Petrova jama – problem prihodnjega tisočletja tibor Gedei

Petrova jama – problem prihodnjega tisočletja

tibor Gedei

Ne, ne bo se izšlo! Če se spustim še 20 centimetrov, se bom zagotovo zagozdil. Nogi, brez opore na stopalih, bosta ukleščeni v višini stegen in ne bo mi preostalo drugega, kot da se s pomočjo rok po jamarskih lestvicah klavrno pocukam navzgor iz tega ozkega navpičnega rova. Vdam se, ne gre ... Presneto, le dva skalna roglja, ki štrlita iz stene, onemogočata spust do dna, kjer se jasno vidi potek vodoravnega rova Petrove jame, obetavnega jamskega objekta pri Lesnem Brdu, nedaleč od Ljubljane. JKŽ-jevci smo se kar nekajkrat spustili v njen navpični rov, žal vedno brezuspešno. Vsi poklapani smo se nato kot črvi plazili proti površju. Tik pred izstopom je jama vselej postregla še s svojevrstno »sladico« – ven si se moral splaziti preko naluknjanih polivinilastih vreč, polnih kravjih kosti in sluzastega razpadajočega mesa, ki se je kot lepilo oprijemalo naših kombinezonov.

Že pred letom 1991 nas je za raziskovanje te jame navdušil Miha Brenčič - Kuki, ki je neko zimo zaprepaden, z odprtimi usti opazoval izpuh zraka iz vhoda. Opisal ga je kot ogromen steber belega dima, ki je nakazoval obstoj večjega jamskega objekta. JKŽ-jevci smo ob novici zastrigli z ušesi, posvetile so se nam oči, saj se je obetalo zanimivo raziskovanje jame, ki se nahaja na terenu plitvega osamelega krasa nad Ljubljanskim barjem. V bližini najdemo še nekaj zanimivih jam: dve znameniti jami v bližnjem kamnolomu, Duševo v sosednjem in ne nazadnje še sosednjo Partizansko jamo. Skratka, uspešen preboj ožine v Petrovi jami se nam je kar risal pred očmi. Bili smo tako navdušeni, kot bi bili našli sveti gral jamarstva. V prejšnjem tisočletju je JKŽ izvedel kar nekaj akcij v ta jamski objekt. V tem prispevku bi rad opisal dve akciji, ki sta po mojem mnenju izstopali. Prva se je zgodila pred davnimi tridesetimi leti.

V nekaj stavkih bom orisal duha tedanjega časa. Naša država se je imenovala SFR Jugoslavija. Ime pove vse, zabave ni manjkalo. Živeli smo poceni, vse je bilo petkrat ceneje kot danes! Še posebej čiki in pir so bili dobesedno zastonj, za ostalo nas pravzaprav ni kaj dosti brigalo. Ena od ključnih težav, ki je hromila Jugoslavijo, je bila naraščajoča inflacija. Pomembno je bilo, da si dinarje zaradi visoke inflacije ob zaslužku takoj pretopil v nemške marke in čez čas taisti denar na črni borzi menjal nazaj v dinarje, da si z njim kupoval ... ja, čike in pir! Takratni ponoreni inflaciji dinarja že dalj časa ni bil nihče kos, premierju Markoviču je le za kratek čas uspelo umiriti inflacijo z lastninjenjem podjetij tako, da so prodajala delnice delavcem. Še marsikaj drugega je bilo precej zavoženo. Zvezne republike so se resno ravsale med seboj, krepil se je nacionalizem. Kazalo je na skorajšnjo katastrofo. Slovenci smo zadnjega pol leta živeli v mehurčku, v plebiscitno odcepljeni, samooklicani tvorbi znotraj skupne države. ZDA, EU in Sovjetska zveza nas tedaj sploh niso jemale resno. Silile so nas nazaj pod okrilje po našem mnenju krivične države – Jugoslavije, ki je decembra 1990 ob našem plebiscitu osuplo spoznala, da je Slovence izgubila za vedno. Naša stara domovina je nato klavrno propadla marca 1991, ko sta se Milošević in Tuđman sporazumela o delitvi Bosne in Hercegovine (to je potrdil Marković na haaškem sodišču kot priča v procesu proti Miloševiću leta 2003). Za vražji dogovor o

delitvi Bosne in Hercegovine takrat seveda nismo vedeli, vsi smo verjeli v mirno razdružitev. Vročega junija 1991 so bili jugoslovanske zvezne oblasti, Milošević, stare udbaške struje in ne nazadnje vodilni general v vojski JLA do konca razdraženi in v zraku je bilo slutiti grozeči vihar. Seveda se je oborožena agresija na Slovenijo zgodila prav na dan razglasitve naše samostojnosti, 26. 6. 1991, zvečer ob slavnostni razglasitvi samostojne države.

Istega dne, tistega vročega junija, smo trije JKŽ-jevci, resda nevede, da bo prišlo do agresije JLA, izbrali za dan D preboja vstopnega brezna Petrove jame. Po sredinem šihtu smo se trije komandosi – flegmatični Tomo Petek - Vilca, JKŽ original Jani Mravlja - Mravljinc in zmešani pisec tega besedila – napokali v rdečo katrco TL in se odpeljali iz Ljubljane proti Lesnemu Brdu. V bližnji trgovini smo se založili z Union pirom v pollitrskih steklenicah, našla se je neka prozorna žganica, čikov je bilo dovolj. Preoblačenje v jamarske pajace je trajalo debeli dve uri, žvižgalo se nam je do amena. V nadaljevanju smo v rov končno spustili lojtrce in nato v izmenah z macolo in topo špico nabijali po obeh rogljih. Roglja sta šla pa pa, a rov je ostajal preozek. Seveda da nam ne bo uspelo z neuporabno špico razbiti celega navpičnega brezna in seveda se nam ne bo uspelo splaziti v vodoravni rov, poslikati zadeve in naslednji dan žeti aplavze na sestanku JKŽ v kleti bloka na Hrvatskem trgu. Petrova jama se je smejala trem »junakom«, ki so v spopad s seboj prinesli nerodno, topo, 70 cm dolgo železno špico.

Po izstopu iz jame smo si poklapano in s studom čistili kombinezone, ki so bili prepojeni s sluzjo kadavrov iz trdih polivinilastih vreč. Meni se je v tistem trenutku zmešalo, lotil sem se solo preboja v jamo, 20 m proč od vhodnega brezna. Pod vhodom v Petrovo jamo se namreč na dnu strmega brega

Pir, čiki in trije komandosi. Foto: Tibor Gedei

nahaja še drugi »vhod« iste jame, majhna lisičina. Kot blaznež sem se zabasal v ta vodoravni rovček in se po dveh metrih plazenja uspešno zagozdil. Potreboval sem celo uro, da sem se rešil skalnega primeža in komarjev, ki so mi parali živce. Zgoraj, pri vhodnem rovu, sta ves ta čas ležala moja kamerada. Leže sta posrkala vso pijačo iz rjavk in skadila pol zavojčka cigaret. Medtem ko smo modrovali o tem, da s seboj nismo prinesli dovolj dobrega orožja za preboj fronte, je nekaj začelo lomastiti nad nami. Pocvikali smo, da nas ni izsledil kakšen medo, a na naše presenečenje se je izza grmovja prikazal Aleš Lajovic. Režal se je kot pečen maček, v rokah je imel dve, med seboj prekrižani, več kot 1,2 m dolgi železni špici, ki sta izgledali kot dve zamolkli, skurjeni sablji iz Vojne zvezd. Aleš je špici s kaljenima vršičkoma kot vroči žemlji dostavil iz železničarske livarne, kjer je bil tiste dni še zaposlen. A strašno orožje je na fronto prišlo prepozno, jamarske akcije je bilo že konec, mudilo se nam je v Ljubljano, kjer je že potekala proslava z velezabavo. Aleš je predlagal, da se v Ljubljano vrnemo po dolini reke Gradaščice, da vidimo še kaj zanimivega sveta.

Kako preroško! V primeru, da bi se domov odpeljali po barjanski strani, mimo Brezovice, bi nas zaustavila vojska Teritorialne obrambe, nam zaplenila avto in ga z mnogimi drugimi uporabila za cestno barikado. To se je v resnici dogajalo! Moji sodelavki so spleli avto, ga uporabili za »zidak« barikade in zgodilo se je res nekaj neverjetnega. Tistega večera se je pričel izpad tankov iz vojašnice tankovske brigade na Vrhniki in njen avto je bil pomečkan. Sploščili so ga je tanki JLA. Mi »Polhograjčani« smo zvečer veselo pili pivo na vrtu gostilne Jelen, tam, kjer se danes nahaja Rodizio do Brasil. Obkrožal nas je majhen milijon razposajenih ljudi. Nihče se

Mravljinc si veselo maže kombinezon s sluzjo kadavrov. Foto: Tibor Gedei

ni zavedal, da je tedaj že potekala oborožena agresija na komaj rojeno samostojno slovensko državo. Tisti večer sta agresorska armada in zvezna milica začeli zavzemati slovenske mejne prehode, prav nad našo gostilno pa je nastal oglušujoč hrup, saj so se pričeli nizki preleti vojaških lovcev JLA nad prizoriščem proslave ob razglasitvi samostojnosti na Trgu republike. Bomb niso metali, a zadeva sploh ni bila več hecna. Toliko o dogodkih ob prvi resnejši akciji v Petrovo jamo.

Druga večja akcija se je napovedovala v oktobru 1995. Vse upe smo polagali v Matijo Zajca, novinca na klubu. Bil je slok fant, precej drobne postave. Nanj smo gledali kot na darilo z neba, le on bi se lahko splazil skozi ožino. V petek, 7. 9. 1995, smo se brez jamarske opreme masovno odpravili k Petrovi jami. Ogledne akcije smo se udeležili Matej Mihailovski, Dejan Hladnik, Milan Hočevar, Sandi Horvat, Matija Zajc, Mojca Opara in jaz. Stali smo pri vhodu v jamo in modrovali. Ceremonija pred jamo je spominjala na dogajanje, ki ga je pisatelj Josip Jurčič opisal v povesti O jami, po kateri se pride na oni svet. Stiški menihi so hoteli izvedeti, kaj v sebi skriva skrivnostna jama, ki se nahaja v bližini samostana. Nihče od njih si seveda ni upal noter, podložni kmet Kadunjčar, ki je bil v sporu z opatom samostana, pa se je bil za spravo z njim pripravljen spustiti v brezno. Ni se bal teme in hudiča, ki naj bi bival v tisti luknji. S pogumnim Kadunjčarjem so se pogodili, da ga s pomočjo vrvi spustijo v brezno itd. Tisti dan JKŽ-jevci v jamo nismo vstopili. V dneh, ki so sledili, smo Dejan Hladnik, Matija Zajc in jaz iz jame končno izvlekli vse kadavre in polivinilaste vreče. Teren je bil tako pripravljen za veliko akcijo. Za dan D smo izbrali 21. 10. 1995. Z rdečo Lado smo se iz Ljubljane odpeljali Igor Perpar, Matija Zajc in jaz. Med potjo smo

Prijazni prinašalec Aleš Lajovic s svežima sabljama iz livarne Vojna zvezd. Foto: Tibor Gedei

pobrali še Luko Kronnegerja, vitkega, precej streniranega člana našega kluba. V jamo smo vrgli lojtrce, ambiciozni Luka je poskusil prvi. Zadrževali smo dih, čas se je vlekel, Luku na koncu žal ni uspelo. Brez besed smo stali pred vhodom, vse je utihnilo, nenadoma je nad nami pričelo lomastiti. Prikazal se je Aleš Lajovic. Prišel je od nikoder, v rokah ni imel špic ali česa podobnega. Izvedel je za Lukov poraz in obmolknil. Vsi skupaj smo sklonjenih glav molče stali v krogu, čez minuto pa izpod obrvi usmerili pogled v Matijo. Ta je globoko vdihnil, stopil k vhodu in še za trenutek postal. Zavedal se je, da rešuje problem tisočletja. Nato se je počasi spustil po lojtrcah. Čas se je zaustavil. V izmenah smo se v rov za njim posamično spuščali tudi ostali in ga vzpodbujali. Žal podvig ni uspel in Petrova jama je vnovič premagala JKŽ.

Kar naenkrat je sredi gozda prenehal pihljati blag vetrič. Porumenelo listje na vejah bližnjih dreves ni več šelestelo. Nastala je tišina. Na cestah ni bilo nobenih tankov. Po zraku niso letela vojaška letala. Vladal je spokojen mir in visoko na nebu so kot niti čarobnega pajčolana viseli chemtraili, znanilci neke nove dobe, nekih novih časov neumnih zarot in nevidne civilizacijske spremembe, ki sta jo sprožila operacijski sistem Windows 95 in z njo nevidni svetovni splet – internet. Danes se zavedamo, da smo priča največjemu zbližanju narodov planeta Zemlje in največji spremembi besedilne zavesti ter da smo doživeli največji kulturni, sociološki in ekonomski preobrat naše civilizacije, ki mu ni para v celotni zgodovini človeštva. Noro, res je težko doumeti, kaj smo ob vdaji pri Petrovi jami v resnici doživeli!

Od takrat do danes se je tudi Slovenija precej spremenila. V začetku leta 1992 je postala mednarodno priznana država. Svojo suverenost smo si nato s priženitvijo k

Menihi JKŽ in Kadunjčar, levo zgoraj vhod v Petrovo jamo. Foto: Tibor Gedei

EU leta 2004 že malo odbrusili, nekdanjo zvezno prestolnico Beograd smo na bolj zdrav način zamenjali za Bruselj. Nezdravi YU drogi, pivo in čike, smo že v devetdesetih zamenjali za pitje kave – brez kajenja cigaret seveda. Leta 2007, tik pred uvedbo evra, je bila kavica vredna 80 tedanjih tolarjev, nedolgo zatem je preračunano veljala 250. Z denarjem bodo tudi v prihodnje še težave, saj denar ostaja sveta vladar in vladar je lahko le en sam. Danes čez lužo v ZDA za ceno nič natisnejo 120 milijard svežih dolarskih bankovcev na mesec in s tem posredno siromašijo svet, predvsem države, ki imajo svoje domače nerentabilne valute vezane na dolar. Denar tiskajo zato, da se jim ne razsuje delniški trg, saj banke danes ne ponujajo nobenih obresti za vloge in že zaračunavajo stroške za ležarino. Evropa ne zaostaja pri tej raboti. V šahu nas drži covid, mnogo ljudi sploh ne hodi več v službe, vsi bingljamo doma, denar prihaja od nikoder. Trdijo, da je inflacija zgolj 5 %, vsi pa se čudimo vrtoglavemu dvigovanju cen. Upam, da se zadeve ne sfižijo in da nikoli več ne doživimo podobnih dogodkov, kot sem jih opisal v začetku tega besedila. Pa bodi dovolj o vsem tem, v naš Bilten sodijo le teme, ki se ukvarjajo z jamarsko problematiko in zanimivimi jamarskimi prigodami.

Ob koncu tega prispevka bi rad zapisal še sklepno misel o Petrovi jami. Preboj ožine vertikalnega rovčka nam v devetdesetih letih prejšnjega tisočletja žal ni uspel. Pri tem bi se zagotovo lahko bolj potrudili. To so bili romantični časi, ko se je po jamah še svetilo s karbidovkami, redkih ožin pa smo se lotevali z macolami in dleti. Druge metode so bile za tisti čas nedopustne in nemoralne do Narave. K sreči hiltija še ni bilo na sceni. Danes se lahko pošalim za nazaj: Petrova jama je postala problem prihodnjega tisočletja. 

Luka Kronneger cvika, da ga bo Igor Perpar z gipsom na nogi nabil skozi ožino. Foto: Tibor Gedei