NAČRTOVANA ZMEDA
Prevedle
Agata Šega, Klara Katarina Rupert, Klara Rus in Meta Kompara
»Imam udarno novico!«
Vsakokrat, ko reče: „Imam udarno novico,“ se Georgeu zasvetijo oči. Ne vem, ali so njegove besede mišljene resno, ironično ali samoironično. Ampak med vsemi novinarji v našem uredništvu je ravno on najbolj vznemirjen, kadar ugotovi, da ima udarno novico. Če imaš udarno novico, to pravzaprav pomeni, da se je tisti dan na planetu zgodilo nekaj strašnega: nov atentat nekje na Bližnjem vzhodu, v Iraku ali Afganistanu, huda železniška nesreča ali letalska katastrofa, vojaški udar v eni od za svetovno ekonomijo pomembnih držav ali pa čisto preprosto samo izbruh novega političnega škandala. Zadnje čase je največ udarnih novic povezanih z atentati, ampak za Georgea je udarna novica še bolj grozljiva, če do atentata pride v Evropi.
Ne vem, kdo si je izmislil ta izraz, ampak čisto vsi v redakciji so obsedeni z udarno novico. Sicer pa je to razumljivo za radijsko postajo, ki štiriindvajset ur na dan oddaja novice. Pri poročilih je najpomembnejši prvi udarec, kot pravi George. Poslušalca je treba pritegniti že takoj na začetku; prva vest je kot lokomotiva, ki potem vleče za sabo cel vlak novic. Če je prva vest grozljiva, ostane poslušalec prilepljen na tvoja poročila, spremlja te do konca in ti ostane zvest.
Včasih se zgodi, da udarne novice kar dežujejo. George je srečen, ko ima za pripravo dnevnih poročil na izbiro dva, tri ali štiri strašne dogodke. Včasih si ga kar predstavljam na dan napada v New Yorku, 11. septembra leta 2001, kako govori: „Kakšna udarna novica!“ Več ko je kandidatk za udarno novico, toliko bolj razvneto
se o njih razpravlja v redakciji. Dve, tri ali štiri udarne novice primerjajo med seboj, kot bi šlo za kake umazane predmete … Eni od njih bodo ta dan podelili lovoriko, toda kateri? Seveda tisti najbolj svinjski. Ampak kako je mogoče oceniti svinjskost nekega dogodka? Ali atentat s sedmimi mrtvimi v Iraku po človeški in zgodovinski svinjskosti presega neuspel atentat v središču Pariza?
Ko sedim na teh uredniških sestankih, se mi včasih zdi, da sanjam ali da letim na krilih domišljije. Tako nekako mi je, kot da bi moral zjutraj, preden grem ven, izbirati med več umazanimi srajcami, ki ogabno smrdijo po znoju. In da moram prav vsako jutro izvajati ta vedno enaki obred: izbrati in obleči si moram tisto najbolj svinjsko, ki najhuje smrdi in ki je po možnosti najbolj popackana s krvjo.
Ker sem v uredništvo prišel zadnji, si običajno ne upam povedati svojega mnenja. George me včasih napol zbadljivo, napol ironično vpraša, če imam kakšen predlog. Pet mrtvih ruskih vojakov v Čečeniji ali nizozemska ladja, ki so jo zajeli pirati ob obali Somalije, kaj je bolj grozljivo?
»Daj no, ti še neobremenjeno gledaš na stvari,« mi reče George.
Oblikovanje radijskega dnevnika je stvar dobro premišljene alkimije, zasnovane na nadvse pretanjenih medijskih kriterijih, ki jih spremljata dobra mera cinizma in izrazit občutek za šov. George me od časa do časa vzame pod svojo perut in mi razlaga, kako je treba sestaviti poročila:
»Načeloma je treba vsak dnevnik začeti z najnovejšo novico. Oziroma ga je treba začeti z najnovejšo slabo novico. Novice so kot kosi mesa, ki jih vržeš tropu lačnih psov. Vsi hrepenijo po slabih novicah. Več ko je krvi, bolj so tisti tam zadovoljni.«
Kdo so tisti tam, ni težko uganiti: s tem misli poslušalce. Kajti zdi se, da si je George z njimi na bojni nogi, da jih celo nekoliko prezira.
»Včasih začutim, kako me poslušajo, slišim njihovo dihanje,« pojasnjuje George. »Vsi so tam, na drugem koncu žic in anten, vsi hlepijo po senzacionalnih novicah, po novicah o smrti in krvi. Novice o umrlih so njihova
dnevna doza groze, brez nje tisti tam ne morejo več živeti. In deloma smo jih sami navadili na to …«
Še vedno se ne počutim krivega zaradi tega, ampak
George mi zagotavlja: nekega dne boš tak kot jaz in kot mi vsi. Bolje bi bilo zate, če ne bi postal novinar.
»Temu ti praviš intervju?«
V tem vprašanju ni niti kančka zlobe. Prej bi se zdelo, da je George zaskrbljen. Povedal sem mu že, da sem študiral novinarstvo v Toulousu, vendar je očitno tako alergičen na izraz študij novinarstva, da ga noče niti slišati, njegovi možgani ga sploh niso sposobni sprejeti in doumeti.
»Si kdaj pomislil, da v tebi prebiva več različnih jazov?«
Na to vprašanje George ne pričakuje odgovora. Gleda pa me tako pronicljivo, da kar čutim, kako poskuša nagovoriti vse moje notranje jaze. Tako je z vsemi, mi razloži. Vsak od nas nosi v sebi po več oseb, v vsakem živi po več ljudi, ki predstavljajo nas same v različnih življenjskih obdobjih, v različnih fazah naše igre z življenjem. Tebe, ki imaš šele štiriindvajset let, že naseljujejo vsaj tri ali štiri ločene, samostojne osebnosti. V tebi še vedno prebiva šest- ali sedemmesečni dojenček, ki z velikimi očmi gleda vse, kar se dogaja, in vse, kar se govori okoli njega. To obdobje tvojega življenja še ni mimo, dojenček se še vedno skriva nekje znotraj tvojega jaza, v globinah tvoje osebnosti, premika se, oči ima še vedno na široko odprte in včasih, kadar ga popade strah pred neznanim, se cmeri … V tebi pa še vedno domuje tudi otrok, kakršen si bil nekoč, tisti pet- ali šestletnik, otrok, ki se je neštetokrat na dan nasmejal, tisti izoblikovani otrok, ki že ve, kaj hoče, ki so mu nekatere reči všeč, drugih pa ne mara, ki ima svoje sanje in svoje želje. Ta otrok v tebi je še izredno pozoren, natančno spremlja, kako se ti razvijaš, predvsem pa, ali
se razvijaš v skladu z njegovimi sanjami. Ta otrok se še zmeraj igra v tebi in včasih te ne pusti pri miru, prikazuje se ti v sanjah ali celo v vsakdanjem življenju, nadleguje te s svojimi željami ali ti celo postavlja naivna vprašanja.
»Kaj si si najbolj želel, ko si bil star šest let?«
George sprašuje, kot da bi bil on sam tisti otrok v meni.
»Želel sem si konja.«
»Prosim?« vzklikne George. »Ko si bil star pet let, si hotel imeti konja in si si govoril, da bo prvo, kar boš naredil, brž ko boš lahko, brž ko boš velik, to, da si boš kupil konja. Si si nabavil konja?«
»Ne.«
George čuti sram, ki me preplavlja, ko mu povem, da si nisem nabavil konja. In ni zadovoljen z mano. Zakaj si nisem nabavil konja? Želje otroka, ki je v nas, so izredno močne in naš življenjski uspeh je včasih odvisen od tega, v kolikšni meri so se nam te izhodiščne želje uresničile.
»Poleg tega,« nadaljuje George, »v tebi prebiva tudi dvanajst ali trinajstleten deček, ta zgodnji najstnik, ki je že začrtal meje sveta, ki ga mučijo prva metafizična vprašanja in ki se začenja resno spraševati, kaj bo kasneje počel, katere vloge bo moral igrati. Ta tretji človek v tebi je še bolj živ, morda celo še bolj prisoten kot ostala dva, sicer pa to ni nič čudnega, kajti on je bliže. Zato je tvoja komunikacija z njim intenzivnejša, morda tudi bolj raznolika, ta fant je že doživel prva občutja, povezana z drugimi, s šolo, sošolci, učitelji, ljubeznijo, celo s spolnostjo. V sebi nosi spomine na tvoja prva prijateljstva, zato pozna nekaj tvojih najglobljih skrivnosti. Gleda te, ti sledi, spremlja te s še pronicljivejšim, še ostrejšim pogledom … Nekje, morda v tvoji sobi, kje na podstrešju ali v kakem kovčku je zagotovo še nekaj zvezkov iz časov, ko je ta fant pisal ali risal svoja prva
razmišljanja o življenju … Pa vendar, pa vendar … v tebi živi še ena oseba, živ človek, najstnik, kakršen si bil, preden si postal moški. Ta človek je še bolj podoben temu, kar si zdaj, skriva se tik pod kožo in če bi si jo po kakem slučaju uspel sleči, bi bil to prvi človek, s katerim bi se srečal v samem sebi, ta naporni in verjetno jezni najstnik … Torej, glej, najmanj štirje jazi te naseljujejo, štirje izjemno različni in med seboj povezani jazi. Zdaj pa si predstavljaj, da moški mojih let nosi v sebi poleg tega vsaj še dve osebi, odraslega, starega med petindvajset in petinštirideset let, nato pa še tistega zrelega moškega, ki ga iz dneva v dan bolj muči strah pred starostjo. Starejši moški pa nosi v sebi še več jazov, najmanj šest ali sedem vsega skupaj, med katerimi je prvi dojenček, zadnji pa starec. Ko imaš pred sabo človeško bitje, nimaš nikoli opravka z enim samim človekom. Pred sabo imaš klobčič prepletenih jazov in ko hočeš, da ti človek, ki ga imaš pred sabo, kaj pove, ga moraš tako izzvati, da se skozi njegova usta oglasi eden od teh jazov. Celo pokvarjenemu politiku brez morale lahko zastaviš tako vprašanje, da ga vrže iz tira, kajti na določena vprašanja bo prej odgovoril otrok ali najstnik, ki prebiva v nas … Si zdaj razumel, kako je treba narediti intervju?«
»Sem.«
»Za vajo začni sam pri sebi. Naredi intervju sam s sabo, z ljudmi, ki prebivajo v tebi.«
»Zakaj me zbujaš?«
»Pogovoril bi se rad.«
»O čem pa?«
»O sanjah.«
»O kakšnih sanjah?«
»O sanjah, ki prihajajo od tebe. Ponavljajo se v rednih presledkih kot komet, v mojih možganih oziroma v moji podzavesti so si zarisale orbito … Ne spomnim se več, kdaj se je vse skupaj začelo, in tudi ne vem, koliko let me že begajo … Vendar vem, kako pogosto se pojavljajo, obiščejo me na pet, šest mesecev, včasih še pogosteje. Večkrat mi je že prišlo na misel, da si moram nekam zabeležiti, v kakšnih presledkih me obiskujejo, potem pa sem si vsakokrat rekel: »Kako bi jih lahko pozabil, če pa jim že zdaj pripisuješ tak pomen?«
»Te té sanje prestrašijo?«
»Ne, ne prestrašijo me, le zbegajo me večkrat … Čeprav jih takoj prepoznam, me vseeno zbegajo … Pa so kljub vsemu nežne sanje, nikoli se ne spremenijo v nočno moro … Pravzaprav je v njih nekakšna krhkost, to so sanje, ki spijo in se nato prebudijo iz sna, obotavljajoče se prebudijo iz otrplosti, potrkajo na vrata, tok, tok, tok, potem pa me povsem preplavijo, opominjajo me na nekaj, česar ne smem pozabiti. Kot kakšen nežen, prosojen obiskovalec. Niso ne grozeče, ne svareče, niti me ne žalostijo. Samo pripovedujejo, pripovedujejo mi o nečem, kar se še ni končalo, soočajo me z delčkom samega sebe, ki nosi moje ime, ta delček sem jaz izpred dvajsetih let. V ritmičnosti njihovega prebujanja se skriva nekakšno sporočilo. Ko sem prišel v Pariz, sem bil
prepričan, da se jih bom znebil, ampak jim ne morem pobegniti. Pa vendar sem ob prihodu v Pariz imel občutek, da sem prečkal nekakšno mejo. Rad bi našel mejo, preko katere mi te sanje več ne morejo slediti.«
»Sploh ne razumem, kaj mi razlagaš.«
»Prav, poskusiva drugače. Povej mi, od kdaj se že igraš to igro z mejo?«