V tem cirkusu boste spoznali nenavaden primer zelo kratkega romana, akrobate, ki delajo salto mortale zunaj resničnosti, udomačene ljudi, umetnike, ki žonglirajo z glagoli in angela na trapezu. Mitološka bitja in osebe, ki so se pojavili v napačni literarni zvrsti. In bralce, ki si bodo grizli ustnice, ker bodo skušali vzpostaviti težko ravnovesje med ljubeznijo, klovnovo žalostno usodo, neverjetnim izvorom življenja in osupljivim svetom zabavljaštva. In nobene potrebe ni, da bi vstopili in se prepričali tudi sami, ker bralci že tako ali tako sumijo, da je tudi življenje cirkus.
Čudesa cirkusa Ana María Shua
ČUDESA CIRKUSA
Ana Maria Shua (1951) tudi v tej zbirki preizprašuje konvencionalne meje literature z mikrozgodbami, povezanimi z metaforo o cirkusu. Argentinska pisateljica, najreprezentativnejša predstavnica te literarne zvrsti, s prefinjeno liričnostjo in obenem ostrim čutom za humor predstavlja usodo človeštva in nam omogoča, da si od blizu, kot v cirkuški areni, ogledamo izzivalno in nenavadno resničnost.
Ana María Shua
de geishas (Hiša gejš), Botánica del caos (Botanika kaosa), Temporada de fantasmas (Obdobje duhov), Cazadores de letras (Lovci na črke; v tej zbirki so zbrane prejšnje štiri) in Čudesa cirkusa – Fenómenos de circo. Čudesa cirkusa je njena prva knjiga, prevedena v slovenščino. Zakaj prav ta zbirka? Izšla je nazadnje in je drugačna v svoji drugačnosti. Jasnejša in klasična v metafori življenja, in tako še primernejša za prvi prevod v nov jezik, v nov svet. Zaokrožena je v eno samo tematiko, cirkus. Tudi ta je za naše okolje nekam nova, zbirka pa ima tako v okviru svoje svežine, poleg nepričakovanega šoka in dekadence, še kanček tradicionalnosti. Ava Zupančič
Malinc
Malinc
Ana María Shua velja za eno najznamenitejših sodobnih argentinskih pisateljic. Rodila se je leta 1951 v Buenos Airesu in že s sedemnajstimi leti je izdala svojo prvo knjigo El sol y yo (Sonce in jaz). Na univerzi v Buenos Airesu je magistrirala iz umetnosti in literature. Delala je kot novinarka, filmska scenaristka in pisateljica. Leta 1976 je zapustila svojo državo in se preselila v Francijo, po vrnitvi v Argentino je za svoj prvi roman Soy Paciente (Potrpežljiva sem) prejela nagrado na mednarodnem natečaju, leta 2017 pa je doživel prvo odrsko adaptacijo. Po dveh izmed njenih romanov so posneli film. Leta 1984 je izdala prvo knjigo mikrozgodb La Sueñera (Sanjačka). Poleg knjig kratke proze in otroške ter mladinske literature, ki jo piše še danes in za katero je prejela številne nagrade, je izdala še pet knjig mikrofikcije, in sicer Casa
Skrivna želja Globoko v srcu vsakega otroka, matere, vsakega gledalca gnezdi skrivna želja, da bi videli akrobata na trapezu, kako pade, da bi videli, kako se mu kosti raztresejo po tleh, temna kri pa se razlije po pesku. Osnovna želja, da bi videli leve, ki se borijo za ostanke krotilca, želja, da konj odvleče jahalko, s stopalom, zataknjenim v stremenu, in glavo, ki ji v ritmu udarja proti robu arene. Zanje smo odprli ta cirkus, najboljši, popoln cirkus, kjer popustijo temelji človeških piramid, metalec nožev zabode (po nesreči, vedno po nesreči) konice v prsi svojega pomočnika, medved s šapo zdrobi obraz ciganu in ker si vedno želimo tisto, česar nimamo, ker se najhujša pričakovanja ponavadi uresničijo, začnejo gledalci hrepeneti po dobrem: nesreče in neuspehi se jim že gabijo. Spet si želijo, da akrobat na trapezu pravočasno iztegne roke, da krotilcu uspe obvladati leve, da se jahalka zmore zavihteti nazaj v sedlo. Namesto, da bi prekipevalo od grozot in smrti, se njihov najskritejši delček srca napolni s strah zbujajočo dobroto, z močno željo po tuji sreči. Tako z naše predstave odidejo zadovoljni sami s seboj, ponosni na svojo človeškost. Imajo se za nekoliko boljše, osebe z občutkom, takšne, ki hočejo dobro, spodobne ljudi, velikodušno publiko najpopolnejšega vseh cirkusov.
—3—
VSE JE CIRKUS
Sumljiv cirkus Mislite, da ste v cirkusu, vendar dvomite, iščete dokaze. Medvedka ima obraz vaše mame, beseda akrobat je sestavljena iz rdečih črk, vendar ostaja le zven, in se jo da pojesti. Vi, čeprav niste ženska, dojite majhnega tigra, čeprav ni dojenček. Delate vse, da bi se prebudili ob zvoku orkestra, ampak glasba se vam zdi hipnotična in zadušljiva. Z rokami, otrplimi od spanca, vam uspe odmakniti blazino z obraza. Lažje zadihate. Nič od tega ne dokazuje, da niste zares v cirkusu. Da bi vedeli zagotovo, se morate zbuditi, pogledati okrog sebe in se prepričati, da niste pristali v drugih sanjah. Pa kljub temu.
—7—
Cirkus duhov Pojavi se nenadoma, brez opozorila. Mizarjeva hči pravi, da je nikoli niso prosili za žagovino ali ostružke, da bi jih položili na tla, kot običajni cirkusi. Ko se udejanji, je že vse pripravljeno in predstava se lahko začne. Ni videti cirkusantov, ki bi postavljali šotor ali spuščali živali iz svojih kletk. Vozovi so izpraznjeni, artisti že čakajo, da bodo na vrsti za vstop v areno. Celó občinstvo je prozorno, razen vas, seveda. Celo klovni nosijo verige. Otroci se cirkusa duhov bojijo, odraslim se smili. Aparece de pronto, sin aviso. Dice la hija del carpintero que nunca le han pedido aserrín o viruta para el piso, como los circos comunes. Cuando se materializa, ya todo está listo para comenzar el espectáculo. No se ve a los cirqueros montar la carpa ni sacar a los animales de sus jaulas. Los carromatos ya están vacíos, los artistas ya esperan su turno para entrar en la arena. Hasta el público es transparente, excepto usted, por supuesto. Hasta los payasos llevan cadenas. Los niños le temen al circo fantasma, a los adultos les da pena.
—8—
Cirkus mojih sanj Za Silvia Ni pijanih klovnov niti jezdecev, ni krotilca in podložnih tigrov, prav tako ni cigana s plesočim medvedom, ni metalca nožev z neustrašnim pomočnikom, ni akrobatov, prodajalcev bombonov, ni žonglerjev, niti nežnih slonov ali hitroprstega čarovnika. Sva pa ti in jaz. In ploskajo nama. Para Silvio No hay payasos borrachos ni ecuyeres, no está el domador ni los sumisos tigres, no hay gitano con oso bailarín, no hay tirador de cuchillos con partenaire puro coraje, no hay acróbatas, ni trapecistas, ni vendedores de golosinas, ni malabaristas, no están los enanos, no hay carpa, ni banderines, ni delicados elefantes, ni mago de veloces dedos. Pero estamos vos y yo. Y nos aplauden.
—9—
Reven cirkus V revnem cirkusu mora vsak umetnik opravljati več nalog. Če smo pozorni in se ne pustimo pretentati menjavi kostumov in maske, bomo videli, da mnogi poskušajo izkoristiti svoje sposobnosti na več načinov. Recimo, vrvohodka je jahalka, akrobat se prelevi v človeka gumo, ravnatelj cirkusa je biljeter, pa tudi čarovnik (pred publiko, pred upniki). Nekatere je težje odkriti, ker izberejo vloge, ki so si med seboj zelo različne. Na primer artistka, ki nastopa tudi kot zdresirana opica (ali obratno), sloni, ki delajo kot biljeterji, klovni, ki se spremenijo v ognjen obroč. Ampak najtežja preizkušnja čaka krotilca, ki je tudi tiger, ko mora glavo vtakniti v lastna usta.
— 10 —
Najrevnejši cirkus V Argentini Cirkus Papelito še vedno potuje od vasi do vasi, slikovit in skromen. Njegov prvi šotor je bil narejen iz žakljevine, gledalci pa so si morali prinesti lastne stole. Ampak obstajal je še revnejši cirkus. Ne samo, da so si gledalci morali stole prinesti. Nanje so se morali še usesti, se pretvarjati, da gledajo areno, si domišljati, da jo vidijo. En Argentina, el Circo Papelito recorre todavía los pueblos de provincia, pintoresco y modesto. Su primera carpa estaba hecha con bolsas de arpillera y los espectadores tenían que llevar sus propias sillas. Pero hubo un circo más pobre todavía. Además de llevar sus propias sillas, los espectadores tenían que sentarse, fingir que miraban la pista, imaginarla.
— 11 —
Razvoj cirkusa Za stare Rimljane je bila dovoljen užitek predstava, kjer so levi napadali, ubijali in goltali človeška bitja. Pri bikoborbi ima žival manj možnosti, čeprav dobi priložnost, da se brani. Sem ter tja jo tudi pustijo pri življenju. V cirkusih mojega otroštva so zdresirane živali počele tisto, kar jim je ukazal krotilec: šlo je za predstavo čiste ubogljivosti, ki jo človeška bitja rada zamenjajo za inteligenco. Kot če uporništvo ne bi bilo najočitnejši znak razmišljanja s svojo glavo. V današnjem cirkusu živali ni več, naša prisotnost ne velja za primerno ali vzgojno, govori se o kaznovanju in mučenju, s čimer nas učijo izvajati naše točke. Kot človek brez rok ali bradate ženske smo tudi zdresirane živali padle v nemilost. Čemu služi, na primer, medvedka s pisateljskimi sposobnostmi, v svetu, kjer tako redki berejo? Še imam upanje, da nam kmalu spet dajo jesti ljudi.
— 12 —
Kritika in hvala povprečnosti Niti v svetu, poseljenem s pritlikavci in velikani, osebe srednje rasti ne bi bile vredne, da se jih postavi na razstavo. Niti tam. A je biti vreden, da te postavijo na razstavo junaško dejanje, je prednost, morda korist? Je čudo? Ni siquiera en un mundo poblado por enanos y gigantes, serían dignas de ser exhibidas las personas de estatura mediana. Ni siquiera. Ser digno de exhibición, por otra parte, ¿es proeza, ventaja o beneficio? ¿Es maravilla?
— 13 —
Pritlikavost Kot cirkuški poslovneži dobro vedo, velikost ni usoda, temveč izbira. Katerakoli odrasla oseba se lahko spremeni v pritlikavca, če sledi preprostim navodilom. Ta zahtevajo, to pa, visoko mero zbranosti. Na primer, tale majcen možiček, ki ga vidite tukaj, je bil še pred dvema mesecema krepak mladenič, visok meter in dvainosemdeset centimetrov, težak enaindevetdeset kil. Na primer, tale zelo kratka zgodba, ki jo berete, je bila prav do včeraj roman, dolg šeststo osemindvajset strani. Como bien lo saben los empresarios circenses, el tamaño no es un destino sino una elección. Cualquier persona adulta puede convertirse en un enano siguiendo una serie de instrucciones sencillas que exigen, eso sí, una alta concentración. Por ejemplo, este minúsculo hombrecillo que ven ustedes aquí fue hasta hace dos meses un robusto mocetón de un metro ochenta y dos centímetros de altura y noventa y un kilos de peso. Por ejemplo, este microrrelato que está usted leyendo, fue hasta ayer mismo una novela de seiscientas veintiocho páginas.
— 14 —
Ana Maria Shua (1951) tudi v tej zbirki preizprašuje konvencionalne meje literature z mikrozgodbami, povezanimi z metaforo o cirkusu. Argentinska pisateljica, najreprezentativnejša predstavnica te literarne zvrsti, s prefinjeno liričnostjo in obenem ostrim čutom za humor predstavlja usodo človeštva in nam omogoča, da si od blizu, kot v cirkuški areni, ogledamo izzivalno in nenavadno resničnost.
Vaše mnenje šteje na www.malinc.si
Malinc
22,00€
Čudesa cirkusa Ana María Shua
ČUDESA CIRKUSA
V tem cirkusu boste spoznali nenavaden primer zelo kratkega romana, akrobate, ki delajo salto mortale zunaj resničnosti, udomačene ljudi, umetnike, ki žonglirajo z glagoli in angela na trapezu. Mitološka bitja in osebe, ki so se pojavili v napačni literarni zvrsti. In bralce, ki si bodo grizli ustnice, ker bodo skušali vzpostaviti težko ravnovesje med ljubeznijo, klovnovo žalostno usodo, neverjetnim izvorom življenja in osupljivim svetom zabavljaštva. In nobene potrebe ni, da bi vstopili in se prepričali tudi sami, ker bralci že tako ali tako sumijo, da je tudi življenje cirkus.
Ana María Shua
de geishas (Hiša gejš), Botánica del caos (Botanika kaosa), Temporada de fantasmas (Obdobje duhov), Cazadores de letras (Lovci na črke; v tej zbirki so zbrane prejšnje štiri) in Čudesa cirkusa – Fenómenos de circo. Čudesa cirkusa je njena prva knjiga, prevedena v slovenščino. Zakaj prav ta zbirka? Izšla je nazadnje in je drugačna v svoji drugačnosti. Jasnejša in klasična v metafori življenja, in tako še primernejša za prvi prevod v nov jezik, v nov svet. Zaokrožena je v eno samo tematiko, cirkus. Tudi ta je za naše okolje nekam nova, zbirka pa ima tako v okviru svoje svežine, poleg nepričakovanega šoka in dekadence, še kanček tradicionalnosti. Ava Zupančič
Malinc
Ana María Shua velja za eno najznamenitejših sodobnih argentinskih pisateljic. Rodila se je leta 1951 v Buenos Airesu in že s sedemnajstimi leti je izdala svojo prvo knjigo El sol y yo (Sonce in jaz). Na univerzi v Buenos Airesu je magistrirala iz umetnosti in literature. Delala je kot novinarka, filmska scenaristka in pisateljica. Leta 1976 je zapustila svojo državo in se preselila v Francijo, po vrnitvi v Argentino je za svoj prvi roman Soy Paciente (Potrpežljiva sem) prejela nagrado na mednarodnem natečaju, leta 2017 pa je doživel prvo odrsko adaptacijo. Po dveh izmed njenih romanov so posneli film. Leta 1984 je izdala prvo knjigo mikrozgodb La Sueñera (Sanjačka). Poleg knjig kratke proze in otroške ter mladinske literature, ki jo piše še danes in za katero je prejela številne nagrade, je izdala še pet knjig mikrofikcije, in sicer Casa