Page 1

2 EKIPA SOTO ALT NEVERJETNO O IMA SREČO.

POVABILI S MEDNARO O JO NA DNI T U R NA JBOL JŠ IH ML ADIN NIR S NA SVETU KIH EKIP .

JE MOGOČE ZM DA BI DALI EN AGATI NA TEKMI, NE SAM GOL? N TEKMAH? AL A DVEH I PA KAR DO BITI TURNIR? TUKA J SE DO NENAVADNEGGA JA NEKA J A.

25,00€

Skrivnost sedmih Malinc avtogolov

NOV PRIMER ZA NOGOMETA STIČNE

METASTIČN

I

Skrivnost sedmih avtogolov Roberto Santiago

NOG METASTIČNI

Roberto Santiago je pri trinajstih s svojo nogometno ekipo šole San Agustín osvojil medaljo. Pozneje je napisal nekaj romanov in režiral filme. A še vedno sanja o tej medalji in svojih prijateljih. Zato je začel pisati serijo o Nogometastičnih.

Roberto Santiago

Profesionalna nogometna pot ilustratorja Enriqueja Lorenza se je končala, ko mu je na safariju na kolena sedel nosorog. Zdaj občasno riše, medtem ko čaka, da mu presadijo Messijeve noge.

NOG

Ilustriral Enrique Lorenzo

Malinc


Roberto Santiago

METASTIÄŒN G O I N Skrivnost sedmih avtogolov

Ilustriral Enrique Lorenzo Prevedla Barbara Pregelj

Malinc


1

Moje srce tako divje razbija, da se mi zdi, da ga bo vsak hip razgnalo. V življenju še nikoli nisem tako hitro tekel, niti tedaj ne, kadar mi kdo poda žogo daleč naprej, jaz pa moram za seboj pustiti obrambo in doseči žogo še pred vratarjem. Tako dolgo že tečem, da se sploh ne spomnim več, kdaj sem začel. V nogah me zbada in pljuča mi gorijo. A se ne morem ustaviti. Teci, teci, teci! Pogledam nazaj. Tam je ona. Vsak hip me bo ujela. Rdeča je v obraz, globoko diha, poti se in lase ima razmršene od teka, a za to ji je zdaj vseeno. Kadar si kaj vbije v glavo, je nič ne more odvrniti od

—5—


tistega. »Dajmo, Francisco, nikar se ne ustavi!« kriči moja mama. Med tekom jo za sekundo pogledam. Še nikoli je nisem videl takšne. Povsem rdeča je od napora, a še vedno teče. Tudi mame tečejo. Nisem si pa mislil, da moja lahko teče tako zelo hitro. Začnem teči še hitreje, a mama me doseže. Teče, kot bi se bližal konec sveta. Pusti me za sabo. »Daj no, Francisco, zamudila bova!«


Ljudje se nama umikajo, nekateri se prestrašijo in nama zakličejo, naj bolj paziva, da tako ni mogoče teči po ulici. Vsak hip bova podrla gospo, ki pred seboj potiska nakupovalno torbo. V zadnjem hipu jo umakne, ko moja mama steče mimo nje. Ker jo prestavi na drugo stran, skoraj zadene mene. Preskočiti jo moram, a s stopalom se zapletem v kolo. Spotaknem se in skoraj že padem po tleh, a me mama še pravočasno ujame, da se ne razmažem po pločniku. »Gospa, oprostite!« reče mama.


In nadaljujeva. Dvignem glavo in na zgradbi, kamor sva namenjena, zagledam velikansko uro. Vsak hip bo ura devet. Ne bova prišla pravočasno. Skupina vrtčevskih otrok, ki hodi v vrsti in se drži za roke, zasede ves pločnik in se postavi točno pred naju. Ne moreva mimo. Skočiva na cesto in tečeva po sredini vozišča. Taksi nama zahupa. »Gospa, se vama je čisto zmešalo?« kriči taksist. »Ceste ni mogoče prečkati kjerkoli! Ker ljudje tega ne upoštevajo, se zgodijo vse te prometne nesreče!« Mama se obrne in pomislim, da se bo tudi njemu opravičila, a namesto tega dvigne roko in reče: »Pa ravno taksist se oglaša!« Potegne me in še naprej teče. »Greva, greva!« pravi. Hupa taksija se večkrat besno oglasi in mislim, da naju moški žali, a za vsak primer se ne obrnem. Prideva do prehoda za pešce. Ura na zgradbi kaže dve minuti do devetih. Na semaforju je rdeča luč. Mama se nenadoma ustavi. Ustavi tudi mene – tako, da mi položi roko na prsi. Na cesti ni niti enega avtomobila, a mama mi ne

—8—


dovoli, da bi prečkal cesto. »Kaj pa bova zdaj?« vprašam. »Prej sva tekla po sredi ceste med avtomobili, zdaj pa se bova ustavila pred semaforjem, ko ni na cesti niti enega avta?« »Semaforje je treba upoštevati, Francisco,« mi resno reče. »Ampak, saj ni nikogar!« vztrajam.

—9—


»Semaforji so nedotakljivi,« odvrne mama. »Tvoj oče je lokalni policist in veliko ljudi je dalo svoje življenje, da imamo danes semaforje. So ena pomembnejših iznajdb, to bi pa že moral vedeti.« »Prav,« rečem. In ostaneva tam. Jezike moliva iz ust od utrujenosti zaradi dirke in čakava na zeleno luč na semaforju, medtem pa po cesti ne pripelje niti en sam avto. Obupano štejem piskanje semaforja: ena, dve, tri, štiri, pi-pi, pi-pi, pi-pi ... Ko jih naštejem trinajst, se barva na semaforju končno spremeni, in ponovno začneva teči kot nora. Devet in ena minuta. Prepozno. Prispeva na avtobusno postajo. Ogromna je in polna ljudi, midva pa še kar naprej tečeva. Družina tujcev s kupom prtljage naju grdo pogleda, ker po tleh skoraj zbijeva njihove kovčke, in nama rečejo nekaj, česar ne razumem. Stečeva po premičnih stopnicah. Mama potiska ljudi in se hkrati opravičuje. Opravičiti se mora številnim ljudem. Končno prispeva v spodnje nadstropje, kjer so parkirani vsi avtobusi. Hrup vseh teh motorjev je neznosen in ne slišiva se.

— 10 —


Ona zakliče: »A si pogledal, na katerem peronu stoji?« »Pojma nimam!« odvrnem. »Samo za tabo sem tekel!« Tam je na desetine avtobusov. Kateri je pravi? Gotovo je že odpeljal, odhod je bil predviden za deveto uro, zdaj pa je ura devet in ena minuta in dvajset sekund. Medtem ko obupano gledava naokrog, mama pograbi svoj mobitel. Gledam napise na avtobusih. Murcia, Valencia, Salamanca, Ciudad Real ... Kje je najin avtobus? »Ne dvignejo,« pravi mama in prekine. Še naprej obupano hodiva po spodnjem nadstropju.


Ura je devet in dve minuti. Najin avtobus je očitno odpeljal. Ostala sva na suhem. Tedaj pa zaslišim krik. »Paket! Kaj res nič ne slišiš?!« To! Camuñas je! In ob njem Tomeo, Pesimist in vsi drugi ... Na avtobusu so. In nama mahajo. »Pridita, vsak hip bomo odpeljali!« reče Camuñas. Z mamo še enkrat stečeva in prispeva do vrat avtobusa. Voznik naju neprijazno pogleda. »Oprostite. Fant je zaspal,« reče mama. Laž, in to debela. V resnici je zaspala ona. Ker jaz skoraj nisem zatisnil očesa. Tako sem bil vznemirjen zaradi potovanja, da vso noč skoraj nisem zaprl oči. Končno vstopiva na avtobus. Tam naju pričakata Felipe in Alicia, trenerja. »Sva že mislila, da vaju ne bo,« reče Alicia.

— 12 —


»Francisco je zaspal,« vztraja moja mama. Meni je vseeno, kaj reče. Prišla sva pravočasno. S svojo ekipo sem. In zdaj gremo na pot. Spogledam se s Heleno, ki sedi na koncu avtobusa, v zadnji vrsti. In se nasmehnem kot bedak. Avtobus končno spelje in midva sva na njem. Gremo v kraj, kjer še nisem bil. Enkraten kraj. Kraj z največ nebotičniki v Evropi. Pogledam na napis na sprednji strani avtobusa. In preberem: Benidorm.


2

Ime mi je Francisco García Casas in igral bom na turnirju sedemčlanskih mladinskih nogometnih ekip v Benidormu. V moji ekipi mi pravijo Paket. Čeprav mi to na začetku ni bilo všeč, mi je zdaj vseeno, ker se mi zdi, da je to le vzdevek, tak kot vsak drug. Za tiste, ki ne veste. Mojo ekipo sestavljajo: Camuñas (vratar), Pesimist, Tomeo, Marilyn (kapetanka), Toni, Lepa Helena, Anita, Osem in jaz. Nismo zelo dobri, a imamo nekaj, česar druge ekipe nimajo: skrivni dogovor. Dogovor o Nogometastičnih. Naša ekipa se imenuje NK Soto Alto. Pesem naše ekipe pa gre takole:

— 14 —


Roberto Santiago Skrivnost sedmih avtogolov Zbirka: Nogometastični Naslov izvirnika: Los futbolisímos. El misterio de los siete goles en propia puerta Slovenski prevod besedila z dovoljenjem Ediciones SM Vse pravice pridržane. © Besedilo: Robero Santiago, 2013 © Ilustracije: Enrique Lorenzo, 2013 © Ediciones SM, 2013 Za slovensko izdajo 2019: Založba Malinc Prevedla: Barbara Pregelj Izdala in založila: Založba Malinc, Medvode 2019 Za založbo: Aleš Cigale Uredila: Barbara Pregelj Oblikoval in tehnično uredil: Aleš Cigale Jezikovni pregled: Kristina M. Pučnik Tiskano v Sloveniji. Naklada: 700 izvodov Prvi natis Brez pisnega dovoljenja založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. CIP — Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.134.2-93-32 SANTIAGO, Roberto, 1968— Nogometastični. Skrivnost sedmih avtogolov / Roberto Santiago ; ilustriral Enrique Lorenzo ; prevedla Barbara Pregelj. - 1. natis. - Medvode : Malinc, 2019. - (Zbirka Nogometastični) Prevod dela: Los futbolisímos. El misterio de los siete goles en propia puerta ISBN 978-961-6886-67-3 COBISS.SI-ID 301115136


2 EKIPA SOTO ALT NEVERJETNO O IMA SREČO.

POVABILI S MEDNARO O JO NA DNI T U R NA JBOL JŠ IH ML ADIN NIR S NA SVETU KIH EKIP .

JE MOGOČE ZM DA BI DALI EN AGATI NA TEKMI, NE SAM GOL? N TEKMAH? AL A DVEH I PA KAR DO BITI TURNIR? TUKA J SE DO NENAVADNEGGA JA NEKA J A.

25,00€

Skrivnost sedmih Malinc avtogolov

NOV PRIMER ZA NOGOMETA STIČNE

METASTIČN

I

Skrivnost sedmih avtogolov Roberto Santiago

NOG METASTIČNI

Roberto Santiago je pri trinajstih s svojo nogometno ekipo šole San Agustín osvojil medaljo. Pozneje je napisal nekaj romanov in režiral filme. A še vedno sanja o tej medalji in svojih prijateljih. Zato je začel pisati serijo o Nogometastičnih.

Roberto Santiago

Profesionalna nogometna pot ilustratorja Enriqueja Lorenza se je končala, ko mu je na safariju na kolena sedel nosorog. Zdaj občasno riše, medtem ko čaka, da mu presadijo Messijeve noge.

NOG

Ilustriral Enrique Lorenzo

Malinc

Profile for Založba Malinc

Nogometastični - Skrivnost sedmih avtogolov  

Advertisement