prima – Pri maria v Rimskem kolegiji za odgojence Jezusovega reda. 4. Družba ima svoj sedež v Kamni gorici in tudi svoja zborovanja. 5. Ustanovita se dva oddelka družbe – za može zase, za žene zase. V družbo mož se sprejemajo za konski možje in vdovci skupno, v družbo žena pa zakonske žene in vdove. 6. Vsak oddelek voli za se načelništvo, ki ob stoji iz enega prednika (ozir. prednice), njegovega namestnika (ozir. namestnice), enega predsednika (ozir. predsednice) in enega svetovalca (ozir. sveto valke). 7. Oba oddelka družbe sta pod nadzorstvom du hovnika, ki je njun vodja. Oddelek mož vodi prednik, katerega podpira v štev. 6 omenjeni svet; oddelek žen pa prednica, katero podpira ženski načelniški svet. 8. Vodja družbe je župnik, ali duhovni oskrb nik, ki se pa sme dati nadomestovati od drugega v ljubljanski škofiji potrjenega duhovna. Sploh veljajo že 4. aprila 1893 št. 646 od prečas titega knezoškofijstva potrjena pravila za Marijine

otroke in se tukaj le še omenja, da bodo shodi in skupno sv. obhajilo za može: Cvetno nedeljo, v ne deljo po glavnem prazniku Marije Dev. VII žalosti in Roženvensko nedeljo; za žene pa: v nedeljo po sv. Ani in 3. nedeljo meseca septembra na glavni praznik za žene.«208 Ob ustanovitvi moške in ženske Marijine družbe 16. septembra 1900 so v družbo sprejeli 19 mož, 64 žena, 4 mladeniče in 7 deklet. Člani vseh štirih družb so bili aktivni v vaškem javnem življenju, še posebno verskem. Vsako leto so na veliki četrtek člani Marijine družbe molili vso noč; družbe so se menjavale vsako uro. Vse štiri nedelje v adventu leta 1900 so imele družbe shode s skupnim sv. obhajilom; tudi poznejši zapisi kažejo, da so imele družbe svoje shode v predbožičnem času in tudi ob nekaterih drugih godovih svetnikov ali pomembnejših verskih praznikih. Leta 1903 je župnik Verbajs v kroniko vpisal naslednje shode: »1. mladeniči: 3. predpepelnično nedeljo, v praznik oznanjenja M. dev., v praznik sv. Alojzija, v praznik Vnebovzetja D. Mar. in v praznik čistega spočetja M. D.; 2. dekleta: 3. postno nedeljo, v praz nik sv. Jožefa, v praznik presv. Reš. Telesa, v praznik sladkega Imena Marije in 3. adventno nedeljo; 3. možje: 2. predpepelnično nedeljo, cvetno nedeljo, v nedeljo po prazniku presv. Srca Jez., v praznik sv. angelov varihov, v praznik sv. rožnega venca in 4. nedeljo v adventu; in 4. žene: 2. postno nedeljo, 6. nedeljo po veliki noči, v praznik sv. Ane, 16. nedeljo po binkoštih (mesc. sept.) in 2. adventno nedeljo.« Člani pa so se udeleževali tudi slovesnosti v drugih župnijah; dekleta in fantje so npr. sodelovali ob sprejemu v Marijino družbo v Mošnjah in na Brezjah leta 1900, možje in mladeniči na shodu krščanskih mladeničev in mož na Brezjah leta 1904.209 Leta 1901 so si člani Marijine družbe priskrbeli novo zastavo, ki jo je na slovesnosti 21. junija blagoslovil domači župnik Verbajs. Za 200 goldinarjev so jo izdelali v podjetju Osiander v Dorubirnu na Predarlskem. Kumica (botrica) je bila Rozina Hlava, ki je za trakove na zastavi darovala deset cekinov.210 Leta 1904 pa so blagoslovili tudi novo zastavo za žene in dekleta Marijine družbe; blagoslovil jo je Luka Arh, ki je članice opozarjal, »naj jim zastava ne bo le zuna nji kras, marveč da gledajo na podobi, ki predstav ljajo božjo mater in sv. Ano, in da se po njiju zgledno posvečujejo.« Zastavo so za 400 kron izdelale ljubljanske frančiškanke; del denarja so založili člani Marijine družbe, del pa so ga darovali dobrotniki, med njimi največ tovarnar in veleposestnik Andrej Gassner.211 V Promemorio je župnik Verbajs leta 1904 o Marijinih družbah zapisal: »Versko življenje se je še bolj poživilo, odkar je vpeljana Marijina družba za štiri stanove. Večina prejema sv. zakramente na dva meseca, mnogo njih vsaki mesec, nekateri celo vsaki teden. Pri nekaterih pa se vidi mlačnost, kakor da bi se bili naveličali.«212

Župnik Simon Ažman za leto 1908 navaja, da v župniji še vedno delujejo vse štiri Marijine družbe. Dekliška je imela 58 članic, mladeniška 9 članov, za moško in žensko družbo pa žal ni navedel podatkov. Kot piše, ima dekliška Marijina družba shod s skupnim obhajilom skoraj vsak mesec, druge družbe pa na dva meseca. Shodov in sv. obhajila se je udeleževala večina članov.213 ‘Reklamo’ za Marijine družbe je naredil tudi urednik Bogoljuba in glasila abstinentov Zlata doba, župnik Janez Kalan, ki je Kamno Gorico obiskal 7. marca 1909. V svojem govoru v cerkvi je poslušalcem Marijine družbe toplo priporočal. V Promemorii za škofijsko vizitacijo leta 1912 je župnik Ažman opozoril, da se hkrati s shodom Marijine družbe žena (ki je bil v povprečju na dva meseca) prireja tudi pouk mater; to je bilo navadno osem- do desetkrat letno. V tistem času je ženska Marijina družba štela 80 članov, moška 25, dekliška 60 in mladeniška 23. Župnik navaja, da v družbi deluje več odsekov: abstinenčni, za razširjanje dobrih časnikov, za lepšanje cerkve, za pogostni sprejem sv. zakramentov; nadalje tudi piše, da je vpeljana »”Čebelica” in imajo udje vseh 4 stanov v stari šolski sobi, ktero je cerkev nalašč za to kupila, priliko za razne nedelj ske zabave, mladeniči posebej v telovadnem odse ku.« Tudi sicer župnik v Promemorii hvali krajane, da je češčenje Marije zelo razvito, »ker so Marijine družbe za vse 4 stanove, je vpeljana bratovščina sv. rožnega venca, jih je mnogo v škapulirski bratovšči ni, maja meseca prav pridno obiskujejo šmarnice in v adventu zorne sv. maše, in jih je ob Marijinih praznikih veliko pri sv. obhajilu.«214 Leta 1918 mladeniška Marijina družba ni več delovala; župnik Simon Ažman je o tem zapisal: »Mari jina družba za mladeniče se je sicer ustanovila, a ne obstoji več, ker razen kakih 4 mladeničev nobeden ni za to. Župnik je hotel sicer družbo poživiti in je zara di tega lansko leto o sv. Jožefu poklical škof. vodnika g. Janeza Kalan, ki je navduševal mladeniče za Mar. družbo in res se je oglasilo zanjo 13 mladeničev, ki so bili v jeseni tudi sprejeti, a pokazalo se je, da niso bili za to, ker so se kmalu slišale razne pritožbe, češ kako se igrajo in se sicer slabo obnašajo v cerkvi in zunaj nje, in marsikateri so začeli opuščati skupna sv. obhajila, navadne mesečne shode, in pri zadnjem shodu so bili samo trije – radi tega se je mladeniška Mar. družba morala opustiti. Morebiti se bo družba po vojski zopet poživila ali na novo vpeljala.«215 V nasprotju z mladeniško družbo pa je bila dekliška Marijina družba med vojno zelo dejavna: »De kliška Mar. družba prav dobro uspeva in ima sedaj 52 članic, a iz zunanjih vasi jih je samo 6, pa bodo razen treh še te odstopile. Dekleta M. Dr. iz domače vasi precej pogosto prejemajo sv. obhajilo, kakih 12 tedensko, nektere več dni v tednu, dve vsaki dan. Kakih 20 jih hodi k sv. obhajilu na 14 dni, a vse mesečno, ker imamo vsako drugo nedeljo v mesecu shod s skupnim sv. obhajilom. Žal je v domači vasi 100

še nad 30 deklet, ki nočejo stopiti v Mar. družbo in jih tudi ni videti skoro nikdar pri sv. obhajilu – ho dijo na Brezje,«216 je ugotavljal župnik Ažman leta 1918. Aktivni pa sta bili tudi ženska Marijina družba, ki je imela 65 članic – čeprav »jih je čedalje manj, ker redno mrjejo, a novih ne priraste skoraj nič, ker se nič ne može«217 – in moška Marijina družba, v katero je bilo včlanjenih 24 mož. O njej je župnik Ažman zapisal: »Slabe posledice vojske se v domači vasi skoro nič ne čuti. Kovači so večinoma prav dobri, in je tudi 24 mož v Marijini družbi, od katerih so nekateri prav goreči in kakih 6 mož hodi k sv. obhajilu vsaki teden, nekteri hodijo tudi vsaki prvi petek v mesecu – večkrat na teden ne morejo, ker morajo delati. Sicer pa radi molijo sv. rožni venec, tako ob nedeljah in praznikih pred sv. mašo, jih prav veliko pride k češ čenju sv. R. T. prvo nedeljo popoldne, tudi zelo pridno obiskujejo sv. R. T. o priliki celo-dnevnega češčenja in mnogi molijo v nedeljah popoldne sv. Križev pot.«218 Leta 1933 so v Kamni gorici delovale še tri Marijine družbe in Marijin vrtec. Dekliška Marijina družba je imela 54 članic, ženska 51, moška pa 12 članov – skupaj je bilo v vse tri družbe včlanjenih 127 ljudi – Marijin vrtec pa je obiskovalo 79 otrok.219 V radovljiški dekaniji je bila Kamna Gorica po številu odraslih, včlanjenih v Marijine družbe, na 4. mestu med 21 kraji, za katere so na voljo podatki o številu članov v družbah (več članov so imele samo še družbe na Jesenicah, v Srednji vasi v Bohinju in na Breznici). Za primerjavo naj povemo, da je bilo v Kropi v dekliško in žensko družbo včlanjenih 63 žensk in v vrtec 58 otrok, v Radovljici, kjer sta prav tako delovali le dekliška in ženska družba ter vrtec, pa je bilo aktivnih 86 članic in 45 otrok.220

Druge cerkvene družbe in bratovščine Ena prvih bratovščin v Kamni Gorici je bila Bra tovščina krščanskih družin oz. Družba sv. družine. Župnik Verbajs je za izboljšanje ‘napak’ med ljudmi leta 1895 in 1900 naprosil misijonarje iz družbe sv. Vincencija Pavelskega in frančiškane za vodenje sv. misijona v Kamni Gorici. »Obakrat so se ga ljudje pridno udeleževali in sad se je kmalu pokazal; igra nje in pijančevanje se je zmanjšalo in ljudje so jeli bolj pogosto prejemati sv. zakramente. Ob koncu sv. misijona se je ustanovila tukaj bratovščina krščan skih družin in je bilo takrat vpisanih 206 družin, sedaj jih je vpisanih 219. Družine molijo vsaki večer pred podobo sv. Družine,« je v Promemorio leta 1904 zapisal župnik Verbajs.221 Leta 1912 je Družba sv. družine štela 243 družin – »skoraj vse,« je ocenil župnik Ažman, »in se vsako leto slovesno obhaja praznik sv. Družine in se takrat kakor pri raznih prilikah udje opozarjajo na dolžnosti udov sv. Družine.«222 Niti prva svetovna vojna ni zmanjšala števila njenih članov; konec vojne je bilo v družbi, kot navaja župnik Ažman, 250 udov (družin).223

17. januarja 1904 je župnik Verbajs s pooblastilom »prečast. generala Dominikanov Fruhwirta« ustanovil Bratovščino sv. rožnega venca. O pomenu slovesnosti je v cerkvi spregovoril Luka Arh, ki je tudi razložil molitev rožnega venca in »vnemal ljudi, da se vpišejo v to bratovščino, da se tako udeleže obi lnih odpustkov, podeljenih tej bratovščini.« Po maši je župnik opravil obrede za ustanovitev in slovesnost zaključil z zahvalno pesmijo. V bratovščino se je po podatkih iz kronike vpisalo kar 546 udov,224 po podatkih iz Promemorie istega leta pa celo 564 udov, »ki pridno molijo sv. rožni venec zvečer.«225 Bratovščina je aktivno delovala tudi leta 1912,226 o tem, kaj se je pozneje z njo zgodilo, pa v župnijskih kronikah žal ni podatkov. Približno istočasno sta v Kamni Gorici začela delovati tudi Bratovščina rednega čaščenja presv. Rešnjega telesa in III. red sv. Frančiška. »Vpeljana je tudi bratovščina rednega čaščenja presv. Reš. telesa, ki šteje nad 200 udov ...«227 je leta 1904 v Promemorii zapisal župnik Verbajs.228 Do leta 1912 se število njenih članov ni bistveno spreminjalo; župnik Ažman je v Promemorii navedel: »Češ čenje pres. Jezusovega Srca je zelo razvito in šteje bratovščina sv. R. T. nad 200 udov. Vsak 1. petek je sv. maša z blagoslovom in jih je okolo 40 pri sv. ob hajilu. Vsako 1. nedeljo se moli skupno 'ura', pri sv. obhajilu jih je od 60–100 ali tudi več. Tudi sicer udje Marijine družbe časte sv. R. T. in molijo, še posebej dekleta in tudi drugi še eno uro v mesecu.«229 Leta 1904 je župnik Verbajs v Promemorii tudi omenjal, da je več krajanov vstopilo v III. red sv. Frančiška z vodstvom na Brezjah.230 Leta 1912 je v bilo v red včlanjenih okrog 30 krajanov, ki so vsako tretjo nedeljo hodili na shode na Brezje,231 leta 1918 pa je imel kljub vojni red kar 40 članov.

Strokovna in humanitarna društva Gasilsko društvo Gasilsko društvo je v Kamni Gorici ustanovil kamnogoriški učitelj Fran Lavtižar leta 1899, torej šest let po ustanovitvi gasilskega društva v Kropi in tri desetletja po ustanovitvi prvega takega društva na Slovenskem. Ustanovni občni zbor je bil 8. januarja. Požarno območje kamnogoriškega društva ni obsegalo le Kamne Gorice, pač pa tudi Spodnjo in Zgornjo Lipnico ter Ravnico.232 Zaradi lesenih vigenjcev in s skodlami kritih streh so v Kamni Gorici organizirali nočno čuvajstvo. Nočni čuvaj, navadno kdo od starejših ljudi, je bil uslužbenec občine, ki je za svoje delo dobival skromno plačilo. Njegov delovni čas je bil od desetih zvečer do štirih zjutraj. Med tem časom je moral večkrat pregledati vigenjce ter ustrezno ukrepati ob

neprimernih vremenskih razmerah in ob požarih: ob močnem vetru je lahko preventivno prepovedal nadaljnje kovanje, ob požarih pa sklical ljudi na pomoč.233 Prvi gasilski dom v Kamni Gorici je bil lesen in je imel ilovnata tla, zgradili pa so ga na zemljišču v spodnjem delu vasi, ki ga je gasilcem podaril gostilničar in trgovec France Žvan. Anton Toman zaradi neustreznega gradbenega materiala (les namesto negorljivega materiala) ni hotel plačati zidave, je pa gasilcem podaril prvo ročno brizgalno na konjsko vprego, v katero so morali donašati vodo in so jo lahko sneli s podvozja. Za njen pogon so potrebovali osem mož in 200 metrov konopljinih cevi. Nekaj let pozneje se je gasilska oprema povečala še za dve črpalki, leta 1938 pa je društvo dobilo prvo motorno brizgalno, ki je črpala po 600 litrov vode na minuto. V pravem požaru so jo preizkusili leta 1940, ko je gorel Kapusov hlev. Imeli so tudi lestve za gašenje. Od gasilske opreme kamnogoriškega društva je treba omeniti tudi uniforme operativnih gasilcev in starejšega podmladka: delovne obleke so bile iz platna in orumenelo bele barve, čelade pa iz medenine in drugih trdnih materialov; mlajši so imeli čepice s senčnikom.234 Glede na zapis v Kroniki župnije Kamnogoriške z dne 1. septembra 1907 o udeležbi gasilcev in članov Marijine družbe na »slavnosti kronanja milostne podobe Marije Pomočnice« na Brezjah pa so imeli kamnogoriški gasilci tudi »gala« uniforme.235 Tudi kamnogoriški gasilci so bili kulturno dejavni in so redno sodelovali v vaškem javnem življenju, na kar kažejo tudi zapisi v Kroniki župnije Kamnogoriške. Njihovega preventivnega in operativnega delovanja ni ustavila niti druga svetovna vojna. Delujejo še danes in imajo precejšnji podmladek.236

Abstinenčni krožek oz. družba treznosti, poznejše Sveta vojska protialkoholno društvo Ob obisku župnika Janeza Kalana – urednika Bogoljuba in glasila abstinentov Zlata doba – v Kamni Gorici 7. marca 1909 in po njegovem govoru v zadružnem skladišču o škodljivosti alkoholnih pijač in veliki koristi abstinence so krajani pod vodstvom Matija Miklja ustanovili Abstinenčni krožek. V društvo se je vpisalo »več dečkov in dva moža na I. stopi njo, a več na II. stopinjo.« Župnik Simon Ažman je v župnijski kroniki zapisal, da je tudi zaradi Mikljevega vodstva »upati, da se bo pijančevanje zelo omejilo, posebno žganjepitje.«237 Leta 1912 je že ugotovil, da so večinoma vsi otroci v družbi treznosti in da se ta družba »ljudem pri raznih prilikah priporoča«. Na dan sv. Janeza Krstnika je župnik pripravil primerno pridigo, v faro pa je redno prihajalo okrog deset izvodov glasila abstinentov Zlata doba.238 Leta 1913 je Matija Mikelj podpisal tudi pravila novega abstinenčnega društva, ki se je imenovalo Sveta vojska protialkoholno društvo. Društvo je bilo 101

včlanjeno v Zvezo Svete vojske v Ljubljani, ki je bila članica Krščansko-socialne zveze (leta 1923 preimenovane v Prosvetno zvezo). Iz pravil je razvidno, da je bilo to »svetno, od vlade priznano društvo, ki dela z naravnimi sredstvi, obenem pa tudi cerkvena druž ba, ki se poslužuje tudi nadnaravnih pripomočkov in nudi svojim udom duhovne dobrote.« Zavetnik društva je bil sv. Janez Krstnik, njegovi člani pa naj bi poleg društvenega patrona še posebno častili »Jezuso vo Srce, kateremu v zadoščenje, in Jezusovo žejo na križu, kateri v čast naj darujejo svojo zdržnost.«239 Namen društva je bil boriti se zoper pijančevanje in reševati pijančevanju vdane. Končni cilj protialkoholnega dela je bila vsesplošna treznost. »Najizdatnejše sredstvo k temu je popolna abstinen ca,« so menili sestavljalci društvenih pravil, »pa tudi resnični zmerniki lahko dokaj pripomorejo k temu cilju. Brezpogojen boj velja žganju! Od mladine zla sti naj se pa odvrača popolnoma vsak alkohol!«240 Svoj namen je društvo dosegalo na več načinov: da je skušalo pridobiti čim več članov; ljudi poučevalo o škodljivosti opojnih pijač; prirejalo protialkoholna predavanja, shode, veselice, igre, izlete ipd.; izdajalo in širilo protialkoholne spise, časopise, knjige, letake in lepake; skušalo odpravljati pivske navade ob različnih priložnostih, npr. ob kupčijah, cerkvenih in svetnih slovesnostih, ob krstih, birmah, porokah, pri mrličih, pogrebih ipd.; skrbelo je za zdravljenje in rešitev alkoholikov; vplivalo na starše, vzgojitelje, šolnike in šolske oblasti, da bi šolsko mladino vzgajali »popolnoma brezalkoholno«; skušalo pridobiti delodajalce, da pri svojih podjetjih in gospodarstvu prepovedujejo pijančevanje in pospešujejo treznost pri delavcih; ljudem poskušalo preskrbovati nadomestila za opojne pijače in razširjalo znanje o pripravljanju teh nadomestil; nameravalo je ustanavljati brezalkoholne gostilne, jedilnice in pivnice; pazilo, da so se izpolnjevale ustavne določbe in odredbe o točenju opojnih pijač in o gostilniškem redu ter na oblasti vlagalo pritožbe zoper prestopke; vlagali so peticije in skušali vplivati na postavodajne oblasti (državo, deželo in občino), da bi izdajale postave in odredbe proti pijančevanju; zbiralo statistiko o alkoholizmu; pripravljalo protialkoholne razstave; si skupaj z drugimi društvi prizadevalo za ustanovitev slovenskega zdravilišča za alkoholike; se borilo zoper preveliko potratnost v vseh ozirih (zoper zlorabo tobaka, preobilne veselice, plese ipd.); pospeševalo varčevanje z ustanavljanjem in podpiranjem gospodarskih naprav, hranilnic, čebelic itd.; pri ljudeh budilo in gojilo »ljubezen do doma in domače grude« ter priporočalo in pospeševalo rabo duhovnih sredstev (zatajevanja, molitve, sv. zakramentov, božje besede itd.) proti nezmernosti.241 Žal pa o društvu ni poznejših zapisov, da bi lahko ugotavljali, v kolikšni meri so njegovi člani uspeli izpolnjevati zastavljene naloge. V društvo so se lahko včlanili abstinenti, ki niso pili nobenih alkoholnih pijač (t. i. člani I. stopnje), in zmerniki, ki so bili prijatelji in podporniki absti102

nentov in niso pili žganja, druge pijače pa le zmerno (člani II. stopnje). Člani so bili lahko moški in ženske po dopolnjenem 14. letu. Vsak član se je moral za najmanj eno leto zavezati k izpolnjevanju dolžnosti izbrane stopnje. Sprejeti člani so se vpisovali v poseben imenik. Otroci do 14. leta sicer niso mogli biti člani društva, so bili pa vpisani v poseben zapisnik in so se imenovali Mladi junaki. Poleg izpolnjevanja dolžnosti izbrane stopnje člani društva mladim (vsaj do 14. leta, bolje pa do 21.) tudi niso smeli ponujati opojnih pijač in dovoljevati njihovega pitja, nikogar niso smeli siliti k pitju in ne dopuščati, da je kdo njih silil piti, druge so morali odvračati od pijančevanja in »alkoholizem pobijati na vseh koncih in krajih ter namene društva po najboljši moči pospeševati: nove ude nabirati, pijance spreobračati, sprejete v dobrem potrjevati, pivske navade odpravljati, sploh vse storiti, kar je mogoče, da se pijančevanje bolj zatre. Vsak ud bodi agitator za sveto zdržnost in treznost!« Člani naj bi redno brali tudi glasilo Zlata doba.242 Kot bi lahko sklepali iz zapisa na uvodni strani društvenih pravil, je bilo kamnogoriško društvo Sveta vojska iz registra društev črtano leta 1925.243

Kamnogoriška skupina Strokovne zveze tovarniškega delavstva, poznejša Strokovna skupina kovinarjev Leta 1922 so v Kamni Gorici ustanovili Kam nogoriško skupino Strokovne zveze tovarniškega delavstva, ki je imela svoj sedež v Ljubljani, delovala pa je – sodeč po pravilih – po celi kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Včlanjena je bila v Jugoslovan sko strokovno zvezo v Ljubljani. Namen društva je bilo družiti delavce iz kovinske, usnjarske in čevljarske, oblačilne, kemične, papirniške, elektrotehnične in živilske stroke, doseči pravične delovne razmere, delavce socialno in strokovno izobraziti ter jim izboriti socialne pravice na temelju krščanskih načel. V ta namen je društvo (vsaj na papirju) prirejalo sestanke, predavanja, tečaje in družabne prireditve, izdajalo letake in brošure; raziskovalo delavske razmere in zbiralo o njih statistične podatke; skrbelo za strokovno izobrazbo svojih članov in ustanavljalo knjižnice; na delodajalce, stanovske in zakonodajne urade vlagalo peticije in pri njih posredovalo v določenih zadevah; svojim članom s pravnimi nasveti pomagalo v zadevah, ki so izvirale iz njihovega mezdnega (službenega) razmerja; gmotno podpiralo svoje bolne in brezposelne člane; svojim članom posredovalo delo in podpiralo potujoče delo iščoče člane; tam, kjer so bili delavci ustreznih strok, snovalo skupine oziroma plačilnice; redno pobiralo članske prispevke, za določene namene ustanavljalo posebne fonde in skrbelo za mednarodne stike s krščanskimi organizacijami teh strok.244

10. junija 1929 je društvo na občnem zboru sprejelo nova pravila, na podlagi katerih se je z dovoljenjem velikega župana ljubljanske oblasti, datiranim z 12. septembrom 1929, preosnovalo in preimenovalo v Strokovno skupno kovinarjev v Kamnigorici. Iz novih pravil je razvidno, da je bil tedanji predsednik društva Jože Varl, podpredsednik Urh Bevc, tajnik Albert Rozman, blagajnik Franc Varl, gospodar pa Jakob Varl. Na novo opredeljeni namen društva je ostal v glavnem enak, le da so izrecno omenjene tudi ženske: »Namen društva je združiti vse delavce in delavke, ki so zaposleni na teritoriju društva, iz vojevati jim pravične službene pogoje, jih strokovno in splošno izobraževati ter jim priboriti vse socialne pravice.«245 Tudi opredelitev sredstev za dosego namena se ni spremenila. Vsak redni in podporni član je od Jugoslovanske strokovne zveze dobil posebno legitimacijo, s katero je imel pravico izvrševati vse članske dolžnosti in koristiti ugodnosti (redni člani) oziroma se udeleževati prireditev in predlagati spremembe (podporni člani). Po novih pravilih je bilo za ustanovitev društva potrebnih najmanj 30 članov, vendar se je lahko pozneje njihovo število brez posledic zmanjšalo. Po razpustitvi društva naj bi premoženje pripadlo Jugoslovanski strokovni zvezi, če pa bi se tudi ta razpustila, bi se premoženje deponiralo pri Prvi delavski hranilnici in posojilnici v Ljubljani oziroma, če to ne bi bilo mogoče, pri knezoškofijskem ordinariatu v Ljubljani, dokler se ne bi namesto Jugoslovanske strokovne zveze osnovalo novo društvo s podobnimi načeli.246 V članski knjižici Jugoslovanske strokovne zveze je poleg pravil natisnjen tudi poslovni red, ki določa prispevke in podpore. Iz reda je razvidno, da je vstopnina znašala eno krono, za novo knjižico pa so morali pristopniki plačati 25 vinarjev. Vsak član si je lahko izbral svoj razred, glede na katerega je plačeval različne tedenske prispevke (od 16 do 59 vinarjev); sezonski delavci so od 16. marca do 15. septembra plačevali dvojne prispevke, če so hoteli ohraniti enake pravice tudi v drugem letnem obdobju. Vse podpore so se delile, kot je bilo to mogoče glede na premoženje Jugoslovanske strokovne zveze; niso se pa mogle od nje pravno izsiliti. Član je lahko zaprosil za naslednje podpore: - bolniško podporo; ki se je delila od četrtega dne bolezni, razen če je bila bolezen posledica pijančevanja ali ponočevanja; porodnice so bile upravičene do enotedenske podpore; glede na razred člana so te podpore znašale od pol krone do dveh kron; - podporo brezposelnih, če je delavec delo izgubil brez lastne krivde in dela ni mogel dobiti kje drugje, in sicer od osmega dne brezposelnosti dalje; višina je bila enaka kot višina bolniške podpore, izplačala pa se je največ sedem tednov v poslovnem letu; - podporo pri preselitvi, če je do nje prišlo, ker član ni imel dela ali za delo ni bil zadosti plačan; podpora se je podelila pri preselitvi dlje od 8

- -

km; za razdalje od 8 do 20 km je znašala pet kron, za vsak nadaljnji kilometer deset vinarjev, vendar največ 25 kron; popotno podporo za vse redne člane, ki so iskali delo v drugem kraju ali se podajali v drug kraj na zagotovljeno delo; znašala je dva vinarja za kilometer za vsak razred, največ pa 25 kron, in sicer le enkrat v upravnem letu; izredno podporo, ki je v različnih razredih znašala od 25 do 50 kron; podporo ob smrti so dobili svojci, če je član vsak mesec plačeval deset vinarjev; če je član to podporo plačeval od enega do pet let, je podpora znašala 40 kron, če jo je plačeval več kot pet let, pa 100 kron; posredovanje dela; pravno varstvo v vseh zadevah v zvezi z delovnimi razmerji in stanovanji, pa tudi z razžaljenjem časti, če so jih napadli zaradi delovanja v Zvezi; po potrebi je Zveza naročila tudi pravnega zastopnika;

Delavci, delavke, vajenci in vajenke od 14. leta so se prav tako sprejemali v Zvezo, plačevali po 20 vinarjev prispevka na teden in bili upravičeni do vseh podpor v drugem plačilnem razredu. Vsak član Jugoslovanske strokovne zveze je prejemal tudi glasilo Zveze.247

Druge organizirane skupnosti in društva Po podatkih iz leta 1912 je v Kamni Gorici poleg Apostolstva sv. Cirila in Metoda, ki je imelo 150 članov, delovala tudi družba sv. Mohorja s 100 člani. Liberalnih društev ni bilo. Župnik je želel, da se ob novem letu 1913 vpelje tudi patronat Vincencijeve družbe,248 vendar o njem v župnijskih kronikah ni zapisov. Kot bi lahko sklepali iz Promemorie za leto 1912, je bilo nekaj Kamnogoričanov – okrog 30 – včlanjenih tudi v Radovljiško politično društvo. Nekateri od njih so bili po župnikovem mnenju »prav dobri agitatorji« in so pripomogli k zmagi kandidatov Slovenske ljudske stranke tako na deželnozborskih kot občinskih volitvah.249

SKLEP Na prehodu iz 19. stoletja v 20. stoletje, s spremembami v gospodarskem, političnem in družbenem življenju, je začel prosti čas postajati vse pomembnejši dejavnik v življenju ljudi. Zaradi mehanizacije dela, ki je bila vzrok za manjšo osebno iniciativo delavcev, so ljudje svoje ambicije začeli izpolnjevati zunaj službe, torej v prostočasnih dejavnostih. Z industrializacijo se je spremenila tudi kakovost izrabe prostega časa. Kot opozarja Zmago Šmitek, moramo velike spremembe v duhovni in so103

cialni kulturi po prvi svetovni vojni v veliki meri pripisati prav uvedbi osemurnega delavnika – leta 1919 je bila ustanovljena Mednarodna organizacija dela ter sprejeta mednarodna konvencija o osemurnem delavniku in 48-urnem delovnem tednu250 – in s tem povečanju delavčevega prostega časa. Količinska in vsebinska sprememba prostega časa sta močno vplivali na včlanjevanje delavcev v društva in na dokaj živahno kulturno in politično življenje v Kropi in Kamni Gorici v času med obema vojnama.251 Vzroki za ustanovitev društva so navadno družbeno utemeljeni in hkrati individualni; nastanek društva je vedno odvisen od družbenih, političnih in ekonomskih okoliščin, na katere vplivajo tudi prizadevanja posameznikov. Nagib, ki je povzročil ustanovitev določenega društva, je bil večinoma tudi gibalo celotnega dela v določenem društvu, pa najsi je šlo za ideološko-strankarski, socialni, narodnozaveščevalni in narodnoobrambni, humanitarni oziroma moralno-vzgojni nagib ali pa za motive osebne narave, npr. za željo po združevanju in družabnosti, nastopanju in uveljavljanju med vrstniki ali v celotnem kraju.252 V družbenem pogledu so društva prevzela funkcijo nekdanjih fantovskih in dekliških skupnosti, sosedskih skupnosti in drugih združb,253 saj so starši svoje otroke iz moralnih, idejnih in socialnih vzrokov želeli vključiti v skupino, ki je ustrezala njihovi politični usmeritvi. Otroka so tako vzgojili po načelih, ki so jih zagovarjali tudi sami; posameznik se je začel povezovati z ljudmi enakih stališč, ki so v času njegovega odraščanja pripomogli k temu, da je ohranjal svoja prepričanja in ni prestopil v 'nasprotni tabor'. Društva so bila tudi gibalo kulturnega razvoja; kultura je na določen način celo podirala politične pregrade med ljudmi: če je kako društvo organiziralo zanimivo prireditev, so se je ljudje udeležili ne glede na to, ali se je društvo klasificiralo kot klerikalno, liberalno ali delavsko.254 Društva so torej izpolnjevala potrebo po družabnosti, pomenila možnost za zabavo in izobraževanje, rekreacijo in politično udejstvovanje, vzgajala so svoj podmladek in po svojih zmožnostih pomagala članom. Velik pomen so imela tudi za krajane, ki se vanje iz takšnih ali drugačnih razlogov niso vključevali, saj so organizirala različne prireditve in bila tako pobudnik kulturnega in družabnega življenja v kraju. Društveno življenje nedvomno razkriva kulturno podobo kraja, njegov življenjski utrip oziroma način življenja njegovih prebivalcev. Živahnega društvenega, kulturnega in družabnega življenja niso mogle zatreti niti prepovedi društvenega delovanja oziroma razpustitve društev; pravzaprav sta ga za nekaj časa zavrli le obe svetovni vojni, vendar se je po prvi in drugi društveno delovanje kmalu obnovilo. Tako so že 5. avgusta 1945 na prvem partizanskem dnevu v Kropi nastopili igralci ter mladinski in mešani zbor, ki sta jih pripravila Lenart Varl in Joža Gašperšič, in celo folklorna skupina pod vodstvom Rezke Lazar (poročene Habjan). V naslednji sezoni 104

so zbor, dramska in folklorna skupina spet živahno delovali. Mešanemu zboru, ki so ga imenovali Pevski odsek sindikalne podružnice Plamen, se je leta 1949 pridružil tudi ženski zbor. Folklorna skupina je delovala naslednjih šest let.255 Društvena dejavnost v tako majhnih krajih, kot sta Kropa in Kamna Gorica, je bila torej resnično izjemna. Današnje kulturno delovanje na tem območju, predvsem uspešnost pevskih zborov, je zagotovo v veliki meri tudi posledica zavzetosti za kulturno življenje v preteklosti in zavesti o pomembnosti društev, ki se je dokazala v času hude gospodarske krize in je ljudi v najtežjih časih spodbujala k pozitivnemu odnosu do življenja.

Opombe Mojca Ravnik, Društva, v: Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana 2004, str. 100. 2 Društva, v: Enciklopedija Slovenije (ES), 2. knjiga, Ljubljana 1988, str. 348–351. 3 Angelos Baš in Duša Krnel-Umek, Družbene organizacije, v: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Vprašalnice VIII, str. 59. 4 Bojan Mlakar, Vloga in pomen društev na Slovenskem s primeroma, diplomsko delo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, http: //dk.fdv.uni-lj.si/dela/Mlakar-Bojan.PDF, str. 6. 5 Stane Kranjc, Interesna združenja občanov in politični sistem, doktorska disertacija na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (današnji Fakulteti za družbene vede) v Ljubljani, str. 43. 6 Mlakar, op. 4, str. 10. 7 Društva, op. 2, str. 352–353. 8 Egi Gašperšič, Kladivo jim v roki pleše, pesmi poje, iskre kreše, I. del, , fotokopija članka, ki je izhajal v nadaljevanjih v Gorenjskem glasu ok. 1970, hrani Kovaški muzej Kropa. 9 Zmago Šmitek, Vpliv industrializacije na življe nje delavske skupnosti v Kropi (1890–1940), diplomsko delo na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, str. 88; Jože Gašperšič, Fortunat Warl, fužinar in žebljarski trgovec (Nadaljevanje), v: Zadrugar, letnik II, št. 5 (marec 1935), str. 61. 10 Šmitek Z., op. 9, str. 89. 11 Društva, op. 2, str. 352–353. 12 Majda Žontar, Delovanje kulturnih in telovad nih društev ter planinskega društva v Radov ljici in na njenem območju do prve svetovne 1

13 14 15 16

17 18 19 20 21 22

23 24 25 26

27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38

vojne, v: Radovljiški zbornik, str. 107; Gašperšič E., op. 8, II. del. Žontar, op. 12, str. 107. Gašperšič J., Fortunat Warl, op. 9, str. 62. Opombe v oklepaju so opombe pisca citiranega članka J. G. Žontar, op. 12, str. 107; Šmitek Z., op. 9 , str. 88. Pravila društva Čitalnica v Kropi, Arhiv Republike Slovenije (AS), fond AS 68 (Kraljevska banska uprava Dravske banovine, upravni oddelek – serija društvenih pravil). Žontar, op. 12, str. 107–108; Gašperšič J., Fortu nat Warl, op. 9, str. 62. Pravila Bralnega društva v Kropi, AS 68. Žontar, op. 12, str. 107–108; Gašperšič J., Fortu nat Warl,op. 9, str. 62; Šmitek Z., op. 9, str. 89. Šmitek Z., op. 9, str. 89. Pravila društva Čitalnica v Kropi, AS 68. Žontar, op. 12, str. 112; ista, Razvoj kulturnih društev na Gorenjskem 1860 do 1914, v: Kulturna društva na Gorenjskem v letih 1860 do 1914, razstava Gorenjskega muzeja Kranj 1980, str. 37. V arhivskem gradivu in zapiskih društvo označujejo z več imeni: kot Katoliško delavsko izobraževalno društvo, Katoliško delavsko prosvetno društvo, Pevsko delavsko izobraževalno društvo, Prosvetno društvo. Na Pravilih slovenskega katoliškega delavskega društva (ne pa med samim besedilom ali na koncu besedila) je zapisana letnica 1895, ki jo kot leto ustanovitve navajajo tudi dokumenti v Arhivu Republike Slovenije. Pravila Slovenskega katoliškega delavskega društva v Kropi, AS 68. Prav tam. Gašperšič E., op. 8, III. del,; Šmitek Z., op. 9, str. 91. Potrdilo Slovenskega delavskega pevskega društva Kropa Franu Šolarju o imenovanju za ustanovnega člana z dne 25. marca 1909, hrani Majda Šmitek, Kropa. Gašperšič E., op. 8, III. del. Prepis spominov Konrada Ažmana, Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi (Arhiv KM), fond III (Zgodovinopisje, arhiv Justina Ažmana). Gašperšič E., op. 8, III. del. Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, Župnijski urad Kropa. Gašperšič E., op. 8, III. del. Prim. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, Župnijski urad Kropa. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, Župnijski urad Kropa. Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, Župnijski urad Kropa. Več o Orlih: gl. poglavje o športnih društvih. Vir volilnih rezultatov: Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, Župnijski urad Kropa. Gašperšič E., op. 8, III. del. Šmitek Z., op. 9, str. 89; Gašperšič E., op. 8,. III. del. Cit. po: Gašperšič E., op. 8, III. del.

39 Šmitek Z., op. 9, str. 89–90, Vabila na predstave Ljudskega odra v Kropi, Arhiv KM, fond IV (Umetnost, kultura, društva). 40 Pravila Katoliškega prosvetnega društva v Kropi, AS 68. 41 Promemoria za škofovsko vizitacijo 1. junija 1924, v: Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, Župnijski urad Kropa. 42 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, Župnijski urad Kropa. 43 Pravila Katoliškega prosvetnega društva v Kropi, AS 68. 44 Zadrugar, letnik II, št. 10, 11, 12 (november 1935), str. 152. 45 Zadrugar, letnik III, št. 2 (maj 1940), str. 83. 46 Šmitek Z., op. 9, str. 90. 47 Zadrugar, letnik III, št. 2 (maj 1940), str. 83. 48 Majda Žontar, Razvoj in delovanje delavskih kulturnih društev do prve svetovne vojne, v: Delavska kulturna društva na Gorenjskem do leta 1941, Razstava Gorenjskega muzeja Kranj 1983, str. 5. 49 Prav tam, str. str. 6–10. 50 Pravila Podružnice Svoboda, delavske kulturne in telovadne zveze za Slovenijo v Kropi, Arhiv KM, fond IV (Umetnost, kultura, društva), šk. 2. 51 Gašperšič E., op. 8, III. del. 52 Poročilo ustanovnega občnega zbora podružnice Svoboda v Kropi, Arhiv KM, fond IV (Umetnost, kultura, društva). 53 Gašperšič E., op. 8, III. del. 54 Poročilo ustanovnega občnega zbora podružnice Svoboda v Kropi, op. 52. 55 Pravila Podružnice Svoboda, delavske kulturne in telovadne zveze za Slovenijo v Kropi, op. 50. 56 Jože Dežman, Delavska kulturna društva Svo boda, Enakost in Vzajemnost med obema voj nama na Gorenjskem – članstvo in delovanje, v: Delavska kulturna društva na Gorenjskem do leta 1941, Razstava Gorenjskega muzeja Kranj 1983, str. 46–53. 57 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, hrani Župnijski urad Kropa. 58 Pravila Podružnice Svoboda, delavske kulturne in telovadne zveze za Slovenijo v Kropi, op. 50. 59 Poročilo ustanovnega občnega zbora podružnice Svoboda v Kropi, op. 52. 60 Gašperšič E., op. 8,. III. del. 61 Dežman, op. 56, str. 68–69. 62 Žontar, Razvoj in delovanje delavskih kultur nih društev, op. 48, str. 17. 63 Zapisniki sej podružnice Svoboda v Kropi št. 22, 23, 24 z dni 3. november 1928, 17. november 1928 in 29. november 1928, Arhiv KM, fond IV/ 2 (Umetnost, kultura, društva). 64 Dežman, op. 56, str. 54–62. 65 Zapisnik seje podružnice Svoboda v Kropi št. 9 z dne 27. marca 1927, Arhiv KM, fond IV/2 (Umetnost, kultura, društva). 66 Inž. Janez Šmitek,Telesna vzgoja v Kropi, rokopis, hrani Kovaški muzej Kropa. 105

67 Zapisnik seje podružnice Svoboda v Kropi št. 15 z dne 21. aprila 1928 in pismo podružnice Svoboda načelstvu Prve žebljarske in železo obrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, Arhiv KM, fond IV/2 (Umetnost, kultura, društva). 68 Zapisniki sej podružnice Svoboda v Kropi, Arhiv KM, fond IV/2 (Umetnost, kultura, društva). 69 Žontar, Razvoj in delovanje delavskih kultur nih društev, op. 48, str. 18. 70 Zapisnik seje podružnice Svoboda v Kropi št. 17 z dne 3. junija 1928, Arhiv KM, fond IV/2 (Umetnost, kultura, društva). 71 Gašperšič E., op. 8, IV. del. 72 Šmitek J., op. 66. 73 Žontar, Razvoj kulturnih društev, op. 22, str. 65–67. 74 Orel, v: ES, 8. knjiga, Ljubljana 1994, str. 148–149. 75 Žontar, Razvoj kulturnih društev, op. 22, str. 65–67. 76 Orel, op. 74, str. 148–149. 77 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, Župnijski urad Kropa. 78 Promemorija, 1924, op. 41. 79 Šmitek J., op. 66. 80 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, Župnijski urad Kropa. 81 Zapisniki sej Orlovskega odseka v Kropi, Arhiv KM, fond IV/2 (Umetnost, kultura, društva). 82 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, Župnijski urad Kropa. 83 Rudi Finžgar, Peter Colnar, Šola za življenje, Ne kaj spominov Rudija Finžgarja (1), Dnevnik, 30. januar 1969, str. 17. 84 Šmitek J., op. 66. 85 Zadrugar, letnik III, št. 2 (maj 1940), str. 83. 86 Zadrugar, letnik III, št. 4 (december 1940), str. 158–159. 87 Šmitek J., op. 66. 88 Sokolstvo, v: ES, 12. knjiga, Ljubljana 1998, str. 144; Majda Žontar, Razvoj športa do 2. svetovne vojne, v: Gorenjska: 1900–2000, str. 594–595; Majda Žontar, Sokolska društva na Gorenjskem do prve svetovne vojne, v: Telesna kultura, l. 28, št. 4 (1980), str. 19–20. 89 Sokolstvo, op. 88, str. 144–146. 90 Spomini Justina Ažmana, tipkopis z dne 31. maja 1950, Arhiv KM, fond III (Zgodovinopisje, arhiv Justina Ažmana) 91 Justin Ažman, Fizkultura v Kropi, tipkopis, Arhiv KM, fond III (Zgodovinopisje, arhiv Justina Ažmana). 92 Spomini Justina Ažmana, tipkopis z dne 31. maja 1950, Arhiv KM, fond III (Zgodovinopisje, arhiv Justina Ažmana). 93 Šmitek J., op. 66. 94 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, Župnijski urad Kropa. 95 Drago Zalar, Marijine družbe na Slovenskem, Ljubljana 2001, str. 14; Anton Štrukelj, Pod tvoje varstvo, spremna beseda, v: Drago Zalar, Mariji ne družbe na Slovenskem, str. 4. 106

Zalar, op. 95, str. 16–17. Prav tam, str. 19–21. Promemorija, 1924, op. 41. Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, Župnijski urad Kropa. 100 Promemorija, 1924, op. 41. 101 Zalar, op. 95, str. 64–65. 102 Družbenik Marijin: Molitvenik za Marijine družbe. Cit. po: Drago Zalar, op. 95. 103 Zalar, op. 95, str. 158. 104 Več o tem: gl. Zalar, op. 95. 105 Promemorija župnije Kropa ob priliki škofijske vizitacije dne 18. junija 1918, v: Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, Župnijski urad Kropa. 106 Prav tam. 107 Promemorija, 1924, op. 41. 108 Promemorija, 1918, op. 106. 109 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, Župnijski urad Kropa. 110 Promemorija župnije Kropa, 1918, op. 105. 111 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, Župnijski urad Kropa. 112 Zalar, op. 95, str. 206. 113 Zalar, op. 95, str. 24–26. 114 http://www.vzd.250x.com/zacetek.htm, pregledano 26. 8. 2005. 115 Pravila Vincencijeve konference v Kropi, Arhiv Republike Slovenije, AS 68. 116 Prav tam. 117 Katoliška akcija, v: ES, 5. knjiga, Ljubljana 1991, str. 17. 118 Zadrugar letnik II, št. 8 (16. junija 1935), str. 108. 119 Več o gasilskem društvu: gl. 100 let gasilskega društva Kropa 1893–1993, Kropa 1993. 120 Pravila prostovoljne požarne brambe v Kropi. Pravila, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, so založena; kopijo hrani Kovaški muzej v Kropi. 121 Verena Štekar-Vidic, Zgodovinski pregled, v: 100 let gasilskega društva Kropa 1893–1993, Kropa 1993, str. 9. 122 Pravila prostovoljne požarne brambe v Kropi, op. 120. 123 Štekar- Vidic, op. 121, str. 7–15. 124 Štekar-Vidic, op. 121, str. 11–14. 125 Zadrugar, letnik II, št. 4 (februar 1935), str. 56. 126 Štekar-Vidic, op. 121, str. 10–15. 127 Štekar-Vidic, op. 121, str. 15. 128 Jugoslovanska strokovna zveza, v: ES, 4. knjiga, Ljubljana 1990, str. 341; http://sigov3.sigov.si/ cgi-in/htqlcgi/arhiv/txt.htm?ime_tab=hist_ ust&id=3661&tip=Historiat+ustvarjalca+fonda, pregledano 5. 8. 2005; Pravila Skupine Kamnagorica društva Strokovne zveze tovarniškega delavstva v Ljubljani, AS 68. 129 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, Župnijski urad Kropa. 130 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, Župnijski urad Kropa. 131 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, Župnijski urad Kropa. 96 97 98 99

132 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, Župnijski urad Kropa. 133 Promemoria, 1924, op. 41. 134 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, hrani Župnijski urad Kropa. 135 Zapisnik seje z dne 11. 1. 1927, str. 103, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1921–1941. 136 Dopis Strokovni zvezi tovarniškega delavstva z dne 24. 11. 1927, Arhiv KM, fond IV/1 (Zadruga – prošnje in pritožbe, kriminal). 137 Prav tam. 138 Zapisnik razprave z dne 28. novembra 1927 v pisarni Prve žebljarske in železo-obrtne zadruge r. z. z. o. z. v Kropi, Arhiv KM, fond IV/1 (Zadruga – prošnje in pritožbe, kriminal). 139 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, Župnijski urad Kropa. 140 Nepopolni dopis Jugoslovanski strokovni zvezi v Ljubljani z dne 11. 1. 1928, Arhiv KM, fond IV/ 1 (Zadruga – prošnje in pritožbe, kriminal). 141 Prav tam. 142 Dopis Jugoslovanski strokovni zvezi v Ljubljani z dne 16. 1. 1928, Arhiv KM, fond IV/1 (Zadruga – prošnje in pritožbe, kriminal). 143 Dopis Prvi žebljarski in železoobrtni zadrugi v Kropi z dne 26. 1. 1928, Arhiv KM, fond IV/1 (Zadruga – prošnje in pritožbe, kriminal). 144 Zapisnik seje z dne 26. 1. 1928, str. 23, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva 1927–1935. 145 Zapisnik seje z dne 16. 2. 1928, str. 25, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva 1927–1935. 146 Več o tem gl.: zapisnike različnih sej, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva 1927–1935, JSZ; več dopisov JSZ Prvi žebljarski in železoobrtni zadrugi Kropa, Arhiv KM, fond IV/1 (Zadruga – prošnje in pritožbe, kriminal). 147 Rdeči križ, v: ES, 10. knjiga, Ljubljana 1996, str. 120. 148 Šmitek Z., op. 9, str. 94. 149 Zadrugar, letnik III, št. 2 (maj 1940), str. 83–4. 150 Andrej Vovko, Odborniki in članstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918, Ljubljana 2004, str. 5. 151 Pravila družbe sv. Cirila in Metoda, AS 68. 152 Prav tam. 153 Vovko, op. 150, str. 10, 83–84. 154 Pravila poddružnice kropinsko-kamnogoriške družbe sv. Cirila in Metoda, AS 68. 155 Vovko, op. 150, str. 10, 83–84. 156 Vir podatkov: Andrej Vovko, op. 150, str. 83. 157 Pravila poddružnice kropinsko-kamnogoriške družbe sv. Cirila in Metoda, AS 68. 158 Vovko, op. 150, str. 83. 159 Družba sv. Cirila in Metoda, v: ES, 2. knjiga, Ljubljana 1988, str. 364. 160 Žontar, op. 12, str. 112. 161 Pravila Izobraževalnega, bralnega in pevskega društva na katoliški podlagi v Kamnigorici, AS 68. 162 Pravila delavskega bralnega društva v Kamni gorici, 20. februar 1900, AS 68. 163 Zadrugar, letnik III, št. 2 (maj 1940), str. 84.

164 Pravila delavskega bralnega društva v Kamni gorici, 20. februar 1900, AS 68. 165 Pravila delavskega bralnega društva v Kamni gorici, 16. julij 1905, AS 68. 166 Promemoria, 1904, Župnijski urad Kamna Gorica. 167 Promemoria za škofijsko vizitacijo l. 1912 dne 11. 6., Župnijski urad Kamna Gorica. 168 Promemoria za škofijsko vizitacijo dne 17. 6. 1918, Župnijski urad Kamna Gorica. 169 Marjan Kunej, Kamna Gorica na nakovalu časa. Ob 50- letnici prve omembe kraja v pisnih virih, Gorenjski kraji in ljudje IX, Kranj 1999, str. 111–112. 170 Promemoria, 1912, op. 168. 171 Kunej, op. 169, str. 111–112. 172 Kronika župnije Kamnogoriške od leta 1890 do decembra 1917, Župnijski urad Kamna Gorica. 173 Kunej, op. 169, str. 111–112. 174 Več o tem: gl. poglavje o športnih društvih – telovadno društvo Orel. 175 Promemoria, 1912, op. 167. 176 Kunej, op. 169, str. 111–112. 177 Promemoria, l. 1912, op. 167. 178 Zadrugar, letnik III, št. 2, (maj 1940), str. 84. 179 Kronika župnije Kamna Gorica od leta 1923 do 1932, Župnijski urad Kamna Gorica. 180 V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je pojem kuluk razložen kot »v stari Jugoslaviji obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest, poti«. Vir: SSKJ, elektronska izdaja. 181 Zadrugar, letnik II, št. 8 (junij 1935), str. 108. 182 Zadrugar, letnik III, št. 2 (maj 1940), str. 84. 183 Zadrugar, letnik III, št. 2 (maj 1940), str. 84. 184 Zadrugar, letnik III, št. 4 (december 1940), str. 159. 185 Žontar, op. 22, str. 65; ista, op. 12, str. 117. 186 Lovro Pogačnik, ES, 9. knjiga, Ljubljana 1995, str. 33. 187 Kronika župnije Kamnogoriške od leta 1890 do decembra 1917, Župnijski urad Kamna Gorica. 188 Žontar, op. 22, str. 65; Ista, op. 12, str. 117. 189 Kunej, op. 169, str. 112. 190 Žontar, op. 12, str. 117. 191 Promemoria, 1918, op. 168. 192 Kronika župnije Kamna Gorica od leta 1923 do 1932, Župnijski urad Kamna Gorica. 193 Orel, v: ES, 8. knjiga, Ljubljana, 1994, str. 148–149. 194 Pravila fantovskega odseka v Kamni gorici, AS 68. 195 Prav tam. 196 Podatki Valentina Šparovca, Kamna Gorica. 197 Žontar, op. 22, str. 53–57. 198 Žontar, op. 12, str. 113–114. 199 Kronika župnije Kamnogoriške od leta 1890 do decembra 1917, Župnijski urad Kamna Gorica. 200 Kronika župnije Kamnogoriške od leta 1890 do decembra 1917, Župnijski urad Kamna Gorica. 201 Šolska kronika osnovne šole Kamna Gorica 1902–1940, ZAL – enota za Gorenjsko Kranj, RAD 75/4. 202 Podatki Marije Erman, Kamna Gorica. 203 Žontar, op. 12, str. 114. 107

204 Šolska kronika osnovne šole Kamna Gorica 1902–1940, op. 201. 205 Prav tam. 206 Kronika župnije Kamnogoriške od leta 1890 do decembra 1917, Župnijski urad Kamna Gorica. 207 Kronika župnije Kamnogoriške od leta 1890 do decembra 1917, Župnijski urad Kamna Gorica. 208 Posebna pravila Marijine družbe za može in žene v Kamni gorici, Župnijski urad Kamna Gorica. 209 Kronika župnije Kamnogoriške od leta 1890 do decembra 1917, Župnijski urad Kamna Gorica. 210 Kronika župnije Kamnogoriške od leta 1890 do decembra 1917, Župnijski urad Kamna Gorica. 211 Kronika župnije Kamnogoriške od leta 1890 do decembra 1917, Župnijski urad Kamna Gorica. 212 Promemoria, 1904, Župnijski urad Kamna Gorica. 213 Kronika župnije Kamnogoriške od leta 1890 do decembra 1917, Župnijski urad Kamna Gorica. 214 Promemoria, 1912, op. 167. 215 Promemoria, 1918, op. 168. 216 Prav tam. 217 Prav tam. 218 Prav tam. 219 Zalar, op. 95, str. 206. 220 Vir podatkov: Zalar, op. 95, str. 206. 221 Promemoria, 1904, Župnijski urad Kamna Gorica. 222 Promemoria, 1912, op. 167. 223 Promemoria, 1918, op. 168. 224 Kronika župnije Kamnogoriške od leta 1890 do decembra 1917, Župnijski urad Kamna Gorica. 225 Promemoria, 1904, op. 221.. 226 Promemoria, 1912, op. 167. 227 Promemoria, 1904, op. 221. 228 Prav tam. 229 Promemoria, 1912, op. 167.

108

230 Promemoria, 1904, op. 221. 231 Promemoria, 1912, op. 167. 232 Kunej, op. 169. 233 Kunej, op. 169. 234 Kunej, op. 169. 235 Kronika župnije Kamnogoriške od leta 1890 do decembra 1917, Župnijski urad Kamna Gorica. 236 Kunej, op. 169. 237 Kronika župnije Kamnogoriške od leta 1890 do decembra 1917, Župnijski urad Kamna Gorica. 238 Promemoria, 1912, op. 167. 239 Sveta vojska protialkoholno društvo, Pravila, AS 68. 240 Prav tam. 241 Prav tam. 242 Prav tam.. 243 Prav tam. 244 Pravila Skupine Kamnagorica društva Strokovne zveze tovarniškega delavstva v Ljubljani, AS 68. 245 Pravila Strokovne skupine kovinarjev v Kamnigorici, AS 68. 246 Pravila Strokovne skupine kovinarjev v Kamnigorici, AS 68. 247 Jugoslovanska strokovna zveza, članska knjižica, AS 68. 248 Promemoria, 1912, op. 167. 249 Prav tam. 250 Darinka Avguštiner, Sindikalno gibanje v Sploš ni bolnišnici Maribor, v: 200 let SBM, http:// www2.arnes.si/~mbsplobol1/sindikat.pdf, str. 291. 251 Šmitek Z., op. 9, str. 83–85. 252 Marjanca Ftičar, Društva in prireditve v Kamni ku 1914–1941, str. 6–7. 253 Šmitek Z., op. 9, str. 103; Ftičar, op. 252, str. 9. 254 Ftičar, op. 252, str. 9, 84–85. 255 Gašperšič E., op. 8, IV. del.

Toni Bogožalec

KER JE PO VELIKI VEČINI KROPA

»…

NARODNA, KAKOR MALOKATERI KRAJ

V lanskoletnem Vigenjcu sem v članku o dogajanju v Kropi v desetletjih pred svetovno vojno in med njo povzel tudi: »Kroparski živelj se je vse bolj pričel zanimati za politično delovanje in bil v marsičem med prvimi na slovenskem ozemlju: v brambi in dvigu slovenstva, uvajanju čitalnic, organiziranju društev in združenj… kakor tudi ostrem političnem boju med posameznimi protagonisti in celo goljufanju in poneverjanju volilnih izidov«.2 In ravno o političnem dogajanju v Kropi do propada habsburške monarhije bo govor tudi v pričujočem sestavku. Čas od druge polovice 19. stoletja do konca prve svetovne vojne je bil čas iskanja in vzpostavljanja slovenske nacionalne identitete; prvenstveno boja za uveljavitev lastnega jezika, oblikovanja prvih nacionalnih političnih strank, nasprotovanja med 'slovenstvom' in 'nemštvom', združenj, čitalnic itd., skratka doba začetkov in razvoja demokratičnega življenja na Slovenskem. Ena izmed prvih in zelo pomembnih nalog, ki so jih na svoji poti morali rešiti naši predniki, je bila, da politika in gospodarstvo hodita z roko v roki in da podobno, čeprav ne v celoti, velja tudi za vse družbeno življenje.3 Tako kot za druga območja, velja za Kropo ugotovitev, da politično udejstvovanje Kroparjem ni bilo neznano. Še več: povezave in (ne)sodelovanje z najpomembnejšimi

NA SLOVENSKEM«

slovenskimi politiki tedanje dobe so bili zelo tesni in v marsičem odločilni za obstoj in nadaljnji razvoj Krope in njene okolice. Kar nekaj 'kroparskih' dogodkov s političnim predznakom je odmevalo tudi v širšem slovenskem okolju. Kropa v svoji zgodovinski in drugi dediščini sicer upravičeno na prvo mesto postavlja gospodarstvo (železarstvo in kovaštvo) in v zvezi s to tematiko je bilo do sedaj raziskanega in napisanega največ. Manj raziskano in znano pa je polje politike in z njo povezanih dogodkov, čeprav tudi ne povsem enako glede na različna zgodovinska obdobja. Dogodkom v času druge svetovne vojne in po njej je bilo namenjeno več prostora, veliko manj pa dogodkom pred tem časom.4 Tokratna razprava seveda nima in ne more imeti ambicije podati celovitega in analitičnega pregleda političnega dogajanja v Kropi v omenjenem obdobju, temveč želi na kratko osvetliti zgolj najpomembnejše dogodke. Veliko gradiva, predvsem arhivskega, bo še potrebno pregledati in ovrednotiti ter na novo interpretirati nekatero že objavljeno, da bomo lahko to področje celovito opisali. Sestavek je namenjen širšemu krogu bralcev, vsem tistim, ki bi Ob 25-letnici Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, 1919. 109

želeli o tej tematiki izvedeti še kaj več, pa priporočam dodatno gradivo iz citirane literature, v pomoč pa jim bo tudi dokaj popoln spisek bibliografije o Kropi, ki je bil objavljen v lanskoletnem Vigenjcu.

RUDARSKI SODNIK NAJ SE V VLADARJEVEM IMENU NASTAVI Za prvi dokument, ki neposredno govori o političnem delu Kroparjev, lahko jemljemo kar kroparski rudarski red. O tem zelo pomembnem aktu je bilo do sedaj objavljenih nekaj člankov,5 ostaja pa odprto vprašanje o političnem pomenu reda za nadaljnjo relativno gospodarsko neodvisnost Krope. Ko je leta 1550 bodoči nemški cesar Ferdinand I. podpisal Svoboščine in rudniški red fužinarjev železnega rudnika v Kropi…, (poleg Krope tudi sosednjih Kamne Gorice in Kolnice) kot odgovor na prošnje in zahteve kroparskih fužinarjev iz leta 1547, so mu to politično dejanje gotovo narekovali gospodarski interesi.6 Kroparski rudarski red je ne glede na pozneje sprejete splošne rede postavil temelje nekaj manj kot četrt stoletja trajajoče gospodarske in politične avtonomije Krope, katere najbolj prepoznaven in viden atribut so bile volitve lastnega 'rudarskega' sodnika. Doba razsvetljenstva in merkantilizma (od druge polovice 18. stoletja) pa je kroparski komuni napovedala njen konec. Reforme cesarice Marije Terezije in njenega naslednika Jožefa II. so korenito zarezale v gospodarstvo in politiko cesarstva. Toda Kropa, prav tako pa tudi kot sosednja Kamna Gorica in Železniki niso pozdravili teh posegov v obstoječi red in pravice. Upiranje zaradi odpravljanja starih svoboščin in privilegijev se še ni niti dodobra pomirilo, ko so že Francozi na »kroparskem Placu kurili ognje«. Globoke politične spremembe v Evropi (in celotnem svetu), ki so sledile francoski revoluciji leta 1789, so za kratek čas v obdobju Ilirskih provinc (1809–1813) Kropi prinesle povsem novo obliko. Velja pa omeniti, da sta se v vmesnem času, delno tudi v povezavi s 'francoskimi' dogodki, na političnem področju odlikovala dva Kroparja. Pravnik Jožef pl. Potočnik je deloval kot dvorni cesarski svetnik v Benetkah, v letih 1786–87 pa je bil ljubljanski župan in je za svoje zasluge prejel plemiški naslov, njegov sodobnik, doktor prava Jožef Lukman, pa je bil član vlade za Kranjsko pod francosko upravo leta 1797.7 Zaslovel je že leta 1791, ko je sestavil in na cesarja Leopolda II. naslovil spomenico o predlaganih političnih pravicah in zahtevah kmečkega stanu z naslovom Prošnja gorenjskih podložnikov zastran odposlancev v stanovih.8 Ko je bil leta 1809 dobršni del današnjega slovenskega ozemlja vključen v imperij Napoleona I., so ga Francozi razdelili na distrikte, kantone in komune oz. merije (občine).9 Merija Kropa je bila za nove oblastnike očitno tako pomembna, da so odpravili številne občine v soseščini in jih priključili Kropi.10 110

Francoske oblasti so vzpostavile povsem nov politični sistem, ki se ni oziral na dediščino prejšnje ureditve, ampak uvedel precej novosti, hkrati pa županom (merom) ni podelil neodvisnosti pri njihovem delu, tako da je bila njihova vloga zgolj administrativna. Po propadu Ilirskih provinc leta 1813 je bila znova vzpostavljena oblast habsburške monarhije in kroparska občina se je zožila v okvire prediliriskih mej. Obnova starega režima je poskušala izničiti vplive francoske revolucije in deloma tudi jožefinskih reform, toda seme sprememb je bilo posejano in tega ni bilo zmožno izničiti niti dolgo obdobje političnega mrtvila, ki je trajalo prav do leta 1848. Habsburško cesarstvo je v tem obdobju zamudilo veliko priložnosti, predvsem v gospodarstvu, kar se je v drugi polovici 19. stoletja odrazilo v neenakomernem razvoju. Gospodarsko zapostavljanje nekaterih narodov in pokrajin v cesarstvu je bilo predvsem na prehodu iz 19. v 20. stoletje zelo opazno in je močno vplivalo na politično življenje.

O KROPA! KROPA!... KAKOR SI RAZVILA NEUSTRAŠNO SLAVJANSKO BANDERO… Leta 1848, v letu pomladi narodov, smo Slovenci in številni drugi narodi monarhije, prvič javno in odprto začeli izražati tudi politične oziroma nacionalne zahteve. Nekaj več kot tri desetletja je v habsburški monarhiji vladal politični molk, vendar samo navidezno. V Kropi so bili očitno dobro seznanjeni z obstoječimi razmerami, ker si drugače težko predstavljamo zelo živahno politično delovanje Kroparjev v tem letu. Septembra 1848 je časopis Slovenija poročal: »Kakor je Kropa mala, ima svoje slovensko društvo, ki si vse slovenske časopise derži. Vsako nedeljo se snidejo, berejo, se pogovarjajo, prepevajo in vnemajo serca za mogočno Slovenijo, našo premilo domovino.«11 V ospredju zahtev po spremembi političnega sistema so bile kmalu zahteve po nacionalnih pravicah. V slovenskih deželah so se ta prizadevanja najbolj vidno izražala v oblikovanju dveh taborov, slovenskega in nemškega. Leta 1850 je Joža Levičnik iz Železnikov v časopisu Slovenija zapisal: “O Kropa! Kropa! Ne daj se vladati od majhne številke tvojih ultra nemškutarjev, ampak, kakor si razvila neustrašno slavjansko bandero v sredi tvojega trga, tako slavi tudi v svojih cerkvah Boga z domačim slovenskim petjem.«12 Levičnik je namreč slišal na kovaški šmaren leta 1849 pri maši pri Kapelici v Kropi večidel nemško petje. O političnih razmerah v Kropi v revolucionarnem letu 1848 je pisal tudi dr. Valentin Zarnik: »Slovela je Kropa že leta 1848 zaradi narodnega duha in postavili so takrat kovači na velikem prostoru narodno bandero…«13 Čeprav nam zgornja dva zapisa na eni strani govorita o narodni zavednosti Kroparjev, pa zapisi

o volitvah v Kropi na drugi strani pričajo o veliko bolj zapletenih razmerah. Kropa se je ob teh dogodkih veliko opazneje razdelila na dve stranki, kot na primer sosednja Radovljica, v kateri je bilo narodno gibanje še živahnejše.14 Kroparji niso imeli enotnih pogledov na slovenski nacionalni program (Zedinjena Slovenija), kar se je pokazalo ob volitvah v frankfurtski parlament. V njem naj bi bili zastopani predstavniki iz vseh dežel nekdanjega Nemškega cesarstva in na podlagi števila prebivalstva naj bi vojvodino Kranjsko zastopalo 7 poslancev. Volilne enote so bile izenačene z mejami župnij, volitve pa so bile posredne. Volili so lahko le moški nad 21. letom starosti, vendar samo, če so bili dovolj premožni, da so plačevali davke. V kranjskem volilnem okrožju, v katerega je spadala Kropa, je bilo tako od skupno 80 639 prebivalcev samo 9650 volilnih upravičencev.15 Kropa je takrat štela 1349 ljudi, volilnih upravičencev pa je bilo 305. Sistem volitev je bil zapleten. Volilni upravičenci iz posameznega kraja so na tako imenovanih pravolitvah volili svoje volilne može, ti pa so nato v okviru okrožja volili svojega poslanca. Za volitve v frankfurtski parlament 5. marca 1848 je bila značilna nizka volilna udeležba. Iz radovljiške enote se je volitev udeležilo samo 18 od 39 volilnih mož, pa še od teh jih je 15 podpisalo protest proti volitvam. Ostali trije, vsi so bili iz Krope, se temu protestu niso pridružili.16 Nasprotniki volitev, pogojno bi jih lahko imenovali slovenska stranka, so svoje dejanje utemeljevali s trditvijo, da je frankfurtski parlament namenjen izključno uradni potrditvi nemške nadvlade nad drugimi narodi. Med vsemi volilnimi možmi iz radovljiškega volilnega okraja so bili torej kroparski edini zagovorniki nemštva. Zelo podobno je bilo tudi 16. junija, ko so potekale volitve v dunajski parlament. Pravolitev se je v Kropi udeležilo samo 34 od vseh volilnih upravičencev (305). Iz volilnih zapisnikov izvemo, da je bila tudi za te volitve izbrana ista trojica kot za pretekle: župnik Heinrich Kahl, župan Franc Šolar in fužinar in posestnik Gašper Pibrovec.17 Kroparji so bili nato imenovani tudi v volilno komisijo, ki je na tajnih volitvah izvolila predstavnika za dunajski parlament.18 Kroparska trojica je imela v svojem kraju majhno, toda zelo vplivno podporo, ker se je volitev udeležila zgolj nekaj več kot desetina volilnih upravičencev. Da drugi volilni možje ne bi bili zainteresirani za aktualne politične dogodke, ni verjetno, ker potem Levičnik in Zarnik ne bi pisala, da je bila Kropa v teh dogodkih zelo 'narodna'. Ko so bili v monarhiji s pomočjo vojske zatrti nemiri in upori, je prestol zasedel cesar Franc Jožef I. Slednji je s pomočjo dinastiji zvestim uradništvom in pod stalnimi pritiski nemškega kapitala nadaljnja tri desetletja vladal dokaj absolutistično. Prevlada Nemcev, Madžarov in v manjši meri Italijanov in Poljakov je drugim, tako imenovanim nezgodovinskim narodom, med katerimi smo bili tudi Slovenci, onemogočala izrazitejše politično delovanje in izražanje zahtev. Tako je bila tudi slovensko usmerjena stranka v Kropi kljub večji številčnosti potisnjena na obrobje. Posredno o tem govori tudi Levičnikov zapis o nemškem petju v

cerkvi pri Kapelici, pa tudi dejstvo, da je Šolarja na mestu župana leta 1849 nasledil Gašper Pibrovec, član kroparskega nemško usmerjenega triumvirata iz prevratniških dni.19 Po marčnih dogodkih so se dunajske oblasti odločile uvesti nekaj sprememb na področju upravne ureditve. Med drugim so v letih 1849–50 z ustanovitvijo občin posegle tudi na lokalno raven. Posamezne občine so bile usklajene z mejami župnij, vodili so jih župani, ki jim je bil pri njihovem delu v pomoč občinski odbor z mandatom treh let. Po prvih občinskih volitvah in zapletih, ki so jim sledili, pa so se osrednje oblasti odločile podaljšati mandat občinskim odborom, dokler se reforma ne bi dokončno uveljavila.20 V nadaljevanju je vlada na Dunaju z zakoni (oktobrsko diplomo leta 1860, februarskim patentom 1861 in volilnim zakonom leta 1873) določila natančna pravila volitev za občinske odbore, deželne zbornice in državno zbornico (parlament). Mandat občinskih odborov je ostal 3 leta, deželne zbornice pa 4 leta. V zbornici vojvodine (dežele) Kranjske je sedelo 37 članov, od katerih je bil en sedež rezerviran za vsakokratnega ljubljanskega škofa. V dunajsko državno zbornico (parlament), katere mandat je bil 6 let, pa je bilo voljenih različno število poslancev (število se je povečevalo v skladu z novosprejetimi zakoni na področju volilnega sistema, od 353 po letu 1873 do 425 po letu 1896 in 516 po letu 1907). Volivci so bili na podlagi premoženja razdeljeni v štiri razrede: veleposestniki, mesta in trgi, trgovske in obrtne zbornice ter podeželske občine. Leta 1896 so sicer uvedli še peti, splošni razred, kar pa še vedno ni pomenilo enake in neposredne volilne pravice. Ta je bila uvedena leta 1907. Razporeditev v posamezne razrede je bila poleg davčnega cenzusa (poenostavljeno rečeno so imeli tisti, ki so plačevali več davkov, več besede pri volitvah) odvisna še od vrste drugih okoliščin. Tako je poklicni cenzus določal, da so nekateri poklici, ne glede na višino plačanega davka, samodejno vključeni med volivce, nekateri pa ne (med njimi so bili npr. vse aktivne vojaške osebe). Tretja omejitev je bil cenzus bivanja, ki je govoril o tem, da posamezniki, ki se priselijo v kak kraj, lahko pridobijo volilno pravico šele po preteku določenega časa (ki pa ni bil povsod enako omejen). Seveda, če zadostijo drugim kriterijem. Volilne pravice pa niso imele ženske, razen lastnic veleposestev. Poleg tega so bile posamezne dežele razdeljene na volilne mestne in podeželske okraje.21 Sistem volitev je bil tako zelo neugoden za tiste narode, ki so šele začeli razvijati svoje gospodarstvo in povečevati število izobraženstva. Politično prevlado sta tako omogočala kapital in nacionalnost. Na Slovenskem je zahtevo po uvedbi splošne in enake volilne pravice v deželni zbor leta 1902 vložila katoliška stranka. Svojo vlogo je med drugim utemeljevala s podatkom, da v kmečkih občinah 37 412 volilnih upravičencev voli 16 poslancev, na drugi strani pa maloštevilni veleposestniki, ki jih voli le 368 volilcev, dobi kar 10 mandatov. Dr. Ivan Šušteršič je tako ob predlogu zahteve dejal: »…naša 111

stranka ni klerikalna, ampak je nasprotno edina v pravem pomenu besede liberalna stranka v tem zboru in nazadnjaki ste Vi, ki se opirate na tiste Vaše zarjavele privilegije. Vi ste stara šara, vsaj pa boste tudi kmalu izginili s površja.«22 Na podlagi takšne volilne geometrije so predvsem med letoma 1873 in 1879 liberalno in nemško orientirani politiki izvajali na Slovence takšen pritisk, da so ti kljub številčnosti izgubili politično večino v deželnem zboru Kranjske. To je bilo obdobje, ko je slovensko gibanje pod vodstvom dr. Janeza Bleiweisa počasi in previdno oblikovalo temelje prihodnjega dela. To »…pač ni bil čas, ko bi Slovenci preprosto lahko pokazali, kaj zmorejo, temveč doba, ko so lahko pokazali, kaj kljub vsemu zmorejo.«23 Enake razmere so vladale tudi v Kropi. Šele v šestdesetih letih je Kropa ponovno stopila iz politične megle. Ko sta bila leta 1861 v dunajski parlament izvoljena dr. Janez Bleiweis in dr. Lovro Toman,24 je časnik Novice med drugim zapisal, da je čestitke ob izvolitvi iz Krope poslalo tudi »…mnogo tukajšnjih veljavnih fužinarjev in posestnikov.«25 Nadalje so Kroparji leta 1871 grofu Hohenwarthu, tedaj že nekdanjemu ministrskemu predsedniku, poslali podporno pismo, v istem letu pa podprli poskus organiziranja slovenskega tabora v Lescah, do katerega pa žal ni prišlo.26 Tudi ob 70-letnici dr. Bleiweisa, 'očeta naroda', leta 1878 so bili posredno udeleženi Kroparji. Na slovesnosti v njegovo čast je nastopila pesnica Luiza Crobath Pesjak.27 Slovensko gibanje je na pritisk nemštva odgovorilo z organiziranjem taborov (zborov) somišljenikov in združevanjem v čitalnicah. Toda čitalnice, ki so po začetku ustavne dobe pomenile eno glavnih opor narodnemu gibanju (združevanje politično enako mislečih, branje političnih in drugih člankov v slovenskem in tudi nemškem tisku) niso imele tako množičnega vpliva, kot se je sprva predvidevalo, in so zato kmalu zamrle.28 Marca 1878 je bil v Kropi ustanovni zbor Čitalnice, ki je štela 74 članov, večinoma iz vrst fužinarjev in posestnikov iz Krope in tudi bližnje Kamne Gorice. Vendar pa to društvo ni ostalo dolgo osamljeno. Že dva meseca pozneje je bilo ustanovljeno bralno društvo Sloga; vodil ga je kroparski učitelj Marko Kovšca. Na delovanje društva so takoj burno reagirali čitalničarji. Zelo zanimivo je pismo člana Čitalnice, fužinarja Fortunata Warla, ki je v zvezi s Čitalnico in Slogo pisal svojemu sinu Tomažu (študentu bogoslovja): »Bral si v 'Narodu' o pevskem društvu Slogi; a to vse ni dosti vredno, ker sta vpeljala Kovšca in Mina Šolarica na kljub Nacetu (Zupanu, organistu, op. pisca) in župniku.«29 Čeprav vzrokov za nasprotovanja med društvoma ne moremo iskati v različnih političnih pogledih, temveč bolj v delitvi na osebnih ravneh, pa je bil prepir med narodnjaki gotovo voda na mlin nasprotnikom. Če se še enkrat vrnemo k Zarniku, je ta o tedanjih razmerah v Kropi zapisal tudi: »Zdaj sta v Kropi dve politični stranki: 'ciskropiška' in 'transkropenska' ali drugače rečeno: na levi Kropenskega potoka je 112

narodna, na desni pa tržiška… Tudi se lahko človek kmalu znajde, pri kateri stranki da je, ker na desni vidiš napis trdega slovenskega imena, že ne vem, s koliko gggg na konci. Sicer pa je leva stran Krope močnejša, ker je po veliki večini Kropa narodna, kakor malokateri kraj na Slovenskem.«30 Boj za slovenstvo se je s kulturnega in političnega področja vse bolj prenašal tudi na gospodarstvo. Boj za gospodarsko enakopravnost in neodvisnost je postal pomemben dejavnik v slovenskem političnem boju.31 Toda gospodarska kriza, ki je zajela celotno državo (leta 1873 je monarhija doživela celo borzni zlom), je močneje prizadela v primerjavi z nemškim že tako šibek slovenski kapital (na Kranjskem se je šele v času od 1880–1900 s skromnih 38 450 kron dvignil na 2,3 milijona kron). Še posebno je izstopal bankrot velikopotezno zasnovanega slovenskega projekta Zavarovalniške banke Slovenija.32 Splošna kriza v državi je prizadela tudi kroparsko železarstvo in o tem so se vrstila tudi poročila v časopisih. Slovenec, ki je izhajal v Celovcu, je leta 1865 najprej omenjal krizo v trgovanju z žeblji, v nadaljevanju pa: »Steber gorenjske premožnosti je padel, obrtnija železna je ob tla.«33 Mimo Krope ni šel niti osrednji nemški časopis Laibacher Zeitung, ki je leta 1879 v feljtonu Turistični sprehodi po Gorenjski pisal o propadanju kroparskega žebljarstva. Pri tem primeru je zanimiv odgovor izpod peresa neznanega dopisnika iz Krope, ki ga je objavil Slovenski narod. Pisec je zatrdil, da kroparsko gospodarstvo »dobro stoji.«34 Očitno je dopisnik članek obravnaval bolj iz nacionalne perspektive, in manj na podlagi realnega stanja. Pač v smislu, da o krizi lahko pišejo samo 'naši', medtem, ko 'drugi' želijo zgolj nagajati. Toda krize gorenjskega železarstva ni spodbudila splošna kriza gospodarstva, temveč popolna zastarelost obratov in način proizvodnje. Usoda železarskih krajev je bila v nadaljnjih letih zelo različna: starodavno bohinjsko železarstvo je povsem propadlo, jeseniški konec je pred propadom (kakor tudi velik del delavstva iz propadlih in propadajočih krajev) rešil nemški kapital z Luckmanni in KID-om, Kropa in Kamna Gorica sta iz nje izšli z ustanovitvijo Zadruge, medtem ko so bili Železniki prepuščeni sami sebi. Fužinarji so v večini krajev iskali različne vzroke za krizo, vendar v glavnem povsod drugje, samo pri sebi ne. Kroparji so tako trdili, da tiči vzrok za njihove tegobe v kršenju starih pravic do izkoriščanja gozdov na Jelovici in so se za reševanje tega problema obračali na različne politike. V zapuščini dr. Bleiwesa je tako ohranjen dokument kroparskega fužinarja Benjamina Šulerja, v katerem je zapisano, da so že v letih 1846–48 na Jelovici potekali pravi boji med fužinarji in državnimi oblastmi glede sečnje in posledično kuhanja oglja. V drugem primeru pa so fužinarji ob ponovni izvolitvi grofa Hohenwarta v državni zbor močno upali, da bo rešil problem gorskih in gozdnih pravic. Tako je leta 1879 pisal Slovenski narod, da »…fužinarji iz Krope končno dobijo parcele v jelovških gozdovih, ki so bili pod sekvestrom in so v njih gozdarji oglarjem

tako slabo lesovino odkazovali, da je obstanek fužinarstva močno odvisen od tega… če ima fužinarstvo ugoden položaj ima vsa okolica dosti kruha.«35

KROPA NE SCAGA, ČE NIMA, PA STRADA36 Stradanja pa je bilo vsak dan več, predvsem v Kropi in Kamni Gorici. Sosednjih kmečkih krajev, ki so ob kmetovanju lahko dodatno zaslužili z delom pri fužinah, kriza ni tako močno prizadela. Izhod je bila samo temeljita preureditev kroparskega železarstva, toda pri fužinarjih, ki so edini imeli vsaj nekaj kapitala, je manjkalo prave volje in idej. Spremenjene gospodarske, družbene in politične razmere so se jim očitno zdele pretežko obvladljive. Že jožefinske reforme so nakazale novo podobo železarstva. Klasične družbene delitve na fužinarje, kovače rudarje, oglarje in tovornike je bilo nepreklicno konec. Že v 18. stoletju se je začel porajati nov sloj, sloj zakupnikov kovaških ognjišč ali pošterovcev, ki so sami ali skupaj z nekaj najetimi kovači pomenili vse večjo konkurenco fužinarjem. Ti mali kovaški podjetniki so bili vse bolj nezadovoljni, ker praktično niso imeli vpliva na dolgoročni razvoj Krope. Večinoma so veljali za povzpetnike, ki jim ni bilo mesta v stari eliti. Veljalo je nenapisano pravilo pripadnosti 'pravim familijam', ki se je izražalo tudi pri volitvah v občinski odbor, v katerega so bili praviloma izvoljeni samo posestniki.37 Nezadovoljna pa je bila tudi množica kovačev in kovačic, ki je že leta 1801 prosila višje rudarsko sodišče v Ljubljani, da naj jim predpiše poseben žebljarski red. Ob podpori nekaterih svojih 'gospodarjev' so zahteve ponovili še leta 1853, toda tudi to pot brez uspeha.38 Za lažje razumevanje nadaljnjega dogajanja se moramo vrniti k splošnim razmeram v državi. Ko je leta 1878 padla vlada grofa Auersperga in je oblast prevzela Taaffejeva vlada, so Slovenci dobili veliko več manevrskega prostora za politično delovanje na temeljih, ki so bili postavljeni pod vodstvom dr. Bleiweisa. V ospredje so stopali novi politiki in do tedaj razmeroma slovenski tabor se je vse bolj cepil na dva pola. To sicer ni bila kaka slovenska posebnost, temveč zgolj izraz političnega in demokratičnega razvoja. Spor med 'tradicionalisti' in 'naprednjaki' ni bil značilen samo za slovensko ozemlje, temveč za večino zahodnih dežel habsburške monarhije. Slovenska posebnost pri tej cepitvi, ki je v začetku devetdesetih let 19. stoletja pripeljala do delitve na katoliško in liberalno stranko, je bila predvsem v tem, da so bili odnosi med njimi »vezani na zelo osebne, surove in pritlehne medsebojne obračune.«39 Od tedaj se je praktično vsakemu dogajanju na Kranjskem in na celotnem slovenskem ozemlju dodajal tudi politični podton.

Razmah političnega delovanja, na katerega so vplivale spremenjene družbene razmere (v Kropi še dodatno podkrepljene z bistvom obstoja – železarstvom), je od leta 1881 začel nakazovati smer, v kateri sta v prihodnosti tudi slovenska politika in gospodarstvo hodila z roko v roki. V Kropi so manjši kovaški podjetniki na lokalno politično področje prvič odkrito posegli ob občinskih volitvah leta 1881. O nepravilnostih in goljufanju pri volitvah so se razpisali celo časopisi in celotna zadeva, skupaj s ponovljenimi volitvami, se je vlekla vse naslednje leto. Podjetnik Matej Soršak je v pismu prosil dr. Bleiweisa za pomoč pri ureditvi podjetništva v Kropi in dodal »da so občinske volitve izgubili fužinarji in podjetniki«.40 Soršak je bil očitno v 'stranki', ki je trdila, da zastopa interese delavcev in manjših podjetnikov, na drugi strani pa naj bi bili zagovorniki interesov posestnikov in fužinarjev. Slednji so očitno podcenjevali svoje nasprotnike, saj so skušali celotni spor prikazati kot boj med dvema vplivnima kroparskima družinama. V pravi zmedi, ki je nastala v zvezi z volitvami, sta obe strani pošiljali članke Slovenskemu narodu. Prvi dopisnik je sporočal »da so bile volitve vroče in da so prišli v občinski odbor pravi možje,« ter dodal: »Živeli zavedni Slovenci.«41 Nasprotna stran je vrnila udarec in poročala, »da gre (pri volitvah, op. pisca) za osebnosti in ne za vero, narodnost in občinske koristi…, krmilo držita dva nemčurja, drugi so pa kimavci.«42 Kot nam je znano iz Zarnikovega zapisa o 'nemštvu' enega dela Krope, je zanimivo, da se to po teh volitvah ne omenja več.43 Očitno je bilo 'nemštvo' bolj izraz za povečevanje pomembnosti posameznikov, v nasprotju z 'manj vrednim slovenstvom'. Kot politična opcija je bilo kroparsko 'nemštvo' mrtvo, posamezniki pa so še vedno radi uporabljali nemške različice svojih imen in priimkov. Tako se je še po letu 1900 najpremožnejši kroparski posestnik Magušar (čeprav pol pismen) raje podpisoval Georg kot pa Jurij. Toda povzpetnik, kakršen je bil Magušar, je za svoje ravnanje lahko našel vzor samo pri tistih, po katerih se je zaman zgledoval. Posamezniki razvejenih družin Šolarjev, Pibrovcev, Zupanov in drugih ravno tako niso bili imuni pred podpisovanjem v nemški obliki.44 Seveda pa sam način podpisovanja pri večini ne prejudicira politične usmerjenosti ali 'narodnjaške' zavednosti, pri posameznikih pa verjetnejše. V zmedi pri volitvah 1881–82 pa se je skrivalo veliko več kot se je sprva zdelo. Naslednje leto so nekateri manjši podjetniki hoteli ustanoviti Zvezo kovaških mojstrov. Čeprav iz teh prizadevanj ni bilo nič, pa jih je mogoče lahko povezati s 4. junijem 1883. Takrat je več kot 200 kovačev zapustilo ješe v vigenjcih in na zboru s fužinarji pred gostilno Pri Jarmu zahtevalo boljši zaslužek.45 V Kropo so takoj pohiteli predstavniki okrajnih oblasti iz Radovljice, 'dopisniki' iz Krope pa so poskrbeli, da se je o Kropi razpisal tudi Slovenski narod. Zelo zanimiva je vsebina enega izmed člankov: »… mi delavci nimamo ne komunističnih ne socialističnih nazorov, ker vemo, 113

da nas le delo živi, mi zahtevamo samo človekovih pravic.«46 Enodnevna stavka kovačev pa ni imela dolgoročnejših posledic in je bila hitro pozabljena. Od tedaj dalje, in še več kot desetletje naprej so časopisi poročali samo še o revi v Kropi. O bedi, propadanju, izseljevanju, zbiranju pomoči. Toda vse pisanje Slovenskega naroda, Slovenca in Edinosti, prav tako pa tudi poročilo nadzornika (inšpektorja) »obrtnije Štajerske in Kranjske« dr. Valentina Pogatschnigga ni rodilo sadov. Slednji je leta 1885 zapisal, da mora javnost izvedeti o dogajanju v Kropi in da naj to poročilo preberejo predvsem tisti, katerim »… je dolžnost ozirati se na gmotni in duševni blagor našega naroda, v prvi vrsti tedaj naši deželni in državni poslanci.«47 Kriza je vrhunec dosegla januarja in februarja 1888; po poročanju Slovenskega naroda je Kropo, ki je bila na robu dokončnega propada, obiskal sam predsednik deželne vlade baron Andrej Winkler.48 Na njegovo pobudo je bila v Kropi opravljena anketa, s katero so oblasti hotele ugotoviti natančno stanje gospodarstva in sliko splošnih razmer. Pri izvedbi ankete naj bi sodelovali obrtni inšpektor dr. Pogatschnigg, deželni poslanec dr. Josip Vošnjak, dva vplivna kroparska rojaka, stavbni svetnik Fran Potočnik in ravnatelj KID-a (Kranjske industrijske družbe na Jesenicah) Karl Luckmann ter predstavniki iz Krope, med njimi Benjamin Schuller in Fran Šolar. Hkrati je bilo dogovorjeno, da bo akcijski odbor za rešitev Krope vodil Luckmann. Med drugimi naj bi bili v tem odboru prisotni tudi trije predstavniki kovačev, ki bi jih imenoval župan.49 Anketa je bila opravljena, vendar pa se akcijski odbor ni nikdar sestal. Dvomi o uspehu ankete so se pojavljali še pred njeno izvedbo. Podjetnik Matija Zupan je že februarja pisal Ivanu Murniku, deželnemu poslancu gorenjskih mest in trgov ter hkrati tajniku trgovske zbornice: »Ko bodo naši in kamenški srenjski možje zraven klicani, ne bo uspeha, ker le težko slišijo o kaki pomoči, zato ker dobro vedo, da jim tisti velikanski vir usahne.«50 Za rešitev iz krize pa je Kropa potrebovala več kot samo zanimanje širše javnosti. Uspeh bi lahko zagotovila vsaj minimalna enotnost med vplivnimi Kroparji in seveda kapital za zagon gospodarstva na novih izhodiščih. Peščica nekdanjih fužinarjev ni hotela vlagati denarja v zelo negotov posel, ravno tako ga niso hoteli tudi banke in denarni zavodi, ki so bili večinoma pod vplivom ali v lasti posameznih strank. Neenotnost in malo krajevno kupčkanje sta se ponovno pokazala leta 1889, ob novih volitvah v občinski odbor. Oktobra je okrajno glavarstvo v Radovljici posredovalo sklep deželne vlade o razveljavitvi volitev v občinski odbor Kropa in zahtevalo ponovitev volitev.51 Sklep vlade se je nanašal na pritožbo poražene strani zaradi nepravilnosti pri volitvah in tako je bil konec leta izvoljen nov odbor, v katerem so sedeli predstavniki prej poražene 'stranke'. Očitno pa tudi ponovitev ni potekala povsem mirno; o tem priča dopis občine Kropa: »Novo izvoljeni gospodje občinski odborniki se vljudno vabijo, da bi danes zvečer ob 5- ti uri blagovolili priti v gostilno g. Matevž Šolarja 114

in se posvetovali, kedaj bi se vršila volitev občinskega starešinstva (ako proti izvolitvi ne bode ugovorov) in katere odbornike bi za starešinstvo oziroma županom in svetovalcem izvolili, da pri volitvi ne bi trebalo glasov cepiti. Kropa 8/12.89 gospodom: Janez Kapus, župnik, Benj. Schuller, Franc Potočnik, Tom. Šušteršič, Luka Hafner, Šimen Pirc, Peter Hrovat, Blaž Kralj, Valentin Šolar, Matevž Šolar, Miha Dolenc, Juri Bertoncl.«52 Za župana je bil izvoljen Tomaž Šušteršič. Bil je prvi župan, ki ni prihajal iz vrst fužinarjev.53 Poleg tega, da sploh ni bil Kropar, je veljal za podaljšano roko Jurija Magušarja. Tako se tudi v tem mandatu v Kropi stvari niso bistveno spremenile, med drugim je Šušteršič še pred iztekom mandata zapustil županski stol.

DA BI SE BOLJ POTREBOVALA ENA TOVARNA ZA IZDELOVANJE ŠRAVBOV IN NETOV Leta 1894 se je kroparski gordijski vozel končno začel razpletati. Pred opisom kroparskih zadev pa je potreben vnovični pogled na državno raven in njeno politiko. Če zanemarimo politično delovanje nemške manjšine (ki pa je imela v nesorazmerju s svojo številčnostjo veliko kapitalsko moč in vpliv) in se posvetimo samo slovenskim strankam, lahko v kratkem povzamemo takole: povsem drugače je bilo z do tedaj, vsaj navidezno enotno 'slovensko' stranko, ki se je po letu 1892 dokončno razbila na katoliško (KNS – katoliška narodna stranka) in liberalno (NNS – narodno napredna stranka) stranko. Liberalci pod vodstvom dr. Ivana Tavčarja in Ivana Hribarja so v sodelovanju z nemškimi liberalci in veleposestniki do konca stoletja zlahka obvladovali politično življenje dežele Kranjske. Njihove politične trdnjave so bili večina mest in trgov, v svoji lasti pa so imeli tudi največji delež slovenskega gospodarstva. Na drugi strani je v katoliški stranki prva štiri leta po formalni ustanovitvi prevladoval dokaj konservativen duh, ki ni prinašal večjih uspehov. Šele po letu 1896, ko so vajeti stranke prevzeli novi ljudje, med katerimi sta prvo mesto zasedla dr. Ivan Šušteršič in dr. Janez Evangelist Krek, je katoliški tabor uveljavljal nove oblike delovanja, ki so mu sčasoma prinesle popolno politično prevlado. Poleg obeh najmočnejših strank se je začela razvijati še socialdemokratska stranka pod vodstvom Etbina Kristana, ki pa kljub živahnemu delovanju do konca prve svetovne vojne ni imela večjega vpliva, v veliki meri tudi zato, ker ni na prvo mesto postavljala narodnosti (slovenstva) in, za tiste čase še bolj pomembneje, ker je bila nasprotnica vere in Cerkve. Za Kropo in z njo gospodarsko povezano okolico je bil zaradi poznejših dogodkov najpomembnejši katoliški tabor, zato o njem velja napisati malo več.

Z izvolitvijo advokata Ivana Šušteršiča, enega redkih laikov v vodstvu katoliške stranke (večino vodilnih mest so namreč zasedali duhovniki) za načelnika (predsednika) stranke, je bil nakazan odmik od dotedanjega načina dela. Na čelo katoliškega tabora se je povzpel z izrecno privolitvijo in podporo takratnega škofa Jakoba Missie, ki je med drugim prepovedal za to mesto kandidirati duhovniku dr. Ignaciju Žitniku (o njegovem delovanju v Kropi bo govor pozneje). Za Šušteršiča lahko rečemo, da je bil prvi slovenski politik, ki je bil hkrati tudi državnik. Zanj je veljalo, da »med Alpami in Jadranom ni bilo človeka, ki bi ga sodobniki bolj spoštovali in se ga hkrati bolj bali… Železno roko 'nekronanega vojvode kranjskega' je bilo čutiti povsod… Kot malokdo je pripadal svojemu času – in ta čas je bil zares njegov.«54 Eno izmed temeljnih izhodišč njegovega političnega delovanja je bilo zavedanje, da je ekonomska moč pogoj za politično moč. Začel je organizirati katoliško zadružno mrežo in leta 1895 osnoval Gospodarsko zvezo (iz njenih vrst je leta 1899 izšla Zadružna zveza).55 V istem letu je dr. Krek objavil Črne bukve kmečkega stanu. Teoretična izhodišča, ki so postala temelj prihodnjega ekonomsko-političnega delovanja katoliškega tabora, je izpeljal iz nemške krščanskosocialne doktrine, prilagojene slovenskim razmeram.56 S prehodom od konservativizma k socialnemu krščanstvu sta se Šušteršič in Krek z veliko vnemo lotila množičnega ustanavljanja konzumov, hranilnic in posojilnic ter zadrug. Osrednje Katoliško politično društvo in njegove podružnice ter množične katoliške shode je novo vodstvo spretno izrabljalo za širjenje svojih idej in pridobivanje vse večjega vpliva.57 Poleg Šušteršiča in Kreka so v ospredje vse bolj stopali dr. Evgen Lampe, Josip Gostinčar, dr. Ignacij Žitnik, Josip in dr. Lovro Pogačnik in navsezadnje tudi kroparski duhovnik Ivan Ažman. Vsi našteti so bili na različne načine povezani tudi z dogajanjem v Kropi. Ažman je bil po dolgih letih prvi Kropar, ki je na političnem področju igral dokaj pomembno vlogo. Kot deželni poslanec je med drugim leta 1894 pripravil teoretične smernice razvoja katoliške organizacije na Gorenjskem in bil izvoljen za tajnika Slovenskega katoliškega društva za radovljiški okraj.58 Vse te novosti seveda niso šle mimo Krope. Liberalci v njej očitno niso videli pravih možnosti za konkretnejše delovanje in so se omejili na objave različnih novic v svojem osrednjem glasilu Slovenskem narodu. Večje zanimanje za razmere v Kropi je po neuspešni epizodi ob anketi leta 1888 znova začel kazati Karl Luckmann. Vloga in nameni tega velepodjetnika (solastnika in direktorja največjega gorenjskega podjetja KID /Kranjske industrijske družbe/ na Jesenicah) še zdaj nista povsem jasni. Bolj znana sta njegovo politično delovanje in vpliv med nemškimi liberalci. Domnevati, da ga je pri njegovem delovanju spodbujala navezanost na Kropo, iz katere so izhajali njegovi predniki, bi bilo pretirano. Verjetno je hotel, tako kot v zvezi z Bohinjem in drugimi propadlimi železarskimi kraji, izkoristiti potencial Krope v prid

KID-a. Sprva pa se tudi 'možje v črnem' niso aktivneje vključevali v kroparska dogajanja. Toda z boljšim poznavanjem razmer, večjimi izkušnjami pri delovanju med delavstvom in predvsem prevzemanjem vodilnega položaja na deželni ravni si je katoliški tabor v naslednjem desetletju zagotovil v Kropi dolgoletno prevlado. Leta 1894 je bila Kropa vse bolj izpraznjena. Vendarle pa so tisti, ki so ostali, potem ko so dosegli vsaj minimalno enotnost, v prihodnjih letih pokazali veliko mero trdoživosti, sposobnosti in znanja. V novem občinskem odboru so sedeli župan Luka Hafner, fužinar in trgovec z žeblji, ter odborniki Franc Hoenigman, župnik, Jurij Magušar, podjetnik, Jožef Jalen, posestnik in gostilničar, Karel Pibrovec, nekdanji ravnatelj fužin, Janez Magušar, posestnik in ješar, Blaž Kralj, posestnik in čevljar, Matevž Šolar, posestnik, fužinar in gostilničar, Ignac Ažman, mizar, Franc Ažman, podjetnik in Valentin Šolar, podjetnik. Občinski odbor so sestavljali novi ljudje (od starega odbora so bili v novega izvoljeni samo štirje). Izmed vplivnejših krajanov v odboru pogrešamo praktično samo Valentina Klinarja. Za reševanje obstoja Krope je odbor ob izdatni pomoči Janeza in Matije Zupana sklenil oživiti idejo o ustanovitvi zveze kovaških mojstrov. V ta namen so izkoristili družinske (Zupani) in prijateljske (Pibrovec) vezi z deželnim poslancem Ivanom Murnikom59 in advokatom dr. Viktorjem Supanom, nečakom Matije Zupana.60 O nadaljnji poti in ustanovitvi Prve zadruge za žebljarski obrt in druge izdelke iz železa v Kropi61 je bilo do zdaj napisano že veliko in na tem mestu ne bi navajal že objavljenih ugotovitev. Ob robu dogajanjem, katerih glavno dejanje se je zgodilo v petek, 16. novembra 1894, z ustanovnim zborom Zadruge, pa je nujno poudariti nekaj manj znanih dejstev. Vprašanje je, koliko so se pobudniki ustanovitve Zadruge zavedali dolgoročnega pomena tega dejanja za Kropo in njeno bližnjo okolico. Vendarle pa je kroparski občinski odbor k sodelovanju in na ustanovni zbor povabil vse kovaške podjetnike in delavce iz Krope in Kamne Gorice. Ustanovni zbor pa je minil brez sodelovanja Jurija Magušarja, ki je takrat zaposloval več kot 200 delavcev (večinoma Kamnogoričanov), pa tudi kamnogoriških podjetnikov in kovačev. Gotovo sta na nesodelovanje slednjih močno vplivala Magušar in nezaupanje do novega podjetja. Dolgoletna kriza je bila v obeh starodavnih železarskih krajih vir nezaupanja in nesodelovanja. To se je znova pokazalo že na ustanovnem zboru Zadruge, ko tudi kroparski ustanovitelji niso bili enotnega mnenja o izhodiščih delovanja in vlogi posameznikov.62 Čeprav neposredna vloga katoliške stranke pri ustanavljanju Zadruge zaenkrat še ni dovolj pojasnjena, pa je znano, da je Slovensko katoliško društvo za radovljiški okraj dva dni po ustanovnem zboru organiziralo v Kropi shod, na katerem je bila ustanovljena njegova krajevna podružnica in katerega se je po poročanju Slovenca udeležilo okoli 350 ljudi. Velika pozornost pa so govorniki namenili tudi podpori novi Zadrugi. 115

V tem duhu je glavni govornik, poslanec Janez Ažman, svojim rojakom, katoliškim veljakom in predstavnikom okrajnega glavarstva med drugim govoril tudi o svojem otroštvu v Kropi, ko je fužinarstvo cvetelo v vsem svojem obsegu, in poudaril: »…toda čas je obrnil blagostanje v pomanjkanje… Kroparji naj se z ljubeznijo oprimejo novoustanovljene zadruge, ker le v združenju je moč! Prezro naj se osebni spori, ker če si na tem, da utoneš, podaj tudi sovražniku roko.«63 V prid Zadruge in enotnosti sta zbrane nagovorila tudi poslanec dr. Ignacij Žitnik in tajnik Slovenskega katoliškega delavskega društva Josip Gostinčar.64 V jutrih po slovesnostih se je Kropa, tako kot mnoga leta poprej, zbujala z enakimi problemi kot prej. Vseeno pa so bili storjeni prvi koraki, ki so dolgoročno zagotavljali rešitev kraja. Prva leta delovanja so bila za Zadrugo zelo težka. Nesoglasja med ustanovitelji, zaradi katerih so nekateri Zadrugo zapustili že po nekaj letih (Luka Hafner, Franc Hoenigman, Valentin Klinar), in pomanjkanje kapitala so ogrožali obstoj podjetja. Za reševanje likvidnostnih problemov se je Zadruga obračala na različne finančne ustanove, ne glede na njihovo politično provenienco (Kranjska hranilnica, Ljudska posojilnica, Hranilnica Kranj itd.), prošnje pa je naslavljala tudi na predsednika deželne vlade in deželni odbor, pristojen za gospodarstvo. Velikokrat je za zadružne interese zastavil svoj vpliv poslanec Ivan Murnik, velik interes je kazal tudi Karl Luckmann, ki je kot direktor KID-a nekajkrat počakal s plačili za dobavljene surovine, finančno pa je pomagala tudi njihova družinska banka L.C. Luckmann iz Ljubljane.65 Toda to so bile razmeroma začasne rešitve, ki Zadruge dolgoročno niso zavezale nobeni strani. Spremembe in boj za vpliv so se začele po letu 1899, ko je Zadruga pristopila v katoliško Gospodarsko zvezo. Do tedaj se je katoliški tabor zadovoljil z delovanjem krajevnega Katoliškega kulturno-prosvetnega društva, ustanovljenega novembra 1894. Precej bolj klavrno pa se je končal osebni poskus dr. Kreka, ki je leta 1897 ustanovil v Kropi nabavno-prodajno zadrugo. Krek, ki ni bil dobro seznanjen z lokalnimi razmerami in načinom življenja Kroparjev, je moral vrata Konzuma kmalu zapreti.66 Po pristopu Zadruge h Gospodarski zvezi se je z zadružnimi problemi nekaj let ukvarjal tudi načelnik katoliške stranke dr. Ivan Šušteršič. V letih 1900–02 je večkrat uspešno posredoval pri reševanju davčnih problemov Zadruge in zastopal njene interese pri tožbah za odkup fužinskih deležev. V njegovi odvetniški pisarni so bila sestavljena tudi nova zadružna pravila.67 Poleg njega sta si za pomoč prizadevala tudi deželni poslanec dr. Danilo Majaron (po smrti dr. Supana leta 1897 je postal pravni zastopnik Zadruge) in državni poslanec Josip Pogačnik. Povečevanje vpliva katoliškega tabora pa Zadruge še ni dokončno pripeljalo v krog 'katoliških' podjetij. Politični podton so imela tudi prizadevanja za združitev z lokalno konkurenco in vključitev sosednjih Kamnogoričanov. Zadruga in tudi Magušar sta ob 'pomoči' zunanjih svetovalcev spoznala, da jima 116

medsebojna konkurenca ne koristi. Toda do 'poroke' zaradi nesoglasij okoli 'dote' ni prišlo. Vlogo 'ženitnega posrednika' je igral nihče drug kot Karel Luckmann. Sodeloval je tako z eno kot drugo stranjo in v primeru gospodarske združitve Krope in Kamne Gorice se je lahko nadejal, da bo kot močnejši partner v tej igri železarstvo pod Jelovico pripeljal pod okrilje KID-a in posredno 'nemškega' liberalizma. Čeprav dosedanje vedenje o teh dogodkih zaenkrat še ne omogoča trdnih sklepov, pa nekateri znani dogodki napeljujejo v to smer. Tako je Zadruga leta 1898 krajevnemu določilu v svojem imenu za Kropo dodala še Kamno Gorico, vendar to ni pritegnilo sosedov. Čez dve leti je sledil neuspešen predlog Magušarju, naj stopi v Zadrugo. Propadla pa je tudi leto dni mlajša pobuda za ustanovitev skupne zadruge vseh »kroparskih in kamnogoriških železarjev«. Prvemu predlogu je nasprotoval Magušar, drugemu Zadruga.68 Uspešneje je Karel Luckmann propagiral in izpeljal zadružni pristop v kartel tovarn, ki so izdelovale žeblje in vijake za železnico, kar pa je še bolj zapletlo odnose v vodstvu Zadruge. Kartel je bil očitno samo izgovor za spopad med Hoenigmanom in njegovimi nasprotniki, na čelu katerih je bil Šolar, glede novih pravil Zadruge. Sporna je bila Hoenigmanova zahteva, da naj bo Zadruga predvsem delavsko podjetje in to samo za Kropo, brez sodelovanja drugih, predvsem pa brez Kamne Gorice. Spor je kmalu prerasel lokalne okvire in se znašel na straneh Slovenskega naroda. Liberalnemu tisku naj bi obtožbe proti župniku posredoval Šolar, ki je bil potem, ko se je na Hoenigmanovo stran postavila Ljudska posojilnica (celo z grožnjo, da bo Zadrugi nehala dajati posojila, če ne bodo sprejete župnikove zahteve), odstopil. Vendar to ni pomirilo strasti in nazadnje sta odstopila predsednik nadzorstva Hoenigman in načelnik Klinar.69 Spor med predsednikom nadzorstva in tajnikom Zadruge pa ni izhajal iz različnih političnih pogledov, kakor so želeli prikazati v liberalnem tisku. Že na začetku novembra 1900 je Šolar v pismu opozarjal Hoenigmana, da se v Zadrugi izvaja neustrezna zaposlitvena politika na področju uradništva in da podjetje ne bo poslovalo uspešno, če bo odvisno zgolj od naročil, ki mu jih priskrbijo politični podporniki. Posredno je Šolar Hoenigmanu očital, da med delavci širi negativno mnenje o uradnikih, premalo pa skrbi za izobraževanje in strokovno delo na področju prodaje. Hoenigman je Šolarjeve argumente zavrnil s pripisom, da so to stvari, s katerimi se lahko ukvarja načelstvo, ne pa vodja pisarne.70 Njun spor je bil torej v prvi vrsti gospodarske in ne politične narave, čeprav je Hoenigman Šolarja obtoževal posredovanja obtožb liberalnemu tisku. Pozneje se je izkazalo, da je bil krivec uradnik Avgust Železnikar.71 Da je Kropa navkljub notranjim razprtijam, krajevni konkurenci in pritiskom od zunaj vseeno obstala, je mogoče pripisati samo trdoživosti kraja samega. Razmere v Kropi in Kamni Gorici pa se niso umirile do konca leta 1904. Medtem je katoliški tabor vse bolj disciplinirano in učinkovito deloval praktično na vseh področjih. Pod geslom »samo mi in mi sami« so v svojih vrstah

mobilizirali najsposobnejše moči. Od leta 1902 pa do konca prve svetovne vojne je bil katoliški tabor najmočnejši politični in gospodarski dejavnik na Slovenskem. Nova strategija delovanja, ki že nekaj let ni bila več omejena samo na ozek krog somišljenikov, je močno zmanjšala vpliv nasprotnih strank. Skrajni konservativizem, celo nazadnjaštvo, značilno za katoliški tabor do sredine devetdesetih let 19. stoletja, se je povsem umaknilo veliko bolj prožnemu in naprednemu delovanju. Nasprotno pa je liberalna stranka, ki je vse preveč počivala na starih lovorikah, tonila v vse večjo krizo. Njihov vpliv je bil vse manjši, delovanje pa vse bolj konservativno. Nasprotno je katoliška stranka še bolj utrjevala svoj vpliv na že tradicionalno ji naklonjenem podeželju, hkrati večala svojo navzočnost v urbanih središčih ter organizirala delavstvo v svoje 'sindikate'. Liberalci so na tem področju, ki se jim je sicer zdelo skoraj zaničevanja vredno, še bolj izgubljali verodostojnost. Dodatni udarec je sledil, ko se je katoliški tabor (ne brez velikih nasprotovanj v lastni stranki) začel zavzemati za splošno, enako, neposredno in tajno volilno pravico, čemur so liberalci odločno nasprotovali. Nič bolje ni kazalo niti socialdemokratom, ki so jih črtili oboji, liberalci in 'katoliki'. Vpliv socialne demokracije je bil še zmanjšan, ko je katoliški tabor vse uspešneje organiziral sindikalne organizacije (kmalu so jih imeli okrog 50, poleg njih pa tudi 668 zadrug).72 Naraščajoča moč katoliškega tabora se je v prihodnjih letih močno kazala tudi v položaju kroparske Zadruge. Najprej je, na podlagi novih zakonskih določil o zadružništvu, ki so začela veljati januarja 1903, prenesla svoj račun od Ljudske posojilnice h Gospodarski zvezi73 (iz njenega okvira se je že leta 1899 izločila Zadružna zveza, ki pa je bila uradno formirana šele na podlagi novega zakona).74 Naslednji korak pa je bil predlog, bolje rečeno zahteva občnemu zboru Zadruge, da ima Gospodarska zveza (od tedaj dalje Zadružna zveza oz. ZZ) izključno pravico opravljati revizijo v Zadrugi.75 Slab finančni položaj Zadruge je ZZ ob privolitvi Obrtno-pospeševalnega urada na Dunaju izrabila za zahtevo, da Zadruga dobi finančno pomoč, če spremeni zadružna pravila. Pri sklepu, ki je bil sprejet na seji ZZ 26. aprila 1904, je imel najverjetneje glavno vlogo dr. Krek.76 Razplet je nato sledil po prvomajski stavki kamnogoriških in kroparskih kovačev, ki je bila kot 'naročena' za končni obračun. Katoliški tabor se je močno angažiral že pri aprilski stavki delavstva na Jesenicah v KID-u, tako da je težko trditi, da v ozadju stavke ne bi vsaj posredno stali 'možje v črnem'. To dokazujejo besedni boji med strankarskimi glasili. Predvsem slovenski liberalci so po časopisih začeli streljati z najmočnejšimi topovi, v njihovem imenu kar predsednik stranke dr. Ivan Tavčar. Na drugi strani je katoliški tisk poudarjal upravičenost stavke in trdno stal na strani delavstva. Boj za 'kroparsko dediščino'je bil očitno tako mikaven, da so se vanj začeli vpletati tudi drugi igralci. Čeprav si Karel Luckmann ni želel boja na dveh frontah, saj mu je že stavka na lastnem

dvorišču delala sive lase, je pri stavki iz ozadja skušal ščititi interese svojega varovanca Magušarja. Svoj lonček so pristavili tudi socialni demokrati, ki niso mirno prenašali vmešavanja katoliškega tabora na glavno polje njihovega delovanja in vpliva, delavstvo. Nivo medsebojnega obračunavanja na časopisnih straneh je ponovno presegel vse meje. Tako je časopis socialne demokracije Rdeči prapor aprila 1904 pisal: »Gostinčar je prišel kar dva dni prej s Krope agitirat… potem, ko je tam pri štrajku pogorel in kakor čujemo, bil celo tepen – ker še sedaj krevlja.« in dodal (o dr. Kreku): »…ta filozof, ki sliši pravzaprav v norišnico…«77 V liberalni Slovenski narod pa je dr. Ivan Tavčar zapisal: »Klerikalna stranka išče svojo slavo v nahujskanih stavkah. Če danes pogori na Javorniku, poda se Gostinčar v Kropo in če v Kropi ne bode ničesar opravil, preselil se bode v Ljubljano...«78 V odgovor na to pisanje pa je katoliški tabor v Slovencu zapisal samo: »...da so delavci v Kropi dosegli uspeh povsod, razen v dveh primerih, ki se jih označi kot tuje oziroma potujčene podjetnike...«79 Koliko je bilo načrtnega in sistematičnega delovanja katoliškega tabora v tem 'podjetju', je težko reči. Dejstvo je, da je od kroparske Zadruge po dogodkih, ki so sledili koncu stavke, dvignil roke Luckmann, njegov varovanec Magušar pa je poleg tega, da je izgubil večino delavcev, izgubil tudi večino vpliva. Sledil pa je še zadnji poskus liberalne strani. Slovenski narod je junija objavil nepreverjeno novico o ponarejanju bilance Zadruge za leto 1903, ki jim je posredovala lokalna konkurenca. ZZ in vodstvo Zadruge sta zahtevala takojšnjo inventuro in revizijo stanja. Pri reviziji poslovanja je zadružne interese zastopal dr. Kokalj, sodelovala pa sta tudi konkurenčna podjetnika Magušar in Luka Hafner. Obtožbe so se izkazale za neupravičene in Državno tožilstvo je moralo odstopiti od pregona.80 Septembra 1904 je sledil še zadnji korak v celotnem dogajanju, katerega bi lahko poimenovali tudi prvi prevrat v Zadrugi.81 Dr. Krek se je osebno oglasil v Kropi, se pogovarjal z delavci in dosegel sklic že drugega izrednega občnega zbora v tem letu. Od takrat je veljalo, da naj Zadrugo vodijo delavci ob pomoči 'pisarne'. Vodstvo ZZ je bilo z doseženim zadovoljno; februarja 1905 je odobrilo Zadrugi stalni kredit, prevzelo vse zadružne dolgove in jih med letom poplačalo.82 Boj za prevlado je bil samo na površju videti enak boju na gospodarskem področju, kar vsaj deloma drži. Zadruga se je otresla glavne lokalne konkurence, podjetja Magušar, ki je bil od tedaj dalje praktično na robu obstoja, hkrati pa so vanjo prvič množično vstopili tudi kamnogoriški kovači. V še večji meri pa drži, da je šlo za politično prevlado. Iz igre za vpliv so popolnoma izpadli liberalci, slovenski in 'nemški', katoliški tabor pa je prevzel popoln nadzor predvsem po zaslugi aktivnega in vsestranskega angažiranja najsposobnejšega kadrovskega potenciala. Cela plejada najvplivnejših katoliških politikov je bila do konca prve svetovne vojne na takšen ali drugačen način povezana s kroparsko Zadrugo (kot pravni zastopniki, predstavniki ZZ, deželnega odbora itd.): dr.Ivan Šušeršič, predsed117

nik katoliške stranke, dr. Janez E. Krek, predsednik ZZ, poslanci dr. Lovro Pogačnik, Josip Pogačnik, dr. Ignacij Žitnik, Josip Gostinčar, dr. Danilo Majaron in dr. Evgen Lampe, glavni finančni 'mag' katoliške stranke. Dr. Šušteršič se sicer po letu 1902 ni več osebno vpletal v dogodke v Zadrugi in tudi dr. Krek se je potem samo še v letu 1905–06 osebno angažiral v zvezi z dogajanjem v Zadrugi. Po svojem pooblaščencu dr. Lovru Pogačniku je namreč neuspešno poskušal doseči, da bi Kroparji ustanovili zadrugo – podružnico v bližnjih Železnikih.83 Prevlada katoliškega tabora na političnem področju pa se v Kropi ni poznala samo v delovanju Zadruge, temveč tudi na vsakokratnih državnozborskih ali deželnih volitvah. Tako je leta 1907 kandidat katoliške stranke v Kropi prejel kar 121 glasov, samo po pet glasov pa sta si razdelila še kandidata liberalne in socialdemokratske stranke.84 Enako razmerje moči so pokazale tudi volitve čez štiri leta: 115 glasov za katoliški tabor, 5 za liberalce in 6 za socialdemokrate.85 Tudi politični aktivizem v Kropi zunaj Zadruge ni zaostajal. Maja in novembra 1909 je Krščansko socialno delavsko politično društvo organiziralo dva shoda v Kropi. Na prvem je bil glavni govornik dr. Lovro Pogačnik, na drugem pa Josip Gostinčar.86 Maja 1913 je sledila ustanovitev podružnice Slomškove zveze za Gorenjsko (katoliške učiteljske organizacije) v Ljudski šoli v Kropi,87 leto pozneje pa ustanovitev podružnice sindikata Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ) ob navzočnosti njenega tajnika Kerhneta.88 Za nemoteno delovanje je Zadruga odstopila Katoliškemu delavskemu društvu prostore v zadružnem skladišču.

...TO JE PRVI USPEH VOJSKE Po sarajevskem atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda junija 1914 se je po celem habsburškem imperiju začelo ločevanje duhov glede izražanja patriotizma in lojalnosti. Nekateri narodi v monarhiji naj bi bili namreč že po svojem 'poreklu' manj lojalni svoji državi kot na primer, Nemci ali Madžari. Da bi svoje člane ubranila pred preganjanjem oblasti, sta vodja katoliškega tabora Šušteršič in vodja liberalcev Tavčar začela javno izražati lojalnost monarhiji (v nekaterih primerih celo v očeh sodobnikov v preveliki meri). Vendarle pa ta skrb ni bila tako odveč. Katoliški tabor je tako skušal braniti svoje člane ne samo v mejah vojvodine Kranjske, temveč tudi drugih slovenskih deželah, liberalci, med katerimi je bilo veliko srbofilov, pa so ravno tako želeli obvarovati svoje. Vrste slednjih pa niso bile tako enotne, kar se je posredno pokazalo tudi glede Krope. Liberalni Slovenski narod je tako v povezavi s 'hujskaškim' govorom Šušteršiča proti Srbiji pozival srbske trgovce, naj ne kupujejo železarskih izdelkov kroparske Zadruge.89 Kratkovidnost takšnega ravnanja se je pokazala ob začetku prve svetovne vojne konec julija 1914, ko je vlada zaradi izrednih razmer uvedla poostreno cenzuro in prepovedala 118

izdajanje nekaterih časopisov, predvsem liberalnih in socialdemokratskih. Kroparski župnik Oblak je ta ukrep z veseljem pozdravil in zapisal: »To je prvi uspeh vojske.«90 Politično življenje v monarhiji pa je bilo že pred vojno tako ali tako močno okrnjeno, saj je cesar Franc Jožef že spomladi začasno zamrznil delovanje državnega zbora. Naslednja malo manj kot tri leta se je v Kropi vse vrtelo okoli mobilizacij vojakov in dela v Zadrugi. Kljub prepovedi političnega delovanja pa se je tudi v vojnih razmerah najbolje znašel katoliški tabor. Po zaslugi vsestranskega dela v preteklosti je ohranjal vpliv s pomočjo svojih 'nepolitičnih' združenj, med katerimi je pomembno vlogo igrala Marijina družba, v kateri je aktivno delovala množica mlajših in starejših Kroparjev obeh spolov.91 V nadaljevanju je bilo kar nekaj dogodkov, tako ali drugače povezanih s politiko. Januarja 1915, ko so začeli nekateri Kroparji za nastalo draginjo živil in splošno pomanjkanje kriviti kmete (te naj bi k skrivanju živil in vse višjim cenam nagovarjal katoliški kmečki list Domoljub in poslanci katoliškega tabora), je zelo odločno nastopil župnik, ki je v pridigi pri maši: »…navzoče poučil o tem, da je govorjenje proti kmetom in poslancem SLS lažno in da takšno hujskaštvo prihaja iz vrst liberalcev.«92 Ob drugi priliki pa se je izrazil še bolj sočno, saj je krajane, ki se niso udeležili misijonskih pobožnosti, označil za »socijaldemokratične in liberalne barabe, katere so pri volitvah nasprotne.«93 Vojna pa je bila tudi priložnost, da je 'nemštvo' skušalo v izrednih razmerah uveljaviti zahteve, ki so že pred vojno sodile na smetišče zgodovine. Tako so povsem nerealno označevali za izdajalske, nepatriotične in nelojalne svoje politične nasprotnike, odkrito poveličevali svojo nacionalnost in zahtevali vključitev habsburške monarhije v nemško cesarstvo. Takšne težnje in zahteve so svoj odmev doživele tudi na lokalnih ravneh. V Kropi je tako krajevna žandarmerija pod vodstvom orožnika Weithauserja aprila 1916 zasliševala župana Matijo Lazarja o mnenju Kroparjev glede tesnejše navezave 'Avstrije' na Nemčijo in sploh odnosa do Nemcev. Dogodek z 'Nemci' krajanov ni zanimal, toliko bolj pa zahteva, da se ponovno uvedejo dvojezični napisi na uradnih stavbah, trgovinah, podjetjih itd. Tej zahtevi so se posamezniki uprli, vendarle pa so bili dvojezični napisi po posredovanju žandarjev vseeno izobešeni.94 Zamrznitve političnega življenja v monarhiji je bilo konec v začetku leta 1917, ko je prestol zasedel zadnji habsburški cesar Karel I. Z oživitvijo delovanja državnega zbora so se v slovenskih deželah začeli poskusi nove razdelitve politične moči, ki se navzven niso kazali toliko v boju med strankami, ampak predvsem v razkolu najmočnejše, katoliške stranke. Razpoke in pojemanje moči so se začele kazati že pred vojno, ko so nekateri člani stranke na volitvah zelo tesno premagali svoje nasprotnike. Dolgo časa prikrivana nesoglasja med pragmatikom Šušteršičem in populistom Krekom pa so v odkrit spor prerasle v

najbolj neprimernem času. Pri zahtevah, ki so jih v dunajskem parlamentu z majniško deklaracijo predložili združeni slovenski poslanci, je naš narod lahko po več stoletjih realno pričakoval vsaj minimalno stopnjo neodvisnosti. Neenotnost pa je moč teh zahtev bistveno okrnila in čeprav je bila deklaracija povod, in ne vzrok za razkol v katoliškem taboru, je ta imel velik vpliv na nadaljnje dogodke. V katoliškem taboru je začel Krek akcije, ki niso bile usklajene z vodstvom stranke. Kot prepričan 'Jugoslovan' se je začel dogovarjati s Hrvati, ki jih je imel za višjo nacijo kot Slovence, o združitvi v novo državo zunaj monarhije, v 'Veliko Hrvaško'.'95 Pri tem je šel celo tako daleč, da je predlagal, da naj se s Hrvati združijo samo deli slovenskega etničnega ozemlja, brez Koroške in Štajerske, in sicer z utemeljitvijo: »… brez žrtev ne gre.«96 Na drugi strani pa je Šušteršič menil, da je Jugoslavija v okviru monarhije nemogoča, še posebej po izbruhu vojne. Majniška deklaracija, po kateri bi dobili Slovenci avtonomijo v okviru monarhije, se mu je zdela največ, kar bi lahko dosegli. Zavedal se je, da bi kakršne koli ustavne spremembe samo okrepile položaj Nemcev in Madžarov, in ker je pod slednje spadala večina hrvaškega ozemlja, je Krekove težnje po združitvi s Hrvati Šušteršičev tesni sodelavec Lampe označil celo za politično fantazijo.97 Krek, o katerem je Šušteršič ob neki priložnosti izjavil: »Krek je evforičen, a v bistvu nenevaren človek, ki raje govori, kakor misli in dela, vrhu vsega pa pogosto spreminja svoje nazore,«98 pa ni dočakal uresničitve svojih idej. Umrl je 8. oktobra 1917. Kljub temu se je razkol v katoliškem taboru dokončno razpletel s popolno oslabitvijo politične moči 'nekronanega vojvode Kranjskega', dr. Šušteršiča. Njegov padec je postal neizbežen potem, ko ga ni več podpiral škof Jeglič, ki je začel favorizirati Krekov tabor s štajerskim duhovnikom dr. Antonom Korošcem na čelu. Svoj preobrat je škof Jeglič med drugim utemeljeval takole: “...na Dunaju sem se prepričal, da Šušteršič nima pristašev. Niso ga marali Slovenci s Kranjske, še manj s Štajerske, Korošci so ga nekako sovražili, Hrvati niso o njem niti slišati hoteli.” 99 Škofovo umeščanje novega vodstva pa je povzročilo razcep predvsem v vrstah duhovnikov, saj je precejšnji del slovenske duhovščine ostal zvest Šušteršiču.100 Boj med pristaši Šušteršiča in njegovimi nasprotniki je vnesel v vrste katoliškega tabora veliko zmede ter močno vplival na delovanje njenih ustanov (med drugim tudi na ZZ). Nasprotniki so se zelo hitro začeli spopadati tudi na lokalni ravni. Župnik Oblak je ostal velik zagovornik Šušteršiča (enako tudi župnik v Kamni Gorici, Kropar Simon Ažman, medtem ko je bil takratni dobravški župnik pristaš mladinov),101 kar je močno vplivalo na nadaljnje politične dogodke v Kropi. Oblak tako v Kroniki župnije Kropa majniške deklaracije niti omenil ni, dodal pa je, da je dobra lastnost oživitve političnega življenja zaustavitev pritiska nacionalnih krogov avstrijskih Nemcev.102 Ob smrti dr. Kreka, ko je Zadruga ustanovila poseben sklad »dr. Janeza Evangelista Kreka prva ustanova«

in ga poimenovala »drugi ustanovitelj Zadruge«,103 se je izražal še dokaj prizanesljivo. Za razkol v katoliškem taboru je krivil vse, liberalce, socialce, prostozidarje, in zapisal: »…da je do tega prišlo v bistvu zaradi pohlepa in oblastiželjnosti mladih katoličanov, ki jo je podkrepila prevelika samovoljnost starih pristašev konservativne linije.«104 Vendarle pa tudi kroparski katoliški tabor ni bil enoten. Na čelo župnikovih nasprotnikov je stopil ravnatelj Zadruge Fran Šolar, ki je imel podporo večine občinskega obora. V spopadu med starini in mladini, ki je pripeljal do drugega prevrata v Zadrugi januarja 1919, pa so prvo zmago doživeli pristaši nove smeri v katoliškem taboru. Ko je občinski odbor razpravljal o okrožnici višjega deželnega odbora vojvodine Kranjske (št. 7078, z dne 21. junija 1918), ki je narekovala, naj občinski odbor zavrne zahteve majniške deklaracije, je odbor na pobudo Šolarja glasoval o predlogu naslednje izjave: »Občinski odbor neomajno vztraja na stališču državno pravne deklaracije jugoslovanskega kluba z dne 30/5-1917 ter odklanja vsako drugo stališče, naj se mu predlaga od katerekoli strani.« Odborniki so najprej glasovali o sprejetju okrožnice in nato še o sprejetju predlagane izjave. Zahteve okrožnice so zavrnili, Šolarjev predlog pa sprejeli. V obeh primerih je bilo razmerje glasov 28 : 1 in v obeh primerih je proti glasoval Valentin Oblak.105 Podobno je ravnal ob glasovanju za podelitev naziva častnega občana škofu Jegliču zaradi njegovih zaslug pri zavzemanju za deklaracijsko gibanje, kar sta predlagala Šolar in župan Hafner. Predlog naj bi občinski odbor izglasoval soglasno, če se Oblak ne bi vzdržal.106 Da bi bil izrecno proti najvišji cerkveni avtoriteti v deželi, tega si niti on ni upal privoščiti. 'Delitev duhov' je tako tudi v Kropi pokazala, da imamo svojega Šušteršiča-Oblaka in Kreka-Šolarja, toda pri nas se je v naslednjih mesecih pokazalo, da je krajši konec potegnil Krek.

PRI LJUDEH PREVLADUJE – ŽALIBOG – BOLJ SRCE KOT PAMET Razkol v katoliškem taboru, vračanje kroparskih vojakov iz ruskega ujetništva in prve govorice, da bo 'stara Avstrija' propadla, so bile teme, ki so zaposlovale Kroparje v sredini leta 1918. Prvič se je začutilo, da stari red propada in predvsem iz ujetništva prihajajoči vojaki so izražali za tedanjo Kropo malo znane in 'pohujšljive' ideje. Govorili so o dogodkih v ujetništvu, boljševiški revoluciji in o razmerah v drugih delih monarhije. Nekateri, med njimi je najbolj izstopal David Šolar, ki je bil v ujetništvu v Estoniji, so začeli celo odkrito zagovarjati boljševiške ideje. Na splošno je med vojaki, ki so prišli iz ujetništva, vladalo močno protivojno razpoloženje. Odkrito so govorili, da se ne bodo vrnili v svoje enote.107 O teh dogodkih je župnik Oblak v cerkveno kroniko zapisal: »… posledice dolgotrajne vojne so najbolj vidne pri vojakih, tako tistih, ki služijo v enotah in se vračajo na dopu119

ste, kakor tistih, ki so se vrnili iz ruskega ujetništva. Predvsem slednji so se navzeli revolucijskega duha, so samozavestni in ošabni in odkrito izkazujejo nepokorščino do vseh predpostavljenih. V prvih letih vojne so vojaki stalno pisali tudi svojemu župniku, v zadnjem času pa so to razen redkih izjem večinoma opustili. Močno kritizirajo oblast, vero in Cerkev, papeža in duhovščino ter opuščajo versko življenje,« ter dodal, da o sami politiki »iz umevnih razlogov molčim.« Hkrati pa je omenil: »…politični listi v župniji so Domobljub, Slovenec, Resnica, Naša moč, Slovenski narod in Domovina. Zadnja dva lista slonita na brezverski podlagi in o Domovini sem to rekel na prižnici. A se mi ne verjame! Tudi o Slovenskem narodu trdijo 'mladini', da ni več prepovedan in da se splošno bere.«108 Ko je oktobra 1918 cesar Karel I. objavil Manifest mojim narodom, s katerim je v načelu vsem narodom monarhije priznal pravico do lastne državnosti, je postalo dokončno jasno, da se stara habsburška monarhija bliža svojemu koncu. Cesarjev poziv je pri Slovencih naletel na negativen odgovor109 in tudi v Kropi je Oblak še zadnjič nostalgično pisal o minulih časih. V zvezi z odhodom deželnega glavarja dr. Šušteršiča in njegovega sodelavca dr. Lampeta je menil: »... ker sta držala preveč z Avstrijo…«110 Ko je bila konec oktobra 1918 ustanovljena država SHS, so zapriseženemu 'avstrijakantu' Oblaku nekdanji vojaki priredili demonstracije, kar pa ga ni zmedlo, da se ne bi zelo hitro znašel v novem položaju. Kot dober poznavalec gospodarskih in političnih razmer v Kropi je spretno izkoristil negotove razmere. Za zastoj dela v Zadrugi, brezposelnost in še večje poslabšanje socialnega položaja delavcev so bili po njegovem mnenju krivi člani zadružnega vodstva, med njimi na prvem mestu ravnatelj Franjo Šolar. Za nastop proti slednjemu je aktiviral Katoliško delavsko društvo in, kar je še boj zanimivo, nekdanje vojake, ki so mu še pred nekaj dnevi demonstrirali pod oknom. O društvu Samopoč, katerega ideolog je bil Joža Gašperšič in v katerem so se zbirali predvsem nekdanji vojaki, ter o drugem prevratu v Zadrugi je bilo nekaj napisano že v lanskoletnem Vigenjcu, zato na tem mestu dodajam samo še nekaj politično zanimivih dejstev. Na seji načelstva in nadzorstva Zadruge, ki je potekala 3. decembra 1918 in je pomenila začetek odkritega boja za politično in gospodarsko oblast v Kropi, je bil tudi Oblak, čeprav je že odstopil z mesta zaupnika ZZ. Nastopal je dokaj samozavestno, saj je dva dni prej na volitvah za predsednika Krajevnega odbora katoliške stranke premagal Šolarja in v zvezi s tem zapisal: »… volitve so bile zelo burne«.111 Kot že tolikokrat poprej in tudi pozneje se je tudi v tem primeru pokazalo, da tisti, ki sejejo, zelo poredko tudi žanjejo. Fran Šolar in njegovi somišljeniki so sicer pripadali novemu toku v katoliškem taboru, toda Oblak, prepričan konservativec, ki je vse do propada 120

Avstro-Ogrske monarhije zagovarjal načelo »vse za vero, dom, cesarja«, je bil boljši poznavalec politične abecede kot njegovi nasprotniki. Kako hiter in temeljit je bil njegov preobrat, se je pozneje pokazalo tudi pri podelitvi častnega občanstva dr. Antonu Korošcu zaradi njegovih zaslug pri ustanovitvi Jugoslavije, kar je pozdravil z velikim zadovoljstvom.112 Čeprav vse poteze župnika niso bile sprejete z odobravanjem, pa je s populizmom in demagogijo našel zdravilo za stare 'grehe'. V novem poslanstvu ga ni omajalo niti nasprotovanje ob njegovem predavanju v Katoliškem izobraževalnem društvu, ko je zapisal, da imajo Kroparji o svobodi in oblasti »… jako zmešane pojme«.113 O slabem obisku župnikovih izvajanj se je ohranil tudi zapis Joža Gašperšiča: »Vzroka sta dva: lepo vreme in drsanje pa še bolj soc. demokracija, ki je nekaterim zmedla pojme, da se 'farjevega' predavanja niso hoteli udeležiti.«114 Medtem se je Šolar bojeval z vse bolj neposlušnim delavstvom v Zadrugi, pri čemer so v enem primeru posredovali celo orožniki. V pritožbi je Šolar omenil, da: »… tako ravnanje smatram za začetek boljševizma, kateri bi bil v škodo ne le zadruge, ampak tudi poštenega in pridnega delavstva v Kropi in K.G.«115 Oblak in njegovi somišljeniki so sadove svojega dela poželi na izrednem občnem zboru Zadruge 26. januarja 1919. Odstavljeno je bilo dotedanje vodstvo in dokončno podeljeno ravnateljstvo Antonu Šmitku, za novega načelnika je bil izvoljen delavec in cerkovnik Gregor Gašperšič, za predsednika nadzorstva Zadruge pa župnik Valentin Oblak.116 Katoliška stranka je kot predstavnika ZZ na izredni občni zbor poslala vidnega politika dr. Jakoba Mohoriča, ki se ni popolnoma strinjal z obtožbami na račun starega vodstva.117 Očitno tudi vodstvo ZZ ni kar slepo zaupalo novemu vodstvu, saj ni prevzelo poroštva za najem posojil in zahtevalo, da Zadruga pridobi nove garante. Dotedanji poroki (Fran Šolar ter nekateri posestniki, ki so imeli deleže v Zadrugi, med njimi npr. Janez Magušar in Šolarjeva sestra Marija Jalen), ki so s svojim osebnim premoženjem jamčili za vračilo dolgov Zadruge, so odstopili od svojih obveznosti, ker so bili izključeni iz članstva Zadruge.118 Poleg prevzema oblasti v Zadrugi pa je kroparska podružnica katoliške stranke za ponovno strnitev svojih vrst začela organizirati različne dejavnosti. 9. februarja 1919 je v na novo ustanovljen sindikat JSZ, Jugoslovansko strokovno zvezo, pristopilo nekaj manj kot 100 Kroparjev. Na ustanovnem zboru je navzoče k dobremu delu in sodelovanju vzpodbujal slavnostni govornik dr. Šilar.119 Nato je 12. julija 1919 krajevni katoliški tabor pripravil slovesnost v počastitev rojstnega dne kralja Petra I. Karaorevića, na katerem je bil slavnostni govornik župnik Oblak, naslednjega dne pa se je Katoliško prosvetno društvo slovesno preselilo v nove prostore s hišno št. 28.120 Svojo pripadnost katoliškemu taboru so kroparski delavci izkazovali tudi zunaj meja kroparske občine. Tako so trije delavci sodelovali 7. septembra 1919 na protestnem shodu, ki ga je organiziralo Krščansko

socialno delavstvo v Ljubljani, in sicer v znak podpore delavcem iz vseh delov Slovenije, ki so bili prikrajšani za osnovne delavske pravice.121 V znova utečeno kolesje katoliškega tabora pa je padlo tudi nekaj zrn peska. Že 9. marca 1919 je namreč v kroparski Ljudski šoli potekal ustanovni zbor podružnice socialdemokratske stranke. Zbora se je udeležilo trinajst Kroparjev in petnajst članov stranke iz drugih krajev. Tako se je kroparski katoliški tabor prvič moral spoprijeti z organizirano politično konkurenco. Župnik Oblak je ustanovitev podružnice JSDS za Kropo takoj označil za pravo provokacijo, na isti dan je namreč potekal tudi občni zbor Katoliškega delavskega društva, na katerem je bil za predsednika društva izvoljen dotedanji župan Matija Lazar.122 Da bi okrepili svoje delovanje, so socialdemokrati za 1. maj napovedali v Kropi zborovanje, ki pa ni naletelo na številno poslušalstvo. Katoliški tabor je takoj vrnil udarec in 5. maja organiziral svoj shod, na katerem sta Kroparjem predavala gosta iz Ljubljane, Komljanec in Kogoj.123 Predvsem župnik je bil nad slabim obiskom pri konkurenci in nasprotno dobrem pri svoji stranki zelo zadovoljen. Kljub prvim slabim uspehom pa socialdemokrati niso obupali, čeprav niso mogli ogroziti vodilnega položaja katoliškega tabora. Učinkovitejše delo socialdemokratov je onemogočala tudi notranja cepitev, saj so nekateri njihovi člani prestopili k radikalom, komunistom, poleg tega pa so 'klerikalci' za boj z njimi uporabljal tudi pritlehne in nezakonite prijeme. Neredki so bili primeri groženj z odpuščanji iz službe in dajanje pravih 'navodil' pri volitvah. Ti pritiski niso bili tako nedolžni, saj so se s svojimi družinami iz Krope izselili Florijan Resman, Andrej Praprotnik, Janez Gašperšič, Franc Mohorič, Jože Zupan in Miha Rajgelj.124 Novo vodstvo Zadruge, ki je bilo popolnoma podrejeno tudi lokalnemu katoliškemu taboru ali še natančneje kar župniku, pa je bilo na gospodarskem področju zelo neučinkovito. Razmere so se že po nekaj mesecih tako zaostrile, da je ZZ na redni občni zbor Zadruge 25. oktobra 1919 ponovno poslala dr. Jakoba Mohoriča, ki naj bi umiril zadeve.125 Medtem ko je predsednik nadzorstva Oblak za težave krivil težke razmere, v katerih je novo vodstvo prevzelo posle in poudaril: »… da je vse bolj jasno, kdo so dobri in kdo slabi zadružniki« in je načelnik Zadruge Gregor Gašperšič vzroke za slabo poslovanje iskal v transportnih problemih, draginji in v nezadovoljstvu delavcev, je Mohorič razmere realneje orisal. Poudaril je, da morajo ostati vsi spori, ki nastanejo v Zadrugi, izključno stvar Zadruge. Teh sporov naj vodstvo in delavci ne postavljajo na politični nivo.126 Toda pozivi in nasveti s strani ZZ niso rodili sadov. Številne prošnje, zahteve in celo resolucije, v katerih so delavci zahtevali spremembo zadružnih pravil (med drugim so zahtevali, da bi vsak tovarniški obrat imel svojega predstavnika na sejah vodstva),127 so se vrstile skoraj vsakodnevno. Prošnje, individualne in tiste, ki so jih pisali delavci, organizirani v katoliški sindikat JSZ, so

bile v večini primerov neuspešne.128 Kljub nasvetom, naj se Zadruga vodi brez vmešavanja politike, pa so bili za slabe razmere v Zadrugi ponovno obtoženi tisti delavci, ki so stopili v socialdemokratsko stranko, češ da podpihujejo nesoglasja.129 Zadruga je tako še naprej padala iz ene krize v drugo. Šele v letih 1926– 27, ko je bil izveden tretji prevrat, se je v podjetje vrnil prepotrebni mir. ZZ je dokončno ugotovila, da je njen 'gorečnež in aktivist' župnik Oblak pripeljal Zadrugo na rob prepada in da je potrebno ukrepati. V vodstvo so bile imenovane mlajše in sposobnejše moči, na čelu z Jožem Gašperšičem. V ozadju tega dogajanja pa sta se stara nasprotnika Oblak in Šolar še nekaj let obmetavala z obtožbami in klevetami, pri katerih nista izbirala sredstev. Njuno obračunavanje so zabeležili tudi časopisi, tožbe so romale na sodišča, Oblak pa se je po pomoč zatekel celo v škofijski dvorec v Ljubljani. Na dnevnem redu je bilo vse mogoče: goljufi, hujskači proti državi in vladi, kakor tudi šušterčijanci, liberalci, socijalisti, boljševiki, demokrati, framasoni in še kaj, kar je bilo takrat podobnega izražanja. Pota obeh 'bojevnikov' so se potem razšla in se tudi končala zelo različno. Franjo Šolar se je umaknil iz javnega življenja in šele po dolgih letih je kot župan med drugo svetovno vojno odigral pomembnejšo vlogo. Oblak pa je svojo življenjsko pot sklenil nekaj let po vojni, ko ga je v Preski pri Medvodah s streli skozi okno njegovega župnišča umoril 'neznani' obiskovalec.130

Opombe 1

2 3 4

Za naslov te kratke razprave sem si izposodil del zapisa dr. Valentina Zarnika o Kropi. Advokat in poslanec dr. Zarnik je obiskal Kropo in opisal krajevne politične razmere na enem izmed svojih popotovanj po Kranjskem. Nekaj njegovih zapiskov in spisov je izšlo že leta 1888. Glej Ivan Železnikar, Dr. Valentina Zarnika zbrani spisi I., Narodna tiskarna Ljubljana, 1888, str. 129. Vigenjc, Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, leto IV, Kropa 2004, str. 13. Zgodovinopisje je dolgo na prvo mesto postavljalo politiko, na drugo gospodarstvo, vse druge teme pa minimaliziralo. Vigenjc, Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, leto IV, Kropa 2004. Od str. 123 dalje je objavljena bibliografija Krope in Kamne Gorice. Velja omeniti, da je bralcem na voljo še nekaj drugih del, ki posredno govorijo tudi o političnem dogajanju v Kropi in njeni okolici. Nekatere navajam tudi v tem prispevku. 121

5 6

8 9 10

11 12 13 14 15 16 17

18 19 20 21 22

23 24 25 26 27 28

122

Enako kot pod opombo 4. Jože Gašperšič, Ferdinandejski rudarski red za fužine pod Jelovico, v: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik VIII, 1960, str. 149–158. Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja, Gorenjski biografski leksikon, poskusni zvezek 1, Kranj 1998, str. 40–42 (Lukman) in 56–58 (Potočnik). Kronika človeštva, slovenska izdaja, Ljubljana 1996, str. 618. Janez Kopač, Uprava radovljiškega območja, v: Kroparski zbornik, Kropa, Radovljica 1995, str. 73. O dogodkih v Kropi v času francoske oblasti je med obema svetovnima vojnama pisal takratni kroparski župnik Franc Kanduč. Glej glasilo Zadrugar, leto I (1934), št. 4, 5, 8, 9 in 10. Stane Granda, Radovljica v letu 1848, v: Radovljiški zbornik 1995, Radovljica 1995, str. 150. Dokument o Levičnikovem poročanju časopisu, Arhiv KM, fond Krajevna uprava, sig. IX/1. Ivan Železnikar, Dr. Valentina Zarnika zbrani spisi I., Narodna tiskarna Ljubljana, 1888, str. 128–131. Več o dogajanju v Radovljici v tem času glej v: Granda, op. 11, str. 141–174. Ravno tam, str. 147–48. Vasilij Melik, Frankfurtske volitve 1848 na Slovenskem, v: Zgodovinski časopis (ZČ), letnik II–/II, leto 1948/1949, str. 100 in 104. Franc Šolar (1793–1849) je v kroparskih virih zapisovan kot Šuler (Schuller) in je bil v prvi polovici 19. stoletja eden močnejših kroparskih fužinarjev. Po odpravi kroparske fužinske samouprave je več let vodil kroparsko občino. Po letu 1849 ga je na županskem mestu nasledil drugi pomembni kroparski mož iz leta 1848, Gašper Pibrovec (1801–1855). Bil je fužinar in ravnatelj Spodnje fužine. Več o tem glej: Kroparske družine, op. 7. Granda, op. 11, str. 157. Ravno tam, str. 160. Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Lju bljana 1996, str. 452. Ravno tam, str. 440–455. Andrej Rahten, Pozabljeni slovenski premier – politična biografija dr. Janka Brejca (1869– 1934), v: Studia Carinthiaca, XX. knjiga, Mohorjeva založba, 2002, str. 48. Igor Grdina, Od rodoljuba z dežele do meščana, v: Studia Humanitatis, Ljubljana 1999, Apes 13, str. 102. Več o Tomanu glej v: Vasilij Melik, Lovro Toman, v: Kroparski zbornik, Kropa, Radovljica, 1995. Dušan Kermauner, Politična zgodovina Gorenjske I., Ljubljana 1974–75, str. 33. Ravno tam, str. 41 in 61. Grdina, Od rodoljuba z dežele do meščana, op. 23, str. 103. Igor Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo. Politični mozaik 1860–1918; knjižna zbir-

ka Claritas, Ljubljana 2003, str. 35. 29 Zadrugar, letnik II, št. 5 (16. marec 1935), str. 62. 30 Ivan Železnikar, Dr. Valentina Zarnika zbrani spisi I., Narodna tiskarna Ljubljana, 1888, str.128–129. 31 Žarko Lazarević, Slovenski nacionalni interes v gospodarstvu do druge svetovne vojne, Zgodovinski časopis, št. 1–2, letnik 59, leto 2005, str. 101–110. 32 Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo, op. 28, str. 43–44 in 69. 33 Kermauner, op. 25, str. 37–38. 34 Ravno tam, str. 92–93. 35 Ravno tam, str. 41 in 81. 36 Op. pisca: za naslov tega dela sem si drznil, glede na vsebino članka, prirediti tekst Joža Bertonclja, ki se v originalu glasi: »Veselo srce ne scaga, če nima, pa strada.«, v: Joža Bertoncelj, Kroparske zgodbe, Kropa 1973, str. 9. 37 Jože Gašperšič, Iz vigenjca in fužine v tovarno, v: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, leto XI, 1963, str. 148–166. 38 Ravno tam, str. 148–149. 39 Grdina, Od rodoljuba z dežele do meščana, op. 23, str. 102; isti, Slovenci med tradicijo in perspektivo, op. 28, str. 53–54. 40 Kermauner, op. 25, str. 93. 41 Ravno tam, str. 93. 42 Ravno tam, str. 94. 43 Ravno tam, str. 93–94. 44 Več o tem glej v: Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja, op. 7. 45 Gašperšič, Iz vigenjca in fužine v tovarno, op. 37, str. 150–151. 46 Kermauner, op. 25, str. 97. 47 Ravno tam, str. 102-103. 48 Zadrugar, leto II, št.1/2 (16. november 1934), str. 15. 49 Kermauner, op. 25, 123–124; Zadrugar, leto II., št.1/2 (16. november 1934), str. 17. 50 Gašperšič, Iz vigenjca in fužine v tovarno, op. 37, str. 151–152. 51 Arhiv KM, fond Fužinarstvo, deležniki II/4, mapa Tomaž Šušteršič. 52 Ravno tam. 53 Gašperšič, Iz vigenjca in fužine v tovarno, op. 37, str. 152. 54 Grdina, Od rodoljuba z dežele do meščana, op. 23, str. 131. 55 Ravno tam, str. 149–150. 56 Ravno tam, str. 158. 57 Ravno tam, str. 138–139. 58 Kermauner, op. 25, str. 179 in 181–182. 59 Pravnik Ivan Murnik je bil doma s Spodnjega Otoka pri Radovljici in tesen sodelavec dr. Lovra Tomana. Aktiven je bil na političnem in gospodarskem področju, pa tudi na kulturnem. Več o njem glej v: Jure Sinobad, Dežela – kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine, Radovljica 1998, str. 157, 183–184, 215. 60 Gašperšič, Iz vigenjca in fužine v tovarno, op.

62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81

82 83 84 85 86 87 88 89

37, 153 in Zadrugar, leto II, št 6/7 (1.maj 1935, str. 72–74), razmišljanja Valentina Šolarja. To je bilo prvo uradno ime kroparske zadruge. Ker se je v poznejših letih naziv večkrat spreminjalo, uporabljam v nadaljevanju nadomestno ime izraz Zadruga. Gašperšič, Iz vigenjca in fužine v tovarno, op. 37, str. 153–155. Govor Janeza Ažmana, Arhiv KM, fond Fužinarstvo, deležniki, kroparske družine II/3. Zadrugar, leto II, št 6/7 (1.maj 1935), str. 72–74, razmišljanja Valentina Šolarja. Kronika Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v Kropi, Jesenice 1944, str. 20–24; Gašperšič, Iz vigenjca in fužine v tovarno, op. 37, str. 159. Gašperšič, Iz vigenjca in fužine v tovarno, op. 37, str. 164. Kronika Plamena, op. 65, str. 29–33. Ravno tam, str. 35. Ravno tam, str. 36. Pismo F. Šolarja nadzorstvu Zadruge z dne 9. novembra 1900, Arhiv KM, fond Zadruga I. Spomini Valentina Šolarja, Arhiv KM, fond Fužinarstvo, deležniki, kroparske družine II/3. Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo, op. 28, Ljubljana 2003, str. 140, 158, 165. Kronika Plamena, op. 65, str. 37. Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo, op. 28, 149–150. Kronika Plamena, op. 65, str. 37–38. Ravno tam, str. 41. Kermauner, op. 25, str. 80. Kronika Plamena, op. 65, str. 50–52. Dušan Kermauner, Politična zgodovina Gorenjske II, Ljubljana 1974–75, str. 39. Kronika Plamena, op. 65, str. 42. Ob raziskavah dogajanja v Zadrugi se je pokazalo, da lahko posamezne dogodke, ki so ob vplivu zunanjih dejavnikov odločali o obstoju podjetja, označimo kot prelomne. Pri njihovem označevanju uporabljam v literaturi že znan izraz »prevrat«. Tako za prvi prevrat označujem dogodke v letih 1903–1904, za drugi prevrat označujem dogodke od novembra 1918 do januarja 1919 in za tretjega spremembe v letih 1926–1927. V ta kontekst sodita tudi nasilno podržavljenje Plamena po drugi svetovni vojni in njegov propad konec 20. stoletja. Kronika Plamena, op. 65, str. 45. Ravno tam, str. 42–48. Kermauner, Politična zgodovina Gorenjske II, op. 79, str. 315. Gorenjec, leto XIV, št. 49 in 50, z dne 5. in 12. decembra 1913. Kermauner, Politična zgodovina Gorenjske II, op. 79, str. 66–69. Gorenjec, leto XIV., št. 22, z dne 30.maja 1913. Kronika župnije Kropa 1914–1919 (avtor Valentin Oblak), prvi zvezek, hrani Župnijski urad v Kropi, str. 192. Gorenjec, leto XV, št. 29, z dne 17. julija 1914.

90 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 88, prvi zvezek, str. 204. 91 Ravno tam, str. 204. 92 Ravno tam, str. 214. 93 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 88, drugi zvezek, str. 8. 94 Ravno tam, str. 41. 95 Grdina, Od rodoljuba z dežele do meščana, op. 23, str. 163. 96 Ravno tam, str. 163–166. Šušteršič je v svojih spominih zapisal, da je v nasprotju s Krekom zagovarjal: »… da ostane vse skupaj, kar je slovenskega.« 97 Grdina, Od rodoljuba z dežele do meščana, op. 23, str. 163–166. 98 Ravno tam, str. 159. 99 Janko Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič 1863–1925, Ljubljana 1998, str. 414. 100 Grdina, Od rodoljuba z dežele do meščana, op. 23, str. 167–168. 101 Več o tem v Kroniki župnije Kamna Gorica, in sicer za obdobje med prvo svetovno vojno (avtor Simon Ažman), hrani Župnijski urad Kamna Gorica. 102 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 88, drugi zvezek, str. 111. 103 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici z dne 15. novembra 1917, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 37–38. 104 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 88, str. 134–136 in 139–140. 105 Zapisnik seje občinskega odbora Kropa z dne 2. julija 1918, Arhiv KM, Zapisniki za seje občinskega odbora Kropa 1904–1928. 106 Ravno tam, seja z dne 11. junija 1918. 107 Kronika župnije Kropa 1914 –1919, op. 88, drugi zvezek, str. 141–143. 108 Ravno tam, str. 163–170. 109 Janko Pleterski, Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo, Ljubljana 1971, str. 257–258. 110 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 88, drugi zvezek, str. 182. 111 Ravno tam, str. 186. 112 Zapisnik seje občinskega odbora Kropa z dne 27. decembra 1918, op. 105. 113 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 88, drugi zvezek, str. 186. 114 Rokopisni zapiski Jožeta Gašperšiča, Arhiv KM, fond Jože Gašperšič, šk. 2/a. 115 Dopis Franja Šolarja Načelstvu in nadzorstvu Zadruge z dne 9.1.1919, tipkopis, Arhiv KM, fond Zadruga I/3. 116 Zapisnik rednih in izrednih občnih zborov Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, Arhiv KM, Zapisnik občnih zborov 1905–1932, str. 49–52. 117 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 88, drugi zvezek, str. 189. 118 Zapisnik seje načelstva Prve žebljarske in žele123

zoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici z dne 12. junija 1919, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva 1905–1927, str.17–18. 119 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 88, drugi zvezek, str. 190. 120 Ravno tam, str. 196. 121 Ravno tam, str. 196. 122 Ravno tam, str. 190. 123 Ravno tam, str. 193. 124 Janez Šmitek, Kroparska kronika NOB, Radovljica 1985, str. 7. 125 Zapisnik seje načelstva Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici z dne 29. oktobra 1919, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva 1905–1932, str. 19. 126 Zapisnik občnega zbora Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici z dne 25. oktobra 1919, Arhiv KM, Zapisnik občnih zborov 1905–1932, str. 52–57. 127 Resolucija delavcev strojnega oddelka in ključavničarjev, Arhiv KM, fond Zadruga I/4.

124

128 Kronika župnije Kropa 1914 –1919, op. 88, drugi zvezek, str. 190 in Prošnja JSZ za povišanje plač, Arhiv KM, fond Zadruga I/4. 129 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 88, drugi zvezek, str. 190. Predvsem v letu 1921 je bilo zelo veliko skupinskih prošenj za povišanje plače in za draginjske doklade. Prošnje je podpisalo tudi 30–40 delavcev, med njimi še posebno izstopajo prošnje ženskih delavk, ki so imele v primerjavi z moškimi neprimerno nižje plače. Zahteve delavcev je močno podpirala lokalna skupina Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ), ki je bila v Kropi ustanovljena 27.2.1921. Njen predsednik je bil Jože Dermota, tajnik Janez Rajgelj. Prošnje delavstva v: Arhiv KM, fond Zadruga I/4. 130 Zdravko Bahor, Do zadnjega diha (spomini na župnika Valentina Oblaka), Preska 1991, str. 12–15; Dopis vodstva Zadruge Poverjeništvu za notranje zadeve, tipkopis, Arhiv KM, fond Zadruga I/4; Dopis časniku Večerni list, tipkopis, Arhiv KM, fond Zadruga I/4.

Marjana Žibert

SOCIALNO ZAVAROVANJE IN DRUGE

OBLIKE POMOČI V ŽEBLJARSKI ZADRUGI V ČASU DO DRUGE SVETOVNE VOJNE Začetki zavarovanja delavcev na Slovenskem segajo v sredino 19. stoletja. To so bile bratovske skladnice pri rudarskih in topilniških podjetjih, ki so skrbele za stare in bolne člane ter njihove vdove in sirote. Bratovske skladnice kot socialnozavarovalne ustanove je uzakonil rudarski zakon iz leta 1854. Socialno zavarovanje rudarjev in topilniških delavcev je bilo odtlej obvezno. Tovarniški delavci in njihovi svojci pa so še dolgo ostali navezani le nase in na javno dobrodelnost. Delodajalci namreč niso bili dolžni prispevati ničesar. Nekateri so plačali le bolnišnično zdravljenje svojih delavcev, obrtni red iz leta 1859 pa je nejasno določal ustanovitev podpornih blagajn, če bi bilo to koristno za delavce. Te so bile zelo redke in niso zagotavljale zadostne socialne varnosti, zato so si delavci morali pomagati s samopomočjo. Ustanavljali so svoja bolniška in podporna društva; pri tem so sodelovali tudi podjetniki. To so bili začetki delavskega zavarovanja.1

ki bi lahko podrobneje osvetlilo njihovo delovanje. France Kresal v svojih razpravah2 navaja naslednja: leta 1835 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Trgovsko bolniško in podporno društvo, katerega tradicija se je ohranila do leta 1945; leta 1853 je sladkorna rafinerija na Poljanah v Ljubljani ustanovila podporno blagajno za podpiranje bolnih in za delo nezmožnih tovarniških delavcev ter njihovih vdov in sirot, ki je delovala do leta 1860, ko so rafinerijo opustili; leta 1860 se pri ljubljanski predilnici in tkalnici omenjata bolniški sklad za vzajemno pomoč med delavci ob bolezni ter bolniška blagajna v bombažni predilnici in tkalnici v Preboldu. Na Gorenjskem pa omenja bolniško blagajno in Podporno društvo za podpira nje članov v bolezni, ki sta bili ustanovljeni v tekstilni tovarni v Tržiču. Bolniško blagajno so po takratni zakonodaji ustanovili istočasno kot tovarno, t.j. leta 1888. Poslovala je 32 let, do maja 1919, ko je bila z uveljavitvijo nove zakonodaje razpuščena. Denarna nadomestila bolniške blagajne niso omogočala normalnega preživetja bolnih delavcev, zato so se odlo-

Na Slovenskem je bilo v 19. stoletju nedvomno več takih društev, vendar manjka arhivskega gradiva,

Prošnja zadružnika Franca Dermote za podporo ob bolezni, 1916.

UVOD

125

čili še za prostovoljno obliko zavarovanja. Leta 1897 so ustanovili Podporno društvo. Njegov namen je bil pomagati vsem zaposlenim v predilnici ob bolezni, nezgodi in smrti ter v starosti in onemoglosti. Za starost in onemoglost so za vse delavce, ki so bili zaposleni več kot deset let, organizirali poseben starostni podporni sklad. Društvo je delovalo nepretrgano do leta 1941. Sredstva za izplačevanje podpor so se zbirala od delavskih prispevkov za vsak sklad posebej. Iz prvega sklada so zaposleni prejemali bolniška nadomestila, hranarine (porodnine) in posmrtnine, iz starostnega pa vsakomesečno rento. Med obema vojnama je te prejemke dobivalo 30% vseh zaposlenih. V tridesetih letih so članom namenili posebno podporo ob rojstvu otroka.3 Leta 1889 je na Gorenjskem delovalo pet okrajnih bolniških blagajn, in sicer v Kranju, Tržiču, Radovljici, Škofji Loki4 in Kamniku. Kranjska bolniška blagajna je imela med vsemi najmanj zavarovancev (358), saj se je z industrijo in obrtjo preživljal le manjši del prebivalstva. To je veljalo tudi za škofjeloško območje, čeprav je imela njihova bolniška blagajna precej več zavarovancev (443). Za industrijski središči Gorenjske sta takrat veljala Tržič in Jesenice. Kranjska industrijska družba je v Tržič pripeljala tuje podjetnike, ustanovila bombažno predilnico in tkalnico ter tovarno lepenke, na Jesenicah pa je postavila novo železarno. Zaposlitveni sliki prebivalstva v Tržiču in okraju Radovljica kažeta na to, da je bil delež ljudi, ki se je preživljal v industriji in obrti, dvain polkrat večji, kot je bilo povprečje v slovenskih deželah. Tržiška bolniška blagajna je imela leta 1889 359 zavarovancev, radovljiška pa 442.5

USTANOVITEV BOLNIŠKE BLAGAJNE PRI ŽEBLJARSKI ZADRUGI V KROPI Prve omembe zavarovanja delavcev pri žebljarski zadrugi zasledimo v enajstem zapisniku seje načelstva in nadzorstva, ki je bila 21. marca 1906. Takrat so to problematiko preložili na naslednjo sejo občnega zbora, ki je bila 23. junija istega leta. Iz zapisnika lahko razberemo, da so vsi zaposleni pri žebljarski zadrugi plačevali prispevke v radovljiško okrajno bolniško blagajno. Jurij Legat je namreč predlagal povečanje prispevkov, ki naj bi po novem znašali dve kroni na dan, za ženske pa eno krono. Marko Arh je imel pomisleke glede povišanja, posebej za delavke v Kamni Gorici, ki bi jih morali povprašati za mnenje. Navzoči so se s predlogom strinjali, 4. julija pa so na petnajsti seji načelstva in nadzorstva sklenili: »Soglas no se sklene od danes naprej vse moške delavce pri okrajni bolniški blagajni v Radovljici zavarovati z dvema kronama dnevne mezde. Mladoletne moške in ženske delavce ter ženske z eno krono dnevne mezde.«6

126

Iz besedila pravil bolniške blagajne žebljarske zadruge je moč razbrati, da so bili zadružniki tudi nezgodno zavarovani. Nezgodno zavarovanje je bilo ločeno od bolniškega in tudi organizirano je bilo posebej, po panogah. Tovarniški delavci so bili zavarovani proti nezgodam pri delavskih nezgodnih zavarovalnicah; za Kranjsko in Primorsko je bil sedež v Trstu, za Koroško in Štajersko v Gradcu. Vse stroške nezgodnega zavarovanja so morali plačevati podjetniki.7 Ustanovitev bolniške blagajne so načrtovali kar nekaj časa. Prvi predlogi so bili dani leta 1915, potem pa so ustanovitev nekajkrat preložili. Tako so pravila8 predstavili 30. maja 1916 na seji načelstva in nadzorstva. Novoustanovljena bolniška blagajna, ki se je uradno imenovala Bolniška blagajna prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, r.z. z o.z., je bila namenjena delavcem in uslužbencem zadruge. Ob bolezni jim je omogočala podporo, ob smrti povrnila pogrebne stroške. Član blagajne je postal vsak delavec ali uslužbenec, ki je bil v delovnem razmerju pri zadrugi. Bolniška blagajna pri žebljarski zadrugi je bila obratna bolniška blagajna, ki jo je lahko ustanovil vsak podjetnik z več kot sto zaposlenimi delavci. Sredstva, s katerimi so bolniške blagajne poravnavale svoje stroške, so morali priskrbeti skupno delavci in podjetniki. Dve tretjini zneskov so morali prispevati delavci, eno tretjino delodajalci; vendar prispevki delavcev niso smeli presegati 3% njihovih mezd.9 Tako so vsakemu zaposlenemu v žebljarski zadrugi za bolniško blagajno mesečno odtrgali 3% plače, zadruga pa je morala nameniti 1,5% od vseh izplačanih mezd v mesecu. Bolniška blagajna je članom glede na določbe v pravilih zagotavljala: brezplačne zdravniške preglede, zdravila in terapevtske pripomočke, t.i. bolnišnino (bolniško nadomestilo, boleznino) od prvega dne obolelosti za bolezni, ki so trajale več kot tri dni. Bolnišnina je znašala 60% običajne mezde, ki jo je določilo radovljiško okrajno glavarstvo. Ta podpora je lahko trajala največ dvajset tednov. Osnova za izračunavanje boleznin je bila t.i. običajna mezda, ki pa ni bila odvisna od delavčevega dejanskega zaslužka, ampak od njegove uvrstitve v ustrezni mezdni razred, za kar je bila odločilna delavčeva kvalifikacija. Bolniške blagajne so imele pet mezdnih razredov, ki so v glavnem ustrezali dejanskim delavskim zaslužkom na določenem območju, zato so jih imenovali običajne mezde.10 V pravilih bolniške blagajne žebljarske zadruge so opredelili tudi bolnišnino, ki so jo morali izplačati, če je delavec zbolel za isto ali novo boleznijo v osmih tednih od konca prvega zdravljenja. V tem primeru so mu isto ali novo bolezen šteli kot nadaljevanje prve. Nadomestilo so mu lahko izplačevali še dvajset tednov, vendar le, če je bil rezervni zaklad bolniške blagajne likviden, kot so določala pravila, nadomestilo pa je znašalo le 30%, in ne 60% povprečne plače v okrajnem glavarstvu. Porodnicam sta bila zagotovljena brezplačna zdravniška pomoč in

denarno nadomestilo, t.i. hranarina za štiri tedne porodniškega dopusta, ob zapletih tudi do dvajset tednov. Povrnitev pogrebnih stroškov, t.i. pogrebnin, ni smela presegati dvajsetkratnega zneska dnevne mezde. Izplačali so jo na podlagi mrliškega lista. Bolne zadružnike je lahko zdravil le t.i. blagajnični zdravnik. Če je ta določil specialistični pregled, je bolniška blagajna plačala tudi ta pregled. Boleznino, ki ni zajemala le delovnih dni, ampak tudi nedelje in praznike, so izplačevali enkrat tedensko, in sicer v soboto. Osnova za izplačilo je bila bolniška knjiga, v katero so morali čitljivo vpisovati osebne podatke o delavcu, delo, ki ga opravlja ter diagnozo in trajanje bolezni. Zadružnik, ki se je zdravil v bolnišnici, ni bil upravičen do boleznine. Lahko pa jo je dobila njegova družina (žena z nepreskrbljenimi otroki); znašala je polovico običajnega nadomestila. Stroške prevoza in zdravljenja v bolnišnici je poravnala bolniška blagajna. Vendar je bilo zdravljenje v bolnišnici na stroške blagajne časovno omejeno na največ štiri tedne; stroški zdravljenja niso smeli presegati vsote, ki bi jo zavarovanec prejel za bolnišnino, če bi se zdravil doma.11 V pravilih so tudi zapisali, komu ne pripada bolniško nadomestilo: »Člani, kateri so si nakopali nalašč bolezen ali kateri so se iz lastne krivde udele žili pretepov ali pobojev ali kateri so oboleli zaradi pijančevanja, imajo pravico samo do brezplačnega zdravljenja in zdravil. V bolniški knjigi ima zdrav nik ali zato postavljen uradnik v opombi označiti tak vzrok bolezni.«12 Poslovanje bolniške blagajne je prevzel eden od zadružnih uradnikov. Ob koncu leta je moral pripraviti finančno poročilo, iz katerega so morali biti razvidni dohodki in izdatki. Med dohodke so šteli mesečne prispevke članov in zadruge, druge prispevke in dobičke (darila, globe, vrednostni papirji), obresti in t.i. rezervni zaklad, med izdatke pa plačane boleznine, zdravniške stroške, stroške v zvezi z nakupom zdravil, stroške prevoza v bolnico in bivanja v njej, pogrebne stroške ter stroške poslovanja. Med izdatke so šteli tudi nakupe potrebnega inventarja, morebitne izgube v zvezi z vrednostnimi papirji in odhodke iz rezervnega zaklada. Predstaviti so morali premoženjsko stanje bolniške blagajne, ki je moralo izkazovati stanje premičnin, nepremičnin, vrednostnih papirjev, zalog zdravil in terapevtskih pripomočkov ter morebitnih dolgov. Pripraviti so morali tudi statistično poročilo, iz katerega je moralo biti razvidno število članov po starosti in spolu na začetku in na koncu leta, število obolelih po starosti in boleznih ter število izplačanih bolniških dni. Pri povračilih pogrebnih stroškov so morali biti pokojni navedeni po letnicah rojstva in vzrokih smrti. Pri porodninah so zahtevali le seznam novorojenčkov po spolu.

Posebno pozornost v pravilih so namenili že omenjenemu rezervnemu zakladu, iz katerega so izplačevali zdravniške storitve, zdravila, boleznine, porodnine in posmrtnine. Določili so, da mora biti dvakrat večji od letnih izplačil. Če ne bi bilo tako, se ne smejo zniževati mesečni prispevki ali povečevati boleznine. Izrecno so zapisali, naj se ne bi povečeval skupni 4,5-odstotni prispevek zaposlenih in zadruge. Če bi do tega moralo priti, naj se bolniška blagajna razpusti. Pravila so dopustila tudi najemanje posojila: »Kadar je zdravstveno stanje zelo neugodno (na pri mer pri epidemijah), tako da blagajniška gotovina z rezervnim zakladom ne bi zadostovala v pokritje stroškov, dala bode žebljarska zadruga posojilo v visokosti do pol letnih dohodkov iz zadružne ga splošnega rezervnega zaklada.«13 Z denarjem rezervnega zaklada so morali ravnati gospodarno – presežke so morali nalagati v vrednostne papirje in nepremičnine. Organi bolniške blagajne so bili načelstvo, nadzorstvo in občni zbor. Načelstvo je sestavljalo pet članov, ki so jih volili vsakih pet let. Volitve je vodil ravnatelj zadruge. Štiri člane, med katerimi sta bila dva iz Krope in dva iz Kamne Gorice, so na občnem zboru volili delavci – zaposleni v Kropi so volili svoja predstavnika, Kamnogoričani svoja. Petega predstavnika je izbralo načelstvo in nadzorstvo žebljarske zadruge. Delo v načelstvu bolniške blagajne je bilo neplačano, posameznikom so povrnili le morebitne stroške, ki so nastali ob opravljanju funkcije. Izvoljeno petčlansko načelstvo je izbralo načelnika in njegovega namestnika. Načelnik je zastopal bolniško blagajno v javnosti. Po potrebi je skliceval seje in podpisoval vse listine, ki jih je izdala bolniška blagajna. Dolžnosti načelstva so bile: skrbeti je moralo za redno plačevanje prispevkov, nadzorovalo je izplačevanje bolniških podpor in tudi bolnikov na bolniškem dopustu, za kar so delavci lahko izbrali svoje zaupnike. V posebnih primerih je načelstvo na prošnjo bolnika dovolilo pregled pri drugem zdravniku. Določilo je lekarno, ki je zadružnike oskrbovala z zdravili. Odgovorno je bilo za pripravo in predstavitev letnega finančnega poročila. Nadzorstvo bolniške blagajne je sestavljalo šest članov – trije iz Krope in trije iz Kamne Gorice; izvoljeni so bili na isti način kot člani načelstva. Mandat nadzorstva ni trajal pet let, ampak so vsako leto na občnem zboru dva stara člana zamenjali z dvema novima. Nadzorstvo je moralo skrbeti za natančno izpolnjevanje pravil ter preverjati blagajniško in računsko poslovanje. Redni občni zbor je moralo načelstvo sklicati vsaj enkrat na leto, izrednega pa je lahko sklicalo nadzorstvo. Obvestilo, iz katerega so bili razvidni dan, ura, kraj in dnevni red občnega zbora, je moralo vsaj osem dni prej viseti na skladiščih blaga v 127

Kropi in Kamni Gorici. Občnega zbora so se lahko udeležili vsi zadružniki, ki so dopolnili šestnajst let. V pristojnosti občnega zbora je bila izvolitev načelstva, nadzorstva in razsodišča, sprememba pravil, potrditev računskega zaključka, razrešitev starih članov v organih bolniške blagajne in morebitni razpust bolniške blagajne. Občni zbor je bil sklepčen, če se ga je udeležila vsaj desetina članov. Za sprejem običajnih sklepov je bila potrebna polovica glasov navzočih, za spremembo pravil, za povišanje skupnega 4,5-odstotnega prispevka in za razpust bolniške blagajne pa sta morali glasovati dve tretjini prisotnih. Dvajseti člen pravil žebljarske bolniške blagajne govori o razsodišču. Sestavljalo ga je pet članov, in sicer dva iz Krope, dva iz Kamne Gorice, enega pa sta izvolila načelstvo in nadzorstvo žebljarske zadruge. Reševati je moralo različne spore, do katerih je prihajalo pri izplačilih boleznin, in kaznovati tiste zadružnike, ki so se delali bolne. Pri tem ni smel sodelovati član, ki je bil v sorodu s prizadetim. Podatki o imenih predstavnikov, ki so sodelovali v upravnih organih bolniške blagajne, so zelo skopi. V letih 1917 in 1918 so bili v načelstvo izvoljeni Franc Šolar, ravnatelj zadruge iz Krope, Anton Šmitek, zadružni uradnik iz Krope, ter Josip Svetina in Andrej Novak, posestnika iz Kamne Gorice. V nadzorni odbor so izvolili župnika Valentina Oblaka, v razsodišče pa skladiščnika Valentina Gašperšiča, posestnika Franca Varla in delavca Jurija Legata, vse iz Krope ter posestnika Janeza Bohinca iz Kamne Gorice.14 Zadnja dva člena pojasnjujeta razpust bolniške blagajne in državno nadzorstvo. »Kadar se bolniška blagajna razpusti, uporabiti je najprvo imovino v pokritje dolgov in zahtev do bolniških podpor pred razpu stom. Ostanek pripiše se penzijskemu zakladu, za v delu ali službi onemogle delavce žebljarske zadru ge. Bolniška blagajna stoji pod nadzorstvom c. kr. okrajnega glavarstva v Radovljici, katero se mora vabiti k vsakemu občnemu zboru.« 15 Prispevke v obratno bolniško blagajno je zadruga sama plačevala tudi za učence, praktikante in volonterje.16 V okviru bolniške blagajne so organizirali t.i. iz redni podporni sklad, ki je bil namenjen vsem delavcem in uslužbencem zadruge ob dolgotrajni bolezni, ko jim bolniška blagajna ni mogla več izplačevati bolnišnine.17 Vsak delavec je v sklad prispeval odstotek mesečne plače, vanj pa se je stekal tudi denar od različnih glob. Po odpravi bolniške blagajne so zadružniki imeli različne predloge za upravljanje sklada. Med drugim so predlagali odpravo eno-odstotnega odtegljaja od plače, ker se je v skladu nabralo že dovolj denarja. Nekateri so svetovali, naj se polovica denarja prenese v penzijski zaklad.18 Novembra 1926 pa so na občnem zboru potrdili nova pravila in razveljavili vse stare sklepe. Izredni podporni sklad je bil še naprej namenjen zadružnikom ob dolgo128

trajni bolezni (nad 6 tednov), izjemoma tudi vdovam z nedoraslimi otroki ter sirotam. O višini podpore so na podlagi pisne prošnje odločalo načelstvo zadruge. V posameznem letu so smeli razdeliti le obresti od glavnice.19

SOCIALNO ZAVAROVANJE PO PRVI SVETOVNI VOJNI IN OUZD Po razpadu avstro-ogrske monarhije in nastanku nove države SHS so socialno zavarovanje na novo organizirali. 6. novembra 1918 je bilo ustanovljeno poverjeništvo za socialno skrbstvo, ki je izvedlo tudi reorganizacijo socialnega zavarovanja v Sloveniji. Že 1. januarja 1919 je bila ustanovljena Zveza bolniških blagajn za slovensko ozemlje. Do 31. maja so bile razpuščene vse takratne okrajne in obratne bolniške blagajne in ustanovljena je bila Okrajna bolniška blagajna v Ljubljani za vso Slovenijo. 27. junija 1921 je izšla uredba o ureditvi zavarovanja delavcev proti boleznim in nezgodam, 14. maja 1922 so izdali zakon o zavarovanju delavcev. Zakon je urejal vse vrste zavarovanja, razen zavarovanja ob brezposelnosti. Zavarovanje je izvajal Osrednji urad za zavarovanje delavcev (SUZOR), ki je imel sedež v Zagrebu, na nižjih ravneh so ga izvajali okrožni uradi. V Sloveniji je bil to Okrožni urad za zavaro vanje delavcev v Ljubljani (OUZD). Člani OUZD so bili vsi zaposleni delavci na območju Slovenije (Dravske banovine), razen izjem, to je tistih, ki niso imeli pravice do socialnega zavarovanja (poljedelski delavci, dninarji), in tistih, ki so imeli boljše ali vsaj enake možnosti v drugih zavarovalnih zavodih. To so bili rudarji, ki so bili zavarovani pri bratovskih skladnicah, državni uslužbenci so bili zavarovani pri državnem pokojninskem skladu, železničarji pa so bili zavarovani pri pri humanitarnih skladih v okviru direkcij državnih železnic.20 Po prvi svetovni vojni zadružna bolniška blagajna ni bila takoj odpravljena in je delovala še v letu 1922. Leta 1921 so imenovali še nove člane v nadzorni odbor (Matija Mikelj) in v razsodišče (Jakob Šolar, Andrej Žvan, Vincenc Strnad, Janez Bohinc).21 Maja 1922 izvoljeni predstavniki zadruge so jo zastopali na občnem zboru bolniške blagajne. To so bili: Anton Šmitek, Jakob Šolar, Gregor Gašperšič, Jožef Drmota, Karel Smrekar, Miha Rajgelj in Valentin Gašperšič, vsi iz Krope, iz Kamne Gorice pa so bili: Andrej Žvan, Janez Kapus in Tomaž Pogačnik.22 Na podlagi zakonskih določb je bila tako razpuščena zadružna bolniška blagajna, ustanovljena leta 1916. Delavci so bili odtlej zavarovani pri OUZD. Zapisniki sej načelstva, nadzorstva in občnih zborov o novem zavarovanju ne pišejo veliko. V tridesetih letih je OUZD omenjena le v zvezi z ureditvijo ordinacije v Kropi in Kamni Gorici in z zdravstvenim stanjem zavarovancev OUZD.23

In kakšne pravice so imeli zavarovanci OUZD? Do bolniških podpor je bil posameznik upravičen ob sklenitvi delovnega razmerja, z njegovih prenehanjem pa je vse pravice izgubil. Prispevki za bolniško zavarovanje so znašali 7% zavarovalnih mezd24; delodajalec in zavarovanec sta vplačala vsak po 3,5%. Ob bolezni so zavarovanci imeli pravico do brezplačne zdravniške pomoči v času, ko je bolezen trajala, vendar nepretrgano le 26 tednov. Dobivali so zdravila, napotila za kopeli v termalnih zdraviliščih, obvezila in pomožne priprave za zdravljenje.To je veljalo tudi za družinske člane, ki so živeli v skupnem gospodinjstvu z zavarovancem. Zavarovanci so dobivali tudi boleznino (hranarino), in sicer v višini dveh tretjin zavarovalne mezde, če zavarovanec zaradi bolezni ni mogel delati najmanj tri dni in ne več kot 26 tednov. Namesto boleznine je zavarovanec lahko izrabil brezplačno bolnišnično zdravljenje, nepreskrbljeni družinski člani pa so prejemali del hranarine. Stroške zdravljenja v bolnici je OUZD za družinske člane poravnala le za štiri tedne. Ob nezgodi na delovnem mestu je zavarovancu med drugim pripadala tudi invalidska renta za čas trajanja popolne ali delne nezmožnosti za delo. Ob rojstvu otroka so imele zavarovanke pravico do brezplačne babiške pomoči in zdravniške oskrbe. Dva meseca pred porodom in dva meseca po njem so prejemale podporo v višini tri četrtine zavarovalne mezde. Po preteku te dobe so bile upravičene še do posebne podpore, če so otroka dojile. Zavarovanke, ki so z zdravniškim potrdilom dokazale, da otroka niso mogle dojiti, so imele namesto podpore pravico do brezplačne hrane za dojenčka. Dobile so tudi manjšo podporo za opremo dojenčka. Mati novorojenca, ki je živela v skupnem gospodinjstvu z zavarovancem, je imela manjše pravice: imela je pravico do brezplačne babiške pomoči in zdravljenja, dobila je tudi denar za otroško opremo, denarna podpora pa je trajala le štiri tedne pred porodom in štiri tedne po njem.25

ZADRUŽNE POKOJNINE Prva žebljarska in železoobrtna zadruga v Kropi in Kamni Gorici je za svoje ostarele in dela nezmožne delavce skrbela s pokojninami. To je izhajalo iz zadružnih pravil, ki so v 16. členu opredelila t.i. rezerv ne zaklade: rezerva za izgube, amortizacijski zaklad, splošni rezervni zaklad in t.i. penzijski (pokojninski) zaklad. Skladi so se polnili s prispevki članov, s čistim dobičkom in s plačili različnih kazni. Določeno je bilo, da ob morebitni izgubi najprej poravnavajo dolgove s pomočjo prvega zaklada, v skrajnih finančnih težavah pa lahko črpajo iz zadružne pokojninske blagajne. Rezervo za izgube so uporabili ob primanjkljajih, ki so nastali zaradi neizterjanih terjatev. Amortizacijski zaklad so uporabili ob velikih, nenačrtovanih stroških, ki so nastali na zadružnem premičnem ali nepremičnem inventarju. Sredstva splošnega rezerv-

nega zaklada, ki je moral doseči dvakratno vsoto vseh vplačanih deležev, so črpali, ko sta prva dva pošla. Za pokojnine so letno namenili najmanj 40% čistega dobička; drugo so porazdelili med naštete rezervne zaklade in v dobrodelne ter kulturne namene.26 Do leta 1922, ko je oblast Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev poenotila zakonsko ureditev starosti, invalidnosti in smrti (pokojninsko zavarovanje), ni bilo niti zakonske osnove, po kateri bi proizvodna zadruga lahko izplačevala pokojnine. Vendar je bilo izvajanje zakona večkrat odloženo in so ga začeli izvajati šele leta 1937. Tako je bila skrb za ostarele delavce, invalide in delovno nesposobne delavce prepuščena podjetjem. V Avstro-Ogrski je bilo uvedeno v okviru Pokrajinskega zavoda avstrijskih železnic le zavarovanje za železničarje, z rudarskim zakonom iz leta 1854 so bile ustanovljene že omenjene bratovske skladnice, v katerih so bili zavarovani rudarji. Od leta 1887 je bilo uzakonjeno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar le ob morebitni nesreči pri delu, kot nadomestilo za delodajalčevo objektivno odgovornost za poškodbo, leta 1909 pa je začelo veljati zavarovanje za nameščence.27 Na seji načelstva in nadzorstva, ki je bila 13. decembra 1915, so bila prvič zapisana pravila t.i. penzijskega zaklada. Domenili so se, da bodo vsako leto posebej določili znesek, ki bo namenjen pokojninam. Pravico do zadružne pokojnine so imeli člani, ki so bili pri zadrugi zaposleni najmanj 60 mesecev in so se odpovedali pravici do vsakega dela pri zadrugi. Nadalje so določili, da se vsako delo pri zadrugi, ki je trajalo manj kot pol leta, ni vštevalo v delovno dobo, medtem ko se je delo, ki ga je delavec opravljal nad pol leta, štelo v skupno delovno dobo. Postavili so tudi starostno omejitev, ki je bila za moške šestdeset let, za ženske petdeset. Za pokojnine so smeli porabiti tri četrtine obresti penzijskega zaklada, četrtina je morala ostati za med letom onemogle člane. Prošnje za upokojitev so sprejemali vsako leto do 1. decembra. Pokojnino so izplačevali prvega v mesecu, če je bila na ta dan nedelja ali praznik, pa naslednjega dne. Upokojenec, ki z zneskom pokojnine ni bil zadovoljen, se je lahko pritožil na razsodišče. Pokojnina upokojencev, ki so med letom umrli, ni pripadla sorodnikom, ampak penzijskemu zakladu. V zapisnik so tudi zapisali, kako se mora izračunati pokojnina za posameznika. Vsoto, ki je bila namenjena pokojninam, so delili s skupnim številom delovnih let vseh upokojencev. Tako so dobili znesek za eno delovno leto. Posameznikova delovna leta so nato pomnožili s tem zneskom. Dobljeni zmnožek je pomenil višino letne pokojnine posameznika, zato so ga razdelili še na dvanajst delov in tako dobili mesečno pokojnino. Za ponazoritev navajam naslednji primer: »Soglasno se sklene razdeliti znesek K 748,80 in ostanek K 278,34 prihraniti za med letom onemogle člane, in sicer razdeliti se med sledeče člane:

129

Dermota France s 17 službenimi leti a K 7,80 =K 132,60 Langus Jožef “

“

“ “ “ 7,80 = “ 101,40

Gašperin Andrej “ 12

“

“ “ “ 7,80 = “ 93,60

Pogačnik France “ 9

“

“ “ “ 7,80 = “ 70,20

Izjemoma pa se dovoli za leto 1916 tudi sledečim delav cem, kateri pa niso več člani zadruge, podporo, kakor sledi: Zupan Luka z 19 službenimi leti a K 7,80 = K 148,20 Zupan Lovro st. “ 17

“

“ “ 7,80 = “ 132,60

Škriba Andrej “ 9

“

“ 7,80 = “ 70,20

Torej skupaj K 748,80« 28 Ob prebiranju teh seznamov pa se nam takoj zastavlja vprašanje, koliko upokojencev je sploh imela zadruga in kako visoke so bile njihove pokojnine. Ob koncu leta 1915 so sprejemali prva pravila penzijskega zaklada, zato lahko sklepamo, da je tu navedena prva skupina upokojencev. Za pokojnine v prvih letih ne moremo trditi, da so bile nizke, niti da so bile visoke, če jih primerjamo z zadružnimi plačami. Če upoštevamo poprej navedene podatke, je bila mesečna pokojnina zadružnika, ki je delal 19 let, 12,35 kron. V letu 1918, ko je zadruga med sedem upokojencev lahko razdelila 1755 kron, pa je pokojnina za 19 delovnih let znašala 35,6 kron.29 Delavec pri zadrugi je od začetka stoletja do konca prve svetovne vojne zaslužil od dve do tri krone na dan, torej najmanj nekaj več kot 40 kron na mesec. Pokojnina je bila lahko bistveno nižja, tudi če je delavec delal pri zadrugi ‘polno’ delovno dobo, na primer 35 let. Leta 1916 bi njegova pokojnina znašala 22,75 kron, leta 1918 65,5 kron. Višina pokojnine je bila tako vsako leto drugačna; odvisna je bila od števila upokojencev in njihovih delovnih let ter od poslovanja zadruge v preteklem letu, ker je morala ta nameniti pokojninam precejšnji del čistega dobička. Leta 1922 pa je bilo v zadrugi štirinajst upokojencev, ki so skupno imeli 152,5 delovnih let. Leto pozneje je bilo poročilo izčrpnejše: »Obresti penzijskega zaklada za 1922/23 bodo znašale Din 2590,75, ki se razdele kot penzije za leto 1923. Poleg dosedanjih upokojencev pridejo v poštev še Ivana Gašperšič st., Polona Škriba in Jožef Zupan iz Kro pe; Nikolaj Rihteršič ter Marija Magušar iz Kamne Gorice. Vsi upokojenci skupaj so delali pri zadrugi 225 let ter odpade kot pokojnina Din 11,50 na 1 leto dela.«30 Po prvi svetovni vojni in v začetku dvajsetih let so bile pokojnine v primerjavi s plačami neizmerno nizke. Moški so mesečno zaslužili od 600 do 800 din, ženske od 200 do 400 din. V letu 1923 je mesečna pokojnina za 19 let delovne dobe znašala 18,2 din, za 35-letno delo pa bi dobili 33,54 din. Leta 1940 so na občnem zboru Plamena sprejeli, kot so zapisali, nekaj kratkoročnih določb, v katerih so opredelili zadružne pokojnine. Vendar je večina 130

teh veljala že v drugi polovici dvajsetih let, nedvomno pa od leta 1928 naprej.31 S 1. septembrom 1937 je začel veljati enoten pokojninski zakon za celotno državo.32 Zadruga je ostala pri že sprejetih določbah, vsem zaposlenim pa je iz lastnih sredstev plačevala 3-odstotni prispevek od plač, ki je bil zakonsko določen. Pravico do zadružne pokojnine so imeli leta 1940 delavci, ki so bili ob upokojitvi zaposleni v zadrugi, so bili njeni člani in so pri zadrugi delali najmanj deset let, leta 1928 pa je bilo temu pogoju zadoščeno še vedno s petimi leti delovne dobe, kot so določili že leta 1915. Pokojnina je bila sestavljena iz t.i. rente, ki so jo poimenovali prava pokojnina in so jo izplačevali od obresti penzijskega zaklada, ter iz t.i. doklade, ki so jo izplačevali iz tekočih zadružnih sredstev. Leta 1928 so sklenili, da so do doklade upravičeni le tisti upokojenci, ki ne prejemajo nobenega dohodka, ki bi bil višji kot renta in doklada skupaj. Upokojenci so namreč takrat še lahko opravljali dela pri zadrugi ali drugem delodajalcu, kar pravila iz leta 1940 niso dopuščala. Doklado so leta 1933 zaradi gospodarske krize morali odpraviti; uvedli pa so 1-odstotni do 1,5-odstotni odbitek od plače za pokojnine upokojenih sodelavcev. 33 Pokojnino so določili po številu delovnih let. Upoštevali so tudi leta, ko delavec zaradi različnih razlogov (bolezen, pomanjkanje dela…) ni mogel biti zaposlen pri zadrugi. Določili so, da zaposlenim od dva do štiri mesece pripada štiri mesece delovne dobe; kdor je delal od pet do sedem mesecev, je dobil šest mesecev; za osem do deset mesecev je zadružnikom pripadlo deset mesecev delovne dobe; nad deset mesecev pa je veljalo za eno leto. Upokojevanje so omejili tudi s starostjo: »Do upokojitve ima pravico tisti, oziroma zadružni upravni odbor upokoji tistega moškega uslužben ca, ki je dopolnil 60. leto starost,i in tisto žensko uslužbenko, ki je dopolnila 50. leto starosti.« Za predčasno upokojitev pa je bilo potrebno zdravniško potrdilo zadružnega zdravnika ali zdravnika OUZD. Pravico do zadružne pokojnine so izgubili tisti delavci, ki so sami prenehali delati v zadrugi in niso bili njeni člani ter tisti, ki so jih morali izključiti iz članstva. Veliko prizadevanje za socialno enakost je dokazovala odločba, s katero so upokojencem dopuščali opravljanje pomožnih del v zadružni proizvodnji, če njihova pokojnina ni dosegala zaslužka, ki so ga imeli pred upokojitvijo.34 Ob prebiranju teh določil na prvi pogled lahko mislimo, da so pokojnine omogočale preživetje. Vendar ni bilo tako. V prvi polovici tridesetih let so se morali v zadrugi zaradi naraščajoče gospodarske krize odločati za predčasna upokojevanja. Ta so zmanjševala zaposlenost, k čemur je bila zadruga prisiljena. »Koliko pa moremo dati upokojencem, so se vpraša li? Računali so, 24.000 din da zadruga k 8.000 din obresti pokojninskega zaklada; to je premalo za 50

ljudi; še najmanj 68.000 din bi bilo potrebno; kje dobiti? Rekli so si: pri znižanju osebnih režijskih izdatkov, odpustih uradništva itd.«35 Izračun nam pove, da je povprečna pokojnina znašala dobrih 166 din. V tem času so najslabše plačani delavci zaslužili od 15 do 30 din za osemurno delo, ženske od 13 do 19 din, torej okoli 300 do 600 din oziroma od okoli 260 do 380 din na mesec. Leta 1933 so uvedli še 1-odstotni do 1,5-odstotni odbitek od plač. S tem so zaposleni solidarno pomagali upokojenim sodelavcem. Upokojeni delavci so navadno ostali člani zadruge, lahko pa so tudi izstopili. Vzrok za tako odločitev je bila revščina, z izplačanim deležem pa so si le nekoliko opomogli. Do zadružne pokojnine so bili upravičeni še naprej.36 Po letu 1935 so spet lahko izplačevali doklado, ki je bila vsako leto višja.

DRUGE OBLIKE POMOČI • Takoj po prvi svetovni vojni je kroparska zadruga dosegla sijajen poslovni rezultat. Kronist je zapisal, da se je »zadruga iz malega početka pov zdignila v veliko podjetje.« Že v letih 1920–21 se je prodaja močno zmanjšala, zadolženost je do konca dvajsetih let naraščala. Slabi poslovni rezultati in spremembe na tržišču so bili vzrok za brezposelnost in odpuščanje delavcev. Ženske so prve ostajale brez dela, zato so v Kamni Gorici organizirali pletarski in čipkarski tečaj, ki ju je zadruga izdatno podpirala. Zaradi razvrednotenja denarja so poviševali plače, vendar prošenj za ponovno zvišanje ni nikoli zmanjkalo. Izplačevali so draginjske in družinske doklade za žene in otroke. Draginjske doklade so izplačevali na dnevne in akordne plače in so se razlikovale glede na zaslužek. Delavci z nižjimi zaslužki so dobili višje draginjske doklade. Leta 1922 so znašale od 5% do 20% mesečnega zaslužka. Moški so lahko zaslužili manj kot 600 din in tudi več kot 800 din, ženske polovico manj, vendar niso dobile višjih doklad. Ravnatelj zadruge in uradniki so zaslužili okrog 1000 din (ženske polovico manj), vendar jim je pripadala 10 -odstotna doklada, ki ni bila najnižja.37 Doklade za žene so odpravili že leta 1922, čez štiri leta so prenehali izplačevati tudi otroške doklade. Zanje so si prizadevali delavski zaupniki, predstavniki Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ), vendar neuspešno, ker je zadruga na račun zmanjševanja socialnih pomoči in znižanj plač reševala likvidnost.38 Brezposelni so dobivali denarno podporo, navadno dvakrat na mesec. V letu 1925 je za ženske in vajence znašala 40 din na mesec, za vse druge pa 125 din na mesec, ker je pomoč brezposelnim namenila tudi takratna Ljubljanska oblast.39 • Zadolženost je v prvi polovici tridesetih let dosegla višek. Po letu 1935 je gospodarska kriza iz leto v leto popuščala. Število zaposlenih je naraščalo, plače so se dvigovale, vendar niso dosegale povprečja jeseniških plač, ki so jih zaposleni pri zadrugi

radi postavljali za zgled. Spet so lahko izplačevali socialne pomoči; tako so v prvi polovici leta 1937 po enajstih letih ponovno lahko izplačali otroške doklade šestnajstim družinam, ki so bile najbolj socialno ogrožene.40 • Prva žebljarska in železoobrtna zadruga v Kropi in Kamni Gorici je poskrbela tudi za mlade, ki so po osnovni šoli nadaljevali šolanje v trgovski, obrtni ali tehnični stroki. Tako so 15. novembra 1917 ustanovili šolski sklad, ki so ga imenovali »Dr. Janez Evg. Krekova prva ustanova«. Na ta način so se poklonili tudi spominu na umrlega dr. Janeza E. Kreka. Sklad je bil namenjen otrokom živečih in pokojnih zadružnikov, ki so uspešno končali ljudsko šolo. Kandidati so morali prošnji priložiti spričevalo ljudske šole in se obvezati, da bodo po končanem šolanju deset let zaposleni pri zadrugi. Ob koncu vsakega šolskega leta so morali s spričevalom dokazati, da so razred uspešno zaključili, v nasprotnem primeru so izgubili pravico do prejemanja štipendije. Učenci so jo dobivali vsak mesec, zadruga pa jo je izplačevala iz obresti glavnice, ki je ob ustanovitvi znašala 10 000 kron.41 Dr. Krekova ustanova, kot so jo na kratko imenovali, je pomagala mdr. Viktorju Šolarju iz Krope, ki se je izobraževal na strojno-tehnični delovodski šoli. Njegova štipendija je znašala 5,5% od obresti glavnice, ki je leta 1920 narasla na 50000 kron.42 • Med prvo svetovno vojno so mnoge tovarne ustavile proizvodnjo zaradi pomanjkanja surovin in drugega reprodukcijskega materiala ter niso delale ves čas vojne. Tem delavcem so tovarne same dajale minimalno denarno podporo, država pa jim je pomagala s podporami za brezposelne in nujnimi življenjskimi potrebščinami iz aprovizacijskih skladišč.43 Žebljarska zadruga pa je v vojnih letih dosegala dobre poslovne rezultate. Bila je pod vojaško oblastjo, zaposleni pa so najbolj trpeli zaradi pomanjkanja hrane. Nekoliko sta jim pomagali občinska in zadružna aprovizacija, ustanovljeni leta 1916. Živila so v skladišča prihajala dokaj neredno. Zaradi vojne so imeli veliko naročil, ki so bila pravočasno plačana. Zato je vodstvo lahko dvignilo plače vsem zaposlenim. Zaradi naraščajoče draginje so večkrat izplačali tudi t.i. draginjsko doklado. Marca 1916 so delavci dobili doklado v višini 300 kron, maja so delili po 200, 150, 100, 50 in 25 kron, junija pa od 500 do 20 kron. Spomladi 1918 je zaradi posledic vojne primanjkovalo dela. Brezposelnim moškim je zadruga dajala 3 krone dnevne podpore, ženskam krono manj. Na srečo pomanjkanje dela ni bilo dolgotrajno, tako da so jim že maja lahko povišali plače za 30%.44 • Med zadružnimi pobudami, ki so zaposlenim denarno pomagale v različnih stiskah, sta bili tudi dve obliki varčevanja – t.i. obvezna in deležna šted nja. Obvezna štednja je bila samopomoč, namenjena brezposelnosti, starosti in drugim stiskam. Zaposleni so za to mesečno namenili 1% plače, po letu 1930 3%. Privarčevani denar je bil izključna last vlagatelja. 131

Kadar koli je lahko dvignil le tretjino svoje vloge, drugo je moral hraniti, ker v nasprotnem primeru ne bi dosegli namena varčevanja. Po izstopu iz službe so dobili izplačano celotno obrestovano vlogo.45 T.i. deležna štednja je bila namenjena zaposlenim, ki niso bili člani zadruge. Od mesečnega zaslužka so jim glede na njegovo višino odtrgali od 5% do 7% (po letu 1930). Enoletna deležna štednja je bila eden od pogojev za sprejem med člane zadruge in se je ob vstopu v članstvo pripisala k vplačanemu deležu. V to obliko varčevanja so vključili tudi mladoletne delavce, ki do dopolnjene starosti 21 let niso mogli postati člani zadruge. Privarčevani denar so smeli izplačati ob izstopu iz službe ali ob zares veliki denarni stiski delavca. Kdor je deležno varčeval, mu ni bilo treba plačevati obvezne štednje.46 • Leta 1928 so na seji načelstva predlagali ustanovitev posebnega starostnega fonda za vse zaposlene, za člane zadruge in tudi za nečlane. S tem naj bi tudi nečlanom omogočili dostojnejše življenje v starosti, vsem prejemnikom pa naj bi se povečale nizke pokojnine, ki niso omogočale niti skromnega preživetja. Starostni fond bi bil edina rešitev, če bi zaradi izgub propadel penzijski zaklad.47

SKLEPNE UGOTOVITVE Kroparska zadruga se je pred drugo svetovno vojno, ko je dokončno premagala gospodarsko krizo in postala zopet uspešna na tržišču, upravičeno lahko pohvalila tudi s svojim socialnim delovanjem. Zaposlenim je izplačevala draginjske doklade, družinam je namenjala otroške doklade, s podporami je zviševala prejemke upokojencev, podpirala je učence, zniževala ceno moke.48 Delovala je v skladu z vsakokratno zakonodajo. Svojo socialno nalogo si je prizadevati opravljati na relativno zaprtem območju Gorenjske, kjer je bila ljudem edini up za preživetje. To dokazujejo številne oblike socialnih pomoči – ne samo tiste, ki so bile vezane da državno zakonodajo (zavarovanje pri bolniški blagajni in OUZD, draginjske in družinske doklade, pokojninsko zavarovanje), ampak tudi vse druge (pokojninski zaklad, izredni podporni zaklad, obvezna in deležna štednja, podpore brezposelnim in učencem, aprovizacija, starostni fond), uveljavljene v okviru zadruge.

Opombe 1 2

3 4 5

7 8

9 10 11 12 13 14 15 16 17 18

19 20

132

Pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Enciklopedija Slovenije (ES), 9. knjiga, Ljubljana 1995, str. 52–53. France Kresal, Začetki in razvoj delavskega za varovanja v Sloveniji med obema vojnama, v: Zgodovinski časopis, 1970, št. 3–4, str. 213–217; isti, Zgodovina socialne in gospodarske politi ke v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne, Ljubljana 1998, str. 156–159. Ivan Mohorič, Bombažna predilnica in tkalni ca v Tržiču, Tržič 1960, str. 202–207. Franc Štukl, Krennerjeva bolniška blagajna, v: Loški razgledi, letnik 41, 1994, str. 251–253 Dr. Joža Bohinjec, Spominski zbornik Okrožne ga urada za zavarovanje delavcev, Ljubljana 1938, str. 21; Nada Holynski, Industrija – no silka razvoja, v: Gorenjska 1990–2000, Kranj, 1999, str. 390–391. Zapisnik 11. seje načelstva in nadzorstva z dne 21.3.1906 in Zapisnik 15. seje načelstva in nadzorstva z dne 4.7.1906, Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi (Arhiv KM), Zapisniki za seje načelstva in nadzorstva 1904–1917, str. 29, 40. France Kresal, Zgodovina socialne in gospodar ske politike, op. 2. str. 159. Zapisnik seje načelstva in nadzorstva Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici št. 88 z dne 30.5.1916 , Arhiv KM, Zapisniki za seje načelstva in nadzorstva 1904– 1917, str. 267–285. Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske po litike, op. 2, str. 160. Prav tam, str. 161. Prav tam, str. 160–161. Zapisnik seje načelstva in nadzorstva št. 88 z dne 30.5.1916, Arhiv KM, Zapisniki za seje načelstva in nadzorstva 1904–1917, str. 270–271. Prav tam, str. 274. Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 15.11.1917 in 3.2.1918, Arhiv KM, Zapisniki za seje načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 38–39, 43. Zapisnik seje načelstva in nadzorstva št. 88, op. 8, str. 280. Zapisnik seje načelstva in nadzorstva št. 99 z dne 3.2.1918, Arhiv KM, Zapisniki za seje načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 43. Zapisnik seje načelstva z dne 6.12.1922, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva 1905–1927, str. 45. Zapisnik 3. seje načelstva z dne 20.8.1925, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva 1905–1927, str. 181, 182; Kronika Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v Kropi, Jesenice 1944, str. 87–88. Zapisnik 39. občnega zbora z dne 27.11.1926, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov 1905–1932, str. 127, 128. Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske po litike, op. 2, str. 63–64, 161–162; isti, Začetki in razvoj delavskega zavarovanja, op. 2, str. 220–222.

21 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva št. 141 z dne 29.4.1921, Arhiv KM, Zapisniki za seje načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 180–181. 22 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 2.5.1922, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1921–1941, str. 17. 23 Kronika Plamena, op. 18, str. 138, 156. 24 Zavarovalna mezda je bila najnižja mezda posameznega mezdnega razreda, katerih je bilo 12. Bila je osnova za odmero prispevka za zavarovanje in za odmero hranarine in pokojnine. To ni bila dejanska mezda, ki jo je zavarovanec prejemal; ta je bila nekoliko višja, vendar ne tolikšna, da bi zavarovanca uvrstila v višji mezdni razred. Najnižja dnevna zavarovana mezda je znašala 6 din v prvem mezdnem razredu, najvišja pa 48 din v dvanajstem mezdnem razredu. (povzeto po: France Kresal, Začetki in razvoj delavskega zavarovanja, op. 2, str. 223–225). 25 Kresal, Začetki in razvoj delavskega zavarova nja, op. 2, str. 222–223. 26 Zapisnik izrednega občnega zbora Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici z dne 29.7.1922, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov 1905–1932, str. 72, 74. 27 Pokojninsko in invalidsko zavarovanje, op. 1, str. 52–53. 28 Zapisnik načelstva in nadzorstva št. 83 z dne 13.12.1915, Arhiv KM, Zapisniki za seje načelstva in nadzorstva 1904–1917, str. 247–249. 29 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva št. 99 z dne 3.2.1918, Arhiv KM, Zapisniki za seje načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 43. 30 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 20.12.1922, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1921–1941, str. 3, 42. 31 Zapisnik 9. seje načelstva z dne 7.5.1928, Zapisniki sej načelstva 1927–1935, str. 23, 38–40. 32 17. junija 1921 je bilo s posebno uredbo za celotno tedanjo državo SHS zakonsko urejeno bolniško in nezgodno zavarovanje. To uredbo je zakonodajni odbor narodne skupščine na svoji seji 3. decembra 1921 dopolnil z določbami o zavarovanju delavcev za onemoglost, starost in smrt (pokojninsko zavarovanje) in jo izdal kot zakon o zavarovanju delavcev. Zakon je bil podpisan šele 14. maja 1922, veljati pa je začel 1. julija 1922, a ne v celoti. Izvajanje pokojninskega zavarovanja je že zakon odložil do 1. julija 1925, potem pa ga je do 1. septembra 1937 odlagala še

33 34 35 36

37 38 39 40 41

42 43 44 45 46 47 48

vlada. Po zakonu naj bi tako izplačevali rente ob onemoglosti, rente ob starosti ter rente in podpore ob smrti. Pravico do rente (pokojnine) poleg tega, da bi moral izpolniti še druge pogoje, bi zavarovanec dobil šele potem, ko bi vplačal določeno število prispevkov, ki so se šteli po tednih. Ker se je pokojninsko zavarovanje začelo izvajati šele leta 1937, so pred drugo svetovno vojno izplačevali le rente ob smrti, izplačevanje invalidskih in starostnih rent pa naj bi se začelo leta 1941 oz. 1947 (povzeto po: Kresal, Začetki in razvoj delavskega zavarovanja, op. 2, str. 220–224). Kronika Plamena, op. 18, str. 120. Zapisnik 51. občnega zbora Plamena z dne 2.3.1940, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov 1933–1946, str. 96–97. Kronika Plamena, op. 18, str. 106. Zapisnik 31. občnega zbora Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici z dne 27.11.1926, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov 1905–1932, str. 128. Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 16.2.1922, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1921–1941, str. 9, 10. Kronika Plamena, op. 18, str. 76–79, 91. Zapisnik 10. seje načelstva z dne 7.12.1925, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva 1905–1927, str. 200. Kronika Plamena, op. 18, str. 135. Zapisnik seje načelstva in nadzorstva št. 93 z dne 15.11.1917, Arhiv KM, Zapisniki za seje načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 38; Kroni ka Plamena, op. 18, str. 66. Zapisnik seje načelstva in nadzorstva št. 129 z dne 22.7.1920, Arhiv KM, Zapisniki za seje načelstva in nadzorstva 1927–1921, str. 153. Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske po litike, op. 2, str. 41. Kronika Plamena, op. 18, str. 68, 70. Zapisnik 38. občnega zbora z dne 27.11.1926, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov 1905–1932, str. 128–130. Zapisnik 38. občnega zbora z dne 27.11.1926, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov 1905–1932, str. 163–164. Zapisnik 9. seje načelstva z dne 7.5.1928, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva 1927–1935, str. 40. Kronika Plamena, op. 18, str. 158.

133

134

Dr. Jožica Škofic

hIŠNA IMENA IN VZDEVKI V STATUSU ANIMARUM ŽUPNIJE KROPA UVOD Raziskovanje hišnih imen in vzdevkov je zanimivo ne le za jezikoslovje, ampak tudi za druge vede, npr. zgodovino in etnologijo, saj so imena ne le jezikovno dejstvo (po SSKJ je ime beseda/več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje posameznega človeka oz. posameznega/posamezne stvari iz iste vrste),1 ampak so povezana tudi “s sociološkimi, političnimi, gospodarskimi, kulturnimi in verskimi razmerami, ki so odločilno sodelovale pri /njihovem/ nastanku in razvoju /.../” (Bunc 1951: 79.) V okviru jezikoslovja se z imeni ukvarja predvsem onomastika, tj. veda o (osebnih, zemljepisnih in stvarnih) lastnih imenih, o njihovem pomenu in izvoru – zanimiva pa so tudi za dialektologijo, saj je iz njihove narečne podobe mogoče izluščiti tudi mnogo značilnosti krajevnih govorov, v katerih se ta imena pojavljajo. Poleg zemljepisnih lastnih imen/toponimov v Kropi in okolici, ki so bila že večkrat predstavljena,2 so posebno zanimiva tudi hišna imena in vzdevki, in sicer ne le njihova glasoslovna in skladenjska podoba, ampak predvsem tudi motivacija teh poimenovanj. Tudi o teh kroparskih imenih je marsikaj že bilo objavljeno,3 predvsem s stališča rodoslovja, tj. vede o izvoru in razvoju posameznih rodov, v tem članku

pa bo prikazana zlasti njihova jezikovna podoba in motivacija poimenovanj, kot ju je mogoče razbrati iz enega temeljnih zgodovinskih dokumentov kroparske fare – Statusa animarum župnije Kropa. Osebna rojstna imena so nekaj, s čimer ljudje že tisočletja jezikovno označujejo posamezne člane svojih skupnosti in jih tako razlikujejo med seboj. Vendar pa dajanje imen nima samo označevalne funkcije, ampak ima v različnih zgodovinskih obdobjih in v različnih kulturah tudi druge, bolj simbolne funkcije, z dajanjem imena so v različnih kulturah povezani tudi različni običaji in obredi. Na dajanje osebnih imen vplivajo različni dejavniki, med njimi tradicija, religija, sosedstvo ter celo politika in literatura.4 Osebna rojstna imena so zagotovo najstarejša poimenovanja ljudi, medtem ko so priimki mnogo mlajši. Potrebo po njih je narekovala predvsem večja gibljivost prebivalstva zaradi razširitve gospodarskih in političnih dejavnosti ter zahteve državne uprave po davčnih, vojaških, sodnih, šolskih ipd. evidencah. V jugozahodni Evropi so tako priimki začeli nastajati in se utrjevati že v 11. stoletju, v severni in vzhodni Evropi pa so se utrjevali še v 20. stoletju. Na Slovenskem so se priimki začeli pojavljati v 13. stoletju (kar Med hišami v Spodnji Kropi, ok. 1935. 135

je razvidno npr. v urbarjih), največ pa se jih je “ustalilo” že v 17. stoletju, tako da je bil proces leta 1780, ko so postali s patentom Jožefa II. zakonsko obvezni, že končan.” (Jakopin 1995: 559.) Priimek in rojstno ime skupaj sestavljata uradno (največkrat dvodelno) ime posameznika; rojstno/krstno ime otrokom v našem kulturnem okolju navadno dajo starši ob rojstvu, priimki pa se dedujejo (so družinsko ime) oz. se lahko spremenijo le v okoliščinah, določenih z zakonom (npr. ob poroki). Prav tako zanimivi kot rojstna imena in priimki pa so tudi hišna imena in vzdevki, ki sicer niso uradna poimenovanja, vendar so v nekaterih okoljih in govornih položajih celo pogosteje rabljeni kot prva. Posebno v nemestnem okolju se ljudje marsikje še vedno bolj kot po priimkih poznajo po hišnih imenih, ki “se držijo hiše /.../ ne glede na to, da so se v njih pogosto menjavali gospodarji z različnimi priimki.” (Keber 2002: 61.) V hišnih imenih so tako najpogosteje ohranjeni prav priimki, imena ali vzdevki (nekdanjih) gospodarjev ali njihov izvor, kažejo lahko na posebnosti glede prostora, kjer hiša stoji, pogosto pa je v njih ohranjeno tudi poimenovanje dejavnosti, obrti ipd., s katero so se ukvarjali v njej. Medtem ko so hišna imena precej stalna in seveda poimenujejo vse prebivalce posamezne hiše, pa vzdevki poimenujejo zgolj posameznika po kaki njegovi izraziti značilnosti, npr. poklicni dejavnosti, upravni funkciji, telesni ali duševni lastnosti, poreklu ali kaki drugi naključni motivaciji. Osebam se dajejo z namenom, da bi jih še dodatno označili; včasih so “kot tretje identifikacijsko sredstvo” (Keber 2002: 62) potrebni npr. zaradi številnih enakih imen in priimkov v posamezni skupnosti. Vzdevki in hišna imena so zgodovinsko gledano nastali kasneje kot rojstna imena, vendar prej kot priimki, čeprav je danes proces seveda lahko tudi obraten (če med najpomembnejše izvore priimkov lahko prištevamo prav vzdevke, pa danes mnogi vzdevki nastajajo tudi iz priimkov). Osebna imena, tako rojstna imena in priimki kot vzdevki in hišna imena, “vsebujejo veliko informacij o naših kulturnozgodovinskih izkušnjah, o nekdanjem načinu življenja na naših tleh, o medsebojnih odnosih ljudi na tem ozemlju, o njihovih fizičnih in duhovnih lastnostih, o stikih z drugojezičnimi sosedi in še o marsičem.” (Jakopin 1992: 57.) Tudi zato je raziskovanje osebnih imen zanimivo za znanstveno raziskovanje v različnih strokah in tudi za nestrokovnjake, ki jih npr. zanima zgodovina domačega kraja, domače hiše ali rodu. Da pa slika, ki jo tako raziskovanje osebnih lastnih imen začrta, postane čim bolj jasna in popolna, seveda ni dovolj niti paberkovalno niti kar se da popolno zapisovanje sodobnega stanja imen v kakem okolju in razlaganje njihovega pomena, izvora, motivacije itd., ampak je potrebno pregledati tudi čim več dostopnih zgodovinskih dokumentov, v katerih se lastna imena pojavljajo. Med najpomembnejše take dokumente zagotovo sodijo različni urbarji, tj. knjige s seznami dohod136

kov zemljiškega gospoda od podložnikov, v katerih so seveda zapisana tudi imena teh podložnikov, ter cerkvene – rojstne, mrliške in poročne – matične knjige, statusi animarum posameznih župnij itd. Libri de statu animarum ali status animarum (= popis duš) so cerkvene pastoralne knjige, ki jih je predpisal papež Pavel V. v t. i. Rimskem obredniku/ Rituale Romanum leta 1614 in naj bi služile duhovniku pri upravi in duhovnem vodstvu župnije5 – nastale so iz t. i. Knjig velikonočnega izpraševanja. “Na našem področju so v večjem številu začeli pisati statuse animarum sredi 18. stol., nekako po letu 1750, ko so postali vse pogostejši. Seveda pa so že ob začetku vanje vključevali starejše podatke, ki so jih imeli na voljo. Začetek vodenja torej sodi v čas, ko so državne oblasti uvedle enotno poimenovanje naselij in so, predvsem iz vojaških razlogov, oštevilčile gospodinjstva. V tem obdobju se je uporabljala deskriptivna oblika statusov, to je brez formularjev, čeprav so iz povsem praktičnih razlogov že uporabljali tabele; narediti jih je moral vsak dušni pastir sam. Statuse so vodili po župnijah ali po podružnicah ter v njihovem okviru po vaseh. /.../ Po letu 1830 /.../ je bil popis že obsežnejši in v drugačni obliki /.../. Formularji so bili že tiskani, čeprav so lahko še v poznem 19. stoletju uporabljali rokopisno obliko. /.../ Včasih so vsebovali tudi obsežnejše vpise ali navajali dokumente, ki so bili pomembni za sklenitev kakega pravnega dejanja, npr. ob sklenitvi zakona so bila potrebna razna dovoljenja; več podatkov je bilo zbranih o priseljencih, ki so prihajali od drugod. /.../ Duhovnik je moral poznati materialne in socialne, predvsem pa moralne razmere v župniji. Za njihovo poznavanje in tudi za poznavanje ljudi mu je najbolje služil prav status. Zlasti novoimenovanemu dušnemu pastirju je bil ta priročnik v veliko pomoč. Pomagal mu je, da se je lahko hitro seznanil z razmerami v vsaki družini.”6 Po letu 1917 vodenje te knjige ni bilo več obvezno, od leta 1983 pa mora vsaka župnija imeti knjigo župljanov, ki vsebuje podatke o priimkih in imenih članov družine ter njihovih sorodstvenih vezeh, datum in kraj njihovega rojstva in prejetih zakramentov ter poklic, bivališče in domače hišno ime. Status animarum je torej dokument, v katerem tudi jezikoslovec lahko najde zelo dragocene podatke za analizo imen, saj so v njem poleg uradnih imen vpisana tudi t. i. vulgare nomen/vulgo imena/domača hišna imena in ponekod tudi vzdevki članov posameznih družin.

STATUS ANIMARUM IN RAZISKOVANJE HIŠNIH IMEN IN VZDEVKOV V KROPI Kropa je dobila svojo župnijo leta 1620, vikariat (v okviru radovljiške fare) pa je bila že od leta 1483. Krstna knjiga se začenja leta 1627, poročna 1648 in mrliška 16557 (Lavtižar 1897: 91).8 Knjigo Status animarum so v kroparski župniji začeli pisati v 30-ih

letih 19. stoletja, zadnji podatki pa so z začetka druge polovice 20. stoletja (zajeti so še nekateri rojstni podatki župljanov iz 60-ih let 20. stoletja). Za ta članek sta bili pregledani dve knjigi: – v prvi knjigi so župljani vpisani po vrstnem redu hišnih številk: vsaka stran je namenjena eni hišni številki (vpisana je stara numeracija hiš iz leta 1770 in dopisana tudi nova iz leta 1931); posebna rubrika v obrazcu je namenjena vpisu domačega hišnega imena (vulgo) in morebitni dejavnosti, s katero se pri hiši ukvarjajo. Sledijo vpisi stanujočih v posamezni hiši: ime in priimek gospodarja, njegove žene in otrok ter drugih družinskih članov (npr. neporočenih bratov in sester, staršev, če ti niso bili več gospodarji, tudi gostačev itd.) ter datumi rojstva in prejetih zakramentov, ponekod tudi podatki o okoliščinah nenadne smrti. Za tole raziskavo so bili poleg hišnih imen posebno zanimivi vpisi vzdevkov posameznih župljanov; – v drugi knjigi so župljani vpisani po abecednem redu priimkov posameznih družin; tudi tu so ponekod k uradnim podatkom pripisana hišna imena in vzdevki, po katerih so bili ljudje znani v kraju. Podatki iz kroparskega Statusa animarum so gotovo zelo pomembni za rodoslovje, saj omogočajo iskanje povezav med posameznimi družinami (s porokami in potomci), s tem pa omogočajo tudi raziskovanje zgodovine vsega kraja, ki je v kroparskem primeru predvsem zgodovina železarstva. “Krajevna zgodovina zasleduje, kako so svetovni dogodki /.../ ob upoštevanju specifičnih značilnosti razvoja družbenih odnosov v železarstvu /.../ vplivali na življenje kraja.” (Šmitek 1998: 2–3) – tako tudi Kandučeve, Gašperšičeve in Šmitkove raziskave kroparskih priimkov oz. posameznih rodov potrjujejo kroparski rek “po ljudeh gor – po ljudeh dol” oz. kažejo na vzpone in padce ne le posameznikov ali družin, ampak na tej podlagi tudi na razvoj vsega kraja. O kroparskih priimkih je prvi pisal pravzaprav že Alfons Müllner leta 1909 v svoji knjigi Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien, in sicer v zvezi s pregledom kroparskih fužinarskih in kovaških družin v zgodovinskih dokumentih iz druge polovice 16. do začetka 19. stoletja. Med najstarejšimi kroparskimi priimki omenja naslednje iz leta 15699: Wobek (Bobek), Saun, Wabitsch, Werkhandt (Bergant), Miziu (Mäza, Mazau), Mazoll, Casperin, Reya, Mezis (Mazoll?), Scholler, Wollauz, Son itd., svoj popis pa končuje s priimki Hafner in Novak iz leta 1807 ter Rabitsch, Pogatschnik, Pototschnik in Wodley iz leta 1817. Njegov seznam priimkov je leta 1933 s sodobnim primerjal Franc Kanduč v 2. številki Zadrugarja in ugotovil, da “/če primerjamo te priimke z onimi, ki jih je objavil Müllner, vidimo, da sta v dobrem polstoletju izginili v Kropi kar dve tretjini priimkov”, mnogi z novimi pa so se sem priselili. “Vidi se, da se je prebivalstvo v Kropi že takrat zelo menja-

valo, kot je to v industrijskih krajih naravno. Razne predpravice rudarjev in fužinarskih uslužbencev (prostost vojaške službe itd.), svoboda, ki jo je imel stan fužinarjev in žebljarjev neprimerno več kot kmet – tlačan, so vabile okoliško prebivalstvo v Kropo. /.../ Če primerjamo tedanje priimke s sedanjimi, vidimo, da so le redki, ki so se po treh stoletjih rešili v naše stoletje. Pa še pri teh bi veliko prenaglo sodili, če bi imeli vse Kroparje, ki se danes postavljajo s temi starimi priimki, za direktne potomce starih kroparskih družin, ker marsikak Brtoncelj, Šolar itd. je tudi v poznejših stoletjih našel pot po Gabelah na 'konec sveta'. Iz priimkov se tudi vidi, da je bila Kropa, čeprav industrijski kraj, že pred 300 leti trdno slovenska. Še neko drugo zanimivost nam kažejo naše stare matice: vrsto priimkov iz okolice, ki so se ohranili le še kot hišna imena: Aleš, Boštar, Cajhen, Kaševec, Bodlaj, Lenc, Pecar, Bendelj, Povzina.” (Kanduč 1933: 6.) Svoje nadaljnje raziskovanje je Kanduč najprej usmeril v rojstna imena in l. 1935 zapisal, da “/kroparska pratika do srede preteklega stoletja ni bila kdovekaj velika. Litanije vseh svetnikov, ki so jih slišali v cerkvi, svetniki, katerim so bili posvečeni oltarji domače in okoliških cerkva, ali katerih kipi so krasili te oltarje, prazniki in soprazniki, to so bili dolga stoletja edini viri imen, ki so jih izbirali svojim potomcem. /.../ Imena so navadno pisana v latinski obliki tudi še potem, ko so v maju 1784 začeli pisati matice nemško. Prej so jih namreč pisali latinsko. Vendar se je večkrat kak gospod 'zmotil', da je napisal domačo, slovensko obliko krstnega imena /.../.” (Kanduč 1935: 147–148.) Pogled v imenski fond v starih kroparskih matičnih knjigah je za jezikoslovno raziskovanje zelo pomemben, saj so prav rojstna imena (predvsem hišnih gospodarjev) eden od najpogostejših virov za nastanek hišnih imen in tudi priimkov. Leta 1940 je Kanduč v Zadrugarju objavil tudi članek o kroparskih hišnih imenih Hišne številke v Kropi, v katerem je zapisal: “Stanovanjska poslopja nekdaj niso imela hišnih številk. Ljudje so ločili posamezne hiše med seboj po hišnih imenih, kakor to delajo še sedaj. Saj tudi sedaj še v svojem rojstnem kraju marsikdo ve komaj za lastno hišno številko in morda še za sosedovo, dasi vse hiše v kraju dobro pozna. Loči jih le po hišnih imenih. Župnijske matice v Kropi prvih 50 let ne omenjajo ne hišnih številk ne hišnih imen. Urbarji so pa pisali samo gospodarje hiš, vrtov in ješ, za katere so plačevali 'urbar', t. j. davek, oziroma neke stalne dajatve. Šele pod cesarico Marijo Terezijo je bilo ukazano dati hišam hišne številke, in v naših maticah jih najdemo šele od novembra 1770 dalje.”10 (Kanduč 1940: 142.) V nadaljevanju avtor pojasnjuje, kako je tekla stara in kako nova (od leta 1931) numeracija hiš, posebej pa omenja še tiste hiše in njihova imena, ki so medtem že propadle oz. se niso več uporabljale kot stanovanjski objekti (med njimi npr. Pri Cutu, Putova kajža, Pri Tičku, Jurčkovca, Pri Durcelnu, Briška in Soršakova). V isti številki Zadrugarja v članku Vigenci tudi Jože Gašperšič navaja kroparska hišna imena in vzdevke, ko poimenuje lastnike posameznih ješ – tako npr. za vigenjc Na mlečju piše, da so bile v njem tri ješe: 137

Jarmova (Jalen), Nacetova (Ign. Zupan), Kólezova, za Prekuhovčev vigenjc pa našteva pet ješ: Lutmanova (verjetno gre za tiskarsko napako – Lukmanova), Ješprenčkova, Šušterčkova, Hójacova in Hanzova (Gašperšič 1940: 139–140). Tudi ta poimenovanja kažejo na pomembnost hišnih imen sredi 20. stoletja, ko so se domačini zares bolj kot po uradnih priimkih poznali po hišnih imenih. V zadnjih desetletjih so bili v Zadrugarju in kasneje v Plamenu objavljeni še drugi članki F. Kanduča, J. Gašperšiča in J. Šmitka o kroparskih priimkih in nekaterih kroparskih družinah, nekakšen pregled in povzetek vsega tega raziskovanja pa pomeni publikacija Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja, ki sta ga uredila Jože Dežman in Saša Šlegel. Leta 1995 je kroparska hišna imena predstavil tudi Joža Eržen v Kroparskem zborniku, ki je primerjal številke hiš iz let 1770, 1931 in 1952, ob njih pa navedel narečno in poknjiženo različico posameznega hišnega imena in tedanjega (tj. zadnjega) lastnika. Njegovi podatki so zanimivi tudi zato, ker preglednica omogoča vpogled v spreminjanje hišnih imen (npr. za hišno številko 28a/b navaja poimenovanja Srednji mlin, Na mlinu in Pri Nardinu; za hišno številko 76 pa poimenovanja Pri Juriju, Pri Magušarju, Pri Suzani itd.). Ob prehodu iz 2. v 3. tisočletje je prispevka o kroparskih hišnih imenih in vzdevkih nazadnje predstavila tudi avtorica tokratnega članka – prikazala jih je v obliki slovarčkov, jih jezikoslovno, predvsem glasoslovno in skladenjsko analizirala ter prikazala motivacije nastankov teh osebnih lastnih imen, in sicer predvsem na gradivu, zbranem pri domačih narečnih govorcih v zadnjih letih 20. stoletja, ne pa tudi v (zgodovinskih) pisnih virih.

JEZIKOSLOVNA OBRAVNAVA HIŠNIH IMEN IN VZDEVKOV Jezikoslovna obravnava hišnih imen in vzdevkov iz Statusa animarum je v tem članku usmerjena predvsem v njihovo narečjeslovno razčlenjevanje in poskus ugotavljanja motivacije njihovega nastanka, saj prav podatki v takih zgodovinskih virih lahko (a ne nujno!) pomagajo razložiti posamezna imena in utemeljiti njihov izvor. Najstarejši podatki, ki so bili za namen te raziskave izpisani iz prve knjige kroparskega Statusa animarum, segajo v leto 1833 – gre za hišno ime Čačman, ki je pripisano hiši št. 40 (stara št. 56, sedanja 39 – hiša je prvič omenjena v zgodovinskih virih leta 1712), v kateri je tedaj bival Blaž Kralj, rojen leta 1833 v Kropi. Iz podatkov, ki so na voljo, zaenkrat ni mogoče zadovoljivo pojasniti tega hišnega imena, ki je v Kropi še živo (hišno ime z istim korenom *čač-11 je živo tudi na Dobravi: pri Čaču na Zgornji Dobravi in pri Čačku na Srednji Dobravi). Najverjetneje gre za izvzdevčno poimenovanje s pripono -man, ki je med kroparskimi hišnimi imeni kar pogosta, dodaja pa se predvsem podstavam, v katerih 138

je moško rojstno ime (še Jožman, Jurman, Lojzman, Lukman – to je tudi pogost kroparski priimek). Najstarejši izpisani podatek iz druge knjige pa se nanaša na Janeza Tavčarja, z vzdevkom Janče (vzdevek je seveda nastal iz oblike rojstnega imena Janez), rojenega l. 1847 v Besnici, in Matevža Zupanca, rojenega l. 1844 v Podblici, s hišnim imenom Murnov M. in vzdevkom Španc, ki je narečna oblika priimka Zupanc.12 Hišno ime Muren pa je pripisano tudi Heleni Zupanc, r. 1850 s priimkom Špendov na Dobravi – gre za hišno številko 39 (zdaj 50), ki je v seznamu J. Eržena vpisana kot Murnova oz. Pri Trbuskarju, in ne za hišo št. 86 (danes 6/6a), za katero so v omenjenem seznamu zapisana imena Spodnji Benkov mlin, Pri Benku, Zadružne pisarne in Pri Murnu.13 Iz zgodovinskih virov ni mogoče ugotoviti, ali je hišno ime pri Murnu nastalo iz priimka ali iz vzdevka (gotovo pa je tudi morebitni priimek Muren mogoče pojasniti kot prvotni vzdevek, saj so živalska imena v vzdevkih in izvzdevčnih priimkih kar pogosta). Najmlajša izpisana letnica v prvi knjigi Statusa animarum je letnica rojstva Ivane Šolar (1905 v Kropi) – Evne Johane (kar je različica rojstnega imena Ivana). Zanimivo je, da se tudi v drugi knjigi najmlajša izpisana letnica nanaša na hišno ime oz. vzdevek, ki je nastal iz ženskega imena s pridevniško (svojilno) pripono -in, tj. Suzanin Joža (Jožef Dobre, r. 1936 v Kropi) – obe hišni imeni/vzdevka sta nastali iz imen mater poimenovanih (Eva, r. Resman l. 1875 v Kropi, in Suzana, r. Pahor v Palovičah pri Lešah l. 1902). Podobnih poimenovanj je v Kropi še nekaj, npr. Johančin Joža, Rezkin Janez, Ratanin Cene, Evin Tone ... Že s temi primeri nakazana problematika raziskovanja hišnih imen in vzdevkov v Kropi kaže, da gre za precej zapleteno temo, ki zahteva tudi brskanje po zelo osebnih podatkih. Ti brez privoljenja omenjenih ljudi seveda ne smejo biti javno objavljeni, raziskovalec pa ima vpogled vanje samo s strogo strokovnega, znanstvenega stališča. Zato bodo v nadaljevanju članka predstavljeni samo tisti uradni podatki o nosilcih vzdevkov in hišnih imen, ki so nujno potrebni za razlago imen oz. njihovih tipov.

HIŠNA IMENA V KROPARSKEM STATUSU ANIMARUM Za narečjeslovno raziskovanje je seveda zanimiva tudi čisto jezikovna/slovnična plat neuradnih, narečnih, domačih imen – iz zapisov je bolj kot glasoslovno mogoče ugotavljati predvsem njihovo skladenjsko in besedotvorno podobo, zato bo v nadaljevanju na kratko opozorjeno tudi na to. Kroparska hišna imena so ponavadi dvobesedna, sestavljena iz predloga pri in moškega14 imena v mestniku ednine (npr. pri Cenetu (h. št. 99),15 pri Čopku (h. št. 92), pri Črviču (h. št. 80), pri Durcelnu (h. št. 52), pri Férbarju (h. št. 96), pri Flajsu (h. št. 78), pri Hanzu (h. št. 34 in 94), pri Hojacu (h. št. 104), pri Jaku (h. št. 98), pri Janu (h. št. 82), pri Jarmu (h. št. 90), pri Jurju (h. št.

13), pri Klinarju (h. št. 83), pri Klobčarju (h. št. 95) itd.) oz. predloga pri in dvodelnega imena moškega ali ženskega spola (npr. pri Bogalovem Jurju (h. št. 38), pri Štangelnovem Tončku (h. št. 16), pri Lepkovi Micki (h. št. 100)); v Statusu animarum je zapisanih tudi nekaj dvobesednih poimenovanj moškega spola, sestavljenih iz hišnega in rojstnega imena brez predloga pri, npr. Smukarjev Gašper (h. št. 61), Tinetov Jurij (h. št. 53), Toncov Marka (h. št. 35) itd. Zveze z drugimi predlogi, npr. s predlogom v (v Briški (h. št. 75), v Lodnu (h. št. 91)) ali s predlogom na (Na skali (h. št. 57)), so redkejše. Nekatera hišna imena so v kroparskem Statusu animarum navedena kar v imenovalniku ednine, npr. enobesedna imena moškega spola: Balont (h. št. 74), Dražgošan (h. št. 48), Duh (h. št. 68), Skirar (h. št. 55), Žnidarček (h. št. 73) itd. ter enobesedna imena ženskega spola: Fovšaritnica (h. št. 70), Poljanka (h. št. 47) itd. Nekatera tu zapisana poimenovanja niso prava hišna imena, ampak enostavno poimenujejo dejavnost, značilno za hišo, npr. Mežnarija (h. št. 36), Šola (h. št. 30), Špital (h. št. 8), Zadružna pisarna (h. št. 86), Zadružna žaga (h. št. iz l. 1931 je 49), Župnišče (h. št. 23), lahko pa tudi lego stavbe, npr. Srednji mlin (h. št. 69), Ta zgoren mlin (h. št. 44). V Statusu animarum imajo nekatere hišne številke zapisani po dve imeni, npr. Gorák – Parléta (h. št. 89), Kokolček – Kališan (h. št. 50), Krena – Šmarenca (h. št. 85), Poljanka – Tavcin (h.

št. 47), pri Malevšu – Pastirčkovi (h. št. 87), pri Pivk(i) – Gregorček (h. št. 67), v Briški – Potovka (h. št. 75) ipd., kar med drugim kaže na dejstvo, da neuradna hišna imena niso nekaj nespremenljivega (tako kot priimki), ampak se lahko tudi spreminjajo. Do spremembe lahko pride zelo hitro, npr. ob menjavi hišnega lastnika, lahko pa sočasno živita dve poimenovanji – starejše in mlajše, ki počasi izpodriva prvo iz zavesti predvsem mlajših sokrajanov. Tudi primerjava gradiva, izpisanega iz omenjenih zgodovinskih dokumentov, in sodobnih hišnih imen s konca 20. stoletja kaže, da nekatera stara kroparska hišna imena niso več živa (npr. pri Janu, pri Šimnaču, pri Tončku, pri Hojacu, pri Petnaku, Tavcin, v Briški, Špital ...), pač pa so se na njihovem mestu pojavila mnoga nova (npr. pri Berglaču, pri Bindku, pri Fižolovcu, pri Herceljnu, pri Jerici, pri Kajetu, pri Ladetu, pri Marku, pri Matičku, pri Meštovcu, pri Oblizneku, pri Oglarju, pri Pavli, pri Peku, pri Sivarju, pri Stočarju, pri Točancu, pri Ta smrkovih, pri Zefi ...). Prav tako nekatera hišna imena živijo le še v pripovedovanju starejših krajanov, saj so se hiše lahko že podrle, s tem pa je seveda izginila tudi potreba po poimenovanju (npr. Cajnar, Medvedka ...). Glede na motivacijo poimenovanj je kroparska hišna imena iz Statusa animarum mogoče razdeliti v več skupin.

Hišna imena iz rojstnih/krstnih imen: Stara hiš. št. 74 29 72 99 34 94 98 82 13 65 102 10 93 18 66 25 53 35

Nova hiš. št.

Hišno ime

14 63 26 7 55 21 združena s št. 90 v eno hišo 10 78 34 92 81 3 70 33 67 47 56

Balont Jernač Matevžek pri Cenetu pri Hanzu pri Hanzu pri Jaku pri Janu pri Jurju pri Luku pri Miklavžu pri Natu pri Petru Šema pri Šimnač pri Tončku Tinetov Jurij Toncov Marka

Ime in priimek prvega stanovalca, zapisanega v Statusu animarum, in njegov stan/poklic Valentin Šolar Ignacij Pirc, verigar Franc Šolar Helena, r. Horvat, vd. po Ignaciju Ažman Valentin Magušar Nikolaj Magušar Jakob Lotrič (Lucija, r. Praprotnik, vd. Vidic) Jurij Magušar, trgovec Luka Hafner Janez Tomaževič Tomaž Varl, kaplan in lastnik kmetije Marija, r. Magušar, vd. po Tomažu Pesjaku Ignacij Ažman Anton Rozman, lastnik gostilne Jurij Kavčič, tesar Marko Smrekar

Letnica in kraj rojstva 1862, Kropa 1867, Kropa 1868, Kropa 1837, Kropa 1863, Kropa 1859, Kropa 1876, Dražgoše

1844, Kropa 1859, Kropa 1884, Zg. Besnica 1845, Kropa 1888, Kropa 1848, Dobrava 1850, Kropa 1868, Kropa

139

Hišna imena, nastala po rojstnem/krstnem imenu lastnika, so precej pogosta – največkrat se hiše imenujejo po kakem bolj izstopajočem gospodarju, ki je bil pomemben ne le za svoj rod, ampak morda za ves kraj. Taka so npr. imena hiš pri Jurju, tako poimenovana po Juriju Magušarju, najmočnejšem kroparskem kovaškem podjetniku konec 19. stoletja, pri Luku, poimenovana po Luki Hafnerju, fužinarju, županu in soustanovitelju zadruge, in pri Natu, poimenovana po Fortunatu Varlu, fužinarju, r. 1818 – v Statusu animarum omenjeni Tomaž Varl je bil njegov sin, znan tudi kot Natov gospod.16 Ponekod pa se ime stanovalca sicer ujema s hišnim imenom, vendar ni nujno, da ima hiša ime po navedenem stanovalcu, ampak je lahko tudi starejše in se imenuje po kakem prejšnjem gospodarju. Znano je namreč, da so se imena v generacijah ponavljala (najstarejša hči je dobila ime po materi, sin po očetu, lahko tudi po starih starših ipd.). V Balontovi veji Šolarjev se je tako ime Valentin,17 iz katerega je hišno ime nastalo, pojavljalo v več generacijah, npr. Valentin Šolar, r. 1779, Valant Šolar, r. 1828 – nečak prvega, Valentin Šolar, r. 1862, njegov sin, ki je imel vzdevek Balont in je z bratom Gregorjem, katerega vzdevek je bil Pivka, vodil kovaško podjetje. Toncov Marka je prav tako sorodnik treh Antonov18 Smrekarjev, tj. brata Antona, r. 1861, očeta Antona, r. 1824, in deda Antona, por. 1814. Ignacij in Maksim Pirc s hišnim imenom Jernač sta sinova Jerneja Pirca, po katerem se rod in hiša imenujeta, tako kot se Šimnačevi imenujejo po Šimnu Pircu, Jernejevem bratu in Nežinem očetu (Šimnačova19 Nežca).20 Šimnovi pa se pišejo Šmitek/ Žmitek, tako da sta Balant (različica rojstnega imena Hišna št. 91 19 96 12 66 42 38 56 91 66 43 95 31 66

Vulgo Andrejov Janez Florijančnikova Gabrijelova Katra Gabrijelova Palonca Grogov Matevž, žebljar Janeza - Grogov, žebljar Janov Fl. Jôklnov Peter Lorenčova Neža Markonov Matija - Žolček, žebljar Šimnáčova Néžca Šîmnov Bálant Šimnov Peter Vrančov Nata Vrančova Eva Vránčov Florjan

Tudi v drugi knjigi kroparskega Statusa animarum, v kateri so farani zapisani po abecedi priimkov, je ob uradnem imenu in priimku včasih zapisano tudi t. i. vulgo ime – včasih je to enobesedni vzdevek, včasih pa dvobesedno poimenovanje, sestavljeno iz hišnega imena v obliki svojilnega pridevnika na -ov z rojstnim imenom kakega prednika v besedotvorni podstavi in različice rojstnega imena poimenovanega:

Ime in priimek Janez Škriba Elizabeta Pesjak, r. Bešter Katarina Zupan Polona Škriba, r. Zupan Matevž Bertoncelj Janez Bertoncelj Florijan Vidic Peter Zupan Neža Kralj, samska Matija Kropivc Neža Šmitek, r. Pirc Valentin Šmitek Peter Šmitek slikar, profesor v Ljubljani Fortunat Resman Eva Šolar, r. Resman Florjan Resman

Grogovi so svoje ime dobili po svojem predniku Gregorju Bertonclju (r. 1765), Matevževem očetu oz. Janezovem pradedu. Vrančov Nata (različica imena Fortunat), njegova hči Eva in sin njegovega bratranca Florjan so iz rodu, ki ga je konec 18. stoletja začel Lovrenc Resman (ime Lovrenc se v kroparskem govoru pojavlja v različnih oblikah). Andrejov Janez 140

Valentin) in Peter iz druge knjige Statusa animarum (v razpredelnici spodaj) hišno oz. vulgo ime dobila po svojem očetu Šimnu. Franc Šolar - Matevžek je hišno ime najverjetneje dobil po svojem očetu Matevžu, r. 1829, Cenetovi po svojem predniku Vincencu Ažmanu, r. 1780, in Šemovi po Simonu Ažmanu, r. 1784 (Šema, Šeml kot različica imena Simon je v Kropi precej pogosta). Tudi hišno ime Hanza izvira iz različice rojstnega imena Janez leta 1824 rojenega očeta Valentina in Nikolaja21 Magušarja, medtem ko imajo Petrovi hišno ime najverjetneje po Marijinem očetu Petru (r. 1830), ki je imel tudi istoimenskega sina in vnuka. Najverjetneje je tudi hiša pri Janu poimenovana po različici rojstnega imena Florijan, moža (r. 1856) v Statusu animarum omenjene Lucije Vidic, r. Praprotnik – prav tako je tudi njun sin imenovan Janov Florijan. Ker je Jakob Lotrič hišo v Kropi kupil, ko se je priselil iz Dražgoš, se hiša, katare lastnik je postal, najverjetneje imenuje pri Jaku po njem. Anton Rozman, lastnik gostilne Pri Tončku, je lokal nasledil po Antonu Pozniku (ime gostilne je torej posrečeno označevalo starega in novega lastnika). Rudar Tinetov Jurij je bil sin Valentina Kavčiča, znanega tudi pod vzdevkom Ta močen Tine.

Kraj in letnica rojstva Kropa, 1858 Kropa, 1859 Kropa, 1867 Kropa, 1859 Kropa, 1870 Kropa, 1867 Kropa, 1883 Kropa, 1873 Kropa, 1853 Kropa, 1832 Kropa, 1873 Kropa, 1867 Kropa, 1874 Kropa, 1846 Kropa, 1875 Kropa, 1882

se tako imenuje po svojem očetu Andreju Škribi (r. 1815), medtem ko za njegovo drugo ženo Polono (po domače Palonca) v virih ni mogoče najti kakega prednika z imenom Gabrijel (prav tako ne za Gabrijelovo Katro). Tudi za Markonovega (iz rojstnega imena Marko) in Lorenčevo (iz rojstnega imena Lovrenc) v zgodovinskih virih ni podatkov, ki bi potrje-

vali domnevo, da gre za poimenovanje, motivirano v rojstnem imenu kakega prednika. Pač pa je Joklnov Peter gotovo imenovan tako po svojem očetu Jakobu

Zupanu, za Florjančnikove pa se domneva, da so dobili ime po Florjanu Ambrožiču, tastu prvega kroparskega Beštra (prapraded tu navedene Elizabete).22

Hišna imena iz priimkov (nekdanjih) gospodarjev: Stara hiš. št. 78 83 32 21 51

Nova hiš. št. 15 9 58 73 43

Hišno ime pri Flajsu pri Klinarju pri Potočniku Ravnik Tavcin

Ime in priimek prvega stanovalca, zapisanega v Statusu animarum, in njegov stan/poklic Janez Pernuš Ana Frančiška, r. Magušar, vd. Klinar Janez Bertoncelj Mihael Ravnik Jožef Tavčar, dninar

V drugi knjigi kroparskega Statusa animarum je navedenih še nekaj vulgo imen, izvedenih iz priimka, Hišna št. 29 2 29

Vulgo Erženov Miha Kapsova Milka Prèzlnova Palona Jóštova Micka

a gre pravzaprav samo za običajne izpeljanke iz priimka, in torej ne za prava hišna imena:

Ime in priimek Miha Eržen, fant Ljudmila Kappus, pl. Pichelstein Polona Resman, r. Prezelj Marija Šolar, r. Mertelj

Hišna imena iz priimkov so v Kropi precej redka, ohranili pa so se nekateri priimki predvsem gospodarsko močnih rodov, ki so v isti hiši živeli več generacij: tako se je npr. priimek Potočnik hiše št. 32 držal od l. 1773 do 1914, ko jo je od Potočnikov kupil Janez Bertoncelj. Priimek Klinar se je hiše št. 83 prijel l. 1886, ko jo je Valentin Klinar odkupil od Johanove veje Potočnikov (Johanovi izvirajo od različice rojstnega imena Janeza Lovrenca Potočnika, ki je bil poročen z Marijo Pibrovec – hiša je znana tudi

Letnica in kraj rojstva 1857, Kropa 1855, Kropa 1882, Podblica 1852, Boh. Bistrica 1839, Besnica

Kraj in letnica rojstva Kropa, 1870 Kamna Gorica, 1855 Kropa, 1885 Kropa, 1888

pod imenom Pibrovčeva hiša; sedanje mlajše generacije pa hišo bolj poznajo po njenem današnjem lastniku kot Petračevo). V zgodovinskih dokumentih je Gašper Flajs omenjen že l. 1833, to hišno ime pa se je v preteklosti držalo več kroparskih hiš.23 Med tu naštetimi je posebno zlasti hišno ime Tavcin, nastalo najverjetneje iz vzdevka – nekoliko spremenjenega priimka Tavčar. Priimka Ravnik in Jošt sta bila v Kropi prav tako zelo redka, a v virih se je ohranilo ime hiše št. 4 (zdaj 86) Joštovka.24

Hišna imena iz krajevnih lastnih imen: Stara hiš. št. 48 50

Nova hiš. št. 46 44

Hišno ime Dražgošan Kokolček – Kališan

Ime in priimek prvega stanovalca, zapisanega Letnica in kraj rojstva v Statusu animarum, in njegov stan/poklic Jožef Dobre 1858, Dražgoše Jožef Berce, sodar 1876, Kališe

Prav podatki o rojstnem kraju obeh lastnikov hiš potrjujejo domnevo, da sta hišni imeni Dražgošan in

Kališan nastali iz lastnih imen krajev, iz katerih sta se priselila lastnika.

Hišna imena iz pokrajinskih lastnih imen: Stara hiš. št. 101

Hišna št. 26 29 69

Nova hiš. št. 25

Hišno ime pri Koroščku

Vulgo Korošov Grogor, žebljar Korošov Matija, žebljar Korošovka

Ime in priimek prvega stanovalca, zapisanega v Statusu animarum, in njegov stan/poklic Matevž Pogačnik

Ime in priimek Gregor Gašperšič Matija Gašperšič Polona Gašperšič, r. Petrač, mati gospodarja

Letnica in kraj rojstva 1860, Jamnik

Kraj in letnica rojstva Kropa, 1881 Kropa, 1877 Kropa, 1841

141

Jože Gašperšič je v svojem članku o Mazollih takole razložil nastanek hišnega imena Koroša in Korošček:25 “Ena od Plavčevih hčera, Barbara, se je l. 1701 poročila z Andrejem Ovsenek. Domneva se, da so Tyffrerji in potem Plavčevi stanovali v hiši, ki so ji pozneje rekli pri Kosu; staremu očetu Tyffrerju so nemara rekli Korošec, ker je bil iz Beljaka doma, hčeri Suzani Barbari pa Koroša (=Korošica) in je ta

priimek prešel na njenega zeta Andreja. Drži pa se še danes družine kroparskih Gašperšičev (Antona, Franceta), katerih stara mama Ana, roj. Ovsenek, je bila pravnukinja Suzane Tyffrer, ta pa je bila vnukinja Matije Mazolla st. Ovseniki so pozneje stanovali pri “Koroščku”; hiša je dobila ime po njih, ne pa oni po hiši.” (Gašperšič 1945: 36–37.)

Hišna imena iz ledinskih lastnih imen: Stara Nova hiš. št. hiš. št. 57 38

Hišno ime Na skali

Ime in priimek prvega stanovalca, zapisanega v Statusu animarum, in njegov stan/poklic Jožef Gartner

Hišna imena, nastala iz ledinskih lastnih imen, so v Kropi zaradi izrazito strnjene in že stoletja skoraj nespremenjene poselitve zelo redka – skorajda

Letnica in kraj rojstva 1863, Kropa

izjemno je hišno ime Na skali (zdaj tudi Na skalci), ki se prav zaradi svoje posebne lege drži (skupaj s priimkom lastnikov) že vsaj poldrugo stoletje.

Hišna imena iz poimenovanj za poklice in dejavnosti: Stara Nova hiš. št. hiš. št.

Hišno ime

46 96 95 81 1 87 36 75 55 69 60 30 8 44 86 / 12 73 23

Cajnar (podrta) pri Férbarju pri Klobčarju pri Kovaču pri Ledrarju pri Malevšu – Pastirčkovi Mežnarija v Briški – Potovka Skirar Srednji mlin Strehar Šola Špital Ta zgoren mlin Zadružna pisarna Zadružna žaga pri Žagarju Žnidarček Župnišče

35 39 / 90 4 57 17 42 29 24 60 84 45 5 49 79 12 75

Hišna št. 12 12 42

Ime in priimek prvega stanovalca, zapisanega v Statusu animarum, in njegov stan/poklic

Letnica in kraj rojstva

Primož Škriba Matija Klemenčič Ignacij Soršak Lovro Kokalj, usnjar Janez Zupan

1867, Kropa 1865, Ljubljana (bolnica) 1872, Kropa 1876, Ljubno 1855, Kropa

Andrej Šolar Jožef Gartner

1854, Kropa 1863, Jamnik

Franc Bergant Josip Pleničar, nadučitelj

1871, Podbelica 1886, Novo mesto

Jera Šmitek Karol Pibrovec Valentin Oblak

1870, Kropa 1834, Kropa 1875, Jama/Mavčiče

Vulgo Žagarjov Gašpar, ključavničar Žagarjov Tone, zasebni uradnik Ščirarčkov Janez

Poleg vzdevkov in rojstnih imen so prav poimenovanja za poklice eden najpogostejših virov za nastanek hišnih imen, ki tako predstavljajo veliko pestrost dejavnosti, s katerimi so se v kraju ukvarjali. Pri taki motivaciji za nastanek hišnih imen pa je potrebno biti previden, saj ni nujno, da je v hiši resnično kdaj potekala dejavnost, na katero se da sklepati iz poimenovanja, ampak gre pogosto tudi za hišno ime, nastalo/ 142

Ime in priimek Gašper Šmitek Anton Šmitek Janez Pegam

Kraj in letnica rojstva Kropa, 1877 Kropa, 1874 Kropa, 1841

motivirano iz priimka ali vzdevka (ki pa sta nekoč lahko nastala iz poimenovanja za poklic njegovega prvega nosilca). Priimek Žagar se je npr. v Kropi pojavil večkrat, vendar se nikoli ni obdržal in tudi nima nobene zveze s hišnim imenom pri Žagarju, ki so ga Šmitkovi v resnici dobili zaradi poklica svojega prednika Gregorja Žmitka, katerega žaga je v 18. stoletju stala na mestu Kokaljeve lope.26 S tvorbnega stališča

imajo poimenovanja za človeka, ki se ukvarja z nečim, pogosto pripono -ar in domačo/slovensko ali tujo/prevzeto besedotvorno podstavo, npr. žag-ar (kdor dela z žago), streh-ar (kdor dela strehe), ferb-ar (kdor dela barvo), klob(u)č-ar (kdor dela klobuke), cajn-ar (kdor dela cajne), ledr-ar (kdor dela usnje/leder), s(e)kir-ar in sekir-ar-ček (kdor dela sekire) oz. je poimenovanje lahko prevzeto v celoti (žnidar 'krojač'). Nenavadno za Kropo je hišno ime pri Kovaču, ki je sicer zelo pogosto slovensko hišno ime, saj je bil en (podkovski in orodni) kovač skoraj v vsaki vasi – v Kropi pa so bili kovači skorajda vsi, zato tako dodatno označevanje hiše pravzaprav ni bilo smiselno.27 Pogled v zgodovinske dokumente28 pa pove, da se pri Kovaču niso ukvarjali samo z žebljarjenjem in kovanjem cajnov, ampak tudi s podkovskim kovaštvom, kar pa ni bila tako razširjena dejavnost, da bi ne mogla biti razlikovalna in tako primerna motivacija za nastanek hišnega imena. Hišno ime Pastirčkovi je nastalo iz vzdevka tu navedenega Janeza Zupana - Pastirček, iz virov pa ni razvidno, ali se je imenovani res ukvarjal s pastirstvom ali ne. Hišno ime v Briški, morda nastalo iz poimenovanja birič (z narečno onemitvijo prednaglasnega -i- in asimilacijo -čk- v -šk-), se je v 20. stoletju zamenjalo z imenom Potovka, ker je tu stanovala kroparska potovka, tj. ženska, ki je za sokrajane opravljala uradne poti v Radovljico, zanje nakupovala zdravila ipd. Druga tu navedena imena enostavno poimenujejo stavbe po dejavnosti v njih (šola, mežnarija – stanovanje za mežnarja/cerkovnika, mlin, žaga, zadružne pisarne, špital/ubožnica ipd.)

VZDEVKI V KROPARSKEM STATUSU ANIMARUM Vzdevki so tista neuradna osebna lastna imena, ki se dajejo ljudem po kaki izstopajoči (dobri ali

slabi, telesni ali značajski) lastnosti ali po dejavnosti (poklicni, prostočasni ...), s katero se ukvarjajo in zaradi katere izstopajo iz povprečja. Vzdevki se lahko dajejo tudi po kakem značilnem predmetu, jedi, pijači, obleki, živali ali rastlini, lahko pa se poimenovanim spremeni tudi rojstno ime tako, da različica zares označuje samo enega izmed številnih Jožetov (Joz l, Džozi), Janezov (Janeza, Žane, Janezjanez, Janč k), Tomažev (Tomko, Maži), Filipov (Filči, Fela), Gregorjev (Gorč k, Grega) itd. Nekateri vzdevki, ki so si jih ljudje nadeli sami, večinoma pa so jim jih “prilepili” drugi sokrajani in vrstniki, lahko kmalu izginejo iz zavesti ljudi, drugi poimenovanim ostanejo vse življenje in se sčasoma primejo vse družine ter postanejo celo hišno ime. Motivacija vzdevkov je torej lahko zelo raznolika in je pogosto ne poznajo niti poimenovani, lahko pa se je skupaj z imenom zelo živo ohranila tudi zgodba o dogodku, ki je bil povod za novo vzdevčno poimenovanje (npr. za vzdevek Ta črn Miha).29 Vzdevki in izvzdevčna hišna imena oz. partik lni, kot se jim reče po kroparsko, niso vedno v čast in veselje poimenovanemu oz. ga lahko celo žalijo, zato se navadno rabijo le pri pogovoru o neprisotnih osebah, redkeje pa tudi pri ogovarjanju. V nadaljevanju bomo skušali razrešiti vsaj nekaj kroparskih vzdevkov in pokazati na njihovo najverjetnejšo motivacijo. Ob tem je potrebno še enkrat poudariti, da ni vedno mogoče ugotoviti, ali je bil prvotnejši vzdevek ali priimek, in da iskanje motivacije vzdevkov lahko temelji le na zapisanih virih, redkeje na ustnem izročilu oz. pripovedovanju domačinov, velikokrat pa je o pomenu vzdevkov mogoče le ugibati. Kroparski vzdevki in hišna imena, ki so nastala iz njih, so lahko motivirani kot:

– različica rojstnega imena poimenovanega ali kakega njegovega sorodnika: Hišna št. 96 35 81 33 89 74 79 (1) 38 5 30 29 10 70 34

Vulgo Ankón Anz(e)l – Hanzel Barundel – Boštjan Boltežar – Bolta (Debéle) Jákč – Cvekóv Drejc, žebljar Francetnek Francin Ivo Jakaša Jákman Janče Janček Jernačev Maksel Johan Josca Jožek – Goloba Jožman (Matelov)

Ime in priimek Ana Eržen, hči Janez Terdina Janez Kordež Baltazar Resman Jakob Šlibar Andrej Eržen Franc Tavčar Franc Drmota Janez Gašperšič Jakob Škriba Jakob Šolar Janez Tavčar Janez Erman Maks Pirc Janez Kramar Jožef Klinar, občinski sluga Jožef Leš Jožef Poglajen

Kraj in letnica rojstva Kropa, 1880 Podnart, 1872 Kropa, 1877 Kropa, 1893 Kropa, 1894 Kropa, 1871 Dobrava, 1844 Kropa, 1876 Kropa, 1907 Kropa, 1842 Kropa, 1870 Besnica, 1847 Kropa, 1863 Kropa, 1876 Gradec, 1895 Kropa, 1839 Kropa, 1889 Kropa, 1890 143

44 22

94 49 34 42 70 97 38 43 12

Jurček, organist in kovač Jurman Lojzman Lúkman Marina Matac Matêla Matelov Matelovka Matevžek Micl (Žolčkova) Mihela (Funtovčov) Mojzes Rezí Rinc Tóncala

Jurij Legat Jurij Petrač Alojzij Pesjak Luka Šolar Marija Mohorič, r. Osvald France Mohorič Matevž Poglajen Peter Poglajen Elizabeta Poglajen, r. Bevc Matej Poglajen Marija Zajc, r. Koprivec Mihael Šolar Gašper Eržen Terezija Praprotnik, r. Pirnat Peregrin Lazar Anton Bertoncelj

Vzdevek Franceta Mohoriča–Matac najverjetneje izvira iz rojstnega imena njegovega prapradeda Matija Mohoriča, začetnika tega rodu v Kropi. Poglajnova Matelov in Matelovka imata svoj vzdevek naj-

Kropa, 1865–1964 Kropa, 1858 Kropa, 1860 Kropa, 1873 Papeži, Osilnica Kropa, 1894 Kropa, 1842 Kropa, 1891 Kamna Gorica, 1867 Kropa, 1896 Kropa, 1863 Kropa, 1871 Kropa, 1878 Kropa, 1873 Kropa, 1907 Kropa, 1869

verjetneje po starejšem Mateli, katerega vzdevek je verjetno besedotvorna različica njegovega rojstnega imena.

– tvorjenka iz priimka poimenovanega ali kakega njegovega sorodnika, morda stanodajalca: Hišna št. 31 10 20 87 10

Vulgo Finžgar Joštovka Lukmanova Râjgelj Saprémožov Žagar (Nackov) Župova R. Rajgelnov Balant

Ime in priimek Jožef Kordež Jera Mertelj, r. Rajgelj Marija Lukman Valentin Rajgelj Jožef Primožič Ivan Kržišnik Rozalija Vidic, r. Zupan Valentin Rajgelj

Vzdevek Župova R. je poimenovana podedovala po svojem očetu Jožefu, r. 1846, v podstavi njegovega vzdevka Župca pa je gotovo priimek Zupan. V pod-

Kraj in letnica rojstva Jamnik, 1850 Kropa, 1848 Kropa, 1879 Kropa, 1858 Kropa, 1887 Suša/Selca, 1875 Kropa, 1877 Kropa, 1876

stavi vzdevka Saprémožov je najverjetneje priimek Primožič.

– poimenovanje po kraju ali deželi, kjer se je kdo rodil oz. od koder se je priselil: Hišna št.

96 49

Vulgo Bohinjka Lahica Tminček Tminka Tminčkova Micka Železnikar

Ime in priimek Ana Klemenčič, r. Odar Ernest Katračnik Jožef Langus Ana Dolenc, r. Dakskobler Marija Rajgelj, r. Langus Jernej Mlakar

Za Kropo je bilo v vsej zgodovini značilno močno priseljevanje, zato so bila neuradna poimenovanja po krajih, od koder so priseljenci prišli, zelo pogosta (tudi danes so pogosti vzdevki Štajerc, Dolenjc ipd.). Tu navedena poimenovanja imajo svoj izvor očitno v imenih krajev Tolmin (Tminček, Tminka), Bohinj

144

Kraj in letnica rojstva Bohinj, 1851 Trst, 1903 Kropa, 1856 Tolmin, 1850 Kropa, 1880 Železniki, 1872

(Bohinjka) in Železniki (Železnikar). Nekoliko izjemen je le vzdevek Lahica – a poimenovani se je kot nezakonski sin rodil v Trstu, torej “na Laškem” – v Italiji, in je bil tako kasneje zaznamovan tudi s svojim vzdevkom.

– poimenovanje po poklicu, zaposlitvi ali kaki drugi značilni dejavnosti: Hišna št. 11 5 70 87 91 69 44 36

stara hiš. št. 88

Vulgo Babica Hišnik Kadét Mežnar, žebljar, cerkovnik Mlinar, mlinar Mlinarca – Saprémožova Mlinarjeva – Takanova Ta star Ledrar Zadružni ravnatelj nova hiš. št. 2

Hišno ime

Ime in priimek Jera, r. Šmitek, vd. Pegam Janez Šolar Jakob Berce Franc Gašperšič Janez Ahačič Marija Prezelj, r. Primožič Elizabeta Legat Franc Kratnar Jožef Gašperšič

Kraj in letnica rojstva Kropa, 1850 Kropa, 1842–1920 Kropa, 1848 Kropa, 1869 Kropa, 1875 Kropa, 1881 Kropa, 1866 Kamnik, 1848 Kropa, 1896

Ime in priimek prvega stanovalca, zapisanega v Statusu animarum, in njegov stan/poklic

Letnica in kraj rojstva

Benificijatovo

Po svojem poklicu so seveda lahko dobili vzdevek le tisti, ki so imeli kak redkejši poklic (Babica, Kadet 'gojenec vojaške šole za oficirje', Zadružni ravnatelj) ali poklic, ki se je držal hiše več generacij (Mežnar, Mlinar, Ledrar). Hišno ime Benificijatovo za hišo št. 2 (mežnarija pri Kapelici) izvira iz rel.

besede beneficij, ki pomeni 'za trajno ustanovljena cerkvena služba, zvezana z dohodki, zlasti iz nepremičnin' – kot beneficijat v Kropi se v Kroparskih družinah omenja npr. duhovnik Gašper Pegam, ki je tu služboval l. 1778.

– poimenovanje po značilni lastnini, predmetu: stara hiš. št. 90 91 26

nova hiš. št. 1 6 66

Hišna št. rojstva 20

Hišno ime pri Jarmu v Lodnu pri Vretenu

Ime in priimek prvega stanovalca, zapisanega v Statusu animarum, in njegov stan Jožef Jalen Ignacij Ažman Mihael Osterman

Vulgo Oštarija

Ime in priimek Frančišek Petrač

Kdaj se je hišno ime pri Jalnu spremenilo v pri Jarmu, iz virov ni razvidno. Morda pa je bil znak/izvesek tamkajšnje gostilne jarem 'lesena vprežna priprava, ki se da živali na vrat'; v Lodnu je bila trgovina, v kateri so prodajali tudi blago – loden je 'trpežna, skoraj nepremočljiva volnena tkanina', o motivaciji hišnega imena pri Vretenu prav tako lahko le ugibamo, da gre za poimenovanje po 'palici podobnem

Letnica in kraj rojstva 1859, Kropa 1876, Kropa 1885, Šentjur pri Kranju (Luže)

Kraj in leto rojstva Kropa, 1888

vrtljivem delu naprave, stroja z navoji za premikanje kakega drugega dela'. Za Frančiška (Franceta) Petrača imamo podatek, da je bil “/.../ kroparski župan, v času njegovega županovanja je bil zgrajen vodovod v Kropi (leta 1939).” (Kroparske družine 1998: 51), žal pa ta podatek ne zadošča, da bi njegov vzdevek utemeljevali z morebitnim lastništvom gostinskega lokala (= oštarije).

– poimenovanje po značilni jedi: Hišna št. 42 29 70 16 16

Vulgo Fržolovcov Jernej Štruklov Joža, žebljar Kaša Makaronka Posirjenc Prata Zabéla

Ime in priimek Jernej Praprotnik Jožef Blaznik Ivana Kordež Franca Šolar, r. Jeglič Luka Šolar Helena Eržen, r. Berce Simon Prešeren

Kraj in letnica rojstva Kropa, 1880 Kropa, 1878 Kropa, 1888 Kropa, 1842 Kropa, 1856 Kropa, 1849

145

Poimenovanja po značilnih jedeh, ki so se v nekaterih družinah morda pogosteje kuhale kot v drugih ali so jih posamezniki imeli posebno radi ali pa so bili morda znani po tem, da jih znajo zelo dobro pripraviti in so jih pripravljali tudi za druge, so še

zdaj precej pogosta kot vzdevki. Redki taki vzdevki pa so se ohranili tudi v hišnih imenih (Fržolovc) ali celo kot priimki (Štrukelj ni le kroparsko hišno ime, ampak se kot priimek omenja v Kropi že v 17. stoletju).30

– poimenovanje po telesnih značilnostih: Hišna št. 81 61

89 65 70 81 29 92 38

Vulgo Črnula - Drnula Debéla - Sukla Kobala Kobalovc Kobalov Cene Kobalovčev Tinče Koder, žebljar Kombelj - Kraljiček Plešova Liza - Modrelčkova Ritka Capov Krevelj Perčov Jaka - Ta dovji Vôsov Janez - Ta male

Ime in priimek Neža Tavčar, r. Hvala Terezija Šolar, r. Debeljak, vd. Šlibar Valentin Škriba Janez Klemenčič Vincenc Škriba Valentin Klemenčič Franc Anderle Janez Mohorič Elizabeta Rajgelj Terezija Zupan, r. Drmota Ignac Šmitek Jakob Varl Janez Šolar

O vzdevkih, motiviranih v telesnih značilnostih poimenovanega, je mogoče le sklepati iz védenja o sodobnih načinih dajanja partiklnov. V podstavah teh poimenovanj so pogoste besede za barvo (barva in oblika las, barva kože), za dele in oblikovanost telesa (pohabljenost, izrazita poudarjenost), za velikost/ mere poimenovanega. Pogosta je tudi prenesena raba besed – na obliko telesa/postavo opozarja npr. bese-

Kraj in letnica rojstva Kropa, 1854 Kropa, 1852 Kropa, 1848 Selce, 1859 Kropa, 1887 Kropa, 1888 Kropa, 1875 Podblica, 1876 Kropa, 1915 Kropa, 1849 Kropa, 1885 Kropa, 1849 Kropa, 1884

da, ki poimenuje podobno oblikovan predmet. Ker so poimenovanja navadno izrazito slabšalna, so pogosto žaljiva in se jih zato ni uporabljalo pri ogovarjanju, ampak le pri pogovoru o teh osebah – dokler seveda motivacija poimenovanja ni izginila iz zavesti ljudi in se je vzdevek obdržal le še kot hišno ime ali priimek in poimenovani niso več imeli značilnosti, po katerih je kak njihov prednik dobil ta svoj vzdevek.

– poimenovanje po psiholoških značilnostih (značaj, navade in razvade):31 stara hiš. št. 70 19

nova hiš. Hišno ime št. 28 Fovšaritnica 72 Pust

Hišna št.

Vulgo Alelojovka Ángel Prezeljnov Šintar

95 65

Ime in priimek prvega stanovalca, zapisanega v Statusu animarum, in njegov stan Ivan Vrenko Anton Globočnik Ime in priimek Marija Zupanc, r. Ahačič Franc Praprotnik Valentin Prezelj

Podobno kot poimenovanja po telesnih značilnostih so tudi vzdevki, ki izvirajo iz psiholoških značilnosti posameznika, navadno izrazito slabšalni oz. bolj kot na pozitivne lastnosti kažejo na negativen značaj, temperament, (neprijetne, nesimpatične) na-

Letnica in kraj rojstva Lastnič, Polje, Štajersko 1887, Brezje

Kraj in letnica rojstva Jamnik, 1840 Kropa, 1870 Kropa, 1904

vade in razvade ... poimenovanega. V tem okviru so pogosta poimenovanja po tem, kako kdo opravlja svoje delo (npr. šintar je nekdo, ki se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel ali kdor brezobzirno, grobo dela, ravna s čim).

– poimenovanje po značilnem načinu govorjenja ali kaki pogosto rabljeni besedi poimenovanega: Hišna št. 99 60 10

146

Vulgo Jaka Tajč – Erženov Jaka Šentejte – Janez Tôra, Zjavka

Ime in priimek Jakob Eržen Janez Košir, ubogi Elizabeta Eržen

Kraj in letnica rojstva Kropa, 1850 Kropa, 1844 Kropa, 1863

Poimenovanja s tako motivacijo so tudi zdaj precej pogosta, vendar je pojasnjevanje njihovega nastanka po navadi odvisno od tega, kako živo so se v spominu ljudi ohranile okoliščine, zaradi katerih je poimenovani dobil tak vzdevek. O Jakobu Erženu – Jaku Tajču je v svojih Kroparskih zgodbah pisal Joža Bertoncelj: “Stric Erženov Jaka jo je tistikrat tudi mahnil v fremt. Tam nekje za Ljubeljem ga je ustavil c.-kr. žandar. 'Halt, wer da!?' 'Jaka sem, Jaka!' 'Če ne bi znal takrat tako dobro tajčat, bi me šentan šndar gotovo ustrelil,' se je širokoustil Jaka potem

doma in od takrat je nosil častni priimek Jaka Tajč.” (Bertoncelj 2001: 98–99) Verjetno govorno odrezava Tora – Zjavka pa je omenjena v Modrovanju starega Kroparja (avtorja A. J.): “Gun dan k sm šov mem šptala dolvn sm srečov Toro k je glih anga Pubča nesla štuporamo. Je pa glih petrov Peteln na puto puhnu. Pubč je pa pobarov: 'Teta, zakopa je peteln poskoču na Puto?' 'I no, zakoga? Zato da bo vidu, če kapelška ura že gre.' /.../” (A. J. 1945: 41.)

– poimenovanje po živali: Stara hiš. št. 39 80

Nova hiš. št. 57 11

Hišna št.

Hišno ime Muren pri Črviču

Vulgo Miška Miškova Jerica Miškova Jerica Murnov M. – Španc

Ime in priimek prvega stanovalca, zapisanega v Statusu animarum, in njegov stan Helena Zupanc, r. Špendov Simon Mihelič Ime in priimek Jakob Praprotnik Jera Gašperšič, r. Kralj, vd. Praprotnik Jera Gašperšič, r. Kralj Matevž Zupanc

V izrazito urbanem okolju, kakršno je gotovo tudi Kropa, poimenovanja po živalih niso zelo pogosta. Običajno pa gre pri teh vzdevkih za poimenovanje zaradi značajske sorodnosti (nekdo je npr. zvit kot lisica, hiter kot zajec ali miška ...) ali celo telesne

Letnica in kraj rojstva 1850, Dobrava 1880, Kropa Kraj in letnica rojstva Kropa, 1857 Kropa, 1858 Kropa, 1858 Podblica, 1844

podobnosti (črn kot muren, majhen kot črvič, močan kot volk, siten kot muha ...),32 lastnine – gojenje, lov itd., lahko pa imajo ta poimenovanja tudi varovalni (mitološki) pomen.

– poimenovanje po rastlini: stara hiš. št. 85

nova hiš. št. 8

Hišna št. 56 49 49

Hišno ime Krena – Šmarenca

Vulgo Žavbla Kurica Kurica

Ime in priimek prvega stanovalca, zapisane- Letnica in kraj rojstva ga v Statusu animarum, in njegov stan Franc Varl 1855, Kropa Ime in priimek Liza Pegam, r. Kralj Marija Lukman Marija Šolar, r. Lukman

Tudi poimenovanja po rastlinah so med kroparskimi vzdevki in hišnimi imeni zelo redka, o njihovi motivaciji pa je mogoče le ugibati. Vzdevek Žavbla verjetno izhaja iz narečne besede za žajbelj, ki je zdravilna rastlina in zato pomembna v domačem zdravilstvu. Kurica je gorenjsko narečno poimenovanje za črni teloh, manj verjetna se zdi povezava s pomenom 'majhna kura'.

SKLEP V članku so predstavljena kroparska hišna imena in vzdevki, kot so zapisani v dveh pastoralnih knjigah Status animarum župnije Kropa, ki se je izkazala kot izredno bogat vir za jezikoslovno raziskovanje. Prikazana je tvorbna plat poimenovanj in motivacija

Kraj in letnica rojstva Kropa, 1848 Kropa, 1898 Kropa, 1898

njihovega nastanka. Vendar pa mnogih vzdevkov in iz njih nastalih hišnih imen, tako enobesednih kot dvobesednih (tj. zveze hišnega imena v obliki svojilnega pridevnika na -ov, ki izvira iz enobesednega vzdevka, in različice rojstnega imena), zapisanih v kroparskem Statusu animarum, ni več mogoče pojasniti, saj manjkajo mnogi sociolingvistični podatki, ki bi lahko pomagali razjasniti njihov pomen. Za popolnejši pregled nad temi neuradnimi poimenovanji Kroparjev v zadnjih dvesto letih prilagam tudi seznam v razpravi nepojasnjenih hišnih imen in vzdevkov ter podatkov o njihovih nosilcih. Skupaj z razpravama o kroparskih hišnih imenih in vzdevkih s konca 20. stoletja se torej ta pregled imenskega gradiva vključuje v krog imenoslovnih in rodoslovnih razprav o Kropi, njenih prebivalcih in njenem govoru. 147

V razpravi nepojasnjena imena: Stara hiš. št. 56 68 89 42 79 62 17 22 59 77 7 47 58 6 92 104 5 2 71 24 97 33 40

Nova hiš. št. 40 30 16 52 13 22 71 74 37 18 85 48 36 83 31 62 86 89 27 68 69 54 50

Hišna št. 74 18 86

Vulgo Bánacova Mica Banžov Rok, žebljar Benkóv Náca Bogalov Lorenc, žebljar Bógalov Jernej, žebljar Bóznă Boznova Tona, žena dninarja in babica Bučkova Jerca Cápla Capova Lenka Cendér Cefrínova Cilka Cétlna Neža Cuna Cvekóv Ferkovtov Šimen, žebljar Fúntovčov Lojza Fúntovčov Tone Glônca, žebljar Góselca Holtarca Hólt-šuštar – Hôltar Jajta Jajtek, žebljar Jajtov

18 38 93 18 29 70 19 33 70 91 67 31 70 70 38 7

73 87 36 148

Hišno ime Čačman Duh Gorák – Parléta Hercelj Knâč Kolerček Lépek Májcken Parléta Pogrošar Polc Poljanka – Tavcin Prekôla pri Bevcu pri Čopku pri Hojacu pri Kolezu pri Kopirju pri Petnak pri Šmel(u) pri Štangelnu pri Úkovcu Smukar

Ime in priimek prvega stanovalca, zapisanega v Statusu animarum, in njegov stan Blaž Kralj Anton Gašperin, čevljar Jožef Kokosar Anton Smrekar, žebljar Jakob Praprotnik Zupan Matevž, žebljar Janez Smrekar (prodajalna) Filip Petrač Andrej Praprotnik, verigar Franc Homan Andrej Zupan, izdelovalec mehov Janez Bohinc (sodar) Janez Dolenc Martin Zarnik, nadučitelj Anton Varl Jožefa, r. Hrovat, vd. po Andreju Zgagi

Letnica in kraj rojstva 1833, Kropa 1893, Kropa 1837, Kropa 1861, Kropa 1862, Kropa 1858, Kropa 1864, Kropa 1865, Kropa 1876, Kropa 1864, Železniki 1870, Kropa 1841, Podblica 1852, Železniki 1840, Homec 1875, Kropa

Janez Magušar, sodar

1866, Kališe (Selca)

Jakob Smrekar, pek Lenart Ažman Jakob Vidic Franc Eržen, žebljar

1865, Kropa 1881, Kropa 1880, Kropa 1874, Kropa

Ime in priimek Marija Lazar, r. Petrač Rok Gašperin Ignacij Rotar Lovro Drmota Jernej Drmota Tomaž Praprotnik Antonija Praprotnik, r. Johard

Kraj in letnica rojstva Kropa, 1873 Kropa, 1859 Kropa, 1898 Kropa, 1870 Kropa, 1907 Kropa, 1873 Kropa, 1877

Jera Šolar, r. Gašperin (žena) Neža Erman, r. Kvas Helena Mlakar, r. Kvas France Zupan Lucija Fajgelj, r. Zupan Neža Šolar, r. Trdina, vd. Drmota Andrej Škriba Janez Šlibar Simon Gašperin, vdovec Alojzij Šolar, oče Anton Šolar Franc Debeljak Lovro Zupan Frančiška Strgovšek, r. Eržen Janez Strgovšek Janez Pesjak Anton Gašperšič France Gašperšič

Kropa, 1857 Kropa, 1857 Kropa, 70 Kropa, 1870 Kropa, 1834 Kropa, 1870 Kropa, 1861 Kropa, 1875 Kropa, 1839 Kropa, 1884 Kropa, 1880 Kropa, 1876 Kropa, 1845 Češnjica, 1867 Sežana, 1857 Kropa, 1840 Kropa, 1865 Kropa, 1897

70 55 38 74 42 29 29 49 49

5 12

28 38 22 18 87 29 68 10 71 2 49 3 77 29

79 19 30 65 34 61 67 12 14 31 80 33 55 2 68 33 34 34

Jajtov Jajtova Mina Jeniževka Jirgova Neža Jožman Šnícov, žebljar Kavsovt Kavsovtov Janez Kávsovtova Franca Klobovsov Jaka Klobovsova Mica Kókov Tone, žebljar Kokra Kolerov Lenart Kolêrov Lenart – Lúmena Kolêrovka Kólezova Reza Kositov Janez Kositova Mica Kurjeva Anka Lipčov Lûčca Majcknov Lenart Merda Moráva Navodenkla Nejavčeva Néjovc (Golôba) Nejovčova Micka Pavčkova Mica Pčirkova Liza Pčtrova Zefa Pogrošarjeva Katra, žebljarka Pókel – Istrajhar Ponkovc – Debevčev Jaka Prekola Prekolov Janez Pustova Micka Ritan(i)n Cene Sukan, žebljar Sukovt Sukovtova Lcija Šnícula Šotl Šotlnov Šp(e)ncir Švertov Urban Ukovčov Balant Vajš (stari) Vodânč Vodančov Tevža Vôsov Francè – Côn Vôsov Jaka Vôsova Micka

Matija Pesjak Marija Pesjak, r. Lotrič Neža Eržen, r. Juvančič Neža Lazar, r. Gašperin, vd. Kralj Jožef Drmota Jožef Leš Janez Leš Frančiška Šolar, r. Leš, vd.Andrle Jakob Katračnik, samski Marija Gašperin, r. Katrašnik Anton Anderle Andrej Eržen Lenart Zupan Lenart Zupan Marija Zupan, r. Kavčič Terezija Legat, r. Šolar Janez Lazar Marija Tavčar, r. Pirnat, vd. Šolar Ana Reš, r. Poglajen, vd. Lukman Jožef Šolar Franc Resman Lenart Petrač Matevž Gašperin Mihael Lazar Marija Kordež, r. Kralj Frančiška Lazar, r. Šolar Andrej Šolar Marija Šolar, hči Marija Petrač Elizabeta Gašperšič, r. Poglajen Jožefa Šolar, r. Magušar Katarina Homan, r. Jelenc Gregor Prešeren Jakob Kavčič Janez Dolenc Janez Dolenc, sin Marija Resman, r. Hrovat Vincenc Strnad Jakob Pogačnik Jakob Debeljak Lucija Debeljak (samska) Jera Drmota, r. Petrač Lovro Zupan Janez Zupan Andrej Škriba Urban Lazar Valentin Vidic Andrej Gašperin Janez Sušnik Matevž Sušnik Franc Šolar Jakob Šolar Marija Strnad, r. Šolar

Kropa, 1873 Selca, 1850 Kropa, 1848 Kropa, 1852 Kropa, 1880 Kropa, 1848 Kropa, 1880 Kropa, 1872 Kropa, 1870 Kropa, 1867 Kropa, 1860 Kropa, 1882 Kropa, 1882 Jamnik, 1842 Kropa, 1871 Kropa, 1871 Podbrezje, 1864 Kropa, 1875 Kropa, 1890 Kropa, 1843 Kropa, 1896 Kropa, 1856 Kropa, 1860 Kropa, 1851 Kropa, 1885 Kropa, 1857 Kropa, 1880 Kropa, 1847 Kropa, 1882 Kropa, 1887 Kropa, 1868 Kropa, 1853 Jamnik, 1882 Železniki, 1852 Kropa, 1882 Kropa, 1878 Kropa, 1875 Kropa, 1864 Kropa, 1870 Kropa, 1848 Kropa, 1843 Kropa, 1974 Kropa, 1900 Kropa, 1848 Kropa, 1881 Kropa, 1877 Kropa, 1845 Kropa, 1845 Kropa, 1889 Kropa, 1885 Kropa, 1880 Kropa, 1878

149

Opombe A. Šivic Dular lastna imena opredeljuje kot tisti jezikovni podsistem, ki nima “leksikalnega, ampak samo funkcijsko-kategorialni pomen, ki omogoča identifikacijo in individualizacijo določene entitete” in se “po formalnih (slovničnih, besedotvornih, akcentskih), sociolingvističnih, zlasti pa pomenskih lastnostih loči od t. i. semantičnega jezikovnega podsistema”. (Šivic Dular 2002: 21) 2 O tem v članku J. Škofic v Vigenjcu iz leta 2003 (O zemljepisnih lastnih imenih Krope, Lipnice, Kamne Gorice in Dobrav) ter v članku iste avtorice Mikrotoponimi v Kropi in bližnji okolici iz leta 1998. Zemljepisna lastna imena v Kropi in okolici je raziskoval tudi Dušan Čop v svoji doktorski disertaciji in jih predstavil v več člankih (glej tudi Literaturo). Ledinska in hišna lastna imena so bila tudi tema projekta Od imena do zgodbe, v katerem so člani narečjeslovnega krožka OŠ Staneta Žagarja v Lipnici (Erazem Dolžan, Mojca Škofic, Katarina Šlibar, Matjaž Finžgar) raziskovali in že večkrat predstavili predvsem zemljepisna lastna imena v šolskem okolišu. 3 Med drugimi so o tej temi že pisali: France Kanduč, Jože Gašperšič, Janez Šmitek, Jože Eržen, Dušan Čop, Jožica Škofic, Saša Šlegel, Peter Hawlina ... (glej Literaturo). 4 O tem natančneje Janez Keber, 2002. 5 Več o tem B. Kolar, 1996. 6 Citat je vzet iz članka Bogdana Kolarja Status animarum kot arhivsko gradivo, objavljenega leta 1996 v Drevesih in dostopnega na spletni strani http://www2.arnes.si/~rzjtopl/rod/viri/ status.htm. 7 Po nekaterih podatkih se mrliška knjiga v Kropi začenja leta 1654. 8 Lavtižar v 15. poglavju svoje knjige predstavlja kroparsko faro z obema cerkvama, omenja pa tudi znamenje na Placu in dve hiši (oz. njuni imeni), med katerima stoji: “Na javnem prostoru, kjer je Chrön govoril, postavili so spominek. Najdel ga bodeš med Dolenčevo in Pibrovčevo hišo tam, kjer pelje pot na Jamnik.” 9 Podrobnejši seznam v Müllner, 1909, str. 293– 297. 10 Šmitek v članku Rodoslovje in krajevna zgodovina piše: “Radovljiški urbar iz leta 1579 našteva urbarske dajatve podložnikov zemljiškega

150

17 18 19

20 21 22 23 24 25

gospostva za dva plavža, tri cajnarice in osem vigenjcev, v imenskem seznamu je 42 družinskih imen. /... Po tem urbarju .../ je bilo v Kropi 48 hiš in hišic, dvesto let pozneje pa sto hiš, ki so leta 1771 dobile hišne številke.” V Slovenskem etimološkem slovarju M. Snoja je beseda čačka z istim korenom pojasnjena kot beseda imitativnega nastanka, vzeta iz otroškega jezika /.../, in je prvotno verjetno pomenila *‛igrati se, delati kaj majhnega'”. Tudi v Kroparskih družinah, str. 84, je pojasnjeno, da rod kroparskih Zupancev in Špancev večinoma izvira iz Podblice. Priimek Zupanec pa je navedel tudi F. Kanduč v članku Kroparski priimki pred 300 leti, in sicer je izpisal cerkvene poročne, krstne in mrliške knjige za leta 1627–1674. J. Škofic v svojem članku iz l. 2001 k hišnemu imenu pri Murnu navaja še poimenovanji Murnov Pavle (ta je po poroki s Parletovo Slavico prevzel tudi ženino hišno ime) in Murnova Anica (ki ima sedaj že novo hišo na Dolini, kamor je prenesla tudi svoje hišno ime). Za hišno številko 6/6a bi udaj lahko dodali še novo poimenovanje Tomco oz. Tomko po lastniku enako imenovanega podjetja Tomažu Peternelju, ki ima prostore v tej hiši. Ženska imena v hišnih imenih so veliko redkejša – konec 20. stoletja so bila taka kroparska hišna imena pri Evi, pri Pavli, pri Suzani, pri Jerici, pri Zefi, pri Rezki. V nadaljevanju so v oklepajih zapisane stare hišne številke iz leta 1770, ključ za preštevilčenje v nove številke pa je objavil J. Eržen v Kroparskem zborniku l. 1995. Nekateri podatki o imenih in vzdevkih prednikov obravnavanih oseb oz. njihovih hišnih imen in vzdevkov, ki niso zapisani v Statusu animarum, so pa pomembni za pojasnitev nekaterih imen, so vzeti iz knjige Kroparske družine. Hišno ime pri Valentinu na Srednji Dobravi se prav tako pojavlja tudi v različicah Bovantin, Balantin ipd. Tonca kot oblika rojstnega imena Anton/Tone je v Kropi živa še danes (kot vzdevek, nastal iz rojstnega imena). Narečna oblika Šimnačovi nam. Šimnačevi (torej brez preglasa -o- v -e- za mehkim soglasnikom -č-) je citirana po zapisu v Statusu animarum - po zapisu v Statusu animarum so v tem članku povzeta vsa imena v tabelah (tudi naglasna znamenja). Tvorjenje hišnih imen s pripono -ač v Kropi sicer ni zelo pogosto (samo še v hišnem imenu pri Knaču), najdemo pa jo še v priimku Petrač. V Kroparskih družinah je ta Nikolaj zapisan z različico rojstnega imena Miklavž. O tem v Kroparskih družinah, str. 10–11. Podatek iz Kroparskih družin, str. 16. Podatek iz Kroparskih družin, str. 28. Citirano po Gašperšičevem članku, kot je bil ob-

26 27 28 29 30

31 32

javljen v Drevesih št. 3–4 leta 1996 na str. 4–7 in v Zadrugarju, letnik IV (november 1945), str. 33–37. Podatek je iz Kroparskih družin, str. 86. Tudi gostilna Pri kovaču ima lahko to ime šele danes, ko s svojim imenom opozarja na najpogostejšo kroparsko dejavnost nekoč. Podatek je iz Kroparskih družin, str. 66. O tem vzdevku in drugih motivacijah sodobnih vzdevkov v Kropi glej članek J. Škofic 2000: 118. Podatek je iz seznama kroparskih priimkov od začetka 15. do začetka 20. stoletja, ki ga je v Kroparskih družinah na str. 100–103 objavila Saša Šlegel. Ta motivacija je najmanj dokazljiva. Omenjene so seveda samo nekatere možne primerjave, pri vzdevčnih poimenovanjih pa so bile lahko odločilne še kake druge lastnosti ne le živali, ampak tudi osebe, ki se tako imenuje.

Literatura – – – – – – – – – –

A. J. (Justin Ažman), Modrovanje starega Kroparja, v: Zadrugar, leto IV (november 1945), str. 40–41. Joža Bertoncelj, Kroparske zgodbe, Kropa 2001. Stanko Bunc, Pogled v slovensko onomastiko, v: Slavistična revija 1–2, Ljubljana 1951, str. 77–86. Dušan Čop, Imenoslovje zgornjesavskih dolin. Disertacija. (Tipkopis.) Ljubljana 1983. Dušan Čop, Jezikovne in imenske značilnosti okrog Krope in v dolini Lipnice, v: Kroparski zbornik, Kropa, Radovljica 1995, str. 190–197. Joža Eržen, Domača hišna imena v Kropi, v: Kroparski zbornik, Kropa, Radovljica 1995, str. 198–205. Jože Gašperšič, Vigenci, v: Zadrugar, leto III, št. 4, Kropa 1940, str. 139–142. Jože Gašperšič, Mazolli, v: Drevesa, letnik 3, št. 3–4, Škofja Loka 1996, str. 4–7, in Zadrugar, letnik IV (november 1945), str. 33–37. Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja, Gorenjski biografski leksikon, Poskusni zvezek 1, Kranj 1998. Peter Hawlina, Potomci Štefana Mazolla, v: Drevesa, letnik 3, št. 3–4, Škofja Loka 1996, str.

–

– – – – – –

– – – – – – – – – – –

9–38. Franc Jakopin, Jezikovna podoba priimkov na Slovenskem, XXVIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1992, str. 57–62 Franc Jakopin, O priimkih na Slovenskem, v: Rast VI, št. 7–8 (37–38), Novo mesto 1995, str. 558–562. Franc Kanduč, Kroparski priimki pred 300 leti, v: Zadrugar, leto I, št. 2, Kropa 1933, str. 5–6. Franc Kanduč, Kako je bilo starim Kroparjem ime?, v: Zadrugar, leto II, št. 10, 11, 12, Kropa 1935, str. 147–148. Franc Kanduč, Hišne številke v Kropi, v: Zadrugar, leto III, št. 4, Kropa 1940, str. 142–146. Janez Keber, Rojstna imena, hišna imena, vzdevki, psevdonimi v Sloveniji, v: Jezikoslovni zapiski 8/2, Ljubljana 2002, str. 47–69. Bogdan Kolar, Status animarum kot arhivsko gradivo, v: Drevesa, Bilten Slovenskega rodo slovnega društva, letnik 3, št. 2, Škofja Loka 1996, str. 4–8. Jožef Lavtižar, Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica, Ljubljana 1897. Alfons Müllner, Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts, Wien, Leipzig 1909. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) I–V, Ljubljana, 1970–1991. Marko Snoj, O etimologiji osebnih in zemljepisnih imen na Slovenskem, v: Jezikoslovni zapiski 8/2, Ljubljana 2002, str. 37–45. Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana 2003. Alenka Šivic Dular, Zgodovina imenoslovja v Sloveniji, v: Jezikoslovni zapiski 8/2, Ljubljana 2002, str. 7–27. Jožica Škofic, Mikrotoponimi v Kropi in bližnji okolici, v: Jezikoslovni zapiski 4, Ljubljana 1998, str. 47–71. Jožica Škofic, Kroparski vzdevki, v: Traditiones 29/1, Ljubljana 2000, str. 115–123. Jožica Škofic, Hišna imena v Kropi, Simpozij Slovenska lastnoimenskost, Novo mesto 2001, str. 21–40. Jožica Škofic, O zemljepisnih lastnih imenih Krope, Lipnice, Kamne Gorice in Dobrav, v: Vigenjc, leto III, Kropa 2003, str. 109–121. Silvo Torkar, Priimki na Slovenskem, v: Jeziko slovni zapiski 8/2, Ljubljana 2002, str. 71–79.

151

152

Joža Eržen

SPOMINI NA ŽIVLJENJE Še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sem starejšim Kroparjem od jeseni do pomladi nosil drva v stanovanje. Tedaj si tiste, ki so imeli centralno kurjavo, lahko preštel na prste ene roke. Dela sem bil vajen, saj sem velikokrat pomagal, ko so jeseni dobili po hišah drva, največkrat z Jamnika. Bila je delovna akcija, da smo jih na podstrešno, ki je bila v tretjem ali četrtem nadstropju, družno znosili nekaj metrov. Pa tudi porabnikov je bilo več. Veže so bile ozke, stopnice strme in polokrogle, tako da se nam je na vrhu že vrtelo. Delali smo mladi, ki nam je tudi vsak drobiž prav prišel. Pozneje sta v hiši ostala le še ostarel mož in žena, na koncu le še eden od njiju, in sem jima drva nosil za sproti. Ker sem bil že zaposlen, sem raje od denarja vzel kak spominek na njiju. Največkrat je bila to knjiga ali stara revija. Ljubezen do Slovenskih večernic sta mi vcepila starša in denar ni bil toliko vreden. Težko so se ločili od njih. Ko pa so umrli, so njihovi sorodniki vso to šaro požgali. Kakšno nasprotje; za mene so to darila, ki jih še zmeraj spoštljivo hranim, za druge pa samo nepotrebna navlaka. Tudi Spomine na življenje sem rešil na tak način. Žal mi je samo to, da jih nisem še več. Dala mi jih je žena Joža Šolarja, ki je bil znan kulturnik. Vsakič samo kak list. Pa se je nekaj nabralo in prepričan sem, da so ti spomini, ki segajo še v devetnajsto stoletje, sladkorček, ki ostane vedno sladek.

Pri Pastirčku so imeli psa lovca, ki je slišal na ime Rigo. Vso pasjo družino je oskrboval Tone, ki je zelo slabo videl. Riga nekega večera ni bilo doma. Tone je obšel ves Spodnji konec Krope in klical kuža: »Ri-go, Ri-go!« Klice je slišal Funtovčov Miha, ko je Tone vpil pod hišo. Pritekel je na verando, pri Žabarletu zgoraj, in zaskrbljen vprašal: »Tone, če (kje) gori?« Tone pa: »N’čer na gori, sej se le Rigo zgubu.«

Nageljnov sejem (v juliju) je bil svojčas osrednji folklorni dan. Že sobota je bila vsa praznična, polna poletne poezije, ki je zajela ves kraj, še posebno pa si je lastila in izbrala za svoj dan vigenjc. Kovači so začeli delati že po drugi uri zjutraj, da bi mogli doprinesti čas za zamude podnevi. Dekleta so na delovno mesto (na panjove) položile svojim fantom šopke iz rožmarina in nageljnov. Delovni utrip vigenca je bil veselejši in živahnejši. Med žvenketom kladiv so se mešali vriski in vzkliki in že v zgodnjem jutru je ta zelen naredil še boljšo voljo in razpoloženje. Oj smenj! Kroparji Jože Dermota, Janez in Anton Ažman, ok. 1950. 153

Po oknih hiš so cveteli grmi nageljnov. Nagajivi fantje so se pogovarjali, kako bi jih pobrali. Posebno pa so bili v nevarnosti nageljni prevzetnih deklet. Ti po navadi niso dočakali drugega dneva. Joža Leš in nekaj njegovih prijateljev, ki so delali v tovarni, so tam vzeli lestev. Šli so pod okno Pustove hiše in jo prislonili pod rože Polončnih deklet. Leš je imel nove cokle, zato jih je odložil in bos šel po klinih pod okno. Ko bi moral cvetove pobrati, so se odprla in takoj zaprla vežna vrata, hip nato so po kamnitem tlaku zapele cokle. Oče deklet, Andrejevc, je šel kovat. Tudi zanj je bilo to jutro sejemsko. Ni bilo časa premišljevati. Do lestve, ki je stala za vogalom hiše, je bilo le kakih 20 metrov. Spustil se je po lestvi – šk – in že je začutil tla pod nogami. Cokel ni utegnil natikati, prijatelja sta pograbila lestev in vsi so tesno ob hišah hiteli v tovarno. Mojster Andrejevc je že zamujal, ko se je spotikal nad coklami: »Ko pa je za an hudičov hudič!« Fantov ni spoznal, vzel pa je cokle. Ob svetlobi ognja z ješe je videl, da so še nove in jih je odložil na na ješo. Tega jutra je bil prvi v Francetovem vigenjcu. Skupaj so ugotovili, da so cokle Kavsovtovega modela; dekleta pa so jih poznala že nekaj dni, saj je Joža Leš – Kavsovtov tako rad v novih coklah prišel mimo vigenjca, kjer so kovala prav ta dekleta, katerih nageljni so lepo cveteli naprej tudi še v semanjo nedeljo, ko je pod okni neprestano vriskal stric: »Oj smenj!«

Zabelova pesem: Kolk tavžent večerov sem po Placu špancirov. Oh, zdej pa nič več, k’ je šla kelnarca preč. Da smo fantje vasval, pa se nismo nič bal, pa po dva pa po tri, smo šli skoz vasi. Pa smo fantje s Triglava, je ljubezen taprava, po štir pa po pet smo imeli deklet.

Povedal Jože Leš

Zabelov vzklik na korajžo: Auf, prmej lauf, tri špice pa en šrauf!

154

Povedal Franc Petrač

Vodla - Janez Praprotnik, gradbeni ključavničar (morda samouk), je poskušal delati imenitnejša dela in se je umikal žebljarjenju. Delavnico je imel v Žaberletovi kleti. V Kropi je par njegovih železnih ograj. Bil je sosed Poljčovih – izdelovalcev mehov, ki so veljali za zelo napredne obrtnike s posluhom za tehniške pridobitve in so marsikaj tudi sami skostruirali in izboljšali. Za pogon kovaških mehov takrat še ni bilo elektrike. Gnala jih je voda, če pa te ni bilo, pa kovači sami. Tako gotovo tudi Vodla sam. Kaj čuda, da je hotel rešiti problem in narediti meh, ki bi šel kar sam od sebe (perpetuum mobile). Z zadevo se je resno ukvarjal, delal konstrukcijo mehu, ki so ga ljudje krstili za večni meh. Ob neuspelih poskusih mu je sosed – Poljčov Matija, izdelovalec mehov, svetoval: »Janez, lepo te prosim, jenjaj. Ne boš nič naredu...« Mojster Praprotnik je pozneje imel moderno delavnico v Idriji ter je bil priznan obrtnik. Večni meh so med prvo svetovno vojno odpeljali iz Krope (morda je še v Idriji?). Povedal Tone Ažman, tesar. Meh sem še sam videl.

Ob prvih znakih političnega razslojevanja do takrat kolikor toliko proste Krope, ko so tudi na naš konec sveta pljusknili valovi ruske revokucije, se je tudi v Plamenu pričelo razraščanje marksizma, ki so ga propagirali s front vračajoči se vojaki. Komunistična dejavnost je imela določen vpliv na delavsko družbo. Delavci so se pričeli deliti. Nastal je nemir, ki je ločeval – na drugi strani pa rodil tudi odpor in ugovore. Tako je mojster Valentin Šolar ugovarjal marksistu Janezu Gašperšiču - Jajtku: »Janez, lepo te prosim, nehajte. Saj veš, kako je v Rusiji. Ali boste tudi vi cerkve razdejali? Ali boš imel iz bandera hlače in čez rit napis Ora pro nobis?«

Nejasna socialistična orientacija je pri manjšem delu prebivalcev obstajala že pred prvo svetovno vojno. Tako razpoloženje so vnašali v Kropo zlasti tisti, ki so šli na sezonsko delo po takratni Avstriji ob večjih gradnjah, npr. železniških predorov. Predor v Malnitzu, tam so delali tesarji Štanglni in Boštjan. Okrog leta 1911 so pred njihovo hišo na kroparskem Placu za prvi maj postavili velik mlaj. Akcija je bila precej politično demonstrativna, zato je župan Matija Lazar hotel že postavljeni mlaj odstraniti. Prišel je na mesto z gozdarskim delavcem Janezom Mohoričem, da bi ga požagala. Zažagala pa sta ga le do polovice, nakar sta se morala umakniti zaradi protestov. Demonstranti pa so skovali klamfe in deblo na novo utrdili na zažaganem mestu. Ko so maj izruvali, so ga slovesno odpeljali v žago s transparentom:

Mlaj, ki je praznoval 1. maj, se pelje k večnemu počitku v Žago zdaj.

Ob socialistični zagnanosti se je na drugi strani oblikovala oz. je že imela svoj domicil konzervativnejša krščansko-socialna večina, naslonjena na delovno in agilno Slovensko katoliško delavsko društvo, ki se je vodečim v Zadrugi zdela bližja in primernejša za takratne politične razmere in konstruktivnejša glede razmerja na črti delavsko vprašanje–delavsko podjetje. Ko so se v tej skupini začeli uveljavljati mlajši, je rekel mojster Valentin Šolar Janezu Rajglju: »No, Rajgelj, a zdaj si pa ti ratal Kristusov vojvoda?«

Zelo priljubljeno družabno opravilo so bili nedeljski skupi ali kratko imenovane malice. Na teh sestankih, ki jim je intimnost in soglasnost omogočala precejšnja mera somišljeništva, so se shajali kovači, katerih odnosi do nekaterih krajevnih pojavov in problemov so bili sorodni in za skupino zanimivi. Tako so se oblikovale same po sebi druščine, ki so bile različno nagnjene k zabavi, h kulturnemu delu, političnim vprašanjem, h krajevni problematiki in dogodkom in so se tudi po sposobnosti razlikovale glede na angažiranost in voljo za aktivno udeležbo, če je bila ta spontani izraz tradicije, navad in potreb. Ob morebitnih nesoglasjih so te druščine razpadale ali se obnavljale iz novih udov. Veliko vlogo so pri tem igrala sorodstva in krvne vezi; v take strogo zaključene in zaokrožene enote vrata niso bila odprta. Te nedeljske druščine so se oblikovale spontano, ne glede na to, pri katerem podjetniku je kdo med tednom delal ali pri katerem vigenjcu in ješi je bilo njegovo delovno mesto, kar je pri obravnavi tedenskih dogodkov in novic dajalo zanimiv in obsežen material za pogovore in stališča. Ljudi je združevala simpatija in zaupanje, pozimi so se ob nedeljskih popoldnevih ponavadi zbirali pri enem in istem tovarišu, kjer so mogli računati, da bo dovolj zakurjeno. Začeli so s trifo. Vsak je prinesel s seboj svojo stekleničico žganja in po navadi pil kar iz nje – so rekli, da je bil vsak ob svojem. Žganje so bolj pokušali kot pili, kakor je bilo komu prav. Tu pa tam je kdo kaj prigriznil, če je prinesel s seboj, dasi pri žganju niso kaj prida jedli. Med tem se je razživel prost razgovor o novicah med tednom. Ker je bila včasih sobota obračunski dan, je razgovor po navadi nanesel na mezdne zaplete s kovaškimi podjetniki, ki so jih temeljito, včasih tudi krivično obrekli in obdelali. Med osebno problematične in boleče zadeve so vpletali razne spomine, duhovite in iskrive domislice in prali morebitne prestopnike uveljavljenega žebljarskega reda, majhne in sami sebi prepuščene izrazito proletarske delavske skupnosti. Obravnavali so vsa področja krajevnega življenja, seveda vsaka družba iz svojega zornega

kota, in nevede prispevali k javnemu mnenju glede domačih zadev. Med posameznimi skupinami je kar rado obstajalo nekakšno ljubosumje, preneseno morda z delovnih torišč, davnih zamer in odnosov. Zato so se te po navadi zapirale vase in se distancirale. Po parurni debati je trifa pošla, kar se je poznalo na živahnejšemu tempu razgovora. Prišel je čas, ko so se po navadi odločili za podaljšanje malice. Na lepem je vprašal kakšen nepotešen družabnik: »No, ali bo kej prde?« Besedo so skovali iz pridati. Seveda so bili vsi za prdo. Zbrali so denar po enakih deležih in po navadi je bogala žena gostitelja po dodatno pijačo. Ker niso vedno imeli vsi denarja, je morala v trgovini deloma vzeti na zapis posameznih dolžnikov, če ni mogla plačati. Trgovine z žganjem so računale na prdo, da so jo kupci mogli dobiti pod roko v prepovedanem času. To dodatno malico so pili iz enega kozarca – štamperla, ki so si ga izročali po vrsti od gosta do gosta. Prda je pomenila višek sestanka, ki se je po navadi končal s prepevanjem v zgodnjih večernih urah. Od maja do septembra so se shajali v naravi. Na jasah – pod gozdom si mogel prešteti številne skupine, ki so imele kar prilaščene položaje za praznične in nedeljske popoldneve. V nekaterih družbah so sodelovale tudi žene. Sestanki v naravi so bili bolj privlačni. Ker je bil dan daljši, je morala biti večja zaloga, pa tudi prigriznili so kaj, vsak ob svojem. Skrb za pijačo je bila nekoliko organizirana in so posamezni nabavili vino za skupni račun in ga prinesli v kanglah, zato so malice krstili za kanglmalce. Trifa na osebo je bila en liter. K sončnemu zahodu se je oglašala pesem in vriski, zdaj s te, zdaj z druge druščine, in oznanjala, da so ljudje pozabili na skrbi in se potopili v zadovoljstvo. Tudi vino so pili iz enega kozarca, ki je šel iz rok v roke. Spominjam pa se, da so za jetiko obolelega tovariša postregli tako, da so mu dali svoj kozarec. Tudi pri malici v naravi so redko opravili brez prde, ki pa so jo nadaljevali pri kakem tovarišu iz družbe in dobili dodatno vino iz gostilne. Posamezniki pa so včasih zavili kar vanje, odvisno od žepa. Ker so bile malice v naravi bolj na težje dostopnih mestih, so gledali, da so jih zaključili še pred nočjo. V naravi so se mogli bolj sprostiti in so sestanke poživili s prizori iz športa in dramskimi točkami ter jim dali karakter prostih zabav brez vnaprej določenega sporeda. Stare športne igre so poznale dosti porabnih prvin, ki so jih izvajali. Za dramske prizore so se posluževali raznih zgodb in predstavljali značilne osebe iz njih, ki so se jih spominjali. Omenjam nekatere: kako je šel Trebušnik na Triglav, Janez Natov, kako je Štumedel dala cesarju pušelc (Capova Lenka), France Kvas drži kanarčka, varjenje uboge (dela žebljarskega nakovala – op. p.), prizor s kamelo, sodna obravnava. Poletne malice v nedeljskih popoldnevih so bile na naslednjih krajih: na Polju za Kapelco, Na jam, na Pogrošarjev planjavc, v Šlibarnem lazu, v Kovačevem lazu, v Hrinovcu, na Cganskem, v Zgorni dolin, Pod boštam, navadno na razglednih točkah, tu pa tam pa tudi umaknjeno v sence gozdov. Poleti so namesto vina kdaj vzeli s seboj sodček piva, vendar 155

pa le poredko, ker je bilo pivo dražje, pa tudi, ker so na vino več dali, saj so rekli, da se njegov blagodejni učinek čuti po žilah, gre po žilah. Mimogrede naj omenim, če je bolnik dobro opravil pri zdravniku, so imeli za izreden uspeh, če mu je zapisal ta železen vin.

Ko sem z Janezom Kržišnikom obiskal mojstra Pirca Gregorja (Janez je bil na dopustu), je ta ravno kuhal nedeljsko južno. Natančen kakor je bil, je imel na mizi nedeljsko Jutro in na praznem robu časopisa lastnoročno napisano opombo: »Tri četrt na enajst začel meso vret.«

Malice kajpada niso prispevale h kovaški likvidnosti in aktivnosti zasebnih bilanc. Večale so zadolževanje, ki je z novim delovnim tednom pomenilo nove skrbi in pomnoženo breme. Okrog leta 1932 je velika skupina na god sv. Ane organizirala izlet okrog Gore na Vodice. Pekli naj bi jarca in imeli kot navadno le še ovčjo zabavo. Izlet se je precej tragično končal, ker je bilo preveč pijače. Vino smo vzeli na kredit v konzumu na račun Janeza Rajglja in Joža Šolarja. Ker smo s plačilom odlašali, se je A. Šmitek naveličal in ves račun odtegnil iz kuvert omenjenih dveh udeležencev in označil odbitek s pojasnilom: »Polovica svete Ane.«

Nace Ažman je imel priliko, da je v mladih letih za binkošti obiskal Postojnsko jamo, ki ga je zelo očarala. Še na stara leta se je spominjal, da je videl cesarja Franca Jožefa in Mater Božjo, ki sta rasla kot kapnika. Imel pa je pomislek: »To že verjamem, da se je Marija sama nakapala, to, da se je Franc Jožef, pa ni res.«

Nekoč je bila večja družba na Mošenjski planini. V staji so ogledovali živino, zlasti so se zamujali pri krepkem biku. Ta je postajal nemiren in jih grozeče gledal, zato so se umaknili. Nace pa je komentiral: »A ste videli, kako je junc ajfrau?«

Nace Ažman je po dolgi odisejadi po nemških deželah po prvi svetovni vojni prišel nazaj v Kropo in se zaposlil na Blejski Dobravi v tovarni elektrod. Spoznal je tam mojstra, ki je v mladih letih delal v Celovcu, tega pa je Ažman dobro poznal. Pogovor je nanesel na mladostna doživetja, celovško ljubezen itd. Za mojstra je bilo to odkritje zanimivo in je razvil pogovor: »Tak v Clovcu da si bil. No, potem pa gotovo poznaš Maro Junker, Ankerstrasse?« »Maro Ankerst? Ne spominjam se je.« »Ah, kaj, pozabil si jo, ko si toliko vandral!« »Ne vem, da bi jo pozabil, če je bila kaj prida.« »O, bila je zelo fejst punca. Ves Clovc jo je poznal. Malo se spomni – 17. regiment je imela rada.«

156

Mojster Pirc se je spominjal svoje vojaške službe v Boki Kotorski. Kazal je še leseno pripravo za čiščenje gumbov pri vojaškem plašču in zapis kazni; ker ni vedel odgovoriti na vprašanje, je moral stavek tristokrat prepisati: Der Bataljonkomandant und der Bataljonadjutant bilden den Bataljonstab. Vse to je hranil že kakih petdeset let.

Polčov Matija, stari oče Joža, Adolfa, Rajkota, Polonce in Mare Zupan in brat prošta Jožefa Zupana, priznanega mecena Krope, je bil v 19. stoletju eden vodilnih mož v Kropi. Zelo je bil navdušen za tehnološki napredek in je to v svoji delavnici za mehove koristno porabljal. Menda je on prvi naročil stroje za žičnike v Franciji in jih oddal Pircem v Lipnici. Moj oče Luka Šolar je vedel povedati, da je naredil mašine za dratštifte, kar gotovo ne bo res. Bil je sopodpisnik spomenice v letu 1882 za ustanovitev zveze kovaških mojstrov, propadle pobude 20 let pred Zadrugo. Ob Poljčevi hiši na vogalu pod sončno uro je po delu rad sedel na klopi, ki je bila še v naših otroških letih na mestu. Opazoval je ljudi, ki so se spuščali po klancu od Magušarja. Promet po Kropi je bil neprimerno bolj živ, kot je danes, saj je okrog tristo kovačev po nekajkrat na dan cokljalo od doma v vigenjce, noseč železo, pripravljene potrebščine za kuhanje jedi v vigenjcih in po delovnem dnevu drobnejše izdelke domov. Marsikateri, ki se je spustil po klancu, je kadil, kar je Matija videl od daleč. Ko je prišel do njega, ga je nevšečno sprejel: »No, a kadiš? Jej, jej, kaj pa imaš zdej od tega, ko se ti je pokadilo.«

Jaz sem bil menda rojen v hiši Ignaca Ažmana starejšega – v Lodnu. V tistem času, okrog 1900, so se Kroparji sporekli z župnikom Hoenigmanom. Gospodu ni bilo všeč, da je skupina mlajših mož ob nedeljah hodila v naravo, po gozdovih in verjetno tudi opuščala nedeljska opravila v cerkvi. Župnik je to s prižnice grajal, kar je dalo povod za pravdo med njim in Andrejem Zupanom. Kropa se je spontano razdelila v dva tabora, seveda večji del ob župniku in manjši del ob Zupanu. Ker je bil moj oče Luka Šolar Andrejev prijatelj in somišljenik, mu je gospodar Ignac Ažman starejši odpovedal stanovanje z motivacijo, da v svoji hiši ne bo trpel Drekacovih ministrov.

Iz te pravde, ki jo je Andrej Zupan v drugi instanci izgubil, so Kroparji skovali priimek Drekaca (izpeljano iz Andrej).

Dolgoletni in zaslužni učitelj Josip Pleničar je leta 1921 šel iz Krope na novo službeno mesto v Radovljico. Kropa je to novico nerada sprejela. Učitelja je srečal Hanzov Tine: »Dober dan, gospod učitelj! Koga slišim, a greste res iz Krope?« »Res, res, Magušar.« Tinetu ni in ni šlo v glavo in je še vprašal: »A greste s cokam pokam?« »Samo s pokam,« je rekel nadučitelj.

Ob svojem birmovanju v Kropi si je škof Jeglič ogledal tudi cerkev pri Kapelci. Ker se od Kapelce vidi v Jegličevo rojstno vas Begunje, se je škof rad pomudil daljši čas in mu je ves ambient tudi ugajal. Župan Luka Hafner je zinil: »Prevzvišeni, če vam je tako všeč, pa pridite k nam za kaplana.«

Organizirane in strokovno vodene telovadbe v Kropi ni bilo do leta 1912, ko je nadučitelj Josip Pleničar dal na šolskem dvorišču postaviti lesen drog in bradljo. Organiziral je skupino telovadcev, ki jih je vsako nedeljo dopoldan vežbal strokovno izurjeni vaditelj Jarmov Joško - Joško Jalen, ki je hodil v šole v Ljubljani in je gotovo delal pri Sokolu. Telovadna vrsta je v njem imela zanesljivega vaditelja, ki je svojo nalogo dobro obvladoval in opravljal po načelih prave telovadnice. To je trajalo do prve svetovne vojne, ko so se fantje razšli. Simpatija do telovadbe pa je že prej navduševala posameznike, ki so na svojo roko amatersko ob vsaki priliki na zelenicah preizkušali moč in spretnost in izvajali prvine vaj iz raznih telovadnih nastopov sokolskih društev. Zelo navdušen telovadni aktivist je bil študent in poznejši vojaški kurat duhovnik Jernej Hafner. Spominjam se tudi amaterskih vežb okrog leta 1907 v Petrovem vrtu ob Spodnjem bajerju, ki jim je bil duša domači sin Stanko Pesjak.

Omembe vredna je namestitev velike zastave, ki je visela ob Spodnjem bajerju na žici, speljani s hrasta Pod boštom v line Kapelce. Zastava je bila dolga kakih 40, 50 metrov in se je zdelo, da lebdi v zraku. Tudi ta je bila montirana v počastitev birme. Žico je med prvo svetovno vojno leta 1916 opazila in odstranila vojna uprava, ker je mislila, da bi utegnila služiti radiofoniji, ki se je takrat začenjala. Prvi radijski sprejemnik na Gorenjskem je imel neki frančiškanski pater na Brezjah.

Pri (vizitaciji) birmi leta 1917 je bila dežela izredno razgibana in vsa pod vtisom proklamirane majniške deklaracije v dunajskem parlamentu ter s podpisi izraženega plebiscita zanjo. Ker je na čelu akcije stal škof Jeglič sam, pri čemer je večji del starejše duhovščine stopil z njim v opozicijo, mlajši in velika večina naroda pa je bila z njim solidarna, je to prihajalo do izraza tudi pri sprejemih. Kroparski župnik Oblak je bil somišljenik Šuštaršičeve struje. Farni sprejem škofa v Kropi je bil pred Žnidarčkovim znamenjem, na mostu na Placu pa ga je posebej sprejel vojni kurat Jernej Hafner z vodom vojnih invalidov in nekaj urlaberji z oficirskim nastopom in raportom. Hafner je bil na dopustu in je s to demonstracijo hotel pokazati na razliko v političnem mišljenju med njim in župnikom Oblakom. Od invalidov so bili v formaciji: Šolar Franc - Con, Janez Trdina, Franc Rajgelj - Žontovc, Valentin Škriba ...

V drugi tretjini 19. stoletja je v Kropi dominirala družina Magušarjev. Moški predstavnik je bil Jurij (umrl 1911), sicer pa še sestre Frančiška (Klinarca), Ana (Medvedka), Katarina in Marija (Cajnarica). Jurij je izkoristil desetletja razpadanja fužinarstva. Pridne roke kovačev in z zadnjim plamenom plapolajoče ročno žebljarstvo ga je vzpostavilo za mogočnega podjetnika in gospodarja. Tudi sestre so bile gospodarne, vsaka obdarovana z nekaj dediščine. Morda je bilo prav to vzrok za razprtije med Klinarco in Medvedko, da si nista bili dobri. Neko nedeljo zjutraj, pri prvi maši, je župnik Hoennigman, ki je rad zahajal v Klinarjevo gostilno, pridigal. Govor se je zdel sestri Medvedki nameren in nesprejemljiv. Zato se je kar med pridigo oglasila z glasnim medklicem: »Klinarca naj posluša!« ter vstala in demonstrativno odšla iz cerkve.

Kovači so se za zimo dobro pripravili in založili z drvmi. Imeli so nikjer zapisano pravico, da so gospodarili po gozdovih in jih ni bilo treba biti strah mraza. Tak odnos so lastniki gozdov tolerirali in je redko prišlo do sporov pred sodišči. Najmočnejši gozdni posestnik pred sto leti je bil Jurij Magušar, podjetnik in gospodar, ki je bil zmožen poseči po strožjih ukrepih. Da kovači sekajo, je vedel, slišal je tudi, da mu zlasti ne prizanaša njegov bratranec Peter, ki je po navadi sekal za Kapelico, ob zvonjenju delopusta, da je utišal udarce sekire. Jurij je šel oprezovat neko soboto popoldne v gozd, se skril v grmovje in čakal na Petra. Ni mu bilo treba dolgo čakati. Peter je prišel, si ogledoval primerna drevesa in glasno izbiral: »Tebe ne bom, tebe tudi ne, ti boš tudi še počakala, ja, tebe pa bom!« V tem pa zavpije 157

iz grma Jurij v svojem njemu lastnem žargonu, ki so se ga ljudje še desetletja po njegovi smrti spominjali: »A pa te tud nauš!«

Tine Magušar – tudi bratranec Jurija – je bil prvi skladiščnik za izdelke in obenem kontrolor v Zadrugi, znan pod imenom Tadlovc. Mož je bil slovesno natančen – njegova pojava, nastop, besede in kretnje so razodevale zoprno stopnjevanost nepotrebnih in pretiranih osebnih potez. Tako redoljubje in režim je imel tudi doma. Ko se je v nedeljo zakmašno oblekel, je poklical ženo: »Polona!« Stegnil je desnico in ona je že vedela, za kaj gre. Na razprti prstanec mu je nataknila zakonski prstan. In to obredno nedeljo za nedeljo.

Tudi do skoposti razvita varčnost je bila vidna poteza njegovega značaja. Za god mu je prišel voščit njegov nečak Joža. Stric je sedel ob slovesno pripravljeni mizi, na kateri je v vencu krofov stal liter vina. Po voščilu sta razvila dolg pogovor brez konca in kraja. Ker gostitelj ni nečaku nič ponudil in je kazalo, da mu tudi nič ne bo, se je njegova roka samodejno sprožila in iz venca na mizi vzela dišeč krof. Gostitelj je nezadovoljno ustrelil: »O, ti hodič, koga je pa zdej naredil. Mi je pa pokončal ves cir. Jaz sem le za cir naštimal!«

Začetek Magušarjevega podjetja je še zdaj viden na podbojih (1878). Veliko kovačev je zanj kovalo v Kropi in Kamni Gorici. Njegova gospodarska moč je bila vabljiva, saj je hiša mogla svoje delavce z vsem oskrbovati in jamčiti za redno poslovanje. Imel je tudi svojo trgovino in gostilno. Že kar širokopotezno je zanesljivim in boljšim kovačem dajal na kredit na debelo (cele vreče moke in posojal za maščobo). Bolj kot Kroparji so ga cenili Kamnogoričani. Ob sobotah so bili priložnostni obračuni med delodajalcem in kovači kar v gostilniški sobi zraven njegove pisarne. Pisati je komaj znal. Ob nedeljah zjutraj me je pošiljal oče, ki je dolgo koval pri njemu, po predujem: »Reci 4 ali 5 goldinarjev.« Mož me je vedno prijazno sprejel, poslušal, kaj hočem, šel v pisarno in prinesel denar. Zaupani denar je nerodno vpisal v knjižico, veliko kot škapulirček, s tintnim svinčnikom, ki ga je prej oslinil, ali pa s peresnikom. Ta vpis pa je potresel z nekim praškom. Spominjam se, da se je brisal po srebrnih in kodrastih laseh takoj po jutranjem umivanju, parkrat pa je sedel pri mizi in zajtrkoval kislo mleko in kruh. Po kovaških ognjiščih, na vežah, je tisto uro čokljala žonta in so kuharji morali deklamirati v dokaz, da ne dajejo kaj v usta.

158

Ženske pred desetletji niso kadile, bilo je neprimerno in manj častno, pa tudi denarja je zmanjkovalo še moškim kadilcem. Vonj tobaka pa jih je verjetno vznemirjal in dražil in jim ni bil zoprn, saj je Kovačeva Neža vzpodbujala svojo prijateljico: »Mal zakad, da bo po moških dišal!«

Andreju Gašperinu - Vajšu je nagajala izgovarjava. Začetek pogovora se mu ni in ni hotel sprožiti. Pred vsakim stavkom je moral iztisniti iz sebe: »Ph, ph, ph,« potem pa se mu je utrnila prva beseda in je mogel stavek povedati. Po ženini smrti mu v trgovini niso hoteli dajati več na bukuce. Tudi sicer so bile zanj le bolj izkaznice, saj čitati ni znal. Vzeli so mu kredit in mu niso hoteli več dajati. Nič ni pomagalo, da je gospodarici molel bukvice pod nos. Odločno mu je rekla: »Andrej, nič ti ne morem več dati.« Mož se niti ni upiral. Odhajajoč je med vrati trgovine še rekel: »Ph, ph, ph, pok dobro je. Ti na moreš, jaz pa tud ne.« Ko je prišel iz trgovine, je bukvice enostavno vrgel v naraslo Kroparico, ki je tekla mimo.

Bukvice so med kovači igrale zanimivo vlogo. Pomenjale so kredit, brez jamstva za plačilo, ki je bilo postavljeno na zelo trhle noge dobre volje. Odjemalec je mogel poslati po robo tudi drugo ali tretjo osebo in celo na ta način plačati kako uslugo. Ni bil osamljen primer, da se je kdo zahvalil prijateljici za intimno uslugo tako, da ji je dal bukvice in je ona v trgovini vzela, kar je rabila. Iz tega je nastalo, da se kovači ljubijo na bukvice.

Vdovec je po smrti žene pošteno prinesel nazaj v trgovino kreditno knjižico (bukvice), kar je pomenilo toliko, da ne bo več kupoval tam, temveč se bo preselil v drugo štacuno, kar je takole razložil: »Bukvice imate tu. Ker je žena umrla, naj pa še dolg umrje.«

Trgovinic je bilo v Kropi veliko. Odjemalci so imeli možnost in potuho, da so se prenašali iz ene v drugo, in to so radi izkoristili. Čeprav niso mogli nuditi jamstva, da bodo dolgove vračali, jim trgovci le niso neizprosno zapirali vrat. Nasprotno, ponovno so jih sprejemali, bodisi da je kovač prišel do večjega ugleda ali pa so uvidevali večjo potrebo in pozabljali na neprijetne skušnje. Odjemalci so si z uslužno prizadevnostjo poiskali priložnost za odprtje novega računa. Bukvice so se hitro polnile, razmerje med odjemalcem in trgovcem se je pričelo kaliti. Ko je bil kupec v položaju, ki ga ni mogel več sam rešiti, se

je začel trgovini umikati in je že odpiral vrata druge trgovine. Taki diplomaciji so rekli, da je naredil vinto. Kajpada so se pri tem menjavali osebni odnosi. Trpelo je sožitje kraja, nastajalo je stanje, ki ga pove pregovor: Če hočeš dobiti sovražnika, človeku samo dobro naredi. Seveda tudi štacune niso bile samo dobrodelne ustanove. Pri prometu na drobno – samo tak je v Kropi obstajal – za vsak dan posebej, je bilo dokaj tehtanja, merjenja. Trgovec si ni smel privoščiti, da bi se zavagal v svojo škodo, in je potrpežljivo računal s preizkušeno modrostjo: Če ne teče, pa kaplja. Ob nastajanju neizbežnih zapletov so razveseljevale skupnost iskrive zgodbice na črti imeti–dati, ki živijo še danes. Tudi z zapisovanjem, ki je kovača kaj malo brigalo in ga ni resno jemal, bodisi da je bil nepismen ali pa je računal, bo že kako, so nastajali vpisi v njegovo škodo. Trgovci so skušali priti do denarja tudi po tem, ko je bil odjemalec že v drugi trgovinici. Ker so se upnikov ogibali (kakor še danes), so morali ti za njimi. Tako je trgovka X pričakala dolžnico kar na cesti in jo opomnila: »Dobro bi bilo, če bi mi kaj prinesla na dolg.« Ta pa je užaljeno vzrojila: »Vse, če bi bila tiho, zdaj ko si me kar na cesti terjala, pa ne boste nič dobili!«

Drugod je nastopil mož trgovke: »Andrej, že tri mesece te ni nič blizu. Mi tudi ne moremo kar tako. Če se le ne boš nič zmenil, se bomo pa drugače pomenili!« Andrej se ga je rešil neprizadeto in mirno: »Ko pa se vendar jezaš? Sej imaš ja za dobit!«

Potres 1895. leta tudi Kropi ni prizanesel. Ker so bile hiše zelo stare, je bila nevarnost toliko večja. Nekaj časa so živeli kar na prostem: v Poljih pod Studenčkom. Jedi velikonočnega žegna so pojedli brez zbranosti in reda. Vendar pa kljub nevarnosti nanje niso pozabili. Družinski poglavar B. je opomnil družino, preden so zapustili hišo, in rekel: »Použijmo!«

Družine Makaronovih današnji rod ne pozna več. V Begunjah je živel zadnji potomec, Joža. Umrl je med obema vojnama. Pisali so se Šolar in so bili v sorodstvu z Balontovimi. Nekoč so obhajali domačo poroko in povabili veliko svatov, čeprav sami niso kaj veliko imeli. Ko je bila slovesnost na vrhu, je oče Makaron vzel klobuk v roke in šel okrog gostov: »Bitte, zahlen!«

Jernej je šel na delo v vigenjc precej zlovoljen, ker je zamudil in ga je jezilo, da ne bo točen. V naglici je celo pozabil, da bi se spodobno oblekel. Srečal je postavno ženico, ki je šla k jutranji maši. Prijazno ga je pozdravila in ga zaupljivo opomnila: »Jernej, hlače si zapni, da se ti dekleta ne bodo smejala.«

Ista žena je komentirala devalvacijo dinarja: »Ježeš, ježeš, kako so neumni! Pa pravijo, da nimajo denarja – saj ga lahko sami narede!« Naša otroška leta smo preživeli pri Šemovih. V prvem nadstropju so stanovale tri družine, vsaka v eni sobi, vseh nas je bilo okrog 20. Družine so bile proletarske in bolj na slabem kot dobrem glasu. Pritličje hiše je uporabljala gospodinja zase in za sina Andreja – kateheta in sina Naceta. Gospod je šolske počitnice preživljal v Kropi in pomagal pri dušnem pastirstvu. V takem času so gospodinja prišli po jutranji maši na vežo in nam zabičali: »Otroci, da bo mir, gospod pridigo študira!« Ob 10. uri dopoldne je namreč on imel mašo pri Kapelici.

Na vogalu Štanglnove hiše – pri jezu – je svoj čas rasla vedno izzivajoča in rodovitna sliva. Bila je last hiše. Ker pa so bili domači po navadi pri sezonskih delih, ni bilo miru. Mama Ana jo je ščitila, kolikor je mogla. Ko so jo otroci spet napadli, jih je razganjala po jezu: »No, ta lačen Ukovc, no, ta lačen Angel, pa še bolj ta lačen Šotel, počakajte no tolk cajta, da na bote use zelen pojedl!«

Šolar Andrej, Vosov Dreja, je nekoliko izstopal izmed kovačev. Bil je oglednik živine na klavnici, seveda brez kvalifikacije, in je moral živino pogledati, preden jo je mesar smel zaklati. Služba na klavnici mu je nudila kakšen priboljšek. Ko sem bil pri vojakih (leta 1923), je vprašal mojo mamo, če bom kaj prišel na urlaub. Mati mu je rekla, da mi ne dajo dopusta. »Veste, kaj,« je rekel mož, »eno prošnjo napišite, da jo bomo vsi Šolarji iz Krope podpisali.«

Pri pogrebu v Kropi so zasipali pokojnika, ki je zapustil vdovo in nepreskrbljene otroke. Otroci so objokovali očeta, mater pa spraševali, kaj bo, ko bodo sami. Vdova, navajena vsega hudega, je manj prizadeto odgovorila: »An drek bo.«

159

Pri Štanglnu so pred prvo svetovno vojno kupili glasbeno omaro (lajrkostn). Vsi iz Kotla so hodili plesat. Omara je stala v hiši. Prostor je bil nizek in morali so kopati v tla, da so jo spravili v hišo. Plesali pa so v veži. Vendar pa v nedeljo popoldne, ko so bile večernice, niso smeli vrteti, ker je bil več ljudi pri Štanglnu kot pa v cerkvi.

Spomini na življenje, anekdote iz zapiskov kulturnika Joža Šolarja, segajo deloma še v devetnajsto stoletje. Pestro življenje so si sicer revni žebljarji priskrbeli sami največkrat na hudomušen način,

160

velikokrat na račun sotrpinov pri delu in sosedov. Njihovo reševanje kočljivih trenutkov je bilo izvirno, a so takšne rešitve v vsakdanjem življenju radi prav domiselno prikrili. Težko življenje za nakovali, ko so bili vsak dan po 16 ur skupaj s tovariši, da so jih poznali tako dobro kot sami sebe, jim je dajalo veliko priložnosti, da so drug drugemu posegali v najskritejšo intimo. Prihajalo je do prepirov in zamer. Ko pa je bilo potrebno poprijeti s skupnimi močmi, je bilo zavoljo dela vse pozabljeno. Tisti trenutek je bila zapovedana sloga.

POVZETKI ZUSAMMENFASSUNGEN

161

Saša Florjančič

Die demographische Entwicklung von Kropa und Kamna Gorica bis zum Beginn des Zweiten Weltkriegs Auf der Grundlage von Dokumenten aus den Pfarrarchiven in Kropa und Kamna Gorica (Pfarrchroniken, Status animarum, Aufzeichnungen von Bischofsvisitationen) und von Eintragungen im Personenstandsbuch für den Zeitraum von 1890 bis 1940, die im Standesamt von Radovljica verwahrt werden, wurde versucht, die wichtigsten Merkmale der Bevölkerungsbewegung in den ehemaligen Eisenschmelzersiedlungen Kropa und Kamna Gorica in den vergangenen Jahrhunderten mit besonderer Berücksichtigung der Zeit nach dem Verfall der Eisengewinnung im ausgehenden 19. Jahrhundert bis zum Ende der Weltwirtschaftskrise der 1930er Jahre aufzuzeigen. Dies war auch die Zeit der größten Erschütterung in der Bevölkerungsbewegung der beiden Ortschaften. Vom 15. bis Mitte des 19. Jahrhunderts folgte die demographische Entwicklung der Eisensiedlungen in Gorenjska (Oberkrain) im Allgemeinen der Bevölkerungsbewegung von ganz Krain. Die Bevölkerung von Krain wuchs langsam, was für den gesamten Ostalpenraum charakteristisch war. Die größten Schwankungen waren ein Kennzeichen der Eisenschmelzersiedlungen. Deren Bevölkerung wuchs rascher als im bäuerlichen Hinterland und reagierte zugleich empfindlicher auf Epidemien, schlechte Ernten und allgemein auf eine Verschlechterung der Verhältnisse in Zeiten von Kriegen und Wirtschaftskrisen. Die Periode des raschen Bevölkerungswachstums in Kropa und Kamna Gorica ging bereits im ausgehenden 18. Jahrhundert zu Ende. Bis dahin war eine durchschnittlich höhere Geburten- als Sterbeziffer charakteristisch, obwohl die Mortalität in den einzelnen Jahren vor allem bei Epidemien stark anstieg. Die meisten Todesfälle sind aufgrund von Pockenepidemien zu verzeichnen, als die Sterbeziffer zuweilen auf über 100 pro Jahr anstieg. Charakteristischerweise folgte auf Zeiten erhöhter Mortalität ein vorübergehender Geburtenrückgang, dann wiederum ein starker Anstieg der Geburtenzahl (etwa nach den Napoleonischen Kriegen und nach der französischen Besetzung von Krain). In der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts wuchs die Bevölkerung von Kropa und Kamna Gorica nicht mehr und wies bereits, insbesondere nach 1880, auf den Beginn der „Entleerung“ der beiden Ortschaften hin. Die Abwanderung verlief sporadisch, meist in die neu entstandenen slowenischen Industriezentren (Jesenice, Tržič), und nach 1905 sind einige Fälle der Auswanderung auch nach Amerika bekannt. Obwohl im ausgehenden 19. Jahrhundert die Mortalität in Slowenien schon zurückging (auf unter 28 ‰), ist für die zwei letzten Jahrzehnte des 19. Jahrhunderts für beide Orte eine hohe Sterblichkeit kennzeichnend (in Kropa 51 ‰), die die 162

Geburtenziffer überstieg. Die Ursache lag in der Alterung der Bevölkerung aufgrund der Abwanderung und auch in der allgemeinen Verschlechterung der Lebensbedingungen, was sich auch auf die erhöhte Säuglingssterblichkeit und die Anfälligkeit für Ansteckungen mit Tuberkulose auswirkte. Mit der Abwanderung der Bevölkerung in der Fruchtbarkeitsperiode der Frau ging die Natalität zurück, jedoch lag die Geburtenziffer (in Kropa 41 ‰ im Jahr 1900) noch immer ziemlich weit über dem slowenischen Durchschnitt zu Ende des 19. Jahrhunderts (35 ‰), und auch Veränderungen im Fruchtbarkeitsverhalten waren noch nicht zu erkennen. Der Trend eines relativen Geburtenrückgangs mit einer geringeren Kinderzahl in der Familie begann sich erst nach 1925 dem slowenischen Durchschnitt anzunähern. Im letzten Jahrzehnt vor dem Zweiten Weltkrieg lag die Geburtenziffer in Kropa und Kamna Gorica bereits auf dem Niveau des slowenischen Durchschnitts (22 ‰ im Jahr 1938). Mit der anwachsenden wirtschaftlichen Bedeutung der Nagelschmiedegenossenschaft in Kropa, die in der Zeit zwischen den beiden Weltkriegen die meisten Arbeiter aus beiden Orten beschäftigte, kam auch die Abwanderung zum Stillstand. Auch jüngere Arbeiter erhielten eine Chance auf Arbeit und Ausbildung. Die Bevölkerungszahl, die in beiden Orten den niedrigsten Wert in der Zeit der Weltwirtschaftskrise der 1930er Jahre erreichte, stabilisierte sich im letzten Jahrzehnt vor dem Krieg in Kamna Gorica, während sie in Kropa neuerlich anzusteigen begann. Der Trend des raschen Bevölkerungswachstums in Kropa setzte sich daraufhin in den ersten Jahrzehnten nach dem Zweiten Weltkrieg aufgrund der Industrialisierung des Ortes und der damit verbundenen Zuwanderung fort.

Dr. Zmago Šmitek

Kropas Gesellschaftskultur in der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts An der Wende des 19. und zu Beginn des 20. Jahrhunderts kam es in Kropa zu großen Veränderungen im wirtschaftlichen, gesellschaftlichen und politischen Leben. Die primären sozialen Gemeinschaften, die außer einigen kirchlichen Vereinigungen bis dahin die einzige Form öffentlicher Betätigung darstellten, verloren zunehmend an Geltung, während verschiedene Vereine und Organisationen an Bedeutung gewannen. So wurde beispielsweise die Rolle der alten volkstümlichen Überlieferung von den slowenischen Kulturvereinen übernommen und das Singen auf dem Dorf und bei der Arbeit durch die Teilnahme im Chor ersetzt, das Dreikönigsspiel von den Aufführungen auf der Bühne und das Gesellschaftsspiel von den Sportvereinen abgelöst. Die Vereine übernahmen so in gesellschaftlicher

Hinsicht immer mehr die Funktion der Knaben- und Mädchengemeinschaften und der sonstigen Vereinigungen. Die Gemeinschaft der Kinder, der Knaben und der alten Männer stellten die stärksten primären Kommunitäten dar. In ihrer Zusammensetzung bildete auch die heterogene Arbeitsgemeinschaft eine starke Vereinigung. Da die Männer schon in den primären Gemeinschaften den gesellschaftlich aktiveren Teil der Bevölkerung darstellten, traten sie massenweise auch den entstehenden Vereinen bei. In diesen waren weniger ältere als jüngere Männer und Burschen aktiv, noch weniger Mädchen und Frauen und am wenigsten alte Frauen und Kinder. Nach dem Ersten Weltkrieg begannen den Vereinen in größerer Zahl auch Mädchen beizutreten. Altere Bewohner, Kinder und einige andere Bewohner von Kropa mit geringeren Interessen und Bedürfnissen blieben weiterhin vor allem mit den primären Gemeinschaften verbunden. Angesichts dieser allgemeinen Schlussfolgerungen stellt sich die Gesellschaftsstruktur von Kropa in dem behandelten Zeitraum als kompliziertes Gefüge von Einzelpersonen und verschiedenen, miteinander verflochten primären und sekundären Gemeinschaften dar, die sich ergänzten und gegeneinander opponierten.

Lea Zlodej

Die Kindheit von Schmiedekindern in Kamna Gorica in den 20er und 30er Jahren des 20. Jahrhunderts Im Mittelpunkt des Beitrags stehen Erzählungen von Bewohnern von Kamna Gorica, die ihre Kindheit in der Zeit zwischen den beiden Weltkriegen verlebt haben. 8 Dorfbewohner, von denen zumindest ein Elternteil als Schmied arbeitete, wurden im Winter 1996/97 befragt, ihre Erzählungen auf Magnetband aufgenommen und für die Diplomarbeit der Verfasserin verwendet. Da über die Kindheit der Schmiedekinder keine systematische Behandlung vorliegt, richtete sich das Augenmerk auf Geburt, Wohnverhältnisse, Ernährung, Verbringung von Feiertagen, Spiel, Arbeit und Schule. Die Schmiedefamilien waren zahlreich, und die Geburt eines Kindes bedeutete für die Mütter ein notwendiges Übel, mussten sie doch bald nach der Geburt ihren Männern bei der Arbeit helfen. Für die Kinder sorgten deren ältere Geschwister oder Tanten. Die Babys waren fest eingewickelt. Saugflaschen gab es schon, nicht aber auch Sauger. Anstelle von Windeln wurden in Stücke gerissene Leintücher verwendet. Die ganze Familie schlief gewöhnlich

in einem Raum, die Betten, so vorhanden, waren für die Eltern reserviert. Die Kinder schliefen zu zweit auf Strohsäcken. Ihre Mahlzeiten waren karg und eintönig. Die Kinder durften sich von den Speisen und Getränken nicht selbst nehmen, wenn sie hungrig waren, mussten sie auf die gemeinsame Mahlzeit warten. Im Herbst gingen sie heimlich Äpfel und Birnen stehlen. Kleidungstücke und Schuhe trugen sie einer nach dem anderen. Die Knaben trugen das ganze Jahr über kurze Hosen, die Mädchen Kleider und darüber Schürzen. Wenn sie nicht barfuss liefen, trugen sie Holzpantoffeln. Wenn sie krank waren, gingen sie nur selten zum Arzt. Meist wurden die Kinder mit Hausmitteln und Heilkräutern behandelt. Die Kindersterblichkeit war sehr hoch. Beim Spielen waren die Kinder sehr einfallsreich, sie spielten ja hauptsächlich ohne Spielzeug. Meist spielten sie draußen, immer in Reichweite der Eltern, mussten sie doch jeden Moment bei der Arbeit in der Nagelschmiede mit Hand anlegen. Im Sommer spielten sie viel im Bach und im Winter gingen sie rodeln. Die Schmiedekinder mussten den Eltern schon früh in der Nagelschmiede helfen: Meistens mussten sie im Winter den Blasebalg betätigen und Eis zertrümmern. Sie schlichteten die Eisenstücke, sodass sie alle in die gleiche Richtung schauten, bevor sie in die Esse gegeben wurden, sie halfen beim Schmieden der Nagelspitzen, sie holten Brennholz, vor allem die Mädchen halfen bei den Tätigkeiten im Haus, und die älteren mussten auf die jüngeren Geschwister aufpassen. Am meisten freuten sich die Kinder auf die Feiertage, die ihnen den eintönigen Alltag verschönerten und gleichzeitig einen vollen Magen bescherten. Am Nikolaustag bekamen sie Nüsse und Birnen und noch eine Kleinigkeit, je nach den finanziellen Möglichkeiten der Familie. In der Weihnachtszeit stellten die Kinder Krippen auf und nahmen am Neujahrs- und Sternsingen teil, und für die Osterfeiertage bereiteten sie sich ganz besonders vor. Am besten blieb ihnen der Ostermontag in Erinnerung, als sie zum Emaus-Fest gingen. Die Nagelschmiede waren ehrliche Leute, und so wurden auch die Kinder erzogen. Sie wurden nie ohne Grund verhauen, und einer Strafe konnten die Kinder nicht einmal in der Schule entkommen, die sie wenigstens einen halben Tag lang der Erwachsenenund der Arbeitswelt entriss. In der Schule lernten sie auch die kleinen und nützlichen Dinge, die sie im Alltagsleben verwenden konnten und für die die Eltern keine Zeit hatten, um sie ihnen beizubringen. Die Kindheit der Schmiedekinder von Kamna Gorica ließen in der Zeit zwischen den beiden Weltkriegen schon Ansätze einer modernen Kindheit erkennen, hielten doch die Erwachsenen ihre Kinder nicht für ihresgleichen, sondern waren zum Teil auf ihre „Kindlichkeit“ bedacht. Die produktive Arbeit, die die Schmiedekinder verrichten mussten, divergiert jedoch von dieser Anschauung.

163

Kaja Beton

Das Leben in Kamna Gorica in der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts Der Lebensrhythmus in Kamna Gorica wurde so wie in Kropa von jeher von der Nagelherstellung bestimmt. Die erste Hälfte des 20. Jahrhunderts war die Zeit des Niedergangs des manuellen Schmiedens und die Zeit der allmählichen Übersiedlung der Nagelproduktion von Kamna Gorica ins benachbarte Kropa. Der Alltag von Kamna Gorica spielte sich bis zum Beginn des Zweiten Weltkriegs noch immer zum Großteil in den Nagelschmieden ab. Diese wurden von der Modernisierung bis zum Jahr 1948 nicht erfasst, als in Kamna Gorica ein Betrieb zur maschinellen Herstellung von Schuhnägeln eröffnet wurde. Nach dem Beitritt der meisten Arbeiter und deren Arbeitgeber aus Kamna Gorica zur Nagelschmiedegenossenschaft in Kropa nach dem Streik von 1904, der den stärksten Konkurrenten Jurij Magušar wirtschaftlich ruinierte, trachteten die Bewohner von Kamna Gorica fortwährend danach, auch hier eine Fabrik zu errichten. Obwohl die Genossenschaft auch für die Arbeiter in Kamna Gorica und deren Familien eine große materielle Verbesserung bedeutete, hatte das Desinteresse der Genossenschaftsleitung an einer Investition in Kamna Gorica trotz der ökonomischen Begründetheit eine wachsende Unzufriedenheit und Abwanderung zur Folge. Auch sonst war die Genossenschaft mit dem Ausbleiben von Aufträgen für von Hand geschmiedete Nägel konfrontiert und gezwungen, Arbeiter auch zu entlassen. Nach dem Ersten Weltkrieg stieg die Arbeitslosigkeit vor allem unter den Frauen an. 1920 führte die Genossenschaft mithilfe der Staatlichen Gewerbeschule in Ljubljana und der Gemeinde Kamna Gorica einen Klöppel- und Wirkkurs für Arbeitslose ein. Die Klöppel- und Wirkschule bestand bis 1930, und nach dem Aufschwung der Herstellung spezieller Schuhnägel erholte sich wieder die Nagelproduktion, woraufhin viele Frauen und Mädchen zu den Schmiedeambossen zurückkehrten. In den letzten Jahren vor dem Zweiten Weltkrieg waren in den Nagelschmieden immer weniger junge Arbeitskräfte beschäftigt, die vor allem nach Jesenice wegen des besseren Verdienstes in der Eisenhütte abwanderten. Bis zum Beginn des Zweiten Weltkriegs arbeiteten in Kamna Gorica noch andere Betriebe, die meist von einer Generation auf die andere übergingen und Familienmitglieder beschäftigten. Einigen davon gelang es, auch mehr Arbeiter einzustellen, wobei die Werkstatt zur Herstellung von Orgeln der Brüder Zupan und die „Rollerfabrik“ Cvetek, wo Zimmermannswerkzeug und landwirtschaftliche Geräte erzeugt wurden, Renommee genossen. Die sozialen Verhältnisse veränderten sich bis zum Zweiten Weltkrieg in erheblichem Maße. Die wohlhabenderen Familien (Globočnik, Toman), die 164

bis Ende des 19. Jahrhunderts Besitzer der Schmelzereien und Nagelschmiede waren, behielten am Beginn des 20. Jahrhunderts ihre übergeordnete Position bei, mit der wachsenden Bedeutung der Genossenschaft verloren sie aber an Einfluss. Eine besondere Stellung unter den alten Familien in Kamna Gorica nahm die Familie Kappus ein, der Kaiser Leopold aufgrund ihrer Verdienste bei der Entwicklung der Eisengewinnung 1693 den Adelstitel verliehen hatte. Die Bewohner von Kamna Gorica hielten sie für vornehm, obwohl sie sich schon seit Ende des 19. Jahrhunderts ihren Lebensunterhalt dadurch bestritt, dass sie in ihrem Schloss ein Postamt, einen Laden und eine Gaststätte mit einigen Fremdenzimmern einrichtete, die nach dem Ersten Weltkrieg von zahlreichen angesehenen Gästen besucht wurde. Sogar König Aleksander I. Karadjordjević war bei der Familie Kappus regelmäßig zu Gast, wobei das Gasthaus vor allem für die frisch zubereiteten Fische aus eigener Zucht bekannt war. Nach 1929 begann sich Kamna Gorica auch als Sommerfrische zu entwickeln. Damals erwarb die Stadtgemeinde Ljubljana, deren Vorsteher Dr. Riko Fux war, das ehemalige Toman-Haus und gestaltete es zur Pension Jelovica um, wo die Familien der in der Stadtverwaltung Beschäftigten die Ferien verbrachten; die Pension diente auch als gesundheitliche Ferienkolonie. Nach dem Zweiten Weltkrieg entwickelte sich Kamna Gorica zu einer Wohnsiedlung – dort, wo früher die Forellenteiche lagen, entstand eine Siedlung von Einfamilienhäusern für Arbeiter der Fabrik Plamen Kropa, des Nachfolgebetriebs der ehemaligen Genossenschaft, während im alten Dorfkern mehrere alte Schmelzerhäuser verfielen. Erhalten haben sich nur Bruchstücke der alten Überlieferungen der Nagelschmiede wie beispielsweise das Osterböllern und das Hinunterlassen von mit Kerzen beleuchteten Schiffchen und Häuschen auf dem Dorfbach am Vorabend des Georgfestes.

Saša Poljak Istenič

Das Vereinsleben in Kropa und Kamna Gorica im ausgehenden 19. und in der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts Im ausgehenden 19. Jahrhundert verbreiteten sich auf dem slowenischen Dorf verschiedene kulturelle, kirchliche, fachliche und humanitäre Vereine (insbesondere Turn- und Gesangvereine und freiwillige Feuerwehren), die die früheren Formen der Vereinigung, vor allem die Knaben- und Mädchengemeinschaften, ersetzten. Große Änderungen in der Geistes- und Sozialkultur sind nach der Einführung der internationalen Konvention über den Achtstundentag und die 48-Stundenwoche nach dem Ersten Weltkrieg zu konstatieren. Die quantitative

und inhaltliche Änderung der Freizeit wirkte sich in hohem Maße auch in Kropa und Kamna Gorica auf die Mitgliedschaft der Arbeiter in den Vereinen und auf das lebhafte kulturelle und politische Leben in der Zeit zwischen den beiden Weltkriegen aus. „Für Spiele gab es immer Geld!“, erinnern sich noch heute die älteren Bewohner von Kropa, die immer Zeit zum Besuch von Kultur- und Sportveranstaltungen fanden. Aus den im Archiv Sloweniens verwahrten Vereinssatzungen, aus den Aufzeichnungen in Schulund Pfarrchroniken sowie aus den Erinnerungen der Bewohner von Kropa und Kamna Gorica wurde versucht, die Entwicklung des Vereinslebens in Kropa und Kamna Gorica zu rekonstruieren mit dem Hauptziel, auf die ungemein vielfältige Kreativität und den großen Erfolg der Kultur- und Sportvereine in diesem Gebiet hinzuweisen. Gleichzeitig sollte die Stellung der Vereine in Kropa und Kamna Gorica im Vergleich zu ähnlichen Vereinen in nahe gelegenen Orten und in ganz Slowenien festgestellt und über die Vereinstätigkeit auch die Lebensweise in den untersuchten Orten und deren Umgebung aufgezeigt werden. Die Vereine, die in Kropa (aufgrund der Tradition der Männerchöre zählen sie zu den ersten in Gorenjska) und in Kamna Gorica ab Ende des 19. Jahrhunderts gegründet wurden, kamen dem Bedürfnis der Mitglieder nach Geselligkeit nach, schufen Unterhaltungs- und Bildungsmöglichkeiten und boten später auch die Möglichkeit für Freizeitsport und politische Betätigung. Katholisch orientierte Vereine waren vorherrschend. Ihre Tätigkeit wurde auch von der in der christlich-sozialen Bewegung begründeten Nagelschmiedegenossenschaft in Kropa unterstützt, die während der beiden Weltkriege die meisten Arbeiter aus den beiden Orten beschäftigte. Den Höhepunkt des Vereinslebens in Kropa vor dem Zweiten Weltkrieg bedeuteten die Aufführung des Passionsspiels V času obiskanja (In der Zeit der Heimsuchung) 1937, bei der mehr als 100 Menschen mitwirkten, sowie einige Erfolge junger Sportler aus Kropa, die ihre Karriere im Rahmen der Vereinstätigkeit begonnen hatten, darunter auch der Skispringer Rudi Finžgar.

Toni Bogožalec

»… Weil Kropa überwiegend national ist wie nur wenige Orte in Slowenien.« Im historischen und sonstigen Erbe von Kropa nimmt seine Wirtschaft, die bislang zum Gegenstand der meisten Forschungen und Abhandlungen gemacht worden ist, mit Recht eine Vorrangstellung ein. Weniger bekannt und klar ist das Feld der Politik und der damit verknüpften Ereignisse, wenn auch

nicht im Hinblick auf die verschiedenen historischen Zeitabschnitte in völlig gleichem Ausmaß. Die vorliegende kurze Erörterung verfolgt den Zweck, das „politische“ Kropa zu skizzieren. In Zukunft wird man nämlich noch umfangreiches Archivgut sichten, bewerten und sich auf Grundlage der Forschungen und Analysen mit dem bereits veröffentlichten Material auseinandersetzen müssen. Die Verbindung von Wirtschaft und Politik hat die Eisenschmelzersiedlung Kropa die ganze Zeit ihres Bestandes hindurch geprägt, von einer der ersten Urkunden, der „Bergordnung von Kropa“ aus dem Jahr 1550, bis zum heutigen Tag. Insbesondere im politisch unruhigen 19. Jahrhundert, als sich auch auf slowenischem Boden der demokratische Parlamentarismus zu entwickeln begann, war in Kropa eine regelrechte politische Gärung zu spüren. Bereits Napoleons Illyrische Provinzen hatten eine neue politische Dimension beschert, die 1848, im „Frühling der Nationen“, zu voller Entfaltung gelangte. Dieses Jahr war geprägt von Auseinandersetzungen zwischen dem Deutschtum und dem Slowenentum, und damals gründeten die Bewohner von Kropa einen der ersten, wenn nicht sogar den ersten Verein im Raum Radovljica, der einen starken politischen Akzent besaß. In der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts kann alles, von den ersten slowenischen Kulturvereinen, Streiks, Auseinandersetzungen um die Vormachtstellung im Gemeindeausschuss bis zum Wichtigsten, dem politischen Kampf um die Vorherrschaft in der Nagelschmiedegenossenschaft, in einen politischen Rahmen eingeordnet werden, wo sich außer den Einheimischen alle damaligen politischen Parteien in starkem Maße engagierten. Am Beginn des 20. Jahrhunderts übernahm das katholische Lager die entscheidende Initiative, die ihm später auch den Sieg im Kampf um politische Vormachtstellung und Einflussnahme auf die Wirtschaft brachte. Kropa ist so eine „katholische“ Festung bis zum Ende des Zweiten Weltkriegs geblieben. Obwohl es nicht viele Politiker hervorgebracht hatte, sind darunter auch solche zu finden, deren Einfluss sich in einem breiteren Raum manifestierte, beispielsweise Jožef Potočnik, Dr. Jožef Lukman oder Ivan Ažman. Demgegenüber waren in die Ereignisse in Kropa auf diese oder andere Weise beinahe alle namhaften Politiker der damaligen Zeit involviert, von der indirekten Verwicklung von Dr. Janez Bleiweis und Lovro Toman bis zur aktiven Beteiligung von Dr. Ivan Šušteršič, Dr. Janez Evangelist Krek, Dr. Lovro Pogačnik und Josip Pogačnik, Dr. Ignacij Žitnik, Josip Gostinčar, Dr. Evgen Lampet und Dr. Jakob Mohorič und nach dem Ersten Weltkrieg von Josip Basaj und Dr. Anton Korošec. Die Ereignisse von Kropa beschäftigten auch die slowenische liberale Partei und deren Vorsitzenden Dr. Ivan Tavčar wie auch die deutschen Liberalen, unter denen Karel Luckman hervortrat. Trotz der Vormachtstellung des katholischen Lagers bildeten die internen Kämpfe in Kropa und 165

in der Führung der Nagelschmiedegenossenschaft bis in die 1930er Jahre einen Dauerzustand. Unter diesen Auseinandersetzungen nehmen die Ereignisse Ende 1918 mit dem Zerfall der Donaumonarchie und mit der Gründung des SHS-Staates zweifelsohne eine zentrale Stellung ein. Es war dies die vom heftigen und kompromisslosen Kampf zwischen den Anhängern des Pfarrers Valentin Oblak und denen Fran Šolars, des Direktors der Nagelschmiedegenossenschaft, geprägte Zeit der Abrechnung mit der Vergangenheit.

Marjana Žibert

Die Sozialversicherung und sonstige Formen der Sozialhilfe in der Nagelschmiedegenossenschaft bis zum Zweiten Weltkrieg In dem Beitrag wird die Sozialversicherung und sonstige Formen der Sozialhilfe in der Nagelschmiedegenossenschaft vor dem Zeiten Weltkrieg auf der Grundlage erhaltener schriftlicher Quellen und der Literatur behandelt. Die Genossenschaftler waren zunächst bei der Bezirkskrankenkasse und bei Unfallversicherungen versichert. Die Krankenkasse der ersten Nagel- und Eisenindustriegenossenschaft in Kropa und Kamna Gorica, reg. Gen. m.b.H., wurde am 30. 5. 1914 gegründet und bot den Mitgliedern folgende Unterstützung: kostenlose ärztliche Untersuchungen, Medikamente und therapeutische Hilfsmittel, Krankengeld, Kostgeld bei der Geburt und Sterbegeld beim Ableben. Nach dem Ersten Weltkrieg wurde die genossenschaftliche Krankenkasse nicht sofort geschlossen, sie blieb noch bis 1922 bestehen, als sie durch die neuen gesetzlichen Bestimmungen aufgelöst wurde. Die Arbeiter waren von nun an beim Bezirksamt für Arbeiterversicherung (OUZD) versichert. Die aus der Versicherung entspringenden Rechte blieben erhalten. Die Genossenschaft war die ganze Zeit hindurch bemüht, auch ihre soziale Aufgabe in dem relativ abgeschlossenen Gebiet von Gorenjska zu erfüllen, wo sie für die Menschen die einzige Hoffnung zum Überleben darstellte. Dies beweisen zahlreiche Formen der Sozialhilfe – nicht nur jene, die an die staatlichen Gesetze geknüpft waren (Versicherung bei der Krankenkasse und beim OUZD, Teuerungs- und Familienbeihilfen, Rentenversicherung), sondern auch alle sonstigen Formen (Rentenfonds, außerordentlicher Hilfsfonds, Pflicht- und Anteilssparen, Arbeitslosenunterstützung und Ausbildungsbeihilfe, Approvisation, Altersfonds), die die Genossenschaft selbst gewährte.

166

Dr. Jožica Škofic

Haus- und Beinamen im Status animarum der Pfarre Kropa Die Behandlung der Haus- und Beinamen aus dem Pastoralbuch Status animarum der Pfarre Kropa ist in dem vorliegenden Beitrag in erster Linie auf deren sprachliche Aufschlüsslung (Wortbildung, teilweise auch phonetische Dialektform, sofern aus der Aufzeichnung ersichtlich) und den Versuch gerichtet, die Motivation ihrer Entstehung festzustellen. In der Einleitung wird die Onomastik oder Namenkunde als Wissenschaft von den Eigennamen (Personen-, geographische und Sachnamen), ihrer Bedeutung und Herkunft kurz vorgestellt und danach Art und Entwicklung der Namengebung der Menschen durch Geburts- und Familiennamen sowie Bei- und Hausnamen durch die Geschichte hindurch skizziert. Da die Erforschung der Personennamen nicht nur für die Sprachwissenschaft von Interesse ist, sondern auch für Genealogie und Geschichte, werden im Folgenden die Erkenntnisse jener Forscher zusammengefasst, die sich mit Kropas Personennamen bereits befasst haben (Alfons Müllner, France Kanduč, Jože Gašperšič, Janez Šmitek, Jože Eržen, Dušan Čop, Jožica Škofic, Saša Šlegel, Peter Hawlina u. a.). Kropas Hausnamen bestehen gewöhnlich aus zwei Wörtern, aus der Präposition pri (bei) und dem männlichen (ausnahmsweise weiblichen) Namen im Lokativ Singular bzw. pri und dem zweiteiligen Namen männlichen oder weiblichen Geschlechts; andere präpositionale Fügungen, z. B. mit der Präposition v (in) oder na (auf) sind sehr selten. Im Hinblick auf die Motivation der Namengebung können die Hausnamen von Kropa aus dem Status animarum in folgende Gruppen eingeteilt werden: Hausnamen aus Geburts-/Taufnamen, Hausnamen aus den Familiennamen der (ehemaligen) Hausbesitzer, Hausnamen aus Orts-, Landschafts- und Flurnamen, Hausnamen aus Benennungen für Berufe und Tätigkeiten sowie Hausnamen aus Beinamen (manche Beinamen können sich nämlich im Lauf der Zeit für die ganze Familie durchsetzen und werden so zum Hausnamen), die im folgenden Kapitel behandelt werden. Während die Hausnamen sehr dauerhaft sind und natürlich alle Bewohner eines einzelnen Hauses benennen ungeachtet des Familiennamens des momentanen Hausbesitzers und der anderen Hausbewohner, bezeichnen die Beinamen lediglich einen Einzelnen nach einer bestimmten Eigentümlichkeit, um ihn zusätzlich zu benennen. Die Motivation für eine zusätzliche Benennung der Menschen durch einen Beinamen kann sehr verschiedenartig sein und ist den Benannten häufig unbekannt, es kann sich aber zusammen mit dem Namen auch das Ereignis, das der Anlass für den neuen Beinamen war, in einer lebendigen Geschichte

erhalten haben. Kropas Beinamen und Hausnamen, die sich aus jenen entwickelt haben, können als Variante des Geburtsnamens oder als Wortschöpfung aus dem Familiennamen des Benannten oder eines Verwandten, als Benennung nach einem Ort oder Land, wo jemand geboren wurde bzw. von dem er zuwanderte, als Benennung nach einem Beruf, einer Beschäftigung oder einer sonstigen kennzeichnenden Tätigkeit, als Benennung nach einem kennzeichnenden Eigentum, Gegenstand oder Gericht, als Benennung nach außergewöhnlichen physischen und markanten psychologischen Merkmalen, als Benennung nach einer kennzeichnenden Sprechweise oder einem häufig gebrauchten Wort des Benannten oder als Benennung nach einem Tier oder einer Pflanze entstanden sein. Diese Bei- und Hausnamen bzw. im Kropa-Dialekt „prtiklni“, die eine sehr negative Konnotation aufweisen, werden gewöhnlich nur im Gespräch über nicht anwesende Personen und seltener auch bei der Anrede gebraucht. Zahlreiche, sowohl aus einem Wort als auch aus zwei Wörtern bestehende und im Status animarum von Kropa verzeichnete Beinamen und aus diesen entstandene Hausnamen können aufgrund des Fehlens soziolinguistischer Angaben nicht mehr erläutert werden, zur besseren Übersicht über diese unoffiziellen Benennungen der Bewohner von Kropa in den letzten 200 Jahren liegt jedoch auch eine Liste in der Abhandlung der ungeklärten Haus- und Beinamen mit den wichtigsten Angaben über deren Träger bei. Zusammen mit den beiden linguistisc-

hen Abhandlungen über Kropas Haus- und Beinamen vom Ende des 20. Jahrhunderts fügt sich diese Übersicht über die Eigennamen im Status animarum der Pfarre Kropa somit in den Kreis der namenkundlichen, dialektologischen und genealogischen Abhandlungen über Kropa, dessen Bewohner und Sprache ein.

Joža Eržen

Lebenserinnerungen Die Lebenserinnerungen stellen Anekdoten aus den Aufzeichnungen des Kulturschaffenden Joža Šolar dar, die noch in das 19. Jahrhundert zurückreichen. Für ein abwechslungsreiches Leben sorgten die zwar armen Nagelschmiede meist auf schelmische Art selbst, häufig auf Kosten der das gleiche Schicksal teilenden Arbeitskollegen und Nachbarn. Die Lösungen ihrer prekären Situationen war originell, doch blieben sie im Alltagsleben gern auf einfallsreiche Weise verborgen. Das harte Leben hinter dem Amboss, tagtäglich 16 Stunden lang zusammen mit den Arbeitskollegen, die man so gut kannte wie sich selbst, bot die Gelegenheit, bis in die verborgensten Einzelheiten ihrer Intimsphäre vorzudringen. Streit und Groll waren die Folge. Wenn es jedoch galt, mit vereinten Kräften anzupacken, war der Arbeit zuliebe alles im Nu vergessen. In diesem Augenblick war Eintracht geboten.

167

168

KAZALO Demografski razvoj Krope in Kamne Gorice do druge svetovne vojne, Saša Florjančič .......................................................................... 7 Družbena kultura Krope v prvi polovici 20. stoletja, dr. Zmago Šmitek .................................................................................................. 21 Otroštvo kovaških otrok v Kamni Gorici v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, Lea Zlodej.................................................................................33 Življenje v Kamni Gorici v prvi polovici 20. stoletja, Kaja Beton............45 Slikovna priloga.......................................................................................................... 57 »Za igro je bil pa zmeraj denar!« / Društveno življenje v Kropi in Kamni Gorici konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja, Saša Poljak Istenič ................................................................................................ 81 »… Ker je po veliki večini Kropa narodna, kakor malokateri kraj na Slovenskem«, Toni Bogožalec..............................................................109 Socialno zavarovanje in druge oblike pomoči v žebljarski zadrugi v času do druge svetovne vojne, Marjana Žibert........................................125 Hišna imena in vzdevki v Statusu animarum župnije Kropa, dr. Jožica Škofic.....................................................................................................135 Spomini na življenje, Joža Eržen......................................................................153 Povzetki / Zusammenfassungen......................................................................... 161

169

170

Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi

20. stoletje. Zapisi o lovu, življenju in ljudeh v Lipniški dolini

Leto VIII, 2008