6. mednarodni zbornik strokovnih referatov projekta "Pomahajmo v svet"

Izdajatelj:

FINI zavod Radeče

Kolenov graben 8

1433 Radeče

Slovenija

www.SayHelloToTheWorld.eu

Risbice:

otroci JZ OŠ Marjana Nemca Radeče, enota vrtec

Oblikovanje in izdelava e-zbornika:

Promedia

Spletna izdaja

Radeče, avgust 2020

Kazalo

● DOMŽALE – PROSTOR ZADOVOLJNIH LJUDI – TU NAŠ VRTEC URŠA STOJI .....................

● POMAHAJMO V SVET SKOZI OKNO NAŠE ŠOLE ………………..........................................

● KAKO VELIKO JE MOJE/TVOJE SRCE? ........................................................................................

● »TO SEM JAZ« - SPOZNAJMO SAMEGA SEBE IN DRUGE, KI NAS OBKROŽAJO V ŽIVLJENJU ……………………………………………………………………………………..……

● POHORSKI ŠKRAT POMAHA KEKCU ...........................................................................................

● »SKOZI ČUSTVA RASTEMO IN SE RAZVIJAMO« ………………….………………..................

● Z GALOM NA POTEP PO SLOVENIJI /SLOVENIJA – MOJA DEŽELA/ ………….……............

● »DRUŽINSKI OKRASEK« …………………………………………………………………….........

● REPORTAŽA VRTCA NAJDIHOJCA …………………………………………………………........

● STRAH IMA VELIKE OČI …………………………………………………………………….........

● VRNILI SMO SE V DRUŽINSKO DREVO …………..………………………………………....….

● VPLIV ČUSTVENE INTELIGENCE NA DEJAVNOSTI DRUGEGA PRSTA – JAZ IN MOJA DRUŽINA ……………………..………………….…………………………………………....…….

● IGRAJMO SE ČUSTVA ………………………………………………………………………...…....

● V VRTCU SREČO DELIMO IN JO TUDI DOBIMO …………………………………………..…..

● PRVO MAHANJE JE ZMERAJ POSEBNO …………………………………………………….......

● MOJE MESTO – MOJE POHORJE ………………………………………………………………....

● PLEČNIKOVA LJUBLJANA ……………………………………………………………………......

● IGRA KOT TEMELJ ZA RAZVOJ MEDSEBOJNE KOMUNIKACIJE IN DOBRE SOCIALNE INTERAKCIJE ………………..………………………………………………………………….…..

● KOFEROM PUNIM PRIJATELJSTVA KROZ EUROPU ………………………………………......

● JA, MOJA OBITELJ I VRTIĆ- MEĐUSOBNA SURADNJA KAO POVEZNICA ZA RAZVOJ EMOCIONALNE INTELIGENCIJE DJECE ……………………………………………….……….

● SOCIOEMOCIONALNI RAZVOJ DJETETA U ODNOSU NA PROJEKT »POMAHAJMO V SVET/SAY HELLO TO THE WORLD« …………………………………………………………….

● MOJ GRAD I JA …………………………………………………………………………….……….

● „TO SAM JA TO SI TI NAJLEPŠI SMO SKUPA MI” ……………………………………..……….

● VESELA VASIONA MALOG PRINCA ……………………………………………………..………

● PROJECT: “SAY HELLO TO THE WORLD” – FOR THE MODERN SUSTAINABLE CHILDREN SOCIETY ………………………………………………………………………………

● THE CHILD’S KNOWLEDGE OF „SELF-AWARENESS“ WITH A HELP OF THE „SAY HELLO TO THE WORLD PROJECT“ ………………………………………………………

● “Say HELLO to the World” ………………………………………………………………………….

● HOW OUR HOMETOWN IMPROVE EMOTIONAL DEVELOPMENT …………………………

● “THIS IS ME” – EMOTIONAL DEVELOPMENT AND LEARNING OF A FOREIGN LANGUAGE ………………………………………………………………………………..……….

● LITERATURA .....................................................................................................................................

● SPONZORJI ........................................................................................................................................

Spoštovani,

pred vami je že 6. mednarodni zbornik strokovnih referatov, podkrepljenih s primeri dobrih praks projekta »Pomahajmo v svet«.

Glede na trenutno situacijo po svetu menimo, da je dobro psihosocialno zdravje otrok ter z njim seveda tudi čustvena inteligenca izrednega pomena, zato so letošnja osrednja tema zbornika ČUSTVA.

Čustva so pomemben sestavni del človekovega spoznavanja in razumevanja svojega okolja. Spodbujanje zaznavanja in izražanja čustev pri otrocih predstavlja nekaj osnovnih korakov, ki jih starši prehodimo skupaj z našimi otroki na poti do njihovega uspeha v življenju. Za boljše človekovo delovanje v njem, morajo čustva delovati v skladu z našim telesom in umom. Sposobnosti, ki nam omogočajo upravljanje svojih čustev ter čustev drugih, uporabo pridobljenih informacij za usmerjanje našega razmišljanja in dejanj ter uspešnega iskanja rešitev, združujemo pod pojmom čustvena inteligentnost.

Otroci, ki so čustveno spretni, bolje prenašajo frustracije, se manj prepirajo in pretepajo in so manj nagnjeni k samouničevalnemu vedenju. Ker čustva vplivajo na zdravje, učenje in na medsebojne odnose, so čustveno inteligentni otroci bolj zdravi, manj osamljeni, manj impulzivni in bolj osredotočeni. Otroci, ki imajo dobre odnose z drugimi, so zmožni svoje vrstnike razumeti, obenem pa vedo, da je v odnosu do ostalih potrebno ravnati prožno, spretno in odgovorno, ne da bi pri tem žrtvovali svoje potrebe ali vrednote. Posamezniki z nizkim čustveni koeficientom doživljajo frustracije, ne razumejo, kaj se dogaja okoli njih in imajo pomanjkljivo sposobnost empatije (Schilling, 2000; Motamedi idr., 2017).

Zbornik vsebuje 29 strokovnih prispevkov iz Slovenije, Hrvaške, Črne gore, Litve in Estonije. Avtorji prispevkov so se pri pisanju osredotočili na prakso v povezavi s teorijo, kurikulom za vrtce, učnim načrtom za šole, programom projekta »Pet prstov« v povezavi z osredno temo – ČUSTVA

Prepričani smo, da boste ob branju našli zanimive pristope, ki vam bodo dali idejo za še bolj kvalitetno delo z otroki.

Iskrena hvala vsem avtorjem prispevkov, ki ste s svojim delom prispevali h kvaliteti zbornika.

Kaja Kink, soustanoviteljica FINI zavoda Radeče in projekta »Pomahajmo v svet«

DOMŽALE – PROSTOR ZADOVOLJNIH LJUDI – TU NAŠ VRTEC URŠA STOJI

Vrtec Urša Domžale

Andreja Ropotar Jagodic, mag. prof. PV, dipl. vzg. predšolskih otrok

V sloganu občine Domžale so besede, ki vsakega mimoidočega nagovorijo, da se z veseljem ustavi v tem čudovitem kraju – to je namreč prostor zadovoljnih ljudi. Na njihovi spletni strani je zapisano – Domžale so uspešno in ugledno podjetniško, športno in kulturno središče. Okolje, ki spodbuja trajnostni razvoj, inovativnost, ustvarjalnost in samoiniciativnost. Skupaj z okoliškimi kraji je prijetno in urejeno mesto, ki nudi kakovost bivanja vsem generacijam in ustvarja številne priložnosti za mlade. Znana reka Kamniška Bistrica se spogleduje z nebom. Skrivnostnost šelestenja obrežnega zelenja in občasno divjost vodnega toka nudijo fantastična doživetja in priložnosti za počitek, sprostitev in rekreacijo kot os zelene regije.

Tu smo mi doma in z veseljem vam predstavimo kraj, do katerega nas vežejo prav posebna čustva, do katerega gojimo spoštovanje, saj nas okolica razvaja z vsem, kar si srce lahko poželi – od zabave, nakupovanja, izobraževanja do umika v tišino, na zelenice, v svobodo.

V mednarodni projekt Pomahajmo v svet – »Say Hello To The World« smo vključeni kot Vrtec Urša že peto leto. Spoznavamo prijatelje vsepovsod po svetu – od hrvaškega Lovrana, Litve, Latvije, Zagreba in vse do Bosne in Hercegovine. Predstavili smo sebe, naše najdražje družine, predstavili in ponesli v svet dober glas naše domovine Slovenije, se družili na obisku pri predsedniku republike Borutu Pahorju, obiskali parlament, obeležili 20-letnico Vrtca Urša, zato je letos čas, da predstavimo tudi naš kraj – Domžale z okolico.

Smo skupina 12 otrok z imenom »Pikapolonice.« Za njih je značilno, da prinašajo v naša življenja veselje in srečo in tako bi lahko rekla tudi za vse otroke, ki so del te skupine in tik pred vstopom v šolske klopi. Septembra jih čaka nova pot. Do takrat se veselimo prav vsakega izziva, ki nam ga omogoča projekt »Pomahajmo v svet«. Letos nam je še posebej v veliko zadovoljstvo, da se lahko preko video klicev spoznavamo z državo Bosno in Hercegovino, natančneje s krajem Bosanska Krupa in s prijatelji šestletniki iz skupine »ribice« ter nadvse prijetno vzgojiteljico gospo Majdo. Vsako srečanje, klic je posebno doživetje. Z vsakim klicem se čutimo bolj povezani, saj v vsak klic vložimo ves trud, ki ga v določenem trenutku zmoremo. Z vso odgovornostjo, dolžnostjo in tudi s skrbjo otroci posredujejo njim drage podatke. To je ta odnos, ko otrok že zmore sprejemati odločitve za smiselne stvari, ki se jih je naučil v zagotovljenem vzgojnem okolju, ki ga ustrezno motivira, mu nudi podporo za procese učenja ter mu pomaga pri obvladovanju ogromne količine novih izkušenj in spoznanj (Marjanovič Umek, 2001).

Da bi lahko prijatelji Bosanske Krupe spoznali naš kraj, bi bilo najbolje, če bi nas obiskali. A ker je to skorajda nemogoče, smo naredili načrt, s katerim bi najbolje približali lepote kraja. A kaj hitro se mi pojavi vprašanje, kaj otrokom pomeni pojem lepota, kaj jim je všeč v kraju, kjer živijo, saj prihajajo iz različnih okoliških krajev, čeprav center ostaja samo en? Mišljenje v predšolskem obdobju se spreminja in ni omejeno samo na kvantitativne spremembe (izkušnje, znanja), ampak vsebuje tudi pomembne kvalitativne spremembe. In le skozi te spremembe se miselni procesi stalno reorganizirajo, da so lahko vse uspešnejši pri prilagajanju na življenjsko okolje. In tu pride v ospredje samostojno misleči subjekt (Horvat, Magajna, 1987). Pridružijo se tudi čustva, ki v otroku spodbudijo empatijo, srčnost, zavedanje o lepem.

To pa otrok pridobi v družini, ki optimalno prispeva k razvoju otroka. Odrasli smo prvi, ki smo s svojim zgledom vzgled in ki pomembno vplivamo na oblikovanje otroka in njegovega stališča do soljudi, do okolice ter ne nazadnje do narave. Prav je, da so del projekta zato tudi starši, družine, bližnji prijatelji, okolica. In tudi mi smo jih vključili vanj s spoznavanjem Popotne torbe in preko gibanja na svežem zraku ter pohodi na bližnje griče in hribe, ki obdajajo okolico.

Sama ne živim v občini Domžale. To je le kraj, ki mi nudi zaposlitev, a sem del njih, vpletena v dogajanje, kjer se združuje veselje do dela, do soljudi, kjer je vpleteno veliko čustvene inteligence. Če verjamem v kraj, potem vem, da vanj verjamejo tudi otroci. Zalokar Divjakova (2000) je zapisala Tolstojeve besede: »Namesto da bi iskali »srečno zvezdo« kjerkoli drugje, jo iščimo le v sebi, sama se ne bo pokazala … To pomeni, da moramo vedno imeti dejaven odnos do življenja, do sebe, do sočloveka … Ne čakajmo, da nam življenje nenadoma kaj podari; sami moramo ustvariti življenje.« In ta košček sreče me je našel prav na tem koncu Slovenije. Ob podpori naše skrbne ravnateljice Martine Pančur, to ni nobena umetnost – njena srčnost, vedrina in optimizem zaposlenim nudi profesionalno rast in zorenje.

Slika 1: Tukaj sem doma – maketa občine Domžale. (foto: Andreja Ropotar Jagodic)

Slika 2: Pomah prijateljem v pastirskih oblačilih z znamenitim slamnikom. (foto: Andreja Ropotar Jagodic)

Rdeča nit letošnjega projekta so tudi čustva. Čustva so človekov prvi jezik (Smrtnik Vitulić, 2007). Čustva so področje, o katerem ljudje razmišljamo vsak dan. Po naravi smo intuitivni znanstveniki, ki nenehno sestavljamo teorije o tem, kaj čustva so, zakaj nastanejo, kako z njimi ravnati in zakaj so tako pomembna (prav tam). Brez njih smo kot nekaj, kar ni, ne obstaja. In to ni vrtec. Vrtec je prostor, kjer se dogaja nekaj lepega, prostor doživetij in del življenja – tudi življenje vzgojitelja. Zanj je pomemben vsak posameznik in če mu želimo omogočiti pravilno razmišljanje, ga moramo poslušati. In to je pomembno prav v velikih projektih – tudi v našem, ko je potrebno otroku pustiti, da tisto, kar je v njegovi moči, naredi sam, da pove tisto, kar misli, da poskuša, da si sam pomaga in rešuje različne naloge ali izzive. Kot vzgojiteljica mu pri tem priskočim na pomoč z različnimi metodami in sredstvi.

Za odkrivanje kraja je najpomembnejša metoda lastne aktivnosti in igre, ki se ves čas prepleta z metodo pripovedovanja, razlage in sodelovanja. Pregledali smo knjige s slikovnim gradivom, obiskali knjižnico, krajane, njihovo pripovedovanje strnili v risbe, uporabljali IKT tehnologijo, spoznali življenje kraja nekoč in danes preko predmetov starih ljudi, sodelovali s skupnostjo, gasilci, turističnim društvom, celotnim okoljem, obiskali pomembne kulturne ustanove ter se pogovarjali s predstavniki občine. Vsi so nas sprejeli z velikih veseljem. V posebno čast in zadovoljstvo si štejemo tudi pogovor s podžupanjo ga. mag. Renato Kosec, ki je za nas pripravila kviz vprašanj oziroma kako dobro smo uspeli spoznati svoj kraj na sedežu občine. In šlo nam je odlično.

Kraje, ki so oddaljeni, smo spoznali preko slikovnega gradiva. Center Domžal, ki je tudi srce dogajanja, smo prehodili po dolgem in počez. Utrujeni od raziskovanja smo se počasi zavedali vseh lepot. Koraki, ki smo jih prehodili, so bili namenjeni dobremu počutju, zdravju in odkrivanju samega sebe – koliko že zmoremo, koliko novih pridobljenih informacij zmorejo premleti naši mali možgani. Najpomembnejši je vrstni red raziskovanja. Vse informacije se dobijo preko spletnih portalov, a zapomnimo si tiste, ki smo jih uspeli poiskati sami, trenutke doživeti in se jih dobesedno dotakniti.

Naša predstavitev ob klicu je bila zato še bolj prežeta s čustvi. Bodo prijatelji začutili vse to, kar smo mi? Bodo videli vse lepote kraja, ki jih vsakodnevno doživljamo mi? Si bodo želeli nekoč morda obiskati prav Domžale? Jih je prepričalo naše raziskovanje? Čustva?

Zapeli smo, zaplesali, se družili s hroščkom Simonom in se dotaknili zgodovine kraja. Bilo je neprecenljivo.

Dejavniki, ki so povezani s čustvenim odzivanjem, so trije in te je bilo zaznati tudi med izvajanjem projekta. Prvi predstavlja individualne značilnosti temperamenta in odzivanja, drugi starost in tretji zunanje okoliščine (Horvat, Magajna, 1987). Pri vsem odkrivanju smo imeli tudi mi čustva, ki so pomembna za otrokov razvoj, med drugim tudi čustva neugodja, strah, jezo, žalost, ljubosumje na posameznika, ki je morda vedel več od ostalih, si več zapomnil, ki je določene kraje, mesta, stavbe že poznal; a hkrati sem kot vzgojiteljica začutila tudi ponos, radost, navdušenje močnega čustvenega udobja pri otrocih, ki so bili željni po spoznavanju in odkrivanju nečesa novega. Čeprav je to le eden izmed petih prstov, smo se ga lotili kot projektnega dela. Naša enota Mavrica je namreč iz centra oddaljena dobrih šest kilometrov in vsakič, ko smo bili namenjeni v središče, smo si vzeli čas za odkrivanje, spoznavanje. To je pomen sodelovanja in skupnega dela. Če smo usvojili samo to, da iščemo in najdemo informacije, smo se naučili veliko – o sebi, prijatelju in o vsem, kar nas obkroža. Predvsem pa smo naredili nekaj zase, za telesni razvoj, za motorični razvoj, za razvoj čutenja in zaznavanja, za razvoj vidne in slušne občutljivosti, za razvoj pozornosti in inteligentnosti ter razvoj govora.

Da pa vas prepričamo, kako lepo je v Domžalah, ko boste vandrali po svetu, nikar ne pozabite obiskati velike knjižnice, ki smo jo poimenovali kar vsevedna hiša, Kulturnega doma Franca Bernika, kjer so na voljo najboljše predstave, risanke in filmi za vso družino, Slamnikarskega muzeja, mostu želja na Homcu, grada Krumperka, Češminovega parka, poti ob Kamniški Bistrici, tržnega prostora, železniške postaje, Babje in Železne jame, Menačenkove domačije in še marsičesa, med drugim tudi naše enote Vrtca Urša ter seveda najbolj pomembne zgradbe, občine, kjer po našem mnenju prebiva in živi g. župan Toni Dragar in njegova desna roka ga. mag. Renata Kosec noč in dan. Če pa še česa ne najdete, vprašajte nas ali Hroščka Simona. On in mi zagotovo vemo.

Pravijo, da je povsod lepo, a doma najlepše. Kaj lahko odrasli naredimo, da bodo otroci odhajali v svet s pozitivno naravnanostjo do življenja, se vračali, da ne bodo obupali ob težavah, kako jih lahko opremimo za življenje, ki jih bo izpopolnjevalo kot posameznike, in da bodo v njem našli svoje mesto? Zalokar Divjakova meni (2000), da jim moramo znati pričarati življenje kot najvišjo vrednoto, ki pa ni odvisna od našega dela, ampak je povezana z odnosom do te vrednosti.

Otroci potrebujejo za bivanje zadovoljne in srečne odrasle. Socialnega učenja se otroci učijo prav od njih – če nenehno vlagamo napore v svojo osebnostno rast, ki vključuje samozaupanje, zdravo samozavest, pozitivno življenjsko naravnanost in ozaveščanje nezavednega (Bozovičar, Krajnc, 2010). Vzgojitelji (prav tam) imamo v očeh otrok skoraj čarobno moč, ki pa prinaša s seboj tudi odgovornost za otroke, ki so nam zaupani.

In če drži, da okolica in njeni ljudje ustvarjajo zadovoljne ljudi, se nam ni bati. Dobrodošli v Domžale!

POMAHAJMO V SVET SKOZI OKNO NAŠE ŠOLE

OŠ Zadobrova, Zadobrovška c. 35, Ljubljana Polje

Katarina Plut, prof. razrednega pouka

Kot učiteljica se vsak dan srečujem z otroki. Vsak od njih ima svojo življenjsko zgodbo. Vsak od njih prinese v nov dan svoje sposobnosti, zmožnosti, doživljanje …

Kot učiteljica na razredni stopnji pa nimam samo vloge nekoga, ki posreduje informacije, podaja novo snov …, ampak tudi človek, ki mora otroka opremiti za življenje – ne samo z raznovrstnimi podatki, ampak tudi s tem, kako se spoprijemati s težavami, iskati rešitve, sprejemati drugega, sprejemati drugačnost …

Otroško navdušenje mi je dalo zagon, da začnem raziskovati, brati navodila in napotke, zbirati ideje, načrtovati. Z navdušenjem sem se projekta spoprijela tudi sama. Skozi raziskovanje in načrtovanje Petih prstov (jaz, moja družina, moja šola, moje mesto, moja država). To je to – o čemer otroci radi pripovedujejo, radi kažejo … So ponosni, da so del tega. Ko sem jih vprašala, katero od opravljenih dejavnosti bi oni nekomu predstavili, so skoraj v en glas priznali, da so to dejavnosti, ki smo jih načrtovali v sklopu tretjega prsta. V nadaljevanju bom tudi predstavila opravljene dejavnosti.

Ko se začnemo po koncu »predstavitve« poslavljati, se nihče od otrok ne bi poslovil. Pošiljajo si poljubčke, »se lepijo« na ekran in se poslavljajo …

Lahko rečem, da sem z vključitvijo v projekt »zrasla« tudi sama. Okrepila sem pogum, da si upam in si zaupam iti s sodelovanjem in s svojim delom izven meja naše šole, kraja, države.

Na koncu lahko rečem, da, če so otroci srečni in zadovoljni, sem tudi jaz srečna in zadovoljna.

ČUSTVA

Kot učiteljica se vsak dan srečujem z otroki. Vsak od njih ima svojo življenjsko zgodbo. Vsak od njih prinese v nov dan svoje sposobnosti, zmožnosti, doživljanje …

Kot učiteljica na razredni stopnji pa nimam samo vloge nekoga, ki posreduje informacije, podaja novo snov …, ampak tudi človek, ki mora otroka opremiti za življenje – ne samo z raznovrstnimi podatki, ampak tudi s tem, kako se spoprijemati s težavami, iskati rešitve, sprejemati drugega, sprejemati drugačnost …

Ravno to sem v množici elektronske pošte v lanskem šolskem letu začutila, ko sem prejela obvestilo o projektu »Pomahajmo v svet«. Ker je nekaj novega, drugačnega, se mi je zdelo zanimivo, da bi s svojimi drugošolci, s katerimi sem že drugo leto, sprejela izziv in odprla oko in okno šole tudi prijateljem izven naše šole, izven našega kraja, in celo izven naše države.

Ko sem otrokom predstavila svoj namen, so bili seveda navdušeni. Sem jih vprašala – pa si upamo. Odgovor je bil jasen. Čeprav sem sama – priznam – imela malo strahu, ker smo kot šola in s tem tudi sama prvo leto sodelovala v projektu Pomahajmo v svet. Na šoli smo se tri učiteljice vključile v projekt. Ker sem bila sama od vseh treh najbolj vešča tujega jezika angleščine (pa še jaz premalo suverena), sem potrdila izbiro sodelujoče države Litva (druga sodelujoča država na šoli je še Hrvaška).

Otroško navdušenje mi je dalo zagon, da začnem raziskovati, brati navodila in napotke, zbirati ideje, načrtovati. Z navdušenjem sem se projekta spoprijela tudi sama. Skozi raziskovanje in načrtovanje Petih prstov (jaz, moja družina, moja šola, moje mesto, moja država). To je to – o čemer otroci radi pripovedujejo, radi kažejo … So ponosni, da so del tega. Ko sem jih vprašala, katero od opravljenih dejavnosti bi oni nekomu predstavili, so skoraj v en glas priznali, da so to dejavnosti, ki smo jih načrtovali v sklopu tretjega prsta. V nadaljevanju bom tudi predstavila opravljene dejavnosti.

Že kot prvošolci so skozi okno učilnice radi pozdravili svoje »bivše« vzgojiteljice, ko so prišle na sprehod z otroki iz bližnjega vrtca. In to še vedno radi počnejo, čeprav so že drugošolci, osemletni otroci.

Čustva imajo v naših življenjih pomemben delež, ki prispeva v človeku tisto, kar v njegovem sprejemanju sveta

okrog njega daje pravo barvo, kot sol v hrani. Brez njih bi bilo naše življenje enolično in dolgočasno. Imajo pa tudi funkcijo, ki človeku pomaga preživeti. Strah npr. »pomaga« človeku, da se zateče v boj ali beg od neke situacije, ki ga ogroža. Čustva so del nas. V življenju nam dajejo pestrost.

Že dojenček deluje po principu ugodja-neugodja. Možgani dojenčka še niso tako razviti, da bi lahko razumel, katera potreba ni zadovoljena, pač pa se na občutja neugodja odzove z jokom. Mame, ki svojega otroka dobro poznajo, že kmalu ločijo jok otroka zaradi lakote od joka zaradi bolečine ... V prvem letu življenja otrok razvija občutek zaupanja do sebe in sveta.

Torej so že zelo mali otroci sposobni doživljati temeljna, osnovna čustva kot so strah, veselje, presenečenje, žalost…

Veselje

Veselje, ki ga jasno prepoznamo pri desetih mesecih otrokove starosti, se do drugega leta razvije v močna doživljanja sreče, ki jih otrok pokaže v določenih situacijah ali ob osebah, ki mu hkrati dajejo občutek varnosti.

Jeza

Jeza je čustvo, ki mobilizira otrokovo energijo, da se spoprime z oviro. Otrok doživlja čustvo jeze, če skušamo prekiniti njegovo igro, mu vzeti igračo, če zahtevamo nekaj, česar ne želi storiti.

Žalost

Žalost se pri otroku pojavlja manj pogosto kot jeza, poveča se v primeru hudo motene komunikacije s starši, dolgotrajne ločitve od staršev.

Strah

Pri običajnem razvoju otroka se strah do 6. meseca ne pojavlja pogosto. Pri 6. mesecu pa se pri otroku pojavi strah pred globino. Ko otrok shodi, ga po eni strani zelo mika raziskovanje prostora, po drugi strani pa ves čas preverja, ali je mama še prisotna – se vrača k mami. Pogosto otroci tudi posnemajo svoje starše. Kasneje se otroci bojijo tudi domišljijskih bitij, ločitve od staršev, majhnih živali. Strah jih je hudih sanj, nevihte, pojavi se strah pred poškodbami. Pri 7. oziroma 8. letu starosti je otroke zelo strah, da bi jim umrli starši, da bi prišlo do vojne.

IZRAŽANJA ČUSTEV SE LAHKO NAUČIMO

Nekateri strokovnjaki so dokazali, da se čustvenih odzivov lahko naučimo. Otrok se čustev nauči z doživljanjem sveta okoli njega, z osebnimi izkušnjami, s pomočjo vzgoje … Izražanje čustev je nezavedno. Z njimi sporočamo, kako doživljamo določeno situacijo (izraz na obrazu, drža telesa, govorica oči …). Reakcije drugih, ki nas obkrožajo, imajo pomembno vlogo, kako se mi v določenem trenutku, v določeni situaciji počutimo in jo doživljamo. Pogosto ljudje mislijo, da se morajo / moramo počutiti enako kot tisti, ki so z nami. Vendar pa temu ni tako. Mnogokrat se zgodi, da v okolici začutimo neodobravanje (oziroma ravno nasprotno doživljanje).

Večina ljudi se rada dobro počuti in si želijo biti srečni (pozitiven pogled na svet nas »dela« srečne). V življenju pa se ne moremo izogniti slabim stvarem in s tem tudi slabim občutkom in čustvom. Pomembno je, da jih obvladamo oziroma na primeren način izrazimo.

ŠOLA IN ČUSTVA

V šoli se srečujejo posamezniki, ki vsak s seboj prinese ne samo šolsko torbo, ki jo vidimo, ampak tudi nevidno goro doživetij, doživljajev, zgodb, čustev …, s katerimi zaznamujejo in oblikujejo posamezno skupino, v šoli je to posamezen oddelek. S tem, kar otrok je in kar »prinese« v skupino – si ustvari določen status v skupini. Z izražanjem in doživljanjem tega pa je odvisen tudi njegov uspeh oziroma neuspeh v šoli. Če se otrok dobro počuti, je za delo bolj motiviran, uspešen, delaven pri nalogah oziroma obratno če tega ni oziroma je tega manj. Pri slednjem ima učitelj pomembno vlogo, da vse to usmeri v bolj pozitivno plat otrokove zgodbe, saj otrok v šoli preživi velik del dneva in kar nekaj let šolanja. Učitelj mora svoj odnos do otroka vzpostaviti na način, da mu je pomemben in vreden.

V šoli, kjer otroci preživijo velik del dneva, morajo med člani skupnosti čutiti sprejetost, zaupanje …, kljub svojim dobrim pa tudi slabim stranem njihove osebnosti.

Sama sem s pomočjo idej iz različnih socialnih omrežij v razredu vzpostavila prijetno klimo, kjer se tudi učenci, ki imajo zaradi različnih življenjskih zgodb slabe občutke in mnenje o sebi, dobro počutijo in radi prihajajo v šolo. Že jutranji pozdrav, ko pridejo iz varnega domačega okolja, med sošolce in sošolke, jim »da vedeti« da so tudi med nami zaželeni, sprejeti, vredni

V naših odnosih vsako mnenje, vsako izražanje nekaj šteje, čeprav je drugačno od drugega. V našem razredu si vsak učenec upa in zaupa v svoje mnenje in lahko pove naglas.

IZVEDENE DEJAVNOSTI – TRTETJI PRST – SREDINEC – MOJA ŠOLA

Kot sem že omenila, sem otroke vprašala, katero vsebino bi oni predstavili nekomu kot tisto najboljšo, najbolj zanimivo, tisto, pri kateri so najbolj uživali … Skoraj v en glas – šolaaa. Vsebino smo »obravnavali« ravno v decembrskem času, ko je bila naša šola še posebej praznična in čarobna. Kot pravi šolarji so ponosni, da hodijo v šolo – v našo šolo. Pa smo se lotili dela. Najprej smo ponovili ime šole, znake šole in kaj posamezni znak pomeni in zakaj si ga je šola prislužila, ponovili šolsko himno s pesmijo in gibi, pri kateri neizmerno uživajo in si jih prepevajo tudi med ostalim učnimi delom, med odmori, med športnimi dejavnostmi. Naša šolska himna govori o dobrih straneh našega življenja in nas uči bolje živeti.

ŠOLSKA HIMNA

Šolo smo si bolj podrobno ogledali z glavne strani – se ob ogledu veliko pogovarjali o podrobnostih (barve, posebnosti izgleda …). Odšli smo nazaj v razred. Ker je naša šola pritlična, so učenci dobil podolgovat list in nanj narisali šolo. Na izdelke so bili zelo ponosni – sploh, ko smo izdelke razstavili v avli šole in so nas gledalci, obiskovalci »hvalili«.

Sledil je sprehod v različne dele šole. Odkrila sem jim še tiste najbolj »skrite« kotičke, kamor učenci redko zahajajo ali pa sploh ne. Tega so bili zelo veseli in so še dolgo časa govorili o tem.

Sledil je glavni del dejavnosti. In sicer z vprašanjem – kaj je tisto, kar bi predstavili prijateljem iz Litve. Razdelili smo se v skupine, ki so štele tri ali štiri člane. Naloga skupine je bila, da so se morali dogovoriti, kateri del šole bi fotografirali, predstavili in objavili na spletni strani projekta in bi videli sedaj že naši dobri prijatelji na daljavo. Pa je sledilo »možgančkanje«, dogovarjanje in fotografiranje. Po pouku sem skupaj s trojkami odšla na fotografski pohod. Nastale so zanimive fotografije in zanimivi klepeti ob delu. Pri delu so bili zelo ponosni in so z navdušenjem komentirali ter pripovedovali mimoidočim na šoli, kaj počnejo. In s tem »želi« hvale in pohvale. To jim je okrepilo ponos in dejstvo, da so šolarji. Fotografije smo objavili na spletni strani projekta, poleg dodali komentarje, po tem pa z veseljem spremljali komentarje naših prijateljev iz Litve. Veselili smo se vsakega. Ob delu smo se naučili tudi nekaj litvanskih izrazov o šoli.

Sledilo je javljanje. Zapeli smo šolsko himno:

Z NASMEHOM NAPREJ –

V šolo vsak dan s prijatelji grem, naloge rešujem, prijateljstva kujem.

Z nasmehom gre bolje, to dobro vem.

Z nasmehom gre bolje, res to dobro vem.

V šolo vsak dan s prijatelji grem, naravo negujem, okolje varujem.

Z nasmehom gre bolje, to dobro vem.

Z nasmehom gre bolje, res to dobro vem.

refren: Z nasmehom naprej, vsak dan se nasmej. Skozi napake in skozi težave, do pametne glave, do dobre zabave. z nasmehom do sonca, do radostnih sanj, z nasmehom na ustih je dan razigran.

V šolo vsak dan s prijatelji grem.

Ne omahujem, v športu zmagujem.

Z nasmehom gre bolje, to dobro vem.

Z nasmehom gre bolje, res to dobro vem.

Predstavili smo našo šolo in šolske prostore v litvanskem jeziku. Nekaj besed v angleščini je povedal tudi ravnatelj. Ker je bil to decembrski čas, smo drug drugemu še zapeli nekaj božično novoletnih pesmi.

Ko se začnemo po koncu »predstavitve« poslavljati, se nihče od otrok ne bi poslovil. Pošiljajo si poljubčke, »se lepijo« na ekran in se poslavljajo …

Lahko rečem, da sem z vključitvijo v projekt »zrasla« tudi sama. Okrepila sem pogum, da si upam in si zaupam iti s sodelovanjem in s svojim delom izven meja naše šole, kraja, države.

Na koncu lahko rečem, da, če so otroci srečni in zadovoljni, sem tudi jaz srečna in zadovoljna.

Sliki: Naš razred pred vrati in za vrati. (foto: lasten vir)

KAKO VELIKO JE MOJE/TVOJE SRCE?

Vrtec Lipa Štore

Klavdija Berglez

Smo heterogena skupina Rdeči palčki, stari od 4 do 6 let. Skupina šteje 20 otrok. V projektu »Pomahajmo v svet« sodelujemo že peto leto. Po dveh letih mahanja po Sloveniji, se to šolsko leto ponovno povezujemo izven meja. To leto mahamo na sever Evrope, v Litvo, mesto Kaunas, vrtec Nežinikuas, skupina Metulji, oddelek otrok starih od 4 do 6 let. Posebnost letošnjega leta je ta, da je gostujoča skupina oddelek otrok s posebnimi potrebami.

Zanimiv izziv, s katerim se v dosedanji praksi sodelovanja v projektu »Pomahajmo v svet« kot nosilka projekta, še nisem srečala. V uvodnih uvajalnih mesecih šolskega leta smo se spoznavali, ustvarjali čim bolj pozitivno skupinsko klimo in se tako povezovali med seboj. Nastal je velik krog prijateljstva in z njim smo naredili naš prvi korak. Lotili smo se ga načrtno in ciljno, saj predstavlja temelj nadaljnjega skupinskega produktivnega procesa. V tem začetnem obdobju smo sledili globalnima ciljema: doživljanju vrtca kot okolja, v katerem so enake možnosti za vključevanje v dejavnosti in vsakdanje življenje ne glede na spol, telesno in duševno konstitucijo, nacionalno pripadnost, kulturno poreklo, veroizpoved, ter spoznavanju samega sebe in drugih ljudi (Kurikulum za vrtce, 1999). Pomembno je, da sledimo otrokom, njihovim potrebam, željam in da širimo njihovo znanje. Otroci se ob tem veselijo, čudijo in doživljajo. Vsakodnevno skupno druženje smo pričeli s socialnimi igrami, ki smo jim vedno znova dodajali nove, te pa posledično pozitivno vplivajo na razvoj socialnih spretnosti. Otroci se skozi igralne situacije vživljajo v čustva in občutja sovrstnikov. Socialne igre vzgojiteljem predstavljajo sredstvo za vzpostavljanje enakopravnega in neposrednega odnosa z otroki. Ob tem spoznavajo otroke, njihove značilnosti, načine delovanja v skupini, želje, interese in vrednote. Dobro poznavanje otrok vzgojitelju omogoča kvalitetno delo. Socialne igre niso navadne družabne igre. Z njihovim izvajanjem skušamo doseči višjo stopnjo socialne občutljivosti, razvoj socialnih spretnosti ter vplivati na kakovost medvrstniških odnosov.

V našem vrtcu spoštujemo različnost, zato namenjamo otrokom s posebnimi potrebami še posebno skrb in pozornost. V skladu z Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami so otroci s posebnimi potrebami:

• otroci z motnjami v duševnem razvoju;

• slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije;

Slika 1: Skupina rdeči palčki. (foto: Klavdija Berglez)

• gluhi in naglušni otroci;

• otroci z govorno-jezikovnimi motnjami;

• gibalno ovirani otroci;

• dolgotrajno bolni otroci;

• otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja;

• otroci z avtističnimi motnjami;

• otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.

Otroci so vključeni v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (otrok je vključen v »redni« oddelek vrtca in mu je skladno z odločbo nudena dodatna strokovna pomoč/fizični spremljevalec in/ali ustrezni pripomočki, v oddelku, v katerega je vključen, pa se izvajajo tudi ustrezne prilagoditve vzgojnoizobraževalnega dela).

Integracija/inkluzija je dolgoročen razvojni proces, ki teče vse od rojstva. Pomeni vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne skupine vrtcev ali šol, zaradi boljšega usposabljanja otroka, socialnega zorenja zdravih otrok, zaradi spoznavanja in sprejemanja v družbi nasploh. Integracija/inkluzija omogoča, da se vključujejo v vzgojnoizobraževalne ustanove vsi otroci s svojimi individualnimi značilnostmi in posebnostmi, interesi, hkrati s tem pa oblikuje in omogoča vrtec različnih vedenj in ponuja pomembne in individualne prilagoditve izobraževanja vsakemu otroku v skupnosti oddelka (Kogovšek, Ozbič, Košir, 2009).

Temeljna ideja integracije in inkluzije je, da s spreminjanjem obstoječih in ustaljenih načinov delovanja družbe omogoči večjo vključenost in participacijo doslej izključenih manjšinskih skupin. Zakonodaja pri nas omogoča otrokom in mladostnikom s posebnimi potrebami ter njihovim staršem vključitev v redno šolo ali vrtec. Ta pravica vključevanja posameznikov v redne programe zajema vertikalo izobraževanja od vrtcev do poklicnega in strokovnega izobraževanja (Medveš, 2003, st. 8).

Temeljna razlika med terminoma integracija in inkluzija je ta, da integracija pogosto pomeni le namestitev otroka s posebnimi potrebami v redno ustanovo, ki skuša spremeniti, prilagoditi okolje otroka nekemu »povprečju«, da se lahko vključi v redni sistem vzgoje in izobraževanja. Inkluzija pa omogoča vsakemu posamezniku, da sodeluje kolikor zmore, ker doseganje povprečnih dosežkov ni temeljni pogoj za vključitev v okolje. Metafora za inkluzijo je: Vstopi, ker spoštujemo razlike in ker si lahko tak, kot si (Corbett, 1999).

V samem začetku prvega prsta »To sem jaz« smo se stvari lotili postopoma. Komunikacija je bila vedno dvosmerna, vendar nisem spraševala samo jaz. Moje začetno vprašanje »Kdo so otroci s posebnimi potrebami?« je dal bore malo izhodiščnih točk nadaljnjega raziskovanja in »potapljanja« v globino zanimive, vendar vsebinsko težke teme otrokom. Odgovori so bili naslednji: »To je otrok, ki potrebuje pomoč odraslih«. (Tian, 5 let), »Ne vem, Kaj je to posebne potrebe?« (Aleks, 6 let), »Aaaaaa…« (Larina, 5 let), »Jaz.« (Miha, 6 let). Zadnji odgovor ima realno podlago, saj gre za dečka, ki je otrok s posebnimi potrebami. Izkazalo se je, da je bilo zastavljeno vprašanje neprimerno, pretežko za mojo ciljno populacijo. Tako, da smo se vrnili na začetek. Vprašala sem drugače: »Kako veliko je tvoje srce?« in temu so nato sledila smiselna podvprašanja: »Kako veliko je mamičino/atijevo srce?«, »Kako veliko je sestrino/bratovo srce?« in zakaj je temu tako. To vprašanje je usul plaz zanimivih, domiselnih, smešnih, otroških odgovorov:

Ana Marie (4 leta): »Moje srce je ogromno. Očkovo srce je tudi veliko. Mamičino srce je ogromno, ker je že zrasla. Od mami srce je veliko, ker je zaljubljena vame. Očkovo srce je veliko, ker je zaljubljen.«

Ajda (4 leta): »Moje srce je veliko do rok. Veliko, toliko da je do rok. Vsi imamo isto veliko srce. Zato, ker smo vsi ljudje in imamo vsi isto srce. Razen dojenčki malo manjšega, ker so manjši.«

Slika 2: Ajdino veliko srce. (foto: Klavdija Berglez)

Miha (6let): »Moje srce je veliko. Atijevo, mamičino in od Gabi je tudi ogromno. Zato, ker so večji od mene.«

Aleks (6 let): »Moje srce je tako majhno, kot žogica. Mamičino je malo večje, od atija še malo večje, od brata je pa tako veliko kot moje. Zakaj? Ker vem, ker sem ga izmeril. Že dlje časa nazaj.«

Neja (4 leta): »Moje srce je majhno. Mamica in ati pa imata veliko srce, ker sta velika, jaz pa mala.«

Mateo (5 let): »Moje srce je veliko, ker imam rad atija in mamico. Brat Mario pa malo manjše, saj mi nagaja. Mamino srce je veliko, ker ima rada mene in Maria.«

Špela (6 let): »Moje srce je tako veliko kot jabolko. Od atija in mamice je večje, saj sta velika. Od brata je tako veliko kot termometer za merjenje vročine.«

Jaka (5 let): »Moje srce je večje od moje glave. Ati in mami imata veliko srce, saj sta velika. Srce imamo zato, da živimo.«

Anej (5 let): »Moje srce je tako veliko kot atijev trebuh. Njegov trebuh je velik 9 metrov.«

Za naše prvo javljanje v Litvo smo se pripravljali več kot mesec dni. V tem času smo se veliko pogovarjali in izvajali dejavnosti, katerih cilj nam je bil doseči spoznanje, kako različni in hkrati podobni smo si. Želela sem si, da jim področje oseb/otrok s posebnimi potrebami, približam na najbolj slikovit, barvit, zanimiv način. Spoznala sem, da otrok ni majhen odrasel. Kot že tolikokrat. Moj osebni cilj je so/pomagati staršem vzgojiti strpnega otroka, ki je odprt do drugačnosti. Dejstvo je, da moramo tako najprej delovati sami. Saj veste – otrok se uči z zgledom. Če imamo sami odklonilen odnos do drugačnosti, bo otrok takšno držo ponotranjil; če smo odprti in sprejemamo ljudi, ki so drugačni od nas, bo takšen tudi naš otrok.

V sklopu enotedenskega projekta »Teden otroka« smo v goste povabili slepo gospo, ki nam je poskusila odgovoriti na vprašanje »Kako je biti slep?«. Takšna in podobna vprašanja smo si zastavljali preden že preden nas je obiskala. Spoznala nas je z Braillovo pisavo, ki omogoča slepim, da pišejo in berejo. Skupaj smo se igrali zabavne igre, ki preizkušajo naše taktilne sposobnosti. Prebrala nam je rusko ljudsko pravljico »Zajček in repa« in deklamacijo »Dvojček« iz knjige Peter nos je vsemu kos. Za konec smo se še preizkusili v vodenju slepega človeka, kar ni bila

tako lahka naloga. Skupaj smo prišli do spoznanja, da je življenje slepega človeka edinstveno in zahtevno.

Ljudje pogosto raje pogledajo v tla ali pa odhitijo z nekim strahom, kadar srečajo osebo, ki ni čisto po merilih večine. Nepoznavanje določenih težav, motenj in drugačnosti v ljudeh vzbuja nepojasnjen strah pred neznanim in povzroča oblikovanje stereotipov. Otrok, ki se še nikoli prej ni srečal z osebo, ki bi se očitno razlikovala od njega, bo ob srečanju z njo reagiral na svoj način. Lahko bo precej zvedav in bo veliko spraševal starše, učitelje in osebo samo. Ko bo spoznal njeno drugačnost, jo bo lažje razumel in sprejel vse okoliščine povezane z njo. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da se bo zaradi drugačnosti te osebe počutil ogroženega in prestrašenega. Tako se s to osebo ne bo želel soočati ali pa bo razvil do nje negativne občutke. Večina otrok v mlajših letih sprejema vzorce vedenja po svojih vzornikih, to so starši, skrbniki, vzgojitelji, učitelji. Zato je moje poklicno vodilo »Ohrani veliko srce!«

»TO SEM JAZ« - SPOZNAJMO SAMEGA SEBE IN DRUGE, KI NAS OBKRO

ŽAJO V ŽIVLJENJU

Osnovna

šola Starše

POŠ Marjeta na Dravskem polju

Klavdija Topolinjak

Projekt »Pomahajmo v svet« nas je tako navdušil, da v njem sodelujemo že tretjič. V projekt sta vključena 1. in 2. razred Podružnične osnovne šola Marjeta. Naši učenci so v starosti od 5 do 7 let, sodeluje 24 učencev z učitelji in učiteljico angleščine. Letos mahamo v Srbijo, naši partnerji v spoznavanju, druženju in učenju so iz Studia za decu Zmaj, skupine Pčelice. V referatu bom opisala prvi prst »To sem jaz«. Spoznali bomo sebe in druge ter se naučili ravnanja v različnih čustvenih stanjih.

UVOD

Čustva so močna sila v našem življenju. Naučiti se razumeti in ustrezno izražati pozitivna in negativna čustva je bistven del življenja. Občutki so del tega, kar daje življenju pestrost in zanimivost. Če ne bi bili sposobni čustvenega odziva, bi bili kot roboti. Vendar v življenju ne boš doživljal samo različnih vrst občutkov, ampak tudi različno močna čustva. Prepoznavanje in razvozlavanje čustev ni vedno preprosto. Še posebno težavno je prepoznavanje čustev in občutkov v obdobju odraščanja, v puberteti. (P. Sanders, Steve Mayers, 1999)

Prav zato je ena najpomembnejših segmentov v vzgoji in izobraževanju naše poznavanje in prepoznavanje občutkov, ki jih izraža otrok. Tako bomo lahko otroku pomagali razumeti, zakaj se neko čustvo pojavi in kako ob njem pravilno ravnati.

Večina ljudi se rada dobro počuti in misli, da je to tisto, kar ustvarja srečno življenje. Tvoj pogled na stvari in tvoje mnenje o samem sebi lahko igrata pomembno vlogo pri tem, kako se počutiš. Veliko ljudi verjame, da sta

Slika 1: Od kod so naši novi prijatelji (foto: Klavdija Topolinjak)

pozitiven pogled na življenje in občutek svoje lastne vrednosti odločilnega pomena, da se počutimo srečno in da lahko ustvarjamo močne, zdrave odnose z drugimi ljudmi.

(P. Sanders, Steve Mayers, 1999)

NAČRTOVANJE IN IZVEDBA DEJAVNOSTI

Načrtovanja smo se skupaj lotile vse tri učiteljice, ki sodelujemo v projektu. Sklop »To sem jaz« smo ciljno, tematsko uskladile tako, da so v aktivnostih med seboj lahko sodelovali učenci 1. in 2. razreda. Teme projekta smo vnesle tudi v letni delovni načrt, ki se odlično sklada z našimi učnimi cilji.

Že nekaj let se na naši šoli ukvarjamo s prednostnimi nalogami, ki imajo v ospredju učenca. Kar pomeni, da se ukvarjamo z vrednotami, občutki, čutenji vsakega posameznika.

Mislim, da smo v času raziskovanja, iskanja smernic, vrednot, s katerimi bi vsakega učenca kar najbolje vpeljali v svet učenja. Da pa se lahko otrok psihično in fizično normalno razvija, moramo upoštevati otrokovo osnovno dejavnost in potrebo, igro. Z njo smo povezali predmetna področja in jo uporabimo v vseh delih učnega procesa.

Ker letos poučujem v prvem razredu, je zame na prvem mestu, da se dodobra spoznam z učenci. Menim, da je igra tista dejavnost, pri kateri so učenci najbolj sproščeni, se zabavajo, ki dopušča napake, skozi njo se lahko učimo reševanja problemov, vztrajnosti in čustvovanja ter še česa.

V jutranjem krogu smo tako začeli z obravnavo prvega prstka TO SEM JAZ. Začeli smo s socialno igro »Kdo se skriva pod odejico.« Učenci so se tako med seboj spoznavali po imenih, se učili opazovanja, ugotavljali, koga ni, kdo je skrit. V naslednjih dnevih, v jutranjem krogu, so spoznali še nekaj socialnih iger. V eni izmed njih so se spoznavali po glasu. Učenci so morali dobro poslušati drug drugega, da so se lahko med seboj glasovno spoznavali. Enemu smo zavezali oči, ta je ugotavljal, kdo se oglaša, drugega smo določili, naj izgovori poljubno besedo. Med igro sem spoznavala, kdo so učenci, ki izstopajo, želijo biti v ospredju, in kdo tisti, ki so tišji, ne silijo v ospredje, so morda nekoliko počasnejši. Ko jih tako spoznam, lahko vsakemu na svoj način lažje pomagam. Tiste, ki so tišji, počasnejši, malce vzpodbudim k dejavnosti, da tudi dobijo priložnost. Tiste, ki so v ospredju, pa naučim, da je treba dati besedo tudi drugim. Skozi te vrednote spoznavamo, da smo med seboj različni, a vendarle v nekaterih stvareh podobni. V naslednjih urah SPO smo izvedli dejavnosti prvega prstka. Učenci so prepoznavali podobnosti in razlike med seboj. Najprej so predstavili opis svoje zunanjosti, gledali so se v ogledalo in svojo podobo narisali v zvezek. Nato so v dvojicah iskali podobnosti in razlike med seboj. Da bi se pobližje spoznali še z učenci 2. razreda, smo jih povabili na spoznavno uro. Učiteljici sva združili SLJ in SPO ter pripravili nekaj socialnih in didaktičnih iger. Učenci so se pomešali in postavili v dvojice ter odigrali igro »Ogledalo«. Najprej so ob glasbi ponavljali gibe drug za drugim, da so se nekoliko sprostili. Nato so se drug drugemu predstavili (z imenom, priimkom, koliko so stari, kje živijo, kaj imajo radi, s čim se ukvarjajo). Igra se je nato obrnila tako, da so sedaj drug drugemu povedali, kaj so si zapomnili drug o drugem. Ob tem so se nasmejali in ugotavljali, kaj so si zapomnili in česa ne. Tako smo se učili, da se je treba med seboj dobro poslušati, če si želimo zapomniti, kar govori sogovornik. Da so si lažje zapomnili imena, smo se igrali igro »Jaz sem Klavdija in imam rada kolesarjenje«. Učenci so iskali besede na prvo črko svojega imena, s tem so si lažje zapomnili, s čim se kdo ukvarja in kaj ima rad.

V nekaj urah SPO smo se ukvarjali s spoznavanjem čustev. Ker so to učenci prvega razreda, smo se o čustvih pogovarjali v našem razrednem kotičku. Učenci so sedli na sedežno, nekateri na blazinice. Pogovarjali smo se o čustvih, čustvenih izrazih (veselju, žalosti, jezi, strahu, navdušenju). Ob knjigi Čustva - Kaj pomenijo? Jennifer Moore-Mallinos/Gustavo Mazali so učenci spoznali, kaj pomenijo čustva. Prebrali smo nekaj kratkih zgodbic, ki opisujejo pomen čustev. Spoznali so, da če so veseli, živahni, nasmejani, jih preplavi dober občutek. Zavedajo pa se, da jih včasih popade tudi lenoba, da so počasni, se vlečejo kot megla, radi bi samo poležavali in nič počeli. Vedo, da to niso najboljši občutki. Ob knjigi so spoznali, da v nas prevevajo občasno občutja, ki nam niso najbolj všeč, zato jih moramo znati prepoznati in se naučiti, kako jih pregnati. Naredili smo seznam različnih čustev. Učenci so narisali nekaj preprostih obrazov, ki so izražali različna čustva. Pogovorili smo se o njihovih risbah ter razdelili čustva na prijetna in tista, ki niso najbolj prijetna. Skozi pogovor in igro vlog smo se jih učili prepoznavati in prikazali, kako takrat, ko nas prevevajo, odreagiramo. Učencem sem povedala, da sem tudi jaz kdaj sitna, slabe volje … Povprašala sem jih, če so oni kdaj sitni. Kakšne volje so takrat? Kaj naredijo takrat, kako se počutijo? Ali bi znali pregnati to čustvo?

Kaj bi lahko naredili? Učenci so najprej v skupinah po tri odigrali družinsko igro vlog, kadar je otrok siten. Ob igri vlog smo se nasmejali in ugotovili, da ko smo sitni, naše obnašanje ni najlepše in tudi sami se ne počutimo dobro.

Učenci so našli tudi nekaj predlogov, kako sitnost pregnati. Predlagali so, da bi se odpravili na sprehod, nekateri bi šli spat, brat knjigo ali se umaknili v miren kotiček. V razredu imam dečka, ki velikokrat nagaja svojim sošolcem, zato sem izbrala za naslednje naše druženje v jutranjem krogu knjigo z naslovom Jezen sem! Ob zgodbi učenci spoznajo, da so lahko jezni odrasli in otroci, vendar se moramo oboji naučiti z jezo spopasti in jo pravilno rešiti oz. pregnati. Dobijo nalogo, da v zvezek narišejo ali napišejo nekaj stvari, ki jih jezijo. Učenci so poročali, nato smo za posamezna dejanja napisali besede še na plakat, kjer je bila beseda JEZA v ospredju. Pomembnejše besede so zapisali večje, manj pomembne manjše. V medpredmetnem sodelovanju pri SPO in SLJ smo se lotili igre o čustvih. Učenci so po skupinah odigrali različne scenarije, ki so si jih izbrali iz knjig. V naslednjih dneh smo prebrali še nekaj knjig zbirke Takšno je življenje. Pogovarjali in ustvarjali smo še ob knjigi Blaž se pretepa, Blaža in Kajo je strah, Blaž je ljubosumen. Namen našega branja teh knjig je, da učenci lažje razmišljajo o čustvih ter uvidijo, da se takšna občutja dogajajo vsem nam. Spoznajo tudi, da moramo o čustvih govoriti, da jim ne sme biti ob tem neprijetno.

PRVO JAVLJANJE – KLIC V SRBIJO

Pred javljanjem smo se učiteljice in učenci 1. in 2. razreda dogovorili, kaj bomo pripravili in kako se bomo predstavili našim novim prijateljem.

Prvo javljanje je bilo za vse nas veliko pričakovanje. Spoznali smo že otroke iz Hrvaške, Litve, zanimalo nas je, kakšni so otroci iz Srbije. Učenci so spraševali, kako govorijo v Srbiji, kakšen je srbski jezik. Kako se bomo lahko z njimi sporazumevali? Učiteljice smo jim pojasnile, da se bomo predstavili v slovenščini, angleščini in učenka, ki ima sorodnike v Srbiji, se bo predstavila v srbščini. Sledil je dan, ko smo poklicali v Srbijo. Da bi se lažje spoznali, smo se najprej pozdravili in predstavili. Program, ki smo ga pripravili, smo izmenično predstavili drug drugemu. Učenci so narisali oz. naslikali sebe ter se tako predstavili svojim novim prijateljem v slovenskem, angleškem in srbskem jeziku. Deklamirali smo pesmico To sem jaz. Poslovili smo se s pesmijo To je moja leva roka, ki so jo učenci predstavili s petjem in gibanjem. Pesem ne govori samo o orientaciji na telesu, temveč smo z njo hoteli prikazati, da je naše srce dovolj veliko za vsakogar in odprto za nova prijateljstva.

REFLEKSIJA

Letošnja tema projekta o čustvih je zelo pomembna, ne samo na šolskem nivoju, ampak tudi na nivoju celotne družbe. V današnjem času neprestanega hitenja, dokazovanja, tekmovanja, pehanja za denarjem, dobrinami … nam vedno primanjkuje časa za osnovne človeške potrebe, kot so prijateljstvo, druženje in nenazadnje družino. V vseh teh osnovnih človeških potrebah, ki so nekakšne osnovne celice družbe, se ravno učimo sprejemati, razlikovati, prepoznavati in reševati različna čustvena stanja. Zaradi družbene situacije je tega vse manj, učenci si ne znajo razlagati določenih čustvenih stanj in ne znajo v določenih situacijah primerno odreagirati. Zato je več disciplinskih odklonov, neprilagojenosti, nezaupanja, sramu. Zato mora biti vloga učiteljev in vzgojiteljev na tem področju toliko

Slika 2: To sem jaz (foto: Klavdija Topolinjak)

bolj resna in odgovorna. V tednih, ki smo jih do sedaj posvetili prepoznavanju in odkrivanju čustev, je razredna klima še bolj pozitivna, učenci so se čustveno bolj odprli, so sproščeni, se pridejo zaupat, ko imajo kakšne težave, ali povedo kakšno zanimivost od doma. Se znajo spoštljivo poveseliti, kadar jim kaj uspe, ne da bi pri tem zbadali druge.

V naslednji videokonferenci so bili učenci že dosti bolj sproščeni, bili so dovolj glasni, da so jih lahko razumeli otroci »na drugi strani ekrana«. Cilji projekta so bili uresničeni, saj smo delo formativno spremljali. Med seboj smo prepletali ure spoznavanja okolja, slovenskega jezika, likovne in glasbene umetnosti. Sodelovanje pa je potekalo tudi na medrazredni ravni, kjer smo se pri več predmetih učili skupaj učenci 1. in 2. razreda.

LEKTORIRALA: Daša Jakol

POHORSKI ŠKRAT POMAHA KEKCU

Javni zavod Vrtec Zreče

Kristina Klajne, dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok

V strokovnem članku predstavljam, na kakšen način so predšolski otroci spoznavali lokalno tradicijo in kulturo države, v kateri živijo in spoznali novo državo. S tem smo razvijali družbene razsežnosti, ustvarjali nova prijateljstva, prijetno vzdušje, krepili smo vezi med vrtcem in družino. Tako smo se skozi leto preko mednarodnega projekta »Pomahajmo v svet«, povezovali z vrtcem v Latviji z otroki, starimi od 5 – 6 let. Iskali smo izzive. Našo državo ter naše domače okolje smo preko bajeslovnih bitij čim bolje in na otrokom dostopen način prikazali onkraj meja naše države.

Projekt nam je omogočil, da smo nadgradili naše delo v vrtcu. Spodbujali in krepili smo interakcije med otroki in starši, spoznavali ožje in širše okolje in državo Latvijo, s katero smo se povezali. Vpletali smo vsa področja dejavnosti. Otrokom smo omogočili okolje za raziskovanje, ustvarjalno igro v naravi, iskali smo različne poti, za spodbujanje učinkovitejšega pomnjenja in razvijanja funkcionalnega mišljenja. Otroci so v doživljajske dogodivščine vpletali svoja čustva, se vživljali v čustva in občutke druge osebe. Preko pravljice so poskušali sočustvovati s prijateljem, ga razumeti kako se počuti v dani situaciji. Naučili so se govoriti o svojih čustvih ob večkratnem branju pravljic ter poskušali razvijati svoj način razmišljanja.

Vpliv pravljic na psihosocialni razvoj otroka izhaja iz tega, da je pravljica ena redkih, če ne edina literarna zvrst, ki nagovarja otrokovo osebnost v celoti: spodbuja njegovo domišljijo, neguje otrokovo potrebo po domišljijskem svetu, razvija njegov intelekt, pokaže rešitev problema, priznava njegove težave, je zdravilna za plašne, zapostavljene ali fizično šibkejše otroke. V njih otrok spoznava konkretne življenjske razmere ljudi, pojasnjujejo mu njegove občutke in je v skladu z njegovimi strahovi in željami (Zalokar Divjak 2002). Pravljice s svojimi metaforami premoščajo mišljenjske razlike med otrokom in odraslim ter lajšajo komunikacijo med njima. Zaradi razmeroma preproste delitve vlog junakov v njih in zaradi jasnih moralnih sporočil, lajšajo otroku razumevanje, razlago in osmišljanje svojega sveta in sveta odraslih ter dogajanja v njiju. Pravljice vse situacije poenostavijo, hkrati pa osnovno sporočilo ostane jasno. (Rutar 2008) vzgojno-izobraževalni vpliv pravljic pojasni s tem, da pravljica otroka vzgaja in poučuje, ob njej otrok čustveno, intelektualno, moralno in socialno dozoreva, brez moraliziranja, ocenjevanja in izključevanja. Nagovarja vse dele otrokove osebnosti na način, ki ga otrok razume. Pravljice usmerjajo otroka, da najde svojo identiteto in poslanstvo. Otrokovi domišljiji dajejo novo razsežnost, v njih otrok spozna smisel vrednot. Pravljice otroka socializirajo in ga učijo vedenja v določenih situacijah. Prav v pravljici otrok med drugim spozna smisel vrednot, kot so pravica, duhovnost, ljubezen, dobrota, pogum, pa tudi negativnih lastnosti, kot so sovraštvo, prevara, napuh. S pripovedovanjem pravljic otroku že zgodaj spodbujamo veselje do življenja in življenjskega smisla (Milčinski, Pogačnik-Toličič 1992). Pravljice imajo za otroka tudi pomembno razvojno in zdravilno moč. Zaradi identifikacije z liki v pravljici lahko otrok vadi različne vloge.

Vsaka priprava v oddelku se je začela z idejami otrok, ki smo jih skupaj začrtali v tematski sklop posameznega koraka. Tokrat smo se lotili branja pravljic, ki so povezana z našo deželo in našim krajem. Do oglašanja, ki je končni cilj, nas je vodila dolga, radovednosti polna pot. Vsi se strinjamo, da »brez dela ni jela«, kot veli slovenski pregovor in da brez vztrajanja, iskanja informacij, motivacije, želje, skratka ogromno vloženega dela in energije, ne more biti uspeha, pravi Dianne Schilling (2000). Tako vidimo, da se že pri vsakdanjih dejavnostih srečujemo s slovensko kulturo in tradicijo. Želeli smo jo deliti, ker je tako bogata, pristna in lepa. Z otroki smo si najprej naredili načrt. Izdelali smo plakat, kaj bi želeli spoznati in kakšen je naš cilj. Otroci so bili zelo aktivni, besede smo zapisovali na plakat. Otroci so navajeni branja pravljic, saj jih vsakodnevno uporabljamo kot učni pripomoček. V knjižnici smo izbrali dve najbolj značilni knjigi za posamezno področje Slovenije. To sta Kekec, J. Vandota in značilno za naš kraj Pohorski škrat, Maje Furman. Otrokom sem ob branju knjige povedala, da so pozorni na pravljične junake, kje se zgodba odvija in kakšno je njeno sporočilo. Pravljice imajo izjemno moč pri otrocih in prav posebno mesto pri razumevanju sveta okrog njih. Odrasli jim pri tem pomagamo in prav je, da se zamislimo tudi sami. Pravljice, ki so znane in nekatere že tisočkrat prebrane, niso iz nekega drugega planeta, so tukaj in zdaj, bile so že tudi nekoč, vzete iz resničnega življenja, ki uči in vzgaja generacije otrok vedno znova in znova.

Otroška radovednost nas je vodila k odprtosti in ves projekt oddelka smo povezali z lokalno skupnostjo, občino, našo ustanoviteljico, objavljali na spletu vrtca ter zapisali zanimiv članek v lokalnem časopisu Novice. Medse smo povabili ravnateljico vrtca, ravnatelja osnovne šole, župana, vzgojiteljico, ki nas je spremljala s kitaro, predsednika godbe na pihala, ki nam je na harmoniko zaigral Na Golici in kuharico vrtca, ki je z nami pekla slovensko tradicionalno jed – potico.

Ko smo iz Latvije prejeli potrjen datum video klica, je bila potrebna dobra organizacija, saj smo vso znanje, ki smo ga pridobili v daljšem časovnem obdobju morali strniti v pičlih 15 minut. Pri vsakem oglašanju je z nami sodelovala vzgojiteljica, ki vodi nadstandardno dejavnost » Igrajmo se po angleško«. Z njo sva dejavnosti prepletali in medsebojno sodelovali. Z otroki je preko igre, pesmi in plesa utrjevala angleške besede, ki so jih uporabili pri oglašanju. Druženje je tudi dobro vzgojno sredstvo, ki močno vpliva na oblikovanje človeških odnosov. Druženja brez iger si skoraj ne moremo predstavljati. Igra je ena najbolj spontanih metod ( Glavnik, Rotovnik 2011).

Slika 1: Velik bel dežnik s poslikanimi otroškimi ročicami, ki nas je spremljal od začetka do konca projekta. (foto: Kristina Klajne)

Začeli smo s pravljico, ki so jo nekateri otroci že prepoznali. Nekateri otroci so si že ogledali film s starši. Zgodba o Kekcu je pritegnila otroke, saj smo jo predstavili najprej v naravnem okolju s pripovedovanjem. Otroci so imeli možnost tipanja naravnih materialov, vonja zdravilnih rastlin, okušanja in na koncu videnja v naravi. Otroci so pripovedovali o svojih čustvih, doživljanju veselja ob branju pravljice. Da sem otrokom še bolj približala Kekca, sem med pravljico prepevala še pesem. Otroci so doživljali radost in veselje, kljub nekaterim strašljivim likom, so strah premagali, tako kot Kekec. Zmagal je pogum. Šibkejši otroci so se poistovetili z junakom. Naši otroci in mi vsi imamo veliko srečo. Srečo, da lahko živimo v mirnem, čistem in zelenem okolju. To je naše prelepo Pohorje. Za osrednjo temo smo izbrali knjigo lokalne avtorice Maje Furman, z naslovom Pohorski škrat, ki nas je prevzela. Otroci so se preko pravljice vživljali v različne vloge v naravi ali z različno hrano ter tradicionalnimi oblačili poistovetili z junaki pravljice. Spoznali smo škratova oblačila, si izdelali skupinsko pustno masko in se predstavili v pustni povorki v domačem kraju. Prepoznavali smo rastlinski in živalski svet Pohorja, ki je zelo bogat. Preko gibanja v povezavi s fit projektom, eko projektom in projektom zdravje v vrtcu, smo izvajali pohode na bližnje hribe, iz zelišč in zdravilnih rastlin izdelovali čaje in namaze. Pohorski škrat nas je vodil vso dolgo pot zastavljenih ciljev. Z njim smo spoznavali naš kraj, tradicijo, pomembne zgradbe in tovarne, ozkotirno železnico in izdelali maketo vlaka. Spoznali smo delo kovačev in zreško himno » Zrajški šmirarji« , prebirali stare fotografije kraja, v škratovem knjižnem kotičku brali Pohorske pravljice in spoznavali tudi »pohorščino« V pohorskem narečju smo se naučili tudi pesem »Js sm en pjebič«, ki so jo otroci predstavili prijateljem v okviru predstavitve našega kraja. Zaplesala je folklora v tradicionalnih oblačilih in pohorskih coklah. Predstavili smo se s slovensko pesmijo in plesom ter lokalno pridelano hrano na slovenskem tradicionalnem zajtrku. Sodelovali smo s starejšo prostovoljko v delavnicah Rdečega Križa s peko pletenic. V večgeneracijskem centru smo izdelovali vrečke iz blaga za naše mamice. Pohorskega škrata smo popeljali tudi po naši Sloveniji. Preko različnih iger nam je pomagal spoznati simbole naše države, odkrivati značilnosti in kulturne znamenitosti. Ja, to je bil naš Pohorski škrat.

Otroci so s sodelovanjem v projektu pridobili znanja, ki jim ostajajo. Videlo se je, da smo vsi dihali isti zrak, bili izjemno povezani, saj so starši na sestankih pripovedovali o otrokovih doživljanjih v vrtcu. To je na vseh nas pustilo neizbrisen pečat, ki verjamem, da je le kamenček v mozaiku. Dogodki, ki se jih spominjamo, so bili doživeti. Otroci so z lastno voljo in aktivnostjo razpredali nit časa nekoč in danes. Povezovali smo se z ljudmi, ki so nam pomagali lažje razumeti, kaj pomeni spoštovanje, sprejemati drugačnost in predvsem biti strpen, kar je rdeča nit projekta in naše družbe. Biti strpen do nečesa pomeni spoštovati drugačnost. Te socialne veščine se učimo v vrtcu na vsakem koraku. Z otroki smo radovedno raziskovali, se učili, doživljali in ustvarjali. Spoznavali so sebe, svoje družine, vrtec, mesto in nazadnje domovino. Svoj pogled na vse našteto so nam predstavili tudi otroci iz sodelujočih vrtcev. Ob koncu vsakega sklopa smo strnili svoje misli in preko videokonference otrokom v sodelujočem vrtcu prikazali, kaj smo se novega naučili, spoznali, izdelali,… In otroci iz sodelujočega vrtca so vse to predstavili nam.

Prijateljem iz Latvije smo zaželeli, da ohranijo iskrene nasmehe in iskren pogled na svet. In za konec….kaj je tisto najvažnejše, kar dajo starši svojim otrokom na pot v življenje? Korenine, da so trdni v svoji rasti, trdni, ko razpletajo krila in polete. (Kuzman Mihelčič,2006)

Slika 2: Pohorski škrat in tradicionalno pustovanje v vrtcu. (foto: Kristina Klajne)

»SKOZI ČUSTVA RASTEMO IN SE RAZVIJAMO«

Osnovna šola Starše

POŠ Marjeta na Dravskem polju

Maja Žnidarič

Uvod s kratkoročnimi cilji projekta

V projekt »Pomahajmo v svet« smo se v Zavodu OŠ Starše, natančneje na Podružnični osnovni šoli Marjeta, vključili v šolskem letu 2017/18. V tem smo videli izziv, priložnost za nova spoznanja, predvsem pa neprecenljivo izkušnjo, tako za otroke kot tudi strokovne delavce. Smo majhna šola z velikim srcem, ki jo obiskujejo učenci od 1. do 4. razreda. Letos si »mahamo« s prijatelji iz Studia za decu Zmaj iz Beograda.

Vsi se zavedamo, da so za kakovostno delo v šoli zelo pomembni nenehni izzivi, kreativnost, inovativnost, vključevanje učencev v vse faze učnega procesa, vzbujanje radovednosti, postavljanje odprtih vprašanj, priprava spodbudnega učnega okolja. In kdo, če ne mi, strokovni delavci, imamo pri tem neomejene možnosti in neskončne priložnosti, da učencem omogočimo kakovosten razvoj, tako na področju znanja kot tudi na področju socialnih odnosov in čustveno motivacijskih procesov.

Za razvoj slednjih moramo še posebej poskrbeti, saj je čustvena inteligenca pomembnejša od splošne inteligence, kajti čustva so tista, ki vodijo naše vedenje, oblikujejo naše vrednote in nas usmerjajo. Razmišljanje in čutenje gresta namreč z roko v roki (Goleman, 1997).

Načrtovanje, izhodišča in aktivnosti

V sklopu učnega predmeta spoznavanje okolja uresničujemo cilje, ki se nanašajo na drugi prst »Jaz in moja družina«. Skoznje spoznavajo družino kot vrsto skupnosti, vrste družin, družinske člane, sorodstvena razmerja ter odkrivajo podobnosti in razlike med družinami po svetu. Vse cilje pri spoznavanju okolja se da krasno povezati in vključiti v vse ostale učne predmete. Obravnava tematskega sklopa o družini nudi veliko možnosti za različne aktivnosti in je za otroke v večini prijetna, o njej zelo radi pripovedujejo. Se pa včasih znajdemo v situaciji, ko je zanje ta vsebina boleča in so zato v stiski, predvsem v primerih ločitve ali smrti v družini. Takrat je potrebno pristopiti z veliko mero empatije, skrbno načrtovanimi dejavnostmi, se pogovarjati in izražati čustva. Gre za krasno priložnost, kjer čustva pridejo do izraza. Ob njih in skozi njih se lahko učimo, rastemo in razvijamo. Tako edinstven kot je vsak človek, tako posebna je tudi njegova družina.

Izhodišče za načrtovanje dejavnosti je bilo vprašanje: »Kaj je družina?« Otroci so razmišljali takole:

 »Družina je, ko se imamo vsi radi.«

 »V družini sta ati, mami in otroci.«

 »V družini si vsi pomagamo, sodelujemo, se skupaj igramo.«

 »Da si razdelimo delo, ker ga tako hitreje opravimo.«

 »Da gremo skupaj na izlete, morje.«

 »Da se skupaj družimo.«

 »Da vemo, če te ati in mami kregata, te imata vseeno rada.«

 »Družina je lahko tudi samo mama.« (Povedal deček, kjer sta starša ločena).

Nadalje me je zanimalo, kaj bi pa oni želeli o družini izvedeti še novega. Najpogostejša vprašanja so bila naslednja:

 »Kako nastane družina?«

 »Zakaj se starši kregajo?«

 »Zakaj se starši ločijo?«

 »Ali sta babi in dedi tudi družina?«

 »Želim izvedeti, kako se imenujejo vsi člani družine?« (Sorodstvene vezi).

Naslednji dan sem prosila učence, da vsak prinese v šolo družinsko fotografijo, ob kateri bo predstavil svojo družino. Predstavitve so bile zelo zanimive in vsak jo je predstavil na svoj, edinstven način. Ob njihovih predstavitvah je bilo jasno, da živijo v zelo različnih družinah. Tako smo spoznali, da večina učencev živi v popolni družini, to pomeni, da skupaj živita oba starša in otroci. Dve deklici prihajata iz razširjene družine, kjer poleg staršev in otrok živijo še stari starši. Dva učenca pa prihajata iz enostarševske družine, saj živita z enim od staršev. Ob njunem pripovedovanju je bilo vidno, da sta pri predstavitvi nekoliko bolj zadržana, da jima ni najbolj prijetno, zato se mi je zdelo primerno, da se o tem poglobljeno pogovorimo. Njiju je tudi zanimalo, zakaj se starši ločijo. Otroci velikokrat nosijo breme in težave staršev, morda se celo čutijo krive za njihove spore in ločitve, zato je dobro, da se o takšnih tematikah odkrito pogovorimo. Čutiti je bilo veliko empatije in vživljanja sošolcev v njuno situacijo. Skušali so ju bodriti z besedami, kot so: »Vse bo dobro.« in »Saj se tudi moji starši kdaj skregajo.« Zanimalo nas je, kako se počutita v tej situaciji. Oba v en glas sta odgovorila, da sta žalostna. Povedali smo, da s tem ni nič narobe. Da ni nič narobe, če se zjočemo, kadar smo žalostni. Čustva so zato, da jih izrazimo, pokažemo, ne da jih skrivamo in tiščimo v sebi. Predvsem pa je pomembno zavedanje, da jih imajo starši kljub temu zelo radi.

Slika 1: Predstavitev družin. (foto: Maja Žnidarič)

Vprašanj na temo družine kar ni zmanjkalo, zato smo se odločili za obisk šolske knjižnice. Ob pomoči knjižničarke smo poiskali knjige o družini, ki se dotikajo manj prijetnih tem, s pomočjo katerih smo lažje razumeli in predelali vsebine (Poljubček za sestrico, Oglas za eno mamo, Velika knjiga o družinah).

V učilnici smo si v bralnem kotičku uredili še dodatno poličko s knjigami o družini. Po njih so učenci zelo pogosto posegali, še dolgo po zaključku obravnavane tematike.

Naslednja aktivnost se je nanašala na družinsko drevo. S pomočjo fotografij in svojih predstavitev so učenci izdelali družinsko drevo. Pri delu so bili zelo ustvarjalni, inovativni, predvsem pa je bilo na njihovih obrazih videti, da so srečni, zadovoljni in ponosni na svoje družine. Ob primerjanju družinskih dreves smo prišli do pomembnega spoznanja. Vsi učenci, tudi tisti, katerih starši so ločeni, so imeli v družinskem drevesu narisana oba starša. Kar pomeni, da se v tem ne razlikujejo od drugih otrok, le da starši ne živijo skupaj. Po drugi strani pa smo lahko opazili, da mnogi izmed učencev nimajo vseh starih staršev. Ob tem smo odprli temo o smrti, ki se je dotaknemo pri razvoju človeka in je sestavni del življenja. Na plan so privrele najrazličnejše zgodbe, izkušnje, čustva, tudi solze. Ponovno smo ugotovili, kako pomembna so čustva in to, da jih znamo pravilno izražati.

Naše raziskovanje o družinah nas je pripeljalo do ugotovitve, da se družina ne nanaša samo na ljudi, temveč poznamo tudi lovske in živalske družine, družine jezikov in še mnoge druge. Beseda je med drugim nanesla tudi na istospolne in rasno mešane družine, družine, kjer so otroci posvojeni. Te so bile otrokom manj poznane, vendar nič manj zanimive, ravno nasprotno. Imeli so tisoč in eno vprašanje; odgovore na mnoga od njih smo skupaj poiskali iz različnih virov.

V razredu smo izvedli mini projekt »Domišljijska družina.« Učenci so se razdelili v dve skupini. Iz revij, koledarjev in drugega gradiva so izrezali podobe oseb in iz njih sestavili družino. Poimenovali so posamezne družinske člane, jim dali imena, določili, kakšen poklic opravljajo. Znotraj skupine so si razdelili vloge (člani družine) in odigrali del svojega dne. Izbrali so poljuben dogodek, skozi katerega je bilo mogoče prepoznati, kdo predstavlja katerega družinskega člana, se v igro vživeti, pokazati s kretnjami, obrazno mimiko, glasom, kako se v igrani situaciji počutijo. Aktivnost je bila zelo zanimiva, osredotočena na učence, in vsi so dokazali, da imajo prave igralske sposobnosti. Otroci so velikokrat izpostavili, da jim največ pomeni, kadar se člani družine skupaj igrajo, smejijo, družijo. Povedali so, da bi si želeli več teh trenutkov, zato smo skovali načrt. Za domačo nalogo so dobili, da organizirajo družaben družinski večer. Vse je bilo prepuščeno njim, pri druženju pa niso smeli uporabljati televizije in drugih elektronskih naprav. Izpeljava načrta je trajala več dni, saj nekateri starši hodijo v službo tudi popoldne in ni bilo mogoče, da bi vsi organizirali družinski večer na isti dan. Ko pa so ga vsi uspeli izpeljati, je sledilo poročanje. Otroška domišljija res ne pozna meja in resnično so dokazali, da zmorejo veliko več, kot si včasih lahko sploh predstavljamo. Navdušenja in pozitivnih odzivov ni bilo mogoče spregledati.

Slika 2: Igra Trden most. (foto: Maja Žnidarič)

Nekaj aktivnosti, ki so jih izvajali:

 igra Twister,

 družinski koncert,

 priprava večerje presenečenja,

 branje pravljice ob svečah,

 različne družabne igre.

Ker nas je zanimalo, kako so večere preživljali nekoč, katere igre so se igrali, kakšne igrače uporabljali, smo v goste povabili stare starše. Vsak je predstavil svoje navade, druženja, igre od nekoč, ki smo jih lahko primerjali z današnjimi. Mnoge igre se igramo še danes, veliko od njih pa ne ali jih sploh ne poznamo. Skupaj smo se zaigrali igro »Trden most« in preživeli čudovito dopoldne, ki bo vsem ostalo v lepem spominu.

Zaradi izbruha virusa smo se trenutno znašli v situaciji, ko se vračamo nazaj k družini. Zagotovo so se družine ponovno bolj povezale, več časa je za pogovore, druženja, igre, sodelovanje, za kar je prej velikokrat zmanjkalo časa. Povezali smo se tudi učenci, starši in učitelji, pa čeprav le preko zaslonov. Iz dneva v dan dokazujemo, da zmoremo, znamo in tudi, da nam bo uspelo. Vse te situacije v nas puščajo vidne sledi, vzbujajo različne občutke, iz katerih se skupaj in na novo učimo, ob enem pa ustvarjamo prihodnost. Ker se vsi že zelo pogrešamo, smo se odločili, da skupaj napišemo pravljico. Vsak učenec ob pomoči svoje družine zapiše nekaj povedi, se posname in nato oboje pošlje učiteljici. Ta nato pošlje zapis drugemu učencu, ki nadaljuje pravljico. Tako potuje od družine do družine, dokler ne doseže vseh družin, in ob koncu bo napisana »Naša pravljica«. Ta aktivnost nas je močno povezala inosrečila, kar je bilo razvidno iz povratnih informacij staršev in otrok.

Zaključek

S projektom »Pomahajmo v svet« rastemo in se razvijamo skupaj. Rastejo otroci, rastemo strokovni delavci, rastejo starši. Je neprecenljiva izkušnja, ki širi obzorja, odpira um in ponuja možnosti za nova poznanstva. Naš namen ob vključitvi vanj je bil, da otroci doživljajo sebe kot edinstvenega posameznika, da se zavedajo podobnosti in razlik med nami, predvsem pa, da razumejo in sprejemajo drugačne po videzu, veri, jeziku, mišljenju, interesih. Ne glede na razlike med nami je prav vsak posameznik pomemben del družbe in vsak lahko veliko prispeva k razvoju le-te. Čeprav se vzgoja začne že doma, v družini, imamo tudi učitelji pomembno vlogo pri tem. V trenutku, ko otrok prestopi šolski prag, je odgovornost, kako in v kolikšni meri bomo vplivali in sooblikovali otrokovo prihodnost, da bo odrasel v sr(e)čnega, zadovoljnega in odgovornega človeka, v naših rokah.

Z GALOM NA POTEP PO SLOVENIJI /SLOVENIJA – MOJA DEŽELA/

Vrtec Galjevica

Mateja Funkl, diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok

»Nad morjem dviga se pogled z gora, med griči spušča se do ravnega, z občutkom lepega gre do srca – moja Slovenija, pozdravljena. V dvojini rima se in se smehlja, spreminja v pesem se in se igra, odpira vrata vsa – je kdo doma? – Moja Slovenija, pozdravljena, moja Slovenija, pozdravljena!«(Feri Lainšček)

S pesmijo in glasbo smo začeli raziskovanje in učenje petega prsta našega projekta. Slovenija je majhna zelena država z izjemno kulturno dinamiko, vrhunskimi športniki, glasbeniki, odlično simboliko, kjer so doma gostoljubni, iskreni in delovni ljudje v srcu Evrope. Na naši poti raziskovanja Slovenije in pridobivanja novih znanj nas je spremljal tudi srček Gal, ki je poudarjal razvoj lastnosti, kot so strpnost, učenje, domišljija in odgovornost. Gal je dobil ime po našem vrtcu GALjevica. Spodbudna klima v oddelku je bila iz dneva v dan večja. Otroci so imeli participatorno vlogo pri odločanju, izražali so svoje namere, interese, ideje in tako je bilo čututi veliko zadovoljstva pri pridobivanju novega znanja.

Popotovanje po Sloveniji je bilo za otroke odkrivanje novih značilnosti in polno zanimivih doživetij. Z ogledom zemljevida Slovenije so se ideje otrok nizale v naš skupen mozaik in načrt. Otroci so veliko spraševali in si izmenjali zanimive zgodbice o raziskovanju in potepanju po Sloveniji. Ob zemljevidu so razbrali različne slikovne simbole in jih povezovali s svojimi dogodivščinami. Najprej smo si narisali načrt, ki je zajemal našo pot, spoznavanje simbolov, vključevanje staršev, ureditev kotičkov, sprejemanje novega znanja s pomočjo IKT tehnologije ter seveda prenos znanja prijateljev in naše peto javljanje na Hrvaško. V projekt smo vključili tudi starše. Med potekom so prinašali v vrtec različna slikovna gradiva ter simbole Slovenije. Izdelovali so slikovne plakate in tako spoznavali skupaj z otrokom različne značilnosti. Otroci so imeli možnost posredovati nova znanja, izbor simbolov in predstavitve plakatov tudi v vrtcu.

Slika 1: Sodelovanje s starši: Predstavitev simbolov Slovenije. (foto: Mateja Funkl)

GLASBA IMA ČAROBNO MOČ

Začeli smo z glasbo. Poslušali smo slovensko himno in slovenske popevke. Srček Gal nam je pripravil kratek film o Sloveniji in videoposnetek »Slovenija, moja dežela«, kjer smo spoznali različne ustvarjalce slovenske glasbe. Spoznali smo tudi ansambel Avsenik, zapeli in zaplesali ob pesmi Slovenija, od kod lepote tvoje ter Na Golici. V vrtec smo povabili Sabino, ki je včasih obiskovala naš vrtec in igra harmoniko. Za nas je pripravila kratek glasbeni program slovenskih pesmic, vsi pa smo zaplesali ob zvokih harmonike. Tako nas je glasba povezovala skozi celoten

projekt. Ob slovenski glasbi smo spoznali tudi zastavo in si ogledali podobnosti zastave države Hrvaške, kjer imamo prijatelje našega projekta. Spoznali smo grb Slovenije in najvišji vrh Slovenije – Triglav. »Glasba je najmočnejša oblika čarovnije.« (Marilyn Manson)

GAL POTUJE

Mezinec – peti prst – najmanjši, a do tja je bila dolga pot našega potovanja. Načrtovanje in prepletanje dejavnosti, spoznavanje pokrajin, raziskovanje »TOP« krajev, kakor so to poimenovali otroci, je spodbujalo pozitivno vzdušje in dobro skupinsko delo. Zemljevid je bil močno motivacijsko sredstvo in spodbudil nas je k iskanju literature o Sloveniji ter spoznavanju simbolov po določenih pokrajinah. Ogledali smo si tudi obliko naše države in države Hrvaške.

Najprej smo se odpravili na kratek izlet v najlepše mesto Evrope, to je Ljubljana. Naš Gal Ljubljano zelo dobro pozna, saj je velik prijatelj zmajev. Ogledali smo si zanimivosti, ki bi jih lahko prikazali tudi našim prijateljem. Najbolj zanimiva za predstavitev sta bila Ljubljanski grad in Zmajski most. Značilnosti Ljubljane smo si ogledali v otroškem turističnem vodniku po Ljubljani – Škratek, ki se potepa po Ljubljani, smo ga izdali v našem vrtcu. Naš turistični vodnik je napisan v slovenskem in angleškem jeziku. Na sprehodu po mestu smo šli tudi mimo pošte. Eden od otrok je imel idejo, da bi lahko našim prijateljem poslali razglednico mesta Ljubljane. Kupili smo razglednico, jo slikovno simbolno opremili in poslali našim prijateljem. Spoznavanje domačega okolja vsekakor spodbuja tudi državljansko zavest. Otroci so pri aktivnem vključevanju razvijali svojo kreativnost in ustvarjalnost. S srčkom Galom smo se po zemljevidu odpravili naprej in spoznavali posamezne regije. V času pustovanja smo se najprej ustavili na Ptuju, saj je po zimskih počitnicah deklica s Ptuja prinesla kurenta.

Kurent je najbolj prepoznaven etnografski lik in nacionalni simbol Slovenije. Spoznavali smo značilnosti kurenta in kar nekaj otrok se je skupaj s starši udeležilo povorke na Ptuju. Otroci so imeli veliko željo spoznati kurente. Kurenta so po opazovanju tudi narisali in izdelali smo plakat o značilnostih kurenta. Potovanje Gala je bilo zelo odvisno od pripovedovanja otrok in njihovih izkušenj. Na potovanju smo spoznali tudi jezera, različne gradove, jame, morje in toplice. Narisali smo velik zemljevid Slovenije v obliki kokoške, kjer smo skozi naše potovanje s simboli označevali že raziskano pokrajino. Tako smo spoznali zelo različne simbole določenih pokrajin: kozolec, kurent, štorklja, človeška ribica, vinogradništvo, drevo lipa, mlin, klopotec, lipicanec in še nekaj drugih pomembnih simbolov Slovenije. Pri raziskovanju pokrajin smo vsaki pokrajini na zemljevidu določili tudi barvo (npr. Primorska – modra – morje ...).Pokrajini so glede na ime otroci izbrali določeno asociacijo s sliko in jo prilepili na ustrezno mesto na zemljevid Slovenije (npr. Primorska – pri morju). Iskanje asociacij, učenje po programu NTC je razvijalo abstraktne miselne procese, logično razmišljanje in pridobivanje novega znanja. Vključevanje družin v projekt ima izredno pomembno vlogo. Ustvarjajo se odprti in dobri medosebni odnosi, otroci ravnajo bolj samozavestno in spoštujejo tudi druge otroke, z veseljem in ponosom delijo svoja znanja z drugimi in v procesu je vsak otrok pomemben in kompetenten.

BRALNI KOTIČEK

V času našega potovanja po Sloveniji nam je srček Gal vedno pripravil kakšen zanimiv kotiček, kjer smo lahko raziskovali in se učili. Interesni kotični so bili zelo privlačni za igro in učenje otrok. Jezik je osrednjega pomena za vsako kulturo, njen nadaljni razvoj in obstoj. Jezik je sredstvo za razvoj mišljenja, oblikovanje pojmov, občutja, predelavo in komunikacijo. Gal nas je v bralnem kotičku presenetil tudi s čisto pravimi kuharskimi recepti slovenskih jedi. Ob ogledu videoposnetka smo si ogledali pripravo slovenske potice in kaj kmalu je zadišalo tudi v igralnici, saj so v naši kuhinji spekli potico. Recept so nam zaupale kuharice v vrtcu in tako smo ga poslali našim prijateljem. V bralnem kotičku smo spoznavali slovenske pravljice: Povodni mož, Mojca Pokrajcujla, Zmaj v Postojnski jami Otroci so jih prinašali tudi od doma in jih pripovedovali svojim prijateljem.

V skupini imamo deklico, ki zelo aktivno govori hrvaški jezik in je pri javljanju vedno ona pozdravila prijatelje.

V naš bralni kotiček smo povabili tudi očeta naše deklice, saj je izdal knjigo »Mi se z vlakom peljemo – slovenske otroške ljudske izštevanke. Knjigo nam je sam predstavil. Mi pa smo se naučili kar nekaj slovenskih ljudskih izštevank. Želja otrok je bila, da se ob klicu predstavimo s plesom ljudske izštevanke.

Prišel je dan in naše javljanje je uspelo. Že vnaprej smo si pripravili program, kjer so predvsem z idejami sodelovali otroci. Naš Gal je bil tudi prisoten pri predstavitvi Slovenije. Na željo otrok smo začeli z glasbo in plesom ljudske izštevanke: Mi se z vlakom peljemo, dobro voljo meljemo ... Otroci so ponosno predstavili Slovenijo. Za javljanje so si izdelali lepljenko – zastavo in otroci so predstavili naš izdelan zemljevid s simboli. Zelo enakovredno so si razdelili predstavitev. Predstavljali so po barvah pokrajine in po simbolih. Našim prijateljem so želeli predstaviti tudi kurenta. Zelo so bili navdušeni in ponosni, da so lahko samostojno pripovedovali o naši državi. Med njimi so se stkale prijateljske vezi in otroci so jih povabili v naš vrtec in jim ponudili tudi prevoz do Ljubljane.

ZAKLJUČEK

V projektu sodelujemo že drugo leto, a opazila sem večji interes otrok pri izvajanju posameznih dejavnosti. Za uspešno izpeljan projekt je zelo pomembna dobra motivacija, skupinska dinamika, uspešen rezultat in vključevanje družine. Otroci so pridobili veliko novih znanj, veliko komunikacijskih veščin in z uspehom in deljenjem znanja tudi pozitivno samopodobo. Majhni smo, a hkrati veliki, saj smo na svoj način odkrivali različne pokrajine in bogato simboliko Slovenije. Z javljanjem smo poskrbeli tudi za odlično promocijo naše države in ob zaključku pomahali v pozdrav s priljubljeno slovensko instrumentalno narodnozabavno polko Na Golici

Slika 2: Utrinek javljanja. (foto Mateja Funkl)

»DRUŽINSKI OKRASEK«

Vrtec Sežana, enota Divača

Mateja Lah Vojska, dipl. vzg. pred. otrok

Izdelovanje družinskega okraska je bila ena izmed dejavnosti, ki smo jo izvedli nenačrtovano med izvajanjem drugega prsta (Jaz in moja družina). Idejo sem dobila v začetku decembra na skupnem srečanju staršev in otrok v vrtcu. Seznanila sem jih z navodilom, naj skupaj doma izdelajo okrasek za jelko, ki ga nato prinesejo v vrtec. Izdelke so otroci v enem tednu prinesli in z njimi izpeljali veliko načrtovanih in spontanih dejavnosti. Domače družinske okraske so kasneje otroci med igro vsakodnevno obešali na jelko, opisovali, kako je izdelava okraska potekala, izvajali smo različne dejavnosti z okraski, se med seboj pogovarjali o družini, ob klicu pa so otroci okraske pokazali tudi sodelujočim otrokom.

V projektu »Pomahajmo po Sloveniji« sem s skupino »Krokodili« sodelovala dve šolski leti, 2014/15 in 2015/16. V obeh letih smo se povezovali z Vrtcem Litija, s skupino »Sončki« in vzgojiteljico Tjašo. Za dvoletno sodelovanje sva se odločili predvsem zaradi starosti moje skupine otrok, imela sem namreč 3-4 letnike. Otroci so v drugem letu sodelovanja postali veliko bolj gostobesedni, utrjevali so socialne stike preko različnih spoznavnih iger, uporabljali smo tudi veliko slikovnih pripomočkov za razvijanje govora ob opazovanju. Prišli so v fazo, ko so zelo občutljivi, hitro se razjezijo in začnejo jokati. En deček vsakodnevno ob prihodu v igralnico prične kričati »Ne, moja mama«, odriva otroke stran, zato ga s pogovorom pomirimo in ga spodbujamo k prijateljskim odnosom. Otroci se tudi med igro velikokrat skregajo in vpijejo: »Ne, moja mama!«, nato pa se prerekajo, čigava mama prihaja. Z otroki smo se pogovarjali o družinskih članih, poimenovali smo jih po imenih, opazovali smo družinske fotografije. Sklop sem namreč pričela z obvestilom o prinašanju družinske slike. Večina dejavnosti je potekala ob pogovoru in ogledu družinskih fotografij, pri tem večina otrok pozna imeni svojih staršev. Otroci so ugotovili, da ima več mam enako ime, čez čas je večina otrok ob pogovoru starše poimenovala tudi z imenom (»Moja mama Mateja«).

Idejo o izdelavi družinskega okraska za novoletno jelko sem dobila med skupnim srečanjem v začetku decembra. Otroci in starši so pripravljali dekoracijo za našo sobo, ustvarjali so na temo zvezdic. Nekaj staršev je že med samim srečanjem klepetalo o okraševanju njihovega doma. Otroke so hvalili, bili so presenečeni nad izdelki, ki so jih skupaj ustvarili. Izrazili so željo, da bi tudi sami doma izdelali okraske za jelko. Tako sem med njihovim ustvarjanjem dobila idejo, da lahko kot družina doma izdelajo okrasek. Otrokom namreč vsako leto v igralnico prinesem manjšo novoletno jelko, za katero sami izdelamo okraske, nato pa otrokom omogočam, da se med igralnimi dejavnostmi igrajo z jelko in okraski. Z natikanjem in pospravljanjem okraskov krepijo fino motoriko, pri tem pa tudi razvijajo socialne veščine. Ob koncu skupnega srečanja sem zato predlagala staršem in otrokom, da doma izdelajo še družinski okrasek. Nekateri starši so bili navdušeni nad idejo, imeli so že nekaj zamisli za izdelavo. Naslednji dan sem v vrtcu izobesila obvestilo na oglasni deski, z navodilom, naj družina doma pripravi kakršenkoli okrasek, pomembno je le, da pri izdelavi sodeluje celotna družina. Časa za izdelavo so imeli en teden, majhno neokrašeno jelko sem za motivacijo postavila na mizo pred igralnico. Že naslednji dan so otroci prinašali okraske ter jih sami s starši postavili na jelko. Namenoma sem jo pustila pred igralnico cel teden, da so si jo lahko starši ogledali in se spomnili na nalogo. Ob prihodu v igralnico ter jutranjih krogih so nekateri otroci vsak dan povedali, kje je njihov okrasek. Tudi ob vsakodnevnem odhodu v garderobo so otroci najprej pogledali jelko, pokazali svoje okraske, povedali, kako se jih naredili ter kdo jim je pomagal. Otrokom sem dala možnost, da so vsak dan pokazali svoje okraske, bili so ponosni nanje, hitro so prepoznali, čigavi so okraski ter si jih med seboj tudi kazali. Ob predvidenem časovnem roku samo še dva otroka nista prinesla okraskov, zato sem ju spodbudila, naj jih izdelata doma, spomnila sem tudi starše na nalogo. Otroci se že sami opazili, kdo ga še ni prinesel ter se opominjali med seboj. Večina družin je bila zelo ustvarjalna, uporabili so stiroporne kroglice, storže, slano testo, papirnate okraske, en deček pa je imel okrasek oblikovan iz žice. Le ena deklica ni prinesla izdelanega družinskega okraska, starše sem tudi večkrat opomnila, naj ga prinesejo, nato pa sem se odločila, da ga izdelam z deklico sama. Deklica je bila zapostavljena v družbi otrok, opazilo se je, da je žalostna, ko opazuje jelko. Drugi otroci so jo večkrat vprašali, zakaj ni naredila okraska, sama pa ni vedela, kaj naj reče. Ker so se njeni starši izogibali pogovora o izdelku, sem ji sama pomagala pri izdelavi. Narisala ga je s flomastri na papir, ga izrezala, jaz pa sem ga plastificirala. Njeni starši so kasneje sicer prinesli okrasek v vrtec, vendar po že opravljenem klicu in predstavitvi družinskih okraskov

Drugi teden decembra sem prinesla jelko v igralnico, imeli smo jo na polici v višini otrok. Skupaj z otroki smo določili pravila igre z jelko. S pogovorom in opazovanjem okraskov so otroci sami predlagali, da se jih ne sme mečkati, metati na tla ali jih uničiti. Izvedli smo dejavnosti opazovanja okraskov ter jih razvrščali glede na različne lastnosti (trdni/mehki, lomljivi/nelomljivi, sestavljeni/ iz enega kosa…). Otrokom sem namreč povedala, da lahko jelko in okraske uporabljajo za igro in raziskovanje, z upoštevanjem vseh pravil. Nekaj otrok je bilo zelo čustveno navezanih na svoje okraske, niso namreč pustili, da se jih drugi dotikajo in uporabljajo za igro. Preden sem ponudila okraske v igralnem kotičku, sem se z otroki pogovorila in upoštevala njihove želje glede igre. Kdor ni želel deliti svojega okraska z drugimi, ga je lahko pospravil v svoj predalček. Otroci so želje drugih otrok upoštevali, postajali so vedno bolj spretni pri natikanju, med seboj so se držali pravil in pazili na okraske. Otroci so se med seboj veliko pogovarjali o svojih okraskih, povedali so, kako so ga doma izdelali, kdo je pomagal in kaj so uporabljali za izdelavo. Čez nekaj dni sem že opazila, da so vsi otroci pustili svoje okraske na jelki, nihče ga ni več skril v predalček.

Po nekaj dneh proste igre z okraševanjem jelke, sem pripravila tudi več didaktičnih dejavnosti: iskanje podobnih okraskov, urejanje po velikosti, igra vroče- hladno (s skrivanjem okraska), opisovanje okraska ter iskanje pravega med množico… Poskrbela sem za ugodno socialno klimo, vsi otroci so bili vključeni v pogovor, spodbujala sem tudi mirne otroke k aktivnemu sodelovanju. Otroci so bili zelo ponosni na svoje okraske, skoraj vsakodnevno so jih hoteli pokazati v jutranjem krogu. Če kdo ni želel predstaviti svojega okraska, sem ga samo spodbudila, da ga je dvignil v zrak in ga pokazal ostalim otrokom. Tudi v vrtcu smo izdelali izdelke iz slanega testa, namenjene okrasitvi velike jelke na hodniku vrtca. Sami so se odločili, kakšno skulpturo bodo izdelali, ter kako jo bodo pobarvali. Zanimivo je, da pri teh okraskih niso bili tako čustveno vpleteni, večina svojega izdelka ni niti prepoznala v množici, le-ti jih niso tako pritegnili kot okraski, ki so jih izdelali doma z družino. Izdelane okraske iz vrtca ter od doma so ob zaključku sklopa odnesli tudi domov.

Otroci so sami izrazili željo, da Sončkom med klicem pokažejo svoje okraske. Predvideno sem imela predstavitev družinske slike, ter prepevanje pesmice, vendar smo dodali še predstavitev okraskov, ki so se jih otroci zelo veselili.

Tokrat smo izvedli klica v dveh delih- decembra so se nam predstavili Sončki, januarja pa mi njim. Pri pripravi prostora in IKT tehnologije so bili otroci veseli, med seboj so si navdušeno razlagali, da bodo klicali in videli Sončke. Otroci so postali bolj sproščeni pred kamero, vendar prevladuje nebesedna komunikacija. Odzivajo se z mahanjem, s kratkimi izjavami odgovorijo tudi na vprašano. Pri tem se gledajo med seboj, se smejijo in kažejo s prstom na otroke.

Slika 1: Otroci predstavijo svoj okrasek po video klicu. (foto: Mateja Lah Vojska)

Sončki so jih pritegnili, le najmlajša deklica je silila k meni v naročje in ves čas spraševala, kaj delajo, tako da nisem mogla slediti celotnemu pogovoru s Sončki. Otroci so si zapomnili zelo malo podatkov, z njimi niso bili toliko govorno aktivni, postali so sramežljivi. Verjetno je bila težava tudi v oddaljenosti od računalnika. Platna nisem uporabila zaradi tehničnega vidika, saj sem postavila računalnik v kotiček, kjer smo imeli na steni zalepljene družinske fotografije. Zaradi velikega števila otrok sem jih namreč morala postaviti dlje od računalnika, da so lahko vsi sledili pogovoru. Ob januarskem klicu sem zato uporabila platno, otroke sem postavila na sredino igralnice, kjer so imeli dovolj prostora za gibanje. Ob prepevanju pesmi so bili skoraj vsi aktivni, večina jih je ves čas gledala v ekran in spremljala otroke. Že na začetku klica so kazali na jelko in se presedali, bili so nestrpni, saj so čakali na svoje okraske. Pri tem so nekateri otroci imeli težave z iskanjem svojega okraska na jelki, saj so ga morali najprej najti, dati dol z veje, pri tem pa niso bili vsi enako spretni. Med seboj so si zato začeli pomagati ter podajati okraske drug drugemu. Nekateri sprva niso hoteli stopiti pred računalnik in pokazati družinskega okraska, vendar so se proti koncu opogumili, ko so vstali vsi hkrati in kazalo okraske v ekran. Nekateri otroci se v množici počutijo bolj sproščeni, zato jih tudi nisem silila k individualnemu izpostavljanju, če tega niso želeli. Z izpeljavo klica sem bila zadovoljna, uspelo nam je pokazati veliko stvari, otroci so bili motivirani in usmerjeni s pogledi na Sončke. Tokrat je bilo trajanje klica dovolj kratko, da so imeli še vedno pozornost in se niso presedali. Bili so tudi veliko bolj govorno odzivni na koncu klica, velikokrat so me spraševali: »Kje so? Zakaj ne pridejo na obisk? Kaj so delali?«. Spodbujala sem jih samostojnemu in medsebojnemu odgovarjanju na vprašanja ter tvorjenju pogovora med otroki: »Kaj ti misliš? Kaj ste opazili…? Kaj so imeli v rokah, nisem dobro videla?.«

Slika 2: Otroci poiščejo svoj okrasek na jelki, ga predstavijo otrokom ter nato vrnejo nazaj. (foto: Mateja Lah Vojska)

Obesili smo tudi njihovo skupinsko fotografijo, ki so nam jo poslali po pošti. Otroci se sicer še ne zavedajo, da so Sončki s slike tudi isti otroci, ki so jih gledali preko računalnika. Slike ne gledajo pogosto, čeprav je vsak dan dostopna na višini njihovih oči.

Pomembno je bilo, da sem med samim sklopom otroke spodbujala k samostojnosti, medsebojnim vrstniškim odnosom, omogočila sem jim razvoj pozitivne samopodobe ter jim nudila varnost in občutek sprejetosti. Menim, da je bilo dobro, da sem vključila starše v aktivno sodelovanje, otroci so bili ponosni nase in nanje, veliko dejavnosti se je razvilo med samo igro. Zelo dobro odločitev sva sprejeli s sodelujočo vzgojiteljico, ko sva določili večje številko krajših videoklicev, saj so bili tako otroci bolj sproščeni. Tudi sami sva se tako veliko bolj razbremenili, kar je vplivalo tudi na pozitivno vzdušje v skupini.

V vrtcu so zelo pomembni odnosi med otroki in odraslimi, saj vsi v skupini skupaj ustvarjamo dobro socialno klimo. Potrebno je tudi prilaganje in sodelovanje. Otrokom je treba znati prisluhniti in upoštevati njihove želje. Pri tem sem skušala čim bolj vključiti tudi celotno družino pri izpeljavi tega prsta. Glede na pohvale in pozitivne odzive staršev, mi je to tudi odlično uspelo.

REPORTAŽA VRTCA NAJDIHOJCA

OSNOVNA ŠOLA STARŠE – Vrtec Najdihojca

Mateja Sajko – vzgojiteljica

Naš vrtec sodeluje pri projektu »Pomahajmo v svet« že tretje leto. Vanj je vključenih 23 predšolskih otrok, skupine Zvezdice. Letošnje šolsko leto sodelujemo z vrtcem iz Indije, z mestom Hyderabad. Nad idejo, da bomo sodelovali s tako oddaljeno, drugačno in zanimivo deželo, smo bili navdušeni, tako odrasli kot otroci. Otroci so z največjim veseljem opazovali plakat o Indiji, ki smo ga izdelali, se ob njem pogovarjali in se kaj novega naučili. Nekateri so bili navdušeni nad živalmi, ki živijo tam, drugi nad njihovimi oblekami, navadami… Ugotovili pa so tudi, da v Indiji ne živijo Indijanci, kar je večina sprva mislila.

NAČRTOVANJE DEJAVNOSTI JAZ IN MOJ VRTEC

V prispevku bom predstavila tematski sklop, ki smo ga pripravili v okviru tretjega prsta Jaz in moj vrtec. Otroke sem želela vzpodbuditi, da bi razmišljali o tem, kako bi lahko prikazali naš vrtec in življenje v njem. Otroci so sami podali kaj, kdo, kako in kje bi to naredili. S sodelavko sva jih samo usmerjali. Ugotovili so, da bi lahko narisali in izdelali vrtec, da bi se lahko posneli in to pokazali našim prijateljem, predstavili bi jim naše zaposlene, vse skupine, igralnice, dejavnosti, igrišče. Vse njihove ideje sva poslušali in izdelali načrt, kako bi to potekalo. Osredotočili sva se na načeli iz Kurikula: omogočanja izbire in drugačnosti otrok ter aktivno učenje in zagotavljanje možnosti verbalizacije, saj so si v skupini otroci zelo različni. Naloga vzgojitelja pa je, da upošteva potrebe vsakega posameznika.

Tekom načrtovanja dejavnosti sva sledili naslednjim ciljem:

- Otrok je vključen v komunikacijske procese z otroki in odraslimi, navaja se na kulturo komunikacije, vljudnost,

- Razvija jezikovno zmožnost v različnih funkcijah in položajih,

- Doživljanje in spoznavanje umetniških jezikov in njihovih izraznih lastnosti,

- Otrok dobiva konkretne izkušnje o demokratičnih načelih, na katerih temelji sodobna družba,

- Spoznava, da morajo vsi ljudje v določeni družbi pomagati in sodelovati, da bi lahko ta delovala ter omogočila preživetje, dobro počutje in udobje,

- Spoznava, da vsi, odrasli in otroci pripadajo družbi in so pomembni,

- Ima možnost razvijati sposobnosti in načine za vzpostavljanje, vzdrževanje in uživanje v prijateljskih odnosih (reševanje problemov, pogajanje in dogovarjanje, razumevanje in sprejemanje stališč, vedenja in občutij drugih, menjavanje vlog…),

- Spoznava, kako je zgrajena družba in se seznanja z različnimi funkcijami bližnjega družbenega okolja, s poklici, delovnimi okolji,

- Spoznava IKT tehnologijo

IZVEDBA

V okviru teme sva najprej organizirali dejavnosti v naši skupini Zvezdice. V igralnico sva prinesli fotografije, kako je nastajal naš vrtec. Otroci so si jih ogledali, se ob njih pogovarjali. Kasneje smo se razdelili v skupine. Nekateri otroci so izdelali vrtec po načrtu iz Lego konstruktorjev. Drugi so ga narisali, po fotografiji. Tretji pa so izdelali vrtec Najdihojca iz odpadne embalaže. Otroci so se prelevili v prave umetnike, arhitekte in zidarje.

Nato smo se seznanili s tabličnim računalnikom, zakaj in kako ga uporabljamo. Novodobni otroci so zelo spretni z IKT tehnologijo, zato sva bili presenečeni, kaj vse že znajo. Večina jih je že tablični računalnik uporabljala. Dogovorili smo se, da bomo vse naše dejavnosti snemali in iz teh posnetkov sestavili reportažo našega vrtca. Ugotovili so, da potrebujemo snemalce, novinarje, nekoga, ki zna dobro angleško, da nas bodo v Indiji ob ogledu posnetka, razumeli. Potem smo si razdelili naloge, nekateri so želeli biti snemalci, novinarji. Deklica in deček sta se javila, da bi rada govorila angleško. Oba že sicer zelo dobro obvladata angleščino, deklica se je jezika naučila iz televizije, deček pa izhaja iz družine, kjer se z očetom pogovarja v angleščini.

Nato smo se pogovarjali o tem, kaj vse počnemo v vrtcu in kaj imajo radi. Otroci so povedali, da radi plešejo, telovadijo, se igrajo razne družabne igre, angleščino, poslušajo pravljice. Ugotovili smo, da bi lahko vse to, kar so našteli, vključili v našo reportažo.

Zato smo se lotili snemanja.

Otroci so zaplesali njihov najljubši ples Potovanje okoli sveta, zapeli so njihovo najljubšo pesem Kje je Luna. S sodelavko sva jim pripravili družabne igre Črni Peter, Tri v vrsto, Človek ne jezi se, Spomin, otroci so se pridružili k igri, ki jim je všeč. V večnamenskem prostoru so si pripravili poligon po njihovi izbiri. Prav tako pa so se pridružili urici angleščine, ki jo imajo ob ponedeljkih. Vse to so sami posneli in predstavili. V vrtcu pa poteka tudi vsakodnevna rutina, hranjenje in počitek, zato smo posneli tudi poslušanje pravljice med počitkom, hranjenje, sprehod. Hkrati pa smo želeli pokazati naše prostore in okolico vrtca. Posneli smo tudi naše igrišče, predstavili smo otroke in vzgojiteljice iz drugih skupin ter vse zaposlene, ki pomagajo, da nam je vrtcu lepo. Dogovorili smo se za snemanje z našim ravnateljem in pomočnico ravnatelja, kuharico, hišnikom, čistilko. Vsi so bili zelo veseli našega predloga ter so z veseljem sodelovali. Povedali in pokazali so nam, kaj počnejo. Naši korenjaki so vsak dan postajali samostojnejši in spretnejši s tehnologijo in komunikacijo z drugimi. Prav tako pa tudi odrasli.

Ob zaključku naše dejavnosti smo prosili šolsko računalničarko, ki nam je bila v veliko pomoč, saj nam je vse posnetke združila in opremila s podnapisi, kjer je bilo potrebno.

Z velikim navdušenjem smo pričakovali dan, ko si bomo lahko sami ogledali, kaj smo naredili. V veliko zadovoljstvo mi je bilo opazovati veselje otrok, ob spremljanju svojih obrazov na ekranu, ob čudenju, kakšni so njihovi glasovi. Na koncu smo zaključili, da smo dobro opravili svoje delo ter, da posnetek lahko pošljemo svojim prijateljem v Indijo.

REFLEKSIJA DEJAVNOSTI

Cilji, ki sva si jih zadali, so bili uresničeni. Na izdelek otrok, sva bili zelo ponosni, hkrati pa tudi nad samim procesom dela. Sodelovali so pri nastanku reportaže od samega začetka in do končnega izdelka. V reportaži so prepletena vsa področja kurikuluma. Spoznali so različne vloge odraslih in otrok v vrtcu ter njihovo delo. Otroci so z izbiro dejavnosti, s sodelovanjem, prav tako pa z izbiro vloge, ki so jo imeli pri snemanju in načrtovanju aktivnosti, spoznali, da so pomembni in sprejeti. Ob tem so se dobro počutili in na ta način razvijali samozavest. Vzgojitelji moramo vsakodnevno opazovati otroke in biti pozorni na to, kaj je otroku všeč, česa ga je strah. Na ta način tudi otrok prepozna svoja čustva, jih lažje predela in na ta način se uči empatije do drugih. Otrok mora v vrtcu dobiti izkušnje uresničevanja temeljnih človekovih pravic in demokratičnih načel, upoštevanja otroka kot posameznika in spoštovanja zasebnosti. Hkrati pa mora vsakdanje življenje, delo in dejavnosti v vrtcu omogočiti razvijanje občutka varnosti in socialne pripadnosti, ki temelji na ideji enakosti in nediskriminiranosti. Prav tako pa se morajo zgodaj navaditi na možnost izbire in sodelovanja pri načrtovanju, oblikovanju in sprejemanju odločitev, hkrati pa sprejemanja odgovornosti za sprejete odločitve.

NADGRADNJA DEJAVNOSTI

Zaradi velikega interesa otrok pri dejavnostih, sva se s sodelavko odločili, da bova IKT tehnologijo vključili večkrat v proces dela. Ravno pri projektu »Pomahajmo v svet«, sva ugotovili, da nekateri otroci med samim klicem izgubijo pogum, da bi kaj povedali. Posnetki pa nam omogočajo, da se lahko posnamemo v varnem okolju, ki jim ga predstavlja naša igralnica in tako vzpodbudimo tudi plašnejše otroke za sodelovanje. Zagotovo pa lahko v posnetkih združimo več dejavnosti, ki jih med samim klicem ne moremo. Na ta način pa lahko razvijamo tudi dobre odnose s starši in jim lahko na raznih srečanjih te posnetke tudi pokažemo. V letošnjem šolske letu, smo želeli pripraviti tudi posnetek o običajih v našem kraju. Posneli smo priprave na pust, dejavnosti ob pustu, pustovanje, obisk kurentov v vrtcu. Vendar nam še zaradi epidemije, ni uspelo zmontirati posnetka, da bi ga lahko pokazali našim prijateljem. Upamo, da nam to uspe do zaključka šolskega leta.

STRAH IMA VELIKE OČI

OŠ Marjana Nemca Radeče, enota Vrtec

Metka Zahrastnik, dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok

V vrtcu Radeče že deset let mahamo otrokom po svetu. Ponosni smo, da smo sooblikovalci projekta in prva skupina, ki je projekt začela izvajati. Letos spoznavamo otroke iz Litve. Že četrto leto zapored imamo priložnost povezovati projekt »Say Hello to the World« z zgodnjim poučevanjem angleščine. V projekt so vključeni vsi otroci, ki bodo v naslednjem šolskem letu prestopili prag osnovne šole, kjer bodo imeli možnost svoje znanje tujega jezika naprej razvijati in nadgrajevati.

Naš glavni cilj je, da otroke preko različnih, njim zanimivih dejavnosti, motiviramo in navajamo na rahljanje stereotipov, predsodkov in nestrpnosti, saj bomo s tem pripomogli h kakovostnejšemu življenju, k večji solidarnosti in spoštovanju.

KDO SEM JAZ – MOJA ČUSTVA

Kako se počutim?, zakaj mi razbija srce…, kako vem, da sem žalosten?…, strah me je…, vesel sem…, ali lahko jokam?...

Vse to so občutki in vprašanja otrok, ki ne vedo kaj so čustva, zakaj se tako počutijo, kaj je prav in kaj ni. Odločila sem se, da se skupaj z otroki seznanimo, spoznamo, pogovarjamo in znamo opisati različna občutenja v našem telesu in različna čustva, s katerimi se srečujemo vsak dan.

Pri prvem prstu raziskujemo sebe, kdo sem jaz, naša čustva pa so del nas.

Prvi korak je ta, da otroku pomagamo razviti zavedanje samega sebe. Ko se otrok zaveda sebe, se nauči biti pozoren na svoje notranje čustveno stanje. Nauči se prepoznati svoja čustva in posledično čustva drugih, jih poimenovati, razumeti, izraziti, se nanje ustrezno odzvati in z njimi pravilno ravnati. Brez zavedanja sebe lahko otroka čustva tako močno preplavijo, da se v njih utopi in izgubi.

KAJ ŽE VEMO

Otroci so opisovali in pripovedovali o tem kako se počutijo. Pripravila sem jim fotografije na katerih so bile stvari, dogodki, osebe, pravljična bitja… Iz čarobne vrečke so izvlekli fotografijo in opisali kaj vidijo. Sama sem jih z odprtimi vprašanji spodbujala, da opišejo, kako bi se počutili, če bi srečali neko osebo, žival, dobili darilo, objeli prijatelja…

Vsa pripovedovanja otrok sem si zapisovala, saj je bilo to osnova, da vem, koliko otroci že poznajo določena čustva in jih znajo opisovati.

Izdelali smo plakat z vprašanji in našimi odgovori. Otroke pa je najbolj zanimalo, kakšen je strah.

Zato smo se odločili, da raziščemo kje stanuje strah, kakšen je in kako premagamo veliki strah.

SOCIALNE IGRE

Socialne igre so igre, s katerimi lahko vplivamo na potek socialnega učenja pri predšolskih otrocih, hkrati pa razvijamo višjo stopnjo socialne občutljivosti ( Turnšek, 2004). So torej strategije, ki pripomorejo k razvoju socialnih veščin in čustev posameznika ( Ambrož, 2011). Pripomorejo k oblikovanju lastne identitete, izboljšanju komunikacij s samim seboj in drugimi, ter sprejemanju in dajanju povratnih sporočil

Skozi socialne igre sem se želela čim bolj približati posamezniku, vzpostaviti enakopraven in neposreden odnos z njimi. Izbirala sem takšne socialne igre, preko katerih so otroci gradili svojo samozavest, izboljšali socialne spretnosti, samovrednotenje in pridobili več zaupanja vase. Nadgrajevali smo psihosocialne kompetence na področju čustvenega in socialnega razvoja. Trudili smo se, da so bile igre zabavne, privlačne in so otroke motivirale k izražanju in vzpostavljanju stikov.

Otroci so v igrah uživali in med njimi se je razvil občutek solidarnosti, medsebojne pomoč, otroci so sočustvovali drug z drugim in spoznavali različnost. Otroci so se sprostili, ob igri so se naučili izražati svoja čustva in stališča. S tem so si razvijali tudi samozavest in postajali bolj samostojni v odločanju in reševanju problemov.

Več kot ima otrok možnosti za interakcije, več različnih pogledov in socialnih izkušenj bo pridobil.

Socialne igre zajemajo tudi igre vlog, ki so zelo pomembne v otrokovem razvoju, saj se otroci ob njih na neboleč način in brez posledic ob izkušnjah učijo vstopati v vloge, s katerimi se morajo soočati v življenju.

KAKO SE POČUTIM

Vsak otrok je na manjši karton narisal obraze, ki prikazujejo različna čustev. Na velik plakat smo nalepili prikaze različnih čustev, ter si tako pripravili kotiček s tablo na kateri je vsak posameznik označil, kako se počuti vsak dan ( zjutraj, čez dan….).

Namen te table je bil, da otroci spremljajo svoja občutenja, jih skušajo izraziti, opisati in seveda na sliki prepoznati. Prav tako pa je bilo pomembno, da so opazovali svoje sovrstnike v tem kotičku, jim prisluhnili in se seznanjali, kako smo si med seboj različni, kako si lahko pomagamo, kako se lahko razumemo.

Slika 1: Strah ima velike oči. (foto: Metka Zahrastnik)

Otroci so po nekaj dnevih in manjši spodbudi odrasle osebe, pridno označevali, kako se počutijo. Naloga odraslega je bila, da si je vzel nekaj časa in otroka povprašal. Otroku je bilo potrebno dati možnost, da pove, opiše in s svojimi besedami in s svojimi sposobnostmi izrazi, kako se počuti in zakaj tako. S tem smo prišli bližje k posamezniku. Otroci so mi začeli zaupati, počutili so se varne, ker so vedeli, da imam takrat čas samo za njih. Pomembno se mi je zdelo, da sem se takrat čim bolj približala otroku, ga vzela v naročje in mu že z bližino dala ta občutek varnosti.

Skozi sam projekt in spoznavanje različnih čustev, se je pokazalo da bolj ko otroci poznajo samega sebe, svoja občutenja, lažje jih opišejo in izrazijo. Pri tej dejavnosti, so na začetku težje opisovali in izražali, zakaj se tako počutijo, proti koncu pa so se otroci radi usedli v ta kotiček in opisovali, pripovedovali tudi kako so se počutili doma, zakaj so žalosti in kaj so naredili, da se je čustvo spremenilo.

ČUSTVA SKOZI FOTOGRAFSKI OBJEKTIV

Zelo zanimiva dejavnost za otroke je bil kotiček z ogledali. Otroci so imeli nalogo sebe opazovati v ogledalu in s svojo mimiko obraza prikazovati različna čustva. Na razpolago so imeli različne fotografije ljudi, z različnimi razpoloženji. Pri igri so zelo uživali, se opazovali, primerjali med seboj, se oponašali, opazovali fotografije… Najprej so poskušali v ogledalu uprizoriti le mimiko obraza, kasneje so dodali tudi glasove in opisovali, ter se govorno izražali. Pri velikih otrocih je kasneje prihajalo do igre vlog. V kotiček sem dodala tudi fotoaparat in otroke pozvala, da se med seboj fotografirajo. To se mi je zdelo zelo pomembno, saj so se tako otroci med seboj bolj natančno opazovali, vzeli so si čas in prisluhnili drug drugemu. Poslušanje in opazovanje se mi zdi zelo pomembno, saj se tako otroci lažje vživijo v občutenje drugega, razvije se solidarnost in upoštevanje drugačnosti.

Nastale so fotografije otrok z različnimi mimikami obrazov s katerimi smo kasneje pripravili razstavo naših fotografij čustev.

Slika 2: Fotografije otrok. (foto: Metka Zahrastnik)

KAKŠEN JE STRAH

Ker je otrok vse bolj sposoben predvidevanja in predstavljanja namišljenih dogodkov in simboličnega mišljenja, so v predšolskem obdobju otrokovi strahovi vezani predvsem na duhove, strašljive prikazni, temo, hude sanje in živali, prisotni pa so tudi socialni strahovi, kot so strah pred zapuščanjem domačih oseb in strah pred neznanimi ljudmi. V četrtem in petem letu nekateri strahovi zgodnjega otroštva upadajo (npr. strah pred hrupom, pred tujci, pred novostmi), medtem ko strahovi pred živalmi, grmenjem, temo, pošastmi upadajo le počasi.

Skozi zgodbo Bav Bav smo spoznali čisto pravega strahca, ki se skrije v naše sobe, ko je noč. Tudi otroci so v večini izrazili, da jih je velikokrat strah teme, ali pa če ne vedo kako kaj izgleda.

Mala lutka strahec je prišel v našo igralnico in nam prebral čudovito zgodbico o majhnem strahcu. Lutka je kar nekaj časa prihajala v našo igralnico, ter nam večkrat prebrala isto zgodbo. Vsak otrok si je iz odpadnega blaga naredil malega strahca, ki bo vedno z njim v žepu. Skupaj sz otroki smo si izmislili in naučili tudi kratko pesmico, ki jo bomo, če srečamo strah povedali in strah bo izginil.

Vse te naše ukrepe pa smo morali preizkusiti. V naši igralnici smo si pripravili popolno temo. Pripravila sem večje ovire v igralnici, predvajala različne zvoke, pajkovo mrežo iz volne… Otroci so dobili baterijske svetilke in tako smo raziskovali temo. Iskali smo strah, poslušali, če ga slišimo, pripravili smo prigrizek za strah, samo da bi prišel in bi ga lahko videli. Otroci so opisovali, pripovedovali, se spustili v svoj svet domišljije. Ves čas smo se odrasli trudili poslušati vsakega posameznika, spodbujale smo tudi druge otroke, da so si med seboj prisluhnili. Želela sem, da otroci zaznajo in se vživijo v občutenja drugih otrok in tako osebnostno rastejo, ter zaznajo stisko sovrstnikov. Na koncu smo iskali rešitve, kaj moramo narediti, ko čutimo v sebi strah. Prisluhnili smo vsakemu otroku in zbrali ideje, ter sestavili pesmico, ki bo strah pregnala. Otroci so bili ves čas kompetentni sogovorniki in soustvarjalci projekta. Preko idej in opisovanj, sem lahko zbrala občutja posameznika, kako se vsak spopada s strahom in na kakšen način si pomaga. Otroke sem ves čas spodbujala in jih želela pripeljati do tega, da vedo, da strah ni nič hudega, da je dobro da nas je včasih malo strah, da pa je pomembno, da znamo strah in naša občutenja opisati in poiskati način, kako bomo rešili naš strah.

Izjave otrok:

Kakšen je strah?

»Strah je strašljiv. » ( Bor)

»Strah so duhovi, pa strah te je če jih srečaš.« ( Neža)

»Strah živi v hiši strahov, strah pa je bolj kvadraten.« ( Nejc)

»Je črn, pa ima take svetleče oči.« ( Lana)

»Jaz ga vidim ko jev sobi tema, no samo velike oči vidim.« ( Ian)

»Strah sploh še nisem videla, samo slišala sem ga, tako potiho hodi, pa šušlja.« ( Mia)

»Če bi prišel strah bi vzela klešče pa bi ga uščipnila.« (Inja)

»Jaz sem videla strah, pa je bil strašen, pa strašne oči je imel, oči so strašne, ko so grozne.« ( Neli)

LUTKOVNA PREDSTAVA PIŠČANČEK PIK

Skozi zgodbo o piščančku Piku so otroci spoznali različna čustva. Sama zgodba je enostavna, z malo besedila, je pa velik poudarek na samih čustvih, kako izgledajo, kako se počutijo, opisujejo občutenja in predstavijo samo mimiko obraza ter intenzivnost glasu ob določenem počutju.

Odločila sem se, da pripravim lutkovno igro te zgodbe. Otroci so po ogledu predstave takoj želeli odigrati, ter se z lutkami in predstavo še dolgo igrali.

Zavedati se moramo, da se otroci preko lutke lažje izrazijo, saj ob dramatiziranju ni potreben očesni stik s publiko. S tem, da otroku ponudimo takšno vlogo, se ta počuti pomembnega, s čimer vplivamo na občutek lastne vrednosti, pripomoremo k večji samopodobi in boljši samozavesti.

ZAKLJUČEK

Različni strokovnjaki poudarjajo pomen vzgojitelja pri spodbujanju socialno-čustvenega razvoja otrok oz. vrtca kot institucije, ki ima lahko kompenzacijske učinke oz. pozitiven vpliv na socialno-čustveni razvoj otrok.

Čustva okoli nas ustvarjajo barvit in raznolik svet. Zato je prav, da občutimo vsa čustva in da tega naučimo tudi otroke. Pomembno je, da otrok prepozna neskončne odtenke čustev, tako prijetnih kot neprijetnih, se jih nauči prepoznati in z njimi pravilno ravnati.

Bodimo pozorni. Prepoznavajmo otrokovo naravo. Kaj mu je všeč, kaj mu ni, kaj ga razjezi, česa ga je strah, kaj mu predstavlja težavo?

Potrudimo se začutiti to, kar čuti otrok, pa če se z njegovimi občutki strinjamo ali ne. Ne sodimo njegovih občutkov, ali so pravilni ali nepravilni. Poiščimo vir teh občutkov, pomagajmo otroku imenovati to čustvo, ukvarjajmo se s tem, kar čuti. Na ta način bo otrok razvijal zdrav odnos do lastnih občutkov. Lažje bo razumel, kar čuti, to poimenoval in predelal. Ko bomo začutili otrokovo čustvo, bo otrok začutil povezavo z nami. Začutil bo, kako je za nas pomemben in dragocen.

VRNILI SMO SE V DRUŽINSKO DREVO

OŠ Štore – VRTEC LIPA

Mihaela Jelenc, dipl. vzgojiteljica

Smo najstarejši otroci vrtca Lipa, torej smo stari 5 – 6 let. V projektu »Pomahajmo v svet« sodelujem prvo leto, zanj pa sem se navdušila ob spremljanju aktivnosti sosednje skupine otrok, ki v projektu sodeluje že kar nekaj let. Letos nismo šli predaleč, da prebijemo led, zato sodelujemo z vrtcem iz Slovenije, natančneje vrtcem v Tolminu.

UVOD

Družina je primarna osnovna celica. Je prostor, kjer se vsak dan učimo ljubezni, potrpežljivosti, sklepanja kompromisov in kjer se otroci najprej srečajo z različno paleto čustev. Čustva so del našega življenja in močno vplivajo na različna področja, kot je učenje, vedenje in odnose. Prav zato je pomembno, da je otrok čimbolj čustveno spreten. In največja paleta čustev je bila zagotovo pri spoznavanju in raziskovanju drugega prsta: Jaz in moja družina. Prav zaradi tega sem se odločila, da predstavim aktivnosti, s katerimi sem otrokom pomagala pri zavedanju samega sebe. Otroci se morajo naučiti prepoznati najprej svoja čustva, jih poimenovati, izraziti in se nanje ustrezno odzvati saj šele nato lahko prepoznajo čustva drugih.

»Čustvena inteligenca je ena od pomembnih osebnih lastnosti. Človek z razvito čustveno inteligenco je uspešnejši pri odnosih z drugimi in sami s seboj, pri pridobivanju znanja, lažje rešuje težave ter doseže osebno in socialno blaginjo«. (Čustvena inteligenca, 2010, str. 7)

Zver (2008) ugotavlja, da se v zadnjem času pojem čustvena inteligenca pogosto uporablja in da, če zasledujemo cilj, srečnih, zadovoljnih in dobro prilagojenih otrok je visoka stopnja čustvene inteligence pomembnejša, kot si mislimo.

Kroflič idr. (2001) pišejo, da so področja otrokovega razvoja med seboj povezana. Področja otrokovega razvoja so čustveno, socialno, gibalno in spoznavno področje. Razvoj enega področja vpliva na razvoj drugega in obratno. Sledili smo zastavljenim ciljem:

- Doživljanje vrtca kot okolja, v katerem so enake možnosti za vključevanje v dejavnosti in vsakdanje življenje ne glede na spol, telesno in duševno konstitucijo, nacionalno pripadnost itn.;

- Spoznavanje, da si moramo vsi ljudje v določeni družbi pomagati in sodelovati, da bi lahko delovala ter omogočila preživetje, dobro počutje in udobje (Kurikul 1999).

Temno rdeči palčki vsak dan po zajtrku začnemo z jutranjim krogom. Jutranji krog je čas, ko na zanimiv način pridobivamo nova znanja in jih povezujemo s starimi. Poslušamo pravljice, prepevamo pesmice in jih spremljamo z lastnimi in malimi ritmičnimi instrumenti, napenjamo možgančke ob reševanju miselnih ugank. Naučimo se prisluhniti drug drugemu, se pozorno poslušati, počakati, da pridemo na vrsto in povedati svoje zamisli in ideje. Učimo se sklepati kompromise in iščemo skupne rešitve. Tako smo pričeli tudi z novo temo o družini. Intenzivno smo se začeli pogovarjati po novoletnih praznikih, ko so otroci kar nekaj časa preživeli v krogu svojih najdražjih. Izdelali smo plakat in ga skozi temo vsakodnevno dopolnjevali.

Ugotovili smo, da so družine različne in da to ni nič slabega, temveč edinstvenega. Zelo zanimivo je bilo, da so otroci, ki imajo kakšnega hišnega ljubljenčka tega šteli pri predstavitvah svojih družin kot družinskega člana. Iz tega spoznanja smo dobili idejo, da bolje spoznamo tudi živalske družine in tako razvijamo tudi pozitiven odnos do živali. Naučiti otroka, da skrbi za hišnega ljubljenčka ali kakšno drugo domačo žival je zelo lepa popotnica za njegovo življenje. Živali so del našega življenja in naučili smo se, da je potrebno za živali skrbeti, jih negovati, hraniti, ter da jim nikoli ne škodujemo. Otrok s tem pridobi tudi občutek, da mu zaupamo, ga upoštevamo in da je

že dovolj velik, da so mu zaupane takšne naloge. Otroci so drugim otrokom predstavili svojega ljubljenčka in kako skrbijo zanj.

V vrtec so otroci prinašali fotografije, ko so bili dojenčki in fotografije svojih družin. Ob ogledu so se otroci neskončno zabavali in radovedno ugibali kdo je dojenček na sliki. Spoznali smo pojem družinsko drevo in razširjena družina, saj precej otrok živi z dedki in babicami. Utrdili smo pojme: vnuk/vnukinja in nečak/nečakinja, ki so otrokom malo manj blizu. Ob fotografijah smo ugotavljali fizične spremembe na sebi in pa tudi druge svoje lastnosti in vrline. Ugotavljali smo, kaj vse smo zmogli kot dojenčki/malčki in kaj zmoremo sedaj, ko smo tik pred vstopom v šolo. Obiskali smo malčke v vrtcu, opazovali njihovo igro in govor, ter se z njimi igrali. Otroci so prišli do ugotovitev, da so se od takrat, ko so bili dojenčki zelo veliko naučili, spoznali veliko stvari in tudi precej zrastli. Zelo so ponosni, da so najstarejši otroci v vrtcu in predstavljajo drugim vzor. Med otroki v skupini smo pri merjenju spoznavali razlike in ugotavljali, da smo si zelo različni in da je vsak zase poseben.

Poleg knjig z družinsko tematiko, smo v knjižni kotiček prinesli tudi knjige, ki govorijo o naših čustvih. Tako smo našli knjige na temo veselja, ljubezni, ljubosumja, strahu, jeze in žalosti. Knjige smo prebirali in se pogovarjali o vsebini v jutranjem krogu, v knjižnem kotičku in kotičku za odmik. Otroci so imeli tako možnost govoriti o tem, kako doživljajo vsebine pravljic, kako so se počutili ob poslušanju in se poskušali vživeti v glavne junake.

V skupini se velikokrat igramo igro, ki smo jo poimenovali Nadaljuj stavek … Srečen sem, ko …, Žalosten sem, ko …, Jezen sem, ko …;

Iz pripovedovanja sem ugotovila, da večina otrok svoje čustvo sreče povezuje z materialnimi dobrinami, konkretneje igračami, novimi igrami in dogodkom, ko npr. v trgovini dobijo novo igračo. Podobni odgovori, se pojavljajo v primeru čustva jeze. Npr: »Jezen sem, če mi mami ne kupi nove igrače.« Z različnimi pogovorih o naših dobrih lastnostih, o dobrih delih se je počasi začelo prebujati v otrocih tudi razmišljanje o nematerialnih dobrinah. Otroci so začeli povezovati srečo z preživetim časom s starši, babicami in dedki in z skupnimi trenutki s svojimi najdražjimi. V mesecu decembru smo bili še posebej dobrosrčni, saj so otroci v vrtec prinašali hrano, higienske pripomočke in igrače za otroke iz socialno šibkejših družin. Marsikateri otrok je dobljeno dobrino predal naprej ali pa med igračami v sobi izbral eno in s tem razveselil nekoga drugega.

Pesem, ki ima zelo globoko sporočilo je pesem Sreča, avtorice Zvezdane Majhen. Otroci so zaključno misel pesmi »…sreča pa naprej povej, ni v papir zavita!« z vsakim dnem bolje razumeli in svoja spoznanja prenašali tudi na druge.

Slika 1: Risanje in zapis družinskih članov. (foto: Mihaela Jelenc)

Zvezdana Majhen: SREČA

Dedek smrečico krasi, Urška mu pomaga; in iz sobice podi mraz, ki sili s praga.

Čas po prazniku diši, po družinski sreči, kaj, le kaj pod smrečico, dedek skriva v vreči?

Vseh igrač bo slej ko prej naša Urška sita, sreča pa – naprej povej! –ni v papir zavita.

Ob spremljavi citer smo Rdeči palčki pesem zapeli vsem staršem in otrokom vrtca na praznični čajanki.

Otrokom je bil zelo všeč risani film Palčič, ki smo si ga ogledali. V filmu se srečamo z pestro paleto čustev in zanimivo je bilo opazovati otroke, kako so doživljali dogajanje in čustva glavnega junaka. V filmu se glavni junak na koncu srečno vrne v družinsko drevo. Starše sem vzpodbudila, da so skupaj z otrokom ustvarili družinsko drevo, ki so ga otroci predstavili drugim otrokom. Družino smo upodobili z različnimi likovnimi tehnikami. Slikali smo portrete, risali s flomastri, oblikovali iz plastelina, izdelali smo ročne lutke na palici, iz lesenih barvnih palčk smo oblikovali hišo v kateri je narisana družina.

Otroci so se zelo veselili drugega javljanja, da so svoje čudovite družinske portrete pokazali in predstavili svojo družino prijateljem na drugi strani Slovenije. Nestrpno so pričakovali kdaj bodo zagledali na platnu dogajanje v drugem vrtcu. Z zanimanjem smo prisluhnili pesmici in si ogledali ples, ki so nam ga pripravili otroci iz vrtca Tolmin.

Ob spremljavi citer smo zapeli pesmico Družina in deklamirali: Zvezdana Majhen: Trden dokaz. Otroci so iz javljanja v javljanje bolj samozavestni, občutek zadrege in sramu je pri nekaterih otrocih manjši kot je bil na začetku.

Slika 2: Utrinek iz javljanja v Tolmin (vir: Mihaela Jelenc)

REFLKESIJA

Pri spoznavanju svojih družin in raziskovanju različnih čustev smo vključili različna področja otrokovega razvoja. Vsakemu otroku sem omogočila, da je bil aktivni udeleženec. Spodbuda in pohvala je ustvarila ugodno učno okolje. V skupini je bila ugodna socialna klima, otroci, ki so drugače bolj zaprte narave, so se začeli odpirati, več pripovedovati o sebi in o svojih čustvih. Marsikatero konfliktno situacijo smo izkoristili kot izziv, iz katerega smo se poskušali čim več naučiti. Nekateri otroci manj burno prenašajo poraze in lažje sprejemajo mnenje nekoga drugega. Ozavestili smo zavedanje, da smo si različni in prav zato moramo upoštevati tudi interese drugih. Projekt »Pomahajmo v svet« je v skupino prinesel malo drugačno dinamiko dela, nove ideje, veliko novi spoznanj in nova poznanstva. Skozi projekt smo prišli do spoznanja, da sreča res ni v papir zavita, ampak so sreča drobna zadovoljstva, iskreni nasmehi in nove dogodivščine.

VPLIV ČUSTVENE INTELIGENCE NA DEJAVNOSTI DRUGEGA PRSTA –JAZ

IN MOJA DRUŽINA

Vrtec Hrastnik, enota Sonček

Mirjam Rupar, dipl. vzg.

Družina je osnovna družbena skupnost, kjer se otrok socializira, pridobiva znanja in izkušnje. Čustvena inteligenca ima velik vpliv na družinske in prijateljske odnose, zato je pomembno, da se z njo soočimo že v predšolskem obdobju. Otrok, ki ima dobro razvito čustveno inteligenco, je uspešen pri sklepanju novih prijateljstev, medsebojnih odnosih, pridobivanju novih znanj in se ne nazadnje lažje sooča z reševanjem težav. Sodelovanje med vrtcem in družino je ključnega pomena, saj otrok večino časa preživi v korelaciji med družino in vrtcem. V vrtcu Hrastnik že tretje leto zapored sodelujemo v projektu »Pomahajmo v svet« z namenom spoznavati in sklepati prijateljstva z drugimi otroki, oblikovati medsebojne odnose z vrstniki in spoznavati druge kraje ali države.

V strokovnem prispevku predstavljam dejavnosti na temo drugega prsta projekta »Pomahajmo v svet« – Jaz in moja družina.

Uvod

V mednarodnem projektu »Pomahajmo v svet« sodelujem že drugo leto. Prve izkušnje sem dobila preteklo leto s skupino mlajših otrok, s katerimi smo mahali po Sloveniji. Letošnje leto sodelujem z oddelkom Pikapolonic, v katerega je vključenih 21 otrok, starih od 3 do 5 let. Povezali smo se s krajem Vilna iz Litve, z oddelkom Katinėlių (Mucki), v katerega je vključenih 18 otrok, starih od 4 do 6 let.

V Kurikulumu za vrtce (1999) je zapisano, da je človek del družbenega okolja, v katerem raste, živi in deluje. Otroci morajo spoznati družinsko življenje in vsakdanje življenje ljudi, da bi lahko kasneje uspešno sodelovali z okoljem, vplivali nanj in ga aktivno spreminjali. Predšolska vzgoja v vrtcu mora graditi na otrokovih zmožnostih in mu omogočiti nova doživetja, izkušnje in spoznanja, tako, da je otrok aktivno vključen v pridobivanje novih znanj, izražanje, doživljanje, ter je pri vsem tem čustveno in socialno angažiran.

Jaz in moja družina – dejavnosti drugega prsta

Temo “Jaz in moja družina” smo začeli obravnavati decembra. To je mesec, ko se ustavimo od vsakodnevnega hitenja, umirimo misli in svojim bližnjim naklonimo več prijaznih besed in nasmehov

Projekta smo se lotili z izdelavo načrta, kamor smo zapisali vse predloge, kaj bi želeli spoznati in predstaviti našim prijateljem iz Litve. Poudarek smo namenili najožjemu pomenu družine; spoznavanje družinskih članov in povezanost med njimi. Tema jutranjih pogovorov je bila družina. Otroci so pripovedovali in opisovali svoja doživetja od doma. Večina otrok je pripovedovala spontano in ni potrebovala dodatnih spodbud in usmeritev. Presenečena sem bila nad posamezniki, saj so med svoje družinske člane vključili tudi njihove hišne ljubljenčke.

Začetek je bil namenjen pogovoru o tem, kaj zanje pomeni beseda “dom” in “družina”. Otroci so razmišljali v smislu možganske nevihte in naštevali najrazličnejše stvari. Vse besede smo zapisali na papir in se pogovorili o njihovem pomenu.

Odločili smo se, da bomo naredili družinske hišice. Za njihovo izdelavo smo potrebovali družinske fotografije. Za pomoč smo prosili starše. Družinske fotografije so ponosno prinašali v vrtec. Vsak otrok je predstavil svojo družino, poimenoval družinske člane na fotografiji in določil sorodstveno razmerje. Pripravili smo ves potrebni material in sredstva za izdelavo družinskih hišic. Otroci so si izbrali poljubne barve papirja, sestavili in oblikovali hišice, jim dodali strehe in nanje nalepili družinske fotografije. Nad končnim izdelkom smo bili navdušeni. Nalepili smo jih na steno igralnice in si jih vsak dan ogledovali ter se pogovarjali med seboj.

Otroci so bili doma in v vrtcu vključeni v priprave na praznovanje. Zaupali so mi, da so staršem pomagali pri pospravljanju stanovanja, krasiti smrečice, izdelovati voščilnice, pri peki piškotov in zavijanju daril za najbližje. Soustvarjanje in vključenost v družinske priprave je odlična spodbuda za aktivnosti in pripadnost družini. Tudi v igralnici smo postavili smrečico. Med okraševanjem so navdušeno pripovedovali, kako je to potekalo doma.

Ustvarili smo likovne izdelke na temo “moja družina in prazniki”. Otroci so na papir upodobili družinske člane in preživljanje časa v krogu družine. Med ustvarjanjem so bili vztrajni in natančni. Risbe smo razstavili v garderobi. Otroci so razkazovali svoje izdelke staršem in pripovedovali, kaj so narisali in kdo je na risbi.

Za decembrsko srečanje s starši smo izvedli tradicionalni pohod z lučkami. Že nekaj let so naša srečanja obarvana dobrodelno. Za Anino zvezdico zbiramo hrano za družine iz socialno šibkejšega okolja v našem kraju. V zahvalo za darove smo za starše pripravili pevski nastop in razstavo likovnih izdelkov.

B. Marentič Požarnik (2003) meni, da aktivno učenje otroka celostno, miselno in čustveno aktivira, ima zanj oseben pomen in je vpeto v življenjske okoliščine. Kotički v naši igralnici omogočajo otrokom razvijanje lastnih sposobnosti in spretnosti, raziskovanje, ponujajo možnost izbire in priložnost za reševanje problemov.

Model čustvene inteligence sestavlja pet osrednjih področij: zaznavanje samega sebe, izražanje samega sebe, medosebno, sprejemanje odločitev in spoprijemanje s stresom. V okviru naštetih področij je v model vključenih šestnajst veščin: čustveno samozavedanje, samospoštovanje, samouresničevanje, izražanje čustev, samostojnost, asertivnost, medosebni odnosi, empatija, družbena odgovornost, reševanje problemov, preverjanje resničnosti, obvladovanje impulzov, odpornost proti stresu, prožnost, optimizem in zadovoljstvo (Kanoy 2014).

Največ časa smo se zadrževali v kotičku Dom – družina. Igrali smo se z dojenčki in se preizkušali v kuharskih sposobnostih. Posnemali smo utrinke iz domačega življenja in se vživljali v vloge družinskih članov. Kotiček je bil zanimiv in privlačen za deklice in za dečke. Pogosto sem opazovala igro otrok in si zapisovala dogajanje. Med pogovorom otrok sem zasledila čustveno zavedanje. Skupina otrok se je igrala v kotičku z dojenčki. Deklica je prevzela vlogo zaskrbljene mamice, ki je negovala bolnega dojenčka. Dečku, ki je igral vlogo očeta, je povedala, da je dojenček zbolel. Deček je deklico tolažil z besedami: “Vse bo v redu z njim, peljala ga bova k zdravniku, da bo dobil zdravila”. Otroci so bili med igro samozavestni, zavedali so se svojih močnih področij. Zaznala sem tudi samouresničevanje zastavljenih ciljev. Ves čas so si prizadevali uresničevati smiselne cilje. Med igro so izražali veselje in zadovoljstvo, da so lahko prevzeli vlogo staršev. Prisotno je bilo tudi besedno izražanje čustev. Med kuhanjem kosila mi je deček rekel: ”O, kako sem vesel, da si prišla k meni na kosilo!” Opaziti je bilo tudi samostojnost otrok. Otroci med igro niso potrebovali podpore ali spodbude odraslega. Sami so si razdelili vloge v igri. V igri je bila prisotna tudi asertivnost, zmožnost izražanja svojega mnenja. Med igro se je plašna deklica postavila zase. Medtem ko so ji druge deklice prigovarjale, kako naj obleče svojega dojenčka, jim je rekla: “Ne, ne

Slika 1: Predstavitev družinskih hišic. (foto: Mirjam Rupar)

bom mu oblekla dolgih hlač, ker je zunaj toplo in mu bo vroče!” Medsebojni odnosi so bili prisotni skozi celotno igro. Otroci so ves čas komunicirali med seboj, sklepali dogovore in ponujali pomoč drug drugemu. Spoštovanje občutkov drugih je ključen element empatije. Zavedanje, da drugi gledajo drugače na določeno stvar. Empatijo sem zaznala pri dečku, ki je igral vlogo očeta. Ko je bil njun dojenček bolan, je občutil zaskrbljenost matere. V igri so otroci konstruktivno sodelovali, prispevali in izpolnjevali svoje obveznosti, z drugimi delili svoje stvari in izkazovali družbeno odgovornost. Zelo dobro so se izkazali tudi pri reševanju problemov. Opazovala sem spor dveh deklic, sprli sta se za voziček. Deček je posegel v spor in predlagal rešitev. Deklici sta upoštevali njegov nasvet in se dogovorili, da si ga bosta delili. Zaznati je bilo tudi preverjanje resničnosti, posnemali so družinska pravila. Primer iz igre: ”Pospravi vsa oblačila, preden gremo na sprehod!” Otroci so bili zmožni obvladovanja impulzov, bili so potrpežljivi in so se znali upreti skušnjavi. Deklica si je zaželela igre v knjižnem kotičku, medtem ko so se drugi igrali v kotičku Dom – družina. Knjige je zložila s polic in si jih ogledovala. Ko se je naveličala, je vedela, da mora vse knjige pospraviti na ustrezno mesto, preden se bo pridružila drugim pri igri. Deklica je bila zmožna prenesti stres, ne da bi se razburila ali negativno odzvala. V celoti se je osredotočila na ureditev knjižnega kotička, nato pa se pridružila drugim pri igri. Otroci so bili ves čas prožni; spontano so prehajali iz kuhinjskega kotička v kotiček družina, preizkušali nove stvari in se vključevali v igro z različnimi otroki. Mojo pozornost je pritegnila tudi deklica, ki se je že dlje časa trudila, da bi oblekla svojega dojenčka. Druge deklice so opazile njeno težavo in ji ponudile pomoč, ki pa jo je deklica odklonila. Bila je optimistična in prepričana vase, da ji bo uspelo, če se bo dovolj potrudila. Ko ji je uspelo, je izrazila zadovoljstvo, da je vztrajala, da je dobila možnost izkazati se in da ji je z močno željo po sodelovanju uspelo obleči dojenčka. V igri otrok sem zaznala vseh 16 dejavnikov čustvene inteligence.

Izraz “čustvena inteligenca” je bil prvič uporabljen leta 1990 in opredeljuje čustvene lastnosti, ki so ključnega pomena za naš uspeh: empatija, izražanje in razumevanje občutkov, nadziranje razpoloženja, neodvisnost, prilagodljivost, občutek priljubljenosti, reševanje medosebnih težav, vztrajnost, blagohotnost, prijaznost in spoštovanje. Raziskave so pokazale, da so otroci z visoko razvito čustveno inteligenco srečnejši, zaupljivejši in uspešnejši v svojem življenju (Shapiro 1999).

Drugi video klic

Nestrpno smo čakali dan našega klica v Vilno. Ob vzpostavitvi povezave z Litvo so otroci od veselja zaploskali in mahali svojim prijateljem na drugi strani. Pogovor smo začeli s pozdravom v angleškem jeziku. Ob zvoku flavte smo jim zapeli angleško pesmico Twinkle, twinkle. V nadaljevanju smo predstavili svoje družine. Vsak otrok je pokazal svojo družinsko hišico ter predstavil in poimenoval družinske člane v angleškem jeziku. V prvem klicu

Slika 2: Igra v kotičku Dom – družina. (foto: Mirjam Rupar)

nam je partnerski vrtec razkazal prostore vrtca in kotičke za igro. Ob koncu druženja smo sodelujočim prijateljem pokazali naše prostore in kotiček Dom – družina, na katerega smo izredno ponosni. Med predstavitvijo so bili otroci uspešni in samozavestni.

Pri drugem klicu nismo imeli nobenih težav. Pri prvem javljanju smo imeli težave z zvokom, zato smo klic prestavili, da so naši prijatelji odpravili težave. Z vzgojiteljico iz Litve sva se dogovorili, da bomo vse klice in svoje predstavitve opravljali hkrati in se tako izognili možnosti, da nam večkrat ponagaja tehnika.

Zaključek

Projekt spoznavanja družin smo izvajali ves mesec. Spoznali smo, da je družina celica, ki se neprestano razvija. Je osnova človeške družbe, ki jih skupno vežejo sorodstvene, bivanjske in prijateljske vezi. Ob spodbudi staršev otroci razvijajo svoje potenciale. Čustvena inteligenca je ena od osebnostnih lastnosti vsakega posameznika. Je skupek sposobnosti človeka, da zmorejo upravljati lastna in tuja čustva. Zadovoljni ljudje imajo več energije in se novih podvigov lotevajo z večjim navdušenjem. Med čustvene sposobnosti uvrščamo znanja, veščine, spretnosti, ki jih potrebujemo za razumevanje, izražanje in obvladovanje lastnih čustev

IGRAJMO SE ČUSTVA

Vrtec Hrastnik, enota Sonček

Nataša Babič

Projekt »Pomahajmo v svet« nas je pripeljal do vsebin, s katerimi smo se poskušali zazreti vase in ozavestiti vedenje o tem, kakšen sem do drugih in kakšni želim, da so drugi do mene. Otroci svoja čustva izražajo zelo celovito, iskreno in impulzivno, zanje ni pomembno, če so pozitivna ali negativna. Ena izmed vlog odraslih je, da otroke naučimo kako upravljati s svojimi čustvi.

V prispevku predstavljam dejavnosti na temo 1. prsta – To sem jaz, kjer smo s pomočjo različnih dejavnosti, vezanih na čustva, otroke spodbujali k zavedanju čustev, k sprejemanju in k soočanju z njimi ter z iskanjem možnosti za ustrezne odzive v danih situacijah. S tem pa želimo vplivati na nabor izkušenj zgodnjega obvladovanja čustev.

Uvod

Vrtec Hrastnik se v šolskem letu 2019/2020 že tretjo leto vključuje v projekt »Pomahajmo v svet/Say Hello to the World«. V letošnjem letu se oddelek Zmajčki, kjer je 24 otrok starih od 5 do 6 let, povezuje s krajem Gdańsk, s Poljske, z oddelkom Tigers.

Sama v projektu sodelujem že tretje leto. Lahko rečem, da so izkušnje vsako leto nove, vedno sem postavljena pred izzive, ki me, kljub na videz vedno enakim temam, odpeljejo po drugih poteh in me obogatijo z novimi spoznanji.

Tokrat smo se na podlagi naključno nastalih situacij v oddelku podali na pot čustev, predvsem na pot zavedanja lastnih čustev in čustev drugih.

Čustvo je v slovarju slovenskega knjižnega jezika (2005) opredeljeno kot posledica odnosa med človekom in okoljem, ta pa je lahko pozitivna ali negativna. Zavedanje lastnih čustev, njihovo razumevanje in vzpostavljanje nadzora nad njimi pa je odraz čustvene inteligence. Pomembno je, da se že v zgodnjem otroštvu soočamo z lastnimi čustvi, jih prepoznavamo, sprejemamo in se učimo upravljanja z njimi. Saj se preko čustev in odzivov nanje izoblikujemo v odraslega človeka, odražamo naše vedenje in oblikujemo vrednote.

Zakaj na pot čustev?

Vrtec je okolje, v katerem otrok prihaja v stik z različnimi oblikami sodelovanja z vrstniki ter odraslimi in s tem tudi v različne čustvene interakcije.

V kurikulumu za vrtce (Bahovec, E.D., idr. 1999) je opredeljeno, da se otrok v predšolskem obdobju uči sporočati svoje izkušnje, čustva, vedenja na različne načine, uči se razumeti načine, kako drugi sporočajo in predstavljajo lastne izkušnje, hkrati pa se uči spoštljive in vljudne komunikacije.

Opazovanje otrok v oddelku mi je pokazalo, da so otroci v svojem čustvenem razvoju, predvsem na področju čustvene inteligence, na zelo različnih stopnjah. V večini so se otroci nekaterih čustev zavedali, jih ubesedili, imeli pa so težave z njihovim izražanjem ter s tem povezanimi reakcijami. Ne govorimo le o čustvih z negativnim prizvokom (npr. jeza), temveč tudi s pozitivnim (npr. veselje). Močne reakcije nekaterih otrok na posamezna čustva, so vznemirile otroke, ki se s takšnimi reakcijami niso odzivali. Ravno to je bil razlog, da sem otroke popeljala na pot čustev.

Ob tem sem se zavedala, da bo, če želim otrokom pomagati prepoznati in obvladati čustva, potrebno vložiti veliko truda, časa, volje in tudi znanja. Saj je čustvene sposobnosti (Bisquerra Alzina, idr. 2010) težko razviti in še zdaleč ni dovolj, če le opisujemo, pojasnjujemo ali morebiti oštevamo, temveč je potrebna vaja, potrpežljivost, ponavljanje in vztrajanje.

Katera čustva poznam?

Najprej sem želela vedeti, kaj otroci o čustvih vedo, katera poznajo, prepoznajo, se jih zavedajo. Preko slikovnih aplikacij obrazov, so otroci poimenovali in tudi opisali stanje naslednjih čustev: jeza, žalost, veselje, strah. Pojavljali so se tudi nekateri drugi opisi čustev, kot sta začudenje in gnus. Ker so bili opisi slednjih v manjšini, sem se odločila, da se najprej posvetimo čustvom, ki so jih večinsko imenovali in postopno ter po potrebi dodajamo še druge.

»Čustveno samozavedanje pomeni, da je otrok zmožen prepoznavati čustva, ki jih doživlja, in poznati njihove vzroke. Del čustvenega samozavedanja je tudi otrokova zmožnost, da razbira odzive drugih na njegova čustva.« (Kanoy 2014, str.22)

Igrajmo se torej čustva

V nadaljevanju bom opisala, kakšne dejavnosti smo uporabljali, da so otroci čustva lažje prepoznali, jih poimenovali, jih znali povezati z vzroki, opisovali, kako se v takšnih situacijah odzovejo in kako bi se še lahko odzvali.

Slika 1: Dejavnost: „Kako se pa ti danes počutiš?“ (foto: Nataša Babič)

Slikovne aplikacije obrazov, ki smo jih uporabljali za določitev in imenovanje čustev, so pripomogle k temu, da so otroci opisovali, ali se tudi sami kdaj tako počutijo, kaj takrat počnejo, ko se tako počutijo, kje to občutijo, ipd. Ob pogovoru so spoznavali, da vsi kdaj občutimo jezo, žalost, veselje, strah, da pa so vzroki za občutenje slednjega lahko različni. Hkrati so spoznavali, da se na določeno čustvo različno intenzivno odzovemo in da je tudi to dopustno. Obenem so prepoznavali razloge za posamezna čustva in hkrati poskušali določiti mesto, kjer posamezno čustvo zaznajo. Pri dejavnostih zavedanja čustev so otroci najprej skušali uporabljati neverbalno izražanje, kasneje pa sem jih spodbudila, da so svoja občutja ubesedili.

Čustvene hišice, ki smo jih oblikovali v oddelku, so bile namenjene temu, da so otroci opisovali svoje trenutno počutje, torej kako se počutijo tisti dan. Otroci so razvrstili simbole z zapisanimi imeni v hišice čustev. Hkrati pa so ob razvrstitvi opisali, zakaj se tisti dan tako počutijo, kaj jim vzbudilo takšna čustva. Otroci so odkrivali najrazličnejše vzroke za pojav posameznih čustev in se učili razumeti vrstnika ter mu priznati pravico, da čuti, kar čuti. Z nadgradnjo osnovne dejavnosti, smo poskušali spodbujati empatijo, kjer so otroci izžrebali simbol in zapis imena vrstnika in ga vprašali: »Kako se pa ti danes počutiš?« Mnogokrat se je ob jutranjih pogovorih razvila

razprava med otroki, ki so izrazili podobna občutja kot otrok, ki se je izpostavil.

V okviru dejavnosti zavedanja čustev in razvijanja empatije smo uporabljali najrazličnejše povedi (npr. Vsi otroci se igrajo s kockami, le Miha sam sedi za mizo; Maja je razbila vazo, mami pa je obtožila Petro, ipd.). Otrokom smo ob tem postavljali različna vprašanja (npr. Kako bi se ti počutil, če bi tako sedel za mizo, ipd.). Prikaz reakcije otrok na poved, smo skušali prikazati z razvrstitvijo otrok v čustvene hišice, ki so bile postavljene na različnih stenskih panojih v igralnici. Vsak otrok se je opredelil, zakaj se tako počuti, kaj si želi ob tem narediti, ali morda ve, kaj bi bilo treba narediti, da bi se njegovo počutje spremenilo.

Podobne stavke smo uporabljali pri dejavnosti z mrežo (STEM), kjer so bile v kvadratkih na mreži razvrščene slikovne aplikacije različnih čustev. Kot sem že omenila, povedi so bile enake, le vprašanja so bila drugačna (Kako se počuti Miha? Kaj bi drugi lahko naredili, da bi se drugače počutil?, ipd.). Otrok se je v skladu z reakcijo na poved in s vprašanjem premaknil na mreži do slikovne aplikacije posameznega čustva.

Ob dejavnostih, ki so bile namenjene razvijanju empatije in hkrati reševanju problemov (kako se drugi počuti, kako bi mu lahko pomagali, ipd.), so otroci veliko lažje izražali čustva, jih poimenovali in iskali rešitve, kot ob dejavnostih, ki so namenjene prepoznavanju lastnih čustev. Mreža je bila v povezavi s čustvi večkrat v uporabi. Z njo smo iskali prispodobe v predmetih, stvareh za opis čustev/ odziv na čustva. Otroci so čustva upodobili takole:

- VESELJE: sonce, srce, bombon, mavrica, nežna roza, zelena, ipd.;

- ŽALOST: črna barva, rjava barva, solza, žalostna usta, ipd.;

- STRAH: duh, modra barva, noč, klovn, ipd.;

- JEZA: strele, pesti, rdeča barva, živo roza barva, jezne oči, stisnjeni zobje, ipd.

Tudi v primeru, ko smo iskali pojme, ki bi nam pomagali, da predelamo neko čustvo, da se bomo bolje počutili, da bomo čustvo izživeli, smo uporabili vse zamisli, ki so jih predlagali otroci:

- VESELJE: poskakovanje z rokami v zrak, vriskanje, vrtenje, plesanje (op. ples veselja), ipd.;

- ŽALOST: jokanje, objemanje, božanje, ipd.;

- STRAH: objem, luč, mamica/ati, ninica, ipd.

- JEZA: topotanje z nogami, kričanje, boksanje, treskanje z vrati, metanje stvari, ipd.

Slika 2: Dejavnosti s čustvi na mreži (foto: Nataša Babič)

Opazili smo, da otroci najintenzivneje občutijo jezo, tudi reakcije ob slednjem čustvu so intenzivnejše, hitre, izražene s kretnjo in hitro reakcijo. V ta namen smo v oddelku izdelali nekaj pripomočkov, ki nam pomagajo pri sproščanju jeze. Pripravili smo jezno vrečo (predelava vzglavnika), v katero otroci lahko boksajo, nanjo kričijo, se z njo po potrebi kregajo, ipd. Izdelali smo prostor z obrisi nog, kjer je dovoljeno jezno topotanje. Izdelali smo tudi sprostitvene žogice, jih napolnili z moko, da jih otroci lahko stiskajo in jim pomagajo pri sproščanju.

Otroci so povedali, da četudi čutijo drugače, kadar so prestrašeni in kadar so žalostni, bi potrebovali podobne stvari, da se pomirijo (kotiček z mehkimi igračami, nežno svetlobo) in ravno zaradi slednjega smo ta dva prostora združili. V prostor veselja smo ponudili pisane balone in žoge. Otroci pogosto uporabljajo pripravljene kotičke, največkrat kotiček za izražanje jeze. Opažam, da so otroci po tem, ko izrazijo tako močno čustvo kot je jeza, veliko bolj pripravljeni na pogovor, sodelovanje in sklepanje kompromisov.

V okviru dejavnosti povezanih s čustvi pa smo slednje tudi risali, plesali na glasbo različnih razpoloženj, jih prikazovali s pantomimo ter odigrali tudi nekaj prizorov povezanih s posameznim čustvom. Predvsem pa smo veliko časa namenili pogovoru, poslušanju in iskanju možnosti za reševanje različnih konfliktov

Opažam, da se je v oddelku zvišala stopnja strpnosti do občutkov drugega, zvečala pa se je sposobnost otrok, da samostojno rešujejo posamezne konflikte. Prav tako se je znižala stopnja impulzivnih reakcij. Otroci veliko lažje pripovedujejo o čustvih in večkrat zasledim pogovore med dejavnostmi v posameznih kotičkih, kjer si pripovedujejo, kako so se ob čem počutili. Na podlagi takšnih pogovorov tudi prepoznam, kdaj je čas, da se pogovorimo o kakšnem novem čustvu.

Kako smo nadaljevali?

Čustva vpletamo v vse dejavnosti projekta »Pomahajmo v svet«, vključili jih bomo v vseh pet prstov. V povezavi z družino smo se pogovarjali in izvajali različne dejavnosti na temo čustev družinskih članov: so kdaj žalostni, jezni, veseli, prestrašeni, razočarani. Kaj otroci menijo, da jih pripravi, da se tako počutijo? Ali se tudi oni lahko počutijo tako, kot se? Kaj lahko naredimo, da bo njihovo počutje drugačno, ipd. V dejavnostih povezanih z vrtcem, se pogovarjamo in izvajamo dejavnosti, ki vplivajo, da se »zbudi« posamezno čustvo, in kjer je velik poudarek na medosebnih odnosih.

Lastno razmišljanje o čustvih otrok in učenju zavedanja slednjih preko vseh izvedenih dejavnostih, opredeljujem in zaključujem z naslednjima citatoma:

»Odrasli moramo otrokom pomagati pri raziskovanju, poimenovanju in razumevanju njihovih občutkov, nato pa se z njimi pogovoriti, s kakšnim vedenjem vse bi se nanje lahko odzvali.« (Kanoy 2014, str.57)

»V vsakem primeru se moramo vesti dostojanstveno, vljudno in spoštljivo. /…/Obvladovanje čustev in preprečevanje konfliktov se začneta z zavedanjem čustev. Lahko rečemo, da je zavedanje čustev najosnovnejša od čustvenih sposobnosti in tista, ki omogoča vse druge.« (Bisquerra Alzina, idr. 2010, str.11).

V VRTCU SREČO DELIMO IN JO TUDI DOBIMO

Vrtec Miškolin Novo Polje; Ljubljana Polje

Nevenka Leskovar; diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok

V projektu »Pomahajmo v svet« sodelujem drugič. Prvo leto smo mahali prijateljem na Hrvaško in imam zelo lepe spomine. Na podlagi dobrih izkušenj sem se tudi letos odločila za sodelovanje. V letošnjem letu smo mahali prijateljem v Črno Goro. Svoje navdušenje sem prenesla tudi na skupino otrok, ki so stari 4–5 let. V prispevku želim predstaviti dejavnosti, ki smo jih izvajali pod temo četrtega prsta: Jaz in moj vrtec.

Naše zadnje mahanje je bilo namenjeno temi »Jaz in moj vrtec«. Odločila sem se, da predstavim dejavnosti, pri katerih smo dajali velik poudarek čuječnosti. Kot vzgojiteljica predšolskih otrok se zavedam, da je področje socialno - čustvenega razvoja eno izmed pomembnejših področij predšolskega otroka in da imajo moje spodbude in možnosti, tako pri načrtovanih dejavnostih, kot pri elementih dnevne rutine, velik pomen.

UVOD

Vzgojitelji v vrtcih poleg načrtovanja in evalviranja tudi, zavedeno ali nezavedno, vsakodnevno prenašajo sporočila otrokom s svojim značajem, vodenjem, empatijo, odzivnostjo na situacijo, vzorom, komunikacijo itd. ter s tem vplivajo na socialno -čustveni razvoj otrok (Stokes Szanton 2001; Logar, 2011).

Človek vedno deluje v neki smeri, se odmika od situacij, ki zanj niso ugodne, in ob vsem tem spreminja ter izboljšuje svoje mišljenje. To zmore storiti zaradi čustev, ki vsebujejo pomembne podatke. Ti človeka usmerjajo in mu pomagajo upoštevati lastno telo. Obenem pa s čustvi pošiljamo tudi verbalna in ne verbalna sporočila okolici (Panja 2010).

NAČRTOVANJE IN IZVEDBA DEJAVNOSTI

Ključnega pomena pri izvajanju sklopa so bile evalvacije predhodnih tem projekta, saj sem na podlagi le-teh načrtovala nadaljnje dejavnosti. Igra je bila vodilna dejavnost, preko katere so potekale socialne interakcije, otroci so se učili in utrjevali, kako biti srečen, prijazen, spoštljiv do prijateljev, se z njimi vljudno pogovarjati in si med seboj pomagati. Moje delo tudi sicer temelji na tem, da se z otroki veliko pogovarjam o njihovih čustvih, pomembno mi je, da znajo otroci svoje čustvo opisati, označiti in se kasneje z njimi tudi spopadati in ga nadzorovati.

Otroke sem želela spodbuditi k razmišljanju, kaj jih osrečuje v vrtcu in kaj lahko naredijo, da koga osrečijo. Vrednoto sreča potrebujemo vsi, saj nas vodi skozi življenje in nam pomaga pri sprejemanju pravih odločitev in nas pelje v boljši svet za nas in za druge.

Za uvodno motivacijo pri prstu »Jaz in moj vrtec« nas je obiskala maskota vrtca; Miškolin, ki je kar žarel od sreče. Otrokom je povedal, da je danes zelo srečen, saj je obiskal že vse prijatelje Miškolinčke. Otroke je z vprašanji spodbujal, da so našteli enote vrtca Miškolin. Na vprašanje, kdo skrbi, da smo v vrtcu srečni, so otroci povedali, da je to Joc. Joc je naš hišnik. V nadaljevanju so otroci poimenovali še poklice vseh zaposlenih v vrtcu. Z Miškolinom smo zapeli Miškolinovo himno in Eko himno našega vrtca.

Po uvodni motivaciji in pogovoru je Miškolin otroke spodbudil k pripovedovanju; kako se pa oni počutijo v vrtcu, kaj jim je všeč, česa s v vrtcu ne želijo …

Z Miškolinom smo napisali seznam vseh čustev, ki so jih otroci povedali. Za vsako čustvo smo pripravili album iz slik, ki so jih otroci narisali. Otroci so ob slikah opisovali dogodke, ki so bili povezani z risbo. Na podlagi risbe in pripovedovanja smo sestavili zgodbo. Album je bil otrokom dnevno dostopen v knjižnem kotičku.

V nadaljevanju smo izdelali verigo dobrih del v vrtcu. Vsak barvni člen v verigi je predstavljal dobro delo in poseben uspeh posameznega otroka in odraslega. Verigo smo imeli razprostrto po steni igralnice. Na verigo smo dnevno vstavljali člene dobrih del, uspehe otrok, odraslega, npr.: »Maks je posodil svojega Flokija Roku«, »Luka je zjutraj prišel v vrtec brez avtomobilov«, »Anja in Eva sta v svojo igro povabili Zaro« …

Otroci so se ob zapisih veselili vsakodnevnih uspehov. Otroci so tako občutili uspeh, vzpodbudo za vrednote in primerno vedenje, s tem dobro samopodobo, samospoštovanje in spoštovanje drugih. Pomembno je bilo, da sem se sama držala postavljenih zahtev bolj kot otroci, saj sem jim s tem dajala velik vzor.

Cilji, ki smo jih dosegli:

Otroci so se poslušali, bili strpni, prijazni drug do drugega, zaupljivi, priznavanju drugačnosti in iskanju skupne poti.

Otroci so razvijali sposobnost empatije.

Otroci so spoznavali, da z upoštevanjem drugih, nudenjem pomoči in skupnim delom vpliva nase in na druge.

Otroci so spoznavali, kaj je prijateljstvo, kdo je prijatelj in zakaj je prijateljstvo pomembno.

Otroci so spoznavali in prepoznavali lastna čustva in čustva drugih, se skušali vživljati vanje in jih ubesediti.

Izražali so naklonjenosti do drugih: jutranji pozdrav, po želji tudi objem.

Skupaj smo ugotavljali, kdo ni prišel v vrtec in kdo še pride, ubesedenje občutka.

Eden izmed glavnih ciljev, ki sem si jih zadala, je bil ta, da bi otroci prepoznali svoja čustva, jih poimenovali, jih občutili in predvsem, da bi se imeli v vrtcu lepo. Otroke sem spodbudila k aktivnemu razmišljanju o vrednoti sreča. Omogočila sem jim, da so se aktivno vključevali in v procesu aktivnosti izražali svoje predloge. Upoštevala sem jih, bili so vodilo k nadaljnjim aktivnostim. Spodbujala sem domišljijo otrok. Otroci so spoznali, da smo v vrtcu lahko vsi srečni in da srečo v vrtcu lahko tudi delimo.

Res je, da imajo posamezni otroci še vedno težavo, ko je potrebno npr. igrače deliti, vendar je to pogojeno tudi s samim razvojem.

Z lastnim zgledom in spodbujanju otrok k večji samostojnosti, odgovornosti ter spodbujanju, da sami poskušajo, s pomočjo pogovora in razlage, rešiti nastali problem, sem otrokom privzgajala in sooblikovala njihovo dobro samopodobo. Usvojili so uporabo vljudnostnih izrazov (prosim, hvala …).

Otroci so se med seboj povezali. Če je bil kdo žalosten, so ga objeli, pobožali. Če je kdo potreboval pomoč, se je vedno našel vsaj eden, ki mu je skušal pomagati. Začeli so opažati, koga ni v vrtcu in spraševati, zakaj ga ni in kdaj pride v vrtec. Najpomembnejši pa je bil vidik, ki smo ga vpeljali v neprimernih dejanjih posameznika, in sicer, da smo se skušali v danih situacijah poistovetiti z drugimi in razumeti početje drugih.

Otrokom je bila ponujena možnost raziskovanja na vseh področjih. Otrokom sem s toplino, prijaznostjo in z različnimi dejavnostmi pomagala, da so se lažje soočali z jutranjim slovesom od staršev in jih spodbujali, da so odkrivali novo življenje v vrtcu.

Pomembno mi je bilo, da nisem sodila otrokovih občutkov, ali so pravilni ali ne. Iskala sem vir teh občutkov in pomagala otroku poimenovati določeno čustvo in se veliko ukvarjala s tem, kaj otrok čuti. Otrok je tako začutil, da mi je mar zanj, da mi je pomemben in da sem zanj tu, zdaj in vedno.

Slika 1: Prikaz didaktične igre: Danes srečo jaz delim in jo tebi podarim (foto: Nevenka Leskovar)

REFLEKSIJA

Kurikulum za vrtce (1999) nas strokovne delavce v vrtcu zavezuje k uresničevanju načel enakih možnosti in upoštevanja različnosti med otroki, kar pomeni, da morajo imeti vsi otroci enakovredne pogoje za optimalni razvoj, torej tudi za socialno - čustveni razvoj. Sem načelen človek in še bolj načelna vzgojiteljica in to načelo je vodilo mojega dela. Pri svojem delu se trudim, da s svojim vedenjem delujem spodbudno, pomirjujoče in predvsem spoštljivo. Moje delo temelji na pogostih pozitivnih interakcijah, objemih, dotikih, nasmehu, odzivanju na otrokova vprašanja in prošnje.

Kot že tolikokrat poprej, me je zopet presenetil učinek priprave na dejavnost: vsaka dobra priprava izjemno dvigne njeno kakovost, cilje dosežem hitreje in rezultati so boljši. Tako je, ker je vnaprej premišljena dejavnost bolje vodena in otrokom veliko bolj zanimiva; vse teče, bolj sproščeni smo, bolj uživamo in več se naučimo; tako otroci, kot odrasli! Priprava mi daje smer in okvire, znotraj katerih sem lahko bolj gotova vase in ustvarjalna.

Moj cilj je dejavnosti strokovno ustrezno načrtovati, seveda v skladu z »veliko sliko« otrokovega razvoja. V dejavnostih želim smiselno in zanimivo povezati kurikularna področja tako, da bodo našim najmlajšim raziskovalcem spodbudna popotnica za učenje in življenje.

Slika 2: Naše zadnje mahanje prijateljem v Črno Goro. (foto: Nevenka Leskovar)

Vrtec pri OŠ Mala Nedelja

Silvija Filipič, dipl. vzg.

V vrtcu pri OŠ Mala Nedelja že drugič zapored sodelujemo v mednarodnem projektu »Pomahajmo v svet«. Radovednost in navdušenje sta vrlini, ki nas v sodelovanju vedno znova vodita in pripeljeta do iskrenih in pozitivnih izkušenj. Otroci so vselej zelo zadovoljni, kar izrazito pokažejo s svojimi čustvi, znajo se že tudi prilagajati situacijam in kasneje te izkušnje uporabljati v vsakdanu. Pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti pa vselej upoštevamo otrokove spodbude in želje ter s tem pripomoremo k še večji empatiji in čustveni inteligenci. Prav vsa javljanja pri otrocih vzbujajo pozitivna čustva, a že drugo leto zaporedoma je bilo pri nas že pripravljanje na prvi klic in prvo mahanje nekaj posebnega.

1. ČUSTVENI IN SOCIALNI POMEN TER POMEN VZGOJITLJEVEGA PRISTOPA PRI VZGOJNEM DELU

Na spodbujanje čustvenega razvoja otrok imajo od prvega dne otrokovega življenja največji vpliv starši, pomembna pa je tudi vloga vzgojiteljev oz. drugih pomembnih oseb. M. Bergant (1977) pravi, da je za čustveni razvoj otrok najpomembnejše to, da starši in vzgojitelji razvijajo in krepijo njegova pozitivna čustva (veselje, ljubezen, varnost, zaupanje) in zavirajo oz. odstranjujejo vzroke, ki bi lahko povzročili razvoj neprijetnih čustev oz. zakoreninjenje teh v otroku.

Vzgojitelji v vrtcih poleg načrtovanja in evalviranja tudi vsakodnevno, zavedno ali nezavedno, prenašamo sporočila otrokom s svojim značajem, vedenjem, empatijo, odzivnostjo na situacije, vzorom in komunikacijo ter s tem vplivamo na socialno-čustveni razvoj otrok.

Otrok odzive vzgojitelja sprejema in ponotranji, zato je pomembno vzgojiteljevo spoznavanje in postavljanje lastnih meja, razumevanje, kaj je socialno sprejemljivo in kaj nesprejemljivo vedȇnje, da lahko otrokom daje zgled, ki ga potrebujejo (Polšak in Jazbec, 2008).

Odnosi med vzgojiteljem in otroki so večdimenzionalni, kar pomeni, da vzgojitelj vstopa v odnos z otrokom preko različnih vlog. Vzgojitelj je otrokov partner pri igri, otroka poučuje, vodi dejavnosti, je odgovoren za zadovoljevanje vseh njegovih potreb (Cugmas, 2003). Odzivanje na otrokove potrebe in spodbudna interakcija z vzgojiteljem pa je ključnega pomena za otrokov zgodnji spoznavni, govorni in psihosocialni razvoj. Otrok odzive vzgojitelja sprejema in ponotranji, zato je pomembno vzgojiteljevo spoznavanje in postavljanje lastnih meja, razumevanje, kaj je socialno sprejemljivo in kaj nesprejemljivo vedȇnje, da lahko otrokom daje zgled, ki ga potrebujejo (Polšak in Jazbec, 2008).

Otrok je socialno bitje. Njegov socialni razvoj poteka tesno povezano s čustvenim razvojem. Poleg tega da otrokov razvoj poteka v smeri od egocentrizma k družbenosti, po besedah Smetane (1993; v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008) socialni razvoj otroka poteka tudi v smeri razumevanja socialnih pravil, ki so ena najpomembnejših razvojnih nalog v obdobju malčka in zgodnjega otroštva. Razumevanje socialnih pravil vključuje razumevanje moralnih vrednot in konvencionalnih pravil ter pravil, ki se nanašajo na otrokovo varnost.

V procesu socializacije ima pomembno vlogo tudi regulacija čustev. Mnogi avtorji navajajo, da če otrok čustev ni spodoben regulirati, to vpliva na interakcijo z okoljem, na ustvarjanje socialnih norm in pravil vedenja in da je otrokovo usvajanje čustvenih izražanj in prepoznavanje čustev pod vplivom pravil in norm čustvenega vedenja kulture, v kateri se razvija in uči vse od zgodnjega otroštva naprej.

2. SKUPNA NAČRTOVANJA IN VREDNOTENJE PRVEGA MAHANJA » TO SEM JAZ«

Glede na pomen in vsebino kurikularnih načel in pristopov smo skupaj z otroki gradili željo po vnovičnem sodelovanju že od poletje prejšnjega šolskega leta. Ker so otroci sami večkrat spraševali po mahanju otrokom v drugi vrtec in to kamorkoli, smo se odločili, da naredimo načrt novega sodelovanja. Pri tem smo upoštevali otrokove želje, pobude in tako omogočili otrokovo soudeleženost pri načrtovanju novega sodelovanja.

Ker predšolska vzgoja v vrtcu mora temeljiti na konkretnih izkušnjah ter neposrednih aktivnostih, je zelo pomembna notranja motivacija otroka, spodbuja se razmislek ter oblikovanje prvih mišljenj, reševanje konkretnih problemov in pridobivanje socialnih izkušenj. Iz tega izhaja dejstvo, da smo na ta način uspešno izvedli prvo fazo sodelovanja. Otroci so imeli željo spoznati prijatelje, ki bi govorili drugačen jezik kot ga govorijo sami in da bi živeli nekje daleč, kamo ne moremo priti peš. Omenjali so prevozna sredstva: letalo, vlak, avtobus. Tako smo dobili sodelovanje z vrtcem iz Turčije iz mesta Istanbul. In takoj ko so zaslišali besedo Istanbul, me je prekinil fant in povedal, da ve kje to, ker sta mama in očka že bila tam.

Glede na to, da spodbujanje različnih dejavnosti v vrtcu, čustveno klimo ter uspešnost uresničevanja vzgojnih ciljev, ki jih nudimo v vrtcu, je res, da ima visoka kakovost vrtca pozitivne učinke na čustveno in socialno vedenje otrok. Za prvi klic nam je bil namenjen prav poseben dan, to je bil dan, ko so otroci prišli našemljeni, ker je bil čas PUSTA. Prav vsak je torej ta dan postal še nekdo drug in to smo pokazali tudi našim prijateljem iz Istanbula. Največje navdušenje in veliko pričakovanje pa je za ta dan trajalo že kar nekaj časa pred tem. Otroci so skrbno načrtovali in se skupaj s starši ter vzgojiteljicami iskreno dogovarjali v kaj se bodo našemili. Rojevale so se vedno znova in znova nove ideje. Po končnih odločitvah pa so se začele priprave in izvedbe ter kreacije pustnih kostumov. Nekateri so se odločili za doma izdelan kostum, nekateri za kupljenega. Otroci so že zjutraj ob prihodu pripovedovali o tem, da so se posebej uredili za prijatelje v Turčiji. To so izbrali za prvo točko mahanja v Istanbul. Pri tej fazi priprave sva jih s sodelavko pozitivno motivirali in jih spodbujali. Komunikacija je bila brezhibna, dogovori so bili sprotni in konkretni skupaj s starši.

Predstavitev je potekala po dobro načrtovanih in zastavljenih ciljev, pri čemer so bili otroci odlično motivirani in angažirani. Prav vsako področje kurikuluma smo dodobra predelali in se skupaj odločili kaj bomo pripravili in predstavili našim prijateljem.

Ker imamo skupino otrok 4 – 6 let starosti, so starejši otroci zelo samozavestno pristopili k mlajšim, ko so potrebovali pomoč pri prepisovanju svojega imena. Izbrali so trši naravni eko papir A4 velikosti in naj z velikimi tiskanimi črkami prepisali svoje ime. Nekateri hitreje, nekateri počasneje. Tako so prav vsi uspeli pokazati svoje ime otrokom v Istanbul. Z nasmehom in navdušenjem so pristopili h kameri in pokazali ter povedali svoje ime. To so izbrali za drugo točko predstavitve.

Naši otroci pa so tudi zelo vedoželjni in radovedni, zato jih je predvsem zanimalo, v katerem jeziku govorijo naši prijatelji. Zato smo nekaj časa pred mahanjem spoznavali turščino. Na kratko smo z zaprtimi očmi v jutranjih krogih prisluhnili nekemu govoru v turščini preko youtube povezave. Najprej z mislimi in nato že besedno smo tudi nekaj turških besed ponavljali. Poiskali smo tudi nove besede v turščini, kot so :

İYİ GÜN – DOBER DAN, ARKADAŞ – PRIJATELJ, GULE GULE – ADIJO. Tako smo se pripravili na začetek in konec druženja z njimi in jih v njihovem jeziku presenetili z njihovimi besedami in prevodom v slovenščini. Razšli smo se zelo zadovoljni in srečni.

Ob koncu mahanja smo se z otroki pogovorili in skupaj ugotovili, da ni pomembno kako dobro in zahtevno se je pripraviti na neko srečanje, ampak je najbolj pomembno to, da lahko nekoga vidiš, pa čeprav preko virtuale. Takoj se je porodilo vprašanje, kdaj se bomo spet videli. Pristopili smo k vprašanju in se z vzgojiteljico iz Istanbulskega vrtca že v naslednjih minutah dogovorili za naslednje srečanje. Otroci so bili resnično zadovoljni in še kar nekaj časa so v naslednjih dneh razpravljali o minulem mahanje. Ne malokrat je otroška igra zašla v ponazarjanje in igro vlog mahanja svojim prijateljem. Moram poudariti, da niti za trenutek ni bilo negativnega mišljenja ali kakšnega reševanja konfliktov pri otrocih, saj so bili prav vsi zavzeti in uspešni pri sodelovanju.

Projekt »Pomahajmo v svet« nas vedno znova, tako otroke kot vzgojiteljice nadgrajuje in dopolnjuje pri vsakodnevni rutini. Vedno nas povezujejo pozitivni koraki in nas uspešno vodijo naprej.

MOJE MESTO – MOJE POHORJE JAVNI ZAVOD VRTEC ZREČE

Tatjana Jevšenak Hren, dipl. vzgojiteljica

Javni zavod Vrtec Zreče se je v šolskem letu 2017/2018 prvič vključil v projekt »Pomahajmo v svet«. Za nas je bil ta projekt velik izziv, ki je od nas zahteval načrtovanje in vpogled izven ustaljenih okvirjev. Za kakovostno delo v vrtcu so zelo pomembni novi izzivi ter sistematično in skrbno načrtovanje.

V prispevku predstavljam dejavnosti na temo četrtega prsta »Jaz in moje mesto«. Pri načrtovanju in izvedbi projekta, ki je potekal v skupini otrok od 4 do 5 let, smo se strokovne delavke osredotočile na čustveno odzivanje, vživljanje otrok v dane dejavnosti in situacije, povezane z zanimivostmi ter kulturno tradicijo našega mesta. Čustva so del življenja in vplivajo na vsa področja človekovega življenja: vedenje, zdravje, učenje in medsebojne odnose. Zato je še kako pomembno, da je otrok čustveno spreten.

Uvod

Kratkoročni in dolgoročni cilji projekta, ki se dobro povezujejo s cilji vseh področij kurikuluma za vrtce, so botrovali odločitvi, da se vključimo v ta projekt. Cilj je bil tudi vsa odkritja in doživetja predstaviti prijateljem v vrtec Dugo Selo, Hrvaška. Pomembno je predvsem to, da so otroci imeli možnost učiti se drug od drugega.

Pri izvajanju je pomembna vzgojiteljeva motiviranost za vzgojno delo, ki temelji na ljubezni in veselju do dela z otroki, ter sposobnost vodenja skupine.

Vzgojitelji v vrtcih poleg načrtovanja in evalviranja vsakodnevno prenašajo sporočila otrokom zavedno ali nezavedno s svojim značajem, vedenjem, empatijo, odzivnostjo na situacije, vzorom in komunikacijo ter s tem vplivajo na socialno-čustven razvoj otrok (Stokes Szanton, 2001; Lorger, 2001).

Na poti raziskovanja

Čustva imajo biološko osnovo, vendar se jih otrok tekom svojega odraščanja šele nauči prepoznavati in izražati, torej so pretežno odvisna od otrokove interakcije z drugimi ljudmi. Znotraj določenega okolja, kot na primer družine, širšega kulturnega okolja, se oblikujejo tako imenovana pravila čustvovanja, ki vključujejo nenapisana pravila za izražanje čustev (Batistič Zorec in Prosen, 2011). Teh se otroci učijo tudi preko posnemanja čustvenih izrazov in čustvenih reakcij opazovanih oseb ter preko prenašanja čustvenih odzivov na nove objekte (Musek in Pečjak, 1997).

Strokovni delavci lahko otroku ustrezno organiziramo raziskovalno okolje in ga spodbujamo, da bi ga razumel, in sicer vsak dan celoviteje. Zavedamo se tudi, da otrok ni samo pasiven spremljevalec in sprejemnik informacij, temveč svoja spoznanja, prepričanja in čutenja aktivno ustvarja in izraža.

Tako smo se z otroki pogovarjali, kaj jim je zanimivo v Zrečah, in iz tega smo izhajali, kako bo potekalo raziskovanje. Najprej smo se opravili do Turističnega informacijskega centra, kjer so nam podali osnovne informacije. Otroci so opazovali zastavo, grb, izdelke, kot so cokle, dobre vile, kozolec ter druge izdelke. Z zanimanjem so poslušali zanimivosti o Zrečah, ki so vključevale tudi predstavitev ljudskega pevca in godca Jurija Vodovnika. Otroška radovednost nas je spodbujala k nadaljnjemu raziskovanju. Na lastno pobudo so v vrtec prinašali zapiske starih staršev, knjige o godcu, stare fotografije in predmete. Ob prebiranju zapiskov in fotografij zreškega Pohorja ter poslušanju starih ljudskih pesmi je bila želja otrok, da se naučijo pesem po ljudskem izročilu z naslovom J‘s sn en pebič

J‘s sn en pebič

J‘s sn en pebič, s Pohorja doma, ku sn tk tapste apce meu.

Ena bla čarna, ena bla bajla, ena bla čistu šekasta.

Su me dekljne rode mile, ku sn tak tapste apce meu.

Vir: Ljudsko izročilo

V ta namen smo v skupino povabili prababico, ki nam je predstavila in zapela pesem v narečju. Kot strokovna delavka sem poskrbela, da so to pesem spoznali tudi v slovenskem pogovornem jeziku, posamezne besede pa tudi v angleškem jeziku. Te besede so bile naslednje:

– pebič – fant – a boy,

– dekljna – deklica – a girl,

– čarna – črna – black,

– bajla – bela – white,

– apca – ovca – a sheep,

– rad met – rad imeti – I love you.

Pesem so zelo hitro usvojili in jo izbrali za svojo himno. Poleg tega nam je pripovedovala, kakšno je bilo življenje v njeni mladosti. Predstavila nam je oblačila ter igre, ki so se jih nekoč igrali. Posebej všeč sta jim bili igri »ristanc« in igra s »poluftneki« – frfotavčki. Te so si tudi sami izdelali. Vrečko iz blaga so napolnili z žagovino. Glavici so dodali rep iz narezanih trakov. Poluftneke so na prostem metali v zrak in jih lovili. Organizirali so tudi tekmovanje v metanju v cilj. Pri tej igri so premagovali strah in žalost pred neuspehom, se veselili uspeha in hkrati spoznavali, da je pomembno druženje in predvsem to, da drug drugega spodbujamo in si pomagamo.

Ker otroci živijo v sedanjosti, si težko predstavljajo, kaj pomeni preteklost. Pomembno je, da jim nudimo izkustveno učenje, saj na ta način lažje dojemajo spremembe v času. V tem primeru je bilo smiselno, da se konkretno seznanijo s preteklostjo in spoznajo, kako so živeli ljudje nekoč. Posebno doživetje za otroke je bil izlet z avtobusom. Nekateri so se prvič peljali z njim. Že med samo potjo so prepevali pesmi, opazovali pokrajino, na njihovih obrazih je bilo zaslediti veselje in navdušenje. Odpeljali smo se do Skomarske hiše, kjer nas je pričakala domačinka in skrbnica, ga. Magda Drozg. Na zanimiv in otrokom razumljiv način nam je predstavila Skomarsko hišo, domovanje Jurija Vodovnika. Otroci so imeli možnost spoznati poimenovanje sob in predmetov v narečnem jeziku (hiša, štiblc, kuhna, hišca …). Posebej zanimiva jim je bila črna kuhinja. Kuhanje v takšni kuhinji je bilo za otroke nepredstavljivo. Eden od komentarjev je bil: »Mi ne bomo žgancev kuhali v črni luknji, ker ne bomo črno jedli.«

Ob ogledu muzejske zbirke in galerije nam je predstavila življenje in ustvarjanje ljudskega godca. Z zanimanjem smo si ogledali tudi film, ki je prikazoval vaško veselico z narečno pesmijo. Bil jim je zelo smešen, sploh njihovo petje. Zahvalili smo se za sprejem in v spomin dobili štampiljke zreškega grba. Polni veselja, vtisov, novih spoznanj in bogatejši še za eno izkušnjo smo se vrnili v vrtec.

»Stora hojša – stara hiša – old house«

Skupaj smo dnevno podoživljali našo ekskurzijo. V igralnici smo si uredili kotiček s starimi knjigami ter predmeti in ga poimenovali »Stara hiša«. Za pomoč smo prosili starše pri zbiranju starih oblačil. Otroci so se oblačili v različna oblačila in pokrivala. Pri tem so drug drugemu pomagali in se opazovali pred ogledalom. Ob zvokih ljudskih pesmi so se vživljali v like plesalcev. Ker ljudsko petje sovpada s plesom, so se tega ljudskega plesa želeli tudi naučiti. Pri tem nam je pomagala folklorna skupina Pastirčki, ki že vrsto let deluje v vrtcu in v katero je bilo vključenih veliko otrok iz naše skupine, ki so ostale otroke naučili elemente ljudskega plesa ob pesmi z naslovom Mat‘ potico pečejo Ob usvojenih korakih je bilo na njihovih obrazih moč zaznati veselje in ponos. V plesu so neizmerno uživali. Pri predstavitvi prijateljem so oblekli tudi folklorna oblačila.

Ob pogovoru smo s pomočjo zbrane literature primerjali življenje nekoč in danes. Ugotovili smo, da so si nekoč svetili s petrolejkami, danes samo prižgemo luč. Oblačila so perice prale na roke, danes to delo opravi pralni stroj. Vode v hiši ni bilo, črpali so jo iz vodnjaka, danes pa samo odpremo pipo in še bi lahko naštevala. Delati so morali na kmetiji, pasti živino, paziti na mlajše otroke. V večini so spali na peči ali na seniku. Igrali so se preproste igre v naravi. Igrač niso poznali, razen tistih, ki so si jih izdelali sami. Priprava hrane je bila čisto drugačna kot danes. Kuhali so v črni kuhinji v eni veliki posodi, medtem ko danes kuhamo na štedilniku. Jedli so iz skupnega sklednika z lesenimi žlicami, danes imamo vsak svoj pogrinjek. Tudi mi smo si skuhali žgance z ocvirki ter iz domačega mleka pripravili kislo mleko. Otroci so imeli takrat popolnoma drugačno življenje, kot ga imajo otroci sedaj, vendar so bili, kljub skromnosti, srečni in zadovoljni.

Javljanje prijateljem v vrtec Dugo selo

Ob koncu našega raziskovanja so otroci s pomočjo slikovnega materiala predstavili zanimivosti in znamenitosti našim prijateljem na Hrvaško. V pohorskem narečju so jim zapeli pesem J‘s sn en pebič. Dogajanje smo popestril z ljudskim plesom in se v ta namen oblekli v folklorna oblačila. Z nami je plesal tudi pohorski škrat Pokec. V slovo smo jim pomahali z zreško zastavo in se veselili naslednjega video klica.

Refleksija

Menim, da je sklop uspel. Zastavljene kratkoročne cilje projekta, kot tudi cilje s področja kurikuluma, smo uresničili skozi zgoraj omenjene dejavnosti, spontane pogovore in igre. Najpomembnejše pri tem pa je, da so otroci res uživali ob raziskovanju našega kraja in kulture. Pohorsko pesem so usvojili spontano in se ob petju zabavali. Ob tem so spoznali razliko med knjižnim in narečnim jezikom. Pomembno je, da že najmlajšim otrokom privzgojimo pozitiven odnos do naše kulturne dediščine v želji, da jo bodo ohranjali še naprej. Sodelovanje mlajših in starejših generacij prispeva h kognitivni rasti, boljši socializaciji, fizičnemu razvoju in čustvenemu počutju. Otrokova čustvena inteligenca je eden najpomembnejših dejavnikov za kasnejši uspeh v življenju.

Preko različnih dejavnosti in igre so poskušali podoživeti delček tistega, kar je bilo v otroštvu naših dedkov in babic življenjski vsakdan, za otroke pa presenečenje in hkrati navdušenje. Pomembno je, da otrokom pripravimo aktivno spodbudno učno okolje in da so aktivni udeleženci ter soustvarjalci pri vseh dejavnostih, da lahko skozi dejavnosti izražajo svoja čustva, jih spoznavajo in ponotranjijo. Vsak strokovni delavec je na dobri poti profesionalnega razvoja takrat, ko začne zaznavati reakcije otrok in se zavedati, od kod izvirajo.

Ne glede na deljena mnenja psihologov velja, da starejši kot je otrok, več različnih čustev lahko opazimo pri njem. Razni predmeti, osebe in situacije, do katerih je bil prej ravnodušen, sčasoma izzovejo njegove čustvene reakcije (Toličič in Smiljanić, 1979; Marjanovič Umek, 2004). Skozi projekt smo uresničevali načela aktivnega učenja in zagotavljanja možnosti verbalizacije in drugih načinov izražanja.

Slika 1: »Tako so jedli nekoč«. (foto: osebni arhiv)

Slika 2: Javljanje v vrtec Dugo Selo. (foto: osebni arhiv)

PLEČNIKOVA LJUBLJANA

Vrtec Miškolin, enota Rjava cesta, Ljubljana

Urša Mak, dipl. vzg. pred. otrok

Letos tretje leto sodelujemo v projektu in mahamo v Estonijo. Dejavnost, o kateri bom pisala, se navezuje na lansko leto, ko so bili otroci stari od 4 do 5 let in smo mahali v Zagreb skupini Buč. Pisala bom o četrtem prstu, ki se navezuje na Moje mesto. Spoznavali smo Plečnikovo Ljubljano.

Čustvena inteligentnost, kot so pokazale različne raziskave, je pomembna za nadaljnji uspeh v odraslem obdobju. V zgodnjem otroštvu je pomembno, da otroku pomagamo razvijati čustvene lastnosti (empatija, izražanje in razumevanje občutkov, nadziranje razpoloženja, neodvisnost, prilagodljivost …), saj je to njegova popotnica za vse življenjske preizkušnje, ki ga čakajo na njegovi poti.

ČUSTVENA INTELIGENTNOST

Izraz »čustvena inteligenca« opredeljuje čustvene lastnosti, pomembne za uspeh in sta ga prvič uporabila leta 1990 psihologa Peter Salovey s harvardske univerze in John Mayer z univerze v New Hampshiru. Te lastnosti so:

• empatija,

• izražanje in razumevanje občutkov,

• nadziranje razpoloženja,

• neodvisnost,

• prilagodljivost,

• občutek priljubljenosti,

• reševanje medosebnih težav,

• vztrajnost,

• blagohotnost,

• prijaznost in

• spoštovanje.

Raziskave kažejo, da bodo otroku v službi in v zakonu pomagale tiste veščine čustvenega količnika, ki jih bo razvil, ko ga bo učitelj zaznal kot navdušenega učenca, ali ga bodo vzljubili prijatelji na igrišču (dr.Shapiro, 1999).

Čustvena inteligenca je skupek človekovih sposobnosti, povezanih z možnostjo dobrega upravljanja z lastnimi in tujimi čustvi. Visoko čustveno inteligenco imajo ljudje, ki znajo v praksi uporabiti svoje sposobnosti. Čustvene sposobnosti so tista znanja, spretnosti, veščine in naravnanosti, ki so potrebne za razumevanje, izražanje in dobro obvladovanje naših čustev (GROP, 2010).

Številne raziskave možganov so pokazale, da imajo pedagogi, ki se posvečajo razvoju čustvene inteligence, upravičen čas in energijo. Čustva namreč niso neukročeni ostanek preživetja v kameni dobi, ki ga moramo utišati in še drugače ignorirati, medtem ko razvijamo kognitivne spretnosti. Čustva vodijo naše vedenje, oblikujejo naše vrednote in nas usmerjajo, tako da raje izberemo en način delovanja in ne drugega (Schilling, 2000).

EMPATIJA

Po nizih raziskav, ki sta jih izvedli Marian Radke – Yarrow in Carolyn Zahn z nacionalnega inštituta za mentalno zdravje, sta prišli do rezultata, da je velik delež razlikovanja v empatični zaskrbljenosti odvisen od vzgoje staršev. Ugotovili sta, da so bili otroci bolj dovzetni za empatijo, če so jim starši privzgojili čut za dojemanje stiske, ki so jo povzročali drugemu s svojim grdim obnašanjem (namesto graje so uporabili besedo: «Poglej, kako je žalosten zaradi tebe.«). Prav tako sta prišli do spoznanja, da se empatija pri otrocih oblikuje po vzoru drugih in načinu, kako se odzivajo na potrtost drugih; z oponašanjem vedenja, ki ga vidijo, si bogatijo izbor empatičnih odzivov; še zlasti takšnih, ki so vezani s pomočjo ljudem v stiski (Goleman, 2006).

NAČRTOVANJE IN IZVEDBA DEJAVNOSTI

Pri načrtovanju dejavnosti sem se držala načela postopnosti in nazornosti, saj so otroci postopoma nadgrajevali svoje znanje o mestu iz lanskega leta. Metode, ki sem jih pri tem prstu uporabila, so: metoda opazovanja (fotografije), metoda pripovedovanja – razlaganja (opisovanje fotografij), metoda razgovora – pogovora (zgodba Čukec Nukec), metoda praktičnega dela (obisk delavnice Moje telo, moja arhitektura v Fužinskem gradu).

V jutranjem krogu smo po pogovoru o vsakodnevnih stvareh odprli čarobno škatlo, iz katere so ven popadale fotografije. Vsak otrok si je izbral eno fotografijo in si jo v tišini ogledal. Nato je vsak otrok po vrsti opisal, kaj vidi na fotografiji. Pri tej dejavnosti so se otroci srečali z našim arhitektom Jožetom Plečnikom in njegovim delom.

Nekatere fotografije so imele tudi podnapise, ki smo jih skupaj prebrali. Otroci so se pri tem urili v strpnosti, poslušanju in spoštovanju do sovrstnikov, saj so morali počakati in poslušati prav vsakega posameznika. Po ogledu in pogovoru smo se posvetili poklicu arhitekt in ga bolje spoznali.

V knjižnici smo si izposodili knjigo Čukec Nukec – zgodbe o malem čuku, ki živi v Nuku, pisateljice Helene Janežič. Preko zgodbe smo se seznanili z zunanjo značilnostjo Narodne univerzitetne knjižnice. V zgodbi nas sam Jože Plečnik popelje po sami zgradbi in opiše značilnosti knjižnice: vrata vhoda v knjižnico so iz železa, ker je do znanja težko priti; kljuka na vratih pa je izklesana v Pegasa (konja s krili), saj ti znanje da krila. V knjigi prav tako izvemo, da so manjša okna v obliki odprte knjige. Zgodbo so otroci večkrat poslušali z zanimanjem. Podrobnosti pa so prišle do izraza, ko smo si odšli ogledat nekaj Plečnikovih stvaritev v sam center Ljubljane.

Med fotografijami iz čarobne škatle je bila tudi fotografija Ilirskih provinc pri Križankah, katere posebnost je, da je vanj vgrajen prah iz groba padlega francoskega vojaka. Sestavljajo ga grobo obdelani kvadri kraškega marmorja, v katerega so vgravirani zlati napisi. Prav podatek, kaj je vgrajeno v spomenik, je na otroke pustil velik vtis.

Naša igralnica se je večkrat spremenila v »gradbišče«, saj so otroci postali arhitekti in z različnimi vrstami konstruktorjev gradili Univerzitetno knjižnico. Seveda je bilo potrebno pred tem narisati načrt.

Obiskali smo tudi muzej na Fužinah (Muzej za arhitekturo in oblikovanje - MAO) kjer smo se udeležili delavnice z naslovom Moje telo – moja arhitektura. Otroci so se na interaktivni način seznanili s pojmi arhitekture. S svojim telesom so uprizorili napetost, lok/obok, steber, viadukt, kupolo. Iz lesenih konstruktorjev so na tloris Ljubljane postavili hiše in opazovali, kakšne temelje so naredili. Spoznali so, da tako hiša, kot telo, potrebujeta trdno konstrukcijo oz. temelje.

Na koncu projekta so otroci sami strigli fotografije Plečnikovih del v mestu Ljubljani in izdelali plakat z Naslovom Plečnikova Ljubljana.

Slika 1: Prikaz napetosti s telesom na delavnici v izvedbi MAO. (foto: Urša Mak)

Slika 2: Plakat, ki so ga izdelali otroci – zapisi pod slikami so besede oz. komentarji otrok. (foto: Urša Mak).

ANALIZA DEJAVNOSTI

Cilj pri samem četrtem prstu je bil, da se otroci seznanijo z delom arhitekta Jožeta Plečnika in, da se zavedajo okolice, ko gredo v mesto.

Vse dejavnosti so potekale tako, da so otroci sodelovali med seboj in se urili v dogovarjanju, pogovarjanju in poslušanju med seboj in strokovnima delavkama. Pri tem so otroci razvijali svojo čustveno inteligenco na osnovi opazovanja strokovnih delavcev in med opazovanjem sovrstnikov. Vsak otrok je lahko povedal svoje mnenje, opažanje in tudi nestrinjanje ter bil pri tem slišan. Obe strokovni delavki sva se zelo trudili, da sva otrokom prisluhnili pri njihovih opažanjih in vprašanjih ter jim ponudili odgovore in rešitve, kadar je bilo to potrebno. Zdi se nama pomembno, da otroci dobijo čim več odgovorov na vprašanja in da jih poslušamo – si vzamemo čas, ko nam imajo kaj povedati, saj tako krepimo njihovo samo podobo in jim že na neverbalni način dajemo vedeti, da so pomembni v družbi in kot posamezniki.

REFLEKSIJA

Na koncu članka ne morem mimo besed Roberta Fulghuma, ki pravi: »Vse kar moram vedeti o tem, kako živeti, kaj delati in kako obstati, sem se naučil v vrtcu. Ta modrost ni bila na vrhu gore visoke šole, temveč prav v samih temeljih vrtca. Naučil sem se tega: Vse deli z drugimi. Igraj pošteno. Ne prizadeni ljudi … Ne vzemi, kar ni tvoje. Opraviči se, kadar koga prizadeneš ...« (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).

Zelo pomembno se mi zdi, da kot pedagog, znam prepoznati neverbalno komuniciranje otrok in da se zavedam, da tudi sama oddajam nezavedno neverbalno mimiko, ki otrokom pove več, kot kakršna koli beseda. Odrasli se moramo zavedati, da smo prvi in edini vzor otrokom in da nas otroci zelo hitro posnemajo, zato jim moramo biti vzgled in jih usmerjati, da bodo znali prepoznati svoja čustva, da bodo znali sočustvovati z drugimi, spoštovali sebe, starejše, sovrstnike in vsa živa bitja. Že v vrtcih je potrebno, da otroci postavijo trdne temelje pri čustveni inteligenci, saj se bodo le tako lahko kasneje uspešno prebijali skozi viharje življenja.

IGRA KOT TEMELJ ZA RAZVOJ MEDSEBOJNE KOMUNIKACIJE IN DOBRE

SOCIALNE INTERAKCIJE

OSNOVNA ŠOLA MIRNA

mag. Vesna Logar

Danes velik del poučevanja in utrjevanja učne snovi temelji na igri. S socialnimi ali družabnimi igrami učenci postopoma razvijajo uspešno medsebojno komunikacijo in pripomorejo k boljši socialni interakciji. Učitelji želimo doseči, da se preko iger učenci najprej dobro spoznamo, se naučijo sodelovanja, poslušanja drug drugega in le na tak način lahko v razredu postopoma ustvarjajo prijetno razredno klimo. Projekt Pomahajmo v svet nam daje veliko priložnosti, da sodelujoči učitelji vključujemo igro in na tak način sledimo ciljem projekta. V članku je opisano, kako smo na OŠ Mirna vključili igro v aktivnosti priprave za izvedbo petega prsta z naslovom »Jaz in moja država Slovenija.«

1. IGRA KOT PRIPOMOČEK ZA RAZVOJ SOCIALNIH ODNOSOV

Kadar v šoli igramo različne igre opazimo, da med otroki takrat nastajajo določene interakcije in prav tako tudi socialni odnosi. Na tak način pri otrocih in odraslih razvijamo čut, da se vživljajo v vlogo drugega, da znajo sprejemati in reševati konfliktne situacije, ki lahko nastanejo v vsakodnevnih stikih, ter poskušajo postopoma graditi odnose sodelovanja v skupini (Užmah, 2012).

1.1 Vloga učitelja in učenje iz pravil

Učitelj v razredu je v vlogi usmerjevalca, saj si ves čas prizadeva, da se vzpostavi pozitivna klima. Vse pa ni odvisno le od učitelja in od njegovih prizadevanj, temveč tudi od velikosti skupine, njene strukture ter od njene učinkovitosti (Virk Rode in Belak Ožbolt, 1998).

Za učitelja je pomembno, da zna vzpostaviti demokratične odnose, ki pripomorejo k boljši motiviranosti učencev za delo. Dober vodja poskuša aktivirati učenčeve intelektualne sposobnosti, spodbuja ustrezno komunikacijo med učenci in gradi na medsebojnem zaupanju in ljubezni. Dober učitelj dobro pozna svoje učence, zato v razredu izvaja takšne didaktične dejavnosti, s katerimi uresničuje zahteve pouka. Izhaja iz potreb otoka samega, oz. skupine kot celote (Jaušovec, 1987).

Med pomembnimi smernicami, ki nakazujejo kakovostno učenje so pravila, kako učenci pristopijo k neki aktivnosti in kako samo aktivnost izvedejo, zato je izrednega pomena, da učenci razumejo in urijo sodelovalne strukture (Užmah, 2012).

Ena izmed ključnih nalog vsakega učenca je, da se nauči sam upravljati lastno vedenje in da zna sprejemati odgovornost za svoja ravnanja. Pomembno je, da se znajo učenci spoprijemati s posledicami svojih odločitev, da si zastavijo cilje, ki jih želijo doseči, da znajo sami sklepati razne dogovore in premirja (Žagar, 2009).

1.2 Sodelovalno učenje in igra

Braemer (1992) v svoji teoriji razlaga, da je sodelovalno učenje podpora učencu, da bo bolje razumel tisto, kar se uči. Skupna naloga mora biti zasnovana tako, da jo učenci lahko učinkovito razrešijo. Kot pomemben del je tukaj vodenje oz. usmerjanje učenčevega dela s pravilnimi povratnimi informacijami. Warden in Christine (2001) menita, da je taka vrsta dela učencem koristna, saj so ob tem vključene lastne misli in občutki, učenci pa so ob tem izboljšajo svoje komunikacijske in medosebne spretnosti, ter razjasnjujejo svoja stališča in ideje.

Izvajanje igre v razredu je običajno za otroke pravi balzam, saj se lahko sprostijo, izrazijo svoja čustva in spoznanja. Igre lahko s svojo vsebino pri učencih spodbujajo tudi ustvarjalnost. Ob tem se otrok izrazi na svojstven, izviren način, kar pa vodi v fleksibilen način dela v razredu. Pri tem se postopoma naučijo prenesti svojo izvirnost še na ostala področja, lahko tudi izven razreda (Virk Rode in Belak Ožbolt, 1998).

1.3 Pomen igre

V zadnjem času pomen igre vse bolj pridobiva na teži. Specializirani strokovnjaki uporabljajo igro v terapevtske namene, saj igra v določenih pogojih sprošča otrokovo osebnost. Otroku je potrebno omogočiti, da se svoji starosti

primerno igra, saj s tem ne oviramo njegovih sposobnosti in celotnega razvoja (Toličič, 1961).

V razvitih državah je vloga otoka pri otroški igri izrednega pomena. Med odrasle člane pogosto prištevamo starše, vzgojitelje in učitelje. Med igro otrok pridobi zase pomembno informacijo o ljudeh, lastnem delovanju v določenih okoliščinah z določenimi predmeti. Otrokovi partnerji pri igri spontano spodbujajo njegov razvoj ter otroka usmerjajo k novim in spoznavno zahtevnejšim dejanjem (Marjanovič Umek in Zupančič, 2001).

Igranje v skupini je zabavno, saj se učenci naučijo, kako reševati probleme, med drugim tudi urijo socialne spretnosti, sklepajo prijateljstva, si krepijo samozavest, se učijo od svojih vrstnikov in se spoprimejo z vzponi in padci, ki lahko pestijo skupino (Paterson, 2003).

2. PROJEKT POMAHAJMO V SVET NA OŠ MIRNA

Projekt Pomahajmo v svet omogoča dobro socialno interakcijo, kjer poteka medsebojna izmenjava sporočil med otroki. Na OŠ Mirna že pet let sodelujemo v tem projektu. V članku je opisano, kako smo na naši šoli, v našem 4. razredu, kjer so učenci stari 9 let, vključili igro v aktivnosti priprave za izvedbo petega prsta z naslovom »Jaz in moja država Slovenija«. S pomočjo socialnih, didaktičnih in gibalnih iger so učenci pridobivali kompleksne socialne veščine, vzpostavljali so stike z drugimi, upoštevali so njihove potrebe, prepričanja, vrednote in bolje so razumeli čustva drugih.

2.1 Igra in priprava dejavnosti petega prsta »Jaz in moja država«

Pripravo na peto javljanje smo začeti tako, da smo na globusu poiskali našo državo Slovenijo in Litvo, nato pa smo se pogovarjali o značilnostih obeh držav. Primerjali smo velikosti držav, njihove zastave in poslušali himne. Iskali smo razlike in podobnosti med državama. Ugotovili smo, da slabo poznamo svojo državo in da se moramo o njej še veliko naučiti.

Ker pa se najhitreje učimo preko igre, smo na šolskih policah poiskali različne igre o Sloveniji. Na šoli imamo veliko sestavljank, miselnih iger in pobarvank, za spoznavanje Slovenije. Večina jih temelji na spoznavanju značilnosti in šeg ter navad v Sloveniji. Cilj teh iger je bil, da so se učenci razdelili po skupinah in se urili, družili, sodelovali ter hkrati spoznavali našo domovino.

Igre so nam bile v pomoč, pri spoznavanju Slovenije, poleg tega pa smo želeli med učenci vzpostaviti bolj enakopravne in neposredne stike, hkrati pa smo s tem pripomogli k boljši klimi v razredu. Otrok je preko iger spoznaval Slovenijo, vsakega posameznika in se tako s pomočjo iger poskušal vživeti v skupino. Otroci so se med potekom iger podredili danim pravilom, s tem pa so pričeli razvijati solidarnost, medsebojno pomoč, hkrati pa so se navajali na sprejemanje različnosti. Naučili so se veliko novega o svoji domovini in tako so lahko sami pripravili program javljanja v Litvo. Iz nabora različnih idej smo izbrali tiste, ki so bile najbolj zanimive in jih vključili v program. Opisali so obliko države, sosednje države, naše pokrajine in znamenitosti. Omenili smo našega največjega pesnika, najvišjo goro, najlepšo in najdaljšo jamo, morje, tradicionalne slovenske jedi in pozabili nismo niti na naše najuspešnejše slovenske športnike.

Otroci so pri pripravah na javljanje izrazili veliko mero ustvarjalnosti in pripravili bogat in zanimiv program. Izbrali

Slika 1: Igre in pripomoček za spoznavanje naše domovine Slovenije. (foto: Vesna Logar)

so tudi tri pesmi o domovini, da jih skupaj zapojejo prijateljem. Odločili so se za slovensko himno, pesem Naša dežela in še eno ponarodelo pesem z naslovom Slovenskega naroda sin.

Pred javljanjem smo bili vsi nervozni in polni različnih občutkov. Nestrpno smo pričakovali, da zopet zagledamo svoje prijatelje. Upali smo, da bo video klic potekal tako, kot smo načrtovali. Ko smo se zagledali, smo se sprostili in komunikacija je potekala bolj sproščeno.

2.2 Izvedba javljanja in analiza

Javljanje smo pričeli s pozdravom, nato pa s himno in prikazom slovenske zastave. Med javljanjem so se prijatelji med seboj sporazumevali s pomočjo risb, kretenj in neverbalne komunikacije, ki je gradila medsebojno komunikacijo. Med javljanjem smo spoznali nekaj novih besed, jih poskusili pravilno izgovoriti, hkrati pa smo tudi naše prijatelje naučili spregovoriti nekaj besed v našem jeziku. S prijatelji smo skupaj zapeli pesmi o domovini. Z veseljem smo prisluhnili tudi izvirni predstavitvi Litve.

Po javljanju smo skupaj ugotovili, da smo se na javljanje dobro pripravili in da smo na odličen način predstavili svojo domovino. Učenci so izpostavili, da jim je bil najljubši del priprava na javljanje, druženje in igranje z različnimi igrami. Primerjali smo našo predstavitev s predstavitvijo naših prijateljev in ugotovili smo, da bi lahko k naši predstavitvi še kaj dodali. Lahko bi se naučili zaplesati kakšen slovenski ples, ali pa bi spekli in našim prijateljem pokazali kakšno tradicionalno slovensko jed. Vse predloge smo zabeležili in jih bomo upoštevali naslednje leto, ko se bomo spet pripravili na javljanje. Vsi učenci so bili mnenja, da je Litva čudovita država in da bi jo bilo vredno obiskati.

2.3. Zaključne misli po petletni vključenosti v projekt

Otroci s sodelovanjem v projektu Pomahajmo v svet krepijo pozitivno razmišljanje o sebi, razvijajo pozitivno samopodobo in prepoznavajo svoja močna področja. Če otrok dobro razume sebe, bo razumel tudi druge in s tem se navaja na rahljanje predsodkov in nestrpnosti do drugače mislečih in na tak način pripomore h kakovostnejšemu življenju, večji solidarnosti in spoštovanju.

Sodelovanje v projektu nam predstavlja izziv in vedno znova se veselimo priprav in vsakega javljanja. Tudi v bodoče bomo z veseljem sodelovali v tem projektu, saj nam omogoča osebno rast, izziv, popestritev šolskega vsakdanjika in drugačen način dela, s katerim omogočamo razvoj različnih področij otrokovega razvoja.

Slika 2: Skupinska analiza izvedbe javljanja. (foto: Vesna Logar)

KOFEROM PUNIM PRIJATELJSTVA KROZ EUROPU

Dječji vrtić Bukovac

Blaženka Videc (odgojiteljica mentorica), Lidija Lukač (odgojiteljica mentorica), Sanja Carević (mag.praesc.educ., odgojiteljica mentorica)

Koliko je važna emocionalna inteligencija u sveukupnom razvoju djeteta predškolske dobi? Zbog čega je važno razvijati takvu vrstu inteligencije? Koju ulogu imaju roditelji, a koju odgojitelji u razvoju emocionalne inteligencije te koliko je važno biti dobar model ponašanja za djecu. Kako smo kroz projekt „Say Hello To The World“ poticali razvoj skupova značajnih emocionalnih osobina koji se smatra pod pojmom emocionalne inteligencije (Mayera i Salovey, 1990.), koliko je važno prijateljstvo, suradništvo među djecom, podrška, i općenito društveni odnosi za razvoj njihove osobnosti prikazat ćemo ovim radom.

Izraz „emocionalna inteligencija“ prvi su put 1990. upotrijebili psiholog Peter Salovey s Harvarda i John Mayer s University of New Hampshire. Tako su nazvali kao što smo već spomenuli u uvodnom dijelu skup emocionalnih osobina važnih za uspješnost pojedinca (empatija, izražavanje i shvaćanje vlastitih osjećaja, samosvladavanje, neovisnost, prilagodljivost, omiljenost, sposobnost rješavanja problema u suradnji s drugima, upornost, prijateljsko ponašanje, ljubaznost i poštovanje (Shapiro 1997). Prvi koraci razvoja emocionalne inteligencije kreću u ranom djetinjstvu, kako bi kroz čitav život jačali percepciju o sebi (pozitivna slika o sebi, samopoštovanje, identitet…), lakše se nosili s negativnim osjećajima, razvili izraženiju osjetljivost na tuđe osjećaje, ali i kvalitetniji temelji za odnose s drugim ljudima (Shapiro, 1997).

Na stranici Instituta D.O.M. navedeni su sljedeći podaci:

o Istraživanja ukazuju na to da je inteligencija povezana s osobnim uspjehom

o Emocionalna inteligencija u znatno je većoj mjeri odgovorna za uspjeh u životu

o Pokazalo se da razvoj djetetove emocionalne inteligencije zaista utječe na bolji akademski uspjeh tog djeteta

o Razvoj emocionalne inteligencije djeluje kao učinkovita prevencija za neprihvatljivo ponašanje, razvoj ovisnosti, odustajanje od daljnjeg školovanja, depresiju i agresiju

o Razvoj emocionalne inteligencije pozitivno utječe na funkcioniranje pojedinca na socijalnoj razini, kao i na pozitivnu atmosferu, kako u školi tako i u vrtiću.

Na razvoj djetetove emocionalne inteligencije utječu roditelji kao primarni odgojitelji svojim interakcijama s djetetom, obitelj i zajednica (vrtić, odgojitelji, vršnjaci…). Vrtić, odnosno odgojitelji imaju zadaću stvarati kontekst koji podupire razvoj svih komponenti emocionalne inteligencije (Lantieri, 2012.).

U projektu „Say Helo to the World“ skupine „Pčelice“ i „Žirafe“ sudjeluju petu godinu te od samog početka međusobno surađujemo. Obje skupine su dobno mješovite s djecom u dobi od 3 do 6, odnosno do polaska u školu i uključene su u program ranog učenja stranog jezika (njemački / engleski). Prošle pedagoške godine partnerski vrtić bio je iz Litve ( Žvaigždutė, Šilutė, Litva) odnosno Estonije (Õiekesed, Tallinn, Estonia), gdje smo našu suradnju produbili kroz teme projekta putujući Europom. Sama ideja o putovanju započela je otkrivanjem zemalja partnera na zemljopisnoj karti. Kako, na koje sve načine, što nam je sve potrebno na putovanju, koje sve zemlje moramo proći kako bismo došli do Estonije bila su prva pitanja koja su nam se nametnula. Djeca su sama izradila svoje osobne iskaznice uz koje smo imenovali svoje različite emocije i povezivali ih s različitim situacijama i događajima, ali i prepoznavali tuđe emocije i uživljavali se u njih. Djeca su također izradila svoje kofere koji su nam svakodnevno služili kao sredstvo za simboličku igru, ali i poticaj na upoznavanje, razumijevanje i poštivanje različitih kultura, pjesama, priča iz pojedinih zemalja. Tijekom planiranja naših putovanja shvatili smo da najbolji učinak imamo u svakodnevnim okupljanjima u krugu gdje je svako dijete imalo priliku dati prijedlog, ideju o budućim aktivnostima vezanim uz putovanje kroz zemlje Europe. Takva druženja u krugu stvorila su osjećaj zajedništva, pripadnosti grupi, ali i osjećaj vrijednosti svakog pojedinog djeteta. Kroz ovaj projekt djeca su upoznala zemlje Europe, njihove znamenitosti, kulturu, tradiciju i običaje (Slovenija, Austrija, Njemačka, Velika Britanija, Norveška, Švedska, Estonija, Hrvatska). U istraživanju te otkrivanju novih znanja o pojedinoj zemlji bila je vrlo važna uloga odgojitelja koji mora osigurati bogatstvo i izbor materijala koji predstavljaju određenu zemlju.

Materijali koje smo nudili bili su raznovrsni, zanimljivi, poticajni na učenje, na međusobnu interakciju, interakciju s odgojiteljem, međusobnu suradnju, poticali su na kreativnost, želju za eksperimentiranjem, otkrivanjem i rješavanjem problema. Sve te materijale djeci smo nudili u koferima koji su im bili dostupni svakodnevno. Za djecu je ključno da vide, čuju, osjete dodirom. Važno je osluškivati i pratiti interes djece i prema tome kofer stalno iznova obogaćivati novim poticajnim materijalima. Tijekom istraživačkog procesa naučeno smo dokumentirali izrađujući plakate pojedine zemlje. Zajedničkim radom djece na izradi plakata dijete razvija samopouzdanje, osjećaj pripadanja, važnosti u sudjelovanju i da svojim doprinosom pomaže i koristi skupini. Svoje emocije djeca su također izražavala kroz pokret, ples, ali i likovne aktivnosti. Slušajući npr. Mozarta, Bečki valcer ili folklornu glazbu djeca su odabirom boje i pokreta na papiru iskazala svoje doživljaje. Uspoređujući likovne radove nakon proputovanja zemljama Europe uočili smo bogatstvo i različitost doživljenog.

Zemlje smo upoznavali i pripovijedajući priče braće Grimm, H. K. Andersena, Astrid Lindgren, ali najveći interes i pažnju djeca su usmjerila na priče iz Slovenije, „Maca Papučarica“ i „Tko je Videku sašio košuljicu“ u kojima su djeca prepoznavala imenovala emocije likova iz priče. Suosjećajući, sami su davali prijedloge za rješavanje pojedinih problema ili situacija.

Slika 1: Aktivnosti kojima su poticane interakcije među djecom. (foto: Carević, Lukač, Videc)

Slika 2: Međugrupna suradnja-putovanje. (foto: Carević, Lukač, Videc)

Vrlo je važno stvoriti zanimljivo, bogato, poticajno okruženje koje će djeci pomoći u procesu slobodne i zajedničke igre. I u tom procesu sudjelovala su djeca sa svojim idejama. Tako je u našoj sobi otvoren „Check in“ kutić (pult za prodaju karata u zračnoj luci, željeznički i autobusni kolodvor) u kojem su svakodnevno sudjelovala u simboličkoj igri. U svaku zemlju u koju smo putovali koristili smo različita prijevozna sredstva. Pa smo tako npr. kroz simboličku igru u Sloveniju putovali autobusom, u Norvešku vikinškim brodom, u Veliku Britaniju avionom…). Sve aktivnosti djece te organizacija prostora bili su planirani tako da omogućuju kvalitetne interakcije i djece međusobno i s odgojiteljicama. U svim aktivnostima, simboličkim igrama djeca su uvježbavala i razvijala važnu socijalnu vještinu pristupanje i snalaženje u skupini vršnjaka, učila su kako naizmjence sudjelovati u aktivnostima, čekati na red, odgađati svoje želje te su tako i stvarali nova prijateljstva (Katz, 1997)

Nakon dugog puta „Žirafe“ su stigle i do „graničnog prijelaza“ gdje su im pregledavane osobne iskaznice, odnosno utvrđivao se njihov identitet, pregledavali su se koferi, dijelili suveniri. Međugrupna suradnja s „Pčelicama“, odnosno zajedničke aktivnosti djece dviju skupina potakla je razvoj socijalnog identita, osjećaj pripadnosti skupini, razvoj socijalnih vještina i kompetencija. Djeca su razmijenjivala informacije o sebi, „svojoj“ zemlji (Norveška, Njemačka), Pčelice su prezentirale kroz pokret i glazbu priču o vikinzima. Svako dijete je imalo mogućnost na svoj način aktivno sudjelovati, reći svoje mišljenje, zastupati svoje ideje i stavove bez straha od odbacivanja. Kroz zajedničke aktivnosti djeca obiju skupina imala su mogućnost vidjeti svoje sličnosti, razlike, pronaći zajedničke interese što potiče odstupanje od stereotipa i predrasuda koje su vrsta emocionalnog učenja, a razvijena emocionalna inteligencija umanjuje sklonost predrasudama (Goleman,1997).

Otkrivajući i istražujući tradicionalnu, narodnu i dječju glazbu svake pojedine zemlje uspoređivali smo i otkrivali razlike i sličnosti istih. U suradnji s prijateljem partnerom iz Estonije naučili smo dječju pjesmu na estonskom koja je melodijom tekstom ali i plesom i pokretom vrlo slična našoj pjesmi „U Zagrebu je kućica“.

Koristili smo i različite medije za upoznavanje znamenitosti, kulture, tradicije, običaje zemalja Europe. Preko interneta djeci smo omogućili pogled u zemlje i njihove ljepote, posebnosti i zanimljivosti. Od samog početka sudjelovanja u ovome projektu otkrili smo internet kao sredstvo za komunikaciju i obrazovanje djece. Stoga možemo reći da napredak u razvoju tehnologije nije izolirao djecu već im je omogućio da se zbliže i da prevladaju društvene razlike i predrasude.

Zaključak

„Koferom punim prijateljstva kroz Europu“ koji je potekao iz Projekta „Say Hello To The World“, uz odgojitelje sa zadanim ciljem i vizijom kroz interakcije između odgojitelja i djece razvijali smo pozitivne emocionalne stavove te smo stvarali poticaje koje su omogućili djeci da imaju povjerenja i da se mogu osloniti na druge. Rad na ovom projektu ukazao je na mnogo dobivenih pozitivnih dobrobiti, a vidljive kroz samouvjerenija i odgovornija ponašanja djece koja su spremnija pomoći, brižnost te obzir i razumijevanje prema drugima. Međugrupnom suradnjom razvijale su se socijalne vještine i kompetencije, stvorila su se neka nova prijateljstva, razvijao se pozitivan suradnički odnos među djecom dviju skupina. Aktivnosti „Kofera punog prijateljstva“ pružala su djeci nebrojeno mnogo situacija za uvježbavanje i razvoj svih komponenti emocionalne inteligencije. Kroz poticanje samopouzdanja, znatiželje, povezanosti i spremnosti na suradnju, mi odgojateljice, pružile smo jak vjetar u leđa našoj djeci u njihovim daljnjim izazovima. Projekt „Say Hello To The World“ omogućuje odgojiteljima da kroz pomno planirane aktivnosti potiču cjelokupni razvoj svakog djeteta poštujući individualne karakteristke, potrebe i sposobnosti svakog od njih.

U jedno možemo biti sigurni – budućnost će biti čudesna, a mogućnosti novih, uzbudljivih načina odgajanja emocionalno inteligentne djece bit će beskrajne. (Shapiro, 1997)

JA, MOJA OBITELJ I VRTIĆ- MEĐUSOBNA SURADNJA KAO POVEZNICA

ZA RAZVOJ EMOCIONALNE INTELIGENCIJE DJECE

Dječji vrtić Bukovac

Violeta Kukić (odgojiteljica - mentorica), Iva Todorić (odgojiteljica), Josipa Cik Kobasić (Mag)

U projekt „Say Hello to the World“ skupina Jagodice uključila se prvi put 2019./2020.

Kao vrtić partner dodijeljena nam je Litva, skupina Viščiuku iz Kedainiua.

S početkom pedagoške godine postali smo skupina ranog učenja engleskog jezika.

Kako je naša skupina sastavljena od dvije različite skupine te time čini mješovitu skupinu glavni razlog uključenja u projekt „Say Hello to the World“ bio je razvoj empatije. Nadalje sumnja roditelja u kvalitetno provođenje odgojno obrazovnog procesa obzirom na kronološku dob djece bila je pokretač da dokažemo suprotno. Kako bi se osiguralo kontinuirano učenje i unapređenje prakse bilo je potrebno povezati roditelje, djecu, odgojitelje i sve sudionike odgojno obrazovnog procesa koji osim što uče, istražuju i mijenjaju odgojno obrazovnu praksu međusobno izmjenjuju iskustva. Na taj način se postiže osobno zadovoljstvo i unapređuje odgojno obrazovna praksa.

Svako dijete je individua za sebe i posjeduje jedinstvena znanja, vještine, sposobnosti, kulturu i prava. Ponosne smo što, kao mješovita skupina, imamo i djevojčicu sa Down sindromom. Prema Nacionalnom kurikulumu za rani i predškolski odgoja i obrazovanja (NKRPOO, 2014) djeca s posebnom potrebama aktivno su uključena u odgojno obrazovni proces kao njegovi ravnopravni sudionici, a vrtić se smatra sustavom međusobno isprepletenih i recipročnih odnosa različitih socijalnih subjekata koji se međusobno podržavaju.

Osnovni cilj bio je povezati obiteljsko i vrtićko okruženje uz dijete kao glavnog pokretača razvoja empatije unutar skupine. Kada se govori o razvoju empatije Shapiro (2015) na temelju provedenih istraživanja navodi da se empatije kao temelj društvenih osobina razvija spontano, a razlike u sklonosti empatiji kod dječaka i djevojčica ne postoje.

Polazeći od cilja proizašli su zadaci koji su nam dali smjernice u daljnjem provođenju projekta. Samim uključivanjem u projekt „Say Hello to the World“ roditeljima smo dale mogućnost da postanu sukreatori kurikuluma naše skupine. Upoznale smo ih sa aktivnostima i igrama koje svakodnevno provodimo. Kod djece smo poticale komunikaciju na materinskom i stranom jeziku, osvještavale međusobne različitosti unutar skupine i unutar svake obitelji. Također smo poticale povezanost unutar obitelji uz kreativno i kvalitetno provođenja vremena unutar obiteljskog okruženja. Utjecaj na razvoj emocionalne inteligencije, spremnost na međusobnu pomoć i uvažavanje nisu izostali.

Povezujući dijete, vrtić i obitelj obuhvatile smo drugi i treći prst projekta „Say Hello to the World“, a sam projekt odvijao se kroz tri faze.

Prva faza – Nabavljanje koferčića

Potaknute idejom virtualnog putovanja u Litvu i natrag proizašla je ideja da će pravi putujući koferčić biti dobar posrednik u realizaciji projekta.

Komunikacijski roditeljski sastanak bio je poticaj da roditelje upoznamo s ciljevima i planom našeg projekta. Nabavljanje pravog kofera bio je prvi korak u ostvarivanju našeg cilja.

Vanjsku stranu koferčića obilježile smo imenima djece u obliku puzzli koje predstavljaju našu međusobnu povezanost. Kofer se prvotno nalazio u našoj sobi te su djeca imala mogućnost tokom dana stavljati u njega igre i predmete. Igra je počela. Putujućim koferčićem djeca su putovala po sobi, obilazeći postojeće centre aktivnosti, u svoja zamišljena putovanja. Djeca su međusobno dijelila prostor i sadržaje iz koferčića. Nastala su i prva prijateljstva. Prihvaćanje međusobnih razlika vidljivo je kod uključivanja djevojčice sa Down sindromom koja u skladu sa svojim mogućnostima sudjeluje u igri te je djeca prihvaćaju kao ravnopravnog člana. Nakon prvog video poziva sa Litvom krenuli smo na virtualno putovanje u Litvu. To je ujedno bio prvi susret sa nečim što je drugačije od nas samih (jezik, zastava, odjeća, igre, kultura).

Za vrijeme virtualnog druženja s Litvom dolazimo do spoznaje da su obitelji Hrvatske i Litve vrlo slične: djedovi i bake dio su i njihovih obitelji kao i naši, a međusobna sličnost nam je što riječ „mama“ kažemo jednako. Paralelno smo ispisivali nazive članova obitelji koristeći kamenčiće i grančice. Sama aktivnost izazvala je obostrani osjećaj zadovoljstva što dokazuje da se djeca jednako raduju bez obzira na kulturu u kojoj žive i jezik kojim govore.

„Tata i mama uopće ne znaju igrati te igre. Ja im moram sve pokazivati.“

( D.D.)

„Ovaj kofer je baš super. Jedva čekam da ga opet nosim doma.“ (F.H.)

Druga faza – Moj koferčić putuje

U sljedećoj fazi primijećen je interes za igre koje smo same osmislile za djecu. Takve vrste igara su se našle u koferčiću, a svako dijete imalo je priliku odabrati igre i slikovnice koje će ponijeti u obiteljsko okruženje. Koferčić bi boravio u obitelji 3-4 dana ovisno o interesima pojedine obitelji. Kako kod svakog djeteta postoje određene navike i način brige o nečemu što nam ne pripada susrele smo se s poteškoćom nestajanja materijala iz koferčića. U rješavanju problema pomogla nam je ideja jedne majke da u koferu napravimo „ cheking list“ . Ideja se pokazala dobrom jer tada materijali više nisu nestajali. Ujedno se stvorio osjećaj odgovornosti i brige o nečemu što nam ne pripada i trebamo vratiti. U koferčiću se našla i knjiga utisaka koja nam je dala povratnu informaciju o zadovoljstvu, idejama i primjedbama. Kao što je svako dijete individua za sebe, svaka obitelj specifična i drugačija tako smo se prilagođavale njihovim individualnim potrebama.

„Odmah po dolasku u stan P. je istresla apsolutno sav sadržaj nasred svoje sobe. Preskakala je s igre na igru, ali nekako je najviše bila oduševljena slikovnicom Juha od bundeve koju smo naravno nakon čitanja morali kuhati. Hvala što ste i nama roditeljima malo približili vaš rad s našom djecom.“ ( obitelj. M.)

Slika 1: Maskembal medvjedića. (foto: Sanja Carević)

Treća faza – Medo u koferčiću

U želji da važan simbol obiteljskog okruženja postane dio vrtićkog proizašla je ideja da plišani medvjedić kao simbol odrastanja postane taj posrednik. Svako dijete imalo je priliku da u putujući koferčić stavi svog plišanog medu, donese ga u skupinu i predstavi prijateljima.

Medo je dobio svoje ime, sudjelovao u tjelesnim aktivnostima, glazbenim, scenskim, obavljao kulturno higijenske navike, svirao klavir. Djeca su se našla u obrnutoj ulozi stavljajući se u ulogu roditelja te na taj način preuzimajući brigu o svom medi kao što roditelji vode brigu o njima. Ulazeći u simboličku igru moglo se primijetiti kako djeca situacije iz obiteljskog okruženja prenose u vrtićko. Slikovnica Elmer and lost Teddy Bear potiče djecu na neke nove aktivnosti. Tako u suradnji s roditeljima prikupljamo bijele majice za oslikavanje boja Elmerovog mede i povodom maskembala postajemo jedinstveni medvjedići. Kostimirani se javljamo prijateljima iz Litve koji na taj način ne obilježavaju pokladne običaje u svom vrtiću te iskazuju veliko oduševljenje našom idejom.

Kada govorimo o planiranju i oblikovanju kurikuluma Nacionalni kurikulum za rani i predškolski odgoja i obrazovanje (NKRPOO, 2014) naglasak stavlja na razvoj socijalnih kompetencija djece, osiguravanje sigurnih i podržavajućih kontekstualnih uvjeta koji omogućuju privikavanje na izvanobiteljski i institucijski kontekst, potiču kulturu komunikacije, zajedničkog življenja i ophođenja, razvoj socijalnih veza s vršnjacima, suradničko učenje, nenasilno rješavanje sukoba , timski rad – dogovaranje i podjela uloga, preuzimanje odgovornosti za vlastito ponašanje i postupke prema sebi i drugima.

Polazeći od djeteta kao individue uz bogato materijalno okruženje koje je samo po sebi poticaj za provođenje aktivnosti djeca su se doživljavala kao ravnopravna u igri uključujući i djevojčicu sa posebnim potrebama. Razlika u kronološkoj dobi do kraja godine postupno je nestala. Kada govorimo o kurikulumu svaka predškolska ustanova ga ima.

»Kurikulum vrtića je odgojno obrazovna koncepcija koja se zajednički razvija tj. sukonstruira u određenom vrtiću i koja korespondira s kvalitetom uvjeta ( fizičkog i socijalnog okruženja za življenje, učenje i odgoj djece u njemu). Podrazumijeva ukupnost odgojno – obrazovnih interakcija u sklopu fizičkog i socijalnog okruženja koja uključuje djecu i odrasle. ( NKRPOO,2014,32)

Roditelji kao sukreatori kurikuluma vrtića su pokazali suradnju, otvorenost, počeli nas doživljavati kao stručne i dovoljno kompetentne osobe u odgojno obrazovnom procesu . Pokazivali su i velik interes za aktivnosti kojima se bavimo. Predrasude o mješovitoj skupini su nestale, a javio se osjećaj sigurnosti, međusobnog povjerenja, uvažavanja i empatije. Međusobna povezanost svih sudionika odgojno obrazovnog procesa, poticajno materijalno okruženje, empatija kao vodič, dijete kao glavni pokretač povezuju vrtićko i obiteljsko okuženje te pridonose cjelokupnom razvoju djeteta.

Slika 2: Provjera sadržaja koferčića. (foto: gospođa R.)

SOCIOEMOCIONALNI RAZVOJ DJETETA U ODNOSU NA PROJEKT

‘’POMAHAJMO V SVET/SAY HELLO TO THE WORLD’’

Dječji vrtić Bubamara

Ivana Perišić, Kristina Baršić Čavlović

U projekt „Say Hello to the World“ uključili smo se pedagoške godine 2018./2019.. U projektu je sudjelovala starija odgojna skupina „Pčelice“, odnosno djeca u dobi od 6 do 7 godina. Zemlja partner u projektu nam je bila Litva, dječji vrtić Vyturelis, skupina Riesutine.

U projekt smo ušli s velikom željom za stjecanjem novih prijateljstava, upoznavanjem drugih kultura i učenjem stranih jezika.

S novim prijateljima komunicirali smo putem video poziva u ranije dogovorenim terminima putem aplikacije „My Hello“. Tijekom video poziva djeca su imala priliku predstaviti aktivnosti u kojima su sudjelovala, ali i upoznati drugu kulturu i jezik.

Kroz aktivnosti pet prstiju „To sam ja“, „Ja i moja obitelj“, „Ja i moj vrtić“, „Ja i moj grad“ i „Ja i moja država“ djeca su bolje upoznala sebe, svoju obitelj, vrtić, grad i državu. Aktivnosti su bile prvenstveno usmjerene na djecu i njihov razvoj, a osmišljene prema njihovim potrebama i interesima. Djeca su kroz za njih smislene aktivnosti razvijala samopouzdanje, samopoštovanje i pozitivnu sliku o sebi uz odgajatelje koji su im bili potpora. Odgajatelji su kao promatrači, opskrbljivači i partneri u igri brinuli o kontekstu, potrebnim materijalima i organizaciji susreta uvijek imajući na umu da je dijete na prvom mjestu.

1.

SOCIO – EMOCIONALNI RAZVOJ DJETETA SUDJELOVANJEM U PROJEKTU “SAY HELLO TO THE WORLD”

Projekt „Say Hello to the World“ kroz aktivnosti pet prstiju djeci omogućuje razvoj na svim područjima, pa tako i socijalnih vještina u čemu je djeci uvelike pomoglo prepoznavanje vlastitih emocija kao osnova za stvaranje i oblikovanje odnosa s drugima. Djeca su sudjelovanjem u projektu odnose gradila sa prijateljima iz skupine, odgajateljima i novim prijateljima iz Litve. S prijateljima iz skupine i odgajateljima su učvrstila već postojeći odnos, razvijala su osjećaj sigurnosti, pripadanja i zajedništva, dok su s prijateljima iz Litve gradili jedan sasvim novi odnos.

Emocije su glavni pokretač raspoloženja svakog pojedinca, njegova odnosa s drugima i cijelog društvenog života. Djeca predškolske dobi prepoznaju i opisuju četiri osnovne emocije, a to su tuga, radost, ljutnja i strah. Sva djeca te emocije i doživljavaju, razlikuju se samo po tome koliko ih često dožive, koji doživljaji i situacije izazivaju određenu emociju i kako reagiraju na emocije.

Facijalno izražavanje emocija odnosi se na refleksni sklop određenog izraza lica koji se razlikuje za svaku emociju. Facijalno izažavanje osnovnih emocija univerzalno je za sve ljude i kulture i upravo zbog toga djeca su tijekom sudjelovanja u projektu mogla prepoznati emocije svojih sugovornika za vrijeme video poziva iako nisu razumjela svaku njihovu riječ.

Poseban naglasak na socio-emocionalnom razvoju djece tijekom projekta primjetili smo u aktivnostima drugog prsta „Ja i moja obitelj“. Djeca su aktivnostima osmišljenim za tu cjelinu imala priliku razvijati samopoštovanje, samopouzdanje i pozitivnu sliku o sebi, ali istovremeno bolje upoznati svoju obitelj, različite vrste obitelji kao i način života obitelji u drugim kulturama te na taj način razvijati prihvaćanje različitosti.

Kako bi se djeca uspješno mogla razvijati i napredovati prije samog ulaska u projekt sudjelovala su u aktivnostima prepoznavanja i izražavanja emocija te razumijevanja tuđih emocija i predviđanja istih. Uz pomoć takvih aktivnosti djeca su naučila obrasce ponašanja koja su im pomogla u stvaranju i oblikovanju odnosa s drugima.

2. UTJECAJ EMOCIJA NA SOCIJALNI RAZVOJ

Polazište socijalne kompetencije je socijalno znanje i razumijevanje, ali uz to veliku ulogu ima i socijalna akcija. Kako bi dijete došlo do poželjnih socijalnih ishoda koji obuhvaćaju odnos prema sebi i svojim osjećajima i odnos prema drugima, njihovim osjećajima i potrebama potrebno je istaknuti komunikacijske vještine, empatiju,

odgodu zadovoljstva, iskazivanje osjećaja vrijednosti, kontroliranje nasilnog ponašanja i toleranciju.

„Socijalne vještine su ponašanja koja pomažu djetetu u stvaranju socijalnih interakcija i kvalitetnih odnosa. Pridonose integraciji u vršnjačku skupinu i uspješnom nošenju sa zahtjevima i izazovima koji pred njega postavlja okolina. Odnose se na vještine komuniciranja, rješavanja problema, odlučivanja kreativnog i kritičkog mišljenja i upravljanja sobom, svojim emocijama i ponašanjem“ (Poliklinika za zaštitu djece grada Zagreba, 2014). Jasno izražavanje svojih emocija drugima je poziv za sudjelovanje u emocionalnom doživljaju, što za rezultat nudi empatiju.

„Regulacija emocija definira se kao sposobnost da se reagira na način koji je socijalno prihvatljiv i dovoljno fleksibilan da bi ostavio prostora i za spontane reakcije, ali i za sposobnost odgode spontanih reakcija prema potrebi“ (Katz i McClellan, 1997.) Djeca trebaju prihvatiti sebe jednako lako i spremno kao što bi prihvatili more, zvijezde i planine. Mi smo čak čudesnija stvorenja“ (Cooper, 2009.).

Ivana Perišić)

3. PLANIRANJE I PROVOĐENJE AKTIVNOSTI

Prilikom planiranja aktivnosti trudili smo se „organizirati uvjete u kojima djeca imaju što činiti i u kojima to mogu činiti s drugima“ (Slunjski,2006.). Imali smo na umu i to da osim pedagoške svrhe koju u određenoj aktivnosti djeteta vidi odgajatelj, aktivnost mora biti smislena i za dijete. Kako bi bili sigurni da smo na pravom putu pažljivo smo promatrali aktivnosti djece i promišljali pitanja:

Na koju vrstu aktivnosti ponuđeni materijal djecu potiče?

Što djeca točno rade i što to za njih znači?

Kako djeca razumiju problem i temu kojom se bave?

Koji aspekt problema djecu najviše zanima?

Aktivnosti koje smo nudili djeci planirali smo po razvojnim zadaćama i vrstama aktivnosti:

Tjelesne aktivnosti (igra s pokretom „Lijepa riječ“)

Igra (simbolička-često inicirana od strane djece, društvene igre)

Spoznajne aktivnosti (obiteljsko stablo, plakati)

Aktivnosti građenja (obiteljske kuće i zgrade)

Društvene aktivnosti (dolazak roditelja u skupinu, slanje crteža prijateljima u Litvu)

Likovne aktivnosti (lutke,crteži)

Slika 1: Posjet roditelja u skupini – listanje obiteljskih foto albuma (foto:

Naše temeljne vrijednosti, uvjerenja i stavovi, kao i način na koji djecu percipiramo i kako ih razumijemo (naša „slika o djetetu“) snažno utječe na to kakvo ćemo im okruženje oblikovati, koliko ćemo u vremenskoj organizaciji odgojnoobrazovnog procesa biti fleksibilni, kako ćemo s djecom razgovarati i drugo“ (Slunjski, 2008.).

4. REFLEKSIJA ODGOJITELJA I DJECE

„Refleksivna praksa od odgajatelja zahtijeva stvaranje uvjeta i postizanje odgojno-obrazovne klime u kojoj odgajatelji poznaju i razumiju dijete.“(E.Slunjski,2006.)

Svjesni toga da na poticanje kreativnog ponašanja utječu svi oblici usmjeravanja (verbalni i neverbalni) uloga odgajatelja odnosno metode tijekom projekta uključivale su pružanje podrške, promatranje, nadopunjavanje vlastitih znanja, uređivanje prostora, osiguravanje materijala, dopuštanje djeci slobodu izbora, stvaranje ugodne atmosfere, biranje sadržaja prema interesima djece, organiziranje posjeta i susreta s drugim ljudima. Načela kojima smo se vodili bila su djeci smislene aktivnosti i iskustveno učenje. Postigli smo razne dobrobiti za dijete, između ostalih razvoj socijalnih vještina te prihvaćanje različitosti, a osnovni kriterij uspješnosti bio je interes i aktivnosti djece.

U projekt smo krenuli s namjerom stvaranja zajedništva i prijateljstva tako da je i prostor u kojem smo se nalazili zamišljen kao takav. Strukturiranje prostora i materijala, tj. kontekstualni uvjeti bili su prilagođeni djeci i njihovim potrebama. Prostor smo transformirali po potrebi, odnosno formirali centre aktivnosti prema interesima djece. Centre aktivnosti smo redovito obogaćivali te brinuli o raznovrsnosti i dostatnosti materijala u njima.

Potrebe i interese djece smo pratili kontinuiranim promatranjem, osluškivanjem i dokumentiranjem te praćenjem njihovih ideja i inicijativa. Djeci smo u svakom trenutku pristupali individualno.

Pratili smo i bilježili razvoj djece te planirali aktivnosti primjerene dobi. Interakcija i komunikacija je bila dvosmjerna i prirodna uz uvažavanje djetetove osobnosti. Primjetili smo nedostatke vezane uz sama javljanja, odnosno video pozive, a to su prestatične situacije. U budućnosti planiramo bolju organizaciju javljanja u smislu otvorenije i fleksibilnije veze putem koje će djeca moći više vremena provoditi s prijateljima iz drugih zemalja i to u puno opuštenijem okruženju.

Dobrobiti sudjelovanja u projektu su višestruke. Djeca su razvila jači osjećaj pripadnosti i zajedništva, timski rad i suradnju. Učvrstila su postojeća prijateljstva i stvorila nova. Osim što su imala priliku bolje upoznati sebe, svoju obitelj, vrtić, grad i državu, djeca su spoznala da su važan dio zajednice te da postoje i druge zemlje, kulture i jezici kojih isto tako mogu biti dio ako to žele. Ovaj projekt im je otvorio prozor u svijet.

Slika 2: Prikaz drugog prsta projekta „Moja obitelj“ u prostorijama vrtića (foto: Kristina Baršić Čavlović)

5. ZAKLJUČAK

JU „Dječije obdanište i dom učenika“ Bosanska Krupa, Bosna i Hercegovina

Bešić Majda, Komić Edina

JU „Dječije obdanište i dom učenika“ Bosanska Krupa po prvi put u 2019/20. godini pridružila se projektu „Say Hello to the World“. Ispred ustanove predstavlja se grupa „Ribice“ koju čini deset djece.. Grupa je mješovitog uzrasta od 4 do 6 godina. Sa pogleda razvojnih sposobnosti kod djece znamo da su velike razlike unutar sposobnosti jednog četverogodišnjaka i petogodišnjaka, a tek razvojne sposobnosti jednog šestogodišnjaka. Prema uzrastu unutar grupe učestvovala su dva šestogodišnjaka, pet petogodišnjaka i tri četverogodišnjaka. Naše susrete i najljepša druženja podijelili smo sa partnerskim vrtićem „Urša“ koji se nalazi u Sloveniji. Sam projekat pruža veliki niz iskustava koja djeci pružaju mogućnost razvijanja mnogih kompetencija kako na socijalnom, kognitivnom, tako i na emocionalnom nivou. Prva tri prsta s temama: „To sam ja“, „Ja i moja porodica“ i „Ja i moj vrtić“ su nam omogućili upoznavanje koncepta i rada projekta. U toku prva tri prsta spoznali smo, kako mi, tako i djeca svoje mogućnosti stoga smo odlučili da u narednom prstu ispred sebe stavimo veliki izazov.

Odgojno-obrazovni rad unutar ustanove odvija se prema nastavnom planu i programu koji je napisan još u '95. godini. Naš program koji se sprovodi unutar vrtića odvija se unutar šest odgojno-obrazovnih područja. Radimo na osnovi tematskog planiranja, ali sama ustanova i država omogućava odstupanje od programa ne izostavljajući odgojno-obrazovni utjecaj na djecu u cilju ka napredovanju i unapređivanju našeg obrazovanja kroz niz inovativnih praksi, projekata i mnogih drugih odgojno-obrazovnih aktivnosti.

Upravo iz tih razloga, u želji za napredovanjem djece uz pomoć naprednih vršnjaka, zrelije djece ili odraslih ovim putem smo odlučili da izađemo izvan okvira naše ustanove u kojem dijete osjeća komfort i sigurnost, i da pređemo u otkrivačke aktivnosti gdje smo se povezali i sa njima nepoznatim osobama iz šireg obrazovnog okruženja koji su od velikog značaja za naš grad. Unutar prsta četiri, postigli smo da djeca otkriju svoje mogućnosti i sposobnosti i da ih postanu svjesni, te da podstaknemo želju za stalnim otkrivanjem nečeg novog i prema samostalnom napredovanju i izgrađivanju čak i bez prisustva nas kao odgajatelja ili zrelijih vršnjaka. Stoga smo težili ka potpunom znanju o gradu u kojem živimo kroz niz otkrivačkih aktivnosti i igre, od najstarijih vremena našeg grada do prirodnih i nacionalnih bogatstava koja danas imamo stavljajući djecu kao grupu u centar naše pažnje. Prije samog početka izvođenja aktivnosti postavili smo ispred sebe važan cilj:

Stvoriti zonu pogodnu za proksimalni razvoj u kojoj će djeca upoznati i otkriti vlastite mogućnosti upoznavajući osnovna i specifična obilježja Bosanske Krupe!

Planiranje aktivnosti krenulo je od interne komunikacije među odgajateljima i djecom iz grupe. Razmatrajući sve što nam grad nudi, donijeli smo odluku da se sa djecom uradi više aktivnosti koje bi zadovoljile njihovu znatiželju i pružilo im odgovore na prethodno postavljena pitanja. Iako postoji jedan zajednički cilj koji se proteže kroz sve aktivnosti, opet svaka aktivnost ima svoj zasebni cilj koji želimo sa djecom postići unutar te aktivnosti.

Prva izvedena aktivnost je bila igra “Kviz znanja” sastavljena iz pet pitanja, čiji odgovori su bili zasnovani na prepoznavanju jednog tačnog odgovora između tri zadane slike ili klasične forme (pitanje-odgovor). Pitanja su se odnosila na prepoznavanje grba Bosanske Krupe, imenovanje rijeke koja protječe kroz naš grad, prepoznavanje nacionalnih i historijskih obilježja, porijeklo naziva Bosanska Krupa i prepoznavanje poznatog bosanskokrupskog književnika. Ukupno od 50 potencijalnih tačnih odgovora na sva pitanja, mi smo dobili samo 13 tačnih odgovora. Na osnovu dobijenih rezultata planirali smo ostale aktivnosti.

Aktivnost izrade mozaika „Grb Bosanske Krupe“ imala je za cilj da djeca upoznaju specifičnosti bosanskokrupskog grba. Objasnili smo im da je Grb simbolički znak kao obilježje jedne države, naroda, grada, plemićke obitelji ili pojedinca. Zatim smo im prikazali zastavu grba Bosanske Krupe kako bi samostalno prepoznali obilježja koja su prikazana. Djeca su prvo primijetila tvrđavu Stari grad, zatim su prepoznali most. Ono što im je bilo nepoznato i nisu mogli prepoznati je bio cvijet „Liljan“ koji ne samo da je za Bosansku Krupu, nego i za cijelu našu državu nacionalni simbol. Prikazani točak smo objasnili riječima da na rijeci Uni postoje stari drveni mlinovi. Unutar mlina nalazi se košara u kojoj se dva točka koja su se u istom smjeru kretala. Stanovnici našeg grada starim mlinarima su donosili žito koje su oni stavljali u drvenu košaru. Kako je rijeka Una protiče, okreće vodenicu koja pokreće oba točka i tako su ljudi dobijali brašno. Mozaik „Grb Bosanske Krupe“ djeca su radila na velikom bijelom hamer

papiru lijepeći sitne komadiće papira u boje, prilagođene primjeru grba koji se je nalazui ispred njih.

Radionica „Moj grad kroz historiju” u suradnji sa profesorom historije, Edvinom Alijanovićem, organizovana je u dva susreta. Prvi susret je organizovan unutar ustanove zbog vremenskih neprilika, a drugi susret je organizovan na tvrđavi Stari grad. Cilj aktivnosti je bio da djeca upoznaju historiju našeg grada polazeći od najinteresantnijih pitanja, pokrećući njihovu maštu i podsticanje njihove radoznalosti.

Profesor Alijanović je razgovarao sa djecom o prošlosti, polazeći prvo od pojma „ prošlost.“ Pojam „prošlost“ veže se za sve ono što se desilo prije nas. Ukratko je ispričao da su u našem gradu živjeli dinosaurusi i da tada nije bilo traga od čovjekovog postojanja. Nakon dinosaurusa došao je čovjek i da se on konstantno mijenjao i napredovao da bismo bili ovo što smo danas.

U nastavku je objasnio da porijeklo naziva Krupa dolazi od legende o djevojci imena Krupana. Djevojka Krupana je sagradila staru tvrđavu u blizini rijeke Une, po njoj je grad dobio ime Krupa. Ona je pripadala gradu na dvije rijeke, a Krupa je pripadala njoj. Porijeklo naziva Bosanska potiče iz prošlosti kada je Bosna bila kraljevina. Krupa je pripadala Kraljevini Bosni. Da bismo svi znali da grad Krupa pripada Kraljevini Bosni, on je dobio naziv Bosanska Krupa. Prvi kralj nekadašnje Kraljevine Bosne je bio Trvtko I Kotromanić. Kroz Bosnu i Hercegovinu skoro u svim gradovima se nalaze ostaci kraljevine, poput starih tvrđava, dvoraca ili ostataka starih gradova. Postojali su i vladali kralj i kraljica, prinčevi i princeze. Kako u našem gradu postoji Stari grad tako su i tu živjeli kraljevići, plemići i njihovi narodi.

Profesor Alijanović djeci objašnjava da je Stari grad „ Pset“ nastao otprilike prije 800 godina i da je on zaštićeni historijski spomenik našeg rada. Izgrađen je od starog kamena i sa njega možemo da posmatramo cijeli grad i upravo zbog toga ima visoko izgrađene kule. Tu su, po vjerovanjima, nakon Krupane živjeli prinčevi i princeze i njihov narod, koji su bili zaštićeni iza zidina Starog grada. Međutim postoji tu i legenda o tajnim prolazima, koji su od prošlosti do danas zemljom zatrpani i kriju najljepše priče o našem gradu. Porijeklo naziva „ Pset“ potiče još iz 10. vijeka.

Nakon prvog susreta, uključi smo i roditelje u radionicu. Svi učesnici su zajedno sa roditeljima napravili kostim viteza, kralja ili kraljice, princa ili princeze po vlastitom izboru. Odabrani kostimi su imali sve prateće rekvizite poput: štitova, mača, tijara, te svečanih haljina i plaštova kako bi njihovi kostimi ukazali da je Bosna i Hercegovina nekad davno bila Kraljevina Bosna i da je naš grad bio dio te Kraljevine.

Drugi susretu sa profesorom Alijanović bio je organizovan na Starom gradu „Pset.“ Historijski sat je trajao ukupno 30 minuta, gdje je profesor Alijanović djeci ponovo objasnio sve historijske činjenice, ovaj put ukazujući diretkno na njih. Mi smo željeli da djeca dožive historiju grada kroz svoja čula, a ne samo kroz apstraktnu priču. Profesor je pričao o staroj tvrđavi i njenom porijeklu gdje su djeca rukom dodirivala kamen Starog grada. Pričao im je o kulama koje su posmatrali i opisivali, zatim o topovima koji se nalaze na Starom gradu. Djeca su uz pomoć različitih čula, a ne samo slike ili priče, dodirnuli i osjetili historiju našeg grada.

S obzirom da su djeca napravila različite kostime u sjećanje Kraljevine Bosne, omogućili smo im da imaju dio slobodne igre u kojem su oni samoincijativno osmisli i pokrenuli dramsku igru koja je dolikovala kostimima i ulogama koje tumače. Sama incijativa i ishod cjelokupne igre je pokrenula da su djeca od niza slobodnih igara, koje su mogli izvoditi na otvorenom, izabrala upravo da rekonstruišu događaje iz prošlosti.

Posebnu pažnju posvetili smo vjerskom trokutu koji nije samo poznat unutar Bosanske Krupe, već je jedinstven u cijeloj državi. Objasnili smo, dok su djeca posmatrala, da se jedno blizu drugog nalazi pravoslavna crkva, katolička crkva i džamija. Naša država, naš grad je multinacionalan. Jedistvenost trokuta je mogućnost da se djeci ukaže da bez obzira na ogromne razlike u kulturi, vjeri, porijeklu međusobno se može pronaći sklad i tolerancija.

Uspjeh cijele aktivnosti je bio ostvaren onog trenutka kada su djeca usvojila jedno veoma važno životno pravilo „Voli svoje, poštuj tuđe.“

U nastavku smo sa djecom posjetili rijeku Unu. Rijeka Una je dobila svoje ime prema legendi kada je rimski ratnik je jednim uzvikom izrazio divljenje prema rijeci izgovarajući riječi „ Una!“ (prevedeno znači „Jedna!„ odnosno „ Jedina!“). Rijeka Una je jedinstvene smaragdno-zelene boje. Bogata sedrama, različitom ribom i riječnim biljkama. Njezina ljepota se ne ogleda samo u divljenju turista koji je po prvi put vide, nego u svakodnevnom divljenju građana Bosanske Krupe. Jedinstveno prijevozno sredstvo koje koristimo na rijeci Uni se zove „lađa“. Lađa je drveno tradicionalno prijevozno sredstvo izgrađeno samo od prirodnog materijala - drveta. Pokreće se uz pomoć vesala koje je također napravljeno od prirodnog materijala - drveta.

Izvor rijeke Krušnice nalazi se udaljenosti oko 5 km od centra Bosanske Krupe. Hladne i plave boje u sebi kriju

cijelo bogatstvo riječne ribe. Na rijeci Krušnici se oraganizuju takmičenja u sportskom ribolovu. Prilikom razgovora sa djecom, saznali smo da su neki prisustvovali kada se je održavalo takmičenje, da često šetaju uz obale rijeke Krušnice i uživaju u prirodnoj ljepoti koju im njihov grad pruža.

Jedna u nizu aktivnosti odrađenih sa djecom je da upoznaju ilustrovanu priču „Putovanje mačke Buce“ i njenog autora. Ilustrovana priča „Putovanja mačka Buce“ izdana je 2000 godine, a napisao ju je dječiji književnik Rizo Džafić koji je rođen 2. septembra 1945. godine u Bosanskoj Krupi. Osim što je bio pisac za djecu bio je i književni kritičar, naučnik i književni historičar. U toku svog života napisao je mnoga poznata djela. Djeci smo pričali o tome kako je pisac Rizo Džafić u Krupi pohađao osnovnu školu, govorili smo da se sigurno družio sa nekim starijim članom iz njihove porodice, poput majke ili dida. Djeci smo prikazivali slike pisca prilikom čitanja njegovog, kako bi oni u budućnosti znali prepoznati i imenovati bosanskokrupskog dječijeg književnika, Rizu Džafić.

U težnji da djeci stvorimo zonu pogodnu za proksimalni razvoj u kojima će upoznati i otkriti vlastite mogućnosti upoznavajući osnovna i specifična obilježja Bosanske Krupe, nisu napredovala samo djeca već su napredovali i odgajatelji. Postigli smo da djeca prošire svoje znanje o gradu, ali najbitnije je što smo postigli da se djeca osjećaju slobodno prilikom postavljanja pitanja, da nemaju strah od pružanja odgovora i da teže ka samostalnom formiranju mišljenja.

Koračajući zajedno sa njima kroz ovaj projekat, korak po korak, težeći da se kroz igru i socijalno okruženje usavršavamo, naučili smo da odgajatelji u svojoj praksi moraju biti otvoreni za konstantne promjene prvenstveno prihvatajući da djeca koju oni uče i odgajaju su neispisana ploča, ali isto da bez obzira na naše iskustvo i na našoj ploči mora biti mjesta da se nešto uvijek dopiše.

Slika 1: Posjeta Starom gradu. Radionica »Moj grad kroz historiju«. Djeca su sa odgajateljma u suradnji sa profesorom Alijanovićem posjetila tvrđavu Stari grad „ Pset.“ (foto: Bešić Majda)

Slika 2: Posjeta vjerskom trokutu. U okviru radionice „Moj grad kroz historiju“ jedan dio pažnje posvetili smo vjerskom trokutu unutar kojeg se nalazi katolička crvka, pravoslavna crkva i džamija. Na slici kameni dio grada predstavlja historijski dio Bosanske Krupe. (foto: Bešić Majda)

SKUPA MI”

Javna predškolska ustanova „Vukosava I. Mašanović”, Bar – Crna Gora Irena Radačić – vaspitačica, Ljiljana Jovović – vaspitačica, Armina Kadić –nastavnica engleskog jezika

„Tajna djetinjstva je u sljedećem: To je period u kome dijete uči, ne da bi sebe prilagodilo društvu, već da bi sebe prilagodilo sebi” M. Montesori

Predškolska ustanova treba da predstavlja sredinu u kojoj se svako dijete osjeća sigurno i prihvaćeno da bi moglo bezbjedno i samostalno da ispituje svijet oko sebe, stičući pozitivna iskustva koja će se izraziti kroz sklonost i sposobnost za aktivno učestvovanje u životu i radu zajednice djece i vaspitača.

Tako i mi vaspitači imamo zadatak da djeci obezbijedimo boravak u vrtiću kao povoljnu podsticajnu sredinu za ravoj raznovrsnih aktivnosti kojima mogu da se bave, da se igraju praktično, stvaralački i konstruktivno da djeluju, komuniciraju i sarađuju sa vršnjacima i odraslim osobama u vrtiću kao i van njega.

Uvod:

Ovo je treća godina zaredom da naša JPU „Vukosava Ivanović Mašanović“ učestvuje u projektu „Say Hello to the World“, na opšte zadovoljstvo kako nas vaspitačica, tako i djece i njihovih roditelja. Nakon dobre saradnje iz prethodnih godina, odlučili smo da ponovimo to pozitivno iskustvo.

Naš vrtić „Mala Luka“ ove školske godine sarađuje sa vrtićem „Mala kuća“ iz Mokošice iz Hrvatske. Da bi djeca bolje upoznala sebe kao individue, svoje mogućnosti i sposobnosti kao i razvoj tolerancije za različite potrebe drugih, odlučile smo se da prikažemo aktivnosti vezane za prvi prst na temu „To sam Ja“ .

Naša vaspitna grupa broji 36 djece i ono što je izdvaja od drugih vaspitnih grupa jeste njena jezička različitost, jer u grupi borave djeca koja dolaze iz različitih govornih područja, tj. država - Rusije, Ukrajine i Turske. Tako u našoj vaspitnoj grupi imamo šestoro dece koja govore ruskim jezikom kao maternjim, i jednu devojčicu koja govori turskim jezikom. I pored jezičke barijere koja nas je u početku sputavala u komunikaciji, uspjeli smo da kroz različite igrovne aktivnosti uključimo svu djecu u život i rad grupe, uvažavajući njihove potrebe, osobenosti i kvalitete. Željeli smo da uključimo roditelje u sam proces rada kao i da na taj način uvidimo kako će djeca prihvatiti ponuđene ideje i kako ćemo svi zajedno sarađivati. Na taj način smo promovisali bogatstvo zajednice u kojoj zajedno živimo. tj. multinacionalnu sredinu koju karakterišu tri konfesije (pravoslavna, katolička, islamska).

Realizacija:

Od ličnosti vaspitača najviše zavisi spontanost i prilagodljivost djece, kao i ritam življenja i čitava atmosfera u dječijem vrtiću. Da bi djeca mogla da se uključe u svakodnevne aktivnosti u vrtiću, veoma je važna emocionalna veza između djece i vaspitačica, jer su vaspitačice tu da ih prihvate i pomognu bržem i lakšem uključivanju u aktivnostima, kako sa vaspitačicama tako i sa drugom djecom i osobljem vrtića. Pod uticajem faktora sredine djeca polako kontrolišu svoje emotivne reakcije, tj. socijalizuju se. Ta emotivna reakcija svakog djeteta zavisi od njegovih ličnih doživljaja i iskustva.

Ono što smo smatrali da treba da utiče na djetetove najveće radne veštine kao i na lične odnose jesu njegove emocije. Djeci je potrebno da osjete da su prihvaćena i srećna, a to smo postizali od samog ulaska u našu radnu sobu. Osmislile smo jutarnji pozdrav za dobrodošlicu koji je bio slikovito predstavljen na ulaznim vratima naše radne sobe.

To je bila prva stepenica na koju su sva djeca napravila taj prvi korak radi lakšeg ulaska u radnu sobu, a posebno djeca (stranci) koja nisu govorila našim jezikom. Pošto su osjećanja osnova ponašanja djece, veoma je važno bilo da ih prepoznamo, kako bismo djecu naučili da kontrolišu ta ista osjećanja. Osjećanja djece na samom početku školske godine mogle bismo okarakterisati kao zabrinutost, nepovjerenje, pa čak i tugu jer su se odvajala od roditelja. Postepeno su se djeca, na naše oduševljenje, opuštala, što su pokazivala putem svojih emocija.

Tuga i zabrinutost su se pretvorili u osjećanja sreće i zadovoljstva. Tako smo postigli efekat neposrednosti i jasnoće, kako u prepoznavanju problema tako i u uočavanju rješenja. U vrtiću su djeca dobijala stimulacije od strane vršnjaka i vaspitačica kako bi bila prihvaćena onakvima kakva ona i jesu - prvenstveno djeca. Djeca su pronalazila put do igre, ali i do naših srca govorom djece, a to je govor sa puno ljubavi i osmjeha.

Na taj način smo postigli da djevojčica iz Turske sada odlično govori naš jezik i omiljena je u grupi, dok njeni roditelji i dalje komuniciraju sa vaspitačicama na engleskom jeziku. Sve je bolja bila i komunikacija djece koja su govorila ruskim jezikom. Tu djecu je ojačala sredina u kojoj se osjećaju srećno i samouvjereno. i sada se slobodno predstavljaju drugarima iz vrtića „Mala Kuća“, što im je projekat „Say Hello to the World“ pružio.

Dijete je cjelovita ličnost koja najprije uči od svoje najbliže okoline. Našim različitim posticajnim aktivnostima i vlastitim primjerima smo kod djece podsticali empatiju, uvažavanje i prihvatanje drugih i onih koji su drugačiji od nas (jezička barijera). Stvaranjem dobrih odnosa u grupi, razvijanjem sposobnosti kod djece da saosjećaju sa drugima, da prepoznaju svoje emocije kao i emocije drugih, pomažemo djeci da grade emocionalnu inteligenciju. Psiholog Danijel Goleman (1995) definisao je emocionalnu inteligenciju kao sposobnost priznavanja naših sopstvenih, kao i tuđih osjećanja u cilju da motivišemo sebe i upravljamo sopstvenim emocijama i odnosima sa okolinom. Ova vrsta inteligencije uključuje znanje o onome šta djeca osjećaju i da koriste sopstvena osjećanja za donošenje dobrih odluka u životu.

Odlučile smo se da prikažemo aktivnosti vezane za prvi prst na temu To sam Ja koja prati sve nivoe djetetovog individualnog emotivnog i socijalnog razvoja, i one su prikazane kroz opažanje samog djeteta. Djeca prvenstveno moraju da shvate i razumiju sama sebe, kako bi mogla da razumiju druge.

U cilju lakšeg osmišljavanja aktivnosti na temu „To sam Ja“, odredile smo ciljeve koje smo željele postići sa djecom:

- da djeca budu svjesna sebe i svojih osobenosti, međusobnih razlika ali i sličnosti,

- da se kod djece podstakne opažanje i izražavanje osjećanja,

- da se kod djece podstakne pozitivan stav o sebi i drugima,

- da djeca nauče da uočavaju tuđe emocije i poštuju emocije drugih,

- da djeca razviju empatiju.

Sve planirane aktivnosti su realizovane kroz igru, jer igra utiče na sve aspekte dječijeg razvoja. Pomoću igre dijete stiče životna iskustva, stiče nova znanja; u igri dijete istražuje, eksperimentiše, razvija fantaziju, rješava probleme na sebi svojstven način i tako ispoljava svoju kreativnost. Tako igra postaje djetetovo sredstvo afirmacije i izražavanja njegove ličnosti. Ono što bismo posebno izdvojile jeste da dijete kroz

Slika 1: Jutarnja dobrodošlica. (foto: Irena Radačić)

igru stiče različita iskustva gdje uči da pobjeđuje, da gubi, da se takmiči i sarađuje, da slavi i tuguje. Na taj način dijete postaje samostalnije, razvija timski duh, borbenost i uči da se ponaša u skladu sa pravilima. U razgovoru sa djecom i roditeljima, osmislile smo različite igrovne aktivnosti koje smo realizovale kroz sljedeće oblasti dječijeg razvoja:

- Razvoj govora, gdje su se djeca predstavljala pred svojim drugarima u grupi i drugarima iz Hrvatske, govorila o sebi – kako se zovu, koliko imaju godina, opisivala svoje omiljeno jelo, omiljenu igračku ...

- Stihove recitacije „TO SAM JA“ po NTC sistemu učenja, koji se pokazao veoma dobar kako za našu djecu, tako i za djecu govornike drugih jezika, jer su lakše pamtili tekst zbog njegovog slikovitog predstavljanja.

- Lutkarsku predstavu „Slavko Prljavko“, putem koje su djeca učila o higijeni tijela i na šaljiv način uz lutke Anu i Slavka aktivno učestvovala u predstavi.

Istakle bismo da su lutke Ana i Slavko ravnopravni učesnici u svakodnevnoj igri, koje djeca koriste, utemeljena na snažnoj emotivnoj vezi; zato su lutke vrijedno i moćno sredstvo, a i pomoć u radu sa djecom. Upravo zbog specifičnosti naše grupe, djeca su se vezala za lutke koje su pokretale njihove emocije i stimulisale osjećanja. Uticale su i na razvoj crta ličnosti kod djece, kao što su pravednost, prijateljstvo, druželjubivost, hrabrost, tolerancija i humanost. Lutke su svima bile još draže jer su ih napravile vaspitačice.

Osim aktivnosti koje smo pomenule, djeca su učestvovala i u likovnim aktivnostima, tako što su crtala sebe posmatrajući se u ogledalu. Kada djeca stanu ispred ogledala spoznaju svoj fizički izgled. Pravila su grimase i sa pažnjom istraživala svoje lice. Koristila su radnje i govor tijela kako bi ispoljila svoja osjećanja i prepoznavala osjećanja drugih. Glumila su situacije kada su srećna, tužna ili ljuta, jer na taj način djeca razumiju kako to izgleda kada ispolje svoja osjećanja i uviđaju reakcije koje ne mogu da spoznaju kad ne vide svoj odraz u ogledalu. Djeca su takođe učestvovala u muzičkim aktivnostima pjevaujući pjesmu o higijeni tijela „Peri ruke svaki dan“ uz pratnju klavira, ali i u aktivnostima socijalnog okruženja Djeca i roditelji su donosili fotografije na kojima su opisivala sebe, igrala igru „Prepoznaj i opiši druga sa fotografije“, koja im je bila posebno interesantna, kao i igra koju smo napravili od tih fotografija i nazvali je:

„To sam Ja, To si Ti tvoje lice govori“.

Fotografije sa licem djece podijeljene su na tri dijela, tako listanjem bilo kojeg dijela lica (kosa, čelo, nos, usta, brada) djeca su spajala neobična lica svojih drugara i sebe. Igra je kod djece izazivala osmjehe i stvarala prijatnu atmosferu. Kasnije su se i roditelji zabavljali praveći nova neobična lica djece.

Osim aktivnosti koje smo upravo opisale, izrađivale smo i didaktičke igre uz pomoć kojih su djeca upoznala koja sve čula posjedujemo: „Svet čula“, a kroz svakodnevne fizičke aktivnosti zajedno smo jačali tijelo i u radnoj sobi i u dvorištu vrtića.

Sve planirane aktivnosti su realizovane kroz igrovne aktivnosti, u kojima vaspitačice nisu nudile gotova rješenja djeci, već su postajale partneri u igri koja je djecu stimulisala i podržavala kao najprirodniji način učenja, i kroz koju djeca uče da promišljaju, stiču nova znanja i vještine za cijeli život.

Slika 2: To sam Ja, to si Ti, tvoje lice govori. (foto: Ljiljana Jovović)

ZAKLJUČAK

Djecu smo kroz različite aktivnosti iz svih oblasti dječijeg razvoja podstakle da upoznaju sami sebe, da dobiju veći stepen samopoštovanja kao i osjećaja sigurnosti u sebe. Djeca su izgradila veću emocionalnu stabilnost. Djeca su se osjećala značajnom i važnom prilikom predstavljanja drugarima iz Hrvatske. Akcenat smo stavile na razne socijalne igre koje su djeci pomogle da razviju što veću empatiju između njih samih, a posebno između djece koja su iz drugih država.

Ideja da opet učestvujemo u projektu „Say Hello“ bila je novi izazov za nas, ali ovog puta mnogo drugačiji, zahtjevniji i specifičniji u odnosu na prethodne godine, zbog različitosti grupe. Nama, praktičarima, je ovo bilo novo iskustvo da prezentujemo ono što radimo sa našom djecom. Višegodišnji rad nam je pomogao da kroz različite aktivnosti ostvarimo sve ciljeve i zadatke, uz poštovanje svih principa i metoda u radu.

Djeca su sa uzbuđenjem iščekivala da se čuju sa drugarima iz Hrvatske preko video bima i da se predstave. Djeca iz Rusije, Ukrajine i Turske su se predstavila na svom jeziku, ali su takođe željela i da pokažu da su za tu priliku naučila da se predstave i na crnogorskom jeziku. Komunikacija sa djecom iz Hrvatske je bila odlična i djeca su bila veoma srećna jer su razumjela jezik kojim su djeca iz Hrvatske govorila.

Ovaj vid saradnje za nas je veoma dragocjen jer smo iskustveno bogatije, zadovoljnije što smo djecu naučile da prepoznaju, razumiju, izraze i kontrolišu svoje i tuđe emocije.

„Djetinjsto je roditelj čovjekove ličnosti“ Sigmund Frojd

VESELA VASIONA MALOG PRINCA

Javna predškolska ustanova “Vukosava I. Mašanović”, Bar – Crna Gora; Vaspitna jedinica „Mali princ“ Žukotrlica

Okuka Bojana , vaspitačica, Savić Boris, pedagog

Prijem djece u okviru vaspitne grupe svake školske godine predstavlja pravi pedagoški izazov za sve profesionalce koji se bave ovim poslom. Uključivanje u projekat „Say Hello to the World“, omogućio je vaspitnom osoblju da bliže upoznaju svako dijete u grupi i da ih upućuju u putovanje koji je predvodio „Mali Princ“ kroz svemirske stanice koje su kreirala sama djeca. U toj vasioni različitosti karaktera, poimanja socijalnog bitisanja i kontakta sa drugom djecom, vaspitačice su vješto vodile djecu kako da rješavaju sukobe, kako da upoznaju, prepoznaju i reaguju na različita emocionalna stanja i kako da kontrolišu svoje emocije. Ovim radom želimo i da ukažemo na sve aktivnosti koje smo upućivali ka roditeljima u cilju podsticanja vještina emocionalne inteligencije njihove djece kod kuće.

Uvod:

Naš vrtić se zove “Mali Princ” – vaspitna grupa uzrasta od 4 do 6 godina, a partner našem vrtiću za školsku 2018/19. godinu u ovom projektu je vrtić “Malešnica“, Zagreb – Hrvatska.

Uz pomoć koleginica Kovačević Velinke i Kujović Indire prvo smo djeci objasnili o kakvom projektu je riječ, na koji način ćemo učestvovati i ko će nam pomagati u tome. Kada su čuli da ćemo se družiti sa drugarima iz Zagreba postavili su nam milion pitanja: „Gdje se nalazi taj grad?“; „Da li je puno daleko, kako se stiže do tamo?“ ;“Ide li se brodom, imaju li oni more?“; Kad će oni biti naši gosti?“... I onda poneseni njihovim pitanjima došli smo na ideju da putujemo raketom, ali prvo da svratimo na planetu Malog Princa po kome naš vrtić nosi ime, a onda svi zajedno pravac Zagreb da upoznamo drugare iz Malešnice. Tako smo dobili ime – „Kosmonauti iz Malog Princa“.

Realizacija: U okviru ponuđene teme “JA” željeli smo da što bolje upoznamo svako dijete naročito kroz faze: „socijalno JA“ i „emocionalno JA“. Posebno su bila fokusirana djeca koja po prvi put dolaze u vrtić kako bi ih upućivali u kreativno rješavanje konflikata u grupi, poštovanju reda i rasporeda u aktivnostima kako bi sva djeca bila zadovoljna, a da pritom uče kako da poprave vremenom svoje emocionalne vještine.

Imajući u vidu da dijete uči o svojim osjećanjima još od najranijeg doba, postavili smo sebi zadatak da posebno u periodu adaptacije posmatramo ponašanje djece. Lako ili teško ispoljavanje uzbuđenja kod djece i koliko intenzivno traju, govorilo nam je da postoji različiti temperamenti i da je potrebno svakom od njih individualno prići. Izrađeni sociogram nam je bio podsjetnik a i ujedno mjerilo da kod pojedinaca sagledamo emotivni život da bi socijalni status istog mogao da se popravi unutar grupe. Izdvajamo neke aktivnosti od kojih smo počeli:

- Igre pozdravljanja - Šta nam predstavlja položaj tijela dok se pozdravljamo, izrazi lica, kontakt očima...

- Odraz lica u ogledalu koja odražavaju različita osjećanja - pogađanje trenutne emocije koje dijete pokazuje i obrazloženje zašto se tako osjeća

- Crtanje „kako se osjećamo“ i pogađanje emocije koja je na crtežu.

Obavljamo rutinske aktivnosti poslije doručka i pripremamo se za aktivnosti predstavljanja koje snimamo. Dječak S.M. uplakan ulazi u sobu i govori da se okliznuo u kupatilu dok je prao ruke koje se nalazilo odmah do radne sobe i da je pao na ruku. Vaspitačica i medicinska sestra priskaču u pomoć i saosjećaju sa njegovim emotivnim stanjem dok posmatramo i drugu djecu i načine njihove reakcije: nekoliko djece mu je prišlo i milovali su ga, drugi mu je prišao i gledao u oči, neki su bili potpuno nezainteresovani, a sljedeći okupirani nekim svojim aktivnostima stavljali su ruke na uši jer ih buka remeti. Navedena situacija koja se desila u grupi dovodila je nas odrasle koji pratimo djecu da se postavimo kao podstrekači priče o incidentu, da budemo aktivni slušaoci djece kada govore o svojim osjećanjima dok su posmatrali povređenog drugara i da saznamo uzrok ispoljenih osjećanja* („Dobar slušalac je u isto vrijeme strpljiv i usklađen sa emocionalnim potrebama govornika, koji tu pažnju tumači kao važan oblik emocionalne podrške„ Lorens E. Šapiro - EMOCIONALNA INTELIGENCIJA, Kako vaspitanjem dobiti dete s visokim EQ, 219). Ovo smo naravno prenosili na djecu da je važno da kažemo jedni drugima šta nam se dešava, da budemo jako pažljivi dok slušamo jedni druge i pokušamo sa razumijemo osjećanja onoga koji nam priča. U ovu namjenu koristili smo i sljedeće aktivnosti :

- čitanje priča različitom intonacijom, ispoljavanjem tipično izraženih emocionalnih stanja aktera priče (zadatak djece je da pogode o kojoj emociji se radi);

- senzorne aktivnosti i impresije (djeca zatvaraju oči dok slušaju drugačiju muziku – kako ti se sviđa muzika; gledanje u slike – probaj da pokušaš da se sjetiš što više detalja, karakteristika; mirisanje različitih mirisa zavezanih očiju – nacrtaj predmete od kojih potiču ti mirisi... );

Slika 1: „Moje mjesto sreće“. (foto: Bojana Okuka – vaspitačica)

- moj problem je strašan - definisanje problema i sopstvenog emocionalnog stanja u vezi sa tim, smirivanje afekata, davanje predloga za rješenje problema i donošenje odluke da dijete riješi svoj problem (koji je naknadno upoznalo);

- budi nježan, brižan, uljudan (pridržavanje vrata, pomoć oko oblačenja druga, podučavanje djece iz mlađe i jaslene grupe, kako pomoći starim licima i bolesnicima, pravljenje lutaka za bolesnu djecu) kako bi kod djece stvarali ponos pri pomaganju drugima i kako bi to postala navika;

- lazy bag, relax i seratonin games – tehnikama opuštanja napolju na travi tokom kojih smo insistirali da djeca dišu duboko i polako, da posmatrajući oblake, osjete miris trave kako bi zaboravili na ono što ih brine, zatim, izmišljanjem trikova, imitacija, pričanjem smiješnih priča i dogodovština pratili smo preporuke da je humor prirodni reduktor stresa, da opušta mišiće, smanjuje svjesnost bola i snižava krvni prisitisak;

- davanje poruka koje daju prednost optimizmu nasuprot pesimizmu: „Razlog zašto neće niko da se igra sa tobom je možda zato što nikoga nisi pozvao da se igra sa tobom“; „Ako budeš završio zadatak u ovom centru, onda ćeš moći da pređeš u drugi“;... pomaganje djeci da zajedno mogu doći do cilja kroz kooperativne igre, koreografije za maskenbal, dramatizaciju teksta, razumijevanje jezika rješavanja problema uz učenje početnih parova riječi: jeste – nije; neki – svi; prije – poslije; i – ili; isti – različit,

Skretali smo pažnju roditeljima da sa djecom treba pričati otvoreno i istinito, isticali značaj čitanja priča koje podstiču iskrenost, predlagali gledanje crtaća uz obavezan razgovor o radnji i postupcima aktera, isticali značaj igre „čuvanje tajni“ i prenosili poruke da ne treba da sakrivaju osjećanja i svoje greške i da je potrebno o tome pričati sa svojom djecom. *(„Emocionalno obrazovanje se ne prenosi samo roditeljskim rečima ili određenim postupcima prema detetu, nego i načinima koji im pomažu da savladaju sopstvena osećanja i emocije koje roditelji ispoljavaju“, Danijel Goleman, Emocionalna inteligencija, 180, 2002) Imajući u vidu značaj pozitivnog uticaja u razvoju emocionalne inteligencije, pred roditelje smo isticali da je bitno da se djeci posveti pažnja ne samo u poklanjanju ljubavi i pažnje, već i u načinu kako djeci objasniti kako da se nose sa stresom i nelagodom. Redovno smo ih obavještavali šta smo radili u vrtiću sa djecom i kakve su bile njihove reakcije na to („Kakvi su efekti kada se na na ljutnju reaguje ljutnjom, ili na bijes – agresijom i da li se tako može riješiti problem“?, „Ja razumijem kako se ti osjećaš sada, ali pokušaj da razmiješ i to kako se on/ona osjeća i da li je će to pomoći da riješiš problem“...)

Imajući u vidu da u grupi imamo pojedince koje smo primjetili da otežano usmjeravaju svoje emocije i nemaju ideju kako da riješe problem posebnu pažnju smo usmjerili na njih. Primjer: kod djeteta D. G. (u stalnom je pokretu, traži nove sadržaje koji ga zanimaju jako kratko; prekida razgovor i igru ako nije po njegovom bilo da je riječ o igri sa lego kockicama gdje je tudja raketa bolja od njegove (on je momentalno ruši) ili ukoliko se trkaju u dvorištu vrtića i on vidi da nece biti prvi, bez razmisljanja gura druga i proglašava trku nevažećom) primjetili smo da je potrebno da vrši odlaganje zadovoljenja svojih potreba, da rješava konflikte sa vršnjacima verbalnim putem, i da kanališe negativne emocije prema sebi i drugoj djeci. Znajući da je kontrolisanje emocija naročito gnjeva i agresije najčešći problem sa kojima se susrijeću djeca, uvježbati smo ih da prepoznaju prve fizičke znakove svojih emocionalnih reakcija da bi se navikli na samokotrolu, kako sebe smiriti – dišući duboko ili odvraćajući pažnju na drugu stranu. Upravo ta scenarija će nam kasnije pomoći u svakodnevnim situacijama da ih djeca što lakše savladaju

kroz igru uloga i kroz igru pregovarača i posrednika u rješavanju konflikta: Da li si se nekad ponio kao D.G.? Kako su se akteri osjećali i po čemu ste primijetili da su se baš tako osjećali? Kako mislite da su trebali da se ponašaju ili šta su trebali da kažu ili urade? Djeca mnogo više nauče kroz iskustva nego kada slušaju samo naše riječi, a da bi dobro “uvježbala” to što su shvatila moraju da ponove više puta kroz igru ovakve situacije. Proizvod priče sa djecom je da razlikujemo što neko uradi ili kaže od ličnih stavova i reakcija, biti samouvjeren prije nego agresivan ili pasivan, i savladati umetnost zajedništva, razrešavanje sukoba i kompromisnog pregovaranja.“* Danijel Goleman - Emocionalna inteligencija“ str. 252, Geopoetika 2002.g.

Slika 2: „Kosmonauti u akciji“. (foto: Kujović Indira i Kovačević Velinka – vaspitačice)

Šta smo dobili:

Imajući u vidu da smo opisali samo realizaciju I prsta „ Ja“, moramo naglasiti da smo ove vještine podsticali tokom čitave školske godine radeći na ovom projektu i kroz ostale teme. Praveći paralelu u poređenju početka i kraja školske godine primjetan je veći ili manji napredak kod pojedine djece. To govore mnogi pokazatelji, a pomenućemo samo neke:

- O. M. – pomoćnica direktora: „Ono što sam primjetila je jedinstvo unutar grupe, puno pažnje i razumjevanja koje upućuju jedni drugima a naročito M.M. (dječak sa razvojnim teškoćama)“.

- M. G. – roditelj djeteta D. G.: „Svjestan sam ponašanja svog sina i jako sam vam zahvalan na strpljenju i trudu koji ulažete da on bude bolji prema drugima a i prema sebi.“

- S. K. – roditelj djeteta A.K.: „Nisam razumjela važnost emocija. Ne tužaka se više. Nije ljubomorna kao prije, bolje sluša kada joj pričamo, i davi me svaku noć nešto da joj pričam. Hvala vam.“

- L. Č. – roditelj djeteta B.Č.: „Nekako mi se čini da je mudrija. Posmatra, razmišlja i ne ističe se kao prije –ja, pa ja. Niko nije mogao do riječi doći od nje. Sada je drugačije.“

- R. A. – 6 god.: „Meni su one priče super kada se opuštamo i pričamo kako se osjećamo. Tada ja nisam ljut, nervozan i uplašen.“

- S. P. – 6 god. : Moja vaspitačica me je naučila da se smijem kada sam ljuta. Sada se mnogo više smijem – to mi je zabavno, kada sam ljuta, to mi nije zabavno.

- I. K. i V. K. – vaspitačice: I mi primjećujemo da su djeca u odnosu na početak školske godine upućeniji jedni na druge, a manje na nas. Zaključujemo da smo jako zadovoljni sa rezultatima na ovom projektu.

Lektor: Josip Ćinćur, prof. srpskohrvatskog jezika i književnosti

PROJECT: “SAY HELLO TO THE WORLD” – FOR THE MODERN SUSTAINABLE CHILDREN SOCIETY

“Liepaitė“ kindergarden, Klaipėda, Lithuania

Renata Jarovaitienė, MD teacher

An article describes experience of “Liepaitė“ kindergarden, Klaipėda (Lithuania) long-term continuity and participation in the project „Say Hello to the World“. The author presents the methods of the Project as most important creative method to train their employment to exploit virtual space. During Project methods of active training helped to implement objectives, as they are methods of pedagogical activity, providing with opportunity for better realization of teaching content and improving ability of critical thinking, employment of knowledge both in ordinary and new conditions. The methods of upbringing are as much important factors of pedagogical activity as aims and content of in to for upbringing.

UNESCO notes, that modern society, today is based on information and knowledge. For this reason, it is necessary to create conditions by which more and more society members are provided with ICT skills, that will allow them not only to process information, but also to implement their individual creative potential to the solution of any problem, teachers and educators should also have the corresponding opportunities for acquisition and development of such skills.

The kindergarden “Liepaitė“ Klaipėda (Lithuania) started to participate in project from 2016. The Director of kindergarten, Mrs. Andzelika Petkevičienė has high interest in an expense and practice of international projects, so she gave us suggestion to participate in international project. „Say Hello to the World”. The purpose of Project „Say Hello to the World“ is to motivate children through different interesting activities and techniques to get away from stereotypes, prejudices and intolerance. This will contribute to a greater quality of life, solidarity and respect, especially now, when the world is becoming increasingly open and accessible. The modern way how to teach 5-6 old children is – exchange of more international project activities. Project – most important creative methods of kindergarten teachers training in virtual space. On the basis of these methods critical thinking and ability solve problems in nonstandard situations was developed between teachers and children. In that sense significant were exploratory methods, involving into research activity and exploration of reality. Modern society needs creating personalities, employing their intelligence as an instrument. It is not easy to define and specify creativity.

Due to the fact that for a long time I have been working in the field of teaching, and highly interested in many aspects of children teaching and training, didactics and methodology, I accept to take this project as a great challenge for myself try in practice. I’m interested in preschool education also teachers education possibilities, and all the time try to understand relationships between teachers as multi-faceted personalities who needs to meet children’s wishes, aspirations, expectations in modern society.

Participating in Project helped pedagogues found some answers, what we need to do for future in kindergartens, how to work in more effective methods and modern way. Schools and kindergartens thus show that children are taught tolerance and understanding of diversity in all forms. The “little” and the “big” ones acquire knowledge in the „Say Hello to the World“ project that will lead them towards understanding and understanding will lead them towards to accept.

Modern society needs creating personalities, employing their intelligence as an instrument. It is not easy to define and specify creativity. According to B. Edwards, it could be a personal property, assisting in discovery of something new. Creativity as a complex of personal properties, which enables to achieve original, socially significant and qualitatively new results of activity, where as a creative type of lesson is designed for productive and creative activity of children.

Compare to new days kindergartens necessarily change of the traditional kindergarten space into an interactive playing-learning-knowledge space attracts children. Children express their artistic experience, technical works, by using the feature puppets, reading fairy tales, together preparing theatre, arranging exhibition

of own made works. During video calls, by readings, singing activities children are introduced with new countries, new friends, and new books. So children could learn more things by different way more pleasant and modern way Such an activities are proven to pay off by attracting, children find the new way to teach each other new words, new songs, have opportunity to communicate with each other and share experience with children from others countries.

After restoration when national educators after Lithuanian independence (in 11 03 1990) started to gain experience from western researchers, i.e. D.C.Berliner, N.L.Gage M.N.Grendstand, R.Arends G.Petty. They differently define teaching methods, but the essence remains the same, for example, “it is a model of teacher ’s recursive actions, it can be employed in teaching different subjects, it is typical to more than one teacher and important for learning“ (Gage, Berliner, 1994, p.,307. G. Petty (2006). They propose to employ methods not only based on chosen aims, but also at the same time to pay attention to demands, expectations and ergonomic environment of learners. Variety of methods stimulates pedagogical activity, pleases pedagogues, and encourages them to experiment with groups of students and to reject inefficient methods.

The soviet pedagogy (Lithuania was ruled by Soviets in 1940-1941 and 1945-1990) aimed at conveyance of information, which had to provide learning with maximal amount of knowledge. This tendency is still rather strong even after 30 years of independence in certain teaching institutions.

Nowadays eternal didactics problem („how to teach?“) takes a new look. Rapid changes and modern technologies of upbringing result in changes within academic didactics provisions and approach, namely, in academic teaching and learning methods. Analysis of human memory and mental abilities shows, that passive learning is not productive and does not satisfy human demands for information and acquisition of skills. Modernization of technologies replaces passive methods with active ones, which results in more rapid and efficient achievement of desired results. Teaching itself becomes more interesting and attractive. Modern teaching paradigm is typical to all European countries. It aims at independent acquisition of knowledge, development of practical abilities, when method in the process of upbringing is a way of interaction between educators and learners. It is continuously improved during their pedagogical meetings, their communication and cooperation. As participant in the Project, we are going to have great possibilities to observe different styles of teaching children in different schools in the Europe and around the world (may be in future we could participate with more than one country). We clearly noticing, that aim of kindergartens of nowadays is to provide children with specific knowledge and to teach them how to learn systematically, prepare them for life-long learning, to shape their desire

Picture 1. During video call children representing themselves and family members to Slovenian’s friends.

(Photo: R. Jarovaitiene)

to search, discover, evaluate critically and employ information for solution of problems, decision making, for continuous update of their knowledge for personal development too. Schools in other countries have to develop the culture of learning, which would stimulate pedagogues to strive for learning and to be able to do that in continuously changing informational environment.

Upbringing of enterprising and creative individuals would be and are now the biggest challenge for kindergartens. However, the question emerges – whether or not teachers are able to do that? Role of educator in modern society is that of an assistant, taking care of learner and the process of his knowledge improvement. While communicating with learners and observing them, the educator concludes about abilities and needs of each learner and on the basis of these observations develops a democratic learning environment, which would enable learners to construct meanings, understanding and knowledge.

The term “teaching/training technologies“ is nowadays very frequently employed in the science of upbringing. Scientific literature provides with different versions of its explanation, for example, the art of teaching, development of skills and abilities, employing innovative training methods, meaningful implementation of teaching aims and results in the process of upbringing. The term involves forms, methods, lecturing methods in education institutions, organizational and methodological means in the process of upbringing. International project “Say Hello to the World “start in the kindergarten “Liepaitė” 2016, project lasted for one school year. The project involve children age from 3-4 and 5-6. Our kindergarten children were friends with children from Croatia, Slovenia.

The first meeting – “This is Me “children watched pictures about themselves, their friends and draw themselves. They also learned first English and Croatian words, symbols language (“Hello”, “How are you” “Pozdrav”) listened to other languages and music, learned songs, played finger games and enjoyed being together. There is a corner, which has been established in our class, dedicated specifically to this project. We organized a video conference by help of IT technologies and had the first meeting with new friends from Croatians via Skype. During the video conference children learned new words Croatians and English, sang songs, learned to greet each other in Croatian and Lithuanian. The children studied maps and encyclopedias were introduced with Croatians national symbols: flag, some words in English and Croatian, met other children. One of interesting events dedicated to the 100 years of Lithuania Independent is 16th February (“I am Lithuanian”). Children been listening stories about Lithuanian Great King Gediminas, played medieval games, draw Lithuanian flag. We hope, that we successfully realize first part of united Project “Say Hello to the World“, as was planned, and we are looking forward for new common topics to share with Project partners children.

Picture 2. Children are presenting themselves to Croatian’s friends. (Photo: R. Jarovaitiene)

THE CHILD’S KNOWLEDGE OF „SELF-AWARENESS“ WITH A HELP OF THE „SAY HELLO TO THE WORLD PROJECT“

Elektrėnų nursery-kindergarten ‘Pasaka‘, Lithuania

Rasa Stankevičienė and Ilona Švenčionytė

Each individual is concerned and eager to bring up children that we could rejoice as well as be proud of. Always in a hurry, trying to teach a variety of things by explaining what is good and what is bad. Having forgotten we should raise a human being rather than a set of rules and knowledge. Only being in relation with another person, the child is able to perceive oneself as well as surrounding world together with other beings. Not only do they absorb the knowledge, but also the common rules of being in the world, which become part of oneself entity as well as discover the ‘self-awareness‘ – safe, reliable, functional and independent. (A. Kurienė, 2016)

In the article, we will try to reveal how we encouraged each child to perceive and feel the individuality and uniqueness of oneself, also, to discover the confidence and courage. Moreover, with a help of ‘Say Hello to the World‘ project, we enabled them to get acquainted with other children of a foreign country.

The pre-school children of a group of ‘Fairy tales‘, who are 4-5-year-olds and attend Elektrėnų nursery-kindergarten ‘Pasaka‘, had participated in an international project ‘Say Hello to the World‘ since the beginning of Autumn, 2019. The project was coordinated by an English teacher, Ilona Švenčionytė, and implemented by pre-school teachers, Rasa Stankevičienė and Dalia Čepanonienė. We collaborated with Naklo Primary School Kindergarten, Mill, Naklo, Slovenia. And we will describe one of the ‘Five Fingers‘ topics of a project, which is ‘This is Me‘. The reason for choosing this topic is that we have been educating the children of this group from an early age and are familiar with each child‘s abilities as well as their personality traits.

To start with, it was very crucial at the beginning of this project to realise and evaluate each child‘s uniqueness and individuality, to ascertain their hobbies, to help them to understand not only themselves, but also the adjacent peers with their own emotions, longings and experiences. We wanted our children to discover an interest in other countries‘ culture, traditions as well as broaden their view of the world in terms of national and civic awareness and tolerance.

According to the United Nations Convention on the Rights of the Child, every child is recognised as a unique, changing and active individual, who not only has his/her own vision of the world with its values, but also swiftly gains new experiences through playing and learning process. Furthermore, the child‘s dignity is cherished in pre-school educational groups by recognising and accepting his/her opinion, the right to choose, decide and negotiate. Teaching and learning process is based on social justice, equivalent and tolerant values.

Having told that we were going to participate in an international project ‘Say Hello to the World‘ and communicate with peers from Slovenia, almost every child had a question to ask. For example, what will we say to our new friends? How will we communicate? What kind of children, from where? How do they look like? Where do they live? We realised that in order to answer all of the questions children had, first of all, it was very important to get to know ourselves, to understand what we feel and what we are interested in. And only then, it would be easier to get acquainted with others as well as understand others with a help of communication.

The objectives, which had been set while preparing for a video call with our new friends from Slovenia, were as follow:

- to make children aware of their identity, emotions and interests;

- to understand a nearby peer with a help of communication and collaboration;

- to find new friends, learn how to communicate as well as show interest.

Before trying to talk with our children on the given subject, the first thing we did was to analyse ourselves. Who am I? What kind of person should I be in order to be able to help a child understand oneself and direct his/ her arisen feelings to the proper understanding of the world. So, I am a human being, who is given the heart - to love, the mind – to think and the freedom- to choose. And as long as a human being does not have a name, it‘s impossible to refer to this creation of God. It is said that the given name may predetermine the person‘s destiny. The name is a part of us, which not only makes us unique, but also reveals our identity. Therefore, the children have to hear their names say constantly as well as be able to write it down, pronounce and introduce themselves. So, first of all, we suggested our children to play a name game during the morning circle routine so that they could realise the significance and importance of self-awareness. We do believe that the action of showing attention to every child by mentioning his/her name will foster a sense of security, develop the confidence in surrounding environment as well as enhance the ability to observe others. Our children really enjoyed and experienced a bunch of positive emotions playing this type of game every morning. In addition, they offered to create so-called name crowns and wear them during the process of communication with their new friends. Finally, every child chose the colour and the way of writing his/her name without any help.

Later, we discussed our appearance, the colour of our eyes, hair, what clothes we would fancy. We not only watched ourselves in the mirror, but also tried to draw the way we looked from the given pictures. In order to know ourselves better, we played various games and one of them was ‘Boy or Girl‘. Later on, the children prepared short presentations about themselves. And once again, although it was realised that everyone was different in terms of personal appearance, no-one had questioned the fact of belonging to the same group of age or the ability to speak the same language or the difference in gender. Not only did that help to take a deeper look at oneself, but also to notice the existing nearby peers.

After that, we asked our children to start marking their emotions every morning by having drawn their mood.

Then, every child would explain the reasons why he/she felt in one way or the other during the morning circle. In the beginning, it was really difficult for children to identify the cause, so we proposed to play some other games such as ‘Guess my Emotion‘, ‘the Cube of Feelings‘, ‘Pantomime‘, ‘Draw what you Feel‘. While playing those games, it was much easier for them to recognise so many different feelings, understand and name them using appropriate ways of communication. Therefore, it encouraged children to look for such behavioural models that would reduce the tension occurred from unpleasant experiences or change the complicated situations in order to feel better without insulting others.

The children were getting used:

- to say their wishes as well as tell what sort of things hurt rather than start a fight;

- to share their sorrow and anxiety rather than turn in on themselves;

- to seek and ask for a help rather than stay aside;

- to understand that the other human being may feel differently being in the same situation;

- to accept and be a friend of the nearby peer even though he/she could think in a complete opposite way.

As a consequence, we came up with an idea of ‘My hobby‘ day, when every child was given a possibility to present and tell everyone about his/her favourite interests. For example, what they like to do, what games to play, what they are most interested in and etc. So after having heard all presentations, we learned that our children are fond of doing various things such as do sport, sing, dance, draw, act, construct, read books, listen to fairy tales or play with cars. In addition, the children discovered that there were some who shared the same hobbies while there were some who enjoyed doing other things. With a help of this activity the children’s individuality, uniqueness and understanding was discovered. And finally, everyone realised that not necessarily a friend of yours may like the things you do enjoy.

And all these activities awakened the children‘s curiosity to learn more about the others. As teachers, we realised that now we are ready to answer all questions being asked at the beginning of this project. We, together with our children, immediately started to study a map as well as to search for the country of our new friends. We also tried to explain how far away it is from Lithuania, how big it is, and what language is spoken there. We knew for sure, the more they would learn about their new friends from Slovenia, the easier it would be to understand and accept them during a video call. As the children had a good grasp of the need of English language, everyone began to learn some basic English words to be able to introduce themselves in front of Slovenian children.

During a video call our children understood that the knowledge of a foreign language increases the possibilities of communication as we could understand short presentations of Slovenians who not only spoke in English, but also in Lithuanian and that was very flattering. Having heard the children‘s names, we swiftly started to look for any similarities with Lithuanian names. In addition, our children tried to predict their new friends emotions by analysing the expressions of their faces as well as the body language. Not only was it enjoyable to watch the behaviour of the children of the foreign country, but also to compare their toys, games, and songs with our ones. We strongly believe that the time spent during a video call will stay in our children‘s hearts forever as the first question to ask after the call was: ‘So when will we be able to see our new friends again?‘

All in all, children‘s drawings, conversations, songs, dances, games, laughter and joy hearing the words pronounced in Lithuanian by our little Slovenian friends is only a tiny part of what we have experienced during the project. Communication with children of other nationalities opens the way to new experiences, fosters not only tolerance for other cultures, but also helps to become responsible and civil. On the halfway of this project we realised that we are more alike than different. The sounds of our songs and dances supplement each other as well as the similarities of our books and games. We do enjoy watching the same cartoons and admire such personality traits as friendliness, sincerity and simplicity. Searching for a sense of tolerance for other countries and cultures, we all started to feel proud to be Lithuanians. We also learned a few new words, which may be forgotten as the time passes by, but the desire to see and explore other countries will not be taken away. As the participation in the international project ‘Say Hello to the World‘ for children can be another playful way to explore the world.

“Say HELLO to the World”

Mažeikiai nursery-kindergarten “Eglutė”, Lithuania

Aušra Tiškuvienė, Senior Teacher of “Eglutė” nursery-kindergarten

Since autumn 2019, children of Mažeikiai nursery-kindergarten “Eglutė,” pre-school training groups “Gudručiai” and “Ežiukai,” have been participating in the international project “Say Hello to the World”. The project is implemented by Rima Skrinskienė, Aušra Tiškuvienė, Laima Veselienė, Dalia Perminienė and social educator Indrė Ligeikytė.

The project provides the possibility for the children to see the way the people of other countries are leading and teaches them that tolerance of all nations and cultures is one of the most important things we can embrace and learn in our lives. The project is based on developing the awareness of one’s personality, learning about other cultures, establishing concern for social justice. It encourages the promotion of interaction among children and the development of social skills.

The “Five Fingers” programme is the most engaging one, as we have the opportunity to develop it in the future.

Our goals and objectives under the international project “Say Hello to the World”: to promote motivated foreign language learning, solidarity, tolerance; to focus on learning about different cultures, traditions and ways of living in other countries.

Our first online meeting took place on December 19 with the Slovenian nursery/kindergarten. During the video conference, our children met and communicated with their friends from Slovenia, that is, the pre-school group “Čebelice“ (“The Bees”) from the town of Vrtec Pedenjped Novo. The topic of the first meeting was This is me (thumb). All the children eagerly awaited this meeting and properly prepared for it: they thought about their personality traits and physical characteristics, wishes, interests and expectations, realised the importance of their identity, drew themselves, and learned to speak English about themselves. Each child wrote his or her name on a white glove (thumb) and painted a smile. During the video meeting, our children said hello to their new Slovenian friends in English, by smiling and waving. They introduced themselves, their kindergarten and sang the song “We Wish You a Merry Christmas” in English.

At the meeting, children learn about how foreign language makes communication easier, they can see similarities and differences, observe and compare children from other countries. This meeting became an opportunity to get

Picture 1. Video call. (Photo: Mažeikiai nursery-kindergarten “Eglutė”)

to know, talk to children from abroad, learn their songs, games, learn about a distant country, the culture of it. We were so excited when saying goodbye to our Slovenian friends and looked forward to next meetings.

The project “Say Hello to the World” is going on. On 15 January 2020, we met our Slovenian friends again. The second topic under the “Five Fingers” programme was Me and My Family (index finger). Children learned English words: mother, father, family, sister, brother, grandmother, grandfather. During the meeting, we learned that family in our friends’ language (Slovenian) meant družina, love – ljubezen, friends – prijatelji. We showed our friends our drawings of family members and watched our Slovenian friends presenting their drawings.

At the meeting, we could see the Lithuanian flag, painted by the group of our Slovenian friends. This friendly gesture induced our children to show interest in the Slovenian flag, to draw it and to put it up in our group during the next meeting.

We are very happy to share our impressions, activities, and experience of learning new words. Our new friends really matter to us, therefore, we enjoy our short, though, truly warm and exciting meetings. We believe that the project brings a mutual benefit and provides out kids with the opportunity to meet other children in other countries; it teaches them how to be tolerant, which is one of the most important things all of us should practice and value in our lives. We look forward to new meetings, while our cooperation and friendship is steadily growing and getting stronger.

Picture 2. This is me. (Photo: Mažeikiai nursery-kindergarten “Eglutė”)

HOW OUR HOMETOWN IMPROVE EMOTIONAL DEVELOPMENT

Plungės lopšelis- darželis „Nykštukas“, Lithuania

Aušra Vengalienė

Every kind of experience is unique, interesting and it encourages you to be crateful, have positive feelings, communicate and develop tolerance as well as respect towards other people. Due to technology that we have today, children and the whole society could be acquainted with other cultures, their traditions but on the other hand cherish their feelings for their own country and especially hometown.

Plunge kindergarten “Dwarf” has been participating for two years in the project “Say Hello to the World”. Children who were at the project were six years old. We chose to enter this project because we wanted to share our opinion about the world around us, spread the knowledge about Lithuania and our hometown Plunge. Also, we had a chance to educate our children in a different way, introduce them to other cultures and encourage them to get to know other children around the world. The main idea of the project is to nurture tolerance towards each other and to reach this goal our kindergarten was paired with other children from Croatia. Project was a challenge to all of the staff as well. The main difficulty was to follow the law of both countries so that we did not break the children’s rights and families’ privacy.

First and foremost, we were learning together with the children and their parents about Croatia and their ethnic traditions. Parents at home tried to pass on their experience with their country to the children and to us. They told stories about travels they have had, museums they have visited, their delightful cuisine and showed some sightseeing pictures. Seeing the example, children gained sincere curiosity and motivation to engage in this project. The children became more stirring and inquisitive and it was directly related to better results doing various tasks. Actively involving parents in the project “Say Hello to The World” had a positive impact on their children’s self-esteem.

On the other hand, parents learnt about their children’s abilities, developed competencies and also gained more experience and knowledge about the kindergarten itself. Parents participated in discussion groups about each child’s individuality, their hobbies and how to make everyone at the kindergarten feel welcome and ensure the best emotional environment. During preschool age (about 3 - 6 years old) emotional development is highly evolving. In this period of time, gained feelings and emotions determine further development of the ability to control them. All of it leads to the ability to make friends, to communicate at school and outside of it. If a child does not learn to manage his or her emotions, it could lead to anxiety, overly shyness or the opposite - aggression, counter-defense. Noteworthy, emotions show the psyche of the child and is an expression of actions and conscious experience. The nature of the feeling depends on surroundings and people that are around the child. If a child learns to master his or her emotions then he or she could reach the aims of life and manage to control them without letting the environment change them.

Nowadays children are adapted to the latest technologies, they are intelligent, communicative but they are prone to pursue their goals individually. They have difficulty socializing, working in a team and reaching common aims. Nevertheless, the children’s need to communicate is clear. One of the kindergarten aims is to teach children how to express themselves, to comprehend their thoughts and emotions. It is essential that education is engaged in at home too. It is crucial that parents talk with children about their emotions and feelings. Sometimes we could adapt games to make it easier to communicate with each other. All the positive emotions according to children psychiatrist L. Slusnys - satisfaction, joy, enthusiasm or love help people to move on and reach their set goals. Everyday activities could help teachers to nurture children’s emotions, thinking and foster their abilities to express their feelings, these activities help children to open up too. It is very important to notice every child’s uniqueness and promote it. By creating a friendly environment we manage to explore the development of the child’s psyche.

As far as I am concerned, children gain more experience while travelling, experimenting, exploring and looking for information by themselves. Our kindergarten is located in the city center, that is why we travel a lot with them

to the city and park or other famous objects like Oginskiai palace. We are an environmentally friendly kindergarten and we joined an ecologic school program 10 years ago so we encourage parents to be eco-friendly and help us all to solve some ecological problems. Everything starts from small things in our groups, kindergarten and its staff should be glad about some goals we have reached together in the kindergarten’s community. Our group set an aim to make Plunges city by using secondary materials and to show it to our Croatian friends. It was one of the activities in the project “Say Hello to the World” - me and my city (figure 1). This activity involved the families because the task was executed with parents, grandparents and other relatives. Each of them were making their own home and by working together we made our city Plunge. Children were proud of their work and they told others the story how the house was made and also added their personal family stories why their relatives moved to our hometown Plunge. By doing this experiment we were learning about geometry, colors, shapes, the size of the objects and how to make it appealing (figure 2). We were counting houses, naming streets and the teachers were able to get a look inside the children’s psyche and emotions, all of us talked about the feelings they had when making and coloring the houses and what it meant. Less talkative children could make more contact with others while telling stories about their family and home, that is how they gained more confidence and trust of their group mates. Everyone also learnt some interesting facts from their relatives about Plunge, they could represent their homes to foreign children. We also were talking about their emotions after the project and meeting with Croatians. Talking makes children feel needed and to understand the feelings of others too.

Last but not least, the project “Say Hello to the World” caused a lot of truly valuable emotions, allowed the whole community to work together, and children were helping their teachers in every step by being involved in the project. Also, our kindergarten teachers were sharing their experience with other kindergartens not only in our town but they spread the project around Lithuania as well. Other members of the kindergarten asked to expand the project and we made our own project about our hometown Plunge with the help of the experience from project “Say Hello to the World”. We made a Plunge city plan of boxes and built its famous sightseeing objects that other kindergarten’s children could get to know and walk around the city through their computer screen.

To conclude everything, children’s emotional development depends on their teachers’, parents’ or other relatives’ ability to create a child friendly environment. By trusting them the child is able to show his or her feelings with ease and by expressing how they feel they start to perceive their emotions. More importantly, by understanding this child starts to manage the and it leads to developing their mental health.

Picture 1. Our self- made hometown Plunge plan. (Photo: Kindergarten “Dwarf” archive)

Picture 2. Children are making their house walls and writing greetings. (Photo: Kindergarten “Dwarf” archive)

“THIS IS ME” – EMOTIONAL DEVELOPMENT AND LEARNING OF A FOREIGN LANGUAGE

Tallinna Suur-Pae Lasteaed (Tallinn Suur-Pae Kindergarden), Estonia

Marina Lokk

This article talks about supporting a child’s emotional development and learning of a foreign language in an activity called the “This Is Me” through the project “Say Hello to the World”. I talk about our institution’s experience of how we were able to create a safe and exciting learning environment for children. I participated in the project “Say Hello to the World” from Estonia, being the Head of Study of Tallinna Suur-Pae kindergarten and mentor of 5 years old children’s group “Vesikiilid (Water-wedges)” who are in contact with the Croatian kindergarten Dječji vrtić Kreativni dani children’s group “Orcas (Whales)”.

First of all, we talked with the kids about having nice new friends who live far away and don’t speak Estonian or Russian languages. Instead, their mother language is Croatian. We looked at photos of these children, looked their names, a map of Croatia and Croatia’s flag. The kids were very excited and happy about making new friends. The “Vesikiilid” group is special because it is taught in two languages at the same time, divided in half and taught separately in Estonian and in Russian with two teachers each speaking their mother tongue. The biggest challenge turned out to be how to make ourselves understood, so we used the cunning. We all learned the song “If You`re Happy Clap Your Hands” - it’s a well-known song and has been translated into many languages. We learned it in Russian, Estonian and English. We made the Croatian flag to make it more exciting to the children. New words of greetings from Croatia became clear.

In the first video meeting, we greeted with words we learned and sang in turn “If You`re Happy Clap Your Hands”. It is incredible how many new words the children learned and how tolerant they were to each other. When something went wrong, they helped each other and it was just great. We were able to practice the skill of active listening.

At the second video meeting, we showed the Croatian kindergarten’s children fairy-tale “The Bun”. We listened to the other party and learned many new words again. We have also included parents who pass the billboard every morning and read new Croatian words on it. Such cooperation affects the attitudes and emotional intelligence of both adults and children.

Picture 1. Children analyse Croatian and Estonian flags. (Photo: Tallinn Suur-Pae Kindergarden archive)

According to Dr T. Gordon, children who are confronted with different life situations and who are directed and taught to maintain psychological balance are strong and confident (Gordon, 2017). M. McKay, M. Davis, P. Fanning think that those who do not listen are annoying companions and feel often lonely. Lack of listening skills is dangerous. It is a commitment to understand other people’s feelings and perceptions (M. McKay, M. Davis, P. Fanning 1995). Therefore, it is important that the kindergarten also pays attention to it and teaches you to deal with your feelings from the early years, no matter what your personality is. We must learn to coexist by accepting each other as we are. Nowadays children are special. According to M. B. Losey, we need to raise awareness socially, at home, in kindergarten and in schools that some children are different (M. B. Losey 2007).

Participating in the “Say Hello to the World” project offers children the opportunity to get to know another country’s traditions, learn to build relationships with different cultures, and be tolerant to others. P.K. Smith, H. Cowie, M. Blades believe that social skills training could be particularly useful for children without friends (P.K. Smith, H. Cowie, M. Blades 2008). In this way, we can prevent bullying and raise far more tolerant people. We are only halfway through the project and we are already seeing positive results. I, the other teammates and the kids really like the project “Say Hello to the World”. Most importantly, the goal was achieved.

Children became aware of their importance, acquired important social skills for communicating with each other and improved vocabulary.

Picture 2. Children listen carefully to their Croatian friends (Photo: Tallinn Suur-Pae Kindergarden archive)

LITERATURA

Adomaitienė, J. ir kt.(2016). Projektai mokymosi procese: andragoginės sąveikos optimizavimo aspetas. Kaunas: VDU.

Andrilović, V., Čudina-Odbradović, M. (1994). Osnove opće i razvojne psihologije. Zagreb: Školska knjiga.

Armnstrong, T. (2006). Višestruke inteligencije u razredu. Zagreb: Eduka.

Bahovec; D. E., idr. (1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: zavod RS za šolstvo.

Bahovec, E. (2004). Šola skozi ogledalo. Ljubljana: DZS.

Bakūnaitė, J. (1998). The humanistic children‘s education program. Growing the tree of life.

Barnham, K. (2017). Jezen sem!. Jezero: Založba Morfemplus.

Barnham, K. (2017). Žalosten sem!. Jezero: Založba Morfemplus.

Batistič Zorec, M. in Prosen, S. (2011). Priročnik za razvojno psihologijo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Bećirović-Karabegović, J. (2018). Razvojno primjereni predškolski kurikulim: ( u teoriji i praksi). Sarajevo: Pedagoški fakultet.

Bergant, M. (1977). Kako razvijati in vzgajati čustveno življenje pri predšolskem otroku. V M. Bergant (ur.). Razvijamo sposobnosti predšolskega otroka. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije.

Berk, L. (2008). Psihologija cjeloživotnog razvoja.. Jastebarsko: Naklada Slap.

Bisquerra Alzina, R., idr. (2010). Priročnik za učitelje in starše z vajami Čustvena inteligenca otrok. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Braemer, H. (1992). Otrokove ustvarjalne igre. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Bulatović, A. (2016). Od igre do stvaralaštva. Novi Sad: Visoka škola za obrazovanje vaspitača.

Cooper, S. (2009). Braniti se riječima, kako poučiti djecu umijeću verbalne samoobrane, priručnik za roditelje i učitelje. Buševec: Ostvarenje.

Corbett, J. (1999). Inclusity and School Culture: The case od special education. Prosser, School Culture. London: Paul Chapman Publishing.

Cugmas, Z. (2003). Narisal sem sonce zate: izbrana poglavja o razvoju otrokove navezanosti in samozaznave. Ljubljana: Center za psihodiagnostična sredstva.

Cugmas, Z. (2009). Kakovost vrtca in otrokova navezanost na vzgojiteljico. Sodobna pedagogika 3/2009 (str. 40–54). Maribor: Pedagoška fakulteta.

Čorić Špoljar, R. i Kralj, D. (2014). Socijalne vještine djeteta, vodič za roditelje. Zagreb: Poliklinika za zaštitu djece grada Zagreba.

Džafić, R. (2000). Putovanje mačka Buce. Bihać: Krajiška knjiga.

Gašperlin, I. (2016). Čutim, torej sem!. Kranj: Tiskarna Oman.

Gardner, H., Hatch, T. (1989). Multiple intelligences go to school. Washington: American Educational Research Association.

Gardner, H. (2006). Teorija višestruke inteligencije. Chambersburg: Ingram publisher services US.

Gera, I., Dotlić, Lj. (2000). Ja - Priručnik za podsticanje dečijeg samopoštovanja. Novi Sad: Matica srpska.

Goleman, D. (1997). Čustvena inteligenca: Zakaj je lahko pomembnejša od IQ. Ljubljana: ZMK.

Goleman, D. (1997). Emocionalna inteligencija. Zagreb: Mozaik knjiga.

Goleman, D. (2002). Emocionalna inteligencija. Beograd: Geopoetika.

GROP (skupina za raziskovanje na področju psihopedagogike): Bisquerra Alzina, R., Perez Escoda, N., Cuadrado Bonilla, M., Lopez Cassa, E., Filella Guiu, G., Obiols Soler, M. (2010). Čustvena inteligenca otrok – Priročnik za učitelje in starše z vajami. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, d.d.

Horvat, L., Magajna, L. (1987). Razvojna psihologija. Ljubljana: DZS.

https://www.domzale.si/objave/175 [26. 2. 2020]

https://www.researchgate.net/publication/265599032_Razvoj_emocionalne_inteligencije_u_obiteljskom_okruzenju_i_ utjecaji_emocionalne_inteligencije_na_smanjenje_poteskoca_u_ponasanju [10. 3. 2020]

http://www.sayhellototheworld.eu/en/project [10. 3. 2020]

https://djeca.hr/roditeljstvo/kako-razvijati-emocionalnu-inteligenciju-djeteta/ [16. 3. 2020]

https://www.ikimokyklinis.lt/index.php/straipsniai/teveliams/ikimokyklinio-amziaus-vaiku-emociju-ypatumai/3668 18. 4. 2020]

https://iite.unesco.org/pics/publications/en/files/3214726.pdf [18. 4. 2020]

Ignjatović-Savić, N. (1993). Čuvari osmeha. Beograd: Institut za psihologiju.

Jarvis, P. (2001). Mokymosi paradoksai. Kaunas: VDU.

Jenson, J. D. (2011). Promoting Self-regulation and critical reflection Through Writing Students Use of Electronics portfelio. International Journal of e portfelio, Vol. 1, p. 49–60.

Kanoy, K. (2014). Čustvena inteligenca pri otrocih: Kako vzgojiti čuteče, odporne in čustveno trdne otroke. Ljubljana: Vita.

Katz, G. L., McClellan, E. D. (1997). Poticanje razvoja dječje socijalne kompetencije. Zagreb: Educa.

Katz, L. G. i McClellan, D. E. (2005). Poticanje razvoja dječje socijalne kompetencije. Zagreb: Educa.

Kogovšek, D., Ozbič, M., Košir, S. (2009). Inkluzivna praksa gluhih/naglušnih oseb v vzgojno-izobraževalnem sistemu RS. Sodobna pedagogika, 60 (1), 392-409.

Kroflič idr. (2001). Otrok v vrtcu: priročnik h Kurikulu za vrtce. Maribor: Obzorja.

Kurienė, A. (2016). How to raise a human being.

Kurikulum za vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport in Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Kuzman Mihelčič, M. (2006). Korenine in krila. Ljubljana: Sinus.

Lantieri L., Goleman, D. (2012). Vježbe za razvoj emocionalne inteligencije. Split: Harfa.

Majhen, Z. (2006). Zmajčkove pesmi za srečo [zvočni CD]. Domžale: Studio Hieroglif.

Manson, M. (2019). Vse je v k* rcu , Knjiga o upanju. Tržič: Učila.

Marentič Požarnik, B. (2003). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS.

Marjanovič Umek, L. (2001). Otrok v vrtcu: priročnik h Kurikulu za vrtce. Maribor: Obzorja.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2001). Psihologija otroške igre: od rojstva do vstopa v šolo. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Marjanovič Umek, L. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Marjanovič Umek, L., Zupančič, M., Fekonja, U., Kavčič, T., Svetina, M., Tomazo Ravnik, T. idr. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.) (2008). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Mars, D. (1999). Blaž se pretepa. Maribor: Založba Obzorja.

Medveš, Z. (2003). Integracija/inkluzija v vrtcu, osnovni in srednji šoli. Sodobna pedagogika, 54 (120), posebna izdaja, 8-16.

Moore-Mallinos, J., Mazali, G. (2018). Čustva, Kaj pomenijo?. Ljubljana: ZMK.

Musek, J. in Pečjak, V. (1997). Psihologija. Ljubljana: Educy.

Musek, J.in Pečjak, V. (2001). Psihologija. Ljubljana. Educy.

Norbert, P. (2014). Methodenkoffer Moderation: Bewährte Instrumente für die Zusammenarbeitin Teamsund Arbeitsgruppen. Moderavimo metodų portfelis IQES online. Lietuva Instrumentai mokyklos veiklos kokybei įsivertinti ir tobulinti. Prieiga internete: www.iqesonline.net

Panja, M. (2010). Strategije za spodbujanje čustvene inteligence v razredu. Ljubljana: Modrijan.

Paterson, K. (2003). Kako poučujem. Ljubljana: Rokus.

Polšak, H. in Jazbec, S. (2008). Socialne dejavnosti, ki vplivajo na razvoj socialnih veščin. V: Čas, M. (ur.), Geršak, M., Kovač, R., Primožič, M., Smerdelj, J. in Vrbovšek, B. (2008). Socialne interakcije v vrtcu. Ljubljana: Supra.

Rajović, R. (2009). NTC sistem učenja: IQ briga roditelja. Beograd: NTC - HD.

Rajović, R. (2015). Kako z igro spodbujati miselni razvoj otroka. Ljubljana: ZMK.

Različni avtorji (2015). Mednarodni zbornik primerov dobrih praks projekta »Pomahajmo v svet«. Radeče: FINI zavod Radeče.

Različni avtorji (2015). Zbornik: Le kje se jaz učim, 200 let šolstva na Zreškem. Zreče: Občina Zreče.

Republika Hrvatska Ministarstvo znanosti, obrazovanja i športa. Nacionalni kurikulum za rani i predškolski odgoj i obrazovanje. 2014.

Retuznik, Bozovičar, A., Krajnc, M. (2010). V krogu življenja: pedagogika in pedagoški pristopi v predšolskem obdobju. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.

Sanders, P. (1999). Spregovorimo. Ljubezen, sovraštvo in druga čustva. Ljubljana: DZS.

Sanders, P., Myers, S. (1999). Ljubezen, sovraštvo in druga čustva. Ljubljana: DZS.

Schilling, D. (2000). 50 idej za razvijanje čustvene inteligence. Ljubljana: Inštitut za razvijanje osebne kakovosti.

Shapiro, L. E. (1997). Kako razviti emocionalnu inteligenciju djeteta. Zagreb: Mozaik knjiga.

Shapiro, E. (1999). Čustvena inteligenca otrok. Ljubljana: ZMK.

Shapiro, L. E. (1999). Čustvena inteligenca otroka – priročnik za starše. V.M. Matos (ur.). Ljubljana: ZMK.

Shapiro, L. (2015). Kako razviti emocionalnu inteligenciju djeteta. Zagreb: Mozaik knjiga.

Skupnjak, D. (2012). Teorija razvoja i učenja L. Vygotskog, U. Bronfenbrennera i R. Feuersteina kroz prikaz slučaja. Život i škola, br. 28 (2/2012), 219-229.

Slovar slovenskega knjižnega jezika – SSJK. (2005). Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Slunjski, E. (2006). Stvaranje predškolskog kurikuluma u vrtiću – organizaciji koja uči. Zagreb: Mali profesor.

Slunjski, E. (2008). Dječji vrtić – zajednica koja učimjesto dijaloga,suradnje i zajedničkog učenja. Zagreb: Spektar media.

Slunjski, E. (2013). Kako djetetu pomoći da stječe prijatelje i razvija socijalne vještine« – priručnik za roditelje, odgojitelje i učitelje. Zagreb: Element.

Smrtnik Vitulič, H. (2007). Čustva in razvoj čustev. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani.

Stokes Szanton, E. (ur.). (2001). Oblikovanje oddelkov, osredotočenih na otroke od prvega do tretjega leta starosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut.

Stritar, A. in U. (1998). Z otroki v gore. Ljubljana:, Sidarta.

Stankevičienė, I. (2015). The ways of fostering tolerance for pre-school age children.

Sulstarova,, A., Dibra Kasa, S., Buholli, A., Sokoli, E. (2015). Socijalno – emotivni razvoj djece predškolskog uzrasta. Ulcinj: Monitoring group Ulcinj.

Svetičič, T. (2014). Čustveno varna šola in socialna vključenost učencev s čustvenimi primanjkljaji. [online]. Dostopno na:

file:///C:/Users/Lenovo2018-6/Downloads/sveticic_tina_mag_0055%20(1).pdf [7. 4. 2020]

Šapiro, L. E. (1998). Emocionalna inteligencija, Kako vaspitanjem dobiti dete s visokim EQ. Beograd: Narodna knjiga.

Tamošiūnas, T. (1999). Projektų metodas ugdymo praktikoje. Šiauliai: ŠU leidykla.

Teresevičienė, M., Adomaitienė, J. (2000). Projektai mokymo(si) procese. Kaunas: VDU.

The Ministry of Education (2014). Vademecum of academic achievements of pre-school education.

Toličič, I. (1961). Otroka spoznavamo v igri. Ljubljana: DZS.

Tomažič, J. (1942). Pohorske pravljice. Ljubljana:, Slovenca.

Turnšek, N. (2004). Študijsko gradivo. Socialne igre kot metodični pristop v izobraževanju za kulturo miru in človekove pravice. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Umek, L. (ur.) et. al. (2001). Otrok v vrtcu. Priročnik h kurikulu za vrtce. Ljubljana: Založba Obzorja.

Užmah, V. (2012). Vloga socialnih iger v osnovni šoli. Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Vasta, R., Haith, M.M., & Miller, S.A. ( 1998). Dječija psihologija. Jastebarsko: Naklada Slap.

Videmšek, M., Kovač, M. (2001). Otrok v vrtcu, priročnik h kurikulu za vrtce. Maribor: Obzorja.

Virk Rode, J. in Belak Ožbolt, J. (1998). Socialne igre v osnovni šoli. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Warden, D. in Christie, D. (2001). Spodbujanje socialnega vedenja. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti.

Wharam, J. (2012). Čustvena inteligenca, potovanje v središče samega sebe. Ljubljana: Anu Elara.

Zalokar Divjak, Z. (2000). Vzgajati z ljubeznijo. Ljubljana: NUK.

Zupančič, M. in Kavčič, T. (2007). Otroci od vrtca do šole: Razvoj osebnosti in socialnega vedenja ter učna uspešnost prvošolcev. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Zver, D. l. (2008). EQ – čustvena inteligenca. Otroci: revija za starše, marec, 6-7.

Žagar, D. (2009). Psihologija za učitelje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Žnidaršič, S. (2013). Čustveni razvoj otroka. [online]. Dostopno na: http://www.oshjh-staritrg.si/files/2013/03/ USTVENI_RAZVOJ_OTROKA.pdf [7. 4. 2020]