Šolsko glasilo 2020/1/1

Šolsko spletno glasilo učencev OŠ Otočec MLADA RAST

Šolsko leto 2019/20

Letnik 1, številka 1

Dragi bralci in bralke Mlade rasti

V letošnjem šolskem letu smo se še posebej potrudili in izdali kar tri številke šolskega spletnega glasila. Prvi dve sta bili izredni, izdani v času koronavirusa, pred vami pa je redna izdaja 1. številke šolskega glasila po spletu. Šolsko glasilo z naslovom Mlada rast v tiskani obliki je nazadnje izšlo ob koncu šolskega leta 2004/05. Z Mlado rastjo mislimo na mladost in na vse tiste otroke, ki tako prehitro odrastejo, zapustijo osnovnošolske klopi in se podajo na nove poti.

Vsaka pot pa vodi nekam. Da pa ne bi bile te poti prekmalu pozabljene, boste lahko v glasilu našli različne literarne prispevke, likovne risbice … In to, kar piše v glasilu, vam bo ostalo v večnem spominu. Naj vas glasilo spremlja na vaši poti in naj vam popestri brezskrbne počitniške dni. Prijetno branje vam želim.

Urednica šolskega glasila Hermina Videnič

Sprejem prvošolcev 2. september 2019

Knjižničarka nas je seznanila s knjižničnim redom ter postopkom izposoje in vračanja knjižničnega gradiva.

Prisluhnili smo pravljici Tiho, tukaj beremo.

V okviru Društva Bralna značka Slovenije smo v dar za povabilu k branju ob 17. septembru, uradnem začetku nove bralne sezone, prejeli slikanico pisateljice Svetlane Makarovič Škrat Kuzma dobi nagrado. Knjigo nam je v trajno last podarilo Društvo Bralna značka Slovenije.

Po ogledu knjižnice smo se lahko še malo poigrali in prelistali različne knjige.

Na prijazen in zabaven način je policist prvošolcem predstavil svoje delo in pravila varnega obnašanja v prometu. Nato smo se odpravili na sprehod v okolico šole, kjer smo se seznanili s pomenom prometnih znakov ter se naučili varnega prečkanja ceste. Najbolj nas je zanimal policijski avto, v katerega smo se lahko tudi usedli in za trenutek postali mali policisti.

2. b 2. a

PTIČJE HIŠICE

Iz škatel, škatlic, tulcev, plastenk, časopisa … smo ustvarjali ptičje hišice za ptička Čipka, ki smo ga spoznali v pravljici z naslovom Kam gremo, ko odidemo.

Ptičje hišice so se spremenile v velike ptičje hotele!

HIŠICE IZ MEDENJAKOV Pravljična lepota izdelka, ki smo ga ustvarili skupaj z mamico učenca iz 2. a razreda.

ŠOLA NEKOČ

V 2. a in 2. b razredu smo spoznali didaktiko in vzgojo preteklega stoletja, kakšen je bil dan učencev takrat in kaj lepega smo doživljali skozi šolske dni.

September, mesec tihega branja V 2. b razredu smo se pridružili slovenskemu projektu »Mesec branja«.

Učenci smo vsak dan 15 minut tiho brali svojo knjigo od doma, lahko pa smo si jo izposodili iz razredne knjižnice. Ob branju smo se sprostili in umirili. Všeč nam je bilo, da smo si lahko poiskali poljuben kotiček kjer koli v učilnici, se skrili, ogradili in v miru brali.

ZAJEC Če bi bila žival, bi bila zajec kosmat.

Je lep in duhovit, včasih tudi zvit.

Da zajček prav ljubka je žival, vsak človek na tem svetu to bi vam priznal.

Ko takšen zajček v svet urno se požene, za njim še majhne sence ni nobene.

Zame so živali boljše od ljudi.

Kakšen je naš svet, ko toliko živali na njem več ni!

Le bela lisa iz gozda ven se vidi.

Naenkrat nekaj zašumi, zbeži in že ga ni.

Zato pustimo čist zeleni naš planet in živali vse na njem mirno in svobodno živeti.

Lea Rifelj, 6. b

ČE BI BIL ŽIVAL – OPICA Nekega dne sem razmišljal, katera žival bi lahko bil. Morda opica. Da! Tako rad bi bil opica! Plezal bi po drevesih in se zabaval z živalmi. Po tem zabavnem premišljevanju sem šel spat, a ko sem se zbudil, sem ugotovil, da sem kar naenkrat postal opica.

Uauu, opica sem! Zlezem iz svoje drevesne hiške. Okrog mene sama drevesa.

Nato plezam, skačem, se gugam in dražim druge živali. Tako se zabavam, da se

skoraj pozabim prehranjevati. Ko mi že pošteno kruli po želodcu, si privoščim sočne liste. Dan mi zelo hitro mine.

Nekega dne plezam daleč stran od svoje hiške. Noč je. Iščem in iščem pot do doma, a je ne najdem. Prenočim kar na tujem drevesu. Iščem hrano, a je ne najdem. Lačen sem in zaskrbljen. O, ko bi bil spet človek, pomislim. Splezam z drevesa in srečam svojega najboljšega prijatelja nosoroga. »Živijo, nosorog! Izgubil sem se.« »Ne skrbi, pomagal ti bom najti pot do doma.« Toda tudi z nosorogom ne najdeva poti. »Prenočiva, tukaj je zelo dobro mesto,« mi reče nosorog. Ko se zbudiva, je okrog naju sto lačnih levov.

Nosorog z rogom vse odrine stran. Nato zbeživa in skočiva v grmovje. Levi tečejo mimo. Varna sva. Po nesreči padeva v reko Kongo.

Zagledava največjo kačo na svetu, ki naju lovi po reki. Na srečo je nosorog dovolj velik, da lahko brodi po reki, jaz ga pa jaham. Ko končno prideva iz reke, le zagledava mojo hiško.

Skupaj se zabavava, srečna sva in se igrava razne igre. Čas nama zelo hitro teče.

Zvečer sem tako utrujen, da takoj zaspim.

Ko se zjutraj zbudim, ugotovim, da so bile to samo sanje in da moram v šolo.

Jezen sem, da se sanje niso uresničile.

Matija Škrget, 6. b

Če bi bila žival … Če bi bila jaz žival, bi bila kenguru.

Najbrž se sprašujete, zakaj ravno kenguru. Mislimo, da je kengurujem lepo. No, ni ravno tako! Za začetek, kenguruji živijo v Avstraliji. Naj vas popeljem v svojo zgodbo.

Jaz sem bila mladič v prijetni čredi.

Veliko sem se igrala z drugimi mladiči. Zelo sem se zabavala. No, vsaj nekaj časa. Nekega dne pa se je v gozdu zgodil največji požar, kar sem jih kdaj videla. Vsi smo bežali, vendar sem bila tako izgubljena, da sem stekla naravnost v gozd. Od močne

svetlobe in črnega dima so me bolele oči. Potem je nekaj padlo name in izgubila sem zavest. Zadnje, česar se spomnim, so bile kapljice vode na mojem kožuhu. Kasneje sem se zbudila sredi majhne sobe v veliki stavbi. Imela sem povito tačko, vendar sem vedela, da ne morem več ostati tu. Ko je prišla neka čudna oseba in odprla mojo sobo, sem hitro pobegnila na svobodo. Ko sem prišla ven, sem doživela popolni šok.

Dreves ni bilo več, bil je le še pepel.

Bilo je grozno. Klicala sem svojo čredo, a je nisem mogla priklicati. Čez čas nisem več videla dosti živali. Zelo sem pogrešala družino in upala sem,

da jo bom še kdaj videla. Vse to je bilo res. Požar v Avstraliji je bil največji požar do sedaj. Ostalo je zelo malo dreves in še manj živali, nekatere vrste so celo na robu

izumrtja. Vsi upamo, da se bodo živalske vrste razmnožile in da se bo avstralski gozd obnovil.

Ajda Plankar, 5. b

ŽIVALSKI VRT IN MORSKI LEV SOBOTA, 27. november Ime mi je Niki. Zjutraj sem se zbudila zaradi svoje mlajše sestrice Brijane. Tulila je kot volk, samo zato, ker gremo danes z mamo in očetom v živalski vrt. Zjutraj smo vse pripravili in se odpravili na pot. Odločili smo se, da bomo prenočili pri živalskem vrtu, saj je nasproti njega hotel Morski lev. Vozili smo se že tri ure, ko se je iznenada pokvaril očetov avto, do živalskega vrta pa je bilo še 65 kilometrov!

Pol ure smo čakali, ko je naposled mimo pripeljal avto.

Samo še moje najhujše sošolke se mi je manjkalo! Ta Makenzica. Ne maram je.

Prišla je s svojim očetom in najboljšo prijateljico Rovzi. Posmehljivo sta nas gledali, njen oče pa je le pomagal. Čez kakšnih petnajst minut smo se lahko odpravili naprej. Moja sestrica je kar naprej pela pesmice. Razmišljala sem, ali bi jo kar pustila v živalskem vrtu, saj se res obnaša kot ena opica.

Makenzica, njena prijateljica in njen oči so naprej peljali za nami. Premišljevala sem, katera žival bi najbolje predstavljala Makenzico. Mogoče lama ali pa pav, ker se važi. No, končno smo prispeli do živalskega vrta. Videli smo leve, žirafe in noje. Kmalu se je stemnilo in odšli smo v hotel, Brijana pa je hotela nazaj k živalim. Morala sem jo pomiriti, če ne, bi skočila skozi okno kot kakšen kenguru.

Na televiziji sem ji poiskala Princesko Sladkorček, saj je to njena najljubša risanka.

Mama in oče sta hotela, da skupaj gledamo televizijo in ker je Brijana kričala, da hoče gledati svojo risanko, smo jo potem gledali vsi. Še nikoli nisem gledala tako sladke, oprostite, grozne risanke! Zato sem šla raje spat.

NEDELJA, 28. november Danes smo nadaljevali z ogledom živalskega vrta. Medtem ko smo si ogledovali živali, sem razmišljala, katera žival sem jaz. Že od nekdaj sem si želela delati v cirkusu. Tam je vsaj zabavno, ker v šoli namreč ni. Prišli smo do morskih levov.

Takrat sem pomislila, kako dobro bi bilo biti morski lev. Cele dneve lahko plava po vodi, je samo ribe ... To mi je všeč, saj imam tudi sama zelo rada ribe. Pa še uči se trikov. To je tako zakon! Vsaj za en dan bi bila rada v njegovi koži. Sploh mi ne bi bilo treba hoditi, moj izgled me ne bi skrbel, spala bi pa, kolikor bi hotela. Še cel dan sem razmišljala o tem. Večino časa smo se zadržali pri morskih levih.

Zdolgočaseno sem jih gledala, saj moje življenje ne bo nikoli takšno. Potem pa je do mene priplaval eden izmed njih. Izgledalo je, kot da govori z mano. Začudeno sem spoznala, da ga malo razumem. Rekel mi je, da me je slišal, kako sem rekla, da bi rada bila morski lev in da se lahko za nekaj ur zamenjava. In kar naenkrat sem bila v telesu morskega leva. Drugačno telo, zakon! V mojem človeškem telesu pa je bil morski lev.

No, res je, da je malo bolj nerodno hodil in čudno govoril, a starši niso opazili ničesar.

Kakšna čast je doletela mene, Niki Marvel. V levji koži je zakon! Res je, da sem težja, a je v vodi to čisto v redu. Sredi predstave sem se vživela v vlogo. Plavala sem, delala poskoke, žonglirala, izmerila, koliko sem velika. A globoko v sebi sem začutila, da ne maram, da me vsi gledajo. K sreči je bilo predstave kmalu konec. Rekla sem si, da se moram pač navaditi občinstva. In komaj sem čakala na naslednjo predstavo. Sledil je desetminutni počitek. Tako dobro se nisem naspala že od dne, ko se je rodila Brijana.

Nato je spet sledil nastop. Bilo je zelo veliko gledalcev in vsi so mi ploskali. Povrhu vsega pa sem dobila še večerjo. Te ribice so tako slastne! Čakal me je še zadnji nastop čez eno uro.

Vau! Še dve uri, pa se bom morala spremeniti nazaj v človeka. Na zadnjem nastopu smo pokazali nove trike in s tem poželi ogromen aplavz. Videla sem tudi svojo družino in moje telo z morskim levom v sebi mi je pomežiknilo. Kar naenkrat pa sem bila znova v svojem starem telesu. Lepo je bilo biti spet nazaj. Teh pet ur je bilo tako zabavnih!

Takoj, ko smo se odpravili domov, sem očeta prosila, ali lahko gremo med počitnicami na morje, saj sem ugotovila, da nadvse rada plavam!

Manca Novak, 6. b

Če bi žival bila, bi pes postala, da ves dan bi se igrala in ne bi ga prespala.

Rada bi za mačko se podila in v šolo ne hodila, kosti bi vse dobila in po štirih se plazila. Pes bi rada postala, da vsem bi nagajala, tačko veselo bi dajala in z repom bi mahala. Z otroki bi po snegu se lovila in snežaka naredila. Ko bi za mačko se podila, bi

po gobčku jih dobila. Ko z lastnikom bi se podila, priboljške bi dobila, hišo bi stražila in lastnika veselila. Pes postala bi rada, ker psu se nikamor ne mudi, najlepše pri tem pa je, da crkljaš se ti.

Taja Vene, 5. b

Če bi žival bila, postala bi konj s pašnika, iz ograje bi zbežala in drugim nagajala.

Kraljica bi bila in vse bi uničila, palico bi imela in vse bi začarala, kar bi hotela.

Lepa bi bila kot dva bisera, imela bi krila in plesala bi kot vila.

Po mavrici bi letela in v pravljici živela.

Bila bi lepotica in imela rdeča lica.

Biti konj mi je dovolj, ker je bister in pogumen, zato, ker ni neumen.

Urša Švirt, 5. b

Če bi bila žival, bi bila miš.

Obiskala bi veliko hiš.

Ker imam pamet človeka, me ne ujamejo do naslednjega veka.

Potem bi šla do peka, ki vsemu oporeka.

Kdor pa temu oporeka, ga zapremo v hišo do naslednjega leta. Če hočeš biti miš, moraš obiskati veliko hiš.

Jaz bi miš postala, da vsem prebivalcem lahko bi ukazovala.

Beti Kene, 5. B

Mali volkec Puh Bil je prelep dan in naš mali volkec Puh se je prebudil. Mama ga je umila in odšla sta na lov. Ujela sta dva miška, a to za volka ni bilo dovolj. Čez nekaj ur je malemu volku Puhu krulilo po želodčku in z mamo sta se zopet odpravila na lov. Ujela sta malega noja in ga pojedla. Mama je zaspala, mali volkec pa je pobegnil.

Hotel je postati tak kot njegov oče, saj je bil njegov oče v tropu volkov.

Odšel je na sever, kjer je srečal medveda. Medved ga je vprašal, kaj dela tukaj. Odgovoril mu je, da gre na obisk k svojemu očetu. Medveda je zaskrbelo, da morda ne ve, kam mora iti in imel je prav, vendar mali volkec Puh ni želel pomoči. Ko je prispel na

Cilj, ga je zasul snežni plaz. Ko je trop volkov prišel do kupa snega, so začeli kopati in vohljati. Našli so malega volka, vsega premraženega, zato so ga odnesli v kočo, kjer so ga oskrbeli.

Oče malega volka je bil v zelo slabem stanju, saj ga je ugriznil medved. Ko se je mali volk prebudil, mu je oče povedal, kaj se je zgodilo. Puh je predlagal, naj gre trop volkov na lov in ulovi medveda. Tudi sam je hotel iti, a mu oče najprej ni dovolil, na koncu pa je le popustil. Uspelo jim je ubiti medveda in oče je bil ponosen na svojega sina. Medtem se jim je že pridružila mama, ki najprej ni želela živeti na severu, a so jo le prepričali.

Pia Novak, 5. b

Če bil bi žival, bi bil velik pav, se bi šopiril in bahal, veselo se smejal.

Bi razprl svoj prelepi rep in zapel svoj znani rap.

Bi šel okoli celega sveta in postal velika zvezda.

Na krosu bil bi najhitrejši in na sliki najsvetlejši.

Ko zavijem z očmi, svet se obrne, se mi zdi.

Imam bratranca, on je konj, zelo občutljiv je na svoj vonj.

Ima službo zelo veliko, je poštar z oliko, ve, kje je treba in kaj je treba, ve, kdo je prava ta oseba. Če bil bi žival, bi bil velik pav, se bi šopiril in bahal, veselo se smejal.

Erik Predalič, 5. b

ZA BREZSKRBEN KORAK V ŠOLO

V Zvezi za Dolenjsko – ZZD, so letos, že tradicionalno, pomagali otrokom iz socialno ogroženih družin s projektom »Za brezskrben korak v šolo«. Letošnjo donacijo so namenili učencem OŠ Otočec. Zadnji vikend pred novim šolskim letom so z dobrodelno akcijo zbirali šolske potrebščine v INTERSPARU QLANDIA Novo mesto. Šolske potrebščine in poučne igre so predali ravnateljici OŠ OTOČEC. Šolske potrebščine bomo namenili socialno šibkejšim učencem, dejavnostim v jutranjem varstvu in podaljšanem bivanju ter sprostitvi v času odmorov.

Projekt PEŠBUS Spodbujamo aktivno pot v šolo V Evropskem tednu mobilnosti, ki ima slogan Gremo peš, smo sodelovali tudi učenci naše šole.

V šolo smo prihajali peš v spremstvu odraslih. V organizirani peš hoji smo prihajal iz Lešnice, spodnjega dela Otočca ter Črešnjic.

Več kot 140 novomeških otrok je v spremstvu staršev in prostovoljcev Društva za razvoj prostovoljnega dela Novo mesto (DRPD) na Pešbusu pešačilo že maja, v času ETM pa se je projekt nadaljeval na OŠ Grm, OŠ Drska in OŠ Otočec. Šole so v jesenskem delu skupno vzpostavile 11 začrtanih poti za pešačenje, najdaljšo razdaljo pa so prehodili učenci OŠ Otočec, ki se je letos na novo pridružila Pešbusu, in sicer so na poti iz Vrha pri Pahi prehodili

skoraj tri kilometre oz. pešačili štirideset minut. Pri Pešbusu je v jesenskem delu sodelovalo več kot 150 otrok. Pri tem občina nudi podporo projektu, ki prinaša pozitivne učinke na več področjih: otroke usmerja h gibanju, druženju, učenju pravilnega obnašanja v prometu, samostojnosti, redojubnosti; zmanjšuje avtomobilski promet na šolskih poteh in gnetenje avtomobilov.

Obisk Petrovega vrtca v 4. a razredu Skupaj smo poslušali pravljico, risali Snežno kraljico in si ogledali risanko. Na koncu smo še skupaj zaplesali.

»Moji starši so spet na telefonu! Kaj naj naredim?« Učenci 4. a razreda smo pod mentorstvom mag. Mojce Miklič sodelovali na natečaju Save.si.

Ustvarili smo strip.

Projekt Dan za strpnost in prijateljstvo V 5. b razredu smo cel teden ustvarjali na to temo, kadar smo le našli nekaj minut časa.

Pogovarjali smo se o tem, da je strpnost zelo pomembna za odnose, ki jih imamo drug do drugega, in je pogoj za to, da lahko sodelujemo, se skupaj igramo, ustvarjamo in napredujemo v tem, da se imamo radi in smo prijatelji.

Začeli smo z definicijo strpnosti, ki smo jo prebrali v Unescovi Deklaraciji o načelih strpnosti (http://www.eksena.si/deklaracija-o-nacelih-strpnosti/), kjer je zapisano, da je »strpnost medsebojno spoštovanje, kjer spoštujemo drug drugega, kljub temu da smo si različni.« Poudarili smo, da smo strpni, ko smo z nekom prijatelji, se spoštujemo in se imamo radi ter da strpnost ne pomeni zgolj popustljivosti, prijaznosti ali prizanesljivosti. »Strpnost je predvsem aktiven odnos, ki ga spodbuja priznavanje univerzalnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin drugih.« Sledilo je branje prvega poglavja knjige Toneta Seliškarja Bratovščina Sinjega galeba, po prebranem odlomku pa smo si ogledali še posnetek istoimenskega filma. O zgodbi smo se pogovorili. Učenci so izražali svoje mnenje in utemeljevali, zakaj tako mislijo. Vsak izmed učencev se je odločil za likovno ali pisno

poustvarjanje. Na temo pasti upravičene nestrpnosti sta nastali dve pesmi in intervju z Ivom iz Seliškarjeve zgodbe.

Po zaključku projekta smo naredili razstavo v jedilnici šole, kjer so si lahko izdelke ogledali vsi učenci, prav tako pa tudi starši, ko so prihajali na govorilne ure. Na koncu smo s težavo izbrali eno izmed likovnih del, saj je bilo kar nekaj učencev, ki so bili zelo uspešni pri svojem ustvarjanju, in ga poslali na Izobraževalni center Eksena. Poleg likovnega izdelka pa smo poslali tudi obe pesmi in intervju z Ivom.

V današnji družbi je proces izkoreninjanja upravičene nestrpnosti zelo dolgoročen, saj v potrošniški družbi, v kateri živimo, nekateri mislijo, da so upravičeni do vsega in da morajo vse, kar želijo, dobiti sedaj in takoj, pri čemer se niti ne ozrejo na sočloveka. Prav je, da se ozaveščanje otrok o pasti upravičene nestrpnosti začne že dovolj zgodaj, da lahko zrastemo v odrasle, ki ne bodo obsojali, imeli predsodkov in bili nestrpni do drugih ljudi.

URŠIN RAP STRPNOSTI

Car si, če spoštuješ ljudi, včasih pa morš bit strpen tud ti.

Vem kako, srečen si tako, da spoštljivost ti pokažeš do vseh ljudi. Če učenec potrebuje pomoč, pomagaj mu in srečen boš.

Strpnost pomeni, da spoštljiv si ti, strpnost pokaži, ko šteješ do tri.

Tale rap ti govori, da strpen bodi do vseh ljudi.

Uči ljudi, da strpni bodo bli, tako veseli bomo vsi.

Urša Švirt, 5. b

KAJINA PESEM Spoštuj ljudi s posebnimi potrebami, to pomeni, spoštuj vse ljudi.

Veliko je nesramnih ljudi, glej, da ne boš tak tudi ti.

V prijaznost podaj se z mano ti, ne bo ti žal, verjemi mi.

Kaja Ejup, 5. b

Predtekmovanje za kviz Male sive celice

Na OŠ Kozje je potekalo področno tekmovanje v kvizu Male sive celice. Naša ekipa je dosegla 7. mesto izmed 48 prijavljenih ekip iz Dolenjske, Posavja in Bele krajine. V ustnem delu smo se pomerili z ekipo OŠ Mirana Jarca Črnomelj, uvrstitev na snemanje oddaje v Ljubljani pa se nam je ponovno za las izmuznilo.

EKIPA OŠ OTOČEC Lana Kamin Tomaž Novak Jakob Selak

Dan brez avtomobila V Novem mestu smo se udeležili delavnic ter tekmovanja v znanju prve pomoči in gasilstva, kjer smo usvojili prva mesta. Obiskali so nas tudi policisti, gasilci in člani Rdečega križa.

SREČANJE Z ANŽETOM KUPLENIKOM Zaposlene v šolski kuhinji ter vodja šolske kuhinje Urša Zupančič smo se srečale z Anžetom Kuplenikom, zmagovalcem televizijskega šova Master Chef Slovenija 2019.

Nekdanji učenec šole je vodil kulinarično delavnico v Hiši kulinarike in turizma, in sicer pripravo obrokov za mlade v javnih zavodih z uporabo lokalno pridelanih surovin in izdelkov.

I AM A TEENAGER. MY MUSIC WILL TELL YOU MORE ABOUT ME THAN MY MOUTH EVER COULD.

Dear Brian!

In this letter I would like to tell you about me and my music. In my free time I listen to music a lot. I think that life is easier with music because it relaxes us. It also helps with our feelings, for example when we are sad we can just listen to music and we immediately feel better. I think that teenagers now like rap music more than anything. It is very relatable and it fits the modern life. I think that a lot of teenagers listen to music because school is not fun. We listen to it when after school, at home, or when we are with friends. I like rap music more than anything else. I do not listen to famous rappers though; I prefer the less obvious ones.

Nejc Hrastar, 9. a

In my free time I like playing basketball and I also play the flute. I have played the flute for 6 years now. I like listening to music too. Especially when I am alone because then I can sing out loud. I love singing. I and my friends like

listening to music together. We mostly listen to English music because Slovenian music is not very good. Sometimes we listen to Spanish music too.

We listen to rap and to regular English music. We listen to music so we do not feel alone. To me music is everything because when I listen to it or sing it I feel I can do anything and I like that feeling very much.

Iza Zupančič, 9. a Dear Brian, Hi! Today I will tell you about music here in Slovenia, and about my free time. I love music. I listen to music in my free time, when I write homework, or when my family goes on holidays. I play the clarinet in a music school and in Ave Orchestra. It is great playing in an orchestra and we are very good because we won last year in three categories in Slovenia.

Teenagers here listen to music very often. At home, on a bus, or in a car. I do not know a lot of popular music because I do not like it. Teenagers normally like English or Spanish music.

I like classical music or music from movies, so I prefer instrumental music. I also listen to and like a lot of Disney music from cartoons and movies.

Meta Radež, 9. a

Alenka Goljevšček–Kermauner: ČE ZMAJ POŽRE MAMO

Nadaljevanje dramskega odlomka

Pa pojdimo. Najprej moramo narediti načrt, kako mamo spraviti iz kopalnice in jo umiriti.

STRIČEK: Izmislimo si ga lahko med potjo.

PIKEC: Prispeli smo, a še vedno nimamo načrta, kako mamo zvabiti iz kopalnice.

STRIČEK: Jaz ga imam. Glej in se uči.

PIKEC: (Ga pogleda.) Gledam in se učim.

STRIČEK: (Zavpije mami.) Hej, mama. Pridi ven, Pikca hoče požreti lisica.

MAMA: (Zavpije.) Stopi ji na rep.

STRIČEK: Prav. (Stopi ji na rep in lisica zbeži.) Hej, mama. Pridi ven, Pikca hoče požreti volk.

MAMA: Vrzi mu klobaso.

STRIČEK: Prav, prav. (Vrže mu klobaso in volk zadovoljno odide.) Hej, mama.

Pridi ven, Pikca hoče požreti medved.

MAMA: Pred tace mu položi kozarec medu.

STRIČEK: Prav. (Pred tace mu položi kozarec medu. Medved ga pogleda, zgrabi in odtaca svojo pot.) Hej, mama. Pridi ven, Pikca hoče požreti zmaj. Kaj naj storim?

MAMA: Stoj pri miru, pridem takoj.

PIKEC: Pohiti! (Mama se prikaže s ponvijo v roki.)

MAMA: Kje je zmaj? Nikjer ga ne vidim.

STRIČEK: Saj ga ni. Le naplahtala sva te, da bi prišla iz kopalnice.

MAMA: (Zmedeno pogleda.) Torej ni bilo ne lisice, ne volka, ne medveda in ne zmaja?

PIKEC: Ne. (Naenkrat se prikaže veliki rdeč zmaj.)

ZMAJ: Jaz sem veliki rdeč zmaj, ki bo požrl mamo. (In jo požre.) (Nad njimi se spusti čaroben oblak. Vlije se in čarobne kaplje padejo nad zmaja, ki izgine.)

PIKEC: Rešeni smo! (Zakliče in se veseli.) (Potem gredo v hišo in so veseli.)

Erik Predalič, 5. b

Delavnica izdelovanja adventnih venÄ?kov

Prireditev od dnevu samostojnosti in enotnosti

Dvajset tisoč milj pod morjem

Vir fotografije:http://www.antonpodbevsekteater.si/si/dogodek/20000-milj-pod-morjem/

Najprej smo prebrali kratko obnovo knjige, ki jo je napisal Jules Verne. Sledilo je ustvarjanje (slikanje, risanje, izdelava podmornic). Po malici smo se odpravili na avtobus, s katerim smo se odpeljali v Novo mesto, v Anton Podbevšek Teater.

Predstava je bila odlična in vsi smo jo z zanimanjem spremljali. Po končani predstavi smo se z avtobusom odpeljali nazaj v šolo. Odšli smo v telovadnico, kjer smo učenci povedali svoje mnenje in se pogovorili o predstavi.

Avtomobil na zračni pogon smo izdelali že v 4. razredu

Najprej smo morali natančno prebrati navodila, preveriti sestavne dele in izvesti dejavnosti po določenem zaporedju. Ko so bili avtomobili narejeni, so le-ti opravili testno vožnjo. Ob testiranju smo ugotavljali tehnične pomanjkljivosti in jih popravljali. Ugotavljali smo, da moramo biti pri izvedbi natančni in vztrajni. V

drugem delu dneva pa smo naredili lesen mlinček. Izdelava le-tega pa nam je šla že bolje od rok, saj smo postopek dela že osvojili, pa tudi žaganje, brušenje in vrtanje. Tudi pri mlinčku sm ugotavljali, ob kakšnih pogojih se mlinsko kolo vrti hitreje.

Mlinček bomo učenci preizkusili tudi v potoku.

Tradicionalno slovensko

Izbirni predmet Načini prehranjevanja: tradicionalne slovenske jedi (ajdovi žganci s kislim zeljem in zabeljeno s panceto). Brbončice v ustih so plesale, šola je bila prepojena z aromatičnimi jedmi.

Tradicionalni slovenski zajtrk

Na vrtce in osnovne šole so dostavili skoraj 20.000 kg kruha, 2.600 kg masla, 53.600 litrov mleka, 3.220 kg medu in 32.000 kg jabolk. V projekt se je vključilo prek 250.000 otrok, vzgojiteljev in učiteljev v slovenskih vrtcih in osnovnih šolah. Projekt je potekal na 1.535 lokacijah: na 828 osnovnih šolah in 707 vrtcih.

Živila so podarila živilsko-predelovalna podjetja, kmetijska podjetja in zadruge, fakulteti, šolski center in kmetijski inštitut, kmetje in čebelarska društva. Živila so tudi dostavili. Kjer to ni bilo mogoče, so jih pripeljali trgovski centri.

Pri projektu so sodelovali:             

Čebelarska zveza Slovenije Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica živilskih in kmetijskih podjetij Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Ministrstvo za zdravje Ministrstvo za kulturo Ministrstvo za okolje in prostor Nacionalni inštitut za javno zdravje Obrtno-podjetniška zveza Slovenije Zadružna zveza Slovenije Zavod Republike Slovenije za šolstvo Zveza sadjarskih društev Slovenije

Šolska shema je nov ukrep skupne kmetijske politike in pomeni pomoč z oskrbo s sadjem in zelenjavo ter mlekom in mlečnimi izdelki v izobraževalnih ustanovah.

Učencem brezplačno razdeljujemo dodaten obrok sadja in zelenjave oz. mleka in mlečnih izdelkov. Izobražujemo jih o zdravih prehranskih navadah, lokalnih prehranskih verigah, lokalnem kmetovanju in preprečevanju zavržkov hrane.

Nosilci ukrepa: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v sodelovanju z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstvom za zdravje, Nacionalnim inštitutom za javno zdravje, Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije in Gospodarsko zbornico Slovenije.

Izvajalec ukrepa: Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja »Šolska shema« Evropske unije.

Naša šola je tudi letos vključena v ˝Šolsko shemo˝ Evropske unije. Na naši šoli imajo vsi učenci živila na razpolago ob torkih od 7.30 do 8.15 v jedilnici šole.

Občasno so ta živila kot dodatek obrokom, kar je označeno na jedilniku. Naša želja je, da se čim bolj povežemo z lokalnimi pridelovalci sadja in zelenjave ter z lokalnimi mlekarnami. Poslužujemo pa se hrane pridelane na ekološki način. Za vse starše, učence in učitelje, ki bi o ˝Šolski shemi˝ želeli vedeti kaj več, je na voljo spletna stran: http://www.shemasolskegasadja.si/ KUHARSKI KROŽEK

Cilji       

Učenje zdravega načina prehranjevanja Pridobivanje samospoštovanja Večje veselje do hrane, ki jo bodo pripravili Učenje jezika, matematike in ustvarjalnosti Učenje življenjskih veščin (priprava zdravih obrokov) Krepitev skupinskega dela Učenje veščin načrtovanja in odločanja

Učenci so pri krožku spoznavali in sestavljali zdrave obroke (zajtrk, malico, večerjo), pripravljali pogrinjke in sadne in zelenjavne dekoracije. Učenci so bili razdeljeni v 4 skupine in vsaka je imela po 8 ur dejavnosti. Učenci so uživali v pripravljanju zdravih obrokov iz juh, testenin in zdravega peciva.

ŽIVIMO V ZDRAVI ŠOLI Rdeča nit projekta GIBANJE VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE V REALNEM IN DIGITALNEM SVETU KAKO ŠOLA PRISTOPI K PREPREČEVANJU ZASVOJENOSTI S PSIHOAKTIVNIMI SNOVMI EKO VSEBINE ZBIRAM. ZBIRAŠ.

Vzdržujemo Gozdno učno pot

Aktivno sodelujemo na prireditvi ob Dnevu Zemlje

Ozaveščamo o

primernem sončenju in primerni zaščiti pred UV žarki ter o škodljivosti le-teh

ZELENE STRAŽE LOČUJEMO ODPADKE

EKO KVIZ

Dan za spremembe

TEKMOVANJE ZA NAJ EKO RAZRED »V KUHINJI DIŠI«

Rekreacijski odmor SLOFIT PEŠBUS

5 MINUT ZA ZDRAVJE GIBANJE IN ZDRAVJE

RAZŠIRJEN PROGRAM ŠPORTA V ČASU PODALJŠANEGA BIVANJA

SIMBIOZA GIBA

IGRE BREZ MEJA

Rekreacijski odmor

Tek podnebne solidarnosti

SLOFIT Medsebojna pomoč v razredu

Prijateljski razredi

EKO BRALEC Vzgoja za vrednote

Skupaj za boljši jutri OTROŠKI PARLAMENT NEKAM ZNAN MI JE TA DATUM

Teden vseživljenjskega učenja

Pričakalo nas je lepo vreme ter sovrstniki iz OŠ Artiče. Po uvodnem pozdravu tamkajšnjih učiteljev smo spoznali okolico doma in se seznanili s programom dela.

Naravoslovna šola v naravi

8. razred LIBELIČE

2.–6. februar 2020

Spoznali smo igri leteči krožniki in štrbunk, zvečer pa je sledil še nočni pohod ob slovensko-avstrijski meji z naglavnimi svetilkami. Seznanili smo se tudi z rdečo nitjo našega bivanja tukaj – s prvo pomočjo.

SLOVENIJA

MOJA LEPOTICA

Moja domovina, rada te imam in zmeraj te bom ljubila.

Nikoli te zapustila ne bom in vedno bom tukaj živela.

Svoboden kot ptica, da boš kraljica.

Tu lepe so ptice, selivke in stalnice.

Lepe in čudovite, majhne in velike, pisane in slikovite.

Mama mi pravi: Nikoli ne obupaj, saj vedno bom tukaj.

Taja Vene, 5. b

Svobodna kot ptica je naša Slovenija lepotica.

Ima lepo zastavo, ki zažiga vse ostalo.

Slovenija je moja domovina in je zame edina.

Ima veliko rek in je edini pek.

Tok Slovenije je močen, jok pa poskočen.

Srce Slovenije je veliko in prekosi vse tiho.

Slovenija je domovina in je kot kotlina. Živali ima in nikomur jih ne da.

Tu so tudi ptice, ki prirejajo velike veselice in povabijo vse ptice iz Nove Gorice.

Nočem je zamenjati, ker tu živi moj rod in moja edina domovina je to.

Beti Kene in Urša Švirt, 5. b

STOP. Bodi vesel, ker živiš v Sloveniji, najlepša in bleščeča, radi jo imejmo in veliko se smejmo.

STOP. Bodi vesel, ker živiš v Sloveniji, pazimo na njo, ker je naš edini zaklad.

Pia Novak, 5. b

Slovenija, svobodna kot ptica, prekrasna je naša lepotica.

Polna gozdov, polna lepot, polna cvetlic in polna dobrot, je naša Slovenija.

Visoke gore, zeleni travniki, dolga polja, veliki pašniki, je naša Slovenija.

V Sloveniji so mnoge ptice doma, narodnosti zvesta je najbolj štorklja.

Prekrasna Slovenija, moja domovina, ima veliko kakovostnega vina.

Erik Predalič, 5. b

Na Marsu živeti ne znamo,

zato ZEMLJE NE DAMO!

Vesolje črno, svet pa bel, s polno hitrostjo je Mars priletel.

Mars je jezen kakor strela z neba,

zato Zemljo bo porušil, kar se da.

Zemlja ne odneha in se ne da, saj Mars počasi izgublja.

Vojna trajala je tri dni, saj na koncu Mars zmagal ni!

Zato na Marsu živeti ne znamo in Zemlje ne damo.

Ana Korent, 5. a

Iz vesolja hitra stvar je priletela, ne vemo, kaj je, ampak škodo dela.

To je Mars, paprika rdeča,

na njem živijo Marsovci, to strašna bo tragedija.

Nevarnost bliža se, saj vojna vse bolj strašna je!

Komaj sem še živa, saj Mars za vratom mi še diha.

STOP! Za zdaj bo dovolj, saj straha v kosteh imam že dovolj!

Mars je poražen, Zemlja zmagovalka.

Vojne je konec, spet je mir na Zemlji. Špela Gazvoda, 5. a

Poustvarjanje po avstralski pravljici Kljunaš Gaja – dari Kljunaš, avstralski posebnež, je sesalec, ki ima kljun in ploščat rep. Kljunaševa mama je bila mlada račka, ki se je najraje sama sprehajala. Ugrabil jo je Bigun, velikan iz rodu podgan plovk. Rodil se je kljunaš Gaja –dari.

RIBJI POTOMEC RIBOJEŽ

Jež je ob jezeru rad lovil ribe in nabiral hruške, saj je bila tam velika jablana s hruškami. Nekega dne pa je padel v jezero in ker ni znal plavati, ga je odneslo v smeri toka. Kar naenkrat pa je videl, da nekdo plava proti njemu. Bila je riba. Vprašala ga je, kaj dela v vodi, saj ježi ne znajo plavati.

Dolgo sta se pogovarjala, dokler ju ni tok odplaknil na kanu. Še vedno sta čvekala o tem, kako je živeti na kopnem in kako v vodi. Tok je bil čedalje hitrejši in premetavalo ju je v kanuju. Štrbunk, se je slišalo, ko se je kanu zaletel v kamen. Zaradi te sile so ježeva glava, ribje telo in ribji rep trčili skupaj. Zdaj sta se riba in jež združila v riboježa. Nikoli se nista razšla, saj sta živela samo v vodi. Jež je dobil škrge in je lahko dihal pod vodo. Tako se je v vodi razvila nova živalska vrsta – ribojež.

Ana Korent, 5. a Izvalila sem se prva od mladičev, kar je pomenilo, da sem bila najstarejša. Prve dni smo živeli lepo v našem gozdu, blizu vode, vendar je kmalu napočil čas, ko smo odšli v

Ko sem z mladičema prišla iz gnezda, sem mislila, da bodo ostale race ponosne name in na moja dva mladiča. A ni bilo tako. Bilo me je kar malo sram, da sta moja mladiča izgledala kot njun oče. Očeta ostale race niso marale, ker se jim je zdel zelo zloben.

Ampak moja mladiča sta bila kljunaša in ne race. Imela sta kljun, bila sta puhasta, imela sta štiri noge in dolg ploščat rep. Ostale race so mi začele groziti, da če ju ne odpeljem, ju bodo ubile ali pa bodo ubile mene. Mladiča sem odpeljala, a spreletavali so me čudni občutki. Nisem vedela,ali bosta preživela brez mene, bala sem se njunega očeta, skratka imela sem veliko čudnih občutkov. Poskušala sem zbežati. Tekla sem čez drn in strn, čez hribe

širni svet. Seveda sem jaz morala oditi prva, in po pravici povedano, je zunaj lepo. Zunaj smo se zabavali, vendar je bilo zabave kmalu konec. Prišla so bitja na dveh nogah.

Na sebi so imeli nekaj zelenega, na glavi pa so imeli nekaj, kar je bilo podobno želvinemu oklepu. Najhuje je bilo, ko so nas ta bitja začela loviti, in kar je najhuje, ujeli so našo mamo. Vsi ostali smo zbežali nazaj v naše gnezdo in upali smo, da se bo mama vrnila, a se ni. Ker sem bila jaz najstarejša, sem morala poskrbeti za bratca in sestrico.

Ven smo odšli le takrat, ko smo bili prepričani, da je varno. Nekega dne smo se igrali v reki in uresničili so se moji najhujši strahovi. Tiste spake so se vrnile in ujele še mene. Ko smo končno prispeli, sem v neki škatli videla mamo. Vedela sem, da nas moram osvoboditi. Ko me je tista spaka vzela v roke, sem jo močno ugriznila in nekako odprla mamino škatlo. Skupaj sva odšli domov in ko sva se vrnili, sva živeli srečno do konca svojih dni.

Ajda Plankar, 5. b

in doline, preplavala sem reko, plavala sem, skakala čez kamne, letela sem, skratka samo bežala sem, da me ne bi ubili. Čez nekaj časa sem prišla do jame. Tam sem se ulegla in zadremala, ker sem bila čisto shirana. Ko sem se zbudila, sem hitro poiskala vodo in hrano. Ko sem jo našla, sem se okrepčala. Šla sem iskat mladiča in kar hitro sem ju našla. Skupaj smo poiskali zavetje in tam skupaj srečno živeli.

Beti Kene, 5. b Od nekdaj me je bilo strah Biguna. Kaj bo naredil z mano? Kaj bo naredil mojima otrokoma? Ves čas me je strah, a zgodilo se je, da me je Bigun ukradel. Zbežala sem,

vendar nisem vedela, da me je oplodil.

Naslednje jutro sem se zbudila, ker me je nekaj kljuvalo in šele takrat sem spoznala, da me je oplodil. Bila sta dva majhna kljunaša. To je pol raca in pol podgana. Bilo me je sram in jezna sem bila na Biguna.

Vedela sem, da se bodo prijateljice norčevale iz mene in mojih otročičev. Bala sem se, da bo Bigun ubil otroka, ker mu nista podobna in da bom jaz umrla in

onadva ne bosta preživela brez mene. Joj, saj me bo pobralo od strahu in žalosti!

Odpeljala sem jih daleč stran, na goro. Pot je bila hudo naporna in hudo je bilo, ko smo prišli na goro. Od žalosti, strahu in utrujenosti sem umrla in tako se moja zgodba konča.

Kaja Ejup, 5. b

Takoj, ko me je ta umazani Bigun oplodil, sem vedela, da nekaj ne bo v redu.

Na dan valitve sem ugotovila, kaj je šlo po zlu. Moj sin in hčerka sta bila drugačna. Ko sem ju pokazala ostalim, so me race začele zmerjati in mi groziti.

Izgnale so me iz ribnika. Tedaj sem imela dve izbiri: lahko bi šla po reki navzdol, ampak tam je živel Bigun, ki bi me lahko spet ujel in bi ubil moja mladiča, ker nista takšna kot on. Druga izbira oziroma kar mi je preostalo, je bilo le, da grem po reki navzgor, do gorovja. Hodili smo ure in ure. Ko smo končno prispeli, sta mladiča tam odrasla, jaz pa sem opazila, da hiram in čutila sem, da bom počasi umrla. Zdi se mi, da se me moja mladiča izogibata. To imata po očetu. Mislim, da sta prvi rod kljunašev, ki se bo skozi leta namnožil.

Martin Brancelj, 5. b

segrevanje snovi prevajanje toplote 5. a in 5. b

temperatura in toplota

NARAVOSLOVNI DAN – TOPLOTA

delo v skupinah »FUL DOBRO«

Praznično vzdušje v 2. b Učenci smo se pripravljali na razredno čajanko v mesecu decembru.

Nadeli smo si kuharske kape in zavezali predpasnike. Oblikovali smo kroglice iz piškotnega testa. Izdelali smo lučke iz steklenih kozarcev, ki bodo krasile praznično mizo. Narisali in zapisali smo novoletno voščilo v voščilnico, ki smo jo naredili z računalniškim programom Slikar.

Iz razreda se je širilo pravo praznično razpoloženje. Učenci

DruĹženje prijateljskih razredov

3. a in 7. a

6. a in 4. b Zjutraj smo se zbrali v jedilnici in se otovorjeni z darili odpravili proti župnišču. Hitro smo se preobuli ter odšli v njihovo učilnico. Učiteljica Milka Blažič nam je razložila, kako naj bi

potekala ta ura. Razdelili smo jim bralčke (kazalke) ter etikete, ki smo jih sami izdelali. Nato smo izžrebali svoje prijatelje ter se po skupinah lotili igranja družabnih iger. Ura je hitro minevala, učiteljici

sta nas pozvali, da si privoščimo še slasten piškot ali dva, ki smo jih prinesli s seboj, in z veseljem smo planili nad njih. Proti koncu ure smo se odločili še za igro “tretji lovi”, zato smo se hitro

preobuli ter se odpravili ven na pokrito župnijsko ploščad. Med igro smo se zabavali in pošteno nasmejali, saj smo ves čas spreminjali pravila.

ANALIZA VODE

PITNE

Učenci 4. b razreda smo se pri obravnavi učne snovi o pitni vodi spraševali, kakšno vodo pijemo.

Prišel je čas, da se poslovimo in odpravili smo se nazaj v šolo. Lepi spomini na to šolsko uro, preživeto s prijateljskim razredom, so nam v glavi

odzvanjali še celo dopoldne. Obljubili smo, da se z našim prijateljskim razredom kmalu zopet srečamo in se imamo lepo.

Učenec Andrej je predlagal, da povabimo njegovega očeta, ki je zaposlen na Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in prostor, da bi opravil analizo. Z veseljem se je odzval.

Gospod Andrej Povše je učencem obeh četrtih razredov povedal veliko zanimivosti o vodi na sploh. Predstavil je pripomočke, ki jih uporablja pri svojem delu in vzel vzorec vode za analizo.

Vas zanima, kakšna je naša pitna voda? Mi vemo …

Kmečka hiša pripoveduje ………………………………………..

Neke temne noči sem se odpravila v posteljo. Mami pa mi je samo zaželela lahko noč in takoj sem zaspala. Čez nekaj trenutkov pa sem zaslišala zvok. Odprla sem oči in se znašla pred staro kmečko hišo.

Nekaj časa sem jo samo gledala in nato sem zaslišala zvok. Hiša je govorila, ter rekla: " Deklica, kar pridi noter, nič se ne boj. Usedi se za mizo in mi prisluhni. Nekega dne se je vame zatekla družina. Bila je prijazna in revna. S seboj so imeli samo eno kozo. Ko so vstopili vame so me najprej počistili, saj sem bila zelo prašna in umazana. Naslednji dan sta oče in sin Tim odšla skupaj v gozd, da bi mi zamenjala streho, saj sem imela kar nekaj lukenj. Mama in hčerka Neža pa sta še pospravili, kar je bilo potrebno. Oče in Tim sta se vrnila iz gozda in začela cepiti les. končno sta mi popravila streho in že sem zgledala kot nova. Nekaj dni pozneje pa je oče dobil službo. Imel je kar dobro plačo. Čez kakšen mesec ali dva so ga odpustili, ker so našli mlajšega in močnejšega fanta. Takrat se mi je zelo zasmilil, kar cela družina. Nimajo denarja, zato sem se odločila, da zvečer, ko bodo spali na mizo postavim papir z zemljevidom. To pa sem naredila, ker so me obnovili in počistili ter zame lepo skrbeli. Naslednje jutro se je zaslišal krik iz jedilnice.

Zemljevid! Vsi so priderveli dol in si ga dobro ogledali. Nekaj časa so razmišljali, kako se je znašel tam. Potem pa so vsak pograbili svojo lopato in se odpravili, kamor jih je vodil zemljevid.

To mesto pa je bilo v gozdu. Vsak je zasadil svojo lopato v zemljo in začel kopati. Bum! Lopata zadane nekaj trdega. Takrat so vsi hitreje začeli kopati. Končno so našli skrinjo. Odprli so jo in v njej so bili zlatniki, čeprav ne do vrha. Zelo so bili veseli. Hitro so jo odnesli domov in jo spravili na varno. Čeprav so imeli toliko denarja, si niso zgradili druge lepše hiše in to sem tudi videla v njih. Da jim je za denar vseeno, samo da so srečni in siti.

Kar naenkrat pa me zaslepi zelo močna svetloba. Pomanem si oči in se ozrem okoli sebe. Spet sem bila v postelji in zavedala sem se, da so to bile le sanje. Čeprav se še danes sprašujem, ali ta hiša res obstaja ali so mu sanje hotele kaj povedati. Ta hiša bo zame večna uganka.

Nika Rifelj, 6. b

Tek podnebne solidarnosti v 3. a in 3. b

Ogledali smo si dva kratka filma na temo podnebnih sprememb. Nato smo nanizali ideje, kako bi ravnali, da bi bile podnebne spremembe čim manjše. V 3. A smo izdelali plakat ob Svetovnem dnevu hrane in porisali majice za tek, v 3. b pa smo risali in

pisali za prijatelja v Afriki. Nato smo odšli na Plusko, kjer je vsak tekel za dober namen.

Skupaj smo tretješolci pretekli kar 160 km.

V razredu smo na koncu zapeli afriški pesmi Funga alafia in Mwapoleni.

Vesolje veselja

8. in 9. razred

Tehniški dan •Spoznali smo življenje astronavtov, splošno vesolje in izdelovali rakete, ki smo jih poslali proti nebu. Neizmerno smo uživali v nekoliko drugačni obliki spoznavanja učnih vsebin. Pri izvedbi so sodelovali učitelji naravoslovja, fizike in profesorji Fakultete za strojništvo v Ljubljani.

•Naj vas utrinki s tehniškega dne popeljejo v neskončno vesolje veselja.

MI SMO KULTURNA ŠOLA Javni sklad RS za kulturne dejavnosti vsako leto razpisuje javni poziv za pridobitev naziva »kulturna šola«, s katerim želi motivirati šole, da postanejo žarišča kulturnih programov v lokalnem okolju in krepijo ustrezno kulturno vzgojo in ustvarjalnost mladih na različnih umetnostnih področjih, v šoli ali izven nje.

Ocenjevalna komisija za vrednotenje prijavljenih vlog je ugotovila, da skladno z razpisnimi kriteriji izpolnjujemo vse kvantitativne in kvalitativne pogoje, zato so nam za obdobje 2017-2022 podelili naziv »kulturna šola«. S tem smo dokazali, da

dosegamo visoke rezultate na kulturnem področju, da sodelujemo s krajem in širše.

Tudi v letošnjem šolskem letu 2018/19 kakor tudi v prihodnjih šolskih letih bomo učence povabili k aktivnostim na različnih področjih kulturnega udejstvovanja (glasbena umetnost, pevski izbor, ansambelska igra, gledališče, likovna umetnost, ustvarjalna dejavnost, fotografija, ples, literatura, novinarstvo, ohranjanje kulturne dediščine …). Priznanje Kulturna šola nas obvezuje, da bomo v šoli in širše še naprej v največji meri razvijali kulturo.

KULTURNI DAN SOVA IN MIŠKA

V KC Janeza Trdine smo si učenci 1. in 2. razredov ogledali filmsko predstavo Sova in miška. Po ogledu filma je sledil pogovor s filmsko pedagoginjo. Film nam je predstavil zakon narave, ki dopusti, da v naravi preživi vedno najmočnejši. Spoznali smo, da je velikokrat težko sklepati prijateljstva, naši prijatelji pa so lahko tudi živali. Po vrnitvi v šolo so sledile različne dejavnosti.

V 1. razredu so pekli sovje piškote, zaradi katerih je prijetno dišalo po šoli. Učenci drugih razredov pa so sestavljali prijateljske pogodbe, v katerih so zapisali, kakšne prijatelje si želijo.

POVABIMO BESEDO

KULTURNI DAN

Tako je namreč naslovljen projekt Društva slovenskih pisateljev, preko katerega nas je obiskala njihova članica, pedagoginja in pisateljica, Aksinja Kermauner.

V ta kulturni dan smo se vključili vsi razredi na šoli. Pisateljica je svoje delo predstavila ločeno, za učence od 1. do 5. razreda in nato za učence od 6. do 9. razreda.

Zanimalo nas je, kako slepi berejo in pišejo ter kako opravljajo vsakodnevna opravila. Spoznali smo brajico in z njo na kartončke zapisali svoja imena. Prebrali smo slikanico Žiga špaget gre v širni svet. Ob ilustracijah smo obnavljali zgodbo in si izmišljali nadaljevanje zgodbe. Ogledali smo si posnetke o slepih na Infodromu. Sprehodili smo se v paru in pri tem izmenjaje vodili »slepega«. Risali smo tipanko z zobotrebcem v alu folijo in nato prepoznavali motiv. V znakovnem jeziku smo se naučili pokazati dneve v tednu. Vživljali smo se v vlogo slepih in spoznavali, kako se morajo le-ti zanašati na vse ostale čute. Izdelovali smo tudi tipni zemljevid Otočca. Ob koncu dneva smo svoje vtise strnili na plakate.

Aksinja Kermauner piše za mlade in odrasle, predava doma in v tujini. Dela na področju slepih in slabovidnih in zanje tudi piše. Je avtorica prve slovenske tipne knjige in knjige, namenjene osebam z okvaro sluha.

V višjih razredih se je kulturni dan začel tako, da nam je učiteljica predstavila avtorico Aksinjo Kermauner. Sledile so tri delavnice. V prvi delavnici smo spoznali braillovo pisavo. Ugotovili smo, da je ta pisava zelo zahtevna za branje in pisanje.

Pri pedagoginji Meliti Bevc Novak smo spoznali, kako je biti slep. Preizkusili smo svoj tip, sluh in okus. Nazadnje pa smo ustvarjali reliefno obliko zemljevida za slepe. Četrto uro nas je obiskala Aksinja

Kermauner in povedala o svojem ustvarjanju in izkušnji o delu s slepimi.

Povedala nam je, da so njene prve pesmi nastale zaradi nesrečne ljubezni, bila je tudi zelo ponosna, ko so izdali njeno prvo knjigo.

Njen nastop se nam je zdel zelo zanimiv, še posebej to, da smo lahko preizkusili pripomočke za pomoč slepim. Uživali smo v malo drugačnem dnevu. Tega dne smo učenci spoznali, da življenje slepih ni lahko, ampak da se znajo dobro prilagoditi. Živa in Kaja, 7.b

PREŠERNOV DAN Proslava pred slovenskim kulturnim praznikom

Kulturni dogodek smo oblikovali učenci 1. , 2. in 3. razreda. Nastopili smo tudi učenci otroškega pevskega zbora pod vodstvom Ditke Zupančič ter ob spremljavi Davida Dobravca.

ZA DEKLETA

NOČ V ŠOLSKI KNJIŽNICI

ZA FANTE

Noč v šolski knjižnici je letos potekala tretjič, in sicer z naslovom »Branje za boljše spanje.« V knjižnici smo eno noč prespala dekleta (15 nas je bilo) iz 7. in 8. razredov. Razdelile smo se v tri skupine in si za nočitev izbrale knjižnico ter učilnici za tehniko in kemijo. Med knjižnimi policami je potekalo tekmovanje v hitrem branju, preizkusile smo se v kvizu iz knjižničarskega področja, z igro vlog smo uprizorile prvošolčka v knjižnici ter se preizkusile v tekmovanju iz hitrega branja. Vsaka je povedala, zakaj rada bere in za branje priporočila svoje najljubše knjige. Najraje beremo pred spanjem. Pa še kako prav imajo. Raziskovalci na britanski univerzi v Sussexu so dokazali, da že samo 6 minut branja pred spanjem zmanjšuje stres za celih 68 %, samo branje pa je veliko bolj sproščujoče kot npr. poslušanje glasbe ali pitje čaja.

Večerjo in zajtrk smo si pripravile same. Ob desetih zvečer smo ob pomoči računalnika in platna plesale ter si ogledale filme. In kdaj je napočil čas za nočni počitek? Ojoj …

Fantje iz obeh osmih razredov smo preživeli noč v šolski knjižnici. Viroza je malo ponagajala in doma obdržala kar štiri.

Ostalih deset se nas je zbralo ob pol sedmih zvečer. Razdelili smo se v tri skupine, dobili svoje naloge in začeli z delom. Najprej smo si pripravili večerjo, in sicer pice in palačinke, nato pa se v knjižnici pomerili v hitrem branju in se preizkusili v kvizu o

Francetu Prešernu. Boj je bil tako napet, da smo morali poseči po dodatnih vprašanjih.

Sledila je igra »Ugani, kdo sem«, nato pa še pogovor o prebranih knjigah. Ob devetih smo z učiteljem Jakobom odšli v telovadnico, kjer smo porabili kar nekaj energije. Sledile so priprave na »spanje«.

Pred spanjem smo si ogledali še dva filma tam nekje do 3. ure zjutraj. Po jutranjem

bujenju smo odšli na zajtrk »malo« utrujeni. Za zajtrk smo spet jedli palačinke, ki so ostale še od večerje in sendviče po

lastni izbiri. Nato smo s skupnimi močmi pospravili gospodinjsko učilnico, svoje »spalnice«, knjižnico in se počasi poslovili.

To noč bi lahko poimenovali tudi bralno-filmska noč. Lahko bi jo opisali takole: malo resna, veliko smešna, precej zabavna in »ful« prijetna. Bravo mi!

Otroški pevski zbor nastopil na srečanju krajanov Otočca

H. C. Andersen: MALA MORSKA DEKLICA (postavitev odlomka v čas tehnologije)

Mala morska deklica ni mogla odmakniti oči od telefona in robota. Kar naenkrat je zmanjkalo elektrike. Telefoni so ugasnili, roboti so se ustavili in mala morska deklica je čez čas ugotovila, da je le v njeni sobi svetloba. Ugotovila je, da je ta svetloba robot velikega in prvega princa in ki ni deloval na elektriko. Mala morska deklica in robotek nista mogla zdržati brez telefonov.

Skakala sta sem ter tja in dekličin oče je slišal hrup, zato je takoj pritekel v sobo. Mali morski deklici je vzel računalnik, tablico in telefon, zato je bila deklica zelo žalostna. Žalostna je bila, saj ni imela telefona in drugih elektronskih naprav in ves mesec ni smela iz gradu. Čez čas je ugotovila, da ni vse v telefonih in z robotom sta se igrala brez elektronskih naprav. Mala morska deklica nikoli več ni imela telefona, zato se je raje igrala z robotom.

Beti Kene, 5. b Bilo je že pozno, a mala morska deklica ni mogla odmakniti oči od telefona in Snapchata. Svetleči ekrani so ugasnili in ni bilo glasne glasbe po zvočniku. Tokrat je zelo močno igrala glasba globoko pod morjem. Deklica je bila radovedna, zato je šla pogledat. Tam je bila igralnica z vsemi igrami. Vstopila je in začela igrati igre na srečo. Igrala je jackpot. Zadela je denarno nagrado v vrednosti 10.000.000,00 $.

Potem si je kupila zlato jahto in vse, kar si je želela.

Blaž Hajsinger, 5. b Bilo je pozno zvečer in mala morska deklica ni mogla odmakniti oči od princa. Ekran televizije in zvok video igric je potihnil.

Nekemu mornarju, ki ni hotel spati in končati z igricami, so tablico vrgli čez krov, na koncu pa izklopili internet. Začeli so se bližati večji valovi. Razbesnel se je vihar in prevrnil ladjo. Bila je posebno izdelana za neurja, zato se je postavila nazaj in ostala nepoškodovana. Vsi so šli v kabino na varno, toda princa ni bilo nikjer. Električne svetilke so se izklopile. Zaradi viharja je zmanjkalo elektrike. Mala morska deklica je pogledala pod vodo, nezavesten je tonil v globino. Odplavala je ponj in ga odnesla na gladino morja. Tam so bile kamere, zato je morala pohiteti, hitro odplavati in se skriti za morsko peno.

Erik Predalič, 5. b

Mala morska deklica je za trenutek odložila PS4 pro in odplavala pogledat na gladino morja.

Videla je bogatuna in takrat je občutila, kako je biti zaljubljen. Naenkrat je prišel grozen vihar in divji valovi so jahto zabili ob čeri in ladja je zagorela. Mala morska deklica je želela rešiti bogatuna in poklicala je patruljo, a žal je bilo prepozno. Bogatun je še komaj dihal. Nadela mu je potapljaško obleko in upala na najbolje. Prišla sta na kopno in bogatun je spet začel dihati.

Morska deklica ga je poljubila in se hitro vrnila v grad k PS4 pro.

Martin Brancelj, 5. b

Ko je mala morska deklica pri petnajstih letih prvič odšla na površje, se je začudila.

Morala se je zelo paziti ladij, jaht in jadrnic, ki so švigale po gladini morja. Nekega dne je odšla na površje, zagledala princa in se vanj zaljubila. Ker pa šofer ni bil pozoren na druge ladje, saj je gledal v telefon, se je zgodila nesreča. Princ je zaradi sunka padel v vodo. Ker se je med padanjem s trinadstropne ladje udaril v glavo, ni mogel plavati. Ko je morska deklica gledala princa, je priplavala na pomoč. S princem je odplavala na obalo, sama pa je hitro odplavala stran. Ko so ljudje opazili princa, so poklicali reševalce. V bolnišnici so ga spravili k zavesti.

Rok Rifelj, 5. b Mala morska deklica je kot princesa živela v podvodni palači. Bila je najlepša med sestrami. Bila je tudi dobra didžejka. Mala morska deklica je bila najboljša v vsem

morju, vsi so jo radi poslušali. Ko je dopolnila 15 let, jo je oče pustil, da gre pogledat, kakšen je svet nad gladino. Ko je priplavala na površje, je kar osupnila, saj se ji je zdelo tako lepo. Kar nekaj časa je ostala tam zgoraj in gledala, kako ljudje spuščajo rakete. Bile so res lepe. Ko pa je zaslišala en velik pok, se je ozrla in opazila, da se bliža divji ples morske pene. Nato jo je zmotil še en zvok. To je bila ladja. Na njej pa je bil lep princ. Mala morska deklica se je vanj takoj zaljubila. Sploh ni mogla odvrniti pogleda. Čisto je pozabila, da se jim bliža divji ples morske pene. Bilo je zelo valovito, ko je ladja kar naenkrat potonila. Mala morska deklica je zaplavala proti princu in ga rešila, da ne bi utonil. Kmalu je priplavala do otoka in ga položila na plažo. Skrila se je za skalo, se pokrila z morsko peno in počakala, da princa kdo pride iskat.

Simon Predalič, 5. b

Bilo je pozno in mala morska deklica ni mogla odmakniti oči od jahte in manekena na njej. Bila je že noč in jahta se je začela hitreje premikati. Začelo je grmeti. Ko je to videla morska deklica, je odplavala bližje in opazovala, kako se je jahta podirala. Videla je manekena, ki je padel čez krov v vodo in pomagala mu je. V svojo vilo v morju ga ni mogla peljati, saj bi umrl, zato ga je mala morska deklica odpeljala na kopno, ga poljubila in odšla. Odplavala je na skalo, se odela z morsko peno in opazovala, če bo kdo prišel ponj.

Urša Švirt, 5. b

DEDEK MRAZ JE OBISKAL NAJMLAJŠE

Dedek Mraz je obiskal najmlajše otroke iz krajevne skupnosti Otočec.

Praznični dogodek je potekal v organizaciji DPM Mojca iz Novega mesta, pri izvedbi pa so pomagale učenke naše šole.

VSE O ČLOVEKU Naravoslovni dan v 4. a in 4. b razredu Ob modelu človeka in interaktivnih vsebinah smo ponovili vse o človeku. Nato name je sestra izmerila krvni tlak in vsebnost kisika v krvi. Učenci smo s stetoskopom poslušali bitje svojega srca. V

Obiskala nas je višja medicinska sestra gospa Petra Žagar.

delavnicah smo izdelali modele krvnega obtoka, srca, izločal in model gibanja roke.

Tako smo si razvijali boljše predstave o delovanju človekovega telesa in si pridobivali ročne spretnosti.

Opazovalni sprehod po domačem kraju

V 3. a in 3. b smo se odpravili na opazovalni sprehod po domačem kraju – Otočcu. Na zemljevid smo označevali pot, po kateri smo hodili, na učnih listih pa reševali razne naloge: risali smo skice, iskali letnice na stavbah ter iskali značilnosti gradu Otočec.

gradu Otočec idr. Izvedeli smo, da je Otočec res bogat z naravno in kulturno dediščino. Pouk na prostem je nekaj posebnega, sploh če za to poskrbi tudi lepo

Izvedeli smo, da je Otočec res bogat z naravno in kulturno dediščino. Pouk na prostem je nekaj posebnega, sploh če za to poskrbi tudi lepo spomladansko vreme.

ELEKTRIČNI KROG V 4. RAZREDIH

V četrtih razredi smo izdelali električni krog

Preko njega smo ugotavljali, katere snovi prevajajo električni tok in katere ne.

Najprej naj je obiskal električar. Prinesel je različne pripomočke in material, ki ga uporablja pri svojem delu. Nato smo učenci izdelali električni krog. Najbolj smo bili veseli, ko se je oglasil brenčač, ki je naznanil, da je krog uspešno sklenjen.

Predstavil nam je pot elektrike od elektrarne do uporabnikov. Seznanil na je tudi z nevarnostmi električnega toka.

Učenci smo bili zelo vedoželjni.

Zastavili smo veliko vprašanj, na katera smo dobili odgovore.

Šola v naravi CŠOD Fara

“Najprej smo šli na bazen. Naučili smo se skakati na glavo.

Ko smo prišli iz bazena, smo streljali z lokom. Potem smo šli na pohod do cerkve in nazaj. Šli smo mimo reke Kolpe.

Na koncu smo imeli kviz. Nato smo napisali dnevnik.”

Nace Redek, 3. a

»Zjutraj smo šli na bazen. Ko smo bili tam, smo se zabavali. Peljali smo se v dom Fara in pot je bila dolga. Nato smo šli na kosilo.

Imeli smo tudi odmor. Izdelovali smo mlinčke iz stiroporja in plastičnih žličk.

Plezali smo v adrenalinskem parku. Zvečer smo imeli disko.«

“Odšli smo na bazen. Tam smo se danes učili plavati z rokami. Bili smo tudi na lokostrelstvu. Zadel sem 9 točk. Nato smo šli na sprehod. Zvečer smo imeli kviz in zmagali. Nato smo se igrali igro “icecool”.

Maj Ivaniš, 3. b

Iza Teropšič, 3. a

»Ko smo vstali, smo se oblekli, nato pa smo pojedli zajtrk. Po zajtrku smo šli z avtobusom na potovalni tečaj na Hrvaško. Učili smo se plavati žabico. Po plavalnem tečaju smo šli v dom.

Nato smo pojedli kosilo. Po kosilu smo šli delat mlinčke. Ko smo preizkusili mlinčke v potoku, smo šli plezat, kar je bilo najboljše.«

Ula Likar Tratar, 3. b

»Zjutraj smo šli na bazen. Ko smo bili tam, smo se zabavali. Peljali smo se v dom Fara in pot je bila dolga.

Nato smo šli na kosilo. Imeli smo tudi odmor. Izdelovali smo mlinčke iz stiroporja in plastičnih žličk. Plezali smo v adrenalinskem parku. Zvečer smo imeli disko.« Iza Teropšič, 3. a

Predstavitev poklica vojaka

Učence 3. a razreda je obiskal oče učenca Jakoba Janca, Iztok Janc. Predstavil nam je poklic vojaka. Oblečen je bil v uniformo in s seboj prinesel nekaj pripomočkov, ki jih vojak potrebuje na terenu. Bili so spravljeni v velikih torbah. Izvedeli smo marsikaj zanimivega – kaj vojaki jedo, kakšna zaščitna sredstva rabijo, kje prespijo, kako poteka njihov dan, kakšna vozila vozijo, kaj vse so njihove naloge … V razredu so postavili čisto pravi šotor – bivak. Pomerili so tudi nekaj zaščitnih sredstev in se preizkusili v vojaškem postroju. Ob koncu predstavitve so si ogledali še fotografije iz vsakdanjega življenja vojakov.

MIRNO, STOJ!

Tehniški dan MLADI UMETNIKI

Pri delu smo razvijali ročne spretnosti, fino motoriko ter ustvarjalnost. Ob koncu dneva smo bili s svojimi izdelki več kot zadovoljni in skupaj smo jih obesili na šolski hodnik pred učilnico.

2. a in 2. b v TEDNU OTROKA

LITERARNE NAVIHANKE Poustvarjali smo po branju pravljice

COPRNICA ZOFKA V KLANU COPRNIC Nekega vročega popoldneva je bilo coprnici Zofki vroče in dolgčas. Hotela se je kopati, a se je jezero izsušilo. Takrat pa se je spomnila, kam bi lahko šla, da ji ne bi bilo dolgčas. Pripravila se je in šla po svojo metlo, ki jo je čakala v mračnem kotu. Ko jo je vzela, je na svetlobi ugotovila, da s prašno metlo ne more nikamor. Metlo je počistila in se odpravila na vulkan. Ko je prišla tja, je stopila z metle in jo nosila ob sebi. Ko je prišla na vrh, je opazila še ostale coprnice. Rekle so ji, naj se pobere.

Coprnica Zofka pa je vprašala: »Zakaj?« Coprnice so ji odgovorile, da nima talenta.

Zofka se je tako razhudila, da so se ji lasje kar dvignili v zrak. Ostale coprnice so se ji smejale. Glavna coprnica z imenom Ostriga ji je rekla, da mora izpolniti pet pogojev, da jo bodo sprejele v svojo družbo. Ti pogoji so: • poišči si črno mačko, • sešij si črno obleko, • naredi poseben napoj za pomlajevanje, • poišči krokarja in ga pred nami spremeni v žabo, • pojdi v črni gozd in naberi kostanjeve liste, med in želod in iz njih naredi pecivo.

»Tako boš postala ena izmed nas, poleg tega dobiš še čarobno kroglo.« Zofka se je tako razveselila, da je takoj začela zbirati stvari. Ko je vse imela, se je lotila izpolnjevanja pogojev. Že je spekla pecivo in ga postavila na okensko polico.

Sešila si je čudovito obleko. Ko je torto želela okrasiti z glazuro, je biskvit izginil.

INTERVJU S COPRNICO ZOFKO NOVINARKA: Dober dan. Prišla sem, da bi naredila kratek intervju z vami, če dovolite.

COPRNICA ZOFKA: Zakaj? Nisem navaden človek, tako da se speljite stran, če ne, vas spremenim v žabo.

NOVINARKA: Saj bo čisto kratek. Samo nekaj stvari bi rada izvedela o vas. Prosim!

Potem vas pustim čisto na miru.

COPRNICA ZOFKA: No, prav. Tako ste tečni, naj vam bo.

NOVINARKA: O, najlepša hvala, tako ste prijazni.

COPRNICA ZOFKA: Še enkrat mi rečete »prijazni«, pa vas odcopram na severojug.

Saj sem vendar coprnica. Kaj ne veste?

NOVINARKA: Ooo, seveda vem. Samo po nesreči mi je ušlo iz ust.

COPRNICA ZOFKA: No, začniva že enkrat z vprašanji. Kradete mi dragoceni čas.

Zofka je obupala. Potem pa jo je metla spomnila, da nikoli ne sme obupati. Zofka jo je poslušala. Ko je našla biskvit, ga je zelo lepo okrasila. Spet je šla na vulkan.

Preoblekla se je in si spela lase. Tam je bila skoraj cel dan. Zvečer pa je praznovala udeležbo v klan coprnic. Živa Gotlib Kerin, 5. a

NOVINARKA: Seveda, seveda. Kdaj ste začeli coprati?

COPRNICA ZOFKA: Coprati sem začela, ko sem bila stara tri leta. Moja mama je bila zlobna coprnica. Učila me je vragolij, trikov, urokov. A kmalu je umrla. Svojega očeta še poznala nisem. Zbežal je od doma. Tako sem se znašla tu, kjer sem. Točno pred vami.

NOVINARKA: Žalostno. In s čim se ukvarjate sedaj?

COPRNICA ZOFKA: Zdaj zavijam vratove, pijem kri, nagajam otrokom, čaram, se družim s coprnicami ...

NOVINARKA: Zakaj imate radi zlo?

COPRNICA ZOFKA: Zdaj ste pa že predrzni.

Fokus pokus, izginite od tod! Predrznost predrzna! Špela Gazvoda, 5. a

NOVINARKA: Dober dan, coprnica Zofka. Lahko naredim intervju z vami? Nekaj vprašanj bi vam rada zastavila.

COPRNICA ZOFKA: Ja, samo nimam veliko časa.

NOVINARKA: Prav. Prvo vprašanje: Zakaj ste bili na začetku pravljice tako žalostni, jezni in tečni?

COPRNICA ZOFKA: Kako si drznete tako govoriti o meni! No ja, takšna sem bila zaradi tega, ker me je razjezil Strašnik, moj prijatelj.

NOVINARKA: Koliko časa pa že živite?

COPRNICA ZOFKA: No, kar dolgo. Že več kot sto let.

NOVINARKA:To je pa kar dolgo. Ste naredili veliko zlobnih stvari?

COPRNICA ZOFKA: Da ne govorim!

NOVINARKA: Oooo! Imate družino?

COPRNICA ZOFKA: Ja, veliko. Samo starša sta mi zbežala in nato umrla.

NOVINARKA: To je pa grozno.

COPRNICA ZOFKA: Ne, ni. Zelo sem vesela, da sta umrla, ker sedaj živim sama in je super.

NOVINARKA:Kako ste pa potem živeli?

COPRNICA ZOFKA: No, imela sem že metlo. Ko sem bila lačna, sem šla krast hrano drugim čarovnicam. Zelo so bile jezne, a so mi odpustile. Med njimi je bil tudi hud čarovnik. On je imel največ hrane. Potem nisem več hodila k njim. Nato sem ugotovila, da lahko jem hrano iz gozda, ki je strupena. Zelo dobro! No, to je to.

NOVINARKA: Kdaj ste začeli uporabljati paličico?

COPRNICA ZOFKA: Sploh je ne uporabljam. Uporabljam prst.

NOVINARKA: No, še nekaj bi vprašala.

COPRNICA ZOFKA: Dovolj imam! Nasvidenje.

NOVINARKA: Samo še nekaj ...

COPRNICA ZOFKA: Ne! Adijo!

Nika Borse, 5. a

NOVINAR: Dober dan, coprnica Zofka.

COPRNICA ZOFKA: Dober dan, pa eno mačko nazaj.

NOVINAR: Kako je, če si coprnica?

COPRNICA ZOFKA: Zelo zabavno. Z metlo lahko letim, lahko naredim vse, kar hočem. Izvolite, milijon evrov!

NOVINAR: O, moj Bog, hvala. Torej, ali imate radi svojo metlo?

COPRNICA ZOFKA: Ja, zelo dobra in edina prijateljica mi je.

NOVINAR: Ja, saj je logično. No, gremo naprej. Kako ste postali coprnica?

COPRNICA ZOFKA: Moja starša sta bila coprnika.

NOVINAR: Kako ste se naučili teh moči? Ste hodili v šolo?

COPRNICA ZOFKA: Ja, hodila sem. Deset let. In bilo je naporno.

NOVINAR: Koliko ste pa stari?

COPRNICA ZOFKA: Ne boste me spraševali tega! Ti nesramnež, ti! Postani raca! No, to te bo že izučilo, da ne smeš spraševati takšnih stvari. Muahaha! Zdaj grem pa strašit ljudi!

Klavdij Strajnar, 5. a

NAŠE ŠVICARSKE URE

so zelo točne …

3. a in 3. b

DEKLICAMA Deklica ta živi v stari mali hišici.

Ena mala deklica, polna osamljenosti in žalosti.

Ko v šolo pride, nihče se ne ozre, na mali klopci joka se.

Lepa ni kaj dosti, čeprav je polna mladosti.

Iskala je prijatelje celo noč in dan, a nikoli jih ni našla, ker so vsi odšli stran.

Celo življenje ji je grozno, saj vedno nekam pride pozno.

Azra ji je mama dala ime, kot da mame v resnici ni.

Moja prijateljica ni, čeprav opazujem jo.

A ko iz šole pride domov s črnim zajčkom, objema ga vsa prestrašena.

Deklica, ki žalostna je bila, nekoč v šolo je šla.

Sanje dobre ni imela, ker zanemarjena je bila.

Ko osamljena je bila, ljuba mama je prišla.

Nikdar ni imela, kar je hotela.

V šoli je Coprnica bila, ker ni veliko govorila.

Anica je imela, kar je hotela.

Mama je v šolo prišla, ker Anica pridna ni bila.

Taja Vene, 5. b

Ajda Plankar, 5. b

TOPLI KRAJI HAVAJI Deklica sem bila, Eva govorim ti zdaj, kot kakšen direndaj.

Kakšna prijateljica si, da všeč si mi.

Lase dolge imaš tako kot jaz.

In včasih si bila žalostna.

Carica si, da veš, prijazna si kot gres.

Ali veš, da te imam rada?

Mama te kliče Azra in to mi je všeč.

Urša Švirt, 5. b

Ko bomo šle v tople kraje in spakirale vse stvari, upajmo, da bo veliko ljudi, veliko več kot tri.

Jedle bomo potice in bile bomo kot kraljice.

Govorile bomo nasprotje resnice in ne bomo imele rdeče lice.

Pospravljale bomo police in brale v knjigi vrstice.

Bile bomo lepotice in vsak dan jedle pice.

Komaj čakam na dopust, da ne bom bila praznih ust.

Topli kraji bodo Havaji.

Urša Švirt, 5. b

PESEM METLE MAŠČEVANJE METLE

Že davno sem sklenila, da se iz hiške bom izmuznila.

Zakaj? Zato, ker te ljubim močno. Že davno sem sklenila, da se iz postelje bom izmuznila.

Zakaj? Zato, ker k zdravniku me ne bo. Že davno sem sklenila, da te med letom bom spustila.

Zakaj? Zato, ker te ljubim močno. Že davno sem sklenila, da te bom po glavi opalila.

Zakaj? Zato, ker te ljubim močno. Že davno sem sklenila, da ti bom ušesa odrgnila.

Zakaj? Zato, ker te ljubim močno.

Zakaj bi mi vrat zavila, nič ti nisem storila.

Zakaj taka si do mene, ti bom jaz kaj storila.

Zakaj? Zato, ker me mučiš tako zelo.

Zakaj? Zato, ker uničiš vse lepo.

Zakaj? Zato, ker drugače ne bo šlo.

Zakaj? Zato, ker sovražim te zelo.

Nisem svobodna, nisem lepa, nisem svoja.

Zakaj? Zato, ker ne bo te, če bo šlo.

Lovrenc Kos, 5. b

Kaja Ejup, 5. b METLINA PESEM

METLA, KI VEDNO UGAJA

Sem že zdavnaj sklenila, da te bom ubila.

Sem že zdavnaj sklenila, da te bom zaklenila.

Sem že zdavnaj sklenila, da te bom z vročim curkom zalila.

Sem že zdavnaj sklenila, da se bom poročila.

Zakaj? Zato, ker te sovražim močno.

Sem že zdavnaj sklenila, da te bom izpustila.

Zakaj? Zato, ker te sovražim močno.

Sem že zdavnaj sklenila, da te bom zapustila.

Zakaj? Zato, da boš gnila.

Jaz sem metla godrnjava, ki ti rada vedno ugaja.

Zakaj? Zato, ker te ljubim močno.

Odletela boš z mano v tople kraje, naredila boš krivico, resnico, potico in iz sebe kraljico.

Zakaj? Zato, ker te ljubim močno.

Ko pa bomo to naredile, bomo te stvari vse še enkrat ponovile.

Zakaj? Zato, ker te ljubim močno. Črne ščetine vsak dan, kot tvoja usta rada imam.

Zakaj? Zato, ker te ljubim močno.

Beti Kene, 5. b

Blaž Hajsinger, 5. b

METLA ZAPOJE Jaz sem se skrila, da mi ne bi vrat zavila.

Zakaj? Zato, ker do življenja mi je b'lo.

Na snegu sem se skrila in prijatelja naredila.

Zakaj? Zato, da me ne bi ti dobila.

Tudi krempljem sem pobegnila, da bi se rešila.

Zakaj? Zato, da me ne bi ti ubila.

Včasih sem se skrila,da ne bi mi kri spila.

Zdaj pa ne, zdaj pa ne, ker vem, da tega ne bi naredila.

Sem metla zelo stara in bi rada zaplesala.

Zakaj? Zato, ker moža ni bilo.

Rok Rifelj, 5. b

Tretje mesto Lucije Radež na literarnem natečaju Jeseni smo se tudi na naši šoli odločili, da se bomo lotili dela za ustvarjalni natečaj Notranjskega regijskega parka z naslovom Če bi bil žival. Naslov je bil res privlačen in je vzbujal mnogo zamisli, mogoče pa je bilo sodelovati z likovnim izdelkom, literarnim besedilom ali fotografijo. Organizatorji so prejeli pravo goro prispevkov in te dni končno objavili nagrajence – mladi umetniki, ki so zasedli prva tri mesta, so bili namreč nagrajeni.

Izmed kar številnih udeležencev z naše šole se je v vrh prebila šestošolka Lucija Radež s svojo pripovedjo Volk. Učitelji in sošolci že poznamo njen pisateljski talent, sedaj pa je osvojila še strokovno žirijo. Osvojila je 3. mesto v literarni sekciji natečaja in za to prejela vstopnice za pustolovski park Notranjskega regijskega parka. Čestitamo!

LUPUS

Ime mi je Lucija. Moje življenje je bilo sprva čisto navadno. Vsak dan je bil enak in nikoli se ni zgodilo nič nenavadnega ali nepredvidenega.

Moji starši so pomembni poslovneži.

Veliko trgujejo v tujini, zato so večino časa zdoma. Prejšnji teden sta se vrnila iz Francije, včeraj pa sta že odpotovala v Ameriko. Vrneta se čez dober teden.

Nimam bratov ali sester. Zame skrbi moja babica, ki pa je dementna in naglušna.

Ker se ob sončnih dneh rada sprehajam, sem se tudi danes odpravila po gozdni stezi.

Mirno sem hodila ter občudovala lepo zeleno listje, ki mi dajalo senco. Bilo je tiho razen petja ptic in šelestenja listja, ki se je zibalo v rahlem vetru. Kar naenkrat sem zaslišala avtomobilski trušč. Po ozki gozdni poti je zdrvel tovornjak. Z nje je preplašil ptice mladega zajca ter veverico, ki sem jo opazovala. Pripeljal je z vso hitrostjo ter me skoraj povozil. V zadnjem trenutku sem skočila v travo ob poti. Le za las me je zgrešil. Nisem bila prepričana, ali sem prav slišala, vendar se mi je zdelo, da sem iz prtljažnika tovornjaka zaslišala volčje tuljenje ter cviljenje. Prestrašena sem gledala za njim ter zavila z gozdne poti in se raje sprehodila med drevjem in grmičevjem. Na mlado praprot svetlo zelene barve je sijalo sonce, pod njo v senci pa so lezle drobne živali. Stopala sem po sveži mehki zemlji. Kar naenkrat pa sem stopila na nekaj trdega. V trenutku je bila moja noga ukleščena in preplavila me je močna bolečina. Odstranila sem listje, ki je prekrivalo mesto, kamor sem stopila.

Ugotovila sem, da sem zašla v past za živali.

Na srečo sem obula debele, močne ter trdne čevlje. Nisem pa razumela, zakaj so tu pasti, saj se ljudje tod večkrat sprehajajo.

Poskušala sem se izviti oprijemu pasti, toda ni mi uspelo. Zažirala se mi je vse globlje v čevelj, da mi je nogo že močno stiskala.

Stegnila sem se in segla po palici ter z njo poskušala razkleniti močni oprijem pasti, toda palica se je zlomila, jaz pa sem

poskusila še enkrat z močnejšo palico. Med tem mi je ostra kovina že predrla nart čevlja ter se mi zarezala v kožo. Čutila sem, kako se mi je po nogi pocedila kri. Palico sem še močneje prijela ter si z njo končno rešila nogo. Opazila sem, da je bila past premazana s črno snovjo, ki se je pomešala z mojo krvjo. Upala sem, da mi ne bo kaj škodovala. Nato sem se opotekla ter se onesvestila. Z glavo sem butnila o gozdna tla.

Ko sem spet odprla oči, sem se na smrt prestrašila. Ob meni sta namreč stala dva volkova. Hotela sem zakričati, pa je iz mojih ust izvilo le tuljenje. Če sem bila prej začudena, potem sem bila sedaj prepričana, da sem se pri padcu premočno udarila v glavo in se mi je zmešalo, saj mi je volk položil taco na usta, da bi utihnila, ter spregovoril z menoj. Še huje pa me je pretreslo to, da tace ni položil na moja usta, temveč na moj gobec. Obraz in vse ostalo telo sem imela poraščeno s črno sivo dlako. Moja ušesa so bila drugačna ter niso bila na pravem mestu, nato pa sem za seboj začutila celo rep. Bila sem presenečena nad vsem, kar se mi je zgodilo, ter nikakor nisem mogla razumeti ničesar kar se je dogajalo. Čisto navadni dan se je namreč spremenil v najbolj nenavadnega, jaz pa v volka.

Volk, ki me je utišal, mi je zabičal, naj molčim ter mi naročil, naj grem za njim.

Zaradi tona v njegovem glasu sem vedela, da moram ubogati. Tako sem šla za njim, še vedno prestrašena ter ravnokar seznanjena s svojo novo obliko, za katero nisem vedela niti tega, zakaj je prevzela moje telo.

Po štirih nogah je bilo precej nenavadno hoditi, toda v njih sem čutila veliko moč ter se zavedala, da lahko tečem mnogo hitreje kot včasih. Šele zdaj sem ugotovila, da je že noč, saj so moje oči celo v temi odlično videle. Spraševala sem se, koliko časa sem bila brez zavesti. Pomislila sem na družino in šolo ter se spomnila, da so počitnice, babica pa sploh ne bo opazila, da me ni, saj

je vedno nekam zasanjana, da se zdi, kot da ne živi na tem svetu. Spraševala sem se, kam me volk pelje. Skratka, po glavi mi je rojila množica vprašanj, kar je bil razlog več, da sem se odpravila z njim. Zdelo se mi je, da pozna odgovore nanje. Ozrla sem se k drugemu volku. Ta je bil že skoraj odrasel, kljub temu pa se je obnašal precej nenavadno. Kot neumen je skakal v cikcaku, se prevračal na bok, tekal okoli prvega volka ter neenakomerno menjal tek, skoke in hojo. Mislila sem si, da je verjetno vedno tako zmeden in pač je tak že po značaju, drugi volk pa ni odgovarjal na moja vprašanja o njem ali čem drugem.

Končno smo prišli na jaso, na kateri je bilo okoli petnajst volkov, na njihovem čelu pa največji in najmočnejši. Ob našem prihodu so se volkovi obrnili k meni in si ob pogledu name začeli med sabo nekaj šepetati. Vodja jih je utišal in se obrnil proti starejšemu volku, ki me je pripeljal sem.

Nagovoril ga je z imenom Sivi volk ter ga vprašal, kdo sem. Odgovoril mu je, da sem mladič, ki se je ujel v lovsko past. Volk je prikimal in pomignil, naj povem svojo zgodbo. Povedala sem mu, kaj se mi je zgodilo, do trenutka, ko sem prišla na jaso.

Veliki volk pa je odgovarjal na moja vprašanja ter mi razložil nenavadne dogodke. Izvedela sem, da je bil tovornjak, ki me je prej skoraj povozil, last lovcev, ki so nezakonito lovili volkove za prodajo na črnem trgu, kjer bi lahko prodali njihovo kožo, meso, ali cele nagačene volkove.

Volk, ki sem ga slišala tuliti v tovornjaku, je bil eden izmed njihovih svojcev. Ker lovci vedo, da je cel trop volkov močnejši od njih, hočejo svoje žrtve ločiti od tropa tako, da jim nastavljajo razne pasti. Te ujamejo volka in črna snov na njih se zmeša njihovo krvjo in povzroči, da omedlijo. Tako ne morejo poklicati drugih in ostanejo tam, dokler jih ne najdejo lovci. V tako past sem se ujela tudi jaz, le da mi je črna snov povzročila tudi to, da sem se spremenila v volka. Tam sta me je na srečo našla Sivi volk

in zmedeni volk, katerega ime je bilo Lupus.

Ta je bil čuden zaradi lovcev. Nastavili so mu namreč hrano, v kateri je bilo nekaj, kar je volka naredilo tako zbeganega, da ni poklical tropa ali se vrnil k njim. Tudi tako so lovci ugrabljali volkove. Lupusa, kakor tudi mene, je na srečo odkril Sivi volk.

Glavni izmed volkov mi je razložil tudi, da ga člani tropa kot vodjo kličejo alfa.

Pomembnejši člani tropa se imenujejo bete, ostali pa so omege.

Ob zori smo se odpravili spat v volčjo votlino. V njej je bilo temno in udobno, saj je bila polna listja in mehke zemlje. Ker pa je bilo jutro kar sveže, je bila tudi votlina precej hladna, kljub temu pa me ni zeblo, saj nas je bilo v votlini veliko. Nekateri so tudi stali zunaj na straži in se na vsake nekaj časa izmenjali s tistimi, ki so prej počivali.

Kljub vsemu pa sem sprva težko zaspala.

Naenkrat sem bila namreč volk, spala pa sem med volkovi, ki jih nisem sploh poznala ter nisem vedela niti tega, ali me bodo ponoči požrli. Predvsem pa sem bila preveč zmedena zaradi vsega, kar se je danes zgodilo. Na koncu sem vendarle zaspala v upanju, da samo sanjam nore sanje in se bom kmalu spet prebudila, leže v svoji postelji.

Naslednjih nekaj dni sem preživela v volčjem tropu. Večinoma mi je bilo zelo všeč, le ob misli na surovo meso mi je vedno znova postalo slabo. Lupus se je povrnil v normalno stanje v štiriindvajsetih urah. V resnici je bister in zelo zabaven.

Navdušena sem bila nad tem, kako so me volkovi sprejeli. Z menoj so bili prijazni, kot bi bila od vedno del njihove skupine. Z vsakim svojim členom pa so ravnali ljubeznivo, spoštljivo in so za drug za drugega skrbeli kljub drugačnosti in razlikami med njimi. Vedno smo delovali v skupini, od katere se nikoli nismo ločili. Zdaj vem, da bi se tudi ljudje lahko marsikaj naučili od volkov.

Nekega dne sem se domislila, kako bi lahko ugnali lovce. Načrt sem predlagala

alfi in ta se je strinjal. Predstavil ga je drugim, da smo se natančneje dogovorili, kako bo vse potekalo.

Ko je napočil čas, da načrt izvedemo, sem kot vaba legla poleg pasti ter se pretvarjala, da sem se ujela ter zaradi učinka črne snovi zaspala. Ostali so se zbrali ob meni toda skriti za drevesa. Kmalu so prišli lovci in me zagledali. Ko pa so se približali, so jih volkovi nenadoma obkolili.

Izkoristila sem preusmerjeno pozornost lovcev ter stekla v njihov tovornjak.

Medtem so ostali volkovi lovce razorožili, saj jim nisem dovolila, da bi koga ranili. V tovornjaku sem našla veliko zabojev.

Odkrila sem prvega, vendar so bila v njem le oblačila. V drugem sem našla orožje.

Končno sem v tretjem odkrila, kar sem iskala. V njem so bile različne meni neznane snovi. V eni steklenički je bila svetlo rožnata tekočina, ob njej pa listek z imenom: Ceruzija. Poleg nje je stala rjavozelena tekočina zelo odbijajočega videza. Na listku pri njej pa je pisalo: protistrup. Levo od Ceruzije je stala posodica, ki je vsebovala lisasto sivo kremo, ki je bila na pogled videti vlažna in sluzasta. Ob njej je bil napis: Hironio. Poleg tega pa prav tako tudi njegov protistrup. Skrajno levo sem našla posodico s črno snovjo, ki je bila približno tako gosta kot med, očitno z imenom Tuverijon, zraven nje pa je stala na srečo tudi posodica z njenim protistrupom. Z zobmi sem jo vzela iz zaboja ter jo položila na tla. Bila je zelene barve in ni izgledala ravno okusno, a to sem pričakovala. Odvila sem pokrovček, kar z volčjimi tacami sploh ni bilo preprosto, in polizala požirek. Bila je ogabnega okusa, a je delovala. Dlaka mi je izginjala s telesa, tace so spet postajale človeške okončine in kmalu sem bila spet stara jaz. Oblekla sem se v oblačila, najdena v prvem zaboju. Imela sem srečo, saj je bil na sovoznikovem sedežu mobilni telefon, s katerim sem lahko poklicala policijo. Ko sem se vrnila iz tovornjaka, se nisem bala, da bi me volki zamenjali za lovca, saj so

poznali moj vonj, volkovi pa dobro vohajo.

Pa četudi ne bi imeli močno razvite te sposobnosti, bi me zavohali, saj je bil moj vonj po nekajdnevnem bivanju v krdelu vse prej kot blag. Ko smo zaslišali policijsko sireno, smo se odpravili bližje cesti, kar pa volkom ni bilo preveč všeč. Ob predaji lovcev policiji, so se raje skrili za drevesa, da ne bi prestrašili policistov. Varuhi zakona so preiskali tovornjak in potrdili moje besede, nato pa lopove odpeljali. Ostala sem sama z volkovi.

Prej nisem razmišljala o tem, kako se bomo sporazumevali, ko se bom spremenila nazaj v človeka. Sedaj sem lahko le vsakega posebej objela in pobožala po glavi. Bilo mi je žal, da sem morala oditi, a obenem sem bila vesela, da sem spet človek in se bom lahko vrnila domov.

Obljubila sem jim, da jih bom obiskala.

Pokazala sem nase, kako hodim, in na njih.

Upam, da so me razumeli. Pomahala sem jim v slovo in se odpravila domov.

Najraje bi hodila počasi in občudovala vso lepoto narave, toda domov sem stekla, saj nisem vedela, kateri dan je in koliko je ura, prav tako tudi nisem vedela, ali sta moja starša že doma. Zadihana sem priteka domov in opazila, da staršev še ni.

Pozdravila sem svojo babico, ki si je nekaj mrmrala v brado, ter na računalniku preverila datum. Bil je ravno dan vrnitve staršev. Predvideno naj bi se vrnila čez eno uro. Hitro sem se umila, uredila in preoblekla. Ker nisem vedela, kaj naj s prejšnjimi oblačili, sem jih dala v omaro in se odločila, da jih bom kasneje podarila za Karitas. Tedaj pa je pri vratih že poropotalo, saj sta se vrnila starša.

Pripovedovala sta, kako sta se imela in kaj se jima je zgodilo, jaz pa se sploh nisem trudila pripovedovati svoje zgodbe, saj bi bila slišati preveč noro, da bi bila resnična.

Kot sem obljubila, sem večkrat obiskala svoje stare znance volkove, ki so gotovo najbolj nenavadni prijatelji, kar sem jih kdaj imela.

Nagrada naši šoli za plakat na natečaju

Planica in otroci

Pri predmetu likovno snovanje pod mentorstvom Andreje Novak Gabrič z izdelkom – navijaškim plakatom z naslovom V Planici je ves svet,smo sodelovali na likovnem natečaju Planica in otroci, in bili izbrani med 10 šol finalistk.

Zaradi trenutnih razmer v zvezi s korona virusom je tekma in tudi nagrada prestavljena na naslednje leto.

V Planico torej naslednje leto nagradno potuje okoli 45 učencev.

Zbiralna akcija starega papirja PONOSNI SMO, DA ŽE OSEM LET ZAPORED DVAKRAT LETNO ZDRUŽIMO MOČI IN NAREDIMO NEKAJ KORISTNEGA ZA NAŠE OKOLJE.

2. mesto 8. b: 945,4 kg

13 495 kg odpadnega papirja 3. mesto 7. b: 958,7 kg PRVO MESTO 9. a: 3 559,2 kg

Zbiralna akcija starih koledarjev 1. mesto: 6. b 2. mesto: 2. b 3. mesto: 4. b

TEKMOVANJA IZ ZNANJA

V tem šolskem letu so se učenci udeležili tekmovanj v znanju iz angleščine, astronomije, fizike, matematike (logična pošast) in logike, razvedrilne matematike, prostorske predstavljivosti (matemček), prepoznavanja vzorcev (vzroci), geografije, slovenščine, naravoslovja (kresnička), vesele šole, bralne značke, zgodovine, računalništva (bober) ter kemije, žal pa zaradi epidemije koronavirusa nekatera področna in državna tekmovanja niso bila izvedena.

Učenci, ki so letos posegli po srebrnih državnih priznanjih, so: Iza Zupančič, 9. a

Angleščina 9. razred Gregor Janc, 8. a Slovenščina (Cankarjevo tekmovanje) Aljaž Primc, 1. a Matemček, logična pošast Urban Vršič, 2. a Matemček Vid Novak, 2. b Matemček, logična pošast Marja Škrget, 2. b Matemček Mark Šepec, 3. b Matemček, logična pošast Jan Andrejčič, 3. b Matemček Lara Črešnar, 4. a Matemček, vzorci Karmen Zaletelj, 6. Matemček, logična a pošast Žan Simončič, 6. b Matemček, Andraž Rataj, 6. b Matemček Jakob Ščuka, 8. b Matemček, vzorci Anton Luštek, 9. a Matemček Meta Radež, 9. a Matemček, logična pošast Galja Ogorevc, 2.

Vzorci, logična b pošast Hana Pucelj, 2. b Vzorci Laura Kostrevc, 4. Vzorci, logična b pošast Ula Korent, 4. b Vzorci Ana Korent, 5. a Vzorci Bor Ogorvc, 5. a Vzorci Lucija Radež, 6. b Vzorci, logična pošast Matija Škrget, 6. b Vzorci Tjaša Hrastar, 8. b Vzorci Jakob Ščuka, 8. b Vzorci Alja Kirn, 1. a Logična pošast Vida Čepin, 1. b Logična pošast Janez Radež, 1. b Logična pošast Ana Marinč, 2. b Logična pošast Leon Kostrevc, 2.

Logična pošast b Pavel Radež, 4. a Logična pošast Žiga Kastelic, 7. a Logična pošast

Zlata državna priznanja pa so letos prejeli:

Leon Kostrevc, 2. b VZORCI Ana Marinč, 2. b VZORCI Alja Kirn, 1. a MATEMČEK Vida Čepin, 1. b MATEMČEK Leon Kostrevc, 2. b MATEMČEK Galja Ogorevc, 2. b MATEMČEK Laura Kostrevc, 4. b MATEMČEK Pavel Radež, 4. a MATEMČEK Mentorji: Suzana Urbanč, Irena Gorenc Pernek, Karmen Cimermančič. Andreja Strgar, Neža Verbič, Ljudmila Blažič, Mojca Miklič

BRALNA ZNAČKA

ZLATI ZNAČKARJI 9. a razred

U Žiga Gazvoda, Neja Hočevar, Nejc Hrastar, Kim Kastelic, Anton Luštek, Meta Radež, Jakob Selak, Ema Švirt, Iza Zupančič

Razred 1.a 1.b 2.a 2.b 3.a 3.b 4.a 4.b 5.a 5.b 6.a 6.b 7.a 7.b 8.a 8.b

Število priznanj 18 20 13 14 14 13 16 16 9 10 10 15 5 6 13 7

Angleška bralna značka

Zlata priznanja: Žiga Medved, Manca Janc, Nastja Fakin, Karmen Zaletelj, Tanja Kastelic, Simon Bojanec, Eva Fakin, Lev Drnovšek, Tjaša Hrastar, Maj Ivaniš, Karina Kšela, Nace Oven, Ajda Plankar, Rok Rifelj, Tilen Končina, Leon Kostrevc, Ana Marinč, Vid Novak, Galja Ogorevc, Jaka Palka, Svit Pungerčar, Marja Škrget, Gaber Šikovec, Janez Ucman, Nik Žura, Marko Avsec, Blaž Baš, Tinkara Fakin, Tia Ana Halužan, Jakob Janc, Kaja Košljar, Maj Košljar, Tadej Luštek, Žan Martini, Lenart Medved, Julija Pernek, Nace Redek, Maša Rifelj, Iza Teropšič, Lana Žagar, Tia Guculović, Mark Bajc, Nik Gorše, Lara Črešnar, Zala Zupančič. Matic Rifelj, Lina Lukšič

Kim Kastelic prejela naziv Krkin talent leta 2019 V Krka, d. d., Novo mesto, so letošnje srečanje s Krkinimi sponzoriranci glede na spremenjene okoliščine zaradi epidemije COVID-19 ter zaradi varnosti in zaščite pred okužbo pripravili v virtualni obliki. Izbrali so tri izjemne mlade posameznike, uspešne na športnem in kulturnem področju in jim podelili priznanje Krkin talent leta 2019. Med prejemniki je tudi učenka 9. razreda Kim Kastelic, članica Namiznoteniškega kluba Krka.

Danes 14-letna članica NTK Krka zavzeto trenira vsak dan, ob koncih tedna pa se udeležuje tekmovanj v Sloveniji in tujini. Osvojila je že več kot 120 medalj in pokalov. Na mednarodni ravni je v svoji kategoriji dvakratna skupna zmagovalka pokala ALPE ADRIA, na državni ravni pa je slovenska kadetska reprezentantka in se udeležuje najmočnejših mednarodnih turnirjev. Kim je delovna, predana in vsestranska športnica s posluhom za družbeno odgovorna dejanja tako v klubu kot tudi v šoli. Je tudi odlična učenka, lani je bila celo najboljša učenka 8. razreda. Ob novem lepem dosežku Kastelčeve je bil med prvimi, ki so ji izrekli čestitke, predsednik NTK Krka Jernej Jedlovčnik: »Kastelčeva si priznanje zasluži. V klubu smo nanjo ponosni. Ne samo

zaradi uspehov v šoli in za pingponkaško mizico, pač pa tudi zaradi njenega odnosa do dela, s katerim je lep vzor svojim vrstnikom in mlajšim. Čestitke, Kim Kastelic.« Vir: https://mestnik.si/kim-kastelic-krkin-talent2019/

izvajajo načelo družbene odgovornosti.

Letošnja prejemnica prestižne Krkine nagrade ‘Krkini talenti’ je med tistimi, ki se udeležuje vseh klubskih tovrstnih aktivnosti. Na posnetku je v družbi predsednika NTK Krka Jerneja Jedlovčnika, ki zabeležuje eno izmed akcij in vaditelja Dušana Pezlja-Duleta.

ŠPORTNI DOSEŽKI

Področno ekipno prvenstvo OŠ v atletiki Na ekipnem področnem prvenstvu v atletiki, ki je potekalo 24. 9. 2019 na stadionu Portovald v Novem mestu, so naši dečki z 9703 točkami osvojili 13. mesto. Deklice so bile 10., osvojile pa so 11302 točki.

Naše učenke uspešne na Evropskem pokalu mažoretne zveze ADA Učenke Taja Vene, Iza Pelko, Pia Novak, Kaja Ejup in Lara Dobovičnik so se udeležile Evropskega pokala mažoretne zveze ADA, kjer so dosegle zavidljive rezultate: – duo kadet pompom (Kaja Ejup in Taja Vene): 7. mesto – solo kadet palica (Lara Dobovičnik): 8. mesto – solo kadet palica (Pia Novak): 7. mesto – solo kadet palica (Iza Pelko): 2. mesto – evropska podprvakinja – skupina kadet palica: 6. mesto

Razširjeni program – Rap RAZŠIRJENI PROGRAM (RaP) – področje Zdravje, gibanje ter dobro psihično in fizično počutje otrok za šolsko leto 2019/20 Z izvajanjem razširjenega programa smo v šolskem letu 2019/20 uresničevali naslednje cilje:   

 

ozaveščanje pomena telesnega in duševnega zdravja za dobro počutje in kakovostno vedenje; izgradnja razumevanja pomena vsakodnevnega gibanja, uravnotežene prehrane, zdravega in varnega okolja, sprostitve in počitka; spoznavanje in aktivno vključevanje v različne gibalne aktivnosti, razvijanje navad zdravega prehranjevanja, sodelovanje z drugimi in varno ter odgovorno ravnanje v okolju; pridobivanje znanja o preventivnem ravnanju v skrbi za zdravje in varnost; oblikovanje pozitivnega odnosa do gibanja, hrane in prehranjevanja, okolja, samega sebe in drugih ter razvijanje pozitivnih stališč, navad in načinov ravnanja.

Dodatne ure gibanja se ne ocenjujejo. Izvajajo se v času podaljšanega bivanja, pred in po pouku (odvisno od posameznih razredov in urnika).

Grajska gozdna učna pot V torek, 22. 10. 2019, so imeli prvošolci naravoslovni dan v gozdu. Dan se je začel v učilnici z uvodno predstavitvijo, nato so se odpravili do bližnje grajske gozdne učne poti. Medtem so pozorno spremljali okolico in uporabili znanje o vlogi pešca v prometu v praksi.

Na pot je učence pospremil zemljevid na kozolčku pred vstopom v gozd. V trenutku so postali detektivi z opazovalnimi lupami v rokah in iskanjem drobnih živalic, prebivalcev gozdnih tal.

Nekoliko hiter začetek in neuspeh pri iskanju je vodil k ugotovitvi, da si je za raziskovanje potrebno vzeti čas. Pot je vodila do potoka Lešnica, kjer so občudovali zvoke vode in šumenje listja v krošnjah. Z vsemi čutili so zaznavali okolico in se veselili prijetnega gozdnega vzdušja.

Ob povratku v šolo so učenci skupaj z učiteljicami sklenili, da se na grajsko gozdno učno pot še vrnejo.

V četrtek, 26. 9. 2019, so imeli učenci 1. in 2. razreda športni dan. Združili so pohod na Sevno in ob dnevu odprtih vrat obisk Centra biotehnike in turizma. Ob sončnem vremenu so z rumenimi ruticami in v strnjeni koloni v prometu opozorili nase. Na Sevnem so učence pozdravili in sprejeli učitelji Centra biotehnike in turizma. Srednješolki sta vodili ogled po šoli in njeni okolici. Člani gledališke skupine so uprizorili krajšo igro o Kekcu in Pehti. Na stojnicah sredi šole so učenci lahko poskusili izdelke in opazovali razstave, ki so jih pripravili srednješolci.

Naši učenci so se zadovoljni in nekoliko utrujeni vrnili v šolo. Ko so strnili vtise, so ugotovili, da je bil dan zanimiv in krasen.

ZIMSKI SMUČARSKI ŠPORTNI DAN 4. A in 4. B Učenci 4. a in 4. b razreda so imeli v ponedeljek, 20. 1. 2020, zimski športni dan na smučišču Gače. Sodelovali so v slovenskem projektu smučarskega ozaveščanja šolskih otrok, katerega cilj je, da se čim več otrok nauči smučati. Osnove smučarskih zavojev je večina učencev pod vodstvom učiteljev smučanja osvojila, zato smo bili na koncu dneva z osvojenim znanjem zadovoljni tako učenci kot tudi učitelji. V spomin na ta dan so učenci prejeli diplome, odsevne majice in plakat z vedenjskimi pravili na smučišču.

Mini Planica na Otočcu V sredo, 18. 12. 2019, so imeli učenci 1. in 2. razredov športni dan. V krasnem sončnem in toplem vremenu so se učenci podali na pohod po Gozdni učni poti ter se preizkusili v skakanju na mini skakalnici. V zadnjem delu dneva so se po skakalnici spustili tudi učenci 3. razredov.

Ekipa Mini Planice je na igrišču pri šoli postavila pravo mini skakalnico. Po uvodnih navodilih in opremljanju s čeladami, smučmi in štartnimi številkami, se je avantura lahko začela. Učenci so premagali začetni strah in negotovost ter se spustili po skakalnici. Že po prvem skoku je strah minil in sledili so skoki polni užitka ter dobre volje. Ob zaključku skokov so bili prav vsi

zmagovalci, saj so pokazali pogum in pripravljenost spopasti se z nečim novim. Vsi učenci so dobili priznanja za sodelovanje in zlato medaljo v obliki paštetke Argeta.

Dan je bil čudovit, učenci navdušeni, izvajalci pa prav tako.

Predstavitev igre ŠKL Tee Ball

V petek, 4. oktobra 2019, so učenci šole spoznavali igro ŠKL Tee Ball kot popestritev ur športa.

Igre brez meja

V sredo, 9. 10. 2019, so se v Taboru Mojca v Dolenjskih Toplicah odvijale 19. Igre brez meja.

Na igrah je sodelovalo 15 osnovnih šol, med seboj so se pomerili učenci 6. razredov. OŠ Otočec so zastopali Žiga Medved, Simon Bojanec, Peter Barbo, Tija Hočevar, Pia Košiček in Neja Rifelj.

Kot pomočnik in spremljevalec je na igrah sodeloval tudi Gašper Strgar, učenec iz 8. a.

Naši učenci so se odrezali zelo dobro in po številnih opravljenih igrah zasedli 10. mesto.

Zmagali so učenci iz OŠ Šmarjeta.

Občinsko prvenstvo v nogometu za mlajše učenke Na občinskem prvenstvu v nogometu za mlajše učenke, ki je potekalo v soboto, 11. 1. 2020, v ŠD Marof, so naše učenke dosegle končno tretje mesto.

Občinsko prvenstvo v nogometu za mlajše učence Na občinskem prvenstvu v nogometu za mlajše učence, ki je potekalo v soboto, 25. 1. 2020, v ŠD Stopiče, so naši učenci dosegli končno tretje mesto.

Naši učenci področni prvaki v namiznem tenisu V torek, 18. 2. 2020, je potekalo posamično in ekipno področno prvenstvo v namiznem tenisu za osnovne šole. Na tekmovanju ekip so se naši učenci (Kim Kastelic, Tija Kastelic, Timotej Kocjan in Klemen Kastelic) odrezali odlično, saj so premagali vse nasprotnike in zasluženo postali področni prvaki.

Na posamičnem tekmovanju kategoriziranih učencev je Kim Kastelic prav tako pometla s konkurenco in postala področna prvakinja. S četrtim mestom se je v isti kategoriji izkazala tudi Tija Kastelic, med nekategoriziranimi učenci pa sta dobro igro prikazala tudi Timotej Kocjan in Klemen Kastelic.

Mala odbojka za mlajše učenke Na občinskem prvenstvu v mali odbojki za mlajše učenke, ki je potekalo v ponedeljek, 2. 3.

2020, na OŠ Grm, so naše učenke igrale odlično in brez poraza prišle do finala. V finalu so morale priznati premoč nasprotnicam in dosegle končno 2. mesto.

Tekmovanje v skokih z male prožne ponjave V petek, 21. 2. 2020, je v ŠD Brežice potekalo polfinalno tekmovanje v skokih z male prožne ponjave. Tekmovanja sta se udeležili tudi naši učenki Živa Kastelic in Tija Hočevar. Živa je dosegla 21. mesto, Tija pa 6. in se tako uvrstila na državno prvenstvo.

Gašper Strgar zopet najboljši Na področnem prvenstvu v streljanju z zračno puško za osnovne šole, ki je potekalo v sredo, 22. 1. 2020, na OŠ Leskovec, je Gašper Strgar osvojil 1. mesto v kategoriji starejših učencev in se tako uvrstil na državno tekmovanje. V kategoriji mlajših učencev je Jure Bojanec dosegel 5. mesto.

ŠAH

V torek, 3.12.2019, je potekalo občinsko posamično prvenstvo v šahu za osnovne šole.

Učenci so bili uspešni, najvišje sta se uvrstili: Kristina Žagar – 1. mesto (v kategoriji starejše učenke do 15 let) Lucija Radež – 3. mesto (v kategoriji starejše učenke do 15 let)

Področno posamično prvenstvo v šahu Na področnem posamičnem prvenstvu v šahu, ki je potekalo v soboto, 21. 12. 2019, na OŠ Toneta Pavčka – Mirna Peč, so nastopili trije naši učenci. Med njimi se je najbolje izkazala Lucija Radež, ki je osvojila tretje mesto.

Uspeh naših šahistov na občinskem ekipnem prvenstvu Na občinskem ekipnem prvenstvu v šahu za osnovne šole, ki je potekalo v sredo, 22.

1. 2020, na ŠC Novo mesto, so naše učenke in učenci dosegli odlične rezultate.

Starejše učenke so osvojile 1. mesto, mlajši in starejši učenci pa 3. mesto.

Učenci 6. a in 6. b razreda so pri predmetu LUM po svoji domišljiji domiselno likovno poustvarili slavni umetnini z naslovom Mona Lisa italijanskega vsestranskega umetnika Leonarda da Vincija in Krik norveškega slikarja Edvarda Muncha.

Andraž Rataj, 6. b

Ana Turk, Daris Sinanović, 6. b

Daris Sinanović, 6. b

Manca Janc, 6. a

Nastja Fakin, 6. a

Karmen Zaletelj, 6. a

Matija Ĺ krget, 6. b

Neja Rifelj, 6. a

Žan Simončič, 6. b

EVROPA V ŠOLI

Tema natečaja Evropa v šoli 2019/20 je bila "Na Marsu živeti ne znamo, zato Zemlje ne damo".

Učenci so na šolski ravni natečaja sodelovali s 53 literarnimi, 204 likovnimi ter 4 fotografskimi izdelki. V izbor za regijsko raven tekmovanja smo po izboru komisije mentorjev poslali skupno 19 izdelkov. Regijska koordinatorica je za naslednjo raven izbrala 3 likovne izdelke učencev 1. in 2. triade ter 1 literarni izdelek učenke 2. triade.

Na državno raven natečaja se je uvrstilo literarno delo Karmen Zaletelj ter likovni izdelki treh učencev. To so bili Lenart Medved, Zala Iva Gotlib Kerin in Martin Selak.

Učenci so prejeli pohvale ZPMS, za dosežke pa jim iskreno čestitamo.

Avtorji likovnih del so: Žiga Gazvoda, 9.a, Lara Dobovičnik, 7.a, Ana Korent, 5.a, Evelin Sinanović, 5.a

Šolsko spletno glasilo učencev OŠ Otočec Mlada rast, Šolska cesta 20, 8222 Otočec Letnik 1, št. 1 Urednica: Hermina Videnič Risba na naslovnici: Nika Bojanec, 8. a Objavljeno na šolski spletni strani: https://www.os-otocec.si/ Julij, 2020