6 minute read

Vse, kar je na skrivnem

Vilma Siter, skupaj z možem Danijem ustanoviteljica društva DiŽ

Dolgo sem se mučila s pisanjem članka, z branjem in pregledovanjem se je mučil še Dani, na koncu pa kljub vsemu še vedno ni bilo tisto, za kar bi rekla: »To je to!« Dani me je spraševal, kaj vendar pišem vsako jutro in zakaj ne morem v vseh svojih zapisih najti teme za revijo. Tako bom zdaj pripovedovala o tem, kaj in zakaj pišem ob jutrih, pripovedovala bom o svoji ranjenosti in krhkosti …

Advertisement

Pišem, da preživim!

Kadar moram napisati članek, se mi včasih zdi, da mi zmanjka prave teme, ker si ne upam biti kruto realna. Ko rečem, da pišem, v resnici pišem o stvareh, ki se ne vidijo, o stvareh, ki ostajajo zabeležene le v mojem osebnem duhovnem dnevniku.

Pišem, da preživim! Beseda, ki jo zapišem, me rešuje, Božja beseda, ki jo prebiram, pa mi daje življenje.

Pišem namreč o tem, kako boli, marsikdaj boli … Kaj, naj ostane skrito. Tudi tokrat! Jočem, ker marsikaj boli. Pišem, ker ni pravih in pravilno izgovorjenih besed. Zakaj bi potem sploh pisala, če ne morem pisati tako, da bi nagovarjalo tudi druge. O, da, ker nočem, da bi prišle na dan stvari, ki bolijo. Tisto, kar je boleče, tako radi prikrivamo. Tako pa pred teboj, o, Gospod, izlivam svojo ranjeno dušo. Bolečina je tista, ki je vpisana v moje srce, vpisana v mojo dušo, vpisana v vsako celico mojega telesa, kjer je shranjen ves moj spomin.

In danes mi Gospod pošilja svojo besedo: »Ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.« (Iz 55,11)

Pravzaprav je z vsako besedo tako kot z Božjo, da namreč rodi, za kar je bila poslana. Če je izgovorjena kot težka, obsojajoča, rodi žalost, bolečino, lahko pa tudi zamero. Se zavedamo moči naših besed? Mislim, da ne. Največkrat jih izrekamo bolj zato, da jih damo ven iz sebe in sebe razbremenimo. Največkrat niti ne pomislimo, kam bodo padle in kaj se bo iz njih rodilo. Toda besede ostajajo zveste svojemu poslanstvu, rodijo in ustvarjajo … Izgovorjene besede so kot plug. Če hočemo ali ne, če se tega zavedamo ali ne, one orjejo, zaidejo tudi na ledino, gredo tudi tja, kjer še nikoli niso bile, delajo temačne rove in kopljejo globeli. To so tiste besede, ki bolijo.

Ali ima potem smisel »vračati

besede«, za katere vemo, da bodo drugega prav tako bolele? Ali je smiselno pogovor peljati »v obe smeri« po načelu: »Če si ti vse to povedal meni, ti tudi jaz lahko izpovem svojo bolečino?« Mislim, da se to lahko zgodi v odnosu med možem in ženo, vendar tudi to le z veliko obzira ter sočutja in takrat, ko se na to primerno pripraviva.

Drugim pa nima smisla nalagati svojih bolečin, najmanj svojemu otroku, četudi je odrasel. To bi namreč še vedno pomenilo manipulacijo, kajti povedala bi zato, ker bi imela namen vrniti milo za drago. Vendar to ni po Božji volji in o tem je že sveti Peter jasno povedal: »Ne vračajte hudega za húdo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti. Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova.« (1 Pt 3,9)

Kaj mi torej ostane? Moj zvezek, moj dnevnik, ki ni viden nikomur, ki ohranja skrito. So stvari, ki se ne vidijo. In vedno bodo stvari, ki se ne vidijo!

Zame pa ostaja odprto bistveno vprašanje, kako priti do odpuščanja, da bolečina ne bo prešla v zamero. To je bistvo mojega pisanja, vsega tistega pisanja na skrivnem.

Pišem, da pridem do odpuščanja!

Najprej moram priti do poslušnosti Božji besedi! In prav danes me Beseda vodi v to smer. Je bila res tudi danes napisana zame, pa čeprav jo berem po liturgičnem programu? O, da. On vidi, kar je skrito. On je edini, ki vidi na skrivnem.

In Beseda me vodi po Psalmu 34: »Slavil bom Gospoda v vsakem času, njegova hvalnica bo vedno v mojih ustih.« (Ps 34,2)

Kako resnično! Moja duša se dejansko lahko hvali samo z Gospodom, nikakor pa ne s samo seboj, ne s svojimi bližnjimi. Tam se vedno najde kakšna pomanjkljivost!

Prav danes potrebujem angelov šotor in Njega, ki utrjuje tabor okrog mojih dragih, da se ne bi kdo pogubil, da se le ne bi kdo pogubil …

»Bojte se Gospoda, vsi njegovi sveti, saj nič ne manjka njim, ki se ga bojijo, Gospodove oči so uprte v pravične, Njegova ušesa v njihovo klicanje.« »Blizu je GOSPOD tistim, ki so skrušenega srca, in tiste, ki so potrtega duha, rešuje.« (Ps 34,19)

Gospod moj, danes je moj duh potrt, danes je moje srce skrušeno in jokam. Si ti res tisti, ki me danes vidiš? Si ti res tisti, ki me danes slišiš?

Da, verujem vate! Pomagaj moji neveri!

Pišem, da pridem do odpuščanja! Berem Besedo, da pridem do odpuščanja, da pridem do ozdravljenja. »Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu.« (Mt 6,6)

O, Oče, si res tudi ti na skrivnem? Kot moja bolečina? »Oče naš, ki si v nebesih!« Torej, Oče, ti si res naš Oče, vendar si v nebesih. Vseeno se odločam, naj bo tvoje ime posvečeno v mojem živjenju. Pridi k nam, pridi v našo hišo, v hiše mojih otrok, pridi v naše medsebojne odnose, pridi tvoje kraljestvo, ZGODI SE TVOJA VOLJA!

Zaupam, o, Bog, končno sem prišla tako daleč, da zaupam v tvojo voljo kot edino pravo tudi zame, tudi za nas, da, celo za vso mojo družino.

Verujem, pomagaj moji neveri! O, da, tudi naš vsakdanji kruh potrebujem in prosim zanj! Vendar gre ta prošnja skupaj s prošnjo za odpuščanje mojih grehov. Kot bi bili ti dve prošnji zlepljeni skupaj! Ne obstajata ena brez druge.

Pišem, da pridem do odpuščanja sebi in svojim najbližjim, svojim najdražjim! Tebe, Oče, ki si sicer v nebesih, pa si nam vseeno pripravljen deliti vsakdanji kruh, prosim, da nam podariš tudi pripravljenost in moč za odpuščanje. Od tebe ga morem dobiti. Odkar je tvoj sin odplačal moje dolge, odpustil moje grehe, pa tudi grehe vseh mojih najbližjih, odkar on sedi na tvoji desnici v nebesih, si lahko odpuščanje izprosim le iz nebes. Te kategorije ni na zemlji, zato prosim, naj tvoje kraljestvo pride tudi na zemljo. Da bi vendarle prišla do odpuščanja. Kot kruh, ki ga lahko izprosim samo za en dan, ker ga potrebujem vsak dan znova, ali naj torej tudi odpuščanje izprosim za vsak dan znova, ker se ga ne da nabrati za celo življenje, enkrat za vselej? Kot so Izraelci nabirali mano za vsak dan posebej in kot mi potrebujemo kruh za vsak dan posebej, vsak dan znova, da se nahrani vsaka naša celica vsak dan znova, tako naj tudi tvoje odpuščanje steče vsak dan znova, naj tvoja kri in voda stečeta vsak dan znova do vsake naše celice, kjer se hrani spomin na vsak dogodek, na vse, kar smo doživeli. Naš nebeški Oče je pripravil zdravilo za naš celični spomin. Kri in voda in kruh iz nebes!

In tako počasi prihajam do tega, da »tudi mi – vsak dan – odpuščamo svojim dolžnikom«, in takoj za njo druga prošnja, da ne bi zopet padli v skušnjavo: »Reši nas hudega!« »Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil!«

In samo on je tisti, ki vidi tudi na skrivnem.

On vidi na skrivnem in mi jasno predloži, naj se sama odločim: da izberem Življenje ali smrt, blagoslov ali prekletstvo. Izbrati je potrebno, da naše misli ne bi blodile in zablodile. »Danes polagam predte, da vaše misli ne bi blodile, pač pa hodile po pravi poti.« Pišem zato, da izberem blagoslov. Če ne izberem blagoslova, pride prekletstvo samo po sebi; če ne izberem življenja, pomeni, da sem že izbrala smrt. Kruta realnost! Odločilna je torej poslušnost Božjim zapovedim; da ljubim Gospoda in hodim po njegovi poti. Sicer moje misli hitro zablodijo na brezpotja, tam pa hodi tudi hudi duh in išče, koga bi požrl.

Izbrati Božje zapovedi, pomeni izbirati najboljšo dediščino zase in za naše otroke in njih otroke. Izbrati odpuščanje pomeni izbrati življenje in hkrati pomeni izbrati blagoslov. ●