Jelšev grič

Jelšev grič je hvalnica naravi in življenjskemu pogumu izpod peresa enega najbolj cenjenih baskovskih pisateljev Anjela Lertxundija, tokrat prvič tudi v slovenščini.

Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo.

Didaktični materiali.

22,00€

Anjel Lertxundi

Jelšev grič

Prevedla Barbara Pregelj

Ilustrirala Pierangela Humet JELŠEV GRIČ

Jelša, ki raste na travniku tik ob reki, ni najbolj zadovoljna s svojim življenjem. Nekateri njeni dnevi se vlečejo kot voz, poln težkega kamenja, drugi minejo hitro kot blisk. Potem pa drevo, ki sicer lahko le opazuje svet okoli sebe, v silni ujmi dobi priložnost za pravo dogodivščino. S seboj jo namreč odnese narasla reka in jelša, ki si nadvse želi videti morje, bo na svoji poti izkusila vrsto najbolj neverjetnih pustolovščin.

Anjel Lertxundi

Anjel Lertxundi

JELŠEV GRIČ

Nagrada Euskadi za otroško in mladinsko književnost 2021

Prevedla Barbara Pregelj

Malinc

Za Mañen.

Za Tomása, Julna, Nicolása, Joano in Martína.

Veselju do življenja.

»Moj oče, moj oče, prisluhni, kaj mi obljublja jelšev kralj?

Umiri se, le mirno, sin moj; šum vetra v suhem listju poje.« Goethe, Vilinski kralj »Hitra reka nas vse nosi s sabo.« Nemesio Etxaniz, Baskovsko gledališče

Uvod in ključ Dragi bralec, draga bralka, glavna junakinja tega romana si želi videti svet, potovati po svetu, uživati v najlepših pokrajinah in mestih. To ni nič nenavadnega, veliko knjig se porodi iz prav takšne želje. Toda glavna likinja tega besedila ni oseba, kot si ti ali jaz. Prav tako ni miš ali delfin. Je jelša, običajno drevo. In drevo, niti najbolj čvrsti hrast, ne more sanjati o potovanju okoli sveta.

Vendar je jelša iz te pripovedi vedno sanjarila o tem, da bo zapustila majhen grič, kjer se je rodila. Sanjarila je o gibanju, o popotovanju iz kraja v kraj, o spoznavanju novih krajev.

In nekega dne ji je narava ponudila priložnost, da doživi izjemno pustolovščino: »Pojdi, užij svet.« Mar to pomeni, da se zasanjana, pustolovska jelša iz te zgodbe ne more pomiriti s tem, da je običajno drevo?

Ali to pomeni, da jelša ne sprejema svoje resničnosti in želi pred njo ubežati?

Ali je torej naša jelša nora sanjačica, ki ni zadovoljna sama s sabo, s svojimi koreninami, ki jo vežejo na zemljo, z zrakom, ki ga dihajo njeni listi?

Ali pa vse to pomeni le, da ima jelša iz naše zgodbe srce?

5

Mogoče je vse to res.

Ali pa tudi ne.

Pripoved na straneh, ki sledijo, vama, bralec in bralka, pripoveduje o dogodivščinah neke jelše, ki si je želela podati v svet.

Vsaka stran o njenih dogodivščinah odpira posebna vrata in vajino branje je ključ, ki jih bo odprl.

6

1 To je zgodba o običajnem drevesu. Natančneje: o čisto običajni jelši. Jelše imajo rade vlažne kraje. Mesta blizu vode. Zato po navadi živijo v bližinah rek ali na zelo mokrih tleh. Tudi jelša v naši zgodbi živi na takšnem kraju, v bližini reke z ne prav veliko strugo, na pobočju ob rečnem obrežju, in obdaja jo grmovje. Domačini ta kraj imenujejo Jelšev grič. Drevo se je tam rodilo pred približno štiridesetimi leti. Še vedno je mlado, saj lahko jelše doživijo tudi več kot sto let.

Onkraj grmovja se razprostirajo zelenjavna polja. Skoraj vsak dan se za gričem zasliši zvok bolj ali manj oddaljenega traktorskega motorja; včasih traktor utihne in tedaj jelša posluša, kako se za podrastjem, ki jo obdaja, kmet Nicolás pogovarja s čebelami iz dveh ali treh panjev. »Le tako naprej, lepotice moje, še naprej tako pridno delajte med. Najina deklica vam bo zelo hvaležna.« Nicolásova hčerka se je rodila pred šestimi meseci. Tedaj so priredili veliko zabavo, na kateri je igrala celo harmonika.

Nicolás je z mobilnim telefonom posnel nešteto fotografij novorojenke pa tudi njene matere Itziar.

Na drugi strani reke je sprehajalna pot s kolesarsko stezo.

To je zelo obljuden kraj, kjer se ljudje sprehajajo, ukvarjajo z različnimi športi, vozijo s skiroji, preživljajo svoj čas ... Na koncu poti, na pobočju hriba, stoji približno deset vrstnih hiš in nekaj kmetij. Daleč stran, skoraj tako daleč, da se že dotika neba, je videti ogromno steno jezu. Ob koncih tedna se tam vozi veliko mladih v kombijih z deskarskimi deskami in jadri, privezanimi na strešne nosilce.

To je svet, ki ga jelša opazuje s svojega griča.

7

2 Rekli smo, da je jelša stara približno štirideset let, vendar se ji tega ne vidi: njeno deblo je za njena leta čvrsto in pokončno. Težje veje nagiba proti reki, kot da bi se njeni zeleni listi želeli okopati v njenih vodah. Lažje veje pa so obrnjene proti zemlji in napete, kot bi bile vsak hip pripravljene poleteti.

Pravljica iz starih časov, ko so živali in rastline še znale govoriti, pravi, da se listi, obrnjeni proti reki, jeseni, ko padejo v vodo, spremenijo v ribe; listi, obrnjeni proti zemlji, pa v ptice, še preden se dotaknejo tal.

Tam ne piha prav pogosto. Morda jelša ve, ali je zgodba o časih, ko so živali in rastline govorile, resnična ali ne. Da bi to izvedeli, bi se morali naučiti jezika živali in rastlin. To je nemogoča naloga: razen živali in rastlin se nihče več ne spomni tega prvinskega jezika.

8

3 V trenutku, ko se ta zgodba začenja, je jelša žalostna in njeni zeleni listi se tresejo. Listi trepetajo vedno, ko je jelša žalostna.

Kot vsak sončen dan, se je tudi danes kuščar smukal okoli njene korenine. Najprej se je igral med koreninami, nato v grmovju, zatem med razpokami v obzidju Nicolásovega zelenjavnega vrta, potem pa se je po vejicah žive meje spustil do tal. Pridružil se mu je še en kuščar, ki se je držal bolj resno, kot da bi k prvemu prišel na obisk.

Gledala sta se. In kmalu sta se začela igraje loviti.

Jelša čuti ščegetanje kuščarjev med svojimi koreninami, vendar ji danes ni do smeha.

9

4 Čudovit dan je za mnoge dober razlog za sprehode po drugem bregu reke, kolesarjenje, tek; posamič, v parih, v skupinah. Športniki se potijo, pari se držijo za roke ali poljubljajo, skupine prijateljev kričijo in se zabavajo.

Veselje ljudi v jelši vzbudi zavist. In v telesu jezo, saj se drevo ne more premakniti z enega mesta na drugo. Ljudje imajo noge in hodijo. Jelša pa nima ne nog ne stopal.

Obsojena je na to, da vedno ostaja na istem mestu.

Na obrežje reke pride mlad par. Slečeta se do kopalk.

Oblačila spravita v nahrbtnika, ki sta ju prej nosila na hrbtih, ju dvigneta nad glavo, kot to običajno počnejo v pustolovskih filmih; nato pa v vodo pomočita stopali, da bi preverila temperaturo vode. Odpravita se v vodo, sprva obotavljaje, nato odločneje, ko jima vsake toliko zdrsne v blato in se spotakneta ob kamenje na dnu reke. Voda jima sega do prsi.

Ko prispeta v vodo, ki je pred jelšo mirnejša, svoja nahrbtnika odložita ob drevesu. Vrneta se v vodo in dekle začne fanta škropiti z vodo. Fant je nameraval storiti enako, vendar ga je dekle prehitelo, se potopilo, nato pa se začelo z močnimi zamahi oddaljevati. Fant ji sledi, vendar mu je ne uspe ujeti. Dekle se mu dražeče nasmehne. Videti sta srečna.

Jelša ju opazuje s svojega griča. Ne more se premakniti. Čuti zavist. Še vedno je žalostna.

10

Jelšev grič je hvalnica naravi in življenjskemu pogumu izpod peresa enega najbolj cenjenih baskovskih pisateljev Anjela Lertxundija, tokrat prvič tudi v slovenščini.

Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo.

Didaktični materiali.

22,00€

Anjel Lertxundi

Jelšev grič

Prevedla Barbara Pregelj

Ilustrirala Pierangela Humet JELŠEV GRIČ

Jelša, ki raste na travniku tik ob reki, ni najbolj zadovoljna s svojim življenjem. Nekateri njeni dnevi se vlečejo kot voz, poln težkega kamenja, drugi minejo hitro kot blisk. Potem pa drevo, ki sicer lahko le opazuje svet okoli sebe, v silni ujmi dobi priložnost za pravo dogodivščino. S seboj jo namreč odnese narasla reka in jelša, ki si nadvse želi videti morje, bo na svoji poti izkusila vrsto najbolj neverjetnih pustolovščin.

Anjel Lertxundi