Mame nismo vsemogočna in popolna bitja

Odkar sem mama, so mi ta in še mnoge druge pesmice o super, krasnih, neskončno dobrih, potrpežljivih in popolnih mamah zbujale občutek slabe vesti. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz vsekakor nisem vedno kot zarja, zjutraj, opoldne, še najmanj pa zvečer se ne smehljam vedno, moj srček ni vedno zlat in velikokrat moja dejanja niso taka, kot bi žarki sijali od nebeških vrat.

V letu 2003 se je v mojem telesu začelo novo življenje in 2004 se je rodil najin prvi otrok. Takrat sem postala mama. Potem se je to zgodilo še štirikrat. Od takrat naprej sem včasih zarja, včasih temna noč, včasih sonce, včasih pa nevihtni oblak, iz katerega švigajo strele in se ulije dež.

Nekaj časa sem verjela, da bi kot mama morala vedno sijati kot prijetno pomladansko sonce. Trudila sem se, vendar mi popolnost ni nikoli dobro uspevala. S časom pa sem se naučila, da je za dobro rast rastlin (in otrok) potreben tudi dež. Če se le da, pa se je potrebno izogniti hudim vremenskim ujmam, da ne nastane nepopravljiva škoda.

Hvaležna sem, da sem prišla do tega spoznanja. Da sem kot mama lahko nepopolna in da sem kljub temu še vedno dobra mama. Seveda to ne pomeni, da se sedaj prepuščam vsem svojim napakam in slabostim v smislu, da takšna pač sem. Ob zavedanju, da je kakšna strela udarila čisto po nepotrebnem, je treba to seveda priznati in se truditi, da spet posije sonce.

Ko razmišljam o mamah, ugotovim, da je vse skupaj pravi čudež. Moj mož je izmed vseh žensk na tem svetu izbral ravno mene. In jaz sem izmed vseh moških izbrala ravno njega. Prav tako je bilo pri vas. Iz najine in vajine ljubezni so nastala nova življenja, novi ljudje, novi otroci. Najini in vajini, naši. Vsak zase je popoln, edinstven, enkraten, neponovljiv. Ni enakega na svetu in vsak ima svojo pot, ki jo mora prehoditi.

Mama in oče sta skupaj močnejša, pametnejša, iznajdljivejša, hitrejša, bolj ustvarjalna, včasih tudi glasnejša J kot samo eden od njiju. Zato je zakon res zakon. Ko si poročen, nikoli nisi sam. Vedno imaš ob sebi nekoga, na katerega se lahko zaneseš.

Vsakdanje obveznosti so lahko sicer naporne, vendar bi morale v sodelovanju vseh vpletenih družinskih članov biti obvladljive. Težje pa je s človeškimi močmi obvladovati preizkušnje, bolezni, ob katerih so tudi zdravniki nemočni, nesreče, hude poškodbe, invalidnost, materialno stisko, ko zaidejo otroci, celo smrt … Tudi takrat in še posebej takrat se izkaže, da je zakon zakon. Mama in oče se lahko naslonita drug na drugega in na Boga, ki sta ga v svoje življenje povabila na poročni dan. In ko sama ne vesta, kako naprej, ko njune moči kljub vsemu trudu niso dovolj, je z njima On, ki ju ima rad in ima vse super moči, da stvari uredi tako, kot je najbolj prav. Včasih ima Bog sicer čisto drugačne načrte in rešitve, kot bi jih želeli mi, vendar na koncu vse postavi na pravo mesto.

Bolj ko poskušam vse imeti pod kontrolo, bolj mi je jasno, da sem lahko samo dober zgled, da vse otroke izročam Bogu in ga prosim, naj jih vodi, da bodo izpolnili tisto misijo, zaradi katere jih je poslal na ta svet. Da bodo izpolnili njegovo voljo. Glede na to, d a je on vsemogočen in jaz zelo nepopolna, je to zelo pomirjujoče.

Velikokrat se na Boga obrnem(o) šele takrat, ko nam gre res za nohte. V bistvu pa nam Bog svojo roko ponuja prav na vsakem koraku, tako pri uravnavanju dnevnega muhastega vremena kot tudi pri urejanju podnebnih sprememb našega celega življenja. Splača se jo sprejeti, saj veste, koliko stvari je odvisnih od vremena in kako nevarne so podnebne spremembe dandanes. ●