#OSTANIDOMA Pa smo ostali doma. Spet. Le da tokrat nenačrtovano in za dlje časa. V Slovenijo je prispel COVID-19, znan tudi kot koronavirus, s sabo pa pripeljal paniko. Malo pretirano paniko, če mene vprašate. In zdaj smo ostali doma … Najprej smo brali novice na spletu, poslušali govorice po svetu in gledali poročila na televizijah. Vsepovsod je bilo govora o »kugi 21. stoletja«, ki je izbruhnila na Kitajskem. Po pravici povedano sem bila na začetku prepričana, da Sloveniji ne bo prišel niti blizu. A ko se je razvedelo, da smo med bolj kot ne zadnjimi neokuženimi po svetu, smo se kar malo ustrašili. Sploh ker je bilo toliko smrtnih žrtev. Potem ko je koronavirus napadel Italijo z vsemi silami, smo začeli paničariti in sprejemati razne ukrepe. (Vse prav, če mene vprašate, le tisto z napadi nad trgovinami je bilo malo smešno.) Nato pa je prišel v Slovenijo. Če se ne motim, je bila prva Ljubljana. In to prvi teden marca. Spomnim se, kako sem se v šoli v naravi pogovarjala z mojo res dobro prijateljico, ki živi v Ljubljani. Ko mi je povedala za prve pozitivne teste tam, me je začelo biti strah. Najprej za njo in vse Ljubljančane, nato za vse nas, kajti če je bil v Ljubljani, bo gotovo v Zasavje prišel, preden bomo tlesknili s prsti.
Najprej sem dobila SMS od trenerja, da trening zaradi zaprte telovadnice odpade. Nato – naslednji dan še en SMS, da odpade še en trening. In nato, da do nadaljnjega odpadejo vsi. Potem so zaprli šole. In zdaj smo tu, kjer smo ... Vsak dan je dokaj isti. Rutina prevzema nadzor. Se zbudiš, poješ zajtrk, umiješ zobe, se oblečeš, narediš šolske stvari, potem je takoj že kosilo, pa malo poležavanja in sedenja pred ekrani, pa najbolj dolgočasno popoldne, morda krajši sprehod s psom (in še ta je meni osebno bolj dolgočasen, kot kaj drugega), pa večerja, umivanje, kakšen film in v posteljo. Saj na začetku niti ni bilo tako slabo. Malo počitka od šole in zgodnjega vstajanja. A to je pomenilo čisto izolacijo. Nič treningov, nobenega druženja s prijatelji, nič sprehodov po dolini, nič. Samo popolna enolična karantena. Kar pa izgleda ni veljalo za vse. Nekateri so se mirno sprehajali in družili s prijatelji po mestu, po parkih ali pred šolo. Saj, če bi škodili samo samim sebi, bi bilo čisto v redu. Njihova stvar. Ampak to je pomenilo, da se virus hitreje širi in se ne ustavi. Če se kar naprej družimo, se okužbe ne bojo ustavile in virus bo še vedno tu. Kar pa pomeni še daljša karantena, daljše delo od doma in na koncu morda krajše počitnice. In, seveda, je tu najbolj pomembno naše zdravje. Spet moje mnenje: najprej me je bilo virusa res strah. A potem ko smo milijonkrat poslušali o tem, kaj to sploh je in da je smrtno nevaren le za starejše, za čisto majhne in za bolnike s kroničnimi boleznimi, smo si vsi malo oddahnili. In zdaj se samega virusa niti ne bojim. Seveda ga nočem imeti, sigurno je zelo neprijetno, saj je konec koncev virus – bolezen. Ampak samega virusa se ne bojim toliko, kot tega, kaj bi se zgodilo z mano, če bi ga dobila. Bi bila lahko doma, bi ostala v bolnišnici, v karanteni? Pravzaprav sploh nočem nikoli izvedeti. Ampak to je moje mnenje in moj pogled na to. Pomembno je, da ne glede na vse, ostanemo doma, si umivamo roke, kašljamo v rokave in ostanemo pozitivni. Za vse se je še vedno našla rešitev in tudi zdaj ne dvomim v to. Morda bo samo malo trajalo. Do takrat pa lahko odigramo kakšno igro z družino ali na družabnih omrežjih poskusimo kakšen izziv z oznako #stayhomechallenge (npr. brcanje toaletnega papirja ali objava slike sebe, ko smo bili majhni). #staysafe #stayhome #staypozitive
Ula Povh, 7. a
#OSTANI DOMA 16. marca 2020 je začela veljati odredba države Slovenije o zaprtju šol in vrtcev po Sloveniji. Moj prvi odziv na to je bilo presenečenje in veselje, vendar to ni dolgo trajalo. Že v zadnjih dneh šole smo se z učitelji in starši veliko pogovarjali o epidemiji in ukrepih. Prizadelo nas je tudi, da se ne bomo videli kar nekaj časa. V četrtek sem prišla domov, odložila torbo in šla ven s prijatelji. Bilo je zabavno, dokler nisem zvedela, da zadnji dan 13. 3. 2020 ne grem več v šolo, da bi videla svoje sošolce in učitelje ter se od njih poslovila. Prvi teden smo imeli prosto. Ta teden smo veliko hodili ven na svež zrak, vendar se nismo smeli družiti s prijatelji, sorodniki in znanci. Vsak večer smo poslušali poročila in navodila države o karanteni in se sčasoma začeli zavedati, kaj to pomeni. Vsak dan spremljam tudi podatke, koliko je že okuženih z virusom Covid-19. Število obolelih se iz dneva v dan veča in to me skrbi in žalosti. 23. marca smo prvič začeli s šolo na daljavo. To je bilo za mene, za starše in za učitelje čisto novo. Moram priznati, da je za mene učenje na daljavo težje, kot učenje v šoli, ker ne slišim razlage učiteljev. Doma mi pomagajo starši, kolikor jim čas dopušča. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj pogrešala šolo. Vendar v tem trenutku bi bila raje v šoli kot doma v karanteni. Prvi šolski teden je bil kar naporen, vendar se počasi prilagajam. Naporno pa je bilo tudi za mojo mami, ker je cele dneve v službi. Njen delavnik traja od deset do dvanajst ur. Pri očiju pa poteka delo normalno. Kar pa najbolj pogrešam pa je druženje s prijatelji in treninge. Res upam, da se to čim prej konča in da bomo vsi zdravi, zato #ostanidoma.
Maša Šutar, 7. a
#OSTANIDOMA Potekalo je navadno življenje, ko se je vse kar čez noč spremenilo. Zaprli so šole, vrtce, manjše trgovine, gostilne … Vse to se je tako hitro spremenilo, da se takoj tega sploh nisem zavedal. Ko smo z družino parkirali, me je kar naenkrat presenetila novica, da se s ponedeljkom zapirajo šole. Čez nekaj časa na 24 ur slišim, da zapirajo gostilne, trgovine z materialom za gradnjo, vse frizerske in kozmetične salone. Takrat na koronavirus začnem gledati čisto drugače. Ne bojim se, da bom jaz umrl, ampak skrbi me za moje stare starše. Zato jim vsak dan govorim: „Ostanite doma, da se čim bolje zavarujete.“ Jaz že 10 dni nisem šel nikamor dlje kot pred našo hišo. Ker imamo hišo, mi nikoli ni dolgčas in ker oče dela v gostišču, ima zdaj prisiljen dopust. Ko je zunaj lepo vreme, si vedno najdeva kakšno delo, za katerega včasih nisva imela časa. Če je pa slabo vreme, kot je te dni, pa si tudi najdeva delo, na primer na podstrešju, v garaži ali pa kje drugje pod streho. Postorila sva zelo veliko in se ob tem zelo zabavala, zvečer pa smo si vsi skupaj ogledali film ali igrali kakšne družabne igre. Ves ta čas pa nisem pozabil tudi na šolo in sem vsak dan ponovil kakšno snov. Velikokrat pomagam tudi pri hišnih opravilih in pripravim tudi kakšen hiter obrok. Od ponedeljka opravljam šolanje na daljavo, ki sem ga vzel zelo resno. Delo se mi zdi zanimivo, ampak še vseeno raje zjutraj vstanem in se odpravim v šolo. Včasih, ko se uležem v posteljo in zaprem oči, se vprašam, zakaj se to mora sploh dogajati. Potem pa ugotovim, da nam bo ta virus prinesel veliko slabega, saj predvidevajo, da nas čaka gospodarska kriza. Prinesel pa nam je tudi nekaj dobrega in nam omogočil, da veliko časa preživimo s svojo družino. Življenje teče dalje, ampak malo drugače kot smo ga vajeni, zato si želim, da bi vsi ostali doma in s tem preprečili širjenje virusa Covid-19, najbolj pa si želim, da bi vsi ostali zdravi.
Arian Šabič, 7. b
Kaj povzroči virus Pravijo, da virus ni živo bitje, ker ni sestavljen iz celic. Ampak sposoben se je širiti zelo hitro in bliskovito spremeniti življenje ljudi po vsem svetu in ga tudi končati. Govorim o koronavirusu. Morda se bo čez nekaj desetletij ali stoletij govorilo o njem, kot se danes o kugi. Vsi upamo, da ne bo tako. Nekje v decembru se je virus začel širiti s kitajske tržnice. Proti koncu februarja so že zaprli vse šole v Italiji. Takrat so virusu namenili majhen del poročil. Od marca, ko se je okužil prvi Slovenec, pa so novice o koronavirusu tako dolge kot prejšnja poročila. Na začetku sem bila optimistična in verjela, da bo s toplim vremenom virus izginil in bo spet vse, kot je bilo. Seveda pa se zgodba tu ne konča. Ogromno okužb je bilo v toplih delih Zemlje, na primer v Iranu, Iraku pa tudi v Avstraliji. Počasi sem začela izgubljati upanje o koncu virusa. Četrtek, 12. 3. 2020. Drugo šolsko uro sem že slišala nekaj sošolcev govoriti o tem, da bi se s ponedeljkom morda zaprle vse šole. Nisem imela pojma, kje so dobili to informacijo, ampak vedno so drugi vedeli stvari pred mano. Ko sem prišla domov, sem izvedela, da se šole zaprejo za najmanj dva tedna. Bila sem zelo žalostna, saj sem imela v prihajajočem tednu rojstni dan. Na ta dan ne bi videla sošolk, ki bi mi voščile v živo. Petek, 13. 3. 2020. Načeloma ne verjamem v petek trinajsti, ampak na ta dan sem. Bila sem na poti v šolo. Oči me je klical in rekel naj grem domov, ker se mami ne počuti dobro in ima vročino. Bila sem zelo zaskrbljena, ampak vedela sem, da mami ne zboli velikokrat. Če pa zboli, pa je zdrava po enem ali dveh dneh. In res. Naslednji dan se je že počutila veliko bolje. V ponedeljek naj bi začeli s poukom na daljavo. Pa se je nekaj zataknilo in začeli smo šele naslednji teden. Pred tem pa sem dočakala svoj rojstni dan. Praznovanje po navadi zgleda takole. Za mizo se zberejo moji starši, stari starši in prababi. Pojemo kosilo in nato pride na vrsto torta, ki jo naredijo starši. Vedno je lepo okrašena. Ko smo vsi siti vsega, ostane še pol torte in naslednje dni jo imamo vrh glave.
Seveda pa je tudi tu vmes posegel virus. Rojstni dan je bil zelo pust, saj so starejšim osebam, ki so bolj ogrožene, svetovali, naj nimajo stika z drugimi. Kosilo je bilo normalno, za sladico pa se ni splačalo delati torte, zato sem sama naredila panna cotto. Ta dan se mi je zdel kot kak drug dan. Minil je en teden poležavanja. Potem pa se je začel nov in z njim je prišla šola na daljavo. Mami se je usedla za en računalnik in delala od doma, jaz pa za drugega in delala za šolo. Kmalu sem ugotovila, da mi je takšno delo kar všeč, saj mi ni bilo treba vsak dan pešačiti v šolo in domov. Pa tudi končala sem prej, smo samo reševali naloge in ni bilo treba poslušati razlage. S tem tednom se je začel tudi pouk violine prek skypa. To je bilo zanimivo, nekaj novega, vendar je nekatere stvari veliko lažje urediti v živo. Izvedela sem, da se bo tekmovanje iz violine prestavilo in da datum še določajo. V sredo, četrtek in petek je mami morala v službo popisovat poslano in prihajajočo zaščitno opremo, kot so maske in obleke. Naslednji šok sem doživela v nedeljo. Tekmovanje so odpovedali. Bila sem zelo žalostna, saj sem skladbe, ki sem jih vadila, zelo dobro odigrala. Počutila sem se, kot da bi ves trud šel v prazno. Šole ne bodo zaprte le dva tedna, temveč še dodatne tri, se pravi skupaj najmanj pet tednov. Bojim se, da mi bo po končanem delu za šolo grozno dolgčas. Poročila se zdaj vlečejo kot ponedeljek, število okuženih in mrtvih hitro narašča po vsem svetu. Zdi se, kot da otoplitve ne prinašajo konca virusa. Začenjam se spraševati, kdaj bo konec tega in ali bomo morali del poletnih počitnic hoditi v šolo. Upam, da bo tega konec pred počitnicami, da bomo lahko šli na morje.
Vesna Zupančič, 7. b