Jaz sem, kar sem

Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten. (2 Kor 12,8–10)

Ranljivost pomeni biti to, kar sem, in tudi to, kar nisem, v vsaki situaciji, ne glede na odziv ljudi. Sprejeti tako svoje prednosti kot tudi pomanjkljivosti in jih biti pripravljen pokazati drugim kljub tveganju, da zaradi tega ne bom sprejet.

Ranljivost pomeni dovoliti si biti in čutiti tisto, kar dejansko sem in čutim, in ne tistega, kar bi »moral« biti in čutiti. V ranljivosti lahko sprejmem tudi svoja najgloblja čustva in tista dejstva, ki jih dojemam kot negativna in bi jih najraje skril že pred samim sabo, kaj šele pred drugimi. Ko si dovolim

biti ranljiv, sem pomirjen sam s sabo v tem, kar sem, ne glede na situacijo, v kateri se nahajam. Ranljivost v meni vzpodbuja odkritost – da sem, kar sem in tudi kar nisem, ne glede na to ali sem sam, doma, v službi, cerkvi …

Je moč, da s svojega obraza odstranim masko, ki jo nosim zato, da bi bil sprejet, in da drugim pokažem svoj pravi obraz.

Hkrati ranljivost ne pomeni, da Bog od mene ne pričakuje rasti. Ravno nasprotno – vabi me, da uporabim to, kar sem – tako tisto, kar mi je všeč, kot tudi tisto, kar mi ni – in iz tega zrastem.

Kaj je smisel ranljivosti? Zakaj bi se kdorkoli želel »razgaliti« pred drugimi? Zakaj bi želel drugim pokazati svoje pomanjkljivosti? Zato, ker je ranljivost osnovni pogoj povezanosti in smiselne uporabe moči. »Močan sem tedaj, ko sem slaboten.« Moč ne izhaja iz slabotnosti same, ampak se skriva v zavedanju slabotnosti.

Vsi smo namreč slabotni. Takrat, ko se tega ne zavedam, sem šibek, saj moja moč ni usmerjena v rezultate, pač pa v dokazovanje moči. Ta v resnici ne obstaja in je zgolj iluzija trenutne situacije, ki pa se lahko že v naslednjem trenutku spremeni.

Če je moč, ki mi je dana, usmerjena v potrjevanje neresničnih dejstev, potem ne more biti porabljena za rezultat, ki bi zame in za mojo družino dejansko imel smisel. Zato se z odpovedjo ranljivosti dejansko odpovedujem moči, ki mi je bila dana od Boga.

V sobi, polni ljudi, je najmočnejši med njimi tisti, ki ničesar ne skriva. Tak človek se namreč lahko osredotoči na tisto, kar ima zanj smisel. Vsi ostali morajo del svoje moči porabiti za nošenje maske in iskanje potrditve.

Hkrati je ranljivost tudi osnova povezanosti. Če svetu kažem lažno podobo sebe, so vsi odnosi, ki jih kot tak ustvarjam, lažni. Tega se globoko v sebi zavedam, zato se počutim osamljenega.

Če pa v odnose vstopam v ranljivosti, v odnose dejansko vstopam kot jaz in imam zato priložnost soustvarjati pristne odnose.

Glavni pospeševalec razvijanja ranljivosti je občutek lastne vrednosti. To je zavedanje, da sem v redu tak, kot sem, in da sem tak sprejet in ljubljen od Boga, da sem vreden ljubezni, z vsemi svojimi napakami in slabostmi vred.

Za ranljivost potrebujem tudi pogum in sočutje. Pogum, da izrazim svojo nepopolnost. Pogum, da se ne skrivam, ampak izrazim, kar želim izraziti. Sočutje, ki me ohranja prijaznega do samega sebe in posledično tudi do drugih.

Potrebujem tudi pripravljenost opustiti. Opustiti to, kar mislim, da bi moral biti, in sprejeti to, kar sem. Opustiti to, kar jaz mislim, da sem, in sprejeti to, v kar me je Bog ustvaril.

Za ranljivost moram biti pripravljen sprejeti tveganje. Tveganje, da bom zavrnjen. Tveganje, da ne bom slišan. Tveganje, da se bodo iz mene norčevali.

Ranljivost ima več nasprotnikov, največji med njimi je zagotovo sram. Sram kot osnovni strah pred tem, da ne bi bil sprejet in ljubljen, me vzpodbuja k izogibanju ranljivosti, pretvarjanju, da sem nekaj, kar v resnici nisem, zato da bi dobil odobravanje drugih ljudi. Sram me drži nazaj v prepričanju, da me bodo drugi, če bodo izvedeli, kakšen sem v resnici, zavrnili.

Velik nasprotnik ranljivosti je tudi otopelost. Ker nočem čutiti bolečine v različnih oblikah, želim negativna čustva potlačiti, odmisliti. S tem nezavedno potlačim tudi pozitivna čustva in še preden se dobro zavem, od mojega čustvenega sveta ostanejo le še občasni izbruhi jeze.

Glavna ovira na poti do ranljivosti (in posledično do moči) sem v resnici jaz, sam sebi. Velikokrat imam namreč v glavi ustvarjeno sliko sebe, kakšen bi »moral biti«. Kakšnega se želim videti sam in kakšnega želim, da me vidijo drugi. In nato živim življenje v iskanju potrditve te podobe. Vidim le dejstva, ki jo potrjujejo, tista pa, ki podobe ne potrjujejo, ignoriram ali pa celo za pomanjkanje dejstev, ki bi me potrjevala, krivim druge (sozakonca, otroke, starše, nadrejene, vlado …).

Če si v odnosu ne dovolim biti ranljiv, potem zelo težko sprejmem ranljivost sočloveka, saj jo dojemam kot »pretiravanje«. Če mi na primer otrok popolnoma odkrito pove, kako se počuti, ko je jezen, ko bi najraje [vstavi poljubno družbeno nesprejemljivo dejanje], lahko v primeru pomanjkanja ranljivosti hitro začnem obsojati in otroka učiti, da je bolje, da to občutje pred svetom skrije.

Ali sem sposoben prenesti 100% ženine resnice, ko pa še svoje ne želim videti?

Ali lahko razumem in čutim, kaj v določeni situaciji čutijo moji otroci, če pa so moji občutki glede tega potlačeni?

Ali lahko dovolim drugim biti nepopoln, če sebi tega ne dovolim?

Če želim pridobiti nazaj moč, ki sem jo nekoč v preteklosti zamenjal za potrditev, mi ni potrebno iti na ulico in vsemu svetu razlagati vseh mojih pomanjkljivosti ter vseh napak, ki sem jih v življenju storil.

Za začetek je dovolj, da se pogledam v ogledalo in se vprašam, kdo sem. Nato pogledam na dejstva življenja in si preko njih dovolim podvomiti v zgodbe, ki jih imam izdelane o sebi.

Namesto da bi krivil nasprotnika, se v konfliktni situaciji vprašam, kaj mi ta situacija sporoča o meni.

Z vsako novo odkrito resnico o sebi je moje dojemanje sebe bližje Božjemu dojemanju mene. ●