Erik Vogler in skrivnost Alberta Zimmerja

S svojim navidezno odbijajočim glavnim likom je španska pisateljica Beatriz Osés ustvarila enega najbolj izvirnih detektivskih romanov v zadnjih letih, ki nas prevzema in preseneča na prav vsaki strani. In to že vse od prvega poglavja.

Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo

Erik V ogler

DETEKTIVKA S PARANORMALNIMI ELEMENTI IN PRVINAMI GROZLJIVKE.

B e at r i z O s É s

Da, to je on, ta zmene mora umreti, si je rekel med ogledalovanjem Voglerjeve fotografije, ki jo je držal v levi roki. In zdaj je bil tam: sam in z želejem v laseh, naslanjal se je na svojo majhno palico, hodil s privzidgnjeno brado, vstopal je skozi njegova vrata. Brezskrben in ne da bi se zavedal, da se nad njim dviguje smrt, da ga bo le nekaj metrov stran nekdo brez pomisleka skušal zadaviti.

Be atriz OsÉs

Didaktični materiali.

Malinc

25,50€

SKRIVNOST ALBERTA ZIMMERJA

Malinc

IN SKRIVNOST ALBERTA ZIMMERJA

Malinc

Za mojega očeta in Pedra.

Za vse bralke in bralce, ki spremljajo serijo o Eriku Voglerju.

IN SKRIVNOST ALBERTA ZIMMERJA

BEATRIZ OSÉS Prevedla Veronika Rot

I. poglavje

Mene ne boš pretental, Zimmer Kljub strelni rani v levi nogi in dejstvu, da mu je norec s skalpelom skorajda izrezal srce, je Vogler občutil neizmerno srečo. Kajti tistega februarskega popoldneva je, posedajoč v svoji najljubši kavarnici v Bremnu, po telefonu govoril s Cloé. In ona ga je pogrešala, prav tako kot tudi njeni hroščki nosorožci. On pa je srkal svojo negazirano mineralno vodo sobne temperature, s katero mu je postregel natakar. Palica, ki mu jo je očka podaril za pomoč pri hoji, dokler ne bo popolnoma okreval, je bila naslonjena ob mizo. Vse je bilo popolno.

Razen tega in nasprotno od njegovih najstrašnejših slutenj rdečelaso dekle ni bilo umorjeno. Njegova srhljiva nočna mora o dekletu, napol zakopanem v gozdu, se ni uresničila. Brez dvoma se je za to, da je še imela srce, lahko zahvalila zgolj njemu. Prav tako, kot bi mu morala biti hvaležna, da je svojega osebnega šoferja, gospoda Bleimeyerja, prosil, da jo odpelje domov v Bremerhaven.

Toda neka senca je še vedno lebdela nad Voglerjevimi temno kostanjevimi lasmi, in to v obliki vprašanja: ‚Ali si morda mislil, da bom operiral sam?‘ To mu je rekel morilec s skalpelom v svoji srhljivi operacijski dvorani.

In ta senca je podžigala druge dvome, o katerih ni želel razmišljati. Kajti vse je bilo popolno: njegova negazirana mineralna voda, postrežena ravno prave temperature, in Cloéjin glas, še vedno topel v njegovih ušesih.

In vse bi bilo popolno, če se ne bi na drugi 9

BEATRIZ OSÉS

strani steklene stene kavarne nenadoma pojavil on.

PREKLETSTVO. Le kaj je počel na Marktplatzu? Skril se je za svojo paleontološko revijo in molil, da bi zoprnež šel mimo. Toda čez nekaj sekund so se vrata kavarne sunkoma odprla in piš mrzlega vrata je hušknil med stoli in natakarjem pod rokave. Vogler se je v naglici nerodno sklonil, da se je s trupom skril pod mizo. Zimmer se je zlobno nasmehnil. ‚Kakšen čudak!’ je pomislil, ko je stopal proti njemu. Erik pa je izpod mize opazoval, kako se Albertove kavbojke vse bolj približujejo, dokler se niso ustavile pred njegovim stolom. »Ooooh, kakšna škoda!« se je posmehljivo oglasil Albert. »Nekdo je pozabil svojo palico.« Tišina. »Glej no!« je nadaljeval in prijel palico v svojo levo roko ter privzdignil glas. »Od nekdaj sem si želel imeti palico z gepardovo glavo.« Neznosna pijavka. »Takoj jo izpusti, Zimmer!« je besno zakričal Erik in se prikazal iz svojega skrivališča.

Kri mu je stekla v glavo, da je bil v obraz ves škrlaten.

Albert je vanj zabodel svoje oranžkaste oči. »Kakšno naključje, Vogler!« »Ne verjamem v naključja!« je ihtavo odgovoril Erik. »Vrni mi palico!« »Pomiri se, človek! Videti si zelo napet. Si pozabil vzeti svoje baldrijanove kapljice?« »Pojdi v tri krasne, Zimmer!« »V tri krasne?« se je posmehoval Albert. »Kako si cartkan!« 10

ERIK VOGLER IN SKRIVNOST ALBERTA ZIMMERJA

»POJDI V RIT!« »Ne izgubi stila,« mu je omalovažujoče odvrnil Zimmer. »Kaj bi si mislila tvoja punca, če bi te slišala?« »Ni moja punca!« se je branil Erik. »No, kako pa bi ji ti rekel?« »Ime ji je Cloé.« »Reciva, na primer,« se je Albert pretvarjal, da išče besede na stropu kavarne, »tvoja ljubezen iz onstranstva, dekle truplo, hrana za črve. Ali, še bolje,« je zabodel svoj pogled v Erika, »kako se ti zdi … ZOMBIJEVKA?« Vogler ga je izzivalno pogledal. »Vsaj ni tak izrodek, kot si ti,« mu je zabrusil. »Za takega me imaš?« je vprašal Zimmer in se usedel na stol nasproti njega. »Dobro veš, za kaj te imam in kaj si. Mene ne boš pretental, Zimmer.« Albert se je nasmehnil in pokazal svoje podočnike. »In kaj boš naredil? Boš privlekel na plan svojo zbirko križev?« »Bi kaj pomagalo?« »Ne vem, ti si ekspert za paranormalne pojave.« Oba sta obmolknila in se zastrmela drug v drugega kot takrat med partijo šaha v Grasbergu, ko sta se spoznala. Natakar, ki je pristopil k mizi, je prelomil napetost. »Boste kaj naročili?« je vprašal, obrnjen k Albertu. »Ja, seveda, mi lahko prinesete paradižnikov sok?« »Seveda,« je ustrežljivo odgovoril natakar. »Meni pa prinesite račun, prosim!« je zahteval Erik in dvignil kazalec. »Zelo se mi mudi.« 11

BEATRIZ OSÉS

»Ne imejte ga za mar, samo šali se! Imava ves čas na tem svetu,« ga je zavrnil Zimmer. »Daj no, stari,« je Voglerja tovariško pogledal in ga s svojo ledeno roko prijel za rokav puloverja iz kašmirja, »nič ne skrbi, jaz častim.« »Ampak …!« je poskušal ugovarjati Erik. »Ne ne, to rundo plačam jaz!« Natakar se je nekoliko začuden nasmehnil. Vztrajnost višjega bledikavega fanta ga je popolnoma razorožila, tako da je hitro izginil po paradižnikov sok in ignoriral frika s paleontološko revijo. »Kakor koli, jaz odhajam!« je naznanil Erik. »Brez tega,« je pripomnil Zimmer in dvignil palico, »ne verjamem, da boš prišel prav daleč, prijatelj.« Vogler ga je z odporom pogledal. Kako je bil ta zoprnež lahko babičin ljubljenec? »Zdaj pa, ko sva sama, se bova ti in jaz pogovorila,« je rekel Albert, se s komolci naslonil na mizo in se nagnil k njemu. »Nekaj morava razčistiti.« Le kaj je hotel doseči s tem grozečim obnašanjem?

Ga je morda hotel ustrahovati? Mu vzeti pogum? No, uspevalo mu je, kajti Erika je neznansko prijelo na stranišče. »O ničemer se nimam za pogovoriti s tabo, Zimmer.« »Tvoj spomin je zelo krhek. Te moram spomniti na pokopališče Riensberg?« »Ne vem, o čem govoriš,« je Erik zaigral brezbrižnost. »Glej no, ne vem zakaj, toda pričakoval sem, da se boš delal norega kot po navadi. Zato ti bom, da si prihraniva neumnosti, nekaj pokazal.« 12

ERIK VOGLER IN SKRIVNOST ALBERTA ZIMMERJA

Iz žepa svoje jakne je vzel mobi in Eriku pokazal fotografijo. Fant je zazijal z odprtimi usti. »To je moja osebna beležka!« »Točno, to je ena stran iz tvoje osebne beležke in poglej,« mu je še bolj približal telefon, »kakšno naključje!

Na njej sta napisa na nagrobnikih, ki sem ju tisto dopoldne iskal.« »Moj bog, to je moja osebna beležka!« je užaljeno vztrajal Erik. »Kako si mogel?« »Prav tako, kot si ti vohunil za mano na pokopališču.

In ne delaj se užaljenega!« ga je jezno zabil Zimmer. »Naj te spomnim, da si prav zato, ker sem pobrskal po tvoji beležki amaterskega detektiva, zdaj tukaj in piješ svojo negazirano mineralno vodo v kavarnici v Bremnu. Čeprav, no, ja, bi morda raje bil truplo, da bi se sprehajal po vrtu radosti s svojo malo zombi Francozinjo.« »Ne dovolim, da takole govoriš o Cloé!« je Erik z dlanjo udaril po mizi. Zabolelo ga je, vendar je bolečino prikril.

Natakar je Zimmerju ravno prinesel paradižnikov sok in hitro odšel. Ko sta bila znova sama, je Vogler eksplodiral: »Ja, sledil sem ti na pokopališče Riensberg! In kaj potem? Odkar te poznam, mi ti nenehno slediš!« je Erik obtožil Alberta. »In to že od vsega začetka, od Grasberga dalje. Kaj morda nisi bil moja senca v Nebeški Aidi in na gradu Misty Abbey? In kaj boš rekel glede La Rose Rouge, eh?« »Obljubil sem tvoji babici,« ga je prekinil Albert. »Seveda, samo še ona je manjkala!« je ugovarjal Erik.

13

BEATRIZ OSÉS

»Noče, da bi bil sam.« »Prišel sem z gospodom Bleimeyerjem.« »Ja, ampak on je na tvojo željo na poti v Bremerhaven.« »Kako pa to veš?« »Kaj se ti zdi, Sherlock?« Njegova preklemanska babica je poklicala njegovega šoferja. »Že vidim!« je tragično vzdihnil. »Niti požirka vode ne morem spiti v miru.« »Berta se boji,« je Albert nekoliko pretiraval. »Nekoliko jo skrbi zate.« Erik ga je začudeno pogledal. »Zakaj?« je končno vprašal. »Tvoja babica je pač taka. Misli, da te bodo ponovno poskušali umoriti.«

14

S svojim navidezno odbijajočim glavnim likom je španska pisateljica Beatriz Osés ustvarila enega najbolj izvirnih detektivskih romanov v zadnjih letih, ki nas prevzema in preseneča na prav vsaki strani. In to že vse od prvega poglavja.

Oblikovano v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo

Erik V ogler

DETEKTIVKA S PARANORMALNIMI ELEMENTI IN PRVINAMI GROZLJIVKE.

B e at r i z O s É s

Da, to je on, ta zmene mora umreti, si je rekel med ogledalovanjem Voglerjeve fotografije, ki jo je držal v levi roki. In zdaj je bil tam: sam in z želejem v laseh, naslanjal se je na svojo majhno palico, hodil s privzidgnjeno brado, vstopal je skozi njegova vrata. Brezskrben in ne da bi se zavedal, da se nad njim dviguje smrt, da ga bo le nekaj metrov stran nekdo brez pomisleka skušal zadaviti.

Be atriz OsÉs

Didaktični materiali.

Malinc

25,50€

SKRIVNOST ALBERTA ZIMMERJA

Malinc