Prodam mamo

Precej je čedna. Zelo dobro pripravlja lazanjo, pico s štirimi siri in palačinke s salamo. Rada hodi v lunapark.

Zelo je ljubeča in ima prijeten glas. Zna ogromno pravljic. Skoraj nikoli ne krega.

Zakaj pa jo potem Oskar prodaja? Prepričan je, da ga mama, odkar se je rodil Rozinko, nima več rada.

Kratek roman Prodam mamo je bil leta 2011 uvrščen na seznam Belih vran, med najboljše mladinske knjige, ki ga vsako leto pripravijo v Mednarodni mladinski knjižnici v Münchnu (IJB).

Care Santos

Prodam mamo Ilustarcije Andrés Guerrero

Prodam mamo

Zabavna zgodba o tem, da nihče ni popoln, ni namenjena le bratom, sestram in njihovim prijateljem ter staršem, v njej se bodo prepoznali vsi tisti, ki vedo, da je razlike moč premagati z ljubeznijo.

Care Santos

Oskar se odloči, da se bo podal v podjetniške vode in po spletu prodal svojo mamo, staro 38 let. Ima svetlo rjave lase, ni previsoka (a tudi ne prenizka) in rjave oči.

Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo.

Didaktični materiali.

Malinc

Vaše mnenje šteje na www.malinc.si

Malinc

Care Santos

PRODAM MAMO

Ilustracije: AndrĂŠs Guerrero Prevedla: Barbara Pregelj

Malinc

1 Če hočeš uspeti kot oglaševalec, nikoli ne povej resnice

B

rez Nore mi ne bi uspelo. Nora je z računalnikom najboljša. In najpametnejša. A ni samo zato moja prijateljica.

Bila je sobota popoldne.

Bila sva pri njej doma in kot ponavadi ni bilo nikogar. Nora je pripravila malico (piškote s kakavovo kremo, pomarančni sok, žele bombone v obliki medvedkov in pistacije), vključila računalnik in mi pokazala stran, o kateri mi je pripovedovala. »Daj, napiši,« me

5

je povabila in stegnila roko proti zaslonu, »ali potrebuješ pomoč?« Odgovoril sem, da je ne, a sem se prenaglil.

Kar nekaj časa sem skušal napisati tistih nekaj stavkov. Napisal sem tri besede, izbrisal dve, potem pa dolgo bolščal v tisto, kar je ostalo, in že spet nisem vedel, kaj naj storim.

Nikoli si nisem mislil, da je tako težko napisati oglas.

Zdaj pa je bilo treba zadostiti toliko zahtevam, da se mi je ustavilo.

6

»Ne pozabi: biti mora jasno, neposredno, enostavno, privlačno in resnično, a ne preveč,« me je spomnila strokovnjakinja Nora, ki jo je vsega tega naučila ena od punc njenega očeta.

Ta je vse kupovala na tej spletni strani: hišne ljubljenčke, oranžne hlače, tam je našla celo pleskarja in odvetnika.

Pod tem pritiskom nikakor nisem mogel delati.

Zato je Nora rekla: »Daj, umakni se. Bom jaz, počasnejši si od poškodovanega polža,« in zasedla mesto pred zaslonom.

Moja prijateljica ni niti za hip oklevala. Privzdignila je obrv in se osredotočila.

Vzela je miško in izbrisala vse, kar sem napisal (tega v resnici ni bilo veliko) in rekla: »Povedala bova tako, da bo pritegnilo pozornost. V tem je skrivnost oglaševanja, si to vedel?« 7

Utripajoča palčka je na ekranu čakala, da kdo kaj naredi. »Najprej je treba izpolniti tole,« je rekla Nora in pokazala na mesto na strani, ki jo je odprla: »tukaj piše ‘Opis izdelka’. Kaj bi rad povedal?« Ponovno sem se obotavljal. Moj oče pravi, da se moji nevroni ustavijo, ko morajo sprejeti kakšno odločitev. Prav ima. Ko moram kaj izbrati (pa naj je izbira tako enostavna, kot je jogurt ali puding), začnem premišljevati o celi vrsti stvari in se zato ustavim.

Kot mobilni telefoni, ko trikrat vpišeš

8

napačno geslo. Tudi moj zaslon se ugasne. »Kaj misliš, da bi morala napisati?« sem vprašal Noro. »Mogoče bi bilo najbolje, če to pustiva prazno.« »Nikakor! Kako jo boš pa prodal, če ne poveš, kakšna je? A bi ti kupil nekaj, za kar ne veš, kakšno je?« »Ne … mislim, da ne ...« »Seveda ne!« Včasih me Norina gotovost rahlo plaši. Drugič me pomirja. Moja mama pravi, da je vsak, kakršen je, in da se tega nihče ne sme sramovati. Če bi bila midva z Noro vremenski pojav, bi bil jaz pomladni dan, ko ni ne preveč vroče, ne preveč mrzlo, na nebu ni veliko oblakov, a tudi sonce ne sije preveč, Nora pa bi bila soparen avgustovski dan.

Ali pa jesenska nevihta s točo, bliski, grmenjem in močnim vetrom. Ona vedno pritegne pozornost: govori glasno, sodeluje pri vsem, je kapetanka rokometne ekipe, predsednica razreda in režiserka gledališke skupine. Jaz pa tudi če moram na stranišče, najraje sploh ne bi vstal s stola, in v razredu sedim v zadnji vrsti, kjer me nihče ne opazi.

9

»Si pa res neroden …!« me je okarala. »Medtem ko premišljuješ, bom vnesla tvoje podatke. Poglejva … Ime Oskar Cabal Paloma.

Starost osem.« »Skoraj devet,« sem jo popravil.

hitro švigali po tipkovnici in besedilo oglasa je začelo dobivati obliko. Jaz sem bral med tem, ko je pisala, in se čudil, ker je tako dobro vedela, kaj je treba napisati: Prodam mamo, staro 38 let. Ima svetlo rjave lase, rjave oči ni previsoka (a tudi ne prenizka). Precej je čedna.

Zelo dobro pripravlja lazanjo, pico s štirimi siri in palačinke s salamo. Rada hodi v lunapark. Zelo je ljubeča in ima prijeten glas. Zna ogromno pravljic.

Skoraj nikoli ne krega.

»Prav, napisala bom osem in pol. Je že. Še vedno premišljuješ? Že vidim, da bom morala napisati sama …« Nora je ravnala kot običajno: prav nič ni dvomila, niti o najtežjih stvareh. Njeni prsti so 10

»To ni res,« sem pokazal na zadnji stavek.

V opravičilo se je nasmehnila in rekla: »To so marketinške poteze. Prodajalec nikoli ne pove vse resnice.« »A misliš, da je treba omeniti salamo?« »Jasno! Palačinke s salamo so zelo okusne!

11

Cel kup ljudi ti bo odgovorilo samo zato, da bi jih poskusili, prepričana sem.« Zmedel sem se in nisem vedel, kaj naj rečem.

To je eden najbolj neprijetnih stranskih

»Ne vem. Kakšen predmet. Kar koli ti bodo pač ponudili. Boš že videl, ne? Jaz bi kliknlila na ja.« »Dobro, potem pa klikni.« Nora je označila kvadratek. »Bi rad še kaj dodal?« Skomignil sem z rameni. »Ker praviš, da se slabih stvari ne sme napisati …« sem zašepetal. »Seveda ne. Če hočeš dobiti kupce, moraš povedati le dobre stvari. Slabe bodo tako ali izvedeli, a tedaj, ko bo že prepozno.« Ta marketing je bil malce nenavaden. Zame bi bilo veliko laže, če bi napisal oglas, v katerem bi vse povedal po resnici. Glasil bi se tako:

učinkov Norine družbe.

Prijela je miško in preverila, ali česa nisva pozabila. »Tukaj je treba označiti za blagovno menjavo.« Začudeno sem jo pogledal, ker še nikoli nisem slišal te besedne zveze. »Pomeni, ali namesto denarja sprejmeš kakšno stvar.« »Kakšno stvar?«

8 taro 3 s , o am čedna ovo m n e J l . o p nj) m na li ma a a d ko to o 6 r n 3 P i e o ž l a ). jih ka bolj m njavo a ( e l let (a e a z h u o s bro k kuhan a j edena l s in do v b a o r p e j , pri orali dje in m a s i počne s a v ad da bi ima r , o ežena m l t e e a t Z z s j n ce , mi (i je pre a g e i s j ne gre a n č č k e e v j n or . Zad nikam , rada . a a brati) n b m i u j l me j redo manj e s in bol v In kino. v i t i n

12

Razumem pa, da to ni praktično. »Morava ji določiti ceno.« To pa je bilo težko! Spet nisem imel pojma. A mislim, da tokrat ni bil kriv moj značaj. Je mar na svetu veliko osemletnikov, ki vedo, koliko je vredna njihova mama? »Napišiva en evro in poštne stroške,« je rekla Nora. »Samo en evro?« »Poglej, vsi so to napisali,« je odvrnila in pokazala druge oglase. »Če jih bo zanimalo, ti bodo zanjo tako ali tako plačali več,« je pojasnila. »To je pač dražba.«

»Aha. Dobro, tako ali tako tega ne počnem zaradi denarja,« sem odgovoril. »Dobro. Potem pa sva končala.« Norini prsti so spet stekli po tipkovnici.

Zainteresirani modrik rt@patum.com v: slo na na jo še pi j na petih , lahko vsak delav nik ob ah an m Al ti tr če v iš Če živ pr i lo Slano mor je (k vratom pr ideš pred osnovno šo

14

zabojnik ih).