Iz domačih jam
Petrova jama – problem prihodnjega tisočletja Tibor Gedei
N
e, ne bo se izšlo! Če se spustim še 20 centimetrov, se bom zagotovo zagozdil. Nogi, brez opore na stopalih, bosta ukleščeni v višini stegen in ne bo mi preostalo drugega, kot da se s pomočjo rok po jamarskih lestvicah klavrno pocukam navzgor iz tega ozkega navpičnega rova. Vdam se, ne gre ... Presneto, le dva skalna roglja, ki štrlita iz stene, onemogočata spust do dna, kjer se jasno vidi potek vodoravnega rova Petrove jame, obetavnega jamskega objekta pri Lesnem Brdu, nedaleč od Ljubljane. JKŽ-jevci smo se kar nekajkrat spustili v njen navpični rov, žal vedno brezuspešno. Vsi poklapani smo se nato kot črvi plazili proti površju. Tik pred izstopom je jama vselej postregla še s svojevrstno »sladico« – ven si se moral splaziti preko naluknjanih polivinilastih vreč, polnih kravjih kosti in sluzastega razpadajočega mesa, ki se je kot lepilo oprijemalo naših kombinezonov. Že pred letom 1991 nas je za raziskovanje te jame navdušil Miha Brenčič - Kuki, ki je neko zimo zaprepaden, z odprtimi usti opazoval izpuh zraka iz vhoda. Opisal ga je kot ogromen steber belega dima, ki je nakazoval obstoj večjega jamskega objekta. JKŽ-jevci smo ob novici zastrigli z ušesi, posvetile so se nam oči, saj se je obetalo zanimivo raziskovanje jame, ki se nahaja na terenu plitvega osamelega krasa nad Ljubljanskim barjem. V bližini najdemo še nekaj zanimivih jam: dve znameniti jami v bližnjem kamnolomu, Duševo v sosednjem in ne nazadnje še sosednjo Partizansko jamo. Skratka, uspešen preboj ožine v Petrovi jami se nam je kar risal pred očmi. Bili smo tako navdušeni, kot bi bili našli sveti gral jamarstva. V prejšnjem tisočletju je
18
JKŽ izvedel kar nekaj akcij v ta jamski objekt. V tem prispevku bi rad opisal dve akciji, ki sta po mojem mnenju izstopali. Prva se je zgodila pred davnimi tridesetimi leti. V nekaj stavkih bom orisal duha tedanjega časa. Naša država se je imenovala SFR Jugoslavija. Ime pove vse, zabave ni manjkalo. Živeli smo poceni, vse je bilo petkrat ceneje kot danes! Še posebej čiki in pir so bili dobesedno zastonj, za ostalo nas pravzaprav ni kaj dosti brigalo. Ena od ključnih težav, ki je hromila Jugoslavijo, je bila naraščajoča inflacija. Pomembno je bilo, da si dinarje zaradi visoke inflacije ob zaslužku takoj pretopil v nemške marke in čez čas taisti denar na črni borzi menjal nazaj v dinarje, da si z njim kupoval ... ja, čike in pir! Takratni ponoreni inflaciji dinarja že dalj časa ni bil nihče kos, premierju Markoviču je le za kratek čas uspelo umiriti inflacijo z lastninjenjem podjetij tako, da so prodajala delnice delavcem. Še marsikaj drugega je bilo precej zavoženo. Zvezne republike so se resno ravsale med seboj, krepil se je nacionalizem. Kazalo je na skorajšnjo katastrofo. Slovenci smo zadnjega pol leta živeli v mehurčku, v plebiscitno odcepljeni, samooklicani tvorbi znotraj skupne države. ZDA, EU in Sovjetska zveza nas tedaj sploh niso jemale resno. Silile so nas nazaj pod okrilje po našem mnenju krivične države – Jugoslavije, ki je decembra 1990 ob našem plebiscitu osuplo spoznala, da je Slovence izgubila za vedno. Naša stara domovina je nato klavrno propadla marca 1991, ko sta se Milošević in Tuđman sporazumela o delitvi Bosne in Hercegovine (to je potrdil Marković na haaškem sodišču kot priča v procesu proti Miloševiću leta 2003). Za vražji dogovor o
