Vigenjc Leto XI, 2011

Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi 20. stoletje. Življenje v Kropi in Kamni Gorici, 2. del

ISSN 1580-6529

20. stoletje. Življenje v Kropi in Kamni Gorici, 2. del

Leto XI, 2011

Dr. Anton Korošec, častni občan občine Kropa od leta 1920, med obiskom v Kropi avgusta 1939.

Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

1

VIGENJC. Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi 20. stoletje. Življenje v Kropi in Kamni Gorici, 2. del Izdali in založili Muzeji radovljiške občine Glavna in odgovorna urednica Verena Štekar-Vidic Urednica številke Saša Florjančič Lektorica Alenka Božič Prevajalec Wolfgang Zitta Oblikovalka Barbara Bogataj-Kokalj Natisnila tiskarna Medium d. o. o.

Naklada 300 izvodov Kropa 2011

ISSN 1580-6529 Fotografija na naslovnici: Jarmovi otroci Kati, Stana in Stojan Potočnik pozimi pod Kapelico v Kropi, ok. 1938. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Alojz Vengar.

Izid glasila sta omogočila Ministrstvo za kulturo RS in Občina Radovljica 2

Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi

20. stoletje. Življenje v Kropi in Kamni Gorici, 2. del

LETO XI, 2011 3

Z XI. letnikom in hkrati 11. številko Vigenjca, glasila Kovaškega muzeja v Kropi, stopamo v novo desetletje izhajanja. Nam bo uspelo izdati še deset številk?

Bomo to zmogli v kriznih časih in ob splošnem zmanjševanju državnih in občinskih sredstev tudi za kulturo? Bo edina kustodinja Kovaškega muzeja ob obilici strokovnega in organizacijskega dela v muzeju sama še zmogla zahtevno uredniško delo, ki terja poznavanje in načrtovanje vsebin, komunikacijo z avtorji, pripravo gradiva, vsebinsko, besedilno in tehniško urejanje ter še mnoge aktivnosti, preden Vigenjc predstavimo javnosti? Vprašanja so upravičena, saj je pripravljanje Vigenjcev prav vsako leto za eno samo osebo postalo resnično zahtevno delo.

A Vigenjc ostaja za program Kovaškega muzeja prioriteta. Ker je več kot publikacija. Vigenjc je gradivo, ki ga pridobimo za muzejsko zbirko ob pripravljanju vsake številke, so novi podatki, ki izpolnjujejo dokumentacijo, je urejeno fotografsko gradivo, so stiki, ki jih kustodinja vzpostavlja s strokovnjaki, ustanovami in ljudmi na terenu, so vsebine, ki v nas zbujajo spomine in odnos do dediščine, vredne ohranitve, je identiteta in občutek pripadnosti prostoru, je zadovoljstvo ob sodelovanju in prispevku k ohranjanju spomina, je zavest o vrednosti okolja, v katerem živimo, zavest, ki jo vsaka nova številka še obogati in utrdi, je zadoščenje po dobro opravljenem delu, ki ga doživi urednica, ko predstavlja publikacijo pred polno dvorano hvaležne publike. To in še več je tisto, zaradi česar bomo še spodbujali in iskali možnosti za izhajanje Vigenjca. Navsezadnje se z vsako številko uresničuje poslanstvo Kovaškega muzeja.

4

Verena Štekar-Vidic, direktorica Muzejev radovljiške občine

BESEDA UREDNICE Enajsta številka Vigenjca že s svojim naslovom 20. stoletje. Življenje v Kropi in Kamni Gorici, 2. del nakazuje nadaljevanje raziskav, zastavljenih leta 2005 s prvim delom objavljenih prispevkov o življenju delavskih skupnosti v Kropi in Kamni Gorici v 20. stoletju. Tokratna številka prinaša sedem prispevkov in je vsebinsko zelo raznolika, saj obravnava več raziskovalnih področij: politično-zgodovinski okvir Krope v prvi polovici 20. stoletja in upravno-teritorialni razvoj v prvem letu po drugi svetovni vojni, življenje katoličana kot dela skupnosti v Kropi in Kamni Gorici v 20. stoletju, življenjsko pot svetovljanskega duhovnika iz Krope, spomine na obrti in poklice v času, ko so še obratovale fužine in na prehodu v industrijsko dobo ter predstavitev bogatega filatelističnega gradiva o Kropi.

Tradicionalna razdelitev političnega prostora v prvi polovici 20. stoletja na Slovenskem se je odrazila tudi v Kropi in Kamni Gorici. Vrsta vplivnih katoliških politikov je bila povezana z delovanjem Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, pozneje Kovinarske zadruge Plamen. Med njimi je bil tudi dr. Anton Korošec, ki je že kmalu po prvi svetovni vojni, decembra 1918, »zaradi zaslug, ki si jih je pridobil za ustanovitev Jugoslavije« postal tudi častni občan občine Kropa. Dogajanje na političnem področju v Kropi v obdobju med svetovnima vojnama, še posebej dogodke na lokalni in državni ravni po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929 predstavlja doc. dr. Jure Gašparič, znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino, ki se raziskovalno posveča predvsem slovenski in jugoslovanski politični zgodovini od razpada Avstro-Ogrske do začetka druge svetovne vojne. Upravno-teritorialni razvoj na širšem območju Krope v prvem desetletju po drugi svetovni vojni, delovanje prvega oblastnega in političnega organa, to je krajevnega oz. trškega odbora OF v Kropi, in oblikovanje formalne ljudske oblasti na volitvah krajevnih organov oblasti avgusta 1945 na podlagi dokumentov v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, enota Kranj, predstavlja arhivski svetnik mag. Janez Kopač, sicer dober poznavalec upravno-teritorialnega razvoja na Slovenskem in še posebej oblikovanja lokalne oblasti po drugi svetovni vojni.

Veliko vlogo v življenju prebivalcev Krope in Kamne Gorice je v 20. stoletju še vedno imela Katoliška cerkev. Predvsem v prvi polovici stoletja bila Cerkev močno vpeta v poslovanje zadruge in v izobraževalni sistem, v letni koledar praznovanj in nasploh v vsakdanje življenje. V navadi je bila večerna molitev v krogu družine in redno obiskovanje sv. maše, procesij in romanj, organizirali so svete 5

misijone in duhovne vaje, delovalo je več družb na katoliški osnovi. Pomemben vpliv v kraju so imeli duhovniki, ki so opravljali vlogo dušnih pastirjev, hkrati pa s svojim značajem in odnosom do sveta sooblikovali odnos faranov do družbene stvarnosti. O včlenjenosti vere v vsakdanje življenje posameznikov in v javno življenje ter o spremembah na področju verskega življenja v drugi polovici stoletja pišeta absolvent teologije Anže Habjan iz Krope ter etnologinja in kulturna antropologinja Kaja Beton iz Kamne Gorice. Duhovnik Jernej Hafner je bil v 20. stoletju edini kroparski novomašnik, zadnji med številnimi duhovniki, ki so izšli iz Krope do začetka prve svetovne vojne. Razgibano življenjsko pot duhovnika, športnika, svetovljana in človeka trdnih moralnih prepričanj, ki jo je naposled kot begunec sklenil v Spittalu ob Dravi, v preseku življenja v treh državah opisuje Toni Bogožalec, zgodovinar iz Krope.

Joža Eržen, sodelavec Kovaškega muzeja in redni pisec prispevkov z anekdotičnimi zapisi v Vigenjcih, je tokrat pripravil spomine na izginule obrti in druge poklice v Kropi, tako kot se jih spominjajo njegovi starejši sogovorniki, in po ohranjenih zapisih. Zadnji prispevek je nastal v sodelovanju z Igorjem Pircem, predsednikom Filatelistične zveze Slovenije, po razstavi 160 let pošte v Kropi ob kovaškem šmarnu julija 2011 v Kovaškem muzeju v Kropi. Igor Pirc hrani obsežno zbirko razglednic, pisem, dopisnic in drugega filatelističnega gradiva, povezanega s Kropo, med drugim so v njegovi zbirki nekateri dragoceni filatelistični dokumenti iz prvih let po začetku delovanja poštnega urada v Kropi. Pripravil je pregled vseh rednih in priložnostnih poštnih žigov poštnega urada Kropa od njegovega odprtja do zdaj.

Slikovna priloga je razdeljena v dva tematska sklopa. Največji del priloge je posvečen življenju katoliške skupnosti v Kropi in Kamni Gorici, ki je osrednja raziskovalna tema tokratnega Vigenjca. Drugi del priloge je izbor ohranjene filatelistične dokumentacije iz zbirke Igorja Pirca in arhiva Kovaškega muzeja v Kropi. Ob pripravi razstave 160 let pošte v Kropi se je izkazalo, da tudi Kovaški muzej hrani mnoge filatelistično dragocene primerke poslovne pošte kroparskih fužinarjev in kovaških podjetnikov iz druge polovice 19. stoletja, prav tako pa tudi mnoge druge filatelistično zanimive dokumente iz 20. stoletja.

V letih, odkar izhaja Vigenjc, smo v sodelovanju s krajani in drugimi, ki so na različne načine povezani z dediščino Krope in Kamne Gorice, zbrali zelo obsežno slikovno in drugo dokumentarno gradivo, ki govori o življenju v Kropi in Kamni Gorici v preteklem stoletju. Tudi tokrat so ob pripravi slikovne priloge posamezniki iz Krope in Kamne Gorice dovolili preslikavo svojih družinskih fotografij in drugih dokumentov, med njimi družini Ažman in Hafner iz Krope ter Valentin Arh iz Kamne Gorice, avtorja prispevkov Kaja Beton in Anže Habjan pa sta za objavo v Vigenjcu posredovala del svoje zbrane fotodokumentacije. Pomemben del slikovne priloge so tudi fotografije, ki jih je kot ljubiteljski fotograf v 60. in 70. letih 20. stoletja posnel Rok Gašperšič, negative fotografij pa za strokovne namene poklonil Kovaškemu muzeju.

6

Saša Florjančič

dr. Jure Gašparič

KROPA 1918–1941.

POLITIČNO-ZGODOVINSKI OKVIR

KROPARJI V KLOBČIČU POLITIKE »Kropa. V nedeljo popoldne je imela shod v šolskih prostorih socialna demokracija. Po veliki agitaciji so zbobnali skupaj 13 Kroparjev, med njimi tudi 76-letnega starčka berača, ki gotovo ni vedel, za kaj gre. Sklicatelj iz Jesenic in oba govornika iz Ljubljane so se dobro prepričali, da v Kropi ni tal za socialne demokrate.«1 Tako na kratko, jedrnato, a hkrati politično povsem zavestno nekorektno je marca 1919 o dogajanju v majhnem gorenjskem trgu, ki je tedaj obsegal manj kot 600 prebivalcev, naseljenih v manj kot sto hiš,2 poročal list Slovenec. Časopis Slovenske ljudske stranke (SLS), takrat najmočnejše slovenske politične stranke, je s priobčitvijo novice gotovo zadovoljeval dnevnoinformativne potrebe bralstva, čeprav se zdi, da je vest v glavnem izrabil drugače, za svoje političnopropagandistične potrebe, za obračun s socialno demokracijo. S takim pisanjem je SLS nedvomno vnašala (in navsezadnje družno z drugimi političnimi

akterji vnesla) »visoko« politiko tudi v najmanjše slovenske vasi. Namesto Krope bi lahko bil omenjen kateri koli drug kraj, kjer bi se zgodilo kaj podobnega; politika je bila del ljubljanskih omizij v Kazini, modrovanj znotraj beograjske čaršije, pa tudi prepirov v vaških krčmah.

Od druge polovice 19. stoletja politično življenje ni bilo več omejeno zgolj na nekatere družbene sloje, vse bolj je postajalo del vsakdana vseh in vsakogar. V senci procesov politične demokratizacije, zlasti volilnega sistema v smeri splošne volilne pravice, je politika postopoma izgubljala svoj elitizem. Od volilne reforme leta 1896 brez politične mobilizacije najširših slojev ljudi sploh ni bilo mogoče obstati na političnem prizorišču. Že prve volitve po novem sistemu leta 1897 so jasno pokazale, da so stare »elitne« Častni občan občine Kropa dr. Anton Korošec med obiskom v Kropi avgusta 1939; gost stoji med vrati Klinarjeve hiše. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

7

stranke z ozko socialno bazo (meščanstvo) obsojene na propad. Ob prvih volitvah na podlagi splošne in enake volilne pravice leta 1907 pa so komentatorji povsod ugotavljali: »Vse je le rdeče in črno.« Na volitvah so triumfirale tiste stranke, ki so se s svojo komunikacijsko mrežo (društva, časopisje, hranilnice, zasebne šole in otroški vrtci) najbolj uveljavile med ljudmi. To pa so bile poleg socialdemokracije predvsem stranke katoliške usmeritve.3 Vsak dogodek je lahko ponudil zadosten povod za politični obračun, za sprožitev »afere«, dogajanja, tesno povezanega s politično mobilizacijo množic. V letu 1919 je tako tudi Kropa postala prizorišče drobne afere, po kraju poimenovane afera Kropa. Razlog zanjo je bil malenkosten in interpretativno preprosto razložljiv, a očitno kljub vsemu zadosten za napad na političnega nasprotnika. V Kropi – kakor tudi v vseh drugih krajih – je bila po oblikovanju jugoslovanske kraljevine ustanovljena posebna kolkovna komisija.

Njena naloga je bila na videz docela preprosta; zavoljo nastajanja lastnega jugoslovanskega monetarnega sistema je morala vse avstro-ogrske bankovce, ki so krožili po kraju, kolkovati (opremiti s posebno znamko), s čimer so postali označena valuta Kraljevine SHS. Toda v izobilju dela, ki so ga komisije imele, se je marsikje marsikateri primerilo, da je pomotoma (ali namerno) kolkovala bankovec, ki ga ne bi smela. In komisija v Kropi je storila prav to: kolkovala je nemško-avstrijski bankovec, s čimer si je prislužila kazenski postopek na radovljiškem sodišču.4 Kroparski komisarji so bili tedaj somišljeniki SLS in je zato stranka seveda sklepala, da za dejanjem stoji liberalna »hujskarija«. Svojim nasprotnikom je takoj vrnila z enako mero, saj jim je očitala, da je tudi liberalna tržiška posojilnica kolkovala en nemški bankovec. Tržiški spodrsljaj je celo šaljivo razglasila za afero Kropa II. Do sodnega procesa naposled ni prišlo, saj je sodišče postopek ustavilo in aferica je potihnila.5 Z razpadom habsburške monarhije in vzpostavitvijo nasledstvenih držav, utemeljenih na nacionalnem oz. nacionalno-integralističnem načelu, se je za nenemške in nemadžarske narode nedvomno marsikaj spremenilo, toda državljan volivec je bil še zmerom ukleščen med zahteve in pričakovanja države in političnih strank. Odločitev za eno ali drugo politično opcijo ni bila odvisna zgolj od političnega prepričanja vsakega posameznika, temveč veliko bolj od aktualnih razmer in mikroklime v njegovem kraju. Z volilnim telesom se je še naprej manipuliralo.6

V NOVI DRŽAVI, V NOVI UPRAVNO-POLITIČNI UREDITVI Po letu 1918 se je politično življenje Krope razvijalo v novem političnem in upravno-političnem kontekstu. Novi državni okvir, Kraljevina SHS/Jugoslavija, pa je pomenil tudi novo družbeno stvarnost. Novona8

stala južnoslovanska država je združevala s kulturnocivi­lizacijskega gledišča popolnoma različne teritorialne enote in narode, saj je obsegala kos cislajtanskega dela avstro-ogrske monarhije (slovenske dežele, Istra, Dalmacija), kos translajtanskega (Prekmurje, Medžimurje, Hrvaška, Slavonija, Bačka, Baranja, Banat), neposredno Dunaju anektirano Bosno in Hercegovino ter dve prej samostojni kraljevini – Srbijo in Črno goro. Slovensko prebivalstvo je torej izpod habsburškega žezla, ki je pod plemenitim geslom viribus unitis združevalo narodnostno prav tako raznoliko državo, stopilo pod žezlo vladarske dinastije Karađorđevićev. Zdi se, da je nova državna stvarnost obetala vsaj toliko kot Avstro-Ogrska, a o tem, v kolikšni meri je obete izpolnila, je mogoče razpravljati. V prvi Jugoslaviji sta se namreč uveljavila državni centralizem in narodni unitarizem.

Tako je bila kmalu po prvodecembrskem nastanku Kraljevine SHS kljub izjavi prestolonaslednika Aleksandra Karađorđevića, da bodo do sklica ustavodajne skupščine še naprej delovali avtonomni organi Države SHS (državne tvorbe južnih Slovanov Avstro-Ogrske, ki je obstajala novembra 1918), razpuščena Narodna vlada ter obli­kovana Deželna vlada za Slovenijo z omejenimi pooblastili in zmanjšanim obse­gom. Parcialna avtonomija, ki jo je še bilo mogoče uresničevati z Deželno vlado, je bila dokončno odpravljena s sprejetjem prve jugoslovanske ustave na dan sv. Vida 28. junija 1921.7 Vidovdanska ustava je v dvajsetih letih s svojim centralistično-unitarističnim značajem predstavljala jedro osrednjega problema jugoslovanske zgodovine – nacionalnega vprašanja, ki ga je »/.../ zaostrila /.../ 8 do njegovih skrajnosti.« Z zanikanjem narodne individualnosti v Kraljevini SHS živečih narodov je uzakonila enoten jugoslovanski narod, sestavljen iz treh »plemen« (Slovenci, Hrvatje, Srbi; drugi narodi se sploh ne omenjajo). Nadalje je bila skladno z ustavo celotna država aritmetično razdeljena na 33 t. i. oblasti (upravno-teritorialnih enot) z največ 800 000 prebivalci. Slovenija je bila posledično razkosana na dva dela – na ma­riborsko in ljubljansko oblast, s čimer ji je bil ponovno onemogočen skupen oze­meljski ra9 zvoj. Poudariti velja tudi, da so bile vse oblasti opredeljene kot del enotnega jugoslovanskega državnega teritorija ter podrejene skupni državni oblasti v Beo­ gradu. Oblastni organi so bili zgolj tehnični izvrševalci nalog osrednjih državnih organov. Oblastna samouprava v Sloveniji, ki je sicer bila vzpostavljena v letu 1927, tako ne zanika centralistične biti državne 10 ureditve Kraljevine SHS. Nova »nacionalna« kraljevina, ki je organsko nastajala na prehodu iz drugega v tretje desetletje 20. stoletja, je vendarle hitro postala splošno sprejeto dejstvo, obžalovanja ob koncu Avstro-Ogrske ni bilo opaziti, freudovskega občutka »izgube« ni nihče poznal. Nasprotno, vsi so bili naenkrat prepričani, da pomeni vstop v novo državo končno osvoboditev slo-

venskega naroda iz »tisočletnega suženjstva«. Habsburška monarhija je dobila medijsko podobo »ječe narodov«. Znotraj te paradigme je razmišljala tudi občinska oblast v Kropi, saj je tamkajšnji občinski odbor na svoji seji 27. decembra 1918 soglasno izvolil tedaj najvidnejšega slovenskega politika in šefa SLS dr. Antona Korošca za častnega občana »vsled zaslug, ki si jih je pridobil za ustanovitev Jugoslavije.«11 Notranjepolitična slika nove države je bila v dvajsetih letih zares dinamična in zmedena. Zakulis­ na dogovarjanja, spretna politična kombinatorika in čaršijski posli so skupaj z »načelnimi« preobrati na valu nacionalnih čustev prispevali k edinstvenemu političnemu lovu strank in strančic za lastnim kosom pogače, imenovane država. Ta lov je sicer lahko bil čisto legitimen, v eminentno »nacionalnem interesu«, a je vendar povzročal konstantno družbeno, politično in gospodarsko krizo, s katero se je prebijala ne le prva, marveč tudi druga Jugoslavija.

Prav takšno politično prakso je želel kralj Alek­ sander opustiti s sprejemom ene najbolj kontroverznih odločitev v svoji vladarski karieri. Po izkušnji viharnih dvajsetih let 20. stoletja, ko je parlamentarni parket velikokrat skoraj pregorel, ko država praktično ni delovala kot enotna pravna in gospodarska ureditev, se je odločil za ostro in korenito sredstvo.

Politično dediščino prvega desetletja jugoslovanske države je v celoti izbrisal. Šestega januarja 1929 je razpustil parlament, suspendiral ustavo, prepovedal vse politične stranke, uvedel ostro cenzuro in se postavil na skrajne branike integralnega jugoslovanstva. V skladu s tako začrtano linijo državne politike je Alek­ sander oktobra 1929 zakoličil novo podobo države na upravni in na simbolni ravni. Uradno ime države je od tedaj naprej bilo Kraljevina Jugoslavija, s čimer je uradna unitaristična politika navzven prekrila večnacionalno bistvo državne skupnosti, novi upravni ustroj pa je bil utemeljen na devetih t. i. banovinah, ki naj bi razbremenile centralno upravo in poenostavile administracijo. Vse so bile poimenovane po rekah, le ena po svoji obmorski legi,12 pri čemer kar osem od deve­tih banovin ni zaokrožalo teritorija katerega izmed narodov Kraljevine Jugoslavije. Edina izjema pri tem je bila Dravska banovina, ki je v precejšnji meri obsegala jugoslovanski del Slovenije. Slovensko ozemlje je bilo upravno združeno, vendar pri tem velja poudariti, da res le na simbolni ravni. Lastna sloven­ ska samouprava namreč ni bila predvidena. Na čelu vsake banovine je bil ban, ki ga je s svojim ukazom na predlog notranjega ministra in v soglasju s predsednikom vlade imenoval kralj. Z novo državno upravno reorganizacijo je tako bila v bistvu uveljavljena le administrativna, in ne samoupravna decentralizacija.13 Diktatura kralja Aleksandra, ki je sicer bila izraz realne politične potrebe po konsolidaciji razmer v državi, je po svojem bistvu tako nedvomno pomenila avtokratsko in represivno vladavino, katere delovanje je bilo čutiti na vseh področjih življenja. Čutile

so jo – tudi slovenske – politične elite, čutili so jo – tudi slovenski – volivci. Septembra 1931 je kralj sicer »vrnil« v državo parlamentarizem in ustavnost, saj je prva Jugoslavija znova postala ustavna monarhija z dvodomnim parlamentom, imenovanim Narodno predstav­ništvo. Toda bistvo režima se s tem ni spremenilo. Država je v prvi polovici tri­desetih let ostajala trdno v primežu monarha Aleksandra. Obnova ustavnega življenja leta 1931 in ponovna uvedba parlamentarizma s strankami (dovoljene so bile le vsedržavne stranke, »plemenske«, denimo slovenske, pa ne) in z volitvami, ki so bile javne, sta namreč zgolj formalno pomenila korak nazaj k demokraciji. Do bistvenih političnih sprememb ni prišlo niti po Alek­ sandrovi smrti v atentatu v francoskem Marseillu oktobra 1934 niti po zamenjavi režima ene vsedržavne stranke (Jugoslovanska nacionalna stranka) z drugo (Jugoslovanska radikalna zajednica) junija 1935.14

OBČINSKA UPRAVNA UREDITEV Po oblikovanju prve Jugoslavije sta organizacija in delokrog občinske uprave ostala enaka kot prej, v času stare Avstrije. Takrat je občinsko organizacijo na Kranjskem urejal deželni občinski zakon iz leta 1866, ki je temeljil na štiri leta starejšem avstrijskem državnem občinskem zakonu. Po zakonu je imela vsaka občina občinski odbor, ki je sklepal in nadziral, občinsko starešinstvo, ki je sprejeto izvršilo, in župana, ki je občino zastopal in vodil njeno poslovanje. V občinsko pristojnost so sodili upravljanje lastnega premoženja, skrb za varnost ljudi, za socialo, zdravstvo in občinsko infrastrukturo (v glavnem ceste). Poleg teh pristojnosti iz t. i. lastnega delokroga pa so občine izvrševale še posle iz t. i. prenesenega delokroga, torej posle, ki jih je nanje prenesla državna uprava.

V novi državi so se spremenili le predpisi, zadevajoči občinske volitve. Volivci več niso bili razdeljeni v volilne razrede, ampak so volili na podlagi splošne, enake in neposredne volilne pravice po proporcionalnem sistemu s kandidatnimi listami (razen velikih občin). Takšna ureditev je ostala v veljavi vsa dvajseta leta, do uvedbe Aleksandrove diktature.15 Šestojanuarski akt, ki je silovito zarezal v politično življenje države, občinske ureditve v sistemskem smislu sprva ni prizadel ali celo odpravil. Stare občine so obstale do sprejetja novega krovnega Zakona o občinah pomladi 1933 (veljati je začel 13. junija), s katerim so bile temeljito predrugačene oblika, velikost in narava občine. Naloge samoupravnega in občeupravnega delokroga, ki naj bi jih odtlej izvrševale občine, so namreč od teh zahtevale ustrezno velikost in finančno krepkost. Skladno s tem stališčem je zakon omejil število prebivalstva občine na najmanj 3000, a hkrati dopustil možne izjeme. Upo­števaje dejstvo, da je kar 71% občin v Dravski banovini štelo manj kot 1000 prebivalcev (med njimi tudi Kropa), je sledila množična in zelo občutljiva komasacija oz. spajanje. Slovo od starih tradicionalnih občin je bilo 9

marsikje težko, nezadovoljstvo prebivalstva veliko.16 Ko je 12. septembra 1933 končno izšla Uredba o spojitvi občin »po načelih in potrebah sedanje dobe« in zmanjšala število občin na 364,17 je režimski list Jutro opra­vičujoče razlagal: »Da je bila korenita sprememba v ustroju naših občin potrebna, tega pač ne more nihče zanikati. /…/ Vse države, ki hočejo po demo­kratičnih načelih ljudstvo res pritegniti k sodelovanju pri javnih poslih in mu velik del teh poslov prepustiti v samoupravo, skrbe z vsemi močmi za to, da se okrepijo in razvijejo občine kot osnovne samoupravne in upravne jedinice.« Članek se je končal s pomenljivo ugotovitvijo: »Kljub temu je mogoče, da se bodo iz raznih krajev pojavile upravičene pritožbe /.../. Kjer se bodo nedostatki pojavili, bo treba takoj po volitvah ukreniti vse, da se odstranijo /.../.«18 Takoj po volitvah, so zapisali vladajoči politiki… Kakšnih volitvah le, leta 1933?

Tistih volitvah, ki jih je komasacija najbolj zadevala – občinskih. Aleksandrov režim je namreč leta 1933 sklenil znova potipati politični puls prebivalstva in si nadeti demokratični videz. Za 15. oktober je tako organiziral občinske volitve. Oblast JNS si v takih razmerah seveda ni želela nezadovoljnih volivcev in je zato skušala prebivalstvo pomirjati. Pri tem velja dodati, da ljudsko nezadovoljstvo ni temeljilo zgolj na starih tradicijah in ranljivem lokalpatriotizmu, temveč tudi in predvsem na dejstvu, da pri komasaciji niso bili zmeraj upoštevani argumenti, ki jih je določal zakon – gravitacija krajev v prihodnji občini, ekonomska in socialna struktura prebivalstva, prometne zveze, želje prebivalstva. Prav tako so se ustvarjale občine z manj kot 3000 prebivalci. Ključni argument pri spajanju občin je namreč bil en sam – strankarskopolitični interes JNS. Z ustanavljanjem novih občin so se posledično ustanavljali tudi novi volilni okraji za občinske volitve in s preračunljivo volilno geometrijo je seveda bilo mogoče ustvariti režimu prijaznejšo Dravsko banovino.19 Tedanja občina Kropa je bila skupaj z občinama Kamna gorica in Ovsiše spojena v novo občino Kropa.20 Novi Zakon o občinah je poleg razvpite določbe o najmanj 3000 prebivalcih prinesel tudi novosti, povezane s sestavo občinskih odborov21 kot osrednjih organov občine. Slednji naj bi bili po novem voljeni na podlagi splošne, enake in neposredne volilne pravice, in sicer za dobo treh let. Možnost voliti in biti voljen so torej dobili vsi, tudi morebitni nasprotniki režima JNS. Da pa ti le ne bi »zavzeli« preveč občin, je zakon določil nekaj varovalk – zapovedal je javno glasovanje in oster državni nadzor nad delovanjem občine. Tako je imel ban pravico razrešiti ves občinski odbor in ga nadomestiti z gerentstvom, če je sodil, da prvi svojih poslov ne opravlja v redu.

Delokrog občine je še naprej obsegal samoupravne in državne posle. V samo­upravni okvir je 10

zakon prišteval skrb za gospodarski napredek občine (predvsem pospeševanje kmetijstva, turizma, zadružništva), skrb za njen kulturni (graditev šol, ustanavljanje knjižnic, prirejanje tečajev) in socialni (skrb za uboge, podpiranje brezposelnih, gradnja stanovanj) napredek, skrb za javno zdravje (ustanavljanje zdrav­ stvenih zavodov, gradnja kopališč, vodovodov, kanalizacije) in promet (gradnja in vzdrževanje cest) ter gospodarjenje z občinskim premoženjem. Naloge državnega oziroma občeupravnega pomena pa so obsegale skrb za krajevno policijo, vodenje najrazličnejših evidenc ter sodelovanje občine z državo pri izvedbi volitev in pri vojaških, zdravstvenih, gospodarskih, davčnih, sodnih, prosvetnih in železniških za­devah.22 Pristojnosti občin so posledično bile, predvsem z vidika samouprav­nega delokroga, relativno široke, vendar hkrati docela lokalnogospodarsko obarva­ne.

Na prvi pogled se tako lahko zdi, da predsedovanje občinam ni bila izrazito politična funkcija, če ne bi pristojnosti županov poleg omenjenega obsegale tudi pravice voliti predstavnike Senata. Majhna, toda bistvena podrobnost! Volivci občin­skih odborov so v tridesetih letih obenem bili posredni volivci beograjskega Senata, kar je dajalo občin­skim volitvam kot pretežno lokalnemu dogodku globlji pomen.23 Za politične stranke je bilo zelo pomembno, da je v vsaki občini župan »njihov človek« in da so občani z »njimi« zadovoljni. Realna moč in politična prevlada sta si podala roki.

Po menjavi oblasti leta 1935, ko je nastopil čas nove vsedržavne stranke JRZ oz. njenega slovenskega (formalno prepovedanega) stebra SLS, tako ni bilo treba čakati prav dolgo, da se je začelo spreminjanje števila občin in njihovih mej. Pri tem seveda ni bilo zmerom nujno, da so bile nove meje v skladu s hotenji države in da so zamejevale trdno (samo)upravno občino, pomembneje je bilo, da so bili volivci zadovoljni. V okviru novih »pregrupacij« je bilo naposled spremenjeno tudi kroparsko občinsko ozemlje. Skladno z uredbo, ki jo je junija 1936 podpisal notranji minister Korošec (častni občan Krope), sta se iz občine Kropa izločili nekdanji občini Kamna Gorica in Lancovo; iz njiju je bila ustanovljena nova občina Kamna Gorica s sedežem na Spodnji Lipnici.24

POLITIČNO OZRAČJE V KRAJU Slovenska politika je tudi po vstopu v jugoslovansko državo ostajala razdeljena na tri tradicionalne idejnopolitične tabore – katoliškega, liberalnega in socialistične­ga, porajal pa se je še novi, komunistični. Politično dinamiko znotraj drugih dveh taborov je vseskozi opredeljevalo za prvo Jugoslavijo tako značilno cepljenje in vnovično povezovanje različnih strank, katoliški tabor pa je po drugi strani ostajal enoten; v njem je še naprej dominirala SLS, tudi sicer najmočnejša slovenska politična stranka. Ob ohranjanju obstoječe delitve na troje idejnopolitič-

nih taborov sta se v odnosu do nacionalnega vprašanja in položaja Slovenije v Kra­ljevini SHS/Jugoslaviji oblikovala dva nova in nasprotujoča si politična bloka – avtonomistično-federalistični in unitaristično-centralistični. Za drugega se je opredelila večina liberalnega tabora, SLS pa se je postavila na branike avtonomistično-federalističnega bloka. Takšen politični antagonizem se je ohranil tudi v tridesetih letih, po uveljavitvi diktature, in sicer v specifični obliki dovoljenih vsedržavnih strank (predvsem JRZ in JNS). Šele tik pred drugo svetovno vojno se je začela vzpostavljati nova, dvopolna struktura političnega prostora, »leva« in »desna«.25 Orisana politična konstelacija se je vsekakor kazala in imela svoje lastno življenje v slehernem kraju, tako tudi v Kropi. Politično temperaturo v občini moremo najbolje izmeriti s pregledom in analizo volilnih rezultatov, ki jih v razgibani jugoslovanski politični zgodovini nikakor ni manjkalo. Volivci so se prvič v novi državi podali na volišča v novembru 1920, ko so volili poslance v Ustavodajno skupščino. Tedaj (in še pozneje) kroparski volivci niso mogli oddati glasu v svojem kraju, ampak so se morali odpraviti v bližnjo Kamno Gorico, kjer je bilo skupno volišče za občine Kropa, Lancovo in Kamna gorica. Predsednik volilnega odbora je bil Vinko Pirnat, davčni upravitelj v Radovljici.26 Prvih volitev v državi so se udeležile vse politične stranke in grupacije, tudi komunisti, ki so bili kmalu zatem iz političnega življenja nasilno izrinjeni. Prav na njihovi listi najdemo na desetem mestu tudi edinega poslanskega kandidata iz Krope; Antona Ažmana, invalida in tesarja.27 Če za vseslovenski volilni rezultat takrat trdimo, da je v kontekstu časa odstopal od uveljavljenega vzorca, saj so se politične karte nekoliko premešale; SLS med drugim ni osvojila absolutne večine glasov, kakor vselej preje in pozneje, moremo ugotoviti, da za volišče Kamna Gorica to ne velja, saj je s krepko večino zmagala SLS. Prejela je 202 glasova, na drugem mestu je bila liberalna Samostojna kmetijska stranka (SKS) Ivana Puclja s 70 glasovi. Na tretjem mestu so se z 59 glasovi znašli komunisti, kar za prve volitve ni bilo nenavadno.28 V relativno močnih delavsko-industrijskih krajih so komunisti imeli nadpovprečno podporo.

Na naslednjih skupščinskih volitvah, marca 1923, je SLS na celotnem slovenskem ozemlju in tudi v Kropi še utrdila svoj primat. Na volišču Kamna Gorica, kjer je bilo ob 406 volilnih upravičencih oddanih 351 glasov, jih je SLS prejela 281. Vse druge liste so prejele manj kot 20 glasov, razen Socialistične stranke delovnega ljudstva, ki je s 26 glasovi vsaj simbolično »amortizirala« uspeh komunistov v letu 1920.29 Nič drugače ni bilo na volitvah februarja 1925 ter septembra 1927, na zadnjih demokratičnih in tajnih volitvah v prvi Jugoslaviji. Ob obeh glasovanjih je triumfirala SLS.30 V tridesetih letih, ko volitve niso več bile tajne, je historična »vrednost« njihovega rezultata gotovo

manjša, četudi lahko trdimo, da nam vendarle prikaže politično ozračje posameznega okolja. Leta 1931 se je volitev tako udeležila le ena lista, lista predsednika vlade Petra Živkovića, katere del so bili tudi slovenski liberalci. Kandidati z liste so posledično bili že avtomatično izvoljeni v novo Narodno skupščino, zato uspeh na volitvah zanje ni bil neznanka, vprašanje pa je bilo, kolikšna bo podpora režima v slovenskem volilnem telesu. Volilni boj torej nikakor ni bil benigen in formalističen. Nasprotno, režim je volivce brutalno in neposredno pozival k volilni udeležbi, opozicija (SLS) pa je po drugi strani organizirala učinkovito protivolilno kampanjo. Učinek volitev leta 1931 je tako bil precej neobičajen. Rezultati niso pokazali popolnoma realne politične slike države in le nakazujejo podporo, ki jo je imela posamezna politična opcija. Obiskovanje volilnih lokalov je takrat postalo zgolj sredstvo za detektiranje političnih nasprotnikov.31 Volilna udeležba v celotni Dravski banovini je tisto novembrsko nedeljo dosegla 52 %, v radovljiškem srezu, kamor je sodila Kropa, pa je dosegla za režim prijetnih 70 %.32 Na naslednjih volitvah, 5. maja 1935, je »uradna« podpora režimu opazno usahnila. Volilna udeležba v Dravski banovini je bila najnižja v celotni državi in ni dosegla 50 %, v radovljiškem srezu pa je strmoglavila na 41 %.33 Sredi tridesetih let, ko je padel režim vse bolj osovražene JNS in je vodilno vlogo v državi prevzela JRZ (vanjo je sodila tudi formalno prepovedana SLS), se je slika volilnega dogajanja zgolj obrnila, pri čemer je državna politična represija (z javnimi volitvami) kot stalnica ostala. Na zadnjih skupščinskih volitvah v Kraljevini Jugoslaviji, 12. decembra 1938, so privrženci Antona Korošca praktično zdesetkali svoje nasprotnike. Ob 68-odstotni udeležbi so njeni kandidati osvojili 78,6 % glasov, preostanek je osvojila razdrobljena opozicija. Kroparji so tedaj že volili na svojem volišču v svoji občini. Od 174 volilnih upravičencev jih je volilo 156 (skoraj 90 %), pri čemer je 148 glasov šlo stranki JRZ (skoraj 95 %).34 Na podlagi pregleda skupščinskih volitev in njihovega konteksta moremo trditi, da je v Kropi izrazito dominirala SLS, liberalci in socialdemokrati pa so bili deležni zgolj minimalne podpore. Precej več volivcev je zaupalo komunistom, čemur pritrjujejo tudi izidi občinskih volitev. Slednje sicer zaradi specifičnosti komunalno-politične problematike in pristojnosti občin ne ilustrirajo politične orientacije kraja v tolikšni meri kot skupščinske, a je njihov potek in izid vendarle zadosti poveden. Rezultat prvih volitev, ki so bile leta 1921, tako sovpada z rezultatom volitev v konstituanto iz leta 1920. SLS je prejela 79 glasov (in 10 občinskih odbornikov), komunisti pa 51 glasov (in 6 odbornikov).35 Odborniki so nato izvolili župana in občinske svetovalce. Župan je postal lesni trgovec in posestnik ing. Ažman, prvi svetovalec tovarniški delovodja Petrač, drugi svetovalec ravnatelj pisarne železoobrtne zadruge Šmitek, tretji trgovec Hafner in četrti posestnik Brtoncelj; vsi po vrsti so 11

bili privrženci SLS.36 Tri leta pozneje, junija 1924, je podpora SLS nekoliko upadla, a še vedno ostala nadpolovična. Stranka je osvojila 62 glasov (in 5 odbornikov), druga lista pa 59 glasov (in 4 odbornike).37 Na tem mestu seveda velja zastaviti vprašanje, čigava je bila presenetljiva druga lista. Komunisti so namreč tedaj že bili prepovedani, liberalcev pa je bilo – kakor smo poudarili – za ščepec. Druga lista, ki se je uradno imenovala delavsko-kmečki blok, tako ni bila strankarska lista, ampak samostojna lista, na kateri so kandidirali komunisti,38 podpirali pa so jo tudi liberalci, saj svoje niso imeli. Po poročanju Slovenca so oboji – komunisti in liberalci – o tem sklenili poprejšnji dogovor.39 Nasprotja na državni politični ravni so na lokalni ravni očitno brez zadržkov zbledela. Župan je tistega leta (p)ostal ing. Ažman, prvi svetovalec je postal Hafner, za drugega so izvolili delavca Franca Pesjaka.40 Naslednje volitve, poleti 1927, so skoraj odnesle SLS s kroparskega županstva, saj je stranka obdržala večino z le dvema glasovoma razlike.41 Toda tudi dva glasova sta bila dovolj, da je stranka vsa dvajseta leta držala občinske vajeti v svojih rokah.

Po uveljavitvi diktature kralja Aleksandra so kmalu bile vse izvoljene občinske uprave v Dravski banovini razpuščene. Na njihovo mesto so bile imenovane nove, ki pa so jih v glavnem sestavljali isti ljudje. Svoje naloge so nato v okviru svojih starih pristojnosti opravljale naprej. Do leta 1931 v njihovi personalni sestavi ni bilo večjih sprememb, nato pa se je sprožil pravi plaz zamenjav. Med skupščinskimi volitvami leta 1931 in volitvami v Senat leta 1932 je ban občinske funkcionarje po vrsti razreševal in na izpraznjena mesta imenoval privržence režima. Tako so imeli pred volitvami Senata leta 1932 v Dravski banovini v več kot 1000 občinah od skupno 1056 vodstvo privrženci režima.42 Imenovane uprave so nato vodile občine do občinskih volitev oktobra 1933, svojevrstnega političnega mejnika prve polovice tridesetih let. Teh volitev so se namreč kljub dejstvu, da so bile izvedene pod diktaturo, udeležili privrženci nekdanje SLS. Za 369 občin se je tedaj spopadlo kar 699 list, od tega poleg nekaj kompromisnih list in list socialistov, 404 liste JNS in 243 opozicijskih list (SLS). Volilni boj je bil zelo surov, sleherni volivec je bil deležen kake oblike pritiska iz politično-agitacijskega spektra, od nežnih prigovarjanj in brezplačnega vina do ostrih groženj z izgubo službo in udarcev. SLS je v takem ozračju osvojila zavidljivo in, upoštevaje njene uspehe v dvajsetih letih, hkrati skromno četrtino glasov.43 V Kropi, kjer je bilo tedaj 354 volivcev, jih je glasovalo 328.

Večino glasov (193) je dobila lista Ivana Dobravca (JNS), četudi se je opozicijska lista Vinka Resmana odrezala zelo dobro. Prejela je 135 glasov,44 kar pa je pomenilo le dva mandata.45 Spet lahko sklepamo, da režim JNS v Kropi ni imel trdne opore.

Rezultat naslednjih občinskih volitev, ki so bile oktobra 1936 v »obrnjenih« političnih razmerah, tako 12

ni presenetljiv, čeprav je po svoje drugače poveden.

SLS je dosegla absolutni primat, osvojila 88 % vseh občin, njena politika pa je hkrati začela svoj labodji spev. V Kropi je ob 161 volilcih bilo oddanih 141 glasov, prav vsi do zadnjega pa so šli SLS (oz. formalno JRZ).46

ZAKLJUČEK Izvoljeni občinski odborniki iz Krope so bili politiki, resda lokalni politiki, ki niso imeli veliko opraviti z visoko politiko, a so vanjo vendarle bili vključeni, tako kot drugo prebivalstvo. Državna politika ni bila oddaljena reč, četudi so bile v glavnem v ospredju druge težave, predvsem lokalne. Občinske uprave so jih odpravljale po svojih močeh; drugod v Dravski banovini so imeli opraviti s podobnimi težavami. Plačanih občinskih uslužbencev v podeželskih občinah je bilo malo (leta 1933 18.5 uslužbenca na 10 000 prebivalcev), finančna nadomestila za službo so bila vse prej kot mamljiva (povprečni podeželski župan, ki seveda ni bil profesionalec, je prejel približno 200 din mesečno).47 Župan je preprosto bil občinska deklica za vse oz., kakor se je slikovito izrazil kranjskogorski župan Josip Lavtižar leta 1935: »Župan mora biti babica in konjač, nadzirati pa mora tudi mrliške oglede in oglede mesa.«48 Šibke občinske uprave, preobremenjene z državnimi posli, so se tako s težavo spopadale s konkretnimi občinskimi problemi, ki so v glavnem bili popolnoma »nepolitični«. Malo pred začetkom druge svetovne vojne so Kroparji denimo pisali, kako je najbolj pereč problem kraja cesta. Na eni strani cesta skozi trg, na drugi pa cesta, ki bi peljala ven iz doline, proti vasi Jamnik, saj je svet »tu zaplankan« in sploh »malokdo pride v ta kot slovenske zemlje«. Leta 1940 so naposled dočakali začetek gradnje nove ceste, s čimer je bila težava odpravljena. Toda rešitev – odločitev za gradnjo – je spet vodila v izrazit »politikum«.

Sredstva za gradnjo je po večini prispevala banska uprava, Kroparji sami pa so zapisali, da je za cesto sploh najbolj zaslužen ban dr. Marko Natlačen, visoki politični funkcionar Kroparjem bližnje SLS, ki si je osebno ogledal traso.49

OPOMBE 1 2 3

4

5 6

7 8

9

10 11 12

13

14 15

Slovenec, 13. 3. 1919, str. 2.

Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 541.

Janez Cvirn, Jure Gašparič, Politika v živote obyvatel'ov rakusko-uhorskej monarchie a jej nástupníckych štátov : [predavanje na mednarodnem znanstvenem simpoziju Moderné dejiny stredoeurópskeho regiónu a ich vyučovanie v krajinách V4 , ki ga organizirala Univerza iz Bratislave v Šturovem na Slovaškem 20. do 23. septembra 2007], Šturovo 2007, tipkopis, arhiv avtorjev.

Po navedbi iz župnijske kronike Kropa so člane komisije najprej celo noč zasliševali, jim nato odvzeli prostost in jih odpeljali v radovljiški zapor, kjer so jih čez nekaj dni znova zaslišali in šele nato izpustili. Politični nasprotniki aretiranih naj bi ob dogodku v navalu veselja kurili kres, prav tako pa naj bi ga zakurili tudi politični somišljeniki članov komisije, ko so se slednji vrnili iz Radovljice. Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, 30. 11. 1919 in 1.–4. 12. 1919.

Slovenec, 30. 12. 1919, str. 3.

Glej: Jure Gašparič, SLS pod kraljevo diktaturo.

Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929—1935, Ljubljana 2007, str. 121–135.

Jurij Perovšek, Jugoslavija – pričakovanja in realnost, v: Slovenija 1848–1998: Iska­nje lastne poti, Ljubljana 1998, str. 234–256.

Ferdo Čulinović, Državno pravna historija jugoslavenskih zemalja XIX. i XX. vijeka. Druga knjiga (Srbija – Crna Gora – Makedonija – Jugoslavija 1918.–1945.), Zagreb 1954, str. 262.

Ljubljanska oblast je obsegala jugoslovanski del Kranjske, Jezersko, sodne okraje Laško, Brežice in Sevnica, mariborska oblast pa preostalo jugoslovansko Štajersko ter prevaljski okraj, Prekmurje in Medžimurje.

Gašparič 2007, op. 6, str. 30–34.

Slovenec, 16. 1. 1919, str. 3.

Dravska banovina s sedežem v Ljubljani, Savska s sedežem v Zagrebu, Primorska s sedežem v Splitu, Vrbaška s središčem v Banjaluki, Drinska v Sarajevu, Donavska v Novem Sadu, Vardarska v Skopju, Moravska v Nišu in Zetska v Cetinju.

Beograd z Zemu­nom in Pančevim je bil opredeljen kot samoupravno mesto, torej kot posebna, deseta upravna enota.

Miroslav Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine 1930–1935. Prizadevanja banskega sveta za omilitev gospodarsko-socialne krize in razvoj prosvetno-kulturnih dejavnosti v Sloveniji ter za razširitev samoupravnih in upravnih pristojnosti banovine, Ljubljana 2006, str. 40.

Gašparič 2007, op. 6, str. 71, 119, 234–236, 271– 273.

Dragotin Trstenjak, Uprava v Sloveniji, v: Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kra-

16 17

18 19 20 21

22 23 24

25

26 27 28 29 30 31 32 33 34

35 36 37 38

ljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939, str. 122–123; Jože Žontar, Občine v Sloveniji v letih 1918– 1941, v: Vilfanov zbornik. Pravo – zgodovina – narod/Recht – Geschichte – Nation, Ljubljana 1999, str. 604-605.

Gašparič 2007, op. 6, str. 182–183. Število občin v Dravski banovini se je pogosto spreminjalo. Po prvi Uredbi o spojitvi občin se je njihovo število zmanjšalo s 1063 na 364. Po nadaljnjih spremembah se je nato ustalilo pri številu 377.

Komasacija občin, v: Jutro, 13. 9. 1933, str. 1.

Gašparič 2007, op. 6, str. 183–184.

Uredba o spojitvi občin v Dravski banovini, Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 73/1933.

Novi zakon je ohranil vse tri organe občine, ki jih je ta imela do tedaj – občinski odbor, sestavljen iz 18–36 voljenih članov, ter občinsko upravo in predsednika občine (nekdanji župan) kot izvršilna organa. Kroparski občinski odbor je štel 18 članov.

Zakon o občinah, Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 35/1933. »Senatsko« volilno pravico so imeli narodni poslanci, vsi banski svetniki ter vsi predsedniki občin posamezne banovine.

Uredba o pregrupaciji občine Kropa, občine Zagradec in občine Žužemberk, Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št.

51/1936.

Jure Gašparič, Iskrena ali pragmatična demokracija? Slovenska ljudska stranka in vprašanje političnega sobivanja, v: Prispevki za novejšo zgodovino, letnik LI, št. 1, Ljubljana 2011, str.

77–92.

Objava št. 423, Uradni list deželne vlade za Slovenijo, št. 131/1920.

Kandidatne liste za volitve v ustavotvorno skupščino dne 28. novembra 1920, Uradni list deželne vlade za Slovenijo, št. 137/1920.

Popoln poraz liberalne stranke v Sloveniji!, v: Slovenec, 29. 11. 1920, str. 2.

Sijajna zmaga slovenskega ljudstva!, v: Slovenec, 19. 3. 1923, str. 3.

Volilni izidi na Kranjskem, v: Slovenec, 9. 2.

1925, str. 2; Srez Radovljica, Jutro, 12. 9. 1927, str. 3.

Gašparič 2007, op. 6, str. 121–136.

Dravska banovina, v: Jutro, 10. 11. 1931, str. 1.

Lista g. Jevtića je dobila absolutno večino, v: Jutro, 7. 5. 1935, str. 1.

Volivni izidi v Sloveniji; Pregled volivnih izi­ dov v Sloveniji po okrajih; Uradno poročilo notranjega ministra o volitvah, v: Slovenec, 13.

12. 1938, str. 1–4.

Velik napredek SLS, v: Slovenec, 7. 5. 1921, str. 1.

Slovenec, 19. 5. 1921, str. 2.

Veličastna zmaga SLS pri nedeljskih občinskih volitvah, v: Slovenec, 1. 7. 1924, str. 1.

Glej seznam komunistov iz Krope, objavljen v: 13

39 40 41 42 43 44 45

14

Janez Strgovšek, Zgodovina delavskega gibanja v Kropi, Plamen, glasilo Tovarne vijakov v Kropi, št. 3, Kropa 1976, str. 27.

Slovenec, 22. 7. 1924, str. 3.

Slovenec, 19. 12. 1924, str. 2.

Občinske volitve v radovljiškem okraju, v: Jutro, 19. 7. 1927, str. 2.

Gašparič 2007, op. 6, str. 182.

Prav tam, str. 193–196.

Podrobni rezultati občinskih volitev, v: Jutro, 17. 10. 1933, str. 8.

Uredba o sestavi kandidatnih list, o sestavi in o poslovanju volilnih odborov in o glasovalnem postopku pri volitvah občinskih od­borov v Dravski banovini (Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 73/1933) je na-

46 47 48 49

mreč določala, da dobi tista lista, ki je prejela največje število glasov, dve tretjini odborniških mest. Če sta dve naj­močnejši listi dobili enako število glasov, so morali volitve prihodnjo nedeljo po­noviti. Ostanek občinskih mandatov so razdelili po D'Hondtovem sistemu. Če je zmagovita lista prejela absolutno večino glasov, je sodelovala še v tej delitvi.

88 % slovenskih občin v rokah JRZ, v: Slovenec, 27. 10. 1936, str. 3.

Naše občine, v: Domoljub, 6. 3. 1935, str. 129– 130. Žontar 1999, op. 15, str. 619.

Iz Krope v Jamnik, v: Gorenjec, 19. 10. 1940, str.

1–2; 26. 10. 1940, str. 2.

mag. Janez Kopač

KROPA, MAJ–AVGUST 1945 UVOD Upravno-teritorialno območje Krope po drugi svetovni vojni se je povečevalo do aprila 1952. Konec vojne odpravljene občine so nadomestile nove lokalne upravno-teritorialne enote, kraji. Podlaga za njihovo ustanovitev so bila območja, na katerih se je med vojno oblikovala partizanska lokalna oblast. Na neosvobojenih območjih so jo predstavljali krajevni odbori Osvobodilne fronte (OF). Kraji so bili povezani v okraje, ki so jih vodili okrajni odbori OF. Maja in junija 1945 je kroparsko območje, tako kot med vojno, spadalo v okvir okraja in Okrajnega odbora OF Kranj-Jelovica,1 v julijskih zapisnikih Krajevnega odbora OF Kropa pa se že vidi, da je spadalo v okvir okraja Radovljica in Okrajnega odbora OF Radovljica. Na višji, a še vedno lokalni ravni, je bilo gorenjsko območje povezano v Ljubljansko okrožje, ki ga je vodil Okrožni odbor OF Ljubljanskega okrožja. Po avgustovskih lokalnih volitvah so odbore OF kot lokalne organe oblasti zamenjali krajevni, mestni, okrajni in okrožni narodnoosvobodilni odbori (NOO).

Prva upravno-teritorialna razdelitev po končani drugi svetovni vojni v tedaj še Federalni Sloveniji je začela veljati 8. septembra 1945. Status kraja kot upravno-teritorialne enote so pridobile tudi Kropa, Dobrava, Srednja Dobrava, Kamna Gorica ter Podnart.2 Kmalu je začelo prevladovati mnenje, da so kraji premajhni, njihovi narodnoosvobodilni odbori pa neučinkoviti. Komaj leto dni po prvem je bil

septembra 1946 sprejet že drugi zakon o upravno-teritorialni razdelitvi Slovenije, s katerim se je začel proces odpravljanja manjših krajev. Z njihovim združevanjem ali priključevanjem so ustanavljali večje kraje. Na kroparskem območju je bil odpravljen kraj Dobrava. Priključen je bil h kraju Srednja Dobrava. V novem zakonu so bili kraji opredeljeni s pripadajočimi katastrskimi občinami (k. o.), te pa z naselji. Poslej so na kroparskem območju krajevni ljudski odbori (KLO), kakor so se februarja 1946 preimenovali tedanji krajevni narodnoosvobodilni odbori,3 kot organi lokalne oblasti delovali v naslednjih krajih: – – –

–

Kropa, k. o. Kropa (naselje: Kropa), Kamna Gorica, k. o. Kamna Gorica (naselje: Kamna Gorica), Srednja Dobrava, k. o. Češnjica/del (naselje: Brezovica), k. o. Dobrava/del (naselja: Lipnica, Spodnja Dobrava, Srednja Dobrava, Zgornja Dobrava), k. o. Zaloše/del (naselji: Mišače, Otoče), Podnart-Ovsiše (sedež Ovsiše), k. o. Češnjica/del (naselja: Češnjica, Dobravica, Ovsiše, Poljšica, Rovte), k. o. Dobrava/del (naselje: Pre­zr­ enje), k. o. Nemilje/del (naselje: Rovte pri Nemiljah), k. o. Zaloše/del (naselji: Podnart in Zaloše).4

Partizanski dan v Kropi 5. avgusta 1945. Fotografijo posredoval Anže Habjan.

15

Do aprila leta 1952 je bilo v Sloveniji še nekaj upravno-teritorialnih sprememb, ki pa na kroparskem območju stanja niso spreminjale. Le kraj Podnart se je 23. februarja 1948 preimenoval v kraj Podnart-Ovsiše s sedežem na Ovsišah.5 Upravno-teritorialna razdelitev Slovenije, uzakonjena aprila 1952, je kraje kot najnižje lokalno-upravne teritorialne enote odpravila in namesto njih ustanovila geografsko nekoliko večje občine, v katerih so lokalno oblast izvajali občinski ljudski odbori (ObLO). Na kroparskem območju sta bili ustanovljeni občini Kropa in Podnart, ki sta združevali naslednje katastrske občine in njim pripadajoča naselja: –

–

Občina Kropa (sedež Lipnica), k. o. Češnjica pri Kropi/del (naselje: Brezovica), k. o. Dobrava pri Kropi/del (naselja: Lipnica, Spodnja Dobrava, Srednja Dobrava, Zgornja Dobrava), k. o. Kamna Gorica (naselje Kamna Gorica), k. o. Kropa (naselje: Kropa), k. o. Zaloše/del (naselje: Mišače), Občina Podnart, k. o. Češnjica pri Kropi/del (naselja: Češnjica pri Kropi, Dobravica, Ovsiše, Poljšica), k. o. Dobrava pri Kropi/del (naselje: Prezrenje), k. o. Ljubno (naselja: Ljubno, Posavec, Praproče), k. o. Nemilje/del (naselje: Rovte), k. o.

Zaloše/del (naselja: Otoče, Podnart, Zaloše).6

V naslednjih letih se je v jugoslovanski upravni teoriji uveljavila ugotovitev, da morajo biti občine razmeroma velike in kar se da gospodarsko samostojne. Sredi leta 1955 je bila na območju celotne Federativne ljudske republike Jugoslavije izvedena temeljita upravno-teritorialna reforma. Odpravila je vse leta 1952 ustanovljene občine in ustanovila nove, velike občine, imenovane tudi komune. Odpravljeni občini Kropa in Podnart sta bili vključeni v občino/komuno Radovljica, v katero so vključili tudi leta 1961 odpravljeni občini Bled in Bohinj.7 Od prve upravno-teritorialne razdelitve Slovenije septembra 1945 do sredine junija 1950 so navedena območja spadala v okraj Jesenice ter pod pristojnost Okrajnega narodnoosvobodilnega odbora (od februarja 1946 Okrajnega ljudskega odbora) Jesenice, do poletja 1955 pa v okraj Radovljica ter pod pristojnost Okrajnega ljudskega odbora Radovljica.8

MAJ – AVGUST 1945 Prve tri mesece po končani vojni so, ker med vojno ni bilo mogoče izpeljati volitev, lokalno oblast v krajih Kropa, Dobrava, Srednja Dobrava, Kamna Gorica in Podnart izvrševali krajevni odbori OF, ki so bili hkrati oblastni in politični organi.

Prva seja Krajevnega odbora OF Kropa, ki so ga včasih imenovali tudi Trški odbor OF Kropa, je po 16

končani vojni kot trinajsta zaporedna seja potekala že 9. maja 1945. Ugotovili so, da je nova slovenska vlada že izvoljena in ji »... lahko popolnoma zaupamo ...« Čeprav je bila vojna že končana, je bilo po mnenju odbornikov potrebno paziti »... na zabušante in skrivače ...« Sklenili so, da »... kdor bo skrival kakega skrivača ..., bo strogo kaznovan, če takega zabušanta ne bo javil ...«

PRESKRBA Pomanjkanje kurjave je zahtevalo, da so na prvi seji po končani vojni odborniki Krajevnega odbora OF Kropa sklenili, da je nujno preprečiti uničevanje gozdov, zlasti cerkvenih. Na odgovornost bo pozvan vsak, ki ga bodo zalotili pri prepovedanem sekanju dreves za kurjavo. Dogodilo se je, da je morala oseba drva iz drevja, ki ga je v cerkvenih gozdovih samovoljno posekala, vrniti. Predvidevali so, da bodo v kraju letno za kurjavo potrebovali okoli 200 kubičnih metrov drv in okoli 300 butar. Drva, ki so jih nameravali razdeliti med potrošnike, »... naj bi se posekala v cerkvenih in Magušarjevih gozdovih ...« Članice krajevne ženske organizacije so bile mnenja, da so do drv najbolj upravičene družine, katerih očetje so še pri vojakih. Na sestanku julija so odborniki ugotavljali, da v Kropi primanjkuje drv za kurjavo, saj »... ni izgledov, da bi mi mogli pripraviti toliko drv, kot je potreba ...«, zato »... se bomo obrnili na Jamničane, da jih bodo oddali v Kropo, kolikor jih bodo imeli za prodati ...« Ponovno so opozarjali na prepoved samovoljnega sekanja, kar je prepovedala tudi vojaška oblast. Dogovorili so se, da bodo za načrtno in strokovno sekanje drv poskušali dobiti dva drvarja, »... ki se razumeta na delo, da debla posekata ...,« druga opravila pa bodo opravili skupaj. Do jeseni so drva za zimo delno pripravljali z udarniškim delom, za katerega so ugotavljali, da se ga člani sindikata »pridno udeležujejo«. Na ta način so pripravili 50 m3 kurjave, 82 m3 drv pa so za lastno porabo napravili porabniki kar sami. Ženske so se izkazale pri pripravi butar, dobro pa je bilo tudi sodelovanje mladine. Tudi razvoz kurjave naj bi potekal na udarniški način. Po poročilu referenta za gozdarstvo in kmetijstvo pri Krajevnem narodnoosvobodilnem odboru Kropa na seji odbora 4. septembra so v cerkvenih gozdovih že posekali okoli 300 m3 drv, a postavljalo se je vprašanje, »... kako drva pripraviti za uporabo ...«, saj je primanjkovalo delovne sile. To naj bi rešili z udarniškim delom, za katerega pa, kot je bilo ugotovljeno na isti seji, med prebivalstvom ni bilo navdušenja. Pri ljudeh je bil za »... delo za udarniške ure sploh slab odziv ...« Zelo hudo je bilo pomanjkanje prehranskih izdelkov. Glede na dejstvo, da je bila Kropa izključno industrijski kraj, je bila preskrba še bolj kritična. Odborniki Okrajnega odbora OF Radovljica so na sestanku, ki je potekal 15. maja, sprejeli sklep, da morajo vsi vaški odbori OF v enem tednu izdelati »... popis vsega živeža, vseh zalog, katerega imajo še ljudje ...« Na sestanku

istega odbora teden dni pozneje so zahtevali, da svoje zaloge živil popišejo tudi trgovine, ki niso smele prodajati, dokler ne bodo izdane nove nakaznice za racionirano preskrbo. Na isti seji so še ugotovili, da je za mleko in kruh »... za 1 kg tedensko preskrbljeno ...«, vendar pa si morajo vaški odbori OF med seboj pomagati, »... da bodo vasi preskrbovale same svoje prebivalce ..« Kroparske žene so na sestanku 27. junija ugotovile, da je glede oskrbe s prehranskimi izdelki »... Kropa čisto pasiven kraj, odvisna vseskozi le od nakaznic ...« Da bi otroci do šestega leta starosti dnevno dobili po pol litra mleka, drugi prebivalci pa po četrt litra, je Kropa vsak dan potrebovala 140 litrov mleka, tedensko pa tudi 130 kg mesa (po četrt kg za vsakega prebivalca, ne glede na starost), od 3500 do 4000 kg moke na mesec (po 8 kg na osebo ne glede na starost), od 350 do 400 kg sladkorja mesečno (po 90 dkg na osebo), zelo je primanjkovalo kvasa (tedensko bi ga potrebovali vsaj 15 kg), itd. Za pomoč, zlasti pri preskrbi z mesom in mlekom, so zaprosili Okrajni odbor OF Kranj, pozneje pa Okrajni odbor OF Radovljica Oba okrajna organa naj bi uredila, da bi okoliški kmetje, ki so ustavili oddajo mleka, mleko spet oddajali v zbiralnico, kajti »... sedaj pride v Kropo le 5 do 10 litrov mleka dnevno ...

Tudi naj se opozori kmete, ... naj oddajo naravno mleko, in ne zalito z vodo ...« Preskrba z mlekom je bila kritična celo leto, saj so oktobra ugotovili, da je »pod ničlo«. Odborniki so ugotavljali, da kmetje iz okoliških kroparskih vasi mleka nočejo oddajati, ker je bila cena oddanega mleka zanje prenizka in so ga raje uporabljali za krmo za prašiče.

Za mesec maj je veljalo, da je bila oskrba kraja z živili kljub prizadevanjem odbornikov manj kot polovična. Izboljšala se je junija in julija, ko je primanjkovalo le fižola. Še vedno pa so bile velike težave pri preskrbi z mlekom. Nekaj težav je bilo tudi, ker je primanjkovalo prevoznih sredstev. Zaradi velikega pomanjkanja prehranskih izdelkov so odborniki poudarjali, da se ne sme pozabiti, da je bilo med vojno veliko ljudi, »... ki so govorili samo, da bi bilo konec vojne, potem če smo tudi malo lačni ...« Zaradi pomanjkanja hrane je krajevni odbor sklenil pozvati vse kroparske gospodinje, da prijavijo svoje zaloge živil.

Z javnim razglasom so nameravali obvestiti gospodinje, kdaj in kje bo treba prijaviti zaloge. »... V slučaju, da bi ne prijavile gospodinje zalog, ali da bi utajile zaloge, bodo kaznovane ...« Razen krompirja, ki je bil julija v prosti prodaji, je bilo razdeljevanje hrane urejeno s sistemom t. i. racionalizirane prehrane oziroma oskrbe, to je z živilskimi kartami oziroma nakaznicami. Pomanjkanje je bilo tolikšno, da se razen pol litra mleka dnevno (pa še to je bilo zaradi skromne dobave zelo težko) ni smelo izdajati dodatne prehrane niti na podlagi zdravniških potrdil in priporočil za izdatnejšo prehrano. Na podlagi zdravniškega potrdila je bilo mo-

goče le zamenjati npr. nakaznico za krušno moko za nakaznico za belo moko, zakuho, zdrob ali riž. Nosečnice so bile upravičene do boljše prehrane le v devetem mesecu nosečnosti in prvi mesec po porodu.

Na sestanku julija so že razpravljali o peki kruha pri peku in menili, naj se z njo počaka, dokler moka ne bo v prosti prodaji.

Na sestanku kroparskih žensk sredi julija je bilo precej hude krvi tudi zaradi preskrbe in razdeljevanja bele moke, ker je vse upravičene osebe, kljub prizadevanju odgovornega odbornika za preskrbo pri krajevnem odboru OF, niso mogle dobiti. Ženske so ugotovile, da včasih vsem upravičencem kljub najboljši volji ni mogoče ustreči. Dogovorile pa so se, da je belo moko pri naslednji razdelitvi potrebno razdeliti zlasti tem, ki je do tedaj niso prejeli. Opozorile so še na problematiko oskrbe z jajci, sladkorjem, tobakom, zlasti pa z mlekom. Pojavilo se je vprašanje preskrbe s petrolejem , ki so ga nekateri kraji že dobili. Dogajale so se tudi izgube in kraje živilskih kart. Sicer pa je primerjava preskrbe z življenjskimi potrebščinami z drugimi kraji pokazala, »... da nismo Kroparji na najslabšem in na zadnjem mestu ...« Pomanjkanje prehranskih izdelkov je zelo prizadelo delavce v zadrugi Plamen, ki niso imeli niti kruha. Zato so za prehranske dodatke za delavce zaprosili Okrožni odbor OF Ljubljanskega okrožja, kajti »... če delavci v tovarni ne bodo imeli zadosti vsaj najnujnejše prehrane, ne bodo kos njihovemu težaškemu delu ...« V začetku septembra so na seji narodnoosvobodilnega odbora ugotovili, da je vsaj za krompir za zimo poskrbljeno, »... da ga dobimo zadostno količino ...« Poleg popisa zalog hrane so med pomembne naloge spadali tudi popisi živine, vseh vrst vozil in prebivalstva, začeli so tudi popisovati vojno škodo.

Zatikalo se je pri popisovanju oziroma prijavi praznih in ne popolnoma zasedenih stanovanj, saj je svojo obveznost do konca junija izpolnil en sam hišni posestnik. Zato je to nalogo prevzela in jo do konca julija zadovoljivo opravila krajevna Narodna zaščita.

Nezasedena stanovanja so bila namenjena družinam brez stanovanj. Na sestanku 8. julija je bilo ugotovljeno, da so »... stanovanja skrajno nehigienična in leglo vsakovrstnih bolezni ...« Kot je bilo rečeno na sestanku 8. julija, so marsikateri lastniki stanovanj s slabo vzdrževanimi nezasedenimi stanovanju poskušali preprečiti, da bi jih dodeljevali potrebnim stanovalcem ali pa doseči vsaj to, da bi nujna popravila na svoje stroške opravili novi stanovalci. Nezasedena ali le delno zasedena stanovanja so potrebovali za nastanitev delavcev, ki so delali v kovinarski zadrugi. Odborniki krajevnega odbora OF so bili namreč prepričani, da bo zadruga »… rabila vedno več delovnih moči, če pa stanovanj ne bo, zadruga tudi ne bo mogla delati, kakor bi bilo potrebno …« 17

ŠOLA IN VRTEC Odborniki kroparskega krajevnega odbora OF so na prvi povojni seji sprejeli sklep, da se 14. maja začne šolski pouk Že prve dni pouka se je pokazalo, da primanjkuje učnih moči. Dodatne težave so povzročali odhodi, zlasti pomožnega učnega osebja, na šolanje v Kranj in Ljubljano. Konec junija so ženske na sestanku svoje organizacije izrazile željo za uvedbo verskega pouka. V začetku julija je verski pouk že potekal, kajti »... tudi tov. župnik je pričel z rednim poukom verouka v šoli ...« Na šolski stavbi je bilo treba urediti nekaj najnujnejših stvari. Poskrbeti so morali za čimprejšnjo zasteklitev razbitih šolskih oken, navoziti pesek na šolsko dvorišče, urediti električno napeljavo, prebeliti učilnice in »... poskrbeti za jekleno žično vrv za šolsko tablo...« Zadnje vojno in prvo povojno šolsko leto 1944/1945 v štirirazredni ljudski šoli, ki se je na kroparskem območju začelo 1. avgusta 1944 (pouk je zaradi konspirativnosti do septembra potekal tajno, nato do božiča javno, od božiča do 14. maja pa ga ni bilo), se je formalno zaključilo 15. julija 1945. Ker zaradi večmesečne prekinitve pouka predpisane učne snovi ni bilo mogoče predelati, so se odločili, »... da bomo z učenci snov predelali, ... da bomo prostovoljno učili še ta čas, da učenci razrede izdelajo in ker smo poučevali pod kontrolo partizanske oblasti, da dobe učenci spričevala ...« Tako se je šolsko leto v Kropi končalo šele 15. avgusta 1945. Odbornica krajevnega odbora OF, odgovorna za šolsko področje, je 20. avgusta poročala, da »... smo prva javna ljudska šola v Gorenjski kotlini, ki je zaključila šol. l. 1944/45 v slovenskem jeziku. Poleg osvobojene Primorske in osvobojene Bele krajine prejme tudi ljud. šola v Kropi spričevala za svoje učence, ker se je pouk vršil po partizanskem načrtu ... s trdno voljo pri učiteljih, dobro voljo pri učencih in s pomočjo starišev in s partizansko pomočjo smo pouk srečno zaključili ...« Določeno je bilo, da se bo novo šolsko leto 1945/46 začelo 15. oktobra.

V začetku julija so predvidevali, da bodo do jeseni pridobili nove strokovne učne moči, tako da bo četrti razred postal pripravljalnica za gimnazijo in za nadaljevanje izobraževanja v kovinarski šoli, za katero so načrtovali, da bo pridobila status nižje gimnazije. Menili so, da mora ljudska šola pridobiti šivalnico in deško ročno delavnico. Kakor je za deklice šivalnica potrebna, »... da se izobrazijo, preden zapuste ljudsko šolo, v šivanju na stroj in v krpanju obleke, je za dečke nujno potrebna soba za deško ročno delavnico. Kakor mora deček, ki hoče biti kmet, spoznati cepljenje drevja, vrste zemlje itd., mora učenec, ki bo stopil v industrijo, spoznati vrste lesa, kovin in njih obdelovanje. Da bo spoznal osnovne reči, da bo znal rabiti žagico, kladivo, da si bo znal v nujnih slučajih sam pomagati ..., vse to se bo nau18

čil pri deških ročnih delih ...«. Prostor za delavnico so imeli, potrebno bi bilo le še nekaj orodja.

Za naslednja šolska leta so načrtovali, da bi na kroparsko-kamnogoriškem območju pridobili vsaj dva gimnazijska razreda, saj so bili stroški šolanja na drugih, nekoliko oddaljenejših gimnazijah preveliki in »… vsled tega gimnazija nižjemu delavskemu in kmečkemu ljudstvu ni dostopna …« Ena od pomembnih nalog, ki bi jo bilo po mnenju odbornikov treba izpeljati skupaj s starši, je bila pravilna vzgoja mladine. Ta naj bi preprečila tudi smrtne žrtve med mladimi, do katerih ne bi prišlo, če bi se starši bolj zanimali, kje imajo otroci shranjeno v vojni pridobljeno orožje in strelivo. »... Ker ni šlo izlepa, smo morali nastopiti s silo, da smo pobrali mladini orožje in municijo ...« Šolsko stavbo so do začetka novega šolskega leta 1945/46 na udarniški način in z denarno pomočjo Ministrstva za finance Ljudske republike Slovenije kljub pomanjkanju materiala popravili do te mere, da bi po mnenju odbornikov pouk lahko potekal normalno.

Na sestanku, ki je bil 8. julija, so pozdravili pobudo oddelka za socialno skrbstvo Okrajnega odbora OF Radovljica, da se v Kropi ustanovi otroški vrtec. Nahajal naj bi se v prvem nadstropju župnišča, o čemer so se že dogovorili z župnikom. Vrtec naj bi obiskovalo 35 otrok med tretjim in šestim letom starosti. Vrtcu namenjene prostore so popravili, proti koncu avgusta pa so zanj pridobili že nekaj opreme.

Kljub temu pa je bil vrtec v jeseni še v dokaj slabem stanju. Okna župnijske stavbe, v kateri je bil nastanjen, še niso bila zastekljena, ker so vrtcu namenjena stekla uporabili za zasteklitev šolskih oken.

SOCIALA IN ZDRAVSTVO Krajevni odbor OF Kropa in krajevna organizacija Rdečega križa sta s podporami skrbela za svojce mobilizirancev, za internirance, reveže, invalide ter sirote padlih partizanov in aktivistov. Denar za podpore so pridobili s prostovoljnimi prispevki, veliko je prispevala zadruga Plamen, svoj delež pa je dodal tudi okrajni odbor OF Radovljica. Do prvih julijskih dni so izdelali že seznam oseb, upravičenih do podpore, »... vendar pa ti seznami še niso popolni, ker se za usodo mnogih še ne ve ...« Kljub dokaj rednim izplačilom podpor so se ljudje v začetku septembra pritoževali, »... da premalo dobijo ...« Začela se je adaptacija ubožnice, ki je bila ob koncu vojne zelo zanemarjena. V juliju in avgustu je Krajevni odbor OF pridobil nekaj denarnih sredstev za najnujnejša popravila, a ubožna hiša je bila še jeseni dokaj neurejena. V drugi polovici julija je Okrožni odbor OF Ljubljanskega okrožja za opremo kuhinje v ubožnici dodelil nakaznice za nakup treh štedilni-

kov, »... ker pa istih v trgovini ni za dobiti, si bomo pomagali začasno s tem, da bomo dali v popravilo en star štedilnik, ki se je do sedaj nahajal v eni karavli ...« Do druge polovice avgusta ga še niso pridobili. Štedilnika se jim ni posrečilo dobiti niti do pozne jeseni, čeprav so se zanj »…zanimali na več krajih …« V jesenskih mesecih so uredili sobo za zdravstveno ambulanto. Delati je začela medicinska sestra, ki so jo poimenovali »zaščitna sestra«. Njena glavna naloga je bila skrb za splošne zdravstvene zadeve. Enkrat na teden je v Kropo prihajal zdravnik iz Radovljice. Septembra so nameravali izboljšati opremo ambulante, predviden je bil tudi nakup rešilnega avtomobila.

NUJNA OPRAVILA IN POPRAVILA V drugi polovici maja so se Kroparji lotili napeljave telefona. Odborniki so pozvali prebivalce, »... naj se vsi, ki niso zaposleni v zadrugi Plamen, prijavijo na občini, da se jih zaposli pri postavljanju telefonskih drogov iz Krope v Podnart, da tako čim prej pridemo do zveze s svetom ...« Konec junija je začela oživljati poštna služba, saj so določili poštnega sla. Oseba, ki so ji namenili to službo, »... se je v tej 4. letni borbi izkazala za vrednega in zasluži to mesto ...« Zaradi slabih vodovodnih cevi so načrtovali večja dela pri obnovi stavbe, v kateri je bila zadružna pisarna. Da bi bili stroški čim manjši, so nameravali ta dela opraviti na udarniški način ter z vojnimi ujet­ niki.

Popravila je bila potrebna cesta na Jamnik, za kar bi bilo treba postaviti barako, priskrbeti orodje »... in kar je glavno, skrbeti za hrano, za kar pri nas ni mogoče ...« Do jeseni cesta še ni bila dograjena, v začetku septembra je bil referent za gradnje pri krajevnem narodnoosvobodilnem odboru celo prepričan, da »... za izgradnjo ceste Kropa–Jamnik ni nobenih izgledov ...« Da bi popravilo komunalne infrastrukture (javne poti, pokopališče, vodovod, popravilo Lukovega mostu, popravilo stopnic pred cerkvijo) potekalo organizirano, sta morala skrbeti kar dva odbornika krajevnega odbora OF. Cement za gradbena dela so si izposodili pri zadrugi Plamen, konec julija pa je odbor že dobil dovoljenje za nakup in vrnitev cementa zadrugi, a ni bilo denarja, da bi ga plačali. Tudi račun za popravilo Lukovega mostu je bil zelo velik, tako »... da nam ni mogoče plačati ...«, zato ga bodo poslali v plačilo finančnemu oddelku Okrajnega odbora OF Radovljica. Želeli so urediti javno razsvetljavo, zlasti na trgu, a je primanjkovalo žarnic. V načrtu so imeli postavitev spomenika padlim borcem pred kamnogoriškem mostom. Do jeseni so nekoliko popravili in pobelili t. i. Srednji mlin, namenjen zadovoljevanju kulturnih potreb.

PARTIZANSKI DAN Že na sestanku 22. maja je odbornica, odgovorna za mladino, poročala, da se je kroparska mladina udeležila štafetnega teka ob rojstnem dnevu maršala Tita, ki so mu poslali tudi čestitko. Do konca junija so izpeljali še dva mitinga. Konec junija so razpravljali o organizaciji »mitinga večjega obsega«, za katerega izvedbo so imenovali organizacijski odbor. Načrtovani miting so konec julija poimenovali Partizanski dan.

V drugi polovici julija so bila organizacijska opravila v polnem teku, prizadevna je bila zlasti mladinska organizacija. Pripravljenost pomagati pri izvedbi mitinga so izrazili tudi v krajevni ženski organizaciji.

Dogovorili so se, da bodo za praznovanje pripravili mlaje, a treba bo paziti, so opozorili, »... da se posekajo v taki debelosti, da se bodo potem porabili za elektrovod ...« Za kritje stroškov so najeli celo posojilo, sicer pa so organizatorji predvidevali, da bodo stroške krili »... s prodajo znakov, zastavic in jestvin ...«, kajti na sestanku krajevnega odbora OF so poudarili: »... prehrana nam je zasigurana, oblasti nam gredo v vsakem pogledu zelo na roko ...« Partizanski dan je potekal 5. avgusta. Parola dneva je bila »Zvesti v borbi – zvesti v svobodi«.

Prvi gostje, zlasti prijatelji in znanci, so v Kropo prihajali že na predvečer Partizanskega dne. Prišla je tudi jeseniška godba. Ob 4. uri zjutraj 5. avgusta so Partizanski dan s slovesnim pritrkavanjem naznanili kroparski zvonarji. Ljudje so se začeli zbirati že okrog 8. ure. Z železniške postaje v Radovljici so goste vozili kar trije avtomobili. Gostje iz okolice ter iz Kranja, Tržiča, Škofje Loke, Šentvida in Ljubljane pa so prihajali tudi s kolesi, vozovi in tovornimi ter drugimi avtomobili. Okrog 9. ure se je sprevod odpravil proti kroparskemu pokopališču, kjer je župnik opravil pogrebne molitve, sledil je nagovor v spomin padlim junakom, zlasti pokopanim na kroparskem pokopališču, nato pa še deklamacije, žalostinke, nagovor komandanta 17. divizije, ki je bila nastanjena v Radovljici, ter častne salve. Po končani komemoraciji so se udeleženci Partizanskega dne zbrali na trgu pred hišo Jožeta Šolarja, na stopnišču katere je bil okrašen govorniški oder. Po nagovoru predsednika pripravljalnega odbora je godba zaigrala skladbo Naprej, zastava slave.

Sledili so pozdravi visokih gostov: ministra za gradnjo, pomočnika ministra za pravosodje, pomočnika notranjega ministra, pomočnika ministra za industrijo in rudarstvo, predstavnikov sindikata in okrajne oblasti ter vojske. Sledila sta govora predsednika Trškega odbora OF Kropa in ministra za gradnje, ki je poudarjal pomen bližnjih volitev v lokalne organe oblasti in obnove države. Opozoril je, da »... moramo biti pripravljeni, da bomo še nekaj časa potrpeli ... Zadostno je, da imamo streho. Koliko naših tovarišev in njihove živine je brez strehe ...« Govor je zaključil s prepričanjem, »... da bomo v najkrajšem času imeli lep uspeh. V petih letih bo naša domovina obnovljena, v desetih letih pa bo ena najpremožnejših pokrajin Srednje Evrope ...«. Na mitingu, ki se ga 19

je dopoldne udeležilo okoli 2000, popoldne pa okoli 3000 obiskovalcev, je govoril tudi zastopnik kroparskega zadružnega gospodarstva Joža Gašperšič. Njegov zaradi pomanjkanja časa skrajšani govor je bi v celoti objavljen v glasilu Zadrugar.

V poročilu kroparske mladinske organizacije, predstavljenem 28. avgusta na sestanku krajevnega odbora OF, je bilo poudarjeno, da so mladinci za organizacijo in izvedbo mitinga porabili skoraj 3000 delovnih ur. Kljub temu pa so bili »... kritizirani od sekretarja glede naše discipline.« V začetku septembra so na seji krajevnega narodnoosvobodilnega odbora že razmišljali, da bi o Partizanskem dnevu pripravili fotografsko razstavo.9

VOLITVE KRAJEVNIH ORGANOV OBLASTI Prve mesece po končani vojni so lokalno oblast povsod, kjer med vojno niso mogli izpeljati volitev, izvajali odbori Osvobodilne fronte, ki so na ta način opravljali politično in oblastno funkcijo. Ker niso bili izvoljeni, formalno niso bili pravi oblastni organi. Republiška oblast si je tudi po priporočilih Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije prizadevala, da bi dvojnost čim hitreje odpravili in izvedli volitve tudi na območjih, kjer jih še niso opravili. Menili so, da se odbori OF ne bodo mogli dobro razvijati in opravljati svojih nalog, če bodo še naprej združevali tudi oblastno funkcijo.10 Pravna podlaga za izvedbo volitev lokalnih organov oblasti je bil konec junija sprejeti odlok o spremembah in dopolnitvah odloka Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta z dne 19. februarja 1944 in odloka njegovega predsedstva z dne 1. marca 1944.

Vsi trije predpisi so med drugim opredelili volilno pravico. Imeli so jo vsi moški in ženske, ki so dopolnili 18 let starosti, ne glede na starost pa tudi vse vojaške osebe. Pogoj za volilno pravico je bilo stalno bivališče v kraju ali pa dejstvo, da je oseba živela v določenem kraju »... iz katerih koli razlogov, ki jih je povzročila vojna, ali zaradi zaposlitve ...« Volilna pravica pa je bila odvzeta duševno bolnim osebam in osebam, ki so jim bile odvzete državljanske pravice.

Prav tako je niso imeli narodni izdajalci. Po določilih volilnega odloka iz konca junija so to bili: aktivni belogardisti, plavogardisti, domobranci, kulturbundovci, gestapovci in tiste osebe, ki so se pregrešile zoper narodno čast. Zakon, ki je bil sprejet 5. junija, je kot zločine in prestopke zoper narodno čast opredeljeval »... politično, propagandno, kulturno, umetniško, gospodarsko, pravno ali upravno sodelovanje z okupatorjem ali domačimi izdajalci ...« Enako so bili opredeljeni tudi »... prijateljski stiki s pripadniki okupatorske vojske ...« Odloki, ki so opredeljevali volitve, so določali, da bodo volitve lokalnih organov oblasti tajne, izvedba pa je bila naložena krajevnim 20

volilnim komisijam, ki so morale na volitvah volilne upravičence legitimirati in preverjati njihove vpise v volilne imenike. Volilna zakonodaja je določala, da se bodo izvoljeni krajevni odbori imenovali krajevni narodnoosvobodilni odbori (KNOO). Poleg predsednika in tajnika so krajevni narodnoosvobodilni odbori šteli od šest do devet članov, o čemer je sporazumno z volivci odločala okrajna volilna komisija.

Določeno je bilo, da morajo hkrati z volitvami krajevnih narodnoosvobodilnih odborov potekati tudi volitve v okrajne narodnoosvobodilne skupščine. Število izvoljenih odposlancev v okrajne narodnoosvobodilne skupščine je bilo odvisno od števila prebivalcev krajev. Kraji, v katerih je živelo do 500 prebivalcev, so v okrajne skupščine volili po enega odposlanca, kraji s 500–1500 prebivalci po dva, kraji s še večjim številom prebivalstva pa sorazmerno več odposlancev.11 Na podlagi volilnih odlokov je Ministrstvo za notranje zadeve Narodne vlade Slovenije 30. junija sprejelo odredbo, s katero je razpisalo »... nadaljevanje volitev v krajevne, mestne in okrajne narodnoosvobodilne odbore, kjer še niso bile opravljene ...« Določeno je bilo, da bodo volitve lokalnih organov oblasti potekale od 15. julija 1945 dalje. Volitve torej niso potekale na isti dan. Določitev datumov volitev po krajih je bila v pristojnosti okrožnih narodnoosvobodilnih odborov, v kroparskem primeru je bil to Okrožni narodnoosvobodilni odbor oziroma okrožna volilna komisija Ljubljanskega okrožja, ki je bila imenovana 30. junija. Gorenjsko sta v njej zastopala France Žen, profesor iz Bohinjske Bistrice, in Vinko Pirc, tovarnar iz Lipnice pri Podnartu.12 Pomen lokalnih volitev je že pred njihovem razpisom, v poročilu na prvem kongresu Osvobodilne fronte, ki je potekal 16. junija, poudarjal Boris Kidrič. Menil je, da je treba z volitvami »... ustvariti pogoje za nadaljnjo sistematično graditev naše ljudske oblasti ...« Volitve morajo biti »... velika čistka naših narodnih odborov.

Očistijo naj jih do kraja vseh špekulantov ...« Pozval je h kvalitetni volilni kampanji, ki mora doseči čim večjo »... aktivizacijo ljudskih množic ...« Na predvolilnih zborovanjih morajo, je menil, »... ljudske množice razpravljati o vseh svojih bistvenih vprašanjih...«13 V začetku poletja so se priprave na lokalne volitve začele tudi v Kropi. Na sestanku 8. julija so poudarili, da v kraju do izvedbe volitev lokalno oblast predstavlja trški oziroma krajevni odbor OF; ker »... stojimo tik pred volitvami v NOO ...«, so menili, je nujno, da krajani razmislijo, katere ljudi bodo kandidirali za bodoči krajevni organ oblasti. To morajo biti pošteni ljudje, ki bodo predvsem delali za splošno korist krajanov. Nova oblast bo »... ljudska demokratična oblast, ... ti ljudje bodo odgovarjali za delo ... Ne bo mogoče, kot je bilo preje, da je bil nekdo izvoljen v občinski odbor za 3 leta in tu počel kar je hotel, odstavljen pa ni bil. Enkrat za vselej bodo

odpadle razne protekcije in preziri ljudi ...« Na sestanku 29. julija je sekretar krajevnega odbora OF poudaril, da morajo biti bližnje volitve lokalnih organov oblasti »... izraz trdnosti in enotnosti naroda, potrditi morajo to, za kar smo se borili ...« Osebe, ki bodo po volitvah prevzele lokalne oblastne naloge, bodo morale zastopati koristi ljudi in znati paziti tudi »... na špekulante in reakcionarje, ki se skušajo vriniti v naše vrste ...« Dogovorili so se, da bodo predlagane kandidatne liste na svojih sestankih pretresale mladinska, ženska in delavska krajevna organizacija, potem pa bodo na skupnem sestanku krajevnega odbora OF izbrali oziroma določili najboljše kandidate. Na sestanku so imenovali tudi krajevno volilno komisijo, katere naloga je bila izvedba volitev. Po določitvi v volilnih odlokih člani krajevnih volilnih komisij niso smeli kandidirati za odbornike krajevnih narodnoosvobodilnih odborov, v katerih so vodili izvedbo volitev.

O volitvah so na sestanku 16. julija in 7. avgusta razpravljale tudi kroparske žene, povezane v krajevno Antifašistično žensko zvezo (AFŽ). Direktiva, ki so jo prejele iz Ljubljane, je zahtevala, da je treba v postopku kandidiranja za odbornike krajevne oblasti »... izriniti ... vse špekulante in jih ne pripustiti volit. Ker je napočil čas enakopravnosti, moramo vse žene na volišče in volit je treba samo poštene Slovence in Slovenke ...« Na sestanku žensk 7. avgusta, na katerem je bilo povedano, da bo opravljanje nalog prihodnjih izvoljenih odbornikov brezplačno, je bilo sklenjeno, da je treba voliti le »... organizirane, dobre ljudi ...«, med njimi tudi ženske, kajti »... moramo se vsega navaditi, tudi nastopati in govoriti ...

Zbrali bomo pač izmed najboljših najboljše ...« Na sestanku so izbrale dve članici za kandidatno listo za članici prihodnjega krajevnega narodnoosvobodilnega odbora Kropa. Potem ko je bilo predstavljenih pet kandidatk, so odbornice na liste, ki so jih prejele na sestanku, napisale po dve kandidatki. Na krajevno volilno kandidatno listo sta se uvrstili dve, ki sta dobili največ glasov. Ena jih je dobila 45, druga 24, ostale tri pa od 6 do 14 glasov.

Krajevna volilna komisija Kropa se je na prvem sestanku, na katerem se je tudi konstituirala, sestala 30. julija. Preučili so navodila za izvedbo volitev, sprejeli sklep, da v osmih dneh izdelajo in pregledajo volilni imenik ter da se »... volivce temeljito pouči, kako je treba voliti. V ta namen se bodo izvedle poskusne volitve, da ja ne bo noben listič neveljaven in da noben od volivcev ne ostane doma ...«14 Na sestanku Okrajne volilne komisije Radovljica, ki je potekal 31. julija, je bilo potrjeno, da bodo volitve na območju celotnega okraja potekale 19. avgusta, le v izjemnih primerih v posameznih krajih lahko tudi pozneje.15 Do volitev je bilo treba še dokončno izdelati volilne imenike, pri tem pa upoštevati upravičene reklamacije za vpis oseb, ki vanje niso bile vpisane. Volilni imeniki so morali biti dani

na ogled na sedežih oziroma tajništvih krajevnih odborov OF. Sklenili so, da morajo biti »... volilni lokali ... na dan volitev očiščeni in lepo okrašeni z zelenjem, zastavami in slikami ... Tudi kraji sami naj bodo v zastavah. Ta dan naj se čimbolj slovesno praznuje ...

Organizirajo naj se povorke ...« Volišča morajo biti urejena tako, da bodo volivci lahko nemoteno volili, da pa bo lahko volilo več oseb hkrati, je bilo priporočeno, naj se volišča pregradijo »... potom španske stene v več oddelkov ...« Določeno je bilo, da bodo volilne skrinjice na vseh voliščih enake, lesene, velike 40 x 40 x 80 cm. Na voliščih bo treba poskrbeti za red in mir. Na sestanku je bilo pojasnjenih tudi nekaj nejasnosti glede neposredne izvedbe volitev, kot npr., ali ima pravico voliti mladinec, ki je star 13 let in je bil v partizanih. Odgovor je bil: »Ima pravico, če je nosil orožje.«. Na vprašanje, ali »... imajo pravico voliti zelo stari ljudje, ki jim gre že na otročje ...,« se je odgovor glasil: »Ne!«. Eno od vprašanj se je glasilo, ali smejo bolni ljudje pooblastiti »... koga, da namesto njih voli ...« Odgovor se je glasil: »Ne. Če hoče volit, se mora prinesti na volišče.«16 Množični predvolilni sestanek v Kropi je potekal 8. avgusta. Kot je v uvodnem nagovoru povedal sekretar krajevnega odbora OF, so se zbrali zato, »... da se pred sestavo kandidatne liste še malo pogovorimo o naši ljudski oblasti ...«, kajti »... v svobodi sedaj določujemo svojo ljudsko oblast ...« Poudaril je, da se v Krajevni narodnoosvobodilni odbor Kropa, ki ga bodo izvolili v naslednjih dneh, ne sme vtihotapiti nihče, ki ne bi imel zaupanja ljudstva. Pozval je Kroparje: »... Bodimo složni in udeležimo se volitev sto odstotno, da bomo tudi na dan volitev pokazali res to, kar smo bili in da gremo na volitve s parolo Partizanskega dne v Kropi Zvesti v borbi – zvesti v svobodi ....« V nadaljevanju predvolilnega sestanka so za volitve v Krajevni narodnoosvobodilni odbor Kropa (Krajevni NOO Kropa) oblikovali enotno kan­di­ datno listo Osvobodilne fronte. Za predsednika je bil na kandidatni listi en predlog, za izvolitev tajnika sta bila predlagana dva kandidata ter petnajst kandidatov za izvolitev sedmih odbornikov, med njimi so bile tudi tri ženske. Za izvolitev dveh odbornikov v Okrajni narodnoosvobodilni odbor oziroma okrajno skupščino Radovljica so na istem sestanku predlagali še pet kandidatov. Udeleženci predvolilnega sestanka so najprej spregovorili o vsakem predlaganem kandidatu, nato so bili vprašani, »... če ima kdo kaj proti kakemu kandidatu ...«, nazadnje pa so vsakega posebej potrdili z glasovanjem. Čeprav so v fazi potrjevanja enotne kandidatne liste poudarjali potrebo, da »... vsakega kandidata posebej prerešetamo, da ne bo potem intrig in zakulisnega hujskanja ...«, kajti »... to ne bo odbor časti, pač pa odbor dela ...«, se je po predstavitvi in potrditvi enotne kandidatne liste pojavila zahteva po še eni kandidatni listi. Organizatorji predvolilnega sestanka so jim očitali, da se predlagatelji še ene kandidatne liste v času oblikovanja 21

enotne kandidatne liste niso priglasili k besedi, »... niti ne k rešetanju vsakega posameznega kandidata ...« Predlog o predložitvi druge kandidatne liste je bil »... soglasno in z ogorčenjem odklonjen ...« Volilni predpisi so sicer dovoljevali, da posamezne kandidate za odbornike lahko predlaga vsak volilni upravičenec, vendar pa je moral svoje predloge vezati na eno izmed predloženih kandidatnih list. Liste so imele pravico postavljati le organizacije, ki so sodelovale v osvobodilnem gibanju.

V radovljiškem okraju, torej tudi v Kropi, ki je na dan volitev štela 530 prebivalcev, so volitve lokalnih organov oblasti potekale v nedeljo, 19. avgusta, med 7. uro zjutraj in 7. uro zvečer. Rezultati volitev predsednika, tajnika in sedmih članov Krajevnega NOO Kropa v arhivskem gradivu Krajevnega ljudskega odbora Kropa in Okrajnega ljudskega odbora Jesenice-Radovljica niso ohranjeni. V dopisu okrajne in krajevne volilne komisije ter Trškega odbora OF Kropa z dne 20. avgusta pa piše, da je bil za predsednika Krajevnega NOO Kropa s 302 glasovi izvoljen Justin Ažman. Tudi v zapisniku prve seje novoizvoljenega narodnoosvobodilnega odbora je kot predsednik naveden Justin Ažman, čeprav je bil na predvolilnem sestanku 8. avgusta kot kandidat za predsednika na kandidacijski listi predlagan Lenart Petrač. Med izvoljenimi odborniki je v zapisniku prve seje novega odbora naveden tudi Bolta Resman, ki na kandidacijski listi z dne 8. avgusta sploh ni bil vpisan. Zelo verjetno je do sprememb kandidacijske liste prišlo tik pred volitvami, kar je bilo po tedanji volilni zakonodaji tudi dovoljeno. Kandidacijska volilna lista je morala biti pri volilni komisiji prijavljena in objavljena najpozneje tri dni pred volitvami, predloge posameznih kandidatur pa je bilo mogoče prijaviti pri krajevni volilni komisiji najmanj en dan pred volitvami.

Novoizvoljeni Krajevni NOO Kropa se je na prvi seji sestal le tri dni po volitvah, to je 22. avgusta.

Poleg predsednika Justina Ažmana in tajnika Tomaža Berčiča, je odbor imel še sedem odbornikov. To so bili: Miha Rajgelj, Bolta Resman, Miha Bertoncelj, Joža Gašperšič, Ivana Magušar, Pavla Ažman in Marija Lazar. Na seji je predsednik ugotovil, »... da smo prišli skupaj, da prevzamemo kot novo izvoljeni odbor oblast od OF ...«. Oblikovali so 14 referatov, katerih vodenje so razdelili med odbornike.

–

–

22

Predsednik Justin Ažman je prevzel vodenje referata za notranje zadeve (administracija odbora, personalne zadeve, volitve, gasilstvo, odnosi s Cerkvijo). Dodeljen mu je bil tudi referat za prosveto (odrska dejavnost, knjižnica, glasbena dejavnost, tečaji, fizkultura, otroški vrtec, ekskurzije in kino).

Tajnik Tomaž Berčič je vodil tri referate, in sicer: finance (knjigovodstvo, proračun, blagajna in tajništvo), promet (motorna vozila, vozovi, konji, kolesa, pošta) in sodstvo (razsodišče krajevnega narodnoosvobodilnega odbora).

– – – –

– – –

Drugi odborniki so vodili naslednje referate: Miha Rajgelj gospodarstvo (vodovod, kanalizacija, poti, javna razsvetljava, zgradbe, podjetja, lov in ribolov); Bolta Resman: socialno skrbstvo (stanovanjske zadeve, podpore, ubožnica); Miha Bertoncelj: gozdarstvo in kmetijstvo (gozdovi, kurjava, lovišča); Joža Gašperšič: gradnje (dokončanje ceste Kropa–Jamnik, regulacijski načrt, občinski dom, skladišča, nove stanovanjske hiše), obnova (vojna škoda, olepševanje trga) in zadružništvo; Ivana Magušar: prehrana (trgovina in preskrba, konzum); Pavla Ažman: zdravstvo (Rdeči križ, ambulanta, babice, kopalnica); Marija Lazar: informacije in propaganda (časopisi, foto, dopisovanje in dekoracija).

Na prvem sestanku novoizvoljenega narodnoosvobodilnega odbora so se odborniki seznanili še z rezultati volitev v okrajno skupščino. Vanjo so Kroparji izvolili Justina Ažmana in Tomaža Berčiča.17 Na drugi seji Krajevnega NOO Kropa, ki je potekala v začetku septembra, je predsednik odbornike seznanil z okrožnico okrožne volilne komisije, s katero se je število odbornikov narodnoosvobodilnega odbora povečalo od 7 na 9 članov, kolikor je bilo po tedanjih predpisih tudi največje možno število odbornikov. Nova člana odbora sta postala Jernej Praprotnik in Jože Cerar. Na sestanku so jima dodelili še vodenje referatov.

– –

Jože Praprotnik je od Joža Gašperšiča prevzel referat za obnovo, Jože Cerar od tajnika Tomaža Berčiča referat za promet.18

Dopis Krajevnega NOO Kropa z dne 26. oktobra Okrajnemu narodnoosvobodilnemu odboru Jesenice19 pa poleg seznama vseh tedanjih odbornikov kroparskega narodnoosvobodilnega odbora navaja še poklicno strukturo odbora. Med odborniki so bili štirje uradniki nameščenci, po en pismonoša, trgovec, kmet, ena prodajalka in trije delavci.20 Kmalu po opravljenih volitvah v lokalne organe oblasti so tudi v Kropi začeli priprave na volitve v jugoslovansko ustavodajno skupščino, ki so potekale 11. novembra 1945,21 in slovensko ustavodajno skupščino, ki so potekale 27. oktobra 1946.22 Podrobnosti, zlasti glede ureditve volilnih imenikov, je določal zakon, ki ga je Začasna narodna skupščina Demokratične federativne republike Jugoslavije sprejela 10. avgusta.23

OPOMBE 1

2

3

4 5 6 7

8

9

Med drugo svetovno vojno je kroparsko območje spadalo v rajon Kropa. Ko so 1944 rajone preimenovali v okraje, se je kroparsko območje združilo s kranjskim in stražiškim v okraj Kranj-Jelovica; Marija Oblak-Čarni, Okrožje Kranj v NOB, rekonstrukcija in kratek pregled dejavnosti OK KPS in OO OF, v: Kranjski zbornik 1970, Kranj 1970, str. 24–31; Janez Kopač, Razvoj partije in Osvobodilne fronte v okrožju Kranj, v: Kranjski zbornik 1980, Kranj 1981, str. 47–74.

Zakon o upravni razdelitvi federalne Slovenije, Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, št. 33231/1945 (v nadaljevanju Ur. l. SNOS in NVS).

Zakon o nazivu Ljudske republike Slovenije ter organov državne uprave in državne oblasti v Ljudski republiki Sloveniji, Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 15-62/1946 (v nadaljevan­ju Ur. l. LRS).

Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. l. LRS, št. 62-242/1946.

Zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. l. LRS, št. 9-55/1948.

Zakon o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine, Ur. l. LRS, št. 11-39/1952.

Zakon o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. l. LRS, št. 24-119/1955; Zakon o spremembah Zakona o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Sloveniji, Ur. l. LRS, št. 14-138/1961; Janez Kopač, Uprava radovljiškega območja (1849–1994), v: Kroparski zbornik, Kropa, Radovljica 1995, str. 72–88; Janez Kopač, Lokalna oblast na Slovenskem v letih 1945–1955, Ljubljana, Kranj 2006, str. 383.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije, Ur. l. LRS, št. 20-107/1950; Zakon o območjih okrajev in občin v Ljudski republiki Slovenije, Ur. l. LRS, št. 24-119/1955. Sredi leta 1955 odpravljeni okraj Radovljica je bil vključen v okraj Kranj, ki je bil ukinjen 1. januarja 1963; Zakon o spremembah Zakona o območjih okrajev in občin, Ur. l. LRS, št. 39-274/1962.

Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, Krajevni ljudski odbor Kropa (v nadaljevanju: SI-ZAL-RAD-26), številka tehnične enote 1 (v nadaljevanju t. e.); Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko, Kranj, Okrajni ljudski odbor Jesenice-Radovljica, (v nadaljevanju: SI-ZAL-RAD-14), t. e. 119, številka arhivske enote 3536 (v nadaljevanju a. e.); t.e. 8, a. e. 213; Zapisnik 2. seje Krajevnega narodnoosvobodilnega odbora Kropa z dne 4. septembra 1945, arhiv Kovaškega muzeja Kropa (v nadaljevanju: arhiv KM), fond Krajevna uprava; Zapisnik prireditve na Partizanski dan, dne 5. avgusta 1945, arhiv KM; Zadrugar, glasilo Plamena, Kovinarske zadruge v Kropi in Kamni gorici, letnik IV, Kropa 16. 11. 1945, izredna številka, str. 3–6.

10 Darinka Drnovšek, Zapisniki Politbiroja CK KPS/ZKS 1945–1954, v: Viri št. 15, Ljubljana 2000, str.: 27–33.

11 Odlok o izpremembah in dopolnitvah odloka o razpisu volitev v narodnoosvobodilne odbore, sprejetega dne 19. II. 1944 na 1. zasedanju SNOS-a in odloka Predsedstva SNOS-a o razpisu volitev v krajevne narodnoosvobodilne odbore in okrajne narodnoosvobodilne skupščine z dne 1. III. 1944, Ur. l. SNOS in NVS, št. 15-133/1945; Odlok o razpisu volitev v narodnoosvobodilne odbore, Ur. l. SNOS in NVS, št. 15-131/1945 (ponatis); Odlok o razpisu volitev v krajevne narodne osvobodilne odbore in okrajne narodne osvobodilne skupščine, Ur. l. SNOS in NVS, št.

15-132/1945 (ponatis); Zakon o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast, Ur. l. SNOS in NVS, št. 7-81/1945; Kulturbund oziroma Schwābisch-deutscher Kulturbund je bila leta 1920 ustanovljena organizacija nemške manjšine v Jugoslaviji, ki je med drugo svetovno vojno imela vlogo pete kolone. Glej Veliki splošni leksikon, četrta knjiga, Ljubljana 1997, geslo Kulturbund, str. 2174.

12 Odredba ministrstva za notranje zadeve o nadaljevanju volitev v narodno osvobodilne odbore, Ur. l. SNOS in NVS, št. 15-128/1945; Odredba ministrstva za notranje zadeve o imenovanju okrožne volilne komisije za Ljubljansko okrožje, Ur. l. SNOS in NVS, št. 15-129/1945.

13 Boris Kidrič, Poročilo na prvem kongresu Osvobodilne fronte slovenskega naroda v Ljubljani 16. julija 1945, Ljubljana 1945, str. 24–26; Janez Kopač, Lokalna oblast na Slovenskem, op. 7, str. 169.

14 Zapisnik z dne 31. julija 1945 o delovanju okrajne volilne komisije na področju Podnart, Dobrava pri Kropi in Kropa od 24.7. do 31.7 1945, arhiv KM, fond Krajevna uprava.

15 Iz zapisnika okrajne volilne komisije, ki je povzel vsebino množičnega predvolilnega sestanka 30. julija na Dobravi, naj bi volitve v Krajevni narodnoosvobodilni odbor Dobrava (Mišače, Otoče, Zgornja, Srednja in Spodnja Dobrava, Lip­nica in Brezovica) potekale 26. avgusta.

16 SI-ZAL-RAD-14, t.e. 59, a. e. 1061.

17 Zapisnik 1. seje Krajevnega narodnoosvobodilnega odbora Kropa z dne 22. avgusta 1945, arhiv KM, fond Krajevna uprava.

18 Zapisnik 2. seje Krajevnega narodnoosvobodilnega odbora Kropa z dne 4. septembra 1945, arhiv KM, fond Krajevna uprava.

19 S prvo upravno-teritorialno ureditvijo Slovenije, ki je bila uzakonjena septembra 1945, je bil namesto okraja Radovljica ustanovljen okraj Jesenice, v katerega so spadali tudi kraji radovljiškega območja. Do februarja 1946 ga je vodil Okrajni narodnoosvobodilni odbor Jesenice, nato pa Okrajni ljudski odbor Jesenice.

20 SI-ZAL-RAD-14, t.a. 8,. a.e. 217; Mandat prvih izvoljenih krajevnih narodnoosvobodilnih od23

borov, ki so se februarja 1946 preimenovali v krajevne ljudske odbore (KLO), je trajal dve leti.

Nove lokalne volitve v jeseniškem okraju so bile razpisane za 30. november 1947. Odločba Predsedstva Prezidija Ljudske republike Slovenije, Ur. l. LRS, št. 43-255/1947.

21 Zakon o Ustavotvorni skupščini Demokratične federativne Jugoslavije, Ur. l. Demokratične federativne Jugoslavije (v nadaljevanju Ur. l.

DFJ), št. 63-594/1945, ponatis v Ur. l. SNOS in NVS, št. 34/1945; Zakon o volitvah narodnih poslancev za Ustavotvorno skupščino (Zvezna skupščina in Skupščina narodov); Ur. l. DFJ, št.

63-595/1945, ponatis v Ur. l. SNOS in NVS, št.

34/1945; Ukaz o razpisu volitev v Ustavotvorno skupščino (Zvezna skupščina in Skupščina na-

24

rodov), Ur. l. DFJ, št. 66-618/1945, ponatis v Ur. l.

SVOS in NVS, št. 37/1945.

22 Zakon o Ustavodajni skupščini Ljudske republike Slovenije, Ur. l. LRS, št. 60-218/1946; Zakon o volitvah ljudskih poslancev v Ustavodajno skupščino Ljudske republike Slovenije, Ur. l.

LRS, št. 60-219/1946; Ukaz Prezidija Slovenskega narodno­osvobodilnega sveta o razpisu volitev za Ustavodajno skupščino Ljudske republike Slovenije, Ur. l. LRS, št. 61-226/1946; Enciklopedija Slovenije 14, Ljubljana 2000, geslo volitve, str. 350–359.

23 Zakon o volilnih imenikih, Ur. l. DFJ, št. 59558/1945, ponatis v Ur. l. SNOS in NVS, št.

33/1945.

Toni Bogožalec

DUHOVNIK JERNEJ HAFNER ZA DOM, VERO IN »CESARJA« Župnik ima roke ko kládiva, pozna se mu, da je doma iz Krope; nevarno priti je v njegove stope – no, midva, upam, da že zvádiva…1

po evropskih deželah. V vrtincu drugega svetovnega spopada se kot velik slovenski domoljub ni želel opredeliti za nobeno vojskujočo se stran v bratomorni vojni in je zato moral zapustiti domovino.

Oton Župančič

Ko sem pred leti pisal razpravo o Kropi med prvo svetovno vojno, sem v Kroniki župnije Kropa med navedbami različnih kroparskih vojakov naletel tudi na vojaškega kurata Hafnerja. V nadaljevanju raziskave sem največ podatkov o Jerneju Hafner črpal iz zapuščine, ki jo hrani njegov nečak Damjan, kateremu se najlepše zahvaljujem za sodelovanje in pomoč. Število dokumentov, drugega pisnega gradiva, fotografij in tudi predmetov ni zelo obsežno, ker se je sled za drugim delom Jernejeve zapuščine izgubila. Vseeno pa je iz nje možno sestaviti verodostojen

Pesnik Oton Župančič se je z duhovnikom Jernejem Hafnerjem srečal in z njim prijateljeval, ko je bil le ta župnik v Starem trgu pri Ložu. V kratkem verzu ga je duhovito opisal kot človeka velikih fizičnih in umskih moči. Jernej v marsičem ni bil podoben drugim možem v talarjih. Namesto da bi se zado­voljil z delom v kaki župniji, se je s sebi lastno energijo izkazal kot vojaški kurat med prvo svetovno vojno, se z orožjem bojeval za slovensko severno mejo, vodil športno telovadno Orlovsko zvezo in izobraževalno Prosvetno zvezo, se v svojih župnijah ukvarjal z gospodarskim razvojem različnih zadrug in navsezadnje je še vedno našel čas za številna potovanja

Jernej Hafner (1888–1955) kot mlad kaplan ok. leta 1914. Fotografija iz njegove zapuščine: hrani družina Hafner v Kropi.

25

okvir, znotraj katerega spremljamo Jernejevo pot iz Krope do Stogoboja (Stockenboi) na avstrijskem Koroškem. Skratka, pričujoča »zgodba« o Jerneju tudi kot o šaljivem, duhovitem in na rodno Kropo navezanem človeku temelji skoraj v celoti na virih, ki do zdaj še niso bili objavljeni. Dodatne kamenčke v mozaiku sta prispevali še župnijski kroniki Starega trga in Moravč, nekateri dokumenti iz Arhiva Slovenije in drobci iz sekundarnih virov. Seveda pa slika ne bi bila popolna brez pomoči mladih raziskovalcev, zgodovinarja Mihe Šimca in arheologa Uroša Koširja.

LUKOV JERNEJ Jernej se je rodil 8. septembra 1888 očetu Luki in materi Mariji, rojeni Šolar. V zakonu se je rodilo deset otrok. Predniki Hafnerjev so se v Kropo priselili konec 18. stoletja iz Selške doline, Jernejev prapraded Tomaž je bil mlinar in ta poklic se je s premori v rodbini pojavljal do sredine 20. stoletja. Osnovna dejavnost rodbine pa je bilo seveda železarstvo. Sprva so bili pošterovci, pozneje, v drugi polovici 19. stoletja, pa so se povzpeli med fužinarje. Luka je bil lastnik dvajsetih deležev v obeh kroparskih fužinah ter vigenjca Kamrica in Lukovega vigenjca. V času dokončnega propada klasičnega fužinarstva je bil Luka Hafner kot podjetnik in kroparski župan (na čelu kroparske občine je bil 1892–1904) med soustanovitelji Prve zadruge za žebljarsko obrt in druge izdel­ ke iz železa v Kropi, ustanovljene leta 1894. Imenovan je bil za namestnika načelnika Valentina Klinarja, toda že po dveh letih je zaradi različnih pogledov na ustroj in vodenje zadruge iz nje izstopil. Kot samostojni kovaški podjetnik je naslednjih štirideset let uspešno posloval in prodajal svoje izdelke večinoma v dežele na Balkanskem polotoku. Z njegovo smrtjo leta 1935 je ugasnilo tudi podjetje L. B. Hafner. Podjetnik je bil tudi njegov brat Jernej, ki je imel vrsto let v lasti trgovino z železnino v Celovcu na Koroškem.2 Luka Hafner je kot vpliven, spoštovan in vsaj za kroparske razmere premožen mož veliko pozornosti namenil izobrazbi svojih otrok. Odločil se je za poklice, ki so po tedanjih izkušnjah zagotavljali materialno varnost in ugled. Mlajši sin France je tako obiskoval učiteljišče in bil nato dolga leta učitelj in upravitelj šole v Kropi (1926–41, 1944 in 1948–57). Starejšega, Jerneja, je poslal študirat bogoslovje. Nasploh je bil duhovniški stan med Kroparji zelo cenjen, saj je iz njihovih vrst v nekaj več kot pol stoletja do začetka prve svetovne vojne izšlo kar devetnajst novomašnikov; zadnji v tej plejadi je bil ravno Jernej Hafner.3 Pred tem je Jernej v letih 1899–1907 obiskoval gimnazijo v Kranju.4 Slednja je bila prva gimnazija, ki je uvedla slovenščino kot poučevalni jezik, poleg tega je bila dve leti pred tem, preden je Jernej prvič prestopil njen prag, temeljito obnovljena.5 Domnevamo lahko, da se je mladi Jernej ravno v gimnazijski telovadnici navdušil nad športom. Na to obdobje se nanaša tudi opis verjetno prvih telovadnih poskusov v Kropi, ki 26

jih je desetletja pozneje popisal Joža Bertoncelj. Leta 1904 je bil v Ljubljani zlet sokolskih društev. Udeležili so se ga tudi gostje iz Češke, ki so se na svoji poti peljali skozi Podnart. »Takrat je bil Lukov Jernej v Kropi eden najdrznejših telovadcev. V čast zleta je z gasilci naštudiral veličastno šest metrov visoko živo piramido iz gasilcev in lestvic.« Piramida bi morala stati na ovinku, kjer se cesta in železniška proga skorajda dotikata, tako da bi lahko umetnijo opazovali češki sokoli. Toda poskus se na žalost ni popolnoma posrečil in tako je ta »mednarodni nastop« ostal zgolj v spominu okoliškega prebivalstva.6 Po uspešno opravljeni maturi se je leta 1907 Jernej kot enoletni prostovoljec javil v armado tedanje habsburške monarhije. To je bil za tedanje razmere dokaj nenavaden korak, saj mu kot bodočemu bogoslovcu ne bi bilo treba služiti vojske. Razlog je slej ko prej treba iskati v njegovem nemirnem, avanturističnem duhu, poleg tega pa je bil mladenič v fizičnem pogledu povsem netipičen Kropar. Čeprav telesno ne preveč visok, toda zelo čvrsto grajen in močen mladi mož je očitno želel preizkusiti svoje sposobnosti tudi v vojaški suknji. Nekaj več kot leto je tako preživel v garniziji v češkem glavnem mestu Pragi.7 Po vrnitvi v domovino se je takoj vpisal na teološke študije in jih zaključil v štirih letih. Tako je bil 15. julija 1912 v Kropi posvečen v duhovnika,8 avgusta istega leta pa imenovan za kaplana v Velikih Laščah na Dolenjskem. V pismu staršem je omenil, da so ga vaščani lepo sprejeli in da biva v lepem stanovanju, da se je že udeležil prvih športnih prireditev, ki jih je organiziral tamkajšnji odsek orlov. Pridušal se je samo nad nizkimi dohodki kaplanije ter omenil, da ne hodi v gostilne, ker so vse liberalne.9 To je prvi zapis, ki nakazuje njegovo politično prepričanje, katerega temelj je bilo prav do smrti zavračanje vsake politične usmeritve, ki ni bila povezana s katolištvom. V začetku leta 1914 je bil premeščen za kaplana v Kranj in v ta čas sodi izid knjižice z naslovom Slovenskim fantom za slovo na pot v cesarsko službo. Zamisel o pripravi in izdaji za slovensko vojaško zgodovino pomembnega dela z duhovnimi napotki, nauki in nasveti se je Jerneju porodila že leto prej. Vsaj tako lahko sodimo po dovoljenju Škofijskega ordinariata v Ljubljani.10 Luč sveta je knjižica, ki jo je Jernej med drugim posvetil svoji dobri materi in vsem krščanskim materam slovenskih junakov, pohvalno pa jo je ocenil ter priporočil tudi ljubljanski škof Jeglič, ugledala septembra 1914.11 V tem času pa je starodavna habsburška monarhija že bojevala svojo zadnjo vojno.

PRVA SVETOVNA VOJNA V prvih mesecih vojne se je Jernej Hafner posvetil pomoči in oskrbi vojnih beguncev z vzhodnega, ruskega bojišča. Celo v Kropo je ob enem od obiskov pripeljal dva begunca, duhovnika ukrajinske katoliške cerkve.12 Toda že februarja leta 1915 se je odločil,

da se bo prostovoljno javil v službo vojnega kurata habsburške armade. Jernej Hafner se je pridružil 7. koroškemu pehotnemu polku, ki je bil ustanovljen že davnega leta 1691 in bil poimenovan po feldmaršalu Ludwigu von Khevenhüllerju. Polk se je od začetka vojne do maja 1915 bojeval na vzhodnem bojišču, v Galiciji, kjer je doživel zelo velike izgube, pa tudi v obrambnih bojih za prelaz Dukla v Karpatih. V času teh bojev se je polku pridružil Jernej Hafner. Po italijanski vojni napovedi 23. maja 1915 je bil polk prestavljen na soško bojišče. Udeležil se je številnih bitk, med drugim bojev za Vrh sv. Mihaela, obrambnih bojev na karnijskih grebenih, znamenitega preboja pri Kobaridu oktobra 1917. V letu 1918 je bil polk nastanjen na severnem delu bojišča, ki je takrat potekalo dokaj globoko po italijanskem ozemlju. V začetku novembra 1918 je bilo vojne praktično konec, polk je razpadel in moštvo se je razpuščeno vračalo na svoje domove, nekateri pa so bili v ujetništvu.13 Na tem mestu velja omeniti, da je večji del tedanjega slovenskega etničnega ozemlja v vojaški organizaciji države spadal v sklop III. korpusa s sedežem v Gradcu. Slovenski vojaki so služili večinoma v pehotnih polkih (k.u.k. Infanterieregiment)14 s sedeži v Ljubljani, Celju, Mariboru, Trstu in Celovcu. Čeprav je naborni okraj 7. pehotnega polka obsegal ozemlje, poseljeno s koroškimi Slovenci, so bili slednji večinoma navadni vojaki, med častniki in podčastniki v posameznih bataljonih polka jih je bilo zelo malo. O tem nam priča tudi popis članov štaba z dne 20. septembra 1916, ko je polk vodil polkovnik Friedrich Scotti. Med štabnimi častniki je vsaj po priimku sodeč edini Slovenec vojni kurat Bartholomäus Hafner.15 Institucija vojaških duhovnikov je bila vzpostavljena že davnega leta 742 z dogovorom med Krščansko cerkvijo in posvetnimi oblastmi, naj vojskovodje na svoje bojne pohode jemljejo s seboj dva škofa. Osnovna naloga duhovnikov v vojni je bila duhovna skrb za vojake za frontnimi črtami, na bojni črti pa so umirajočim vojakom dajali zadnjo odvezo, skrbeli za ranjence, znani pa so tudi primeri, da so posamezni duhovniki, ne samo v prvi svetovni vojni, aktivno sodelovali v bojih. V habsburški armadi je bil vrhovni načelnik vojnih kuratov ali »feldkuratov«, kot so jih imenovali, praktično v vseh jezikih monarhije apostolski vojni vikariat.16 Vojni kurati, aktivni in rezervni, so bili razvrščeni v IX. častniško stopnjo, kar pomeni, da so imeli čin stotnika.17 Kakšno je bilo Jernejevo vojaško življenje, ni znano. Ohranjenih je samo nekaj kratkih dopisnic in fotografij iz tega obdobja. V eni izmed dopisnic se Luka Hafner sinu pritožuje in izraža skrb, ker nima nobenih novic o njem, hkrati pa ga obvešča, da bodo v Kropi pobrali cerkvene zvonove za potrebe vojske.18 Na drugi strani je Jernej domov poslal fotografijo iz zaledja frontne črte v Karnijskih Alpah, kjer je opravljal mašo na prostem in na njej označil hišo, v kateri je takrat stanoval, in šotor, ki so ga uporabljali za kapelo.19 Ohranila se je tudi dopisnica, ki mu jo

je brat France pisal iz Mürzzuschlaga na avstrijskem Štajerskem, kjer je bil na urjenju v kadetski šoli za bodoče častnike. Franc je bil vpoklican 9. februarja 1917 in pozneje poslan na italijansko bojišče. Leta 1918 so ga Italijani zajeli in odpeljali v internacijo v okolico Padove. Nekaj dodatnih podatkov je možno razbrati z redkih fotografij, predvsem glede odlikovanj, ki jih je prejel Jernej. Tako je v listinah činov za leto 1917 omenjen kot prejemnik duhovniškega križa za zasluge druge stopnje na belo-rdečem traku. Odlikovanje vojaškega duhovniškega križa je leta 1801 ustanovil cesar Franc I. Namenjeno je bilo duhovnikom, ki so svojo službo vzorno opravljali tudi na bojnem polju.20 Jernej je prejel tudi jubilejni križ, vpeljan v čast 60. obletnice začetka vladanja cesarja Franca Jožefa I.21 Jernej je bil med vojno nekajkrat na dopustu v Kropi. To je razvidno tudi s fotografije, ki je bila po vsej verjetnosti posneta konec junija 1918 in na kateri je Jernej skupaj z neznanimi birmanci. To je bilo zelo zanimivo obdobje v zgodovini kroparske občine, saj so takrat na pobudo Franca Šolarja in Luke Hafnerja sprejeli sklep, da se podeli škofu Antonu Jegliču zaradi njegovih zaslug pri zavzemanju za deklaracijsko gibanje naslov častnega občana trga Kropa. Predlog je povzročil razkol v do tedaj enotni kroparski katoliški stranki, saj mu je odločno nasprotoval tedanji župnik Valentin Oblak.22 O dogodkih je bil gotovo obveščen tudi Jernej, če ni bil osebno navzoč pri birmi, pa po vsej verjetnosti od očeta. Navsezadnje lahko na podlagi njegovega nadaljnjega delovanja sklepamo, da je tudi on podpiral deklaracijsko gibanje, ki je konec oktobra 1918 odločilno prispevalo k odhodu Slovencev iz okvira habsburške monarhije. Vojne je bilo konec, Jernej se je vrnil v Kropo in bil že novembra ponovno imenovan na kaplansko mesto v Kranju.

BOJI ZA SEVERNO SLOVENSKO MEJO Konec prve svetovne vojne pa ni prinesel miru celotnemu slovenskem ozemlju. Nadaljevali so se boji za severno slovensko mejo na Koroškem, hkrati pa je pomenila stalno grožnjo Italija s svojimi ozemeljskimi težnjami. Proti temu so v številnih slovenskih krajih potekala protestna zborovanja. Tudi v Kropi.

Na pobudo zadružnega ravnatelja Franca Šolarja je bil za prvi dan novega leta 1919 sklican shod proti italijanski zasedbi slovenskega ozemlja v Posočju in drugod na Primorskem. Predvideno je bilo, da bo častni govornik na shodu vojni kurat Jernej Hafner.

Toda Jernej je že odpotoval v Ljubljano, kjer se je zbiralo moštvo prostovoljske Koroške legije.23 Pobuda za oblikovanje Koroške legije je bila dana na velikem protestnem shodu v Unionski dvorani v Ljubljani, na katerem so od Lovra Pogačnika, poverjenika za narodno obrambo, zahtevali odločnejši 27

vojaški nastop na koroškem bojišču.24 Legijo je sestavljalo približno 250 vojakov, večinoma dijakov in študentov brez vojnih in vojaških izkušenj, med njimi je bilo samo okoli sedemdeset vojnih veteranov. Ko je Koroška legija 5. januarja 1919 odšla na bojišče pri železniškem predoru Podrožca, kjer so bile slovenske sile tik pred porazom, se je število legionarjev po prvem navdušenju občutno zmanjšalo.

Pričevanja neposrednih udeležencev bojev pri Podrožci navajajo, da so se prostovoljci iz Koroške legije bojevali pri predoru že 6. januarja 1919. Slovenskim enotam je na tem odseku bojišča poveljeval stotnik Miroslav Martinčič, ki je v svojih spominih na takratne dogodke zapisal: »Položaj pri podrož­ kem predoru je bil slab (6. januar 1919). Prihitelo je semkaj tudi precej rezervnih oficirjev (6 oficirjev in podoficirjev), dva duhovnika, gg. Hafner Jernej in gg. Marinič, ki sta se borila s puško v roki.«25 Lojze Ude pa je zapisal: »V začetku januarja 1919 so se pri tunelu umaknili celo borci prednje črte, ker so misli­ li, da so jim Nemci prišli za hrbet. Ob času napada pa se z nekaj borci ni umaknil duhovnik, gg. Jernej Hafner, na desnem krilu, in je tu vztrajal celo noč.«26 Slovenske enote so s precejšnjimi izgubami ubranile položaj pri predoru. Neizkušena Koroška legija je bila prestavljena v zaledje, njeno mesto pa so zasedli srbski prostovoljci.

Ali je bil Jernej v naslednjih mesecih še v vojaški suknji, ni znano. Vemo pa, da je bil dejaven član Organizacije koroških prostovoljcev.27 Slednja je bila leta 1920 ustanovljena na pobudo Lojzeta Udeta, čeprav kraljevina SHS ni bila najbolj navdušena nad nekdanjimi borci za Koroško. Ude je zbral kakih sto pol z osebnimi podatki borcev za severno mejo in čeprav omenja, da je pripravil tudi polo s podatki o Jerneju, te v njegovi zapuščini, ki jo hrani Arhiv Slovenije, ni.28 Ali je bil Jernej prejemnik katerega od odlikovanj za boje za severno mejo, ni znano. Vprašanje je, ali se je sploh potegoval za spomenico borbe za severno mejo 1918–19, do katere so bili upravičeni vsi borci, toda samo na osebno zahtevo.29 Na spisku prejemnikov odlikovanj ni naveden, kakor tudi ne v poimenskem seznamu veteranov bojev za severno mejo. Predvidevam, da ga na seznamu veteranov ni zaradi tega, ker je maja 1945 zapustil domovino in se kot begunec podal na avstrijsko Koroško. V socialistični Jugoslaviji je bil namreč leta 1968 sprejet zakon o borcih za severno mejo v letih 1918–19. Med drugim je zakon izključeval vse tiste, ki jih je komunistična oblast (upravičeno ali ne) obtožila, da so bili v času narodnoosvobodilne vojne sodelavci okupatorjev ali njihovi pomagači. Ti pravic, izhajajočih iz zakona, niso imeli.30

OD ENE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE Na kaplanskem mestu v Kranju je bil Jernej do marca 1920, ko je bil kot kaplan premeščen v župnijo sv. Petra v Ljubljano. To je bilo obdobje, ko se je močno angažiral pri delu v Orlovski zvezi, v kateri je za naslednja tri leta prevzel mesto glavnega tajnika. Orlovska organizacija je bila ustanovljena leta 1906 kot telovadna sekcija Slovenske krščanskosocialne zve­ ze. Med 1. svetovno vojno je delovanje zamrlo in po vojni je bilo najprej potrebno ponovno vzpostaviti organizacijsko obliko s poudarki na jugoslovanstvu.

Telovadni odseki katoliških izobraževalnih društev so se tako združili v Orlovsko zvezo in leta 1920 so že lahko organizirali prvi orlovski tabor v Mariboru.31 Zveza se je organizacijsko in finančno naslonila na katoliška prosvetna društva, s katerimi so zelo tesno sodelovali. Tako ni presenetljivo, da se je Jernej v letih 1923–24 uveljavil tudi kot tajnik Prosvetne zveze v Ljubljani.

Kot tajnik Orlovske zveze se je ukvarjal z zahtevnimi organizacijskimi ukrepi, pri katerih je imel izdatno pomoč v mlajših članih, ki so vse bolj prevzemali vodenje v zvezi. Med njimi je bil tudi Pino Mlakar, ki se je pozneje uveljavil ko baletnik.32 V povezavi z delom pri orlih je Jernej v naslednjih letih veliko potoval v tujino. Tako je decembra 1920 obiskal Italijo, Francijo, Švico, Nemčijo in Avstrijo.33 Naslednje leto v poletnih mesecih je bil ponovno v Franciji, Nemčiji in Italiji.34 Vrhunec njegovega dela v vrhu Orlovske zveze je sledil avgusta in septembra 1922, ko je slovenske telovadce odpeljal v Brno na Češkem na velik orlovski tabor.35 Ko je zapustil mesto tajnika v Orlovski zvezi, je sodeloval pri snovanju Prosvetne zveze v Ljubljani.

Ustanovljena je bila leta 1923 kot katoliško združenje kulturno-prosvetnih društev v slovenskem delu Jugoslavije s sedežem v Ljubljani in Mariboru. Delovala je na ozemlju nekdanje Kranjske, razen v delu, ki je prišel leta 1920 pod Italijo. Organizirala je predavanja in poučne izlete, tečaje za posamezne skupine, izdajala je knjige in brošure. Zveza je imela odseke za posamezna področja kulturnih dejavnostih (glasba, dramatika, telovadba, strokovni pouk).36 Novembra 1924 se je Jernej poslovil od Ljubljane. Konec je bilo njegovega kaplanskega dela, bil je imenovan za župnika v Starem trgu pri Ložu. Loška dolina je bila tedaj obmejna pokrajina, saj je po grebenih Snežnika in Javornika potekala meja z Italijo.

Jernej je prevzel župno cerkev sv. Jurija, ki se prvič omenja leta 1221, sam Stari trg pa leta 1237.37 Fotografije iz tega obdobja nam razkrivajo Jerneja kot moža na vrhuncu življenjske moči. Nemogoče je spregledati, da je predvojno, medvojno in povojno obdobje, ki ga je preživel v vojaški suknji,

28

pustilo na njem vojaško držo; skoraj vedno je bil obut v vojaške škornje, po videzu je bil bolj podoben častniku kot duhovniku. Odrekel se ni niti osebni oborožitvi, o čemer priča orožni list, izdan na njegovo ime 4. novembra 1924. Iz njega je razvidno, da je imel lovsko puško šibrenico in pištolo Browning kalibra 6,35 mm.38 Predvidevamo lahko, da ga je k temu navedla tudi skrb za lastno varnost. Jernej, ki nikakor ni zaupal trdnosti obljub Italijanov, navsezadnje jih je dodobra spoznal v vojnih letih, hkrati pa so neupravičeno zasedli velik kos slovenskega ozemlja, ni želel biti nepripravljen ob morebitnih nevšečnostih.

Poleg tega je imela starotrška župnija del cerkvenega beneficija tudi onstran meje, za obiske na tem območju pa si je Jernej moral priskrbeti obmejno karto.39 Poleg tega je bil Stari trg eno izmed središč tihotapstva, s katerim so si predvsem mlajši pomagali v težkih gospodarskih razmerah. Tako so v Italijo tihotapili živino, mast, tobak, nazaj pa prinašali kavo, sladkor, lire. To početje pa ni bilo brez nevarnosti in niso bili redki primeri, ko so jugoslovanski ali italijanski obmejni stražarji streljali na tihotapce. Jernej je po potrebi opravljal duhovno oskrbo tudi ob takšnih dogodkih.40

SLS menijo, da bi morali preobrat v korist katolištva tudi na družbenem in političnem področju izvrši­ ti mi duhovniki, vendar za to delo 'nimam osebne odgovornosti'. Kolikor vem, so doslej župniki v fari vedno prezrli ali vsaj podcenjevali delo socialistov.

Od naše strani se za delavstvo nič ne stori, izvzemši par mojih poskusov«.41

O njegovem delu v Starem trgu največ podatkov prinaša kronika župnije, v kateri so številni zapisi izpod njegovega peresa, pa tudi zapiski drugih piscev.

Poleg duhovniške službe in skrbi za popravila v župnišču in cerkvi se je takoj lotil dela na političnem in gospodarskem področju. Po nekaj več kot letu v novi fari je v kroniko zapisal: »V gospodarskem oziru se je vse obrnilo na slabše, ker je zaslužek z vožnjo, od katerega živi veliko hiš, padel na polovico. Gos­ podarska odvisnost (od kapitalistov) rodi politično omahljivost, kar se čuti ob volitvah in drugih javnih zadevah. Farani so večinoma kmetje, ki žive težko, zato hoče vse v tujino. Ljudje v velikem številu odha­ jajo na delo v Francijo. Smrtonosno tihotapstvo je ponehalo. Prav mnogi možje in fantje preveč pijejo, pogosti so plesi, tudi v krščanskih gostilnah. Tatvin je malo, pretepov ni dosti. Vzgoja otrok je v mnogih hišah premehka. Ubožcev ni dosti, vsaka vas skrbi za svoje. Brez zadostne obleke pa je veliko otrok.

Velika Konzumna zadruga, hranilnica in na novo poživljena Lesna zadruga so največja opora ver­ nega ljudstva, da ne pride v popolno odvisnost od kapitalistov. Od župnika pričakujejo vso pomoč, ta pa ima za zadruge premalo časa. Edinega delavne­ ga krščanskega učitelja so nam prestavili drugam, zato delavni člani Orla nimajo pravega vodnika.

Zadruge se solidno vodijo in imajo mnogo somi­ šljenikov, a malo sposobnih delavnih odbornikov.

Katoliško časopisje je udomačeno, a še premalo raz­ širjeno. Ljudje premalo berejo. Nasprotniki cerkve nimajo nikjer večine, a imajo vedno večjo gospo­ darsko moč in z njo napredujejo tudi politično. Še nevarnejše je, da liberalci področno veliko delajo, zidajo sokolski dom, imajo par delavnih učiteljev za petje in sokolsko delo. Tako se množi število mla­ dine, ki jo vzgajajo oni. Modri možje v fari iz vrst

Delo duhovnikov zunaj cerkvenih zidov, čeprav z najboljšimi nameni, pa se je večkrat izrodilo v spore s krajani. Tudi Jerneju to ni bilo prihranjeno.

Leta 1929 je slabo poslovanje gospodarskih zadrug pod katoliškim patronatom v Starem trgu pripeljalo do tega, da: »… so nujne spremembe v hranilnici in kmetijski zadrugi ter likvidacija zavožene Lesne za­ druge povzročile veliko razburjenja proti župniku.

Ta je moral zaradi slabega dela načelnikov zadrug prevzeti vse boleče reforme nase. Predvsem nekateri fantje so pod vplivom Krekove mladine iz Ljubljane dvakrat zbirali podpise za izredni občni zbor Kme­ tijske zadruge. Le za malo jim to ni uspelo. Poznejši potek dogodkov je pokazal, da je imel župnik prav in da so reforme preprečile popoln propad vseh in­ stitucij v katoliških rokah. Nastop žandarmerije v Ložu je zelo ogrožal sanacijo.«43 Jernej se je po pomoč pri urejanju razmer v zadrugah obrnil tudi na enega izmed vodij Zadružne zveze v Ljubljani Joža Basaja. Posledično je bila avgusta tega leta ustanovljena nova Živinorejska zadruga, delo drugih pa se je sčasoma izboljšalo.44 Toda delo duhovnikov je bilo oteženo, odkar je kralj Aleksander I. vajeti vodenja države vzel povsem v svoje roke. Kmalu je sledila prepoved delovanja katoliške politične stranke SLS, pa tudi njihovih številnih organizacij, med drugim tudi Orlovske zveze. Jernej je tako leta 1932 med drugim v kroniko zapisal: »Zunaj cerkve je zaradi diktature vse organizirano katoliško življenje zamrlo« in si kmalu ponovno nakopal ukrepanje žandarmerije, ki je proti njemu podala ovadbo na državno tožilstvo, ker je vernike pozival, naj molijo za zaprte duhovnike.45 Kljub oviram je še naprej organiziral gospodinjske tečaje za dekleta, tečaj o higieni dojenčkov, kmetijske tečaje s praktičnimi prikazom, o čemer je pisal tudi v katoliški list Domoljub.46

Duhovniki so bili v medvojnem obdobju temeljni kamen, na katerem je stala Slovenska ljudska stranka (SLS), vodilna politična stranka na Slovenskem. Ne oziraje se na frakcijske boje znotraj stranke je bila na slovenskem podeželju ter v manjši meri v trgih in mestih vzpostavljena mreža vpliva in moči, ki je bila odvisna predvsem od znanja in energije vsakokratnega župnika v posameznem kraju. Dušno pastirstvo je mnogokrat posredno prispevalo k večanju moči odločanja in vpliva na gospodarskem in političnem področju.

Zatorej se ni čuditi, da je Jernej ob organizaciji zelo uspešnega misijona februarja 1928 zapisal: »Ob tej pri­ liki je bilo ustanovljeno tudi novo Apostolstvo mož, v katero je pristopilo 145 članov. Udeležba je bila zelo velika, udeležili so se ga vsi, razen več liberalnih tr­ govcev in gostilničarjev in nekaj uradnikov.«42

29

Vseeno pa je energični župnik pri svojem delu pogosto naletel na nasprotovanje v lastnih vrstah. V času velike ekonomske krize na začetku tridesetih let je iz povsem gospodarskih razlogov nasprotoval gradnji podružnične cerkve v Iga vasi. Vaščani so sicer od škofije prejeli načelno dovoljenje, vendar s pristavkom, da morajo prevzeti vse stroške zidave in nadaljnjega vzdrževanja. Vaščani so za svoj neuspeh krivili župnika, ki naj bi zaradi osebnih interesov nasprotoval gradnji.47 V tem času je Jernej prijateljeval s pesnikom Otonom Župančičem, ki je od jeseni 1933 do pomladi 1934 prebival v gradiču v Koči vasi pri Starem trgu. Pesnik in duhovnik sta se pogosto družila in med drugim v zimskih večerih večkrat igrala partije taroka. Tako je Jernej v enem izmed pogovorov potožil: »Z eno vasjo sem si v laseh,« in o teh dogodkih je kasneje Župančič zapisal: »Župnik pa si z vaščani je v laseh, kaj cerkev bi zidali… Mar bi tesali in vozili hlode… v teh resnih dneh.«48 Leta 1935, po vzpostavitvi parlamentarnega življenja, se je obnovilo tudi razvejeno delovanje SLS. V času evharističnega kongresa v Ljubljani, katerega se je udeležil s svojimi farani, je Jernej v kroniko zapisal: »… pričelo se je novo katoliško in politično delova­ nje, toda komunizem v Loški dolini je zelo napre­ doval.«49 Življenje se je na vseh področjih vračalo v stare tirnice. Jernej je začel znova več potovati, med drugim je bil oktobra najprej v Beogradu, nato pa še na poti v skozi Avstrijo do Münchna in naprej do Berlina.50 Vrhunec njegovih potovanj je bil zagotovo obisk poletnih olimpijskih iger leta 1936 v Berlinu. Športni klub Planina iz Ljubljane je organiziral ogled prireditev v sklopu olimpijade, kakor tudi ogled nemških mest in znamenitosti. Izvedba potovanja v času od 5. do 14. avgusta je bila zelo velika organizacijska naloga. Na pot se je podalo več kot osemsto udeležencev iz različnih krajev Slovenije, pa tudi posamezniki s Hrvaškega, iz Bosne in Vojvodine. Organizatorji so izdali knjižico s podrobnim poimenskim seznamom udeležencev in navodili za oblačenje, obnašanje, s sporedom tekmovanj ter predstavitvijo vodstva potovanja. Na prvem mestu je bilo ime Jerneja Hafnerja: »Vodstvo vsega izleta in zastopstvo izletnikov na zu­ naj (napram oblastem, podjetjem, olimp. odboru): župnik Hafner, Stari trg pri Rakeku.« Organizatorji so se zelo dobro zavedali zahtevnosti potovanja in zato so v vodstveno ekipo postavili tudi blagajnika, dva zdravnika, rediteljski zbor in vodjo prehrane s šestimi kuharji.51 Vodenje ‘odprave’ je bilo očitno zelo uspešno, saj je Jernej pol leta po zaključku olimpijski iger prejel odlikovanje in diplomo, ki mu jo je skupaj s svojim portretom podelil nemški državni kancler Adolf Hitler.52 Očitno si je Jernej v poletnih mesecih leta 1936 pred prihajajočimi lokalnimi volitvami vzel daljši dopust, saj je septembra pisal bratu Francetu: »Sem na poti: Innsbruck, Zürich, Pariz, Le Havre, Luzern, Mi­ 30

lano, Benetke, Trst.«53 Toda po vrnitvi v Stari trg ga je čakalo razočaranje na političnem področju. Prišlo je do razkola med lokalnimi člani SLS, ki je na volitvah nastopila kot članica Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ). V kroniko je zapisal: »…'mladi' so napra­ vili v stranki JRZ razkol in s konspiracijo z naspro­ tniki dosežejo svoj cilj: izriniti dolgoletne voditelje (med njimi župnika) iz občine. Ta tako pade v roke komunistom.« Poleg tega je bil po vsej verjetnosti Jernej tudi pisec članka, ki ga je pred volitvami objavil katoliški Domoljub: »Nastopali so s skupno listo komunisti, socialisti, mačkovci, ljotičevci, pofovci in orjunci pod imenom 'Slovenska ljudska fronta'.

'Ljudske fronte' se na ukaz boljševikov iz Moskve ustanavljajo zadnje čase po vsem svetu. Kaj hočejo, nam je pokazala Španija, kjer teče že mesece dolgo kri. V nedeljo moramo pokazati, da je prva fronta slovenskega ljudstva zbrana okrog dr. Korošca.«54 Vendar poraza na volitvah ni povzročila »ljudska fronta«, temveč že omenjeni razkol v stranki. Slednja je sicer skupaj prejela večino glasov, toda ker so se glasovi cepili, je oblast osvojila opozicija. Matevž Hace, neposredni udeleženec tedanjih dogodkov, je menil: »Razdor v SLS je nastal deloma pod vplivom krščansko-socialističnega gibanja, deloma iz oseb­ nih razlogov, na razkol naj bi vplivala tudi Hafner­ jeva absolutistična narava, ker da ni pustil do velja­ ve mlajšim kadrom.«55 Kakor koli, Jernej je samo še čez zimo ostal v Starem trgu, konec marca 1937 pa se je preselil v Moravče, kjer je prevzel v upravljanje župnijo sv. Martina. Ali je bil premeščen na zahtevo škofa ali pa, manj verjetno, na lastno pobudo, ni znano.

Moravška dolina leži v neposredni bližini geometričnega središča Slovenije. Edini večji kraj v dolini so Moravče, ki se ponašajo s častitljivo starostjo, saj se kot fara omenjajo med letoma 1232 in 1246.56 Jernej, ki je bil na novo mesto slovesno umeščen 1. aprila 1937 v škofijski kapeli, je nasledil dekana Cegnarja. Toda za mesto župnika se je potegoval tudi Jakob Štrekelj, čeprav so njegovemu imenovanju močno nasprotovali farani. Škofijski ordinariat je ugodil njihovim zahtevam, vseeno pa Štreklja imenoval za dekana kljub temu, da tega niso podpirali drugi duhovniki v dekaniji. Jernej se je tako že na začetku znašel v položaju, ko je moral spretno krmariti med obema stranema.57 Strasti je dodatno razburkal ukrep škofije, da od tedaj dalje ‘štolnine’ (pristojbine, ki so se plačevale ob krstih, porokah, pogrebih) pripadajo župniku, in ne več kaplanom, kar je slednje dokaj prizadelo, saj je bila moravška župnija s kar šestimi podružnicami dokaj obsežna. Odnosi s kaplani, ureditev nezavidljivega finančnega stanja župnije (tudi številni že zapadli računi) ter obnova cerkvenih objektov, ki so bili v dokaj slabem stanju, so bile prve Jernejeve naloge.58 Toda Jernej ni bil več v tako dobri telesni kondiciji kot v preteklosti. Fizično in umsko razdajanje, velika ljubezen do hrane in kajenje — vse to je načenjalo njegovo zdravje. Ker je bil precej nezaupljiv do zdravnikov, se je odločal za alternativno zdravljenje in se večkrat podvrgel tako imenovanim

Kneippovim kuram. V ta namen je večkrat potoval tudi v tujino, najraje v Innsbruck v Avstrijo.59 Vseeno se je z veliko vnemo lotil priprav za obsežno obnovo cerkve in župnišča. 31. januarja 1939 so bili načrti dokončno odobreni. Predvideno je bilo, da bodo denar za obnovo zbrali farani s prispevki v naslednjih osmih letih. Toda tukaj se je zataknilo.

Privoljenje faranov je bilo pogojeno s tem, da se župnik odpove obnovi župnišča, vendar slednji v to ni privolil. Nasprotniki so se tako zatekli po pomoč na višje ravni odločanja. Ban Marko Natlačen je interveniral v korist faranov, toda na Jernejevo stran se je odločno postavil škof Rožman. Merjenje moči se je zavleklo še v naslednje leto in zato so bila zato opravljena samo najnujnejša dela.60 Bližajoča se vojna je nato dokončno preprečila vse načrte. V kroniko je Jernej zapisal: »V letih 1939/40 so se politične raz­ mere zelo umirile. Kraj je zaostal, ker ljudje nimajo smisla za skupne potrebe in koristi, vendar se raz­ mere izboljšujejo. Leta 1939 je bila kupljena parcela za nov Katoliški prosvetni dom. Versko življenje je za tako veliko župnijo dobrega slovesa kaj borno razvito, se le polagoma oživlja in solidno raste. Zelo razširjeno je pijančevanje, skupno kopanje žensk in moških na prostem, med njimi prevladujejo liberal­ ni inteligenti in učiteljstvo.«61 S pomočjo kaplanov je Jernej močno posegel tudi v razmere v fantovskih odsekih, Marijini družbi deklet in drugih katoliških bratovščinah. Poleti 1937 je organiziral manifestacijo Zveze fantovskih odsekov, na kateri sta bila navzoča tudi minister Miha Krek in ban Natlačen. Predlagal je številne karitativne ukrepe in med drugim v sodelovanju s šolo pozimi 1938/39 organiziral vsakodnevni brezplačni zajtrk za 25 najrevnejših šolarjev.62 Hkrati se je angažiral pri urejanju razmer v Kmetijski in Mlekarski zadrugi ter bil med pobudniki in ustanovitelji Vodovodne zadruge. Kljub obilici dela pa je še vedno našel čas za potovanja. Tako si je od 20. do 31. julija 1937 ogledoval svetovno razstavo v Parizu.63

DRUGA SVETOVNA VOJNA Ob razsulu in porazu jugoslovanske kraljeve vojske je v Moravčah nekaj aprilskih dni grozila nevarnost anarhije, žandarji so se poskrili in red so vzpostavile šele nemške zasedbene enote. Prav iz aprilskih dni leta 1941 je zadnji Jernejev zapis v župnijski kroniki: »Nekateri so se začeli hliniti novi oblasti ali ovajati druge. Božja služba se v redu na­ daljuje. Nemški vojaki so odločni, a prijazni, ustre­ žljivi, ne malenkostni.«64 Od tedaj dalje je kroniko po vsej verjetnosti pisal cerkovnik. Že maja 1941 so Nemci začeli sistematično izganjati slovenske izobražence, med drugimi sta bila v moravški župniji izgnana ter nato prepeljana v begunjske zapore kaplana Malovrh in Kupljenik. »G. nadžupnik Jernej Hafner ostane – reši ga olimpijska diploma iz Berlina s Hi­ tlerjevim podpisom.«65 Jernej je v nadaljevanju vojne zaradi izgona kaplanov in župnikov oskrboval cer-

kve sosednjih župnij. V zvezi s tem je pisec kronike šentlamberske cerkve zapisal: »Vsako četrto nedeljo je prišel maševat moravški župnik Hafner, ki ga niso izselili, ker je imel Hitlerjev podpis. V njegovi pisarni je visela diploma, ki je izpričevala, da je leta 1936 z mladinsko skupino udeležil otvoritve pole­ tnih olimpijskih iger v Berlinu. Poleg tega je lahko dokazal, da je bil med 1. svetovno vojno v isti vo­ jaški enoti kot Hitler.«66 Čeprav je zadnji zapis samo deloma točen, pa drži trditev, da je Jerneja pred izselitvijo obvarovalo odlikovanje, ki mu ga je podelil fürer, deloma pa tudi njegova vojaška pot med prvo svetovno vojno. Dovoljeno mu je bilo ostati v župniji, vendar pod strogimi pogoji, ki so jih narekovali raz­ narodovalni ukrepi. Jernej si ni ustvarjal nikakršnih iluzij o namerah okupatorja, do katerega ni čutil niti najmanjše simpatije. Nemcem ni želel dati niti najmanjšega povoda, da bi ukrepali proti njemu. Zato tudi ni protestiral, ko se je v prostore kaplanije vselila nemška žandarmerija.67 V izpraznjene župnije in kaplanije so okupacijske oblasti že poleti 1941 začele nameščati nemške duhovnike in učitelje. Vse več je bilo omejitev rabe slovenskega jezika ter cerkvenih obredov. Tako je bila decembra leta 1941 uvedena policijska ura in prepovedana božična polnočnica.68 V župnijski kroniki je tudi zapis: »Župnik sme v cerkvi slovensko prebrati zgolj oznanila.« V tej luči je zanimivo, da je nekaj medvojnih pisem Jernej napisal v nemščini in v enem izmed njih svakinjo in brata imenuje Liebe Liesl und Franz.69 Poznavajoč Jernejev značaj je jasno, da to ni počel zato, da bi se prikupil Nemcem, katerih cenzura je dobro delovala.

V ta čas sodi tudi prva omemba partizanov in njihove dejavnosti. Novembra 1942 so nemške oblasti zaradi pomanjkanja duhovnikov dovolile Jerneju oskrbovanje cerkev v bolj oddaljenih vaseh drugih župnij. Partizani ga pri tem »…ne ovirajo, često še spremljajo in so mu na uslugo.« Zavedajoč se nevarnosti na teh obhodih, tako ena kot druga stran bi ga namreč lahko obtožili sodelovanja z nasprotnikom, se je vsaj malo zavaroval: »Vedno imam ministranta s seboj, za pomoč, za purša, kratek čas in za pričo.«70 Partizanske akcije so se okrepile v prvi polovici leta 1943, vrstili so se manjši spopadi, požigi župnišč in cerkev, streljanje talcev in drugi povračilni ukrepi.

Tako je bil 15. marca 1943 v zadružnem domu ustreljen nemški učitelj in v povračilo je bilo ob župnijski drvarnici ustreljenih sedem talcev. Jerneju ni bilo dovoljeno, da bi jim nudil duhovno oskrbo, zato je že mrtvim kar skozi župnijsko okno podelil odvezo.71 Boji so postali vse srditejši, še posebno potem, ko so tudi na moravškem območju postale aktivne enote domobrancev. V bratomornem spopadu se Jernej ni odločil za nobeno stran. Je pa skrbel za padle in umirajoče ne glede na njihovo pripadnost, o čemer priča tudi jedrnat zapisek: »Veliko borcev v gozdovih previdenih.«72

31

Zadnje dni vojne, na začetku maja, je Jernej prejel več svaril, po vsej verjetnosti iz partizanskih vrst, da nova komunistična oblast ne bo ravnodušna do njegovega medvojnega ravnanja. Brez kakršnih koli dokazov o njegovi kolaboraciji z Nemci je za obsodbo zadostovalo že to, da je pač duhovnik Cerkve, ki je že po svoji naravi sovražna novi oblasti, povrhu vsega kot eden redkih duhovnikov ni bil izseljen in je bil torej v dobrih odnosih z Nemci. Jernej je bil tako prisiljen sprejeti usodno odločitev o begu iz domovine. Zadnji vojni zapis v župnijski kroniki na kratko poroča: »… tega dne ob 14. uri odide z enim vozom prtljage, ki jo na Ljubelju izgubi. Voznik se vrne. Ve­ liko družin se izselilo. Župnijsko posestvo pride pod Upravo narodne imovine, enako lastnina g. H. za­ plenjena, dasi je dal za NOV dva vola, prednji del voza in še marsikaj. Župnijsko živino razdelijo.«73

BEGUNSTVO Kam je pot vodila Jerneja po prehodu čez Ljubelj, ni znano. V njegovi zapuščini ni ohranjeno nobeno pismo iz let 1945 in 1946. Skoraj z gotovostjo je mogoče trditi, da je tako kot pozneje tudi v tem obdobju svoje sorodnike obveščal, kje se nahaja. Ali je cenzura novih jugoslovanskih oblasti zaplenila njegova pisma, ki tako nikoli niso prispela k naslovniku? Ali se je kot večina beguncev najprej ustavil na Vetrinjskem polju pri Celovcu ali ta čas preživel pri stricu v Celovcu, ravno tako ni znano. Z ene izmed fotografij iz leta 1946 je možno razbrati, da je bil v taborišču pri Lienzu na vzhodu Tirolske. Ali je bil tam dlje časa ali je bilo to zanj samo prehodno taborišče, ravno tako ni možno ugotoviti. Šele z letom 1947 je mogoče slediti njegovemu begunstvu, in to presenetljivo podrobno. Pisma, ki jih je pošiljal bratu Francu v Kropo, so zelo obsežna in vsebujejo kopico zelo zanimivih podatkov. Mnogokrat so pisana v zelo šaljivem tonu tudi takrat, ko Jernej opisuje težke razmere pri preskrbi, bolezenske težave ali zgolj pošilja številne nasvete nečaku Damjanu.

Prek taborišča pri Spittalu ob Dravi so cerkvene oblasti dodelile Jerneju v upravljanje majhno planinsko župnijo Stockenboi med Dravo in Weissenseejem na Koroškem, nekaj več kot osem kilometrov oddaljeno od Spittala. Tam je prevzel faro sv. Nikolaja74 in dodatno še poučevanje v vaški šoli.

Razmere v prvih povojnih letih so bile zelo slabe že za domačine, kaj šele za begunce, ki so morali začeti skorajda iz nič. V Stogoboju, kakor je po slovensko poimenoval Stockenboi, včasih pa v šali tudi Štorovje, se je z Marijo Podbregar, svojo dolgoletno župnijsko gospodinjo, ki je pribežala z njim, nastanil v župnišču. Razmere je opisal takole: »Tukaj se je po­ trebno pripraviti na zimo z vsem, veliko je povojno pomanjkanje. Veliko je potrebno brati, dolgčas mi še ni bilo, a gorje če bi še to nastopilo. Denarja mi tudi ni treba, ga še sam talam. Dan danes le blago 32

rabimo. Ker želi prednik svojo ropotijo, ki jo jaz zdej rabim nazaj, lovimo robo po vsej deželi. Tehant mi je že nekaj posode dal, nekaj stričevi, kakšno reč sam naredim (šefle, lijak, ribežn). Res oglodana de­ žela. Prekopal sem ca. 70 m2, pa sem videl dve glisti in nekaj ogrcev. Vendar po malem napredujemo, če ne teče, pa kaplja.75 Istrajharji že 30 let pasove zategujejo. Vse ima vitko linijo in kurja čevca.«76 Z veliko vnemo se je lotil tudi kmečkih in gozdarskih opravil, da bi izboljšal pomanjkanje hrane in oskrbo s kurjavo. Tako je zaprosil za dovoljenje za sečnjo v cerkvenih gozdovih in možnost ureditve zelenjavnega vrta. Begunci so bili upravičeni do nabave hrane z živilskimi kartami, toda ta oskrba je bila vse prej kot zadostna (200 g soli, 60 dkg mesa in masti, 3 kg moke na osebo na mesec). Potrebno se je bilo znajti pri hrani in pri oblačilih: »Medtem, ko to pišem sem pokadil eno angleško, eno staro jugoslovansko Vardar, eno svojega pridelka, eno malo italijansko, popil en ru­ ski čaj s kanadskim sladkorjem in italijansko limo­ no in madžarskim umetnim vinom. Frak imam od Hrvata kupljen, suknjo vojaško kanadsko, čevlje od ameriške vojske, hlače od strica, srajco svojo, gate od strica, nogavice iz zavržene britanske volne, ve­ stjo od Nacetov zaplenjeno, kapo podarjeno od nem­ ške nune, robec iz ameriške serviete. Če se pogledam sem res pisano sestavljen.«77 Tudi odnosi z v novem okolju, z domačini, so bili vse prej kot lahki. Čeprav je tekoče govoril nemško in mu staroavstrijske manire še zdaleč niso bile tuje, se je njegov svetovljanski duh težko navajal na podeželsko koroško miselnost.

Takole je opisal razmere: »V šoli imam v dveh razre­ dih 32 šprahovcev. Po zimi so bili mirni, kar trdi.

Zdej so se odtajali in omajali, da jih komaj krotim.

Zaradi dela na kmetih je več oproščenih. Narod je tu zelo v zemljo pogreznjen, brez čuta za vse nadna­ ravno, brez idealov, uživanja in zabave željan, sebi­ čen, asocijalen, v mnogočem zaostal. Zelo po krivici so vihali nosove nad nami, kar tu in tam kdo pri­ zna. Zlasti naše obrtnike pohvalijo. Ti so povsodi na konju, povsodi na noge padejo. Študiranci so reveži, preveč jih je povsod.«78 Dodatne skrbi mu je povzročalo tudi slabo zdrav­stveno stanje. Pozimi (januarja ali februarja) 1947 se je skoraj zadušil zaradi zamašene dimniške cevi. Zdravnik je poleg zastrupitve z dimom ugotovil, da je zaradi pomanjkanja zelo oslabel. Zato je pogosto zahajal na zdravljenje v taboriščno bolnišnico v bližnji Spittal. »Letos sem se zelo postaral. S heme­ roidi zdaj nimam težave, opažam arterijosklerozo in večkrat sem bolehen. Za hojo sem zanič. Hodim nad pol ure težko, ker me pod meči začne boleti. Ve­ dno bolj sem daljnoviden.«79 Proti poapnenju žil se je boril s česnovim in porovim sokom: »…to je naj­ boljše zdravilo, zlasti, če bi bil v kranjski klobasi, bi ozdravil več bolezni na en mah.«80 »Če se nabašem in za mizo fajfo vlečem sem še videti zakej, drugače pa starček.«81 Zdravstvene tegobe so ga pestile tudi v letu 1948. »O vseh svetih sem postal toliko slabši, da ni kazalo drugače, kakor v bolnišnico v Celovec,

kjer sem bil 10 dni v splošni. Tam so me zdravili uspešno a bolj po konjsko. Stričevi so mi izposlovali, da sem bil prestavljen v bolnišnico elizabetink.« Stanje se mu je ob izboljšani oskrbi precej popravilo in želel si je čim prej zapustiti bolnišnico, ob čemer je dodal: »… potem bo težka odločiti se: ali sprejeti ka­ kšno revno službico tukaj ali pa odriniti za drugimi v Argentinijo.«82 Bolezni se je tako pridružilo še močno domotožje. »Drva se suše, tobak raste, kumare cveto, gnoj se dela, fižol bo kmalu zvonik prerasel.

Begunci se zdaj samo od Argentinije menijo. Jaz ne mislim nikamor naprej iti.«83 Misel, da bi se podal na dolgo pot čez morje v neznano deželo, se mu ni zdela privlačna. Vedno znova se mu je porajalo upanje, da se bo lahko vrnil v Slovenijo in svoja čustva je izrazil tudi v eni svojih pesmi: Ljubezen, ljubezen je naša prečudna bolezen. Ljube­ zen!

Ljubezen do Boga, ki je naše edino in vse, doma in povsod; Do naše zemlje, ki je naša mati in jo ljubi naš rod; Ljubezen do resnice, do pravice, do svobode, do miru!

Ljubezen do dóma nas je gnala od dóma-od dóma!

Ljubezen do dóma nas žene domov-domov!«84 Upanje na vrnitev domov je zaupal tudi v pismu bratu Francetu: »Pa mislim, da bomo polagoma po veliki večini le domov skapljali. Jaz čakam, da mi Bog pošlje znamenje. Kristina mi jih je že veliko po­ slala.«85 Toda ta želja se mu ni nikoli uresničila, čeprav je še za božič leta 1954 ob voščilu domačim v Kropo zapisal: »Upam, da bo Kapelca še stala, kadar priromam.«86 Z letom 1948 so se razmere začele izboljševati.

Kolikor so mu moči dopuščale, je delal doma, okoli hiše in v gozdu. Hkrati se je ljubiteljsko posvečal raziskovanju izvora posameznih besed iz kroparskega govora. Nečaku Damjanu je pisal nasvete za življenje: »Čas rabiš, da se naučiš vsega, kar utegne prav priti, tudi šivati, prati, peči, kuhati, vrt obdelovati.« Omenjal je razne zanimivosti in ga poučeval o izvoru posameznih besed in o njihovem pomenu. Za osebni vzdevek Kolera, znan v Kropi, je menil, da izhaja iz poljskega jezika. Omenja, da je bil Kolera verjetno kot vojak na Poljskem, kjer poznajo kletvico pasja kri, to je kolera.87 V drugem primeru pa pravi, da beseda krunkl izhaja najbrž iz nemške besede za panj, to je Strunk. Iz bogate življenjske zakladnice navaja kopico primerov, od tega, kakšna naj bo domača kuhinja, v kateri je zelo pomembna ventilacija, da naj sopara uhaja skozi dimnik, do čisto zabavnih prigod. Tako omenja, da imajo kozla, velikega bradača, ki je grd kot smrtni greh in zato ni čudno, da je v starejših knjigah kot simbol poglavitnega greha nečistosti upodobljen kozel. Živo se zanima za razmere v Kropi, ne samo pri sorodnikih, temveč tudi pri drugih: »Kako jih pa Tone v red devlje?, Kaj je z Jurjevo hišo?, Kako je pri Jernačevih?, Kje so Jarmovi otroci?«88

Zelo zanimivo opisuje vsakodnevno begunsko življenje potem, ko so se razmere bistveno izboljšale: »Avgusta in septembra sem prekladal tobak, krom­ pir, brusnice, bezeg, praprot, sadje. Pripravil sem prostor za dva nova vrtiča. Prekopal sem vrh hriba za vrtiček 30 m/2. Za en vagon kamnja in skal sem pridelal. Največjo sem na sredi na glavo postavil, za spomin.« O oblačenju pa: »Nosim doma največ itali­ janske cajgasto restantovske hlače in koroški lovski rekelc, zeleno obrobljen in flickajnovc na pleši, pa švajncarco v kljunu. Tina (dela v copatarni v tabo­ rišču) mi je prinesla klobučevinasto italijansko faši­ stično čepico s cofom, ki je kakor ulita za mojo gla­ vo. Po zimi bo prav prišla! Za nočno porabo imam prajsovsko čelado, se sijajno drži.« Seveda pa ni šlo brez opisa njemu tako ljube teme, hrane. Sploh je bila kuhinja njegov najljubši prostor v hiši: »Štedil­ nik ves razrukan a dobro deluje, razgled lep skozi okno. Večkrat gledam divje golobe, zajce, srne pod oknom. Berem, pišem, cimpram, sprejemam, molim največ v kuhinji. Skoro dve leti sem jedel iz pošve­ dranega aluminijastega krožnika, ki sem ga pobral na cesti tostran Ljubelja. Jemo skoraj normalno že!

Kaj jemo: jabolčni štrudel, sirove omlete, zaroštan krompir (rošt iz soje), gresov močnik, krompirjevo juho, zmečkan krompir z repo ali omako (brusnice, čebula, hren), močnate jedi (z breskvami, češpljami, čokolado, brusnicami, bezgom, suhimi hruškami, ovsene kosmiče), iz mleka delamo sir, žganci, juhe (iz soje, krompirja, fižolova, zelenjavna, mesna), imam nekaj ameriškega riža, kave in čaja, imamo kokoši. Kadim Lukov Štrik (Lucky Strike).«89 V pismih pa nikoli ni spraševal po političnih razmerah v domovini. Toda očitno je bil obveščen o razmerah in dogajanju v Sloveniji. Bratu Francetu je tako poslal pooblastilo s pripisom: »Slišim, da v Moravčah likvidirajo Zadružno hranilnico in da izplačujejo vloge. Pooblaščam te, da dvigneš vloge in prevzameš vse, da se moja imovina zavaruje.«90 Izguba premoženja, katerega je moral pustiti v Moravčah, ga je povsem razumljivo zelo prizadela. Tako je tudi v oporoki zapisal: »… vse moje premoženje v domovini, kakor tudi moje pravice do povračila meni krivično povzročene škode v domovini, naj se razdele po približno enakih delih med moje še žive­ če brate in sestre… Izvršitelja oporoke naj bosta brat France in sestra Tilka (Matilda).« Poleg tega jima je naročil, naj dodelita enak delež Mariji Podbregar, ki jo imenuje: »…zvesta, požrtvovalna služabnica in dobrotnica, ki mu služi že 25 let.«91 Sorodnikom domov je še pisal, toda ne več tako pogosto ter gostobesedno kot prej. Do zadnjega je sam sebe imenoval begunec in s tem poudarjal, da domovine ni zapustil po lastni volji. Tako je tudi v zadnjem pismu, ki ga je poslal v Kropo, zapisal: »…sedaj sem že deset let begunec…, s korajžo, potrpljenjem in dijeto oboroženi maširamo proti večnosti.«92

33

Umrl je v 67. letu starosti 12. junija 1955 in bil pokopan v Spittalu ob Dravi.

8 9

Sorodniki iz Slovenije se pogreba niso smeli udeležiti. Jernejevo sestro Kristino so oblasti zavrnile na mejnem prehodu Podrožca in pot je smel nadaljevati samo mož druge sestre Tilke, Lojze Obrsne. Slednji je konec junija pisal v Kropo: »Z velikimi težavami sem se udeležil pogreba, Kristino so v Podrožci zavrni­ li. Jernej je v nedeljo še maševal, dopoldan malical pražena jetrca, proti poldnevu pa mu je začela teči voda iz noge. Kmalu nato je dobil vročino, vendar ni dovolil poklicati zdravnika. Šele popoldne je bil prenesen v ambulanto, ob 23. uri je umrl… Pogreb je bil zelo lep, bilo je mnogo ljudi, 14 vencev ter ga je spremljalo 24 duhovnikov, pogreb pa je vodil dr. Ja­ godic. Pri maši je prepeval zbor samih duhovnikov.

Dr. Jagodic se je v lepem govoru v cerkvi poslovil od nepozabljivega Jerneja. Na grobu pa je govoril vojaški župnik Dr. Strasser, ki se mu je zahvalil za usluge, ki jih je v vojni storil neštetim vojakom 7. polka… Jerneju sem nesel zemljo iz našega lepega Rožnika ter mu jo potresel na krsto. Naj ga ne krije samo tuja zemlja, ampak naj mu naša zemlja lajša večno spanje… materialni del testamenta pa za en­ krat ne pride v poštev, ker bi se po mojem mnenju le blamirali in izpostavljali neprijetnostim.« 93 Lukovemu Jerneju, Kroparju, dušnemu pastirju, domoljubu, svetovljanu in športniku tako ni bilo usojeno, da bi se še kdaj vrnil v rodno Kropo. Mogoče je doživel vsaj majhno zadoščenje, da je bil pokopan v zemlji, po kateri so pred stoletji hodili predniki današnjih Slovencev in za katero se je boril tudi s puško v roki.

10

11 12 13

14

15

16 17

18 19

20

OPOMBE 1 2

3 4 5 6 7

34

Oton Župančič, Med ostrnicami, Ljubljana 1978, str. 48.

Franc Kanduč, Jože Gašperšič, Janez Šmitek: Kroparske družine od 15. do začetka 20. stole­ tja, v: Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja, Kranj 1998, str. 22–23. Op. pisca: po ustnem izročilu Hafnerjev naj bi njihov rod izhajal s Koroškega, matične knjige pa pričajo, da so se priselili iz Selške doline.

Prav tam, str. 23.

Kronika župnije Moravče, zapis za leto 1937, avtor Jernej Hafner. Župnijski arhiv Moravče. http://www.gimkr.si/o-soli2/zgodovina-sole/ Joža Bertoncelj, Kroparske zgodbe, Kropa 1973, str. 69.

Kronika župnije Moravče, op. 4, zapis za leto 1937.

21

Družina Hafner, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi, fond Zgodovinopisje, sign. III., šk. 1.

Pismo staršem iz Velikih Lašč, 19. 8. 1912, avtor Jernej Hafner, arhiv družine Hafner, Kropa.

Op. pisca: dovoljenji za pripravo in tisk knjižice se v originalu glasita: z dovoljenjem kn. šk. ordi­ nariata ljubljanskega z dne 2. septembra 1913, št. 3799 ozir. 9. februarja 1914, št. 737.

Gorenjec, letnik XV., št. 38, 18. september 1914.

Kronika župnije Kropa 1914—1919, prvi zvezek, str. 209, avtor Valentin Oblak. Župnijski arhiv Kropa. http://de.wikipedia.org/wiki/K%C3% A4r ntnerisches_Infanterie-Regiment_ %E2%80%9EGraf_von_Khevenh%C3%BCller% E2%80%9C_Nr._7 Op. avtorja: oznaka k.u.k. (slovensko: cesarsko in kraljevo, c.kr.) je v avstro-ogrski monarhiji označevala vse državne in vladne službe, mirnodobne in tudi vojaške. V redne polke so bili praviloma vpoklicani fantje in možje v starosti od 20 do 30 let.

Hubert Fankhauser, Regimentsgeschichte des k.u.k. Infanterieregiments Graf von Kheven­ hüller Nr. 7, 1914–1918. Verlag Buchdienst Südtirol, 2007, str. 265.

Nikola Gaženić z drugimi, Vojna enciklopedija Jugoslavije, Beograd 1972, 1–266 D. Miha Šimac, Oris vojaške duhovne oskrbe skozi zgodovino (Ročni priročnik za katoliške du­ hovnike iz l. 1905); elektronsko sporočilo Mihe Šimaca avtorju pričujočega članka.

Pismo Luke Hafnerja sinu Jerneju, 29. 6. 1916, op. 9.

Razglednica Jerneja Hafnerja, odposlana 24. 6.

1917 (pripis na razglednici: Custozza Feies; Feldmesse des k.u.k. I.R. 7, in dodatno v hiši + stanujem, s puščico je označen kapelni šotor), op. 9.

Miha Šimac, Odlikovani vojni kurat, p. Robert Ivo Nitz (1882—1950), v: Na fronti, revija za vojaško zgodovino, številka 6, november 2010, str.

13—17.

Op. pisca: v Rangliste für k.u.k Heer 1917 je omenjen tudi Hafner: Geistl. VK. 2. pomeni Das Geistliche Verdienstkreuz 2. Klasse, torej duhovniški križ. 9. 5. 1911 je bilo odlikovanje preimenovano v duhovniški križec za zasluge. Vir slike: http://www.austro-hungarian-army.co.uk/ decorat.htm http://www.austro-hungarian-army.co.uk/ JK1908.htm. Gre za jubilejni križ 1908 (Jubiläumskreuz) ob 60. obletnici vladavine Franca Jožefa I. Ustanovljene so bile 3 vrste odlikovanja: vojaški jubilejni križ (Militär-Jubiläumskreuz), jubilejni križ za civilne uslužbence (Jubiläumskreuz für Zivilstaatsbedienstete) in jubilejni dvorni križ (Jubiläums-Hofkreuz). Jernej je prejel vojaški jubilejni križ, ki je bil ustanovljen 10. 8. 1908 in bil namenjen vsem pripadnikom oboroženih sil. Podelili so ga vsem oficirjem, vojaškim uradnikom in vojakom, ki so vsaj 3 leta

22

23 24 25 26 27

28

29 30

31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48

aktivno služili v obdobju med 2. 10. 1898 in 2.

10. 1908, pa tudi vsem, ki so sodelovali v najmanj eni bitki med vojno 1848/49. Križec je bil namenjen tudi vsem osebam, vključno s civilno zaposlenimi v več vojaških šolah, v kadetnicah in vojaških sirotišnicah.

Zapisnik seje občinskega odbora Kropa, seja z dne 11. junija 1918. Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi, zapisniki sej občinskega odbora, nevezani zvezki, fond Krajevna uprava.

Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 12, str.

188.

Franjo Lubej, Za sokolskim praporom, Ljubljana 1985, str. 127–139.

Spomini Miroslava Martinčiča, Lojze Ude, Arhiv republike Slovenije Ljubljana, osebni fond: Ude Lojze, sig. AS 1193, zap. št. 14/566.

Prav tam, zapis Lojzeta Udeta.

Prav tam, zapis Lojzeta Udeta, op. pisca: v zapuščini L. Udeta med drugimi osebnimi listinami, ki so jih izpolnjevali člani OKP, ni listine Jerneja Hafnerja. Ude v: Boj za severno mejo 1918— 1919, Maribor 1977, in v poznejšem povzetku v Zgodovinskem časopisu navaja, da se nahaja osebni list Jerneja Hafnerja, katerega je slednji izpolnil leta 1920 z osebnimi podatki in podatki o vojaški službi, v njegovi osebni korespondenci. Kljub temu tega lista nisem našel med gradivom, ki ga je družina Ude po smrti Lojzeta Udeta zapustila Arhivu R Slovenije.

Lojze Ude, Zveza prostovoljcev za severno slo­ vensko mejo 1918–1919, v: Spominski zbornik ob 60-letnici bojev za severno slovensko mejo 1918—1919, Maribor 1979, str. 128. http://users.volja.net/marijankr/Z04-odlikovanci.html Janko Kuster, Poimenski seznam borcev za se­ verno mejo 1918–1919, v: Spominski zbornik ob 60-letnici bojev za severno slovensko mejo 1918—1919, Maribor 1979, str. 190.

Janez Valant, Zgodovina športnih društev od 1919 do danes, Ljubljana 2008, str. 42.

Prav tam, str. 44.

Potni list Jerneja Hafnerja, op. 9.

Prav tam, op. 9.

Prav tam, op. 9. http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=24416 http://sl.wikipedia.org/wiki/Stari_trg_pri_Lozu Orožni list Jerneja Hafnerja, op. 9.

Obmejna karta Jerneja Hafnerja, op. 9.

Stari trg ter njeni duhovniki, zupnije.rkc.si/stari-trg-pri-lozu/pdf/Predstavitev.pdf, Kronika župnije, str. 72—74 Prav tam, str. 73.

Prav tam, str. 75.

Prav tam, str. 73.

Prav tam, str.75.

Prav tam, str. 77—78.

Prav tam, str. 78.

Prav tam, str. 77.

Oton Župančič, op. 1, str. 48.

49 Župnija in dekanija Stari trg ter njeni duhovniki, op. 40, str. 77–78.

50 Razglednica Jerneja Hafnerja bratu Francu, 11. 10. 1935, op. 9.

51 Knjižica izleta v Berlin, op. 9.

52 Portret A. Hitlerja, diploma in odlikovanje, op. 9.

Op. pisca: zahvalno pismo s portretom, diplomo in odlikovanjem za OI v Berlinu 1936 je Jerneju poslal nemški konzulat v Zagrebu 22. 3. 1937 z obrazložitvijo, da mu je führer in državni kancler podelil Nemški olimpijski častni znak II. reda.

53 Razglednica Jerneja Hafnerja bratu Francu, 10. 9. 1936, op. 9.

54 Domoljub, št. 63, leto 1936, Ljubljana, str. 665.

55 Župnija in dekanija Stari trg ter njeni duhovniki, op. 40, str. 80.

56 http://www.limbarskagora.com 57 Kronika župnije Moravče, op. 4, zapis za leto 1937.

58 Prav tam, op. 4.

59 Potni list Jerneja Hafnerja, op. 9.

60 Kronika župnije Moravče, op. 4, zapis za leto 1940.

61 Prav tam, op. 4, zapis za leto 1939.

62 Prav tam, op. 4, zapis za leto 1938.

63 Legitimacija za svetovno razstavo v Parizu, julij 1937, op. 9.

64 Kronika župnije Moravče, op. 4, zapis za leto 1941.

65 Prav tam, op. 4, zapis za leto 1941, op. pisca: avtor zapisa neznan.

66 http://www.sentlambert.si/predstavitev/krajevnilist/, Krajevni list KS Šentlambert, arhiv krajevnih listov, september 2009.

67 Kronika župnije Moravče, op. 4 in 65, zapis za leto 1941.

68 Prav tam, op. 4 in 65, zapis za leto 1941.

69 Pismo Jerneja Hafnerja bratu Francu, 16. 6. 1942, op. 9.

70 Pismo Jerneja Hafnerja bratu Francu, 24. 2. 1942, op. 9.

71 Prav tam, op. 4 in 65, zapis za leto 1943.

72 Prav tam, op. 4 in 65, zapis za leto 1944.

73 Prav tam, op. 4 in 65, zapis z dne 8. 5. 1945.

74 http://www.stockenboi.at/ 75 Pismo Jerneja Hafnerja bratu Francu, 15. 10.

1947, op. 9.

76 Prav tam, pismo z dne 11. 4. 1947, op. 9.

77 Prav tam, pismo z dne 2. 3. 1947, op. 9.

78 Prav tam, pismo z dne 15. 10. 1947, op. 9.

79 Prav tam, pismo z dne 14. 6. 1947, op. 9.

80 Prav tam, op. 9.

81 Prav tam, pismo z dne 14. 4. 1948, op. 9.

82 Prav tam, pismo z dne 8. 12. 1948, op. 9.

83 Prav tam, dopisnica z dne 30. 7. 1947, op. 9.

84 Prav tam, pismo, napisano za veliko noč leta 1947, op. 9.

85 Prav tam, pismo z dne 21. 11. 1947, op. 9.

86 Prav tam, razglednica napisana za božič 1954, op. 9.

87 Prav tam, pismo z dne 12. 8. 1947, op. 9.

35

88 89 90 91 92 93

36

Prav tam, pismo z dne 6. 5. 1948, op. 9.

Prav tam, op. 9.

Prav tam, pismo z dne 16. 1. 1950, op. 9.

Prav tam, oporoka z dne 1. 7. 1952, op. 9.

Prav tam, pismo z dne 26. 5. 1955, op. 9.

Prav tam, pismo Lojzeta Obrsneta z dne 25. 6. 1955, op. 9.

SLIKOVNA PRILOGA

37

38

KATOLIŠKA SKUPNOST ZAKRAMENTI

Krst Teodore Pogačnik v Kamni Gorici leta 1957; botra Ivana Šlibar in Marjan Pogačnik, deklico v naročju drži kamnogoriška babica Tinca Šolar. Fotografijo posredovala Kaja Beton.

Krstni sveči za dečka in deklico, 90. leta 20. stoletja. Hrani Anže Habjan, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

Krstni kamen v cerkvi sv.

Lenarta v Kropi. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

Kroparski prvoobhajanci z župnikom Valentinom Oblakom ok. leta 1925. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, posnetek iz diafilma o zgodovini kroparskega železarstva in razvoju Kovinarske zadruge Plamen, Berlin 1938.

39

KATOLIŠKA SKUPNOST ZAKRAMENTI

Prvo sveto obhajilo v Kropi leta 1935; prvoobhajanci z župnikom Francem Kandučem. Fotografijo posredoval Anže Habjan.

Prvo sveto obhajilo v Kropi leta1937; prvoobhajanci pod cerkvijo sv. Lenarta skupaj z drugimi šolarji in učitelji (levo zgoraj šolski upravitelj in učitelj Franc Hafner), zgoraj desno župnik Franc Kanduč. Fotografijo posredoval Anže Habjan.

Prvo sveto obhajilo v Kamni Gorici leta 1968; prvoobhajanci z župnikom Francem Šoukalom. Fotografijo posredovala Kaja Beton.

Naglavni okras prvoobhajank in birmank, t.i. šlajar, iz 60. let 20. stoletja. Hrani Anže Habjan, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

40

Slika v spomin na prvo sveto obhajilo iz leta 1949. Napis: Spomin na prvo sveto obhajilo.

Tomaževič Filip, 3. julija 1949, podpis župnika Ivana Kljuna. Hrani Anže Habjan, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

KATOLIŠKA SKUPNOST ZAKRAMENTI

Prvo sveto obhajilo v Kropi leta 1970; prvoobhajanci z župnikom Lojzetom Jožetom Žabkarjem. Fotografijo posredoval Anže Habjan.

Prvo sveto obhajilo v Kropi leta 1967; obred v cerkvi sv.

Lenarta vodi župnik Peter Flajnik. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Rok Gašperšič.

Pogostitev prvoobhajancev v župnišču leta 1970. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Rok Gašperšič.

Slika v spomin na prvo sveto obhajilo leta 1994: bakrena ploščica z odtisnjenim svetopisemskim motivom in napisom: »Vzemite in jejte od tega vsi. Spomin na prvo sveto obhajilo.« Hrani Anže Habjan, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

41

KATOLIŠKA SKUPNOST ZAKRAMENTI

Botri Anton Šmitek, Marija in Ignacij Ažman z birmanci ob birmi v Kropi leta 1929. Anton Šmitek (prvi z leve) je bil boter Ivanu in Slavku Ažmanu, Ignacij Ažman pa Antonu in Janezu Šmitku. Birmanka ob botri Mariji Ažman ni bila prepoznana. Fotografijo posredoval Rok Gašperšič.

Botri Ana in Rezka Legat z birmankama Marijo in Špelo Gašperšič leta 1934. Fotografijo posredoval Rok Gašperšič.

Procesija ob birmi v Kropi leta 1940; članice dekliškega krožka, oblečene predpisane kroje. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

42

Rudi Finžgar, predstavnik Fantovskega odseka Kropa, pozdravlja škofa Gregorija Rožmana, ob prihodu v Kropo ob birmi leta 1940.

Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Boter Janez Tomaževič z birmancem Jankom Peternelom ob birmi v Kropi leta 1940. Fotografijo posredoval Rok Gašperšič.

KATOLIŠKA SKUPNOST ZAKRAMENTI

Sprejem škofa Gregorija Rožmana ob birmi v Kamni Gorici leta 1940; škofa pozdravlja Valentin Arh st., duhovnik ob njem je Anton Pogačnik iz Kamne Gorice. Fotografijo posredoval Valentin Arh.

Sprejem škofa ob birmi v Kamni Gorici leta 1940; škof Gregorij Rožman se pozdravlja z duhovnikom Valentinom Tomanom iz Kamne Gorice, zadaj kamnogoriški župnik Franc Zorko. Fotografijo posredoval Valentin Arh.

Birmanka Anica Šparovec (r. Skalar) z botro Marijo Petchovsky ob birmi v Kamni Gorici leta 1940. Fotografijo posredoval Valentin Šparovec.

Birmanka Marija Čagalj (r. Pogačnik) z botro Gabrijelo Koselj ob birmi v Kamni Gorici leta 1940. Fotografijo posredovala Kaja Beton.

Škofa Rožmana pozdravlja Marija Arh, predstavnica kamnogoriškega dekliškega krožka. Fotografijo posredoval Valentin Arh.

Reveži prosijo vbogajme ob birmi v Kamni Gorici leta 1940. Fotografijo posredovala Kaja Beton.

43

KATOLIŠKA SKUPNOST ZAKRAMENTI

Sprevod birmank in birmancev v cerkev sv. Lenarta v Kropi ob birmi 20. aprila 1969. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Rok Gašperšič.

Sprevod duhovnikov v cerkev ob birmi v Kropi leta 1969, med njimi pomožni škof Stanislav Lenič. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Rok Gašperšič.

Birmanje, ki ga vodi pomožni škof Stanislav Lenič, v cerkvi sv. Lenarta v Kropi leta 1969. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Rok Gašperšič.

44

KATOLIŠKA SKUPNOST ZAKRAMENTI Jernej Hafner iz Krope s sorodniki in kroparskim župnikom Valentinom Oblakom ob novi maši 12. julija 1912. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Zloženka ob zlati maši duhovnika Antona Pogačnika iz Kamne Gorice 1. julija 1973. Posredovala Kaja Beton.

Anton Pogačnik iz Kamne Gorice s sorodniki in duhovniki ob novi maši leta 1923. Desno ob njem sedi duhovnik Luka Arh iz Kamne Gorice, levo za Pogačnikovo materjo v drugi vrsti kamnogoriški župnik Franc Zorko.

Fotografijo posredovala Kaja Beton.

Kroparski župnik Peter Flajnik s farani ob zlati maši v Kropi 26. junija 1966. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Podobici ob zlati maši Petra Flajnika, sprednja in zadnja stran. Posredoval Anže Habjan.

45

KATOLIŠKA SKUPNOST OBREDJE OB IN PO SMRTI

Družina Franca Ažmana ob grobu družine njegove žene Ane, roj. Žmitek, na pokopališču ob farni cerkvi sv. Lenarta v Kropi, ok.

1920. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Kovan nagrobni križ s kroparskega pokopališča, 18.–19. stoletje.

Stalna razstavna zbirka Kovaškega muzeja, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

Osmrtnica za Marijo Jalen, roj. Šolar, umrlo v Kropi septembra 1938. Hrani Jelena Rezar.

46

Litoželezni nagrobni križ, po drugi svetovni vojni odstranjen s kroparskega pokopališča, fotografiran ok. 1970. O križu ni podatkov, s fotografijo (na pokopališču ob zidu) je dokumentiran v diafilmu o zgodovini kroparskega železarstva, Berlin 1938. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Rok Gašperšič.

Osmrtnica za Adolfa Kappusa pl. Pichlstaina, umrlega v Kamni Gorici marca 1930. Hrani Jelena Rezar.

KATOLIŠKA SKUPNOST OBREDJE OB IN PO SMRTI

Pokojni Matija Mikelj na parah v domači hiši v Kamni Gorici spomladi leta 1954. Fotografijo posredoval Valentin Arh.

Pokojni Franc Peternel na parah v domači hiši v Kropi leta 1970. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Rok Gašperšič.

Sprevod ob pogrebu Terezije Lazar (r. Pesjak) 13. marca 1973 od domače hiše proti pokopališču ob cerkvi sv. Lenarta v Kropi. Fotografijo posredoval Anže Habjan.

Pogreb Janeza Lazarja iz Krope 7. februarja 1968; obred v cerkvi sv. Lenarta vodi kamnogoriški župnik Franc Šoukal.

Fotografijo posredoval Anže Habjan.

Pogreb Janeza Lazarja ml. iz Krope 17. februarja 1999; obred v cerkvi sv. Lenarta in žarni pokop, vodi župnik Anton Vidmar. Fotografijo posredoval Anže Habjan.

47

KATOLIŠKA SKUPNOST POKOPALIŠČE V KROPI

48

KATOLIŠKA SKUPNOST POKOPALIŠČE V KROPI

Pokopališče ob cerkvi sv. Lenarta v Kropi v 70. letih 20. stoletja. Mnogo starih kovanih in litoželeznih križev, pa tudi drugih nagrobnih spomenikov, so po drugi svetovni vojni nadomestili novi spomeniki. Fotografije poleg starejših železnih nagrobnih križev in drugih nagrobnikov prikazujejo nagrobne spomenike, ki so dela kroparskih umetnih kovačev pred drugo svetovno vojno in po njej.

Tudi ti spomeniki se niso ohranili v celoti. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Rok Gašperšič.

49

KATOLIŠKA SKUPNOST ROMANJA Fotografija romarjev, ki so se udeležili 1. slovenskega romanja v Lurd, 11.–23. maj 1908. Romanja sta se udeležila tudi Jože Svetina in Matija Mikelj iz Kamne Gorice. Posredovala Ida Svetina.

Spominska plošča ob naravoslovni učni poti Pusti grad v spomin na romanje v Lurd leta 1908. Ploščo z napisom Spomin prvega slovenskega romanja v Lurd 20. 5. 1908 je postavil Jože Svetina iz Kamne Gorice v spomin na svoje romanje.

Spominska plošča je bila prvotno postavljena na Svetinovem travniku v Bukovju (nad reko Savo), leta 2005 pa je bilo prestavljena k poti, ki povezuje Kamno Gorico in Fuksovo brv.

Foto: Uroš Florjančič, 2011.

Knjižica Rimski romar z itinerarjem poti in navodili za romarje, izšla ob 3. slovenskem romanju v Rim, 7.–18. apri 1913. Na prvi notranji strani knjižice je legitimacija udeleženca romanja, Franca Ažmana iz Krope. Hrani družina Ažman, Kropa, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

50

KATOLIŠKA SKUPNOST ROMANJA

Franc Ažman med romarji v Jeruzalemu (v sredini); detajl fotografije romarjev v Jeruzalem septembra 1910. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Rok Gašperšič.

Fotografija 5. skupine romarjev, ki so se udeležili 1. slovenskega romanja v sveto deželo, 2.–21. september 1910.

Romanja, ki ga je vodil ljubljanski škof Anton Bonavetura Jeglič, se je udeležilo ok. 540 romarjev, med njimi Franc Ažman (5. skupina) in Luka Hafner (2. skupina) iz Krope ter Matija Mikelj (2. skupina) iz Kamne Gorice. Hrani družina Ažman, Kropa, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

Knjižica Jeruzalemski romar, ki je izšla ob 1. slovenskem romanju v sveto deželo, 2.–21. september 1910. Hrani družina Ažman, Kropa, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

Potrdilo o prihodu v Jeruzalem, ki ga je Martin Ehrlich, rektor avstro-ogrskega gostišča v Jeruzalemu, 15. septembra 1910 izdal romarju Francu Ažmanu iz Krope. Hrani družina Ažman, Kropa, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

51

KATOLIŠKA SKUPNOST JASLICE

Lesene izrezljane in pobarvane jaslične figure, izdelane v Kropi, konec 19. ali začetek 20. stoletja. Stalna razstavna zbirka Kovaškega muzeja, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

Fotografiji Merdovih oz. Gašperlinovih jaslic in Lukmanovih oz. Šolarjevih jaslic iz Krope z napisom Ljudsko rezbarstvo iz Krope, kot jih je ok. 1938 posnel radovljiški fotograf Alojz Vengar. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Glorica, angel, ki oznanja Jezusovo rojstvo, del Lukmanovih hišnih jaslic, ki jih je pred drugo svetovno vojno izdelal Luka Šolar.

Izdelovanje gloric in drugih angelov je bila njegova posebnost. Jaslice hrani družina Šolar, Zgornja Besnica. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Miran Kambič, 1994.

Znani kroparski jasličar Luka Šolar (1873–1959) ob svojih hišnih jaslicah leta 1956. Jaslice so bile v prvotni postavitvi kotne, na posebnem podstavku, z bogato okrašeno kuliso na štirih stebrih. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

52

KATOLIŠKA SKUPNOST JASLICE

Lukmanove cerkvene jaslice, ki jih je leta 1923 po naročilu župnika Valentina Oblaka za farno cerkev sv. Lenarta v Kropi izdelal Luka Šolar. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Miran Kambič, 1994.

Sveta družina, del Lukmanovih jaslic v cerkvi sv. Lenarta v Kropi. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Miran Kambič, 1994.

Jože Berce (1904–1990), najdejavnejši kroparski izdelovalec jaslic in drugih lesenih figur po drugi svetovni vojni, ok. 1970. Jaslice je izdeloval za naročnike iz Krope in izven nje; vanje je vključeval tudi krajevne posebnosti, npr. motiv kroparskega koledniškega izročila. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Kroparski drvar, značilen Bercetov rezbarski izdelek, povezan s kroparsko tradicijo nabiranja drv, pogosto vključen v jaslično celoto ali kot samostojna figura.

Stalna razstavna zbirka Kovaškega muzeja, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

Iz lipovega lesa izrezljane jaslice, ki jih je med letoma 1971 in 1973 po naročilu Egija Gašperšiča izdelal Jože Berce iz Krope. Jaslice poleg svete družine in svetih treh kraljev vključujejo še motiv kolednikov in Bercetovo značilno figuro, kroparskega drvarja. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Miran Kambič, 1994.

53

KATOLIŠKA SKUPNOST JASLICE Omarične jaslice družine Arh iz Kamne Gorice, izdelal neznan jasličar pred letom 1900. Človeški liki so leseni, ovce glinene. Pred drugo svetovno vojno so jih postavljali v vaškem znamenju. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Miran Kambič, 1994.

Jaslice družine Kapus iz Kamne Gorice, še en ohranjen značilen primerek kamnogoriških jaslic s prehoda iz 19. v 20. stoletje. Gre za tip hodniških jaslic v treh nadstropjih. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Miran Kambič, 1994.

Omarične jaslice družine Pogačnik iz Kamne Gorice, izdelane ok. leta 1900. Figure so iz ilovice (jiv), ki so jo za izdelavo jasličnih figur kopali v bližini Kamne Gorice, nad Zijavko, nato pa so oblikovane figure žgali kar v vigenjcih.

Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Miran Kambič, 1994.

54

KATOLIŠKA SKUPNOST TRIKRALJEVSKI KOLEDNIKI, SVEČNICA Trikraljevski koledniki v Kropi leta 1958. Oblečeni so v ministrantske obleke, na glavah imajo okrašene papirnate krone. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Božo Štajer.

Prebivalci Podblice z darovanimi svečami za cerkev sv.

Lenarta na nedeljo pred svečnico leta 1937, fotografirani s kroparskim župnikom Francem Kandučem. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Jamničani, ki so prinesli svečo na nedeljo pred svečnico leta 1927, fotografirani pred župniščem v Kropi z župnikom Francem Kandučem in v procesiji proti cerkvi. Fotografiji iz kronike župnije Kropa, 3. zvezek, hrani Župnijski urad Kropa.

55

KATOLIŠKA SKUPNOST CVETNA NEDELJA

Pogačnikovi in Šparovčevi s cvetnonedeljskimi butarami na cvetno nedeljo v Kamni Gorici, ok. 1957. Fotografijo posredovala Kaja Beton.

Kroparski verniki na cvetno nedeljo pred cerkvijo sv. Lenarta v Kropi pred drugo svetovno vojno. Fotografijo posredoval Anže Habjan.

Cvetnonedeljske butare, po kroparsko begavənce na cvetno nedeljo pred cerkvijo sv. Lenarta v Kropi ok. 1967. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Rok Gašperšič.

Kroparski fantje z begavəncami ok. 1980.

Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Anton Smrekar iz Krope z begavənco ok.

1980. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Rok Gašperšič.

56

KATOLIŠKA SKUPNOST VELIKA NOČ

Žegen v Kropi ok. leta 1980. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja. Šimnova Zefka (Jožefa Pogačnik) iz Kamne Gorice nese k žegnu, ok. 1950. Fotografijo posredovala Kaja Beton.

Velikonočni pirhi in potica v Kropi ok. 1980. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Žegen v Kropi leta 1967. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Rok Gašperšič.

57

KATOLIŠKA SKUPNOST VELIKA NOČ

Takanje pirhov v Kropi, risba slikarja Petra Žmitka iz leta 1909. Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi.

Pirhe sekajo!, fotografija iz Krope ok. 1930, ki naj bi jo posnel Peter Žmitek.

Pirhe sekata Urban Lazar in Jakob Katrašnik. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Adam Kržišnik iz Krope seka pirhe s sinovoma ok. 1970. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Rok Gašperšič.

58

KATOLIŠKA SKUPNOST VELIKONOČNI PONEDELJEK, TELOVO

Igre Za dolgo njivo v Kropi na velikonočni ponedeljek pred drugo svetovno vojno. Iger so se po tradiciji udeleževali vsi Kroparji ne glede na starost in stan. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Telovska procesija v Kropi v 30. letih 20. stoletja: znamenje pred Potočnikovo hišo, procesija skozi Gosposko gaso in vrh stopnic pred cerkvijo sv. Lenarta. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

59

KATOLIŠKA SKUPNOST CERKEV V JAVNEM ŽIVLJENJU PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO

Nadzorstvo Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni gorici ob zadružni 30-letnici leta 1925; kroparski župnik Valentin Oblak (zadaj, tretji z leve), kot predstavnik Zadružne zveze v Ljubljani tudi dolgoletni član in predsednik nadzorstva zadruge (1919–26). Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Sprednja in zadnja stran table v pozdrav škofu Gregoriju Rožmanu ob obisku zadružne tovarne v Kropi leta 1940.

Napisa »ZADRUŽNI POZDRAV NAŠEMU NADPASTIRJU« in »BOG BLAGOSLOVI VAŠE DELO!« sta izdelana iz ročno kovanih žebljev, pribitih v leseno podlago, oblečeno z blagom. Hrani Kovaški muzej v Kropi.

Zadružni člani, delavci in upokojenci ob praznovanju 40-letnice zadruge 24. novembra 1934. Fotografirali so se skupaj s kroparskim župnikom Francem Kandučem (v prvi vrsti v sredini ob ravnatelju zadruge Jožetu Gašperšiču). Ob tej priložnosti so se z ravnateljem in župnikom fotografirale tudi zadružne članice, delavke in upokojenke.

Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

60

Škof Gregorij Rožman (v sredini) ob obisku zadružne tovarne v Kropi leta 1940 (ob birmi). Na desni ob njem kroparski župnik Franc Kanduč, levo ravnatelj zadruge Jože Gašperšič. Vir fotografije: Zadrugar, leto III, št. 4.

KATOLIŠKA SKUPNOST CERKEV V JAVNEM ŽIVLJENJU PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO

Kroparski župnik Franc Kanduč s šolarji, šolskim upraviteljem Francem Hafnerjem ter učiteljicama Minko Žirovnik in Kati Hlebec pred ljudsko šolo v Kropi, na kateri je poučeval verouk, 1928. Fotografija je iz Kronike župnije Kropa, 3. zvezek, Župnijski urad Kropa.

Odkritje spomenika padlim kamnogoriškim župljanom v prvi svetovni vojni na pokopališču ob cerkvi sv. Trojice v Kamni Gorici leta 1925; govor je imel katehet in nekdanji vojni kurat Jani Jalen. Fotografiji posredoval Valentin Šparovec.

Blagoslov nove gasilske brizgalne v Kamni Gorici leta 1939; obred izvaja kamnogoriški župnik Franc Zorko. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Kroparski župnik Franc Kanduč z udeleženkami gospodinjskega tečaja ok. 1938. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

61

KATOLIŠKA SKUPNOST CERKEV MATERE BOŽJE V KROPI / KAPELICA

Podobica z motivom kroparske Matere Božje in svetnici posvečene cerkve v Kropi, t.i. Kapelice; na zadnji strani podobice je natisnjena molitev sv. Bernarda k Mariji milostljivega srca; konec 19. ali začetek 20. stoletja. Arhiv Kovaškega muzeja.

Podoba Matere Božje iz trona glavnega oltarja v Kapelici; podoba je bila leta 1868 prenovljena in na novo okrašena (delo uršulink). Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, posnetek iz leta 1935.

Razglednica (dopisnica) Krope, ki jo je v začetku 20. stoletja založil Franjo Šolar iz Krope, leta 1903 odposlana na Dunaj. Zanimiv je pripis o praznovanju kovaškega šmarna pri Kapelici: »Kamor sva prišla sinoč z ženko peš čez hrib. Danes je namreč tu slavni praznik pri Kapelci (Kovaški šmarin). Hočem se tudi tebe pri K. toplo spominjati…«. Zbirka razglednic Igorja Pirca.

Razglednica s podobo kroparske Matere Božje in napisom »MARIJA – VARUHINJA KROPE. Spomin na stoletnico obnovitve Kapelice 8.

VII. 18868 – 8. IX. 1968«, ki jo je založil Župnijski urad ob 100. obletnici prenove njene podobe v tronu glavnega oltarja. Arhiv Kovaškega muzeja.

62

KATOLIŠKA SKUPNOST CERKEV MATERE BOŽJE V KROPI / KAPELICA

Slovesnost ob 100. obletnici prenovitve podobe kroparske Matere Božje v tronu glavnega oltarja v Kapelici leta 1969; ob tej priložnosti je bil napravljen križ iz hrastovine (izdelal Gabrijel Pavlič iz Krope), vanj pa so kroparski verniki pribili razne kroparske žeblje, ki jih je za ta namen pripravil Danijel Šolar, dolgoletni kovač v vigenjcu Vice. S križem in žeblji so nakazali simbolično povezanost med križem in žebljarstvom. Slovesnost je vodil kroparski župnik Lojze Jože Žabkar. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Rok Gašperšič.

Jaslice, ki jih je za kroparsko Kapelico leta 1947 izdelala kiparka Liza Hribar (1913–96) iz Ljubljane. S temi jaslicami se je začel obsežen kiparkin opus cerkvenih in družinskih jaslic za naročnike iz vse Slovenije. V kapelških jaslicah je upodobila tudi kroparsko krajevno posebnost, kolednike. Leta 1995 je avtorica jaslice obnovila in z njimi tudi zaključila svojo ustvarjalno pot. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

Leseni križ s kroparskimi žeblji v Kapelici (leva stran ladje). Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

Umetniško kovano razpelo, za katerega je kovaški mojster Joža Bertoncelj iz Krope leta 1974 na Mednarodnem obrtnem sejmu v Münchnu prejel zlato medaljo in ga leta 1975 poklonil Kapelici. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

63

KATOLIŠKA SKUPNOST CERKVENE OBLETNICE

Prtiček v spomin na 250-letnico cerkve Matere Božje v Kropi, ok. 1970. Hrani Anže Habjan, foto: Gorazd Kavčič, 2011.

Naslovna stran knjižice »Spomin na dvestoletnico Marijine Božje poti v Kropi«, ki jo leta 1905, ob slovesni počastitvi 200. obletnice začetka češčenja kroparske Matere Božje, pripravil kroparski župnik Franc Hoenigman. Arhiv Kovaškega muzeja.

Vabilo na slovesnost ob 500-letnici župnijske cerkve sv. Lenarta v Kropi 20. septembra 1981.

Posredoval Anže Habjan.

64

KATOLIŠKA SKUPNOST CERKVENE OBLETNICE

Slovesnost z govori (na fotografiji govor Janeza Šmitka, krajevnega zgodovinarja) in kulturnim programom (deklamacije, nastop moškega pevskega zbora iz Krope in folklorne skupine) ob 500-letnici župnijske cerkve sv. Lenarta; slovesno sv. mašo je vodil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar.

Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Razglednica, natisnjena ob 300-letnici župnijske cerkve sv. Trojice v Kamni Gorici leta 1956. Posredovala Kaja Beton.

65

DUHOVNIK JERNEJ HAFNER

Jernej Hafner z mlajšim bratom Francem med prvo svetovno vojno.

Jernej Hafner kot vojni kurat novembra 1915.

Vojaški jubilejni križ, kakršnega je prejel Jernej Hafner. Jubilejni križ je bilo odlikovan­ je, vpeljano leta 1908 v čast 60. obletnice začetka vladanja cesarja Franca Jožefa I.

Vojaška legitimacija pripadnika armade habsburške monarhije Jerneja Hafnerja, imenovana tudi legitimacija smrti; pločevinasta škatlica z osebnimi podatki in podatkom, kje se hrani njegov testament.

Frontno zaledje v Karnijskih Alpah leta 1915; vojni kurat Jernej Hafner daruje mašo za vojake 7. Koroškega pehotnega bataljona.

Vojaški duhovniški križ, kakršnega je leta 1917 prejel Jernej Hafner. Odlikovanje je bilo namenjeno duhovnikom, ki so službo duhovnika vzorno opravljali tudi na bojnem polju (institucijo tega odlikovanja je leta 1801 ustanovil cesar Franc I.).

66

DUHOVNIK JERNEJ HAFNER

Orožni list s popisom osebnega orožja, izdan Jerneju Hafnerju leta 1924.

Naslovnica knjižice z napotki in nasveti, ki jo Jernej Hafner pripravil za slovenske vojake v vojski Kraljevine Jugoslavije leta 1937 (po vzoru knjižice, ki jo je napisal leta 1914 za slovenske vojake habsburške monarhije).

Knjižica z navodili in poimenskim seznamom udeležencev obiska letnih olimpijskih iger v Berlinu leta 1936.

Ogled prireditev v okviru olimpijade ter ogled nemških mest in znamenitosti je organiziral športni klub Planina iz Ljubljane. Jernej Hafner je bil med glavnimi organizatorji potovanja.

Nemški olimpijski častni znak II. reda in diploma s podpisom führerja in državnega kanclerja Adolfa Hitlerja, ki ju je Jerneju Hafnerju leta 1937 skupaj z zahvalnim pismom za organizacijo obiska olimpijskih iger v Berlinu poslal nemški konzulat v Zagrebu.

67

DUHOVNIK JERNEJ HAFNER

Dopisnica, ki jo je Jernej Hafner, takrat župnik v Moravčah, pisal bratu Francu v Kropo med drugo svetovno vojno (oddana na poštnem uradu v Domžalah, 30. marca 1943).

Jernej Hafner med drugo svetovno vojno.

Jernej Hafner (na fotografiji levo) ob zlati poroki strica Jerneja Hafnerja, trgovca z železnino v Celovcu, 14. maja 1949.

Jernej Hafner kot birmanski boter trem bratom Rožič iz Prikrnice pri Moravčah, begunsko taborišče pri Lienzu leta 1946.

68

DUHOVNIK JERNEJ HAFNER

Jernej Hafner z gospodinjo Marijo Podbregar pred begunskim domom v Stobogoju oz. Štokboju (Stockenboi) na Koroškem, ok. 1950.

Podobica v spomin pokojnemu Jerneju Hafnerju, prodekanu v Moravčah.

Grob Jerneja Hafnerja na pokopališču v Spittalu ob Dravi.

Oporoka Jerneja Hafnerja, napisana 1. julija 1952 v Spittalu ob Dravi.

Fotografije in dokumenti iz zapuščine Jerneja Hafnerja. Hrani družina Hafner, Kropa.

69

FILATELISTIČNO GRADIVO O KROPI iz arhiva in fotodokumentacije Kovaškega muzeja ter iz zbirke Igorja Pirca

Pismo iz leta 1850, ko še ni bilo poštnega urada v Kropi. Pismo, naslovljeno na Franca Šulerja v Kropi, je potovalo iz Siska (žig SISSAK 4. JUL) preko Kranja (žig KRAINBURG 7. JUL). Arhiv Kovaškega muzeja.

Pismo iz leta 1854, naslovljeno na Franca Šulerja v Kropi. Pismo je potovalo tri dni iz Siska (poštni žig SISSAK 6/4) preko Zagreba (poštni žig AGRAM 7/4), železniške postaje v Ljubljani (poštni žig BAHNHOF LAIBACH 8/4) do Krope (poštni žig KROPA 9/4). Arhiv Kovaškega muzeja.

Pismo s cenikom žebljev iz leta 1854, ki ga je naslovniku v Videm (Udine) poslal Janez Lovrenc Potočnik. Pismo je potovalo preko Ljubljane. Odhodni žig KROPP 22/1 na pismu iz leta 1854 je najstarejši znani odtis žiga poštnega urada Kropa. Zbirka Igorja Pirca.

70

FILATELISTIČNO GRADIVO O KROPI iz arhiva in fotodokumentacije Kovaškega muzeja ter iz zbirke Igorja Pirca

Kartično pismo – zalepka (nem. Kartenbrief) iz konca 19. stoletja z natisnjeno znamko za 5 krajcarjev in podobo cesarja Franca Jožefa. Zalepka je naslovljena na Valentina Klinarja v Kropi. Odhodni žig SERPEINIZZA SERPENICA 27/9 97, dohodni žig KROPP KROPA 28/9 97. Na notranji strani zalepke je naročilo žebljev Johana Mateliča iz Serpenice v okolici Bovca.

Arhiv Kovaškega muzeja.

Pismo iz leta 1897, naslovljeno na Fortunata Varla v Kropi. Odhodni žig WEISSENFELS 19/4 97, dohodni žig na zadnji strani pisma KROPP KROPA 19/4 97. Pismo s cenikom verig je Varlu poslalo podjetje Göppinger & Co. iz Weissenfelsa (Bela peč oz. Fusine) v Kanalski dolini. Arhiv Kovaškega muzeja.

71

FILATELISTIČNO GRADIVO O KROPI iz arhiva in fotodokumentacije Kovaškega muzeja ter iz zbirke Igorja Pirca

Nemška dopisnica za mednarodni promet, poslana v Kropo leta 1887 iz Alzacije, kovaškemu podjetniku Tomažu Šušteršiču, ki je trgoval tudi s čebelami. Arhiv Kovaškega muzeja.

Prva avstro-ogrska dvojezična dopisnica – listnica, poslana leta 1876 iz Ljubljane v Kropo, kovaškemu podjetniku Fortunatu Varlu. Odhodni žig LAIBACH 19/12 NACHT 76, dohodni žig KROPP 22/12. Arhiv Kovaškega muzeja.

Ogrska dopisnica (pošta v avstro-ogrski monarhiji se je leta 1867 ločila na avstrijski in ogrski del), poslana leta 1901 iz Sedmograškega v sedanji Romuniji. Dopisnica je naslovljena na Valentina Klinarja, kovaškega podjetnika in trgovca v Kropi. Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi.

Avstrijska dvojezična dopisnica z ogrskim ambulančnim žigom (žig poštnega urada na vlaku). Dopisnica je naslovljena na kovaškega podjetnika Luka Bartolomeusa Hafnerja v Kropi. Dohodni žig KROPP 30/5 95. Arhiv Kovaškega muzeja.

Avstrijska dopisnica s t.i. kolodvorskim žigom (žig, ki so ga uporabljali na železniški postaji, kadar je bil poštni urad oddaljen od železnice). Žig DONAVITZ/ nečitljivo/ 27. III.15.

Dopisnica je bila poslana Mariji Varl, hišni posestnici v Kropi. Arhiv Kovaškega muzeja.

72

FILATELISTIČNO GRADIVO O KROPI iz arhiva in fotodokumentacije Kovaškega muzeja ter iz zbirke Igorja Pirca

Dopisnica, naslovljena na Katarino Jelenc v Kropi, poslana leta 1906 iz Sofije v Bolgariji.

Zbirka Igorja Pirca.

Dopisnica z žigom »MIZARSTVO Ignacij Ažman trg. z lesom v KROPI«. Dopisnica, odposlana 1914, je naslovljena na Zdravka Šolarja, dijaka zavoda sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, doma iz Krope. Odhodni žig KROPP KROPA (datum nečitljiv, februar 1914). Arhiv Kovaškega muzeja.

Seznam odposlane pošte s potrdili (žigi) poštnega urada Kropa iz zvezka z vpisi odposlane pošte dvorazredne ljudske šole v Kropi 1896–1904. Iz seznama je razvidno, da so v Kropi dvokrožni dvojezični KROPP KROPA žig začeli uporabljati marca 1897. Arhiv Kovaškega muzeja.

Dopisnica iz leta 1901, primerek poslovne pošte, s sporočilom o vsebini 10 zabojev žebljev, poslanih iz Krope škofjeloškemu trgovcu Žigonu. Zbirka Igorja Pirca.

Dopisnica, naslovljena na profesorja Ferdinanda Seidla v Gorici, odposlana iz Krope leta 1897. Na hrbtni strani razglednice je kroparski učitelj Josip Korošec Seidlu poročal o dogajanju v Kropi ob potresu 6. marca istega leta. Odhodni žig KROPP KROPA 8/3 97. Zbirka Igorja Pirca.

73

FILATELISTIČNO GRADIVO O KROPI iz arhiva in fotodokumentacije Kovaškega muzeja ter iz zbirke Igorja Pirca

Prvi dve znani razglednici-dopisnici Krope iz konca 19. stoletja, obe odposlani leta 1899. Razglednici je založila družba Weiss & Dreikurs z Dunaja. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

74

FILATELISTIČNO GRADIVO O KROPI iz arhiva in fotodokumentacije Kovaškega muzeja ter iz zbirke Igorja Pirca

Dvokrožni žig KROPA (izklesanec) 1/9 20 na čekovni nakaznici, naslovljeni na Erste Nägel- und Eisenindustrie-Genossenschaft in Kropp und Steinbüchel/Prva žebljarska in železoobrtna zadruga v Kropi in Kamni Gorici. Zbirka Igorja Pirca.

Verigarski znamki (nominalna vrednost 5 in 10 vinarjev) na dopisnici z žigom Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, poslani v Sarajevo. Zbirka Igorja Pirca.

Dvokrožni žig izklesanec na verigarski znamki z nominalno vrednostjo 10 vinarjev. Razglednica, odposlana iz Krope (žig KROPA 15/2 19) v Zagreb. Zbirka Igorja Pirca.

Prvi dokumentirani odtis dvokrožnega dvojezičnega žiga KROPA KPOПA z datumom 2.III.21 na razglednici Krope fotografa Franca Kunca iz Ljubljane.

Zbirka Igorja Pirca.

75

FILATELISTIČNO GRADIVO O KROPI iz arhiva in fotodokumentacije Kovaškega muzeja ter iz zbirke Igorja Pirca

Dvokrožni dvojezični žig KROPA KP0ПA 22.XI.34 na dopisnici Kraljevine Jugoslavije, odposlane iz Šentvida pri Ljubljani. Dopisnico je kroparskemu župniku Francu Kanduču pisal kamnogoriški rojak Luka Arh, duhovnik in profesor latinščine na škofijski gimnaziji v Šenvidu, ob praznovanju 40-letnice žebljarske zadruge v Kropi. Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi.

Dvokrožni dvojezični žig KROPA KP0ПA 15.X.34 na razglednici Zidanega mostu, ki jo je ob praznovanju 40-letnice žebljarske zadruge v Kropi poslal Vladimir Pušenjak, sodelavec Zadružne zveze v Ljubljani.

Nemški dvokrožni žig KROPP (b. RADMANNSDORF SAVE) a 20.9.41 na razglednici iz časa okupacije. Zbirka Igorja Pirca.

76

FILATELISTIČNO GRADIVO O KROPI iz arhiva in fotodokumentacije Kovaškega muzeja ter iz zbirke Igorja Pirca

Dopisnica zadruge ELAN iz Begunj na Gorenjskem iz leta 1948, naslovljena na Fizkulturno društvo Kropa.

Odhodni žig BEGUNJE PRI LESCAH (datum nečitljiv), dohodni žig KROPA 30.5.48. Arhiv Kovaškega muzeja.

Razglednica Krope, odposlana v Maribor leta 1949. Odhodni žig KROPA 13.4.49. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Dopisnica, ki jo je leta 1955 Kovaškemu muzeju v Kropi v zvezi z zavarovalnimi deli pri leta 1953 odkriti Slovenski peči poslal Franjo Baš, prvi ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije. Dohodni žig KROPA KPOПA 16.3.55 a. Arhiv Kovaškega muzeja.

77

FILATELISTIČNO GRADIVO O KROPI iz arhiva in fotodokumentacije Kovaškega muzeja ter iz zbirke Igorja Pirca

Sprednja in zadnja stran pisma iz Krope v Ravne na Koroškem, primerek poslovne pošte Tovarne vijakov in žebljev Plamen Kropa. Pismo nosi na znamki žig KROPA 6.2.57, poslano je kot nujno (Express). Pismo je potovalo po najkrajši poti, z vlakom. Vlaki so imeli poseben poštni vagon, v katerem je bila t. i. ambulančna pošta. V Podnartu – od tam naprej zgodbo spremljamo na hrbtni strani kuverte – je bilo pismo istega dne izročeno ambulančni pošti vlaka iz Mostu na Soči v Ljubljano (ambulančni žig MOST NA SOČI–LJUBLJANA 72), naslednjega dne poštnemu vagonu za Maribor (LJUBLJANA–MARIBOR 39), tam pa na vlak za Prevalje (MARIBOR–PREVALJE 82) in končno istega dne dohodni pošti Prevalje (žig RAVNE NA KOROŠKEM 7.2.57). Pismo je potovalo 2 dni. Zbirka Igorja Pirca.

Razglednica Krope, odposlana leta 1961 iz Krope v Vuhred. Žig KROPA KPOПA 25.XII.61.13. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

78

FILATELISTIČNO GRADIVO O KROPI iz arhiva in fotodokumentacije Kovaškega muzeja ter iz zbirke Igorja Pirca

Razglednica Krope, leta 1981 poslana v Osijek. Enokrožni žig s petmestno poštno številko KROPA 27.II.81 15 64246 a. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

Razglednica Krope, le­ ta 1975 poslana v Maribor. Enokrožni žig s petmestno poštno številko in oznako b.

Fotodok ument acija Kovaškega muzeja.

Razglednici počitniškega naselja Rdečega križa iz Osijeka (Dječje odmaralište Crveni križ Osjek) Za dolgo njivo v Kropi, ok. 1970. Tu je od ok. 1957 do razpada Jugoslavije letovalo več sto osijeških otrok letno. Veliko so pisali domov, zato je RK Osijek založil več razglednic Krope in počitniškega naselja. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

79

FILATELISTIČNO GRADIVO O KROPI iz arhiva in fotodokumentacije Kovaškega muzeja ter iz zbirke Igorja Pirca

Pisemska kuverta oz. ovitek št. 41, ki ga je leta 1963 izdalo Filatelistično društvo PTT Slovenija – Ljubljana. Na ovitku je dotisk slike Partizanskega doma na Vodicah z napisom JELOVICA Vodiška planina PARTIZANSKI DOM. Priložnostni poštni žig ima napis PARTIZANSKI DOM JELOVICA KROPA 4.VII.1963. Arhiv Kovaškega muzeja.

Dopisnica iz leta 1995 z dotiskom risbe barčic in napisom Gregorjevo akademskega slikarja in grafika Milana Batiste in priložnostnim poštnim žigom BARČICE SV. GREGORJA 6245 KROPA 11.3.1995. Arhiv Kovaškega muzeja.

Reprodukcija razglednice (dopisnice) Krope s konca 19. stoletja, ki sta jo leta 2011, ob 160-letnici pošte v Kropi, založila Kovaški muzej in Turistično društvo Kropa. Hkrati je bila izdana osebna poštna znamka z motivom poročnega svečnika. Priložnostni žig ob praznovanju kovaškega šmarna 2011 predstavlja srce s tremi žeblji, znak kroparskih umetnih kovačev in ima napis KOVAŠKI ŠMAREN 2. 7. 2011 4245 KROPA. Arhiv Kovaškega muzeja.

80

Pisemska kuverta iz leta 1997 z novoletno in božično priložnostno poštno znamko, ki ju je za Pošto Slovenije oblikovala Andrejka Čufer. Božična poštna znamka predstavlja jaslice akademske kiparke Lize Hribar, izdelane leta 1947 za cerkev Matere Božje v Kropi. Priložnostni žig prvega dne ob izdaji poštne znamke ima obliko zvezde repatice in napis PRVI DAN 18. 11. 1997 4246 KROPA. Arhiv Kovaškega muzeja.

ZGODOVINA POŠTE NA SLOVENSKEM POŠTNI MILJNI KAMNI

Poštni miljni kamen na avstrijski strani prelaza Ljubelj, nad sotesko Čepo. Na njem je napis »LAIBACH IX MEILEN, KLAGENFURT II MEILEN«, kar pomeni oddaljenost od Ljubljane 9 milj in od Celovca 2 milji.

Foto: Igor Pirc.

Poštni miljni kamen v Vipavi (na mostu). Foto: Anton Žvanut.

81

82

Anže Habjan

KATOLIČANI V KROPI IN NJIHOVO ŽIVLJENJE V 20. STOLETJU »Svojsko ljudstvo, ki ima svojo vero« UVOD Dvajseto stoletje je stoletje, polno različnih do­ godkov, ki so močno spremenili življenje ljudi po vsem svetu. Z dogodki, ki so povzročili spremembe, se je spreminjal posameznik kot ustvarjalni del skup­ nosti, vplivali pa so tudi na razvoj verskih skupnosti, na Slovenskem predvsem prevladujoče Rimskoka­ toliške cerkve (v nadaljevanju Katoliška cerkev oz.

Cerkev). Močen vpliv na razmere v Cerkvi 20. sto­ letja so imeli posamezniki, sestavni členi skupnosti vernikov, in hkrati skupnost ljudi določenega okolja, ki je z razvojem družbe v tem stoletju doživljala veli­ ke spremembe. Cerkev je bila na začetku stoletja še močno zaznamovana s prvim vatikanskim koncilom (zborom).1 Vedno večje potrebe časa v prvi po­ lovici stoletja so napovedovale novosti. Cerkev se je na spremenjene razmere odzvala v šestdesetih letih 20. stoletja z drugim vesoljnim cerkvenim zborom.2 Na koncilu je prišlo do prenove katoliške ekleziolo­

gije, ki je prvi koncil zaradi zaprtosti pred sodobno družbo in drugačnih sociološko-pravnih izhodišč ni zmogel. Znotraj skupnosti so ljudje oblikovali različ­ ne prilagoditve in spremembe, značilne za čas in pro­ stor. Mnogo jih je bilo povezanih z odnosom človeka do Boga.

Prispevek skuša na podlagi različnih sprememb v Cerkvi in družbi prikazati določene vidike življe­ nja in spreminjanja katoliške skupnosti v Kropi v 20. stoletju. Prvi del se nanaša na župnijsko življenje ka­ toličanov. V drugem delu je predstavljeno predvsem življenje ljudi ob večjih in manjših dogodkih, ki so zaznamovali katoliškega vernika v 20. stoletju.

Kroparska Mati Božja, žgana glazirana glina, delo akademske kiparke Lize Hribar, ok. 1950. Last Marije Lazar, Kropa. Foto: Miran Kambič, 2003.

83

LJUBLJANSKA (NAD)ŠKOFIJA V 20. STOLETJU IN DRUŽBENOCERKVENI ODNOS Župnija Kropa je v celotnem 20. stoletju pripa­ dala ljubljanski (nad)škofiji. Dogajanje v škofiji je ve­ dno v določeni meri vplivalo na življenje v posamič­ ni župniji. Ta je kot manjša skupnost vernikov nujno vključena vanjo in deluje pod vodstvom krajevnega škofa, ki je edini »pastir« vernikom v določeni župni­ ji. Generalne usmeritve v Cerkvi se s posredovanjem škofov izražajo v župnijah.

Ljubljansko škofijo je leta 1898 prevzel Anton Bonaventura Jeglič, po rodu iz Begunj na Gorenj­ skem, in jo vodil do leta 1930. V škofiji je opravil ve­ liko delo z organiziranjem življenja in delovanja ver­ nikov in duhovnikov, deloval pa je tudi na narodnem področju, kot mecen šolstva, branitelj narodnih pra­ vic ter pisatelj knjig vzgojne in verske vsebine.3 Po škofu Jegliču, ki je deloval vsestransko, je ljubljansko škofijo prevzel Gregorij Rožman, ki jo je vodil do leta 1945. Rožman se je moral spoprijemati z novim ča­ som pred drugo svetovno vojno in med njo. Vodil je škofijsko sinodo 1940, izdal Zakonik ljubljanske škofije in Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo. Zavzemal se je za Katoliško akcijo, ki je imela privržence tudi v Kropi, in v Ljubljani organiziral dva velika dogodka: II. evharistični kongres za Jugoslavijo leta 1935 in mednarodni kongres Kristusa Kralja leta 1939. Rožmanovo delovanje je med drugim povezano z drugo svetovno vojno, razdvojenostjo Slovencev med njo in po njej.

Med drugo svetovno vojno je bila ljubljanska škofija razdeljena med nemško in italijansko (do ka­ pitulacije leta 1943) okupacijsko oblast. Gorenjski del je bil pod okupacijo Nemčije; njena pokrajinska uprava je močno udarila pa duhovščini. Ta del, kjer je smelo ostati le nekaj slovenskih duhovnikov, je po naročilu Svetega sedeža takrat s svojimi duhovniki upravljal celovški škof Andrej Rohracher.4 Druga sve­ tovna vojna je močno posegla v delovanje Cerkve na Slovenskem, in to se je pokazalo tudi v Kropi. Močna razhajanja so bila vidna predvsem v nasprotovanju in odnosu cerkvenega učiteljstva do komunizma, ki ni bil združljiv s cerkvenimi nauki in prakso. Cerkev se je po vojni znašla v novi državi in tej je tudi njeno vodstvo 15. maja 1945 izrazilo lojalnost.5 Delovanje Cerkve se je v širšem smislu močno zmanjšalo in po­ stalo vedno bolj omejeno na cerkev, vera je postala stvar posameznika, in ne več skupnosti. Oblast je družbeno delovanje Cerkve močno okrnila. Lojalnost državi so duhovniki izkazovali tudi z včlanitvijo v Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov; med ustanovnimi člani je bil tudi kroparski duhovnik Loj­ ze Jože Žabkar.6 Prva leta so bila tako za delovanje Cerkve precej kritična in leta iskanja koeksistence z državo. Leto 1953 je prineslo prva znamenja otopli­ tve v medsebojnih odnosih, kar se je kazalo v različ­ 84

nih dogodkih in večjem iskanju sožitja do leta 1966.

To leto je bilo zaznamovano s t. i. z beograjskim protokolom kot posebnim sporazumom med državo Ju­ goslavijo in Vatikanom. Protokol je omogočil razvoj novih odnosov med Cerkvijo in državo,7 predvsem glede opravljanja obredov in jurisdikcije nad Cerkvi­ jo. Prav tako je šestdeseta leta 20. stoletja zaznamoval II. vatikanski koncil, kateremu je v naslednjih letih sledilo prenavljanje Cerkve. Ta je nov boleč udarec doživela v letu 1976, ko je bil objavljen zakon o prav­ nem položaju cerkvenih skupnosti. Prepoved vzpo­ rednih struktur, kot so dobrodelne organizacije, šole in podobne ustanove, je Cerkvi onemogočila širšo dejavnost v javnosti. Tako še vedno velja vera kot za­ sebna stvar, ki v javnosti nima nobenega mesta.8 V osemdesetih letih je začela bledeti tudi ideja o eno­ tni Jugoslaviji. Cerkev je zato poskušala na različne načine tlakovati pot demokratičnosti in svobodi, ki si jo je dolga leta želela in je v času države Jugoslavije ni imela. Čas po osamosvojitvi je bil tudi čas, ko je bilo treba položaj Katoliške cerkve in drugih verskih skup­nosti ponovno urediti.

Ljubljansko škofijo je po odhodu Gregorija Rož­ mana nekaj časa vodil generalni vikar Ignacij Nadrah.

Za njim je službo do Rožmanove smrti kot apostol­ ski administrator s pravicami rezidencialnega škofa prevzel Anton Vovk, ki je škofijo vodil do leta 1963.

V času Vovkovega službovanja je papež Janez XXIII. ljubljansko škofijo leta 1961 povzdignil v nadškofijo in škofa v nadškofa.9 Po Vovkovi smrti je nadškofijo prevzel Jožef Pogačnik, ki je služboval do leta 1980.

Pogačniku je sledil nadškof Alojzij Šuštar. Mesto nad­ škofa ljubljanske nadškofije je konec 20. stoletja, v letu 1997, prevzel Franc Rode. Vsi ti škofje so bili pastirji svojih delnih cerkev. Z oblastjo, ki jim je bila zaupana, so skrbeli za vernike in tako sta osebnost vsakokratnega škofa in njegovo vodenje škofije odse­ vala tudi v župniji.

ŽUPNIJA KROPA V 20. STOLETJU Župnija je določena, trajno ustanovljena sku­ pnost vernikov v delni Cerkvi, katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku kot njenemu lastnemu pastirju.10 Župnija Kropa je teritorialno zgoščena na zelo ozek del kotline pod Jelovico s hitro dostopno župnijsko cerkvijo svetega Lenarta, podružnično cerkvijo Matere Božje, mežna­ rijo, beneficiatom in župniščem s pripadajočim go­ spodarskim poslopjem.

Spremembe v svetu in Cerkvi v 20. stoletju so vplivale tudi na življenje prebivalcev Krope. Težko nekdanje življenje Kroparjev se je močno spreminja­ lo in spremenilo. Vse te spremembe so vplivale na njihov odnos do svetega in na doživljanje presežne­ ga. Obdobje vidne vernosti in pobožnosti je Kropo zaznamovalo do začetka druge svetovne vojne. Kljub pretresom, kot sta bila prva svetovna vojna in prehod

v novo državo, so ljudje po večini obdržali vidni od­ nos do Boga, ki ga takratna oblast tudi ni preganja­ la. Verska dejavnost in odnos do Boga sta izpričana in opazna v spominih ljudi in besedah duhovnikov.

Slednji so zapisali v župnijsko kroniko v prvih treh desetletjih 20. stoletja veliko različnih dogodkov, povezanih z življenjem Cerkve in skupnosti v Kropi.

Za nazorno razliko med prvo in drugo polovico 20. stoletja je zanimiva tudi primerjava med zadružnim glasilom Zadrugar pred drugo svetovno vojno in po­ vojnim glasilom Plamen, takrat že glasilom Tovarne vijakov Plamen. V prvem versko življenje še ni izklju­ čeno, zato so v njem različni prispevki z religiozno vsebino, npr. svetopisemski citati, opisan je stolni prošt, kroparski rojak Jožef Zupan (1811–86),11 na eni od naslovnic glasila je upodobljen motiv Svetih treh kraljev slikarja Leopolda Layerja,12 v članku Zadružna kronika pa s fotografijo predstavljen obisk škofa Gregorija Rožmana, ki je ob birmi leta 1940 obiskal tudi zadružno strokovno šolo in tovarno.13 V Plamenu z redkimi izjemami (zapis o duhovniku Lojzetu Jožetu Žabkarju) ni verskih vsebin, ki bi ka­ zale na versko življenje ljudi v času po drugi svetovni vojni. V mnogih dogodkih v času pred drugo svetov­ no vojno je na kroparskem političnem prizorišču že zaznati spremembe, ki jih je prinesel nov, v določeni meri že predvojni, v veliko večji meri pa povojni čas.

Po drugi svetovni vojni se je vernost, ki je na državni ravni veljala za stvar notranjega in individu­ alnega doživljanja in potrebe, zmanjševala ali vsaj v določeni meri vidno omejila na posameznika. Kljub vplivu oblasti in sekularizacije, ki jo je prinesla zaho­ dna družba, je v drugi polovici 20. stoletja zaznati, da se je kroparski človek temu tudi upiral, v določeni meri pa podlegel. Veliko je k ohranjanju verskega iz­ ražanja prispevala tradicija, ki ni dopustila popolne­ ga izbrisa. Devetdeseta leta 20. stoletja so napetost znova sprostila, kljub temu pa je bilo ob vplivih so­ dobnega časa in miselnosti še čutiti pretekli čas. Kro­ parski človek, ki je bival v precej heterogeni družbi, je bil tako pahnjen v popolno brezbrižnost, a hkrati v novo iskanje temelja, ki ga je nekoč imel v Bogu.

Dejstvo je, da so starejši domačini ohranili vero, kar pa ne pomeni, da je v to vero vključena tudi zuna­ nja, vidna razsežnost Cerkve. Nekaj so k številčnosti katoliške skupnosti v Kropi dodali tudi priseljeni ka­ toličani.

POSAMEZNIK IN SKUPNOST KATOLIČANOV V 20. STOLETJU Preden navedem različne vidike v življenju Kro­ parjev, ki so na različne načine hkrati vplivali in tudi izkazovali pripadnost Cerkvi, velja pobliže pogleda­ ti posameznika. Kroparski človek na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bil močno zaznamovan z obdobjem težkega dela v železarstvu in krizo po propadu fužin­ skega železarstva. Uteho in smisel je ljudem prinašala

le Božja milost, ki so jo izprosili. Kljub spremembam v svetu na začetku 20. stoletja je Kropar še vedno na­ šel smisel v Bogu. Življenja z Bogom je bil naučen. Živel je tako, kot so stoletja živeli njegovi predniki, z Božjo pomočjo. Vplivi družbe in oblasti so ga začeli spreminjati. Verska praksa je bila v prvih desetletjih 20. stoletja še močna, nato je na splošno začela slabe­ ti. Delno je ostala le na notranjem področju oziroma ožjem družinskem. Kljub temu je tradicija v določeni meri vzdrževala tisto, kar je dolga leta posamezniku nekaj pomenilo. Vzdrževala je čut do presežnega, do krščanskega Boga, in spodbujala človeka, naj vsaj ma­ lenkost tega tudi obdrži. Obiski bogoslužja ob pred­ vsem večjih in s tradicijo povezanih praznikih na do­ ločen način dokazujejo to še zdaj. Čut do nečesa, do »resnice«, »ljubezni« ali »Boga«, se je ohranil. Koliko se je manifestiral času ustrezno in v kolikšni meri gre za osebno notranjo odločitev posameznika kot katoliča­ na, bo pokazala prihodnost.

Verska struktura, v kateri je dolga leta prevlado­ vala rimskokatoliška vera, se je po drugi svetovni voj­ ni s potrebami po delovni sili v kroparski industriji precej spremenila. Poleg rimokatolikov, ki so bili v večini, so se v Kropo priselili tudi protestanti, vzho­ dni katoliki, pravoslavni verniki in muslimani. Verska pestrost, ki se je razvila v času skupne jugoslovanske države, se je obdržala do zdaj.

Notranji odnos in vidik pripadnosti Cerkvi sta človeka krepila in se hkrati izražala navzven pred­ vsem v prvi polovici 20. stoletja, ko je vera še ime­ la večji pomen v religioznem smislu. Skoraj ni bilo stanovanja, v katerem ne bi imeli bohkovga kota ali stene s kako sliko religiozne vsebine. Zaznamovali so jih tudi nabožni predmeti, kot so rožni venec, moli­ tvenik, podobice. V kraju so ljudi na Boga spominjali dve cerkvi, znamenja in razpela. Ljudem je bil dosto­ pen religiozni tisk, kar je razvidno po zapisih v žu­ pnijski kroniki in promemorijah. Po drugi svetovni vojni se je marsikatero znamenje podrlo, na pokopa­ liščih se je zmanjšalo število nagrobnih križev, v jav­ nosti ni bilo verskih manifestacij, cerkveno življenje pa je imelo smisel samo v človekovi notranjosti ali družini, v spoštovanju določenih običajev ob cerkve­ nih praznikih. Vseeno so ljudje še vedno ohranjali razpela, slike, podobice in navade, povezane z verski­ mi praznovanji, a v manjšem številu in drugače. Števi­ lo predmetov se je zmanjšalo in marsikatera nabožna slika je romala na podstrešje, osebni verski predmeti so tako postali le spomin na dogodke in dobro ver­ sko prakso nekoč.

Kakšno je bilo versko življenje, nam govorijo besede vizitatorjev14 ob rednih vizitacijah župnije in promemorije, ki so jih duhovniki napisali pred vizita­ cijo. Po vizitacijskem poročilu leta 1902 je bilo versko življenje in pastirovanje župnika Franca Hoenigmana dobro.15 V letu 1907 vizitacijsko poročilo prav tako izreka istemu župniku priznanje »na skrbno pastirovanje/…/«.16 Iz promemorije, ki jo je župnik sestavil 85

pred vizitacijo, je razvidno, da je bilo versko življenje pestro in dobro. Župnik je napisal: »a)Vsako nedeljo in zapovedan praznik sta dve službi – ena ob 6 druga ob 10 uri. Druga ponavadi pri kapelici. Pred vsako sv. mašo se moli rožni venec glasno. b) Pop. služba obstoji vsako nedeljo. Krščanski nauk in litanije vseh svetnikov pred najsvetejšim z blagoslovom. Maja – šmarnice z petimi litanijami M. B.; vse postne nedelje sv. križev pot in litanije z blagoslovom. Celi mesec oktober sv. rožni venec, celi advent sv. maša z blagoslovom. Prva nedelja v mesecu molitvena ura in petje litanij Presv. Srca z blagoslovom.

Križev pot molijo celi post privatno po »Ave«. Sploh molijo župljani tako doma, tako v cerkvi.«17 Tudi v drugem desetletju 20. stoletja so Kroparji še ohrani­ li globoko vero in dejavno versko sodelovanje, ki je tudi opisano. Župnik Valentin Oblak je v promemo­ rijo leta 1912 zapisal: »Kroparsko ljudstvo je globoko verno in to vse brez izjeme, dasi so mnogi zelo lahkomiselni in nestanovitni, vendar ni nikogar, ki bi bil brezveren in nebi vsaj deloma opravljal verskih in cerkvenih dolžnosti.«18 V nadaljevanju je župnik predstavil vidna znamenja, ki so kazala na to globoko vero. Zapisal je, da na to kažejo številna sveta zname­ nja ob poteh, kjer ljudje prižigajo lučke vsako soboto zvečer ali pa na vsak predvečer večjega praznika, in nadaljeval: »/…/to kaže tudi njih res pobožno in trdno zaupanje v Boga v nesrečah in zlasti ob smrtni uri in njih pobožno češčenje Matere božje pri Kapelici.«19 Da je ljudstvo verno, pravi župnik Valentin Oblak, je zaslužno varstvo Matere Božje, h kateri se Kroparji zatekajo, in njihov dober dušni pastir. Za leto 1922 pa je duhovnik v župnijski kroniki ob kon­ cu leta zapisal, da je bilo duhovno življenje »srednje«. Čez dve leti je v promemorijo zabeležil, da je kropar­ sko ljudstvo še vedno splošno globoko verno; zato se redno izpolnjujejo božje in cerkvene zapovedi. Do­ dal je pa tudi: »Umevno pa je, da so tudi pri nas nekatere male izjeme.«20 Leta 1929 je tudi župnik Franc Kanduč v promemorijo o vernosti Kroparjev zapisal: »Versko življenje. Brezvercev v Kropi ni, razen morda enega ali dveh.«21 Versko življenje je bilo sicer do­ bro, upadalo je predvsem obiskovanje bogoslužja, kar nekako potrdi tudi vizitacijsko poročilo iz leta 1934.

Da ljudje še niso zapustili Boga, in da ta ni njih, priča tudi spomin, da je bila ob koncu druge svetovne voj­ ne ob zahvalni maši cerkev popolnoma polna. To še izkazuje splošno ljudsko zaupanje Božji previdnosti.

Leta 195222 se z obiskom maš župnik ni mogel več pohvaliti. Kljub temu je v splošnih pripombah vizita­ cijskega poročila dodal: »V verskem življenju se čuti precej velik napredek. Farani po veliki večini zelo dobri. Je pač nekoliko tujih priseljencev, ki gredo z duhom časa in skušajo vplivati na domačine, da bi se odtujili izpolnjevanja verskih dolžnosti, kar se jim je pa posrečilo z malimi izjemami.«23 Vernost je torej še vedno ostajala, izgubljala pa se je verska pra­ ksa, predvsem pri bogoslužnih opravilih. Leta 1955 župnik opisuje v župnijski kroniki, da ni obiska pri maši ob 10. uri zlasti zato, »/…/ ker je mladina: fantje in dekleta iskala drugot zabave, zlasti v športu.«24 86

Verska praksa se je zmanjševala, kljub vsemu pa vi­ zitacijsko poročilo v splošnih pripombah župnika iz leta 1957 še potrjuje vernost »domačinov«: »Kroparji – domačini – so po večini verni kljub industrijskemu značaju kraja /…/« To potrjuje tudi z navedenim podatkom, da verouk obiskujejo od malega skoraj vsi.

Pomanjkanje intenzivnega verskega udejstvovanja pa pripisuje dobri preskrbljenosti kroparskega človeka, kar pomeni, da ima službo in primerno plačilo.25 Iz poročil je večkrat zaznati probleme predvsem na moralnem področju. V nadaljevanju je po dostopnih podatkih in opazovanju možno sklepati, da kljub spremembam vsaj pri starejših vernost ostaja. Dej­ stva pa dokazujejo manjšo versko prakso, ki sicer ni bila prepovedana, zaželena pa toliko manj.

CERKVENO IN VERSKO ŽIVLJENJE Kako močno povezana je še bila Cerkev z življe­ njem ljudi v prvi polovici stoletja, dokazujejo različni dogodki, ki prikazujejo pestro življenje Kroparjev.

Vpliv Cerkve je bil opazen na vseh področjih. Ljudje so delovali po katoliških načelih in nauku, izjem je bilo malo. Delovali so kot skupnost vernikov in hkrati kot skupnost krajanov. Ločnica, ki prikaže postopno zmanjševanje povezanosti Cerkve in družbe, je druga svetovna vojna, po kateri se tudi to močno spremeni.

Zanimivi zapisi predvsem o dogajanju v cerkve­ nem življenju ob različnih dogodkih, ki so zadevali ne le lokalno družbo, ampak tudi oblast, kažejo na to, kako široko je v določenem obdobju segala vernost.

Po številu podatkov je to značilno predvsem za prva tri desetletja 20. stoletja. Takrat je bilo precej bogo­ služnih opravil in svečanosti, ki so zaobjele celotno Kropo, tudi neverujoče. S sveto mašo so praznovali različne obletnice vladarjev, njihove rojstne dneve in godove, obletnice vladanja, razne obletnice ustanovi­ tev, zavzetje določenega ozemlja med vojno. Kljub vse­ mu je bila močnejša lojalnost in podpora vladarjem odvisna od vsakokratnega lokalnega dušnega pastirja, škofijskih direktiv in seveda pravnega položaja, ki ga je imela Cerkev v tem času, oziroma od odnosov med državo in Cerkvijo. Prva desetletja 20. stoletja so bila glede na pravni položaj za Cerkev dokaj solidna, pred­ vsem v času Avstro-Ogrske, že leta skupne Kraljevine SHS oz. Jugoslavije so pokazala razhajanja, povojno ob­ dobje pa je prineslo popolnoma nove razmere.

V prvih treh desetletjih 20. stoletja so se ljudje svetih maš praviloma še redno udeleževali. Smrt pre­ stolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove žene v Sarajevu leta 1914 so 6. julija zaznamovali s črno peto sveto mašo z libero za umrla. Župnik je dodal v kroniko: »ljudstvo se polno udeležilo sv. maše.«26 Ob praznovanju rojstnega dne cesarja Franca Jože­ fa I. 18. avgusta so imeli slovesno sveto mašo v ne­ deljo 23. avgusta 1914. Župnik je zapisal, da se je je

»/…/ udeležilo ognjegasilsko društvo in orožništvo, (ki sicer ne hodi rado k sv. maši).«27 Opisano pestro dogajanje ne zajema le dejanj posameznikov in nji­ hovega udeleževanja obredov, ampak tudi dogajanje v celotni skupnosti pred bogoslužjem, med njim in po njem. Župnijska kronika je z zapisom zaznamova­ la tudi cesarjev god leta 1914: »God presvitl. Cesarja Franca Jožefa. Po ukazu knezoškofa po vseh župnijah celodnevno javno češčenje sv. R. Telesa za srečen izid vojske.« 28 O udeležbi pri maši na cesarske godo­ ve pričajo tudi zapisi v kroniki šole v Kropi, da so se učenci z učitelji udeležili svete maše.29 Širino dogodka od direktive do udeležbe po­ kaže zapis ob smrti cesarja Franca Jožefa I. Župnik zapiše, da so bile po trgu razobešene zastave s čr­ nim trakom, ljudje so za pokojnega cesarja molili, v cerkvah je zvonilo z velikim zvonom in naznanjalo smrt: »Po knezoškofijskem ukazu se bo zvonilo po tri dni vsako opoldne pol ure.« Dan pred pokopom cesarja so v Kropi obhajali slovesno peto črno mašo za pokojnega cesarja, ki se je je udeležil ves občinski odbor, šolska mladina, cesarsko-kraljevo orožništvo in veliko ljudi.30 Podobno je veljalo za rojstni dan ce­ sarice Cite. Dan so počastili s sveto mašo, ki so se je udeležili šolska mladina, občinski odbor in cesarsko­ -kraljevo orožništvo.

Poleg osebnih obletnic vladarjev so v poveza­ vi s Cerkvijo javno slavili različne obletnice. Ob 66. obletnici vladanja cesarja Franca Jožefa I. je bila slo­ vesna sveta maša z blagoslovom. V župnijski kroniki je pripisano: »Zastave vihrale. Šolarji prosto.«31 Ob obletnici združitve Države SHS in Kraljevine Srbije oziroma ob nastanku Kraljevine SHS 1. decembra 1918 je župnik v kroniko 1. decembra 1922 zabeležil: »Ustanovitev Jugoslavije: spomin, ob 8. uri slov. sv. maša in te Deum z himno.«32 Tudi v času Kraljevine SHS in Kraljevine Jugosla­ vije so počastili različne dogodke. 12. julija 1919, na predvečer rojstnega dne Kralja Petra I., je bila slav­ nostna seja občinskega odbora, na kateri so izrekli vdanost in zvestobo kralju v imenu celotne Krope.

Vse to so prebrali pred ljudstvom, sledil je slavnostni sprevod s petjem po razsvetljeni Kropi.33 Na trgu je imel govor župnik Valentin Oblak. 17. decembra 1922 so počastili »rojstni dan kralja zjutraj in ob 10. uri te Deum«. Ob smrti kralja Petra I. Karađorđevića 16. avgusta 1921 je bil poseben obred tudi v kropar­ ski cerkvi. Župnik je, po njegovem zaradi nejevolje ljudstva, s poudarkom napisal: »… se je povodom smrti po ukazu škofij. ordinarjata/…/« Zaradi pravoslav­ ne veroizpovedi kralja je bil obred drugačen, kot so ga bili vajeni verniki v Kropi.34 Katolištvo je bilo tedaj močno utrjena religija na vseh področjih človekove­ ga življenja in spremembe, ki so odstopale od usta­ ljenega, so hitro povzročile zmedo. Tudi Zadrugar v Kroniki ob smrti kralja Aleksandra I. leta 1934 ome­ nja sv. mašo z žalnim govorom gospoda župnika in petjem žalostink v zadružnem prostoru.35

Tudi večje spremembe v vesoljni Cerkvi so vpli­ vale na življenje vernikov v župniji in tudi te so prav tako obhajali dogodku ustrezno. Ob smrti papeža Pija X. 20. avgusta 1914 je zvonilo tri dni v obeh cer­ kvah trikrat z vsemi zvonovi. Pet dni pozneje bila še črna peta maša.36 Življenje vesoljne Cerkve je bilo ne­ koč tudi življenje župnije.

Na probleme, ki jih je prinesla prva svetovna vojna, so se v Kropi odzvali z dolžnim krščanskim usmiljenjem in solidarnostjo. Pomagati so poskušali z različnimi nabirkami, h katerim jih je pozval verje­ tno župnik. V cerkvi so pobirali v pušico, po hišah so pobirali učenci obrtne šole »na polo«. V promemo­ rijo je župnik Oblak zapisal: »Karitativnega dela se naše ljudstvo zaveda in z veseljem udeležuje. Naše delavsko ljudstvo je zelo radodarno, mnogo se je tako darovalo za vse dobrodelne zbirke/…/.«37 Po­ birali so za Rdeči križ, za vojake, za begunce, vdove, sirote, »slepce«38, vojaške domove, za invalide,39 Polja­ ke.40 Poleg denarnih darov so omenjene tudi materi­ alne nabirke: »7/9 sem odposlal rudeč. križu zaboj platnenih obvez in perila za ranjence. Nabirala jih je Elizabeta Ažman - Šlosarca. Sedaj pletejo nogavice in spodnjo zimsko obleko za vojake.«41 Ljudje so kljub stiski in pomanjkanju, ki jih je doletelo, darova­ li za tiste, ki so bili pomoči bolj potrebni. Drugo sve­ tovno vojno so Kroparji doživeli še precej bolj burno kot prvo. Ker dušnega pastirja ni bilo, v zapisih ni po­ datkov o krščanski dobrodelnosti, ki pa so jo ljudje vsekakor ohranili in izvajali predvsem med seboj.

Preizkušnje, ki jih postavi pred človeka življe­ nje, velikokrat izzovejo v človeku čudo nasprotujo­ čih si občutij. Prav 20. stoletje je Kroparjem ponu­ dilo mnogo preizkušenj, ki so jih različno preživeli.

Pod pritiskom človek lahko odpove ali se bori naprej.

Težki preizkušnji sta bili predvsem obe vojni. Ne le zaradi mobilizacije, ampak tudi zaradi splošnega du­ hovnega ozračja, ki ga sta ga povzročili. Maja 1918 je župnik v župnijsko kroniko zapisal: »Tudi pri nas se že kaže strašni vpliv vojske. Ljudje proklinjajo Boga in vojsko z najgršimi besedami.«42 Prva leta vojne so si množično prizadevali z Božjo pomočjo doseči čimprejšnji srečni konec voj­ ne z različnimi procesijami, predvsem h Kapelici, in mašami za mir. Leta 1914: »30.8. Ob 3/4 10 procesija za srečen izid vojske«.43 V oktobru istega leta je bila procesija za srečo orožja, v decembru je župnik v kroniki omenil, da sta bili procesija in sveta maša h Kapelici za srečen izid vojske skoraj vsako nedeljo.44 Po navedbah v kroniki so za srečen izid vojske opra­ vljali tudi molitve, zlasti zvečer pri Kapelici ali v žu­ pnijski cerkvi.45 Po zapisih iz leta 1915 je znano tudi, da so vsak večer v cerkvi molili križev pot za vojake v vojski.46 H Kapelici med vojno niso hodili samo do­ mačini. Za srečo orožja je leta 1914 k Materi Božji pri Kapelici prišla prosit procesija iz Dražgoš in Kamne Gorice.47 Za mir so hodile procesije h Kapelici tudi iz sosednjih župnij, Kamne Gorice, Dobrave in Ovsiš.48 87

Spodbudo za težek čas je našel tudi župnik Oblak, ki je v pridigi odhajajočim v vojsko leta 1915 govoril, ka­ kšni naj bodo vojaki in kakšen naj bo vernik: »Bodite srčni, zato bodite verni. Vera je zlasti v vojski potrebna. Veren – neveren v vojski. Prizori vere – nevere.

Prejmite sv. zakramente, opravljajte jutranjo molitev z dobrim namenom, vzemite s seboj molitvenik, rož. vence in svetinjice škapul. in čudodelne, obujajte popolni kes.«49 V času druge svetovne vojne so poskrbeli pred­ vsem za domačo molitev. Močno protiversko razpo­ loženje posameznikov je bilo vidno tudi po drugi sve­ tovni vojni, ko tudi zunanjih omejitev »spoštovanja« Cerkve ni bilo več. Posamezniki so nastopili z različ­ nim osebnim ozadjem proti veri in Cerkvi. Posledice tega niso bile le verbalne, ampak so se pokazale pri uničenju nekaterih znamenj. Kljub vsemu večjih raz­ bijaških dejanj ni bilo.

Različne osebne izkušnje posameznikov s Cer­ kvijo so spremenile tudi njihov nadaljnji odnos do celotne cerkvene institucije. Na ta odnos je vplivalo tudi pomanjkanje, v katerem so kroparski ljudje žive­ li še v prvi polovici 20. stoletja. Po pripovedih ljudi so številni odrasli še tisto malo denarja, kar so ga ime­ li, odnesli v Cerkev, in prikrajšali svoje otroke. Trda roka duhovnika pred vojno in po njej je marsikomu tudi spremenila odnos do Cerkve. Različne življenj­ ske izkušnje so pustile grenek priokus, kar je marsik­ do v drugi polovici stoletja izrabil ali se do Katoliške cerkve kot institucije celo popolnoma distanciral.

ŽUPNIJA IN LJUDJE Poleg različnih slovesnosti, ki so bolj povezane s samim bogoslužjem, velja omeniti tudi druge dogod­ ke, ki prav tako kažejo na pestro, s Cerkvijo povezano življenje v kraju. Dušno skrb je duhovnik v prvi polo­ vici 20. stoletja izkazoval ne le v cerkvi, ampak tudi ob različnih dogodkih v kraju. Velikokrat je imel govor in tako je leta 1927, na dan Marijinega oznanjenja, zapisal v kroniko: »V stari šoli so se zbrale matere z otroci, orlice pod vodstvom gdčne. učiteljice Žirovnikove so pele, deklamirale, govorile v čast materam, govoril je tudi domači g. župnik. Vse je bilo ginjeno. Bilo je jako lepo!«50 Brez župnika razna srečanja ljudi oziro­ ma organizacij niso bila popolna, učence je srečeval v šoli, delavce pa npr. kot član nadzorstva posredno tudi v zadrugi.51 Tako je bilo pospeševanje krščanske­ ga življenja in vpliva Cerkve vidno povsod; med slavji, ki so jih dopolnjevali tudi duhovniki, so bili različni zunanji blagoslovi, npr. krst nove gasilske brizgalne leta 1930, slovesnost ob novih zvonovih, ob obnovi cerkev, žalna slovesnost na pokopališču na partizanski dan leta 1945, žalna slovesnost na Placu ob blagoslovu krst po prekopu posmrtnih ostankov petih partizanov iz okoliških krajev, padlih na Jelovici, kmalu po drugi svetovni vojni. Dogodki pričajo o pestrosti življenja, ki je vključevalo versko izražanje, in o njunem medseboj­ 88

nem prepletanju. V drugi polovici stoletja je bila vloga župnika družbeno omejena in osredotočena le na cer­ kev in posameznega katoličana.

Domačini so poskrbeli tudi za marsikateri kos notranje opreme obeh cerkev, nekatere so darovali, druge za plačilo napravili. Luka Šolar, znani kropar­ ski jasličar, je leta 1923 za župnijsko cerkev naredil nove jaslice. Župnik je zapisal v kroniko: »lepe jaslice, vse občudovanje krasno delo. Delal jih je skoro vsak večer skozi celo leto; nagovoril ga je na to župnik.« Prav tako je za Kapelico nove jaslice izdelal Anton Bertoncelj (Toncala), a kot pravi župnik, bolj povr­ šno.52 Znano je tudi Bertoncljevo razpelo pri Kape­ lici (Kristus na križu, zanj je Joža Bertoncelj prejel zlato medaljo na Mednarodnem sejmu obrti v Mün­ chnu leta 1974). Verniki so skrbeli za različna zname­ nja, z darovi so prispevali k vzdrževanju obeh cerkev in opreme. Cerkvi sta jim celotno stoletje služili kot prostor za bogoslužje, hkrati pa sta kot spomenika nepremične sakralne kulturne dediščine postali po­ memben del izročila Krope, katerega so se Kroparji začeli bolj zavedati prav v 20. stoletju.

Močno povezana skupnost, katere sestavni del je bila Cerkev z duhovnikom, je temu primerno de­ lovala tudi širše. Okoliščine in dogodki kažejo na nekdaj velik vpliv Cerkve med ljudmi. Ko je leta 1927 prišel v kroparsko župnijo novi duhovnik Franc Kan­ duč, so mu Kroparji pripravili slovesen sprejem. Sam je po zapisih v kroniki dejal, da bi sicer raje prišel v župnijo tiho, a naj bi bil opozorjen, da bi mu ljudje za­ merili. Tako je sprejel slovesnejši prihod, ki prikazuje povezanost in pestrost dogajanja ob različnih dogod­ kih verskega ali cerkvenega značaja. V kroniko je za­ pisal: »V Kropi so me sprejeli pred zadružno tovarno Kroparji kljub slabemu vremenu v velikem številu.

Pozdravili smo me župan, gasilci, Orli, Orlice, Marijina družba, šolski upravitelj in šolska mladina.

Zastav, streljanja itd. ni manjkalo.«53 Zelo podobno pestrost opisuje tudi župnik Flajnik ob praznovanju zlate maše 26. junija 1966, ki pa se vendarle razlikuje po širini javne udeležbe. Slovesnost naj bi po zapisih opravil župnik na splošno željo faranov. Zunanji del praznovanja je bil zaznamovan tudi času ustrezajoče in je bil skoncentriran predvsem na cerkev in župlja­ ne oziroma na posamezne vernike. »Župnija pa je okrasila cerkev, postavila 4 mlaje z zlatimi napisi, vse pod vodstvom umetnice s. Darinke iz Radovljice.« Zvečer so pripravili podoknico ob župnišču, pri kateri naj bi bila zbrana vsa župnija. Moški pevski zbor iz Krope je zapel 3 pesmi. Sledili so nagovori župljanov, darovi, za kar se je faranom zlatomašnik »ganjen zahvalil«. Naslednjega dne je sledila še slo­ vesnost. Prišel je ljubljanski stolni prošt prelat dr. Sta­ nislav Lenič kot cerkveni govornik in 23 duhovnih sobratov. Zbralo se je 80 narodnih noš in folklorna skupina iz Podblice. Po mnenju župnika naj bi oči­ vidci trdili, da ne pomnijo toliko ljudi pri cerkveni slovesnosti v Kropi. Na koru je orglal in pel Anton Dermota.54 Skupnost se je spomnila tudi godov svo­

jih dušnih pastirjev. Župnik Flajnik je v kroniko zapi­ sal: »Župnikov god (29.6.) je župnija, zlasti mladina z mnogimi darili lepo obhajala, za kar se je ta javno zahvalil.«55 Spremembe v družbi po drugi svetovni vojni so se kazale v različnih reakcijah. Čeprav je bil karakter­ no župnik Peter Flajnik problematičen, si pred vojno ljudje ne bi upali privoščiti kakršnega koli posega v župnijsko posest. Po vojni se je tudi odnos neka­ terih do tega spremenil. Delno je v tem primeru k temu prispeval tudi župnikov karakter, ki je velikega pomena ne le pri pastoralni dejavnosti duhovnika, ampak v življenju celotne župnije. V župnijsko kro­ niko je župnik Flajnik zapisal: »V času župnikove bolezni, ko je že večina ljudi bila prepričana, da je ne bo prestal, so razni ljudje začeli posegati v cerkveno in nadarbinsko zemljo. Ljudje nemoteno sekajo v župniški hosti, zato se gozd ne more zarasti in je vedno redkejši. Radi bi si prisvojili nadarbinski vrt, ki je pod župniščem. Po noči prestavljajo meje in mejnike ograje prenesejo kar za 3m v nadarbinsko zemljo; seveda po noči: Seveda: ta čas se je življenski standard mnogo zvišal, nastala je čisto nova naselbina Stočje, kjer stanuje 50 družin, ostala Kropa pa si je izmislila moderno hišno opremo, vsega imajo v izobilju, samo še župniško zemljo bi si premnogi radi prisvojili.«56 Da se je v drugi polovici 20. stoletja marsikaj spremenilo, priča tudi zapis istega duhovni­ ka, ki je moral prilagoditi pastirsko delo. Spremembe in novosti so Kroparjem omogočale večjo mobilnost.

Ljudje so lahko v večjem številu odhajali iz Krope in to je vplivalo tudi na življenje župnije. O tem priča tudi zanimiv zapis o prilagoditvi pastirskega dela župnika Petra Flajnika leta 1967 v kroniki: »Že nekaj let hodijo Kroparji v poletnih mesecih na morje v Pacug na oddih. Razdeljeni v 3 skupine po 30 ljudi: ena skupina je na oddihu v Pacugu, ena se vrača nazaj, druga se z avtom pelje na morje, tako ob nedeljah v poletnem času redno manjka do 100 ljudi iz župnije. S tem mora računati župnik pri svojem pastirskem delu!«57 Veliko dogodkov tako potrjuje tudi spremembe, ki so nastale v župniji ne le kot plod političnih, ampak tudi družbenih razmer tedanjega časa. Hkrati njihovo število, zunanja oblika in pestrost v prvi polovici stole­ tja dokazujejo močno medsebojno krajevno preplete­ nost in povezanost, v drugi polovici stoletja pa slabo.

ZDRUŽENJA NA KATOLIŠKI OSNOVI Vpliv na splošno krščansko življenje v družbi so imela tudi različna ustanovljena združenja ver­ nikov, na primer Marijina družba. Po podatkih iz župnijske kronike za leto 1901 je v Kropi obstajalo kar nekaj takšnih združenj: Karmelska bratovščina – 620 udov,58 Bratovščina Naše ljube gospe – 323

udov, Marijina družba žena – 130 udov in Marijina družba deklet – 42 udov, Bratovščina tretjega reda – 16 udov, Bratovščina svetega Rešnjega Telesa – 97 udov, Bratovščina sv. Družine – 164 družin, Družba svetega Mohorja – 60 udov.59 Po podatkih iz župnij­ ske kronike sta bili leta 1902 kanonično ustanovljeni še mladeniška (deška) Marijina družba in moška Ma­ rijina družba.60 Junija leta 1915 je bila ustanovljena podružnica patronata Vincencijeve družbe v Kropi,61 pozneje Konferenca sv. Vincencija Pavelskega oziroma Vincencijeva konferenca sv. Lenarta v Kropi.62 Katoli­ ško usmerjeno je bilo tudi Orlovsko združenje. Po podatkih iz župnijske kronike so bile ustanovljene tudi orlice.63 Leta 1924 je bil ustanovljen Marijin vrtec, ki se je istega leta združil s Karmelsko bratovščino.64 V tridesetih letih je delovala Katoliška akcija,65 katere namen je bil poudarjanje razširjanje, izvajanje in branjenje katoliških načel pri posameznih osebah, v družinskem in družabnem življenju. Ne smemo po­ zabiti tudi na Slovensko katoliško delavsko društvo v Kropi (ust. 1897), leta 1924 preimenovano v Katoliško prosvetno društvo.

Proti polovici stoletja se je število združenj za­ čelo zmanjševati. Leta 1934 je župnik v vizitacijskem poročilu navedel, da je še vedno delujejo Marijina družba za žene in dekleta, bratovščina sv. Rešnjega telesa in Katoliška akcija. Obstajali sta tudi Družba za širjenje vere, ki je imela 15 članov, in Družba treznosti s 3 člani. V vizitacijskem poročilu iz leta 195266 ni navedeno nobeno združenje več. V prvih desetle­ tjih 20. stoletja je bilo še veliko različnih združenj vernikov oziroma društev, ki so temeljila na katoliški veri in so kakor koli pospeševala ali gojila krčansko življenje. Proti polovici stoletja se je to število zmanj­ ševalo in ustavilo. O združenjih na verski osnovi piše med drugim Saša Poljak Istenič v članku Društveno življenje v Kropi in Kamni Gorici konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja v peti številki glasila Vigenjc.

ŠOLA IN CERKEV Šola in Cerkev sta bili povezani do obdobja po drugi svetovni vojni. Z izključitvijo verouka v začet­ ku petdesetih let Cerkev ni imela nikakršnega vpli­ va v javnem vzgojno- izobraževalnem procesu. Kako močno je bila Cerkev v Kropi povezana s procesom vzgoje in izobraževanja pred tem, nam razkrivajo tri knjige šolske kronike, ki obsegajo zapise o šolstvu v Kropi v prvi polovici stoletja. Dejstvo, da je bil človek rojen v katoliško skupnost, je določalo tudi vzgojno­ -izobraževalni proces (vključno s položajem Cerkve v državi). Versko življenje je človeka zaznamovalo tudi v šoli.

Prvi dan novega šolskega leta so šolarji začeli s sveto mašo in klicanjem sv. Duha. Maše so se nava­ dno udeležili s šolsko zastavo. S sveto mašo so šolsko 89

leto tudi zaključili. Na pomembno mesto Katoliške cerkve in župnika v šoli kažejo zapisi v šolski kro­ niki. Ob koncu leta je za prvo desetletje 20. stoletja redno zapisano, o čem jim je poleg učitelja govoril njihov dušni pastir: o pomenu počitnic in obnašanju med počitnicami, leto pozneje o obnašanju učencev in državljanov sploh,67 leta 1904 o koristi šole in pri­ dnosti.68 V nadaljevanju nagovori župnika niso več opisani. Vseeno je do druge svetovne vojne sodeloval v šolstvu kot učitelj verouka in voditelj bogoslužja, katerega so se udeleževali posamezno, sami oziro­ ma z družino in skupaj z učitelji v šolskem času. V času Kraljevine Jugoslavije so zaključek šolskega leta združili s praznovanjem Vidovega dne 28. junija, ki so ga začeli z božjo službo v farni cerkvi.69 Verskim opravilom so se po zapisih iz šolske kronike veliko posvečali. Do leta 1940 so se skupaj pod vodstvom učiteljstva udeležili različnih procesij.

V velikonočnem času so se udeležili »sprevoda ob vstajenju gospoda našega Zveličarja«, to je procesi­ je za veliko noč, 24. aprila procesije sv. Marka, nato treh prošnjih procesij v križevem tednu in procesije sv. Rešnjega telesa. Udeleževali so se tudi 40-urne pu­ stne pobožnosti ter večkrat letno spovedi in prejema svetega obhajila, kar je redno zapisano predvsem v prvem desetletju 20. stoletja.70 Šolsko leto so zazna­ movali še s skupno udeležbo svete maše na godovni dan farnega zavetnika sv. Lenarta in na dan sv. Alojzi­ ja, zaščitnika mladine. V prvem desetletju 20. stole­ tja je omenjeno praznovanje na dan sv. Florijana, ko so se šolarji odpravili na Češnjico skupaj z drugimi prebivalci Krope.71 Redno so se udeleževali verskih vaj, ki so po zapisih potekale trikrat letno, novembra, februarja in junija. Večkrat so prve vaje v novembru združili z dnevom sv. Lenarta, druge vaje pa v prvi polovici leta s pustno pobožnostjo.72 Po zapisih so nam znane tudi redne šolske maše. Leta 1907 je uči­ telj Josip Pleničar zapisal, da so se začele redne šol­ ske maše v torkih in petkih. Ob torkih so učenci peli (peta sv. maša), ob petkih molili. Med šolskimi izleti lahko najdemo zapise o izletih z udeležbo pri sveti maši (izlet na Brezje in Šmarno goro).73 Med prazniki so v času Kraljevine Jugoslavije omenjeni tudi godov­ ni dan sv. Cirila in Metoda, Vidov dan in dan sv. Save.

Pri slednjem udeležba pri sveti maši ni zabeležena.

Ob več priložnostih so se spomnili tudi Antona Mar­ tina Slomška.74 Prepletanje Cerkve in družbe prav tako označu­ jejo zapisi udeleževanj bogoslužij ob različnih oble­ tnicah. Redno so se udeleževali maš na obletnice, godovne in rojstne dneve cesarjev v času Avstro-Ogr­ ske, prav tako tudi kraljevih v času Kraljevine Jugo­ slavije.75 Povezanost Cerkve in šole je bila razvidna tudi ob odprtju obrtno-nadaljevalne šole v Kropi 19. decembra leta 1912: »Ob 11h po službi božji v šolskih prostorih. Prišlo je nekaj boljših tržanov, g. katehet Ažman, g. naduč. Pleničar, kot vodja šole, in gospod župnik. Nekaj kratkih nagovorov – pri sveti maši klicanje sv. Duha!«76 Ob slavnostnem odprtju sta go­ 90

vorila tako kroparski župnik kot katehet (in duhov­ nik) Andrej Ažman.77 Močen vpliv Cerkve na vzgojno-izobraževalni proces in njeno povezanost s skupnostjo je zaznati tudi v zapisniku občinskega odbora Kropa iz leta 1920. Pod četrto točko (Slučajnosti) so se dotaknili novega šolskega zakona: »Občinski zastop kot upravičen zastopnik Krščanskih starišev trga Kropa ugovarja proti načrtu novega šolskega zakona. Vzgoja brez vere je nemogoča! Zato zahtevamo, da se to zahteva tudi v načrtu novega šolskega zakona./…/« V nadaljevanju potrdijo samoumevno pomembno mesto Cerkve pri vzgoji otrok: »/…/ Pri vzgoji otrok imajo pa naravi prve pravice starši potem Cerkev in šele za tema država. Zato zahtevamo, da država spoštuje pravice starišev in Cerkve, ki morajo odločevati komu naj izročajo svoje otroke v vzgojo.

Sploh ni ljudstvo tukaj samo zato, da nosi bremena, ampak tudi zato da odločuje, saj smo v demokratični državi.«78 Po drugi svetovni vojni Cerkev ni imela več no­ bene vloge in vpliva v državnem vzgojno- izobraže­ valnem sistemu. Cerkev in država sta postali ločeni, pogovori o verskem pouku v osnovni šoli so začeli znova potekati v devetdesetih letih 20. stoletja. S šol­ skim letom 1956/57 je bilo osnovno šolstvo v Kropi odpravljeno in še z dvema sosednjima krajevnima šo­ lama združeno v Lipnici.79

ŽEBLJARSKA ZADRUGA IN CERKEV Žebljarska oz. industrijska zadruga v Kropi je bila od začetkov konec 19. stoletja močno prežeta s katoliškim duhom in prav tako je bilo v nadaljnjih de­ setletjih njenega razvoja. Ta razvoj je bil za marsikoga spodbuda za molitev, zahvalo in hkrati upanje, da bo zadruga z Božjo pomočjo še naprej dobro delovala in uspevala. Bogu in Mariji so se bolj slovesno zahvalje­ vali ob različnih zadružnih obletnicah. Ob 25-letnici obstoja žebljarske in železo-obrtne zadruge 1. maja 1920 je ob 11. uri v župnijski cerkvi potekala sv. maša z blagoslovom, zahvalno pesmijo in pridigo. »Zadružni delavci so se te slovesnosti polnoštevilno udeležili, potem so imeli pol dneva prosto. Zunanja slavnost 25 letnice se je prenesla na poznejši čas.«80 Napovedana slovesnost je bila v začetku julija istega leta.

Tudi 40. obletnico ustanovitve zadruge leta 1934 so praznovali z bogoslužjem. Konec uvodnika zadružnega glasila pove, čemu so se ljudje ob 40. obletnici ustanovitve morali zahvaliti in na čem je po njihovem mnenju temeljil uspeh in obstoj zadruge: »Zahvalimo torej Boga, da je setev, položena v težko jesensko zemljo l. 1894 ohranil in ji dal rast. On je, ki ni dopustil, da jo ljudje pokončajo. Ali more kdo reči, da je človekova zasluga, da zadruga živi? Če

pa je Bog ohranjevalec, kakor prav je, da ga prosimo, naj tudi v prihodnje ne umakne svoje podpore našim slabotnim rokam.«81 Po podatkih, ki opisujejo praznovanje, je jasno vidno medsebojno prepletanje Cerkve in skupnosti, ki je ustvarjala zadrugo. Na dan obletnice »/…/ 16. novembra 1934 so šli v zelo obilnem številu k maši za rajnke ustanovitelje, člane in delavce zadruge. Med službo božjo je vse delo počivalo. – Popoldne pa je kroparski župnik v prisotnosti zadružnega načelstva blagoslovil prenovljene prostore v 1. nadstropju Zadružnega doma.«82 Tudi praznovanje 40. obletnice ni minilo brez verskega obreda. Ta je zelo natančno opisan v Zadrugarju, kar kaže, kako pomembna sestavina je bila vera pri pro­ slavljanju obletnice. »Po kratkem ogledu tovarne /…/ so odšli gostje h Kapelici, kjer so bili praznično zbrani zadružniki iz obeh zadružnih krajev in ostali župljani. Pristopil je k oltarju milostne Marije domači župnik Franc Kanduč in zapel »Tebe Boga hvalimo«.

Na koru pa je cerkveni zbor nadaljeval hvalospev po mogočni skladbi Premrlovi. Sledil je cerkveni govor ravnatelja Gabrovška (Franc Gabrovšek, rav­ natelj načelstva Zadružne zveze v Ljubljani, op. p.) o pomenu in vrednosti dela, nato pa tiha sv. maša, ki jo je daroval župnik Kanduč za vse žive člane, delavce in dobrotnike zadruge.«83 Naslednje leto, leta 1935, je omenjena obletnica začetka dela zadruge, ki so jo prav tako zaznamovali s sveto mašo.84 To kaže na kontinuiteto praznovanj zadružnih obletnic s sveto mašo v prvih desetletjih obstoja zadruge. Močno vlo­ go v zadrugi so imeli tudi vsi trije predvojni župniki: Franc Hoenigman, Valentin Oblak in Franc Kanduč.

Pomemben del uspeha zadruge, ki je Kropar­ je rešila pred propadom, je predstavljala tudi gore­ ča skupna in osebna molitev. Doživljanje skrivnosti Božjega delovanja in še bolj pomoči Matere Božje je vplivalo na oblikovanje življenja in dela v zadrugi. Ob 40. obletnici začetka dela v Zadrugi pričevalec v Zadrugarju govori o molitvah za zadrugo. »Ko se vzpenjamo po prijetni poti iz trga proti Kapelici, nam oči nehote uhajajo na levo, pod breg, kjer stoje naše delavnice, naše velike tegobe pa naše malo veselje.

In ko zavijem vrh stopnic proti vhodu v cerkev, se razgrne pred nami vsa mala zaprta dolina Krope s svojimi starimi hišami, v katerih se skriva tisočero bolečin in tisočero radosti mnogih rodov tekom stoletij in našega časa. Ali bi ne bilo torej čudno, če bi ne vstopili v cerkev s srcem, polnim tega, kar je naše vsakdanje življenje, in bi v naših željah in prošnjah, ki jih polagamo pred Marijin tron, ne bil obsežen vsaj del naše vsakdanje – tako trpke skupnosti?

Izven vsakega dvoma je, da se je, odkar Kapelica stoji, molilo v njej za pomoč in srečo pri delu, torej za kroparsko skupnost; še bolj pa je izven vsakega dvoma, da se je mnogo molilo v teku 40 let pri Kapelici za uspeh naše zadružne skupnosti, kajti zavest te skupnosti je pač drugačna kakor je bila zavest nekdanjih fužinskih družb. – Veren človek pa ve, da vztrajna in goreča molitev res izprosi nebeško pomoč, čeprav kdaj morda drugačno in ob drugem

času, kakor je pričakoval. Zato bi bilo narobe, če bi ob taki posebni priliki, kakor je praznovanje 40-letnice, ne prišli zaupljivo pred milostno podobo Marijino priporočit ji svoje osebne in skupne zadeve.«85 S povojnimi spremembami se je končala tudi prepletenost Cerkve in zadruge; Cerkev v slednji ni imela več neposrednega vpliva. Po vojni so delavci takrat še Kovinarske zadruge Plamen in pozneje Tovarne vijakov Plamen Kropa versko prakso opra­ vljali tudi odvisno od položaja, ki so ga imeli v podje­ tju. Ta položaj je bil večkrat povezan tudi s članstvom v partiji in temu primerno se je prilagodila verska praksa posameznika. V času po vojni cerkveno udej­ stvovanje članov KP ni bilo dobrodošlo. S tem je bilo zaznamovano tudi življenje njihovih družin. Zaradi tradicije in vernosti, ki so jo gojili predvsem starejši, je marsikateri otrok prejel zakramente na skrivaj.

ŽUPNIKI Predkoncilsko cerkev je v odnosu med verniki kleriki in verniki laiki zaznamovala neenakost s hie­ rarhičnim načelom, ki jo je kot reakcijo na protestant­ sko reformo (ta je zavračala hierarhijo in poudarjala enakost) v 16. stoletju še bolj utrdil tridentinski koncil.86 Tako je bila ustvarjena cerkvena družba, v kateri so prednost pred laiki imeli redovniki, pred njimi pa kleriki. Drugi vatikanski koncil je sprejel pojmova­ nje, da so vsi Božje ljudstvo in da zato kljub upošteva­ nju hierarhičnega načela velja temeljna enakost med vsemi. Med vsemi verniki zaradi njihovega preroje­ nja v Kristusu vlada resnična enakost glede dostojan­ stva in dejavnosti, v kateri vsi skupaj in vsak po svoji zmož­nosti in nalogi sodelujejo pri graditvi Kristuso­ vega telesa87 – Cerkve v smislu urejene družbe.

Spremembe vloge duhovnikov v družbi so prav s tega vidika močno opazne tudi v Kropi. Župniki so bili nekdaj močno vključeni v življenje skupnosti.

Mnogi zapisi pričajo o vlogi župnika Hoenigmana, ki je bil npr. izvoljen v načelstvo zadruge in bil predse­ dnik »krajnega šolskega sveta«.88 Ravno tako je mnogo zapisov o njegovem nasledniku Oblaku. Ta je bil npr. na volitvah za krajevni odbor slovenske ljudske stran­ ke 1. decembra leta 1918 izvoljen za njenega predse­ dnika. Oblak je v kroniko zapisal: »Predsednikom je bil izvoljen domači g. župnik/…/.« Ustanovitev kra­ jevnega odbora stranke so praznovali z »oficijelno manifestacijo«, med katero je govor seveda imel tudi domači župnik, nato pa se je procesija nadaljevala od trga po vsej Kropi v cerkev.89 Preizkusil se je tudi kot režiser dramskih uprizoritev.90 Močno vlogo v družbi je imel tudi zadnji predvojni duhovnik Kanduč. Pri vseh dogodkih družbenega pomena so sodelovali duhovniki in velikokrat so prav oni imeli glavno in zadnjo besedo.

Položaj povojnih dušnih pastirjev je bil precej drugačen. Njihova vloga v javnosti je bila zmanjšana 91

zaradi družbenega sistema, vzpostavljenega po vojni, in zaradi prenove po koncilu. Ta je želel Cerkev spet približati človeku in je bil zato izrazito pastoralen. Se­ kularizacija (zahodnega izvora in državna), ki je vero postavila kot nekaj popolnoma individualnega, je tako vplivala na položaj in hkrati na odnos med ver­ niki. Kljub vsemu so prvi povojni pastirji v župniji Kropa še ohranili »staro šolo gospoda«, kar so v od­ maknjenem kraju pod Jelovico tudi lahko storili. S ča­ som se je vplivom navkljub, predvsem pri starejših, ohranil predkoncilski odnos medsebojne neenakosti laikov in klerikov. Pri mlajših pa je bil družbeni vpliv (sekularizacija) skoraj močnejši kot koncilski, ki je prinašal nove medsebojne položaje vernikov. Med povojnimi duhovniki v župniji Kropa izstopa Lojze Jože Žabkar.

Zanimiv pregled dušnih pastirjev v Kropi je zbral Franc Pokorn,91 župnik v Besnici pri Kranju. V tem prispevku se bomo omejili le na župnike v 20. stoletju. Pokorn omenja kroparska župnika Frančiška Hoenigmana in Valentina Oblaka. Nadaljnje opise so nadaljevali dušni pastirji sami oz. njihovi nasledniki.

Duhovniki so vsak tudi s svojo osebnostjo oblikovali versko življenje v Kropi. Njihove karakterne poteze so pustile različne sledove.

Maja 1893 je bil kot župnik v Kropo umeščen Franc (Frančišek) Hoenigman (1. 4. 1854–1. 7.

1931, posvečen 24. 7. 1882),92 ki je v Kropi pastiro­ val 17 let, do maja leta 1909, ko je bil premeščen za župnika na Brezovico pri Ljubljani. O njem v kroniki piše, da je zgradil novo župnišče, ustanovil hranil­ nico in posojilnico ter žebljarsko zadrugo v »blagor kroparskih kovačev«. Bil je zelo družbeno aktiven.

Pri odhodu iz župnije ga je občinski odbor imenoval za častnega člana za zasluge, ki jih je pridobil za žu­ pnijo.93 Deloval je v času, ko so bili ljudje še globoko verni in dejavni v župnijskem življenju.

Hoenigmana je maja 1909 za 18 let nasledil žu­ pnik Valentin Oblak (12. 2. 1875–21. 9. 1951, posve­ čen 22. 7. 1897).94 V Kropi je ostal do aprila leta 1927, ko je odšel v župnijo Preska. Po navedbah v kroniki naj bi v Kropi delal zelo uspešno in vsestransko: »Delal je v težkih časih, ko je žebljarska zadruga prestajala težke krize in je med vojsko vladalo, kot po drugih industrijskih krajih, tudi v Kropi veliko pomanjkanje. S svojim odločnim nastopom si je vzbudil marsikakega nasprotnika, zlasti ko je nastopil proti raznim nerednostim v zadrugi. Dobri pa so vedno s hvaležnostjo priznavali njegovo delo.«95 Kljub pretresom zaradi prve svetovne vojne in novonasta­ le države po vojni župnik Oblak z vernostjo faranov ni imel problemov. Njegov naslednik je o Oblakovi močni vpletenosti v družbeno življenje zapisal v kro­ niko: »sedaj vidim, med razsodnimi ljudmi ni imel nasprotnikov, temveč mu je največ nasprotstva nakopalo to, da je nastopil proti tistim, ki so izrabljali zadrugo, in pa, ker je v sporu prejšnjega ravnatelja zadruge končno nastopil proti njemu, kar mu je 92

Šolar grozovito zameril, dasi je bil menda župnik zadnji, ki je nastopil proti njemu, ker je bilo prav veliko nasprotnikov Šolarjevih proti njemu tudi zaradi njegovih dobrih lastnosti: odločnosti itd.«96 Du­ hovniki so kot izobraženci tistega časa lahko krojili v namen blagra duš tudi krajevno politiko in gospodar­ stvo. Župnikovo delo v župniji je po obširnih zapisih v kroniki Kroparjem pustilo precejšnjo sled.

Zadnji predvojni kroparski dušni pastir je bil Franc Kanduč (7. 2. 1887–26. 12. 1942, posvečen 14. 7. 1910),97 ki je tu opravljal službo župnika 15 let.

Umeščen je bil v maju leta 1927 in ostal do leta 1942, ko je bil izgnan. O župniku Kanduču in njegovem delu v Kropi kronika ne poroča veliko. Kljub vsemu je zasedal ravno tako pomembno mesto v družbe­ nem življenju kot njegova predhodnika. Med drugim je prvi začel preučevati kroparsko rodoslovje. Bil naj bi kar trdega značaja. Po spominih je bil on tisti, ki je nekako »dal blagoslov« pri odločanju o tem, kdo bo zaposlen v zadrugi in kdo ne.

Med drugo svetovno vojno je Kropa ostala brez dušnega pastirja. Nekajkrat v kraj poslani nemško govoreči duhovnik je poskrbel za duhovna opravila, ki jih lahko opravi le duhovnik. Občasno, zlasti ob večjih praznikih, je iz Kranja prišel nemški župnik Heinrich Boicke.98 Po spominih je prihajal tudi s par­ tizanskim spremstvom. Druga potrebna opravila, ki so bila po pravu možna, je opravil Lovro Rešek st.

(1898­–1949).

Po drugi svetovni vojni je že v juniju leta 1945 za deset let nastopil službo Ivan Kljun (18. 9. 1890–3.

1. 1974, posvečen 29. 6. 1917). V prvih letih po vojni do duhovnikov in Cerkve še ni bilo zaznati večjega odpora. Ljudje so bili navajeni župnikovega mesta v družbi, njihova vernost pa se je še nekaj časa držala starih poti. Župnik Kljun je verjetno za kroniko sam prispeval ne preveč naklonjen opis svojega bivanja v Kropi: »Vsa ta leta so bila en sam Križev pot. – Ljudje (nečitlijvo, op. p.) nič značaja. Njihova parola, kakor se je izrazil J. Berce: Sedaj ni sezona za vero!« Kljun je kot duhovnik stare šole nastopal podobno kot njegovi predhodniki, zaradi spremembe sistema pa je počel to dokaj neuspešno. V spominu Kropar­ jev ni ostal dobro zapisan. Da je bil nastopaški, priča tudi njegova izjava o tem, kako ni mogoče pozabiti njegovega priimka: Kljun mam, perja pa nimam.

V letu 1955 je začel službovanje v Kropi duhov­ nik Peter Flajnik (21. 3. 1893–18. 2. 1979, posvečen 24. 6. 1916).99 Kot župnik je ostal štirinajst let, do leta 1969. Sam v župnijski kroniki pravi, da je bil v Kropo nastavljen po sili razmer in časov. Zanimiv je njegov zapis o prebivalcih Krope in njihovi vernosti. Opiše jih takole: »/…/ je našel svojsko ljudstvo, ki je imelo in ima »svojo vero«. Neki ravnatelj Plamena ga je takole karakteriziral (Kroparja, op. p.): Kroparskega kovača ne bo ne Bog ne vrag prehitel, kakršen je tak ostane, pa ne iz načelnosti, ampak iz pragma-

tizmna.«100 Prav to potrjuje, da Kroparji niso izgubili vere tudi v povojnem času. Verskega udejstvovanja je bilo manj, vera pa je ostajala, čeprav »drugačna«. Tudi župnika Flajnika še označuje predkoncilska misel o neenakosti, hkrati pa je deloval v težjem obdobju iskanja koeksistence med državo Jugoslavijo in Cer­ kvijo. Kot župnik se je sicer trudil utrditi pravo vero, vendar je po spominih nastopal precej neenotno do posameznih faranov.

Leta 1969 je bil v Kropo premeščen duhovnik Lojze Jože Žabkar (5. 1. 1910–23. 6. 1983, posvečen 5. 7. 1936), ki je ostal v službi tu do svoje smrti leta 1983. V vseh 14 letih, kolikor je deloval v Kropi, si je zaslužil posebno mesto med kroparskimi dušnimi pastirji. Poleg splošne priljubljenosti med ljudmi je kot nekdanji partizan in član Cirilmetodijskega društva deloval bližje tudi takratni oblasti, ki ga je spo­ štovala, in hkrati malce dlje, kot sam pravi, od kon­ servativnih krogov Cerkve.101 Mogoče je tudi on sam zaslužen, da je »svoja vera« Kroparjev, kot jo imenuje njegov predhodnik, obstala. »Rdeči kaplan«, kot so ga poimenovali Italijani, ko so ga odstavili kot direktorja vajeniške šole,102 je imel svoj pogled na svet. V času župnikovanja v Kro­ pi je kot nekdanji partizan tudi v tem smislu deloval med domačini v Kropi, ki je bila partizanska. V prvi vrsti je ravnal kot človek in ljudski duhovnik. Prav njegova človeškost je bila tista, ki je ljudem ne glede na okoliščine, v katerih so se nahajali, podarjala vse tisto, kar so potrebovali in potrebujejo še zdaj. Vseka­ kor bi si zaslužil daljšo študijo. Sam se je v Kropi po­ čutil dobro, ljudje so ga imeli radi. V glasilu tovarne Plamen ga je avtorica v nekem članku označila kar s »priljubljeni naš Kropar«. Da je bilo vse to res, pričajo zapisi ob njegovi smrti: »Do dna duše smo pretreseni ob žalostnem dejstvu, da našega spoštovanega gospoda, dobrega tovariša, a čez vse dragega prijatelja, ni več med nami. Nič več ne bomo poslušali njegovega mehkega, prostodušnega glasu, ki smo ga bili v cerkvi ali izven nje tolikokrat deležni. Da, prijatelj nam je bil, pošten in zvest; častihlepja ni poznal in vsaka sebičnost mu je bila tuja«.103 Še leto po smrti so ga v članku glasila Plamen opisali: »Preprost, skromen in nezahteven, a toliko bolj bogat na duši je od prvega do zadnjega dne delil okoli sebe psihična in fizična dobra dela./…/Kako ga je »izklesalo božje roke dleto«, kot pravi v eni svojih pesmi, smo videli vsi verujoči in neverujoči, ki smo z njim živeli, ga srečevali in ga spoštovali.«104 Bil je tisti, ki je skladno s časom deloval po kriterijih, ki so mu jih narekovale lastna vera v Boga in življenjske izkušnje.

V nekem intervjuju je povedal: »Prav to, da je Kropa ostala vseskozi zvesta cerkvi in domovini – tudi v težkih časih NOB, enotna in povezana, jo je ohranjalo skozi stoletja/…/ E, na trdnem stoji ta naša Kropa: na veri in molitvi in na trdnem delu in na Marijinem varstvu, Matere božje usmiljene(ga) srca pri Kapelici, živi.«105

Po veliki žalosti, ki je sledila ob smrti župnika Lojzeta Jožeta Žabkarja, je leta 1983 njegovo mesto prevzel duhovnik Anton (Tone) Bohinc (14. 6.

1931, posvečen 29. 6. 1958). Ta je v Kropi ostal do leta 1985. Po Kroparjem ljubem župniku Žabkarju je bila zanj vloga duhovnika v Kropi kar težka. Času ustrezno in v zgolj dveh letih delovanja v Kropi vi­ dnejšega mesta nikakor ni dosegel. Anton Bohinc je bil v času svoje službe v Kropi tudi predsednik Slovenskega duhovniškega društva (preimenovano iz Cirilmetodijskega društva duhovnikov).

Od leta 1985, ko je bil umeščen v župnijo Kropa, do leta 2011 pa je v Kropi opravljal božjo službo du­ hovnik Anton Vidmar (29. 4. 1929, posvečen 29. 6.

1954). Deloval je v času prehoda iz nekdanje države Jugoslavije v samostojno Slovenijo in hkrati v času ve­ likih družbenih sprememb. Precej dela je bilo v času njegovega delovanja opravljenega v zvezi s cerkveno nepremično lastnino. Na svoj način je oblikoval žu­ pnijsko življenje, ki ga bomo lahko čez nekaj let tudi bolje ovrednotili.

Župnijski sodelavci Za opravljanje duhovniške službe je potreboval župnik tudi različne pomočnike. Za pastoralno po­ moč so do tridesetih let skrbeli tudi kaplani in bene­ ficiati. Popis kaplanov in beneficiatov je prav tako kot popis župnikov v župnijski kroniki pripravil in zapi­ sal Franc Pokorn, nekaj so dopisali tudi župniki sami.

Večina od teh je sem prišla upokojena. Od avgusta 1902 do maja 1903 je kot beneficiat in kaplan zapisan Viktor Šega (2. 12. 1869–6. 12. 1948, posvečen 23.

7. 1892).106 Za njim je v letu 1905 deloval Janez Volk (5. 10. 1862–29. 10. 1905, posvečen 10. 7. 1887107). Za njim v letu 1906 je bil za beneficiata postavljen do­ mačin Andrej Zgaga (15. 12. 1878–25. 2. 1916, po­ svečen 14. 7. 1904).108 Ta naj bi tu deloval le leto dni in nato odšel drugam. Po zapisih pa se je prvič vrnil domov že leta 1909 in drugič leta1911. Za njim je v seznamu zapisan prav tako domačin Lenart Zupan (4. 11. 1873–26. 9. 1907, posvečen 22. 7. 1897),109 ki je v Kropi deloval le leta 1907. Verjetno je po njegovi smrti to mesto prevzel Andrej Zgaga (omenjeno si­ cer ni), saj je šele oktobra leta 1917 kot vojni begunec v Kropo prišel Valentin Pirec (14. 2. 1876–23. 12.

1946),110 ki je v Kropi deloval do februarja leta 1918.

Za njim je kot kaplan deloval od leta 1919 do januarja leta 1927 domačin Tomaž Varl (12. 12. 1845–24. 1.

1927, posvečen 9. 7. 1870).111 Varl naj bi po zapisih v kroniki stanoval doma, in ne v stavbi beneficiata. Za Tomažem Varlom je od leta 1930 do leta 1933 v Kropi deloval še Matej Ahačič (10. 9. 1878–8. 2. 1933, po­ svečen 14. 7. 1902), ki je tudi zadnji zapisan med ka­ plani in beneficiati v kroparski župniji v 20. stoletju.

Leta 1934 je v omenjen tudi Jožef Klemenčič, ki je drugače služboval kot kaplan v župniji Vače. V Kropo je bil po podatkih Letopisa ljubljanske škofije iz leta 1935 poslan na dopust.

93

Prav tako so pri različnih službah v cerkvi so­ delovali tudi drugi ljudje, nekateri so te službe opra­ vljali za honorar. Poleg služb v cerkvi, ki so jih opra­ vljali farani, je imel župnik tudi kuharico, nekateri pa še deklo(e) in hlapca.112 Mašniku so pri skrbi za cerkev in bogoslužju pomagali cerkovnik, ključarji in ministranti (məstədontarjə), ki so bili izbrani izmed pridnih in mirnejših dečkov. Med sodelavci cerkve so bili znani tudi pritrkovalci. Zanimiv je zapis o cer­ kovniku, ki ga je župnik Kanduč leta 1928 poslal na duhovne vaje: »Duhovnih vaj v Domu duhovnih vaj se je novembra kot prvi iz Krope udeležil cerkovnik župne cerkve Franc Gašperšič. Dasi dober mož, je kar kratko rekel: ne, ko sem mu jih priporočil. Ko sem le silil, je rekel, da gre. Nazaj je pa prišel ves zadovoljen. Mogoče bo sedaj šlo tudi z drugimi kaj lažje. Seveda je to za naše ljudi precejšna žrtev, ker morajo pustiti zaslužek za tiste dni. Morda se bo dalo kako napraviti, da bodo lahko tiste dni nadomestili«.113 Naloge vernikov so bile tako času primerno po­ razdeljene. V prvi polovici 20. stoletja so ljudje bolj sodelovali pri različnih službah v cerkvi kot v drugi.

Vsak vernik pa naj bi po svoje prispeval h graditvi Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Predkoncilska sou­ deležba vernikov laikov je bila tudi pri službah temu primerno drugače razumljena.

ŽUPNIJSKA IN PODRUŽNIČNA CERKEV Za opravljanje bogoslužja so domačini tudi v 20. stoletju uporabljali župnijsko cerkev sv. Lenarta in podružnično cerkev Matere Božje oziroma Kapeli­ co. Glede na versko prakso v prvi polovici stoletja sta temu namenu dobro služili obe cerkvi. Bogoslužja so bila redna, številčnejša in bolj obiskana v prvi kot v drugi polovici 20. stoletja, ko se je verska praksa zmanjševala, upadal pa je tudi obisk romarjev pri Ka­ pelici. Odnos domačinov do obeh cerkev se je tudi v 20. stoletju nekoliko razlikoval.

Cerkev svetega Lenarta Župnijsko cerkev sv. Lenarta je verjetno leta 1481 dal zgraditi Lenart Kazianer, zakupnik radovlji­ ških posesti na Waldenbergu (Pusti grad). Cerkev je v osnovi gotska , čeprav je bila pozneje večkrat pre­ zidana. Zvonik ima neogotsko streho, prekrito s skri­ ljem. Notranjost cerkve so ustvarjali umetniki od 18. do 20. stoletja. Med njimi omenimo Henriko Langus, Ivano Kobilca, Matevža Langusa, Ignacija Arherja, Jo­ žefa Šubica, Petra Janežiča, Leopolda Layerja, Janeza Krstnika Potočnika. V 20. stoletju je Matija Brada­ ška narisal freske z bogato dekoracijo v prezbiteriju (1900) in cerkveni ladji (1901). Leta 1949 je slikar Miha Maleš v luneti vhodnega portala upodobil Kri­ stusa, dobrega pastirja. Prav tako je bila obnovljena zunanjost cerkve. Orgle iz leta 1862 so delo Franca Ksaverja Deva.114 Med opremo, izdelano v 20. stole­ tju, velja omeniti umetniško kovana dela domačinov 94

Jožeta Šolarja in Joža Bertonclja: daritveni oltar, am­ bon, Križanega in podstavek za misal (mašna knji­ ga). V 20. stoletju je cerkev zaznamovala tudi njena 500-letnica leta 1981. Ljudje so do župnijske cerkve gojili spoštljiv odnos, kot se spodobi za bogoslužni prostor, niso pa razvili globljega odnosa, ki ga je za­ znati pri podružnični cerkvi.

Cerkev Matere Božje ali Kapelica Leta 1705 je sedem kroparskih fantičev v gozdu nad Kropo našlo podobico Marije milostljivega srca.

Podobici so postavili oltarček in po vrsti čudežev so začeli prihajati romarji. Cerkev so na tem mestu zače­ li graditi leta 1712 in jo posvetili 2. julija 1729. Zvonik in cerkvena ladja sta bila v sredini 19. stoletja povi­ šana. Poleg velikega zvonika, pozneje prekritega z neogotsko streho, se nad prezbiterijem dviga manjši neogotski stolpič z navčkom. Med avtorji poslikav v notranjosti najdemo Leopolda Layerja, Petra Janežiča in Matijo Bradaška, ki je v cerkvi slikal v začetku 20. stoletja. Oprema v cerkvi je predvsem poznobaroč­ na.115 Med notranjo opremo v 20. stoletju velja ome­ niti dvoje oken s figuralnima vitrajema iz leta 1904, jaslice, ki jih je izdelala Liza Hribar leta 1947 (upodo­ bila je tudi kroparske kolednike), lesen križ za zabi­ janje žebljev iz leta 1969 in razpelo Joža Bertonclja, dar cerkvi leta 1975. Cerkev je v začetku 20. stoletja, leta 1905, zaznamovala tudi 200-letnica božje poti.116 Cerkev je bila grajena v obdobju razmaha baroč­ nega stila, a je s posameznimi elementi (tloris, prostor­ ske značilnosti) še vedno zakoreninjena v oblikah, ki so se razvile v 17. stoletju. Zanimivo trditev je postavil umetnostni zgodovinar dr. Cene Avguštin. V oblikov­ norazvojni dvojnosti cerkve, povezavi med starim in novim, ki je še posebej očitna v notranjščini cerkve, v njeni dvojnosti in vzdušju, ki ga prostor izžareva, vidi skrito tisto toplo privlačnost, ki skupaj s čudodelno podobo Marije vabi tako številne romarje h Kapeli­ ci.117 Ob razvijanju misli o tej zanimivi posebnosti po­ družnične cerkve, ki je v Kropi zaznamovala človeka, vernika, katoličana in njegovo življenje, sta posebna priljubljenost podružnične cerkve Matere Božje in češčenje Marije še očitnejša. O krepitvi te priljublje­ nosti, ki je tudi plod tradicije, je mogoče sklepati po češčenju Matere Božje in pomenu, ki ga ima Marija še zdaj ne le za katoličane nasploh, ampak posebno za slovenske katoličane. Češčenje Matere Božje v Kropi je pospešila najdba Marijine podobice v 18. stoletju in poznejša zidava podružnične cerkve. Na pospeševa­ nje so vplivale zgodbe in doživljanja, ki so spremljale nastanek in nadaljnji pomen in razvoj podružnične cerkve v Kropi za vernike, predvsem domače. Marija kot Božja mati vernikom pomeni predvsem neizmer­ no materinsko ljubezen in tisto, ki lahko posreduje pri svojem Sinu. Vso trpkost življenja v fužinarski Kropi so preprosti ljudje, delavci, našli v toplem objemu Ma­ rije. Marija je bila edina, od katere so lahko pričakovali brezpogojno materinsko ljubezen in je bila ljudem, ka­ toličanom, zaradi tega tudi bližje. Pri tem postavljamo

še trditev, da se je mogoče prav iz trdote življenjskih razmer rodila kroparska ljubezen do Matere Božje in razvila priljubljenost cerkve. Ta priljubljenost tudi do konca 20. stoletja ni prenehala, se je pa delno zmanj­ šala vzporedno z zmanjševanjem verske prakse. Kljub vsemu v srcih Kroparjev Kapelica je imela in ima po­ sebno mesto. Z vidika odnosa ljudi, domačinov, do cerkve Matere Božje v Kropi bi veljalo v prihodnosti napraviti daljši prispevek.

Romanja in obiski pri Kapelici Že skoraj dve stoletji je bila leta 1900 znana ro­ marska cerkev Matere Božje oziroma Kapelica v Kro­ pi. Obisk Marije v kroparski podružnični cerkvi v 20. stoletju sicer ni bil več tako množičen kot nekdaj, saj je v bližini, na Brezjah, začelo pridobivati na pome­ nu svetišče in božja pot k Mariji Pomagaj. Romarji so hodili k Mariji v Kropo peš, s konji in vozovi, kole­ si in pozneje tudi z avtomobili. V zahvalo so nosili različne slike z napisi, votivne podobe. Veliko jih je viselo na stenah cerkvene ladje v Kapelici, a so jih pozneje pospravili v prostor nad zakristijo, nekaj jih je s časom tudi izginilo. Cerkev Matere Božje so nek­ daj precej obiskovali ne le tuji romarji, ampak tudi domačini. Velikokrat so hodili v cerkev tudi ob nede­ ljah popoldne, ko je bila odprta. Marsikateri romar, domačin ali tujec, se je odpravil po vzpetini do cer­ kve po kolenih. V kroniki je zapis, ki priča o dobroti kroparske Marije, zaradi katere so hodili ljudje k njej. Župnik je pripoved žene Terezije Lovša iz okolice Ljubljane zapisal v kroniko: »Velikokrat, najbrž že 7 krat sem že bila pri Vaši Mat. Božji pri Kapelici, ker mi je že velikokrat čudežno pomagala. K Devici Mariji v Polje so hodili ob večjih praznikih pomagat ljubljanski prošt – kroparski rojak Jožef Zupan. V pridigah so na koncu tako ganljivo pripovedovali o čudoviti moči Kroparske Marije, da so kar sami jokali. Tudi je hodila k nam iz Krope ena beračica in nam je večkrat pripovedovala o Njej. Zato sem tudi jaz dobila čudovito zaupanje do nje. V vseh stiskah sem bila uslišana.

Sina Franceljna, ki je sedaj v Ameriki in hčer Rezo je hudo vila božjast, da sta bila na tem, da bosta umrla, zaobljubila sem jih na vse strani, tudi k sv. Valentinu, pa ni nič pomagalo, nazadnje sem jih obljubila še h Kroparski Mariji Pri kapelici. In ta je pomagala, da sta popolnoma ozdravela.

Bila je mlado dekle, ki je delala v papirnati tovarni, vila, tresla jo je božjast po 10 minut skupaj doma, v tovarni, ali kjerkoli je bila. Zaobljubila se je h Kapelici, ozdravela je popolno.

Sin moj Mihael je bil star 4 leta, bil je za smrt bolan, dr. Divjak iz Studenca je izrekel, da je nemogoče, da bi še ozdravel, njegova gospa ravnotako; bila je sobota, mislila sem že na to, kje ga bomo drugi dan v nedeljo – imeli smo gostilno – naredili mrtvaški oder za sina, ki je umiral, držali smo mu že mrtvaško svečo. V silni bridkosti zakličem še: Marija iz Kapelce pomagaj! In glejte, takoj se je sinu obrnilo na boljše in je ozdravel.

Obljubila sem tudi druge sinove ob raznih boleznih k Mariji pri Kapelici, ki je vselej pomagala.« V nadaljevanju razloži še zgodbo o sinu Antonu, ki ga je po njenem mnenju Marija obvarovala strela, in o sinu Mihaelu, ki je v bolnišnici. Na koncu zapiše: »Kolikim drugim sem že priporočala češčenje Matere Božje pri Kapelici in tudi vse, kar je Marija meni storila.«118 Po zapisih so od nekdaj h Kapelici prihajali ro­ marji iz Gorice pri Radovljici na binkoštni ponede­ ljek. Leta 1914 je h Kapelici prišlo okoli 300 romarjev iz Velik Lašč in okolice pod vodstvom kaplana kro­ parskega rodu Jerneja Hafnerja, prav tako je bila is­ tega leta sveta maša za romarje iz poljanske župnije, ki so po zapisih hodili sem vsako sedmo leto.119 Tudi različna verska združenja so svoje člane pripeljala k Mariji v Kropo. 1. septembra 1918 leta je prišla Marijina dekliška družba z Brezij h Kapelici, kjer so imeli »/…/pridigo in pete litanije Matere Božje.«120 Iz leta 1919 je zapis, da je Kapelico obiskala Kranjska družba Marijinih žena. Drug zapis priča, da je iz Za­ loga pri Cerkljah prišlo h Kapelici okoli 50 romarjev, »moških in žensk prosit Mater Božjo pomoči zoper miši, ki jim prete uničit vse poljske pridelke/…/Iz te vasi pride vsako leto nekaj romarjev v nedeljo pred vsemi Svetniki.« Vse to kaže, da je v začetku 20. stole­ tja k Materi Božji pri Kapelici hodilo v zahvalo in po pomoč še veliko vernikov. Nato se je število romarjev počasi zmanjševalo. Pričevanja romarjev in dogajanja ob romanjih so vplivala tudi na življenje domačinov.

Vpliv na nekatere je bil močen in so zato še bolj go­ reče verjeli v čudodelno podobo Matere Božje, spet drugim so romarji ter njihove pripovedi ali izpovedi spreminjale življenje.

SEDEM ZAKRAMENTOV Katoličane in njihovo povezanost s Cerkvijo označujejo tudi zakramenti. Z njimi je vernik tudi vi­ dno povezan s cerkveno organizacijo in prav s prvim zakramentom ji tudi pravno pripade. Zakramenti so učinkovita vidna znamenja milosti, ki jih je postavil Kristus ter jih izročil Cerkvi; po njih se kristjanom po­ deljuje Božje življenje.121 Zakramentov je sedem: krst, birma, evharistija, pokora, bolniško maziljenje, ma­ šniško posvečenje (sveti red) in zakon. Sedem zakra­ mentov se dotika vseh obdobij in vseh pomembnih trenutkov kristjanovega življenja: podeljuje preroje­ nje in rast, ozdravljenje in poslanstvo za versko življe­ nje.122 Tako lahko delimo zakramente v tri skupine, na zakramente uvajanja (krst, birma, evharistija), ozdra­ vljenja (pokora, bolniško maziljenje) in služenja (sveti red, zakon). Ljudje v Kropi so od začetka do sredine 20. stoletja še vedno ostajali zvesti krščanski tradiciji svojega kraja in se bolj osebno odločali za odnos z Bo­ gom. Predvsem v prvi polovici 20. stoletja in tudi še v drugi polovici prejem zakramentov, vsaj krsta, birme in svetega zakona, skoraj ni bil na izbiro, ampak nujen.

95

Krst Krst sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo.

S krstom, ki je neizbrisno znamenje, je krščenec pri­ ključen božjem ljudstvu, Cerkvi. Katekizem Katoliške cerkve pravi: »Sveti krst je temelj celotnega krščanskega življenja, velika vrata k življenju v Duhu in vrata, ki odpro dostop k drugim zakramentom.«123 S krstom človek tudi pravno pripade Cerkvi. V prvih desetletjih 20. stoletja je to tradicionalno še vedno pomenilo, da brez krsta ni nič. Otroka je bilo treba krstiti in s tem ni postal le pripadnik Cerkve, ampak tudi družbe, v kateri so bili večinoma pripadniki Katoliške cerkve.

Pozneje se je število krstov zmanjševalo.

Nekoč so otroke krstili kmalu po rojstvu. Otroci so bili rojeni v katoliški skupnosti in samoumevno je bilo, da bodo krščeni. H krstu sta otroka navadno nesli botra in babica. Botre so izbrali starši. Največ­ krat so bili ti člani ožjega sorodstva, prijatelji ali »po­ membneži«.

V preteklosti je med domačini krožil tudi rek, kadar nekdo ni mogel dobiti botra; rekli so, da lahko dobi Pogrošarco, to je Katarino Homan (1868–1961), ki je sama vzgajala otroke brez staršev.

Za krst je bilo značilno belo oblačilo, sveča in belo blago, s katerim so krščenca nato obrisali. Po­ sebnega praznovanja ob krstu ni bilo, starši so bili le veseli, da je otrok priključen Jezusovi družini. Velik pomen krsta je potrjevala tradicija, ki je narekovala tudi pozneje, da otrok mora biti krščen. Med drugo svetovno vojno in po njej so krščevali tudi na skrivaj.

To se je dogajalo predvsem v družinah Kroparjev, ki so bodisi imeli višjo pozicijo v Plamenu ali so jo v kratkem pričakovali, ali pa tudi, če so bili v partiji.

Otroke so v takšnih primerih odnesli krstit v odda­ ljene župnije.

Krščevalo se je v krstnem kamnu, ki so ga ob zamenjavi klopi iz župnijske cerkve prestavili k dru­ gemu levemu stranskemu oltarju. Po krstu so prve­ mu mimoidočemu ob srečanju podarili kos. Za kos so otrokovi starši pripravili kos belega kruha, lahko je bila potica ali tudi kos mesa. Navada se ohranja še zdaj. Po vojni je bilo krščevanja manj, nekateri so otroke samo krstili, ti pa so v odrasli dobi na lastno željo opravili tudi druge zakramente.

Birma Drugi zakrament uvajanja je zakrament birme.

Birma je prav tako kot krst neizbrisno znamenje. Je zakrament, ki podeli Svetega Duha, da kristjana bolje zakorenini v Božje sinovstvo, v Kristusa. Vez s Cer­ kvijo naredi še močnejšo.124 Zakrament torej človeka še bolj potrdi v veri. Tudi zakrament sv. birme v prvi polovici 20. stoletja skoraj ni bil na izbiro.

Prejem zakramenta svete birme ni bil le velik dogodek v pomenu prejema zakramenta, ki je preje­ 96

mnika še močneje povezal s skupnostjo božjega ljud­ stva. Duhovnega pomena zakramenta je bila dele­ žna tudi skupnost. Pomen zakramenta je bil izražen notranje in zunanje. Bil je praznik, ko so se krajani skupaj z župnikom srečali s škofom. Celotni čas bir­ manja, prihod in sprejem škofa, birmanje in odhod škofa iz župnije, je zaznamovalo posebno slavje. Pra­ znovanje se je začelo s pripravami, med katerimi so cerkev počistili in jo okrasili. Slovesnost se je začela, ko so zazvonili zvonovi in je zapokalo iz možnarjev, ki so se slišali s strelavənce na Jami. Znak, da prihaja škof, so dali opazovalci na zvoniku pri Kapelici, od koder se je dobro videlo, kdaj se je po brezovški poti pripeljala kočija s škofom. Zapis iz župnijske kronike nazorno opisuje nadaljevanje slovesnosti: »Vzsprejem škofa je bil zelo lep. Sprejel ga je domači župnik V.O. (Valentin Oblak, op. p.) in zlatomašnik T. Varl, župan Ig. Ažman z občinskim odborom, požarna bramba z načelnikom A. Potočnikom, načelnik že. o. zadruge Gašperšič, predsednik del. skupine Jer. Praprotnik, predsednik sl. K. prosv. društva Fr. Petrač. V imenu Orlov ga je nagovoril Jože Šolar in predsednik mož. Mar. družbe V. Gašperšič, prednica (verjetno na­ paka, predsednica) M. družbe deklet Ana Bertoncelj, šolarji: M. Zupan, V. Prešeren in A. Legat, zvečer je pel mešan zbor krasne pesmi.«125 Zvečer so prižgali lam­ pijončke in peli pred župniščem. V župnišču še zdaj obstaja t. i. škofova soba, v kateri so škofje prenočevali v Kropi. Leta 1918 je župnik o odhodu škofa iz Krope zapisal: »Odhod gospoda knezoškofa ob 4. uri na Dobravo. Ljudstvo ga čakalo na trgu.«126 Škof tako kot nekoč kot še zdaj z vizitacijo srečuje vernike in to mu pomaga pri uspešnem vodstvu škofije, vernike utrjuje v veri in krščanskem življenju, hkrati pa nadzoruje vse strukture, potrebne za pastoralno delo v škofiji.127 Birmance je škof na začetku izprašal kar v šol­ skih prostorih, pozneje pa v cerkvi. Zanimivo je na­ vajanje odličnosti znanja kroparskih birmancev leta 1963: »Otroci so izvrstno odgovarjali na vsa vprašanja iz verouka, tako da so se navzoči ljubljanski bogoslovci čudili.«128 Število birmancev se je od prve polovice 20. stoletja močno spremenilo. Leta 1924 je škof Anton Bonaventura Jeglič v Kropi birmal 102 otroka, od katerih, kot je zapisal župnik v župnijsko kroniko, je bilo 80 domačih.129 Konec 20. stoletja, leta 1998, je bilo birmancev le še 31. Birma se je začela z zborom pred župniščem, nadaljevala s spremljanjem škofa v cerkev in potem nazaj v župnišče.

Botre za birmo so si izbrali otroci sami, lahko so jih izbrali tudi starši. O botrini piše npr. Zmago Šmi­ tek v članku Družbena kultura Krope v prvi polovici 20. stoletja v peti številki glasila Vigenjc. Kakšna je bila naloga botra, je opisal leta 1902 tudi škofijski list: »Botra in boter moreta namreč otroka v krščanskem nauku in krščanskih dolžnosti točno podučiti, ko bi starši ta poduk in vzgojo zanemarili: zato morata biti krščanskega življenja, polna strahu Božjega in

v verskih stvareh dobro podučena. Ako takih oseb manjka, morejo sposobne imeti več birmancev; razsodbo in dopuščanje o tem prepustim modri previdnosti veleč. g. župnikov.«130 Vsi birmanci so morali biti lepo oblečeni. De­ kleta so bila oblečena v značilno belo obleko s šlajarjam, fantje pa v gvant. Ob prejemu zakramenta so otroci prejeli tudi darilo. To je lahko bila verižica, uhani, torbica, oblačila (boter jim je plačal obleko za birmo), zlata ura. Po birmi so se odpravili na Plac, kjer so bili na obeh straneh od Jernača (zdaj Kropa št. 61) do Peka (zdaj Kropa št. 66) postavljeni štanti.

Na stojnicah so prodajali zapestnice, uhane, piškote itd. Prodajali so tudi rdeče rute, ki so imele posebno vlogo. Te rute (pozneje tudi škatle) so navadno kupi­ li botri, nato se je nakupilo dobrot na stojnicah. Pol­ ne rute dobrot so potem podarili svojemu birmancu.

Nekateri so to pripravili že doma. Sledilo je še kosilo pri birmancu doma. Med drugo svetovno vojno so se kroparski birmanci s konjem odpravili na birmanje v Radovljico. Stojnice so se ob birmah, sicer v manjšem številu, pojavljale tudi do sedemdesetih let. Postavlje­ ne so bile ob cerkvi ali pod mežnarijo ob župnijski cerkvi.

Evharistija Tretji zakrament uvajanja je zakrament evhari­ stije. Ta zakrament dokonča uvajanje v krščanstvo: »Evharistija je spomin na Kristusovo veliko noč (pasho): se pravi na delo odrešenja, izvršeno s Kristusovim življenjem smrtjo in vstajenjem, delo, ki ga liturgično dejanje ponavzoči.«131 Gre za prejemanje navzočega Kristusa v snovni obliki in zedinjenje ob­ hajanca z Gospodom. Pomen evharistije je predvsem notranji. Vernim Kroparjem je veliko pomenil tudi ta zakrament, ki nima vidnejših zunanjih struktur.

Ohranila pa se je pripoved o prepirih, ki je na dolo­ čen način povezana s prejemom zakramenta. Zaklju­ ček ženskega prepira se je glasil: Škarpjona nej tə da na jezək! Po spominih so ta stavek starejše ženske ohranjale še po drugi svetovni vojni. Namesto zedi­ njenja s Kristusom, ki naj bi ga prejele s hostijo, so drugim želele slabo – škorpijona.

pred šolo, od koder so učitelji skupaj s prvoobhajan­ ci odšli v cerkev. Po maši je sledila pogostitev v žu­ pnišču. Pozneje se je sprevod začel pred župniščem, od koder so odšli v cerkev in prav tako nazaj. Ta na­ vada se je ohranila do konca stoletja. Po obredu in pogostitvi v župnišču je sledilo kosilo doma. Otroci so po navadi prejeli tudi spomin oziroma potrdilo na obhajilo v obliki nabožne slike. Proti koncu stoletja so manjša darila tako kot pri birmi zamenjala večja (kolo, računalnik).

Sveti zakon Zakrament svetega zakona temelji na Kristuso­ vem odnosu do njegove Cerkve, na njegovem zedi­ njenju z njo. Temelji na njegovi ljubezni do Cerkve in kot taka je milostno podeljena v zakramentu svetega zakona. Zakonik cerkvenega prava razlaga sveti za­ kon takole: »Zakonska zveza, s katero mož in žena ustanovita celovito življenjsko skupnost in je po svoji naravi naravnana na blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok, je med krščenimi od Kristusa Gospoda povzdignjena v dostojanstvo zakramenta.«132 Zakrament je bil tako kot poprejšnji zakramen­ ti nekdaj tako rekoč obvezen. V prvih desetletjih 20. stoletja je še veljalo, da se je treba poročiti cerkveno.

Po spominu Majde Šmitek (r. Lazar) ji je mama pred odhodom iz Krope rekla: »Vse cerkvene zakramente, preden greš po svetu.« Pred poroko je potekala priprava, ki ji je sledil oklic v cerkvi in nato obred.

Poroke nekdaj niso bile slovesne. Doma se je mogo­ če pripravilo malo slavja, včasih tudi nič. Pred poro­ ko so pripravil tudi fantovščino in dekliščino, prav tako tudi šrango. Zgodilo se je tudi to, da se je več parov poročilo naenkrat. Vsaka nevesta je imela, če je lahko, pripravljeno balo (perilo, rjuhe, razne stva­ ri za gospodinjstvo). Neveste so se z balo rade tudi pohvalile oziroma so se poštmale, če so se le lahko.

Prav tako je večkrat prišlo do prepira o tem, katera je imela več bale. Po poroki sledilo tudi fotografiranje, ki pa je bilo odvisno od socialnega statusa družine obeh zakoncev.

Prvo sveto obhajilo je slovesnost, s katero verni­ ki lahko prvič pristopijo k evharistični mizi in lahko prejmejo oziroma od takrat naprej prejemajo zakra­ ment evharistije. Sama slovesnost prvega svetega ob­ hajila ni zakrament, toda kot pogoj za prejem zakra­ menta sv. birme je obred obvezen.

V drugi polovici stoletja je obred cerkvene po­ roke postal samo dopolnilo k civilnemu. Pojavljati so se začeli tudi pari, ki so se poročili samo civilno. Pre­ cej ljudi, ki so hodili v cerkev tudi v času nekdanje Jugoslavije, se je poročilo cerkveno. Zopet pa je bila lahko cerkvena poroka ovira v zvezi z različnimi na­ predovanji v službi ipd. Cerkveno poroko naj bi ne­ kateri opravljali tudi na skrivaj. Mnogim Kroparjem je bila za cerkveno poroko tudi v drugi polovici 20. stoletja ljubša podružnična cerkev Matere Božje.

Tudi za obhajilo je bila potrebna priprava s kr­ ščanskim naukom. Med drugo svetovno vojno je pri­ pravo na sveto obhajilo zaradi odsotnosti duhovnika vodil Lovro Rešek st. Slovesnost ob dogodku je bila manjša, kljub temu so se je udeležili skoraj vsi prebi­ valci. Podobno kot birma je sledila predpriprava s či­ ščenjem in krašenjem cerkve. Slovesnost se je začela

Ideal poroke, ki ji sledi tudi rojstvo otrok, je bil v župnikovih očeh v marsikaterih primerih ne­ dosegljiv. Spotakljivosti v življenju ljudi v kraju je bilo mogoče najti kar nekaj. Župnik se je v župnijski kroniki večkrat ozrl na moralno življenje mladenk.

V promemoriji leta 1918 je omenil, da so predvsem tiste, ki niso bile članice Marijine družbe, »zelo rade

Prvo sveto obhajilo

97

občevale z vojaštvom /…/« Tudi moške mladine in nekaterih vdov ni izvzel.133 Med porokami je župnik v župnijsko kroniko za leto 1917 zapisal, da se je zgo­ dila »prva poroka te vrste« - ciganska«. Poročila sta se Edmund in Ana Rajhard.134 Čez manj kot mesec dni, v maju 1917, je sledila še ena taka poroka, poroka Ru­ dolfa in Justine Rajhard. Župnik navaja: »/…/ živela sta dolga leta vkup, imata že nezakonske otroke. V cerkveni zakon jih je prignala vojska, da bo uživala žena podporo, če mož v vojski pade. Pred poroko sta prvikrat pri spovedi in svetem obhajilu.«135 Tretja ci­ ganska poroka pa je sledila v juniju istega leta » /…/ Z nevesto je živel v konkubinatu 18 let. Po poroki sta dobila novoporočenca v župnišču zajterk.«136 Tudi ob koncu leta, ko sledijo podatki čez celotno leto, na­ piše za poroke: »… poročenih 3 + 3 pari Ciganov.«137

Zakrament pokore in sprave S posebnim zakramentom spreobrnjenja, spo­ vedi, pokore ali sprave se verniku odpušča po krstu storjene grehe. Zakrament omogoči verniku vrnitev v občestvo z Bogom, potem ko ga je s storjenim gre­ hom izgubil. Vrnitev v občestvo predvideva človeko­ vo notranjo odločitev.138 Zakrament je bolj osebne narave in nima velikih zunanjih struktur, ki bi zelo vplivale na razvoj različ­ nih navad. Kljub vsemu se je tudi pri spovedi med Kroparji razvilo marsikaj. Župniki naj bi po pripove­ di predvsem pred drugo svetovno vojno kar precej pozorno spremljali, kdo je opravil potrebno spoved pred prejemom obhajila, in to tudi očitno nakazali.

Predvsem je bil po tem znan duhovnik Franc Kanduč.

Njegov predhodnik Valentin Oblak je potožil, da se zlasti mladi fantje dosledno izogibajo spovedi v doma­ či cerkvi in hodijo drugam.139 Po zapisih v šolski kroni­ ki je redno k spovedi hodila tudi šolska mladina. Pre­ jem zakramenta je v prvi polovici stoletja še veljal za pomembno opravilo, pozneje se je tudi ta verska pra­ ksa precej zmanjšala. V župnijski cerkvi sta bili pred postavitvijo spovednice pod korom dve v sprednjem desnem in levem delu cerkvene ladje. Po spominih je številčnost prejema zakramenta kazala dolga vrsta lju­ di, ki se je vila po ladji. Precej Kroparjev se je nekoč tudi oziralo na to, kdo spoveduje, in so zaradi tega raje odhajali k spovedi v druge kraje, npr. na Brezje. To na­ vado so nekateri ohranili do konca stoletja.

Sveti red Sveti red je zakrament, po katerem se poslan­ stvo, ki ga je Kristus izročil svojim apostolom, še naprej izpolnjuje v Cerkvi in obsega tri stopnje: ško­ fovsko, prezbiterat in diakonat. Prav po posvečenih nosilcih cerkvene službe, zlasti škofih in duhovnikih, postane navzočnost Kristusa kot ustanovitelja in po­ glavarja Cerkve vidna v skupnosti vernikov. Z zakra­ mentom svetega reda je podeljena deležnost službe­ nega duhovništva. Tako kot drugod je nekoč tudi v Kropi pomenilo veliko čast postati duhovnik. Mlade­ niči so bili deležni izobrazbe in službe. Prav tako je 98

tudi za družino veliko pomenilo, če je eden izmed sinov postal duhovnik oziroma je prejel službo kate­ re koli stopnje svetega reda.

V 20. stoletju je bilo posvečenih tudi nekaj Kro­ parjev. Zakrament svetega reda je 14. julija 1904 pre­ jel Andrej Zgaga (15. 12. 1878–25. 2. 1916, Kropa), 4. januarja 1911 Valentin Mihelič (13. 1. 1885–27.

11. 1932, Nova Oselica.), 15. julija 1912 pa Jernej Hafner (8. 9. 1888–12. 6. 1965, Spittal ob Dravi, Av­ strija). Jernej Hafner je bil tudi zadnji novomašnik v Kropi v 20. stoletju. Od vseh treh je samo Andrej Zga­ ga pokopan v Kropi.140 Kot posvečeni služabniki so v začetku 20. sto­ letja delovali tudi drugi Kroparji, ki so bili posveče­ ni pred letom 1900; nekateri so pokopani na doma­ čem pokopališču. Andrej Ažman (12. 9. 1874–19.

7. 1936, Ljubljana), posvečen 23. 7. 1898, Janez Ažman (17. 6. 1842–4. 7. 1910, Ljubljana), posvečen 30.

7. 1865, Simon Ažman (26. 10. 1855–4. 4. 1928, Ol­ ševek, Šenčur), posvečen 26. 7. 1879, Simon Šmitek (26. 10. 1865–17. 4. 1905, Kresnice), posvečen 19. 7.

1890, Jožef Šolar (12. 3. 1871–20. 4. 1939, Ljublja­ na), posvečen 25. 7. 1895, Tomaž Varl (12. 12. 1845– 24. 1. 1927, Kropa), posvečen 9. 7. 1870, Leonard Zupan (4. 11. 1873–26. 9. 1907, Kropa), posvečen 22. 7. 1897, in Simon Zupan (24. 10. 1844–20. 10.

1925, Ljubljana), posvečen 9. julija 1870.141 Med duhovne službe, ki niso zaznamovane z zakramentom svetega reda, sodi tudi redovniško ži­ vljenje. Pripadniki tega posebnega stanu vernikov (kleriki ali laiki) se na poseben način, z zaobljubami ali drugimi svetimi vezmi, posvetijo Bogu in koristi­ jo odrešenjskemu poslanstvu Cerkve.142 Iz župnije Kropa je med usmiljenke (HKL) pristopila Elevterija Gašperšič (19. 7. 1897–13. 12. 1968, rojstno ime Ana), ki je umrla v Gradcu v Avstriji.143

Bolniško maziljenje Namen zakramenta bolniškega maziljenja je po­ deliti posebno milost kristjanu, ki prestaja težave, po­ vezane s hudo boleznijo ali starostjo. Primeren čas za prejem svetega maziljenja nastopi, ko vernik začenja biti v smrtni nevarnosti zaradi bolezni ali starosti.144 O tem zakramentu ni veliko podatkov. Zaradi splošne in globlje vernosti je bil zakrament nekdaj precej bolj uveljavljen kot konec 20. stoletja. Poleg zmanjšanje vernosti je spremenjen odnos do bolezni, umiranja in smrti odmaknil tudi bolniško maziljenje. Podelje­ vanja zakramenta so po navadi poleg umirajočega udeleževali tudi drugi člani družine, ki so molili.

Pred prihodom župnika so bolnika oziroma staro­ stnika pripravili za prejem zakramenta. Zakrament je bil sicer v drugi polovici stoletja za kristjana še vedno pomemben, a manj obhajan kot nekoč.

Velikokrat je bila podelitev tega zakramenta po­ vezana z naglico. Leta 1914 je župnik Oblak zapisal:

»Sinoči (pozno zvečer) sem nagloma klican k Pivki devat jo v sv. olje; drugi sin – David – je prišel domov za pol ure po slovo, da gre v vojsko. Ko je odšel, jo je ta žalostna novica tako pretresla, da je padla v nezavest. Bila je že popolno mrzla. A ob mojem prihodu je bila že boljši in je upanje, da kmalu popolnoma ozdravi.«145

SMRT IN POGREB Odnos do smrti se je v 20. stoletju močno spre­ menil. Na smrt so ljudje nekoč bolj kot zdaj gledali kot na del življenja. Temu primerno je bilo organi­ zirano življenje in obredje ob smrti. Katoličanom je upanje na vstajenje zbujala predvsem vera v Kristusa in njegovo velikonočno skrivnost smrti in vstajenja.

Smrt je globoko vernim pomenila le konec zemelj­ skega življenja in vstop v življenje božjega kraljestva.

Tako kot je bilo rojstvo zaznamovano s prejemom zakramenta svetega krsta, je bilo ob smrti vernika potrebno poskrbeti za dostojen cerkveni pogreb.

Smrt v kraju je naznanjalo zvonjenje navčka (trikrat ob smrti moškega, dvakrat ob smrti ženske in enkrat ob smrti otroka). V nadaljevanju pred pokopom so zvonili drugi zvonovi obeh cerkev. Še do zdaj se je ohranilo veliko zanimanje ob smrti nekoga v kraju.

Tako še vedno slišimo: Kdo paj umrou?

Ob smrti so pokojnika najprej umili, ga oblekli v obleko, ki jo je po navadi za na pare izbral pokojnik še v času življenja. Položili so ga v krsto, ga prekrili z mrtvaškim prtom in postavili na mrtvaški oder – pare. Roke so mu sklenili in vanje vpeli manjši križ in rožni venec. Oder je bil pokrit s črnim pregrinja­ lom, obešene so bile črne zavese. Prižgala se je mrli­ ška sveča, ki so jo nekateri imeli doma, drugi pa so si jo izposodili. Na vsako stran so bili postavljeni po trije svečniki lajhtarji s svečami, ponekod tudi manj.

V Kropi je nekaj časa za mrtvaški oder, pregrinjalo za čez oder in zavese poskrbel kar mizar Ignac Ažman (1876–1940), ki je izdeloval tudi krste. Kasneje je to delo prevzel njegov sin Ivan Ažman (1912–1972). Po potrebi je na pomoč priskočila Ta mrtvaška. Tako so klicali pobožno žensko, ki je ob smrti pomagala urediti pokojnika, pripraviti sveče in podobno, lahko je tudi molila ob parah. Pokojnik je ležal doma dva dni. Ljudje so hodili kropiti ves čas. Ob pokojniku so po navadi čez noč bedeli, vahtali mrliča, domači in sosedje. Molili so za pokojne, rožni venec, ponekod tudi peli.

Ob odhodu krste iz hiše se je najprej pokadilo in poškropilo z blagoslovljeno vodo, nato je sprevod s krsto odšel v cerkev. V sprevodu so molili rožni ve­ nec. Krsto so sprva do cerkve nosili, pozneje so jo peljali z vozičkom. Sprevod skozi kraj je simbolič­ no pomenil tudi zadnje slovo od pokojnika. Svečo v sprevodu je navadno nosil sosed (običaj s svečo ohra­ njajo še zdaj v sprevodu od mrliške vežice v cerkev in na pokopališče), pozneje so ljudje na hišah za čas

pogreba začeli prižigati luči, ki so gorele do konca obreda. V sprevodu so se podali v cerkev na obred, nato na pokopališče, kjer je sledilo zadnje slovo s spu­ stom krste v grob. Na krsto so ljudje še zadnjič vrgli nekaj zemlje. Na hiši pokojnika še zdaj navadno smrt oznanijo s prižgano lučjo, ki jo ugasnejo po pogrebu.

Smrt človeka v kraju je nekoč še bolj zaznamo­ vala celotno skupnost. Ob smrti pomembnejših oz. družbeno aktivnih ljudi je bila temu primerna ude­ ležba pri pogrebu. Kot poroča šolska kronika, se je leta 1907 ob smrti člana krajnega šolskega sveta Tomaža Pesjaka pogreba udeležila šolska mladina skupno z učiteljstvom in zastavo.146 V prvi polovici stoletja so se cerkvenega pogreba udeleževali pred­ stavniki družbenih in političnih organizacij, v drugi polovici so ob civilnem pogrebu nastopali tudi z raz­ ličnimi govori. Med drugo svetovno vojno, ko Kropa ni imela stalnega duhovnika, je bil blagoslov grobov opravljen, ko je prišel tuji duhovnik. Molitve ob gro­ bu je opravil Lovro Rešek st. (1898–1949).

Mrliška vežica oz. kamərca na pokopališču se je uporabljala le redko, v primerih, ko vzroka smrti niso poznali ali pokojni ni bil domačin. Veliko spre­ membo je v odnosu do smrti v Kropi in tudi drugod prinesla postavitev mrliških oziroma poslovilnih ve­ žic. V Kropi so se priprave na gradnjo mrliške vežice začele že leta 1975, zgrajena je bila tri leta pozneje.

Smrt je postajala vedno bolj odmaknjena od življenja ljudi. V Kropi je mrliška vežica postavljena ob cerkvi sv. Lenarta. Sprevod z umrlim ni več potekal od hiše, v kateri je pokojnik ležal, ampak zgolj na območju žu­ pnijske cerkve, od prostora pred vežico na pokopali­ šče. Pri cerkvenem pogrebu se je medtem ustavil še v Cerkvi, iz katere se je sprevod nato po zunanji strani (desni strani cerkve) nadaljeval na pokopališče.

Konec sedemdesetih let 20. stoletja je začel obratovati krematorij v Ljubljani in tako se je tudi v Kropi počasi začel spreminjati način pokopa. Vse bolj so prevladovali žarni pokopi. Kljub naraščajočem trendu takih pokopov se je predvsem pri starejših Kroparjih ohranjala želja po klasičnem pogrebu, ki je bila v devetdesetih letih še vedno opazna. Apostolski sedež kremacijo za krščanski pogreb sicer dovoljuje, a za odličnejši pogreb velja klasični. Na splošno so se običaji ob smrti in potek slovesa od pokojnika precej spremenili v drugi polovici stoletja, proti koncu sto­ letja pa je bilo marsikaj že opuščeno.

Pokopališče Pokopališče je imelo v začetku 20. stoletja pre­ cej drugačno podobo. Oblikovali so jo drugačne obli­ ke grobov z malce nepravilno razporeditvijo, klasič­ ni kamniti nagrobni spomeniki, litoželezni križi in kovani nagrobniki v obliki križa. Nekateri grobovi nagrobnika sploh niso imeli. Zunanjo pripadnost kr­ ščanstvu je tako močno izpričevala tudi zunanja po­ doba pokopališča. Druga polovica stoletja je prinesla 99

spremembe. Upravljanje pokopališča je prešlo na krajevni ljudski odbor. Zunanja podoba se je začela počasi spreminjati. S pokopališča so začeli izginjati kovani križi, litoželezni nagrobniki, mnogo historič­ nih spomenikov zamenjajo z novejšimi in jih upora­ bijo za zidavo opornih zidov. Prevladujejo enostavne kamnite plošče, na katerih je ponekod vgraviran križ.

Ob cerkvi sv. Lenarta, kjer je zdaj pot, so bili pred drugo svetovno vojno otroški grobovi, ob cerkvi pa prostor za pokop duhovnikov (v cerkveni ladji je ohranjena kripta, ki je bila nekoč namenjena pokopu duhovnikov). Obiskovanje pokopališča je bilo v prvi polovici stoletja manj številčno kot konec stoletja.

VEROUK Verouk je bil v prvi polovici 20. stoletja vključen v obvezni del osnovnega izobraževanja. Po drugi sve­ tovni vojni je od šolskega leta 1946/47 verouk sicer ostal v šoli, a kot izbirni predmet. Z drugim polletjem leta 1951/52 je bilo poučevanje verouka odpravljeno v vseh šolskih poslopjih.147 Katehezo v šoli je nado­ mestila župnijska kateheza. Tudi v Kropi je verouk za mladino potekal najprej v šoli, pozneje v cerkvi ozi­ roma v zakristiji in še pozneje v župnišču. Na obisk župnijske kateheze je tako kot drugod vplival novi čas, ki je s seboj prinesel manjšo religiozno senzi­ bilnost in odpor. Obiskovanje verouka je bilo tako v drugi polovici stoletja stvar odločitve posameznika oziroma njegove družine. Odločitev je v veliki meri temeljila na tradiciji, ki je vernim staršem narekovala, da otroka vpišejo k verouku. Proti koncu devetdese­ tih se je obiskovanje verouka zmanjševalo predvsem po prejetju zakramenta birme. V prvi polovici 20. stoletja so verouk v šoli poučevali župnik Franc Hoe­ nigman, Valentin Oblak in Franc Kanduč. Med vojno je namesto župnika Kanduča, ki je bil izgnan, verouk poučeval Lovro Rešek st. Po vojni je nekaj let v šoli ve­ rouk učil še župnik Kljun. Za poučevanje kerščanskega nauka so redno skrbeli tudi pri sveti maši, prav tako za oznanjevanje božje besede in razlago verskih resnic.

SVETI MISIJON O poteku ljudskih misijonov ni podatkov, ki bi jih nazorno in natančno opisovali. Nekaj drobcev je moč najti v zvezkih župnijske in šolske kronike. Na­ men misijonov je bil oznanjanje evangelija in pogla­ bljanje duhovnega življenja v župniji. Leta 1905 je v šolski kroniki omenjen sveti misijon, ki se je obhajal od 3. do 7. novembra.148 Na ta misijon spominja križ v stranski levi baročni kapeli župnijske cerkve. Leta 1915 je župnik v župnijsko kroniko zabeležil prihod dveh lazaristov (Franc Birk, Alojzij Pohar), ki sta vodi­ la sveti misijon v Kropi. Potekal je od 9. do 16. maja. Župnik Oblak je poudaril: »/…/ Gg. misijonarja sta bila izvrstna pridigarja in spovednika. Udeležba je bila splošno dobra.«149 Naslednji zapis o misijonu 100

je leta 1920, ki sta ga prav tako vodila dva lazarista.

Potekal je od 8. do 16. maja. Po navedbah župnika je bil misijon uspešen: »Udeležba je bila prav dobra.

Le nekaj malega se ga ni udeležilo. Zato uspeh sv. misijona res dober. Hvala Bogu!«150 Po poročilu Zadrugarja je bil misijon tudi od 16. do 23. septembra leta 1934.151 Sveti misijon je potekal tudi od 3. do 11 maja leta 1964. Župnik navaja, da je bila potreba po misijonu nujna: »Točno 30 let ni bilo v Kropi misijona, zato in pa, ker je bila vmes zadnja svetovna vojna – je bilo nujno potrebno, da se v župniji izvrši temeljna duhovna prenovitev. Misijon sta blagoslovljeno vodila p. Benjamin Tomšič eksminister in župnik pri Mar. Ozn. v Ljubljani in p. Pij Goli magister klerikov oba v Frančiškanskem samostanu v Ljubljani. Kljub večmesečnim pripravam je bilo čutiti v župniji nerazpoloženje proti misijonu. Pomožni cerkovnik L.G. je 3 tedne pred misijonom odpovedal službo, čeprav je bil upokojenec in je imel dovolj časa. Kljub negativnem pogledu na začetku opisa zaključi: In vendar je misijon po pričevanju vseh: misijonarjev, faranov in duhovnikov, ki so prišli na pomoč – uspel in sicer trenutno sijajno. Obhajil smo razdelili 1860. Sklepna procesija je bila tako veličastna, da so trezni Kroparji zatrjevali, da take verske manifestacije Kropa tudi pred vojsko ni doživela. Vsa cerkovniška dele je opravljal župnik, prvi cerkev odklenil, zadnji zvečer zaklenil. Na koru je sodeloval kroparski rojak operni pevec svetovnega slovesa Tone Dermota. Pri sklepni procesiji je bilo 8 duhovnikov, zelo veliko ljudi iz domače in sosednjih župnij. Voditelj misijona je vpričo vseh ljudi ob sklepu povedal, da »je župnik s svojim trpljenjem pripravil pot k uspehu misijona«.152 Zadnji župnikov opis kaže na razsežnost misijona, ki je poleg tega, da je vplival na duhovno življenje vernikov, vplival tudi na celotno skupnost. Obsežnost »verske manifestaci­ je« je bila za tisti čas dokaj neprimerna. Zadnji misi­ jon je potekal od 21.—29. oktobra 1995, v času duhov­ nika Antona Vidmarja.

GODOVI Namesto rojstnih dni so nekoč praznovali go­ dove. Praznovanje se je začelo na predvečer z oferanjem. Naslednjega dne je god družinskega člana praznovala celotna družina. Voščit so hodili tudi so­ rodniki in prijatelji. Voščilo, ki ga nekateri še ohranja­ jo, se je glasilo: »Vošəm srečo, zdravje, dolg živlene, po smart pa nebesa.« Praznovanje seveda ni minilo brez boljšega kosila in tudi darila. Proti koncu sto­ letja se je na godove v večji meri začelo pozabljati.

Praznuje se le še rojstni dan, predvsem starejši pa na­ vado še ohranjajo in več dajo na god.

DRUGA KATOLIŠKA SREČANJA V župnijski kroniki je mogoče najti tudi nekaj skromnih podatkov o različnih drugih katoliških

srečanjih. Leta 1912 (9.–16. september) je potekal evharistični kongres na Dunaju, katerega se je poleg domačega župnika udeležilo tudi nekaj ljudi iz Kro­ pe.153 Avgusta leta 1923 je v Ljubljani potekal katoliški shod, ki je po župnikovih besedah krasno uspel in se ga je iz Krope udeležilo 20 orlov in 76 drugih ljudi.154 Prav tako so se udeležili evharističnega kongresa leta 1935 (29. –30. junij). Iz Krope naj bi se po rubriki Zadružna kronika v glasilu Zadrugar kongresa ude­ ležilo okoli 130 odraslih in 50 otrok.155 Na kongres so se ljudje tudi celo leto pripravljali. Pripravo na kongres so sklenili 28. aprila z zaključkom »sv. leta predpriprave za ljubljanski Evharistični kongres« s procesijo od župnijske cerkve do kapelice, kjer je sledil še blagoslov obnovljenega križa. Med drugimi je o evharističnih kongresih v marcu 1935 predaval duhovnik Vinko Zor iz Ljubljane. Predavanje so spre­ mljale skioptične slike.156

orožništvo in ves občinski odbor. Bilo je prav lepo!

Bog nam daj tako potrebni – mir!«159

ŠMARNICE Šmarnice so ljudska marijanska pobožnost iz 18. stoletja, ki se je iz Italije postopoma širila po Evro­ pi. Pobožnosti so se Kroparji vedno radi udeleževa­ li. Prepevali so Marijine pesmi. Po šmarnicah so se odpravili na sprehod. Rekli so majnkovga gremo požerat. Nekateri so šli po današnji glavni cesti do Šmelove šupce (šupca je stala na levi strani ceste, na­ sproti sedanje hiše št. 2a), drugi pa po Stočju. Takrat so se pokazali tudi novi pari. Navada se je po drugi svetovni vojni počasi izgubila. Prav tako je tudi obisk šmarnic precej manjši kot nekoč.

ROMANJA PROCESIJE Procesije so ljudske romarske pobožnosti in po­ menijo obhode od enega do drugega svetega kraja.

V prvi polovici 20. stoletja so v Kropi po zapisih v župnijski kroniki opravili veliko procesij oziroma precesəj, kot se je reklo v Kropi. Veliko jih je ome­ njenih predvsem med prvo svetovno vojno. Namen procesij je bil precej različen: za mir, zmago, srečo orožja. Zabeležena je tudi procesija za dež, vsakole­ tna Markova procesija157 in prošnje procesije h Ka­ pelici na križev teden. Bolj kot manjše procesije so kraj zaznamovale večje procesije za veliko noč, ki sta bili nekoč dve, in telovska procesija. K procesijam nekoč so sodila tudi lepa oblačila, saj je veljalo, da se brez lepe obleke ne spodobi iti k procesiji. Nekateri so se jih udeleževali v uniformah. Procesije ljudi iz drugih krajev h Kapelici so bile po navadi združene s skupnim romanjem k Materi Božji pri Kapelici. Leta 1916 so npr. veliko procesijo na torek pred binkoštmi h Kapelici imeli Ljubenčani (Ljubno).158 V drugi po­ lovici stoletja ni bilo več veliko procesij. Velikonoč­ na procesija je sicer potekala, a velikokrat v zmanj­ šanem obsegu (po Dolini). Po letu 1991 je procesija znova potekala po Kropi. Procesije so bile večinoma od župnijske cerkve do Kapelice ali od znamenja pod Kapelico (od sv. Jožefa) ali po Kropi. V kroniki je omenjena tudi procesija od »Jarmovga križa«. Pro­ cesij pred vojno so se množično udeleževali kraja­ ni, tujci, prebivalci sosednjih župnij in predstavniki družbenih organizacij. Nazorno nam to prikazuje za­ pis v župnijski kroniki iz leta 1916: »2/7 16 Jez. Srca nedelja in Kovaški šmaren. Ob 1/2 10 ure smo imeli od Jarmovega križa veliko spokorno procesijo h Kapelici za zmago in - mir. Udeležili so se jo tudi Kamnogoričani polnoštevilno pod vodstvom svojega župnika in Dobravci, ki tačas nimajo župnika. Peli smo Matere Božje litanije in molili rožni venec, v cerkvi je imel slovesen govor prof. Pavlin iz Zavoda iz Šentvida in slovesno sv. mašo, nazadnje se je pela cesar. pesem. Udeležilo se je procesije tukajšnje ckr.

Romanj kot ljudske pobožnosti oziroma ene iz­ med oblik procesij, ki traja dlje časa, so se udeleževa­ li tudi Kroparji. Namen romanj je, da bi ljudje prišli v stik z Božjim. Hodili so posamezno ali v manjših skupinah na različne romarske poti. Leta 1913 se je tako slovenskega skupnega romanja v Rim udeležilo tudi 5 Kroparjev.160 Romali so tudi na Brezje k Ma­ riji Pomagaj in v Dražgoše k sv. Luciji. Nekateri so se odpravili tudi v precej oddaljena romarska sre­ dišča. Med njimi je bil znan France Ažman - Štangəl (1880–1965), ki se je leta 1910 odpravil tudi v Sveto deželo.161 Tudi po letu1945 je zaslediti nekaj odhodov na daljša romanja. Leta 1966 je v kroniki omenjeno romanje na Sv. Višarje: »V torek 30/8 se je odpeljalo z avtobusom Transturista 25 ljudi iz župnije na romarsko pot na Svete Višarje. Ljudje so bili izredno zadovoljni z romanjem, ki je bilo pobožno v cerkvi, pred razgledovanjem Koroške, goriške in kranjske visokogorske pokrajine zelo poučno. Vračali smo se čez Vršič in pozno zvečer zadovoljni vrnili v Kropo.«162 Trije romarji so se istega leta odpravili tudi v Rim: »Romanja Katoliških Slovencev v sv. letu v Rim k sv. očetu pa so se iz Krope udeležili 3 romarji: Jože Šolar, Miha Rajgelj in Ivan Bertoncelj /…/ Srečni in nadvse zadovoljni so se vrnili domov«163 Doživetje je bilo v nedeljo ob sv. maši predstavljeno tudi drugim vernikom v cerkvi. Zadnji, ki se je držal starih kro­ parskih romarskih navad, je bil tudi Ignac (Nace) Bla­ znik (1912–2003), ki se je skoraj vsako leto odpravil k sv. Volbenku v Poljansko dolino. Udeleženci romanj so v začetku stoletja še odhajali na romanja kot del skupnosti krajanov in katoličanov in temu primeren je bil tudi vpliv romanj na skupnost. S spremembami po drugi svetovni vojni so ljudje romanja doživljali predvsem osebno, kot katoličani iz dela skupnosti.

KRIŽEV POT Križev pot kot ljudsko romarsko pobožnost so nekdaj veliko opravljali, predvsem v času posta vsak 101

večer in pred veliko nočjo vsako popoldne. Opra­ vljali so jo v skrčeni obliki v cerkvi, kjer so sedeli v klopeh, molili in peli. Po križevem potu pa so odšli na smojke (repa - ali na pol preklana repa) iz kotla v farovški štali. Križev pot so molili celotno stoletje, navado pa so kmalu po drugi svetovni vojni opustili.

PUSTNA POBOŽNOST Pustna pobožnost je ponavadi potekala tri dni, od nedelje do torka. Začela se je pravzaprav že dan prej s spovedovanjem in je pomenila pripravo na postni čas. 40-urna pobožnost je bila v Kropi uvelja­ vljena leta 1753. Po iz navedbah knjige ustanovljenih maš, v kateri je opisana, je potekala takole. Obha­ jala se je že v soboto pred pustno nedeljo, ko se je začelo spovedovati. V nedeljo ob 6. uri zjutraj se je izpostavilo sveto Rešnje telo, prav tako v ponedeljek in torek. Ob 10. uri je vse tri dni potekala peta sveta maša, popoldne ob 3. uri je bila pridiga (vse tri dni) in litanije z blagoslovom. V torek je bil za sklep Te Deum.164 Kroparji so se pobožnosti kar dobro ude­ leževali. Leta 1916 pustne pobožnosti zaradi oblasti, ki zaradi vojnih razmer ljudem ni dala prostih dni, ni bilo in se je tako ljudje niso mogli udeležiti. Po bese­ dah župnika v kroniki: »Ljudstvo je vsled tega precej žalostno, ker tako propada okoli 150 let stara pobožnost (od l. 1765).«165 Tako lahko sklepamo, da je bila v začetku stoletja še dovolj živa in priljubljena. Za pomoč pri pobožnosti so po zapisih iz kronike priha­ jali različni pomočniki, predvsem patri z Brezij. Leta 1917 sta za pomoč pri izvedbi pustne pobožnosti pri­ šla z Brezij patra Kornelij Petrič in Friderik Zalar.166 Pomembnost udeležbe vernikov pri pustni pobožno­ sti je župnik poudaril tudi z zapisom. Med vojno leta 1917 je zapisal: »Udeležba je bila dobra, obhajil je bilo 700«.167 Redno so se je pred drugo svetovno voj­ no udeleževali šolarji. Župnijska kronika kar redno opisuje obhajanje pobožnosti. Še v začetku druge po­ lovice leta 1955 župnik piše, da je pobožnost v Kropi privedla v treh dneh v cerkev kar precej ljudi. Za du­ hovno pomoč je takrat prav tako prišel frančiškanski pater z Brezij, Benvenut Winkler.168 Po spominih naj bi pustno pobožnost v Kropi izvajali še v sedemdese­ tih letih 20. stoletja.

CERKVENO LETO IN PRAZNOVANJA169 Cerkev leto, glede na liturgični čas, deli na šest delov: na adventni čas, na božič in božični čas, na čas med letom I., na postni čas, na veliki teden in veliko­ nočni čas, ter na čas med letom II. Cerkev si kot dol­ žnost šteje, da na določene dni v letu obhaja spomin odrešilnega dela svojega ustanovitelja Kristusa. Jedro liturgičnega leta je Kristusova skrivnost, skrivnost trpljenja, smrti in vstajenja, ki se ga Cerkev posebej spominja ob največjem prazniku, veliki noči, druga­ če pa vsak teden na tako imenovani Gospodov dan.

102

Liturgično leto je obhajanje Kristusove skrivnosti v času, ki ga Cerkev razgrne čez celo leto: od učloveče­ nja in rojstva do vnebohoda, binkoštnega praznika, pričakovanja blaženega upanja in Gospodovega pri­ hoda. V vsakem času v letu te skrivnosti na nek način postanejo navzoče in verniki lahko pridejo z njim v stik. V letnem praznovanju so poleg Gospoda vklju­ čeni še Marija, ki je posebej povezana z odrešilnim delom Kristusa kot njegovo mati, in dnevi spominov na mučence in svetnike.170 V obhajanju različnih praznikov so lahko tako združeni posamezno ali skupaj liturgija, ljudska po­ božnost in zunanji, spremljevalni del, ki naravnost ni namenjen Božji časti, se je pa oblikoval s časom ob praznovanju. Liturgija kot javna božja služba Cer­ kve je bila pred II. vatikanskim koncilom bolj stvar duhovščine. Z liturgičnim gibanjem se je začela de­ javnost za prenovo liturgije, z željo ljudem približati javno bogočastje, da bi molila celotna cerkev, in ne le duhovščina. Liturgija se je približevala ljudstvu že pred koncilom, še bolj pa po njem, ko so se verniki lahko vanjo dejavneje vključili. Pred tem so se zaradi liturgije, v kateri so bili dejavni le kleriki, razvile ra­ zne ljudske pobožnosti, kot so rožni venec, litanije, šmarnice, križev pot, romanja, procesije, celodnevna češčenja itd., ki so jih opravljali verniki sami ali sku­ paj z duhovniki. Te pobožnosti so lahko zasebne ali javne. Tudi zdaj koncilska navodila priporočajo po­ božnosti, če se seveda skladajo s cerkvenimi postava­ mi in pravili.171 Praznike so ljudje različno izrabili in praznova­ li. To so bili dnevi, ko so si lahko oddahnili, se bolje najedli, družili, zabavali in udeleževali bogoslužnih opravil. Po zapisih v župnijski kroniki so se v prvi de­ setletjih 20. stoletja ljudje še držali ustaljenih navad ob praznovanjih. Poleg množične udeležbe pri cer­ kveni liturgiji in ljudskih pobožnosti so ohranjali ob praznovanjih različne navade in običaje, ki so se pre­ našali iz roda v rod. V 20. stoletju se je tudi pri pra­ znovanju iz že znanih družbenih vzrokov marsikaj začelo spreminjati, predvsem navade ob posameznih praznikih. Mnogo vidnih, zunanjih sestavin je zače­ lo v drugi polovici stoletja izginjati, mnogo se jih je spremenilo, nekaj pa jih je še vedno ostalo. Ljudje so si čas praznikov oblikovali različno. Izpostavili bomo nekaj primerov, ki so še posebej zaznamovali ljudi v 20. stoletju in so večji ali manjši veri vezani na bo­ goslužno opravilo, ki tu ni predmet opisa. Glede na to, da so opisi večinoma sestavljeni na podlagi ustnih virov, so mogoča manjša odstopanja.

V prvi župnijski kroniki je sicer moč najti tudi zapise o različnih bogoslužnih opravilih v preteklih stoletjih, vendar po letu 1900 nekaterih v župnijski kroniki ni več zaslediti. Kljub temu naj omenimo vsaj procesije v druge kraje. Posamezniki ali skupine so se sicer verjetno še držali ustaljenih navad, vsaj v prvi polovici 20. stoletja. Po podatkih so s križi ali banderi imeli procesije k Blejskemu jezeru, v Podbrezje, Le­

sce, na Dobravo, Češnjico, v Dražgoše, na Jamnik, v Kamno Gorico, Mošnje, Radovljico in Begunje. Poleg tega je vredno omeniti stalnost dveh božjih služb in kar močno prakso ljudskih pobožnosti.

Gospodov dan – nedelja Nedelja je dan, ko se kristjani tedensko spomi­ njajo Kristusovega vstajenja. V prvi polovici 20. stole­ tja je bila nedelja resnično še Gospodov dan. Jutranja maša je bila v župnijski cerkvi, druga maša pri Kape­ lici. K nedelji je sodilo tudi vorənš172 kosilo, različne igre na prostem ali v Mlin (v »dvorani« oz. prostorih prosvetnega društva), kamor so se odpravili popol­ dne, nekateri so odšli v gostilne. V drugi polovici stoletja kristjani sicer še ohranjajo pomen nedelje, a je njen zunanji vidik v pomenu Gospodovega dne precej manjši.

ADVENTNI ČAS Adventni čas začne liturgično leto in je čas pri­ čakovanja in priprave na obhajanje spomina na Jezu­ sovo rojstvo. Med pričakovanjem božičnega časa so se redno udeleževali bogoslužja, sušili mah za jaslice in zamerkali173 smreko za božično drevo, ki so jo ne­ kaj dni ali na dan pred božičem šli iskat. Mah naj bi bil nabran že do dne sv. Lenarta (6. november).

Sv. Miklavž (6. december) Godovni dan sv. Nikolaja, krščanskega svetni­ ka in znanega dobrotnika, imenovanega predvsem sv. Miklavž, so praznovali Kroparji skupaj in tudi zasebno, doma v družini. Najbolj so se praznika ve­ selili otroci. Odrasli so se lahko navdali z duhovnim sporočilom dne. Župnijska kronika omenja, da so na začetku 20. stoletja skupaj praznovali Miklavžev ve­ čer v zadružnem skladišču, kjer je deloval društveni oder.174 Pozneje, ko je bil oder prosvetnega društva preseljen v Srednji mlin, so ga praznovali tam. Po spominih je bilo skupno praznovanje razdeljeno na dva dela. Popoldne za otroke in zvečer za odrasle, ki jim je praznovanje pomenilo predvsem možnost za zabavo. Za otroke je bil pripravljen program, po katerem je Miklavž prišel, kot se spodobi, z angelci in parkəlni. Med zanimivosti velja omeniti, da je bil prihod Miklavža pripravljen tako, da so ga kar spusti­ li iznad odra. Večkrat naj bi bila na odru tudi luknja z nekakšnim ognjem, ki je simbolizirala pekel. S po­ sebno verigo oziroma tehtnico so otroke, za katere je veljalo, da niso pridni, spuščali v navidezni pekel.

Otroci so se v pričakovanju, kdo bo poslan v pekel, seveda bali in tresli.

Doma se je praznovalo skromno, a pri večini družin vsako leto. Za darove doma so nastavili pehar ali krožnik, nekateri so məklavžno175 dobili tudi pri starih starših. Za darila so otroci dobili suhe hruške, jabolka, orehe, radirko, svinčnik, zvezek, kak kos oblačila (spletene oz. naštrikane rokavice in noga­

vice). Sladkarije so se med Miklavževimi darili poja­ vljale že v prvi polovici stoletja, a ne pri vseh. Darila so bila odvisna predvsem od socialnega položaja dru­ žine. Nekateri so obdarovali tudi širše sorodstvo. Po spominih Marije Lazar je njena mama Rezika (Terezi­ ja) Lazar, ki je imela pekarno, za čas Miklavža posebej okrasila okensko izložbo. Vanjo je postavila pečene parklje, rožiče in čokoladne figurice, otroci pa so jih hodili ogledovat. V času jugoslovanske države Mi­ klavža niso preveč praznovali, predvsem ne skupno in javno. Tradicionalna darila so pozneje dopolnila še druga. Proti koncu stoletja, od leta 1986, so otroci že lahko pričakali Miklavža tudi v cerkvi.

BOŽIČNI ČAS Božični čas se začne s polnočnico na sveti večer in traja do praznika Jezusovega krsta. Za kristjane je to je čas slavljenja Gospodovega prihoda. V času med božičem in novim letom je bilo v Kropi značilno ko­ ledovanje. Koledovali so najprej odrasli, ki so se po­ dali tudi iz Krope. Otroci so v skupinah koledovali od hiše do hiše, kjer so za dar dobili kako malenkost, včasih štrukeljček, jabolko ali tudi krono oziroma po­ zneje dinar. Koledovanje je proti koncu stoletja poča­ si preminilo. Ohranilo se je z vsakoletnim koncertom domačega pevskega zbora.

Sveti večer (24. december) in božič (25. december) Božič je slovesen praznik Gospodovega rojstva.

Pomen božiča lepo opisuje in sporoča uvodna stran glasila Zadrugar v prvem letu izhajanja leta 1933. Be­ sedilo povzema, kaj je praznik ljudem takrat pome­ nil: »Za Božič… Spomini na lepe božične praznike so najlepše, kar v bežnosti časov in dogodkov more ohraniti pred pozabljenjem človeško srce. Leto za letom se ti prazniki v svoji aktualnosti pomlajajo in kopičijo bogastvo nemirnih človeških src vse do zadnjih časov, ko človeku na vse življenje ne ostane drugega kot spomin na prelepe mladostne dni otroštva in preprostosti. Revežu so bogastvo, starcu spomini na mladost, brezdomcu topel pozdrav iz domače hiše in v temi tavajočim svetla luč k poti do resnice. Samo nekaterim se mi zdi, ti prazniki ne morejo utešiti težnje in prinesti blagoslova, namreč bogatašem in ljudem, ki iščejo vse svoje sreče in zadovoljnosti v minljivih stvareh. /…/ V čem je skrivnost, sila teh lepih, blagoslovljenih ur? Tista tajna moč, ki z neodoljivo silo vleče tisoče ljudi iz mestnega življenja v kmetiško in delavsko bornost in preproštvo, ki daje trpljenju upanje in pričakovanju smisel in pomen? V bogastvu gotovo ne, ker je Božič praznik uboštva. Če bi bil materijelno bogastvo, bi ga bogatini odvzeli revežem in proglasili za svojino, za racionalizacijski proizvod. Ker pa ni, jim je tuj in nepoznan, tako daljen in nepoznan kot ljubezen in mir čeprav sta oba osnova srečnega življenja. Čar in moč božične skrivnosti je v neskončnem miru, ki 103

ga svet z vsem svojim bogastvom in napredkom ne more dati, v ljubezni, v nerazumljivem uboštvu novorojenega Boga – človeka, ki je s svojo ljubeznijo utemeljil zapoved ljubezni in na božični večer približal nebesa k zemlji. To so prav dobro vedeli naši predniki, ki so čisto pravilno vrednotili pomen božične misli z znanim pregovorom: »Kaj moka! Mah, mah!« (Kaj moka za potice! Mah za jaslice!)

Sveti večer – družinski praznik. Bele gore in zasneženi gozdovi nas že spominjajo, da je blizu. Obhajajmo ga v miru in ljubezni. In ko bomo na sveti večer svoje zadeve in svoje družine priporočali pri kapelici varstvu božjega Deteta, ne pozabimo tudi svoje velike družine. Naj jo božje Dete varuje in obdari z mirom in ljubeznijo. Naj jo uči, da bogastvo še ni sreča, varuje naj jo tudi prevelike revščine./…/«176 Pomen praznika se je v drugi polovici 20. stole­ tja med ljudmi v določeni meri zmanjševal, saj so pra­ znovali bolj zasebno. Cerkveno praznovanje je bilo v devetdesetih letih ponovno bolj vidno in sprošče­ no. Praznovanje božiča se je začelo že na sveti večer (predvečer božiča). Nekateri so že dan pred svetim večerom ali na sveti večer postavili jaslice in božično smreko. Drugi so postavljali le jaslice, ki niso smele nikjer manjkati. Pri postavljanju jaslic so sodelovali vsi člani družine. Nekateri so jaslice izdelali kar sami.

Med temi je bil znan Luka Šolar - Lukman. Po pripo­ vedih naj bi jaslice hodili gledat tudi po drugih hišah.

Na sveti večer so celotno hišo oz. stanovanje pokadili in poškropili z blagoslovljeno vodo, molili očenaš in rožni venec, peli pesmi in se odpravili do Kapelice k Materi Božji. Z jaslicami, ki jih je izdelala Liza Hribar in se postavljajo od sredine 20. stoletja, se je tradi­ cija obiska Kapelice nadaljevala do konca stoletja in še naprej. Na ta dan so otroci lahko ostali zunaj tudi dlje, zato ni veljal rek: Marijo zvoni, otroke domu podi. Ob polnoči so odšli k polnočnici, naslednjega dne zjutraj pa k zornicam. Pozneje se je uveljavil tudi obisk katere od gostiln po polnočnici. Značilnost praznovanja je bila tudi polnejša miza, potica, godla, po polnočnici pa kriščov kopanče (kuhan špirit z malo vode, cimeta in medu).

Sv. Štefan (26. december) Godovni dan sv. Štefana, dan po božiču, so izra­ bili za zabavo. Praznik za domačine v 20. stoletju ni imel posebej religioznega pomena. Na ta dan je bila v Cerkvi navada, da se je blagoslavljalo sol in vodo. Na štefanovo so rekli, da grejo na štefanko na Jamənk.

Peš ali s sanmi, če je bil sneg, so se odpravili na Ja­ mnik u Pstoto plesat. Odšli so v gostilno na zabavo in po spominih kar v velikem številu. Zabavat so se lahko šli le polnoletni. Ob zabavi ni smelo manjka­ ti tudi žganja, ki ga ni blo mejhən. Tolk kukər ga je kdo mogu popit.177 Vračali so se na različne načine.

S sanmi, če je bil sneg, peš ali pa so se podričal, takal, valal, tudi zaradi pitja alkohola. Praznovanje se je nadaljevalo še nekaj časa po drugi svetovni vojni, verjetno do zaprtja gostilne Pstota.

104

Trije sveti večeri ali trije božiči Za tri svete večere se štejejo pravi sveti večer na večer pred božičem (25. december), predvečer Jezu­ sovega obrezovanja (8. dan po božiču–1. januar) in večer pred praznikom Gospodovega razglašenja oz.

Svetih treh kraljev (6. januar). Za vse tri svete večere je bila značilna molitev, med katero so hiše pokadili in poškropili z blagoslovljeno vodo. Molili so rožni venec ali očenaš. Ob treh božičih so se spominjali dogodkov iz Jezusovega življenja: ob prvem njego­ vega rojstva, ob drugem njegovega obrezovanja, ob tretjem njegovega razglašenja in obiska Svetih treh kraljev. Razlika med praznovanjem nekoč in zdaj je v razsežnosti in pomenu vseh treh svetih večerov kot božičev. Med stoletjem se je iz že navedenih razlogov praznovanje spremenilo, krog praznovanja pa zožil.

Vidno se je ohranjal tradicionalni obisk treh kraljev.

Sveti trije kralji (6. januar) Na slovesni praznik Gospodovega razglašenja oz. na dan prihoda Svetih treh kraljev se je v Kropi ustalila prav posebna navada. Nazorno jo je opisal župnik v kroniki leta 1955: » Za novo leto in Tri Kralje je v Kropi starodavna navada, da mašni strežniki, oblečeni v ministrantske obleke, s kronami na glavi in opasani z meči pojo kolednice od hiše do hiše, pesmi in nagovor je starodaven. Pri tem dobe precej darov v denarju, ki jih potem župnik razdeli med nje kot honorar za ministriranje.«178 Podobno je koledovanje otrok opisano leta 1951: »Koledniki – nekateri – so imeli na glavah do pol metra visoke krone, kape imenovane, v katerih so zvečer prižigali svečke. Oblečeni so bili v ministrantske obleke in prosili za drobiž.«179 Kralji so hodili po Kropi dva­ krat. Prvič že pred novim letom, na silvestrovo, dru­ gič pa 6. januarja, na praznik Gospodovega razglaše­ nja. Vlogo Heroda in angela v besedilu sta navadno prevzela dva kralja. Običaj se je ohranjal vse stoletje in se še nadaljuje.

ČAS MED LETOM I. Po božičnem času nastopi prvo obdobje časa med letom. Začne se z drugimi večernicami na dan Jezusovega krsta in traja do polnoči ob prehodu na pepelnično sredo.

Svečnica (2. februar) Svečnica je praznik Gospodovega darovanja. Ne­ koč je na ta dan potekal tudi blagoslov sveč s procesi­ jo okoli župnijske cerkve. Domačini so pred svečnico po navadi kupili sveče v zakristiji in jih na praznik položili na oltar za blagoslov. Blagoslovljene sveče so darovali za razsvetljavo v cerkvi, doma pa so jih upo­ rabljali predvsem ob smrti družinskega člana. S Kro­ po so bili na različne načine povezani tudi prebivalci višje stoječe vasi Jamnik. Po navedbah v župnijski kroniki so prihajali v Kropo v nedeljo pred svečnico:

»Omeniti je treba še to, da so letos prinesli v nedeljo pred svečnico Jamničani »svečo« kot imajo navado, da vsakih pet let zbero denar, ki ga prinesejo župniku v Kropo, da kupi sveč, kakršne pač cerkev potrebuje. Potem pa pridejo v nedeljo pred svečnico v župnišče ter neso sveče v procesiji v cerkev, kjer jih potem nesejo k ofru.«180 Prebivalci Jamnika so bili versko kar precej vezani na kroparsko faro, čeprav niso spadali pod njeno okrilje.

Sv. Blaž (3. februar) Na godovni dan mučenca Blaža, ki velja za priprošnjika zoper bolezni v grlu, je bil t. i. Blažov žegən. Kdor je želel, je lahko pristopil k blagoslovu, ki mu ga je podelil duhovnik s približanjem dveh ve­ zanih in prekrižani sveč v obliki križa.

POSTNI ČAS Postni čas se začne na pepelnično sredo ob pol­ noči in traja do velikega četrtka. Post je čas pokore in spreobrnjenja. Pustna »zabava« se je tako v Kropi končala, ko je zazvonil veliki zvon ob 11. uri. Začel se je post in ljudje so se odpravili iz gostiln domov.

Kroparji so se posta vsaj v prvi polovici stoletja kar držali. Prav tako tudi petkovega. Post je prišel tudi kot naročen, saj jim je v tem času že precej primanj­ kovalo hrane. Posta so se ljudje, sicer v manjšini, dr­ žali tudi do konca 20. stoletja.

Pepelnična sreda Pepelnična sreda je premakljiv praznik, ki za kri­ stjane pomeni začetek postnega časa. Na ta dan je pri maši ob obhajilu duhovnik napravil obhajancem na čelo znamenje križa s pepelom (obred pepeljenja).

Otrokom se je to zdelo zelo zanimivo in so se pred cerkvijo po maši opazovali, komu se križ še pozna in komu ne.

Sv. Gregor (12. marec) Na predvečer prvotnega godovnega dne sv.

Gregorija Velikega so Kroparji po stari navadi v vodo spustili osvetljene barčice. Spuščanje »luči v vodo« se je ohranjalo vse stoletje.

Cvetna nedelja Cvetna nedelja je nedelja pred praznikom Go­ spodovega vstajenja. S cvetno nedeljo se začne veliki teden, ki se konča na veliko soboto. Dan kristjanom pomeni spomin na slovesni prihod Jezusa v Jeruza­ lem. Na ta dan so Kroparji vse 20. stoletje k blagoslo­ vu nosili butare. V Kropi se cvetnonedeljska butara imenuje begavənca. Butarice so navadno izdelovali sami doma, lahko so jih tudi kupili. Večinoma so jih v cerkev nosili otroci in mladina. Poleg begavənc so predvsem odrasle ženske v cerkev prinesle kar oljč­ no vejico (po zapisih v župnijski kroniki o stalnih bogoslužnih opravilih je bila ta navada uveljavljena

že pred letom 1900. Begavənce so sestavili iz zelene vrbe, leske za trdnost, bršljana, resja, brinja in tudi oljke. Nanje so navezali kako jabolko, rožiče, fige. Na začetku stoletja so bile begavənce še zelo skromne.

S časom in večanjem blaginje so se na njih pojavile tudi pomaranče, ki so zbujale čudenje otrok. Tako kot drugod so otroci v Kropi tudi tekmovali, kdo ima večjo in bogatejšo begavənco. Večkrat so napravi­ li tudi tako, da jo je neslo po več fantov skupaj. Po blagoslovu so begavənco doma položili na drevo in jo na veliki četrtek pospravili, da se je dokončno po­ sušila. Naslednje leto so jo uporabili kot podkuro za kuhanje žegna. S časom se je razvila tudi procesija od župnišča, kjer je bil blagoslov, v cerkev k božji službi.

To se nadaljuje še zdaj. Zdaj begavənce nekateri še ve­ dno izdelujejo doma, drugi jih kupijo od domačinov ali drugje.

VELIKONOČNO TRIDNEVJE IN VELIKONOČNI ČAS Na veliki četrtek se začne velikonočno tridnev­ je; traja do nedelje, ki je praznik Gospodovega vstaje­ nja. Velikonočni čas se začne na ponedeljek po veliki noči, torej po prazniku vstajenja, in traja do binko­ štne nedelje. Velika noč je največji krščanski praznik, zato so ga Cerkev in ljudje posebno praznovali.

Leta 1917 je župnik Valentin Oblak opisal veliko­ nočno praznovanje, kakršno bi moralo biti, a je bilo zaradi vojne vihre precej okrnjeno: »Velika noč! Kristusovo vstajenje! Dan Veselja! A letos še ne! Vojske še ni konec in še ne bo konec! Kolačev ni, ali so v prav mali meri in še ti črni, ker ni moke, in celo ni bele moke, ampak je prav malo črne in ržene in ječmenove moke! Življenja na trgu prav malo, gostilne prazne, a pač v ponedeljek zvečer pri Matevžku polno ljudi, mladih fantov, ki tvorijo sedaj cvet mladih fantov, ker imajo godbo Cigani/…/za Dolgo njivo, kjer se je od starih dni zbirala vsa Kropa, staro in mlado, ni šel nihče, da bi tam skakal, bil žogo in prigrizoval kolače in potice. Ker je bilo grdo vreme in ni imel nihče kaj za seboj vzeti. Res žalostni prazniki! – «181 Iz podatkov v kroniki lahko sklepamo, kaj se je v prvi polovici 20. stoletja ob veliki noči doga­ jalo poleg vseh cerkvenih opravil. Praznovanje velike noči kot veličastnega krščanskega praznika vstajenja je za Kropo kot skupnost katoličanov nekdaj pome­ nilo praznovanje vseh prebivalcev. Praznovanje Kri­ stusove skrivnosti je ljudem zbujalo veselje in upanje.

Po cerkvenih obredih so ljudje ta čas oblikovali po svoje.

V prvi polovici 20. stoletja je bilo praznovanje še krajevno, polno in dinamično. Velikonočno tri­ dnevje je dopolnjevalo bogato spremljevalno dogaja­ nje. Priprave na praznovanje so potekale od sredine tedna. V četrtek so zvonove zavezali in ti so ostali za­ vezani do velike sobote. Medtem so namesto zvonje­ 105

nja v zvoniku ragljali z veliko ragljo (do leta 1990).

V cerkvi so v petek potekali obiski božjega groba in branje pasijona. V soboto zgodaj zjutraj se je začelo kurjenje ognja. Duhovnik je ogenj blagoslovil, nato so verniki prihajali ponj in ga odnašali domov. Po navadi so ogenj kurili moški. Ob pogovoru so popili tudi kak štampərle ta zelenga.182 Na veliko soboto so begavənco od prejšnjega leta, ki so jo shranili, upora­ bili za ogenj, na katerem se je kuhalo pleče za žegən.

To navado nekateri še ohranjajo. Jedi so nato pripra­ vili za blagoslov. K blagoslovu so nosili velikonočne jedi v jerbasih, pozneje tudi v košarah in tošəlnih. Na soboto so se zvonovi ponovno oglasili. Ko so ljudje zaslišali zvonjenje, so rekli, da je pritekla zlata voda.

Hitro so vsi odhiteli, odrasli in otroci, »lovit zlato vodo v Kroparco«. Nekaj vode so porabili za kuhanje žegna, nekaj za umivanje. Za obarvanje velikonočnih jajc so uporabljali naravne barve, v drugi polovici stoletja pa so se začele pojavljati industrijske; zdaj jih počasi spet zamenjujejo naravne. Čas ob veliki noči sta zaznamovali tudi dve pro­ cesiji. Prva je bila v soboto popoldne (vstajenjska).

Bila je večja kot nedeljska. Potekala je od župnijske cerkve po gasi na Kropo, čez Plac, mimo bajerja pro­ ti Gosposki gasi in po stopnicah do župnišča ter od tam do farne cerkve. V poznejših letih so šli po gasi na Kropo, čez Plac in nadaljevali po Gosposki gasi do križa na Dolini in nato nazaj do cerkve. Druga proce­ sija je potekala v nedeljo zgodaj zjutraj od župnijske cerkve do Kapelice. Procesija je bila brez župnika, le s križem na čelu sprevoda. Po vojni je bila nekaj let samo ena procesija, nato nekaj časa nič, ponovno pa po letu 1983. Ob vračanju po drugi procesiji s Kapeli­ ce se je naredil ravno dan in tako se je večina ustavila na Placu. Nekateri so se posedli in pogovarjali, fantje in dekleta so se igrali razne igre (parənga, trden most, gnilo jajce), spet drugi so odšli v gostilne. Nedeljo so zaznamovale tudi velikonočne jedi. Nekateri so sicer te jedi pojedli takoj po blagoslovu, spet drugi so po pravilih počakali do nedelje. O navadi tistih, ki so ve­ likonočne jedi jedli že prej, so rekli: »Preh Aleluja al pa poj Aleluja«. V nedeljo se je namreč na jedilniku pojavljala tudi jed aleluja (jed iz repinih olupkov), ki jo nekateri jedo še zdaj po nedeljski procesiji in maši.

Popoldanski del nedelje pa so nekoč namenili veliko­ nočnim igram. Predvsem takanju (pirhe so spuščali/ takali po deščici), fucanju ali sekanju pirhov (pirhe so sekali na tleh ali v roki – nekdo je držal pirh v roki, drugi je metal dinar in če je dobro zadel, je dobil pirh in dinar). Igrali so se doma, na Placu ali ob gostilnah.

V določenem obsegu so se običaji ob velikonočnih praznikih ohranili do zdaj. Velikonočni ponedeljek je bil prav tako namenjen zabavi. Po maši so po Stočju odšli Za dolgo njivo, kjer so se igrali razne igre ter jedli in pili. Po koncu druženja so se po cesti, torej po drugi strani, vračali nazaj proti središču in zavili še v Emaus (gostilna pri Jarmu). Običaj je kmalu po drugi svetovni vojni zamrl.

106

V drugi polovici 20. stoletja so se velikonočni običaji počasi začeli spreminjati. Praznik Kristusove skrivnosti so sicer še vedno obhajali, a ne v takšnem obsegu kot v prvi polovici stoletja. Vidno, široko kra­ jevno in pestro praznovanje v prvi polovici 20. stole­ tja je v drugi polovici iz že znanih razlogov postalo precej bolj okrnjeno.

Sv. Florjan (4. maj) Po stari navadi naj bi bil god sv. Florijana dela prost dan. Po zapisih iz šolske kronike so se na ta dan Kroparji v začetku 20. stoletja še odpravili na Češnji­ co pri Kropi k sveti maši. Praznika se je po zapisu udeleževala večina, saj je učitelj zapisal, da gredo šo­ larji tja, kamor gre cela Kropa.183 Iz starejših zapiskov v župnijski kroniki izvemo, da so se odpravili na Če­ šnjico s križem, kar po letu 1900 ni zapisano, verje­ tno pa so križ uporabljali še v začetku 20. stoletja.

Sv. Janez Nepomuk (16. maj) Zanimivo dogajanje na predvečer godovnega dne mučenca Janeza Nepomuka, zavetnika spovedne molčečnosti, se je preneslo še v 20. stoletje. Dogaja­ nje je bilo skoncentrirano na verske objekte – zna­ menja, razmeščena po Kropi oziroma v njenem spo­ dnjem, srednjem in zgornjem koncu. Središče enega dela je bilo eno znamenje, ki so ga čez dan otroci okrasili, zvečer pa vahtali.184 Znamenja v vseh treh delih so bila ob mostu, v spodnjem delu je bil v zna­ menju tudi kip Janeza Nepomuka (ob Polčevi hiši, zdaj Kropa št. 84). Dele s središčnim znamenjem so različno poimenovali. V Kotlu so bila nebesa, na Pla­ cu vice, spodnji konec pa pekel. Znamenja so lepo okrasili s cvetjem, ki so ga nabirali tudi do Jamnika.

Okoli znamenj so peli: Svet Janez je en korar bil lepe nauke je učil.

Skoz ajfar pridige je omečil grešnike.

Kraljica je v cerkev šla Janeza je poslušala zvolila je Janeza za spovednika svojga.

Kralj Vencelj pa to zve kam kraljica k spovdi gre.

Janez povej, povej kaj se kraljica spove.

Janez odgovori prst na usta položi rajši še smrt storim kot od spovdi govorim.

Kralj Vencelj se razsrdi Janeza martrat pusti Vrgli so Janeza v to reko Voltavo.

Stroge ločitve se niso držali vsi. Nekatere je za­ nimalo, kako so v drugem koncu okrasili znamenje, zato so odšli na ogled. Tistega, ki so ga dobili na na­ pačnem, to je na ne njegovem koncu, so pretepli s koprivami oz. kropivami. Običaja se ljudje spominja­ jo še iz časa po drugi svetovni vojni. O tem govori zapis iz leta 1951: »Poseben – še ohranjen običaj se vrši v Kropi na 15. maja zvečer. Prebivalci se zbirajo in pojo stare ljudske pesmi. Na znamenjih na mostovih pa prižigajo lučke. Ta večer pa pride do izraza prav posebna delitev Krope v spodnji, srednji in zgornji konec. Mladina iz vsakega predela skrbno čuva »svoj« teritorij, da se ne bi prikradel vanj kdorkoli iz drugega rajona. To bi bila pač velika sramota za mladež tistega dela. Pri celi stvari pride celo do medsebojnega ruvanja in malih pretepov, kar je samo po sebi razumljivo.«185 Omemb o večji cerkveni manifestaciji na godovni dan sv. Janeza Ne­ pomuka ni najti. Verjetno je bil dan zaznamovan le z bogoslužjem.

Binkošti Binkošti so praznik v spomin na dan, ko je po krščanskem izročilu Jezus poslal Svetega Duha. Ob­ haja se 50 dni po veliki noči. Na ta dan so Kroparji na okna postavili oziroma zataknili manjše jesenove vejice, ki so kazale pristanek Svetega Duha. Nekateri so zatikali tudi druge vejice, npr. lipove. Proti koncu stoletja so običaj ohranjali le še posamezniki.

ČAS MED LETOM II. Drugi del časa med letom se začne po binkoštni nedelji in traja do začetka adventnega časa.

Sv. Alojzij (21. junij) Godovni dan svetnika, zavetnika mladine, je praznovala predvsem šolska mladina. Po omembah v šolski kroniki je šolski dan potekal nekako takole: »Zjutraj ob 1/4 na 9 (ali ob 8. uri)186 uro se zbero učenci v šolskih prostorih in se podajo pod vodstvom učiteljstva k sv. maši. Pred sv. mašo je imel g. župnik spodbuden govor. Ta dan je bil prost šolskega pouka.«187 Svete maše so se navadno udeležili s šolsko zastavo.188 Večkrat je v šolski kroniki omenje­ no, da je tega dne potekalo prvo sveto obhajilo.

Sv. Rešnje telo in kri Praznik je posvečen čaščenju najsvetejšega. Tra­ dicionalno se praznuje na četrtek po nedelji Svete trojice. Zunanja značilnost praznika, ki je predvsem v prvi polovici stoletja zaznamoval kraj, je bila veli­ ka telovska procesija. Procesija je potekala čez večji del kraja. Ob poti poteka procesije je bilo na vsako stran postavljeno bukovo zelenje. Nekateri so zelenje postavili pred svojimi hišami, na oknih so bile posta­ vljene sveče in cvetje. Ponekod so pred hišo posta­ vili tudi domače oltarčke. Pot so pometli, kolikor se

je dalo. Procesija je obšla štiri oltarje, ki so jih v ta namen postavili na različnih mestih. Po spominih je procesija potekala različno, vendar so bile posto­ janke postavljene po navadi na istem mestu, pot se je pa spreminjala. Po spominih naj bi prvi oltar po­ stavili pred Potočnikom (zdaj Kropa št. 56), drugi oltar je bil narejen na znamenju ob mostu na Placu, tretji pod spodnjim bajerjem (na mestu sedanjega transformatorja), kjer je nekoč stalo Marijino zname­ nje, četrti oltar pa je bil postavljen pred Natovo hišo (zdaj Kropa št. 79) ali med Pekovo (zdaj Kropa št. 66) in Finžgarjevo (zdaj Kropa št. 72) hišo. Od tam se je procesija vrnila po stopnicah do župnišča in nazaj v cerkev. Prav tako naj bi bile postaje postavljene pred Potočnikom, pred Finžgarjevo hišo, pred Natovo in ob križu na Dolini (pod Gašperšičevo hišo, zdaj Kro­ pa št. 90). Pozneje se je procesija od postanka pred Finžgarjevo hišo odpravila po stopnicah do cerkve, kjer je bilo postavljeno zadnje znamenje (verjetno po drugi svetovni vojni). Procesija je potekala še v šestdesetih letih 20. stoletja. Ob oltarjih, okrašenih s cvetjem, so bili postavljeni mlaji in pogrnjena pre­ proga. Dekleta so pred praznikom nabirala različne rože daleč naokoli, da so jih med procesijo posipali znamenja oziroma oltarje in nato še v cerkvi. Pred ol­ tarji se je pelo evangelij in molilo. V drugi polovici stoletja, ko ni bilo več zunanje procesije, so na ta dan okrasili vse štiri stranske oltarje v župnijski cerkvi. To nalogo so opravile po navadi tiste gospodinje, ki so stanovale v hiši, pred katero so bili nekdaj postavlje­ ni oltarji. Kroparji so prazniku rekli svet telo!

Sv. Janez Krstnik (24. junij) Na predvečer rojstva svetega Janeza Krstnika so domačini navadno po sobah ali kuhinji postlali s pra­ protjo in ivanjščicami (pri nekaterih je bila navada, da so postlali v sobi – hiši pod mizo). Običaj se je pri redkih prebivalcih Krope ohranil do konca 20. stoletja.

Kovaški šmaren (2. julij) Drugega julija leta 1729 je škof Feliks Žiga pl.

Schrottenbach blagoslovil cerkev Matere Božje v Kropi. S tistim dnem so v Kropi začeli praznovati kovaški šmaren,189 krajevni praznik, praznik kovačev, plavcev (delavcev v fužini), tesarjev, oglarjev, rudar­ jev, vseh, ki so opravljali vsakdanje težko delo. Pri prazniku ponovno lahko postavimo v ospredje vlogo Božje matere Marije. Z dnevom posvetitve njene cer­ kve v Kropi so prebivalci, delavci dobili svoj praznik, ki je bil vezan samo na njihovo težko železarsko delo in na Marijo. 2. julij je tako vsa leta združeval življenj­ ski vsakdan kroparskih delavcev in kroparsko Mater Božjo pri Kapelici.

Kljub propadu fužinarskega železarstva so bili ljudje še vedno zaznamovani z delom v železarstvu, kar je praznik in njegovo praznovanje ohranjalo tudi vse 20. stoletje. Šmaren je bil Kroparjem, tako kot ne­ koč, še posebej pri srcu. Čeprav se je z desetletji do­ 107

gajanje ob prazniku spreminjalo, je bil vedno zazna­ movan z bogoslužnim opravilom (maša za kovače), tako kot nekoč. Leta 1904 tako župnik v župnijsko kroniko za tri dni (30. junij, 1. in 2. julij) napiše: »Zjutraj ob 5h sv. maša – ob 6h govor in sv. maša z blag.

– ob 10h govor in slov. maša ob 3h pop. pete litanije Jez. Srca – V nedelo sklepni govor, procesija z Sv. R. Telesom, pete litanije M. B. z zahvalno pesmijo.«190 Po drugi svetovni vojni so dogodki ob prazniku pre­ rasli tudi v prireditev (žebljarski dan), ki hkrati oži­ vlja pretekle čase in s tem ohranja kroparsko dedišči­ no, Kroparje pa ob njihovem kovaškem prazniku na poseben način še vedno povezuje.

Nageljnov semenj V nedeljo po sv. Marjeti so nekoč praznovali tra­ dicionalno žegnanje – nagəlnov smən ali ta lep smən.

Po zapisih sicer ni videti, da bi ga v začetku stoletja množično praznovali, lahko pa sklepamo, da se je v določeni meri delno praznovanje ohranilo. Dogaja­ nje ob praznovanju semnja dokaj nazorno prikaže Joža Bertoncelj v svojih Kroparskih zgodbah (Oj, semenj! Juhu-juhu!), ravno tako ga omenjam v svojem prispevku Janez Lazar, življenje in delo v osmi števil­ ki glasila Vigenjc. Praznovanje se je začelo že v petek zvečer oziroma v soboto zgodaj zjutraj, ko so dekleta fantom v vigenjcih okrasila kovaške panje z nageljno­ vim šopkom. Sobota je bila sicer delovna, poznalo se pa je, da se bližala nedelja in delovna vnema je kar kopnela. Kot se za smən spodobi, se je počistilo pred hišami in kupovalo vse potrebno za naslednji, nedelj­ ski dan. Proti večeru se je zaslišalo tudi petje. V nede­ ljo zjutraj so zabobneli poki možnarjev na strelavənc, zazvonili so zvonovi v obeh cerkvah in začel se je se­ menj. Ljudje so bili praznično razpoloženi, urejeni, fantje pa so imeli pripete nageljne in postavljeni so bili štanti na Placu. V letih po drugi svetovni vojni je bil v tem času organiziran turistični teden, ki so ga pozneje preimenovali v nageljnov teden, prav po sej­ mu, ki so ga praznovali.v preteklosti191 Nekateri so se navade nošnje nageljna držali do konca 20. stoletja.

Sv. Rok (16. avgust) Na godovni dan sv. Roka so se Kroparji odpra­ vili na semenj v bližnjo vas Srednja Dobrava k cerkvi Povišanja svetega križa, kamor so se po stari navadi nekateri odpravljali do konca 20. stoletja. Tudi nekoč je maševal ali somaševal kroparski župnik. Udeležili so se božje službe, poleg tega pa na štantih, ki so bili nekoč stalnica takšnih praznovanj, tudi kaj zahpili.192

Vsi sveti (1. november) in spomin vseh vernih rajnih (2. november) Dan vseh svetnikov je praznik, ki ga praznujemo še zdaj. Čeprav se praznik obhaja predvsem v spomi­ nu na rajne kot dan mrtvih, v Cerkvi še vedno velja za dan vseh, ki so na zemlji živeli sveto. Naslednjega dne se je obhajalo praznik vseh vernih rajnih. Nekaj dni pred prazniki so malce uredili grobove, jih okrasili 108

in na večer prej ali na prvi november tudi razsvetli­ li s svečami. Okrasitev in razsvetlitev grobov sta bili značilni že v začetku stoletja in sta se nato stopnje­ vali predvsem proti koncu stoletja. Med prvo sve­ tovno vojno je bilo po navedbah župnika Valentina Oblaka zaradi vojne vse žalostno in nerazsvetljeno.

Prepovedano je bilo celo krasiti grobove z umetnimi cvetlicami.193 Enako velja za čas med drugo svetovno vojno. Običaj, ki je spremljal praznik, je pobiranje prešc. Značilen je bil predvsem za prvo polovico 20. stoletja, v drugi polovici stoletja pa je skoraj izginil. V določenih družinah se je ohranil v spremenjeni obli­ ki. Dan pred vsem svetimi, na sv. Volbenka, so otroci v manjših skupinah (tudi do 10) hodili po hišah in pobirali prešce, v ta namen doma spečeni kruh. To so bili hlebčki ali žemljice, nekatere gospodinje so spekle hlebce kruha, jih nato razrezale in dajale po kosih. Otroci so dobili prešco v zameno za molitev.

Na prvi november so se odpravili k maši, na pokopališče in domov, kjer so molili rožni venec.

Nekateri so se vrnili v cerkev in tam molili rožni ve­ nec. Na dan vernih duš (praznik vseh vernih rajnih, 2. november) so nekateri najprej molili rožni venec in nato, če so lahko, odšli k maši, blagoslovu in na pokopališče, kjer so prižgali svečo na grobu. Po kon­ čanem obredu so se odpravili domov. V tridesetih letih 20. stoletja je v šolski kroniki zapisano, da so otroci spletli 9 metrov dolg venec in z njim okrasi­ li vojaški grob (spominsko tablo padlih v 1. svetovni vojni) za praznik vseh svetnikov.194 Pozneje, po drugi svetovni vojni, so bile pripravljene še komemoracije za 1. november (od postavitve spomenika padlim na Placu leta 1966). Ljudje so se za nekaj minut ustavili na Placu in se nato odpravili domov, k sorodnikom ali v gostilno.

V poznih letih po drugi svetovni vojni je obisk groba pokojnih sorodnikov v času blagoslova postal svojevrstna posebnost. Nujni element, ki je dodajal stari tradiciji in božji časti to svojstveno posebnost, je bil pelc montəl. Oblačila so bila kar nekaj časa po­ memben del obiska pokopališča in stalni predmet razpravljanja. Prav tako je bila vedno bolj opazna bo­ gata krasitev grobov s cvetjem in svečami, ki je še bolj poudarjena okoli 1. novembra. Glede na to, da je bilo pokopališče nekoč v cerkvenem upravljanju in lastni­ štvu (to je še zdaj) in ni bilo razdeljeno na različne dele, kamor bi pokopavali neverujoče ali drugače verujoče, je zanimiva verska raznolikost. Prvi novem­ ber tako združi na pokopališču za katoliško cerkvijo, pod križem večinske katoliške vernike, druge verni­ ke in neverne krajane, ki v času blagoslova na poko­ pališču stojijo ob družinskih grobovih.

Farni (6. november) in »podružnični« praznik (15. oktober) Farni praznik župnijskega zavetnika sv. Lenarta so praznovali 6. novembra, godovni dan Terezije Ve­ like (15. oktober) pa je veljal za praznik podružnične

cerkve Matere božje. Na ta dneva je veljalo zapoveda­ no praznovanje semnja. Redno bogoslužje je zazna­ movalo tudi praznovanje po hišah, v katerih se je na ta dan bogateje obložilo mize, povečalo se je število obiskov. Nekdaj je veljalo, da praznujejo Lenartov smən prebivalci na levem bregu potoka Kroparice, ki so pod farno cerkvijo. Kapelšk smən so bolj prazno­ vali prebivalci na desnem bregu potoka, pod cerkvijo Matere Božje. Nekateri so praznovali kar oba. Ta dan so se namesto z navadnim pozdravom pozdravljali z vzklikom »Oj smən!« V župnijski kroniki se omenja le farni praznik in ni zapisov o posebnem bogosluž­ ju na kapelšk smən. Praznik župnijskega svetnika je zaznamovalo celodnevno češčenje sv. Rešnjega Tele­ sa in molitev. Leta 1922 je župnik zapisal v kroniko: »Celodnevno češčenje sv. R. Telesa. Pobožno ljudstvo cel dan molilo. Šolarji imeli prosto.«195 Na praznik so za duhovno pomoč prihajali patri z Brezij. Ljudje so se pobožnost udeleževali redno: »Ob rednem češčenju na sv. Lenarta dan je bil tukaj zopet P. Vincenc z Brezij. Po stari navadi so se ljudje udeleževali pobožnosti v prav lepem številu.«196 Brez spovedi, pridige in obhajila praznik ni bil popoln. Leta 1955 je župnik Peter Flajnik v župnijsko kroniko dodal zanimivo opombo: »Veliko sv. obhajil, zlasti moških, da so se farani čudili, da je župnija kar prenovila.«197 Prazno­ vanje se je v drugi polovici počasi začelo zmanjševati.

Poleg bogoslužja prazniku še vedno ostaja zvesto do­ ločeno število katoličanov, predvsem starejši.

gojili odnos do presežnega. Hoteno se je ohranjalo pri manjšem delu prebivalcev Krope, predvsem pri starejših, ki so še rasli v obdobju, ko je bila verska pra­ ksa obsežnejša, in pri tistih, ki so to prevzeli od star­ šev. Vera v Boga se je v obdobju nekdanje Jugoslavije ohranjala po tradiciji, bila je navzoča, a ne več javno in tako izrazito kot v prvi polovici stoletja. Vseeno pa je ostal poseben odnos do domače, kroparske Cer­ kve, včasih malce odmaknjene od navodil osrednjega vodstva Katoliške cerkve v Sloveniji.

V prispevku je predstavljenih kar nekaj vidikov življenja katoličanov v Kropi v 20. stoletju. Vse zbra­ no ne pomeni, da je tema izčrpana, predstavlja nam le del mozaika dediščine, vezane na življenje katoli­ čanov in skupnosti v Kropi, ki so jo nekoč ustvarjali, nam jo zapustili predniki in jo velja ohraniti.

OPOMBE 1 2

SKLEPNE MISLI Življenje katoličanov v 20. stoletju v Kropi je bilo nedvomno pod vplivom družbenih sprememb.

Skupnost, ki je bila v večini katoliška, povezana v ri­ tem življenja, zaznamovana z vero v Jezusa Kristusa, se je proti sredini stoletja počasi začela spreminjati.

Nekdanje vidno manifestirano, močno, bogato ver­ sko in cerkveno življenje v skupnosti, ki je bila v ve­ čjem delu vsaj v prvi polovici stoletja homogena, je po drugi svetovni vojni začelo usihati in prehajati na osebno raven, skrito javnosti. Pod vplivom sekulari­ zacije so spremembe v načinu življenja katoličanov doživeli tudi prebivalci Krope. Ljudje so počasi opu­ ščali stare šege in navade, se privajali novemu načinu življenja, prebivalstvo je postajalo narodnostno in religiozno heterogeno. Močne so bile tudi politične spremembe po drugi svetovni vojni. Vse to so kazal­ ci spreminjanja »enotne« katoliške družbe v Kropi in njenega življenja. Z družbenimi spremembam se je spremenila in zmanjšala tudi vloga domačega duhov­ nika in Cerkve v kraju.

Kljub vsem spremembam Kropa temelji na dol­ goletni železarski tradiciji, močno povezani s krščan­ skim Bogom. S tradicijo, ki je ohranjala nekdanjo dediščino železarstva, se je vsaj delno ohranjalo tudi katolištvo kot del izročila, zdaj morda manj vidnega v javnosti. Ohranjale so se nekatere šege in navade, ki niso zahtevale javnih manifestacij, ljudje so še vedno

3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14

15

I. Vatikanski koncil je sklical papež Pij IX. leta 1869.

II. Vatikanski koncil se je z napovedjo Papeža Janeza XXIII. začel leta 1959. Zasedanja so po­ tekala med letoma 1962 in 1965, koncil se je za­ ključil decembra 1965.

Josef Lenzenweger, Zgodovina Katoliške cerkve, Celje 1999, str. 521.

Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje, Lju­ bljana 1991, str. 190, 193.

Lenzenweger 1999, op. 3, str. 531. »Rdeči kaplan« pa se ni ponižno uklonil, v: Pla­ men, glasilo Tovarne vijakov Plamen Kropa, leto IX, št. 5, str. 21.

Zgodovina Cerkve na Slovenskem, op. 4, str.

244, 247.

Lenzenweger 1999, op. 3, str. 533.

Prav tam, str. 534.

Zakonik cerkvenega prava (ZCP), kan. 515, Lju­ bljana 2006, str. 239.

Prošt Jožef Zupan in Kropa, v: Zadrugar, glasilo »Plamena« kovinarske zadruge v Kropi, leto III., št. 2 (maj 1940), str. 57.

Zadrugar, leto III, št. 4 (december 1940), naslov­ na stran.

Prav tam, str. 157.

Vizitator, vizitacija: Škofje naj bi po današnjem zakoniku cerkvenega prava obiskali celotno škofijo v enem letu. Zaradi neizvedljivosti v mar­ sikateri škofiji naj bi to opravili v petih letih. S tem opravijo kanonično vizitacijo.

Anton Bonaventura Jeglič, Poročilo o vizitaciji župnije Kropa, Ljubljana 1902, Nadškofijski ar­ hiv Ljubljana (NŠAL), fond ŠAL/VIZ, fasc. 10.

109

16 Anton Bonaventura Jeglič, Poročilo o vizitaciji župnije Kropa, Ljubljana 1907, NŠAL, ŠAL/VIZ, fasc. 11.

17 Frančišek Hoenigman, Promemorija za škofij­ sko vizitacijo, Kropa 1907, NŠAL, ŠAL/VIZ, fasc.

11.

18 Valentin Oblak, Promemorija za škofijsko vizita­ cijo, Kropa 1912, NŠAL, ŠAL/VIZ, fasc. 13.

19 Prav tam.

20 Valentin Oblak, Promemorija, Kropa 1922, v: Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, Župnijski urad Kropa.

21 Franc Kanduč, Promemorija za škofijsko vizita­ cijo, Kropa 1929, NŠAL, ŠAL/VIZ, fasc. 17.

22 V poročilu ob vizitaciji ni naveden datum. Po vizitacijah sosednjih župnij sklepam, da je bila vizitacija leta 1952.

23 Poročilo ob vizitaciji, Kropa b.l., NŠAL, ŠAL/VIZ, fasc. 24.

24 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, Župnijski urad Kropa, str. 72.

25 Poročilo ob vizitaciji, Kropa 1957, NŠAL, ŠAL/ VIZ, fasc. 25.

26 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, Župnijski urad Kropa, str. 193.

27 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 198.

28 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 205.

29 Kronika šole v Kropi 1. zvezek, arhiv Kovaškega muzeja (arhiv KM), fond Šolstvo.

30 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, Župnijski urad Kropa, str. 73–74.

31 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 209.

32 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, str. 16.

33 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 196.

34 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, str. 12–13.

35 Domača kronika, v: Zadrugar, Glasilo Prve že­ bljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Ka­ mni Gorici, leto II., št. 3 (16.1.1935), str. 43.

36 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 199.

37 Valentin Oblak, Promemorija župnije Kropa ob priliki škofijske vizitacije dne 18. julija 1918, v: Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 169.

38 Župnik verjetno misli za tiste, ki so oslepeli.

39 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 56.

40 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 22.

41 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 201.

42 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 158.

43 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 199.

44 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 211.

45 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 201.

46 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 215.

47 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 206.

48 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str.11.

49 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 217.

50 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek.

51 Kronika župnije Kropa, 1., 2., 3. zvezek.

52 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, str. 20.

53 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, str. 40.

54 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 77.

55 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 72.

56 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 78–79.

110

57 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 78.

58 Izraz »udje« ohranjam zato, ker pomeni del Kri­ stusovega telesa. Kristus je za kristjane glava Cerkve, ki je njegovo telo, sestavljeno iz udov.

59 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 19.

60 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 184.

61 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 33.

62 Saša Poljak Istenič, Društveno življenje v Kropi in Kamni Gorici konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja, v: Vigenjc, Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi. 20. stoletje. Življenje v Kropi in Kamni Gorici 1. del, leto V, 2005, str. 92.

63 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, str. 41.

64 Promemorija za škofovsko vizitacijo 1. junija 1924, v: Kronika župnije Kropa, 3. zvezek.

65 Poljak Istenič 2005, op. 62, str. 92.

66 V poročilu ob vizitaciji ni naveden datum. Po vizitacijah sosednjih župnij sklepam, da je bila vizitacija leta 1952.

67 Kronika enorazredne, potem dvorazredne ljud­ ske šole v Kropi 1874–1907 (dalje Kronika ljudske šole v Kropi, 1. zvezek), Arhiv KM, fond Šolstvo.

68 Prav tam.

69 Kronika trirazredne šole v Kropi 1925–57, Zgo­ dovinski arhiv Ljubljana (ZAL), enota Kranj, fond RAD-79 (dalje Kronika ljudske šole v Kro­ pi, 3. zvezek).

70 Glede na pogostost prejema zakramenta spo­ vedi in evharistije lahko sklepamo, da je šlo za redne verske vaje.

71 Kronika ljudske šole v Kropi, 1. zvezek, op.

67, Kronika dvorazredne ljudske šole v Kropi 1907–1925, ZAL, RAD-79 (dalje Kronika ljudske šole v Kropi, 2. zvezek), Kronika ljudske šole v Kropi, 3. zvezek, op. 69.

72 Kronika ljudske šole v Kropi, 2., 3. zvezek, op.

69, 71.

73 Prav tam.

74 Kronika ljudske šole v Kropi, 3. zvezek, op. 69.

75 Kronika ljudske šole v Kropi, 1., 2., 3. zvezek, op.

67, 69, 71.

76 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 190.

77 Kronika ljudske šole v Kropi, 2. zvezek, op. 71.

78 Zapisnik redne seje občinskega odbora Kropa z dne 8. 1. 1920, Zapisniki sej občinskega odbora občine Kropa 1904–1928, arhiv KM, fond Kra­ jevna uprava.

79 Verena Štekar Vidic, Iz zgodovine šole v Kropi, Kropa 1988, katalog razstave.

80 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, str. 4.

81 16. XI. 1894, v: Zadrugar, leto II, št. 1/2 (16. 11.

1934), str. 1.

82 Kako smo praznovali 40 letnico?, v: Zadrugar, leto II, št. 3 (16. 1. 1935), str. 38–39.

83 Kako smo praznovali 40-letnico (Nadaljevanje), v: Zadrugar, leto II, št. 4 (16. 2. 1935), str.

48.

84 Iz zadruge, v: Zadrugar, leto II, št. 9 (16. 7. 1935), str. 124.

85 Naš prvi maj, v: Zadrugar, leto II, št. 6/7 (1. 5.

1935), str. 71.

86 Borut Košir, Ustavno pravo Cerkve, Ljubljana 1996, str. 35.

87 Zakonik cerkvenega prava, kan. 208, Ljubljana 2006, str. 115.

88 Kronika ljudske šole v Kropi, 1. zvezek, op. 67.

89 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 186.

90 Poljak Istenič 2005, op. 62, str. 85.

91 Zgodovinar in arhivar, rojen 20. 9. 1861 v Škofji Loki, umrl 18. 5. 1940 v Ljubljani.

92 Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, Ljubljana 2000, str. 431.

93 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 69, 86.

94 Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, op. 92, str.

1139.

95 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 69.

96 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, str. 39.

97 Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, op. 92, str.

438.

98 Janez Smitek, Ob petstoletnici, str. 5, tipkopis, Župnijski urad Kropa.

99 Prav tam, str. 462.

100 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 71.

101 »Rdeči kaplan« pa se ni ponižno uklonil, v: Pla­ men, glasilo Tovarne vijakov Plamen Kropa, leto IX., št. 5 (maj 1980), str. 21.

102 Prav tam, str. 19.

103 Lojzetu Jožetu Žabkarju v slovo, v: Plamen, leto: XI, št. 7 (julij 1983), str. 7.

104 Bolj ko daješ, bolj si bogat, v: Plamen, leto XII., št. (4. julij 1984), str. 15–16.

105 Lojze Žabkar, Ob 500 letnici župnije, Kropa 1981, tipkopis, Župnijski urad Kropa.

106 Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, op. 92, str.

444.

107 Na nagrobniku ob župnijski cerkvi je naveden datum posvečenja 27. julij 1887, v Letopisu Cerkve na Slovenskem, op. 92, pa 10. julija 1887, prav tako v župnijski kroniki.

108 Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, op. 92, str.

203.

109 Prav tam.

110 Prav tam, str. 1135.

111 Prav tam, str. 203.

112 Status animarum, navedbe o duhovnikovi druži­ ni v poročilih ob vizitaciji, op. 14, 15.

113 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, str. 51.

114 Damir Globočnik, Spomeniki cerkvene arhitekture, v: Kroparski zbornik. Ob 100-letnici Pla­ mena, Kropa, Radovljica 1995, str. 130– 131.

115 Prav tam.

116 Tristo let Kapelice, Kropa 1705–2005, Kropa 2005, str. 17–21.

117 Prav tam, str. 34.

118 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 29– 31.

119 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 192.

120 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 177.

121 Katekizem katoliške Cerkve, Ljubljana 2008, str. 310.

122 Prav tam, str. 330.

123 Prav tam, str. 331.

124 Prav tam, str. 353.

125 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, str. 24– 25.

126 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 171.

127 Košir 1996, op. 86, str. 228.

128 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 75.

129 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, str. 24.

130 Škofijski list, leto II, str. 32. Vezana izdaja 1899– 1903.

131 Katekizem katoliške Cerkve, op. 120, str. 375.

132 ZCP, kan. 1055, par. 1, Ljubljana 2006, str. 429.

133 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 164.

134 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 99.

135 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 102.

136 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 110.

137 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 140.

138 Katekizem Katoliške Cerkve, op. 120, str. 392– 393.

139 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 164.

140 Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, op. 92, str.

202– 203.

141 Prav tam.

142 ZCP, kan. 207, par. 2, str. 113.

143 Letopis Cerkve na Slovenskem 2000, op. 92, str.

203.

144 Katekizem katoliške Cerkve, op. 120, str. 401.

145 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 205.

146 Kronika ljudske šole v Kropi, 1. zvezek, op. 67.

147 Slavko Snoj, Katehetika, didaktična izhodišča, Ljubljana 2003, str. 75.

148 Kronika ljudske šole v Kropi, 1. zvezek, op. 67.

149 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 7–8.

150 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, str. 4.

151 Domači vestnik, v: Zadrugar, leto I, št. 12 (16.

10. 1934), str. 139.

152 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 76.

153 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 190.

154 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, str. 18.

155 Domača kronika, v: Zadrugar, leto II, št. 9 (16.7.1935), str. 124.

156 Domača kronika, v: Zadrugar, leto II, št. 8 16.6.1935, str. 108.

157 Markova procesija je po navadi potekala od zna­ menja sv. Jožefa pod Kapelico do cerkve.

158 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 52.

159 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 51–52.

160 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 190.

161 Potrdilo Francu Ažmanu o prihodu v Jeruzalem dne 7. 9. 1910 (1. slovensko romanje v Jeruzalem, 9.–21. september 1910), ki ga je dne 15. 9. 1910 iz­ dal Martin Ehrlich, rektor avstro-ogrskega gosti­ šča v Jeruzalemu. Hrani družina Ažman, Kropa.

162 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 77.

163 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 78.

164 Knjiga ustanovljene maše, Župnijski urad Kro­ pa.

165 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 36.

166 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 91.

167 Prav tam.

168 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 72.

169 Vsi prazniki oziroma njihovo obhajanje so po­ stavljeni v liturgično leto glede na razporeditev v letu 2011.

111

170 Koncilski odloki : konstitucije, odloki, izjave, poslanice 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (1962-1965), Ljubljana 1995, str.

102–104.

171 Prav tam, str. 13.

172 Dobro, bogatejše kosilo.

173 Opazili so božično smreko, po katero so se od­ pravili pred božičem.

174 Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, str. 44.

175 Darila, ki jim jih je prinesel sv. Miklavž.

176 Za božič…, v: Zadrugar, leto I, št. 2 (16. 12. 1933), str. 1.

177 Žganja in z vodo zalitega špirita so popili veliko.

178 Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 72.

179 Opis Krope (izdelala Planska komisija OLO Ra­ dovljica, 1951), tipkopis, knjižnica Kovaškega muzeja, str. 27.

180 Kronika župnije Kropa. 3. zvezek, str. 45– 46.

181 Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 96–97.

182 Značilna kroparska pijača iz alkohola, vode in pelina.

183 Kronika ljudske šole v Kropi, 1. zvezek, op. 67.

184 Znamenje so pazili in stražili.

185 Opis Krope, op. 178, str. 27.

186 Ura začetka se od leta do leta razlikuje, zato na­ vajam v oklepaju še drugo možno uro začetka praznovanja na dan svetega Alojzija.

112

187 188 189 190 191

192 193 194 195 196 197

Kronika ljudske šole v Kropi, 1. zvezek, op. 67.

Kronika ljudske šole v Kropi, 1. zvezek, op. 67.

Tristo let Kapelice, op. 115, str. 14.

Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 185.

Anže Habjan, Janez Lazar, življenje in delo, v: Vigenjc, Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi. 20. stoletje. Zapisi o lovu, življenju in ljudeh v Lipni­ ški dolini, leto VIII, Kropa 2008, str. 107.

S tem, ko so kaj kupili, so denar zapravili.

Kronika župnije Kropa, 2. zvezek, str. 67.

Kronika šole v Kropi, 3. zvezek, op.

Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, str. 16.

Kronika župnije Kropa, 3. zvezek, str. 51.

Kronika župnije Kropa, 1. zvezek, str. 72.

USTNI VIRI: Marija Lazar, Kropa, letnica rojstva (l. r.) 1922 Majda Šmitek (r. Lazar), Kropa, l. r. 1924.

Marija Pogačnik (r. Habjan), Kropa, l. r. 1933 Tilka Pavlič (r. Habjan), Kropa, l. r. 1936 Jože Gartner, Kropa, l. r. 1936 Olga Gradišek (r. Lazar), Radovljica, l. r. 1943 Joža Eržen, Kropa, l .r. 1955 Tatjana Rampre (r. Smrekar), Kropa, l .r. 1961 Anita Habjan (r. Gartner), Kropa, l. r. 1963

Kaja Beton

VERSKO ŽIVLJENJE

V KAMNI GORICI V 20. STOLETJU

Osnova za pričujoči prispevek je diplomska na­ loga na Oddelku za etnologijo in kulturno antropo­ logijo Filozofske fakultete leta 2006. V nalogi z naslo­ vom Versko življenje v Kamni Gorici v 20. stoletju.

Katoličani iz dneva v dan, iz leta v leto, iz države v državo sem se posvetila predvsem spreminjanju po­ ložaja Rimskokatoliške cerkve v 20. stoletju, ki je bilo posledica sprememb v načinu življenja, razmišljanja in dela ter tudi političnih sprememb. V prispevku, ki je pred vami, sem iz diplomskega dela izbrala teme, ki dajejo splošno predstavo o vsakdanjem življenju katolikov v Kamni Gorici v 20. stoletju. Najštevilčnej­ ša verska skupnost v kraju je bila namreč Rimskoka­ toliška cerkev; tej pripada še zdaj največ verujočih, čeprav se je v drugi polovici 20. stoletja njihovo šte­ vilo zmanjšalo.

CERKEV, ŠOLA, VEROUK Šola je odprla svoja vrata v Kamni Gorici leta 1845 in čeprav je bilo šolsko poslopje poleg kaplanije

v lasti občine, je bila od začetka pod nadzorstvom Cer­ kve in duhovnika. Duhovnik je bil tisti, ki je tja do prve svetovne vojne ob koncu šolskega leta vodil izpraševa­ nje, večkrat med letom nadziral pouk in, če drugega učitelja v Kamni Gorici ni bilo, je pouk tudi vodil.1 V začetku 20. stoletja je bilo versko izobraževa­ nje otrok vključeno v obvezno šolanje. V Kamni Go­ rici je za eno uro učenja katehizma tedensko skrbel duhovnik, ki otroke »temeljito podučuje v krščanskem nauku in navaja na lepo življenje in pogosti prejem sv. zakramentov«.2 Za otroke in mladino, ki v vsakdanjo šolo ni hodila, je duhovnik organiziral od novembra do aprila ponavljalno šolo iz krščanstva v nedeljo po večernicah, eno nedeljo za fante, drugo za dekleta.3

Prvo sveto obhajilo v Kamni Gorici 17. junija 1973; prvoobhajanci z zlatomašnikom Antonom Pogačnikom. Fotografijo posredovala Kaja Beton.

113

Šolsko leto se je v Kamni Gorici do druge svetov­ ne vojne začenjalo s sveto mašo, ki jo je daroval du­ hovnik. V šoli so praznovali krščanske praznike in se spominjali godov svetnikov, prav tako pa so prazno­ vali tudi godove in obletnice voditeljev cesarstva in pozneje kraljevine. Tako kot po vsej habsburški mo­ narhiji, so tudi kamnogoriški učenci ob cesarjevem godu in zaključku šolskega leta prepevali Cesarsko pesem. Po prvi svetovni vojni so praznovanja v čast Avstro-Ogrske monarhije nadomestila praznovanja v čast novi Kraljevini Jugoslaviji in njenim voditeljem.

Ob pouka prostih dnevih šolska mladina ni bila povsem prosta, saj se je, če praznik sam že ni pomenil čaščenja ali procesije, morala udeležiti jutranje maše ob osmih. Vaških procesij so se udeleževali pod nad­ zorstvom učitelja, pogosto tudi s šolsko zastavo. Šolska mladina se je skupinsko udeleževala velikotedenskih procesij, pouk pa se je zaradi njih začenjal pozneje.

Počitnice so imeli učenci v šolskem letu trikrat.

Božične in velikonočne so trajale približno en teden, binkoštne tri dni. Poleg tega so bili prosti še na pustni torek popoldan in pepelnično sredo, 21. junija pa so praznovali god sv. Alojzija, zaščitnika šolske mladine.

Poleg zapovedanih praznikov so bili v začetku dvajsetega stoletja kamnogoriški šolarji prosti tudi ob lokalnih praznikih. To so bili dnevi celodnevnega čaščenja, romanja ali pa sejma. Na dan sv. Barbare je bil Miklavžev sejem, na dan sv. Marka so imeli proce­ sijo, na dan sv. Florijana je bilo celodnevno čaščenje, junija pa sta bila godova sv. Antona Padovanskega in Janeza Krstnika, ob katerih so otroci skupaj s starši odšli na romanje v Lesce oziroma na Blejski otok.

Pred drugo svetovno vojno se je šolska mladina udeleževala vstajenjske procesije, procesije v čast sv.

Rešnjega telesa, sv. Marka, sv. Florijana in velikonoč­ nih procesij, na Vidov dan pa so praznovali zaključek šolskega leta.

Prepletanje Katoliške cerkve, politike in šole po prvi svetovni vojni je dobro vidno iz zapisa v Kroni­ ki kamnogoriške fare leta 1918: »15. decembra smo slovesno praznovali (III. adventno nedeljo) ujedinjenje vseh Jugoslovanov, Slovencev, Hrvatov in Srbov s slovesno božjo službo ob 6. in z zahvalno pesmijo. K sv. maši, ktere se je udeležila tudi šolska mladina, je bil povabljen občinski odbor, ki se je je tudi udeležil in »corpore« z županom Adolf Kappusom na čelu. K sklepu se je zapela slovenska himna »Lepa naša domovina«. Med sv. mašo se je prebral nagovor princ-regenta Aleksandra, ki ga je imel na odposlance »Narodnega veča« iz Zagreba. Za naprej se bo ta slovesnost praznovala 1. decembra.«4 Poleg praznika združitve so praznovali še rojstni dan kra­ lja Aleksandra, 17. decembra, in Vidov dan, 28. juni­ ja. »Vse te dni se je mladina skupno z učiteljstvom udeležila službe božje v cerkvi«, je zapisano v Šolski kroniki leta 1924.5 114

Zakon o narodnih šolah je v Kraljevini SHS in pozneje v Kraljevini Jugoslaviji določal, da je »verski pouk obvezen tako na osnovnih, kot tudi srednjih šolah za vse priznane veroizpovedi« ter da ga pouču­ jejo duhovniki.6 S šolskim letom 1923/24 se v šolski kroniki začenjajo zapisi o verskih vajah, med kateri­ mi so šolarji prejemali svete zakramente in se ude­ ležili maše ali procesije. Potekale so trikrat letno do druge svetovne vojne in pogosto sovpadale z dnevi lokalnih praznikov. Šolska oblika verouka je bila na Slovenskem v veljavi do uradne ločitve Cerkve od države z ustavo leta 1946, verouk pa je bil v laičnih šolah odpravljen leta 1952, ko je bil uradno izločen iz šolskega sistema.

Od tega leta dalje je bil verouk pod pristojnostjo Cer­ kve in se je poučeval v cerkvenih prostorih.7 Ob začetku šolskega leta 1946/47 je bilo v za­ pisnik začetne konference zapisano: »Verouk je neobvezen predmet. Starši, ki želijo, da njihovi otroci posvečajo verouk, morajo to pismeno javiti. Udeležba šole pri cerkvenih proslavah se ukine.«8 Ver­ ska praznovanja so v šolah popolnoma nadomestile proslave ob državnih praznikih in obletnicah pesni­ kov in pisateljev. Sveto mašo, ki je bila do začetka 2. svetovne vojne prva na sporedu v novem šolskem letu, je nadomestila svečanost z nastopom pionirjev in govorom šolske upraviteljice. Vsi učenci so posta­ li člani pionirske organizacije, za katero je skrbelo učiteljstvo. V okviru te organizacije so prirejali učne krožke in predavanja, otroci pa so se učili raznih iger, s katerimi so nastopali na proslavah.

Tudi čas počitnic se je spremenil. Tako so se na­ mesto božičnih in velikonočnih uveljavile zimske, ki so potekale v drugi polovici januarja, in prvomajske.

Praznovati so začeli mednarodni dan žensk (8. mar­ ca) in novo leto, ko je otroke obiskal dedek Mraz.9 Žal v župnijski kroniki ni natančnih podatkov o obiskovanju verouka po drugi svetovni vojni, izvemo pa, da je v drugi polovici šestdesetih let verouk obi­ skovalo povprečno 84,5 % šoloobveznih otrok.

Na veliki petek leta 1983 je župnik Pavel Uršič na starše birmancev iz leta 1982 naslovil odprto pi­ smo. V njem poudarja zanj zaskrbljujoče stanje za­ radi neudeleževanja verouka mladine ter za to krivi predvsem starše. Čeprav je bilo leto prej pri birmi 40 otrok, jih je naslednje šolsko leto redno opravljalo verske dolžnosti le 12. Osem jih je prihajalo občasno ali pa resnično niso mogli, 20, od katerih jih je bilo pet iz osmega razreda, devet iz sedmega in šest iz še­ stega, pa jih v cerkev sploh ni hodilo.10

SVETA MAŠA IN VEČERNA MOLITEV DOMA Župnik Simon Ažman je leta 1912 zapisal: »Glede krščanskega življenja v fari je precej ugodno, po hišah večinoma zvečer molijo sv. rožni venec, nedelje in prazniki se prav lepo posvečujejo, ljudje z malimi izjemami prav radi hodijo k sv. mašam in še precej tudi k popoldanski božji službi in cerkev obiskujejo ob nedeljah do večera. /…/ Prejemanje sv. zakramentov se je precej pospešilo nekaj let sem, in jih je lansko leto bilo že 2000 obhajancev več, kakor druga leta.

Vsako navadno nedeljo jih je do 50 in če je kaka posebna pobožnost, jih je do 100 in več, sedaj ko mnogi opravljajo 6. nedeljo pobožnost sv. Alojzija, jih je po 130–150. Na veliki četrtek jih je že nekaj let po 150.

Do l. 1911 je bilo na leto okolo 5000, leta 1911 jih je bilo že nekaj nad 7 tisuč in letos po sv. misijonu jih bo gotovo več. Žalibog, da vsakdanjih obhajil, razen ene, ni. Kovači ne morejo, gospoda in kmečki pa ne pridejo. Kadar ne kujejo, ali če je več praznikov skupaj, jih že nekaj pride po 2 ali 3 krat na teden.«11 Dalje Ažman piše, da je »služba božja uravnana po sinodalnih določbah in je ob nedeljah in praznikih poskrbljeno za pogosti sprejem sv. Zakramentov s tem, da župnik binira od vseh Svetih do Velike noči, sicer pa je duhovno opravilo zjutraj, ker ob 10 lažje gredo drugam – v Kropo, na Brezje ali Radovljico. Ob delavnikih je sv. maša od sv. Jurija do sv.

Mihaela ob šestih, a pozimi ob 7, vsak prvi petek je sv. maša ob 8 in tako še ob nekaterih drugih dneh, tako med osmino sv. Rešnjega telesa.«12 V času župnikovanja Franca Zorka (1919­–41) je bila med tednom maša prek celega leta ob sedmih, prve petke v mesecu pa ob osmih, da so se je lahko udeležili tudi kovači, ki so imeli med osmo in deveto uro odmor. Ob nedeljah je bila sveta maša ob šestih zjutraj in ob praznikih tudi ob desetih dopoldan. Ob sobotah in nedeljah popoldan so bile večernice, pri katerih so molili rožni venec in litanije. V adventnem času so ljudje v velikem številu obiskovali zornice, ki so bile vsako jutro ob šestih.

Leta 1941 je moral Zorko oditi iz Kamne Gorice, novega duhovnika pa ni bilo. Ljudje so hodili k maši v sosednje župnije, največ v Mošnje, kjer je ostal osta­ reli duhovnik, molitve in pogrebe pa je vodil ključar.

Občasno je v Kamni Gorici imel mašo kateri od du­ hovnikov iz sosednjih župnij, med okupacijo pa je tu skrivoma v zasebnih hišah maševal neki duhovnik iz Ljubljane, za kar so vedeli le tisti redki, da stvar ne bi prišla na ušesa napačnim ljudem. Zadnji dve leti vojne je v Kamno Gorico hodil predvsem nemški du­ hovnik, ki je imel sedež v Radovljici, ob nedeljah pa je z motorjem obšel fare in opravil nedeljske maše.

Po drugi svetovni vojni se je čas jutranje nedelj­ ske maše ponovno prestavil s šeste na sedmo uro.

Zaradi dela je bila sveta maša ob praznikih, ki so bili

med tednom, ob šestih zvečer.13 Od leta 1978 je ob nedeljah in ob praznikih le še ena maša, in sicer ob osmih zjutraj. Prvotni vzrok za to je bilo slabo zdra­ vstveno stanje takratnega duhovnika, Antona Pogač­ nika, vendar tudi pozneje ni bilo potrebe po ponovni uveljavitvi dveh nedeljskih maš. Med tednom je maša v Kamni Gorici vse dni razen torka ob sedmih zvečer, v zimskem času pa ob šestih.

Obiskovanje obredov se je zelo razlikovalo glede na dan v tednu, praznike in letni čas. Ob nedeljah in praznikih je bila pred drugo svetovno vojno cerkev nabito polna in vsi sedeži v njej zasedeni, nekateri pa so ostali brez njih in so med mašo stali. Vsako nede­ ljo po maši je imela shod ena izmed verskih družb in bratovščin. V Kamni Gorici so delovale Družba sv. Ci­ rila in Metoda, Marijina družba, III. red sv. Frančiška, Bratovščina presvetega Rešnjega telesa, Bratovščina krščanskih družin oziroma Družba svete Družine, Družba za širjenje vere in Bratovščina sv. Rožnega venca. Delovanje večine teh združenj je zamrlo po drugi svetovni vojne, nekaterih že prej.14 Med tednom je bilo obiskovanja svetih obredov v cerkvi precej manj. Takrat so bili najpogostejši obi­ skovalci cerkve ženske, otroci in starejši, ki niso več delali. Na splošno je bilo v cerkvi najmanj mladine, vendar pa je bila v primerjavi s koncem 20. stoletja ta razlika veliko manjša.

V vizitacijskem poročilu15 iz leta 1951 je zasledi­ ti nekaj drobcev o obiskovanju maše. »Versko življenje je še kar povoljno. Seveda je svetovna vojska in dogodki po vojni zelo vplivala na farane. Slabe posledice se zelo občutno poznajo pri mladini od 14 do 20 let. Mnogi izmed te mladine so se odtujili cerkvi in verskemu življenju.« V nasprotju z njimi pa so šo­ loobvezni otroci iz fare redno hodili k božji službi.16 Od leta 1972 do 1980 so dvakrat letno šteli ne­ deljnike. Zapisi so ohranjeni v župnijski kroniki. Po zbranih podatkih je bilo v Kamni Gorici aprila leta 1972 pri nedeljski maši žensk skoraj polovica, največ jih je prihajalo k maši ob sedmih. Otroci so razumlji­ vo raje obiskovali mašo ob deseti uri, pri obisku mo­ ških, ki jih je bilo pri obeh mašah ravno toliko kot otrok (56), pa večjih odstopanj med eno in drugo mašo ni zaslediti. To je bilo značilno za vsa štetja do leta 1975, ko je obisk nedeljnikov zelo upadel. Če je bilo povprečno v letih od 1972 do 1974 pri vsakem štetju 218 ljudi, jih je bilo povprečno v letih od 1975 do 1980 le okrog 157.

V zadnjih letih štetja nedeljnikov je opazna pro­ centualna rast števila otrok, ki so skoraj dosegli šte­ vilo žensk pri maši. Tako je bilo 9. marca 1980 pri zadnjem štetju od 142 nedeljnikov 42 % otrok, 43 % žensk in le 15 % moških.

Vsi cerkveni sedeži so imeli svojega lastnika. Ob novem letu so lastniki s plačilom podaljšali lastništvo, 115

Skupaj Otrok

ob 7.00 ob 10.00

Žensk Moških 0

50

100

150

200

250

Graf 1: Štetje nedeljnikov 23. 4. 1972. tisti, ki so bili brez, pa so se na licitaciji potegovali za morebitne prazne sedeže. Leta 1934 je sedež v cerkvi stal 10 din, sedež na koru pa 5.17 Leva stran cerkve je bila namenjena ženskam, desna moškim. Ker pa je v cerkev vedno hodilo več žensk kot moških, so prve štiri vrste na moški stran še pripadale ženskam. Ne­ kaj sedežev na koru, kjer so bili od nekdaj predvsem pevci in moški, so tam pridobili tako, da so namestili deske na okenske police. Še en sedež pa je bil vsa­ kič nameščen potem, ko so bili že vsi na koru, saj so z desko zaprli vhod nanj. Do prihoda župnika Pavla Uršiča leta 1981 so bile klopi tudi v prezbiteriju. Tam je imela do ločitve Cerkve od šole leta 1946 plačan sedež na levi strani učiteljica, ob njej pa so bili otro­ ci. Uršič je ob svojem prihodu v prezbiteriju umaknil klopi ter tja namestil oltar, obrnjen proti ljudem, ki ga od takrat uporabljajo za vodenje maše. Prvič so poskušali namestiti oltar, obrnjen proti ljudem, fe­ bruarja 1977, vendar so ga zaradi pomanjkanja pro­ stora med klopmi v prezbiteriju po enem mesecu odmaknili.

Družina se je zvečer zbrala v hiši, kjer so skupaj molili rožni venec. Vsak si je poiskal svoj prostor in pokleknil, oče pa je po navadi »molil naprej« (vodil molitev). Tako so odmolili sveti rožni venec, če pa kdo od otrok pri molitvi ni bil zbran, so morali zmo­ liti še kakšno desetko več. Večerno molitev rožnega venca omenja tudi Simon Ažman, ki pravi, da so po­ nekod tako molili tudi zjutraj.18 Ljudje so molili tudi pred vsako glavno jedjo in po njej ter ob opoldan­ skem zvonjenju, ko pa so šli mimo kapelice ali zna­ menja, so se pokrižali, nekateri tudi kaj zmolili.

BOGKOV KOT, MOLITVENIK, ROŽNI VENEC Do druge svetovne vojne je imela vsaka hiša v vasi bogkov kot. Tako so rekli kotu nad mizo, kjer je bil Križani, stene okrašene s slikami svetnikov, za božič pa so na poličko postavili jaslice. Religiozno okrasje je bilo pogosto tudi v drugih hišnih prosto­ rih. Tako so bile na primer v spalnicah nad posteljo pogoste slike Marije ali svetnikov, v otroških sobah pa posebej priljubljene slike angelov. Ponekod so 116

imeli tudi posodice z blagoslovljeno vodo, s katero so se pred spanjem pokrižali vsi člani družine.

Od osebnih predmetov sta bila najpomembnej­ ša rožni venec in molitvena knjižica. Rožni venci so prehajali iz roda v rod, molitvenike pa so kupovali po potrebi; ker so bili različni med seboj in so vsebovali nekateri le nedeljske maše, drugi pa bili namenjeni bolj litanijam, so si jih v krogu družine tudi menjali in izposojali.

Vse dokler je bila sveta maša v latinskem jezi­ ku, tj. do leta 1965, so se molitveniki v cerkvi redno uporabljali. Vsak ga je imel pri sebi in je iz njega bral mašo, saj latinsko ni nihče razumel. Po uvedbi maše v slovenskem jeziku so postopoma izgubili pomen.

Rožni venec je bil nujen pri večerni skupni molitvi, saj si je tisti, ki je vodil molitev rožnega venca, z njim pri molitvi pomagal.

Popularne so bile tudi podobice, ki so jih prina­ šali z romanj ali jih dobili ob posebnih priložnostih (zlata maša, misijoni). Shranjevali so jih ali jih zatikali na vidna mesta v hiši.

V prvi polovici 20. stoletja je na slovenskem ozemlju izhajalo prek 40 časopisov in revij na verski podlagi.19 Zapisi o razširjenosti religioznega tiska v kamnogoriški fari so se ohranili v vizitacijskih poro­ čilih. Najbolj razširjen je bil po podatkih Bogoljub z več kot 80 naročniki v župniji, sledili so Katoliški misijon, Glasnik Srca Jezusovega, Cvetje z vrtov sv.

Frančiška, Salezijanski vestnik, pozneje pa se poja­ vljajo tudi Božje kraljestvo, Božji vrelci in Lučka. Za širjenje nabožnega tiska v Kamni Gorici sta skrbela predvsem Katoliška akcija in prosvetno društvo, ki je imelo svojo knjižnico.

Vsi časopisi slovenskih katoličanov so prenehali izhajati maja 1945. Leta 1952 je oblast dovolila izha­ janje Družine, ki od leta 1971 izhaja v časopisni obli­ ki. Po drugem vatikanskem koncilu so začele izhajati tudi revije z versko vsebino.

Družba sv. Mohorja je imela v kamnogoriški žu­ pniji leta 1955 100 članov, od tega jih je bilo 66 iz Ka­

mne Gorice. V naslednjem desetletju se je članstvo faranov pri založbi sv. Mohorja gibalo od 92 leta 1956 do 117 leta 1966. V letih 1958 do 1961 je Sveto pismo prek Mohorjeve družbe v celotni župniji kupilo 36 naročnikov.20

KRST, BIRMA, POROKA …

Krst Krst novorojenca predstavlja sprejem otroka v božje občestvo. Ker je bila še v prvih desetletjih 20. stoletja smrt med novorojenčki dokaj pogosta, je otrok moral biti krščen čim hitreje po rojstvu. V ob­ dobju 1901—05 je bilo v Kamni Gorici mrtvorojenih otrok in takšnih, ki so umrli v prvih šestih mesecih, kar 23,7 %, zato ni presenetljivo, da so verni starši otroke krstili takoj, ko je bilo možno. V tem istem ob­ dobju je bilo 43 % otrok krščenih že na dan rojstva in nekaj manj kot odstotek več naslednjega dne. Tako kot je sčasoma upadala smrtnost novorojenčkov, se je daljšal čas, ki je pretekel med otrokovim rojstvom in krstom. V prvi polovici 20. let preteklega stoletja je bilo 69,5 % otrok krščenih v starosti od 2 do 7 dni.

Trend se je nadaljeval in v obdobju od 1946 do 1950 je bilo 76,7 % otrok ob krstu starih med 8 in 31 dni, v povojnem obdobju pa je naraščal delež krščencev, starejših od enega meseca. Leta 1960 pa sta bila pr­ vič krščena dva otroka, starejša od enega leta. Brat in

sestra sta bila ob krstu stara tri in pet let. V sedemde­ setih letih 20. stoletja je dokončno prevladalo kršče­ vanje otrok v starosti od enega do šestih mesecev, kar je ostala prevladujoča starost do zdaj.21 Medtem ko je bil v začetku 20. stoletja krst na kateri koli dan v tednu, se je po drugi svetovni vojni uveljavil krst ob nedeljah. V začetku dvajsetega sto­ letja sta otroka h krstu nesli botra in babica, saj mati v prvih dneh še ni bila dovolj pri močeh. Otroka so oblekli, vzeli lepo vezen prt ter kos pogače ali kru­ ha. Prvemu, ki so ga na poti do cerkve srečali, so dali kruh, da bi s tem krščencu zagotovili dovolj kruha v življenju. Rekli so, da je dobil kos. To navado v Kamni Gorici nekatere družine še ohranjajo tudi v začetku 21. stoletja. Vsak otrok je pri krstu dobil krstno svečo, ki je bila med obredom prižgana, ob morebitni otro­ kovi smrti pa so jo znova prižgali. Po obredu je bila doma pogostitev za ožje sorodstvo. Botri so krščen­ ca obdarili, v prvi polovici 20. stoletja je bilo darilo največkrat kar hleb belega kruha, ki ga je dobila tudi babica.

V župnijskih kronikah in krstnih knjigah nisem zasledila nikakršnih posebnosti pri nezakonskih otro­ cih. Ti so bili krščeni prav tako kot vsi drugi. Nekateri starši so se poročili šele po rojstvu in krstu otroka, dogajalo pa se je tudi, da je ista mati imela več neza­ konskih otrok in vsi so bili krščeni. Po letu 1956 se začnejo pojavljati primeri, ko so starši otroka poroče­

1996-2000 1991-95

petletna povprečja (1901 do 2000)

1986-90 1981-85 1976-80 1871-75 1966-70 1961-65 1956-60 1951-55 1946-50 1941-45

na dan rojstva

1936-40

1 dan

1931-35

2 -3 dni

1926-30

4 -7 dni

1921-25

8 - 31 dni

1916-20

1- 6 mesecev

1911-15 1906-10

6 -12 mesecev

1901-05

več kot 1 leto 0%

20%

40%

60%

80%

100%

otroci, krščeni v enem letu Graf 2: Spreminjanje starosti otroka ob krstu v obdobju od leta 1901 do 2000.

117

ni samo civilno, ne pa tudi cerkveno. Proti koncu 20. stoletja je bilo takih primerov vse več.

V prvih desetletjih 20. stoletja je bila velika ve­ čina otrok poimenovanih po priljubljenih svetnikih, ki so godovali kmalu za njihovim rojstvom oziroma krstom ali pred njim, prvorojenci pa so pogosto pre­ jeli ime svojih staršev. Še pred drugo svetovno vojno je začel ta vzorec izginjati.

Prvo sveto obhajilo O prvem svetem obhajilu v kronikah in prome­ morijah ni veliko zapisov. Simon Ažman je leta 1912 zapisal: »Vsi otroci k sv. obhajilu pristopijo po izpolnjenem 7 letu, le bolj slabe glave se odlože na II ali tudi III šolsko leto. Posebno mali otroci so se prav lepo pripravili na sv. obhajilo in jih je bilo lepo gledati pri obhajilni mizi«.22 O dogodku ponovno piše leta 1940 Franc Zorko, in sicer, da so tega leta vsi prvoobhajanci obiskovali 1. razred osnovne šole. Otroci so k obhajilu pristopili večinoma skupaj s starši, v spomin so prejeli spomin­ ske podobice, popoldan pa so imeli materinsko prire­ ditev.

Sklepamo pa lahko, da se potek obhajila ni ve­ liko spreminjal. Na ta dogodek so se prvoobhajanci pripravljali že prej, včasih tudi pod vodstvom gostu­ jočega duhovnika, obvezna pa je bila spoved nekaj dni pred obhajilom. Na nedeljo, ko je potekalo prvo sveto obhajilo, so bili otroci lepo oblečeni, deklice navadno v belih oblekicah, fantje v temnejših oble­ kah, vsi pa so s seboj prinesli rožne vence, ki so jih pogosto dobili prav v ta namen. Tudi sicer so otroci ob prvem svetem obhajilu vsako leto dobili spomin­ sko podobico, v drugi polovici 20. stoletja pa posto­ poma namizne ali stenske sličice angelov.

Sveta birma Birma se je v Kamni Gorici opravljala vsaka šti­ ri leta, k njej pa so navadno pristopili otroci po do­ polnjenem 12. letu starosti. Med priprave na sveto birmo je sodila birmanska devetdnevnica, ki je bila devet dni zapored ob sedmih zvečer.

Do osemdesetih let 20. stoletja je bila birma v nedeljo popoldan. Nekaj dni prej so počistili cerkev in jo lepo okrasili. V soboto pred birmo je župnijo obiskal nadškof ali škof, ki je izprašal birmance in hkrati tudi pregledal župnijsko stanje. To je bil pose­ ben dogodek za vso župnijo, zato so vas lepo okrasili z mlaji, škofa, ki je prišel na konju, pa so na začetku vasi pričakali lepo okrašeni konjeniki z Lipnice ter ga pospremili do vaške lipe, od koder se je povzpel k cerkvi. Škofa je vedno pozdravil tudi župan Kamne Gorice, mnogi vaščani pa so si ogledali sprejem in tudi sveto birmo.

118

Zapisi o poteku birme pred drugo svetovno vojno so v župnijski kroniki skromni. Leta 1924 je o birmi 2. junija Franc Zorko zapisal: »Sprejem 1/6. je bil zelo lep, Presvetli je vidno kazal zadovoljnost in jo je izražal tudi na prižnici; birmanih je bilo 64.«23 Birmanci so bili svečano oblečeni, dečki so ime­ li okoli roke bel paukl, deklice pa venček v laseh.

Pozneje se je uveljavilo cvetje, ki so si ga birmanci zataknili na oblačilo. Tako kot ob prvem obhajilu so otroci tudi tokrat dobili v spomin nabožno sliko. Po birmi je bilo v krogu ožjega sorodstva svečano kosilo na birmančevem domu ali v kateri od vaških gostiln.

Tako kot pri krstu so imeli tudi pri birmi pomembno vlogo botri. Darilo, ki so ga največkrat podarili bir­ mancu, je bil molitvenik in kakšna malenkost.

Leta 1946 in 1949 so se Kamnogoričani udeležili birme v Radovljici in Kranju, saj je bila prva povojna birma v Kamni Gorici šele leta 1951, ko je bilo birma­ nih 41 otrok. Vizitator je prišel v župnijo v jutru bir­ me, zato je potekalo izpraševanje otrok v cerkvi pred pridigo, vpričo množice vernikov. V vizitacijskem poročilu pa je tedanji škof zapisal med drugim tudi: »Ker prihajajo otroci radi k nedeljski in prazniški sv. maši in so v velikem številu tudi mesečni gostje obhajilne mize, se za najmlajši rod ni treba bati.« 24 Leta 1957 je tedanji duhovnik Matevž Žbontar birmo opisal takole: »Popoldne ob štirih je bil vhod v cerkev, kjer je škof v lepem govoru polagal na srca pobudo molitve in prejem sv. obhajila. Nato je podelil škof 74 dečkom in deklicam zakrament sv. birme.

Domačih otrok je bilo 67, tujih pa sedem in sicer dva iz Radovljice, 2 s Koroške Bele, 2 z Jesenic in 1 z Dobrave pri Kropi. Farani so lepo okrasili cerkev tako da je bila podobna prekrasnemu vrtu.«25 Ohranjen je tudi zapis o birmi leta 1969: »Na Birmo, ki bo 20. aprila se vestno pripravljamo s poukom in drugim kar je za birmo potrebno. Iz I. razreda gredo samo k I. sv. obhajilu, k birmi ne. Vseh birmancev je 37. / … /. 19. aprila / … / popoldne ob štirih je prišel g. škof dr. Stanko Lenič. Sprejeli smo ga s pritrkovanjem, pozdravom otrok. Nato je bilo v cerkvi spraševanje otrok. Ob šestih zvečer pa je g. škof šel v Kropo, kjer je bilo spraševanje, drugi dan dopoldan ob devetih pa birma v Kropi, v Kamni Gorici 20.4. ob štirih popoldan. Potekalo je vse v najlepšem redu.«26 Še leta 1978 je birma potekala na podoben na­ čin. V soboto, 17. junija dopoldan, je cerkev okrasil radovljiški vrtnar, popoldan pa je v Kamno Gorico prišel nadškof in izprašal otroke. Pogledal si je cer­ kev, zakristijo in pisarno, nato pa je odšel na vizita­ cijo na Jesenice. Vrnil se je v nedeljo in ob štirih po­ poldan vodil mašo s podelitvijo zakramenta, po maši se je še nekaj časa pogovarjal s farani in po večerji zapustil vas.27

Poroka Že pred poroko so se zaročenci s pomočjo du­ hovnika in knjižice Ženinom in nevestam pripravlja­ li na sprejem sv. zakona. Pred poroko sta imela ženin in nevesta izpraševanje o verskem življenju, župnik pa jima je dal napotke za skupno pot v veri. Leta 1912 je župnik v promemoriji zapisal, da so poroke »brez izjeme dopoldne s sv. mašo in so ženitnine dostojne brez posebnega hrupa in šuma«.28 Do leta 1946 je bil zakon, sklenjen v cerkvi, pri­ znan tudi od države in civilnopravno veljaven. Nova politična ureditev pa je z zakonom določila, da se sme verski poročni obred opraviti šele potem, ko je bila zakonska zveza sklenjena pred pooblaščenim dr­ žavnim organom.

Civilna poroka je navadno potekala na matič­ nem uradu v Radovljici, na cerkveni poročni obred pa je po navadi prišlo precej vaščanov, ki na slavje sicer niso bili vabljeni. Slavje, ki je bilo prvotno na domu mladoporočencev, se je v drugi polovici 20. stoletja premaknilo v gostinske obrate.

Pogreb Vsako smrt v vasi še zdaj naznanijo z majhnim zvončkom – navčkom, ki so mu rekli cinglet. Če za­ zvoni trikrat, pomeni, da je v fari umrl moški, če za­ zvoni dvakrat, oznani smrt ženske, enkrat pa zazvoni ob smrti otroka. Poleg tega še zdaj v dneh do pogreba zvonijo opoldan ter ob štirih popoldan. Pokojniki so do dograditve mrliških vežic ležali na domu. Umrlega so oblekli v lepo obleko in ga položili na oder, pare.

Sklenili so mu roke, mu vanje vpletli rožni venec in majhen križ. Prekrili so ga s prtom, mu ob vzglavju prižgali dve sveči, ob noge pa dali posodico z blago­ slovljeno vodo, pozneje tudi sol in pušpanovo vejico.

Na prsi pokojnika so položili molitvenik in podobi­ ce, ki jih je pokojni zbral v svojem življenju. Na pare in obnje so položili cvetje in postavili klopi. Ob po­ kojnem so molili, zvečer pa so mladi fantje tudi peli.

Ponoči so ob pokojnem bedeli domači in sosedje.

Pred pogrebom so pokojnika položili v krsto.

Prišel je duhovnik in tam opravil obred, nato so v sprevodu odšli v cerkev, po obredu pa na pokopali­ šče, kjer so krsto položili v grob. Krsto so nesli sosed­ je, in le kadar so bili pokojni iz sosednjih vasi, so v sprevod odšli z vozovi.

Kljub spremembam po drugi svetovni vojni po­ grebi brez cerkvenega obreda še dolgo niso bili v na­ vadi, saj je leta 1978 v Kroniki župnije Kamna Gorica zapisano, da je bil oktobra tega leta po sedmih letih prvi civilni pogreb v fari, ki je bil hkrati tudi prvi po­ greb upepeljenega. Tri leta pozneje je bil v Kamni Gorici tudi prvi cerkveni pogreb upepeljenega po­ kojnika.29

SVETI MISIJON IN DUHOVNE VAJE O svetih misijonih in duhovnih vajah v Kamni Gorici je iz župnijskih kronik in promemorij mogoče dobiti le delno sliko. Prvi sv. misijon je bil v Kamni Gorici v času župnikovanja Antona Verbajsa. Potekal je od 21. do 28. aprila leta 1895. Natanko čez pet let je potekal v fari drugi misijon; vodili so ga frančiškani.

Verbajs piše, da so se obeh misijonov ljudje »pridno udeleževali in sad se je kmalu pokazal, igranje in pijančevanje se je zmanjšalo in ljudje so jeli bolj pogosto prejemati sv. zakramente«.30 Sveti misijoni so zabeleženi tudi novembra 1921,31 na Vse svete leta 1931 in oktobra 1935.32 V času misijona sta v Kamno Gorico za nekaj dni pri­ šla eden ali dva patra, ki sta vodila molitve in imela govore. Udeleženci so bili pri govorih razdeljeni v stanove: otroci, dekleta, žene, moški in fantje pa so imeli včasih govore skupaj. Po govoru so molili in imeli spoved.

V arhivu je tudi zapis o misijonu, ki je potekal od 23. do 30. aprila leta 1967: »Ljudje so pridno prihajali k misijonskim govorom. Posebno žene in dekleta so se v velikem številu odzvale. Opravile sv. spoved in prejele sv. obhajilo. Mladina je vsak večer imela v zakristiji verski razgovor. Prihajalo jih je fantov in deklet okrog 35. V soboto zvečer smo imeli procesijo z Marijino sliko in lučkami po vasi. Pri tej procesiji je bilo izredno veliko ljudi. Vsi so bili navdušeni.

Sklep misijona je bil v nedeljo popoldne. O sklepu so prihiteli tudi verniki iz sosednjih župnij. Bil je navzoč tudi g. dekan Petrič, g. dekan Flajnik iz Krope, g.

Toman Valentin iz Ovsiš, ki je prejšnji dan vodil procesijo. Zvečer sta se misijonarja poslovila od Kamne Gorice in se odpeljala na Brezje, kjer sta drugi dan spovedovala. Štirinajst dni pred misijonom je vsaka hiša dobila posebno vabilo za sv. misijon. Ob koncu misijona pa vsak vernik spominsko podobico na sv. misijon.«33 Poleg misijonov so občasno v župniji potekale tudi duhovne vaje. Od šolskega leta 1923/24 do dru­ ge svetovne vojne so potekale za otroke v okviru šole trikrat letno. Šolarji so na njih prejemali svete zakra­ mente in se udeležili maše ali procesije.

Leta 1924 so bile duhovne vaje tudi za dekleta, leto pozneje pa za člane Orla in za moške člane Pro­ svetnega društva. Zapis o naslednjih duhovnih vajah je iz avgusta 1956; potekale so ob 300. obletnici po­ svečenja cerkve. Franc Šoukal je za »duhovno obno­ vo« maja 1969 zapisal, da je bila »udeležba še kar dobra, pomen pa še daleč ne«.34

119

DUHOVNIKI V KAMNI GORICI Duhovnik, ki se je močno zapisal v zgodovi­ no Kamne Gorice, je bil Anton Verbajs, ki je prišel v župnijo leta 1890. Začel je pisati župnijsko kroni­ ko, vpeljal ali oživil je precej bratovščin in cerkve­ nih družb (bratovščina Krščanski družin, presv. Re­ šnjega Telesa, sv. Rožnega venca, Marijina družba), vpeljal svete misijone in zgledno skrbel za župnijski arhiv. Med drugim je za Zgodovinski zbornik spisal Zgodovino kamnogoriške fare, ki je leta 1898 izšla tudi kot samostojna knjižica. Verbajsova vsestranska prizadevanja v Kamni Gorici je opazil tudi škof, ki je po vizitaciji leta 1904 Verbajsu izrekel posebno priznanje »za vsestransko duhovno-pastirsko delovanje v smislu in po navodilu sinode«. Hkrati je v poročilu zapisal: »Ni čudno, da Vam ljudstvo zaupa in so Vas imenovali častnega občana, za kar Vam iz srca čestitam.«35 Dolžnosti duhovnika so bile v začetku 20. stole­ tja poleg vodenja svetih obredov tudi učenje verouka v šoli, spovedovanje (vsakih 14 dni) in obiskovanje bolnikov. Zase Verbajs piše takole: »V krčme ali v posvetne družbe ne zahaja. Postrežnico ima postarano, nad 50 let staro, ki nima z drugimi ljudmi nikakih zvez. Dasi se podpisani večinoma doma drži, obišče sem ter tje sosedne duhovne zlasti večkrat dobravskega župnika.«36 Verbajsa je leta 1907 nasledil Simon Ažman, ki je bil v Kamni Gorici 12 let. Ohranjene so njegove promemorije iz let 1909, 1912 in 1918. V njih so zapi­ si o obiskovanju maše, verouka, razširjenosti verskih družb in bratovščin, pa tudi o nemoralnem življenju v fari. Zase je zapisal leta 1909, da »v krčme ne zahaja mnogo, le semtertje zavoljo prijaznosti, s sosednjimi duhovniki živi v ljubezni in jih mnogokrat obiskuje, kakor tudi oni njega.«37 Skoraj celotno obdobje med prvo in drugo sve­ tovno vojno je v Kamni Gorici župnikoval Franc Zor­ ko, ki pa je bil leta 1941 prisiljen oditi. Med vojno so Kamno Gorico občasno obiskovali duhovniki iz Ra­ dovljice, Begunj na Gorenjskem in Kranja, domačini pa so hodili največ k sveti maši v Mošnje. Po koncu vojne je župnijo prevzel domačin Matevž Žbontar, a so ga kmalu zaprli in se je vrnil šele leta 1950. V vme­ snem obdobju je ob nedeljah in občasno tudi med te­ dnom tukaj maševal Janko Kljun, duhovnik v Kropi. Žbontar je bil duhovnik ponovno med 1950 in 1966, nato je eno leto služboval Jakob Bijol ter za njim štiri leta Franc Šoukal. Leta 1971 je kot duhovnik v Kamni Gorici nastopil domačin, Anton Pogačnik, ki je bil sicer že v pokoju, a je zaradi pomanjkanja duhovni­ kov v Sloveniji nadaljeval delo v domači vasi. Za njim je bil krajši čas za kamnogoriško župnijo odgovoren Andrej Svete (1980–81), župnik upravitelj na Ovsi­ šah, a ga je kmalu nadomestil Pavel Uršič (1981–85).

Leta 1985 je bil za duhovnika v Kamni Gorici name­ ščen Martin Kočevar.

120

V domači vasi je občasno deloval tudi duhov­ nik Luka Arh (za mašnika posvečen 1899), ki je živel in delal kot profesor na gimnaziji v Ljubljani. Vsako leto je med počitnicami in ob praznikih preživel ne­ kaj dni v Kamni Gorici. Takrat je pogosto pomagal pri obredih domačemu duhovniku Simonu Ažmanu.

Njegova pomoč je bila zlasti dobrodošla ob veliki noči, ko je bilo obiskovanje cerkve in spovedovanje najbolj množično.38 Novega duhovnika je vedno sprejela cela vas, skupaj z županom in mladino. Takole svoj sprejem maja 1919 opisuje Franc Zorko: »… lepo sprejet in lepo pozdravljen v Podnartu po g. županu Adolfu Kappusu pl. Pichelstein, pri vhodu v vas pa Matija Mikelj (vodja prosvetnega društva, op.), pod lipo po Mar. družbi, šolski mladini.«39 V času do druge svetovne vojne so bile posve­ tne in cerkvene zadeve v vasi večinoma združene.

V času Kraljevine SHS so praznovanja cerkvenih in tudi tudi državnih praznikov vključevala sveto mašo.

Sresko načelstvo v Radovljici je decembra 1929 izda­ lo razglas, v katerem opozarja, »da se ima proslava 17. decembra kot državnega praznika rojstnega dne Njegovega Veličanstva Kralja izvršiti uradno na običajen svečan način s svečano službo božjo z zahvalnico in petjem državne himne v vaseh farnih cerkvah. Cerkvenemu opravilu prisostvujejo vsi drž. uslužbenci ter predstavniki avtonomnih uradov z učiteljskim zborom. /…/ Županstva pa naj opozore takoj prebivalstvo na to s pozivom, da se udeleži v največjem številu službe božje ter da razobesi raz hiš zastave samo v državnih barvah. Na šolah se ta dan ne vrši pouk, v državnih in drugih javnih uradih počiva delo.«40 Tak je bil protokol tudi pri pra­ znovanju rojstnih dni kraljice in prestolonaslednika.

Tudi pri raznih posvetnih slovesnostih so obča­ sno sodelovali duhovniki. Tako je na primer avgusta leta 1921 ob odprtju spominske plošče na rojstni hiši dr. Lovra Pogačnika imel Luka Arh sveto mašo pod lipo, temu pa so sledili govor pri odkritju in orlovska telovadba na Tomanovem travniku.41 Tudi štiri leta pozneje je imel o odkritju spomenika padlim župlja­ nom govor katehet in nekdanji vojni kurat Jani Jalen. Čeprav se vaščani ne spominjajo, da bi duhov­ nik posegal v politiko in med svojimi pridigami agiti­ ral za eno ali drugo stran, je v kronikah zaslediti zapi­ se o (ne)strinjanju posameznih s politiko, oblastjo ali lokalnimi volitvami.

Duhovnikovo vključevanje v politiko in gospo­ darstvo v Kamni Gorici je bilo v prvi polovici 20. stoletja še vidno, kot je razvidno tudi iz podatka, da je na primer kroparski duhovnik Valentin Oblak leta 1919 vodil akcijo proti ravnatelju Zadruge, liberalcu Frančišku Šolarju (Matužku). Takratnemu kamnogo­ riškemu župniku pa se je zdelo »čudno, da je naš Matija Mikelj držal z Matužkom in je okolo 30 Kamno-

goriških kovačev peljal v Kropo k volitvam odbora za Matužka, seveda se je s tem le osmešil, ker so bili zoper Matužka vsi Kroparski kovači in večina Kamnogoriških, in je bil torej z veliko večino izvoljen nov odbor, popolnoma drugačen od prejšnjega«.42 Matija Mikelj je bil hkrati nekaj let cerkveni organist in si je leto pred tem ob nakupu treh novih zvonov v Kamni Gorici »veliko prizadeval, da bi dobili kolikor moč lepo ubrano zvonenje, večkrat šel na Jesenice in tudi pripravil potrebno orodje za obešanje.«43 Ogor­ čen pa je bil tudi Ažmanov naslednik Franc Zorko po izidu volitev za župana občine Kamna Gorica leta 1921: »Pri volitvah župana so napravili odborniki velik škandal: izvolili so sokola A. Bajželj za župana strogo katoliške občine!«44 Vključevanje duhovnika v posvetne zadeve se je nehalo z drugo svetovno vojno, saj bi kakršno koli vmešavanje povzročilo velike očitke in nestrinjanje pri oblasti.

NOVA OBLAST Leta 1940 je takratni duhovnik zapisal: »Versko in moralno stanje v Kamni Gorici je še vedno razmeroma dobro (obisk božje službe, prejem sv. zakramentov, razširjanje dobrih listov, spoštovanje do duhovnikov). Vse to izhaja iz tradicije in še vedno se dobro vzdržuje kljub nasprotnim vplivom. V tako imenovanih zunanjih vaseh (Spod. in Gor. Lipnica ter Mošnja) so na pol kmetje in na pol gozdni delavci in kot taki manj povezani z župno cerkvijo, vendar niso slabi verniki.«45 Ob naslednji vizitaciji, ki je bila šele leta 1951, pa je njegov naslednik že zaznal vplive vojne: »Versko življenje je še kar povoljno. Seveda je svetovna vojska in dogodki po vojni zelo vplivala na farane. Slabe posledice se zelo občutno poznajo pri mladini od 14 do 20 let. Mnogi izmed te mladine so se odtujili cerkvi in verskemu življenju.«46 Takra­ tni nadškofov administrator, ki je obiskal Kamno Go­ rico, je v poročilu dejal, da so vojne razmere »mlajše ljudi od cerkve sicer precej odtrgale, a stara vernost prihaja le zopet do veljave.«47 Trend odklanjanja mla­ dih od cerkve in vere je obstajal tudi v naslednjih letih. Leta 1957 zasledimo zanimiv zapis: »Župnija je še nedavno slovela za eno najbolj vernih. Pri starejšem rodu to drži še danes, mlajši pa postaja bolj mlačen. Dušni pastir vrši zvesto svoje dolžnosti, naj jih ne zanemarjajo tudi starši! Največje bogastvo človeka je v Bogu in v vernem življenju!«48 V povojnem obdobju je bila oblast naravnana precej protiversko, kar je nedvomno vplivalo na spre­ membo odnosa ljudi do vere in Cerkve. Propaganda se je izvajala zlasti s pomočjo medijev, prepovedan je bil verski tisk in javni obredi, močno orožje pa so bile tudi grožnje, vezane predvsem na izgubo službe in v primeru javnega nasprotovanja komunizmu in oblasti zapor. V kraju sta se izoblikovala dva tabora.

Eden je bil na strani komunistične oblasti, drugi pa

so ostajali verni in še naprej opravljali svoje verske dolžnosti. Obiskovanje cerkve je močno upadlo, saj so se mnogi bali oblasti in so verske obrede opravljali le še doma in na skrivaj. Odločitev za vero ali proti njej je pogosto lahko pomenila odločitev za vero ali za boljšo službo. Največji pritisk je oblast izvajala nad bolje izobraženimi kristjani, medtem ko se v življenja slabše izobraženih ni vtikala v tolikšni meri.

Nazoren primer takšnega pritiska je usoda ene­ ga od vaščanov z visoko strokovno izobrazbo, ki se je okrog leta 1962 zaposlil v Zavodu Matevža Langusa v Kamni Gorici. Čeprav so bili kvalificirani delavci v tej ustanovi zelo redki, je bil že po nekaj mesecih odpuščen. Med razlogi za odpust je bilo predvsem delavčevo sodelovanje pri verskih obredih, kot je na primer pomoč pri zvonjenju ob cerkvenih pogrebih.

Zanimivo je, da se tudi vsi komunisti niso pov­ sem odpovedali veri, saj so bili tudi med člani komu­ nistične partije oz. zveze komunistov takšni, ki so skrivaj krstili otroke v drugih krajih po Sloveniji. S tem so seveda tvegali, da jih bodo dobili in jih vrgli iz Partije, kar se je v Kamni Gorici vsaj v enem primeru tudi zgodilo. Na drugi strani pa so bili tudi kristjani, ki se veri niso odpovedali, čeprav potem niso izpol­ njevali pogojev za napredovanje na delovnem mestu.

Napetosti so se umirile že pred osamosvojitvijo, po letu 1991 pa dokončno izginile iz javnega življe­ nja. Čeprav je povojna oblast nedvomno vplivala na spremembo odnosa ljudi do vere in Cerkve, pa se stvari niso spremenile čez noč. K postopnemu usi­ hanju obiskovanja cerkve, verouka, praznovanj lokal­ nih praznikov in podobnega je verjetno bolj kot nova politika pripomogel spremenjeni način življenja in razmišljanja.

OPOMBE 1 2 3 4 5

Kronika enorazredne ljudske šole v Kamnigorici, Zgodovinski Arhiv Ljubljana (ZAL), Osnovna šola Kamna Gorica (RAD-75), arhivska enota 3.

Simon Ažman, Promemoria za škofijsko vizitacijo 1912, Župnijski urad Kamna Gorica.

Anton Verbajs, Promemoria 1904, Župnijski urad Kamna Gorica.

Kronika župnije Kamna Gorica od l. 1917 (me­ seca decembra) do 1932, Župnijski urad Kamna Gorica.

Kronika enorazredne ljudske šole v Kamnigori­ ci, ZAL, RAD-75, arhivska enota 4.

121

6 7 8 9 10

11 12 13 14

15

16 17 18 19 20

122

Andrej Vovko, Navzočnost cerkve v šolstvu, v: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, Ljubljana: Družina, 2002, str. 370–372.

Bogdan Kolar, Verska vzgoja in izobraževanje, v: Enciklopedija Slovenije 14, Ljubljana, 1996, str. 194.

Sejni zapisnik učiteljskih konferenc na šoli v Ka­ mni Gorici 1946–1952, zapisnik konference z dne 16. 9. 1946. ZAL, RAD-75, arhivska enota 18. Šolska kronika državne osnovne šole v Kamni gorici, ZAL, RAD-75, arhivska enota 5.

Pavel Uršič, Odprto pismo staršem lanskoletnih birmancev, 1983, Župnijski urad Kamna Gori­ ca; Oznanilo župnije Kamna Gorica: Tam kjer Lipnica se vije, izdali ob bisernem jubileju ma­ šništva Antona Pogačnika njegovi rojaki, junij 1983, str. 12.

Simon Ažman, op. 2.

Prav tam.

Matevž Žbontar, Vizitacijsko poročilo za leto 1951, Nadškofijski arhiv Ljubljana (dalje NŠAL) ŠAL/VIZ, fasc. 24.

Več o društvenem življenju v Kamni Gorici v 20. stoletju glej Saša Poljak Istenič, Društveno življenje v Kropi in Kamni Gorici konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja, v: Vigenjc: Glasilo Kovaškega muzeja, leto V, 2005, str. 96–108.

Vizitacijska poročila oziroma promemorije so poročila o razmerah v fari, ki so jih duhovni­ ki pisali ob kanoničnih vizitacijah. Več v: Kaja Beton, Kaj so o tem in onem pisali duhovniki?

Promemorije – vir informacij za preučevanje življenja v župniji Kamna Gorica, v: Vigenjc, Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, leto VIII, 2008, str. 93–100.

Matevž Žbontar, op. 13.

Franc Zorko, Vizitacijsko poročilo za leto 1934, Župnijski urad Kamna Gorica.

Simon Ažman, op. 2, in Simon Ažman, Prome­ moria za škofijsko vizitacijo 17/6 1918, Župnij­ ski urad Kamna Gorica.

Marijan Smolik, Tisk in drugi mediji v službi oznanjevanja, v: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju, Ljubljana 2002, str. 204.

Naročilni listi mohorskih knjig od leta 1955 do 1966. Župnijski urad Kamna Gorica.

21 Krstna in rojstna knjiga župnije Kamna Gorica od leta1900 do leta 1980 in Krstna knjiga od leta 1981 dalje, Župnijski urad Kamna Gorica.

22 Simon Ažman, op. 2.

23 Kronika župnije Kamna Gorica od l. 1917 (me­ seca decembra) do 1932, op. 4.

24 Naslovni škof, apostolski administrator, vizita­ cijsko poročilo, ŠAL/VIZ fasc. 23.

25 Kronika župnije Kamna Gorica od l. 1933 dalje, Župnijski urad Kamna Gorica.

26 Prav tam.

27 Prav tam.

28 Simon Ažman, op. 2.

29 Kronika župnije Kamna Gorica od l.1933 dalje, op. 25.

30 Anton Verbajs, op. 3.

31 Kronika župnije Kamna Gorica od l. 1917 (me­ seca decembra) do 1932, op. 4.

32 Kronika župnije Kamna Gorica od l. 1933 dalje, op. 25 33 Prav tam.

34 Kronika župnije Kamna Gorica od l. 1933 dalje, op. 25.

35 Vizitacija 1904 (št. 57), NŠAL ŠAL/VIZ, fasc. 10.

36 Anton Verbajs, op. 3.

37 Simon Ažman, Promemoria o priliki kanonične vizitacije po Presvetlem g. knezeškofu dr. Anton Bonav. Jeglič, 1909, ŠAL/VIZ, fasc. 12.

38 Kronika župnije Kamna Gorica od l. 1917 (me­ seca decembra) do 1932, op. 4.

39 Prav tam.

40 Preds. št. 1300/29. Sresko načelstvo v Radovljici, dne 13. decembra 1929, Župnijski urad Kamna Gorica.

41 Kronika župnije Kamna Gorica od l. 1917 (me­ seca decembra) do 1932, op. 4.

42 Prav tam.

43 Prav tam.

44 Prav tam.

45 Franc Zorko, Vizitacijsko poročilo za leto 1940, NŠAL, ŠAL/VIZ, fasc. 21.

46 Matevž Žbontar, op. 13.

47 Vizitacija župnije/ A.V. 178, NŠAL, ŠAL/VIZ, fasc.

23.

48 Prav tam.

Joža Eržen

OBRTI IN POKLICI V KROPI SPOMINI Obrt. V etimološkem slovarju preberemo, da je beseda prevzeta iz hrvaščine. Prvotnejši pomen je obtok, promet, pogon, vrtljaj. Beseda je izpeljana iz glagola obrtati, (ki je ohranjen v hrvaščini in je soro­ den s slovenskimi besedami obrniti, obračati, vrtati, vrteti). V Velikem splošnem leksikonu pa besedo opišejo takole: obrt, samostojna, zasebna gospodar­ ska dejavnost, za katero je značilno trajno opravljanje pridobitne dejavnosti v obliki ročnega in strojnega dela v manjšem obsegu. Med obrti sodijo vse zaseb­ ne pridobitne dejavnosti (razen čistega kmetijstva, avtorskega dela in izumiteljstva), ki niso organizira­ ne v okviru pravne osebe. Dr. Janez Bogataj v svoji knjigi Domača obrt piše: pojem domača obrt se je izoblikoval in ustalil šele v drugi polovici 19. stoletja ... V današnjih opredelitvah zasledimo pogled, da so domače obrti na tradicijo (ali dediščino) opirajoča se dela in izdelki. Tudi odlok avstrijskega ministrstva za trgovino je že 16. septembra 1883 pojasnil, da je domača obrt ali »hišna industrija« tista obrtna pro­ duktivna dejavnost, ki jo ljudje opravljajo na svojem stanovanju, vendar po »krajevnih šegah«.

V Kropi je bil stoletja najpogostejši poklic že­ bljar. Vendar pa so bili za nemoteno delo v zvezi s kovanjem žebljev potrebni še drugi, ki so potem kot celota zapolnili delovni krog. Da je bil narejen žebelj, so morali najprej dobiti rudo. Za odkrivanje je bil po­ treben rudosledec. To je bil lahko le tisti, ki je dobil od oblasti potrdilo oziroma patent. Rudo so kopali rudarji. Topili so jo v plavžih, v katerih so delali pol­ nilci ali basovci, plajerji. Železo sta pod velikim kla­ divom, norcem, najprej v debele kose kovala mojster pod kladivom in vdajalec vode, vasergeber. Te palice so morali stanjšati pod manjšimi vodnimi kladivi, da so dobili debelino, kakršno so potrebovali za različne velikosti in vrste žebljev. Žebljar je za kovanje potre­ boval oglje, ker pa le to žari le, če mu podpihujemo zrak, je moral biti še izdelovalec mehov. Torej sta bila potrebna še oglar in mehar. Vigenjci, kovačnice, so bili leseni, zraven so spadala še vodna kolesa – tesarji Potovka Marija Bertoncelj (r. 1861) prodaja žeblje, ok. 1940, ko je delo potovke opravljala že preko 40 let. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja.

123

so imeli kar precej dela, da so jih vsaj sproti kolikor toliko popravljali.

V času francoske okupacije na Slovenskem so bili vpisi v matricah 1812–13 narejeni v dveh izvodih.

Eden je bil za občinski arhiv, drugi za tribunal prve stopnje v Ljubljani. Kropa je bila samostojna franco­ ska županija. Takrat je bilo v Kropi 1230 prebivalcev.

V Zadrugarju, letnik 1933/34, je župnik Franc Kan­ duč v šestih nadaljevanjih opisal delovanje v županiji, tudi komuni ali meriji (mairie). Naštel je 20 poklicev: dva mesarja, krčmar, trije mlinarji, krojač, sedem če­ vljarjev, en usnjar, trije tesarji, dva podkovska kova­ ča, orodni kovač, mizar, ključavničar, mehar, štirje trgovci z žeblji, cerkovnik, učitelj, padar, dve babici, več žebljarjev in fužinskih delavcev. Pisal je tudi o godcu, ki je bil najprej krojač, nato žebljar.

Pa še en zapis sem dobil. Že moj praded je bil naročen na knjige Mohorjeve družbe. V Koledarju Mohorjeve družbe leta 1880 je seznam naročnikov, naštetih po župnijah. Iz župnije Kropa jih je bilo 53, ki so opravljali 11 različnih poklicev: učitelj, izdelo­ valec orgel, 18 kovačev, dva žebljarska kupčevalca, štirje posestniki in dve posestnici, krojač, mlinar, oglar, poštar, fužinar, župnik in kaplan. V tistem letu je bilo v Kropi 1110 prebivalcev.

Podjetniki, žebljarji, fužinski delavci so bili že večkrat opisani. V tem sestavku bom skušal predsta­ viti druge obrti, ki so bile drugod le omenjene. Pri­ kazal bi jih rad iz ustnega izročila, vendar je že zelo pozno. Moji stalni pripovedovalci se jih spomnijo samo bežno. V 20. stoletju se je iz dneva v dan roje­ val nov način dela in življenja samega. Staro je bilo za marsikoga sramota. Nihče ni bil vesel, če ga je kdo spomnil, da smo vsi zrasli iz revščine. Tako sem bil okaran od gospe, ki živi zunaj Krope, da ljudem v muzeju pripovedujem o bedi in siromaštvu, češ da tega v Kropi ni nikoli bilo. Vendar upam reči, da še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nismo živeli tako kot zdaj, ampak smo bili veseli paketov UNRRE. Še vedno smo živeli skromno, oziroma po kroparsko v pomanjkovtu.

V veliko pomoč pri pisanju članka so mi bili Zadrugarji, ki so izhajali v prvi polovici 20. stoletja in objavljali zapise o kroparskem ustnem izročilu. Še naprej bom zelo vesel tudi vaših spominov, ki vas povrnejo v preteklost in mi jih boste zaupali. To bo naša popotnica mlajšim, ki se bodo zanimali, od kod izvirajo in kako so se ohranili, da bodo lahko nadalje­ vali naše delo. Že našim otrokom je težko prikazati nekdanje življenje. Čeprav pridejo v vigenjc, jim je težko razumljivo, da so ljudje nekdaj delali v takih razmerah. In če jim ne bomo znali zgodovine prika­ zati doma, potem se bodo pa res lahko spraševali, kaj je sploh resnica. Zato si spet moram izposoditi rek inženirja Janeza Šmitka: »Nadaljevanje ni konec.«

124

Naj torej predstavim stalne obrti v Kropi.

MLINI Trije mlini; zgornji je bil v Kotlu, srednji na Pla­ cu, kjer sta bila pozneje vodna elektrarna in gledali­ šče. Tu so Kroparji med drugo svetovno vojno gledali prve filme, ki so bili seveda nemškopropagandne vsebine in brez prevajanj. In še spodnji, Benkov; v njem je bila pisarna Prve žebljarske zadruge.

MESNICE, MESARJI IN KLAVCI Čeprav v bregovih okoli Krope ni bilo veliko paše, so vendar redili drobnico za domače potrebe.

Obstajale pa so tudi mesnice, še v 20. stoletju. Jože Zupan se spominja kljuk na zunanji steni hiše pri Jer­ naču, kamor je mesar obesil kose mesa, da je pokazal, kaj lahko pri njem kupijo. Potem pri Percu, pri Krenu spodaj, kjer je pozneje imel delavnico in izložbeno okno mojster Joža Bertoncelj. Na Placu je bila samo­ stojna mesnica, ki so jo podrli, ko so v šestdesetih le­ tih zgradili novo trgovino. Na njenem mestu je zdaj postavljen spomenik žrtvam v NOB. Bila pa je tudi klavnica, v nekdanji kovačnici Uka, dokler se niso preselili v nove delavnice. Kadar so pobijali, smo ve­ dno gledali s ceste. Bilo nas je veliko, predvsem otrok se je takrat v bližini trlo.

Zadnjih 50 let je bil zakol prašiča okoli miklavža v Kropi nekaj normalnega. Mi smo majhnega prašič­ ka kupili pri Fikseljnu na Dobravici nad Podnartom.

Doma smo ga vzredili in velikokrat, če je bilo dovolj mraz, na Miklavžev večer zaklali. Včasih so prišli par­ keljni in vem, da smo bili otroci pridni. Zadnji kla­ vec v Kropi je bil Janko Jelenc. V osemdesetih letih smo prašiče kupovali od prodajalcev s Hrvaškega ali pa prekupčevalcev. Takrat ni bilo toliko bolezni kot zdaj. Najpogostejše so bile rdečke. Zaradi te bolezni so prašiči poginili in zakopali so jih v zemljo. Včasih so za to izvedeli cigani, ki so jih odkopali, četudi so bili že dva ali tri dni zakopani. Nikdar ni bilo slišati, da bi kdo od njih imel težave z zdravjem. Prašiče so prodajalci razvažali do kupcev. Težo so večkrat kar ocenili in se pri tem le malokrat zmotili. Zgodilo se je, da kupec ni verjel in potem sta ga stehtala. Prašič je tehtal več, kot je prodajalec rekel, in kupec je mo­ ral plačati dejansko težo. Janko je na dan zaklal tudi po osem prašičev. Spremljali smo ga pomočniki, to­ rej tisti, ki smo prašiča držali. Pri nas smo bili zadnji na vrsti. Okoli polnoči je že bila ura, ko je tistega dne utihnil zadnji prašič. Priložnostnih klavcev je bilo več. Kot otroka so me doma nekoč nahecali, da Pe­ ter zakolje prašiča v rep. Ker jim nisem verjel, sem ga pričakal, ko je bilo konec dopoldanske izmene, pred tovarno Plamen. Najprej so bili vsi, ki so šli z dela, presenečeni zaradi neumnega vprašanja, potem pa je bilo smeha. Še dolgo po tem so ga spraševali, kako je videti tak način klanja.

MESOOGLEDNIKI Kakovost mesa so ocenjevali živinozdravniki. Še v preteklem stoletju je bilo veliko zakolov živine pri rejcu doma. Za prašiča ni bil potreben poseben ogled, za govejo meso pa je veljal žig na mesu. Spo­ mnim se, da smo morali zaklati kravo; takrat so že za­ čeli umetno osemenjevati, pa se je ponesrečilo. Meso je bilo že pripravljeno za prodajo, ampak je ata moral čakati uradnega oglednika, da je ta potrdil z žigom, da je meso zdravo in ga lahko prodamo.

ČEVLJARJI Med manjšimi obrtniki je bilo verjetno največ čevljarjev. Cokle so si sicer Kroparji sami delali, naj­ več iz lipovega lesa, ker je mehak. Kar nekaj pesmi se je spletlo o tem obuvalu, ki je bilo tudi najcenejše.

Kropa je en zavbər mest, not se pride glih po cest.

Naj bo mežnar al pa far, s coklam pride pred oltar.

Pa še druga pesem:

GOSTILNE Krčmarjev ni nikoli manjkalo. Celo 16 gostiln naj bi bilo v Kropi. Najbrž je ta številka previsoka, vendar so fužinarji imeli še trgovino in so zraven tudi naskrivaj, pod prodajnim pultom, imeli steklenico, da so lahko hitro natočili prosilcu in jo še hitreje po­ spravili. Na ta način so svoje delavce priklenili nase, saj so ti največkrat kupovali in še pogosteje pili na knjižico, torej na kredit.

Prva gostilna pred Kropo je bila na Karlovcu; pri Karlovčanu. V začetku 19. stoletja je še obstajala, potem pa je propadla zaradi nekega spora. Opisuje jo Joža Lovrenčič v knjigi Božja sodba. Pozneje so bile še znane gostilne: pri Jarmu, hišna št. 2, ki še zdaj obratuje, pri Krenu, tudi Šmarnicah, št. 9, pri Klinar­ ju (bila je na dobrem glasu; v to gostilno je hodil celo župnik Hoenigman), pozneje Kovaški hram, št. 10, pri Matevžku, pozneje Špik, št. 27, pri Oblizneku, št.

20, pri Špelčniku, št. 47, pri Trohi, št. 63. Joža Zupan s Kastele se spominja, da je njegov oče pel: Kolko tavžənt večerov səm po Placu špancirov, zdaj pa nič več, ker je od Troha šla kelnarca preč.

Gostilna in trgovina je bila še pri Tončku, št. 65 (tudi pri Mesarju so rekli tej hiši).

KROJAČI Manjkal ni niti krojač, čeprav so bili kovači bor­ no oblečeni in so ob delovnih dneh nosili za silo po­ krpano obleko, krpo na krpo. Sosedje so velikokrat zbadali Kroparje, ali v Kropi še živi žnidar, ki dela krive hlače. To je bilo korajžno vprašanje, ker čeprav so bili kobalasti, so jih Kroparji ujeli in natepli. Res so Kroparji hodili na O ali X. Ni čudno; ves dan so morali stati za nakovalom že od devetega leta naprej.

Kosti so bile slabotne, rahitične zaradi slabe hrane in pomanjkanja sonca, in so se zaradi stalnega stanja upognile.

Kropa je en velik mest, not se pride glih po cest.

Tam pa cokle delajo, k drujga dela nimajo.

Prov tamale so po pet, bəl ta velče po deset. Če pa voč še večje imet, Morəš pa že groše štet.

Spominjam se, da smo v mojem otroštvu sredi 20. stoletja nosili popravljat čevlje najprej k Magušar­ ju. Tam je bila delavnica, v kateri so delali trije čevljar­ ji. Potem pa, ko so šli v pokoj, smo čevlje nosili na dom, k Banževemu Tonetu in Žbontarjevemu Nace­ tu. Od sedemdesetih let dalje v Kropi ni več čevljarja.

Vse, kar je ostalo od šuštarjev, je samo še hišno ime pri Šuštarčku, Kropa 21, pa še to se počasi pozablja.

USNJARSTVO Obrt, ki je obstajala v Kropi zelo dolgo, je usnjar­ stvo. Pri Ledrarju se je reklo in se še reče eni od hiš. Tja smo nosili odrte svinjske kože, ker so jih odkupovali.

Največkrat smo jih otroci peljali na saneh. Ledrar je vedno zelo natančno pregledoval kvaliteto pripeljane kože. Klavec je zelo pazil, da ni naredil kake luknje, tudi vse salo je natančno pobral s kože. Pri Ledrarju so imeli tudi prvi avto v Kropi in smo rekli, da se je z julko peljal. Veliko poročnih parov iz Krope je Ledrar­ jev ata peljal v Radovljico. In tudi veliko otrokom je bil krstni in birmanski boter. Bil je lovec in ribič. Kadar se je malo dlje zadržal v gostilni pri Jarmu ali v Špiku, je potem vozil čisto počasi. Še zdaj, ko grem mimo Le­ drarjevega lesenega poslopja, imam pred očmi goro nasoljenih kož in betonirani ribnik pred njo.

ORODNO KOVAŠTVO Tudi ta obrt je pri nas znana že iz časa francoske okupacije. Orodni kovači so bili potrebni za popra­ vila oziroma obnovo žebljarskega orodja: žebeljnic (puš ali nagležnov), nakovala, tudi kladiv in klešč.

Mogoče je bil najbolj znan France Debeljak, Glonca, v začetku 20. stoletja. Upodobljen je na gledališki zavesi, ki jo hrani Kovaški muzej. Ko so na začetku predstave dvignili zaveso, imenovali so jo zastor, so rekli, da gre Kropar v nebo. Sicer pa je prvi omenjeni orodni kovač Gregor Bertoncelj, 1765–1816, za kate­ rega pa župnik Franc Kanduč ni mogel ugotoviti, od kod je prišel v Kropo.

125

POŠTEROVCI To so bili lastniki kovaškega ognjišča, ješe, in preprodajalci žebljev, ki niso imeli solastništva v fuži­ ni. Najbolje jih je opisal France Prešeren v Glosi: Lani je slepar starino še prodajal,nosil škatle, meril platno, tlak na vatle, letos kupi si grajšino…

UČITELJ

Prvi učitelj je bil tudi organist. Poučeval je v sta­ ri šoli, to je v mežnariji. Valentin Žmitek v Spominih piše, da so v njegovih učnih letih imeli že pravega učitelja. Martina Zarnika je nasledil Marko Kovšca. Šola je bila tedaj enorazredna, z dvema oddelkoma; enim dopoldne in drugim popoldne. Obakrat se je v razredih drenjalo 80–100 otrok.

Zadnji učitelj, ki se ga starejši Kroparji spomnijo kot nadučitelja, je bil Franc Hafner. Učence je večkrat peljal na izlete, največkrat na Jamnik in v Dražgoše.

Kadar so bili na Jamniku, je učence poslal po sadje ali druge sadeže. Obljubil jim je razne nagrade, sam pa je šel na obisk in kozarček češnjevca. Zgodilo se je tudi, da so se izgubili.

BABICA Tudi ta poklic je bil v Kropi že v času Ilirije. Bili sta dve. Zadnja, ki je v Kropi opravljala babiško delo, je bila Čopkova Tona. Delala je 48 let. Bila je vedno pripravljena, v mrazu, snegu, ponoči, kadar koli. Zgo­ dilo se je, da je hodila od enega do drugega dojenčka.

POŠTAR Ravno letos je bila okrogla obletnica pošte v Kropi. Simon Pirc, ki tudi izhaja iz Krope, je v so­ delovanju s Kovaškim muzejem pripravil razstavo o prvem poštnem žigu v Kropi in o najstarejših razgle­ dnicah. Nam pa bo ostal v spominu kot zadnji posti­ ljon France Ažman. Bil je romar in je bil v Sveti deže­ li. Kovaškemu muzeju je tako rekoč podaril glasbeno omaro, ki jo mi poznamo bolj kot lajerkostən. Kupil jo je v Podnartu pred prvo svetovno vojno in jo imel v hiši. Ob nedeljah, ko so se končale večernice v cer­ kvi, je bilo dosti plesalcev v veži, saj glasbe je v času obredov v cerkvi ni smel vrteti. Pošta je domovala: pri Krenu, hišna št. 9, v stari šoli, št. 55 , zdaj mežnari­ ja, kjer je stanoval učitelj, organist in poštar hkrati, in v Magušarjevih hišah, št. 75 in 76.

POTOVK, POTOVKA Potovk je sprejemal naročila za nakupovanje in je šel iskat naročeno v bližnja mesta. Zdaj nam je bolj znana ženska oblika tega poklica – potovka. Prvi potovk, ki sem o njem našel zapis v Zadrugarju, je bil v 126

času francoske občine Kropa vnuk Gregorja Berton­ clja, Jakob, ki je bil najprej pošterovc, v starih letih pa potovk. To njegovo delo je nadaljevala hči Mari­ ja. Zadnja, ki je opravljala delo potovke, je bila Cilka Škriba. Naš ata je venomer potreboval kakšne tablete in zmeraj enkrat sem moral k Pogrošarju, kjer je ži­ vela. Potovke so hodile peš, največkrat do Radovljice, s košem na hrbtu, edino Cilka se je proti koncu vozila z avtobusom.

RUDARJI Do zdaj še niso mogli točno ugotoviti, kdaj se je v teh krajih začelo rudarstvo. Celo v rimske čase so že pomaknili prvo možno obdobje rudarjenja. Rudo so najprej topili ob rudnem nahajališču. Taka kraja v naši bližini v Cutovem lazu, ob poti, ki je nam znana, ko gremo Na Marico na Vodice, in na Gradišču na Vo­ dicah, kjer je razgledna točka po Zgornji Gorenjski in kjer stoji tabla za telefon. Tu so Joža Bertoncelj, Justin Ažman, Filip Legat in še drugi že nekoč kopali, nad Cutovim lazom pa je raziskoval Andrej Valič iz Gorenjskega muzeja.

Joža Vovk, kroparski sosed z Ovsiš, je priobčil v Zadrugarju (letnik V, št. 1, 1946) uvodno poglavje k povesti Ranjena zemlja. Opisuje kmetijo na Jamni­ ku, katere bodoči gospodar je zamenjal kmetovanje z rudarjenjem.

Rudarji so bili prosti vojaščine. Kopali so na Jelovici, v kraških breznih. Bobovec, ki je nastajal v ilovici, so pridobivali z dnevnim kopom tako, da so odstranili zgornjo plast zemlje, vendar ne na veliki površini, ampak le področno. Najbrž je bilo najbo­ gatejše nahajališče na Rajhah, zato naj bi se ta pre­ del Jelovice tako tudi imenoval. Pred nekaj leti smo prehodili tudi ta del in ugotovili, da se še vidijo kupi izkopane zemlje. Lansko leto smo bili z geološkim krožkom Bobovec iz osnovne šole v Lipnici v jami Cok, nad Dražgoško goro. Vidni so še jaški, ki pa so nevarni za spust, ker so oporniki že zelo slabi. To jamo so najprej izkoriščali Kroparji in šele za njimi Železnikarji. Tudi o tej jami sem se pozanimal v Žele­ znikih, pa jim ni znana.

Alfons Müllner, kustos Deželnega muzeja v Lju­ bljani, je v knjigi Zgodovina železarstva na Kranjskem veliko pisal o Kropi; naš kronist inž. Janez Šmi­ tek jo je znal skoraj na pamet. V njej Müllner opisuje kroparskega rudarja, ki je dejal, ko mu je umrla žena, da mora nehati kopati rudo, ker mu je crknil konj. Ni se mu izšlo, da bi ob kopanju še rudo moral sam spra­ vljati v dolino. Piše tudi o drugem rudarju, ki je umrl ob svoji preprosti rudarski koči na Jelovici, obrnjen proti rudni jami.

Po rudarju Tinetovmu Juriju, ki so mu rekli tudi Ta močan Tine, je dobila ime tudi hiša, v kateri je stanoval.

OGLARJI ALI KOPARJI Oglje je bilo močno potrošno gorivo. Potrebo­ vali so ga v plavžih in kovačnicah. Eden od treh po­ gojev, da je železarstvo v tem območju dolgo uspeva­ lo, je bila tudi zadostna količina lesa. Jelovica je bila najbližja, zadostovala je za veliko količino oglja. Okoli 820 kopišč je bilo na Jelovici. Oglarji so bili pretežno kmetje, ki so bili poleg cesarskega deleža največji la­ stniki gozdov. Lastniki plavžev pa so imeli tudi svoje oglarje. Ferdinandov rudarski red iz leta 1550 jim je omogočal uporabo lesa za pridelavo oglja na parce­ lah v državni lasti. Večina ljudi, ki so se preselili iz sosednjih krajev, predvsem iz Selške doline, v Kropo, je rudarila. Spletlo se je kar nekaj zgodb. Eno pripo­ veduje Joža Bertoncelj v svoji knjigi Kroparske zgodbe: »…Tistega leta sva z vočem vozila oglje na Mev dol. Pa sva srečala v Strmi gori tak trop gamsov, da sva morala zategniti sani pod pot, da so sploh mimo mogli. Tistega leta je bila zelo huda zima in snega je bilo do riti...« V zapuščini Joža Šolarja, ki mi jo je podarila nje­ gova vdova, sem našel rokopis z zapisanimi spomini.

Manjka precej listov, tudi pisec ni zapisan, vendar se mi zdi, da bi bil to lahko Polde Kordež, to je Mihov Polde iz Kolombarta na Jamniku. Piše: »Sedaj pa še nekaj o spravilu oglja z Jelovice in nižjih predelov Kroparske gore, Plankarije in Tanovca, okrog Race ter izpod Milega pogleda. Veliko oglja je bilo skuhanega Za Bariglo; to so češenjski hribi, ki ležijo nad vasmi Češnjica in Rovte. Kuhali so ga pod cerkvijo svetega Primoža na Jamniku in celo pod svetim Mohorjem, če je bila potreba. To je bilo v času, ko so žgali plavže in topili rudo, ako niso imeli zadosti zaloge v kabarnelih, kot so imenovali skladišča za oglje. Z njim so se morali preskrbeti ob vsakem času.

To je bilo vsaj pred sto ali dvesto leti. To je ustno izročilo. Nosačem oglja so rekli ramarji. Imeli so neke vrste krošnje z naramnicami. Krošnja je segala čez glavo in nosač je nekaj teže nesel z glavo, drugo pa na hrbtu. Tako so v glavnem ženske nosile. Nosačev je bilo toliko, da so celo kopo znosili v enem dnevu.

Začeli so s prvim svitom. Trikrat ali štirikrat na dan so šli ponj. Ker je bil zaslužek slab, ga je vsak želel čim večkrat nesti, da ne bi naslednjič prišel zastonj, ker bi ga zmanjkalo. Počakali niso niti toliko, da bi se oglje ohladilo. Zgodilo se je, da so ga morali med potjo gasiti s svojo vodo, ker druge ob poti ni bilo.

Oglja niso tehtali kakor pozneje, ampak so ga merili v žirglnu. To je lesena posoda, podobna merniku za žito, le večja. Približno 60 funtov je meril, oziroma 28 kg. Mislim, da bo to držalo, ker so ga le redki fantje ali možje nosili po dva. Pogačnikov Tine iz Podblice je bil takšen. Zanj so rekli, da je znosil vse kamenje za hišo na hrbtu. Tudi Štormanov iz Nemilj je bil znan, da je pri vojakih vzdignil celega konja in imel je tako zdrave zobe še pri sedemdesetih letih, da je pregriznil žico. So bili še drugi, pa se ne spomnim imen. Ko je zapadel prvi sneg, so z nošnjo prenehali. Pozimi so ga spravljali s samotežnimi

sanmi. Tem voznikom so pravili cigarji in so bili iz okoliških vas, z Jamnika, Podblice, Nemilj, Lajš in Dražgoš. Bili so vseh starosti, od otrok, starih približno 10 let, mož v najlepših letih do starčkov. Peljal je vsak po svoji zmožnosti. Šola je bila takrat le dvakrat tedensko in še to ni bilo obvezno. Moj stric Joža je velikokrat ogoljufal mamo. Zjutraj je vzel šolsko torbo s klinčki in tablico iz kamnite plošče. Kar je napisal, je lahko potem zbrisal z gobo, ki jo je imel privezano na tablico. Na skrivaj je vzel sani in šel po oglje namesto v šolo. Ko pa je zvečer prišel domov, ni mogel utajiti, da ni bil v šoli, ker je bil ves črn od oglja. Mati mu je najprej iztepla prah iz hlač na tistem delu telesa, kjer noge izgubijo svoje ime, in to z miklavževo šibo, ki je bila shranjena pri vsaki hiši na tramu pod stropom. Šele potem ga je umila in mu dala jesti. Tudi na saneh so vozili oglja. Po dva žirgeljna je bilo normalno, po pet so ga pripeljali le najmočnejši. Nekateri fužinarji niso bili pošteni. Ker so marsikaterega ogoljufali, so k takemu pripeljali v večji skupini. Vreče z ogljem so premetavali, da se ni videlo, katera je polna, in kričali eden na drugega, naj preneha nasipati, saj je že polno in se razsipa.

V resnici pa je bilo komaj polovico. Drug drugega so hoteli ogoljufati. Takrat tudi v knjige niso sproti zapisovali, ker je bil malokdo pismen. Fužinarji so izdajali posebne znamkice, mislim, da so jih imenovali roše. Nekaj jih je ohranjenih v kroparskem muzeju. Na tak način so vodili računovodstvo. Ko sta poračunala in preštela znake, je fužinarju zelo težko šel denar iz rok. Ponavadi ni dobil (orglar, op.) vsega naenkrat. Velikokrat mu je fužinar plačal v blagu iz svoje trgovine. Zaslužek je spet imel le fužinar. Dokler so kupovali oglje na mero, so oglarji zelo pazili, da so se jim ni preveč zdrobilo. Debelejše je bilo, prej je bila mera polna. Oglje so nato tehtali na staro tehtnico. Enote so bili funti in centi. En cent je bil 56 kilogramov. Redek je bil cigar, ki ga je pripeljal 3 cente. To so bili posebni korenjaki, kot Ožbicov Jaka iz Dražgoš, Lavrinov iz Lajš, Anžetov Blaž iz Podblice, Nežin Matevž in moj brat France, ki sta ga tudi do 400 kilogramov pripeljala. Imela sta posebno močne sani. Povprečna teža sani je bila okrog 22 kilogramov. Zraven so bile še vreče, dva ´rajsa´, s katerima je zaviral po strminah in vrvi za povezovanje. V suhem vremenu je tehtalo dobrih 30 kilogramov, če je bilo pa namočeno, pa še več.

Vse to je ´cigar´ moral nositi na Jelovico, nekajkrat na dan in dve, tri ure v breg. Kadar ni bilo šole, je bilo oglarskih tovornikov 50 do 60. Bil je pravi vrvež na Placu, ko so se zbrali okrog Žnidarčka in gostilne pri Oblizneku. Malo so se pokrepčali; pojedli so svoj kruh in suho sadje, krhlje. Včasih pa je rajni prašič poskočil v žep, je bila pa toliko boljša malica in so jo tudi malo zalili. Potem pa so se odpravili domov. Tako je bilo dan za dnem, skozi vso zimo. Na debeli četrtek, to je teden pred pustom, je bila pri Jarmu veselica. To je gostilna na Spodnjem koncu Krope in še danes obstaja. Veselico so po zadnji vojni opustili. Jarmova mama je na to veselico povabila tudi cigarje. Ta dan so samo enkrat pripeljali oglje.

127

Za veselico se niso preoblekli. Obuti so bili v škornje, na katerih so bile podkve, ki pa so bile za ples zelo ostre. Tla, pod, so dobro obdelali. Trske so letele od njega. Veselice se je udeležilo veliko ljudi. Ponavadi je trajala do jutra. V tistih časih so plesalke prišle v belih bluzah in predpasnikih. Na beli obleki so ostali črni prstni odtisi in spomin na plesalca cigarja.

Drugi dan je Jarmova mama gledala leseni pod, ki je bil uničen. Trske so molele vsepovsod.

Naj še omenim fužinarje, ki so kupovali oglje: Šmelovi, Pibrovčevi, pri Jurju, pri Lukcu, pri Pivki.

Verjetno so bili še drugi, za katerih imena pa ne vem. Potem so se pa združili in ustanovili Žebljarsko zadrugo, če se ne motim, leta 1898 (dejansko leta 1894, op.). Bila je glavni potrošnik oglja. Počasi se je razvila v moderno tovarno vijakov, ki se danes imenuje Plamen in zaposluje okrog 500 delavcev ...«

TESARJI IN MIZARJI Prvi znani tesar v Kropi je bil Andrej Ažman, ki se je priselil s Spodnje Dobrave leta 1746. V času francoske zasedbe slovenskih krajev se omenjajo štir­ je tesarji, a je bil le eden mojster. Med njimi so bili tudi mizarji. Anton Ažman, ki je bil poročen z Hele­ no Lukman, je izdelal omaro, ki je v farni cerkvi v za­ kristiji. Okrasil jo je z intarziranima začetnicama AA in znamenji obrti (skobelj, šestilo) ter letnico 1854.

Vratca posameznih predalov so na enak način okra­ šena s simboli božjih čednosti, kelihom in zvezdami, srednji predal pa s knjigo, škofovsko kapo in palico ter križem. Tudi tedanji župnik je zapisan: Henrik Kahl, s pripisom Pfarer. Vrhnji obrobek krasita ime­ ni Jezusa in Marije.

Tudi pri Kapelici je podobna omara, vendar na njej ni nikakršnega znaka ali podpisa, da bi jo lahko nekomu pripisali, poleg tega pa je tudi starejša.

Anton je začel tudi Cenetovo vejo Ažmanovih. Ži­ vel je pri Cenetu, št. 8. Pozneje so izdelovali krste; za­ dnji jih je delal Ivan Ažman, Lodnov Ivan. Imeli so tudi vse potrebno za pripravo mrliškega odra. Nad vrati v delavnico je še tabla, vendar pa se napis ne vidi več.

Ivanov brat Slavko pa je imel žago v Kotlu. Prej je bila na tem mestu fužinica. Zraven je bil vigenjc Dovga rət. Izvesek tega imena je Ažman pozneje obe­ sil na žago. Zraven je bil še napis Tragvod, ker je la­ stnik vigenjca moral spremeniti ime, ker ni bilo kul­ turno. Besedo je samo okoli obrnil, pomen pa je bil še vedno isti. Zdaj je ta žaga lepo predelana v stano­ vanjsko hišo Zupanovih. Če so nekdaj tu obdelovali les, pa zdaj oblikujejo železo. Kar je pa še ostalo od žage, so rake. Mogoče bi jih nekoč obnovili, tako kot veho, zapornico za vodo.

Na Placu, št. 67, so stanovali in delali tesarji Štangeljni. Na nekdanjo slavo njihove imenitnosti 128

spominjajo samo še najlepša vhodna vrata v Kropi.

Tesarjem Štangeljnom v slavo in spomin je zapis Joža Bertonclja v knjigi Kroparske zgodbe.

MEHARJI Če vidte kovača, k ma slabga pihača, povejte mu vi, kje nov meh se dobi.

Ti reklamni verzi so bili napisani v Mohorjevemu koledarju za leto1912. Izdelovalci mehov so bili zelo pomembni. V Kropi je bilo 19 vigenjcev in v vsa­ kem je moral biti meh. Ti so se razlikovali po veliko­ sti, ker je bilo število kovaških ognjišč različno. Prvi so bili koničasti in so zavzeli precej prostora. Pozneje so izdelovali mehove cilindričnih oblik in jih vzdigni­ li pod streho. Tako so pridobili še eno kovaško delov­ no mesto. Bili so enojni. Delovali so kot pljuča. Meh je bil na zunanji strani z drogom povezan z vodnim kolesom. V osi kolesa je bila vdelana ročica. Ker je bila ekscentrična, se je pri vrtenju kolesa dvigala in spuščala ter se tako dvigala skupaj z drogom. Ko se je dvignila, se je meh raztegnil in zajel skozi loputo zrak. Ko pa se je drog spustil, je zrak v mehu pritisnil na loputo v mehu in jo zaprl, zrak iz njega pa ni mo­ gel drugje kot skozi cev na sredini mehu. Cevi so bile speljane do vsakega ognjišča posebej. Žebljarji, ki so kovali pod enojnim mehom, so se navadili dihati v njegovem ritmu. Pri večji potrebi po zraku so upo­ rabljali mehove z večjo kapaciteto. Bili so sestavljeni iz dveh delov; spodnjega in zgornjega, spodnji del pa tudi iz dveh delov. Ko se je spodnji del razširil, je zajel zrak in ga potisnil skozi cev v zgornji, akumulacijski del mehu, ki ga je potem, ko se je skrčil, potisnil v spodnji del mehu. Medtem pa se je zgornji del spo­ dnjega razširil in zajel zrak. Ko se je pa ta skrčil, je zrak takoj potisnil v cevi, in ko se je spet razširil, je zgornji del s svojo težo potisnil zrak v cevi. Ta dvojni meh je stalno pihal.

Meh, ki je zdaj v vigenjcu Vice, je bil obnovljen leta 1988. Obnovil ga je takrat še živeči zadnji mehar v Kropi Janez Strgovšek. V Kropo se je priselil iz Bo­ hinja. Starejši se ga še spominjajo, ko je bil upravnik Partizanskega doma na Vodicah. Izučil se je pri Polj­ čevih. Bilo je zanimivo, ko ga je obnavljal. Popravilo so hodili gledat starejši Kroparji, saj je bilo zanimivo, in stari znanci so se marsičesa spomnili. Leseni del je ostal isti, usnje pa je bilo treba zamenjati. Prvotno je bilo usnje iz svinjske kože, ker je bila najcenejša. Za obnovo pa so darovalci kupili konjsko kožo. Je tanj­ ša in prožnejša, seveda pa dražja. Takega si prej niso mogli privoščiti. Pri izračunu, da bo dovolj zraka, če ne bodo vstavljeni vsi obroči, se je mojster odločil za skrajšani del. Toda pozneje se je izkazalo, da to ne bo zadostovalo, in z Marjanom Dermoto sva vgradila obroč, ki je ostal. Meh je pri polni razširitvi visok pol­ drugi meter.

Mehove so nazadnje delali pri Poljču. Ko so ob­ navljali fasado, se je še prikazal napis Matija Zgaga.

Najbrž je bil to zadnji uradni mehar v Kropi, ker so se Zupani, ki so bili znani meharji, preselili v Kamno Gorico, kjer so izdelovali orgle. Tudi te za delovanje potrebujejo zrak. Pri Poljču si je uredil kovaško ognji­ šče in svojo kovaško pot zaključil tudi mojster Joža Bertoncelj.

BARVARJI Dokaz o obstoju tudi te obrti v Kropi je doma­ če ime pri Ferbarju. Spraševal sem, tako kot vedno, starejše Kroparje, pa ni nihče v živo videl delovanja barvarjev. Ko sem prebiral Zadrugarja, časopis Že­ bljarske zadruge oziroma Plamena, sem naletel na Spomine Valentina Žmitka, ki se je rodil 1867. leta, umrl pa 1966. »Zaradi boljšega reda in enakomernosti je vpeljal učitelj (Marko Kovšca, op.), da smo imeli v šoli tinto (črnilo) v posodicah, v klopeh, za katero je on skrbel. Zato smo morali plačati na mesec po 1 ali 2 krajcarja, kar se je marsikomu zdelo drago. Tako je rajni Bedečanov Matija nosil tinto s seboj v šolo, ker se je je dobilo pri Ferbarju za 1 krajcar dosti več.

Enkrat pa je bil Matija malo neroden, da je svojo posodico prevrnil in polil s tinto klop in zvezek. Ko učitelj, ravno slabe volje, to opazi, zgrabi stekleničico s tinto in jo trešči ob tla, da je tinta brizgnila v strop in njemu v obraz, da je bil ves lisast. Zaradi tega je nam drugim šlo na smeh, da nas je kar trlo, vendar se smejati nismo upali. Matija pa se je od strahu kar tresel in jih je potem tudi pošteno dobil. Tinte pa ni nikdar več nosil s seboj v šolo.« V Kranju so bili barvarji pri Pircu na Vodopiv­ čevi ulici, to je na Mohorjevem klancu. Čeprav se tudi tu že dolgo ne ukvarjajo s to obrtjo, pa imajo orodja razstavljena. Zaradi boljšega razumevanja sem obiskal hišni muzej in gospa je z veseljem razložila postopke. To zvrst tiskanega blaga imenujejo modro­ tisk, vendar so obstajale tudi večbarvne barvarije.

Mag. Andrej Dular je ta način opisal v knjigi Modeli za modrotisk. Izvemo, da so v kar nekaj krajih v Slo­ veniji tiskali blago; Kropa v njej ni omenjena. Nam najbližja barvarija je bila v Radovljici, pri Vagnerju, in marsikdo se je še spomni. V omenjeni Dularjevi knjigi so barvaji firbarji, v Kropi pa ferbarji. Od barvarije v Kropi so ohranjeni modeli za tiskanje blaga, ki so razstavljeni v Kovaškem muzeju.

Janez Šmitek v knjigi Kroparske družine ome­ nja Anko, hčerko fužinarja Pirca in sestro Jurija, urar­ skega mojstra, da se je leta 1848 poročila z Jožefom Kokaljem, ki je bil barvarski mojster oziroma ferbar.

URARJI Tudi za to vejo obrti so se osebni spomini že iz­ gubili. Urarske mojstre Pirce, naslednika Pogačnika in manj znanega Antona Rozmana je opisala v Kroparskem zborniku umetnostna zgodovinarka v Na­ rodnem muzeju Vesna Bučić.

V Kropi imamo dve cerkvi. Na vsaki je stolpna ura, toda ni zanesljivo, oz. ne vemo, kdo ju je naredil.

Pri Kapelici je na tramu, na katerem je mehanizem, vtisnjenih nekaj številk in naj bi bile, če smo prav raz­ brali, iz 18. stoletja. Po drugi svetovni vojni je ura pri Kapelici obstala, čeprav so jo nekaj več kot deset let pred tem obnovili. Bitje so popravili ključavničarski mojstri iz Plamena. Kmalu so začeli spraševati: »Zakaj petelin na kuro skoči?« Tako vprašanje so dobili tudi pripravniki za umetne kovače iz tovarne UKO, ko so opravili strokovni izpit in ko so vsako leto 2. julija praznovali kovaški šmaren. To praznovanje je bilo organizirano še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pripravili so piknik, na katerem so za spre­ jem mladim kovačem postavljali razna vprašanja in standardno je bilo tudi vprašanje o kapeliški uri. Ne spomnim se, da bi kdo pravilno odgovoril. Pravilen odgovor je bil, petelin skoči na kuro zato, da pogleda, ali kapeliška ura gre.

Prav tako pri farni cerkvi ni nobenih znakov o avtorstvu ure ali času njenega nastanka, razen zašči­ tenega lesenega ohišja, na katerem pa je letnica 1906.

Lahko samo ugibamo, ali so uro tedaj popravili ali pa je bil napravljen samo zaščitni del mehanizma. Tudi v župnijskih kronikah podatkov o urah nisem našel.

Zdaj prvotni mehanizem deluje le pri kapeliški uri in je sámo zvonjenje električno. Ura pa ne bije, ker bi bilo moteče, saj bi le redko bíli istočasno uri pri obeh cerkvah. Pri farni cerkvi pa ura deluje po­ polnoma električno in originalni mehanizem ne opravlja več svoje funkcije.

Spominjam se, da so našli luknje v stropu, ko so preizkušali točnost ure pri Jernaču. Ko sem prebiral članek gospe Vesne Bučić, v katerem piše, da so take luknje našli v Šimnačevi hiši, sem poizvedoval tudi o tem, toda nihče ni vedel za to.

V Kovaškem muzeju sta razstavljeni dve stenski uri. Kontrolna stolpna ura, razstavljena v vitrini, ima na številčnici žal poškodovano signaturo, vendar še lahko razberemo izdelovalca. Druga je obešena na steni. Pred leti mi je pripovedovala gospa Barbka Bla­ znik, da ko so doma belili, je oče vedno na novo tudi uro prebarval. Številčnica je bila namreč svetla in ker se je včasih domovih velikokrat kadilo iz slabih štedil­ nikov in zaradi slabih dimnikov, so svetle stene so kaj kmalu postale temne.

Med kroparskimi poklici je bilo znanih tudi ne­ kaj, ki bi jih sicer težko uvrstili med obrti.

129

PADAR Ko je bila v Kropi merija, je bil za padarja Pa­ vel Fajgelj. Takrat razen uradnih oseb v dokumentih in overovljenja mrliškega lista ni bilo nič zapisano v francoskem, pač pa vse v slovenskem jeziku. Pri pa­ darju so imenovali hišo, kjer je stanoval (zdaj št. 82).

Tam je bil špital.

OBČINSKI SLUGA IN NOČNI ČUVAJ V času, ko so bili Francozi v naših krajih oku­ patorji, so vse cerkvene zadeve prenesli v posvetno upravljanje. Dekrete in zakone je sluga ali kurir raz­ glasil v Potočnikovi lopi, kjer je stanoval mer – žu­ pan. Z bobnom je naznanil, da mora nekaj novega razglasiti. Ljudje so pritekli iz bližnjih vigenjcev, da so slišali, kaj bodo morali po novem delati. Oklice po­ rok so razglašali na enak način. Občinski sluga je tudi pozneje, ko Francozov ni bilo več na Slovenskem, ponoči na obhodih skozi kraj pazil, ali ni kje gorelo.

Vsako uro je zapel in kovači so bili pomirjeni, da ni­ kjer ne gori. Dane Pogačnik - Kroparski (1834–1910), pesnik, ki je pozneje živel na Hrvaškem, je v izdaji Matice Hrvatske objavil 15 zvezkov z naslovom Lira planinskog Hrvata. Napisal je tudi več pesmi o Kro­ pi. Pesem Stara Kropa opisuje življenje v letu 1856.

Dva verza je posvetil nočnemu čuvaju : ... Vahtar pa poje na glas.

Dvanajst je ura ta čas!...

Takega klicarja z imenom Mekəl je v povesti Božja sodba lepo upodobil Joža Lovrenčič, ki je bil doma s Kobariškega, a je že med prvo svetovno vojno zaradi zavednost moral prebežati v naše kraje. Bil je profesor v Ljubljani in počitnice je preživljal pri Logarjevih v Lipnici. Napisal je kar nekaj povesti, ki so se dogajale v našem okolju. Povest Božja sodba je zgodba, ki se do­ gaja v 17. stoletju v Kropi in opisuje tukajšnje življenje, delo in družabnosti; izšla je leta 1931, nekaj let prej pa je izhajala kot podlistek v reviji Vigred. Ilustracije je prispeval kroparski rojak Peter Žmitek.

Pri Janu, hišna št. 11, je stanoval nočni čuvaj, ki je bil tudi pismonoša. Kdaj je pa spal, če je podnevi pošto raznašal, ponoči pa klical ure?

FRIZER IN BRIVEC Bila sta prav tako nepogrešljiva kot drugi pokli­ ci oziroma obrti. Joža Zupan se spomni Grega Jerna­ ča, ki je bril tako, da je dal tistemu, katerega je bril, češpljo v usta. Ker je potem imel napete ličnice, je lažje bril. Bil je tudi mojster v tovarni, v oddelku Šuštarca. Na njegov znak so vsi naenkrat vključili stroje in jih pozneje tudi na povelje vsi naenkrat izključili.

Spomnim se, da me je strigel Kokolčkov Jože.

Imel je ročne strižne škarje. Včasih, ko je bilo že ne­ 130

kaj strank pred mano, so se obrabile in striženje je bilo prava muka, ker je bolj pulil lase kot strigel. Ven­ dar je bilo treba zdržati. Hodil je na dom in ni bilo nikakršnega izgovora. Zraven je bil ata in če je on zdr­ žal, potem ni bilo opravičila.

ŽUPNIK IN KAPLAN Vse od ustanovitve župnije leta 1620 je bil, ra­ zen kratkega premora med drugo svetovno vojno, v Kropi stalno nastavljen župnik. Nekaj časa sta bila celo dva, ki sta skrbela za dušno hrano. Pri farni cer­ kvi je bil župnik, pri kapelici pa beneficiat. Lahko re­ čemo, da je zdaj to »poklic« v Kropi, ki ima najdaljši staž. Zdajšnji župnik je 29. po vrsti.

Pred drugo svetovno vojno je bil kroparski žu­ pnik Kanduč. Bile so hude zime, cerkev je bila mr­ zla in sveta maša je bila dolga, ne po trajanju, ampak psihično. Neke nedelje je gospod župnik prišel na prižnico in na hitro zaključil pridigo: »Huda zima, hudi mraz, mene zebe, tudi vas. Amen.« Pridige je bilo konec.

Po vojni je bil v Kropi za župnika Kljun. V nede­ ljo popoldne sta se na sprehodu srečala on in Kropar, ki se je pisal Strnad. Pa ga je župnik vprašal: »No, strnad, ali si danes že kaj pel?« Pa mu je ta odgovoril: »Nimam kljuna.« Visoki cerkveni dostojanstvenik, stolni prošt, je bil Jožef Zupan, tudi kroparski rojak. Za župnijo Kro­ po je leta 1868 kupil zvon. Pozneje so Kamničani, Ka­ mnogoričani, zbadali Kroparje, da zvon poje: Proštov sem, proštov sem.

MILAR Med Kovaškim muzejem in Krenovo hišo je bila hiša Kristla, pozneje Klinarjeva štala. Tam je v letih 1860–70 kuhal milo Maks Fock, Tirolec, imenovan Ta debel Maksl. Oženil se je pri Jalnu in odprl lastno milarno v Kranju, kjer je njegov rod zelo uspel in živi še zdaj.

Stare obrti počasi, a zanesljivo izginjajo. Novi časi so prinesli drugačen način dela, strojnega, sko­ raj avtomatskega. Kovaški muzej pa je ustanova, ki skuša ohraniti tisto, kar se je ohranilo, čeprav le še v ustnem izročilu. Kroparji sami pa smo prav tako odgovorni, da ohranimo izročilo svojih prednikov in ne prodamo za nekaj malega denarja predmetov, ki predstavljajo življenje naših staršev. Prodamo samo enkrat. Poznejše žalovanje za prodanim je prepozno.

Igor Pirc

POŠTNI URAD KROPA

ZGODOVINA POŠTNE DEJAVNOSTI V KROPI S

POUDARKOM NA RAZVOJU POŠTNIH ŽIGOV UVOD Poštni promet se je v Avstriji ter v drugih evrop­ skih državah in med njimi razvijal postopno, skladno s potrebami. Poštno dejavnost v Srednji Evropi so or­ ganizirano in na podlagi licence, ki so jim jo podelili vladarji, opravljale vplivne družine. Na Avstrijskem je bila to rodbina grofov Paar. Leta 1722 pa jih je monar­ hija poplačala ter podržavila poštno dejavnost, prevoz pošte in potnikov. Organizacija poštnega prometa se je nato dopolnjevala in posodabljala. Uprava za notra­ njeavstrijsko ozemlje, kamor so spadale dežele Štajer­ ska, Koroška, Kranjska in Goriška, je bila nekaj časa v Gradcu, nato v Trstu in Celovcu. Sestavek obravnava predvsem obdobje od začetka 19. stoletja dalje.

Ozemlje sedanje Slovenije je prečkala najpo­ membnejša poštna povezava Dunaj–Ljubljana–Trst ter prečne povezave, od katerih sta za Gorenjsko po­ membni Ljubljana–Kranj–Tržič–Celovec in Kranj– Jesenice–Podkoren–Beljak. Pri organizaciji poštnega

prometa z jezdno pošto ali kočijami so uporabljali poštne postaje, na katerih so menjali konjske vprege.

Najstarejši na Kranjskem sta bili v Podpeči (omenje­ na leta 1584) in Šentožboltu pod Trojanami (začetek 18. stoletja). Na relaciji Ljubljana–Kranj–Celovec so prvo postajo postavili v šestdesetih letih 18. stoletja v Tržiču, v Kranju leta 1770, v Kožentavri, na drugi strani Karavank, pa leta 1781. Poštne postaje na poti v Beljak so po vzpostavitvi povezave po letu 1783 od­ prli v Otoku pri Podvinu, na Savi pri Jesenicah in v Razingarjevi hiši v Podkorenu.

Poštna organizacija in tudi prevoz potnikov sta temeljila na obračunavanju poštnine glede na razda­ lje. Mera zanje je bila avstrijska poštna milja (1 mi­ France Ažman (1880–1965), kroparski postiljon (poštni sel) v začetku 20. stoletja. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja v Kropi.

131

lja je bila dolga 10 000 korakov oziroma natančno 7 km, 585 m, 9 dm, 3 cm in 7 mm, torej 7,585937 km).

Poštne postaje, na katerih so jezdeci ali kočije lahko menjavali konje, so bile na približno vsaki dve poštni milji, kar je približno 15,2 km. Kropi najbližji poštni postaji sta bili Kranj in Otok (nekdanja poštna po­ staja v Zgornjem Otoku je bila upodobljena tudi na slovenski poštni znamki) na poštni smeri Ljubljana– Kranj–Jesenice–Podkoren–Beljak.

V letih 1820–60 so ob poštnih poteh v pomoč in orientacijo jezdecem in kočijažem poštnih kočij po­ stavili poštne miljne kamne (miljnike). Kamni so ime­ li vklesane podatke o oddaljenosti do obeh končnih točk poti, npr. do Dunaja in/ali Ljubljane in Celovca.

Na Slovenskem se jih je ohranilo zelo malo: v Vipavi na mostu, v Šempetru v Savinjski dolini, v Slovenski Bistrici, pri Dravogradu in en prenesen na dvorišču poštne palače v Mariboru. Verjetno so bili ti miljniki »žrtve« širitve cest, pa tudi odstranitev po prvi svetov­ ni vojni, ker so predstavljali nezaželen spomin na sta­ ro monarhijo. Gorenjci enega lahko občudujemo na drugi strani Ljubelja, za kovinsko cestno ograjo nad sotesko Čepo. Na njem je napis LAIBACH IX MEILEN, KLAGENFURT II MEILEN. Pogostost poštnih zvez naj ilustriramo s podat­ kom, da so julija 1848 uvedli jezdno pošto iz Ljublja­ ne prek Kranja v Celovec štirikrat na teden v obe smeri in hitri poštni voz, ki je vozil trikrat tedensko, od leta 1850 pa vsak dan. Hitri voz je potreboval za to razdaljo približno 11 ur, prisedli pa so lahko samo trije ali štirje potniki. Podobno je delovala zveza od Kranja prek Podkorena v Beljak in od tam naprej pro­ ti Solnogradu (Salzburgu).

Tarifni sistem za obračunavanje poštnine je bil pred uvedbo poštnih znamk zelo zapleten, saj je upo­ števal oddaljenost in težo; poštnina se je obračunavala po delih, osnova so bile poštne milje. Pogosto je po­ šiljatelj plačal del poštnine (franco) do meje, kjer so pošto izročili naslednjemu prenositelju. Ta je potem pismo izročil naslovniku in mu zaračunal poštnino od meje do naslova. Takšna pisma, čeprav brez znamk, so nosila oznake tarife, napotkov in sledi poštnih poti (žigi). To je bil čas tako imenovane predfilatelije.

Razvoj gospodarskih dejavnosti je zahteval tudi hitre in zanesljive poštne poti. Za njihov razvoj je bila zainteresirana tudi država, ki je sicer imela monopol nad pošto in prevozom potnikov. Tako je po dogradi­ tvi železniške proge od Dunaja proti Trstu prenos po­ šte na večje razdalje prehajal na železnico in poštne smeri potovanja s kočijami so izgubljale pomen. Če je bila pošta zaradi visoke cene prenosa sprva namenje­ na predvsem zadovoljevanju potreb državnih uradov, cerkvenih ustanov ter plemstva, je z uvedbo poštnih znamk in pocenitvijo poštnih tarif omogočila zado­ voljevanje gospodarskih in trgovskih potreb, postala pa tudi vse bolj razširjen način komunici­ranja širših plasti prebivalstva.

132

Iznajdba poštne znamke kot vrednotnice, ki se uporablja za dokaz o plačani poštnini, je bila v drugi polovici 19. stoletja precej časa predmet prerekanja o tem, komu pripada avtorstvo. Na koncu je primat pripadel Angležu Rowlandu Hillu. Njegov predlog je namreč kot prva sprejela angleška poštna uprava leta 1840. Naš rojak, Lovrenc Košir iz Selške doline, ki je kot avstrijski poštni uradnik že leta 1836 predlagal podoben način plačevanja poštnine, ni imel sreče, saj bi bila takšna posodobitev v nasprotju z Metterni­ chovo željo po skrivnem branju pisem (Metternich je bil do pomladi narodov 1848 avstrijski kancler, torej predsednik vlade). Avstrija je poštno znamko uvedla šele 1. julija 1850. Vsekakor pa so uvedba poštnih znamk kot načina plačevanja poštnine, poenostavi­ tev tarif in uveljavljanje bilateralnih meddržavnih poštnih sporazumov ter ustanovitev mednarodne poštne unije UPU leta 1874 pripeljale do velike po­ cenitve poštnega prometa in velikega povečanja ob­ sega pošte.

To velja še posebej po uvedbi dopisnic 1. okto­ bra 1869 (predlagateljev je bilo več, avstro-ogrsko pošto pa je prepričal profesor državne ekonomije Emanuel Herrmann iz Celovca). Pri dopisnicah je najprej prevladoval strah, da bodo sporočilo lahko brali vsi, a je nizka tarifa – 2 krajcarja – kmalu priva­ bila mnoge uporabnike. Prve dopisnice (od leta 1871 tudi v dvojezični nemško-slovenski različici, imeno­ vane listnice) so imele nekajdesetmilijonsko naklado in porabo!

Druga eksplozija v pisemskem prometu pa je pojav razglednic v 90. letih 19. stoletja. Na najzgo­ dnejših razglednicah, posebej barvnih v tehniki ka­ mnotiska, je bila hrbtna stran namenjena samo ime­ nu naslovnika in naslovu, navadno krajše sporočilo pa so pošiljatelji napisali kar ob sliki. Pozneje so hrb­ tno stran predelili; levi del je bil namenjen za naslov, desni za sporočilo. Razglednice so predstavljale turi­ stične kraje, cerkve, mestne hiše, pogosto tudi gostil­ ne, planine in planinske koče. Kmalu so se pojavili tudi motivi za posebne priložnosti, kot je praznova­ nje velike noči, božiča oziroma novega leta, pa tudi (blagi) erotični ali razpoloženjski motivi. Tudi Kropa ima bogato zgodovino razglednic.

POŠTNI URAD KROPA Poštne pošiljke za naslovnike v Kropi so sprva prihajale iz poštne postaje Kranj. V Krajevnem sezna­ mu vseh poštnih postaj v Avstriji leta 1792 je nave­ deno, da je oddaljenost Krope od poštne postaje v Kranju dve uri in pol in od Zapuž uro in pol (poštna postaja Seifnitz – Zapuže je delovala do leta 1834, ko so jo prestavili v vas Otok pri Podvinu). V prvi po­ lovici 19. stoletja so v krajih, oddaljenih od glavnih prometnih poti, ustanavljali pisemske zbiralnice, ki so bile odmaknjene od poštnih povezav. Ukvarjale so se le s pisemsko pošto in pošiljanjem manjših blagov­

nih pošiljk (ponekod so bile omejene na 10 funtov ali še manj) ter imele enkrat ali dvakrat na teden poveza­ vo s sosednjo poštno postajo, največkrat s posebnim slom ali z vozno pošto.

V Kropi je bila poštna zbiralnica ustanovlje­ na leta 1850. Povezava s poštno postajo v Kranju je bila od enkrat do dvakrat tedensko. Podatka o žigu pisemske zbiralnice v Kropi ni, ga verjetno tudi ni bilo, obstajajo pa lahko pisma, ki so bila naslovljena na Kropo ali poslana iz Krope in nosijo žig poštne postaje v Kranju.

Poštni urad v Kropi je bil odprt prvega julija leta 1851, leto dni po uvedbi poštnih znamk v Avstriji in v času hitrega razmaha novih poštnih uradov. V kateri stavbi je deloval, ni znano. Vsaj od konca 19. stoletja do prvih let po drugi svetovni vojni je imel prostore v prvem nadstropju hiše v Gosposki gasi, ki se je je zato prijelo hišno ime Pošta ali Na pošti (zdaj hišna številka 75). Telegrafski urad je začel delovati leta 1904. Pošta je pozneje delovala med drugim v stav­ bi nasproti UKO, v upravni stavbi Plamena (zdaj am­ bulanta), potem pa v pritličju stanovanjskega bloka Kropa 3a, kjer je še zdaj.

AVSTRIJA IN AVSTRO-OGRSKA Eno leto po uvedbi poštnih znamk v Avstriji (1.

7. 1850) so torej v Kropi odprli poštni urad. Prvi žig poštnega urada Kropa je bil enokrožen, z nemškim imenom kraja zgoraj in datumom (dan in mesec) v ulomku. Premer žiga je 24 mm (slika 1). Najstarej­ ši znani odtis kroparskega žiga (KROPP 22/1) je na znamki za 1 krajcar na pismu v Videm (Udine v Fur­ laniji, kjer je bilo kar nekaj kupcev žebljev) leta 1854.

Poštna uprava je predpisovala žigosanje s črnim črnilom, vendar so poštni uradi včasih uporabljali modro barvo, kakršna se je uporabljala v predfilateli­ stičnih časih. Takšni odtisi so redkejši in med zbiralci iskani, zlasti pa so cenjeni centrirani odtisi žiga na znamki.

V osemdesetih letih 19. stoletja so postopoma uvajali žige z letnico; žig je enake dimenzije, le da ima pod mesecem še dvomestno letnico. (slika 3) Najsta­ rejši znani odtis žiga poštnega urada Kropa z letnico je iz leta 1883.

Slika 3

Leta 1867 si je Ogrska izborila avtonomni status in obenem nadzor nad slovaškim in hrvaškim delom države, Avstrija je postala dvoglava monarhija (orel v grbu z dvema glavama), Avstro-Ogrska.

Uredba iz leta 1874 je predpisovala dvojezič­ nost krajevnih imen v poštnih žigih. Očitno so jih uvajali zelo postopno, saj je prvi znani dvojezični žig KROPP-KROPA datiran šele z letnico 1897. Dvo­ krožni žig ima premer 27 mm (razmik med krožni­ cama je 6 mm, črke visoke 3 mm, datumski del je oblikovan enako kot pri starejših enokrožnih žigih z letnico; slika 4).

Slika 4

Slika 1

Pošta je za priporočena pisma uporabljala doda­ tni žig RECOM, ki ga je poštni uslužbenec pogosto odtisnil prek žiga na znamki, zaradi česar se zdi, da je žig en sam. Pa sta v resnici dva (slika 2).

Slika 2

Pregled znane ohranjene pošte v Kropo in iz nje kaže, da so pisma in pozneje dopisnice pisali predvsem znani kroparski kovaški podjetniki svojim trgovskim zvezam po Kranjski, v Furlaniji in na Hr­ vaškem, nekaj je cerkvene korespondence, vse bolj se je razvijalo zasebno dopisovanje. Primerek »po­ slovne« pošte je dopisnica iz leta 1901 s sporočilom o vsebini 10 zabojev žebljev, poslanih znanemu ško­ fjeloškemu trgovcu Žigonu, zasebno dopisovanje pa predstavlja kartica iz leta 1906, prispela iz bolgarske­ ga glavnega mesta Sofije v Kropo. Najdejo se tudi za­ nimivosti; ena takih je dopisnica iz leta 1897, s katero nadučitelj Josip Korošec iz Krope sporoča znanemu zbiralcu podatkov o potresih, prof. Ferdinandu Seid­ lu v Gorico, o potresu, ki naj bi ga čutili prebivalci Krope: »Uljudno Vam naznanjam, da so čuli tukajšnji kovači v soboto, t.j. 6. 3. zjutraj ob treh precej 133

močen potres. Zabučalo je, na to se pa streslo. Kovači misleči, da zopet debela skala (kamen) leti na kakšno hišo, leteli so iz kovačnice ogledovat, katero hišo je zopet zadelo. (Pred par leti je takšen kamen v deževju jedno hišo razrušil, ki se je utrgal nad trgom). Ker ni bilo nič kamena, so se domislili, da je bil potres. Pravijo, da je zabučalo od jugozahoda...«

Slika 6

Viri pošte iz časa Avstrije in Avstro-Ogrske, poslane iz Krope, so pridobitve na filatelističnih spletnih straneh, pri filatelističnih trgovcih ali na javnih dražbah, drugi vir pa je ohranjena pošta, ki so jo prejemale znane žebljarske družine in jo odstopile Kovaškemu muzeju (to je, na najustreznejše mesto).

DRŽAVA SHS, KRALJEVINA SHS IN KRALJEVINA JUGOSLAVIJA Novembra 1918 so v Ljubljani ustanovili Poštno in brzojavno ravnateljstvo. To je januarja 1919 izda­ lo ukaz, naj se iz obstoječih poštnih žigov odstranijo nemška poimenovanja krajev. Tako so nastali tako imenovani izklesanci (slika 5). Avstro-ogrski žig z iz­ klesanim nemškim imenom KROPP je bil v uporabi vsaj do leta 1921, torej v času uporabe znamk in do­ pisnic države SHS, t. i. verigarjev.

Poštna uprava v Beogradu je za vse dele države predpisala žige z zapisom imen krajev v latinici in ci­ rilici. V Kropi je bil tak žig uporabljen prvič marca 1921. Žig je imel premer 28 mm (notranji krog 18 mm). Napis v latinici je med krožnicama na zgorn­ jem delu, cirilični pa v spodnjem delu. Datum v mos­ tičku v sredini žiga je bil zapisan z rimsko številko meseca (slika 7).

Slika 7

Slika 5

Motiv za znamko verigarja je upodobil akadem­ ski slikar Ivan Vavpotič; te znamke štejemo za prve slovenske poštne znamke. Uporabljati so se začele 3. januarja 1919 (dopisnice 17. februarja 1919), torej po tem, ko se je Država Slovencev, Hrvatov in Srbov s 1. decembrom 1918 že preoblikovala v Kraljevino SHS. Znamke so tiskali v Ljubljani in na Dunaju (za­ radi stavke ljubljanskih tiskarjev) v času, ko je pri­ manjkovalo tiskarskih barv in papirja. Zato imajo verigarji veliko variacij v barvi, tisku, papirju ter zob­ čanjih; med zbiralci so zaradi teh posebnosti pose­ bej priljubljeni (slika 6). Verigarji so bili v uporabi na območju Slovenije, Hrvaške, Vojvodine, Bosne in Hercegovine, Dalmacije, Črne gore in tudi v času obeh zasedb Koroške, ne pa v Srbiji in Črni gori. Z uveljavitvijo skupnih znamk Kraljevine so verigarske znamke konec aprila 1921 nehale veljati.

134

V letu 1940 ali malo preje je Kropa dobila nov dvojezični žig. Bil je enokrožen s premerom 29 mm in datumsko vrstico v sredini. Meseci so bili izpisani z rimskimi številkami. Za datumom je bila oznaka ure odprave pošiljke, levo in desno od datuma pa po ena šesterokraka zvezdica. Pod napisom v latinici je žig imel števično oznako 1 (slika 8).

Slika 8

Obdobje med svetovnima vojnama seveda zazna­ muje obširno dopisovanje vseh slojev prebivalstva, zato je razglednic in dopisnic na zbiralskem trgu na razpolago več kot poslovne korespondence, ki je za­ gotovo tudi bila razširjena, a po vojni iz več razlogov ni bila predmet shranjevanja (in/ali zbiranja).

NEMŠKA OKUPACIJA Nemška okupacijska oblast je na Gorenjskem uvedla poštne centre v okrožnih mestih Kamniku, Kranju in Radovljici. Poštni urad Kropa je spadal pod Radovljico. V času nemške zasedbe so bili na Gorenj­ skem v uporabi štirje tipi žigov (sledili so si eden za drugim); vsi so bili dvokrožni z datumom v mostni izvedbi. Kraje so imenovali po nemško na osnovi av­ stro-ogrskih imen, pozneje pa so jih še dodatno po­ nemčevali. Žig KROPP (b. RADMANNSDORF SAVE) a je okrogel dvokrožni žig s premerom 28 mm, datu­ mom in uro v mostičku prve generacije, ki ima samo omembo večjega kraja zaradi krajevne opredelitve (slika 9). Žig je omenjen že v prvem pripravljalnem spisku krajev z dne 17. 6. 1941, kar pomeni, da je bil poštni urad odprt med prvimi; velja tudi, da je bil poštni promet omogočen prebivalstvu z 2. majem 1941. Druga generacija žigov, ki so jo objavili sredi leta 1941, je imela dodatek (KÄRNTEN), od leta 1943 pa OBERKRAIN in dodatno poštno številko /2b/); vendar tak žig za Kropo ni znan.

V letu 1947 se je začel uporabljati nov enokrožni žig z napisom v latinici v zgornjem obodu kroga in z numerično oznako žiga 1; premer kroga je 29 mm, datum v datumski vrstici pa izpisan z arabskimi šte­ vilkami (slika 11).

Slika 11

Po letu 1952 so bili znova uveljavljeni žigi z na­ pisi kraja v latinici (zgoraj) in cirilici (spodaj). Žig je imel premer 30 mm. Datum je v datumski vrstici v sredini in zapisan z arabskimi številkami. Nad cirilič­ nim napisom je oznaka a, kar kaže, da se je uporabljal tudi žig z oznako b (slika 12).

Slika 12

Slika 9

V spisku poštnih uradov Velikega rajha je pošt­ ni urad Kropp omenjen za leti 1941 in 1942, od leta 1943 do konca vojne pa ni več naveden, kar kaže na to, da so ga zaprli. To posredno dokazujejo nekatera pisma pošiljateljev iz Krope, oddana na pošti v Pod­ nartu. Od poletja 1943 do konca vojne ni delovala tudi nemška šola, ker se zaradi bližine partizanskih enot nemški učitelji niso več počutili varne.

Po odredbi Generalnega ravnateljstva PTT leta 1953 naj bi bili vsi poštni žigi v FLRJ tipizirani, enokrožni s premerom 30 mm ter peterokrakima zvezdama med zapisoma imena poštnega urada v obeh pisavah. Datumska vrstica (mesec izpisan z rim­ sko številko) je vsebovala tudi uro sprejema oziroma odprave poštne pošiljke. Na poštnem uradu Kropa se je tak žig z oznako b pojavil leta 1959, kar pomeni, da sta bila v uporabi dva žiga (slika 13).

Slika 13

DRUGA JUGOSLAVIJA Po osvoboditvi so v poštnem uradu Kropa naj­ prej uporabljali prvi starojugoslovanski žig, iz kate­ rega so izklesali napis Kropa v cirilici. Uporaba je dokumentirana v letu 1945 (slika 10).

Slika 10 16. maja 1970 je bil sprejet sklep o uvedbi po­ štnih številk s 1. junijem 1971 (uvajali so jih postopo­ ma). Slovenija je imela vodilno številko 6, pokrajin­ ska poštna oznaka za Gorenjsko je bila 4, kroparski poštni urad je dobil razločevalno številko 245. Žig je imel premer 30 mm, oznaka a je bila tik pod napi­ som kraja v latinici, v sredini je bila datumska vrstica z meseci v arabskih številkah, spodaj pa je bila poštna 135

številka (za napis v cirilici je tako zmanjkalo prosto­ ra!). Poleg žiga z oznako a so uporabljali še enega z oznako b (slika 14).

Slika 15. Poštni žig, izdelan v UKO Kropa (povzeto po katalogu podjetja iz leta 1969).

Slika 14

V času od druge svetovne vojne vojne do osamo­ svojitve je bil poštni promet v Kropo in iz nje zago­ tovo zelo obsežen. V poslovni pošti je nujno omeniti Tovarno vijakov Plamen in UKO iz Krope, pa Tovar­ no ur Tulip v Lipnici (pozneje Iskra Mehanizmi), OŠ Staneta Žagarja. Za ilustracijo naj bo pismo tovarne Plamen iz Krope v Železarno Ravne: pismo nosi na znamki žig Krope 6.2.57, poslano je kot nujno (Ex­ press). Pismo je potovalo po najkrajši poti, z vlakom.

Vlaki so imeli poseben poštni vagon, v katerem je bila t. i. ambulančna pošta. V Podnartu – od tam naprej zgodbo spremljamo na hrbtni strani kuverte – je bilo pismo istega dne izročeno ambulančni pošti vlaka iz Mostu na Soči v Ljubljano (ambulančni žig MOST NA SOČI–LJUBLJANA 72), naslednjega dne poštnemu vagonu za Maribor (LJUBLJANA–MARIBOR 39), tam pa na vlak za Prevalje (MARIBOR–PREVALJE 82) in končno istega dne dohodni pošti Prevalje (žig RAV­ NE NA KOROŠKEM 7.2.57). Pismo je potovalo 2 dni.

Druga poštna epizoda je počitniška pošta dveh kolonij. Najpomembnejša je pošta t. i. Osječanov, otrok, ki so iz Osijeka in okolice več kot trideset let hodili v poletno kolonijo RK Osijek, v barake Za dolgo njivo nad kroparskim bazenom. Moja znanka, žena srbskega akademika Dragoslava Mihajlovića, se na primer z veseljem spominja počitnic v Kropi in kopanja v bazenu. Manjša in ne tolikoletna je bila kolonija Zveze prijateljev mladine Ljubljana Šiška v Zadružnem domu na Srednji Dobravi, med razgled­ ničarji pa so vendarle znane kartice, ki so jih otroci pisali domov. Žige, redne in priložnostne, so za celotno ozemlje Jugoslavije v letih med 1956 in 1991 izdelo­ vali graverji v kroparskem podjetju UKO (»Na tisoče,« je povedal nekdanji delavec UKO ob odprtju razsta­ ve o poštni zgodovini Krope julija letos). Tudi ta del poštne zgodovine, tesno povezan s Kropo in njenimi obrtnimi dejavnostmi, bi bilo treba še posebej osvet­ liti ter podatke in pričevanja ohraniti za zgodovino.

136

REPUBLIKA SLOVENIJA Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je pošta v Kropi še naprej uporabljala jugoslovanska poštna žiga a in b. S prvim marcem 1996 je Pošta Sloveni­ je poenostavila sistem oznak s črtanjem nepotrebne vodilne številke 6. V Kropi so, kot marsikje drugje, najprej umaknili šestico v obstoječih žigih, tako da je številka pošte na videz pomaknjena v desno (slika 16). Po evidenci poštnega urada Kropa sta bila tako prirejena žiga v uporabi od 4. 3. 1996 do 11. 4. 2000).

Nato so izdelali in začeli uporabljati nov žig s centri­ rano poštno številko, ki je v uporabi še zdaj (slika 17).

Slika 16

Slika 17

Na pošti v Kropi so bili v času SFRJ in samostoj­ ne Slovenije v uporabi tudi priložnostni poštni žigi, izdani ob posameznih prireditvah in dogodkih. To so Partizanski dom Jelovica 4. 7. 1963, Zbor kurirjev 3.8.1969, Barčice sv. Gregorja 11. 3. 1995, Srečanje planincev Pošta -Telekom Celje, Kranj, Ljubljana 5. 10. 1997, priložnostni poštni žig ob izdaji božične znamke z motivom kroparskih jaslic 18. 11.

1997, Kovaški šmaren 2. 7. 2011 (slike 18–23).

Slike 18–23

LITERATURA – – – –

Več avtorjev, Pošta na slovenskih tleh, Ljubljana 1977.

Majda Žontar, Razvoj poštnega prometa na Gorenjskem do prve svetovne vojne, PTT Arhiv 21, Beograd 1978–79.

Edwin Müller, Grosses Handbuch der Abstempelungen von AltÖsterreich und LombardeiVenetien, 1925. dr. Herbert Pogglitsch, Abstempelungen Oberkrain-Unterkärnten 1941–1945, Handbuch Kärn­­ten 92.

VIRI – – –

Kovaški muzej Kropa, Tehniški muzej Slovenije, Pošta Slovenije.

Viri za slikovni prikaz razvoja poštnega žiga: fila­ telistična zbirka avtorja, arhiv Kovaškega muze­ ja in dokumentacija Pošte Kropa.

137

138

POVZETKI ZUSAMMENFASSUNGEN

139

Dr. Jure Gašparič

KROPA 1918–1941, POLITISCHHISTORISCHER RAHMEN DIE BEWOHNER VON KROPA IM NETZWERK DER POLITIK Ab der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts war das politische Leben nicht mehr nur auf einige weni­ ge Gesellschaftsschichten beschränkt, sondern wur­ de zunehmend zu einem Teil von jedermanns Alltag.

Im Schatten der politischen Demokratisierungspro­ zesse verlor die Politik allmählich ihren elitären Cha­ rakter. Obwohl sich mit dem Zerfall der Habsburger­ monarchie zweifelsohne manches veränderte, fühlte sich der Staatsbürger noch immer zwischen den An­ forderungen und Erwartungen des Staates und der politischen Parteien eingezwängt. Nach 1918 spielte sich das politische Leben von Kropa in einem neuen politischen und verwaltungsmäßig-politischen Kon­ text ab. Der neue Staat, das Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen bzw. das Königreich Jugosla­ wien, wurde rasch eine allgemein akzeptierte Tat­ sache, während der untergegangenen Doppelmon­ archie das Image eines »Völkerkerkers« anhaftete.

Innerhalb dieses Paradigmas liefen auch die Über­ legungen der Gemeindeverwaltung in Kropa ab, die im Dezember 1918 den damals prominentesten slowenischen Politiker und Chef der Slowenischen Volkspartei, Dr. Anton Korošec, aufgrund seiner »um die Gründung Jugoslawiens erworbenen Verdien­ ste« zum Ehrenbürger ernannte.

Nach der Schaffung des ersten Jugoslawien blieben Organisation und Wirkungsbereich der Ge­ meindeverwaltung so wie früher, zur Zeit der Habs­ burgermonarchie. Die alten Gemeinden blieben bis zur Verabschiedung des neuen Gesetzes über die Gemeinden im Frühjahr 1933, als es zu einer grund­ legenden Änderung von Form, Größe und Natur der Gemeinde kam. Die neuen Aufgaben, die die Gemeinden von nun an übernehmen sollten, erfor­ derten eine entsprechende Größe und finanzielle Stabilität. Unter Berücksichtigung der Tatsache, dass 71 % der Gemeinden in der Drau-Banschaft weniger als 1000 Einwohner zählten (darunter auch Kropa), folgte eine massenhafte und sehr heikle Kommassa­ tion bzw. Zusammenlegung. Der Abschied von den alten traditionellen Gemeinden war mancherorts schwer und die Unzufriedenheit der Bevölkerung groß. Die damalige Gemeinde Kropa wurde mit den Gemeinden Kamna Gorica und Ovsiše zur neuen Ge­ meinde Kropa kommassiert. Nach dem Machtwech­ sel im Jahr 1935 begann die neue Regierung in ihrem Bemühen um die Wählergunst mit der Veränderung der Gemeindegrenzen. Im Juni 1936 unterzeichne­ te Innenminister Korošec (Ehrenbürger von Kropa) eine Verordnung, nach der die früheren Gemeinden Kamna Gorica und Lancovo aus der Gemeinde Kro­ pa ausgegliedert wurden.

140

Die traditionelle Konstellation des politischen Raums (katholisches Lager, Liberale, Sozialdemo­ kraten und neues, aufkeimendes kommunistisches Lager) spiegelte sich auch in Kropa wider so wie in jedem anderen Ort. Auf der Grundlage einer Über­ sicht über die Wahlergebnisse und ihres Kontextes kann behauptet werden, dass in Kropa die katholi­ sche Slowenische Volkspartei ausgesprochen domi­ nierte, während Liberale und Sozialdemokraten nur minimal unterstützt wurden. Ein viel größeres Wäh­ lervertrauen genossen die (zwar bald verbotenen) Kommunisten, was aber für Gegenden mit einem ho­ hen Anteil von Arbeitern nicht ungewöhnlich war.

Janez Kopač

KROPA, MAI–AUGUST 1945 Der Beitrag stellt in der Einführung die verwal­ tungsmäßige und territoriale Entwicklung im wei­ teren Umkreis von Kropa im ersten Jahrzehnt nach dem Zweiten Weltkrieg dar. Die neue verwaltungs­ mäßige und territoriale Gliederung nach Kriegs­ ende in der damaligen Föderativen Volksrepublik Slowenien trat am 8. September 1945 in Kraft. Die früheren Gemeinden wurden von neuen lokalen Verwaltungs- und Gebietseinheiten, den Ortschaf­ ten, ersetzt. Den Status einer Ortschaft erhielten auch Kropa, Dobrava, Srednja Dobrava, Kamna Go­ rica und Podnart. Im September 1946 wurde das zweite Gesetz über die verwaltungsmäßige und ter­ ritoriale Gliederung Sloweniens verabschiedet, mit dem der Prozess der Auflösung kleinerer Orte be­ gann. Nach dem neuen Gesetz waren die Ortschaf­ ten durch zugehörige Katastergemeinden und diese durch Siedlungen bestimmt. Von nun an waren im weiteren Umkreis von Kropa, Kamna Gorica, Srednja Dobrava und Podnart-Ovsiše als lokale Verwaltungs­ organe örtliche Volksausschüsse (KLO) tätig, die früher örtliche Volksbefreiungsausschüsse (KNOO) hießen. Die 1952 beschlossene verwaltungsmäßige und territoriale Gliederung Sloweniens löste die Ortschaften als unterste lokale Verwaltungseinhei­ ten auf und ersetzte sie durch geografisch etwas größere Gemeinden, denen die gemeindlichen Volksausschüsse (ObLO) vorstanden. Im weiteren Umkreis von Kropa wurden die Gemeinden Kropa und Podnart gegründet. Die Gemeinde Kropa hatte ihren Sitz in Lipnica. Mitte 1955 wurde im gesamten Gebiet der Föderativen Volksrepublik Jugoslawien eine grundlegende Verwaltungs- und Gebietsreform durchgeführt. Es wurden neue, größere Gemeinden gegründet, die man auch »Kommunen« nannte. Die aufgelösten Gemeinden Kropa und Podnart wurden der Gemeinde (Kommune) Radovljica eingegliedert, in die man 1961 auch die aufgelösten Gemeinden Bled und Bohinj eingliederte. Von September 1945 bis Juni 1950 gehörte das behandelte Gebiet zum

Kreis Jesenice und bis Sommer 1955 zum Kreis Ra­ dovljica.

In den ersten drei Monaten nach Kriegsende wurden überall dort, wo während des Krieges keine lokalen Wahlen durchgeführt werden konnten (so auch in der Region Gorenjska), örtliche Ausschüsse der Befreiungsfront (OF) eingesetzt, die zugleich Verwaltungs- und politische Organe waren. Der örtliche OF-Ausschuss war mit zahlreichen alltägli­ chen Problemen konfrontiert, die nach Kriegende auftraten. Deren Lösung war für die Bewohner von existentieller Bedeutung. Der Ausschuss von Kropa beschäftigte sich mit der Sicherstellung von Grund­ nahrungsmitteln (Brot, Mehl, Milch, Fleisch, Fett) und lebensnotwendigsten Bedarfsartikeln (Brenn­ holz für den Winter), der Instandsetzung der be­ schädigten öffentlichen Infrastruktur (Reparatur von Brücken, Kanalisation, Wasserleitung, Versuch der Straßenregulierung Kropa–Jamnik, Probleme wegen starken Mangels an Baumaterial), mit der Or­ ganisation der Grundschule und des Kindergartens (Mangel an pädagogischen Kräften, Organisation des Unterrichts, allernotwendigste Reparatur von Schule und Kindergarten), mit sozialen Problemen (soziale Unterstützung, Regelung des Armenhauses) u. a. m. Am 5. August 1945 fand eine Großkundge­ bung statt, die man Partisanen-Tag nannte.

Nach den Wahlen im August 1945 wurde in Kropa die lokale Verwaltung formell installiert. Im Gebiet Sloweniens wurden die Wahlen im Juli und August abgehalten, in Kropa fanden sie am Sonntag, den 19. August 1945, statt. Der örtliche Volksbefrei­ ungsausschuss tagte auf seiner ersten Sitzung, auf der die Referate unter die Ausschussmitglieder ver­ teilt wurden, nur drei Tage nach der Wahl. Außer dem Vorsitzenden Justin Ažman und dem Sekretär Tomaž Berčič setzte sich der Ausschuss noch aus 7 Ausschussmitgliedern zusammen.

Toni Bogožalec

PRIESTER JERNEJ HAFNER – FÜR HEIMAT, GLAUBEN UND KAISER Jernej Hafner wurde am 8. September 1888 in Kropa geboren. Sein Vater, Luka Hafner, war Ham­ merwerksarbeiter und Schmiedeunternehmer und auch einer der Gründungsmitglieder der Nagel­ schmiedegenossenschaft in Kropa (gegr. 1894). Er war für die hiesigen Verhältnisse ein wohlhabender und respektierter Mann, langjähriges Mitglied des Gemeindeausschusses und auch Bürgermeister. Mit großer Hingabe widmete er sich der Ausbildung sei­ ner Kinder. Der jüngere Sohn France besuchte die Lehrerbildungsanstalt und war dann Lehrer und Ver­ walter der Grundschule in Kropa (1926–1941, 1948– 1957). Der ältere Sohn Jernej besuchte von 1899 bis 1907 das Gymnasium in Kranj und begeisterte sich

vermutlich da für den Sport. Nach der Matura 1907 hatte er den Wunsch, seine militärischen Fähigkei­ ten zu erproben, und verbrachte als Freiwilliger ein Jahr in einer Prager Garnison. Nach dem Studium der Theologie wurde er am 15. Juli 1912 zum Prie­ ster geweiht. Ab Mitte des 19. Jahrhunderts bis zum Ersten Weltkrieg gab es in Kropa 19 Primizianten, deren letzter Jernej Hafner war. In manchem ähnel­ te er jedoch nicht den Männern in Talaren. Anstelle sich mit der Aufgabe eines Geistlichen in irgendei­ ner Pfarrei zu begnügen, tat er sich während des Er­ sten Weltkriegs als Feldkurat hervor, beteiligte sich an den Kämpfen um die slowenische Nordgrenze, engagierte sich nach dem Krieg beim katholischen Kultur- und Turnverband (Orlovska zveza, Prosvet­ na zveza), beschäftigte sich in seinen Pfarreien mit der wirtschaftlichen Entwicklung verschiedener Ge­ nossenschaften und war viel auf Reisen. Im Februar 1915 meldete er sich freiwillig zum Dienst als Feld­ kurat und schloss sich dem 7. Kärntner Infanteriere­ giment an. Er nahm an den Kämpfen an der Ostfront und an der Isonzofront teil. Nach dem Krieg nahm er, wieder als Freiwilliger, Anfang Januar 1919 an den Kämpfen um die slowenische Nordgrenze bei Rosenbach teil. Danach war er als Kaplan in Kranj und Ljubljana tätig. 1920 übernahm er die Stelle ei­ nes Obersekretärs bei der Orlovska zveza und wirkte bei der organisatorischen Umgestaltung des Verban­ des im neuen Staat mit. Den Höhepunkt seiner Tätig­ keit bei der Orlovska zveza stellte die Teilnahme am großen Orel-Wettturnen im tschechischen Brünn im August und September 1922 dar, wohin er die slowe­ nischen Sportler begleitete. Danach wirkte er 1923 bei der Gründung der Prosvetna zveza in Ljubljana mit und war 1923–24 deren Sekretär. Im November 1924 wurde er zum Pfarrer in Stari trg pri Ložu er­ nannt. Er wendete viel Energie für die Organisation des katholischen Lebens in der Pfarrei auf und ver­ folgte aktiv die politischen Verhältnisse. In den letz­ ten Jahren vor dem Zweiten Weltkrieg war er wieder viel auf Reisen. 1936 ist er unter den Hauptorganisa­ toren der vom Sportklub Planina aus Ljubljana orga­ nisierten Teilnahme an den Olympischen Spielen in Berlin zu finden, wo über 800 Sportler teilnahmen.

1937 wurde er zum Pfarrer in Moravče ernannt. Da er sich in der Zeit des Zweiten Weltkriegs für keine kriegführende Seite erklären wollte, musste er nach dem Krieg die Heimat verlassen. Als Flüchtling lebte und arbeitete er in der Pfarrei Stockenboi in Kärn­ ten. Er starb am 12. Juni 1955 und ist in Spittal an der Drau begraben.

141

Anže Habjan

KATHOLIKEN IN KROPA UND IHR LEBEN IM 20. JAHRHUNDERT »EIGENARTIGES VOLKS, DAS SEINEN GLAUBEN HAT« Im 20. Jahrhundert veränderte sich das Leben der Menschen auch in Kropa. Das Leben wurde von Kriegen stark beeinflusst, die gesellschaftliche Ent­ wicklung fand in verschiedenen Ländern statt, in denen die Slowenen lebten. Dem musste sich auch die katholische Kirche in der Welt und in Sloweni­ en anpassen. Auf die notwendigen Veränderungen antwortete die Weltkirche mit dem zweiten Vatika­ nischen Konzil in den 60er Jahren des 20. Jahrhun­ derts. All diese Veränderungen beeinflussten so wie anderswo in der Welt das Leben der Menschen un­ ter den Abhängen der Jelovica. Kropa, ein Markt mit langer Eisenhüttentradition und fest verwurzeltem, jahrhundertelangem Lebensrhythmus, wurde von der römisch-katholischen Kirche stark geprägt. Die Bewohner von Kropa waren gläubige Menschen, und in der Verbundenheit mit dem Glauben verlief auch ihr Leben. Das 20. Jahrhundert brachte Verän­ derungen mit sich, die die stabile Glaubenspraxis unterbrachen und das mit verschieden Sitten und Gebräuchen verbundene Glaubensleben veränder­ ten. Die Kirche spielte in der ersten Hälfte des 20.

Jahrhunderts sowohl im persönlichen als im Ge­ meinschaftsleben der meisten Menschen in Kropa eine große Rolle. Sie war verbunden mit Schule, Nagelschmiedegenossenschaft und Vereinsleben, sie schloss die Gläubigen in verschiedene Vereini­ gungen zusammen und veranstaltete verschiedene Feste, die den Glauben förderten und stärkten. Die Kirche erfüllte auch stets ihren wichtigsten und we­ sentlichen Zweck, die Verkündung des Evangeliums.

Die Bewohner von Kropa waren in der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts noch immer von der Marien­ verehrung geprägt, zum Marienfest am 2. Juli, dem heutigen Gemeindefeiertag, pilgerten die Gläubigen zum Altar mit einem Marienbild in der Muttergottes­ kirche auch von anderswo. Die Gläubigen pflegten auch andere Sitten und Gebräuche, die die verschie­ denen Lebensereignisse, den Empfang der Sakra­ mente und verschiedene Feiertage kennzeichneten.

Eine große Rolle spielten in der Pfarrei die Priester, die die Aufgabe eines Seelsorgers wahrnahmen und gleichzeitig mit ihrem Charakter und ihrer Bezie­ hung zur Welt das Glaubensleben in der Pfarrei und die allgemeine Einstellung zur gesellschaftlichen Realität formten.

In der zweiten Hälfte des 20. Jahrhunderts kam es auf dem Gebiet des Glaubenslebens zu ziemlich großen Veränderungen. Mit der Schaffung des neu­ en Regimes nach dem Zweiten Weltkrieg hatten die gesellschaftlichen Veränderungen einen allmähli­ chen Rückgang der Glaubenspraxis und in gewis­ sem Ausmaß auch eine Veränderung der allgemei­ 142

nen Religiosität zur Folge. Die Gläubigen fühlen sich immer weniger mit der Kirche verbunden, was aber für die Bewohner von Kropa keine Verminderung der Verbundenheit mit Gott bedeutet. Man begann, viele Feiertage aufzugeben, und gleichzeitig began­ nen Sitten und Gebräuche zu verschwinden, die früher ein Teil des Lebens von Kropa waren. Trotz aller Geschehnisse ist in Kropa der Glaube, der zwar anders ist als der frühere, geblieben. Geblieben sind die Riten des Glaubenslebens, die mit der Tradition und dem kulturellen Umfeld am meisten verbunden sind.

Kaja Beton

GLAUBENSLEBEN IN KAMNA GORICA IM 20. JAHRHUNDERT In dem Beitrag wird mithilfe von Aufzeichnun­ gen in Schul- und Pfarrchroniken, Informationsblät­ tern und einigen anderen Quellen die Einbindung des katholischen Glaubens in das Alltagsleben der Dorfbewohner von Kamna Gorica in der Zeit vor und nach dem Zweiten Weltkrieg behandelt. Darge­ stellt werden die Veränderungen, die das politische System der Nachkriegszeit mit sich gebracht hat, und die allgemeinen Veränderungen in der Lebensweise.

Für die erste Hälfte des 20. Jahrhunderts ist fest­ zustellen, dass die Kirche im Bildungssystem, im Jah­ reskalender der Sonn- und Feiertage und überhaupt im Alltagsleben stark integriert war. Üblich waren Abendgebete im Kreis der Familie und regelmäßige Besuche der hl. Messe, Prozessionen und Wallfahr­ ten, im Dorf wurden Veranstaltungen zur Erneue­ rung des Glaubenslebens und Exerzitien organisiert, es gab mehrere Vereine auf katholischer Grundlage.

Auch die Wohnungen ließen die Zugehörigkeit zum Katholizismus erkennen, sie waren mit Herrgotts­ winkel und Heiligen- und Engelsbildern ausgestat­ tet, und Gebetbuch und Rosenkranz waren wichtige persönliche Gegenstände.

Taufe, Erstkommunion, Firmung und Trauung, die unter den Katholiken noch heute große Bedeu­ tung haben, veränderten sich im Lauf des 20. Jahr­ hunderts sowohl hinsichtlich der Zeremonie als auch der Anzahl. Nach dem Zweiten Weltkrieg ge­ hen nämlich entsprechend der rückläufigen Zahl der Gläubigen auch die kirchlichen Trauungen zu­ rück, und Kinder werden im Durchschnitt viel spä­ ter getauft als zu Beginn des 20. Jahrhunderts.

In dem Beitrag werden auch die Priester der Pfarrei Kamna Gorica und deren Rolle im Dorf be­ schrieben. Diese hing natürlich sowohl von ihrer Ei­ geninitiative als auch von den gesellschaftlichen und politischen Verhältnissen ab. In der Nachkriegszeit war das Regime sehr glaubensfeindlich gesinnt, was sich zweifelsohne auf die Veränderung der Bezie­ hung der Menschen zu Glaube und Kirche auswirk­

te. Trotz der schlagartigen politischen Veränderun­ gen war es zu der veränderten Glaubensbeziehung nicht über Nacht gekommen. Kirchenbesuch, Religi­ onsunterricht, Begehung lokaler Feiertage und Ähn­ liches schwanden allmählich, wozu vermutlich mehr die veränderte Lebens- und Denkart als die neue Po­ litik beitrug.

Joža Eržen

HANDWERKE UND HANDWERKSBERUFE IN KROPA ERINNERUNGEN Der Beitrag behandelt die Handwerke und Hand­ werksberufe, die sich in Kropa über die verschiede­ nen Zeitabschnitte erhalten haben. Außer den Nagel­ schmieden gab es bis zu 20 Tätigkeiten, die alle für das Endprodukt – den Eisennagel – von Bedeutung waren. Kropa nahm in der Zeit des Aufschwungs der Eisengewinnung und der Herstellung von Eisennä­ geln einen hohen gesellschaftlichen Rang ein. Spä­ testens Anfang des 15. Jahrhunderts erhielt es das Marktrecht und später Sonderrechte mit dem Bergre­ gal, das Kaiser Ferdinand erließ. Die Bewohner von Kropa waren von Steuern, Fron- und Militärdienst be­ freit. Auch wegen der Geschlossenheit des Talkessels und der Abgeschiedenheit Kropas – man pflegte zu sagen, dass Kropa am Ende der Welt liege – entwickel­ te sich eine besondere Kultur des Ortes. Die Bewoh­ ner von Kropa waren besondere Menschen, die von schwerer Arbeit in der Nagelschmiede, schlechten Arbeitsbedingungen, aber auch von einer speziellen Mundart und Verheiratungen untereinander geprägt wurden. Nicht nur, dass sie täglich 14–16 Stunden arbeiten mussten, dass sie schon als kaum 10-jährige Kinder mit der Arbeit beginnen mussten, sie mus­ sten auch Brennmaterial, Holzkohle und Eisen zum Schmieden der Nägel selbst bezahlen. Die schlechten Verhältnisse trugen dazu bei, dass die durchschnittli­ che Lebensdauer in manchen Zeitabschnitten kaum 18–20 Jahre betrug. Trotz der schlechten Lebens- und Arbeitsverhältnisse entwickelten sich enge Beziehun­ gen, die eigentlich lebensnotwendig waren. Obwohl sie aufeinander eifersüchtig waren, sich versteckten, schmollten und sich öfter auch verprügelten, blieben sie Freunde und vergaßen ihren Groll am ersten Fei­ ertag. Sie standen sich stets bei, doch bei der ersten Gelegenheit, sich über jemanden lustig zu machen, war alle gegenseitige Verbundenheit vergessen. Auch bei ihren Arbeitgebern, den damaligen Herren der Hammerwerke, versuchten sie ihre Probleme und Unannehmlichkeiten auf verschiedene Weise zu be­ wältigen.

Die wichtigsten Handwerksberufe waren außer den Nagelschmieden und den Hammerwerksarbei­

tern: Köhler, Bergmann, Zimmermann, Hersteller von Blasebälgen, Uhrmacher, Orgelbauer, Schuster, Müller, Gastwirt und Kaufmann. Nicht zuletzt sind auch Lehrer und Pfarrer zu nennen, die zwar nicht zu den hiesigen Handwerksberufen zu zählen sind, doch die Priester können in Kropa auf eine »Lebens­ arbeitszeit« zurückblicken, die am längsten und noch immer lebendig ist.

Das bodenständige Handwerk stirbt langsam, aber sicher aus. Die neuen Zeiten brachten eine an­ dere – maschinelle, fast automatische – Arbeitsweise mit sich. Das Schmiedemuseum ist eine Einrichtung, die das bewahrt, was sich erhalten hat, wenngleich nur noch in mündlicher Überlieferung. Die Bewoh­ ner von Kropa sind aber ebenso verantwortlich, die Vergangenheit, die Zeit unserer Vorfahren, zu erhal­ ten und Gegenstände, die das Leben der Elterngene­ ration bedeuten, nicht um wenig Geld zu veräußern.

Man kann nur einmal verkaufen, späteres Trauern um das Verkaufte ist zu spät.

Igor Pirc

POSTAMT KROPA GESCHICHTE DES POSTBETRIEBS IN KROPA UND ENTWICKLUNG DER POSTSTEMPEL Der Postverkehr entwickelte sich in ÖsterreichUngarn und in den übrigen Staaten Europas wie auch zwischenstaatlich gemäß den Erfordernissen und Verkehrsgegebenheiten. Die Organisation und auch die Infrastruktur wurden im Lauf der Zeit vervollständigt und modernisiert. Die Verwaltung für Innerösterreich, zu dem die Länder Steiermark, Kärnten, Krain und Görz mit Küstenland gehörten, befand sich eine Zeit lang in Graz, später in Triest und Klagenfurt. Der Beitrag behandelt vor allem den Zeitraum ab Beginn des 19. Jahrhunderts.

Das heutige Slowenien wurde von der wich­ tigsten Postverbindung Wien–Ljubljana–Triest und Querverbindungen durchquert, von denen für die Region Gorenjska (Oberkrain) Ljubljana–Kranj– Tržič–Klagenfurt und Kranj–Jesenice–Podkoren– Villach Bedeutung haben. Der Organisation des Post­ betriebs mit Pferdepost oder Postkutschen dienten Poststationen; die ältesten in Krain befanden sich in Podpeč (erwähnt 1584) und Šent Ožbolt bei Trojane (Anfang des 18. Jahrhunderts). Auf der Linie Ljubl­ jana–Kranj–Klagenfurt wurde die erste Poststation in den 60er Jahren des 18. Jahrhunderts in Tržič (Neumarktl) errichtet, in Kranj (Krainburg) 1770 und in Kirschentheuer, auf der anderen Seite der Karawanken, 1781. Poststationen auf der nach 1783 eingeführten Linie Kranj–Villach wurden in Otok bei Podvin, in Sava bei Jesenice (Aßling) und im Ra­ 143

zinger-Haus in Podkoren errichtet. Postbetrieb wie auch Beförderung der Reisenden basierten auf der Berechnung der Postgebühr im Hinblick auf die Ent­ fernung. Dazu dienten die österreichischen Postmei­ len (1 österreichische Postmeile war 10 000 Schritte bzw. exakt 7,585937 km lang). Nach 1840 stellte man an den Hauptpostwegen bis 180 cm hohe und runde Meilensteine mit eingemeißelten Angaben der Ent­ fernung zu den Endstationen in beiden Richtungen auf (z. B. Wien/Triest oder Ljubljana/Klagenfurt).

Die Poststationen in einer Entfernung von etwa zwei Postmeilen (15,2 km, auch als 1 »Post« bezeich­ net) wurden nicht weiter vernetzt, sie waren bis zur Entwicklung der Eisenbahn in Betrieb, die den Post­ verkehr wie auch die Personenbeförderung über­ nahm. Einige dienten noch als Postämter, die aber häufig in größere, den Adressaten nähere Bestim­ mungsorte übersiedelten.

Vor der Eröffnung der Postsammelstelle in Kr­ opa im Jahr 1850 waren die nächsten Poststationen Kranj und Otok. Eventuell nicht häufige Absender von Briefen oder Paketen bedienten sich vermut­ lich der ein oder anderen Poststation, je nach dem, wohin die Post ging, was sich ja auf die Höhe der Postgebühr auswirkte. Ähnliches musste für die Postsendung gelten, die für Kropa bestimmt war. Es gibt keine Angaben dazu, wer die Post zustellte und wie viel für die Zustellung berechnet wurde. Post­ sendungen für Adressaten in Kropa kamen zunächst von der Poststation Kranj. Im Ortsverzeichnis aller Poststationen Österreichs aus dem Jahr 1792 ist an­ geführt, dass die Entfernung Kropas von der Poststa­ tion in Kranj 2 1/2 Stunden beträgt.

Der Postverkehr verbesserte sich für Kropa nach der Eröffnung der Postsammelstelle für Briefe und leichtere Pakete im Jahr 1850, da die Post von da an ein- bzw. zweimal in der Woche aus Kranj zugestellt wurde. Dies war aber schon die Zeit der Briefmarken, die in Österreich am 1. Juni 1850 ein­ geführt wurden. Einführung der Briefmarken als Bezahlungsart der Postgebühren, Vereinfachung der Tarife, Inkraftsetzung bilateraler zwischenstaat­ licher Postabkommen und später Gründung der In­ ternationalen Postunion UPU im Jahr 1874 führten zu einer großen Verbilligung des Postverkehrs und einer erheblichen Vergrößerung des Umfangs der Postsendungen.

Ob die Postsammelstelle in Kropa einen Post­ stempel verwendete, ist nicht bekannt, da ein solcher nicht erhalten ist. Schon im folgenden Jahr, am 1. Juli 1851, wurde in Kropa ein Postamt eröffnet, das einen eigenen Poststempel verwendete. Der Einkreisstem­

144

pel hatte einen Durchmesser von 24 mm, die Ortsan­ gabe war nur deutsch – KROPP, in der Datumsanga­ be waren Tag und Monat durch einen Strich geteilt.

Die Entwicklung des Poststempels schloss sich den allgemeinen Veränderungen und der Entwicklung in der Doppelmonarchie an: Ende der 70er Jahre des 19. Jahrhunderts wurde im Stempel noch die Jahres­ zahl hinzugefügt, in den 80er Jahren wurden auch slowenische Ortsnamen eingeführt, in den 90er Jah­ ren hatte der Zweikreisstempel einen Durchmesser von 27 mm, die Ortsangabe war KROPP – KROPA. 1907 wurde in Kropa auch die Telegrafie eingeführt, das Telefon vermutlich erst nach dem Ersten Welt­ krieg. Nach Kriegsende wurde in den bestehenden Poststempeln in der Regel die deutsche Ortsangabe entfernt. Auch in Kropa wurde er bis 1921 verwen­ det, als das Königreich der Serben, Kroaten und Slo­ wenen einheitliche Zweikreisstempel mit Ortsan­ gabe des Postamtes in lateinischer und kyrillischer Schrift einführte. Ein solcher Einkreisstempel trat einige Jahre vor dem Zweiten Weltkrieg auf.

In der Zeit der deutschen Okkupation wurden nur deutsche Poststempel und nur die deutsche Ortsangabe verwendet – KROPP. Das Postamt war jedoch aufgrund der Nähe der Partisaneneinheiten auf der Jelovica-Hochebene nur bis 1943 in Betrieb.

Briefe und Pakete wurden über das Postamt in Podn­ art nach Kropa befördert.

Nach dem Zweiten Weltkrieg wurde ein Jahr lang der »altjugoslawische« Zweikreisstempel mit entfernter kyrillischer Ortsangabe des Postamtes verwendet. Danach verwendete man einige Jahre einen neuen Einkreisstempel mit der Ortsangabe Kropa in lateinischer Schrift und in den 50er Jahren zwei Poststempel mit lateinischer und kyrillischer Ortsangabe. 1972 wurden Postleitzahlen eingeführt, das Postamt Kropa bekam die Postleitzahl 64245.

Nach der Unabhängigkeit Sloweniens wurde im be­ stehenden Stempel zunächst die Sechs aus der Post­ leitzahl entfernt und dann ein neuer Poststempel mit der Postleitzahl 4245 angefertigt, der noch heute verwendet wird.

Das Postamt Kropa rühmt sich 14 Poststempel, 6 Sonderstempel, einer Briefmarke der Slowenischen Post mit dem Motiv einer Krippe aus der Muttergot­ teskirche in Kropa und einem Aufdruck auf Briefum­ schlägen zum Gregorienfest. Kropa kann auch stolz darauf sein, dass im Unternehmen UKO Kropa mehr als 30 Jahre lang Poststempel für ganz Jugoslawien hergestellt wurden.

KAZALO KROPA 1918–1941. POLITIČNO-ZGODOVINSKI OKVIR? dr. Jure Gašparič..........7 KROPA, MAJ–AVGUST 1945, mag. Janez Kopač..................................................... 15 DUHOVNIK JERNEJ HAFNER ZA DOM, VERO IN »CESARJA«, Toni Bogožalec ..........................................................................................................25 SLIKOVNA PRILOGA: .............................................................................................37 KATOLIČANI V KROPI IN NJIHOVO ŽIVLJENJE V 20. STOLETJU, Anže Habjan..............................................................................................................83 VERSKO ŽIVLJENJE V KAMNI GORICI V 20. STOLETJU, Kaja Beton................113 OBRTI IN POKLICI V KROPI, Joža Eržen ..........................................................123 POŠTNI URAD KROPA. ZGODOVINA POŠTNE DEJAVNOSTI V KROPI S POUDARKOM NA RAZVOJU POŠTNIH ŽIGOV, Igor Pirc ................................... 131 Povzetki /Zusammenfassungen..........................................................................139

145

146

Vigenjc Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi 20. stoletje. Življenje v Kropi in Kamni Gorici, 2. del

ISSN 1580-6529

20. stoletje. Življenje v Kropi in Kamni Gorici, 2. del

Leto XI, 2011