Page 1

»Knjige nas nagovarjajo, a jim vsi ne znajo prisluhniti,« pravi leta 1970 v Mataroju pri Barceloni rojena Care SANTOS. Avtorico, ki živi v Kataloniji in piše v kastiljščini in katalonščini, so zgodbe tako navdušile, da je začela pisati pri osmih letih in bila že zelo zgodaj odločena, da se bo posvetila le pisanju. Pozornost je vzbudila s svojim knjižnim prvencem, zbirko kratkih zgodb Cuentos cítricos (Citrusne zgodbe, 1995), tej pa so sledili številni romani za odrasle, zbirke kratkih zgodb, dve knjigi poezije in besedila za mladino (več kot petindvajset naslovov) ter za otroke (med drugim tudi besedila Prodam mamo, Prodam očeta, Prodam Rozinkota, ki jih je v slovenskem prevodu izdala založba Malinc). Njena besedila so med bralci izredno priljubljena, poleg španskih in katalonskih bralcev jo poznajo še v Nemčiji, Romuniji, na Portugalskem in v Braziliji, Italiji, na Švedskem, Norveškem in Nizozemskem, prevedena so tudi v hebrejščino, grščino, litovščino in korejščino. Nagovorila je tudi literarne poznavalce in kritike, ki so ji podelili vrsto literarnih nagrad, nazadnje leta 2017 najprestižnejšo špansko nagrado za romanopisje Premio Nadal za roman Polovica življenja (Media vida) in leta 2014 nagrado Ramona Llula za roman Želja po čokoladi (Desig de xocolata). Vsa tri njena v slovenščino prevedena besedila so prejela znak kakovosti zlata hruška, ki ga podeljuje Pionirska.


CARE SANTOS LAŽ

Prevedla Barbara Pregelj

Malinc


Knjiga je izĹĄla s podporo Instituta Ramon Llull

Katalonski jezik in kultura


»Življenje je igra, fant. Življenje je igra, ki jo igramo po pravilih.« »Da, gospod. Vem, da je. Vem to.« Varuh v rži, J. D. Salinger


Po statističnih podatkih so v zadnjih 12 mesecih mladoletniki zagrešili več kot 18.000 kaznivih dejanj. Najpogostejši so bili ropi: avtomobilov, denarja, elektronskih naprav (predvsem mobilnih telefonov). Kazniva dejanja so se dogajala povsod: v avtomobilih, trgovinah, na ulici, v hišah … Vsega skupaj je bilo ropov 9.782. Mladi tatje so najpogosteje stari 17 let. Očitno je 17. leto precej zapleteno. Morda se ljudje med 16. in 18. letom dolgočasijo. A dejstvo je, da je v enem samem letu policija prijela več kot 3.000 tatov, starih 17 let. Le polovica, 1.505, na primer, je bilo 14-letnih. Ropom po statistiki sledijo poškodbe: 2.416 mladoletnikov je zaradi tega moralo v zapor. Poškodbe nastanejo, ko se s kom stepeš, ga močno brcneš in ga zares poškoduješ. Temu sledijo posilstva: 267. Kazenski zakonik jih sicer imenuje kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. In tako pridemo na vrh seznama. Tukaj so umori. Kazniva dejanja zoper življenje in telo, piše v kazenskem zakoniku. Vsega skupaj 44 obsodilnih sodb. Bolj malo usmiljenja. Od 44 so jih 43 zagrešili fantje. Edino dekle med morilci je imelo 16 let. Tudi tokrat

—5—


po številu prednjačijo 17-letniki, 20 jih je. Nekaj je tudi 16-letnikov, a veliko manj: uradni podatki govorijo o 13 storilcih. Toda kljub temu si je tudi to težko predstavljati, kajne? V tarotu karta številka 13 pomeni Smrt; kako ljubko. Osem storilcev je bilo starih 15 in trije 14 let. Samo trije 14 let.To je zelo malo. Sodniki za mladoletnike nočejo niti slišati za tiste, ki so mlajši od 14 let. Pred 14. letom si še otrok, naivnež, ki ga ni mogoče obsoditi za nobeno kaznivo dejanje. To pomeni, da nisi kriv, pa naj storiš karkoli. Ker še vedno ne veš, za kaj gre na tem svetu. Nekdo, ki še ni okusil grenke plati življenja. Privilegiranec. Ker ne obstajaš. Ostanimo pri tem: trije morilci, stari 14 let. Trije čudaki med čudaki. Vsak strokovnjak vam bo rekel, da je umor med mladimi prestopniki najmanj pogost, ker je pretežak, predpostavlja namreč izjemno moč, ljudje ne umrejo tako zlahka. Čeprav se včasih zgodi. Vse se navsezadnje vendarle zgodi. Ker smo skupina norcev. Vsak med nami je sposoben storiti karkoli, če so le okoliščine prave. V družbi morajo obstajati prepovedani sadeži, da jih lahko drugi, dobri, zdravi, zavrnejo, se od njih oddaljijo, da se še sami ne bi okužili. Kar mirno. Morilci, stari 14 let, niso pravilo. So izjema. Izjema v

—6—


statistiki. In včasih se sprašujem, kaj sta storila druga dva.

—7—


I. SALINGER


1 Moji starši so res čudni. Vsak večer se po večerji zapletejo v prerekanje o zelo zapletenih rečeh: bankirjih, krizi, ZDA, varnosti v svetu, kriminalu, revščini ... Ti pogovori so kot neskončni pogovori na televiziji, ki so še dolgočasnejši od igranja na membranofon. Res jih ne razumem. Sicer se sploh ne prerekajo, a o teh rečeh so se sposobni pogovarjati ure in ure. Da to počneš, moraš biti res malo čuden. Ravno pred kratkim sta se spet spričkala. Na poročilih so pokazali svetlolasega in visokega fanta, kako je v obraz boksal nekega drugega fanta, ki se je peljal na metroju. Rasistični napad brez kakršnegakoli razloga, so rekli. Žrtev je bila z Vzhoda, rojena v Mongoliji. Napadalca so aretirali in sodnik ga je poslal v poboljševalnico. Na posnetku ni bilo mogoče razločiti njegovega obraza, saj so mu ga prekrili s prosojno meglico. To je zato, ker zakon varuje mladoletne prestopnike, mi je pojasnila mama. S tem se oče ni strinjal. Ne zdi se mu prav, da se to dogaja. Mama

— 11 —


misli, da si mladoletniki zaslužijo še eno priložnost in da je pri 17 vse še mogoče popraviti. Oče jo je vprašal, na kateri strani je, ko tako brani kriminalce. »Prav gotovo se za tega fanta niso dovolj brigali. Če bi se, bi razločil med tem, kar lahko počne, in tem, česa ne. Potem tudi ne bi ravnal tako,« je odvrnila. »Ah, daj no! Sedemnajstletnik pa ja ve, kaj je prav in kaj ne, pa tudi, kako se je treba obnašati. Kaj pa žrtev, kdo pa njo brani?« je izbruhnil oče. »Kaj ni očitno, da vsi?« je vprašala mama. »Vsi so vedno na strani žrtve. Tudi sicer je v naši družbi tako, da jo najbolje odnesejo tisti, ki se delajo žrtve.« Bla, bla, bla. Kot običajno. Teženje. Mama misli, da skrb zame, edinko, pomeni vrsto prepovedi: nikoli mi ne dovoli, da za šolo oblečem stvari, ki so mi všeč; vedno, ko grem ven, me zaslišuje; ob desetih zvečer mi vzame telefon s pretvezo, da ga je treba napolniti; nikoli mi ne pusti, da bi bila na internetu v postelji (tudi ob koncih tedna ne!) ali – še slabše – ne pusti mi, da bi imela računalnik v svoji sobi. Ja, ja, to je najhuje: naloge moram delati v kuhinji samo zato, ker želi imeti nadzor nad tem, kar počnem, ko sem na internetu. In potem se vsake toliko ustavi za mojim hrbtom in mi gleda čez ramo, da bi videla, ali ne

— 12 —


počnem česa, kar ji ni všeč. To me res živcira! »A sem jaz kriva, če nam v šoli dajejo toliko nalog?« jo sprašujem, da bi mi dala mir. »Poleg tega pa sem že velika, mama, zelo dobro poznam pasti interneta.« Prav nič ne pomaga, moje mame ni lahko prepričati. Sploh mi ne zaupa. Ne dovoli mi niti, da bi imela internet na telefonu! Res je neverjetna! Očka me gleda s stisnjenimi zobmi, kot bi mi hotel dati prav, a tudi on ne ve, kaj naj stori, da bi prepričal mamo. Nihče od naju se doslej še ni domislil česa učinkovitega. Nekoč mi je oče rekel: »Xènia, sploh ne gre za to, da ti mama ne bi zaupala. A internet je poln pasti, ki jih še ne razumeš in se jih bojiva. Oba.« »Zelo dobro poznam nevarnosti interneta. Saj nisem več majhna.« Očka odkima. »Čez nekaj let naju boš razumela,« je dodal. »Mislim, da se to ne bo nikoli zgodilo,« sem zamrmrala, očka pa se je zasmejal. Očka me zmerom nasmeji. To mi je pri njem najbolj všeč. Lahko mu vse povem, ker se nikoli toliko ne prestraši kot mama in nikoli ne ravna z menoj, kot bi imela deset let. Očetu se rada zaupam. Tistega večera

— 13 —


sem mu skoraj povedala za Marcela. Pravzaprav sem umirala od želje, da bi to storila, da bi mu povedala, kako se je vse nenadoma spremenilo in kako se počutim. Srečno, nenavadno, drugače. Že dneve ne premišljujem o ničemer drugem. Če bi mu povedala, mi zagotovo ne bi začel pridigati, kot to običajno počnejo starši. A on bi to povedal mami, s tem pa bi nastale težave. Mami in oči si vedno vse povesta. Na srečo se mi je uspelo zadržati. Na srečo?

— 14 —


2 Mami je že opazila. Ona vedno vse opazi, ne vem, kako ji to uspe. »Xènia! A se lahko osredotočiš na to, kar počneš? Ne vem, kje imaš glavo!« »Xènia! Kam neseš te smeti? O čem pa premišljuješ?« »Xènia! Zakaj pa stojiš tukaj kot kakšen lolek? Zakaj si tako raztresena?« Imela je prav. Bila sem raztresena. In to zelo. Nameravala sem odnesti smeti, a sem se kot hipnotizirana nenadoma ustavila na stopnišču in se zatopila v svoje misli. Okamenela sem sredi pripravljanja mize z bebavim nasmeškom na obrazu in kozarcem v roki, ne da bi vedela, kaj naj storim. Malo sem se bala, kaj bo, ko bom domov prinesla ocene drugega trimesečja. V zadnjem času nisem bila ravno osredotočena na šolo. Dobila sem celo dve zaporedni negativni oceni pri matematiki. Nič hudega, bom že popravila, sem si mislila. In ko me je mami vprašala, kako mi je šlo pri kontrolki, sem ji le na kratko

— 15 —


odgovorila: »Dobro!« »Potem nama bodo tvoje ocene všeč?« je vprašala (to je eno njenih značilnejših vprašanj). »Ne vem,« sem odvrnila, srce pa mi je močno razbijalo. Zelo dobro sem vedela, da jima ne bodo prav nič všeč. Toda imela sem še 27 dni, da preprečim katastrofo. Zlahka sem našla opravičilo za vse. Ko bodo starši videli ocene, bo grozno, a trenutno sem živela v oblakih. Vedno sem bila odlična učenka, zato me to ni preveč skrbelo: bom že uredila. Nikakor – ampak res v nobenem primeru – pa se nisem hotela odpovedati temu čustvenemu vrtiljaku, ki se je nenadoma pojavil v mojem življenju. Dogajalo se mi je nekaj pomembnega. Morda bo imelo posledice, a s tem se bosta morala sprijazniti. Jaz sem se že. Ali pa si kdo misli, da lahko tornado pete stopnje, ki prečka tvoje življenje, za seboj pusti vse, kot je bilo? Mojemu tornadu pete stopnje je ime Marcel in je prikazen. Reči hočem, da doslej še ni postal bitje iz mesa in krvi. Je virtualno bitje, ki živi v moji glavi in

— 16 —


mojem računalniku. Spoznala sem ga na neobičajen način: zahvaljujoč knjigi, ki sem si jo sposodila v mestni knjižnici. Priporočila mi jo je profesorica filozofije, da bi si izboljšala oceno: Varuh v rži nekega J. D. Salingerja. Knjižničarka je h knjigi priložila kazalko z listom, kjer je pisalo: Deli svojo bralsko izkušnjo z drugimi mladimi bralci na bralskem forumu, ki ga najdeš na naši spletni strani. Zdelo se mi je zanimivo, hotela sem pokukati. Tako bom videla, o čem govori in kakšna se je zdela drugim bralcem. Še isti večer sem si ogledala forum. Malce sem brskala, iskala sem mnenja, ki bi me pritegnila. In sem našla tole: Mislite, da vam knjiga lahko spremeni življenje? Nekoč bi brez pomisleka odvrnil, da ne. A zaradi te knjige sem svoje mnenje spremenil. Že večkrat sem jo prebral in vedno znova se sprašujem, kako je avtorju, temu Salingerju, uspelo napisati točno to, kar včasih mislim in občutim. Besedo za besedo, ne da bi kaj izpustil. Vsaj mene je to tudi malce prestrašilo. Prav rad bi bil avtorjev prijatelj, da bi ga poklical po telefonu in povabil na pijačo. Rekel bi mu: »Jaz sem novi Holden Caulfield. Izgubljen primer kot on. Tudi sam sem včasih malce nor. Prepričan sem tudi, da je praviloma bolje, če ljudem ne poveš ničesar, ker te v resnici nihče ne razume.« Marsikaj bi ga tudi rad vprašal. Na primer: A si ti

— 17 —


ta Caulfield iz knjige? Se je vse, kar pripoveduješ, zares zgodilo? Kajti če se je, potem razumem, zakaj je videti tako resnično. Če ne, ne vem, kako ti je to uspelo, res.« Zdaj bom pa končal. Ta knjiga je neverjetna, res jo priporočam. In to je tudi edini nasvet, ki vam ga sploh nameravam dati. Sporočilo je vzbudilo mojo pozornost. Tedaj še nisem vedela, da je Varuh v rži zelo znan roman. Povzeti bi ga bilo mogoče takole: malce odbit glavni junak v New Yorku naredi cel kup neumnosti, potem ko ga zaradi lenobe in neprimernega vedenja vržejo iz šole. To je avtorjevo najpomembnejše besedilo in zdi se mi, da je moral biti tudi sam malce premaknjen. Z romanom je obogatel. Zdaj je že nekaj let mrtev, knjigo pa še vedno vsako leto prebere na tisoče bralcev. Odnesla sem jo v posteljo in začela brati. Ko sem pogledala na uro, je bila polnoč, jaz pa sem bila že skoraj na sredini. Moj rekord! Prišla sem do prizora, ko se Holden v hotelski sobi sreča s Sonny, na 112. strani. Povsem me je prevzela! To je bilo najmočnejše besedilo, kar sem jih prebrala. Naslednjega dne sem se vrnila na spletni forum knjižnice in poiskala komentar, ki je navdihnil moj bralski maraton. V resnici sem hotela najti elektronski naslov njegovega avtorja. Našla sem njegovega

— 18 —


podatke. Starost: 17. Šola: Ricard Salvat. E-pošta: HoldenCaulfield@... Seveda! Drugače tudi ni moglo biti. Ime nesrečnega književnega junaka, kot je napisal. Ko sem ga prebrala, sem se nasmehnila. Malce sem ga razumela. Takoj sem mu poslala sporočilo: Živijo, izgubljeni primer. Pišem ti, ker bi se ti rada zahvalila za priporočilo. Včeraj zvečer sem začela brati Varuha v rži in res mi je zelo všeč. V nasprotju s tabo si ne želim spoznati njegovega avtorja, še manj pa obupnega glavnega junaka. Caulfield mi sploh ni všeč, pa sem že na 112. strani. Malo se ga tudi bojim. Zakaj praviš, da si mu podoben? Vem, da si napisal, da ni vredno drugim ničesar razlagati, a bi vseeno rada, da poskusiš. Res me zanima. Upam, da mi boš odgovoril, Holden. Lep pozdrav, Xènia Kaj ni to čisto beden začetek neke zgodbe? Včasih je življenje res čisto bedno.

— 19 —


»Knjige nas nagovarjajo, a jim vsi ne znajo prisluhniti,« pravi leta 1970 v Mataroju pri Barceloni rojena Care SANTOS. Avtorico, ki živi v Kataloniji in piše v kastiljščini in katalonščini, so zgodbe tako navdušile, da je začela pisati pri osmih letih in bila že zelo zgodaj odločena, da se bo posvetila le pisanju. Pozornost je vzbudila s svojim knjižnim prvencem, zbirko kratkih zgodb Cuentos cítricos (Citrusne zgodbe, 1995), tej pa so sledili številni romani za odrasle, zbirke kratkih zgodb, dve knjigi poezije in besedila za mladino (več kot petindvajset naslovov) ter za otroke (med drugim tudi besedila Prodam mamo, Prodam očeta, Prodam Rozinkota, ki jih je v slovenskem prevodu izdala založba Malinc). Njena besedila so med bralci izredno priljubljena, poleg španskih in katalonskih bralcev jo poznajo še v Nemčiji, Romuniji, na Portugalskem in v Braziliji, Italiji, na Švedskem, Norveškem in Nizozemskem, prevedena so tudi v hebrejščino, grščino, litovščino in korejščino. Nagovorila je tudi literarne poznavalce in kritike, ki so ji podelili vrsto literarnih nagrad, nazadnje leta 2017 najprestižnejšo špansko nagrado za romanopisje Premio Nadal za roman Polovica življenja (Media vida) in leta 2014 nagrado Ramona Llula za roman Želja po čokoladi (Desig de xocolata). Vsa tri njena v slovenščino prevedena besedila so prejela znak kakovosti zlata hruška, ki ga podeljuje Pionirska.

Profile for Založba Malinc

Laž  

Xenia je radovedna najstnica in uspešna dijakinja, ki sanja o študiju medicine, a v zadnjem času je šola ne zanima preveč, saj se zaljubi v...

Laž  

Xenia je radovedna najstnica in uspešna dijakinja, ki sanja o študiju medicine, a v zadnjem času je šola ne zanima preveč, saj se zaljubi v...

Profile for malinc.si
Advertisement

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded