Tončke in Tončki - posebna izdaja ob 60. obletnici OŠ Tončke Čeč by Knjižnica OŠ Tončke Čeč Trbovlje

Ko spomini oživijo

Intervju z ravnateljico

Razvedrilo

Literarni in likovni izdelki

www.os-toncke-cec.si

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne Šole Tončke Čeč

Znalčki

Ples združevanja za začetek praznovanja 60. obletnice OŠ Tončke Čeč Prvega junija 2021 smo začeli s praznovanjem, kot se za tako obletnico spodobi. Z iskricami v očeh in ritmom v nogah smo vsi učenci in učitelji naše šole zaplesali povezovalni ples v izvedbi glasbenikov Master KG - Jerusalema (ft. Nomcebo). Po celotnem šolskem dvorišču so odmevali plesni ritmi in družno smo plesali na usvojeno koreografijo. Celotno voščilo naši šoli si lahko ogledate na videoposnetku z odčitanjem QR kode.

https://video.arnes.si/watch/jcy943791cwd

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne šole Tončke Čeč

Pogovor prvošolcev Učenka, učiteljica, z ravnateljico ravnateljica Naši prvošolci so zelo radovedni. Tokrat so se v šolski knjižnici pogovarjali z ravnateljico Katarino Pajer Povh. Učenci: Kako je bilo včasih na Osnovni šoli Tončke Čeč in kakšna je bila? Ravnateljica: Včasih je bilo na OŠ Tončke Čeč prav tako prijetno, kot je sedaj. Bila pa je manjša, in sicer tisti del, kjer je sedaj telovadnica, je bil nižji. Drugače pa se naša Tončka Čeč na zunaj, se pravi stavba naše šole, ni prav nič spremenila. Še vedno je enaka, bogata z rožami, znotraj pa z najbolj srčnimi učenci. Učenci: V kateri razred ste hodili? A, B ali C? Ravnateljica: Hodila sem v C razred. V 1. C, 2. C, 3. C, 4. C in 5. B. Učenci: 6. B? Ravnateljica: Ne, potem pa sem nadaljevala šolanje na osnovni šoli, ki se sedaj imenuje OŠ Trbovlje, takrat pa se je imenovala Pedagoška enota Revirski borci. 6., 7. in 8. razred smo takrat obiskovali tam, tukaj smo bili samo od 1. do 5. razreda. Učenci: Ali ste delali po skupinicah tako kot mi? Ravnateljica: Ne. Nismo delali po skupinicah. Včasih smo se učili tako, da je učitelj predaval, mi pa smo ga poslušali v klopeh in si zapisovali. Učenci: Ali ste imeli tehniške, kulturne in športne dneve? Ravnateljica: Imeli smo kulturne dni, športne dni in naravoslovne dni. Ker takrat, ko sem jaz hodila v šolo, še ni bilo devetletne osnovne šole, bila je osemletna, in tehniških dni žal nismo imeli. Imeli pa smo znotraj naravoslovnih dni tudi takšne tehnične vsebine, da smo kaj delali. Učenci: Ali ste bili uspešna učenka? Ravnateljica: Mislim, da sem bila kar uspešna učenka, ja. Učenci: Ali ste imeli lepe ocene? Ravnateljica: Ja, tudi moje ocene so bile lepe. Pa vemo, kakšne so lepe ocene? Učenci: Ja! Petke! Ravnateljica: Najlepše so ocene, za katere se najbolj potrudiš, pa daš vse iz sebe, kar zmoreš. Učenci: To je petka! Ravnateljica: Za nekatere je to 3, ampak je tudi to lepa ocena za tiste, a ne?

Učenci: Ali pa štiri. Ravnateljica: Ali pa štiri. Učenci: Zakaj ste pa postali učiteljica? Ravnateljica: Zato ker sem želela otroke učiti, ker sem rada delala z učenci, z otroki. In ta moja želja se je rodila prav na tej šoli. Včasih, ko sem hodila na to šolo, sem ostajala po pouku v šoli, ker mi nismo imeli podaljšanega bivanja in so bile učilnice prazne. S sošolko sva se igrali, da sva učiteljici in sva pisali po tabli. Od takrat naprej sem si želela postati učiteljica. In res sem postala. Učenci: Ali ste bili res učiteljica? Ravnateljica: Ja, res. Bila sem učiteljica na tej šoli. Bila sem učenka na tej šoli in učiteljica na tej šoli. Učenci: In sedaj ste ravnateljica? Ravnateljica: Sedaj pa ravnateljica, ja. Učenci: Katere razrede ste učili? Ravnateljica: Učila sem … Na tej šoli sem učila 1., 2., 3. in 4. razred. Učenci: Kako je bilo, ko ste bili učiteljica? Ravnateljica: Prijetno je bilo. Sem že prej rekla, da sem rada delala z učenci, takimi, kot ste vi. Bolj kot so spraševali, več kot jih je zanimalo, bolj je bilo luštno. Učenci: Zakaj ste se odločili, da postanete ravnateljica? Ravnateljica: Zato ker sem razmišljala, da lahko še več naredim za vas, za otroke. Da lahko izboljšam kakšne prostorske pogoje; se pravi, da naredim še več dobrega za vas otroke. Učenci: Kdo so bili ravnatelji ali ravnateljice pred vami? Ravnateljica: Čisto, čisto pred mano je bila ravnateljica gospa Zora Bezgovšek. Pred njo je bila ravnateljica Mira Kmetič. Pred njo, kot sem že prej povedala, naša šola ni bila samostojna, da bi imela ravnatelja, ampak je bila vodja Mara Pavlič. Čisto prvi ravnatelj naše šole pa je bil gospod Franc Dežjot. Učenci: Zakaj pa imate pomočnico? Ravnateljica: Pomočnico imam pa zato, da mi pomaga organizirati delo na šoli. Ali vi veste, kaj pomeni organizacija? Učenci: Ja! Ravnateljica: Ja?

Draga naša šola! Ob 60-letnici ti želimo še mnogo veselih, srečnih in znanja željnih otrok ter prijaznih učiteljev. Želimo ti še več igral in igrišč za mlajše pa tudi malo starejše učence ter čisto novo preobleko. Upamo, da boš sprejela še mnogo otrok ter jim tako kot sedaj nudila občutek varnosti. Veseli smo, da smo te izbrali za naš drugi dom. tvoji učenci, 3. C–9. C razreda (oddelki NIS)

Fotografija: Natalija Juvan

OŠ Tončke Čeč sem kot učenka obiskovala od 1. do 5. razreda. V prvem razredu je bila moja razredničarka Breda Šere. Spominjam se je kot tople, srčne in hudomušne učiteljice, ki nam je popestrila prvo leto šolanja in s tem zagotovila spodbudno šolsko okolje, kjer smo si nabrali temelje za nadaljnje šolanje. Z občutki topline, srčnosti, spodbujanja, motiviranja, razvijanja močnih področij se spominjam tudi nadaljnjih 4 let šolanja na OŠ TČ. Prav tako se v današnjem času vsi zaposleni trudimo, da zagotavljamo učencem varno in spodbudno okolje, v katerem lahko razvijajo močna področja in se optimalno razvijajo vseh 9 let šolanja. Če torej povežem svoje občutke in lepe spomine iz šolskih dni kot učenka na naši šoli in sedaj kot učiteljica, ravnateljica, lahko trdim, da za našo šolo velja, da tradicionalno spodbuja znanje, vrednote in kompetence, ob katerih se učenci lahko razvijajo, predvsem pa menim, da so zaposleni pri nas empatični ter srčni ljudje, ki vse, kar počno, delajo za dobro otrok. Družben razvoj, globalizacija, digitalizacija … so prinesli velike spremembe. Spremenilo se je marsikaj, tudi pristopi poučevanja in otroci, vzgojeni v skladu z današnjim časom. A na naši šoli se trudimo, da postavljamo na prvo mesto učence in njihov dobrobit, trudimo

Učenci: No, vi povejte. Ravnateljica: To, da misliš narediti hiško na drevesu, pa moraš najprej ugotoviti, kakšne dele boš imel, pa kakšnih ne boš imel. Učenci: Nek načrt, a ne? Ravnateljica: Ja. Pa da veš, kdo kaj naredi, pa kdo bo pri katerih učencih, pa kdaj bo kdo kam šel ... No, zato je pomočnica. Učenci: Ali hitro računate? Ravnateljica: Ja, kar precej hitro. Ne najhitreje, ampak kar precej hitro. Učenci: Kako je biti ravnateljica? Ravnateljica: Ravnateljica tako čudovitim učencem in čudovitim sodelavcem

Fotografija: arhiv OŠ Tončke Čeč

se za pozitivne medsebojne odnose in pozitivno komunikacijo, spodbujamo srčnost in strpnost, saj ne glede na spremembe ljudje ostajamo socialna bitja, ki nujno potrebujemo osebni stik, toplino in varnost. ravnateljica OŠ Tončke Čeč Katarina Pajer Povh

je biti čudovito. Včasih pa tudi naporno. Včasih imamo veliko stvari za narediti, veliko stvari za prebrati. Veliko navodil dobimo z Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. To veste, kaj je? Učenci: Ja! Ravnateljica: Ja? To so tisti, ki nam dajejo navodila za delo. Ampak ko grem med vas, med učence, se počutim najlepše. Učenci: Odlično. Ravnateljica: Ja, odlično! No, to je pravi izbor besede za zaključek. učenci 1. a in 1. b razreda

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne šole Tončke Čeč

Kulturnica Tončka Čeč

"Dela ne bo nikoli zmanjkalo, otroštva vašega otroka pa bo enkrat konec." poljski pregovor

Spoštovani sedanji in nekdanji učenci, učitelji, starši in ravnateljica, iskrene čestitke ob 60-letnici delovanja šole. V zadovoljstvo in čast mi je, da lahko zapišem nekaj besed ob jubileju Osnovne šole Tončke Čeč. Če bi stene lahko spregovorile, bi nam najbrž zaupale obilico zgodb, ki so nastale za zidovi šole. Od tistih zabavnih, nasmejanih, do tistih malo manj. A to je življenje, ki piše svoje zgodbe. Na nas pa je, da ga znamo sprejeti in tudi iz obdobja osnovnega šolanja pridobiti čim več. Osnovna šola je čas, ko mladi pridobivajo osnovna znanja z različnih področij, ki jim tudi kravžljajo možgančke in s tem poskrbijo, da bodo le-ti v dobri kondiciji tudi za izzive, ki v življenju še sledijo. Fotografija: arhiv Občine Trbovlje

Vsebine, ki se odvijajo za zidovi, so odraz učiteljev, vodstva ter otrok. Občina pa je tista, ki ne skrbi le za osnovna vzdrževalna dela stavbe, temveč za večje investicije, ki jih izvaja v skladu z razpoložljivimi sredstvi in glede na vrstni red prioritet na področju vseh trboveljskih šol. Tako je bila v preteklosti urejena učilnica na prostem, trenutno pa se pripravlja idejna rešitev za morebitni prizidek oz. notranjo ureditev z namenom pridobitve dodatnih prostorov. To pa so izzivi, s katerimi se srečujemo na lokalni ravni, a verjamem, da jim bomo kos. Šoli, kolektivu in učencem želim tudi v prihodnje predvsem dobro počutje v stavbi OŠ Tončke Čeč, da bi še naprej nabirali znanje z zavedanjem, da je to edina stvar, ki vam je nihče ne more

odvzeti. Predvsem pa tudi, da izkoristite vse priložnosti in možnosti dodatnih programov, ki vam jih ponujajo na šoli. Le-ti ne bogatijo samo vas, temveč tudi lokalno skupnost. Ob prebiranju knjige »Srčni učitelj«, ki jo je napisala ena od učiteljic, sem večkrat pomislila na trboveljske šole in verjamem, da imamo med učitelji tudi mi takšne, ki si upajo iti izven okvirjev in ki bodo s svojim entuziazmom in zagnanostjo dosegli, da bodo naši otroci ali vnuki nekega dne obiskovali takšno šolo, kot je opisana v knjigi. Da jim bo sistem, v katerega smo ujeti, dovolil poleteti. Vsem nam. Nekega dne.

O naši narodni herojinji Tončki Čeč vemo kar veliko, a velika večina znanega je vezana na njeno politično delo pred vojno in udejstvovanje v partizanskem gibanju med okupacijo. Njeno kulturno delo je, ob vseh ostalih njenih dosežkih in vrlinah, manj znan del njenega življenja. Občina Trbovlje nas na njen prispevek h kulturi vsako leto opomni s podelitvijo nagrade Tončke Čeč za dosežke na kulturnem področju. Ta je bil prav tako velik kot njen prispevek k osvobodilnemu gibanju. V nezavidljivih okoliščinah medvojnega časa je skušala približati kulturo delavskemu razredu v Trbovljah in okolici. S somišljeniki je morala poskrbeti prav za vse dele predstav, ki jih je pripravljala: od priprave predstave, izdelave kulis in kostumov, priprave odra do organizacije prireditev. In to z malo ali še pogosteje z nič sredstvi. Za marsikoga so bile to v tistem času edine kulturne vsebine, ki si jih je lahko privoščil. Bila je tudi pobudnica in nekaj časa dirigentka lokalnega tamburaškega orkestra. O njenem umetniškem ustvarjanju vemo manj kot o organizacijskih sposobnostih na področju kulture. Ohranilo se je nekaj pesmi, ki se jim pripisuje njeno avtorstvo in dramskih besedil, ki jih je pisala za lokalno gledališko skupino. Gotovo bi bila njena zapuščina na umetniškem področju

Ilustracija: osmošolec Lan Vozel

še večja, če je ne bi v najboljših letih doletela tragedija okupacije. Tej se je v duhu, kakršnega je izpričevala skozi vse življenje, odločno uprla. Žal je za našo svobodo žrtvovala svoje mlado življenje in mnoge zgodbe in pesmi, ki jih je morda nosila v sebi, žal ne bodo nikoli ugledale luči sveta. Bogdan Šteh

županja Občine Trbovlje Jasna Gabrič

Aktivistka Roza V Trbovljah, na naslovu Loke 104, se je 10. maja 1896 materi Heleni in očetu Antonu rodila hči Antonija. Večino otroštva je preživljala na Kleku. Oče je bil rudar in njegov zaslužek ni bil dovolj za šolanje otrok v družini. Z bratovo pomočjo je Tončka, kot se je predstavljala in so jo klicali domači, uspešno zaključila tečaj stenografije in strojepisja v Gradcu. Njena prva zaposlitev je bila leta 1918 v Zagorju pri Uniji slovenskih rudarjev, poleg tega pa je opravljala tudi tajniške posle za takratne socialiste. Zelo dobro je poznala bedo, težko življenje in izkoriščanje rudarjev. V letih po prvi svetovni vojni so delali tudi po več kot dvanajst ur dnevno, v slabih in nevarnih pogojih. Plače – mezde so bile nizke, stanovanja pa bolj podobna barakam kot primernim prostorom za bivanje družin. Vse to je vodilo k prvi stavki rudarjev (decembra 1918), ki je pomenila prvi večji uspeh, saj so se razmere po stavki za rudarje nekoliko izboljšale. V tem revolucionarnem duhu se je oblikovala tudi osebnost Tončke Čeč, ki se je že tedaj začela aktivno vključevati v delavsko gibanje v Revirjih. Posredno je sodelovala v stavkah rudarjev, odporniških gibanjih in bila zaradi svojega političnega

delovanja tudi večkrat aretirana ter zaslišana pri takratnih organih pregona. Med drugo svetovno vojno je delovala na terenu in v Revirski četi s partizanskim imenom Roza. Leta 1942 so jo kot aretiranko odpeljali v Stari pisker – vojaški zapor v Celju. Kljub mučenju in zastraševanju ni izdala svojih idealov o svobodnem in pravičnem svetu. Umrla je 3. novembra 1943 v koncentracijskem taborišču Auschwitz – Birkenau. Leta 1953 so jo posthumno odlikovali z redom narodne herojinje. Naša šola ponosno nosi njeno ime. U. B.

Draga šola, za tvoj 60. rojstni dan ti želimo, da bi še dolgo stala na tem hribu. Hvala ti, ker nam daješ znanje in nas postavljaš pred nove izzive. Ko pomislimo, koliko si že stara, smo zelo ponosni nate. Veseli smo, da te lahko obiskujemo. Želimo ti, da bi dobila novo fasado in prebeljene stene … Da bi panoje še naprej krasili likovni izdelki učencev … Da bi učenci radi prihajali k pouku in se veselili svojih šolskih uspehov … Še veliko lepih dogodivščin. Radi te imamo! 5. b

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne šole Tončke Čeč

Na Plevčkovem hribu so zabrneli stroji

Fotografija: arhiv Foto Podbevšek

Fotografija: arhiv RTH

Fotografija: Zasavski tednik, vir: dLib

Razvedrilo

11 6

1. Ženska, ki si prizadeva za veliko, hitro spremembo na kakem področju človekovega delovanja 2. Pravo ime Tončke Čeč 3. Ime zaselka/vasi, v kateri se je rodila Tončka Čeč 4. Koliko let deluje naša OŠ Tončke Čeč 5. Rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik (dve besedi) 6. Posthumno, 21. 6. 1953, je bila odlikovana z redom ... (dve besedi) 7. Partizansko ime Tončke Čeč 8. Zloglasno koncentracijsko taborišče, v katerem je umrla Tončka Čeč 9. Glasbena skupina, ki jo je Tončka Čeč poučevala in vodila 10. Poimenuj stoletje, v katerem se je rodila Tončka Čeč 11. Kdor zelo aktivno deluje v kaki organizaciji ali gibanju 12. Poklic, ki ga je opravljal Tončkin oče 13. Vrednota, za katero se je borila Tončka Čeč 14. Čas brez vojne

1 4 8 2 12

Ime in priimek: __________________________________________________ Pravilno izpolnjeno nagradno križanko fotografirajte in jo kot fotografijo pošljite na e-poštni naslov: knjiznica.ostc@gmail.com najkasneje do 1. junija 2022. Izžrebane nagrajence bomo obvestili po elektronski pošti in njihova imena objavili na šolskem družbenem omrežju FB.

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne šole Tončke Čeč

Ko spomini oživijo … Franc Dežjot – prvi ravnatelj OŠ Tončke Čeč Na občinski praznik 1. junija 1961 je bila uradna otvoritev novozgrajene osnovne šole na Plevčkovem hribu, ki so jo poimenovali po Tončki Čeč. Za prvega ravnatelja šole so izbrali Franca Dežjota. V svojem govoru pred desetimi leti je zapisal …

Fotografija: arhiv družine Dežjot (ravnatelj z ženo Sonjo, tudi učiteljico na OŠ Tončke Čeč)

Vključujoča šola (spomini upokojene učiteljice v programu NIS) Vsi nismo enaki, med seboj smo si različni, pa vendar je vsak dragocen. V življenju prehodimo različne poti, da bi prišli do zadanega cilja. Nekateri brez večjih težav, drugi pa po težji in včasih tudi daljši poti. Naše sposobnosti so različne in prav zato so različni tudi programi, po katerih se lahko izobražujemo. Ste vedeli, da na OŠ Tončke Čeč izobražujemo učence po dveh programih? Ne, potem nam to odlično uspeva. Na šoli namreč izvajamo redni osnovnošolski program in osnovnošolski program z nižjim izobrazbenim standardom. V slednjega so vključeni učenci, ki potrebujejo drugačen način poučevanja in individualni pristop. V šoli smo

leta 1995 simbolno odstranili vrata, ki so učence s posebnimi potrebami ločevali od ostalih učencev. Začel se je proces integracije učencev s posebnimi potrebami v življenje in delo šole. Pri delu v šoli v veliki meri upoštevamo socialno integracijo, ki pomeni prilagajanje vsakokratnim situacijam v šoli in življenju. K temu pripomore medsebojno prepletanje programov, skupno vključevanje vseh učencev v šolske in obšolske dejavnosti, saj se tako pletejo medsebojne vezi, pozitivni medsebojni odnosi, razvija strpnost in oblikujejo vrednote za življenje. Proces integracije zahteva aktivno delo vseh udeležencev vzgoje in izobraževanja: učiteljev, učen-

Od učenke do učiteljice Naši starši, dedki in babice so nam velikokrat pripovedovali, kako je bilo v šoli včasih. Učitelji so bili takrat bolj strogi, prav tako pa so imeli več pravic, s katerimi so naredili red v razredu. Otroci so dvakrat premislili, če bodo kaj ušpičili in s tem tvegali takšno ali drugačno obliko kaznovanja. V tistih časih je vladala po-

polna disciplina in učenci med poukom niso smeli niti pisniti, spregovorili pa so lahko le, če so bili vprašani. Že ko sem bila sama učenka, se je marsikaj spremenilo in učitelji niso bili več nobeni 'bavbavi', ampak so znali prisluhniti učencem in jim pomagati, če so imeli težave.

Spremembe pa so bile tudi v načinu učenja, saj smo lahko aktivno sodelovali pri razlagi in dejavnostih znotraj pouka, tu pa tam se je celo zgodilo, da smo sami predstavili del kakšne snovi. Tudi danes si kot učiteljica ne morem predstavljati, da bi pouk potekal vsak dan enako, monotono, brez kakršnih koli pripomočkov, eksperimentov, ekskurzij … Verjetno bi se mi zmešalo od dolgčasa. Želim, da so moji učenci pri pouku sproščeni, da jim je lepo in se dobro počutijo. Šele takrat postanejo vedoželjni ter odprti za nove ideje. Pomembno je, da učenci dobijo občutek, da je vsakdo izmed njih nekaj posebnega in da ni vsakdo za vse, saj v življenju v resnici ne potrebujemo vsi vseh znanj. Naj moje razmišljanje zaključim še z enim spominom mojega šolanja na OŠ Tončke Čeč. Včasih smo zelo radi nastopali. Spominjam se svojega prvega nastopa na velikem odru Delavskega doma Trbovlje, ko smo plesali … Skoraj slišim pesem, štejem korake in premagujem tremo … Marjana Eberlinc

Fotografija: arhiv OŠ Tončke Čeč

cev in seveda staršev, ki se morajo zavedati, da ne smejo od svojega otroka pričakovati več, kot zmore. Saša Karmuzel

Vedno novi izzivi Moja zaposlitev kot računovodja na Osnovni šoli Tončke Čeč se je pričela v letu 1995, ko je šola postala samostojna. Pred letom 1995 je bila šola Pedagoška enota Osnovne šole Trbovlje, zato računovodstva na tej šoli ni bilo. Ko sem v mesecu maju 1995 prišla na svoje delovno mesto, je bilo potrebno na novo vzpostaviti celotno knjigovodstvo. Položnice, ki so se izdajale, so se takrat pisale na pisalni stroj. Prav tako tudi vsi seznami učencev, poročila, dopisi. Kar nekaj sredstev in delovne vneme je bilo potrebno, da so se nabavili računalniki in računalniški programi za nemoteno delo v računovodstvu in tajništvu. Zame je bil to nek nov izziv, rada sem opravljala svoje delo. Priznam pa, da je kljub vsej tehnologiji, ki nam je danes dostopna, dela v računovodstvu in administraciji vedno več. V času mojega službovanja na šoli sem sodelovala s kar tremi ravnateljicami, štirimi pomočnicami ravnateljic, štirimi tajnicami, dvema hišnikoma, pri navajanju števila učiteljev in učencev pa se že izgubim … V vseh teh letih se je šola spremenila, obnovila, renovirala, posodobila. Na šolo pa me vežejo tudi lepi spomini kot mamo, saj sta to šolo obiskovala tudi moja otroka, ki se še danes rada spominjata svojih osnovnošolskih dni na OŠ Tončke Čeč. Nives Škrinjar

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne šole Tončke Čeč

»Še pomnite, tovariši in tovarišice?« Veter poškodoval streho

Spomini, spomini …

Ne morem verjeti, da je minilo že 60 let, ko smo otroci iz »doline« zavidali učencem, ki so prestopili prag nove, lepe šole Tončke Čeč, mi pa smo morali na staro šolo Alojza Hohkrauta. Vendar to otroško zbadanje se je kmalu končalo. Končal jo je močan veter, ki je poškodoval streho nove šole. Tako smo imeli odgovor, da je naša šola stara in trdna, njihova pa brez strehe. A ta »nova šola« je tudi zame postala za 20 let drugi dom. Kot učiteljica razrednega pouka sem se zaposlila na OŠ Tončke Čeč. Na šoli sem se počutila odlično. K dobremu počutju so prispevale vse ravnateljice: gospa Mira Kmetič, ki me je sprejela in me predstavila kolektivu, gospa Zora Bezgovšek in gospa Katarina Pajer Povh, moja zadnja ravnateljica. Veliko, skoraj vse, pa je prispeval čudovit kolektiv. Vsakemu

60 let, kako dolga doba! Dolga, ko razmišljam, kako hitro teče čas, kaj vse se je v tem času zgodilo in spremenilo. Minilo je tudi 60 let, odkar je na Plevčkovem hribu zrasla in odprla svoja vrata nova osnovna šola v Trbovljah, Osnovna šola Tončke Čeč. Še vedno stoji tam, v tem času so jo obnovili, dogradili in postavili novo telovadnico. Marsikaj se je spremenilo, a še vedno odpira vrata učenosti številnim učencem. Ko jo vidim, se vrnem v tisti čas, ko sem jo obiskovala kot učenka. Nanjo me vežejo posebni spomini. Bila sem med tistimi veselimi prvošolci, ki so tu v letu 1961 prvič prestopili šolski prag in osem let je bila moj drugi dom. Spominjam se učiteljev, učilnic, telovadnice, velikega mozaika na steni v likovni učilnici, ki je dajal prostoru poseben vtis. V šolo smo hodili zjutraj in popoldan pa tudi ob sobotah, začetek in konec ure je označil šolski zvonec. Spomnim se tudi zvočnika, po katerem je ravnatelj posredoval obvestila … A tu moje zgodbe še ni konec. V isto šolo sem se vrnila malo starejša kot socialna delavka in vedno bolj doživljala, da je to moja šola od nekdaj. Svetovalno delo mi

povem, da sem imela največjo srečo, saj sem delala v enkratnem kolektivu. Kolektiv mi je predstavljal drugo družino. Tak kolektiv želim res vsakemu. Kolektivu OŠ pa ob 60-letnici iskreno čestitam z verzi Toneta Pavčka, ki v celoti veljajo za vse moje nekdanje sodelavce. Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš. Ta svet je lep, če nekoga rad imaš, če stisneš roko komu, ki ga kaj boli. Ta svet je lep, če si Človek do ljudi. Tone Pavček Janja Serša

Moj »okenski plesalec« Na OŠ Tončke Čeč me vežejo lepi spomini. Predvsem na krasen kolektiv, na dobre medsebojne odnose z vsemi delavci na šoli in na pridne, ustvarjalne, hudomušne, simpatične otroke. Januarja 1994 je šola postala spet osemletka. Bila sem razredničarka osmega razreda, ki se je preselil na »Tončko« in z njimi tudi jaz. No ja, za par mesecev, do junija, a sem ostala 25 let – do upokojitve (2019). V Trbovljah sem poznana kot »tršica za glasbo«. To mi je všeč. Velik poudarek pri delu je bil posvečen petju. Peli smo ne samo v razredu, tudi na športnih dnevih, na izletih, v avtobusu, pač kamor nas je vodila pot. Že kot otrok sem imela rada pust in pustne norčije. To sem tudi počela na šoli. Na začetku sem bila edina šema na predmetni stopnji. Malo sem jih navdušila z norčijami in tako je bilo vsako leto več maskiranih otrok. Nekateri razredi so bili zelo ustvarjalni. Nepozabne skupinske maske: Smrkci, Minjoni, Nune pojejo, kavbojci in indijanci … Z devetletko so se začeli tudi izbirni predmeti. Poleg glasbenih vsebin sem izbrala tudi plesno področje. Na srečo sem bila spet razredničarka prve generacije, ki je preskočila razred. Bili smo zelo ponosni, ker smo iz petega razreda napredovali v sedmi razred. Na novo so bili izbirni predmeti. Učenci so si morali izbrati kar tri. Prva ponudba so bili pri meni starinski in družabni plesi. Vpisal se je tudi učenec, ki je ves čas sedel ali napol ležal na okenski polici. K predmetu je prišel, ker je rad gledal, kako plešejo. V novem šolskem letu sem jim ponudila ljudske plese in ne boste verjeli, tudi moj »okenski plesalec« me je spet izbral.

Fotografija: arhiv OŠ Tončke Čeč

je bilo izziv, delo z učenci me je izpolnjevalo, dobro sem se počutila med sodelavci. Ostalo mi je ogromno zgodb učencev, lepih spominov in dobrih odnosov. V tej šoli sem začela svojo šolsko in zaključila poklicno pot, ko sem se upokojila. Vesela sem, da sem del obstoja in delovanja Osnovne šole Tončke Čeč. Rada se pohvalim, da sem delovala v osnovni šoli, kjer obstaja pozitivna energija, ki jo ustvarjajo učitelji skupaj z učenci, starši in okoljem. Srečno tudi v prihodnosti. Cvetka Kozmus

Pouk tudi ob sobotah

Foto: arhiv Zinke Bregar

Veliko učencev in učenk je sodelovalo v pevskem zboru. Vsak glasek je bil kot kamenček v mozaiku uspeha naše šole, ki je ime Tončke Čeč poneslo izven meja naše občine. Seveda, mladi in lepi glasovi se dotaknejo vsakega poslušalca, za njihovo izvedbo pa je veliko garanja in truda vseh. V teh letih smo otvorili kar nekaj asfaltiranih cest v Trbovljah, popestrili obletnice raznim društvom, sodelovali na občinskih in državnih prireditvah. Pa ne se čuditi, če sem kdaj na odru stala z dvema različnima čevljema ali hodila bosa v mrežastih nogavicah v dežju od avtobusne postaje do Delavskega doma, ker sem tekla v petkah po Ljubljani, da nismo zamudili nastopa v Cankarjevem domu in potem so čevlji postali premajhni. Oh, še veliko zgodb je bilo, ki se jih z veseljem spominjam. Zinka Bregar

Rada sem pomagala otrokom Pred 56 leti sem kot deklica stopila v osnovno šolo Tončke Čeč, lani pa izstopila iz nje, z lepimi spomini, tako na leta šolanja kot na poznejša leta, ko sem čudovitim otrokom pomagala, da še bolj samozavestno stopijo na pota učenja in odraščanja. Ta leta na šoli, ki je najboljša med vsemi šolami v Trbovljah, me bodo, upam, še dolga leta spremljala v mojih spominih. V njih pa bo prostor tudi za moje sodelavke, učiteljice in moje prijateljice. Martina Zalokar

Osnovna šola Tončke Čeč je tistega leta, ko sem na topel septembrski dan prvič prestopila prag, takrat skoraj nove šole na Plevčkovem hribu, praznovala peti rojstni dan. V mojih otroških očeh je bila to velika, dolga stavba s širokimi hodniki in svetlimi učilnicami. Spominjam se, da smo imeli dvoizmenski pouk in pouk tudi ob sobotah. Osem let je bila osnovna šola Tončke Čeč moj drugi dom. Že kot majhna deklica sem si želela postati učiteljica. Po končanem pedagoškem študiju so se mi sanje uresničile. Začela sem

poučevati na isti šoli, kjer sem sama kot šolarka srkala prva znanja. Tako so nekateri moji učitelji postali moji sodelavci. Šola »na hribu« je tako zopet postala moj drugi dom celih 40 let. Dnevi z učenci in delovnimi prijatelji so bili polni prijetnih doživetij pa tudi žalostnih trenutkov. Naši šoli želim, da se zvoki smeha in veselja razposajenih otrok razlegajo po njenih učilnicah in hodnikih, dvoriščih in igriščih še mnogo, mnogo let. Marjana Ovnik

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne šole Tončke Čeč

Spomini učencev OŠ Tončke Čeč je »Moja šola« Vsako življenje je svojevrsten zapis dogodkov, spoznanj in izkušenj. Vsako spoznanje in izkušnja pa predstavlja list papirja v knjigi, ki na naslovnici nosi ime posameznika. Nekatere knjige imajo le malo strani, druge so obsežne in vredne branja. Poglavja razkrivajo pisanost življenja posameznika, pripovedujejo zgodbe, rišejo slike dogodkov. Ob praznovanju moje prve šole sem v mislih odprl svojo virtualno knjigo, si prelistal svoje dogodke in se ustavil pri vsaki sliki posebej. Ugotovil sem, da ima moja knjiga veliko poglavij, listov papirja in še več slik, od katetrih so nekatere že zbledele, druge pa so ostale še popolnoma žive, take, kot da bi jih moje oči in um naslikale včeraj.

Eno prvih pomembnih poglavij moje knjige življenja se začenja v septembru 1961, ko se je moj korak namenil spoznavati življenje in svet, ko je moj jaz prestopil prag k samostojnosti moje osebnosti. Začel sem hoditi v šolo, ki se je kazala kot lepa, urejena in čisto nova; šolo poimenovano po hrabri, pravični in narodno zavedni Tončki Čeč. Čeprav se takrat nisem obremenjeval z imenom, pa se mi je vtisnil v spomin vonj po novem in drugačnem. Prav tako še vedno ob tem čutim v sebi nemir, morda strah ali tremo. Ne glede na zmedene občutke, ki so se prepletali v meni, pa se s spomini vračam v lepo okolje, prijazne »tovarišice« učiteljice in na vonj po kavi z mlekom, ki je prihajal iz kletnih prostorov v času malice.

Moj razred je bil najbolj levo in z velikimi očmi sem prvič vstopal v hram znanja. Vendar list v tem poglavju piše tudi o dogodku, ki se je zgodil prve dni obiskovanja šole. Neko jutro, bil je še september, smo, kot že nekajkrat prej, prišli učenci 1. a v šolo in se napotili proti razredu. Pred razredom so bili trije miličniki (policisti), od katerih je eden ogledoval razbito steklo okna, drugi je ležal na tleh in s posebnim svinčnikom izrisal obris stopala večjega čevlja. Na sivo belem pisanem linoleju, ki je bil položen po hodniku, je bil izrisan vsak detajl stopala, ki je spominjal na zimski čevelj. Tretji miličnik nas je napotil v razred. Spomini tega dogodka se tu končajo, saj je bilo v osmih letih veliko lepših dogodkov, ki se jih je vredno spominjati.

Poglavja v tej knjigi govorijo o mojih letih odraščanja, šolanja; pripovedujejo lepe dogodke iz moje mladosti, čas rojstva mojih otrok in nastajanje moje družine in njihovih družin, govorijo o mojih strokovnih korakih in delovanju v dobrodelnosti na svetovnem nivoju, rišejo moja srečanja s študenti, zavzetim delom v stroki, rišejo mojo osebno rast in uspehe, ki sem jih delil s svojimi sopotniki.

Šola je name delovala impozantno. Imela je velik vetrolov, skozi katerega si prišel v še večji hodnik. V njem so stopnice s kovinsko ograjo vodile navzdol proti telovadnici in kuhinji ter navzgor proti razredom, kamor so hodili že starejši učenci šole. Moja pot do 1. a razreda je peljala mimo stopnic v razrede v pritličju.

Poglavje v knjigi obsega veliko strani, ki so vredne branja in spominov. Čas se nemudoma ustavi ob spominih na učitelje Jožico Ščurk, Franjo Šprogar, Alenko Radoševič, Zofijo Sotenšek, Justo Jerman, Maksa Starca, Janeza Kneza, Ota Virta in druge. Ob tem sem dolžan izraziti zahvalo vsem tem učiteljem, ki so vsak po svoje prispevali v moj mozaik obsežnega zna-

nja, ki je bil podlaga vseh mojih kasnejših uspehov. Ob tem se z zadovoljstvom oziram na vse moje odlične uspehe v vseh letih osemletke in priznanja, ki mi ga je podelil ravnatelj Franc Dežjot ob vpisu v zlato knjigo odličnjakov OŠ Tončke Čeč. V zadovoljstvo mi je tudi dosežena tretja uvrstitev na tekmovanju »Sveta za tehnično izobraževanje otrok in mladine Jugoslavije«, ki je bilo v juniju 1969 v Sarajevu in na katerem sem kot učenec OŠ Tončke Čeč zastopal Slovenijo. Spomini sežejo tudi v učilnico Janeza Kneza, ki mi je odpiral poglede na kompozicijo, barvni kolorit in slikarske tehnike. Iz vseh teh spominov, ki jih ni in ne more biti konec, zaključujem, da je bila in je še vedno to »Moja šola«, šola Tončke Čeč. To je šola, v kateri sem se izoblikoval v srednješolskega odličnjaka, študenta strojne fakultete in uspešnega gospodarstvenika, specialista na področju stroke ocenjevanja, predavatelja ter človeka, ki je ustvarjalen tudi na področju fotografije in poezije. Slavko Stošicki Fotografije: arhiv Slavka Stošickija

Draga šola, si zelo dobra šola. Želimo ti, da boš še dolga leta ponosno na hribčku stala in sprejela še veliko otrok. Naj bo tvoja 60-letnica lepa in nepozabna. učenci 3. b

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne šole Tončke Čeč

Moji spomini na OŠ Tončke Čeč Moja generacija 1. septembra 1961 ni bila prva le ob vstopu v novo osnovno šolo v prvi razred, bili smo tudi prva generacija, ki smo imeli v 5. razredu šolo v naravi. Seveda je bilo to enotedensko smučanje na Mrzlici. Ko smo se vrnili domov, so kmalu nastopile zimske počitnice. Prvi počitniški dan je ravnatelj gospod Dežjot poslal nekoga k meni na dom, da naj takoj pridem v šolo. Tam sta me pričakala še dva gospoda, novinar in snemalec Radia Ljubljana. Želeli so, da jim povem, kako smo se imeli na smučanju. Snemanje je trajalo kar nekaj časa, ker si je gospod novinar že med potjo v Trbovlje zamislil, kakšni naj bi bili moji odgovori na njegova vprašanja in to dobesedno. Jaz pa sem jim želela povedati, da smo se imeli res lepo, a da je bila na Mrzlici strašanska megla, skozi katero se v resnici ni nič videlo in smo tako smučali na pamet, pač proti dolini. Tudi smuči, ki smo jih dobili v izposojo, so bile lesene, dolge in strašno težke, tako da smo tistim, ki so imeli svoje, nove in lahke, kar zavidali. No, na koncu smo snemanje uspešno zaključili. Predvajali pa so ga neko jutro po prvih poročilih, najbrž ob 6. uri. Tako da sva za to objavo najbrž vedela le gospod ravnatelj in jaz. Spomnim se tudi, kako smo pri likov-

Plaha deklica s citrami

nem pouku delali mozaik, ki je bil le ena od tehnik, ki smo jih spoznavali. Zasluge za to je imel seveda učitelj, gospod Janez Knez, izjemen strokovnjak in pedagog. Njegova zamisel je bila, da ustvarimo skupinsko delo. Najbrž smo bili vključeni vsi oddelki vseh razredov na predmetni stopnji. Med uro likovne vzgoje smo dobili recimo meter krat pol metra veliko lahko ploščo, na katero smo lepili pobarvane kockice. Bilo je pravo timsko delo, pri katerem je sodeloval ves oddelek. Tako smo ustvarjali kar nekaj ur in nekega dne sta nas presenetila novinar in snemalec RTV Slovenija s svojim obiskom. Snemala sta naše delo. Potem pa sta si zamislila prav poseben kader, zame presenečenje, saj je novinar pomolil svojo dlan predme in me poprosil, naj lepim nanjo, medtem pa je snemalec od spodaj navzgor snemal moj obraz. In takrat me je prešinilo: »A takšni so filmski triki.« Ko sem hodila v prvi razred, mi je moj dedek Franc večkrat povedal, da je on hodil na OŠ Ivana Cankarja, takrat se je seveda drugače imenovala. Sedel je v prvi klopi, poleg njega pa je sedela Tončka Čeč. To je bilo nekaj mojih utrinkov, lepih spominov na mojo osnovno šolo.

Kmalu po otvoritvi naše šole je prvič prestopila šolski prag tudi plaha črnolasa deklica. Prvi razred ji je ostal v spominu po lončkih za čaj in belo kavo, ki so jih učenci prinesli od doma. Spominja se tudi pisanja z nalivnikom, ki so ga namakali v tintnik. Pri tem seveda ni manjkalo packanja in polivanja po mizi. Njen najljubši predmet pa je bil že takrat glasbeni pouk. Rada je pela v pevskem zboru. In ta ljubezen do glasbe se še vedno zrcali v njenem vsakdanjem življenju. Kljub temu da so se ji sošolci včasih posmehovali, ker je igrala »pavrški« instrument – citre, in zavijala po savinjsko, pa so citre ostale stalnica v njenem življenju. Njena fotografija s citrami krasi tudi naslovnico ravnokar izdane (še po svežem dišeče) knjige z naslovom Cita – S citrami po lestvici življenja.

Fotografija: naslovnica knjige

Cita pravi takole: »Kljub temu da sem bila na Tončki Čeč čisto povprečna učenka, pa sem kasneje izbrala pravi poklic in v njem zelo uživam.« Cita Galič

Marjana Kogelnik (Lapornik)

Tri Tončkine generacije Matija in Anika sta brat in sestra, učenca Osnovne šole Tončke Čeč, ki obiskujeta 4. in 1. razred. Predvsem pa sta zelo radovedna otroka. Raziskovala sta, kako je bilo v šoli včasih. Zanimalo ju je marsikaj, odgovore pa sta dobila iz prve roke, saj sta Osnovno šolo Tončke Čeč obiskovala tudi njun dedo Jože Grobljar in oči Vito Vidmar. Najbolj ju je zanimalo, kako stroge so bile učiteljice. Oba, tako dedo kot oči, sta se strinjala, da zagotovo bolj kot so stroge danes. Od učencev so več zahtevale in se večkrat jezile. Seveda pa je bilo odvisno tudi od tega, kako so se vedli učenci. Ob tem ni šlo mimo vprašanja o kaznih. Ob odgovoru, ki je opisoval, kako je pela šiba, kako so učenci ostajali v učilnici po končanem pouku, o bližnjih srečanjih z razmočeno gobo za brisanje table in letečimi zvezki, sta ostala odprtih ust ter bila soglasna, da sta vesela, da sta šolarja zdaj in ne takrat. Spomnila pa sta se tudi lepih in zabavnih trenutkov, ko so hodili na izlete v Špicberg, na Klek in Mrzlico ter se igrali na igrišču. Ugotovila sta, da se otroci še danes najraje igrajo prav takšne igre, kot so se jih včasih: lovljenje, skrivalnice, košar-

Fotografija: arhiv družine Vidmar

ko in med dvema ognjema. Povprašala sta še o najljubših predmetih in učiteljicah. Dedo Jože je imel najraje likovni pouk pri učitelju Knezu, kjer so ustvarjali z vodenimi barvicami, voščenkami in izrezovali linolej. Njegova najljubša učiteljica je bila Franja Šprogar. Oči Vito pa je imel najraje telovadbo, kjer so veliko igrali košarko. Njegova najljubša učiteljica pa je bila Marjana Ovnik. Dedo je pripovedoval tudi o dogodku, ko je zaradi močnega vetra odneslo streho telovadnice in bi ga kmalu zadela. V živo se spominja, da je del strehe odneslo po hribu vse do »frizerije«. Brez lumparij pa tudi takrat ni šlo. Dedo se je od srca nasmejal ob spominu, ko so iz pritličnih učilnic skozi okno skakali z dežniki. Matija in Anika sta izvedela veliko novega o tem, kako je bilo včasih v šoli. Zaključila sta, da so določene stvari podobne, druge pa povsem drugačne. Kaj pa je skupnega vsem trem generacijam? Vsi štirje so kot iz topa izstrelili, katera je njihova najljubša šolska malica: kruh, salama in kislo zelje.

Fotografija: arhiv Cite Galič

Spomini na OŠ Tončke Čeč Šolanje na Osnovni šoli Tončke Čeč v Trbovljah sem končal že pred 12 leti, a imam na to obdobje svojega življenja zelo lepe spomine. Z učitelji, ki znajo s svojim bogatim znanjem motivirati svoje učence in jih spodbujati pri učenju, sem se zelo dobro razumel. Pomagali so mi odkrivati moje sposobnosti in jih razvijati, kar je krepilo mojo samozavest in voljo do učenja. To zame kmalu ni postalo več obveznost, ampak izziv. Svoje znanje sem zato kmalu začel preizkušati na različnih tekmovanjih – tudi na matematičnem, čeprav je matematika še sedaj moja šibka točka. A naučil sem se, da zmorem. In to tudi

dokazal. Šolo sem uspešno zaključil v šolskem letu 2009/2010, nato pa šolanje nadaljeval na srednji šoli v Zagorju. Zaupanje vase me je spodbudilo, da sem se vpisal tudi na Višjo strokovno šolo v Šentjurju pri Celju – smer organizator poslovanja v gostinstvu in turizmu in septembra leta 2020 uspešno zagovarjal diplomo. Ko zdaj razmišljam o tej svoji poti, vem, da mi brez pedagoških delavcev na Osnovni šoli Tončke Čeč, ki so mi dali osnovna znanja, spremljali moj razvoj v teh letih, mi pomagali in me spodbujali, to ne bi uspelo. Blaž Strgaršek

Nina Grobljar Vidmar

Fotografija: ZON, dostopno na https://zon.si/zgodbe-stirih-zagorskih-dijakov-dobra-popotnica-za-prihodnost/

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne šole Tončke Čeč

»Največ, kar lahko podarite svojim otrokom, so korenine in krila.« (neznan avtor)

Spomin na 1. september 1997. Prireditev ob vpisu v prvi razred Osnovne šole Tončke Čeč. Malo prestrašen pogled, velik nasmeh in srce polno pričakovanja ob misli – kdo iz tega prostora bo moj sošolec, v katerem razredu bom, kdo bo moja učiteljica … Oblačila, pripravljena le za to priložnost, in spremstvo staršev s še večjim nasmehom na obrazu. Šele sedaj se zavedam, da je bil zanju to prav tako pomemben dan kot zame. In naslednji spomin, ki me preplavi, je spomin na valeto. Zaključek te poti. Tokrat prireditev, ki smo jo ob podpori učiteljev pripravljali otroci sami. In seveda prvi žur v Mesečini po valeti. Vmes, med začetkom in koncem tega potovanja, naberem za cel koš spominov na dogodivščine, ki sem jih doživela v šoli v naravi, na mnoge šolske nastope, smeh, solze, strah, a večino časa – občutek sreče. Sošolci. Povezani z doživetji in spomini, ki so se zgradili v pomembnih osmih letih našega življenja.

Prijateljstvo. To je tisto, kar se mi plete po mislih in mi prepleta spomine na te dni. Čeprav smo danes odrasli in živimo vsak svoje življenje, eni med seboj bolj povezani, drugi manj, pa nas vseeno dejstvo, da smo bili sošolci in prijatelji v osnovni šoli, povezuje na poseben način. Prepričana sem, da si lahko za vsakega sošolca in učitelja prikličem vsaj en lep spomin. In zagotovo jih je še več. Ob tem pomislim, da bi bilo lepo, če bi se večkrat videli, se spoznavali tudi sedaj, ko smo starejši, spremenjeni, a v svojem bistvu še vedno otroci tistih dni. Klepetanje, odmori, strah pred ocenjevanjem, veselje ob pohvali, razmišljanje o tem, kaj želim »postati«, prva ljubezen na šolskem hodniku. Vse to je osnovna šola. In vem, da ima vsaka šola svoj utrip. Svoje vrednote, svoje učitelje, svoje cilje in svoje otroke. Vem, da je Osnovna šola Tončke Čeč v času, ko sta jo obiskovala moja starša, utripala drugače kot v času mojega šolanja. In vem, da bo utrip šole popolnoma nov, ko jo bosta obiskovali moji dekli-

Fotografija: Ksenija Mikor

ci. Ampak učitelji, vrednote in predvsem otroci, ki smo ustvarjali utrip šole v »mojem« času … ta je moj najljubši.

Edini fant v pevskem zboru

Povezani in razumevajoči Lepi spomini

Alma Ibrakić

Kim Kern Kukovič

Najlepši spomini na »Tončko« so vsekakor sodelovanje pri pevskem zboru, ki ga je vodila legendarna učiteljica Terezija Bregar – Zinka. Vaje so bile, če se prav spomnim, dvakrat tedensko po pouku. Posedli smo se eni na stole, eni na mize, okrog klavinove, ki je stala pred tablo, in čakali, da nam zborovodkinja razdeli note. Najprej smo se naučili pravilne izgovorjave, sledil je ritem in na koncu še melodija. »Ti brundaš, zato samo odpiraj usta,« je naročila Zinka tistim, ki niso imeli posluha ali pa so že pričeli mutirati. Kar nekaj jih je to razočaralo in niso več prišli na vaje, zato sem bil bolj ali manj edini fant v zboru skoraj ves čas. Zadnjo vajo pred nastopom smo bili še posebej na trnih. Zadaj v učilnici smo postavili »praktikable« in učiteljica nas je glede na višino in petje razporedila v tri vrste. Vsak je upal, da bo lahko stal v zadnji vrsti, ker je ta veljala za najbolj »elitno«. Kot edinega predstavnika fantov, me je skoraj vedno doletela čast, da sem stal povsem na sredini. Peli smo na ogromno prireditvah, proslavah, vsako leto tudi na reviji pevskih zborov. Najbolj se mi je vtisnil v spomin nastop na 50. obletnici DPM Trbovlje, kjer smo peli pred polnim Delavskim domom, združeni z zbori ostalih trboveljskih osnovnih šol.

Fotografija: arhiv Aljoše Freliha

Ko pomislim na Osnovno šolo Tončke Čeč, se najprej spomnim na svoj razred, učitelje in sošolce, s katerimi sem preživela lepo obdobje svojega življenja. Kot razred smo bili povezani in smo se dobro razumeli, k temu pa je nedvomno prispevala tudi naravnanost osnovne šole (Tončke, kot smo jo pogovorno poimenovali), ki je po eni strani nudila sproščeno okolje, po drugi strani pa nas je opremila tudi s potrebnim znanjem za naše nadaljnje šolanje oz. poklice. Osnovnošolsko obdobje je nedvomno intenzivno obdobje učenja, rasti, spoznavanja sebe in okolice, v kateri živiš. Verjetno se bomo vsi strinjali s stavkom, da je lahko zgradba visoka in trdna toliko, kolikor so močni njeni temelji.

In potem z vsem tem, kar pridobiš v tem času, odletiš naprej. In te spremlja. Za vedno.

Aljoša Frelih

Osnovna šola Tončke Čeč v meni prebuja najlepše spomine na otroštvo in odraščanje. Nekako se mi zdi, da včasih prav pogrešam to obdobje. Sošolci, sošolke, učitelji, odnos do učencev, energija v šoli, odmori, prav na vse imam lepe spomine. Definitivno pa sem se najbolj veselila izletov in šole v naravi. Sandra Arsić Marinović

Fotografija: arhiv Alme Ibrakić

Fotografija: arhiv Sandre Arsić Marinović

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne šole Tončke Čeč

Generacijsko drevo Na Osnovno šolo Tončke Čeč imam lepe spomine. Eden lepših spominov je sajenje generacijskega drevesa tulipanovca. Naš razred ga je skupaj z razredničarko Petro Vrtačnik Žveplan posadil v času razredne ure le nekaj metrov stran od šole. Danes se ponosno postavim zraven in svojim otrokom, med katerimi najstarejša hčerka že obiskuje isto šolo, pokažem, kakšen velik in rastoč pečat smo pustili osmošolci polnoletnih 18 let nazaj. Karmen Pusovnik Fotografiji: arhiv Karmen Pusovnik

Moja pot na OŠ Tončke Čeč

Dolga pot v šolo vplivala na poklicno pot

Ni človeka na tem svetu, ki ne bo trdil, da je bil njegov prvi vstop v osnovno šlo stresen in poln tako pozitivnih kot tudi negativnih pričakovanj. Prehod iz vrtca v osnovno šolo je pomemben mejnik za vsakogar in tudi prvi korak k samostojnosti, saj ti ravno osnovna šola nudi temelje, na katerih začneš skozi življenje graditi svoje znanje. Tudi moj vstop na hodnike OŠ Tončke Čeč je bil zaznamovan z viharjem konfliktnih čustev; po eni strani me je pogled na dolge hodnike, velike učilnice, še večjo telovadnico in barvito okolico šole polnil z radovednostjo in očaranostjo, po drugi strani pa me je zaradi bolj plašne osebnostne narave pogosto spremljal strah in tudi negotovost ob soočanju z izzivi, ki čakajo vsakega otroka v tem obdobju življenja. Ker sem bil že od malega čustveno navezan na knjige, se kakopak od vsega najbolj spominjam bralnih značk, katere sem vestno opravljal. Ne zaradi dokazovanja drugim ali pa da bi bil v to opravilo celo prisiljen, ampak zato, ker sem že od nekdaj oboževal branje zgodb, ki so mi nudile zatočišče od pogosto krutega in nerazumnega sveta. Najbolj v spominu so mi ostale predvsem knjižničarke in učiteljice slovenščine, ki so me vzpodbujale, ne zgolj k temu, da veliko berem, pišem in razmišljam, temveč, da se tudi kreativno izražam ter ponudim svetu ne zgolj že videne poglede na določene tematike, ampak nekaj, kar lahko rečem, da je moje in v lasti nikogar drugega.

Moja pot na OŠ Tončke Čeč se je začela jeseni 1987. Takrat so bili drugačni časi. Po nekem čudnem naključju sem, kljub temu da sem bival na Ulici Sallaumines, pristal na Tončki. In kar je danes povsem nerazumljivo, smo v šolo hodili peš in sami že od prvega razreda. Verjetno so se tukaj začeli kazati prvi zametki moje kasnejše poklicne poti. Do leta 1992, ko sem se tako kot vsi ostali preselil na takrat matično OŠ, se je nabralo nekaj šolskih športnih priznanj, ki jih še danes zelo rad primem v roke in obujam spomine na OŠ. Moje najljubše priznanje je osvojeno 1. mesto s sošolci iz 2. d v igri med dvema ognjema, ki jo učenci še danes radi igrajo.

Fotografija: arhiv Vida Šteha

Hvaležen sem učiteljicam in učiteljem, ki so mi kot otroku tlakovali pot v prihodnost in me s pridobljenim znanjem predvsem duhovno obogatili. Četudi sem bil kot otrok podvržen marsikateri težki preizkušnji in stresnim situacijam, dandanes to dojemam kot delček poti, ki sem jo bil prisiljen opraviti za dosego ciljev, katere sem že dosegel in me čakajo tudi v prihodnje. Osnovna šola Tončke Čeč tako predstavlja pomemben del moje zgodbe in verjetno zgodbe marsikaterega prebivalca Trbovelj. Vid Šteh

Vmes je preteklo 30 let. Moja poklicna pot me je pripeljala nazaj na OŠ Tončke Čeč. Vlogo učenca sem zamenjal z vlogo učitelja športa, z glavnim ciljem navdušiti čim več otrok za šport. Ali mi bo to uspelo, pa bodo povedale naslednje generacije učencev naše šole. Miha Kovačič Fotografija: arhiv Mihe Kovačiča

Draga naša Osnovna šola Tončke Čeč! Ob tvojem 60. rojstnem dnevu ti želimo: Veliko slastno torto. Smeh in živ žav po hodnikih. Energične učitelje, ravnateljico, hišnika, čistilke in kuharico. Da se nikoli ne postaraš in ostaneš najpametnejša šola na svetu. Ogromno novih igral, zunanji bazen, v učilnicah pa postelje namesto miz. Bistrih in pridnih učencev, ki bodo radi zahajali vate. Razigranosti, sreče, poljubčkov in objemčkov. Ogromno novih doživetij in da dočakaš 100 let. tvoji učenci in učenke 3. a

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne šole Tončke Čeč

Tončka je prava babnica. Sploh ji ni videti, da jih je naštela že 60. Na Tončko ali ne, to pri nas nikoli ni bilo vprašanje. Čisto malo za šalo, veliko zares. Četudi sem sama menda okoliško »pasala« na eno drugo šolo – ker v Trbovljah jih imamo na izbiro kar nekaj – ne, moja mami je že pisala prošnjo za na Tončko. Sicer sem bila takrat kar nekaj let mlajša in sem se 1. razreda veselila, zato me ime šole niti ni zanimalo. »Mami in babi so hudile na Tončko in tut ti boš«, nekako tako je bilo. Pa ne zato, ker sem se v tem času preselila bližje šoli, in bi moji prednici vse to že lepo splanirali, ne. Ker slišati je bilo še o neki »ta novi« šoli pa še kateri, ampak ne. Sploh ni bilo druge opcije. Bogokletna je bila že sama misel na to. Ker da je najboljša, šolarjem najbližja, najbolj osebna, naj ... že še kaj. Okej. In sem šla. Skočila. Ker na »Čečuvi«, kot ji pravi moja babi, prvošolci poskačejo v razrede – čez vrv. Simpatično, a še bolj kot skokov se spomnim toplega sprejema razredničarke Alje. V njenem naročju smo se potem menjavali celi dve leti. Da ni bila sama, nas pa toliko. Šola »na Plevčkovem hribu« se, po pričevanju prve članice domačega generacijskega Tončka tria, v vseh teh desetletjih ni prav dosti spremenila. Postaralo se je njeno okostje, razširila se je čez pas, kot vsaka poštena ženska. Ja, moja babi pa mami imata res smisel za hvaliti jo. Babi je z vrstniki letnika 1949 (v smehu večkrat pove, da plus/minus kakšen mesec do leto, dve) je z osnovno šolo začela »na Vodah«. In ravno so dobro uzakonili enotno osemletno osnovno šolanje, se je že pripravljala na menjavo šole. Peti razred je obiskovala še na Vodah, Tončko so namreč spomladi '61 še gradili. Knapovska družina, otrok malo morje, šola pa v okolišu »Paver kolonije«. Izbire takrat ni bilo, ko so ustanovili šolo, so namreč določili tudi, katere kolonije so zajete v njen okoliš. Se sreča! Septembra 1961 pa se je šlo zares – v »ta novo« šolo – učilnico šestega razreda na Plevčkovem hribu je z njo napolnilo nekaj več kot 30 učencev. Štela jih je sicer s fotografije, ampak sigurno je takrat kdo manjkal. Ne spomni se, koliko točno je bilo takrat na šoli vseh razredov, ampak otrok je bilo »na hribu« ogromno, menda več kot 1.000. Razložila mi je, da tista »vodenska« šola ni imela prav veliko opraviti z vodo, da jo je na območju rudarske oz. delavske kolonije na Vodah že dolgo nazaj zgradila ru-

Draga šola, vse najboljše ti želimo, ko tvojo 60. obletnico slavimo. Hvaležni zate smo močno, saj v tebi znanje gradimo in prijateljstva spletamo. Naj ostane še naprej tako, Še najmanj sto, dvesto let naj bo sladko. Ostani trdna, polna veselja in znanj, vsem rodovom podari vsaj košček sanj. Radi te imamo. tvoji učenci iz 4. a

darska družba, v glavnem, zdaj vem, kje sploh to je in česa tam že dolgo ni. Pouk na šoli Tončke Čeč je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja potekal izmenično dopoldan in popoldan, in tudi ob sobotah se je hodilo v šolo. Še dobro, da samo dopoldan. Pa saj sploh niso imeli izbire. Ampak babi pravi, da jim ni bilo težko. Zaradi razredničarke Anice Zupan so prihajali k pouku vsa tri leta še toliko raje. Tovarišica Anica je bila topla, srčna, moji babi zelo draga oseba. Ni ji bilo pomembno, »čigav je bil kdo«. Sama o tem ne vem veliko, ampak babi pravi, da je bilo pri nekaterih čutiti razlike že, če si bil otrok »knapa al' pa štajgerja, kaj šele koga višje«. Ampak moja babi ima na osnovno šolo lepe spomine. Ali pa o tistih malo manj lepih ne govori. Ko namreč govori o šoli Tončki, ali pa koga sliši govoriti o njej, se vedno spomni česa, kar še ni povedala. Da niso imeli ravnatelja, pač pa so ga imenovali upravitelj Dežjot, da so imeli za telovadbo kar dva, eno tovarišico in enega tovariša, Ota Virta. Najbolj hud je bil tovariš za srbohrvaščino, strah in trepet. Ena boljših pa je bila za njen okus in po njenih spominih Sotenškova Zofija, za kemijo. Še danes se spomni precej snovi, ki jih je naučila. In menda jo je nedavno nazaj še srečala! Na takšne izlete, kot hodimo mi, niso hodili. Največkrat so se odpravili na Kipe, do Kleka, na Sv. Planino in na druge bližnje lokacije. So se pa radi družili. Tudi take telovadnice, kot jo ima šola danes, takrat niso imeli. Ni bilo dovolj prostora. Veliko so telovadili zunaj, zato so bile takrat fizične aktivnosti precej odvisne od vremena. Ni pa bilo od vremena odvisno njihovo delo v šoli. Ko samo pomislim, kako so takrat učitelji poučevali, me je groza. Babice pa sploh ne. Za tiste čase je bilo normalno, da si bil kdaj tudi kaznovan. Pa ne samo to, kazen je bila lahko tudi fizična. Celo smela je biti. Z lesenim ravnilom po prstih, klečanje v kotu, podpis staršem je bila verjetno še najmilejša oblika. Še en plus več za naše učiteljice in učitelje s Tončke. Čeprav se kdaj pa kdaj tudi pri nas čutijo razlike med mladimi in tistimi, ki so učile še mojo mami – ne mislim, da so stare, ampak, če so učile že mami, potem najmlajše pa res niso. Učiteljica Zinka, na primer. Zastrašujoče zgodbice o njej smo poslušali že leta preden nas je pritegnila v pevski zbor, a ta zgodba se je nato izkazala za glasbeno pravljico, ki pa se je seveda končala srečno. Nobeden, ne mlad in ne malce manj mlad od naših, pa ni strah in trepet, čeprav o komu že kroži kakšna tovrstna. Nihče še ni vstopil v razred z lesenim metrskim ravnilom v roki. Mogoče so brez, ker bi se plastični preveč lomili.  Vsak ima pač svoj način poučevanja, vsak ima svojo barvo glasu. Nekateri nam ga pač pogosteje predstavijo. Glasno. Med poukom tako aktivno sodelujemo, da kdaj čisto vse snovi ne slišimo. Tudi mi smo vsak svoj. Ampak oni so še vedno potrpežljivi z nami, strpni. Kar učijo nas in kakršni naj bi bili mi. A od druge članice naše domače Tončka linije poslušam, da je strpnost danes velik izziv prav učiteljem. »Res so dobri. Dobri so, vas ne stolčejo.« – se ob opisu nekaterih dogodivščin sama s sabo pogovarja moja mami. Čudna se mi zdi, ker potem kar ne neha, in učiteljski poklic kuje v zvezde. Ja, je čudna. Ampak pravi tudi, da noben poklic ni za vsakega, ta pa

še posebej ne. Da sploh ni poklic, ampak misija, poslanstvo. »Si ali pa nisi. Kdor ni za delo z ljudmi in še manj z otroki, naj gre v glažuto na roltiš.« Sicer zna biti prijazna in je topla, ampak mislim, da bi nam bilo kar preveč toplo – okrog ušes. Res dobro, da ni učiteljica. V letih, ko je Tončko Čeč obiskovala mami – od 1982 dalje – so v šolstvu nekaj spreminjali, in tudi v Čečevi šoli poskušali s celodnevno šolo. Niso ravno cele dneve preživljali v šoli, sliši pa se, kot da je res živela še pod skalo. Pač nov sistem v šolah, ampak spet poslušam o neki »novi« šoli. Ampak ta ni ista ta novi od babi. Takrat je Tončka Čeč bila pedagoška enota – kot ena podružnična šola spet eni novi šoli. Do četrtega (na Tončki do petega) so trboveljski otroci obiskovali različne podružnične šole, v petega ali šestega pa so šli v drugo. Vsi v eno. Resno? A da so spet imeli pouk zjutraj in popoldan? Kako dobro je imeti Tončko samo zase. Ali pa da te ima Tončka ves čas pri sebi. Celo devetletko. Ampak mami in babi pa sta hodili v šolo samo osem let. No ja, mogoče zato, ker tiste »ta nove« niso bile fajne.

debatirava, še danes namreč »dobi pike«, če bi samo pomislila na trenirko ali podobno razvlečeno oblačilo. To, da postane pikasta, si nisem izmislila jaz, ker sama bi napisala kaj, česar ne smem. Ven pade. Ker vse pa res ni za v šolo. Pa naj bo vsaj nekaj po njenem. In se strinjam. Vendar smo (tudi) kulturna šola. Zgleda, da se v svojem bistvu naša šola res ni prav dosti spremenila. Kulturna je bila še preden je postala taka. In danes je zdrava, pa eko in Zemlji prijazna. V toliko projektov sodeluje, da če imaš željo in voljo, gotovo najdeš svojega. Druženje in miganje s starimi starši, obiskovanje in pomoč starostnikom, prva pomoč in druge obšolske dejavnosti, razna tekmovanja – od športnih do tistih iz znanja, tudi dobrodelne in očiščevalne akcije. Sobivamo. Trudimo se. Včasih zato ni toliko časa za učenje.  Največji vtis pa je na obeh mojih Tončkah naredil eden od mnogih projektov – Tončkin Kuolmfest. Obe sta neizmerno uživali. Babi je po dolgih desetletjih podoživela svojo knapovsko mladost, mami pa jo je pri tem še spodbujala. Madona, izvajalci na štantih in delovnih točkah pa

Fotografija: Barbara Hanžič

Mami pravi, da jim je začetke in konce šolskih ur javil šolski zvonec. Takoj me je zanimalo, kaj se je štelo za zamujanje. Lahko bi bil na drugi strani hodnika. No, niso bili. In zamudili so, če jih ni bilo v razredu, ko je vanj vstopila učiteljica. Ker takrat se začne pouk. Seveda so pri tem vstali, vsakega skupaj lepo pozdravili, in z dovoljenjem sedli. In po šoli so imeli zvočnike. Še preden sem jo vprašala, mi je odvrnila, da ne prenosne in še manj za poslušanje glasbe. Da si iz njega slišal glas ravnateljice za kakšno pomembno obvestilo vsem. Ko je osnovno šolo obiskovala moja mami, popolne discipline iz babičinih časov ni bilo več. Kazni kot nekoč ni bilo več, so pa bile želje in ukrepi za red v razredu še vedno precej hudi. Med malico si lahko menda ulovil tudi skodelico bele kave. Polno! Ali pa šop ključev. In ko so ali pa bi to zatožili doma, bi verjetno še enkrat pokalo. Ker tovarišice in tovariši so bili zakon tudi v očeh staršev. O otrokovih pravicah se po mojem niso učili pri pouku. Vsaj ne toliko, kot to snov poznamo mi. Čisto sprejemljivo se jim je zdelo tudi, da so v šolo hodili primero oblečeni. O tem, kaj je primerno, z mami nikoli ne

že tako v stiski – zmedeni, kako in kaj naj predstavimo nekaj, kar so naši domači doživeli, bilo nam je malo nerodno, hkrati pa smo bili nadvse ponosni. Če me kdo vpraša, kam in na katero šolo hodim, z veseljem povem. Sploh ne rabim veliko razlage, kje to je in kdo je bila Tončka. In da tudi zaradi tako dobre šole vem, kdo so bili narodni heroji, pa hajerji, kaj je grenadirmarš, funštjarc pa še kaj. Z mami in babi smo na Tončki Čeč obdelale vse razrede. Babi od šestega dalje v a, mami do petega v c, sama pa jih bom več kot obe skupaj – v b. In kolikor je bila babi vesela odhoda na novo šolo, toliko manj je bila zadovoljna mami, ko je to isto Tončko zaradi ta nove morala zapustiti. Kljub temu da je od njunega zaključka osnovne šole minilo že »ohoho let« (babi), se tiste »na hribu« obe še danes s ponosom spominjata. In če drugače ne velikokrat, je imela pa v odločitvi za mojo šolo mami zagotovo prav. In pred njo je taisto njej zakrivila tudi babi. Zdaj vse tri. Ampak ne prekršile zakona. Ker: Tončka JE zakon! Tinkara Visinski, 8. b (2014-), mami Barbara Hanžič (1982-1987) in babi Danijela Hanžič (1961-1964)

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne šole Tončke Čeč

Po Tončkinih hodnikih Tolažba, nasvet, pohvala, vzpodbuda …

Šola niso samo učenci in učitelji Na šoli so zaposleni tudi tisti, brez katerih šola ne bi bila takšna, kot je. Njihovo delo opazimo že na urejenem dvorišču in okolici šole. V zbornici zadiši jutranja kava, v pisarni je gneča, saj vsi nekaj potrebujemo. Vmes se sliši zvonjenje telefona in ropot fotokopirnega stroja. Trkanje na vrata pisarne ravnateljice in pomočnice se za nekaj časa prekine le med poukom. Po skrbno pripravljeni malici še obisk »svetovalne«, saj se približuje kontrolka, pa tudi prepir s sošolcem še vedno traja. Nato pa

zopet v razrede, ki so bili prvo uro še čisti in urejeni, sedaj pa izgledajo kot naše sobe, ki jih redkokdaj pospravimo. Ko se pouk konča, nekateri z veseljem obiščejo knjižnico, kjer v knjigah iščejo nova znanja ali pa nove dogodivščine, ko se poistovetijo s knjižnimi junaki. Potem pa stečejo še v jedilnico, saj je čas kosila. Za nekatere se šolske obveznosti končajo, nekateri pa z delom v šoli končajo šele pozno popoldne. M. E.

Na šoli so vrata, ki jih učenci in učitelji pogosto odprejo – vrata šolske svetovalne službe. To je prostor, kjer učenci poiščejo pomoč, podporo, nasvet in tolažbo. Svetovalne delavke smo vedno na voljo, da z nami podelijo svoje težave, ovire in izzive, s katerimi se soočajo. Zavedamo se, da so naši učenci eden najpomembnejših členov naše šole, zato se nam zdi pomembno, da se pri nas dobro počutijo in k nam z veseljem prihajajo. To si želimo vsi na naši šoli. Trudimo se nuditi varno in zaupno okolje,

kjer lahko brez strahu in sramu govorijo o svojih občutkih in stiskah. Ni pa vedno vse tako resno, zaskrbljujoče in žalostno. Prepričane smo, da lahko včasih že lepa in prijazna beseda naredi veliko dobrega, zato se z učenci večkrat tudi zabavamo in veselimo. Trudimo se ohranjati in spodbujati veselo vzdušje, zato so robčki in bomboni v naši pisarni obvezna oprema. Robčki, da obrišejo kakšno solzo, bomboni pa privabijo sladek nasmeh na obraz. Tamara, Mojca in Manja

Nazaj v prihodnost Zbornica, petek zjutraj, pred računalnikom »Takole. To pa je naloga, naloga vseh nalog. Ja, moji dragi devetučki. Težka preizkušnja vas čaka. Zdaj jo pa samo še shranim. Evo, USB, shrani kot … Ojoj, kaj je pa zdaj to, kam sem pa zdaj vse shranil … Kaj pa naj zdaj naredim? E, moj Bračko, spet si nekaj … Uh, bi se kar po glavi udaril.« Pogled po zbornici, iskanje pomoči »Le kdo bi mi lahko pomagal? Da vidim. Počakaj malo, sama mladina. Pa vsaj še vseh po imenu ne poznam. A je tu sploh kdo, ki je starejši od mene?« Pogled po zbornici, iskanje starejših »Da vidim. Gremo se izštevanko. Mlajši od mene, mlajši, mlajši, mlajši, starejši, mlajši, mlajši, mlajši, mlajši, starejši, mlajši, mlajši …« Odprejo se vrata v zbornico »Oooo, Denis, zdaj pa si od samega boga poslan. Zdravo. Poglej to, nekaj sem zašuštral, zdaj pa ne znam naprej.« Denis: »Zdravo, lepo te je videti. Daj, da vidim, kaj si naredil.« Karli: »Shraniti sem hotel na ključek, pa mi je vse nekam izginilo.« Denis: »Se zgodi, bova to hitro uredila.« Karli: »V redu. Ti to poglej, jaz pa grem malo ven na en …« Denis: »Evo, tukaj je ta naloga. Si tole iskal?« Karli: »Čakaj malo, pa ti si to v parih sekundah našel. Uh, hvala ti. Rešil si me. Še dobro, da imamo vas mlade. Tu nam pa res prav pridete. Sploh pa ti, računalnikar.« Denis: »Ja, se vidi, da sem hodil na Tonč-

Fotografija: Edi Ceferin

ko Čeč. Se pozna, da so me učili res pravi učitelji. Dobro ste me naučili.« Karli: »Koliko let pa je že od tega, ko sem te učil?« Denis: »Računaj. Star sem 23 let. To se pravi, pred osmimi let sem odšel iz naše šole.« Karli: »Še zdaj se spomnim vaše valete. Je šla v legendo. Najprej je šlo vse narobe, ko je pa steklo, pa je šlo vse kot po maslu.« Denis: »Še dobro, da smo imeli rezervni računalnik. Drugače bi …« Sliši se trkanje na vrata zbornice. Karli gre odpret. Karli: »Edi, ti baraba! A tako ti zafrkavaš svojega nekdanjega razrednika? Imaš srečo, da si zdaj moj sodelavec.« Edi: »Ti si mene zafrkaval pred desetimi leti, jaz pa tebe zdaj. No, ja, saj ni bilo tako hudo. Še dobro, da se nisem pisal Popović.« Denis: »Aja, zakaj pa?« Edi: »Si sploh ne moreš predstavljati, koliko pisnih opominov mu je podelil Karli. Vsako razredno uro po enega. Nehali smo šteti pri dvajset.« Karli: »Ampak, sem mu pa skoraj vsako razredno uro enega izbrisal. On je bil rekorder, pravi šampion, kar se tega tiče.« Edi: »Ja, takrat se je dalo tako delati. Danes je to vse drugače.« V zbornico vstopi Marina Edi: »Pozdravljena, matematičarka. Nekam utrujeno izgledaš.« Marina: »Pa saj to ni res. Ne vem, kaj jim naj še ponudim, da bi naredili domačo nalogo.« Denis: »Pokliči Marjeto. Ona nas je pa znala prisiliti, da smo domačo nalogo naredili. Meni je bila celo razredničarka.

Fotografija: arhiv OŠ Tončke Čeč

Uuuuu, tu pa ni bilo heca.« Marina: »Jaz nisem takšna, ne znam tako delati. Jaz sem bolj podobna mojemu razredniku.« Edi: »Aja, kdo pa je bil tvoj razrednik?« Marina: »Marjan.« Karli: »Misliš, Knaus. Zanimivo, meni je tudi bil on razrednik.« Denis: »Tebi je bil Marjan razrednik? Čakaj malo, koliko pa je potem Marjan star?« Karli: »On je pa res zeeeelo star. Se še dinozavrov spomni.« Edi: »Ali pa se dinozavri spomnijo Marjana.« Marina: »Ha, ha, ha. Pa je res bil Marjan tudi tebi razrednik?« Karli: »Ne, se samo malo hecamo. Ampak kljub temu je star. On je legenda te šole.« Denis: »Moram pa povedati, da zelo dobro sodeluje z Jernejem. Se vidi, da ima Marjan izkušnje, Jernej pa mladost. Lepo se dopolnjujeta. Res dobro furata delo v telovadnici.« Marina: »A je tudi njemu bil razrednik?« Karli: »Ne, njemu je bila razredničarka Zinka.« Edi: »Ja, se vidi. Ona jih je pa znala poštimati. Zato pa je Jernej tako v redu dečko.« Karli: »O, ja. Zinka Čebinka. To je pa še stara dunajska šola. Ona je pa znala narediti red. Pa še dalo se ji je vztrajati.« Denis: »Še danes me postane strah, ko se spomnim, kako je enkrat nadrla mojega sošolca, Borisa Pošebala. Še danes se s strahom ozre okrog sebe, če mu omenimo Zinko.« Karli: »Borisu sem jaz bil razrednik. Se spomnim tega primera. Se mi je revež kar zasmilil tam na hodniku pred glasbeno učilnico. Če ga ne bi poklical k sebi, bi verjetno še danes tam stal.« Marina: »Pošebal? Pa je kaj v žlahti s Sanjo?« Edi: »Misliš z našo informatorko?«

Denis: »Ja, brat in sestra sta.« Marina: »Moram pa reči, da se Sanja ful dobro znajde. Pozna vsak kotiček šole, točno ve, kam mora po neko stvar iti, kam naj usmeri starše ali pa kako naj ukrepa v neki situaciji. Res fajn, da jo imamo.« Karli: »Saj se lahko znajde, ko pa je na to šolo hodila devet let. Že kot učenka je bila takšna, iznajdljiva, spretna, komunikativna. Vedno se je znala pravilno obrniti.« Edi: »Veš, kaj. Ko takole malo pomislim. Vsi mi smo takšni, v redu. Se mi zdi, da to ne more biti slučajno.« Marina: »Sigurno ne. Ta šola je imela dušo in jo še vedno ima.« Karli: »Verjemite mi, pa tudi v prihodnje jo bo imela.« Denis: »Marina, še vedno imaš čas, da svoje otroke prepišeš na Tončko Čeč.« Marina: »Ne reci dvakrat. Nikdar ne veš. Edi, koliko pa je tvoja ta mala stara?« Edi: »Dve leti.« Marina: »Jo boš vpisal na Tončko Čeč?« Edi: »Sigurno. Naj gre po atijevih stopinjah. Bo morala delati dolge korake.« Marina: »Komaj čakam, da jo dobim v roke. Ji bom vsako uro povedala, da ima srečo, da je ati moj sodelavec.« Karli: »Ojoj, gremo v razred. Glejte, koliko je že ura. Nič zamujat. No, vi mladi ne smete zamujati, mi, ta stari, pa si lahko privoščimo kakšno minuto zamude. Mislim, da je tako prav.« Denis: »Imam občutek, da ne. Vsi mi imamo koga nad sabo, ki poskrbi za red.« Karli: »Ja, prav imaš. Sem se samo malo zafrkaval. Mladina moja, lepo je bilo čvekati z vami. Se kar dobro počutim. Hvala.« Edi: »Hvala tebi. Za tisto nekoč in za tole danes.« Karli Bračko

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne šole Tončke Čeč

Kultura – to smo mi Naša šola ima naziv kulturne šole že 10 let, saj na šoli in tudi izven nje potekajo številne kulturne dejavnosti. Zelo radi pojemo, plešemo in igramo na glasbila. Pohvalimo se lahko z več glasbenimi skupinami in pevskimi zbori. Pevski zbor z dolgoletno tradicijo ima na naši šoli prav posebno mesto. Šolo predstavlja na različnih prireditvah in kulturnih dogodkih v mestu. Gre za interesno dejavnost, kjer se združujejo učenci, ki radi pojejo in nastopajo. Na pevskih vajah se urijo v potrpežljivosti in zbranosti, z nastopi krepijo samozavest, poleg tega pa gojijo in razvijajo estetski čut in čut za sodelovanje. Najpomembneje pa je, da se učenci ob petju veselijo, sprostijo in v glasbi uživajo. Na šoli pa ne pojejo samo učenci, ampak tudi učiteljice v vokalni skupini z imenom Tonike. Nastopajo na vseh šolskih proslavah, sodelujejo pa tudi z lokalno skupnostjo na različnih prireditvah. Tončka teater vsako leto znova poskrbi, da se na naši šoli ohranja tudi tradicija gledališke igre. Veliko časa namenimo sproščenemu vzdušju na vajah, kar podžge domišljijo ter omogoča povezovanje in sodelovanje. Priznamo, večkrat se zgodi, da se marsikdo že na prvi pogled »zatreska« v odrske deske. Kako se le ne bi, ko pa v Tončka teatru krepimo tudi veščine retorike, improvizacijo, tkemo nova prijateljstva, spodbujamo aktivno soustvarjanje predstave, sveže ideje, inkluzijo … Včasih jo mahnemo tudi naokrog. Najraje v Dom

Svobode v Trbovljah ali pa v Pionirski dom v Ljubljani, kjer vse, kar znamo in zmoremo, pokažemo tudi naši cenjeni publiki. In kakšni so naši načrti? Kreativno, sodelovalno in pogumno gremo novim izzivom naproti! Kulturno središče šole pa je nedvomno naša šolska knjižnica, kjer bi bilo bolje, da vrata sploh ne bi bila zaprta. Vsi na šoli vemo, da se v naši šolski knjižnici neprestano nekaj dogaja. Je prostor znanja, branja, ustvarjanja, druženja in včasih tudi prvih simpatij. Je okno v svet domišljije, kreativnosti in svobodnega izražanja. Marsikomu je prostor utehe, nekaterim pa predstavlja oazo miru. Šolska knjižničarka rada reče, da za vsakega bralca prava knjiga »raste«. Tanja, Nives in Urša Fotografije: arhiv OŠ Tončke Čeč

Fotografija: arhiv UPZ Emila Adamiča

Recepti pevcev pevskega zbora za boljše življenje:    

Po knjigo? Knjižnica. Po nasvet? Knjižnica. Prostor za učenje? Knjižnica. Prosta ura? Knjižnica. Na pouk filmske vzgoje? Knjižnica. Bi radi objavili svojo pesem, zgodbo ali strip? Knjižnica. Na lov za simpatijo? Knjižnica. Na debato? Knjižnica. Manjka domišljije? Knjižnica! Knjižnica? Ja, knjižnica – vse, kar ti srce poželi, na enem mestu. Učiteljski zbor opozarja: prekomerno uživanje ob branju ne obstaja. Pred uporabo se posvetujte s knjižničarko in udobnim foteljem.

Poj in preženi slabe misli. Če si jezen, zapoj vihravo in pomirilo ti bo glavo. Ena pevska vaja na dan odžene utrujenost stran. Če si sam in slabe volje, brž pokliči pevca, dva, s petjem ti bo bolje, saj polet ti petje da.

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne šole Tončke Čeč

Literarni in likovni natečaj Naša šola v prihodnosti Največ ur bi posvetili športu. Druge ure bi bile namenjene računalniškim dejavnostim. Šola na zunaj Bila bi črne in rumene barve. Pred parkiriščem bi bila ograja, kjer bi učitelji pokazali izbrano izkaznico, da lahko zapeljejo vanj. Šola navznoter Imeli bi omarice. Za vsak predmet bi bila druga računalniška učilnica. Eko-šola Vsak dan bi prišli v šolo peš (s šolskim avtobusom). S seboj bi prinesli malico in kosilo, odpadke pa bi odnesli domov. Lara Trebušak, 5. a

Veronika Frol, 5. b

Tilen Stošicki, 5. a

Ajdin Hrustić, 4. b

Amna Polić, 4. a

Kaja Plevnik, 4. a

OŠ Tončke Čeč bo osvetljena v zeleno-modre barve. V zunanjosti bo imela: drevo palmo, izhod po toboganu, veliko tablo z naslovom OŠ Tončke Čeč in dve luči, ki bosta delovali na ogenj. Od 8.25 ure do 15.40 ure bodo luči na ogenj prižgane. Izhod po toboganu bo zaprt ob torkih in četrtkih zaradi daljšega pouka, ostale dni bo odprt. V notranjosti bo šola imela: udobne stole (tudi blazine), tablo v obliki televizije in velik projektor. V prvi vrsti bodo učenci sedeli na blazinah, druga vrsta bo ravno tako sedela na blazinah, tretja in četrta vrsta pa na udobnih stolih, se pravi, kar se da mešano. Na tablo bo učiteljica pisala s kredami. Ko bodo vsi učenci prepisali snov, bo pritisnila na gumb, ki bo to sam pobrisal. Projektor bo velik, zato da bodo lahko učenci, ki sedijo v zadnji vrsti, lažje videli in prepisali snov. Tako si predstavljam našo šolo v prihodnosti. Rubi Kastelic, 5. a

Lana Krhlikar, 5. a

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne šole Tončke Čeč

Naša šola v prihodnosti V prihodnosti z novo tehnologijo bomo v šolo prišli, tam tablice bomo uporabljali. Vsi uniforme bomo nosili in se med poukom zabavali. Da prijazno okolju bo, sončne celice bodo. Zato ker knjige najboljša iznajdba so, knjižnica izginila ne bo. Vsak učenec svojo omarico bi imel in na lebdečih stolih bi sedel. Domačih nalog ne bi imeli in si čas drug za drugega vzeli. Naya Dimec, 5. a Naja Goršek, 5. a

Sergej Mudrinić, 4. b

Tim Kržišnik, 5. b

Te buba trebušček? Sošolec nagaja? Potrebuješ pogovor, razrednik pa je v razredu?

DEVETOŠOLCI SE POSLAVLJAJO (v očeh razredničark) Ob čem najstniki zavijejo oči, če jim samo omeniš? Ja, uganili ste, pravilen odgovor je – šola. Šola je res nebodigatreba. Čeprav, priznajmo si, ima tudi dobre strani: odmore, prijatelje, ekskurzije, prvi šolski dan, zadnji šolski dan ... ups, kaj smo rekli? Zadnji šolski dan? Ali tudi ta obstaja? Seveda, za vse devetošolce nastopi zadnji dan pouka v osnovni šoli – petnajstega junija. To je sicer samo en dan, ampak nabit s toliko čustvi, tako zelo pričakovan, tako zelo zaželen, da mu resnično moramo nameniti nekaj besed. Prvo kot prvo – star si petnajst let, od tega si devet let preživel v osnovnem hramu učenosti. To je več kot polovico tvojega življenja – če smo natančni, okroglih 60 %. In potem pričakujete, da bodo devetošolci enostavno rekli: pišite nas v uh', imejte se lepo, mi odhajamo, zbogom? Kaj pa še. Verjeli ali ne, poslavljanje traja polovico junija in še dobršen del maja. In kar naenkrat ugotovijo, da so tako osovraženi razredi pravzaprav čisto prijetni, svetli, do vrha nabiti s spomini – ogromno je lepih, nekje čisto v kotiček srca in možganov pa se je mogoče skril tudi kak slab, ampak – ko je konec valete, tudi slabi spomini odjadrajo kdo ve kam – in prav je tako. Veselje – adijo, osnovna šola, nikoli več na svidenje! Žalost – dragi prijatelji, sošolci, se bomo še kdaj videli? Zagotovo ne vsi vsak dan, ampak prijetna srečanja bodo še. Mešani občutki – mnja, dragi? učitelji, arivederči – imejte se lepo, nas ne boste več matrali (nas bodo drugi, ampak kje je še to!). Veliki finale – valeta – oblečeni tip-top, obuti top-tip, make up, frizure, metuljčki ... učitelji morajo dvakrat pogledati, da ugotovijo, da so to res njihovi devetošolci. Kratek pregled skozi vseh devet let nabiranja modrosti, trenutki, ob katerih se zdaj nasmejijo, ko so se pa zgodili, jim ni bilo do smeha, prikaz teh devetih let skozi njihove oči – lepo je bilo – vse, prav vse, na valeti so prizanesljivi in velikodušni. Ob koncu objokani, polni pričakovanja nečesa novega, velikega, starši ponosni – njihovi otroci odraščajo, dozorevajo. Lepo je in obenem grenko – srečno, devetošolci! Nataša in Tanja

Tukaj je rešitev! Ena doza šolske svetovalne službe dokazano izboljšuje stanje akutne slabe volje – blagi slabovoljitis – in preprečuje njegovo širitev. Uporaba pa je zelo preprosta: potrkaš na vrata in stopiš v pisarno. Težave pa postanejo spomin … Letos še posebna ponudba: ob enem obisku namesto dveh dobiš T RI pare ušes in oči – samo zate! Brez dodatnih pogojev in omejitev.*

*Akcija velja do zapolnitve urnika šolskih svetovalnih delavk z nadomeščanji učiteljev, DSP-ji in sestanki. V primeru že razvite kronične slabe volje – slabovoljitisa – priporočamo dodatno pomoč razrednika.

Posebna izdaja ob 60. obletnici Osnovne šole Tončke Čeč

Iz preteklosti v sedanjost TAKŠNI PAČ SMO Moja šola, moji sodelavci – pridejo, grejo, se upokojijo, svoj pečat na šoli pustijo, v spominih, za vselej, živijo. Enotnost, povezanost, složnost … To so znane vrline, ki naš kolektiv so vedno krasile in mnogim zavist so budile. V 90-ih kolektiv močno se je povečal, iz »nove šole« se del učiteljev je s Tončko srečal. Osemletka smo postali in družno spoznali, da le kot eno – uspešno bomo delovali. Kolektiv zelo je živ, prilagodljiv, zavzeto sprejme vsak izziv, samodejno se zbere ekipa, nalogo izpelje le kot se šika. Nevoščljivosti ne poznamo, drug drugega bodrimo, za ustvarjalnost čut imamo in vsako delo opravimo predano. Izkušnje s kolegi delimo, znanja, idej v sebi ne tiščimo, vsak pomoč lahko dobi, le če jo komu sporoči. Radi se smejimo, veselimo, za dobro voljo veliko naredimo, problemov se ne bojimo, s skupnimi močmi jih pokorimo. Veseli smo pohvale, kritika nas ne potare, je le smer do zmanjšanja ovir. 40 let bo že minilo, odkar učiteljevanje na Tončko me je zvabilo. Ko v ta čudovit kolektiv sem prišla, tu ostala, delovala, zdaj pa upokojenka bom postala. Helena Sluga

ZAHVALA Zahvaljujemo se vsem delavcem na OŠ Tončke Čeč, ki so s svojimi prostovoljnimi prispevki omogočili posebno izdajo časopisa ob 60. obletnici OŠ Tončke Čeč. Zahvaljujemo se tudi Marku Planincu za pomoč pri izvedbi in redakciji časopisa. Občini Trbovlje pa se zahvaljujemo za finančno pomoč ob vseh dogodkih, ki so in še bodo spremljali naše praznovanje.

Kolofon: Tončke in Tončki: posebna izdaja ob 60. obletnici OŠ Tončke Čeč Izdajatelj: OŠ Tončke Čeč, Keršičeva cesta 50, 1420 Trbovlje Uredniški odbor: Marjana Eberlinc, Urša Bajda in Biljana Makuljević Lektorirala: Nataša Pišek Grafična podoba: Slavko Garantini Število izvodov: 400