Biarritz-SLO

Rodrigo Blanco Calderón BIARRITZ Prevajalci in prevajalke: Maja Bernot, Alexander Centa, Ela Kekec, Marjetka Kralj, Jesika Kustec, Ana Mavrič, Neža Smrdel, Iva Vogrič, Tjaša Zalta To ni naslov. Je edina oprijemljiva vez, ki mi je ostala s potovanja, za katero bi mislil, da sem o njem samo sanjal, če ne bi imel pri sebi še vedno tega dežnika.

Jacques, direktor majcene, neodvisne in zdaj seveda že zdavnaj propadle založbe, ki je prevedel v francoščino moj prvi roman, je vztrajal, da grem: »To je eno najlepših letovišč v Franciji.« »November je,« sem mu rekel.

Jacques mi je z gesto zaigrane neučakanosti – to gesto je navadno uporabljal, ko mi je delil nasvete –, odgovoril: »Ne pozabi, da ne živiš več na Karibih. V tej deželi sonce in morje pomenita nekaj drugega.« S tem ne povsem doumljivim argumentom me je prepričal.

Let z Orlyja je bil ob dveh popoldne. Na internetu sem preveril vremensko napoved in videl, da je za ta dan v Biarritzu kazalo devetdesetodstotno možnost dežja. »Vzemi dežnik,« je rekla Luz Marina. »Kaj pa če mi ga ne pustijo vzeti na letalo?« »Misliš?« »Ne vem. Tako ali tako me bo tam nekdo pričakal.« Odločil sem se, da ga ne vzamem.

Ker sem s tega letališča letel prvič, sem šel od doma prej, kot bi bilo treba. Seveda pa je vse potekalo gladko in zato sem imel do vstopa v čakalnico za vkrcanje časa na pretek.

Poiskal sem okrepčevalnico, kupil kos tortilje in pivo. Sedel sem k eni od miz, pojedel tortiljo in spil prvi požirek.

Izvlekel sem telefon, med drugim požirkom naredil selfi in ga poslal prek WhatsAppa bratu Richardu, ki je takrat živel v Sydneyju. Čeprav je bila tam že skoraj polnoč, mi je odgovoril.

Povedal sem mu, da sem na poti v Biarritz, kjer bom predstavil svoj roman.

»Ti pa si car!« mi je rekel.

In prav res. Ko sem pil tisto pivo na Orlyju in čakal letalo – tako kot naslednji dan, le da v drugo smer, saj je bilo samo potovanje tja in nazaj –, sem se sam sebi zdel pomemben pisatelj.

Let je trajal eno uro. Ko sem stopil z letala, so me oblivali še zadnji hlapi piva, dokončno pa so izpuhteli, ko sem videl, da me nihče ne čaka. Poklical sem Jacquesa in rekel mi je, da se mu zdi to zelo čudno. »Zapiši si naslov hotela in pojdi s taksijem. Plačal ti ga bom, ko se vrneš. Tako bo najlažje.

Hotel, v katerem boš nastanjen, je nasproti mediateke, kjer bo predstavitev. To mi je povedala Rafaela, voditeljica.« V taksiju si zaradi dežja nisem mogel ustvariti kaj prida vtisa o mestu. Prispela sva v nekaj manj kot petnajstih minutah. Ne spomnim se voznikovega obraza ne imena hotela. Na recepciji ni bilo nikogar. Počakal sem deset minut in nato spet vtipkal Jacquesovo številko. Tedaj pa se je zadaj prižgala luč in prikazal se je mlad fant. Prekinil sem.

Ko je videl moj potni list, me je ogovoril v grleni, pofrancozeni španščini.

Zbal sem se že, da mi bo rekel, da ni nobene rezervacije na moje ime, a je bilo na srečo vsaj to urejeno, kot je treba. »Gospod Sarcos. Direktorica médiathèque vam je pustila sporočilo. Vaša prireditev je ob šestih zvečer. Dovolj je, če ste tam pet minut prej. Čez cesto je.« Čedalje bolj je deževalo in odločil sem se, da ostanem v sobi. Za dve uri sem zaspal. Sanjal sem, da v dežju hodim gor in dol po Biarritzu in iščem kak dežnik. Nihče me ni razumel, jaz pa se nisem imel kam zateči pred dežjem. Zbudil sem se deset minut pred predstavitvijo. Imel sem dva Jacquesova zgrešena klica in eno glasovno sporočilo, verjetno prav tako njegovo.

Nameraval sem ga poslušati kasneje. Umil sem si zobe, obul čevlje, vzel šal in plašč ter odšel.

Nisem se kaj dosti zmočil, saj je bila mediateka res ravno nasproti hotela. Dežne kaplje so me malo zbistrile in mi hkrati dajale občutek, da še vedno sanjam.

Odprl sem steklena vrata glavnega vhoda in spustil mimo zabrisano podobo ženske s cigareto v ustih. »Gospod Sarcos?« Ženska je vzela cigareto iz ust in mi pomolila roko. »Jaz sem Rafaela. Pozdravljeni. Kakšen je bil let?«

»V redu, hvala.« »Dajte mi dve minutki, da pokadim.« »Španka?« »Moji starši. Jaz sem Francozinja.« »Aha.« »Verjetno obvladate francoščino, kajne?« »Je me débrouille,« sem rekel s prisiljenim nasmeškom.

Ni bila videti najbolj prepričana.

Komaj je potegnila tri dime, že se je namenila ugasniti cigareto. »Kar v miru pokadite do konca,« sem rekel. »Ne ne, ljudje so potem nestrpni.« »Jih je veliko?« »Skoraj nikogar ni. Obupna ideja je bila, da se je izbralo ravno današnji dan.« Zmotil me je njen očitajoči ton. Pomislil sem na Jacquesa in imelo me je, da bi ga poklical in mu povedal par krepkih, nakar sem se spomnil, da je bil on edini, ki se je zanimal za moj roman, celo toliko, da ga je sam prevedel.

V dvorani so bili štirje. Tri starejše gospe, ki so sedele druga zraven druge, v kotu pa fant približno petindvajsetih let, zelo verjetno iz mojih krajev.

Pripravil sem se na najhujše, a je bila na moje presenečenje Rafaelina predstavitev enkratna.

Ne samo da je roman prebrala, pripravila je tudi kakih šest strani zapiskov, razvrščenih po temah. Najprej je povzela knjigo – to do danes ni uspelo niti meni –, nato pa je med mojimi komentarji stresala podatke, ki so dokazovali, da je razvozlala preplet namigov in skrivnosti, s katerimi sem povezal glavno zgodbo s stranskimi. »Nazadnje bi rada izpostavila še en vidik iz tvoje knjige,« je za konec dejala Rafaela.

V tistem je fant vstal in odšel iz dvorane.

Ne spominjam se, kateri je bil tisti zadnji vidik, ki ga je omenila Rafaela. Spominjam pa se, da se je nadvse uvidevno izognila vsakršni priložnosti, da bi predala besedo »občinstvu« in s tem vzbudila tisti neprijetni občutek, ko se nabira tišina, medtem ko nekdo z nasmeškom odstira zaveso v čarobno zakulisje, ki ga skriva delo vsakega imenitnega pisatelja in za katero v resnici nikomur ni mar.

Jaz sem do konca popil stekleničko vode, Rafaela pa je pospravila knjigo in zapiske. »Glede večerje ti kar naravnost povem,« me je nenadoma nagovorila s ti. »Imam sina, ki zahteva nenehno pozornost. Saj nimaš nič proti, če se izmuznem? Bi lahko večerjal sam?« Sanjalo se mi ni, o čem govori. »Seveda, ni problema,« sem odgovoril.

Zunaj je še naprej deževalo. Vstopil sem v hotel in na recepciji spet ni bilo nikogar. Šel sem v sobo, in ne da bi slekel plašč, poslušal glasovno sporočilo. Bil je Jacques, ki se je želel prepričati, da je vse v redu, in mi sporočiti, naj me ne skrbi, češ da me bo po prireditvi gostiteljica peljala na večerjo.

Zakrulilo mi je v želodcu. Tisti kos tortilje s pivom in sanjarjenje o prepoznavnosti sta se mi zdela kot oddaljen spomin. Šel sem nazaj dol. Medtem se je fant z recepcije že vrnil. Še vedno je deževalo. »Imate mogoče kak dežnik, ki bi si ga lahko sposodil?« sem ga vprašal. »Če imam kaj?« »Dežnik.« Več kot očitno me ni razumel. »Un parapluie,« sem poskusil. »Ah! D’accord. Marela.«

»To, ja.« Stopil je k omari in izvlekel velik dežnik vinsko rdeče barve.

Zahvalil sem se mu in odšel.

Seveda, sem si rekel, zato me v sanjah ni nihče razumel.

Receptor mi je pojasnil, da je do mestnega središča kakih deset minut hoje kar po isti ulici naprej.

Znočilo se je. Ulilo se je še močneje, nato pa je dež ponehal. Vse je bilo zaprto. Biarritz je bil prazen. Ko sem se tako spuščal naravnost navzdol, sem prišel do obale in zagledal črnino morja.

Zavil sem proti nekakšnemu ogromnemu balkonu, ki je bil čudovito osvetljen. Plaža je morala biti kakih petdeset metrov nižje. Na levi je stal bržkone najpomembnejši hotel v mestu. Na desni še en hotel, sicer manj bahav, a enako zapuščen. Vrnil sem se na glavno ulico in nadaljeval pot.

Hip zatem sem zagledal trg, ki ga je obdajalo še eno razgledišče. Namesto razkošnega hotela je stala na tem delu obale cerkev. Ob njej so svetile luči najbrž edine restavracije, ki je bila ob tej uri odprta. Toda koliko je bila pravzaprav ura? Preveril sem na telefonu in videl, da je šele osem zvečer.

Cene na jedilniku so bile zasoljene, vendar bi račun tako ali tako naprtil Jacquesu. Tako sem naročil dnevno jed in steklenico najboljšega rdečega vina.

Natakar je bil Španec.

Izkoristil sem priložnost in ga vprašal, zakaj je povsod tako prazno.

Začudil se je mojemu vprašanju. »Torek je. Poleg tega je Biarritz novembra in januarja mesto duhov.« Hrana in vino sta bila izvrstna. Poldrugo uro kasneje, ko sem imel na ustnicah še okus po kalamarih na žaru, sem malo ali pa kar precej vinjen odšel iz restavracije. Samo pršilo je.

Vseeno sem odprl dežnik in se odpravil nazaj proti hotelu. Prazno mesto in tisto absurdno potovanje sta zdaj v meni vzbujali neopisljivo prevzetost, ki se je ujemala z okolico.

Po poti do hotela sem na vogalu opazil odprto trgovino. Bila je lekarna. Ko sem šel mimo, sem videl prodajalca, ki se je pogovarjal z nekim mladeničem. Od strani sem ju ošinil in prepoznal fanta s predstavitve.Tudi sam me je prepoznal in me pozdravil. Ustavil sem se in stopil korak ali dva nazaj. »Dober večer. Ste šli en krog po mestu?« me je vprašal.

Prav zares, bil je moj rojak. »Ja, malo pohajam.« »Kako se vam je zdelo vse skupaj?« Morda sem mu zato, ker sem bil malo pijan, res povedal, kako se mi je zdelo vse skupaj.

Pozorno me je poslušal in rekel: »Pridete k meni na en kozarček?« »Seveda,« sem mu odgovoril.

Fant je plačal prodajalcu in ta mu je izročil vrečko z zdravili. Odpravila sva se in po nekaj minutah, malo naprej od hotela, sva se ustavila pred nekim vhodom. Dvignil je vrečko in mi rekel: »Za mojega starega so. Zelo je bolan. Upam, da vas ne moti.« Pomislil sem na Rafaelinega težavnega sina. Zdaj nisem več tako prepričan, da je bilo voditeljici ime Rafaela. Niti fantovega imena se ne spominjam. »Ne, sploh ne. Pa ti, si prepričan, da ne bo nič narobe?« »Ne, kje pa. Pojdiva.« Stanovanje je bilo v prvem nadstropju, zato so bili stropi zelo visoki. Dnevna soba je bila polna knjig in modelov letal, ki so viseli na nevidnih nitkah. »Takoj pridem,« je rekel mladenič in stopil na hodnik, ki je vodil v spalnice.

Slišal sem pogovor. Pojavila se je ženska, okoli štiridesetih, temnopolta, oblečena v haljo, in me pozdravila. Stopila je v kuhinjo, si nalila kozarec vode, ponovno šla skoz dnevno sobo, mi vljudno pokimala in izginila na hodniku. »Z negovalko skrbiva zanj,« je rekel fant, ko se je vrnil. »Drugih članov družine ni?« sem vprašal.

»Ne. Hudo je bilo. Ampak kmalu bo konec.« Oče je imel raka. Zavračal je kemoterapijo. V bistvu so samo čakali.

Pred enim tednom je oče izgubil razum. Metastaze so se razširile na možgane. Obdobja, ko se je zavedal, so bila kratka. Starec je večino časa spal ali pa stokal, kričal in hlipal. »Edino, kar ga pomiri, so Yazminine masaže. Všeč mu je tudi, če mu beremo.« »Kaj mu bereš?« »Vojne romane. Ampak niti to mu ni več všeč. Kar naprej iščem nove stvari zanj. Zato sem, ko sem slišal, da boste predstavljali knjigo, prišel pogledat.« »Najbrž si bil razočaran.« »Niti najmanj. Gre le za to, da sem iz pogovora razbral, da je vaš roman rahlo zapleten. In ko moj oče česa, kar mu preberem, ne razume, se vznemiri, začne stokati in plane v jok.« Fant je odprl steklenico vina in mi povedal zgodbo svojega kratkega življenja. Verjetno mi je povedal tudi očetovo življenjsko zgodbo, a se ne spominjam ničesar. Zato me včasih prešine tesnoben občutek, da so bile vse samo sanje, tako to potovanje kot ta noč, kot tudi vse moje knjige, ki jih je to potovanje navdihnilo.

Na polovici druge steklenice je starec začel stokati. Fant je takoj skočil na noge. »Takoj pridem.« Dotočil sem si vina in si pobliže ogledal letala. Bila so primerki modelov iz druge svetovne vojne. Šele takrat sem opazil, da se je stokanje medtem poleglo. Slišati je bilo le fantov glas, kakor bi nekaj govoril očetu. Zleknil sem se na kavč in še malo počakal. Minilo je že pol ure, fanta pa še kar ni bilo. Njegov pridušen glas je potihnil. Vstal sem, odložil kozarec na mizo v dnevni sobi in stopil na hodnik. V temi sem sledil svetlobi, ki je vodila do starčeve sobe. Ta ni imela vrat, le zaveso. Malo sem jo odstrl in zagledal robustno bolniško posteljo s kovinskim ogrodjem, stojalo za infuzijo in cevke, ki so izginjale v bolnikovi koži. Na eni strani je bil ob njem fant, ki je zaspal, naslonjen na knjigo. Hotel sem se že obrniti in oditi, pa me je izdal zrahljani parket. Oče in sin sta se prebudila. »Koliko je ura?« se je zdrznil fant. »Ne skrbi, ravno sem se odpravljal.« Starec je začel momljati in stokati. Fant je vstal in knjiga je padla na tla. Stopil sem bližje, se sklonil in jo pobral.

»Veter, pesek in zvezde,« sem prebral. »Ena mojih najljubših.« »Moj oče jo obožuje. Pilot je bil, veste.« Starec je zdaj stokal še glasneje, skoraj je že tulil. »Dajte mi še deset minut, pa vas pospremim do vrat. Ne bi rad, da se Yazmina zbudi.« »Naj mu malo berem. Smem?« »Res vam ni treba.« »Vem, ampak bi rad. Kje približno sta ostala?« In začel sem mu brati. Sin naju je nekaj časa poslušal, potem pa odšel.

Zgodilo se je točno tako, kot mi je razložil fant. Starec je molče, s priprtimi očmi in zamaknjeno poslušal pripoved o sobivanju pilotov in beduinov v puščavi.

Kadar pa je Saint-Exupéry na dolgo opisoval ali pa razglabljal o delovanju letalskih motorjev in sistemu zračne pošte, je oče spet stokal in ječal. Tik pred smrtjo namreč ni mogel izgubljati časa s tehničnimi podrobnostmi niti si ni mogel privoščiti, da bi zavlačeval bistvo prelepe zgodbe, ki je bila kakor dih svežega zraka v noči, ki bi vsakič utegnila biti poslednja. »Hvala,« je na lepem rekel.

Glas je bil kot okamnel. Starec je bil videti pri zavesti in zdaj je upiral pogled vame. »Prosim,« sem rekel in zaprl knjigo.

Vem, da sem s fantovim očetom izmenjal še nekaj besed. Vendar se spominjam le njegovega odgovora na edino vprašanje, ki sem mu ga zastavil. »Kaj pa te brazgotine? So iz vojne?« Na obeh rokah je imel enaki brazgotini. Ravna, navpična črta, dolga kakih deset centimetrov, ki se je začenjala pod ramo in končala tik nad komolcem. Starec je malo obrnil glavo, in ko je videl del telesa, na katerega sem pokazal, se mu je izrisal nasmeh. »Zaobljuba je bila. Da bom nehal piti,« je rekel in zaspal.

Ko sem se vrnil v dnevno sobo, sem opazil, da je fant že pospravil steklenici in kozarca. Bil je zleknjen na kavču. »Včasih ni bil tak, veste. Bral mi je tehnične dele in zmeraj preskočil razglabljanja. Vse zgolj zato, da bi mi dokazal, da je bil Saint-Exupéry pilot, ki je tudi pisal, in ne obratno.« »Tvoj stari je nedvomno moder človek. Gotovo je imel zelo pestro življenje.«

»Navaden lisjak je, nič drugega.« »Si mislim. Tista njegova o brazgotinah in obljubi je neverjetna.« »O čem govorite?« Obnovil sem mu kratki pogovor, ki sem ga imel z njegovim očetom. »To vam je rekel?« Zazehal sem in pokimal. »Kaj res?« Fant se je popraskal po glavi in me pospremil do vhodnih vrat. »Dokler je bil oče še na nogah, je bil nepoboljšljiv pijanec,« je rekel fant.

Skomignil sem z rameni. »Prejle je drugače povedal,« sem rekel kar tako.

Naslednje jutro sem zaklenil hotelsko sobo in odšel s kovčkom k recepciji. Fanta ni bilo. Obesil sem ključ na kaveljček in odložil dežnik na pult.

Zunaj je na vso moč sijalo sonce, kot da dežja in mraza prejšnjega dne ne bi nikoli bilo.

Vrnil sem se, vzel dežnik, ga odprl in se odpravil navzdol proti središču Biarritza.

Upal sem, da bom tam našel taksi, ki me bo odpeljal na letališče.