Brezno ob obdrgnjenem brestu PetrA PAvšič

Brezno ob obdrgnjenem brestu

PetrA PAvšič

Črnjavska dolina, februar 2020. S Hanjo se vračava z merilne akcije v Bajčevi jami. Hanja po telefonu sporoča domačim, da sva se vrnili iz podzemlja, jaz pa skakljam med vrtačami in iščem jame. Kamne mečem v majhne ali nekoliko manj majhne temne luknje, ki jim ni videti dna. Metu čez povprečno desetinko sekunde sledi zvok, ki pomeni kamnito ali listasto dno. Ponovim. Vržem kamen, čakam na odgovor, hm, ne – nisem slišala. A sem kamen sploh vrgla? Se že sklonim po novega, potem pa duum – nekje v globini kamen pristane na prsteni podlagi. Navdušeno zatulim, potem pa me raziskovalni duh prisili, da noter pomečem vse kamne, ki jih lahko najdem. Najraje čim večje, da ob pristanku na dnu dobro in globoko zadoni. Zraven s Hanjo štejeva sekunde in štejeva metre in jih nameriva nekaj deset. Večerja bo počakala.

Nekatere skale se odbijajo od sten, druga padejo direktno na dno. Vhodna luknja je sprva velika 10 × 10 cm, a hitro postaja večja, ker evforično odmikava kamne in skale. Zdaj gre že glava lahko skozi ... pomagava si z vsemi pripomočki, ki jih najdeva: s kladivom razbijava, z vejo narediva vzvod, z vrvjo zaobjameva skale in jih

Prvotna velikost vhoda (levo) in po kopanju (desno). Brezno je poimenovano po brestu, ki raste ob jami in na katerem so sledi drgnjenja rogovja divjadi. Foto: Anja Hajna

Vhod je bil ob ponovnem obisku še vedno prekrit z vejami. Foto: Anja Hajna vlečeva vstran. Skale padajo v brezno ena za drugo. In naposled nama uspe skopati luknjo, prehodno za človeka. Disto potrdi globino: 39 m. Nabijač imava, pa se lotim dela. Nekoliko sem iz vaje; za nabijanje dolgo iščem pravilno doneče mesto, nič kaj mi ni všeč, ker je skala precej razbita. Nato se le odločim za primerno mesto. Ko že pol ure veselo nabijam v neugodnem položaju, Hanja pa potrpežljivo čaka par metrov nad mano, se skala ob svedrovcu vedno bolj lušči in vedno več svedrovca se vidi, pa si še kar ne priznam, da se na to sidrišče nihče ne bo obešal. Ammmm, Hanja, sidrišče ni dobro. Nimam več energije za nabijanje še enega. Od februarskega hladu obe že rahlo drgetava. A pustiva za naslednjič? Z vejevjem dobro pokrijeva vhod, da bi se še nerodnemu srnjaku, ki ga pošteno srbi rogovje, uspelo izogniti novonastalemu breznu.

Naslednjič je prišel šele čez par mesecev, ko so bukve že dodobra ozelenele. Vrnili sva se z okrepitvami – z izkušenim opremljevalcem JJ-jem, ki je glejgazlomka uspel najti odlično mesto za sidrišče. Uspešno smo se spustili na dno. Srečni smo ugotovili, da so veje odvrnile ali zadržale srnjake in male zveri, saj na dnu brezna ni bilo nobenih kosti ... ali živali. No, nekoliko manj srečni pa smo bili ob dejstvu, da jama meri 39 m in niti metra več. 

Na prvem in edinem sidrišču. Foto: Anja Hajna