Proleterka

Fleur Jaeggy Proleterka

Prevedla Alenka Jovanovski in Gašper Malej

Mnogo let je preteklo in to jutro imam nenadno željo: hotela bi pepel svojega očeta.

Po upepelitvi so mi poslali majhen predmet, ki je vzdržal ogenj. Žebelj. Vrnili so ga nedotaknjenega. Takrat sem se vprašala, ali so ga zares pustili v žepu obleke.

Mora goreti skupaj z Johannesom, sem rekla strežnikom v krematoriju. Niso mu ga smeli vzeti iz žepa. V dlaneh bi bil preveč viden. Danes bi hotela pepel. Verjetno bo žara kakor mnoge druge. Ime, vrezano v tablico. Podobno kot vojaške ploščice. Kako da mi takrat ni prišlo na misel, naj zahtevam pepel?

V tistem času nisem razmišljala o mrtvih. Oni pridejo naproti pozno. Pokličejo spet, ko začutijo, da postajamo plen, in je čas, da gredo na lov. Ko je Johannes umrl, nisem mislila, da je umrl zares. Udeležila sem se pogreba. Nič drugega. Po pogrebni slovesnosti sem takoj odšla proč. Bil je sinji dan, vsega je bilo konec. Gospodična Gerda je poskrbela za vse podrobnosti. Za to sem ji

hvaležna. Naročila me je pri frizerju. Mi priskrbela črn kostim. Preprost. Vestno je upoštevala Johannesove zadnje želje.

Svojega očeta sem zadnjič videla na hladnem kraju. Prišla sem ga pozdravit. Ob meni je bila gospodična Gerda. Odvisna sem bila od nje, glede vsega. Nisem vedela, kaj se naredi, ko nekdo umre. Ona je natančno poznala vse formalnosti. Je učinkovita, molčeča, boječe žalostna. Kakor sekira si utira pot skozi blodnjak žalovanja. Zna izbirati, dvomov nima. Tako zavzeta je bila. Sploh nisem mogla biti niti malo žalostna. Vso žalost je vzela ona. Pa bi ji jo vendarle predala, to žalost. Meni ni ostajalo nič.

Rečem ji, da bi za trenutek hotela biti sama. Nekaj minut. Celica je bila ledena. V tistih nekaj minutah sem vtaknila žebelj v žep sive Johannesove obleke. Nisem ga hotela gledati. Njegov obraz je v mojih mislih, v mojih očeh. Nimam potrebe, da bi ga gledala. Vendar sem počela ravno obratno. Ogledala sem si ga dokaj dobro, da bi videla in ugotovila, ali je bilo na njem kaj znakov trpljenja. In napravila sem napako. Kajti medtem ko sem ga tako pozorno gledala, mi je njegov obraz ušel. Pozabila sem njegovo fiziognomijo, pravi obraz, tisti od zmeraj.

Gospodična Gerda je prišla nazaj pome. Johannesa poskušam poljubiti na čelo. Gospodična trzne od gnusa. Prepreči mi. Tako nenadna želja je bila, to jutro, hoteti Johannesov pepel. Zdaj se je razblinila.

Slabo sem poznala svojega očeta. Za neke velikonočne počitnice me je vzel s sabo na križarjenje. Ladja je bila zasidrana v Benetkah. Imenovala se je Proleterka. Proletarka. Že leta je priložnost za najina srečanja bila povorka. Udeleževala sva se je oba. Hodila sva skupaj po ulicah nekega mesta ob jezeru. On s trirogeljnikom na glavi. Jaz v noši, Tracht, in črni avbi z belo obrobo iz čipke. Črni lakasti čevlji z zaponko iz

svilenega gros-graina. Svilen predpasnik na noši rdeče barve, v kateri je iz zasede prežala temnovijolična. In životec iz damaščanske svile. Na enem od trgov je na grmadi gorel možic. Böögg. Možje na konjih v galopu okrog ognja. Bobnajo bobni. Dvignejo se prapori. Poslavljali so se od zime. Meni se je zdelo, da se poslavljam od nečesa, česar nikoli nisem imela. Privlačili so me plameni. Bilo je dolgo tega.

Moj oče, Johannes H., je bil član Bratovščine, Zunft. Vanjo je vstopil, ko je bil študent. Napisal je sestavek z

naslovom Kaj je Bratovščina storila med vojno in kaj bi lahko storila. Bratovščina, ki ji je pripadal Johannes, je bila ustanovljena leta 1336.

Večer predtem je bil ples za otroke. Velika dvorana, natlačena z nošami in smehom. Čakala sem, da bo vsega konec. Morda tudi Johannes. Nisem marala plesov. In hotela sem si sleči nošo. Prvič, ko sem se udeležila povorke (nisem še hodila v šolo), so me vtaknili v modro nosilnico. Z okenca sem pozdravljala druge otroke, ki so gledali povorko s pločnika. Ko so me nosilničarji posadili na tla, sem odprla vratca in odšla. Nisem pomislila, da bežim. Ni bil upor, ampak čisti nagon. Želja po neznanem. Cele ure sem se potikala po mestu. Do onemoglosti. Našla me je policija. In so me predali zakonitemu lastniku, Johannesu. Žal mi je bilo. Glede na okoliščine je bila možnost bolj poglobljenega spoznavanja med očetom in hčerjo zelo zamejena. Opazovati in molčati. V povorki hodita drug ob drugem. Ne izmenjata niti besede. Oče s težavo drži korak po zvoku koračnic. Dve senci, ena se pomika počasi, z opaznim naporom. Druga nemirnejša. Napredujeta v vrstah po štiri. Ob njiju par, moški v vojaški uniformi, ženska v noši. Držita korak, stopata posvečeno, ponosno, dvignjenih glav. Ponoči, včasih, se je goreči možic spet prikazoval za zaprtimi vekami. Še bojevitejše bobnanje

bobnov, zvok z zamikom. V hotelski sobi, po dveh dneh, sem zapustila Johannesa. Iztekel se je čas mojega obiska.

Proleterko je najelo nekaj gospodov, ki so pripadali Johannesovi Bratovščini. Tisti, ki so aprila v sprevodu hodili po mestu. Verjetno bodo najini sopotniki. Krenila

sva, oče in jaz, z vlakom do Benetk. Vagon je bil prazen. Od tistega trenutka bom z Johannesom, mojim očetom. Ne šteje jih še sedemdeset. Lasje beli, gladki, razdeljeni s prečo. Oči svetle in ledene, nenaravne. Kakor otroška pravljica o ledu. Zimske oči. Slutiti je soj romantične muhavosti. Zelene in zbledele so šarenice, tako bistre, da vlivajo strah. Skoraj nimajo obstojnosti pogleda. Kakor da je to anomalija, že več generacij. Johannes je imel dvojčka, podobnih oči. Dvojčkove oči so bile pogosto skrite pod vekami. Ure in ure je preživljal na vrtu. Na vozičku. Zmogel je reči: »Es ist kalt,« mrzlo je. Ta ton je spajal zavedanje o božjem ukazu in golo tuzemsko ugotovitev, da je mraz minljiv. Kakor njegova bolezen. V tistem času so jo imenovali spalna bolezen.

V kupeju Johannes bere časopis. Bere dolgo. Mogoče ne ve, kaj naj mi reče. Opazujem prste, ki držijo časopis, in čevlje. Iščem temo za pogovor. Ne najdem je. Pomislim na besedo Proleterka, ime jugoslovanske ladje. Obstajajo lepša imena ladij. Recimo Neuklonljiva, na kateri so obesili Billyja Budda. Se spomnite kaplana, ki obišče vklenjenega mornarja, da bi v njem vzbudil misel na smrt? Zadnje besede Billyja Budda so bile:

»Bog obvaruj kapitana Vero!« Blagoslavlja nekoga, ki je dal ukaz za usmrtitev. Blagoslovil je rablja. Želela bi vam govoriti o Billyju Buddu, namesto da pripovedujem to kratko zgodbo, izobešeno na prapor, ki plapola v čelnem vetru v oblasti niča. Billy Budd, vidim njegovo postavo,

medtem ko odteka pokrajina, medtem ko odtekajo ure v Johannesovi družbi. Ni se vedelo, kdo je oče Billyja Budda, in niti za kraj njegovega rojstva. Našli so ga v čedni košarici, obloženi s svilo. Billyja Budda poznam veliko bolje kot svojega očeta. »Prispela sva,« reče Johannes. Nimava kovčkov. Na ladji so. Na Proleterki.

Oče in hči se odpeljeta z vaporettom do Markovega trga. Hči gleda čedalje bolj naprej, hoče videti ladjo.

Benetke se pojavijo in izginejo. Hodita po Slovanskem nabrežju. Hči je nepotrpežljiva. Johannes hodi počasi. Ima hibo stopala. Nosi čevlje, nekoliko višje v gležnjih.

Mislila sem, da se je takšen rodil. In da je od nekdaj imel težave s hojo. Pa je bilo zaradi karcinoma. Prebrala sem v albumu, kakršne običajno podarjajo, ko se rodi otrok. Tam so vpisana prva leta življenja, prvi meseci skoraj dan za dnem. V osemnajstem mesecu

Johannes zabeleži, da ga je hči obiskala v bolnišnici.

Če hoče kakšno informacijo o njegovem obstoju v svojih zgodnjih letih, je dovolj, da prelista album. To je dokaz. To je potrditev nekega obstoja. Lakonično je Johannes zapisoval, kaj je počela hči, kam sta jo peljala, zdravstveno stanje. Kratki stavki, brez komentarja. Kakor odgovori v vprašalniku. Ni vtisov, čustev. Življenje je poenostavljeno, skoraj kot da ga ne bi bilo. Johannes zabeleži: hči ni nikoli jokala. Ni se upirala, obnaša se korektno. Korektno otroštvo. Vse je na površini. O njem, Johannesu, dve osebni zabeležki. Rahel infarkt in karcinom. Ko ima hči dve leti, zabeleži Johannes, ded (pri dedu napiše ime in priimek) umre. Na upepelitvi veliko prijateljev. Hči kaže prijaznost in odkrije vse. Johannes ne

napiše »razume«, ampak »odkrije«. Torej moški opazuje

svojo hčer. Pri dveh letih, tako Johannes, hči odkrije, kaj pomeni umreti. Morala je biti res ljubezniva in dobro vzgojena, tista deklica, spričo dedove smrti. Morda je Johannes že takrat mislil na lastno smrt in se je nadejal, da bo deklica prijazna z vsemi. Da bo prijazna s svetom. Z bolečino. Ko je bila še majhna, se je morala ločiti od Johannesa. Otroci se prenehajo zanimati za starše, ko so zapuščeni. Niso sentimentalni. So strastni in hladni. Nekateri nekako opustijo naklonjenosti, čustva, kakor bi šlo za stvari. Odločno, brez žalosti. Postanejo tujci. Včasih sovražniki. Niso več oni zapuščena bitja, ampak tisti, ki se v glavi odločijo za umik. In gredo proč. Proti mračnemu, fantastičnemu in bednemu svetu. In vendar občasno razkazujejo srečo. Kakor vajo med hojo po vrvi. Starši niso nujni. Malo je nujnega. Nekateri otroci poskrbijo sami zase. Srce, nepokvarljivi kristal. Naučijo se pretvarjati. In pretvarjanje postane najdejavnejši, najstvarnejši del, privlačno kakor sanje. Zavzame mesto tega, kar imamo za resnično. Morda je samo to, nekateri otroci imajo milost distance.

Oče in hči sta pred ladjo. Zdi se vojaška ladja. Blešči se rdeča zvezda na dimniku. Takoj pogledam napis Proleterka. Počrnel, rjasti madeži, pozabljen. Veličasten napis. Sončni zahod je. Ladja je velika, zakriva sonce, ki bo vsak hip padlo v vodo. Je temna, katran in skrivnost. Rešila se je iz vremenskih nevšečnosti, brodolomov, ta

gusarska ladja, zgrajena kakor trdnjava. Povzpneva se po stopničkah. Častniki naju čakajo. Zadnja sva. Johannes se vzpenja s težavo, neki častnik mu pomaga. Pokažejo

nama kabino. Majhno. Tam naj bi spala z Johannesom. Postelji ena nad drugo. Morala bom ležati zgoraj. Proleterka izpluje ob osemnajstih. Blago zdrsne po vodi. Raskav zvok pred odhodom. Zvok slovesa. Ni se mogoče vrniti. Gledam skozi lino. Sprašujem se, kako bom prišla ven, stopila v morje, če bi hotela oditi kakor Martin Eden.

Preoblečem se. Čez eno uro v jedilnici. Na palubi potniki gledajo sončni zahod. Ne smejo ga zamuditi.

Tudi Johannes gleda sončni zahod. Zdaj ne osvetljuje ničesar več. Tema je, potovanje se pričenja. Prvemu sončnemu zahodu bodo sledili drugi, štirinajst dni. Oni iz Bratovščine so prepričani, da so vse organizirali na najboljši možni način. Tudi vremenske razmere. Eden od mornarjev povabi gospode, naj vstopijo v jedilnico. Drug za drugim, skorajda v tišini, potniki v vrsti. Z očetom sva spet zadnja. Imava mizo v kotu. Johannes prebira meni, izbere vino. Pozdravi svoje prijatelje, jaz jih pozdravljam s stisnjenim nasmeškom. Vlažna vročina. Plujemo mirno.

Kristalni lestenec na rahlo zaniha. Kakor tiho nihalo, ki ga

vzgiba inercija. Johannes je oblečen v temno. Brezhiben. Skoraj si nisva namenila niti besede. Gospe so v večernih oblekah, nekaj zmernih dekoltejev. V dvorani guganje, nenehno, počasno, vztrajno. Umirjen, zlohoten ritem, kakor bi morski valovi popevali žalostinko, preden

omamijo potnike. Lestenec zaniha močneje. Meče svoje luči na potnike in jih potem pusti v senci, da bi se vrnil še bolj naglo. Dvorana se dviga in spušča. Rože na mizi se premikajo v nepravilnih intervalih. Zdrsnejo in se nato vrnejo na svoje mesto. Johannes raztresen, odsoten, drugje. Za desert, zuppa inglese. Pri desertu se sila morja okrepi. Prosim Johannesa za dovoljenje, da lahko vstanem. Zunaj, besneč veter. Sence se razburjeno gibljejo. To so mornarji. Vdihnem veličastno nočno samoto. Vremenske nevšečnosti. In nevarnost. Ne mislim na Johannesa. Da bi mu ponudila roko in mu pomagala. Nič ne šteje v tistem trenutku.

Ne uspe mi ostati na nogah. Po nekaj minutah me pograbi mornar in me pahne pred kabino. Posadka je ukazala vsem potnikom, naj ostanejo v kabinah. Smeli so do konca pojesti zuppo inglese.

Proleterka je spremenila kurz. Pluje proti Zadru. Neki mornar, morda isti, ki me je zgrabil, se je ponoči hudo ranil. Naslednje jutro je bil na nosilih. Pobožam mu obraz, stisnem mu dlan. Nosila spustijo na patruljni čoln. Tudi jaz bi rada zapustila ladjo. Poveljnik salutira po vojaško.

Potniki se počutijo dobro. Smo v jedilnici, pri zajtrku.

Dva dneva morja, preden prispemo v Grčijo. Danes vse mirno. Ne vidim Johannesa, kakor da bi izginil. Tako kot

nevihta. Nekateri potniki so zleknjeni na ležalnikih. Tudi jaz. Ne mislim na nič. Nič je snov misli. Bitja, samostojni glasovi, odkopani spomini sledijo pljuskanju vode. Nič

ni prazen. Kakor s krempljev leteče roparice misli padajo v naš um, kadar smo prepričani, da ne mislimo. Prikaže se Johannes. Dobrohoten in žalosten nasmešek. Vpraša, ali sem v redu, ali sem zufrieden. Kakor bi bila to najina obsesija, očetova in hčerina. To, da nisva žalostna, da skrivava žalost, ki naju je zaznamovala brez razloga. Zanj je tisto potovanje pomembno. Pred odhodom sem pomislila, da je cilj zame nebistven. Potovanje v Grčijo je bilo del moje vzgoje. Je najino prvo potovanje – in zdi se zadnje. Johannes, človek, ki mi je neverjetno neznan. Moj oče. Nobene zaupnosti. In vendar neka vez, ki je pred najinima eksistencama. Poznavanje v popolni tujosti. Ob običajni uri sva v jedilnici. Šla sem dol v kabino, da se preoblečem. Imam malo oblek, skoraj enakih. Se Johannes sleče, preden gre v posteljo? Nikoli ga nisem videla v kopalkah. Nikoli nisem videla njegovih nog. Minila je ena noč, nisem zaznala njegove prisotnosti.

Ukinitev telesa. Drugi dan je in vse se ponovi. Johannes pozdravi svoje prijatelje. Pozdravim tudi jaz. Johannes me je kot deklico predstavil krogu svojih prijateljev. Oni so kritizirali prijateljevo edinko. Včasih imajo otroci svarilno védenje o družbenem položaju. O fasadah.

Ali so dobro sprejeti ali ne. Nisem bila dobro sprejeta, toda oni so bili prijatelji mojega očeta. Johannes je bil nekako, čeprav samotar, del njihovega sveta. A ne

njegova hči. Moj oče Johannes je bil del tega po rojstvu, po družbenem statusu. Očetov prijatelj in njegova

družina so mi bili sodniki v otroštvu. In njihova hiša. Pa okna. Predmeti. Predmeti: sodniki. Njihova bogata hiša.

Morda nisem čutila simpatije do teh bogatašev, ki so

naju z očetom vabili v svoje hiše. Vedo, da je bil moj oče bogat kakor oni. Vedela sem, da je bil Johannes bogat. Kakor oni. Zdaj ne več. Oni so preprosti, priljudni, kar je način delovanja, kadar imaš vse. Prizanesljiv si. Trpka prizanesljivost. Tako sem mislila, ko sem jih opazovala kot deklica. Opazovati in biti tiho. Johannesova hči ni bila preprosta, ne prizanesljiva, ne priljudna. Ni stregla njihovi posestniški preprostosti, oholi blagosti velikega očetovega prijatelja. »Moral jo boš nadzorovati, pri vseh teh mornarjih.« Očetov prijatelj dvigne pogled izza očal v obliki polmeseca, uokvirjenih z zlatom. Ocenjuje prijateljevo hčer. Ima bele, goste, bleščeče lase. Izraz gospodarja, ki je pripravljen prisluhniti, ne pa dopustiti. Obličje je pordelo. Žena se odpoveduje vsemu, tudi sebi. Poglodala je svoje telo, pustila dolge zobe, kadar jih pokaže. Je izsušena, puritanska in bičarska. Bila je prva oseba, ki je opazovala Johannesovo hčer skozi

lečo prezira. Njena vljudnost kakor brezno. Lasje, speti v strdek, v figo na tilniku. Oči ovlažene od grabežljivega usmiljenja. Zmeraj prijazna. Ta, ki nas obsoja, je razumevajoč. Kakor ona. Razume grešnike. Divji bes do grešnikov, zadržan, brez izbruhov in brez popuščanja. Nadvse boleče razumevanje. Razžaljena je spričo človeških pregreh. In razžaljenost uteleša v domišljavi zadržanosti. V zloveščem, jadikujočem in sprejemajočem tonu glasu. Johannesu, temu tako samotnemu in staremu moškemu, ki kaže radost, ker ima hčer, naznanja, da je

tista radost samo iluzija. Tista radost je nevarna, mora biti izruvana. Radost se mora preobraziti v trpljenje. Ona čuti

usmiljenje do Johannesa. Hči, medtem ko sta v njihovi

hiši, reče: »Greva proč.«

So tudi zbiratelji, gospodje prijatelji mojega očeta. Kadar so naju povabili na kosilo, je žena sedela na čelu mize, obrnjena proti steni, pod sliko. Sklene dlani, spuščenih vek, mrmra. Johannesova hči ne moli. Ne zahvaljujem se Gospodu za hrano, ki nama jo dajeta onadva. Ne zahvaljujem se ti, rečem v mislih. Preden se loti obeda pravičnih, se ženskin obraz zastre s topoumnostjo. Ta je njena molitev. Žena se zahvali

Gospodu s turobnim in otrdelim izrazom. Ko se približuje Gospodu, ji kri ledeni, bledica se ji pretaka po licih. Kot bi zahvala bila prošnja za odpuščanje, mea culpa, če je kaj jesti.

Vsakič sem čakala na trenutek, ko se je zahvaljevala z dlanmi, zakrčenimi v molitvi. Okušam vse njene kretnje. In po desertu sem čakala, da se je znova zahvalila

Gospodu. Potem se gre v salon. Še več slik. Zbiratelji

imajo slike povsod. Ne puščajo dihati stenam. Naslanjači. Razgled na jezero. Razgled na travnik. Prijatelja se pogovarjata. Eden se smeji, drugi manj. Ko gre mimo španska služabnica, ji Johannes da napitnino. Takšna je bila navada. In pralineji za gospo. »Ne nosi ji ničesar,« rečem Johannesu. Prijatelj, kadar nagovarja mojega

očeta, uporablja ime, ki se zdi madžarsko. Ko sem hotela poklicati očeta z onim imenom, me je prosil, naj tega ne počnem. Morda ima samo njegov prijatelj pravico, da ga kliče tako. Odkar sta bila študenta. Nekaj za posvečence.

Tudi prijatelj je imel svoje ime, a je bilo povezano z blagom iz njegove tovarne. Johannes ni več imel tovarne in je torej imel samo vzdevek. Človeka, ki ne poseduje

več ničesar. Razen hčere, ki ni imetje. Johannes in jaz nimava več ničesar. Najboljši prijatelj to ve. Njegova

žena: Gospod je dal, Gospod vzel. Razmeroma natančno sem to vedela, odkar so me zaupali neki gospe, ki se je strinjala, da me sprejme.