Stefano

Stefano je realistična pripoved, ki jo odlikujeta značilni poetični jezik in presenetljive oblikovne prvine argentinske mojstrice besede Maríe Terese Andruetto. V novem v slovenščino prevedenem besedilu nas ta z Andersenovo nagrado ovenčana avtorica vsaj za nekaj časa postavi v kožo tistih, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov prisiljeni svoje življenje živeti daleč od okolja, v katerem so se rodili.

Stefano

Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo.

María Teresa Andruetto

Stefano se napoti v Ameriko, kjer bo začel novo življenje daleč od lakote, ki v času po prvi svetovni vojni vlada v njegovi domovini Italiji. Težavna pot, neznani kraji, kjer mora svoje življenje začeti od začetka, in proces odraščanja ter zorenja v okolju, ki je včasih tudi sovražno, poseljujejo pripoved, ki išče mostove med obujanjem preteklosti in načrti za prihodnost v novi domovini.

Stefano

Didaktični materiali.

Vaše mnenje šteje na www.malinc.si

Malinc

22,00€

María Teresa Andruetto

Malinc

MARĂ?A TERESA ANDRUETTO

STEFANO Prevedla Barbara Pregelj Ilustriral Francisco Tomsich

Malinc

Mojemu očetu

Spominjati se neke stvari pomeni – zgolj videti jo – prvikrat. [28. januar 1942]

Stvari sem prvikrat videl v nekem času – času, ki je nepovratno minil. Če je to, da sem jih prvikrat videl, zadoščalo za zadovoljitev (začudenja, fantastične ekstaze), zdaj zahtevajo drugačen pomen. Kakšnega? [ 22. avgust 1942]

Odlomka sta iz besedila Il mestiere di vivere Cesara Paveseja v izdaji Giulio Einaudi editore, Torino, 1952

ENA

Ona je vprašala: Se boš vrnil?

In on je odgovoril: Čez deset let.

Potem ga je gledala, kako odhaja, ne da bi naredila en sam gib. Kljub razdalji je razločila spuščene naramnice, njegove neukrotljive lase, še vedno deško držo. Vedela je, da bo v nevarnosti, a ni rekla besede, njen pogled je obstal v ovinku, ki je požiral njenega sina.

Kmalu po tem, ko je bil za ovinkom, ko je vedel, da ga mama ne more več videti, si je Stefano z rokavom suknjiča obrisal oči. Nato je odšel k Brunovi hiši in ga poklical. Prijatelj je prišel ven, babica pa je ostala na vratih in gledala, kako odhajata. Naredila sta nekaj korakov in Bruno se je ozrl, da bi videl, ali je še vedno na vratih, dokler jima pot ni skrila hiše.

Tedaj se je njuno razpoloženje začelo spreminjati.

Na poti sta se jima pridružila še Pino in Remo in malo pozneje fant s harmoniko, ki se je imenoval Ugo. Ko se je znočilo, so se zatekli pod napušč neke cerkve in ven potegnili kruh, Ugo pa še meh z vinom.

Stefano je začutil vinski ogenj, ki mu je opraskal 7

grlo, in kipenje v prsih. Pomislil je, da njegova mama verjetno misli nanj.

Ugo je vzel harmoniko. Prepevali so, dokler jih ni premagal spanec.

Ciao, ciao, ciao, morettina bella ciao, ma prima di partire un bacio ti voglio dar...* Mamma mía dammi cento lire che in America voglio andar, che in America voglio andar...** Ko so se prebudili, so ležali drug na drugem.

Med hojo so naleteli na starca, ki je hodil za kravo, ravno tako staro kot on, dve deklici, ki sta ju Ugo in Pino tako dolgo dražila, dokler nista prestrašeno zbežali, in žensko v črnini, ki je Stefana vnovič spomnila na njegovo mamo. Ustavili so se ob nekem vrtu. »Kaj bi radi?« je vprašala starka. * Pozdravljena, lepa črnolaska, pozdravljena, preden odpotujem, te želim poljubiti ... (To pesem in vsa italijanska besedila je prevedla Barbara Baloh.). ** Mati moja, dajte mi sto lir, ker želim v Ameriko, ker želim v Ameriko ...

8

»Nekaj toplega.« »Vsak dan hodijo mimo in prosijo!« se je jezila in odšla v hišo.

Starka je prinesla star kruh. Dala jim ga je in sedli so na tla v kuhinjski kot, da bi ga pojedli. To je bil mračen prostor, ki je smrdel po zelju, a ob štedilniku je bilo toplo.

Ponovno so se podali na pot, ko je zaklicala za njimi: »Me prav zanima, ali boste kaj poslali nazaj, vsi samo odhajajo, na nas pa pozabijo!«

Kričala je in vlekla cizo, jaz pa sem ji stekel nasproti, Ema. Šla je po slamo in ko se je vračala, je zaklicala moje ime, Stefano, jaz pa sem ji stekel nasproti.

Poklicala me je s poti, ki je vodila k najini hiši.

Stefano, je zaklicala, Stefanin, jaz pa sem stekel proti njej.

In spustila je cizo, si pomela dlani, si s sapo ogrela ledene prste, cizo pa sem jaz vlekel proti dvorišču ...

9

Postavili so se v vrsto, ki se je vila po vsej Genovi in v njej ostali ves dan. Le počasi so se premikali, ker so morali pri mizi urada za izseljence ožigosati potne liste, pokazati delovne knjižice in ladijske vozovnice.

Vsi so imeli s seboj nekaj denarja: Pino tega, ki mu ga je iz Argentine poslal njegov stric, Ugo in Remo domače prihranke, Bruno denar, ki ga je v letih privarčevala babica, in Stefano, kar je mama dobila, ko je prodala šivalni stroj. Zadoščalo je, zato ni bilo treba prodati Berte.

Nihče se ni niti premaknil, ko se je znočilo in so pisarno zaprli. Neka ženska je podojila otroka, ki je jokal. Otrok še ni dobro segel pod bluzo, ko je že zaspal. Mladi moški, ki je nosil svetlo siv meliran plašč in je bil videti bogatejši od ostalih, jim je kupil kostanj. Šel je na delo v nek hotel v Buenos Airesu.

Ko je bila že trda noč, je vzel odejo in z njo pokril žensko, ki je spala z dojenčkom na prsih.

Zaslišala se je mandolina: Scrivimi... non lasciarme piú in pena...* Mlada ženska, ki je moškega v sivem meliranem plašču pred kratkim prosila za cigareto, je pritegnila moškemu z mandolino: *

10

Piši mi … Ne puščaj me v skrbeh ...

... na frase un rigo appena calmeranno il mio dolor.

Tu non scrive non torni, tu sei fatta di gelo...*

Ugo je vzel harmoniko in se jima pridružil. Ženski je ime Gina in nosi klobuček čokoladne barve, potisnjen do ušes. Nekdo je rekel: Še eno!

Lepotička, zapoj še eno! In ob toploti aplavzov so nadaljevali do zore.

Stavek ali vsaj vrstica bosta ublažila mojo bolečino. Ne pišeš in ni te nazaj, tvoje srce je ledeno ... *

11

Na kopici sena je bilo nekaj vej za kurjavo. Nekaj vej, Ema, in mrtva vrana.

Rekla je: Si videl, kaj sem našla?

Pogledal sem jo v oči.

Rekla je: Se ti ne zdi, da sva imela srečo, Stefanin?

In odvrnil sem: Da, mama.

Rekla je: Si videl, kako je debela?

Pod perjem sem potipal, kako velika je, in čeprav se mi ni zdela tako velika, sem prikimal.

Gina je v Argentino potovala, da bi se poročila: v Rosariu jo čaka zaročenec, tako je rekla, čeprav je Stefano videl, da je ponoči spogledljivo odgovarjala na poglede moškega v sivem plašču. Je prijateljica ženske, ki je dojila otroka in ji je ime Berta, tako kot njegovi kravi.

Ob zori so pevci zaspali, v dnevni svetlobi sta se mama in dojenček zbudila in odšla na sprehod po pomolu, dokler se vrsta ni začela premikati.

Ko so prišli na vrsto, je moški iz urada rekel, da je ladja polna, a vztrajali so tako dolgo, da so ga prepričali. Moški je ožigosal potne liste, petkrat napisal Smer Buenos Aires in rekel drugemu moškemu: 12

»Dodaj še teh pet in zapri seznam.« Nato so se do odhoda ladje sprehajali po mestu.

Ladja je odplula ob zori: imenovala se je Sirio.

V spodnjem delu hiše je bil hlev.

Grela sva se z dihanjem krav. Imela sva veliko živali, a sva jih počasi prodala, nazadnje nama je ostala le še ena krava.

Vprašal sem jo: Misliš, da bo imela Berta telička,

13

preden se postara? Če bova to lahko uredila, je rekla.

Vprašal sem jo: Koliko pa stane?

Toliko, kot nimava, je odvrnila.

In ni rekla nič več.

Odšli so se sprehajat po mestu, a nestrpnost jih je kmalu povlekla na pomol. Na črvivih ograjah ali vrečah so spali moški, ženske, otroci. Stefano je med osebami in zaboji najprej zagledal Gino in moškega v sivem plašču. Prijateljem je dovolil, da so se namestili tako, da so gledali proti morju. Ni vedel, zakaj je poiskal prostor ob njiju. Ženska govori in maha z rokami, nato je videti, da jo zebe, ker si roki prekriža na prsih, moški pa jo ogrne s plaščem, stopi k njej in ji nekaj reče na uho, ona pa vrže glavo nazaj in se zasmeji. Stefano do danes še ni videl takšne ženske, s širokim nasmehom in glavo, nagnjeno nazaj.

Spijo na pogradih, nekateri na tleh. Bil je v kajuti s prijatelji, moškim z mandolino in moškim v sivem 14

plašču. Stefano in Pino ležeta na tla, na pozibavanje na vodi, utrujena sta in zaspita.

Stefano hodi za neko žensko po pragozdu, ženska ima na licu, pod klobučkom, rano. Ko je buden, vidi moškega s sivim plaščem: s svojega pograda opazuje pobesnelo vodo za okroglim okencem. Čez nekaj noči ponovno sanja o Gini. Tokrat se sanje dogajajo v puščavi. Prepozna jo, čeprav so njena oblačila komaj kaj temnejša od mivke, njeno krilo se ziba, izgublja moči, skuša se približati, a ga ona ne sliši. Ne ve, kako jo vseeno doseže in ji ponudi vrč vode. Voda ji curlja iz ust. Obriše ji obraz, vrat in pod mokrim blagom zagleda njene prsi.

Ko se prebudi, pogleda okoli: vsi spijo. Tedaj seže z roko pod odejo in se začne božati.

... In ker nama je ostala samo ta krava, je bilo doma hladno.

Tukaj, ob peči, je spomin na tisti mraz še hujši, Ema. Vprašal sem jo: Bova danes zakurila?

Odvrnila je: Ne. Zakaj ne? sem vprašal.

15

Še vedno ni zima, je rekla.

Ko je to rekla, je drgetala.

Na palubi Stefano gleda morje svinčene barve in Ugu pove, da se je zbudil moker in da ne ve, zakaj. Sanjal si o kakšni ženski, reče Ugo, a Stefano zagotovi, da ni sanjal o nobeni. »To se zgodi, ko sanjaš o prsih kakšne ženske,« tiho doda Ugo. Stefano zardi in se boji, da se bo prijatelj iz njega norčeval, a ne reče nič. Tudi Ugo molči in opazuje morje svinčene barve.

Ime ji je bilo Agnese, a skoraj nihče je ni klical po imenu.

Oblačila se je v črno, črna so bila tudi njena spodnja krila.

Odkar je moj oče umrl, ni počela drugega kot vlekla tisto cizo.

Vsak dan cizo.

Ciza, Ema, in njen klic: Stefanin! Stefanin!

Imela je koščen obraz in oči barve smole.

In umrla je za jetiko.

16

»Kako dolgo ga že nisi videl?« je vprašal Stefano. »Šest let,« je odvrnil Remo.

Bila sta sama na palubi, malo stran sta Bruno in Pino stala v krogu z drugimi in slišati je bilo njun smeh. »Pa ga boš prepoznal?« »Da.« »Misliš, da se v šestih letih ni nič spremenil?« »Nad levo obrvjo ima znamenje.« »Česa se še spomniš?« »Da je bil dober, tega se spomnim. Kaj pa ti?« »Ne vem. Umrl je v bitki na reki Piavi, še preden sem se rodil. Vem edinole, da mi je ime tako kot njemu in da mama vse od takrat nosi črnino.« Oba sta utihnila. Remo je morda mislil na svojega očeta, Stefano pa ni mogel najti nobene sledi svojega, razen fotografije, ki jo ima mama pod perilom. To je fotografija visokega moškega, oblečenega v uniformo alpincev, a je zelo zmečkana, njegov obraz pa je povsem zbledel. »Kako ga boš našel?« »Ne vem. Sledil mu bom.« »In kaj bosta storila, ko se bosta srečala?« »Denar. Poslala ga bova mami in potem bomo spet vsi skupaj.« Tega popoldneva je Stefano pogrešal očeta

17

18

kot še nikoli in z vsem svojim bitjem si je zaželel nemogoče: da bi bil kot Remo, da bi tako dolgo iskal svojega očeta, dokler ga ne bi našel. Prav gotovo ga je čakal ob koncu kakšne poti, z rahlo obledelim obrazom, v uniformi alpincev.

Rekla je: Madam ti pošilja tole.

To je bil temen suknjič, suknjič njenega umrlega sina.

Nadel sem si ga, ker je bilo mrzlo ...

Oblekel in zapel sem si ga.

Kako si lep, Stafanin! je rekla mama. Zasmejala sva se.

A eden od gumbov je odletel in okarala me je: Ne smeš tako globoko dihati!

Pozneje mi je še rekla: Če ješ mast z zobmi, nikoli ne boš imel ničesar.

Toliko let je minilo od tedaj, Ema, a še vedno jo slišim ...

Pino dobre ve, kam je namenjen. Njega in Bruna so povabili, naj prideta v Pampo, v kraj z imenom

19

Montenievas, kjer ima njegov stric posestvo.

Stefano si ne more predstavljati tega, kar sliši: da krave hodijo prosto po poljih, da so polja tako dolga, da jim ne vidiš konca, da ima Pinova teta toliko kokoši, da ne vedo, kaj bi počeli z jajci, in da jih včasih dajo prašičem. Zdi se mu, da prijatelj v svojem navdušenju pretirava. In med veseljem in strahom, da je vse le sen, oba zatrjujeta, da bosta šla s Pinom k njegovemu stricu v Montenievas.

Rekel sem ji, da bom šel sam po slamo.

A je odvrnila, da ne. Še ne.

Vidim jo v kuhinji: iz kositrne posode vzame vrelo vodo, z njo prelije mrtvo vrano in jo spretno oskubi, nato jo osmodi na ognju in vzame ven drobovino.

Vsak del drobovine opere, zavrže le žolč. Ko je vrana očiščena, jo razdeli na štiri dele in reče: Imava za štiri dni.

Jaz ne rečem ničesar. Vidim le, da vzame enega od štirih delov, in slišim, da me s preostalimi tremi kosi pošlje na podstrešje, kjer bodo zaradi mraza ohranili svežino.

Ko se vrnem, iz vreče vzame koruzno moko.

20

Z roko seže do dna in zaslišim zvok skodele, ki se podrgne ob blago.

Bo dovolj? vprašam.

Tokrat ja.

Kaj pa jutri?

Kakor bog hoče.

Sredi noči jih prebudi nevihta, zvok vode, ki udarja ob desni ladijski bok. Otroški jok prihaja iz sosednje ali naslednje kajute. V njihovi kajuti ne kriči nihče, samo moški v sivem plašču reče, da se v tej noči morje res noče pomiriti in samo to, govori mirno, a Stefano ve, da je prestrašen.

Otrokovemu joku se pridružijo še drugi, a nihče se ne boji bolj kot on. Želi si, da bi na ladjo prišla njegova mama, ga stisnila v objem in mu rekla, tako kot tedaj, ko je bil majhen, ko še ni sanjal o Ameriki, kar zaspi, saj bo minilo. A v tej noči ne bo mogel zaspati, sveta Marija, mati Božja, kajti njegova mama je daleč, prosi za nas, in on je na poti v Ameriko, grešnike, sredi morja in nevihte. Tedaj se spomni, zdaj in ob smrtni uri, da ima pod oblačili mamin rožni venec in vzame ga v roke, stisne ga med dlani, ob naši smrtni uri, in začne, ob naši smrtni uri, obupano,

21

ob naši smrtni uri, moliti.

»Strela je udarila v vijak!« Krik je vse glasnejši, kot požar, ki se je začel na kljunu, in se zlil z novim krikom: »K rešilnim čolnom! Vsi k rešilnim čolnom!« A čolnov ni dovolj za vse. Posadka skuša omejiti kaos: najprej ženske in otroci, če bo ostalo še kaj prostora, pa moški. Stefano vidi Gino, kako zleze v čoln iz rok moškega v sivem plašču. V drugega pade ženska, ki potuje z dojenčkom; pade skupaj z njim in ga tišči k prsim.

Nekdo zakriči: »Stefano, sem!« Pino je. V vodo vrže nekaj kavarniških miz in ga prosi, naj gre z njim. Stefano skoči za njim, ponorelo dela zamahe, da bi dosegel mizo, in ko je pri njej, se vrže nanjo z obrazom navzdol ter se prepusti valovom. Tedaj vidi, kako rešilni čoln izgine v vodi, dvignjena telesa, roke, na površini plava Ginin klobuček. Nekaj časa plava, nazadnje pa se tudi sam potopi, kakor vse drugo.

22

Ob oknu sem krpal cokle.

Od tam sem si upal reči: Gastaldijev sin je šel v Ameriko.

Saj vem.

Pa tudi Giovanni Grangetto.

Pripravi mizo.

Na mizo sem postavil dva krožnika in dva vrča z vodo. Ona pa je na sredino stresla polento in jo prerezala, Ema, kot sem ti pokazal, s sukancem ...

Nato je na moj krožnik položila četrtino vrane, vse na moj krožnik.

Odkimal sem, naj jo razdeli na dva dela, a je rekla: Ne. Boli, ko se spomnim njenih oči, ko je rekla ne.

Odpre oči. V vodi je, ki mu sega do ust. Nekaj časa potrebuje, da se ove, da se spomni, da lebdi na vodi. Skuša se spomniti, kdo je, ime mu je Stefano, pripotoval je z ladjo, kje je obala: pogoltnila jo je voda in zadnja stvar, ki se je spominja, je klobuček, ki plava na morju.

23

Rekla je: Jej ti, ker še rasteš.

Prosim, mama, jejva oba.

Jej ti, jaz nočem.

Ko pojeva, vem, da bom šel v Ameriko. To ji povem.

Gleda me, Ema. Gleda me in ne reče ničesar. Le hitro odide v kuhinjo.

Jaz grem za njo.

Ponovno rečem: Šel bom v Ameriko.

Ponovno me pogleda s kamnitim pogledom.

24

Pozibavanje ga uspava, potegne ga v sen, v katerem galopira na belem konju. Konj preči močvirje, a njegove noge se ne umažejo. Tudi on je bel in jezdi z obrazom proti soncu, ki ga slepi. Na obzorju čakajo štirje črni konji. Zdaj ve, da so na njih njegovi prijatelji. Pokliče jih in zdi se, da ga samo Pino razume, drugi spodbudijo konje in odjezdijo.

Ko se prebudi, leži na mizi, omrtvičen in lačen, usta ima suha, kot morje, grenka in zdi se mu, da v daljavi nekaj vidi.

Prosil sem jo, da bi šla v Ameriko.

A je rekla: Ne. Dodala je: To je dežela tvojega očeta.

Tam je mogoče zaslužiti, sem rekel.

Tako samo pravijo! A nihče se še ni vrnil, da bi to potrdil ...

25

Ovitega v vrvi potegnejo na palubo in ga obrnejo kot vrečo krompirja. Zavijejo ga v odeje. Trese se.

Nekdo leže nanj in mu v usta nalije nekaj žganja. Od vonja po žganju mu postane slabo, a tako se povsem ove. Ve, da ga slečejo in mu približajo nekaj toplega.

Nato ga vržejo na pograd in mu tako dolgo dajejo vino, da zaspi.

Pred mano so že vsi odšli, treba se je bilo samo razgledati naokoli, Ema, pa ti je bilo vse jasno.

Na ulici ni bilo nikogar, samo starci.

Tisti, ki je igral na mandolino, je bil eden izmed njih: ob nedeljah zjutraj je šel v cerkev in molil za tiste, ki so umrli, za tiste, ki so prečkali morje. Bil je slep in na oblačila je imel prišito sliko svete Lucije.

Bil je še eden: tisti, ki je živel ob kampanilu, na začetku vasi. Bil je brez nog. Neprestano je ponavljal: Mamma, sarai con me non sarai piu sola.* In tretji: ki so mu rekli Pierino che fa il bambino** in ki se mu je že pred časom zmešalo.

In nihče drug.

* **

26

Mama, če boš z mano, ne boš nikoli sama.

Pierino, dojenček.

Prebudi se, ko je sonce že visoko. Nekdo mu ponudi krožnik hrane.

Stefanov pogled gre skozi moškega, ki stoji pred njim, nato povpraša po drugih, a moški govori jezik, ki ga on ne razume.

Primejo ga za roko in spomni se, da mu je ime Stefano, prišel je z ladjo, ki se je imenovala ..., ne spomni se, kako se je imenovala. Ladja, s katero je pripotoval, se je vžgala, se spomni, in vsaka beseda odpre spomin na druge spomine, ki so vse bolj boleči. Z ladjo so potovali tudi njegovi prijatelji, Bruno, kje je zdaj Pino, obljubil mu je, da ga bo odpeljal k stricu, kam pa naj gre zdaj, na ladji je potovala ženska, s katero se je ljubil v sanjah, in Ugo, v njegovi glavi se ponovno zasliši Ugova glasba.

Roko ima med dlanmi moškega, ki govori. Ne razume, kaj mu moški govori. Rad bi vedel le, kaj se je zgodilo z njegovimi prijatelji, sprašuje ga, a moški tudi ne razume.

Rekla je: Ne bom šla. To je dežela tvojega očeta.

In jaz sem ji, Ema, ne vem zakaj, rekel: Očetova dežela nas ubija od lakote.

Zakričala je: Ne žali! In je skrila obraz, da je ne bi

27

28

videl jokati.

Vrgel sem se ji k nogam, ji poljubil roki in jo prosil: Oprosti, mama.

Pusti mi, da ji rečem, kar želim. Nato z drugačnim glasom reče: Šel boš, če tako želiš, a moraš počakati.

29

Stefano je realistična pripoved, ki jo odlikujeta značilni poetični jezik in presenetljive oblikovne prvine argentinske mojstrice besede Maríe Terese Andruetto. V novem v slovenščino prevedenem besedilu nas ta z Andersenovo nagrado ovenčana avtorica vsaj za nekaj časa postavi v kožo tistih, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov prisiljeni svoje življenje živeti daleč od okolja, v katerem so se rodili.

Stefano

Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo.

María Teresa Andruetto

Stefano se napoti v Ameriko, kjer bo začel novo življenje daleč od lakote, ki v času po prvi svetovni vojni vlada v njegovi domovini Italiji. Težavna pot, neznani kraji, kjer mora svoje življenje začeti od začetka, in proces odraščanja ter zorenja v okolju, ki je včasih tudi sovražno, poseljujejo pripoved, ki išče mostove med obujanjem preteklosti in načrti za prihodnost v novi domovini.

Stefano

Didaktični materiali.

Vaše mnenje šteje na www.malinc.si

Malinc

22,00€

María Teresa Andruetto

Malinc