Moj kraj moj chef ROLMLINC OŠ Tončke Čeč

35. DRŽAVNI FESTIVAL TURIZMU POMAGA LASTNA GLAVA Šolsko leto 2020/2021

AVTORJI TURISTIČNE NALOGE: LEA KOČAR, 8. A

MAŠA NEJA GOLOB, 8. B

ANA NEŽA DETELA, 8. B

OŽBEJ BOKAL, 7. B

ULA POVH, 8. A

VESNA ZUPANČIČ, 8. B

LARA HOČEVAR, 8. B

IZA STARMAN, 6. B

ZOJA LIPOVŠEK, 8. A

MAJA PUŠNIK, 8. B

NIK KASTELIC, 8. B

LOTI SOVRE, 6. A

HANA KEK KAZIĆ, 6. A

EMMA KASTELIC, 6. A

MENTORICE: TANJA BOŽIČEK SIMNOVČIČ, prof. glasbe

VESNA LINDIČ, prof. matematike in fizike

NINA VUČILOVSKI, prof. nemščine

mag. URŠA BAJDA

Trbovlje, januar 2021 1

Zahvala Projektna skupina Turizmu pomaga lastna glava OŠ Tončke Čeč se zahvaljuje prav vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali pri nastajanju turistične naloge MOJ KRAJ MOJ CHEF. Še posebej bi izpostavili in se zahvalili naslednjim: gospe ravnateljici Katarini Pajer Povh, ki nas je podprla pri odločitvi, da sodelujemo pri projektu Turizmu pomaga lastna glava; gospe pomočnici ravnateljice Saši Karmuzel, ki nas je podprla in pomagala pri organizacijski izvedbi; učiteljem in tehničnemu osebju naše šole, ki ste nas podprli in sprejeli naše ideje, da smo vse skupaj zelo uspešno izpeljali; kustosinji gospe Jani Mlakar Adamič, profesorju Andreju Naglavu, gospe Zvezdani Lamovšek in chefu Martinu Vodušku, ker so z nami delili svoje znanje in neprecenljive izkušnje na področju zasavske kulinarike; učiteljici Marjani Eberlinc, ki je lektorirala nalogo.

2

Kazalo vsebine 1 Uvod ....................................................................................................................................... 4 2 Od ideje do uresničitve .......................................................................................................... 4 2. 1 Načrt .......................................................................................................................................6 2. 2 Organizacija in izvedba tehniškega dne ......................................................................................6 2. 3 Načrtovanje festivala ................................................................................................................7 2. 4 Vključevanje v lokalno skupnost ................................................................................................8 3 Naš izdelek (Rolmlinc) ........................................................................................................... 8 4 Povezovanje in promocija izdelka ........................................................................................ 11 4. 1 Povezovanje ........................................................................................................................... 11 4. 1. 1 Intervju z gospo Jano Mlakar Adamič ............................................................................... 11 4. 1. 2 Intervju z gospodom Andrejem Naglavom ........................................................................ 15 4. 1. 3 Intervju z gospo Zvezdano Lamovšek ............................................................................... 17 4. 1. 4 Intervju s chefom Martinom Voduškom ............................................................................ 21 4. 2 Promocija ............................................................................................................................... 24 5 Turistični produkt ................................................................................................................. 25 5. 1 Aktualnost .............................................................................................................................. 26 5. 2 Oblikovna in tehnična dognanost ............................................................................................. 26 6 Zaključek .............................................................................................................................. 28 7 Viri in literatura .................................................................................................................... 28

3

1 Uvod Na prvem srečanju so nas učiteljice seznanile s temo 35. osnovnošolskega državnega festivala Turizmu

pomaga lastna glava, ki letos nosi naslov Moj kraj moj chef. Bili smo navdušeni, saj nam je kulinarika zelo blizu. Dobili smo kup idej, kako bi lahko naše delo letos potekalo in kako bi se lahko povezovali, raziskovali in kulinarično ustvarjali. Lotili smo se raziskovanja, pregledali smo knjige o trboveljski kulinariki, iskali ideje na spletu, povprašali starše in stare starše. Pregledali smo tudi gostinsko ponudbo naših restavracij. Naš namen je združiti kulinariko, zabavo, turizem in kulturno dediščino Trbovelj.

Začeli smo se spraševati, kaj bo naš kulinarični produkt. Po pregledu gradiva smo ugotovili, da je veliko že obdelanega. Tako smo se spomnili mlinca, ki so ga naše babice oblikovale ob tem, ko so pekle kruh enkrat na teden v skupnih krušnih pečeh v rudarskih kolonijah.

Tako smo se odločili, da bomo naredili mlinc na moderen način in ga poimenovali rolmlinc.

Z učitelji in ostalimi zainteresiranimi sošolci smo načrtovali delavnice, ki bi jih izvedli med vikendom v šoli in veselili smo se že, da bomo prespali v glasbeni učilnici (16. in 17. oktober 2020), a nas je ravno v tistem tednu zajel drugi val pandemije in vse načrtovano smo morali odpovedati.

Zaradi prehoda pouka na daljavo smo morali razmišljati malo drugače. Zato smo se takoj lotili dela in organizirali virtualni tehniški dan.

Odločili smo se, da vključimo vse učence od 6. do 9. razreda. Lahko bi rekli, da smo imeli ta dan, ko se je izvajal tehniški dan (21. 12. 2020), pravi virtualni in kulinarični festival. Kako ustvarjalni smo bili in s kom vse smo se povezali, lahko preberete v nadaljevanju naše naloge.

2 Od ideje do uresničitve Že takoj na začetku smo vedeli, da potrebujemo jasen načrt.

Določili smo dan v tednu, ko smo se skupaj z mentorji redno sestajali in zbirali ideje ter se dogovarjali kdaj, kje, zakaj in kako bi izvedli ta kulinarični dogodek, predvsem pa kaj bo naš turistični produkt.

Raziskovanje smo vzeli zelo resno in se razdelili v tri skupine.

1. skupina si je v šolski in splošni knjižnici izposodila gradivo o zasavski kulinarični tradiciji.

2. skupina je pregledala spletne vire o tradicionalni kulinariki v Trbovljah: Festivali po letnih časih: poleti poteka tekmovanje v pripravi granadirmarša, jeseni festival Iz trbouskiga špajza, decembra Dežela pravljičnih nasmehov …

Gostinska ponudba:

4

Restavracija K5 ponuja prirejen Pica RUDAR, šmorn1 z jagodno marmelado in vanilijevim sladoledom; Pizzerija Dimnik ima na menuju zasavski »hot dog«, štruklje Ane Dimnik, burger krompirjev šmorn; Gostilna Bigman po naročilu pripravi granadirmarš 2 in šnite 3 ; Okrepčevalnica Hajer 4 je v celoti zasnovana po rudarski tradiciji našega mesta (celotni menu nosi naziv PU DUMAČ MAL DRGAČ – npr.

Knapusk5 ajmer6); Mala malca nudi jedi na žlico: zasavski fižolov golaž, zaroštan 7 močnik, zajčji ajmoht8 in prežganko, zasavske konce 9 , jetrno klobaso in melšpajz 10 (funšterc 11 s češpljevo 12 kremo, sladka pehtranova potica, sladke kruhove šnite); Okrepčevalnica Oskar pa pico, ki so jo poimenovali PURFL13;Gostilna Martin ponuja namaz iz jetrnice, goveji jezik, krumpentoč14, pehtranova potica v lončku.

Razni članki, ki opisujejo kulturno dediščino Trbovelj.

3. skupina je o trboveljski tradicionalni prehrani povprašala svoje starše in stare starše.

Na naših tedenskih srečanjih smo si izmenjevali informacije. Ugotovili smo, da je naša naloga precej težka, saj smo ob množici vseh že uveljavljenih rudarskih dobrot morali najti nekaj povsem novega.

Tako smo se spomnili mlinca, ki ga v trboveljskih gostiščih še nihče ne ponuja. Mlinc so naše babice oblikovale ob tem, ko so pekle kruh enkrat na teden v skupnih krušnih pečeh v rudarskih kolonijah in jim je vedno ostal še kakšen košček testa. Pred peko so ga namazale in obložile s tem, kar je bilo pri roki. Tak »mlinc« je bil poslastica za vse, predvsem pa za otroke.

Razmišljali smo, kako bi mlinc preoblikovali, da bi bil zanimiv turistični in kulinarični produkt našega kraja in bi bil prepoznaven, kot so na primer trojanski krofi.

Naslednje vprašanje, ki smo si ga zastavili, je bilo, kje bi lahko naš izdelek predstavili. Spomnili smo se na naš lanski šolski festival in različne občinskih festivale, kjer bi lahko sodelovali. Torej bi potrebovali nekaj okusnega za en grižljaj, podobno kot pripravimo to na domačih zabavah (žur futr).

S pomočjo igre asociacij – »brain storming« smo prišli do množice idej. Spraševali smo se, kaj vse bi ponudili na zabavi, kako bi to lično in praktično ponudili obiskovalcem.

1

šmorn – carski praženec granadirmarš – pražen krompir s testeninami 3 šnite – ocvrte rezine nekaj dni starega kruha 4 hajer – rudar kopač 5 knap – rudar 6 ajmer – vedro 7 zaroštan – zabeljen 8 ajmoht – obara 9 konc – klobasa 10 melšpajz – sladica 11 funšterc – debelejša omleta 12 češplja – sliva 13 purfl – eksploziv 14 krumpentoč – polpeti iz krompirja 2

5

Slika 1: Igra asociacij (zapis idej)

Med ostalimi idejami, ki smo jih dobili iz naše »nevihte«, se je izoblikovala naša glavna ideja: mlinc zavit v rolado za enkrat do dvakrat v usta, poimenovan ROLMLINC. Ker smo želeli biti še malo bolj moderni, smo slanim nadevom dodali še sladke. Tako je rolmlinc privlačen za tiste, ki imajo radi slano ali sladko.

Kot smo že zapisali v uvodu, pa nam je pri planiranju ponagajal korona virus. Načrtovanih delavnic na delovnem vikendu, kjer bi dodelali celoten turistično kulinarični produkt, žal nismo mogli izvesti. Zato smo organizirali virtualni tehniški dan. V skrbno pripravljenih delavnicah smo ustvarjali, spoznavali in kreativno razmišljali o turističnem produktu naše šole iz vseh zornih kotov.

2. 1 Načrt Zamislili smo si potek od začetka do konca, si vse zapisali, uporabili moderno tehnologijo in določili okvirne termine izvedbe zadanih nalog. Ker nam je nekaj načrtov prekrižalo delo na daljavo, smo se znašli drugače.

2. 2 Organizacija in izvedba tehniškega dne Odločili smo se, da bomo k sodelovanju povabili vse učence od 6. do 9. razreda. Namesto delavnic smo organizirali tehniški dan.

Izvedba je bila mogoča le preko spleta. Virtualni tehniški dan se je odvijal 21. 12. 2020.

V virtualnem okolju MS Teams so naše mentorice vsebinsko in tehnično pripravile delavnice in o poteku seznanile vse učitelje.

Tehniški dan se je odvijal »v živo« 4 šolske ure v virtualnih delavnicah.

Sodelovalo je 18 učiteljev, približno 160 učencev in 8 oddelčnih skupnosti.

6

1. URA USTVARJALNE DELAVNICE

6. R (A IN B)

7. R (A IN B)

8. R (A IN B)

9. R (A IN B)

Poslikava lesenih žlic ali kuhalnic (Erika G. Bizjak, Marjana Eberlinc)

Izdelava kuharskih kap iz papirja (Teja S. Turk, Petra V. Žveplan)

Izdelava okrasnih figur iz papirnatih prtičkov (Minja Mlakar, Natalija Juvan)

Izdelava darilne škatle iz odpadne embalaže (Karl Bračko, Nataša Jelem)

Napitek iz jabolčnih olupkov (Ivan Narat, Marjan Knaus)

Kompot (Nina Vučilovski, Teja S. Turk)

Rolmlinc (Nataša Jelen, Vesna Lindič)

Mlinc (Nataša Pišek, Tanja B. Simnovčič)

Intervju z Jano Mlakar Adamič (Marjana Eberlinc, Vesna Lindič)

Inspiracija (Zvezdana Lamovšek) (Tanja B. Simnovčič, Karl Bračko)

Risanje logotipov (Daša Fajfar, Nina Vučilovski)

“Enajstke” (pesmi iz 11 besed) (Urša Bajda, Nataša Pišek)

(učitelji) 2. URA KULINARIČNE DELAVNICE (učitelji) 3. URA INTERVJU (učitelji) 4. URA Literarne/ likovne delavnice (učitelji)

Hajer (postavitev pogrinjka) (Jernej Levičar, Erika G. Bizjak) Izdelava vabila za ogled filma našega dogodka » Moj kraj, moj chef « (Natalija Juvan, Marjana Eberlinc)

Izdelava stripov v okolju Pixton (Mojca Arh in Manja Golobič)

Tabela 1: Plan izvedbe delavnic po oddelkih Razredniki so nas obvestili, kaj vse moramo pripraviti za ustvarjanje in tako smo kuhali, ustvarjali, se pogovarjali in spoznali marsikaj zanimivega o naši tradicionalni kuhinji in vsemu, kar spada zraven (serviranju, tradiciji, zakaj so bile takšne jedi, kako lahko pripomoremo k razvoju našega mesta ipd).

Po zaključenem tehniškem dnevu smo izvedli anketo o zadovoljstvu učencev ob dejavnostih tega dne (Prilogi 2).

Kar 71 učencev je dejavnosti tega dne ocenilo s 5 zvezdicami, 41 pa s štirimi. To pomeni, da je bilo ta dan zelo zadovoljnih več kot 80% učencev.

2. 3 Načrtovanje festivala Najprej smo načrtovali, da bi decembra izvedli 2. Tončkin kuolm fest, ki bi bil kulinarično obarvan. A takratne epidemiološke razmere tega niso dopuščale.

Tako smo festival prestavili na pomlad – še vedno 2. Tončkin fest. Ali nam bo trenutna kriza to dopuščala, ne moremo vedeti. Smo pa vseeno naredili načrt, kako bi ta festival izpeljali in kot glavni produkt festivala predstavili naš rolmlinc.

Festival naj bi potekal v okolici šole, imeli bi različne stojnice in dejavnosti. Stojnice bi ob ponudbi raznovrstnih rolmlincev ponujale tudi domači čaj iz jabolčnih olupkov (takšnega so pripravljali naši stari starši) in kompot iz sezonskega sadja, ki bi se prilegal predvsem k sladkim rolmlincem. Ponujali bi tudi izdelke, ki smo jih izdelali na tehniškem dnevu in so tako ali drugače povezani z našim produktom.

Odvijale bi se tudi stare rudarske igre in pa stare otroške igre (Kličem, kličem, Zemljo kradit, Tančn'ca …).

7

Na glavnem odru bi se odvijale kulinarične točke. Med njimi bi bilo tekmovanje za naj chefa rolmlinca. V kulturnem programu pa bi predstavili tudi enajstke – kratke 11 besedne pesmi na temo kulinarike in domačega kraja, ki so nastale na tehniškem dnevu.

Tudi goste, s katerimi smo že sodelovali, bi povabili k sodelovanju (Zasavski muzej Trbovlje, Inspiracijo, Srednjo šolo Zagorje, chefa Martina, glasbeno šolo, Društvo kmečkih žena …). Mogoče pa nam bi uspelo pridobiti še koga.

2. 4 Vključevanje v lokalno skupnost V tem šolskem letu smo nameravali naš turistični produkt predstaviti lokalni skupnosti na različnih tradicionalnih prireditvah, ki se zaradi epidemiološke situacije niso izvedle npr. Dežela pravljičnih nasmehov – Občina Trbovlje, Tedni vseživljenjskega učenja itd. Tako bi naš rolmlinc postal prepoznaven v lokalni skupnosti in mogoče tudi širše. Takoj, ko bo mogoče, se bomo povezali tudi z lokalno tržnico, gostinci in Turističnim društvom (TIC – turistični informacijski center).

3 Naš izdelek (Rolmlinc) V rudarskih kolonijah se je kruh pekel v skupnih krušnih pečeh. Pekel se je enkrat na teden. Rudarske žene so izoblikovale po deset, pa tudi več hlebcev za peko kruha. Vedno pa jim je ostala še kakšna kepa testa, ki so jo razvaljale (kakor dandanes za pico) in obložile s tem, kar je bilo pri roki – z ocvirki, prepraženo čebulo, namazale so ga skuto ali pa samo s svinjsko mastjo, posolile in spekle. Ta jed se je imenovala »mlinc« in je bila poslastica predvsem za otroke.

Mi smo ta »mlinc« modernizirali. Da si ne bi popackali in pomastili prstov, smo mlinc malo zmanjšali, zvili v rolado in ga poimenovali rolmlinc. Slanim nadevom smo dodali sladke in s tem razširili možnost všečnosti izdelka.

Recept za Rolmlinc Sestavine: 50 dag moke (bele, krušne, pirine – vseeno) 0,5 kocke svežega kvasa ali eno vrečko suhega 1,5 žličke soli 2 žlici olja 2,5 – 3 dl mlačne vode 15 dag staljenega masla 10 žlic ocvrte čebule ali ocvirkov ali skute ali kuhanih jabolk ali smetane 8

Slika 2: Oblikovali smo recept za rolmlinc Priprava: Iz moke, kvasa, soli in vode zgnetemo ne prav mehko testo.

Damo ga v skledo, prekrijemo s prtičkom in pustimo počivati pet do deset minut. Medtem stalimo maslo in pripravimo nadev po želji.

Testo razrežemo na kose, malce večje kot žogica za namizni tenis. Ko vse zgnetemo, razvaljamo, namažemo s staljenim maslom in obložimo z nadevom. Zvijemo v rolo. To počnemo toliko časa, da porabimo vse kose testa. Rolice zložimo na pekač, obložen s peki papirjem, po vrhu jih premažemo s staljenim maslom ali mlekom in pečemo pri 180 – 190 stopinjah celzija 20 – 25 minut. Pečene pokrijemo z vlažno kuhinjsko krpo, da se ohladijo in malce omehčajo. Dobri so mlačni ali hladni.

Slika 3: Rolmlinci osmošolcev na tehniški dan 9

Seveda pa smo razmišljali tudi, kako bi naš izdelek ponudili. Najprej smo izračunali, koliko denarja smo za izdelavo rolmlincev porabili oziroma za koliko bi ga lahko tržili.

Porajala so se vprašanja, na kakšnem podstavku, s kakšnim okrasom, kako bi bil bolj privlačen in kako bi ga servirali, zapakirali in s tem še posebej dali pečat domačega kraja. Torej, da bi bil res pravi prepoznavni turistični produkt Trbovelj.

Sliki 4 in 5: Izračun stroškov in (Slika 5) Različne faze izdelave rolmlincev osmošolcev na tehniški dan

Ker je vsak turistični produkt povezan tudi s ceno, smo veliko razmišljali o tem. Izračunali smo, koliko smo porabili za sestavine, v njihovo izdelavo vložili svoj trud. Po debati smo se skupno odločili, da za en rolmlinc postavimo ceno 1,20 €.

10

4 Povezovanje in promocija izdelka Ugotovili smo, kako pomembno je povezovanje v lokalni skupnosti – če se poznamo in sodelujemo, si lažje pomagamo, dobimo informacije, nasvete … Še najbolj pomembno pa je povezovanje zaradi promocije, ki se na ta način širi po celotni lokalni skupnosti in omogoča prepoznavnost našega turističnega produkta.

4. 1 Povezovanje V tem poglavju so opisani intervjuji, ki smo jih izvedli: 6. razred: Andrej Naglav, profesor na Srednji šoli Zagorje ob Savi; 8. razred: Jana Mlakar Adamič, kustosinja v Zasavskem muzeju; 9. razred: Zvezdana Lamovšek, vodja projekta Inspiracija na Občini Trbovlje.

Intervju s chefom Martinom Voduškom pa je izvedel njegov vnuk devetošolec Vito.

4. 1. 1 Intervju z gospo Jano Mlakar Adamič Kljub temu da smo delali od doma, smo se s pomočjo učiteljev lahko povezali s kustosinjo Jano Mlakar Adamič, ki je napisala knjigo Teknilo nam je. Knjiga govori o tradicionalni zasavski hrani, kaj več pa v intervjuju.

Slika 6: Potek virtualnega intervjuja z gostjo Intervju je vodila učiteljica SLJ Marjana Eberlinc, spraševali pa so učenci 8. razredov.

Maja Pušnik: Naša gostja gospa Jana Adamič Mlakar je po poklicu etnologinja, ki je zaposlena kot muzejska svetnica v zasavskem muzeju Trbovlje. Ukvarja se z raziskovanjem, zbiranjem in dokumentiranjem vsega, kar je povezano s kulturno dediščino Zasavja. V okviru delovanja Zasavskega muzeja je naredila etnološko pot, po kateri smo se tudi mi že velikokrat sprehodili, saj poteka mimo naše šole. Ohranila je rudarsko stanovanje na Njivi ter pripravila veliko odmevnik razstav v muzeju. Piše pa tudi 11

knjige. Zelo znana je njena knjiga Teknilo nam je, v kateri predstavlja prehranjevanje rudarjev, piše o hrani in na splošno o nakupu živil, opisuje kuhinjo v delavskih stanovanjih, govori o pripravi ozimnice, o tem kaj in kako so sami pridelovali in še mnogo več. V knjigi pa so tudi predstavljene jedi, ki so jih pripravljale žene prvih zasavskih rudarjev. Prosimo gospo Jano Adamič Mlakar, da nam pove kaj več o tem, kako je nastala knjiga Teknilo nam je.

Jana Mlakar Adamič: Knjiga je bila izdana leta 2004. Letos smo se celo pogovarjali o ponatisu, a imamo žal letos druge načrte, mogoče pa se bo to zgodilo v prihodnosti. Knjiga je do sedaj doživela tri ponatise.

Nastala je, ko sem leta 2000 postala mentorica na Univerzi za 3. življenjsko obdobje. To je neformalna oblika druženja starejših občanov, potem ko se upokojijo in so še vedno polni idej in zagona in bi nekaj počeli. Ljudje se po svojih interesih zberejo v študijskih krožkih. Prvo leto smo se pogovarjali o praznikih.

Pogovarjali smo se o vsem, kar vemo o praznikih in etnologiji. Kot pa veste, so prazniki v zelo zelo tesni povezavi s hrano. Vedno, ko smo se o tem pogovarjali, je beseda tekla tudi o prehrani. Naša predavanja so se ponavadi končala okoli 12. ure in vsi smo bili že lačni. Tako so se vsa naša predavanja zaključila s pogovorom o hrani. In sem si rekla, če se tej hrani ne moremo izogniti, potem pa iz tega naredimo nekaj pametnega.Takoj so bili za to. In tako sem dala raziskavo hrane med muzejske projekte. Sama sem se lotila monografske raziskave o prehrani. Če si boste knjigo kdaj ogledali, boste ugotovili, da je sestavljena tako, da so prva poglavja zgodovinska, se pravi kakšno hrano smo v Zasavju poznali skozi zgodovino. Velik del prvega dela je posvečen kuhinji: kakšna je črna kuhinja, kakšna je bila delavska kuhinja, kje so se gospodinje učile kuhati, čiščenje in podobno. Prav posebno poglavje je namenjeno tudi nabavi živil. V tisith časih je bilo v Zasavju veliko pomembneje kje vzeti kot kako pripraviti. Torej je poglavje nabava živil zelo pomembno. V ta del smo dodali tudi nabavo ozimnice in pa porabo in razporejanje hrane. V drugem delu knjige pa so recepti. V knjigi je 196 receptov. To so recepti za preproste, enostavne sitostne jedi. Pogoj, da je bil recept v knjigi, je bil, da smo ga preizkusili v praksi. Rekli smo si, da tukaj ne bo ničesar »fensi šmensi«, ampak da bo tista prehrana, ki so jo dejansko vsak dan jedli. Na videz je to lahka naloga, v resnici pa pravzaprav ne. Raziskave o hrani so težke zato, ker naš dokazni material takoj izgine. Recimo, če naslikaš sliko, slika ostane in jo lahko za vami preučuje še veliko rodov. Hrano pa pojemo in je ni več. Hrana ima tudi drugačen namen. Velika razlika je med praznično in vsakdanjo prehrano. Praznično hrano pripravljamo za posebne dogodke ali pa ko imamo goste. Tisto, kar pa pripravljamo vsak dan, pa ostane za štirimi stenami. In zato je bilo pomembno, da je bila moja skupina med seboj tesno povezana, da smo si zaupali in da smo potem prišli do takih stvari, ki bi jih mogoče raje zamolčali. Ampak vseeno tudi to spada med vsakdanjo prehrano. Na ta način smo se lotili te raziskave. Eden izmed virov te raziskave pa so bili ustni deli. Pomembne so bile tudi nabavne knjižice. Te knjižice so podobne plačilnim karticam. Ljudje so v te knjižice pisali porabo, trgovec pa je to označil. Ob koncu meseca so poravnali svoj znesek. Iz teh nabavnih knjižic se da ugotoviti, kdo je bil kupec, kaj je kupil, kako pogosto so nakupovali, predvsem pa kaj so kupovali in pa seveda količino. To nam zelo dobro oriše vsakdanjo porabo prehrane. Nekako tako smo se zadeve lotili. Kot sem že prej omenila, sem se sama lotila monografskega dela, slušatelji pa zbiranja receptov. V resnici ti recepti niso ravno pripomoček za kuhanje, ampak nam prikažejo vsakdanjo prehrano v Zasavju. K vsakemu receptu smo dodali še možnosti, kaj ponudimo zraven, če ostane. Pravzaprav smo 12

upoštevali zapoved, da se nič ne zavrže. Veljalo je, kar ni strupeno, je užitno in iz vsakega ostanka se da narediti še nekaj drugega. Skratka, tisto kar je ostalo, uporabiš za osnovo in potem dodaš še nekaj zraven.

Dodala bi še, da ko je bila knjiga izdana, aprila 2004, sem zraven pripravila še razstavo o prehrani v Zasavskem muzeju in bila je zelo dobro obiskana. Prišlo je več kot 1400 ljudi. Potem so nekatere gostilne pripravile tudi modifikacije na osnovi naše knjige. Recimo chef Martin je imel dva slowfood večera, torej bolj gurmanska verzija prehrane. Martin je dokazal, da se lahko iz teh preprostih jedi da narediti vrhunsko doživetje. Knjiga je imela na nek način vpliv na odnos do hrane.

Marjana Eberlinc: Martin Vodušek je tudi naš chef, s katerim bomo sodelovali pri izdelavi naloge. Ga. Adamič, učenci so pripravili nekaj vprašanj v zvezi s knjigo in vašim delom.

Vesna Zupančič: Kaj vas je navdihnilo da ste napisali knjigo o hrani?

Jana Mlakar Adamič: Prehrana je itak področje, ki ga etnologija raziskuje in je del materialne kulture.

Najverjetneje poznate še katerega etnologa, ki se še bolj ukvarja s tem, recimo Janez Bogataj. Če bi sama delala to knjigo, bi bila slabša oz. manj živa kakor je, ker sem jo delala skupaj s svojimi šestnajstimi pomočniki oziroma študenti iz Univerze za tretje življenjsko obdobje. Tisto, kar pa me je najbolj navdihnilo, je to, da je hrana tisti medij, skozi katerega lahko opazujemo vsakdanji način življenja neke skupine. V našem okolju prevladujejo rudarji in delavci. Mi smo v knjigi predstavili v večini hrano, ki so jo jedli rudarji v kolonijah.

Nika Maša Golob: Katera jed po vašem mnenju najbolj predstavlja Trbovlje?

Jana Mlakar Adamič: To je težko vprašanje. Mogoče je najbolj znan funšterc. Ampak v glavnem gre tu pri nas za tako imenovane sitostne jedi. Vse te jedi, ki so znane za Zasavje, so skromne in takšne jedi poznajo v vseh okoljih, v katerih ni bilo obilja. Za nas so značilne močnate jedi, npr. žganci in tudi krompir ter zelje. Umetnost pa je bila, kako to skromnost pripraviti na okusen način. Zdaj je naloga današnjih chefov, da to dvignejo na še višji nivo.

Staša Prelogar: Ali na splošno radi kuhate?

Jana Mlakar Adamič: Pravzaprav res rada kuham. Celo življenje sem kuhala za družino. Ko pa sem pripravljala tole knjigo, sem pa morala svojim otrokom priseči, da vsega pa le ne bom skuhala, npr. krvavo potico. Ob kuhanju krvavic so kri zlili v moko in to spekli. To naj bi bila včasih poslastica, ampak moja družina se je pa uprla, da tega ne bodo jedli. Drugače pa zelo rada kuham.

Nik Kastelic: Katerega recepta iz knjige še niste sami s probali?

Jana Mlakar Adamič: Enega sem že omenila, torej krvave potice, jih je pa še veliko več. Če boste prelistali knjigo, boste videli, da je zakladnica takih preprostih stvari oz. jedi. Če bi bili kdaj v hudi finančni stiski, bi vam ta knjiga znala pomagati. Na enih od naših prejšnjih predstavitvah je ena gospa vstala in rekla: »Če kuhate po tej knjigi, se vam ne more zgoditi, da kakšnih stvari ne bi imeli doma.« Preden smo se mi dobili, sem knjigo še enkrat prelistala in videla, kaj vse se da narediti iz starega kruha. Tudi tega nisem pripravila doma, npr. star narezan kruh, polit z mlekom in jajcem, da dobimo nekakšno omleto. In takšnih jedi je še veliko.

Alekseja Ostojić: Slišali smo, da vaša knjiga vsebuje veliko receptov s krompirjem. Dandanes je najpopularnejši pomfri. Kateri pa je bil včasih najpopularnejši?

13

Jana Mlakar Adamič: Pravzaprav ves. Krompir na milijon načinov. Vsekakor najmanj ocvrt krompir (pomfri), saj zahteva veliko olja. Popularen je bil pražen krompir. Če dodamo makarone, dobimo granadirmarš. Popularen je bil tudi krumpentoč. To je značilna jed za steklarje - torej nariban krompir, stepeno jajce, malo moke, sol, malo čebule, zmešamo in spečemo. Temu tudi rečemo krompirjev funšterc.

Iz kuhanega krompirja je bil zelo dober hanikofen - kuhan krompir pretlačiš, dodaš malo moke, jajce in soli in se speče kot omleta. Ko smo govorili o funštercu, naj povem, od kod to ime izhaja. Žganci so po avstrijsko Sterz /šterc/, Pfanne /fane/ je pa po nemško ponev. Tako funšterc lahko prevedemo kot žgance v ponve.

Neža Ana Detela: Na koncu vaše knjige imate zapisanih nekaj starinskih izrazov. Ali bi nam lahko jih nekaj razložili, npr. godla?

Jana Mlakar Adamič: Godla je juha, ki nastane pri kolinah. Ko so

ob kolinah kuhali klobase, je

marsikatera klobasa počila in vsebina, ki je ostala v loncu, je na koncu postala godla. Dodali so še nekaj začimb in to skuhali. Godla je bila imenitna zadeva. To so nato po kolonijah nesli in podarili tistim ljudem, ki so jim pomagali vzrediti prašiče.

Iris Anžel: Danes imamo na jedilnikih hladne in tople predjedi, jedi na žlico, glavne jedi … Kakšni so pa bili jedilniki včasih, kako so bili sestavljeni?

Jana Mlakar Adamič: Včasih so bili jedilniki precej bolj enostavni, seveda spet govorimo v teh tipičnih rudarskih družinah. Jedi so bile enostavne. Recimo za zajtrk so bili na mizi žganci, kruh in črna ali bela kava. Za kosilo kakšne juhe, enolončnice, krompirjeve, zelnate in fižolove jedi. Za večerjo pa žganci, močnik, mlečne kaše, narastki. Malice so bile pa recimo kos kruha in jabolko, sveže naribana redkvica na kruhu, pokapljana z oljem ali pa kos kruha namazan z mastjo. Tak je bil vsakdanjik, za praznike pa seveda tudi kaj boljšega. Kot vidite čez teden niso jedli veliko mesa, saj ga ni bilo veliko in so ga včasih jedli samo enkrat na teden, npr. v goveji juhi ob sobotah. Do mesa pa so največkrat prišli z gojenjem zajcev, kar je bilo značilno za Zasavje.

Lara Hočevar: Glede na to da so si včasih pripravljali ozimnico, nas zanima, kako so pri tem pomagali otroci, npr. pri kisanju zelja?

Jana Mlakar Adamič: Otroci so včasih pomagali pri vsem. Naloga otrok je bila tudi pobiranje hrane za živino, npr. za zajce. Tudi nošenje vode v kuhinjo je bila njihova naloga. Starejši otroci so pazili na mlajše.

Fantje so cepili drva. In seveda pomagali pri ozimnici. To zelje je bilo treba prati in čistiti, ko so ga poteptali in spravili v sode. To vodo je bilo treba stalno menjati. Niso šparali otrok. Sploh ni bilo pogajanj, da kdo česa ne bi naredil. So se pa znali tudi izogniti, da so šli kam daleč od hiše, da niso slišali mame in očeta, ki so jih klicali domov. Mobitelov pa k sreči niso imeli. Marjana Eberlinc: Še enkrat se zahvaljujemo gospe Jani Mlakar za poučen intervju oz. pogovor. Veseli bomo, če bo še kdaj sodelovala z nami. Izvedeli smo zelo veliko o prehraanjevanju v nekdanjih rudarskih revirjih.

Najlepša hvala!

Slika 7: Fotografija knjige Teknilo nam je!

14

4. 1. 2 Intervju z gospodom Andrejem Naglavom Ker se nam je zdelo zelo pomembno, kako bi naš izdelek servirali, smo za nasvet poprosili profesorja iz Srednje šole Zagorje gospoda Andreja Naglava, učitelja praktičnega pouka gostinstva na zagorski srednji šoli. Ima pa tudi številne izkušnje v gostinstvu, pogosto je član komisij različnih gostinskih tekmovanj in lastnik lokala Hajer.

Slika 8: Potek virtualnega intervjuja z gostom Intervju sta vodili učiteljici Erika Gajser Bizjak in Nina Vučilovski. Šestošolci so gostili gospoda Andreja Naglava, profesorja na Srednji šoli v Zagorju. Najprej so si pogledali dva kratka posnetka, kako pravilno razporediti pribor po mizi.

Andrej Naglav: Zdaj ste videli, kako je potrebno zlagati pribor in kaj moramo kam postaviti. Vas učenci pa vprašam, katera jed pa nam to postavitev pribora postavi na glavo?

Učenci: Sladica, pica, špageti …

Andrej Naglav: Res je špageti, saj potrebujemo vilice in žlico, ki ju postavimo ravno obratno.

Kot smo videli na posnetkih, začnemo zlagati pri priboru – vilice položimo na levo stran, za približno en prst od roba mize, enako naredimo z nožem na desni strani in nato še z žlico, ki jo položimo zraven noža. Nato kozarec za vodo položimo h konici noža, zraven pa še kozarec za vino, ki ga držimo samo za pecelj. Nazadnje na sredino položimo prtiček. Razmak med pribori mora biti dovolj velik, da vmes položimo krožnik (servirni, globok ali jušni in desertni).

Ko jemo, vedno začnemo jemati pribor od zunaj navznoter. Pomembna je tudi čistoča, tako krožnikov in pribora, kot natakarjev in zaposlenih, ki pa morajo biti prijazni.

A je v redu, da dobimo pribor v košarici?

Učenci: Ja, ne ..

Andrej Naglav: Pri pici, hitrih jedeh je to dobro. Reče se mu prenosni pogrinjek. Če pa gremo na kakšno pomembnejše slavje ali kosilo, je potrebno vse natančno in pravilno pripraviti.

15

Erika Gajser Bizjak: Učenci so me prej spraševali, zakaj je sploh potrebno, da postavimo vse na svoje mesto (npr. topli napitek iz jabolčnih olupkov, ki so ga delali šestošolci)?

Andrej Naglav: Kot ste videli (v prispevku), damo pijačo nad noževo konico. Tja gre ponavadi kozarec z vodo, saj to največkrat postrežemo najprej in šele nato ostalo pijačo. Omenili ste tople napitke – ti morajo biti v kozarcih z ročaji, da jih lahko držimo, saj so vroči. Vse se razlikuje. Tako je, n aprimer za vino kozarec na peclju in če gremo še bolj podrobno, za rdeče vino je bolj širok, za belo pa bolj ozek. Spet nekaj drugega pa je kozarec za šampanjec (penino).

Učenci kažejo različne kozarce in se med seboj z učiteljem pogovarjajo o tej temi.

Andrej Naglav: Zakaj pa uporabljamo ime šampanjec? Pravilno slovensko je namreč penina. Ime izhaja iz francoskega penečega vina – šampanjca, ki je eno najbolj kvalitetnih vin. Prihaja iz pokrajine Šampanije.

Ime je zaščiteno in tudi zelo poznano.

Učenci, rekli ste, da vam je všeč, ko vse zgleda tako urejeno in lepo. Zakaj pa je tako?

Učenci: Da nas pritegne, da je privlačno … najprej vidimo z očmi ...

Andrej Naglav: Zato, ker če hrana lepo izgleda, ti dvigne apetit in se ti zdi, da si bolj lačen, kot pa v resnici si.

Res je, najprej oči opazijo nekaj in šele nato okusimo. Veliko bolj verjetno je, da bomo kupili nekaj, kar izgleda dobro kot pa nekaj. kar nam ni všeč.

Hana Kek Kazić: Zakaj ste se odločili za to smer izobrazbe in poklica?

Andrej Naglav: Zanimivo vprašanje, ja. Želel sem si kuhati in ustvarjati z živili in nato me je pot zanesla, da sem v bistvu počel vse skupaj. S strežbo sem spoznal, da ni to samo to, kar vidimo v lokalih, temveč veliko več. Tega nam v Zasavju manjka - imamo veliko lokalov in gostiln, nimamo pa nekega hotela, da bi videli, kaj vse to prinese zraven.

Lovro Povh: Kaj menite o pogrinjkih, kako jih pokomentirate?

Andrej Naglav: Učence skušam spodbujati, jih učiti, pozitivno nagovoriti, jih navdušiti, da bi bili izvirni.

Loti Sovre: Kako dolgo pa že učite na šoli?

Andrej Naglav: Hmmm ... Že tako dolgo, da se ne spomnim več, koliko časa. Ja, kar že dvajset let ali pa malo več, ampak nikoli mi ni dolgčas, ker vedno prihajajo novi učenci. Stvari se vmes malo spreminjajo, dijaki so super. Z enimi je malo več dela, z drugimi malo manj. Najbolj smo žalostni, če koga izgubimo (preneha s šolanjem), ampak včasih pot tako nanese.

Hana Kek Kazić: Jaz menim, da je pomembna tudi higiena in čistoča. Kaj menite vi?

Andrej Naglav: To si super povedala, ja. Predno prideš do postavitve na krožniku in čistoče, moramo biti pozorni na svoj zunanji videz, nato šele na krožnik. Kdo pa je tisti, ki da pa piko na i temu?

Učenci: Natakar.

Andrej Naglav: Tako je. Natakar. Kaj pa mi najbolj pričakujemo od natakarja?

Naja Petauer: Da je prijazen in vljuden, da je lepo oblečen.

Andrej Naglav: Ja, ste pa pravi kritiki! In res je.

Seveda, najbolj pomembna je prijaznost ter

komunikativnost.

Naja Petauer: Kako pa poteka poučevanje učencev o pogrinjkih?

16

Andrej Naglav: Ja, najprej začnemo z lažjimi in potem se lotimo tudi zelo zahtevnih (specialni pogrinjki na primer). Jih pa seveda na koncu tudi ocenimo.

Hana Kek Kazić: Mene pa zanima, kako vi ocenjujete in kakšen imate kriterij ocenjevanja.

Andrej Naglav: En način ocenjevanja je kartica. To pomeni, kako ti sestaviš kosilo. To se je treba naučiti, saj je to osnova. Ocenjevanje poteka tako, da dobiš kartico, na kateri je napisano kosilo, naloga učenca pa je, da naredi pogrinjek zanj. Za lepe ocene, ki pomenijo lepe pogrinjke, je potrebno veliko vaje.

Erika Bizjak Gajser: Omenila bi še, da je slogan tehniškega dne Moj kraj moj chef in bi želeli dokazati, da tudi tradicionalne jedi lahko prikažemo v neki sodobni obliki in jih lahko ponudimo tudi kot turistični proizvod našega kraja. Bi lahko tudi o tem kaj povedali?

Andrej Naglav: V redu. Povejte mi, katere zasavske jedi pa vi poznate?

Učenci: Grenedirmarš, funšterc, krumpantoč ...

Andrej Naglav: Hrana, ki jo omenjate, izhaja iz rudarstva. Močan vpliv je tudi steklarstvo iz Hrastnika. Te jedi poskušamo spet oživeti in jih ponovno dati na jedilnike. Na primer: polnilo za jetrnice ali krvavice poskusimo dati nekam drugam in v kupček in dodamo še kakšno novo sestavino. Je pa res, da nekdo, ki pride iz Maribora, še ni slišal za jetrno klobaso, zato je fino, da pozna tudi osnovno. Če ste opazili v zadnjih dneh, je potekal Kulinarični festival Iz trbovskiga špajza in vsi gostinci so pripravljali tradicionalne jedi na nekoliko drugačen način. Ali ste kaj poskusili?

Učenci: Ne, nismo zasledili …

Andrej Naglav: Torej za hrano skrbijo bolj vaši starši (haha)? Kaj pa delate zdaj med karanteno? Ali kaj pomagate pri kuhanju kosila?

Učenci: Pomagamo. Jaz skuham, mama kuha, oči kuha, gremo k babici …

Andrej Naglav: Upam, da ste dobili veliko informacij in da boste prišli tudi kaj pogledat na našo šolo.

Mogoče se boste celo odločili tudi za šolanje. Danes ali pa v tem tednu poskusite pri kosilu pripraviti pravi pogrinjek in zložiti kakšen prtiček.

4. 1. 3 Intervju z gospo Zvezdano Lamovšek V Trbovljah je od 21. 11. do 6. 12. 2020 potekal že 2. kulinarični festival Iz trbouskiga špajza. Ker je bil ta festival pod okriljem občinskega projekta Inspiracija, smo seveda z navdušenjem povabili tudi vodjo tega projekta Zvezdano Lamovšek. Projekt Inspiracija je veliko več kot samo kulinarični festival in je zelo pomemben za razvoj našega mesta.

17

Sliki 9 in 10: Vabilo in ponudba klilinaričnega festivala Iz trbouskiga špajza

Sliki 11 in 12: Zvezdana Lamovšek v sliki in besedi Intervju sta vodila učitelja Karl Bračko in Tanja Božiček Simnovčič.

Erna Mašić: Zakaj ste se odločili, da bi vstopili v projekt Interreg?

Zvezdana Lamovšek: Ta projekt je prijavila Občina Trbovlje in dobila sem ponudbo, da bi ga vodila.

Zame je bil to izziv. Namen tega projekta je, da postavimo osnove za razvoj turizma v Trbovljah. Zdi se nam, da se je Trbovlje kot mesto že tako razvilo, da je pripravljeno na sprejem turistov. Da bodo turisti prišli, jim moramo ponuditi aktivnosti in možnosti, kaj si lahko ogledajo. Glede na čas, v katerem živimo, je potrebno pripraviti zanimive stvari, zanimiva doživetja in ta projekt je ponudil možnost, da naredimo zanimive in nenavadne programe.

Drejc Maksimiljan Berdnik: Od kod imeni inspiracija in pa interreg?

Zvezdana Lamovšek: Inspiracija je bil dogovor med partnerji, ki so vključeni v ta projekt. Če pogledamo sopomenko, gre za nek navdih, za iskanje novih idej, novih priložnosti, da bi začeli delati novo, drugače, da bi to postala tudi naša vizija za naprej, da bomo, tudi ko bo projekta konec, še vedno imeli v mislih 18

inspiracijo, da nas ne bo minilo, da bi prenehali z delom. Nismo točno vedel,i kaj bo to prineslo. Za projekte je najpomembnejša ideja in ta ideja se je potem previla v ime inspiracija. Interreg pa je naziv za evropski program, torej si ga nismo izmislili mi. Če boste kdaj raziskovali te projekte, boste videli, da imamo več programov v projektu Interreg. Mi smo v programu Slovenija – Hrvaška, saj so v ta projekt vključeni slovenski in hrvaški partnerji. Drugače pa Slovenija sodeluje tudi v projektih Interreg Slovenija – Italija, Interreg Slovenija – Avstrija, Interreg Slovenija – Madžarska in Interreg Slovenija – Evropa. Ime programa pove, od kod so partnerji in tudi čemu so ti programi namenjeni, ker ima vsak malo drugačne cilje. Interreg Slovenija – Hrvaška se je osredotočil na kulturno dediščino, zato smo tu našli svojo priložnost za sodelovanje. Drugi programi pa imajo druge cilje.

Petra Tešić: Kje vidite največji potencial v Trbovljah na območju turizma?

Zvezdana Lamovšek: V izvajanih aktivnostih se je najbolje obnesel festival Iz Trbouskiga špajza, to je bil kulinarični festival. Graditi smo ga začeli v povezavi s tekmovanjem v pripravi granardirmarša, ki se je izvedlo v povezavi z občinskim praznikom. Lani, ko smo Trbouski špajz izvedli prvič, smo tekmovanje v kuhanju granardirmaša še obogatili. Letos smo festival ponovili v drugačni obliki, saj so trboveljski gostinci svoje jedi lahko dostavljali na dom ali izvajali osebni prevzem hrane. Odziv prebivalcev je bil zelo velik, prav tako pa je bil pozitiven odziv časopisov, televizij, radijev. Za zdaj se je to izkazalo kot najbolj odmevna prireditev, zato imamo idejo, da ko se projekt zaključi, to še razširimo, morda celo na druga mesta. Se pravi, da na dogodke v zvezi s tem povabimo tudi gostinske ponudnike iz drugih mest, za katera je značilna rudarska ali industrijska preteklost. Festival je dovolj pripravljen, da se lahko razvija naprej.

Aleks Vađunec: Kako ste se odločili za ta kulinarični festival?

Zvezdana Lamovšek: Kot sem rekla, začelo se je, ker smo želeli obogatiti tekmovanje v kuhanju granadirmarša. To je bilo prvo izhodišče. Na tem tekmovanju sodelujejo društva, mi pa smo želeli vključiti še gostinske ponudnike, zato da ponudbo razširimo in dvignemo na višji, kvalitetnejši nivo in da vključimo več sodelujočih. Mislimo, da je za razvoj turizma pomembno, da prebivalci čutimo pripadnost h kakršnikoli aktivnosti, saj le tako lahko turizem zaživi. Videla sem, da na šoli spodbujate te aktivnosti, da se učenci zavedate te dediščine in prirejate svoj festival Tončkin kuolmfest. Tudi tu vidimo priložnost, da bomo kakšne vaše aktivnosti vključili v turistično ponudbo.

Saša Iglič: Kje ste dobili denar za projekte?

Zvezdana Lamovšek: V tem primeru večji del denarja (85%) prispeva Evropska Unija, 15% pa prispeva občina Trbovlje.

Karl Bračko: Zdi se mi, da bi otrokom lahko povedali tudi kakšna je pot do tega denarja.

Zvezdana Lamovšek: Najprej je treba počakati na razpis Evropske Unije. Evropska Unija v sodelovanju z nacionalnim organom, v našem primeru je to služba vlade za kohezijsko politiko pripravi razpis, v katerem zapiše kakšne projekte si želi sofinancirati. Zainteresirani prijavitelji se prijavijo. Naša prijavnica je zelo obsežna. Prvič nismo bili uspešni, prijavnico smo popravljali trikrat, da je bila sprejeta. V tej prijavnici pa je vse zapisano zelo natančno. Med prijavo tekmuješ z ostalimi prijavitelji, ti projekti pa so nato točkovani.

Nekaj najboljših je potem izbranih. Na ta način imaš tako odobrena finančna sredstva. Nato je določen rok, kdaj se bo projekt začel izvajati. Naš projekt je 30-mesečni projekt. Ko začneš projekt izvajati, ga moraš 19

izvesti zelo natančno. Karkoli je v vsebini napisano, je treba izvesti natančno tako, kot je zapisano. Tisti, ki se ukvarjajo s pisanjem projekta, že vnaprej vedo, kaj bo na koncu. Med projektom ne moreš izvajati novih idej, čeprav bi jih rad, saj so projekti živi in se spreminjajo. Seveda lahko narediš nekaj dodatnega, vendar mora biti to financirano iz lastnega vira. Za Evropsko Unijo je torej pomembno, da narediš vse, kar je zapisano.V našem primeru vsakih 6 mesecev napišemo poročilo, kjer pojasnimo, kaj smo naredili in povemo tudi, koliko denarja smo porabili. Denarja ne dobimo vnaprej, ampak ga zalagamo sami. Ko pa je poročilo odobreno, dobimo povrnjenih 85%. Če se do zdaj vse sliši enostavno, moram povedat, da ni tako, saj se vsi ne držijo dogovorov. Na primer: za prvih 6 mesecev smo čakali 1 leto, da so nam povrnili denar.

Zamude na teh projektih so velike, vendar ne moremo pomagat. Za takšno institucijo kot je občina, ki je imela denar za to rezerviran, to ni huda stvar, za kakšne partnerje, ki pa so manjši, ki nimajo toliko lastnega kapitala, pa so to težke finančne situacije. Nam se je zgodilo, da smo dva partnerja na poti izgubili, torej smo morali poiskati nove partnerje, ki so bili pripravljeni vstopiti v projekt. Torej nek projekt ne pomeni le izvajati aktivnosti, ampak tudi zelo veliko administracije, birokracije, reševanja težav. Občina Trbovlje je pri tem projektu vodilni partner, torej smo morali rešiti veliko problemov. Takšni projekti so resna stvar.

Maks Žibert: Kako ste kulinarični projekt izpeljali v teh časih, korona krizi?

Zvezdana Lamovšek: Morali smo se znajti, naredili smo tisto, kar smo lahko. Gostinci so bili pripravljeni pomagati, vsaj vsi tisti, ki so imeli možnost dostavljanja na dom in tisti, ki so bili že tako organizirani, da so hrano oddajali po osebnem prevzemu. Kljub situaciji so pripravili posebne jedi. Gostinci vedo, da je to situacijo treba prebroditi, poleg tega jim pa to ponuja tudi dodaten zaslužek. Za ponudbo se niso odločali samo tisti, ki vsakodnevno naročajo malico, ampak tudi tisti, ki so si želeli poizkusiti inovativno pripravo hrane iz tradicionalnih sestavin. Vsak gostinec se je sam odločil, kaj bo njegova ponudba, naš pogoj je bil samo, da so sestavine takšne, ki jih lahko povežemo s tradicionalno kulinariko. Na jedilniku so bile klasične zasavske jedi (zasavska jetrca, koline), pa tudi inovativne jedi. Kuharji so morali tudi raziskati sestavo in izvor tradicionalne jedi. Tudi ponudniki s hitro hrano so našli sestavine, da so lahko naredili novo jed.

Današnji hot dog je bil včasih na primer le klobasa s kruhom. Na kratko, potrebno je bilo veliko dogovarjanja, vendar so bili gostinci pripravljeni sodelovati in našli smo skupno pot, tako se je vse dobro izšlo.

Marko Buzuk: Zanima me, kdo vse se lahko vključi v ta projekt?

Zvezdana Lamovšek: V osnovi nas sodeluje sedem partnerjev, ki smo odgovorni, da projekt normalno teče. Kar pa se tiče posameznih mest, projekt povezuje slovenski mesti Trbovlje in Slovensko Bistrico ter hrvaški mesti Labin in Reko. Poleg tega imamo še nekaj strokovnih partnerjev, na primer turistične agencije in kulturne ustanove. Vsako mesto predstavi tudi nekaj produktov, ki jih vsa štiri mesta delamo skupaj; nekaj pa je stvari, ki se navezujejo na posamezno mesto. Na začetku smo sklicali srečanje lokalnih zainteresiranih institucij. Vsem udeležencem smo predstavili projekt, povedali o aktivnostih. Kdorkoli, ki se je našel v teh aktivnostih ali pa je imel kakšne ideje, kako bi lahko sodeloval, se nam je pridružili. Tako imamo v Trbovljah veliko skupino sodelujočih. Sodelovali smo že z Delavskim domom, muzejem, Mladinskim centrom, društvom Perkmandeljc, Rudnikom, elektrarno, gostinci, Turističnim društvom, šolami, vrtci …

Najpomembnejše pa je, da smo vzpostavili stike tudi s tistimi, ki še niso sodelovali, ker bi se radi razvijali 20

tudi potem, ko se projekt konča. Potem bomo poiskali vse, za katere smo odkrili, da bi bili pripravljeni sodelovati, delovati na področju turizma in industrijske dediščine, da bi našli še kakšne ideje za nove projekte.

4. 1. 4 Intervju s chefom Martinom Voduškom

Slika 13: Logotip Gostilne Martin Ko smo načrtovali našo turistično nalogo z naslovom MOJ KRAJ MOJ SCHEF, smo se takoj spomnili na šefa kuhinje Martina Voduška.

Ko v našem kraju rečemo, da se dobimo pri Martinu, vsak ve, kje je to.

Nekdanji »Delavski dom«, pod rudarskim naseljem Terezija, je družina Vodušek spremenila v odlično kulinarično hišo.

Na žalost zaradi epidemije nismo mogli uresničiti vseh naših načrtov, je pa zato razgovor z njim opravil kar njegov vnuk Vito Vodušek, devetošolec naše šole.

Slike 14-17: Delo chefa Martina Voduška 21

Vito Vodušek: Kako si se odločil za poklic kuharja?

Martin Vodušek: Ko sem zaključeval osemletko, sem se odločeval med več poklici. Najbolj me je zanimala radiotehnika in elektrotehnika. Pri gospodinjstvu v šoli sem bil eden iz med najboljših, a tudi pri drugih predmetih sem bil uspešen. Ko sem se odločal, kam bom šel, pa mi je mama predlagala, da bi bilo dobro, če bi šel v gostinstvo, ker je gostinstvo perspektivno za mladega človeka. Vedno imaš dovolj hrane, je pa to tudi sorazmerno dobra služba. Ampak meni je bila še vedno všeč elektrotehnika. Na koncu pa me je le prepričala, da sem šel v gostinsko šolo, kar se mi takrat ni zdela najboljša odločitev. Vajeniško razmerje je bilo zelo zahtevno delo, saj si pol leta hodil v šolo, pol leta si pa praktično delal in je to bilo zelo garaško delo. Če bi šel v strežbo, bi bilo delo veliko lažje in bolj elegantno. Toda takoj na začetku, ko sem začel z vajeniško dobo, sem šolanje v gostinstvu vzljubil. Uspešen sem bil že takoj na začetku, ker me je moja mama že v rani mladosti naučila kuhati. Znal sem narediti torte, biskvite, vlečeno testo, skratka skuhati in pripraviti veliko jedi. Bil sem dojemljiv mlad fan in to delo sem kmalu resnično vzljubil.

Vito Vodušek: Kje si začel svojo poklicno pot?

Martin Vodušek: Svojo poklicno pot sem začel v Zagrebu leta 1966. Takrat je bila po Jugoslaviji gospodarska kriza. Nikjer ni bilo dela, drugi so šli delat v Nemčijo, jaz pa sem si rekel, da bom ostal v Jugoslaviji. Po končani šoli v juniju, službe nisem dobil nikjer v Sloveniji. Kmalu pa se mi je nasmehnila sreča in službo sem dobil v Zagrebu, kjer je živel moj sorodnik. Mamin stric je bil nekoč zaposlen prav v tej restavraciji, kjer sem tudi sam dobil službo. Vse je bilo »nobel«, ker je bila v Zagrebu to zelo imenitna A La Carte restavracija. Tja so hodili poslanci in tudi Tito je bil večkrat njen gost. To je bil tako imenovani ˝špitzen˝ lokal, kjer se je pripravljalo veliko različne hrane in bil sem zelo zadovoljen, ker sem se tam veliko naučil.

Vito Vodušek: Kdaj si se odločil, da »odpreš« gostilno Martin?

Martin Vodušek: Odprtje svoje gostilne je bila moja ideja že na začetku poklicne poti. Odločil sem se, da ne bom delal v kuhinji kot kuhar, ampak da grem še v hotelirsko šolo, da bi bil kasneje lahko organizator dela ali pa dober šef kuhinje. Takrat je bila hotelirska šola zelo priznana in vsi tisti, ki so naredili to šolo, so bili lahko direktorji hotela ali kaj podobnega. Ko sem šolo končal, sem dobil zelo dobro delovno mesto v bolnici, kjer sem bil vodja prehrane in kuhinje. Ampak vse to je bilo zame premalo. Hotel sem več in prednost sem videl v znanju, ki sem ga že imel. Vedel sem, da lahko uspem in da lahko odprem lokal nekje v Sloveniji. Ampak takrat pred letom 1990 še nisem imel veliko možnosti. Razmišljal sem tudi o tem, da bi lokal skupaj z bratom odprl v Kanadi. A leto pozneje sem dobil priložnost, da sem na zdajšnji lokaciji vzel lokal v najem. Tako so se mi 1. novembra 1991 uresničile dolgoletne sanje.

Vito Vodušek: Kakšni so bili začetki?

Martin Vodušek: Začetki so bili spodbudni, saj sem v svoje delo že takoj na začetku vključil tudi ženo in svoja dva sinova. Vedel sem, da je to potencial in da bi vsi štirje skupaj lahko nekaj dosegli. Dobro sem premisli, kaj bi bila naša tržna niša, kdo bi bili lahko naši gostje, kako bomo drugačni od drugih gostincev, ki jih je bilo v tistih časih v Trbovljah zelo malo. Proučil sem tudi, kaj bi lahko drugačnega ponudil svojim gostom. Predvsem pa sem računal tudi na to, da bi privabil čim več poslovnih gostov.

Vito Vodušek: Kaj je tisto, kar je v gostinstvu pomembno, da si prepoznaven?

22

Martin Vodušek: Najbolj pomembno je, da te ljudje poznajo kot poštenega, pridnega, prijaznega ter profesionalnega gostinca. Tudi tisti, ki delajo v strežbi, morajo imeti zelo dober odnos do gostov (prijaznost, vljudnost). Ponudba, prave cene, prava kvaliteta jedi, to je tisto, kar je najbolj pomembno. Lahko imaš ne vem kaj, toda uspel boš le, če boš imel dušo in srce, da boš res delal za ljudi tako, da bodo čutili tvojo pripravljenost, da boš naredil najboljše zanje.

Vito Vodušek: Kako pa je s trženjem in promocijo v tako majhnem kraju, kot so Trbovlje?

Martin Vodušek: Trbovlje imajo skupaj z Zasavjem približno 50 tisoč ljudi, kar je sorazmerno veliko. Če vsak deseti ali pa petdeseti stopi v gostilno, jo pride vsaj enkrat pogledat, je kar nekaj. Veliko pa moraš tudi sam narediti, da goste obdržiš. Na primer na prepoznavnosti, reklamah, obveščanju o ponudbi, prireditvah … Zasavci so izredno dobri gostje in če se jim znaš približati in jih privabiti, sigurno lahko uspeš.

Vedno sem govoril, da je boljše biti prvi na vasi kot zadnji v mestu.

Vito Vodušek: Vem, da je sedaj tvoj sin Tadej tisti, ki je glavni. Si vesel, da nadaljuje družinsko tradicijo?

Martin Vodušek: Zmeraj sem sanjal o tem, da bi nekdo od mojih postal moj naslednik. Že ko sem bil star 50 let, sem razmišljal o tem, da bi nekdo nadaljeval moje delo, saj je bilo vloženega veliko truda, denarja in vsega drugega. Vedel sem, da to ne bo moj prvi sin, ker je bil odličen za druge stvari, za gostinstvo pa ne najbolj. To pa je imel Tadej, zato sem ga tudi vzpodbujal, da je šel v gostinstvo, ker sem videl njegov potencial. Ampak preden se je to zgodilo, je bilo kar nekaj težav, nekaj usklajevanj. Najprej je moral imeti takšnega partnerja, ki bi ga podpiral in v prvem trenutku se to ni zgodilo. Sedaj sem zelo vesel, da se to delo nadaljuje in se mu trudim pokazati vse, kar znam, da bi tudi on lahko uspešno delal naprej.

Vito Vodušek: Ali v svoje menije vključuješ tudi tradicionalne lokalne jedi?

Martin Vodušek: Ja, sigurno sem bil eden prvih v Zasavju, ki sem začel govoriti o tradicionalnih zasavskih jedeh in na tem veliko naredil, predvsem na promociji. Vsem poslovnim gostom, ki so prišli iz celega sveta, sem v meniju vedno predstavil kakšno domačo jed. Organiziral sem zasavske dneve, različne promocije ali pa slow food večerje, kjer so bila postrežene tudi naše tradicionalne jedi. Moram reči, da si štejem v čast, da sem imel to priložnost, da sem lahko te zasavske jedi obnovil in jih naredil prikupne v tej kulinarični ponudbi.

Vito Vodušek: Ali je poleg ponudbe pomembno tudi, kako jed predstaviš na krožniku?

Martin Vodušek: Absolutno. V prvem trenutku se vedno presoja izgled in vsak uspešen kulinarik, kuhar, mora delati na tem, da bo jed prijetnega izgleda. Seveda pa je zelo pomembna, kakšna je kvaliteta mesa, omak, drugih sestavin itd.

Vito Vodušek: V našem delu naloge predstavljamo »rolmlinc« oziroma mlinc na moderen način. Ali bi ga ponudil gostom na svojem jedilniku? Kaj misliš, kakšen bi jim bil najbolj všeč (s slanim ali sladkim nadevom)?

Martin Vodušek: Ja, to je izreden prigrizek za uvod, ko gostje pridejo in ko postrežeš aperitiv. To je atraktivno, to je zanimivo, to je nekaj posebnega. Vsaka pokrajina ima nekaj podobnega, kot je rolmlinc, z različnimi oblogami, na primer s šunko, sirom, ocvirki itn. Tudi mi takšne podobne prigrizke vključujemo večkrat, še posebej kadar imamo posebne goste od drugod. Če bi rolmlinc postregli za uvod, bi moral biti 23

sigurno slan, če pa bi ga postregli za zaključek, pa bi ga postregli s sladkim nadevom. Bolj pa so takšni prigrizki, kot je rolmlinc, primerni za predjed kot pa za poobedek.

Vito Vodušek: Za konec pa še najbolj zahtevno vprašanje. Ali v kuhinji še vedno uživaš?

Martin Vodušek: V gostinstvu delam že skoraj 55 let. Dejansko v vsem delu še vedno uživam. To je moj način življenja, saj brez dela ne morem biti. Nekaj moraš delati. To je rekreacija, to je užitek. Posebej pa uživam v kuhinji, kjer sem neobremenjen, kjer moj naslednik poskrbi za vse, jaz pridem in lahko ustvarjam in uživam. Upam, da bom lahko še dolgo užival v svojem delu.

4. 2 Promocija Zamislili smo si vabila na kulinarični dogodek, ki pa ga zaradi pandemije nismo mogli izvesti. Kljub temu smo oblikovali idejno zasnovo, ki nam bo služila za promocijo, če se bomo lahko udeležili letošnje predstavitve izvedbe našega projekta ali na našem šolskem festivalu ali katerem drugem občinskem festivalu. Idejna zasnova je uporabna tudi za spletno promocijo našega turističnega produkta.

Slika 18: Oblikovna podoba plakata – vabila Ob načrtovanju dogodka smo tudi razmišljali o sprotni promociji in tako v lokalnem časopisu objavili prispevek. Tako se je naš rolmlinc PREDPREMIERNO pojavil v časopisu in na spletnih straneh.

24

Sliki 19 in 20: Objava prispevka o našem projektu Če se bo le dalo, glede na epidemiološko situacijo, se nam zdi najlažja pot za trženje rolmlinca organizacija kulinaričnega festivala na šoli. Povabili bi vse sodelujoče v letošnjem projektu Moj kraj moj chef in še druge turistično pomembne osebe oz. društva v lokalnem okolju (društvo kmečkih žena Trbovlje, društvo rudarjev Perkmandeljc, županjo in predstavnike KD občine Trbovlje, DPM Trbovlje, Zasavski muzej Trbovlje, Turistično društvo Trbovlje in Zavod za mladino in šport Trbovlje …).

Vse skupaj bomo seveda oglaševali v vseh lokalnih medijih (splet, radio, televizija in časopis) ter pripravili izdelane plakate in letake.

5 Turistični produkt Na uradnem slovenskem turističnem portalu www.slovenia.info (I feel Slovenia) je lepo napisano, da je: » … gastronomija eden ključnih elementov turistične ponudbe in veliko pripomore k promociji, prepoznavnosti in ugledu države in turizma. Strategija trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021 jo je identificirala kot enega od ključnih turističnih produktov.” (2021) Pobrskali smo po slovarju in ugotovili, da je gastronomija spretnost oz. znanje pripravljanja izbranih jedi.

Kulinarika pa spretnost oz. znanje pripravljanja in aranžiranja jedi. Torej je za našo prepoznavnost zelo pomembno tudi aranžiranje.

25

5. 1 Aktualnost Če želimo, da bo naš rolmlinc aktualen, mora biti torej prepoznaven, zanimiv, privlačen za širšo javnost.

Vzeli smo nekaj tradicionalnega, kar v našem okolju še ni bilo modernizirano, nekoliko preoblikovali podobo, da bi jed lažje ponudili kot prigrizek, predjed, prilogo ali poobedek. Izvirno slanim nadevom smo dodali še sladke in s tem bi si lahko zagotovili več možnosti, da zadovoljimo različne okuse. Za piko na i smo dodelali še raznolike možnosti aranžiranja, ki naš rolmlinc povzdigne na višji nivo med kulinaričnimi produkti.

5. 2 Oblikovna in tehnična dognanost Ugotovili smo, da pri našem končnem produktu (rolmlincu) ne sme nič obviseti v zraku. Izdelek mora biti izdelan do potankosti. Po nasvetu chefa Martina bi slane rolmlince v okviru določenega menuja ponudili za predjed na leseni deski, okrašene z začimbami z izbranim aperitivom, npr. sok iz sezonskega sadja in zelišč z našega območja (brezalkoholni bunkuc, šebesa, grozdni sok ali malinovec). Sladki rolmlinci pa bi bili sladica po glavni jedi na kuolm deski s sladkornim posipom in čokoladnim ali vanilijevim prelivom ter dekorirali s koščki lokalnega sadja in zelišči.

Sliki 21 in 22: Restavracijska postrežba slanih rolmlincev

Sliki 23 in 24: Restavracijska postrežba sladkih rolmlincev Če bi rolmlince ponujali na zabavi ali festivalu, bi jih postavili v piramido na večji pladenj ali krožnik ali nabodala na leseni deski. K rolmlincem bi poudili čaj iz jabolčnih olupkov ali šabeso (odvisno od sezone).

26

Sladke rolmlince bi dali na leseno žlico, na kateri bi bil vžgan simbol naše šole in liki z rudarsko tematiko.

Poleg rolmlinca bi lahko obiskovalci posegli tudi po kompotu. Obiskovalcu bi žlica ostala za spomin, hkrati pa bi lahko z njo pojedel koščke sadja v kompotu iz sezonskega sadja. Če bi rolmlince ponujali preko spleta, bi jih poslali v izdelanih škatlicah s trboveljsko rudarsko tematiko, ki smo jih izdelovali na tehniškem dnevu. Zraven bi bila kot posvetilo ena izmed enajstk, ki so jih pisali devetošolci.

Slike 25-33: Raznolike postavitve ROLMLINCEV

27

6 Zaključek Naš turistični produkt je rolmlinc. Kljub temu da smo vse izpeljali virtualno, smo to odmislili in se zabavali na drugačen način. Ugotovili smo, da je tisto, kar se nam je zdelo nemogoče, postalo izziv. Kuhanje, intervjuji, ustvarjalne delavnice, načrtovanje ter timsko delo smo izvedli na daljavo. Ko pogledamo nazaj, menimo, da smo bili pri vsem odlični. Na začetku smo imeli nekaj pomislekov, na koncu pa se je delo izkazalo za zelo zanimivo. Spoznali smo, da je turizem zelo kompleksno področje, saj je za tem veliko načrtovanja, znanja, energije, povezovanja z lokalno skupnostjo ter razmišljanja o različnih scenarijih. Čeprav smo rolmlinc določili kot naš osrednji turistični produkt, smo največ dela vložili v načrtovanje, promocijo oziroma predstavitev produkta ter seveda v našo raziskovalno nalogo, ki je naše prvo tovrstno delo.

7 Viri in literatura LENARČIČ, T. (2002). Trbovlje, z dušo in srcem. Trbovlje : Občina Trbovlje. 367 str.

MLAKAR Adamič, J. (2004). Teknilo nam je! 3. ponatis. Trbovlje : Zasavski muzej. 167 str.

ODLAZEK, L. (2014). Med hauzi : Takšne in drugačne iz Žabje vasi. 2. dopolnjena izd. Trbovlje : Knjižnica Toneta Seliškarja. 135 str.

PAVLIN, D. (1993). Slovensko narodno izročilo. Ljubljana : Lexis d.o.o. Kranj. 265 str.

REVIRJI skozi čas. (1984). Trbovlje : Zveza prijateljev mladine Slovenije. 72 str.

ROZINA, R. (2012). Poglavja iz Zasavja. 1. izd. Zagorje ob Savi: Regionalni center za razvoj. 176 str.

ROZINA, R. (2009). V 3 krasne : vodnik po Zasavju. Zagorje ob Savi : Regionalni center za razvoj. 213 str.

SLOVAR slovenskega knjižnega jezika. (2001). Ljubljana: DZS. BOŽIČEK SIMNOVČIČ, T. (2021). Moj kraj moj chef. V: Sr(e)čno.[19. februar 2021] št. 35.

Trbovlje : Občina Trbovlje, str. 27.  Festival industrijske dediščine 2020 – kulinarični festival “Iz trbouskiga špajza” [online]. Dostopno na: https://www.inspiracija.eu/trbovlje-sl/festival-industrijske-dediscine-2020-kulinaricni-festivaliz-trbouskiga-spajza/?lang=sl Uporabljeno: (3-3-2021).  MEDVEŠ, A. (2021) Slovar Zasavskega Knjižnega jezika [online]. Dostopno na: http://www.medves.si/me/szkj.htm Uporabljeno: (3-3-2021).  Kulinarični festival v Trbovljah [online]. Dostopno na: https://savus.si/kulinaricni-festival-vtrbovljah/ Uporabljeno: (3-3-2021).  'Iz trbouskiga špajza' tudi letos ohranja tradicionalno rudarsko kuhinjo [online]. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/zabava-in-slog/ture-avanture/iz-trbouskiga-spajza-tudi-letos-ohranjatradicionalno-rudarsko-kuhinjo/543056 Uporabljeno: (3-3-2021).

28

 Restavracija Martin [online]. Dostopno na: https://www.visittrbovlje.si/gostilne-inrestavracije/gostilna-martin/ Uporabljeno: (3-3-2021).  Pizzerija Dimnik [online]. Dostopno na: http://www.pizzerija-dimnik.si/ Uporabljeno:  Okrepčevalnica Hajer [online]. Dostopno na: https://jedelbom.com/ponudnik/hajer/ Uporabljeno: (3-3-2021).  Restavracija K5 [online]. Dostopno na: http://www.k5.si/dostava/ Uporabljeno:  Mala malca [online]. Dostopno na: https://www.malcajt.com/zasavska/trbovlje/mala-malca.html Uporabljeno: (3-3-2021).  Gostilna Bigman [online]. Dostopno na: https://www.facebook.com/Gostilna-Bigman1990452131181404/ Uporabljeno: (3-3-2021).  Turistična zveza Slovenije. Turizmu pomaga lastna glava [online]. Dostopno na: https://www.turisticna-zveza.si/novica.php?id=616 Uporabljeno: (10-3-2021).  OŠ Tončke Čeč (2021). Izdelki učencev na tehniškem dnevu Moj kraj moj chef [online]. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=AgVRDeADU1k Uporabljeno: (10-3-2021).  OŠ Tončke Čeč (2021). Rolmlinc v različnih postavitvah [online]. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=u5FW2jG3WeY Uporabljeno: (10-3-2021).

29

Priloge PRILOGA 1 Vprašalnik za učence

30

PRILOGA 2 Rezultati anket

6. R

7. R

8. R

9. R

31

PRILOGA 3 Slikovno gradivo v obliki videa

Video 1: Izdelki učencev na tehniškem dnevu Moj kraj moj chef

Video 2: Rolmlinc v različnih postavitvah

32

POVZETEK

ŠOLA: OSNOVNA ŠOLA TONČKE ČEČ, Keršičeva cesta 50, 1420 Trbovlje tel: 03 56 25 120 e-mail: os-toncke-cec@guest.arnes.si NASLOV RAZISKOVALNE NALOGE: Moj kraj moj chef /ROLMLINC/ Avtorji: (ime in priimek, razred): MAŠA NEJA GOLOB, 8. B, VESNA ZUPANČIČ, 8. B, MAJA PUŠNIK, 8. B, ANA NEŽA DETELA, 8. B ULA POVH, 8. A, LEA KOČAR, 8. A, ZOJA LIPOVŠEK, 8. A, LARA HOČEVAR, 8. B, NIK KASTELIC, 8. B, OŽBEJ BOKAL, 7. B, LOTI SOVRE, 6. A, HANA KEK KAZIĆ, 6. A, EMMA KASTELIC, 6. A, IZA STARMAN, 6. B. Mentorice: TANJA BOŽIČEK SIMNOVČIČ, prof. glasbe, NINA VUČILOVSKI, prof. nemščine, mag. URŠA BAJDA, uni. dipl. bibl., VESNA LINDIČ, prof. matematike in fizike.

33

Povzetek Osrednji produkt naše raziskovalne naloge je rolmlinc. Naše prababice so iz ostankov testa za kruh izdelovale mlince, mi pa smo to nadgradili, ga zavili kot rolado, dodali vrsto slanih in sladkih nadevov in s tem razširili možnost všečnosti turističnega produkta. Eden izmed pomembnih delov je seveda načrtovanje. Natančno smo določili vse aktivnosti v okviru tehniškega dne. Izvedli smo ga v decembru – na daljavo. Učenci smo pripravljali rolmlince, se učili postavljati pogrinjke ter izvedli intervjuje z lokalnimi kulinaričnimi poznavalci, podjetniki in raziskovalci. Veliko dela in energije smo vložili tudi v promocijo, oblikovno ter tehnično dognanost, aktualnost in povezovanje z občino Trbovlje (vodjo projekta Inspiracija), chefom Martinom Voduškom, kustosinjo Jano Mlakar Adamič in s Srednjo šolo Zagorje – smer gostinski tehnik (profesor Andrej Naglav). V teh nepredvidljivih časih se bo težje vključevati s produktom v različne dejavnosti lokalne skupnosti, vendar upamo, da bomo lahko naš rolmlic vseeno uspešno promovirali. Verjamemo, da nam bo prihodnost bolj naklonjena.

Nalogo si je mogoče izposoditi v šolski knjižnici, dostopna pa je tudi v elektronski obliki na spletni strani naše šole.

Ključne besede: kulinarika, raziskovanje, turistični produkt, rolmlinc, učenci, OŠ Tončke Čeč

34