Bilten št. 31, letnik 2018

Vsebina Kaj je v Biltenu in česa ni Mojca Stritar Kučuk...................................................... 3 Poročilo predsednika o delu kluba v letu 2016 Jaša Zidar.................................... 4 Poročilo predsednika o delu kluba v letu 2017 Jaša Zidar.................................... 5 Jamarska šola 2017 Klemen Suša........................................................................... 6 Savicanje Miha Staut............................................................................................. 7 Povezovanje Pivke in Planin­ske jame v letih 2015–2017 Igor Vrhovec...............12 Moje raziskave 2016–2017 Janez Ferreira-Stražišar...............................................19 Raziskovalni tabor Starod 2017 Aleš Grlj - Hans. .............................................. 20 Raziskovalni tabor Slejkove jame vol. 2 Tadeja Babič..........................................21 Balkankamp 2017 ali JKŽ-jeva grška odisejada Anja Kos.................................. 23 Povratek veterana Ciril Mlinar - Cic.................................................................. 28 Ekosistemi Balkana Anja Kos............................................................................. 34 Jamarstvo v Ukrajini – Mlynky Yana Bilynets..................................................... 36 Kruleča zemlja Miha Staut.................................................................................. 38 Kako sva našli jamsko ohladitev sredi vroče Španije ali poslednje laško se kopa Anja Kos in Petra Pavšič........................................... 52 Jamarska šola 2016 Luka Kranjc......................................................................... 53 Ne, blato, ne, plesen, fuj, mrtva žival Iva Lačan.................................................. 54 Tovariška pomoč po JKŽ ali kako postati jamar pripravnik Tadeja Babič.......... 56 JKŽ na vaji Civilne zaščite Nebojša Matijević....................................................... 58 295,80 EUR, Prosimo plačajte – RRR 2016 Janez Jaka Cerar................................ 60 Lidaritis Miha Čekada........................................................................................... 62 Koledar Jamske vile Peter Gedei......................................................................... 64 In memoriam: Viktor Robič - Brko Aleš Lajovic. ..................................................67 In memoriam: Uroš Ilič Robert Anžič, Andrej Bizjak.............................................. 68 Famozna novoletna zabava Matej Zalokar......................................................... 69 Luciferovanje 2016, PD Tomišelj Klemen Suša..................................................... 70 Luciferovanje 2017, Šutkotova bajta Petra Pavšič.............................................. 71 (P)osebne novice Aleš Lajovic...............................................................................74 Zapisniki, oddani v Kataster jam JZS Miha Čekada . .......................................... 78 Registrirane jame v Katastru jam JZS Miha Čekada ........................................... 83 Seznam članov JK Železničar............................................................................. 84 Seznami akcij JK Železničar................................................................................ 85

BILTEN, glasilo Jamarskega kluba Železničar št. 31 Naslov: Jamarski klub Železničar Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija http://www.jkz.si Bilten je brezplačen in izhaja občasno.

Prva številka je izšla leta 1963.

551.44(497.12), 796.52 ISSN 1318-9190

31. zvezek so sestavili člani JKŽ.

Uredila: Mojca Stritar Kučuk Lektorirala: Mojca Stritar Kučuk Postavil: Peter Gedei Naklada: 400 izvodov Tisk: Nonparel d.o.o.

Fotografija na naslovnici: Dvorana med prvim in drugim sifonom v Mali Savici. Foto: Peter Gedei.

Uvodnik

Kaj je v Biltenu in česa ni

O

bohinjskem trikotniku lahko preberete v tej številki Biltena JKŽ, in o tem, zakaj plastične cevi niso najuporabnejše za raziskovanje podzemlja. O potapljanju v gnojnici in v izviru iz sanj, o reševanju avtomobilov in o padajočih Petrah. Pa o uganki jelenovega rogovja in o domišljijski novoletni zabavi. O spodnjih hlačkah in odrgninah ter o golih lepoticah. O sestradanih mušičkah, hladnem pivu sredi vroče Španije in smrdeči kanalizaciji. Pa o novi hudi bolezni, ki se loteva jamarjev, lidaritisu.

Malo pa tudi o jamah, jasno.

Nečesa pa ne morete prebrati – kako smo šli na družinsko jamarsko akcijo skozi Zelške jame. Zato ker nismo šli. Oziroma je večina šla in tudi moja družina se je ob nečloveško zgodnji uri – se pravi ob pol enajstih dopoldne – pojavila v Rakovem Škocjanu. V jamarski kombinezon sem se še stlačila, le zapeti ga nisem mogla. Pa da ne boste mislili, da sem bila v osmem mesecu najbolj noseča udeleženka, kje pa!

Ines je bila že v območju napake … Pod Mali naravni most smo še prikolovratili in podmladek smo s puščajočim napihljivim čolničkom še spravili čez prvo lužo, ko pa smo čakali na prevoz s tem istim, ne ravno zaupanja vzbujajočim plovilcem globlje v podzemlje, se je hčerka začela sumljivo opotekati. Bili smo že globoko v času njenega opoldanskega počitka, in ker res ne bi bilo priročno, da bi v moževem naročju meni nič tebi nič zaspala nekje sredi blatnega rova, nismo imeli izbire, kot da smo se pobrali ven. V pričakovanju, da bo zadremala za prvim vogalom, smo se namestili na bližnji travnik, da bi tam počakali na budnejše jamarje in skorajšnji piknik, ampak mala naenkrat ni dajala več nobenega znaka zaspanosti. Nekaj časa sva se še trudila, potem pa sva z možem vrgla puško v koruzo oziroma hčerko v avto in smo se odpeljali domov. Spala je vso pot … Takšno je pač (oziroma ni) jamarstvo z dvoletniki!

Mojca Stritar Kučuk, urednica

3

Poročila

Poročilo predsednika o delu kluba v letu 2016 Jaša Zidar

V

letu 2016 smo v Jamarskem klubu Železničar izpolnili vse naloge iz programa, izmuznila se nam je samo organizacija visokogorskega jamarskega tabora.

Pričakovanja je presegla jamarska šola, ki jo je zaključilo sedem tečajnikov. Vsi se od konca šole aktivno vključujejo v klubske dejavnosti. Za ta uspeh je bila ključnega pomena promocija šole na socialnih omrežjih.

Izpeljali smo jamarski tabor v Črnjavski dolini, na katerem smo našli tri nove jame.

Nove jamarje smo krstili na luciferovanju v lovski koči na Planinci. Za uspeh leta pa so poskrbeli člani društvene ekipe za reševanje iz višin v sklopu Civilne zaščite. Na tekmi Rope Rescue Rally 2016 so osvojili izjemno drugo mesto in nam zagotovili nadaljnje sodelovanje s CZ Ljubljana. Izdali smo tudi

Srebrna ekipa na tekmovanju RRR. Foto: Peter Gedei.

4

Bilten – hvala vsem piscem in uredništvu.

Raziskovali smo v Postojnski jami, Ledeni jami na Viševniku in Petrovi jami, sodelovali pa smo pri raziskavah novih rovov v Prepadni jami. Posamezni člani so sodelovali še pri akcijah, vajah in raziskovanju po vsej Sloveniji.

Izpostaviti gre raziskovalne dejavnosti Janeza Ferreire-Stražišarja na Matarskem podolju.

Posamezni člani so se zopet odlikovali na več področjih v Sloveniji in tujini. Ciril Mlinar - Cic je zopet navduševal mednarodne žirije filmskih festivalov s svojimi izjemnimi jamarskimi filmi, Peter Gedei pa z objavami fotografij v National Geographicu Slovenija in monografiji Škocjanske jame.

Leto je bilo uspešno. Najlepša hvala vsem jamarjem in jamarkam JKŽ za prijetno delo v letu 2016. 

Poročila

Poročilo predsednika o delu kluba v letu 2017 Jaša Zidar

L

eta 2017 smo se osredotočili na osnovne dejavnosti kluba in izpolnili vse zastavljene naloge. Znova je ostala neizpolnjena samo organizacija visokogorskega jamarskega tabora, ki čaka na leto 2018.

S presežki pričakovanj se lahko še enkrat pohvali jamarska šola, ki jo je zaključilo 14 tečajnikov, tečajniki prejšnjega leta pa so bili leta 2017 dejavni v vseh klubskih aktivnostih. Uspeh šole so zagotovili Klemen Suša z odlično organizacijo in Vrviščarja v vlogi vedno prisotnih inštruktorjev. Izpit za USJD smo v Beli krajini opravili trije člani kluba.

Jamarski raziskovalni tabor je potekal na Matarskem podolju. Našli smo štiri nove jame, ki pa žal še čakajo na registracijo.

Luciferovanje se je odvilo v gozdovih nad Cerkniškim jezerom na Javornikih. Zanj smo hvaležni Leonu Drametu - Šutku. Ob množici novopečenih jamarjev, pod budnim Valterjevim očesom, smo se zabavali vsi prisotni.

Ponovno so navdušili člani društvene ekipe za reševanje iz višin v sklopu Civilne zaščite. Rope Rescue Rally 2017 so končali na odličnem tretjem mestu. V sklopu CZ Ljubljana smo uspešno sodelovali tudi na obsežni vaji Potres – Ljubljana sever. Posamezni člani pa ostajajo aktivni v sklopu jamarske reševalne službe.

V lepem številu smo se udeležili balkanskega jamarskega srečanja v Grčiji.

Raziskovali smo v Petrovi jami in Mali Savici nad Bohinjem. Posamezniki so se udeleževali medklubskih raziskovalnih akcij po vsej Sloveniji. Janez Ferreira-Stražišar nadaljuje svoj zmagoviti pohod nad Kataster jam in ostaja najučinkovitejši raziskovalec po številu novoodkritih jam. Za največ oddanih zapisnikov pa je poskrbel Miha Čekada,

ki pridno popravlja napačne lege jam. Ciril Mlinar - Cic je kamero zamenjal za zvezek in merilec, odkril in izmeril je nove rove v Križni jami.

V Križni jami je Daniela Štrempfelj organizirala številčno veteransko akcijo v spomin na Špelo Klemen. Tudi sicer je Križna jama zaznamovala leto 2017 po zaslugi Petra Gedeija, ki jo pridno fotografira. Peter nam je svoje 30. leto v JKŽ-ju obeležil z novimi fotografskimi uspehi in nas na društvu skoraj vsak teden razvaja z odličnimi slikami. Njemu, s pomočjo Mojce in Boleta Vrviščarja ter številnih drugih, gre zasluga za najodmevnejši dosežek JKŽ v zadnjih 12 mesecih, koledar Jamske vile. Še eno prijetno leto v našem društvu. Najlepša hvala vsem jamarjem in jamarkam JKŽ za družbo in trud v letu 2017! 

Cicove priprave pred potopom. Foto: Peter Gedei.

5

Poročila

Jamarska šola 2017 Klemen Suša

N

e dolgo po tem, ko sem sam leta 2016 opravil jamarsko šolo, me je Jaša rekrutiral za organiziranje naslednje. Skupaj sva oblikovala program z desetimi predavanji, tremi vajami vrvne tehnike in šestimi obiski jam. Za razliko od prejšnjih let smo tokrat začeli že sredi februarja, kar se je izkazalo za dobro marketinško potezo, saj se je šole udeležilo štirinajst radovednih tečajnikov: Aleš Grlj, Ana in Luka Zupanec, Andrej Špilak, Anja Hajna, Anja Sluga, Irena Babič, Iva Lačan, Luka Vojvoda, Matej Gregorčič, Pavel Kos, Petra Pavšič, Simon Kaučič in naša ukrajinska članica Yana Bilynets. Ob četrtkih so pridno obiskovali ferajn, kjer jih je Staut mučil s faktorji padca in največjo možno obremenitvijo na D-vponko, Mateja Ferk je razložila

Pri steni pred Vranjo jamo. Foto: Peter Gedei.

6

osnove speleologije in varstva jam, Jolbe in Čekada sta predajala znanje o orientaciji, ogledali smo si kataster in spoznali osnove dokumentiranja jam, Dimitrij Mlekuž nas je ponovno navdušil nad jamarsko arheologijo in Teo Delić nad živalskim svetom. Osnove prve pomoči nam je podala Tina Bizjak, izdelavo in uporabo vozlov sta predstavila Jaša in JJ. Tudi po predavanjih so tečajniki ostajali na rednih sestankih, kar jim je vsekakor zviševalo možnost uspešnega zaključka šole.

Tudi med sabo so stkali prijateljski kolektiv.

Ob vikend akcijah so si pomagali v stenah, se bodrili v jamah in na izpitu delovali kot dobro uglašen orkester. V jamarskem duhu!

Odlična popotnica za klub in sveže moči za nadaljnji razvoj slovenskega jamarstva. 

Raziskave

Savicanje Miha Staut

Ž

e zadnjih nekaj let je očitno, da raziskavam v Ledenki pojenja sapa. Razloga za to sta dva: 1. Rovov, v katerih bi zares še videli perspektivo, je vse manj. Sicer prav igriv vodotok spodnjega dela jame odteka na začetku Planinske promenade v preozko špranjo, preostali rovi pa se brez izjeme obračajo navzgor.

2. Verjetnostni račun s spremenljivkami: razpoložljivost mojega časa – v jamo brez spremstva tako nihče noče – razpoložljivost in razpoloženje sotrudnikov ter primeren čas nespremenljivo in z napredovanjem časa limitira proti ničli.

Zato je najbrž napočil čas za obrat drugam. Proti kakšnemu zanimivemu izzivu, ki bi pritegnil in nagradil.

Komna in nepristopnost njenih skritih podzemnih rovov me privlačita že od začetkov mojega jamarstva. Na planoti in njenem obrobju so sicer raziskovali že številni jamarji. Morda ne tako zavzeto kot na Kaninu in morda ne s takimi tehnikami, kot so nam na voljo danes, vendar v njene globine zares ni prodrl še nihče. Deloma je iz te trditve treba izvzeti Rapalski rov v Vrtnariji Tolminskega Migovca, ker se za razliko od preostanka jame kot puščica proži proti severu in ne povsem raziskano zaključuje točno pod Tolminskim Kukom. Če zgornjih vhodov v sistem ni mogoče najti, bi morda vanj lažje prišli od spodaj.

Vsaj del Komne skoraj zagotovo odmaka Mala Savica. Nanjo kajpak nismo pomislili prvi. Že leta 1971 jo je ob podpori zagnane starejše garde registriral železničar Stane Tomc, vendar jih je tedaj že 40 metrov za vhodom ustavil sifon. V 80. letih so le deset metrov dolgo oviro preplavali potapljači na

čelu z Markom Krašovcem. V sicer precej položni jami so naleteli še na drugi, prav tako kratek sifon in jamo raziskali do dolžine približno 400 m, kjer jih je ustavila ožina. Šele leta 2001 so člani društva ŠD Tornado izdelali načrt, ki pa je segel le do drugega sifona. Rove za prvim sifonom so dosegli z izčrpavanjem vode.

Po 15 letih je bil čas, da je jama doživela ponovni obisk, ki naj bi vnovič pretehtal upravičenost prestanka raziskav ter ugotovil, ali so ožine na koncu res tako ozke, da se vanje ne zatlači niti oseba z izpitom za tanjšega jamarja.

Od konca marca do konca decembra leta 2017 smo tako nanizali osem akcij, iz katerih

Domačnost vhodne dvorane. Foto: Peter Gedei.

7

Raziskave

V akciji med poskusi zagona natege. Foto: Peter Gedei.

smo marsikaj spoznali o jami, morda pa še več o nas samih: Pri raziskovanju ne skušaj oponašati tujih tehnik, ki jih ne obvladaš.

Oziroma nategovanje jame s posiljevanjem se ne splača.

Ugotovitev se v konkretnem primeru nanaša predvsem na črpalne poskuse, v katere smo pognali kar nekaj časa in sredstev. Prvi poskus se je zgodil na podlagi pogovora z Jožetom Koširjem - Coxom, ki nam je dobrodušno dovolil uporabiti njihove stare, vendar, kot smo kasneje ugotovili, naluknjane cevi, ki so še vedno pospravljene v vhodu v jamo. Še tako natančno pregledovanje cevi in krpanje lukenj nista pomagala, da se pretok v cevi po nekaj minutah ne bi prekinil zaradi vdiranja zraka vanjo. Akterjem nočne akcije, ki so upali na odprt zračni prehod skozi prvi sifon že prihodnje jutro, ni preostalo drugega kot fotografsko ovekovečiti vsako ped jame do

8

točke, kjer je strop nepopustljivo izginjal pod vodo. Sklepna ugotovitev je bila: treba bo uporabiti primernejše cevi. Tako so že kmalu romale v vhod tri tričetrtcolske cevi – take, ki se ne preluknjajo zlahka – in črpalka na vrtalni stroj. Črpalka seveda ni delovala in cevi smo po tradicionalni kletarski metodi zagnali na usta. Obdobje za praznjenje sifonov vremensko ni bilo najbolj posrečeno. Gladina vode se je v treh dneh do naslednjega obiska namreč znižala kvečjemu za 10 cm. Zato smo takrat prinesli še močnejšo rebrasto petcentimetrsko cev, ki se ne bi smela preluknjati, in prihodnji dan opazili polmetrsko znižanje gladine. Na nesrečo takratne ekipe znižanje še vedno ni zadoščalo. Ni bilo druge, kot da preostanek luže prečkamo klasično, to je z jeklenkami. Ohrabreni od črpalnega uspeha smo se že dva tedna kasneje vnovič podali v komenska nedrja, tokrat opremljeni še z enajstcentimetrsko rebrasto cevjo stila Cox.

Raziskave Uspešno smo zagnali vse cevi, ki so zares učinkovito opravljale svoje delo. A kaj, ko bi bilo treba za prehod brez jeklenk cevi speljati z vhoda jame navzdol vsaj še nekaj metrov, po možnosti do vznožja skoka. Natege so prenehale s prečrpavanjem, preden se je prehod zares odprl. Tudi to pot je hrabra četica morala pokazati svoje potapljaške veščine. Po vseh naporih je zagon za nadaljnje črpalne poskuse zamrl.

Jama je izvir. In to funkcijo občasno še opravlja. Čeprav je po zatrjevanju Aleša Lajovica slap, ki se zliva iz jame, zadnji videl že dalj časa blagopokojni Pavle Kunaver, nam je jama dokazala, da obilje komenskih voda izbruha pogosteje kot na nekaj generacij. To se je v zadnjem letu zgodilo vsaj dvakrat.

Prvo sporočilo nam je jama pustila med zadnjim poletnim (konec julija) in naslednjim (novembrskim) obiskom. Na zadnji poletni akciji so po črpalnem neuspehu razočarani udeleženci celotno cevno tehniko pustili v jezeru. Ko smo nekaj mesecev kasneje pri Koči pri Savici poskakali iz avtomobilov v turobno novembrsko jutro, so se na ogled v strugi reke na srečo ne preštevilnim obiskovalcem brezsramno nastavljali kosi vijolične rebraste plastike znanega izgleda. Višje pa nas je pozdravil še ostanek močnejše spiralnorebraste cevi, ki se je pod silo vode razvil v vsaj 200 metrov dolgo plastično strašilo, razpredeno okrog blokov, posutih po dnu grape.

Drugo opozorilo nam je jama poslala do naslednjega obiska, ko smo po ustaljeni navadi na običajnih mestih v vhodni dvorani pustili nekaj lastne opreme in še nekaj podarjene, ki so nam jo v zahvalo pustili udeleženci novembrske akcije iz drugih klubov. Izrazit padavinski dogodek med 8. in 12. decembrom je vhodno dvorano počistil vsega razen stare Coxove macole. Odneslo je tudi predmete, ki so se nahajali precej več kot meter nad običajno gladino struge. 12. decembra se je Pac, potem ko je pretok na

Jaša med pospravljanjem po grapi raztegnjenega rebra, ki se je nekoč ovijal v cev.

Foto: Andrej Stržinar.

Iztok iz jame 12. decembra 2017.

Foto: Borut Jurkovič.

9

Raziskave

Izgled jamarja po peskanju. Foto: Peter Gedei.

vodomerni postaji Savica upadel z 120 m3/s na 80 m3/s in se je Govic penil kot redko kdaj, vzpel do vhoda v jamo in zabeležil fotografijo na prejšnji strani. Pretok na fotografiji gotovo ni tisti, ki je počistil vhodno dvorano človeškega smetja. Jama nedvomno deluje kot občasen visokovodni preliv narasle komenske podzemne vode, vendar to svojo lastnost ljubosumno skriva pred nepovabljenimi očmi.

V jami si z izkušeno ekipo bistveno uspešnejši.

To se je pokazalo tako na prvi akciji, ko smo v spremstvu izkušene dvojke potapljačev jamo raziskali v trenutnem obsegu, jo priložnostno pofotografirali in tudi izmerili, kot tudi na predzadnji akciji, ko so bili z nami izkušeni rovokopači, ki so se na mah prebili skozi ožino ob drugem sifonu.

10

Jama je škodoželjna do opreme. Še posebej elektronske.

Raziskave tega leta od udeležencev niso terjale zgolj dobršne mere dobre volje, temveč tudi vloženih in žal tudi izgubljenih sredstev. Del teh je, kakor je opisano pod točko 2, za vselej odplaval v smeri Donave. Del izgub pa lahko pripišemo na eni strani pozabljivosti vsakokratnih akterjev, na drugi pa tudi nezanesljivosti sistemov, ki naj bi ščitili opremo pred vdori vode. Evidenca uničene in poškodovane opreme tako do sedaj šteje: 1-krat 14 m fi 11 cm cev, 1-krat 10 m fi 5 cm cev, plastično vedro, 2-krat bliskavica Yongnuo s pripadajočimi baterijami, 1-krat fotoaparat Fujifilm M-X1 s širokokotnim objektivom 10-24mm, prožilec bliskavic, pametni telefon, 36 V Lion baterija za vrtalni stroj Hilti, macola, bidon 5 l s posebno Podpečanovo opremo za širjenje, gorilnik in dve kartuši, sixpack, instant omaka za pašto in razbit komolec. V podporo neutolažljivim lastnikom bi JKŽ lahko odprl poseben konto, kamor bi zaskrbljene mame in očetje imeli možnost nakazati donacijska sredstva.

Jama se na vse načine upira raziskovalcem, ki si želijo globlje v njeno notranjost.

Vztrajno se jih brani z različnimi zvijačami proti jamarjem in ponavadi sorazmerno učinkovitim naborom ukrepov, kot so sifoni, ožine, podori in mraz. Ko ne zaleže nič drugega več, začne vanje zaganjati orkanski veter in v že sicer v grimaso zakrčene trpeče obraze metati pesek, pomešan z vodnim pršcem.

Bohinjski trikotnik vsekakor obstaja.

Nad pokrajino se spusti takoj, ko pade mrak.

Udeleženci nekaterih nočnih povratkov v civilizacijo smo med tavanjem po od skalovja, plazov, požleda in vetrolomov razbitih gozdovih na vratu čutili njegovo težko sapo. Le zahvaljujoč iznajdljivosti in najsodobnejšim tehnikam orientacije smo se uspeli izviti iz njegovega objema. 

21

20 m

10

0

- 10

- 20

- 40

- 50

20

18

19

17 16

0

15

10

104

13 12

30

100

105 102

106

101

107

14

20

11

103

40

10

50 m

Jamarski klub Železničar Merili: Igor Vrhovec, Matej Mihailovski in Andrej Stržinar Risal: Miha Staut

6

8

7

9

?

?

5

3

4

2

1

IZTEGNJENI PROFIL Kat. št.: 3879

MALA SAVICA

29. 7. 2017

29. 7. 20171 2

4

TLORIS Kat. št.: 3879

3

5

MALA SAVICA

6 7

8

9

10

20

30

13

104

11 12

105

14 101

40

102

100

107

50 m

Jamarski klub Železničar Merili: Igor Vrhovec, Matej Mihailovski in Andrej Stržinar Risal: Miha Staut

0

10

103

106

15

16

17

19

18

20

21

20 m

0

10

- 20

- 10

- 40

- 50

Raziskave

Povezovanje Pivke in Planin­ ske jame v letih 2015–2017 Igor Vrhovec

I

deja o povezavi Pivke in Planinske jame je že kar stara in prvi potopi v odtočni sifon Pivke jame so bili opravljeni že pred več kot 60 leti. Povezovanje obeh jam nas, »modernih« jamskih potapljačev niti ne bi preveč pritegnilo, če ne bi član našega društva Tomo Vrhovec v sodelovanju z borovniškimi in rakovškimi jamarji tega poskušal storiti v letih 1998 in 1999. Takratno povezovanje je leta 2000 prekinila Tomova nesreča.

Glede na to, da je bil Tomo moj brat, sta v meni ves čas tleli želja in obveza po nadaljevanju raziskav, a vedno se je v ekipi našlo ogromno izgovorov: nikoli nismo imeli

Na parkirišču pred Pivko jamo. Foto: Matej Zalokar.

12

pravega časa, prepričevali smo se, da nismo še dovolj dobri in zreli za takšen podvig, vremenske in vodne razmere nikoli niso bile primerne. Če pa se je vse poklopilo, se nam ni uspelo zmeniti o načinu raziskovanja: eni smo želeli pričeti s strani Pivke, drugi pa s strani Planinske jame.

Gordijski vozel je v začetku januarja 2015 presekal telefonski klic Sebastjana Gantarja, rakovškega jamarja in odličnega jamskega potapljača, ki me je vprašal, ali bi šla na potop v odtočni sifon Pivke jame. Ekipa bi bila čisto majhna: dva potapljača in nekaj pomočnikov za transport opreme do odtočnega

Raziskave sifona. Ti bi bili iz postojnskega in rakovškega jamarskega društva. Vse skupaj bi storili bolj na skrivaj, samo malo bi šli pogledat, kakšne so razmere v sifonu.

Prvi potop …

Privolitvi v potop in določitvi datuma je seveda sledilo mrzlično iskanje potrebnih informacij. Kakšna je oblika sifona, kakšna vidljivost v vodi, kakšne naj bi bile globine?

Pričel sem obžalovati, da pri povezovanju v letih 1998 in 1999 nisem praktično nič sodeloval in se s Tomom o tem nisem kaj dosti pogovarjal. Iz pogovorov sem vedel le, da je prvi sifon zahteven, da mu sledita še dva enostavnejša in da so se raziskave zaključile na nekem sotočju glavnega toka reke Pivke ter močnejšega pritoka iz stranskega rova.

Prebiranje zapisnikov iz let 1998 in 1999 pa nam je dalo vedeti tudi, da je dostop do odtočnega sifona reke Pivke v Pivki jami relativno preprost, saj v jamo vodijo stopnice, edina »tehnična« ovira je podajanje opreme preko dvometrske stopnje. Ob normalnem vodostaju je dostop torej možen v običajnih gumijastih škornjih. Zračna razdalja med odtočnim sifonom reke v Pivki jami in pritočnim sifonom v Planinski jami znaša približno 2430 metrov, zračna razdalja med skrajnima raziskanima točkama obeh jam do leta 2015 pa 1490 metrov.

Zakaj smo šli bolj na skrivaj? Kolikor nam je bilo znano, so druga jamarska društva med letoma 2000 in 2014 dvakrat poskusila raziskovati v odtočnem sifonu Pivke jame. V prvem poskusu ekipa ni našla poti že skozi prvi sifon, v drugem pa ga je po več poskusih sicer preplavala, a se ji je zataknilo pri drugem. Ker si blamaže nismo želeli, je padla odločitev, da dokler ne pridemo preko prvega sifona, o pričetku raziskav molčimo.

Odločili smo se, da uporabimo konfiguracijo opreme sidemount, pri kateri ima potapljač dve jeklenki nameščeni ob bokih, pod pazduhami. Takšna namestitev omogoča

lažji prehod skozi nižje rove. Ker sta jeklenki ločeni, je tudi nošenje opreme po suhem rovu za sifonom lažje, saj ni treba nositi enega težkega kompleta dvojnih jeklenk, temveč lahko potapljač po potrebi nosi vsako jeklenko posebej.

Prvi potop sva s Sebastjanom tako opravila sredi januarja 2015. Opremo nama je do sifona pomagalo znositi sedem jamarjev (toliko o majhni ekipi …), ključ za vstop v jamo pa nam je priskrbel Marjan Vilhar, ki se je ob sledečih akcijah izkazal za gonilo podporne ekipe. Namen potopa je sicer bil le spoznavanje sifona, a sva ga ob pomoči opisov iz leta 1998 že kar v prvem poskusu uspešno preplavala in napeljala novo vrvico. Vidljivost skozenj je bila do en meter, temperatura vode pa zimske tri stopinje in ob povratku nama je v roke pošteno zanohtalo.

… in gremo dalje Naslednji potop sva ista potapljača opravila februarja 2015 in ohrabrena, ker sva tako enostavno prišla skozi prvi sifon, preplavala še ostala dva znana sifona ter se seznanila s konfiguracijo rovov med njimi. Vidljivost v sifonih je bila malo boljša kot januarja, temperatura vode pa še vedno nizke tri stopinje. Tok je bil še kar močan, in ker gre za ponorno jamo, sva se zavedala, da bo pot nazaj pač zahtevala veliko plavanja in vlečenja ob stenah.

Tretji potop je bil opravljen konec aprila 2015. Razmere so bile potapljanju prijazne, saj je bil nivo vode nizek, vidljivost v sifonih približno 1,5 metra, temperatura vode pa 11 stopinj. Marčevske visoke vode so vrvico v prvem sifonu strgale in s Sebastjanom sva jo kar sproti pokrpala. Zaradi nizkega vodostaja se je pojavil nov problem: večkrat je bilo treba vstati iz vode in s težko opremo hoditi preko plitkih delov. Ko sva preplavala vse tri sifone, sva potapljaško opremo odložila in glede na obstoječi načrt hitro napredovala v

13

Raziskave jamo, prepoznala Veliko rakovško jezero in Ladijski kljun ter prišla do skrajne izmerjene točke 19 obstoječega načrta. V nadaljevanju prodiranja v jamo sva raziskala in izmerila dobrih 500 metrov glavnega odtočnega rova, ki pa se je po smeri še vedno oddaljeval od končnih delov sifona Planinske jame. Rov je večinoma širok in visok med 10 in 20 metrov, konča pa se s četrtim sifonom.

Med napredovanjem presenečena nisva našla oziroma opazila sotočja glavnega toka reke Pivke in močnejšega pritoka iz stranskega rova z desne, o katerem mi je govoril Tomo. Zato sva bila na povratku pozorna na ta breg in pritok dejansko našla. A v nasprotju s pričakovanim konkretnim sotočjem voda prav neugledno priteka izpod skalovja na bregu reke Pivke. Morda je bil v času raziskav v letih 1998 in 1999 vhod v stranski rov drugačen, kot je sedaj, saj bi ga poplavne vode preteklih let s svojo močjo

Pred potopom v Pivki jami. Foto: Jože Pristavec - Joc.

14

lahko preoblikovale. V stranskem rovu sva raziskala in izmerila 521 metrov novih rovov.

Rov se na koncu razcepi v dva kraka: eden se konča z zasiganim podorom, drugi pa s še neraziskanim pritočnim sifonskim jezercem.

Raziskave so se nadaljevale maja 2015, ko smo bili tudi najštevilčnejši; bilo nas je kar pet potapljačev (pridružili so se nama še Matej Koršič, Uroš Ilič in Zvonimir Švrljuga) in 20 članov podporne ekipe. Plan je bil širokopotezen, a, kot se je izkazalo, preoptimističen. Dodatni trije potapljači naj bi nama s Sebastjanom pomagali do četrtega sifona spraviti štiri polne jeklenke, s katerimi bi poskusila preplavati sifon. Oni bi medtem odšli do pritočnega sifona stranskega rova, se vanj potopili in ga poskusili raziskati oziroma preplavati. Razmere so bile dobre, a zaradi velike ekipe smo bili zelo počasni. Uspelo nam je preplavati četrti sifon in pregledati še del rova za njim. Od končnih delov sifona

Raziskave Planinske jame se še vedno oddaljuje. Za četrtim sifonom je tako bilo izmerjenih 366 metrov glavnega odtočnega rova. Zaradi dogovora s podporno ekipo o uri povratka pa smo morali obrniti in se vrniti.

Junijska akcija je bila spet manj številčna.

Uroš in Zvone sta ocenila, da je tovrstno raziskovanje zanju trenutno fizično prezahtevno.

Matej je na srečo vztrajal in tako je bil plan, da trije potapljači čim hitreje pridemo do skrajne dosežene točke ter rov raziščemo do konca, torej dokler nas spet ne ustavi sifon.

Dogovora s podporno ekipo o uri povratka ni bilo, saj smo nameravali iti »do konca«. Do skrajne na prejšnji akciji dosežene točke smo prišli hitro in pričeli z raziskovanjem ter merjenjem. Nadaljevanje rova gre približno proti severovzhodu, še vedno pa je velik. Kasneje se mu s severa pridruži stranski pritočni rov in v tej točki se obrne proti jugovzhodu, torej končno v smer proti Planinski jami. Naše napredovanje je zaustavilo sifonsko jezero petega sifona. Tik pred njim se na levo odcepi še en stranski rov. Kot oznako skrajne dosežene točke raziskav smo okoli skale ob jezeru zavezali tablico z vgravirano letnico 2015.

Izmerili smo več kot 2000 metrov novega rova, peti sifon pa je od prvega sifona oddaljen približno 4500 metrov.

Pričeli smo razmišljati o naslednji akciji in ugotovili, da bi za izvedbo resnega potopa v peti sifon do tja moralo opremo prinesti šest potapljačev. To je bilo tisti trenutek neizvedljivo in s Sebastjanom sva se odločila, da pričnemo z raziskavami oziroma s potapljanjem s strani Planinske jame.

Planinska jama Zaradi večje dolžine in globine pritočnega sifona Pivke jame v Planinski jami sva se s Sebastjanom tam potapljala z zaprtim dihalnim krogom. Za varno izvedbo potopov sva potrebovala še vsak po štiri rezervne jeklenke.

Konec julija 2015 sva izvedla prvi, ogledni potop, ki je trajal slabe tri ure. Vidljivost je bila okoli 3 metre, temperatura vode je bila 10 stopinj. Na poti v sifon sva rezervne jeklenke odlagala in jih na povratku spet pobrala.

Stare vrvice v sifonu v glavnem ni bilo videti.

Preplavala sva in na novo napeljala približno 350 metrov vrvice. Rov se je nadaljeval in glede na razdaljo ter globino še nisva dosegla točke, do katere je leta 1999 prišel Tomo.

Na naslednjem potopu septembra 2015 sva na razdalji 480 metrov od vhoda v sifon našla na skalni rogelj pritrjen star Tomov kolut in s tem skrajno točko raziskav iz leta 1999. Rogelj je na globini 50 metrov in je pravzaprav pod stropom velikega podvodnega rova. Od tam sva poskusila nadaljevati po isti globini, a je strop padal v globino.

Zato sva se spustila kar direktno navzdol, da na dnu rova poskusiva ugotoviti njegovo smer. Globinomer je na dnu kazal globino 72 metrov, skupna razdalja od vstopa v sifon pa je bila 500 metrov. Zaradi nepričakovane globine sva potop zaključila.

Konec septembra je sledil še zadnji potop v letu 2015. Že med transportom opreme v jamo je bilo videti, da je vidljivost v vodi zelo slaba. Tako se je potop iz raziskovalnega spremenil v merilnega, saj v tako slabi vidljivosti nadaljevanje raziskovanja ni bilo smiselno. Izmerila sva 370 metrov rova, preostanek pa naj bi počakal na raziskave naslednje leto.

Izplen raziskav leta 2015: skupna dolžina raziskanih rovov Pivke jame od prvega pa do petega odtočnega sifona je 5012 metrov, od tega je 3572 metrov izmerjenih v letu 2015.

Od petega sifona Pivke jame do skrajne točke pritočnega sifona Planinske jame pa je še 870 metrov zračne razdalje.

Med veslanjem iz Planinske jame je vedno dovolj časa za razmišljanje o nadaljevanju raziskav in odločeno je bilo, da v letu 2016 potapljaško ekipo razširimo za dodatna dva potapljača, ki bi pred glavnim potopom v

15

Raziskave

Sestavljanje opreme v Planinski jami. Foto: Matej Zalokar.

sifon Planinske jame postavila del potrebnih rezervnih jeklenk in jih po opravljenem glavnem potopu spet pobrala. V primeru boljše vidljivosti bi uporabili tudi podvodni skuter, ki bi omogočil hitrejše premikanje.

Gnojno leto 2016 …

Raziskave v letu 2016 smo spet pričeli s strani Pivke jame. Neizmerjenih je ostalo kar nekaj stranskih rovov, ideje, kako izvesti naskok na peti sifon pa še vedno ni bilo, saj je tudi Matej Koršič ocenil, da spomladi 2016 fizično ni v stanju, da bi pomagal pri raziskavah.

Prvi potop sva s Sebastjanom opravila v začetku maja in preko prvega sifona napeljala novo vrvico. Visoke vode so staro skoraj v celoti uničile.

Drugič sva se potopila junija. Prečila sva vse tri sifone in sproti v tretjem preventivno zamenjala natrgani del vrvice. Na tej akciji

16

sva izmerila tri stranske rove takoj po tretjem sifonu in si omislila plan akcije za merjenje še dveh preostalih stranskih rovov. Vodostaj je bil dokaj visok in na meji sprejemljivega. Že pri transportu opreme do odtočnega sifona Pivke jame in tudi za sifonom pa se nam je večkrat zazdelo, da v jami smrdi po crkovini. Še v juniju smo v Pivki jami ob dvometrski stopnji, preko katere smo si vsakič podajali opremo, montirali lestev, ki bi omogočila še enostavnejši in varnejši transport. V jami je zelo smrdelo, jezero odtočnega sifona pa je bilo na debelo prekrito s penami. Kot je bilo kasneje ugotovljeno, je očitno po poljih okoli Postojne nekdo ob nepravem trenutku polival gnojnico, ki jo je deževje spralo v potoke in dalje v podzemlje. Onesnažena voda je pobila veliko rib, ki so se ob nižjem vodostaju zagozdene med skalami pričele razkrajati.

Tako je padla odločitev, da se raziskovanje povezave v letu 2016 prekine.

Raziskave … in prijazno 2017 Preko zime se je ekipi pridružil Simon Burja. V preteklih letih si je uspel sestaviti zaprti dihalni sistem, ki si ga za potop namesti ob bok. Sistem je dokaj kompakten, kot tak primeren za daljši transport in omogoča veliko podvodne avtonomije. Vsekakor obetavno za temeljit pregled petega sifona Pivke jame.

Marca 2017 smo preko prvega sifona spet napeljali novo vrvico. Zimske vode staro prav vsakič uničijo. Sproti smo popravili še strgano vrvico v drugem sifonu, prečili tretjega in z laserskim merilnikom ponovno preverili meritve stranskega rova iz leta 2015.

Nato se je ponovila stara zgodba: nekako nismo našli skupnega časa, vodne in vremenske razmere niso bile primerne, odlašali smo, saj je peti sifon hudičevo daleč.

Glas razuma se je pojavil v obliki Sebastjana: pustimo Pivko jamo pri miru, pojdimo v Planinsko jamo.

Prvi potop sva s Sebastjanom opravila julija in na njem popravila strgano vrvico v njeni celotni dolžini (480 metrov). Na povratku sva izmerila še potek vrvice med 480 in 370 metri. Potop je zato trajal kar štiri ure, pri delu pa nama je zelo prav prišla dokaj dobra vidljivost (dobrih 5 metrov).

Drugič sva se potopila avgusta 2017. Raziskala naj bi nadaljevanje rova od 480 metra dalje. Ta točka se nahaja na globini 50 metrov in je bolj pod stropom rova. Že pred dvema letoma sva ugotovila, da se strop v nadaljevanju spušča. Zato sva se spustila do globine 65 metrov in nadaljevala s plavanjem po tej globini ob desni, severni steni. Stropa nad nama ni bilo videti, tal pod nama pa tudi ne. Po približno 40 metrih razvite vrvice se je pred nama pojavila stena. Iskala sva levo (jug) in desno (sever), a brez uspeha.

Zato sva se ob steni spustila v globino, da morda globlje najdeva prehod. Dno stene sva dosegla na globini 85 metrov, nadaljevanja

Tik pred potopom v Planinski jami. Foto: Matej Zalokar.

17

Raziskave

Krajšanje časa s kuhanjem v Planinski jami.

Foto: Matej Zalokar.

pa ni bilo videti. Vrnila sva se na točko 480. metra, iskanje ponovila na globini 50 metrov in preverjala predvsem južni del rova. Brez uspeha. Malo zmedena sva potop zaključila in predvidevala, da je nadaljevanje nekje prej v rovu bolj proti jugu in da je ta končni del morda slep.

Septembra je sledil nov potop. Potapljača sva v točki 400. metra prečila rov in nadaljevanje iskala ob njegovi južni steni. Vrvica namreč večino časa poteka ob severni steni.

Smer ob južni steni je podobna kot ob severni, napredovala pa sva po globinah med 55 in 65 metri. Stena je zavila levo (bolj proti jugu) in že sva mislila »Aha, zdaj pa končno tisti ovinek proti jugu«, a je zatem spet hitro zavila desno in potem še bolj in bolj desno.

Spet enako kot zadnjič; rov se konča z navpično steno. Zato sva se ponovno spustila v

18

globino in tam verjetno našla nadaljevanje.

Ali je pravo, bodo pokazali naslednji potopi.

Od oznake 400 metrov sva potegnila 180 metrov nove vrvice, ki se zdaj konča nekje pod stropom na globini 96 metrov.

Zadnjič smo se leta 2017 potopili v začetku novembra. Ker je bil vodostaj v oktobru kar visok, nismo vedeli kakšno stanje v podvodnem rovu pričakovati in kaj bomo pod vodo sploh lahko počeli. V upanju, da je vrvica preživela, je del ekipe nekaj dni prej v jamo do sifona transportiral štiri jeklenke z novimi mešanicami za varno izvedbo globljega potopa. Na dan potopa pa nas je pričakala vidljivost okoli dveh metrov. Pričetek potopa je kljub slabši vidljivosti potekal nemoteno, a okoli 250 metrov od vhoda je bila vrvica prvič strgana. Vezanje nove vrvice, iskanje nadaljevanja in povezovanje vrvic so vzeli kar nekaj časa. Naslednjič je bila vrvica strgana kakšnih 300 metrov od vhoda. In tako dalje. Zaradi z iskanjem zapravljenega časa sva se potapljača odločila, da le izmeriva del na prejšnji akciji potegnjene vrvice, raziskovanje pa bo moralo počakati naslednje akcije, ki bodo v letu 2018.

Zaključek V Pivki jami na raziskovanje še vedno čakajo stranska rova med četrtim in petim sifonom ter peti sifon, v Planinski pa rov na globini 96 metrov.

Ekipo potapljačev bo vsekakor treba povečati. V Pivki jami bosta za transport opreme do petega sifona potrebna eden do dva dodatna potapljača z dobro tako fizično kot tudi psihično kondicijo. V Planinski jami pa bosta potrebna dva za postavljanje rezervnih jeklenk v rovu. Razmišljamo tudi o izdelavi tako imenovanega podvodnega habitata, saj so potopi pričeli presegati čas štirih ur, potapljač pa mora zaradi zanesljivosti dekompresijskega procesa med tako dolgim potopom tudi kaj piti in jesti. In habitat bi to omogočil. 

Raziskave

Moje raziskave 2016–2017 Janez Ferreira-Stražišar

O

d 1. januarja 2016 do konca leta 2017 sem s pomočjo lidarja registriral 27 novih jam po različnih koncih Slovenije. Na žalost ne moram poročati o odmevnih odkritjih, ker jih ni bilo. Nobena jama ni ne velika ne globoka ne ne vem kako lepa.

No, v eni smo na sigovi kopi našli jelenovo rogovje, postavljeno v obliki križa. Rezultati datiranja vzorca kažejo, da je rogovje staro med 1000 in 1300 leti. Ne moramo pa dokazati, da je bilo takrat postavljeno. V jami sicer ni nikakršnih sledov človekovega obiska – podpisov, polomljenih kapnikov … Če bi človek zdaj našel rogovje v jami, bi ga prej odnesel kot kaj drugega. Torej kdo je postavil tja rogovje? Zakaj? Kdaj? Kje so

ostale jelenove kosti? Kje je lobanja? Majhna jama – veliko vprašanj.

To je bila edina zanimivost v dveh letih raziskovanj.

Z lidarskim raziskovanjem sem praktično zaključil. V dveh letih se je nabralo 42 akcij, prevozil sem čez 6000 kilometrov, pokuril 500 litrov avtoplina, prehodil 200 ali 300 kilometrov, 15-krat zakuril ogenj, pojedel 15 klobas, spil dobrih 20 litrov vina … In čeprav nisem uresničil sanj o najdbi večje jame, so me (in naše pse) te akcije osrečevale. Odkril sem nove kraje, nove pokrajine, preživel sem ogromno časa v naravi, kar imam najraje, in to vedno v dobri družbi.

Upanje na večjo jamo pa še vedno živi! 

Kdo je postavil tja rogovje? Foto: Jože Pristavec - Joc.

19

Raziskave

Raziskovalni tabor Starod 2017 Aleš Grlj - Hans

J

amarski raziskovalni tabor 2017 je potekal konec junija na skrajnem vzhodnem delu Podgrajskega podolja, južno od vasi Starod. Teren je bil prepoznan kot zanimiv in določen s pomočjo daljinskega zaznavanja iz podatkov lidarskega skeniranja, mesto samega tabora pa je bilo izbrano s predhodnim terenskim ogledom. To je pripomoglo k dokaj hitri namestitvi in ni minilo dolgo, ko se je sredi tabora proti večernemu nebu že dvigal plamen. Nad njim so kmalu zacvrčale in zadišale raznorazne dobrote. Piva ni manjkalo.

Uradni večerni program je zaključil Slavc, ki je z nami delil svoje znanje s področja astronomije, a je vsaj pri meni na žalost že utonilo v piv… hkm, pozabo.

Prvi raziskovalni dan se je začel zelo obetavno, najprej smo pojedli in si razdelili opremo, Bole pa je začel pripravljati pasulj. Minilo je še nekaj časa, preden smo se nič hudega sluteč posedli v avtomobile, najprimernejše mesto za postavitev tabora je bilo namreč nekaj kilometrov oddaljeno od mesta, ki naj bi ga pregledali, zato smo se tja odpeljali. Po nekaj makadamskih križiščih pa so se začele težave. Prvi nas je pustil na cedilu beli renault clio, ki mu je nenadoma počila guma. OK, nič hudega, lotimo se menjave in medtem se najbolj zagnani raziskovalci poženejo v gozd iskat jame. Preden je bilo kolo zamenjano, taisti že pridrvijo nazaj, češ da so že našli prvo jamo. Ali je to res, se je seveda želel prepričati tudi preostanek skupine in večina jo je mahnila v gozd pogledat, kaj so našli.

Medtem so dogodki ob avtomobilih, ki smo jih pustili kar na poti, krenili po svoje.

Zgodilo naj bi se takole: kmalu po odhodu glavnine se je po isti poti pripeljala policijska

20

Med razmišljanjem o jamah. Foto: Aleš Grlj.

patrulja in seveda ni mogla mimo parkiranih avtomobilov. Hoteli smo jih premakniti, a se je eden od avtomobilov temu uprl tako, da se je protestno zaklenil, kar sicer ni nobena težava, če se ključi nahajajo izven njega. Mi te sreče nismo imeli. Po posredovanju ključavničarja smo avto premaknili in dejansko začeli delati, vendar tudi z iskanjem jam nismo imeli pretirane sreče. Razen nekaj že registriranih jam kake večje votline nismo našli in proti večeru smo povsem opustili brezplodna prizadevanja. Moralo smo dvignili šele s kopanjem v bližnjem jezeru in ob vrnitvi v

Raziskave tabor z odličnim pasuljem. Slednji je spodbudil delovanje črevesja in med iskanjem dobrega mesta je udeleženec tabora, potem ko je postavil konkreten nadzemni objekt, naletel na konkreten podzemni objekt, bojda edini izmed najdenih, ki je primeren za registracijo.

Drugi dan se je začel še bolj obetavno, teren je bil bolj razgiban in dopoldne smo

pregledali več manjših objektov. To smo počeli, dokler ni začelo grmeti, in s prvimi dežnimi kapljami smo se vrnili v tabor, pospravili stvari ter v dobri veri, da bo šla nevihta hitro mimo, pod bližnjo smreko začeli z obleganjem soda fiša. Ko se je končno vdal (ali pa smo se prej mi, ne vem točno), smo se kljub vsem peripetijam, dežju in pomanjkanju jam zadovoljni razkropili vsak v svoj kraj. 

Raziskovalni tabor Slejkove jame vol. 2 Tadeja Babič

K

do je bil Slejko? Tako se je začel pogovor o mojem prvem taboru. Kot novi tečajnici so mi morali razložiti, kako potekajo tabori in po kom se imenujejo. Slejko je bil gozdar, ki je med pregledovanjem svojega rajona naletel na veliko oblik, ki jih je na svojih TTN-jih označil kot jame oziroma mogoče jame. Po dolgih pregovarjanjih je našim članom uspelo pridobiti te TTN-je in že je bila narejena karta z možnimi točkami jam. Prvi tabor na tem območju je potekal eno leto pred tem, mi smo se pa udeležili njegove druge izvedbe (več o Slejkovi karti in prvem taboru si lahko preberete v prejšnjem Biltenu).

Bil je maj 2016, prvič v zgodovini taborov smo imeli dodelano karto, kjer smo imeli poleg Slejkovih oznak še dodatne točke, ki so predstavljale morebitne jame, najdene na lidarskih posnetkih. Pripravila sta jo Miha Čekada in Petra Gostinčar. Na sestankih in po e-pošti smo dobili vse potrebne informacije, kaj potrebujemo oziroma kje se dobimo, tako da sem v petek popoldne krenila iz Postojne.

V Googlove Zemljevide sem vstavila prejete koordinate baznega tabora in že sem se peljala po makadamskih poteh skozi gozdove nad Predjamo. Seveda sem nič kaj hudega

sluteča zaupala stričku Googlu in sledila zastavljeni poti do tabora. S široko urejene poti sem zavila na stransko, ki je bila dobro prevozna, vendar se je z bližanjem cilju ožala in bila vedno bolj zaraščena. Le malo pred koncem sem se znašla pred vzponom, kjer je bila cesta zelo razrita z veliko kamenja in ostankov lesa od odvažanja. Seveda se nekaj metrov pred ciljem nisem mogla obrniti in iti po drugi poti, zato sem preizkusila moči svojega jeklenega konjička in ga pognala v hrib. Po nekaj neuspelih poskusih in kopanju gum v blato sem ugotovila, da le ne bo šlo, in začela obračati.

V tistem trenutku je prišel še en avto in glej ga šmenta, tudi Fliša je navigacija peljala po isti poti. Ustavil se je, razložila sem mu situacijo, ampak ker smo ženske slabe voznice (po moški logiki, naj se razume), je moral tudi sam poizkusiti, ali mu bo uspelo priti čez hribček. Seveda mu to ni uspelo, kljub temu da je prišel nekoliko višje od mene. Kar je še slabše, med poskušanjem se mu je v podvozje zapičila palica in pretrgala dovoz bencina v motor. Vsi vemo, kaj to pomeni, avto ni več vžgal. Ostal je tam do naslednjega dne, ko so ga z drugim avtom potegnili do spodobnejše poti, kjer ga je odpeljala avtovleka.

21

Raziskave Natovorila sva opremo v moj avto in naredila to, kar bi morala že prej: obrnila sva se, se odpeljala nazaj in nato po drugi poti. Kar nas je mogoče še bolj razjezilo, je bilo to, da je bila to široka, dobro urejena makadamska pot, ki je pripeljala direktno do tabora. Tam so naju že pričakali ostali udeleženci. Najprej sta bila na vrsti okrepčilo z vsem dobro poznanim pivom Human Fish in postavitev šotorov za prenočitev. V šotoru JKŽ-ja smo bili Martina, Jaša, Črt in jaz. Prisotni so bili še Luka, Klemen, Dolenček in mali Dolenček, Fliš, Valter in JJ. Prvi večer smo preživeli mirno s preizkušanjem češkega piva in obračanjem hrenovk na ognju. Družba je bila mirna in nekoliko zadržana, le jaz (tako so oni rekli) sem bila glasna in zgovorna.

Zjutraj smo se počasi plazili eden za drugim iz šotorov, kavica je pridišala z ognja in zajtrk je bil serviran ob ognjišču. Po zajtrku smo znosili hrano nazaj v hladilnik, pa ne mislim pravega hladilnika na elektriko, ampak sredi gozda na krasu so najboljši hladilniki na svetu, ja, jame seveda. Stvari smo odnesli v bližnjo jamo, kjer je temperatura konstantna in primerno nizka, da sta nas hrana in pijača počakali ves dan. Naredili smo plan raziskovanja in se razdelili v dve skupini. Prva na čelu s Čekado, ki se nam je pridružil zjutraj s pomočnicama Ninđo in Enejo, drugo skupino pa je vodil Fliš. Razdelili smo si prenosne radijske postaje in začeli prečesavati izbrana območja. Hodili smo od točke do točke, ki smo jih imeli označene na kartah, in upali, da bo naslednja veliko odkritje, ki smo ga vsi čakali, vmes pa smo od časa do časa naleteli na luknjo, ki je lidar ali Slejko nista zaznala.

Vsakič se je ob tem slišal krik »Nekaj sem našel!« ali »Tukaj je jama!« ali kaj podobnega, vendar so se skoraj vsa odkritja na koncu končala podobno. Samo majhna luknja je, ni dovolj dolga za registracijo, čuti se prepih, ampak je podor zasul vse in tako dalje. Če pa je bila že katera jama dovolj dolga, je bila skoraj gotovo že registrirana.

22

Kar naenkrat smo od druge skupine zaslišali veselo novico: odkrili so jamo, ki je dovolj dolga in široka za registracijo, veselje! Naknadno smo pa le ugotovili, da je že bila registrirana. Nekaj sreče smo le imeli in našli nekaj malih čurk, globokih malo več kot deset metrov. Ena izmed njih je imela celo dvoranico, ki je bila lepo zasigana. Po nekaj urah hoda in raziskovanja sta se skupini združili in skupaj smo pogledali še nekaj točk. Na delu, kjer nobeden ni pričakoval jame, saj smo imeli le eno lidar točko, smo odkrili najglobljo jamo dneva, ki je merila skoraj 30 metrov. Vanjo se je najprej spustil Fliš, potem pa še Črt in jaz. Brezo je bilo poimenovano Brezno nizke točke, saj smo ga našli prav zaradi nizkih točk na lidarju. Nato je del skupine šel v tabor pripravit večerjo, nekaj nas je šlo pogledat še severno od tabora, če bi našli še kaj zanimivega. Razen ene že registrirane vodoravne jame ni bilo nič pretresljivega oziroma ne, našli smo jelenovo rogovje. Večerji je spet sledilo druženje, kjer sem iz meni neznanih razlogov dobila vzdevek Bole 2.

Naslednji dan smo vse zastavili bolj umirjeno. Tečajniki smo vadili, kako se nabira podatke za registracijo jam v kataster.

Novoodkrite jame smo po parih šli izmerit in jih izrisali, s tem smo vadili tudi opremljanje jam in uporabo merilnih naprav.

Med čakanjem drugega para smo se učili tudi zabijati svedrovce. Eden v paru je bil zadolžen najprej za opremljanje in potem za merjenje, drugi pa za zapis podatkov in izris jame. Naj povem, da se je kar nekaj od teh podatkov izgubilo oziroma da so bile skice čudežno izgubljene. Resnost tečajnikov na vrhuncu, mogoče zato, ker nas je vodil predsednik društva. Po opravljenih meritvah smo se vrnili v bazni tabor, saj nas je začelo tudi vreme priganjati. Pospravili smo šotore, razdelili ostanek hrane in se odpravili proti Ljubljani ter tako zaključili moj prvi bolj ali manj uspešen tabor. 

Iz tujih jam

Balkankamp 2017 ali JKŽ-jeva grška odisejada Anja Kos

V

petek smo s štirimi avtomobili brzeli po cesti. Cilj: Grčija. Ekipe: Vulvaši (BoMo, Vid, Malanja), Asteriks (Jolbe, Pišta, Slavc), Fokus (Tedi, Ninđa, Klemen, kasneje tudi Yana) in Pasat (Zupkota in Jaša). Seveda smo začeli s porodnimi krči in pozabljenimi potnimi listi, tako da je sonce že lepo grelo, ko smo se končno zbrali na zadnji bencinski postaji v Sloveniji. Nato veliko časa nič … potem je zakrulil želodec. Na zemljevidu smo našli kraj Mali Požarevac in zvenel je okusno, zato smo zavili tja. Našli smo mehanika, ki je imel v lasti tudi trgovinico in žar, kamor ti navrže nekaj čevapčičev po smešno nizki ceni. Sedli smo na prazne pirovske gajbe s smetmi vsepovsod, v senco drevesa, na katerega so bile pribite mnoge osmrtnice in mali oglasi, vsake toliko pa se je pripeljal mimo kakšen traktor.

Zvečer smo na podoben način našli kraj, kjer smo prespali, nekje pri Skopju. Poiskali smo stransko cesto in njej stransko … nato pa se nekje poknili na tla, razgrnili spalke, odprli pivo, vino, žganje in rekli kakšno besedo. Zjutraj smo ugotovili, da smo pravzaprav čisto blizu neke asfaltne ceste in ravno na begunski poti, zato smo odbrzeli naprej proti Bitoli. Po krajšem nesporazumu z avti smo pri avtomehaniku izvedeli za dobro restavracijo. Nad videnim smo bili malce razočarani, kasneje pa smo ugotovili, da smo zgrešili vhod in je bila odlična tradicionalna hrana ves čas eno nadstropje višje.

Pišta je mimogrede malce popravil njihov wifi na ime »Pišta was here #JKŽ«. Bitola je luštno mestece s pravim pridihom Balkana. Cigančica je na parkirišču čičota Boleta prosila za denar, seveda pa ne sme manjkati dišeča tržnica z lubenicami in melonami za

osvežitev, z oreščki, začimbami … Nekako smo se prekopicnili čez mejo v Grčijo, kjer smo v prvi trgovini doživeli kulturni šok, saj se s slovensko balkanščino ne da nič več zmeniti, pisava pa te spominja na guljenje šolskih klopi pri matematiki.

Ravno ob mraku smo si postlali ob reki, kar na prodnem bregu pod zvezdnim nebom. Dopoldne smo si ogledali Meteoro, kjer so si menihi postavili nedostopne samostane z najlepšimi razgledi. Odpravili smo se proti Delfom, kjer smo po grški solati in skoku v morje našli mesto za spanje pri/v jami

Prenočevanje blizu Skopja.

Foto: Iztok Trček - Jolbe.

23

Iz tujih jam

Delfi. Foto: Iztok Trček - Jolbe.

Korykion antron v gorovju Parnasa. V jami naj bi potekala prva prerokovanja. Vulvaši smo prenočili kar notri, ostali pa pred njo.

Tla so bila iz suhe zemlje in precej mehka, temperatura je bila le malo nižja kot zunaj, pa še pihalo ni. Jaz sem takoj potonila v globok spanec do jutra, o čudnih bitjih in gromozanskih netopirjih, o katerih je poročala Mojca, pa ne duha ne sluha. Zbudili smo se ob zori in skočili na vrh, kjer smo pričakali sončni vzhod. Ob zajtrku smo imeli razgled na vasice na planoti daleč pod nami z zvončkljanjem ovac na paši in morjem v daljavi.

Uradni del Delfov, poln turistov, je kar malo zbledel po tako čarobnem jutru.

V grški vročini smo odbrzeli Leonidiju naproti. Pričakalo nas je prijetno peleponeško mestece lučaj stran od morja in z razgledom na visoke rdečkaste stene, zaradi katerih je kraj zapisan predvsem pri plezalcih. Ko smo že mislili, da je zahtevni del poti za nami, nas je ločila še skoraj ura od prihoda v kamp.

24

Nekako se je uspelo taboru Balkankampa precej dobro skriti. Organizatorji niso nikjer pustili ne natančnejšega naslova ne kakršnih koli označb, domačini pa so nas v polomljeni (ne)angleščini pošiljali vsak v svojo napačno smer. K sreči je v kampu že bila »naša« Aleks in nas usmerila na tamkajšnji stadion. Tudi ona se je ob prihodu izgubljala in lahko si predstavljate, kako je trpel njen natančni, točni in organizirani nemški duh. Organizacija je bila kar šokantno balkanska. Le redkokdo od organizatorjev je znal angleško, ob obrazcu, kjer si napisal, koliko izkušenj imaš, npr. medium, pa so ti hoteli dati majico M velikosti (obrazec je bil tudi v grščini!). Gospa mi je po tehtnem premisleku in trenutku zmedenosti raje priporočila majico S, saj mi bo M najverjetneje prevelik. Prvi dan smo se zafrknili, ko smo šli na njihovo organizirano večerjo. Za sedem evrov si ostal še malo lačen, zato smo ostale dni raje jedli v mestu. Grške hrane se človek nikoli ne naje,

Iz tujih jam

Panorama Leonidija. Foto: Iztok Trček - Jolbe.

vrhunec je bil kozliček v pečici, ki se je kar topil v ustih … njam.

Prvi dan se je del ekipe odpravil v Mano.

Ni boljše osvežitve, kot je kopanje v jamski reki z razgledom na zasigane detajle. Vodič je zamudil in še pozabil neopren, tako da smo si jamo ogledali kar sami, na prevoz nazaj pa smo se dodobra načakali. Vseeno smo jo odnesli bolje kot druga ekipa, ki je od vsega jamarjenja odnesla predvsem sončne opekline.

Naslednji dan smo imeli pravo klubsko akcijo v ponikve Dersios. Mlada vodička nas je po nekaj zgrešenih poskusih le pripeljala do jame. Zgrozila se je nad steklenico žganja v Boletovih rokah in bila zaskrbljena, kako se bo obnesel v jami. Prvo brezno je bilo zanimivo opremljeno z dodatno vrvjo za odmik od smrdljivega jezerca. Vseeno sta se Pišta in Ana malce namočila. Ponikve so bile kar lepe – sicer ni bilo ravno veliko sige, je pa voda slikovito izdolbla kamnine različnih barv.

Sedaj, ko smo nabrali kondicijo, smo se lahko lotili pravih jam. Čeprav sem doma načrtovala jame do globine 120 metrov, so naju s Tedi nahecali, da zavihava rokave in se lotiva Propantesa. Bolgara, s katerima smo po naključju vedno šli skupaj v jamo, sta dobila koordinate in smo krenili. Impozanten vhod razkriva 300 metrov globoko brezno. Ob spuščanju sem noro uživala, kot da bi letela, ko so mimo mene v polmraku prehajale temne sigove kope. Vseeno me je malce stisnilo ob misli, da bo treba priti tudi nazaj gor. Pred začetkom vzpona sem videla vhod nekje v daljavi, lučke pa skoraj nisem potrebovala, saj je dnevna svetloba našla pot vse do dna. Nekako smo vsi prisopihali ven brez težav. Le moji intimni predeli so utrpeli nevšečno odrgnino, zato občasno nisem oblekla spodnjih hlačk. Če smo zmogli Propantes, pa pojdimo še v Scorpiona. Ker nismo imeli pametnejših planov, plaža koga briga, smo se odpravili

25

Iz tujih jam

Pred ponorom Dersios. Foto: Iztok Trček - Jolbe.

Pred akcijo. Foto: Iztok Trček - Jolbe.

26

na hrib nad našim kampom. Skoraj uro smo sopihali, preden smo prišli do vhoda, kjer kar iz jame raste figa, zato je za vstop najprej treba splezati dol po drevesu. Brezno je bilo okrancljano s kičem vseh vrst, drobnimi snežno belimi detajli, med katerimi si se kot Spiderman previdno naslonil ob steno ob kakšnem prepenjanju. Na sidriščih sem raje zamižala na eno oko, saj so bila narejena kar v sigi, okoli kakšnega delikatnega kapnička.

Na dnu smo presenečeni ugotovili, da v jami nismo sami. Neki Grki so se ravno nameravali vrniti gor. Dva smo spustili naprej, ko pa smo iz spodnjega brezenca videli ven prilesti čisto izčrpano punco, ki je kar naprej klicala neko Petro (za tiste, ki ne znamo grško: petra pomeni skala; op. ur.), sta BoMo dala rdeči alarm za umik. Že Grka nad nami sta vrgla dol nekaj kar komadnih skal – »PETRAAA!« – tisti v zavetju smo se počutili kot pravi partizani v ofenzivi, na vrvi pa si se priporočil

Iz tujih jam

Slovenci na balkanžuru. Foto: Iztok Trček - Jolbe.

zavetnici Jami in upal, da te kamen zgreši.

Od vseh nas osmih ni padla dol nobena večja stvar in vsi smo prilezli varno ven. Kakšne štiri ure kasneje smo iz kampa videli lučke, kako odhajajo od Scorpiona. Uspešno je na plano prišla tudi tista uboga punca, za katero se je izkazalo, da je to njena prva jama. Tistemu, ki jo je peljal noter, bi najraje podarila eno okoli ušes.

Zadnji dan tabora smo si ogledali dva bližnja samostana, ki so jih zgradili v zavetju previsnih sten. Tod nekje naj bi se razvil kult boga Dioniza. Še skok v modrino grškega morja in sledil je balkanžur z grškim sirtakijem, bolgarskimi dudami in JKŽ-jem, ki je zavzel večino plesišča. V nekem trenutku je pet naših fantov zgoraj brez v krogu plesalo in migalo z boki – navdih, da sem zbrala moči za še en komad, čeprav sem imela pekoč občutek, da sem si z bosih podplatov postrgala prav vso kožo. Nadaljnje dogajanje sem prespala, a nekako se je na Zupkotovem balkonu v Trnovem pojavil plakat Balkan caving camp is here.

Poslovili smo se od tabora in dela naših članov, nas pa je čakal še tour de Pelepones.

Monemvazija, Sparta, Mistras … ter spanje

na peščeni plaži z vinom v roki in zvezdami nad glavo. Niso nas prestrašili ne napis prepovedano kampiranje ne zavijanje šakalov, kakšen škorpijon ali skolopendra. Zjutraj pa skok v Nestorjevo jamo, na grad in v morje.

Malo vožnje, tokrat spanje na ostankih antičnega mesta nekje na koncu zakotne ceste in sprehod po še vedno mogočnem obzidju ob sončnem zahodu. Naslednji dan smo pohajali po razvalinah nekdaj mogočne Olimpije.

Poslovili smo se od Peleponeza in krenili proti severu. Prespali smo nekje nad Ioanino in si zjutraj ogledali še jamo Perama. Vhod je skoraj v centru mesteca, slikovito okapana jama pa premore največ, kar 19 različnih vrst stalaktitov (to pravi internet) in okostje jamskega medveda.

Ustavili smo se še v Skopju Aleksandra Velikega, do kamor smo prišli po avtocesti Aleksandra Velikega. Ob spremljavi klasične glasbe iz zvočnikov smo si ogledali vse znamenitosti novoantičnega mesta in kipe znamenitih osebnosti. Privoščili smo si obilno večerjo, malce baklave in za povrh še spanje v postelji, prvič, odkar smo odšli od doma. Čakala nas je le še dan dolga vožnja domov … 

27

Iz tujih jam

Povratek veterana Ciril Mlinar - Cic

Pravljična podoba Pod previsom sive monolitne stene je spokojno ležalo mračno jezero. Skladi apnenca so bili gladki kot lobanja okamnelega Kiklopa. Podoba je bila, kot bi velikan obmiroval v trenutku, ko mu je usta zalila voda. Svod nad jezerom je čas gladko obrusil v obokane kamnite ustnice. Breg jezera je bil posut z robatim kamenjem, kot bi bili po škrbasti čeljusti razmetani velikanski zobje. Na mestu, kjer je bilo jezero najgloblje, se je dno izzivalno izgubljalo v temno žrelo. Spoštljivo sem stopil prek škrbin in do vratu zabredel v bistro vodo. Mraz je zarezal po koži, ko je petstopinjska voda prodrla pod neopren mokre potapljaške obleke. Le peklenska radovednost me je zadrževala, da nisem pobegnil nazaj na suho. Prižgal sem luč in potopil glavo pod vodo. Nad prizorom, ki sem ga takrat zagledal, sem osupnil. Voda je bila tako prozorna, da snopa luči nisem videl, le svetlobni kolobar je zatipal po rumeno belih stenah.

Navdal me je občutek, da slikam z nevidnim čopičem. Bilo je noro. Čipkasti vključki temno rjave, skoraj črne kamnine so v beli steni ustvarili pravljične podobe. Česa tako lepega do takrat v jamskem rovu še nisem videl. Kot otrok sem zavriskal v regulator.

Takšen je moj, že nekoliko zbledeli spomin na izvir Crno oko, iz tistega daljnega leta 1984, ko so olimpijske igre v Sarajevu Bosno in Hercegovino znova postavile na zemljevid sveta.

Vojne grozote Vse od takrat je izvir Crno oko zame zasedal posebno mesto. Ni minilo leto, da ne bi pomislil nanj. Da se mi ne bi v spomin prikradla podoba sanjskega sifona. Ves čas sem potiho računal, da ga bom nekega dne

28

ponovno obiskal. Potem so politiki izkopali stoletno sovraštvo in zakuhali etnično vojno, kakršne še ni bilo. Vojno, ki je bila bolj krvava in grozovita kot vse doslej. Prijatelji različnih narodnosti in ver, ki so pred tem skupaj živeli in posedali po kafičih, so se poslej gledali le še prek razbeljenih puškinih cevi. Tarče so bili tudi otroci, ženske, starci, nihče ni bil izjema. Grobišča so bila polna, mrtve so pokopavali po parkih sredi mesta.

Mostar je postal mesto grobnica. Zrušili so tudi simbol mesta, mostarski Stari most, ki je dotlej preživel stoletja. Sredi devetdesetih let dvajsetega stoletja je bil Mostar videti kot Hirošima po eksploziji Little Boya. Nepojmljivo!

Po letih groze, ko se je vojna končno izčrpala, so mesto obnovili. Postavili so nov Stari most, ki je, kot se radi pošalijo, lepši in starejši od starega. Danes je na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine in nadaljuje tradicijo skokov cliff diving.

Povabilo veteranu Nekoč sem med pregledom mednarodnih novic o jamskem potapljanju opazil ime Crno oko. Vir je poročal o izjemnem uspehu potapljačev, ki so v izviru preplavali podvodni rov in za njim našli suho galerijo s slapom.

Odkritje je bilo datirano v leto 2013. Zastrigel sem z ušesi. Hudiča, trideset let zatem, ko sem sifon razdevičil, ti ga ponovno odkrijejo!

Iz arhiva sem izbrskal svoj načrt iz Vučkovega olimpijskega leta in ga skopiral. Takrat sva z Maretom preplavala sifon, izmerila 500 metrov novih rovov in na koncu za nagrado našla še slap (več v knjigi Podvôdje, 2015).

Načrt sem pripel sporočilu skupaj s čestitko za odkritje in ga poslal v Mostar, na Ronilački klub Neretva. Odgovor je prispel hitro.

Predstavnik kluba je bil presenečen in je v

Iz tujih jam zadregi pojasnil, da za najino odkritje sploh niso vedeli. Slišali so sicer za neke slovenske potapljače, ki so se tam potapljali, kaj več pa ne. Kmalu zatem je bila vojna, arhivi so se izgubili, zgoreli … Na koncu je bilo pripisano prijazno vabilo, naj jih le obiščem, če utegnem, da jim bo v čast zaroniti z veteranom, ki se je v tistih davnih časih potapljal po njihovih jamah. Imenitno, pa imam motiv za ponoven obisk! Priložnost se je kmalu pokazala, in sicer v obliki mednarodnega srečanja jamskih potapljačev Balkan Cave Summit Mostar 2017, ki so ga organizirali domači jamski in tehnični potapljači skupaj s slovenskimi kolegi.

Na poti v Hercegovino Kombi je prizanesljivo prenašal zlaganje težkih kosov potapljaške opreme, ki sva jih z Mihajlom preudarno nosila iz garaže. Rebreather in tri jeklenke zanj, dve zame za sidemount in eno dvojno za na hrbet, potem nekaj manjših jeklenk za vsak slučaj, pa skuter, zabojnik, poln luči, akumulatorjev in regulatorjev, dve veliki kadi osebne opreme ter vso paleto pripadajoče krame za dva jamska potapljača. Tudi kad za kamero in za vodonepropustno ohišje si je našla mesto. Globoko sva se sklanjala pod širok, dva metra dolg lesen podest, ki je sicer služil za posteljo, da sva opremo lepo razporedila in zapolnila tudi najbolj oddaljene kote. Pri tem sem s temenom udaril v rob ležišča. »Prekleti jebodrom!« sem zastokal. »Pri tebi je treba še v kombiju nosit čelado.« »Ha ha ha,« se je zarežal Mihajlo in se takoj spomnil dogodka, povezanega s posteljo. »Zadnjič me je policaj vprašal, kaj vozim zadaj. Nič, sem dejal, ampak sem moral vseeno odpreti.« »Kaj pa je to?« se je začudil uniformirani in pokazal na posteljo.

A naš potapljaški mehanik, ki ima vedno pripravljen kak hudomušen odgovor, je tokrat postregel z zmagovalnim.

Ekipa: Alan, Anis in Matej K. pred potopom v Crno oko. Foto: Ciril Mlinar - Cic.

»Hja, nikoli ne veš, kje te na cesti čaka sreča.« Policist se je diskretno namuznil, njegova kolegica za njim pa je zardela lica in nasmeh skrila za rokav uniforme.

Kdo, ki Mihajla ne pozna, bi zlahka pomislil, da je naš prijatelj kak hud kurbir ali prvi sveder Galjevice. Ampak ne, seveda ni tako.

Prav nasprotno. Je umirjen družinski očka, ki pa na veselje prijateljev neskončno rad duhoviči in je nekakšen rakovniški Serpentinšek.

Poleg naju so v Ljubljani nakladali še dva kombija za Mostar. Matej K. in Alan enega ter Robert drugega. Oba sta bila podobno bogato založena z opremo za potapljanje v jamah. »Oh, fantje bi radi, da vozimo skupaj v koloni,« je zavil z očmi Mihajlo in zaprl telefon. Bil je vidno nejevoljen. »Če gremo eden za drugim, se bomo kar naprej ustavljali in čakali. Še zmeraj je bilo

29

Iz tujih jam

Cic pripravlja podvodno kamero za v Crno oko. Foto: Mika Mikao.

tako. Eden bo moral tankat, drugi odtočit, tretjega bo prijelo srat, eden bo žejen, spet drugi lačen, tretji bi počival in ves čas se bomo lovili po cesti in čakali drug drugega, namesto da bi se lepo v miru odpeljali vsak zase in se dobili tam,« je jel še kopičiti slabo voljo.

In res, takoj zatem se je začelo. Kliče Matej K. »Kdaj štartamo? Kje se dobimo? Dajmo se na pumpi v Grosuplju …« Zatem kliče Robert. »Kje se dobimo? Katera pumpa? A ne bi raje vozili po avtocesti …« Mihajlo ustavi na pumpi in tanka. Robert kliče, da je zgrešil pumpo. Videl je kombi, zato predlaga, da bi se dobili na naslednji.

OK, se dobimo na naslednji. Potem kliče, a gremo na Zagreb ali na Karlovac? A ne bi raje peljali čez Metliko?

Končno je imel Mihajlo dovolj. »Ma jebenti, tako ne bomo nikamor prišli.

30

Pejmo vsak po svoje. Dobimo se dol v Mostarju, pa je!« In smo se odpeljali. Vsak po svoje.

Slikovite dolenjske podobe so bile hitro mimo. Potem Zagreb, Gradiška ... Bilo je suho in vroče. Na meji prek Save je termometer prestopil 40 oC. Ventilatorji klimatske naprave so garali v visokih obratih. Mihajlo jih je privil na polno, da so preglasili delovanje motorja. Počutil sem se kot v logaškem vetrovniku.

Banja Luka. Čudoviti kanjon reke Vrbas.

Kakšna divjost narave sredi mesta. Ljudje so se sončili na kamnitih ploščah ob vodi.

Nekateri so plavali. Temu jaz rečem dodana vrednost nekega mesta. Na izhodu iz naselja, malo pred znakom za konec omejitve, pa je bilo idile konec. Ustavil naju je policist. Prijazno je pozdravil in nagovoril voznika. »Imate kak poseben razlog za hitenje?« »Ne!« je odgovoril Mihajlo, prav tako z nasmeškom.

Iz tujih jam Bedak, kako ne? Že v startu smo imeli tri ure zamude. Povedal bi mu, da hitimo na mednarodno srečanje jamskih potapljačev.

Nič se ne bi zlagal. Lahko bi še dodal, da v organizaciji sodelujejo njegovi kolegi policisti, pripadniki specialne enote iz Mostarja. Policist bi mu vrnil dokumente in šla bi naprej. Gotovo bi mu spregledal tistih deset prekoračenih kilometrov na uro. Tako pa je šoferja povabil do avta na krajši pogovor brez prič. Po minuti se je Mihajlo vrnil, tokrat brez hudomušnega nasmeška. »Zgleda, da hoče podkupnino.« Iz denarnice je vzel trideset evrov. »Dost ma,« je dejal. Čez čas se je vrnil. Ni bilo zadosti! »Plavi pravi, da so kazni visoke. Lahko mi vzame vozniško, pa take.« Na tak način je policist višal ceno svoje podkupnine. Potem sta si končno izmenjala papirje. Mihajlo mu je izročil bankovec za petdeset evrov, organ pa mu je vrnil dokumente. Brez računa seveda in lahko sva peljala dalje. He he he, dobrodošli na Balkanu!

Zvečer je bila v Mostarju, nedaleč od kluba, tradicionalna fešta z dobrodošlico.

Zbralo se nas je nekaj deset potapljačev iz različnih delov Evrope, med njimi kar deset Slovencev. Po zelo kratkem pozdravnem govoru smo jedli lokalne tradicionalno dobre jedi z žara. Točilo se je lokalno pivo, ob tuji glasbi lokalnega benda. Med starimi in novimi znanci so stekli pogovori o starih sifonih in novi opremi, o potapljaških nesrečah, o tem, kam se gre kdo jutri potapljat … pa tudi o raznih neverjetnih anekdotah. Tudi moja zgodba, o policijski zasedi pred Crnim okom, napeta kot puške preplašenih policistov, ki so vso noč čakali na nevarne diverzante, ki naj bi jim zastrupljali vodo, dočakali pa so naju z Maretom, dva premražena jamska potapljača, presenečena nad reflektorji in avtomatskimi puškami, ki so bile uprte v naju. Tudi ta zgodba je bila med njimi. Noč je postala prijetna, ko se je temperatura spustila

na prijetnih trideset stopinj, a nismo vztrajali dolgo, saj so nas zjutraj čakali čudoviti sifoni Bune, Bunice, Studenčice, Crno vrelo in seveda moje Crno oko.

Izvir Crno oko Pravilneje bi sicer bilo, če bi ga Hercegovci poimenovali v množini, recimo Crna oka, saj gre v resnici za dva izvira, za dve magični črni očesi. Geološko mlajši spodnji izvir, ki je stalno aktiven, in nekaj deset korakov oddaljeni, nekoliko više ležeči starejši izvir, ki je bil aktiven v preteklosti, preden si je voda našla novo pot. Stari izvir danes predstavlja nekakšno podzemsko mrtvico in bruhne iz svojega lijaka le ob izjemno visokih vodostajih. To je tisto črno oko, ki mi je preteklih triintrideset let vzbujalo skomine. V tistem času je bila pomlad in tajajoči sneg s hribov je dovajal veliko vode. Spodnji izvir je bil tedaj besen bruhalnik, zgornji pa je vznemirjal s svojo mirno, skrivnostno gladino.

Prvi novodobni potop sva naredila z Mihajlom v spodnji izvir, ki ga še nisem poznal.

Medtem ko je takrat, ko sem ga videl prvič, iz njega drla prava reka, je bil tokrat po dolgi poletni suši čisto krotek. Njegova gladina je bila mirna in napeta, izpod jeza pa je curljal le sramežljiv potoček z nekaj desetimi litri na sekundo. Pristop ni bil zahteven. S ceste se je bilo treba spustiti le kakšnih deset metrov in še dvajset med skalami po stari suhi strugi. A Mihajlo si je pot še nekoliko olajšal. Da mu ni bilo treba težkih jeklenk nositi navzdol, jih je vse tri, eno za drugo, zmetal v tolmun izvira kar z deset metrov visokega mosta. Ob tem je vsakič votlo zabobnelo, kot bi udaril po bobnu. Serviser potapljaške opreme pa je z zanimanjem opazoval, kako se pri takem ekstremnem padcu obnaša profesionalna oprema. Preizkušnjo je odlično prestala in lahko sva se začela opremljati. V soncu je bilo jezerce tako živo in globoko zeleno, prav nič črno. In tako zelo bistro. Obhajal me je nenavadno vznemirljiv občutek. Kot bi se spravljal

31

Iz tujih jam

Mihajlo testira jeklenke. Foto: Ciril Mlinar - Cic.

nad lepotico, ki jo že zelo dolgo poznam in si jo želim, ob tem pa čutim, da goji tudi ona do mene prav taka čustva, a za kaj več kot to še nikoli ni bilo prave priložnosti. In zdaj je priložnost tu. Priložnost, ki je ne mislim izpustiti. Vzel jo bom nežno, a brez milosti.

S tremi jeklenkami in vso drugo potrebno ropotijo, ki spada zraven.

Večja vhodna dvorana se je po pobočju podornih skal spuščala dvanajst metrov globoko, takoj zatem pa se je rov sploščil v široko razjedeno razpoko. Dno se je dvignilo, strop se je spustil in v vse bolj razgibanih oblikah izginjal v goro. Bil sem navdušen.

Vendarle sem ga dočakal po toliko letih. Desetletjih. Triintrideset let je minilo od takrat.

In zdaj sem spet tu, v tem spodnjem pravzaprav prvič, pa vendarle. Saj po spominu, ki mi je še ostal, je bil podoben zgornjemu. Bilo je prekrasno. A do popolnega užitka me je še nekaj ločilo. Vidljivost, ki je bila ob prvem obisku tako briljantna, se mi zdaj ni zdela več

32

tako zelo izjemna. Saj je bila odlična, videlo se je dvajset metrov daleč, morda še več, a snopi svetlobe so se lepo risali v vodi, se pravi, da so bile usedline prisotne in so lebdele v vodnem stolpcu. Morda je bila samo razlika v lučeh. Ampak na mestih, kjer sva priplavala do ožin in sva se rinila skozi, sva dvignila cele oblake finega mulja. Hm, nisem bil več tako zelo navdušen. Stara, idealna slika super sifona se mi je začela počasi krušiti po robovih.

Da bi imela zraka dovolj za oba izvira, sva vzela v spodnjega vsak po tri jeklenke.

Mihajlo sidemount par in še en stage, jaz pa bibe na hrbtu in tretjo kot stage. Da nama pozneje v zgornji izvir ne bo treba nositi vseh treh, temveč le po par, sva v spodnjem sifonu dihala le iz tretje jeklenke, tako sta ostali obe osnovni nedotaknjeni. Po kakšnih 200 metrih sva priplavala do dokaj nizkega dela, kjer sem začel drsati z jeklenkama po stropu, s trebuhom pa se zatikati za ostre skalne roglje. Tam sva obrnila.

Iz tujih jam V zgornjem, mojem izviru sem pričakoval še kaj več, saj je bil to tisti kraj iz podzavesti, ki je ves čas buril domišljijo. Potopil sem se prvi, da sem lahko posnel Mateja med plavanjem v sifon. Na dnu vhodne dvoranice, bila je podobna tisti v spodnjem izviru, le nekoliko manjša je bila, sem srečal rjavo žabo. Mirno je sedela na gladki beli skali. Za dvoranico se je skalni prag dvignil, strop pa spustil, da je nastala široka, režeča čeljust. Eden za drugim sva zdrsnila vanjo. Po nekaj desetih metrih se je rov razcepil v tri manjše. To križišče mi je ostalo v spominu, a ni bilo tako izrazito, kot sem se spominjal. Pravzaprav se mi je zdelo vse skupaj nekoliko drugače. Skala z ostrimi nožiči je bila kot takrat, rumeno bela barva kamnine s temnimi vključki prav tako. A prostori, rovi in votline so dobili drugačne oblike.

Gotovo zaradi odličnih luči, ki sva jih imela z Matejem sedaj v primerjavi s tistimi, ki smo jih uporabljali nekdaj. Tudi globina vode je bila zaradi izredno dolge suše vsaj dva metra nižja kot takrat. In tudi v zgornjem sifonu sva

vodo na enem mestu kar dobro skalila. Prišla sva do zraka, a nisva izplezala, le izmenjala sva par besed, potem sva se vrnila.

V dneh, ki so sledili, sem se v izvira potopil še trikrat. Z Alanom, Matejem K. in njunim prijateljem Anisom, ki sta ga spoznala na enem od potapljaških tečajev. Podvodje Crnega oka mi je kmalu postalo tako domače, da sem po njem švigal kot po lastni kleti in navdušenje delil s fanti, ki so bili tam prvič. Na dveh mestih smo priplavali na zrak.

Zelo sem si želel ponovno videti tisti suhi rov, ki pelje do slapa, a v okorni suhi potapljaški obleki bi bilo 400 metrov lazenja tja in prav toliko nazaj neprijetna zadeva, tako za obleko kot za njeno vsebino. Zato sem se modro odločil, da pridem nazaj raje prihodnjič, oblečen tako kot nekdaj, v mokro potapljaško obleko, s katero se mnogo laže premikaš po kopnem. Kdaj pa bo ta prihodnjič, še ne vem.

Morda že to zimo. Februarja? Vsekakor bom moral priti prej in ne čakati novih triintrideset let! 

Mihajlo s svojim trojčkom pri vhodu v sifon. Sličica iz videa: Ciril Mlinar - Cic.

33

Iz tujih jam

Ekosistemi Balkana Anja Kos

B

iologi smo terensko kar aktivna pasma ljudi in vsako leto imamo študentje biologije dva večja raziskovalna tabora – poletnega v Sloveniji in prvomajskega nekje na Balkanu. Letos smo zasedli Virpazar v Črni gori. Tu so že raziskovali naši člani (Naše jame 1983, Jamar 2009, Bilten 2010), seveda v čisto drugačnih časih. Dandanes te na odročnost dežele še najbolj opominjata drag račun za telefon in dejstvo, da je zastonj internet »šele« v prvi gostilni.

Popotovanje se je začelo v petek zvečer.

Nabasali smo stvari v Pijin avto in se odpravili na pot. Še v Sloveniji so nas ustavili policaji, ker nam ena luč ni gorela. K sreči jih je Pia zadovoljila z dobro namerjeno brco v luč, da je ta ponovno pričela svetiti, in odbrzeli smo naprej v temno noč. Naslednje dopoldne smo prispeli v naš tabor – kmečki turizem z glampingom. Za namene našega tabora se je spremenil kar v cigansko naselje. Šotore smo imeli postavljene v ogradi koz (in njihovih drekcev), avte so nam čuvali in občasno lizali konji, pred mački smo branili shrambo s hrano. V šotoru, ki je bil precej izmučen od lanskoletnega tabora z orkansko burjo, smo kraljevale 4 punce (0 fantov).

Razgled na Skadarsko jezero. Foto: Ester Premate.

34

Na taborih deluje tudi skupina za speleobiologijo, letos pod mentorstvom Ester Premate, ki ji seveda ne morem ubežati. Hoja v jame z biologi je podobnega tempa, kot če bi šel v jamo fotkat, le da jame niso tako lepe.

Nam zadošča že 50-metrska rupica, po možnosti s kakšnim kadavrom ali kupom gvana – živali morajo navsezadnje nekaj jesti. Ko obrnemo vsak kamen, nekaj minut buljimo v vsako lužico in skoraj uro iščemo po stenah, je ulov običajno nekaj malih belih živalic, ki jih ponavadi določiš »le« do rodu. Najdejo se kakšni hrošči, postranice, mokrice, pajki ...

Vsako leto dobimo kakšno zanimivo najdbo, letos smo se kar razveselili primerkov iz rodu Buddelundiella in Sphaeromides ter jamskih pajkov, za katere še vedno ne vemo čisto točno, kam spadajo. Netopirje ima čez druga skupina, človeške ribice pa v Črni gori baje obstajajo (v vodi so našli sledi njihove DNK), le videli jih še niso.

Izkazalo se je, da je jame v Črni gori precej težje najti kot pri nas. Pomagali so nam zapiski črnogorskega prijatelja Miloša, Teove prejšnje izkušnje, Primož Presetnik in njegova mačeta ter seveda domačini. Večkrat so nam pokazali dostop do jame, včasih v zameno za kakšno cigareto. Vsi so imeli nekega sorodnika, ki živi v Sloveniji in ki ga slučajno seveda moramo poznati.

Nekajkrat smo se pobratili z »netopirci«, saj smo hodili v iste luknje. Skupaj smo obiskali jamo Grbočica. Že z glavne ceste nas je kažipot vabil v jamo, seveda pa od te točke dalje ni bilo nobene označbe. K sreči smo imeli koordinate in si izborili pot do vhoda. Prednost črnogorski jam je, da so tudi vodoravne še skoraj povsem nedotaknjene.

Grbočica mi je bila še posebej všeč, saj je bila polna sveže sige, po kateri se je pretakala

Iz tujih jam

Na dnu udornice se odpira vhod v Jamo kod Velje Gorane. Foto: Ester Premate.

voda. Bila je tudi bogata z živalmi, vključno z vijoličnorumenimi apfelbekijami, ki so lezle povsod po stenah in oddajale značilen neprijeten vonj. Skupaj smo odšli tudi v Jamo kod Velje Gorane, ki je razen kupa uporabljenih vložkov in drugih smeti na vhodu kar zelo lepa in ohranjena, v Vilinačo jamo, kjer smo se kopali v jezerčku, v katerega so veselo kakali netopirji, in Žmrljevico. K sreči nismo skupaj iskali jame na Vranjini, saj so jo po dveh odpravah in veliko trnih v obleki našli pod kupom robidovja.

Obiskali smo kar nekaj jam in vsaka je bila po svoje zanimiva. V jami Šjutovići bi kmalu izgubili Ester v jezeru živega blata. K sreči smo jo izvlekli nazaj na neživo blato. Magara je bila na vhodu preurejena v nek obskuren sakralni objekt. Obotska pećina in Jama kod vrela pa sta vsaka skrivali v sebi podzemno reko, a prva na dosti mogočnejši način.

Kmalu smo privzemali črnogorske navade

nevarne vožnje. Ko smo zagledali povoženega ježa, smo s tremi avtomobili parkirali na nepreglednem ovinku in si ga bolje ogledali.

Lahko bi bil beloprsi ali pa rjavoprsi jež, a izkaže se, da ga je morilec ravno prav zadel z avtom in mu zlomil čeljustni sklep, da je njegova identiteta ostala nedoločljiva.

Zvečer je bila žurka, ki ji luci komaj sledi po številu scen. En večer sem imela prepočasne reflekse in nisem ubežala brucu, ki je čisto preveč spil. Naslednji dan sem kakšno uro drgnila svoj pulover, da sem sprala ven škrlatno barvo črnogorskega vina. Da o srčnih težavah in parčkanju sploh ne govorimo.

Tabor je minil kot vedno prehitro, a Črna gora še ni opravila z nami. Polno naloženi smo odšli iz kampa in se vrnili že po nekaj minutah. Počila nam je guma. Vse lepo in prav in brez panike, a kaj, ko je bil praznik dela … Nekaj ur kasneje smo bili zares na poti domov. 

35

Iz tujih jam

Jamarstvo v Ukrajini – Mlynky Yana Bilynets

Č

isto prva jama se mi je zgodila doma, v Ukrajini, leta 2011. Ker sem imela zelo približno predstavo o tem, kaj je jamarstvo, sem bila malo v dvomih glede bližajočega se izleta. S prijatelji nisem mogla deliti navdušenja nad odhodom pod zemljo.

Pričakovala sem, da bom videla votlino ali katakombo – to sta bili edini podobni stvari, ki sem ju videla pred tem. Potem pa je moja prva in edina jamarska izkušnja name naredila tolikšen vtis, da nisem mogla iti kar mimo, ko sem se preselila v Ljubljano in videla oglas za jamarsko šolo. Toda to se je zgodilo šele po šestih letih. Do tedaj je bila jama, ki sem jo takrat obiskala, uradno

Vhod v jamo Mlynky. Foto: Yana Bilynets.

36

podaljšana za nekaj kilometrov (ja, tudi mi imamo navdušene kopače in merilce), tako da je dolga 44.809 metrov in je četrta na seznamu najdaljših v državi (Ukrajinska jamarska zveza, http://www.speleoukraine. org/index.php/en/caves-of-ukraine).

Ker je moje znanje o ostalih ukrajinskih jamah omejeno na opise in slike (sram me bodi!), se bom raje osredotočila na zgodbo o jami Mlynky (iz besede »mlyn«, ki kot v slovenščini pomeni mlin) – niti najgloblji niti najdaljši, a zagotovo zelo zanimivi.

V splošnem sta v Ukrajini dve veliki jamarsko zanimivi območji: Krim in Podillya.

Na Krimskem polotoku je klasična kraška pokrajina z obiljem lepih brezen, toda zaradi nedefiniranega statusa območja bi obiski tam znali biti nevarni. Jame v Podillyi so v sadri, vodoravne in labirintaste. Na načrtu Mlynkov lahko vidite neskončno število rovov – jame v sadri niso globoke, a skupna dolžina rovov je impresivna, prav tako kot zapletenost prehodov. Mlynky so v vasi Zalissya v regiji Ternopil. Iz Ternopila je tja speljana železniška proga, vlak je izjemno počasen in prispe po polnoči, lahko pa prispeva k avtentičnosti doživetja. Blizu je tudi jama Uhryn in nekateri predvidevajo, da bosta obe jami nekega dne povezani. Z Mlynky upravlja klub Krystal, pa tudi klub Ternopil organizira komercialne aktivnosti.

Za ogled vsekakor potrebujemo vodnika – jama je zaprta in za ogled se je bolje dogovoriti vnaprej. V jami lahko naredimo nekaj krogov po vzporednih rovih, jamarji pa še raziskujejo oddaljeni del Hlobalnyi.

Jama ni opremljena in vodniki opozarjajo, da se ne smemo dotikati sten. Mlynky

Iz tujih jam se dobesedno svetijo – vsepovsod so drobni kristali, vendar so zelo krhki. Jama je slavna tudi zaradi pestre »zabave«, kot so razpoke in izjemo ozka mesta. Obiskovalci so delom jame dali kup imen, povezanih z napori v teh ožinah. Nekatere od njih so lahko zares izziv, posebej za nejamarje.

Ena od mnogih dobrih stvari pri Mlynkih je Speleokhata – jamarsko zavetišče v vasi, v katerem vlada posebno vzdušje. Tam lahko prenočimo, da si naslednji dan ogledamo še kateri drugi del jame, in si celo izposodimo osnovno opremo. Ker so gore pozimi težje dostopne, so Mlynky pozimi priljubljeni pri aktivnih ljudeh, tako da je med prazniki visoka sezona. Mi smo bili tam februarja, ko sta bila zunaj izjemna zmrzal in sneg do kolen. Kmetijska pokrajina je bila očarljiva, vhod v jamo pa je bil poln ledenih sveč.

Vhodna dvorana je služila kot garderoba: medtem ko je bilo zunaj -20, je bilo znotraj +8 stopinj, tako da smo tam pustili bunde.

Načrt jame Mlynky.

Jama je suha, vsaj deli, ki smo jih obiskali.

Turistični ogledi trajajo dve do štiri ure.

Res dobre slike jame najdete na http://grigoryev.net/mlynki.html  Iz angleščine prevedla Mojca Stritar Kučuk

Običajni izgled rovov. Foto: Yana Bilynets.

37

Iz tujih jam

Kruleča zemlja Miha Staut

V

erjetno je članom kluba, pa tudi bralcem Biltena znano, da sem zavoljo službe doslej že nekajkrat obiskal Brazilijo.

Verjetno jim je znano tudi, da sem s pomočjo naših brazilskih zastopnikov spoznal člane lokalnega jamarskega kluba in z njimi vselej, ko sem se oglasil v tistih koncih, stisnil vsaj kakšno skupno akcijo.

Doslej so se te akcije omejevale na nedeljske pobege iz glavnega mesta in od službenih zadolžitev. To pot je bilo pa drugače. Lokalci so želeli obeležiti 40. obletnico svojega obstoja na poseben način. Za tiste bralce, ki ste prvič prijeli v roke Bilten šele s to številko, naj ponovim, da gre za klub Espeleo Grupo de Brasilia (EGB), situiran, kakor nam že ime pove, prav v prestolnici Brasilii. Šlo naj bi za ekspedicijo v eno lepših kraških vročih točk Brazilije, Terro Ronco. Ime naj bi pomenilo smrčečo oziroma krulečo pokrajino ali nekaj temu sličnega. Čeprav pridevnik območju ne dela ravno časti, se v resnici nanaša na oglušujoče zvoke, ki jih ustvarja tekoča reka v jami in se od odbijajočih sten širijo na zunanjost. Še posebej to velja za osrednjo jamo Lapa de Terra Ronca I, ki območju in tudi leta 1989 ustvarjenemu državnemu parku posoja ime.

Slišalo se je mikavno in glede na odprto naravo ekspedicije sem tudi ostalim članom kluba ponudil udeležbo. Na žalost se kljub začetnemu entuziazmu iz teh ali onih razlogov zanjo ni odločil nihče.

Datum odhoda je kot običajno prišel prehitro. Obveznosti, povezanih z vsem mogočim, pa za ves hrib. Ko se je po vseh bolj kot ne vsakdanjih obveznostih ura že kar nagnila, sem končno začel pakirati. Treba je bilo še v klet, pa fotooprema, silikoniranje strgane torbe, pregled in dopolnitev vsebine

38

prve pomoči ... Ines se je vse bolj utrujena muzala mojemu početju, kar sem jo končno prosil za pomoč. Pomagala mi je izbrati obleke in že lezla v posteljo, kar je prišel udarec.

Striženje! Brez prave volje me je na hitro očedila in mi, preden se je zarinila pod rjuho, med kup dlak, ki so se valjale po kopalničnih tleh, porinila vrečko. »Pa glej, da bo zjutraj čisto!« Okrog enih sem zaspal tudi jaz.

Malo po šesti se je zaslišalo stopicanje in med naju se je vtihotapil Jaka. Že pred njim je svoje položaje utrdil Lukec. Ines tako ni preostalo drugega, kot da vstane in začne pripravljati zajtrk. Ura je zvonila ob nekoliko drugačnem času in oba soseda sta me počasi, a nezadržno vlekla iz onostranstva.

Tako sem se bolj ali manj mehko zavedel posebnosti dneva. Z mano je tako, da si, preden se pot začne odvijati, sploh ne predstavljam, da se bo nekaj zgodilo. Hočem reči, da sem tako intenzivno v dnevnem toku, da se mi priprava na pot zdi samo še ena zadolžitev.

Zajtrk in že smo brzeli. Jaka zadnji dan v nižji razred vrtca, mi pa do none, ki nas je pospremila do letališča. Kot običajno si kakšnega rezervnega časa nisem puščal.

Zdrvim do okenca za prijavo. Na Delti mi prijazno dekle pojasni, da ne letim z njimi, temveč z American Airlines. Malo zbegan le pogledam na natisnjeno potrdilo. Prisežem, da sem se že tolikokrat zmotil na ta način, da ob spoznanju nisem zardel. Končno se prežarčim na drugi konec letališča pred pravo črvino trakov, ki vodi do okenc. Na izhodu iz črvine me ustavi kopija prejšnjega prijaznega dekleta, ki me sprašuje po vizi za Združene države. Jaz njej, da je ne rabim. Ona meni, da ja. Jaz njej, da sem prebivalec EU in viz za ZDA da nimamo že lep čas. Čas pritiska in že

Iz tujih jam se je hočem otresti, ko mi razloži, da mi brez tako zvane ESTE ne bodo izdali karte in ne bom mogel vstopiti v državo. Kljub časovni stiski končno mrežno tkivo preusmeri njen govor v mojo pozornost. Tako torej ... »Kje pa dobim tole tvojo ESTO?« Dekle, ki se ji je medtem vrnil sladki nasmeh, mi pojasni, da lahko obrazec izpolnim kar spletno ali pa stopim do okenca v spodnjem nadstropju, kjer bodo za 35 dolarjev to naredili namesto mene. Ker sem škrt, potegnem svoj novi vseopravilnik s povsem novo in širokogrudno odmerjeno količino zakupljenih spletnih podatkov. ESTA je zagatna: številka potnega lista, številka leta, kje bom spal, ime očeta, e-naslov, telefon, ali se strinjam, sem morda zadnje čase kaj šaril po zemlji, imam v prtljagi tudi kaj sadja ali zelenjave, pri Erjavčeva ste vtipkali nedovoljen znak ... Že mislim, da sem skozi ... Plačaj! Kreditna ali PayPal? PayPal valjda, kaj sprašuješ, kaj ne vidiš, da se mi mudi? Za mano namreč že dolgo ni bilo nikogar in osebje je že začelo premikati stebričke s trakovi. Plačam 14 dolarjev in zmagam! Še ne ugasnem dobro mobilnika, ko mi med nalaganjem torb na tekoči trak mrka gospa srednjih let v italijanski angleščini pojasni, da imam pravico samo do enega kosa prtljage. Zgodba se ponovi. Jaz njej, da ne, da so mi na agenciji, ki mi je prodala karte, zagotovili dva kosa po 32 kil. V dokazilo ji predložim potrdilo o nakupu karte, kjer je to zabeleženo. Ona kliče šefa. Čas teče ... in teče ... in teče. Končno se primaje mlajši fant. Povpraša me po destinaciji, in ko ugotovi, da sem v ZDA le tranzitno za Brazilijo, je v trenutku vse urejeno. Med kramljanjem o cilju mojega potovanja tudi mrka gospa opravi potrebno in že s peresno lahko torbico odskakljam skozi rentgene. Tokrat začuda brez posebnosti. Med hitenjem proti vratom se skušam izogniti večji skupini ljudi, kar ugotovim, da pravzaprav čakajo pri pregledu v mednarodni del letališča. Vrnem se na

začetek vsaj 30-metrske kolone. Ne stojim pol minute, kar prikolovrati mimo fantin, ki sprašuje po evropskih potnih listih. »Takega imam pa jaz!« se oglasim. Poleg goste in dolge kolone me usmeri na v ameriškem žargonu imenovani pull lane. Skener mi skenira potni list in kot krava pred zakolom vstopim v kamrico. Razlika je, da tokrat pobliska fleš, ne nož. Časa je le še, da si z omenjeno širokogrudno zakupljeno količino spletnih podatkov v Evropi pretočim nekaj digitalnih knjig na vseopravilnik in se odzibam na letalo. Tokrat bo vseopravilnik moral zadoščati. Ugotovim namreč, da sem tablico pozabil doma. Število pozabljenih reči se daljša: mreža proti komarjem, trinožnik, darilna knjiga, tablica ... Šele na letalu sem se lahko deloma sprostil in začel razmišljati o vsem, kar se mi je pripetilo. Pa o družini. O Jaku, ki me je pred vrtcem, medtem ko sem mu pojasnjeval, da atija en teden ne bo, ker gre na jamarsko odpravo, in me je Ines brž popravila, da bosta tedna dva, tako močno objemal, da so kar kosti pokale. O našem malem sončku, ki tako intenzivno komunicira in raziskuje svojo okolico, jaz pa bom lep del tega zamudil. Najbolj pa o Ines, ki je tako močna, da stoično prenaša skoraj vsako noro idejo, ki jo vržem pred njo. Želel sem, da bi se na to pot lahko odpravili, vsi pa se ni razpletlo po željah.

Ko sem stopil na letalo Miami–Brasilia, je bilo, kot da bi pogledal po hodniku kakšnega precej odsluženega medmestnega brazilskega avtobusa. Temu primerni so bili tudi sedeži in medsedežni prostor. Za tiste z daljšo hrbtenico je bil kot Prokrustove mučilne postelje. Vzglavnik ni podpiral glave, temveč se mi je zažiral v pleča in me zaradi tega še bolj krivil. Če sem se skušal znižati na stolu, pa sem udaril s koleni ob sprednji sedež. Nikakor zaspati! Let je bil seveda nočni po tem, ko sem imel že iz Evrope superdolg dan. Trening za ultramaratonske

39

Iz tujih jam preizkušnje! Ko sem ravno malo odplaval, me je pozicija v stolu takoj prepričala, da tega ne smem storiti.

Po večinoma neprespani noči sem končno pristal v Braziliji. Carinski proces je potekal neproblematično in že sem se na izhodu znašel pred režečim se Bernardovim obrazom. Še preden sem se dobro zavedel, kdo je, mi je že stiskal roko in mi predstavljal ženo Chiaro. Ona je Italijanka, vendar že šest let leži na koruzi pri Bernardu. Odkar je dobila zanesljivo službo na italijanskem veleposlaništvu, so stvari postale precej lažje in sta se tudi poročila.

Odpeljali smo se do centra na zajtrk. Pao de quejo in sveže sadje sta me nekako prisilila, da sem se po blodnjah neprespane noči zavedel, kje pravzaprav sem. Bernardo je predlagal, da se grem malo odpočit k Newtonu, kjer naj bi to noč spal, vendar sem bil sam mnenja, da zapravljanje skopo odmerjenega

Maša v brazilski stolni cerkvi. Foto: Miha Staut.

40

časa ne bi bilo smiselno. Zato smo se odpeljali h Carli, ki naj bi skrbela zame in Benjamina – drugega tujca na odpravi – v prvi polovici dneva. Večina bab v Braziliji skrbi za svojo zunanjost na drugačen način kot Evropejke.

Tudi Carla, sicer energična učiteljica francoščine, je bila med njimi. Odpeljala sva se po Benjamina, ki je prišel dan prej in prespal pri Joséjevi mami. Zé, kakor ga kličejo, ima ločene starše in oba sedaj živita v razkošnih hišah. Mati je locirana skoraj neposredno ob jezeru v vili, kakršnih v Evropi preprosto ne srečaš. Prostornost in razkošje te ne pustita ravnodušnega. V opoziciji, a tudi v spregi s tem razkošjem je beda, ki smo je bili na naši poti deležni precej manj, je pa vzrok za zaprtost Brazilcev za svoje zidove. Brazilci, vsaj tisti, ki premorejo kaj masti, se preprosto ne sprehajajo zunaj, ker da je to absolutno prenevarno. Na žalost se jim odsotnost gibanja tudi vse bolj pozna.

Iz tujih jam Benja je dobrodušen valonski Belgijec, ki se je spoznal z Zéjem v Liegu, kamor je Zé mlajši odšel delat. Za jamarsko ekspedicijo v eksotično brazilsko planotasto notranjost se je tudi Benja odločil na podlagi povabila, sicer pa ima kar nekaj izkušenj iz tropskih gozdov. S starši je kot mulec živel v Kinšasi, še preden so Mobutuja vrgli s prestola. Občasno še vedno obišče džungle centralne Afrike ali Francoske Gvajane, od koder ima prijatelje.

Poslovili smo se od nekoliko plastične Marte in jo udarili proti središču, kjer smo upali, da bo odprta tržnica z lokalnimi proizvodi. Bila je in prav po moško sva z Benijem porabila 3,5 minute za nakupe in še 0,8 minute za razglednice. Na TV-stolp poslikat razgled in do katedrale, katere vitražirani strop je sredi dneva tako barvno nasičen, kot je pravzaprav vsa Brazilija. Kakor večina ostalih osrednjih zgradb mesta je tudi katedrala mojstrovina v 104. letu starosti preminulega legendarnega brazilskega arhitekta Oscarja Niemeyerja. Njena stožčasta oblika s stebri, ki se podaljšujejo v zrak, simbolizira roki, ki se s prošnjo obračata proti nebu.

Prišli smo ravno v času obreda in izkušnja je bila zaradi tega morda še pristnejša, saj je bila tokrat sicer estetska, a običajno prazna stavba zapolnjena z vsebino.

Carlo, ki je morala na pouk, je zamenjal Roberto Aquino. Še ena potrditev, da je gostoljubnost Brazilcev nekaj stopenj nad tem, kar zmoremo v Sloveniji. Skozi dan so se naši vodiči brez debelejših neksusov izmenjevali nama na razpolago.

Roberta sem poznal še iz časov svojega gostovanja na Brasimpexu. Kriminalist, ki se je zahvaljujoč do represivnih organov širokogrudni brazilski politiki lahko upokojil že pri 42 letih. Pokojnina zadošča, da počne, kar se mu sprdne, vmes pa, ko ga prime, izvede še kak projekt za Brasimpex ali Panorama ambiental, podjetje, ki ga je ustanovil Edvard, eden izmed vidnejših članov gostujočega kluba.

Palača Itamaray, ki se zdi, kot da bi lebdela na vodi, morda najbolj znana stavba Brasilie Congressa nacional, Praca dos tres poderes, Santuario Dom Bosco ob jezeru in hiter preizkus kakovosti vode. Pa blickrig skozi manjšo zbirko o cerradu (tipična brazilska savana, op. ur.), ki jo je Roberto nujno začinil še s krajšim obhodom bližnjega gozdiča.

Potem je bilo že treba odbrzeti proti Brasimpexu. Sublonom sem pripravil presenečenje, saj niso imeli pojma o mojem prihodu.

Snidenje je bilo prisrčno in kako uro smo kramljali ob kavi ter sokovih. Benjaminov materni jezik je francoščina. Babilonska izkušnja se je tako pri sublonih le nadaljevala.

Takoj po pristanku sem sicer začel z angleščino, vendar kmalu preskočil na Chiarino italijanščino. Po prehodu h Carli sta z Benijem veselo žuborela v francoščini, vmes pa je bilo treba še kakšno nujno po portugalsko.

Roberto zna angleško bolj tako. Neprestano meša oba jezika, ampak sem se ga v času, kar sem z njim, že navadil. Da bi bila mera polna, oba z Benijem razumeva nekaj španščine.

Tako je bila najina polomljena španščina z vključki nosnih naglasov in italijanskih izrazov večkrat uganka, ki sva jo v odgovor na njihovo čebljanje zastavljala sogovorcem.

Zvečer smo bili domenjeni na neki večerji. Zbralo se je morda 15 članov EGB in midva. Po napornem letu in celodnevnem prekladanju po mestu me je poln želodec vse bolj opominjal, da bi moral telesu nameniti nekaj počitka. Po krepčilni noči pri Newtonu sem se zbudil šele ob 8:30 po lokalnem času.

Newton je prijazen računalničar srednjih let.

Dela za brazilsko centralno banko in je pred leti kupil staro kmetijo z ogromnim nasadom mangovcev, ki jo prav počasi preureja. Opremljena je tako, da je v največji meri pasivna in neobremenjujoča do okolja. Lastno zajetje vode z ločeno sanitarno in pitno vodo, fotovoltaika, toplotni paneli ... Tudi ta hiša se umešča v nabor tistih, ki jih v običajnem

41

Iz tujih jam evropskem življenju preprosto ne srečaš, čeprav se moraš do nje peljati po cesti, ki ni niti makadamska.

Pojedli smo zajtrk in takoj zatem je prišla ekipa, s katero naj bi se v prvem delu tedna podali jamarit. Rodrigo je brez prave volje prevzel krmilo te barke, saj na območju sploh še ni bil. Gre za novinarja, ki se ukvarja z izbiranjem novic iz časopisov za naročnike.

Del je takih, ki jih skrbi javna podoba, del pa takih, ki le želijo dobiti pravo informacijo ob pravem času. Juliano je šolski učitelj levičarskih prepričanj, ki svoj prosti čas preživlja na trekingih po cerradu. Eduardo, znan tudi kot O Moicano (Mohikanec), ima verjetno nekaj indijanskih korenin in zdi se, da naravo doživlja nekoliko drugače kot ostali. Taka sta tudi njegova oprava in izgled. Dolg nož za pasom, piščal v nahrbtniku, dolgi temni lasje, živali okoli nas je zaznal pred ostalimi in podobno. Na koncu je tu še Willian (napisano je pravilno), morda še najobičajnejši med vsemi karakterji. Sicer tih in ustrežljiv, vendar se mu vidi, da se navdušuje nad borilnimi veščinami, je potetoviran ipd. Vsi štirje so glede na najina staža mladiči. Še najdlje je v špilu Rodrigo, pa še ta šele od leta 2012.

Krenemo. Rodrigo, Willian, Benja in jaz s foresterjem, preostali pa z Newtonovim VW gol. Najmanjši kaliber avta, ki ga nemško podjetje proizvaja v brazilskih tovarnah posebej za njihov trg.

Pot nas vodi mimo Planaltine proti severovzhodu do mesta Posse. Čeprav je do tja le 400 kilometrov, potujemo kar večino dneva. Občutek sem dobil, da je cerrado tod še precej bolj ohranjen kakor v delih proti Belo Horizontu. Čeprav bi človek domneval, da je Planalto dokaj nerazčlenjena planota starega in geološko dolgočasnega brazilskega ščita, a ni tako, saj ga prekinjajo serije strmih, tudi stenovitih stopenj, v katerih robove se zarezujejo grape in pretakajo vode z višjih ploskih planot na nižje ležeče uravnave. V Brazilijo ne bi odpotoval jamarit, če ne bi

42

bilo obdobje suhega vremena. Cerrado zato izgleda precej podobno kot naši listopadni gozdovi pozimi. Večina dreves se tod zaščiti pred poletno sušo tako, da odvržejo listje. Da podoba ni čisto taka, skrbi nekaj izjem. Med bolj izstopajočimi je vsekakor drevo ipé, ki slovi kot nekakšen simbol cerrada. Njegovi živi cvetovi so v ostrem kontrastu z okoliškim rastlinstvom, rdečo prstjo in modrim nebom.

Verjetno gre za rod dreves, saj obstaja kar nekaj njegovih različic. Trenutno je v najlepšem razcvetu rumeni ipé. Bel še ni začel prav dobro cveteti, rožnati pa je večinoma že odcvetel.

Potovanje je potekalo brez drugih posebnosti. V Posseju smo nabavili meso, sadje, nekaj lokalnih sladkarij za v jamo in razen drobni material. Njihov socialni slatkiš sta večinoma z obilnimi količinami trsnega sladkorja zmešan mlečni koncentrat ali sadna gošča. Z mojim okusom se najbolj skladata tisti iz plodov palme buriti in goiabada (iz guave).

Razlika med skoraj vesoljsko Brasilio in podeželjem bode v oči. Tam urejeni meščani spektra življenjskih slogov brzijo z avtomobili sem in tja po večinoma, zahvaljujoč izvornemu načrtu mesta, še znosnem prometu. Na podeželju enonadstropne hišice, tlakovane ulice, moški, ki se zbirajo pred lokalno trgovinico in pijejo pivo, ter ženske, ki čez cesto posedajo v parku. Življenje na podeželju ni komplicirano, vendar ne pušča prav dosti izbir. Brezposelnost je visoka, stopnja izobraženosti in pismenost pa najnižja v zvezni državi Goiás. Večina se preživlja z govedorejo ali ekstenzivnim poljedelstvom, ki v sušnem času stoji, in s komentiranjem izidov državne nogometne lige. Sicer pa je velik del vasi na območju zrasel na krilih zlate mrzlice, ki je zajela deželo v drugi polovici 19. stoletja, ali kot quilombi, naselja pobeglih upornih sužnjev. Zlata že davno ne pridobivajo več, še vedno pa se z rekami pretaka tudi skozi obiskane jame.

Iz tujih jam Zadnjih 50 kilometrov od mesta Guarani de Goiás smo zavili na cesto, ki je pravzaprav le malo poravnana zemlja. Tod je namreč lateritni horizont prsti tako trd, da je mogoče na njem graditi ceste. Žal to za nekatera območja velja, za druga pa manj. Naša cesta je imela v tem času precej peščenih kotanj. Še vedno si nisem povsem na jasnem, od kod pesek prihaja. No. Izvorno je gotovo rezultat erozije, vendar je bil v te konce s precejšnjo verjetnostjo presedimentiran. Jasen mi ni niti izvor vetra, ki tod zapiha sredi noči in piha še prvo polovico dneva, zgodaj popoldne pa se umiri v kalmo, ki traja vsaj do polnoči. Lokalni vetrovi dnevnega cikla bi po domačih izkušnjah morali imeti bolj dnevno-nočni cikel. Dosega prav spodobno jakost in nas zasipava, kakor da smo sredi puščave, čeprav prejme območje sicer časovno neenakomerno razporejenih 1300 milometrov padavin letno.

Na cilj smo prišli ravno v mraku, ki je tukaj reden malo po šesti zvečer. Takoj ko smo pri vodiču Ramiru, ki naj bi nas po jamah vodil skozi teden, poskakali iz avta, so nas pozdravili roji izjemno srbeče pikajočih mušic (borrachudos). Še enkrat sem preklel svojo pozabljivost in si želel svojo antikomarično profilakso z mrežo na čelu. Bungalovi, kjer smo bili nastanjeni, so bili še petnajst minut vožnje dalje in brez borrachudov, vendar sem na svojo grozo v kopalnici najprej pobil ducat debelih komarjev. Vhodna vrata sva zato z Benijem skrbno zaprla in na maksimum nažgala ventilator, ki se je potil vso noč, zato da se midva nisva. Pa mogoče tudi zato, da nisva slišala komarjev. Po tej strmi učni krivulji komarologije v sobi nisva imela nobenega več!

Jetlaga še vedno nisem povsem prebolel in kljub kratki noči me je zjutraj zbudilo nekakšno čudno otroško oglašanje, ki je prihajalo od zunanj. Počasi sem odprl vrata in na veji nad vrati odkril zajetnega papagaja, ki je pel budnico. Medtem je zbudil tudi Benija in

s skupnimi močmi sva se nadenj spravila s fotoaparati. Ko sva ga dokončno preplašila, sva se oblekla in odšla raziskovat okoliški cerrado. Čez polomljene veje v visoki travi sem stopal prvi. Delal sem sem se, kot da je to zame nekaj vsakdanjega. V resnici pa sem prekladal noge, kot da sem v trgovini s porcelanom, in prekleto pazil, kateri gomazeči stvor se mi bo maščeval zaradi vdiranja v zasebnost. Kmalu sva se oba sprostila in skozi buritijev gaj zašla do bližnje rečice s presenetljivo bistro vodo, na poti za trenutek v vidno polje ujela nekaj kolibrijev, ki so se pasli na cvetočem grmovju, ter opazovala mimolet dveh krasnih parov rdečih arar. Z značilnim oglašanjem in letom v parih jih od drugih ptičev ni težko ločiti. Vzhodno od državnega parka Terra Ronca se začenja zavarovano območje, namenjeno prav tem ptičem. V stenah jam si večkrat najdejo gnezdišča in menda včasih v kateri izmed udornih dolin priredijo pravcati ples.

Po zajtrku smo se vrnili do hiše vodiča Ramira. Striček nižje rasti in mešanih korenin je daleč najbolj poznani vodič v okolici. Čeprav je v analih Brazilske jamarske zveze navedeno, da so prvi območje v sedemdesetih letih začeli raziskovati jamarji iz Ouro Preta in São Paula, to ne drži. Še kot mulc je precej pred njimi z baklo v rokah bližnje jame raziskoval prav Ramiro in jamarjem tudi pokazal prehode ter utrte poti do vhodov. V tem delu je očitno zavohal koristno dopolnilno dejavnost, saj je ob hiši odprl še precej osnovno opremljen lodž, in čeprav že v šestdesetih, pri vodništvu ne kaže znakov popuščanja.

Kras je v teh koncih plitev. Od vrha planote do aktivno tekočih rek je komaj kaj več kot sto metrov višine. Zato ni čudno, da so se jamski stropi na več mestih udrli in skoznje ali pa tudi neposredno skozi ponore danes vstopamo v te jamske sisteme. Velikih sistemov, povezanih z istoimenskimi rečnimi sistemi, je na območju pet. Od severa

43

Iz tujih jam

Premeščanje peska med poplavami in posedanje sta verjetno zaslužna za izgled stalagmita, ki se ga ne bi sramoval kak modernistični kipar (jama São Mateus III). Foto: Miha Staut.

proti jugu se vrstijo Angélica-Bezerra, São Vicente-Passa Tres-Couro d’Anta, Terra Ronca-Malhada, São Mateus-Imbira in São Bernardo-Palmeiras. Ustvarile so jih vode, ki se napajajo iz arenitnega vodonosnika Serre Geral in preko lateritno detritične planjave tečejo kak ducat kilometrov proti zahodu, dokler ne naletijo na Serro Calcareo, kjer poniknejo. Rahlo kisel pH in zelo nizke prevodnosti (< 1 µS/cm) pred ponori kažejo na majhno količino raztopljenih mineralov. Tako kot rob gigantske Serre Geral se tudi pas apnenca proži v meridionalni smeri in je na tem območju širok približno 5 km. Če ga tektonika ob koncu terciarja ne bi ponovno vzdignila nad povraje, bi bila rečna mreža verjetno povrainska. Tako pa je del voda na svojem toku proti reki Paranã (porečje Araguaia-Tocantins) moral masiv obiti, del pa si je utrl pot skozi podzemlje.

44

Jama dneva je bila São Mateus III. Po dovoznem kolovozu smo se zavlekli kolikor mogoče daleč, od tam pa deset minut do udornega vhoda, skozi katerega smo se spustili do vodnega toka. Od leta 2014 je jama povezana z Imbiro in tvori 25 km dolg sistem, ki je po dolžini tretji v Braziliji. Naš cilj je bil pri 2 km penetracije veliko skromnejši. Poudarek je bil na vodnem rovu z nekaj stranskimi fosilnimi dvoranami. Brez izjeme so v vseh obiskanih jamah rovi, do koder jih obliva voda, zelo temni, takoj nad poplavnim območjem pa se razbohoti igra barv s prevladujočimi svetlimi odtenki.

Tisti dan Ramiro ni mogel z nami in je v akcijo poslal svojega soseda Juvenicia. Gre za suhljatega mladeniča precej kmetavzarskega izgleda v rosnih dvajsetih. V jamo je odšel v plastičnih visokih teniskah in s črno plastično trenirko stila Yassa. Izbor oprave se ni izkazal za zelo zgrešenega. Jamske temperature

Iz tujih jam vode in zraka namreč niso padle pod 25 °C, voda je pa iz plastičnih oblačil odtekla dokaj hitro. Čeprav angleško ni veliko govoril, se je skozi teden izkazal za izvrstnega poznavalca okoliških jam, površja in lokalne vegetacije.

Za razliko od nekoliko zdolgočasenega Ramira je imel še zanos in ga je bilo mogoče prepričati, da turo časovno in dolžinsko podaljša ter nam pokaže še kakšno dvoranico več. Ramirov slog smo spoznali naslednji dan v jami São Bernardo. Neprestano je sugeriral, od kod naj posnamemo kakšno fotografijo in kako naj stojijo figuranti, ter skrbno pazil, da bo doma do večerje.

Ker tehničnih izzivov v jamah nisem pričakoval, sem se odločil, da bom iz njih poizkušal fotografsko izvleči čim več. Voda na mlin moji nameri je bil tudi nedavno odkrit Benijev interes za jamsko fotografijo. Na drugi strani je stala skupina brazilskih gostov, ki si je želela brez posebnih postankov jame predvsem ogledati. Na najino srečo je imel Newton težave s hojo in se nama je rade volje pridružil. Sem in tja pa so tudi ostali brez večjih ugovorov nastavili svoj kljun ali prijeli za bliskavico. Za fotko za FB se pa že splača potruditi! Tako je karavana skozi teden dokaj uspešno lovila ravnotežje med ogledovanjem in fotografijo. Delna obnovitev nedavno utopljene fotografske opreme v Mali Savici me je sicer stala dragih soldov. Vendar sem jo po moško pogoltnil in v Brazilijo potoval z novim aparatom, razbitim in popravljenim širokokotnim objektivom ter dvema preostalima bliskavicama od štirih. Trinožnik sem, kakor omenjeno, pozabil doma. Benja je bil še revnejši. Imel je en normalen fleš z nedelujočim sistemom za proženje, en mikro flešek, uporaben kvečjemu na meter razdalje, in dve doma izdelani LED-lučki ožjega snopa z obupno barvno temperaturo, ki pa ga sploh ni motila, ker je barvno slep. Imel pa je tudi trinožnik in tako kot jaz je bil svoje znanje ter opremo pripravljen deliti. Z najinim neznanjem in spoznavanjem možnega sva se

Aragonitna roža je pognala steblo.

Foto: Miha Staut.

počasi zbliževala in medsebojno oplajala. Z interakcijo in odločitvijo, da združiva moči, sva bila na koncu dneva in tedna zadovoljna oba. Fotografije, ki so ob tem nastale, so nama obema v ponos in trajen spomin.

Jami São Mateus III in São Bernardo sta precej podobni. V prvi je bilo treba nekoliko globlje zabresti v vodo, druga pa je bila prostornejša in videli smo tudi daljše fosilne odseke. Vodni rovi so imeli gotovo magnitudo vhodnih delov Planinske jame. Zaradi od vode nastalih prevlek in siceršnje barve apnenca so delovali temačno, vendar v izrazitem kontrastu z bleščečimi odtenki sigovih prelivov. Razpoložljiv svetlobni potencial nama je prišepetaval, naj se velikih podvigov ne lotevava. Stisnila sva le izjemen sigov preliv, ki se je iz razpoke pod stropom vzdolž zajetnega dela struge kakor rdečkast slap v

45

Iz tujih jam

V večino jam dostopamo skozi udore stropa. Neposredno pod njimi naletimo na vodni tok (jama São Bernardo). Foto: Miha Staut.

loku zlival proti vodi in se zaključeval kak meter nad njo. Zapomnil si bom tudi 15 do 20 m širok in nižji, skoraj povsem uravnan fosilni rov, povsem prekrit s sladkorno glazuro. Vzdolž rova je vijugala meter široka in 30 cm globoka strugica, v katero so občasno vlili karamelo za bombone. En dan je imela malinov okus, drugi dan pomarančnega, tretji spet bananinega. Karamela je prelivala korita struge in oblikovala drobne ponvice, iz katerih so izraščale mogočne sladkorne palice. V daljavi je po stropu počasi polzel med in gradil veličastne zavese, ki so se cedile v prelivajoče se lončke in ponvice. Žal je bilo vsakršno izstopanje iz trasirane poti nemogoče in neizkušeno fotografsko oko videnega ni znalo obeležiti prostoru primerno.

Osrednja jama istoimenskega državnega parka je dovolj upravičeno Lapa de Terra Ronca. Veličastni portal meri v višino 96 m, v širino pa še kak meter več. V zavetju vhoda

46

stoji kapelica Matere božje. Tod se dogajajo čudeži! Nejevernežem v poduk je v skalni niši poleg kapelice nagrmadena skladovnica bergel, ki jih lastniki po obisku čudodelnega kraja niso več potrebovali in jih v dokaz moči vere pustili tam. S stropovi, ki segajo skoraj do vršne planote, bi lahko jamski sistem Terra Ronca brez težav označili za jamo v podiranju. Po 700 m dolgem vhodnem delu, kjer ti skorajda ni treba prižgati luči, se znajdeš v 2 km dolgi soteski, ki te skozi obvodno pragoščavo in mimo brzic povede do naslednjega, še krajšega odseka. Ta je na srečo prekinjen z le okrog 300 m dolgim udorom.

Do dnevnega cilja Salão dos Namorados, s 14.000 m2 tretje največje dvorane v Braziliji, smo šli še mimo dveh podobnih udorov. Ta dan smo se ločili v dve skupini. Hitrejša se je skozi jamo v družbi Juvenicia le sprehodila. Benja, Newton, Willian in jaz pa smo si vzeli več časa. Prosti strelec je bil Ramiro,

Iz tujih jam ki je urejal sidrišča za nekoliko bolj vodnate razmere. Ekspedicijo so racionalni gostitelji namreč smotrno načrtovali za konec sušne dobe. Pred našim obiskom že več kakor 110 dni ni deževalo.

V taki jami velikih črnin z dvema ubornima yongičema in enim vivitarčkom ni pametno izzivati, zato smo se osredotočali na igre svetlob v vhodnih delih in kakšno podrobnost. Tudi dvorana, kjer smo obrnili, je bila tak blodnjak kapnikov, da me je preprosto razorožila. Nisem našel motiva, ki bi mu bil dorasel. Zato sem ovekovečil le amblypygija, ki ga je Willian zapazil v kotu, polnem netopirskega dreka in iz preteklih let znanih rumenkastih ščurkov, s katerimi se je verjetno hranil. Mogoče sta me kot poper suha in prašna dvorana ter kup netopirskega gvana napsihirala, da sem si na celotni ekspediciji le v tej dvorani nataknil maskico.

Amblypygi so precej veliki členonožci, sorodni pajkom, ki malo spominjajo na naše paščipalce. Ampak gre za neko povsem drugo reč, ker nimajo klešč na koncu sprednjih nog, temveč bodice, podobne bogomolkinim. Sicer niso strupeni, so pa veliki (nekatere vrste dosežejo z nogami premer do 60 cm) in tako groteskni, da jih tikal prav gotovo ne bi. Z našim tempom smo se k Ramiru vrnili davno po zahodu sonca. Med čakanjem brazilskih članov skupinice je bilo zanimivo poslušati ptičji crescendo, ki je napredoval z mrakom in v nekem trenutku povsem zamrl. To je bil čas, ko je jaguar odprl svoje rumene oči in začel stikati za plenom. Psihoza nočnega tropskega gozda me je v objemu držala le nekaj trenutkov. Benja je bil tega vajen iz mladosti in bil sproščen kot v pivnici domačega Liegea pred kozarcem duvela. Potem sva slikala nočni cerrado v polni luni. Četrti dan je bila v načrtu jama São Vicente. Gre za najbolj vodnato jamo z največ slapovi in brzicami. Prečenje te jame od ponorov do izvira še danes predstavlja svojevrsten izziv, ki je doslej uspel le trem ekipam. Poleg

Sigov preliv se preko ponvic preliva proti mogočni sigovi kopi, pod katero teče reka.

Foto: Miha Staut.

Proti vhodu v Lapo de Terra Ronca.

Foto: Miha Staut.

47

Iz tujih jam

Krajši jamski odsek med dvema udoroma. Lapa de Terra Ronca. Foto: Miha Staut.

dobrega poznavanja gibanja v divji vodi je treba neprestano ohranjati orientacijo, saj ni težko zaiti v odtoke brez izhoda. Najbolj razvpit odsek je Garganta do Diabo, razpenjen kanjon vertikalnih sten, v katerega se poženeš in ga na pravem mestu zapustiš, sicer te Garganta ponese direkt v sifon k Diabu.

Posledice dnevnega izplena borrachudov.

Foto: Miha Staut.

48

Počasnejši del skupine preteklega dne je prišel nazaj pozno. Benja, ki se je dan prej ustavil v kanjonu med obema jama na ptičjem fotosafariju, je bil tako prepikan od borrachudov, da se je odločil dan izpustiti, Newton pa je bil preprosto utrujen. Sam sem razmišljal takole: jam sem nekaj že videl, cerrada pa skorajda ne. Načrt skupine, ki se je odpravila v São Vicente, ni bil spektakularen.

Zato sem se odločil za malo sproščanja, urejanja opreme in užitja pokrajine. Po izkušnji Terre Ronce Newton ni bil za nobeno rabo, zato nama je rade volje posodil svojega gola, s katerim sva večino dneva prašila obcestno rastlinstvo. Osrednji cilj so bili slapovi reke Palmeiras, ki so poleg dveh pogosteje obiskanih jam in trekingov po cerradu med bolj priljubljenimi točkami parka. Že pred tem sem se čudil vodnatosti nizkih pretokov tukajšnjih rek, saj prispevna območja ne bi smela biti večja od 20 km2 (kasneje je vodnatost razjasnil vodonosnik Serre Geral). Tudi

Iz tujih jam

Amblypygi v zadušnih delih Bezerre. Foto: Miha Staut.

Palmeiras ni razočaral. Morda 3 m3/s vode se je v treh prijaznejših stopnjah poganjalo preko 15-metrske višinske razlike. Nahajajo pa se na privatnem ozemlju in lastnik pobira nekaj drobiža vstopnine v zameno za parkirišče v senci mangovca ter čuvaja, ki se trudi preprečevati tatvine. Teh menda ni tako malo, saj se spričo prijaznosti slapov tod obiskovalci radi okopajo. Posvarili so naju, da po sončnem zahodu tam mrgoli krvolokov, kar naju je navedlo, da sva se ubogljivo pobrala še pred kritično uro.

Po dnevu pavze sta se nam vrnila energija in entuziazem za jame. Jama petega dne je bila Bezerra. Šlo naj bi za 8 km dolgo jamo posebnih lepot. Pripada sistemu Angélice, vendar povezave med obema še ni. Za razliko od ostalih ima obsežnejše fosilne dele, nekateri pa so tudi atmosfersko drugačni (beri zadušni), vendar prav zaradi tega z vidika okrasja in življa še bolj fascinantni.

Jutranja ura dostopa do jame je minila hitro,

na vhodu pa se je začelo vleči. Če so brazilski jamarji v gibanju po vodnatih rovih in branju reke verjetno bolj izurjeni od nas, v vertikalnih tehnikah brez dvoma zaostajajo. Za 15 m globoko vhodno vertikalo, ki sva jo z Benijem obšla po sicer nevarno opremljenem obhodnem rovu, je preostalih šest ljudi porabilo osupljivi dve uri. Vodič Juvenicio se je želel naučiti opremljanja in zabijanje svedrovcev je posledično potekalo celo večnost. Češnjo na torti pa je uprizoril, ko se je končno pridrsal po vrvi v vhodno dvorano, kjer je ugotovil, da mu do tal zmanjkata dva metra. Prsne prižeme na centralni vponki seveda ni imel, zato se je s skrajnimi silami in z veliko testosterona na simplu zvlekel tistih osem metrov višje do sidrišča, kamor so mu podaljšali vrv iz prvega sidrišča, da je lahko preopremil in prišel do tal. Žal je čas šel na rovaš ogledovanja, vendar so bili Brazilci mnenja, da se je izplačalo, ker da sicer nimajo priložnosti vaditi vertikal. Že pred vhodom v jamo je

49

Iz tujih jam bilo z Ramirom dogovorjeno, da do Bele dvorane (Salão Branco) ne bomo šli, ker bi to terjalo spanje v jami, pa še dve neprijetni ožini da sta do tja. Zato sva Evropejca nekako stoično pričakala, da je Juvenicio opremil in so se ostali pritrajbali za njim.

No, jama je z vidika okrasja res posebna.

Ko smo za prvo ožino dosegli našo načrtovano najbolj oddaljeno točko in sva se v zadušni sopari z Benijem vsak po svoje ukvarjala s pod kotom 45° urejeno stoječimi helektiti, je Rodrigo vendarle vprašal Juvenicia, koliko naj bi še manjkalo do razvpite Bele dvorane, kjer naj bi svet kulminiral. Odgovor je presunil vse, saj je bila do tja le ura hoda.

Spokali smo in se, kot Odisejevi veslači neozirajoč se na sirenske klice ogromnih dvoran, sladkornih svetov, palčkovih domovanj, nasadov gobic in tudi čisto pravih stopinj velike mačke v blatu, odpravili v najvišji del jame, kjer se začne Bela dvorana. Okrog njenega

obiska mi je žal le ene stvari. Namreč da se nisem sezul že takoj na vhodu. Je posebna in občutljiva. In mi smo je videli kvečjemu četrtino. Ura časa je bila glede na razmere odmerjena širokogrudno. Štiri fotke in nekaj hitrih ter ponovno plašnice na oči, da se med povratkom ne bi preveč ustavljali.

Tisti večer so začeli v bungalovski kompleks prihajati mnogi drugi člani in gostje EGB-ja. Zadnja dva dneva sta bila namenjena prečenju jame Angélica, s katerim naj bi klub proslavil svoj štiridesetletni obstoj. Zato je bilo na brzino treba preurediti vsebino transportke za dvodnevno bivanje v jami.

Skupina zadnjega jamskega obiska je štela 27 oseb. Med njimi so bili izkušeni ter manj izkušeni jamarji, tečajniki in tudi nejamarji.

Poleg naše skupine je v bungalovih prenočila še zasedba nekega džip kluba. Točno istočasno so iz bungalovskega kompleksa štartali kot mi in bili namenjeni točno na

Motiv iz Bele dvorane (Salão Branco). Bezerra. Foto: Miha Staut.

50

Iz tujih jam

Sigovi prelivi se ogledujejo v reki Angélica. Foto: Miha Staut.

isto lokacijo kot mi. Zabava sem in tja rohnečih vozil je trajala kar nekaj časa, prah pa se je polegel šele v objemu teme. Oni drugi so namreč imeli v načrtu le roštilj v senci vhodnega ponora.

Naša ekspedicija se je ločila na tri skupine. Hitro, počasno in najpočasnejšo fotografsko. V jami večino časa sledimo meandrom temačnega vodnega rova, ki je bil po usedlinah celotnega tedna in razvajanju v Bezerri kar malo dolgočasen. Zanimiveje je postalo šele v bližini pet ur od vhoda oddaljenega bivaka in dolvodno. Tam so se nad reko pričeli sklanjati obilni sigovi prelivi in se ogledovati v zrcalu reke. Mesto bivaka je bilo za rokometno igrišče velika in s treh strani z reko omejena uravnava nad enim izmed njenih zavojev. Temperature blizu 25 °C in visoka vlažnost omogočajo precej drugačno naravo bivakiranja, kakor je znana iz naših jam. Članstvo se je v spodnjicah ali kopalkah ob brbotajočem gorilniku pomenkovalo

o doživetem. Ko jih je premagal spanec, so se brez ogrinjala ali zgolj s tanko rjuho odeti zleknili na napihljive blazine brez bojazni, da bi se sredi noči zbudili od drgetanja. Pospali so hitro, vendar so se tudi zjutraj zbudili izjemno zgodaj. Zgoden štart in prošnja po fotografski vzdržnosti sta nas v dveh urah prestavila na izhod. Sledili so čiščenje opreme, zadnje namakanje in enourni pohod po izsušeni pokrajini pod žgočo kroglo tropske moči.

Večer je bil namenjen žurki z asadom (pečenjem), ki smo ga zaokrožili na sobotnem plesu forró v bližnji vasici São João Evangelista. V teh krajih se vas v soboto zbere in pleše. Pleše, ker je lep način gibanja, pleše, ker jim je to všeč, in pleše, da za trenutek pozabi bedo osamljenega živinorejskega življenja, izgubljenega nekje med tropskim krasom in brazilsko savano. Plesali smo tudi mi. Plesali za spomin in plesali za novo sklenjena prijateljstva. 

51

Iz tujih jam

Kako sva našli jamsko ohladitev sredi vroče Španije ali poslednje laško se kopa Anja Kos in Petra Pavšič

V

roča Španija, september 2016. Vroči dekleti na vlaku proti Rondi. Zrli sva skozi okno in sredi goščave zelenih hrastov ugledali privid temne luknje.

(Nek pijan tip v baru, kjer pijeva pivo in tole piševa, razlaga o travi in bluzi in bluzi in še kar bluzi. Razlaga, da ima nečakov dedek Manč svoj rov. On in njegova skupina so bili svetovni pionirji potapljanja skozi ozke rove s pomočjo pumpe za avto in plastične cevke.

Hvala bogu si je našel drugo žrtev in pričel razlagati njemu.)

Privid temne luknje. Foto: Anja Kos.

52

Odločili sva se, da obrneva nazaj proti jami. Dobili sva avtoštop in prijaznemu gospodu vozniku uspešno dopovedali, kam sploh želiva. Našli sva vhod: reka, ki se je iz velike jame v slapu prelila v modro jezero.

Ob njem so nekatere družinice preživljale prijeten nedeljski (?) dan. Znak za prepovedan prehod, ki je bil nameščen tik pred jamo, naju ni zadržal. Telesa so hotela hlad in temo. Turkizno jezero sva dosegli po le nekaj metrih spolzkih skal in najina želja po odkrivanju jame je bila potešena. Slekli sva se in se kričeči vrgli v vodo. S pogledom na suho rumeno travo in opoldansko sonce sva drgetali od mraza. Prvič na potovanju sva bili hvaležni, da so se zunaj temperature gibale okoli 40 stopinj. Še slika in hitro sva jo pobrisali ven. V senci ob jezeru so zapele orglice in v najina grla se je pretakalo laško.

Poslednje, prineseno iz naše domovine, edino hladno.

Proti večeru sva ugotovili, da morava nekje prespati, ampak za edino možnost se je izkazala klopca v parku. Kraj namreč ni premogel prenočišča. Če bi imeli osla, bi se počutili kot sveta družina (na srečo zaenkrat brez otrok). Spotoma sva se ustavili še na najvišjem vrhu Sierre Nevade, kjer sva srečali španske mladeniče, ki so po neuspešnem pogovoru mislili, da želiva orgijo, in se kot don Kihot borili z mlini na veter ter prepolnimi vlaki. V Barceloni sva ponoči namesto spanja kot alternativo izbrali druženje z uglednimi špansko-čilskimi mladimi poslovneži. Saj bi naju vzeli kot soplesalki v prestižni obalni

Prvi koraki

Vir načrta http://www.espeleozaragoza.com/Actividades/2015/ 2015_Hundidero/2015_Hundidero.html.

klub, a nama je srce pravilo, da v gojzarjih in tevah s štumfi bolj spadava na peščeno plažo. Zjutraj pa na pot proti Sloveniji – z nekajdnevnim ovinkom na Ligurski obali in v Toskani.  P. S. Najina osvežitev je bila jama Cueva del Gato v bližini vasice Benaoján. Gre za del sistema Hundidero-Gato, ki je dolg 7818 m in globoko 219 m, glavni krak pa ves čas sledi podvodni reki. Zagotovo bi si jo bilo vredno ogledati v celoti.

Jamarska šola 2016 Luka Kranjc

V

erjetno bo minilo več kot deset let, odkar sem prvič zagledal reklamo za JKŽ na glavni železniški postaji v Ljubljani.

Mimo nje sem šel dva- do trikrat na leto in vsakič sem si rekel: »Matr, to pa zgleda res zanimivo – tokrat moram pa res preveriti, kam me vabi navihani Belokranjec na sliki.« In vsakič sem na ta sklep pozabil že čez par minut. Potem pa je prišlo leto 2016. Spet sem hodil skozi podhod na železniški postaji, spet sem zagledal plakat, ki pa se je od preteklih let razlikoval v eni podrobnosti. V kotu plakata se je nahajal papir, na katerem je bilo prilepljeno vabilo na jamarsko šolo s točnim datumom in lokacijo! In glej ga zlomka, tudi to mi je ušlo iz spomina! Na srečo se je identičen opomnik čez dober teden pojavil pri vhodu naše fakultete, tako da mi je na koncu zmanjkalo internih izgovorov in sem se vdal v usodo – očitno bom začel hoditi v jame.

Ko sem prispel na znani kraj ob znanem času, me je na vhodu pričakalo presenečenje v obliki Jaše. Že takrat je bil v moji zavesti umeščen v folder Pivo, tako da sem potiho začel upati, da prvi stik z jamarstvom ne bo suhe narave. Seveda nisem bil razočaran, saj mi je kozarec piva še kako prav prišel med uvodnim nagovorom vodilnih kadrov. Sledila je projekcija Perčijevih fotk, na katerih smo videli, kako jame v resnici ne izgledajo (to sem seveda ugotovil šele kasneje), čez dva dni pa že obisk prve jame – Mačkovce. Precej impresiven vhod, lahek dostop, prvih par kapnikov in netopirjev ... Precej kul. Potem pa pride prva ožina. Ne ravno prijetno, ampak na njenem koncu se odpre ogromna dvorana, ki definitvno poplača tistih par modric, ki si jih nabereš na poti.

Jami je sledil še postanek na pivu v Fishu, tako da se mi je celotna izkušnja pozitivno vtisnila v spomin.

53

Prvi koraki

Luka v primežu Mačkovce. Foto: Peter Gedei.

Sledila je Turkova jama. Dostop z lojtrcami, iztrebek neznanega izvora na edini polički, kjer bi mi med čakanjem lahko bilo kolikor toliko udobno, potem pa naprej

ozko in blatno. In druga ožina. Šit. Tista v Mačkovci je bila v primerjavi s to avtocesta. Na srečo mi je spodbujanje takistega hudomušnega Belokranjca, katerega slika me je pravzaprav pripeljala v to situacijo, pomagalo premagati strah med rinjenjem skozi tisto špranjo. In povrh vsega si na koncu nagrajen s stiskanjem v neki majhni kamrici. Še dobro, da se jama konča v rovu s človeškimi ribicami ... Moram priznati, da takrat nad celotno izkušnjo nisem bil posebej navdušen. Ampak OK, »my momma raised no quitter« (moja mama ni vzgojila nekoga, ki bi odnehal; op. ur).

Poslušali smo kup super predavanj, kjer se je izkazalo, da so izjemno zanimive tudi tiste teme, v katere nisem polagal posebej velikih upov. Sledili so učenje vrvne tehnike, stene in vedno globlje (tu moram vsekakor omeniti, da mi višine oz. prepadi nikoli niso bili posebej pri srcu), zahtevne in hkrati vedno bolj zanimive jame. In tako sem počasi dejansko vzljubil te obskurne vikend pobege v podzemlje. 

Ne, blato, ne, plesen, fuj, mrtva žival Iva Lačan

B

lato je fuj in ne sodi na obleke, pojdi stran od mrtvih živali in plesen je škodljiva. To je nekaj osnovnih pravil, ki jih ljudje vcepljamo v glave radovednim mulcem in psom. Ne me narobe razumeti, vem, da se otrok in psov ne primerja, ampak to lahko iskreno rečejo samo ljudje, ki niso imeli priložnosti preživeti dneva v družbi obojih, zato mi je vseeno za to pravilo. Isti so. V glavnem: ne, blato, ne, plesen, fuj, mrtva žival.

Osnovna pravila življenja, ki nam jih predajo že zelo zgodaj. A želja ostane in potem se pri 30 znajdeš pod zemljo, navdušeno opazuješ

54

mrtve plesnive netopirje in se srečno valjaš po blatu. Ko to počneš pri teh letih, si jamar.

Jamarji so se mi od nekdaj zdeli zajebani modeli … ki se v prostem času valjajo po blatu. Zavoljo bodočih generacij spodaj navajam, kaj sem se naučila v prvem razredu jamarske šole in zakaj sem izbrala prav JKŽ.

Začetek Ljudje so mi že večkrat rekli, da bi bila dobro videti na štriku. Zato sem šla na štrik. Ozki navpični rovi, ki se prevesijo v neverjetno velike dvorane, nudijo ene najbolj

Prvi koraki pompoznih razgledov na svetu. To res trga gate in prav ti prizori so me vedno zanimali, privabljali in na koncu zvabili k jamarstvu.

Sodelavec (in član) je rekel, naj grem v JKŽ, ker so tam »taki, fukjeni, tako kot ti. Po mojem ti bo všeč.« Priznam, pričakovala sem »red, rad i disciplinu«, prezgodnja sobotna jutra na Dolgem mostu so že kazala, da bo nekaj takšnega. Nisem še srečala toliko sproščenih in resnično skuliranih ljudi na kupu.

Hitro je bilo jasno, da bo ta šola drugačna in že po prvem jamarskem izletu, ko sem videla, da je v tej družbi tudi pivo, sem vedela: »Jaz sem doma.«

Resen šport »Čak, a je meni pravkar odletela preusmeritvena vponka?« Veš, da je nekaj narobe, ko se duhovičenje preneha in se začne šepetanje: »A je to njej zdej padlo?« Bilo je na klubskem izpitu, nekje po prečkanju vozla in bi se morala samo še spustiti.

Niti ne vem več, kako se je to zgodilo, samo vem, da je bilo grozno. Mojca me je opazovala z zaskrbljenim obrazom, ampak kot da istočasno res želi reči: »Pismo, budalo. A ti to resno? Za eno stvar moraš poskrbeti in to je, da se ne ubiješ. A maš res težave s tem?« Mogoče sem se pa to jaz spraševala. Spomnila sem se, da imam na pasu tako še eno rezervno vponko, in je vse bilo hitro rešeno.

Konec drame, gremo na pivo. Aja, še nauk celotne vaje za otroke, kot sem jaz: jamarstvo je resen šport, poln tveganj, kjer je ves čas treba biti popolnoma zbran in pozoren.

Na steni pri Vranji jami. Foto: Peter Gedei.

integrali. Celo razviješ nek odnos s to opremo (ki ni sovražen), če ne prej, ko drgneš blato s kombinezona, škornjev, pasu, zavore ... Tako se res naučiš ceniti opremo, blato in dobre odtoke. Še vedno ne znam opremiti jame – večina mojih sošolcev to obvlada, sem pa do zadnjega izpopolnila tehniko lulanja v jamah in pranja opreme v tuš kabini, ne da bi zamašila odtok. Skrivnost je v počasnem in potrpežljivem spiranju blata v kratkih intervalih, ki jim sledijo dolgi intenzivni intervali spuščanja vode naravnost v odtok.

Oprema

Konec

Jamarska oprema je prva osnova jamarstva in prvo srečanje z njo je bilo hujše kot prvo srečanje z integrali. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja, kaj točno predstavlja ves ta kup kablovja, kam z vsem tem, kako, zakaj zaboga je tega treba?! Pozneje steče in ugotoviš, da je oprema veliko bolj kul in prijetnejša kot

Začetek leta 2017 bi lahko preživela drugače, ampak potem nikoli ne bi gledala smrti v obraz, ne bi videla plesnivega mrtvega netopirja, ne bi lezla po blatu in občudovala pajkov, pa ne bi spoznala toliko fajn ljudi. Le kdo bi hotel biti prikrajšan za vse to? (Kar pocukran konec, a ne?) 

55

Prvi koraki

Tovariška pomoč po JKŽ ali kako postati jamar pripravnik Tadeja Babič

Z

a vsakega jamarja pride dan, ko se mora spopasti z državnim izpitom in s tem pridobiti potrdilo, da je usposobljen za samostojno jamarsko delovanje. Seveda se začne vse že nekaj mesecev prej, ko na stenah vadiš opremljanje jam in s pomočjo kolegov tovariško pomoč. V letu 2017 smo se na to pogumno pot podali trije člani JKŽ-ja, moja malenkost, Jari ali Luka in el presidente Jaša. V štartu je bilo kandidatov več, vendar so se z bližanjem datuma izpita naše vrste počasi krčile.

»Matranje« v Rakovem Škocjanu.

Foto: osebni arhiv.

56

V času jamarske šole smo se mi učili opremljanja jam na stenah Rakovega Škocjana in Vranje jame pod budnim očesom inštruktorjev BoMo. Vsakič, ko se je kateri od tečajnikov obesil na vrv, smo tisti, ki smo smeri opremili, malo zatrepetali, vendar izgleda, da nam je šlo kar dobro od rok, saj so vsi preživeli. Ker je tradicija v jamarstvu še vedno močna, smo seveda postavili tudi lestvice in se preizkusili v starodavni spretnosti spuščanja v globine. Začetni strah je bil odveč, le nekaj več moči je potrebne, da po njih priplezaš nazaj iz luknje oziroma, kot v tem primeru, nazaj iz stene na rob. Tako smo postavili več smeri, v Vranji jami tudi poligon in se preizkusili v hitrostnem tekmovanju, kjer smo seveda prepustili zmago predsedniku.

Tovariško pomoč smo prvič preizkusili na steni. Ker nam jasno ni šlo dobro od rok, smo se kasneje večkrat dobili v bližnjem parku v Trnovem in vrv obesili kar na večje veje dreves. Najprej smo vejo preizkusili jaz in Luka, seveda najtežja, da vidimo, če vzdrži, nato pa še Jaša in Klemen. Svoje partnerje smo poizkusili »dati dol« in večkrat povadili, da bi nam šlo kar najhitreje od rok in nog. Pri tem moramo omeniti, da so moški dragulji kar trpeli (hvala Lukcu za potrpežljivost). Nekajkrat smo se tako dobili in na koncu bili recimo da pripravljeni na izpit. Seveda smo morali doma še vsak sam prebrati debele skripte, ki so priporočene za jamarje, in tako širili svoja spoznanja o jamarstvu, speleologiji, varstvu in opremljanju jam.

Prvi koraki

Še zadnje preverjanje pred izpitom. Foto: osebni arhiv.

Dan pred izpitom smo se odpravili na lepše. Šli smo na vikend nad Sinjim Vrhom in tam sproščeno uživali v naravi in domačih dobrotah. Seveda smo še zadnjič povadili tovariško pomoč in ponovili določena vprašanja, ki nam niso bila jasna. Zgodaj zjutraj smo se zbudili, Mojca nam je pripravila super zajtrk in že smo se odpravili proti lokaciji izpita. Čas smo si izračunali na knap in kot ponavadi ne gre vse po načrtih. Vozili smo se po makadamski cesti, ki je bila najkrajša pot do lokacije, in seveda se je sredi ceste nepričakovano pojavil tovornjak, ki je nalagal debla. Ker je komaj začel in ker nismo imeli prostora, da bi šli mimo, smo morali počakati okrog dvajset minut, da je opravil svoje delo.

In kaj naj vam govorim, seveda smo zaradi tega že krepko zamujali, ampak kot nalašč ni bilo omrežja, da bi lahko komu sporočili.

Na izpit smo prišli, ko se je pisni del že zaključil, ampak za JKŽ so naredili izjemo in smo lahko še odpisali. Vendar je prišlo do napake, vsi trije smo se prijavili za jamarja in USJD, ker pa nismo imeli opravljenega izpita za jamarja pripravnika, nam niso pustili

delati izpita za jamarja, kljub temu da je skoraj enako kot za USJD. Ah, kaj čmo, vseeno smo odpisali teorijo (tudi ta za jamarja) in potem šli še do pravega preizkusa – poligona. Najprej nas je pričakal zgovoren gospod (kasneje sem razbrala, da mu je ime Marko), ki nas je preizkusil v prvi pomoči. Mene so preizkusili v oživljanju ponesrečenca in na ta račun je bilo seveda veliko šal in smejanja. Po prvi pomoči je sledil pravi preizkus, saj smo morali za USJD odgovoriti na nekaj resnih vprašanj predstavnika iz ministrstva in šele on nam je odobril uradno opravljen državni izpit. Nato smo se preizkusili v tovariški pomoči. Jaša je to na hitro opravil in šel naprej, jaz pa Luka sva si vzela čas in lepo počasi pod budnim očesom inštruktorja iz Gorenje vasi rešila drug drugega, z nekaj težavicami, saj se mi je krol zataknil za popkovino in ni želel popustiti. Sledila je lestvica, ki se je nepričakovano končala sredi zraka, ampak vsaj preizkusili smo se na njej, kakor pravijo, kratko, ampak sladko, a ne. Nato sva z Lukcem odšla na vozle in svedrovce, kjer nam vozli niso predstavljali težave, vendar

57

Ne samo jame nas je inštruktor Miha še vedno naučil nekaj novega. Pri svedrovcih pa se je vse ustavilo oziroma vsaj meni se je zdelo tako, saj sem ga zabijala celo večnost. Še dobro, da imamo zdaj vrtalke, ki delo opravijo namesto tebe.

Po tem nas je čakal še preizkus iz katastra, ki ga rajši ne obujamo, ampak kot obljubljeno bomo šli še enkrat na kataster in vpisali kakšno novo jamo. Na koncu sta nam ostala še poligon in opremljanje stene. Dobila sem vrv, najprej nauk o metuljčkih, kjer sta me Staut in Vilhar podučila, za kaj so uporabni, nato pa spust v globino, kjer sem morala opremiti eno izmed smeri. Vselej mi je ob strani stal kandidat za inštruktorja jamarstva Vilhar, ki mi je z nasveti olajšal opremljanje.

Na poti nazaj sem smer razopremila in tik pred koncem, ko bi morala samo še odvezati najlonski trak, se je ustavilo, saj je bil vozel čudno narejen in ga nisem mogla odvezati – naj povem, da ga nisem jaz naredila.

No, ko smo končno vse razopremili in pospravili, smo šli v štab, kjer nas je čakala

pojedina. Ko smo se vsi najedli, sta se začela še uradni del s podelitvami diplom in skupinsko slikanje. Dobili smo diplomo samo za USJD, saj za jamarja pripravnika ni bila pripravljena. Po podelitvi smo se do poznih večernih ur družili s člani JK Novo Mesto in Krka. Okrog desetih sem naložila kolega, ki sta bila vidno opita, v avto in odpeljali smo se proti Ljubljani. Po drugem ovinku sta že sladko smrčala in seveda tako zamudila srečanje z medvedjima mladičema, ki sta nam prečkala cesto. Ostala pot do Ljubljane je potekala mirno z zvoki a capella smrčanja. Čez nekaj tednov smo dobili po pošti tudi diplomo za jamarja pripravnika in glej ga šmenta, postala sem Tadej Babič.

No, in takole so trije jamarji iz Jamarskega kluba Železničar opravili izpit za jamarskega pripravnika in USJD. V imenu vseh udeležencev se zahvaljujem Mojci in Boštjanu (BoMo) za vse lekcije in pomoč, ki sta nam jih dala v šoli in po njej. 

JKŽ na vaji Civilne zaščite Nebojša Matijević

M

estni štab Civilne zaščite (CZ) se je odločil, da pokliče naš klub na vajo.

Ob takih vajah smo seveda dolžni sodelovati.

To je tudi priložnost, da upravičimo sredstva, ki jih dobimo od mesta, obenem pa priložnost za vajo v urbani sredini.

No, da je prišlo do reševanja iz ljubljanskega podzemlja, sem nekoliko sam kriv. Dve leti nazaj se je upokojil stari poveljnik, ime sem na žalost pozabil. Ena od njegovih želj pred upokojitvijo je bila, da se s svojimi sodelavci sprehodi po kanalizaciji. Vodstvo podjetja VO-KA je želji ugodilo. Pri sprehodu po kanalizaciji, pozneje v gostilni, je pogovor nanesel na možnost reševanja po kanalizacijskem sistemu, če bi slučajno pri potresu bilo to potrebno.

58

Verjetno so na mestu to idejo vzeli bolj zares in jo planirali v sami vaji. Pred vajo smo večkrat šli na ogledne akcije. Vodstvo JP VO-KA se je odločilo za lokacijo, mene pa so določili za predstavnika VO-KE na vaji. Štab CZ ni hotel komplicirati s kadri, pa so me tudi oni določili za njihovega predstavnika, oz. vodjo 7. delovnega mesta. Na koncu so se odločili, da sem še sodnik, nekakšen opazovalec. Na vaji so mi dodelili še pomočnika, g.

Novaka, ki mi je pomagal pri delu. Vajo je ves čas nadziral na površju in tudi fotografiral.

Na vaji pri reševanju iz kanalizacije so sodelovali JKŽ, gasilci in gorski reševalci iz Ljubljane. Naloga je bila rešiti dva delavca iz kanalizacije, ki sta po potresu ostala ujeta v

Ne samo jame

Reševanje ponesrečenca iz kanalizacije pod budnim očesom nadzornika. Foto: Peter Gedei.

kanalizacijski cevi in oba poškodovana. Pred vajo smo v kanal spustili dve lutki, teža je bila kar za odraslega človeka.

V naši ekipi so bili: Jaša (organizator in komunikator s štabom), Andrej (poveljnik ekipe), doktorica Ana (ki je nudila prvo pomoč), Peter (ki je vse dokumentiral s fotoaparatom in še pomagal pri delu), Mojca in Nina (ki sta skrbeli za vzdušje in pridno delali) ter Jaka (ki je skupaj z Andrejem koordiniral samo delo). Vsi skupaj so bili kot mravljice. To, kar so počeli, je bilo videti izredno profesionalno.

Za vse tri ekipe na 7. delovišču lahko rečem, da so neverjetno profesionalno opravile svojo nalogo. Seveda je to moja osebna ocena. Kanalizacija ni prostor, v katerem bi se človek dobro počutil, pa še opravljal reševalne naloge. Kanal je bil suh, smrad in umazanija pa prisotna. Ponesrečencem je bilo treba nuditi prvo pomoč, jih v nosilih odnesti do velike dvorane in vertikalno spraviti na površje. Čas je bil omejen na eno uro.

Vsaka ekipa je imela svoj način reševanja in vsi ponesrečenci so bili varno spravljeni na površje.

Po končanih vajah smo se dobili v Rojah.

Konec vaje, zahvale poveljnikov, pojedina in domov. Nekaj tednov po vaji sem imel obisk g. Luke Novaka, poveljnika štaba CZ Ljubljana sever. Prišel je na kavo ter pohvalil že dolgoletno sodelovanje JKŽ in štaba CZ Ljubljana. 

Ekipa JKŽ. Foto: Peter Gedei.

59

Ne samo jame

295,80 EUR, Prosimo plačajte – RRR 2016 Janez Jaka Cerar

K

ot morda veste (ali pa ste ravno izvedeli), na klubu v okviru Civilne zaščite deluje enota za reševanje z višin in iz globin. V podporo tem prizadevanjem od Mestne občine Ljubljana letno prejmemo nekaj sredstev za nakup opreme, v zameno pa se, poleg delovanja v primeru elementarne nesreče, pričakuje občasen prikaz pridobljenih sposobnosti delovanja. V nekih fiskalno enostavnejših časih so na državnem nivoju organizirali velike večdnevne reševalne vaje.

Z vsesplošnim zategovanjem pasu se je s to prakso prenehalo in kar nekaj let je minilo od zadnje. Kljub temu je verjetnost takega dogodka že nekaj časa visela v zraku, ko nas je v začetku leta 2016 presenetil alternativen predlog prikaza osvojenih veščin na tekmovanju v reševanju z vrvno tehniko Rope Rescue Rally. Udeležujejo se ga gasilci (prostovoljni in poklicni), gorski reševalci itd., poteka pa po pravilih varovanja pri delu na višini. Slednje je bilo za nas precej neugodno, ker se standardi, ki se tičejo opreme in postopkov, precej razlikujejo od naših jamarskih.

Po najboljših močeh smo se izobrazili s filmčki na Youtubeu, pretežno pa smo se prepustili strokovnemu vodstvu klubskega varnostno-tehničnega guruja. Treba se je bilo spoprijateljiti z nepoznano opremo za delo na višini in preigrati nekaj najverjetnejših scenarijev, čemur smo namenili nekaj popoldnevov na različnih lokacijah. Šlo nam je enkrat bolje, drugič slabše – na vaji v Stožicah smo za začetek ob obisku mestnega redarstva zatajili Alanovo vozilo (sori, stari), nato pa (s pomočjo klubskih zvez) komajda izpogajali prekvalifikacijo parkirne kazni

60

v pisno opozorilo. Soočeni z dejstvom, da brezplačno pač ne bomo parkirali, smo zatočišče poiskali v parkirni hiši P + R, kjer se načeloma parkira po ugodni dnevni tarifi. V nadaljevanju smo ugotovili, da smo se na vaji, namenjeni piljenju reševalne vrvne tehnike, uspeli zbrati dobesedno brez enega samega metra vrvi. Po interventnem obisku ferajna smo za silo izpolnili plan, ob izhodu s parkirišča pa doživeli sceno, ki je posodila ime sestavku. Očitno so bili bogovi vseeno z nami, ker je klic na dežurno številko brez posebnega pregovarjanja odprl zapornico in na koncu je parkiranje le bilo brezplačno. Ha! Kljub vsem peripetijam, dopustom in nevzdržni vročini nam je čez poletje nekako uspelo zvaditi nek minimum, da smo se upali na odrejeni datum prikazati na prizorišču.

Do jeseni so se naše vrste precej razredčile, tako da se je pisec tega besedila, kljub zmernemu upiranju, nekako po inerciji uvrstil v A-ekipo. Da bi vsaj izgledali karseda resno, smo si od JZS izposodili terensko vozilo znamke Land Rover, se opremili z enotnimi JKŽ-jevskimi majčkami in se naposled s cmokom v grlu ob predpisani uri pojavili na zbornem mestu. Če smo na prvi točki na stožiških kaskadah še negotovo oprezali, iz katere smeri nam grozi osramotitev, pa smo kmalu ugotovili, da ne samo, da ne

Ne samo jame

Prva postaja in prvo fotografiranje z uspešno rešenim ponesrečencem. Foto: Peter Gedei.

izstopamo pretirano v negativni smeri, pač pa, da smo kar asi. Napetost je popustila, in ko nam je s spusta v Jatinih silosih lutka »skoraj« padla iz nosil (op.: ja, iz – ponesrečenca se nekako zapakira, da ostane notri, tudi če nosila obrneš v vertikalo), smo le s skrajnimi napori zadrževali smeh.

Korak je postajal vedno bolj samozavesten, noga na landyevem plinu vedno težja, ne može nam niko ništa, naposled pa nam je sreča obrnila hrbet na policijskih blokih v Tacnu, kjer nam je ob delikatnem manevru ponesrečencu uspelo iztakniti infuzijo. Verjetno lahko tukaj poiščemo tisti pičli dve točki, ki sta nam zmanjkali za zmago. V napetem fotofinišu smo se na koncu morali zadovoljiti s, priznajmo si, nad vsemi pričakovanji visokim tretjim mestom. Po zasluženem pivu in čevapčičih smo prestižni pokal iz armaturnega železa na betonskem podstavku ponosno dvignili Peter Gedei (šofer & dokumentarist), Miha Staut (vodja ekipe in klubski varnostno-tehnični guru), Andrej Stržinar, Andrej Hliš in moja malenkost. 

Ponesrečenec v Jati. Foto: Peter Gedei.

61

Ne samo jame

Lidaritis Miha Čekada

V

Biltenu JK Železničar ravno ni navada, da bi pisali o medicinski tematiki.

Včasih pa kaka bolezen v jamarskih vrstah povzroči pravo epidemijo, zato o tem kaže spregovoriti. Vsekakor moramo omeniti bolezen speleoholizem, ki bi ga lahko označili kot bolezensko nagnjenost k jamam in jamarstvu. Odlično ga je opisal Robert Rehar, priznani strokovnjak s tega področja, v zborniku Trideset let ajdovskega jamarstva (JD Danilo Remškar, 2005). V prispevku je

predstavil še kratek test, kako prepoznati speleoholika.

Kot da speleoholizem ni dovolj hud, pa se je v zadnjih letih bliskovito razširila nova bolezen. Prvič sem zanjo izvedel pred štirimi leti od prijatelja A., že desetletja jamarja in raziskovalca krasa (v skladu z medicinsko etiko polnih imen v tem članku ne navajamo). Je prvi pacient, ki je zbolel za to boleznijo v Sloveniji. Mi je tako zavzeto opisoval, kakšne nore zemljevide lahko sestaviš

Takole se pacientu z lidaritisom prikazuje oblak točk v običajnem nočnem okolju. Foto: Miha Čekada.

62

Ne samo jame iz lidarja, pa mu tedaj nisem najbolj verjel.

Pač še ena GIS-igračka, sem si mislil. »Veš, te potegne,« mi je prerokoval ... in ni se zmotil.

Anamneza pacientov z lidaritisom je povezana z že predhodno obsedenostjo s kartografijo in digitalnimi modeli reliefa.

Najbolj ogroženi so geografi, geologi in pa seveda – jamarji. Okužba ponavadi pride od že obolelega kolega. Takrat je bolezen še potuhnjena, ko pa enkrat spoznaš vso lepoto lidarja, je že prepozno. Nadaljevanje bolezni se kaže v stalnem brkljanju po lidarskem reliefu, virtualnem iskanju novih jam in hiperprodukciji zapisnikov v Kataster. V napredovanem stadiju se začnejo blodnje o oblakih laserskih točk, nespečnost in težave v socialnih odnosih. Pacienti imajo največje težave ponoči na cesti, saj se jim svetilke prikazujejo kot »nizke točke«, ki so v Fugroviewerju privzeto bele barve.

Naj omenim še en konkreten primer. Jamarka P., tudi sama obolela za lidaritisom, mi je rekla, kako je sanjala o meni. Da ti neka tuja punca reče, kako je sanjala o tebi, je že hud namig; če pa to še objaviš, bodo takoj zlobni jeziki. Ampak pri pacientih z lidaritisom je drugače. Takole je namreč rekla: »Sanjala sem, da me je klicala tvoja žena in mi vsa obupana potarnala, da se je tebi od lidarja povsem odpipalo.« No, ni se zmotila ...

Po doslej zbranih podatkih bolezen ni ozdravljiva. Nakazuje se blažilna terapija, kjer terapevt na osebnem računalniku pobriše vse las-datoteke in odinštalira vse aplikacije, kot so Fugroviewer, QGIS ipd.; nujna je tudi blokada portala ARSO lidar.

Vendar že po pravilu pride do abstinenčne krize, ki lahko pacientu še bolj škodi kot osnovna bolezen.

Vse paciente z lidaritisom vabim, da ustanovimo društvo za samopomoč, v katerem se bomo skupaj soočili s svojimi težavami in se lažje naučili živeti z njimi! 

Izbrana strokovna literatura B. Caveman, G. Diver: Epidemiology of lidaritis, British journal of infectious diseases, 53 (2016), 146–152.

Y. Speleologis, W. Schacht: Pathophysiological and neurological studies in lidaritis patients, Review of karst medicine, 37 (2017), 273–279.

C. Spit, F. Jumar, A. Stretcher: Case report. Lobotomy fails to improve condition of a lidarits patient, Journal of invasive neurosurgery, 49 (2017), 370–372.

S. Pointcloud, X. Gis, S. Grid: Lidaritis – a review, Journal of the North American society of psychiatry, 76 (2018), 786–812.

Pacient v napredovanem stadiju lidaritisa ima nočne blodnje o oblaku točk. Foto: Miha Čekada.

63

Ne samo jame

Koledar Jamske vile Peter Gedei

O

b omembi društvenega koledarja nikakor ne moremo mimo prvega koledarja, ki smo ga izdali leta 2007. Marsikomu je ostal globoko v spominu, predvsem pa je s srečo in veseljem napolnil prenekatero jamarsko domovanje. Motivi so bili namreč precej jamski, vendar s to razliko, da so v ospredju nastopali pomanjkljivo oblečeni jamarke in jamarji. Prav zaradi slednjih smo slišali kar precej kritik o izbiri nastopajočih.

Marsikomu močnejši spol ni bil pogodu in si koledarja sploh ni hotel ogledati. Toda njihova bojazen je bila povsem odveč, saj je šlo za estetske fotografije, najbolj občutljive dele telesa smo zakrili na domiselne načine. Tako bi lahko koledar brez težav krasil steno tudi v kakšni bolj sramežljivi atmosferi.

64

Takrat smo bili mnenja, da bo to verjetno eden in edini »slečeni« koledar, brez ponovitev, enkrat za vselej. Vendar sva z Mojco ves čas premlevala, da bi bilo morda vseeno smiselno speljati še kakšnega, in to ravno, ko smo imeli toliko krasnih članic na društvu.

Pa so leta tekla in je ideja le še tlela nekje v ozadju, vse do dneva, ko je Mojca ugotovila, da bo članic čedalje manj in da je sedaj res skrajni čas, da kaj naredimo.

Prva težava je seveda bila, kakšen naj bi koledar sploh bil. Na koncu se je nekako izcimilo, da bo tema z nekakšnimi golimi vilami dovolj zanimiva in obširna za letni koledar.

A kakšne naj bi te vile bile in kaj naj bi v jamah počele? Na koncu se je izoblikovala preprosta zgodba, ki gre nekako takole:

Ne samo jame Hrabri jamar se je izgubil sredi gozda in zlepa ni našel prave poti. Bližal se je mrak.

Kazalo je že, da bo moral prenočiti med drevesi, tedaj pa je zaslišal opojen klic. Bežno je uzrl zapeljivo podobo, ki je hip zatem izginila v temačno luknjo. »Jamska vila,« je pomislil.

Ni okleval, prižgal je leščerbo in ji urno sledil pod zemljo. Zavedal se je nevarnosti, saj je o njih slišal že od starih staršev. Jamske vile so namreč bajeslovna bitja, o katerih so se spletle že mnoge bajke in pripovedke, a srečal jih ni še nihče. Za tistimi, ki so to srečo imeli, pa se je izgubila vsaka sled. Jamske vile prebivajo v temnem in hladnem podzemlju, dobro prilagojene težkim razmeram, v nenehnem iskanju toplega izvora luči. Hrabri jamar se tega ni niti zavedal, a ko je stopal po dvoranah podzemnega sveta, je kmalu ugotovil, da mu stara dobra karbidka rešuje življenje.

Na koncu so ga jamske vile sprejele medse, za vso dobroto pa jim je podaril jamsko luč.

Zatem se je vrnil iz jamskih globin in kmalu izdal 14-listni koledar o svojih podvigih.

Organizacijske niti je prevzela Mojca. Največ težav ji je gotovo predstavljalo usklajevanje terminov. Vile so namreč precej izmuzljiva bitja z do vrha zatrpanim urnikom, na foto akcijo pa smo lahko sproducirali največ tri fotografije, po možnosti v različnih jamah. En dan nam je celo uspelo še s četrto, vendar je bil to posnetek vhoda v jamo, kar morda v kvoto sploh ne šteje. Prva akcija je bila v Martinski jami na začetku junija, druga sredi septembra v Jazbini v Rovnjah, v prvi polovici oktobra pa smo speljali kar tri, v Jezerini in Polini peči, v Lipiški, Bergevčevi in Krempljaku. Že na prvi akciji se je pokazalo, da bo za vsako fotko treba kar nekaj časa za postavitev in izvedbo. Zaradi precejšnjega števila flešev sem za postavitev vsake fotografije porabil kakšno uro, tudi več, odvisno od tega, kako sem si posnetek želel zakomplicirati. Vilin nastop je bil ponavadi kratkotrajen, okoli deset minut, v tem času pa je

bilo treba predvsem uskladiti položaj telesa, rok in nog. V pomoč so nam bile fotografije Corwina Prescotta, ki mi je s svojim »naravnim« pristopom precej olajšal umeščanje vil v prostor. Vile naj bi izgledale vilinske, nadzemne, lahne in prijetne, nikakor pa ne tako, kot da bi ravnokar prikrevsale iz lokala z dvema pirčkoma v želodčku. Na nekaterih fotografijah se pojavlja tudi hrabri jamar, ki se iz meseca v mesec vztrajno približuje vilam in se z njimi na koncu tudi spoprijatelji.

Po končanih foto akcijah je bilo treba opraviti še z izborom, primerno retušo in tiskom. Tako je v začetku decembra koledar doživel premiero v klubskih prostorih. Na platnu so se zvrtele vse fotografije vil, obiskovalci pa so jih nato lahko občudovali le še v tiskani obliki. Ob tem je zaživela še spletna stran, predvsem zaradi lažjega naročanja. Če kdo koledarja še nima, naj se brž zavihti na http://www.jkz.si/koledar in si priskrbi svoj izvod. 

65

In memoriam: Viktor Robič - Brko (1945–2017)

V

si smo ga poznali po vzdevku Brko, le malokdo pa je vedel, da je njegovo pravo ime pravzaprav Viktor Robič. Vsekakor je bil markantna, obilna pojava z dolgo, gosto brado in košatimi brki, po katerih je dobil tudi vzdevek. V nekem smislu je bil maskota našega Jamarskega kluba Železničar.

Rojen je bil, kolikor vem, v Ljubljani ob koncu druge svetovne vojne. Mama oziroma njeni predniki so menda izvirali nekje iz Rusije – od kod, no, tega nismo nikoli izvedeli, čeprav smo se veliko družili; vedno je pogovor tekel o čem drugem.

Po omenjeni vojni so bile razmere v naši deželi slabe in tako je bil Brko v tistem času večkrat lačen kakor sit. In imel temu primerno vitko postavo, kar pa si tisti, ki smo ga spoznali v njegovih zrelih letih, le težko predstavljamo. Da bi omilil stisko, je kot dijak zjutraj pred šolo raznašal mleko. Sicer pa je večji del življenja menda preživel v idilični t. i. Šviceriji, to je zgradbi nad Tivolskim gradom v Ljubljani, ki je bila nekoč Hotel Tivoli, po drugi vojni so v njej nastanili družine; nekaj pa je bilo tam tudi slikarskih in kiparskih ateljejev. Ko je Mestna občina Ljubljana leta 2014 začela stavbo prenavljati, so Brkota preselili v majceno stanovanje v bližini železniške postaje Rudnik. V Šviceriji je imel relativno prostorno stanovanje in v njem med drugim tudi precej knjig, revij itd.

Od teh tiskov se ni mogel ločiti, tako da je bilo novo stanovanjce praktično do vrha založeno in gibanje v njem komaj še mogoče. Sicer pa je že kar nekaj časa stanoval sam. Žena mu je umrla že pred leti (menda sta bila tedaj že ločena), s hčerjo pa se tudi ni kaj prida razumel.

Poklicno se je Brko ukvarjal s fotografijo in bil na RTV-ju asistent kamere oziroma snemalca. Enega od izdelkov, kjer je sodeloval, se najde na YouTubeu z naslovom Avtobus (https://www.youtube.com/watch?v=0FS3g08oT4k, op. ur.). Vsekakor je zaradi narave službe po dolgem in počez prekrižaril vso Slovenijo in še kaj zraven ter spoznal marsikoga in marsikaj.

V mlajših letih se je precej ukvarjal z raznimi hobiji, predvsem s taborništvom. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ga je pot zanesla v naše vrste; le redki klubski sestanki so od tedaj minili brez njegove prisotnosti. Kot jamar se je bolj posvečal vodoravnim jamam, če so bile vodne, pa jih je toliko raje obiskoval (Križna, Planinska, Postojnska jama, Zelške jame itn.). V jame je vodil pisane druščine in marsikoga navdušil za jamarijo.

Njegova značilna obutev so bile preko celega leta šlape. Navadno je okoli hodil v majici, le zelo redko še v čem drugem. Brez dvoma je dobro prenašal mraz. Spomnim se luciferovanja konec preteklega tisočletja v Bohinju, ki se je dogajalo v prostorih gozdne šole. Tedaj so si nekateri omislili tudi kopanje v jezeru. Potapljači so bili v neoprenih, Brko pa v kopalkah in ni dajal vtisa, da ga kdove kako zebe. Vsekakor se je to dogajanje odvijalo v hladnejšem delu leta (datuma nisem uspel odkriti – zna biti, da je bil to kak november).

66

Njegov odnos do vode se kaže tudi ob dogodkih v Planinski jami. Zdi se mi, da smo imeli veteransko akcijo v Pivški rokav. Voda je zaradi nepričakovanih padavin precej narasla in na mestu, kjer je treba zaradi podrtega mostu čeznjo po skalah, je precej drla.

Brkota to ni ustavilo. Hrabro se je pognal v deroči tok in komaj smo ga prepričali, da je zlezel nazaj na breg, sicer bi ga voda zelo verjetno odnesla.

Pivko smo potem prečili nekoliko više, kjer je tok bolj umirjen, s čolnom, ki smo ga itak imeli s seboj. Za varnost smo poskrbeli z vrvjo, ki smo jo napeli preko vode.

Kot že omenjeno je bil Brko vedno in povsod prisoten – mišljene so seveda ferajnske, pa tudi druge veselice.

Rad je dobro jedel in dobro pil, včasih Viktor Robič - Brko. Foto: Ciril Mlinar - Cic. pa malo pretiraval in tako med članstvom seveda krožijo številne zgodbice na to temo. Brez dvoma sta imela z Martinkom Kebrom iz narodne pesmi marsikaj skupnega ...

Brko pa je imel še eno prav posebno nagnjenje. Rad je pesnil. V veliki večini so to soneti z akrostihom, ki jih je skladal ob različnih priložnostih oziroma dogodkih ter obletnicah. Nekateri so objavljeni; tudi v našem Biltenu seveda.

In še na nekaj ne smemo pozabiti – na znamenita luciferovanja. Brko je bil prvi Lucifer (in potem še nekajkrat). Dogajalo se je neko hudo mrzlo zimsko noč na Mengeški koči, mislim, da leta 1979. Prva leta smo luciferovanja namreč organizirali sredi januarja. Tedaj se navadno nikjer nič ne dogaja in imajo vsi čas.

Lucifer je bil tistikrat oblečen v črne žabe, črn puli, na rokah je imel črne rokavičke s krvavordečimi nohti (narezane in pobarvane žogice za pingpong), krasil ga je dolg črn rep, ki je bil napravljen iz blaga in nabasan z vato, na glavi pa je imel rožičke podobnega dizajna; Lucifer je bil skratka tak, kot mora biti. Njegov govor, za razliko od naslednjih let, ni bil predolg. Žal se, kot kaže, s te veselice ni ohranil noben fotografski posnetek. Luciferjev kostum je Brko potem porabil še za pusta, nakar se je za njim izgubila vsaka sled – za kostumom namreč ...

Nekoč se je zdelo, da Brkotu nič ne pride do živega, pa se je zgodilo ravno obratno.

Relativno blagostanje in bolj ali manj veseljaško življenje so mu znatno oklestili skromen penzion, prisilna selitev in z leti vedno več zdravstvenih tegob. Maja smo izvedeli, da ga ni več med nami. Na željo svojcev je bil pogreb v družinskem krogu in se ga tako nismo mogli udeležiti. Brkotov pepel je bil raztresen na ljubljanskih Žalah.

Aleš Lajovic

67

In memoriam: Uroš Ilič (9. 3. 1972–20. 7. 2016)

P

oznali smo ga kot odličnega jamarja, jamarskega reševalca in jamskega potapljača. V Jamarski reševalni službi je kot vodja izobraževanja pustil velik pečat, v izobraževalni proces je vpeljal nov, svež in zelo uspešen način podajanja znanja. Bil je odličen inštruktor in tudi od drugih je vedno zahteval enotno, nazorno in varno predstavitev manevrov. Prav njegova zavzetost pri prenašanju znanja na druge je botrovala temu, da smo v času njegovega dela na področju izobraževanja dobili marsikateri Uroš Ilič. Foto: Ciril Mlinar - Cic. priročnik, bodisi kot avtorsko delo bodisi kot slovenski prevod del tujih avtorjev. Najbolj pa si je prizadeval za kar najboljšo usposobljenost podmladka jamarske reševalne službe. Kot odličen jamski potapljač se je z velikim veseljem odzival povabilom jamarskih klubov, ki jim je s svojim izvrstnim, velikokrat tudi ekstremnim potapljaškim delom razkrival številne podzemne skrivnosti, sicer dostopne le redkim izbrancem.

Bil je izkušen potapljač, ki se je zavedal nevarnosti pri jamskem potapljanju. Zavedanje nevarnosti in njegova predanost izobraževanju sta ga prignala v odločitev, da je postal eden od glavnih pobudnikov ter organizatorjev uspešnega tečaja reševanja izza sifonov.

Njegovo delo pa je segalo tudi onkraj meja domovine, saj je bil član mnogih pomembnih mednarodnih aktivnosti JRS. Pri izvedbi evropskega projekta EU Proteus je bil eden glavnih akterjev.

V zadnjem času pa je prav poseben angažma namenil jamarskim aktivnostim za mladostnike z vedenjskimi in čustvenimi težavami. Ni jim predajal le jamarskega znanja, pač pa se je neprestano trudil, da bi jim z razvijanjem močnih področij, krepitvijo pozitivnih lastnosti in podporo ob soočanju s strahovi podaril popotnico za življenje. Ob tem je s pridom uporabljal terapevtsko moč jamarstva, podzemnih lepot ter timskega dela in duha. Verjamem, da je s tem plemenitim delom prispeval pomemben delež k premagovanju težav prenekaterega mladostnika.

Mnogo lepih in vznemirljivih trenutkov na tej poti smo doživeli skupaj, a veliko je še neodkritih podzemnih lepot in razburljivih jamarskih odprav, na katerih ga bomo pogrešali.

Uroš, hvala za trud, ki si ga vlagal v naše skupne cilje. Bili smo popotniki istih dni, poti. Vsem nam je hudo, da so se naše vezi julija 2016 pretrgale. A ko se znova odpravimo v skrivnostni svet podzemlja, bo lučka na čeladi gorela tudi v tvoj spomin.

Robert Anžič, Andrej Bizjak

68

Družabna kronika

Famozna novoletna zabava Matej Zalokar

K

ot vsako leto se je tudi v letu 2015 okoli novega leta zgodila famozna zabava Jamarskega kluba Železničar. Najlepše je pisati o dogodku, ki se je zgodil dve leti nazaj, in veš, da si bil izbran za pisca, ker te tistega četrtka, ko so izbirali avtorje za članke, na žalost ni bilo v zaklonišču sredi Ljubljane. Če sem bil leta 2015 na zabavi, ki je že tako znana po luknjah v spominu, se na žalost ne spomnim več.

Mislim, da se nič ne zmotim, če napišem nekako tako: zabava in druženje ob takšnih in drugačnih zvokih. Sprva je potreben zagon in vrata hladilnika so bolj kot ne ves čas odprta.

Rakovška ekipa uleti nekje po dveh urah. Sprva opazujemo dogajanje bolj od zadaj, ko pa pumpa potegne, se začnejo čedalje bolj burne debate. Kmalu nekje od strani nekdo namigne, da bi bilo dobro, če bi imeli tradicionalne skoke. Dvakrat ni treba reči. Vedno znova sem presenečen, da se kmalu ne znajdemo na urgenci. Pogovori, debatiranje, obujanje spominov in kmalu je ura čez polnoč … Super dogodek, vreden ponovitve.

Aja … Če ima kdo sliko, naj jo pokaže, da vidimo, koliko resnice je v napisanem. 

69

Družabna kronika

Luciferovanje 2016, PD Tomišelj Klemen Suša

D

obro leto je naokoli in komaj se še spomnim svojega prvega srečanja s padlim angelom. Verjetno je tako bolje. V večernih urah sem se z nekom v nekem avtu iz neznanega kraja v Ljubljani pripeljal do lovske koče LD Tomišelj. Lokacija je bila odlična, blizu Ljubljane. No, paziti si moral, da si na telefon odtipkal Planinca in ne Planica. Hrana je bila na mizi in piva še ni zmanjkalo. Ravno še pravi čas torej. Bolj na hitro, kot to počnem v službenem času, sem spoznal še neznane klubske obraze in se pridružil omizju, kjer so že sedeli moji sotrpini – nadebudni še nečlani JKŽ-ja Tedi, Jari (takrat še Luka), Triger, Črt in Anja. Na hitro sem se okrepčal, tako s hrano in pijačo, saj sem pričakoval dolgo in mučno noč. Naivno sem na pol verjel polglasnemu šepetu starih jamarskih legend o tem, kaj vse so včasih počeli mladim jamarjem. Kljub temu da so svojo pripoved zaključili z mislijo, da je danes pač vse drugače in da o kakšnih okrutnostih že dolgo ni več sledu, jim nisem povsem zaupal.

Luciferjevi pomočniki nas niso dolgo pustili v miru kramljati. Po zaključenem tretjem vrčku piva in dveh domačih šnopcih sem bil ravno prav mehek, da sem se prepustil ritualu.

Na glavo so nam posadili stare čelade in na noge privezali prasice. Na začetku so bile še znosno lahke, a kaj, ko so se tudi ostali prisotni kmalu opogumili in pridno polnili naše prazne vreče. Sledilo je marširanje v gozd oziroma iskanje jame. Po treh poizkusih je še vedno nismo našli. Priznam, bil sem že utrujen. Žeja zavzetega vodje protokola je bila, kot kaže, tudi že huda, tako da nas je odpeljal v kletne prostore na vojaški postroj in pregled zobovja.

Slučajno je tam počival golaž. In pivo. Iz zgornjega nadstropja sta se že slišala tuljenje in kruljenje. Lucifer je začel svoj verski obred z najmlajšima v generaciji, Vido in Mihom. Tudi nas so pregnali iz hiše. Z navodilom, da naj počakamo, da pridemo na vrsto, so nas zaklenili pred vhod. Ko so se odprla vrata, so nas enega po enega klicali v temačen hodnik zverinskih glasov. »Naslednji!« je zakričala hermafroditska črnolasa figura pred mano. Plazenje skozi ovire. Za mano se prasica zatika pod blatnimi čevlji neznanca, ki se mi sumljivo smeji. Pred mano trušč, tema in psihedelični ples Luciferjevih najzvestejših podanikov. Od tod naprej so v spominu le še meglene slike: nekdo me je nekaj spraševal, na kar seveda nisem imel odgovorov, v usta sem zatlačil nekaj, kar je bilo podobno sendviču, in splaknil z nečim, kar sem si skušal predstavljati kot bloody mary. Še dobro, da je tovrstna magdalenica delovala, sicer bi se kar tam pridružil društvu rimskih nostalgikov. Konec mučenja! Uspelo mi je!

Postal sem ponosen član JKŽ-ja.

Omeniti je treba še tekmovanje v premagovanju ožin, ki ga je v moški kategoriji dobil Bole, v ženski pa gladko Malanja. Sam sem se zataknil nekje med 16,5 in 17 cm. Glede na mojo suho postavo bom zadovoljen, tudi če rezultata nikoli več ne ponovim.

Sledili so klasično veseljačenje do jutranjih ur, par ur spanja na klopci, pospravljanje in vrnitev v civilizacijo. Kot polnopravni JKŽ-jevec. 

70

Družabna kronika

Luciferovanje 2017, Šutkotova bajta Petra Pavšič

B

ilo nas je osem. Postrojenih v vrsto pred graščino sredi javorniških gozdov. Bolj ali manj prestrašenih. Zupkotova, Hans, Pačuli, Jana, Pišta, Slavc in jaz, Petra. Kmalu so nas zaprli v drvarnico, ki nam je stala nasproti. Po hipnem premisleku smo že skakali skozi okno, vendar naš beg ni trajal dolgo. Nato so nam pristojni na desno nogo privezali prasico in vanjo naložili drva. Pokazati smo morali še dotični vozel, a namesto da bi pokazali znanje, smo pokazali kreativnost. Nihče ni bil navdušen.

Nakopali smo si težko pot prek gozda ob hiši in potem nas je nekje čakal sod piva. Žal zaprt. Kasneje nas je pričakalo tudi pivo v dostopnejši obliki.

Spet v drvarnici. Tokrat se okno ni zdelo najpametnejša izbira.

Enega po enega so nas privedli do sodnika, ki nam je zastavil vprašanje, na katerega ni bilo moč odgovoriti pravilno. Potem so nas bičali (hec). Sedli smo na Luciferjev prestol (falus). Smeh izza pošastnih mrežastih nogavic in ženskih oblek, ki so se presenetljivo dobro prilegale moškemu telesu, je bil strašen. Nato smo jedli in pili. Luciferjevo meso in njegovo kri, ki mi kljub vinu, ki je bilo v njej, ni stekla po grlu. Ko smo se nahranili in ko smo potešili lačne duše starih jamarjev, smo za zmeraj postali del JKŽ! 

Še ne vedo, kaj jih čaka. Foto: Peter Gedei.

71

Iz življenja in dela naših enot

72

Foto: člani JKŽ

73

(P)osebne novice

(P)osebne novice Aleš Lajovic Zadnja leta naš ferajn vodi Jaša (Zidar) ob sodelovanju Klemena (Suše) na podpredsedniškem mestu. S finančnimi problemi se spopada Mojca (Vrviščar), nad opremo bedita Luka (Kranjc) in Bole (Boštjan Vrviščar), tajniške posle pa opravlja Anja (Kos) ob občasni pomoči Nine (Cof).

••• Pred leti je naš aktualni dični predsednik študiral arheologijo. Pa je slučaj nanesel, da se je raje posvetil varjenju piva. In kako se to pivo imenuje? Human fish, seveda. In da to pivo zaseda osrednje mesto na naših veselicah, je menda tudi jasno.

••• Čudeži se dogajajo. Celo na našem ferajnu. In tako sta na stara leta čudežno diplomirala zakonca Vrviščar (Mojca in Boštjan); Mojca je študirala matematiko, Boštjan pa se je trudil z geologijo.

••• Je pa bilo vzdušje na zagovoru Boštjanove diplome, lahko bi rekli, nekoliko družinsko.

Predsednik komisije je bil Kuki (prof. dr. Mihael Brenčič), sicer dolgoletni član in nekoč tudi predsednik našega ferajna. Ne prav številno poslušalstvo pa je bilo, bolj kot ne, iz jamarskih vrst.

Jaša v svoji najljubši Petrovi jami. Foto: Peter Gedei.

74

(P)osebne novice ••• Sta si pa zakonca Vrviščar pred leti v Sinjem Vrhu pri Vinici v Beli krajini omislila počitniško hišico. Tja sta spomladi povabila tudi vrle člane našega kluba, ki so jamarili tam nekje v bližini. Sklenil sem, da se tudi sam za kako urico udeležim srečanja. V Sinjem Vrhu je namreč nekoč učiteljeval moj stric Albin, pri njem je počitnikoval moj oče in mi o tistih krajih pripovedoval z neprikritim navdušenjem, sam pa tam še nisem bil. In sem šel. Treba pa je priznati, da sam, brez Boletove pomoči (Boštjana namreč jamarji poznamo pod tem imenom), njune hiške ne bi našel. Proti večeru sem se odpravil proti Ljubljani, ferajnska kompanija pa je vztrajala na položajih ...

Pač pa so sredstva javnega onesveščanja naslednjega dne prinesla novico, da je v sosednji vasi, ki leži kake tri kilometre zahodno od Sinjega Vrha, neka ženska skočila v ondotno brezno.

Začuda je preživela. Iz jame so jo potegnili dolenjski jamarski reševalci. Mojca in Boštjan, ki sta bila tedaj tudi člana Jamarske reševalne službe pri JZS, za dogodek sploh nista vedela, saj so bili aktivirani samo Dolenjci, onadva pa sta bila člana ljubljanskega centra.

••• Sploh se mi nemalokrat primeri, da brez pravega namena obiščem kake kraje, potem pa že naslednji dan preberem v časopisju ali slišim na radiu, da se je tam zgodilo to in to.

Občutki včasih niso prav prijetni. Tako je bilo pred leti v Trbovljah, ko so na glavno cesto priletele precej velike skale. Prejšnji dan sem se peljal namreč natanko tam, pred tem pa leta nisem bil v Trbovljah ...

••• Ondan sva z Mihom (Čekado) skakala po Notranjski, preverjala lege vhodov v jame in slikala vhodne portale. Bil je prekrasen, jasen, poznojesenski popoldan in povsod ogromno raznih gob, le užitnih bolj malo oziroma nič. Bilo je prijetno toplo, kakih 20 stopinj, in napotila sva se do zadnjega vhoda, ki sva ga imela v planu za ta dan – k Obrhu Čolniči ob vzhodnem robu Cerkniškega jezera. Najprej sva se peljala z avtom, dokler se je dalo, naprej pa sva šla seveda peš. Ni bilo daleč, kolovoz pa soliden. Miha je bil ovešen s takimi in drugačnimi punkelčki z raznimi velevažnimi pripomočki kot kak božični drevešček, za povrhu pa je imel v eni roki fotoaparat in v drugi računalnik. Zadnjih, recimo petnajst metrov do vhoda pa je treba skreniti s kolovoza in se tja napotiti po razdrapani strugi hudournika. Miha je s skale na skalo skakal kot kak baletnik, potem pa mu je na nekem mestu zmanjkalo tal pod nogami in telebnil je, kakor je bil dolg in širok, tja med konkretne skale. Računalnik je ostal cel, skupila pa sta jo fotoaparat in Miha, ki mu je iz roke tekla kri. Na srečo imajo avtomobili prvo pomoč, pa sva to rano lahko pokrpala. Če bi se Miha zložil kakih deset centimetrov zahodneje, pa ne vem, kako bi se končalo ...

••• Domovanje našega jamarskega kluba je že kar lepo vrsto let (kakih dvajset) v talnem zaklonišču na Taboru v Ljubljani, uradni naslov pa imamo še vedno na Hrvatskem trgu 2, kjer smo za vsak slučaj obdržali tudi prostor in poštni nabiralnik. To je naš »ta star ferajn« in časov, ko smo tam sestankovali, se vsi z veseljem spominjamo; seveda z znatno nostalgijo.

Ker je prostor relativno suh in še kar topel, kar v zaklonišču na Taboru ni ravno slučaj, smo se odločili, da na Hrvatskem trgu hranimo arhive ter kake zanimive kose stare jamarske raziskovalne in druge opreme. Nekaj je že bilo postorjenega, trenutno pa je urejanje rahlo zastalo. Upajmo, da bo kmalu bolje.

75

(P)osebne novice ••• Dobri dve desetletji in pol je v Domu starejših občanov v Kamniku preživel naš nekdanji član Zvone (Benkovič). Bil je vsestranski športnik. Ob pristajanju z zmajem pa se je resno poškodoval in bil zaradi narave poškodb sprejet v omenjeno kamniško ustanovo. Dolgo vrsto let je urejal domsko glasilo Veronika. Sicer pa je bil Zvone tudi oče svetovnega prvaka leta 2005 v smučarskih skokih, Roka Benkoviča.

••• Fotodokumentacija je eno svetlejših področij delovanja našega kluba, ki se odraža tudi v obliki priznanj in nagrad – pa ne samo doma. Prednjačita seveda Cic (Ciril Mlinar) in Peter (Gedei). Slednji je po mnenju nekaterih eden od petih najboljših jamskih fotografov v svetovnem merilu.

••• Po zaslugi Petra je točno deset let po prvem zagledal luč sveta tudi drugi koledar Jamarskega kluba Železničar. Tematika je podobna. Široke jamarske množice so ga nestrpno pričakovale ...

•••

Na decembrski predstavitvi koledarja Jamske vile. Foto: Miha Staut.

76

(P)osebne novice Po raziskovalnih dosežkih v zadnjih letih v našem ferajnu izstopa Igor (Vrhovec), ki pridno nabira kilometre novih rovov predvsem v Postojnskem jamskem spletu, v glavnem v povsem nepredvidljivih smereh. Vse kaže, da mu dela še dolgo ne bo zmanjkalo.

••• Nekateri pa že leta nestrpno pričakujemo načrt Petrove jame pri Drenovem Griču in eventuelno povezavo s Partizansko jamo (oziroma Jamo v Kobilji dolini). Ga ni in ga ni, jama pa je baje dolga blizu enega kilometra ...

•••

Večina slovenskih jamarskih organizacij, ki kaj da na svoj renome, ima v zadnjih letih svoje revirje na Kaninu oziroma Rombonu.

Naš klub je tam zastopan bolj kot ne simbolično. Le sem ter tja se kak član priključi drugi ekipi; samostojnih raziskovanj v okviru našega društva je tam žal le za vzorec.

••• Raziskovanje visokogorja je bila nekoč zvezda stalnica v našem delovanju. Čast rešuje delo v Mali Savici v Bohinju, kjer dosežki niso zanemarljivi, so pa povezani s precejšnimi logističnimi problemi in znatnimi fizičnimi napori. 

77

Kataster

Zapisniki, oddani v Kataster jam JZS Miha Čekada

N

a naslednjih straneh je seznam zapisnikov, ki so jih člani JK Železničar oddali v Kataster jam Jamarske zveze Slovenije v letih 2016/17.

Jame so razvrščene po abecednem redu. V drugem stolpcu je označen tip zapisnika: A – osnovni zapisnik (odkritje nove jame), B – dopolnilni zapisnik o že znani jami, C – kartografsko gradivo, D – nerazvrščeno gradivo, E – načrt, F – fotografija, G – meritve, H – stanje jame in I – tehnični načrt.

Kjer je bilo oddanih več zapisnikov istega tipa, je podano zraven število, npr. »3B, E« pomeni, da so

Oddani zapisniki leta 2016 Ime jame Anjina jamica Bacljeva jama Barbastella Boka Brezno DJT Brezno dveh Janezov Brezno na Taboru Brezno nad Dražico Brezno nad Jernejimi lazi Brezno nad kamnolomom Verd Brezno pod cesto za Debeli vrh Brezno pod Koblakom Brezno pod Velikim vrhom Brezno pod Vršino Brezno pri gozdarski koči Brezno pri Kostenici Brezno pri Špelinu Brezno pri zlati bukvi Brezno v Češnjevcu Brezno v Jernejcevem talu Brezno v Lipovcah Dejama Drenovniček Gnezdilnica pod Mahavščkom Grebenčeva klet Hudičev gradič Ivačičeva jama Izvir Soče Jakoševa jama 2 Jama 1 nad Planinsko koliševko Jama 2 nad Planinsko koliševko Jama na Samatorci Jama pod Rdečo skalo Jama pod Socerbskim gradom Jama pri podrtih jaslicah Jama pri treh plotih Jama treh kužkov Jama v Kobilji dolini Jama v Lovretovi dolini Jama v Malih gozdih Jama v Strašnu Jama v useku ceste na Samatorco Jama za obračališčem 1 Jesenovka Kevderc pri Planinci Ključavnica Komet Končanova jama Koprivna Veternica Kostenica

78

Tip A, C, E, F B A, C, E, F B, C C B ,C A B A, C, E, F B, F B, C, F B, F, H B, C A, C, E, F B, C A, C, E, F B A, C, E, F A, C, E, F B, C, F B, C, F, H A, E A, C, E, F A, E, F B, F B, C, F D B, C A B, C, F B, C, F 2A, 2E B, C B, C F, H B, C A, 2C, E, F B, C B, C, F B B, C, F A, E 2C A, C, E, F F, H A, C, E, F A, C, E, F A, E A, C, E, F, G A, C, E, F

bili oddani v tem letu trije B- in en E-zapisnik. Če je bilo več akcij v isto jamo, je v rubriki »datum« podan datum zadnje. Ker je v igri več datumov (datum akcije, datum izdelave in datum oddaje zapisnika) in več ločenih evidenc (društveni dnevnik, Kataster jam, osebna evidenca), je med seznamom akcij na straneh ­­­83-90 in tem seznamom nekaj odstopanj. V zadnjem stolpcu je naveden zapisnikar (torej le tisti, ki je oddal zapisnik).

Datum zapisnika 3. 7. 2016 8. 7. 2016 28. 11. 2016 12. 11. 2016 10. 10. 2016 11. 12. 2016 - 13. 5. 2016 31. 1. 2016 11. 10. 2016 2. 3. 2016 14. 11. 2016 11. 12. 2016 24. 1. 2016 9. 10. 2016 3. 2. 2016 21. 2. 2016 30. 10. 2016 30. 5. 2016 23. 2. 2016 11. 12. 2016 30. 11. 2015 3. 7. 2016 3. 8. 2016 30. 8. 2016 22. 2. 2016 4. 10. 2016 23. 5. 2016 28. 6. 1974 23. 2. 2016 23. 2. 2016 11. 10. 2016 20. 6. 2016 6. 3. 2016 21. 11. 2016 23. 8. 2016 4. 8. 2016 8. 1. 2017 2. 3. 2016 19. 8. 2016 4. 12. 2016 12. 6. 1975 11. 10. 2016 25. 1. 2016 15. 11. 2016 15. 10. 2016 9. 12. 2016 4. 10. 2016 10. 8. 2016 3. 2. 2016

Zapisnikar Janez Ferreira Stražišar Aleš Lajovic Janez Ferreira Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Viktor Menart Aleš Lajovic Janez Ferreira Stražišar Aleš Lajovic Miha Čekada Anton Jenc, Aleš Lajovic Miha Čekada Janez Ferreira Stražišar Miha Čekada Janez Ferreira Stražišar Aleš Lajovic Janez Ferreira Stražišar Janez Ferreira Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Milan Ferran Janez Ferreira Stražišar Ines Klinkon, Miha Staut Anton Jenc, Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Anton Jenc Miha Čekada Janez Ferreira Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Janez Ferreira Anton Jenc Janez Ferreira Janez Ferreira Aleš Lajovic Janez Ferreira Janez Ferreira

Stražišar

Stražišar Stražišar Stražišar Stražišar Stražišar

Kataster Ime jame Krešičevka Krimska jama Kristalna jama pri Zvirčah Križna jama Laška Ledenica na Golteh Ledenica pri Planinci Lobašgrote Loška jama Mala Boka Meandrovka Med Luno in Marsom Medvedja jama Megleno brezno Natalijino brezno Ocvirkova jama v Štadlerjevem gozdu Orion Peršinovo brezno Petačeva jama Petačeva jama 2 Pivka jama Planinska jama Podpeško jezero Polharjev kevderc Pološka jama (zgornji vhod) Prepad Caroline Rotovnikova jama Skedenc Skednenca pri Planinci Skrivnostna katedrala Snežnica vrh Snežnika Spodmol ob Breznu pri Skednenci Sta 5 (Starod) Sveta jama Tehnika Meta skladišče Turška jama v Gojdašnici Udornica na Jerohih Votla peč Zeleni dol Zgornja Vranička zijalka Zijalka na Petkovih njivah Zijalka pod Jamarskim vrhom Železna ledenica

Tip A, C, E, F B, F B F A, E, F, G B, 2C, F B, 2C, 2F, H D A, E B, C A, C, E, F A, C, E, F B, C, F A, C, E, F A, C, E, F B, C A, C, E, F 2B B, C B, C, F B, D B B, C A, C, E, F C A, C, E, F B, C, F E F A, C, E, F F B, C A, 2E B, C B, D B, C, F A, C, E, F B, C, E, F A, C, E, F B, C, F B B, C, F A, C, E, F

Oddani zapisniki leta 2017 Ime jame Ajdovka na Židovcu Anžetova jama Babja jama v Koflu pri Mahovniku Baršnca Betalov spodmol Bezgova jama Bisernica Boričevka Brejnice Brezno 1 na Svinjskih štalah Brezno 1 pod Bazo 20 Brezno 1 pri medvedovi luži Brezno 1 pri Skedneni jami Brezno 1 v oddelku 24 na Kulovih selih Brezno 2 pod Bazo 20 Brezno 2 pri medvedovi luži Brezno 2 pri Skedneni jami Brezno 3 pri bolnici Zgornje Lešče Brezno dveh zanimivih kapnikov Brezno Krokar Brezno na Celjski koči Brezno na Preži Brezno na Skedenici Brezno na Tolstem vrhu Brezno nad kamnolomom Verd Brezno nad prežo

Tip B, C B, C B, C B, C B, C B, C B, C B, C B, C B, C B, C B, C B, C B, C B, C B, C B, C, F B, C B, C B, C B, C, D, F B, C B, C B, C, D, F A, E, F B, C

Datum zapisnika 29. 11. 2016 8. 10. 2016 21. 3. 2016 15. 11. 2016 7. 8. 2016 23. 8. 2016 11. 12. 2016 - 2. 5. 1984 12. 11. 2016 30. 10. 2016 10. 12. 2016 23. 8. 2016 10. 8. 2016 1. 7. 2016 4. 9. 2016 15. 12. 2016 6. 9. 2016 4. 9. 2016 4. 9. 2016 6. 7. 2016 6. 7. 2016 11. 12. 2016 6. 9. 2016 28. 11. 2016 1. 7. 2016 20. 3. 2016 15. 5. 2016 14. 11. 2016 9. 7. 2016 14. 11. 2016 11. 12. 2016 23. 9. 1982 28. 2. 2016 21. 7. 2016 22. 2. 2016 10. 8. 2016 24. 2. 2016 9. 7. 2016 21. 8. 2016 21. 8. 2016 22. 2. 2016 17. 2. 2016

Zapisnikar Janez Ferreira Stražišar Aleš Lajovic, Anton Jenc Aleš Lajovic Anton Jenc Miha Staut Miha Čekada Miha Čekada, Anton Jenc Aleš Lajovic Aleš Lajovic Miha Čekada Janez Ferreira Stražišar Janez Ferreira Stražišar Miha Čekada Janez Ferreira Stražišar Janez Ferreira Stražišar Miha Čekada Janez Ferreira Stražišar Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Igor Vrhovec Igor Vrhovec Miha Čekada Janez Ferreira Stražišar Miha Čekada Janez Ferreira Stražišar Miha Čekada Janez Cerar Anton Jenc Janez Ferreira Stražišar Anton Jenc Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Janez Ferreira Stražišar Miha Čekada Janez Ferreira Stražišar Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Janez Ferreira Stražišar

Datum zapisnika 31. 3. 2017 2. 11. 2017 31. 3. 2017 31. 3. 2017 23. 12. 2017 31. 3. 2017 31. 3. 2017 31. 3. 2017 2. 11. 2017 31. 3. 2017 31. 3. 2017 31. 3. 2017 5. 11. 2017 31. 3. 2017 31. 3. 2017 31. 3. 2017 5. 11. 2017 31. 3. 2017 31. 3. 2017 31. 3. 2017 30. 4. 2017 31. 3. 2017 31. 10. 2017 30. 4. 2017 8. 3. 1978 31. 3. 2017

Zapisnikar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada

79

Kataster Ime jame Brezno nevarne skale Brezno ob cesti Škulje-Mokrec Brezno ob Stepanovi cesti Brezno pod bodiko Brezno pod Bolvikom Brezno pod bukvijo Brezno pod Kaferlom Brezno pod Koblakom Brezno pod Kremenom Brezno pod Vinsko goro Brezno pri Kraljici Roga Brezno pri Lužah 5 Brezno pri Malem studencu 3 Brezno pri nasadu Brezno pri Starem brezju Brezno v Kislem žlebu Brezno zibajočega drevesa Brgevčeva jama Brimšca Bruhalnik pri gradu Snežnik Bruhalnik v Karlovcah Bukova Gora 3 Bukova Gora 4 Cifre Ciganova jama Ciganska jama na Koflu pri Mahovniku Cinkarca Črna jama Črna jama Črnodolska jama Dedna gora 2 Dedna gora 3 Dihalnik v Grdem dolu Dimnice Dolarjeva jama Dolenjska jama Duplarica nad šikano Dvogrla Dvojček pri Mačkovcu Elcajeva jama 2 Elcajeva jama 3 Gabrovška jama Gmajnska jama 1 Gmajnska jama 2 Golobina Gričarjev skedenc Hotiške ponikve Izvir pod orehom Izvir Stejgonca Jama 1 pri Črnem Potoku Jama 1 v Grajski hosti Jama 1 v Grapi Jama 1 v Mahovniku Jama 2 na Koflu pri Mahovniku Jama 2 pri Črnem Potoku Jama 2 v Grajski hosti Jama DP Jama Hribček Jama na Cerovcu Jama na Hochkowblu Jama na Pogorišču Jama nad Vranjo jamo Jama pod cesto Jama pod Nanoško cesto Jama pod Vrhom Jama pod Vršičem Jama pri izviru Bistrice Jama pri Kraljici Roga Jama treh Markovičev Jama v gradu pri Osojnici Jama v kamnolomu v Mahovniku Jama v kratkih rokavih

80

Tip Datum zapisnika B, C 31. 3. 2017 B 28. 12. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 A 29. 6. 2017 B 29. 10. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 6. 1. 2018 A, C, E, F 10. 9. 2017 2F B, C 2. 1. 2018 B, C 2. 11. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 5. 1. 2018 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 5. 11. 2017 B, C 31. 3. 2017 A, E A, E B, C, F 17. 10. 2017 B, C, D 2. 1. 2018 B, C 2. 11. 2017 B, C 5. 1. 2018 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C, F 7. 10. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C, D, F, H 5. 11. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 5. 1. 2018 B, C, F 5. 11. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 23. 12. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 A, C, E, F, G 2. 5. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 A, C, E, F 21. 7. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C, F 31. 10. 2017 B, C, F 8. 10. 2017 B, C, F 4. 7. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 A, C, E, F 21. 7. 2017 B, C 31. 3. 2017 A, E, G 9. 7. 2017 B, 2E 9. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 A, C, E, F, G 6. 7. 2017

Zapisnikar Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Peter Gedei Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Milan Ferran Milan Ferran Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada, Anja Kos Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Anja Kos Boštjan Vrviščar Miha Čekada Miha Čekada, Anja Kos

Kataster Ime jame Jama v Lončkovi senožeti Jama Volčja stena Jama Žerovniščica Jamski biseri Jamski sistem Postojnska jama Jazbec 4 Jazbec 6 Jazbec 7 Jazbina pri Črni jami Jazbina v Rovnjah Jelenov jezik Jezerina Jezusova cerkev Karinka Kavčevka Kenina jama Kočka reber 6 Košanski spodmol Kozlovka Kozlovka Kraljevi kamen 1 Kraljevi kamen 2 Kraljevi kamen 4 Kraljevi studenec 1 Kraljevka Krempljak Krimska jama Križna jama Lanišče 1 Lanišče 2 Lanišče 3 Lazi 1 Laznarjevo brezno Ledena jama pri Ograji Ledenica v Jelenovih dolinah Lekinka Lipiška jama Logarček Lunkova jama Mačkovica Magdalena jama Majsko snežišče Mala Duplarica Mala Karlovica Mala Snežičenca Malo Okence Markov spodmol Martinska jama pri Markovščini Matijeva jama Matijevo lepo brezno Medvedjak Mrzla jama na Javornikih Mrzla jama pri Bločicah Mrzla jama pri Ložu Nad Nemcem 1 Najdena jama Nodijeva jama Obrh Čolniči Osojca Ostrnica Otoška jama Parska golobina Perkovo brezno na Pleši Peščena ura Petračev studenc Pevske Gorice 3 Pivka jama Poka pri Furmanski koči Polhova jama Polina peč Ponikve v Dancah Ponikve v Jezerini

Tip Datum zapisnika B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 18. 10. 2017 B, C, F 4. 7. 2017 B, C 5. 11. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 2F B, F 7. 1. 2017 B, C, 2F 2. 1. 2018 B, C 31. 3. 2017 A, C, E, F 18. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B 1. 7. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 6. 1. 2018 B, C 31. 3. 2017 B, C 1. 1. 2018 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 2F B, C, F 7. 10. 2017 B, C 16. 10. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 6. 1. 2018 B, 2C, F 29. 4. 2017 B, C 5. 1. 2018 B, C 23. 12. 2017 2F B, C 9. 10. 2017 B, C, F 29. 10. 2017 B, C 5. 7. 2017 B, C 5. 11. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C, F 8. 10. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C, F 5. 11. 2017 B, C 23. 12. 2017 2F B, C 6. 1. 2018 A, C, E, F 21. 7. 2017 B, C 2. 1. 2018 B, C 6. 1. 2018 B, C 5. 11. 2017 B, C, F 16. 10. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 6. 10. 2017 B, C 5. 7. 2017 B, C, F 5. 11. 2017 B, C 6. 1. 2018 A, C, E, F 6. 11. 2017 B, C 5. 11. 2017 B, C 23. 12. 2017 B, C 1. 1. 2018 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 5. 11. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 23. 12. 2017 F B, C 5. 1. 2018 B, C 5. 1. 2018

Zapisnikar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Peter Gedei Miha Čekada Miha Čekada, Peter Gedei Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Peter Gedei Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Peter Gedei Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Peter Gedei Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Peter Gedei Miha Čekada Miha Čekada

81

Kataster Ime jame Ponikve v Odolini Ponikve v Potokih Požiralnik ob Zgornjem kriškem jezeru Požiralnik pod Peščenikom Požiralnik v Novolaškem šahnu Požiralnik Vrbovca Predalnica Preloge 3 Prepad na Faberjevem križu Prepad na Malem Snežniku Prepad pri Breznu pod Snežnikom Prepadna jama Prepadna ob prečni poti Preža 1 Preža 2 Račiška pečina Račiške ponikve Reber 1 Reber 7 Rotovška jama Rovtarsko brezno Ruglovca Rupa nad Kozmosom Rupenca Skalnica pod Dednim vrhom Skednena jama Skrito brezno Slapenski ledenik Slivarske ponikve Smrdljivček Snelerjev magazin Snežna jama Snežnica vrh Snežnika Snežniško brezno Spodmol Lazina Spodmol pod Čaganko Spodmol pri Granatki Straški mejnik Strmadna Stropnica Suhor brezno Svinjska jama pri Dolenji vasi Škratkova jama Škratovka Šteberk Šterna pod Debelim vrhom Tikina jama Tisina Tonča jama Topli vrh 7 Traktorsko brezno Trije križi 4 Trogrla v Koblarskih talih Tular Udor 1 pod Ajbikom Udor 2 pod Ajbikom Udor na Preži Udor nad Rdečo lužo Udor pod Bazo 20 Udor pod Taborom Udor pri Grintovcu Udor v Staroški hosti Ulica pečina Velika Prepadna jama Velika Snežičenca Veliki Trški ledenik Veliko Okence Vodna jama v Lozi Volčja jama Vranja jama Zadnje Omanško brezno Zdratnik jama Zgornja Podcestnica

82

Tip Datum zapisnika B, C 2. 1. 2018 B, C 5. 1. 2018 B, C, F 2. 7. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B 21. 12. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 1. 1. 2018 B, C 1. 1. 2018 B, C, F 29. 4. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 2. 1. 2018 B, C 5. 1. 2018 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 6. 1. 2018 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C, F 5. 11. 2017 A, C, E, F 6. 11. 2017 B, C 1. 1. 2018 B, C 5. 1. 2018 A, C, E, F 18. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 12. 2017 B, C 1. 1. 2018 B, C 1. 1. 2018 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 1. 1. 2018 B, C 31. 3. 2017 B, C 1. 7. 2017 B, C, F 8. 10. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 10. 2017 B, C 29. 10. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 5. 7. 2017 A, E 14. 11. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B 30. 11. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 31. 3. 2017 F B, 2C, F 29. 4. 2017 B, C 31. 3. 2017 B, C 23. 12. 2017 B, C, F 5. 11. 2017 B, C 23. 12. 2017 B, C 6. 1. 2018 B, C 31. 10. 2017 B, C 5. 1. 2018 B, C, F 7. 10. 2017 B, C 31. 3. 2017

Zapisnikar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Milan Ferran Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Peter Gedei Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada

Kataster Ime jame Zgornja Prepadna Zjot 1 na Preži Zjot 1 pod Kopo Zjot 2 na Preži Zjot ob Stepanovi cesti

Tip B, C B, C B, C B, C B, C

Datum zapisnika 31/ 3/ 2017 31/ 3/ 2017 31/ 3/ 2017 31/ 3/ 2017 31/ 3/ 2017

Zapisnikar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada

Registrirane jame v Katastru jam JZS Miha Čekada

V

naslednjih dveh tabelah je seznam vseh novih jam, ki jih je na podlagi zapisnikov JK Železničar registriral Kataster jam Jamarske zveze Slovenije. Zaradi zamika, ki preteče od oddaje zapisnika do njegove obdelave, je lahko

Registrirane jame leta 2016 Kat. št.

7539 11658 11659 11660 11661 11662 11663 11664 11665 11666 11667 11668 11670 11767 11860 11861 11862 11863 11864 11865 11866 11867 11868 11869 11870

Ime jame Brezno pod Acotovo jelko Brezno pod ranto Česnovka Gobji raj / Klešno brezno 1 Jama pri mogočni smreki Jama s koritom Lepotica in zver Markova lepotička Presenečenje na Smrekovcu Pričakovana jama Rdeča jama Turkizna jama Kotel na zahodnem pobočju Mokerca Brezno nad Jernejimi lazi / Vadbišče Anjina jamica Brezno pod Vršino Brezno na Češnjevcu Dejama Drenovniček Jesenovka Natalijino brezno Prepad Caroline Skrivnostna katedrala Zeleni dol Železna ledenica

Registrirane jame leta 2017 Kat. št.

12120 12121 12122 12123 12124 12125 12126 12127 12128 12129 12130 12131 12132 12133 12134 12135 12136 12343 12344 12345 12346

Ime jame Barbastella Brezno pri zlati bukvi Gnezdilnica pod Mahavščkom Jama na Samotorici Jama treh kužkov Jama v useku ceste na Samotorico Ključavnica Komet Koprivna Vetrnica Krešičevka Laška Meandrovka Jama med Luno in Marsom Megleno brezno Orion Polharjev kevderc Udornica na Jerohih Brezno pod Kaferlom Jama DP Jama v kratkih rokavih Smrdljivček

jama registrirana še isto leto ali pa leto pozneje.

Ena jama ima nizko katastrsko številko – v tem primeru gre za zapolnitev izpraznjenih številk, in sicer zaradi odpravljene dvojne registracije.

Zapisnikar Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Lajovic Aleš Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Ferran Milan Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Zapisnikar Stražišar Janez Stražišar Janez Klinkon Ines Lajovic Aleš Stražišar Janez Lajovic Aleš Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Staut Miha Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Lajovic Aleš, Stražišar Janez Kos Anja Kos Anja Stražišar Janez

83

Članstvo

Seznam članov JK Železničar Napisani so vsi tisti, ki so v letih 2016 in 2017 plačali članarino.

2016 Št. Priimek in ime 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32

33 34 35 36 37 38 39

Arčon, Sašo Babič, Irena Babič, Tadeja - Tedi Basarič, Suzana Bengel, Alexandra - Alex Bernik, Dane Bizjak, Alan Brenčič, Mihael Brvar, Benjamin Bukovac, Maja Celarc, Miha Cerar, Janez Jaka Cof, Nina - Ninja Čekada, Miha Čibej, Martina Erman, Štefan Erznožnik, Andrej Ferran, Milan Ferreira Stražišar, Janez Fon, Matjaž Gedei, Peter Gedei, Tibor Glazer, Alenka Gorjan, Vid Gostinčar, Petra Hliš, Andrej Hrdlička Bergelj, Roman Hrdlička Bergelj, Vesna Jenc, Anton - Žila Jeraj, Kristjan - Jager Jeretina, Snežana - Sneky Jerman Blažič, Andrej - Triger Jurkovič, Borut - Pac Kalan, Jernej - Nejc Klinkon, Ines Kmetič, Sandi Kos, Anja - Malanja Košir, Irena Kranjc, Luka

84

2017 Št. Priimek in ime 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78

Krašovec, Marko Krašovec, Marko st.

Kučuk, Blaž Kuzmič, Milan - Bady Lajovic, Aleš Lazar, Matej - Lazo Ložar, Alenka Markovič, Joško Markovič, Miha Markovič, Vida Matijevič, Nebojša - Nebi Mavrič, Sebastjan Mesojednik, Robi - Trami Mihailovski, Matej Osterman, Eneja Perpar, Igor Raztresen, Marjan Robič, Viktor - Brko Rupnik, Valter Simonič, Matej Staut, Miha Stepišnik, Uroš Stritar Kučuk, Mojca Stržinar, Andrej - Sale Suša, Klemen Šanjug, Mate Šmit, Žiga Štrempfelj, Daniela Šubelj Sagmeister, Miran Torkar, Črt Trček, Ciril - Doc Trček, Iztok - Jolbe Triglav Čekada, Mihaela Uršič, Primož - Dolenček Vrhovec, Igor Vrviščar, Boštjan - Bole Vrviščar Zazula, Mojca Zidar, Jaša Zlatove, Onohej

Št. Priimek in ime 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31

32 33 34 35 36 37 38 39 40

Babič, Irena Babič, Tadeja - Tedi Basarič, Suzana Bengel, Alexandra - Alex Bernik, Dane Bilynets, Yana Bizjak, Alan Brvar, Benjamin Bukovac, Maja Celarc, Miha Cerar, Janez Jaka Cof, Nina - Ninja Čekada, Miha Čibej, Martina Erznožnik, Andrej - Erzo Ferran, Milan Ferreira Stražišar, Janez Gedei, Peter Gedei, Tibor Gorjan, Vid Gostinčar, Petra Gregorčič, Matej Grlj, Aleš - Hans Hajna, Anja - Hanja Hliš, Andrej - Flis Hrdlička Bergelj, Roman Hrdlička Bergelj, Vesna Jenc, Anton - Žila Jeraj, Kristjan - Jager Jeretina, Snežana - Sneky Jerman Blažič, Andrej - Triger Jurkovič, Borut - Pac Kalan, Jernej - Nejc Kaučič, Simon - Slavc Klinkon, Ines Kos, Anja - Malanja Kos, Pavel - Pačuli Kranjc, Luka Krašovec, Marko Krašovec, Marko st.

Št. Priimek in ime 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81

Kučuk, Blaž Kuzmič, Milan - Bady Lačan, Iva Lajovic, Aleš Lazar, Matej - Lazo Markovič, Joško Markovič, Miha Markovič, Vida Matijevič, Nebojša - Nebi Medved, Miki Mesojednik, Robi - Trami Mihailovski, Matej Mlinar, Ciril - Cic Pavšič, Petra Perpar, Igor Potočnik, Aljaž Raztresen, Marjan Robič, Viktor - Brko Rupnik, Valter Sluga, Anja - Fanja Staut, Miha Stritar Kučuk, Mojca Stržinar, Andrej - Sale Suša, Klemen Šanjug, Mate Šmit, Žiga Špilak, Andrej - Pišta Štrempfelj, Daniela Torkar, Črt Trček, Iztok - Jolbe Triglav Čekada, Mihaela Uršič, Primož - Dolenček Vojvoda, Luka Vrhovec, Igor Vrviščar, Boštjan - Bole Vrviščar Zazula, Mojca Zalokar, Matej Zidar, Jaša Zupanec, Ana Zupanec, Luka Žibrat, Rok

Akcije

Seznami akcij JK Železničar Akcije leta 2016

Št.

1 2 3 4 5 6 7 8 9

Datum 1. 1.

2. 1.

6. 1.

10. 1.

17. 1.

18. 1.

20. 1.

21. 1.

23. 1.

10 23. 1.

11 26. 1.

12 26. 1.

13 27. 1.

14 31. 1.

15 1. 2.

16 6. 2.

17 6. 2.

18 6. 2.

19 12. 2.

20 14. 2.

21 14. 2.

22 14. 2.

23 20. 2.

24 27. 2.

25 28. 2.

26 4.-6.3.

27 5. 3.

Jama Petrova jama Jezerina 2 Planinska jama Jama večnega pihanja Vrhniška jama Pečina v Zjatih Brezno pod Vršino Brezno nad Jernejimi lazi Medvedjak

Udeleženci Jaša Zidar, Tibor Gedei, Peter Gedei, Boštjan Vrviščar, Anja Kos Anja Kos + 4 Mateja Ferk + 1 Jaša Zidar, Eneja Osterman, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Peter Gedei Jaša Zidar, Janez Jaka Cerar Boštjan Vrviščar, Janez Ferreira-Stražišar + 5 Janez Ferreira-Stražišar + Jože Pristavec Janez Ferreira-Stražišar Jaša Zidar, Peter Gedei, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Nebojša Matijević, Janez Jaka Cerar, Matej Lazar, Primož Uršič, Valter Rupnik, Martina Čibej + 1 Janez Ferreira-Stražišar, Mateja Ferk Janez Ferreira-Stražišar Peter Gedei Peter Gedei, Boštjan Vrviščar, Jaša Zidar, Vid Gorjan, Nebojša Matijević Miha Čekada z družino

Pečina v Zjatih Jesenovka Pečina v Zjatih Škocjanske jame Brezno v Jernejčevem talu, Jami 1 in 2 pri Planinski koliševki Petrova jama Peter Gedei, Boštjan Vrviščar, Jaša Zidar, Anja Kos, Tibor Gedei Dihalnik 2 Vid Gorjan, Jernej Kalan Petrova jama, Partizanska jama Anja Kos, Jaša Zidar Turška jama v Gozdašnici, Zijalka pod Miha Čekada z družino Jamarskim vrhom Železna ledenica Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar Železna jama Nebojša Matijević + 3 Pejca v hribih (Grotta di Ternovizza, Italija) Maja Bukovac, Janez Ferreira-Stražišar + 1 Briška jama (Grotta Gigante) Mojca Stritar Kučuk, Blaž Kučuk + 1 Železna jama Janez Ferreira-Stražišar Jama pri Svetih Treh kraljih Nebojša Matijević + 3 Postojnska jama Miha Čekada + 1 Gadina, Velika Prepadna, Jelenja jama, Jama v Anja Kos + 5 kamnolomu, Lobašgrote, Dolga jama pri Koblarjih jama (biološki terenski vikend) Mačkovica (jamarska šola) Vida Markovič, Miha Markovič, Joško Markovič, Jaša Zidar, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Nina Cof, Luka Kranjc, Andrej Jerman Blažič, Vid Gorjan, Tadeja Babič, Anja Sluga, Črt Torkar Zupančič, Peter Gedei, Maj Gedei + 1 28 10. 3. Kačna jama Nina Cof + 4 29 12. 3. Turkova jama (jamarska šola) Luka Kranjc, Jaša Zidar, Boštjan Vrviščar, Črt Torkar Zupančič, Janez Jaka Cerar, Anja Sluga, Vid Gorjan, Andrej Jerman Blažič, Tadeja Babič, Joško Markovič, Vida Markovič, Miha Markovič + 1 30 19. 3. Rotovnikova jama Miha Čekada, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Peter Gedei, Miha Staut, Matej Mihailovski + 30 JZS 31 22. 3. Velika Volčja jama Janez Ferreira-Stražišar + 1 32 25.-26.3. Bela Griža 1 Miha Staut, Valter Rupnik + 1 33 29. 3. Grgorečeva pečina, Albinova ledenica, Zala jama Boštjan Vrviščar + 2 34 2. 4. Bela Griža 1 Peter Gedei, Boštjan Vrviščar, Andrej Hliš, Primož Gnezda + 5 35 3. 4. Brezno pod Velikim vrhom (jamarska šola) Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Andrej Jerman Blažič, Jaša Zidar, Tadeja Babič, Črt Torkar Zupančič, Janez Jaka Cerar, Klemen Suša, Iztok Trček, Nina Cof, Maja Bukovac, Miha Celarc, Luka Kranjc, Anton Jenc, Aleš Lajovic, Joško Markovič, Vida Markovič, Miha Markovič, Martina Čibej 36 5. 4. Vrhniška jama Črt Torkar Zupančič, Jaša Zidar, Martina Čibej, Janez Jaka Cerar, Alenka Ložar + 2 37 8. 4. Račiška pečina, Ulica pečina Tadeja Babič + 31 38 9. 4. Najdena jama (jamarska šola) Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Vid Gorjan, Črt Torkar Zupančič, Luka Kranjc, Andrej Jerman Blažič, Klemen Suša, Onohej Zlatove, Joško Markovič, Miha Markovič, Vida Markovič, Alan Bizjak, Anja Kos + 1 39 9. 4. Vranja jama Anton Jenc + 2 40 10. 4. Martinska jama Tadeja Babič, Nebojša Matijević, Matej Lazar, Janez Jaka Cerar, Nina Cof + 4 41 14. 4. Škocjanske jame Onohej Zlatove, Jaša Zidar, Tadeja Babič, Peter Gedei, Anton Jenc + 1 42 16. 4. Vranja jama (jamarska šola) Tadeja Babič, Črt Torkar Zupančič, Luka Kranjc, Andrej Jerman Blažič, Anton Jenc + 1, Joško Markovič, Vida Markovič, Miha Markovič, Klemen Suša, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Miha Celarc, Jaša Zidar, Nina Cof 43 23.-30.4. Pećina kod Vrane, Banđenova jama, Rupine Anja Kos + 3

kod Sukošana, Čavlina pećina, Čudina pećina,

Bijele vode (Cres, Hrvaška, raziskovalni tabor

študentov biologije

85

Akcije Št. Datum Jama 44 24. 4. Kompoljska jama 45 24. 4. Jama nad Mačinovimi smrekami, MT11 46 26. 4.

47 27. 4.

48 29. 4.

49 30. 4.

50 1. 5.

51 4. 5.

52 5. 5.

53 8. 5.

54 10. 5.

55 10. 5.

56 11. 5.

57 12. 5.

58 12. 5.

59 14. 5.

Vodna jama nad Očesi Inland sea tunnel (Malta) Škocjanske jame Ocizeljske ponikve Grotta di Nettuno (Sardinija) Škocjanske jame Pivka jama Ferranova buža Jama nad Mačinovimi smrekami, Zala jama, Albinova ledenica, Grgorečeva pečina, MT11 Potpećka pećina (Srbija) Petrova jama Grda jama Škocjanske jame Medvedjak (jamarska šola)

Udeleženci Matej Mihailovski + 1 Boštjan Vrviščar, Nebojša Matijević, Tadeja Babič, Onohej Zlatove, Iztok Trček, Tina Bizjak, Valter Rupnik, Jaša Zidar, Janez Ferreira-Stražišar Matej Mihailovski + 2 Miha Čekada Jaša Zidar, Martina Čibej + 3 Peter Gedei + 2 Nina Cof, Alan Bizjak, Maja Bukovac + 3 Peter Gedei + 1 Anton Jenc, Igor Vrhovec, Martina Čibej, Jaša Zidar, Jernej Kalan + 2 Boštjan Vrviščar, Nina Cof, Anja Kos Jaša Zidar, Martina Čibej, Boštjan Vrviščar

Tadeja Babič Jaša Zidar, Martina Čibej, Klemen Suša Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula Peter Gedei, Anja Sluga, Martina Čibej, Tadeja Babič, Klemen Suša, Anton Jenc Peter Gedei, Boštjan Vrviščar, Klemen Suša, Tadeja Babič, Maja Bukovac, Andrej Jerman Blažič, Alan Bizjak, Jaša Zidar, Črt Torkar Zupančič, Martina Čibej 60 14. 5. Razpočnica, Diplomska Jaša Zidar, Martina Čibej 61 15. 5. Brezno v Češnjevcu Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos 62 19.-22.5. Brezno pod Svetim Jurijem, Tučepska Vilenjača, Anja Kos + biologi

Jama ispod Supina, Jama ispod Saranača,

Jama iznad Saranača (Biokovo, Hrvaška,

terenski dnevi biologov) 63 21. 5. Čaganka (vaja JRS) Daniela Štrempfelj 64 21. 5. Rakov Škocjan (jamarska šola) Črt Torkar Zupančič, Martina Čibej, Klemen Suša, Andrej Jerman Blažič, Alan Bizjak, Maja Bukovac, Eneja Osterman, Jaša Zidar, Tadeja Babič, Janez Jaka Cerar 65 22. 5. Dimnice, Sveta jama Peter Gedei, Anton Jenc, Jaša Zidar, Daniela Štrempfelj, Matej Mihailovski, Aleš Lajovic, Marko Krašovec 66 26. 5. Ferranova buža Milan Ferran + 1 67 27.-29.5. Slejkove jame v Črnjavski dolini: Brezno v Janez Jaka Cerar, Jaša Zidar, Martina Čibej, Miha Čekada, Črt Torkar Zupančič,

Lovretovi dolini, Brezni 1 in 2 pod Debelim Tadeja Babič, Luka Kranjc, Nina Cof, Eneja Osterman, Andrej Hliš, Klemen Suša,

vrhom, Jamski biseri, Jama pod Nanoško Valter Rupnik, Primož Uršič + 1

cesto, Brezno nizke točke, Mali vrabček,

Vlakec smrti (tabor JKŽ) 68 31.5.-1.6. Špilja Samograd, Jama pod Zirom, Tadeja Babič, Uroš Stepišnik + 17

Kanjon Bijele (Hrvaška) 69 3. 6. Natalijin brezen Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč 70 4. 6. Konasnica Milan Kuzmič, Nebojša Matijević, Matej Lazar + 4 71 4. 6. MT11 Ines Klinkon, Miha Staut, Jaka Staut, Suzana Basarič, Višnja Vrhovec 72 4. 6. Prepad Caroline Janez Ferreira-Stražišar + 1 73 5. 6. Jeralovo brezno Jaša Zidar, Alenka Ložar, Janez Jaka Cerar, Martina Čibej + 1 74 8. 6. Škocjanske jame Miha Čekada 75 11. 6. Jezerina Ines Klinkon, Miha Staut, Janez Jaka Cerar 76 15. 6. Železna jama Nina Cof + 3 77 15. 6. Kačna jama Miha Staut + 1 78 19. 6. Prepadna jama, Velika Prepadna jama Peter Gedei, Nina Cof, Klemen Suša, Tadeja Babič, Miha Staut 79 25. 6. soteska Predelica (vaja JRS) Miha Staut, Andrej Hliš, Tina Bizjak, Primož Gnezda + JRS 80 25. 6. Zgornja Vranička zijalka Miha Čekada 81 28. 6. Železna jama Nina Cof + 2 82 29. 6. Anthron, Izola (trening RRR) Peter Gedei, Miha Staut, Andrej Hliš, Sandi Kmetič, Jaša Zidar, Tina Bizjak, Andrej Stržinar 83 29. 6. Drenovniček Janez Ferreira-Stražišar, Jože Pristavec 84 30. 6. Predaselj, Kamniška Bistrica (umetni rov) Tina Bizjak, Andrej Hliš 85 2. 7. Anjina jamica Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos 86 2. 7. Medvedja jama, Jama pri treh plotih, Miha Čekada + družina

Ledenica na Golteh 87 4. 7. Zeleni dol Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos 88 5. 7. Gasilska brigada Ljubljana (vaja za RRR) Janez Jaka Cerar, Sandi Kmetič, Tina Bizjak, Andrej Hliš, Peter Gedei, Miha Staut, Alan Bizjak, Andrej Stržinar, Eneja Osterman, Aleš Lajovic 89 6. 7. Podstenska jama Anja Kos + 3 90 7. 7. Ferranova buža Milan Ferran + 1 91 8. 7. Skrivnostna katedrala Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos, Jože Pristavec 92 10. 7. Čehi 2 Nina Cof + 2 93 10. 7. Jama ob poti na Komno Janez Jaka Cerar, Jaša Zidar 94 12. 7. Železna jama Nina Cof + 8 95 17. 7. Čehi 2 Nina Cof + 4

86

Akcije Št. Datum Jama Udeleženci 96 18. 7. Gradišnica Nina Cof + 5 97 19.-25.7. Pilanca, Klemenškov pekel, Huda luknja pri Anja Kos + 4

Radljah ob Dravi, Karbelova jama, Pavlijeva

luknja, Jama pod Herkovimi pečmi, Erjavčeva

jama, Špehovka, Trbiška zijalka (raziskovalni

tabor študentov biologije) 98 23. 7. Tkalca jama, Jama pod cesto Jaša Zidar, Martina Čibej, Anja Sluga 99 26. 7. Jama treh kužkov Janez Ferreira-Stražišar 100 31. 7. Ivačičeva jama Mojca Stritar Kučuk, Blaž Kučuk, Anja Kos, Peter Gedei 101 2. 8. Primadona (reševalna akcija) Daniela Štrempfelj, Primož Gnezda + 30 JRS 102 3. 8. Postojnska jama Tadeja Babič + 1 103 6.-10.8. Planinska jama (vsak dan) Ciril Mlinar 104 7. 8. Čehi 2 Nina Cof + 2 105 8. 8. Železna jama Nina Cof + 5 106 9. 8. RP10 Milan Ferran 107 9. 8. Koprivna vetrnica, Megleno brezno, Janez Ferreira-Stražišar

Udornica na Jerohih 108 9. 8. Jama v Strašilu Miha Čekada + 2 109 3. 8. Jama treh kužkov Janez Ferreira-Stražišar 110 10. 8. Planinska jama Anja Kos + 30 111 12.-13.8. Ledena jama na planini Viševnik Peter Gedei, Miha Staut, Ines Klinkon 112 13. 8. Županova jama Matej Mihailovski + družina 113 14. 8. Jama 1 v kotlu, Jama 2 v kotlu, Jama 3 Anja Kos, Pavel Kos + 1

v kotlu, Jama 4 v kotlu 114 18. 8. Železna jama Nina Cof + 3 115 18.-24.8. Koprivsko brezno, Medvedova jama, Grde jame, Alexandra Bengel + 1

Snežniško brezno, Vranja jama, Skednena jama,

Brezno na Vodicah, Ponikve v Potokih 116 20.-23.8. Crno vrelo, Crno oko, Studenčica (BiH) Matej Mihailovski + 30 117 20. 8. Rakov Škocjan (vaja JRS) Nina Cof, Matej Zalokar, Primož Gnezda + 11 JRS 118 23. 8. Železna jama Nina Cof + 5 119 25. 8. RP10 Milan Ferran + 2 120 26. 8. Zelške jame Vid Gorjan, Tina Bizjak + 5 121 2. 9. Skrivnostna katedrala, Barbastella Janez Ferreira-Stražišar, Jaša Zidar, Boštjan Vrviščar, Tadeja Babič 122 3. 9. Petačeva jama, Petačeva jama 2, Ocvirkova jama Miha Čekada + družina 123 6. 9. Logarček Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Janez Jaka Cerar, Jaša Zidar, Onohej Zlatove, Tadeja Babič, Luka Kranjc + 1 124 8. 9. Cueva del Gato (Španija) Anja Kos + 1 125 8. 9. Planinska jama Ciril Mlinar, Jože Pristavec + 1 126 10. 9. Labodnica (Italija) Peter Gedei, Miha Staut 127 11. 9. Križna jama Jaša Zidar, Ciril Mlinar 128 12. 9. center Stožice (vaja RRR) Miha Staut, Andrej Hliš, Alan Bizjak, Janez Jaka Cerar, Andrej Stržinar 129 13. 9. Škocjanske jame Peter Gedei, Jaša Zidar, Martina Čibej 130 17. 9. Viršnica Jaša Zidar, Onohej Zlatove, Luka Kranjc, Klemen Suša, Janez Jaka Cerar, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Miha Staut, Jaka Staut, Ines Klinkon, Andrej Stržinar 131 17.-25.9. Peştera Meziad, Peştera Vacii, Peştera cu Ferigi, Nina Cof + 9

Peştera cu Cristale din Mina Farcu

(Cave rescue training, Romunija) 132 19. 9. Viršnica Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula + 20 133 19. 9. Vrhniška jama Jaša Zidar, Martina Čibej, Anja Sluga, Klemen Suša, Janez Jaka Cerar 134 25. 9. Škocjanske jame Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula + 10 135 26. 9. center Stožice (vaja RRR) Janez Jaka Cerar, Andrej Hliš, Miha Staut, Andrej Stržinar 136 26. 9. podzemlje hidroelektrarne Završnica Iztok Trček 137 29. 9. Škocjanske jame Peter Gedei, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Anja Kos + 2 138 1. 10. Ljubljana, različne lokacije (tekma RRR) Miha Staut, Andrej Hliš, Janez Jaka Cerar, Andrej Stržinar, Peter Gedei 139 1. 10. Kompoljska jama Ciril Mlinar + 1 140 7. 10. Prometejeva jama (Gruzija) Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula 141 8. 10. Brezno pri gozdarski koči, Brezno za obračališčem 1 in 2, Brezno DJT (srečanje dolenjskih jamarjev) Miha Čekada + 25 142 11. 10. Pološka jama (aktivnost JRS) Nina Cof + 2 143 7. 10. Pološka jama (aktivnost JRS) Miha Staut + 3 JRS 144 13. 10. Ključavnica Janez Ferreira-Stražišar + 1 145 14.-16.10. Pološka jama (mednarodna vaja JRS) Andrej Hliš, Daniela Štrempfelj, Miha Staut, Nina Cof + 60 (JRS in tuji reševalci) 146 19. 10. Meandrovka, Brezno pri zlati bukvi Janez Ferreira-Stražišar + 1 147 20. 10. Logarček Tina Bizjak + JD Logatec 148 22. 10. Ledena jama na Stojni Klemen Suša, Andrej Jerman Blažič, Tadeja Babič, Onohej Zlatove, Luka Kranjc, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Miha Staut, Ines Klinkon, Nebojša Matijević, Peter Gedei

87

Akcije Št. Datum Jama 149 25. 10. Sataplia cave (Gruzija) 150 27. 10. Ključavnica 151 29. 10. Meandrovka, Brezno pri zlati bukvi 152 29. 10. Brezno Hudi vršič 153 29. 10. Skalonova jama 154 29. 10. Martinska jama 155 30. 10. Snežniško brezno 156 31. 10. Jama v partu pri ogradi 157 1. 11. Kačna jama 158 2. 11. Magdalena jama, Otoška jama

Udeleženci Janez Jaka Cerar + 1 Janez Ferreira-Stražišar + 1 Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos, Jože Pristavec, Tadeja Babič Nina Cof + 5 Alexandra Bengel + 2 Tina Bizjak + JD Logatec Alexandra Bengel + 3 Alexandra Bengel + 3 Alexandra Bengel + 4 Andrej Jerman Blažič, Onohej Zlatove, Vid Gorjan, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Peter Gedei, Jaša Zidar, Alexandra Bengel + 2 159 3. 11. Grotta Noe (Italija) Alexandra Bengel + 4 160 4. 11. Grde jame Alexandra Bengel + 3 161 5. 11. Grotta Martina Cucchi (Italija) Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Alexandra Bengel + 2 162 12. 11. Čurka (srečanje ECRA, Hrvaška) Miha Staut + 70 163 12. 11. Škocjanske jame Mojca Stritar Kučuk, Blaž Kučuk + 5 164 20. 11. Jama pod Gavgami Jaša Zidar, Janez Jaka Cerar, Tadeja Babič, Luka Kranjc, Alenka Ložar, Klemen Suša + 1 165 20. 11. Ledena jama na planini Viševnik Miha Staut, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula 166 20. 11. Ledenica pod Planinco Matej Mihailovski + 2 167 21. 11. Krešičevka, Velika jama za široko mlako Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar 168 24. 11. Zelške jame, Tkalca jama Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar 169 26. 11. Barbastella Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar 170 27. 11. Habečkovo brezno Nina Cof + 4 171 1. 12. Čehi 2 Nina Cof + 5 172 3. 12. rudnik Trbovlje-Hrastnik (Jamatlon) Luka Kranjc + 1 173 5. 12. Dejama, Žirovcova jama Luka Kranjc, Klemen Suša, Jaša Zidar, Matej Lazar 174 5. 12. Orion, Komet, Med luno in marsom Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar 175 10. 12. Brezno v Lipovcah, Ledenica pri Planinci Miha Čekada, Mihaela Triglav Čekada 176 10. 12. Petrova jama Jaša Zidar, Anja Kos 177 10.-11.12. Čehi 2 Nina Cof + 5 178 14. 12. Petrova jama Boštjan Vrviščar, Jaša Zidar, Anja Kos 179 17. 12. Dedna gora 2, Dedna gora 3 Milan Ferran, Suzana Basarič, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula 180 18. 12. Odolinske ponikve Miha Staut, Jaša Zidar, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Peter Gedei + 9 181 18. 12. Unška koliševka Matej Zalokar, Matej Mihailovski, Miha Čekada + 1 182 20. 12. Ferranova buža Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula 183 23. 12. Mačkovica, Planinska jama Nebojša Matijević + 4 184 24. 12. Šimenkovo breznno Milan Kuzmič, Iztok Trček, Nebojša Matijević, Daniela Štrempfelj 185 25. 12. Petrova jama Janez Jaka Cerar, Anja Kos, Jaša Zidar 186 25.-31.12. Grotte du Seigneur, Slin, Grotte de Saint-Marcel, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Alexandra Bengel + 4

Beurre Noir, La Che`vre, Licorne,

Philosophe (Francija) 187 26. 12. Ledenatka na Kaninskih podih Miha Staut, Andrej Hliš, Tina Bizjak 188 27. 12. Brezno na Golteh, Jama ob Breznu na Golteh, Miha Čekada, Mihaela Triglav Čekada

Ledenica na Golteh 189 28. 12. Krasnica Eneja Osterman + 1 190 31. 12. Mala Savica, Jernejčeva lezika Miha Staut, Jaka Staut, Ines Klinkon, Matej Mihailovski, Maja Mihailovski, Neda Grošelj

88

Akcije Akcije leta 2017

Št. Datum Jama Udeleženci 1 1. 1. Mošenac Miha Staut, Matej Mihailovski 2 1. 1. Pokljuška luknja Miha Staut, Matej Mihailovski, Igor Vrhovec, Suzana Basarič + družine 3 1. 1. Malo Okence Igor Vrhovec + 1 4 1.-7. 1. Le Popeye, Caverne du Pont d’Arc, Grotte du Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Alexandra Bengel + 6

Barrage, Aven de la Cocalhe`re, Grotte de la

Cotepatie`re, Grotte du Barry, La Grotte de

Clamouse (Francija) 5 8. 1. Prepadna jama Peter Gedei, Miha Staut + 5 6 8. 1. Slivarske ponikve Jaša Zidar, Klemen Suša, Luka Kranjc, Tadeja Babič, Andrej Jerman Blažič 7 8. 1. Bilpa Matej Mihailovski, Ciril Mlinar, Alan Bizjak + 2 8 8. 1. Burja Tina Bizjak, Ines Klinkon + 7 9 8.-9. 1. Čehi 2 Nina Cof + 7 10 9. 1. Dihalnik 2 Jernej Kalan + 4 11 21. 1. Ferranova buža Milan Ferran, Boštjan Vrviščar, Jaša Zidar, Klemen Suša 12 21. 1. Habečkovo brezno Nina Cof + 4 13 23. 1. Svinjska jama, Jama pod cesto Anja Kos + 10 14 28. 1. Pečina v Zjatih, Ulica pečina, Golobina Peter Gedei 15 28. 1. Osoletova jama Nina Cof + 4 16 29. 1. Jezerina Igor Vrhovec, Suzana Basarič, Primož Uršič, Miha Staut, Ines Klinkon, Matej Mihailovski + družine + 4 17 29. 1. Skalonova jama Tadeja Babič, Jaša Zidar, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar 18 31. 1. Karlovice Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos 19 5. 2. Krempljak, Martinova jama Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Peter Gedei, Alan Bizjak, Maja Bukovac, Matej Lazar, Janez Jaka Cerar 20 8. 2. Dihalnik 2 Jernej Kalan + 1 21 8. 2. Grotta Gigante (Italija) Luka Kranjc + 1 22 8. 2. Macocha (Češka) Tadeja Babič + 3 23 10. 2. Suhadolca Matej Mihailovski, Ciril Mlinar 24 13. 2. Suhadolca Ciril Mlinar, Alan Bizjak 25 16. 2. Križna jama Peter Gedei, Boštjan Vrviščar + 2 26 18. 2. Mačkovica (jamarska šola) Jaša Zidar, Boštjan Vrviščar, Nebojša Matijević, Tadeja Babič, Luka Kranjc, Anja Kos, Peter Gedei, Črt Torkar Zupančič, Matej Gregorčič, Anja Sluga, Yana Bilynets, Petra Pavšič, Luka Vojvoda, Iva Lačan, Pavel Kos, Simon Kaučič, Aleš Grlj, Irena Babič + 2 27 19. 2. Kraško zlato Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Peter Gedei, Anja Kos + 5 28 19. 2. Hotiške ponikve Tina Bizjak, Andrej Hliš 29 25. 2. Turkova jama (jamarska šola) Boštjan Vrviščar, Jaša Zidar, Janez Jaka Cerar, Klemen Suša, Petra Pavšič, Yana Bilynets, Irena Babič, Aleš Grlj, Tadeja Babič 30 25. 2. Grda jama Alexandra Bengel + 1 31 26. 2. Prepadna jama Tadeja Babič, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Alexandra Bengel + 2 32 27. 2. Medvedjak Alexandra Bengel + 3 33 28. 2. Ukmarjeva jama Alexandra Bengel + 3 34 1. 3. Strašna jama Alexandra Bengel + 3 35 2. 3. Martinska jama Alexandra Bengel + 3 36 3. 3. Žiglovica Alexandra Bengel + 2 37 4. 3. Čaganka Nina Cof + 11 38 4. 3. Davorjevo brezno Alexandra Bengel, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula + 8 39 5. 3. Anthron, Izola (jamarska šola) Miha Staut, Aleš Grlj, Matej Lazar, Jaša Zidar, Klemen Suša, Ines Klinkon, Luka Vojvoda, Petra Pavšič, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Simon Kaučič, Yana Bilynets, Irena Babič, Iva Lačan, Tadeja Babič, Andrej Jerman Blažič, Pavel Kos, Anja Sluga, Matej Gregorčič, Andrej Špilak + 3 40 5. 3. Volčja jama Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos 41 5. 3. Vrhniška jama Matej Mihailovski + 2 42 11. 3. Martinska jama Boštjan Vrviščar, Moja Vrviščar Zazula, Tadeja Babič, Aleš Grlj, Jaša Zidar, Petra Pavšič, Luka Vojvoda, Irena Babič, Nebojša Matijević, Yana Bilynets, Pavel Kos, Matej Lazar, Matej Gregorčič, Andrej Špilak, Janez Jaka Cerar, Simon Kaučič, Anja Sluga, Klemen Suša + 1 43 13. 3. Križna jama Peter Gedei, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula + 2 44 18. 3. Pivka jama Igor Vrhovec + 2 45 19. 3. Vranja jama, stena (jamarska šola) Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Klemen Suša, Jaša Zidar, Martina Čibej, Janez Jaka Cerar, Anja Sluga, Anja Hajna, Anja Kos, Petra Pavšič, Luka Kranjc, Simon Kaučič, Andrej Špilak, Irena Babič, Iva Lačan, Yana Bilynets, Miha Markovič, Vida Markovič, Joško Markovič, Peter Gedei, Matej Mihailovski, Matej Gregorčič, Andrej Jerman Blažič, Luka Vojvoda, Martina Čibej, Marko Krašovec, Aleš Grlj + 6

89

Akcije Št. Datum Jama 46 25. 3. Rakov Škocjan, stena (jamarska šola)

Udeleženci Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Anja Sluga, Anja Hajna, Nebojša Matijević, Nina Cof, Tadeja Babič, Luka Kranjc, Ana Zupanec, Joško Markovič, Vida Markovič, Miha Markovič, Vid Gorjan, Peter Gedei, Luka Zupanec, Petra Pavčič, Simon Kavčič, Aleš Grlj, Iva Lačan, Matej Gregorčič, Luka Vojvoda, Yana Bilynets, Andrej Špilak, Irena Babič, Pavel Kos + 3 47 25. 3. Mala Vratnica Igor Perpar + hči 48 26. 3. Jama Sežanske Reke Nina Cof + 5 49 28. 3. Križna jama Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Janez Jaka Cerar, Peter Gedei + 2 50 29. 3. Mala Savica Miha Staut, Boštjan Vrviščar, Igor Vrhovec, Andrej Stržinar, Rok Žibrat, Matej Mihailovski, Borut Jurkovič 51 1. 4. Jama pod Gavgami (jamarska šola) Pavel Kos, Iztok Trček, Andrej Jerman, Irena Babič, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Klemen Suša, Luka Vojvoda, Petra Pavšič, Anja Sluga, Anja Hajna, Vida Markovič, Miha Markovič, Joško Markovič, Aleš Grlj, Nina Cof, Iva Lačan, Yana Bilynets, Ana Zupanec, Luka Zupanec, Simon Kaučič, Andrej Špilak 52 2. 4. Zelške jame Primož Uršič, Miha Staut, Valter Rupnik, Petra Gostinčar, Snežana Jeretina, Benjamin Brvar, Vesna Hrdlička Bergelj, Mojca Stritar Kučuk + družine 53 2. 4. Prepadna jama, Velika Prepadna jama, Boštjan Vrviščar, Iztok Trček, Tadeja Babič, Miha Čekada, Janez Jaka Cerar,

Jama v kratkih rokavih, Jama DP, Ledena jama Anja Kos

pri Ograji 54 2. 4. Dihalnik 2 Vid Gorjan, Jernej Kalan 55 2. 4. Galja brezno Jaša Zidar 56 5. 4. Divje jezero Matej Mihailovski + 1 57 8. 4. Medvedjak (jamarska šola) Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Jaša Zidar, Janez Jaka Cerar, Tadeja Babič, Luka Zupanec, Luka Kranjc, Luka Vojvoda, Anja Hajna, Anja Sluga, Ana Zupanec, Yana Bilynets, Petra Pavšič, Martina Čibej, Aleš Grlj, Simon Kaučič, Irena Babič 58 8. 4. Gorje, stena (tečaj Proteus) Nina Cof + 30 59 9. 4. Tentera Pavel Kos, Anja Kos 60 9. 4. Lipiška jama Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Peter Gedei, Alexandra Bengel + 5 61 10. 4. Markov spodmol Alexandra Bengel + 5 62 11. 4. Križna jama Alexandra Bengel + 2 63 12. 4. Otoška jama Alexandra Bengel + 5 64 13. 4. Novokrajska jama Alexandra Bengel, Matej Zalokar + 5 65 14. 4. Dimnice Alexandra Bengel, Peter Gedei, Anja Kos + 5 66 17. 4. Kačna jama Nina Cof + 6 67 22. 4. Dihalnik 2 Jernej Kalan + 1 68 22. 4. Rakov Škocjan (jamarska šola) Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Jaša Zidar, Martina Čibej, Črt Torkar Zupančič, Vid Gorjan, Janez Jaka Cerar, Klemen Suša, Luka Vojvoda, Tadeja Babič, Miha Staut, Jernej Kalan, Anja Sluga, Anja Hajna, Ana Zupanec, Aleš Grlj, Luka Vojvoda, Simon Kaučič, Andrej Špilak + 3 69 22.4-1.5. Jama Šjutovića, Magara, Obotska pećina, Anja Kos + 3

Jama kod vrela, Grbočica, Jama kod Velje

Gorane, Vilinača jama, Žmrljevica (Črna gora) 70 29. 4. Dihalnik 2 Jernej Kalan, Milan Ferran 71 30. 4. Kaščica Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Jaša Zidar, Vid Gorjan, Luka Zupanec, Ana Zupanec, Simon Kaučič 72 31. 4. Brezno na Celjski koči, Brezno na Tolstem vrhu Miha Čekada + družina 73 1. 5. Brezno pri cerkvi (intervencija JRS) Daniela Štrempfelj 74 2.-9.5. Cueva de los Verdes, Los Jameos del Agua, Matej Mihailovski + družina

Cueva de los Naturalistas (Lanzarote,

Kanarski otoki) 75 6. 5. Ferranova buža Milan Ferran, Boštjan Vrviščar 76 13. 5. Vranja jama (klubski izpit) Nina Cof, Mojca Vrviščar Zazula, Tadeja Babič, Boštjan Vrviščar, Luka Kranjc, Jaša Zidar, Klemen Suša, Simon Kaučič, Pavel Kos, Aleš Grlj, Petra Pavšič, Iva Lačan, Yana Bilynets, Matej Gregorčič, Anja Hajna, Anja Sluga, Janez Jaka Cerar 77 14. 5. Pečina v Radotah Pavel Kos, Petra Pavšič, Peter Gedei, Janez Jaka Cerar, Vida Markovič, Miha Markovič, Joško Markovič, Matej Mihailovski, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Miha Staut + 1 78 15. 5. Zelške jame Peter Gedei, Klemen Suša, Boštjan Vrviščar 79 19. 5. Planinska jama Anja Kos, Petra Pavšič + 30 80 19. 5. Jezerina Nebojša Matijević, Milan Kuzmič 81 20. 5. Jama Kela (vaja JRS) Nina Cof, Miha Staut, Matej Zalokar 82 21. 5. Tentera Anja Kos, Pavel Kos + 1 83 21. 5. Magdalena jama Iva Lačan 84 21. 5. Sveta jama Aleš Lajovic, Miha Čekada + 30 JZS 85 22.-28.5. Dabarska pećina, Hrustovača (BiH) Tadeja Babič, Uroš Stepišnik, Andrej Mihevc + 12 86 25. 5. Postojnska jama Iva Lačan 87 26.-27.5. Mala Savica Peter Gedei, Miha Staut, Andrej Stržinar

90

Akcije Št.

88 89 90

Datum 28. 5.

28. 5.

31. 5.

Jama Ledena jama na planini Viševnik Tentera Najdena jama

91 3. 6. Martinska jama (koledarska akcija) 92 3. 6. Govic (vaja civilne zaščite) 93 5.-16.6. Grotta Luigi Donini, Grotta Sa Rutte d’Edera,

Grotta Su Palu, Grotta Su Canale Superiore,

Grotta Su Spiria (Sardinija, Italija) 94 5. 6. Trnovski park (vaja za USJD) 95 7. 6. Trnovski park (vaja za USJD) 96 10.-11.6. Slivarske ponikve (izpit JRS) 97 11. 6. Iški Vintgar (klubski izpit) 98 11. 6. Križna jama 99 14. 6. Trnovski park (vaja za USJD) 100 17. 6. Ferranova buža 101 17. 6. Stropnica (izpit JZS) 102 18. 6. Mačkovica 103 23.-25.6. Matarsko podolje (tabor JKŽ)

104 24. 6.

105 1. 7.

106 1. 7.

107 5. 7.

108 8. 7.

Škocjanske jame Brezno Pekel (reševalna vaja) Ocizeljske ponikve Podstenska jama Jama večnega pihanja

109 8. 7. Čehi 2 110 13. 7. Žirovcova jama, Tabukova 111 13.-14.7. Mala Savica 112 15. 7. Čehi 2 113 16. 7. Mala Savica 114 19. 7. Žirovcova jama 115 19.-29.7. Kevderca na Lubniku, Lubniška jama,

Konasnica, Gipsova jama, P-5, P-1, Jama pri

Taboru, Lisičina, Cok, Močilnik, Jugovčeva jama

(tabor študentov biologije) 116 22. 7. Planinska jama 117 26. 7. Mala Savica 118 27.-29.7. Crno vrelo, Vrelo Bune (BiH, reševalna vaja) 119 29. 7. Mala Savica

Udeleženci Miha Staut, Andrej Stržinar Anja Kos, Pavel Kos, Simon Kaučič + 1 Jaša Zidar, Janez Jaka Cerar, Iva Lačan, Nina Cof, Simon Kaučič, Tadeja Babič, Aleš Grlj, Petra Pavšič, Anja Hajna, Pavel Kos, Yana Bilynets Peter Gedei, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula + 3 Matej Mihajlovski + 169 Alexandra Bengel + 3 Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Tadeja Babič, Luka Kranjc, Luka Zupanec, Ana Zupanec Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Tadeja Babič, Luka Kranjc, Jaša Zidar, Klemen Suša, Yana Bilynets, Ana Zupanec + 2 Nina Cof + 10 Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Pavel Kos, Anja Hajna, Yana Bilynets, Klemen Suša, Andrej Špilak, Tadeja Babič Matej Mihailovski + 6 Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Tadeja Babič, Luka Kranjc, Klemen Suša Milan Ferran, Boštjan Vrviščar, Pavel Kos, Peter Gedei, Vid Gorjan Tadeja Babič, Luka Kranjc, Jaša Zidar Matej Mihailovski + 2 Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Janez Jaka Cerar, Jaša Zidar, Pavel Kos, Luka Kranjc, Andrej Špilak, Simon Kaučič, Tadeja Babič, Anja Sluga, Luka Zupanec, Ana Zupanec, Črt Torkar Zupančič, Martina Čibej, Vida Markovič, Miha Markovič, Joško Markovič, Vid Gorjan, Anja Kos, Pavel Kos, Aleš Grlj Vid Gorjan + 30 Nina Cof, Danijela Štrempfelj + 20 JRS Nebojša Matijević, Tadeja Babič, Jaša Zidar, Pavel Kos, Anja Hajna, Simon Kaučič Andrej Špilak, Aleš Grlj, Boštjan Vrviščar, Anja Kos, Pavel Kos, Tadeja Babič + 4 Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Klemen Suša, Pavel Kos, Tadeja Babič, Simon Kaučič, Jaša Zidar, Peter Gedei Nina Cof + 3 Milan Ferran, Pavel Kos Miha Staut, Aleš Grlj, Jaša Zidar + 1 Nina Cof + 3 Miha Staut, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Aleš Grlj, Simon Kaučič, Jaša Zidar, Borut Jurkovič Milan Ferran, Pavel Kos Anja Kos + 4

Igor Vrhovec, Matej Zalokar + 11 JD Rakek in DZRJ Luka Čeč Postojna Miha Staut, Jaša Zidar Igor Vrhovec + 17 JRS Boštjan Vrviščar, Vid Gorjan, Borut Jurkovič, Peter Gedei, Mojca Vrviščar Zazula, Martina Čibej, Klemen Suša 120 30. 7. Jama v Strašilu Martina Čibej, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Vid Gorjan, Borut Jurkovič 121 1. 8. Titova Špilja (Hrvaška) Matej Mihajlovski + 2 122 3. 8. Matijevo lepo brezno, Brezno zibajočega drevesa Anja Kos, Janez Ferreira-Stražišar 123 5. 8. Bergevčeva jama Peter Gedei, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Matej Zalokar, Vid Gorjan, Tadeja Babič, Ana Zupanec, Luka Zupanec 124 10. 8. Ohotska Jaskyna, Demänovska Jaskyna Aleš Grlj

(Slovaška) 125 12.-15.8. Macola Nina Cof + 6 126 14. 8. Arnaker (Islandija) Pavel Kos + 3 127 15. 8. Vrhniška jama Jaša Zidar, Luka Kranjc, Andrej Špilak, Ana Zupanec, Luka Zupanec 128 25.8.-8.9. Korkyra Antron, Mana Poulithra, Tourkou Antron, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Yana Bilynets, Klemen Suša, Andrej Špilak,

Dersios, Propantes, Scorpion, Peleta, Ali Cusi, Tadeja Babič, Anja Kos, Simon Kaučič, Iztok Trček, Nina Cof, Vid Gorjan,

Nestor’s Cave, Perama Cave (Grčija) Jaša Zidar, Ana Zupanec, Luka Zupanec 129 26. 8. Planinska jama Igor Vrhovec, Matej Zalokar + 10 JD Rakek 130 27. 8. Zelške jame Igor Perpar, Simona Glavan + družina 131 28. 8. Le Torri di Slivia (Italija) Luka Kranjc 132 29. 8. Špilja Mramornica (Hrvaška) Luka Kranjc 133 27.-30.8. Crno oko, Crno vrelo, Studenčica, Izvir Bune, Matej Mihajlovski, Ciril Mlinar, Alan Bizjak, Matej Koršič

Bunica (BiH) 134 2. 9. Postojnska jama Nebojša Matijević + 2 135 2. 9. Lenčkova jama Anja Hajna, Aleš Grlj, Pavel Kos, Petra Pavšič

91

Akcije Št. Datum Jama 136 9. 9. Ljubljana (vaja RRR) 137 9. 9. Planinska jama 138 16. 9. Jazbina v Rovnjah (koledarska akcija) 139 16. 9. Županova jama 140 23. 9. Škocjanske jame 141 29. 9. Suhadolca 142 30. 9. Ljubljana (vaja RRR) 143 30. 9. Najdena jama, Skednena jama, Kevderc pri

Skedneni jami, Vranja jama, Spodmol

pri Vranji jami 144 1. 10. Jezerina, Polina peč, Ulica pečina

(koledarska akcija) 145 1. 10. Županov spodmol 146 4. 10. Žirovcova jama 147 7. 10. Krimska jama, Zdratnik jama, Gabrovška jama,

Mala Karlovica, Jama pod cesto, Svinjska jama 148 8. 10. Lipiška jama (koledarska akcija) 149 11. 10. Veliko Okence 150 14. 10. Viršnica 151 14. 10. Šteberk, Lunkov gobec, Jama Žerovnščica,

Mrzla jama pri Bločicah, Križna jama 2,

Križna jama, Mrzla jama pri Ložu, Golobina,

Obrh Čolniči 152 15. 10. Bergevčeva jama, Krempljak (koledarska akcija) 153 15. 10. Lipiška jama 154 16. 10. Požiralnik v Ključu 155 20. 10. Osoletova jama 156 21. 10. Konasnica 157 21. 10. Izvir jamske školjke 158 23. 10. Postojnska jama (pisani rov) 159 27.10.-2.11. Markov spodmol, Bergevčeva jama, Kačna

jama, MT11, Grotta Impossibile (Italija) 160 28. 10. Malo Okence, Veliko Okence, Izvir pod orehom,

Desna špranja pod skalo 161 2. 11. La Cova Santa (Španija) 162 3. 11. Izvir pod orehom 163 3. 11. Jama pri Svetih Treh kraljih 164 4. 11. Skrita jama, Ostrnica 165 4. 11. Planinska jama 166 4. 11. Jama pri Svetih Treh kraljih 167 5. 11. Jama pri Svetih Treh kraljih 168 8. 11. Mali Močilnik, Desna špranja pod skalo 169 11. 11. Kačna jama 170 11.-12.11. Mala Savica 171 12. 11. Jama 1 v Kanjaducah 172 15. 11. Suhadolca 173 16. 11. Neptune Cave (Izrael) 174 18. 11. Suhadolca 175 19. 11. Prepadna jama 176 21. 11. Vetrovna jama pri Laški kukavi 177 23. 11. Jama na Milah, Brezno na Milah 178 24. 11. Konasnica 179 28. 11. Kališnica 180 2. 12. Križna jama 181 7. 12. Križna jama 182 23. 12. Križna jama 183 23. 12. Suhadolca 184 25.-31.12. Mas Raynal, Mine, Grotte d’Albe`s, Grotte des

Fades, Grotte d’Orquettes, Aven des Roses

(Francija) 185 27. 12. Mala Savica

92

Udeleženci Peter Gedei, Jaša Zidar, Nina Cof, Ana Zupanec, Janez Jaka Cerar, Andrej Hliš, Mojca Vrviščar Zazula, Nebojša Matijević Igor Vrhovec, Matej Zalokar + 11 JD Rakek in DZRJ Luka Čeč Postojna Peter Gedei, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula + 4 Mojca Stritar Kučuk, Blaž Kučuk + družina Peter Gedei, Borut Jurkovič, Sandi Kmetič, Andrej Stržinar Igor Vrhovec + 2 Nebojša Matijević, Andrej Hliš, Miha Staut, Sandi Kmetič, Andrej Stržinar Miha Čekada + družina Peter Gedei, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula + 8 Anja Hajna + 1 Pavel Kos + 1 Miha Čekada, Aleš Lajovic Peter Gedei, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula + 5 Ciril Mlinar Matej Mihailovski + 2 Miha Čekada, Aleš Lajovec

Peter Gedei, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula + 6 Aleš Grlj, Pavel Kos + 1 Matej Mihailovski Petra Pavšič + 20 Nebojša Matijević, Petra Pavšič, Yana Bilynets + 2 Ciril Mlinar Peter Gedei Alexandra Bengel + 1 Miha Čekada + družina Aleš Grlj Ciril Mlinar Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula + 11 Janez Ferreira-Stražišar, Pavel Kos, Anja Kos Igor Vrhovec, Suzana Basarič + 12 JD Rakek, DZRJ Luka Čeč Postojna, DZRJ Ljubljana Marko Krašovec + 2 Pavel Kos, Luka Kranjc, Yana Bilynets Jaša Zidar, Martina Čibej Nina Cof + 5 Jaša Zidar, Borut Jurkovič, Andrej Stržinar + 6 Peter Gedei, Pavel Kos, Aleš Grlj, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Petra Gostinčar, Petra Pavšič, Luka Vojvoda Ciril Mlinar, Alan Bizjak Janez Jaka Cerar Ciril Mlinar, Alan Bizjak Luka Kranjc, Simon Kaučič, Tadeja Babič, Yana Bilynets Tadeja Babič, Anja Kos, Janez Jaka Cerar, Matej Lazar, Aleš Grlj, Andej Špilak, Boštjan Vrviščar Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos Anja Kos, Petra Pavšič + 2 Janez Ferreira-Stražišar, Anja Kos, Tina Bizjak, Andrej Hliš Daniela Štrempfelj, Iztok Trček, Aleš Lajovic, Dane Bernik, Milan Kuzmič, Igor Perpar, Matej Mihailovski, Luka Kronegger, Tone Kronegger, Zvonka in Nace Labernik, Jaša Zidar, Ciril Mlinar Ciril Mlinar, Iztok Trček, Jaša Zidar + 2 Ciril Mlinar, Alan Bizjak, Aleš Grlj, Peter Gedei, Jože Pristavec Matej Mihailovski, Alan Bizjak + 1 Alexandra Bengel + 3 Andrej Stržinar, Miha Staut, Matej Mihailovski

Čez rob, globok vdih

Na robu brezna

malo na trdo, saj bo...

v noč poleti mimo

ja, Gradišnica.

glave mi - sova.

Janez Jaka Cerar

Janez Jaka Cerar

Kra­tek nas­vet pis­cem pris­pev­kov Vsa­ka spo­dob­na pub­li­ka­ci­ja ima kak­šen pra­vil­nik, na­vo­di­lo, pri­po­ro­či­lo av­tor­jem. Tam pi­še, ka­te­rim bolj ali manj stro­gim kri­te­ri­jem mo­ra čla­nek za­do­sto­va­ti, da si za­slu­ži ob­ja­vo. Ker je Bil­ ten JKŽ iz­jem­no spo­dob­na pub­li­ka­ci­ja, si se­ve­da ne mo­re pri­voš­či­ti, da če­sa ta­ke­ga ne bi imel.

Je pa ta pra­vil­nik ze­lo pre­prost: »Sprej­me­mo vsak čla­nek, ki ga na­pi­še ka­te­ri ko­li član ali sim­pa­ti­zer JKŽ, da le vsaj ma­lo di­ši po ja­mah.« Radi bi pa opo­zo­rili na ne­kaj dru­gih nas­ve­tov, ki bo­do ured­ni­ku, teh­nič­ne­mu ured­ni­ku in lek­ tor­ju (kdor ko­li že to bo­do v na­sled­njih šte­vil­kah) pre­cej olaj­ša­li de­lo.

1. Dr­ži se ro­kov od­da­je član­kov!

Stal­ni­ca Bil­te­na JKŽ je, da ob ro­ku za od­da­jo pris­pe­ta dva član­ka, naj­več tri­je. Sle­di­jo proš­nje, mo­le­do­va­nja in grož­nje ured­ni­ka, dva ted­na pred od­da­jo Bil­te­na v ti­skar­no pa se član­ki usu­je­jo kot dež. Bo­di­te to­li­ko pri­jaz­ni in ne ča­kaj­te na zad­nji trenutek.

2. Ko en­krat poš­lješ čla­nek ured­ni­ku, naj to ve­lja za go­to­vo!

Ena naj­več­jih te­žav pri ne­ka­te­rih av­tor­jih je po­ši­lja­nje no­vih in no­vih ver­zij in po­prav­kov is­te­ga član­ka. Naj­prej pris­pe čla­nek le na og­led, po­tem »ta pra­va« ver­zi­ja, in ko je že do­konč­no ure­je­na, še ne­kaj do­dat­nih po­prav­kov. Če že poš­lješ no­vo, po­prav­lje­no ver­zi­jo, oz­na­či­ svo­je po­prav­ke, da ne bo tre­ba ured­ni­ku oz. lek­tor­ju še en­krat vse­ga brati.

3. Če ured­nik pro­si za kak­šen po­pra­vek, po­pra­vi le ti­sto in nič dru­ge­ga!

Več­krat je kak­šen sta­vek ne­ro­den in ne­ra­zum­ljiv, kak­šno ime ne­ja­sno, na­črt po­čeč­kan itd.

Spo­ro­či ured­ni­ku po­pra­vek, če­prav se mor­da te­bi ne zdi ume­sten. Dru­go pa pu­sti pri mi­ru.

4. Če ni­maš ra­ču­nal­ni­ka, na­he­caj pri­ja­te­lja, naj ti pre­tip­ka tekst!

Go­to­vo ni na­lo­ga ured­ni­ka, da pre­tip­ka­va ro­ko­pi­se. Tu­di tekst, ki ti ga pri­ja­telj pre­tip­ka, naj ve­lja za gotovega. Ne obremenjuj urednika naknadno še s tem, ka­ko je pri­ja­telj ne­kaj na­ro­be pre­tip­kal.

5. Ne pre­pi­raj se z lek­tor­jem o pra­vo­pi­su!

Lek­tor ni vse­mo­go­čen, tu­di on se mo­ti. Am­pak v pov­preč­ju pa le pre­cej iz­bolj­ša pra­vo­pi­sno pra­vil­nost Bil­te­na. Za­to ne vztra­jaj pri tem, kje mo­ra bi­ti kak­šna ve­ji­ca; res ni na­lo­ga lek­tor­ja, da ute­me­lji in do­ka­že vsa­ko ko­rek­tu­ro.

6. Ne pre­pi­raj se z ured­ni­kom o ob­li­ki!

Kak­šno ob­li­ko bo imel tekst, kak­šen font, kje bo me­sto av­tor­je­ve­ga ime­na in priim­ka itd. – to je stvar ured­ni­ka oz. teh­nič­ne­ga ured­ni­ka. Kak­šna zmeš­nja­va bi bi­la, če bi si vsak po svo­je iz­ miš­lje­val za svoj čla­nek?

7. Ne za­me­ri ure­dni­ku, teh­nič­ne­mu ured­ni­ku ali lek­tor­ju, če bo­do kaj po svo­je na­re­di­li! uredništvo

93

JKŽ tudi v spletu!

www.jkz.si

Photo © www.kalice.fr

DUO S 1100 lumov zaslepi galerijo, ne pa drugih uporabnikov.

TREKING-ŠPORT d.o.o., Ljubljana

... in na

ANTHRON AR 35

ANTHRON AC 30

ANTHRON DSD PLUS

ANTHRON LORYsmart

ANTHRON d.o.o., Trgovska ulica 3, 6310 Izola - Isola, Slovenija, T: + 386 5 640 01 50, F: + 386 5 640 01 51, E: info@anthron.si, www.anthron.si

PRODAJA JAMARSKE OPREME SERVIS POTAPLJAÅ KE OPREME SPLETNA TRGOVINA

Vabljeni v spletno trgovino

shop.mmsub.com