Na perišču

Page 1



Na perišču



Sophie Daull

Na perišču Prevedla: Mateja Seliškar Kenda



Knjiga je izšla s podporo Evropske komisije in Francoskega inštituta v Sloveniji.

Cet ouvrage a bénéficié du soutien des Programmes d’aide à la publication de l’Institut français. / Izdano s podporo Programa za pomoč pri izdaji knjig, ki ga izvaja Francoski inštitut.

Podpora Evropske komisije ne zadeva vsebine publikacije, ki je izključna odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.



Nad njim, ki je namenjen v žrtev, pojem ta spev: udarec blaznosti, ki razdira um, himno Erinij, ki ti zveže pamet, brezstruno pesem, ki izsušuje smrtne. Ajshil Evmenide



1. DEL



Četrtek zvečer Predsinočnjim sem bil do konca zbit. Sovražim dneve suhega listja. Hrbtenico si polomiš. Prenašanje puhalnika na hrbtu, in to ure in ure, je navadno mučenje. Prekleta zadeva je tako težka in bedno zasnovana kot petindvajsetkilogramska oprema pobov na fronti med prvo svetovno. Ne vem, zakaj so spremenili program: morala bi biti na čebulicah, pa so nama obesili suho listje, naju zabarikadirali na cesto za Chartres, kjer sva k platanam puhala ogromne kupe listja, in sicer med odcepom za Alençon in supermarketom, kjer je promet najhujši. Tistim, ki Nogent poznajo, to vse pove. Na poti domov sem se ustavil v prodajalni Moje bioživljenje, kjer sem nabavil že pripravljeno večerjo – kvinojo s kremo iz krebuljice – in se z njo kot vsak večer nameraval v miru počiti pred televizor. Zadnje čase po službi ne hodim več pit z Gilbertom, nadela se ga, tega pa ne maram. Včasih celo pozabi, kje je parkiral kombi. Poleg tega v

— 11 —


Prepregi nimajo paradižnikovega soka in Gilbertu gre na jetra, da ne pijem. Na jetra mu gre, da ne pijem, na jetra mu gre, da sem vegetarijanec, na jetra mu gre, da se ne pogovarjam o fuzbalu. Kako naj mu povem, Gilbertu, da se mi je meso zagabilo v arestu? Zaradi tipa, ki sem ga spoznal tam – tipa, ki je bil tako prefinjen, kot je Gilbert preprost, ki je govoril, da je odrekanje mesu znamenje višje razvitega uma, ki se je sproščal s taj čijem in jogo, ki je znal skuhati manioko in liste betela, tisočletna jajca in kašo, ki je zaradi feng šuja spal v svileni pižami, z glavo obrnjen proti severu? Hkrati sva prišla ven. Njegov primer so ovrgli, mene so izpustili zaradi lepega vedenja. In potem sva skupaj živela osem let, kot mož in žena. Alexandre mu je bilo ime. Alexandra Velikega ni več in Gilbert je moj Mali šef. Sedel sem torej na svojem kavču, s kartonsko banjico na kolenih, toplo, zahvaljujoč moji kolegici mikrovalovki, medtem ko mi je moj drugi kolega, teve, stregel s porcijami slikic. Prestavljal sem med programi, ki te hipnotizirajo, med oddajami, polnimi strokovnjakov, ki ure in ure premlevajo zadnje novice – politične, kulturne, gospodarske. Nenadoma pa so mi vilice padle iz rok in sem se začel dušiti. Na televiziji je bila ženska, vsa špičasta v obraz, ki je zasedala ves ekran.

— 12 —


Ti mater, tole pa poznam, stoposto, da jo poznam! Pojačal sem zvok in si jo bolje ogledal. Ta glas … Tudi glas poznam. Poslušam. Ženska je napisala neko knjigo, zato so jo tudi povabili v to literarno oddajo. Knjigo je napisala za svojo hčerko, ki je umrla pri šestnajstih. Pripoveduje o bolečih rečeh, o žalovanju, izgubi, prikaznih, ki jo preganjajo, in podobnem. Njene roke se kar naprej premikajo, njene kretnje so mi neprijetno znane. In potem se mi kar naenkrat posveti, koščke končno sestavim skupaj. Kaj jebemti počne tale na mojem teveju? Tale, ki zdaj govori na televiziji, je namreč hči ženske, ki sem jo razmesaril pred tridesetimi leti. Ne le, da te ob tej misli vrže po tleh, tudi nič mlajšega se ne počutiš. Trinajst let je tega, kar so me spustili ven, šest let, kar je umrl Alexandre, pet, kar sem se zavlekel sem, in po mojem že vsaj dvajset let nisem zares pomislil na vso tisto zadevo, razen kadar sem blefiral pred psihiatri in svetovalkami probacijske službe. Tako sem z odprtimi usti in z daljincem, ki mi je bingljal med stegni, kot ohromljen obsedel pred televizorjem. V nosnice mi je silil duh po gnilem listju, ki se mi je zavlekel v trenirko, pomešan s kiselkastim vonjem krebuljice, ki se je počasi hladila. V mojih nevronih se je zgodil nekakšen kratek stik, električni

— 13 —


časovni šok, ki je v oglušujočem kaosu zavrtel leta nazaj. Spomnil sem se nečesa, kar mi je povedal Alexandre – nisem ga pozorno poslušal; kadar je začel učeno predavati, sem zmeraj ugasnil. Ampak zdaj sem se je spomnil, tiste zgodbe o grških muhah, v kateri tipa, ki je ubil svojo mamo kraljico, da bi maščeval svojega očeta kralja in s tem zaključil dolgo, hudo krvavo in zapleteno družinsko sago, začne obletavati mrčes, ki se mu zaleze v lase, v oblačila, v misli, na koncu tudi v sanje. Ves dan mu brenčijo ene in iste mantre o obžalovanju, krivdi, nezmožnosti odpuščanja itd. Furije z zapletenim imenom, s samimi i-ji. Ko sem se odpravljal spat, je bzzzz brenčalo tudi v moji glavi …

— 14 —


Tipa, ki je mojo mamo neke januarske noči posilil z ročajem lopate za kidanje snega in jo nato še enainštiridesetkrat zabodel z žepnim nožem opinel, so obsodili na dosmrtno. Ker pa ni nič kazalo na to, da bi bil povratnik, ker so ga pristojni strokovnjaki ocenili kot sposobnega »readaptacije«, da njegovega neoporečnega vedenja v zaporu sploh ne omenjamo, so ga po osemnajstih letih izpustili. V sodnih ali časopisnih arhivih zlahka najdemo podrobnosti o samem zločinu, procesu, celo o možakovem bivanju v zaporu prvih nekaj let po aretaciji, saj je nastopil v nekem razvlečenem dokumentarcu, v katerem izpade nadvse fotogeničen. A star is born. Velikodušna humanistka in progresistka, kakršna sem, lahko samo pozdravim to zgledno izkušnjo regeneracije: zaporniška celica kot kabina družbenega dvigala, življenje za rešetkami kot tečaj osebnega razvoja, opravljenega z odliko. Tudi jaz sem dobila dosmrtno. V kloaki usmrajene žalosti, vsiljene amnezije in zatrte potlačitve, ki se je,

— 15 —


diskretno ostudna, sčasoma zasušila. Toda po tridesetih letih v tem genialnem sarkofagu krasta spet zasrbi, rana spet spregovori. Nekaj začne mezeti in tisto je treba temeljito sprati. In tako se bom odpravila do perišča, tja, kjer se spomin drgne ob grbast granit, kjer se jezik izpira v deročem toku, ki se peni kot milo iz črnila, kjer je fikcija belilo. Gledala bom, kako umazana voda odteka v hudourniku besed, in preostale madeže posušila na tolažilnem soncu mojega pisanja. Veliko pranje. Protagonist je na dlani. Ko se nagnem naprej in se zastrmim v zadnje odseve dneva, vidim njega. Enkrat zvezda, za zmeraj zvezda. Človek, ki je ubil mojo mamo, bo torej občinski vrtnar v Nogent-le-Rotrouju.

— 16 —


Petek zvečer Vso noč nisem spal. Pred očmi so mi plesali obrazi, ki sem jih izbrisal že pred davnimi davnimi leti: ženska, ki sem jo ubil, pa tista druga, njena hči s teveja – zelene oči, rdeča figa, zašiljena brada – debeli JP, moja mama, moj odvetnik, črpalkar, ki je opazil kri na mojih cunjah, oba tipa s televizije pa še enkrat ženska iz oddaje, ampak tokrat spet kot punca iz srednje, kamor sem hodil pecat, pa vsi tisti ksihti nažganih mulcev, s katerimi sem se tistega večera potikal po mestu. Ampak za trenutek sem očitno le zadremal, ker sem namreč videl tudi svojo mamo, ki mi je grulila v uho rada te imam, orjak moj, medtem ko so jo porivali pazniki. To pa, seveda, ni moglo biti drugega kot nočna mora. Gnusna noč.

— 17 —


Naslednji dan sem bil ob osmih zmenjen z Gilbertom pred magistratom. Čakal me je naslonjen na kombi in kadil. Tudi to, da ne kadim, mu gre na jetra, ampak ima rešpekt: nikoli ne prižge v avtu, kadar ve, da se bom z njim peljal v službo. Po strašni noči bi ga najraje kušnil na mesnate žnablje in se stisnil k njegovemu zaobljenemu trebuhu, tako vesel sem bil, da ga vidim. Najbrž sem zgledal še kar bedno, ampak ni tega niti omenil. O njem sicer govorim same slabe stvari, ampak v resnici ga imam rad, Gilberta. Ker je dober možakar in ima čisto zares rad rože. Lepo je gledati, s kakšno ljubeznijo razklada zabojčke mačeh in narcis, kako hodi ritensko in se globoko sklanja nad njihove liste, da bi jih zaščitil pred vetrom; lepo je slišati, s kakšno nežnostjo se pogovarja z astrami, srobotom in ostrožniki, medtem ko jih privezuje k bambusovim opornikom. Ampak tistega jutra – jutra, ko sem v ušesih prvič slišal brenčati starogrške žužke – rože niso bile na dnevnem redu. Poslali so naju prekopat rondo na cesti za Le Mans. Kar je pomenilo, da bova ves dan na vetru in kot bedaka garala sredi ničesar. To je tudi pomenilo, da lahko kar pozabiva na dnevni meni pri Francine, saj bova tam rila ves dan in bova pomalicala kar na rondoju. Pri čemer sam obožujem Francinin kuskus ob petkih, postreže mi ga brez mesa in za zgleden denar.

— 18 —


Zavila sva še na črpalko po bencin in Gilbert je takoj izkoristil priložnost in začel bentiti. Odkar so našemu oddelku priškrtnili budžet, nam občina stroškov ne plačuje več vnaprej. Tako mora Gilbert za vsako malenkost plačati s svojo kartico in se zraven še spomniti, da s sabo vzame račun, nakar traja še šest mesecev, da mu denar povrnejo. To ne velja samo za bencin, ampak tudi za rokavice, vrtnarske škarje, zadeve, ki jih pri delu nujno potrebujemo. Gilbert ima res vsega zadosti. Prepričan je bil, da bo imel mir, če postane šef oddelka, pa je ravno obratno. Če bo šlo tako naprej, bomo morali iz svojih žepov plačevati še za gnojila, ročne kosilnice in še za šobe avtomatskih škropilnikov, zakaj pa ne? Sam se ne pritožujem, kar zadovoljen sem, da sem dobil tole službo, hvala, madame Probacijska služba. Ko sva na črpalki opravila, sva šla še v samopostrežno, da bi si kupila malico. Gilbert je kot zmeraj vzel česnovo klobaso in po dolgem otipavanju in ovohavanju še najbolj smrdljiv kamamber, kar jih je našel; jaz sem izbral taramasalato in banjico remuladne omake z zéleno, oboje bio, s čimer sem si nakopal običajne pripombe svojega kmetavzarskega kolega: »Jebemti, ne samo, da si vegetarijanec, za povrh si še ves bio! Včasih imam občutek, da delam z babo! Na koncu boš še scal zeleno!« Z ene od polic je pograbil še liter rdečega, jaz pa sem odšel v sosednji prehod po svojo steklenico mineralne. Tega, da imam

— 19 —


na dnu torbe zmeraj še termovko čaja genmaicha, sploh ne ve. Na deloviščih ga skrivaj lokam, medtem ko Gilbert za vogalom ščije rumeno. Pri blagajni je kupil še lokalni časopis L’Écho du Perche, nakar sva se pod betonskim sivim nebom odpeljala proti Le Mansu. Pet kilometrov naprej sva se ustavila na bankini ob rondoju. Izstopila sva iz kombija, oblekla fluorescentna telovnika, za varnost k cesti postavila še prometne stožce, iz prtljažnika izvlekla orodje in iz žepov pokrivali: volneno kapo zame, zanj čepico z logotipom lokalnega športnega kluba. Tako opremljena sva postala na izogibališču med D16 in D495, in ko je hrup motorja avtomobila v daljavi dokončno utihnil, avtomobila, ki je bil namenjen proti nama, pa še ni bilo slišati, sva za trenutek prisluhnila tišini podeželja. Z motikami in lopatami na rami kot z bajoneti sva šla čez cesto in brez zapletov prispela na bojišče: na blatno gomilo, na kateri sva morala »prekopati zemljo«, sodeč po navodilih v delovnem nalogu, ne da bi bilo zraven napisano, ali naj jo pripraviva za cvetlično gredo ali za postavitev reprodukcije nekakšnega srednjeveškega miniaturnega gradiča, ovešenega z zastavicami, kakršnega ima za bodočo turistično reklamo v mislih regionalni svet.

— 20 —


Dopoldne sva delala v tišini. Tu in tam je kak avto veselo potrobil in Gilbert je dvignil roko, da bi pozdravil znanca, ki je skozi okno zakričal kaj svinjskega, kar je veter sicer takoj odpihnil. Oktobrska zemlja je bila rahla, prst dobra, ne kot tista na pokopališču, ki jo morajo prekopavati kolegi, kadar kopljejo nove grobove, tisti zbit gramoz, trd ko beton, čista mora. Zakaj pa zdaj razmišljam o pokopališčih? Med odmorom za kosilo sva orodje pustila na gomili, prečkala prazno cesto in se vrnila h kombiju, ki ga je zdaj do zadnjega kotička koloniziral vonj kamambera. Gilbert je iz plastične posodice potegnil vlažen štrcelj, ki se je pretvarjal, da je bageta, in sam sem s težavami v usta spravil nekaj grižljajev, pomočenih v taramasalato. Tudi remuladna omaka z zéleno je bila še kar ogabna. Gilbert je glasno mlaskal in bral časopis, ki ga je razgrnil prek volana. Ko je listal, sem tu in tam ošinil katerega od naslovov. In, glej, spet šok! Na desni spet obraz tiste ženske, nekoč davno srednješolke, in to čez celo stran. Na televiziji je bila oblečena v oranžno majico, na časopisni fotografiji je bila majica barve fuksije. Zašiljena brada, zelene oči, dolg vrat ... Niti malo se ni spremenila. Umestili so jo v sredino časopisa, med lokalne novice. Knjigarnar tam vsak petek objavi svojo tedensko rubriko. Včasih priporoči knjigo, s katero bi se bralci v Nogentu lahko zaposlili med vikendom,

— 21 —


drugič spet predstavi avtorja, ki ga bo povabil na dogodek in bo podpisoval knjige. In tako sem osupel izvedel, da ženska prihaja v Nogent naslednji torek! Čez štiri dni! »Uničena, a dostojanstvena mati,« baja novinar. Uničena, a dostojanstvena … Ampak zakaj zaboga prihaja prav v moje rovte? Gilbert se je zatopil v članek, ki je napovedoval plesno predstavo, v kateri bo to nedeljo nastopila tudi njegova hči. Najina pogleda sta se srečala, začutil je, da je nekaj narobe. »Jo poznaš?« »Ne, samo včeraj zvečer je bila na teveju ...« Brez besed je segel po steklenici rdečega in z rokavom obrisal njen vrat: »Bi tudi ti malo?« Ve, da ne pijem. Zgrabil sem tisto njegovo kislico in napravil tri dolge požirke. Steklenico mi je iztrgal iz rok in jo zamašil z nekoliko pretirano teatralno kretnjo: »Okej, okej. Greva nazaj?« Popoldne je zemlja začela puhteti, od nje se je kadilo skoraj tako kot iz človeških ust ob prvi zmrzali. Voznik, ki je zapuščal mesto, je moral že od daleč videti dve majhni mračni postavi sredi ceste, robota, ki sta v bledikastem soju zamahovala z rokami, vse dokler žarometi v svoj snop niso ujeli najinih fluorescentno rumenih varnostnih telovnikov in naju spremenili v dve občinski kresnici v ugašajočem dnevu.

— 22 —




Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.