Magazine Kraševec no 15/2006 by Mojca Emersic

krasˇevec 15

2006

Debelost pri psih

Debelost je najpogostejša prehrambena motnja pri psih v današnjem času. Splošna ocena je, da je 25–40 % psov pretežkih oz. predebelih. Debelost se najpreprosteje opiše kot kopičenje odvečne maščobe v maščobnem tkivu telesa. Čeprav sama telesna teža ni edini pokazatelj debelosti pri psih, se običajno šteje, da so živali pretežke, kadar njihova telesna teža presega idealno telesno težo za 5 % ali več, oziroma so debele, kadar njihova telesna teža presega idealno za 15–20 %. Idealna telesna teža kraškega ovčarja je 25-35 kg za psico in 30–40 kg za psa. Dodatna znamenja, ki kažejo na preveliko težo živali, so: rebra je težko otipati, ker so prekrita z maščobo, ob pogledu s strani trebuh ni "dvignjen" in ob pogledu z vrha žival ni zožena v pasu, temveč ravna. Debelost pri živalih seveda ni zgolj estetska napaka, temveč povzroča celo vrsto zdravstvenih težav in močno skrajšuje življenjsko dobo. Debeli psi imajo pogosteje povišan krvni pritisk, kar obremenjuje srce in ožilje. Pogostejši so osteoartritisi (vnetja sklepov) in s tem povezana šepanja. Pogostejši so tumorji, motnje v presnovi glukoze (diabetes), druge presnovne motnje, ki vplivajo tudi na slabše stanje kože in dlake ter reprodukcijske motnje. Osnovni vzrok debelosti je kronično neravnovesje med vnosom in porabo energije. Tudi minimalni vsakodnevni viški energije sčasoma pripeljejo do kopičenja maščobe v telesu

krasˇevec 15 Glasilo Društva ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije

in debelosti. Ponavadi so največja nevarnost drobni (vendar zelo kalorični) vsakodnevni posladki, s katerimi lastnik "pocrklja" svojega ljubljenčka in jih "pozabi" všteti v dnevni obrok hrane. Običajno je od takih lastnikov slišati: "Pa saj skoraj nič ne poje!" Ob opozorilu na nevarnost posladkov pa še dodajo: "Če me pa tako milo gleda." To je še posebej pogosto pri psih, ki živijo z lastniki v stanovanju. Taki psi se običajno manj gibljejo od "zunanjih" in so istočasno lastniku bolj na očeh in imajo zato več možnosti, da si prislužijo še kak kaloričen dodatek k rednemu obroku. Mnogim lastnikom je tudi škoda zavreči ostanke od kosila, če jih pa Reksi tako rad pohrusta. Seveda mu s tem delajo samo škodo. Pes običajno ne "prosi" za posladek zaradi lakote, ampak zato ker mu godi gospodarjeva pozornost, ko mu da nekaj iz roke. Enak, vendar bistveno manj škodljiv učinek bomo dosegli, če bomo psa potrepljali in se z njim malo poigrali, namesto da ga hranimo iz roke. Na debelost lahko vplivajo tudi določena stanja, kot so kastracija oz. sterilizacija in prehod v zrela leta, ko živali porabijo dnevno manj energije kot v mladosti. Če ugotovimo ali sumimo, da je naša žival predebela, je najbolje, da se posvetujemo z veterinarjem, ki nam bo pripravil celovit program hujšanja, saj običajno ni dovolj samo zmanjšati obrok hrane. Program hujšanja vsebuje tako zamenjavo hrane s primerno nizkokalorično dieto, kot tudi postopno povečanje telesne aktivnosti (več sprehodov in več igre). Običajno so diete za hujšanje vsebovale manj maščobe in več vlaknin (1020%), kar pa ni idealna rešitev. Več vlaknin res pomeni večji volumen hrane, kar naj bi žival nasitilo, in manjšo prebavljivost in zaradi tega izkoristek hranil. Vendar to pomeni slabši izkoristek vseh hranil, tudi tistih, ki jih žival nujno potrebuje za ohranjanje čvrste

ˇst.

mišične mase. Poleg tega take diete pomenijo tudi bistveno več iztrebkov. Sodobna shujševalna dieta mora vsebovati normalno količino vlaknin, hkrati pa manj kalorij, da žival izgublja maščobo, ne pa tudi čvrste mišične mase. To dosežemo z manjšanjem deleža maščob in na ta račun povečanim deležem ogljikovih hidratov, ki so za psa bistveno manj izkoristljivi v smislu energije. Poleg količine je pomembna tudi vrsta ogljikovih hidratov, saj se določene škrobne mešanice, kot na primer ječmen in afriško proso, bistveno počasneje razgradijo in kot glukoza bolj postopoma prehajajo v kri, kar znižuje nevarnost razvoja diabetesa. Poleg tega take diete vsebujejo še razne dodatke, ki pomagajo pri hujšanju, kot so krom, L-karnitin in povečane količine vitamina A. Krom poveča učinek inzulina in s tem razgradnjo in izločanje glukoze iz krvi, L-karnitin pomaga pri izgorevanju maščob, vitamin A pa blokira hormon leptin, ki je odgovoren za kopičenje maščobnega tkiva v organizmu.

Slovenski pastirski pes

maj 2006

Priloga reviji Moj pes

Za vse tiste, ki res ne morete brez posladkov za svoje pse, obstajajo tudi posebni nizkokalorični biskviti, ki pa jih je seveda treba vračunati v dnevni obrok hrane. Uspešno hujšanje in dolgoročno ohranjanje idealne teže in s tem tudi zdravja vašega psa je torej možno samo z dobro izdelanim načrtom hujšanja, ki vsebuje primerno dieto z natančno izračunanim dnevnim obrokom in primerno telesno aktivnost vašega psa in vas. Aleš Vernik, dr. vet. med. Zunanji strokovni sodelavec The Iams Company

Iz vsebine: Značaj kraševca Predstavljamo pasmo Genetika in vzreja

DLVKOS Društvo ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije

krasˇevec 15

2006

Uvodnik

Zavarovanje človekovega najboljšega prijatelja

Veseli smo, kadar lahko sporočimo prijetne novice. Ena izmed teh razveseljivih novic je izzid društvene revije Kraševec v prenovljeni obliki. Poleg revije, ki jo pošiljamo našim članom smo izbor vsebin oblikovali kot prilogo reviji Moj pes, del revije pa bo izšel kot priloga reviji Kinolog. Bralce obeh revij in širšo javnost želimo opozoriti na našo pomembno naravno dediščino - edino avtohtono pasmo kraški ovčar oz. kraševec. Pokazati želimo, da je to pasma, na katero smo lahko v Sloveniji upravičeno ponosni. Kot vsaka pasma ima tudi kraševec nekatere posebnosti, ki jih je potrebno upoštevati pri vzgoji in šolanju. Seveda kraševec ne bo mogel razvil svojih potencialov, če bo celo življenje zaprt na dvorišču, pesjaku ali pa bil še huje, priklenjen na verigo. Kraševca v reviji predstavljamo skozi članke priznanih kinologov in drugih strokovnjakov, ki so prispevali prispevke o značilnostih pasme, njenem šolanju, zdravju in celo genetiki.

Kazalo Upamo, da vas bomo z revijo navdušili nad pasmo in da bomo k nakupu kraševca spodbudili tudi nove lastnike in vodnike… takšne, ki jim ne bo žal časa, denarja in truda, ki ga bodo vložili v svojega psa in ki bodo pripravljeni kraševca pripeljati na razstave in promocijske dogodke. Le tako bomo lahko postali ponosni na našo pasmo in jo naredili bolj prepoznavno tudi v tujini. Seveda pa bo uspeh še toliko večji, če bo tudi naša država kot mnoge druge kinološko osveščene države spoznala, da je za ohranitev in razvoj naše avtohtone pasme potrebno narediti še veliko več in bo podprla naše ambiciozne projekte. Te cilje pa lahko podprete tudi vi, tudi če niste lastniki kraševcev, pa vam za našo pasmo ni vseeno. Veseli bomo vsake podpore, tudi v obliki donacij, ki nam jih lahko nakažete na Transakcijski račun društva DLVKOS s številko 04515-0000-582120, mi pa se bomo zavezali, da vam že do naslednjega leta poročamo o naših dosežkih.

Vabimo vas, da se na naših domačih straneh www.dlvkos.si včlanite v društvo DLVKOS in s tem podprete pasmo kraševec – kraški ovčar.

Koledar dogodkov 2006 maj 21.5.

Foto: Suzana Markovič

Pes zaseda častno mesto v človeški družbi. Sožitje med psom in človekom se spleta že dolga tisočletja. Še danes upravičeno velja za človekovega najboljšega prijatelja, za njegovega zvestega in nepogrešljivega spremljevalca, ki ga s svojo prisotnostjo vsakodnevno razveseljuje ter mu bogati življenje. Vendar pa je pasji član družine izpostavljen tudi številnim nevarnostim in neljubim dogodkom (poškodbe, bolezni), ki so povezani z visokimi stroški. Da bi se temu izognili, Zavarovalnica Triglav, ki ima na področju zavarovanja živali že dolgoletno tradicijo, ponuja tudi zavarovanje psov. Zavarovanje je nepogrešljiv del oskrbe ter vzreje živali.

Zavarovane nevarnosti, ki jih nudi Zavarovalnica Triglav Zavarovalnica z osnovnim zavarovanjem jamči za nevarnosti pogina oziroma neboleče usmrtitve psa, do katere je prišlo zaradi nezgode (ožje zavarovalno kritje) oziroma zaradi nezgode ali bolezni (širše zavarovalno kritje). Dodatno se lahko osnovno zavarovanje razširi tudi za čas bivanja psa v tujini.

www.dlvkos.si

Poleg osnovnega zavarovanja je mogoče skleniti tudi dodatna zavarovanja, in sicer: dodatno zavarovanje za kritje stroškov zdravljenja, ki živali omogoča, da v primeru nezgode ali bolezni čimprej okreva, lastniku pa, da dogovorjeni del stroškov zdravljenja prenese na zavarovalnico; dodatno zavarovanje odgovornosti lastnika psa za škodo na osebah ali stvareh, in sicer za škode, ki nastanejo zaradi napada ali ugriza psa ali povzročitve prometne nesreče; dodatno zavarovanje za izgubo sposobnosti psa za določen namen, kot npr.: izguba vrhunske fizične sposobnosti, izguba izredne poslušnosti in vodljivosti, kot so na primer psi vodniki slepih, lavinski psi, psi za službene namene ...

Kateri so osnovni pogoji za sklenitev zavarovanja? Osnovni pogoji za sklenitev zavarovanja so ustrezna starost, zdravstveno stanje živali ter primerne življenjske razmere, ki jih lastnik nudi psu. Zavaruje se lahko vse vrste psov v starosti od 3. meseca do izpolnjenega 10. leta starosti.

28.5. nn.5.

Ni pomembno, ali je pes pasemski oziroma ima rodovnik, pomembno je, da je zdrav, živahen, v dobri kondiciji in ima vestnega lastnika.

V želji, da bi se čim več ljubiteljev psov odločilo za varno življenje svojih ljubljencev, smo temu ustrezno prilagodili naše zavarovalne pogoje in seveda tudi zavarovalne premije. Upamo, da s to ponudbo dodajamo svoj kamenček k mozaiku ljubezni do živali.

Specialna CAC razstava kraških ovčarjev, Maribor Državna razstava CAC Hrušica Kozje - ovčji - bal Haloze

junij

krasˇevec - Priloga reviji Moj pes

Piknik revije Moj Pes in radia Zeleni val, Polževo 9.-11.6. Evropska razstava Helsinki, Finska 18.6. Mednarodna razstava CACIB Portorož 24.6. Piknik kraških ovčarjev na Gradišču pri Stični

Pogovor z Mojco Emeršič

str. 26

Predstavljamo pasme – Kraševec, naše zrcalo

str. 28

Poster kraševci

str. 30

Značaj kraševca

str. 34

Analiza DNK omogoča preverjanje rodovnikov in nudi podporo pri rejskih odločitvah str. 35 Zdravljenje dvojnih trepalnic

str. 37

Šolanje kraških ovčarjev

str. 38

3.6.

Kje lahko sklenete zavarovanje? Zavarovanje lahko najhitreje sklenete pri naših zavarovalnih zastopnikih. Z veseljem vam bodo svetovali pri izbiri ustreznega zavarovalnega kritja za vašega psa. Za obisk zavarovalnega zastopnika se lahko dogovorite na vseh poslovnih mestih Zavarovalnice Triglav.

2006

krasˇevec 15

avgust

Letnik: 2006 Številka 15 Letna revija DLVKOS

27.8. Državna razstava CAC Trbovlje 26.8.-1.9. Kmetijsko-živilski sejem Gornja Radgona

Uredniški odbor: Mojca Emeršič Suzana Markovič

september

Urednica: Branka Emeršič E-mail: promocije@dlvkos.si Založnik: DLVKOS

19.9. Vzrejni pregled, Domžale nn.9. Dan odprtih vrat kobilarne Lipica 23.-24.9. Mednarodna razstava CACIB Maribor

oktober

Sejem malih živali in avtohtonih pasem v Mariboru

Fotografije: imenovani avtorji in arhiv DLVKOS naslovna fotografija: Suzana Markovič

november

Oblikovanje: zink in vipotnik designbiro E-mail: mail@zvdesign.net

Dodatne informacije in prijave na dogodke: promocije@dlvkos.si

9.-12.11. Svetovna razstava, Poljska 12.11. Državna razstava CAC Ljubljana

Kontakti društva

Društvo ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije (DLVKOS) Zolajeva ul. 11/b, 2105 Maribor Transakcijski račun: 04515-0000-582120 Domača stran: www.dlvkos.si Predsednica: Mojca Emeršič Email: predsednica@dlvkos.si Tajnica: Bojana Očko Email: info@dlvkos.si Predsednica vzrejne komisije: Branka Kranjc Sluga Email: vzrejna-komisija@dlvkos.si

www.dlvkos.si

krasˇevec 15

2006

saj nam sicer grozi, da bomo kraševca pripeljali v genetsko slepo ulico. S pomočjo KZS smo subvencionirali tudi ceno vzrejnega pregleda. Predvsem upamo, da bodo skrbniki pripeljali vsaj samce, saj le z večjo izbiro plemenjakov lahko ohranjamo genetsko raznovrstnost ter dolgoročno zdravje in razvoj kraševca.

Petra Mauer v pogovoru z Mojco Emeršič

Moramo ceniti, kar je naseˇ Odkar je Mojca Emeršič februarja letos prevzela predsedniško dolžnost v društvu ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev, ima zelo veliko dela.

Nedavno tega si se znašla v vlogi predsednice društva… Bržkone bi res lahko rekli, da sem se nekako znašla v tej vlogi, saj je bil sprva moj namen pomagati pri promociji društva in kraškega ovčarja. Zato sem letos v januarju napisala predlog promocijske strategije, kje, komu in kako bi lahko bolje predstavili kraševce in njihov pomen. Sama sem se namreč v svoji profesionalni karieri veliko ukvarjala z mediji in s stiki z javnostmi in sem ta znanja s pridom uporabila tudi pri pripravi načrta promocije. Ob tem pa so mi prijatelji iz društva predlagali, naj kandidiram za predsednico, saj je prav promocija tista, kjer bi lahko naredili še veliko več. Kakšne so tvoje naloge oziroma dolžnosti? Moja prva naloga je povezovanje dela vseh, ki želimo aktivno pomagati v društvu. Z dobro organizacijo in s povezovanjem skušam naše želje spremeniti v uresničevanje konkretnih ciljev. Med najpomembnejšimi nalogami pa je tudi dobro informiranje članov in skrbnikov kraševcev o dejavnostih društva, o novostih pri pasmi ter pritegniti v naše programe čimveč strokovnjakov in poznavalcev kraševca. Tako sem se takoj po nastopu predsedniške dolžnosti povezala s profesorjem Petrom Dovčem z ljubljanske biotehniške fakultete in zdaj se dogovarjamo o morebitnem sodelovanju na področju vzreje in genetskih raziskav kraševca. Prav tako sem začela sodelovati z Miroslavom Zidarjem, ki je velik poznavalec kraškega ovčarja, sestala pa sem se tudi že s predsednikom komisije za šolanje pri KZS Branetom Pušem. Pomaga nam tudi znani kinolog Jože Vidic in mnogi drugi. Kakšen je bil prvi odziv na povabilo k sodelovanju z vašim društvom? Odziv in pomoč posameznikov, ki sem ga bila deležna, je presegel moja pričakovanja. Prav vsak, ki sem ga poklicala, je bil pripravljen

www.dlvkos.si

Foto: Petra Mauer

kaj prostovoljno narediti za kraševca, pa naj že bo v obliki strokovnega članka, fotografiranja ali pa pri vključevanju kraševca v različne programe. Z veseljem ugotavljam, da je spodbudna tudi podpora kinološke zveze edini priznani slovenski pasmi. Veliko truda pa je potrebnega tudi za pridobivanje sponzorjev, mar ne? Seveda. Ena najpomembnejših nalog društva je iskanje finančnih oziroma sponzorskih sredstev za uresničitev naših načrtov. Tudi v tem primeru sem naletela na veliko naklonjenost posameznih podjetij. Še zlasti se moram zahvaliti podjetju D.J. Don, ki zastopa blagovno znamko Eukanuba in nam je pomagalo financirati pošto vsem lastnikom kraševcev, izid barvne priloge Kraševec, ki jo prav zdaj berete, pomagalo pa je tudi pri naši specialni razstavi. Pri izzidu revije nas je finančno podprla tudi zavarovalnica Triglav, prav tako moram izreči zahvalo tudi podjetju Esoft, ki bo pokrilo del stroškov pri odhodu naših kraševcev na evropsko razstavo psov na Finskem, kar bo seveda pomembna promocija kraševca , Slovenije in njene naravne in kulturne dediščine, kamor se uvršča kraševec.

temeljijo na standardu kraškega ovčarja, pri čemer dajemo poudarek na zdravje, dober značaj in lep videz. Eden glavnih ciljev je tudi socializacija in šolanje kraškega ovčarja po metodah pozitivne motivacije, saj bomo le tako približali pasmo življenju v urbanemu okolju, kjer živi največ kraških ovčarjev.

Kdaj je društvo nastalo in koliko je trenutno članov v njem? Društvo obstaja od leta 1991, vanj pa je včlanjenih približno 150 članov. Skrbnikov kraševcev je približno 800 in letos smo ali pa še bomo informacije o kraševcu poslali vsem skrbnikom, čeprav niso naši člani. Seveda smo odvisni tudi od članarine in upamo, da bomo dobili še veliko novih članov.

Kaj vse pripravljate letos? V začetku meseca aprila smo približno 500 skrbnikom kraških ovčarjev poslali pismo z anketo ter pozivom, naj skrbniki svoje pse pripeljejo na vzrejni pregled. Za enotno grafično podobo in oblikovanje naše revije ter spletnih strani so poskrbeli v podjetju zvdesign oziroma Eva Vipotnik in Karin Zink, za kar se jima iskreno zahvaljujem. Sicer pa smo v marcu in aprilu intenzivno pripravljali revijo Kraševec, ki bo izšla v barvni različici kot priloga revij Moj Pes in Kinolog. Hkrati prenavljamo spletne strani, na katerih bodo vsak mesec na voljo novosti o kraševcih ter poročila in napovedi dogodkov, kot tudi strokovni in drugi zanimivi članki. Zelo pomembna dogodka letos bosta tudi vzrejna pregleda v Mariboru in Domžalah. Za vse nove ali morebitne vzreditelje pripravljamo prenovljeno »mapo vzreditelja«, v katero bomo napisali veliko informacij o pasemskem standardu kraševca, o načelih vzreje, o načinu socializacije mladičkov… Pripravili bomo še specialno razstavo kraških ovčarjev v Mariboru, v juniju bomo imeli piknik na Gradišču pri Stični, udeležili pa se bomo tudi več drugih dogodkov, kjer bomo predstavili naše pse. Med nalogami pa ostajata še priprava barvnega koledarja in dvojezična monografija o kraševcu.

Kakšni so cilji društva? Osnovni in temeljni cilj je kraševcu kot pasmi povečati ugled, hkrati pa želimo spodbuditi zanimanje za pasmo, za nakup kraševca kot prijatelja, spremlejvalca, pa tudi čuvaja. Želimo promovirati tudi vzrejne metode, ki

Res veliko načrtov in verjamem, da tudi veliko dela. Ste se kateremu zmed naštetih dogodkov še posebej posvetili? Zaradi majhnega števila psov na vzrejnih pregledih je naš glavni cilj spodbuditi skrbnike kraševcev, da jih pripeljejo na vzrejni pregled,

Kraševec je naša avtohtona pasma - so zato s tem povezani kakšni privilegiji…? Morda lahko o brezplačnih rodovnikih in subvencioniranih cenah vzrejnih pregledov res govorimo kot o privilegijih, vendar menim, da imamo Slovenci do kraševca še vedno mačehovski odnos. Kraševca ne vzrejajo zunaj Slovenije in če bodo za nemškega ovčarja ali kako drugo pasmo zelo dobro poskrbeli Nemci in Američani, bomo za kraševca lahko poskrbeli le mi. Če bomo seveda hoteli. In kaj, če ne bo prave volje? Utegne se zgoditi, da bodo za kraševca poskrbeli drugje. To je sicer lahko za pasmo dobro, saj se bo s tem ohranila, vendar pa bo ostal grenak priokus, da smo zamudili še eno priložnost za promocijo Slovenije in njenih lepot. S temi argumenti bom kmalu seznanila pristojne državne organe in predstavila prednosti usklajene promocije kraškega ovčarja in podpore, ki jo mora imeti. Spomnim se lanske pomladi, ko smo našo kraševko Čajko peljali na sprehod v park in je triletni otrok svoji mamici ob pogledu na kraševca rekel: »Lej, mami, huski –volk!«, in je tako simpatično poimenoval njemu neznano slovensko pasmo. Misliš, da Slovenci dovolj cenimo, kar je »naše«, ali dovolj spoštujemo avtohtonost? Vse naše avtohtone živalske vrste so del nas in naše identitete. To je naše bogastvo in od nas je odvisno, kako bomo kraševca ohranili našim zanamcem. Če pogledamo samo k sosedom, kaj vse so Hrvati storili za tornjaka ali kako pomemben je nemški ovčar za Nemčijo, vidimo, da Slovenci še vedno ne razumemo, da je kraševec tisto, kar nam lahko poveča prepoznavnost in ugled. Z zgodbo o kraševcu ne govorimo le o psu, temveč govorimo tudi o našem prečudovitem Krasu, na katerega smo vsi zelo ponosni. Zgodba o Krasu, o njegovi zgodovini in o njegovih ljudeh je namreč tisto, kar zanima tujca, ki želi zvedeti kaj več o nas. Laiki kdaj pa kdaj zamenjujejo šarplaninca in kraškega ovčarja. Seveda se zgodi tudi to, vendar me to kdove kako ne moti. Pastirski psi, tudi šarplaninec in kraševec so si do določene mere podobni. Nedavno tega sem v Kinologu videla slike romunskih karpatikov, za katere bi marsikdo prav lahko ugotovil, da so podobni našim kraševcem. Vsi ti pastirski psi imajo skupnega prednika, zato so si podobni. Vsakomur, ki se zanima

za pasmo, z veseljem povem, da je kraševec avtohtoni slovenski pes, ki je v Sloveniji že zelo dolgo navzoč, o čemer obstajajo tudi pisni viri. V knjigi O kraševcu Miroslava Zidarja pa si lahko tudi preberete, kakšne so razlike med kraševcem in šarplanincem. Kakšni skrbniki so primerni za kraševca? Kraševcu želim lastnika, ki ga bo sprejel v družino, ki ga ne bo zaprl v zadnji kot vrta in ga tam obiskoval le ob hranjenju, ki ga bo redno peljal na sprehod, ki ga bo pripeljal na dogodke, kjer bo srečal tudi druge kraševce, pa skrbnika, ki bo radoveden in bo z veseljem bral o kraševcu in posebnostih pastirskih pasem, ter morda celo kaj prispeval k novim spoznanjem o tem psu. Prav tako želim, da kraševec dobi skrbnika, ki ga bo peljal v malo šolo in nato v tečaj osnovnega šolanja, kjer ga bo navadil na družbo drugih psov in ljudi ter s psom vzpostavil odnos, ki bo temeljil na medsebojnem zaupanju in razumevanju. Zdaj pa še nekaj o tvoji psički Čajki. Kaj mi lahko poveš o njej?

2006

predvsem pri tujih otrocih ali pri naključnih srečanjih vedno pozorni in tak stik čimbolj nadzorujemo. Ali je torej tvoja kraška ovčarka tipična predstavnica pasme, kot jo opisujejo knjige o psih? Čajka je kar tipičen kraševec, če za izhodišče o tem, kaj bi lahko bil tipičen predstavnik te pasme, vzamem v roke knjigo Miroslava Zidarja O Kraševcu. Je zelo privržena družini in je dober čuvaj. Pri njej lahko opazimo tudi prislovično kraševsko (pastirsko) neodvisnost, ki se kaže v tem, da Čajka vselej premisli, preden kaj naredi na ukaz, da ga izpolni šele, ko vidi, da ni druge poti. Z drugimi lastniki kraševcev ugotavljamo, da nam naš kuža pač ne bo nosil palice ali žogice več kot dvakrat, vendar nas to sploh ne moti. Je Čajka že imela mladiče? Čajka še ni imela mladičev. Letos jo bomo peljali na vzrejni pregled. Če bo dobila dobre ocene, bomo razmišljali o paritvi, vendar bomo pred tem temeljito preverili, kakšen

Foto: Branka Emeršič

Dveletna Čajka je naš prvi pes in ob njej sem se naučila vsega, kar danes vem o psih. Doma smo prebrali veliko literature in se pogovarjali z mnogimi ljubitelji psov ter s kinološkimi strokovnjaki. Prav ti nasveti so nas obvarovali pred marsikatero napako. Čajka je imela vedno stik z otroki, z njo smo šli v malo šolo, kjer je spoznala druge pse… Prav tako smo jo že zelo zgodaj navadili na hišni red in tisto, kar smo je dopovedali takrat, ostaja nedotakljivo. Zelo sem vesela, da nam je uspelo zagotoviti, da Čajka ni imela nobene slabe izkušnje s psi ali ljudmi. Ima pa naša psica kot pastirski pes zelo močan nagon čuvanja in še vedno zelo veliko energije vlagamo v odvračanje pozornosti, ko v daljavi vidi »neznane« ljudi in seveda misli, da je bolje, da nas na te neznance opozori z glasnim laježem. Otroke ima Čajka rada, vendar pa smo

samec bi lahko bil najboljši partner in se pri tem posvetovali z vzrejno komisijo. Na podlagi dodatnih informacij o prednikih Čajke ter o predvidevanjih kakovosti legla pa se bomo dokončno odločili. Kaj ti pomeni življenje s psom? Zame je življenje s psom zelo lepa in zanimiva izkušnja. Še zlasti me zanima skupno življenje s psom, da lahko bolje spoznavam živalski svet in razumem živalsko logiko. Naša kraševka nam je všeč tudi zato, ker ima svojo pamet, ki izhaja iz potrebe, da kot pastirski pes dobro presodi vsako situacijo. To ne pomeni, da ji (preveč) popuščamo, temveč samo, da poskušamo razumeti, odkod pasma izvira in kakšne so njene potrebe ter kam moramo usmerjati poudarke pri ravnanju z njo.

www.dlvkos.si

krasˇevec 15

Predstavljamo pasme

krasˇevec 15

2006

Krasˇevec, naseˇ zrcalo

in Nemci se lahko pohvalijo z velikanskim številom pasem, ker je tudi njihova zgodovina bogata in pisana. Tudi naši sosedi Madžari imajo celo vrsto ovčarskih in lovskih psov. Pa ne zato, ker bi bili večji ljubitelji od nas, pač pa zato, ker so imeli lastno plemstvo, ki je lahko poskrbelo tudi za to plat narodovega razvoja. Kmečki ljudje nikjer in nikoli niso imeli velikanskih molosov, s kakršnimi so se ponašali vladarji in vojskovodje. S čem pa bi jih lahko hranili, ko so tudi naši predniki sami jedli močnik in krompir? Tudi velikih, plemenitih lovskih psov niso imeli, ker bi jim tudi poginili od lakote. Predvsem pa jih niso imeli zato, ker jim gospodar ne bi dovolil loviti v svojih gozdovih. Za divji lov, ki je lasten majhnim in ne preveč premožnim, ni potreben plemenit pes, ki bi potreboval veliko hrane.

Foto: Matjaž Zupanc

Slovenci imamo eno samo pasjo pasmo, kraškega ovčarja. Nič drugega. Če smo še kaj imeli, smo izgubili, obujamo lahko samo spomine, nič več. Tudi s kraševcem, čeravno je edini, ravnamo tako mačehovsko, da bolj skoraj ne bi mogli. Tisti med nami, ki jim je res mar za kraševca, se vsakih nekaj let na glas vprašamo, ali bo kraševec preživel. In ne vemo trdnega odgovora. Tudi ta trenutek ga ne poznamo, čeravno je prav tale posebna priloga v reviji Moj pes namenjena ohranjanju in oživljanju naše edine pasme. Pa še zdajle, ko trkamo na zavest drugih, bi se morali najprej vprašati – kdo med nami, ki pišemo o kraševcu na straneh posebne priloge, ima doma kraševca? Prav malo jih je. Kraševcev je v Sloveniji dandanes pol manj kot pred desetletji, ko nas je podobno kot zdaj skrbelo zanje. Svetovni splet je poln naslovov in prispevkov o naši pasmi, vendar se zavedamo, da je tudi po svetu kraševcev malo.

Revna zemlja, njej primerni psi

Samo tako, da bomo kraševca izbrali za svojega psa, ga imeli doma, v hiši in na dvorišču, ampak predvsem v hiši, za družabnika in spremljevalca, bomo pasmo ohranili. Če bomo iskali tistih ducat ali dva lastnikov ovčjih čred in jih prepričevali, naj si za čuvanje svojih živali izberejo kraševca, bomo pasmo zagotovo izgubili, če ne v tem, pa v naslednjem desetletju. Psi prav tako kot mi sami spreminjajo svojo zgodovinsko in družbeno vlogo. Slovenci smo bili kmečki narod, ljudstvo majhnih kmetov, bajtarjev in dninarjev, pa to nismo več, ker od tega ni več mogoče živeti in preživeti. Psi, ki so čuvali črede in jih branili pred volkovi, medvedi, risi in še čem, tudi ne morejo preži-

Nič kolikokrat smo že zapisali, tokrat pa velja še podčrtati in poudariti, da so pasje pasme zrcalo naroda, ki jih je ustvaril. Vrste psov so se razvijale stoletja in tisočletja, vedno skladno s potrebami ljudi, ki so jim služile, pasme v današnjem pomenu besede so nastale šele zadnji dve stoletji, večina celo zadnjih sto let. Narodi z zgodovinsko močnim plemstvom se lahko pohvalijo s pasmami velikih goničev ali trdnih molosov, ki so jih imeli samo gospoda na gradovih. Pastirski psi so veliki in ostri v krajih, kjer je bila njihova vloga braniti črede in imetje pred volkovi. Britanski ovčarski psi, ki so jih razvili že po izumrtju volkov, se pravi potem, ko so vse volkove že pobili, ne kažejo nobene ostrine, saj je nikoli niso potrebovali, ko so zganjali ovce. Britanci, Francozi

www.dlvkos.si

veti v času, ko ljudje naokoli že dolgo ne živijo več od ovac, volkov je pa komaj za vzorec. Tudi irski volčjak ne pobija več volkov, pa je preživel. In buldog ne zadavi več ne bika in ne medveda, pa je priljubljena pasma. Rotvajlec že dolgo ne vodi več kravjih čred na klavnico, bernski planšar vozi mlekarske vozičke samo še na folklornih nastopih. Ohranile in utrdile so se pasme, ki so jih ljudje sprejeli v novih vlogah. Če bo tako tudi z našo pasmo, se na slovenskih razstavah ne bo pojavil po en sam kraševec, kvečjemu dva ali trije, rekordna številka pa je bila zadnje čase menda sedem. Razstave so za uveljavljanje pasme pomembne, zato velja skrbnike kraševcev spodbujati in vabiti, sodnikom pa tudi popihati na dušo in jih bodriti, naj naši edini pasmi namenijo lep pogled in dobro besedo na sklepnih prireditvah razstav.

Velika pasja krdela visokonogih goničev so pripadala vladarjem in plemičem, celo mestna gospoda, ki se je pojavila malce kasneje, se ni mogla ponašati z njimi. Gozdovi ji niso pripadali. Tako je veljalo za vso Evropo, za slovenske dežele, ki so prvič pomislile na morebitno združevanje šele pred poldrugim stoletjem, pa prav posebej. Tudi po avstroogrski zemljiški reformi, ki je iz dninarjev naredila majhne kmete, so veliki gozdovi v devetnajstem in tudi še v dvajsetem pripadali zemljiškim gospodom, ti pa ponavadi niso bili naše gore list vse do druge polovice dvajsetega stoletja. Bogati in veliki gozdovi so bili last tujih veleposestnikov, ki so in še danes živijo na Dunaju ali v Rimu, ali pa last katoliške cerkve. Tuja gospoda za lov ni uporabljala morebiti na Slovenskem izoblikovanih pasem. Slovenski goniči, istrski in posavski, so služili in še danes služijo takim lovcem, kakor so se lahko izoblikovali pri nas. Ker vse do nedavnega nismo bili država in se še zdaj učimo obnašati

državotvorno, najsibo med seboj ali pa v stiku s svetom, smo tudi svoje lovske pse medtem že administrativno izgubili. Kakor da niso zrasli na naših tleh, kakor da niso bili plod trdega dela in znanja slovenskih lovcev in ljubiteljev psov. Kje so se torej razvili psi, o katerih smemo brez zadrege reči, da so bili naši in so naši tudi ostali? Na pustem, revnem kraškem pasu, kjer skoraj nič ne raste, revno travo in grmičevje mulijo ovce in trgajo koze. Kraški svet, ki je za vso zemeljsko oblo dobil ime po našem slovenskem Krasu, torej iz slovenske besede (le ime so drugod potem oblikovali po svoje - Karst, Carso ipd), obsega pomemben del majhne slovenske dežele. Psi, ki so bili po osnovnem poklicu branilci čred, so se razvili na vsem kraškem in dinarskem območju, od Istre in slovenskega Krasa na severozahodu, pa vse do juga zahodnega dela Balkana, do Grčije, na severovzhod pa do Romunije, kjer so v Karpatih pogoji za življenje in delo bolj ali manj podobni. Sorodniki naših pastirskih psov segajo še naprej na vzhod, po svetu je ta čas najbolj priljubljen kavkaški ovčar, ki je morda najbolj podoben praprednikom vseh vzhodnih pastirskih psov, ki so prišli vse do srednje Evrope. Na južnih obronkih Kavkaza jih je mogoče najti majhne in velike, ostre in take, ki znajo tudi zganjati čredo, ne samo odganjati volkove. V specializirani literaturi, ki pa je zanimiva predvsem za ožje poznavalce (tudi kinološke) zgodovine Balkana, je mogoče zaslediti tako rekoč neskončne sezname imen, ki so jih v posameznih delih kraškega in dinarskega sveta uporabljali za pse, pomočnike črednikov. Kdor takih psov (ne samo enega!) ne bi imel, s svojo ovčjo čredo ne bi preživel niti ene pašne sezone. Večina nekdanjih vrst se je zadnja desetletja porazgubila, ostale so samo tiste, ki zanimajo še koga drugega kot pastirje. V Istri, ki je bila vsaj delno vedno tudi slovenska, čeprav je tam ob pomešanosti jezikov in neizrazite ločnice med romanskim in slo-

vanskim svetom precej težko določiti jezikovne in narodnostne meje, so pastirskemu psu rekli čič, nedvomno pa gre za psa, ki je bil neposredni prednik našega dandanašnjega kraškega ovčarja. Podobni psi so bili doma na slovenskem Krasu in na Notranjskem, zapisi dokazujejo, da so jih imeli vse tja do Ribnice in Sodražice, v notranjosti Slovenije pa bržkone ne veliko, saj je tam svet drugačen. Področij, kjer bi lahko lastniki čred pasli ovce na širnih planjavah, pravzaprav ni. Zemljiška reforma je storila, da je zemlja razparcelirana na nepovezane enote, večji posestniki z bolj kakovostno zemljo pa ovac niso redili, ker se jim to ni izplačalo.

2006

Risba J. Bungartza iz leta 1884: istrski ovčar, Vir: Zidar, M., O kraševcu

Iz Tibeta čez Grčijo, izza Urala? Odkod so prišli predniki pastirskih psov, ki so jih stoletja uporabljali za čuvaje čred v Grčiji, Makedoniji, Albaniji, na jugu Srbije, v Bosni, Istri in na Krasu v današnji Sloveniji, pa tudi na tistem delu našega Krasa, ki je dandanes v Italiji, ni povsem znano. Svojčas smo imeli navado iskati skupne korenine balkanskih psov v mejah nekdanje Jugoslavije, vendar je bila Jugoslavija zelo kratkotrajna tvorba in so se tudi morebitne skupne korenine posušile, še preden smo jih dodobra odkrili. Z nekdanjo Jugoslavijo in tudi z nekdanjimi evropskimi mejami, ki so Slovenijo delile na dvoje (Istra in Kras sta bila z dobršnim delom Notranjske v Italiji) je povezan kvečjemu nastanek pasme ilirski ovčar, ki je bila prednica pasme kraševec (prej imenovan kraški ovčar) in pasme šarplaninec. Resnične korenine pastirskih psov pa segajo veliko dlje in z novodobnimi političnimi tvorbami nimajo nobene zveze. Pastirski psi so starejši tudi od prejšnjih meja, ki so bile nekje turške, drugod avstroogrske, nekje spet beneške, odvisno od obdobja in trenutnega razmerja moči v tem koncu Evrope. Psi, podobni našemu kraševcu, so se v severni Bosni imenovali tornjak in so imeli več tipov, dandanes pa na zahodnem Balkanu (na Hrvaškem in v Bosni) na novo sestavljajo eno

Foto: Matjaž Zupanc

Risba R. Strebla: istrska ovčarka (1905), Vir: Zidar, M., O kraševcu

pasmo pod tem imenom. V Makedoniji, pa v Srbiji in na Kosovu, ki praktično tudi nista več ista država, so imeli psa, ki so mu rekli šarplaninec in je bil oziroma je še precej podoben grškemu pastirskemu psu. Temu je podoben tudi romunski pastirski pes, ki ga je v Karpatih komaj mogoče ločiti od šarplaninca. Tipov in podtipov je bilo veliko, potem se je z usihanjem ovčjereje njihovo število krčilo, vendar je še vedno ostalo dovolj pisana druščina, da je bilo iz njih mogoče izluščiti pasje pasme v sodobnem pomenu besede. Poznavalci se strinjajo, da vsi ti psi izhajajo iz izvorne osnove »canis molosus«, ki naj bi se razvila iz tibetske doge oziroma azijskih psov, ki so jih na evropska tla pripeljali Grki. Kaj se je dogajalo kasneje, je že vprašanje, na katerega je sila težko najti oprijemljiv odgovor. Težko je trditi, da so vsi predniki kraševca prišli s čredami, ki so jih čez Dinarsko gorstvo pripeljali Iliri, od katerih je na svetu ostalo malo, samo revna in zaostala Albanija. Prav toliko je namreč mogoče, da je druga veja prednikov pripotovala z druge strani, z Apeninskega polotoka, čeravno tudi v Italiji prevladuje teorija, da so njihovi pastirski psi pretežno prišli s severovzhoda. Abruški in maremski pes, iz katerih so novodobni kinologi naredili enotno pasmo, abruško-maremskega ovčarja, naj bi bila potomca madžarskega kuvasa in sorodnika slovaškega čuvaja. Še najmanj je raziskana različica, da bi predniki kasnejših pastirskih psov z naših prostorov prišli s Slovani izza Urala čez ruske stepe in Karpate do naših krajev. O tem pravzaprav ni prav nobenih trdnih dokazov. O lastni slovanski preteklosti vemo razmeroma malo. Če poenostavimo, lahko ugibamo, da smo mešanci med slovanskimi prišleki, ki so pobili keltske in romanske staroselce, in ženami prvotnih prebivalcev, ki jih naši predniki niso pobili, ampak poženili. Podobno kot mi so

www.dlvkos.si

krasˇevec 15

2006

Foto: Matjaž Zupanc

krasˇevec 15

bržčas nastali tudi naši psi. Z mešanjem prvotnih psov in tistih, ki so jih verjetno s čredami pripeljali prišleki, se pravi naši slovanski prapradedi. Kakorkoli že, na koncu je mogoče ugibanja samo strniti v morda vsaj malo verodostojno ugotovitev, da je bil do naših krajev nekoč, v grških časih, razširjen molos iz Grčije, potem pa so se pridružili (ali primešali) drugi, morda rimski pastirski psi, ki so bili navsezadnje tudi grškega izvora, vendar drugačnega kasnejšega razvoja, pa še psi, ki so prišli s Slovani, vendar so bili tudi tisti psi izvorno azijskega porekla.

Pri nas od nekdaj O psu, kakršnega so imeli ljudje na revni kraški in istrski zemlji, je pisal že Janez Vajkard baron Valvasor, o katerem je predlanskim napisala izjemno zanimivo doktorsko disertacijo italijanska znanstvenica slovenskega, tržaškega rodu Marija Bidovec in jo zagovarjala na rimski univerzi La Sapienza, kjer sicer poučuje na oddelku za slovanske jezike. Giovanni iz družine Valvasori, ki je izhajala iz Bergama na italijanskem severu, je s pomočjo Bidovčeve prestopil naše meje in naš prag, v javnosti sosednje države pa po treh stoletjih poskrbel za vsaj malo boljše poznavanje Slovenije.

Foto: Matjaž Zupanc

Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske po nemško pisal o psih, ki so jih gojili ob reki Pivki in so bili močni in neustrašni. Prav Valvasorjev zapis je najbolj trden dokaz, da so kraševci živeli na naših tleh že pred stoletji, da so torej prastarega izvora in niso novodobna kinološka stvaritev. Imena temu psu Valvasor ni zapisal, ker ga najbrž ni še imel, sicer je pa tudi ime kraški ovčar, ki je označevalo našega psa, preden je bil prekrščen v kraševca, novodobnega izvora. Znano je bilo šele zadnja štiri desetletja, čeravno ga je pod tem imenom že omenjal starosta slovenske kinologije Ivan Lovrenčič, idejni oče in ustvarjalec istrskih goničev. Prej, v obdobjih, ko

www.dlvkos.si

krasˇevec 15

2006

pasem še ni bilo, je bila beseda kvečjemu o istrskih ovčarjih. Velika sreča je pravzaprav, da se niso slovenski kinologi ob uveljavljanju naše edine pasme odločili za istrsko ime. Če bi se, bi utegnil imeti tudi naš ovčar tuje državljanstvo, prav tako, kakor ga imajo naši goniči. Tudi brez morebitnih novodobnih zapletov, ki smo se jim izognili s kraškim imenom, je slovenska pasma pastirskega psa doživljala že dovolj pretresov. Ko so se namreč zanjo začeli zanimati prvi slovenski kinologi, po prvi svetovni vojni, sta Kras in Istra pripadala Italiji. Ta si jih je izposlovala tako, da se je leta 1915 prodala nasprotni strani, skočila v hrbet dotedanjim avstroogrskim in nemškim zaveznikom, za nagrado pa dobila dober kos Slovenije. Tistega, ki si ga ob isti kravji kupčiji ni zagotovila Srbija. Če bi našemu ovčarju takrat rekli istrski, bi pomenilo, da je italijanski, so razmišljali očetje naše kinologije, in se odločili za ime ilirski ovčar. Ime je zvenelo bolj na široko, zajemalo je večje prostore, pravzaprav ne samo nekdanje ilirske province, pač pa tudi ilirski svet, se pravi vse do Albanije. Takrat še niso pričakovali, da se bo v Jugoslaviji, ki je bila najprej stara, potem nova, potem pa je izginila z zemeljske oble, kinologija preselila iz Slovenije tudi na jug in je Slovenci nekega dne ne bomo več obvladovali, kakor smo jo prva desetletja kraljevine in republike. Ker so pod kapo ilirskega ovčarja sodili vsi med seboj bolj ali manj podobni ovčarji, predvsem pa kraški ovčar in šarplaninec, so to v tedanji Jugoslaviji po drugi vojni razumeli tako, da je prej vsaj na videz zapostavljeni šarplaninec na zahtevo makedonskih kinologov postal jugoslovanski ovčar - šarplaninec, njegov bližnji sorodnik, manj razširjeni kraševec pa začel še en boj za obstoj in priznanje. Srbskim in makedonskim naporom v obdobju 1954 - 1957 za priznanje njihove pasme, ki je bila utesnjena pod imenom ilirski ovčar in potisnjena v isti standard s kraškim ovčarjem, torej zlita v eno samo pasmo, gre v resnici zasluga, da so se pionirji naše sodobne kinologije lahko brez političnih zapletov, ki bi bili sicer zagotovljeni, potegovali za slovensko pasmo. Ko so ilirskega ovčarja prevedli v jugoslovanskega, je bil namreč ogrožen kraševec, ne šarplaninec.

Miroslav Zidar in njegov čas Naš kraševec je v resnici postal posebna pasma šele leta 1968, ko so slovensko kinološko sceno obvladovali Teodor Drenig, Janez Hojan in tedaj še mladi Miroslav Zidar. Prav slednjemu gre zasluga, da imamo o nastanku in razvoju pasme toliko podatkov in da smo pred poldrugim desetletjem naposled dobili tudi knjigo z naslovom O kraševcu. Knjiga je izjemno dragocen dokument in če bi premogli kaj podobnega tudi o naših lovskih pasmah, se ta trenutek gotovo ne bi pogovarjali o samo eni slovenski pasmi. In se hkrati

Foto: Matjaž Zupanc

nekako resignirano sprijaznili z dejstvom, da bomo morda dobili še katero, če se bodo slovenski kinologi in genetiki kdaj v prihodnje resno odločili za oblikovanje nove slovenske pasme, ki pa bi težko bila avtohtona, kakor je kraševec.

Janez Hojan, Alka Podlipska, Janez Plestenjak, Mario Bauer

Zidar je v knjigi zbral pričevanja o pastirskem psu iz Istre in s Krasa, od literarnih (Janez Jalen v Ovčarju Marku govori prav o kraševcu), pa do kinoloških strokovnih zapisov še iz časov, ko smo Slovenci sodili pod Habsburško monarhijo. Avstrijski kinolog (tedaj pravzaprav »naš«) Karl Kammerer je psa iz naših krajev opisal že leta 1903, beseda pa je bila o istrskem ovčarju. Opisal je kraševčevo zunanjost, še bolj pa se je posvetil značaju, ki je bil po Kammererjevo »resen, turoben, in težko dostopen«. »Kdor si zna pridobiti njegovo zaupanje, temu ostane zvest do groba«, kraševca opisuje avstrijski kinolog. Kot piše Zidar, je ilirskega ovčarja omenjal tudi oblikovalec nemškega ovčarja Max Friedrich von Stephanitz in ga primerjal z romunskim ovčarjem. Dve desetletji po Kammererju in Stephanitzu je bil, že po prvi svetovni vojni, v Ribnici na Dolenjskem priveden na ocenjevanje kraševec Levi, ki ga je Franc Škulj kupil pri Sv. Mariji na Krasu. Sodnik Ivan Lovrenčič je v svoji oceni pustil dokaz, da je bila pes s Krasa prav tak, kakor psi njegove pasme na razstavah pol stoletja kasneje. Levi je bil v rodovno knjigo vpisan s številko 1.

2006

Približno takrat, leta 1925, je bila v glasilu Športni pes v članku o novofundlandcu zapisana ugotovitev, da na Novi zemlji ni več velikih črnih psov in prvič izražen strah, da bomo tudi Slovenci izgubili svojega kraševca, če zanj ne bomo poskrbeli pravi čas. Podobnih ugotovitev je bilo kasneje še precej. Kraševci so bili precej redki že pred prvo vojno, potem jih je vojna vihra še zdesetkala. Med drugo svetovno vojno jih je preživelo zelo malo, leta 1956 so našteli samo 44 kraševcev, pravzaprav takrat še ilirskih ovčarjev. Kot piše Zidar, so leta 1937 na tedanjem ljubljanskem velesejmu ocenili 24 ilirskih ovčarjev, na osnovi tega pregleda in referata tedanjega tajnika kinološke zveze Teodorja Dreniga pa so sestavili standard in pasmo mednarodno priznali leta 1939 na skupščini Mednarodne kinološke zveze v Stockholmu.

Kako se je rojevala pasma Zidarjeva zasluga je, da v širši kinološki javnosti poznamo tudi zgodovino kraševca, kakor so jo sicer zapisovali kinološko in sicer veliki narodi pri nastajanju najpomembnejših pasem. Prvo uradno zabeleženo leglo kraševcev je bilo leta 1924 pri Sv. Petru na Krasu, takrat na italijanskem ozemlju, vzreditelj je bil Pavle Vodopivec. Štiri leta kasneje sta se pojavili še dve psarni, Podgora v Sodražici (vzreditelj je bil dr. Ivan Lovrenčič) in Golovec v Ljubljani (vzreditelj Ivan Pestotnik). Temelj vzreje so prestavljali štirje pravi kraški ovčarji, leta 1932 pa so bili prisiljeni zaradi parjenja v preozkem sorodstvu prvič vkrižati šarplaninca Karamašija, ki ga je Franjo Bulc iz Mirne

Foto: Matjaž Zupanc

na Dolenjskem pripeljal s Šare. Dandanes tedanja odločitev nima več veliko privržencev, tudi Zidar ugotavlja, da bi verjetno lahko poiskali pri kmetih na Krasu kakšnega pravega kraševca brez rodovnika in se ne bi bilo treba zatekati k uvozu. Leta 1936 je Bulc s Šarplanine pripeljal še Karamašija II., ki je bil plemenjak v novi vzrejni liniji; leta 1949 so obe liniji združili. Tudi v tretji vzrejni liniji po drugi vojni sta bili zabeleženi dve vkrižanji šarplanincev, kar se Zidarju ne zdi več logično, saj je bila vzrejna politika tedaj že drugač-

na, težila je k ločevanju kraševca in šarplaninca, čeravno sta bila oba pod istim imenom ilirski ovčar zavezana istemu standardu. Kraševca je bilo treba ponovno reševati v začetku šestdesetih let, ko ga je veljalo odpeljati izpod okrilja jugoslovanskega ovčarja in razbiti jugoslovansko miselnost, da gre zgolj za stransko vejo šarplaninca. Navezanost slovenske kinologije na jugoslovansko je bila še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja tolikšna, da je veliko slovenskih kinologov o jugoslovanski kinološki zvezi govorilo tako, da so zanjo uporabljali zgolj srbsko ime. Janez Hojan in Ivan Kupčič (ta je skrbel za vzrejni center v Slovenski Bistrici) sta posegla po čisto novem prijemu. Na pomoč pri obnavljanju slovenske pasme sta pripeljala psa novofundlandca, ki sta mu zaupala nalogo odpraviti negativne posledice prejšnjih vkrižanj šarplanincev. Psi z imeni Hil, Hera, Halma in Hajka, ki so bili plod parjenja novofundlandca in kraševke, so v resnici temelj sodobne vzreje kraševcev. Negativnih učinkov skoraj ni bilo, glava kraševca je spet postala primerno zaobljena, kakor je bila nekoč. Leta 1975 so ponovili osvežitev krvi z novofundlancem. Kraševec je tako utrdil temno dlako in svoje temeljne lastnosti. Šarplaninca so iz kraševca »izrinili« tudi tako, da so pripeljali tri pristne pse s Krasa. Med njimi je bila psica Divna, ki je z novofundlandcem Brkom dala prej omenjene Hila, Hero, Halmo in Hajko. Namen priloge o kraševcih je vrniti zaupanje v edino slovensko pasmo. Če bo vsaj kdo izmed tistih, ki prebirajo te vrstice, v prihodnje v svoj dom pripeljal majhno kepico železno sive barve, je bil namen dosežen. Tone Hočevar

www.dlvkos.si

krasˇevec 15

2006

Znacˇaj Krasˇevca

Analiza DNK omogoča preverjanje rodovnikov in nudi podporo pri rejskih odločitvah

zu tipičen pastirski pes. Ime »kraški ovčar« je zavajajoče, vendar v času, ko je dobil to svoje ime, niso vsi kinologi prav ločevali med tema pasemskima skupinama, pa tudi lažje je v pogovornem jeziku uporabljati »kraški ovčar« kot pa »kraški pastirski pes« (slednje je preokorno). Da bi se izognili zavajajočemu imenu, sem ga kasneje (prvič ob izidu moje knjige o tej pasmi) preimenoval v »kraševec«.

Ko govorimo o značaju neke pasme, mislimo predvsem na naravno zasnovo, torej na tiste lastnosti psa, ki so podedovane. Značaj psa pa je pravzaprav simbioza naravne zasnove (genskega vpliva) in pridobljenih navad (vpliva okolja). Glede na poreklo, okolje in uporabo ter vzrejne selekcije imajo določene pasme oziroma pasemske skupine zelo zasidrane podedovane lastnosti. Tako so, recimo, ovčarske pasme bolj hitre, delovne in učljive kot npr. pastirske pasme. Pripadniki prve skupine psov stalno pazijo, da je vsa čreda skupaj in jo naganjajo v ograde, medtem ko pastirski psi poležavajo, vendar so kljub temu stalno budni. Njihova naloga je braniti čredo, če bi jo napadli volkovi, potepuški psi, tatovi ipd., zato so ti psi praviloma močnejši in večji in ne preveč živahni, za razliko, recimo, od mejnega ovčarja, ki je pravi deloholik, ali nemškega ovčarja, ki med sprehodom stalno pazi, kje je njegov lastnik ali člani družine. Poleg tega je stalno pripravljen na povelja svojega lastnika in se več ali manj na ta povelja z veseljem tudi odzove.

Ker praviloma molosi in pastirski psi niso tako učljivi, kot so ovčarji, jih imajo ljudje za manj pametne, pa je ravno obratno. Ravno zato, ker so bistri, niso pripravljeni ubogati na vsako povelje, še posebno če se jim zdi neumestno, nepotrebno. Vedno so bili samostojni in so šli v akcijo le, če je bilo to potrebno, torej če je bila čreda ovac v nevarnosti. Takrat pa so pokazali svojo neomajnost in pogum. Sicer pa so »lenarili«. Čeprav ima kraševec tudi ime »kraški ovčar«, je tako po poreklu, uporabi, kot tudi po vide-

www.dlvkos.si

Kraševec je suveren pes, ki se ne bo pokoril v služabnika. Če poznamo njegovo vedenjsko logiko in ga upoštevamo kot partnerja, potem z njegovo vzgojo in šolanjem ne bo posebnih težav. Skozi spoštovanje in z doslednostjo si moramo utrjevati avtoriteto. Sicer nas bo ignoriral ali pa se nam bo celo uprl. Lahko

se srečamo tudi s podedovano agresivnostjo, vendar to vedenje lahko opazimo že ob nakupu, ko je pes še v leglu, in če hočemo, se lahko nakupu takšnega psa izognemo. Tisti lastnik, ki zna razumeti psa in mu pusti, da se oblikuje tudi njegova specifična osebnost, ne

bo imel težav, pač pa bo to pasmo vzljubil in cenil. S kraševcem se moramo zavzeto ukvarjati že od samega začetka. Ob vsaki priložnosti ga moramo primerno izzvati, spodbuditi, mu vcepiti živahnost in navezanost na nas. Agresivnosti in čuječnosti mu ne smemo zatreti, pač pa ju moramo previdno gojiti in usmerjati. Obvarujmo ga pred slabimi izkušnjami! Tu igra še posebno pomembno vlogo zgodnja socializacija, privajanje na urbano okolje. Čim več bo živel tesno z nami, tem lažje ga bomo vzgojili in šolali. Šolati ga prič-

2006

Genom psa

nemo po enem letu starosti in več. Prezgodnje šolanje ovira slaba zbranost psa, občutno kasnejše pa slabše dojemanje in prilagajanje psa. To vse večinoma drži, vendar so tudi odkloni od njegovega tipičnega vedenja, kot so odkloni vedenja in odzivanja tudi pri drugih psih

določene pasemske skupine, ki ji pripadajo. Tako kot imamo izjeme med posameznimi narodi, ki imajo sicer svoje značilnosti. Tako lahko najdemo posameznike, ki so pravi lenuhi, pa čeprav pripadajo narodu, ki velja za marljivega, oziroma prave deloholike tudi med pripadniki naroda, ki jim delo ni ravno v ponos oziroma ki jim ni najpomembnejša vrlina. Zato boste lahko našli (kupili) tudi takšnega kraševca, ki bo živahnejši od svojih vrstnikov in morda tudi bolj vodljiv, večinoma pa ne. Toda vseeno se je treba ob odločitvi za nakup kraševca zavedati, kaj kupujemo, torej ne odločajmo se zanj zgolj zaradi njegovega nam všečnega videza, ob hkratnem pričakovanju, da bo imel vedenjske značilnosti neke druge pasme, recimo nemškega ovčarja. Takšne napake se pri prvih lastnikih pojavljajo praviloma pri vseh pasmah. Nekateri menijo, da ima npr. zmagovalni maltežan sam po sebi tako čudovito dlako, pa kasneje spoznajo (ko je že prepozno), da je temu botrovala tudi stalna nega dlake in ogromno porabljenega časa, potrpljenja ter znanja, ne pa samo genetika. In na koncu vidimo številne maltežane in bobtaile, ki so na kratko ostriženi, ker jih lastniki niso bili sposobni (ali jih niso znali) vsakodnevno negovati (razčesavati). Zato pred nakupom vsakega psa, tudi kraševca, dobro premislite, ali mu boste kos oziroma ali je to res pes vaših sanj. Potem bosta srečna oba, sicer pa vam bo postal sčasoma v nadlego (ne po njegovi krivdi). Miroslav Zidar

Genetske informacije, ki določajo kako se bo nek organizem razvijal in kako se bo lahko odzival na razmere v okolju, so shranjene v celičnem jedru. Zapisane so v obliki zaporedja nukleotidov, ki so osnovni gradniki molekule DNK. Zaporedja nukleotidov tvorijo informacijske enote - gene, ki predstavljajo zapise za različne beljakovine. Jedrna DNK je razdeljena na kromosomske pare – pes jih ima 39 – od tega sta dva spolna kromsoma, X in Y. Vsak par kromosomov je sestavljen iz očetovega in materinega kromosoma, ki sta si po zaporedju nukleotidov zelo podobna in tvorita par homolognih kromosomov. Med seboj se ločita le v podrobnostih, ki pa zadoščajo, da ju zanesljivo razlikujemo. Vsem kromosomom, ki jih osebek dobi od enega starša rečemo genom in predstavljajo polovico celotne dedne snovi v celici. Genom sesalcev sestavlja zaporedje približno treh in pol milijard nukleotidov, kar po količini informacij ustreza vsebini dvestotih debelih telefonskih imenikov. Sodobne tehnike molekularne genetike so omogočile razkritje natančne zgradbe genoma več živalskih vrst, med katerimi je tudi genom psa.

Od novembra 2005 je informacija o nukleotidnem zaporedju v genomu psa dostopna v javni podatkovni zbirki GenBank in predstavlja dobrodošlo pomoč pri proučevanju številnih temeljnih bioloških vprašanj, pomeni pa tudi uporaben vir informacij za proučevanje genetskega ozadja različnih bolezni in za ugotavljanje genetske pestrosti v populacijah psov in pri preverjanju porekla posameznih živali. Ker so bili pred genomom psa objavljeni tudi genomi človeka in drugih sesalcev (miši, podgane in šimpanza), lahko z medvrstno primerjavo genomskih odsekov odrijemo gene, ki so med vrstami zelo podobni opravljajo isto funkcijo. Na osnovi medvrstnih razlik med geni z isto funkcijo lahko ocenjujemo evolucijski čas, ki ločuje posamezne vrste od časa, ko so imele skupne prednike in je bil potreben za razvoj posameznih vrst. Primerjava genoma psa z genomi drugih vrst omogoča relativno hiter napredek pri proučevanju fiziološkega pomena različnih genomskih regij ob predpostavki, da imajo evolucijsko sorodni organizmi tudi sorodne

Foto: Nina Težak

genome. Z rejskega vidika so zlasti pomembne informacije o napakah v genskem zapisu, ki povzročajo nastanek dednih bolezni in informacije o majhnih razlikah v nukleotidnem zaporedju, ki omogočajo identifikacijo posameznih živali in preverjanje njihovega porekla. V različnih pasemskih populacijah je sicer prisotnih sorazmerno veliko genskih defektov, vendar ti le redko povzročijo nastanek dednih bolezni, ker v veliki večini primerov neokvarjen zapis na enem od obeh homolognih kromosomov lahko zagotovi nemoten razvoj in normalno delovanje organizma. Za pojav dedne napake je navadno potrebno, da je isti gen okvarjen tako na očetovem, kot na materinem kromosomu – pravimo, da je osebek homozigoten za gensko napako. To se v velikih naravnih populacijah, kjer je parjenje naključno, zgodi dokaj redko, ker je ob velikem številu potencialnih partnerjev za paritev število tistih osebkov, ki nosijo okvare na istem genu relativno majhno, torej je tudi verjetnost nastanka homozigota za genski defekt majhna. Drugače je v majhnih populacijah, kjer parjenje ni naključno, številne osebke pa povezujejo skupni predniki. S tako situacijo se srečamo pri večini pasem psov in sorazmerno pogosto se zgodi, da nosita samec in samica po eno kopijo okvarjenega gena, ki sta jo podedovala od skupnega prednika. Če pride do združitve jajčeca in semenčice z okvaro na istem genu, bo nastali osebek prizadet z dedno boleznijo, pogosto pa se tudi zgodi, da taki zarodki zamrejo še v času razvoja v maternici. Zato se rejci skušajo izogibati reje v ozkem sorodstvu, posebej še v primerih, ko se v določenih linijah pojavljajo psi z dednimi napakami.

Zakaj je pravilnost rodovniških podatkov pomembna? V naravi prevladujoč način razmnoževanja živali, pri sesalcih pa sploh ednini način razmnoževanja je spolno razmnoževanje. V naravnih populacijah številni mehanizmi zagotavljajo ustrezno izbiro partnerja in navadno preprečujejo parjenje v ozkem sorodstvu. Parjenje v sorodstvu je manj zaželeno zato, ker vodi do povečanja homozigotnosti, torej stanja, ko sta gena na očetovem in materinem kromosomu enaka, in s tem povečuje število osebkov v populaciji, ki imajo v očetovem in materinem delu genoma kopijo istega gena, ki izvira od skupnega prednika po očetovi in materini plati. V primeru, ko gre za kopije gena, ki povzročajo dovzetnost za bolezni ali so celo vzrok za pojav dednih bolezni, to neposredno vpliva na število osebkov, ki so prizadeti in imajo zdravstvene probleme, imajo zmanjšano plodnost ali so celo neplodni oziroma niso sposobni preživetja. V gojenih populacijah, kamor sodijo tudi pasme psov, se navadno srečujemo z omejeno velikostjo populacije, kar zmanjšuje možnosti za parjenje nesorodnih osebkov. Zato skušamo preprečiti negativne posledice nenačrtnega parjenja v sorodstvu s kontroliranim parjenjem, ki lahko vključuje tudi parjenje med sorodnimi osebki, vendar moramo biti prepričani, da gre za osebke, ki niso nosilci dednih napak. To je zelo težko v primerih, ko ge za bolezni, ki s pojavijo sorazmerno kasno, pri odraslih živalih, pogosto šele po doseženi spolni zrelosti. Če se genske okvare v populaciji pojavijo, jih moramo čim bolj učinkovito izločiti, pri tem pa ne smemo bistveno zmanjšati genske pestrosti populacije. To je

www.dlvkos.si

posebej težka naloga, ko se genske okvare pojavijo pri plemenjakih, ki imajo sicer zelo dobre lastnosti, za katere si želimo, da bi jih prenesli na potomce in so že veliko plodili preden smo ugotovili, da so nosilci dednega defekta. V takih primerih nam sodobne metode reprodukcije (npr. presajanje zarodkov) in zgodnje odkrivanje genetskih napak omogočajo, da izmed potomcev izberemo take, ki niso prenašalci okvarjenega gena (teh navadno po zunanjosti ne moremo ločiti od zdravih prenašalcev). Tako bi v primeru, ko gre za bolezen ledvic, nefritis, ki ga povzroča okvara enega samega gena, pri parjenju heterozigotne samice s heterozigotnim samcem (oba zdrava, vendar prenašalca genske okvare) pričakovali 25% mladičev z nefritisem, 50% zdravih mladičev, ki bodo prenašalci genske okvare in 25% zdravih mladičev, ki niso prenašalci okvare. Če ne uporabljamo genske diagnostike, zdravih mladičev, ki so prenašalci genske okvare, ne moremo ločiti od zdravih, ki niso prenašalci okvare. Klasična metoda za odkrivanje prenašalcev defekta je bila v preteklosti parjenje s samicami, ki so bile tudi prenašalke in ugotavljanje deleža potomcev, ki so bili fenotipsko prizadeti. Danes lahko v takih primerih z gensko diagnostiko zanesljivo ločujemo zdrave potomce od prenašalcev, kar nam omogoča učinkovito postopno izločanje okvarjenih genov iz populacije. Zaenkrat poznamo pri psu 479 genetsko pogojenih lastnosti, od katerih je 117 lastnosti pogojenih z enim samim genom, in 49 takih genov je dobro proučenih na molekulski ravni. Med temi monogenskimi lastnostmi (lastnosti, ki so pogojene z enim samim genom), je nekaj takih, ki so povezane z izgledom živali (barva dlake), večina pa jih je povezana z zdravjem živali (hemofilija, motnje v metabolizmu, motnje v delovanju imunskega sistema). Velika večina genetsko pogojenih bolezni ima na žalost bolj zapleteno ozadje, saj pri nastanku bolezni sodeluje več genov. Sem sodi tudi pri številnih pasmah psov razširjena displazija kolkov. Pri teh boleznih navadno igra pomembno vlogo tudi okolje in zato je analiza genetskih vzrokov za razvoj teh bolezni precej bolj zapletena.

Kako lahko preverimo rodovniške podatke? Da bi znali predvideti možnost pojava dednih napak in da bi lahko nadzorovali paritve potencialnih prenašalcev genskih okvar, ki pa so po drugih lastnostih primerni za pleme, je nujno potrebno, da imamo zanesljive rodovniške podatke, ki jih po potrebi lahko tudi učinkovito preverimo z analizo DNK. V ta namen uporabljamo majhne razlike v odsekih genoma, kjer se ponavljajo enostavna zaporedja (CA, AGA idr.) in jih v genomu sesalcev najdemo na več kot 500.000 različnih mestih. Ta mesta imenujemo mikrosateliti. Očetov in materin kromosom se po številu ponovitev

www.dlvkos.si

krasˇevec 15

2006

osnovnega motiva na teh mestih pogosto razlikujeta in ker je različnih variant na posameznem mestu v populacijah navadno veliko (8-15), pravimo da gre za visoko polimorfna mesta, ki jih s pridom lahko uporabimo pri identifikaciji osebkov. Informaciji o oblikah mikrosatelitov na več mestih pri nekem osebku rečemo profil DNK. Ker se različne oblike teh ponovitev dedujejo po Mendlovih pravilih, dobi potomec eno obliko od matere, drugo od očeta. Zato so mikrosateliti idealno orodje za preverjanje rodovniških podatkov. Tabela prikazuje profil DNK psice, potomca in dveh samcev, potencialnih očetov. Črke pomenijo različne oblike mikrosatelita na desetih mestih v genomu. Primejava oblik mikrosatelitov na posameznih mestih (označena so s številkami od 1 do 10) pokaže, da na mestih 4, 7 in 9 ni druge možnosti, kot da je pravi oče samec 1. Zato samca 2 lahko z gotovostjo izključimo kot potencialnega očeta. Mikrosatelit

2006

Zdravljenje dvojnih trepalnic

V praksi veterinarja, ki se pogosteje srečuje z boleznimi oči psov in mačk, so kraški ovčarji redkejši pacienti. To bi lahko pojasnila s tem, da kljub slovesu, da imajo številni kraševci težave z dlačicami, le-te niso tako hude. Ko se zazremo kraševcu v oči, ugotovimo, da ima zelo lepe oziroma simpatične oči.

na zunanji strani roba vek rastejo trepalnice. Njihova naloga je obvarovati oko pred prahom in manjšimi smetmi. Pri psu najdemo trepalnice samo na zgornji veki. Rastejo v več nepravilnih vrstah. Obrnjene so navzven, tako da ne drsijo po roženici; ob korenu trepalnic so lojnice in znojnice;

K sreči so hujše težave redke. Te se kažejo s povečanim srbežem, ščemenjem in fotofobijo. Posledično zaradi draženja roženice nastane krč vek, kar privede do uviha veke navznoter in še močnejšega draženja roženice. Lahko pride do poškodbe in vnetja roženice. V primeru, da se težave stopnjujejo, pride lahko

Samica

J,K

F,M

G,P

J,J

N,R

O,P

D,O

G,G

D,K

J,J

Potomec

J,K

M,M

P,R

J,K

N,R

O,P

D,H

G,J

D,N

J,L

Samec 1

J,R

M,M

G,R

J,K

M,N

P,P

C,H

H,J

F,N

K,L

Samec 1

J,J

M,S

N,R

I,L

N,S

O,R

F,P

G,J

F,M

J,L Foto: Sabina Bajc Piškur

Foto: Matjaž Zupanc

Pri visoko polimorfnih mikrosatelitih je verjetnost, da bosta imela dva naključno izbrana nesorodna osebka iz populacije, na desetih ali celo več mikrosatelitih popolnoma identično očetovo in materino obliko teh ponovitev, izjemno majhna. Navadno ocenjujemo, da je ta verjetnost manjša od 1x10-8, kar pomeni, da bi lahko pričakovali naključno ujemanje profila DNK pri dveh nesorodnih živalih šele v populaciji, ki bistveno presega velikost realnih populacij, ki jih predstavljajo pasme psov. Z modernimi genetskimi metodami lahko profil DNK izdelamo v dveh do treh dneh in tako preverimo rodovniške podatke. Pogoj je le, da imamo na voljo vzorce DNK (zadošča že par kapljic krvi, nekaj lasnih mešičkov, ostružek sluznice) vseh živali, za katere želimo preveriti sorodstveno povezavo. Te metode so tako zanesljive, da jih v sodni medicini uporabljajo kot dokazno metodo na sodiščih, pri domačih živalih pa za preverjanje rodovnikov pri različnih vrstah.

Očesni reži, veke in zrkli so zelo skladno grajeni. Rob vek, žmurka ter nosna očesna kota so vedno temno obarvani. To je zelo pomembno, saj imajo pasme brez pigmenta bolj hud videz. Kraševci ne obolevajo za sivo in zeleno mreno, nimajo degenerativnih bolezni mrežnice, bolezni suhega očesa in drugih pogostih bolezni oči. Sem ter tja staknejo kakšno poškodbo zunanjih delov očesa. Na starost pa jim iz roba veke zraste kakšen tumorček, ki je praviloma benigne narave. In kje zrastejo dlačice? Pravzaprav tam, kjer ne bi smele. Za boljše razumevanje nekaj anatomskih in fizioloških dejstev: psi imajo zgornjo in spodnjo veko, ki sta kožno-mišični organ. Naloga vek je varovanje zrkla pred škodljivimi vplivi okolja; veki delujeta kot zaslonka, pomagata pri uravnavanju svetlobe, ki prodira v oko; veki sodelujeta pri vzdrževanju tako imenovane površinske napetosti solznega filma. Ob pomikanju zgornje veke do spodnje in nazaj se solze lepo razmažejo po roženici;

Kaj lahko reja kraševca pridobi z uporabo DNK testov? Kot smo omenili že na začetku, je posebej v majhnih rejah težko preprečiti rejo v sorodstvu. Reja kraševca je šla po drugi svetovni vojni skozi tako ozko grlo, kar je močno zmanjšalo zalogo genov v populaciji. Poskusi osvežitve pasme s šarplanincem in kasnege tudi z novofundlandci so vnesli nekaj nove genske pestrosti v populacijo, vendar zarad majhnosti populacije še vedno lahko računamo z relativno visoko stopnjo genetske sorodnosti. V tej situaciji je še posebej pomembno, da s strokovno vodenim načrtnim parjenjem kljub majhnosti populacije vzdržujemo relativno nizko stopnjo reje v sorodu. Da je taka strategija lahko uspešna nam kažejo primeri številnih majhnih, celo ogroženih pasem, ki so jih na ta način uspeli obvarovati pred širitvijo dednih napak in degeneracijo. Za dosego tega cilja pa je nujno, da imamo na razpolago zanesljive in pravilne podatke o poreklu živali. Z uvedbo preverjanja porekla kraševcev z DNK testi bi bistveno doprinesli k zanesljivosti rodovnikov in s tem izboljšali raven strokovnega dela pri ohranitvi in razvoju pasme. Danes je po svetu pri številnih pasmah preverjanje porekla z analizo DNK pogoj za vpis v rodovno knjigo in pridobitev vzrejnega dovoljenja. Nenazadnje pa je ugled pasme v svetu odvisen tudi od kakovosti strokovnega dela, ki jo podpira. Prof. dr. Peter DOVČ, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, Genetski laboratorij,Groblje 3, 1230 Domžale

pod trepalnicami na notranjemu robu najdemo s prostim očesom vidne odprtinice Meibomovih žlez. Te žleze izločajo gost, masten izloček, ki je sestavni del solznega filma. Odprtinice Meibomovih žlez so mesto, kjer najdemo osovražene dlačice pri prizadetih kraševcih. Ker te dlačice najdemo pod trepalnicami, to nepravilnost imenujemo tudi bolezen dvojnih trepalnic. Te dlačice so manjše in mehkejše v primerjavi s trepalnicami. Moram poudariti, da imajo distihiazo tudi številne druge pasme, kot so koker španjeli, buldogi, pudlji, pekinčani, jazbečarji in drugi. Distihiazo najdemo že pri mladih živalih. Zraste od nekaj dlačic do več sto v posebno hudih primerih. Večina psov kaže le malo kliničnih znakov bolezni. V večini primerov najdemo le malo povečano solzenje in posledično rjavo obarvanost dlake v okolici oči. Pojav ni nujno simetričen. Rjavo obarvana dlaka je lahko samo ob enem očesu.

do trajnega uviha spodnje veke – entropija. Uvih vek je lahko zopet enostranski ali obojestranski in kaže na kronične težave z očmi. Na to, ali bo imel naš kraševec težave z distihiazo, vplivajo številni dejavniki. Ne samo trdota, dolžina, število in smer rasti, pač pa tudi nekatere sistemske bolezni, ki vplivajo na položaj vek. Distihiaza je dedna nepravilnost. Praviloma nezaželene dlačice najdemo pri materi in očetu. Gen se lahko različno uveljavi, zato imajo psički istega legla povsem različno število dlačic. Dolgoletna načrtna selekcija je prav gotovo pripomogla k zmanjšanju števila dlačic pri kraških ovčarjih. Zdravljenje distihiaze je odvisno od resnosti težav. V blagih primerih zdravimo s kapljicami in mazili, ki jih predpiše veterinar. Pogosto tudi z zaščitnim ovratnikom. V hujših primerih pa je potreben kirurški poseg, ki pa ni zelo zahteven in boleč. Sabina Bajc Piškur, dr. med.vet

krasˇevec 15

Napovedujemo:

3. državna specialna razstava za kraške ovčarje

Piknik

Vabimo: Srečanje in piknik kraševcev na Gradišču pri Stični Vabimo vse lastnike kraških ovčarjev na 1. kraševski piknik, ki bo 24. junija 2006 na Gradišču nad Stično. Za hrano in pijačo bo poskrbljeno, ne bo pa manjkala tudi lepa okolica z razgledom po dolenjskih gričih in prijazni gostitelji. Vabljeni ste tudi vsi ljubitelji pasme in tisti, ki bi jo želeli bolje spoznati. Dodatne informacije dobite na elektronskem naslovu: promocije@dlvkos.si ali mobilni telefon: 031 273 182

Z veseljem vas vabimo na tretjo specialno razstavo za kraške ovčarje. Lansko leto smo lahko videli lepe predstavnike kraških ovčarjev in skupaj smo preživeli prijeten dan. Razstava je bila medijsko odmevna, dobili pa smo tudi veliko pohval za dobro organizacijo razstave. Potrudili se bomo tudi letos, poskrbeli bomo za hrano, pijačo in druženje. Letos smo s pomočjo Kinološke zveze Slovenije omogočili brezplačno prijavo. Upamo, da boste prišli v čim večjem številu in da bomo skupaj z našimi kraševci preživeli lep nedeljski dan. Dodatne informacije dobite na elektronskem naslovu: vzrejna-komisija@dlvkos.si (Branka Kranjc Sluga) ali na www.dlvkos.si

CAC Maribor 2006, 21.5.2006

www.dlvkos.si

krasˇevec 15

2006

Šolanje kraških ovčarjev

nika, ni opravil nič, druga dva sta imela dobra »šoferja« in opravljala sta takratni izpit B, ki je podoben današnjemu IPS C, torej vse tri discipline. Sledila sta več kot odlično, tudi poslušnost je bila zelo kvalitetna, pri vajah obrambe pa se je pokazala prava pastirska kri in je bilo potrebno vložiti zelo veliko dela, da sta ta del opravila pozitivno.

G. Brane Puš je dolgoletni inštruktor/ vodja šolanja/ šolanja psov ter predsednik komisije za šolanje psov in član upravnega odbora KZS. V svoji dolgoletni karieri pa je izšolal tudi precej kraških ovčarjev. Zato nas je zanimalo njegovo mnenje in izkušnje pri šolanju kraških ovčarjev, kakšen pristop naj imajo lastniki pri šolanju ter kje delajo največ napak. Kakšne so vaše izkušnje s šolanjem psov in s šolanjem kraševcev? Pisane, saj popolno sliko dasta samo pes in njegov vodnik. V čem vidite posebnosti v šolanju kraševcev v primerjavi z drugimi pasmami? Kraševec je tipičen pastirski pes z vsemi dobrimi in muhastimi lastnostmi, ki je bil v zadnjem času zelo zanemarjen, tako na vzgojnem kot tudi kinološkem in propagandnem področju. Kako si vi razlagate podatek, da so v letu 2005 le trije kraševci opravili izpit A, nobeden pa izpita BBh? Kje vidite vzrok za tako nizko število kraševcev v šolah? V kraševcih, njihovih lastnikih, programih šolanja poslušnosti, inštruktorjih ali čem drugem? Kaj bi morala DLVKOS in KZS narediti, da bi povečali število šolanih kraševcev? Ta podatek je sigurno zaskrbljujoč tako za vas, ki skrbite za to pasmo, kot za vodstvo KZS, saj naša edina avtohtona pasma počasi, ampak vztrajno izginja iz kinološkega prostora. Vzrokov je veliko. Sigurno tudi to, da se je v medijih kraševec enačil s šarplanincem predvsem po njegovem vedenju, da je zelo zahteven pes za »vzdrževanje« /dolga dlaka, ki zahteva kar nekaj časa za nego/, razširjenost, oziroma »popularnost« pasme, njegov značaj in nenazadnje tudi to, da imamo Slovenci vedno rajši sosedov kruh kot domačega. Vsekakor bi morali za popularizacijo kraševca kot pasmo storiti veliko več sami lastniki kraševcev, vi, ki vodite to društvo, Kinološka zveza Slovenije z raznimi akcijami, propagando in tudi finančno pomočjo, slovenski mediji, ki o normalnih stvareh zelo neradi pišejo, če pa pride do konflikta, pa so polne vse prve strani in špice oddaj in seveda tudi slovenska država, ki pa je do sedaj za edino avtohtono pasmo v Sloveniji naredila, povedano z eno besedo – nič. Programi šolanja so sedaj prilagojeni praktično vsem pasmam, tudi tistim, kjer je v učenje in šolanje potrebno vložiti nekaj več truda. Je pa res, da med vodji šolanja obstaja, vendar ne povsod, nekakšen odpor do tega, da bi ti psi in njihovi vodniki obiskovali tečaje, saj jih večina smatra za agresivne in trmaste pse, ki pa imajo ponavadi še neresne vodnike. Delno to tudi drži, največji problem pa je ta, da pastirski psi zahtevajo načrtovano šolanje, počasno in večkratno ponavljanje posameznih elementov vaj, strpnost vodnika in vodje šolanja in predvsem mora delo sloneti na mehkem šolanju brez prisile.

www.dlvkos.si

Kakšna je po vašem mnenju idealna zgodnja vzgoja majhnega kraševca – mladička, če želimo zagotoviti, da bo kasneje uspešen pri šolanju in v življenju v urbanem okolju? Kraški ovčarji so kot pastirski psi malo drugačni od večine psov, ki jih danes srečujemo na cestah, in so v »modi«. Kraševec zahteva dobro vzgojo takoj, ko pride v družino. Takrat se prične osnovna vzgoja tega psa in se nadaljuje s socializacijo, ki je pri mladih psih zelo pomembna. Psi se morajo že kot mladiči seznaniti z ovratnico, povodcem in okoljem, kjer bodo živeli. Ta krog spoznavanja okolja se mora s starostjo mladiča širiti od hišnega dvorišča, avtomobila, kolesa, vaške poti, gostilne, trgovine, vaških psov, do pločnikov, trgovskih centrov, »bolšjaka in avto sejma«, množic ljudi, udeležencev v prometu itd. Seveda mora biti spoznavanje počasno, predvsem pa za psa prijetno in neprisiljeno. Vodniki delajo veliko napako, ko imajo v začetku mladiče »kot mucke«, ki se igrajo in so vsem v zabavo, vendar ti »mucki« v enem letu postanejo odrasli psi, težki nekaj deset kilogramov in z že izdelanim, največkrat slabim vedenjskim vzorcem. In pes ne razume, zakaj je lahko nekaj počel 9 mesecev, od danes naprej pa naj bi hodil po pločniku, naj ne bi preganjal kolesarjev, naj ne bi skakal po ljudeh, naj ne bi napadal drugih psov, sedel, ležal in se obnašal tako, kot si je to zamislil neki osebek na dveh nogah. Katerim najbolj pogostim napakam pa bi se morali izogibati pri vzgoji mladička? Spremeniti bi morali razmišljanje lastnikov, da njihov pes pa ni za »med ljudi«, ampak je bolj samotar. Tako razmišljanje je napačno in pelje psa v osamitev ravno takrat, ko bi moral spoznavati vse okoli sebe. In potem sledi največkrat logično nadaljevanje, ki pripelje do konflikta med psom in vodnikom. Pes naredi neko neumnost, vodniku popustijo živci in pride do prisile nad psom, ki pa je le-ta ne razume. Človek hoče v nadaljevanju na hitro doseči neki cilj, oziroma doseči vedenje, ki ga že imajo sosedovi nemški ovčar, bernski ovčar, pa zlati prinašalec, pa koker španjel itd., ne zavedajoč se, da ima drugačno pasmo in da je tudi veliko manj časa vložil v vzgojo in socializacijo svojega psa kot lastniki zgoraj naštetih sosedovih psov.

2006

Katera starost je najbolj idealna za šolanje kraševca? Ali lahko vodniki sami ugotovijo, če je njihov pes že dovolj zrel za šolanje? Ali lahko pride do težav, če kraševca šolamo prezgodaj ali prepozno? Današnji sitem šolanja ne zahteva ekstremno težkih vaj. Zaželeno je, da se vodnik s svojim psom čim prej vključi v pasjo malo šolo – ne v pasje igralne urice -, kjer se bo pod nadzorom vodje šolanja izobraževalo vodnika, ta pa bo pridobljeno znanje prenašal na psa. Ob načrtnem šolanju in vsakodnevnem delu te meje šolanja izginejo, če pa delamo kampanjsko, imamo veliko težav, da psa ponovno spravimo k delavnosti. Pogosto slišimo pritožbe lastnikov kraševcev, da inštruktorji kraševce primerjajo z nemškimi ovčarji in že na začetku tečaja dvomijo v uspeh šolanja. Kakšen bi moral biti po vašem mnenju idealen inštruktor kraševca? Ali kakšen bi moral biti idealen vodnik kraškega ovčarja? Medsebojno razumevanje in poznavanje pasme ter odkrit pogovor , sta osnova dobrega dela. S predpostavko »me noben ne mara in me vsi gledajo postrani, ker imam kraševca« oziroma »zopet en trmast in nevzgojen pes z neresnim vodnikom« sigurno ne bo rezultata tako na eni kot drugi strani. Rešitev vidim v zelo zgodnjem vključevanju psov v programe vzgoje in šolanja, dobrem izobraževanju vodnika in dovolj izkušenem vodji šolanja. Kakšen pristop do šolanja kraševcev priporočate inštruktorjem in vodnikom kraševcev glede na suveren in neodvisen značaj kraškega ovčarja (npr. dolžina vaj, ponavljanje, koncentracija, pozornost)? Tudi drugi psi so suvereni in neodvisni, razlika je samo v tem, kako hitro in na kakšen način posamezne pasme dojamejo kakšno vajo oziroma koliko so sposobni vodniki, da psa naučijo rešiti zastavljen problem. Nekateri to rešijo prej in tudi hitreje pozabijo, nekateri to dojamejo kasneje in z veliko truda in nikoli ne pozabijo.

Se vam zdi, da so se morda kraševci karakterno v zadnjih 20 letih kaj spremenili? So morda sedaj bolj »mili« kot njihovi predniki? Večina kraških ovčarjev in njihovih lastnikov je v zadnjih letih izza zapečka nemo spremljala razvoj kinologije, tako da tudi spremembe niso veliko vplivale na njihov razvoj ali nerazvoj.

Kakšen pristop do šolanja kraševcev priporočate inštruktorjem in vodnikom kraševcev glede na čuvajsko poreklo kraškega ovčarja (npr. kako zagotavljati ustrezno avtoriteto, kontrolirati njegov zaščitniški nagon ...)? Ali menite, da lastniki v osnovnih tečajih šolanja dobijo dovolj dobro osnovo tudi na tem področju? V vsakem slučaju bi morali tukaj narediti določeno mejo. Nemogoče je pričakovati, da boste dopoldne imeli dobrega kraškega ovčarja, ki bo čuval ovce in ostalo imovino in konec koncev tudi svojega lastnika in od katerega boste zahtevali vrhunsko čuvajsko službo /preganjanje tatov, zveri/, popoldne pa bo odšel vodnik v »pražnjem gvantu« v mesto – urbano okolje in bo s seboj vzel tega psa, ki bo kot »ovca« hodil po pločniku, ne bo reagiral na druge udeležence, pse, mačke in še koga, ki ga bo srečal v mestu. Mislim, da je to utopija. Lahko imamo čudovitega čuvaja, ker je bil v osnovi temu namenjen, in lahko imamo dobrega psa, ki bo z nami živel v urbanem okolju od svoje rani mladosti in ga imamo za svojo dušo, svoje razvedrilo, svojo zabavo, ne pa za svojega delovnega pomočnika. Ne samo kraški ovčar, tudi drugi psi niso na primer žarnica v sobi, ki jo po potrebi prižgemo oziroma stikalo obrnemo in luč ugasnemo. Pri psih je nemogoče doseči take odklone in pri tem ne pričakovati težav. Zato se bodo morali lastniki psov odločiti že v rani mladosti psa ali celo pred nakupom psa posamezne pasme, kaj želijo od njega in koliko časa so pripravljeni vložiti v vzgojo in šolanje. Vedno več je pasjih šol, ki zagovarjajo stališče, da je šolanje možno tudi brez uporabe sile, drugi pa menijo, da je ta v nekaterih situacijah nujna. Slišali smo že za negativne izkušnje lastnikov kraševcev, ki so bili zaradi pretirane uporabe sile pri šolanju še bolj neuspešni. Kakšno je vaše stališče? Nekje v zgornjem tekstu je na to že odgovor. V osnovi se da vse pse vzgojiti brez prisile.

Seveda bi lahko na široko razpravljali o tem, kaj je prisila. Za nekatere je to že ovratnica na zateg, za druge je prisila tudi to, da je pes na povodcu, in za nekatere je prisila kruto fizično obračunavanje. Ko psa vzgojimo, dobro socializiramo in nato pričnemo šolati, bo vodnik v določeni fazi šolanja, ko pes dorašča in se rangira, sigurno psu moral razložiti, kdo je vodja tropa in problem je v tem, da psi za prevlado v krdelu ne komunicirajo samo verbalno, ampak tudi fizično. Sicer pa živimo v demokratični družbi in vsak vodnik – lastnik psa si lahko po svoji presoji izbere kinološko sredino, kjer naj bi šolal svojega psa in se tudi kinološko izobraževal. Nekateri zagovarjajo šolanje kraševcev skupaj z ostalimi pasmami po skupnem programu, drugi pa menijo, da je bolje šolati kraševce v skupinah z ostalimi kraševci ali s sorodnimi, pastirskimi pasmami po prilagojenem programu. Kakšno je vaše stališče? Izolacija kraškega ovčarja je pripeljala do tega stanja, ki danes vlada v slovenskem kinološkem prostoru. Spomnim se kar nekaj let nazaj, ko so se organizirala ocenjevanja kraških ovčarjev na raznih gozdnih jasah, daleč stran od drugih ljudi, samo za tiste, ki so imeli kraševce, in bog ne daj da bi kdo prišel to pogledat, in ravno tako je bilo s šolanjem. »Mi in naši psi smo nekaj posebnega in …« Traparija! In rezultate teh dejanj je danes potrebno popravljati. Žal so temu primeru sledili tudi nekateri drugi pasemski klubi, ki so se izolirali in danes praktično izginjajo iz kinoloških prireditev. Kraševec je samo pes, ki spada med druge pse, ob pravilnem šolanju pa se njegove posamezne slabe lastnosti zelo prikrijejo. Seveda pa mora imeti dobrega vodnika.

Morda za konec kakšna zgodbica ali anekdota, povezana s šolanjem kraševcev? Ko sta izpit opravljala zgoraj omenjena kraševca, je gospod Janez Hojan, ki je takrat ocenjeval izpite, dejal: »Vse tiste nejeverne Tomaže, ki pravijo, da je kraševec butast pes, bi postavil tamle gor na cesto, da bi stali cel dan na vročem soncu in gledali, kako tudi kraševci lahko odlično sledijo, prinašajo predmete, ležijo na mestu in čakajo svojega vodnika in celo pozitivno opravijo vaje obrambe.« Spremenimo miselnost najprej lastnikov kraških ovčarjev,da imajo »posebnega psa« nato miselnost potencialnih novih lastnikov, medijev, vodij šolanja in kraški ovčar bo čez nekaj let zopet lahko ponos svojim lastnikom, slovenski kinologiji in konec koncev tudi državi.

Ali imate kakšne izkušnje tudi s šolanjem kraševcev na višjih stopnjah šolanja (sled, obramba, prinašanje)? Pred leti smo šolali tri pse iz istega legla – tri brate. En pes, ki je imel katastrofalnega vod-

Foto: Matjaž Zupanc