7. mednarodni zbornik strokovnih referatov projekta "Pomahajmo v svet"

Izdajatelj:

FINI zavod Radeče

Kolenov graben 8

1433 Radeče

Slovenija

www.SayHelloToTheWorld.eu

Risbice: otroci JZ OŠ Marjana Nemca Radeče, enota vrtec

Oblikovanje in izdelava e-zbornika:

Spletna izdaja

Radeče, maj 2021

Kazalo

● PROJEKT ZVEZDICA POMAGALKA ..................................................................................................

● LE POGUMNO, LE ZA MANO!

● RAZVIJANJE POZITIVNE SAMOPODOBE PREKO FOTOGOVORICE DRUŽINSKIH IZLETOV PO SLOVENIJI

● PREKO DEJAVNOSTI V VRTCU DO POZITIVNE SAMOPODOBE

● KREPITEV SAMOPODOBE PREKO DEJAVNOSTI ČETRTEGA PRSTA – JAZ IN MOJ KRAJ ....

● MOJA DRUŽINA – MOJA PODPORA

● SISTEMATIČNA IN SODELOVALNA SKRB ZA RAZVOJ POSAMEZNIKA .................................

● RAZVOJ IN KREPITEV SAMOPODOBE .............................................................................................

● S SKUPNIMI MOČMI DO IZGRAJENE POZITIVNE SAMOPODOBE POSAMEZNEGA UČENCA

● TO SEM JAZ - SUPER JUNAKI REŠUJEJO SVET ...............................................................................

● »TO SEM JAZ«

● »KAKO SAM UPOZNAVAO SEBE« ......................................................................................................

● CHILD-CENTERED EDUCATION IN LITHUANIA .............................................................................

● PARTNERSHIP WITH PARENTS TROUGH THE FINGER »ME AND MY FAMILY«

● OBITELJ KAO ZNAČAJAN FAKTOR U IZGRADNJI DJETETOVA SAMOPOUZDANJA .............

● ... GUSARI

● VRTIĆ KAO POTICAJNO OKRUŽENJE ZA RAZVOJ DJEČJIH KOMPETENCIJA I SAMOPOUZDANJA

● LITERATURA

● PLAKATI ...................................................................................................................................................

● PODPORNIKI ............................................................................................................................................

Predgovor

Spoštovani,

pred vami je že 7. mednarodni zbornik strokovnih referatov, podkrepljenih s primeri dobrih praks projekta »Pomahajmo v svet«.

Osrednja tema letošnjega mednarodnega zbornika je RAZVOJ IN KREPITEV SAMOPODOBE.

Potreba vsakega posameznika je potreba po uveljavljanju samega sebe v lastnih očeh. To je potreba po doživljanju vrednosti svoje osebnosti, značilnosti, individualnosti, smiselnosti svojega obstoja in svoje dejavnosti. Sočasno s potrebo po uveljavljanju v lastnih očeh čutimo potrebo uveljaviti se pri ljudeh, med katerimi živimo oziroma med ljudmi v skupini, ki ji pripadamo. Potrebi sta med seboj pogojeni in bolj ali manj odvisni druga od druge (Košiček, 1998).

Samopodoba je pridobljena, posameznik si jo razvije s samoopazovanjem in izkušnjami, ki jih pridobi iz okolja. Razvoj samopodobe je kontinuiran in je značilen za vsako razvojno obdobje. Ključen pogoj za razvoj samopodobe je otrokovo spoznanje sebe kot samostojnega objekta, ki se razlikuje od drugih objektov (Adlešič, 1999).

Pri nastajanju in razvijanju individualne zavesti imajo velik pomen informacije, ki jih posameznik pridobi o sebi in jih združi v podobo samega sebe. Zelo pomembne so informacije o nas samih, ki jih dobimo od drugih ljudi. Naša samopodoba je tako odraz mnenja, ki so ga imeli ali ga imajo drugi ljudje o nas (Musek in Pečjak, 2001). Pri oblikovanju menja o nas samih, na podlagi mnenj drugih ljudi, imajo ključno vlogo predvsem posamezniki, ki jih označimo kot pomembni drugi.

Zbornik vsebuje 17 strokovnih prispevkov iz Slovenije, Hrvaške, Črne gore, Bosne in Hercegovine ter Litve. Avtorji prispevkov so se pri pisanju osredotočili na prakso v povezavi s teorijo, kurikulom za vrtce, učnim načrtom za šole, programom projekta »Pet prstov« v povezavi z osredno temo – SAMOPODOBA.

Prepričani smo, da boste ob branju našli zanimive pristope, ki vam bodo dali idejo za še bolj kvalitetno delo z otroki.

Iskrena hvala vsem avtorjem prispevkov, ki ste s svojim delom prispevali h kvaliteti zbornika.

Kaja Kink, soustanoviteljica FINI zavoda Radeče in projekta »Pomahajmo v svet«

PROJEKT ZVEZDICA POMAGALKA

Osnovna šola Starše, Vrtec Najdihojca

Mateja Sajko, diplomirana vzgojiteljica

Znotraj projekta »Pomahajmo v svet« smo oblikovali dejavnost Zvezdica Pomagalka, ki omogoča otrokom razvijati občutek pomembnosti, tako v vrtcu, kot tudi v domačem okolju. Otroci s svojim sodelovanjem pomagajo reševati konflikte, nudijo pomoč prijateljem in vzgojiteljici. Podajajo nove ideje, skupaj oblikujejo pravila, iščejo rešitve. Doma pomagajo pri hišnih opravilih in spoznavajo, da lahko tudi sami pripomorejo k razbremenitvi svojih staršev. Ves čas razvijajo zavest o svojih močnih in šibkih področjih in tako pridobivajo zavest o sebi.

English summary: Within the “Say Hello to the World” project we created an activity called ‘Zvezdica Pomagalka’ (Helping Star) which enables children to create the feeling of significance in kindergarten and also at home. Children actively participate in solving conflicts and help their friends and the teacher. They suggest new ideas, make rules and look for solutions. Children help with the housework at home, they realise this is how they relieve their parents. They develop the perception of their strengths and weakness.

V Projektu »Pomahajmo v svet« sodelujemo s predšolsko skupino otrok že četrto leto. V letošnjem letu smo povezani z vrtcem iz Črne gore. Projekt mi vsako leto omogoča osebnostno rast in razvoj, ko iščem nove ideje in izzive, kako bi se lotila posameznega prsta.

V svojem prispevku bom predstavila dejavnosti v okviru Prvega prsta: ,,TO SEM JAZ,,.

S spoznavanjem sebe začnemo že v mesecu septembru. Postaviti moramo nova pravila, ki nam bodo omogočila harmonično bivanje v skupini. Prav tako moramo odkriti dobra in slaba področja pri otrocih, saj vsak otrok je individuum zase. Vzgojitelj mora omogočiti razvoj šibkih in močnih področij. V vrtcu stremimo k temu, da se vsi otroci dobro počutijo in da so pomembni.

Cilji katerim smo sledili v uvajalnem mesecu so:

- Spoznavanje pomena sodelovanja ter spoštovanja in upoštevanja različnosti.

- Spoznava, da morajo vsi ljudje v določeni družbi pomagati in sodelovati, da bi lahko ta delovala ter omogočila preživetje, dobro počutje in udobje.

- Pridobiva konkretne izkušnje o demokratičnih načelih, na katerih temelji sodobna družba.

- Pridobiva konkretne izkušnje za sprejemanje drugačnosti.

- Spoznava, da vsi, odrasli in otroci pripadajo družbi in so pomembni.

- Ima možnost razvijati sposobnost in načine za vzpostavljanje, vzdrževanje in uživanje v prijateljskih odnosih z enim ali več otroki (kar vključuje reševanje problemov, pogajanje in dogovarjanje…).

- Se seznanja s pravili v skupini in v vrtcu in jih sooblikuje na osnovi razumevanja razlogov zanje ter posledicami.

SOCIALNE IGRE

Prve dneve novega šolskega leta smo se igrali razne socialne igre za spoznavanje imen, lastnosti in zunanjih značilnosti otrok. V nadaljevanju bom predstavila nekaj iger.

Igra Stol na moji levi je prost, želim, da je… moj gost. Otroci pri tej igri sedejo na stole v krogu. Igro začne tisti, ki ima stol na svoji levi prazen in povabi prijatelja, ki pride k njemu na obisk. In tako se igra nadaljuje, dokler ne pridejo na vrsto vsi otroci.

Naslednja igra, ki se jo otroci zelo radi igrajo je Ujela sem duhca. Otroci hodijo z zaprtimi očmi po prostoru. Vzgojiteljica hodi med njimi s pregrinjalom. Ujame enega otroka in zakliče Ujela sem duhca. Otroci sedejo v krogu okoli njega. Ugibajo kdo je skrit pod pregrinjalom. Ugotoviti morajo zunanje značilnosti otrok: barva las, oči, barva oblačil. Kasneje ugibajo kaj in s kom se otrok rad igra. Ko ugotovimo vse lastnosti, nam skrit otrok pove, kaj smo ugotovili pravilno in kaj narobe.

Otroci se zelo radi igrajo tudi igro Konjiček koga jaham. Pri tej igri otroci sedijo v krogu,. Določimo otroka, ki gre k vratom. Nato določimo otroka, ki je v sredini in se postavi v držo konjička. Otroka pokrijemo z odejo. Otroci pokličejo otroka pred vrati. Ta sede na konjička, ki se mora oglašati kot konj. Otrok ugiba koga jaha.

DEJAVNOST ZVEZDICA POMAGALKA

Iz izkušnje v lanskem šolskem letu sem vedela, da nam epidemija ne bo prizanesla. In bomo najverjetneje spet zaprli vzgojno izobraževalne ustanove. Tako sem že med počitnicami razmišljala, kako bi lahko kakšne dejavnosti prenesla tudi v domače okolje. Lani sem po vrnitvi v vrtce opazila, da so nekateri otroci za opravila, ki so jih že opravljali samostojno, iskali ponovno pomoč vzgojiteljice. Kar me je vzpodbudilo k razmišljanju, kako bi lahko starše vzpodbudila, da dajejo čim več izzivov svojim malčkom in jim pustijo, da se sami lotijo novih podvigov, tudi doma.

Starše je velikokrat strah, da se bo njihovim otrokom kaj zgodilo, ali pa menijo, da bodo kakšno opravilo bolje in hitreje opravili sami. To je seveda res, a kljub temu so otroci prikrajšani, za njihovo rast, njihov občutek pomembnosti, ko lahko pomagajo. Otroci s pomočjo pri hišnih opravilih, dobijo občutek, da so tudi oni pomemben člen v družini. Tako je nastala ideja o Zvezdici Pomagalki.

Doma sem imela star kozmetični kovček z ogledalom, ki sem ga predelala in vanj dala zvezek z navodili za starše. V zvezek sem prilepila nekaj člankov o razvoju otrokove samozavesti in njihovih sposobnostih. V kovček sem dodala lutko Zvezdice Pomagalke, ki jih pri njihovih dejavnostih opazuje. Zraven sem priložila še didaktično igro z naslovom Hišna opravila. Igra vsebuje igralno podlago. Na njej so polja in na nekaterih je označeno hišno opravilo ter figure in kocka. Po metu kocke se morajo igralci s figurami premikati po poljih. In če igralec pride do polja z določenim opravilom (zalij rože, pobriši prah, nahrani hišnega ljubljenčka, pospravi mizo, zloži perilo…), mora opraviti nalogo.

Slika 1: Kovček Zvezdice Pomagalke. (foto: Mateja Sajko)

Na roditeljskem sestanku sem najprej predstavila kovček Zvezdice Pomagalke staršem. Podala sem jim navodila in njihovo vlogo pri tej dejavnosti. Nato sem ga predstavila še otrokom v skupini. Zelo jih je zanimalo, kaj se skriva v njem, saj so ga že opazili, ko sem ga izdelovala. Povedala sem jim, da bo kovček potoval od otroka do otroka, pri vsakem se bo zadržal tri dni. Otroci so bili navdušeni. Zavedala sem se, da je potrebna dobra priprava otrok, če želim, da dejavnost uspe.

Pričeli smo s pogovori o tem, kaj so počeli, ko so bili dojenčki, malčki in kaj danes. Kaj vse so se že v tem času naučili. Kasneje smo se pogovarjali, kako so napredovale njihove sposobnosti, risanje, gibanje, govor. Tako smo prišli tudi do pogovora o tem, da že zmorejo veliko hišnih opravil. Spoznala sem, da so nekateri vključeni v družinsko delo, drugi malo manj. Otroci so povedali, da doma sesajo, brišejo prah, pospravljajo igrače, skrbijo za hišne ljubljenčke, zlagajo perilo, pospravijo svojo posteljo, pripravijo mizo. Kasneje so se otroci narisali, z opazovanjem v ogledalu. Nato smo izdelali plakat, na katerega smo prilepili risbice vseh otrok. Zraven sem prilepila zapis, kjer je vsak otrok povedal, kaj zmore, kako pomaga, kaj se je naučil. Otroci so plakat opazovali, se ob njem pogovarjali in primerjali. Po pripovedovanju staršev sem ugotovila, da so tudi doma želeli poskusiti opraviti kakšno opravilo, ki ga prej niso.

Kovček so želeli odnesti domov vsi otroci. Morali smo se dogovoriti, kdo ga bo odnesel prvi. Zato smo iskali ideje. Eni so želeli, da določimo otroka z izštevanko. Največ otrok pa je predlagalo, da bi naredili seznam, ki se ga bomo držali. In tako smo tudi storili.

Otrok, ki je imel kovček doma, je vsakodnevno poročal o tem, kaj je že storil, kaj si še želi narediti. V vrtcu pa sem jih vzpodbujala, da so pomagali svojim prijateljem, v skupini. Ugotovila sem, da je bil kovček velikokrat tudi spodbuda pri reševanju konfliktov. Saj so otroci pri kakšnem sporu hitro našli rešitev, ko smo želeli povprašati Zvezdico Pomagalko za nasvet.

Ob vrnitvi kovčka smo si vzeli čas za vsakega otroka. Otroci so z velikim navdušenjem pripovedovali, kaj vse so počeli. Prav tako pa smo bili veseli pozitivnega odziva staršev, ki so bili pomemben člen v našem projektu. Vsi so opisovali naloge, ki so jih otroci opravili. Včasih so priložili fotografijo otroka ob opravljanju kakšne zadolžitve. Velikokrat pa so zapisali tudi nekaj vzpodbudnih besed za nadaljnje delo. Otroci so bili zelo ponosni nase, ko sem besede njihovih staršev prebrala pred vsemi otroci in pokazala njihove fotografije.

Občutek lastne vrednosti za otroka označuje širši pogled na sebe. Pomembno zanj je, kako nanj gledajo pomembni ljudje v njegovem življenju. Če otroka doživljamo, kot da je dragocen, pomemben in privlačen, bo tako tudi razmišljal o sebi. Otrok bo ta občutek pomembnosti ponotranjil in bo prisoten ne glede na uspešnost na posameznih področjih (W. Dyer 2013)

Dejavnost Zvezdice Pomagalke smo izvajali celo šolsko leto in ne samo v okviru teme To sem jaz, v mesecu septembru. Tako smo tudi tekom šolskega leta spoznali, da ima nekaj otrok težave z izražanjem čustev, predvsem z jezo. Tako smo se lotili tudi reševanja tega problema. Pogovarjali smo se o svojih čustev, kako se počutimo ob posameznem čustvu, kakšen je naš izraz. Spoznali so, da so nekatera čustva lepa, druga pa nam vzbudijo neprijetne občutke. Otroci so pripovedovali, kako reagirajo, kaj naredijo, da se pomirijo. Opazovali smo tudi veliko prozorno posodo napolnjeno z vodo in bleščicami, kaj se dogaja s posodo, ko jo močno premešamo. Primerjali smo posodo z našim telesom, ko smo močno jezni. Opazovali smo, kako se bleščice umirjajo, ko se posoda umiri. Tako se zgodi tudi z nami. Otroci, ki imajo težave z obvladovanjem jeze so sami pripovedovali, kako se počutijo. Skupaj smo iskali predloge, kako se lahko pomirimo. Otroci so predlagali globoko dihanje, vdih skozi nos in izdih skozi usta. Podali so tudi idejo, da lahko nekomu povemo, da smo jezni in izrazimo kaj nas je razjezilo. Otroci so se začeli zavedati svojih občutij in jih izražati.

Pri načrtovanju in izvedbi projekta smo se osredotočili predvsem na otroka, na njegovo rast. S tem so otroci razvijali lastno podobo o sebi, začeli so se zavedati svojih močnih in šibkih področjih in izgubljati strah pred novimi izkušnjami.

Slika 2: Odziv staršev. (foto: Mateja Sajko)

ZAKLJUČEK

Samozavestni ljudje se znajo spoprijeti s težjimi situacijami v življenju. Zagotovo ljudje naletimo kdaj na ovire, padce, a če se zavedamo svoje moči, bomo poskusili vedno znova.

Otrok, ki je samozavesten, zaupa v svoje sposobnosti in vase. Sposoben je v različnih situacijah v svojem življenju samozavestno reagirati. Plah otrok pa sam sebi zapira pot, saj zanj vsak neuspeh pomeni osebni poraz (Kluge, Pfeifer 2001).

Cilje, ki smo si jih zastavili, smo uresničili. Otroci so svojim sodelovanjem, predlogi, idejami pomagali vzgojiteljicam, otrokom in staršem. Naučili so se sprejemati drugačnost. Spoznali so, da so si zelo različni a hkrati zelo pomembni. Ugotovili so, da si lahko s svojo pomočjo, drugim olajšamo življenje. V projektu so nam bili v veliko pomoč starši, ki so sodelovali z nami. Brez njihove pomoči, podpore nam dejavnost Zvezdica Pomagalka ne bi uspel.

LE

POGUMNO, LE ZA MANO!

Vrtec Lipa Štore

Klavdija Berglez

Smo heterogena skupina Rdeči palčki, stari od 4 do 6 let. Skupina šteje 21 otrok. V projektu »Pomahajmo v svet« sodelujemo že šesto leto. Do sedaj smo mahali dvakrat v Litvo, eno leto na Švedsko, po Sloveniji pa smo mahali v Idrijo in v Koper. To leto ponovno mahamo po Sloveniji in sicer v oddelek predšolskih otrok v vrtec Manka Golarja Gornja Radgona. Pri našem poslanstvu je odgovor na vprašanje »Kako pri otroku spodbujati pozitivno telesno samopodobo?« ključ do kvalitetnega vzgojnega dela. Vsak izmed nas si v svojem življenju oblikuje oz. predstavlja oblikovanje, vrednotenje o samem sebi. Vse te pojme označujemo z izrazom samopodoba, ki pa je temeljna sopotnica v našem življenju. Samopodoba ima močno motivacijsko vlogo. Pomembno je zlasti to, kar vpliva na naše obnašanje, na kakovost našega življenja ter na naše zadovoljstvo.

English summary: We are a heterogeneous group of Red Dwarfs, aged 4 to 6 years. The group counts 21 children. We have been participating in the project »Say hello to the world« for the sixth year. So far, we have waved twice to Lithuania, one year to Sweden, and across Slovenia we have waved to Idrija and Koper. This year we are waving around Slovenia again, to the pre-school children's department in the Manko Golar kindergarten in Gornja Radgona. In our mission, the answer to the question »How to promote a positive body image in a child?« Is the key to quality educational work. Each of us in his life shapes or. represents shaping, valuing oneself. We label all these concepts with the term self-image, which is a fundamental companion in our lives. Self-esteem has a strong motivational role. What is especially important is what affects our behavior, our quality of life and our satisfaction.

Samopodoba je sestavljena slika, celotna podoba lastne vrednosti. Je naša notranja predstava o nas samih – »skupni rezultat«, naša vrednost ali drugače: naš celotni listek. Samopodoba je proces in se razvija skozi čas. Nihče se nekega lepega dne ne zbudi s pozitivno ali negativno, visoko ali nizko samopodobo. Svojo samopodobo si prislužimo (Youngs, 2000, st. 12).

Samopodoba otroka se postopoma oblikuje v času otroštva, kadar se otrok samoocenjuje in je hkrati dovzeten na ocene ostalih o sebi. Razvoj poteka od enostavne k razčlenjeni, od spremenljive k stabilni, od konkretne k abstraktni, od absolutne k primerjalni in od javne k zasebni samopodobi. Pri otroku je samopodoba najprej enostavna (sem lep, sem priden) brez upoštevanja okoliščin in različnih opazovanj zornih kotov (Žibert, 2011).

Starši se velikokrat srečujejo s situacijami, ko vidijo lastnega otroka v stiski, bolečini in trpljenju. Iz izkušenj dela z otroki in mladostniki lahko rečem, da smo tudi starši nemalokrat sami odgovorni, da se otroci zaprejo pred našo pomočjo in nas pustijo zunaj trpeče kletke, v katero so se zaprli pred svetom. Do največjega nerazumevanja prihaja v perspektivi gledanja na problem. Če starši ne prenesemo pogleda na svojega trpečega otroka, pa otroci ne prenesejo, da starši nismo sposobni uvideti ter prepoznati njihovih bojazni, strahov in občutkov. Starši želimo, da otrok čim prej pozabi na bolečino, otroci pa želijo, da vidimo, sočutimo in razumemo, kaj to bolečino povzroča, in predvsem, kako zelo boli.

Kako naj torej odreagiramo? Ne moremo se pretvarjati, da družbeni pritisk, pritisk medijev in vrstnikov ne obstaja, da lepota ni pomembna in da videz ne vpliva na to, kdo s(m)o. Če bomo odreagirali tako, nas bodo otroci imeli za trapaste. Poslušajmo raje, kaj nam otrok govori, in izrazimo sočutje. Ubesedimo, da razumemo otrokovo stisko, in pomislite na »svoje« podobne čustvene situacije. Empatični pogovor je ključ do uspeha.

Otroci začnejo graditi pojmovanje sebe na zunanji lepoti, torej zunanjem videzu, ki jim je najpomembnejši. Že zgodaj razlikujejo med privlačnostjo in neprivlačnostjo. Svoje vrstnike primerjajo na osnovi fizične privlačnosti, privlačni otroci doživljajo več nežnosti v svojem okolju, vrstniki, ki jih imajo za najboljše prijatelje, jih pogosteje vabijo k igri. Otroci, ki niso vizualno privlačni, pa ne doživljajo vsega tega v tolikšni meri (Youngs, 2000).

Otrok dobi prve napotke o svoji samopodobi v družini. Če je družina takšna, da jim veliko pomeni zunanji videz in zanj veliko naredijo, otrok to že od malega podzavestno vključuje v svoje doživljanje sebe. Z odraščanjem se vse to bolj stopnjuje in njegova samopodoba lahko postane pretirano odločilna (Tomori, 1990).

Bo že držalo, da prej vidimo druge kot sebe. Ta pojav je še posebej izrazit pri vzgoji otrok. Pogoj za vzgojo »telesno« samozavestnega otroka je lastno izžarevanje samosprejemanja in notranjega zadovoljstva (ne s tem, kako se naše telo kaže, temveč s tem, kaj vse naše telo zmore). Z lastno prevzgojo bomo zgled otroku.

Čas prijetnega/kvalitetnega druženja je sigurno čas skupnih obrokov. Ta ni namenjen štetju kalorij, tarnanju nad telesno težo in zbujanja slabe vesti ali občutka krivde. Skupni obroki naj postanejo družabni dogodki, ko se družina zbere in ko lahko vsak podeli svoje občutke in doživljanje dneva.

Pogosto ogledalo »iz muhe naredi slona«. Če dovolj dolgo stojimo pred njim in zremo v svoj odsev, še tako majhna »nepravilnost« naraste do razsežnosti osebne katastrofe. Če skrbimo za zdravo telo, skrbimo tudi za lepo telo. Če pa skrbimo le za »lepo« telo, pa ni nujno, da je to tudi vedno zdravo!

Slika 1: Skupaj zmoremo vse! (foto: Klavdija Berglez)

V uvodnih uvajalnih mesecih šolskega leta smo se spoznavali, ustvarjali čim bolj pozitivno skupinsko klimo in se tako povezovali med seboj. Nastal je velik krog prijateljstva in z njim smo naredili naš prvi korak. Lotili smo se ga načrtno in ciljno, saj predstavlja temelj nadaljnjega skupinskega produktivnega procesa. V tem začetnem obdobju smo sledili globalnima ciljema: doživljanju vrtca kot okolja, v katerem so enake možnosti za vključevanje v dejavnosti in vsakdanje življenje ne glede na spol, telesno in duševno konstitucijo, nacionalno pripadnost, kulturno poreklo, veroizpoved, ter spoznavanju samega sebe in drugih ljudi (Kurikulum za vrtce, 1999). Pomembno je, da sledimo otrokom, njihovim potrebam, željam in da širimo njihovo znanje.

Otroci se ob tem veselijo, čudijo in doživljajo. Vsakodnevno skupno druženje smo pričeli s socialnimi igrami, ki smo jim vedno znova dodajali nove, te pa posledično pozitivno vplivajo na razvoj socialnih spretnosti. Otroci se skozi igralne situacije vživljajo v čustva in občutja sovrstnikov. Socialne igre vzgojiteljem predstavljajo sredstvo za vzpostavljanje enakopravnega in neposrednega odnosa z otroki. Ob tem spoznavajo otroke, njihove značilnosti, načine delovanja v skupini, želje, interese in vrednote. Dobro poznavanje otrok vzgojitelju omogoča kvalitetno delo. Socialne igre niso navadne družabne igre. Z njihovim izvajanjem skušamo doseči višjo stopnjo socialne občutljivosti, razvoj socialnih spretnosti ter vplivati na kakovost medvrstniških odnosov

Za naše prvo javljanje in mahanje v Gornjo Radgono smo se veliko pogovarjali in izvajali dejavnosti, katerih cilj nam je bil doseči spoznanje, kako edinstven, zanimiv in poseben je vsak izmed nas. V samem začetku prvega prsta »To sem jaz« smo se stvari lotili postopoma. Naučili smo se deklamacijo Anje Štefan z naslovom »Le pogumno, le za mano« iz knjige Drobtine iz mišje doline.

Le pogumno, le za mano, kmalu bomo našli hrano, ne le hrano, boljši svet, kjer nam lažje bo živet’.

Tu je čuden red v veljavi, ni več dober, ni več pravi, ni pravičen, jasen, čist, vse poganja le korist.

In zato po dolgi poti gremo sončecu naproti. Glejte, koliko nas je! Prej ko slej nam že uspe.

Vsak od nas ima svoje prednosti, znanja in vrline. Vsak od nas je lahko nekomu v navdih. Spoznala sem, da otrok ni majhen odrasel. Kot že tolikokrat. Moj osebni cilj je so/pomagati staršem vzgojiti strpnega otroka, ki je odprt do drugačnosti. Dejstvo je, da moramo tako najprej delovati sami. Saj veste – otrok se uči z zgledom. Če imamo sami odklonilen odnos do drugačnosti, bo otrok takšno držo ponotranjil; če smo odprti in sprejemamo ljudi, ki so drugačni od nas, bo takšen tudi naš otrok.

Kompetentnost je občutek, da zmoremo. Biti sposoben, imeti moč za določeno spretnost, moč, ki nas krepi, prispeva k zaupanju vase, usmerja naše napore, usmerja k dosežkom in vodi k uspehom. V takšnem krogu si zgradimo stolp pozitivnih opominov, da smo sposobni. Človek, ki v sebi vidi sposobnega človeka, nima težav na življenjski poti. Če naleti na kakšne ovire, takoj začne iskati alternativne rešitve. Tudi kadar se pri kakšni nalogi ne odreže najbolje, gre naprej. Neprijetnih izkušenj in dogodkov ne zapisuje v spisek tragičnih napak, ampak jih doživlja kot negativno izkušnjo, ki jo bo prihodnjič izboljšal (Youngs, 2000). Cilj mojega/našega poslanstva je vzgoja otroka s stabilnimi temelji, trdno strukturo in močnega srca!

Slika 2: Vedno nasmejani Rdeči palčki! (foto: Klavdija Berglez)

RAZVIJANJE POZITIVNE SAMOPODOBE PREKO FOTOGOVORICE DRUŽINSKIH

IZLETOV PO SLOVENIJI

Vrtec Sežana

Mateja Lah Vojska

V prispevku želim prikazati pomembno vlogo starš ev in otrok pri sodelovanju v projektu »Pomahajmo v svet«. Starši so bili aktivno vključeni že od 1. roditeljskega sestanka, ko sem jim predstavila projekt. V prispevku bom opisala sodelovanje staršev in otrok pri spoznavanju naše države s pomočjo fotogovorice. Otroci so prinesli v vrtec družinske fotografije, ki so nastale na različnih koncih Slovenije. Cilji dejavnosti so bili, da otroci s pripovedovanjem ob fotografijah spoznavajo in izražajo sebe, krepijo pozitivno samopodobo, ob tem pa se spoznavajo tudi med seboj. Ob pripovedovanju so izražali svoja čustva, krepili svoje govorno-socialne kompetence, ob fotografijah pa tudi evalvi rali svoje družinske izlete po Sloveniji.

English summary: In this article, I want to show the important participating role of parents and children in the project "Say hello to the world". Parents have been actively involved since the first parent meeting when I introduced them to the project and gathered their ideas. In this article, I will describe the participation of parents and children in discovering out country with the help of a photo talk. The children brought family photographs taken in different parts of Slovenia. The goals of the activity were for children to get to know and express themselves through storytelling of photographs, to strengthen a positive self-image, and at the same time to get to know each other. During the storytelling, they expressed their emotions, strengthened their speech and social competencies, and along with the photographs, they evaluated their family trips around Slovenia.

V projektu sem s skupino Krokodili sodelovala dve šolski leti, pri izvedbi opisane dejavnosti v prispevku so bili stari 3-4 leta. V obeh letih sem sodelovala s skupino Sončki in vzgojiteljico Tjašo iz Vrtca Litija. V prvem letu sodelovanja smo pri petem prstu z otroki spoznavali grb, zastavo in našo pokrajino Kras, tokrat pa sem hotela otrokom predstaviti zemljevid Slovenije s pomočjo njihovih družinskih fot ografij. Le-te smo pred klicem nalepili na zemljevid Slovenije in nato Sončkom predstavili naša potovanja po Sloveniji. Pri tem smo naše fotografije predstavili preko gibalno-rajalne igre »Potujemo v Rakitnico«.

Vse dejavnosti, ki smo si jih zadali in izvedli, so imele poudarek na celostnem razvoju otrokove osebnosti, ki mu tudi omogoča nadaljnje raziskovanje in zdravo vključevanje v družbo. Pri delu sem upoštevala načelo enakih možnosti in različnosti med otroki, značilnosti starostnega obdobja in individualne razlike v razvoju in učenju otrok (Kur ikulum za vrtce, 1999). Menim, da sva s sodelavko pripravili program dejavnosti, v katerem so otroci uživali, ob zaključku sklopa je bil viden napredek in aktivna vključenost otrok, otroci so bili veliko bolj odprti in družabni, razvijali so svoje komunika cijske veščine

Otroci so vključeni v govorne in socialne interakcije, s katerimi se že od rojstva srečujejo tako doma, nato pa tudi v vrtcu. Glavni cilj je bil, kako aktivno vključiti celotno družino v projekt. Ker otroci radi opazujejo lastne fotografije, smo se odpravili na sprehod po Divači, kjer sem otroke fotografirala pred znanimi objekti, ki so jih sami predlagali (železniška postaja, Muzej slovenskih igralcev, Park Sonček…). V garderobi smo pripravili razstavo z izjavami otrok ter napisala pobudo staršem, naj nam pomagajo pri prinašanju družinske fotografije iz različnih koncev Slovenije. V ta namen sem razstavila tudi nekaj fotografij iz skupnega srečanja staršev in otrok, ko smo spoznavali naše mesto - Divačo. Otroci

so res v časovnem razmaku enega tedna od doma prinesli fotografijo iz različnih potovanj po Sloveniji, nekaj družin pa je priskrbelo slike iz različnih lokacij.

Največkrat so bile družine fotografirane na morju, v toplicah, v živalskem vrtu v Ljubljani ter na Bledu. Nekateri starši so prinesli tudi fotografije iz domačega kraja. Le-te so bile otrokom tudi najbolj všeč, saj je večina otrok lokacijo prepoznala. Najprej smo družinske fotografije imeli nalepljene na omarah v igralnici, v višini otrokovih oči, kjer so jih vsakodnevno opazovali ter se ob njih pogovarjali. Otroci so bili ponosni na svoje fotografije, poimenovali so družinske člane, opisovali, kaj so počeli na fotografiji ter kako so se na izletu počutili. Fotografije smo večkrat uporabili tudi v jutranjem krogu, kjer so otroci spontano pripovedovali o svojih doživetjih.

Presenetilo me je, da so se vse družine takoj odzvale s svojo fotografijo, zamisel jim je bila všeč, tako da so slike prinesli brez težav. Staršem sem ponudila, da fotografije tudi sama razvijem, vendar so vse družine prinesle že razvite oziroma natisnjene fotografije. Otroci so že doma sodelovali pri izbiranju fotografije ter opazovali proces tiskanja fotografije. Tudi midve s sodelavko sva prinesli nekaj najinih fotografij, nad čimer so bili otroci navdušeni. Veliko ča sa so se otroci zadrževali tudi ob najinih fotografijah, naju spraševali po imenu družinskih članov, kaj vse sva videli, kaj sva počeli na fotografiji. Najina aktivna vključenost s fotografijami je otrokom veliko pomenila, menim da so zato tudi sami imeli veliko motivacije k prinašanju lastnega gradiva. Tudi s tem pristopom sem otroke aktivno stimulirala in jim razvijala pozitivno samopodobo.

Ob prinašanju fotografij v vrtec so bili ponosni, veseli in zgovorni, razlagali so drugim o dogodkih in izletu, ravno zato smo večji del sklopa namenili ravno spoznavanju Slovenije preko fotogovorice.

Fotogovorica je didaktični pripomoček in skupek metod d ela s fotografijami v skupini, ki omogočajo izražanje osebnega vtisa ter vpliva na čutno, čustveno in doživljajsko področje (Balažic, 2002). S sodelavko sva spodbujali otroke, da opišejo dogodek na fotografiji, naštejejo družinske člane ter jih

Slika 1: Skupinska fotografija je nastala na skupnem srečanju ob spoznavanju mesta Divača. Služila je za motivacijo otrok ter povabilo k prinašanju fotografij družinskih izletov po Sloveniji. ((foto: Mateja Lah Vojska)

spodbujali k ubeseditvi, kako so se pri tem počutili. Nekaj otrok se prvi teden verbalno ni odzivalo v večji skupini, so pa pripovedovali doživetja v individualni obliki. Sčasoma so se ob več ponovitvah iste dejavnosti nekateri odprli ter poiskali svojo fotografijo ter jo predstavili drugim otrokom. Z otroki smo pripravili tudi »znake«- na tulce smo nalepili list s fotografijo kraja, ki ga je otrok obiskal, ter manjši zemljevid Slovenije, na katerem je bil kraj tudi označen. Otroci so primerjali kraje označbe, ter se pogovarjali, kdo je bil daleč, kdo blizu. V veliko pomoč so jim bili tudi drugi vrstniki, ki so jih sami spodbujali k ubeseditvi dogajanja na fotografiji.

Pogovor med deklico Tio (3 leta, 4 mesece) in Gaelom (3 leta, 9 mesecev); Deklica je gledala fotografijo dečka, ki je bila posneta v Arboretumu med razstavo dinozavrov. Sprva je bil deček tih, preko vprašanj deklice, pa se je odprl in postal samozavesten pri odgovarjanju.

T: »Ma Gael, vidi, tu je tvoja slika! Dej, povej no, ma ki si pej biu?«

G: Je tiho, skomigne.

T: »Ma kaj ste bli z avtom delč, delč?«

G: »Ne vem.«

T: »Ja, ma kej delč, delč, da si mogu še spat v avti?«

G: »Ne, je imela babi postlo, sem spal tam.«

T: »Ma kaj si vidu prov tapravga dinozavra? Ma kaj si prov sam plezal gor? Zakej imaš pa r ucah gor?«

G: »Je bil sok nuter, da sem lohko pil. Ne, je bil igračka, tako velik in trd. Mi je lohko potem mama kupla igračko, so jih imeli pouno.«

T: »Jst bom tudi rekla tatati, da me pelje ke daleč, da bom lohko tudi jst plezala gor… Čaki da vidim, kolko deleč, deleč si bil (gleda ne velik zemljevid). Ja, ma si bil prov deleč, deleč… Bom mogla menda kar v avti spat, da pridem do ke tudi jst.«

G: »Ja, je deleč, ma ni blo tako deleč. Je imela babi hišo hitro zraven. Bomo lohko šli še enkrat ke, jih je polno dinozavrov za vidit.«

T: »Ja, boš lohko še kej plezal in se bova potem lohko skupej igrala z dinozavri.«

Izvajali smo dejavnosti, ki so vključevale vsa kurikularna področja, pri tem pa uporabili različne tehnike in metode aktivnega učenja. Pri tem sem izhajala iz otrok samih, saj so se tako počutili slišane in pomembne, njihova motivacija pa je bila intenzivna ves čas projekta.

Pričakovano, so se otroci najbolj intenzivno odzivali pri gibalnih dejavnostih. Spoznali smo novo gibalno-rajalno igro »Potujemo v Rakitnico«, kjer sem med petjem poimenovala kraje iz naših fotogovoric: »Potujemo v Rakitnico, kdo gre z nami? Potujemo še v Sežano, ti _____ greš z nami!«

Sprva sem otroke poimensko sama poklicala med pesmijo, da so najprej usvojili imena krajev n a fotografiji. Imeli smo pripravljen tudi velik zemljevid Slovenije, na katerih so bile nalepljene pomanjšane kopije fotografij, da so otroci razvijali prostorsko zavedanje ter orientacijo na zemljevidu. Sčasoma, po nekaj dnevih izvajanja gibalne igre, so otroci že sami vedeli, kdo se postavi v kolono, saj so prepoznali imena krajev. Otroci so zelo radi celo šolsko leto izvajali tudi gibalno-rajalno igro

»Potovanje v deželo Balalaj«. V pesmi nastopajo živali, ki se v pižami odpravijo na potovanje. Otrokom

je bila pesem blizu, zato so jo hoteli predstaviti tudi preko video klica, ena deklica pa je podala idejo, da bi bili tudi mi v pižami. Dan pred klicem smo preko oglasne deske obvestili starše o naši ideji, na dan klica pa je res večina otrok prinesla s seboj pižamo. Tako je bil naš zadnji video klic s Sončki nekaj posebnega, saj smo se jim predstavili kar v pižami. Obe gibalni igri smo predstavili Sončkom preko video klica, v ozadju pa je bil razstavljen zemljevid Slovenije s fotografijami otrok. Pokazali smo jim tudi naše znake na tulcih. Sončki so nam predstavili ljudsko pesem »Špic polko«, ki smo jo po klicu tudi sami zaplesali. S širjenjem znanja so otroci spoznavali svojo državo, razvijali so naklonjen odnos do svoje kulture.

: Med zadnjim video klicem smo se predstavili kar v pižamah, tako kot v GIRI "Potovanje v deželo Balalaj." Ves čas nas je v ozadju spremljal velik zemljevid Slovenije, na katerem smo imeli nalepljene fotografije družinskih izletov. (foto: Mateja Lah Vojska

Otroci so bili vključeni v pogovore, upoštevane so bile njihove zamisli, razstavljeni so bili njihovi izdelki, izdelali smo album fotografij izvedenih dejavnosti, preko katerih smo vsakodnevno evalvirali svoje pretekle dejavnosti. Otroci so razvijali občutek pripadnosti skupini, spoznavali so svoja močna in šibka področja, postavljali so vprašanja in sprejemali odgovore od odraslega in otroka. Dobili so potrditev, da so cenjeni in sprejeti, s tem pa si krepili pozitivno samopodobo. Starši so nama dajali pozitivne odzive, presenečeni so bili nad reakcijami svojih otrok, saj je večina otrok doma izrazila željo po potovanjih in preživljanju časa s celotno družino.

Pomembno je bilo, da sem med samim sklopom otroke spodbujala k samostojnosti, medsebojnim vrstniškim odnosom, omogočila sem jim razvoj pozitivne samopodobe ter jim nudila varnost in občutek sprejetosti. Menim, da je bilo dobro, da sem vključila starše v aktivno sodelovanje, otroci so bili ponosni nase in nanje, veliko dejavnosti se je razvilo med samo igro.

Ko naša dejanja naletijo na dober odziv v okolici, potem to pomeni spodbudo, da lahko delujemo še naprej (Zalokar Divjak 2001, str. 32). Vsi vpleteni v projekt smo z uspešnimi interakcijami krepili samospoštovanje in razvijali pozitivno samopodobo. Vsak od nas je bil del celote, ki je prispeval k pozitivni izkušnji vseh vpletenih.

Slika 2

PREKO DEJAVNOSTI V VRTCU DO POZITIVNE SAMOPODOBE

Vrtci občine Žalec

Lorena Jenšterle, mag.soc.del., org.soc.

Samopodoba je zbirka naših samozaznav in prepričanj o sebi, ki se začne oblikovati že v zgodnjem otroštvu. Kot eno od temeljnih področij osebnosti se različno intenzivno razvija vse življenje. Na oblikovanje samopodobe vplivajo izkušnje otroka ob doseganju različnih pomembnih mejnikov in povratne informacije ter sporočila, ki jih dobi od bližnjih oseb (staršev, vzgojiteljev) ob teh dosežkih V krajšem strokovnem prispevku predstavim in na kratko opišem nekaj dejavnosti s cilji, ki smo jih izvedli v okviru mednarodnega projekta »Pomahajmo v svet«- prvi prst in se navezujejo na vsebino razvoja in krepitve pozitivne samopodobe pri predšolskem o troku. Preko raznolikih dejavnosti in s pomočjo socialnih iger smo razvijali socialne veščine in spretnosti, preko gibalnih aktivnosti pa smo se osredotočili predvsem na pomen telesne samopodobe. Otroci so bolje spoznali sebe, svoja čustva in potrebe, izboljšali komunikacijo z drugimi, se postopoma učili ohranjati svoje bistvo in graditi pozitivno stališče do sebe.

English summary: Self – image is a unit of our self-perceptions and beliefs about ourselves which start to develop in the early childhood. As one of the fundamental areas of the personality it variously evolves through entire life. The child’s experiences effect the development of self -image by achieving different and important boundaries, feedbacks and messages which he or she receives from peo ple close to him or her (parents, teachers) regarding those achievements. In my brief article I introduce and shortly describe some of the activities with goals which we carried out within the international project called 'Say Hello to the World’ - First Finger and which refer to the content of the development and strengthening positive self-image with pre-school children. We developed social skills and abilities through various activities and with the help of social games. We mostly focused on the importance of bodily self-image through physical activities. Children got to know themselves, their feelings and needs, improved interactions with others, gradually learned to maintain the essence and build positive standpoints towards themselves.

NAŠI ZAČETKI

Z devetnajstimi otroki 3. oddelka enote Žalec 2, iz Vrtcev občine Žalec, starosti 3-4 let, smo v šolskem letu 2017/2018 sodelovali v projektu »Pomahajmo v svet«. Mahali smo si z otroki iz skupine Dupini, iz vrtca Leptir iz Hrvaške.

Pri načrtovanju dejavnosti smo skupaj z otroki sprva ugotavljali, kaj vse otroci že vedo o sebi in vrstnikih iz oddelka. S sodelavko sva zastavili okvirno temo in cilje, ki so bili fleksibilni in smo jih imeli možnost skozi izvajanje projekta dopolnjevati ter spreminjati. Izhajali sva iz zamisli, idej in interesov otrok, sledili motiviranosti posameznikov in skupine in postopoma nadgrajevali dejavnosti za dosego zastavljenih ciljev

Otroci so imeli možnost raziskovanja, pripovedovanja, opisovanja, iskanja informacij na različne načine in učenja preko različnih področij kurikuluma. Strokovni delavki sva otrokom ponudili spodbudno učno okolje, dovolj časa za igro in učenje in vrsto različnih didaktičnih materialov, ki so pripomogli k temu, da so otroci pridobivali nova znanja v konkretnih situacijah.

K sodelovanju so bili povabljeni tudi starši, ki so nam pomagali pri zbiranju informacij o otrocih, pri prinašanju pisnega n slikovnega gradiva (fotografije, knjige). O dogajanju v oddelku smo starše obveščali preko plakatov, zapisov in fotografij na oglasni deski.

VLOGA STARŠEV IN VZGOJITELJIC PRI GRAJENJU IN OBLIKOVANJU

SAMOPODOBE

Razvoj otrokove osebnosti oziroma osebne identitete ter osebnih značilnosti je odvisen od primarne socializacije, ki se odvija predvsem v družini in vključuje tudi ponotranjenje družbene kulture oziroma inkulturalizacije (Haralambos in dr., 1999). Strokovnjaki opisujejo samopodobo kot zbirko naših samozaznav in prepričanj o sebi, ki se začne oblikovati v zgodnjem otroštvu in se kot eno od temeljnih področij osebnosti postopno razvija vse življenje. Na njeno oblikovanje vplivajo na eni strani izkušnje otroka ob doseganju različnih pomembnih mejnikov, ki vzbujajo občutek zmožnosti ter kompetentnosti. Na drugi strani nanjo vplivajo povratne informacije otroku pomembnih oseb (staršev, vzgojiteljev, učiteljev) ob teh dosežkih. Na kratko, samopodobo si razvijamo s samoopazovanjem in z izkušnjami. Ugodno okolje, prijetna socialna klima in odnosi v vrtcu so predpogoj za oblikovanje zdrave otrokove samopodobe. Vsak otrok pride v skupino z določenimi karakteristikami, ki povzročijo, da se vrstniki nanje na določen način odzovejo. Bolj ko ima otrok razvite socialne veščine in pozitivno samopodobo, tem uspešnejše se bo vključil v socialno okolje in bo lažje sprejet. Ko je dobro sprejet, se nauči še več socialnih veščin in je še bolj uspešen. Če so naše izkušnje in odnosi z drugimi pozitivni, postajamo tudi samozavestnejši

Otroci se med odraščanjem pogosto primerjajo z vrstniki in se po navadi vidijo v slabši luči. Starši in vzgojitelji lahko to naravno nagnjenost preprečimo ali vsaj omilimo s tem, da otroke učimo misliti pozitivno. Za vzgojitelje je predvsem pomembno, da dobro poznamo otrokove razvojne značilnosti in posebnosti, da znamo evidentirati njegova »močna« področja, ki nam omogočajo, da skupaj z otrokom z njegovo aktivno udeležbo uvajamo ustrezne spremembe in predvsem dobro poznavanje celotnega socialnega konteksta otroka in njegovega delovanja v njem. Zavedati se moramo, da nas otroci ves čas opazujejo in se učijo s posnemanjem, zato moramo biti sami dober vzgled.

NA POTI DO POZITIVNE SAMOPODOBE- POMAHALI SMO S PRVIM PRSTOM Na kratko bom opisala nekaj dejavnosti, ki smo jih izvedli na temo »To sem jaz« in se navezujejo na vsebine v povezavi z razvojem in krepitvijo samopodobe predšolskih otrok. Vsebinski sklop 1.prsta smo začeli s pogovorom o sebi in spoznavanju telesnih lastnosti. Otroci so ob svojih fotografijah, plakatih, slikanicah pripovedovali in razmišljali o sebi, svojih telesnih značilnostih in lastnostih, podobnostih/razlikah z drugimi, kaj zmoremo, česa ne, kaj imamo radi/ne maramo… Izmerili smo telesno višino in težo in meritve primerjali z vrstniki. Namen je bil, da se otroci zavedajo pomembnosti lastne identitete, da razmišljajo o sebi, svojih značajskih in telesnih lastnostih, željah, posebnostih, interesih, pričakovanjih in prepoznajo svoje potenciale in kvalitete. Na temo smo tudi likovno ustvarjali. Igrali smo se tudi senčno gledališče in ugotavljali čigava je senca.

V okviru teme telesna samopodoba smo preko dejavnosti in pogovora spoznavali pomen zdravega življenjskega sloga, skrbeli za higieno rok, zob, izvajali športne dejavnosti in pripravljali in okušali zdravo prehrano (sadna/zelenjavna nabodala). Prehrana je osnova za naše telesno zdravje in njeno delovanje vpliva tudi na naše psihične aktivnosti, to vsi dobro vemo. Otroci so bili ob vsakodnevnih dejavnostih in v različnih socialnih situacijah vključeni v komunikacijske procese z vrstniki in odraslimi. Otroci so se preko pogovorov z vrstniki osvobajali sramežljivosti in spoznavali načine za vzpostavljanje, vzdrževanje in uživanje v prijateljskih odnosih in igri z vrstniki. Dogovorili smo se tudi o različnih strategijah reševanja konfliktov. Pri konstruktivnem reševanju konfliktov je pomembno poslušanje, izražanje namesto potiskanja lastnih občutkov, jasno izražanje potreb in želja, sposobnost iskanja različnih možnosti reševanja konflikta ipd. Namesto tekmovanja smo gradili odnose sodelovanja.

V knjižnem kotičku so bile na razpolago slikanice glede na obravnavano temo (človeško telo, zdravje, čustva,…). Vsakodnevno so poslušali brane pravljice, najbolj od vseh pa jim je bila všeč zgodba Volk, ki je hotel spremeniti barvo. Šaljive volčje prigode so bile vodilo za nadaljevanje pogovora, da so še sami raziskali svojo podobo, hkrati pa smo dobili sporočilo, da je najbolje sprejeti samega sebe takšnega kot si, saj barva dlake (kože) ne določa, kakšen si.

Slika 1: Ob samostojnem obnavljanju vsebine so postajali vedno bolj samozavestni (foto: Lorena Jenšterle)

S sodelavko sva poskušali otrokom približati tudi čustveni svet in jih učili učinkovitega soočanja z negativnimi čustvi (strah, jeza, žalost). Z vprašanji sem spodbujala otroke, da so pripovedovali o svojem počutju (kdaj/zakaj sem žalosten, vesel, srečen, jezen, me je strah) in opazovali mimiko obraza v ogledalu. Otroci so spoznali tudi simbolne ponazoritve različnih čustev in tabelarno označevali pozitivna in negativna čustva.

S pomočjo socialnih iger smo razvijali intelektualno, emocionalno in socialno plat otrokove osebnosti ter vzpodbujali ustvarjalnost. Otroci so pridobivali in okrepili vse bolj kompleksne povezovalne socialne veščine: prijateljstvo, solidarnost, sočutje, empatija, medsebojna pomoč in stik, sodelovanje, ljubezen, strpnost, sprejemanje sebe in upoštevanje različnosti Vedno smo sedeli v krogu in tako na simbolni ravni sporočali, da smo skupina in da smo v igri vsi enakovredni udeleženci. S sodelavko sva zagotovili sproščeno vzdušje v skupini, kar je tudi pogoj za uspešno socialno učenje. Med otroki so bile najbolj priljubljene naslednje: stol je prazen, vodenje slepega in igra zasmejal si se. Socialne igre postale nepogrešljiv del našega vsakdana. Kot pravi Žavbi »so socialne igre pravzaprav družabne igre, ki z elementom pogovora o tem, kaj se je med igr o dogajalo z otrokom in med otroki, dvigujejo raven samozavedanja in socialne senzibilnosti« (Žavbi,2012, str. 14).

Da bi otroci znali občutiti in doživeti svoja čustva, da bi se lažje osredotočili na svoja dejanja in da najdejo ravnotežje v sebi, potrebujejo tišino. Sprostitvene igre in tehnike so pripomogle k telesni in duševni sprostitvi in umiritvi otrok, h kvalitetnejšim medsebojnim odnosom v skupini in k kvalitetnejšemu vzgojnemu delu Z medsebojnimi stiki, dotiki, bližino smo ustvarjali »nevidno«

močno vez, ki nas je še bolj povezala. Veliko zanimanja so otroci pokazali tudi pri izvajanju pravljične joge. Želela sem, da bi se otroci naučili sproščanja in umirjanja na zanimiv način in da bi se naučili prisluhniti svojemu telesu. Otroci so bili ponosni na lastne sposobnosti in dosežke, ki so uspešno izvedli posamezno asano (položaj), kar je pozitivno vplivalo na njihovo samopodobo.

Slika 2: Pravljična joga- SPEČA KAČA: Vzbujanje občutka ugodja, doživljanje telesa drugega, deljenje doživljanja z drugim, dihanje otrok v kači v sozvočju (foto: Lorena Jenšterle)

NAMESTO ZAKLJUČKA

Naš cilj ni, da smo in postanemo kot drugi. Pomembno je, da se zavedamo, da se razlikujemo od drugih in hkrati, da smo sposobni videti druge ljudi, ne da bi jih obsojali. Vse razlike med nami moramo priznavati v pozitivnem smislu. Ozavestiti moramo, da nas drugačnost, različnost bogati. Menim, da projekt ponuja možnost nadgrajevanja znanja, sodelovanja in izmenjave primerov dobre prakse s strokovnimi delavci/delavkami v vrtcih/šolah v Sloveniji in tudi širom držav sveta.

Zaključujem z mislijo Alberta Einsteina: »Vsak otrok skriva v sebi neizmeren potencial. Vendar, če boste ribo sodili po njenih sposobnostih plezanja na drevo, bo vse svoje življene živela v prepričanju, da je nesposobna.» Bodimo otrokom vzor in opora, da razvijejo zdravo samopodobo, ki je pr edpogoj za zadovoljstvo, razvoj in uspeh.

KREPITEV SAMOPODOBE PREKO DEJAVNOSTI ČETRTEGA PRSTA –

JAZ IN MOJ KRAJ

Vrtec

Hrastnik, enota Sonček Mirjam Rupar, dipl. vzg.

Razvoj pozitivne samopodobe v predšolskem obdobju ima velik vpliv na posameznikovo doživljanje sebe in okolice, zato je potrebno ustvariti spodbudno učno okolje. Otroci imajo prirojeno potrebo po učenju, spoznavanju novih stvari in raziskovanju. Spoznavanje domačega kraja in kulturne dediščine smo izvedli s projektnim učenjem. Otroci so bili vključeni v projekt pri načrtovanju, oblikovanju, sprejemanju odločitev in končni izvedbi dejavnosti.

V strokovnem prispevku predstavljam dejavnosti na temo četrtega prsta projekta »Pomahajmo v svet« – Jaz in moj kraj.

English summary: The development of a positive self-image in the pre-school period has a great influence on the individual‘s experience of himeslf and his surroundings, so it is necessary to create a stimulating learning environment. Children have an innate need to learn, learn new things and explore. Getting to know the hometown and cultural heritage was carried out through project – based learning. The children were involved in the project in planning, designing, making decisions and finalizing the activities.

In my professional contribution, I present activities on the topic of the fourth finger of the project ‚Say Hello to the World‘ - Me and My Town

Uvod

V mednarodnem projektu »Pomahajmo v svet« sodelujem dve leti z namenom spoznavati in sklepati prijateljstva z drugimi otroki, oblikovati medsebojne odnose z vrstniki ter spoznavati druge kraje in države. Lani smo sodelovali z oddelkom Pikapolonic, v katerega je bilo vključenih 21 otrok, starih od 3 do 5 let. Povezani smo bili s krajem Vilnius iz Litve, z oddelkom Katinėlių (Mucki), v katerega je bilo vključenih 18 otrok, starih od 4 do 6 let.

Vpliv dejavnikov na razvoj samopodobe

Youngsova (2000) v svoji literaturi opredeljuje samopodobo kot sestavljeno sliko naše lastne vrednosti, ki se razvija skozi čas. Na razvoj zdrave samopodobe vpliva šest dejavnikov, ki so hierarhično in medsebojno odvisni: občutek fizične in čustvene varnosti, identitete, pripadnosti, kompetentnosti ter občutek poslanstva. Fizična varnost omogoča otroku pozitiven občutek varnosti in sprejetosti ter razvija radovednost za učenje. Čustveno varen otrok je sočuten do sebe in drugih, izraža svoja mnenja, upošteva in spoštuje druge. Občutek identitete se pri otroku razvije, kadar dobro pozna samega sebe, verjame vase, se ceni in spoštuje. Občutek pripadnosti pa dobi, ko je sprejet in povezan s strani okolice. Zdrava samopodoba vpliva na medsebojno sodelovanje in sprejemanje ter vzdrževanje prijateljstva z vrstniki. Otroci z visoko stopnjo prepričanja v lastne sposobnosti so zelo vztrajni, prizadevajo si biti uspešni pri reševanju novih ovir. Kompetentnost vpliva na otrokovo učinkovitost in motivacijo za učenje. Motivacija za trud izhaja iz otrok samih. Odrasli jim pomagamo graditi osnovo za razvoj ambicij, učenja, dobrega počutja in samospoštovanja.

Vpetost vrtca v družbeni prostor omogoča soustvarjanje kulture, ki vpliva na otrokov pogled na realno življenje. Skozi igro, vodeno raziskovanje in samo izražanje pridobi poglobljen občutek za svojo zgodovino, dediščino in kulturno tradicijo svojega kraja. Kultura vpliva na človeško zaznavo, zato je pomembno, da otroci pod vodstvom odraslega spoznavajo, soustvarjajo in spreminjajo svet okoli sebe. Z druženjem, povezovanjem in sodelovanjem sprejemajo in se učijo spoštovanja neznanega, drugačnega in različnega (Devjak 2008).

Med dejavnike za krepitev pozitivne samopodobe spada tudi projektno učenje. Gre za niz aktivnosti, skozi katere otroci s pomočjo odraslega preučujejo in raziskujejo vnaprej določeno temo. V nadaljevanju so razložene dejavnosti, ki odražajo projektno delo, ki se je odvijalo v našem oddelku in v katerega so bili otroci aktivno vključeni – od idejne zasnove do končne izvedbe.

Jaz in moj kraj – dejavnosti četrtega prsta

Najprej smo izdelali načrt, kamor smo zapisali vse predloge, kaj vse bi si želeli ogledati in raziskovati v našem kraju. V vsakodnevnih pogovorih so otroci povedali, da gredo s starši v park, na igrala, v trgovino. Opazila sem, da otroci nimajo izkušenj z obiskovanjem različnih institucij v kraju. Večina vprašanih otrok še ni bila nikoli v galeriji, v mladinskem centru, knjižnici, glasbeni šoli itd. Odkrivanje zanimivih kotičkov Hrastnika, neznanih institucij in kulturnih znamenitosti je bilo izhodišče za načrtovanje projektnega dela. Izvajanje projekta je bilo usmerjeno v zaznavanje in spoznavanje okolja. Skupni cilj je bil raziskati bližnjo okolico vrtca, pri tem upoštevati predloge in ideje otrok ter z izsledki raziskovanja seznaniti naše sodelujoče prijatelje, starše in lokalno skupnost.

Na zemljevidu sveta in preko aplikacije Google maps smo si ogledali, poiskali in označili obe sodelujoči državi in oba kraja. Na spletni strani občine Hrastnik smo dobili osnovne podatke o kraju ter spoznali zastavo in grb. Ugotovili smo, da je na grbu upodobljeno hrastovo drevo s tremi hrastovimi listi, rdečim deblom ter z močnimi koreninami, ki se razprostirajo v črna tla. Otroci so vedeli, da je kraj dobil ime po hrastovih drevesih, ki so bila v preteklosti močno razširjena v našem kraju. Med ogledovanjem zastave so otroci dali pobudo, da bi tudi sami izdelali zastave. Med likovnim ustvarjanjem smo se pogovarjali o posameznih podrobnostih na zastavi in svetovali drug drugemu. Na bel papir smo z voščenkami najprej narisali in pobarvali deblo, nanj upodobili tri velike hrastove liste in črne korenine. Levi in desni del zastave smo pobarvali z zeleno barvo. Med ustvarjanjem smo bili sproščeni in ponosni. Dokončane izdelke smo s skupnimi močmi pritrdili na plastične palice. Vsak otrok je svojo zastavo prijel v roke in opazoval njeno plapolanje. Otroci so bili med likovnim ustvarjanjem zelo motivirani, miselno dejavni in ustvarjalni. Zastave smo razstavili v garderobi svojega oddelka. Otroci so jih ob prihodu in odhodu ponosno razkazovali svojim staršem.

Na obisk smo povabili predstavnico Turistično informativnega centra, ki nam je podrobno predstavila zgodovino kraja in odgovorila na zastavljena vprašanja. Spoznali smo tudi znamenitosti in običaje starega rudarskega kraja.

Opravili smo nekaj daljših sprehodov po bližnji okolici in si med potjo ogledovali značilnosti kraja. V mestnem središču smo si ogledali spomenik, poimenovan Izmena, ki je posvečen rudarjem, vhod v jamo Ojstro in znameniti jamski voz s premogom (hunt). Otroci so pozorno opazovali vhod v jamo ter poslušali in iskali zvoke, ki bi nakazovali obstoj jamskega škrata Perkmandeljca, ki naj bi prebival v naših krajih. V stari rudniški koloniji v Resnici smo videli zapuščene zunanje rudniške prostore in muzejsko Mlakarjevo rudarsko stanovanje. Pri izvedbi projekta so nam pomagali tudi starši in stari starši. Upokojeni rudar nam je predstavil poklic rudarja. Na ogled je prinesel staro jamsko svetilko, čelado in premog, ki so ga nekoč v hrastniškem rudniku kopali rudarji. Seznanili smo se s tipično hrastniško kulinariko: knapovskim soncem, grenadirmaršem in krumpantočem. Okusi tradicionalnih jedi so nam bili zelo všeč. V mladinskem centru smo si ogledali znameniti hrastniški mozaik, v katerega so vključeni vsi elementi in simboli, ki označujejo življenje v hrastniški dolini. Predstavlja ponosno rudarsko, industrijsko preteklost ter lokalno dediščino in identiteto našega domačega kraja. Vsa opažanja smo fotografirali. Fotografije smo si skupaj ogledali, jih uredili in izdelali knjigo Moj Hrastnik.

Slika 1: Zastave našega kraja. (foto: Mirjam Rupar)

Izvedba dejavnosti je potekala v treh korakih; od pobude do načrtovanja izvedbe in končne izpeljave dejavnosti. V sklopu načrtovanja so otroci izražali svoje interese in želje. Pri iskanju zamisli so delovali samostojno, pri izbiri dejavnosti so bili aktivno vključeni v sprejemanje odločitev. Med izvedbo projekta so bili pripravljeni sprejemati nasvete in konstruktivne povratne informacije. Poudarek je bil na skupinskih dejavnostih in medsebojnem druženju. Otroci so se z veseljem vključevali v dejavnosti spoznavanja domačega kraja. Skozi celotno izvedbo projekta so si zelo prizadevali, da bi ga uspešno izpeljali in predstavili prijateljem iz Litve. Preko projektnega dela sem pri otrocih zaznala prisotnost vseh področij, ki vplivajo za razvoj pozitivne samopodobe.

Po mnenju Turnškove (2002) omogoča raziskovanje otrokom pozitivne izkušnje in spodbuja njihovo notranjo motivacijo za učenje in spoznavanje novega. Preko raziskovalnih projektov je pomembno, da otroci sami ugotovijo, kako in na kakšen način poiskati določene informacije.

Četrti video klic

Nestrpno smo čakali dan našega klica. Ob vzpostavitvi povezave z Litvo so otroci ponosno mahali z zastavami svojim prijateljem na drugi strani. Začeli smo s pozdravom v angleškem jeziku. Vsak otrok je predstavil fotografijo kraja ali znamenitosti, ki je nastala med sprehodi po kraju. V zaključnem delu smo ob predvajani glasbi zapeli tradicionalno hrastniško pesem Bela snežinka. Otroci so bili samozavestni, uspešni in zelo ponosni. Video posnetke našega kraja in zbirko posnetih fotografij, ki smo jih združili v knjigo Naš Hrastnik smo posredovali v Litvo.

Občutek lastne vrednosti se razvije pri otroku, če je spoštovan in slišan. Otroci z razvitim občutkom lastne vrednosti so motivirani za učenje in spoznavanje novih stvari in imajo dober odnos z vrstniki. Če ima otrok pozitivno samopodobo in se počuti varnega, pride motivacija sama od sebe. Otroci se lotijo novih stvari z veseljem in navdušenjem. Svojo energijo usmerijo v zadane naloge in občutijo zadovoljstvo in uspeh, ko jih uspešno opravijo (Reasoner 1999).

Sklepne misli

Razvoj pozitivne samopodobe v predšolskem obdobju vpliva na posameznikovo doživljanje sebe in okolice, zato je treba ustvariti spodbudno učno okolje, v katerem bodo otroci lahko razvili zdravo in pozitivno samopodobo. Projekt spoznavanja domačega kraja smo izvajali ves mesec. Naš namen je bil obogatiti razvoj in krepitev narodne zavesti posameznika v domačem okolju. Otroci so pokazali velik interes za sodelovanje, raziskovanje in učenje. Projekt smo izvajali na način postopnega vodenja otrok skozi učni proces, z usmerjanjem in nudenjem pomoči pri izvedbi vseh aktivnosti. Sledili smo interesom in pobudam otrok. Med spoznavanjem domačega kraja smo srečali nekatere znane ljudi in spoznali njihov prispevek k prepoznavnosti kraja. Na raziskovalnih potepanjih po kraju smo največkrat združili gibanje in družbo – spoznavanje kraja ter naravnih in družbenih značilnostih okolja. Bogata kulturna dediščina našega kraja nam omogoča veliko možnosti za aktivno in kakovostno preživljanje prostega časa.

Slika 2: Pri spomeniku Izmena. (foto: Mirjam Rupar)

MOJA

DRUŽINA – MOJA PODPORA

Vrtec Hrastnik, enota Sonček

Nataša Babič

Nedvomno nas Projekt »Pomahajmo v svet« postavlja pred mnoge izzive, ne glede na to, ali smo v vlogi starša, vzgojitelja ali otroka. Kako sprejmemo in se soočamo z življenjskimi izzivi, je v veliki meri odvisno od naše samopodobe – od pozitivne ali negativne, ki v nas odraža moč, da zmoremo, ali strah, da morebiti ne zmoremo. Samopodoba pri otroku se začenja razvijati v najzgodnejših letih njegovega življenja, pri čemer igra pomembno vlogo družina in najožje otrokovo okolje. Z vstopom v vrtec se slednje razširi in vse večji vpliv na otroško samopodobo imajo tudi sovrstniki in vzgojitelji. Naše medsebojno sodelovanje tako sklepa krog, ki se nenehno povezuje in kroži po nevidni orbiti.

V strokovnem prispevku predstavljam dejavnosti 2. prsta – Jaz in moja družina in vpliv podpornega okolja, ki ga soustvarjamo vzgojitelji in starši, na razvoj temeljnih dejavnikov pozitivne samopodobe.

English summary: Undoubtedly, ‘Say Hello to the World’ Project presents us with many challenges, whether we are in the role of a parent, educator, or child. How we accept and face life’s challenges depends largely on our self-image – on the positive or negative, which reflects in us the power to be able to, or the fear that we may not be able to. A self-image begins to develop in the earliest years of a child’s life, where family and the child’s closest environment play an important role. By entering the kindergarten, the child’s environment expends, and peers and educators begin to have an increasing influence on child’s self-image. Our collaboration concludes a circle that is constantly connecting and circling in an invisible orbit.

In my contribution, I present the activities of the 2nd finger – Me and my family and the impact of co-created supportive environment, by educators and parents, on development of fundamental factors of positive self-image.

Uvod

Vrtec Hrastnik je v šolskem letu 2018/2019 drugič sodeloval v projektu »Pomahajmo v svet«. In sicer z oddelkom Zmajčki, v katerega je bilo vključenih 19 otrok, starih od 5 do 6 let. Povezovali smo se z otroki iz skupine Biedronki, iz Varšave.

Odziv, ki so ga otroci pokazali pri spoznavanju novih prijateljev iz druge države, je tesno povezan z okoljem, ki gradi in sooblikuje otrokovo samopodobo. Okolja v obdobju, ko otrok vstopi v vrtec, ne oblikuje le njegova družina, temveč ga soustvarjajo tudi vzgojitelji in vrstniki. Otroška samopodoba je v veliki meri odvisna od interakcij, ki jih prijema iz okolja. Odrasli se tako moramo zavedati vpliva na otrokovo samopodobo in omogočati okolje, ki spodbuja razvoj pozitivne samopodobe. Od tega je namreč odvisno tudi to, v kakšnega odraslega se bo otrok razvil.

Samopodobo opredeljujejo (Youngs 2000) kot občutek lastne vrednosti, ki je sestavljena iz samoučinkovitosti in samospoštovanja. Torej od zaupanja v lastne sposobnosti razmišljanja, presojanja, izbiranja, odločanja in zaupanja v lastne vrednote.

Slednje pa Reasoner (1999) povezuje s petimi ključnimi dejavniki samopodobe: občutek varnosti, identitete, pripadnosti, smiselnosti in občutek sposobnosti.

»Otrokov občutek lastne vrednosti spodbujamo z načinom, kako se z njim pogovarjamo, s pričakovanji, ki jih izražamo, in z izkušnjami, ki jih otroku omogočamo.« (Reasoner 195, str. 7)

Moja družina – moja podpora

Na vseh pet omenjenih dejavnikov samopodobe vplivamo tako vzgojitelji kot tudi starši, zato je v predšolskem obdobju ključno tudi naše medsebojno sodelovanje.

Z dobrim medsebojnim sodelovanjem zmoremo za otroka zagotoviti varno okolje, tako fizično kot čustveno, ki mu bo omogočalo, da bo brezskrbno raziskoval, prispeval svoje ideje in vzpostavljal dobre medsebojne odnose. Sodelovanje med vzgojitelji in starši je opredeljeno tudi v Kurikulumu za vrtce (Bahovec, idr. 1999) kot pomemben vidik kakovosti predšolske vzgoje, ki omogoča kakovostno povezovanje družinske in institucionalne vzgoje, v dobro otrok.

V varnem okolju so zlahka zagotovljeni pogoji za raziskovanje. V drugem prstu projekta Pomahajmo v svet so otroci začeli raziskovati svoje družine.

V dogovoru s starši so otroci iz družinskih albumov izbrali fotografijo, ki je najbolje prikazovala njihovo družino. Fotografijo so umestili v središče družinskega plakata, ki so ga izdelali s pomočjo staršev. Dogovor s starši je bil, da naj na fotografije ne beležijo zapisanih podatkov, temveč naj le ustvarijo poseben, samo njihov narisan okvir za fotografijo. V tem času pa naj se z otrokom pogovarjajo o članih družine: kaj imajo radi, kaj počnejo res najbolje, zakaj jih imajo radi, kaj jim je pri njih še posebej všeč, čemur se vedno nasmejejo ipd. Starši in otroci so s soustvarjanjem plakata skupaj preživeli kakovosten čas, ki je prav tako pomemben pri razvijanju občutka identitete.

Slika 1: Fotografije plakatov družin. (foto: Nataša Babič)

Občutek lastne vrednosti (Reasoner1999) se razvija, kadar otrokom prisluhnemo, jim omogočimo, da izrazijo sebe, svoje zamisli in predvsem kažemo zanimanje za njihove dejavnosti. Otrok se bo tako čutil slišanega in pomembnega, kar bo nedvomno prispevalo k zavedanju njegovih sposobnosti in spretnosti.

Plakate, ki so jih otroci ustvarili s starši, so v vrtcu predstavili svojim prijateljem. Vznemirjenje, ki se je pred predstavitvijo odražalo pri otrocih, je bilo skoraj otipljivo. Prav vsak otrok je komaj čakal, da bo prišel na vrsto. Samozavestno in suvereno so pripovedovali o članih svoje družine, o anekdotah in smešnih prigodah, ki so se jim pripetile ipd. Preko pripovedovanja otrok je bilo moč oceniti, da je čas, ki so ga v okviru družin posvetili izdelavi plakata, bil res dragocen in je opolnomočil otroke, da so pripovedovali brez zadržkov in posebnega razmišljanja o prav in narobe, torej sproščeno in s polno mero otroške razigranosti.

S predstavitvijo plakatov se je med otroki okrepil tudi občutek identitete in pripadnosti. S strani vzgojiteljev in otrok so bili slišani, sprejeti, pridobili so občutek, da so nekaj prispevali v naše skupno okolje. Plakate smo razstavili na stene igralnice, v višini otroških oči, da so se k njim lahko vsakodnevno vračali, jih opazovali in o njih znova in znova pripovedovali.

Mnogokrat smo bili priča zanimivim pogovorom, v katerih so otroci razpravljali o sposobnostih in spretnostih svojih družinskih članov, kot npr.:

»A veš, da zna od A. ati popravit klimo? To bom jest atiju povedala, ker nam doma že dolgo nagaja. Mami zmir pravi, da je tok vroče, k da je klima crknla.«

»Ja, kar naj pokliče od A. atija. Sam a klime se popravla tud k je mrzlo?.«

»To pa ne vem, bom vprašala A.«

Ko evalviram naše delo, dejavnosti in cilje ugotavljam, da si prvotno nisem znala predstavljati, kako bodo izobešeni plakati vplivali na medsebojno povezanost otrok, na vlivanje samozavesti tudi tistim otrokom, ki se sicer bojijo izpostaviti, na medsebojne potrditve in na razvoj vseh nadaljnjih dejavnosti.

V tem času smo se namreč v okviru kulturne prireditve pripravljali na plesno uprizoritev balade Povodni mož, dr. Franceta Prešerna. Otroci so bili že večkrat vključeni v proces priprave različnih prireditev in nastopov, a so tokrat prvič izrazili jasno željo, da želijo balada uprizoriti tudi za starše.

Z omogočanjem uresničitve njihove zamisli smo razvijali tudi občutek kompetentnosti in občutek poslanstva pri otrocih.

Čutili so (Youngs 2000), da so uspešni na nekem področju, tako so si zastavljali jasne cilje za nadaljevanje in vložili potreben trud za njihovo uresničitev. Drug drugega so ob ustrezni podpori in razumevanju odraslega spodbujali, si pomagali in se medsebojno dopolnjevali.

Pri razvijanju ideje za uprizoritev balade smo se dejavnosti lotili kot projektnega dela, saj menim, da to prav tako vpliva na razvoj samopodobe otrok.

Projektno delo (Novak, Žužej, Zmaga Glogovec 2009) je način, da otroci z aktivnim udejstvovanjem v različnih dejavnostih dobivajo in usvajajo različna znanja, sposobnosti, vrednote in navade. S tem tudi razvijajo svoje potenciale in notranje možnosti, se učijo komuniciranja, sodelovanja, medsebojnega upoštevanja, spoštovanja in odgovornosti.

Končni cilj je bil zelo jasno začrtan, torej uprizoriti balado Povodni mož za starše. V celotnem procesu izvedbe plesne uprizoritve smo poskušali v največji možni meri upoštevati želje, predloge in odločitve otrok. Otroci so za plesno uprizoritev sami izbrali glasbo izmed treh ponujenih možnosti, in sicer na podlagi razvrščanja. Glasbam smo določili barvno podlago, na katero so se otroci razvrstili, če jim je bila predvajana glasba všeč in so si predstavljali ples nanjo. Balado smo z obnovo ob ilustracijah razdelili na več delov, ki so hkrati predstavljale tudi plesne slike. Otroci so si glede na lastne želje razdelili vloge. Sami so opazili, da je plesnih parov premalo, saj je bilo npr. dečkov več kot deklic, zato so se dogovorili, da potrebujejo tudi glasbenike, ki so tudi prisotni tudi v zgodbi. Omogočeno je bilo, da so vsi otroci aktivno sodelovali in se nihče ni počutil izključenega.

Otroci so ravno tako predlagali, kako bodo uprizorili reko, in sicer s pomočjo izkušenj iz preteklih plesnih uprizoritev. Zelo dobro so poznali tudi močna področja obeh mentoric, saj so določili tudi ustrezno pomoč pri procesu izdelave potrebnih kostumov. Ker so bili močno vpeti v pripravo plesne upodobitve balade, so povsem spontano uprizarjali tudi »generalke«, in sicer tako, da so vedno, ko so pridobili nekaj novega želeli to tudi preizkusiti. Deklica je npr. prinesla otroški dežnik za Uršiko, deček pa ogrinjalo za Povodnega moža, tako so otroci odplesali ples, da so videli, kam naj umestijo dežnik in ogrinjalo. Pri izvedbi plesa so npr. ugotovili, da se ogrinjalo dečku obrača okoli njegovega telesa in ne stoji na mestu, pritrdili smo ga s sponkami. Deklica pa je npr. preveč časa izgubila z zapiranjem dežnika, zato so se otroci domislili, da ga, ko odide na ples, kar izpusti iz rok.

Predstava za starše

Otroci so imeli veliko priložnosti, da so v okviru načrtovanja predstave ob morebitnih težavah iskali rešitve in v zasledovanju svojega končnega cilja, niso obupali.

Predstavo so otroci uprizorili na sobotno dopoldne, prej pa so izdelali tudi gledališki list, vstopnice, pripravili »gledališče« ipd.

Ob prihodu staršev so jim otroci razdelili vstopnice z gledališčem listom, jih usmerili, naj sledijo oznakam za gledališče in jih ob vstopu vanj prijazno povabili naprej. Ob začetnem pozdravu vzgojitelja napovedovalca so otroci staršem zaplesali svojo plesno uprizoritev balade Povodni mož. Čustva na obrazu staršev in obeh mentorjev so bile več kot izrazne – ponos.

Slika 2: Plesna uprizoritev balade Povodni mož. (foto: Nataša Babič)

Če imajo otroci ustrezno podporo, če čutijo, da jim zaupaš, da zmorejo, potem bodo razprli svoja krila in poleteli ter pokazali, da kljub majhnosti zmorejo narediti velike stvari.

Z občutkom varnosti in vzajemnega zaupanja med vzgojitelji in starši smo omogočili podporno okolje za razvoj potencialov otrok in s tem razvoj pozitivne samopodobe.

»Če vidimo v otrocih zmagovalce, jih z lahkoto prepričamo, da so zmagovalci, da lahko dosežejo, kar želijo, če poznajo svoje potenciale (Youngs 2009, str. 15).«

SISTEMATIČNA IN SODELOVALNA SKRB ZA RAZVOJ POSAMEZNIKA

Center za sluh in govor Maribor

Mihaela Lampreht, mag. prof. inkluz. ped.

Sodelovanju v najširšem smislu besede pripisujemo velik pomen, še posebej kadar govorimo o otrocih s posebnimi potrebami. Sodelovanje družin in vzgojno izobraževalnih ustanov je za razvoj otroka s posebnimi potrebami nujno. Le dobro in skupno sodelovanje pripomore k razvoju otrokovih zmožnosti in h krepitvi otrokove samopodobe. V želji po zagotavljanju kakovostnega in spodbudnega okolja v prilagojenem programu za predšolske otroke, izvajam raznolike dejavnosti, s pomočjo katerih spodbujam različna področja otrokovega razvoja.

Ključne besede: sodelovanje, razvoj, posebne potrebe.

English summary: We attach great importance to cooperation in the broadest sense of the term, especially when it comes to special needs children. The cooperation of families and educational institutions is essential for the development of children with special needs. Only good and mutual cooperation contributes to the development of children’s abilities and strengthens their self-image. In order to provide a quality and stimulating environment in an adapted pre-school program, I carry out various activities to promote various areas of child development.

Key words: cooperation, development, special needs.

Uvod

V prispevku sem se dotaknila družinske vzgoje in vzgoje v predšolskem obdobju, saj imata na odraščajočega otroka s posebnimi potrebami ter na razvoj otrokove pozitivne samopodobe, izjemen vpliv.

Otrok se rodi z določeno dovzetostjo, sprejemljivostjo, ki mu je prirojena v okolju, ki mu je, vsaj v njegovem zgodnjem razvojnem obdobju, že vnaprej določeno. V kolikšni meri se bodo njegove dispozicije v bodoče razvile, je odvisno od otrokove lastne aktivnosti in od okolja, ki nanj vpliva. Slednje je lahko glede izkušenj, ki mu jih ponuja, zelo bogato ali revno. Zavedati se moramo, da so prve spodbude, ki jih je otrok deležen, za njegov nadaljnji razvoj izjemno pomembne. Spodbudno okolje bo otroka motiviralo k razvoju, medtem ko lahko revno okolje z vidika izkušenj njegov razvoj celo zavira. (Pišot in Planinšec, 2005, str. 11)

V prilagojen predšolski program na Centru za sluh in govor Maribor, je vključenih šest otrok. Izvajamo rehabilitacijo poslušanja in govora, vzgojo in izobraževanje gluhih in naglušnih otrok, otrok z govornojezikovnimi motnjami, otrok z avtističnimi motnjami ter otrok z več motnjami. Velik poudarek namenjamo timskemu pristopu in sodelovanju z družino. Pri otrocih s posebnimi potrebami razvoj običajno poteka diskontinuirano in nekoliko upočasnjeno, zato pri delu upoštevamo individualne razlike v razvoju in učenju ter obenem omogočamo enakovredne pogoje za razvoj vsakega otroka. Pred nekaj leti se je sodelovanje v projektu »Pomahajmo v svet« izkazalo za uspešno, zato v svoje delo vnašam dejavnosti petih prstov. Otrokom na njim prilagojen način predstavljam zanimive vsebine, s pomočjo katerih vsakodnevno vplivam na razvoj in krepitev samopodobe. Glede na specifične potrebe otrok, največji poudarek namenjam izvajanju dejavnosti prvega prsta – To sem jaz.

1 Pomen družine

Družina je večinoma na prvem mestu v življenju posameznika. Družinsko okolje je svojevrstno. V njem deluje sklop tesno povezanih prepletenih dejavnikov, ki dajejo družini vzgojno moč. Glavni med njimi so: povezanost in spoznavanje znotraj družine ter prisrčna in zaupljiva narava moralno-psihološkega ozračja, ki ji daje poseben pečat starševska ljubezen. V prvih letih otrokovega življenja se otrokov svet omejuje le na družino. Starševska ljubezen je tista posebna vsebina, ki povezuje družinske člane in daje posameznemu članu občutek varnosti in zaščite. To je hkrati pogoj in sredstvo, da se razvija in oblikuje otrokova osebnost (Bozovičar Retuznik in Krajnc, 2010).

2 Pomen sodelovanja v prilagojenem predšolskem programu

Predšolska vzgoja v vrtcu je že več kot dve desetletji prepoznana kot pomembna naložba v otrokov trenutni in poznejši razvoj ter učenje, izobraževanje in socializacijo. Izsledki nevrobioloških, razvojno-psiholoških, pedagoških, socioloških, antropoloških in drugih raziskav kažejo, da so razvojna obdobja dojenčka, malčka in predšolskega otroka še posebno občutljiva obdobja za razvoj zaznavanja, mišljenja in govora, čustvenega doživljanja ter izražanja, gibalnih in socialnih spretnosti, zato je še toliko pomembnejše, kako zagotoviti spodbudno okolje za neformalno in formalno učenje ter poučevanje predšolskih otrok. Upoštevati je potrebno specifičnosti ter posebnosti vsakega otroka (Marjanovič Umek in Kroflič, 2009).

»Eden najpomembnejših pozitivnih dejavnikov zgodnje obravnave je ustvarjanje partnerstva med starši, strokovnjaki in otrokom. Vrednost partnerstva je prav v tem obdobju zgodnje obravnave toliko večja, če vemo, da je motivacija staršev za delo z otrokom v predšolskem obdobju največja. S trdnim partnerstvom ustvarimo zdrav odnos, jim pomagamo oblikovati realna pričakovanja do otrokovih sposobnosti ter iskanje najoptimalnejših možnosti za otroka ob vstopu v šolo.« (Globačnik, 2012, str. 23).

Vzpostavitev odkritega in zaupanja vrednega odnosa pripomore k usklajenemu delovanju. Skupaj delujemo v smeri, da otroci v našem programu razvijejo sposobnosti in svoja močna področja do največje možne mere. Program je zanje prilagojen glede didaktičnih pristopov, ciljev, vsebin kot tudi glede normativov in kadrovskih pogojev.

3 To sem jaz

V prilagojen predšolski program so vključeni otroci z zaostankom v zgodnjem razvoju in z izrazitimi težavami na področju pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, socialne kompetentnosti in emocionalnega dozorevanja. Primanjkljaji vplivajo na njihovo sposobnost interpretiranja zaznavnih informacij in povezovanja informacij, ter ovirajo njihov razvoj. Z upoštevanjem otrokove razvojne perspektive, preko različnih doživetij in dejanj, pripravljamo otroka na razvijanje njegove socialne prilagojenosti okolju in spoprijemanje z njim.

Za lažjo vključitev otrok v oddelek, pri delu izhajamo iz posameznega otroka. Iščemo področja in dejavnosti, za katere so otroci notranje motivirani, jih zmorejo in pri katerih verjamejo v moč svojih sposobnosti ter doživljajo varnost, uspeh in čustveno sprejetje v skupino.

V oddelku prilagojenega programa v katerega je vključenih šest otrok z govorno-jezikovnimi in drugimi pridruženimi motnjami velik poudarek namenjamo gibanju. S pomočjo programa Spodbujanje razvoja senzorike, motorike, kognicije, govora in jezika otroci razvijajo različne spretnosti in sposobnosti, usvajajo ustrezne gibalne vzorce, razvijajo telesno shemo ter ob enem zadovoljujejo potrebe po senzornih dražljajih. Poudarek je na razvoju pravilnih osnovnih oblik gibanj. Program je prilagodljiv, zato ga lahko vpeljemo v številne okoliščine. Vpletli smo ga v vsakdanje delo in življenje v vrtcu. Pripravili smo načrt vadbe, ki je bil prilagojen razvojnim značilnostim in specifičnim potrebam otrok – »To sem jaz«. Otrokom, ki ne zmorejo osvojiti vseh spretnosti, smo vaje razdelili na sklope, jih prilagodili njihovim individualnim razvojnim posebnostim, potrebam, željam in nagnjenjem ter mu obenem omogočali, kar se da samostojno izvedbo. Pri izvajanju programa sledimo globalnim ciljem, ki so zapisani v Kurukulu za vrtce in v Kurikulumu za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke.

Z ustreznimi gibalnimi izkušnjami na varen in igriv način prispevamo k razvoju ustreznih gibalnih vzorcev, ki jih postopno ter v skladu z otrokovimi zmožnostmi nadgrajujemo v bolj kompleksne pojavne oblike gibanja. Preko igre vsakodnevno spodbujamo razvoj fine motorike, še posebej razvoj motorike govoril. Pozitivni učinki so kažejo tako na socialnem kot tudi emocionalno-motivacijskem področju. Preko pridobljenih izkušenj otroci razvijajo svoje kognitivne, socialne in čustvene sposobnosti ter gradijo na pozitivni samopodobi.

Slika 1: Razvijanje koordinacije oko-roka. (Foto: Mihaela Lampreht)

Slika 2: Razvijanje finomotoričnih spretnost in vaja pihanja. (Foto: Mihaela Lampreht)

Zaključek

V vrtcih se znajdejo skupaj otroci vseh temperamentov, katerih poprejšnje izkušnje o družbenih pravilih so zelo različne in katerih zmožnosti in pripravljenost za učenje segajo v razponu od največjih do najmanjših. Starši vseh teh otrok živijo v zelo različnih socialnih okoliščinah. Otroci te starosti imajo neznanski potencial dovzetnosti in zmožnosti za predelovanje vtisov na vseh področjih. Otroci, ki so težavni iz najrazličnejših vzrokov, ki imajo probleme v odnosih z drugimi, katerih starši so morebiti nezmožni ali pa nepripravljeni svojim otrokom pomagati, so v tej zgodnji starosti še veliko bolj kakor pozneje zmožni naučiti se lastnosti za življenje v skupnosti. Takšno možnost daje vrtec, v katerem se otroci s svojimi posebnimi darovi, pa tudi slabostmi brez poznejšega pritiska za uspešnost v šoli naučijo živeti z drugimi otroki (Mielke, 1997).

Učenje vsake, tudi najmanjše in vsakdanje gibalne spretnosti, zahteva pri otroku ob določeni telesni razvitosti tudi bolj ali manj močno intelektualno razvitost ter socialno in čustveno zrelost. Zato moramo pri otroku gibalno aktivnost jemati bolj splošno in ne le v povezavi s telesnimi dejavnostmi, temveč ob upoštevanju vseh vrst različnih operacij.

OŠ Šmartno pod Šmarno goro

Katarina Oblak Vidic

Šola je prav gotovo pomemben prostor, ki učencem omogoča razvoj pozitivne samopodobe.

Pomembno se mi zdi, da se učitelji nenehno zavedamo, da imamo v rokah moč, s katero poleg staršev vplivamo na uspešnost in zadovoljstvo učencev, ki bodo nekoč postali odrasli ljudje.

Vsakemu učencu že s svojim spoštljivim odnosom do njega učitelj pomaga graditi pozitivno samopodobo. Pri tem igra veliko vlogo že neverbalna komunikac ija, s katero učitelj komunicira z učencem, njegov ton glasu. Tudi vsaka pripomba v zvezi z vedenjem učenca lahko obrodi pozitivne sadove v učenčevem odnosu do sebe. Tako ne moremo imeti dvojnih kriterijev obravnave za učno uspešne in za učno šibkejše učence. Učenčeva osebnost je edinstvena ne glede na njegove sposobnosti, zato se je potrebno prilagoditi vsakemu učencu posebej in v njem iskati dobro in verjeti vanj.

English summary: School is absolutely an important environment enabling pupils to develop a positive self-image.

In my opinion, teachers of whatever subject can help shape positive self -images of their pupils. They can encourage, compliment or support pupils by displaying a generally positive attitude in the classroom. They try to mark pupils' progress positively regardless of whether or not they have successfully achieved their learning targets. In addition to the family and the general social environment, a teacher will thus contribute to a pupil's long -term personal growth.

Being a Slovenian language teacher, I have tried to promote my pupils' self -image using the activities presented below. I am aware, however, that there is still a long way to go in enabling my pupils to develop a positive self-image.

I am convinced that teachers should persistently be aware that, beside their parents, we are their main supporters when it comes to encouraging success and satisfaction of our pupils as they grow into adults.

By being respectful to each pupil, a teacher contributes to building a positive self-image. Even the non-verbal way of communicating, the tone of voice, plays an important role. Every compliment made concerning a pupil's behaviour can also bring a higher self -esteem about. Therefore, we must not apply different criteria when addressi ng high and low achievers. Any pupil has a distinct personality, unaffected by individual skills, therefore all pupils should be approached individually to look for the good in each of them and to believe in their unique potential.

Keywords: positive self-image, respectful approach to a pupil, power of teacher, individuality of the pupil's personality, looking for the good in pupils

Projektu »Pomahajmo v svet« smo se v OŠ Šmartno pod Šmarno goro pridružili v šol. letu 2020/21.

Pritegnila nas je vsebina projekta, saj želimo ustvariti šolo, ki bo strpna do slehernega pojava drugačnosti, pa najsi bo to na učnem, čustvenem, socialnem področju ali na področju kulturne raznolikosti.

Povezali smo se s prijatelji z OŠ Trzin, s katerimi se družimo (v jeziku projekta – »si mahamo«), sooblikujemo posamezne tematske sklope projekta in se medsebojno spodbujamo na naših videosrečanjih.

Osrednji cilj naših dejavnosti v okviru projekta, ki jih bom predstavila v nadaljevanju, je krepitev samopodobe pri učencih.

Kot učiteljica slovenščine sem z dejavnostmi, ki jih bom predstavila v nadaljevanju, poskusila prispevati svoj delež pri krepitvi samopodobe svojih učencev. Učence sem pri delu vzpodbujala svojo pozitivno naravnanostjo, pri čemer sem pustila njihovi ustvarjalnosti prosto pot.

Za razvoj človekove samopodobe pa so ključnega pomena tudi vzgojno-izobraževalne institucije, saj poleg duševnega in čustvenega zdravja napoveduje tudi kvaliteto otrokovega prilagajanja kasneje v življenju. Skrb za spodbujanje razvoja zdrave in realne ter pozitivno naravnane samopodobe vseh učencev je ena izmed prioritetnih nalog današnje šole, ki želi otrokom zagotoviti kakovostne pogoje za rast in učenje ter jih tako pripraviti za življenje v skupnosti. Vir: mag. Dragica M. Sternad: Motn je hranjenja (2001)

Samopodoba je vsota samoučinkovitosti in samospoštovanja. Samoučinkovitost je zaupanje v lastne sposobnosti razmišljanja, presojanja, izbiranja in odločanja. Kaže se v sposobnosti nadzora nad lastnim življenjem.. Vir: Bettie B. Youngs: Šest temeljnih prvin samopodobe (2000)

Menim, da vsak učitelj, ne glede na to, kateri predmet poučuje, lahko pomaga soustvarjati pozitivno samopodobo pri učencih. Na učnem področju jih lahko vzpodbuja, pohvali ali jih podpira s svojo pozitivno naravnanostjo in tudi s tem, kakšno samopodobo ima on sam kot oseba. S tem poleg družine in širšega družbenega okolja daljnoročno vpliva razvoj učenčeve osebnosti.

PREDSTAVITEV DEJAVNOSTI

Izvedene dejavnosti se nanašajo na 1. prst – To sem jaz.

Lotili smo se izvedbe štirih dejavnosti:

1. Rišem sebe,

2. Jaz v ogledalu,

3. List iz mojega dnevnika,

4. Rešujem spore.

Dejavnost: RIŠEM SEBE

Učenci so najprej narisali stilizirano lastno podobo in zraven napisal svoje interese. Nato so narisali lik (cvet, sonce) in nanj napisali svoje pozitivne lastnosti Nazadnje so učenci obrisali svojo dlan, sošolci pa so na prste napisali lastnosti, ki naj bi naj bi jim pripadale.

Slika 1: To sem jaz, Pia Slika 2: Gloria: Sošolci o mojih pozitivnih lastnostih

Navajam nekaj komentarjev, ki so jih napisali učenci v zvezi z lastnostmi, ki so jim jih pripisali drugi Iz njih lahko razberemo, da je vsakdo o sebi izvedel nekaj novega. Gre za primer vrstniškega učenja.

Pia Ž.: Presenetilo me je, da sošolci vidijo toliko lepih stvari na meni. Trudila se bom, da bom za vedno ostala takšna.

Gašper: Nisem vedel, da imam smisel za humor in sem zabave n.

Dejavnost: JAZ V OGLEDALU

V pogovoru z učenci sem jim zastavljala vprašanja v zvezi z njihovo samopodobo. Zbrala sem njihove najbolj sporočilne odgovore, ki odražajo, kakšna je njihova stopnja pozitivne samopodobe Učenci so bili iskreni tudi takrat, ko so govorili o svojih negativnih lastnostih. Na koncu smo njihove odgovore prikazali še na plakatu in ga pritrdili na steno njihove učilnice.

1. vprašanje: Kaj ti je všeč pri tvoji zunanjosti in kaj ne?

Julija: Všeč so mi moji lasje, ne maram pa svojih pegic.

Pia S.: Všeč so mi moji dolgi prsti, niso pa mi všeč moje pege na obrazu.

2. vprašanje: Kaj pomeni, da imam rad-a sebe?

Gašper Š : To pomeni, da ne naredim vsega, kar mi nekdo drug reče.

Laura: To pomeni, da sem si všeč takšna, kot sem in da se ne pritožujem nad sabo.

3. vprašanje: Kakšne so tvoje pozitivne lastnosti?

Urška: Moja pozitivna lastnost je, da sem dobra prijateljica.

Max: Rad pomagam, sem prijazen in ljubezniv.

4. vprašanje: Ali je zame pomembno, kakšno mnenje imajo drugi o meni?

Pia S.: Zame je zelo pomembno, kakšno mnenje imajo drugi o meni, saj se lepše obnašajo do mene in se zato bolje počutim.

Žiga: Zame je pomembno, kaj drugi mislijo o meni, saj lahko svoje vedenje izboljšam.

5. vprašanje: Ali se zavedam, da jaz najbolj vplivam na svoje življenje?

Neža: Da, zavedam se tega. Če ne bi delala za šolo, bi se mi to vrnilo s slabimi ocenami.

Laura: Zavedam se tega, ker za svojimi odločitvami stojim jaz.

Dejavnost: LIST IZ MOJEGA DNEVNIKA

Učenci so s pomočjo dnevnika ozavestili in izrazili svoja čustva. Pogled na doživljanje preteklih dogodkov, ko so doživeli pozitivno izkušnjo, jim je pomagal krepiti vero vase in v svoje sposobnosti Pisanje je tudi sicer znano kot zelo dober pripomoček pri samoopazovanju in ozaveščanju osebnostne rasti in zato učencem ni bilo težko poiskati dogodka iz svoje preteklosti, ki jim je pomagal k boljši samopodobi.

Pri tej dejavnosti so opisovali svoj doživljajski svet. Na voljo so imeli tri naslove, s pomočjo katerih so izpovedali svoja doživetja:

- VZTRAJAL-A SEM DO KONCA IN ZMAGAL-A,

- PREMAGAL-A SEM OVIRE/OVIRO,

- DOBRO VEM, DA ZMOREM

Navajam kratka odlomka iz sestavkov, kjer so učenci z opisi svojih osebnih doživetij utrjevali svojo pozitivno samopodobo.

VZTRAJAL-A SEM DO KONCA IN ZMAGALA

Nekega dne sem bila na treningu plezanja. Spuščanje mu je šlo slabo, zato me je na hitro spustil na tla. Od takrat sem imela zelo velik strah pred plezanjem in sem se z učiteljico nanj dolgo privajala. Vsakič sem šla višje in višje in na koncu nisem imela več strahu. (Pia Ž.)

DOBRO VEM, DA ZMOREM

Vem, da lahko postanem učiteljica, saj imam dobre ocene. Tudi moja mami in oči verjameta in me vzpodbujata, da postanem to, kar si želim. (Gloria)

Dejavnost: REŠUJEMO SPORE (delavnica)

Za uvodno motivacijo smo si ogledali kratek videoposnetek iz oddaje Infodrom o reševanju sporov. Učencem sem najprej predstavila osnovno strategijo reševanja sporov in jim na tablo napisala ključne pojme, na katere morajo biti pozorni pri reševanju sporov. Nato sem jim predstavila dve konflikti situaciji (spor zaradi žoge pri fantih in spor med dekleti, ker je prijateljica izdala skrivnost). Učenci so v dvojicah sestavili dialog in ga nato odigrali pred razredom. Razreševanje njihovega konflikta je potekalo v obliki pogajanja. Z vrstniškim učenjem so se tako učili strpnosti in nenasilnega reševanja sporov.

Učenci so po igri vlog izrazili še svojo refleksijo, in sicer so odgovarjali na vprašanje: Kaj pozitivnega ali spodbudnega sem spoznal-a o sebi pri tej igri vlog? Učenci so med drugim izrazili naslednja pomembna spoznanja: da znajo poslušati druge; da se znajo drugim prilagoditi; da znajo drugim odpustiti.

Z veseljem opažam, da lahko učenci spore rešujejo, če se tega naučijo. Gre za vrstniško učenje, saj gre za vzajemno učenje strpnosti kljub različnim pogledom na stvari Skupaj se učijo obvladovanja svojih čustev in skušajo razumeti čustva drugih. Pozitivna samopodoba je tako sad vsakega uspešno rešenega spora. Slednja učencu omogoča, da ne vidi le problema, ampak išče rešitev. Obvladovanje čustvenih odzivov pri učencih je dobra naložba v razvoj njihove osebnosti, na njihov občutek moči ter samozaupanja. Začnejo se zavedati, da s svojim vedenjem lahko vplivajo na druge ljudi.

ZAKLJUČEK

V času epidemije, ko učenci svoj šolski in zasebni čas preživljajo v »mehurčkih«, vrednota povezanosti in prijateljstva, ki smo ju uresničevali na naših videosrečanjih v okviru projekta »Pomahajmo v svet«, na poseben način vzbuja opogumljajoč občutek, da še vedno pripadajo neki širši skupnosti sovrstnikov Učenci spoznavajo nove prijatelje, s tem pa si omogočijo tudi svoj osebnostnosocialni razvoj.

Prevečkrat v šolskem prostoru samopodobo učencev omejujemo na njihovo učno uspešnost in vse premalokrat učenca vidimo kot osebo z mnogimi pozitivnimi lastnostmi.

Učenci so uživali pri dejavnostih, ki so jim s pomočjo samoopazovanja omogočale spoznavanje samih sebe in so z njimi utrjevali svojo pozitivno samopodobo

Tudi zame so te dejavnosti pomenile pozitivno izkušnjo. Kot učiteljica sem še bolj spoznala notranji svet svojih učencev in sodelovala pri njihovi osebnostni rasti, kar je zame veliko zadovoljstvo.

Slika 3: Učenci se pogajajo (foto: Katarina Oblak Vidic)

S SKUPNIMI MOČMI DO IZGRAJENE POZITIVNE SAMOPODOBE POSAMEZNEGA UČENCA

Osnovna šola Mirna

mag. Vesna Logar

Družina je pomemben družbeni sistem, ločen in drugačen od ostalih oblik družbenih skupin. V družini se otrok socializira, oblikuje svojo samopodobo ter pridobiva prva znanja in izkušnje. Pri tem smo staršem lahko v veliko pomoč učitelji in vzgojitelji, ki s svojim vzorom in empatijo pozitivno vplivamo na razvoj otrokove pozitivne samopodobe. Na OŠ Mirna se trudimo, da bi bili na tem področju uspešni in pri tem nam je veliko pomagalo sodelovanje v projektu »Pomahajmo v svet.« Osredotočili smo se na izvedbo dejavnosti drugega prsta »Jaz in moja družina«, saj smo lahko le tako najbolje opisali kako družinsko okolje skupaj s pomočjo učiteljev vpliva na izgradnjo pozitivne samopodobe posameznega učenca.

English summary: A family is an important social system, separated and different from other forms of social groups. In a family, the child socializes, forms his self-image and acquires his first knowledge and experiences. Teachers and educators can be of great help to parents in this, and with their example and empathy we have a positive influence on the development of the child‘s positive self-image. At Mirna Primary School, we strive to be successful in this field, and our participation in the project „Say Hello to the World“ helped us a lot. We focused on the implementation of the activity of the second finger „Me and my Family“, as this was the best way to describe how a family environment, together with the help of the teachers, impacts the development of a positive self-image of the individual student.

1. Kaj je samopodoba?

Samopodoba je eno temeljnih področij osebnosti. Zajema celoto predstav, mnenj, stališč, ki jih imamo o sebi, vrednost, ki si jo pripisujemo, odnos do samega sebe. Psiholog Nathaniel Branden samopodobo opredeljuje kot seštevek samo učinkovitosti in samospoštovanja. Samo učinkovitost pomeni zaupanje vase in v svoje sposobnosti, v svoj način razmišljanja, odločanja in prevzemanja odgovornosti. Samospoštovanje pa predstavlja vrednostni vidik samopodobe. Pozitivno samospoštovanje nam omogoča, da se cenimo in se sprejemamo takšne kot smo (Tacol, 2010). Avtorica dodaja, da naša samopodoba ni zgrajena le enkrat in za vselej v otroštvu. Izkušnje, ki jih dobimo v otroštvu so pri oblikovanju naše samopodobe izrednega pomena, vendar pa si lahko samopodobo kot odrasli še vedno dvignemo, pa tudi zmanjšamo. Branden (2001) pravi, da to ni nekaj, kar bi lahko dosegli čez noč. Gre za živ proces, ki od nas zahteva kar nekaj truda in angažiranosti. Samopodoba je nekakšen imunski sistem naše zavesti. Boljša kot je, bolje smo se pripravljeni soočati z življenjskimi izzivi in prej se poberemo, ko se nam zgodi kaj težkega.

1.1 Izoblikovanje samopodobe pri otrocih

Starši so ključnega pomena, saj so nam v zgodnjih letih, ko se samopodoba prvič izoblikuje, najbližji. Ljudje, ki nas obdajajo, služijo kot osebnostno zrcalo, skozi katerega lahko vidimo sebe. Komentarje, mnenja in ideje o nas bomo ponotranjili in jih vgradili v svojo samopodobo in kasnejša dejanja. Prvi, ki lahko opazijo ta vpliv, so učitelji v osnovnih šolah, ki poznajo tako otroke in starše. Oni pa so lahko tudi eni izmed prvih, ki lahko priskočijo na pomoč, če vidijo, da se otrok napačno ocenjuje.(https://www.mestomladih.si/studentski-podiplomski/clanki/ samospostovanje-samozavest-in-samopodoba/). Pri učencih se pogosto pojavlja razlikovanje med idealno in normativno samopodobo. Pri tem idealna samopodoba predstavlja tisto, kar želimo biti, medtem ko normativna samopodoba predstavlja tisto, za kar posameznik verjame, da bi moral biti (Ule 2009). Tako ima tisto, kar si želimo biti, lahko predvsem motivacijsko noto in ne vpliva nujno na našo slabo predstavo o samem sebi. Ker je samopodoba izrazito subjektivna in kot taka, odvisna od vsakega posameznika posebej, so tudi načini kako jo izboljšati zelo raznoliki. (https://www.brstpsihologija.si/samopodoba-kljuc-do-polnega-zivljenja/).

Otrok bo opremljen za življenje samo v primeru, da ga uvid v vse nepopolno, nepredvidljivo in moteče v občutenju sebe in sveta ne bo odveč ali strašljivo. (https://www.alenkarebula.com/clanki/pozitivna-samopodoba-ki-nas-gnjavi. html) Oseba, ki ima pozitivno samopodobo se spoštuje, ceni, si postavlja cilje in si prizadeva, da bi jih dosegla. Sodeluje z drugimi, jih sprejema in ima za prijatelje. Pri svojih odločitvah je samostojna, se ne umika pred težavami, ampak jih poskuša reševati. Taka oseba se lažje prilagaja spremembam in prevzema odgovornost za svoja ravnanja in vedenja (Tacol, 2010).

1.2 Učitelj kot model in vzor

Tacol (2010) pravi, da imajo učitelji s pozitivno, a realno podobo o sebi veliko večje možnosti, da v svojih učencih spodbujajo zaupanje vase, njihovo vedoželjnost, ustvarjalnost, pozitivno naravnanost do sebe in do drugih. Za učence je učitelj pomemben kot vzor, model, seveda pa največ naredi s svojim odnosom do učencev, oziroma s svojimi besedami in nebesednim vedenjem v interakciji z njimi. Z učenci se moramo pogovarjati in jih poslušati. Prisluhnemo jim z empatijo, se v njih vživimo. Učencem moramo pomagati, da si postavijo realne cilje, ki jih lahko s svojim prizadevanjem tudi uresničijo. Učencem pomagamo, da se bodo spoštovali in sprejemali. Pomembno je, da jih spodbujamo, da med seboj sodelujejo, sprejemajo različnosti in krepijo prijateljstvo. Učitelj mora učence spodbuditi, da se ne izogibajo problemom, temveč jih poskušajo reševati. Naučimo jih, kako se uspešno spopadejo s stresom. Učencem pomagajo razviti pozitiven, realnejši pogled na zahtevne življenjske situacije in se naučijo prevzemati odgovornost za svoja ravnanja. Učencem moramo dati tudi možnost in jim pomagati da prepoznavajo, sprejemajo in izražajo svoja čustva. Reasoner (1999) dodaja, da je pomembno, da učitelji obravnavamo učenca kot pomembno osebnost, da imamo učence radi in da jih sprejemamo take kot so. Učenca moramo spodbuditi, da se zavejo svojih sposobnosti.

2. Projekt »Pomahajmo v svet« in drugi korak Jaz in moja družina na OŠ Mirna

OŠ Mirna na Dolenjskem je pet let sodelovala v projektu »Pomahajmo v svet«. Sodelovala sem z učenci 4. razredov in štiri krat smo prijateljevali z Litvo in enkrat z učenci iz Krškega. Učenci so vedno zelo uživali med pripravami na javljanje in med samim javljanjem ter so intenzivno sodelovali pri načrtovanih dejavnostih. Pri spoznavanju in uresničevanju ciljev posameznega prsta so bili zelo motivirani in vedoželjni. Pozorni smo bili na to, da so bili med javljanjem aktivni in da je imel vsak otrok svojo vlogo. Predstavili bomo dejavnosti, ki smo jih v izvedli okviru drugega prsta Jaz in moja družina.

2.1 Drugi prst Jaz in moja družina

Pri družbi smo se veliko pogovarjali o družini, o vrstah družin in o vlogah posameznih članov družine. V učnem načrtu za družbo je zapisano, da morajo učenci poznati pojem samopodoba in temu smo posvetili kar precej časa. Ker je razlaga tega pojma za učence precej abstraktna, smo ga spoznavali preko igre in različnih interesnih dejavnosti. Iskali so svoje pozitivne lastnosti, interesna področja in jih prepoznavali pri sošolcih. Najbolj so uživali, ko so v revijah iskali vzornike, idole, katerim bi želeli biti podobni.

Slika 1: Učenci 3. razreda med pripravami na javljanje. (foto: Vesna Logar)

Pogovor je nanesel na to, da so naši vzorniki tudi osebe, s katerimi smo v stiku, predvsem pa s to člani njihovih družin, s katerimi so največ v stiku. Ugotovili smo, da otroci o svojih družinah večinoma radi govorijo in da se ob tem prijetno počutijo. Zato so učenci pri pripravi na drugo javljanje Jaz in moja družina uživali in se sprostili. Temo družine smo lahko zaradi širine tega pojma medpredmetno povezovali. Pri slovenskem jeziku, kjer smo v knjižnici brskali za knjigami na temo družine, različnosti družin po svetu, medsebojnih odnosov v družini in družinskih vrednot. Pri govornem nastopu so otroci pripovedovali o zanimivih dogodkih, ki so jih doživeli s svojo družino. Z matematičnega vidika smo se na temo navezovali tako, da smo prešteli člane posameznih družin in jih grafično predstavili. To je bilo izhodišče za ugotavljanje, kateri od učencev ima najštevilčnejšo družino. Praktično smo to prikazali tako, da so učenci doma obrisali dlani svojih družinskih članov in jih pobarvali. V šoli smo jih nato speli in te »družinske roke« uporabili tudi pri našem direktnem javljanju. Z njimi smo pomahali in pokazali, koliko članov ima družina posameznega otroka. Pri likovni umetnosti ni bilo težko izraziti svojih občutkov ter znanja o družinah z likovnimi izraznimi sredstvi in narisali so svoje družine.

Med javljanjem smo prijateljem zapeli dve pesmici. Eno smo tudi spremljali z Orffovimi glasbili. Tudi starši so v anketi razmišljali o svojih otrocih, predvsem o tem, kaj ima njihov otrok rad, česa ne mara, kaj bo še moral v prihodnosti izboljšati. Na tak način so ugotavljali, kakšno samopodobo ima njihov otrok in kako dobro ga poznajo. Po javljanju smo naredili razstavo naših izdelkov, zbrali smo naše misli o družini in jih objavili na razredni spletni strani.

2.2 Evalvacija uspešnosti izvedbe drugega prsta Jaz in moja družina v obeh razredih

Izvedbe drugih prstov Jaz in moja družina so nam dobro uspele, saj smo uporabljali različne metode in oblike dela. V pripravo so bili aktivno vključeni tako učenci kot tudi njihovi starši. Vedno znova so se odpirala nova vrata, nove želje, prihajali so novi predlogi, kaj bi še lahko počeli. Izzive smo videli v tem, da med javljanjem izberemo tako obliko predstavitve, ki omogoča, da so lahko aktivni vsi učenci in da lahko motiviramo poslušalce/gledalce. Ni enostavno, saj so v razredu otroci, ki imajo različno raven koncentracije ter ne zmorejo poslušati in ostati mirni toliko časa, da vsi učenci pridejo na vrsto. Otroci so prek te teme največ pridobili predvsem na svojem čustvenem področju, med pogovorom na to temo so se vsakič bolj odprli, bili so empatični, ugotavljali so, da smo si različni in da se moramo opazovati. Učenci so postali samozavestnejši, kar je pozitivno vplivalo na njihovo samopodobo. Zaželeli so si nove teme, novih priprav na javljanja in komaj so čakali na trenutek, ko so se ponovno javili svojim prijateljem in jim pokazali, kako dobri, samozavestni in uspešni so lahko.

2.3 Zaključna misel

Sodelovanje v projektu »Pomahajmo v svet« je za OŠ Mirna odlična izkušnja. Zanimiva, posebna in vedno znova navdihujoča, tako za učitelje kot tudi za učence in njihove družine. V veselje in v posebno zadovoljstvo nam je bilo, da smo sodelovali v tem projektu.

Slika 2: Učenci 4. razreda med javljanjem. (foto: Vesna Logar)

TO SEM JAZ - SUPER JUNAKI REŠUJEJO SVET

JZ

OŠ Marjana Nemca Radeče, enota Vrtec

Metka Zahrastnik, dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok

V prispevku sem predstavila projekt v vrtcu, ki smo ga izvajali v skupini otrok starih pet let. Želela sem izpostaviti dejavnosti igre in učenja, preko katerih so otroci ves čas pridobivali dobre izkušnje za oblikovanje lastne samopodobe. Ves čas sem poudarjala, kako pomembno je za razvoj pozitivne in zdrave samopodobe otrok, da otroka vidimo kot močnega, samozavestnega in kompetentnega otroka. Otrokom moramo dopuščati, da so ves čas aktivni ustvarjalci lastne socializacije, ki jo soustvarjajo skupaj z vrstniki in odraslimi. Poudarjala sem pomen »poslušanja« otrok skozi njihovih »sto jezikov«, tako da otroku dopustimo, da se izraža na področju, kjer se čuti močnega, ter da ga spodbujamo na področjih, kjer je šibkejši. Ves čas pa sem predstavljala, kako pomembno je spodbujanje razvoja otrokove identitete.

English summary: In this article I have presented a project in our kindergarten, that we carried out in a group of five-year-old children. I wanted to show the effect of learning and playing activities through which the children were constantly gaining a good experience to develop their self-esteem.

I emphasized the whole time how important it is for a child’s self-esteem, that we see him as a strong, confident, competent individual. We have to allow children to be active creators in their socialization, which they co-create with their peers and adults. I also emphasized the meaning of “listening” to the children through their “hundred languages”, by allowing the child to express himself in the area where he feels strong, and by encouraging him in the areas where he is weaker.

The whole time I represented how important it is to encourage the development of the child’s identity.

UVOD

V vrtcu Radeče že enajst let mahamo otrokom po svetu. Ponosni smo, da smo sooblikovalci projekta in prva skupina, ki je projekt začela izvajati. Letos spoznavamo otroke iz Latvije. Že peto leto zapored imamo priložnost povezovati projekt »Say Hello To The World« z zgodnjim poučevanjem angleščine. V projekt so vključeni vsi otroci, ki bodo v naslednjem šolskem letu prestopili prag osnovne šole, kjer bodo imeli možnost svoje znanje tujega jezika naprej razvijati in nadgrajevati.

KAJ SE BOMO PA DANES IGRALI?

Otrok z dobro samopodobo je otrok, ki mu je zagotovljen del njegovega življenjskega uspeha. Od tod tudi pomen spodbujati zaupanje in samozavest pri naših otrocih, njihov občutek vrednosti in na splošno njihovo samozavest. In nič ni boljšega kot to, da to počne preko igre.

Predšolski otrok preživi največ svojega časa v igri. Med igro pride do izraza njegova dejavnost; v njej se izražajo otrokov intelektualni razvoj, njegovi motivi, vrednotenja, čustveno doživljanje, osebne lastnosti, itd. Zato je otrokova igra ena izmed najnaravnejših poti za celotno delovanje otrokove osebnosti (Toličič in Smiljanić, 1979, str. 183).

Igra vključuje vse sestavine aktivnega učenja: materiale, odločitve, govor otrok in podporo odraslega. Otroci skozi igro osmišljajo svoje življenje. Preko igre odkrivajo svet, za kar uporabljajo vse svoje čute. Če otrokom omogočimo spodbudno okolje za igro, se v tem procesu lahko naučijo marsikaj: zavedati se začnejo ljudi okrog sebe, jih posnemajo, se pogovarjajo o tem, kaj delajo in občutijo. Posledično krepijo zaupanje, avtonomnost, iniciativnost, empatijo in samozaupanje (Hohmann in Weikart, 2005).

Otroci so v obdobju, ko se iščejo, nagnjeni k posnemanju različnih junakov. Želijo se jim približati s poosebljanjem lastnosti, ki jih občudujejo – npr. pogum, moč, lepoto, nenavadnost, ipd. Z vnašanjem junakov v igro otroci lahko v vsakdanjem življenju najdejo vrsto magičnih reči, ki oplemenitijo vsakdanjost kot čudovito, herojsko potovanje (Egan, 1992, v Porenta, 2003).

Naš glavni cilj je bil, da so se otroci skozi igro vlog, pri kateri se je posameznik spremeni v svojega najljubšega junaka, izražal svoje občutke, misli, odnos do okolja, do ljudi, ter osebno rasel in krepil samopodobo.

»VZGOJITELJICA, RAD BI BIL MOČAN KOT SUPERMAN« ( Luka)

KAJ ŽE VEMO O SUPERJUNAKIH?

Od otrok sem želela izvedeti, kaj že vedo o superjunakih, kje jih vidijo, kakšni so, kaj delajo dobrega, zakaj mislijo, da so superjunaki tako »dobri« in kaj lahko superjunaki naredijo, da bo svet okoli nas lepši in boljši, s tem pa bo se bo njihova osebnost razvijala in bogatila.

Otroci so opisovali in pripovedovali o risankah, superjunakih, o njihovih dejanjih... Že pri opisovanju posameznikov sem začutila, da imajo veliko željo po vživljanju v različne vloge, željo po izražanju, vplivanju, spremembi, dobremu delu....Vsa pripovedovanja otrok sem si zapisovala, saj je bilo to osnova, da vem, kam nas bo odpeljala otroška domišljija, kakšen material moram pripraviti in kaj ponuditi otrokom.

Ves čas sem aktivno poslušala otrokove razlage in jim dajala čas, da so izrazili svoje ideje, jih spodbujala k razmišljanju, izražanju pogledov in razlag. Otrokom sem dajala priložnosti za izražanje misli, idej in doživljanj preko različnih jezikov, ob tem sem jih spodbujala k pojasnjevanju, pripovedovanju in opisovanju njihovih stvaritev. Poskrbela sem, da so bili med proste in načrtovane dejavnosti vključeni vsi otroci, upoštevala sem njihove pobude, ideje, potrebe z možnostjo participacije na način, da so bili prav otroci neposredni sooblikovalci pri snovanju in izpeljavi pedagoškega procesa.

KAJ POTREBUJEMO ZA IGRO?

Otroci so sodelovali v procesu in korak za korakom stopali proti cilju: ustvariti lastno lutko, masko ali oblačilo, oblikovati zgodbo, se dogovarjati in odločati, kako in kdaj bo lik nastopal, kako bo reševal težave. Njihova igra je bila improvizirana, izmišljena ali prirejena. Pomembno je bilo zaupati otroku, ga sprejeti kot kompetentnega sogovornika in ustvarjalca.

Izdelali smo plakate, ugotavljali, kakšen material potrebujemo in kaj zbiramo. Vsak otrok je predstavil svojega superjunaka, v katerega se je želel spremeniti.

Na spletu smo poiskali vse superjunake. Otroci so si jih narisali, izdelali načrt, kakšni bi radi bili, kakšne lastnosti bo imel, ko bo postal superjunak.

POSTAL BOM » SUPERMEDO« IN REŠIL BOM SVET

Doma, v vrtcu, pri babici…., smo poiskali obleke, kape, različna pokrivala, maske, kostume in se oblekli v superjunake. Vse smo si dovolili. Vsak otrok se je spremenil v točno takšnega, kot si je zamislil.

USTVARILI SMO SVOJ SUPER ZNAK

Vsak otrok si je slikovno upodobil svoj zaščitni znak. Otroci so bili zelo ustvarjalni in inovativni. V vsakem znaku smo lahko prepoznali, kakšnega junaka predstavlja otrok. Najbolj pomembno mi je bilo, da so otroci uporabili svojo domišljijo, ki ni imela meja. Skozi risbo so izražali svojo notranjo moč, svoje sposobnosti, želje, sanje…

IZPOSTAVILI SMO LASTNOSTI SUPERJUNAKOV

Super junak je lahko super, ker…:

»Je tako močan, hiter, prijazen, nežen, zabaven, zdravilen, uspešen, sposoben, zna upravljati z močmi, gibčen...«

»Je tako pameten, iznajdljiv, odločen, ima super moč in jo uporablja za prave namene…«

»Je dober po srcu, pogumen, pripravljen pomagati, se boriti za boljši svet…«

»ČE NE BOM MOGLA SAMA POMAGATI, BOM PA POKLICALA ŠE SUPERMEDOTA IN SUPERMANA, TER ELZO IN BOMO SKUPAJ REŠILI SVET.« ( Neža)

Slika 1: Plakati otrok. (foto: Metka Zahrastnik)

TELOVADBA ZA SUPERJUNAKE

Pripravili smo si telovadni kotiček, kjer nas je čakalo kar nekaj gibalnih izzivov. Vsak dan so imeli otroci možnost iti v telovadnico za » superjunake« in si nabirali novih moči. Pripravila sem jim kartončke z gibalnimi izzivi, na katerih so imeli slikovna navodila za izvedbo gibalne dejavnosti. Izvajali smo različne gibalne dejavnosti na trampolinu kot Batmani, plezali po plezalni steni kot Spidermani, hodili po vrvi, skakali čez ovire, si merili čas hitrosti teka, skakali v daljino…

Slika 2: »Superjunaki imajo takšne mišice, ker dvigujejo uteži, takšne velike in težke, naredimo si tudi mi uteži« Nejc (foto: Metka Zahrastnik)

V vrtec smo iz atletskega društva Radeče povabili atleta, ki se ukvarja z dvigovanjem uteži. Predstavil nam je različne uteži in prikazal tehnike dvigovanja. Otroci so se tudi sami preizkusili v dvigovanju lažjih uteži. Izdelali smo si jih iz odpadne embalaže. Zlepili in pobarvali smo jih, z mivko pa smo napolnili plastične odpadne plastenke.

ČAROBNI NAPITEK

Ugotovili smo, da se moramo za super moč zdravo prehranjevati, pojesti dovolj vitaminov in spiti kakšen čarobni napitek. Pripravili smo si zdrave napitke. Vsak otrok si je lahko napravil svoj smoothi, spodbujala sem jih, da so poskusili različne kombinacije in tako zaužili več različne zelenjave in sadja.

» SUPER DUPER TELEFON ZA KLIC V SILI«

Kaj pa bodo superjunaki počeli?

Otroci so izrazili veliko želja, kaj bi lahko kot superjunaki počeli, kako bi pomagali,…

Dogovorili smo se, da si izdelamo » super duper telefon« kjer bomo sprejemali klice in naloge, katere smo opravili. Vsak otrok se je preko svojega lika izražal, upodobil različne načine pomoči, opisal, kaj in na kakšen način bi določeno nalogo opravil.

Vsak dan, ko so otroci prišli v vrtec, so se lahko oblekli in uredili v superjunake. Maska, obleka, preobrazba, vživljanje v drugo vlogo, je otrokom dala vse priložnosti za kreativno izražanje. Skozi simbolno igro so se otroci učili nadzorovati in izražati čustva, ideje in svojo domišljijo v različnih jezikih, učili so se sodelovanja in razumevanja sebe in drugih ljudi. Krepili so svojo samopodobo in spoznavali svoj notranji jaz. Igra je spodbujala otrokovo kritično presojanje ter mišljenje in mu omogočala, da brez strahu izraža svoje ideje.

Tako smo očistili bližnji gozd, saj onesnaženo okolje pomeni grožnjo za našo prihodnost. Nudili smo pomoč starejši občanki pri opravilih na vrtu. Pograbili smo ji listje in ji pometli dvorišče. Na pomoč smo priskočili mlajšim otrokom na sprehodu. Mlajši otroci gredo težko na sprehod, zato so naši superjunaki prevzeli odgovornost tako, da je vsak posameznik pomagal na sprehod odpeljati mlajšega otroka.

Skupaj smo izdelali načrt, kako bi vsak posameznik rešil naš svet. Otroci so pripravili načrte, jih narisali, pripovedovali in opisovali, kaj je za njih tisto ključno, kar bi moral vsak posameznik narediti, da bi bil svet prijaznejši, lepši in pravičnejši. Dobili smo ogromno idej, ki smo jih predstavili na razstavi likovnih izdelkov

Vsakodnevno smo si med seboj pomagali in z našimi »supermočmi« reševali manjše konflikte, se pogovarjali in iskali ideje za dobre medsebojne odnose.

Igrali smo se veliko socialnih iger. Skozi socialne igre sem se želela čim bolj približati posamezniku, vzpostaviti enakopraven in neposreden odnos z njimi. Izbirala sem takšne socialne igre, preko katerih so otroci gradili svojo samozavest, izboljšali socialne spretnosti, samovrednotenje in pridobili več zaupanja vase. Otroci so v igrah uživali in med njimi se je razvil občutek solidarnosti, medsebojne pomoč, otroci so sočustvovali drug z drugim in spoznavali različnost. Otroci so se sprostili, ob igri so se naučili izražati svoja čustva in stališča. S tem so si razvijali tudi samozavest in postajali bolj samostojni v odločanju in reševanju problemov.

Več kot ima otrok možnosti za interakcije, več različnih pogledov in socialnih izkušenj bo pridobil.

Socialne igre zajemajo tudi igre vlog, ki so zelo pomembne v otrokovem razvoju, saj se otroci ob njih na neboleč način in brez posledic ob izkušnjah učijo vstopati v vloge, s katerimi se morajo soočati v življenju.

ZAKLJUČEK

Ves čas projekta sem se zavedala in postavljala v ospredje, da je imel otrok v igri aktivno vlogo, podobno, kakor jo imajo v življenju odrasli. V igri je bil otrok “gospodar situacije”. Potekala je po notranji nujnosti. Ta ima svojo logiko, ki je drugačna od logike zunanje realnosti, kot jo dojemamo mi - odrasli. Pomembno je bilo, da je bil otrok v igri čustveno udeležen in da se je v njemu sprostila domišljija.

V igri, zlasti v predšolskem obdobju, preživijo otroci večino svojega časa. Igra jim omogoča razvoj osebnosti in telesni razvoj, predvsem pa predšolskemu otroku predstavlja primarno dejavnost, v katero je celovito vključen. Igra je otrokovo delo, daje mu pomembno osnovo za preživetje, kakor to odraslim omogočajo različne zaposlitve. Bistvena naloga odraslih je, da otrokovo igro spoštujemo in spodbujamo.

Igra je prijetna, spontana, ustvarjalna in nepredvidljiva. Ne glede na to, ali je glasna ali tiha, umazana ali čista, razposajena ali resna, naporna ali sproščujoča, je za otroke polna zadovoljstva, izziva, ugodja in koristi.« (Hohmann in Weikart, 2005, str. 59)

»OTROCI IMAJO BOGATO NOTRANJE ŽIVLJENJE, KI JE KLJUČNO ZA UČNE PROCESE. PRESENETLJIVO SO OTROCI VEČ KOT PRIPRAVLJENI RAZKRITI TE NOTRANJE SVETOVE ODRASLIM, ČE JIM LE NAMENIMO SKRBNO POZORNOST.« (SUSAN ENGEL).

»TO SEM JAZ«

Osnovna šola Rače

Anja Lešič

Osnovna Šola Rače se je v projekt »Pomahajmo v svet« prvič vključila v šolskem letu 2018/2019. Tako smo sedaj v projektu že tretje leto. Projekt nam je predstavila učiteljica angleščine Sabina Hovnik, ki je v njem že večkrat sodelovala na šoli, kjer je dopolnjevala svojo učno obvezo. Učiteljicam prve triade se je projekt zdel zelo zanimiv, predvsem zato, ker otroci dobijo širšo sliko o svojih vrstnikih iz tujine, učiteljice pa se povežejo s kolegicami iz izbranih držav in izmenjajo izkušnje.

Sama sem v projekt vključena prvo leto, sodelujeva pa z učiteljico, ki je v tem projektu že dlje časa. Obe sva mnenja, da ob tujih jezikih predstavimo tujcem tudi svoj materni jezik in našo kulturo, zato smo z otroki iz Litve spregovorili in se jim predstavili tudi v slovenščini ter jih naučili nekaj slovenskih besed. V prispevku sem se osredotočila na izvajanje dejavnosti projekta »To sem jaz« in opisala dejavnosti, ki smo jih izvajali z otroki prvega razreda. Povezali smo se z vrtcem iz Litve.

English summary: Rače Primary School first joined the “Say Hello To The World” project in the 2018/2019 school year. The project was presented to us by English teacher Sabina Hovnik, who had participated in it several times at the school, where she had supplemented her teaching obligation. The teachers of the first triad found the project very interesting, mainly because the children get a broader picture of their peers from abroad, while the teachers connect with colleagues from selected countries and share experiences.

Personally, this is my first year in the project where I am cooperating with a teacher who has been participating for a long time. We are both of the opinion that while learning about foreign languages, we also present our mother language and our culture to foreigners. In light of that, we connected with a kindergarten in Lithuania and spoke with the children. We introduced ourselves in Slovene and taught them a few Slovene words. In this paper, I focused on the implementation of the “This is me” project activities and described which ones we have carried out with the first-grade children.

UVOD

V projekt »Pomahajmo v svet« sta v Osnovni šoli Rače vključena oba prva razreda, to je 49 otrok. Izvajamo ga skupaj z drugo strokovno delavko, učiteljico jutranjega bivanja in učiteljico v podaljšanjem bivanju. Sestavili smo tim, ki se tedensko redno dobiva in dogovarja o dejavnostih, ki jih bomo izvajali pri posamezni temi.

V prispevku bom opisala, kako kot strokovna delavka omogočam in spodbujam razvoj močnih področij vsakega posameznika, kako vsakega otroka sprejemam takšnega kot je, spoznavam otrokova močna in šibka področja, ga pri le-teh spodbujam, usmerjam in mu dajem strokovno podporo ter poudarjam močna področja otrokovega razvoja.

RAZVIJANJE MOČNIH PODROČIJ IN KREPITEV SAMOZAVESTI

Ko sem prvošolcem povedala, da bodo letošnje šolsko leto spoznali vrstnike iz Litve, jim predstavili sebe in njihovo delo, so bili zelo navdušeni. Veliko idej za izvedbo različnih dejavnosti so otroci podali kar sami, zato so bili še posebej veseli in zadovoljni ter motivirani za delo. V našem razredu je kar 25 otrok. Vsak otrok je edinstven in svoj individuum, zato je bilo letos zame tako visoko število prvošolcev v razredu res velik izziv. Potrebna je velika mera potrpežljivosti, čuječnosti, naklonjenosti in rahločutnosti, ki jih strokovni delavci - učitelji vedno znova »treniramo«.

Ob učiteljevem spodbujanju in poudarjanju otrokovih močnih področjih se otroku razvija samozavest. Ta jim pomaga, da vsako težko situacijo vidijo kot nov izziv in jo brez težav sprejemajo. Če bi bili pri tem morebiti neuspešni, bi njihova samozavest ostala nedotaknjena, ker bi otroku več pomenilo, da je poskusil nekaj novega in se ne bi osredotočal na poraz. Po drugi strani pa bi se lahko zgodilo, da bi otroci z nizko samozavestjo te situacije jemali kot grožnje, klonili bi pod pritiskom in se ne bi potrudili pri izvajanju dejavnosti, kar bi vsekakor zaznamovalo njihovo samopodobo.

Visoka samozavest otrokom omogoča, da razvijejo pozitiven odnos do življenja in se spopadejo z življenjskimi pritiski in odgovornostjo, kar pa tisti brez samozavesti ne bodo zmogli. Lažje se bodo spopadali tudi z močnimi čustvi, svojimi izzivi in frustracijami. Obenem pa je otrokova samozavest v neposredni povezavi s sposobnostjo ustvarjanja novih prijateljstev, sposobnostjo reševanja problemov, pogumom in nenazadnje s šolskim uspehom. Vse te lastnosti omogočajo individualni uspeh in obratno. Zato je izredno pomembno, da se tudi učitelji v šolah lotijo utrjevanja otrokove samozavesti že v zgodnji fazi. To pa lahko delno dosežejo, kot že zgoraj omenjeno, s spodbujanjem in poudarjanjem otrokovih močnih področjih.

DEJAVNOSTI PRED KLICEM

Z drugo strokovno delavko sva pri uri okolja izvedli dejavnost z ogledalom. Vsak otrok se je opisoval ob ogledovanju svojega odseva v zrcalu. Ugotovili smo, da smo si med seboj podobni, vendar se v veliko pogledih tudi razlikujemo. Dogovorili smo se, da bodo doma razmislili o sebi, kakšni so po zunanjem videzu, kakšne so njihove dobre lastnosti, katere interesne dejavnosti jih zanimajo ali pa se jih udejstvujejo in kako preživljajo prosti čas. Nato so si izdelali plakat in se predstavili pred razredom. Ker je bila za nekatere otroke takšna predstavitev prvič, smo jih tako učiteljici kot tudi učenci pred predstavitvijo spodbujali in jih na koncu nagradili z aplavzom. Vsi otroci so se predstavili in bili neizmerno zadovoljni, saj so na tak način pridobili zelo veliko na več področjih. Postali so samozavestni, saj so videli, da tudi ostale zanimajo njihovi konjički, da imajo podobne interese kot njihovi sošolci, pri tem pa so skušali odpravljati strah pred javnim nastopanjem.

Z otroki si običajno na začetku tedna »podarimo poklon«. To izvedemo tako, da učenci izžrebajo listek z imeni sošolcev. O izžrebanem učencu morajo povedati nekaj, kar mu je pri njem všeč. Tukaj so izvzete fizične lastnosti otrok. Učenci vsak teden presenečajo in napredujejo v svojih »poklonih«. V razredu imamo fantka, ki je imel velike težave s prilagajanjem na šolo, saj je zelo pogrešal mamico in je vsak dan neutolažljivo jokal, ko je prišel v razred. Sošolci so ga vsako jutro spodbujali, mu ponudili družbo in ga povabili k igri. Pri socialni igri »podarimo poklon« so mu otroci sčasoma začeli čestitati, da mu ob prihodu v šolo vedno bolje gre in deček je ob teh poklonih užival. Skupaj smo dosegli, da je začel zelo rad prihajati v šolo in tudi po pouku ostajati dlje v popoldanskem bivanju. Kot dobro se je izvajanje te socialne igre pokazalo tudi pri deklici, ki je bila na začetku šolskega leta zelo nesamostojna in raztresena, velikokrat ni našla zvezkov, ki smo jih tisto uro potrebovali, njena mizica in predalček sta bila vsak dan polna stvari, ki jih v ni potrebovala. S poudarjanjem njenih močnih področij se je sčasoma začela popravljati tudi na tem področju in dosegla, da so ji otroci vsak teden čestitali za dosežen vsakodnevni red in zbranost.

Ker pa je v tako številčnem razredu med odmori večkrat težko vzdrževati disciplino, sva z učiteljico v sklopu formativnega spremljanja uvedli »semafor vedenja«. Ta semafor izvajamo vsak dan. Imamo tri kroge (zelenega, rumenega, rdečega) in ščipalke z imeni. Na koncu pouka vsak otrok dobi ščipalko s svojim imenom ter pove, na

Slika 1: Opisovanje sebe ob gledanju svojega odseva v zrcalu. (foto: Anja Lešič)

kateri krog se bo uvrstil. Če je bilo njegovo vedenje ves dan primerno, pritrdi ščipalko s svojim imenom na zelen krog. V kolikor je malo prekršil dogovorjena pravila, je ščipalko postavil na rumen krog. Ob zelo neprimernem vedenju – žaljenju ali celo morebitnemu fizičnemu nadlegovanju sošolcev, pa je ščipalko »obesil« na rdeč krog. Otroci so pri tej dejavnosti pošteni in zelo natančno povedo, zakaj so se postavili na določeno barvo semaforja.

V kolikor pristanejo na rumeni ali rdeči barvi, zraven tega povedo tudi to, kaj bodo storili, da bodo svoje napake popravili, ali kako bi dejanje lahko izvedli drugače. Na tak način otroci spoznavajo, da četudi naredijo kdaj kaj »izven pravil«, še zato niso slabe osebe, ampak se trudijo naslednje dni in tedne to popraviti ter se zavestno odločati, da se dogovorjena razredna pravila upoštevajo za skupno dobro vseh. Otroke na tak način spodbujava in jih učiva prevzemati odgovornost. Poizkušajo tako dolgo, dokler jim ne uspe.

V razredu so otroci, ki se med seboj zelo razlikujejo tako karakterno, kakor tudi po predznanju. Veliko delamo na skupinski dinamiki razreda, se pa pogosto zgodi, da otroci pridejo v konflikt. Tako imamo dogovor, da otroka (ali več), ki prideta v konflikt, dobita različne naloge, ki jih morata skupaj rešiti do konca pouka. Takšen način reševanja konfliktov se je izkazal za zelo dobrega, saj so otroci primorani sodelovati in se tako med seboj zelo povežejo.

KLIC V LITVO

Prvi klic v Litvo je bil težko pričakovan, nanj smo se z učenci temeljito pripravljali. Najprej smo se otrokom iz Litve predstavili mi. Na začetku smo jim zapeli pesmico v angleščini, z naslovom »What‘s your name?« in zraven tudi zaplesali. Vsak otrok je pokazal svoj plakat in se predstavil tako v angleščini kot slovenščini. Nekaj otrok se je preizkusilo tudi v predstavljanju v litvanskem jeziku. Otroci iz Litve so bili presenečeni, ko so nas slišali govoriti v njihovem jeziku. Zapeli smo slovensko pesmico, ki govori o tem, kako so otroci prvič sedli v šolske klopi. Predstavili so se nam tudi otroci iz Litve. Na koncu smo si izmenjali pozdrave in si pomahali v slovo. Klic v Litvo je bilo prav posebno doživetje. Vsi smo bili zelo vznemirjeni in hkrati navdušeni nad dogodkom.

ZAKLJUČEK

Projekt »Pomahajmo v svet« je projekt, v katerem otroci veliko pridobijo, prav tako pa učiteljice. Otroci se klica zelo veselijo in se nanj tudi dobro pripravijo. Zanimiv jim je tudi pogovor v angleščini med učiteljicami, ki ga, proti pričakovanju, velika večina otrok tudi razume.

Izvajanje projekta za vse vpletene pomeni nekaj novega, drugačnega, predvsem pa so učne ure raznolike in še bolj dinamične kot sicer. Otroci se počutijo pomembni kot posamezniki, hkrati pa pridobivajo na samozavesti in urijo svoja močna in tudi šibka področja. Vse našteto je tudi želja in poslanstvo strokovnih delavcev, kar nam ta projekt vsekakor omogoča. »Da bo iz malega zraslo veliko« in da bodo prvošolčki korakoma ter vztrajno pridobili kar se da najboljšo popotnico za v svet.

Slika 2: Klic v Litvo- (foto: Anja Lešič)

„KAKO SAM UPOZNAVAO SEBE“

Javna predškolska ustanova “Vukosava I. Mašanović”, Bar – Crna Gora

Autor: Savić Boris – pedagog

Ovim radom želim da odam veliko poštovanje svim praktičarima vaspitačicama Božović Branislavi, Kurgaš Esmi, Stanković Milici, Šćekić Anđi, Petrović Maji, Adžić Ameli, Jovović Ljiljani, Šepić Radmili, Milatović Tijani, Džaković Maji, Okuka Bojani, Kovačević Velinki, Kujović Indiri, Durutović Veri, Tomović Tanji, Radačić Ireni i profesoricama engleskog jezika Bećirović Đulteni i Kadić Armini, koje su proteklih godina dali svoj doprinos u razvoju samopoštovanja kod djece učesnika u projektu “Say Hello to the World”. Znanje, stručnost, aktivno slušanje, polet, sienergija i iskustvo su spojevi praktičara koje želim da predstavim u okviru teme “JA” i kako su oni uticali na formiranje zdrave ličnosti djeteta spremnog da izađe u susret izazovima na polju snalaženja u novim situacijama i sredinama.

Upravo smo krenuli sa tog aspekta: kako iskoristiti resurse u okruženju koje imamo a koji nam mogu pomoći u našim zamislima? Izlaganje djece tim izazovima polagano smo podsticali njihovu zainteresovanost, uključili smo potom i zainteresovane roditelje, njihove ideje i inicjative, lokalnu samoupravu, znamenitosti i savremenu tehnologiju kao sredstvo da bi se javljali drugarima sa kojima smo bili partneri sa tih mjesta. Obično se iza pojma igre u nestručnim krugovima krije nešto neozbiljno, ali upravo smo igrom –metodom, načinom, željeli i na kraju uspjeli da napravimo široki krug ljudi koji su učestvovali u ovom projektu spajajući zadovoljstvo i uspjeh svih: djece, roditelja, predškolske ustanove, lokalne sredine i na kraju države.

English summary: With this study I want to pay great respect toward my colleagues Božović Branislavi, Kurgaš Esmi, Stanković Milici, Šćekić Anđi, Petrović Maji, Adžić Ameli, Jovović Ljiljani, Šepić Radmili, Milatović Tijani, Džaković Maji, Okuka Bojani, Kovačević Velinki, Kujović Indiri, Durutović Veri, Tomović Tanji, Radačić Ireni and English teachers Bećirović Đulteni and Kadić Armini, who in the recent few years gave their contribution to the development in children self-esteem who participate in the project “Say Hello to the World”. Knowledge, professionalism, active listening, synergy and experience all together belong to practitioners that I want to represent with topic ”I”- This is me. I also want to show how that influenced on the formation of healthy personality of a child, ready to meet the challenges in the field of coping in a new situation and environment.

We have just started from that aspect: how to use the resources in the environment that we have that can help us in our ideas? Exposing children to these challenges, we slowly stimulated their interest, then we included interested parents, their ideas and initiatives, local government, sights and modern technology as a means to contact friends with whom we were partners from those places. Usually there is something frivolous behind the concept of play in unprofessional circles, but we wanted to create a wide circle of people who participated in this project by combining the satisfaction and success of everyone: children, parents, preschool local environment and finally the state.

Svjesni da djeca dolaze iz različitih socijalnih okruženja a da su samim tim podložni različitim vaspitnim uticajima svaki početak školske godine kada je i počinjao projekat “Say Hello to the World“ davalo nam je nove izazove sa kojim smo se susretali. Pojam o sebi dijete stiče u svojoj porodici kroz odnose s roditeljima i drugim članovima porodice, kroz pohvale ili prijekore, kroz njihova očekivanja,... Prema tome, dijete koje dolazi u vrtić je do izvjesne mjere već formirano, tako da već znamo kroz njihovo ponašanje u grupi kakav je odnos u porodičnom okruženju i kako porodica utiče na samopoštovanje djeteta. Sa druge strane, interesovanje i odnos roditelja prema djetetu za vrijeme njegovog boravka u vrtiću takođe nam je davalo potvrde o načinima njegovanja samopoštovanja roditelja kod svoje djece ali i prostor za plan reagovanja na pozitivne i negativne primjere istih. Na taj način smo podsticali one primjere kada roditelji pokazuju razumijevanje, ljubav i privrženost prema svom djetetu onakvim kakvim jeste, ali i uticali na one roditelje koji kritikovanjem, favorizovanjem brata ili sestre, pretjeranom kontrolom ponašanja ili sličnim postupcima željeli da promjene svoje dijete. I jednima i drugima smo prezentovali pozitivne primjere iz prakse (prihvatanje djetetovih pozitivnih i negativnih strana, potenciranje djetetovih snažnih područja, pružanje potpore djetetu sa poštovanjem njegove ličnosti bez idealizovanja njegovih mogućnosti, itd.).

Realizacija: Svakodnevnim radom u grupi podsticali smo atmosferu u grupi koja je obilovala akcijom i dinamikom (takmičenja, grupne priče, diskusije, šetnje, posjete...) ali i onim aktivnostima koje su mirnije i drugačijeg tipa (odmor, aktivnosti u centrima interesovanja, gostovanja u grupi...). Sve one su bile prilika da posmatramo dijete ali i da ukazujemo djetetu kako bi mogao da spozna i prihvati sebe, uticali kako da otkriva svoje mogućnosti i prednosti koje ima ali i granice dokle može da ide, da uočava osobine po kojima je sličan i po kojima se razlikuje od ostalih. Tako je ono dolazilo do pojma da ne može i da ne mora u svemu biti najbolji, prvi u svemu, da ga sve interesuje i da bude drug svakome i u svakoj prilici, već da u poštuje svoje sposobnosti, svoje karakteristike, svoje poglede i vrijednosti.

* Kroz “tjelesno JA” upoznavali smo svoje sposobnosti, uočavali razlike i sličnosti i donosili zaključke (upoređivanje otisaka svojih dlanova i stopala, izrada galerije autoportreta, posmatranje otisaka prsta pod lupom, slaganje djelova tijela uz pomoć velike slagalice – upoređivanje izgleda dječaka i djevojčice, crtanje na temu “Kakve su tvoje oči?”...).

* Kroz “socijalno JA” sagledavali smo svoje sposobnosti, karakteristike, interese, potrebe i želje drugih (pomaganje u nevolji, samokritika sopstvenog ponašanja, ovladavanje različitim mogućnostima izražavanja sebe kroz crteže, mimikom, pokretom, verbalnim iskazima o sebi).

* Kroz “emocionalno JA” razumijevali smo i uvažavali emocionalna svoja i stanja drugih (pričali kako se ko osjeća, odraz lica u ogledalu koja odražavaju različita osjećanja – pogađanje trenutne emocije koje dijete pokazuje i obrazloženje zašto se tako osjeća, crtanje „kako se osjećamo“ i pogađanje emocije koja je na crtežu) .

* Kroz “fizičko JA” sagledavali smo spretnost, okretnost, brzinu, snalaženje u prostoru (Pokretom se predstavi i kaži šta voliš, gledanje u slike – probaj da pokušaš da se sjetiš što više detalja, karakteristika; mirisanje različitih mirisa zavezanih očiju – nacrtaj predmete od kojih potiču ti mirisi..., sportski poligoni i takmičenja...). Nakon toga smo razgovarali i donosili zaključke da smo svi različiti i da na tu različitost treba da budemo ponosni. Zaključke smo izvodili na osnovu rezultata pojedinaca u aktivnostima prema potencijalima kojima raspolaže u određenom trenutku, isticali u prvi plan njegove snage realnim činjenicama i istinama, naglašavajući ono što je u njegovoj ličnosti najvrednije i najperspektivnije.

Poređenja s drugima u opisanim slučajevima nemaju prvenstveno zadatak vrednovanja nekih drugih osobina djeteta, već da mu pomognu da shvati svoj položaj u grupi. Takođe, na taj način ono otkriva neke suprotne stavove i mišljenja od svojih i uvjerava se da li su oni u grupi opravdani ili ne. Tako se postepeno oslobađa gledanja samo sebe i teži da se dogovara, sarađuje, što zahtijeva da svoje postupke usklađuje sa drugima. U ovakvim slučajevima uticali smo na djetetov sistem vrijednosti kako bi ga podržali u onome što ga razlikuje od drugih i kada odstupa od toga. To je potrebno da bi dijete prihvatilo sebe takvo kakvo jeste i da se ne bi osjećalo manje vrijednim u odnosu na druge.

Slika 1: Ovako smo sarađivali. (foto: Arbinita Cuca – ICT koordinator)

Ovdje je od velike važnosti način na koji se djetetu ukazuje na greške koje pravi i kako mu se daje podrška u onim koracima koje preduzima - oslanjanjem na ono što je pozitivno u djetetu (Znam da ti je teško zašto nisi uzeo tu igračku i da se osjećaš ljuto zato što ti je ne daju. Ja znam da si ti pošten i da imaš apsolutno pravo da se igraš sa tom igračkom kao i drugi, ali ti to ne daje za pravo da otimaš igračku drugu i da je bacaš. Igračka može da se slomi a onda niko neće moći da je koristi). Da bi poštovalo prava drugih, dijete mora da osjeti kako su njegova prava poštovana. Otuda bolje je ukazati mu povjerenje da je ono u stanju da se ponaša kako treba i da se to očekuje od njega, da se uprkos tome što se neki njegov postupak ne prihvata, ono ne odbacuje kao ličnost.

Šta smo postigli: Pozitivna ili negativna slika koje će dijete steći o sebi bitno je uslovljena njegovim nivoom onoga što želi dostići. Zavisno od toga koliko poznaje sebe ono može da postavi ciljeve koji su mu dostižni ili one koji su izvan njegovih mogućnosti. Da bi proces razvoja samopoštovanja kod djeteta imao efekta nije dovoljna samo ono što predškolska ustanova pruža. Svakodnevna komunikacija, razmjena informacija o djetetovom ponašanju, učenju, saznanjima i postupcima kojima smo podsticali vjeru u njegove lične potencijale davalo nam je vjeru da imamo partnera – roditelja u razvoju buduće zrele ličnosti. Ovaj posao nije nimalo bio lak jer smo svi različiti i poimanje značaja zajedništva u vaspitanju i obrazovanju nisu svi roditelji ozbiljno shvatali. Njihovo shvatanje pojma igre i uopšte postojanja predškolske ustanove na počecima je bilo dosta neozbiljan smatrajući da je vrtić mjesto gdje se djeca “samo igraju i da ih tamo čuvaju neke tete”. Kasnije kako je vrijeme odmicalo u toku školske godine, shvatali su da su i oni učesnici svega onog što se radilo u vrtiću (dobijali su zadatke koje treba sa djecom zajedno da rade kod kuće, išli sa djecom na mjesta koje su trebali posjetiti, kupovali sredstva i materijale za rad od kuće...) i da je vrtić mjesto u kojem rade jako posvećeni profesionalci koji igru smatraju osnovom učenja.

Imajući u vidu da smo u ovom projektu več četiri godine, težili smo da za svakog polaznika koji je pohađao našu ustanovu a posebno učesnike projekta “Say Hello to the World” ukažemo roditeljima da je njihovo dijete ličnost za sebe, pojedinac koji treba da sebe prihvati kakav jeste a ne onakav kakav bi želio njegov roditelj da bude. Ovakav stav podrazumijeva da je dijete spremno za prihvatanje odgovornosti; za ulaganje svojih sposobnosti bez njihovog precjenjivanja ili bez očekivanja onoga što je nemoguće; da zna svoja prava i uvažava sebe kao biće koja ne mora da bude savršeno i da uočava situaciju, njihove povoljne i nepovoljne činjenice, da ih prihvati i uskladi svoje postupke sa njima.

Lektor: Simović Maja, - prof. srpskog jezika

Slika 2: Neke od vaspitnih sredina iz kojih smo učili. (foto: Arbinita Cuca – ICT koordinator)

CHILD-CENTERED EDUCATION IN LITHUANIA Kindergarten “VAIVORYKŠTĖ”,

PANEVĖŽYS CITY, Lithuania

Sima Januškienė

Participation in this project has brought many new experiences, not only for us educators, but also for children. We had the opportunity to get to know the other country, children, culture, and so on. But we also learned to cooperate, to communicate with the world. Especially in this difficult time for the whole world, it is a very important experience that we need to be united. The five-finger program brought a lot of positive emotions into our education.

Our Preschool educators and other staff listen to children and are always responsible to them. The children are attached to the pre-school educator, smile at him, communicate f reely with him. There are many fun activities for children to choose from, to change them on their own. Most of the time, the children cooperate in a friendly way with each other - they talk, play together. Preschool educators help newcomers make contact with older ones. Children usually try to resolve their behavior problems peacefully on their own. In a group there are no cases of bullying. In the case of children's conflicts, pre -school educators encourage them to talk about their feelings, look for ways to resolve the conflict and avoid negative consequences. needs, interests) and your perspective as a child education professional (reflect on what environment and what educational methods can arouse children's interest, research, creativity and to help achieve the intended learning outcomes).

We are involved in the “Say Hello to the World” project since 2020 year‘s autumn. Our children are 6 years old. We are connecting with Slovenia‘s kindergarten OŠ Dornberk. We are sharing pictures on “Say Hello to the World” website. Because of quarantine we had difficulties to connect each other online, but be already have video call about 2 fingers.

I would like to discuss about “This is me” finger. Because it more widely revealed the inner world of children. It made children think about themselves, their character traits and physical features, special features, wishes, interests and expectations. We are so proud of our children ’s personal abilities, that they are not afraid to dream, to speak about themselves and they are interested in exploring their inner world. Game is the main activity of preschool children. It is through play that many differences in the behavior of boys and girls are revealed that an educator should take into account. Pre-school educators, based on the goals and objectives of pre-school education, children's expressed wishes (eg to learn to dance, take photos with a tablet, make friends with children, etc.), their parents' expectations regarding the child's achievements provides learning outcomes for each child and group of children. It becomes part of the institution’s preschool curriculum. If necessary (for example, when a child's unique abilities have been revealed, when a bilingual child is being educated) it is important to consult with the child about his / her educational achievements specialists. In consultation with children, parents, professionals and the child's achievements assessment results, the pre-school educator specifies the tasks for the children in his / her group and a specific child

In order to achieve the intended learning outcomes of groups of children and each child, preschool educators create group experiences of children's learning, coordinate their educational process.

Experiential education of children in the so-called process when the pre-school educator consists of children seeing, hearing, surviving, reflecting, and gain various selfies for themselves active participation, participation, development together with other children and adults. Experiential education is the result of the interaction between the child and the pre-school educator, the child and the child, the child and the environment which we used during “This is me” children’s activities . Children's interaction is stimulated by their interaction with the pre-school educator, so we tried push children to explore themselves . When children engage in activities conceived or initiated by an educator, the latter engages them observes, communicates with them, reacts to which games or other activity situations (appropriate, offers, talks, asks, helps, teaches, advises, new information), tries not to disturb their unique activities, not to impose their opinion. Foreign researchers call it communication meetings between the child and the pre-school educator or the educational process dialogue.

We also organized activities that are beneficial and interesting to the child. Children develop something by acting together with other children. Children's joint activities are designed with clear clarity, to discuss, share experiences, to support and help each other's id eas, to learn to each other. By 'observing other children and their learning and behavior', 'pre -schoolers understand' what it means to learn by trying other learning or behavior. Foreign researchers call this learning in a social contex t. In consultation with parents and children, pre-school educators adapted the environment in the group for the group of children and the individual child. The parents of our group were very happy with such a new experience, at home together with the children they discussed with which country we were communicating, the children shared their impressions at home. During the quarantine, parents were also involved, doing work with children at home, sharing photos of activities.

We first began our work by discussing how we unders tood ourselves. We also talked about our friends. Why do we need them? We organized the activities based on the children thinking as much as possible, delving into their inner world, understanding themselves and their desires. We visited the works of our new friends - Slovenian children. We were glad to have friends from another country already. We searched on a map of Slovenia. It gave the kids a lot of positive emotions. We discussed the appearance of children in another country, thought about or saw simi larities and differences between them. Because, experiential education is very important, incorporating elements of the game with a ball we played and “stroked” parts of our body (picture 1). We wondered what sensations it caused. Whether pleasant or not. We allowed the kids to do it not only for themselves but also for their friends. Then to get acquainted with the Slovenian language, and to remember body parts (picture 2). We wrote body parts in Lithuanian and translated them into Slovenian. Finally, I suggested to the children to think that no matter what country we are from, we are all of a different character, experiencing different emotions in different situations. But that should not be a shame. You need to respect each other and accept the person as he is. And not to be ashamed to say your opinion. So, in summary, we drew our dreams and showed them to our friends.

My observations would be that communicating with another country, understanding that there are many different people in the world who speak not only our language but also another , gives children many positive emotions. There’s something completely different when you see people speaking another language just on TV, and when you have to meet in person. The children had many questions: where are they? Why they live so far away from us? Why they are speaking so strange? And etc There was a particular interest

Picture 1: Playing with our body parts. (photo: Sima Januškienė)

Picture 2: Learning body parts. (photo: Sima Januškienė)

in searching Slovenia on a map, hearing its language. Children were more interested in taking an interest in themselves, looking for differences and similarities with other people. The children themselves asked to turn on the song in Slovenian. We are very pleased with how curious our children are, but the best part is that it promotes self-knowledge and at the same time broadens the child’s horizons. In my opinion, everything went great. The children gained a lot of positive experiences. The video chat with Slovenia raised even more questions and a desire for children to be interested not only in children in their immediate environment, but also thousands of kilometers away. I think it reinforced the children’s curiosity, their desire to get to know other cultures. And that’s a great sign in the preschool age. Our Preschool educators and other staff listen to children and are always responsible to them. The children are attached to the pre-school educator, smile at him, communicate freely with him. There are many fun activities for children to choose from, to change them on their own. Most of the time, the children cooperate in a friendly way with each other - they talk, play together. Preschool educators help newcomers make contact with older ones. Children usually try to resolve their behavior problems peacefully on their own. In a group there are no cases of bullying. In the case of children’s conflicts, preschool educators encourage them to talk about their feelings, look for ways to resolve the conflict, and avoid negative consequences.

PARTNERSHIP WITH PARENTS TROUGH THE FINGER “ME AND MY FAMILY”

Maarif Kindergarten Sarajevo, Bosnia and Herzegovina Mirsada Čolaković, preschool teacher

Educational and upbringing work as a complex process requires the active participation of families and kindergartens, as well as the harmonization of ties and relationships between parents and educators which are useful to all, especially children, proved to be especially important in the realization of fingers in which everyone had to present their family. The stratification of different relationships paved the way for building partnerships in which parents became more self-aware and confident in their parenting competencies, and educators more open to new relationships and insights into the needs and interests of each child. Continuous mutual support and understanding have contributed to the creation of a sense of professional satisfaction and encouraged a variety of ideas and activities that have raised the quality of educational work. The family, kindergarten and social environment are interconnected, creating the conditions for an effective partnership for the growth and development of a happy and satisfied child.

Kindergarten is a place where parents and educators meet, whose common goal is the same, so it is concluded that only by joint action is it possible to achieve basic educational tasks. Kindergarten is also an institution in which, in addition to children, parental competencies are also raised. To strengthen the competencies of parents, it is necessary to act together and engage in various forms of cooperation as well as the development of partnerships. The interest in cooperation was stimulated by one of the fingers in which the parents took on the role of representing the family together with the children. Of course, in all of this, the role of the parents themselves was important and proved to be more than expected.

As education is not only a pedagogical phenomenon, but also a social and even a philosophical one, but also a phenomenon that many other disciplines deal with, it has been the subject of our study. During this cooperation, we realized that practical traditional education combines the past and the present and is focusing on the future. Upbringing can be seen as a process of forming a human being, but also by implementing ideologies of parents themselves. Precisely because of the different types of families in society, it is very difficult today to define the term family. The role of the family is primarily social, and in that sense its role in upbringing is irreplaceable. As the child grows, this influence decreases, and the influence of educational institutions increases, but there remains a trace of the environment in which the child lives and functions.

All participants in education have benefited from such good and quality cooperation. Good collaboration has allowed children to see how educators value their parents, which is important for their sense of self-worth. By working with educators, parents have become safer in performing their parenting duties and have learned from educators how best to help their child. Educators benefited from receiving feedback on children, in terms of the activities of their work and the information about the family needed to implement the activities. Such cooperation has led to higher quality in educational work. The partnership kind of equated parents and educators as equals and they treated each other as colleagues, sharing information, goals, and responsibilities related to the activity. Both sides were active in encouraging the child’s progress and understanding the relationship of the environment in which the child lives.

In order to establish a partnership between teachers and parents, educators were expected to expand their attitudes of expertise, to accept the views of parents and to respect their knowledge of their own children and their culture of living. We believe that a partnership can only be successful if the participants find satisfaction in working together and understanding each other, so parents and educators have made an effort to make the contact as successful as possible or to better understand the other side. The traditional orientation of the family-school partnership presupposes a relationship in which parents leave the responsibility for the education of their children. While on the other hand parents are not involved in educational programs. The partnership orientation of the relationship emphasizes the importance of cooperation in the education and socialization of children. The partnership attaches importance to respecting cultural differences among children and the importance of different perspectives that create a positive school climate. Frequent communication between parents and school certainly contributes to the partnership. The roles in the partnership are clear and defined, the educational goals are mutually agreed upon, and the cooperation plans are prepared with the suggestions of the parents. It should be noted that in practice there are different forms of partnership in which the roles of parents differ significantly - the more democratic the society, then the role of parents in the education system is more significant. That is why the issue of cooperation is not only pedagogical but also social and political.

Examples of good practice

In our practice, numerous examples indicate the success of cooperation and the creation of a partnership between kindergarten and family. Our institution is engaged in developing new strategies for involving parents and strengthening their competencies in the upbringing of children from early childhood. There is an evident presence of the outcomes, in our archive, that children achieve when parents actively nurture partner relationships in their children’s education. Some of these child-friendly outcomes are: better social competencies, cognitive development, building positive relationships with peers and adults, developing vocabulary and literacy skills, and better language skills. For the outcomes to be as positive as possible, constant cooperation and communication between our institution are encouraged through the participation of parents in the activities of proposing the planning of educational programs and goals.

Over the past two years, we have been conducting and evaluating research in the field of education to improve teaching and learning. From the results and analysis of numerous researches that we have conducted, numerous reasons are stated why the inclusion of parents in the educational system is important and useful. Many studies have shown that children whose parents are involved or trying to build partnerships achieve: greater success and better mastery of social skills.

Overall, research has found a positive and convincing correlation between success, and positive results have been achieved regardless of differences in social status or level of education of parents. Also, involving the local community can have positive outcomes for children’s success and behavior. The purpose of all this is to further encourage parents towards building better partnerships. The framework is based on existing positive examples from practice, and it contains the ‘My Family’ finger in which we had a vision of improving cooperation and guidelines that serve as guidelines in building relationships between the two parties, as well as strategies to facilitate the implementation of cooperation. The importance of building partnerships and contributing to the improvement and quality of relationships with parents contributes to a better relationship and ultimately enhances the upbringing and education of children.

A concrete example of the practice of the project “Say Hello to the World” in which the ‘Me and my Family’ finger asked to meet families, or to present their families in which the child lives. We affirmed parents with a traveling album in which they posted photos and wrote the text, and in their own peculiar way, they presented to us their culture of living and their own tradition. The album that went with the kids to their homes caused a general excitement for the kids when they brought pictures of their family and talked about them. In this way, encouraged by their parents, they developed self-confidence while at the same time getting to know each other better and strengthening their relationships.

The realization of the ‘This is me’ finger was performed in such a way that the children, looking at themselves in the mirror, talked about themselves or crossed out their character. The information was scanty, which shows that the cooperation with the parents brought a new dimension and experience, which was preceded by the contribution of working together at home. The method of involving parents in the educational process has opened wider perspectives in the implementation of similar activities of educational work. Some of the parents did more and recorded the time they spend at home in a high-profile image, thus showing us an example of their life outside of kindergarten.

Photo1: Group Bees by Mahira Delić.

Conclusion

Encouraged by the development of partnerships between the family of our institution, we are aware that we will build better if we start from the established system. Parents and educators used to feel uncomfortable and insecure when they needed to establish communication and act in practice, but this is normal when people move without a model and point to something new. Mistakes are inevitable and often each of them will conclude that it is best to work alone as he worked until then. However, this is not best for the child. Parents and educators need to work and collaborate more than ever before. Collaborative relationships will only be successful if parents and educators understand and support each other. The relationship between the family and the kindergarten must not be based on the attitude of professionalization of upbringing and education, because the parent pushes to the periphery of this process and deprives them of any initiative towards their own child.

Unfortunately, most parents are not aware of their importance and their knowledge of the child, even though they are not “professionals”. That is why educators who establish a friendly relationship with parents allow them to speak, show what they know and be heard, because this is the beginning of creating complementary roles - for both educators and parents, and whose success will benefit the child the most. Having in mind the importance of establishing partnerships between the family and the kindergarten, a modern educational institution is expected to conceptualize and organize cooperation as a continuous process. In order to achieve this, it is necessary to work on improving the conditions for establishing successful communication with parents and to design new and improve the existing forms of cooperation discussed in this article, which will enable greater parental participation in kindergarten.

Photo 2. Group Bees by Amira Kulenović.

OBITELJ KAO ZNAČAJAN FAKTOR U IZGRADNJI DJETETOVA

SAMOPOUZDANJA

Dječji vrtić- Vrtić Panda

Mirjana Rajković, ravnateljica vrtića

Vijeće Europe Preporukom 19 (2006) uvodi pojam pozitivnog roditeljstva kojim se smatra roditeljsko ponašanje koje se temelji na najboljem interesu djeteta, a njeguje, osnažuje, nenasilno je i pruža uvažavanje i usmjeravanje koje uključuje postavljanje granica kako bi se omogućio potpun razvoj djeteta. Jedan od ključnih elemenata pozitivnog roditeljstva jest uvažavanje djeteta kao osobe i priznaju djetetovu individualnost (Pećnik i Starc, 2010). Na taj način roditelj odgovara na potrebu i pravo djeteta da ga se vidi, čuje i poštuje kao osobu s vlastitim shvaćanjima, idejama, planovima, preferencijama i ljudskim dostojanstvom. Važan element suvremenog roditeljstva postaje osnaživanja djeteta, što se odnosi na stvaranje uvjeta za jačanje djetetovog osjećaja kompetentnosti, osobne kontrole i sposobnosti utjecaja na druge ljude, svijet oko sebe, u skladu sa rastućom dobi i zrelosti (Pećnik i Starc, 2010). Iz toga razloga upravo rad na drugom prstu u kojem se susrećemo s pojmom obitelji smatramo dobrom podlogom za rad na osvještavanju djeteta i uzdizanju njegova samopouzdanja. Putem aktivnosti kao što su obiteljsko stablo, uloge članova obitelji, moje uloge u obitelji i moja neobična obitelj djecu smo upoznavali s njihovim identitetom i njihovim karakteristikama te tako jačali njihovo samopouzdanje i gradili njihovu sliku o sebi.

Ključne riječi: obitelj, osobnost, individualnost, samopouzdanje,

English summary: Council of Europe with its Recommendation Num. 19 has defined positive parenting as parental behavior that respects children’s best interests and their rights. It is a parenting that nurtures, empowers, guides and recognizes children as individuals in their own right. Positive parenting is not permissive parenting: it sets the boundaries that children need to help them develop their potential to the fullest. One of the main elements of positive parenting is respecting a child as a person with its own individuality (Pećnik & Starc, 2010). With this element the parent answers to the need of a child to be seen and to be respected as a person with its own ideas, plans and human dignity. Main element of a positive parenting is empowering children in order to grow their feeling of competence, personal control and their ability to be a part of a world around them (Pećnik & Starc, 2010). Therefore, our activities on the second finger, where children are introduced with a term of “family” we consider as a good base to work on a children self-confidence. Through activities such as family tree, role of a family members, role of a child in the family and my unusual family we introduce children with their identity and their characteristics. Finally, we believed that through this finger activities we managed to grow their self-confidence and we help them to build their picture about them self’s.

Keywords: family, personality, individuality, self-confidence, self-image

Uvod

Samopouzdanje je uvjerenje da smo sposobni razmišljati, učiti, birati, donositi odluke, svladavati izazove i promjene. Samopouzdanje je dio slike o sebi i odnosi se na procjenu vlastitih sposobnosti za obavljanje različitih zadataka ili oblika ponašanja (Miljković i Rijavec, 2004). Prema Divjak (2008) samopouzdana osoba djeluje, ona je aktivna i potiče na promjene. Temelj za razvoj samopouzdanja postavlja se u ranom djetinjstvu, a gradi se cijeli život. Iz toga proizlazi važnost i uloga odraslih u životu djeteta rane i predškolske dobi, u ovom slučaju odgojitelja i obitelji.

Od donošenja Konvencije o pravima djeteta (1989) velika se pažnja posjećuje roditeljskoj ulozi te se na nju gleda kao na jednu od najvažnijih uloga u djetetovom cjelokupnom razvoju (Maleš, 2003). Na temelju Konvencije Vijeće Europe Preporukom 19 (2006) uvodi pojam pozitivnog roditeljstva kojim se smatra roditeljsko ponašanje koje se temelji na najboljem interesu djeteta, a njeguje, osnažuje, nenasilno je i pruža uvažavanje i usmjeravanje koje uključuje postavljanje granica kako bi se omogućio potpun razvoj djeteta. Jedan od ključnih elemenata pozitivnog roditeljstva jest uvažavanje djeteta kao osobe i priznaju djetetovu individualnost (Pećnik i Starc, 2010). Na taj način roditelj odgovara na potrebu i pravo djeteta da ga se vidi, čuje i poštuje kao osobu s vlastitim shvaćanjima, idejama, planovima, preferencijama i ljudskim dostojanstvom. Važan element suvremenog roditeljstva postaje

slika o sebi

osnaživanja djeteta, što se odnosi na stvaranje uvjeta za jačanje djetetovog osjećaja kompetentnosti, osobne kontrole i sposobnosti utjecaja na druge ljude, svijet oko sebe, u skladu sa rastućom dobi i zrelosti (Pećnik i Starc, 2010).

Odgojitelj je osoba, profesionalac, koji planiranjem materijalnog i socijalnog okruženja stvara uvjete za cjelokupan razvoj djeteta (Petrović-Sočo, 2009). U fokusu njegova rada je dijete što mu omogućava da upoznaje osobnost djeteta, prihvaća je i planira aktivnosti i sadržaje koji će svakom djetetu omogućiti uključivanje na način koji je njemu najprirodniji, u kojem se osjeća sigurno i spremno za sljedeći korak (Slunjski, 2011).

Uključivanjem u projekt „Say Hello to the World“, čije je temelj ostvarivanje dobrobiti djeteta, putem kreativnosti i prilagodljivosti odgojitelja svakom se djetetu omogućuje sudjelovanje, a odgojitelj na taj način upoznaje djetetove jače i slabije strane. Rad na ovom projektu ukazao je na međuovisnost ponašanja djeteta i odraslih, odnosno ovisno o ponašanju djeteta odrasli mijenjaju svoje ponašanje, a kao odgovor na to slijedi i dječja reakcija. Bogatstvo i kvaliteta odnosa uspostavljenih između djece i odraslih čine temelje na kojima će dijete tijekom cijelog života graditi odnose s drugim osobama (Klarin, 2006). Svojim ponašanjem odrasli, a posebice članovi obitelji, su djeci prvi učitelji socijalnih odnosa (Juul i Jensen, 2010). Promatrajući odrasle kako se odnose prema drugim osobama i njemu samom, dijete kreira vlastito ponašanje.

Imajući na umu kako odgojitelj okruženjem i aktivnostima izravno utječe na razvoj djetetovih kompetencija, rad na aktivnostima u području obitelji, prepoznaje se kao značajan za izgradnju djetetove slike o sebi što posljedično dovodi i do razvoja njegova samopouzdanja. Putem aktivnosti kao što su obiteljsko stablo, uloge članova obitelji, moje uloge u obitelji i moja neobična obitelj, bakine priče djeca se upoznaju s njihovim identitetom i njihovim karakteristikama te tako jačaju samopouzdanje i grade pozitivnu sliku o sebi.

Osnovni pristupi u radu

Odgojitelji su se tijekom provođenja aktivnosti koristili raznim metodama koje su kod djece poticale da izraze vlastita razmišljanja. Važan način učenja bio je dijalog kao temelj, budući da u kvalitetno vođenom dijalogu odgojitelj dobiva uvid u dosadašnja znanja i mišljenja djece, te na temelju njega nastavlja doprinositi izgradnji djetetovih vrijednosti i stavova. Jedan od ciljeva dijaloga jest osnaživanje djeteta na različita kreativna izražavanja svojih ideja, misli i doživljaja.

Osim dijaloga, odgojitelji posežu za raznim aktivnostima. Važne su pokretne i glazbene igre u kojima djeca preuzimaju uloge članova obitelji. Također, aktivnosti koje su povezivale obitelj i vrtić i istovremeno omogućile djetetu svijest o njegovoj ulozi u obitelji i odnosima unutar nje.

Odgojitelj je aktivno radio na promjenama i dopunama materijalnog okruženja koje je djeci omogućilo razne interakcije i igre uloga u opuštajućoj atmosferi bez straha. Na taj način stvaraju se uvjeti da svako dijete ima priliku podijeliti svoje misli, da bude slušano u manjim skupinama djece koja borave u određenom prostoru, ali istovremeno da i ono sluša druge uz poštivanje njegove osobnosti.

Naposljetku, odgojitelj je aktivno bilježio uočene promjene kod djece na početku i kraju provedenih aktivnosti što mu je omogućilo vrednovanje postignuća i dobrobit za dijete i za odrasle.

Ciljevi koji su se željeli ostvariti u okviru aktivnosti drugog prsta

1. Produbiti djetetovo razumijevanje o postajanju različitih obitelji.

2. Produbiti djetetovo razumijevanje o različitim ulogama članova obitelji, s naglaskom na njihovim vlastitim ulogama kao članova obitelji.

3. Doprinijeti razvoju djetetovih komunikacijskih vještina.

4. Doprinijeti razvoju djetetove vještine izlaganja pred drugom djecom.

5. Osnažiti djetetov osjećaj pripadnosti vlastitoj obitelji.

6. Doprinijeti izgradnji djetetove pozitivne slike o sebi.

Poticaji i aktivnosti unutar provedbe drugog prsta

Tijekom odvijanja aktivnosti drugog prsta na temu Ja i obitelj, odgojitelj je planirao materijalno okruženje i stvarao uvjete za povoljnu socijalnu klimu u skupini. Ujedno je u svakom trenutku omogućena izmjena informacija i doživljaja djece s njihovim vršnjacima.

Početna aktivnost pod nazivom Moja obitelj pretpostavlja da odgojitelj potiče dijete da izradi kartu svoje obitelji, odnosno slika svoju obitelj, imenuje članove obitelji te pridružuje broj članova njegove obitelji. Dijete koje želi može opisati svoju obitelj na način koji želi. Izrađene karte obitelji nalaze se u prostoru i djeca imaju mogućnost međusobno razgovarati o svojim obiteljima što im omogućuje uočavanje različitosti i sličnosti. U takvoj situaciji dijete razvija pozitivnu sliku o sebi jer na prirodan način prezentira ono što je njemu važno uz poštivanje njegove individualnosti. Cilj ove aktivnosti jest produbljivanje djetetovog razumijevanja o različitim obiteljima, upoznavanje sa specifičnostima njegove obitelji što djetetu omogućuje izgradnju slike o sebi.

Nakon ove aktivnosti započinje s provedbom aktivnosti pod nazivom Moja uloga u obitelji. Djeca govore o svojoj ulozi u obitelji povezujući svoju ulogu kroz ono što čine za druge u obitelji i sa statusom u obitelji, ali i što drugi članovi obitelji čine za njega i što ih povezuje. Odgojitelj izrađuje izložbu radova i izjava djece. Od dječjih radova odgojitelji formiraju slikovnicu koje postaje dio obiteljskog centra. Na ovaj se način produbljuje djetetovo razumijevanje o različitim ulogama u obitelji, odnosima unutar obitelji i utjecaja na suživot. Razvija se spoznaja djeteta o njegovoj važnosti u obitelji, prihvaćenosti, ljubavi i pripadanju, osobinama i ponašanjima koje članovi obitelji cijene kod njega.

Po završetku ove aktivnosti odgojiteljica s djecom uređuje obiteljski centar. Djeca donose slikovnice, plakate i igre povezane uz temu obitelji. Dio obiteljskog centra jest ploča s karticama koje sadrže članove obitelji te svako dijete ima mogućnost sam ili u suradnji s drugim djetetom složiti sliku svoje obitelji ili obitelji kakvu bi želio imati, odnosno različite tipove obitelji. Na ovaj način se ostvaruje cilj da se djeca upoznaju s različitim tipovima obitelji. Kroz dijalog s odgojiteljem potiče se razmišljanje o tome kako svi imaju pravo na obitelj te se indirektno dijete osnažuje na samostalno iznošenje svog stava (dijete se zna zauzeti za sebe) što produbljuje osjećaj samopouzdanja.

Nakon što se djeca već neko vrijeme aktivno bave pojmom obitelji, odgojitelj izrađuje plakat stabla. Stablo sadrži prazne prozore u koje dijete umeće prezime te članove uže i šire obitelji koje imenuje. Predstavlja svoje obiteljsko stablo ostaloj djeci na način koji odgovara njegovoj individualnosti. U radu na obiteljskom stablu sudjeluju i članovi obitelji koji djetetu pruže potrebne informacije ili s njim izrađuju isto. Ovom aktivnosti dijete produbljuje spoznaju o odnosima unutar obitelji, dolazi do osjećaja pripadnosti i prihvaćenosti. Ono ima mogućnost djelovati, planirati i govoriti o zajednički provedenom vremenu te tako razviti pozitivnu sliku o sebi kroz razvoj svijesti o generacijskom nizu te članovima uže i daljnje obitelji.

Posljednja aktivnosti u nizu rada na pojmu obitelji naziva se Bakine priče. U obiteljskom centru nastaje dio pod nazivom Bakine priče. Odgojitelj donosi staru slikovnicu s pričama koje su nekada čitale bake svojoj djeci. Djeca imaju mogućnost donijeti neku slikovnicu svojih roditelja ili baka ili samo ispričati priču koju su im ispričali članovi obitelji, izraditi svoju slikovnicu koju će ispričati u skupini ili kod kuće. Ovom se aktivnosti produbljuje djetetova spoznaja o ulozi članova obitelji te se otvara promjena u obitelji i životu starijih članova obitelji.

Vrednovanje

Odgojitelj je provodio vrednovanje kako bi utvrdio u kojem stupnju je predviđenim aktivnostima ostvario postavljene ciljeve. Vrednovanje se odvijalo na osnovu dječjih izjava, dječjih radova i promatranja djece u dobi od šest i sedam godina (ukupno 33-oje djece) Elementi vrednovanja, te napredak djece u pojedinim segmentima, vidljivi su u Tablici 1.

Tablica 1. Vrednovanje stupnja ostvarenosti postavljenih ciljeva

Slika 1: Karta moje obitelji - ostvarivanje ciljeva upoznavanje s vlastitom obitelji, jačanje djetetove pozitivne slike o sebi i osjećaja pripadnosti obitelji te razvoj komunikacijskih vještina. (foto: odgojiteljica Snježana Furjan)

Na temelju vrednovanja odgojitelj zaključuje kako po završetku rada na drugom prstu oko četiri petine djece zna da postoje različiti tipovi obitelji te sa razumijevanjem predstavljaju vlastitu obitelj i uloge različitih članova svoje obitelji. Više od polovice djece je u posljednjim aktivnostima (Obiteljsko stablo i Bakine priče) bilo spremno iznijeti vlastito mišljenje i jasno pričati o vlastitoj obitelji. Na temelju vrednovanja može se zaključiti kako su odgojitelji radnom na temama u području obitelji uspješno unaprijedili djetetove komunikacijske i socijalne kompetencije, pomogli djetetu da razumije vlastitu ulogu u obitelji te time doprinijeli da dijete stvori pozitivnu sliku o sebi i na tome gradi vlastito samopouzdanje.

Zaključak

Roditelji imaju snažan utjecaj na djetetovu sliku o sebi, na sliku svijeta koje ga okružuje. Oni su kod djeteta dužni razviti osjećaj sigurnosti i povjerenja u vlastite sposobnosti. Prema Rosić i Zloković (2002) uloga roditelja u životu djeteta oduvijek ima poseban značaj za njegov razvitak, emocionalnu sigurnost, socijalnu kompetentnost, intelektualno postignuće kao i samu kasniju senzitivnost spram svoje djece. U druženju s roditeljima dijete će uživati jer mu roditelj posvećuje posebnu pažnju, bavi se samo njime i blizak mu je na poseban način. U interakciji punoj emocionalne topline dolazi do međusobnog upoznavanja i obostranog prilagođavanja. Zadovoljstvo djeteta u zajedničkim trenucima što ih provodi s odraslima i ugodna obiteljska atmosfera najbolji su pokazatelji uspješnosti roditelja (Maleš i Stričević, 1991).

Provedenim aktivnostima odgojitelji su podupirali i osnaživali druženje djeteta i roditelja, doprinijeli socijalnim kompetencijama djeteta te razvoju djetetove pozitivne slike o sebi i dječjem samopouzdanju. Socijalno okruženje koje je nastalo oplemenilo je odnose djece i vršnjaka, odgojitelja i djece, odgojitelja i roditelja te odgojitelja međusobno. Takvo okruženje reflektira se na sveukupno ozračje vrtića, što je i dio vizije vrtića.

... GUSARI

Dječji vrtić Bukovac

Blaženka Videc, odgojiteljica mentorica i Lidija Lukač, odgojiteljica mentorica

Spoznaja da životna iskustva uvelike utječu na sreću, radost i zadovoljstvo djeteta bez obzira što sva djeca prolaze kroz iste faze razvoja potakla nas je da projektom „Gusari“ potičemo i razvijamo pozitivnu sliku djece o sebi. Vrijeme pandemije kroz koje trenutno prolazimo vrlo je zahtjevno za cijelo čovječanstvo, a nama odgojiteljima to je novi izazov s kojim se suočavamo jer naša uloga i odgovornost se odjednom povećala i ne ostavlja vremena za promišljanja već za hitno djelovanje. U proteklom vremenu naš grad pretrpio je uz pandemiju i dva potresa koja su uvelike ostavila trag na svim građanima države, a nama odgojiteljima postavili nove ciljeve i nove zadatke kojima se posvećujemo u radu s djecom i sa roditeljima. Naime stres i depresija roditelja negativno utječu na emocionalni razvoj djeteta jer djeca osjećaju osjećaje svojih roditelja. Baveći se razvijanjem pozitivne slike djeteta o sebi projektom „Gusari“ za nas nije značilo planirati aktivnosti za neke posebne situacije, već ih sustavno ugrađivati u svakodnevni ritam uključujući svu djecu čime smo pokušali zadovoljiti potrebe djeteta kao cjelovite ličnosti, s jednakom pažnjom prema socijalnom i emocionalnom razvoju.

English summary: The awareness of the fact that life experiences greatly affect the happiness, joy and satisfaction of the child, regardless of the fact that all children go through the same stages of development, prompted us to encourage and develop a children’s positive self-image through the project “Pirates”.

These times of the global pandemic are very challenging for all of humanity, and for us educators it is an extra challenge that we face because of our role and responsibility which had suddenly increased and left us with no time for reflection but for urgent action. In the recent past, our city, along with the pandemic had suffered two earthquakes that have left a big mark on all residents of the country, and, we as educators are set with some new goals and new tasks in our work with children and their parents. Parents’ stress and depression negatively affect a child’s emotional development, as children feel their parents’ feelings. Encouraging development of a child’s positive self-image, the project “Pirates” did not mean developing activities for some specific situations, but systematic incorporation of the activities into everyday life for all children, in such a way that we are trying to meet the needs of the child as a whole, considering their social as well as the emotional development.

Odgojna skupina „Žirafe“ mješovita je skupina s djecom u dobi od 3. do 6. godine života, odnosno do polaska u školu. Grupa je izrazito homogena i u nju su se vrlo dobro uklopila, ali su i vrlo dobro prihvaćena sva novoupisana djeca. U projektu „Say Hello to the World“ sudjelujemo šestu godinu. Unutar naše skupine u projektu je sudjelovalo 18-ero djece, a sam projekt pod nazivom „Gusari“ nastao je u predivnoj suradnji sa vrtićem partnerom iz Češke skupina „Owl's“.

Kako nam je jedan od važnijih ciljeva projekta razvijanje pozitivne slike djeteta o sebi, tako smo u sklopu projekta „Say Hello to the World“ kroz „treći prst“ osigurali poticaje i aktivnosti za djeci najprirodniji kontekst izražavanja- igru. Zato je naša uloga odgojitelja uz otvorenost za dječje ideje i kreativnosti bila i stvaranje i poticanje uvjeta za dječju igru.

Glavni ciljevi koje smo si postavili prilikom sudjelovanja u ovom projektu bili su stvarati uvjete za poticanje samopouzdanog djeteta koje je radoznalo i kreativno, dijete koje je spremno na suradnju, koje prihvaća odgovornost, dijete koje kontrolira svoje emocije i koje se suočava s mogućim neuspjehom.

Zadatak za nas odgojitelje s obzirom na nove uvjete pandemije i potresa bio je prvenstveno baziran na socioemocionalnom razvoju. Igrama i druženjem s djecom razvijali smo kod djece osjećaj sigurnosti, povjerenja, pripadanja, ugodnog i opuštenog ozračja, te razvoj kontrole emocija i uspostava emocionalne stabilnosti tako da smo utješili, pokazali razumijevanje, zauzeli optimističan odnos te pomagali u konkretnim situacijama.

Sam projekt „Gusari“ započeo je početkom pedagoške godine posebnim interesom djece kroz slikovnicu u kojoj završetak putovanja oceanima i morima završava pojmom blaga za koji su djeca pokazala interes. Asocijacija djece na škrinju s blagom bili su gusari za koje su djeca pokazala veliko zanimanje. Kutić istraživanja obogatili smo slikovnicama o gusarima, fotografijama gusarskih brodova i gusarskih karti zakopanog blaga kroz koje su djeca dobila mnoštvo novih saznanja o samom životu gusara. Gusarski život na brodu nije bezopasan, osobito

uz opasnosti koje vrebaju iz vremenskih neprilika te smo kroz istraživačke aktivnosti eksperimentima pokušali sami stvoriti oblake, kišu i tornada. Jedna od omiljenih igara bile su otkrivanja gusarskih tajno-skrivenih blaga koja su zahtijevala promišljanja i traženje rješenja. Posebnosti tjelesnih aktivnosti koje smo uspješno provodili bile igre hodanja po suženim površinama, penjanja po užetu, te provlačenja i preskakanja uz zapreke u kojima su djeca otkrivala svoje tjelesne sposobnosti i svoju spretnost. Kroz mnoštvo pjesama o gusarima uz govorne vještine razvijali smo usklađenost pokreta i pjesme te glazbeno pamćenje. Saznanjima o načinu života gusara, kako otkrivali smo vrste hrane koje gusari jedu, odjeće koju nose i načine kojima su rješavali sukobe.

Ubrzo u zimsko vrijeme kroz priču „Penquins make bad pirates“ upoznali smo gusare pingvine koji kao i mi ne podliježu staro gusarskim neprimjerenim ponašanjima prilikom rješavanja sukoba, pingvine koji kao i mi koji koriste hranu promišljajući za vlastito zdravlje, te one koji vole pomagati i koji su pokazali da se poštenjem i pristojnošću može uspješno doći do cilja. Daljnjim zanimanjem djece za temu pomalo je u našoj skupini nastajao i gusarski brod koji je trenutno opremljen svim potrebnim rekvizitima koje gusari koriste. Djeca brod koriste za razne aktivnosti; simboličku igru, kao prostor za likovne aktivnosti, igranje društvenih igara ili kao gusarski restoran.

Slika 1: Aktivnosti na temu Gusari. (foto: Lukač, Videc)

Kroz ovaj projekt igrom Potraga za blagom provodili smo zabavan, dinamičan, zanimljiv način učenja u kojem sudjeluju sva djeca ovisno o njihovim sposobnostima, interesima i dobi. Teme za ovu igru su raznolike a mogućnosti je mnogo.

Igra je bitna za zdrav rast i razvoj djece. Pomaže im otkriti i istražiti svijet oko sebe, riješiti probleme, testirati nove ideje i iskusiti prijateljstvo, suradnju i timski rad. Samopouzdanje i entuzijazam koje ova igra izgrađuje bitna je za rast i razvoj svakog djeteta.

Igra je tako osmišljena da „Potraga za blagom« pruža uzbudljivu seriju tragova koji svojim rješavanjem za potpuni razvoj djeteta donosi upravo to BLAGO. Sloboda u osmišljavanju ove igre je velika jer igru možete doslovno prilagoditi interesima svog djeteta.

Dobrobiti:

o Ovom igrom razvijaju se vještine rješavanja problema. Praktično učenje ima brojne prednosti uključujući razvoj pamćenja, obogaćivanje i nadograđivanje već usvojenog znanja. Potraga za blagom djeci omogućuje da na opipljiv način vježbaju rješavanje problema. Pomaže im ojačati i koristiti vještine koje su naučili od roditelja i odgojitelja na fizički način, što dovodi do povećanja koncentracije kod djece.

o Osim što kod djece potiče i jača vještine rješavanja problema, igra Potraga za blagom može odlično potaknuti djecu na tjelesni razvoj tj. razvoj motoričkih vještina. Kroz igru se mogu uključiti tragovi koji djecu vode na neke tjelesne aktivnosti kako bi došli do novog traga, odnosno rješenja.

o Sudjelovanje u ovoj igri kod djece potiče i pomaže da nauče vrijednosti timskog rada, uz pomicanje socijalne interakcije. Djeca moraju surađivati kako bi riješila tragove i došla do blaga. Traganje za blagom zahtijeva da djeca rade u timovima, zajedno rješavaju zagonetke, tražeći tragove i pronalaze blago. Uči ih da rade zajedno, komuniciraju jedni s drugima, razumiju ono što drugi govori i razmišljaju o tome kako timski pobijediti u igri. Osposobljava ih za bolju komunikaciju, odgovorno djelovanje u timu i poboljšanje vrlo važnih socijalnih vještina.

o Rješavanje zagonetki, otkrivanje tragova i rješenja donose osjećaj uspjeha pa s time i jačanje samopouzdanja

o Lov na blago izaziva djecu da razmišljaju i koriste svoju kreativnost za rješavanje tragova. Ako su zadaci dobro osmišljeni, djeca će morati razmišljati i koristiti se općim znanjem za uspješnost rješavanja zadatka. Na svakom koraku potrage morat će se okupiti, razmišljati i pojedinačno i kao tim kako bi riješili problem. Ovo je jedan od najboljih načina da ih se potakne na kreativno razmišljanje.

o Lov na blago izvrstan je način za vježbanje praćenja uputa o smjeru kretanja tj. snalaženje u prostoru. Pomoću karte djeca nauče slijediti upute i pratiti točke putovanja.

Potraga za blagom sama se po sebi nametnula kao dio projekta Gusari. Treća tema Moj vrtić i ja dala nam je ideju da svojim prijateljima skupini „Owls“ iz Češke predstavimo svoj vrtić kroz ovu igru. Potraga je započela podjelom djece na dvije grupe koje su se opremile potrebnim rekvizitima koje smo sami izradili (gusarske kape, dalekozori, kompasi i naravno karta blaga). Prvi trag odveo nas je iz naše sobe na terasu gdje nas je čekala prva zagonetka. Sljedećim riješenim zadatkom skupna Pčelice dala nam je sljedeći trag.

Kroz urede stručnih suradnika, dvoranu za vježbanje trag nas je odveo do kuhinje gdje su nam kuharice zadale sljedeću zagonetku. Svi riješeni zadaci doveli su nas do označenog blaga, ali do njega nismo mogli doći jer se rješenje sastojalo od osam brojeva, a svaka grupa je rješavanjem zagonetki osvojila četiri broja. Blago smo uspješno otkrili spajanjem obaju serija brojeva, što nam je pokazalo da uz timski rad sve prepreke mogu biti svladane.

Na dvorištu Potragu za blagom osmislili smo kroz zadatke gdje su djeca prikupljala prirodne materijale koji nas okružuju, rješavanjem zadataka koristeći te iste materijale te svladavanjem prirodnih prepreka na našem dvorištu.

Zaključak

Povijest gusara sama po sebi može biti vrlo zanimljiva, ali korištenje gusarske teme za poticanje svih područja razvoja djeteta može biti nevjerojatno zabavno. Ovom igrom mogu se ostvariti sva dječja maštanja o princezama i prinčevima, gusarima i njihovim potragama za blagom, istraživanjima i otkrićima i ostalim avanturama. Ideja je mnoštvo. Zabavite se sa svojom djecom i nadamo se da ćete se složiti da su ove aktivnosti vrijedne blaga!

Stoga pronađite gusarski kostim i pripremite sve potrebno za epsko uzbudljivo gusarsko putovanje sa svojom djecom.

Yo Ho, Yo Ho, Pirate´s life for me!

Slika 2: Igra Potraga za blagom. (foto: Lukač, Videc)

VRTIĆ KAO POTICAJNO OKRUŽENJE ZA RAZVOJ DJEČJIH KOMPETENCIJA

I SAMOPOUZDANJA

Dječji vrtić Maslačak, Pula Morena

Ravnić

Projektom „Pomahajmo v svet“ djetetu je omogućeno da samo sebe percipira kao kompetentno i uspješno biće, a pritom razvija različite strategije učenja. U takvim je uvjetima dijete stjecalo kompetenciju „učenje učenja“ kao temelj ostvarivanja koncepta cjeloživotnog učenja. Tijekom zajedničkog druženja djeca su prepoznala i prihvatila svoje i tuđe potrebe, poštivala različitost i gradila međusobne kvalitetne odnose. Stvorili smo okruženje u kojem djeca razvijaju i jačaju svoje kompetencije i svoje samopouzdanje. Promatrajući i osluškujući djecu uočili smo da djeca mogu sama sebi postavljati zadatke te da su za ostvarivanje cilja spremna uložiti mnogo truda i vremena. Projekt nam je omogućio još veće razumijevanje i prihvaćanje drugih i njihovih različitosti.

English summary: The project „Say Hello to the World” enables the child to perceive himself as a competent and successful being, while developing different learning strategies. In such conditions, the child acquired the competence of “learning to learn” as a basis for achieving the concept of lifelong learning. During the socializing, the children recognized and accepted their own and other people’s needs, respected diversity and built quality relationships with each other. We have created an environment in which children develop and strengthen their competencies and their self-confidence. By observing and listening to the children, we noticed that the children can do a lot, that they set tasks for themselves and that they are ready to invest a lot of effort and time to achieve the goal. The project allowed us to have an even greater understanding and acceptance of others and their differences.

SADRŽAJ:

Kada smo se prije nekoliko godina uključili u projekt „Pomahajmo v svet“, bili smo oduševljeni jer smo dobili priliku videopozivom ili mrežom povezati se s drugim vrtićem u drugoj državi. Cijeli je projekt bio izazov za nas sudionike te smo ga što prije htjeli ostvariti. Bili smo potaknuti na intenzivno promišljanje, planiranje i stvaranje što kvalitetnije i bogatije prezentacije. U međunarodno sudjelovanje vrtića bili smo uključeni projektom „Say Hello to the World, 2013./2014. pedagoške godine. Ostvarili smo i suradnju s vrtićem Romano iz Murske Sobote, a 2015./2016. ped. god. s vrtićem Murenčki iz Crklja, na Gorenjskem, iz Slovenije. Interakcija među djecom i odgajateljima, koja je nastajala tijekom druženja, te način razvijanja socijalnih vještina bili su pravo bogatstvo koje smo otkrivali tijekom svakog susreta.

Projektom „Pomahajmo v svet“ djetetu je omogućeno da samo sebe percipira kao kompetentno i uspješno biće, a pritom razvija različite strategije učenja. U takvim je uvjetima dijete stjecalo kompetenciju „učenje učenja“ kao temelj ostvarivanja koncepta cjeloživotnog učenja. Djeca su se tijekom prezentacija koristila svojim crtežima, fotografijama i raznim drugim materijalima komunicirala te zastupala vlastite ideje i mišljenja. Aktivno sudjelovanje i zajedničko promišljanje o predstavljanju sebe, obitelji, vrtića, grada i države stvaralo je tlo na kojem je djetetu omogućeno da stvara pozitivnu percepciju sebe kao korisnog i uspješnog člana cijelog zajedničkog projekta.

U našem smo vrtiću ugostili djecu i odgajatelje vrtića Murenčki iz Crklja, na Gorenjskem, te smo u zajedničkom druženju proveli cijeli dan. Tijekom zajedničkog druženja djeca su prepoznala i prihvatila svoje i tuđe potrebe, poštivala različitost i gradila međusobne kvalitetne odnose. Preuzimala su ulogu domaćina te upoznavala svoje prijatelje sa svojim vrtićem, poticala ih na zajedničku igru te zajedničko druženje. Putujući kroz Projekt „Od prsta do prsta“ djeci i odraslima omogućeno je širenje vlastitih vidika, te upoznavanje različitih kultura, svjetonazora i religija. Na zanimljive i prihvatljive načine svi smo se upoznavali s kulturnom, društvenom, moralnom i jezičnom baštinom. Projekt nam je omogućio još veće razumijevanje i prihvaćanje drugih i njihovih različitosti.

Slika 1: Ples dobrodošlice u vrtiću Maslačak za prijatelje iz dječjeg vrtića Murenčki iz Crklja, na Gorenjskem. (foto: Morena Ravnić)

Dječji vrtić Maslačak smješten je na jednoj od pulskih uzvisina zvanoj Monte Vernal. Mali smo tim, ali svoju odgojno-obrazovnu praksu i kurikulum vrtića svakodnevno propitujemo i razvijamo. Vrtić posebno njeguje svoju „otvorenost“ prema vani te smo uvijek spremni na uspostavljanje suradničkih odnosa s obiteljima djece, drugim vrtićima i s ostalim nama zanimljivim ustanovama.

U vrtiću smo vlastitim snagama uredili prostor za koji možemo reći da u većini situacija preuzima ulogu „trećeg odgajatelja.“ Cilj nam je bio stvoriti okruženje u kojem djeca razvijaju i jačaju svoje kompetencije i svoje samopouzdanje. Promatrajući i osluškujući potrebe djece, dolazili smo do spoznaja o načinu oblikovanja poticajnog unutarnjeg i vanjskog prostora vrtića. Ponekad smo to činili samo mi odgajatelji, a ponekad smo maksimalno uključivali djecu te zajedničkim snagama dolazili do zanimljivih i atraktivno uređenih prostora.

Vrtić ima tri odgojne skupine sa šezdesetero djece u dobi od treće godine života do polaska u školu. Sobe dnevnog boravka velike su i prostrane. Vrata odgojnih skupina gotovo uvijek su otvorena što djetetu omogućava slobodno kretanje po svim prostorijama vrtića. Sobe su organizirane i osmišljene po raznim centrima: stolno manipulativni centar, likovni centar, centar za čitanje i pisanje, centar građenja i konstruiranja... U trenucima kada su djeca zaokupljena određenom temom, npr. dinosaurima, domaćim životinjama, ježom ili dvorcima, odgajatelji, inspirirani dječjim željama i interesima, kreću u akciju: soba dnevnog boravka preko vikenda, ili postupno iz dana u dan, pretvara se u svijet dinosaura, farme, dvorca, bolnice, bolnice za životinje, u Televizijski studio Maslačak… U kvalitetno osmišljenom prostoru koji podržava dječje interese, a koji se mijenja i nadopunjuje tijekom njihove igre, uvažavajući djetetove izjave o tome što nedostaje od materijala, ili alata, ili predmeta, najbrže i najjače se razvijaju dječje kompetencije i znanje.

Tijekom projekta „Pomahajmo v svet“ i vodili smo brigu o tome da u potpunosti uvažavamo dječje želje i ideje te da djeci omogućimo slobodu izbora aktivnosti, sadržaja i načina izvođenja aktivnosti. Istovremeno djecu potičemo na donošenje odluka i vršenje izbora, na ostvarivanje vlastitih prava te iznošenje i zastupanje vlastitog mišljenja, ali i na preuzimanje odgovornosti.

U Televizijskom studiju Maslačak tijekom projekta “Pomahajmo v svet“ bezbroj smo puta svjedočili tome kako se dijete u nekoliko sekundi može pripremiti za ulogu sugovornika te smo svjedočili tome da svoje prezentiranje može odraditi gotovo profesionalno. Promatrajući djecu tijekom videopoziva uočili smo njihove stavove i sposobnost za preuzimanje inicijative, uočili smo zauzimanje za sebe i odgovornost prema sebi i sugovorniku. U takvim situacijama mogli smo zaključiti koliko je samopouzdanje izraženo kod pojedinog djeteta.

Uočili smo da dijete u ulozi domaćina istražuje i stječe nove sposobnosti, prezentira svoje ideje, misli i emocije. Dijete je neprestano bilo u interakciji s drugom djecom te su zajedno, ili samostalno, rješavali problem, postajali kompetentni, a ujedno razvijali maštu i kreativnost.

Spoznali smo da smišljeno uređen prostor vrtića, koji stimulira rad u manjim grupama, rad u paru ili individualni rad, mora biti što sličniji realnom životu. Uočili smo da je igra zbog toga svakodnevno postajala bogatija, a njezina se kompleksnost podizala na višu razinu. Koliko je dijete kompetentno i samopouzdano, možemo uočiti promatrajući na koji način preuzima inicijativu te na koji način komunicira, obavlja neku aktivnost ili stvara priču.

Djeci posebno zanimljiva i izazovna prostorija u vrtiću je laboratorij. Njega su predstavili prijateljima iz vrtića Murenčki iz Crklja te im omogućili da zajednički otkrivaju i istražuju u njemu. Laboratorij je opremljen biološkim mikroskopom, fleksi mikroskopom, kompjuterom, vjetrenjačom, meteorološkom stanicom, epruvetama, menzurama, tikvicama, povećalima, zasađenim biljkama, raznim uzorcima za promatranje, edukativnom literaturom… Ovdje su djeca imala mogućnost mikroskopirati, otkrivati, uspoređivati, opipavati i tako razvijati i nadograđivati svoje kompetencije. Djeca su sama odabirala uzorke, postavljala ih i određivala što će mikroskopirati. U trenucima kada su djeca izvodila ponuđene pokuse, koristeći se vještinama algoritamskog razmišljanja, u potpunosti je do izražaja dolazilo djetetovo samopouzdanje.

Shvatili smo da dječju igru čine posebnom i vrijednom putevi kojima djeca dolaze do rješenja, načini na koje zaključuju i pritom uče jedan od dugoga. Posebno je dobro što djeca neuspjeh ne doživljavaju kao nešto loše, već kao poticaj da pokušaju još jednom, na isti ili drugačiji način. Djeca su stvarala i gradila svoj vlastiti svijet igre kojim su obogaćivala svoje iskustvo. Djecu smo željeli potaknuti na promišljanje o novim perspektivama i mogućnostima izražavanja, što su ona s radošću prihvaćala. Kada dijete izjavi: “Teta, znam kako ću !“, nama odgajateljima preostaje samo da mu vjerujemo i omogućimo da sebi dokaže da je doraslo situaciji. Sretni smo kada djeci omogućimo stvaranje i izražavanje u drugačijim oblicima i ujedno ih potičemo na aktivnosti koje se oslanjaju na kreativnost, a ne samo na uvježbavanje i ponavljanje. Sretni smo kada djeca dolaze do nekog rješenja zajedničkim snagama, uvažavajući svačiji individualni ritam i tempo rada. Koliko smo mi, odgajatelji, spremni prihvatiti i vjerovati djetetu pitanje je o kojem svaki pojedinac mora sam promisliti i zaključiti. Promatrajući dijete i njegovu odlučnost, spremnost da se suoči sa savladavanjem nečeg novog, a pritom vjeruje sebi, shvaćamo da bezuvjetno moramo podržati dijete u njegovoj odluci. Time djetetu dajemo podršku koja mu je u takvim trenucima prijeko potrebna jer mu jača samopouzdanje.

Naša je zadaća istražiti i otkriti što sve djeca znaju i što sve mogu, a na temelju tih spoznaja mi ih trebamo voditi i usmjeravati prema upoznavanju i savladavanju novih izazova. Naime, bili smo svjedoci s kolikim su interesom, motivacijom i radošću djeca pristupala projektu „Pomahajamo v svet“. Zadivljeni smo načinom njihove pripreme za susret i znamo od kolike je važnosti djeci da svi sudjeluju tijekom zajedničkih susreta ostvarenih videopozivima. Trenuci u kojima smo iščekivali da se uspostavi veza, dječje iščekivanje koje se moglo vidjeti na njihovim licima i njihovi komentari potvrda su koliko su djeca motivirana za sudjelovanje u projektu. Njihovi komentari i njihove reakcije za vrijeme videopoziva, i nakon videopoziva, osvijestili su i silno osnažili našu spoznaju o važnost i stjecanju socijalnih interesa i drugih iskustava, odnosno o važnosti izgradnje socijalnih kompetencija.

Slika 2: Zajednička fotografija tijekom posjete Aqariumu. (foto: Morena Ravnić)

LITERATURA

Bahovec, D. E. (et al.). (1999). Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih . Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad Republike Slovenije za šolstvo.

Balažic, B. (2002). Fotogovorica. Ljubljana: Salve.

Bozovičar Retzunik, A. in Krajnc, M. (2010). V krogu življenja: pedagogika in pedagoški pristopi v predšolskem obdobju. Velenje: Modart.

Branden, N. (2001). The Psychology Of Self-Esteem. San Francisco: Jossey-Bass. Divjak, T. (2008). Kako ojačati samopouzdanje u 7 dana. Zagreb: Profil.

Devjak , T. in Skubic, D. (2009). Izzivi pedagoškega koncepta Reggio Emilia. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Dragica M. Sternad. (2001). Motnje hranjenja. Ljubljana: Samozaložba.

Dubravic, U. ( 2016). Igramo se gledališče – ustvarjanje spodbudnega okolja za kreativne gledališke dejavnosti v vrtcu. Ljubljana.: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. Diplomsko delo.

Gera, I., Dotlić, Lj. (2000). Ja – Priručnik za podsticanje dječijeg samopoštovanja . Novi Sad: Matica srpska.

Globačnik, B. (2012). Zgodnja obravnava. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Haralambos, M., Holborn, M., Makarovič, M., Medved, B., Ramšak, P. in Žakelj, M. (1999). Sociologija : teme in pogledi. Ljubljana: DZS.

Holcar Brunauer, A. (2016). Formativno spremljanje v podporo učenju; priročnik za učitelje in strokovne delavce. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

https://www.mestomladih.si/studentski-podiplomski/clanki/samospostovanje-samozavest-insamopodoba/ (pridobljeno, 17. 3. 2021).

https://www.brstpsihologija.si/samopodoba-kljuc-do-polnega-zivljenja/ (pridobljeno, 16. 3. 2021). https://www.alenkarebula.com/clanki/pozitivna-samopodoba-ki-nas-gnjavi.html (pridobljeno, 16. 3. 2021).

Ignjatović

Savić, N. (2000). Čuvari osmeha 1. Beograd: Institut za psihologiju.

Juul, J. i Jesnen, H. (2010). Od poslušnosti do odgovornosti. Zagreb: Naklada Pelago.

Jurčević Lozančić, A. (2016). Socijalne kompetencije u ranom djetinstvu. Zagreb: Učiteljski fakultet sveučilišta u Zagrebu.

Katz, G.L., McClellan, E.D. (1997). Poticanje razvoja dječje socijalne kompetencije. Zagreb: Educa.

Klarin, M. (2006). Razvoj djece u socijalnom kontekstu – roditelji, vršnjaci, učitelji . Jastrebarsko: Naklada Slap.

Kluge I., Pfeifer G. (2001). To znam že sam. Radovljica: Založba Didakta.

Kranjčec, R. (2007). Vpliv pričakovanj na uspešnost. Psihološke študije, 5 (1), 23–27.

Kobal, D. (2000). Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.

Maleš, D. i Stričević, I. (1991). Druženje djece i odraslih. Zagreb: Školska knjiga.

Maleš, D. (1993). School-parents-children. Presentation from a scientific conference. Zagreb: Faculty of Philosophy.

Maleš, D. (1996). From silent support to partnership between family and s chool. Social research. Zagreb: Faculty of Philosophy.

Maleš, D. (2003). Afirmacija roditeljstva. Zagreb: Državni zavod za zaštitu obitelji, materinstva i mladeži.

Marjanovič Umek, L. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Marjanovič Umek, L. in Kroflič, R. (2009). Predšolska vzgoja v vrtcu. Sodobna pedagogika, 60(3), Uvod v tematski del številke. Pridobljeno 10. 8. 2020 s http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-O8YG4AV9/.

Mielke, U. (1997). Če z otrokom ni lahko: spoznajmo vzroke, ustvarimo zaupanje, razumimo bolje, rešujmo probleme. Radovljica: Didakta.

Miljak, A. (1996). Humanistički pristup teoriji i praksi predškolskog odgoja . Zagreb: Persona s p.o.

Miljković, D. i Rijavec, M. (2004). Razgovori sa zrcalom: psihologija samopouzdanja . Zagreb: IEP.

Miljković, D., Rijavec, M. (2017). Bolje biti vjetar nego list-psihologija dječjeg samopouzdanja Zagreb: IEP.

Novak, H, Žuželj, V. in Zmaga Glogovec, V. (2009). Projektno delo kot učni model v vrtcih in osnovnih šolah. Radovljica: Didakta.

Novković M. (2001). Porodični bukvar. Beograd: „Kub“.

Pećnik, N. i Starc, B. (2010). Roditeljstvo u najboljem interesu djeteta i podrška roditeljima najmlađe djece. Zagreb: Ured UNICEF-a za Hrvatsku.

Petrović-Sočo, B. (2009). Mijenjanje konteksta i odgojne prakse dječjih vrtića . Zagreb: Mali professor.

Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Motorične sposobnosti v zgodnjem otroštvu v interakciji z ostalimi dimenzijami psihosomatičnega statusa otroka. Koper: Inštitut za kineziološke raziskave, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerza na Primorskem, Založba Annales.

Ravnić, M. (2015). Uhvati pokret. Bilješke iz dnevni ka odgajateljice refleksivne praktičarke.

Rijeka: Sveučilište u Rijeci, Učiteljski fakultet, Centar za istraživanje djetinjstva.

Reasoner, R. W. (1999). Kako krepiti osebnost svojega otroka: vodnik za starše. Ljubljana: Inštitut za razvijanje osebne kakovosti.

Rosić, V. i Zloković, J., (2002). Prilozi obiteljskoj pedagogiji. Rijeka : Graftrade.

Slunjski, E. (2011). Kurikulum ranog odgoja: istraživanje i konstrukcija. Zagreb: Školska knjiga.

Slunjski, E. (2012). Tragovima dječjih stopa. Zagreb: Profil Internacional.

Šapiro, L. E. (1998). Emocionalna inteligencija, Kako vaspitanjem dobiti dete s visokim EQ . Narodna knjiga.

Tomori, M. (1990). Psihologija telesa. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Turnšek, N. (2002). Kultura aktivne strpnosti: izobraževanje za pluralno medkulturno družbo in spoštovanje človekovih pravic. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Turnšek, N. (2004). Študijsko gradivo. Socialne igre kot metodični pristop v izobraževanju za kulturo miru in človekove pravice. Ljubljana: Pedagoška fakultet a.

Ule, M. (1993). Psihologija vsakdanjega življenja. Ljubljana. Znanstveno in publicistično središče.

Umek, L. (ur.) et. al. (2001). Otrok v vrtcu. Priročnik h kurikulu za vrtce , 8–24. Ljubljana: Založba Obzorja.

[Vijeće Europe] Committee of Ministers of the Council of Europe. (2006). Recommendation 19. Dostupno na: http://www.coe.int/t/dg3/youthfamily (22. veljače 2021.)

Vrtec in lokalno okolje: Priročnik. (2008–2013). Ur. Tatjana Devjak, Sonja Berčnik, Monika Ivančič Fajfar. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Vujčić, L., Papak Pejić, P., Zuljan Valenčić, M. (2018). Okruženje za učenje i kultura ustanove Sveučilište u Rijeci, Učiteljski fakultet u Rijeci.

Wayne W. Dyer. (2013). Vse kar želite svojemu otroku. Kranj: Založba Ganeš.

Youngs, B. B. (2000). Šest temeljnih prvin samopodobe. Kako jih razvijamo pri otrocih in učencih. Ljubljana: EDUCY.

Zalokar Divjak, Z. (2001): Jaz in ti. Krško: Gora.

Žavbi, A. (2012). Socialne igre. Mama, 12 (175), 12-17.

Žibert, S. (2011). Vpliv samopodobe na osebnost in učno uspešnost učenca . Nova Gorica: Melior, Založba Educa.

AVTOR: PETRA ILJAŽ RIPAK

OŠ KIDRIČEVO, VRTEC KIDRIČEVO, SLOVENIJA

NASLOV: JAZ IN MOJA DRUŽINA

AVTORICI: KATJA ŠEREC IN NATAŠA KLEMENT

VRTEC RADENCI - RADENSKI MEHURČKI, SLOVENIJA

NASLOV: JAZ IN MOJ VRTEC

AVTORICI: ANETA VARL IN ANITA PODREKAR ZUPAN

VRTEC RADOVLJICA, ENOTA BREZJE, SLOVENIJA

NASLOV: JAZ SEM JAZ

AVTORICE: SANJA VUKOVIĆ, GORDANA LUKAČIĆ, SANJA CAREVIĆ, BLAŽENKA VIDEC IN LIDIJA LUKAČ

DJEČJI VRTIĆ BUKOVAC, HRVAŠKA

NASLOV: ... GUSARI - POTRAGA ZA BLAGOM

AVTORICI: ANAMARIJA KLIŠANIĆ IN INES VRSALOVIĆ NARDELLI

DJEČJI VRTIĆ MAKSIMIR, HRVAŠKA

NASLOV: OVO SAM JA - NE POSTOJE TAKVA DVA

AVTORICI: MORENA RAVNIĆ IN ROMINA ĐEKIĆ

DJEČJI VRTIĆ MASLAČAK, HRVAŠKA

NASLOV: MOJ VRTIĆ

AVTORICA: KATARINA OBLAK VIDIC OSNOVNA ŠOLA ŠMARTNO POD ŠMARNO GORO, SLOVENIJA

NASLOV: POMAHAJMO V SVET

AVTORICI: MATEJA GUBANC IN EVA MARKELJ VRTEC MENGEŠ, SLOVENIJA

NASLOV: TO SEM JAZ - TO SMO MI