Vigenjc Leto XII, 2012

Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi

20. stoletje. Žebelj in vijak Začetki industrije v Kropi

ISSN 1580-6529

20. stoletje. Žebelj in vijak. Začetki industrije v Kropi

Leto XII, 2012

Ob 60-letnici Kovaškega muzeja

Razstava Žebelj in vijak Od antike do danes Kulturni dom v Kropi, 1955

1

VIGENJC. Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi 20. stoletje. Žebelj in vijak Začetki industrije v Kropi Izdali in založili Muzeji radovljiške občine Glavna in odgovorna urednica Verena Štekar-Vidic Urednica številke Saša Florjančič Lektorica Jerneja Jelovčan Prevajalec Wolfgang Zitta Fotografije v slikovni prilogi Miran Kambič Oblikovalka Barbara Bogataj-Kokalj Natisnila tiskarna Medium d. o. o.

Naklada 300 izvodov Kropa 2012

ISSN 1580-6529 Fotografija na naslovnici: Strojno izdelovanje železniških žebljev tračnikov v tovarni Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici (topli oddelek ali fužina) v Kropi, ok. 1920.

Izid glasila sta omogočila Ministrstvo za kulturo RS in Občina Radovljica 2

Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi

20. stoletje. Žebelj in vijak Začetki industrije v Kropi

LETO XII, 2012 3

Deset let je minilo, odkar smo v Vigenjcu vsestransko predstavili Kovaški muzej v Kropi. Ob 60. obletnici muzeju tokrat posvečamo 12. številko. Navezuje se na priložnostno razstavo Žebelj in vijak. Začetki industrije v Kropi, ki smo jo za eno leto postavili meseca junija, prav na obletnico odprtja muzeja. Govori torej o žeblju in vijaku, ki sta zaznamovala kroparsko železarsko preteklost, na njiju temelji dediščina v muzeju, ohranjeni primerki, zajeten arhiv in pa literatura – domača ter tuja. Z žeblji je bila Kropa povezana s svetom vsaj pet stoletij, z vijaki pa nič manj pomembno eno. Nosili so jih, tovorili in vozili v različne smeri po Evropi, Aziji in celo Afriki, mnogoterih oblik in za različne namene.

V muzeju o žebljih govori tudi stalna razstavna zbirka. Pričujoči Vigenjc jo nadgrajuje, saj žeblje skupaj z vijaki predstavlja v izčrpnem opisu in v slikovni prilogi. Če je opis pohvalno raziskovalno delo kustodinje muzeja (tudi urednice glasila) s pretanjenim občutkom za iskanje snovi in pisanje, pa nam slikovni del med drugim ponuja mnogotere razsežnosti, pestrosti, ponekod celo prave virtuoznosti oblik teh tako vsakdanjih in na videz nepomembnih predmetov, kot sta žebelj in vijak.

Kroparska dediščina je neizčrpna, le znati jo je treba videti, razumeti in zanjo vzbujati spoštovanje, za kar si bomo v Kovaškem muzeju prizadevali še naprej.

4

Verena Štekar-Vidic, direktorica Muzejev radovljiške občine

RAZSTAVA ŽEBELJ IN VIJAK – OBUDITEV SPOMINA

Prvotna razstava Žebelj in vijak od antike do danes (potekala od 2. do 12. oktobra 1955 v sindikalnem oz. kulturnem domu v Kropi) je bila za Kovaški muzej izjemen organizacijski in strokovni dosežek. Razstavo ob 60-letnici Tovarne vijakov in žebljev Plamen Kropa je izpeljal muzejski odbor, največji del raziskovalnega, pa tudi organizacijskega dela sta opravila tedanji upravnik muzeja Jože Gašperšič in strojni inženir Janez Šmitek: Gašperšič je obdelal žebljarstvo, Šmitek pa razvoj in uporabo vijaka. Avtorja sta v katalogu razstave zapisala, da je razstava »poskus, da prikažemo na podlagi dosedanjih raziskovanj funkcijo in tehnični razvoj žeblja in vijaka, načine njunega izdelovanja, razpečevanje in porabo in kovača v njegovem delu in okolici.« Pomen razstave je bil predvsem v tem, da so bili zbrani številni predmeti in mnogo gradiva, spremljale pa so jo tudi poglobljene študije. Gašperšič je ob razstavi osebno ali s pismi navezal mnogo stikov z drugimi muzeji ter sorodnimi ustanovami doma in na tujem. Razstavno gradivo so sestavljale številne fotografije in tehnične skice, knjige, katalogi, ceniki in prospekti proizvajalcev vijakov ter razni izdelki. Predmete za razstavo sta prispevala zlasti Kovaški muzej in Plamen Kropa, svoje zbirke izdelkov so predstavila tudi nekatera slovenska podjetja s področja kovinske industrije. Razstavo je oblikoval Marjan Gašperšič, izdelavo razstavne konstrukcije in postavitev razstave pa je prevzela tovarna. Odziv na razstavo – ogledalo si jo je okrog 5000 obiskovalcev – je bil snovalcem spodbuda za nadaljnje raziskovanje zgodovine žebljarstva v Kropi in bližnjih naseljih. Jože Gašperšič je leta 1956 na pobudo Franja Baša napisal svoje temeljno delo Vigenjc – vodnik po zgodovinskih žebljarskih kovačnicah v Kamni Gorici, Kolnici, Kropi in Železnikih. Brošuro je izdal Tehniški muzej Slovenije v svoji zbirki vodnikov.

Besedna zveza žebelj in vijak, ki so jo uporabili že snovalci razstave v letu 1955, opredeljuje kroparsko gospodarstvo na prehodu v industrijsko dobo v prvi polovici 20. stoletja. Večanje obsega strojnega dela na področju izdelave žebljev ni enoznačno nadomestilo nekdanjega pomena žebljarske proizvodnje v Kropi in Kamni Gorici. V prvi polovici 20. stoletja so simbol kroparskega in kamnogoriškega žebljarstva postali ročno kovani planinčarji, čevljarski žeblji značilne krilate oblike za okovanje planinske in delovne obutve. Kovanje planinčarjev je 5

pomenilo tudi zadnji vrhunec ročnega žebljarstva v Srednji Evropi; večje povpraševanje je bilo povezano z razmahom gorništva, pa tudi z naročili za potrebe vojske. Kovanje planinčarjev je Kropi omogočilo nadaljevanje žebljarske tradicije v industrijski čas, preusmeritev dela proizvodnje v izdelovanje vijakov in matic pa industrializacijo naselja, ki se je nadaljevala po drugi svetovni vojni. Tovarna Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, predhodnica Tovarne vijakov Plamen Kropa, je bila v obdobju med svetovnima vojnama pomemben del jugoslovanske kovinske industrije; s proizvodnjo vijakov in matic se je začela ukvarjati med prvimi podjetji v nekdanji jugoslovanski državi. Pomemben del proizvodnje tovarne v Kropi so predstavljali žeblji in vijaki (t. i. tračniki in tirfoni) za potrebe železnic, rudnikov in ladjedelnic, pa tudi izdelki za elektrifikacijo države in izgradnjo telefonskega omrežja (izolatorske opornice).

Tokratni Vigenjc je posvečen izdelkom iz prve polovice 20. stoletja, ročno in strojno kovanim žebljem, zakovicam, vijakom in maticam. Večji del ročno kovanih žebljev, ki so jih kovali v Kropi in Kamni Gorici še v začetku 20. stoletja, je predstavljen na stalni razstavi Kovaškega muzeja, precej primerkov pa je shranjenih tudi v depoju. Ob pripravi žebljarske zbirke leta 1994 je avtorica tega dela stalne postavitve Verena Štekar-Vidic poskrbela za konserviranje in dokumentiranje ohranjenih vrst žebljev. Slikovna priloga prinaša kataloški prikaz ročno in strojno kovanih žebljev iz prve polovice 20. stoletja, izdelan na osnovi ohranjenih katalogov in cenikov. Strojno kovani žeblji so tokrat prvič predstavljeni, prav tako izdelki iz začetnega obdobja vijačne industrije v Kropi. Avtor fotografij je Miran Kambič.

V zadnjih letih je bilo v Kovaškem muzeju veliko dela tudi na področju konserviranja žebljev in vijakov. Konservatorsko delo opravlja muzejski sodelavec Joža Eržen. Še posebej veliko dela je z vzorčnimi primerki vijakov in matic, ki so bili do pred nekaj leti shranjeni v Bodlajevem vigenjcu in leta 2007 izpostavljeni povodnji. Ohranili so se zaradi spoštovanja tehniške dediščine kraja, kar je pokazala tudi razstava Žebelj in vijak leta 1955. Prav zato tokratni Vigenjc ob priložnosti 60-letnice muzeja posvečamo dvema najpomembnejšima izdelkoma, ki sta zaznamovala gospodarsko življenje Krope in Kamne Gorice v 20. stoletju, žeblju in vijaku.

6

Saša Florjančič

Saša Florjančič

ŽEBELJ IN VIJAK.

ZAČETKI INDUSTRIJE V KROPI

UVOD Konec 19. stoletja, ko so v Kropi in Kamni Gorici ugasnile fužine in je ročno žebljarstvo zašlo v veliko krizo, je bil prelomen za oba stara žebljarska kraja. Podobno je bilo tudi drugod po Evropi – velika žebljarska središča so se prilagodila novim potrebam trga ali pa zamrla. V Liegu in njegovi okolici (regija Valonija, Belgija) je žebljarstvo za potrebe severno- in zahodnoevropskega ladjedelništva v 18. stoletju preživljalo več tisoč ljudi. Z razvojem jeklarske industrije se je tu razvila tudi žebljarska industrija in mdr. začela oskrbovati Podonavje,1 kamor so ročno kovane žeblje za potrebe ladjedelništva (zlasti žeblje vgreznjence) ob koncu 19. stoletja prodajale tudi gorenjske fužine. Veliko žebljarsko središče je bilo tudi v okolici Birminghama (Dudley) v Angliji.2 Pomemben trg angleških žebljarn so bile kolonije v Ameriki. Leta 1811 so v Birminghamu začeli uporabljati prve stroje za izdelavo žebljev. Še hitrejši je bil razvoj v Severni Ameriki, kjer so že ob koncu 18. stoletja razvili prve stroje

za t. i. rezane žeblje (ang. cut nails). Prvi stroj, ki je zaporedno v dveh delovnih postopkih izdelal steblo in glavo žeblja, je leta 1786 patentiral Američan Ezekiel Reed,3 prva ameriška tovarna žebljev pa je nastala leta 1819 v Tremontu pri Clevelandu (Ohio). Poskusi na področju strojne izdelave žebljev so potekali tudi v Franciji, kjer so se ok. leta 1850 pojavili prvi stroji za žičnike oz. žeblje iz žice (prvi takšni žeblji so se imenovali Pariser Stifte).4 Množična izdelava žebljev na strojni način se je v drugi polovici 19. stoletja začela pri čevljarskih in podkovskih žebljih in na teh dveh področjih do prve svetovne vojne skoraj popolnoma izpodrinila ročno izdelavo. Izjema so bili posebni čevljarski žeblji za okovanje gorske in delovne obutve, t. i. planinčarji. Ročno kovanje planinčarjev je v Srednji Evropi v Dopisnica Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, ok. 1930. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja v Kropi.

7

obdobju med svetovnima vojnama z razvojem gorništva, še bolj pa zaradi velikih potreb vojske, zavzelo zelo velik obseg, poleg žebljarjev v Kropi in Kamni Gorici so jih množično izdelovali še v Švici, Nemčiji, Italiji, Franciji in na Češkem. Posebno področje so bili tudi gradbeni žeblji. Potrebe po žebljih za različne namene v stavbarstvu, ladjedelništvu in za potrebe gradnje železnic so bile ob koncu 19. stoletja izredno velike, temu so se prilagodile tudi tovarne. Za izdelavo gradbenih žebljev manjših in srednjih dimenzij so razvili posebne kovalno-pobijalne stroje, s katerimi so žebljem iz žice izdelali steblo s štirikotnim presekom in nato pobili še glavo, zato so bili precej podobni ročno kovanim. Žičniki so se kljub cenejši izdelavi počasi uveljavljali zaradi predsodka, da mora biti steblo žeblja štirioglato. Ob koncu 19. stoletja je v Srednji Evropi že obratovalo več večjih tovarn za izdelavo žebljev, med njimi Rivierre iz Creila (Pikardija) v Franciji in Röcker iz Löchgaua (Baden-Württemberg) v Nemčiji. Nov izdelek so postali železniški žeblji tračniki. Razvoj železnic je sprožil hiter razvoj industrije. Železarska podjetja so se specializirala za izdelavo tirnic, tirnega pribora (vijakov in žebljev) in lokomotiv ali pa pokrivale več področij izdelkov za potrebe železnic hkrati. Samo na področju izdelave železniških žebljev in vijakov je bilo na začetku 20. stoletja na področju Avstro-Ogrske že več kot deset tovarn in manjših kovaških delavnic.

Zelo hiter je bil razvoj na področju vijačne industrije. Vijaki so do začetka 20. stoletja v precejšnji meri nadomestili nekdanjo splošno rabo žebljev v gradbeništvu in ladjedelništvu. Princip vijaka so uporabljali že v antiki v namakalnih sistemih za črpanje vode (Arihmedov vijak) in pri napravah za stiskanje.

Prvi vijaki so bili leseni, kovinski so se pojavili v 15. stoletju pri medicinskih in merilnih instrumentih. Šele v novejši dobi se vijak z matico uporablja kot element razstavljivih zvez in je danes najpogosteje uporabljan strojni element. Njegov tehnološki razvoj v današnjem pomenu se je začel z industrijsko revolucijo oz. z iznajdbo parnega stroja. Pomemben inovator na področju razvoja izdelave vijakov je bil Anglež Henry Maudslay, ki je leta 1797 izdelal prvo za širšo rabo primerno avtomatično napravo (stružnico) za izdelovanje navojev pri kovinskih vijakih.5 V 19. stoletju je bil hiter napredek vijačne industrije povezan z razvojem ladjedelništva, železnic in strojegradnje.

Zlasti pomembna je bila povezava z razvojem železniških lokomotiv in vagonov, ki je postala osnova tehniškega napredovanja v tem času. Velik pomen pri gradnji železnih konstrukcij in v ladjedelništvu so dobile tudi zakovice. Razvoj tehnologije izdelave vijakov v Evropi v prvi polovici 19. stoletja ni bil več stvar kovaških delavnic in posamičnih inovatorjev, ampak tudi že predmet načrtnega raziskovanja novoustanovljenih politehniških inštitutov in tehniških visokih šol na Dunaju, v Pragi, Karlsruheju in v Hannovru ter nekaterih univerz.6

8

Razvoj vijačne industrije je bil ob koncu 18. in v prvi polovici 19. stoletja povezan predvsem s tehnologijo izdelave lesnih vijakov. Prijavljenih je bilo več patentov za njihovo izdelavo, med njimi se največkrat omenja tisti, ki ga je leta 1798 prijavil Američan David Wilkinson.7 Razvoj vijačne industrije je bil izredno hiter tudi v Evropi, med drugim v naši neposredni bližini. Ok. leta 1830 je v Neunkirchnu v Spodnji Avstriji podjetje Brevillier & Co. začelo s proizvodnjo lesnih vijakov. Njen ustanovitelj Carl Wilhelm Brevillier je leta 1821 s švicarskim mehanikom Rudolphom Rieterjem prijavil patent za strojno izdelavo lesnih vijakov. Leta 1923 je podjetje imelo šest zaposlenih, ob koncu 19. stoletja pa približno 500. Ok. leta 1870 so v Brevillierovi tovarni že uvajali tudi hladno proizvodnjo matic (ok. leta 1880 prvi Façon avtomati za vijake).8 V Nemčiji sta bili v 19. stoletju na področju izdelave lesnih vijakov vodilni podjetji Funcke & Hueck (ust. 1844) iz Hagna ter Altenloch, Brinck & Co. iz Ennepetala (najstarejša nemška tovarna vijakov, ust. 1823), na področju vijakov za potrebe železnic in ladjedelništva pa podjetje Klett & Co. iz Nürnberga.

Ob koncu 19. stoletja je v Nemčiji delovalo že deset večjih tovarn vijakov, ki so delale za potrebe železnic in ladjedelništva, urarske ter težke industrije.9 Med njimi velja omeniti veliko nemško tovarno Bauer & Schaurte iz Neussa (ust. 1876), kasneje znano po vijakih z oznako bus, in tovarno Archimedes iz Berlina (ust. 1875), ki je pred drugo svetovno vojno konkurirala tudi jugoslovanskim tovarnam vijakov.

Tovarne vijakov so v 19. stoletju nastajale tudi drugod, v Franciji Japy Frères & Co. (Beaucourt)10 v povezavi z urarsko industrijo v Juri, v Švici je vijake za potrebe gradbeništva in železnic izdelovala železarna Moos’schen Eisenwerke v Lucernu,11 na Švedskem je bila leta 1873 ustanovljena tovarna Bultfabriks Aktienbolaget Hallstahammar.12 V Angliji je bilo središče vijačne industrije v Birminghamu. Tu se je z več inovacijami na področju racionalizacije proizvodnje uveljavil tovarnar Joseph Chamberlain oz. družba Nettlefold & Chamberlain (ust. 1854), v drugi polovici 19. stoletja najpomembnejša tovarna vijakov na svetu.13 V Severni Ameriki se je hiter razvoj na področju vijačne industrije začel po vojni za neodvisnost ob koncu 18. stoletja, pionirja sta bila že omenjeni David Wilkinson in Micah Rugg. Leta 1856 je na Rhode Islandu začela delovati prva velika ameriška tovarna vijakov American Screw Company.14 Ob koncu 19. stoletja se je hiter razvoj vijačne industrije začel tudi na področju avstro-ogrske monarhije. Okrog leta 1900 je tu obratovalo že več kot deset tovarn vijakov, ki so večinoma delale za potrebe železnic (t. i. Schwellenschrauben in Laschenschrauben).15 V avstrijskem delu monarhije so bile pomembnejše tovarne vijakov v Galiciji in v Šleziji (Erste galizsche Schrauben-, Nieten- und Mutternfabrik Schoeller & Co. v Oświęcinu in Erzherzogliche Industrie-Vervaltung v Tešinu, pl. Cieszyn), na Češkem (Tovarna na šrauby Stanek & Ponec v

Hostivicah pri Pragi) ter v Spodnji Avstriji (Schrauben- und Schmiedewarenfabriks-Aktiengesellschaft Brevillier & Co. und A. Urban & Söhne s sedežem na Dunaju in Ternitzer Stahl- und Eisenwerke von Schoeller & Co. (Schrauben- und Mutternfabrik) v Neunkirchnu. V ogrskem delu monarhije je ob koncu 19. stoletja že delovala Erste Ungarische Schraubenfabrik-Aktiengesellschaft v Budimpešti, ki je leta 1894 prešla pod upravo firme A. Urban & Söhne, ki je takrat imela dve tovarni vijakov v okolici Dunaja, leta 1900 pa se je združila s podjetjem Brevillier & Co. Združevanje vijačne industrije v rokah podjetja Brevillier & Urban z veliko tovarno v Neunkirchnu se je nadaljevalo vse do druge svetovne vojne; močan vpliv je imelo tudi na območju nekdanje Jugoslavije.

V takšnih razmerah, ki so terjale nenehno prilagajanje novim tehnološkim rešitvam in potrebam trga, je bila leta 1894 ustanovljena Prva zadruga za žebljarski obrt v Kropi, leta 1898 preimenovana v Prvo žebljarsko zadrugo v Kropi in Kamni Gorici.

Pomemben dejavnik, ki je pripeljal do tako drastičnega stanja v proizvodnji žebljev v tem času, ni bil zgolj tehnični napredek in globalizacija trga, ampak tudi spremenjene politične razmere na območju Avstro-Ogrske (izguba Benečije in okupacija Bosne). To se je v drugi polovici 19. stoletja odrazilo tudi v spremenjenem asortimentu žebljev gorenjskih fužin; tradicionalni levantinski sortiment za sredozemsko tržišče se je umikal težjim žebljem iz severno- in zahodnoevropskega ladjedelništva, bosanski trg je za potrebe gradenj zahteval težke dvokrilne žeblje debelune in posebne oblike podkovskih žebljev, nov izdelek so postali žeblji za potrebe železnic.

Ob ustanovitvi zadruge je bil proizvodni program žebljev izredno širok: po 30 vrst čevljarskih

in podkovskih žebljev, okrog 70 vrst stavbnih in več vrst železniških žebljev, poleg tega pa še razne spojke, kljuke in verige ter tudi poljedelsko orodje. To je bila nuja; v pogojih prodora strojnih žebljev so izdelovali vse, kar se je v vigenjcih še dalo narediti ročno oz. s pomočjo težkih kladiv na vodni pogon (veliki stavbni žeblji) in to tudi prodati. Dalj časa so se obdržali žeblji, ki so bili prezahtevni ali nezanimivi za strojno proizvodnjo: ročno kovani žeblji za čevlje, planinčarji, in podkovski žeblji za bosanski trg, t. i. kamelarji. Večji zaslužek so obetali veliki stavbni žeblji in žeblji za potrebe železnic, t. i. tračniki. Ti dve skupini izdelkov sta do prve svetovne vojne prevladovali v prodajnem programu zadruge, z njima se je začela tudi strojna proizvodnja žebljev. Tračnike so na strojni način začeli izdelovati leta 1901, prva večja skupina strojev za gradbene žeblje je prišla v Kropo leta 1913. To je bil tudi začetek industrije v Kropi.

V nadaljevanju so predstavljene glavne skupine izdelkov žebljarske in vijačne proizvodnje Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, ki se je leta 1939 zaradi razširitve proizvodnega programa na vijake in matice preimenovala v Kovinarsko zadrugo Plamen, po drugi svetovni vojni pa v Tovarno vijakov in žebljev Plamen Kropa. Razvoj podjetja je bil že podrobno obravnavan v dveh številkah Vigenjca, predvojni razvoj v tematski številki z naslovom 20. stoletje. Industrijska zadruga (leto IV, 2004), razvoj podjetja po drugi svetovni vojni pa v monografiji dr. Jožeta Prinčiča Tovarna vijakov Plamen Kropa: od druge svetovne vojne do stečaja in novega začetka (1945–1997) (leto VII, 2007). Tokratna izdaja Vigenjca obravnava pregled proizvodnje in gospodarsko okolje, v katerem je poslovala zadruga oz. tovarna Plamen od ustanovitve do leta 1960, ko se je začela rekonstrukcija podjetja.

9

10

ČEVLJARSKI ŽEBLJI ROČNO KOVANI ČEVLJARSKI ŽEBLJI Na začetku 20. stoletja so v Kropi in Kamni Gorici izdelovali okrog trideset vrst čevljarskih žebljev, vse še izključno ročno. Osnovni tip ročno kovanih čevljarskih žebljev so bili t. i. toparski žeblji s pet- ali šestudarčno glavo in kratkim steblom, ki je imelo kvadratni presek. Gre za staro obliko čevljarskega žeblja, ki se je ohranila še celo prvo polovico 20. stoletja, nazadnje kot sestavni del programa planinčarjev.

Petudarčnim toparskim žebljem so rekli tudi pifelci, kakor so v Kropi pozneje imenovali še majhne strojno izdelane čevljarske žeblje s pet- in šestudarčno glavo (imenovani tudi romarji). Pet- in šestudarčni toparski žeblji so bili na voljo v 14 velikostih oz. težah od 0.56 kg do 4.48 kg za 1000 kosov. Poleg osnovnih dveh tipov toparskih žebljev inventurni zapisniki še v letu 1925 navajajo tudi petudarčne idrijske čevljarske žeblje v dveh velikostih (1 ½ kg in 2 kg težki za 1000 kosov oz. 25 in 30 mm dolgi), za katere pa ni drugih podatkov. Poleg toparskih so kovali še čevljarske žeblje z odebeljeno glavo (Dick- oz. Doppelköpfige), ki so jim pravili naudarjenci ali vdarjenci. Glava žeblja je bila oblikovana enako kot pri toparskih petudarč-

nih, le da je bila debelejša. Do prve svetovne vojne so bili toparski šestudarčni in žeblji z odebeljeno glavo najpogostejši izdelek med ročno kovanimi čevljarskimi žeblji. V skupini osnovnih tipov čevljarskih žebljev so razlikovali še en manj pogost tip, pri katerem je bila glava izdelana s petimi enakovrednimi udarci kladiva, zaokroženimi v obliko cveta (Rundköpfigenägel), prav tako v 14 velikostih oz. kosovnih težah kot toparski žeblji.

Do začetka 20. stoletja je bila zelo raznolika tudi skupina ročno kovanih žebljev, ki so jih uporabljali pri izdelavi škornjev. Inventurni zapisniki žebljarske zadruge jih imenujejo podkvičarji. Njihova značilnost je bilo dolgo steblo (do 35 mm), prilagojeno debelini pete škornja. Katalog izdelkov žebljarske zadruge z začetka 20. stoletja prikazuje kar 9 vrst takšnih žebljev, vse v sedmih velikostih, v katalogu iz leta 1912 pa zgolj en osnovni tip. Nadomestile so jih strojno izdelane žbice, ki so bile tipizirane in so jih izdelovali v več tovarnah žebljev v Srednji Evropi. Naj-

Oddelek za strojno kovane čevljarske žeblje, 1920.

Fotodokumentacija Kovaškega muzeja v Kropi.

11

demo jih tudi v katalogu Erharda Künzla, ki je imel tovarni žebljev v Arzbergu na Bavarskem in Hornem Slavkovem (nem. Schlaggenwald) na Češkem in je rabljene stroje leta 1913 prodal v Kropo.16 V Kropi so ločili modne žbice oz. podkvičarje (iz nem. Modisensenkstifte), slovaške žbice ali slovake (iz nem. Slovakennägel), francoske žbice (iz nem. Französische Senkstifte) in erlavske žbice (iz nem. Erlauer Senk­ stifte). Do leta 1913 oz. do uvedbe strojne proizvodnje so jih kovali ročno, podobno kot mišjeglavce in zvezdnike. Ročno so po letu 1920 kovali le osnovni tip podkvičarjev, ki so ga poimenovali navadni podkvičarji, na voljo pa je bil tudi v strojni izvedbi. Inventurni zapisniki žebljarske zadruge med ročno kovanimi izdelki za obdobje po letu 1925 omenjajo še žirovske podkvičarje, o katerih ni drugih podatkov.

Zelo pestra je bila ponudba žebljev za cokle in čevlje z lesenimi podplati. Ohranjena kataloga žebljarske zadruge Nr. 5 in 7 iz prvega desetletja 20. stoletja sta ponujala kar pet vrst žebljev za cokle. Žeblji, imenovani tudi coklarji (iz nem. Zockelnägel), so imeli značilno ploščato steblo, ki je preprečevalo cepljenje lesenega podplata. Osnovna tipa sta imela enako oblikovano glavo kot toparski pet- in šestudarčni žeblji. Dva tipa coklarjev sta imela glavo v obliki dvokapne strehe ali po kovaško na dva pera, ploščato steblo pa je bilo oblikovano enkrat vzporedno, drugič pa prečno glede na strehasto glavo. Peti tip je imel glavo v obliki romba in oster rob prečno glede na steblo. V tej skupini izdelkov so ponujali še posebne dolge in tanke dvokrilne žeblje, ki so v katalogih poimenovani z nemškim imenom Holzschuhnägel.

V zvezi s coklarji se v inventurnih zapisnikih do leta 1928 navajata tudi poimenovanji šepce in kaveljci, pri katerih pa ni jasno, za katero vrsto coklarjev gre.

PLANINČARJI Posebnost med ročno kovanimi čevljarski žeblji so bili planinčarji, žeblji za okovanje robov in pohodnega dela podplatov planinskih, vojaških in delovnih čevljev. Planinčarji kot posebna oblika čevljarskih žebljev so se razvili v 19. stoletju, hkrati z razvojem več različic okovane planinske in delovne obutve v osrednji Evropi, zlasti na območju Alp: polvisoki čevlji brodequins v Franciji, Goiserer in Schernkenschuhe v Avstriji ter Haferlschuhe v Nemčiji. Jože Gašperšič v knjigi Vigenjc navaja, da so se planinčarji razvili iz stare oblike žeblja, podobne kasnejši obliki žeblja Jägernägel, ki je bila poznana v Valoniji (Belgija).17 Tipičen izdelek žebljarskih delavnic v Kropi in Kamni Gorici so postali v prvi polovici 20. stoletja. Njihovo kovanje je pomenilo tudi zadnji vrhunec ročnega žebljarstva v Kropi in Kamni Gorici, pa tudi v nekaterih drugih žebljarskih središčih v Srednji Evropi.

Planinčarji so bili del prodajnega programa žebljarske zadruge (ust. 1894) že v njenih prvih letih 12

delovanja. V inventurnih zapisnikih za obdobje med letoma 1897 in 1918 so jih imenovali lovski žeblji oz. jegri (iz nem. Jägernägel). Predstavljeni so tudi v katalogu Nr. 5 z začetka 20. stoletja kot enokrilni (navadni) in dvokrilni lovski žeblji. Ponujali so jih v 14 velikostih od 1 do 8 kg za 1000 kosov. Poleg teh žebljev z značilno krilato oblikovano glavo, prilagojeno robu usnjenega podplata, so izdelovali še čevljarske žeblje z ostro glavo, imenovane špičaki ali ostroglavci, za okovanje podplatov. Poimenovanje planinčarji se v inventurnih zapisnikih prvič pojavi leta 1920; ločili so jih na navadne in dvojne (dvokrilne). Žirovski čevljarji so jim pravili tudi krivci,18 planinci pa kar kroparji.19 Proizvodnja teh posebnih čevljarskih žebljev sprva ni bila obsežna, povečala se je šele po letu 1912, ko je zadruga sprejela obsežna naročila c. kr. vojnega ministrstva za potrebe avstrijske vojske. Od novembra 1915 do oktobra 1918 je bila zadruga pod vojaško upravo in je delala le za vojaške potrebe. Proizvodnja planinčarjev se je prvič povečala na več milijonov kosov letno. Po prvi svetovni vojni je zadruga ostala brez velikih naročil za potrebe vojske. Povpraševanje po čevljarskih žebljih se je okrepilo šele po letu 1920, a večidel za običajne ročno in strojno kovane.

Proizvodnja planinčarjev se je znova večala od leta 1926 (4 milijone kosov) do leta 1940 (25 milijonov kosov), odločilen pomen pa je imela v času svetovne gospodarske krize. Večje povpraševanje po planinčarjih v obdobju med svetovnima vojnama je bilo povezano z razmahom gorništva v Švici, Avstriji, Nemčiji, Italiji in Franciji. V tridesetih letih 20. stoletja je tu planinčarje izdelovalo nad 800 žebljarjev, ki so jih skupaj izdelali okrog 150 milijonov kosov v enem letu.20 Pomemben del proizvodnje žebljarskih središč Srednje Evrope so bila naročila za potrebe vojske, še posebej za opremo posebnih gorskih vojaških enot, npr. za Gebirgsjäger oz. nemške gorske lovce, italijanski korpus alpinov in francoske troupes de montagne.

Nemci so te žeblje najpogosteje imenovali Flügelnägel (krilati žeblji), Firstkopfnägel in Kappenägel. Franz Sales Waibel iz Hindelanga v Allgäuu na Bavarskem je npr. v ceniku iz leta 1933 ponujal šest različnih vrst planinčarjev.21 Najenostavnejši so bili enokrilni za poseben tip algavških22 težkih čevljev, imenovani Flügelnägel für Allgäuer grobgenähte Schuhe. Osnovni tip dvokrilnih planinčarjev se je imenoval Kappennägel, na voljo je bil v različici z ravno (flachkopf) in ostro (spitzkopf) glavo. Planinčarji z ravno glavo in podaljšanim steblom so se imenovali Durchziehnägel. Gratnägel so imeli strehasto oblikovano glavo, Sattelnägel pa so imeli nasekano (pozecano) glavo. Gratnägel in Sattelnägel so bili na voljo v različicah z dolgim in kratkim steblom. Poleg žebljev za okovanje robov težkih čevljev je nemški podjetnik ponujal še nekaj vrst čevljarskih žebljev za okovanje podplatov – Absatz-

oder Piffelnägel. Znano središče izdelovanja planinčarjev v Nemčiji je bil tudi Schmalkaden z okolico (Turingija), eden od proizvajalcev je bil Emil Gratz iz Steinbach-Hallenberga.

V Avstriji so planinčarje izdelovali v Feldbachu na Štajerskem (v času prve svetovne vojne, tja je za čas vojne šlo kovat celo nekaj Kroparjev), v Fulpmesu pri Innsbrucku na Tirolskem, v Dambachu pri Linzu v Zgornji Avstriji in nekaj časa tudi v Borovljah. Avstrijci so za planinčarje uporabljali imeni Bergsteignägel oz.

Schernken ali Tschernken. Schernken so imenovali tudi čevlje, okovane s tovrstnimi žeblji. Znameniti Goisern oz. gojzarji (v modernejši izvedbi jih izdelujejo še danes, posebnost je dvojni šiv, s katerim pritrdijo podplat na čevelj) iz Bad Goiserna v Salzkammergutu, po katerih danes splošno imenujemo planinske čevlje, so bili prav tako okovani s planinčarji. Katalog avstrijskega ponudnika opreme za gorske čevlje23 je še po drugi svetovni vojni ponujal prav takšne žeblje, kot so jih izdelovali tudi v Kropi: enokrilne in dvokrilne planinčarje z ravno, slemenasto (scharfkantig) ali ostro glavo in pa poseben tip planinčarjev, ki je bil splošno poznan tudi drugje v Srednji Evropi: to je bil t. i. togenburški planinčar (Toggenburger). Togenburške planinčarje (Toggenburg je mesto v kantonu St. Gallen na vzhodu Švice), katerih posebnost je bila s posebnim kladivom nasekana glava (vdrta ob straneh), so izdelovali tudi v žebljarskih središčih v Švici, na Češkem, v Avstriji, pa tudi v Kropi. Švicarski žebljarji iz vasi Sulz v kantonu Aargau na severu Švice so poznali še eno posebno poimenovanje, in sicer za žeblje za okovanje srednjega dela podplatov, ki so jim pravili muggern. Nekatere oblike planinčarjev so dobile imena, ki so služila večji prepoznavnosti, poročilo v Zadrugarju o proizvodnji planinčarjev pri nas in na tujem iz leta 1934 tako omenja planinčarje Dolomit, Ortler in Rax.24 Vrsti Dolomit in Ortler najdemo v avstrijskem katalogu iz časa po drugi svetovni vojni; gre za planinčarje, ki so imeli glave vdrte v obliki trikotnika oz. pravokotnika.

Močna konkurenca kroparski zadrugi, zlasti pri prodaji na avstrijskem trgu, so bili tudi češki žebljarji iz okolice Plzna (Věšin, Cheznovice, Starý Rožmitál), slednji so planinčarje imenovali šerky (edn. šerka).25 Zadruga je kmalu postala njihova konkurenca. O tem govori pričevanje zadružnega ravnatelja, ki je leta 1935 obiskal dunajski velesejem: »/…/ Razstavljeni so tudi čevlji z različnim okovjem. Približal sem se staji nekega velečevljarja, ki tudi izvaža svoje izdelke, ki pa je naš odjemalec. Ker me niso poznali, sem jih vprašal, odkod dobe žeblje za gorske čevlje. Zelo sem bil vesel, ko je pohvalil jugoslovanske (to je: naše blago), češ da je boljše in cenejše od češkega.«26 Tudi italijanski in francoski žebljarji so za planinčarje poznali posebna poimenovanja, v italijanskih Dolomitih so jih imenovali brocche a zappa ali broccame (tudi pri nas na Primorskem je za čevljarski žebelj znano poimenovanje broka, brokon27). Ko-

vali so jih v dolini Ledro, tu je pred drugo svetovno vojno delovala žebljarska zadruga (Le Società Cooperative broccami di Molina e di Prè).28 V Kroniki Plamena se omenja konkurent Paolo Boghi v kraju Cantù ob Komskem jezeru in prepoved uvoza planinčarjev v Italijo zaradi zaščite domačih proizvajalcev (1933/34).29 Zadruga jih je poskušala prodajati tudi v Francijo (podjetje Fay iz Lyona), a so že imeli svoje proizvajalce. Planinčarje so zaradi krilate oblike imenovali clou special ailes de mouches.

Omenjena žebljarska središča so v obdobju med svetovno vojno z žeblji planinčarji zalagala čevljarsko industrijo, trgovine z železnino in manjša čevljarska podjetja. Proizvodnja v Kropi in Kamni Gorici je bila sprva namenjena izvozu, po letu 1935 pa se je s povečano reklamo in zaradi zaščitnih uvoznih kontingentov držav proizvajalk planinčarjev usmerila na domači trg. Leta 1932 je zadruga izpeljala obsežno propagandno akcijo in razposlala reklamno gradivo 3700 čevljarskim podjetjem, 200 trgovinam z usnjem in 70 trgovinam z železnino.30 Njena ciljna skupina so bili večji odjemalci, manjše je oskrbovala domača konkurenca, tudi s prodajo po hišah. Planinčarje sta v Kropi kovala še kovaška podjetnika Katarina Šolar in Jernej Hafner (do leta 1935). Nekaj časa so planinčarje izdelovali še Florjan Resman v Kropi ter Janez Strgovšek in Jože Zupan v Lescah; vsi ti kovači so bili prej zaposleni v zadrugi.31 Med zadružnimi odjemalci so bili čevljarji v Žireh (Čevljarska gospodarska zadruga, Anton Gantar, Sora – ročno čevljarstvo) in tovarna Peko v Tržiču, trgovine z železnino (Rakuš in Jelenc v Celju, Schneider & Verovšek v Ljubljani) in trgovine z usnjem in čevljarskimi potrebščinami (Koža Tržič, Ivan Marchiotti in Anton Markun v Ljubljani, Dermota v Železnikih, Tomaž Godec iz Bohinjske Bistrice). Planinčarje je prodajal tudi Gorec v Ljubljani v trgovini s športno opremo (tudi smučarske vezi iz Krope).32 Manjše odjemalce za planinčarje je imela zadruga v Zagrebu, Sarajevu, Banja Luki in Beogradu. Izdelovali so jih tudi za potrebe vojske – leta 1938 sta na seznamu državnih naročil navedena IV. planinski bataljon v Mojstrani in II. planinski bataljon na Bohinjski Beli.33 S planinčarji okovane čevlje sta izdelovali še dve veliki čevljarski podjetji z več tisoč zaposlenimi in s pomembno vlogo na mednarodnem tržišču: Bally iz Schönenwerda v Švici in Bat'a iz Zlina na Češkoslovaškem. V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno sta okovano obutev izdelovali tudi s kroparskimi žeblji. Julija 1938 je zadruga sprejela naročilo za 120 000 planinčarjev za Bat'ino podružnico v Borovem na Hrvaškem.34 Tovarnar Jan Bat'a je septembra 1938 celo obiskal zadružne obrate in strokovno šolo v Kropi.35 Še večji pomen je proizvodnja okovanih čevljev imela v Švici. O tem, da so bili s planinčarji okovani čevlji v obdobju med svetovnima vojnama stvar mode in celo prestiža, pričajo ohranjeni reklamni posterji tovarne čevljev Bally. Bally je do 13

danes ostal pojem visoke mode na področju oblikovanja in izdelovanja obutve, že pred drugo svetovno vojno je veliko vlagal v promocijo; znani so t. i. vintage posterji s kolekcijami obutve, ki so jih zasnovali uveljavljeni umetniki.36 Med svetovnima vojnama je nastalo več litografij, na katerih je upodobljena okovana obutev z motivi gorništva in zimskih športov, avtorja teh posterjev sta bila Emil Cardiaux in Rudolf Mulli.37 Bally je izdeloval zelo širok program obutve, od čevljev za vsakdanjo rabo do vojaških obuval. Prav zaradi naročil za potrebe vojske se je podjetju uspelo obdržati v času svetovne gospodarske krize in tudi v času druge svetovne vojne.

O velikem pomenu čevljarske industrije v Švici (še posebej industrije okovane obutve, ki so ji v Kropi rekli okovanke) priča tudi zapis z obiska švicarske narodne razstave v Zürichu avgusta 1939: »/…/ Tam blizu je bilo videti tudi vrhunske proizvode čevljarske industrije, ne nametane po policah in mizah, ampak nežno položene na žamet v kristalnih vitrinah. Švicarska industrija čevljev kljub krizi izvozi na leto za 250 milijonov dinarjev; če, recimo na Angleškem planinčarji ne gredo, tedaj zato ne, ker Švica tja izvaža svoje okovanke«.38 V Zadrugarju so konec leta 1940 poročali, da je tovarna Bally zaradi vojnih dobav polno zaposlena z izdelavo okovane obutve, zanjo pa je uporabljala tudi v Kropi in Kamni Gorici izdelane planinčarje.39 V Kovaškem muzeju v Kropi hranimo dva primerka okovane obutve, izdelana v Švici v času po drugi svetovni vojni. Gre za obutev pripadnikov švicarske vojske, en par je izdelalo podjetje Bally, drugega čevljar André Fivet, oba pa sta izdelana po drugi svetovni vojni.40 Zadruga je planinčarje na švicarskem trgu prodajala v Bernu preko svojega prodajnega zastopnika Charlesa Widmerja. Večji izvoz ni bil mogoč zaradi uvoznih kontingentov, s katerimi je Švica leta 1932 zaščitila svoje proizvajalce. Med njimi je bilo tudi podjetje Grenacher iz Etzgena v kantonu Aargau. Z izdelavo ročno kovanih žebljev za čevlje je že leta 1899 začel Adolf Grenacher, njegova naslednika Paul in Karl Grenacher pa sta v 30. letih uvedla strojno proizvodnjo, zaposlovala sta tudi okoliške kovače za ročno izdelovanje planinčarjev.41 Podjetje je takrat prodalo okrog deset milijonov kosov planinčarjev na leto (švicarski trg, izvoz), precejšen del je bil kupljen pri čeških žebljarjih.42 Zadruga je prav zaradi povpraševanja podjetja Grenacher po žebljarjih v slovenskih časopisih junija 1931 raziskala možnosti za povečanje produkcije planinčarjev, razlog je bilo zmanjšanje naročil za vijačno blago v času svetovne gospodarske krize. Za nakovala se je takrat vrnilo okrog 40 zadružnih delavk in delavcev, začasno celo ključavničarji. Planinčarje so leta 1932 za zadrugo začeli kovati tudi v Kamni Gorici, kjer so do tedaj izdelovali zlasti tračnike. Zaradi visokih zahtev švicarskega trga so v zadrugi močno izboljšali kvaliteto izdelkov in izdelali natančna navodila za pravilno izdelavo planinčarjev.43 Naučili so se izdelati tudi najzahtevnejšo obliko tovrstnih žebljev z dvema glavama.

14

Večala se je tudi skrb za prepoznavnost izdelka.

Planinčarji so leta 1932 dobili komercialno oznako REX. Program planinčarjev je obsegal 20 artiklov, od žebljev za okovanje podplatov (štiriudarčni, petudarčni, ostri) do žebljev za okovanje robov podplatov.

Slednje so delili na enostavnejše enokrilne (jegri) in na zahtevnejše dvokrilne. Med dvokrilnimi je bil najpogostejši art. 6 ali dvokrilni planinčar z gladko glavo. Razlikovali so še planinčarje s kratkim in dolgim steblom in planinčarje z gladko, nasekano (pozecano) in ostro (slemenasto) glavo. Več vrst so izdelovali po švicarskem vzorcu: to so bili t. i. švicarski planinčarji (s kratkim in dolgim steblom) ter togenburški planinčarji (s kratkim in dolgim steblom, z luknjo ali brez). Art. 20 je bil planinčar z dvema glavama za okovanje ogla planinskih čevljev. Vse artikle so izdelovali v več velikostih.

Proizvodnja planinčarjev Prve žebljarske in železo­ obrtne zadruge v obdobju 1912–1955:44 1912: 1.085.000 kosov 1930: 4.600.000 kosov 1936: 18.600.000 kosov 1938: 19.000.000 kosov 1940: 25.000.000 kosov 1951: 15.000.000 kosov 1955: 500.000 kosov Proizvodnja je bila v glavnem namenjena izvozu. Leta 1935 in 1936 je bilo razmerje prodaje planinčarjev na domačem in tujem trgu 40 in 60 odstotkov, leta 1937 pa 20 in 80 odstotkov. Največ planinčarjev se je prodalo na avstrijskem trgu, leta 1937 deset milijonov kosov ali 30,5 tone. Po priključitvi Avstrije nemškemu rajhu marca 1938 so bili planinčarji češke izdelave cenejši, a je bila njihova prodaja omejena z nakaznicami za železo, zato je planinčarjev tu primanjkovalo. Za nemški trg je zadruga morala pridobiti izvozno dovoljenje, kar je oviralo prodajo.

Novembra 1940 je bil med Nemčijo in Jugoslavijo dogovorjen enoletni kontingent 50 ton planinčarjev.45 Leta 1940 so v Kropi in Kamni Gorici izdelali 25 milijonov kosov, takrat je za zadrugo kovalo okrog 100 delavcev.46 Junija in avgusta 1941 sta deželna gospodarska urada (Landeswirtschaftsamt) v Salzburgu in na Dunaju zasegla celotno zadružno proizvodnjo planinčarjev.47 Po vrednosti prodanega blaga celotne zadružne proizvodnje v letu 1942 so bili planinčarji na tretjem mestu (20,6 %), za vijačnim blagom in tračniki. Do konca druge svetovne vojne se je število kovačev planinčarjev še nekoliko povečalo, na 113 ali dve tretjini vseh zaposlenih. Na delo so sprejemali tudi dijake, da bi jih zaščitili pred obvezno delovno službo (Arbeitdienst). Zadružni ravnatelj se je za posle dogovarjal v Münchnu, Salzburgu in v Celovcu,48 na Dunaju pa je za zadrugo te posle opravljal zadružni zastopnik Ferdinand Opletal.

Izvoz planinčarjev leta 1938:49 v Avstrijo 21.700 kg; v Švico 6.800 kg; v Francijo 88 kg; v Bolgarijo 2.100 kg.

Po velikih pričakovanjih glede prodaje na tujem trgu so bili leta 1933 s strani Švice in Italije uvedeni uvozni kontingenti oz. prepoved uvoza. Istega leta je zadruga dobila dovoljenje za izvoz v Švico za 3,6 tone planinčarjev,50 čemur je sledil padec naročil.

Planinčarje so takrat za zadrugo kovali v Kropi, Kamni Gorici in tudi v Železnikih (delavnica, ki jo je vodil Niko Žumer, je z delom prenehala septembra 1935), kovanje so bili zato prisiljeni omejiti.51 Izvoz planinčarjev v Švico se je znova povečal dve leti pred drugo svetovno vojno (leta 1938 so tja izvozili 6,8 tone planinčarjev). Naslednje dve leti je bilo povpraševanje po njih za prodajo na švicarskem trgu zelo veliko, a je v Kropi manjkalo kovačev. Marca 1937 so prišla prva naročila iz Bolgarije (1,7 tone planinčarjev v letu 1937 in 2,1 tone planinčarjev v letu 1938).

Zadruga po letu 1939 ni več sprejemala naročil iz Bolgarije zaradi klirinške pogodbe med Jugoslavijo in Bolgarijo; na plačilo za planinčarje je morala čakati dve leti. Izvoz v Francijo je bil minimalen, po nekaj sto kilogramov na leto.52 Časovnica tehniških izboljšav pri kovanju planinčarjev v Prvi žebljarski in železoobrtni zadrugi v Kropi in Kamni Gorici oz. Kovinarski zadrugi Plamen: 1931: nova žebljarska delavnica za kovanje planinčarjev v Kropi (vigenjc Pana) z električnim ventilatorjem. Poostren nadzor nad kvaliteto izdelkov; 1932: strojno rezanje polizdelkov za izdelavo planinčarjev (t. i. rezanci ali kramarji), inovator mojster Filip Legat. Novost je bila patentirana v več državah; 1936: planinčarji iz specialnega, nerjavečega jekla.

Draga in zahtevna izdelava, zato niso prišli na trg; 1939: električno indukcijsko segrevanje polizdelkov, inovator obratovodja inž. Karel Kunaver; 1948: nova kovaška linija s transformatorskimi postajami v čevljarskem oddelku v Kamni Gorici.

Več izvirnih tehniških izboljšav je zadružno proizvodnjo planinčarjev poenostavilo in pocenilo. Že od leta 1932 so iz pripravljenih polizdelkov planinčarjem kovali le še glave, električno segrevanje polizdelkov s pomočjo posebne transformatorske postaje (1939) pa je produktivnost povečalo za kar 40 %. Prvič so po novem postopku poskusili kovati 25. aprila 1940: kovač Peter Zupan je v osmih urah izdelal 3030 planinčarjev.53 Nov polindustrijski način izdelovanja planinčarjev se je uveljavil šele po drugi svetovni vojni (kovaška linija v čevljarskem oddelku v Kamni Gorici).

Proizvodnjo planinčarjev so skušali modernizirati tudi drugod: ker patentno varstvo za izdelovanje planinčarjev iz rezancev v Avstriji ni bilo priznano, so leta 1937 tudi v železarni v Borovljah začeli izdelovati planinčarje na tak način (20 žebljarjev, proizvodnjo so kmalu opustili).54 V Švici so jih na strojni način začeli izdelovati leta 1940,55 vzporedno s planinčarji pa so uporabljali tudi strojno izdelane trikune (iz fr. tricouni), ki so bili leta 1912 iznajdba švicarskega alpinista Felixa Valentina Genecanda iz Ženeve.56 Gre za ukrivljene kose debelejše pločevine, ki so bili na zunanji strani nazobčani, na rob podplata pa se jih je pritrdilo s posebnimi sponkami ali žebljički. Najpogostejša sta bila modela št. 1 in 6. Trikune so uporabljali v švicarski vojski med drugo svetovno vojno in po njej, s čevlji, okovanimi s trikuni, pa so bili opremljeni tudi člani alpinističnih odprav na Mount Everest leta 1924 in 1952. Izdelovali so jih v milijonskih količinah, prav tako za francosko in ameriško vojsko.

Tudi drugod so razvili razne nadomestke za planinčarje, v Nemčiji npr. podjetje Silvretta (podkvice z vdelanimi jeklenimi zobmi). Posebnost, ki so jo oglaševali kot avstrijsko odkritje, je bila zaporedna vrsta jeklenih zob, ki se je na rob podplata namestila kot neke vrste zadrga.57 Planinčarje in trikune ter vse nadomestke zanje so po letu 1950 naenkrat izpodrinili gumijasti podplati. Po drugi svetovni vojni so trikune poskušali izdelovati tudi v Kropi, ohranjenih je nekaj primerkov.

Po drugi svetovni vojni je bila proizvodnja planinčarjev prenesena v Kamno Gorico, kjer je bil leta 1948 ustanovljen nov obrat za strojno in ročno proizvodnjo čevljarskih žebljev. Otvoritev je bila 5. aprila 1948; na slovesnosti so razglasili udarnike, med katerimi je bil tudi kovač planinčarjev Jože Rešek iz Kamne Gorice. V nov obrat so postavili štiri transformatorske postaje za električno segrevanje polizdelkov (t. i. kovanje na trafo), kar je produkcijo močno povečalo. Obrat je imel osem posebej izbranih delavcev in delavk. Povpraševanje po planinčarjih je bilo prva leta po vojni večje od dejanske proizvodnje.

Praktično so bili tudi edini izvozni artikel;58 njihov izvoz je bil obveza, ki je izhajala iz zahtev planskega gospodarstva. Izvažali jih v Švico (prodaja preko Nagelscmiedezentral Sulz am Rhein)59 in v Avstrijo (po dogovoru med zastopnikom Plamena Ferdinandom Opletalom in Alpinmontangesellschaft, kompenzacija za žico).60 Za leto 1947 je bil določen skupni letni plan proizvodnje 1745 ton izdelkov, od tega po 5 ton planinčarjev in romarjev na mesec oz. 12 ton letno.61 Naslednje leto, ko so planinčarje že kovali po novem postopku, so jih načrtovali izdelati kar 65 ton.

Dejansko so plan dosegli s 85,3 % ali s 55,4 tone, ker je manjkalo usposobljenih delavcev, pa tudi ploščate žice za izdelovanje rezancev (polizdelkov).

15

Planirana in realizirana proizvodnja planinčarjev 1948–1958:62 1948: planirano 65 ton, realizirano 55,4 tone; 1950: planirano 52 ton, realizirano 55 ton; 1951: planirano 52 ton, realizirano 49,1 tone; 1953: planirano 15 ton, realizirano 7 ton. Še leta 1951 je za kovanje planinčarjev zelo primanjkovalo delavcev, že naslednje leto pa se je proizvodnja planinčarjev začela naglo zmanjševati. Glede na prejšnja leta je 1953. padla na manj kot petino povprečne letne proizvodnje med letoma 1948 in 1952. Vzrok so bile visoke cene in konkurenca obutve z gumijastimi podplati.63 Po letu 1953 so planinčarje kovali le še po naročilu.

STROJNO IZDELANI ČEVLJARSKI ŽEBLJI Stare oblike čevljarskih žebljev so že pred koncem 19. stoletja začele izpodrivati nove, ki so se zgledovale po strojno izdelanih. Značilna primera sta dva med seboj zelo podobna tipa čevljarskih žebljev s poloblo glavo in kratkim štirioglatim steblom, ki so jih v Kropi imenovali mišjeglavci (iz nem. Mauserl ali Mausköpfige Schuhnägel) in zvezdniki (iz nem.

Sternnägel). Mišjeglavci, v inventurnih zapisnikih žebljarske zadruge z začetka 20. stoletja imenovani tudi štemfarčki, so za razliko od narebričenih zvezdnikov imeli gladko glavo, oba tipa pa so uporabljali za okovanje pohodnega dela usnjene obutve. Oba so izdelovali v 9 velikostih. Do leta 1920, ko je zadruga nabavila stroje za izdelavo čevljarskih žebljev, so mišjeglavce in zvezdnike izdelovali ročno. Ročno kovani zvezdniki ali žeblji na zvezdo so za razliko od strojnih imeli neenakomerno narebričeno glavo. V manjšem obsegu je ročna proizvodnja mišjeglavcev in zvezdnikov obstala vzporedno s strojno vse do začetka druge svetovne vojne.

Konec leta 1920 je iz tovarne Erharda Künzla iz Arzberga na Bavarskem v Kropo prispela druga večja skupina strojev za žeblje (v prvi skupini iz leta 1913 so bili predvsem stroji za izdelavo gradbenih žebljev). Za nakup strojev za izdelavo čevljarskih žebljev se je zadruga odločila zaradi nekonkurenčnosti.

Cenejše strojno izdelane čevljarske žeblje so ponujale avstrijske tovarne in Kranjska industrijska družba, zato so bili v Kropi prisiljeni omejiti proizvodnjo ročno kovanih žebljev.64 Zadruga je takrat kupila šest strojev za čevljarske žeblje, ki so predstavljali osnovo za nov strojni obrat – obrat za strojne čevljarske žeblje, im. tudi šuštarca. Že pred letom 1920 so strojno izdelovali navadne, slovaške, modne in francoske podkvičarje oz. žbice, cvikovce in brezglave vpetnike,65 po letu 1920 pa z novimi stroji še mišjeglavce, zvezdnike, petudarčne čevljarske žeblje, visokoglav-

16

ce, nizkoglavce, ostroglavce, erlavske podkvičarje in cvikovce »Z«.66 Obrestovalo se je sodelovanje na prvem ljubljanskem velesejmu septembra 1921; zadruga je po večletnem zastoju zaradi posledic prve svetovne vojne in oblikovanja novih razmerij na jugoslovanskem tržišču postopoma spet začela pridobivati naročila za čevljarske žeblje.

Med strojno izdelanimi čevljarskimi žeblji so bili najpomembnejša skupina t. i. pifelci ali romarji.

To so bili žeblji, ki so nadomestili stare oblike ročno kovanih toparskih žebljev. Glede na obliko glave in stebla so jih delili na več vrst: pifelci s petudarčno ali šestudarčno glavo, pifelci s kvadratno špico, pifelci Rautenkopf.67 Po velikosti so jih delili po številkah od 3 do 10 (od 35 do 90 dkg za 1000 kosov) in dodatnih šestih velikostih od 110 do 300 dkg za 1000 kosov.

V novi čevljarski oddelek v Kamni Gorici so leta 1948 poleg kovaške linije za planinčarje namestili pet strojev za čevljarske žeblje iz jeseniške železarne, preostale tri stroje iz Krope, iz t. i. šuštarce, pa leta 1953.

Proizvodnja je obsegala strojno izdelane pifelce, zvezdnike in cvikovce. Letna kapaciteta oddelka je bila 200 ton izdelkov, ki pa so jo le redko dosegli (181 ton v letu 1953).68 V primerjavi s planinčarji strojno izdelani pifelci na tujem trgu niso bili konkurenčni zaradi nemške (Röcker iz Löchgaua na Württemberškem) in češke konkurence (Moravia iz Hlubočkyja (nem. Hombok) na Moravskem), saj so bili izdelani s stroji, kupljenimi po prvi svetovni vojni. Leta 1951 so stroje temeljito predelali in povečali proizvodnjo, a je povpraševanje upadlo že leta 1957. Manjše količine romarjev, ki so jim rekli tudi brukvice, jim je uspelo izvoziti v Indijo (10 ton v letu 1956 in 29,9 ton v letu 1959). Proizvodnja je bila ukinjena leta 1960, skupaj s kovaško linijo za planinčarje. Leto prej je Plamen prodal 67,5 tone pifelcev in planinčarjev, pretežno iz starih zalog.69 Proizvodnja romarjev med letoma 1948 in 1953:70 1948: planirano 60 ton, realizirano 68,1 tone 1950: planirano 84 ton, realizirano 88 ton 1951: planirano 79,8 tone, realizirano 70,8 tone 1953: planirano 180 ton, realizirano 181 ton

PODKOVSKI ŽEBLJI Cenik žebljarske zadruge Nr. 5 z začetka 20. stoletja je predstavljal kar 34 vrst podkovskih žebljev, po obliki in tržišču razdeljenih na podkovske žeblje za avstrijski in balkanski trg.71 Osnovne oblike tovrstnih žebljev, ki so jih do razvoja strojno izdelanih uporabljali v Evropi, so zabeležene že v nemški podkovski strokovni literaturi s konca 18. stoletja; glede na oblikovni izvor so ločili angleške (nem. Englische Hüfnagel), francoske (Französische Hufnägel) in nemške podkovske žeblje (Deutsche Hufnägel).72 Razlikujejo se po obliki glave in obliki prehoda med steblom in glavo (kratek ali dolg vrat), vsi pa imajo ploščato steblo. Izdelovali so jih iz mehkejšega železa (ob podkovanju jih je kovač ukrivil na kopitu), velikokrat so bili izdelovalci tudi podkovski kovači sami. V Kropi so podkovske žeblje za podkovanje konj imenovali konjaki, za podkovanje goveda pa volarji. Poleg angleških, francoskih in nemških konjakov so v Kropi na začetku 20. stoletja izdelovali še italijanske ali laške konjake (Italienische Hufnägel) in angleško-francoske podkovske žeblje (Englisch-Französische Hufnägel), ki so bili po obliki kombinacija angleških in francoskih. Nemške so delili na navadne (gewöhnliche), s širšim steblom (breite) in visokoglave (hochköpfige). Zgoraj opisani podkovski žeblji so ime-

li vgreznjene glave, za razliko od t. i. sedmograških (Siebenbürgische Hufnägel) in podkovskih žebljev z zvezdasto glavo (Stern-Hufnägel), ki so imeli polokroglo glavo z rebrastim vzorcem.

Posebna skupina so bili podkovski žeblji za podkovanje konj v zimskih razmerah. To so bili t. i. ledniki (tudi ledenjaki)73 z značilno oblikovanimi glavami, ki so imele oster rob ali koničast vrh. Cenik Nr. 5 je za zahodno tržišče obsegal kar deset vrst lednikov. Štiri vrste so bile z glavami v obliki konice, imenovali so jih šorfarji in jih ločili na nemške in angleške (nem. Deutsche, Englische Eishufnägel). Velikim koničastim podkovskim žebljem so pravili tudi štole in jih ravno tako delili na nemške in angleške (Deutsche, Englische Hufstollen). Ledniki, ki so imeli glave z ostrim robom (Scharfe Hufnägel), so se imenovali sekanci, bilo jih je šest vrst.

Angleške, francoske, nemške in laške konjake ter sekance in šorfarje so v Kropi izdelovali še v prvem desetletju 20. stoletja, vsaj tako kažejo inventurni zaKovačice v vigenjcu Na bajerju v Kropi, 1929. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja v Kropi.

17

pisniki. V Kropi so s strojno proizvodnjo konjakov poskušali že ok. leta 1900, a brez večjega uspeha. V inventurnem zapisniku žebljarske zadruge za poslovno leto 1913/14 najdemo še nekaj laških (italijanskih) in nemških konjakov, v popisih zalog izdelkov po letu 1920 pa tudi teh ni več. Konkurirali so jim strojno izdelani podkovski žeblji, ki so prevzeli enostavne oblike istovrstnih angleških in francoskih in postali standard za današnje oblike. Prvi stroji za podkovske žeblje so prišli v uporabo v drugi polovici 19. stoletja in hitro izpodrinili obstoječo pestro izbiro najrazličnejših oblik. Leta 1871 sta nemška podjetnika Julius Möller in Clemens Schreiber iz Eberswalda v okolici Berlina razvila prvi stroj za racionalno izdelavo podkovskih žebljev; do takrat so jih povsod po Evropi kovali še ročno. Tovarna M. & S. Hufnägel (Möller & Schreiber Hufnägel) je bila pred prvo svetovno vojno vodilna nemška znamka za izdelavo podkovskih žebljev in je leta 1914 imela preko 1400 zaposlenih.74 Strojne podkovske žeblje in drugo blago je od leta 1878 v Bergedorfu pri Hambrugu izdelovala norveška tovarna Cristiania Hesteskosömfabrik; leta 1890 je zaposlovala kar 700 delavcev.75 Že pred koncem 19. stoletja so podkovske žeblje na strojni način izdelovali tudi v Avstriji, in sicer v tovarni Hufnagelfabrik Hansenhütte v Kapfenbergu pri Gradcu.76 Močan producent strojno izdelanih podkovskih žebljev je v začetku 20. stoletja postalo podjetje Mustad iz Gjøvika na Norveškem. Podjetje, ki je sprva izdelovalo opremo za šivalne stroje in ribištvo, je z razvojem revolucionarne tehnologije pri izdelavi drobnih kovinskih izdelkov iz jeklene žice ok. leta 1900 zavzelo svetovni trg z dvema velikima skupinama izdelkov: s podkovskimi žeblji in opremo za ribolov (trnki).

Do leta 1939 je Mustadu uspelo prevzeti več kot 300 konkurentov po Evropi, v dvajsetih letih je zaposloval ok. 8000 delavcev v 13 državah.77 V njegovem okviru je od leta 1924 delovala Tvornica potkivača čavala Mustad v Karlovcu.78 Strojne konjake so pred drugo svetovno vojno (ok. 1936) začeli izdelovati še v Novem Sadu (tovarna za žične izdelke Braća Kra-

18

mer), a je Mustad dosegel ustavitev proizvodnje.79 Podkovske žeblje so leta 1925 poskušali izdelovati tudi v Kropi, in sicer na strojih za gradbene žeblje, a so ugotovili, da »odločilnih fines s temi stroji konjakom ni mogoče dati.«80 Med ročno kovanimi podkovskimi žeblji so se po prvi svetovni vojni obdržali podkovski žeblji za vzhod­ no tržišče, ki so jim v Kropi rekli kamelarji (tudi bosanski in turški konjaki oz. podkovski žeblji, nem.

Bosnische, Türkische Kameelnägel). Bilo jih je 6 vrst, razlikovali so se po obliki glave (v obliki grbe, klobuka s krajci). Poseben tip so bili staromajdanci, ki so imeli štirikotno obliko klobuka. Tudi kamelarji so imeli svoj tip lednikov, to so bili t. i. turški ledniki (Türkische Eishufnägel). Kamelarji so bili še en primer žebljev, ki podobno kot planinčarji zaradi svoje specifične oblike niso bili primerni za strojno izdelavo.

Do ok. 1935 je bila žebljarska zadruga v Kropi največji dobavitelj kamelarjev na tedanjem bosanskem trgu, nato so jih izpodrinili strojno izdelani podkovski žeblji iz tovarne v Karlovcu. Nekaj ročno kovanih kamelarjev so tedaj še izdelovali srbski Romi (Vranje).81 Po podkvah in podkovskih žebljih so bili znani tudi žebljarji iz Kreševa v osrednji Bosni. Leta 1908 je bila tu osnovana kovaška zadruga, ki sta jo v 30. letih prevzela Mijo in Ivan Nikolić. Nikolićevo podjetje je zadrugi sicer močno konkuriralo tudi na področju izdelave stavbnih in železniških žebljev.

Zadružni cenik Nr. 5 z začetka 20. stoletja poleg kamelarjev prikazuje še nekaj posebnih tipov podkovskih žebljev za jugovzhodno tržišče, poimenovanih po njihovem krajevnem izvoru: to so bili t. i. dalmatinski in srbski podkovski žeblji. Dalmatinski so imeli strehasto oblikovane dvokrilne glave, srbski pa polkrožne in sploščene. Posebnost so bili še t. i. cigani, podkovski žeblji s trapezasto glavo za podkovanje goveda. Produkcija te skupine žebljev se je najbrž končala že pred prvo svetovno vojno.

STAVBNI ŽEBLJI IN ŽEBLJI

ZA SPLOŠNO UPORABO

Program stavbnih oz. gradbenih žebljev je bil do začetka vijačne industrije (hiter razvoj po letu 1920) najpomembnejša skupina izdelkov žebljarske zadruge v Kropi in Kamni Gorici. Pred prvo svetovno vojno so še imeli pomembno vlogo ročno kovani dvokrilni žeblji levantinskega sortimenta, tradicionalni žeblji sredozemskega območja, v obdobju med svetovnima vojnama pa so tudi pri nas in na balkanskem trgu prevladali veliki stavbni žeblji okrogloglavci, ki po obliki izhajajo iz severno- in zahodnoevropskega ladjedelništva. Velik pomen so dobili strojno izdelani žeblji tipiziranih oblik. Ker žeblji z okroglim presekom stebla (žičniki) niso mogli zadostiti potrebam široke potrošnje, so v evropskem prostoru že ob koncu 19. stoletja začeli nastajati mehanični žebljarski obrati s t. i. kovalno-pobijalnimi stroji. Tako izdelani žeblji so obdržali kvadraten oz. pravokoten presek stebla kot tradicionalni, ročno kovani. Oblike žebljev so se s strojno proizvodnjo poenostavile, posamični tipi žebljev za različne namene pa so si postali precej podobni. Kljub temu je bila pestrost oblik strojno izdelanih žebljev pred drugo svetovno vojno še precej velika: imeli so kvadratno ali ploščato steblo, različne zaključke konic, pa tudi njihove glave so bile zelo različne: velike in majhne, vgreznjene, izdelane ravno, zaobljeno ali piramidasto.

Proizvodnja žebljev v Kropi in Kamni Gorici je v začetku 20. stoletja še sledila tradicionalnim oblikam žebljev, hkrati pa poskušala slediti razvoju v drugih evropskih krajih, kjer se je na tem področju že razvijala strojna industrija. Sprva so žeblje, ki so jih drugod izdelovali že strojno, izdelovali še na ročni način.

Značilen primer so npr. t. i. lafetniki ali vgreznjenci, ki so se uporabljali v ladjedelništvu. Po letu 1911 so strojno izdelani žeblji postali prehuda konkurenca,82 do začetka druge svetovne vojne so strojno izdelani stavbni žeblji manjših in srednjih dimenzij popolnoma prevladali nad ročno izdelanimi. Kljub temu se je v Kropi pri nekaterih tipih obdržala vzporedna strojna in ročna izdelava še do druge svetovne vojne, velike stavbne žeblje pa so še po drugi svetovni vojni izdelovali na podoben način kot pred stoletji, tj. z vlečenjem pod težkimi kladivi.

Sto let po uvedbi prvih žebljarskih strojev v Evropi (1811) so tudi v zadružni tovarni v Kropi uredili strojni obrat za izdelavo stavbnih žebljev, kar je Oddelek za vlečene gradbene žeblje (oddelek kladiv) in rezanje pločevine, 1920. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

19

za nadaljnji razvoj žebljarske proizvodnje in industrije v Kropi pomenilo veliko prelomnico. Leta 1913 so kupili komplet rabljenih žebljarskih strojev in druge opreme nemškega proizvajalca žebljev Erharda Künzla iz Arzberga na Bavarskem. Izdelovanje žebljev je pri družini Künzel že takrat imelo dolgo tradicijo, od konca 18. stoletja. Strojni obrat je leta 1890 ustanovil Karl Erhard Künzel, podjetje pa deluje še danes pod imenom Ludwig Künzel Nagelfabrik.83 Kapaciteta novega strojnega oddelka za stavbne žeblje se je s Künzlovimi stroji povečala na mesečno ok. 6000 kg žebljev v dolžinah od 20 do 130 mm, kar je zaposlilo 7 delavcev in pet delavk.84 Leta 1920 so od podjetja Künzel odkupili še stroje za čevljarske žeblje, nato pa ostali poslovno povezani: Erhardov sin Fritz Künzel je leta 1932 postal zastopnik za prodajo stavbnih žebljev na nemškem trgu z zastopništvom v Münchnu.

Leta 1932 so z Josefom Mayerjem, zetom pokojnega Erharda Künzla, celo razmišljali o skupnem žebljarskem podjetju v Nemčiji, ki bi ga postopoma prenesli v Kropo. Po nastopu Hitlerjeve vlade so se razmere na nemškem trgu hitro spremenile in zastopništvo v Münchnu so ukinili že leta 1935.85 Nemčija je tudi sicer imela zelo močne proizvajalce žebljev, ki so zalagali domače in severnoevropsko tržišče. Med zadružnimi konkurenti je večkrat omenjena največja in sodobno opremljena nemška tovarna žebljev Röcker iz Löchgaua v deželi Baden-Württemberg, ki je poleg stavbnih proizvajala še strojne čevljarske in podkovske žeblje ter z njimi oskrbovala predvsem osrednjo Nemčijo in Porenje. V času delovanja tovarne med letoma 1876 in 1974 so tu izdelovali preko 4500 vrst žebljev, ki so danes predstavljeni v žebljarskem muzeju v Löchgauu.86 Tudi v Kovaškem muzeju hranimo enega od katalogov tega podjetja – za stavbne žeblje iz leta 1930. V Kroniki Plamena je med konkurenti na področju izdelave stavbnih žebljev navedeno še podjetje Pengg-Walenta iz okolice Gradca. Gre za isto podjetje, ki je izdelovalo tudi podkovske žeblje (Hansenhütte), ustanovil pa ga je leta 1885 Hans Pengg.87 Leta 1923 se je združilo z graškim podjetjem za izdelovanje verig Fa. Walenta in danes deluje pod imenom Pewag.88 Po letu 1934 se je na področju izdelave stavbnih žebljev in kljuk uveljavilo še eno avstrijsko podjetje, Engelbert Stuckenberger & Sohn iz Grestna v Spodnji Avstriji.89 Med konkurenti na jugoslovanskem trgu so omenjeni Nikolići v Kreševem, ki so zadrugi konkurirali pri izdelavi velikih vlečenih stavbnih žebljev, in Braća Kronfeld v Zagrebu, slednje podjetje je v delo uvedel Mirko Hafner iz Krope.90 Pred prvo svetovno vojno so proizvodnjo merili v vagonih. Leta 1913, ko še niso bili nameščeni stroji za gradbene žeblje, so v žebljarski zadrugi v Kropi in Kamni Gorici skupno proizvedli 152 vagonov blaga, od tega nekaj manj kot 26 vagonov stavbnih žebljev: 12,6 vagonov močnih stavbnih žebljev, 8,2 vagona raznih ladijskih žebljev in 5 vagonov raznih žebljev za les in zgradbe. To je pomenilo 17 % količine celotne proizvo20

dnje. Stavbni žeblji so bili po obsegu in vrednosti proizvodnje na drugem mestu, za tračniki. V poslovnem letu 1923/24 je proizvodnja obsegala 86 vagonov, od tega 8,7 vagona močnih stavbnih žebljev in 1,2 vagona raznih ladijskih žebljev ter deset milijonov kosov raznih strojno kovanih stavbnih žebljev.91 Ker so med gradbene žeblje šteli tudi tračnike, je težko slediti obsegu proizvodnje stavbnih žebljev po posamičnih skupinah.

Pred drugo svetovno vojno je proizvodnja stavbnih žebljev, raznih kljuk in tračnikov (1936–1938) obsegala od ok. 250 do 330 ton. Natančnejše podatke za zadnja leta pred in med drugo svetovno vojno najdemo v zapisnikih občnih zborov. Stavbni žeblji in kljuke so med letoma 1939 in 1941 predstavljali od 7 do 16 % vrednosti celotne količine prodaje v posameznem letu, kar je pomenilo tretje ali četrto mesto v prodaji izdelkov (za vijaki, tračniki in planinčarji).92 Prodaja žebljev na jugoslovanskem trgu je od leta 1921 potekala v Zagrebu s posredovanjem pooblaščenega zadružnega zastopnika inž. Aleksandra Neumanna. Četrtino produkcije gradbenih žebljev so izvozili. Izvoz je bil močno odvisen od političnih razmer in gospodarskih politik držav uvoznic, kar je zaradi tedanjih hitrih sprememb zaradi bližajoče se vojne povzročalo nemalo težav. V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno je bil zlasti pomemben izvoz v Avstrijo in v Holandijo, v manjšem obsegu tudi v Italijo. Zastopnik za prodajo zadružnih izdelkov na avstrijskem trgu je bil Ferdinand Opletal na Dunaju, ki je zastopstvo obdržal še nekaj let po drugi svetovni vojni. Pred vojno se je izvoz v Avstrijo gibal med 18 in 22 tonami na leto, večjo prodajo so ovirale visoke carine.93 Prvi tovor stavbnih žebljev na Holandsko je iz Krope krenil avgusta 1934, prvič po železnici, naslednje pošiljke pa z ladjo iz Trsta do Rotterdama.

Zadružni zastopnik za prodajo stavbnih žebljev in vijakov je postal A. A. Alscher v Haagu. Tudi tu so stavbnim žebljem, izdelanim v Kropi, zelo konkurirali nemški proizvajalci, ki so bili kvalitetnejši in cenejši.94 Zadruga se je sicer trudila izboljšati kakovost svojih izdelkov in je zato kupila nov žarilni kotel jeklarne Poldi (1932), od Josefa Mayerja iz Steinbacha pa sodoben stroj za gradbene žeblje (1938). Prodaja na holandskem trgu zaradi omejitev uvoza in konkurence ni dosegla pričakovanega obsega: leta 1935 in 1936 so tja izvozili 25 in 22 ton stavbnih žebljev, leta 1937 pa le 460 kg. Izvoz stavbnih žebljev in vijakov je otežil še začetek vojne: leta 1939 je bilo iz Trsta odposlanih 5 ton livarskih žebljev za Rotterdam, vendar so parnik zasegli Angleži in tako so pošiljko dostavili šele konec leta. Po zasedbi Holandske maja 1940 tja ni bilo več odposlano nobeno blago.95 Prva leta po drugi svetovni vojni proizvodnja stavbnih žebljev ni bila obsežna. Namenjena je bila zgolj domačemu trgu, ker je primanjkovalo žice in tudi ni bilo večjega povpraševanja. Leta 1947 so izdelali 89,4 tone stavbnih žebljev, kar je pomenilo zgolj 6 % celotne količine proizvodnje. V naslednjih letih je bila ta še skromnejša: najnižja je bila v letu 1951,

ko so izdelali zgolj 35 ton stavbnih žebljev (4,9 tone hladno kovanih in 30,1 tone vroče kovanih). Ločili so jih po načinu izdelave: strojni gradbeni, ročno kovani gradbeni in vlečeni gradbeni. V prodajnem katalogu so leta 1954 predstavili le še dve skupini stavbnih žebljev – hladno in vroče kovane okrogloglavce, medtem ko so še v obdobju med svetovnima vojnama imeli v prodajnem programu preko 30 vrst stavbnih žebljev (in žebljev za splošno potrošnjo), izdelanih na ročni in strojni način. Leta 1957 so na tržišču opazili zmanjšanje povpraševanja po vroče kovanih gradbenih žebljih. Naporno kovaško delo ob težkih kladivih je šlo h koncu, z njim pa tudi stoletna tradicija žebljarstva v Kropi in Kamni Gorici.

Zgoraj opisane žeblje so vse bolj nadomeščali žičniki – žeblji, izdelani iz okrogle žice. V manjših količinah so jih izdelovali tudi v zadružni tovarni med letoma 1914 in 1923, nato pa po drugi svetovni vojni, ko so Tovarni vijakov in žebljev Plamen Kropa leta 1948 priključili nacionalizirano Tovarno žičnikov Simon Pirc v Lipnici. Podjetje jih je izdelovalo že od konca 19. stoletja (prvi stroj za žičnike leta 1872), v prodajnem programu so bili žičniki za potrebe gradbeništva, čevljarske industrije in za splošno potrošnjo z letno kapaciteto 250 ton na leto.96 Med letoma 1948 in 1950 so v tovarni Plamen proizvedli od 142 do 275 ton žičnikov, nato pa so bili stroji preneseni v Lesce. V Kropi so obdržali zgolj en stroj za žičnike za potrebe tovarne.

V nadaljevanju so opisane najvažnejše skupine ročno in strojno izdelanih stavbnih žebljev, ki so jih pred drugo svetovno vojno izdelovali v okviru Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, leta 1938 preimenovane v Kovinarsko zadrugo Plamen. To so bili žeblji za potrebe gradnje stavb, ladjedelništva in za splošno potrošnjo, ki so jih izdelovali ročno ali strojno, mnogokrat v obeh različicah. Vzporedno so v zadružni tovarni v Kropi ter v preostalih vigenjcih v Kropi in Kamni Gorici izdelovali preko 70 vrst stavbnih žebljev, od žebljev tradicionalnih oblik do novih vrst, ki so nastale z razvojem žebljarskih strojev glede na potrebe trga.

LEVANTINSKI SORTIMENT Inventurni zapisniki iz prvega desetletja po ustanovitvi žebljarske zadruge kažejo, da so v zadrugi prva leta nadaljevali z izdelovanjem do takrat uveljavljenih oblik gradbenih žebljev. Šlo je za osnovne tipe, ki so jih v Kropi izdelovali že v prejšnjih stoletjih; med temi je bil najpomembnejši t. i. levantinski sortiment. Ta obsega dva tipa žebljev (dolgi in tanki tratti za mehek les ter debelejši oz. močnejši grossi za trd les) z dvema skupnima lastnostma: imeli so enako obliko glave in enako kosovno težo. Strehasto oblikovane glave trattov in grossov so bile izdelane z dvema udarcema ali po kovaško na dva pera. Največ so jih uporabljali v Sredozemlju, od tu tudi izvirajo italijanska poimeno-

vanja za osnovne tipe in njihove podzvrsti, ki pa so pravzaprav oznake velikosti žebljev.

Vpisi v inventarne zapisnike žebljarske zadruge v Kropi iz časa prehoda iz 19. v 20. stoletje kažejo, da je bil levantinski sortiment še vedno del takratne produkcije žebljev, a so ga že začeli nadomeščati tipi žebljev, uveljavljeni drugod po Evropi. Tratte so izdelovali v šestih velikostih v dolžini od 80 do 165 mm.

Najmanjši tratti so bili t. i. canalli, ostale velikosti so označili s številkami oz. imeni: Preglednica oznak trattov glede na njihovo velikost:97 canalli:

dolžina 80 mm, premer stebla 4,5 mm, teža 10 funtov/1000 kosov

tratti 1 ½: dolžina 95 mm, premer stebla 5 mm, teža 10 funtov/1000 kosov tratti 2: dolžina 110 mm, premer stebla 5,5 mm, teža 20 funtov/1000 kosov tratti 3: dolžina 130 mm, premer stebla 6 mm, teža 30 funtov/1000 kosov tratti 4: dolžina 150 mm, premer stebla 6,5 mm, teža 40 funtov/1000 kosov tratti 70: dolžina 165 mm, premer stebla 7 mm, teža 70 funtov/1000 kosov V inventurnih zapisnikih in cenikih žebljarske zadruge do prve svetovne vojne so vrste trattov označene s številkami, ki opredeljujejo težo žebljev (teža v funtih za 1000 kosov žebljev). S starim imenom so poimenovani le najmanjši tratti, canalli (poslovenjeno kanali), Gašperšič pa v Vigenjcu navaja še druga stara italijanska in udomačena imena za različne velikosti trattov, ki pa na začetku 20. stoletja niso bila več v uporabi:98 italijansko ime, 17. stoletje

udomačeno kroparsko in kamnogoriško poimenovanje

tratti 1 ½

terni tratti cessini piccoli

podrujci

tratti 2

quaderni tratti cessini grandi

čežini

tratti 3

da tre tratti

dolgi po tri

tratti 4

mantuani tratti

dolgi po štiri

tratti 70

da settanta tratti

dolgi po sedemdeset

Imena kažejo neskladje z merskimi enotami zaradi spremenjenih osnovnih računskih mer za žeblje in znižanja kosovnih tež v 17. stoletju. Cena žebljev se je obračunavala glede na njihovo težo (v funtih, 1 funt = 0,56 kg), osnovna merska enota pri tem je bila prvotno 100, nato pa 1000 kosov žebljev. Spremembam navkljub se je obdržalo poimenovanje da tre (dolgi po tri) za tratte s težo 3 funtov za 100 kosov (oz. 30 funtov za 1000 kosov po novejšem mer21

skem sistemu za žeblje), za razliko od da settanta tratti (dolgi po 70), ki so dejansko tehtali 70 funtov za 1000 kosov. Zaradi varčevanja z železom pa so se žebljem znižale kosovne teže, ostalo pa je staro poimenovanje: značilen primer so t. i. podrujci oz. tratti, ki so prvotno tehtali poldrugi funt za 100 kosov, nato pa 10 funtov za 1000 kosov.

Ročno kovani tratti so ostali v cenikih žebljarske zadruge do leta 1927. Do takrat se je obdržala še ena podvrsta levantinskega sortimenta, žeblji tisočarji, tisočnjaki (nem. Millenägel). Ime so dobili prav po obračunski enoti za žeblje, mille (1000 kosov). Ker so velikosti teh žebljev določili glede na to, koliko tisoč jih je šlo v tipiziran lesen sodček, bariglo, ki je polna tehtala 56 kilogramov (npr. da 18 mille, da 40 mille), so jih v cenikih poimenovali tudi z nemškim imenom Lagelnägel. Cenik žebljarske zadruge Nr. 5 z začetka 20. stoletja je ponujal t. i. fine in navadne tisočarje (feine, ordinäre Millenägel) v kar 23 velikostih, od št.

2 (17 mm, 50 tisoč kosov/56 kg) do št. 100 (180 mm, tisoč kosov/56 kg). Ročno so jih kovali še ok. 1930, takrat so jih ponujali zgolj v 11 velikostih od 40 do 95 mm. Tisočarjem podobni žeblji so se imenovali latovci (nem. Lattenägel), zato se v zapisih največkrat pojavljajo skupaj.

OSTALI DVOKRILNI ŽEBLJI Med dvokrilnimi žeblji izven sredozemskega asortimenta so v Kropi izdelovali še več vrst gradbenih žebljev, ki so dobili imena po svojem namenu: to so bili žeblji za skodle, im. šinklarji (Schindelnägel), in žeblji za podnice, imenovani tudi šmoli (nem. Bodenägel), glave slednjih so bile na vrhu oblikovane ravno, da niso štrlele iz lesenega poda. Šmole in šinklarje so ponujali v kar 20 velikostih, v dolžinah od 45 do 190 mm (velikosti od 4 do 100). V ceniku Nr. 5 so navedene tudi teže za 1000 kosov; šmolov in šinklarjev št. 4 v barigli (56 kg) je bilo 25 000, šmolov in šinklarjev št. 100 pa 1000. Žeblji z dvokrilno glavo so bili še štukaturniki (nem. Stukkaturnägel) za pritrjevanje štukatur, njihova posebnost je bila nesimetrična glava.

Ponujali so jih v 11 velikostih oz. v dolžinah od 12 do 60 mm.

VELIKI STAVBNI IN LADIJSKI ŽEBLJI Največji med žeblji so bili veliki stavbni žeblji tramovci, ki so bili splošen izdelek do začetka uporabe odrskih vijakov. Veliki stavbni žeblji so imeli različno oblikovane glave; najpogostejši so bili t. i. okrogloglavci. Imeli so tudi dvokrilno različico, ki je bila razširjena v Bosni, zato so jo kroparski in kamnogoriški žebljarji imenovali bosanski krilati žebelj (Bosnische Nägel ali Bosnische Flügelkopf). V Kamni Gorici so jim rekli debeluni. Uporabljali so jih tudi pri nas (gradovi v Škofji Loki, Ljubljani in na Bledu).99 V ceniku Nr. 5 z začetka 20. stoletja so jih ponujali v 13 22

velikostih od 80 do 315 mm dolžine (od 3 do 13 col).

Bosanski krilati žeblji so bili na voljo tudi v večjih velikostih, do 20 col.

Velike bosanske krilate žeblje so izdelovali do ok. 1930, med stavbnimi žeblji pa so se še po drugi svetovni vojni obdržali žeblji z okroglo, naokrog pobito glavo, največkrat izdelano s šestimi ali sedmimi udarci. Takšna oblika je bila tradicionalna za območje severno do Save in Drave, po prvi svetovni vojni pa se je uveljavila tudi na območju nekdanje Jugoslavije. Splošno so jih imenovali okrogloglavci, izdelovali pa so jih ročno in strojno (vroče in hladno kovani okrogloglavci). Drugo ime zanje je bilo ladjevci ali šifneglni (nem. Schiffnägel), tudi brodarski žeblji. V začetku 20. stoletja so med stavbne oz. ladijske žeblje uvrščali več tipov, ki pa so si bili med sabo zelo podobni: — Gewöhnliche Schiffnägel; — Schiftnägel; — Pfenningnägel; — Bosnische Schiffnägel ali Bosnische Rundkopfnägel.

Iz ohranjenega slikovnega gradiva je moč opredeliti prve tri tipe. Gre za osnovni tip žebljev okrogloglavcev, pri katerih je bila glava izdelana s šestimi oz. sedmimi udarci. Oblika glave je zasnovana enako, z razliko pri t. i. navadnih ladijskih žebljih v vrhu glave, ki so jo nekoliko sploščili z zadnjim, sedmim udarcem kladiva. Tako oblikovani vroče kovani okrogloglavci so bili del prodajnega programa tovarne Plamen še po drugi svetovni vojni, in sicer v dveh različicah: kot lahki (dolžine žeblja od 120 do 200 mm) in težki vroče kovani okrogloglavci (dolžine žeblja od 3 do 30 col). Postopek izdelave stavbnih žebljev se praktično ni bistveno spremenil še iz časa obratovanja fužin, le da so težka kladiva na vodni pogon v fužinicah zamenjala vzmetna in padalna kladiva. Eno od teh starih kladiv Spodnje fužine so za vlečenje velikih gradbenih žebljev uporabljali še na začetku 20. stoletja (do 1914). Do konca prve svetovne vojne so kovali (pobijali) glave še ročno, nato pa pod padalnimi kladivi. Od leta 1908 je bil v zadružni tovarni oddelek kladiv za vlečenje velikih gradbenih in ladijskih žebljev, leta 1920 je imel pet peresnih in štiri padalna kladiva.100 Pfenningnägel so bili, sodeč po ohranjenem ceniku žebljarskega podjetnika Jožefa Svetine iz Kamne Gorice s konca 19. stoletja, prav tako žeblji z okroglo, piramidasto oblikovano šestudarčno glavo, v steblu nekoliko močnejši od prvega tipa ladijski žebljev (Schiftnägel). Po debelini stebla so tema dvema podtipoma ladijskih žebljev sledili navadni in bosanski okrogli ladjevci, ki so bili najmočnejši. Vsi štirje podtipi so bili na voljo v dolžinah od 4 do 15 col (od 105 do 400 mm), močnejši celo do 30 col (800 mm).

Kovane tanke Pfeningnägel so ok. 1930 v zadrugi ponujali v dolžinah od 50 do 350 mm. Iz primerjav v cenikih in inventurnih zapisnikih je razvidno, da

so bili Pfenningnägel pravzaprav žeblji, ki so jih po drugi svetovni vojni v tovarni Plamen imenovali lahki vroče kovani okrogloglavci (kovani tanki okrogloglavci). Podobno so vlečenim močnim ladjevcem z okroglo glavo (prvotno gewöhnliche Schiffnägel) rekli težki vroče kovani okrogloglavci.

Med ročno kovanimi stavbnimi žeblji je bilo še nekaj tipov žebljev z oblikami iz časa pred nastopom strojev: pianetti in grossi. Pianettov je bilo več vrst, do prve svetovne vojne se je obdržal zgolj en osnovni tip. Bil je zelo podoben žebljem, ki so jih na začetku 20. stoletja imenovali grossi: glave teh žebljev so bile okrogle (na okol pobite) in z mrzlo izdelanim (naudarjenim) robom. Kovači so jim zato rekli tudi okroženi. Leta 1896 jih najdemo vpisane v treh velikostih: picolli, mezzani, grandi.101 Grossi so bili prvotno močni dvokrilni žeblji, vzporedni trattom, v začetku 20. stoletja pa so se poimenovanja pomešala in so kot grosse razumeli žeblje, ki so izvirali iz severno- in zahodnoevropskega ladjedelništva. To potrjuje ohranjen cenik največje nemške tovarne žebljev Röcker iz Löchgaua v deželi Baden-Württemberg iz leta 1930: med ladijskimi žeblji so prikazani pianettom in grossom zelo podobni žeblji s štiriudarčno glavo in naudarjenim robom.102 V severni Nemčiji so velike ladijske žeblje imenovali spikerji (nem. Spiekernägel, Spieker).103 Kljub spremembi oblike glave so poimenovanja in velikosti grossov ostale enake, vzporedno trattom: podobno kot canalli pri trattih so bili gondolini najmanjši grossi. Kovane močne pianette (v primerjavi z grossi so imeli debelejše steblo, ki se je zožilo šele proti konici, na splošno so bili to precej veliki žeblji v dolžinah od 4 do 20 col) so izdelovali v treh oblikovnih različicah. Natančnejših podatkov o produkciji pianettov in grossov ni. Da so jih izdelovali vsaj do začetka druge svetovne vojne, kaže vpis v inventurni zapisnik zalog izdelkov iz leta 1939.104 V Kropi so grosse imenovali tudi ladjevci (Barkennägel, da Barca), pianette pa močni ladjevci. Da so jih ločili od zgoraj opisanih ladijskih žebljev okrogloglavcev, so slednje v inventarnih zapisnikih imenovali tudi brodarski žeblji. Leta 1930 so v zadrugi ugotavljali, da klasične ladijske žeblje, grosse in tisočarje, izpodrivajo strojni angleški in nemški izdelki, pa tudi jeseniški rezani ladijski žeblji.105 Preglednica velikosti grossov:106 dolžina (v mm) premer stebla (v mm) gondolini 8 gondolini 10

40 53

4 4,5

grossi 1 ½

66

5

grossi 2

74

5,5

grossi 3

85

6

grossi 4

98

6,5

grossi 6

120

7

grossi 70

132

7,5

Med žeblji posebnih oblik za specifične namene, ki so jih ročno kovali v začetku 20. stoletja, sodijo zidni žeblji ali zidniki (nem. Mauernägel) in žeblji za sode, sodarji ali bakatori (it. bakkatori). Zidni žeblji so imeli glave v obliki sploščene osmice, bakatori pa velike okrogle ploščate glave z majhnimi izrastki na spodnji strani. Od kdaj so jih izdelovali, ni znano. Zidni žeblji so bili za žebljarsko zadrugo nov izdelek, ki ga prej niso izdelovali; po podatkih iz Kronike Plamena se prvič pojavi leta 1897.107 Oboji so bili kar precej veliki žeblji, z dolžinami od 40 do 140 mm. V istih velikostih so izdelovali še žeblje za naboje pri vratih, im. vratniki (nem. Tornägel, Torbandnägel), v dveh različicah s šestudarčno oz. poloblo glavo. Skupna lastnost teh žebljev je bila velika, ravna ali skoraj sploščena glava ter dolgo tanko steblo. Po prvi svetovni vojni so se obdržali le še žeblji za naboje pri vratih, večidel v strojni izvedbi. Cenik št. 15 (ok. 1930) je ponujal ročno in strojno izdelane žeblje za okovanje vrat v močni in šibki različici.108

VGREZNJENCI Pomembna skupina žebljev za splošno rabo, ki so jih izdelovali v Kropi še pred nakupom strojev za stavbne žeblje (1913), so bili lafetniki (nem. Lafettennägel). Ime naj bi prišlo iz vojske, po namenu pa so bili to splošni okovniki.109 Poslovenjeno ime za te žeblje je vgreznjenci; dobili so ga zaradi načina izdelave glave. Cenik Nr. 5 z začetka 20. stoletja je predstavljal en osnovni tip lafetnikov z ravno vgreznjeno glavo, poleg njih pa še tri tipe žebljev, ki so prav tako imeli takšne glave. To so bili t. i. krovniki (nem. Verdecknägel): s ploščato, polokroglo glavo ali z visoko šestudarčno glavo (hochköpfgige Verdecknägel). Na voljo so bili v dolžinah od 40 do 140 mm (premer stebla od 4 do 7,5 mm),110 celo do dolžine 200 mm glede na inventurni zapisnik 1913/14. Gašperšič poroča, da je krovnike s polokroglo vgreznjeno glavo kupovala Donavska parniška družba.111 Za leto 1928 najdemo zapis, da družba ni več gradila lesenih ladij, zato se je potrošnja žebljev zelo zmanjšala. Kljub temu je bila za zadrugo takrat še vedno največji inozemski odjemalec (sedež družbe je bil na Dunaju).112 Po prvi svetovni vojni je to postala enotna skupina žebljev, s skupnim imenom lafetniki oz. vgrez­ njenci. Izdelovali so jih na ročni in strojni način.

Prevladovala je strojna izdelava. Glede na debelino stebla in obliko glave so bili to: — art. 44: strojni lahki vgreznjenci (lahki lafetniki) s ploščato glavo in kovani lahki vgreznjenci s ploščato glavo; — art. 45: strojni lahki vgreznjenci s štiriudarčno glavo; — art. 46: strojni lahki vgreznjenci, navadni (ni podatka o obliki glave); — art. 47: strojni močni vgreznjenci s ploščato glavo in kovani močni vgreznjenci s ploščato glavo; — art. 49: strojni zelo močni vgreznjenci s štiri­ udarčno glavo; 23

—

art. 50: strojni zelo močni vgreznjenci s ploščato glavo.113

Lahke vgreznjence so ponujali v dolžinah od 30 do 80 mm, močne in zelo močne pa v dolžinah od 50 do 130 mm. Za močnejše žeblje z vgreznjenimi glavami se je v tujejezičnih cenikih uporabljalo tudi nemško ime Stemmnägel.

OKROGLOGLAVCI Poleg lafetnikov oz. vgreznjencev je bila med strojno izdelanimi žeblji pomembna še ena skupina: strojno oz. mrzlo kovani okrogloglavci. Nadomestili so ročno izdelane žeblje, ki so jih v cenikih z zač. 20. stoletja imenovali z nemškima imenoma Rundkopfnägel ali Scharnägel. To so bili žeblji srednjih dimenzij (dolžine od 45 do 190 mm) z okroglimi nizkimi glavami, izdelanimi s sedmimi udarci. Po dolžini in obliki glave so bili podobni žebljem, ki so jih imenovali Hellernägel; ki pa so bili nekoliko tanjši, glava je bila izdelana stožčasto (bolj visoko) in s šestimi udarci. Katalog (iz leta 1913) nemškega proizvajalca Erharda Künzla, ki je žebljarske stroje prodal v Kropo, prikazuje žeblje okrogloglavce (Rundkopfnägel) že v strojni različici. Glava teh strojno izdelanih žebljev je poenostavljena, štiriudarčna in skoraj ravna, steblo ima štirikotni presek.114 Ti žeblji so bili tipičen in v evropskem prostoru zelo razširjen primer strojne proizvodnje. Po letu 1913 so jih izdelovali tudi v Kropi. Ločili so t. i. Brett­ nägel (tanke oz. šibke okrogloglavce) in Gehäng­ nägel (močne okrogloglavce). Slednje so izdelovali tudi v kovani različici (po debelini stebla so bili vzporedni z vroče kovanimi lahkimi okrogloglavci ali nem. Pfenningnägel). V katalogu Erharda Künzla najdemo še t. i. Bandnägel, okrogloglavce s ploščatim steblom. Izdelovali so jih tudi v Kropi (strojni tanki in močni okrogloglavci s ploščatim steblom). Hladno in vroče kovani okrogloglavci so bili leta 1955 zadnjič in kot edini preostali med stavbnimi žeblji predstavljeni v katalogu izdelkov Tovarne vijakov in žebljev Plamen Kropa. Izpodrinili so jih žičniki, zato so proizvodnjo ok. 1960 opustili.

Med žeblji srednjih dimenzij (od 40 do 130 mm) zaradi sorazmerno velike glave izstopajo še žeblji z nemškimi imeni Pillottenschuhnägel (žeblji za pilotne čevlje), Platthofden in Rinnenhakenägel, slednji so imeli poloblo glavo in so se uporabljali za pritrjevanje kljuk pri žlebovih.

24

OKOVNIKI Med žeblji za splošno rabo so v Kropi pred drugo svetovno vojno izdelovali še raznovrstne manjše žeblje okovnike v dolžinah od 12 do 85 mm. Posamični tipi so dobili imena po svoji uporabi ali obliki; nekatera poimenovanja žebljev iz nemškega govornega območja so tudi poslovenili: — Schlossnägel: šlosneglni ali okovači; — Rahmennägel: okvirniki, romovci; — Schindelnägel: šinklarji, skodeljniki; — Schieferdecknägel: skriljniki; — Kabinnägel; — Plattnägel (fachköpfig, hochköpfig, versenkt): platevci z ravno, visoko poloblo in vgreznjeno glavo.

Najmanjši v tej skupini žebljev so bili Schloss­ nägel (okovači) s štiriudarčno in Rahmenägel (okvirniki) z ravno okroglo glavo. Izdelovali so jih v dolžinah od 12 do 60 mm. Nekoliko daljši, v dolžinah od 35 do 85 mm, so bili žeblji z zelo tankim steblom in majhno ploščato glavo: Schindelnägel (šinklarji, skodeljniki, vzporedno z dvema dvokrilnima različicama), Schieferdecknägel (skriljniki) in Kabinnägel.

V tretji podskupini so bili t. i. Plattnägel v dolžinah od 25 do 85 mm. Glede na steblo so imeli nekoliko večje glave (v treh različicah: ravne, poloble in vgrez­ njene) in tudi niso bili tako tanki kot žeblji iz prvih dveh podskupin. Vsi ti žeblji, sodeč po katalogu izdelkov firme Erhard Künzel iz leta 1913, so bili na začetku 20. stoletja že na voljo tudi v strojni obliki.

V Kropi so jih do prve svetovne vojne izdelovali še ročno; pravzaprav so najbrž z ročnim kovanjem posnemali nove oblike žebljev, ki so prišle na trg skupaj s stroji za žeblje.

V obdobju med svetovnima vojnama so jih izdelovali večinoma strojno, in sicer tanke okovnike (Sch­ lossnägel, Rahmennägel) s štiriudarčno, poloblo in ravno glavo ter okovnike s ploščato ali poloblo glavo (Plattnägel). V ročno kovani različici so bili na voljo Rahmennägel in Plattnägel.115 Nov izdelek so bili strojno izdelani okovniki za zaboje, 35–60 mm dolgi žebljički s poloblo glavo, ki so nadomestili starejše tipe okovnikov.

ŽELEZNIŠKI ŽEBLJI Železniški žeblji ali tračniki (v Kamni Gorici, kjer so jih izdelali največ, so jih imenovali kladvice oz. kladuca) so žeblji za pritrjevanje tirnic na lesene železniške prage. Pritrjevanje s posebnimi železniškimi žeblji je eden prvih načinov pritrjevanja tirnic.

Tirnice v obliki obrnjene črke T in poseben železen klin za njihovo pritrditev je leta 1803 izumil ameriški inženir in ladijski konstruktor Robert Livingston Stevens.116 Velike potrebe po teh žebljih so vzporedno z razvojem železniškega omrežja naraščale tudi na evropskih tleh. V Kropi in Kamni Gorici so tračnike začeli kovati po letu 1875,117 štirideset let po izgradnji prve železniške proge na slovenskem ozemlju oz. sočasno z izgradnjo gorenjske železnice. Po izročilu naj bi prvi tračniki prišli v Kamno Gorico iz Trbovelj.118 Že ob koncu 19. stoletja so jih izdelovali kovaški podjetniki Lazar, Svetina in Magušar, pa tudi že novoustanovljena žebljarska zadruga v Kropi. V prvi polovici 20. stoletja so bili tračniki zelo pomemben del zadružne proizvodnje; do začetka prve svetovne vojne celo najpomembnejši. Skupaj z železniškimi vijaki tirfoni so se obdržali še po drugi svetovni vojni.

železniški žeblji so se uporabljali za t. i. dekovilske tire (za železnice, kjer so vagone potiskali ročno, npr. v kamnolomih). Po obliki so izstopali železniški žeblji pasjeglavci, ki so imeli osemkotno steblo in pasji glavi podobno glavo. Množičen žebljarski izdelek za potrebe železnic so bili še numeratorji (numarice) za označevanje letnice vgradnje železniških pragov.

Glave teh žebljev so bile oblikovane ploščato, vanje pa je bila vtisnjena letnica (zadnji dve številki, npr.

01 za leto 1901).

Po velikosti oz. namenu uporabe se železniški žeblji ločijo na žeblje za normalni in za ozki tir (rudniške in gozdne železnice, industrijski tiri). Najmanjši

Rezanje železnih palic pod ekscentrsko prešo za izdelovanje večjih žebljev, 1901. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

V Kropi in Kamni Gorici so izdelovali tračnike v velikosti od 6 x 6 x 60 mm do 16 x 16 x 155 mm, in sicer v več oblikovnih različicah. Sicer so bili to prvi strojno izdelani žeblji (od 1901), a so jih izdelovali tudi ročno še po drugi svetovni vojni, zlasti manjše.

Ročno kovanje tračnikov (nakovala so imela posebno obliko in značilno taco za izbijanje žeblja iz žebeljnice) je bilo izredno naporno kovaško delo, a tako ceneno, da strojna proizvodnja pri tračnikih manjših dimenzij ni prevladala. Prav zato so bila zadrugi na

25

področju izdelave železniških žebljev močan konkurent ostala kovaška podjetja v Kropi in Kamni Gorici: v Kropi Jurij Magušar (do stavke njegovih delavcev leta 1904), Luka Hafner (do 1935), Katarina Šolar (do 1948), v Kamni Gorici pa Josip Svetina (do 1904) in Ivan Lazar (do 1948). Leta 1929 je imela zadruga 26 kovačev za ročno kovanje tračnikov, Ivan Lazar 10, Katarina Šolar 6 in Luka Hafner 4 kovače.119 Takrat so v zadružni tovarni izdelali ok. 600 ton tračnikov, Lazar, Šolarjeva in Hafner pa ok. 400 ton.

Naročila za izdelavo železniških žebljev so pridobivali na licitacijah državnih železnic, v času Avstro-Ogrske na Dunaju, po prvi svetovni vojni pa v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Subotici. Prvo večje državno naročilo je zadruga dobila že leta 1896 od c. kr. Državnih železnic na Dunaju. Na območju Avstro-Ogrske je takrat že delovalo več tovarn in kovaških delavnic, ki so proizvajale izdelke za naraščajoče potrebe železnic. Leta 1892 je bil ustanovljen kartel proizvajalcev železniških žebljev in vijakov (Schienen-Nägel und Schrauben Kartell) s sedežem na Dunaju. Zadruga je h kartelu pristopila leta 1902, in sicer za obdobje desetih let. Največji konkurent zadrugi pri izdelavi kladvic je bil takrat še kovaški podjetnik Jurij Magušar iz Krope, ki je do stavke leta 1904 imel ok. 200 zaposlenih v Kropi in Kamni Gorici, skoraj še enkrat toliko kot zadruga, pa tudi v kartelu proiz­ vajalcev železniških žebljev in vijakov je sprva imel pomembnejšo vlogo. Leta 1903 je imel kartel 13 članic, od tega so tri delovale na slovenskem ozemlju:120 — Actien-Gesellschaft Eisenwerk Libschitz in Libschitz a.d. Moldau (Libčice nad Vltavo, Češka); — Erste galizische Schrauben-, Nieten- und Mutternfabrik Schoeller & Co. in Oświęcim (nem.

Auschwitz, Galicija, današnja Poljska); — Erste Nägel- und Eisenwerkindustrie-Genoss­ enschaft in Kropp und Steinbüchel oz. Prva žebljarska in železoobrtna zadruga v Kropi in Kamni Gorici; — Erzherzogliche Industrie-Vervaltung in Teschen (Tešin oz. Cieszyn na češko-poljski meji, Šlezija); — Fürstbischöfliche Hütten-Verwaltung in Buchbergstahl (ni podatkov); — Gewerkschaft Hohemauten (železarna Muta); — Jurij Magušar, Kropa in Kamna Gorica; — Schrauben und Schmiedewarenfabriks-Aktiengesellschaft Brevillier & Co. und A. Urban & Söhne in Wien (Dunaj, Spodnja Avstrija); — Stanek & Ponec in Hostiwitz bei Prag (Tovarna na šrauby Stanek & Ponec, Hostivice pri Pragi, Češka) — K. k. priv. Südbahn-Gesellschaft, Schienenwalz­ werk in Graz (Gradec, Štajerska v Avstriji); — Ternitzer Stahl- und Eisenwerke von Schoeller & Co. (Schrauben- und Mutternfabrik) in Neunkirchen (Neunkirchen, Spodnja Avstrija); — Zöptauer und Stefanauer Bergbau- und Eisenhütten-Actiengesselschaft in Zöptau (Sobotin, Šlezija/moravsko-šlezijski okraj); 26

—

Zbirower Eisenwerke Max Hopfengärtner in Holoubkau (Zbiroh pri Plznu, Češka).

Sporazum je obsegal razdelitev produkcije po količinah za železniške žeblje nad 12 mm in železniške vijake nad 16 mm za področje celotne Avstro-Ogrske ter za Bosno in Hercegovino (tja je mdr. dobavljala železarna iz Mute na Koroškem). Pet proizvajalcev je dobilo nespremenljive letne količine: najvišjo količino med izdelovalci železniških žebljev je imel Jurij Magušar (270 ton), sledili sta mu dve češki podjetji, železarna Max Hopfengärtner (90 ton) iz Zbiroha blizu Plzna in tovarna Stanek & Ponec (86 ton) iz Hostivic v okolici Prage. Izdelke za potrebe gradnje železnic, tudi železniške žeblje, je v kartelu med proizvajalci s fiksnimi kvotami izdelovala in dobavljala tudi zasebna družba Južnih železnic (60 ton na leto), ki je v Gradcu imela valjarno tirnic.

Med preostalimi sedmimi proizvajalci je bila zadruga edina, ki ni proizvajala tudi železniških vijakov tirfonov in drugih vijakov za potrebe železnic. V tej skupini proizvajalcev železniških žebljev in vijakov je bila tudi tovarna vijakov in drugih železnih izdelkov Brevillier & Co. und A. Urban & Söhne s sedežem na Dunaju, ki je dve desetletji kasneje močno konkurirala jugoslovanskim proizvajalcem vijakov, tudi zadrugi. Ob sklenitvi kartelne pogodbe leta 1903 še ni bila najmočnejša proizvajalka v kartelu, pač pa je najvišji kvoti za dobave železniških žebljev in vijakov imela železarna oz. tovarna vijakov in matic Schoeller iz Ternitza v Spodnji Avstriji (Neunkirchen). Družina nemških industrialcev Schoeller iz Porenja je takrat imela v kartelu še eno tovarno vijakov v Oświęcimu v Galiciji, obe tovarni je leta 1912 prevzel Brevillier & Urban.121 Razdelitev kvot (deležev proizvodnje) med proizvajalci železniških žebljev in vijakov v SchienenNägel und Schrauben Kartell, 1903:122 proizvajalec (sedež tovarne)

železniški žeblji

vijaki in tirfoni

22,5 %

11,2 %

7%

13,7 %

Kropa (žebljarska zadruga)

6,3 %

-

Cieszyn (poslov. Tešin)

23,9 %

13,4 %

Dunaj (Brevillier & Urban)

8,2 %

18,5 %

Neunkirchen (Schoeller)

22,6 %

24,3 %

Sobotin

9,5 %

18,9 %

Libčice Oświęcim (Schoeller)

V arhivu Kovaškega muzeja se je ohranilo nekaj kartelnih sporazumov za obdobje 1909–11, ki so določali razdelitev produkcije za potrebe gradnje in vzdrževanja železniškega omrežja na področju Avstro-Ogrske ter Bosne in Hercegovine. To so bili sporazumi glede na potrebe železniških uprav državnih, mestnih in zasebnih železnic. V avstrijskem delu mo-

narhije je največ naročala direkcija Južnih železnic (Nordbahndirektion) za avstrijske državne železnice (k.k. öst. Staatsbahnen). Naročila so posredovale tudi uprave deželnih železnic v Nižji Avstriji, Galiciji, Češki ter Bosni in Hercegovini, uprave mestnih železnic na Dunaju in v Salzburgu ter tovarne za svoje industrijske tire. V ogrskem delu monarhije je naročila zbiral in kartelnemu uradu na Dunaju posredoval evidenčni urad madžarskih železarn (Evidenz Bureau der ungarischen Eisenwerke) v Budimpešti. Kartel je dobavljal različen pritrdilni material (povečini vijake), od žebljev predvsem žeblje za tirniški pritrdilni sistem Xa (Hakennägel Xa), ki so ga pred prvo svetovno vojno uporabljale avstrijske državne železnice, sicer pa še železniške žeblje X, XI, XX, XXIVa, XXX, E, C in D.123 Po ohranjeni dokumentaciji je kartel leta 1911 še vedno imel trinajst članic, od teh jih je 11 proizvajalo železniške žeblje, 12 pa železniške žeblje in vijake. Sestava kartela se je nekoliko spremenila. Med proizvajalci železniških žebljev, ki jih v kartelni pogodbi iz leta 1903 ne zasledimo, so bile nove članice železarna v Reşiţi (srb. Rešica) v Banatu, tovarna vijakov in drugih železnih izdelkov v Čeških Budejovicah (Budweiser Schraubenfabrik) in podjetje Samuel Blumenthal & Sohn iz Freistadta v Zgornji Avstriji. Pomembnejšo vlogo v kartelu je ok. leta 1910 imela železarna v Reşiţi v Banatu (današnja zahodna Romunija), ki jo v kartelni pogodbi iz leta 1903 še ne zasledimo. Najbrž je pristopila kmalu zatem, saj jo poznejši dokumenti beležijo med starimi interesenti (med slednjimi tudi Libčice, Tešin, Neunkirchen, Brevillier & Urban, Sobotin in Kropa). Železarna je delovala pod upravo tovarne lokomotiv na Dunaju (St. E. G.);124 za kartel je proizvajala železniške vijake in žeblje (do konca junija 1911 je imela 11,7-odstotni delež pri žebljih in 13,3-odstotni delež pri vijakih in tirfonih), sicer pa železniške tirnice in železne konstrukcije (mdr. za Eifflov stolp).125 V tej kartelni skupini samo zadruga v Kropi ni proizvajala obeh skupin izdelkov (tirfone so v Kropi začeli delati šele leta 1928), pa tudi pri žebljih je imela najmanjši delež (5,6 % do konca junija 1911, od začetka julija 1911 pa le še 4,5 %).126 Največje deleže je uspelo obdržati tovarnam v Libčicah, Neunkirchnu in Tešinu. Še večje so bile spremembe na področju izdelovanja železniških vijakov in tirfonov; v kartel so se vključile nove tovarne, pa tudi razmerja med članicami so se precej spremenila.

Razdelitev kvot (deležev proizvodnje) železniških žebljev v kartelu, 1911:127 članica kartela

kvota do kvota od 30. junija 1911 1. julija 1911 (v %) (v %)

Stanek & Ponec

-

9,0

Samuel Blumenthal & Sohn

-

7,2

Budweiser Schraubenfabrik

-

2,3

Libčice

19,9

16,2

Oświęcim (Schoeller)

6,1

5

Kropa

5,6

4,5

Tešin

21,1

17,2

Brevillier & Urban

7,2

5,9

Neunkirchen (Schoeller)

20

16,3

Sobotin

8,4

6,8

Reşiţa

11,7

9,5

Na področju prodaje železniških žebljev in vijakov je kartel sklepal posamične pogodbe tudi z drugimi podjetji, npr. s kovaško zadrugo v Sulkovicah (Spolka kowalska Sulkowice) v Šleziji in tudi z Lukom Hafnerjem iz Krope (70.000 kosov tračnikov Xa po pogodbi iz marca 1910).128 Jurij Magušar je po letu 1904 postopoma prodal svoj delež v kartelu in v dokumentih iz obdobja 1909–11 ni več zabeležen kot njegov član. Tudi zadruga kartelne pogodbe, ki se je iztekla konec junija leta 1912, zaradi slabih izhodišč ni obnovila.

Za pridobitev naročil za razne državne ustanove je prva leta po ustanovitvi zadruge posredovala Trgovska in obrtna zbornica v Ljubljani. Zaradi velike konkurence na področju izdelave žebljev in vijakov za potrebe železnic se je zadrugi mudilo z uvedbo strojne proizvodnje. Po nakupu Spodnje fužine, ki je popolnoma ustavila delo leta 1899, nazadnje kot valjarna, so imeli na razpolago primerne prostore in vodno moč. Na obrtno-pospeševalni urad na Dunaju so poslali prošnjo za pomoč pri nabavi strojev zaradi nevarnosti, da se bo moralo izdelovanje večjih tračnikov opustiti, ker so se ročno izdelanim lomile glave in so jih železniške uprave zavračale.129 Od januarja 1902 so tračnike v zadrugi izdelovali tudi strojno, zlasti tiste večjih dimenzij (od 12 x 12 x 120 mm do 16 x 16 x 155 mm). Strojno izdelane tračnike so izdelovali na dva načina, z izsekovanjem (štancanjem) iz pločevinastih trakov, ki pa se ni obneslo zaradi velikega odpadka, ali po toplem postopku. Ta je obsegal rezanje palic kvadratnega profila v polizdelke (rezanje s strojnimi škarjami), izdelovanje (stiskanje ali prešanje) glave žeblja na vijačni stiskalnici, obrezovanje glave na ekscentrični stiskalnici in v zadnji fazi koničenje štirikotnega stebla na hitro tekočem kovalnem stroju.130 Aprila 1940 so poskusili z mrzlim izdelovanjem manjših kladvic.131 Na takšen način so tračnike izdelovali po drugi svetovni vojni v tovarni Plamen v Kropi, v obratu tovarne v Kamni Gorici pa so jih kovali ročno še do ok. 1955. Postopek ročne izdelave je obsegal obdelavo polizdelka na posebnem kovaškem nakovalu za izdelavo glave žeblja ter ponovno žarjenje za kovanje konice.

27

Do leta 1909 so večje količine tračnikov za potrebe državnih železnic izvažali v Srbijo, nato zaradi visoke cene železa niso bili več konkurenčni francoskim in nemškim proizvajalcem. V Srbijo so izvozili le še do dva vagona izdelkov (ok. deset vagonov pred letom 1909),132 k nizki prodaji na Balkanu pa je prispevala še vojna s Turčijo. Konkurenca se je pojavila tudi v ogrskem delu monarhije, kjer nekaj let prej ni bilo nobene tovarne železniških žebljev in vijakov.

Kljub temu so tračniki po količini in vrednosti prodanega blaga še vedno imeli prednost pred ostalimi ročno in strojno kovanimi žeblji. Leta 1913 je produkcija tračnikov obsegala 111 vagonov ali 1100 ton, produkcija žebljev z letnicami (numeratorji) pa 1,4 vagona,133 kar je predstavljalo tri četrtine količine celotne proizvodnje.

Tudi po prvi svetovni vojni so imela državna naročila za potrebe železnic in državnih rudnikov velik pomen pri poslovanju zadruge. Zadrugo je pri teh poslih od leta 1921 v Zagrebu zastopal inž. Aleksander Neumann. Bil je zapriseženi sodni izvedenec za železniško stroko in je poleg zadruge zastopal še tovarno lokomotiv Krauss & Co. iz Linza.134 V Zagrebu je imel komisijsko skladišče, kjer je poleg železniških žebljev prodajal tudi vse druge izdelke iz zadružnega žebljarskega in vijačnega programa. Decembra 1928 je posle v zvezi z državnimi dobavami prevzel dr.

Marjan Wolf iz Ljubljane, uslužbenec na notranjem ministrstvu v Beogradu.135 Zastopstvo je obsegalo informacije o razpisih in udeležbo na licitacijah generalne direkcije državnih železnic v Beogradu ter zastopanje zadruge pri evidenčnem uradu kartela Ebis.

Kartel je deloval med letoma 1928 in 1934, njegov namen pa je bil doseči večje upoštevanje domačih tovarn. Ker so tudi na področju nekdanje Jugoslavije pri pritrdilnih sistemih za normalnotirne železnice tračnike začeli nadomeščati s tirfoni, so posle v zvezi z državnimi dobavami železnicam začele prevzemati tovarne vijakov. Ob ustanovitvi je kartel sestavljalo šest takratnih jugoslovanskih tovarn železniških vijakov in žebljev, pobudnica sporazuma je bila Prva jugoslovenska tovarna šarafa i gvozdene robe v Koprivnici. Zadruga je bila ob ustanovitvi kartela drugi največji proizvajalec (za Koprivnico), pri tirfonih in tračnikih je imela 10-odstotni delež. Ebis je državnim železnicam v letih 1929 in 1930 priskrbel ok. 20 milijonov dinarjev na leto, leta 1931, v času krize, pa le še 3,5 milijona dinarjev.

Leta 1927 so v zadrugi ugotavljali, da je potreb po kovanih tračnikih na jugoslovanskem trgu za okrog 40–50 vagonov (400–500 ton) na leto.136 Pomembni odjemalci so ostali rudniki in premogovniki. Proizvodnja tračnikov v zadrugi se je glede na obdobje pred prvo svetovno vojno zelo zmanjšala, na 100–400 ton na leto (največ leta 1929, ko so izdelali 414 ton tračnikov). Med proizvajalci v Kropi in Kamni Gorici je zadruga izdelala ok. 80 % skupne proizvodnje. Tračniki manjših dimenzij so bili hrbtenica domače konkurence, ki je cene potiskala na spodnji 28

prag rentabilnosti. Leta 1928 je prišlo do poskusa sporazuma med proizvajalci tračnikov v Kropi in Kamni Gorici. Podpisniki sporazuma, žebljarska zadruga in zasebniki Ivan Lazar, Katarina Šolar in Luka Hafner, so se sporazumeli, da bodo od 1. februarja do 31. decembra 1929 tračnike prodajali po dogovorjeni višji ceni, a so že do poletja vsi zasebniki popustili in jih spet začeli prodajati pod ceno, ki bi bila še sprejemljiva za zadrugo.137 Državna naročila za potrebe železnic so močno padla v času svetovne gospodarske krize, cene kladvic so se znižale (zato jih več poročil imenuje najbolj pasiven izdelek). Državne dobave so tako v poslovnem letu 1929/30 predstavljale še 34 % vseh poslov oz. ok. 3.800.000 din glede na celotni promet 11 milijonov dinarjev, v naslednjih štirih letih pa so vsa državna naročila skupaj komaj dosegla višino naročil države iz poslovnega leta 1929/30.138 Upadla so tudi naročila Trboveljske premogokopne družbe, ki je pri zadrugi sicer naročala večje količine tračnikov za rudniške železnice. Nova konkurenta sta postala podjetje Nikolić iz Kreševa (od ok. 1927), ki je dobavljalo rudnikom in premogovnikom v Bosni,139 in tovarna Jasenica v Smederevu, ki je delala za državne železnice (od 1935).140 Leta 1932 sta se zadruga in Ivan Lazar v Kamni Gorici sporazumela glede prodaje tračnikov državnim rudnikom.141 Proizvodnja kladvic je leta 1935 znašala 100 ton.

Cene so ostale nizke, gibale so se od ok. 4,5 dinarja za kilogram v letu 1931 do ok. 5 dinarjev za kilogram v letu 1936.142 O upadu proizvodnje kladvic po prvi svetovni vojni govori tudi zapis v Zadrugarju iz leta 1934, ki se nanaša na skladišče izdelkov zadruge v Kamni Gorici: »Kje so časi, ko je zadruga prodala na leto samo kladvic, t.j. žebljev za tračnice, do 60 vagonov, kar po današnji ceni predstavlja 3 milij. Din! Seveda so delali kladvica tudi v Kropi na roko in še več s stroji.

Vendar pa je bilo glavno torišče za kovana kladvica v Kamni Gorici; v tem skladišču, zgrajenem leta 1906, je bilo kdaj 12 ali več vagonov kladvic, ki so čakala, da se bo trg odprl. – Zdaj pa navadno ni več v zalogi kakor 1 do 2 vagona. Kakšno nazadovanje to pomeni, si lahko mislimo. Seveda, rudniki nekdanje Avstrije in Ogrske so odpadli, domači pa so zelo skrčili obrat, lesna industrija malo kupuje, železnica pa opušča žeblje in prehaja na vijake. Razen tega pa velja ravno pri tem izdelku nesmiselna konkurenca, ki je cene spravila na tako višino, da morejo z zaslužkom izhajati le še Bosanci – in Kamničani ter Kroparji.«143 Proizvajalci vijakov za splošno potrošnjo ter vijakov in žebljev za železnice so konec leta 1935 sklenili nov sporazum v okviru kartela Novikromar, s katerim so se ponovno dogovorili o razdelitvi proizvodnje na jugoslovanskem trgu, posebej glede državnih naročil. Slednja so bila predmet dogovora posebne skupine znotraj kartela, ki so jo sestavljali proizvajalci t. i. gornjegradbenega materiala. Zani-

miv podatek se nanaša na tračnike ob prvi razdelitvi deležev po vrstah izdelkov: 20-odstotni delež naročil za tračnike za državne železnice je dobil Ivan Lazar iz Kamne Gorice, medtem ko se zadruga pri teh izdelkih posebej ne omenja.144 Da je tudi zadruga še vedno dobavljala tračnike državnim železnicam, potrjujejo ohranjena poslovna poročila, ki vsebujejo podatke o naročilih železniških direkcij v Ljubljani, Zagrebu, Subotici in Beogradu za zadnjih nekaj let pred drugo svetovno vojno. Zadruga je tako leta 1935 in v prvi polovici leta 1936 državnim železnicam dobavila 55,7 tone tračnikov, v poslovnem letu 1937/38 (od 1. julija 1937 do 30. junija 1938) pa 97,1 tone (največ za Generalno direkcijo državnih železnic v Beogradu).

Naročali so jih tudi državni rudniki, tem je zadruga v istih časovnih obdobjih dobavila 16,9 in 15,0 ton tračnikov, in sicer so omenjeni premogovniki v Velenju in Zabukovci (Slovenija), rudnik železove rude v Ljubiji ter premogovniki v Zenici, Brezi, Kakanju in Kreki (Bosna) ter Senjski premogovnik (Srbija).145 Vse te rudnike in premogovnike je do sredine leta 1938 upravljala skupna direkcija državnih rudnikov v Sarajevu (Centralna direkcija državnih rudarskih preduzeća), nato pa so rudnik v Ljubiji ter premogovnika v Zenici in Brezi postali del nove družbe Jugoslovenski čelik.146 Kljub velikemu nihanju državnih naročil po posamičnih letih in nizki ceni so bili tračniki v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno za zadrugo še vedno zelo pomemben izdelek; med letoma 1938 in 1941 so predstavljali od 15 do 26 % vrednosti celotne prodaje. Državne dobave so se v poslovnem letu 1938/39 znova povzpele na 34 % vrednosti vseh naročil, v glavnem za potrebe železnice, nato pa spet upadle na 22 odstotkov v letu 1940.147 Vrednost prodaje tračnikov glede na celotni promet zadruge 1938–1941:148 poslovno leto

celotna vrednost prometa

vrednost prodaje tračnikov

delež

15.168.000 1938/39 poslovno leto din je trajalo 18 10.112.000 din (preračunamesecev (od 1. julija no na 12 mese1938 do 31. decev) cembra 1939)

3.237.000 din

21 %

1940

13.010.000 din

2.016.550 din

15,5 %

1941

1.087.000 RM (nemške marke)

285.881 RM

26,3 %

Tik pred drugo svetovno vojno, maja 1940, je tračnike v okviru državnih naročil potreboval Štab za utrjevanje v Ljubljani (gradnja utrdbenih linij), pri zadrugi je naročil 24 ton kladvic v velikosti 9 x 90 mm, celoletna proizvodnja tračnikov pa je znašala

210 ton.149 Med državnimi rudniki so tega leta delali kladvice le za Velenje, sicer pa še za Premogovnik keramične industrije v Petrovčah, Trboveljsko premogokopno družbo, rudnik svinca v Mežici (The Central European Mines), rudnika v Štorah in v Ivancu na Hrvaškem.150 Po drugi svetovni vojni se je proizvodnja tračnikov celo nekoliko povečala, na od 200 do 500 ton na leto. Leta 1947 so v podržavljeni tovarni nekdanje Kovinarske zadruge Plamen, ki se je preimenovala v Plamen, tovarna vijakov in žebljev, izdelali 227 ton tračnikov – 143 ton ročno kovanih in 84 ton toplo stisnjenih.151 V planu za leto 1948 so zabeležili, da ni povpraševanja po toplo stisnjenih, zato so jih za to leto planirali samo 36 ton (ročno kovanih pa 130 ton).152 Leta 1950 in 1951 je bila proizvodnja tračnikov po teži bolj ali manj enakovredna proizvodnji tirfonov, leta 1950 celo nekaj višja: izdelali so 314 ton tračnikov (153 ton za normalni tir in 161 ton za rudniški tir), tirfonov pa 291 ton. Leto pozneje so izdelali 263 ton tračnikov in 268 ton tirfonov. Tračnike je do leta 1948 izdeloval še Ivan Lazar v Kamni Gorici (kapaciteta 150 ton letno, skupaj z zakovicami in vijaki),153 po prehodu v državni sektor je njegovo strojno opremo prevzel Plamen. S proizvodnjo tračnikov so nadaljevali tudi v Kreševem.

Med državnimi gospodarskimi podjetji, ki so odkupovala tračnike, so bili še vedno železnice in rudniki. Ker ni podatkov, ločenih po obeh skupinah izdelkov (žeblji, vijaki), so nekateri skupni podatki o proizvodnji za potrebe železnic navedeni v nadaljevanju, v poglavju o železniških vijakih. Iz ohranjenih seznamov kupcev iz prvih let po drugi svetovni vojni je razvidno, da so bile potrebe po vijakih in žebljih izredno velike; seznami kupcev Kovinarske zadruge Plamen oz. njene naslednice Tovarne vijakov in žebljev Plamen so zelo obsežni, samo rudnikov je zabeleženih preko dvajset: — v Sloveniji: rudnik svinca in cinka v Mežici, premogovnika v Trbovljah in Zagorju, rudnik živega srebra v Idriji, kop kremenčevega peska in lignita v Globokem pri Brežicah; — na Hrvaškem: premogovniki v Ladanju (Zagorje), Međimurski ugljenokopi v Murskem Središću, Koprivnički Bregi (Podravje), Bjelovarju in Istarski ugljenokopi v Raši pri Labinu, Dalmatinski rudnici boksita v Kninu; — v Bosni in Hercegovini: premogovniki v Zenici, rudnika Litva in Tito Banoviči, rudnik železove rude v Ljubiji; — v Srbiji: premogovniki Vrdnik, Senjski rudnik, Jelašnica, Aleksinac, rudnik bakra Bor, rudnik molibdena Mačkatica pri Surdulici; — na Kosovem: rudnik Zvečan oz. Trepča; — v Makedoniji: rudnik travertina Gjorche Petrov.

Leta 1953 so izdelali še 486 ton tračnikov, nato pa je proizvodnja začela upadati. V poslovnem poročilu za leta 1954–56 so ugotavljali, da je povpraševa29

nje po tračnikih vedno manjše, sploh po ročno kovanih. Težko delo ob ročnem kovanju je vztrajalo v Plamenovem obratu v Kamni Gorici do upokojitev zadnjih kovačev tračnikov ok. leta 1955. Ročno delo so nadomestili s strojnim na dvoudarčnih stiskalnicah, s tem je bilo »odvzeto najtežje ročno delo, ki ne spada več v današnjo razvojno dobo«, so zapisali leta 1956.154 Na strojni način so začeli izdelovati tudi pasjeglavce in jih celo nekaj izvozili (leta 1953 in 1955 po 4 tone v Turčijo). Zadnji razpoložljivi podatek o kapaciteti proizvodnje tračnikov se nanaša na leto 1960: 127 ton.155

30

ŽELEZNIŠKI VIJAKI Z razvojem železniškega omrežja na področju nekdanje Jugoslavije po prvi svetovni vojni so potrebe po raznovrstnih izdelkih za potrebe železnic strmo naraščale. Jugoslovanske tovarne so pomemben del svoje proizvodnje prilagodile potrebam železnic.

Po letu 1920 so prve tovarne začele s proizvodnjo vijakov, med njimi je bila tudi zadružna tovarna v Kropi. Med vijačnimi izdelki za potrebe gradnje in vzdrževanja železniških prog so bili najpomembnejši železniški vijaki tirfoni, poleg njih pa še drugi vijaki, matice in podložke, ki so jih uporabljali za pritrjevanje tirnic. T. i. zgornji ustroj železniške proge sestavljajo tirnice, pragi, tirna greda ter tirni pribor – pritrdilni in vezni pribor za pritrditev tirnic na prage in povezavo tirnic v vzdolžni smeri. Pritrdilni sistemi tirnic so se od začetka razvoja železnic močno spremenili. Že od leta 1860 so železniške žeblje v pritrdilnih sistemih začeli nadomeščati vijaki z lesnim navojem tirfoni ali tirefondi. Po prvi svetovni vojni so jih začeli uporabljati tudi pri gradnji železniškega omrežja na področju Jugoslavije. Klasični način pritrditve tirnic na lesene prage s tirfoni, ki so ga uporabljale tudi Jugoslovanske železnice, je pritrdilni sistem K: za pritrditev tirnic na prage je za kilometer železniške proge (1667 pragov z razmikom 60 cm)156 potrebnih 3334 kompletov tirnega pribora, po 4 tir-

foni in 2 pokončna vijaka z matico (13.336 tirfonov in 6668 pokončnih vijakov za kilometer proge).

V Kropi so tirfone začeli izdelovati leta 1927 (prvi stroj za toplo valjanje lesnih navojev pri tirfonih). Skupaj s tračniki so do 1955 predstavljali več kot polovico celotne količine proizvodnje, od 500 do 800 ton na leto. Po drugi svetovni vojni (do leta 1960) je tovarna v Kropi tretjino svoje proizvodnje izdelala za potrebe Jugoslovanskih železnic (tirfoni in drugi železniški vijaki); tirfoni so bili del prodajnega programa še do leta 1973, ko je bil ukinjen topli oddelek. Med drugimi vijačnimi izdelki za potrebe železnic pred drugo svetovno vojno velja omeniti še pokončne pritrdilne vijake z matico DŽ 11, za izdelavo katerih so v Švici plačevali licenco.157 Točnejših podatkov o količini proizvodnje tirfonov in drugih vijakov za železnice ni, ker so jih v statističnih pregledih vključevali k enotni skupini vijakov, matic, podložk in tirfonov.

Stiskanje glav železniških vijakov tirfonov na frikcijskih stiskalnicah, ob njih peči za segrevanje (beljenje polizdelkov), 1953. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja v Kropi.

31

V obdobju med svetovnima vojnama je večina jugoslovanskih tovarn vijakov izdelovala tudi vijake za železnice, na licitacijah direkcij državnih železnic pa so sodelovale tuje družbe. Leta 1931 je bil sprejet državni ukrep, ki je omogočil pravico pristopa k prvim licitacijam zgolj domačim tovarnam, ki pa ga država ni vedno upoštevala. Leta 1931 so npr. s francosko družbo Société de Constuction des Batignolles sklenili poseben sporazum, ki je družbi omogočil brezcarinski uvoz izdelkov ob gradnji železniških povezav Bihać–Knin in Veles–Prilep.158 Dogodek je v kartelu Ebis zelo odmeval, saj so jugoslovanske tovarne s tem izgubile posel za okrog 100 vagonov vijakov, v Kropi so ga zabeležili v kroniki podjetja.159 Ta velika gradbena družba, ki je gradila železniške proge in mostove na več kontinentih, je tudi sicer sodelovala pri več velikih gradnjah na Balkanu (Unska proga Split–Zagreb in Transbalkanska proga Niš–Priština– Peć, Aleksandrov most v Beogradu). Njihov urad v Bihaću je celo zabeležen v seznamu kupcev zadruge iz leta 1940, tračnike jim je dobavljala tudi Katarina Šolar.

Leta 1934 je bil kartel Ebis za državne dobave zaradi vladne uredbe o kartelih začasno ukinjen, nato pa za poslovanje zadruge ni več imel večjega pomena. Leta 1936 so si proizvajalci železniških vijakov in žebljev na novo razdelili količine glede državnih naročil, in sicer v okviru kartela Novikromar. Ta je začel delovati že leta 1931 kot skupna prodajna organizacija jugoslovanskih tovarn za prodajo vijačnega blaga na zasebnem trgu. Po začasni razpustitvi je bil znova registriran konec leta 1935, tokrat je določal tudi dogovor med proizvajalci t. i. gornjegradbenega materiala v okviru državnih naročil. Kljub združevanju in nenehnemu opozarjanju na večje upoštevanje domače industrije je kartel izgubljal boj s tujo konkurenco. Na to je opozarjala tudi zadruga v Kropi: »/…/ Treba bi bilo onemogočiti uvoz vijačne robe iz inozemstva, ki je v letu 1936 znašal ca. 103 vagone.

Carine svobodni uvoz vijačne robe naj se prepove.

Državne delavnice naj opustijo izdelovanje robe, ki jo proizvaja privatna industrija. Državna naročila za robo, ki jo v zadostni količini proizvaja domača industrija, naj se ne oddajajo v inozemstvo.«160 Na to se nanašata tudi dve omembi v Kroniki Plamena.

Prva se nanaša na dogodek v zvezi z nemškim podjetjem Krupp, ki je na licitaciji državnih železnic leta 1936 sprva ponudil zelo nizke cene za tirfone in železniške vijake, nato pa se umaknil. V zvezi z izdelovanjem izdelkov za železnice v državnih delavnicah je omenjena Prometna banka v Beogradu (tovarna je bila v Zemunu), ki je za zadrugo postala nov konkurent na področju izdelave tirfonov.161 Po drugi svetovni vojni so bile potrebe po tirfonih in železniških vijakih izredno velike. Takoj po podržavljenju zadruge je bil izdelan proizvodni načrt za leti 1947 in 1948, ki je predvideval izdelavo 170 ton tirnih vijakov in tirfonov ter 368 ton tračnikov v letu 1947, v letu 1948 pa 270 ton tirnih vijakov in tir32

fonov ter 190 ton tračnikov. Izven plana so v začetku 1947. leta pristopili k izdelavi 275 ton tirfonov in železniških vijakov za gradnjo t. i. mladinske proge Šamac–Sarajevo. Naročilo so zaključili v dobre pol leta kljub kratkim dobavnim rokom in težavam v oskrbi z železom v razmerah povojne obnove; za to progo so prispevali tirfone DŽ 12a in DŽ 13a ter vijake DŽ 3, DŽ 11 in DŽ 11a. V letu 1948 je skupna produkcija tračnikov in tirfonov (brez tirnih vijakov) obsegala že 579 ton.162 Poleg tovarne v Kropi je izdelke za železnice proizvajala tudi tovarna Petar Drapšin (preim. iz Novosadske fabrike šrafova i gvozdene robe) v Novem Sadu, po potrebi pa še Sartid v Beogradu ter Smederevo, tovarna vagonov v Kruševcu in Crveni krst v Nišu. Še natančnejši podatki so na voljo za leto 1950: izdelanih je bilo 147 ton vijakov za normalni tir in 55 ton vijakov za rudniške železnice, 291 ton tirfonov ali skupaj 493 ton raznih vijakov za potrebe normalnotirnih in rudniških železnic. Vzporedno so izdelali še 143 ton tračnikov za normalni tir in 161 ton tračnikov za rudniške železnice. Skupna proizvodnja železniških žebljev in vijakov je znašala 797 ton ali 37 % celotne teže proizvodnje v letu 1950 (2153 ton).163 Plan za te izdelke je bil še višji, 939 ton, a ga zaradi pomanjkanja železa prav za nobeno vrsto zgoraj navedenih izdelkov niso uspeli izpolniti.164 Železniške vijake in tirfone za normalni tir so potrebovale železniške direkcije v Beogradu, Karlovcu, Zagrebu, Skopju in sekcije za vzdrževanje prog (mdr. v Karlovcu, Nikšiću, Požarevcu, Somborju in Zemunu).165 Tirfonov je bilo več vrst in velikosti, ločili so se glede na tip tirnic oz. glede načina pritrditve tirnic na prage. V katalogu izdelkov iz leta 1952 so ponujali vijake za železniški in normalni tir za sisteme tračnic S 45/a, Xa in IVa ter tirfone za normalni tir sistemov tračnic S 45/a in Xa. Leta 1953 so pri izdelavi vijakov prešli na metrični sistem, pri izdelkih za železnice pa skoraj v celoti v letu 1956.166 Izdelke so začeli označevati s standardi JUS; za tračnike sta veljala standarda JUS PB 1.130 in JUS PB 1.131, za tirfone pa standarda JUS PB 1.120, JUS PB 1.121.167 Za tirne vijake (več kot deset tipov) so veljali standardi JUS MB 1.095, JUS MB 1.195, JUS MB 1.096, JUS MB 1.097 in JUS MB 1.075.168 Standardi JUS so nadomestili dotedanje standarde DŽ. Ti so se oblikovali glede na nemški industrijski standard DIN, ki ga je prevzela nemška državna železniška uprava, že pred drugo svetovno vojno pa ga je prevzela tudi državna uprava jugoslovanskih železnic.169 Za železniške delavnice so izdelovali t. i. železniške vijake za obloge (od 3/8'' do 1/2'', ki so se od navadnih ločili po dvojnem postopku izdelave (v mrzlem in toplem stanju)),170 bilo pa je tudi veliko drugih naročil za toplo izdelane vijake. V petdesetih letih je bila železnicam namenjena tretjina celotne proizvodnje; proizvodnja železniških vijakov je bila s strani države prednostna kljub temu, da je bila za

tovarno cenovno neugodna. Pomemben odjemalec, povezan z železnicami, so bile še delavnice železniških vozil v Nišu, Zagrebu in Beogradu.171 Preglednica izdelkov za Jugoslovanske državne železnice po standardih JUS in DŽ leta 1955:172 Tirfoni za normalni tir po standardu PB 1.121: DŽ 55a, DŽ 43, DŽ 78, DŽ 13a, DŽ 97; Tirfoni za normalni tir po standardu PB 1.120: DŽ 12, DŽ 77; Tračniki za normalni tir po standardu PB 1.131: DŽ 57; Tračniki za normalni tir po standardu PB 1.130: DŽ 22, DŽ 56, 15 x 15 x 150 mm; Vijaki za normalni tir po standardu MB 1.095: DŽ 35, DŽ 23, DŽ 42, DŽ 61, DŽ 29, DŽ 53, DŽ 3; Vijaki za normalni tir po standardu MB 1.195: DŽ 11a; Vijaki za normalni tir po standardu MB 1.096: DŽ 54;

Potrebe po železniških vijakih so bile tako velike, da je direkcija Jugoslovanskih državnih železnic (JDŽ) leta 1956 tovarni Plamen iz svojih investicijskih sredstev kupila novo vijačno stiskalnico (za izdelavo vijakov do 3/4'').173 Strojni park tovarne je bil nasploh zelo iztrošen, nekatere velike vijačne stiskalnice in druga oprema v toplem oddelku so bile nabavljene pred več desetletji. Leta 1959 se je začela rekonstrukcija podjetja in postopen prehod na hladno delo.

Istega leta je tovarna prodala 3.674 ton izdelkov, od teh je bilo za 1.094 ton železniških vijakov in tirfonov (vse po toplem postopku, pri tirfonih jim je uspelo izboljšati kvaliteto izdelave) ter 95 ton tračnikov, kar je še vedno pomenilo tretjino celotne teže proizvodnje. Skoraj polovico proizvodnje tirfonov (472 ton) so tega leta izvozili v Egipt.174 V investicijskem programu iz leta 1960 je bila kapaciteta izdelave tirfonov opredeljena z nekaj več kot 600 tonami na leto.175 Iz prodajnega programa so se umaknili šele leta 1973, skupaj z drugimi izdelki tople proizvodnje.

Vijaki za normalni tir po standardu MB 1.075: DŽ 14a.

33

34

VIJAKI IN MATICE Matice in vijake so zadružni tovarni v Kropi v manjših količinah izdelovali že od leta 1921; takrat še ni bilo domače konkurence, izdelava pa je bila malo racionalna.176 Vijake so sprva izdelovali s frikcijskimi stiskalnicami in padalnimi kladivi, navoje pa so vrezovali ključavničarji na stružnicah in z vrtalnimi stroji. Podobno je bilo pri maticah, za katere so najprej narezali ploščice, jih stisnili na frikcijski stiskalnici, navrtali in z vrtalnim strojem nato vrezali navoj. Prva stroja za izdelovanje vijakov sta bila nabavljena konec leta 1921 in 1924; to sta bila stroja za vrezovanje navojev vijakov (Odon Kountny, trgovina z železnino, Ljubljana, in Sonnenthal, Dunaj).177 Leta 1926 je bila sprejeta odločitev za preusmeritev proizvodnje v vijačno industrijo. Nujna je bila posodobitev obstoječe strojne opreme in nakup strojev za konkurenčno izdelavo vijakov in matic.

Z nakupom strojev se je mudilo zaradi novonastajajočih tovarn vijakov na področju Jugoslavije, nov proizvodni program pa je bil življenjskega pomena za obstoj podjetja, od katerega je bila odvisna večina prebivalstva Krope in Kamne Gorice. V letih 1926 in 1927 je zadruga nabavila najprej 11 strojev za vijake in matice, v letu 1928 pa še 34 novih strojev, v gradnji je bil električni daljnovod. Nekaj strojev je bilo

rabljenih (Jäkelwerke, Freystadt), med novo strojno opremo sta bili kupljeni tudi dve stiskalnici za toplo in hladno stiskanje matic, velikosti od 1/4'' do 1'', ter dva stroja za obrezovanje oz. vrezovanje matic. Novi stroji so bili povečini nabavljeni pri podjetju Alfred de Fries iz Kassla, proizvajalcu matičnih stiskalnic tipa nurka za izdelovanje matic po toplem postopku.178 Od istega podjetja je bila leta 1926 kupljena še t. i. adefca za izdelovanje matic po hladnem postopku. Druga večja skupina strojev iz leta 1928 je prišla iz Krefelda iz strojne tovarne Peltzer & Ehlers.

Za zadrugo je bila zelo pomembna ohranitev državnih naročil. Nov izdelek za potrebe železnic so postali tirfoni. Leta 1927 je bil kupljen prvi stroj za toplo valjanje lesnih navojev pri tirfonih, ki so postali eden najpomembnejših vijačnih izdelkov tovarne v Kropi. Leta 1928 so zapisali: »Resnica je, da žebljarija in nekateri drugi izdelki ginevajo. Dokaz temu je, da je bilo pred 25 leti v Kropi in Kamni Gorici

Vroče stiskanje matic na strojih, im. nurke, ok. 1935.

Fotodokumentacija Kovaškega muzeja v Kropi.

35

ca. 400 ročnih delavcev, dočim jih je danes ca. 120.

Iz tega sledi, da moramo skrbeti za dolgo vrsto let naprej. Pograbili smo prvo priliko, ki se nam je nudila: vpeljali smo nov artikel: tirfone in tirne vijake.

Zaprosili smo pri Zadružni zvezi za kredit, da smo naročili nove stroje. Pri omenjenem novem izdelku ni nevarnosti, da bi kar tako izginil, ker je potreba stalna in tudi zaposlitev ne bo neredna /…/«179 Pokazala se je potreba po tehniško izobraženem strokovnjaku. Prvi obratovodja, ki je pokrival področje vijačne in matične proizvodnje, je bil inž. Stanko Hladnik; službo je nastopil 1. januarja leta 1927. Hladnik je v letu in pol službovanja pri zadrugi izpeljal racionalizacijo obstoječe proizvodnje, v tem času so se v tovarni vršile večje prezidave in dozidave. Za izdelovanje vijakov in matic po toplem postopku je bil določen prostor, ki so ga pridobili s pozidavo dvorišča nekdanje Spodnje fužine,180 objekt je zato dobil ime fužina. Tu so še po drugi svetovni vojni izdelovali tirfone in druge vijake po toplem postopku, t. i. topli oddelek oz. fužino so porušili šele leta 1972. Do takrat je bilo v oddelku postavljenih več frikcijskih, ekscentričnih in matičnih stiskalnic, nekatere od njih so bile kupljene že pred drugo svetovno vojno (proizvajalci Hasenclever, Düsseldorf, Peltzer & Ehlers, Krefeld, Alfred de Fries, Kassel).

Proizvodni proces je bil leta 1928 razdeljen na osnovna področja:181 — toplo stiskanje (prešanje) vijakov (VP): — toplo stiskanje (prešanje) matic (MP); — mrzlo stiskanje (prešanje) matic (MPM); — obrezovanje matic (OM); — vrezovanje matic (VM); — obrezovanje vijakov (OV); — vrezovanje vijakov (VV).

V novembru 1929 so bili v tovarni postavljeni štiri oddelkovodje, po eden na izmeno v oddelku za strojno izdelavo žebljev ter oddelku za izdelavo vijakov in matic. To so bili: Karel Dakol, Filip Legat, Jože Šolar in Anton Lazar, ki je prevzel tudi mesto obratovodje. Določena je bila dnevna kapaciteta vijačnega oddelka (2600 kg vijakov in 1300 kg matic na dan).182 V poslovnem letu 1928/29 so izdelali že 74 vagonov (740 ton) raznega vijačnega blaga (vijaki, matice, zakovice), ostalega blaga pa 69 vagonov (690 ton). V istem poslovnem letu jim je uspelo pridobiti in izvršiti dve večji državni naročili za 26 in 13 vagonov (skupaj 390 ton) raznih izdelkov za potrebe železnic.

Za nadaljnji razvoj vijačne industrije v Kropi je bila pomembna elektrifikacija tovarne. Električni daljnovod so začeli postavljati v začetku leta 1928, prvi stroji, preurejeni na električni pogon, pa so stekli avgusta 1928. Elektrifikacija tovarne je bila v celoti dovršena januarja 1929. Prvi stroj na lasten električni pogon v zadružni tovarni je bil avtomat za vrezovanje matic do velikosti 5/16'' tovarne Hübner iz Chemnitza, ki so ga kupili spomladi leta 1930, po36

menil je velik napredek na področju izdelave matic manjših dimenzij.183 V treh letih po začetkih prehoda na vijačno proizvodnjo med letoma 1928 in 1930 so si iz Nemčije priskrbeli več inštruktorjev.184 Prvi je prišel v Kropo takoj po začetku elektrifikacije tovarne v decembru 1928; to je bil inštruktor podjetja Peltzer & Ehlers iz Krefelda, ki je Kropi sočasno dobavilo tudi več strojev. V Kropi je ostal tri tedne, toliko časa je trajalo tudi inštruiranje mojstra iz tovarne Mannstaedt-Werke v Troisdorfu (del velikega koncerna Klöckner) jeseni leta 1929. Aprila naslednje leto je v Kropo za več mesecev prišel še en inštruktor (Wilhelm Hollendiek iz Dortmunda), z njim so se seznanili v Hagnu med strokovno ekskurzijo spomladi leta 1929, priporočil pa ga je inž. Koch (Peltzer & Ehlers), ki je tudi posredoval pri dovoljenjih za oglede tovarn v Nemčiji. Slednje ni bilo samoumevno zaradi ščitenja tehnoloških postopkov, npr. v Hagnu, kjer je bil sedež uveljavljene nemške tovarne vijakov Funcke & Hueck, niso uspeli pridobiti dovoljenja, v tovarni vijakov v Libčicah na Češkem pa so si smeli ogledati zgolj orodjarno in skladišče.185 Strokovno ekskurzijo je vodil tedanji obratovodja inž. Ivan Gorše, udeležili pa so se je ravnatelj zadruge Jože Gašperšič ter trije ključavničarji, mojstrski pripravniki. Ogledali so si ponudbo strojev za vijake na Dunaju, jeklarno Poldi v Kladnem, tovarno vijakov in strojev za vijake Hübner v Chemnitzu, tovarno strojev de Fries v Kasslu, tovarno vijakov Mannstaed-Werke v Troisdorfu, velesejem v Leipzigu (paviljon nemških tovarn strojne opreme) in tehnični sejem v Düsseldorfu.186 Velesejma v Leipzigu so se redno udeleževali, pred vojno nazadnje obratovodja inž. Karel Kunaver leta 1939.

Po letu 1926 je na področju izdelave vijakov in matic tudi na ozemlju Jugoslavije nastala velika konkurenca. Za prvo jugoslovansko tovarno vijakov velja Prva jugoslovanska tvornica šarafa v Koprivnici na Hrvaškem. Tovarna je nastala v okviru industrijske cone Danica v Koprivnici, ki je bila v začetku 20. stoletja med največjimi kompleksi kemijskih tovarn na področju jugovzhodne Evrope.187 Kemijska industrija se je na osnovi madžarskega kapitala tu začela razvijati že leta 1908 in je pred prvo svetovno vojno zaposlovala ok. 400 delavcev, leta 1922 pa je bila v njenem okviru ustanovljena tudi tovarna vijakov. Tovarna vijakov z dnevno kapaciteto 3000 kg vijakov in 1200 kg matic je leta 1927 zaposlovala že 200 delavcev. Uničila jo je svetovna gospodarska kriza; leta 1931 je bila prodana avstrijski tovarni Brevillier & Urban, ki je po prvi svetovni vojni začela prodirati na jugoslovanski trg, sprva z ustanovitvijo svojega prodajnega zastopništva Jugoslovensko Burko v Zagrebu (od leta 1922).

Tovarna v Kropi je bila na območju predvojne Jugoslavije po času nastanka druga tovarna vijakov in matic; čeprav sta podjetji v Kropi in Koprivnici sočasno ok. leta 1922 začeli z vijačno proizvodnjo, pa je bila tovarna v Koprivnici takrat bolje opremljena in je imela boljša izhodišča za pogajanja v pripravah

na ustanovitev kartela tovarn vijakov, ki se je začel pripravljati leta 1926. Do takrat se je pojavilo že več novih konkurentov, po navedbah zapisnika občnega zbora zadruge v Kropi iz leta 1928 je tedaj na področju Jugoslavije (s tovarno v Kropi vred) že sedem tovarn izdelovalo vijake, enajst zakovice, pet tirfone in osem večje tračnike.188 Več novih tovarn vijakov je nastalo tudi v Sloveniji, in sicer Tova in Bloudek & Comp. v Ljubljani, ki pa nista dolgo delovali. Tova je že leta 1929 likvidirala in imetje prodala novemu podjetju Vijak v Ljubljani, Bloudek pa je stroje prodal Stavbni družbi v Mariboru. Ta je imela tovarno vijakov in zakovic na Teznem, specializirala pa se je za izdelavo lesnih vijakov. Nekaj let pozneje je bila skupaj z zadrugo v Kropi in tovarno vijakov v Novem Sadu ena od treh ustanovnih članic skupnega prodajnega urada ponudnikov vijačnega blaga na jugoslovanskem trgu Novikromar.

Leta 1926 so se jugoslovanske tovarne vijakov začele dogovarjati glede skupnega nastopa pri pridobivanju in razdeljevanju državnih naročil. Pobudnica sporazuma je bila tovarna v Koprivnici. V začetku dogovorov za ustanovitev kartela so se zainteresirane tovarne dogovorile za komisijski ogled kapacitet posamičnih enot. Popis strojne opreme za proizvodnjo vijakov in matic zadružne tovarne v Kropi je bil 13. decembra 1928, izdelali so ga inž. Strümpel, inž.

Menzi, inž. Bloudek ter inž. Pochyla.189 Komisija si je ogledala še naslednje tovarne: 1. Splošna stavbena družba, Maribor; 2. Bloudek & Comp., Ljubljana; 3. Vijak, d. z. o. z., Ljubljana; 4. Osječka ljevaonica željeza i tvornica strojeva, d. d., Osijek; 5. Prva jugoslovanska tvornica šarafa, d. d., Koprivnica; 6. Adis, d. d., Subotica; 7. Novosadska fabrika šrafova i gvozdene robe, d. d., Novi Sad; 8. Sartid, d. d., Smederevo; 9. Lokomašin, d. d., Beograd.

Tovarna v Kropi je bila sodeč po zapisniku komisijskih ogledov, ki so se vršili decembra 1928 in januarja 1929, takrat med tremi najbolje opremljenimi tovarnami vijakov na območju Jugoslavije, poleg tovarn v Koprivnici (ta je že imela stroje za mrzlo izdelovanje vijakov in zakovic)190 in v Novem Sadu.

Industrija se je v Novem Sadu začela razvijati že ob koncu 19. stoletja na podlagi madžarskega kapitala, podobno kot v Koprivnici. Od leta 1882 je v Novem Sadu delovala Prva južnougarska fabrika žičanog platna, pletiva, rešeta, sita i gvozdenih konstrukcija,191 tovarno vijakov pa je leta 1925 ustanovil nek tovarnar iz Budimpešte.192 V času svetovne gospodarske krize so se na novo postavila razmerja med ponudniki vijačnega blaga na jugoslovanskem trgu; tovarne so se pripravljale na znižanje uvoznih carin za vijačno blago in prodor

tuje konkurence. Leta 1931 je največja avstrijska tovarna vijakov Brevillier & Urban kupila tovarni v Koprivnici in Novem Sadu. Razlog za nakup omenjenih enot je bila povišana uvozna carina na vijake iz leta 1925, Brevillier & Urban pa je preko prevzetih tovarn lahko sodeloval na licitacijah državnih železnic pod istimi pogoji kot domače tovarne. S prevzemom novosadske tovarne je Brevillier & Urban v kartelu Ebis za državne dobave dobil 21-odstotni delež, z nakupom tovarne v Koprivnici vred pa 37-odstotni delež. Stroji iz Koprivnice so bili premeščeni v Novi Sad. Kartelna pogodba za dobave vijakov za državne železnice je bila podpisana 30. aprila 1929. Dogovorjeno je bilo, da tovarna v Kropi prevzema naročila do 5000 kg v rajonu Ljubljana, sicer pa je prva kartelna pogodba upoštevala še dve slovenski tovarni, Vijak v Ljubljani in Splošno stavbeno družbo v Mariboru.

Spomladi leta 1931 je kartel imel osem članic, konec leta pa le še pet. Za nakup Lokomašina se je resno zanimala tudi tovarna v Kropi.

Razdelitev deležev proizvodnje v kartelu Ebis za državne dobave marca 1931:193 tovarna

delež proizvodnje (kvota)

Brevillier & Urban: Novi Sad Koprivnica SKUPAJ

21 % 16,29 % 37,29 %

Prva žebljarska in železoobrtna zadruga, Kropa

14,74 %

Lokomašin, Beograd

9,06 %

Splošna stavbena družba, Maribor

9,89 %

Prva jugoslovenska tvornica vagona, Slavonski Brod

9,06 %

Sartid, Beograd

8,97 %

Ferrum, Subotica

7,32 %

Osječka ljevaonica, Osijek

3,67 %

Pomemben deležnik v kartelu Ebis za državne dobave je s prevzemi manjših tovarn (Lokomašin v Beogradu, Ferrum v Subotici) po letu 1931 postal srbski Sartid oz. Srpsko akcionarsko rudarsko topioničko industrijsko društvo s sedežem v Beogradu.

Ta velika družba z mednarodnim kapitalom je bila ustanovljena že leta 1913 s ciljem razvoja železarske industrije v Srbiji (raziskovanje rudarskih področij v Srbiji, mdr. Majdanpek), po prvi svetovni vojni pa se specializirala za državne dobave železnicam in ladjedelnicam ter za področje železniških gradenj. Leta 1921 je družba imela ok. 1000 zaposlenih ter ok. 40 inženirjev in drugega strokovnega kadra, v njenem okviru so bile livarna, Siemens-Martinova peč, moderna ladjedelnica ter tovarna lokomotiv in vagonov.194 Slednja je bila v Smederevem in je izdelovala tudi vijake in tirfone. Po prevzemu zgoraj omenjenih 37

tovarn in združitvi s Prvo jugoslavensko tvornico vagona, strojeva i mostova v Slavonskem Brodu je Sartid (oboje je sicer finančno obvladoval avstrijsko-madžarski St. E. G.) v kartelu Ebis v obdobju 1931– 32 postal enakovreden avstrijskemu Brevillier & Urban.195 Predmet kartelnih dogovorov so bila državna naročila za potrebe železnic, po letu 1930 pa tudi državna naročila za potrebe izgradnje telegrafskega in telefonskega omrežja na področju Jugoslavije (ministrstvo vojske in mornarice, poštne direkcije).

Leta 1930 so se jugoslovanske tovarne začele dogovarjati tudi glede prodaje vijakov na zasebnem trgu. Zadruga je z vstopom v kartel za prodajo trgovskih vijakov zavlačevala, ker se je zavedala, da ni konkurenčna na področju mrzle izdelave vijakov in matic manjših dimenzij. Leta 1931 so presegli tudi to oviro; kupili so dve stiskalnici za mrzlo stiskanje vijakov in še dve za mrzlo stiskanje zakovic. Proizvodni proces se je zaokrožil s še enim oddelkom – oddelkom za mrzlo stiskanje (prešanje) vijakov in zakovic (MPVZ). Prvi stroj za mrzle vijake je stekel 1. maja 1931.196 Poleti so se dogovorili še za eno večmesečno inštruiranje tujega inštruktorja, tokrat je v Kropo prišel mojster iz Avstrije (Wilhelm Kollatschek iz Karlsdorfa), ki je prej delal pri podjetjih Brevillier & Urban in Lapp-Finze.197 Prvi dogovor glede prodaje vijakov izven državnih naročil sta junija 1931 sklenili tovarna v Kropi in Splošna stavbena družba v Mariboru. Osnovni namen dogovora je bil skupen nastop proti konkurenci avstrijskega Brevillier & Urban. V tem času je zadruga v svoj proizvodni program uvedla še nekaj novih izdelkov, kolesne in stojalne vijake ter izolatorske opornice. Slednje so bile potrebne pri elektrifikaciji države ter izgradnji telefonskega in telegrafskega omrežja, s tem pa pomenile dodatno možnost posla v okviru državnih naročil. Zastopnik za prodajo izdelkov obeh tovarn na jugoslovanskem trgu je v Zagrebu postal inž. Aleksander Neumann, s katerim je imela zadruga sklenjeno pogodbo o zastopništvu že od leta 1921. Podjetji sta trgu skupaj lahko ponudili vse trgovsko kurantno blago, razen vstavnih vijakov: zakovice, matične vijake, kladvice, tirfone, železniške vijake (im. tudi glavičarji) in izolatorske opornice; pri vseh navedenih vrstah izdelkov je tovarna v Kropi imela večje zmogljivosti, izjema so bili vijaki z lesnim navojem. Pomemben odjemalec so po letu 1930 postale tudi ladjedelnice (zakovice).

Pregled ponudbe izolatorskih opornic leta 1931:198 — ravne in krive izolatorske opornice tipa RM; — ravne in krive izolatorske opornice tipa HD; — ravne in krive izolatorske opornice tipa HW; — ravne in krive izolatorske opornice tipov VHD in VHW. V času svetovne gospodarske krize se je na jugoslovanskem trgu vijakov oblikovalo novo razmer-

38

je med domačimi in posamičnimi tujimi tovarnami vijakov in matic, ki se je v glavnih potezah obdržalo do začetka druge svetovne vojne. Moč se je skoncentrirala v rokah dveh podjetij: avstrijskega Brevillier & Urban in srbskega Sartid, od slovenskih tovarn pa sta se obdržali zadružna tovarna v Kropi in Splošna stavbena družba. Jeseni 1931 je bila ustanovljena širša prodajna organizacija Novikromar za prodajo vijakov na zasebnem trgu, ustanoviteljice so bile tovarna v Novem Sadu (Brevillier & Urban), Prva žebljarska in železoobrtna zadruga v Kropi in Splošna stavbena družba v Mariboru. Ob sklenitvi prvega dogovora leta 1931 so si tovarne razdelile deleže v naslednjem razmerju: Brevillier & Urban 60 %, tovarna v Kropi 24 % in Splošna stavbena družba v Mariboru 16 %. Zadruga in Splošna stavbena družba sta sklenili še dodaten dogovor o skupnem delovanju. Prodajna organizacija Novikromar je bila ustanovljena kot delniška družba, za katero so prilagodili pravila poslovanja prodajnega zastopništva Jugoslovensko Burko avstrijske družbe Brevillier & Urban; sedež je ostal v Zagrebu na istem naslovu. Upravni in nadzorni odbor so sestavljali predstavniki tovarn; v upravnem odboru je zadrugo zastopal ravnatelj Jože Gašperšič, v nadzornem odboru pa dr. Jože Basaj kot predstavnik Zadružne zveze, katere članica je bila zadruga. Prodajo sta do leta 1933 vodila inž. Neumann in Prevarek, nato pa Vilim Wolf.199 Leta 1932 se je v Novikromar vključila še ena avstrijska družba, Lapp-Finze iz Karlsdorfa pri Gradcu. Pristop Lapp-Finze so obravnavali na razsodišču organizacije Novikromar, ker družba ni imela tovarne v Jugoslaviji, pač pa prodajno zastopništvo v Beogradu. Nastala je leta 1918 z združitvijo podjetij Finze (tovarna žičnikov Adolf Finze v Knittelfeldu, ust. 1867, od leta 1893 v Karlsdorfu pri Gradcu) in Eisenwaren fabrik Sopron–Graz (začetki tovarne železnih izdelkov bratov Lapp v Gradcu leta 1897, leta 1901 razširitev na Madžarsko) v skupno družbo Lapp–Finze Eisenwarenfabrik AG.200 Leta 1932 se je z Novikromarjem začel pogajati še Sartid, zato so mu odobrili fiksno letno kvoto 15 ton izdelkov za leti 1932 in 1933. Avgusta 1934 je Novikromar nehal poslovati kot kartel (začasna vladna uredba o prepovedi kartelov) in je blago prodajal v samoprodaji. Že septembra 1934 je bila v Beogradu nova seja, na kateri so dorekli pravila novega kartela in vložili prošnjo za njegovo registracijo.

Novikromar, d. d., za trgovinu šarafskom, željeznom in metalnom robom je bil kot kartelna organizacija vnovič registriran 28. decembra 1935.

Tokratni kartelni sporazum je poleg prodaje na zasebnem trgu obsegal tudi državna naročila. Imel je tri skupine: proizvajalce splošnih vijačnih izdelkov (1. skupina), proizvajalci lesnih vijakov (2. skupina) in proizvajalci gornjegradbenega materiala (3. skupina). Zadruga je imela v 1. skupini 20-odstotni delež, v 3. pa 15,4-odstotni delež.

Razdelitev deležev (kvot) v kartelu Novikromar leta 1936:201 tovarna

delež v 1. skupini (splošna vijačna roba)

delež v 3. skupini (gornjegradbeni material)

Novi Sad (Brevillier & Urban)

51 %

35 %

Splošna stavbena družba, Maribor

16 %

12 %

Lapp-Finze, Karlsdorf

13 %

-

Prva žebljarska in železoobrtna zadruga, Kropa in Kamna Gorica

20 %

15,4 %

fiksna kvota (ni podatka)

23,7 %

-

8,6 %

Sartid, Beograd Prva jugoslavenska tvornica vagona, Slavonski Brod

Osječka ljevaonica fiksna kvota (ni i tvornica vagona, podatka) Osijek

5,3 %

Srbski Sartid se je v času svetovne gospodarske krize (prevelika odvisnost od državnih naročil) začel preusmerjati tudi na zasebni trg, nastalo je nekaj novih konkurenčnih tovarn, ki so v svojem proizvodnem programu med drugim imele vijake in zakovice in z manjšimi deleži vstopile v Novikromar. To so bile: tovarna Braća Kramer v Novem Sadu, Zephir v Subotici in Braća Ševčik v Zagrebu (livarna in mehanična delavnica). Leta 1938 je Ševčikove stroje za vijake kupil Kramer in jih prenesel v Novi Sad, s tem je tudi dobil boljše izhodišče za pogajanje s kartelom (3 % pri malih zakovicah in 15 % pri vijakih na račun zmanjšanja deležev drugih tovarn). Zephirjeve stroje so istega leta skupaj kupile ustanoviteljice kartela Novikromar (Novi Sad, Kropa, Maribor). Nekaj strojev in del Zephirjevega deleža je odkupila tudi zadruga, ki je leto prej že kupila del deleža avstrijskega Lapp-Finze in si v letu 1937 povečala delež na 27,2 %.

(Lapp-Finze se je s 1. decembrom 1936 obvezal, da začasno opusti izdelovanje svoje jugoslovanske količine),202 nato pa ga je morala spet zmanjšati (13,7 % v letu 1939203). Leta 1940 je zadruga imela pri vijakih za privatni trg 14,44-odstotni delež, pri državnih naročilih pa 15-odstotni delež.204 Iz letnega finančnega pregleda Compass Yugoslavien za leto 1939 je razvidna sestava direkcije kartela, ki so ga sestavljali predstavniki kartelnih tovarn: Jože Gašperšič (Kropa), Franjo Babič (Maribor), inž.

Otmar Henn (Beograd), Julius Kramer (Novi Sad), Rudolf Leeb in inž. dr. Hans Malsacher (Karlsdorf), Vjekoslav Pipel (Osijek), inž. Adolf Ströck (Beograd), Tomo Vojnović (Ljubljana), Bruno Urban (Dunaj)

in Grigorije Ridnik (Slavonski Brod), poleg njih pa še Viktor Badalić, dr. Vladislav Polić in dr. Heinrich Luckmann.205 H kartelu je pristopila še ena manjša slovenska tovarna lesnih vijakov, ki jo je v Ljubljani imel Tomo Vojnović (začetki proizvodnje vijakov leta 1922), po drugi svetovni vojni pa je iz nje nastala Tovarna vijakov na Viču206 oz. Tovil.

Kartel Novikromar je v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno povezal vse pomembnejše ponudnike vijačnega blaga na jugoslovanskem trgu. Od tujih konkurentov se v ohranjeni zadružni poslovni dokumentaciji večkrat omenja nemška družba Archimedes, Schlesisch-Sächische Schraubenfabriken, s tovarnama v Wrocławu (nem. Breslau) in Berlinu, ki jo je na jugoslovanskem trgu zastopal odstavljeni ravnatelj prvega prodajnega urada Novikromar Prevarek. Z družbo je bil februarja 1936 sprejet sporazum za uvoz 150–180 ton vijakov na leto, na račun prihodnje količine pri kartelu Novikromar.207 Izven kartelne pogodbe je dobavljala še poljska, madžarska, francoska in belgijska konkurenca.

Kartel je velik pomen v poslovanju zadruge dobil šele po svoji vnovični registraciji konec leta 1935. Šele takrat se je začela ponovna rast podjetja po splošnem zastoju zaradi svetovne gospodarske krize. Dvignila se je tudi povprečna cena izdelkov: s 7,67 din/ kg v letu 1931 na 10,54 din/kg v letu 1938.208 Preko kartela je zadruga prodala več kot tretjino, v poslovnem letu 1937/38 pa celo dve tretjini skupne vrednosti prodanega blaga. To je bilo odvisno predvsem od višine državnih naročil, pa tudi konkurenčnega boja med tovarnami (Lapp-Finze, Braća Ševčik in Braća Kramer), zaradi katerega so se spreminjali kartelni deleži. Med vojno (1942) je Novikromar še posloval (zastopstvo pri železniških direkcijah v Zagrebu in Beogradu), a ni imel več vloge kartela.209 Likvidiran je bil leta 1948.210 Vrednost prodaje blaga Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici oz. Kovinarske zadruge Plamen v kartelu Novikromar v obdobju 1936–40:211 poslovno leto

skupna vrednost prometa

vrednost proda- delež je preko kartela Novikromar

1935/36

6.198.000 din

2.920.000 din

47 %

1936/37

7.633.000 din

3.1510.000 din

41 %

1937/38

7.910.000 din

4.774.000 din

60 %

1939 15.168.000 din (18 mese­ oz. 10.112.000 cev) din/12 mes.

5.100.000 din oz. 3.200.000 din/12 mes.

34 %

1940

5.573.000 din

43 %

13.010.000 din

Obseg vijačne proizvodnje je po nakupu strojev za vijake hitro pridobil na obsegu in pomenu glede 39

na ostale proizvode. Stari izdelki pred letom 1926 (čevljarski in gradbeni žeblji, železniški žeblji) so po letu 1935 predstavljali le še četrtino proizvodnje, novi izdelki (vijaki, matice, zakovice in podložke) pa preko 40 % vrednosti celotne proizvodnje (44 % v letu 1940) in po teži preko 60 % (63 % v letu 1935).

Celotna proizvodnja vijakov in matic, z izjemo manjše količine izvoza vijakov v Holandijo leta 1938, je bila namenjena jugoslovanskemu trgu, za razliko od strojnih gradbenih in ročno kovanih čevljarskih žebljev, ki so bili pomembna izvozna postavka. Na to ni vplivala zgolj konkurenca bolje opremljenih nemških in drugih tovarn ter različni standardi pri izdelovanju vijakov, ampak predvsem gospodarska politika posamičnih držav.

Leta 1937 je bila v Kropi za vzgojo lastnega tehničnega kadra ustanovljena Kovinarska strokovno-nadaljevalna šola za tri kovinarske poklice: strojni ključavničar, stavbni ključavničar in kovač; šolo je vzdrževala zadruga iz lastnih sredstev. Iz več poročil je moč razbrati, da je bila tovarna v Kropi konkurenčna ostalim tovarnam, izjema je bilo področje izdelave manjših matic. Leta 1939 so tako ugotavljali, da so s pocenitvijo fabrikacije matic postali konkurenčni tudi novodobnim strojem za stiskanje toplih matic, a da je treba misliti na avtomatske stroje. Razne tehniške izboljšave je takrat izpeljal inž. Karel Kunaver iz Ljubljane, ki je bil na mesto obratovodje v tovarni v Kropi nastavljen leta 1936. Zaradi zastarelosti so odpisali dve stiskalnici za matice, eno od nurk in adefco (nakup leta 1926–27). Leta 1940 je bil kupljen prvi avtomat za vrezovanje navojev pri maticah.

ZAKLJUČEK S tem letom se končuje pregled prvega obdobja razvoja vijačne industrije v Kropi v tokratni številki Vigenjca. Predvsem je to gospodarskozgodovinski pregled, ki naj služi kot osnova nadaljnjim raziskavam, tudi s področja tehniške zgodovine. Tudi o povojnem razvoju industrije v Kropi obstaja veliko dokumentarnega gradiva. Hrani ga Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota v Kranju. Med drugim je ohranje-

40

na tehniška dokumentacija o strojni opremi in pro­ izvodnji tovarne (načrti izdelkov), ki je lahko osnova temeljitejšemu tehnološkemu pregledu vijačne in­ dustrije v Kropi. Ne glede na to lahko zaključimo, da je zadružna tovarna v Kropi, predhodnica Tovarne vijakov Plamen, pred drugo svetovno vojno na obeh poglavitnih področjih svojega delovanja, proizvodnji žebljev ter vijačne industrije, imela pomembno vlogo v gospodarskem prostoru Avstro-Ogrske in prve jugoslovanske države, najprej z železniškimi žeblji tračniki, nato pa s širokim programom vijačne proizvodnje in ne nazadnje z zadnjimi žeblji, ki so jih v Evropi še kovali ročno, planinčarji. Tovarne žebljev, vijakov ter drugih kovinskih izdelkov, omenjenih v prispevku, so tako kot zadružna tovarna v Kropi prispevale k industrijski dediščini svojih okolij. Veliko od omenjenih družb še vedno deluje ali pa so njihove stavbe spremenjene za muzejske namene. Več mehaničnih žebljarn v Evropi so preuredili za potrebe muzejskih predstavitev, tako v Creilu (tovarna Rivierre) v Franciji in v Winterthuru (Schweizerische Nagelfabrik) v Švici. V zadnjem desetletju je nastalo več novih žebljarskih zbirk in muzejev (Löchgau z veliko zbirko strojno kovanih žebljev, Cheznovice na Češkem in Molina v Italiji z muzejskima predstavitvama o kovanju planinčarjev), znanje kovanja planinčarjev se predstavlja tudi na javnih prireditvah (Sulz v Švici). Nekdanji veliki industrijski stavbeni fondi propadajo ali pa se spreminjajo v muzejske komplekse.

Takšen primer imamo v bližini na Jesenicah, v zvezi s predvojno vijačno industrijo pa tudi na področju nekdanje Jugoslavije, kjer so pred nekaj leti načrtovali preureditev industrijskega območja v Smederevem v muzejski kompleks Sartid na Dunavu. S porušenjem reprezentativnega objekta stare zadružne tovarne, t. i. fužine oz. toplega oddelka, v letu 1972 je Kropa zaradi posodobitve proizvodnje izgubila pomemben pomnik industrijske stavbne dediščine 20. stoletja. Ohranilo pa se je veliko dokumentarnega in materialnega gradiva, ki govori o življenju in delu v tovarni pred prvo svetovno vojno in po njej. Ne nazadnje je fužina kraj spominov mnogih danes že upokojenih delavcev in delavk, ki so svojo poklicno pot preživeli v kroparskem Plamenu.

OPOMBE 1 2 3

4

5

6 7 8 9 10 11 12 13 14 15

16

17

18

19

20 21

Tjaša Pavšič, Fužinarska rodbina Globočnik in kovači v času zatona fužinarstva v Železnikih, v: Glasnik SED 47/3,4 (2007), str. 43.

Spletna stran www.glasgowsteelnail.com (The history of nail making).

Spletna stran www.floridaconference.com/fasteners.pdf; www.enwiki.net (nail Britannica Student Article). Spletna stran www.colebrookhistoricalsociety.org citira Reeda kot začetnika strojne izdelave žebljev po Encyclopedii Britannici, 11. izdaja (1911), 19. knjiga, str. 153–154.

Katalog razstave Žebelj in vijak v prostorih Sindikalnega doma v Kropi od 2. do 10. okt. 1955 (uredila Jože Gašperšič in Janez Šmitek), Kropa 1955; spletna stran www.dingler.culture. hu.berlin.de (Digitalisierung des Polytechnischen Journals).

Rudolf Kellermann, Wilhelm Treue, Die Kulturgeschichte der Schraube. Zweite und bis 20.

Jahrhundert fortgeführte Auflage, München, 1962, str. 191.

Prav tam, str. 198.

Prav tam, str. 272.

Prav tam, str. 226–228.

Prav tam, str. 257.

Prav tam, str. 262–265.

Prav tam, str. 281.

Prav tam, str. 282.

Prav tam, str. 266–271.

Prav tam, str. 272–275. Übereinkommen zwischen den Firmen Actien-Gesellschaft …, pogodba kartela Schienen-Nägel und Schrauben Kartell z dne 27. avgusta 1903 (dokument o razdelitvi kvot). Arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje (mapa karteli).

Preis-Liste über maschinengeschmiedete Nägel Erhard Künzel Nagelfabriken, Arzberg i. Bayern. Schlaggenwald b. Karlsbad, Arzberg 1913, katalog in cenik (katalog Erhard Künzel, 1913), arhiv KM, fond Zadruga II/Ceniki, katalogi.

Jože Gašperšič, Vigenjc. Vodnik po zgodovinskih žebljarskih kovačnicah v Kamni Gorici, Kolnici in Železnikih, Vodniki Tehniškega muzeja VII, Ljubljana 1956, str. 50.

Domači vestnik, v: Zadrugar, Glasilo Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici (Zadrugar), leto I, št. 11 (29. september 1934), str. 124.

Peter Muck, Gorniška oprema. Iznajdljivost in improvizacije. Nekoč je bilo tako, v: Planinski vestnik 2010, leto 115, dec. 2010, št. 12, str. 25– 26.

Kronika Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v Kropi do leta 1940, Jesenice 1944, str. 112.

Handgeschmiedete Bergschuh-Beschläge Franz Sales Waibel, Hindelang im bayerischen Allgäu, Hindelang 1933, katalog in cenik izdelkov, arhiv KM, fond Zadruga II/Ceniki, katalogi.

22 Spletna stran www.de.wikipedia.org (geslo Haferlschuh). Gre za več različic tradicionalne obutve z nem. imenom Haferlschuh; algavški čevlji se zavezujejo kot običajno, na sredini, druga različica čevljev (zgornjebavarska) pa ob strani.

23 Alles für den Bergschuh, katalog in cenik neidentificiranega avstrijskega ponudnika opreme za okovanje čevljev iz časa po drugi svetovni vojni – ok. 1950, fotokopija v arhivu KM, original hrani Tržiški muzej.

24 Domači vestnik, v: Zadrugar, op. 18, leto I (september 1934), št. 11, str. 124.

25 Spletna stran www.staryrozmital.cz/Cvokařské-muzeum/.

26 Jože Gašperšič, Vtisi z velesejmov v Lipskem, Pragi in na Dunaju, v: Zadrugar, op. 18, leto II (maj 1935), št. 6/7, str. 92.

27 Jožica Škofic, Žebelj v slovenskih narečjih, v: Riječ. Časopis za filologiju 9/2, Rijeka 2003.

28 Vittorio Grazioli, Ferriere – Fucine e brocche a zappa in Valle di Ledro. Le società Cooperative Brocammi di Molina e di Prè, Trento 2001; spletna stran www.vallediledro.com.

29 Kronika Plamena, op. 20, str. 123.

30 Zapisnik 15. seje načelstva z dne 15. septembra 1932, v: Zapisniki sej načelstva 1927–1934, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

31 Prav tam.

32 Seznam kupcev Kovinarske zadruge Plamen za leto 1940, arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje.

33 Pregled za prikupljenje privremenih podataka za 1938 god. (poročilo s statističnimi podatki o količini in vrednosti proizvodnje Prve žebljarske in železoobrtne zadruge za leto 1938), arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje (mapa statistična poročila).

34 Zapisnik 17. seje načelstva z dne 4. julija 1938, v: Zapisniki sej načelstva od 24. oktobra 1935 dalje, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

35 Kronika Plamena, op. 20, str. 145–146.

36 Spletna stran www.bally.com. Najbolj znani so posterji, ki so jih po letu 1950 zasnovali Bernard Villemot, Hugo Laubi in Lise Berset.

37 Spletna stran www.internationalposter.com (geslo Bally).

38 S švicarske narodne razstave 1939, v: Zadrugar, op. 18, leto III (februar 1940), št. 1, str. 16.

39 Drobiž, v: Zadrugar, op. 18, leto III (november 1940), št. 3, str. 115.

40 Gre za donacijo Hansuedija Wylerja iz Ersigena v Švici Kovaškemu muzeju v Kropi leta 2006.

En par vojaških čevljev je okovan s planinčarji in trikuni, drug par zgolj s planinčarji. Gospod Wyler, upokojeni vojaški ataše, je povedal, da sta vsakemu vojaku pripadala po dva para okovane obutve.

41 Spletna stran www.grenacher-metall.ch.

42 Zapisnik 17. seje načelstva z dne 27. junija 1931, v: Zapisniki sej načelstva 1927–1934, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

41

43 Predpisi za pravilno izdelavo planinčarjev, Kropa, 15. decembra 1931, arhiv KM, fond Zadruga III/Izdelki.

44 Splošni podatki o investitorju (podatki o poslovanju zadruge in tovarne Plamen do leta 1955), tipkopis, arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje.

45 Kronika Plamena, op. 20, str. 151.

46 Zapisnik 47. redne skupščine Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v Kropi, z dne 20. junija 1942, v: Zapisniki občnih zborov 1933–1946, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

47 Zapisnik 7. seje upravnega odbora z dne 3. julija 1941, v: Zapisniki sej upravnega odbora od 15. februarja 1940 dalje, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

48 Zapisnik 9. seje upravnega odbora z dne 5. avgusta 1941, v: Zapisniki sej upravnega odbora od 15. februarja 1940 dalje, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

49 Pregled za prikupljenje privremenih podataka za 1938 god., op. 33.

50 Kronika Plamena, op. 20, str. 119.

51 Kronika Plamena, op. 20, str. 122.

52 Pregled za prikupljenje privremenih podataka za 1938 god., op. 33.

53 Zapisnik 4. seje upravnega odbora z dne 25. aprila 1940, v: Zapisniki sej upravnega odbora od 15. februarja 1940 dalje, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki.

54 Kronika Plamena, op. 20, str. 137.

55 Zapisnik 22. seje upravnega odbora z dne 19. decembra 1940, v: Zapisniki sej upravnega odbora od 15. februarja 1940 dalje, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej. Zapis navaja, da so planinčarje izdelovali iz pločevine ali trakastega železa, naprej so izdelali polizdelke z izdelano konico in štirioglatim nastavkom, glavo žeblja so izdelali/pobili na roko ali s strojem. Tako izdelani planinčarji so bili slabe kvalitete, ponujali pa so jih po podobnih cenah, kot so veljale za kroparske izdelke.

56 Spletna stran www. tricouni.com. Podjetje Tricouni obstaja še danes, deluje v kraju Bulle v pokrajini Grujère v Švici; izdeluje raznovrstno opremo za alpinizem. Poimenovanje tricouni izhaja iz vzdevka izumitelja novosti Genecanda, ki so ga prijatelji klicali Tricouni.

57 Alles für den Bergschuh, op. 23.

58 Izvozni plan za leto 1947 je znašal 77 ton, dosegli so ga le 20-odstotno in zgolj s planinčarji.

Sicer so bili izvozni artikel tudi stavbni žeblji.

Zapisnik seje strokovnega sveta z dne 28. novembra 1947, v: Zapisniki obratnih konferenc 28. 2. 1947–26. 3. 1948 (Prepisi), arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki.

59 Zapisnik 13. seje strokovnega sveta z dne 19. januarja 1948, v: Zapisniki obratnih konferenc 28. 2. 1947–26. 3. 1948 (Prepisi), arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

60 Zapisnik strokovnega sveta Plamena z dne 12. septembra 1947, v: Zapisniki sej upravnega od42

61

62

63 64 65

66

67 68 69 70 71

72 73

74

75 76 77 78

bora od 15. februarja 1940 dalje, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

Zapisnik 12. seje strokovnega sveta Plamena, tovarne vijakov in žebljev v Kropi, z dne 29. decembra 1947, v: Zapisniki obratnih konferenc 28. 2. 1947–26. 3. 1948 (Prepisi), arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

Podatki iz poročil o planirani in realizirani proizvodnji Tovarne vijakov in žebljev Plamen Kropa po vrstah izdelkov, Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Plamen Kropa (RAD-89), fasc. 292 (zaključni računi in poslovna poročila 1948), fasc.

293 (zaključni računi in poročila 1950–1952) fasc. 294 (zaključni računi in poslovna poročila 1953–1954).

Problematika k družbenemu planu za leto 1953, ZAL, RAD-89, fasc. 294 (zaključni računi in poslovna poročila 1953–1954).

Kronika Plamena, op. 20, str. 76.

Inventurni zapisniki zalog izdelkov Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici za obdobje 1895–1918, v: Inventura 1885– 1901, Knjiga za računske zaključke 1915–1921, arhiv KM, fond Zadruga II/Računovodske knjige.

Aktiva 1922/23. Blago (inventurni zapisnik zalog izdelkov Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici za poslovno leto 1922/23), arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje.

Stvarna inventura izdelkov v Kropi in Kamni Gorici 30. junija 1928, arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje.

Splošni podatki o investitorju, op. 44.

Plamen, tovarna vijakov, Kropa. Poslovno poročilo k zaključnemu računu za leto 1959, arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje.

Splošni podatki o investitorju, 1955, op. 44.

Illustrierte Preisliste der Ersten Nägel Eisenindustrie-Genossenschaft in Kropp und Steinbüchel (Krain, Oestereich), katalog in cenik izdelkov, ok. 1910 (Cenik Nr. 5). Katalog je last Anžeta Habjana, Kropa.

Anweisung die Pferde besser und nützlicher als bischer zu beschlagen, Stuttgart, 1781.

Inventurni zapisniki zalog izdelkov Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici za obdobje 1895–1918, v: Inventura 1885–1901, op. 65.

Spletna stran www.christoph-laska.de. Tovarna je bila leta 1926 prodana, po letu 1939 je delala za državno železnico in Wermacht. Leta 1946 je prišla pod sovjetsko administracijo in zopet začela izdelovati podkovske žeblje in žičnike (VEB Nagelfabrik).

Spletna stran www.bergedorf-chronik.de. Danes to podjetje deluje pod imenom Norstift in ima sedež v Oslu.

Spletna stran www.pewag-group.com.

Spletna stran www.mustadhoofnails.com (History).

Igor Čulig, Mirjana Goršič, Izložba Tvornice potkivača čavala Mustad – Karlovac, Grad-

79 80 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91

92

93

94 95 96

97 98 99 100

101

ski muzej Karlovac, katalog razstave, Karlovac 2000; Compass Jugoslawien 1939, str. 307, naziv tovarne: Mustad jugoslovenska tvornica čavala te željezne i čelične robe d.d. u Karlovcu – Mustad Jugoslavische Hufnägel, Eisen- und Stahlwarenfabrik A.–G., in Karlovac.

Kronika Plamena, op. 20, str. 129.

Kronika Plamena, op. 20, str. 87.

Gospodarski drobiž, Domača kronika, v: Zadrugar, op. 18, leto II (junij 1935), št. 8, str. 107–108.

Kronika Plamena, op. 20, str. 62.

Spletna stran www.nagelfabrik.com.

Kronika Plamena, op. 20, str. 64.

Kronika Plamena, op. 20, str. 115, 119.

Spletna stran www.lochgau.de (Löchgau früher und heute).

Kronika Plamena, op. 20, str. 133.

Spletna stran www.pewag-group.com.

Zapisnik 4. seje načelstva z dne 16. februarja 1934, v: Zapisniki sej načelstva 1927–1934, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

Kronika Plamena, op. 20, str. 123.

Statistično poročilo o poslovanju Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici pred prvo svetovno vojno in po njej, rokopis na tiskanem obrazcu, brez datuma (ok.

1925), arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje.

Zapisnik 51. redne letne skupščine Plamena, kovinarske zadruge z. o. j. (Zapisnik redne skupščine Plamena) z dne 2. marca 1940; Zapisnik 52. redne letne skupščine Plamena z dne 8. marca 1941; Zapisnik 53. redne letne skupščine Plamena z dne 20. junija 1942, v: Zapisniki občnih zborov 1933–1946, arhiv KM, fond Zadruga IV/ Poslovanje.

Pregled za prikupljenje povremenih podatka za 1936 godinu (poročilo se nanaša na poslovno leto 1935/36); Pregled za prikupljnje povremenih podataka za 1938 godinu (poročilo se nanaša na poslovalno leto 1937/38), v: arhiv Kovaškega muzeja, fond Zadruga I/Poslovanje; Kronika Plamena, op. 20, str. 128.

Kronika Plamena, op. 20, str. 128.

Kronika Plamena, op. 20, str. 143, 151.

Deset godina privrede Kraljevine Jugoslavije, Sarajevo 1929, str. 135; Preiseliste der Drahtstiften-Fabrik Simon Pirc Kropp (Oberkrain) (cenik izdelkov tovarne žičnikov Simon Pirc), nedatirano (izdano pred prvo svetovno vojno).

Cenik Nr. 5, op. 71.

Jože Gašperšič, Vigenjc, op. 17, str. 44–46.

Prav tam, str. 47.

Poročilo o poslovanju Prve žebljarske in železoobrtne zadruge (podatki o zaposlenih, proizvodnji in prodaji, strojni opremi, težavah pri poslovanju) z dne 22. novembra 1920, arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje.

Inventurni zapisnik zalog izdelkov Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici za leto 1896, v: Inventura 1885–1901, op.

65.

102 Wilhelm Roecker G. m. b. H Nagelfabrik, Loechgau, Würtbg, Preisliste No. 701 (januar 1930), arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje (mapa ceniki konkurenčnih tovarn).

103 Prav tam, str. 44.

104 Inventurni zapisnik zalog izdelkov Kovinarske zadruge Plamen z dne 31. decembra 1939, arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje.

105 Zapisnik izrednega občnega zbora Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici z dne 24. maja 1930, v: Zapisniki občnih zborov 1905–1931, arhiv KM, fond Zadruga IV/ Zapisniki sej.

106 Cenik Nr. 5, op. 71.

107 Kronika Plamena, op. 20, str. 24.

108 Cijenik br. 15. Prva žebljarska in železoobrtna zadruga, reg. zadruga z o.j. v Kropi in Kamni Gorici. Splošna stavbena družba d.d. v Mariboru. Zastupstvo, komisijono skladište i prodaja kod: inž. Aleksander Neumann, Zagreb (Cenik Nr. 15), cenik in katalog izdelkov. Katalog je last Anžeta Habjana, Kropa.

109 Jože Gašperšič, Vigenjc, op. 17, str. 49.

110 Cenik Nr. 5, op. 71.

111 Jože Gašperšič, Vigenjc, op. 17, str. 49.

112 Zapisnik 12. seje načelstva z dne 28. novembra 1928, v: Zapisniki sej načelstva 1927–1934, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

113 Stvarna inventura izdelkov v Kropi in Kamni Gorici, 1928, op. 67.

114 Katalog Erhard Künzel, 1913, op. 16.

115 Cenik Nr. 15, op. 108.

116 Spletna stran www.en.wikipedia (geslo rail nail), spletna stran www.britannica.com (geslo Robert Livingston Stevens).

117 Jože Gašperšič, Vigenjc, op. 17, str. 48.

118 Kronika Plamena, op. 20, str. 46.

119 Jože Gašperšič, Vigenjc, op. 17, str. 50.

120 Überienkommen zwichen den Firmen…, op. 15.

121 Kellermann, Treue, Kulturgeschichte der Schraube, op. 5, str. 228.

122 Überienkommen zwichen den Firmen…, op. 15.

123 Protokoll nr. 225 der Executiv-Komitte des Schienen-Nägel- und Schraubenkartells in Wien vom 10. Marz 1910, arhiv KM, fond Zadruga I/ Poslovanje (mapa karteli).

124 St. E. G. je kratica za privilegirano avstrijskomadžarsko družbo državnih železnic (Die privilegierte Österreichisch-ungarische Staatseisenbahn-Gesellschaft).

125 Spletna stran www.en.wikipedia (geslo Resita works).

126 Protokoll Nr. 243 der Executiv-Komitte des Schienen-Nägel- und Schraubenkartells in Wien vom 28. November 1911, arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje (mapa karteli).

127 Prav tam.

128 Protokoll Nr. 226 der Executiv-Komitte des Schienen-Nägel- und Schraubenkartells in Wien 14. March 1910, arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje (mapa karteli).

43

129 Kronika Plamena, op. 20, str. 29.

130 Rokopisno gradivo Janeza Šmitka s pregledom proizvodnje in tipov žebljev (sredozemski žeblji, tračniki, podkovski žeblji, žičniki), arhiv KM, fond Zadruga III/Izdelki.

131 Kronika Plamena, op. 20, str. 154.

132 Kronika Plamena, op. 20, str. 62.

133 Statistični podatki Prve žebljarske, 1913, 1923/24.

134 Dopis inž. Aleksandra Neumanna, naslovljen na Prvo žebljarsko in železoobrtno zadrugo, Zagreb, 10. 5. 1929, Arhiv KM, fond Zadruga I/ Poslovanje (mapa zastopstva).

135 Kronika Plamena, op. 20, str. 97.

136 Dopis Prve žebljarske in železoobrtne zadruge Ivanu Lazarju z dne 11. februarja 1927, arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje (mapa Ivan Lazar).

137 Kronika Plamena, op. 20, str. 98.

138 Zapisnik 47. rednega občnega zbora Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici z dne 23. novembra 1935, v: Zapisniki občnih zborov od leta 1933 dalje, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

139 Kronika Plamena, op. 20, str. 120.

140 Kronika Plamena, op. 20, str. 129.

141 Sporazum med podpisanima tvrdkama za prodajo tračnikov državnim rudnikom (Ivan Lazar, Prva žebljarska in železoobrtna zadruga) z dne 17. marca 1932, arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje (mapa karteli).

142 Kronika Plamena, op. 20, str. 111, 134.

143 Naše skladišče v Kamni Gorici, v: Zadrugar (op.

18), leto I, št. 10 (16. avgust 1934), str. 111.

144 Dopis Prve žebljarske in železoobrtne zadruge Zadružni zvezi v Ljubljani z dne 27. februarja 1936 (poročilo o razgovorih v kartelu Novikromar), arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje (mapa karteli).

145 Poslovno poročilo 1935/36 in 1937/38.

146 Compass Jugoslawien 1939. Financijalni godišnjak. Finanzielles Jahrbuch, Dunaj 1939, str.

33–337.

147 Zapisniki 51., 52. in 53. redne letne skupščine Plamena, op. 92.

148 Prav tam.

149 Splošni podatki o investitorju, op. 44.

150 Seznam kupcev leta 1940, op. 32.

151 Statistični podatki o načrtovani in doseženi proizvodnji po vrstah izdelkov za leto 1947, v: Obrazec S-2 – Ministrstvo za industrijo in rudarstvo LRS, naziv podjetja Plamen, tovarna vijakov in žebljev, ZAL, RAD-98, fasc. 291 (zaključni računi in poslovna poročila 1947–48).

152 Načrt proizvodnje za leto 1948, naslovljen na Glavno direkcijo kovinske industrije v Ljubljani, z dne 1. julija 1948. ZAL, RAD-98, fasc. 291 (zaključni računi in poslovna poročila 1947–1948).

153 Zapisnik konference strokovnega sveta od 16. jun. 1947, v: Zapisniki obratnih konferenc 28. 2.

1947–26. 3. 1948 (Prepisi), arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

44

154 Poročilo o poslovanju podjetja za čas od 2. 4.

1954 do 27. 3. 1956 in poslovno leto 1954/1956, ZAL, RAD-98, fasc. 295 (zaključni računi in poslovna poročila 1955–1957, 1959).

155 Plamen, tovarna vijakov, Kropa. Investicijski program avtomatizacije in mehanizacije tehnološkega postopka, Kropa 1960, ZAL, RAD-98, fasc. 296 (zaključni računi in poslovna poročila za 1960–1964).

156 Ana Bajželj, Elementi železniške proge ter izračun sil in napetosti v zgornjem ustroju, diplomska naloga Oddelka za gradbeništvo, Prometna smer, pri Univerzi v Ljubljani, Ljubljana 2011; Bogdan Zgonc, Železniški promet, učbenik, Fakulteta za pomorstvo in promet, Portorož 2003, str. 32.

157 Kronika Plamena, op. 20, str. 104.

158 Kronika Plamena, op. 20, str. 111.

159 Prav tam.

160 Pregled za prikupljenje povremenih podataka za 1936 godinu. Celotno poročilo se nanaša na poslovno leto 1935/36 (od 1. julija 1935 do 30. junija 1936), arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje.

161 Kronika Plamena, op. 20, str. 128, 137.

162 Obračun izvršenja proizvodnega plana za leto 1948, ZAL, RAD-98, fasc. 291 (zaključni računi in poslovna poročila 1947–1948).

163 Obračun izvršitve plana proizvodnje za leto 1950, ZAL, RAD-98, fasc. 293 (zaključni računi in poslovna poročila 1950–1952).

164 Poročilo podjetja k bilanci za leto 1950 in zapisnik o pregledu po upravnem odboru in delavskem svetu, ZAL, RAD-98, fasc. 293 (zaključni računi in poslovna poročila 1950–1952).

165 Specifikacija odjemalcev po stanju 31. 12. 1951, ZAL, RAD-98, fasc. 293 (zaključni računi in poslovna poročila 1950–1952).

166 Poročilo k zaključnemu računu za leto 1956, ZAL, RAD-98, fasc. 295 (zaključni računi in poslovna poročila 1955–1957, 1959).

167 Plamen Kropa. Tovarna vijakov in žebljev v Kropi/Tvornica zavrtnjeva i eksera u Kropi/ Slovenija. Cenik izdelkov/Cenovnik proizvoda. Izdaja 1955 (Cenik izdelkov, 1955), arhiv KM, fond Plamen/šk. 1.

168 Prav tam.

169 Drobiž/Normizacija, v: Zadrugar, Glasilo Kovinarske zadruge Plamen, leto III, št. 4 (dec.

1940), str. 154.

170 Poročilo k zaključnemu računu za leto 1956, op.

166.

171 Prav tam.

172 Cenik izdelkov, 1955, op. 167.

173 Poslovno poročilo 1954/56, str. 9; Poročilo upravnega odbora k zaključnemu računu za leto 1957, ZAL, RAD-98, fasc. 295 (zaključni računi in poslovna poročila 1955–1957, 1959).

174 Poslovno poročilo k zaključnemu računu za leto 1959, op. 69.

175 Investicijski program avtomatizacije in mehanizacije, 1960, op. 155.

176 Prepis članka o stanju zadruge leta 1927 za ob-

177 178 179

180 181 182 183 184 185 186 187 188

189

190 191 192 193 194 195 196 197 198 199

javo v Narodnem gospodarju, nedatirano, arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje.

Kronika Plamena, op. 20, str. 79, 85.

Kronika Plamena, op. 20, str. 89.

Zapisnik 33. rednega občnega zbora Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici z dne 13. oktobra 1928, v: Zapisniki občnih zborov 1905–1932, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

Kronika Plamena, op. 20, str. 93.

Kronika Plamena, op. 20, str. 173.

Kronika Plamena, op. 20, str. 101.

Kronika Plamena, op. 20, str. 104.

Kronika Plamena, op. 20, str. 96, 101–102.

Zapisnik 7. seje načelstva z dne 20. marca 1930, v: Zapisniki sej načelstva 1927–1934, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

Kronika Plamena, op. 20, str. 99.

Spletna stran www.carnet.hr (Industrijska cona Danica Koprivnica).

Zapisnik o izrednem občnem zboru Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, registrovane zadruge z omejeno zavezo, z dne 9. junija 1928, v: Zapisniki občnih zborov 1905–1932, arhiv KM, fond Zadruga IV/ Zapisniki sej.

Protokolle über die Besichtigung der Maschineneinrichtingungen bei den Firmen…, nedatirano (januar 1929) arhiv KM, fond Zadruga I/ Poslovanje (mapa karteli).

Zapisnik 3. seje načelstva z dne 21. decembra 1928, v: Zapisniki sej načelstva 1927–1934, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

Spletna stran www.petardrapsin.co.rs.

Kronika Plamena, op. 20, str. 87.

Zapisnik 10. seje načelstva z dne 12. marca 1931, v: Zapisniki sej načelstva 1927–1935, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

Deset godina privrede kraljevine Jugoslavije, op. 96, str. 98.

Kronika Plamena, op. 20, str. 108.

Zapisnik 14. seje načelstva z dne 7. maja 1931, v: Zapisniki sej načelstva 1927–1934, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

Zapisnik 19. seje načelstva z dne 31. julija 1931, v: Zapisniki sej načelstva 1927–1934, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

Cenik Nr.15, op.

Zapisnik 1. seje načelstva z dne 5. novembra 1931, v: Zapisniki sej načelstva 1927–1934, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

200 Florian Frühwirth, Organisation eines Rüstungsbetriebes in der NS-Zeit. Die Lapp-Finze AG in den Jahren 1938–1945, magistrsko delo, Karl-Franzens-Universität, Gradec, marec 2010, str.

53–60 (magistrsko delo je dostopno na spletni strani www.ema2.uni.graz.at ); spletna stran www2.roto-frank.com.

201 Dopis Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici Zadružni zvezi v Ljubljani (podatki o deležih v kartelu Novikromar) z dne 27. februarja 1936, arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje (mapa karteli).

202 Zapisnik 43. rednega občnega zbora Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici z dne 28. avgusta 1937, v: Zapisniki občnih zborov 1933–46, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

203 Zapisnik 51. redne letne skupščine Plamena, kovinarske zadruge z omejenimi jamstvom, v Kropi, z dne 2. marca 1940, v: Zapisniki občnih zborov 1933–46, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

204 Zapisnik 52. redne letne skupščine Plamena, kovinarske zadruge z omejenimi jamstvom, v Kropi, z dne 8. marca 1941, v: Zapisniki občnih zborov 1933–46, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

205 Compass Jugoslavija/Compass Yugoslavien 1939. Financijalni godišnjak/Finanzielles Jahrbuch, Dunaj 1939, str. 391–392.

206 207 Kratka zgodovina razvoja Tovarne vijakov na Viču, v: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, leto VII (1960), št. 1 (predstavitve slovenskih podjetij na koncu publikacije).

207 Kronika Plamena, op. 20, str. 133.

208 Zapisnik 51. redne letne skupščine Plamena, kovinarske zadruge v Kropi, z dne 2. marca 1940, v: Zapisniki občnih zborov 1933–46, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

209 Zapisnik 53. redne letne skupščine Plamena z dne 20. junija 1942, v: Zapisniki občnih zborov 1933–46, arhiv KM, fond Zadruga IV/Zapisniki sej.

210 Dokumentacija o likvidaciji kartela Novikromar (prepis dopisa, naslovljenega na tovarno Petar Drapšin, fabrika zavrtnja i žičane robe) z dne 5. januarja 1948, arhiv KM, fond Zadruga I/Poslovanje (mapa karteli).

211 Zapisniki 51., 52. in 53. redne letne skupščine Plamena, op. 92.

45

VIRI ZA TEHNIŠKE RISBE IN PODATKE O MERAH IZDELKOV V SLIKOVNI PRILOGI, SKRAJŠANO IN POLNO IME: —

—

—

—

46

Cenik Nr. 5 (ok. 1910): Illustrierte Preisliste der Ersten Nägel Eisenindustrie-Genossenschaft in Kropp und Steinbüchel (Krain, Oestereich).

Registrierte Genossenschaft mit beschränkten Haftung. Katalog in cenik izdelkov, nedatirano, ok. 1910, last Anžeta Habjana, Kropa.

Cenik Nr. 7 (1912): Nägel. Erste Nägel und Eisenindustrie-Genossenschaft in Kropp und Steinbüchel (Krain, Oestereich). Registrierte Genossenschaft mit beschränkten Haftung. No. 7, 1912. Katalog in cenik izdelkov, 1912, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi.

Cenik Erhard Künzel, 1913: Preis-Liste über maschinengeschmiedete Nägel Erhard Künzel Nagelfabriken. Arzberg i. Bayern, Schlaggenwald b. Karlsbad. Katalog in cenik izdelkov, nedatirano, s predstavitvenim dopisom (opis strojev za izdelavo žebljev za prodajo), Karlovy Vary, dne 13. oktobra 1913, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi.

Cenik št. 15 (ok. 1930): Cijenik br. 15. Prva žebljarska in železoobrtna zadruga, reg. zadruga z o. j. v Kropi in Kamni Gorici. Splošna stavbna družba d.d. v Mariboru. Zastupstvo, komisijono skladište i prodaja kod: inž. Aleksander Neumann, Zagreb. Katalog in cenik izdelkov obeh navedenih podjetij., last Anžeta Habjana, Kropa.

—

—

—

—

—

— —

Cenik št. 61 (ok. 1935): Cenik št. 61 za okovo čevljev. Prva žebljarska in železoobrtna zadruga v Kropi in Kamni Gorici. Katalog in cenik izdelkov, nedatirano, ok. 1935, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi.

Cenik Novikromar, 1940: Cijenik šarafske robe.

Izdanje 1940. Novikromar d.d. za trgovinu šarafskom, željeznom i metalnom robom, Zagreb. Katalog in cenik izdelkov, 1940, last Anžeta Habjana, Kropa.

Cenik No. 201 (ok. 1950): Manufacture de visserie et de clouterie forgée. Factory for screws and forged nails. Fabrik für Schrauben und geschmiedete Nägel. Plamen, tovarna vijakov in žebljev. Kropa, Yugoslavie. Tarif No 201. Clous.

Nails. Nägel. Katalog in cenik izdelkov, nedatirano, ok. 1950, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi.

Katalog, 1952: Plamen. Tovarna vijakov in žebljev v Kropi – Tvornica zavrtnjeva i eksera u Kropi. Slovenija. Katalog izdelkov. Katalog proizvoda. Izdaja 1952. Katalog in cenik izdelkov, 1952, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi.

Katalog, 1955: Plamen. Tovarna vijakov in žebljev v Kropi – Tvornica zavrtnjeva i eksera u Kropi. Slovenija. Cenik izdelkov. Cenovnik proizvoda. Izdaja 1955. Katalog in cenik izdelkov, 1955, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi.

Katalog, 1959: Plamen. Tovarna vijakov Kropa.

1959. Katalog in cenik izdelkov, 1959, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi.

Plamen, tehniške risbe izdelkov, ok. 1950: Stare matrice izdelkov, Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Kranj, RAD-98 (Plamen Kropa), fasc. 213.

POVZETEK ZUSAMMENFASSUNG

47

Saša Florjančič

NAGEL UND SCHRAUBE ANFÄNGE DER INDUSTRIE IN KROPA Das Ende des 19. Jahrhunderts, als in Kropa und Kamna Gorica die Hammerwerke erloschen und die manuelle Nagelerzeugung in eine große Krise geriet, bedeutete für die beiden alten Eisensiedlungen einen Umbruch. Ähnlich verhielt es sich auch andernorts in Europa. Die großen Nagelschmiedezentren passten sich den neuen Marktbedingungen an oder kamen zum Erliegen. In Lüttich und Umgebung (Wallonien, Belgien) ernährte die Nagelerzeugung für den Bedarf des nord- und westeuropäischen Schiffbaus im 18. Jahrhundert mehrere Tausend Menschen. Mit dem Aufschwung der Stahlindustrie entwickelte sich hier auch die Nagelindustrie, die auch das Donaugebiet zu versorgen begann, wohin auch die Oberkrainischen Hammerwerke handgeschmiedete Nägel für den Schiffbau verkauften. Ein großes Nagelschmiedezentrum gab es auch in der Umgebung von Birmingham in England, wo 1811 mit der Verwendung von Maschinen zur Nagelerzeugung begonnen wurde. Noch rascher verlief die Entwicklung in Nordamerika, wo schon Ende des 18.

Jahrhunderts die ersten Maschinen für geschnittene Nägel entwickelt wurden. Versuche auf dem Gebiet der maschinellen Nagelherstellung gab es auch in Frankreich, wo um 1850 die ersten Maschinen für Drahtnägel aufkamen. Die maschinelle Massenfertigung von Nägeln begann in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts bei Schuh- und Hufnägeln und verdrängte bis zum Ersten Weltkrieg die manuelle Fertigung in diesen zwei Bereichen fast vollkommen. Eine Ausnahme bildeten spezielle Schuhnägel (Flügelnägel) für Berg- und Arbeitsschuhe (planinčarji). Die Fertigung dieser handgeschmiedeten Schuhnägel nahm in Mitteleuropa in der Zwischenkriegszeit mit der Entwicklung des Alpinismus, noch mehr aber aufgrund des Bedarfs der Armee, ein gewaltiges Ausmaß an, außer den Nagelschmieden in Kropa und Kamna Gorica wurden sie massenweise noch in der Schweiz, in Deutschland, Frankreich, Italien und in der Tschechoslowakei hergestellt. Einen speziellen Bereich bildeten auch Baunägel. Die Nachfrage nach Nägeln für die Bauwirtschaft, den Schiffbau und den Eisenbahnbau war Ende des 19. Jahrhunderts immens, und dem passten sich auch die Fabriken an. Zu der Zeit waren in Mitteleuropa schon mehrere größere Fabriken zur Herstellung von Nägeln in Betrieb, darunter Rivierre (Creil, Picardie) in Frankreich und Röcker (Löchgau, Baden-Württemberg) in Deutschland. Ein neues Produkt stellten Schienennägel zur Befestigung der Schienen an den aus Holz bestehenden Bahnschwellen dar. Die Entwicklung der Eisenbahn löste einen raschen Aufschwung der Industrie aus: Eisenbetriebe spezialisierten sich auf die Herstellung von Schienen, Schienenzubehör (Schrauben und Nägel) und Lokomotiven und deck48

ten gleichzeitig mehrere Produktbereiche für die Eisenbahn. Am Beginn des 20. Jahrhunderts gab es in Österreich-Ungarn allein auf dem Gebiet der Fertigung von Schienennägeln- und schrauben schon mehr als 10 Fabriken und kleinere Schmieden.

Eine rasche Entwicklung verzeichnete auch die Schraubenindustrie. Schrauben ersetzten bis Anfang des 20. Jahrhunderts in beträchtlichem Ausmaß die Verwendung von Nägeln in der Bauwirtschaft und im Schiffbau. Die Schraube mit Mutter wird erst in der neueren Zeit als Element zerlegbarer Verbindungen verwendet und stellt heute das meistverwendete Maschinenelement dar. Ihre technologische Entwicklung begann mit der industriellen Revolution bzw. mit der Erfindung der Dampfmaschine. Der rasche Fortschritt der Schraubenindustrie hing im 19. Jahrhundert mit der Entwicklung des Schiffbaus, des Eisenbahn- und des Maschinenbaus zusammen.

Große Bedeutung beim Bau von Eisenkonstruktionen und im Schiffbau erlangten auch Nieten. Im europäischen Raum erlebte vor allem die Schraubenindustrie in England, Frankreich und Deutschland einen stürmischen Aufschwung. Ende des 19.

Jahrhunderts begann sich die rasche Entwicklung der Schraubenindustrie auch in Österreich-Ungarn auszubreiten. Um 1900 waren hier schon mehr als 10 Fabriken in Betrieb, hauptsächlich für den Eisenbahnbau. Unter solchen Verhältnissen, die eine ständige Anpassung an neue technologische Lösungen und veränderte Marktbedingungen erforderten, wurde 1894 die Erste Nägelgenossenschaft in Kropa gegründet, die 1898 in Erste Nägel- und Eisenindustriegenossenschaft in Kropa und Kamna Gorica umbenannt wurde. Ein wichtiger Faktor, der zu einem so einschneidenden Zustand in der Nagelproduktion dieser Zeit führte, ist nicht nur im technischen Fortschritt und in der Globalisierung des Marktes zu suchen, sondern auch in den veränderten Verhältnissen in Österreich-Ungarn (Verlust von Venedig und Okkupation Bosniens). Dies spiegelte sich in der zweiten Hälfte des 20. Jahrhunderts auch im veränderten Verkaufsprogramm der Oberkrainischen Hammerwerke wider: Das traditionelle Levantiner Assortiment an Nägeln für den mediterranen Markt wich schwereren Nägeln aus dem westund nordeuropäischen Schiffbau, der bosnische Baumarkt verzeichnete eine hohe Nachfrage nach Bosnischen Flügelköpfen (zweiflügeligen Nägeln) und speziellen Hufnägeln. Bei der Gründung der Nägelgenossenschaft in Kropa war das Fertigungsprogramm der Nägel breit gefächert: 30 Arten von Schuh- und Hufnägeln, ca. 70 Arten von Baunägeln und mehrere Arten von Schienennägeln, außerdem noch verschiedene Klammern, Haken, Ketten und auch landwirtschaftliche Geräte. Längere Zeit befanden sich im Sortiment Nägel, die für die maschinelle Herstellung zu aufwendig oder uninteressant waren: handgeschmiedete Schuhnägel (Flügelnägel) und Hufnägel für den bosnischen Markt, sog. Kameelnägel. Einen höheren Gewinn versprachen große Bau-

nägel und Nägel für den Eisenbahnbau. Diese zwei Produktgruppen waren bis zum Ersten Weltkrieg im Verkaufsprogramm der Industriegenossenschaft vorherrschend, und mit ihnen begann auch die maschinelle Nagelherstellung in Kropa. Mit der maschinellen Fertigung von Schienennägeln wurde 1901 begonnen, 1913 gelangte die erste größere Maschinengruppe für Baunägel nach Kropa. Dies war auch der Beginn der Industrie in Kropa.

Ein größerer Aufschwung der Industrie in Kropa begann nach dem Ersten Weltkrieg mit der Anschaffung der ersten Maschinen zur Herstellung von Schrauben und Muttern (ab 1922). 1926 wurde die Entscheidung getroffen, sich auf die Schraubenindustrie umzustellen. Das neue Fertigungsprogramm war von existentieller Bedeutung für das Unternehmen, von dem die Mehrheit der Bevölkerung von Kropa und Kamna Gorica abhängig war. Für die konkurrenzfähige Fertigung von Schrauben und Muttern waren die Modernisierung des Maschinenparks und die Anschaffung neuer Maschinen notwendig.

In den Jahren 1926–27 kaufte die Industriegenossenschaft für ihre Fabrik in Kropa zunächst 11 Maschinen und 1928 weitere 34 neue Maschinen. Wichtig war auch der Bau einer Überlandleitung in den Jahren 1928–29. 1931 wurden die ersten Maschinen zur Kaltumformung von Schrauben und Nieten angeschafft. Die neuen Maschinen kamen aus Deutschland (Maschinenfabriken Alfred de Fries, Kassel, Peltzer & Ehlers, Krefeld, und Hübner, Chemnitz).

Das erste technische Know-how der Fertigung von Schrauben und Muttern erwarb man auf Fachexkursionen in Deutschland und Österreich, woher in den Jahren 1928–31 mehrere Instrukteure gewonnen werden konnten. Man nahm regelmäßig an den Leipziger Messen teil, wo sich die deutschen Maschinenfabriken in einem eigenen Pavillon präsentierten.

Eine wichtige Rolle spielte auch die Sorge um die eigenen technischen Fachkräfte (Ausbildung von Werkangehörigen zu Schlossern, Fachexkursionen, genossenschaftliche Lehrlingsschule für Schlosser, gegr. 1937).

Für die Industriegenossenschaft war die Erhaltung der staatlichen Aufträge für die Eisenbahnen und Bergwerke von großer Bedeutung. Schon seit 1898 übernahm sie für die Staatsbahnen große Aufträge und war im Zeitraum 1902–13 Mitglied des österreichisch-ungarischen Schienen-Nägel und Schrauben Kartells, das sie mit Schienennägel belieferte. 1913 betrug die Produktion der Schienennägel 1100 Tonnen, was drei Viertel der Gesamtproduktion ausmachte. Nach dem Ersten Weltkrieg wurden die Schienennägel allmählich von den Schienenschrauben (tirfoni) ersetzt. Mit der Fertigung der ersten Schrauben dieser Art wurde 1927 begonnen, als man die erste Maschine für das Warmwalzen der Holzgewinde anschaffte, während die Grundform der Schienenschrauben mit Friktionspressen (Scherb Brüder, Wien, und Hasenclever, Düsseldorf)

hergestellt wurde, mit denen man auch größere Schienennägel fertigte (kleinere Schienennägel für die Grubenbahnen wurden parallel noch nach dem Zweiten Weltkrieg handgefertigt). Die Schienenschrauben bildeten zusammen mit den Schienennägeln bis 1955 mehr als die Hälfte der Gesamtproduktion, 500–800 Tonnen pro Jahr.

Nach 1926 kam es auf dem Gebiet der Fertigung von Schrauben und Muttern auch im damaligen Jugoslawien zu einer starken Konkurrenz. Die erste jugoslawische Schraubenfabrik (Prva jugoslovenska tvornica šarafa) entstand in Koprivnica (Kroatien).

Die beiden Fabriken in Kropa und Koprivnica begannen gleichzeitig um 1922 mit der Schraubenproduktion, doch war die Fabrik in Koprivnica maschinell besser ausgerüstet (auch mit Maschinen zur Kaltumformung der Schrauben und Muttern) und hatte eine bessere Ausgangsposition für die Verhandlungen zur Gründung des Kartells der jugoslawischen Schraubenfabriken, mit dessen Vorbereitungen 1926 begonnen wurde. Bis dahin waren schon mehrere neue Konkurrenzbetriebe entstanden, den Angaben aus der Genossenschaftsdokumentation zufolge stellten 1928 im damaligen Jugoslawien (einschließlich der Fabrik in Kropa) bereits 7 Fabriken Schrauben, 11 Fabriken Nieten, 5 Fabriken Schienenschrauben und 8 Fabriken größere Schienennägel her. Die Fabrik in Kropa galt damals in Jugoslawien nach den Fabriken in Koprivnica und Novi Sad (Schrauben- und Eisenwarenfabrik Novi Sad, gegr. 1925) als am drittbesten ausgerüstete Schraubenfabrik. In der Zeit der Wirtschaftskrise wurden die Verhältnisse zwischen den Schraubenproduzenten auf dem jugoslawischen Markt neu geordnet; die Fabriken bereiteten sich auf eine Senkung der Importzölle und einen Vorstoß der ausländischen Konkurrenz vor. 1931 kaufte die größte österreichische Schraubenfabrik Brevillier & Urban die Fabriken in Koprivnica und Novi Sad und wurde durch die Betriebsübernahme zum wichtigsten Mitglied von Ebis, des Kartells für staatliche Belieferungen der Eisenbahnen im Gebiet des damaligen Jugoslawien. Eine wichtige Fabrik für staatliche Belieferungen der Eisenbahnen war nach 1931 noch das große serbische Unternehmen Sartid ( Serbische Montanindustrie AG) mit dem Sitz in Belgrad, zu dem auch die Lokomotiven- und Wagenfabrik in Smederevo gehörte, wo auch Schrauben und Schienenschrauben hergestellt wurden. 1931 betrugen die Anteile der drei wichtigsten Kartellmitglieder an der Gesamtproduktion wie folgt: Brevillier & Urban 37,3 %, Sartid 34,4 % und Industriegenossenschaft Kropa 14,7 %.

1930 begannen die jugoslawischen Fabriken, Absprachen auch in Bezug auf den Verkauf der Schrauben auf dem privaten Markt zu treffen. Im Herbst 1931 nahm die Verkaufsorganisation Novikromar ihre Tätigkeit auf, deren Gründungsmitglieder die Schraubenfabriken in Novi Sad (Brevillier & Urban), Kropa (Industriegenossenschaft) und 49

Maribor (Allgemeine Baugesellschaft) waren. Die Verkaufsorganisation wurde als Aktiengesellschaft gegründet, der die Regeln des Geschäftsbetriebs der Vertretung der österreichischen Fabrik Brevillier & Urban, Jugoslovensko Burko in Zagreb (seit 1922), angepasst wurden, der Sitz der neuen Verkaufsorganisation befand sich deshalb an derselben Adresse in Zagreb. Bei der ersten Vereinbarung 1931 teilten sich die Fabriken die Anteile folgendermaßen auf: Novi Sad 60 %, Kropa 24 % und Maribor 16 %. Bis zum Beginn des Zweiten Weltkriegs entstanden in Jugoslawien mehrere neue Fabriken, die sich nach 1935 in die Verkaufsorganisation Novikromar integrierten, die unterdessen in ein Kartell umgestaltet wurde und außer dem Verkauf auf dem privaten Markt auch staatliche Aufträge umfasste. Ein wichtiger Artikel, mit dessen Herstellung 1931 auch in Kropa begonnen wurde, stellten Isolatorstützen für die Elektrifizierung des Landes, für die Postdirektionen und für das Kriegs- und Verkehrsministerium dar (Telefon- und Telegrafennetz).

Nach dem Übergang zur Schraubenindustrie nahm die Produktion der Schrauben und Muttern im Hinblick auf die sonstigen Artikel an Umfang und Bedeutung stark zu. Die alten Artikel vor 1926 (Schuh- und Baunägel, Schienennägel) machten nach 1935 nur noch ein Viertel der Produktion aus, während die neuen Artikel (Schrauben, Muttern, Nieten, Unterlegscheiben) über 40 % des Wertes der Gesamtproduktion (1940: 44 %) und dem Gewicht nach über 60 % (1935: 63 %) darstellten. Die Gesamtproduktion der Schrauben und Muttern war, mit Ausnahme eines kleineren Schraubenexportes nach Holland 1939, für den jugoslawischen Markt bestimmt, im Unterschied zu den maschinell hergestellten Bau- und den handgeschmiedeten Schuhnägeln, die einen wichtigen Exportposten bildeten.

Diese Entwicklung wurde nicht nur von der Konkurrenz der besser ausgerüsteten deutschen und sonstigen Fabriken und von den unterschiedlichen

50

Standards bei der Fertigung der Schrauben beeinflusst, sondern vor allem von der Wirtschaftspolitik der einzelnen Staaten. Dies war besonders wichtig in den Verhältnissen des nahenden Zweiten Weltkriegs, als sich die Marktbedingungen aufgrund der geänderten Zollpolitik und der Importkontingente sehr rasch veränderten. Von großer Bedeutung waren auch die Rohstoffpreise, insbesondere die des Eisens. Die Industriegenossenschaft in Kropa spielte vor dem Zweiten Weltkrieg in beiden Fertigungsbereichen, in der Nagel- und in der Schraubenproduktion, eine wichtige Rolle im Wirtschaftsraum Österreich-Ungarns und des ersten jugoslawischen Staates, zunächst mit Schienennägeln, dann mit einem breiten Sortiment an Schrauben und nicht zuletzt auch mit den letzten Schuh- bzw. Flügelnägeln, die in Europa noch handgeschmiedet wurden.

In dem Beitrag und Bildteil der diesmaligen Ausgabe von Vigenjc werden die Hauptgruppen der Artikel der Nagel- und Schraubenproduktion der Industriegenossenschaft in Kropa präsentiert, die 1938 aufgrund der Ausdehnung des Fertigungsprogramms auf Schrauben und Muttern (ab 1922) in Metallgenossenschaft Plamen und nach dem Zweiten Weltkrieg in Schrauben- und Nagelfabrik Plamen Kropa umbenannt wurde. Dabei wurde dem wirtschaftlichen Umfeld, in dem die Industriegenossenschaft bzw. die Fabrik Plamen von der Gründung bis zum Jahr 1960, als man mit der Rekonstruktion des Unternehmens aufgrund des Übergangs von der Warm- auf die Kaltumformung der Schrauben und Muttern begann und gleichzeitig noch die bis zuletzt handgeschmiedeten Nägel aus dem Fertigungsprogramm nahm, besondere Aufmerksamkeit gewidmet. Der Bildteil wurde auf Grundlage des Schriftguts (Preislisten der Industriegenossenschaft) und erhaltener Exemplare der Nagel- und Schraubenproduktion in Kropa zusammengestellt, die im Schmiedemuseum Kropa aufbewahrt werden.

SLIKOVNA PRILOGA

51

52

ROČNO KOVANI ČEVLJARSKI ŽEBLJI OSNOVNE OBLIKE Toparski petudarčni žeblji Nem.: Fünfschlägige Schuhnägel, Piffelnägel 14 velikosti od Nr. 4/4 do 32/4 (od 0,56 do 4,48 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Toparski šestudarčni žeblji Nem.: Sechsschlägige Schuhnägel 14 velikosti od Nr. 4/4 do 32/4 (od 0,56 do 4,48 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Čevljarski žeblji z okroglo glavo Nem.: Rundköpfige Schuhnägel 14 velikosti od Nr. 4/4 do 32/4 (od 0,56 do 4,48 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Čevljarski žeblji z odebeljeno glavo (naudarjenci, vdarjenci) Nem.: Dick-, Doppelköpfige Schuhnägel 14 velikosti od Nr. 4/4 do 32/4 (od 0,56 do 4,48 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

53

ROČNO KOVANI ČEVLJARSKI ŽEBLJI ŽEBLJI ZA COKLE IN ČEVLJE Z LESENIMI PODPLATI

Žeblji za cokle (coklarji), oblika 1 Nem.: Zockelnägel, Form Nr. 1 14 velikosti od Nr. 4/4 do 32/4 (od 0,56 do 4,48 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji za cokle (coklarji), oblika 2 Nem.: Zockelnägel, Form Nr. 2 14 velikosti od Nr. 4/4 do 32/4 (od 0,56 do 4,48 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji za cokle (coklarji), oblika 3 Nem.: Zockelnägel, Form Nr. 3 14 velikosti od Nr. 4/4 do 32/4 (od 0,56 do 4,48 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji za cokle (coklarji), oblika 4 Nem.: Zockelnägel, Form Nr. 4 14 velikosti od Nr. 4/4 do 32/4 (od 0,56 do 4,48 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji za cokle (coklarji), oblika 5 Nem.: Zockelnägel, Form Nr. 5 14 velikosti od Nr. 4/4 do 32/4 (od 0,56 do 4,48 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

54

ROČNO KOVANI ČEVLJARSKI ŽEBLJI ŽEBLJI ZA COKLE IN ČEVLJE Z LESENIMI PODPLATI

Žeblji za čevlje z lesenim podplatom Nem.: Holzschuhnägel 14 velikosti od Nr. 4/4 do 32/4 (od 0,56 do 4,48 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

CVIKOVCI

Čevljarski žeblji cvikovci, navadni Nem.: Zwicknägel, gewöhnliche 11 velikosti od Nr. 4/4 do 20/4 (od 0,56 do 2,80 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Čevljarski žeblji cvikovci, oblika 1 Nem.: Zwicknägel, Form Nr. 1 11 velikosti od Nr. 4/4 do 20/4 (od 0,56 do 2,80 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Čevljarski žeblji »volčji zobje« (prevedeno iz nem., ni podatka o slovenskem imenu) Nem.: Wolfszähne 11 velikosti od Nr. 4/4 do 20/4 (od 0,56 do 2,80 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

55

ROČNO KOVANI ČEVLJARSKI ŽEBLJI ZVEZDNIKI IN MIŠJEGLAVCI Čevljarski žeblji zvezdniki Nem.: Sternnägel 11 velikosti od Nr. 4/4 do 20/4 (od 0,56 do 2,80 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Čevljarski žeblji mišjeglavci Nem.: Mauserl, Mausköpfige Schuhnägel 11 velikosti od Nr. 4/4 do 20/4 (od 0,56 do 2,80 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

ŽEBLJI ZA ŠKORNJE (PODKVIČARJI)

Navadni podkvičarji Nem.: Stiefeleisennägel, gewöhnliche 7 velikosti od Nr. 10/4 do 24/4 (od 1,40 do 3,36 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Podkvičarji, oblika 1 Nem.: Stiefeleisennägel, Form Nr. 2 7 velikosti od Nr. 10/4 do 24/4 (od 1,40 do 3,36 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

56

ROČNO KOVANI ČEVLJARSKI ŽEBLJI ŽEBLJI ZA ŠKORNJE (PODKVIČARJI)

Podkvičarji, oblika 2 Nem.: Stiefeleisennägel, Form Nr. 2 7 velikosti od Nr. 10/4 do 24/4 (od 1,40 do 3,36 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Podkvičarji, oblika 3 Nem.: Stiefeleisennägel, Form Nr. 3 7 velikosti od Nr. 10/4 do 24/4 (od 1,40 do 3,36 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Podkvičarji, oblika 4 Nem.: Stiefeleisennägel, Form Nr. 4 7 velikosti od Nr. 10/4 do 24/4 (od 1,40 do 3,36 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Podkvičarji, oblika 5 Nem.: Stiefeleisennägel, Form Nr. 5 7 velikosti od Nr. 10/4 do 24/4 (od 1,40 do 3,36 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

57

ROČNO KOVANI ČEVLJARSKI ŽEBLJI ŽEBLJI ZA ŠKORNJE (PODKVIČARJI)

Podkvičarji, oblika 6 Nem.: Stiefeleisennägel, Form Nr. 6 7 velikosti od Nr. 10/4 do 24/4 (od 1,40 do 3,36 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Podkvičarji, oblika 7 Nem.: Stiefeleisennägel, Form Nr. 7 7 velikosti od Nr. 10/4 do 24/4 (od 1,40 do 3,36 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Podkvičarji, oblika 8 Nem.: Stiefeleisennägel, Form Nr. 8 7 velikosti od Nr. 10/4 do 24/4 (od 1,40 do 3,36 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

58

ROČNO KOVANI ČEVLJARSKI ŽEBLJI ŽBICE Francoske žbice Nem.: Französische Senkstifte 6 velikosti od 24 do 35 mm dolžine (od 1,5 do 3 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Erhard Künzel, 1913

Modne žbice Nem.: Modisenkststifte 7 velikosti od Nr. 10/4 do 24/4 (od1,40 do 3,36 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Slovaške žbice Nem.: Slovakennägel 7 velikosti od Nr. 10/4 do 24/4 ( od1,40 do 3,36 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Erlavske žbice Nem.: Erlauer Senkstifte 14 velikosti od Nr. 1 do 8 (od 4/4 do 32/4 oz. od 0,56 do 4,48 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

59

STROJNO IZDELANI ČEVLJARSKI ŽEBLJI ZVEZDNIKI, PIFELCI, CVIKOVCI Strojni čevljarski žeblji z zvezdasto glavo (zvezdniki) Nem.: Sternkopfschuhnägel 7 velikosti od 14 do 300 dkg za 1000 kosov Vir: Cenik št. 15 (ok. 1930)

Strojni čevljarski žeblji s šestudarčno glavo (romarji, pifelci) Nem.: Piffelnägel 7 velikosti od 14 do 300 dkg za 1000 kosov Vir: Cenik št. 15 (ok. 1930)

Čevljarski žeblji cvikovci »Z« in »P« Nem.: Absatzzwecke 4 velikosti od 15–25 mm Vir: Cenik št. 15 (ok. 1930)

60

ROČNO KOVANI ČEVLJARSKI ŽEBLJI PLANINČARJI Petudarčni, šestudarčni in štiriudarčni čevljarski žeblji Nem.: Fünf-, sechs-, vierschlägige Schuhnägel 11 velikosti v težah od 1 do 5 kg za 1000 kosov; dolžine stebla 10–28 mm Vir: Cenik št. 61 (ok. 1935)

Navadni dvokrilni planinčarji (kratki) Nem.: Zweiflügelige Schuhnägel, gewöhnliche, kurze 11 velikosti v težah od 1 do 5 kg za 1000 kosov; dolžine stebla 10–28 mm Vir: Cenik št. 61 (ok. 1935)

Navadni dvokrilni planinčarji (dolgi) Zweiflügelige Schuhnägel, gewöhnliche, lange 9 velikosti v težah od 2 do 6 kg za 1000 kosov; dolžine stebla 24–35 mm Vir: Cenik št. 61 (ok. 1935)

61

ROČNO KOVANI ČEVLJARSKI ŽEBLJI PLANINČARJI Enokrilni planinčarji z ostro glavo Nem.: Einflügelige Schuhnägel mit scharfem Kopf 8 velikosti v težah od 1,5 do 5 kg za 1000 kosov; dolžine stebla 11–28 mm Vir: Cenik št. 61 (ok. 1935)

Dvokrilni planinčarji z ostro glavo Nem.: Zweiflügelige Schuhnägel mit scharfem Kopf 8 velikosti v težah od 1,5 do 5 kg za 1000 kosov; dolžine stebla 11–28 mm Vir: Cenik št. 61 (ok. 1935)

Dvokrilni švicarski planinčarji, kratki in dolgi Nem.: Zweiflügelige schweizerische Schuhnägel, kurze, lange Kratki: 7 velikosti v težah od 2 do 5 kg za 1000 kosov; dolžine stebla 14–24 mm Dolgi: 9 velikosti od 2 kg do 6 kg za 1000 kosov, dolžina stebla 24–35 mm Vir: Cenik št. 61 (ok. 1935)

Dvokrilni togenburški planinčarji, kratki in dolgi (na fotografiji dolgi togenburški planinčarji) Nem.: Zweiflügelige Toggenburger Schuhnägel, kurze, lange Kratki: 8 velikosti od 1,5 do 5 kg za 1000 kosov; dolžina stebla 11–28 mm Dolgi: 9 velikosti v težah od 2 do 6 kg za 1000 kosov; dolžina stebla 24–35 mm Vir: Cenik št. 61 (ok. 1935)

62

ROČNO KOVANI ČEVLJARSKI ŽEBLJI PLANINČARJI, TRIKUNI Dvokrilni togenburški planinčarji, dolgi, s podaljšanim in preluknjanim zadnjim krilom Nem.: Zweiflügelige Toggenburger Schuhnägel, lange, mit verlängertem, gelochtem hinterem Flügel 8 velikosti v težah od 2,5 do 6 kg za 1000 kosov; dolžina stebla 26–35 mm Vir: Cenik št. 61 (ok. 1935)

Petni ogelniki Nem.: Absatznägel 4 velikosti v težah od 5 do 8 kg za 1000 kosov; dolžina stebla 22–28 mm Vir: Cenik št. 61 (ok. 1935)

Polizdelki za izdelavo planinčarjev art. 6 (rezanci, kramarji) za žeblje v kosovnih težah 2,5 in 3,5 kg za 1000 kosov

Strojno izdelani trikuni (fr. tricouni), nadomestki za planinčarje, izdelki tovarne Plamen, ok. 1950

63

ROČNO KOVANI PODKOVSKI ŽEBLJI ZA ZAHODNI TRG

Angleški podkovski žeblji Nem.: Englische Hufnägel 11 velikosti od Nr. 4 do 16 (od 2,24 do 8,96 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Nemški podkovski žeblji, navadni Nem.: Deutsche Hufnägel, gewöhnliche 11 velikosti od Nr. 4 do 16 (od 2,24 do 8,96 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Nemški podkovski žeblji, široki Nem.: Deutsche Hufnägel, breite 11 velikosti od Nr. 4 do 16 (od 2,24 do 8,96 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

64

Podkovski žeblji za govedo (volarji) Nem.: Ochsen-Hufnägel 11 velikosti od Nr. 4 do 16 (od 2,24 do 8,96 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

ROČNO KOVANI PODKOVSKI ŽEBLJI ZA ZAHODNI TRG

Francoski podkovski žeblji Nem.: Französische Hufnägel 11 velikosti od Nr. 4 do 16 (od 2,24 do 8,96 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Italijanski podkovski žeblji Nem.: Italienische Hufnägel 11 velikosti od Nr. 4 do 16 (od 2,24 do 8,96 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Sedmograški podkovski žeblji Nem.: Siebenbürgische Hufnägel 11 velikosti od Nr. 4 do 16 (od 2,24 do 8,96 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

65

ROČNO KOVANI PODKOVSKI ŽEBLJI ZA ZAHODNI TRG

Podkovski žeblji z ravno glavo Nem.: Platt-Hufnägel 11 velikosti od Nr. 4 do 16 (od 2,24 do 8,96 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Angleško-francoski podkovski žeblji Nem.: English-französiche Hufnägel 10 velikosti od Nr. 4 do 14 (od 2,24 do 7,84 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Vojaški podkovski žeblji Nem.: Militär-Hufnägel 11 velikosti od Nr. 4 do 16 (od 2,24 do 8,96 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

66

Nemški podkovski žeblji z visoko glavo Nem.: Deutsche Hufnägel, hochköpfige 11 velikosti od Nr. 4 do 16 (od 2,24 do 8,96 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

ROČNO KOVANI PODKOVSKI ŽEBLJI ZA ZAHODNI TRG

Podkovski žeblji z zvezdasto glavo Nem.: Stern-Hufnägel 11 velikosti od Nr. 4 do 16 (od 2,24 do 8,96 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Ostri podkovniki, oblika 1 Nem: Scharfe Hufnägel, Form 1 13 velikosti od Nr. 4 do 20 (od 2,24 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Ostri podkovniki, oblika 2 Nem: Scharfe Hufnägel, Form 2 13 velikosti od Nr. 4 do 20 (od 2,24 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Ostri podkovniki, oblika 3 Nem: Scharfe Hufnägel, Form 3 13 velikosti od Nr. 4 do 20 (od 2,24 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

67

ROČNO KOVANI PODKOVSKI ŽEBLJI ZA ZAHODNI TRG

Ostri podkovniki, oblika 4 Nem: Scharfe Hufnägel, Form 4 13 velikosti od Nr. 4 do 20 (od 2,24 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Ostri podkovniki, oblika 5 Nem: Scharfe Hufnägel, Form 5 13 velikosti od Nr. 4 do 20 (od 2,24 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Angleški in nemški ledniki Nem.: Englische, Deutsche Eishufnägel 13 velikosti od Nr. 4 do 20 (od 2,24 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

68

Ostri podkovniki, oblika 6 Nem: Scharfe Hufnägel, Form 6 13 velikosti od Nr. 4 do 20 (od 2,24 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

ROČNO KOVANI PODKOVSKI ŽEBLJI ZA ZAHODNI TRG

Angleški in nemški ledniki - štole Nem.: Englische, Deutsche Hufstollen 13 velikosti od Nr. 4 do 20 (od 2,24 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok.

1910)

ZA BALKANSKI TRG

Bosanski in turški podkovski žeblji (kamelarji), oblika 1 Nem.: Bosnische, Türkische Hufnägel (Kameelnägel), Form 1 11 velikosti od Nr. 6 do 20 (od 3,36 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Bosanski in turški podkovski žeblji (kamelarji), oblika 2 Nem.: Bosnische, Türkische Hufnägel (Kameelnägel), Form 2 11 velikosti od Nr. 6 do 20 (od 3,36 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

69

ROČNO KOVANI PODKOVSKI ŽEBLJI ZA BALKANSKI TRG

Bosanski in turški podkovski žeblji (kamelarji), oblika 3 Nem.: Bosnische, Türkische Hufnägel (Kameelnägel), Form 3 11 velikosti od Nr. 6 do 20 (od 3,36 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Bosanski in turški podkovski žeblji (kamelarji), oblika 4, 5 Nem.: Bosnische, Türkische Hufnägel (Kameelnägel), Form 4, 5 11 velikosti od Nr. 6 do 20 (od 3,36 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Turški ledniki Nem.: Türkische Eishufnägel 11 velikosti od Nr. 6 do 20 (od 3,36 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

70

Podkovski žeblji staromajdanci Nem.: Staromajdanci Hufnägel 11 velikosti od Nr. 6 do 20 (od 3,36 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

ROČNO KOVANI PODKOVSKI ŽEBLJI ZA BALKANSKI TRG

Dalmatinski podkovski žeblji Nem.: Dalmatinische Hufnägel 11 velikosti od Nr. 6 do 20 (od 3,36 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Srbski podkovski žeblji Nem.: Serbia Hufnägel 11 velikosti od Nr. 6 do 20 (od 3,36 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Podkovski žeblji za govedo ali cigani Nem.: Zigeuner 11 velikosti od Nr. 6 do 20 (od 3,36 do 11,20 kg za 1000 kosov) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

71

GRADBENI ŽEBLJI VELIKI STAVBNI IN LADIJSKI ŽEBLJI

Ladijski žeblji Nem.: Schiftnägel Dolžine od 4 do 15 col (od 105 do 400 mm), premer stebla od 5 do 11 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

72

Ladijski žeblji, navadni Nem.: Gewöhnliche Schiffnägel Dolžine od 4 do 15 col (od 105 do 400 mm), premer stebla od 7 do 15 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

GRADBENI ŽEBLJI VELIKI STAVBNI IN LADIJSKI ŽEBLJI

Reklamna tabla Prve Žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici s prikazom bosanskih ladijskih žebljev z okroglo glavo (nem. bosnische Schiffnägel ali bosnische Rundkopf), ok. 1900. Dolžine žebljev od 4 do 15 col (105 do 400 mm), premer stebla od 8 do 17 mm. Stalna razstavna zbirka Kovaškega muzeja.

Vir podatkov o merah: Cenik Nr. 5 (ok. 1910).

73

GRADBENI ŽEBLJI VELIKI STAVBNI IN LADIJSKI ŽEBLJI

Bosanski dvokrilni žeblji debeluni Nem.: Bosnische Nägel, Bosnische Flügelkopf Dolžine od 3 do 12 col (od 80 do 315 mm), premer stebla od 6,5 do 15 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

74

Žeblji Rudernägel (slovensko ime ni znano) Dve velikosti: 6 x 80 mm in 10 x 100 mm Vir: Cenik Nr. 7 (1912)

GRADBENI ŽEBLJI VELIKI STAVBNI IN LADIJSKI ŽEBLJI

Žeblji pianetti, oblika 1 Nem.: Pianetti-Nägel, Form Nr. 1 Dolžine od 4 do 15 col (od 105 do 400 mm), premer stebla od 7 do 15 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji pianetti, oblika 2 Nem.: Pianetti, Spicker-Nägel, Form Nr. 2 Dolžine od 4 do 15 col (od 105 do 400 mm), premer stebla od 7 do 15 mm) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

75

GRADBENI ŽEBLJI VELIKI STAVBNI IN LADIJSKI ŽEBLJI

Prikaz programa gradbenih žebljev, kakršne so v začetku 20. stoletja izdelovali v Kropi in Kamni Gorici (tratti, grossi, pianetti, tisočarji, latovci, šmoli, okrogloglavci) iz cenika izdelkov kovaškega podjetnika Jožefa Svetine iz Kamne Gorice, ok. 1900. Hrani Anže Habjan, Kropa.

76

GRADBENI ŽEBLJI VELIKI STAVBNI IN LADIJSKI ŽEBLJI

Žeblji grossi in gondolini (najmanjši grossi) Gondolini: dolžine 40 in 53 mm, premer stebla 4 in 4,5 mm Grossi: dolžine od 66 do 132 mm, premer stebla od 5 do 7,5 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji levantinskega sortimenta, tratti in canalli (najmanjši tratti) Nem.: Levantiner Assortiment Canalli: dolžina 80 mm, premer stebla 4,5 mm Grossi: dolžine od 95 do 165 mm, premer stebla od 5 do 7 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji tisočarji in latovci Nem.: Feine Millenägel, Lattennägel Dolžine od 17 do 180 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

77

GRADBENI ŽEBLJI OKROGLOGLAVCI

Žeblji okrogloglavci Nem.: Rundkopfnägel, Scharnägel 20 velikosti od Nr. 4 do Nr. 100; Nr. 4: 25 000 kosov/56 kg (barigla), dolžina žeblja 45 mm, Nr. 100: 1000 kosov/56 kg, dolžina žeblja 190 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji Hellernägel (slovensko ime ni znano) 20 velikosti od Nr. 4 do Nr. 100; Nr. 4: 25 000 kosov/56 kg (barigla), dolžina žeblja 45 mm, Nr. 100: 1000 kosov/56 kg, dolžina žeblja 190 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

78

GRADBENI ŽEBLJI OKROGLOGLAVCI

Strojni okrogloglavci s štiriudarčno glavo, šibki Nem: Brettnägel 10 velikosti v dolžinah od 40 do 130 mm Vir: Cenik št. 15 (ok. 1930) Hladno kovani okrogloglavci, lahki 9 velikosti v dolžinah od 35 do 100 mm Vir: Katalog izdelkov, 1952

Strojni okrogloglavci s štiriudarčno glavo, močni Nem.: Gehängnägel 8 velikosti v dolžinah od 30 do 130 mm Vir: Cenik št. 15 (ok. 1930) Hladno kovani okrogloglavci, težki 9 velikosti v dolžinah od 35 do 100 mm Vir: Katalog izdelkov, 1952

79

GRADBENI ŽEBLJI ŽEBLJI ZA TLA IN STREHE

Žeblji za tla (šmoli) Nem.: Bodennägel 20 velikosti od Nr. 4 do Nr. 100; Nr. 4: 25 000 kosov/56 kg (barigla), dolžina stebla 45 mm, Nr. 100: 1000 kosov/ 56 kg, dolžina stebla 190 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok.

1910)

Žeblji za skodle (šinklarji, skodeljniki), oblika 1 in 2 Nem.: Schindelnägel, Form Nr. 1, Form Nr. 2 20 velikosti od Nr. 4 do Nr. 100; Nr. 4: 25 000 kosov/56 kg (barigla), dolžina stebla 45 mm, Nr. 100: 1000 kosov/56 kg, dolžina stebla 190 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

80

GRADBENI ŽEBLJI ŽEBLJI ZA TLA IN STREHE

Žeblji za skodle, oblika 3 Nem.: Schindelnägel, Form Nr. 3 11 velikosti od Nr. 3 do 8 (dolžine od 35 do 85 mm) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji za skrilj (skriljniki) Nem.: Schieferdecknägel 11 velikosti od Nr. 3 do 8 (dolžine od 35 do 85 mm) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji Kabinnägel (slovensko ime ni znano) 11 velikosti od Nr. 3 do 8 (dolžine od 35 do 85 mm) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

81

GRADBENI ŽEBLJI ZIDNI ŽEBLJI, BAKATORI

Zidni žeblji (zidniki) Nem.: Mauernägel 12 velikosti v dolžinah od 40 do 140 mm Vir: Cenik Nr. 7 (1912)

Žeblji za sode (sodarji, bakatori) It.: Bakkatori 12 velikosti v dolžinah od 40 do 140 mm Vir: Cenik Nr. 7 (1912)

82

GRADBENI ŽEBLJI ŽEBLJI ZA OKOVANJE NABOJEV PRI VRATIH

Kovani žeblji za okovanje nabojev pri vratih, oblika 1 Nem.: Tornägel, Form Nr. 1 12 velikosti v dolžinah od 40 do 140 mm Vir: Cenik Nr. 7 (1912) Strojni žeblji za okovo vrat, tanki Nem.: Torbandnägel 8 velikosti v dolžinah od 40 do 120 mm Vir: Cenik št. 15 (ok. 1930)

Strojni žeblji za okovo vrat, močni Nem.: Torbandnägel 7 velikosti v dolžinah od 50 do 120 mm Vir: Cenik No. 201 (ok. 1950)

Kovani žeblji za okovanje nabojev pri vratih, oblika 2 Nem.: Tornägel, Form Nr. 2 12 velikosti v dolžinah od 40 do 140 mm Vir: Cenik Nr. 7 (1912)

83

GRADBENI ŽEBLJI VGREZNJENCI

Žeblji vgreznjenci z ravno glavo Nem.: Flachköpfige Verdecknägel 10 velikosti v dolžinah od 40 mm (debelina stebla 4 mm) do 140 mm (debelina stebla 7,5 mm) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji vgreznjenci z visoko glavo, oblika 1 Nem.: Hochköpfige Verdecknägel, Form Nr. 1 10 velikosti v dolžinah od 40 mm (debelina stebla 4 mm) do 140 mm (debelina stebla 7,5 mm) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

84

GRADBENI ŽEBLJI VGREZNJENCI

Žeblji vgreznjenci z visoko glavo, oblika 2 Nem.: Hochköpfige Verdecknägel, Form Nr. 2 10 velikosti v dolžinah od 40 mm (debelina stebla 4 mm) do 140 mm (debelina stebla 7,5 mm) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji vgreznjenci (lafetniki) Nem: Laffetennägel 10 velikosti v dolžinah od 40 mm (debelina stebla 4 mm) do 140 mm (debelina stebla 7,5 mm) Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Strojni žeblji vgreznjenci z ravno glavo, lahki Nem.: Lafettennägel, leichte 8 velikosti od 30 do 80 mm Vir: Cenik št. 15 (ok. 1930)

85

GRADBENI ŽEBLJI VGREZNJENCI

Strojni žeblji vgreznjenci z ravno glavo, močni Nem: Laffetennägel, starke 9 velikosti v dolžinah od 50 do 130 mm Vir: Cenik št. 15 (ok. 1930) Strojni žeblji vgreznjenci z ravno glavo, zelo močni Nem: Laffetennägel, sehr starke 9 velikosti v dolžinah od 50 do 130 mm Vir: Cenik št. 15 (ok. 1930)

Strojni žeblji vgreznjenci s štiriudarčno glavo, močni Nem.: Stemmnägel, versenkt, 4sch.

8 velikosti od 40 do 100 mm (od 3 do 15 kg/1000 kosov) Vir: Cenik No. 201 (ok. 1950) Strojni žeblji vgreznjenci s štiriudarčno glavo, zelo močni Nem.: Stemmnägel, versenkt, 4sch./flacher Kopf 6 velikosti od 50 do 100 mm (od 6 do 25 kg/1000 kosov) Vir: Cenik No. 201 (ok. 1950)

86

GRADBENI ŽEBLJI ŽEBLJI ZA PILOTNE ČEVLJE IN ŽLEBNE KLJUKE

Žeblji za pilotne čevlje (žoke) Nem.: Pilottenschuhnägel 8 velikosti v dolžinah od 40 do 100 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji Platthofden (iz nem., slovensko ime ni znano) 8 velikosti v dolžinah od 40 do 100 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji za žlebne kljuke (s polokroglo glavo, ročno in strojno kovani) Nem.: Rinnenhakennägel (mit halbrundem Kopf) 8 velikosti v dolžinah od 40 do 100 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok.

1910)

87

GRADBENI ŽEBLJI OKOVNIKI

Strojni žeblji zrnjači, tanki Nem.: Kernnägel, leichte 11 velikosti od 30 mm (premer glave 11 mm) do 140 mm (premer glave 16 mm) Vir: Cenik No. 201 (ok.

1950) Žeblji zrnjači, močni Nem.: Kernnägel, starke 8 velikosti od 40 mm (premer glave 18 mm) do 120 mm (premer glave 22 mm) Vir: Cenik No. 201 (ok. 1950)

Strojni žeblji okovniki Nem.: Beschlagnägel 14 velikosti od 20 do 150 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji Schlossnieten (slovensko ime ni znano) 14 velikosti v dolžinah od 20 do 150 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

88

GRADBENI ŽEBLJI OKOVNIKI

Žeblji okvirniki Nem.: Rahmennägel 11 velikosti od Nr. 1 do 5, dolžine od 12 do 60 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Strojni žeblji okovniki s štiriudarčno glavo, tanki Nem.: Schlossnägel, dünne 7 velikosti v dolžinah od

Žeblji okovniki s poloblo glavo, tanki (strojno in ročno kovani) Nem.: Schlossnägel mit halbrundem Kopf 11 velikosti od Nr. 1 do 5, dolžine žebljev od 12 do 60 mm Vir: Cenik št. 15 (ok. 1930)

89

GRADBENI ŽEBLJI OKOVNIKI

Žeblji štukaturniki Nem.: Stukkaturnägel 11 velikosti od Nr. 1 do 5, dolžine žebljev od 12 do 60 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910)

Žeblji okovniki s ploščato glavo, kovani Nem.: Plattnägel, flachköpfig 13 velikosti od Nr. 3 do Nr. 20 v dolžinah od 25 do 85 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910) Žeblji okovniki s ploščato glavo, strojni Nem.: Plattnägel, mit flachem Kopf 8 velikosti v dolžinah od 25 do 60 mm Vir: Cenik št. 15 (ok. 1930)

Žeblji okovniki s polokroglo glavo, kovani Nem.: Plattnägel, hochköpfig 13 velikosti od Nr. 3 do Nr. 20 v dolžinah od 25 do 85 mm Vir: Cenik Nr. 5 (ok. 1910) Žeblji okovniki s polokroglo glavo, strojni in kovani Nem.: Plattnägel, mit halbrundem Kopf 13 velikosti od Nr. 3 do Nr. 20 v dolžinah od 25 do 85 mm Vir: Cenik Nr. 15 (ok. 1930)

90

ŽELEZNIŠKI ŽEBLJI ZA OZKI IN NORMALNI TIR

Strojno izdelani (stisnjeni) železniški žeblji (tračniki) Nem.: Gepresste Schienennägel 11 velikosti od 6 x 60 mm do 16 x 160 mm Vir: Cenik Nr. 7 (1912) Tračniki za normalni tir 4 velikosti: 13 x 130 mm, 15 x 165 mm, 16 x 155 mm (standard JUS PB 1.130) Vir: Katalog izdelkov, 1955

Kovani železniški žeblji (tračniki), navadni Nem.: Normal Schienennägel 11 velikosti od 6 x 60 mm do 16 x 160 mm Vir: Cenik Nr. 7 (1912)

91

ŽELEZNIŠKI ŽEBLJI ZA OZKI IN NORMALNI TIR

Kovani železniški žeblji za rudniške železnice Nem.: Grubenschienennägel 11 velikosti od 6 x 60 mm do 16 x 160 mm Vir: Cenik Nr. 7 (1912)

Kovani železniški žeblji, polovični Nem.: Halbschienennägel 11 velikosti od 6 x 60 mm do 16 x 160 mm Vir: Cenik Nr. 7 (1912)

Tračniki za rudarske in dekovilske tire 5 velikosti od 7 x 70 mm do 12 x 120 mm Vir: Katalog izdelkov, 1952

92

ŽELEZNIŠKI ŽEBLJI ZA OZKI IN NORMALNI TIR

Kovani železniški žeblji pasjeglavci Nem.: Hundköpfige Schienennägel 11 velikosti od 6 x 60 mm do 16 x 160 mm Vir: Cenik Nr. 7 (1912)

Strojni železniški žeblji pasjeglavci Zabeležena samo ena velikost 18 x 180 mm (standard JUS PB 1.130), dejansko več velikosti Vir: Katalog, 1955

Strojni pasjeglavci pred obrezovanjem glave in koničenjem

93

ŽELEZNIŠKI ŽEBLJI NUMERATORJI

Kovani železniški žeblji numeratorji (kasneje tudi v strojni izvedbi) Nem.: Schwellenmarkiernägel 6 velikosti v dolžinah od 30 do 90 mm, različne oblike glav Vir: Cenik Nr. 7 (1912)

94

ŽELEZNIŠKI ŽEBLJI NUMERATORJI

95

ŽELEZNIŠKI VIJAKI TIRFONI

Železniški vijaki tirfoni (železniški vijaki z lesnim navojem) Tip DŽ 12 (24 x 150 mm) po standardu JUS PB 1.120 Tipa DŽ 13a (ø 24 x 150 mm) in DŽ 55a (ø 20 x 130 mm) po standardu JUS PB 1.121 Druge tipe tirfonov izdelovali po naročilu Vir: Katalog, 1955 in 1959

Železniški vijaki tirfoni pred valjanjem navoja in koničenjem

96

ŽELEZNIŠKI VIJAKI TIRNI VIJAKI

Vijak DŽ 3 za normalni tir (po standardu JUS MB 1.095) Velikost: M 24/130 mm (Katalog, 1955) Vir risbe: Plamen, tehniške risbe izdelkov, ok. 1950

Vijak DŽ 11a za normalni tir (po standardu JUS MB 1.195) Velikost M 22/65 mm (Katalog, 1955) Vir risbe: Katalog, 1959

Vijak DŽ 54 za normalni tir (po standardu JUS MB 1.096) Velikost M 22/75 mm (Katalog, 1955) Vir risbe: Plamen, tehniške risbe izdelkov, ok. 1950

97

ZAKOVICE Zakovice za kotle in mostove Nem.: Kessel- und Brückennieten 14 velikosti v dolžinah od 20 do 100 mm, premer stebla od 11 do 22 mm Zakovice drugih oblik in dimenzij izdelovali po naročilu Vir: Cenik Novikromar, 1940

Predstavitvena tabla Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, program zakovic, ok. 1930. Hrani Kovaški muzej v Kropi.

98

VIJAKI IN MATICE MATICE

Matice, štirioglate in šestoglate Nem.: Muttern, sechskantig, vierkantig 8 velikosti od 3/16'' do 1/2'' (v angleških colah), premer luknje od 3,7 mm do 10,4 mm, višina matice od 3,5 do 11 mm Vir: Cenik Novikromar, 1940

Matice, štirioglate, po številkah Nem.: Muttern nach Nummern, vierkantig 8 velikosti od št. 0 do 8, premer luknje od 6 do 19 mm, višina matice od 5,5, do 20 mm Vir: Cenik Novikromar, 1940

Matice, šestoglate Nem.: Muttern, sechskantig 6 velikosti od 5/8'' do 1 1/4'' (v angleških colah), premer luknje od 13,3 do 27,8 mm, višina matice od 13 do 25 mm Vir: Cenik Novikromar, 1940

Matice, štirioglate Nem.: Muttern, vierkantig 4 velikosti od 5/8'' do 1'' (v angleških colah), premer luknje od 13,3 mm do 21,9 mm, višina matice od 13 do 20 mm Vir: Cenik Novikromar, 1940

99

VIJAKI IN MATICE PODLOŽNE PLOŠČICE, MATIČNI VIJAKI Podložne ploščice Nem.: Unterlagscheiben 14 velikosti glede na premer stebla od št. 00 do 14 od 3/16'' do 1 1/2'' (v angleških colah) oz. od 5 do 38 mm; premer luknje od 5,5 do 40 mm; zunanji premer od 12 do 75 mm, debelina ploščice od 1 do 6 mm Vir: Cenik Novikromar, 1940

Matični vijaki s šestoglato glavo in matico, navoj Whitworth Nem: Mutterschrauben mit sechskantingen Köpfen und Muttern, mit Whitworthgewinde Debelina stebla: 10 velikosti od 3/16'' do 1'' (v angleških colah); dolžine stebla od 15 do 150 mm Vir: Cenik Novikromar, 1940

Matični vijaki s štirioglato glavo in matico (vijaki za odre) Nem.: Mutterschrauben mit Vierkantköpfen und Muttern (Bauschrauben) 4 velikosti od 3/8'' do 3/4'' glede na premer stebla (v angleških colah); dolžine stebla od 150 do 500 mm Vir: Cenik Novikromar, 1940

100

VIJAKI IN MATICE PRIVARNI KONCI, KOLESNI IN SPONSKI VIJAKI

Privarni konci s šestoglato matico Nem.: Schraubstummel zum Anschweissen, mit sechskantingen Muttern 8 velikosti od 5/16'' do 1 1/2'' glede na premer stebla (v angleških colah); dolžine stebla od 120 do 490 mm; narez navoja od 40 do 200 mm Vir: Cenik Novikromar, 1940

Vijaki za kolesa (s štirioglatimi maticami) Nem.: Radschrauben 3 velikosti glede na debelino stebla od 1/4'' do 5/16''; dolžine stebla od 50 do 100 mm; Vir: Cenik Novikromar, 1940

Sponski vijaki s kvadratnim nastavkom in štirioglato matico, navoj Whitworth Nem.: Torbandschrauben (SchlossSchrauben) Kopf flachgrund, Ansatz un Mutter vierkantig, mit Whitworthgewinde 6 velikosti glede na premer stebla od 3/16'' do 1/2'' (v angleških colah); dolžine stebla od 15 do 200 mm Vir: Cenik Novikromar, 1940

101

VIJAKI IN MATICE SPOJNIČNI VIJAKI ZA RUDNIŠKE ŽELEZNICE

Spojnični vijaki za rudniške železnice z ovalnim ali štirioglatim nastavkom ter šestoglatimi maticami Nem.: Grubenschienenschrauben mit vierkantigem oder ovalem Ansatz und mit sechskantinger Mutter 3 velikosti glede na debelino stebla od 3/8'' do 1/2'' (v angleških colah): dolžine stebla od 36 do 57 mm Vir: Cenik Novikromar, 1940

Spojnični vijaki za rudniške železnice (univerzalni vijaki) s štirioglatim nastavkom in štirioglato matico Nem.: Grubenschienenschrauben (Universalschrauben) mit vierkantigem Ansatz und VierkantMutter Debelina stebla 3/8'' (v angleških colah); dolžina stebla 30 mm Vir: Cenik Novikromar, 1940

102

VIJAKI IN MATICE STOJALNI IN USADNI VIJAKI

Stojalni vijaki s štirioglato glavo Nem.: Gestellschrauben mit vierkantingen Köpfen 8 velikosti glede na premer stebla od 6 do 13 mm; dolžine stebla od 30 do 200 mm Vir: Cenik Novikromar, 1940: Katalog, 1952

Usadni vijaki s šestoglato glavo, navoj Whitworth Nem.: Stellschrauben mit sechskantigen Köpfen, Whitworthgewinde 6 velikosti glede na debelino stebla od 1/4'' do 5/8'' (v angleških colah) oz. od 6,35 do 15,87 mm; dolžine stebla od 15 do 60 mm Vir: Cenik Novikromar, 1940

103

VIJAKI IN MATICE

Predstavitvena tabla z izdelki vijačne proizvodnje Kovinarske zadruge Plamen, ok. 1940: matični vijaki s šestoglato glavo in matico, sponski vijaki s kvadratnim nastavkom in štirioglato matico, spojnični vijaki za rudniške železnice z ovalnim in štirioglatim nastavkom ter štirioglatimi maticami, matični vijaki s štirioglato glavo in matico, usadni vijaki. Hrani Kovaški muzej v Kropi.

104

IZOLATORSKE OPORNICE

Krive izolatorske opore iz okroglega 탑eleza, tipa RM in N.

105

VIJAKI IN MATICE IZDELKI PO KUPCIH

Izdelki za Tkalnico v Preboldu (Jugoslovanske tekstilne tvornice Mautner), ok. 1930.

Izdelki za prodajno zastopništvo ing. Aleksandra Neumanna v Zagrebu, ok. 1930.

106

IZOLATORSKE OPORNICE IZDELKI PO KUPCIH

Izdelki za Strojno tovarne in livarne v Ljubljani, ok. 1930.

Izdelki za prodajo veletrgovini z 탑eleznino Vjekoslav Leitner v Zagrebu, ok. 1930.

107

JJUGOSLOVANSKE TOVARNE VIJAKOV STROJNA OPREMA, 1929

108

JJUGOSLOVANSKE TOVARNE VIJAKOV STROJNA OPREMA, 1929

109

JJUGOSLOVANSKE TOVARNE VIJAKOV STROJNA OPREMA, 1929

110

JJUGOSLOVANSKE TOVARNE VIJAKOV STROJNA OPREMA, 1929

111

JJUGOSLOVANSKE TOVARNE VIJAKOV STROJNA OPREMA, 1929

Popis strojne opreme jugoslovanskih tovarn vijakov ob komisijskem ogledu tovarn za ugotovitev kapacitet posamičnih tovarn in razdelitev proizvodnje v kartelu za državne dobave (Ebis), december 1928 in januar 1929 (Protokolle über Besichigung zwichen den Firmen, nedatirano (januar 1929), arhiv Kovaškega muzeja.

112

KAZALO Saša Florjančič ŽEBELJ IN VIJAK. ZAČETKI INDUSTRIJE V KROPI ............................................7 ČEVLJARSKI ŽEBLJI..............................................................................................11 PODKOVSKI ŽEBLJI.............................................................................................. 17 STAVBNI ŽEBLJI IN ŽEBLJI ZA SPLOŠNO UPORABO........................................ 19 ŽELEZNIŠKI ŽEBLJI..............................................................................................25 ŽELEZNIŠKI VIJAKI..............................................................................................31 VIJAKI IN MATICE.................................................................................................35 POVZETEK.............................................................................................................47

SLIKOVNA PRILOGA ............................................................................................51

113

114

Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi

20. stoletje. Žebelj in vijak Začetki industrije v Kropi

ISSN 1580-6529

20. stoletje. Žebelj in vijak. Začetki industrije v Kropi

Leto XII, 2012

Ob 60-letnici Kovaškega muzeja